POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI.
MLADI PLAMEN
GLASILO BORCEV
m
STRAŽARK
VSEBINA:
Mesec sadov / Širjenje / Solnce je posijalo / O naši duši j Taborna ekonomija / Fotografiranje / Kdo si zna pomagati? / Beli kot / Razgled / Na platnicah: Z urednikove mize / Za šalo in za res.
LETIMSBi SV. SEPTEMBER 1932. ŠT. 9.
»Mladi plamen«, glasilo Borcev in Stražark izhaja vsakega prvega v mesecu. Izdaja ga konzorcij. Odgovoren Slak Jože. Urejuje Štok Edi. Uredništvo in uprava je v Ljubljani, Miklošičeva cesta štev. 22/I (Delavska zbornica). Tiska »Slovenija«, dr. z o. z., Ljubljana, Wolfova ulica štev. 1. (Predstavnik
A.	Kolman.) List stane letno Din 24"—, posamezna štev. Din 2’—, za Avstrijo letno Šil. 4'—, za Nemčijo RM 270, za ostale države S 075. — Čekovni račun Poštne hranilnice v Ljubljani št. 12.209 (»Ogenj«), Telefon št. 22—65. Rokopisov ne vračamo.
Z urednikove mize
Tiskarski škrat nam je v osmi številki zopet lepo zagodel. V članku »Taborna ekonomija«, bolj pri koncu, pravi takole: »Nasitljive jedi imenujemo tiste, ki že v zmerni množini zavžite, povzročajo prijetni občutek sitnosti«.
Nu, ne moremo baš	trditi, da bi	bila sitnost za kogarkoli	bog	ve kako
prijeten občutek. Sicer pa	bi bile naše	uboge matere kar vesele,	če bi bili mi
po slabem kosilu še manj	sitni nego	po dobrem .. .
Samo do 10. Meseca	sadov je čas	tekmovati za v osmi številki	razpisane
nagrade. Podvizajte se!
KNJIGE.
»P r o k 1 e t s t v o.« Tako se imenuje roman M. Andersena Noxe-ja, k: ga je izdala Krekova knjižnica v prevodu Mirka Javornika.
To je zopet prvovrstna proletarska knjiga našega znanca Noxe-ja. Odkriva nam pretresljivo tragiko razrvanega življenja proletarske družine, vendar tako preprosto in brez trohice sentimentalnosti, da se nam zdi slovenski naslov »Prokletstvo« kar nekam preveč vpijoč. (V originalu nosi roman naslov »Družina Frank«.) Pisatelj nam v skoro šegavem tonu predstavlja tri glavne like: krojača Franka, zapitega trota, njegovo ženo-mučenico, ki pa se ne po taplja v solzavi zagrenjenosti, ampak ki liki Kastelka (iz Levstikovega »Gadjega gnezda«) bije boj z vsem svetom, dokler se ne zruši. Tretji lik je njen sin Thorwald, izrazit proletarski otrok, ki raste sicer zapuščen, vendar pa samostojno in zdravo. Vse te tri osebe ti stopijo ob koncu tako živo pred oči, kakor da si imel dalj časa resnično in z živimi opravka. To je znamenje, da jih je opisal dober mojster. Knjigo priporočamo.
Milo Urban: Živi bič. Roman. Izdala Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani, 1932. — Iz nove slovaške književnosti, ki je do sedaj sploh nismo poznali, je preveden ta zelo uspeli roman. Dasi je slog na nekaterih mestih neizpiljen in žurnalističen, je kljub temu podana taka sila izražanja in obtožbe proti tlačenju naroda in proti vojni, da te zgrabi in osvoji. Bori se proti tisti vulgarni (prostaški) tudi-krščanski etiki, ki je rodila toliko gorja, in postavlja v nasprotju z njo drugo etiko, ki mora biti in tudi je v svojem bistvu pristno krščanska. Pisatelj je katoličan. To dejstvo pa v romanu, ki je pisan realistično in tu in tam celo naturalistično (realistično - kakor je v resnici; naturalistično = še bolj natančno po življenju in celo s povdarkom temnih stran: življenja), ni razvidno, še manj pa povdarjeno. Roman je izrazito tendenčen (pisan tako, da zagovarja pisateljevo idejo) in vendar umetniški. Nov dokaz,
(Nadaljevanje na predzadnji strani.)
MLADI PLAMEN
LETO IV.	MESEC	SADOV	ŠT.	9
Mesec sadov
Delo prinaša sadove. Pravično je, da uživa sadove dela tisti, ki je delal. Poglej, ali uživata danes kmet in delavec sadove svojega dela!
Delavec? Toliko je brezposelnih, brez vsega, le družino imajo, ki trpi pomanjkanje. Kdor pa ima delo, dela in gara za majhno plačo, da komaj živi. Na drugi strani pa čitamo o dividendah in tantijemah, o francoskem kapitalu, o devizah, o raznih zakonih, ki naj ščitijo denarni trg, o izprtjih itd. Kapital se zna vedno in v vsakem slučaju zavarovati in nevarnost izgube preložiti na ramena producenta in konzumenta (tistega, ki proizvaja dobrine in ki jih mora kupovati). Zna si in more preskrbeti višjo zaščito.
In kmet? On ne določa cene svojim pridelkom. Določa jo borza, denarni trg. Kmetovo delo rodi kapitalu.
Materialna beda pa je vir zla. Razviti se ne more duhovna kultura, verstvo ne more pognati korenin, moralna razrvanost narašča, delavske in kmetske družine se razkrajajo in proletariat za-pada obupu.
Dvignimo glas!
Delu pravico! Sadove dela tistemu, ki dela! Organizirajte se delavci, organizirajte se kmetje! V organizaciji je izpolnitev vaših zahtev!
Mi mladina pa gradimo temelj organizacijam! Gradimo program, na katerem bo vzrastlo veliko proletarsko gibanje!
Širjenje
V	mesecih Obljube, Miru in Luči (oktober, november in december) bomo šli na delo. Pokazali bomo, kaj znamo. Poizkusili se bomo v agitaciji. Videli bomo, katera družina ima sposobnejše in bolj akcijske ljudi. Agitirali bomo za našo organizacijo, vodili bomo delavsko mladino v naše vrste, vršili bomo torej misionsko delo. Svoji ideji moramo pridobiti ljudi, moči in vpliva. Iz ozke organizacijske sobe stopamo ven, med delavsko mladino, ki se izgublja proletarski stvari.
Te tri mesece bomo agitirali, pridobivali, pregovarjali, res pokretaši bomo. Kot borci pokreta smo dolžni, da damo dušo za stvar. Hočemo videti, kdo bo požrtvovalnejši, odločnejši, iznajdljivejši, delavnejši, prvi. Čast tistemu, ki bo
E. S.:
Solnce je posijalo
Taborna povest.
(Nadaljevanje.)
X.
Komaj je solnce vrglo prve žarke svoje rdeče luči na beli tabor, so bili vsi Borci, do najmlajšega Lojzka, pokonci. Ze dalj časa je bilo čuti iz šotorov pritajeno govorjenje in smeh ter je tu in tam kdo pomolil glavo ven in se ozrl na jambor, na katerem se je skoro pri tleh nekaj svetlikalo, kakor da jc posuto z zlatom in dragulji. Po vseh šotorih se je bila namreč že raznesla vest, da so Pepe, Stane, Niko in Milan to noč izmaknili Gozdovnikom njihovo taborno zastavo. Ta vest je vplivala celo na največje zaspance kakor curek mrzle vode za vrat. Sedaj so čakali le, da se jih bo Marko usmili! in bo dal trobiti za vstajanje.
Marko ni imel nič proti temu, da bi takoj vstali, čeprav je bil običaj in je stalo tudi v dnevni zapovedi za današnjo nedeljo, da se spanje podaljša za eno uro. Presodil je stvar in spoznal, da bi 'bilo res nespametno, držati se črke postave v tako »izrednih okoliščinah«, kakor so nastopile danes. Bil je izredno Židane volje in si je dejal, da taka zmaga, kakor jo praznuje danes borčevski tabor, dovoljuje pač tudi izjemnih ukrepov, posebno ako niso nikomur na kvar.
Bil pa je za to še poseben razlog, na katerega je opozorila Marka depu-tacija, sestoječa iz Pepeta in Milana. Ta razlog je bil v tem, da bi bilo treba dvigniti zastavo čimprej, morda še prej nego bi utegnili Gozdovniki opaziti, da so jim jo bili odnesli. Da tega še niso opazili in niso dvignili viharja, si je mogoče razlagati le s tem, da so jim stražarji zapored zaspali. Če je tako, potem naj bo vstajanje danes brez trobente in hrupa in naj se čimprej izvrši slovesen in hrupen obred dviganja zastave.
Misel je bila vabljiva tudi za Marka, ki je takoj dal potrebne ukrepe za tiho vstajanje.
Jutranja gimnastika, umivanje in pospravljanje po šotorih je bilo kaj hitro končano. Bližala se je šesta ura, ko so bili že vsi zbrani v redu krog jambora. Obred se je pričel. Zapeli so himno, nato pa je Jože potegnil zastavi kvišku. Veselo sta zaplapolali v vetru, spodaj bela gozdovniška, ki je bila vsa posuta z zlatom, nad njo -pa preprosta in resna borčevska. Vsi so ju spremljali z očmi in vsakemu je šlo od samozavestne radosti nekoliko na smeh.
»To morajo zdajle Gozdovniki zijati!«
Pri teh ali podobnih mislih se jc zalotil marsikateri medtem, ko je Marko govoril pomenljive obredne besede . . .
Na koncu so še pozdravili zastavo z običajnim trikratnim vzklikom. Ta je bil tako gromovit, da bi zatrdno moral zbuditi Gozdovnike celo iz smrtnega spanja.
Razume se, da je bil vse jutro pogovor le o ugrabljeni zastavi, o tem, kako morajo nesrečna Dalmatinca v roke jemati, in vobče o vsem, kar je bilo v kakršnikoli zvezi z nočno pustolovščino. Pričakovali so tudi, da bo vodstvo gozdovniškega tabora poslalo poslance ali pa vsaj kako pismeno sporočilo, toda ničesar ni bilo.
Ko so se odpravljali k maši, je Pepe predlagal Marku, naj bi med tem
poveril straženje tabora njemu, Pepetu, namesto malemu Drejčetu. Češ, Gozdovniki, rokomavhi, kakršni so, bi utegnili priti po svojo zastavo in odnesti takole »pomotoma« še našo. Kdo jo bo pa branil, če njega ne bo? Morda ta sirotka drejčevska? . . .
Pri sebi je Pepe dobro vedel, da Gozdovniki, čeprav so »rokomavhi«, ne	bi storili tega	sramotnega	dejanja, da	bi napadli	neobljuden tabor. Toda
za	to, kar ima za	plotom, bi	bila morda	tudi ta pretveza	dobra, je pomislil.
K maši iti — nič kaj prijetna reč. Treba se je kako izmakniti. Poizkusiti je treba, saj nič ne stane in včasi zaleže vsak izgovor, četudi ga pes na repu prinese . . .
Marko je predobro vedel, kaj ima fant prav za prav za plotom, saj ni bilo mogoče trditi, da bi bil posebno vnet za verske stvari. Pogledal ga je predirljivo, oni pa	je vzdržal	njegov pogled.
Sila nikjer ni dobra, je	pod lahnim	pritiskom	vesti	pomislil Marko in
je dovolil.
*
Jutranji vlak	je pripeljal začuda	mnogo	gostov iz	Ljubljane. Prišle	so
cele družine sorodnikov taborjanov in prijateljev organizacije. Mnogo jih je privabil tudi članek v nekem ljubljanskem dnevniku, ki je prinesel mnogo zanimivega iz obeh taborov, borčevskega in gozdovniškega, med drugim tudi to, da nameravajo Borci počastiti danes svoje goste s taborno predstavo. Sama ta vest je imela tolik uspeh v obisku, da sta bila Marko in Mitja v velikih skrbeh. Prvi radi prireditve, drugi pa radi prehrane.
Pred dnevi je res hodil tod okoli nekdo, ki se je predstavljal za poročevalca dotičnega časopisa. Imel je s seboj fotografsko kamero, s katero je postreljal nekaj prizorov iz	tabornega življenja,	da bi	jih objavil	v svojem časopisu.
Marko mu je nekaj pravil tudi o nedeljski prireditvi, toda vse je bilo mišljeno le bolj za »domače potrebe«.
Kar je, je!, se je udal Marko. Treba bo za silo dopolniti program prireditve. To pa ne bo težko. Milan bo zapel svoj taborni kuplet in recitiral svojo »Beneško noč«, Karel in Stane bosta odigrala »Odpovedanega Othela«, veselo žaloigro, ali kakor se že imenuje. To je sicer dokaj pusta reč, brez pravega humorja, morda bo pa vendarle nekoliko vlekla radi vstavljenih nekaterih več ali manj duhovitih pripomb na domače socialne in kulturne razmere. Pepeta ni za kaj porabiti, ker ni igralski talent; on je bolj igralec v življenju.
Tako je šel	Marko v mislih od	enega	do drugega	in ga pretehtal,	v
koliko bi se dal	porabiti v današnji	prireditvi. Potem	je dal Milanu,	ki
bo prireditev vodil, še vsa potrebna povelja za zasilne skušnje in druge priprave. Skušnje naj bodo med opoldanskim odmorom, in sicer kje izven tabora.
Seveda, sedaj bi bilo neumestno odtrgati fante od staršev, bratov in sester, katerim imajo toliko zanimivega povedati. Vrh jambora visi trofeja'', tam doli je sovražnik, ponižan in osramočen — kako naj bi šel živ človek mimo tega, ne da bi vse, do potankosti razpovedal svojim domačim?
Naprosili so Pepeta, ki je bil pri vseh razglašen za najvažnejšo osebnost v današnji nočni pustolovščini, da naj jim pove, kako so ugrabili zastavo. On pa je malomarno dejal, da se mu ne ljubi govoriti. Od vsega tega so ga
*	Trofeja zastava ali kaj drugega, pridobljenega v boju.
ze ušesa bolela in začelo se mu je dozdevati, da dogodek prav za prav ne zasluži take pozornosti. Saj ni bil nič kaj dosti dramatičen, saj ni bilo nič tepeža v njem . ..
Zato je pripovedoval Niko. Kako so se opolnoči priplazili v gozdovniški tabor, je pravil, kako sta stražarja čepela v stražnem šotoru, kadila kot dva Turka in se pogovarjala, kako bodo Borci jutri tepeni in kako jim bodo njihovo zastavo djali v franže in drugo. Kako je bilo treba prežati, kako se plaziti, kako biti previden pri vsakem koraku itd. Nalašč je nevarnosti povečaval, da bi se ljudje tem bolj divili njihovi drznosti.
Niko je dosegel svoj namen.	Ljudje	so	se	čudili in jih hvalili.
»To ste pa tiči, to ste pa	res	tiči!«	je	govoril Ivan Šteblaj,	uradnik
srednjih let, dobričina prav do neumnosti. Dobrotljivost mu je nakopala mnogo dolgov. Podpisati menico in prevzeti poroštvo za kogarkoli je bila njemu malenkost.
»Prava reč!«, je dejal. »Saj ne zahteva drugega kot da se podpišeš.« Pri tem je bil tudi velik fantast in so v šali govorili, da se pri njem pričenja/ štetje šele pri miljonu.
»Koliko pa vas je, Borcev?«, je hitel in tudi sam sebi odgovarjal. »Seveda, mlada organizacija ste še, vas je gotovo komaj nekaj tisoč po vsem Slovenskem, toda nič ne de. V dveh treh letih vas bo že deset tisoč ali pa dvajset. Napredujete dobro, kaj?	Vi	ne	veste,	kakšne lepe izdelke	imajo v
svojem lokalu v Ljubljani«, se je obrnil do drugih gostov. »In vse sami delajo. Škatlje, okvirje, slike, lutkovno gledališče, radio aparate, dinamo strojčke, pohištvo, vse mogoče.«
Pripomniti je treba, da je vse od lutkovega gledališča naprej izmišljeno. Ivan	Šteblaj je včasi tudi lagal.	Pa	ne	iz	hudobije, marveč nasprotno, od
same prevelike blagodušnosti, kakor bi dejal Dostojevskij.
»Poslušajte!«,	se je	obrnil k Marku. »Nekaj imam	za vas. Morda se vam
bo	zdel moj načrt	nekoliko fantastičen, pa nič zato. Ko	že namreč delate tako
čudovite stvari, ali ne bi morda napravili tudi takole srednje veliko motorno ladjo in bi se jih od vas nekaj odpravilo proti Egiptu, po Nilu navzgor v še ne preiskane kraje Afrike. Ali pa	bi	napravili zrakoplov	in	poleteli	v
stratosfero ali pa vsaj na severni tečaj. Sedaj dosezajo velike uspehe z brez-motornimi letali. Jaz bi bil takoj pripravljen pomagati vam. Preskrbim vam strokovnih knjig, bodisi. zai gradbo ladij ali zrakoplovov. Enostavna stvar, vam pravim, čisto enostavna.«
»Pa ne mislite, da se šalim,« je dejal, ko je videl, da se je Marko nasmehnil. »Ne šalim se. Pokazati sem vam hotel, kje bi se Borci lahko zelo uspešno udejstvovali. Šalim se pa ne.«
In res se ni	šalil.	Toda kdo bi se ne bil smejal	njegovim načrtom in
iskreni resnosti, s katero je razpredal	svoje fantazije.
Marko je poslal h Gozdovnikom sla s pismom, v katerem jih Borci prijazno vabijo na predstavo. To je bilo	le	radi vljudnosti, saj	pričakovati	ni
bilo, da bi prišli.
In res so Gozdovniki odgovorili,	da	se ne morejo odzvati	prijaznemu
vabilu, dokler ne operejo svoje gozdovniške časti in da so jim Borci sovražniki	vse dotlej, dokler	bo visela gozdovniška zastava,	posvečena1 solncu, na
njihovem jamboru ...
Po kosilu je prišla tudi gospa Peškitlova, da bi se udeležila predstave.
V	njej se je v zadnjem tednu zgodila čudovita izprememba. Izprevidela je, da je s svojim nastopom prejšnjo nedeljo zelo pogrešila. Taborenje ji vendar lahko prinese še dobiček. Zmenili so se, da dobi za odškodnino za pašnik dve sto dinarjev, vendar bi ji morda še nekaj kovačev primaknili, če bi bila dobra z njimi. Oh, da je le morala biti zadnjič tako nespametna! Poiskala je Marka in ga za Kriščeve rane	prosila, naj	ji ne zameri, ker je zadnjič	bila
nekoliko razburjena. Ves teden ji je bilo neznansko hudo. Takega značaja je. Oh, kako je ona nesrečna s svojim značajem.
Marko se je je otresel zatrjujoč ji, da ji nima kaj odpuščati in da bi bilo njemu samemu zelo hudo, ako bi šli radi majhnega nesporazumljenja z jezo narazen. Vsiljevala pa se mu je misel, da tičijo v njenem prisiljenem oproščanju sebični nagibi.
Gospa Peškitlova je šla vsa potolažena pravit ljubljanskim gostom, kako je Marko zlat fant, takorekoč briljanten značaj. Potem je na vso moč hvalila taborenje, to »prekoristno in	prepotrebitno«	ustanovo za mestne otroke. Njen
Ivanček se je tako popravil,	da	je sedaj ves	drugi, kakor prerojen . . .
Ob štirih je trobenta naznanila pričetek predstave. Za šotori, v senčnatem kotičku je bil prostor za gledalce in »oder« oz. »arena« zai igralce. Za pregrado, narejeno iz odej, so	se	maskirali v	Indijance, brivce in pijance,	tam
sta se	rodila »veliki« in »mali	mož«, tam je	prišel na svet slon	z	rilcem in okli,
od tam je prišlo vse, kar je	nastopilo v	teh komedijah.
Pred pričetkom je Marko na kratko nagovoril občinstvo. Zahvalil se je za številen obisk,	prosil, naj ne pričakujejo od	fantov	več, nego morejo
dati.	Nudili jim pa	bodo eno uro preproste, neprisiljene	zabave, brez vsakega	globokoumnega	razmišljanja, vendar pa nekaj,	kar so	sami ustvarili. Itd.
Prvi je nastopil	Milan in zapel svoj taborni	kuplet.	Ljudem je ugajal,
ker so našli v njem opevanega tudi svojega sina oziroma brata.
»Naš Polde napil se je eliksirja,
zdaj na latrino on venomer dirja, tralala.«
Take in podobne je pel.
Kot druga točka je bil slon, ki se je bil skoro pretrgal na dvoje, medtem ko je izvajal svoje slonovske umetnije. Dalje so nastopili »veliki mož«, ki mu je nekaj govorilo iz trebuha, kadar se je zgornja polovica hotela bolj svobodno gibati	in je preveč opletala z rokama. »Malemu možu« je zlezel	trebuh nekam
tja na	stegna, da je bil videti	kakor bi bil	prelomljen. Milan	je	recitiral svojo
»Beneško noč« z velikim zanosom. V njej so bili verzi, ki so hoteli vzbujati grozo tiste viharne noči, n. pr.:
»Zunaj pa taka temača,
da se ne vidi nobena zvezdača.«
Bili pa so tudi drugi, ki so bili polni liričnega nastrojenja. Eden od teh se je glasil na pr. tako le:
»Moje srce skače kakor mlado mače.«
Gospa Peškitlova je bila vsa navdušena. Obžalovala je le, da ni njenega Ivančka zraven. Še on bi lahko kaj deklamiral, recimo tisto:
»Lepo, belo jagnje mlado poskakavalo je rado ...«
Predstava se je končala in ljudje so bili zadovoljni. Hujših nesreč pri igralcih ni bilo, razen poleg gori omenjenih še te, da je Indijancem perje odpadalo kakor včasih kuram.
Igralci se niso niti še do dobra razpravili, ko je nekdo prinesel vest, da koraka velika gruča Gozdovnikov proti borčevskemu taboru.
Svojo čast prihajajo prat, je pomislil Marko.	(Se nadaljuje.)
Dr. Gogala Stanko:
O naši duši
(Nadaljevanje.)
Rekli smo že, da so naša čuvstva, o katerih smo doslej že dvakrat govorili, važna tudi za naša dejanja. Seveda pa moramo najprej vedeti, kaj je sploh dejanje. Saj zdi se, da je polno takih dejanj, ki so od čuvstev in tudi od drugačnih doživljajev povsem nezavisna. Mislimo n. pr. na take primere, da sc nam nehote zazdeha, da kolcnemo, da trenemo s trepalnicami, da stegnemo nogo ali roko, da se pogladimo po laseh, da brcamo kamen in podobno. Vse to so dejanja, saj tako jih običajno imenujemo, pa vendar dobro vemo, da tu nima niti naše čuvstvovanje, niti kako drugo doživljanje, n. pr. predstavljanje ali mišljenje, kaj opravka. Razen takih dejanj, ki jih je seveda zelo veliko, pi moramo misliti še na drugačno vrsto dejanj, ki so sedaj res prava dejanja, ker so od nas zavisna in ker jih, kot pravimo, mi h o č e m o. Saj se zgodi, da niti tako dejanje ni hoteno dejanje, ki z nujnostjo sledi kakemu drugemu, toda hotenemu dejanju. Recimo, da mečem s strehe sneg in pade ta sneg na mimoidočega ter ga težko rani; to drugo dejanje vendar ni moje dejanje, ker ga nisem hotel. Njega samega namreč nisem hotel. Saj vemo, da bi marsikdo zelo rad dobil denar ali plačilo za svoje delo in tudi ve, da ga brez dela ne bo dobil. Pa vendar hoče samo plačilo, večkrat pa noče dela.
Na tako vrsto dejanj torej še mislim, ki so res naša in ki jih prav mi izvršujemo. Taka dejanja so n. pr., naše poklicno delo, delo v tovarni, zdravljenje, pomoč ubožnemu, svet zbeganemu, izobraževanje in vzgajanje sebe ter drugih, oškodovanje, laž, tatvina, izrabljanje, prijazen pozdrav, surov udarec, neprijaznost, trda beseda, opomin, pohvala in podobno. Sedaj se nam takoj zazdi, da so taka dejanja res močno zavisna od naših čuvstev. Reči moremo celo, da bi do takih dejanj res nikdar ne prišlo in sploh ne moglo priti, če bi človek, ki jih izvršuje, ne doživljal kakih čuvstev. Vprašajmo se namreč, zakaj bi sploh izvrševal kdo kako tako dejanje, če bi mu kako čuvstvo ne pokazalo njegove vrednosti. Saj vemo, da delamo samo to, kar se nam zdi vredno, vsaj nam in v tistem trenotku vredno in da odpuščamo vse, kar se nam zdi nevredno, za nas slabo in zopet vsaj v tistem trenotku slabo in nevredno. Če bi nas kaj ne veselilo, če bi koga ne spoštovali ali ne ljubili, če bi se nam kaj ne zdelo prijetno ali lepo ali resnično, bi tistega dejanja gotovo ne izvršili. In zopet, če bi radi česa ne bili žalostni, če bi koga ne sovražili ali ne zaničevali, če bi se nam kaj ne zdelo neprijetno ali grdo ali neresnično 'ali kako drugače nevredno, bi takega dejanja zopet gotovo ne opustili. Zato pa vidimo, da so čuvstva za naša dejanja odličnega pomena in da zavisi od človekovih čuvstev njegovo praktično življenje in udejstvovanje. O tem pomenu čuvstev za vsakdanje praktično življenje človekovo pa bomo govorili prihodnjič.
Edi:
Taborna ekonomija
(Za strokovni izpit. — Nadaljevanje.)
6. Nekaj kuharskih zapisov (receptov).
Podajamo nekaj najnavadnejših in najprimernejših receptov za taborno kuhinjo. Dasi je tu količina posameznih živil odmerjena za 70 ljudi, utegne vendar prav dobro služiti tudi kuharju manjšega tabora, saj ni treba drugega nič, nego vzeti te in one stvari sorazmerni del. Jedi po teh receptih so ponovno preizkušene kot dobre, zdrave in poceni. Pri izberi smo upoštevali tudi naše domače razmere.
Pri večini receptov je označena hranilna vrednost živil v kalorijah in v dopolnilih oz. vitaminih.
A. ZA ZAJTRK.
(Za 70 oseb.)
8 kg kruha
na osebo.
(20.720 kal.) = ndkg
Kakao (0.41 na osebo).
20 1 mleka 71 vode % kg kakaoa 2 kg sladkorja
13.200 kal.
— kal. 31.350 kai. 8.200 kal.
52.750
kavo in cikorijo in kuhaj pet minut. Odstavi in polij z nekaj žlicami mrzle vode. Čez četrt ure previdno precedi.
Pripomba. Pravo kavo lahko nadomestiš s 50 dkg sladne (žitne) kave.
Čaj (0.4 1 na osebo). 30 1 vode 6 dkg čaja 2/ kg sladkorja 8 limon
— kal.
— kal.
9.225 kal.
— kal.
9.225 kal.
zavri v čisti posodi, in odstavi za toliko močna čajna esenca, zavrelo vodo, v
8 litrov vode Stresi vanjo čaj časa, da postane To precedi v ostalo katero si že prej ožel limone in stresel sladkor.
Mieko (sladko ali kislo, 0.4 1 na osebo).
30 1 mleka
Dopolnilo A. mleko še dop. B
Surovo
vitamin.
19.800 kal.
D ter
kal.
Dopolnilo A.
Na mrzli vodi zamešan kakao zlij v zavrelo mleko, prideni sladkor in še enkrat zavri. Potegni še za četrt ure na rob ognjišča.
Kava (0.41 na osebo).
18 1 mleka	11.880	kal.
2 kg sladkorja	8.200	kal.
1 kg sladne	(žitne) kave	—	kal.
40 dkg prave kave	—kai.
10 dkg figove kave (cikorije) —kal.
12 1 vode	—	kal.
Ovseni kosmiči na mleku.
13.200 kal.
— kal.
— kal.
20 1 mleka 10 1 vode 5 dkg soli
25 dkg masla 4.5 kg ovsen, kosmičev 1.25 kg sladkorja 40 dkg kakaoa
2.032.50 kal. 17.280 kal.
1.75 kg sladkorne (Staubzucker)
moke
5 •12 5 1.672
7-175
kal.
kal.
kal.
20.080 kal.
Dopolnilo A.
V zavrelo vodo stresi dobro zmleto
46.484.50 kal.
Dopolnilo A.
Mleko, vodo, sol in maslo skuhaj, prideni ovsene kosmiče in kuhaj še pol ure. Potem prideni sladkor. Pripravljeno jed potresi s kakaom in sladkorno moko.
Pripomba. Maslo lahko nadomestiš z margarino.
B.	ZA MALICO.
10 kg črnega kruha.	22.752	kal.
Maslo ali margarina.
2	kg	16.260	kal.
Pri maslu še dop. A.
Maslo oz. margarino dobro zmešaj s 5 dkg soli in namaži na kruh.
Mast.
2 kg svinjske masti	18.440	kal.
5	dkg soli	_	kal.
15 dkg čebule	45	kal.
18.485 kal.
Zmešaj mast s soljo, nastrgano	če-
bulo in zmletim poprom ter namaži na kruh.
Mesni obložek.
1.50 kg govejega mesa
50 dkg svinjske masti
10	dkg čebule
30 dkg zelenjave (koreninico peteršilja, 1 korenček, kolerabe, zelene)	140	kal.
3 dkg soli	 —	kal.
7.780 kal.
Polovico mesa skuhaj, drugo polovico pa speci s korenjem in čebulo na masti. Ohlajeno meso zmelji (faširaj) dvakrat z zelenjavo vred iij zmešaj s preostalo mastjo, soljo in poprom.
Marmelada.
6 kg marmelade	15.000	kal.
Pripomba. 9 dkg na osebo je pač precejšnja količina. Iz svoje prakse pripominjamo, da zadostuje za malico zagozda kruha in zvrhana žlica marmelade.
C. JUHE.
(0.3 1 juhe na osebo .. 21 1 za 70 oseb.)
Goveja juha (na domači način).
5—5.50 kg mesa, 1 kg kosti in jeter hitro operi v mrzli vodi in ga pristavi
k ognju z mrzlo vodo. Osoli (da se meso prej zmehča), čim hitreje zavri in zavreli juhi prideni zelenjave (nekaj korenin petršilja, zelene, čebule, rumenega korenja, pora, cvetače [karfiole], paradižnikov, česna, celega popra) in odstavi na rob ognjišča, kjer naj počasi vre 2—3 ure. Juho zarumeni z opraženo čebulo, korenjem in kolerabo ali pa pretlači skozi sito kuhane paradižnike, kar je še boljše.
Goveja juha (na drug način).
1 s dkg masti,
25 dkg čebule,
3	korenine petršlija,
3	korenjčke,
2 rumeni kolerabi, polovico zelene,
20 zrn popra,
2—3 kg kosti,
0.25 kg jeter,
8 kg govejega mesa,
18 dkg soli.
V	mrzlo vodo deni opraženo korenje in opraženo čebulo, kosti, jetra, poper, čebulne olupke. Šele ko voda zavre, prideni meso in osoli. Ko je meso mehko, precedi juho in jo zakuhaj. Juha ne sme premočno vreti.
Zakuhe.
1 kg pšenič. zdroba	3.580	kal.
1 kg riža	3.580	kal.
1 kg ješprenčka	3.540	kal.
1 kg rezancev	3.370	kal.
Gulažova juha.
0.75 kg svinjske masti 6.915 kal. 1 kg čebule	300	kal.
1 kg moke (bele)	3.580	kal.
4	kg mesa	8.000	kal.
6	kg krompirja	4.800	kal.
20 dkg soli	—	kal.
23.595 kal. Dopolnilo A, B, C, D in vitamin.
3.000 kal. 4.610 kal. 30 kal.
Zelenjadna juha I.
0.75 kg svinjske masti
3odkg čebule
0.75 kg moke
1 kg riža
6—8 kg zelenjave
18 dkg soli
6.915 kal.
90 kal. 2.685 ka!. 3.580 kil. 2.800 kal. — kal.
16.070 kal.
Dopolnilo A in B.
V	vroči masti svetlo zarumeni čebulo, prideni na rezance zrezane nadzemske kolerabe, korenja, peteršilčkove korenine in rumene kolerabe, prilij nekoliko vode in praži, dokler ni na pol mehko. Sedaj prideni narezanega zelja, zelenega fižola, nekaj paradižnikov in gob, potresi z moko, ko je tudi to že skoro mehko in zalij s potrebno količino vode. Stresi vanjo opran riž, nekaj zelenega graha in cvet ene cvetače. To kuhaj Se pol ure. Šele nato osoli in če hočeš, prideni 5—10 dkg svežega masla.
Zelenjadna juha II.
Pripravi se prav tako kakor prva, le namesto riža deni 8 kg na kocke zrezanega krompirja.
18.890 kal. ter dopolnilo A, B, C, D in vitamin.
Pripomba. Obe juhi opravita tudi kot samostojna jed.
Krompirjeva juha.
60 dkg svinjske masti	5.532	kal.
30 dkg čebule	90	kal.
60 dkg moke	2.148	kal.
8 kg krompirja	6.400	kal.
50 dkg svežih ali 15 dkg
suhih gob	170	kal.
20 dkg soli	—	kal.
14.340 kal.
Dopolnilo A, B, C, D in vitamin.
Na prvi način. Iz masti, drobno narezane čebule in moke napravi svetlo prežganje, zalij in kuhaj z narezanimi gobami. Preden razdeliš, prideni kuhan, na kocke zrezan krompir in osoli. Namesto gob daš lahko kuhati žlico majerona.
Na drug način. Iz masti, čebule in moke napravi temno prežganje, ki ga prav dobro kuhaj z majeronom, timijanom in dvema listoma lorberja. Pred razdelitvijo prideni kuhan, na koščke zrezan krompir, osoli in po okusu okisaj.
Paradižnikova juha I.	
1 kg masti	9.220 kal.
30 dkg čebule	90 kal.
0.75 kg moke	2.685 kal.
1 kg paradižnikove mezge	1.940 kal.
1 kg riža	3.580 kal.
20 dkg soli	— kal.
35 dkg sladkorja	1.435 kal.
18.950 kal.
Dopolnilo A, B, C, D in vitamin.
S čebulo napravljeno prežganje kuhaj s paradižnikovo mezgo (konservo), rižem, soljo in sladkorjem toliko časa, da je riž kuhan. Potem okisaj po okusu.
Paradižnikova juha II.
Iste snovi razen riža, ki ga nadomesti z 8 kg krompirja. S čebulo napravljeno prežganje kuhaj s konservo, soljo in sladkorjem pol ure. Malo pred razdelitvijo primešaj kuhan, na koščke zrezan krompir in okisaj.
21.770 kal. — Dopolnilo A, B, C, D in vitamin.
(Se nadaljuje.)
»Ekonomska enota« je naša nabavljalna zadruga. Člani in članice, podpisujte deleže!
Fotografiranje
(Nadaljevanje.)
POZITIV.
Za izdelavo pozitiva je potrebno: fotografski papir, kemikalije (razvijalec, fiksir) in pomožna sredstva (posode in kopirni okvir).
Papir.
Fotografski papir je kakor fotografska plošča prevlečen na eni strani s svetločutno snovjo. Imamo pa dve veliki skupini papirja:
a) papir za naravno, dnevno svetlobo (Tageslichtpapier),
b) papir za umetno svetlobo (Gaslichtpapier).
Papir za dnevno svetlobo pa se deli v:
1. dnevni papir za	uporabo zlate kopeli,
2. dnevni papir za	uporabo navadnega fiksir ja	(Selbsttonendpapier).
Postopek pri kopiranju na papir za dnevno luč.
Negativ položiš v kopirni okvir tako, da je želatina obrnjena proti okvirnemu poklopcu. V senci vzemi list papirja in ga položi na negativ tako, da pride svetločutni sloj k želatini. Okvir zapri in izpostavi ploščo direktni solnčni svetlobi. Čez nekaj minut bo slika kopirana in bo	nastal	na	papirju pozitiv.
Moraš pa nekoliko bolj	temno kopirati, nego želiš	da bi	bila	slika, ker	ta	v
kemikalijah nekoliko obledi in spremeni ton. — Kopije so lepše, ako kopiraš skozi motno steklo ali svileni papir ali če kopiraš v rahli senci. V tem slučaju pa traja kopiranje nekoliko več časa.
Pri obeh vrstah papirja za dnevno luč se do tule enako postopa. Zdaj pa pride razlika.
a) Papir za zlato kopelj:	Kopija se vzame iz okvirja in se koplje v tako zvanem »tonfiksirju«. Slojna stran mora biti pri tem stalno obrnjena proti dnu posode. V tej kopeli ostane papir do deset minut, potem jo vzameš ven in jo izpiraš eno uro v čisti vodi. Nato jo daš sušiti in slika je gotova.
b) Papir za navadni fiksir:	Ko vzameš kopijo iz okvira, jo deneš v navadni fiksir. Tam jo pustiš deset minut, nakar jo eno uro izpiraš v tekoči vodi in potem jo daš sušit.
Papir za umetno luč se deli v:
a) bromosrebrni papir (bolj občutljiv, Bromsilberpapier);
b) plinolučni papir (manj občutljiv, Gaslichtpapier).
Na bromosrebrni papir kopiraš takole:
Negativ vložiš v kopirni okvir, kakor smo opisali pri papirju za dnevno luč, le da ga vložiš v popolni temi ali pri rdeči luči v temnici. Potem ga izpostaviš dnevni ali umetni luči (ga eksponiraš). Čas osvetljevanja je zapisan na ovitku, v katerem je zavit fotografski papir. Nadalje postopaš kakor s ploščo, toda vse pri rdeči luči, ker je papir prav tako občutljiv za svetlobo kot plošča. Osvetljeni papir pomoči v razvijalec z vso ploskvijo hkrati. V začetku se ne bo ničesar poznalo, kmalu pa se bo začela kazati pozitivna slika. Kadar je pozitiv dober, ga vzameš iz razvijalca, izplakneš ga v čisti vodi in nato za deset
minut položiš v fiksir. Fiksiranega izpiraš eno uro v tekoči vodi in nato posušiš.
S	plinolučnim papirjem postopaš prav tako kakor z	bromosrebrnim,	samo
več	časa ga moraš osvetljevati, ker je manj občutljiv. Lahko ga razvijaš tudi
pri rumeni luči.
Med papirji pa je še ena razlika, namreč z ozirom na njihovo površino. Imamo v glavnem papirje z lesketajočo (gladko) površino (glanz), polmotno (halbmatt), motno (matt), s hrapavo (rau) in različnimi specialnimi površinami.
Vsak fotoamater mora znati natančno določiti, katere vrste papir bo najbolj primeren za njegov negativ. Začetniku naj služi sledeči nasvet: Za ulične in športne posnetke, za arhitekture (zgradbe), večje skupine, kjer je mnogo drobnih detajlov (malenkosti), odgovarjajo lesketajoči in polmotni papirji. Za prirodne posnetke večjega obsega in za študije raznih motivov pa so prikladnejši motni in hrapavi papirji.
S	posebnimi kemikalijami damo lahko pozitivom	različne barvne	tone,
kar	da	sliki včasi vprav umetniški izraz. Lahko pa sliko	tudi koloriramo	(barvamo) s posebnimi barvami.	(Se nadaljuje.)
Kdo si zna pomagati 1
(Nadaljevanje.)
Nekdo te vpraša:
7. Ali ste socialci ali socialisti in zakaj?
8. Imate uniforme, obrede in običaje. To je pa vzgoja k formalizmu (čaščenje zunanje oblike, zanemarjanje notranjosti)?
Kako poznaš svet?
9. Kakšno je razmerje med delavci in delodajalci v Italiji?
10. Kakšno je razmerje med delavci in delodajalci v Nemčiji?
11. Kakšno je razmerje med delavci in delodajalci v Rusiji?
12. Kje imajo najboljše socialno zavarovanje? (Naštej nekaj držav!)
13. Kje je največ mladinskih organizacij?
Izprašaj si vest!
14. Katere so najvažnejše dolžnosti vsakega našega mladinskega pripadnika? (Ali jih izpolnjuješ?)
15. Katere Krekove družine ne plačujejo članarine? Ali spada vaša med
nje?
*	Na zadnjič stavljena vprašanja pod tem naslovom nismo prejeli nobenega odgovora. Zastavljamo vam jih še nekaj, da bi na sestankih odgovarjali nanje in se tako vadili v debati in spoznavali pereča vprašanja. Dobre odgovore bomo priobčevali, ako nam jih pošljete. Za spretne reševalce, pa naj bodo to posamezniki ali krdela, imamo pripravljene lepe nagrade.
Uredništvo.
Praviš: »Ne bom delal borčevskih izpitov!« Vidiš, premalo si požrtvovalen za našo organizacijo. Ostani zunaj, kajti ti misliš le na svoje ugodje.
Beli kot
H. z. M.:	ZAKAJ?
Pravljica. — Prevel Franjo Krušič. Ilustriral Miloš Šušteršič.
(Nadaljevanje.)
»Potem zasluži gotovo veliko denarja, ima krasne obleke, dobro hrano?«
»Ah ne, uboga je kot berač; vedno znova krpa svojo obleko, je, kar drugi pustijo!«
»M—da! Zakaj torej tako težko dela, če nima prav nič od tega?«
Pavelček je pomišljal in končno dejal: »Ne vem!«
»Jaz pa vem: ker je nespametna! Tudi Marija ve, da so imenitne gospe, ki niti s prstom ne mignejo, nosijo pa krasne obleke, jedo slastne jedi in imenitno živijo. Ali se Marija nikdar ni vprašala: ,kako je to, da jaz ves dan delam in ničesar nimam, oni pa, ki nič ne delajo, imajo vse1?«
»Ne verjamem.«
»Potem je tvoja pametna Marija neumna, zelo neumna. Koga imaš še za pametnega, ti ovčica?«
»Starega Jakoba!«
»Kdo je stari Jakob?«
»Stari težak je, star že celih osemdeset let. Delal je do svojega sedemdesetega leta. Sedaj ne more nič več delati, ima od protina ohromele roke in noge.«
»Šestdeset let je delal za druge! Lepa doba! Tedaj gotovo ravnajo s starim Jakobom kot s knezom, vsi gotovo tekmujejo, da mu strežejo? Gotovo ima dostojno, mehko postelj, da lahko spočije svoje utrujeno telo; gotovo dobi vsak dan izbrana jedila, živi pa udobno v veselju?«
»Oh, kaj še! Predstojnica ga vedno krega, če toži, da je kruh pretrd za njegove stare zobe. In če poprosi za čik tobaka, postane tudi besna in vpije, da ni skromen.«
»Čemu je potem stari Jakob delal do svojega sedemdesetega leta, če nima niti na starost prijetnega življenja?«
»Ne vem!«
»Ker je nespameten. Tudi on ve pravtako kot Marija, da so na svetu lični, mladi gospodiči, ki vobče nič ne delajo, pa vendar žive kot kralji. Ali mar sedaj ne uvidiš, ti mlečnozobec, da so ljudje neumni?«
»Da,« je odvrnil Pavel potrto. »Toda sedaj bi te,	draga	gospa	sova,	tudi
jaz rad nekaj vprašal: zakaj so bogati ljudje na svetu?«
»Na to vprašanje si moraš pravzaprav po najinem	razgovoru	sam	odgo-
voriti, ti mala šema: ker so ubogi ljudje neumni!«
»Toda, zakaj so neumni?«
Sedaj se je tudi sova pravtako razjezila kot debela predstojnica in pisana kura. —
»Ali ti mar nisem rekla, ti mlečnozobec, ti nespameten otrok, da že leta in leta razmišljam o tem vprašanju. Pridi zopet čez osemdeset let, morda ti bom znala tedaj odgovoriti.«
»Toda zakaj...?«
»Molči!« je oblastno ukazala sova Pavelčku. »Vzel si mi že dosti dragocenega časa. Pojdi h kukavici!«
»Kje stanuje?« je vprašal prestrašen Pavelček.
Toda sova si je bila že znova nataknila naočnike, vnovič se vtopila v zeleni list in ni nič odgovorila.
»Ah, jaz siromaček,« si je mislil otožni Pavelček. »Ali naj zopet grem h kukavici, ko vendar ne vem, kje stanuje. Bo li kukavica več vedela nego sova? Zelo sem že utrujen in noge me bolijo.«
Usedel se je na mehek, zelen mah, k šibki, mladi brezi. Polagoma mu je postalo srce zelo žalostno. Mislil je na to, kako docela zapuščen in čisto sam je, da ni napram njemu nihče dober; hkrati je začel milo jokati. Tedaj je nenadoma zaslišal iz višine nežen glas; zvenelo je, kot sami srebrni zvončki.
»Zakaj jočeš, malček?« je vprašal srebrn glas.
Pavel je gledal kvišku in zagledal je najčudovitejšo stvarco, ki jo je kedaj v svojem življenju zagledal. Na brezovi veji je sedela drobna gospa. Imela je dolge, zlate lase, ki so ji segali do nožič. Njen obrazek je bil bled in svetel kot lunin sijaj, njene velike oči so sc zeleno svetile kot listje na brezi. Splavala je lahno kakor puhasto perje doli k Pavletu in se usedla na njegova ramena; — bilo mu je, kot da bi se ga dotaknil lahek listič in bi gladil z drobnimi rokami njegov obraz. Pavletu je bilo prijetno pri srcu. Kako to dobro de, če te pogladijo nežne roke! Njegove solze so usahnile, občudoval je stvarco in končno vprašal: »Kdo pa si ti?«
»Sem gorska vila, moje bivališče je breza,« spregovori stvarca. »Ves dan moram sedeti na svojem drevesu; ko pa pride noč, sem svobodna, stopim doli na zemljo in se igram tukaj s svojimi sestrami — drugimi gorskimi vilami. Sedaj mi pa povej, zakaj si tako žalosten?«
Pavel je potož-il gorski vili svoje trpljenje in končno rekel: »Jaz moram vedno vpraševati: zakaj? Vprašanje me skeli v srcu, me boli; in jaz verujem, da bom dobil enkrat odgovor in tedaj bom lahko vesel. Sedaj pa je med menoj in vsemi ljudmi, ki nikdar ne vprašujejo, velik zid; to me dela osamljenega.«
Mala gorska vila se je smehljala in njen lepi obraz je postal še ljubkejši in nežnejši ko prej.
»Motiš se, Pavelček,« je dejala rahlo. »Ti nisi osamljen. Na stotine in tisoče jih je, ki žalostno in obupno stavljajo enaka vprašanja. Prisluhni zemlji in mi povej, kaj slišiš?
Pavel je ubogal. Najprej je slišal le nejasno šumljanje in šepetanje, nato pa se mu je zdelo, da sliši silen jok in vpitje; končno pa je razločil tudi besede:
»Mati, jaz sem lačen, zakaj ni nič jesti?« je stokal otročji glas.
»Jaz se zadušim v vročem mestu, zakaj ne morem med počitnicami na deželo kot moji bogati sošolci?« je mrmral deški glas.
»Delala sem ves dan; zakaj je plača tako nizka, da komaj živim?« je ihtel ženski glas.
»Zakaj imajo pijavke vse in delavci nič?« je grozil moški glas.
In sedaj so skupno zadoneli vsi glasovi, stokali so, mrmrali, tožili in grozili: »Zakaj? Zakaj?«
Pavel se je dvignil, ozrl se na gorsko vilo, ki je popolnoma tiho sedela poleg njega in jo vprašal: »Kdo so ti ljudje, ki sem jih slišal?«
»To so tvoji dragi,« je odvrnila mala gorska vila. »To je tvoja družina. Ti si slišal govoriti vse jezike sveta in si vendar razumel te besede. Ko boš rečji in ko boš šel v svet, boš slišal izgovarjati svoja vprašanja iz vseh ust, jezno, potrto in obupno. Vsak dan se pridružijo zboru novi glasovi. Ko bodo iz tisočerih glasov nastali milijonski, tedaj bomo našli odgovor na to vprašanje in tedaj bo tudi konec bede in stiske zatiranih in oderuškega življenj* zatiralcev.«
»Kedaj bo to?« je vprašal Pavel vneto.
»Tega ti ne morem točno povedati, vem samo eno: vsakokrat, ko prisluhnem zemlji, slišim, da se pridružijo zopet novi glasovi. Zato vem, da ni več daleč veliki dan!«
»Ne moremo li ničesar ukreniti, da bi ta dan prišel hitreje?«
»Mnogo, mnogo ljudi je še namreč, ki še prav nič ne vedo, kako dobro žive drugi in kako slabo oni, ki delajo kakor živina in nikdar ne vprašajo, zakaj jim njihovo delo donaša le glad. Tem ubogim zaslepljencem moramo pokazati resnico in to ni tako lahko. Kajti ti siromaki so od dnevnega dela tako utrujeni, da komaj mislijo in bogataši store vse, samo da se v glavah delavcev ne vzbude vprašanja. Zato pobijejo vsakega, ki vprašuje: ,Zakaj?1 To si ti, Pa-velček, že občutil na lastni koži!«
»Ali naj jaz še naprej vprašujem?«
»Da, Pavelček! Toda ne bogatih! Oni ti ne bodo odgovorili, kajti reči bi morali: svet je zato tako krut za uboge, ker smo mi — bogatini lakomni, sebični, podli. Tega pa nihče rad ne pove o samem sebi. Toda pojdi k ubogim in jih vprašaj: zakaj jeste suh kruh, ko vendar pošteno delate, bogati lenuhi pa jedo pogače? — Zakaj so vaši otroci bledi, suhi in bolni, otroci bogatašev so pa rdeči, debeli in zdravi? Zakaj je za vas konec dolgega, trudapolnega življenja ubožnica, dočim so stare pijavke v starosti dobro preskrbljene in sledi njihovemu življenjskemu brezdelju — udoben počitek. To vprašuj uboge tolikokrat in tako dolgo vedno znova, dokler se končno tudi v njih mislih ne porodi vprašanje, ki bo kot kladivo padlo na stavbo krivice in jo zrušilo! Boš
li	to storil, Pavelček?«
»Seveda!« je odvrnil deček z žarečimi očmi.	(Konec	prihodnjič.)
s
PISMO S TABORENJA.
Mošnja, 22. Mes. solnca 1932.
Tov. urednik,
moram ti pisati nekoliko vrstic s taborenja, da boš vedel ti in braivci »Mladega plamena«, kako približno se tu imamo.
Naš tabor se nahaja na lepem travniku pri va.si Mošnja ob Savi, kakih dvajset minut od Radovljice. Imamo ves čas lepo vreme in Sava je imenitna za kopanje.
Opisal bi ti ves taborni red, kako zjutraj ob šestih vstajamo, kako imamo potem gimnastiko, dviganje taborne zastave v znak, da se pričenja življenje v taboru, kaj potem vse do večernega zbora počnemo itd., pa vem, da ti je to že vse znano in tudi predolgo bi bilo.
Najlepši čas vsega dne je pač večerni zbor. Vsi sedimo kros; tabornega
ognja, Sava šumi pod nami in zvezde nas gledajo z neba, toda naše zabave nič ne moti. Pojemo v zboru in »solo«, pripovedujemo si smešnice in vse, kar nam pride na misel.
Napravili smo že nekaj izletov. Bili smo na Bledu in na Brezjah.
Včeraj pa je bil zame morda najpomembnejši dan. Položil sem namreč obljubo. Sedaj sem pravi član in lahko nosim znak. Besede, ki sta jih pri obredu obljube govorila tov. načelnik in taborni vodnik, si bom za vse življenje zapomnil.
Danes, v nedeljo, smo priredili malo taborno zabavo, nekak cirkus. Gostje iz Ljubljane, Radovljice ter domačini so se zelo nasmejali in nam ploskali.
Zelo lepo je na našem taborenju, le žal, da gre že h koncu.
Karel Flebus iz Trbovelj.
Dragi Karel!
Veseli me, da si prišel na naše letošnje taborenje skupaj s tovarišem Prekom. Doslej še nismo imeli na naših taborenjih fantov iz Trbovelj.
Res, da bi opisal vse zanimivosti tabornega življenja, bi potreboval mnogo prostora. Ena cela številka »Mladega plamena« ne bi zadostovala. Treba se je radi tesnobe omejiti le na najvažnejše dogodke. In to, da si položil izpit in obljubo, je zatrdno najvažnejši dogodek, ki si ga mogel sporočiti »Mlademu plamenu«. Ne vem, kaj bi dal, da bi videl, kako ti je bilo v tistem slovesnem trenotku obljube pri srcu. Jaz, kadarkoli sem priča ko kdo polaga obljubo, ali kadarkoli slišim o tem, se vselej spomnim, kako je bilo takrat, ko sem jo sam polagal. Čakaj, da ti povem.
Deževen jesenski dan je bil. Pred nekaj leti, menda prav v Mesecu obljube, če ne v Mesecu miru. Več nas je napravilo izlet na Ljubnik pri Škofji Loki. Trije smo bili kandidatje za člansko obljubo. Na vrh smo jo šli polagat, čeprav je bilo vreme vse prej ko lepo. Vihar je bil. Preganjal je težke črne oblake po nebu in sipal nam ostre deževne kaplje v obraz. Na vrh smo prišli mokri, pre-mraženi in kakor izbičani po dežju. Potem je minil lep čas, preden smo mogli zanetiti ogenj. Ni bilo suhega drvca, ne listja, ne trave, poleg tega sta kakor nalašč narasla dež in burja. Kakor da so se peklenske sile združile, da bi preprečile našo obljubo. In ko se nam je vendarle posrečilo napraviti ogenj in smo v navalu viharja in dežja, tako da skoraj nismo slišali drug drugega, izgovarjali slovesne besede »Obljubljam na svojo čast in ponos . . .«, sem v tistem trenotku začutil vso veličastno simboliko svoje obljube in okoliščin, v katerih sem jo polagal. Po končanem obredu se je po čudnem naklučju dokaj pomirilo, veter je ponehal in megle so se potuhnjeno plazile po dolini . . .
Kdo pod solncem ne bi tu čutil nekega višjega pomena?
Ne bom trdil, da bi taka obljuba kaj bolj držala od katerekoli druge, dejstvo pa je, da smo vsi trije, ki smo jo tistega dne polagali, tri leta delovali skupaj v organizaciji. Le eden se je v zadnjem času hudo pregrešil zoper njo in je bil izključen. Po srcu, pravi, da je še vedno naš član. Morda je res imel poštene namene. Ne moremo vselej videti v srce človeku in ga nikdar ne popolnoma obsoditi, dasi ga je organizacija izključila, ker je bilo to zanjo potrebno.
Pozdravlja te urednik.
Razgled
Hitlerjeva mladina.
Hitlerjeva mladina je nartodno-sosi-cijalistična mladina Nemčije. Narodni socializem je istoveten s fašizmom. »Socialne reforme radi okrepitve naroda-, to je osnovna ideja tako italijanskega fašizma kot narodnega socializma vseh dežela.
Hitlerjeva mladina je v območju Na-rodno-socialistične delavske stranke Nemčije (NSDAP) privesek napadalnih oddelkov (S. A. = Sturmabteilung). Hitlerjeva mladina datira iz leta 1923., ko so osnovali trgovski vajenci prvo grupo. Danes šteje Hitlerjeva mladina 30.000 članov. To je malo, ako vzamemo v obzir velikost Nemčije, oz, število prebivalstva. Ker pa stranka podpira bolj napadalne oddelke in gre vse delo za tem, da se mladina vzgaja v bojnem, surovem, narodnem duhu, je razumljivo, da se napadalni oddelki razvijajo. Hitlerjeva mladina pa se ne razvija tako. Hitler hoče bojevito, telesno krepko nemško raso. Hitler sam pravi, da je prvo, vzgojiti v jedru zdravo in krepko telo, drugo šele razviti duševne spretnosti(l).
Najbolj značilna so »sestrstva« (krožki) žena in deklet v Hitlerjevi mladini. Poglejmo njihov sestanek.
»Vsedamo se za mizo.— tako piše neka članica —, vzamemo ročna dela in pridno delamo, medtem ko nam ena od deklet čita lepo, zabavno knjigo. Treba je, da postanemo dobre gospodinje, da imamo z delom veselje in da svoj dom prijetno okrasimo. Kako smo ponosne, ko dokončamo kako blazino ali preprogo, da moremo na godovni dan presenetiti svojega fanta. Potem na vsakem sestanku igramo eno uro družabne igre vseh vrst in pojemo potovalne ali bojne pesmi.«
Kjj hočejo »sestrstva«?
Vzgojiti dobre žene, gospodinje in matere. Drugače pa odreka Hitler ženi vsako pravico sodelovanja v javnem življenju. Naloga žene je le, skrbeti za krepko nemško raso.
Socializem?
»Hitlerjeva mladina ima nalogo vzpo-sobiti mladostno delavstvo in učence, oz. meščansko in proletarsko mladino za boj za novo mladost; napraviti iz meščanov nemške socialiste, iz proletarcev pa nemške nacionaliste.«
Kako znano zvene besede o kapitalizmu!
»Kapitalizem ni danes več zadeva kapitalistov, temveč je že po neljudskem zastrupljenju ustvarjeno duševno stanje, ki se javlja v enostranskem obožavanju Mamona in treznega razuma. Pobijamo kapitalizem v nas in izven nas in postavljamo splošno dobro in osebno dobro.-'
»Socializem je ljudska zajednica; socializem pomeni: splošna raba je nad osebno rabo. Socialist je bil Friderik Veliki, socialist je bil Bismarck.«
Hitler ima tudi nekatere zahteve za mladinsko varstvo, ki pa jih je prepisal od socialnih demokratov.
Narodni socialisti zahtevajo delovno dolžnost. Oberst Hirl (N. S. stranko vodijo v glavnem oficirji) zahteva, da naj vsak moški v starosti od 17—30 let dela dve leti v korist državi (seveda fašistični).
IX. vsesokolski zlet se je vršil v Pragi v juniju in juliju t. 1. združen s slovanskimi sokolskimi tekmami. Tekmovali so v telovadbi, lahki atletiki, v vodnem športu, sablanju, petju, jahanju ter igrah z žogo. V najtežji tekmi posameznikov za prvenstvo je tekmovalo 15 članov, in sicer po dva Jugoslovana in Poljaka, en Američan in 10 Čehov. Število tekmovalcev in uspeh niso zadovoljili. (Pri VIII. vsesokolskem zletu jih je namreč tekmovalo 30.)
Za Salo in za res
Za bistre glave.
i. (E. S.): »53«.
2.	Misionarji in ljudožrci. (E. S.) Do široke reke pridejo trije ljudožrci in trije misijonarji. Ob bregu najdejo čoln, s katerim se moreta peljati le i osebi. Kako bo vseh šest pri.lo čez reko, da ne bo nikoli na eni ali drugi strani reke več ljudožrcev kot misijonarjev, ker sicer bi ljudožrci misijonarje pojedli? Seveda mora čoln vedno nekdo pripeljati nazaj.
Kdor bo prav rešil obe uganki in bo izžreban, bo dobi! lepo knjigo za nagrado.
REŠITEV UGANKE V ZADNJI ŠTEVILKI.
Brzojavka se tako-le glasi: »Borci na taborenju pozdravljajo vse b r a v c e «M 1 a d e g a plamena«.
Prav so rešili: Julij Savelli, dijak, Celje, ter Ivan in Jože Marn, Zalog.
Žreb je nagradil Julija Savellija s knjigo Selma Lagerlof: Zgodba o blaznem Gunnarju.
Z urednikove mize. (Nadaljevanje.) da more biti umetnost tendenčna, in to celo s strani, ki se je vedno borila za njeno netendenčnost in odklanjala take umetnine.	V.
F o t o - r e v i j a. Mesečnik za vse vrste fotografije.
Izšli sta prvi številki (julij in avgust) tega mladega lista. Je strokovni list za vsakovrstno fotografijo in kinematografijo pa ima dvajset strani poučnih člankov in poleg tega lepo število krasnih slik kot vzor moderne fotografske umetnosti.
Naš članek »Fotografiranje« bo s prihodnjo številko končan. Naprednejši amaterji, ki se žele izpopolniti zlasti v umetniški fotografiji, bodo našli v »Foto-reviji« mnogo koristnih člankov. List prinaša članke tudi v slovenščini. Je edini list te vrste v državi. Za naslednjo številko obeta tudi razpis nagrad za amaterska dela. Uprava Foto-revije, Zagreb, Dalmatinska ul. 6, pošlje na zahtevo izišle številke na ogled. Naročnina za pol leta znaša 30 Din.
Uprava poroča. Zadnjo številko lista Smo radi nesreče v upravi nekoliko kasno razposlali. Uredništvo je svoje delo izvršilo pravočasno, zato bi bile kakšne pritožbe na ta naslov krivične. Upamo, da bomo tudi upravo kmalu spravili v red.
Zanimivo pa je, da sta se le dve družini oglasili in povpraševali, kaj je z listom. To sta bili družini Zalog in Trbovlje. Vidi se, kje je zanimanje.
Proti tedenski odškodnini Din 10 —
Vam posodimo
»VOIGTLANDERJEVO JUBILARKO«
Ako jo imate 45 tednov izposojeno, je Vaša last.
Pojasnilo dobite v
Ironiji GREGORIČ, Ljubljana
Prešernova sil. 5.
Vpišite se v
Samo:
Krekovo knjižnico!
Din 4— znašn mesečni prispevek za broširane
o/. Din 650 za vezane knjige.
s»@0si.v L, j] oj Ib II	ra L
Nekateri profesorji-strokovnjaki so ustanovili v Ljubljani »Dopisno trgovsko šolo«. V to šolo se vpiše lahko vsakdo, brez ozira na starost in spol, da si pridobi potrebno trgovsko in splošno izobrazbo. Ni mu treba hoditi v šolo, ni mu treba zapustiti svoje službe, ker dobiva ves pouk po pošti na dom. Ta šola je tidi zato dobra, ker je zelo poceni.
V	tej ?o!i se je mogoče naučiti poleg trgovskih predmetov (!;nji-govodstva, korespondence, računstva itd.) tudi vse moderne jezike (srbohrvaščino, nemščino, francoščino, angleščino, italijanščino ittl.)
Po dovršitvi »Dopisne trgovske šole« je mogoče polagati ob izpolnjenih ostalih zakonskih pogojih izpit na državnih trgovskih šolah.
Podrobna pojasnila daje »Dopisna trgovska šola«, Ljubljana, Pražakova ul.
*
»EKONOMSKE ENOTE«
registriran« z. z omel. stav. v L-tublian? Članski delež Din 511—, ki se lahko vplača v petih obrokih
pp Din 10*—.