PROBLEMI 11,1982 (225, letnik XX) Uredništvo: Miha Avanzo (glavni urednik), Miran Božovič, Mladen Dolar (odgovorni urednik), Branko Gra- dišnik, Milan Jesih, Miha Kovač, Peter Mlakar, Rastko Močnik, Denis Poniž, Rado Riha, Jože Vogrinc, Zdenko Vrdlovec. Svet revije: Miha Avanzo, Mladen Dolar, Uroš Kalčič, Sergej Kapus, Peter Lovšin, Rastko Močnik, Boris A. Novak, Braco Rotar, Ivan Urbančič, Jože Vogrinc, Slavoj Žižek (delegati sodelavcev); Jože Dežman, Valentin Kalan, Marko Kerševan, Marjan Kotar, Lev Kreft, Sonja Lokar, Tomaž Mastnak, Jože Osterman (predsednik sveta), Marko Svabič, Jadran- ka Vesel (delegati širše družbene skupnosti). Pričujoča številka Problemov je v celoti posvečena mladim, uveljavljajočim se ustvarjalcem. Kajpada to ni in tudi noče biti kakšna antologija, marveč se nam kaže kot presek skoz pisanje tistih najmlajših avtorjev, ki čutijo željo in voljo, da bi v Problemih videli prostor svoje socializacije. Zbrani teksti obenem jasno in razvidno izražajo ustvarjalne dileme te generacije (ali „generacije"), ki se zrcalijo predvsem v njihovi raznosti, različnosti in raznoterosti. p. s.: Zaradi zakasnitve izida te številke smo žal morali izločiti prispevke vseh tistih, ki so iste pesmi objavili v Pesniškem almanahu mladih (Barbara Hanuš, Jure Potokar, Irena Zorko). Naslovnica in oblikovanje: Alojz Zorrnan Likovna oprema ženskih tesktov: Anita Saksida-Jakac Revijo podpira Kulturna skupnost Slovenije. Po sklepu Republiškega sekretariata za kulturo in prosveto št. 421-1/74 z dne 14. 3. 1974 je revija oproščena te- meljnega davka od prometa proizvodov. Tekoči račun: 50100-678-47163 z oznako »Za Probleme«. Letna naročnina: 150 din (za tujino dvojno). Izdajatelj: RK ZSMS. tisk; ddu univerzum, parmova 39, ljubljana Uredništvo sprejema sodelavce vsak torek od 16. do 18. in četrtek od 10. do 12. ure v svojih prostorih na Gospo- ski 10/1. Cena te številke je 20 din. •____________________ Andrej Blatnik: ŠOPKI ZA ADAMA VENIJO NA ROBU NEKE DRUGE ZGODBE KAKO SEM DOBIL VOJNO Maja Vidmar: PESMI Andrej Lutman: STAREC JENCOJ LUNA IN TRTA Borut Hlupič: MOLITEV KARLA BROWSKEGA Marko Klasinc: PESMI Lidija Gačnik: MAGDALENA Maks Kubo: JAVNA TRIBUNA PSIHOLIZA Tomaž Vrhovec: CIVITAS LABACENSIS ANNO DOMINI MCMLXXXI Lela Mujkić: GROWING UP WITOJECURBA O ANDREJU Franc Lainšček-Feri: JESEN 81 Marko Zibert: ZGODBA Barbara Suša: PESMI Franc Burgar: PRIPOVED IZ NOVEJŠIH ČASOV. BREZ NASLOVA. Andrej Lutman: ČRTE Tanja Plevnik: PESMI Janez Virk: NATAŠA Samo Resnik: PESMI Tomaž Koblar: ČAJ zbor ženskih tekstov: Rada Iveković: ŽENSKA KREATIVNOST O FUZL, FUZL Boža Špes: KRATKE Bojana Vajt: PESMI PREŠEREN - Dr. ROMAN Pavla Mavec: PESEM Štefica Ležale: PJESMA NEPOZNATOM MLADIĆU Mojca Kranjc: PESMI Vera Pejovič: PESMI PROJEKT: BRODENJE PO VODI IN TAKRAT SEM POSTALA RUMENA LISIČKA Vin Sevin: NLP ' Silva Ballja: PESEM i Meta Godler: PESMI Jelka Budimirovič-Stergel : IZ ZAPIKA Tanči Capuder: PROZA Vesna Petrovič: NOČNICE II. Mela Vladić: SANJA NIJE ZNALA Tanja: PROZA Irena Gazivoda: PESMI Anita Saksida-Jakac: PESMI Andrej Blatnik ŠOPKI ZA ADAMA VENIJO 1 Zgodilo se \e včeraj ali na kak podoben dan; recimo mu včeraj, kakršnakoli že je resnica. Nikoli ne znaš jasno začrtati meje med tistim, kar je že bilo, in ti- stim, kar se šele mora zgoditi. Minulo se ti skriva v zaprašenih svežnjih spominov, prah odpihuješ ob večerih, ko predramljaš ubegle trenutke; ne iztrgaš iz sprijetega tkiva preteklosti enega samega zato, da bi ga zloščil v čisti sijaj neponovljivosti, ne, kar je bilo, je spleteno v goste mreže pozabljenega. Pa se vseeno zapletaš v čudna vozlanja besede nekoč... Spet in spet nazaj k začetku, da bi stopal po nešte- tokrat prehojenih poteh proti koncu, ki ga ne srečaš nikdar; izgubljenost v slepem plesu življenja? Spo- mini, nanizani na vrvico, molitvenik, ki ga prebiraš znova, znova. pred mano in še bolj pred seboj, še naprej si želel, naj se zaljubim vate Le kje si storil napako? Megla se ti plazi v usta in potem dlje, do pljuč, kjer obleži, svinčeno težka in kot smola lepljiva. Vse hi- treje ti pleše pred očmi, ljudje, spomini. Hočeš izgo- voriti neko besedo; veš, da jo moraš reči, iščeš jo... Ne najdeš, megla je vse gostejša, bolj in bolj te duši. — Kozarec mleka bi popil, zahropeš. — Nisem tista, ki bi te odrešila, nocoj si pripeljal na- pačno dekle, nocoj in vselej. Žal mi je, odpusti! Nagne se nadte in te poljubi, izgubiš se v slapu nje- nih las, z jezikom prodira vse globlje vate. Kje je vendar violina, pomisliš, kaj bom odšel, ne da bi sli- šal svojo pesem? Potem te pregrne megla. 2___--- Sredi noči se prebudiš, zazdi se ti, da je nebo padlo nate. V omotičnosti poisna poizkusiš odriniti breme s prsi, pa le zmedeno zakriliš z rokami. Vstal bi, a te nevidna sila tlači globlje in globlje v ležišče. Odejo vržeš razse, kolikor le moreš daleč. In šele tedaj, ko obležiš pod čudnim pntiskom ves gol in šibak, opa- ziš njo, ki spi poleg tebe. Diha povsem rahlo in ena- komerno, kakor da bi ne bila s tega sveta. Glasno zastokaš, obrne se k tebi, brez običajnih raztresenih gibov prebujenja se nasloni na komolce in te opazuje. Ne reče besede, lasje ji valovijo v krčevitem ritmu tvojega sopenja, smehlja se. — Duši me, ji rečeš. Počasi prikima, kaže, da je tvoje besede dobro pre- mislila, toliko prepričanja je v njenih očeh. — Dihati ne morem, poizkusiš še enkrat, misleč, da morda tvojega glasu, spačenega od napora in gro- ze, ki se ti vse bolj približuje, ni razumela. Tedaj spregovori, besede celo večnost plavajo od njenih ust k tebi in čutiš, kako jih sesaš pod kožo, kako se tam razlivajo in drhtijo. Odločno trsje v plašnem vetru, izgubljen sanjav napev violine; je to melodija, ki jo je igrala Eva, toliko let, vsakega ve- trovnega popoldneva, ko si odhajal iz hiše, se use- del med skale in osat na pobočje in gledal morje. Ona je igrala, igrala... kaj vendar govoriš! Nikoli ni bilo morja, skal, osata, pobočja, vetra, popoldnevov in najbrž niti Evine melodije ne, to so morale biti sanje. Blede se ti, kriva je včerajšnja večerja, vino se je razlilo, bil si neroden, prevrnil si kozarec. Vse je šlo narobe, dokler vaju ni sprejela tema. Potem . . . Podobe te zalivajo, prekrivajo, skozi gosto meglo slišiš njen glas. — Zapustil si jo, dekle, ki jo resnično ljubiš, odšel si z menoj. Bilo te je strah, ko si pri večerji odpiral ste- klenico, strah, ko si upihnil svečo, odgrnil posteljo. Čutil si trepet svojih dejanj, pa si ga hotel utajiti, 3______ Iz gostega grmičja vznikneš, iz trave izrasteš. Zdaj nisi več kamen, ne drevo, v plašč človeškega se ogrneš. Nezmotljivi boš, ne po božji, po svoji volji. Stečeš, pogreza se mehka travna preproga, med koraki minevajo stoletja! Svet je; šest let imaš, topel dotik te prelije, nekdo se skloni k tebi in ti zašepeta; naj se ti zgodi, da nekoč zaigraš svojo melodijo. Po- sežeš naokrog, pa m človeka; so bile res zate bese- de ali zablodel nasvet, namenjen drugemu, ki se je prikradel po naključju? Ne veš, široko razstreš roke, stekel bi v objem. Najnežnejši, najprosojnejši listki na vršičkih vej te dobrohotno božajo po obrazu: kam sploh odhajaš, Adam? Ti tečeš, spomin te za- pušča, pozabljaš glasove, pozabljaš ljudi. Dvainpet- deset let imaš, glasen aplavz, vračaš se na oder, v roki nosiš violino. Množica je navdušena, v dvorani valovi: bravo, maestro! Vratarje dobil nekaj krepkih, ko je hotel pred pričetkom pomiriti ljudi; v garderobo je pritekel klarinetist z novico, da je na lastne oči vi- del županovo ženo, kako ga je z dežnikom v ... Je od zlodja, ta baba, vam rečem, se je zasoplo pridu- šal; vsi so se pomilovalno smehljali, vemo, da nisi ravnodušen do gospe, bogve, kaj se dogaja, kadar njen mož teka po opravkih naokoli. Klarinetist je zardel umolknil, nihče več se ni zmenil zanj, uglaše- vali ste inštrumente, si poravnavali metuljčke ... Si se res le ti zdrznil, ko so omenili Njegovo ime? Odi- dete na oder, dirigent zamahne, glasba. Petino- semdeset let imaš, sediš za mizo s prtičem na kole- nih. Topla juha ti kaplja z brade, težko obvladuješ žlico, neskončna je pot od krožnika k ustom. Gleda te tuja ženska, sivih las in mahovinastih lic; skozi meglice spominov se ti dozdeva, da bi mogla biti tvoja žena. Ne zdržiš več napora, žlica ti uide v krožnik, da te obrizgne; nemočno zakriliš z rokami, osramočen. Starka se skloni tesno k tebi, pnsioni ti ustnice k ušesu: star si že, Adam. Namrdneš se, za- jecljaš. Na zidu je Kristus, pod njim šopek posuše- nih ivanjščic. Ko je žena prinesla razpelo, si molčal; neke noči si vstal In ga namazal z marmelado. Po- tem si oblizoval prste v postelji, pozno v jutro. Star- ka razpira brezzoba usta, odsekano se skremžl: se še spominjaš, kako je bilo lepo, tistega majskega ju- tra v rosi, vpraša. Majskega jutra? Izmislila si je, go- tovo si je izmislila; tega ne bi pozabil. Morda je kdaj res kaj bilo, včasih se ti zazdi, šest let si bil star, te- kal si po travi. Rosa? Morda. Zdaj je prepozno, uvel starec si, prepočasi umiraš. Vse poljane tega sveta, razgrnjene za tvoje radostenje! Štiriintrideset let imaš, enajst od teh si na filharmoniji. Da bi bil lahko že solist, pravijo, če le ne bi bil tako trmast. Poročen si: kadar se vrneš ponoči, strgan in blaten, te žena očitajoče gleda: le kaj se ti je treba napiti kot živali? Včasih zavpiješ, včasih udariš, molče stopi vstran in počedi za tabo. Dva otroka, punca je pridna, hodi h klavirju, nosi bele nogavičke. Mali je baraba, včeraj je s kamnom pobil sosedinega mačka; ženska je vpila nate po vsem stopnišču, stiskal si ustnice in molčal. Danes si malega dvakrat pritisnil, za čisto vest. Ni rekel besede, široko je razprl oči in se zazrl vate. Odslej boš spal za zaprtimi vrati. Triindvajset let imaš, pravkar ste končali na akademiji, sošolci so te zapletli v svoj vrišč: pojdi z nami, Adam, raz- hajamo se vendar, vsak po svoje, morda se vidimo šele čez leta, morda nikoli... In greš. Posedete po parku, topel poletni večer je, steklenica zaokroži, nekdo je prinesel kitaro, izza trepetavih prstov se mu nasmuka melodija: »so be easy and free when you're drinking with me, I'm the man you won't meet every day . . .« Kitare si se naučil pri štirinajstih, po- tem si jo zasovražil. Ne, nikoli je nisi prodal, nikoli razbil, le nekoč na neki posiljeni zabavi si potrgal strune, počasi in premišljeno, eno za drugo. Ena iz- med deklet vzklikne: kako lepo nam je!, oči se ji svetlikajo. Dvigneš pogled; morda je bilo narobe prav to, da nisi nikoli zlomil kitare. Tudi domače hiše nisi nikoli zažgal, kot si nekoč, objokan in ponižan, obljubil v zavetju mrzle kleti. Besede, nič drugega; nisi se še naučil vstati in pobegniti, sediš, premišlju- ješ, ali boli, ko si prerežeš žile. Enainšestdeset let imaš, končal si koncert. Paganini, Vivaldi, čudovita človeka. Strune so bile poslušne, ubogljive. Nekdo pristopi: bleščeče ste igrali, maestro, neponovlji- vo ... Ti veš: kolikorkrat hočejo, stokrat ali tisočk- rat. Mož ne popusti, vse bolj zaupljivo se sklanja k tebi: vi se gotovo znate pogovarjati z Bogom, ti šep- ne. Otrplo ga pogledaš: to mora biti le laskanje, zmedena zavist! Pa vendar se je prikradlo iz spomi- na, šest let si imel. Minilo je, izbris pozabljenja. je bi- lo res ali le zmešnjava slepečih sanj? Želiš, naj ti ostane prikrito, danes in vselej. Utrujen si, tako utru- jen. Včasih jokaš, ko si sam, ob večerih. Zdi se ti, da nisi izpolnil svoje naloge. Kaže, da bo tvoj tek brez konca, zemlja se ti udira pod stopinjami, skloniš se in utrgaš cvetlico: ivanjščica, v roki ti uveni. Morda se nasmehneš. Tako se bo torej končalo. Zdaj te je doseglo neizbrisno spoznanje: tvoj svet izgineva ob dotiku. 4__ Zgodilo se je včeraj ali na kak podoben dan; danes? Na postelji ležiš, naročil si, naj ne bo nikogar blizu. Šopki v kotu venijo, prinesli bodo nove, jutri ali poju- trišnjem. Srečen človek si. NA ROBU NEKE DRUGE ZGODBE že ko sem ga iskal, junaka te zgodbe, se je zatakni- lo. Sprva se mi je zdelo vse zelo enostavno: moram ga najti, in ko ga bom imel, ga bom lahko oblikoval, kakor bom le hotel. In hotel bom junaka take zgod- be, ki bo zahtevala spoštljivo, ljubeče in pozorno branje; naj ga ne razgali en sam hlastav pogled, da bi takoj spoznan potonil v množico nerazločljivega. Naj mi bo povrnjen trud vročičnega iskanja, čas ne- prespanih noči, neugledni blišč sanj, ki so mi pobe- gnile. A kako drugače je bilo! Že od samega začetka: ni ga bilo težko izbrati, saj je bil ves čas ob meni in se mi je tako rekoč kar sam ponujal; hvaležno sem se- gel po njegovem - tako sem mislil - deviško či- stem telesu in ga pričel ustvarjati. Vse lepote tega sveta sem mu podarjal, da bi se združile globoko v njem, ga napolnile v počasnem zorenju. Nekega dne mu bom rekel, naj stopi iz sanj v življenje. Po- ' tem se odpraviva z roko v roki v svet, razpreva se vsakomur, ki ga srečava na poti svojega poslan- stva, ga objameva in poljubiva in vzameva s seboj. Okrog sveta bo segal rej naših toplih, nežnih rok. In vse človeštvo bomo prepojili s sokom svoje ljubez- ni, kakor sem jo jaz dal piti njemu, ki mi prvi sledi. Nebo in Zemlja se bosta združila v nas, ki bomo sam Aleph ljubezni! O človeška preproščina! Ni mogel obdržati tega, kar sem mu dajal - teklo je skozenj nekam v drobni drobni pesek pozabe. 3 Spuščal sem ta pesek med prsti: tako fin je, tako gladek, da kar ne veš, kako polzi, in zaveš se šele, ko je že prepozno, ko si že zasut do vratu in se ne moreš več izkopati. Izsušil je moje ustnice poljubov in ni poznal vrnitve. Poznal je le eno besedo: izgub- ljeno, izgubljeno za vselej. Kadar sem pričenjal ob tihiln večerih razpredati govor o svojem junaku sebi samemu, edinemu zvestemu in sočutnemu poslušalcu, se mi je vse večkrat prikradla iz noči ta beseda, strašna beseda obupa: izgubljeno. Le zakaj ga nisem mogel narediti tako, kakor sem verjel, da je moja volja in njegova podoba? Mislil sem, da bom edini, ki mu bo kazal svet. A najbrž sem se motil. Moral sem se motiti, saj se drugače ne bi moglo dogajati, kar se je: ne bi mi ga jemali - kaj jemali, pulili iz rok! - in ga vračali umazanega in ponižanega, naj ga umijem, mu zacelim rane, obri- šem solze. In tako sem počel, naj mi bo odpuščeno. Še vedno sem upal: morda pa le storim svojega pravega junaka, morda, počasi . . . Slaba tolažba. Počasi - je lahko počasi merjen z urami in dnevi? Počasi ni ne ura ne dan, počasi je večnost. Ravno toliko ga je, da se vanj skrije upanje in se ti prezirljivo posme- huje. Ti pa upaš. Se bo že uredilo! Seveda, zmeraj se vse uredi, prav ali narobe, dokler nekega dne ne veš, ali si zares živel ali se ti je morda le zdelo. Res, nekaj se je zgodilo v tej zgodbi, vendar se mi zdi, da bi bilo prav tako, če bi stal ob strani in opazo- val, namesto da sem se zbujal sredi noči in ga hodil gledat, kako se spreminja. Nikoli ni postal prav za- res moj junak. Če me je zjutraj pazljivo poslušal, se mi je morda že zvečer brezsramno posmehoval. Tako je šlo iz dneva v dan in morda se ne bi prav ni- koli nič premaknilo, če ne bi pokala med nama ten- ka opna spoštovanja. Pa se zgodi: nekega dne me vpraša, zakaj. Kako in kaj zakaj, nisem razumel. Zakaj me hočeš storiti velikega? In res - zakaj? Kako naj mu dam sanjati svoje sanje, ko pa me gleda prav v oči in vem, kaj bi rekel: ti si nor. Res, saj vse gotovo ni v redu, svet ni tak, kakršnega želim. Pa mu ne bom menda tega priznal?! Učenec je vendar eden, učitelj pa vselej nekdo drug. zato govorim besede, besede, besede. On pa se mi le pomilovalno smehlja. In potem pravi, počasi, kot bi dopovedoval otroku, kako na široko mora razširiti ročice, da bo objel svet: čemu se pretvarjaš? Saj moraš vedeti prav tako dobro kot jaz, da me m. NI me! Mojo zgodbo si nalagal, se ti ne zdi? Si mislil, da ti bom izpolnjeval želje? Stra- hopetec, jaz naj bi se namesto tebe bil z mlini na ve- ter? Odkimavam, zanikujem, ni res, govorim, ti živiš, si . . . seveda le v moji zgodbi, vendar. . . Tvoji zgodbi? Tisti, ki jo pišeš dan za dnem, ker si preslaboten, da bi jo živel? Naj jo jaz živim namesto tebe, ker si ti vezan v resničnost s kosilom ob enih in ne moreš kar vstati in oditi v zgodbo? Hvala ti za tako zgodbo, sam jih napišem sto ali tisoč boljših! Osupel strmim. Kaj res? Kaj je bil res ves moj trud zaman, kaj se je res tako sprijeno spačila moja največja dragoce- nost, ki sem ji sklenil podariti življenje? Nadaljuje: Če si res moj Stvarnik, kakor upaš, tedaj mi reci, naj umolknem, tedaj mi naloži skalo, da jo bom nosil v večno kazen! Čakam te, čakam, o Gospod, ki mi kraljuješ! Kaže, da se tudi njemu zdi položaj že premučen, saj se v najvišji točki svoje naigrane prošnje zlomi v re- sen, kar nekoliko naveličan pogled. Torej stori, kar te je volja, reče. Če znaš - in če mo- reš. Vem, sedaj se mora izkazati tako sužnost kot go- spostvo. Z napačne poti ni povratka, napačne bese- de ne ulovim nikdar. Molči, mu zavpijem, molči! Kje je hvaležnost, da sem te potegnil iz Niča? Mar se ne sramuješ tako govoriti o svojem Stvarniku, praočetu vsega tvojega početja? Oprezujem za učinkom svojih obtožb. Lahno se pri- kloni, roke ima prekrižane na prsih. Tedaj začutim, da je ena zgodba premalo za naju oba. Ali ga bom moral prečrtati v vsakem stavku posebej ali pa . . . Njegove besede plavajo v miru, večnem miru zma- govalca. Ko bi mu ga mogel odkrhniti vsaj košček! Sramujem? Kaj mi nisi govoril, ni je stvari, ki se je lahko sramuješ? Kaj mi nisi govoril, hodi, kamor pelje tvoja pot? Kaj mi nisi ti govoril, bodi, kar si; eni te bodo ljubili, drugi sovražili, tretji te ne bodo po- znali? Res, zdi se mi, da je že minil čas, dosti časa. Gotovo si pozabil, ubožec. In ne vržem ga za kazen s kakega grajskega stolpa, ne treščim ga ob tla, da bi se razletel in brizgnil da- leč naokoli. Starim gospem, ki bi se zgražale nad takim pomanjkanjem olikanosti - prišel je, ne da bi bil potrkal - bi zamazal obleko in gospe bi osramo- čene jokale, saj ga ne bi mogle z dežnikom po glavi tako razmazanega po okoliških zidovih. Ne, niti sle- du ni o kakem takem ali podobnem kaznovanju, le stojim in strmim, kakor da res nikoli prej ne bi počel nič drugega. On za hip še počaka, da si zapomni svojo veliko zmago ~ za večno! - nato odide, pusti me samega. Naj vpijem, naj jokam? Saj ne poma- ga, nič ne pomaga. Moja zgodba se bo iztekla v nje- govo. Zdaj se zaveda mojega nemočnega poželenja, da bi mu nesporno in trajno zavladal; muči me, kadarkoli se le pokaže priložnost. Ponoči me zbuja in pravi, govori- ti moram s tabo. In ko še ves zaspan razmišljam, kaj neki le hoče, mi hiti razlagati zgodbo, ki naj bi mu jo napisal. Povsem drugačen je v nji od mojih želja, zgodba je nesmiselno preobrnjena! Hočem se upreti, povedati, da si zgodbe izmišljam jaz, on pa v njih nastopa po izpisani vlogi, da je bilo tako od samega začetka in bo večno. Kar zmanjka mi be- sed, vame se priplazi strašna misel in me razjeda: kaj, če si je on izmislil mene in se mi zato zdaj smehlja, ko krčevito hlastam po njem in ga poizku- šam obvladati? Naj gre, rečem. Da sem utrujen, pravim. In on res 4 odide, tiho zapre vrata za sabo; pa le ne morem za- spati. Vem, da bo naslednja noč vse spet ponovila - in tako v neskončnost. Kaj naj storim? Naj pri- znam, da je on tisti, ki piše zgodbe, in ga prosim, naj mi pomaga? To je poraz. Ne recite, da niti ne poizkušam zaustaviti tega drsenja v blaznost; kadar le ujamem trenutek njego- ve nepozornosti, sedem k pisalnemu stroju in pri- čenjam znova, preobračam . . . Vse zaman. Vselej izvlečem prazen list, čeprav dobro vem, da sem pi- sal! Le kam so se izgubile moje misli? Včeraj sem zbral ves pogum in rekel, da tako ne gre naprej. Moral bom nehati s pisanjem zgodb, saj so moje sanje vse težje in vse glasneje vpijem. Mislil sem: če se opravičujem s tem ali onim, se bo smehljal, seveda ne bo verjel, zamahnil bo z roko in tako vse pomedel v nič ... Ce pa povem po pravici, potem morda - usmiljenje . . . Blažena slepota. Poslušal je, ko sem z glasom, spačenim od poni- žanja, pripovedoval, nato pa dejal; nehal boš, kako, saj sva vendar z zgodbo komaj pričela? Ni bilo posmehljivosti v njegovem glasu, da bi se lahko tolažil s sovraštvom. Le vprašanje, neogibno vprašanje. Zdaj sedim sredi svoje sobe, pisalni stroj imam na kolenih. Vsak hip ga bom vrgel ob steno. Pa saj ne pomaga! Bojim se odpreti vrata in stopiti ven; kaj, če je moj strah resnica, in se bom znašel na valju pi- salnega stroja? Vrata se odpirajo; on vstopa. Pridi, dosti zgodb bova še napisala, pravi. 1980 KAKO SEM DOBIL VOJNO Svojega velikega dne se spominjam, kakor da bi bilo včeraj; sedel sem v svoji sobi, nekoliko preveč sem si dovolil pri večerji in sedaj sem bil kaznovan za nezmernost. Prižgal sem televizor - ne obtožite me ničesar, prosim, to storim vsak večer! - in čakal konec programa. Zdaj bo teve dnevnik, so rekli. Prav, meni je vseeno, če mora biti, pa naj bo. V sta- novanju nikakor nisem mogel najti pijače, take stva- ri mi kar izginjajo, sam ne vem kdaj. In so bila poro- čila. V zrak so vrgli kongresno dvorano, kje, sem že pozabil, zagotovo vem le, da ni bilo v našem mestu. Nedolžni so umirali, je z drhtečim glasom oznanil napovedovalec, jaz pa sem se - proti svoji volji, to vam zagotavljam! - spomnil prizora, ki sem mu bil priča popoldne. Nekakšen zanemarjen dolgolasec je vpil, da ljudje, ki podpirajo tako vlado, ne morejo biti nedolžni. Potem ga je odpeljala policija ali ga je povozil avto ali je skočil v reko, ne vem več natan- ko, končno mi je tudi vseeno. Vesel sem, da nimam otrok, kajti čutim nekako - z velikim strahom, seve- da! - da bi bili prav takšni kakor tisti umazanec. In ne vem, če bi se tedaj, ko bi živel s čim takim pod isto streho, mogel upreti skušnjavi; vsakič, ko sre- čam ljudi, ki so tako obupno drugačni, si namreč za- želim, da bi imel pri roki kako puško, nož ali vsaj ka- men, obenem pa sem hvaležen božji previdnosti - pa oprostite, saj veste, da se tako pač reče! - da se mi kaj takega res ne ponudi, saj ne vem več, kaj počnem, ko mi leže megla na oči. Zadnjič sem obiskal znanca, on me pravzaprav sploh ni zanimal - saj ne, da ga ne bi maral, vseeno mi je zanj - vendar sem ga nekega dne srečal v mestu z ženo, beseda je dala besedo - le zakaj imamo ljudje be- dast občutek, da se je z znanci treba vselej pogo- varjati - in končno me je povabil na večerjo. Ko sem živčno iskal izgovor, saj mi ni bilo prav nič do mučnega posedanja za mizo in brskanja po bese- dah, sem se nenadoma zagledal v njegovo ženo in zazdelo se mi je, da mi je nekako zarotniško pome- žiknila. Kadar mi ženske takole pomežiknejo, jih povabim na kozarček in šele potem premišljam. Enih ne morem prenašati, kar naprej mi govorijo o svojem sitnem možu in nehvaležnih otrocih, nena- doma se spomnim kakega nujnega poslovnega zmenka in se nanaglo poslovim. Nekatere so uža- ljene, druge začudo hvaležne - pa menda res niso hotele kaj drugega kot kaj spiti v družbi? Sicer pa mi je vseeno, ko jih srečam drugič, se naredim, da se ne poznamo, in kmalu so tudi one prepričane, da so se pač zmotile, ljudje smo si podobni! Pa tudi tistih ne srečam rad, ki jih povabim v stanovanje; še nikoli ni nobena odklonila, čeprav sem bil sprva ves pre- strašen - morda pa me bo baba kar s torbico po glavi? Ne, vse mirno vstanejo, poravnajo si obleko in poslušno odidejo za mano; vso pot ne spregovo- rim besede, ko odklenem vrata, rečem; tu sva!, ved- no z istim glasom. Tu je spalnica, tu pa kopalnica, povem, in potem se lahko prične. Včasih me je še veselilo takole, zdaj pa se mi zdi vsakič enako, tudi ženske se mi zde vse enake, ko vzdihnejo: Se nikoli nisem doživela česa takega! Morda bi verjel kak pu- bertetnik, jaz pa sem to slišal že prevečkrat. In po- tem hočejo vse govoriti, govoriti, jaz pa ne prene- sem tujega človeka ob sebi, odganjam jih na vse mogoče načine, govorim, da bo prišla žena, čeprav bi se raje ustrelil kot živel s kakšno, vendar ta zgod- bica vselej uspe: brez besed poberejo obleko, se uredijo in odidejo, včasih sem jih spremljal do vrat, 5 sedaj se mi več ne ljubi. Prižgem cigareto ali televi- zor in čas mine. Tako sem mislil, da mi je hotela znančeva žena namigniti kaj posebno privlačnega, vendar sem se očitno zmotil - ko je vzela moj plašč, se me ni hotela kakor po pomoti dotakniti, ne, takoj sta mi ponosno kazala svojega otročiča, sme- jala sta se, jaz pa sem se komaj obvladal, da ga ni- sem prijel za noge in ga treščil z glavo v zid, tako srečen se mi je zdel s tisto neumno ropotuljico v ro- ki. Niti najmanjše možnosti nisem hotel dovoliti, da bo to zmene nekoč doraslo v moža, izraz na obrazu pa se ne bo prav nič spremenil, še vedno bo enako bebasto . . . zadovoljen! Res sem se počutil precej nelagodno, tudi potlej, ko smo že opravili običajne obrede in deklamacije o otrokovi nenadkriljivi ljub- kosti in smo spili kozarec ali dva, natančno ne vem, nikoli ne štejem. Še zmeraj sem prikrito pogledoval k malemu in se bal, da se bom kar naenkrat odločil in stekel k njemu, znanec in žena bi me začudeno gledala, gotovo imata otroka zelo rada, potem bi ona zavreščala, morda še preden bi storil, pravijo, da ženske čutijo nekaj v sebi. A bilo bi že prepozno, brizgnilo bi naokoli in potem krvav madež na zidu, mrtev odvržen predmet v kotu, usedel bi se na tla in se smejal, oni bi me brcal in tolkel, vendar ni kaj po- sebno postaven, ubiti me ne bi mogel, pa še potlej bi me moral zadeti, sicer pa bi mi bilo vseeno, da bi le udaril z malim ob zid, pa naj počnejo z mano, kar hočejo. Le tistega vreščanja, tistega neskončnega vreščanja ne bi zdržal. Najbrž bi moral vstati in oditi še k njej, on bi grabil po meni, a vse zaman, prijel bi jo za vrat in stiskal, stiskal . . . potem bi mi vsaj mal- ce odleglo. Celo tako bi se pomiril, da bi s svojim gostiteljem lahko odigral partijo šaha, če bi ta seve- da želel. Ne, najbrž bi mu tedaj ne bilo do tega, če- prav me sili s tem dolgočasnim šahom, kadarkoli le nanese priložnost. Ne vem več, kako bi se ga ote- pal, še najlažje je, če izgubim igro ali dve, potem se naveliča. In ko sem tako poizkusil obvladati svoje telo, da bi ne storil ničesar otroku, sem v grozi slutil, da bo moj znanec od nekod privlekel šahovnico in postavil figure, se usedel in rekel: pričniva! Tedaj bi se res ne mogel več zadrževati, niti za hip, vendar se to k sreči ni zgodilo, žena je postregla z večerjo in tako sem se lahko postopoma pomiril, čeprav me je on nenehno dražil s praznimi vprašanji o moji službi in življenju, da sem pri breskovem kompotu že pomislil, da bi morda le pričel z njim in ne z ma- lim. Nož je bil nevarno blizu moje roke, oster ku- hinjski nož, če bi ga otipal, bi bilo z njimi konec - res ne vem, čemu puščajo take stvari zunaj, vsako- mur na voljo, lahko pridejo tudi v neprave roke . . . Da, sam se večkrat vprašam, ali sem sploh še nor- malen, ko takole gledam televizijo in me niti za hip ne pretresejo vesti o smrtih tu in tam, tako in druga- če, ne, celo zalotil sem se, da se ob tovrstnih poro- čilih lahno oblizujem. No, potem, ko je vse to minilo in je preostalo le še vreme, šport in podobna broz- ga, so sporočili, da se je vojna končala. Vojna, kakšna vojna, sem pomislil, nato pa sem se spom- nil, da bi se res utegnilo goditi kaj takega, končno sem bil zasledil nekaj vesti v dnevnem časopisju. Napovedovalec v beli srajci s črnim metuljčkom, smrtno resen, kakor da bi bil na pogrebu. Rekel je, da je treba vse orožje oddati do poldneva nasled- njega dne, kdor ukaza ne bo izpolnil in bo orožje skrival, bo ustreljen. Glas mu je rahlo trepetal, meni pa je bilo vseeno, vojaške zadeve imam urejene, vse črno na belem, orožja pa menda tudi ne bom spravljal doma. Da, v naglici je dodal še, da bodo zdaj drugačni časi. Potem so kazali evrovizijske gole, jaz pa sem se nenadoma domislil, da ni pove- dal, kdo je zmagal, če je že res bila vojna? Sicer pa mi je bilo vseeno, nikakor se namreč nisem mogel spomniti, na kateri strani sem bil. Gotovo sem to vojno dobil, sem si dejal zmagoslavno, sicer bi me ustrelili ob zidu, kot se običajno počne s poraženci. Res, lepo je dobiti vojno. Tedaj je zazvonil telefon, dvignil sem slušalko: klicali so me iz vlade, dobili ste vojno, čestitamo, so rekli. Za vas imamo pripravljen slavnostni sprejem v skupščini, s šampanjcem in medaljami, pridite! Kako naj pridem, sem vprašal vznemirjeno. Ob vhodu vas čaka avtomobil s šofer- jem, vse je urejeno, mi skrbimo za zmagovalce, nis- mo takšni kot tisti na zahodu in vzhodu. Phdite, s cvetjem vas čakajo svetlolase deklice v belih bluzah in modrih krilih! Imajo tudi pentljice v laseh, sem drhte vprašal. Tudi pentljice, seveda, brez pentljic vendar ne gre! Pridite, neizmerno smo vam hvalež- ni, da ste rešili deželo, državljan številka ena ste! Hvala, hvala, sem ganjen šepetal in odložil slušalko. Trepetaje sem si popravljal kravato, bil sem neskonč- no vznemirjen. A ko sem stopil skozi hišna vrata, ni bilo na cesti nobenega avtomobila, kaj šele šoferja! Napaka v protokolu, sem se tolažil, a čas je mine- val. Postal sem živčen, begal sem po ulici. Končno je limuuzina pripeljala. Nadrl sem šoferja, prebledel je in pričel jecljati o predrti gumi. Tedaj mi je preki- pelo, sam ne vem, kako so mi v roko prišle škarje za obrezovanje žive meje, zabodel sem ga po nekaj- krat v trebuh, vrat in oči, vsaj tako so mi rekli kasne- je. Vendar se mi gotovo še ni zdel dovolj mrtev, saj sem ga vrgel pod avto in večkrat zapeljal čezenj. Nato sem izstopil in nenadoma me je začela brcati, udarjati, suvati, vleči in gristi množica ljudi! Bil sem tako presenečen nad tem nepričakovanim izbru- hom sovraštva, da sem se pozabil braniti. K sreči so me rešili policisti, ki so opazili vladno vozilo. Ker drugače niso mogli narediti reda, so nekajkrat ustrelili v množico. In zdaj se res ne morem pritožiti: sem v bolnišnici, kjer zame lepo skrbijo, vsak dan me obiskujejo delegacije, naše in tuje, cvetje diši: . . . našemu rešitelju vdani učenci 2.c razred^ os- novne šole ... V časopisih sem prebral, da je bil šofer, ki bi me moral odpeljati, tuj agent, atentator. Le svoji izredni prisebnosti se moram zahvaliti za življenje. Da, vselej sem si zaupal. Diplomati, ki pri- hajajo, govore o novi vojni. Skrbi jih, kaj bodq brez mene. Brez skrbi, čez mesec bo z mano vse po sta- rem, jim prijateljsko odgovarjam. 6 Maja Vidmar PESMI Ti še ne veš. Mogoče sp\oh nisem giaäka. Mogoče sem krastačasta ali pa spolzko kačasta. Pogosto ti gre na bezanje, za čelom in v trebuhu. Joda treba je peš. In če kda\ greš, kdo ve, kako giaúka sem sama. V kruhu, k\ga\eš ob vrnitvi, je mokra sled. Malo krastačasta, malo spolzko kačasta. Nisva skupnega SI gnezda pletla, ti v moje, jaz v tvoje sem drobovje sedla. Iz robide, ki ne bo cvetela, vsak si svoje gnezdo dela. In nisva hotela. Spraskanih misli, krvavih besed se bojiva, gnojne muke v drobovju živiva. Toda ni še čas črnega izliva, ki ga ne želiva. i Raje trpiva. ' 7 Gola dušica si s srajčko za prepih, s copatko za sneg. Brezglasna živalca s smrčkom za luknjice, z repkom za stah. Na mojem trebuhu tvoje srce zaupljivo. In kdo ti, ljubi, daje to trdo rast in volčjo slino, ko se polaščaš skozi stok v podrastju in skoraj že na begu. Od znotraj mi je zatiščano od tvojih odmikov nepodkupljivih, da me sili na otroško cepetanje in odrešilni valujoči jok. Od znotraj se bova spogledala do tistih oči spogledljivih, ki se slepe solzijo, ki se v grozi potijo od teh spog ledov zdrsljivih. Zapeljan boš v moje sanje in boš sit in kaznovan. 8 Andrej Lutman STAREC JENČOJ Imam misli, je rekel starec Jenčoj z velikim črnim klo- bukom. Pred kinom je v vetru jutra, ko mački najrajši praskajo po želodcu, pekel kostanje. Da bi kdaj ali kjerkoli počel kaj drugega, se mi zdi absurdno, ker sem ga vedno poslušal le v vetrovnem in mračnem jutru, ko je v kolibi iz povsem novih sani pekel ko- stanj. Koliba je stala pred kinom. Imam misli, je rekel. Vedno je molčal. Le tistikrat, ko sem stal zraven nje- ga, je mrmral, tarnal, da bi fukal božjo ali mojo mater, se ne spominjam. Starec Jenčoj je zakuril v sod. Vse gibe je delal počasi, kot bi muham trgal krilca, otož- no, malce jih bi gledal, kako radovedno tekajo po okenski šipi, padejo na tla, kjer spet malo manj rado- vedno tekajo, take drobne živalve se vsem smilijo; ne bi jim smel trgati krilc, ker bi neizmerno trpele, kot bi trpel starec Jenčoj, ko bi mu zmanjkalo kostanjev in bi zaman mežikal s prsti. Mogoče, prav mogoče, če bi muhe imele dvajset ali trideset krilc in se ne bi poznalo, če bi jim jih par odtrgal. Prestopal sem se z njegove leve na njegovo desno stran, ker se je dim iz soda valil v mojo glavo, da sem se solzil, si znova in znova brisal oči. Na vso stopnjo sitnosti jih imam za očali, da sem tudi očala znova in znova snemal z okajene, kot svinjsko meso okajene glave in jih spet natikal. Starec Jenčoj je vtikal drva v sod. Ležeren veter je povsem ponehal, dim se mi je ovijal okoli gla- ve, stiskal sem usta, z roko tiščal nos. Kaj spet nimaš robca, je rekla ženska, ki me je varovala. Potuhnjeno se je nasmehnila, me krepko prijela za roko, z drugo roko za nos. Pihni! Ni pomagalo. Dim je vel prav vame. Preklet prašič stari, sem zavpil in brcnil v sod. Starec Jenčoj je zamrmral, vstal in odšel iz kolibe. To je bilo prvič. Prvič, da je vstal. Ves čas sem mislil, tudi zdaj mislim, da je bil obsojen na peko kostanjev. Ne vem, če je obsojen na peko kostanjev. Ne me za- jebavat stari, sem rekel in prisluhnil. Seal je. Prav po- tiho. Nekaj kapljic, ne več. Z roko v razporku se je vrnil. Ne mrmral, zagodel je, ko si je zapenjal hlače. Naložil je drva in sedel. Pravzaprav je najprej sedel in rekel, da ima misli. Rignilo se mi je. Danes je velik dan. Danes je bilo dvakrat prvič. Prvič je spregovoril. In še misli da ima. Danes je vstal, šel za kolibo scat in rekel, da ima misli. Naložil je drva. Pravzaprav sem najprej začutil veter v hrbtu. Dim se je kadil iz kolibe, za katero je stal starec Jenčoj, seal in sklenil sam pri sebi, da bo rekel, da ima misli. Iz žepa sem vzel ro- bec in se useknil. imam misli je rekel starec Jenčoj jih par odtrgal pre- > ^ stopal sem se z velikim črnim klobukom pred z nje- |\ gove leve na njegovo desno kinom je v vetru jutra ko \ mački stran ker je dim iz soda vedno najrajši praska- jo po želodcu valil v mojo glavo da sem se pekel ko- stanje dobro sem ga poznal solzil si znova in znova brisal kadar sem ga videl stal oči na vso stopnjo sit- nosti sem zraven njega je pekel kostanje jih imam pod očali da sem da bi kdaj ali kjerkoli tudi očala zno- va in znova snemal počel kaj drugega se mi iz okaje- ne kot svinjsko absurdno ker sem ga vedno meso okajene glave in jih zopet poslušal le v vetrovnem natikal starec Jenčoj je vtikal in mračnem jutru ko je drva v sod v kolibi iz ležeren veter je povsem ponehal povsem novih sani pekel kostanj dim se mi je koliba je stala pred kinom ovijal okoli glave stiskal imam misli je rekel vedno je sem usta z roko tiščal nos mol- čal le tistikrat ko sem kaj spet nimaš robca je stekla zraven njega je mrmral ženska ki se me je varovala potuhnjeno jadikoval da bi fukal božjo se je nasmeh- nila me krepko prijela naložil in sedel pravzaprav je ali mojo mater se ne spominjam za roko z drugo roko za naprej sedel in rekel da ima misli starec Jenčoj je zakuril v sod vse nos pihni ni pomagalo dim je rignilo se mi je gibe je delal počasi kot bi muham vel prav vame preklet prašič danes je velik dan danes je dilo trgal krilca otožno malce jih bi stari sem zavpil in brcnil v sod dvakrat prvič prvič je spregovoril gledal kako radovedno tekajo po starec Jenčoj je zamrmral vstal in in še misli da ima danes je okenski šipi pade- jo na tla kjer odšel iz kolibe vstal šel za kolibo scat in rekel spet malo manj radovedno to je bilo prvič da ima misli naložil je drva tekajo take drobne živalce se vsem da je vstal ves čas sem mislil tudi pravzaprav sem najprej začutil smilijo ne bi jim smel trgati krilc ker zdaj tako mislim da je bil obsojen veter v hrbtu bi neizmerno trpele na peko kostanjev ne vem če dim se je valil iz kolibe za katero kot bi trpel starec Jenčoj ko bi je obsojen za peko kostanjev je stal starec Jen- čoj seal in mu je zmanjkalo kostanjev in ne me zaje- bavat stari sem rekel in sklenil sam pri sebi da bi za- man mežikal s prsti pnsiuhnil seal je bo rekel da ima misli iz mogoče prav mogoče če bi muhe imele nekaj kapljic ne več žepa sem vzel robec in se z roko v raz- porku se je vrnil useknil dvajset ali trideset krilc in ne zamrmral zagodel se ne bi poznalo če bi jim je ko si je zapenjal hlače 9 Imam misli, je rekel starec Jenčoj, jih par odtrgal. Prestopal sem se z velikim črnim klobukom. Pred z njegove leve na njegovo desno. Kinom je v vetru ju- tra, ko mački stran, ker je dim. Iz soda najrajši pra- skajo po želodcu. Valil v mojo glavo, da sem se pekel kostanje. Dobro sem ga poznal. Solzil, si znova in znova brisal, kadar sem ga videl, stal oči. Na vso stopnjo sitnosti sem. Zraven njega je vedno pekel ko- stanje, Jih imam pod očali? Da sem? da bi kdaj ali kjerkoli tudi očala znova in znova snemal, počel kaj drugega, se mi iz okajene kot svinsko. Absurdno, ker sem ga vedno. Meso okajene glave. In jih zopet poslušal, le v vetrovnem natikal. Starec Jenčoj je vti- kal mračnemu jutru, ko je. Drva v sod! V kolibi iz! Le- žeren veter je povsem ponehal: povsem novim sa- nem pekel kostanj. Dimi se mi. Je koliba? Je stala pred kinom? Ovijal okoli glave. Stiskal. Imam misli, je rekel. Vedno je, sem. Usta z roko tiščal, nos molčal le tistikrat, ko je kaj spet. Nimaš robca, je rekla, stal zra- ven njega. Ženska, je mrmral, ki me je varovala po- tuhnjeno, jedikoval. Da bi fukal božjo, se je nasmeh- nila, me krepko prijela. Naložil in sedel pravzaprav. Je, ali moje matere se ne spominjam za roko. Z dru- go roko za naprej sedel in rekel, da ima misli. Starec Jenčoj je zakuril v sod vse. Nos pihni! Ni pomagalo. Dim je, rignilo se mi je. Gibe je delal počasi, kot bi muham vel prav vame. Preklet prašič, danes je velik dan. Danes je bilo. Trgal krilca otožno, malce jih bi stan, sem zavpil in brcnil v sod. Dvakrat prvič, prvič je spregovoril, gledal kako radovedno tekajo po. Starec Jenčoj je zamrmral, vstal in. in še misli da ima danes. Je okenski? Šipi padejo na tla kjer. Odšel iz kolibe, vstal, šel za kolibo scat in rekel spet malo manj rado- vedno. To je bilo prvič, prvič da ima misli. Naložil je drva. Tekajo tako drobne živalice. Se vsem, da je vstal? Ves čas sem mislil, tudi pravzaprav sem naj- prej začutil: smilijo. Ne bi jim smel trgati krilc, ker zdaj tako mislim, da je bil obsojen veter v hrbtu. Bi neiz- merno trpele na peko kostanjev? Ne vem če. Dim se je valil iz kolibe za katero, kot bi trpel starec Jenčoj, ko bi, je obsojen na peko kostanjev, je! Stal starec Jenčoj, seal in mu je zmanjkalo kostanjev in ne me zajebavat stari, sem rekel in sklenil sam pri sebi, da bi zaman mežikal s prsti. Prisluhnil. Seal je, bo rekel, da ima misli iz mogoče, prav mogoče, če bi muhe imele nekaj kapljic več žepa, sem vzel robec in se z roko v razporku, se je vrnil, useknil dvajset ali trideset krilc in ne zamrmral, zagodel. Se ne bi poznalo, če bi jim je, ko si je zapenjal hlače? Ob večerih razž\v\ sol sonca in vinska Ma požene v\i\ce h krajcu lune. Орцат se in čutim točenje ljudskega odpr\\ran\a. \zza glave, telesa, mi piapoiap svel\n\e in njih gorea ieme\\\. Bi živel v ra\u aolgočas- ja in čakanja na mavrične metulje; na sluteče, prete- če, ki pa me ne prevzame'' Luna in trta, ki zasenči vesoljna prostranstva, globino neba. Med poškropljenimi listi polzi luna, po\z\ v temo. V mor\u gnčev kresnice kmečkega večera. Te- mina blagega vetra, prespane nevihte. Moräa [eća\. ko trta ovije luno in prepreči mesečini, da bi grela vešče, postanem svečenik, ki mu ni za večnost. Ali pa si podojim luknjice v koži in začnem peti pesem o posušenem močvirju in uporu v pušča- vi. Ne bo več premetavanj rožnatih skeletov, ne per- verznih kmečkih deklet. Le še šepet rib in balet topo- lov. Nič več. Samo s\rup\ prež'm\o eksp\oz\¡o Uo\en\. kot da je vse оодоуоцепо in vklesano v kristalčke zlomliene sko- dele. Črepinje trte in popivajoča luna. Nočem spet, še enkrat zno\/a. Tako obmirujem v naslanjaču zaprtih rok in gledam list trte, ki žari mesečino. 10 _Borut Hlupič MOLITEV KARLA BROWSKEGA ljubi boh. pošli svojega Kristusa. da bodo lahko visoki gospodje koga mučili in bodo pustili nas pn miru! visoki gospodje želijo cel narod napraviti za kristuse. mi pa želimo ostati ljudje in delati. naj se ne zgodi naša volja, temveč tvoja! a spomni se kdaj tudi naše volje, saj tako slabi spet nismo. če pošlješ, ljubi boh, še enega hitlerja, ti ni treba pošiljati rabljev. in odreši popa,, ki je ležal v naši baraki in nas je hotel vse napraviti za mučenike. ampak mi tega nočemo, mi hočemo živeti in delati! ljubi boh, ne zameri nam, da smo se veselili, ko je visel pop na mesarskem kavlju, ta nas je vse delal nore. potem je bil v baraki mir. pošlji znova kristusa na zemljo, kajti zemlja je rjava m rdeča, rešiti jo je treba teh knčečih barv. župniki tega ne zmorejo več. ti stojijo v lakastih čevljih na prižnici in govorijo ter se pričkajo o kaki vejici, če sodi v sveto pismo ali ne. boh: o boh: o boh! napravi me za glavnega direktorja vseh rudnikov m vseh taborišč in vseh vhodnih vrat, nad katerimi stoji napis: Vsakemu svoje! Vsakemu svoje! Vsakemu svoje! »ne računajte z nami« nesposobni za materialistično analizo kruto preganjate kritiko na svoj račun: mar se ne zdrznete! mi smo vaše razbojniško ogledalo: refleksija brezbarvnih preizkusnih uradov. zakaj se nas otresate: če veste vse: to s čimer vas hranijo mar si ne vidite radi uradniški fris? mar je prepovedano pogledati mrtvemu v oči? priznajte: med nami: ne računate na nas: pa kaj? čakamo na poljube in jabolka in ne verjamemo več vašim vnetim parolam, smo vaši židovski sinovi: v tej skledi kolin v tej obljubljeni deželi: noči in megle. vse je v rokah ljudstva vsi stoje ob vodovodu čakajo na vlak. poslovnih ljudi ni strah bližnjih praznikov, mračne slutnje vznemirjajo varšavo: delavski voditeljic ne smejo več na prižnice! domišljija se upira novicam iz varšave: birokrati so prekoračili vse meje. pokazalo se je, da so to stekli psi kakršnih je že videl svet._ ^_______________ -11- osem v kot 1.) 22. avgust, torek: 2.) ZDA in ZSSR so se dogovorile, da bodo Belo hišo in Kremelj povezale z rdečim telefonom: ŠKODLJIVO ZDRAVILO - UCiNKOVIT PRODOR! 3.) v zapuščeno četrt Wall Stree zvedelo za ultimat, so vsi začeli b in zahod, v strahu, da se ne bi na južnem delu otoka. za hip se je zadržal v sobi z bi izvedel še en udarec, ko se je sk in se osredotočil na raznobarvne: njihova mreža po\o^an\a, se je svojih notranjih muk. v zapu Grammercy Cluba je še enkrat bi Ijardni palici, da bi znova udaril Lahek udarec, trk, da bi poslal: osem v kot! velikemu poetu solze tistih, ki trpe krivico: nimajo nobenega tolažnika. ti pa praviš, da se ničesar ne dogaja, da v tem tragičnem dolgočasju ni več humorja. blagor mrtvim, ker so že umrli. godrnjaš v beznici: pivo točijo čez rob, kvasi te nostalgija: tvoj dom je miren sen. brezishodnost sindikata te ne zanima, naftni derivati so se podražili, govedine in kave primanjkuje, slast in muke ljubezni, dinar pada, dobička pa od nikoder, brezmočno ždiš pod to rjo: vsi korakajo: leva, desna, leva, desna, in čakaš na jutri. rit si rdeča te ustavi zelena te ustavi imaš svoj šiht imaš svojo rit ustavi te šiht ustavi te rit ničesar prepovedanega ne storiš rit si ničesar ne storiš salonski komunisti s keksi in čajem ob polpetih marksisti s špricerjem ki govorijo o leninu rozi luxemburg o rdečem oktobru ciari Zetkin o internacionali ti nam krojijo venge okoli gležnjev poljska, poskus bilance zletel je vaš labod čez morje krvavo in z zar\o večerno se vrnil brez kril. brez oči po\ele\ v oblast prišel brez glave: zaio od vaše okupacije ne pričakujemo ničesar več! - .|2— Marko Klasinc Res je. da verjamem v Кекса in da ne maram sedeti v natrpanem, ker je to neprijetno, na primer v kinu. Tudi če za kakšen čas pozab\m na Kekca, sem pogumen in zanesen. Ni to vedno biti tako težko. Seveda, poglavje zase je, kadar stopim v razreä in zakrilim kot avionček. češ, danes nimam munieije, ampak pazi, s krili ti lahko preluknjam rit. Dobro, pa daj. Pravzaprav mislim, da tudi aviončkov ne maram preveč, posebno če jih pilotirava s tem Kekcem. Ampak nič ne pomaga, naš blok si išče novejšega in zanesljivega stanovalea. -J -— Danes že ves dan za menoj hodi prazna skodeliea. To mi ni všeč Saj sem na koncu koncev v šoli kar devetkrat zmaknil tvoj pogled in se tudi dodobra okopal v njem. Še oči, ki sem si jih prav za to priložnost vsebinsko utrgal, sem usmeril skorajdane metaforično, streljajoč - hodiš me nervozno, ti prazna skodeliea. In ko se je odvijal odmor ob pol desetih, sem razgibal tvoje nezaprepaščeno - ritmično vzdušje. Takrat sem lahko to, kajti nekaj sem vendar moral počenjati s teboj. Čisto mogoče je, da sem se kmalu zatem zavrgel v prazno skodelico, ampak prepričani smo, da si ti bila edina na dvorišču, ki je poskušala razodeti prazni skodelici, kje in do kakšne mere se lahko napolni. In če bi jaz želel postati moja skodeliea, bi moral tudi iz tvoje glave odnesti piramide, vse zlate kamele in skrivnostne šejke, pa še takrat bi se verjetno živel samo med stenami moje in v tistem hipu tudi prazne skodelice. Prav gotovo bi si še naprej poskušal zmistifieirati in poeksotiti vsaj eno steno, kljub temu da ena stena ne prinaša nič kaj dobrega, razen če se namala s portretom pokojnega stanovalea, ki je vsaj enkrat poskusil odpraviti skrivnostne kamele. beležka o malem Včeraj je mali rekel, da smo ga nadomeščali v sanjah in da je strašno elektnčen, je še povedal. Normalno, saj se vse vesele pravljice vedno * berejo od zadaj, sem dejal, in če se mačka vsako jutro zatakne v žlebu, se tudi tvoje mijavkanje izgubi v pločevino, ta pa te zmeraj odpelje samo v rahel spanec. Že je zvečer bilo drugače. Takrat je povedal, da je spal po ribje, se pravi kot v nekakšni malo večji ribji konzervi, in da je lačen. Opažam namreč, da je zvečer takorekoč skoraj vedno lačen. To pa, da se je takoj zatem pojedel kar iz tiste malovečje konzerve, je pa že res kar smešno naključje. Še zmeraj ne razumem zakaj. 13 Dekličin manifes^^hyl Deklica sem in jokam, zato ker se po tvoji bradi potepajo moji ožeti smaragdi z rdečimi nožicami. To opažam, oh kako sem danes dostopna in razpoložena za potepuški jok, še več, mislim, da se je zjutraj v meni zapela spet nova uverturica, sicer čisto, čisto kratka, vendar dovolj zanimiva, da se zdaj na osnovni polici gledališčnega bifeja žvečijo jagodni žvečilni od včeraj, na ostalih policah pa sewdim jaz in delam pok pok, okrog pa rastejo jagode. Ko se bo to končalo, boš verjetno spet potopil mojo brado, vrat, potem še bodo v tvojih ustih izginili moj nos, moja usta, moje čelo, moje uho in nato bom tako vse do tistega pravega trenutka, ko sem še včeraj počasi in razumljivo izgovarjala - ljubček, moj tilnik je poln tvojih prstnih odtisov. To mi ni preveč všeč, ti si celo neke vrste cepec in kriminalec, saj neprestano zezaš mojo osebnost ne da bi znal ukrasti mojo samokontrolo - danes pa nekako ostajam na razdalji, zato bom dejala, da prosim, da če me potegneš nazaj iz tvojega neokusnega gobca, da je že pozno in da že moram domov. Tako. Potem sem še vedno deklica in prihajam domov in ne jokam več, vsaj z očmi ne. Če bi ti povedala, da se medtem majavo sezuvam in se bubim v fotelj, bi ti že bilo povsem jasno, kako je z menoj. Ampak jaz tega ne maram. Nato sem in takrat sanjam. To se vidi po tilniku, kjer sem razburjena, v moji psihi pa, nasprotno, paseč moje filozofske krvavice. Potem je še kar naprej nekaj časa blazno fajn. Res je prava sreča, da izjemoma si in da se ti zraven tega dogajajo tako čudovite stvari. Tudi v povzetku sem deklica in takrat tudi v moji bližini postopajo plave deklice. Te mi pravzaprav zmeraj pokažejo mojo bližino in da je to za vse nas nevarno. Ko odidem domov, ko se ves ta cirkus okrog mene poleže, si zrecitiram katero od resnic, recimo - slutim tebe, ki razbita in vsa penasta škripaš do mojih razpotegnjenih soban - ali pa - več kisika in sebe, ah ti prizadevni psi in zraven ta njihova priskutna zamolklost. - potem gre še nekako. Čisto na koncu pa grem pisat pesmi za pametne ljudi, zgolj zato, da se razvedrimo. ... v I— Danes sem prenašal skoraj same opeke in deske, zraven tega pa je v mojih škornjih za dvorišče delalo škljoc škljoc. Bil sem vroč, pod nosom sem nosil sončno kremo in psi, ki so lajali pri sosedu, so za vekomaj utihnili. Stopil sem namreč v svojo zgodbico in dodobra nagnal iz nje hiše, bataljone, vse nasade tulipanov in sosedove pse. Takrat je mamica povedala, da je že čas. da bo zdaj zdaj kosilo, da se ne splača več. Dobro, pa sem šel gor. Med potjo sem si lahko delal hladne roke. Danes se to dela izključno brez prstov, saj na pnmer tudi kavč z ovinka stopnišča nima več prstov, zato pa seveda lahko stoji tudi navpično, da se mora iti mimo. Tudi če bi mu kdo dovolil nositi prste, jih verjetno ne bi hotel. Mamica pravi, da zato, ker se ne splača več. Verjetno se vsi strinjamo s tem. 14 Potem čakam, da se neham sezuvati in postanem bolj drugačna oseba, morda se sliši smešno. Toda to mi zmeraj dajo čutiti ravno podboji na najbližjih vratih. Zraven podbojev imam še introvertirano sestro, medtem pa iščem tudi copate, ker mi je nekoliko nerodno zaradi strganih nogavic. Med našimi vrati sem verjel, da ute nisem pustil kar tako same, da je tam noter čisto črn mucek, ker nisem bil takšen hinavec, da bi se lahko počutila osamljena sredi dvorišča. No, mucek je pravkar pojedel. Kljub vsemu pa tudi uta ostaja uganka iz dvorišča - sem nenadoma začel verjeti. Zakaj vse to? Zakaj naj se končno vidi, zakaj je uta m zakaj je stanovanje'!* Jaz osebno še vedno mislim, da se uta uporablja bolj kot kakšen vesoljski pojav. Hitro se zamenjuje, to. Vsaki dan. Recimo sonca poln dan in naša motika. Ta dva se ne moreta prenesti. Zato je pač na dvorišču en dan vse okopano, naslednji dan je pa vse lepo. Stanovanje je v takšnem kontekstu namenjeno zato, da dvorišče večkrat vpraša za nasvet, kako naj končno v sebi posadi smreke, marelice, še vrtovi, ki jih vidi na dvonšču nemalokrat primanjkovati in se tudi v njem bogvekaj ne znajdejo, so mu zmeraj pripravljeni pojasniti kakšno stvar, zadnjič ravno v zvezi s stopinjami, ki kako to, da se v stanovanju ne morejo tako vtisniti v tla, kot v dvorišče. No, medtem je res že postalo pozno, saj se je kosilo verjetno že popolnoma shiadilo. Toda ali se še splača do večerje? Kaj jaz vem? Malo me moti dvorišče, ki se je zasedlo z nekakšnimi ljudmi. Lahko da se čisto črn mucek plazi po stikalu za ljudi. Da, to bi res lahko bilo. ali pa sestra. Mogoče ona. Sicer pa je na srečo postavljeno samo okrog tiste ute. Tam so deske in mačke včasih, ko dežuje. .^VOHIbUNI MANIFEST, tretjT še naprej hodim po dvorišču in medtem sodim tekmovanje mojih malce nevrotičnih mačk. To se odvija na dvoriščni marelici, preko katere smo še pred začetkom razpeli dovolj oprijemljivo skorjo za plezanje. Tu in tam sedim popolnoma zbrano in pričakujem, da se marelica vsak čas zmaliči in podre v gozdu. V tem trenutku uničujem in vesel. V tem trenutku uničujem in vesel. V tem trenutku uničujem in vesel. Potem pa se ti mirno prikobaca neka neprijavljena mačketina, verjetno od sosedov. Nekako bi se že dala pregnati. Seveda, takoj bom naredil to. Počasi sem hotel stopiti na njen hrbet in ga verjetno streti v njej. Prephčan sem, da to ni bil popoln neuspeh. Čez čas se, če dobro pogledaš, opazi preko dvorišča iti nekakšne zelene steklenice, verjetno z mineralno vodo, in pa marelično listje. Oboji so z roko v roki zahtevali, da jih ljudje enostavno ne bodo mogli več kupiti za svoja ogledala in za njih, kakor so sami dejali, nekakšnih samopostrežnic. To so vendar naše police, naša stanovanja. Ugotovil 15 sem, da so res iz samopostrežnice in da zelo verjetno blefirajo. Medtem sem se zmedel. Ko je postalo bolje, ko sem zbral dovolj moči, sem le vprašal - kje je že stala tista marelica, ki se je zmeraj mogla videti v studenec pod seboj in me vedno klicala nase, češ, da je že precej dobra kot med in da naj tudi jaz v miru šumim njeno listje? Zakaj bi delal to? Zakaj bi delal to, - sem si zatrdil. V tem trenutku sem se zmeraj počutil posebno dostopno, pa tudi listje danes že lahko kupimo v skoraj vsaki samopostrežnici. No, ko smo že pri stvari, studenec, ki bi nekdaj nujno moral biti skopan pod marelico, lahko danes mirno zamenjamo za majhno, lično lopatko, v katero brez večjega truda namestimo fotografijo naše nove marelice. Tako se lahko pri dvoriščnih popravilih bolj posvetimo našemu psu. Tako piše v navodilu za uporabo lopatke. Tudi jaz sem storil to, da imam na dvorišču psa. Ko je še bil nov, sva pogosto istočasno odšla spat. Prav gotovo je tudi zadnja takšna noč bila dolga in spomnim se še, čeprav malo megleno, da sva bila vesela, ker si mačke ne upajo napadati psov. No, zdaj se sicer ponoči sanja, zjutraj se pomane oči in se medtem totalno nadzoruje. Tukaj pa so še slike na steni, ki nasprotno niso tako dobre, zato se potem še ves zajtrk pretegujejo in na vse kriplje zehajo. Obstaja določena nevarnost, da to postane navaden izgovor za prezgodnji prihod naslednjega obroka, se pravi kosila. Danes ga jem ob pravilnem času in vse kaže, da ga bom za razliko od ostalih dni pojedel do večerje, sicer pa bi vse skupaj zmešal, večerja bi skakala v zajtrk, on bi zaradi tega popolnoma razbil kosilo, ki bi potem moralo ves popoldan padati s stropa, sten, pralnega stroja, skratka od vsepovsod in zraven tulilo kot obsedeno. No, mislim da ravnokar vidim večerjo, ki na dvorišču trenira večer. ■^^T^^TŠPOTOVANJA z vlakum^ Ko sem tako sedel v naslonjaču in medtem nekaj mahal z roko po zraku, da sem jezen, in stevardesa, ki je prihajala od zadaj, zaenkrat ni mogla več pred moje oči. Sem mislil, da je bolje, da ne. V nasprotnem primeru bi jo moje oči, čeravno pred seboj, potopile in čez nekaj časa naplavile v drugačni kupe ali pa recimo v kondukterja, ki se preriva tod okoli. Ampak če dobro premislim, bi se tako pravzaprav vsi skupaj še manj dolgočasili. Točno. Enkrat že vendar moram poskrbeti za neko boljšo zabavo. Češ, stevardesa, hitro obrni naslonjač in se potem pazljivo stlači v moje oči. No, le hitro, potovanje ni tako dolgo, kot si misliš. 16 _Lidija Gačnik MAGDALENA magdalena Magdalena, Magdalena gola na mojem oknu spi. Na prsih ima razbiti vrč, na čelu ji zvezda krvava drhti. Magdalena, Magdalena tke SI svatovsko tančico. Jutri bo vseh mrtvih dan, vran ji nadene črni pas. Magdalena, Magdalena črni pas bo tvoja smrt. Svatovska boš legla v prst, na ustnah ti zapel bo vran. Lune v nedrih šepečejo joke. V vrčih duše stihe ti baja kri. In ni odrešilne besede, ni misli-ptice, ki bi odtkala vonj samote. Tvoja pesem je grobnica zvezd. Ko nebu svoje grudi razdajaš, ti telo trgajo krči luninih men. Romarska kri v jutro te vabi. Pijana od njenega strastnega klica tavaš za nebom - mrtvi popotnik. Lune umirajo v grudih dreves. Tvoje krike vpija nebo, raztrgano v božanjih smrti. Ni pesmi, ni ptic. V tvoje blazno oko se zemlja smehlja. netek Netek, netek, zakaj si mi zavdal? Netek, netek, zakaj si mi večerniška krila pripel? Razgaljeno, raztrgano telo ti dam, da v meni svoje stopinje razpredeš, da mi viharniško kri razbičaš. Netek, netek, krvavo me nesi na kraj sveta, raztrgano me v vetru razpni. Pa bom še zemlja rjovela, pa bom trava krvava pognala, pa bodo kriki obešenke v jutru odmevali. Netek, netek, zakaj si mi zavdal? Netek, netek, zakaj si mi večerniška krila pripel? To noč te sestra umorim. krokar, Krokar, krokar seda na moje oko. Jaz nimam več svojih belih poti, jaz rwmarxì več svojih Uavrìaìiì^ polj, jaz imam zar\o v r\aroc\u mrtvo. Je krokar \zirga\ iz prsi mi luč, je noč nakrvavil mi v prazr\o roko, je krokar mi k\]uva\ v živo srce. Noč se čarobna blazno smehlja. Pot je prepreáena z rdečo sledjo. V raztrganih prsih zar\a drhti. Krokar, krokar seda na moje oko. 17 Maks Kubo JAVNA TRIBUNA (še ena pustolovščina Maksa, odIseja galaktičnega prizemlja) Maks steče navzdol po paketu marmornih stopnic v veliko, hladno preddverje s peterokotno točilno mizo, na rob katere se hladnokrvno naslanja petero obiskovalcev. Hiti proti vhodu v dodekaedrno dvora- no, kjer se bo ali se je že začela javna tribuna. Maks stopa hitro, vendar izbrano. Njegov korak je mlad- osten, poln energije. V svojih belih nizkih škornjih se pozibava na prstih in se s petami komaj dotika tal. Koraki so obrnjeni nekoliko navzven - leva noga ne- koliko v levo, desna nekoliko v desno. Roki se rahlo zibata - rahlo, ne preveč, tako da tudi ph hitri hoji ni videti, da bi se mu kam mudilo. Zgornji del trupa se giblje skoraj v ravni črti, glava kljub sunkovitim kora- kom prav nič ne skače gor in dol - tega ga je naučil stari Patan iz Peshawarja, stari baba. Okoli vhoda v dvorano je človeška gostota nekoliko večja - eni imajo smer plus, drugi minus. Tisti v IN smeri so veliko bolj pozorni od OUT gredočih - tako do sebe kot do drugih. Pazijo na vsak svoj gib in isto- časno švrkajo iz očesnih jamic, da bi videli, kako to počno drugi in ali vsi opazijo, kako prefinjeno hojo imajo in kakšne najboljše čevlje. Eni nosijo visoke pnevmatične ali hidravlične podplate, a ti sodijo med ekscentrike. Drugi imajo nizke, srednje, postrani, neenake, velike, špičaste podplate ali pa jih sploh ni- majo. Barv je kolikor hočeš, oblik, materialov in orna- mentov prav tako. Eni se gibljejo mirneje, drugi hitreje, ženske rade mi- gajo z ritmi, debelejše podrsujejo z bedri, majhni moški stopajo odločno, veliki leno, suhi zibajoče, de- beli sopeče. Vsi se trudijo, da bi hodili tako, kot meni- jo, da drugi mislijo, da je najlepše, najelegantnejše, najsamozavestnejše, najmodrejše, najseksejše, najsvetejše. Skoraj čisto pri vhodu sem, ko mi nasproti, OUT gre- doč, prileti stara prijateljica. Hodi neartikulirano, leva noga komaj lovi desno in ta komaj levo. Roki ji asin- krono udarjata ob nekoliko zamaščene boke. Rdeči, dva centimetra debeli poliuretanski podplati z Labyl previeko, ki jih je izbrala za ta pomembni večer, ji pri njenem hitenju ne delajo usluge - vsakič, ko čevelj bolj kot fifty-fifty spusti tla, spodrsnejo in zacvilijo z vi- sokim A, da se marsikateri ozre. Njej ni niti najmanj nerodno - zdi se mi, da se sploh ne zaveda, da počne nekaj svojemu okolju in statusu neprimer- nega. S svojim uglajenim hribovskim korakom se ji zibljem naproti in sorazmerno z bližino upočasnjujem svoje napredovanje. Ona ne. Čeprav me gleda (gle- da!) naravnost v oči, drvi z nezmanjšano hitrostjo - in že mimo. Roka mi smukne pod njeno pazduho, za droben hip jo zaustavim. Oči ima vlažne. Nežno se mi iztrga in gre naprej, se pravi nazaj, se pravi OUT. Nikoli je še nisem videl take. Kaj se dogaja? Vedno se je vedla tako kontrolirano, tako suvereno. Sedaj pa se ji vse podre. Odkrito odbrzi mimo mene in zgine. Maks po dveh korakih spet ujame svoj nekoliko po- sebni, vsekakor neimitabilni slog in vstopi skoz eno stranico dvorane. Prostor je nabito poln. Čutiti je pri- krito konfrontacijo mnenj. Ne le od ogrevanja, zrak je vroč in gost od množice izparevajočih teles. Maks med neomahljivo hojo pogleduje naokoli, kje so kakšne znane noge. Tam vidi tega, tam onega, a gle- da mimo in gre naprej, dokler ne phde do stičišča dveh stranic, kjer se s širokim hrbtom nasloni v ogel in pred sabo stegne svoje dolge noge, da gledajo špice škornjev v zrak in se bleščijo. Nevsiljivo, a odlično. Na moji desni, deset ali dvanajst korakov, stoji Dago- mir Bajs - slavni step teoretik. Ko gleda v mojo smer, rahlo zatrepetam z ustnicami in tlesknem z je- zikom, vendar se naredi, da me ne pozna, zato tudi jaz gledam v halogenske luči na stranici zgoraj. Ljudje se vsevprek poznajo in se pozdravljajo ali ignorirajo. Tleskajo z jeziki in se po pravilih prestopa- jo z ene noge na drugo. Bolj zagreti poplesujejo na mestu. Nekateri pazijo na vsako stopinjo, drugi si hodijo po čevljih. V splošen direndaj prijetno odjeknejo mehki, a ojača- ni tleski usnjenih (usnjenih!) podplatov šovbosa tovarša M. Hecla. Pogledi se obrnejo navzdol, na najnižjo izmed dvanajstih stranico. Hecl ima roki dvignjeni nad glavo in usta razlezena v bel nasme- šek. Oblečen je v klasično antično tridelno obleko sive (!) barve. Nalepil si je celo brke, kar sicer ni naj- korektnješe vedenje, posebno ne v prisotnosti starej- ših. Tudi njegov ples je klasičen, vendar zapeljiv - a le klasično. Njegovi boki nekoliko preveč ritajo in če bi imel nekaj centimov daljše noge, bi moral sezuti čevlje in jih javno sežgati - brez podplatov. Maks zdolgočaseno posluša, kako Hecl med svojim plesom razlaga o namenu javne tribune o namenu in delu gibalnega, tako imenovanega, uveljavišča. Tule smo se zbrali, da b' mal' pocepetali. Vsi se zaveda- mo. Vendar pa. In tudi to je res. Najpomembnejše pa i§- ....... ____________________ ____________ 18 Heel predstavi svoje kolege na levi in desni - profe- sor doktorja Grobišiča, videla, te spoštovane tovarše strokovnjake Zidanška, Muho in Butasta. Cenjene navzoče povabi, naj vprašujejo, kar vas je volja, v zve- zi s hojo ali bolj splošnim gibanjem, ki predstavljata danes že nekoliko pereč problem, ali v zvezi z delo- vanjem samega gibalnega uveljavišča. Njegove zadnje besede padejo v živahno tišino. Maks se nevsiljivo ozira naokoli, da bi videl, ali bo kdo kaj izrazil ali vprašal. Ljudje se ozirajo naokoli, da bi videli, ali bo kdo kaj izrazil ali vprašal. Oziram se naokoli, da bi videl, če bo kdo kaj izrazil ali vprašal. Ovee, vsi gledate, vsi pričakujoče gledate, kdo bo stegnil ven svoj vrat. Pa ne bo nihče. Pa ne bo nobeden. Pa ne bo nobedenga. Nobedenega. Nobendnega. Nubenga. Nbenga. Mombasa. Heja bumbarasa. Mlada ženska skoraj spodaj rahlo zacepeče s svojimi nogami in vstane v znak, da bi rada nekaj izrazila ali vprašala. Heel jo z galantno kretnjo vzpodbudi. Ženska stopi na enega od številnih malih podijev, ki so razvrščeni po dvorani. Ni slaba. Za pofukat. Izkaže se, da se mlada dama pozna (intimozno?) s kolegi na tleh. Kolegiea. Kolegiea Dada Brni. Maksu postaja slabo. Kaj vse bom še doživel v svojem dolgočasnem življenju. Bog, ugasni luč in pejmo spat. Ne ga več srat. Kolegiea Dada Brni ima visoke, mehke, bele, oprijete škornje, tja do nadkolenja, ki že prehaja v podbedrje. Bedra ima oblečena v svetleče črne nogaviee, guzo pa je vtaknila v temno bele žametne hlačke, ki jo tako stiskajo, da komaj diha. Zgoraj je brez, kar je še sreča zanjo v tej neznosni vročini. Za pofukat. Maks se prestopi, prekriža levo nogo z desno in po- miga s konieo mojega škornja. Najprej bi povedala. Najprej pove. Maks prekriža desno nogo z levo. Potem pove. In potem še pristavi. Maks se križa in prekriža desno nogo z desno. Kolegiea z drobnimi, na videz samozavestnimi kora- ki, ki so tako vnaprej preračunani, da so že skoraj vgravirani v podlago, stopa sem in tja, levo, desno, gor, dol in miga s svojo guzo. Za pofukat. Ženska po žensko miga in kljub samozavestnemu in samovšečnemu videzu menca in stiska skupaj svoje mesnate noge, da si mane svojo nesramno pičko, ki ji bo, še malo, pa ji bo bruhnila ven in skočila dol in zaplesala tango na Heelovi poipleši. Putaña! Za pofukat. Kaj se tu dela in preštudirano nekaj menca, ko pa je vse, kar si v resnici želi, raztrgat svojo kožo na cefre, si obrniti svojo vulvo navzven kot štumf in jo dati lizat vsem pohotnežem po vrsti, vključivši starega Mrča, ki bi jo popljuval s svojo rumeno slino. Za trenutek zamižim. Vrti se mi v glavi in nad glavo. Vročina je neznosna, švic mi teče za vrat in mi lepi svileno srajco na golo kožo. Neznosno. Vključivši Maksa, ki bi ji ga porinil do dna duše, da ne bi mogla nikoli več dol. Kolegiea končno s postkoitus skokom le izjasni vpra- šanje, misel, ki se ji zdi verjetno zelo globoka, oštroumna. Njej. Heel poskoči na mestu in tleskne s petami. Poprosi cenjenega tovarša kolega profesor doktorja Grobiši- ča, videla, za izčrpen odgovor. Izčrpen odgovor cenjenega tovarša kolega profesor doktorja Grobišiča, videla, me total izčrpa. Grobišič stopa po svojem odmerjenem prostoru povsem pravilno, njegovi gibi si sledijo logično in do- besedno tako, nimajo pa niti trenutka zadovoljstva ali veselja. To so resne zadeve, ob katere tu zadevamo, tovarši, in le nekateri smo poklicani, da si jih zadane- mo na pleča. Tu ni prostora za shizofrenijo - ne, niti malo ne, to pa res ne. Tu ni prostora za samovoljnost ali kakšno frikovstvo. Na stvari je treba gledati s sta- lišča, z zornega kota, jih preudarno preudariti in po- zorno opozoriti na problematiko problematičnih pro- blemov. Grobišič odgovori na kolegičino vprašanje, ki pa ni njeno, ampak njegovo - udari total mimo. Zraven pleše svoj utečeni, dolgočasni, monotoni ples, ki spominja na počasno govorico retardirane čebele. Odgovarja na svoje paranoidne misli, ki nimajo ni- kakršne zvei.e z zastavljenim vprašanjem. Folk se preseda, zeha, gleda sotrpine, se tiho šopiri, a nihče ne zacepeta, skoraj ne premakne nog. Maks omedleva. Vročina, gosto ozračje parfumov, Švica, prdcev in stokrat predihanega zraka ga dotol- kuje. Grobišič končno zaključi svojo dolgovezno obrambo samega pred seboj. Nekoliko zmeden, kot bi se tudi sam zavedal brezpomembnosti svojega nakladanja (a komaj!), se vrne na svoje sedišče. Led je prebit, pretolčen, presekan, da lahko skoz prej gladko površi- no pricurlja vsa intelektualna gnojnica. Ljudje se kar tepejo, da bi prišli na vrsto, cepetajoč z nogami. Hecl se čuti pomembnega v svoji odmerjevalni vlogi in kot kakšen prometnik ureja naslednje gibalce. Raz- novrstni veliki misleci se dvigajo, stopajo na najbližje podije, kažejo noge v takšnih ali drugačnih obuvalih in se na tak ali drugačen način začnejo gibati in povedo svoje (!) misli o gibanju, hoji, plesu. Zdi se, da se kosajo, kdo bo čim bolj neumno in ne- pomembno misel opremil s čim bolj elegantnim in za- pletenim stopicanjem po podiju. Pa vendar vsi delajo videz zelo pomembnih ljudi, ki vedo, kje in kam stopajo. Nekdo iznese (tako imenovani) pedagoški problem. Vse premalo pozornosti posvečamo naši mladini. (Ki je naša prihodnost.) Ki se ji sladko jebe. Ne vzgajamo tam, kjer je vzgoja resnično potrebna in edinole koristna. Sex, drugs and rock'n'roll is all my body need. Vendar pa je velik del navzočih tako ali drugače pove- zan s pedagogiko gibanja in nekako morajo opravičiti 19 (upravičiti) svojo eksistenco (egzizdendzo). Mladina, ki jo je treba vzgajati, a se ji sladko jebe, se jim sladko jebe. Vse zelo razvname razprava o birokratskem in admi- nistrativnem gibanju ali plesu. Ti tiči (birokrati in ad- ministratorji) so si skozi leta zgradili način gibanja (dva levo, tri skoke na mestu, obrat za 120 stopinj, tri desno in enega nazaj), ki je jasen le njim in včasih di- ši že kar po obrednem plesu. Tudi njihova obuvala (okovane špice, spolzki umetnomasni podplati) so se oddaljili od vsakodnevnih norm, ki so dojemljive ljudstvu. Včasih je bilo to revolucionarno, zdaj pa ni več. Zdaj je zoprno in zateženo. Ljudje skačejo na podije in cepitljajo, prefinjeno, na- študirano, vrlo pametno, vrlo modro. Potem kot bomba skoz raufenk udari Karomio Bula - tako ga predstavi tovarš M. Hecl, očitno ga pozna. (Ali pozna vse razen mene?!) Stopi na bližnji podij in vsi osupnejo, še preden naredi prvi korak - mož nosi bele nogavice, ki zapolnjujejo praznino med vrhovi čevljev in konci hlačnic. Ko pa vendar ja vsi nosimo črne! Tudi njegovi čevlji so izven tega sveta - na- vadni gumijasti (!) natikači so videti, vendar poslikani z nekakšnimi bojnimi podobicami z vseh mogočih koncev sveta, iz različnih časov in kultur. Tam Indija- nec kolje Indijanca, tam belec Indijanca, tam belec belca, črnca, rumenca, tam kajn abla, tam nemec Žida, tam brat brata. Slikice so negibne, vendar so vsakič, ko mi pogled uide stran in jih ponovno pogle- dam, malo drugačne. Tako kot v tisti zgodbi. Maks se kljub ogromni vročini živahno povleče navzgor in se zravna, da bi bolje videl, in striže z uše- si, da bi bolje čul. Karomio Bula trešči s petami po trdi kamniti podlagi, da zadoni po dvorani in pokajo balo- ni žvečilnega gumija, tleskne s prsti nad glavo kot kakšen star grk in udari svoj bojni ples. Dvorana ostane nekaj dolgih trenov povsem negibna - kot žaba, ki se nepričakovano znajde pred kačo, ki ji je usojeno, da jo v naslednjem trenutku požre. Karomio Bula v napeto tišino vrže nekaj oštrih, a tudi oštroum- nih kritik na račun spoštovanih tovaršev dol spodaj. Obtoži jih manipuliranja, stimuliranja, kastriranja in poliranja in pri tem niti najmanj ne menja ali zgubi ritma. Maks se heheče. Množica popizdi. Ovce zablejajo in pokažejo ostrino svojih protez. Nekateri cepetajo z nogami, kot bi ga hoteli preglasi- ti, drugi pa kar vulgarizirajo z rezkimi klici v areno. »Naj si kupi črne nogavice ali pa naj odrine,« se sliši- jo glasovi. »Naj si kupi nove čevlje.« »Naj se nauči pravilno gibat.« »Vrzite ga OUT!« »To dela nalašč - provokator.« »Pa, ta se norčuje, majke mu.« Še stari Mrč, ki mi sedi diametralno nasproti, se močno razburi (pazi na zdravje, Mrč!) in začne ne- kontrolirano migotati s svojimi propadlimi nogami, ki so se njega dni (ampak njega dni!) gibale na svetovni ravni izraznega plesa. Tudi zdaj bi se rad stari Mrč izrazil kolikor se le da. V ta namen ima ob sebi pri- ročnega mladega in krepkega in butastega mladca, ki zdaj namesto njega z vso močjo copota in vzklika in topo bliska s svojimi slepimi očmi. Maks se reži in se skoraj poščije. V nastali histerični vrvež strokovno poseže tovarš Hecl, ves cool, a že nekoliko postan. (Bi šel najraje domov, tovarš Hecl, a? Tudi jaz, tudi jaz. Kaj nam je treba tule nategovat drug druzga, kaj nam je treba švicat in poslušat gluposti. A kdo bo prvi vstal, pljunil čez ramo in šel? Ne jaz.) Hecl dvigne roki nad glavo, se nekajkrat zavrti na mestu in oznanja, da pustimo vendar človeku (ki kljub vsemu to je?), naj izrazi, kar se je namenil izra- zit in pove, kar hoče povedat. Tovarš Bula, vas pa prosim, da ste čim krajši. (Najbolj bi bil vesel, če bi bili takole kakšnih 180 centimov krajši - ne računa- joč podplatov.) Bula z jasnim glasom in (neverjetno, neverjetno, še vedno) odločnimi gibi pripoveduje o zgrešenih pogle- dih in postopkih gibalnega uveljavišča, ki je po njego- vem togo in hoče zatreti svoboden razvoj - najraje bi gibanje total omejilo: trivialna rešitev ničtega gibanja - absolutno mirovanje - je teoretično enoznačno rešljiv problem. Pozabljajo na hajzenbergov princip - omejitev gibanja pomeni razlezitev po prostoru; omejitev prostora pomeni ludo šibancijo. Bula jih obdolži zapečkarske panaroje in manjvred- nostnega kompleksa, ki se kaže v večvrednostnem kompleksu in stiskanju kolen. O sebi pove veliko lepega, kar pa drhali niti najmanj ne gane. Tulijo in copotajo, hočejo krvi, krvi predrz- nega tujca, ki si upa delati in misliti po svoje. Prereži- te mu vrat in iztrgajte blebetajoče grlo, odgriznite mu gnila jajca in z njimi zamašite njegova nesramna usta, polomite njegove smrdljive noge in ga prisilite, naj le še naprej skače po njih. Stari Mrč diametralno od mene zamahuje s spreha- jalno palico v dvignjeni pesti, ki se morda še spomi- nja (a komaj) nekdanje slave prave erekcije, cepeta z zadnjimi močmi nemočnih izsušenih nog in med poplavo psovk pljuva po prostoru svojo rumenkasto virusno slino. Vsenaokoli po dvorani so ljudje poza- bili na eleganco, prefinjenost in vzvišenost lepega gibanja, ki naj bi bilo gibalo tega srečanja. Neartikuli- rano, spazmatično udrihajo z vsemi štirimi, kot bi jim razpadle zadnje še delujoče sinapse. Mladenič le ne- kaj metrov navzdol od mene, oblečen v klasično ogrinjalo in sandale iz obdobja tridesetletnega miru, s svojimi dolgimi, koščenimi prsti grabi po zraku nad sabo in v Karomia Bulo meče iluzijske (aluzijske) projektile in se z razgaljenimi zobmi slasti iluzijskega (aluzijskega) umora. Maks, stoječ skoraj na konicah svojih frajerskih škornjev, odpre oči na ful vajtvinkel in z enim pogle- dom zaobjame celotno množico okoli sebe - levo, desno, gor, predvsem dol, dol, zaobjame zibajoče se, napadajoče obraze in ude, napadajoče žrtev nekje med sabo, žrtev, ki to noče in ne more biti, pa da se jebeš. Množica vzklika in cepeta, Hecl le formalno tu in tam skuša (čeprav ne) napraviti red, Karomio Bula pa kot sodobni donkihot naprej ritmično pleše in melje svoje litanije, ki nikomur ne pomenijo nič drugega kot 20 izziv, l, da bi gledališče moralo ostati zvesto antiki,« je dejal, na mornarski lestvi sta popaj in brutus in me vabita: »pridi, gremo!« splezam z njima gor. hodimo po praznih ulicah med sivimi kvadri, nenadoma zaslišim ropot izza vogala, »to so oni!« vzklikne popaj in spustimo se v paničen beg. tečemo, ropot pa nam je venomer za petami, skušamo se skriti v labirintu ulic. marlon brando me zasleduje v črnem mercedezu. čutim grožnjo, ki mi objema vrat in mi težko sedi na ramenih, zgodilo se mi bo nekaj strašnega. na trgu je karneval, ljudje so oblečeni v kostume in imajo na obrazih maske, predstavljajo demone, ki so jih častili njihovi predniki, trg je natrpan z živimi barvami, po njem se razlega petje in vpitje, na stoj- nicah točijo pijačo in ponujajo jedi. tu se počutim varno. visoko nad plešočo in vrvečo množico se vzdiguje oder. general se ravnokar pripravlja, da bo nagovo- ril ljudstvo, za ramena me zgrabita dva demona, ko se jima zazrem v obraz, opazim, da nista maski, »pomagajte!« zakričim. ljudje se prestrašeni razbežijo, general pa skomigne z rameni in stopi z odra. pošasti me začneta okrutno pretepati, zgrabita me za lase in mi izbijeta čeljust, brcata me v hrbet in mi polomita roki. s kremplji mi raztrgata trebuh in se zagrizeta v moja stegna, iztrgata mi jezik in mi odre- žeta dojko, izpahujeta mi prste in zabadata igle v moje podplate, lomita mi rebra in mi bruhata ogenj v obraz, vržeta me ob tla, da se razdrobi kolk. pulita mi nohte in odtrgata ušesa, razcefrata mi prsi in mi posnameta kožo z dlani, preluknjata mi kosti na nogah, nato me eden od njiju dvigne iz mlake krvi, drugi pa mi na krožniku ponuja moj želodec in jetra in me sili, naj ju pojem, marlon brando sedi v črnem mercedezu in opazuje. na mornarski lestvi sta popaj in brutus in me vabita: »pridi, gremo!« splezam z njima gor. hodimo po praznih ulicah med sivimi kvadri, nenadoma zaslišim ropot izza vogala, »to so oni!« vzklikne popaj in 27 spustimo se v paničen beg. tečemo, ropot pa nam je venomer za petami, skušamo se skriti v labirintu ulic. drobna deklica me prime za roko in me odpelje v belo vas. hiše so pobeljene z apnom, ljudje nosijo platnene obleke in po ulicah se prehajajo ovce. moje bose noge se vdirajo v blato do gležnjev. pripelje me v hišo poleg cerkve, na cerkev je narisana mačka, v izbi je mračno, tako da le s težavo pričnem razpoznavati starko, ki v rokah drži dojenčka, »otrok se ti je rodil,« mi reče in ga položi na po- steljo, v nekaj trenutkih je zrasel v triletnega dečka, ležem poleg njega, on pa spleza name in mi vza- me nedolžnost. na mornarski lestvi sta popaj in brutus in me vabita: »pridi, gremo!« splezam z njima gor. nenadoma zaslišim ropot izza vogala, »to so oni!« vzklikne popaj in spustimo se v paničen beg. tečemo, ropot pa nam je venomer za petami, skušamo se skriti v labirintu ulic. andrej pokuka izza ograje, v rokah drži fotografijo, prikradem se mu za hrbet in vidim, da sem jaz na njej. ko me opazi, jo bliskovito skrije in izgine. na mornarski lestvi sta popaj in brutus. splezam k njima, pa me zadržita: »ne, ne bova te več vzela s seboj.« WITO JE CURBA pravilo dado merilo meni počasi odolescenca ga ni notr od jajca do jabolk pri rimljanih od začetne do zadnje jedi dej lupčka faka mastna pa vi to kupte al dobite pa to sloh ne špila nekej se je za svirelo držalo tole je pa boljš jest ti povem da ta ženska ni ženska ti res ne maraš žensk kam pa pridemo jest sem odločno za z velko al z malo z Velko vito naša prijateljica je dekle jest vem da nisem celovita osebnost faking tajgr jest grem po knjige ti greš pa posesat potem te pa pofukam na namo al v hotel laž ima kratke noge potem bi pa ti po faki lezla maš prou da jest ne maram žensk vse pobit vse pobit ma zarad mene nej bojo ena slika je bla dobra sta ble dve v rokavicah in sta se z blatom obmetavale prav lezbičnooooooo ja jest sem hotu prpomnt to v zvezi s skret papirjem v naši družini je čez soboto skret papirja zmanjkal pa smo si s cajteng papirjem rit brisal kaj češ zdej met jest pa s pičko fukam ti pa z roko drkaš je rekla da te bo uničla no pa kaj no pa kaj nč sej nam bo še kdaj skret papirja zmanj kal s tistim profinjenim občutkom za najbolj nežno občutevanje si zrine tobak bolj in bolj noter v no tranjost svojega simbolnega aparata in si rine tobak bolj noter in potihoma z nadomestkom tistega malega žebljička proti dnu in zadeva ob stene čašice in ne ve da s tem povzroča luščenje občutljeno olesenelih celic znotraj le-tega in si počasi uničuje svojo lepo pipico in jo obrablja in stene bodo kmalu prazne in in in in in vse do konca tistega temnega prostora dokler ne doseže dna čisto praznega in golega in majhnega dna slizastega pizda spet se cenzurirate še začel niste pa se že cenzurirate mi greš ti na kurac veš ko nobene tehnike nimaš me zanima no sej si nč ne obetam fajn bi pa blo ampak če srn jest tie not jest skup z njim držim misim si pa svoje jest pravm tie so sami idioti je hotu rečt inte lektualci pa se je premislu rekla je opica u krevetu in se smehljala prižgal je pipo in res gledal kot opica matjaž se je zbal zame češ da me bo ljubica zaklala miš da kifeljci vejo kaj je to pejoti baje ga ima sa mo en v Jugoslaviji pucal je pipo kot da bi fukal igral se je s kozarcem in spet kazal simbolistično česa si želi gledal je marino v roki je imel kos vžigalice bilo ji je nerodno risala je po mizi in ga dala nato med zobe rekel je to znajo samo dekleta narediti ona pa moja roka je dolga zopet on moj vrat tudi nato so si nekateri razdelili nekaj cigaret pogovor je tekel dalje o glasbi o poglej ga kako on piše to samo vito kaj kaj kaj ga jebeš spet čiko kadi ter se smeji dado želi da napišemo esej o njem čiko kaže uro ima na očesu pijano gleda obnaša se zahrbtno pride vajsi ljubica pripomni če ne bom vsega porabil zato raje v bližnji prihodnosti končaj pogovarjajo se o fajfah vitočko se gladi po svojih mozoljih matjaž je podo ben nekomu ki čaka na žur vito si briše nos in pravi da vadim lepopisje dadočko vajso govori o modri kasti stvari jeziku remško piha vame in čiko prekriža roke na trebuhu vitočk in matjažočk jamrata sem jih spravil ob živce? jasna stvar uspelo mi je do zdej si pisal zdej bot pa mal tih 28 3 vito: katera parna cifra? čiko: ena jan: a so te povabli da bi pel pa si se u hlače usrou najprej si okrog širu da boš pel pol pa zacvikaš čiko: sm šel k zobozdravniku jan: zapis: zdravje je prvu dado: kaj vse se človeku ne naredi sm šel ves sfukan od tistega vrtanja v plombo in nad plombo od zobarja ben in poplomban in naplomban in zaplomban vidm enga tipa k v prepražnik glavo dol tišči pa vprašam če mu je kaj na tla padlo vam bom poiskal pa tip reče nč hudga sam kri not pluvam pa mi je slabo ratal pa sm šel na namo aja kak stavek je jemu: pršla je pomlad in on je umrl pejt ti u kurac je rekla ana in zlila prazen kozarec na čikota čiko: a si gor zlila? ana: ma ne reku je da ga ne mara če bi ga marala bi ga bolje poznala ali drugače če bi ga poznala bi ga bolj mara la on namreč piše tako kakor piše dej napis strešco gor notr sta prišla dva tipa eden širok drugi visok slednji nam je jeseni 1977 pred kavarno zatežil uf sta se obrnila in šla ven čiko pravi da bi napisal da sta šla v london p.s.: za en teden kupte vino črnogorsko vranac če ne pa refoškovo do kdaj pa misite bit pr men? do jutra lej ga agenta kakšen? eia? policaj? pravijo da raziskuje moje intimno življenje kaj bomo jedli jest nimam nč doma je bila nekoč sa mekanim ć koja je votela vitočka i jednog kišnog dana oće on da postane dripac jao! vito (mimogrede): grenki faki resnice matjaž: en mravljinc ti gor po nogah v pičko leze lela: a je velik? O ANDREJU takrat sem ravno drugič ušla konec tedna za dva dni k andreju in ko sva že četrtič prepotena in zadi hana počila, pa sem ga spet pričela božati po trebuhu in po bokih in po kurcu in po stegnih, on pa je rekel, da ne bi več in da sva že tako prevečkrat, ker takrat še nisem imela tablet, on pa gume ni upor abljal. ko sem potem zaspala, sem sanjala belega kentavra. stal je na goli planoti tik pod nebom in v roki dvi gal nož. iz vratu mu je curkoma brizgala kri in ob njegovih nogah se je v njej kopala konjska glava, k njej se je sklanjala polblazna nosečnica, slonela je na vseh štirih in lokala kri. slonela sem ob steni, za mizo je sedela nevesta, vsa v ogrlicah in vezenini, pila vino in se smehljala praznih oči. godba je igrala ples za nevesto in na plesišču sta se vrtela smrt in kentaver in se med pie som objemala tako, da se je cedila kri. andrej se je sklonil k meni in mi pričel poljubovati prsi, sesal mi je bradavici, jaz pa sem mu segla med stegna, trudila sem se še in še, vendar mu kurac ni hotel stati, preveč sva pila. 29 Franc Lainšček-Feri JESEN 81 spet iutro.Tako gola iena ГпА-5е. rakav .t,,o letijo, letijo \zber\ Goigoto. Začela sva krasW smrt bo med zidovi svetilke ausila bile so. \rena ta struna Maviria med vrati temnice ta mrtva ura, plamen na nebu premaknite ude bile so. Čigavi koraWi v soseski grozi\c tAolteta sva, pravim goslarska Iona. In vsak žre po svoje v pustih sobanah \/o\ščaki bodo hodila med žita gola dekleta. Samo midva, Vinci ne spiva Zvezde, ko mi je mati kruha drobila V meni je zrasel obraz. V predmestju tišina včasih sva rekla - Marcel ni pogost Velikanska nelepa telesa, miživa nikjer zahrbtnega žrela nikjer hrepenenja, na molu Ana pojdiva a ni vrnitev, ta drobitev kristala Ni je sirene. Na tankem mostišču slovo Odiseja, noč za parade za ljubezen dokazi prestopi ta amen to bo pobožnost domačega praga voda je kakor golota. Talci na čelu slobode 30 Jesen, pravim mojim deklicam kodre premika poglej jo na brodu, tatico ta barva ta žeja, ta ban/a mrtvaka nazdraviva času na jalovost mati, listnata aleja za tržnico usta / gingavi škrati Ne zmorem o sebi. Odziva se pot na prepranem betonu bi mar hodila od dneva, do mračne gostije do rime. Pod starim mlinom podgane morijo znad tega oktobra preziáteni klasi Ti dolgi pogledi to so vsa potovanja. Imava zastave nad tokom mostovi bile so Kristine Marije Irene bile so. Ta zrela pesem kaj ni to spoved kar piscem peresa preganja. Nekaj obupa rasti negibna tišina _ Grobarjev korak na stezici barve preganja. Suh piš to so v mraku razbiti valovi sedem kraj tebe. Dolge minute v češnjevem dimu mušice plodijo ponudiš si žganja, menda je najlepše ko slepi mornar znad sidra z gitaro odzvanja Si mar zame prezebla široka predmestna jesen. Na Donavi mrtve ladje Ne dremaj Vinci zapuščeno dekletce se v odtekajočem zrcalu igra s tvojo podobo. Ne dremaj na keju slavo igrajo 31 Marko Žibert ZGODBA Torej, kako naj začnern. Že vseskozi sem hotel in še hočem napisati nekaj. . . nekaj, kar. . . kar bi . . . bi- lo .. ., torej nekaj, kar bi bilo . . . Ah, nisem začel rav- no najbolje, mislil sem reči, da bi rad napisal nekaj, kar bi, recimo, odsevalo mojo misel o svetu, ljudeh, o vrtnicah in ščukah. Misel, ki že dolgo tli v meni same- mu. Mogoče sem zdajle zadel tole, kar mislim, kaj jaz vem. Ko berem tele vrstice še enkrat, se mi ne zdi, da sem preveč spreten za pisanje uvodov. Najbrž bi bilo bolj- še, če kar začnem pravo zgodbo, potem me boste mogoče laže razumeli. Sicer pa mi je tako ali tako vseeno. Zdaj pa brez ovinkarjenja. Vse pravljice se začnejo: »Nekoč, pred davnimi stoletji, je za devetimi . . .« Nekoč pred davnimi stoletji je za devetimi gorami in za desetimi morji (pa postavimo še kakšno oviro) in za enajstimi prepadi ter za triintridesetimi jezovi (ho- tel sem napisati še kaj o Kitajskem zidu, pa bi bilo tako in tako brez smisla, kajti potem bi vedeli, kje je to) cvetelo čudovito kraljestvo, kraljestvo sreče, kajti vsi, prav od najmanjšega podložnika pa vse do samega kralja, so bili srečni. Od jutra do večera so kralju žarela lica na dobrodušnem obrazu, pa naj je drobincljal po svojih krivih nožicah, ki so komajda no- sile njegov stasiti život po dvoranah njegove palače, ali pa spal v popoldanski pripeki pod senco stoletne jablane na svojem vrtu. Zmeraj in povsod je bil tak. Pa tudi ljudje v njegovi okolici so mu bili podobni. Njegova hčerka, plavolasa princeska drobnega ži- votka, godna že za možitev, in pa dvorjani, pisarji, pravljičarji ter dvorni norčki, ki jih je kar mrgolelo. Pravzaprav tam nisi srečal človeka, ki bi ti rekel žal besedo. Podložniki so bili veseli ljudje in iz srca so ljubili svojega kralja. V svojih kolibah so imeli njegove in slike raznih drugih pisarjev in dvornih norcev, obe- šene na stene. Vneto so prebirali dnevne pravljice, ki so jih pisali na dvoru, in s pesmijo na ustih so hodili na delo. Besede in parole, ki jih je njihov kralj izrekel v trenutkih največje sreče, so pisali vsepovsod od skretov naprej. Povsod sama sreča, tak je bil tvoj občutek, če si hodil po tem kraljestvu. Povsod je vse v redu. Pa vendar ni bilo vse tako, kot se je zdelo na prvi pogled, kajti stari kralj je imel težko in nevarno bolezen. Hemeroide. In njegova žareča lica so sčasoma začela izgubljati svoj prejšnji sijaj. Čedalje bolj so se povešala in neusmiljeno pritiskala na ustnice njegovega veličan- stva, ki so se tudi začele ukrivljati. Njegove prej tako spokojne oči so zdaj nemirno begale po vseh kotih njegove palače, a niso nikjer našle utehe. Gube na obrazu so se množile in od silnih skrbi in same živč- nosti so začeli kralju izpadati lasje. Ne preveč in od daleč se to tudi ni opazilo, vendar so mu. Na temenu je imel že za zlatnik veliko plešo. Prej je imel zmeraj razpuščene lase pod svojo zlato krono, sedaj pa se je moral česati nazaj. Kar pa je bilo najhujše, pomoči ni bilo od nikoder. Dvorni zdravnik in vsa njegova zdravila so odpovedali. Naj je predpisal karkoli, vse je bilo zaman. Naj se je problema lotil s te ali one strani. Lapuh in taužentroža sta bila ravno tako neu- činkovita kot tudi ribja kost in slinko. Debelo črevo se je še zmerom vleklo za njim iz sobane v sobano in dvorjani so zdaj morali paziti, da ga niso slučajno priprli s kakšnimi vrati. Tudi mačkam, za katere je znano, da se rade igrajo z vsakršno mrhovino, so bila zdaj vrata kraljeve palače zaprta. Ko so ljudje opazili, kako brezposelni dvorni norci po- sedajo naokoli in nimajo kaj početi, so začeli šušljati med seboj, češ da se nekaj čudnega kuha tam na dvoru. Govorice pa so se kot plaz razširile, ko je kralj nekoč govoril zbrani množici o tlaki in dajatvah in de- setini z lastno danko v roki. Mnogi izmed njih so postali živčni in zaskrbljeni zaradi kraljeve usode. Nič drugega jih ni več zanimalo kot samo še to. Odrekli so se praktično vsemu posvetnemu, tudi delati niso več mogli. Deželo je tako zajela lakota, in bogve kako bi se vse skupaj končalo, če ne bi v sosednji po- krajini živel nekakšen vsemogočen mag z imenom Žiko. Ah, če vam povem po pravici, se mi te zgodbice ne da več pripovedovati. Tudi sam sem se je že naveli- čal. Kaj naj naredim s tem magom? Iz njegovega lika lahko nastane rešitelj kraljestva, ki se na koncu lahko še oženi z lepo princeso. Lahko pa izkoristi svojo črno magijo tudi v slabe namene in tako zavlada nad kraljestvom. No, sicer pa bi to naredil tudi v prvem primeru. Hočem reči, da lahko naredim karkoli. Sem absolutni vladar v svojem cesarstvu. Kakšen vladar neki, sam Bog sem. Postavljam in odstavljam cesarje, kralje, papeže, kardinale, predsednike vlad, ministre izmiš- ljam si stranke, danke, opanke, njihove programe, religije, bogove itn. Močnejši sem od najmočnejšega. Sicer pa, zakaj sploh pišem? Ne vem. Mogoče pišem ravno zato, ker drugače ni- sem niko i ništa (Slovenci imamo dvojno zanikanje), ker nimam nobenega vpliva, ker ne morem storiti ni- česar, prav ničesar razen samomora, ker imam za vse drugo zvezane roke. Namesto da bi hodil k psi- hoanalitiku, pač pišem. Namesto da bi si delal in ustvarjal imaginarne svetove in iluzije, tako kot drugi, v realnosti, jih delam in ustvarjam čisto po svoje, za- vestno. In nazadnje, namesto da bi se ogledoval za visokimi, trdnimi, močnimi vejami, naj to raje počnejo moji junaki, ki ne znajo pisati, vsaj za zdaj še ne. 32 In končno vam bom povedal, kaj se je zgodilo z na- šim kraljem in njegovim kraljestvom. Deželo so zajele velike poplave, pravi vesoljni potop. Skoraj vsi prebivalci s kraljem in dvorjani in princeso vred so pomrli. Preživeli so samo tisti, ki so se novim spremembam najbolj prilagodili. Spričo tolikšnih množin vode ni čudno, če se jim je med prsti zarastla plavalna kožica. Tudi roke so jim postale močnejše in noge so jim bile mnogo bolj podobne plavutim, da so laže plavali. Ker so imeli glavo pretežko, da bi jo vseskozi držali nad vodo, se je količina možganov v njej zmanjšala, namesto njih pa je prostor zavzel zrak. Nastal je tako dolgo pričakovani nadčlovek. Barbara Suša Vse, vse stvari pridejo šele por\oc\. Pridejo in samozavestno pnškrtnejo vrata spancu, da vešče \ahko p\eše\o striptease, da se vidi, kako izg\r\e puhia bleščavost sonca okoW tvoje glave, kako r\\zko pade netopir, ki je postal spet miš, zato ker se je spri z veščami. _rjuham Ko še ni čisto dan, ko je koža še vlažna od potnih sanj, pride poezija - mati božja! in vtakne prst ravno tam, kjer se je končala mlečna cesta prejšnjo noč. zarezem dvakrat Zarezem dvakrat zavpijem kot živalica navzven in navznoter: jaz sem krvava mala deklica. o, pol, noči in prav nič prijaznih deklic ni v teh hišah ponoči; dvakrat obkrožim cesti: tisto mojo in tisto tvojo nikjer nobenega prijaznega kužka, zares nobenega. na morju, na morju Noč je mlada vdova, ki natihoma potegne temen pajčolan čez rob očesnega oboka, pozapre utrujene cvetove, potem neopazno namigne preglasnim škržatom in z mirno roko poravna morje, da pritajeno plivka do jutra. 33 Franc Burgar PRIPOVED IZ NOVEJŠIH ČASOV. BREZ NASLOVA, Kar naravnost bom povedal; začel bom torej tako, kot se začno vse tovrstne in drugovrstne povesti. Nedolgo tega sem ga srečal. Lep, resničen začetek, kot je resnična poezija, saj je od tam doma, čeprav v matični knjigi ni omenjeno, da se je rodil na prelep poletni večer. Sicer pa, kaj bi s tem. Kar naravnost bom povedal. Odcejal je utrinke časa in misli iz ve- černega vetra ob Ljubljanici. Drži se naših krajev, pravi, da so mu blizu, pravi. Melanholična nostalgija, ni res? Pa kaj bi slepomišili. Kar naravnost nadaljuj- mo, povejmo in razložimo. Koliko mu za takšno izko- riščanje etra zaračuna davčni odsek, ne vem, najbrž bo kakšen pavšal. Pravi, ko se je s čelom nagnil k meni, da bi bolje slišal moje odkrito vprašanje, da mu računovodstvo vodi daljna sorodnica v Armeniji, ki je po njegovem rojstvu zapustila očeta in vzela, narav- nost in odkrito povedano, očetovega očima. » Ripeness is aH,« je takrat tuje zazvenelo iz njegovih ust. »Prav imaš, mesta so za nas, za intelektualce,« mi je pokimal, ko sem ga vprašal, koliko mu dajo vse- višnji za takšnele utrinke, kakšno ceno dosežejo takšnile utrinki na trgu s premičninami? Z glavo poznavalca je globoko vzdihnil. No, seveda govoriva o naravi, o gorah, življenju med večnimi vršaci Himalaje, za besnečimi zavesami vo- dovij v slapovih življenja, obideva lov na veliko, zver- jad in polom stoletja. »Vsakdo, prav vsakdo, lahko mi verjameš, čeprav ne vem, zakaj naj bi mi, ampak takšna je menda navada, in čeprav bom uporabil to obrabljeno frazo, prav vsakdo na dnu svojega srca ve, da samota ni zanj in za njegove, in da lahko svoje sanje sanja le sredi množice, vsaj najbolj učinkovite so tako, neenak med enakimi, ali pa narobe, kakor že nanese usoda.« Stara znanca sva, že v gimnaziji sva reševala socio- loške in psihološke probleme, odkar sva nehala, na svetu prodajo vse več cigaret, skrbno sva opazovala in oprezovala za reakcijami profesorjev na pokorno izrečene stavke in njihove poljubno sestavljene se- stavne dele. O socializmu nisva imela pojma, o širo- ko se smejočih mošnjah indijskih svetnikov, ki so pol- ne vseprevrednotvene luči naravnost z neba, pa še triinpolkrat manj. Pa kaj bi to, v prsih nama je bilo srce in bilo je vse lepo in prav. Pa kaj bi tudi s tem. Odkrita sva bila, odkrita, kilometre okoli najinih jezi- kov ni bilo ne dlake ne kožuha, pa naju vseeno ni zeblo, bilo je poletje. »Sprehajam se ponoči med slapovi kostanjev,« mi je zaupal. »Gledam v nebo, navzgor. Noge hodijo, po tleh. Gledam, kam gre toplota poletnih večerov? Vidiš, do sedaj sem vedno premišljeval, kakšno je nebo, kakšen je kostanj, kakšna je ljubezen. O tem so si seveda mnenja zelo različna, v poročilih s po- tresnega področja, na pnmer, sploh ni omenjeno, da je princeso, palčke in kazalčke tudi pošteno zrukalo. No, princeso sem omenil bolj tako, kaj bi šele bilo, če bi jo izigral namenoma. Na to raje ne pomislim in enako storite tudi vi, če vam le vest to dopušča. Pla- vajoča ploščad ne ljubi nafte, pa jo vendar strastno srka noč in dan, dokler ji zaradi tromboze ne poči ti- bia superior in se po zakonu, kdor visoko leta v pra- vem kvadrantu, temu še na nizki ravni pojejo hvalni- ce, med silnim truščem in ubranim intaktiranjem zvali v globel. Brez vrnitve. Tam se je seveda prepozno ozirati prek rame za panacejo. Saj veš, da sem prej vedno razmišljal o tem, da bi si ustvaril življenje kje drugje, tu se mi je zdelo vse tako neresnično prisilje- no, pod dirigentsko palico, aktivirano. To bo najbrž kvarni vpliv westernov na doraščajočo psiho. Pa člo- vek se postara, leta tečejo ali pa se spotikajo, vse se lepo uredi, ko izgubi voljo in prek kretnice zapelje na zarjaveli tir. Brez vedeštirideset si tam izgubljen. In tako sem tam ostal, mislim tu.« »Kako naj kaj takega spravim na papir, a veš, da si prava nesnaga, saj veš, da pišem naravnost, meni že gre skozi eno uho noter, skozi usta pa ven, kar pa pride na papir, tega pa še cigani ne vzamejo« »Kaj me briga tvoja pisarniška kariera. Tukaj gre za dosti več. Gre za manipulacijo, razumeš.« Nabrusil sem ušesa. Za hip je premolknil, znova vzel zalet. Kar zaprasketalo je, ko je palica prišla med kolesa. Voznik je zaklel, otroci so se razbežali. »Videl sem slike, ki so jih napravili znotraj človeškega telesa, do- raščajoča, no kaj . . . bitja, up . . . no, česa ... ja jutrišnjega dne vendar.« Glas se mu je spremenil in za hip, ker sem občutljiv in zamerljiv človek, se mi je zazdelo, da si na vse kriplje pnzadeva oponašati glas radijskega napovedovalca. Pa to ni bilo res. »Ja, člo- vek se pa res tako naglo razvija. Bo kar res, razvija se in razvija, da ga kmalu ne bo več kaj dosti skup ostalo. Tehnika, ta pa ta, ta se pa razvija, da nas bo kmalu vse ovila. Človek je vendar dosti več kot to, kar dela, in dosti bolj čudovit, kot so čudovite njegove najbolj čudovite misli. Pa kaj mu to pomaga, če tega ne ve, sicer pa ne vem, ali bi mu kaj pomagalo, tudi če bi vedel. Staram se, navadil sem se že presene- čenj. O človeku, ki dela takšne fotografije, pravimo, da je pameten, o naravi pa, ki razvija to, kar pravimo, da slikamo, in ki razvija tudi tega, ki doma razvija fo- tografije, pa nič. Ni kaj, ne pripraviš je k pameti, pa mir besedi. Slepa sila, divja, nasprotna, sovražna, iz- dajalska, zavratna, ne, ne, nimam besed zaničeva- nja za to izdajalsko nesramnico. Pa še pohotna je vrhu vsega.« »Kaj pa biogenetika, ne moreš kar tako izpustiti svet- lih pik na sicer, priznam, še neizčiščeni podobi.« 34 »Kaj? Lahko je šušmariti s tem, kar imaš. Na, pro- dam ti vrečko materije . . . kaj, zastonj, ne, to pa ne, resda sva prijatelja še iz otroških let, ampak vsakdo je svoje sreče kovač, brez muje se še čevelj ne obu- je, veš kaj. Da bi od prijatelja hotel nekaj zastonj, ga tako rekoč prinesel okoli, germanizem, vem, ampak v sili... ne, to pa ne. In pika.... Na, tukaj jo imaš, ra- čun pa . . . aha, prav. No, pa naredi ti, ki si pameten, to kar je naredila ta slepa, sovražna in pohotna na . . ., ne, tako se mi upira, da še njenega imena ne morem izreči, ne da bi se mi sline pocedile in bi se mi milo storilo pred očmi, narava, da, narava. Napravi, kar je nastalo samo po sebi, saj če je nastalo samo po sebi, boš ti, ki si bister in sposoben po naravi, pa tudi nravstven si, to dosti hitreje in bolje napravil, še posebej, ker recimo, da že veš, kaj hočeš napraviti, medtem ko ona tega ni mogla vedeti, saj ni mogla ve- deti, kaj naj bi hotela napraviti. In sicer iz dveh vzro- kov. Prvič, ni mogla vedeti, kaj bi hotela napraviti, ker sploh ne more vedeti, kaj naj bi hotela napraviti. Ni tako? Drugič, pa ni mogla vedeti, ker sploh nič ni ho- tela napraviti. Kako naj vendar ve ta, ki sploh ne more ničesar vedeti? Posrečena misel, zapisal si jo bom, saj dovoliš.« S kretnjo srečnega cigana je raz- paral šiv na notranji strani jopiča, po moji strokovni oceni za nekako sedem do osem centimetrov, tri ali štiri palce po dolžini, pretaknil v ta estetsko nastali razporek najprej prste, dlan, nato potisnil za zapest- jem še ostali del roke tja do komolca. Takrat je veter močneje zavel izza vogala. Završelo je in starejši, optimistični avtorji bi zapisali, zroč ta nenavadna in pogumna dejanja, zmagoslavno je potegnil okončino spet na plan in jo rešil neugodnega položaja, kamion pa se je že skril za naslednji vogal in naju ovil v cel oblak prahu. Med prsti, kje pa sicer, je držal list papir- ja. Bil je tudi prepognjen. »Zapisujem si le najvažnejše,« mi je šepnil, »in vred- no mora biti vsaj toliko, da se splača raztrgati žep. Kaj sem že mislil . . .« Prenaporno bi bilo, če bi sedaj hotel opisati še to, kako je ranteti znova pomagal do- mov, o smiselnosti takega početja, opisovanja nam- reč, pa tako ali tako ni vredno razmišljati. Zvezde so večne, pravijo. Seveda se motijo. »Ni mogla vedeti. Pa ji je vseeno uspelo, to je jasno, že če pogledaš naju dva. Najbrž je imela krompir. Zdaj pa je najbrž tudi tebi že razumljivo, da je stvar zelo zelo težko razumljiva, in glej, s tem se ubadam vse dolge noči na jasi, kjer voda izvira iz tal, kjer jo studenci ubirajo navzdol, tečejo, skačejo, zdaj zdaj so že potoki, in celo rečice že vidim, ne, ne, že so reke, dolge, mogočno se valijo srebrni tokovi časa in življenja, jaz pa sedim pod napušči za ovalnimi ste- brišči, za mrežo svoje lastne zavesti, vse dolge noči se motovilim na mostovžih, ubadam se s podolžnimi teorijami in bodečimi izmi. Izmi so raženj, na katerem me ližejo plameni z ognja nevednosti, in to zato, ker tudi sam ne vem bolje. Tu sem in tu sem.« »Ampak iz ene celice lahko naredijo novega člove- ka!« »Za poštene namene je še stari način predober. Kakor pridobljeno, tako izgubljeno, je včeraj Odin de- jal Heri. Kam je meril, to se danes tudi z raziskavo javnega mnenja ne da več osvetliti. Priče so pomrle. Pa še pravijo, da je delo naredilo človeka. Prva spre- memba je morala biti v možganih, v drugačnih misel- nih asociacijah.« Strogo sem ga pogledal, a bilo je že prepozno. Raz- vnel se je bil, brigade pa od nikoder. Poskušal sem ga ustaviti, ga pridobiti za stvar, za pravo razmerje, pa sem nato vse takšne in prav takšne misli poslal v koruzo storžem žvižgat, kajti že je drvel naprej, gose- nice komaj komaj da so se še dotikale brniške steze, z nakladalno lopato je s tako silo in tako ihtavo ople- tal po etru, da . . . in dvigal takšen vzbuh, da je v zatohlih pisarnah, šlo je že na enajsto, skoraj že čas za duhove, tudi najstabilnejše teorije že pošteno pre- metavalo, bolj vdane privzdigovalo in hočeš nočeš pa nič, eno za drugo so se vedno bolj voljne prepu- ščale toku, ki jih je v blagem ostrem kotu izpodnesel in odnesel z zelenega linoleja, ki se bohoti, očarljivo razrašča po mizah in ta se jim je porogljivo nasmihal, češ večnost ostaja, drage prijateljice, prelahkomisel- ne ste bile. Po meni bi se zgledovale, niste bile dovolj gladke. A kjer se prepirajo trije, eden dobiček ima. Kdo neki ima dobiček tam, kjer se nihče ne prepira, mi je tedaj šinilo v glavo, a prizor me je že tako prev- zel, da mi je sapo jemalo. In ko človeku jemlje sapo, mu je vseeno, koliko se jih kje prepira, da mu le kaj zraka pustijo, le na to misli takrat. Da samo do tega kasneje ne bo mogel živeti, vsaj tako ne kot prej, na to v trenutku stiske seveda ne pomisli. Noč ima svojo moč. Na izpušni cevi, ki se je bila tako junaško zavi- htela v nebo, je premični pokrovček, ki mi ga mlajšim dečkom gotovo ne bo treba nadrobneje opisovati, upam pa tudi, da imajo pametnejša opravila, in ki je starejšim verjetno znan iz tv nadaljevank, kljub zna- nemu valovanju zračnih mas ves čas stal nenavadno mirno in tako s svojim osebnim prizadevanjem, brez samoprizanašanja in brez ozirov na svoje sicer že rahlo načeto zdravje, skrbel za in zgledno omogočal enakomeren odtok stalnih količin izpušnih plinov, kar ni moglo ostati brez blagodejnega vpliva na zdrav metabolizem pogonskega agregata. No, kratko in dolgo, zmedel sem se, in ko sem začel premišljevati o tem, da sem se bil zmedel, bolj na dolgo, seveda, saj naglica ni kaj prida, sem izgubil iz zavesti verigo njegovega samogovora. Ko sem se znova spomnil nanjo, je že opletala s takšno vihro, da sem jo le še s težavo zagrabil. Pravzaprav mi je ona zgrabila palec med dva členka in tedaj se mi je posvetilo. Kjer se prepirata dva, tam ti še prst zmečka. Verjemite mi, kar naravnost bom povedal, da najraje zamolčim, ka- tera misel se mi je privlekla na jezik. Saj sem druga- če lepo vzgojen in tudi učen sem bil v šoli, pa vendar si pri mladem človeku duša nehote kar sama vtisne v spomin besede, ki so takšne, da te je kasneje sram pred njimi, ko jih zaslišiš iz svojih ust, da kar zardiš od sramu in skromne radosti. Ob takšnih priložnostih pa človek pokaže, kaj zna, od sebe da najboljše. No, in v tistem trenutku sem se začel vpraševati, kaj je vendar zavest, in na mojem zgledu lahko torej vidite, da človeku, ki je zavzet, lahko prav vsaka reč prav 35 pride, da razširi elipso svojega neznanja. Kaj je torej zavest in kaj so misli? Vsi kar naprej mislimo, da mislimo, in verjetno tudi mislimo. Toda ali bo to čisto držalo ali bo popustilo, kdo bi si upal za svojo glavo po misli v žerjavico? »No,« sem mu rekel, ko je pristal, »kaj so misli?« »A kaj da so?« »Ja,« sem rekel, »kaj da so?« »Ah, kaj da so.« »Ja, no kaj?« »Ja, mislim . . .« »No, kaj misliš? No, pomisli malo, no tak pomisli že, za božjo voljo in božjo voljo bližnjega, to je, mojo voljo, pomisli - kaj so misli? Nič naj te ne bo sram.« Da naj ga ne bo sram, to sem rekel kar tako, premiš- ljeno, tako kot so v starih časih rekli »pa ne zameri- te«, danes pa »brez zamere«-ali nič, pri tem pa so si mislili in mislijo vse mogoče. Nemogočega niso misli- li. Pa smo spet ph mislih. Začarana spirala. Kdor mislim jamo koplje, se sam ne izkoplje iz nje. Morda pa mislimo, in sicer tako, da še sami ne vemo kako, logično sklepamo, potem pa delamo čisto drugače in hvala logiki, da je tako, sicer pa, rečeno - storjeno, vsakdo je svoje sreče kovač, če ima le kaj na sposo- jeno ali ukradeno nakovalo dati. Na koncu jezika jo imam, besedo. Le kje si jo imel prej? In zakaj jo tako ceniš, da si jo pripravljen vsak čas pljuniti od sebe? Vse teče, ta misel mladih Grkov velja nedvomno tudi za tako trdovratno obstojne reči, kot so ali pa naj bi bile večne besede. Nekateri prisegajo nanje, verjet- no mislijo na kaj drugega. Kako se človeku svet zazdi naenkrat poln skrivnosti, ko se zave, da to, kar je iz- govorjeno, ni mišljeno, in da se to, kar je mišljeno, izgubi v umetni megli zgodovine. »Pa ti sploh verjameš v razvoj?« sem ga vprašal po daljšem oklevanju. »Nebo je le navidezno in še solidni oblaki, ki pesniki tako radi zidajo nanje, ker vedo, kako čvrsti in solidni so, še ti se včasih v naših krajih umaknejo pred pre- radovednimi sončnimi žarki, ki bi jih radi pobliže spoznali in jim vzeli skrivnost. Zbežijo za črto, ki deli znano od znanega, oziroma slabo poznano od še manj neznanega. Kaj tam počno, ni znano. Če bi sklepali, kar nam gre dobro od rok, kako plujejo tu, najbrž tam pljujejo kar naprej. Sicer pa, če ni druga- če, veter veje, kjer hoče. In kaj naj bi delali ljudje, če ne bi delali tega, kar delajo?« »Ne vem, kaj je svet in kaj smo,« mi je še zaklical iz daljave. Z dlanmi je zbi- ral velike večerne oblake, z juga so se mu valili na- ravnost v naročje. Na vsakega se je ozrl, ga tako po- zdravil, se ga dotaknil z desno in ga z levo potisnil vstran, proti Rožniku. »Tam naj dežuje nocoj in dež naj namoči dišeča gozdna tla, tam me boš našel, tam se po deviških stezah sprehajam ob poletnih večehh. Takrat je zemlja soparna in diši, joče v temi, objokuje dan, vsa mehka in voljna je, ne ve, da sonce dolgo živi. Nima spomina, živi za trenutek, vsak trenutek znova rojeva sebe, mehkooka, in svet. Kje so ob takšnih večehh pismeni izdelki, sistemi, apanaže in stoletja? Andrej Lutman ČRTE I. (po vdilnu) ___once z vit I KÌTTìt^aarki sonce zvi tkimi žark i sonce z vitkimi ža rki sonce z vitkimi žarki sonc e z vitkim i žarki so nce z vitk imi žarki sonce z vi tkimi žark ČRTE II. (po izdihu) once z vit kimi žarki sonce z vi tkimi žark i sonce z vitkimi ža Ч rki sonce дл/itkimi žaHd sonc e z vHkim i žarki so nce z vitl\ imi žarki \^ ,>tWTfíi žark 36 Tanja Plevnik vrtnarska noč Oče me je poročil z ganrožo rožo V jutro sva otroka spovili Brez imena In ne bo debele tete nič in buci bue matjažek Nič Le v svet greš brezimeni Sine Razdrem ti mrene ulic da zveš za tulipanov hoste nad njimi Za vešče ješče Da znaš prah njih kril biti in tulipanom hoste krasti in po očeh nositi včasih To delaj v moj spomin ko vrneš se gartroži roži Sine Na večer kresni v u\\c\ sami veter mi srajčko pod grudmi zaniha Ti bratca spočne desetnica o boz\tu v po\\a zore\ iz gomoljev ozebla od brezgr\ezà\a gospod f daleč in v blatu ki ljubiš konkretne stvari na primer vineršnicie in mlado meso Tapison na tleh tvoje pisarne čistijo vsak dan Da je mehak in ne pušča muck na perilu tvojih soigralk Nič zato če zaznamuješ svoje karte fini gospod F daleč in v blatu moje so položene in odprte Če misliš da lahko zaprem in zmagam ne boj se Čas kurentov in moji asi so že dolgo zakopani daleč in v blatu A pazi V tej igri je zmagovalna karta dama 37 Janez Virk NATAŠA čisto majhna deklica je bila nikomur ni verjela in je bosa hodila naokrog Ko je hodila po rosi in poslušala strašne gozdne zverine je vlekla cigarete Ljubila je ceste njih žive barve in klepet in ob večerih koga na sebi Postala je dama šteje in nalaga na kup in če ne bo vojne bo krasno životarila (-) Naj gre pesem na cesto iz pisarne finega gospoda ki si z gnusom briše rit Naj je ne poje debil ki za denar in ženske riti laže z odra Naj prava pesem nikoli ne pride v roke policaju ki s svojim bratom oficirjem ubija rože in ljudi Naj bo tiho v polju, v njenih laseh, v naročju otroka, kozarcu vina Samo Resnik Hodim gledat če je tvoje okno že svetlo ' saj vem, da si petdeset kilometrov stran da dva stara človeka nista sama da pleveš grede saj vem that if you want to be with someone you love you are already there saj vem če bi bilo moje kolo že popravljeno (poleti me je povozil avto, zvečer je bilo, zjutraj sem hotel oditi na pot k dekletu, ki sem jo imel rad potem ob Soči navzgor in čez Vršič nazaj vse skupaj je bilo precej žalostno ostala je napol pozabljena pesem z akrostihom nekaj strani zapiskov za zgodbo ki je nikakor ne morem končati še dva sinopsisa in spomin, da boli. In obroča sta še vedno zvita) bi te šel iskat kakorkoli neumno se že sliši Jutri zvečer se vrneš Takrat bi že moral oditi Precej patetična stvar je to Thoreau je stal pred svojim ribnikom whacking away (Robert Silverberg, Dying Inside) Ali bi bil svet drugačen če tistega popoldneva, ko sva hotela iti na Rožnik (ona z zvezkom in jaz s knjigo zgodb) ne bi deževalo? Ali je srečen, ker se ji svetloba siplje po laseh Jaz sem samo otrok, ki preveč bere namesto da bi mislil na odraščanje In vedno pridem, ko drugi odidejo V vsaki vojni jih nekaj reče ne Ni videti da bi bilo to dovolj 38 Tomaž Koblar ČAJ Osebe: ON ONA GLAS I. DEJANJE SCENA: Podolgovata soba, v kateri je polno starega polništva (velika omara, ki stoji na levi strani, predal- nik, ki je prislonjen obnjo. potem miza s štirimi stoli, nad njo visi ogromen star lestenec, oblečen v vinsko rdeč žamet, in desno od mize je klavir), na predalniku stoji na vezenem prtičku čajnik, z dvema skodelica- ma s sladkornico. Na mizi je velik turški prt, vezen z zlatimi nitmi, na njem pa vazica z uvelim cvetjem. Po- leg omare so vrata, ki vodijo na hodnik, ki pa se ga ne vidi. Vrata se odpro in v prostor vstopi ONA. Na sebi ima dolgo belo obleko z naborki, v roki drži senčnik, ki je poln čipk. na glavi pa ji tiči velik klobuk z začetka tega stoletja. Počasi gre preko prostora in izgine za klavir- jem. Zaslišimo odpiranje vrat, ki pa jih ne vidimo. Čez čas se zopet prikaže, toda brez klobuka in senčnika. Sede za klavir in prične igrati. ON: nenadoma brez pozdrava vstopi in, ne da bi se ozrl nanjo, sede za mizo. Pred sabo razgrne časnik in prične obračati liste. Na sebi ima črn površnik, pod njim pa meščansko obleko. ONA: preneha igrati in se zazre vanj. To traja skoraj minuto, nato vstane in stopi k predalniku. ČAJ? ON: ne da bi se ozrl: DA. Vstane, sleče površnik in sname klobuk. Stopi k vra- tom, jih odpre in stopi na hodnik. Vrne se praznih rok in spet sede za mizo. ONA: medtem natoči čaj v skodelici in ju na pladnju prinese k mizi, vzame prvo skodelico in jo postavi predenj. Sebi natrese sladkor, malo pomeša, jo dvig- ne in hoče oditi. Nato si premisli in ga vpraša: SLADKOR? ON: ne da bi dvignil pogled iznad časnika: DA. Vzame sladkornico s pladnja, zajame z žličko, ki je vsa okrašena, sladkor in si ga strese v čaj. Žličko po- moči v skodelico in dolgo dolgo zelo glasno meša. Nato jo odloži in skodelico ponese k ustom, da bi pil. Vendar se premisli in jo zopet odloži predse. Nato vpraša: SI DOBILA POŠTO? ONA: se počasi obrne in mu pogleda v oči: NE. ON: se zdrzne, vendar komaj opazno; PAČ. ONA: pò daljšem oklevanju: AH, DA. SEDAJ SE SPOMNIM. ZJUTRAJ JE NEK- DO PRINESEL NEKAKŠEN PAKET. ON: lista po časniku in ne da bi dvignil pogled: SI GA ODPRLA? ONA: počasnih korakov odide h klavirju, sede na tri- nožnik, ki je postavljen predenj, zaigra nekaj not in počasi odgovori: NE. ON: dvigne pogled in se ostro zazre v njene oči. ONA: malo pomeša čaj, ki si ga je položila na rob klavirja, se obrne in odgovori na namišljeno vpraša- nje: MISLIŠ, DA JE POTREBNO? ON: jo še vedno ostreje opazuje: MISLIM, DA BI LAHKO POGLEDALA. ONA: počasi vstane, stopi k om.ari, vendar se malo pred mizo ustavi, ga pogleda v oči in reče: MISLIŠ? ON: jo premeri z odtujenimi očmi, v rokah še vedno drži časnik, stisne obrvi in potiho, komaj zaznavno reče: MISLIM . . . ONA: ga še nekaj časa opazuje, v očeh ji je prebrati strah pred neznanim, počasi, kot v sanjah stopi k omari, malo postoji, nato pa s hithm sunkom odpre vratica na njih. Čisto na dnu, med vsemi možnimi in nemožnimi oblekami je paket, zavit v bel papir in po- vezan s tanko vrvico. Počasi se skloni, ga s tresočimi rokami prime in dvigne. Odnese ga k mizi in položi nanjo. Nepremično zre v paket, kot bi si ga hotela večno vtisniti v spomin. Roke se ji tresejo vedno bolj. Nenadoma se obrne, s hitrimi koraki odide do klavirja in sede. Nepremično zre v note. ON: dvigne pogled in jo začuden, skoraj prestrašen pogleda. NO? ONA: ne da bi ga pogledala: KAJ 7 ON: nestrpno: ODPRI VENDAR! ONA: se zazre v rože na mizi, dolgo jih opazuje, nato počasi obrne oči k njemu, in vpraša: JAZ? ON: se začudi, pa tudi nestrpen postaja od radoved- nosti: SAJ JE VENDAR TVOJ. ONA: OH. MOTIŠ SE. malo počaka, nato nadaljuje: DRAGI, PAKET JE TVOJ. Besedo »Dragi« izgovoh skozi ciničen nasme- šek. 39 ON: se prestrašen zdrzne, oči se mu zožijo, nato po- vesi pogled in tiho, samo ustnice premika, prebere naslov. Prste skrči v pest in hitro vstane, stopi k pre- dalniku, odpre zgornji predal, ven vzame škarjice in naredi pet hitrih korakov do mize. Noge se mu trese- jo, kot bi se ga lotevali krči. Dolgo zre v paket, ne da bi ga odprl. ONA: NO? se zdrzne: KAJ? ONA: neučakano: ODPRI VENDAR! ON: se zazre v paket, nenadoma se ga polasti histe- rija, prereže vrvico in prične trgati papir na škatli. Prsti mu krčevito grabijo po papirju, dokler ne pridejo do same škatle. Malo postoji, nato odpre pokrov. Po celem telesu zadrhti, noge mu klecajo, komaj se pri- vleče do stola in sede nanj. Ustnice mu pomodrijo, ves je bled. ONA: ga posmehljivo opazuje, nato ga vpraša: N0? KAJ JE VENDAR? ON: je sploh ne sliši, potiho, kot iz uma ponavlja be- sede: KDO JE VEDEL? KDO JE VEDEL? ONA: nenadoma: KAJ? ON: še vedno drgeta. S težavo spravi iz sebe: AH, NIČ. Malo počaka, nato nadaljuje: NIČ. PRAV NIČ. ONA: NOČEŠ POVEDATI? ON: izdahne: NE. NE! ONA: PRAV. ON: še vedno ponavlja: KDO? KDO JE VEDEL? ONA: začudeno: VEDEL? KAJ? Zasliši se zvonec s hodnika. Zvoni ostro, da gre skozi ušesa. OBA se s pričakovanjem zazreta v vrata. ONA: vstane in gre odpret. GLAS: zelo uradno: PAKET. nato tišina. ZA VAS. zopet tišina. TUKAJ PODPIŠITE. ONA: se vrne, položi paket na mizo, prereže vrvico in strga ovojni papir. Odpre paket, se zazre vanj, nato pa ga prebode s hitrim, ostrim pogledom: KAJ SI DOBIL V PAKETU?! ON: pogumneje: NOŽ, VENDAR. ONA: AH. ON: IN TI? ONA: nekoliko razburjeno: NOŽ. ON: AH. V tem vstane, stopi k vratom, jih odpre, slišimo, kako oblači površnik, nato zakjputne vrata, jih porK>vno odpre in vpraša njo, ki še vedno stoji brez besed: BOS TU? ONA: PRIDEŠ? ON: DA. nato zaloputne vrata za seboj. ONA: gleda za njim, in ko se vrata zaloputnejo, sikne: PRASEC! Zavesa pade. II. DEJANJE SCENA: ostane ista, kot v prvem dejanju, le da na mizi ležita dva noža. ON: sedi na stolu, obrnjen tako, da na zaslonu podpi- ra brado in gleda proti vratom, kot bi nekoga pričako- val. ONA: odpre vrata, vstopi, korak ji zastane, ko ga za- gleda. ON: AH, PRIŠLA SI. S stolom vred se obrne in opazuje veneče rože na mizi. ONA: še hip postoji, nato sname klobuk z glave in ga dà v omaro. Dvigne pladenj, stopi k mizi, ga dà nanjo in sede na prazen stol. ČAJ? ON: obrne glavo, cinično razpotegne ustnice, jo ne- kaj časa opazuje, nato umakne pogled v rože. KOT PONAVADI. ONA: natoči skodelico čaja, jo postavi predenj, zra- ven primakne sladkornico in mu ponudi žličko. SLADKOR? ON: si natrese sladkor in dolgo meša. Sliši se: plin, plin, plin . . . Nenadoma: NEKAM GOST JE, ONA: ga z zanimanjem pogleda in odvrne: OD SLADKORJA. ON: čez čas: AH, DA SLADKOR. Nastopi dolga mučna tišina. ON meša čaj, ONA ga opazuje. čez čas ON ponese skodelico k ustom, se premisli in jo odloži na mizo. Zazre se proti klavirju. BOŠ IGRALA? ONA: ga pogleda, vstane, stopi h klavirju, ga s po- kom zapre. Odsekano mu odvrne: NE! Odide v sobo za klavirjem (ki je ne vidimo). ON: skomigne z ramenio, iz žepa potegne časnik in lista. ONA: se čez čas vrne, lica ima umazana. Vidi se, da je jokala. Sede za klavir, odpre pokrov in prič- ne igrati. 40 ON: dvigne pogled s časnika, jo začudeno opazuje, nato se mu ustnice razlezejo v smehljaj. SI SE VRNILA? ONA: ga presliši in nadaljuje z igranjem. ON: ponovi: SI SE VRNILA? ONA: še vedno ne odgovori in igra dalje. ON: nekoliko vznemirjen vpraša: NE GOVORIŠ'' ONA: počasi odkima z glavo. Prsti ji obstanejo na najnižjem tonu, tako da se njihova moč počasi raz- gublja po prostoru. ON: začudeno: SI JOKALA? ONA: komaj slišno: DA. ON: poskoči: HA, PA SI REKLA, DA NE GOVORIŠ! Zadnje besede izgovori odsekano. ONA: skloni glavo: OKRUTEN SI. ON: se ponovno zatopi v časnik. Čez dolgo časa tiši- ne: NISI POSPRAVILA. ONA: dvigne glavo in se obrne: ČESA? ON: NOZEV VENDAR! ONA: AH, SI SE SPOMNIL!? ON: začudeno: ČESA VENDAR? ONA: PAKETOV. IN POŠTARJA. Čez čas doda: KAKO SI SE TRESEL, KO SI ODPRL. ON: ji vrže nazaj: TI SE PA NISI, A! ONA: se zazre nekam v prazno: DA, TUDI JAZ. KDO BI SI MISLIL. ON: začuden: KAJ NEKI? ONA: AH, KAJ. OBA NAENKRAT, VENDAR. ON: DA, DA. OBA. Umolkne. ONA: po dolgi mučni tišini nenadoma krikne: MAČEK!! Zavrešči. ON: se zmeden obrača in ga z očmi išče po prostoru. Ker ga ne najde, se obrne k njej in jo začudeno vpra- ša: KJE-? ONA: še vedno vrešči: NA MIZI! PRED TEBOJ! ON: pogleda po mizi in ker ga tam pač ni, ji prizane- sljivo reče: TAKOJ GA BOM. Vstane, prime nož, z levo roko nakaže, da ga je ujel in mu z desnico prereže vrat. Odmakne stol, odide k vratom, jih odpre in mačka vrže na hodnik. Vrata zo- pet zapre in se mirno vsede za mizo. Poglobi se v branje časnika. ONA: zasoplo: SI GA ODNESEL? ON: ne odgovori. ONA: UMORIL? Ponovi: SI GA UMORIL? ON: dvigne pogled in ji prizanesljivo odvrne: SI BOLNA? ONA: histerično ponavlja: SI GA UMORIL? SI GA UMORIL? ON: se zbere: DA, UMORIL SEM GA. ONA: mirno: VEDNO VSE UNIČIŠ. ON: vzklikne: KAJ! UNIČIM? Pa se hitro zbere: TI PA SANJAŠ! ONA: HA, JAZ DA SANJAM? TI PA MORIŠ UBOGE MAČKE! POVRH PA ŠE NA- MIŠLJENE!! HA, HA! ON: zakriči: KAJ? NISI IMELA PRIVIDA? ONA: NE. PAČ PA TI. ON: JAZ? KAKO LE?! ONA: ga mirno pogleda, nato pa se nasmehne: SAJ SI PRIZNAL. ON: zmedeno: KAJ NEKI? ONA: se še vedno nedoločeno smehlja: DA SI GA UMORIL. Tišina. ONA: čez čas: zaskrbljeno: SI MORDA BOLAN? POTREBUJEŠ ZDRAVNIKA? ON: MORDA TISTEGA, KI TEBE ZDRAVI? ONA: užaljeno: SAJ SI GA TI NAJEL. ON: SE IGRAŠ? ONA: DA. ON: z nejevero: Z MENOJ? ONA: se obrne nad klavir: DA. S TEBOJ. ON: jezen vstane in stopi k vratom. Obrne se: TAKO TOREJ. ONA: DA, TAKO. Nadaljuje z igranjem. ON: Odpre vrata in odide. Iz ozadja se sliši mačje zavijanje, ki se preliva z Nje- nim igranjem. Zavesa. 41 ii. DEJANJE SCENA: ostaja ista, le da je voda v vazi že precej rja- va in rože so že skoraj gnile. V prostoru je temačno, luč nad mizo sicer gori, vendar meče le malo svetlo- be. Osvetljene so le rože. ON in ONA: sedita za mizo vsak na svoji strani. ON: prebira neko knjižico, vsake toliko se mu ustnice razlezejo v nasmešek. ONA: onegavi s pletilkami, vendar je jasno, da ne zna plesti. Tišina. ONA: vstane, stopi k oman, jo odpre, vzame ven klo- buk in hoče oditi. ON: nenadoma dvigne glavo in jo vpraša: KAM? ONA: se zdrzne, kot da bi se prestrašila, vendar se zbere in odvrne: VEN. ON: jo še vedno nepremično opazuje, pokima z gla- vo in reče: ZUNAJ DEŽUJE. ONA: AH, NISEM VEDELA. Ponovno stopi k omari, jo odpre, da vanjo klobuk in jo zapre. S predalnika vzame pladenj in ga nese k mizi. Caj? ON: DA. ONA: natoči v skodelici čaj, eno postavi predenj, zra- ven pa položi še sladkornico. SLADKOR? ON: jO nekaj časa opazuje, nato: DA. Natrese si sladkor, vzame žličko in glasno meša. ONA: sebi natrese sladkor, vzame pladenj in ga od- nese na predalnik. Vrne se k mizi, dvigne svojo sko- delico in jo odnese h klavirju. Položi jo na rob, sede in prične igrati. ON: NE ZNAŠ NlC DRUGEGA? ONA: ne da bi prenehala igrati: NAUCiL ME JE SAMO TO. ON: z zanimanjem: KDO? ONA: preneha z igranjem, se obrne ter ga pogleda: UCiTELJ VENDAR. ON: AH, DA. Cez čas doda: UCiTELJ. ONA: DA. ON. ON: DA. ODŠEL JE. ONA: NE! TI SI GA NAPODIL! ON: z začudenjem: JAZ? DA BI GA NAPODIL? NE. SAM JE ODŠEL. ONA: DA! TI SI GA NAPODIL! Cez čas doda tiše, vendar še vedno napadalno: ZAKAJ SE IZMIKAŠ? ON: potiho: NAUCiL ME JE SAMO TO. ONA: KAJ PRAVIŠ-? ON: AH, NlC. ONA: SAJ NI IMEL CASA. ON: DA, PREJ JE ODŠEL. ONA: NI ODŠEL. POBEGNIL JE! PRED TEBOJ! ON: SEVEDA. Nato doda: Ce SE JE PA PRESELIL kar V TVOJO SOBO. ONA: zagori ji plamen v očeh in komaj opazno zardi: UCiL ME JE CELE NOCl. ON: DA. UCiL. SAMO CESA! ONA: užaljeno: SPAL JE V SVOJI POSTELJI. ON: DA. KAMUFLAŽA. ONA: UCiL ME JE VENDAR IGRATI KLAVIR. ON: IN V VSEM TEM CASU TE JE NAUCiL SAMO TO? Rahlo posmehljivo. ONA: užaljeno: UCENJE JE NAPORNO. TI TEGA NE VEŠ, SAJ NISI NlC KONCAL. ON: ga kar privzdigne: Zasika: Ml OCITAŠ? ONA: NE. Cez čas doda: SAJ SI TUDI TAKO DOBER. ON: komaj slišno: DA. DOBER. Skloni glavo in prične brati. ONA: pa igra zopet od začetka. ON: se naveliča branja, vstane, stopi k omari, lo odpre, ven vzame klobuk in površnik, jo zopet zapre in se obrne k vratom, da bi odšel. ONA: KAM? ne da bi ga pogledala ali prenehala z igranjem. ON: se prestraši: VEN. ONA: preneha z igranjem, se obrne in vanj upre oči: ZUNAJ DEŽUJE. ON: AH, DA. DA. Pospravi klobuk in površnik ter sede za mizo. Tišina. ON: čez čas: MORAM TI PRIZNATI. ONA: se vprašujoče zazre vanj: KAJ? ON: se premisli: ah, NlC. ONA: prične siliti vanj: POVEJ, NO. ON: NI NlC POVEDATI. ONA: je neizprosna: Ce si zaCel. potem tudi konCaji ON: NlC NI. ONA: se malo omehča, vendar še vedno sili vanj: POVEJ NO. PROSIM. ON: NlC. SEM REKEL, DA NI NlC. NE SILI VAME. ONA: se užaljeno obrne proč: OPROSTI. Skloni glavo in zaihti. ON: jo pogleda in se nasmehne: NE IZSILJUJ! 42 ONA: vedno bolj ihti, debele solze padajo na klavirs- ke tipke. ON: se vda: PRAV. POVEM TI. SAMO NEHAJ! ONA: se vzravna, jok kot bi odrezal preneha, obrne se in ga z velikimi očmi pogleda. DA? ON: PRAV, POVEM TI. ONA: DAJ. ON: PRIZNATI TI MORAM ... Pri tem umakne oči. ONA: DA? ON: hitro vstane, odrine stol in se obrne proč od nje: ZUNAJ SPLOH NE DEŽUJE. ONA: NE DE-ŽU-JE? Vsak zlog pove za sebe. ON: ponovi za njo: DA. NE DEŽUJE. ONA: sikne: LAŽNIVEC! ON: mirnodušno: DA. LAŽNIVEC. ONA: čez čas: ZAKAJ? ON: jo pogleda: MISLIŠ, DA BOM SAM SEDEL TU? ONA: ZATO TOREJ, A? ON: DA, ZATO. ONA: vstane izza klavirja, stopi k omari, jo odpre, ven vzame klobuk in senčnik, klobuk si povezne na glavo in se obrne k njemu: PA BOŠ LE MORAL. ON: začuden: KAJ BOM MORAL? ONA: posmehljivo: SAM OSTATI TU! Pri tem odpre vrata, stopi ven in jih za sabo zloputne. ON: od začudenja sploh ne pride k sebi. Roke se mu tresejo, mora sesti. Vendar ne zdrži dolgo. Zopet vstane, vihravo stopi k omari, jo odpre, pograbi klo- buk in površnik ter zdivja ven. Zavesa. IV. DEJANJE SCENA: ostane enaka. ONA: sedi za klavirjem in igra. ON: vstopi. S hitrimi koraki gre k mizi. odrine stol in sede. Pred sabo razgrne časnik in se poglobi vanj. ONA: preneha z igranjem, se obrne ter ga opazuje. Opazuje ga zelo dolgo, nato vstane, stopi k predalni- ku, vzame pladenj in ga prinese do mize. Caj? ON: ne da bi dvignil pogled: DA. ONA: postavi predenj skodelico, vanjo nalije čaj. SLADKOR? ON: DA. Bere dalje. ONA: postavi predenj skodelico s sladkorjem in čaka. NO? ON: začuden dvigne glavo: KAJ-;- ONA: NE BOŠ? ON: vedno bolj začuden: ČESA? ONA: SLADKORJA VENDAR! ON: AH, DA. SLADKOR. ONA: si svojo skodelico odnese h klavirju in prične znova igrati. ON: si natrese sladkor v čaj in zelo glasno meša. Od- loži žličko, pri tem pa z roko polije čaj. ONA: v trenutku preneha z igranjem in se obrne: PAZI VENDAR! ON: dvigne pogled. Šele sedaj opazi, kaj je storil. OPROSTI. ONA: OH, KAKO SI NERODEN. ON: se prisiljeno nasmehne. ONA: vstane, stopi k mizi, dvigne vazo z rožami, ki so skoraj gnile, jo postavi na klavir. Nato se vrne. ON: medtem postavi skodelico pokonci. ONA: zloži moker prt in ga odnese v sobo. Vrne se s svežim prtom, ga razgrne, nanj postavi vazo, mu vzame iz rok skodelico in jo tudi da na mizo. Natoči mu nov čaj. SLADKOR? ON: DA. Natrese si sladkor in počasi meša. ONA: se vrne h klavirju in igra dalje. ON: ponese skodelico k ustom, da bi pil, vendar se premisli in jo odloži. ONA: kot bi slutila, da ne pije, preneha z igranjem in se obrne k njemu: NE BOŠ PIL? ON: POZNEJE. ONA: se obrne nazaj in igra. ON: skloni glavo in prične brati na novi strani. Nato zopet dvigne skodelico, popije požirek, usta se mu skremžijo, popačijo, skodelica mu pade z rok na tla in se razbije. BBBBRRRRRRRR! KAKŠEN OKUS! ONA: zasliši ropot, se sunkoma obrne in ga zvedavo pogleda: KAJ JE BILO? ON: komaj izdavi: ČAJ! nato doda glasneje: TVOJ ČAJ! ONA: MOJ"? SAJ JE TUDI TVOJ. ON: KAKO NEKI JE LAHKO TUDI MOJ. A? ONA: kakor da govori nekomu tretjemu: ČE ČLOVEK MEŠA DOLGA LETA EN IN ISTI ČAJ, JE TUDI NJEGOV. ON: začuden: KAKO, EN IN ISTI? ONA: SEVEDA EN IN ISTI. ON: sploh ne dojame položaja: 43 IN TI . . . MENI ... VSA LETA . . . ISTI CAJ? NE MOREM VERJETI. ONA: mirno: DA, SAJ GA TAKO NISI NIKOLI PIL. ON: pomisli; DA. TO JE RES. NIKOLI GA NISEM PIL. ONA: NO, VIDIŠ! ON: ves začuden: KAJ NAJ BI VEDEL? ONA: ZAKAJ BI TI VEDNO ZNOVA KUHALA ČAJ, ČE JE TUDI STAR DOBER, DA GA MEŠAŠ? ON: TOREJ GA TUDI TI NISI NIKOLI PILA? ONA: posmehljivo: MISLIŠ, DA BOM PILA STAR ČAJ? ON: ves zmeden: DA, DA. RES JE. ONA: se zopet obrne h klavirju, vendar ne igra, pač pa vzame skodelico in čaj, ki je v njej, zlije v čajnik. ON: jo z zanimanjem opazuje. ONA: prime čajnik, stopi k vratom, jih odpre in čajnik vrže ven, da se razbije. TAKO. ON: KAJ, TAKO? ONA: NO, KONČALA SVA S ČAJEM. SAJ JE ŽE SMRDEL, KOT ROŽE. ON: DA, RES JE. ONA: ROŽE BO TREBA ZAMENJATI. ON: se rahlo nasmehne: AHA, ZADNJI ČAS. ONA: prime vazo in jo vrže za čajnikom na hodnik. ON: se zatopi v svoje branje. ONA: stoji sredi sobe in gleda predse. Nastopi dolga, mučna tišina. Čez čas se premakne, ga pogleda in tiho reče. ŽAL Ml JE. ON: dvigne pogled s knjige in jo opazuje. ZARADI ČESA? ONA: ga dolgo gleda in nato reče: KESAM SE. ON: se nasmehne: ŽENSKE IMAJO VEDNO SLABO VEST. KOT LO- POVI. ONA: stisne pesti, v obraz pobledi in odide v sobo. ON: se še kar smeji svoji domislici, nakar se poglobi v branje, vendar se vsake toliko časa nasmehne, ko se spomni. ONA: se čez mnogo časa vrne in sede za klavir. Igra popolnoma novo skladbo. ON: začuden nad spremembo dvigne glavo in se zazre vanjo. Nato vstane in stopi h klavirju. Levo roko ji nasloni na rame in jo opazuje, kako igra. Ves je prevzet nad novostjo. ONA: konča in se obrne k njemu: TO Ml JE DOBRO DELO. ON: MENI TUDI. ONA: ga prezirljivo pogleda: VIDIŠ, DA NISMO VSI LOPOVI? ON: se nasmehne in odgovori: DA. TODA SLABA VEST VSEENO OSTANE. ONA: ga sovražno pogleda, njegovo roko strese z ramen, v obraz pozeleni, vstane in ga odrine proti mizi. ON: pograbi klobuk in se obrne k njej: PREŽIVELA SVA. ONA: začudena: KAJ NEKI? ON: SEBE. čez čas doda: GREM. ONA: se prestraši, da ga izgubi: KAM? ON: razdražen: V SMRT! TAM ŠE NISEM BIL. ONA: steče k omari, jo odpre in ven vzame klobuk in senčnik. GREVA SKUPAJ. ON: se obotavlja: Ml BOŠ TUDI TAM STREGLA S STARIM ČAJEM? ONA: stisne roke, kot da ga prosi: NE! OBLJUBIM! NE BOM! ON: jo pogleda s kotičkov oči in jo povabi: NO, PA POJDIVA. Prime jo za roko, odpre vrata, stopita ven in jih za sabo zapreta. Zavesa pade. 44 zbor ženskih tekstov Rada Iveković ženska kreativnost* ... Kaj je z ustvarjalnostjo ženske, ki se danes osvo- baja? Ali lahko ženska s samim dejstvom, da se je osvobo- dila večine spon, ki jo tradicionalno vežejo z dejstvom, da se jebolj ali manj emancipirala, dosegla ekonoms- ko in relativno psihološko neodvisnost, da se zaveda zgodovine ženske, s to osveščenostjo pride na drugo stran, in čez noč postane ustvarjalka? Težko. Če se ji to ne posreči je izjema, ker še vedno živimo v zamolčanem patriarhalnem svetu, kar velja tudi za naš samoupravni socializem. Uvrstitev ženske med ustvarjalce ni odvisna od nje same, ampak je pogoje- na z njeno zgodovino, podedovanostjo, a tudi struk- turo tega sveta, v katerega so ji zdaj vrata odprta. Ta struktura je popolnoma drugačna od tiste, v kateri je skozi generacije živela. Vse ji je problem v tem sve- tu, celo jezik sam. Besede zvenijo enako, ampak ali tudi pomenijo isto. Ženska govori nemški jezik, kakor je tudi njej nera- zumljiv jezik moških z njegovo vsebino vred. Dolga bo pot zbliževanja in medsebojnega iskanja in potrebno bo zgraditi nov modus ženskega izražan- ja .. . * Žena, Zagreb, št. 198 o fuzl, fuzl Takrat, ko so zbirali material samozaložbe Pest,je na- stala v dveh dislociranih glavah ideja, da bi zbirali še ene tekste, kjer bi ženske teh istih mladeničev pove- dale, kako se imajo. Da so zajebane nasploh (ali pa ne), pa še zaradi položaja v subkulturi svojih moških, ki jim serjejo na glavo tako kot vsi moški vsem žens- kam (ali pa ne). Zbirko brez literarnih ambicij, just like that, povedati o sebi in svetu in take stvari. Glavi se srečata in objavita v sredstvih množičnega obveščan- ja oglas, s katerim pozivata mlade pisunke na plan. Dobita dosti popisanega papirja; krog pošiljateljic se je razširil daleč stran od izdajateljev Pesti, tako da ni- ma z njimi nobene zveze, če bi jo sploh kdaj lahko imel. Oglas je bil tak: smo samozaložba avtoric, ki drugje ne uspejo objaviti svojih del. Namreč: ženske, avtorice, največkrat niti niso zavrnjene s strani etabliranih za- ložb, ker nanje še vnaprej deluje močna avtocenzura. Delamo zbornik, ki bo poleg literarnih tekstov (o eroti- ki, ljubezni, odnosu moški-ženska-otrok in še kaj) obsegal še razne tekste, ki ne pretendirajo na umet- niškost. Namen zbiranja tekstov je potrditev, da žens- ke pišejo najrazličnejše, do zdaj na Slovenskem še ne brane produkte zapisovanja, obenem pa je poskus, najti značilnosti ženskega pisanja vis-à-vis mlademu falokratskemu literarnemu ustvarjanju. Vse na oglas dobljene tekste smo zbrale, eno leto pre- sedele na sestankih Časopisa za kritiko znanosti in nazadnje, po treh letih smo dale eno petino materiala v objavo Problemom. Vera Pejovič Boža Špes Bojana Vajt 45 Boža Špes ponoči nimajo stvari nobene barve Pa če se še tako trudiš in napenjaš oči, barve ni. Mo- goče medlo spominjajo na kako medlo sivo, plavka- sto, črno - podnevne barve, ampak ponoči ni isto kot podnevi, ne si delat utvar. Ponoči je čisto drugače. Ža- rometi parajo temo kot nož mehke trebuhe, salo temne se zgrinja za zarezom svetlobe. Motor grozljivo hromi, dobro, da hitro mine, neprijetnost neopazno pojenja v gluho tišino ptičjih krikov in živalskih šumov. Ljudi ni. Ponoči spijo, če nimajo nočnega šihta. Umrla bom kot babica, revica. Še prej bom pa stara in slepa in bom cele dneve poslušala muziko. stara frajla Stara frajla je ženski Oblomov. To ti je taka mrha od lene pičke, ki seji ne ljubi poiskati svojega tipa. Ko bi si ona sama osebno na svojo roko morala izgrebst svo- jega moškega, vedno najde zoper to polno ugovorov in pa drugih pomembnejših opravkov. Svetovi se ji ravno takrat odpirajo in življenske resnice se ji razkri- vajo. Moja glava in njene prostosti so mi veliko bolj pomembne od ... Če greš s tipom spat, snemi za- pestnico, ženska, verižice pa ohrani. Mogoče je tudi obratno, tega nikoli ne vem, takih stvari si ne zapom- nim in zato u životu zajebem, oziroma ne jebem. Vsi moji nerojeni otroci, ki ležite v obliki flekov po raznih rjuhah. Lahko bi vam bila mati. Lahko bi bilave- deževalka, bralka, proizvajalka, kurba, ljubica, žena, mati in hči. Mene ni, trilili, hihi. Bog ni ustvaril ženske iz Adamovega rebra ampak iz njegovega nabreklega penisa. Ženske so nabrekli penisi obuti v škorenjčke z visoko peto. Če čujem »fuk« in podobne kletvice nanašajoče se name, čutim kako mi nekdo ožema na glavo cunjo namočeno v mastno, mrzlo, umazano vodo od po- mivanja posode. V kratkem nas bodo obiskali marsovci in vse bo šlo k vragu. Žal mi bo za vsako noč, ko sem spala sama. slovenski haiku Bili so štirje kranjski Janezi s prvimi tremi sem spala jaz s četrtim pa se je Micka omožila. oglas Iščem staro kurbo. Naj me nauči pravih fint. Sem mla- da intelektualka, večino življenja sem prebila v šolah, kjer so me pozabili naučiti, kako naj bom ženska. Bila sem enako pametna kot sošolci. Enako dobro sem se naučila čitat, odvajat in dialektično mozgat. V glav- nem razumem večino vsega, kar je bilo in bo. Ne razu- mem pa skoraj polovice sveta, ne razumem moških. Nujno rabim instrukcije stare kurbe. zahvala Zahvaljujem se vsem bivšim ljubčkom, da so me za- pustili, ali me pa niso niti marali, tako so mi omogočili spoznavati vedno nove ljudi in kraje, kar je vsaj zani- mivo, če že ne prijetno. Zahvaljujem se tudi svoji ana- tomsko duhovni sestavi, da mi nesrečne ljubezni ne povzročajo neozdravljivih ran in razjed. 46 Bojana Vajt I Moj brat je bil od vedno tak - aufbiks. Pride v nedel- jo zjutraj, me razsuje in pofuka. Ali pa izkoristi moj po- ložaj pri pranju in mi zarije roko med noge (alternativa - me ščipa za rit). Potem sem spet blue, his blue Sue, na riti in V glavi ino v herzu mojem. To pa ni od nekdaj. En dan sem že bila tako v kurcu, da sem skoraj napi- sala osebno-izpovedno pesem, ampak sem si pre- mislila in tako, no - opica na palmo in glavo na ramo in grenka usoda, ampak solze ne pozna bratovo oko, on je rajši strašen moj zmaj in vlak in moj hidrogliser in zdravo. II Imela bova 12 otrok. Vsi bodo napol bebasti. Deklice bom do 12 leta zaprla v sobo ob kruhu in vodi, potem se bodo 3 leta učile gospodinjstva, pri 15. letih pa se bodo lahko sparile s svojimi brati, močnimi ple- menskimi poglavarji, hrabrimi centarfori, mesarji in gozdarji. Njihovi otroci bodo popolnoma bebasti, itd. Glavno je, da bo izpolnjeno moje poslanstvo, umrla bom s čisto vestjo. Kmalu zatem bo umrl tudi moj brat od žalosti in lakote. LUDNICA! Kako se izvlečt iz dreka? to je popolnoma obrobno vprašanje, slepomišenje, metafora, na kolenih sem gola pred svojim radiator- jem, pohotno ga gledam, njegova tanka rebra, lučko, vroč je, pičkun, in pravim: ne dam ti fukat, če me nimaš rad. on pa nič. nasmeh po gobcu udarjenega prašiča. Mali so rudeči z zastavo na hrbtu in cvetočimi lički na roko si ga vrž na roko si ga vrž na roko si ga vrž TI KRETEN! Plašni z dvignjenimi kurci so mladi fantje deklice pa nič, fukajo se in se jokajo Če rečeš noge gret NE, NE to je zafrustrirana generacija nič posebnega kot vse druge generacije travmatična oni ljetuju ne, ne, ne, mama ne smeš, noge niso za fukat za fukat je kurac noge pa stran, stran tečt ne rastejo iz riti Notri je moj otrok. Izabela sluzav bo in imel b>o čisto majhne golobje oči in potlačeno lobanjo in v premajhnih svetlomodrih hlačah bo hodil v šolo podhranjen, z nerazvitimi možgani in ničesar, ničesar ne bo razumel na dvorišču bo igral nogomet in potem bo pil pivo, šlatal sošolke in preklinjal kadil bo na stranišču z izbuljenimi očmi Ljubček, mogoče misliš, da bo tak lep, uporen proletarski otrok naša prihodnost ampak ne crknu bo tko sluzast, tko umazan nič ne bo mislu ko ga jebe 47 Ko tkole po enih šestih mesecih prisilne kreposti, pod- krepljene z urjenjem domišljije in desne roke, pomis- lim na fuk, se mi kar stegna stresejo in si rečem - uuuuu pizda, če bi le lahko šla tkole ven in bi si malo opomogla s kakim krepkim, kompaktnim tipom. Ampak kaj, ko te ti kurci tako nahitro samo pošteno razrajcajo, potem pa čao mila draga, kdo ti je kriv, da nikamor ne prideš oz-ti ne pride brez teh telečjih než- nosti, skratka ~ jebi se sama. In potem si moraš ho- češ-nočeš poiskat svojega za kao-vse-večne-čase krasnega nežnega moškega in vse to. Ampak moški padajo izključno na finte, za katere sem absolutno prelena, da bi jih obvladala. Pa še v rani mladosti sem si vtepla v glavo, da jaz pa že ne bom taka tipična glu- pa pička, ki fintira in na finte pada. O, jaz goska, nes- rečna žrtev lastne zablode, oooooo. domačanaloga domača naloga Prešeren - Dr. Roman (zakaj ga ljubim) Dr. France Prešeren je naš največji pesnik. Iz njego- vih verzov veje tako močan duh strohnjene ljubezni, da si ga prav živo predstavljam. Stal je pred ogledalom in si gledal v oči. Kaj zdaj, seje spraševal in si šel z roko po gladko obritem licu. Da, lica so v redu. Dah? Po vrbah. Roke gladke in mehke. Kodri pravilno razporejeni. Mozolj na bradi odprav- ljen. Oči se prazno svetijo. Nohti so porezani. Ušesa so očiščena, prav tako malo umazanije za kožico na kurcu. Doktor si je popravil ovratnik na srajci in si za- tegnil trakec okoli vratu. Obleka je brezhibno čista. Šopek je pripravljen. Čevlji? Obrisal jih bo z robcem prav pred njenimi vrati. Spomnil se je na Dunaj. Da, pravzaprav bo treba obnoviti vse, kar ga je naučila Lily. Niti ni bila draga glede na svoje spretnosti. Sicer pa je imela mehke amorfne joške z ogromnimi brada- vicami in tako toplo je bilo med njimi. Špricnil ji je bil za vrat in smejala se je. Skoraj mu je že stal, ko je pomislil na to, toda zdaj ni bil čas za masturbiranje, ura je bila že sedem in svoje moči je moral hraniti za noč. Še vedno je stal pred ogledalom in topo strmel vanj. Roka mu je nehote zlezla v mednžje. Ko se je zalotil, kako se praska po jajcih, se je rahlo zdrznil in vtaknil roke v žepe. Začel je divje hoditi po sobi sem ter tja, smrkati in mrmrati v brado ljubezenski in post-ljube- zenski govor, ki ju je bil sestavil prejšnjo noč. Zmede- no je sedel za mizo, pograbil prvi kos papirja, ki mu je prišel pod roke in začel pisati Julija ju. Julija JULIJA...............JuLiJaJULIja itd To ni rezultat meščanskega ženskega šovinizma tem- več takorekoč zgodovinska alternativa genialnega uma. Od sedaj naprej bodo dojenčki sesali pri moških, saj je dokaz o izredni hranljivosti sperme takorekoč na dlani. Pri tem malodane kopernikanskem preobratu bomo upoštevali širše možnosti takega postopka in bomo kot dojilce zaposlili vernike, mladino, homosek- sualce, vojsko, delavce na začasnem delu izven rod- nega kraja in brezposelne. Tako bo na svetu vzpostavljen red in mir. Nihče ne bo več pizdil, mladina bo pomirjena, odpravljena bo neči- stost in moški bodo še z večjim navdušenjem spreje- mali uniformo. NAJ ŽIVI NAPREDAK! TAKIMU DELU PA ČAST IN OBLAST! PS - Jebo vam pas mater u trulu sisu, a še zdaj ne stekate? PROLETARCI VSEH DEŽEL, ZDRUŽITE SE S PROLETARKAMI! V svoji blaznosti se ni zavedal niti tega, da piše vizual- no pesem. Še pet minut do pol osmih. Srce mu je divje utripalo, v želodcu ga je stiskalo in začutil je, da mora na stranišče. Kaj, če mu bo kaka kapljica ostala na ga- tah? Z geslom vse za Julijo v srcu je tako seal za do- mačo jablano in roka se mu je tako tresla, da si je sko- raj zmočil hlače. Za vsak slučaj si je obrisal glavico z robčkom. Pohitel je proti stanovanju svoje ljubljene. Pred očmi so se mu prikazovala stegna Lily, Marijina polna usta, pomečkane rjuhe, Julijine gole rame so vstajale pred njim iz ceste in se spet pogrezale v tla. Ko brez miru okrog divjam prijatli prašajo me kam a jaz povedat jim ne smem da končno k Juliji fukat grem, si je zapel, da bi se malo razvedril in hkrati zmanjšal pomen bližajoče se noči. Že je bil pred vrati. Z robcem si je obrisal blatne čevlje in si podrgnil od mraza premrle roke. Spet ga je stisnilo v želodcu in pomislil je - ah, kako me stiska v prsih, ah, kako zdaj hrepe- nim, kot da ne bi imel pojma o anatomijo. Počakal je, da je ura na zvoniku odbila osem, potem pa je močno potrkal na vrata. Julija mu je odprla, ga hitro potegnila v svojo sobo in zapahnila vrata. Ves zmeden je stal pred njo, da seveda, šopek je bil pozabil doma in celo verzi so se mu v tistem trenutku zazdeli neverjetno bu- tasti, česar pa si niti on niti kdo drug v naslednjih 150 letih ni upal priznati. Julija je sedla na posteljo in mu ponudila prostor zra- ven sebe. Nerodno je sedel in ji ponudil težko roko okoli ramen. Tako sta sedela pet minut, molče požira- joč slino. Julija je sprevidela, da tako ne bo prišla na svoj račun in se je odločila, da bo sama naredila prvo potezo. Začela ga je poljubljati in mu razvezovati tra- kec okoli vratu, odpenjati srajco, on pa je sedel ves trd 48 in hl