JUBILEJNA
ZBIRKA
taOlhnira® afkoBJ®
L. XI. 18 EL VOCERO DE LA CULTURA ESLOVENA 23. 9. 1964
1954 - 1964
VAŠ IN NAŠ JUBILEJ
Deset let je poteklo od tistih lepih dni, ko se je zbrala družina slovenskih kulturnih delavcev in se sklenila povezati v SKA, da bi si omogočila ustvarjanje po nazorih in ciljih, kakor si jih je sama odbrala. Prvič se je zgodilo v slovenski zgodovini, da so kulturni delavci sami vzeli v lastne roke vodstvo in razvoj ustanove, ki naj služi stvaritvam slovenskega duha. Saj so bili že podobni poskusi in tudi niso vsi obnemogli. Toda naš poskus je segal na vsa polja; ustanovitev Vrednot je leta 1950 veljala bolj organizaciji in namenu Delovnega občestva slovenskega katoliškega instituta. Slovenska kulturna akcija pa je razširila področje, ko je poleg založbe ustanovila revijo, izvedla organizacijo šesterih odsekov z ustvarjalnim članstvom in razvoju likovne umetnosti še omogočila ustanovitev Umetniške šole. Že v začetku se je takoj pokazala značilnost, da smo se zbrali, ne da bi koga prehiteli ali nadomestili, pač pa po svojih močeh sodelovali pri stremljenju za našo duhovno rast s sredstvi in talenti, ki so bili med nami.
Kdor se ozre na prehojeno pot, se ob dosedanjih uspehih in polni zavesti velikih milosti, ki so nas spremljale, mora zamisliti, kako je bilo vse to mogoče v izseljenski skupnosti, ki šteje med najmanjše. Marsikdo se je ob začetku splašil ali pa zamajal z glavo, češ, ali smo resnično krenili na pravo pot. Danes korakamo naprej, še bolj prežeti načrtov, podanih že na I. umetniškem večeru 1954, ko je bilo rečeno, da se dejansko že vsi kulturni delavci po svetu zlivajo v pravo »republiko duhov", kjer jim svobode nikdo ne more jemati ali pa po svoje omejevati. Ponekod pri drugih narodih takega koraka morda niso vzdržali; klonili so pod pezo pesimizma. Naš korak je ostal pogumen, kakor prve dni in naš pogled se obrača v svet, ponižno in preprosto, vendar poln vere, da svet ne bo mogel biti pravično zgrajen, če v njem ne bo odmerjen pravičen delež slovenskemu narodu. Razmerja in silnice domovine so se razširile, pljuča, polna idealizma in zanosa, so se mogla še volneje predati novim obzorjem pred nami; so možnosti brez meja.
Vsega tega ne bi zmogli, ako bi ne bili v stalnem duhovnem skladju s slovenstvom, kakor smo ga ponesli s seboj svetu v dar in bogatijo. Ne bi mogli daleč, če nas ne bi podpirala zavest in prepričanje, da nas ljubijo in podpirajo vsi, ki jim je prava svoboda slovenstva na duhovnem, kulturnem in političnem polju resnično pri srcu. Tako se dogaja med nami — kakor tudi pri vseh ljudeh blage volje in čistih namenov —, da smemo in moremo svobodo resnično usmerjati v dobrobit naše skupnosti. Režim v domovini je ponujal kulturnim delavcem zlate postelje, a jih ni mogel osrečiti; lovil jih je v svoje mreže in vsak iskren poskus svobode zadušil. Svoboden svet pa tudi ni manj nevaren kulturnemu ustvarjalcu; poln je mamljivih vab, da bi kulturno ustvarjanje spravil pod svoj monopol.
Za sleherno ustanovo, ki se posvečuje javnemu delu, .je pač največje zadoščenje, če more računati na oporo, spoštovanje in ljubezen tistih, katerim bi rada v celoti služila. Saj ne gremo v zaton, ampak se zavedamo, da moremo ob tolikšnem razumevanju varno kreniti dvajsetletnici nasproti, ko nas prevevajo pobude, ki spremljajo vsak JUBILEJNI DAR.
Darovali so: č. g. dr. Ludvik ČEPON, ZDA, 500 dolarjev (71.500 pesov); g. France VRABEC, Avstralija, 28 dolarjev; č. g. dr. Alfonz ČUK, ZDA, 20 dolarjev; č. g. Ciril TURK, Nemčija, 20 dolarjev; g. dr. Martin JEVNI-KAR, Trst, 20 dolarjev; g. Do-rian HELLER, Bs. Aires, 2.000 pesov; g. Avgust HORVAT, Moron, 2.000 pesov; g. Mafija ESIH, Florida, 2.000 pesov; g. Ferdinand MAKOVEC, Ramos Mejia, 2.000 pesov; g. Vinko PUCKO, Ouilmes, 2.000 pesov; č. g. Franc JAKOP, San Nicolas, 2.000 pesov; g. Janez KRALJ, San Antonio de Padua, 2.000 pesov; č. g. Marijan MERALA, ZDA, 20 dolarjev; g. dr. Jure ADLEŠIČ, ZDA, 20 dolarjev; c. g. Rudolf URBIČ, ZDA, 20 dolarjev; c. g. Jože CVELBAR, ZDA, 20 dolarjev; c. g. N. N., Cleveland, 20 dolarjev; g. dr. Jože DOBOVŠEK, Buenos Aires, 2.000 pesov; g. N. N., Ciudadela,
2.000	pesov; g. Benjamin TIČAR, Ramos Mejia, 2.000 pesov; g. N. N., La Plata, 2.000 pesov.
Za to jubilejno številko GLASA pa sta darovala, poleg jubilejnega daru že pred meseci sedaj še: g. N. N.f Ramos Mejia, 5.000 pesov in g. N. N.f Capital,
5.000	pesov.
Vsem prav iskrena hvala!
(Dar: za Argentino 2.000 pesov in za ostale države 20 dolarjev je do koVica leta plačljiv tudi v obrokih. — Darovavci bodo prejeli ob koncu jubilejnga leta umetniško darilo s posebnim posvetilom!)
OB NOVI KNJIGI — PRVI ZBIRKI ESEJEV
V letošnji knjižni žetvi Slovenske kulturne akcije bomo naposled le dobili prvo knjigo filozofskih esejev. Zbirka univ. prof. dr. Milana Komarja bo tako pomenila prvi korak k izdajanju tudi tovrstnih publikacij.
Kakor je videti iz zamisli knjige, ki še nima dokončnega naslova, bo v njej objavljenih nekaj del iz slovenskih publikacij, (nekatera bodo izšla z dopolnili), in nekaj iz španskih, ki bodo zdaj, prevedena, novost za naše bravce. Tem izbranim esejem bo avtor dodal še vrsto izvirnih razprav o tematiki, aktualni tako v Evropi kakor v Ameriki. Gre za analize današnjih pojavov, za poglabljanja do vira in silnic, ki pretresajo svet in od katerih je odvisna bodočnost. Ob njih se mora ustaviti zlasti inteligenca, pa naj živi na tej ali na oni strani železne zavese.
Brezciljnosti sodobne mladine je posvečeno eno novih razmišljanj, medtem ko se drugo ukvarja z razpršenostjo in diskontinuiteto, z naravnost usodnima problemoma današnjega časa. Reifikacija in alienacija sta spet druga dva problema, ki kličeta po osvetlitvi, posebno še, ko razne neomarksistič-ne teorije ne morejo vprašanja pravilno nastaviti. Problem „preprostosti in poenostavljenja" bo v današnjih časih zamenjavanja pojmov spet ena aktulnih tem. (Ta esej je izšel v španščini in je torej večini naših bravcev še neznan.) „Pravica o drugačnosti", tema, o kateri je avtor že govoril v okviru predavanj filozofskega odseka Kulturne akcije, bo spet po svoje osvetlila ta aktualni problem sodobnega človeka.
Izid teh esejev bo brez dvoma pomenil velik dogodek na našem knjižnem trgu. Izpod peresa našega filozofa, ki se je zadnja leta ukvarjal s problemom izvora evropskega racionalizma in o tem tudi začel v španščini objavljati svoje izsledke, bomo dobili zbirko esejev, ki so važni predvsem zato, ker avtor s svojo pronica-vostjo skuša pokazati vire sodobni mentaliteti in njene posledice. Njegove osvetlitve, ki jih je univ. prof. Karel Vladimir Truhlar v enem svojih esejev označil za „strokovno visoko kvalitetne, osebno pretehtane, prodorne in hkrati sodobne", bodo bravcem gotovo v velik užitek, posebno še, ker je avtorjev slog preprost ter jasen in njegov jezik živ, razumljiv tudi bravcu, ki ni filozofsko strogo izobražen. Važnost te knjige pa je tudi v tem, ker bo z njo naši zamejski knjižni aktivnosti dan nov zagon.
tretji umetniški večer
glasba na jubilejnem večeru
Glasbeni spored je zgrajen na dveh obdobjih: na začetku našega stoletja in na produkciji v zdomstvu.
Pred 60 leti so Novi akordi pognali v gibanje slovensko moderno glasbo. Ta je kazala še zelo raznorodno obličje. Kreku se ni posrečilo — se ni moglo posrečiti —, da bi čez noč vse komponiste, ki so se zbrali okoli njegove glasbene revije, navdušil za novega duha. Sicer pa se je v vsej evropski muziki tedaj pričelo razhajanje, tako da do danes gredo vzporedno in vsaksebi kaj različni tokovi. Impresionizem je še izžareval iz Francije, nova romantika iz Nemčije in Avstrije, slovenski po-znoromantični, realistični in naturalistični tvorci so si osvajali za-pad; že pa so se čutili tudi prvi sunki ekspresionizma, in prestoli-ca takratne države Dunaj je dajal zatočišče krogu anarhičnih atona-1isto v.
Medtem ko so šibkejši sotrudni-ki Novih akordov pisali v tradicionalnem načinu, zadovoljujoč se s to ali ono modernistično potezo; medtem ko je npr. slikar Šantel v svojih glasbenih delih posnemal še danajske klasike in je Benjamin Ipavic oblikoval naš samospev še ob Schubertu in ruski „petorki“, so mlajši mnogo- močnejše čutili s časom. To so poleg mentorja Kreka in Čeha Prochazke bili predvsem Adamič, J. Ravnik, Lajovic in Kogoj. Adamič je pod vodstvom Rusov rasel iz glasbenega nacionalizma, vcepljajoč vanj impresionistične pridobitve. Ravnik in Lajovic sta poznala Francoze in Nemce, a sta se hitro povzpela do stopnje, ko sta lahko dala duška svojemu temperamentu: Ravnik trpki melanholiji, Lajovic vznesenosti in
čutni zavzetosti za barvitost. Kogoj je prisluškoval predvsem Dunaju in tam se pripravljajoči umetnostni revoluciji.
Naš koncert bo omogočil opazovanje te raznolikosti zlasti zato, ker bo tercet podal tri uglasbitve vsebinsko in razpoloženjsko zelo sorodnih besedil: v vseh treh gre za tožbo zapuščenega dekleta s kontrastnimi spomini na sončno preteklost. Gerbič je v Rožmarinu predmet obdelal na dramatski način v eklektičnem stilu, kot ga je gojil v svojih operah. Tudi v Rožmarinu čutimo menjavo med arijami, recitativi, medigrami; instrument daje le harmonsko podlago. Formalno je Gerbič brezhiben.
Adamiča je zagrabilo južnoslovansko vzhodnjaško obeležje. V skladbi (Kje si dragi, da te ni) je porabil to motiviko in dosegel lepe učinke v intenzitetnih kontrastih. Ne more zatajiti, da je po bistvu zborovski skladatelj.
Lajovcu je prijatelj Župančič prevedel preprosto, a čustveno zgoščeno Pesem ruskega kmečkega poeta Koljcova. In to je za Lajovca važno: nabitost s čustvom in strastjo. Iz tega se mu požene neustavljiva melodija, kopajoča se v razkošnih harmonijah. Klavir je zdaj enakopraven sodelavec glasov; največ operira z razloženimi akordi.
V zamišljeni Murnovi Kot iz tihe, zabtjene kapele se Adamičeva glasba tesno prilega menjavam razpoloženja. Začetni cerkveni ton se ob primerjavi z dekliško skrivnostnostjo vzdigne, pri oznaki vernosti in moči pa sam prevzame te poteze. V drugi kitici se napev in spremljava (triole!) požu-rita in dosežeta intenzitetni vrh.
In kaj si želimo v drugem desetletju: ostati v vednem soglasju s pravimi vrednotami naše duhovnosti. Vemo, da nam bodo še naprej ostali zvesti vsi naši prijatelji: podpirali, razumevali in ljubili nas bodo z isto vnetostjo, kakor so nas spremljali doslej, če bomo zvesti njim in sebi! Kdor dela za pravo svobodo duhovnih vrednot in njih razcvit, črpa iz srca in svojim bližnjim širi brezbrežne meje optimizma in poguma. Gotovo, ne bi vzdržali, ako v naši skupnosti ne bi naleteli na odmev, poln enakih obzorij in podobne ljubezni. Vemo, da nas vsi radi podpirajo, ker vedo, da se obenem z nami dvigajo v območja, kjer se je že razlilo nad naše delo toliko božjega blagoslova.
Ob našem jubileju se bomo spet spomnili, da nismo šli zaman v svet. Iztrgali smo se sicer domačijstvu, vendar z namenom, da bi ga dvignili še višje, da bi v zgradbi novega sveta izoblikovali obraz slovenstva za jutri, za desetletje naprej in še dlje.
Ob spominu na prehojeno pot, ob spominu na obiskovanja neizmerne sreče v ustvarjanju se podajamo v novo dobo brez oklevanja. Slovenstvo nam bo vlivalo vero in potrebne moči. Vemo, da nas nikdo ne bo zapustil, saj je Slovenec in zato prepoln enakih idealov.
pesem - beseda - igra
srečanje s poeti
S prvim umetniškim večerom pred desetimi leti je zaživela gledališka tvornost v Kulturni akciji. S tretjim umetniškim večerom ob jubileju gledališki odsek potrjuje svojo živost. Med obema je razdobje desetih let, v njem enaintrideset nastopov — gledaliških večerov, predstav domačih in svetovnih avtorjev, krstov izvirnih slovenskih, v zdomstvu napisanih dramskih del, recitacijskih in študijskih večerov — pestra galerija likov, stvaritev, resnih poskusov, zavestnih dognanj, skromnih, a plodnih prineskov slovenski gledališki tvornosti v igri, režiji, sceni, dramatiki, prevodih, tudi v kritiki in esejistiki.
Kot je bil za naše gledališče prvi umetniški večer z II. dejanjem Gheonove tragedije „Igralec in milost" (Willenpartova režija v Jeločnikovem prevodu), pa z odrsko kantato Alojzija Geržiniča „Balada o materi" (na besede T. Debeljaka v Jeločnikovi režiji) napoved resnega hotenja, po umetniškem delu; drugi umetniški večer ob petletnici s krstom Rozmanove tragične enodejanke „Človek je ubil Boga" zrelostni izpit za višje podvige, je zdaj tretji umetniški večer z gledališko interpretacijo visoke poezije peterih najvidnejših predstavnikov slovenske zdomske poezije potrdilo enovite stvariteljske črte. Ob rojstvu za-
stavljena pot je bila premišljena. Deset let dela je prineslo tudi deset in desetero izkušenj, spoznanj in dognanj. Značaj našega gledališkega snovanja in dela je slovenski; v njem sta odjek in prizvok svetovnega gledališča, dognanja in poteze modernega odra našega meddobja, pa je hkrati tudi srce domovine in slovenske žlahtnosti s pevnostjo njene besede, s pristnostjo njenega čutenja in čustvovanja. Kot je zatrdil zdomski mislec vizionar: slovenska dinastija in kneževstvo so naši poeti, umetniki !
Tretji umetniški večer, ki se kot celota predstavlja z imenom „Pe-sem, beseda in igra“, njega gledališki del pa oznanja „Srečanje s poeti“, je zaključena recitacij sko-igralska in režijska stvaritev. Branko Rozman, France Papež, Vladimir Kos, Rafko Vodeb in Karel Vladimir Truhlar so poeti, s katerimi se bomo srečali. Imena njihovega pesniškega cvetja služijo kot sprožilo enakim petim podobam umetniške interpretacije njihovih stvaritev v igralčevi besedi in igri: Na steni spi čas — Osnovno govorjenje — Dober večer, Tokio ■— Nova zemlja — Človek sem — Rdeče bivanje. Iz mehkih reminiscenc smo postavljeni v srečanje z velikim svetom, pozdravimo ga za dober večer, zaslutimo novo zemljo sami v sebi, spoznamo: člo-
Po njem se vrne začetni ton „re-snosti".
Drugi samospev je nastal konec ' 1. svetovne vojne, ko je za rodom Novih akordov že prihajal nov rod. Škerjanc je v Počitku pod goro (kot v vsej zbirki Sedmerih pesmi) močno razvil artistične in ekspresionistične elemente, ki so jih NA že nakazovali. Osnova pa je še vedno impresionistična.
Geržiničev kvartet a cappella je navdihnila Bevkova Na skali roža raste, zložena v stilu ljudske legende. Razpoloženje gre skozi štiri stopnje. V prvi in v sklepni peti kitici se starinsko stilizirana melodija pne po ostinatno grajenih akordih in ritmičnih motivih nižjih treh glasov. (Vendar je modalnost obeh delov različna; ta, ki je porabljena na koncu, daje možnost za ostrejše zvočne učinke). Druga kitica ponazarja (melodični motiv, triole, stopnjevanje) romarsko popotovanje; božjepotne pesmi postajajo vedno glasnejše. V velikem kontrastu (pp) se začenja osrednji del: na koralen način izražena bolečina naših mater, ki so jim križali sine in srca prebodli. Iz dna potrtosti vzleti prošnja Roži Mariji — najprej v baritonu, potem v sopranu in končno v pre-
pletanju vseh glasov (četrti del). Naša žalost prejme po tej zaupni prošnji prvo tolažbo: sočutno solzo Rože sedmerih žalosti.
V Srečanje s pesniki (zadnji del večera) so vključene tri Geržini-čeve uglasbitve Vodebovih tekstov. Dve sta že bili izvedeni: štiridelni kvartet (z vložki za moški solo in za ženski tercet) Cest brezupna slast in nostalgična Jesenska pesem (za bariton), v kateri se duševnim očem prikazujejo prelesti tistega letnega časa, ki pri nas „boža z zlato roko". Nov — to se pravi, leto star — je samospev Žalostno pismo. Spet pogled iz tujine domov — to pot na mater. Spomin nanjo se je zbudil ob morju, od tod plivkanje valčkov v instrumentu. Sladki spomin se naglo razbije ob priznanje: Veš, trd je tuji kruh (vsak zlog udar, vedno grenkejša disonanca:	„in
grenka kaplja in bridka slutnja"). Tu pa pianissimo; bridka slutnja se je poti šala z vdanostjo v neizbežnost: „da se vse v preteklost staplja, da bo na koncu vse samo spomin" (tudi bivanje ob morju; zato se za konec spet zasliši začetni motiv).
A. G.
vek sem, in zaživimo v bivanje, rdeče bivanje velikega, mističnega, nadzemskega ognja nove dobe, ki se naznanja... Ko sta i beseda i gib prešibka, da bi zmogla izpričati vso notranjo brst in zorenje, se sproži tudi melodija (prav v Vodebovi fclovek sem, s pristopom Finkovih vokalistov v igralski krog in z Geržiničevo kompozicijo) : napoved nove dobe in našega meddobja v rdečem bivanju božjega ognja ljubezni je zdaj že igralsko zanosna freska, diha občutje visoke mistike.
Ni prvič, da gledališčniki Kulturne akcije z igralsko interpretacijo sežejo v svet poezije, slovenske posebej. Anali teh deset let pričajo o večeru z naslovom „Umetnost recitacije", pa tudi o Prešernovem večeru „Poet med nami". Oba sta bila gledališka interpretacija svetovne in domače poezije, igralsko, režijsko in scensko. A tokratna Jeločnikova stvaritev je iz peterih različnih poetov zaključen, strnjen tekst, ki terja v recitatorju tudi igralca. „Srečanje s poeti" je svojsko odrsko delo, izvirno v zamisli in izvedbi. Ni gola poetična abstrakcija, marveč mistični dramatski lok z metafizično patino.
Svojska zanimivost predstave bo tudi v izvajalcih: Jeločnik in Nataša Smersu jeva sta bila glavna igralca tudi v nastopnem večeru pred desetimi leti; mlada igralca Marjeta Smersu in Frido Beznik pa sta v teh desetih letih zrasla prav v gledališču Kulturne akcije. Pred desetimi leti so igralci in kvartet Finkovih skupno predstavili „Balado o materi". Tokrat se igralci in vokalisti skupno srečajo s poeti.
Majda Volovškova, tudi članica gledališkega odseka, interpretacij-sko bogat igralski značaj, bo v koncertnem delu recitirala pesniška besedila posameznih muzikalnih skladb. Tudi v muzikalnem delu — povezanost.
Nalašč za slovenski oder je prirejena scena tega večera, kot jo je zasnoval arhitekt Marijan Eiletz, član gledališkega odseka in njegov stalni scenograf. S preprostimi in enovitimi linijami kipi v črnih in belih zastorih v prostor, ki ga kot edini rekvizit plastično poudarja — klavir, skrivnostna skrinja zvokov in vsega lepega. . .
N. J.
— Založba Seuil v Parizu se je pridružila valu občestvenosti, ki zajema ves katoliški svet ob razvoju II. vatikanskega koncila. Ob debatah o ekumenizmu stopa vedno bolj v ospredje lik kardinala Newmana; zanj se je tudi že uvedel proces za beatifikacijo. V Angliji izhajajo zbrani spisi njegovih del, Jean Honore pa je svoji knjigi o angleškem konvertitu in začetniku oxfordskega gibanja ja dal naslov: Itineraire spirituel de Newman.
DESET LET GLASBE PRI KULTURNI AKCIJI
Minili so časi, ko je bilo umetnostno in kulturno delo omejeno na izbrane plasti. Vzporedno z naraščanjem tehničnih pogojev za gospostvo nad zemeljskimi dobrinami se je duhovnih dobrin polaščala vedno obilnejša množica narodov in ljudstev. Naraščanje kulturnega osveščanja je narodom bogatilo sredstva za narodno in politično samostojnost in enakopravnost.
ncasi veesri
OSMI VEČER SKA
Predsednik Ruda Jurčec je najprej pozdravil predavatelja dr. Tineta Debeljaka, ki tokrat prvič kot profesor slavistike na katoliški univerzi v Buenos Airesu predava pred Slovensko kulturno akcijo. Obenem pa je pozdravil tudi pisatelja Zorka Simčiča, ki se je po potovanju po Evropi povrnil med nas. Predavatelj se je po uvodnih besedah pridružil poljskim obletnicam, ki jih te dni slave Poljaki, o katerih smo govorili v prejšnji številki. Nato je začel govoriti o Krasinskega Nebožan-ski komediji. Podal je najprej življenjepis tega plemiča — Poljaka, kraljevske krvi, sina poljskega vojskovodje pod Napoleonom, pesnikovim krstnim botrom, potem pa carskega generala, ki je pri Poljakih veljal za „izdajavca“. Označil je pesnikovo kosmopolit-sko vzgojo, kajti večinoma je živel v zamejstvu — pol emigrant pol obiskovavec Poljske pod Rusijo. Nato je podal genezo dela: pesnik je dobil navdih za to dramo pri lyonskih nemirih; pisal pa jo je na pol slep v Petersburgu, na Dunaju in jo 1. 1833 izdal — 21 letni mladenič — v Parizu pod svojo emigrantsko šifro „N. K.“ (to je: Napoleon Krasinski). Iz osebne tragike se mu je dramska pesnitev razrasla v svetovne dimenzije, v trenje dveh sil v svetu — plemstva in proletariata.— preteklosti in bodočnosti, ki se uničujeta med seboj v socialnem boju. Vizijo razrednega sovraštva poda v podobah „ncbožanskega“ t.j. peklenskega videza, kot jih zapored predstavlja Možu na poti skozi taborišče revolucionarjev. Predavatelj je iz svojega prevoda komedije prebral te prizore iz III. in IV dejanja, ki se nas, ki smo sami doživeli podobno socialno revolucijo, dojmijo z mogočno šekspirsko realistiko in demonskostjo. Plemstvo je uničeno po proletariatu, ki pa na razvalinah ne zna graditi. Kristus je edini, ki more graditi novi red. Predavatelj je podal literarno analizo dela in pomen pes-
Alojzij Geržinič
Vedno bolj uvidevam, kako prav je imel urednik Glasa, da je želel poročila o tem, kaj se je na glasbenem področju zgodilo v Kulturni akciji v prvih desetih letih njenega obstoja. Zakaj jubilej spm 'najbrž ne bi prisilil, da bi se človek ustavil, da bi brskal po tem, kaj vse je bilo treba napraviti, katere so bile notranje in zunanje ovire, katere so bile opustitve ali s premajhno energijo zagrabljene težave. Predvsem pa tak pogled nazaj prikliče hvaležnost za vse, kar nam je božja Previdnost dala napraviti; hvaležnost vsem, ki so delali in ustvarjali; tistim, ki so sodelovali, podprli delo s priznanjem (celo navdušenjem), zanimanjem, konstruktivno kritiko; vsem, ki so nas hodili poslušat.
Nedvomno je vse to pripomoglo k dosežkom slovenske glasbene kulture, ki bi jih brez Kulturne akcije nikoli ne bilo. Vrsta prireditev in stvaritev je dejstvo, ki se je vključilo v zakladnico slovenskega duha. Življenska sila slovenstva je pognala cvetove tudi v južnoameriški zemlji; srca naših ljudi in tujcev so se mogla obogatiti z njihovo lepoto.
Muzikalni talent našega naroda že desetletja ni Argentini neznan. Glasbeni stiki med obema vojnama so sem spravili skladbe naših modernih in do danes so tu po koncertih, radiu in ploščah spoznali mnoga slovenska dela. Gallusa izdajajo v zbirkah cerkvenih pesmi in ga dovolj pogosto izvajajo, a počasi si utira pot vednost, da je bil Slovenec. Emigracije pred nami so imele svoje zbore. Iz njih je izšlo nekaj ustvarjalnih in poustvarjalnih glasbenikov, ki so prešli krog svojih rojakov. Velik uspeh je tu imel Dermota, colonski pevec Košuta pa se naglo dviga po —- kot vse kaže — bleščeči poti opernega tenorja. Tudi iz našega emigracijskega vala se jih je nekaj uveljavilo v novi domovini. Slovensko zborovsko tradicijo nadaljujeta v prvi vrsti Gallus in Bajukov mendoški zbor, ob njih pa se največ cerkveni in ljudski glasbi posvečajo zbori po vseh naših večjih središčih. Z nami sta prišla dva umetnika mednarodne višine: ga. Golobova in Drago M. šijanec. Dosegla sta velike uspehe in tudi najstrožje kritike prisilila k priznanju. Kaj to pomeni v tem velemestu, kjer so uspehi navadno podzidani z mogočnimi zaščitniki, zvezami, intrigami, denarjem in drugimi sredstvi, med katerimi najbolj nemoralna niso izključena! Oba spremljata delo Kultunne akcije z zanimanjem in naklonjenostjo. Ga. Golobova je 1. 1959 v okviru naše ustanove priredila v veliki dvorani koncert, ki ga je Ruda Jurčec v Svobodni Sloveniji označil kot praznik slovenske pesmi.
Delto v glasbenem odseku Kulturne akcije pa je bilo delo Finko-vih in Ančice Kralj. Le-ta je izborno podlago od doma tu izpopolnila in v petih nastopih v okrilju Kulturne akcije — od 1. umetniškega večera 1. 1955 do koncerta v dvorani Katoliške univerze — v stalno rastoči črti podala več slovenskih in slovanskih avtorjev, in s prav posebnim uspehom iberoameriške, torej tiste, za katere je bilo pri nas doma mnogo premalo zanimanja. Njeno igro odlikuje gibkost, lahkota v premagovanju, težav, finesa v oblikovanju detaljov, veliko ritmične svobodnosti. Podajanje je obdano z gosto čustveno atmosfero, v kateri privede spopad kontrastov včasih do silnih sprostitev.
Kvartet Finkovih prevzame z lepoto, sorodnostjo in zlitostjo glasov, kar ob veliki muzikalnosti vede do res komorne reproduktivne umetnosti. Interpretacija se orientira iz osrčja vsake skladbe, zato začutijo poslušavci utripanje le-te v izbiri in morebitnih modifikacijah tempa, v rasti in upadanju dinamičnih in intenzitetnih sestavin, v plastičnem podajanju njene oblike in v spoštovanju njenega stila.
Valentina Kovač Finkova, Alojzij Geržinič in Božo Fink pri koncertu.
Kvartet Finkovih:	Marija
Fink Geržiničeva, Neda Fink, Božo Fink, Marta Fink
Posamezni glasovi melodije ne le „vodijo“, ampak prav kot melodija zažive — skrivnost rojenih pevcev. Kvartet Finkovih (navadno v kombinaciji s tercetom sester Finkovih in s samospevi baritona Božidarja Finka) je pri Kulturni akciji dal 6 koncertov: večer impresionistične slov. glasbe 1. 1955 — obenem je bila to poklonitev nastopu naše pesniške moderne, saj je večina besedil bila Župančičeva, Murnova in Kettejeva; koncert 1. 1957 (S. Rosa) ; 1959 (Kat. univerza, skupaj z gdč. Kralj); istega leta na jubilejnem večeru (skupaj z gdč. Kralj in z Rozmanovo igro Človek, ki je ubil Boga) ; 1. 1960 (Biraben) ; 1. 1962 (dvorana Arg. ananstvenega društva). Sodelovali so še na Debeljakovem, Novačanovem in argentinskem večeru ter na večerih posvečenih Mozartu in Schumannu. Prevzeli so tudi Geržini-čevo spremno glasbo h Claudelovemu Marijinemu oznanjenju.
Tudi izven okvira Kulturne akcije se je kvartet večkrat predstavil našemu in tujemu občinstvu (po državnem radiju junija 1960, po televiziji, na traku za clevelandski radio, v ciklu koncertov SEGBE v Maronu, na cerkvenem koncertu v Lanusu, na koncertu v Museo social argentino, na cerkvenem koncertu v proslavo Kristusa Kralja (plaza Irlanda), in večeru v Slomškovem domu. Peli so tudi pri mašah za pok. msgr. Škrbcem in za desetletnico Kult. akcije, na ploščah Vesne in Jadrajna).
Spored so zajemali iz italijanskih, nemških, francoskih, ruskih, argentinskih in slovenskih skladateljev, od renesanse (Gallus, Pa-lestrina), preko baroka (Bach, Scarlatti), klasikov (Haydn, Mozart, Beethoven), romantikov (Schumann, Schubert), realistov (Musorg-ski, Balakirev), impresionistov in novih romantikov (Faure, Debussy, Brahms, Wolf) do sodobnikov (Nabor Cordoba, Eisenstein). Med Slovenci je najmočneje zastopan Gallus, sicer pa krog Novih akordov (Lajovic, Adamič, Krek, Schwab), in nekateri poznejši (Premrl, Kimovec. Tomc, Lipovšek).
Glasbeni odsek je torej izvršil važno nalogo: podajal je občinstvu komorno glasbo in ga seznanjal s komponisti in skladbami, ki jih sicer slovenski izvajavci ne nudijo; tuje poslušavce pa je seznanjal z našo produkcijo. Razen tega so Finkovi krstili 13 slovenskih novitet — Geržiničevih skladb ob avtorjevi spremljavi: 9 kvartetov, 2 terceta in 5 samospevov. (Tri zborovske skladbe je krstil Gallus, eno člani Kult. akcije in gostje na 1. rtmetaiškem večeru, en samospev pa V. Klemenčič).
Glasbeni odsek je oskrbel tudi več večerov s komentiranimi glasbenimi filmi in ploščami ter tri predavanja (Pot v glasbeni svet,
nitve v sklopu romantične drame, v kateri ima edinstveno mesto. Označil je načine odrskega vpri-zorjenja te pesnitve, ki je dosegla velike uspehe na svetovnih odrih, zlasti po nemški dunajski priredbi 1. 1936. Ta je vplivala tudi na ljubljansko gledališče, da je začelo tik pred vojno pripravljati igro (imelo je že prevod), pa je ni uprizorilo.
Tik pred koncem revolucije pri nas pa je predavatelj pripravil nov prevod in ga deloma priobčil v Domu in svetu, (1944), dokončan rokopis pa nosi s seboj, čakajoč na priliko, da ga izda. . . Tako je predavatelj vsestransko obdelal to poljsko najbolj kozmopolitsko, pa tudi najbolj svojsko pesnitev in za predavanje žel toplo priznanje.
VERSKA SVOBODA NA II. VATIKANSKEM KONCILU
Deveti kulturni večer je bil v soboto 13. septembra v okviru filozofskega odseka. Predaval je č. g. direktor Anton Orehar, vodil ga je pa dr. Vinko Brumen. Dvorana se je napolnila, ko je vodja večera pozdravil novega predavatelja in izrazil upanje, da se bodo predavanja s tako tematiko še nadaljevala, saj gre za pritegnitev laikov k globljemu zanimanju za teološka vprašanja. Cerkveni koncil je mnogo problemov zastavil zelo globoko in visoko in je vsekakor dolžnost vseh, da se ravnamo po novih tokovih, prevevajočih vso Cerkev.
Predavatelj je prisrčno pozdravljen po pregledu uvodnih in dosedanjih del koncila izvajal med drugim:
Za ostvaritev ozračja, v katerem bi mogla začeti Cerkev razgovor z vsemi, ki so dobre volje, da se ustvari zdravo družbeno življenje, ki bo slonelo na objektivnih normah naravnega zakona in spoštovanju človekovega osebnega dostojanstva, je nujno, da ona izreče mnenje o svobodi vere. Osnutek za rešitev tega vprašanja je vatikanski koncil uvrstil v shemo „0 ekumenizmu" 5. poglavje, ki o tem razpravlja.
Sprejem tega poglavja je na glavnem zborovanju 19. nov. 1963 predložil član Tajništva za zedinjenje kristjanov, belgijski škof Da Smed. V njem poudari svobodo vere v pozitivnem smislu kot človeško pravico do svobodnega prakticiranja vere, v skladu z zahtevami vesti. V negativnem smislu pa kot odsotnost vsega zunanjega nasilja v osebnih odnosih do Boga, kakor jih zahteva človeška vest.
Ni to noben verski indeferenti-zem, da bi človek imel pravico gledati na verski problem, kakor se mu zdi, in odločiti po mili volji, ali se bo oklenil religije. Tudi ni to noben laicizem, ko bi bil človek brez vsake obveznosti do Boga. Ni
to doktrimlni relativizem, kjer ne bi bilo nobene norme resničnosti. Prav tako ni to diletantski pesimizem, da bi imel človek pravico vstrajati mirno in radovoljno v negotovosti.
Dokument, ki doslej poleg tega priporočila škofa Da Smeda prvi o tem razpravlja, je okrožnica „Pacem in terris“, kjer Janez XXIII razvije dve trditvi: Po naravnem pravu ima človek pravico do svobodjnega prakticiranja vere v družbi, kot mu ukazuje njegova vest, naj bo ta vest v resnici ali v zmoti. — Tej pravici odgovarja dolžnost, ki veže druge ljudi in javno oblast, da priznajo in spoštujejo to pravico, da bo človek v družbi zavarovan pred kakršnimkoli nasiljem.
Cerkev je ta nauk v zgodovini vedno branila, dasi moramo izjave razumeti vedno iz konteksta nauka in razmer. Tekom časa je Cerkev ta nauk razlagala in branila, kakor je zahteval razvoj človeka in družbe ter zmote, ki so o tem nastajale.
Dasi je pojem verske svobode težko določiti, kakor je govoril kardinal Bea italj. katoliškim juristom 1. 1963, bo vendar treba pustiti svobodo verovanja človeku, ki se moti ali bona fide ali mala fide. In nikdar nima javna oblast pravice predpisati državljanom določene veroizpovedi ali odvisno od tega določati državljanske pravice. Neodvisnost človekovo v tem pogledu veže le ozir na obči blagor.
V smislu tega nauka mora Cerkev oznanjevati vso resnico, zraven pa mora imeti ljubezen in potrpljenje s tistimi, ki niso še prišli, ali še niso pri polnem spoznanju evangelija. Katoličani se morajo zdržati vsakega posrednega ali neposrednega nasilja pri oznanjevanju evangelija. Nasprotno, spoštovati in priznavati morajo pravico in dolžnost, ki jo imajo nekatoličani, da se drže svoje vesti tudi tedaj, če ta po iskrenem in zadostnem iskanju ostane v dobri veri zmotna. In ob tem osnutku je dodati, kot že rečeno, da je celo priznati svobodo, če je v zmoti mala fide. V imenu nikakšnega verskega, dokaza ne more nihče siliti nekatoličanov, da bi priznali katoliški nauk, če je to proti njihovi vesti.
Razpravljanje o tem vprašanju je velikega pomena, da se pojasni stališče do sprejema resnice. Je važno iz psihološkega stališča, da se ustvari med nekatoličani zaupanje, kot nujen pogoj za iskren dialog. Važno pa je tudi iz pastoralnega stališča, ki pokaže na strani katoličanov veliko bolečino zaradi razkola.
Kolikor so ob razgovorih ta problem koncilski očetje omenili (razgovora o poglavju kot takem še ni bilo), omenjajo vsi važnost rešitve tega problema kot nujen pogoj za pot do zedinjenja. Težave nastajajo zaradi različnega poj-
2 predavanji o moderni glasbi, ti dve sta bili objavljeni v Meddobju). Glas je prinašal oznake izvajanih skladb in analizo novitet, poročila o glasbenih prireditvah; nekaj načelnih člankov (n. pr. o razmerju med besedilom in glasbo; o prireditvah narodnih pesmi; o slovenski glasbi v francoski glasbeni enciklopediji Fasquelle). Tudi Meddobje je spremljalo naše delo (n. pr. Rennerjeva kritika Geržiničevega oratorija Baraga) in priobčilo dva pomembna intervjuja: ge. Kraljeve z •go. Golobovo in g. Vodeba z A. Dermoto.
Končam naj z omembo enega izmed načrtov, ki nam niso uspeli: dati mladini možnost izpopolnjevanja, nastopov. Na srečo je pred dvema letoma začel s takimi nastopi Dom v San Martinu. Tam se je pojavila šola, nastal je mladinski orkester. Verjetno sc pogoji za tak razvoj tudi po ostalih središčih. Mislim, da bi se morali temu poslanstvu posvetiti še obe mladinski organizaciji. Stvar bo odslej neprimerno lažja, ko nam že stoji osrednji dom z dvorano in — upam — klavirjem.
RUDA JURČEC
„SKOZI LUČI IN SENCE1'
„. . .nadaljujte z istim pogumom in odkritostjo. . .“
Profesor dr. Vinko B e I i č i č piše o knjigi SKOZI LUČI IN SENCE avtorju: ,,Dragi gospod Ruda, pustil sem ‘Obdobje moderne’ ker me je Vata knjiga namah pritegnila. Na koncu sem napisal: “Prebral 24. Vlil. 1964 ob 12. uri.’ Bral sem s svinčnikom v roki, občrtaval, kar me je posebno prijelo, popravil kako tiskovno napako ali jezikovno po-gre^ko in še kako malenkost. Knjiga me je potegnila za sabo ko napet roman! Srečaval sem imena davnih let, imena iz let moje rasti. Čudil sem se Vaši bistri in uglajeni besedi, Vašemu spominu, jedrnatemu izražanju. — Za zdaj samo: hvala Vam gospod Ruda, za to pomembno delo, in prisrčne čestitke. Obenem pa prosim: nadaljujte z istim pogumom in odkritostjo, ne čakajte, Bog Vam dajaj zdravja! Bilo bi pre-kruto, če bi taki spomini ostali torzo. — Zdaj se bom vrnil spet k Mejaku... iz Vašega žara k bledi liričnosti in sanjam samotnega podeželskega duhovnika. Pri njem ni smeha, kaki‘šen je pirikipel iz Vašega zdravja . . . “
Preč. g. prof. dr. Rafko Vodeb pa piše iz Rima: ,,Dragi gospod Ruda, prisrčna hvala za knjigo in iskrene čestitke! Prebral sem jo v dveh dneh, čeprav je bil Veliki šmaren in nedelja, se pravi skupaj šest pridig. Seveda bom napisal kup pripomb in misli, saj je zaživelo toliko obrazov in krajev. Zdaj jo bere č. s. E. K., ki p(5e zgodovino kongregacije šolskih sester za stoletnico, in je tudi vsa navdušena. . .“
Avtorjev rojak in sošolec č. g. dr. Rudolf H a n ž e I i č pa piše iz Cordobe dne 7. septembra 1964: ,,Dragi Ruda, kupil sem Tvojo knjigo in jo bral, bral skoraj brez prestanka, dokler nisem pi^šel do konca. Koliko lepote misli, dobrote v sodbah, prodirnosti v pogledu! Ti iskreno čestitam.“
ZALOŽBA BARAGA	Cenaknjigi:
Pedernera 3253	500 pesov,
Buenos Aires	broš. 400 pesov.
Stavili smo nekaj vprašanj uredniku knjižnih izdaj dr. Tinetu Debeljaku o delu naše založbe. Prvo vprašanje:
„Kaj nas je vodilo pri sestavljanju knjižnega programa v tem prvem deset-letju?“
^Poudariti moram	‘nas\ kajti	kljub temu, da	sem formalno urednik knjiž-
nih izdaj, smo vendarle iskali, naročali, izbirali in odločali vsakoletni knjižni program vedno soglasno vsi člani upravnega odbora. Od tega zadnjega zavisi nač knjižni trg. Ne moremo namreč izdajati knjig, katerih ni, temveč le take, ki so na razpolago. Seveda lahko urednik organizira pisanje knjig, ki jih potrebuje, toda ali jih dobi take, kot bi jih želel, je druga stvar. Prosi, roti, »izraža želje na to in ono stran, tiska pa seveda to, kar ima, in od tega kar ima, najboljše. Emigracija ne more producirati toliko in takih knjig kot domovina, ker	nima toliko talentov, in	ti	nimajo časa,	da bi napisali svoja' videnja,
kajti emigracija ne more nuditi pisateljskih poklicev, kakor domovina, ki jih najema za plačane uradnike in seveda — temu primerno — za svoje — ,,slavo-pojce“. V	domovini se	da govoriti	o	„podržavljeni	umetnosti leposlovja'1, o nas
samo kot	„amatetstvu“	iz talenta	in	idealizma, ki	ni plačano, pa zato iskreno,
lepše in resnično podarjeno „Muzam na oltar in bravcem v okrepitev du£“. Če bi domovina ali „obmejstvo“ videlo, s kakšnimi žrtvami pisateljev in nič manjšimi občinstva ustvarjamo slovenske knjige v tujini, bi gledala na nas z drugačnimi očmi, ne z molkom in očitki. S tem pa seveda nočemo reči, da morate gledati na nas nekritičnih zgolj-hvakev vsega, kar izide v tujinii, češ, že zaradi stvari, da sploh kaj izide, temveč bi sqmo pripomnil, da se marsikaj da opravičiti, kar bi se doima morda ne, da je iz^lo taksno delo, kakršno je. Če delo ravno nima revolucionarnega, novega prodornega pomena, še ni rečeno, da delo ni potrebno in da ni zaslužilo objave. Kot urednik bi si seveda želel, da bi slednja knjiga, ki bi izšla v okviru SKA, bila dogodek, da bi bila kot pomembna novost po prijemu in snovi, v bodočnosti nekoč priznano za ,,klasično", ki je slovensko književnost — vzeto v celoti kot enota	z domovino	—, pomaknilo za korak naprej, pa četudi s silo in
proti splošnemu	okusu časa.	Takih	knjig	tudi v celotni naši	literarni zgodovini ni
mnogo, kaj šele med nami, ki smo silno zdecimirani in bomo vedno bolj. Zdaj imamo še nekaj impulsov z doma, toda v dvajsetih letih emigracije se je že marsikaj izsušilo, čakamo novega pomladka, ki pa je usmerjen že drugam in ne zna, ali vsak čas ne bo mogel več ustvarjati v našemi jeziku. Ali ne gremo v zaton, ne v zarjo? Na to moramo misliti, ko gledamo naše izdaje, nad katerimi se kdo z ginjenostjo zjoka, drugi pa pomilovalno zmaje z glavo in skoraj da ne reče, kot si misli tretji doma: „Fej te bodi!" Smo v strašnem razcepu časa in rodov, pa je pozitivno že to, da sploh kaj ustvarjamo. Neskončno pozitivno pa, če bo imelo to, kar ustvarjamo, tudi kakšno ceno. Ceno za naš čas, še bolj pa, če» bo premagalo še desetletje in	našlo trdna	tla v	naši	literarni zgodovini.	Nekaj bo gotovo pomembnega že v	tem, kar smo	doslej	dali	v javnost, nekaj pa	bo pač le takega, kar
bo samo razširjalo, ne pa poglabljalo, bodoče literarno zgodovinsko poglavje: Slovenska literatura v emigraciji. To poglavje, ki ga dozdaj ni bilo, pršemo mi in radi bi ga seveda najboljše, vsekakor pa tako, kakor ga moremoi s tem, kar imamo in kal' dobimo."	,	»
f,ln kaj bi radi?"
„Radi bi seveda taka dela, ki bi potrjevala našo pričujočnost v evropski sodobnosti in svetovni ,,avantgardnosti", če hočete. Radi bi ujeli čas, v katerega smo bili nasilno vrženi izza domačega plota. Nekdteri ga love, drugi škilijo nazaj čez plot domov in ostajamo z mislimi doma, kjer je naše srce. Ne terjamo prvega — avantgardizma — za vsako ceno, in ne odklanjamo drugega — domačijstva — iz principa. Eno in drugo bi radi, samo da ni šušmarstvo, da je pisano resno in s prizadevnostjo poeta in umetnika, čeprav ne najvišjega. Altissimo poeta je bil Dante, drugi smo ,,pisarji". Prof. Prijatelj je delil pisatelje med genije-umetnike in med občane-pisatelje. Eni in drugi so potrebni, eni in drugi tvorijo literarno zgodovino, eni so vrhovi, drugi podnožje, toda temelji za nadstavbo genija. Ocena, ki bo padla v bodočnosti na nas, bo pač pokazala ustvarjalno zmogljivost emigracije."
„ln dosedanja knjižna žetev?"
,,Za oceno našega izdajateljskega dela je treba imeti pred očmi to: najprej je bila tiskarna, potem založba in potem — knjiga. Najprej smo tiskali seveda knjige, ki so že bile napisane, potem take, ki so nastajale in potem take, ki so bile po načrtu naprošene in napisane. Takšna je bila geneza naKe založbe, pa naj je to prav ali ne, resnično' je. S prvimi smo hoteli najprej vzdržati kontinuiteto z našo literarno tradicijo, ki je bila doma — zaradi duha v njej — vržena v pozabo in klet. Odgtebli smo Preglja, Velikonjo, Majcena, tudi Balantiča... pobrali v snop Kocipra, iz Dom in sveta in Mauserja iz koroškega tednika... Toda brez Kulturne akcije ne bi bilo Marolta, Simčiča, Jurčeca, verjetno ne Kremžarja, ne Nevene Rudolfove, ne Kunčiča, ne Beličiča, gotovo pa ne prelepih pesniških zbirk Truhlarja, avantgardističnih Papeža, tudi ne Danteja. . . in ne Zoreta. . . Celo Mau-serjeva domačijska povest in Kociprova impresionistična bi ostali morda neizdani, pa je kar prav, da vzdržujeta ravnotežje v založbi: v času abstraktne miselne umet-
Knjigo Narteja Velikonje LJUDJE je opremil Milan Volavšek
Pesniško zbirko Karla V. Truhlarja NOVA ZEMLJA je opremil France P a-p e ž
Umetnostni album, SLOVENSKA LIKOVNA UMETNOST V ZAMEJSTVU je opremil Ivan Bukovec
♦
* \ *
1^'
Zori, noč uCSCla
Maiijan Marolt.
Povest Marijana Marolta ZORI NOČ VESELA je opremil Andrej M a k e k
.Tiliiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimimiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiir'
pilili
lllllllllllllllllllllINIllllllllllllllllllllllllllllllil!lllllll 11111111111111111
lll'|
Knjigo Zorka Simčiča: ČLOVEK NA OBEH STRANEH STENE je opremil Milan Volavšek
Ivan Pregelj: MOJ SVET IN MOJ ČAS. Opremila Bara Remec
JREME) FfelDžRIKftARAtft
IRtNMUJ fRCOEkMC RNRACa
Skladbo Alojzija G e r ž i -niča IRINEJ FRIDERIK BARAGA je opremila Bara Remec
KVRIE ELEISON je bibliografska izdaja Tineta D e-beljaka :n Bare Remec
Uprava Slovenske kulturne akcije se že deset let shaja na tedenske seje in sicer ob času, ko morejo izrabiti opoldanski odmor. Število sej je preseglo štiristo in ob priliki desetletnice jih je ujel fotograf. Od leve na desno so: podpredsednik dr. Tine Debeljak, dolgoletni blagajnik in pobudnik Lado Lenček, urednik Meddobja Zorko Simčič, odbornik Božo Fink, podpredsednik prof. Alojzij G e r ž i n i č in predsednik Ruda J u r č e c.
Tajnik Marijan Marolt je bil ob tej priliki odsoten.
nosti predstavljata z impresionističnimi svetlobnimi lisami, z realističnimi potezami in romantično čustvenostjo našo tradicijo. Mnogi so nam hvaležni prav zanju, ker sta jim most v novi čas. Oblikovno in snovno. In potem so med nekimi knjigjbmJ še take vrednote, kot Lukmanov prevod sv. Avguština, BeHoncljev potopis na Himalajo, Geržiničeva antologija zamejske proze, pa še razne umetniške bibliofilske knjige z reprodukcijami Remčeve, Gor.šdta, Papeža in celo, dasi skromni, toda kljub temu pomembni album zamejske likovne umetnosti s celo plejado novih imen. Zgodovinski atlas, kljub pomanjkljivosti, tehnični in strokovni, predstavlja vendarle prvo tovrstno slovensko delo,- narodno vzgojno pa ima za emigracijo gotovo svojski pomen. Najvažnejše bi pa pozabili, če ne bi s posebnim naglasom omenili revije Meddobje, kjer uredniki Zorko Simčič, Ruda Jurčec in Rafko Vodeb ohranjajo ter drže ogledalo času, ko grade analizo nas in našel lepe besede v sodobnem vrvežu idej in smeri! Poleg Vrednot in Zbornikov prav ta revijalna izdanja še presegajo knjižno! ,,Glas“ pa prihaja pogostoma med nqše naročnike in prijatelje; ohranja zvezo med SKA, založbo in naročniki in skrbi za razgledanost in orientacijo o slovenski — tukajšnji „tujinski“, in tamkajšnji „domovinski,‘ ter sploh o svetovni kulturni konstelaciji. Ta revijalnal izdanja ne spadajo v moj delokrog, pa naj jih omenim, ker na mojih policah predstavljajo lepe — knjige."
,,10 bodočnost?**
„Za bodočnost bi si želel novih rokopisov iz vseh vrst kulturnega dela. Želel bi, da bi rokopis Velikonjeve literarne nagrade za dvajsetletnico njegove smrti v letu 1965 rodil obilo sadov, da- bi bila mogoča večja izbira in boljša kakovost. Naj bi zavel nov ustvarjajoči val čez na!Še ustvarjavce vseh kontinentov in jih povezal z žetvijo v naši založbi, Revijalni in knjižni. Prav gotovo pa bi si želel večjega odmeva med občinstvom, za katerega se od časa do časa zelo, zelo bojim, ker ponekod mogoče omahuje v brezbrižnost. . . Zdaj ob desetletnici je menda čas že pokazal, da najle delo ni brezpomebno, da- ima svoj pomen za sedanjost in za — bodočnost. . . za tujino in za — domovino. Poudarjamo: za domovino tudi!"
A. B.
Slovenski izobraženec, ki je prišel v inozemstvo in tam prvič videl naše knjige in revijle, je pisal Slovenski kulturni akciji:
„Videl sem, da Vc$e delo v Ameriki presega vsako pričakovanje in da mora prej ali slej priti čas, ko bo znano in p-riznano tudi v domovini. Saj ste napravili marsikaj, preko česar ne bo mogel iti ne politični in ne literarni zgodovinar. Prav za vsakega Slovenca, naj je vaš prijatelj ali ne, mora biti bridko spoznanje, kakšna elita duševnih delavcev je morala zapustiti domovino.“
Za našo desetletnico je ta glas Slovenca, ki živi v domovini, pa se je za hip izven nje ozrl po svetu, videi nas in naše delo, pa se vrnil domov, najlepša čestitka.
=niiiiiiifiimimmiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiimimmiimimiiimiiiiii!iimiii
8 —
movanja o razmerju človeka do družbe in o razmerju Cerkve do države. Tega enotnega pojmovanja ni niti v krogih katoliške Cerkve same.
Omeniti je pomanjkljivost osnutka „0 verski svobodi", da se ne izrazi o pravici tistega, ki je v zmoti mala fide.
Splošen aplavz je zaključil bogata in podrobna izvajanja in po kratkem odmoru je sledila debata, da so se osvetlila še nekatera podrobna poglavja in podčrtala stališča c problemih, ki nas najbolj zanimajo. Ponovno hvaležno odobravanje je potrdilo vtis, da je bil ta večer eden najuspešnejših v letošnji sezoni.
(Iz evropskega pisma) Zorko Simčič, Madrid
odmevi
„...Seveda Evropa je Evropa, čeprav se je tudi ona spremenila. Mislim, da bi vsakomur izmed nas, ko bi se vrnili, bila blizu, čeprav je med nami toliko tisoč kilometrov in pa — toliko let. . . Naši prijatelji tu, bodisi ti, ki živijo v skupinah, bodisi oni, ki čisto osamljeni stojijo kje na mrtvi straži, nas pa seveda čutijo daleč, čeprav smo jim blizu srca. V bistvu gre za željo po pogostejšem dialogu.
V vsakem, tudi doslej mi še neznanem mestu, diham zrak, kakor da sem se po dolgih letih vrnil v rodno mesto. In kar bi mi nekoč v Evropi izven Slovenije pomenilo tujino, mi danes zadiši kot domovina. Čas in pa zorni kot duše. .. — Zanimivo: pred dvema mesecema me je Rafko odpeljal iz Rima v Tusculum. Ležala sva v travi — kako različni od bariloške! — in zrla v razvaline podkvastega gledališča. Trava je bila mehka, med njo so se dvigale krtine — pred petnajstimi leti sem jih nazadnje videl! — in krog in krog naju so na široko odpirale oči bele in zardele marjetice. Tiste prav drobne, na katere sem skoraj že pozabil.
Kakšna domačnost! To je domača trata... In vendar: mesec dni poprej je prav na istem mestu počival slovenski slikar iz domovine in ob pogledu na te travnike in na griče okoli začutil — tujino. „Tu ne bi vzdržal, vse je tako tuje. Moram domov!"
Ko že govorim o relativnosti.. . Včasih v Buenos Airesu mi sami od sebe ali pa zaradi pisem prijateljev iz Evrope govorimo o oddaljenosti — recimo Meddobja — od domovine, od slovenske aktualnosti. Zdaj ko sem križem Evrope govoril s tolikimi prijatelji in znanci ali pa tudi neznanci iz domovine, sem moral svoje mnenje spremeniti.
Res: naša revija ni odmev vsakodnevnim dogodkom doma. Pa tudi ne sme postati.
Želja po večji žumalistični aktualnosti revije je lahko zdrava, lahko pa tudi ne. Včasih se bojimo, da bi Meddobje padlo v mrtvi akademizem, toda ali bi bilo manj nevarno in usodno, ko bi se pričelo izgubljati ob dnevnih dogodkih v domovini, ki niso vedno niti važni niti — pristni? Danes, ko je težko vedeti, kaj se doma res dogaja, kaj pa oblasti „naredijo, da se dogaja", je treba dvakrat paziti. Če nas domovina boli in če ob mislih nanjo izgubljamo ure spanja, je zato, ker nam je bliže kot vse drugo. Toda ne izgubljamo noči zaradi pripetljajev, ki se že teden dni kasneje izkažejo kot muhe enodnevnice, ali ki so zgolj slučajnosti, ali pa, ki so celo — organizirani, zato da zameglijo resnično sliko. Resnična podoba miselnosti doma in pa mo-
Trst 1964:
Poletni literarni pomenek (od leve na disno): Avgust Žele, dr. Rofko Vodeb, Zorko Simčič, Jože Peterlin in Vinko Be-ličič.
—	..AMERIŠKA DOMOVINA" v Clevelandu je dne 27. avgusta objavila uvodnik za desetletnico obstoja Slovenske kulturne akcije. V štev. z dne 3. septembra pa je izšel ponatis kritike Alojzija Geržiniča o knjigi Ruda Jur-čeca: Skozi luči in sence, I. del, ki je bila objavljena v Glasu XI, štev. 13/14.
—	„MISLI“, mesečnik v Av-
straliji, objavljajo članek pod naslovom:	„Desetletnica Slovenske
kulturne akcije", in ugotavljajo: „Kjer je volja, tam je pot"
—	to geslo pogosto slišimo. Izjeme med nami so pa tisti, ki se po tem geslu tudi ravnajo. Taka izjema je bila pred desetimi leti skupina rojakov v Argentini, ki je zamislila ustanovitev Slovenske kulturne akcije. Kar nenadoma je nekega dne vrgla v javnost svojo idejo. Drugi smo zamajali z glavami, se čudili, mnogi postali nejevoljni. Kaj si vendar domišlju-jejo?
Pa se je kmalu izkazalo, da ni bila le domišljija. Še vse bolj jasno je to ob desetletnici. Nad 50 novih knjig, revij, periodikov. Nešteto predavanj, pobud, poučnih sestankov. Z eno besedo: obneslo se je. Kdo bi se čudil, da je ob desetletnici potrebna pomoč, da se bo nadaljevalo?
Naš list je vedno spremljal delo, napredek in težave Slovenske kulturne akcije, z veseljem je beležil njene uspehe. Kako bi mogel ob desetletnici odreči svoje čestitke in najboljše želje za nadaljne uspehe? Ne dvomimo, da gre to iz srca vsem, ki list MISLI poznate, čeprav morda niste med naročniki in plačevalci.
Naj se čestitkam pridruži tudi
—	podpora. Ni dvoma, da jo kdo med nami zmore. Brez pomisleka objavljamo PROŠNJO IN VABILO za jubilejni sklad. Naj bo prav toplo priporočeno!"
rebitnega razvoja, to je mozaik, ki se prikaže le polagoma, po napornem trudapolnem iskanju ter razglabljanju in pa — šele takrat, če ga sestaviš v miru in pa brez strasti. In pa z zdravo ljubeznijo. Prav nič ne dvomim, da je danes relativno manj ljudi v Ljubljani, ki bi vedeli, kaj se v resnici doma dogaja, kakor pa v zamejstvu.
Jasno je, da se doma mentalna konstrukcija spreminja in da jo moramo poznati, če hočemo spremljati narodno življenje. Toda resnične mene prihajajo počasi, ker rastejo od znotraj, ne pa na zunanjo spodbudo, kaj šele ukaz! — in kadar se je v koreninah kaj spremenilo. A ta razvoj je počasen: vsekakor ne tako hiter, da ga tudi mi preko morja ne bi mogli dojeti. Doma bodisi zaradi nekoliko širše svobode tiska bodisi zaradi utrujenosti cenzorjev prihajajo zlasti v literarnih revijah na svetlo misli, iz katerih je možno sklepati o dosedanjem razvoju pa tudi predvidevati bodočo krivuljo. Če smo onkraj morja kdaj slabo informirani o domačem dogajanju, smo zato, ker smo te, včasih le med vrsticami zapete glasove, preslišali, ne pa zaradi kilometraže, ki nas loči od Evrope. Preslišati jih more tudi človek, ki živi sredi Ljubljane. In, kakor vidimo, jih res mnogi ne slišijo. Gre za vprašanje zanimanja, za možnost pronicanja v stvari, ne pa za bližino ali oddaljenost od kraja dogodkov.
Mislim, da si vsi želimo iti bolj do korenin domačemu razvoju — čeprav razna „nova“, „moderna“ filozofska dognanja mladih doma dostikrat predstavljajo že desetletja od filozofov in od njih učencev zapuščene barikade — saj so ta dognanja v glavnem le nastala iz poštenega iskanja in jih je kot taka treba vzeti v poštev, pa tudi zato, ker imajo — taka ali taka — svojo težo. Poleg tega: mar ni tudi zmota lahko filozofsko interesantna, mar tudi deformacija ne definira neke miselnosti, ne nakazuje možne razvojne linije? Pri takem razglabljanju bi nam seveda moralo iti bolj za klasifikacijo ali zgodovinsko uokvirjenje kakor pa za filozofski dialog. Predvsem bi bilo treba že enkrat zapisati, da nekaj še ni „novo“ ali „moderno“ ali »prvič na evropski višini" —• samo zato, če tisti, ki to „novo“ filozofijo pišejo, razen svojega železnega repertoarja drugega ne poznajo, niti ne morejo — ali pa, doma, nočejo — vedeti ničesar o slovenski miselnosti, ’ o dogajanju in delu pred letom 1945.
Pa še en vidik bi morda kazalo vzeti v poštev. Včeraj sem govoril z Ortega Spottornom, urednikom revije Occidente. (Obiskal sem ga pravzaprav bolj v zvezi z morebitnim prevodom neke knjige njegovega očeta Ortega y Gasseta.) Knjigi »Espana invertebrada" iz leta 1921 je Ortega y Gasset v ponatisu 1. 1934 pripisal misel: so dela, ki zastarajo, so pa dela, ki šele po desetletjih postanejo aktualna, ker so bila predčasno napisana. Dejstvo je, da je ta knjiga danes aktualnejša, kakor je bila za časa prvega izida. — Njegov sin pa danes ugotavlja, da je knjiga zdaj še bolj aktualna, kakor pa je bila pred tridesetimi leti — ne samo za Španijo! — kajti morda so šele danes dani pogoji, da se iz knjige_ potegnejo zaključki, ki so — ostvarljivi. . .
Saj ne, da se naj ne bi še bolj menili za evropske in tudi slovenske zunanje dogodke. Tista „kjer je dim, je ogenj", gotovo drži, toda če naša razglabljanja niso vedno prinesla pravih sadov, ali ni morda bilo prav zato, ker smo bolj analizirali dim, kakor pa se spraševali, odkod ogenj in kakšen je?"
PISATELJ V PROFILU
— Pred nekaj tedni je v Ljubljani umrl pisatelj in publicist Juš Kozak. Komaj nekaj časa pred smrtjo je Slovenska matica izdala njegovo poslednje delo »Pavlihova kronika", ki je posebne vrste avtobiografija; vendar se je avtor odmaknil direktnemu podajanju lastnih spominov s tem, da sebe predstavlja pod imenom Javor in bi delo torej moglo biti neke vrste slovenski poskus Wilder-jeve »Slike Doriana Graya“. Ker je bil pisatelj po poklicu profesor zgodovine, preseneča odmik od zgodovine same, čeprav bi se slednja mogla kar vsiljevati pod pero bivšemu zelo vodilnemu članu preporodovskega gibanja okr. 1. 1910. Preseneča tudi naslov, ko se junak melanholično skriva pod »Pavlihovo" kroniko, pa je pri tem pavlihovska plat zelo, zelo skromna. Pred očmi mu je lebdelo nekaj, kar bi naj bila slovenska zmes donkihotstva in sančopan-čevstva hkrati, pa je le šibko podajanje duhovne nebogljenosti, v katero je bil zajet tedanji slovenski svet, ki še ni bil zrel ne za kipeč humor in ne za polno tragičnost. Pisatelju je pred očmi lebdela nujnost, kako razložiti brezkrvnost slovenske nacionalne revolucionarnosti pred letom 1918 in s tem opravičiti lastno mlahavo revolucionarno obnašanje v letih 1941-1945, s katerim dosledni marksist ni mogel biti zadovoljen. Daši je avtor doživel 28. junij 1914, dan sarajevskega atentata, na Dunaju, ga opisuje z neverjetno brezbrižnostjo. Prva svetovna vojna ga je zanimala le kot borba z lastnimi kompleksi in se Pavlihova kronika izpoje v izrazit spev slovenskemu »fin de Sieclu": dekadentnost v popolni izkoreninjenosti. Avtor, ki je bil sicer močan v slikah Ljubljane (Šenpeter) in strasten memorialist (Lesena žlica), se je tokrat zatekel v krhko liričnost, ki prepričuje z dovršenostjo v zgradbi in ravnotežju podob. Knjiga je pretresljiva tožba pisatelja, ki prve revolucije ni izživel do konca in se je pred drugo mogel opravičiti samo s poklonom poraza, popolne nemoči. Delo izzveni, kakor da bi naš narod še ne bil goden za razbitje pavlihovstva in za vstop v tragičnost človeške usode skozi donkihotstvo ali san-čopančevstvo.
— Na gradu Catarina Cornaro de Asolo v Benečiji so v avgustu in septembru priredili dramski festival v okviru ustanove Eleonora Duše. Repertoar je obsegal dela Sofokleja, Plauta, Shakespeara in Ruzanta ter sta sodelovali gledališki skupini »I Delfini" ter „11 Collectivo". Med igralci je bil tudi Andrej Božič poleg Paole Borbeni, Federika Hamberlina in Virginia Gazzole. Sofokljevega Kralja Edipa je režiral Paolo Gazzara.
IZDAJA CELOTNE BOŽANSKE KOMEDIJE
Na svoji seji dne 3. septembra 1964 je uprava Slovenske kulturne akcije v okviru proslav desetletnice obstoja sklenila izdati ostala dva dela Dantejeve Božanske komedije: Vice in Nebe-s a. Delo bo izšlo kot izredno izdanje v prevodu dr. Tineta Debeljaka, preko prednaročbe in pod pogoji, ki bodo še objavljeni, podobno kakor je bilo ob izdaji I. dela: Pekel.
Kakor je prvi slovenski prevod Dalmatinovega Sv. pisma izšel leta 1584 v emigraciji, tako bo podobno delo, višek svetovne literature, izšlo prvič v celoti v emigraciji, ko je morala svobodno kulturno delo opravljati skupina svobodnih slovenskih književnikov v tujini.
Slovenska kulturna akcija pa se zahvaljuje prevajatelju, hkrati pa prosi, vse rojake po vsem svetu, da nas še z večjo vero in veseljem podpro pri našem delu!
Uprava Slovenske kulturne akcije.
— Razumevanje sodobnih tokov v Rusiji bo olajšal izid dela »The Concise Encyclopaedia of Russia". Knjiga je izšla v zbirki Everyman’s Reference Library pri Dentu v Londonu. Leksikon nudi vse podatke o ruski zgodovini, topografiji, znanosti, literaturi, filozofiji, glasbi in religiji. Kritik je v Economistu označil delo kot edinstveno, ker zajema prav vsa področja sodobnega zanimanja.
■— Londonski knjižni • trg je obogatilo delo kitajskega kritika in zgodovinarja Maia Linga: A History of Chinese Literature, ki mu je uvod napisal Lin Yutang. Poleg analize dob in idej prinaša prevode pesmi, črtic in vsebino večjih del iz vse kitajske literature in še pregled vseh pesnitev od leta 1000 pr. Kr. do sodobnih sadov moderne kitajske književnosti. Ocenjevalci menijo, da se bo težko izognil temu delu, kdor bo hotel proučevati sodobno Kitajsko.
DESET LET GLEDALIŠKEGA OPRAVILA
Nikolaj J e 1 o č nik
Ko smo pred desetimi leti snovali in zasnovali mimo drugih tudi Gledališki odsek v Kulturni akciji, smo hoteli izpolniti z njim občutno vrzel v našem zdomskem umetniškem snovanju: ustvariti smo skušali gledališko snovanje v njega pravem smislu in obsegu, ki ne bo namenjeno zabavi vsega dobrega žejnega občinstva ali izpolnjevanju priložnostnih prazniških dni, pa obletnic, marveč bo stremelo, v danih možnostih in sposobnostih, da oplojeni z izsledki velikega svetovnega odra, ki se nam je v svobodnem svetu na široko odprl, oplemenitimo vsaj v skromni meri slovensko gledališko kulturo. To pa z resnim študijem, z vestno pripravo predstav in nastopov, z osebnim umetniškim hotenjem in prizadevanjem, z iskanjem novih, še ne izraženih možnosti v naši gledališki tvornosti. Po desetih letih, ki je v umetniškem delu in snovanju zaprav kratka doba, pač ne moremo sami o sebi ustvarjati dokoinlčnih, določenih sodba. V to so poklicani gledališčniki, ki so od blizu ali od daleč sledili našemu delu. V spričevalo tega truda pa moremo v desetih letih našteti enaintrideset predstav in gledaliških nastopov (ne štejemo sem vseh naših sodelovanj pri drugih gledaliških podvigih, niti ne samostojnih gledaliških stvaritev izven Kulturne akcije, ki jih je tudi lepo število in ki bi brez nje prav gotovo ne bili zreli dosežki, kot so. Predstavili smo slovenski publiki svetovne avtorje, ki bi jih sicer verjetno nikoli ne videla. Izbirali smo pri sestavljanju vsakoletnega gledališkega načrta odrske stvaritve, ki jih rojaki po gledališčih v domovini ne vidijo. Uvedli smo nov slog gledališkega dela: gledališče brez zastora, pa bralno-igrano dramo. Nekateri zdomski pesniki so se prav na našo pobudo lotili pesniških prevodov svetovnih avtorjev: Eliot, Aishil - Papež; Gheon, Claudel, Anouilh, Sartre, Fabbri, Goldoni, Mauriac, Graham Greene - Jeločnik; Fabri - Rozman; Williams - Volovškova). Pobudili smo izvirno zdomsko odrsko snovanje —■ Willenpart in Rozman. Iskali in dognali smo nove izrazne in oblikovne možnosti: oba recitacijsko-igralska večera; uvedba govornega zbora, sicer izven našega odseka, pa vendar po izsledkih in dosežkih njegovih teženj; nove scenske možnosti (verjetno so nas prav naše skromne razmere prisilile v to iskanje; tu je Eiletz prav pionirsko zaoral v ledino); zavestna težnja in skrb za žlahtnost in lepoto slovenske besede... Vse to pa — vredno je kot dokument, da pribijemo: ob pomanjkanju najosnovnejših gledaliških in odrskih pomočkov, brez lastnega odra, 'nenehni gostači skozi deset let po farovžih, pri sestrah, pri patrih in bratih (samo štirikrat v resničnem gledališču!), brez primernega prostora za vaje (skoraj domala vse so bile po stanovanjih posameznih članic in članov), brez potrebnih gmotnih sredstev, podprti edinole z resnično ljubeznijo do gledališke umetnosti vseh svojih članov, sodelavcev in prijateljev, pa z očito naklonjenostjo slovenske zdomske publike v Buenos Airesu.
Po časovnem redu so bile naše predstave naslednje:
H. Gheon „Igralec in milost11; „Paul Claudel v besedi in igri11; I. Pregelj „Azazel“; Marijan Willenpart »Zadnji krajec11 (krstna predstava); P. Claudel »Oznainenje Marijino11 (prva predstava v slogu bralno-igranega gledališča) ; T. S. Eliot »Družba pri koktajlu11; Branko Rozman »Roka za steno11 (krstna predstava) ; Carlo Goldoni »Skopuh11; A. T. Linhart »Miss Jenny Love11 (bralno gledališče); I. Cankar »Lepa Vida11 (bralno gledališče) ; Umetnost recitacije (z gledališko interpretacijo svetovnih in slovenskih poetov) ; Diego Fabbri ^Preiskava11; »Igralci v igri11 (gledališki večer z odlomki dramskih del naslednjih avtorjev: Aishil, Sofokles, Pregelj, Anouilh, Shakespeare, J.P. Sartre, Graham Greene, F. Mauriac, E. 0’Neill in A. Čehov); A. T. Linhart »Ta veseli dan ali Matiček se ženi11; »Poet med nami11 (Prešeren v gledališki interpretaciji svojih poezij); T. Williams »Steklena menažerija11; Branko Rozman »Človek, ki je ubil Boga11 (krstna predstava); P. Claudel »Oznanjenje Marijino11; J. Anouilh »Medeja11; J.P. Sartre »Zaprta vrata11 (bralno gledališče); Branko Rozman »Obsodili so Kristusa11 (krstna predstava); „William Shakespeare med nami11 (večer v počastitev 400-letnice bardovega življenja).
S ponovitvami vred — enaintrideset nastopov in predstav!
Režiserji teh gledaliških večerov so bili.: Marijan Willenpart; Nikolaj Jeločnik, Maks Borštnik; scenografi pa arh. Marijan Eiletz, N. Jeločnik, M. Volovšek in M. Borštnik.
Ne bo odveč, če ob desetem jubileju našega gledališkega opravila imenoma navedemo vse ustvarjalne članice in člane, ki so pomogli s svojim delom in prizadevnostjo k tem dosežkom: brez njih bi ne bilo ne odseka, ne tega skupka predstav in večerov. Od prvih pionirjev pred desetimi leti pa do najmlajših danes so naslednji: Marijan Willen-
Marijan W i I I e n p a r t :	,,Zadnji krajec**
(na sliki Marijan Willenpart in Nataša Zajc), režija Marijan Willenpart.
Ure ustvarjanja in lepi trenutki srečavanja z umetninami so kakor blagoslovi posebne milosti. Slovenski umetniki in pisatelji snujejo in grade silnice in zgradbe, da se moremo vsi znajti ob istih za vedno neizčrpljivih vrelcih Lepote in Ljubezni. Ponižno uživajmo vse, kar našo vsakdanjost dviga v razmerja vesolja in večnosti!
Branko Rozman ,,Človek, ki je ubil Bo-ga“ (na sliki: Jože Rus in Marija Kutnar Jeločnikova); režija Nikolaj Jeločnik.
— n
Levo zgoraj: T. S. Eliot ,,Družba pri kok-tajlu“ (na sliki: Vanda Majcen Martelanče-va in Jože Rus); režija Nikolaj Jeločnik — Desno zgoraj:	T. S. Eliot ,,Družba pri
koktajlu11 (od leve na desno:	Maks Boršt-
nik, Nikolaj Jeločnik, Nataša Zajc, Marija Kutnar Jeločnikova, Maks Nose in Jože Rus).
— Levo spodaj:	Paul Claudel ,,Ozna-
nenje Marijino1* (na sliki od leve na desno: Jože Rus, Mariia Kutnar Jeločnikova, Nikolaj Jeločnik, Tinca Glavar in Nataša Zajc Smersujeva); režija Nikolaj Jeločnik. Desno spodaj:	A. T. Linhart ,,Ta veseli dan
ali Matiček se ženi“ (od leve na desno: France Hribovšek, Dore Kostrevc, Maks Borštnik, Marija Kutnar Jeločnikova, Maks Nose, kleči Pavči Maček Eiletzova, za njo stoje Metka Smersu, Jaže Rus in Frido Beznik in zadaj kmetski fantje in dekleta.
part, Nikolaj Jeločnik, Jože Rus, Maks Borštnik, Maks Nose, Marijan Eiletz, Frido Beznik, Nataša Zajc Smersujeva, Vanda Majcen Martelančeva, Pavči Maček Eiletzova, Marija Kutnar Jeločnikova in Majda Uršič Volovškova. Ob teh pa še lepo število gostov in prijateljev, ki smo jih uspeli pritegniti v krog našega snovanja.
Naše gledališko delo se je dopolnjevalo s plemenitim študijem gledališča in njegovih skrivnosti. Lahko zatrdimo, da so bile vse vaje za sleherno predstavo dejansko globok in razsežen gledališki seminar, nekakšna resnična gledališka delavnica, kjer smo s prizadevnostjo in hotenjem vseh sodelujočih skušali ujeti odmev našega zdomskega med-dobja v gledališki stvariteljski težnji, odkriti nov obraz in novo podobo slovenske gledališke kulture, oplementiti jo z dognanji svetovnega odra našega vesoljskega stoletja, brez politično dogmatskih naveskov, ki duše gledališče v domovini, pa tudi brez idejno nedognanega vzdušja, tako lastnega modernemu zapadnoevropskemu in ameriškemu gledališču. Cankar in Linhart sta botrovala našemu delu od vsega početka. Deset let dognanj in dosežkov je potrdilo, da smemo brez bojazni zreti v bodočnost. Nadaljevanje našega gledališkega prizadevanja se je preneslo že tudi v nove, izvenodsekovne oblike (Jeločnik z adroguejskimi študenti in njihovim govornim zborom, pa najnovejša njegova odrska stvaritev — Župančičeva Duma; pa Jože Rus v Chicagu z mladimi močmi, lahko rečemo prava podružnica odseka, z istim hotenjem, načrti in delom: po njegovi zaslugi Linhartov „Matiček“ prvič v ZDA. . .).
Ob deseti obletnici ustanavlja zdaj odsek tudi Gledališko šolo, kjer bo skušal zbrati vse mlade talente, ki jim je do resničnega umetniškega _ gledališkega ustvarjanja. Odsek upa, da bo prav gledališka šola najlepše potrdilo njegovega dosedanjega prizadevanja in hkrati tudi poroštvo za bodočnost. Zvesto smo namreč prepričani, da je prav Kulturna akcija po svojem gledališkem odseku poklicana zbrati in resnično izšolati trop mladih igralskih talentov med nami — nekaj jih menda je! — in jim dati možnost tudi slovenskega gledališkega ustvarjanja. Brez gledališkega naraščaja ni bodočnosti življenju slovenskega gledališča v zdomstvu. Kulturna akcija se je od vsega početka prizadevala za oživitev prave gledališke zavesti med rojaki v zdomstvu. Če smo pri svojem delu morda kdaj naleteli tudi na nerazumevanje, je bilo to pač zato, ker nam je šlo res za gledališče.
Pregled opravljenega dela navdaja z zaupanjem; pa s prepričanjem, da je nekaj našega truda vendarle obrodilo dober sad.
SS^r,-.
meddobje — revija generacije brez meja
Ruda Jurčec
Kdaj se je revija rodila, kdaj se je osvestila, kdaj je zaživela? Bilo je v dobi, ko smo bili vrženi čez meje v svet brez mej; iskali smo trdnih točk na obzorju brez mej. . . Iskali smo se v senci bazilike Marije Snežne v Rimu, sestavljali mejjiike številk in črk, da bi si priborili svobodnega zraka v svetu, ki še ni znal odpreti novih meja; Ko smo iztaknili tiskarno s slovet,skimi črkami, nas je zalila povodenj inflacije rimskega poletja leta 1945. Pod stebri bazilike Sv. Petra smo dognali, da nismo naplavina poraza; grobovi so šh z nami v svet s koireninami, ki jih tudi smrt ne more uničiti. Šlo je le za to, da bi ostali zvesti širini sveta; od vseh strani nas je zalivala, varila nove vzmete pljuč in utripov!
Odhajali smo v svet, a nismo odhajali v tujino; bili smo na poti po tisto, kar je bilo naše. Ves svet nam je voljnol legal v naročje, zvenelo je od vseh strani, pred nami je bil beli, svetli prt brezbrežnosti, na .njem darovi, prebogati za otroke najmanjšega naroda v Evropi. Vsi in vse je rastlo v ogromnost templjev, lovili smo se v kupole brez stolpov, srepeli v opojno tekmo z večnostjo.
Odtrgali smo se od doma, a z večnim zvenom njihove oporoke v srcu, ter smo rasli v spoznanje, da je trpljenje najvišja raztopina ljubezni. Od tam nam poje himna o rasti _ v očiščevanju, med nas doni nenehno žuborenje nikdar izpetega slavospeva luči, oči nam zalivajo zlate in modre barve listin o večni zasidranosti slovenstva — med nas prihaja, ker je brez meja; meja ni bilo pred nami, jih ni in jih nikdar več ne bo po vsej zemeljski obli. Resnično, vrženi smo bili v prepad niča, da bi v ognju lastne krvi spoznali, kako smo neiz-črpljivi v neskončnosti pravice in resnice; smo kakor vladarji dežela brez meja na početku in brez meja na koncu.
Tako postajamo nič in vse. Vdano se predajamo harmonijam sveta, ki je ves samo naš. Smo odmev v odmevu brez dna, živimo iz noči v novi dan, polni bogatije in poslanstva slovenstva. Bilo je in je najbolj ob naši strani, kadar smo v najglobljih nedrjih sveta. Ne, ne —-le nikar meja! Vsak naš trenutek je dolg kakor večnost in vsaka večnost je bogata kakor en naš trenutek!
Živimo v uri velikega pričakovanja — bliža se najvišji advent za srečanje z Lepoto!
Vsak je v svoji kamrici brez meja, ko je bolečina sreča in je sreča bolečina. Ponižno prihajamo, da bi se postavili ob stran BESEDI, ki je zapela:
„Žive naj vsi narodi. ..“
Levo zgoraj: Meštrovičeva razstava leta 1954 v Buenos Airesu, desno zgoraj (od leve na desno ): Tajnik SKA Marijan Marolt, Šime Pe-licarič in Bara Remec na razstavi slovenske grafike septembra 1954.
Kulturno delo ustvarja med svojimi občani blažene pogoje za lepo povezanost. Smo že družina, raztresena po vsem svobodnem svetu, a smo si blizu, pod lastno streho, ker med nami ni meja. Ohranjajmo se, bodimo si zvesti v veri in upanju, vse pa naj nadkriljuje ljubezen do slovenstva!
— Levo spodaj: Pogled na Razstavo slovenske grafike leta 1954 v Buenos Airesu. Desno spodaj: Na razstavi Loka. New York, november 1963, (od leve na desno): Miro Župančič, Ančica Kralj, France Gorše in Jože Vodlan.
TUDI LONDON ČESTITA
•— Septemberska številka londonskega mesečnika „KLIC TRIGLAVA" objavlja poseben članek pod naslovom »Slovenska kulturna akcija: Ob jubileju!" V uvodu podaja zgodovinski pregled in delo založbe ter Meddobja in Glasa in opozarja na razpis Velikonjeve literarne nagrade. Med drugim pa podčrtava: „Kdor dela pošteno in zvesto za svoj narod, danes ne dela samo za lepšo bodočnost svojega doma in domovine, ampak razteza peruti svojih poletov že nad ves svet:	služi vsemu človeštvu,
rešuje hkrati z drugimi ves svet!" „Svet se je zmanjšal ■—■ navzočnost slovenstva v svetu pa se je povečala", bo geslo jubilejne prireditve SKA dne 3. oktobra 1964 v Buenos Airesu, ko se bo jubilej javno proslavil. SKA sledi tej smeri, opravljeno delo je neizbrisen dokaz, hkrati pa opozorilo in vabilo vsem rojakom —- .. .vsi se naj vključijo v krog vseh tistih, ki vedo, da noben totalitarizem ali monopol ne more zatreti duha slovenske ustvarjalnosti. Vse to terja mnogo žrtev — in člani SKA (nekateri kot odborniki uprave SKA že deset let opravljajo vse delo brez sleherne nagrade) se novih žrtev ne boje!
Primer s „Perspektivami“ je nazorno pokazal, kako je z našo kulturo doma. Ob tem dejstvu je zato poslanstvo „Slovenske kulturne akcije" tem večje in naša podpora tem nujnejša. Slišali smo prigovore proti kvaliteti nekaterih SKA publikacij, a pristaviti je treba, da tudi v vodstvu niso povsem zadovoljni. Toda čudežev brez široke podpore ne morejo delati, kot tudi pisatelji — utrujeni od tovarniškega ali pisarniškega dela — ne morejo dati od sebe najboljše. Zato literarne nagrade!"
NEW YORK 1963: RAZSTAVA LOKA
AVSTRALSKA SLOVENIJA ČESTITA
P. Bernard Ambrožič OFM
Med čestitkami Slovenski kulturni akciji za desetletnico pač ne sme manjkati glas iz Avstralije. Bolj iz spodobnosti kot v dokaz, da je SKA tudi nam v ponos in da smo tudi mi gredica njenega cvetočega vrta.
Nekje je bilo zapisano: Zdi se, da je avstralska Slovenija številčno že močnejša od argentinske. Ne vem, koliko je pisar zadel in koliko zgrešil. Tudi ne mislim preiskovati. Če je pa zadel, bi jaz rad dostavil znani rek: Pomnožil si število, nisi povečal veselja... Avstralska Slovenija živi lastno neodvisno življenje in le kak njen drobec začuti potrebo zateči se po življenjski sok k studencem S.K.A. v Argentini
—	ali kjerkoli bi že žuboreli njeni življenjski vrelci.
Ne vem prav gotovo, vtis pa imam, da je za štetje naročnikov SKA v Avstraliji prstov na eni roki preveč. Čuditi se temu ni. Ne bom rekel, da ljudje pri nas sploh nimajo smisla za branje. Vsaj za branje povesti še kar: Finžgar, Mauser, Jalen, Mohorjeva. Tu pa tam se „posreči“ tudi SKA izdati za nas „primerno“ knjigo. Taka še nekam „gre“. Vrednote, Meddobje in podobne reči — da ne omenim pesniških zbirk — to ni za nas! Preučeno, pregloboko, pretežko. Tudi mnogo — prepusto.
In še drugo je! „Za povestno knjigo, tudi za nekaj periodičnega
—	po funtu že še odrivamo nekako, po dva naenkrat pa ne. Čez nekaj mesecev nam novo povestno ponudi, spet dobiš funt, če bomo ravno pri volji. Če pa prideš in vabiš v včlanjenje v SKA in seveda (poveš, da je treba seči v žep in v eni sapi izvleči toliko in toliko funtov, dragi moj, s teboj se ne menimo! Boš že oprostil, saj veš, kako je...“
Seveda vem, kako je! Zato sem zapisal: Pošiljam čestitke SKA ob desetletnici, ker se tako spodobi. In jih pošiljam kar v imenu vseh. avstralskih Slovencei’ in povrhu tudi Slovenk. Da se to spodobi, bo razumel vsakdo med nami. Vem, da ne bo nihče ugovarjal, če slučajno izve,j da so čestitke odšle.
Upam, da bo podoben glas iz Avstralije prejela SKA tudi ob svoji dvajsetletnici — garantiram pa ne. Kljub temu naj tisti čas pride!
Kulturna in duhovna izolacija bi pomenila korak nazaj! Umetniki, odsekani od svojega ljudstva, bi bili kakor brez virov, brez tal! Med nami se nam tega ni bati: živimo in delamo v prepričanju, da nas vsi spremljajo z razumevanjem, naklonjenostjo in tudi ponosom, in številni dosedanji jubilejni darovi nam to potrjujejo!
LEPOSLOVNA NAGRADA SLOVENSKE KULTURNE AKCIJE
ZA LETO 1965
Januarja 1965 bo preteklo deset let, ko je bilo na seji odbora Slovenske kulturne akcije sklenjeno, da se razpiše leposlovna nagrada za leto 1955. Razpis nagrade je omogočila plemenitost neimenovanega mecena in je bil izid natečaja razglašen ob božiču 1955. V okviru desetletnice obstoja Slovenske kulturne akcije pa je mecen z drugega dela sveta pritrdilno odgovoril na prošnjo prijatelja Slovenske kulturne akcije in pristal na predlog, da se za leto 1965 ustanovi leposlovna nagrada, ki naj v spomin ob dvajsetletnici smrti pisatelja Narteja Velikonje nosi ime
VELIKONJEVA LITERARNA NAGRADA
Obletnico mučeniške smrti bomo obhajali v drugi polovici junija 1965, izid nagrade pa bo objavljen ob božiču 1965. Nagrada znaša v skupnem znesku 100.000 argentinskih pesov. Veljal bo naslednji pravilnik:
1.	Nagradi sta dve in sicer v zneskih 60.000 in 40.000 arg. pesov;
2.	Prispevki morajo biti izvirna dela, ki še niso bila objavljena ali delno izvajana (roman, drama, zbirka novel ali pesmi, zbirka esejev);
3.	Sodelovati more vsak kjerkoli živeči slovenski književnik;
4.	Rokopise je treba poslati do 31. oktobra 1965 in sicer v dveh na stroj tipkanih izvodih na naslov: Slovenska kulturna akcija — Velikonjeva literarna nagrada — Ramon Falcon 4158, Buenos Aires, Argentina;
5.	Rokopisi morajo biti opremljeni s šifro. Pravo ime ali psevdonim, katerega nosilec pa mora biti znan vsaj enemu članu razsodišča, je treba poslati v rokopisu priloženi zapečateni kuverti, ki nosi isto oznako kot rokopis. Kuverte se odpro na dan razglasitve, t.j. dne 22. decembra 1963. Objavljena bodo samo imena nagrajenih avtorjev, ostali rokopisi ostanejo na uporabo piscem. Slovenska kulturna akcija pa lahko z avtorjevim dovoljenjem objavi tudi nenagrajeno delo;
6.	Pod psevdonimom poslano in nagrajeno delo se more tudi pod psevdonimom izdati, če avtor to želi;
7.	Nagrade so izplačljive v Buenos Airesu;
8.	Sodelujoči pristanejo na to, da bodo nagrajena dela izdana v književnem programu Slovenske kulturne akcije za leto 1966 ali kasneje. Nagrajena dramska dela bodo po možnosti tudi uprizorjena. Za oboje bo dobil avtor še redni honorar založbe;
9.	Materialistično usmerjena dela ne pridejo v poštev pri razpisu leposlovne nagrade;
10.	Imena članov žirije bodo pravočasno objavljena;
11.	Glasovanje razsodišča je tajno, član razsodišča ne more sodelovati pri razpisu literarne nagrade;
12.	Razsodišče ima pravico razglasiti prvo ali drugo nagrado za nedoseženo, če misli, da predložena dela ne ustrezajo potrebnemu merilu kakovosti. Prav tako ima pravico obe nagradi združiti.
Buenos Aires, dne 15. septembra 1964.
— Najprej je napisal svoje spomine Jean-Paul Sartre in knjigi dal naslov „Les Mots“. Med tem je njegova življenjska družica Simone de Beauvoir, za Sartrom največja pisateljica eksistencialistične smeri, tudi izdala spomine: „Memoires d’une jeune fille ran-gee“ (1959) in „La force de l’ag'e“ (1960); na 1400 straneh je popisala doživetja ob Sartru do leta 1944. Tretja knjiga „La force des choses“, ki je pravkar izšla, pa zajema dobo še naprej vse do leta 1962. Pisateljica je zaslovela z deli „Tous les Hommes sont mortels", „Les Mandarins“ in „Le deuxieme sexe“ in ob svojem življenjskem drugu Sartru (nista oficielno poročena) je preživela vso borbo
Slovenska kulturna akcija.
okoli eksistencializma. V tretjem delu Spominov od 1944 - 1962 je sedaj na sedemsto straneh podala sliko svojega in moževega dela in kako sta rastla v vodstvo in slavo francoske literature. Pisateljica podaja — po pravilih eksistencialističnega pisanja nadvse odkrito, skoraj golo podobo morale, kakor sta jo skušala uvesti z J.-P. Sartrom. Vendar poudarja kritika, da je njeno prepodrobno navajanje kronike v škodo literarni vrednosti, ker se avtorica spušča pri dosledni zvestobi do resničnosti v dnevne banalnosti, ki niso važne. S Sartrom sta vedno imela svobodo — razlaga na več mestih •—, vendar se sedaj ob prihodu poslednjih pretresov starosti, s strahom
kroniko
— ZA TISKOVNI SKLAD GLASA so darovali: gdč. Anica Šemrov, Ramos Mejia, 100 pesov: g. Jožef Mikelj, Ramos Mejia, 50 pesov; g. Frane Zorko, San Martin, 500 pesov; č. g. Tone Gosar, Carabel, 500 pesov; g. Janez Ma-jeršič, Capital, 260 pesov; č. g. J. Grilc, Venezuela, 811 pesov; g. M. Merala, ZDA, 3 dolarje. — Vsem iskrena hvala!
vprašuje:	„Nazadnje mi ostane
samo to, da bo edina važna novica, ki me bo še srečala, nesreča in bolečina. Sedaj čakam, da vidim, ali bo Sartre prej umrl ali jaz. Nekaj groznega je, če pomislim, da me ne bo ob njem, da bi ga tolažila zaradi mojega odhoda onstran stene. Grozno bo, če me bo on zapustil in bo umolknil... Okoli mene ostaja samo še tisto, kar ljudje nazivajo resničnost, toda njena prisotnost me ne gane. Seveda je lepo živeti v svetu Lepote... toda zdi se, da jo včasih kar zasovražim." In kaj bo plačilo po tolikih borbah, zmagah in doživetjih? „Nič, vse samo prazen nič... In ta nič me bolj ubija kot pa absolutnost bolečine, ki me zaliva. Rada bi se uprla, pa mi bližina konca jemlje pogum... zajema me usodnost razkroja." Kritik Pierre-Heinri Simon jo h knjigi „La Force des choses" v listu „Le Monde" vprašuje, kaj ji bo ostalo po dveh tisočih strani spominov? Na koncu zadnje knjige mu avtorica daje odgovor: „J’ai ete flouee — vrgli so me med izkopanine! Simon pravi, da ji gotovo nikdar ni šlo za zmagoslavje, slavo ali bleščeče priznanje, pač pa jo je vrglo na isto „gnojišče“ plačilo tega sveta, kakor pred njo Prousta, Valeryja, Chateaubrianda: postali smo le glasniki bede, Jobi na razvalinah preteklosti z žarom upanja za bodočnost.
— Založba Fayard pa je izdala delo Marcela Ecka: L’Homme et 1’angoisse. Filozofijo tesnobe razlaga skozi analizo Kierkegaar-da, Sartra, Heideggerja in jih vzporeja s spisi Pascala, Poeja in Juliena Greena.
— Pri založbi Dent v Londonu je izšla knjiga S. V. Utecina: Russian Political Thought. Avtor začenja z razlago politične misli v srednjeveški Rusiji in privede razvojno sintezo do vdora komunizma in do Stalinove smrti, nakar analizira sedanji režim Hruščova, za katerega trdi, da ni več marksizem, ampak „socialistični solidari-zem“.
— Ruski komponist Šostakovič je povabil časnikarje in razložil svoje načrte za bodoče delo. Povedal je, da pripravlja glasbo za filme o Hamletu in Karlu Marxu. Glavna skrb pa velja operi „Tihi Don" po romanu Šolohova.
s
L
O
V
E
N
S
K
A
„Sve'f se je zmanjšal,
navzočnost slovenstva v svetu se je povečala!1*
Besede ob ustanovitvi SKA.
1954 -1964
RAZSTAVA SLOVENSKE GRAFIKE
(26. SEPTEMBRA — 3. OKTOBRA V SLOVENSKI HIŠI)
RAZSTAVLJAJO: France AHČIN, Ivan BUKOVEC, France GORŠE, Božidar KRAMOLC, Andrej MAREK, France PAPEŽ, Bara REMEC, Marjanca SAVIN-ŠEK, Jože VODLAN, Milan VOLOVŠEK in Miroslav ŽUPANČIČ.
TRETJI
UMETNIŠKI
VEČER
pesem - beseda - igra
K
U
L
T
U
R
N
A
A
K
C
I
J
A
GLASBENI IN GLEDALIŠKI ODSEK
SLOVENSTVA NOVA PODOBA (Ruda Jurčec, uvodna beseda ob jubileju)
K o n c e M KVARTETA FINK
Emil Adamič, Kot iz tihe, zabljene kapele Lucijan Marija Škerjanc, Počitek pod goro Franc Gerbič, Rožmarin Emil Adamič, Kje si dragi, da te ni?
Anton Lajovic, Pesem
Alojzij Geržinič, Na skali roža raste
Izvajajo: Marija Fink Geržiničeva, Marta Fink,
Neda Fink in Božo Fink
Pri klavirju •prof. Alojzij Geržinič.
Recitacije besedila posameznih pesmi Majda Uršič Volovškova
SREČANJE S POETI
Gledališka interpretacija zdomskih poetov v zamisli Nikolaja Jeločnika
Podobe:	NA STENI SPI ČAS — BRANKO ROZMAN
OSNOVNO GOVORJENJE — FRANCE PAPEŽ DOBER VEČER, TOKIO — VLADIMIR KOS NOVA ZEMLJA — KAREL VLADIMIR TRUHLAR ČLOVEK SEM — RAFKO VODEB RDEČE BIVANJE — KAREL VLADIMIR TRUHLAR
Igrali bodo Nataša Zajc Smersujeva, Marjeta Smersu, Nikolaj Jeločnik in Frido Beznik.
V glasbenem delu Vodebove poezije z Geržiničevimi skladbami Kvartet Fink
Režija Nikolaj Jeločnik — Scenograf arh. Marijan Eiletz
Sobota 3. oktobra ob osmih — Slovenska hiša
Vstopnice po 100, 80 in 60 pesov so v predprodaji v Dušnopastirski pisarni; pol ure pred predstavo pa pri blagajni pred vhodom v dvorano.
GLAS” ureja Ruda Jurčec. Izdaja ga Slovenska kulturna akcija, Ramon Falcon 4158, Buenos Aires. Nakazila na ime Rodolfo Jurcec. Tiska tiskarna “Baraga”, Pedernera 3253, Buenos Aires.