socialno delo
letnik 37 - december 1998 - št. 6
visoka šola za socialno delo
ljubliana
Uredniški svet
Vika Bevc
Franc Brine
Gabi Čačinovič Vogrinčič
Bojan Dekleva
Vito Flaker
Andreja Kavar Vidmar
Zinka Kolarič
Anica Kos
socialno delo
Izdaja Visoka šola za socialno delo Univerze v Ljubljani
Vse pravice pridržane
Glavni in odgovorni urednil(
Bogdan Lešnik
Urednil(i
Darja Zaviršek (knjižne recenzije)
Srečo Dragoš (raziskave)
Jo Campling (mednarodni stiki)
Nasiov uredništva
Topniška 33,1000 Ljubljana
tel. (061) 13-77-615, faks 13-77-122
e-pošta socialno.delo@uni-lj.si
internet www.uni-lj.si/vssd/sd
Uredniši(i svet (nad.)
Blaž Mesec
Mara Ovsenik
Jože Ramovš
Pavla Rapoša Tajnšek
Tanja Rener
Bernard Stritih
Marta Vodeb Bonač
Marjan Vončina
Časopis Socialno delo objavlja teoretske članke, poročila o raziskavah s področja socialnega
dela, interdisciplinarne študije in prispevke z drugih znanstvenih in strokovnih področij, kritike in
komentarje, poročila o strokovnih srečanjih in dogodkih, pisma, knjižne recenzije in druge prispevke,
relevantne za teorijo in prakso socialnega dela. Časopis izhaja v šestih številkah na leto.
Znanstveni prispevki so recenzirani (anonimno).
Rokopisi: teoretski članki, raziskovalna poročila in druge poglobljene študije so lahko dolgi do
ene avtorske pole (30.000 znakov); daljši so lahko le izjemoma in s privoljenjem uredništva. Druga
besedila imajo lahko do pol avtorske pole. Kako naj bo urejeno besedilo za objavo, piše na zadnjih
straneh časopisa. Rokopisi so lahko vrnjeni avtorju ali avtorici v dopolnitev ali popravek z uredniškimi
in/ali recenzentskimi pripombami.
Avtorske pravice za prispevke, poslane uredništvu, pripadajo časopisu Socialno delo. Uredništvo
si pridržuje pravico preurediti ali spremeniti dele v objavo sprejetega besedila, če tako zahtevata
jasnost in razumljivost, ne da bi prej obvestilo avtorja ali avtorico.
Knjige za knjižne recenzije v Socialnem delu je treba pošiljati v dveh izvodih na naslov: Darja
Zaviršek, VŠSD, Topniška 33, 61000 Ljubljana, s pripisom: Za recenzijo v Socialnem delu.
Oglasi: za podrobne informacije pokličite ali pišite na uredništvo. Oglas, ki naj bo objavljen v
naslednji številki, je treba poslati uredništvu vsaj mesec dni pred napovedanim izidom številke. Če je
oglas že oblikovan, ga oddajte (nezloženega) na formatu A4.
Naročnik na Socialno delo postanete, če se s pismom uredništvu naročite nanj. Na enak način
sporočite morebitno spremembo naslova in druge spremembe. Študentje imajo popust, zato priložite
dokazilo.
Avtorica fotografije na naslovnici: Meta Krese (1998).
Povzetki člankov so vključeni v naslednje podatkovne baze (ki vključujejo tematsko indeksiranje,
klasifikacijske kode in popolne bibliografske navedbe): Sociological Abstracts, Linguistics & Lan-
guage Behavior Abstracts, Social Planning/Policy & Development Abstracts, Mental Health
Abstracts, Studies on Women Abstracts.
Časopis finančno podpirata Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve in Ministrstvo za znanost in tefinologijo.
Po mnenju Ministrstva za znanost in tehnologijo (415-1/93, 28.1.1993)
sodi ta izdelek med tiste, za katere se plača 5% davek od prometa.
Tisk: Paco, Ljubljana
Iz urednikove beležke
Odgovori na epistemološka vprašanja (pa tudi sama vprašanja) prihajajo iz vseh
mogočih virov. Eden med njimi je kibernetsko-kognitivni teoretski sklop, ki se je rodil
iz naravoslovnega okvira in ga predstavlja Lea Šugman Bohinc. Naslednjega prispevka,
ki ga je spisal Gregor Adlešič, sicer ne moremo brez zadržka uvrstiti v epistemološki
okvir, nas pa s kritiko Rawlsove moralne filozofije opozori na drug pomemben vir epi-
stemoloških refleksij, namreč humanistiko in družboslovje. A epistemologija ima poleg
različnih virov tudi različne definicije: od tistih, po katerih se v veliki meri prekriva s
spoznavno teorijo (epistemologija kot teorija pogojev spoznavanja), do tistih, po katerih
se kritično loteva same znanosti (epistemologija kot teorija pogojev znanstvenega dela
in znanstvene misli). Zbližamo ju lahko, če vpeljemo polje, ki jima je skupno, namreč,
polje vednosti, o katerem je veliko in zelo kritično pisal Foucault. Seveda pa se v tem
primeru tehtnica močno nagne na stran humanistike in družboslovja, ali natančneje,
izkaže se, daje razmejevanje del in kompetenc, ki izhajajo iz vednosti, povezano bolj
z družbenimi razmerji kakor katerim koli (drugim) predmetom znanstvenega razi-
skovanja.
To gotovo ni mesto, kjer bi reševali ključne probleme znanosti, vendar jih tudi ne
kaže ignorirati, ker se tesno navezujejo na pogoje praktičnega dela, ki so, kot nazorno
pokaže Ivan Janko Cafuta, vse prej kot neproblematični ali neprotislovni. Gre prav zares
za povezane teme, saj je tisto, kar se omenjenemu avtorju kaže kot eden poglavitnih
problemov v praksi, prav slaba razmejenost del in kompetenc na centrih za socialno
delo.
Kako negotova reč pa je t i. »uporabna znanost«, pokaže v svojem prispevku Tanja
Lamovec. Spominja se različnih — pogosto protislovnih — navodil, ki so jih ameriške
matere v zadnjih 50 letih dobivale od najrazličnejših strokovnjakov za vzgojo otrok.
Toda najresnejši nauk, ki izhaja iz njene analize, ni v tem, daje treba dobro premisliti,
preden iz svojih ugotovitev izdelamo navodila za uporabnike in uporabnice, temveč v
tem, da se vsako tako navodilo vsaj v času, ko je zveličavno, zdi popolnoma na mestu,
tako rekoč edina prava stvar, ki jo lahko napravimo, če smo »na tekočem z znanstvenimi
spoznanji«. Tudi če bo že jutri obveljala za popolnoma napačno.
Lea Šugman Bohinc
EPISTEMOLOGIJA SOCIALNEGA DELA II
Pričujoče besedilo smiselno sledi članku
Epistemologija socialnega dela (Šugman
Bohinc 1997: 289-308), saj uporablja
pojme, vpeljane in opredeljene v omenje-
nem prispevku, in jih razvija naprej, tako
da od poprejšnjega globalnega vprašanja
človekovega spoznavanja spoznavanja riše
prehod k njegovemu razumevanju lastnega
in tujega razumevanja.
INTERPRETIRANJE INTERPRETACIJ
,   SPOZNAVANJE KOT REKURZIVNI RAZVOJ     ^
INTERPRETATIVNE AKTIVNOSTI
Če zaznavanje (spoznavanje) opišemo kot
krožnost procesov razlikovanja ter njiho-
vega opisovanja oziroma interpretiranja,
lahko na tej podlagi konstruiramo model
zaznavno spoznavnih procesov kot razvoja
interpretativne aktivnosti'. Ta na določenih
rekurzivnih ravneh ni nujno ozaveščena,
dostopna zaznavalčevi oziroma interpre-
tovi refleksiji. »Do takrat, ko interpretacija
postane ozaveščena, dobimo najmanj inter-
pretacijo drugačnega reda« (Barnes 1994:
195). In ko poročamo drugim o tem, kar
smo doživeli ali se nam je dogodilo, postane
naša ozaveščena interpretacija te kompleks-
nejše interpretacije spet drugačna interpre-
tacija oziroma interpretacija znova drugač-
nega reda.
To razumevanje človekovih kognitivnih
procesov nadomešča in nadgrajuje dualis-
tično pojmovanje zavestnega in nezaved-
nega. Graham Barnes ponuja kibernetski
opis razvoja spoznavnih procesov oziroma
interpretativne aktivnosti v rekurzivnih
krogih, ki potekajo v dveh smereh: (1) od
prvotne doživljajske kompleksnosti do
postopnega zmanjševanja, poenostavljanja
te kompleksnosti, pri čemer pa se (2) pro-
izvod vsakega kroga vloži kot podlaga nove-
mu ciklu in tako vsakokrat prispeva k pove-
čanju prvotne doživljajske kompleksnosti.
Avtor predlaga model neskončnega števila
interpretativnih aktivnosti, ki so kakor
vgnezdene ena v drugo (analogno principu
lesenih ruskih babušk ali kitajskih škatel)
in kjer je vsaka naslednja zaobsežena v
prejšnji.
Barnes poudarja, da »interpretativne
aktivnosti niso le operacije v naših glavah,
temveč komunikacijske akcije znotraj
življenjske situacije, ki nas konstituira« (op.
cit.: 196). Avtor navaja Neisserja (1976):
»Percepcija in kognicija običajno nista samo
operacije v glavi, temveč transakcije s sve-
tom. Te transakcije zaznavalca ne le informi-
rajo, ampak tudi transformiralo. Vsakogar
ustvarijo kognitivne akcije, ki se jih loti« (op.
cit.: 196). Spoznavanje je torej način člove-
kovega »postajanja« in bivanja v svetu, ki se
»poraja« skoz spoznavanje.
Interpretativno (duševno) aktivnost
lahko tako opredelimo kot rekurzivno raz-
vijajoče se dogajanje v človeškem organiz-
mu in med njimi. Nemogoče je opredeliti
število krogov, redov oziroma kontekstov,
skoz katere se razvijajo naša razlikovanja in
njihovi opisi, tolmačenja. Prav zdaj ume-
ščamo svojo rekurzivno mrežo razlikovanj
oziroma interpretacij v kontekst, v katerem
razlikujemo in razlagamo sam pojem raz-
likovanja. Morda se lahko za namen med-
sebojnega strokovnega sporazumevanja do-
govorimo o določenih načinih interpre-
tiranja, v katerih se pomembno spremeni
417
LEA ŠUGMAN BOHINC
vzorec organiziranja naših razlikovanj.
Lahko se dogovorimo, da tem načinom ali
modusom pripišemo določena imena, zave-
dajoč se, da pomeni ime samo še eno razli-
kovanje več, neko kodo, s katero poenosta-
vimo in osiromašimo proces razlikovanja
na račun lažjega sporazumevanja^.
V tem smislu lahko razumemo Barnesov
predlog petih orientacijskih načinov inter-
pretativne aktivnosti:
Način 1 je razumevanje. Gre za razume-
vanje celote bivanja v svetu, za umeščenost
(rojenost) oziroma »utelešenost« v druž-
beni, kulturni, družinski, institucionaln
kontekst razumevanja bivanja, za totaliteto
interpretativnih aktivnosti, vključujoč
koncepcijo, kognicijo, emocijo in percep-
cijo^. Tako opredeljeno razumevanje ne
razlikuje med jazom in okoljem, med sub-
jektom in objektom, med znotraj in zunaj,
zato avtor pravi, da je človeški organizem v
razumevanju. Ljudje smo torej »že« v razu-
mevanju, smo »že« v jeziku, dialogu, inter-
pretativnih procesih^. Vsi drugi načini in-
terpretacije, vsi nadaljnji vzorci organizi-
ranja naših razlikovanj so vgnezdeni znotraj
tega načina, v katerem obstaja najvišja kom-
pleksnost interpretativnih aktivnosti. Pri-
mer prvega načina interpretativnih aktiv-
nosti je doživljanje v sanjah.
To si lahko razlagamo kot običajno sanj-
sko (lahko pa tudi običajno vsakdanje) doži-
vljanje, v katerem »ne vidimo, da ne vidimo«
(Maturana, Varela 1998: 15). Sanje so tako
samoumeven kontekst, da smo kot vrženi
vanje in jih dojemamo kot »vse«, nimamo
referenčne točke, na podlagi katere bi jih v
trenutku sanjanja razlikovali od česar koli
drugega, na primer budnosti. Na tej ravni
tudi ne razvijemo samorazlikovanja in raz-
likovanja drugega v smislu razlikovanja
»jaza« oziroma kontinuitete posameznika,
kot tudi ne razlikujemo sveta kot »stvari«.
Morda lahko ta kontekst doživljanja kot
totalnega razumevanja opišem celo kot ra-
ven »nerazlikovanja« ali vsaj kontekst doživ-
ljanja, ki je temu najbližji. Jasno je torej, da
lahko na to stanje samo logično sklepam,
nič, kar o tem mislim ali povem, pa ne pri-
pada opisani ravni doživljanja, ker me od
nje ločijo krogi krogov razlikovanj, četudi
hkrati ves čas doživljam tudi v razumevanju.
Način 2 je neposredna »zavest« o razu-
mevanju.]^ ontološka zavest (zavest o biva-
nju), v kateri je organizem (še vedno) zdru-
žen z okoljem in v kateri (še zmeraj) ni
razlikovanja med subjektom in objektom in
ni posredovanja nikakršnih procesov skle-
panja (niti ne intuicije). Barnes poudarja
bogastvo in visoko kompleksnost inter-
pretativnih aktivnosti v tem načinu zavesti,
ki je vgnezden v način 1. Kot primer navaja
osebo, ki v globokem hipnotičnem stanju
vidi in se neposredno, brez vsakega kon-
cepta zaveda cvetice, ne da bi imela kakršno
koli zavestno misel o načinu svoje nepo-
sredne zavesti. Neposrednost razumevanja
je za Barnesa najgloblja raven razumevanja,
ki jo lahko doživimo kot posamezniki, in
meni, da dosega tako imenovano mistično
doživetje to raven interpretativnih aktiv-
nosti.
To raven doživljanja razumem kot stanje
razlikovanja, ki je vsakokrat novo, se ne
ponavlja, zato ne razvijemo stalnosti raz-
likovanja »sebe«, »drugega« ali »stvari«. Naše
opisovanje teh vedno drugačnih razlikovanj
je kakor »zaustavljanje sveta« (Castaneda
1995), namreč sveta, ki ga na neki drugi,
poznejši ravni razlikujemo kot prepozna-
ven, konstantno opisovan »svet«. V kontek-
stu neposrednega zavedanja razumevanja
so vsa razlikovanja, vključno s samorazliko-
vanjem, potencialni »svetovi«, ki bodo s
krožnim samoobnavljanjem iz večno ne-
znanega šele ustvarili znano, konstantno.
Način 3 je konceptualizactja. Ta način,
ki je podlaga empirični epistemologiji, ute-
meljeni na čutnih zaznavah, pripada redu
konceptov oziroma stabiliziranih, utrjenih
razlikovanj, saj razlikuje objekte (ki so kon-
kretni, abstraktni ali oboje) od celot in je s
svojimi interpretativnimi aktivnostmi na-
čina 2 vgnezden v način 2. Gre za še večjo
redukcijo interpretativne kompleksnosti.
Svoje tolmačenje tega načina doživljanja
sem napovedala pri prejšnji točki. Naša ne-
ozaveščena (v smislu še neutrjenega samo-
razlikovanja kot stabilnega »jaza«) razliko-
vanja, »preračunavanja« (interpretiranja) s
ponavljanjem in samoproizvajanjem prido-
bivajo svojo običajno stabilnost, kar pome-
ni, da s stalnim razlikovanjem sebe od dru-
gega razvijemo razmeroma fiksen opis, ki
418
EPISTEMOLOGIJA SOCIALNEGA DELA II
ga pojmujemo kot svoj »jaz«. »Jaz« na tej
ravni doživljanja razumem kot komplemen-
tarnost neozaveščenega procesa, podobne-
ga »samogovoru«, in njegovega proizvoda,
opisa oziroma koncepta sebe. Za bralke in
bralce, ki so se pripravljeni lotiti nekoliko
zahtevnejšega razumevanja, ki zgoraj opi-
sane procese-proizvode tolmači s pomočjo
von Foersterjeve metafore za sistem zna-
čilnega oziroma t. i. »eigen-vedcnja.«, je na
voljo dodatek k temu osnovnemu gradivu.
Način 4 je mišljenje in je način odločanja
in posredovanja, namernega in ciljnega,
zavestnega (oziroma refleksivnega v našem
običajnem pojmovanju zavesti) in vzročne-
ga mišljenja, racionalnosti, ki se pri prever-
janju sklicuje na avtoriteto. Posameznikovo
razumevanje drugega je posredno in po-
dvrženo zavestni interpretaciji, ki še bolj
zmanjša kompleksnost tega načina, kate-
rega značilnost je, da lahko tudi lastno inter-
pretacijo vzame kot predmet svojega raz-
mišljanja. Način 4 je s svojimi interpreta-
tivnimi aktivnostmi načina 3 vgnezden v
način 3.
Raven zavestne, namerne refleksije kot
razmišljanja je torej tisti red razlikovanja
razlikovanj, kjer zavestno operiramo s kon-
cepti oziroma kategorijami različnih jezi-
kovnih sistemov, tako da razvijamo konce-
pte oziroma kategorije drugega reda, torej
take, ki namerno interpretirajo sami sebe,
se samoopazujejo in samoopisujejo. Na
ravni jezika o jeziku, mišljenja o mišljenju,
zavesti o zavedanju ustvarimo poseben red
razlikovanja razlikovanj, v katerem skoz
samoobnavljajoči se »samogovor« oziroma
»notranji razgovor« stabiliziramo svoje
samorazlikovanje kot nespremenljivi ali
težko spremenljivi opis psihosocialnga
posameznika z določeno identiteto, osebno
zgodovino, navajenim, značilnim doživlja-
njem, razmišljanjem, odločanjem, ravnan-
jem, ki je v nasprotju z načinom 3 dostopen
osebni miselni refleksiji. To gotovo pris-
peva k ohranjanju lastne organizacije in
prilagojenosti organizma^ (tako na biološki
kot na psihosocialni ravni, kolikor sploh še
lahko govorimo v terminih z dualistično
konotacijo — v danem kontekstu gre za dva
komplementarna in ne nasprotujoča si na-
čina razlikovanja in opisovanja).
Način 5 je razgovor. Za razgovor, ki mu
sledi interpretacija zavestnega mišljenja, sta
potrebna vsaj dva človeka, tako da eden in-
terpretira svoje doživetje, drugi pa posluša
njegovo interpretacijo in jo preinterpretira.
Barnes meni, da lahko le prek razgovora
razlikujemo na primer snovne predmete od
predstav, iluzij in halucinacij ipd. ter us-
tvarjamo nove razlike, ki posledično širijo
razumevanje (način 1).
V razgovoru delimo svoje koncepte z
drugimi ljudmi, se z njimi dogovarjamo —
strinjamo ali ne strinjamo —, glede inter-
pretacij deljenih oziroma skupnih koncep-
tov in prihajamo do novih analogij, ki bo-
gatijo naše stare interpretacije za pomem-
bno spremembo, novost. Skoz izmenjavo in
razvijanje konceptov se ljudje po vsej
verjetnosti ne naučimo nič o konceptu, ki
je predmet razgovora, o tako imenovanem
ciljnem ali tarčnem konceptu^' v smislu
filozofske definicije določenega koncepta
kot pomena besede ali kakšnega drugega
simbola, zato pa se veliko naučimo o sebi
in drugih — skoz razgovor se spoznavamo.
Razvoj razumevanja (izhodiščne komple-
ksne celote bivanja) lahko eksperimentalno
raziskujemo. Barnes (1995: 19) na primer
predlaga eksperiment z razvojem hipno-
tičnega stanja, začenši z rekurzivno ravnijo
razgovora med izurjenim hipnoterapev-
tom-epistemologom (kibernetikom dru-
gega reda) in eksperimentalno osebo, nato
pa slediti globljim, kompleksnejšim ravnem
hipnotične komunikacije prek miselne
refleksije (posredovanja) in izvirne konce-
ptualizacije do neposrednosti razumevanja
ali celo do prvotne totalitete razumevanja.
Na tem mestu želim opozoriti pred
morebitnim neustreznim razumevanjem
koncepta rekurzivnega razvoja interpre-
tativnih aktivnosti v smislu globalnega
zmanjševanja in trivializiranja človekove
prvotne spoznavne kompleksnosti od roj-
stva do smrti. To bi pomenilo maksimalno
bogastvo doživljanja na začetku in največjo
poenostavitev, »revščino« njegovih spo-
znavnih zmožnosti na koncu življenja.
Model predpostavlja omenjeno rekur-
zivnost v razvoju interpretativnih aktivnosti
od celote razumevanja (bivanja v razumeva-
nju) doživetja do njegove konceptualizacije
419
LEA ŠUGMAN BOHINC
in mišljenja (miselne refleksije) ter besed-
nega poročanja, če sploh pride do tega.
Toda proizvod procesa na določeni ravni
interpretacije se, kot že rečeno, krožno
vgradi kot podlaga procesu na naslednji
ravni — vsak proizvod človekovega razu-
mevanja, konceptualiziranja, razmišljanja
ali razgovora o njegovem doživetju torej do-
prinese h kompleksnosti razumevanja, ki
bo odslej bogatejše in drugačno, kot je bilo.
Konstruiranje in prevzemanje novih
konceptov in njihovih povezav prispevata
k drugačnemu posameznikovemu razume-
vanju sebe in pojavov, v katerih je udeležen.
Njegova doživljajska resničnost se spremi-
nja skoz učenje in razvoj novih pojmovnih
predstav, shem, kategorij, na podlagi kate-
rih posameznik vedno znova ugotavlja, da
»svet ni več, kar je bil«. Samospoznavanje
in spoznavanje drugih skoz razgovor, v kate-
rem si ljudje delimo različne interpretacije
konceptov in razvijemo nove skupne inter-
pretacije, dopolni, spremeni, popestri, obo-
gati, relativizira naše dosedanje razumeva-
nje, širi meje našega bivanja.
Spreminjanje posameznikove doživljaj-
ske resničnosti, kompleksnosti njegovega
razumevanja, pa vendarle ni neomejeno,
nasprotno, celo zelo naporno in težko do-
segljivo je. Spomnimo se (Šugman Bohinc
1997: 293-4) temeljne selektivne in reduk-
tivne vloge čutil strukturno določenega
organizma in biološko kognitivnega »pre-
računavanja« (interpretiranja) stabilne res-
ničnosti (kar je predmet znanstvene episte-
mologije). V rekurzivnem procesu »prera-
čunavanja preračunavanj«, krožnega opiso-
vanja opisov resničnosti, se ta stabilizira do
(v dodatku opisane) prepoznavne, značil-
ne, eigen- ali lastne vrednosti, značilnega
in ponavljajočega se vzorca, ki se upira spre-
membi in teži k samoohranitvi, stabilnosti.
Leta in desetletja ponavljajočega se samo-
razlikovanja z vsemi drugimi razlikovanji
prispevajo k temu, da samoproizvajajoče se
vedenje zelo težko ukine proces svojega
vzdrževanja, da bi lahko vzpostavilo ravno-
težje na neki drugi podlagi razlikovanja, in
to celo takrat, ko prepozna neučinkovitost
svojega samoprocesiranja, ko »spregleda«,
ko »vidi, da ne vidi«.
, y.        KIBERNETIKA RAZGOVORA
-i Jf^l:;      TEORIJA KONVERZACIJE,
- TEORIJA INTERAKCIJ AKTERJEV
Praktična uporabnost predstavljenega
modela krožnega razvoja interpretativnih
aktivnosti postane razvidna v vsakem
razgovoru, ki ga analiziramo v kontekstu
teorije konverzacije oziroma njene novejše
razvojne različice, teorije interakcij akterjev
(teorije lA). Gordon Pask^ je obe teoriji
razvijal v okvirih kibernetike drugega reda.
Že Wiener je kibernetiko opredelil kot zna-
nost o komunikaciji in učinkoviti kontroli
pri živalih in strojih; ker je komunikacija pri
ljudeh pogosto tudi konverzacija v najšir-
šem pomenu besede (torej ne le besedna,
ampak tudi nebesedna, slikovna, zvočna,
telesna...), lahko raziskovanje konverzacije
umestimo v kibernetični spoznavnoteoret-
ski okvir.
Pask (1980: 999) jasno razlikuje med
pojmoma komunikacije in konverzacije.
Komunikacijo opredeli v skladu s teorijo
komunikacije kot prenos in transformacijo
signalov in v tem okviru je vrednost komu-
nikacije v njeni »točnosti« in »verodostojno-
sti«, ki ju ugotavljamo (ali, točneje, konstrui-
ramo) z zamišljanjem »pravilnih« in »napač-
nih« vrednosti v kontekstu propozicionalne
ali opisne in verjetnostne logike. Po teoriji
komunikacije prenos informacij poteka po
informacijskem kanalu med oddajnikom in
prejemnikom.
V nasprotju s tem je po Pasku vrednost
konverzacije (ki, sodeč po definiciji, vedno
zahteva vsaj nekaj komunikacije) v spora-
zumu, ki ga dosežejo udeleženci razgovora
na različne načine, na primer, na podlagi
ukazovanja in pokoravanja, spraševanja in
odgovarjanja ipd., pri čemer pa tako ukazi
kot vprašanja nimajo in ne predpostavljajo
nobene »dejanske« resničnostne vrednosti.
Sporazum si lahko predstavljamo v smislu
usklajenih resničnostnih vrednosti znotraj
logike samega postopka konverzacije. Zna-
čilnost udeležencev v razgovoru je (v nas-
protju z vnaprej nedvoumno opredeljenimi
oddajniki in sprejemniki), da je njihov
razgovor sicer odvisen od njihove avtonom-
nosti in medsebojnega razlikovanja, vendar
hkrati ustvarja tudi nova razlikovanja.
420
EPISTEMOLOGIJA SOCIALNEGA DELA II
Iz Opisanih razlik je razvidno, da »komu-
nikacija ni nujno tudi konverzacija« (op. cit.:
1001). Tako je, na primer, sprejemanje od-
ločitev glede določenih poslovnih vprašanj
v podjetju največkrat rezultat odločitve ene
same (vodilne) osebe ali (vodilne) skupine,
ne pa dogovor kot proizvod razgovora vseh
udeležencev, ki so izmenjali, oziroma, drug
drugemu pojasnili svoje koncepte in obe-
nem ohranili medsebojno različnost.
Poleg tega, meni Pask, lahko govorimo
o življenjsko nujni komunikaciji, na primer,
med deli človeškega organizma in viri hra-
ne ipd., nikakor pa v tem kontekstu o opi-
sani komunikaciji ne moremo govoriti kot
o konverzaciji. Podobno velja za komuni-
kacijo, na primer, posameznika z ustanovo
— podjetjem, državo, »šolo mišljenja«, šolsko
zbornico ali kolegijem itn., kar gotovo ni
razgovor v smislu Paskove definicije. Seveda
meja med komunikacijo in konverzacijo v
opisani situaciji ni jasna in enoznačna. Tako
se lahko, na primer, z metodo biološke po-
vratne zanke naučimo »pogovarjati«, baran-
tati, dogovarjati s svojimi telesnimi organi
in njihovimi fiziološkimi funkcijami. Ali pa
diskutiramo s svojo družino, skupino
prijateljev itn. na način Paskovega razume-
vanja razgovora.
Pask razlikuje komunikacijo od kon-
verzacije tudi na podlagi kriterija stopnje
bližine oziroma oddaljenosti v »skupnosti«
{togetherness), bivanju (ali postajanju)
skupaj. V tej zvezi trdi naslednje: 1. Preveč
skupnosti zavira razgovor. 2. Kadar je pre-
več skupnosti, komunikacija učinkuje bolj
kot mehanizem osamitve kot pa sredstvo
dialoga. 3. Premalo razvidne skupnosti pos-
pešujejo uniformno nadomestno skupnost.
{op. cit: 1001) Vse tri teze veljajo le za dolo-
čene situacije in nimajo splošne veljavnosti.
Pomembne so kot možnost motnje (Pask
govori o »patologiji«) interakcije zaradi
zamenjavanja komunikacije za konver-
zacijo.
Kot primer prve trditve avtor navaja v
sedemdesetih letih modni stil arhitekture,
ki omogoča skupno bivanje staršev in otrok
in njihovih družin, tako da se lahko starši
starajo skupaj z otroki. Gre za uresničevanje
zamisli o skupnem življenju več generacij,
kar lahko po Pasku otežuje zadostno samo-
stojnost zavzemanja in izražanja različnih
stališč in gledišč posameznih udeležencev
v družinski skupnosti.
Primer druge trditve je povečana komu-
nikacija (gostejši in hitrejši prenos infor-
macij), ki jo omogoča družinsko gledanje
televizije, ob vzporednem upadu razgovora,
kakršen se lahko razvije ob morebitni drugi
skupni dejavnosti znotraj kulturno dogo-
vorjenega konteksta konverzacije, recimo,
ob kosilu ali večerji.
Situacija, ki ponazarja tretjo trditev, je
bivanje na obrobju (vele)mesta. Ljudje, ki
se z večje oddaljenosti vozijo na delo v
središče velikega naselja, se zdijo med seboj
povezani, »v komunikaciji«, na podlagi
enotnega načina potovanja, udeleženosti v
množičnih občilih, tržnih procesih itn., kar
zrcali določeno zemljepisno omejeno enot-
nost, skupnost, komunikacijo — toda brez
konverzacije.
Pask in Gregory opredeljujeta konver-
zacijo kot »naravni jezik v dejanju — proces,
s katerim namerno uporabljamo jezik, da
bi napravili sebe in svet razumljivega eden
drugemu« (Pask, Gregory 1986: 204). Teo-
rija konverzacije je teorija interpersonalnih
in intrapersonalnih spoznavnih procesov.
Ujema se s hermenevtičnim gibanjem v psi-
hologiji, s kibernetiko drugega reda, biološ-
kim proučevanjem avtopoetskih sistemov
in s temelji kvantne mehanike — vsem na-
štetim disciplinam je skupna vključitev
opazovalca v sistem opazovanja. Pask meni,
da s teorijo konverzacije in s teorijo inter-
akcij akterjev ter z razvijanjem in prouče-
vanjem njune široke uporabe v najrazlič-
nejših dinamičnih sistemih sodelujemo v
splošnem, širom sveta razprostirajočem se
»novem valu« in v pomembnem »novem
valu« raziskovanja.
Pask je pokazal, da konverzacija (v skladu
z njegovo definicijo) ni komunikacija po-
datkov niti sredstvo nadzora vedenja enega
udeleženega akterja nad drugim ali drugi-
mi. Konverzacija je ravno nasprotna nad-
zoru in pelje k zmanjševanju urejenosti,
pravilnosti (regularnosti). Skoz razgovor
lahko vsi udeleženi akterji povečajo boga-
stvo svojih (osebnih) konceptov in si morda
na koncu delijo kakšen (skupni ali javni)
koncept.
421
LEA ŠUGMAN BOHINC
Kakor konverzacija ni komunikacija,
tako tudi prenos informacij ni tak, kot ga
opredeljuje komunikacijska teorija, temveč
mora vključevati neke vrste vzajemno razu-
mevanje, nekakšno usklajenost med udele-
ženci — Pask (1987: 18-19) govori o dogo-
voru, sporazumu, o strinjanju (pa četudi »o
strinjanju glede nestrinjanja«, po R. D. Lain-
gu 1977). Po njegovem mnenju je izobra-
ževanje^ (v nasprotju s šolanjem) mogoče
le, če se učitelj nauči prav toliko ali več od
učenca, kot se učenec nauči od učitelja.
Podobno lahko trdim za psihosocialno
pomoč, ki je uspešna in učinkovita le toliko,
kolikor omogoča vzajemno spoznavanje,
učenje in spreminjanje obeh udeleženih
akterjev, torej tako socialne delavke/delavca
(svetovalca ali terapevta) kot klienta.
Za Paska sta, kot že nekajkrat rečeno,
osebi A in B »v« konverzaciji takrat, kadar
skoz aktivno jezikovno interakcijo izmenju-
jeta svoje osebne koncepte (T^ in Tg) tako,
da je rezultat razgovora obogatitev njunih
osebnih konceptov, kot tudi njuna delitev
enega ali več skupnih konceptov, pri tem
pa obe osebi ohranita medsebojne razlike.
Za izhodišče pogovora lahko osebi A in
B vzameta nek skupni oziroma ciljni ali
tarčni koncept'^ (T) določenega enotno
imenovanega dogodka ali problema, nato
pa na zaporednih rekurzivnih ravneh
opisujeta in s tem razvijata:
1. vsaka svojo interpretacijo koncepta T,
torej A(T)) in B(T));
2. A-jeve interpretacije B-jeve interpre-
tacije T, torej A(B(T)), ter B-jeve interpre-
tacije A-jeve interpretacije T, torej B(ACO);
3. A-jeve interpretacije B-jeve inter-
pretacije A-jeve interpretacije T, torej
A(B(A(T))), ter B-jeve interpretacije A-jeve
interpretacije B-jeve interpretacije T, torej
B(A(B(T))); itn.
Skupni oziroma tarčni koncept T je
lahko kar koli, na primer vsakdanje pre-
živetje, sreča, samomor, rojstvo otroka,
ljubosumje, ljubezen, izbira poklica..., vse,
kar je predmet razgovora med A in B, med
socialno delavko/delavcem in klientskim
sistemom.
Svetovalni ali terapevtski razgovor v
kontekstu kibernetike drugega reda navad-
no začenjamo s strankino interpretacijo (ki
je njen osebni koncept) določenega skup-
nega koncepta T. Soočenje strankine inter-
pretacije T s svetovalkino/svetovalčevo
(terapevtovo) interpretacijo strankine in-
terpretacije T pa nujno povzroči konflikt,
katerega razrešitev kot proizvod razgovora
je lahko dogovor — strinjanje obeh udele-
žencev o določeni interpretaciji koncepta
T; njun sporazum o nestrinjanju z določeno
interpretacijo koncepta T; nova skupna ana-
logija kot interpretacija, ki je s staro ohra-
nila določeno podobnost, a hkrati vsebuje
pomembno razliko. Gre torej za tako spre-
membo (oziroma pojav nove) strukture
osebnih konceptov in obenem udeležen-
cev v razgovoru, da udeleženca še vedno
ohranita svojo temeljno interpretativno
različnost ter samostojnost, obenem pa
razvijeta kakšen nov skupni koncept, ki
lahko postane izhodišče novega razgovora.
Glede na omenjeno Paskovo opredelitev
konverzacije kot izmenjave in delitve kon-
ceptov (ob ohranjanju medsebojnih razlik)
najmanj dveh udeležencev — spomnimo se
(Šugman Bohinc 1997: 301) von Foerster-
jeve opredelitve resničnosti in resnice kot
nečesa, o čemer se vsaj dva opazovalca stri-
njata, da je resnično —, lahko sklepamo, da
so zanj prav koncepti osnovna (ali vsaj prak-
tično najbolj uporabna) enota razgovora.
Pask logično dokazuje, da k vsakemu kon-
ceptu vodita oziroma ga proizvajata naj-
manj dva druga koncepta, iz česar izhaja,
(1) da je vsak koncept vsebovan v drugem
konceptu in (2) da vsak koncept vsebuje
neskončno (nedoločljivo) število kon-
ceptov. Ne moremo misliti enega koncepta,
ne da bi za ta namen samodejno uporabili
druge koncepte. Naše mišljenje si lahko
tako predstavljamo kot sistem mrežno
strukturiranega kognitivnega delovanja z
značilnostjo komplementarnosti procesa in
proizvoda, kar pomeni, da produkti proce-
sa na eni rekurzivni ravni postanejo osnova
za proces na naslednji rekurzivni ravni.
Prav to razumevanje utemeljuje smisel-
nost uporabe Paskove metode razgovora v
interakciji psihosocialne pomoči: z dosled-
422
EPISTEMOLOGIJA SOCIALNEGA DELA II
nim pozivanjem klienta k razvijanju lastne
konceptualizacije problema in njegove
rešitve računamo na to, da bo klient zmeh-
čal svoje ustaljene interpretativne vzorce
in spremenil svojo interpretacijo v želeni
smeri. Naše vztrajanje pri tem, da klient z
nami podeli svojo interpretacijo (koncepta
T) in našo interpretacijo svoje interpre-
tacije vzame za izhodišče svojih nadaljnjih
interpretacij, zagotavlja neizogibno, četudi
morda minimalno spreminjanje začetne kli-
entove interpretacije. Spretnost in subtil-
nost socialne delavke/delavca kot sogovor-
nika pa pomembno prispeva k temu, da opi-
sani proces poteka k smeri, ki sta jo na za-
četku razgovora skupaj s klientom oprede-
lila kot želeni razplet problema.
Kdo je sploh udeleženi akter v konver-
zaciji? Pask jasno opredeli udeleženca kot
»P-posameznika« oziroma »psihosocialno
individuacijo« (Pask 1992: 26-31) — sama
raje govorim o psihosocialni kontinuiteti
—, ki je zelo splošna oznaka za najrazličnejše
entitete, od posameznikove, recimo ji tako,
»podosebnosti« ali različnih sistemov pre-
pričanja, do posameznika v običajnem smi-
slu osebe oziroma osebnosti, pa skupine
ljudi, družbe, kulture ali naroda, in analog-
no do kakršnega koli biološkega podsi-
stema v smislu imunskega, hormonalnega
idr. sistema organizma. Nepomembno je
torej, ali gre za osebo ali za družbo, važno
je le, da P-posameznika opazujemo in pre-
poznavamo kot »jaz«, oziroma, da se sam
tako opazuje in prepoznava.
Paskova opredelitev konceptov in raz-
voja konverzacije je neposredno primer-
ljiva in usklajena z Barnesovim modelom
krožnega razvoja interpretativne aktivnosti.
Paskov razgovor se nanaša na tiste rede in-
terpretiranja, kjer že lahko govorimo o neki
vrsti neozaveščenega ali ozaveščenega, to-
rej miselno reflektiranega samogovora ali
notranjega razgovora, preden (če sploh) se
razvije razgovor med dvema ali več udele-
ženimi akterji, ki so lahko posamezni ljudje
ali drugi primeri konceptualno sklenjene
organizacije.
Pask definira začetek in konec konver-
zacije. Zanj so razgovori tiste interakcije, ki
imajo svoj začetek in konec, čeprav so lahko
vmes pretrgane. Razgovor se na primer za-
čne, ko se klient obrne na socialno delavko/
delavca, svetovalca ali terapevta po pomoč,
ker želi rešiti določeno težavo. Socialna
delavka/delavec pomaga klientu zarisati
lastno vizijo rešitve problema. Konverzacija
se konča takrat, ko klient meni, da je ure-
sničil na začetku opredeljeno vizijo rešitve
problema (zelo verjetno je v procesu psiho-
socialne pomoči večkrat na novo opredelil
svojo vizijo želenega razpleta problema). Z
definicijo nove težave se začne nov raz-
govor. V opisanem smislu je konverzacija
kinematična (uokvirjena in zarisana v new^-
tonskem času), v nasprotju z interakcijo, ki
je kinetična (se večno giblje in nadaljuje).
Pask se dotakne vprašanja resničnostne
vrednosti razgovora. Ta se ne nanaša na res-
ničnostno vrednost (meta)izjav opazovalca
konverzacije, kar bi lahko pričakovali, če bi
pojmovali dogodek razgovora na način tako
imenovanih »trdih podatkov« v okviru po-
zitivistične znanosti. V nasprotju s to logiko
pomeni resničnostno vrednost razgovora
strinjanje ali sporazum o nestrinjanju ude-
leženih akterjev glede neke stvari ali dogod-
ka T. Resnica je torej hermenevtična, nekaj,
o čemer se oba udeležena akterja dogovo-
rita oziroma strinjata, da je resnično — in v
tem je vsa resnica ter edina resničnostna
vrednost razgovora.
Do resnice (dogovora) pridemo z izči-
ščevanjem pomena (ki pa neizogibno ostaja
zasebni pomen vsakega udeleženega akter-
ja) koncepta T oziroma njegove interpreta-
cije v razvoju konverzacije. To izčiščevanje
pomena poteka v že večkrat omenjenem
procesu spiralne krožnosti, kjer proizvod
enega procesa (ravni) postane izhodišče
naslednjega procesa (ravni) interpretativne
aktivnosti. Proces izčiščevanja pomena se
ustavi na točki, ko se oba udeleženca po-
enotita, da sta zadovoljna z interpretacijo
drugega o svoji lastni interpretaciji (ki pa
je sama prešla mnoge razvojne kroge) kon-
cepta T. Tako je eden od ključnih trenutkov
v terapevtski interakciji takrat, ko, meta-
forično rečeno, terapevt začne gledati skoz
klientove oči, klient pa skoz terapevtove, pri
čemer se metafora »gledanja z očmi« nanaša
na sogovornikov način punktuacije (naka-
zovanja, naglašanja oziroma poudarjanja)
pomena v konverzaciji.
423
LEA ŠUGMAN BOHINC
Po doseženem dogovoru je tako reper-
toar osebnih konceptov vsake osebe v kon-
verzaciji bogatejši za ta proizvod razgovora.
Skoz razgovor s socialno delavko/delavcem
ima klient priložnost spremeniti svoje
koncepte — svoje predstave, konstrukte,
predpostavke, opise svojih opažanj, svoje
interpretacije —, tako da razvija in dogovarja
nove gradnike svojega razumevanja. V
slednjih prepoznavam kriterij učinkovitosti
svetovalnega ali terapevtskega razgovora v
interakciji psihosocialne pomoči.
K EPISTEMOLOGIJI HIPNOZE t
Zakaj sploh govorimo o hipnozi v okviru
področja kibernetike psihosocialne pomo-
či? Kako lahko pojem hipnoze povežemo s
temo epistemologije socialnega dela? Kako
sploh razumemo hipnozo? Katere so pred-
postavke, ki utemeljujejo naše razumevanje
koncepta hipnoze?
Vse do konca 40-ih let so hipnozo upo-
rabljali le kot »sugestivno metodo«. Hipno-
zo so razumeli kot enosmerno delovanje
operatorja na subjekt ter kot metodo opera-
torjevega nadzora nad subjektom. Vsa priza-
devanja operatorja so bila namenjena indu-
ciranju (povzročanju, sprožanju) hipno-
tičnih pojavov oziroma stanj ter njihovi čim
boljši rabi za namene zdravljenja. Vloga sub-
jekta (pacienta, klienta) je bila omejena na
robotizirano odzivanje, bil je kakor lutka v
rokah operatorja, pasivni avtomat, iz kate-
rega je bilo treba odstraniti bolečino ali
tesnobo. Opisani odnos se je tako globoko
zakoreninil v človeške predstave o hipnozi,
da še danes v dobršnji meri prevladujejo
stereotipna stališča, čeprav so se episte-
mološke predpostavke o hipnozi temeljito
spremenile.
Zlasti z delom ameriškega psihiatra in
psihoterapevta Miltona H. Ericksona (1901-
1980) — med drugim je sodeloval tudi pri
samih začetkih porajanja kibernetičnega
opisovanja komunikacije — se je namreč
začelo razvijati razumevanje hipnoze kot
»konteksta, okoliščin, vzdušja«, pri katerem
se psihoterapija odvija s povečanimi mo-
žnostmi za uspeh, saj omenjene okoliščine
omogočijo delovanje procesov, ki so nujni
za vzpostavitev integritete osebnosti sub-
jekta (pacienta, klienta). V tako opredeljeni
interakciji hipnoze je pacient (klient) pri-
dobil svojo identiteto, dostojanstvo, samo-
spoštovanje. Zaradi vpeljave pojma kontek-
sta in sorodnih pojmov lahko Ericksona
pridružimo graditeljem sistemske para-
digme, tako značilne in uporabne prav v
sodobnem socialnem delu.
Erickson je opredelil hipnozo kot komu-
nikacijo, točneje, kot »inter-komunikacijo«,
kar je razumel kot komunikacijo vsaj med
dvema osebama, in sicer, kot je sam to ime-
noval, med nezavednim ene in nezavednim
druge osebe. Hipnoza kot (inter)komuni-
kacija pomeni krožno dejavnost, v kateri ne-
zavedno operatorja utilizira, sproža, sledi,
vodi nezavedne procese subjekta, sodeluje
in se »pogovarja« z njimi, jih interpretira...,
in narobe.
Ker vsaka komunikacija vključuje e-
lement sporazuma, dogovora — je torej pro-
ces in proizvod vzajemnega pogajanja,
dogovarjanja, zbliževanja, spoznavanja,
razvijanja razumevanja razumevanja —
potem naštete značilnosti veljajo tudi za
hipnotično interakcijo med operatorjem in
subjektom. V hipnozi velik del opisane
komunikacije ne poteka na način običajne
zavestne pozornosti, temveč se odvija na
kompleksnejših interpretativnih ravneh
doživljanja udeleženih v taki interakciji.
Vsaka komunikacija (obnašanje, ravna-
nje) je smiselna v nekem kontekstu (Bate-
son 1980; 1990). Naloga svetovalca ali tera-
pevta (socialne delavke/delavca) je odkriti,
razlikovati ali naučiti se, na kakšen način je
neka določena komunikacija (obnašanje,
ravnanje) smiselna za klienta. Okvir opisa-
ne naloge je hermenevtičen, saj se nanaša
na prizadevanje, razumeti klientovo razu-
mevanje, ne pa na pripisovanje ali celo
predpisovanje svojega razumevanja klientu.
Poglavitna uporabnost tako razumljene
hipnoze za socialno delo se ob opisanem
skupnem hermenevtičnem okviru nanaša
na posebni vidik hipnoze v vsakdanjem
življenju — na pojave vsakdanjega transa in
možnosti njegove ustvarjalne ter učinkovite
uporabe (utilizacije) za namene psihoso-
cialne pomoči klientu. Drugi vidik uporab-
nosti tako opredeljene hipnoze za socialno
424
EPISTEMOLOGIJA SOCIALNEGA DELA II
delo pa se nanaša na razumevanje, da vsaka
interakcija psihosocialne pomoči vsebuje
elemente hipnoze, pa če se udeleženci
interakcije tega zavedajo ali ne. Opisano
razumevanje daje socialni delavki/delavcu
možnost, da namerno uporabi (utilizira)
neizogibno navzočnost elementov hipnoze
za namene psihosocialne pomoči klientu.
Erickson govori o tem, da razvijamo sve-
tovalno ali terapevtsko situacijo, ki omo-
goča »klientu uporabljati njegovo lastno
mišljenje, njegovo lastno razumevanje,
njegova lastna čustva na način, ki se najbolj
ujema z njegovo shemo življenja« (v: Barnes
1994: 203). To je pogosto kontekst, v kate-
rem lahko klient brez zavestnih inter-
pretacij — brez običajne miselne refleksije
— opravi svoje interpretativno delo s svo-
jimi lastnimi idejami, občutki in dejanji.
Navajeni smo razmišljati, da le klientov
zavestni uvid v osebno problemsko si-
tuacijo ter namerno prizadevanje razrešiti
jo v smeri zastavljenega svetovalnega ali
terapevtskega cilja zagotavljata učinkovito
psihosocialno pomoč. Erickson nas po eni
strani opozarja na možnosti učinkovite
pomoči zunaj okvira običajnih zavestnih
interpretativnih procesov (proizvodov), v
interpretativnih redih večje doživljajske
kompleksnosti. Slednje omogoča inter-
komunikacija v kontekstu (okoliščinah,
vzdušju) hipnoze in za socialno delo še
zlasti pomembnih razmerah vsakdanjega
transa, ko klient v svojem doživljanju samo-
dejno preide od zavestni refleksiji dostop-
nih interpretativnih procesov k nereflek-
tiranim redom interpretativne aktivnosti.
Po drugi strani pa Erickson pokaže na ne-
izogibnost klientovega (in seveda tudi
svetovalčevega ali terapevtovega) doživljaj-
skega prehajanja med različnimi interpreta-
tivnimi ravnmi — navadno neizrabljeni viri
(samo)pomoči se tako kar sami ponujajo,
da z njimi povečamo število možnih odgo-
vorov ali načinov ravnanja v interakciji
psihosocialne pomoči.
Učinkovita interakcija psihosocialne po-
moči deluje torej skoz »indirektno«, pos-
redno komunikacijo, t. j., komunikacijo, ki
poteka hkrati na več ravneh ali v več di-
menzijah. Na ta način komuniciramo bolj
celostno, z omenjeno pogosto odsotnostjo
zavestnega procesiranja (interpretiranja)
kot vmesnega člena, kar posledično aktivira
navidez pozabljene, običajni zavesti (refle-
ksiji) nedostopne zdravilne vire ter ustvar-
jalne možnosti spremembe (v klientovem
interpretiranju, doživljanju, samorazume-
vanju in razumevanju drugih, ravnanju...).
Hipnozo lahko opredelimo kot proces,
s katerim pomagamo ljudem izkoristiti nji-
hove mentalne povezave, spomine in živ-
ljenjske potenciale, da bi uresničili svoje
lastne terapevtske cilje. Naloga svetovalca
ali terapevta (socialne delavke/delavca) je,
da po natančni preučitvi klientovih življenj-
skih spoznanj, doživetij in mentalnih veščin
(so)ustvari okoliščine (kontekst, vzdušje)
za doživetje transa, v katerem lahko klient
izkoristi svoje izvirne, ustvarjalne notranje
odgovore, da bi izpolnil lastni terapevtski
cilj.
Operator vpelje razlikovanje zavednega in
nezavednega, da omogoči kontekst večje
varnosti transa. V ozadju je temeljna pred-
postavka, da je naše zavedno, programirano
z značilnimi držami in stališči sodobnega
razumskega človeka, zelo omejeno. Ocen-
jujejo, da večina ljudi ne izrabi niti 10%
svojih mentalnih potencialov. Klienti, ki se
obrnejo k svetovalcu ali terapevtu po po-
moč, imajo probleme zato, ker je njihovo
zavestno programiranje premočno omejilo
njihove zmožnosti (Erickson, Rossi 1976).
Terapevt jim pomaga razbiti omejitve njiho-
vih zavestnih stališč in osvoboditi njihove
nezavedne potenciale za reševanje proble-
ma. Za ta namen uporablja različne indi-
rektne pristope v kontekstu (okoliščinah,
vzdušju) hipnoze.
Pomembno je razumeti, da Erickson in
Rossi uporabljata pojma zavestno in neza-
vedno kot metafori, pojem zavestno kot me-
taforo za razumevanje, intelektualno zna-
nje, vednost, razlago, intelektualni spomin,
sliko oziroma zgodbo, vrednotenje. Pojem
nezavedno pa uporabljata kot metaforo za
čustvo, intuicijo, celovito doživetje, ne-
posrednost, čudenje. Prav hermenevtični
okvir dela avtorjema omogoča, da upo-
425
LEA ŠUGMAN BOHINC
rabljenih metafor ne zamenjujeta za tako
imenovana »dejstva«.
Zavestno in nezavedno metaforično
razlikujeta kot dva ločena sistema, ki se
povezujeta kakor v sestavljanki. Rossi
opisano disociacijo navezuje na razliko med
levohemisferičnimi načini (jezikovni, ra-
cionalni, linearni, direktni, logični načini,
sekundarni proces mišljenja) in desno-
hemisferičnimi načini (spontani, zaznavno
estetski, kinestetični, sintetični, paralogični
oziroma apozicijski načini, sanje, sanjar-
jenje, trans, primarni proces mišljenja).
Omenili smo že Barnesa (1994), ki na-
mesto o zavednem in nezavednem govori
o različnih redih ali načinih (modalnostih)
interpretativne (mentalne) aktivnosti, ki se
rekurzivno vlagajo eni v druge. V določenih
rekurzivnih redih naše interpretacije niso
dostopne refleksiji običajne zavestne po-
zornosti, obenem je njihova kompleksnost
večja od kompleksnosti interpretacij, ki so
dostopne refleksiji naše običajne zavestne
pozornosti. Toda meja med njimi ni tako
ostra in toga, kakor opisuje dualistično
pojmovanje zavestnega in nezavednega.
Metafori zavestnega in nezavednega učin-
kovito nadomestijo in celo presežejo naj-
različnejše druge metafore, ki jih vešči in
ustvarjalni operator (svetovalec, terapevt,
socialna delavka/delavec) razvija ter upo-
rablja na način, ki bo prispeval k (so)ust-
varjanju hipnoze kot konteksta (okoliščin,
vzdušja) za uresničevanje psihosocialne
pomoči.
NOTRANJI RAZGOVOR
SPREMINJANJE LASTNEGA, ZNAČILNEGA VEDENJA
V INTERAKCIJI PSIHOSOCIALNE POMOČI
IN TRADICIONALNIH SISTEMIH ZNANJA
Paskova opredelitev udeleženega akterja v
konverzaciji je privlačna in prinaša novost,
ker ga ne omejuje na našo običajno pred-
stavo osebe. Tako lahko raziskujemo potek,
vlogo itn. konverzacije »znotraj«"' posamez-
nika. Tak razgovor označujem s pojmom
notranji razgovor ali dialog. Notranji dialog
opredeljujem kot komplementarnost pro-
cesov in proizvodov rekurzivnega razvoja
interpretativnih aktivnosti^potem ko se
človekova prvotna zaznavno spoznavna
kompleksnost razvije do ravni konceptua-
lizacije" in preden posameznik na ravni (na
primer glasnega) diskurza podeli svoje
koncepte s sogovornikom, drugim posa-
meznikom. Notranji dialog razumem v
smislu razgovora med različnimi psiho-
socialnimi individuacijami, kontinuitetami
»znotraj« osebe.
Moja teza je, da tako opredeljen notranji
razgovor streže vzpostavljanju in ohran-
janju posameznikove resničnosti oziroma
opisa resničnosti. Je proces in obenem
proiz\^od njegovega rekurzivnega »preraču-
navanja« (interpretiranja) nečesa, glede
česar se različne »notranje« psihosocialne
kontinuitete osebka dogovorijo oziroma
strinjajo, da je resnično. Notranji dialog se
vzpostavlja, ohranja in spreminja rekur-
zivno — proizvod procesa prejšnjega reda
postane podlaga procesu naslednjega reda.
Na podlagi posameznikovega notranjega
razgovora razlikovana, »preračunana«, o-
pisana, opredeljena osebna resničnost je
lahko v konfliktu z, recimo ji, družbeno
(skupno, javno) dogovorjeno resničnostjo,
glede katere se strinja par, skupina, skup-
nost, družba... ljudi. Obenem je na podlagi
osebnega notranjega dialoga vzpostavljena
resničnost v stalnem vzajemnem, krožnem
odnosu z družbeno vzpostavljeno resnič-
nostjo — obe se razvijata v komplementar-
nem prepletanju procesov in proizvodov
na različnih rekurzivnih ravneh.
Mnogi interpretativni redi notranjega
razgovora niso ozaveščeni v običajnem
pomenu pojma zavesti oziroma zavednega
kot miselno reflektiranega. V Barnesovem
modelu razvoja interpretativnih aktivnosti
bi jih umestili na raven konceptualizacije
(način 3), ki postane šele na naslednjih
rekurzivnih ravneh ozaveščena, miselno
reflektirana (način 4).
Zelo preprost in vsakdanji primer na-
merno, miselno nereflektiranega, čeprav
interpretativno konceptualiziranega notra-
njega razgovora je mehansko ponavljanje
preproste akcije, enote vedenja — vsak se
je že kdaj »zalotil« pri (nemem, pa tudi pol-
glasnem ali celo glasnem) prepevanju ali
žvižganju melodičnega refrena, (nemem)
imenovanju nezavedno zaznanih predme-
426
EPISTEMOLOGIJA SOCIALNEGA DELA II
tov Z ustreznimi znanimi pojmi itn. Kom-
pleksnejši so primeri nezavednega prem-
levanja določenih preživetih ali mogočih
psihosocialnih situacij in interakcij ipd.
Celo kadar zavestno, namerno »hočemo«
kaj misliti ali česa ne misliti, se pogosto »uja-
memo« pri opisanih nehotnih in pogosto
ponavljajočih se interpretativnih dejav-
nostih in se nam hotena misel nenehno
izmika, namesto nje pa buči nepregleden
roj asociacij, konceptov, občutkov itn., ka-
kor koli že to poimenujemo.
S tem v zvezi je zanimiva budistična vaja
»sedeče meditacije« (za-zeri), kjer je naloga
učenca v določenem sedečem položaju
zgolj zavedati se svojega dihanja, namerno
opaziti vsak svoj vdih in mu slediti v izdih,
pa spet v vdih itn. Učenec vedno znova
ugotavlja, kako težko je namerno slediti
svojemu dihanju^ biti mentalno prisoten v
vdihu in izdihu. Avtorji F. J. Varela, E.
Thompson in E. Rosch (1992: 23-26)
uporabljajo za omenjeno stanje zavestne
(duševne oziroma duhovne) prisotnosti,
zlitosti s sedanjim dogajanjem pojem pol-
nosti duha v smislu zbranosti (jntndful-
ness). To, kar spoznava učenec sedeče me-
ditacije, je nekoordiniranost biološkega in
kognitivnega, nekakšna disociacija, ko je
videti to, kar običajno imenujemo telo, kot
bi živelo svoje življenje, to, kar pojmujemo
kot svojo duševnost, pa »zasedajo« nepo-
vezane misli, občutki, dnevne sanjarije,
fantazije, dremavost, mnenja, teorije, sodbe
o mislih in občutkih, sodbe o sodbah...,
neprekinjena notranja konverzacija, ki ji
oseba le redko zavestno »prisluhne« ali jo
namerno reflektira. Navedeni avtorji poro-
čajo, da začne človek zares razlikovati med
»biti prisoten« in »ne biti prisoten«, šele ko
se loti opisane naloge.
Tako opredeljen notranji razgovor ima
vlogo izredno pomembnega mehanizma
»preračunavanja« (interpretiranja), vzpo-
stavljanja in ohranjanja stabilne osebne res-
ničnosti. Ker se vzpostavlja na ravni kon-
ceptualizacije in mišljenja, je odločilni tri-
vializator vsakokratne prvotne (zaznavno
spoznavne) kompleksnosti, ker skoz rekur-
zivni razvoj interpretativnih aktivnosti v
smeri selekcioniranega zmanjševanja, po-
enostavljanja, konstruiranja ter samoobnav-
Ijanja kognitivnega »preračunavanja« do do-
ločenih svojih značilnih vzorcev smiselno
zagotavlja človekovo psihosocialno preži-
vetje, samoohranitev (če pripišemo nalogo
biološkega preživetja, torej ohranitve orga-
nizacije in prilagoditve na okolje, selektiv-
nemu redukcijskemu in konstrukcijskemu
delovanju človeškega organizma, zlasti mo-
žganov in čutil).
Prav zaradi značilnosti, ki notranjemu
dialogu omogočajo opravljanje opisane
(najbrž primarne) funkcije, pa isti mehani-
zem opravlja še drugo, prvi komplementar-
no, čeprav navidez nasprotno, nezdružljivo
nalogo: spreminjanje, bogatenje in večanje
kompleksnosti osebne resničnosti — običaj-
nemu, znanemu različno »preračunavanje«
(interpretiranje), opisovanje resničnosti,
razbijanje lastnega, značilnega vedenja. To
delovanje lahko prepoznamo tudi kot zago-
tavljanje psihosocialnega preživetja na neki
drugi rekurzivni ravni (drugega reda), v
nasprotju z dosedanjo ravnijo stabilne
resničnosti, kjer je utrjeni, stabilizirani no-
tranji razgovor prispeval k ohranitvi
(nezaželenega) doživljanja brezizhodne,
nesmiselne, boleče, nevzdržne... psiho-
socialne situacije, interakcije (tudi v smislu
samoodnosa oziroma interakcije različnih
P-kontinuitet znotraj osebe).
V tem smislu lahko v določenem življe-
njskem kontekstu notranji razgovor kot
kreator in vzdrževalec stabilne osebne res-
ničnosti ovira vzpostavitev psihosocialnega
preživetja na drugi, danemu kontekstu
ustreznejši rekurzivni ravni interpretiranja,
saj se mora po svoji primarni funkciji upi-
rati spremembi, ohranjati (»preračunavati«,
interpretirati) »dogovorjeno«, dosedanjo
stabilnost, lastno organizacijo resničnosti.
V enem od prejšnjih razdelkov sem
predstavila Paskovo teorijo konverzacije in
teorijo interakcij akterjev. Zamislimo si zdaj
situacijo, v kateri se na socialno delavko/
delavca obrne kdo, ki potrebuje pomoč pri
reševanju kakšne težave. Opis ustreza prej
prikazanemu kontekstu klientovega doživ-
ljanja nezadovoljive, boleče, morda nevz-
držne psihosocialne situacije oziroma in-
terakcije. Razgovor je eden najpriročnejših
in najnaravnejših medijev za medsebojno
spoznavanje socialne delavke/delavca in
427
LEA ŠUGMAN BOHINC
klienta skoz razvijanje njunih (osebnih)
interpretacij skupnih konceptov.
Skoz razgovor*^ s socialno delavko/de-
lavcem ima stranka priložnost spremeniti
svoje (bodisi neozaveščene, miselno ne-
reflektirane, samoobnavljajoče se, bodisi
namerno miselno utrjevane in samopro-
izvajajoče se) koncepte — svoje predstave,
konstrukte, predpostavke, opise svojih
razlikovanj —, tako da razvija in dogovarja
nove gradnike svojega notranjega razgo-
vora. Mnogo novih konceptov razvije ne-
ozaveščeno — menim, da običajni zavestni
uvid v lastno kognitivno delovanje, v svojo
P-kontinuiteto ni nujen, včasih pa je celo
nezaželen.'"*
Temeljnega pomena je razumevanje
socialne delavke/delavca, da je vsaka inter-
pretacija (dogodka ali stvari, ki sta sama
koncept z imenom T) osebna in da vsak
pomen ostaja zasebni pomen, vendar se ta
skoz razgovor izčiščuje in spreminja, dokler
krožni razvoj klientove interpretacije T v
plesu s svetovalkino/svetovalčevo interpre-
tacijo T oziroma s svetovalkino/svetovalče-
vo interpretacijo klientove interpretacije T
(itn.) ne pripelje do dogovora obeh udele-
ženih akterjev glede skupne interpretacije
T.
Tak pristop socialne delavke/delavca je
hermenevtičen, izhodišče njenega razgo-
vora s klientom ni neka predpostavljena
»skupna podlaga«, neki teoretski jezik, v
katerega je treba prevesti klientov osebni
jezik, ali, še bolje, klienta naučiti tega
teoretskega jezika, da bo z njegovo pomočjo
lažje uvidel in razumel naravo svoje težave.
V tem primeru bi šlo zgolj za učenje novih
imen ali kod, kjer učenec ne bi imel nika-
kršne možnosti in pravice opisovati svoje
osebne ter dogovarjati nove skupne inter-
pretacije teh imen in izčiščevati ter spre-
minjati osebni pomen teh interpretacij.
Hermenevtično naravnana socialna delav-
ka/delavec pa se uči razumeti klientovo ra-
zumevanje, da bi v tem referenčnem okviru
skupaj s klientom razvijal/a nove analogije.
Na podlagi večkrat opisane logike kog-
nitivnega »preračunavanja« stabilne osebne
resničnosti lahko sklepamo, da se bo z raz-
vojem novih konceptov in njihovih inter-
pretacij omenjena resničnost spremenila.
Pri tem namreč upoštevamo značilnost
živih organizmov in njihovega mentalnega
delovanja, da se obrazec (algoritem, funk-
cija) delovanja spremeni z vsako kognitivno
akcijo'^, ki jo živo bitje izvede. Ta temeljna
netrivialnost živega bitja je tista lastnost, ki
mu omogoča pretrgati določeno nezaže-
leno, samoproizvajajoče se, zase značilno
vedenje in vzpostaviti drugačne, zadovo-
Ijivejše načine samoorganiziranosti, nove
značilne vzorce kognitivnega »preračuna-
vanja« osebne resničnosti.
Primer opisane morebitne neustreznosti
posameznikovega utrjenega notranjega
dialoga glede na dano (nastalo) življenjsko
situacijo pa ni edini (je pa običajni) razlog,
zaradi katerega se razvije potreba ali želja
po njegovi spremembi.
Ko sem še v svojem diplomskem delu
raziskovala pojmovanje zavesti in sploh
spoznavnih procesov, sem poleg sodobne
psihologije zavesti primerjala tudi pojmo-
vanja različnih tradicionalnih sistemov
znanja, kot so hinduizem, budizem, tao-
izem, zen budizem, sufizem in indijanski
sistem znanja. Čeprav se nisem mogla
celovito poglobiti v te izjemno kompleksne,
metaforično in alegorično bogate opise sve-
ta in zavesti, sem vendarle nekaj prepoznala
— skupno uporabo mehanizma notranjega
razgovora za namerno doseganje ciljev, ki
jih lahko opišem kot spremembo obrazca
kognitivnega »preračunavanja« stabilne,
značilne osebne resničnosti. Celo metafore,
ki jih v različnih tradicijah opisovanja sveta
uporabljajo za poimenovanje tega meha-
nizma, postopka in ciljev, so med seboj
podobne in obenem ustrezajo tukaj ponuje-
nim opisom, ki so v nekem smislu tudi sami
zgolj metafore.
Kot razumem omenjene različne sisteme
znanja, vsi opredeljujejo posameznikovo
resničnost kot funkcijo njegovega načina
razlikovanja, njegovega spoznavanja (bel-
jenja) neznanega (črnega) (Šugman Bohinc
1997: 298-9). Drugačno temeljno razli-
kovanje in njegovo opisovanje (z vsemi
rekurzivnimi izpeljavami) prikliče v živ-
428
EPISTEMOLOGIJA SOCIALNEGA DELA II
ljenje drugačno resničnost, drug svet. Vsi
ti svetovi so funkcija nedojemljivega, ne-
izrekljivega, nespoznavnega Sveta'^ v ka-
terem ni razlikovanj in ga ni mogoče raz-
likovati, zato so vsi običajni poskusi, do-
takniti se ga z našim običajnim načinom,
razlikovanjem, obsojeni na neuspeh, na
metafore metafor. Zamenjavanje osebnega
sveta za Svet je samoprevara (hinduistična
in budistična maja). Edina možnost za
njegovo doživetje je v stanju nerazlikovanja,
kar seveda ni stvar konceptualnega mišlje-
nja in govora, temveč stvar celostnega,
kompleksnega doživetja s polno zavestjo.
Ko se oseba vrne iz tega stanja v svoje obi-
čajno stanje doživljanja, doživeto največkrat
pozabi, ali pa se v prizadevanjih, opisati ga,
le oddaljuje od njega. Ostanejo ji spet zgolj
metafore, ki jih lahko deli le s tistimi, ki so
zavestno doživeli stanje nerazlikovanosti.
Osebna resničnost je hinduistični at-
man, budistični dharmakaja v takšnosti
(tathata), indijanski tonal. Nespoznavna
Resničnost je hinduistični brahman, bu-
distični bodhi, taoistični tao, indijanski
nagnal. Navedeni sistemi znanja so razvili
celo paleto zamenljivih ali sorodnih poj-
mov, s katerimi označujejo različne vidike
zavesti, »jaza«, resničnosti oziroma sveta.
Kar je zame zanimivo, je pomembnost,
ki jo v naštetih tradicijah pridajajo kogni-
tivnim procesom in njihovim proizvodom,
kakor koli že to imenujejo. Na podlagi ra-
zumevanja, da je to krožno dogajanje od-
govorno za vzpostavitev stabilne osebne
resničnosti, so razvili najrazličnejše postop-
ke za spremembo toka tega dogajanja, za
prekinitev utrjenega obrazca kognitivnega
»preračunavanja« (interpretiranja), da bi se
vzpostavila drugačna struktura in organi-
zacija razlikovanj in njihovih opisov — v
mejah tiste organiziranosti in prilagojenosti
organizma, ki še zagotavlja biološko pre-
živetje.
Budisti tovrstno spremembo, ki je cilj
njihovega sistematičnega in zelo zahtev-
nega prizadevanja, med drugim imenujejo
nirvana, prenehanje kroženja uma, za
taoiste je to vu-hsin, ne-kognicija, v zenu
ne-um ali praznina, sufiji želijo doseči stanje
zrcala v smislu nekonceptualnega zavest-
nega stanja neposrednega spoznavanja.
indijanska tradicija pa uporablja prav
pojem prekinitve notranjega dialoga ter
govori o notranji tišini in zaustavljanju
sveta.
Postopki za doseganje tega cilja so
raznovrstni, večinoma so utemeljeni na
osredotočanju zavestne pozornosti, namer-
ne refleksije. Fokus osredotočanja je lahko
proces oziroma proizvod razlikovanja in
opisovanja — Claudio Naranjo (Naranjo,
Ornstein 1973) na primer razlikuje pot
oblik (osredotočenost na nekaj, kar razliku-
jemo in opisujemo kot zunanji »predmet«,
»stvar«) in pot izraza (osredotočenost na to,
kar razlikujemo in opisujemo kot notranje
duševne procese in njihove proizvode). V
tem primeru oseba razbija rutino oziroma
stabilnost svojega kognitivnega »preraču-
navanja« (obrazec razlikovanja in njegovega
opisovanja), tako da zavestno preusmeri in
vzdržuje svojo pozornost na opisanem
fokusu osredotočenja.
Naranjo poudarja značilni negativni,
izločitveni vidik poti oblik in izraza, kar
opredeli s skupnim pojmom negativna ali
srednja pot in je naravni komplement vsake
metode usmerjene pozornosti. V mislih ima
osredotočenost, ki poskuša biti čimbolj
neusmerjena — oseba zaznava oziroma
spoznava, doživlja brez zavestne miselne
refleksije, brez običajnega notranjega raz-
govora. Spomnimo se že omenjene »sedeče
meditacije« in naloge, namerno slediti svo-
jemu dihanju, kjer se šele soočimo z razliko
med zavestno mentalno prisotnostjo in
navadno neozaveščeno, miselno nereflek-
tirano odsotnostjo oziroma pretrganostjo,
frfotavostjo svoje pozornosti. Drug primer
metode neusmerjene zavestne pozornosti
je njeno odpiranje nedoločljivemu številu
(»zunanjih« ali »notranjih«) vtisov, ki naj jo
dobesedno preplavijo. To naj bi onemogo-
čilo običajno kognitivno »preračunavanje«
(interpretiranje) osebne resničnosti, ker se
količina inputov tako poveča, da meha-
nizem razlikovanja in njegovega opisovanja,
torej notranji razgovor, preprosto odpove,
utihne.
Vsi navedeni sistemi znanja operirajo z
razliko, s spremembo vajenega, stabilnega
načina interpretiranja sebe v svetu, kar je
funkcija utrjenega, samoproizvajajočega se
429
LEA ŠUGMAN BOHINC
samoopisovanja v opisovanem svetu. V
interakciji psihosocialne pomoči so razlike
oziroma spremembe lastnega, značilnega,
utečenega vedenja sistema (različnih psiho-
socialnih kontinuitet znotraj posameznika
ali med njimi) neprimerljivo manjše, manj
izrazite, a vendar zadostne, da zanihajo
običajni tok kognitivnega »preračunavanja«
resničnosti v drugo smer, zamajejo rigidno
interpretiranje interpretacij in prispevajo
k stabilizaciji zgolj nekoliko, a za tera-
pevtske namene dovolj različne osebne
resničnosti.
ULOVITI NEULOVLJIVO !
O NETRIVIALNOSTI IN ENTROPIJI
Predstavo o naravi človekovega spozna(va)-
nja in o naravi sveta, na podlagi katere se je
utemeljila miselnost Zahoda, lahko opiše-
mo s tremi elementi, ki jih pod različnimi
imeni najdemo kot metodo pojasnjevanja
oziroma razlagalno načelo v filozofiji in
znanosti od Aristotela naprej. Omenjeno tri-
ado, ki je nadvladala mnoge druge mogoče
modele pojasnjevanja (na primer metaforo,
analogijo, hiperbolo, parabolo) sestavljajo
vzrok-operator-učinek (von Foerster 1991:
68). Kot je razvidno, gre za osnovne sesta-
vine linearne povezanosti vzroka in posle-
dice prek posrednika (algoritma), ki pred-
pisuje potek transformacije med njima.
V klasični fiziki nastopajo v triadi vzrok-
zakoni narave-učinek, v matematiki neod-
visna spremenljivka-funkcija-odvisna spre-
menljivka, v silogistični logiki nižja premisa
-višja premisa-logični sklep, v nekaterih
vejah psihologije motivacija-osebnost-
vedenje, v etologiji dražljaj-organizem-
odgovor, v računalništvu input-računanje-
output.
Poznavanje operatorja transformacije je
ob danem inputu predpostavljeni ključ za
točno, nepristransko, zanesljivo, ponovljivo
napoved outputa. Naštete značilnosti napo-
vedi so kriterij »objektivnega« raziskovanja,
v katerem lastnosti raziskovalca ne smejo
vplivati na predmet raziskovanja, če naj
velja za znanstveno. Vprašanje je, kako bi
se razvijali zahodna znanost in tehnologija,
če ne bi bili utemeljeni na opisanem tri-
adnem pojasnjevalnem načelu. Filozof Alan
Watts (1969) navaja Josepha Needhama, ki
meni, da so Kitajci — kot primer epistemo-
loško različnega modeliranja in opisovanja
narave človeka in sveta — prav zato tako ma-
lo napredovali v objektivistično pojmovani
znanosti, ker niso nikdar razmišljali o naravi
kot o mehanizmu, »sestavljenem« iz ločenih
delov in zavezanem kavzalnologičnim za-
konitostim. To, kar so bili za Zahodnjaka
vzroki in učinki, so bili za Vzhodnjaka
korelati, torej dogodki, ki se odvijajo v med-
sebojni, krožni povezanosti — kakor spredaj
in zadaj, zgoraj in spodaj, zunaj in znotraj,
zvok in tišina, telo in prostor.
Heinz von Foerster opredeljuje sistem,
katerega delovanje lahko razložimo s po-
močjo omenjenega triadnega modela, za
trivialni strojali sistem. Njegove značil-
nosti so sintetična določljivost (lahko ga
izdelamo, zgradimo in razgradimo, kar ga
determinira), analitična določljivost (s po-
skusi, katerih število je enako številu razli-
kovanih notranjih stanj oziroma možnosti
transformacije, lahko določimo, izračuna-
mo algoritem te transformacije), neodvis-
nost od lastne zgodovine (pretekle opera-
cije nimajo nobenega vpliva na potek poz-
nejših operacij, kar pomeni, da pri enakem
algoritmu odnosa enakemu inputu vselej,
v katerem koli trenutku izvedemo trans-
formacijo — pred tisoč leti, danes, čez tisoč
let — pripada enak output); napovedljivost
(ker poznamo odnos med inputom ter out-
putom in je ta odnos nespremenljiv, lahko
na podlagi konkretnega inputa popolnoma
točno predvidimo output).
Zelo preprost primer trivialnega stroja
je sistem, v katerem prevedemo prve tri
črke abecede (input) v prva tri naravna
števila (output). Da bi določili algoritem
transformacije, potrebujemo natanko tri
poskuse, saj ostane prevod enak, nespre-
menljiv, tudi če ga ponovi kdor koli kadar
koli v prihodnosti. Zgradimo lahko 3x2=6
mogočih strojev z A«l, B«2 in C«3. Oglejmo
si primer omenjene transformacije v na-
slednji sliki in tabeli.
Slika 1
430
EPISTEMOLOGIJA SOCIALNEGA DELA II
Tabela 1: Transformacija y = f(x)
Drug primer preprostega trivialnega
stroja je anagram, ki spremeni dano zapo-
redje črk v drugačno črkovno zaporedje.
Predstavljajmo si preprost anagram, ki pre-
obrazi input A v output B, B v C, C v D in D
v A. Zdaj potrebujemo štiri poskuse, da
ugotovimo obrazec transformacije. Izraču-
namo lahko tudi, koliko je vseh možnih
anagramov, ki jih lahko zgradimo na pod-
lagi A, B, C in D: natanko 4x3x2, torej 24,
kar je število permutacij štirih enot. Potre-
bujemo torej štiri poskuse, da bi določili,
katerega od 24 mogočih anagramov imamo
pred seboj. Prav zato opisujemo sistem kot
trivialni. Oglejmo si vseh 24 možnih ana-
gramov v tabeli 2. I Ii i
Tabela 2:
Namesto črk ali številk lahko za input
vstavimo logične premise'^, vzroke itn.
Zahodni svet je po von Foersterju »zaljub-
ljen« v trivialne stroje — skoraj ni izdelka,
za katerega ob nakupu ne bi dobili garan-
cijskega lista, ki zagotavlja njegovo trivial-
nost za določen čas obratovanja, in če se
stroj po naključju izkaže za nezanesljivega
(na primer, gospodinjski strojček se pokva-
ri, nov avto obstane na cesti, obleka se pri
prvem pranju strga, čevljem odpade pod-
plat, kasetofon ne dela...), kupec reklamira
izdelek — pokliče »trivializatorja«, ki bo od-
pravil okvaro ali zamenjal predmet. Von
Foerster tudi vse izobraževalne ustanove
označuje za »trivializacijske«, v katerih otro-
ke učijo pravih, objektivnih, napovedljivih
odgovorov na vprašanja in jih tako vzgajajo
v predvidljive, zanesljive in vdane predstav-
nike družbe, katere člani so.
Povsem drugače pa deluje sistem, ki ga
von Foerster imenuje netrivialni stroj. Ob
lastnosti sintetične določljivosti — njegov
konstruktor je z izbiro njegove strukture
sintetično določil zgradbo sistema — ima
nekaj odločilnih neprijetnih lastnosti: je
analitično nedoločljiv (teoretično ali pa vsaj
praktično nimamo na voljo dovolj časa, da
bi izvedli vse možne poskuse za ugotovitev
obrazca transformacije, če ga ne poznamo);
je odvisen od svoje zgodovine (z vsako ope-
racijo, ki jo izvede, se algoritem njegove
transformacije nekoliko spremeni); je nena-
povedljiv (zaradi vseh naštetih značilnosti
se output, ki smo ga enkrat opazili pri da-
nem inputu, ob ponovnem enakem inputu
najverjetneje ne bo ponovil, temveč bo ne-
koliko drugačen).
Netrivialni stroj dolguje svoje značilnosti
svoji strukturi delovanja. V nasprotju s tri-
vialnim strojem, katerega nespremenljivo
transformacijo lahko pojmujemo kot eno in
isto notranje stanje stroja (z), transforma-
cija v netrivialnem stroju z vsakokratno iz-
vedbo preskoči iz enega notranjega stanja
v drugo (z) in teoretično lahko zavzame ve-
likansko število notranjih stanj (Z). Odnos
med outputom in inputom torej ni nespre-
menljiv ali stalen, temveč ga določa strojeva
prejšnja operacija — njegovi predhodni
koraki določajo njegovo sedanje vedenje.
Zamislimo si spet preprosto različico
netrivialnega stroja, ki razume le štiri črke
(inpute): A, B, C in D. Oglejmo si shemo
(von Foerster 1991: 9) delovanja takega
sistema:
431
LEA ŠUGMAN BOHINC
Slika 2
Naša naloga je odkriti obrazec, po ka-
terem poteka njihova transformacija, pri
čemer upoštevamo, da se ta spreminja z
vsakokratno izvedbo. Pričakujemo lahko 24
mogočih anagramov z vsemi možnimi no-
tranjimi stanji — zaporedji njihovih per-
mutacij, kar matematično pomeni 6,5x10^^
različnih strojev — če imamo na voljo raču-
nalnik, ki obdeluje po en par input-output
oziroma x-y v vsaki mikrosekundi, bi za
določitev obrazca stroja potrebovali čas, ki
presega čas našega vesolja. V tem smislu je
analitična določljivost sistema teoretično
mogoča, vendar praktično neizvedljiva,
transkomputabilna.
In vendar si pristaši umetne inteligence
domišljajo, da se jim bo s pomočjo računal-
niške simulacije posrečilo spoznati delo-
vanje najkompleksnejšega netrivialnega
stroja — možganov, ki razpolagajo s kar 10"'
nevronov!
Sistemov, ki imajo več notranjih stanj,
torej ni mogoče matematično identificirati,
ne moremo jim analitično določiti opera-
torja — naravnega zakona, funkcije, višje
premise, osebnosti, vezi med vzrokom in
učinkom. Von Foerster trdi, da so vsi sistemi
z več notranjih stanj — z izjemo tistih, ki jih
narišemo na papir — netrivialni stroji. Ne-
trivialni so praktično vsi sistemi od različ-
nih neživih do živih »strojev«, sistemov
(samo)organizacije — njihovo delovanje je
rekurzivno: z vsakim outputom se spre-
meni notranje stanje sistema, vsak output
postane podlaga (input) naslednji trans-
formaciji, s čimer se njen izhodiščni ob-
razec krožno spreminja. Von Foerster v tej
zvezi navaja Wittgensteinovo postavko šte-
vilka 5.1361 \ Logično filozofskem traktatu:
»Na prihodnje dogodke ne moremo skle-
pati iz sedanjih. Vera v vzročno zvezo je
praznoverje.« (V: von Foerster 1991:8).'"
Kako torej ravnati z netrivialnimi sistemi,
če jih ne moremo analitično identificirati,
ker se z vsako izvedeno operacijo obrazec
njihovega delovanja krožno spreminja, in
tako ne moremo natančno napovedati
njihovega delovanja v prihodnosti? Če bi se
vprašali, ali se imamo za trivialni ali
netrivialni sistem, bi verjetno pritrdili
drugemu. Če pa imamo sebe za netrivialne,
moramo tudi celotno vesolje, katerega del
smo, razumeti kot netrivialno — von Foer-
ster trdi, da je sistem povezanih netrivialnih
strojev tudi sam kot celota netrivialni stroj.
Svet kot netrivialni sistem je torej analitično
nedoločljiv, odvisen od svoje preteklosti in
nenapovedljiv.
Von Foerster meni, da človek v tako
opredeljenem svetu uporablja tri glavne
strategije, da bi si nekoliko olajšal situacijo.
Najobičajnejša strategija je nevednost —
prezretje, ignoriranje problema, kar je
»Laplacianska rešitev«"^. Druga pogosta
strategija je poenostavljanje — banaliziranje,
trivializiranje problema, sebe, sveta, kar
izredno zmanjša število mogočih izbir na
jasno opredeljen okvir »pravilnih« (in »ne-
pravilnih«) rešitev. Tretja, redka, a po von
Foersterju edina ustrezna strategija, je
razvijanje epistemologije netrivialnosti —
opazovati sebe in svet skoz prizmo neulov-
Ijivosti obrazca kognitivnega »preraču-
navanja«, spremenljivosti obnašanja, in tako
povečevati število mogočih izbir. Von
Foerster zagovarja stališče, ki mu služi kot
konstruktivistični etični imperativ: »Vedno
bom ravnal tako, da bom povečal celotno
število svojih izbir!«(1984: 188). ä
Zanimivo je, da so prva spoznanja o ne-
trivialnosti opazovanih sistemov prišla iz
»najtrše« znanosti, fizike, kjer je Heisenberg
postavil načelo nedoločenosti — kvantna
teorija (Capra 1989) namreč pojasnjuje, da
sveta ni mogoče razdeliti na najmanjše,
med seboj neodvisne enote (raziskave sub-
mikroskopskega sveta atomskega jedra so
odkrile nekaj sto takih »elementarnih« del-
cev), kot ni mogoče z gotovostjo napovedati
pojav posameznega dogodka v določenem
času in prostoru — fizikalno opisani svet je
v svojem temelju enotnost medsebojne
432
EPISTEMOLOGIJA SOCIALNEGA DELA Iii
povezanosti dogajanja in napovemo lahko
le verjetnost tega nerazdružljivega pojav-
ljanja. V tem smislu klasični ideal »objek-
tivnega« opisovanja sveta ne velja več, saj
sta tako opazovalec kot opazovani pojav del
iste, nedeljive interakcije.
Že teorija relativnosti (Einstein 1905), še
zlasti pa kvantna fizika (npr. Heisenberg,
Bohr, Schrödinger idr. v dvajsetih letih tega
stoletja) je vpeljala pojem udeleženca na-
mesto ločenega opazovalca in mu podelila
poseben »vzročni«, določujoči status v siste-
mu narave. Vsak sistem, vsak kvantni pojav
se nahaja v tako imenovani superpoziciji
značilnih stanj, o katerih ni mogoče reči nič
gotovega, dokler se ne pojavi zavestni opa-
zovalec, ki opravi meritev sistema oziroma
pojava. Šele meritev nam pove, v kakšnem
značilnem stanju se sistem nahaja. Do tega
trenutka pa se sistem obnaša, kot da ne bi
bil v nekem značilnem stanju. Seveda tako
pojmovanje vnaša že omenjeno nepred-
vidljivost, muhavost v predpostavljene
zakone narave, ki smo jih doslej pripisovali
delovanju neživih in živih sistemov, in šte-
vilni fiziki se s tem pojmovanjem ne strinja-
jo^", obenem pa se vedno več znanstvenikov
nagiba k fizikalnemu opisovanju sveta z
(zavestnim) opazovalcem kot nujnim ude-
ležencem vsakega sistema opazovanja.
Alan W. Watts (1969) v tem smislu
opisuje nastanek mavrice, ki se pojavi — kar
pomeni, da jo opazimo — le, kadar obstaja
določeno trikotno razmerje med soncem,
vlago v zraku in opazovalcem. Sonce in vla-
ga v pravilnem položaju sta prav tako nujna
za manifestacijo mavrice kakor opazovalec,
čeprav smo navajeni razmišljati o mavrici
kot o funkciji zgolj prvih dveh pogojev,
vlogo opazovalca pa spregledamo. V zvezi
s tem Watts postavlja provokativno hipo-
tezo, da pred obstojem opažanja sposob-
nega živega organizma »ni bilo« vesolja in
so organski ter neorganski pojavi začeli ob-
stajati tako rekoč sočasno, v istem trenutku.
Avtor se sprašuje, ali je mogoče, da vsa naša
geološka in astronomska zgodovina govori
le pripovedko o tem, kako »bi se bilo«
zgodilo, »če« bi takrat opazovali? Wattsovo
razmišljanje razumem kot analogijo von
Foersterjevi opredelitvi načeloma nereš-
ljivega vprašanja o nastanku vesolja.
Psiholog Harold J. Morowitz (v: Hofstad-
ter, Dennett 1980: 48) opisuje epistemolo-
ški krog »od duha nazaj k duhu«, v katerem
primerja razvoj treh zahodnih znanosti,
namreč psihologije, biologije (s fiziologijo)
in fizike (s kemijo) z vidika uporabe kon-
cepta duševnosti oziroma zavesti kot pojas-
njevalnega načela. Morowitz izpelje episte-
mološki krog od razvoja dualizma duha in
telesa prek reduktivističnega, pozitivistič-
nega objektivizma, ki tudi človekovo du-
ševnost proučuje in razlaga z biologijo ter
fiziologijo, njiju pa pojasnjuje s kemijo in
fiziko. Fizika 20. stoletja pa se v kvantni
teoriji poslužuje narave kot razlagalnega
koncepta prav tega pojava, ki ga je poziti-
vistična psihologija tako uspešno reducirala
na biologijo in prek te na fiziko: kvantna
fizika se opredeljuje z zavestjo (duhom) ozi-
roma z opazovalcem kot nujno sestavino
sistema opazovanja.
Von Foerster (1972) navaja kot prvi pri-
mer, da so lastnosti opazovalca eksplicitno
vstopile v fizikalni zakon, Maxwellovo
molekularno interpretacijo znamenitega
drugega zakona termodinamike, ki govori
o ireverzibilnosti ter o nujnih izgubah ener-
gije v toplotnih procesih oziroma o entro-
piji. Maxwell je poskušal preslepiti neusmil-
jeni drugi zakon termodinamike, po ka-
terem se energija v termičnih procesih v
nasprotju z energijo v mehanskih procesih
ne ohranja, temveč se zmanjšuje, s čimer
se povečuje nered, entropija — različno
segreti sistemi namreč težijo k medseboj-
nemu toplotnemu izenačenju, kar botruje
neizogibnim toplotnim izgubam oziroma
brisanju razlik med prvotnimi sistemi, kjer
je bila temperatura edini kriterij razliko-
vanja. Potreben bi bil torej opazovalec s
sposobnostjo razlikovanja.
Iznajdljivi fizik si je v ta namen izmislil
»demona« — odtlej je znan kot Maxwellov
demon — ki prebiva na mestu med dvema
toplotnima sistemoma, kjer skrbi za to, da
se razlike med njuno segretostjo ne le
zmanjšujejo, temveč celo povečujejo.
Demon s svojo sposobnostjo razlikovanja
vročih (hitrih) in mrzlih (počasnih) mo-
lekul usmerja vroče molekule v prvotno
toplejši, mrzle pa v prvotno hladnejši si-
stem. Na ta način preprečuje entropijo
433
LEA ŠUGMAN BOHINC
(nered) in povečuje negentropijo (red) ozi-
roma organiziranost sistema, kar mu omo-
goča prav njegova razlikovalna sposobnost
oziroma zmožnost prepoznavanja infor-
macij. Tako je po Maxwellovi interpretaciji
za ohranjanje in povečevanje reda v toplot-
nih sistemih nujna udeleženost (zavestne-
ga) opazovalca — drugi zakon termodina-
mike je bil videti premagan.
Naknadne analize so vendarle pokazale,
da omenjeni zakon nespodbitno drži. Da
lahko demon sploh razlikuje vroče in mrzle
molekule, potrebuje namreč neko svetilo,
energija zanj pa se pomalem troši. V nekem
trenutku svetloba ugasne, demon v temi
izgubi svojo razlikovalno sposobnost... in v
toplotnih sistemih se po siceršnjem zastoju
nadaljuje proces temperaturnega izena-
čevanja, brisanja razlik, ki so vzpostavljale
urejenost sistemov.
Drugi zakon termodinamike tako sicer
ostaja nepremagljiv, vseeno pa se je predpo-
stavljenemu demonu posrečilo nekoliko za-
držati (v končni fazi nezadržno) entropijo,
posrečilo se mu je upočasniti povečevanje
nereda^\ in to toliko časa, kolikor je lahko
ohranil svojo zmožnost razlikovanja. V ki-
bernetičnem jeziku povedano, se entropija
povečuje z naraščajočo spoznavno »zmede-
nostjo«^^ opazovalca, medtem ko z njegovo
sposobnostjo razlikovanja narašča red ozi-
roma organiziranost. Urejenost je torej fun-
kcija posameznikove zmožnosti oziroma
nezmožnosti razlikovanja, ne pa funkcija
lastnosti toplotnih procesov samih na sebi.
V omenjeni zmožnosti demona začasno
upočasniti sicer neizogibno entropijo, ne-
red, von Foerster (1972: 3) prepoznava
metaforo regulatornega mehanizma v živih
organizmih, točneje, v netrivialnih siste-
mih. Je temeljno načelo uravnavanja in
»preračunavanja«, po funkciji enak že opi-
sanemu Turingovemu stroju. Maxwellov
demon pomaga Schrödingerju (v: Barnes
1993: 19) odgovoriti na logično vprašanje,
kako je sploh mogoče, da živimo, ko pa se
entropija sistema živega organizma neneh-
no povečuje. Odgovor je v lokalnem kr-
šenju drugega zakona termodinamike —
samorganiziranost sistema ohranja njegovo
življenje tako, da vzdržuje njegovo sposob-
nost razlikovanja.
Metaforo demona lahko razumemo kot
»podsistem« notranjih stanj v netrivialnih
strojih, kot mehanizem krožnih, samoor-
ganizirajočih procesov, in končno tudi kot
»podsistem« rekurzivno razvijajočih se
interpretativnih aktivnosti, kot notranji
razgovor v posamezniku oziroma psiho-
socialni kontinuiteti.
Ohranjanje zmožnosti prepoznavanja
informacije, zagotavljanje razlike, je po
Gordonu Pasku podlaga razgovoru. V tem
smislu je zanj samoorganizacija nenehna
konverzacija. Z ohranjanjem razlik jo vzpo-
stavimo, obenem pa konverzacija sproži,
ustvari nove razlike. Von Foersterjeva inter-
pretacija Maxwelovega demona tako pove-
zuje koncept entropije s konceptoma raz-
like in razgovora kot konteksta vzdrževanja
življenja ter doseganja in razvijanja medse-
bojnega razumevanja.
Vrnimo se k vprašanju, kako ravnati z
netrivialnimi sistemi, ne da bi jih trivia-
lizirali? Za von Foersterja je edini način ta,
da jih (sebe) opazujemo kot sisteme »brez
inputa«, da zapremo, sklenemo njihovo
delovanje v zanko samoproizvajanja. Takrat
lahko opazimo določeno stabilnost, ki je za
sistem značilno, lastno vedenje. Ko to opa-
zujemo, si lahko zamišljamo algoritem, po
katerem se obnaša sistem, toda von Foerster
opozarja, naj nikar ne zamenjujemo svojih
hipotez za resnico, in priporoča, naj damo
svoji domiselnosti in domišljiji svobodo
ustvarjanja povezav na tak način, da bomo
bogatili kompleksnost svojega opažanja in
razumevanja, povečevali celotno število
svojih izbir.
Značilnost netrivialnih sistemov, da na
način samoproizvajanja v svoji organiza-
cijski sklenjenosti »preračunavajo« stabilno
osebno resničnost in kažejo sebi lastne, ob-
navljajoče se vedenjske vzorce, je v tako
razlikovani in opisani situaciji edina pot
razumevanja (svojega, tvojega) razume-
vanja. Obenem pa sistemova (moja, tvoja)
netrivialnost — njegova temeljna nenapo-
vedljivost — zagotavlja in omogoča prekini-
tev njegovega značilnega, lastnega vedenja.
434
EPISTEMOLOGIJA SOCIALNEGA DELA II
kadar sistem (jaz, ti) doživi strukturno spre-
membo (razliko, ki v njem povzroči razli-
ko), ki zamenja njegov obrazec doživljanja
in ravnanja, a hkrati ne ogrozi njegovega
biološkega preživetja (njegove organizacije
in prilagoditve). Tako smo znova zaokrožili
razumevanje, da je posameznikovo ohran-
janje sposobnosti razlikovanja življenjsko
pomembno.
DODATEK
Opisani postopek si razlagam s pomočjo
von Foersterjeve metafore t. i. »eigen-
vedenja«^^ ali sistemu lastnega, zanj značil-
nega, zaradi ponavljanja ustaljenega in s
tem prepoznavnega obnašanja, ali točneje,
obrazca vedenja. Lastno značilno vedenje
si lahko zamišljamo tudi kot »ravnovesje«
glede na omenjeni obrazec ali operacijo,
kajti po vsaki perturbaciji, ki vrže sistem iz
ravnotežja, se bo sistem vrnil k njemu.
Tako je tudi pojmovanje (čudnih) atrak-
torjev v sodobni fizikalni teoriji kaosa
(Gleick 1991), ki ima svoje korenine med
drugim v starejši teoriji katastrofe in ki razi-
skuje vedenje nelinearnih (in netrivialnih)
sistemov, katerih problematična značilnost
je ta, da je vsak drugačen od drugega. Eno
od ključnih vprašanj, s katerimi se ukvarja
teorija kaosa, je uganka »reda« v »neredu«,
skrivnost narave (faznega) »prehoda« iz sta-
nja stabilnosti v stanje nestabilnosti (turbu-
lence) in narobe. V tako imenovanem »faz-
nem prostoru« (v katerem se števila raču-
nalniško pretvorijo v slike in se vsa informa-
cija o dinamičnem sistemu v nekem trenut-
ku prikaže kot točka) so začeli fiziki razliko-
vati več vrst atraktorjev, na primer prepro-
stejše fiksne točke in limitne cikle, kjer
atraktor deluje kot točkasti ali tirni pri-
vlačni magnet, ki priteguje k sebi gibanje v
dinamičnem sistemu. Tako se vse poti oz.
tiri, ki jih zarisujejo točke, spiralno pribli-
žujejo središču, dokler se kot zaprta (zaklju-
čena) zanka ne stabilizirajo. Primer drugač-
nega, kompleksnejšega atraktorja je fraktal,
ki je tir neskončne dolžine na končni po-
vršini, torej stabilen, malodimenzionalen in
aperiodičen tir, ki se nikdar ne ponovi in
ne prečka samega sebe.
Fiziki so nato raziskovali matematični
formalizem prehajanja, »preračunavanja«
(interpretiranja) kaosa v urejenost, in pri
tem imeli v mislih tudi procese človekove
zaznave, ki iz kaotične mnogoterosti izku-
stva ustvarja, »preračunava« (interpretira)
določeno prepoznavnost, stalnost doživ-
ljanja. Iskani formalizem so odkrili v do-
ločenih nelinearnih funkcijskih enačbah,
katerih izračunavanje so ponavljali v obliki
povratne zanke. Sistem je odkril nepred-
videno urejenost oziroma pravilnost: šte-
vilčni rezultati so se z obnavljanjem iste
operacije na sebi začeli geometrično zbli-
ževati (konvergirati), dokler niso zavzeli
ene ali več stabilnih vrednosti — govorimo
o »lastni funkciji« ali »lastni vrednosti«.
Pojem »lastnega, značilnega vedenja« je
metafora, ki jo je von Foerster prenesel iz
nakazane logike matematičnega pojma »la-
stne funkcije« ali »lastne vrednosti«. »Lastne
vrednosti« so torej tiste vrednosti funkcije
oz. vedenja, ki v primeru, da jih vedno znova
podvržemo enakemu postopku (operaciji,
algoritmu), po katerem smo jih dobili, pro-
izvedejo same sebe, se torej obnavljajo, kar
je v skladu s pojmovanjem krožne vzroč-
nosti, po kateri se morata začetek (vzrok)
in konec (učinek) stikati, če naj sklenemo
zanko njune medsebojne povezanosti.
Klasični matematični primer »lastne vre-
dnosti« je ponavljanje operacije izračunava-
nja kvadratnega korena, začenši s katerim
koli poljubnim številom in njegovim kva-
dratnim korenom. Rezultat znova podvrže-
mo isti operaciji, enako njen rezultat itn.,
dokler ne pridemo do presenetljive ugoto-
vitve, da se ne glede na to, kolikokrat pod-
vržemo rezultat operaciji, njegova vrednost
ne spreminja več^^. Drug primer funkcije,
katere rezultati se ustalijo na določeni vred-
nosti ali določenih vrednostih, kadar jo
podvržemo sami sebi, je f^nkcija (:2+l)^^
Podobno velja za trigonometrični funkciji
sinus in kosinus, kjer lahko rekurzivno ope-
riramo funkcijo cosinus ali sinus na sami
sebi ali pa računamo funkcijo cosinus na
rezultatu funkcije sinus, ta rezultat podvrže-
mo funkciji cosinus itn., izmenično, dokler
se rezultat ne ustali na eni ali več značilnih,
ponavljajočih oziroma samoproizvajajočih
se »lastnih vrednosti«.^^'
435
LEA ŠUGMAN BOHINC
Von Foerster analogno pojmuje delova-
nje naše kognicije, namreč proces, v kate-
rem po enakem ponavljajočem se postopku
(na tej ravni še neozaveščenih v že opre-
deljenem smislu) razlikovanj razlikovanj
razvijemo konstantni opis nekega reda raz-
likovanja in njegovega proizvoda kot »stvar«,
»objekt«. Po Batesonu (1980) bi bila to ver-
jetno raven »kategorij«, utrjenih abstrakcij
poprejšnjih vsakokratnih konkretnih opi-
sov razlik. Koncepti kot stabilni (a neozave-
ščeni) opisi ponavljajočih in samoproizvaja-
jočih se razlikovanj se vzajemno povezujejo
in sestavljajo konceptualne mreže, ki jih
prepoznavamo kot različne sisteme znakov.
Von Foerster opredeljuje »stvari«, »objekte«
kot znake ali simbole »lastnega, značilnega
vedenja« sistema. Ustvarjeni sistemi znakov
so različni — tak je sistem besednega, mate-
matičnega, likovnega, notnega itn. jezika.
Tak je tudi sistem neverbalne govorice tele-
sa. Znakovni sistem je vsak sistem bolj ali
manj enoznačno opredeljenih kod in nji-
hovih pomenov, vključujoč enostavnejše in
kompleksnejše različice.
436
EPISTEMOLOGIJA SOCIALNEGA DELA II
437
:f,,n :-,«:■:.Opombe    o.-,      ■ . • '
^ G. Barnes (1996:2) pojmuje »mentalnost« oziroma duševnost, točneje, »mentalno oziroma dušev-
no aktivnost« kot interpretativno. Pojmov »duh« in »duševnost« ne uporablja kot nasprotnih pojmu
»telo«. To nam bo lažje razumljivo, če obnovimo Batesonovo opredelitev »mentalnega« ne kot ume-
ščenega na primer v možgane, temveč kot način ali vzorec organiziranja in interagiranja delov v
celoto, kar omogočajo razlike, ki sprožijo razlikovanje oziroma prepoznavanje delov (v prostoru)
in dogodkov (v času). Več o tem v: G. Bateson 1980: 102-111.
2 R. Glanville razlaga problem odraslih pri učenju tujega jezika s tem, v nasprotju z otrokom, ki se
je materinega jezika učil skoz proces nekakšnega »dogovarjanja« oziroma »barantanja« glede imen
in njihovih pomenov, odrasli nima te možnosti in se dobesedno uči memorirati kode.
^ Našteti pojmi se vsebinsko prekrivajo, a jih navajam zaradi njihove splošne uporabljenosti.
^ G. Barnes (1996:221) omenja Maturana in Varela (1992) kot avtorja ravnokar omenjenega stališča,
da smo ljudje »že« v razumevanju.
^ Več o tem v: Maturana, Varela 1998: zlasti 171-197.
^ G. Pask (1992). Zakaj menim (pri tem zagovarjam tudi Glanvillovo stališče), da se ničesar ne
naučimo o konceptu, ki je predmet razgovora? Zato, kar je pomen koncepta vedno posameznikov
osebni pomen in nikdar ne moremo z gotovostjo vedeti, kakšen je pomen koncepta za neko drugo
osebo. Sogovornikom se lahko zdi, da »ciljajo« na isti pomen koncepta, ki je predmet razgovora,
ne morejo pa tega vedeti. Seveda pa se lahko dogovorijo glede imena koncepta (na nekem drugem
redu je ime koncept koncepta) ali glede položaja, oblike, vsebine, ki jo koncept zavzema v dolo-
čenem jezikovnem sistemu. Vendar pa pomen koncepta ostaja privatni.
^ G. Pask (1992) piše v uvodu, da je izraz lA uporabil kot prikladno inverzijo izraza Al (Artificial
Intelligence), ker obe teoriji uporabljata računalniške metode, vendar v precej različnih situacijah
in na različne načine. '    i ■ ; ?  <■   ■       j> h^?. ,
^ Menim, da to velja tudi za vsako supervizijo, kjer se supervizor uči od svojega supervizanta in
obratno.
^ Izraz tarčni ali ciljni koncept se nanaša na Paskovo analogijo med skupnim konceptom (procesom
in proizvodom postopkov kognitivnega »preračunavanja«) in ciljanjem oseb A in B na dogovorjeno
tarčo.
Z »znotraj« mislim na vidik iz perspektive zunanjega opazovalca, ki opazuje nekoga drugega kot
neznano, črno škatlo, v katero nima vpogleda. Smo pa navajeni, da tudi pri sebi kot celoti razliku-
jemo »zunanjost« kot nekaj, kar lahko opazujejo tudi drugi, in »notranjost« kot nekaj, na kar lahko
drugi samo sklepajo, pogosto pa tudi sami nimamo polnega »stika« s tem vidikom sebe. Strogo
gledano, je tako razlikovanje vedno odvisno od tistega, ki razlikuje, in za vsakogar pomeni nekaj
drugega.
" Pred ravnijo konceptualizacije bi težko govorili o interpretativnih aktivnostih kot o »razgovoru«
znotraj osebe, ker tam predpostavljamo enotnost P-kontinuitete oziroma jaza oziroma subjekta in
okolja, objekta. Kar koli se že dogaja na predkonceptualnih ravneh, tega ne smemo enačiti z
dogajanjem na konceptulnih ravneh interpretativnih aktivnosti, saj je medtem prišlo do bistvene
spremembe prvotne (zaznavne) kompleksnosti.
Striktno mislim na Paskovo definicijo razgovora in ne na kateri koli pogovor dveh ali več oseb.
S tem mislim na različna travmatska doživetja kot interpretacije, ki so se krožno razvile v koncepte
kot svoje nadaljnje, še vedno neozaveščene, miselno nereflektirane interpretacije. Menim, da nji-
hovo ozaveščenje ni potrebno, važno je razviti nove, ustreznejše interpretacije, kar lahko prav
tako poteka na predmiselni ravni.
LEA SUGMAN BOHINC
438
Z izrazom kognitivna akcija želim znova poudariti vzajemno povezanost biološkega in kogni-
tivnega, senzorike in motorike, itn. na način sklenjene zanke. Naše spoznavanje ustvarja svet, ki ga
aktivno živimo, kar povratno določa naše spoznavanje. Maturana in Varela (1998: 13-25) govorita
o »spoznavnem početju«.
Kolikor razumem, tega Sveta ne pojmujejo v smislu (kognitivnega) realizma kot absolutne in
objektivne, čeprav nedosegljive stvarnosti, temveč kot opisano stanje oziroma raven interpretativne
aktivnosti, kjer ni razlikovanja. Čeprav se v svoji totaliteti razumevanja vedno nahajamo v tako
opredeljenem Svetu, nas od njegove zavestne, namerne refleksije loči naša konceptualno razliko-
vana in samoproizvajajoča se osebna resničnost. _
H. von Foerster (1991:68) pojasnjuje, da pojem »stroj«, odkar ga je izumitelj znamenitega »Turin-
govega stroja« Alan Turing vpeljal za svoj logično-matematični okvir, uporabljamo ne le za abstraktne
in nežive sisteme, temveč tudi za sisteme živih organizmov. H. von Foerster (1992a) opredeljuje
koncept »stroja« kot »sklop pravil, po katerih se neka stanja stvari transformiraju v neka druga
stanja stvari«, op. cit: 5.
Priljubljen von Foersterjev primer je klasični logični silogizem — 1. nižja premisa: Sokrat je
človek. 2. višja premisa: Vsi ljudje so umrljivi. 3- sklep: Sokrat je umrljiv. Gl. H. von Foerster (1995:
6).
L. Wittgenstein, logicno/Z/ozo/šfe/fm/^tof, prevod Frane Jerman.
H. von Foerster (1991, op. cit: 71). Avtor s tem misli na način, da ignoriramo, prezremo elemente,
ki bi lahko delali težave naši teoriji.
^° A. Einstein: »Bog ne kocka.« Glej v: Hofstadter, Dennett 1990: 54.
N. Wiener (1964:27-28) povzema spoznanja ameriškega fizika Gibbsa, Boltzmanovega sodobnika:
»[...] medtem ko se vesolje kot celota, če sploh obstaja celotno vesolje, nagiba k raztakanju, ponekod
obstajajo otočki, katerih cilj nasprotuje splošnemu cilju vesolja in kjer se pojavlja omejena in
začasna težnja k povečanju organiziranosti. Na takem otočku je doma življenje. To gledišče je
jedro, okrog katerega se je začela razvijati nova znanost o kibernetiki.« Wiener razume pojem
entropije v smislu (biološke) dezorganizacije.
H. von Foerster se duhovito poigrava z angleškima besedama fusion, zlitje ali spojitev, in con-
fusion, zmešnjava ali zmeda. Ko se namreč različno segreta sistema toplotno izenačita, spojita,
nastopi opazovalčeva zmedenost (če je seveda temperatura edini kognitivni kriterij razlikovanja).
GL na primer: Foerster 1992a. q:«, -»Mt-     U;<ćf<n>;       ^
" H. von Foerster (1976), Objects: Tokens for (Eigen)Behaviors, ali (1980), Epistemology of Commu-
nication, v: K. Woodward (ur.) The Myths of Information: Technology and Postindustrial Culture
(18-28), ali (1992a), Self-Organization, ali (1995) ali (1992b).
Ponavljajoči se rezultat sta dve e/gew-vrednosti, (nestabilna) O, kadar računamo kvadratni koren
števila O, in (stabilna) 1, kadar računamo kvadratni koren števila z vrednostjo malo več ali manj
kot 0.
Oglejmo si ta primer, začenši s poljubnim številom, na primer (-4), in operacijo (:2 (+1)) rekur-
zivno uporabimo samo na sebi:
I. -4 :2 (+1) = -1 7. 1,90625 :2 (+1) = 1,953125
2. -1 :2 (+1) = 0,5 8. 1,953125 :2 (+1) = 1,9765625
3. 0,5 :2 (+1) = 1,2 9. 1,9765625 :2 (+1) = 1,98828125
4. 1,25 :2 (+1) = 1,625 10. 1,98828125 :2 (+1) = 1,994140625
5. 1,625 :2 (+1) = 1,8125 11. I,994l40625 :2 (+1) = 1,9970703125
6.1,8125 :2 (+1) = 1,90625 12.1,9970703125:2 (+1) = 1,99853515625
EPISTEMOLOGIJA SOCIALNEGA DELA II
Literatura
G. Barnes (1993), Future of Psychotherapy Today. Psychiatria Danubina 5, 1-2, 5-26. Zagreb:
Medicinska naklada.
— (1994}, Justice, Love and Wisdom. Zagreb: Medicinska naklada.
— (1995), What You Get Is What You See (A Contribution to an Epistemology of Imagination).
Solna: Inform Lab (1-22).
— (1996), What You Get Is What You See. V: M. C. Jackson, R. Glanville (nr.). Systems Research 13,
3:215-228.
G. Bateson (1980), Mind and Nature. A necessary unity. London: Fontana Paperbacks.
— (1990), Steps to an Ecology of Mind. New York: Ballantine Books.
F. Capra (1989), Tao fizike. Beograd: Opus.
C. Castaneda (1995), Pot v Ixtlan. Ljubljana: Gnosis.
M. H. Erickson, E. L. Rossi, S. I. Rossi (1976), Hypnotic Realities. New York: Irvington Publishers.
M. H. Erickson, E. L. Rossi (1979), Hypnotherapy. New York: Irvington Publishers, Inc.
H. von Foerster (1972), Responsibilities of Competence./oMrw«/ of Cybernetics 2, 2.
— (1984), Disorder/Order: Discovery or Invention. V: P. Livingston (ur). Disorder and Order. Sara-
toga: Anma Libri (177-189).
— (1991), Through the Eyes of the Other. V: F. Steiner (ur.). Research and Reßexivity. London:
Sage Publications (63-75).
V eni naslednjih rekurzij dobimo rezultat 2, za katerega velja, da je vrednost, ki jo dobimo po
nedoločenem številu krogov oziroma ponavljanj iste operacije (:2 (+1)), vedno enaka, namreč 2,
ki je tako lastna, značilna vrednost opisane rekurzivne operacije.
J. Gleick (1991: 153-178) navaja Feigenbaumovo odkritje, da enačbe niso pomembne: ko se je
enkrat pojavila urejenost, stabilnost, je bilo povsem vseeno, iz katere enačbe je izšla. Red torej ni
imel nič opraviti s kvadratnim korenom ali sinusom itn. Red v enačbah se je vzpostavljal na podlagi
podobnih meril — neka lastnost se je ohranjala ob spreminjanju vsega ostalega. Posledica izraču-
navanja podvojitve period pri posamezni funkciji so bile geometrično konvergentne razcepitve
oziroma podvojitve točke atraktorja (iz enega atraktorja v dva, iz dveh v štiri, iz štirih v osem itn.),
torej so tudi podvojitve period delovale po zakonu o podobnosti prek meril. Faigenbaum je iskal
matematično funkcijo, ki bi omogočila vzorce, neodvisne od merila. LIgotovil je, da bi morala biti
ta funkcija rekurzivna, samoreferenčna — vedenje funkcije enega reda bi bilo odvisno od vedenja
funkcije drugega reda, torej funkcije, ki se nahaja v predhodni. Fizik je na tej podlagi izdelal uni-
verzalno teorijo, ki je pojasnila, kako je mogoče eno funkcijo uskladiti z drugo v drugem merilu, v
drugem redu. Fantastična implikacija te teorije je spoznanje, da se možnost našega razumevanja
povečuje z menjavanjem perspektive opazovanja, s prehajanjem različnih rekurzivnih redov
opisovanja. •      -
439
, LEA ŠUGMAN BOHINC
440
— (1992a), Lethology, A Theory of Learning and Knowing, vis avis Undeterminables, Undecidables,
Unknowables. V: K. Hooper Woolsey (nr.), Full Spectrum Learning. Cuppertino: Apple Multi-
media Lab (88-109).
— (1992b), Percieving the Fourth Spacial Dimension. V: M. Ceruti (ur.), Evoluzione e conoscenza:
L'epistemologija genetica dijean Piaget e leprospettive del Constructtivismo. Bergamo: Pier-
luigi Lubrina (443-459).
— (1995), ForNiklas Luhman: »HowRecursive is Communication.Chicago, Illinois: ASC Annual
Conference.
J. Gleick (1991), Kaos: Rojstvo nove znanosti. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
D. Gregory (1986), Philosophy and Practice in Knowledge Representation. V: R. J. Zeidner (nr.),
Human Productivity Enhancement. Praeger2: 165-203.
D. R. Hofstadter, D. C. Dennett (ur.) (1990), Oko duha: Fantazije in reßelzsije o jazu in duši.
Ljubljana: Mladinska knjiga.
R. M. Lindner (1964), Uvod. V: B. C. Gindes, New Concepts of Hypnosis. Hollywood: Wilshire Book
Company.
H. R. Maturana, F.J. Varela (1998), Drevo spoznanja. Ljubljana: Studia humanitatis.
C. Naranjo, R. E. Ornstein (1971), On the Psychology of Meditation. New York: The Viking Press.
G. Pask (1992), Interactions of Actors: Theory and some applications. Universiteit Amsterdam.
— (1987), Conversation and Support. V: Research Programme OOC. Universiteit Amsterdam (5-
43).
— (1980), The Limits of Togetherness. V: S. H. Lavington (ur.), Information Processing 80. North-
Holland Publishing Company (999-1012).
G. Pask, D. Gregory (1986), Conversational Systems. V: R. J. Zeidner (ur.), Human Productivity
Enhancement. Praeger 2: 204-233-
L. Šugman (1990), Psihologija zavesti skozi prostor in čas. Diplomsko delo. Ljubljana: Filozofska
fakulteta. ^ . „ .
L. Šugman Bohinc (1996), Socialno delo — znanosi? Socialno delo 35, 5: 403-405.
— (1996), Razgovor o razgovoru — od spoznavanja spoznavanja k razumevanju razumevanja.
Magistrsko delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta.
— (1997), Epistemologija socialnega dela. Socialno delo 36, 4: 289-308.    )       V- ; i rmoi
— (1998), Vznemirljivi sadovi drevesa spoznanja. Razgledi 20, 1123: 18. *
F. J. Varela, E. Thompson, E. Rosch (1992), The Embodied Mind: Cognitive science and human
experience. Cambridge, Massachusetts: The MIT Press.
A. W. Watts (1969), The Book. New York: Collier Books.
A. N. Whitehead (1993), The Concept of Nature. Cambridge University Press. ?
N. Wiener (1964), Kibernetika i društvo. Beograd: Nolit. i i.4>i v+^>*4,'^-^^
L. Wittgenstein (1976), Logično filozofski traktat. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Gregor Adlešič
RAWLSOVA TEORIJA PRAVIČNOSTI
Za svoje ponovno rojstvo, ali natančneje,
izhod iz slepe ulice večinoma neplodnih
analiz in vsesplošno prevladujočega poziti-
vizma ter pragmatizma, v katerega je bila
vpeta skorajda celotna sodobna politična
oziroma moralna filozofija poznega 20.
stoletja, se ima ta pravzaprav zahvaliti ene-
mu samemu mislecu. Leta 1971 je namreč
John Rawls objavil svoje znamenito delo
Teorija pravičnosti (A Theory of Justice),
ki še danes velja za eno najpomembnejših
del s področja etičnega dela politične te-
orije, kar je bilo napisanih po drugi svetovni
vojni. Delo je zavoljo svojega inovativnega
kontraktualističnega pristopa in radikalnih
sklepov dodobra razburkalo strokovno
javnost. Tako so mu utilitaristi (Hare) očitali
neuresničljivost, komunitaristi (Maclntyre,
Sandel, Taylor) popolno zgrešenost svojega
osnovnega teoretskega izhodišča, libertarci
(Nozick, Walzer) pa levičarstvo in radi-
kalnost. Podprli pa so ga sodobni liberalci
(Dw^orkin).
Skratka, Rawlsovo največjo zaslugo in
pomembnost moramo iskati predvsem v
dejstvu, da je s svojo »teorijo pravičnosti«
spodbudil razpravo ali, če hočete, spor med
komunitaristi, liberalci in libertarci o mož-
nostih utemeljitve sodobne morale oziro-
ma problemu distributivne pravičnosti. Na
ta način je napravil moralno oziroma poli-
tično filozofijo za eno najaktualnejših in
najvplivnejših področij družboslovja.
Pravi cilj Rawlsove teorije pravičnosti pa
je poskus sistematizacije in analize našega
že obstoječega občutka za pravičnost. Ven-
dar pa se analize loti nadvse inovativno, in
sicer s pomočjo dobro znane teorije o so-
cialni pogodbi, kot jo zasledimo pri Locku,
Rousseauju in Kantu. Naprosi nas, namreč,
naj se dogovorimo, v kakšne vrste družbi
bi si resnično želeli živeti; naproša nas, naj
se kot namišljene pogobne stranke s po-
močjo hipotetične družbene pogodbe
dogovorimo, katero izmed tradicionalnih
pojmovanj pravičnosti se nam zdi zdi
najbolj pošteno. Rawls torej svojo teorijo
pravičnosti začenja z nezaslišanim, provo-
kativnim vprašanjem: katere pravice bi sa-
mi zahtevali zase in jih priznali tudi drugim,
če bi si bili prisiljeni ustvariti svoj socialni
in politični sistem de novo.
Pri tem Rawls vpelje za svojo teorijo zelo
pomembno predpostavko. Pogodbene
stranke med procesom odločanja oziroma
izbire vodilnega principa pravičnosti, na
podlagi katerega bodo oblikovane socialne
institucije prihodnje družbe, postavlja za
tako imenovano »tančico nevednosti« (veil
of ignorance). Ta strankam onemogoča
vedeti, kakšne naravne sposobnosti, talen-
te, fizično moč in premoženje posedujejo,
in kar je najvažnejše, zavoljo tančice neved-
nosti ne vedo, kakšen položaj bodo zavze-
male v prihodnji družbi.
Prav položaj strank, ki se zdaj nahajajo
za tančico nevednosti, nam Rawls opisuje
kot izhodiščni položaj svoje teorije pravič-
nosti. Na njem naj bi si pogodbene stranke
po svoji racionalni presoji izbrale regu-
lativne principe prihodnje družbe, njeno
temeljno strukturo, v katero sodijo ustava,
legalno priznane oblike lastnine in orga-
nizacija ekonomije.
Nato Rawls pogodbene stranke naproša,
naj si z njegovega seznama možnih socio-
političnih struktur, ki zaobsega pet znanih
tradicionalnih pojmovanj pravičnosti —
441
GREGOR ADLEŠIC
natančneje, Rawlsovo pojmovanje pravič-
nosti kot poštenosti in razlikovanja, klasič-
no teleološko pojmovanje pravičnosti in pa
mešano ter egoistično pojmovanje pravič-
nosti —, izberejo tisto, o katerem menijo,
da je za njih najboljše.
V nadaljevanju nam nato nadvse drama-
tično opisuje sam proces izbora principov.
Ker se pogodbene stranke nahajajo za
tančico nevednosti ter izbirajo v pogojih
negotovosti, so prisiljene nadvse skrbno
pretehtati, kateri izbor je za njih racionalen,
saj je tu na tehtnici tako njihova lastna
usoda kot usoda vseh naslednjih generacij.
Pri tem pa Rawlsova tančica nevednosti,
zavoljo katere se stranke nahajajo v stanju
negotovosti, iz njihovega procesa odločanja
odstranjuje vsakršen ozko egoistični inte-
res. Prav zavoljo nje ne vedo, kakšen položaj
bodo zavzele v prihodnji družbi. Na ta na-
čin tančica nevednosti v popolnosti izena-
čuje pogajalske pozicije prav vseh strank.
Prav to pa je tista moralna pozicija popolne
enakopravnosti in upoštevanja zahtev vseh
posameznikov, iz katere so izključeni vsi
posebni egoistični interesi. Tako je Rawl-
sova misel povezana s Kantovo moralno
filozofijo, saj njegova teorija izhodiščnega
položaja upošteva temeljne zahteve Kan-
tovih kategoričnih imperativov, ki od nas
zahtevajo, da posameznike vedno obravna-
vamo kot popolnoma enakopravne in ena-
kovredne.
H Poleg tega izmed vseh tradicionalnih
pojmovanj pravičnosti, med katerimi iz-
birajo pogodbene stranke, edinole njegova
principa pravičnosti zagotavljata strankam
spoštovanje kantovskih zahtev ter s tem
tudi edina zagotavljata svobodo in eko-
nomsko enakopravnost za vsakogar. Prvi
Rawlsov princip, ki nam poda-j^ipravičnost
kot poštenost (fairnes), namreč pravi, da
mora biti vsaki osebi zagotovljena enaka
pravica do kar najbolj ekstenzivnega total-
nega sistema enakih temeljnih pravic, ki so
primerljive in združljive s podobnim siste-
mom svobode za vse. Njegov drugi princip,
ki ga je poimenoval princip razlikovanja
(differenceprinciple), pa pravi, da morajo
biti socialne in ekonomske neenakosti ure-
jene tako, da so v kar največjo korist najbolj
zapostavljenih. Uradniške službe in položaji
morajo biti dostopni vsem pod pogoji ena-
kih možnosti.
Skratka, vse primarne socialne dobrine,
se pravi, svoboda, možnosti, dohodki, bo-
gastvo in temelji samospoštovanja, morajo
biti porazdeljeni enako, razen če je neenaka
distribucija katere koli od teh dobrin v
korist najbolj zapostavljenih.
Res je sicer, da se lahko stranka kljub
tančici nevednosti odloči, da si bo posku-
šala priboriti maksimalne koristi, ter se
lahko zato odloči za izbiro temeljnih prin-
cipov, ki bodo vzpostavili fevdalno družbo,
v upanju, da bo sama v tej družbi pred-
stavljala plast fevdalnih gospodov. Vendar
pa ne more vedeti, ali ne bo v tej družbi
predstavljala zgolj sloja tlačanov. Tako je
prisiljena staviti vse na eno samo kocko.
Taka izbira pa očitno ni racionalna.
Pogodbene stranke bi si lahko izbrale za
vodilni princip bodoče družbe tudi utilita-
rizem. V tem primeru bi socialne institucije
sicer distribuirale primarne dobrine po
principu maksimiziranja splošne družbene
koristi, oziroma, v skladu s koristjo kar naj-
večjega možnega števila državljanov, toda
ne v korist prav vseh. Distribucija v skladu
s temi principi bi resda povečala blaginjo
večine članov družbe, ne pa tudi manjšine,
ki bi bila v tem primeru žrtvovana v imenu
koristi večine. Ker pa pogodbene stranke
ne morejo biti povsem gotove, ali ne bodo
v prihodnji družbi prav one žrtvovana
manjšina, je tudi ta izbira prej nerazumno
tveganje kot racionalna izbira.
Edina racionalna izbira v pogojih nego-
tovosti bi bila izbira tistih principov, ki bi
strankam zagotovili vsaj temeljne pravice
in dobrine, pa četudi to zmanjšuje možnost
za dosego ostalih pravic in ugodnosti. Zato
Rawls domneva, da bi si racionalna oseba
v pogojih negotovosti izbrala zavodilo stra-
tegijo maximin. Ta od pogodbenih strank
zahteva maksimizacijo socialnega mini-
muma ter na ta način zmanjšuje tveganje
na najmanjšo možno mero.
Racionalna izbira v pogojih negotovosti
od strank zahteva maksimizacijo tistega, kar
bi dobile, če bi se po naključju znašle na
družbenem dnu. Zato je za stranke najbolj
racionalno, če se odločijo za tiste principe,
ki zagotavljajo minimum zaščite tudi v
442
RAWLSOVA TEORIJA PRAVIČNOSTI
pogojih, V katerih bi jim položaj v družbi
določal njihov najhujši sovražnik. Zato
Rawls sklepa, da si bodo pogodbene stran-
ke kot racionalna bitja izbrale njegova
principa pravičnosti, ki zagotavljata enako-
pravnost in temeljne svoboščine vsem
članom družbe.
Tako je Rawlsova tančica nevednosti
poskus zagotavljanja pravične delitve
(družbenega) kolača. Tistemu, ki kolač reže,
namreč onemogoča vednost o tem, kateri
in kakšen kos tega kolača bo na koncu pre-
jel sam. Zato mu ne preostane drugega, kot
da razdeli kolač na enake kose. Le na ta
način lahko v danih okoliščinah kar najbolj
racionalno poskrbi za svojo korist. Tako
Rawls s pomočjo tančice nevednosti vzpo-
stavi perspektivo, iz katere je dobro drugih
za nas kratko malo sestavina našega last-
nega dobrega. Ker zaradi tančice neved-
nosti nihče ne ve, kakšno mesto bo zasedal
v prihodnji družbi, je odločitev, kaj je zanj
najbolje, izenačena z odločitvijo, kaj je naj-
bolje za vse člane družbe. Tako je Rawlsova
tančica nevednosti seveda tudi nekakšen
test pravičnosti, saj avtomatsko izloča vse
tiste distribucijske družbene modele, ki ne
temeljijo na enakopravnosti. Na ta način
resnično upošteva kantovsko deontološko
zahtevo po enakopravnosti, saj so pogod-
bene stranke prisiljene upoštevati zahteve
in potrebe vsakega posameznika. To pa
pomeni, da so prisiljene obravnavati posa-
meznike kot svobodne in avtonomne, torej
kot moralne osebe, ki lahko kot take pred-
stavljajo le »cilje po sebi« v Kantovem smi-
slu, ne pa sredstvo za dosego kakršnih koli
ciljev. Če pa so pogodbene stranke prisil-
jene upoštevati dobro prav vsakega posa-
meznika enakopravno, potem je racio-
nalna odločitev tu tudi moralna odločitev.
Na ta način Rawlsova pogodbena naprava
zamenjuje fizično neenakost posameznikov
z njihovo moralno enakostjo.
Rawls svoj kontraktualistični pristop in
gradbeno metodo svoje teorije, ki jo ime-
nuje kantovski konstruktivizem, utemeljuje
s Kantovo idejo, da so moralni principi stvar
racionalne izbire. Po tem razumevanju
namreč določajo vsebino moralnega zako-
na, ki si ga ljudje kot racionalna bitja želijo
imeti za vodilo svojega vedenja v etični
skupnosti. Tako pojmovana moralna filo-
zofija pa postane študija o strukturi in izidu
primerno definirane racionalne odločitve.
Ta ideja ima za posledico, da o moralnih
principih razmišljamo kot o kraljestvu
ciljev, in jasno je, da morajo biti izbrani
principi sprejemljivi za vse. To pa pomeni,
da se moramo pod določenimi pogoji, zna-
čilnimi za ljudi kot svobodnih in enako-
pravnih racionalnih bitij, o moralni zakono-
daji strinjati. Rawlsova teorija izhodiščnega
položaja je ravno poskus interpretacije
takega pojmovanja. Tako lahko imamo
Rawlsovo teorijo izhodiščnega položaja
resnično za proceduralno interpretacijo
Kantovega pojmovanja avtonomije in kate-
goričnih imperativov.
Rawlsova metoda »kantovskega kon-
struktivizma« je konstruktivistična zato, ker
nam omogoča konstrukcijo pravične pro-
cedure. Kantovska pa je zato, ker nam Rawls
z njeno pomočjo podaja utemeljitev moral-
nih principov, ki niso odvisni od muhavosti
človeške psihologije in narave. Ta metoda
nam, tako po Kantovem kot tudi po Rawlso-
vem prepričanju, omogoča tudi izdelavo
pojmovno konsistentnih in logičnih ali na
kratko sistematičnih odgovorov na moralne
probleme. Rawls namreč uporablja svoj
kantovski konstruktivizem predvsem zato,
da bi pokazal, da so moralni principi doka-
zljivi teoremi, izpeljani iz moralno pra-
vilnega in logično veljavnega procesa
razmisleka.
Rawlsova teorija poskuša torej s pomo-
čjo kantovskega pojmovanja pravičnosti kot
poštenosti v sebi združiti ideale svobode
in enakosti, ali natančneje, s pomočjo for-
mulacije dvodomnega pojmovnja poskuša
združiti ideale moralne osebe in socialne
kooperacije. Tako imamo v Rawlsovi teoriji
pravičnosti na eni strani model dobro ure-
jene družbe, na drugi pa moralne osebe.
Naloga teorije izhodiščnega položaja pa je,
da vzpostavi povezavo med modelskim poj-
movanjem osebnosti in principi pravično-
sti, ki določajo medsebojna razmerja držav-
ljanov v dobro urejeni oziroma pravični
družbi. To pa stori s pomočjo upoštevanja
kantovskih deontoloških zahtev, ali na
kratko, z njegovo zahtevo po enakopravni
obravnavi vseh posameznikov. Kantovska
443
GREGOR ADLESIC
interpretacija izhodiščnega položaja nam-
reč pomeni predvsem to, da je želja posa-
meznikov, da bi delovali v skladu z resnico
in pravičnostjo, edini način, na katerega
lahko izrazijo svojo naravo kot svobodna in
enakopravna racionalna človeška bitja.
Rawlsova socialna etika nam torej ravno
s pomočjo kantovskega pojma pravičnosti
podaja sistematično alternativo utilitariz-
mu, oziroma, ravno s pomočjo kantovskega
pojma pravičnosti poskuša preseči očitne
slabosti socialnega utilitarizma. Utilita-
rizem lahko imamo za ciljno usmerjeno
teorijo, ki pa kljub svojemu deklariranemu
individualizmu ni utemeljena na zavze-
manju za individualne koristi oziroma na
blaginji katerega koli konkretnega posa-
meznika. Utilitarizem dobro posameznikov
zvaja na pojem skupnega dobra oziroma
družbene blaginje. To pa ni utemeljeno na
konkretni izbiri posameznikov, ampak
predstavlja agregat ali povprečje. Utilitari-
zem se tako v bistvu zavzema za maksimi-
zacijo tega povprečja neodvisno od kon-
kretne izbire ali odločanja posameznikov,
saj ne obstaja instrument ali način, na
katerega bi lahko med seboj primerjali in
določili konkretne preference posamez-
nikov. Poleg tega pa je utilitarizem v
nasprotju z Rawlsovo teorijo pravičnostjo
utemeljen na kriteriju zavzemanja za kar
največjo možno korist večine, in tako je po
tem pojmovanju manjšina žrtvovana v
korist blaginje večine. V nasprotju s tem pa
se osnovno sporočilo Rawlsove teorije
pravičnosti glasi, da ne smemo pristati na
to, kar nam predpisuje utilitarizem.
Rawlsova teorija pravičnosi je oblika
deontološke moralne teorije, ki tako resno
jemlje pravice, da jih postavlja v samo sre-
dišče svoje teorije. V popolnem nasprotju
z utilitarizmom so namreč individualne pra-
vice posameznikov samo središče njegove
teorije pravičnosti.
Vendar pa moramo imeti ob Rawlsovem
neprestanem poudarjanju, da je njegova te-
orija poskus razvijanja kantovskega pojmo-
vanja pravičnosti, neprestano pred očmi
dejstvo, da se njegova teorija opira na Kan-
tovo etično teorijo le v temeljnem smislu.
Pravzaprav povzema zgolj temeljno zahtevo
Kantove deontologije, ne pa tudi njenega
teoretskega temelja. Skratka, Rawlsovo ra-
zumevanje iz Kantove teorije prevzema le
osnovni ideji. Prva je ta, da obstajajo načini
obravnavanja človeka, ki niso v skladu s
priznavanjem človeka kot polnopravnega
člana človeške družbe, tako obravnavanje
pa je nepravično. Druga ideja se nanaša na
politično enakost posameznikov in pred-
postavlja, da moramo prav vse člane skup-
nosti obravnavati z enakim spoštovanjem
in skrbjo, torej kot enakopravne.
Teoretsko izhodišče Rawlsove teorije
pravičnosti nikakor ni kantovsko in se ne
opira na kantovo kritično metodo. Ni ute-
meljena v kantovski metafiziki oziroma
deontologiji. Njena osnovna izhodišča so
popolnoma drugačna.
Pri Rawlsu torej pridevnik »kantovski«
pomeni bolj analogijo kot identiteto.
Rawlsova teorija pravičnosti se na Kan-
tovo etično teorijo navezuje le v nekem
fundamentalnem smislu. Njuni teoretski
temelji oziroma izhodišča se razHkujejo ne
le močno, ampak popolnoma. Osnovno iz-
hodišče Rawlsove teorije pravičnosti je
pragmatistična moralno-filozofska tradi-
cija. Rawls se ima tako za osnovno izhodišče
svoje teorije pravičnosti kot tudi za način
njenega utemeljevanje zahvaliti H. Sigd-
wicku, zadnjemu velikemu anglosaškemu
teoretiku, ki se mu je posrečilo razviti
sistematično in celostno utilitarno vizijo
politične in etične teorije, preden so začele
znanosti razpadati na specializirane disci-
pline. V svojem monumentalnem delu The
Methods of Ethics je prvi artikuliral metodo
refleksivnega ekvilibrija, s pomočjo katere
tudi Rawls utemeljuje svojo teorijo pravič-
nosti.
Razmislek o morali ali filozofiji je tako
za Rawlsa zlasti proces rekonstrukcije
temeljnih principov s pomočjo zbiranja in
urejanja konkretnih sodb po pravilnem
vrstnem redu, tako kot arheolog rekon-
struira obliko živali iz najdenih drobcev
kosti.
Zato Rawls meni, da mora biti poskus
razvoja etičnega dela politične teorije
najprej poskus identifikacije principov, ki
so v skladu z našim intuitivnim čutom za
pravičnost. Poskus identifikacije teh prin-
cipov pa mora biti izveden tako, da nam
444
RAWLSOVA TEORIJA PRAVIČNOSTI
Sprejetje teh principov omogoča izvajanje
intuitivno veljavnih sodb v konkretnih
primerih. Rawlsova metoda refleksivnega
ekvilibrija je torej tehnika iskanja in vzpo-
stavljanja ravnotežja med našimi vsako-
dnevnimi, nereflektiranimi moralnimi
prepričanji in teoretsko strukturo, ki je spo-
sobna ta prepričanja združiti in utemeljiti.
Primarna naloga Rawlsove teorije pra-
vičnosti je zato utrditev primarnih intuicij
s pomočjo znanstvene metode, s katero bi
lahko končno sistematizirali in korigirali
skupno moralno misel človeštva. Ta teorija
je pravzaprav neke vrste psihologija, s po-
močjo katere poskuša analizirati strukturo
naše sposobnosti moralnih sodb, in sicer
točno določene vrste moralnih sodb, nam-
reč sodb o pravičnosti.
Metoda kantovskega konstruktivizma je
torej v Rawlsovi teoriji zgolj orodje zastav-
ljanja oziroma predstavitve njegove izho-
diščne hipoteze o bazični stukturi družbe,
ne pa tudi utemeljevanja njegove teorije, ki
se opira na metodo refleksivnega ekvilib-
rija. S pomočjo metode kantovskega kon-
struktivizma nam Rawls zgolj predstavi
svojo izhodiščno hipotezo, ki jo nato testira
s pomočjo metode refleksivnega ekvilib-
rija. Ta nam pove, ali se predlagani principi
ujemajo z našimi sodbami, in je s tem tudi
metoda utemeljevanja politične oziroma
moralne filozofije.
Ta tehnika torej predpostavlja, da posa-
mezniki posedujejo čut oziroma prepri-
čanje, ki se nanaša na vsakdanje življenje.
To prepričanje nam pove, ali so določeni
politični postopki pravični ali ne, kot smo
na primer prepričani, da je suženjstvo ne-
pravično. Predpostavlja pa tudi, da so po-
samezniki sposobni urediti te neposredne
intuicije ali prepričanja po nekem vrstnem
redu, tako da veljajo nekatera od teh pre-
pričanj za bolj gotova kot druga.
Naloga moralne filozofije je v skladu s
tehniko ravnotežja ugotoviti ter analizirati
strukturo principov, ki se nahajajo v temelju
naših neposrednih vsakdanjih prepričanj.
Ta struktura nam mora biti sposobna po-
jasniti naša prepričanja tako, da nam raz-
krije njihove temeljne predpostavke.
Zagotoviti pa nam mora tudi vodstvo, če
o čem nimamo nikakršnega prepričanja, ali
pa je to negotovo ali protislovno.
V ta namen nam Rawls predlaga metodo,
ki si jo najlaže in najbolje ponazorimo z me-
todo, ki jo uporabljata logika in lingvistika.
Teorija pravičnosti naj bi pojasnila in
sistematizirala naš intuitivni občutek za
pravičnost na enak način, kot logika izreka
naš občutek za veljavnost, lingvistika pa naš
čut za gramatičnost. Razvijati logiko tako,
da nam podaja deduktivna ali induktivne
pravila sklepanja, pomeni toliko kot identi-
ficirati te principe tako, da nas sledenje tem
principom pelje k intuitivno veljavnim
sklepom, tj., do sklepov, ki so veljavni na
podlagi refleksivnega premisleka.
Da bi lahko razumeli teorijo slovnice,
moramo najprej odkriti principe, ki so v
skladu z našimi intuicijam o slovničnih
zakonitostih in o katerih smo prepričani,
da so pravilne. Tako za Rawlsa pomeni
razviti neko politično teorijo toliko kot
poiskati splošne principe, katerih uporaba
podpira pravilne sodbe o tem, kaj je v po-
sameznih primerih pravilno. To pa pomeni
identificirati abstraktne principe, ki se na-
hajajo v ravnovesju ali ekvilibriju z našimi
konkretnimi sodbami.
Tako se v procesu iskanja ravnovesja
znotraj refleksivnega ekvilibrija neprestano
premikamo naprej in nazaj, na eni strani
med specifikacijo izhodiščnega položaja in
principi, ki jih ta specifikacija ustvarja, ter
na drugi strani med našimi sodbami. Če
principi potrebujejo revizijo, tega ne nare-
dimo enostavno z njihovo spremembo, am-
pak z revizijo naše strukture okoliščin, tj., z
revizijo izhodiščnega položaja, vse dokler
njegova specifikacija ni taka, da nas pripelje
k principom, ki bodo izbrani.
Tako lahko Rawls svojim (zlasti utilitaris-
tičnim) kritikom, ki trdijo, da je glavna
pomankljivost njegove teorije dejstvo, da
glede na človeško naravo, ki je po mnenju
utilitaristov bistveno egoistična, ni verjetna,
saj si po njihovem mnenju pogodbene
stranke v izhodiščnem položaju najverjet-
neje ne bi izbrale za svoje vodilne principe
Rawlsovih principov pravičnosti, vsaj
njegovega (altruističnega) principa razlike
ne, mirno odvrne, da je treba predpostavke,
ki ne vodijo pogodbenih strank k izboru
njegovih principov pravičnosti, v skladu z
445
GREGOR ADLEŠIČ
zahtevami refleksivnega ekvilibrija pač
redefinirati in prestrukturirati, tako da jih
bodo vendarle pripeljale tja.
Na prvi pogled se zdi, da po tem pojmo-
vanju politična teorija ni kaj dosti več kot
poskus rekonstrukcije političnih pred-
sodkov. Toda Rawls meni, da ima moralna
filozofija sokratsko naravo; prepričan je, da
nas filozofska refleksija pelje k reviziji naših
razumskih sodb.
Cilj politične filozofije je po Rawlsovem
mnenju predvsem poskus artikulacije
skupnih pojmov, ki se latentno nahajajo v
zdravem razumu (common sense). Naloga
politične filozofije je prav to, da naredi te
skupne pojme za eksplicitne. Če pa je v
kakšnem primeru zdrav razum negotov, mu
je treba predlagati pojmovanja in principe,
ki se skladajo z njegovimi najbolj bistvenimi
prepričanji in zgodovinskimi tradicijami.
Kar se tu zahteva, po Rawlsovem pre-
pričanju torej ni le pravilno sklepanje iz
pravilnih premis; resnična naloga politične
oziroma moralne filozofije je odkritje in
formulacija globljega temelja, o katerem
upamo, da je vsebovan v zdravem razumu
in ki naj bi predstavljal izhodišče za skle-
nitev družbenega dogovora.
To pojmovanje je skladno z Rawlsovim
prepričanjem, da ima »moralna filozofija
sokratsko naravo«; to pomeni, da lahko
spremenimo svoje umske sodbe šele takrat,
ko spoznamo njihove regulativne principe.
Po tej plati je Rawlsov prijem podoben
načinu, na katerega se problemov politične
oziroma moralne filozofije loteva utilita-
rizem 19. stol. Rawlsa namreč ne zanimajo
različna stališča in prepričanja, ki jih res-
nično posedujemo o tem, kaj je politično
pravilno in pravično, ampak ga zlasti za-
nima, kakšna prepričanja o tem, kaj je
politično pravilno in pravično, bi lahko
imeli.
Tako se Rawlsova metoda refleksivnega
ekvilibrija, ki je bila na začetku videti zgolj
kot utemeljevanje naših političnih pred-
sodkov, zavoljo svoje sokratske narave
nazadnje izkaže za metodo preoblikovanja
in spreminjanja našega mnenja o družbeni
pravičnosti. Natančneje: naše moralne
sodobe o vsakdanjih vprašanjih pravičnosti,
ki so temelj naših vsakdanjih prepričanj in
ki so dosežene v refleksivnem ekvilibriju,
se zavoljo logičnih zahtev same metode
nazadnje izkažejo za radikalne. Ena izmed
osnovnih zahtev metode refleksivnega
ekvilibrija je namreč konsistentnost, ta pa
od nas zahteva eliminacijo protislovnih po-
litičnih prepričanj. Pravilne oziroma kon-
sistentne sodbe so le tiste sodbe, ki odprav-
ljajo zmedena in s tem nekoherentna poj-
movanja ter jih nadomeščajo z jasnim in
koherentnim pojmovanjem pravičnosti.
Naše sodbe, ki so temelj neših mnenj in
prepričanj, morajo biti torej v skladu z
zahtevami metode reflektivnega ekvilibrija
koherentne, kar pomeni, da mora vsak
skupek prepričanj, ki jih ima posameznik,
imeti določeno strukturo. To pa naprej
pomeni, da morajo biti sodbe, ki se nana-
šajo na posamezna konkretna vprašanja,
utemeljene na splošnejših principih. Skli-
cevati se na koherenco torej pomeni, da v
postopku iskanja ravnovesja vzamemo
neko določeno prepričanje o konkretni
stvari in iz njega izvlečemo splošnejše
principe, ki pojasnjujejo ta prepričanja in
so torej njihov temelj. Nato pa po analogiji
te principe uporabimo na bližnejših pre-
pričanjih, ki se nanašajo na podobno za-
devo, tj., na podobno konkretno politično
vprašanje o pravičnosti. Rezultati takega
postopka pa so lahko seveda kaj radikalni;
pripeljejo nas do radikalnega egalitarizma
Rawlsove teorije pravičnosti. Rawls namreč
svoj aksiom oziroma zahtevo po enako-
pravnosti uporabi za celotno družbeno
strukturo sodobnih liberalnih družb in to
pričakuje tudi od nas, ko nam njegova
metoda refleksivnega ekvilibrija enkrat za
vselej razjasni, da sta svoboda in enakost
tisti pravi univerzalni temelj našega ob-
čutka za pravičnost, na podlagi katerega
nato sodimo o vsakdanjih političnih vpra-
šanjih. Rezultat tega postopka si lahko pre-
beremo v njegovi Teoriji pravičnosti.
Rawlsovo vztrajanje pri nujnosti zagotav-
ljanja temeljnih liberalnih svoboščin ter
pravične porazdelitve temeljnih dobrin in
resursov pa ni zgolj filozofska apologija
države blaginje, kot se zdi na prvi pogled.
Rawls namreč začuda meni, da principi
liberalne enakosti niso združljivi z državo
blaginje, ampak v nasprotju s tem meni, da
446
RAWLSOVA TEORIJA PRAVIČNOSTI
SO njegovi principi pravičnosti teoretski
temelj lastniške demokracije (property-
owning democracy).
Razlika med državo blaginje ter Rawl-
sovo lastniško demokracijo je razlika med
različnima strategijama, s pomočjo katerih
poskušata ta alternativna režima zagotoviti
pravičnost v politični ekonomiji. Kapita-
lizem blaginje oziroma država blaginje spre-
jema substancionalno neenakost v začetni
distribuciji spretnosti in lastnine, ker jo ima
za dano, ter šele nato (expost) poskuša redi-
stribuirati dohodke.
Lastniška demokracija pa teži k večji ena-
kosti v ex ante distribuciji lastnine, kar pa
ima za posledico, da manj poudarja redistri-
butivne posege. Kapitalizem blaginje spre-
jema številne razredne neenakosti v distri-
buciji fizičnega in človeškega kapitala in
teži k temu, da bi zmanjšal razlike, ki jih po-
vzroča delovanja trga, in to z redistribu-
tivnimi davki in transferji. Lastniška demo-
kracija v nasprotju s tem vztraja pri močno
zmanjšani neenakosti v osnovni distribuciji
lastnine in bogastva ter vztraja pri večji
enakosti pri investiranju v človeški kapital,
z namenom, da bi delovanje trga ustvarjalo
manjšo začetno neenakost.
Rawls celo meni, da bo tako zmanjše-
vanje začetne neenakosti postopoma
izničilo relacije dominacije in degradacije
znotraj delitve dela. Meni, da nikomur ni
treba biti servilno odvisen od drugih in
izbirati med monotonimi in rutinskimi
opravili, ki so smrt za človeško misel in
senzibilnost.
Na žalost Rawls ne opiše podrobno, kako
naj bi njegova lastniška demokracija izgle-
dala v praksi. Vendar pa večina kritikov
meni, da nam Rawlsova teorija pravičnosti
ponuja filozofsko apologijo egalitarne vrste
kapitalizma blaginje.
Literatura
R. DwoRKiN (1978), Taking Rights Seriously. London: Duckworth.
R. E. GooDiN, R Pettit (ur) (1995), A Companion to Contemporaray Political Philosophy. Blackwell.
C. KuKATHAS, P. Peitit (1995), Rawls, A Theory of Justice and its Critics. Polity Press.
W. Kymlicka (1995), Contemporary Political Philosophy. Oxford: Clarendon Press.
D. Miller, M. Walzer (1995), Pluralism, Justice and Equality. Oxford University Press.
J. Rawls (1973), A Theory of Justice. Oxford University Press.
J. Rawls (1996), Political Liberalism. Columbia University Press.
P. Singer (ur.) (1996), A Companion to Ethics. Blackwell.
447
E    - ■ — Z   ' I        ■■'   J    ■■■■■    --A
*      ^ Ivan Janko Cafuta   «
NEKAJ BESED O DELU NA CENTRIH ZA SOCIALNO DELO
(največ o delu z mladostniki)
Pred nedavnim me je hči prvošolka vpra-
šala, kaj sem po poklicu (sem socialni de-
lavec in dipl. sociolog, zaposlen na enem
od slovenskih centrov za socialno delo, na
oddelku za mladoletnike). Moj odgovor, da
sem sociolog in socialni delavec, ji ni veliko
pomenil, odgovorila mi je, da to ni nič, da
je poklic biti frizer, kuhar ali kaj takega. Pa
vendar me je vprašala še, kaj potem delam
v službi. Odgovoril sem ji, da se pogovarjam
z ljudmi, pišem poročila, mnenja ipd., pa je
odgovorila v smislu: »To že, da se pogovarjaš
in pišeš, toda kaj (če sploh kaj) delaš?«
Čeprav drugačne, imam težave, ko od-
govarjam na podobna vprašanja, ki mi jih
zastavljajo različni odrasli ljudje. Vsake
toliko časa me kdo vpraša, kaj delam v
službi oz. kaj (vse) se dela na centrih za
socialno delo (v nadaljevanju večkrat kar
CSD). Na taka vprašanja odgovarjam različ-
no. Najprej poskušam natančneje ugotoviti,
zakaj me to sprašujejo, nato se odločim,
kako bom odgovoril, bo moj odgovor kra-
tek in splošen, bo obširen. Najpogosteje se
pokušam odgovoru kar izogniti. Največji
problem pri odgovarjanju na to vprašanje
je zame kompleksnost in raznovrstnost del
in opravil, s katerimi se srečujem na delov-
nem mestu. Na vprašanje, kaj delam(o) na
CSD, v tem sestavku seveda nisem odgovar-
jal enako, kot sem odgovarjal svoji hčerki,
ki ji v resnici nisem znal odgovoriti tako,
da bi bila z odgovorom zadovoljna, pač pa
sem odgovarjal, kot da govorim ljudem, ki
o področju sociale že nekaj vedo. Zaradi
tega je za ljudi, ki jih to področje posebej
ne zanima, ta članek bolj kot ne dolgočasen.
Dejavnost(i), ki se odvija(jo) na centrih za
socialno delo, je težko, najbrž kar nemo-
goče enovito definirati in opredeliti na
notranje konsistenten način, z navzven
jasnimi mejami do drugih dejavnosti oz.
strok, zato se odpovedujem poskusu. Pri
opisovanju svojega dela, vloge delavca
centra za socialno delo na področju mla-
dostniške in družinske problematike, bom
tako na več mestih ostal na ravni opisovalca.
Na tej ravni bom najprej orisal zakonodajni
okvir, ki določa moje delovno področje. Ta
okvir v glavnem določajo naslednji zakoni:
Zakon o socialnem varstvu, ki me kot
socialnega delavca in sociologa z opravlje-
nim strokovnim izpitom postavlja v vlogo
primernega izvajalca (69. čl.) vseh petih
vrst socialnovarstvenih storitev, ki jih ta
zakon določa. Te storitve so natančneje
opredeljene v Pravilniku o standardih in
normativih. Moj delodajalec me s sistema-
tizacijo delovnega mesta pooblašča za
izvajanje treh od petih, in sicer za izvajanje
prve socialne pomoči, osebne pomoči in
pomoči družini za dom.
Zakon o kazenskem postopku me kot
delavca centra za socialno delo pooblašča
(prav tako moj delodajalec) za izvajanje več
del in nalog: seznanjanje s potekom postop-
ka proti mladoletniku na sodišču, vključno
z dajanjem predlogov in pravico do opozar-
janja na dejstva in dokaze, naprej, pravico
oz. dolžnost dajanja predlogov javnemu
tožilcu o smotrnosti postopka zoper mla-
doletnika/co; pravico oz. dolžnost navzoč-
nosti pri dejanjih pripravljalnega postopka
za mladoletnike/ce. Predstavnik/ca centra
za socialno delo je lahko/mora biti navzoč
na seji senata za mladoletnike in na glavni
obravnavi na sodišču, na poziv sodnika za
mladoletne pa je center za socialno delo
449
IVAN JANKO CAFUTA
dolžan izdelati obvestilo o izvrševanju
vzgojnih ukrepov. Na zahtevo sodnika je
center za socialno delo dolžan izdelati tudi
poročilo o mladoletniku/ci, njegovi/njeni
osebnosti in življenjskih okoliščinah. Do
take zahteve pride praviloma pri obravnavi
vseh mladoletnikov/ic, ki so v kazenskem
postopku.
Po Zakonu o izvajanju kazenskih sank-
cij sem kot delavec centra za socialno delo
dolžan pomagati pri resocializaciji gojen-
cev v prevzgojnem domu, dolžan pa sem
tudi izvršiti sodni sklep — izvajati vzgojni
ukrep strožjega nadzorstva organa social-
nega varstva ali namestiti mladostnika/co
v vzgojni zavod ali prevzgojni dom. Prvega
moram kot delavec centra za socialno delo
tudi pripraviti, izvajati, pri drugih dveh pa
sem dolžan po namestitvi, ki jo opravim
sam ali s pomočjo policije, sodelovati v po-
stopku mladostnikove/čine resocializacije.
Zakon o zakonski zvezi in družinskih
razmerjih me, enako moj delodajalec, do-
loča za izvajalca storitev po 119., 120. in 121.
členu. 119. člen narekuje, da se v korist in
zaščito mladoletnika, če gre za njegovo
ogroženost, opravi vse razen odvzema oz.
namestitve v drugo okolje, ostala dva člena
pa narekujeta, če so za to razlogi, tudi na-
mestitev otroka oz. mladostnika/ce v drugo
življenjsko okolje — v enem primeru v
soglasju s starši, v drugem primeru brez
soglasja staršev, z aktom odvzema otroka.
Zakon o zakonski zvezi in družinskih raz-
merjih in moj delodajalec me pooblaščata
in določata za udeleženca v upravnem
postopku (v glavnem v vlogi člana strokov-
ne komisije), ki ima za cilj določitev stikov
razvezanih staršev z skupnim otrokom.
Pri izvajanju naštetih ukrepov je, kot
postopkovni zakon, predpisan Zakon o
splošnem upravnem postopku. Na osnovi
tega sem kot delavec centra za socialno delo
ali (1) vodja upravnega postopka, v katerem
odločim (ob pomoči mnenja strokovne
komisije, po izvedeni ustni obravnavi), ali
bo mladostnik še naprej žive) v domačem
okolju ali ne, ali kot (2) član strokovne
komisije, ki izdela strokovno mnenje o
razmerah, v katerih mladostnik živi, in poda
predlog, kaj bi bilo zanj v prihodnje
najprimerneje. Ko je postopek končan, sem
pogosto tudi dolžan poskrbeti za izvajanje
oz. izvršitev ukrepa, ki ga izrečem ali kot
član strokovne komisije predlagam.
Zgoraj sem bežno orisal svoje delovno
področje. Vem, da se je težko znajti v vsem
tem. Da bo zadeva še manj pregledna, bom
napisal še nekaj besed o ostalih področjih
dela na CSD.
Pomemben del dejavnosti CSD je dode-
ljevanje denarnih pomoči za socialno oz.
materialno ogrožene posameznike in dru-
žine. To področje ureja Zakon o socialnem
varstvu. Upravičenci do te vrste pomoči
prejemajo denarni dodatek ali t. i. edini vir
preživljanja. Pomemben del dejavnosti CSD
je tudi urejanje otroškega dodatka in do-
datka za nego otroka ter urejanje denar-
nega nadomestila za čas porodniškega
dopusta in starševskega dodatka. Otroške
dodatke prejema večina staršev za svoje
otroke, starševski dodatek prejemajo ma-
tere, ki niso upravičene do porodniških
nadomestil, porodniška nadomestila pa
prejemajo vse matere, ki so bile pred po-
rodom redno zaposlene. Dodatek za nego
otroka prejemajo starši težje prizadetega ali
bolnega otroka. To področje ureja zakon o
družinskih prejemkih. Področje zase je na
CSD tudi urejanje rejniških razmerij, kar
pomeni v prvi fazi urejanje pravno-uprav-
nih razmerij, pozneje pa svetovalno delo oz.
stalno spremljanje rejenca/ke, rejniške
družine in otrokovih bioloških staršev. Pri
rejništvu gre torej za pomoč otrokom, ki jim
biološki starši za krajši ali daljši čas niso
(bili) sposobni, voljni ali zmožni preskrbeti
primernega življenskega okolja. Centri za
socialno delo so tudi ustanove, ki samo-
stojno urejajo posvojitve otrok, torej
ustanove, ki vodijo postopek izbire novih
staršev, njihovo pripravo na starševstvo in
opravijo pravno-upravni del postopka. Eno
od področij dela na CSD je tudi delo s
populacijo zapornikov in bivših zapor-
nikov. Delavci CSD občasno kontaktirajo z
tistimi, ki so na perestajanju zaporne kazni,
v smislu svetovanja, v ta proces pa so
vključeni tudi prostovoljni neprofesionalni
svetovalci, ki delajo pod mentorstvom
strokovnega delavca centra za socialno
delo. Po odpustu iz zapora so bivši zapor-
niki deležni svetovanja in pomoči pri
450
NEKAJ BESED O DELU NA CENTRIH ZA SOCIALNO DELO
ponovni vključitvi v »zunanje« življenje, ki
ju izvaja CSD. CSD ureja tudi skrbniška
razmerja, tako za otroke kot odrasle. Pri
otrocih gre za primere ob izgubi staršev,
primere, ko starši otroka zanemarjajo, ali
pa, ko ne morejo opravljati starševskih
dolžnosti. Odrasle osebe so postavljene
pod skrbništvo, ko niso sposobni poskrbeti
zase in za svoje pravice. Skrbniška razmerja
se vzpostavljajo tudi na osnovi sklepa
sodišča o delnem ali popolnem odvzemu
poslovne sposobnosti. Skrbništva so stalna,
možna pa je tudi vzpostavitev začasnega
skrbništva, ko je za osebo na sodišču v teku
postopek za odvzem poslovne sposobnosti,
ali skrbniško razmerje za posebne primere,
ko odrasla oseba sama ni sposobna opraviti
kakšnega dejanja, ali za otroka, kadar so
njegovi interesi v kakšnem pravnem poslu
nasprotni interesom njegovih staršev (de-
diščine, darilne pogodbe ipd.). Pomembno
področje dela na CSD je ukvarjanje s
populacijo starih ljudi, še zlasti tistih, ki so
zaradi upešanih telesnih in mentalnih
funkcij potrebni posebne družbene skrbi.
Pomagajo jim pri nameščanju v domove za
stare, jim svetujejo, pomagajo pa jim tudi
pri organizaciji pomoči soseske oz. lokalne
skupnosti. Na več CSD je razvita tudi mreža
prostovoljnih in profesionalnih sodelavcev
za pomoč na domu. Centri za socialno delo
vodijo tudi evidence o preživninah otrok
in ob vsaki uskladitvi revalorizirajo sodno
določene in na centrih za socialno delo do-
govorjene preživnine. V okviru delovanja
enega od centrov za socialno delo obstaja
tudi Zavetišče za brezdomce, kjer lahko
ljubljanski brezdomci prenočujejo in
dobijo en obrok tople hrane dnevno. Pri
centrih za socialno delo delujejo še različne
druge organizacije z različno stopnjo
avtonomnosti, ki se ukvarjajo s problema-
tiko mladih, »odvisniki«, osebami z mot-
njami v telesnem in duševnem razvoju itn.
Eno pomembnejših področij na CSD je
družinsko področje. Na CSD so organi-
zirane družinske in zakonske posveto-
valnice za ljudi, ki so se znašli v partnerski,
tudi osebni stiski, pa sami ne najdejo izhoda
iz nje. Znotraj družinskega področja je po-
membno podpodročje vodenje postopkov
za dodelitev otrok enemu od staršev, ki sta
se razšla, ter urejanje stikov med staršema
in otrokom/otroki, potem ko so se razšli. V
primeru razpada izvenzakonske skupnosti,
v kateri se je rodil in živel otrok, se te zadeve
urejajo v izključni pristojnosti CSD, pri
razvezah zakonske skupnosti pa CSD
sodelujejo v postopkih na sodiščih kot
samostojna »zunanja« strokovna služba, na
katero se obrne sodišče po strokovni
nasvet, mnenje, oceno ali predlog. Na CSD
se vodijo vsi postopki za urejanje stikov
otrok z razvezanim staršem, ki mu otrok ni
bil dodeljen v vzgojo in varstvo — bodisi po
razvezi formalno sklenjene zakonske skup-
nosti ali razpadle izvenzakonske skupnosti.
Na to področje dela z družino sodi tudi
vodenje postopkov za zaščito otrok, v
primerih, ko so v svojih družinskih okoljih
ogroženi zaradi neprimernih ravnanj
staršev, zanemarjanja, nasilja, zlorab ipd. V
takih primerih lahko CSD ponudi pomoč,
npr. svetovanje, tudi družinsko terapijo,
lahko pa vpelje in izvede upravni postopek,
v katerem je mogoče iz navedenih razlogov
staršem otroka odvzeti in ga namestiti v
rejniško družino, zavod, stanovanjsko sku-
pino ali drugo ustrezno življensko okolje.
NA CSD POMAGAMO REŠEVATI
PROBLEME DRUGIH, IMAMO PA TUDI SVOJE
Prej sem nä kratko orisal bolj ali manj
tipično podobo delovnega področja centra
za socialno delo. Ta oris je zgolj okviren, ne
povsem sistematičen. Centri za socialno
delo se med seboj tudi močno razlikujejo,
glede na delovno prakso, delovno orga-
niziranost ipd. Do razlik prihaja zaradi
različnega števila zaposlenih, ko so v
manjših CSD primorani organizirati delo
po polivalentnem principu, da vsak dela
vse, potem zaradi različnih strokovnih
profilov zaposlenih (socialni delavci,
pedagogi, psihologi, sociologi, pravniki),
različnih osebnih angažiranosti zaposlenih,
ohlapno in široko zarisanega zakonodaj-
nega okvira za to področje itn. Zdi se mi,
da so naši centri za socialno delo, podobno
kot nekoč samoupravljanje, posebnost po-
dročja bivše Jugoslavije. Kot taki so morda
nastali v svojevrstnem duhu sinkretizma, da
451
ivan janko cafuta;
bi obsežna enovita organizacija dajala mož-
nost povzemanja in združevanja starega in
različnega v novo, kvalitetno višjo celoto,
bolj verjetno pa je do ustanov s tako razno-
vrstno dejavnostjo prišlo v duhu centrali-
ziranja družbe, v težnjah po poenostavitvi
dejavnosti, v želji po čim večji preglednosti
in možnosti dobrega nadziranja.
Na podlagi osebnih izkušenj in ugoto-
vitev drugih trdim, da imamo v sferi sociale
oz. na delovnem področju, ki ga zajemajo
centri za socialno delo, kar nekaj proble-
mov, ki bi jim bilo potrebno posvetiti več
pozornosti. Poudaril bom nekatere:
• velik obseg dela oz. preobremenjenost
strokovnih delavcev;
• konflikt različnih poklicnih vlog v eni
osebi, kar je še zlasti v ospredju v manjših
centrih za socialno delo, kjer imajo manj
možnosti pri notranji razporeditvi oz. orga-
nizaciji dela;
• izvajalci socialnovarstvenih storitev se
težko dovolj opremimo z vsemi potrebnimi
znanji, oziroma, težko se strokovno uspo-
sobimo za vsa različna področja in dela, ki
smo jih po zakonu dolžni izvajati;
• često nejasna ali celo odsotna strokov-
ne doktrine (poklicno socialno delo pri nas
je relativno mlado).
PREOBREMENJENOST Z DELOM
Pred dvema letoma sem kot zunanji sode-
lavec Inštituta za kriminologijo pri Pravni
fakulteti v Ljubljani sodeloval priizvedbi in
obdelavi ankete, namenjene in poslane
vsem slovenskim centrom za socialno delo
(odd. za mladoletnike), vsem slovenskim
sodiščem in tožilstvom ter nekaterim
drugim ustanovam, za katere smo vedeli, da
razvijajo določene socialnovarstvene pro-
grame. Od 80 anketnih vprašalnikov,
kolikor jih je bilo razposlanih, je prispelo
nazaj izpolnjenih 55, dve tretjini s centrov
za socialno delo, ostali pa v glavnem s sodišč
in tožilstev.
Eno od zastavljenih vprašanj se je nana-
šalo na splošne pogoje dela. Slaba polovica
vseh s področju socialne dejavnosti, ki so
na to vprašanje odgovorili, jih je na prvo
mesto postavilo preobremenjenost na
delovnem mestu. Na vprašanje v zvezi s
številom primerov na enega delavca je bilo
mogoče izračunati, da je prišlo na delavca
v povprečju nekaj nad 100 primerov. Vsak
šesti je odgovoril, da ga izčrpava to, da mora
opravljati različna dela — polivalentnost.
ZDRUŽEVANJE RAZLIČNIH POKLICNIH VLOG
V ENI OSEBI
IN S TEM POVEZANO VPRAŠANJE
'   VAROVANJA POKLICNE SKRIVNOSTI      I
Znana so mi nekatera razmišljanja kolegov
in kolegic, prav tako delavcev centrov za
socialno delo, na to temo. Spomladi 1995
sem opravil z ljubljanskimi kolegi/cami
intervju, v katerem sem jih spraševal po
njihovih pogledih na ta problem. Slišal sem
zanimive odgovore, mnenja ali ocene. Ne-
katere bom povzel.
Eden od kolegov je ocenil, da je to osebni
problem vsakega strokovnega delavca
centra za socialno delo, ki se s tem srečuje.
Menil je, da je to vedno odprt problem, da
se delavec CSD pri svojem delu vedno giblje
na premici pomoč-nadzor. Povedal je, da je
pri strankah, ki pomoči niso voljne sprejeti,
ta konflikt velik. Strokovni delavci imajo po
njegovem v glavnem željo pomagati, so
orientirani k pomoči in ne k nadzoru.
Presodil je tudi, da je tako pač življenje in
da je narava našega dela, da smo vedno
nekje vmes. Po njegovem se mora človek
zavedati svoje vloge in vedeti, za kaj je
plačan. Navedel je primer, ko je nameščal
nekega fanta v vzgojni zavod, ker je menil,
da je bilo to za fanta koristno, drugače pa
je lahko, ko gre za izvajanje podobnega
ukrepa pa nalogu sodišča. Ena od kolegic
je dejala, da bi se ji zdelo primerno ločiti
svetovalno od nadzorstvene funkcije tako,
da bi na CSD izvajali le svetovanje in pomoč,
nadzor pa bi opravljala kakšna druga
služba. Drugi kolegici ni všeč, da se ti vlogi
mešata. Vzgoja je po njenem po svojem
bistvti v veliki meri (tudi) omejevanje, kar
je zanjo sprejemlivo, problem pa se pojavi
na praktični ravni, ko mladostnik/ca ome-
jevanje doživlja kot nasilje. Ena od kolegic
je povedala, da njihovi mladostniki/ce med
obravnavo na CSD ne čutijo nadzorovanja.
452
NEKAJ BESED O DELU NA CENTRIH ZA SOCIALNO DELO
ker v pogovoru na CSD temu ne dajejo
posebnega poudarka. Pogovarjajo se bolj o
šoli, njihovi družbi ipd. Mladoletniki/ce po
njenem sploh ne čutijo, da gre za nadzor,
pač pa prihajajo zaradi pomoči.
Na vprašanje o primernosti združevanja
različnih poklicnih vlog v eni osebi (pravni,
še zlasti pa fizični osebi) se veže tudi
vprašanje poklicne skrivnosti. Strokovni
delavec v vlogi svetovalca ali terapevta je s
svojo stranko, khentom oz. uporabnikom v
zaupnem razmerju, sicer ne bi mogel us-
pešno delovati kot svetovalec ali terapevt.
Načelo zaupnosti je pri teh vrstah obravnav
visoko cenjeno oz. vrednoteno. Načelo za-
upnosti je vneseno v etične kodekse strok,
ki se ukvarjajo s svetovanjem in terapijo, in
je zapisano tudi v etičnem kodeksu za
področje socialnega varstva. Strokovni
delavec centra za socialno delo se pri delu
pogosto znajde v dualizmu med seboj iz-
ključujočih si poklicnih vlog — ko je stranki
svetovalec ali terapevt, hkrati pa je do nje
še v vlogi:
a) osebe, ki vodi ali sodeluje v postopku,
kjer se odloča v družinskopravnih zadevah,
ali
b) v sodnem postopku, kot strokovni po-
močnik ali strokovni sodelavec sodišča in
kot tak zavezan načelu materialne resnice,
torej mora oz. bi moral na sodišču na zahte-
vo sodnika povedati vse, kar ve o svoji stran-
ki, tudi podatke, ki jih je pridobil v zaupnem
razmerju z njo (brez zaupnega razmerja mu
stranka določenih zadev niti povedala ne
bi). Strokovni delavec se v takih primerih
znajde v dilemi, lahko tudi v stiski, ko ne
more istočasno upoštevati obeh načel
(načelo zaupnosti in načelo materialne res-
nice), ki jima je tako ali drugače zavezan.
Glede na to je mogoče presojati tudi var-
nost strokovnega delavca CSD, saj lahko
različni centri moči zahtevajo od njega v
isti zadevi istočasno vedenje po določilih
obeh različnih in med seboj izključujočih
si načel. Sodišče, na primer, zahteva po-
sredovanje vseh strokovnemu delavcu
znanih podatkov o mladoletni osebi, zoper
katero teče postopek. Če strokovni delavec
centra za socialno delo sodišču ne posre-
duje zahtevanih podatkov, je pogosto
deležen pritiskov, širijo slab glas o njem, o
njegovi domnevni nepripravljenosti za
sodelovanje, nedelavnosti, neustreznosti,
včasih tudi nestrokovnosti ipd. S tem no-
čem reči, da ne razumem potrebe sodnikov
po tem, da bi imeli čim več informacij o
ljudeh, ki jim morajo soditi v svojih postop-
kih. Pač pa hočem reči, da bolj kot njih ra-
zumem sebe; razumem tudi določilo 153.
člena Kazenskega zakonika R. Slovenije in
razloge, zaradi katerih je tak člen zapisan v
zakonu. Ta člen govori o izdaji poklicne
skrivnosti, varovanju katere smo zavezani
tudi socialni delavci.
Zakon oz. pravo razumem tudi v smislu
zaščite ljudi pred morebitno samovoljo
oblasti. Vse, kar se sme kaznovati, mora biti
v zakonu predvideno in veljati mora načelo
sorazmernosti. Kakšno kazen lahko torej
pričakujem, če »izdam« poklicno skrivnost
sodišču, in kakšno, če je ne »izdam«? Ne-
jasne so tudi meje, ki naj bi predstavljale
ločnico med dovoljenim in nedovoljenim,
kaj je v vsebinskem smislu poklicna skriv-
nost, kaj se šteje za večjo in kaj za manjšo
kršitev in kakšna kršitev se sankcionira z
določeno kaznijo. Ni mi znano, da bi bilo
to kje natančneje kvalificirano oz. opre-
deljeno, zato se lahko kot strokovni delavec
CSD znajdem skoraj kadarkoli med kladi-
vom in nakovalom. Če ne »izdam« poklicne
skrivnosti sodišču, se pravi, jim ne posre-
dujem podatkov o dejstvih, ki sem jih
izvedel kot socialni delavec pri opravljanju
svojega poklica, bo sodnik/ca reagiral/a na
navedeni način. V primeru, da »izdam« tako
skrivnost, mi lahko izreče oz. naloži kazen
moja nadzorna instanca, na primer, da mo-
ram ponovno opraviti strokovni izpit.
Pri osvetlitvi problema poklicne skriv-
nosti je mogoče prepoznati konflikt združe-
vanja različnih poklicnih vlog v eni osebi,
še zlasti, ko gre za združevanje vlog, ki se
med seboj bolj ali manj izključujejo. Kaj
pravi na to praksa? Ko sem kolege/ice v že
omenjenem intervjuju spraševal o tem, so
mi povedali tole.
Prevladalo je mnenje, da je glede varo-
vanja poklicne skrivnosti ključna ocena oz.
presoja strokovnega delavca samega. On naj
bi bil tisti, ki naj v konkretni situaciji pre-
pozna, kaj šteje za poklicno skrivnost, in se
nato odloči, kaj bo s tem počel. Menili so,
453
IVAN JANKO CAFUTA
da je malo primerov, kjer je ta problem
»vroč«. Če stranka v pogovoru na CSD kaj
pove kot zaupno, potem tega ne posredu-
jejo naprej, na primer na sodišče oz. na
sodišču. Trudijo se, da strank ne bi priza-
deli. Kolegica je opisala situacijo, ko je prišla
k njej v pisarno skupina fantov, ki so ji
povedali, da so storili kaznivo dejanje. V
pogovoru jih je prepričevala, naj gredo to
povedat še na policijo, kar so potem tudi
storili. Izrečena kazen oz. vzgojni ukrep, ki
je pozneje sledil na sodišču, je bil zaradi
tega blažji. Ena od kolegic je v intervjuju
poudarila problem varovanja poklicne
skrivnosti v primerih, ko sodišče v pos-
topku zoper mladoletnega/o storilca/ko
kaznivega dejanja v končnem sodnem skle-
pu povzame ali celo citira dele poročila, ki
jim ga je pred tem poslal strokovni delavec
CSD. V takem kontekstu je povzemanje
informacij iz teh poročil delikatno, saj
sodnik/ca s tem utemeljuje svojo izbiro
vzgojnega ukrepa za določenega mladost-
nika/co. Kolegi/ce iz nekega ljubljanskega
CSD so v intervjuju povedali, da na sodišču
zelo upoštevajo to, kar oni zapišejo in
predlagajo v svojih poročilih — v 80% vseh
primerov. Kadar pa sodišče izreče vzgojni
ukrep, različen od tistega, ki so ga pred-
lagali, izvajanje takega ukrepa praviloma ni
uspešno. Kolegi/ce so bili v glavnem mne-
nja, da strokovni delavci CSD nismo dolžni
ovajati svojih strank organom pregona. Z
delavci sodišča se praviloma pogovarjajo le
o kaznivem dejanju, zaradi katerega je
mladoletnik/ca v obravnavi, ne pogovarjajo
pa se o morebitnih drugih kaznivih dejanjih
iste/ga mladostnice/ka, za katera morda
vedo. Ena od kolegic je menila, da delavcev
sodišča ne zanimajo obširnejša pisanja o
mladostniku/ci in njegovem/njenem živ-
ljenjskem okolju, pač pa so bolj za kon-
kretna jedrnata sporočila — predvsem, ali
se mladostnik/ca razume s starši, ali ga ti
vzgojno obvladujejo — če ga ne, sledi izrek
primernega vzgojnega ukrepa. Kolegi/ce so
povedali/e, da strankam vnaprej povedo, ali
bodo podatke, pridobljene v pogovoru z
njimi, uporabili za izdelavo poročila, ki ga
bodo nato poslali sodišču. Če stranka želi,
povedo, kaj bodo v poročilo zapisali, včasih
stranko celo povprašajo, ali se strinja z
vsebino, ki jo nameravajo zapisati v poro-
čilo. Na samem pogovoru oz. obravnavi na
CSD se strokovni delavci praviloma ne
osredotočajo toliko na samo kaznivo de-
janje, ki ga je mladostnik storil, pač pa
posvetijo večjo pozornost mladoletniku,
njegovi družini, njegovi šolski situaciji,
interesnemu polju, njegovemu vrednost-
nemu sistemu ipd.
Glede upoštevanja oz. varovanja poklic-
ne skrivnosti je pri mojih kolegih/cah,
enako velja zame, osnovno in hkrati najbrž
edino vodilo, ki mu smemo pripisati mož-
nost konsistentne rabe, načelo največje
koristi za mladostnika/co.
KAKO NAŠ POLOŽAJ IN DELO VIDIJO DRUGI?
Navedel bom eno od videnj, ki nam lahko
služi kot izhodišče za razmislek. V zvezi z
vlogo strokovnih delavcev centrov za
socialno delo pri obravnavi mladoletnih
storilcev kaznivih dejanj bom navedel
oceno enega od slovenskih tožilcev/tožilk,
ki je v odgovoru na omenjeno anketo
napisal/a, da je sistem za obravnavo mlado-
letnih storilcev kaznivih dejanj neusklajen,
celo razbit, zaradi česar imajo v njem naj-
pomembnejšo vlogo organi, ki je (najbrž)
ne bi smeli imeti, kot je presodil/a. Ocenil/
a je, da je komunikacija med različnimi
sektorji, ki obravnavajo mladoletne storilce
kaznivih dejanj, majhna. Zaradi tega po
njegovem/njenem pridobijo v teh postop-
kih osrednjo vlogo organi socialnega var-
stva oz. njihovi nosilci, ker imajo največ
informacij. Zaradi tega, je ocenil/a, prido-
bijo v teh postopkih »de facto« največ moči.
Po njegovem/njenem je vloga CSD v po-
stopku zoper mladoletne storilce/ke kazni-
vih dejanj sporna, ker so organi, ki hkrati
ugotavljajo dejstva, predlagajo ukrepe in
sodelujejo pri njihovem izvajanju, še zlasti
sporna pa je po njegovem/njenem vloga
CSD v primerih, ko v upravnem postopku
tudi meritorno odločajo.
454
NEKAJ BESED O DELU NA CENTRIH ZA SOCIALNO DELO
STROKOVNA USPOSOBLJENOST DELAVCEV SD
Delavci in delavke CSD opravljamo različna
dela in naloge. Glede na zahtevnost delov-
nih situacij in potreb po strokovnem od-
zivanju smo pogosto v položaju, ki zahteva
od nas psihoterapevtsko usposobljenost, v
nekaterih drugih situacijah smo v vlogi, ki
zahteva od nas pravniško oz. sodniško
veščost in usposobljenost, v nekaterih
situacijah zahteva narava dela od nas orga-
nizacijske sposobnosti in usposobljenost,
administrativno veščost in znanja, ne na-
zadnje tudi policijskonadzorstvene afini-
tete in usposobljenost. Vsa bolj ali manj od-
govorna, nekatera celo izjemno odgovorna
dela, ki jih opravljamo na centrih za so-
cialno delo, zahtevajo od nas dobro strokov-
no usposobljenost, kar pa je za posamez-
nika težko dosegati vzporedno na več
področjih hkrati. Razvitejše vede imajo
svoja znanja in metode že dolgo organi-
zirane po načelu specializiranja. Danes si
težko predstavljamo zdravnika, ki opravlja
prvi dan kirurške posege na kosteh, drugi
dan pa kirurške posege na prebavilih, kaj
šele zdravnika, ki opravlja prvi dan kirurške
posege, drugi dan pa zdravi astmo; kar s
pametjo skregana pa je videti kombinacija,
da bi zdravnik opravljal prvi dan kirurške
posege, drugi dan pa sodil ljudem, ki so
storili prometni prekršek.
Na CSD vodimo postopke oz. odločamo
v družinskopravnih zadevah, pri določanju
stikov razvezanih staršev z otrokom/otroki,
vodimo upravne postopke, v katerih od-
ločamo o tem, ali bo otrok ali mladostnik
odvzet staršem ali ne, ali bo nameščen v
drugo okolje, v drugo družino, v zavod, bo
posvojen pri »novih« starših, bo dan v rejo
itn. Gre za izjemno radikalne in pomem-
bne, včasih usodne posege v življenje
posameznikov in družin. Postopki, ki so pri
tem predvideni, se po svoji formi in vsebini
bistveno ne razlikujejo od postopkov, ki jih
vodijo sodniki na sodišču. Namestitev mla-
dostnika v vzgojni zavod na osnovi 79. člena
Kazenskega zakona RS je po vsebini po-
vsem enak namestitvi mladostnika po 120.
ali 121. členu Zakona o zakonski zvezi in
družinskih razmerjih. Postopek v prvem
primeru vodi sodnik na sodišču, v drugem
primeru pa socialni delavec, pedagog, psi-
holog ali sociolog na centru za socialno
delo, izjemoma pravnik. Na CSD je namreč
zaposlenih zelo malo pravnikov. Ko posega
v družinskopravna razmerja sodišče, vodi
postopek sodnik, ki se je pred tem več let
učil pravnih ved, zakonov, njihove rabe,
vodenja postopkov ipd. — najprej na pravni
fakulteti, nato na dvoletnem pripravniškem
stažu, kjer je s pomočjo mentorja osvojil
rabo zakonov v praksi. Po uspešno oprav-
ljenem pravosodnem izpitu je najbrž delal
kot strokovni sodelavec oz. pomočnik in si
še nekaj let pridobival izkušnje in znanja
in šele nato je smel računati na imenovanje
za sodnika za določeno sodno področje. Če
prav vem, imajo v sodni sferi te zadeve ne-
kako tako urejene. Spričo tega si ni težko
predstavljati stisk in zadreg, nastalih v situ-
acijah, ko mora strokovni delavec CSD brez
predhodnega sistematiziranega pravnega
izobraževanja in vodenega uvajanja pre-
vzeti nase odgovornost vodenja upravnih
postopkov in odločanja v družinskopravnih
zadevah.
Za primer bom omenil še obravnavo
otrok, ki so jih starši ali drugi zanemarjali,
jih psihično ali fizično trpinčili, zlorabljali
ipd. CSD je ustanova, ki je po zakonu edina
dolžna v celoti prevzeti nase skrb za zaščito
teh otrpk. Iz prakse in študijskih gradiv
vemo, da je obravnava v takih primerih
izredno težavna in zahtevna in terja dobro
usposobljene kadre. Za delo na tem področ-
ju najbrž ni dovolj znanje, ki ga med rednim
(dodiplomskim) študijskim programom
posredujejo Visoka šola za socialno delo
(prej Višja šola za socialne delavce). Peda-
goška fakulteta. Filozofska fakulteta. Fakul-
teta za družbene vede ali Pravna fakulteta
(to so ustanove, ki izobražujejo kadre, ki se
po 69. členu Zakona o socialnem varstvu
zaposlujejo na centrih za socialno delo).
Znanja, ki jih posredujejo naštete ustanove,
so zelo pomembna, dovoljšnja za oprav-
ljanje določenih del na CSD, za določena
dela pa je potrebno dodatno specializirano
usposabljanje. Na CSD že sedaj dela nekaj
ljudi z opravljenim izobraževanjem s
področja družinske terapije, transakcijske
analize ipd. Ne smemo pozabiti, da na CSD
tako ali drugače obravnavamo velik del
455
IVAN JANKO CAFUTA
»najtežje« populacije v družbi. Pri nas ob-
ravnavamo veliko ljudi, ki jih obravnavajo
tudi na policiji, na sodišču, neredko tudi v
psihiatriji. V strokovnem smislu smo torej
izpostavljeni izjemno visokim zahtevam.
Vrnil se bom k anketi. V njej je bilo za-
stavljeno tudi vprašanje o oceni lastne stro-
kovne usposobljenosti. Od vseh s področja
socialne dejavnosti, ki so na to vprašanje
odgovorili, je le eden zapisal, da se čuti
dovolj strokovno usposobljenega — ker se
permanentno dodatno izobražuje. Večina
jih je odgovorila, da se ne čutijo dovolj
strokovno usposobljeni. Največ jih je na-
vedlo, da se ne čutijo dovolj usposobljeni
za skupinsko delo, sledili so oni, ki so od-
govorili, da se čutijo šibki na področju ka-
zenske zakonodaje, nato oni, ki so navedli,
da čutijo potrebo po permanentnem izo-
braževanju, in oni, ki čutijo potrebo po
dodatnem izobraževanju s področja sveto-
valnega dela. Močno skupino so sestavljali
odgovori o pomanjkljivi usposobljenosti za
delo z odvisniki, zlasti tistimi, ki uživajo
heroin.
V zvezi s strokovnim usposabljanjem in
verificiranjem strokovnih delavcev za
področje socialnega varstva bom navedel
še dvoje. Prvič, zahteve izpraševalcev na
strokovnih izpitih. Na seznamu obvezne
literature ni mogoče najti pisnega vira oz.
gradiva, ki ni ali zakon ali pravilnik. Gre
izključno za zakonodajo in akte, ki urejajo
področje socialnega varstva. Od osebe, ki
končujejo pripravništvo, se zahteva pozna-
vanje 26 kosov literature, se pravi zakonov
ali pravilnikov. Drugič, poglejmo, kako je s
tem na Visoki šoli za socialno delo. Pregle-
dal sem učni načrt šole za šolsko leto 1995/
96 in ugotovil, da so na tej šoli takrat v štirih
letnikih izvajali pouk iz 44 predmetov in
zanje predpisali skupaj 553 kosov obvezne
literature. Od tega jih je bilo s področja
zakonodaje oz. zakonov 30, kar je 5,4% vse
predpisane obvezne literature v tem štu-
dijskem letu. Med prvim in drugi je na teme-
lju navedenega težko vzpostaviti korelacijo.
Kot da gre za dvoje različnih področji z
malo skupnega, ali pa da zajema področje
prvega le dobrih 5% področja drugega.
p     VLOGE IN STROKOVNE DOKTRINE
NA PODROČJU SOCIALNEGA VARSTVA
Ponovno se bom, na kratko, navezal na
anketo. Na vprašanje o jasnosti strokovnih
doktrin je dobra polovica delavcev CSD, ki
so na to vprašanje odgovorili, menila, da
niso jasne, dobra tretjina pa je menila, da
so. Ostali so se opredelili za nekaj vmes. V
odgovorih na to vprašanje je bilo navedeno,
da delavci CSD v praksi ravnajo bolj in-
tuitivno in po »ustnem izročilu«. Delo je
pogosto prepuščeno osebni iniciativi. Slabo
so določene vsebine delovnih mest. V enem
od odgovorov je bilo napisano, da je do-
ktrina socialnega dela »gnetljiva masa«, ki
jo gnete vsak po svoje.
Na tem mestu bom ponovno pokazal na
poklicno situacijo, v kateri se znajde veliko
strokovnih delavcev slovenskih centrov za
socialno delo, ko so kot strokovni delavci
vključeni v obravnavo mladoletnih sto-
rilcev kaznivih dejanj. K sodelovanju jih
pozove tožilstvo, pozneje pa še sodnik za
mladoletne. Strokovni delavec CSD se po-
javi v taki obravnavi najprej v vlogi osebe,
ki začne zbirati podatke o mladostniku,
njegovi osebnosti, družini in življenjskih
okoliščinah, pomembnih za presojo njego-
ve duševne razvitosti. V tej poizvedovalni
oz. preiskovalni fazi postopka s(m)o stro-
kovni delavcih centrov za socialno delo
vključeni v obravnavo dotičnih mladost-
nikov kot neke vrste pomožni izvedenci.
Zbiramo podatke o mladostniku, jih nato
vrednotimo, si ustvarimo svoje mnenje,
oceno, nato to posredujemo sodišču. S svo-
jimi predlogi, mnenji, opozorili in stro-
kovnimi ocenami vplivamo na odločitev
sodnika v kazenskem postopku na sodišču.
Vsem nam je bolj ali manj znana in jasna
vloga izvedencev v sodnih postopkih.
Vemo, da so izvedenci strokovnjaki za
določeno področje, ki se za svoj nastop na
sodišču pripravijo, pred tem izdelajo
natančno ekspertizo o vodenem primeru,
sodniki pa jih na obravnavah spoštljivo
sprašujejo o njihovem mnenju, ocenah,
predlogih. Ko izvedenec odda (proda) svoj
pisni izdelek sodniku in zadevo na obrav-
navi tudi ustno zagovarja, izgine iz sodnega
postopka in se vanj več ne vrača, niti ga
456
NEKAJ BESED O DELU NA CENTRIH ZA SOCIALNO DELO
pozneje ne sprašujejo po ocenah o izva-
janju ukrepa, ki je bil izrečen mladostniku
v sodnem postopku.
Strokovne delavce centrov za socialno
delo sodišča praviloma ne vabijo k sodelo-
vanju kot izvedence, pač pa kot »strokovne
delavce«. Kaj je to, se sprašujem tudi sam.
Sodišče nam ne da statusa izvedenca, včasih
ni jasno niti, ali nas kličejo na sodišče kot
strokovnjake ali kot priče. V primerih obrav-
nav mladoletnih storilcev kaznivih dejanj
nas na sodišču sprašujejo o mladostniku, po
končani obravnavi pa praviloma še vedno
kaj pričakujejo od nas. S samim zakonom
je določeno, da smo kot ustanova oz. stro-
kovni delavci dolžni izvajati določene
vzgojne ukrepe, nekatere celo samostojno.
Kako torej orisati konsistentno in v
celoti smiselno podobo strokovne doktrine
za področje obravnave mladoletnih storil-
cev kaznivih dejan na centrih za socialno
delo? Ostali procesni subjekti v postopkih
zoper mladoletne storilce kaznivih dejanj
imajo določeno oz. jasno definirano vlogo.
Sodnik, na primer, sodi po določilih kazen-
ske zakonodaje, po vnaprej določenih pra-
vilih in v povsem jasnem okviru delovanja,
pristojnostih. Podobno velja za tožilca, ki
prav tako deluje po znanih in jasnih zakon-
skih predpostavkah in določilih, tudi polje
delovanja in pristojnosti zagovornika, to je
odvetnika, je povsem jasno določeno in
strukturirano.
Med postopkom zoper mladoletnega
storilca kaznivega dejanja delavec centra za
socialno delo poleg svetovalne in izvede-
niške funkcije neredko izvaja še bolj ali
manj aktivno nadzorstveno funkcijo. Vloga
strokovnega delavca centra za socialno delo
v postopku na sodišču je slabo definirana
— bistveno slabše od vlog ostalih procesnih
subjektov. Vsaka veda, ki ji je mar za ugled
in veljavo, skrbi za to, da so njene meje
navzven jasno določene, da so jasno dolo-
čene njene pristojnosti ipd. Na področju
socialnega dela po moji oceni slabo skrbi-
mo za določanje meja oz. razmejevanje od
ali do drugih ved, subjektov, organizacij. To
kaže, da slabo skrbimo za svoj strokovni
ugled.
457
^''-^'-^ -Tanja Lamovec
SAMO ZADOVOLJNA MATI JE LAHKO DOVOLJ DOBRA MATI
V eni od avgustovskih številk časopisa Delo
leta 1997 je bil objavljen prevod članka iz
tujega tiska, v katerem se avtor vzvišeno
posmehuje komercialni uspešnici Prepro-
sto obilje. Knjige sicer ne poznam, poznam
pa veliko podobnih. Morda je v resnici pre-
prosta, pa kaj zato? Njen namen naj bi bil
»olajšati breme ženskam, ki garajo, obupu-
jejo in ne morejo spati«. Popularna psiho-
logija z nekaj New Age filozofije se v ZDA
res dobro prodaja in odjemalke so res v
veliki meri ženske. V zadnjih letih se vse več
takih knjig pojavlja tudi pri nas. Škoda le,
da pri nas ženske, ki bi jih najbolj potre-
bovale, nimajo časa, da bi jih brale. Za
razumevanje, od kod tolikšna priljubljenost
te zvrsti, moram najprej povedati dolgo
zgodbo o državi, v kateri je ta fenomen
nastal, kot tudi o potrebah, iz katerih izvira.
Potem ko boste vse to vedeli, se vam morda
ta zvrst literature in oddaje, kakršno vodi
Oprah Winfrey, morda ne bodo več zdele
tako slaboumne oziroma napihnjene. Avtor
članka ugotavlja, da je Oprah »katalizator
nečesa, kar ždi globoko v ameriškem srcu«.
Že res, da stvar prihaja iz Amerike, a tudi
mi ji ne bomo ubežali, saj gremo po isti poti
brezobzirnega individualizma, katerega
prvi koraki so še posebno kruti.
GOSPODINJSTVO KOT ZNANOST
Zgodbo lahko začnemo kar ob koncu
stoletja, ko so začeli v ameriških domovih
vladati eksperti. Izmislili so si novo znanost,
domestic science, ki jo še vedno poučujejo
na univerzah, kot izbirni predmet seveda.
Najpomembnejši cilj te znanosti je bil pove-
čati prodajo neštetih novih gospodinjskih
aparatov, ki jih poznamo kot sesalniki, mi-
kserji, pralni stroji in sušilci, skratka, stvari,
ki ne smejo manjkati v nobenem domu.
Eden od ciljev pa je bil nedvomno tudi pre-
pričati povprečno zdolgočaseno in nezado-
voljno gospodinjo, da opravlja pomembno
znanstveno delo. Kuhinja kot laboratorij.
Vsi ti aparati seveda ne smejo zmanjšati
količine dela, zato jih je treba nenehno
uporabljati. V ta namen so eksperti zagnali
grozovit preplah pred mikrobi (germ
theory} in vcepili ameriškim gospodinjam
pretirano nagnjenje k čistoči. Oblačila je
bilo treba prati vsak dan, neprestano tu-
širati sebe in otroke, sesati prah in podob-
no. Tudi neštete nove kuhinjske pripo-
močke je bilo treba neprestano pomivati,
kar je mimogrede še povečalo prodajo čis-
til, hkrati pa je dajalo gospodinjam občutek,
da so polno zaposlene z znanstvenim
delom. Vse, kar je bilo znanstvenega, je
namreč tedaj uživalo neizmeren ugled.
Danes je od obsedenosti s čistočo Ameri-
čanom ostalo le nenehno tuširanje, stano-
vanja pa imajo na splošno precej zanemar-
jena, če jih primerjamo s slovenskimi.
Znanost je izgubila ves ugled. A pojdimo
počasi.
Znanstveno gospodinjenje gospodinjam
ni prineslo obetanega zadovoljstva, kljub
zapleteni gospodinjski ekonomiji, ki je
zahtevala natančno načrtovanje nakupov in
zapisovanje izdatkov. Niti nenehna kri-
žarska vojna proti mikrobom ni bila tisto,
po čemer so hrepenele.
Ministrstvo za zdravje je ženskam sicer
še naprej govorilo o grozeči nevarnosti mi-
krobov, ki povzročajo bolezni, priporočalo
459
TANJA LAMOVEC
»varne« stekleničke za dojenčke in spreje
za uničevanje mrčesa kot »obrambo nemoč-
nemu otroku«. Celo »kljuke na vratih og-
rožajo zdravje otrok«, so pisali eksperti v
svojih razglasih. Ženske, ki so resno vzele
te nasvete, pa so dobile diagnozo psihične
motenosti in tako pospešile razvoj psiho-
terapevtskih dejavnosti.
ODKRITJE OTROKA
V začetku tega stoletja so eksperti odkrili
otroka. Sijoče kuhinje in pološčene povr-
šine v stanovanjih brez najmanjšega prahu
so stopile v ozadje. Središče doma prvič v
zgodovini ni bil več patriarhalni soprog,
temveč njegovo veličanstvo Otrok. Moški
eksperti so začeli ženskam razlagati, kar so
te že ves čas vedele, da otrok ni le pomanj-
šan odrasel, temveč bitje z lastnimi potre-
bami in sposobnostmi. Prvič so eksperti
javno razglasili, da imajo otroci še kakšne
druge potrebe poleg bioloških, zato pa je
bil seveda potreben nekdo, ki bo te potrebe
zadovoljil. Spet so ženske povzdignili v
znanstvenice in jim zaupali znanstveno
vzgojo otrok. Odkritje otroka je bilo zares
nekaj revolucionarnega. Še malo prej se
noben moški ekspert ne bi ukvarjal s pro-
učevanjem otrok in njihovih značilnosti, saj
to pač ni bila moška stvar.
Nenadoma nobena stvar ni bila več tako
pomembna kot materinstvo. Predsednik
Roosevelt je na nekem srečanju izjavil:
! Biti dobra mati je bolj pomembno za skup-
nost kot biti najsposobnejši mož; njena
kariera je bolj vredna časti in bolj koristna
I kot kariera katerega koli moškega, ne glede
(J na to, kako uspešen je. [...] Toda ženska, ki se
iz strahopetnosti, sebičnosti ali napačnih
n idealov izogne svoji dolžnosti kot žena in
mati, zasluži naše zaničevanje.
Mnoge ženske so nasedle. Bile so po-
nosne, da imajo tako pomembno kariero,
malo pa so se tudi bale druge možnosti.
V tej slavi materinstva so ženske prvič
začutile svojo moč. Nenadoma so postale
pomembne. Saj so to že od nekdaj počele,
a tega nihče še opazil ni, saj se je zdelo
samoumevno. Tako kot je bila samoumevna
moževa častna dolžnost, da preživlja dru-
žino.
Vzpon ekspertov za vzgojo otrok je bil
bliskovit. Pred pojavom ekspertov so žen-
ske pomagale druga drugi pri zdravljenju
otroških bolezni in pri reševanju vzgojnih
zagat. Eksperti so tako izrinili žensko s
področja, ki je bilo tradicionalno njeno (kot
že nekoč iz babištva), in jo prepričali o njeni
nevednosti. Potreba po ekspertih pa je po
drugi strani pomenila, da je vzgoja zahtev-
no opravilo, in tako so ženske našle vsaj
malo zadoščenja ob zavesti, da opravljajo
zahtevno kariero.
:;iT      BEHAVIORISTIČNI IZUMI
S kariero materinstva se je vzpenjala tudi
kariera ekspertov. Vodilno vlogo, ki jo je
imel nekoč zdravnik, je zamenjal psiholog.
Psihologija je bila v tem času eksperi-
mentalna znanost, ki ni imela skoraj ničesar
ponuditi glede vzgoje otrok, vendar pa si
je utrla pot v najbolj intimno in zasebno
področje ženske. Z razvojem behaviorizma
so se pojavili prvi vzgojni nasveti. Bili so
zelo kruti. Njihov namen je bil vzgojiti dis-
cipliniranega, učinkovitega in natančnega
delavca. Zato je bilo treba že v zibelki zatreti
vsako spontanost. Matere naj se ne bi igrale
z otroki in jih spodbujale k smehu, ker to
po mnenju ekspertov preveč obremenjuje
njihov živčni sistem. Hranjenje je moralo
potekati po točno določenem razporedu,
vmes pa se otroka ni smelo dotikati. Po
mnenju ekspertov bi dotikanje pomenilo
možnost »bodoče duševne bolezni ali vsaj
moralne izprijenosti«. Danes vemo, da drži
ravno nasprotno.
Behaviorizem je po vrsti odpravil um,
dušo, individualnost in zavest. Ostalo je le
še tisto, kar lahko neposredno opazujemo.
Industrijski model vzgoje je poskušal iz
otrok narediti stroje. Behaviorist Watson si
je takole zamišljal idelanega otroka:
[To je] otrok, ki nikoli ne joka, razen če se
zbode z buciko, [...] ki si kmalu izgradi
številne navade, [...] ki se navadi čistoče, [...]
ki poje vse, kar postavimo predenj, [...] ki spi
460
SAMO ZADOVOLJNA MATI JE LAHKO DOVOLJ DOBRA MATI
in počiva, ko ga položimo v posteljo [...].
Watsona ni nič bolj vznemirjalo kot vdor
iracionalnih, emocionalnih elementov v
odnos med materjo in otrokom. Pravi
takole:
Ko slišim mater tolažiti otroka, ki je padel ali
se ranil, moram navadno prehoditi kar nekaj
ulic, preden me mine jeza.
PERMISIVNA VZGOJA
Po drugi svetovni vojni so eksperti nena-
doma in do skrajnosti spremenili svoje na-
svete. Tržišče je pač potrebovalo novo vrsto
človeka, ki ne bo le podaljšek stroja, temveč
dober Potrošnik. Eksperti so pač vedno v
službi vodilne ideologije, in tako so začeli
proizvajati potrošnike. Nastopilo je ob-
dobje permisivnosti. Sprememba je prišla
tako hitro, da so bile matere čisto zmedene.
Mnoge od njih so ubogljivo spremenile
svojo metodo kar na sredi. Neka mati je
takole opisala svojo zadrego:
Otrokom sem ponudila neko novo vrsto
zelenjave. Tedaj sem se spomnila, da moram
od najstarejšega zahtevati, da do konca poje,
srednjemu ni bilo treba jesti, moral pa je vsaj
poskusiti, najmlajši pa je lahko naredil, kar
je hotel.
Celo sam dr. Spöck, ki je pozneje zaslovel
s svojimi knjigami o permisivni vzgoji, je
zamenjal behavioristično vzgojo svojega
starejšega otroka s permisivno.
Permisivna vzgoja je izhajala iz stališča,
da so otrokovi spontani impulzi dobri in da
otrok čuti, kaj je dobro zanj. Idealna mati
znanstvene permisivnosti razume vse te-
gobe otrokovega razvoja, spodbuja neka-
tere oblike obnašanja in odsvetuje druge.
Z neskončno potrpežljivostjo poskuša na
posreden način z različnimi tehnikami
zaobiti njegovo zavračanje in trmo.
Otrok permisivne vzgoje ni bil deležen
starševske avtoritete niti vodstva. Glavni
zagovornik tega pristopa je bil Gesell, ki je
izvedel številne raziskave o vedenju otrok
različne starosti. Tako so eksperti dobili
standard, na osnovi katerega so določali
patologijo. Gesell je trdil, da otrok bolj kot
vse drugo potrebuje materino brezpogojno
ljubezen. »Ljubljeni otrok se želi učiti, se
želi prilagoditi, želi odrasti,« pravi Spöck.
Dodamo lahko samo še: želi trošiti. Ta novo
odkrita materinska ljubezen ni imela nič
več opraviti z znanstvenim pristopom in so
jo razglasili za instinkt.
LIBIDINOZNA MATI
Ni minilo dolgo, ko so se našli eksperti —
psihoanalitiki, ki so morali tudi iz mate-
rinske ljubezni narediti znanost. Iskali so
organsko osnovo materinske ljubezni in ne-
kateri so celo trdili, da jo uravnava ščitnica.
Po njihovi teoriji naj bi mati instinktivno
potrebovala otroka, prav tako kot on po-
trebuje njo. Zato je njena največja želja biti
z otrokom. Materinstvo naenkrat ni bilo več
dolžnost, temveč užitek.
Prepad med znanstvenim ekspertom in
instinktivno materjo se je s tem močno
poglobil. Zmanjšala pa se je razlika med
materjo in otrokom. Kar je dobro za enega,
je dobro tudi za drugega. Tu naletimo na
absurd, kakršnih je psihoanaliza polna.
Materinstvo naj bi bilo po eni strani znak
ženske zrelosti, po drugi strani pa je pred-
stavljalo regres na stopnjo otroka. Ženska
torej lahko dozori samo tako, da se po-
otroči! Podoba matere kot odrasle osebe je
bila s tem izničena. Postala je vrstnica
svojega otroka.
Eksperti so kmalu zagnali pravcato gonjo
proti materam. Matere, kakršne so sre-
čevali, se namreč nikakor niso obnašale
tako, kot bi se po teoriji morale. Izkazalo se
je, na primer, da nenehno druženje matere
in otroka ne pripelje v obojestransko bla-
ženost. Odstopi od teorije so bili tako pogo-
sti, da so eksperti posumili, da Američanke
morda niso ravno najboljše matere, z iz-
jemo nekaterih črnk. Tudi otroci so začeli
kazati znake motenj, ki so bile posledica
vseh teh znanstvenih vzgojnih načel.
Ekspertom seveda ni padlo v glavo, da je
morda kaj narobe z njihovo teorijo. Niso
videli, da matere vse dni preživijo same z
461
TANJA LAMOVEC
Otroki v izolirani predmestni hiši. Niso
videli pošastne osamljenosti mater, ki so se
morale igrati otroka in se niso imele s kom
pogovoriti. Njihovih potreb ne tedaj ne
pozneje ni opazil nihče, dokler se niso zanje
zavzele same.
Pod vplivom obtožb ekspertov so se
matere čutile vedno bolj ogrožene, poleg
tega pa so jih mučili občutki krivde. Zavra-
čajoča mati, pretirano zaščitniška mati,
shizofrenogena mati. Čutile so se izdane in
zlorabljene. Žrtvovale so se, ker so to od njih
pričakovali, zanemarile zadovoljitev večine
svojih potreb, da so lahko zadovoljevale
potrebe drugih. Dolgotrajna frustracija je
seveda privedla do sovražnih občutij, ki so
občasno prišla na dan, četudi v prikriti ob-
liki. Res, eksperti so imeli prav. Z materami
je bilo dejansko nekaj narobe. Nihče nam-
reč ni videl v njih človeškega bitja z lastnimi
potrebami, marveč le njihovo vlogo, funk-
cijo matere. Pri vsem tem pa so od njih še
zahtevali, naj v taki situaciji uživajo. Če tega
niso mogle, je bilo nekaj narobe z njimi. Mit
srečne ameriške družine iz predmestja se
je krhal, saj je počasi postalo jasno, da te
družine ne spodbujajo duševnega zdravja
niti otrok, kaj šele mater.
Adrienne Rich, ki je vzgojila svoje otroke
v petdesetih in šestdesetih letih, piše o
»nevidnem nasilju institucije materinstva«:
[...] občutki krivde, nemočne odgovornosti
za človeška življenja, sodbe in obsodbe, strah
pred svojo lastno močjo, krivda, krivda,
krivda. V tem srcu teme najdemo nedrama-
tično, nedramatizirano trpljenje: ženska, ki
streže družini hrano, a se ne more usesti z
njo, ženska, ki lošči vedno ista mesta, znova
5 in znova [...].
Potem so prišle Bowlbyjeve raziskave o
grozljivih učinkih materinske prikrajša-
nosti:
Čustveni ton je prežet s strahom in žalostjo,
zdi se umaknjen iz okolja [...]. Aktivnosti so
upočasnjene in otrok pogosto sedi nepre-
mičen in bolšči predse.
Bowlbyjev opis se nanaša na otroke v
sirotišnici. Eksperti pa so predstavili stvari
tako, kot da so otroci taki zaradi materine
zaposlitve zunaj doma. Tiste redke ženske,
ki so bile zaposlene, čeprav jih v to ni pri-
silila ekonomska nuja, so se borile z občutki
krivde in razdvojenostjo. Minila so deset-
letja, preden je resnica prišla na dan. Ra-
ziskave so nedvomno pokazale, da so otroci
zaposlenih mater v mnogih vidikih bolj
duševno zdravi in zreli.
POSLEDICE PRETIRANE PERMISIVNOSTI
V petdesetih letih je permisivnost dosegla
skrajno stopnjo. Vse se je vrtelo le še okoli
otroka. Zaradi otroka se je mati spustila na
njegovo raven in se pretvarjala, da je nje-
gova vrstnica. Že res, da otrok potrebuje
tudi družbo vrstnikov, a te bi lahko našel v
vrtcu. Tako pa je dobil vrstnico in izgubil
mamo.
Posledice pretirane permisivnosti so
opazne še danes. Ni slučaj, da Oprah tako
pogosto ponavlja, kako nujno je ohraniti
generacijsko razliko. Starši morajo biti starši
in ne otrokovi vrstniki. To je zelo preprosta
in navidez samoumevna resnica, ki pa je
ključnega pomena.
Polomija pretirane permisivnosti se je
prvič pokazala v korejski vojni. Nasprotniki
so zajeli sedem tisoč ameriških vojakov, ki
so se z redkimi izjemami skoraj vsi zlomili.
Kradli so hrano od bolnih in šibkejših tova-
rišev, mnogi pa so obupali, se zvili v klobčič
in umrli. Vsak sedmi ujetnik se je vrnil s
spranimi možgani, oziroma je uvidel, za kaj
pravzaprav gre. Tedaj so eksperti prvič
resno posumili, da mora biti z vzgojo nekaj
narobe. Problemi so se začeli kazati tudi
doma. Nasilne mladoletniške tolpe so stra-
hovale mesta, mnogi drugi mladi ljudje pa
niso zdržali zahtev na delovnem mestu in
zapadali v nevroze.
Ameriški eksperti za vzgojo so obupno
iskali rešitev. Domislili so se med drugim
tudi tega, da bi bilo dobro obiskati Sovjet-
sko zvezo. Čakalo jih je neverjetno presene-
čenje in kar niso mogli prehvaliti njihovih
vrtcev in zrelosti otrok. V ZDA ni bilo in še
vedno ni javnih vrtcev. Ameriški eksperti
so bili takoj pripravljeni učiti se od Rusov.
Videli so, da v Sovjetski zvezi otrokom
462
SAxMO ZADOVOLJNA MATI JE LAHKO DOVOLJ DOBRA MATI
postavljajo meje. Otroci niso smeli početi
prav vsega, kar so si zamislili. Naučili so se
odpovedati delu moči, delu svobode, v
korist vseh.
Druga stvar, ki so jo eksperti opazili v
Rusiji, je bil izdelan vrednostni sistem.
Otroci so verjeli, da ustvarjajo boljšo
družbo, zato so videli smisel v učenju. Šele
tedaj so se ameriški eksperti ozavestili, da
pravzaprav ne vedo, kakšne so njihove
vrednote. Libidinozne matere so otroke
držale v nezrelosti. Ker se je mati spustila
na njihovo raven, ni bilo nikogar, ki bi jih
spodbujal, da odrastejo. To bi sicer lahko
storili očetje, a ti so bili navadno preveč
zaposleni s svojimi prizadevanji po uspehu.
Kdor ni napredoval, je bil poraženec.
Kriza vrednot je bila na vrhuncu. Pora-
jala je »upornike brez razloga«, ki se niso
mogli vklopiti v družbo. Eksperti so se torej
z vso vnemo vrgli v iskanje vrednot. Iskali
so »tipično ameriške vrednote«. Če Ame-
ričan nekaj išče, potem tudi najde. Išče
namreč, dokler ne najde. In tako so tudi
vrednote našli. Izvedli so obsežne raziskave,
ki so pokazale, da je »temeljna moralna in
duhovna vrednota ameriškega življenja
pomembnost individualne osebnosti«. V
šestdesetih letih je to potrdila tudi predsed-
niška komisija za cilje Američanov: »Najvišji
cilj ZDA je varovati pravice posameznika in
povečevati njegove možnosti.«
Individualizem lahko koga privede do
tega, da se hrabro bori, prav tako pa lahko
pelje v dezerterstvo ali izdajo. Individua-
lizem ljudi ne povezuje. Če ga pojmujemo
kot absolutno vrednoto, sploh ne dovoljuje
povezovalnih vrednot, saj ga vse, kar ga
omejuje, hkrati že ogroža.
Izstrelitev Sputnika je bila za ZDA hud
udarec in znak za alarm. Ves čas so se
namreč tolažili, da sovjetski sistem zavira
ustvarjalnost. Zdaj pa je postalo očitno, da
so Rusi ne le bolje socializirani, temveč tudi
bolj ustvarjalni. Zdaj je šlo zares. Newsweek
in Reader's Digest sta objavila slovit oglas,
namenjen splošni publiki:
Johnny naj se kar nauči brati. Nič več ni
važno, ali to hoče ali bi hotel ali se bo morda
naučil. Naučiti se mora in to dobro, ali pa
bomo pristali v svetu, kjer se sploh ne bo več
pisalo v angleščini. [...] Torej, Johnny naj se
kar nauči brati. Ker stavim, da Ivan prebije
precej časa pri svojih knjigah.
Kmalu so se našli eksperti, ki so dokazali,
da se lahko nekateri otroci naučijo brati že
pri treh letih; če pristopimo na pravi način,
pa so tega zmožni celo desetmesečni dojen-
čki. Tako je nenadoma postal pomemben
intelektualni razvoj in njegovo merilo,
inteligenčni kvocient. To je znova dvignilo
status mater, saj je bila zdaj njihova naloga,
da skrbijo za ustrezno intelektualno stimu-
lacijo. Instinktivno materinstvo je bilo po-
zabljeno. Mati naj bi omogočila otroku čim
bolj zanimivo in variabilno okolje, polno
barv in zvokov. Nad zibkami so viseli mobili
in celo rjuhe so postale vzorčaste. Otroci
so imeli na voljo nepregledno število »ust-
varjalnih igrač«. Videti je bilo, da so Ameri-
čanke kljub vsemu le dobre matere! Večino-
ma so bile dokaj izobražene, zato so bile
novi nalogi zlahka kos. Slabše pa so se od-
rezale črnke, ki jo jih eksperti prej tako
hvalili, saj niso znale dajati ustrezne inte-
lektualne stimulacije.
Vietnamska vojna je prinesla novo
razočaranje. Predsednik Kennedy je razkril,
da so morali zavrniti pet od sedmih rekru-
tov, ker so bili fizično ali psihično nespo-
sobni, da se spoprimejo s sovražnikom. Še
hujše pa je bilo presenečenje establišmen-
ta, ko je spoznal, da je Sovražnik pravzaprav
njihova lastna mladina. Vrstili so se štu-
dentski nemiri, rasni nemiri, seksualna
revolucija, feministična gibanja, protivojne
demonstracije. Vse to se je zgodilo naen-
krat. Otroci permisivne vzgoje so se mno-
žično uprli.
Tokrat niso več krivili mater. Svoj srd so
stresli na tedaj že osivelega dr. Spocka, ki je
imel največ zaslug za širjenje permisivne
vzgoje. V New York Timesu je pisalo:
On [...] je ustvaril generacijo otrok, ki so se
razvili v zahtevne male tirane. {...] Male
pošasti so zrasle v zanemarjene, neodgo-
vorne, destruktivne, anarhistične, z drogami
zasvojene, hedonistične ne-člane družbe.
Označili so jih kot »Spockova generacija«.
Njemu samemu ni ostalo drugega, kot da
463
TANJA LAMOVEC
se pridruži upornikom in z njimi vred za-
hteva prenehanje vojne. Povezava med
permisivno vzgojo in subverzivnostjo je
postala očitna.
Pojavili so se novi eksperti, ki so pozabili
na permisivnost in brez ovinkov zahtevali
red in zakonitost. Niso skrivali sovražnega
razpoloženja do otrok, ki je zavladalo v vsej
kulturi. V tem času so posebej priljubljeni
filmi, v katerih nastopa otrok, obseden s
hudičem, npr. Rosemarijin otrok. Eksperti
so torej začeli pozivati matere, naj proiz-
vajajo odgovorne državljane, naj se ne
bojijo zahtevati discipline in podobno.
Naleteli pa so na gluha ušesa. Materam je
bilo vsega dovolj, saj so izgubile zaupanje v
eksperte. Tudi nobene znanosti niso več
marale.
PROPAD EKSPERTOV
Prej, ko so eksperti zagovarjali permisivnost
do otrok, ni nihče opazil člana družine —
mamo, ki nikoli ni okusila niti kančka tega.
Permisivnost je bila namenjena otroku, pa
malo še možu, ki se je smel po naporni
službi zlekniti in spiti pivo. A duh permisiv-
nosti, ki je kraljeval v otroški sobi, ni nikoli
priplaval do kuhinje. Nekdo je pač moral
pobirati igrače, če se jih otroku ni dalo
pospraviti. Nekdo je moral pomiti posodo,
medtem ko je oče v miru gledal TV. Le za
njo ni bilo nikoli kulturnega imperativa, ki
bi ji dal dovoljenje, da se spočije, da si vzame
malo časa zase, da uživa. Zaradi te čudne
asimetričnosti ideologije permisivnosti je
vsak drug član družine živel zase, ona pa je
živela za njih.
Eksperti so se oklepali romantičnega
ideala ženskosti, dokler se je le dalo. Potem
pa so morali priznati poraz. Nasprotje med
kulturo individualističnega uživanja na eni
strani in ideali ekspertov o materinskem
samožrtvovanju na drugi strani je postalo
nevzdržno. To nasprotje bi lahko premostili
samo tako, da bi znova opredelili ženskost
kot neke vrste bolezen oziroma mazo-
hizem. A v drugo ne gre. Ženske so tokrat
odločno zavrnile teorijo ekspertov, saj so
bile v nasprotju z njihovimi izkušnjami in
aspiracijami. Zgradile so si novo samopo-
dobo, ki jo je reklamna industrija navdu-
šeno podprla in izkoristila v svoj prid. »Nova
ženska« sedemdesetih let je pomenila radi-
kalen prelom s starim romantičnim idea-
lom ženskosti.
UPOR MAZOHISTIČNE MAME
Nezadovoljstvo ameriških gospodinj je
začelo prihajati v javnost. Neki časopis je
odprl rubriko z naslovom »Zakaj se mlade
matere počutijo kot v pasti?«, v kateri so
matere pripovedovale svoje zgodbe. Prispe-
lo je 50.000 rokopisov. Večinoma so zgodbe
govorile o načinih spoprijemanja s proble-
mi, kot so depresija, pomanjkanje denarja
ipd. Skoraj vse zgodbe so imele podoben
čustveni ton. Kazale so pogum in vitalnost
mater, pa tudi popolno izgubo iluzij osebe,
ki je šla do pekla in nazaj. Iz teh in podobnih
izpovedi se je razvil nov žanr ženske lite-
rature, ki je nadomestil prej tako priljub-
ljene romantične ganljivke. To je bila brez-
kompromisna kritika položaja gospodinje,
ki ne želi več ničesar skrivati. Odkrito in
pošteno so spregovorile o najintimnejših
problemih, za katere je nekoč veljalo, da
morajo ostati v družini. Mati petih otrok,
bivša gospodinja, npr. opisuje obdobja iz-
črpanosti, ko si je želela samo še spati:
Nekoč sem ta neravnovesja pripisovala
raznim stvarem: preporodni, poporodni in
"Af- medporodni depresiji. Tablete so nekaj časa
pomagale. Nisem hotela dosti razmišljati o
tem, bala sem se, da je z mano nekaj hudo
narobe, ker se ne čutim izpolnjena. [...]
Ogromno sem spala in so me zato mučili
občutki krivde. [...] Prosila sem zdravnika za
kakšne tablete, da mi ne bi bilo treba
popoldne spati. [...] Zasmejal se je in rekel,
da je to čisto normalno. Tedaj sem začutila,
da z mano ni nič narobe. To sem vedela že
prej. Želela sem si samo, da bi lahko spala.
Veliko žensk se je s svojimi problemi
obračalo na zdravnike, ti pa so predpisovali
pomirjevala, mother's little helper, kot jim
pravijo The Rolling Stones. Pomagajo ti skoz
naporni dan, in če je treba, tudi v smrt. 67
odstotkov psihoaktivnih drog v ZDA potro-
464
SAMO ZADOVOLJNA MATI JE LAHKO DOVOLJ DOBRA MATI
Šijo Ženske.
»Sindrom gospodinje« ali »problem, ki
nima imena«, kot ga je označila Betty
Friedan, je v šestdesetih letih postal prvi na
listi zdravstvenih problemov ZDA. Podoba
srečne gospodinje se je razpršila kot milni
mehurček.
Ženske so se začele množično zapo-
slovati, število samskih žensk je začelo
naraščati. Rodila se je nova podoba neod-
visne ženske, ki spoštuje sama sebe in želi
uživati življenje. To se je dogajalo tako hitro,
da so eksperti samo še strmeli in ostali brez
besed oziroma nasvetov. Še zdaj jih nimajo,
pa tudi interesentk zanje ni.
PODOBA SAMSKEGA DEKLETA
V šestdesetih letih se je v medijih pojavila
nova podoba samskega dekleta, ki nima nič
opraviti s tradicionalno podobo pomilo-
vanja vredne »stare device«. To je podoba
ženske, samske ali ločene, ki živi sama in
služi svoj denar. Je stevardesa, tajnica,
socialna delavka, asistentka, novinarka itn.
Ta dekleta pravijo, da se bodo nekoč
poročila in morda imela otroke, ampak zdaj
še ni čas za to. Gospodinje ne bodo nikoli.
Ukvarjajo se s športom, hodijo na zabave,
na potovanja in imajo bolj ali manj neob-
vezna razmerja z moškimi.
Poročene ženske jih gledajo z zavistjo.
Izkazalo se je, namreč, da moški v resnici
sploh ne marajo in nikoli niso posebno
marali svojih gospodinj. Moški pravijo, da
jih bolj privlačijo neodvisne ženske, ker so
jim izziv. Najpogumnejši celo priznajo, da
se jih malo bojijo, medtem ko se pri svojih
gospodinjah počutijo varne.
V popularnih medijih je imidž gospo-
dinje sedemdesetih let pristal tam, kjer je
bil nekoč imidž neporočenega dekleta. Naj-
večkrat jih mediji obravnavajo kot zajedalke
ali objekt pomilovanja, z obveznimi pomir-
jevali in osladnimi ganljivkami. Kapitalis-
tična kultura je hitro odkrila ekonomsko
vrednost samskih ljudi. V predmestni hiši
gleda en televizor 4 ali 5 oseb, prav toliko
jih uporablja en pralni stroj. Čim več je sam-
skih oseb, tem več pohištva in aparatov je
mogoče prodati. Reklama v Psychology
Today prikazuje mlado žensko, samo, s
smučni in loparjem za tenis v rokah. Spodaj
piše:
Rada se imam. Sem svoja najboljša prijate-
ljica. Želim delati to, kar mi ugaja. Jutri bom
kupila nove smuči. Pa še novo video kamero.
Svoje sanje živim danes, ne jutri.
POPULARNA PSIHOLOGIJA
Nova popularna psihologija je rezultat
izkušenj številnih žensk, ki so preskusile
različne oblike telesne terapije, kot so Ge-
stalt, transakcijska analiza, različne izrazne
terapije. V naslednji fazi te ženske navadno
pristanejo v eni od številnih specializiranih
samopomočnih skupin, pač glede na pro-
blem, ki jih najbolj muči. Potem je tu TV
show in popularna psihologija, ki dobe-
sedno preplavlja Ameriko. Ta literatura
hrabri, potrjuje, zbuja upanje in inspiracijo.
Ženskam govori, da je v redu, če so jezne.
Pravi jim, da so v redu take, kot so, in da
imajo pravico do svojega življenja. Tega ve-
čina žensk ni slišala ne od svojih partnerjev
niti od svojih terapevtov. To so lahko slišale
le v samopomočni skupini, v kateri ni eks-
pertov.
In vendar tudi tu zeva praznina. Nova
podoba ženske ni tako rožnata, kot se zdi.
Problem vrednot je še vedno pereč. Nova
ideologija sprejema vrednote trga kot uni-
verzalno načelo. Za »stare« človeške vred-
note, kot sta ljubezen in skrb za druge, ni
več prostora. To pa ženske pogrešajo. Tudi
humanistična psihologija, ki je neizčrpen
vir popularne psihologije, ni več tisto, kar
je bila. Namesto samorealizacije, ki se je
izkazala kot utopija, kolikor ostaja na ravni
privatnega hobija, ponuja zdaj senzualne in
seksualne užitke, neobvezne občutke
bližine v skupini vrstnikov in še posebej
tehnike za negovanja otroka v nas samih.
Vrzel do neke mere zapolnjuje ideologija
New Age, ki pa je dokaj neoprijemljiva in
prodaja besedno duhovnost, tako kot so
The Beatles prodajali besedo ljubezen.
Odnosi med spolnimi partnerji so
večinoma začasni in neobvezujoči. Vsak
465
TANJA LAMOVEC
partner poskuša dobiti od drugega čimveč
tistega, kar si želi, drugače gresta pač nara-
zen. Vse skupaj bolj spominja na poslovni
dogovor in včasih na igro kot pa na pravo
ljubezensko zvezo. Igralci so zamenljivi,
edino, kar šteje, je doživetje, experience.
Popolno zanikanje obstoja človeških
vrednot morda huje prizadene ženske kot
moške. Povsem mogoče je tudi, da razlike
med spoloma niso tolikšne in da bo priza-
delo tudi moške, ko se bodo zbudili. Tre-
nutno vlada nekakšna lažna enakost med
spoloma, ki zanika potrebe žensk in, kot že
rečeno, morda tudi moških. Življenjski slog
samskih deklet je namreč dosleden posne-
tek »moškega« sloga, ki morda nima nič
opraviti z moškostjo kot tako in utegne biti
le rezultat spolno tipizirane vzgoje. Prezgo-
daj je, da bi o tem sodili. Popularna psiho-
logija pravzaprav zanika usodno pomem-
bnost človeških vezi. Nedvomno je to res
ideologija preživetja, tako v individualnem
smislu kot tudi v smislu preživetja civili-
zacije, ki to ni. V situacijah preživetja je
vsakdo sam in vsakdo je središče svojega
vesolja. Me first. Če to skupaj z Laschom
imenujemo narcizem, nismo povedali nič
drugega kot to, da človek v skrajnih raz-
merah pač vso energijo usmeri v lastno
preživetje. Novo je to, da so se prvič v
zgodovini temu pridružile tudi ženske. Kot
pravi Yoko Ono o jezni mladi ženski:
Zapustila je moža ? *
zapustila je tri otroke
ker ve, da ima samo eno življenje.
Do tega je moralo priti in to je nedvom-
no korak naprej. Seveda pa to ni konec poti.
Če bo življenje na tem planetu preživelo,
verjetno ni težko predvideti, v katero smer
bo šla pot. Človek se ne more kar naprej
vrteti okoli samega sebe. So pa obdobja, ko
to mora. V končni fazi človek potrebuje
zunanji cilj, potrebuje vezi z drugimi ljudmi,
vezi, na katere se lahko opre in tudi sam
daje oporo drugim. Najprej pa se mora
osvoboditi vezi, ki ga vežejo in v zameno
ne dajejo ničesar, samo izsesavajo živ-
ljenjsko energijo. V takem primeru je treba
postaviti sebe v središče svojega življenja.
Človek ne bi smel biti prisiljen izbirati
med seboj in drugimi, ker potrebuje oboje.
Potrebna je tako individualnost kot pove-
zanost. Dom mora postati dom za vse. Treba
je upoštevati potrebe vseh članov, drugače
to ni dom, temveč past za tiste, ki ljubijo
preveč ali pa morda ljubijo narobe. Past za
tiste, ki ljubijo druge bolj kot same sebe.
Tega celo Kristus ni zahteval.
Če naj človeštvo preživi, bo morala
družba in družina prav kmalu sprejeti
dejstvo, da so potrebe žensk vsaj toliko
pomembne kot potrebe moških, če ne bolj.
Seveda se morajo omenjene institucije
najprej potruditi, da sploh spoznajo po-
trebe žensk, in prav lahko se zgodi, da bomo
odkrili vrednote povezanosti in vzajem-
nosti. Pretiranega individualizma smo se v
dveh tisočletjih, pa še vseh tistih prej, že
nekoliko naveličale. Šele potem, ko bodo
tudi možje in partnerji prisluhnili potre-
bam svojih žensk, ter jim poskušali ustreči
vsaj v enaki meri kot one strežejo njim, šele
takrat se bo ženska res lahko z vsem srcem
in ljubeznijo posvetila otroku. Ni potrebno
in celo škodljivo je, če mati živi le za otroke,
saj jim tako ustvarja psihični dolg, ki ga
bodo na obroke odplačevali vse življenje.
Pomembna je kvaliteta odnosov in dostop-
nost drugih ljudi, ki so otroku naklonjeni.
Samo zadovoljna matije lahko dovolj do-
bra mati. Zato pravim, da so potrebe žensk
še bolj pomembne kot potrebe moških. Za
žensko, ki nima otroku več kaj dati, ker se
je že popolnoma razdala, pravijo v ogabni
latovščini, da »ima depresijo«. Ali celo, da
ima »kemično neravnotežje«. Prav gotovo,
da ga ima. Kemija je drugačna, kadar je
človek vesel, kot takrat, ko je žalosten. Podlo
pa je trditi, da je kemija vzrok čustvenega
stanja, saj tega eksperti ne znajo dokazati.
Vse, kar vedo, je, da ne vidijo vzroka. Ma-
tt ipulativnosti ekspertov so se Američanke
že otresle. Zdaj smo na vrsti me. Res, zakaj
Slovenke molčijo?
Utegne se celo izkazati, da je zadovolj-
stvo žensk temeljnega pomena za preživetje
na tem planetu. Se sploh zavedate, kaj to
pomeni? Zadovoljne ženske bodo lahko da-
jale oporo svojim partnerjem in tudi svojim
otrokom. In potem ne eni ne drugi ne bodo
imeli tolikšne potrebe izumljati vseh mo-
gočih pripomočkov za vsesplošno uničenje.
466
SAMO ZADOVOLJNA MATI JE LAHKO DOVOLJ DOBRA MATI
Ni nujno potrebno, da bi ženske morale
ravno sedeti v parlamentu, čeprav tudi to
ne bi bilo odveč. Revolucija se ne bo zgodila
tam. Zgodila se bo in se že dogaja v kuhi-
njah, spalnicah in otroških sobah. Saj po-
litiki menda tudi imajo svoje ženske in te
znajo govoriti. Povejte jim torej, ženske
politikov, z vso ljubeznijo seveda, kar
morajo slišati, in ljubeznivo odklonite
vsako, tudi najmanjšo nespoštljivost, da o
zlorabah niti ne govorim. Nato pa jim na
kar se da preprost način povejte, kako je
mogoče z žensko pametjo stvari urediti,
najprej med vama, potem v družini in na-
zadnje v zvezi z javno blaginjo.
Vidiš, dragi moj avtor, ki se zgražaš zaradi
»pogrošnosti« te literature, vem, da si moški,
ker teh stvari ne razumeš nič. Ali ti je vsaj
zdaj jasno, zakaj gre ta literatura za med?
Zato, ker odgovarja na potrebe žensk in
celo nekaterih moških. Tako npr. ženska, ki
ob možu in sinu nima žive duše, ki bi bila
pripravljena prisluhniti, kaj jo teži, lahko
seže vsaj po knjigi. Knjigi, ki ji potrdi, da
ima pravico imeti potrebe, pa čeprav so vča-
sih komu malo neprijetne. Celo več kot to,
pove ji, da se lahko potrudi in katero od
svojih potreb zadovolji. Pa morda na koncu
tudi to, da nasmeh ne stane nič, vendar
polepša dan. To so in niso puhlice, kakor
se vzame. Manj puhle so že od doktor ro-
manov, s katerimi so si do nedavnega naše
ženske pričarale ljubezen, ki je ne bodo
nikoli deležne. Nekatere moramo biti pač
zadovoljne z malim in iz malega narediti
veliko.
Všeč mi je Oprah, ko z nadzorovano
posmehljivostjo zabrusi ekspertki, ki pravi,
da raziskave niso dale enoznačnih sklepov.
»Torej z raziskavami zopet ni nič,« Oprah
energično prekine ekspertno nakladanje in
že spremeni temo. Oprahina oddaja je
seveda tipično ameriška, slovenska prav
gotovo ne more biti. Le kje bi našli toliko
pogumnih Slovencev in Slovenk, ki bi si
upali odkrito spregovoriti o svojih mučnih
in »sramotnih« težavah? Občudovanje velja
torej predvsem gostom Oprahinih oddaj.
Oni so tisti, ki imajo problem, zato so oni
poklicani, da govorijo o njem. Ekspert ima
v oddaji mesto, ki mu/ji pripada — obrobno.
Tudi to je revolucija. Je posledica spon-
tanega upora ameriških žensk proti stoletni
zlorabi ekspertov, ki požirajo kot varuhi
duševnega zdravja. Kaj vse so počeli z
dekletom iz njene oddaje, da bi jo odvadili
lezbištva. Kazali so ji erotične prizore,
zraven pa so ji dajali elektrošoke, ji pred nos
molili amonijak in podobne ekspertne
grozote. Pomagalo seveda ni nič. Dekle je
pač lezbijka, nič več in nič manj. Nikomur
noče nič zalega in svet se zato ne bo podrl.
Sprejmimo jo tako, kot je. To lahko stori
Oprah: preprosto pusti biti. Ekspert seveda
tega ne more, saj je tam zato, da spreminja
ljudi. Če bi ljudi pustil na miru, ga ne bi bilo
treba.
To je hkrati tudi vprašanje temeljnega
spoštovanja do človeškega bitja, ki so ga
eksperti v svoji »znanstveni« vnemi ničko-
likokrat pogazili in to še vedno počnejo.
Spoštovanje namreč pomeni upoštevanje
potreb drugega. Ali je potem res tako čud-
no, da je nekdo pripravljen odšteti nekaj
dolarjev ali tolarjev za knjigo, ki mu potrdi,
da je človeško bitje. Kaj človek čuti in kako
doživlja sebe in druge, je vendarle pomem-
bno. To je naša edinstvenost, v tem se
razlikujemo od drugih. Razvrednotenje ali
nezanimanje za doživljanje posameznika, ki
je značilno za mnoge eksperte, preprečuje,
da bi mu sploh lahko pomagali.
Pri nas znanstveni eksperti nikoli niso
imeli niti približno tolikšnega vpliva kot v
ZDA, pač pa nam ne manjka religioznih eks-
pertov. Kmalu lahko pričakujemo kakšne
»zanimive« teorije in nasvete o ženskih za-
devah, materinstvu in podobnem od ljudi,
ki ne le, da so izključno moški, temveč naj
bi tudi z ženskami ne imeli kakih intimnih
opravkov, da o morebitnih otrocih niti ne
govorim. Vemo pa, da se zgodovine ne da
zavrteti nazaj. Ne da se vpreči voza pred
konja in pričakovati, da bo vlekel. Ne da se
več prisiliti neljubljenih, zanemarjenih,
pretepenih, posiljenih in zgaranih žensk, da
bodo z zadnjo trohico moči rojevale otroke,
ki bodo itak končali kot tehnološki višek.
467
/ >u,H.-rM ■       TANJALAMOVEC     - ^ >..A:. -v ■
^ Kßi? i't i'Mv-, Literatura a.?
BowLBY, J. (1966), Deprivation of Maternal Care. New York: Schochen Books.
English, B. E. D. (1978), For her own Good: 150 years of the expert's advice to women. New York:
Anchor Books.
Friedan, B. (1963), The Feminine Mystique. New York: Norton.
Lasch, C. (1986), Narcistička kultura: Američki život u doba smanjenih očekivanja. Zagreb:
Naprijed.
Ono, Y & Plastic Ono Band (1973), Feeling the Space. Zagreb: Jugoton. n,p..ä  .fi^Si^.
Rich, A. (1976), Of Woman Born: Motherhood as experience and institution. New York: Norton.
Spöck, B. (1957), Baby and Child Care. New York: Cardinal Pocket Books.
468
RECENZIJ      A
Mathias Wais, Ingrid Galle (1996),,,. der ganz alltägliche Mißbrauch: Aus der Arbelt
mit Opfern, Tätern und Eltern [Čisto vsakdanja zloraba: Iz dela z žrtvami, storilci in
sfarš/]. Ostfildern: Ed. Tertium (ISBN 3-930717-33-6). 223 Str. ,       .
v zadnjem desetletju se tudi v Sloveniji vse
pogosteje srečujemo z vprašanji spolnih
zlorab. Ta pojav nikakor ni nekaj novega,
novo pa je to, da se o tem tudi javno govori
in piše. Že prve izkušnje, ki smo jih stro-
kovnjaki pridobili pri delu za reševanje teh
problemov, pa kažejo, kako zapleteni so ti
pojavi in kako globoke so lahko rane in
stiske ljudi. Morda je najbolj zaskrbljujoče
to, da odkrivanje in kaznovanje (pa če je še
tako strogo) niti ne zdravi ran, niti ne vpliva
preprečevalno na ponavljanje zlorab bodisi
z istim otrokom (oziroma osebo) bodisi z
vedno novimi žrtvami. Kljub bolečim doži-
vetjem in občasnim občutkom zmedenosti,
ki spremljajo prve korake v razvijanju obrav-
navnih postopkov za delo z osebami, ki so
bile vpletene v spolne zlorabe, vemo, da
moramo še naprej razvijati občutljivost za
te pojave. Treba je širiti nova znanja, hkrati
pa morajo strokovnjaki postati vse bolj kom-
petentni za praktične posege na to podro-
čje, ki skriva številne nevarnosti. Vemo, da
tudi v razvitih državah, kjer so se začeli s
problemom intenzivno ukvarjati že pred
tremi desetletji, še niso zadovoljni niti s teo-
retskimi razlagami niti s prakso na področju
spolnih zlorab, in prav iz tega nezadovolj-
stva se porajajo vedno nove ideje, ki odkri-
vajo nove možne načine odkrivanja, obrav-
navanja in preprečevanja spolnih zlorab.
Zanimivo je, da se na trgu pojavljajo vedno
nove knjige in da so te knjige po svoji vse-
bini vedno bližje življenju in kažejo povsem
konkretne oblike dela. Tak razvoj teorije ozi-
roma strokovne literature verjetno ustreza
potrebam praktikov, pa tudi potrebam šte-
vilnih oseb, ki so bile v svojem življenju
morda prizadete, ki potrebujejo jasne in
tehtne odgovore na povsem konkretna —
življenjska vprašanja. Lahko rečemo, da sta
avtorja Mathias Wais in Ingrid Galle ustva-
rila delo, ki ustreza hkrati najzahtevnejšim
strokovnim kriterijem in potrebam vsakda-
njega življenja. Tatjana Zupančič, ki je to
delo odkrila, se čuti dolžno seznaniti s tem
delom tudi slovenske strokovnjake in po
možnosti vzbuditi interes za prevod v slo-
venščino. Menim, da se nam na ta način od-
pira možnost, da iz obsežne in nepregledne
množine strokovnih in poljudnih del s tega
področja po tej poti izberemo (dobimo)
delo, ki je resnično sveže in novo.
Avtorja Mathias Wais in Igrid Galle sta
napisala knjigo Čisto vsakdanja zloraba
(JDer ganz alltägliche Missbrauch) s pod-
naslovom »Iz dela z žrtvami, storilci in
starši«. V uvodu svoje delo opredelita kot
»delovno poročilo«, to pomeni, da sta naj-
prej opisala fenomen spolnih zlorab v taki
raznolikosti, kot se lahko odkrije v dobri
ambulanti, ki nekaj desetletij deluje na tem
področju. Potem pa bralcem zelo neposred-
no — ob posameznih konkretnih primerih
— pokažeta različne obravnavne načine.
Značilno za njun odnos do spolnih zlo-
rab in do oseb, ki so v to vpletene, je, da v
vsakem primeru najprej delajo na tem, da
se možnost nadaljevanja zlorab pretrga
(česar največkrat ni mogoče doseči brez
striktno izvedenih ukrepov izolacije storil-
ca in dodatne zaščite žrtve), potem pa v
pogovorih z vsemi prizadetimi oziroma
vpletenimi osebami postopno razvijata opis
dogajanja in odpirata nove možnosti razu-
mevanja. Ta drugi del postopka je pravilo-
ma povsem ločen od policijske obravnave,
sodnega postopka in izvrševanja kazni.
Namen in cilj tega dela, ki zahteva precej
časa in znanja, ni niti terapija niti sveto-
vanje, ampak to, da nastanejo najmanj trije
različni opisi (iz zornega kota storilca, žrtve
in nevtralnega člana družine) — tri bolj ali
manj različne zgodbe. Razvijati je mogoče
469
RECENZIJA
vse tri zgodbe, s tem da strokovnjaki us-
merjajo pogovore k osvetljevanju kritičnih
dogodkov iz različnih zornih kotov in
postopno razvijajo idejo o porazdelitvi
odgovornosti med različnimi udeleženci in
osebami iz okolja.
V prvem poglavju nas avtorja na kratko
seznanita s tem, kako so se spreminjali
pogledi na spolne zlorabe, in predstavita
svoj način gledanja in svoje mišljenje.
Podobno kot se dogaja z različnimi drugimi
družbenimi temami, se tudi tematika spol-
nih zlorab pojavlja v valovih — zanimanje
javnosti občasno naraste in vzporedno se
intenzivirajo prizadevanja za obladovanje
škodljivih posledic, potem pa se val poleže
in zopet prevlada molk. Že bežen pogled
na preteklost odkrije možnost dvojnih
zlorab, namreč, da žrtve in tudi starše
zlorabljenih otrok zlorabijo za tem še tisti,
ki naj bi jih zaščitili oziroma jim pomagali.
Iz preteklosti so znani primeri nekorektnih
postopkov preiskovanja, ki se niso usmerjali
na storilca, ampak na žrtev, tudi sodne
obravnave so večkrat tekle tako, da se je sto-
rilec (na videz) spremenil v žrtev, medtem
ko prizadeti niso dobili potrebne pomoči.
Kot odgovor na pretekle (in sedanje?)
probleme mogočih »zlorab zlorabljenih«
avtorja že ob koncu prvega poglavja
formulirata načelo individualizacije pri-
stopa oziroma obravnave. Vsakdo, ki dela
na tem področju, bi si moral vedno znova
postaviti vprašanje, kako lahko s svojim
delom (postopki, izraženimi domnevami,
vprašanji in komentarji) poškoduje ali krepi
osebne meje otrok in drugih vpletenih
oseb. Pomembno je, da otroke obravna-
vamo tako, da so upoštevani kot samostojne
osebe. Prav to je lahko (oziroma mora
postati) ključni regulator vseh obrav-
navanih postopkov. V nadaljnjem tekstu je
podanih še več opornih točk za konstruk-
tivno razmišljanje in odločanje o tem, kako
voditi strokovne postopke, da osebne meje
otroka (oziroma žrtve) ne bodo poškodo-
vane, ampak da se s samim načinom
obravnave te meje krepijo (oziroma celijo).
Ob branju knjige se poraja misel, da bi
morali v vsakem posameznem primeru
najprej zastaviti vprašanje, kako razdeliti
vloge (glede na strokovno in osebno kom-
petentnost) med vsemi, ki prihajajo v stik z
žrtvijo oziroma z drugimi prizadetimi
osebami.
V drugem poglavju avtorja podajata
znanje, ki ga potrebujemo za odkrivanje
celotnega poteka zlorabe in za korekten
opis dogajanja. Poglavje nosi naslov: »Kar
zgodilo se je — strategije storilcev«. V
naslovu sta avtorja uporabila stavek, ki ga
pogosto izrekajo storilci, potem ko so
prisiljeni priznati svoje vedenje. Lahko bi
rekli, da je to prva strateška točka preiskave.
Avtorja že v prvem podpoglavju prikažeta
izkušnje o tem, da je spolna zloraba le
redkokdaj spontano, enkratno dejanje,
oziroma, da so lahko v njihovi strokovni
službi skoraj za vse primere pokazali, da je
storilec spretno in dosledno pripravil celot-
no situacijo, v kateri se je potem zgodila
spolna zloraba. To poglavje je ključnega
pomena za razumevanje psiho-logike
celotnega dogajanja. Avtorja v tem poglavju
pokažeta logiko storilca pri izbiri bodoče
žrtve, to so praviloma deklice ali dečki, ki
med vrstniki večkrat doživljajo osamljenost.
Storilec potem načrtno išče prav tiste
situacije in sredstva, s katerimi je mogoče
vzpostaviti situacijo odvisnosti žrtve in
hkrati onemogočiti zadosten vpogled
staršev (oziroma drugega starša) v celotno
dogajanje. Vse to preiskovanje ni toliko
pomembno za policijsko in sodno obrav-
navo, kot je pomembno za razčiščevanje
vprašanj o moralni odgovornosti vseh
vpletenih. Značilno za pripravljalno fazo je,
da storilec razvije tak odnos do otroka
(žrtve), da otrok skrajno težko podvomi v
pristnost nekaterih dejanj, oziroma, da ne
more spregledati dvojne igre in se zato ne
more osvoboditi nevarnih vplivov storilca,
ki tudi po razkritju in po izreku kazni preži
na vsako priložnost, da bi dodatno (ali
ponovno) obremenil žrtev s svojim izsilje-
vanjem, ki je mogoče (oziroma neizogibno)
le zato, ker je bilo že vnaprej pripravljeno.
Strokovnjak bo lahko uspešno stal ob strani
žrtvi le, če bo sposoben obnoviti celotno
zgodbo tako, da bo lahko sam razumel
dogajanje, ko se izmenično postavi (vživi)
v različne vloge in poskuša razumeti
čustveno logiko vsakega udeleženca po-
sebej.
470
m. wais, I. galle: Čisto vsakdanja zloraba: Iz dela z žrtvami, storilci in starši
V tretjem in četrtem poglavju avtorja
podrobneje pokažeta psiho-logiko storilcev
(moških) in storilk (žensk). Čeprav je
žensk, ki so jih odkrili pri spolni zlorabi,
mnogo manj kot moških (najnovejše izku-
šnje kažejo, da je razmerje 1:5), in čeprav
se o zlorabah žensk govori zelo drugače kot
o spolnih zlorabah moških, so med enimi
in drugimi tudi podobnosti. Ena od podob-
nosti je gotovo v tem, da storilci in storilke
praviloma govorijo o močnih (neobvlad-
ljivih?) erotičnih in spolnih potrebah.
Avtorja pa ob številnih primerih pokažeta,
da imajo storilci in storilke zlasti potrebo
po popolnem obvladovanju drugega. To je
mogoče sklepati iz tega, ker storilec ali
storilka svoja dejanja pazljivo pripravlja in
v odnosu do žrtve vedno znova uveljavlja
svoje definicije dogodkov in dejanj, npr.:
»Hočem ti le pokazati, kaj je to« ali »Tako
delajo vsi očetje« ali »Ti bi lahko zmedla
vsakega moškega« ali »Samo malo me božaj,
mene tako nobeden ne razume« itn. Potem
ko se zgodijo dejanja, ki kršijo meje intim-
nosti otroka, storilec ali storilka praviloma
poda definicijo, ki je otrok ravno zaradi
svojih slabih občutkov ne more zavrniti in
s katero storilec zanika realnost preteklega
dogodka, npr.: »Le malo sva se igrala,« »Saj
vem, da takim deklicam to paše,« »Saj to ni
bilo nič,« »O takih rečeh se ne govori« itn.
Storilec uresničuje svojo moč, s tem da
kontrolira otrokove zaznave, občutke in
mišljenje. Storilec ali storilka s svojo strate-
gijo izvajanja moči ustvari v otroku situa-
cijo, v kateri otrok sam ne ve več, kdo je,
kaj doživlja, in pri majhnem otroku se lahko
meja jaza tako zamegli, da izgubi občutek,
da bi sploh lahko bil jaz. Razumevanje
strategij moči oziroma subtilnega izvajanja
kontrole nad žrtvijo je po eni strani pomem-
bno za strokovnjaka, da ne naseda »odkritim
izjavam — navideznim resnicam« (polres-
nicam), ki jim storilec (ali storilka) pogosto
verjame (ali želi verjeti). Po drugi strani je
to znanje pomembno zato, ker nam pomaga
pri iskanju edine mogoče poti pojasnjeva-
nja dogodkov, to pa je filigransko primerja-
nje vsaj treh različnih zgodb, ki se nanašajo
na iste serije dogodkov. Strokovnjak, ki
dobro pozna različne strategije moči, bo v
zgodbi lahko zaznal tista mesta, ki se jih
splača natančneje osvetliti. Zavedati se
moramo, da praviloma ni najbolj pomem-
bno, ali storilec (ali storilka) sam verjame
svoji zgodbi, ker se je v mnogih primerih
pokazalo, da so strokovnjaki s pazljivo
rekonstrukcijo izdelali hipotetično zgodbo,
ki je storilec nikakor ni hotel in tudi ni
mogel verjeti. Vedno znova je smiselno
pomisliti, da storilec ali storilka nima zre-
lega občutka za meje lastnega jaza in zato
išče otroke, ki imajo v doživljanju sebe dolo-
čen primanjkljaj. Skratka, zloraba je pogo-
sto že vnaprej režirana, tako da lahko imajo
dogodki dvojen, povsem nasproten pomen.
Ključnega pomena za presojo posameznih
podrobnosti je vprašanje odgovornosti.
Zadnje poglavje o psiho-logiki žensk, ki
zlorabljajo otroke, sta avtorja naslovila »Kaj
se to tiče mene kot ženske in kot svetovaL
ke?« Na tem mestu temo ponovno povežeta
z zgodovino obravnavanja spolnih zlorab.
V začetku se je zdelo, da so žrtve izključno
deklice, storilci pa moški. Ženske so se torej
povsem samoumevno identificirale z vlogo
žrtev. Angažirano so lahko uperile svoj prst
v družbene strukture, ki so v preteklosti
moškim omogočale izvajanje moči. Glede
na to ključno predpostavko so se razvili tudi
obravnavni načini in delitve strokovnih
vlog. Strokovnjakinje so pomagale žrtvam,
medtem ko so se moški praviloma ukvarjali
s storilci. V tej strukturi težko prepoznamo
ponavljanje prav natanko tiste delitve vlog,
proti kateri se je feministično gibanje
upravičeno borilo — moški so ponovno
dobili mandat za izvajanje nasilnih metod
nad storilci, medtem ko so ženske na strani
žrtev pogosto doživljale strahotne občutke
nemoči. Avtorja poudarjata dejstvo, da so v
metežu boja in medsebojnih očitkov akterji
pogosto pozabljali na lastne človeške
potrebe, zlasti pa na potrebe drugega (žrtve
sodelavcev, svojcev in storilcev), to pomeni,
da osebnih meja žrtev spolnih zlorab niso
prestopali le storilci, ampak (čeprav na
manj surov način) tudi tisti, ki so dejavna
obravnavali (se pravi, ne le policija, ampak
tudi terapevtke). Ravno ob odkritjih
spolnih zlorab, ki jih storijo ženske, se lahko
prav ženske zavejo tistega dela svoje narave,
ki je bil doslej izbrisan. Ko se osebe iz
pomagajočih poklicev in zastopniki druž-
471
RECENZIJA
bene pravice zavejo lastnih potreb in celot-
ne raznolikosti lastnih nagibov, ne morejo
mimo spoznanja, da delavci na teh področ-
jih potrebujejo supervizijo. Hkrati s tem se
na novo zavemo, da lahko imajo tudi visoko
usposobljene svetovalke slepe pege za to,
kdaj pridejo do meje »jaza« žrtve, ki je nihče
ne bi smel prestopiti, četudi ima pri tem še
tako dober namen.
Ob branju knjige lahko bralec sam pri
sebi doživlja spremembe; hkrati ko se
poglabljamo v razumevanju zapletenih
dogajanj v ljudeh, se zavemo, da imamo tudi
kot visoko usposobljeni svetovalci ali
svetovalke lahko slepe pege glede potreb
otrok - žrtev. Zaradi lastne slepe pege lahko
tudi visoko usposobljene svetovalke ne
vidijo, kdaj so v svoji delavni vnemi prekr-
šile meje jaza oziroma osebne intimnosti
žrtve, ki bi jo morale vzpostaviti, ne pa
ponovno poškodovati.
V petem poglavju avtorja govorita o
doživljanju žrtev na ta način, da lahko bra-
lec zasluti, kako je videti celotno dogajanje
spolne zlorabe iz notranje perspektive
žrtve. Otrok storilca največkrat doživi kot
odraslega, ki se razlikuje od drugih po tem,
da prav njej (ali njemti) posveča posebno
pozornost. Ob tem otrok ne more videti,
da ga je odrasli izbral prav zato, ker je
zaslutil njegovo osamljenost ali morda celo
zapostavljenost; otrok lahko doživlja takega
odraslega le kot dobrodošlega zaveznika
(lahko kar kot rešitelja), ki mu pomaga, da
ni več sam. Storilec je lahko hkrati v pri-
jaznih odnosih s starši (oziroma z drugim
staršem), navidez prevzema večji del skrbi
za otroke, ki v tem verjetno vidi splošno
strinjanje in privolitev staršev (oziroma
drugega starša), da je prav, če stric (storilec)
do otroka (žrtve) razvija poseben odnos.
Čeprav se zbliževanje storilca z žrtvijo sprva
dogaja pred očmi drugih — ali pa prav zato
—, nihče ne posumi. Žrtev se praviloma
znajde v tako gosto spleteni mreži dvojnih
odnosov in občutkov, da ne more prote-
stirati in ubogljivo pristane tudi na tisto,
česar ne mara in ji je neprijetno. Protest, ki
se ne more izraziti, lahko otrok doživi kot
otrplost, kot nekaj, kar mora potrpeti.
storilec pa lahko prav na tej osnovi razvije
manever naknadnega vzbujanja krivde pri
otroku: »Ti si prava zapeljivka.« Ob tem
otrok sam pri sebi praviloma zmaliči svojo
samopodobo, razvija (pogosto prav trdo-
vratno) odvisnost in vdanost do storilca.
Prav ta odvisnost in vdanost vodi otroka v
stopnjevano osamitev, v kateri lahko razvije
tudi fantazije v magičnih močeh.
O tem, kaj se dogaja z drugim staršem
(največkrat z materjo), ki v spolni zlorabi
ne sodeluje, a jo bolj ali manj nevede
tolerira, avtorja pišeta v šestem poglavju.
Poglavje nosi naslov »Tako blizu in tako
daleč«. Tudi to poglavje razvijeta iz opažanj
vsakdanjih vedenjskih načinov v komple-
mentarnih odnosih tradicionalne družine.
To poglavje je hkrati posrečen prehod k
zadnjemu delu knjige, ki zelo konkretno, a
ne preveč podrobno govori o možnostih in
oblikah pomoči za žrtve, za družine in tudi
za storilce.
Vse ideje za razumevanje medsebojnih
odnosov in dejanj oseb, ki so vpletene v
mrežo, kjer se dogaja spolna zloraba, so
podane tako, da bralca usmerjajo v razisko-
vanje vsakdanje stvarnosti in k večji budno-
sti. Iz vseh poglavij knjige lahko bralec dobi
pogum za soočanje s senčnimi, pogosto
zastrtimi platmi življenja. V zadnjih poglav-
jih so ključne ideje tako povzete, da so
dobro izhodišče razmišljanjem, kaj lahko
naredimo, ko se srečamo s problemi spol-
nih zlorab. Navodila za praktično delo so
podana jasno, da se zdijo kot markacije, ki
nas v planinah vodijo mimo nevarnih
prepadov. Glavna značilnost knjige je, da
ob branju bralec dobi zaupanje v lastne
zmožnosti raztimevanja in aktivnega sooča-
nja s številnimi problemi, ki tvorijo zaple-
tene vzorce odnosov med žrtvami, storilci
in tistimi, ki morda marsikaj vidijo, a si ne
upajo priznati tega, kar vidijo.
Knjiga bo lahko koristila zelo različnim
skupinam, ne le strokovnjakom, temveč
tudi laikom. Zato menim, da bi bil prevod
knjige »Čisto vsakdanja zloraba« za Slovenijo
zelo koristen. Hkrati menim, da se bo knjiga
tudi dobro prodajala, kar morda tudi ni tako
nepomembno.
Bernard Stritih
472
p        o        R       O       t       I        L        O
PSIHOSOCIALNA POMOČ DRUŽINI
PREDSTAVITEV PROJEKTA IN REZULTATOV
Program Psihosocialne pomoči družinam,
ki imajo veliko problemov in same nimajo
moči in znanja za reševanje, izvajamo na
Centru za socialno delo v Radovljici od mar-
ca 1994. Program izvajamo z 7 izvajalkami
v okviru javnih del in ga na podlagi izkušenj
in rezultatov več čas razvijamo in dogra-
jujemo.
NASTAJANJE PROGRAMA
Od leta 1978 delam na Centru za socialno
delo v Radovljici na področju rejništva. Vsa
leta sem se pri delu srečevala s problemi,
kako delati z matično družino, jo motivirati
za učenje in spreminjanje, potem ko smo
otroka iz družine že izločili in ga namestili
v rejništvo. Pogosto smo s tem pretrgali še
tiste niti, ki so družino povezovale.
Na Centru sem se vrsto let srečevala z
družinami, ki so bile v obravnavi pri vseh
strokovnih delavcih in v katerih se kljub
neštetim intervencijam ni nič spremenilo
in otroci niso imeli pogojev za zdrav in
normalen razvoj.
Leta 1993 sem se srečala z družino, v
kateri so bili otroci telesno trpinčeni, tako
da so potrebovali zdravstveno oskrbo. Zo-
per starša je bila podana kazenska ovadba
zaradi grobega ravnanja in zanemarjanja
otrok.
K obravnavi družine smo pristopili
timsko, multiinstitucionalno. Dogovorili
smo se, da družini ponudimo pomoč, da
otroci ostanejo v družini. Kot nosilec pri-
mera sem prevzela družino in se po privo-
ljenju članov vključila vanjo. Sprva sem
prihajala tedensko po 2 uri, nato na 14 dni.
Delala sem z družino kot celoto, ki je imela
vrsto stisk in obremenitev in ni zmogla
sama probleme reševati na ustrezen način.
Družina je bila v okolju izolirana in ni imela
socialne mreže.
V družino sem prihajala redno, po do-
govoru, se z njimi pogovarjala, pogajala, jim
svetovala in pri tem vnašala sebe na oseben
način, konkretno tukaj in zdaj. Skoz igro z
otroki sem motivirala starše za delo, za spre-
minjanje, ob iskanju ustreznejših rešitev za
probleme in ob mojem zgledu, sicer počasi
in po majhnih korakih.
Ko je družina spoznala, da jih spoštujem,
jemljem resno in upoštevam njihove na-
vade, kulturo, znanja in prepričanja, se je
premaknilo.
Spoznala sem, da so bila moja pričako-
vanja v začetku nerealna. Kako naj starša
pestujeta otroke, jih ne tepeta, če sama nista
bila pestovana in sta bila vzgojena le s te-
pežem.
Po letu dni sem lahko ugotovila, da se je
družina spremenila, odprla in razširila svojo
socialno mrežo. Otroci so dobili igrače,
starša sta se z njimi igrala, jih učila, niso bili
več tepeni in naučili so se pogovarjati. Po-
stala sem član tega družinskega sistema in
skoz delo in čas se je spreminjala moja vlo-
ga. Ugotovila sem, da je to pravo socialno
delo z družino in obenem iskala nove poti,
kako pomagati še drugim družinam ob taki
sistematizaciji dela na Centru. Odločila sem
se, da začnem izvajati program v okviru
javnih del.
Idejna osnova za vpeljavo programa se
je razvila iz teoretskih in mojih praktičnih
znanj in spoznanj.
IZVAJALKE
V letu 1994 sem začela izvajati program z
dvema izvajalkama. Zaradi potreb in pre-
pričanja, da je to dobra in poceni oblika
473
POROČILO
pomoči, se je krog uporabnikov širil in
širilo se je število izvajalk. Sedaj imamo v
programu zaposlenih 7 izvajalk, ki imajo
najmanj V. stopnjo izobrazbe (večina VI.),
so poročene, imajo družino in veliko mero
empatije, pripravljenosti za delo z družino.
Izvajalke programa so skoz izobraže-
vanje, ki ga izvajamo pred pričetkom dela
in ves čas zaposlitve, usmerjenim samo-
izobraževanjem, skupinskim delom, delom
v družini in z redno tedensko supervizijo
pridobile izkušnje in znanja, ki ga za delo z
družino potrebujejo. Njihovo vodilo so
znanje, odgovoren odnos, etičnost, odpr-
tost, fleksibilnost in kooperativnost.
Uporabniki tega programa so družine:
• ki živijo na našem področju in so v
globoki akutni ali kronični disfunkciji in
imajo vrsto problemov na vseh življenjskih
področjih in se težave že manifestirajo pri
vseh družinskih članih, pri otrocih kot
čustvene in vedenjske motnje;
• ki jih uvrščamo v nižji socialno eko-
nomski status.
KAKO POTEKA DELO Z DRUŽINO       ]
Faze dogovarjanja:
1. Socialni delavec centra za socialno de-
lo je seznanjen s problemi družine, sezna-
nijo ga lahko šola, zdravstvo, sodelavci,
okolica.
2. Timska obravnava družine — v multi-
institucionalnem timu s ciljem:
• predstavitev družine,
• zbiranje podatkov,
• dogovor za obravnavo in timsko sprem-
ljanje,
• vključitev v program.
3. Seznanitev in ponudba družini za tako
obliko pomoči. Pisno soglasje družine, da
pomoč sprejme.
4. Seznanitev izvajalke Psihosocialne
pomoči na domu z vsemi podatki o družini
in našimi pričakovanji in cilji.
5. Vključitev izvajalke v družino.
IZVAJANJE PROGRAMA
Izvajalka se vključi v družino. Prihaja po
dogovoru, ob dogovorjenem času, skladno
z načrtom, ki ga predhodno orientacijsko
izdelamo, in to večkrat tedensko za nekaj
ur.
V začetnem obdobju se v družini orien-
tira, poskuša razjasniti družinski kontekst,
odnose in povezave z okoljem. Po malih
korakih dela na spreminjanju, skupnem
reševanju problemov, izboljšanju komu-
nikacije, odnosov, širi socialno mrežo,
Naloge izvajalke so:
• osnovno in dodatno izobraževanje,
samoizobraževanje, >   '
• priprava za delo z družino,
• neposredno delo z družino v družini,
• pisanje delovnih poročil, opažanj,
• pisanje mesečnih poročil,
• sodelovanje na rednih tedenskih super-
vizijskih srečanjih na centru, kjer poroča o
delu, razrešuje dileme, načrtuje delo in se
dodatno izobražuje,
• poročanje o delu z družino na multi-
institucionalnem timu,
• sodelovanje z drugimi institucijami,
službami, okoljem, v katere je družina
vpeta,
• vodenje kreativnih delavnic za otroke
instarše, -.'r^rn'm-vi-,     r/,
• vodenje tečajev za starše (npr. kuhar-
skih),
• vodenje in organiziranje aktivnosti za
družine (pohodi, izleti, ogledi...).
REZULTATI J
Učinkovitost programa smo preverili s
pomočjo ankete, ki so jo izvajalke izpolnile
ob pričetku dela z družino in po povprečno
15 mesecih vključitv^e v program.
Kvalitativno smo obdelali več sklopov
podatkov:
• splošne podatke o družini, številu
članov, sestavi družine in število in starost
otrok,
• čas obravnave družine v programu in
drugih institucijah,
• izobrazba staršev in socialno-ekonom-
ski status družine.
474
PSIHOSOCIALNA POMOČ DRUŽINI: PREDSTAVITEV PROJEKTA IN REZULTATOV
• odnosi v družini,
• komunikacija v družini,
• kakovost vzgoje in
• socialni stiki družine.
Če povzamemo rezultate ankete, ki so jo
posnele izvajalke v 15 družinah po povpreč-
nem obdobju obravnave posamezne druži-
ne, to je 15 mesecev, lahko rečemo, da so
se odnosi v družinah bistveno izboljšali.
Otroci so v družinah sprejeti, dobivajo
pohvale in so deležni ljubezni, ki jo starši
izkazujejo s telesnimi stiki. Odnosi med
staršema so se izboljšali, pretepanja ni več,
prepiri, kletvice in nerešeni spori izzvene-
vajo. Starši v otroku ne vidijo več grešnega
kozla in mu ne pripisujejo le negativnih
lastnosti.
Telesnega trpinčenja v družinah ni več
in le pri eni od obravnavanih družin še
nismo izključili možnosti odvzema otroka,
v eni družini pa smo predlagali izločitev
enega otroka in namestitev v vzgojni zavod
zaradi prisotnosti mamil v družini. V za-
četku obravnave družin smo pri 5 družinah,
to je 1/3, že zbirali podatke, da bi podkrepili
odvzem otrok in nameščanje v rejništvo.
Kompleksnost problematike družin, ki
zahteva poglobljene obravnave v drugih
institucijah, kaže podatek, da 7 družin
potrebuje terapevtsko obravnavo, ki jo vodi
pedopsihiater, 4 otroci pa še obravnavo
logopeda.
Podatki o spolni zlorabi nam potrjujejo
potrebnost take obravnave. Starši so lahko
razkrili svojo zlorabljenost, vključeni so bili
kot družina v družinsko terapijo. Pri dveh
družinah je obstajal sum zlorabe, kar ne-
kako potrjuje statistično dokazane podatke
o spolnih zlorabah nasploh
Komunikacija v družinah se je med ob-
ravnavo spremenila, je odprta, odkrita,
otroci so slišani in imajo pravo vlogo v dru-
žini. Pri vzgoji otrok so starši prizadevnejši,
aktivnejši in odgovornejši. Družine, ki so
bile prej v okolju znane kot »drugačne« in
so bile izolirane, so razširile svoje socialne
mreže in so bolje sprejete. Ob koncu lahko
sklenemo, da je tako delo z družinami, ki
imajo veliko problemov in težav in sami ne
zmorejo in ne znajo tega premagati, potreb-
no, in da je ta oblika dela uspešna in veliko
cenejša kot izločitev otroka ali drug ukrep
in poseg v družino.
Delo izvajalk ocenjujemo kot izjemno,
polno entuziazma, prizadevnosti, strokov-
nosti v odgovornem odnosu do družine in
do programa kot celote.
Metoda Bole
475
PO        v       z        E       T       K       I
' v    . Lea Šugman Bohinc v,u\s\^ ">v a.
EPISTEMOLOGIJA SOCIALNEGA DELA II
Afög. psihologije Lea Šugman Bohinc je mlada raziskovalka na Visoki šoli za socialno delo
Univerze v Ljubljani
Prispevek smiselno nadaljuje vsebine, predstavljene v članku Epistemologija socialnega dela (Šug-
man Bohinc 1997: 289-308), in jim dodaja koncepte kot interpretativna aktivnost, kibernetika
razgovora, notranji razgovor, lastno, značilno vedenje oziroma samoproizvajanje, netrivialnost in
entropija, tako da riše možnosti njihove učinkovite uporabe v kontekstu interakcije psihosocialne
pomoči. Članek med drugim predlaga nadomeščanje ustaljene polarnosti zavestno-nezavedno z
drugimi metaforami, ki ustrezneje zaobjemajo rekurzivni razvoj človekove interpretativne
(mentalne) aktivnosti. Opisuje metodo (svetovalnega, terapevtskega, učnega itn.) razgovora, ki
učinkoviteje pelje k novim, želenim interpretacijam udeleženih v razgovoru. Nakazuje možne
strategije ravnanja z netrivialnimi sistemi (kot so klientski, profesionalni idr. živi sistemi) na način
razvijanja hermenevtične epistemologije netrivialnosti.
Gregor Adlešič
RAWLSOVA TEORIJA PRAVIČNOSTI
Mag. Gregor Adlešič, filozof, je predaval filozofijo in etiko na Visoki šoli za socialno delo.
V članku avtor osvetli osnovna teoretska in metodološka izhodišča Rawlsove teorije pravičnosti.
Gre za sistematičen poskus preseganja in nadgradnje očitnih pomankljivosti sodobnega utilitariz-
ma in pozitivizma, v katerega je ujeta večina moralne filozofije poznega 20. stol. Rawls ga poskuša
preseči z navezavo svoje misli na Kantovo moralno filozofijo, vendar v svoj sistem privzema zgolj
osnovne moralne zahteve Kantovih kategoričnih imperativov, ne pa tudi njegove metodologije.
Domneva sicer, da je sredična točka moralnih prepričanj v sodobnih demokratičnih družbah
zahteva po svobodi in enakopravnosti, a tega nima za dolžnost tako kot Kant, temveč za pravico in
temelj njihovega čuta za pravičnost. Rawls svojo izhodiščno hipotezo oziroma svoje pojmovanje
pravičnosti utemeljuje s pomočjo metode refleksivnega ekvilibrija, ki izvira iz pragmatistične
moralne filozofije. Moralna filozofija ima po Rawlsovem mnenju sokratsko naravo; šele ko s pomo-
čjo refleksivnega ekvilibrija racionalno presodimo izbrane principe in jih spoznamo za primerne,
v skladu s tem spremenimo tudi svoje intuicije. Tako se tisto, kar je na začetku izgledalo kot
utemeljevanje naših političnih predsodkov, na koncu izkaže za metodo spreminjanja naših nazorov
o pravičnosti. Avtor v članku podrobno predstavi radikalne sklepe, ki izhajajo iz logika metode
refleksivnega ekvilibrija.
Ivan Janko Cafuta
NEKAJ BESED O DELU NA CENTRIH ZA SOCIALNO DELO
(največ o DELU Z mladostniki)
Ivan Janko Cafuta je dipl sociolog in socialni delavec.
V članku je avtor opisal svoje delovno področje na centru za socialno delo. Želel je opozoriti na
nekaj pomembnih težav in dilem, s katerimi se srečuje v poklicnem življenju. Na začetku članka je
orisal zakonodajni okvir svojega poklicnega delovanja v vlogi strokovnega delavca centra za social-
no delo, v nadaljevanju pa se je osredotočil na nekaj problemskih sklopov. Najprej na problem
združevanja različnih, neredko izključujočih se vlog v eni osebi na CSD, naprej na vprašanje varova-
nja poklicne skrivnosti, strokovne profilacije kadrov in vprašanje strokovnih doktrin. Na več mestih
je spregovoril tudi o vprašanju specializiranja dejavnosti ter o potrebi po boljšem razmejevanju
477
povzetki
478
tako znotraj dejavnosti same kot navzven. Pri tem misli, da ni dovolj, če se dejavnost centra za
socialno delo deli zgolj na različne delavce oz. delovna področja, pač pa, da bi morala tej delitvi v
interesu izvajalcev slediti tudi večja diferenciranost na teoretski, doktrinami in strukturni ravni.
Tanja Lamovec
SAMO ZADOVOLJNA MATI JE LAHKO DOVOLJ DOBRA MATI
Prof. dr Tanja Lamovec je predavateljica na oddelku za psihologijo Filozofske fakultete v
Ljubljani in predsednica društva Paradoks.
Avtorica prikaže hitro spreminjajoče se in včasih diametralno nasprotne nasvete ameriških »eks-
pertov« materam glede vzgoje otrok, ki so si sledili v kratkem sosledju v zadnjih 50 letih. Analizira
posledice teh nasvetov za otroke in matere ter jih poveže s prevladujočo družbeno klimo in vredno-
tami. Ob tem se je spreminjalo tudi pojmovanje »ženskosti«, ki je v zadnjem času proizvedlo novo
podobo »samskega dekleta« in jo danes uspešno eksploatira ekonomska propaganda. V okviru
opisanih sprememb razlaga avtorica tudi pojav popularne psihološke literature za ženske, ki je že
v veliki meri nadomestila tradicionalne ganljivke. Mediji omogočajo javno razkrivanje problemov,
ki so do nedavnega sodili v privatno sfero. Njihova priljubljenost kaže, da zadovoljujejo pomembno
potrebo žensk in tudi nekaterih moških, da o svojih problemih govorijo in naletijo na odziv. Nič
ni narobe, da o pomembnih stvareh govorimo v javnosti, vprašamo pa se lahko, kako da to ni
mogoče na ravni intimnih medosebnih odnosov.
Editor's Notes
The answers to epistemological questions (as well as the questions themselves) derive
from all kinds of sources. One of them is the cybernetic-cognitive theoretical body born
from natural sciences and presented here by Lea Šugman Bohinc. The next paper, writ-
ten by Gregor Adlešič, cannot be immediately placed in the epistemological frame, yet
in its critique of Rawls'moral philosophy it draws attention to another important source
of epistemological reflections, human and social sciences. But besides different sources,
epistemology has also different definitions: from those in which it overlaps to a great
measure with gnoseology (epistemology as the theory of the conditions of cognition) to
those in which it critically analyses science itself (epistemology as the theory of the
conditions of scientific work and thought). They can be brought together if their com-
mon field is introduced, namely, knowledge, which was extensively and very critically
studied by Foucault But this, of course, tips the scales in favour of human and social
sciences, or in more precise words, the differentiation of actions and capacities deriv-
ing from knowledge turns out to be far more related to social relations than to any
(other) object of scientific research.
This is certainly not a place to solve key problems of science, yet they are not to be
ignored, because they are closely related to the conditions of practice which are, as
clearly presented by Ivan Janko Cafuta, hardly unproblematic or noncontradictory. That
the themes are indeed parallel is indicated by the author's view that one of the main
problems in practice is precisely weak differentiation of actions and capacities at so-
cial work centres.
What an uncertain thing the so-called "appliedscience" is, is shown in the contribu-
tion by Tanja Lamovec. She recalls different — often contradictory — prescriptions by a
variety of American experts, designed for mothers raising their children, in the past 50
years. The most serious lesson from her analysis, however, is not merely that it is neces-
sary to think hard before applying our findings as prescriptions for users, but the fact
that every such prescription, at least at the time when it is valid, seems perfectly in
place, the only right thing to do, as it were, if one is "up to date with scientificfindings".
Even if tomorrow it will be considered altogether wrong.
479
A      B      S      T      R      AC      T      S
Lea Šugman Bohinc
EPISTEMOLOGY OF SOCIAL WORK II
Psychologist Lea Šugman Bohinc, M. A., is an assistant lecturer ofpsychoiogy and cybernetics of
psychosocial help at the University of Ljubljana School of Social Work.
The paper logically proceeds from the contents presenved in the paper Epistemology of Social
Work (Šugman Bohinc 1997: 289-308), adding concepts such as interpretative activity, cybernet-
ics of conversation, inner conversation, eigen (self, characteristic) behaviour or self-production,
nontriviality and entropy, all this by drawing possibilities of their efficient use in the context of
interaction of psychosocial help. The paper proposes the substitution of the habitual polarity
conscious-unconscious with other metaphors which more suitably express the recursive unfold-
ing of man's interpretative (mental) activities. It describes a method of (counselling, therapeutic,
learning etc.) conversation which can more efficiently bring forth new desired interpretations
of participants in conversation. The paper shows possible strategies of dealing with nontrivial
systems (such as client system, professional system and other living systems) by developing
hermeneutic epistemology of nontriviality.
Gregor Adlešič ,
RAWLS'THEORY OF JUSTICE
Philosopher Gregor Adlešič, M. A., is a lecturer of philosophy and ethics at the University of Ljub-
ljana School of Social Work. . i ^ i i iS fvr ^
The paper outlines the basic theoretical and methodological starting points of Rawls' theory of
justice. The latter is a systematic attempt to overcome and surpass evident deficiencies in mod-
ern utilitarianism and positivism which mark the majority of moral philosophy of the late 20"'
century. Rawls tries to overcome them by relating his ideas to Kant's moral philosophy, but he
only incorporates Kant's basic moral demands without his methodology. Rawls assumes the de-
mand of freedom and equality to be the focal point of moral convictions in modern democratic
societies, however, he does not take it as a duty like Kant but as a right and the basis of their sense
of justice. Rawls founds his starting hypothesis or his conception of justice upon the method of
reflexive equilibrium which derives from pragmatic moral philosophy. For Rawls, moral philoso-
phy possesses Socratic nature; only when the chosen principles have rationally been judged by
the method of reflexive equilibrium, intuitions are changed accordingly. Thus what initially
seemed like grounding our political prejudices finally turns out to be a method of changing our
views of justice. The author presents in detail the radical conclusions entailed by the logic of the
method of reflexive equilibrium.
w,./ ■
-o, H Ivan Janko Cafuta
A FEW WORDS ON WORKING AT SOCIAL WORK CENTRES
(MOSTLY ON THE WORK WITH ADOLESCENTS)
Ivan Janko Cafuta is a sociologist and a social worker
The author describes his working field at a social work centre. He draws attention to several
important problems and dilemmas he meets in his professional life. Initially, he outlines the legal
framework of his professional activities, and proceeds to focus on several problem clusters. First,
there is the problem of merging different, often mutually excluding roles in one person at a
centre, and next, there are the questions of the protection of professional secrets, the profes-
sional profiling of workers, and the professional doctrines. Finally, he focuses on the problem of
480
abstracts
481
specialisation and on the need of sharper distinctions both within and outside the profession
itself He considers it insufficient that the actions of a social work centre are distinguished merely
on the basis of different workers or working fields and argues that this distinction should be, in
the interest of workers, followed by a sharper differentiation on the theoretical, doctrinal and
structural levels.
Tanja Lamovec
ONLY A CONTENT MOTHER CAN BE A GOOD-ENOUGH MOTHER
Dr. Tanja Lamovec is a professor at tke University of Ljubljana Faculty of Arts, department of
psychology, and Chair of the psychiatric users' association Paradoks.
The author presents rapidly changing, and sometimes diametrically opposed, American "experts'"
advice to mothers with regard to raising their children, which have taken quick shifts in the last
50 years. She analyses the consequences of such advice for children and mothers and relates
them to the dominant social climate and values. At the same time, the imagery of "femininity" has
changed, producing lately the new image of a single girl that is successfully exploited in advertis-
ing. In terms of these changes, the author explains the phenomenon of popular psychological
literature for women which has to a great extent replaced the traditional 'soap opera". The media
make possible public display of the problems that have until recently been reserved to the pri-
vate sphere. Their popularity shows that they satisfy an important need of women and some
men, namely, to talk about their problems and get some feedback. There is nothing wrong with
public discussions on personal issues, but the question is: how come it cannot be done on the
level of intimate personal relationships?
Na zalogi:
Judith Lewis Herman, Carol-Ann Hooper, Liz Kelly,
Birgit Rommelspacher, Valerie Sinason, Moira Walker
Spolno nasilje
Feministične raziskave za socialno delo;
Predgovor Darja Zaviršek
Zbirka Ženske in duševno zdravje
Cena 2500 SIT
^ Traudi Mihalič, Milan Ambrož
Samorazvoj za konkurenčnost organizacije
Zbirka Management v socialnem delu
Cena 2940 SIT   -
Knjigi lahko naročite pisno ali po telefonu na uredništvu Socialnega dela
Nove knjige!
Blaž Mesec
UVOD V KVALITATIVNO RAZISKOVANJE
V SOCIALNEM DELU
Cena 2100 SIT
Ellen Bass, Laura Davis
POGUM ZA OKREVANJE
Priročnik za ženske,
ki so preživele spolno zlorabo v otroštvu
Cena 2900 SIT
Mojca Novak
RAZVOJ EVROPSKIH MODELOV DRŽAVE BLAGINJE
Cena 2100 SIT
Knjige lahko naročite pisno ali po telefonu na uredništvu Socialnega dela
Srečo Dragoš
Katolicizem na
Siovensicem
Socialni koncepti do druge svetovne vojne
PRAVKAR IZŠLO: Srečo Dragoš (1998), Katolicizem na Slovenskem:
Socialni koncepti do druge svetovne vojne. Ljubljana: KRT.
TANJA LAMOVEC
psiHöSöciALNA PöMöf f mm m\
PRED IZIDOM: Tanja Lamovec (1998), Psihosocialnapomoč v duševni
stiski. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo
Kako noj bo urejeno besedilo za objavo v časopisu Socialno delo
(novo, popravljena novodilal)
• Besedilo je treba oddati hkrati v izpisu in na disketi. Izpis naj ima dvojen razmak med vrsticami.
• Disketa naj bo standardna »mala«, tj. 3,5 palčna disketa. Besedilo na njej naj bo zapisano v enem od standardnih
programov za DOS ali Windows, lahko pa tudi v formam ASCII ali .txt (vendar hrezpreloma vrstic).
• Besedilo na disketi naj bo neformatirano, brez pomikov v desno, na sredino, različnih velikosti črk ipd. Ne uporabljajte
avtomatičnega številjenja odstavkov ali naslovov! Vse posebnosti, ki jih želite v tisku, naj bodo pripisane med znamenjema
< >. Za citate, opombe, naslove ipd. bomo uporabili naš standarden tisk.
• Kurzivo ali podčrtavo (kar je ekvivalentno) uporabljajte samo za poudarjeno besedilo, v referencah kakor pri zgledih
spodaj (za naslove knjig in revij) in za tuje besede v besedilu, ne pa za naslove razdelkov v besedilu ipd.
• Ves tekst, vključno z naslovi, podnaslovi, referencami itn., naj bo pisan z malimi črkami, seveda pa upoštevajte
pravila, ki veljajo za veliko začetnico. Če bi iz kakšnega posebnega razloga želeli, da so deli besedila v samih velikih
črkah, pripišete »<z velikimi črkami!>«. Tega pravila se ni treba držati le, če citirate besedilo, ki je že pisano tako.
• Opombe k besedilu naj bodo pomaknjene na konec besedila. Ne uporabljajte računalniškega formata opomb (ne
pod črto ne na koncu)! V glavnem besedilu označite opombo z njeno zaporedno številko takoj za besedo aU ločilom, in
sicer v pisavi superscript. V tej pisavi naj bo tudi številka pred besedilom opombe.
• Grafični materiali naj bodo izrisani v formatu A4 in primerni za preslikavo. Upoštevajte, da je tisk črno-bel. Če so
grafike računalniško obdelane, se posvetujte z uredništvom.
• Literatura naj bo razvrščena po abecednem redu priimkov avtorjev oz. urednikov (oz. naslovov pubUkacij, kjer avtor
ali urednik ni naveden), urejena pa naj bo tako (pri reviji navedete strani, kjer se članek nahaja, za dvopičjem, pri
zborniku pa v oklepaju):
Antropološki zvezki 1 (1990). Ljubljana: Sekcija za socialno antropologijo pri Slovenskem sociološkem
društvu.
D. Bell, P. Caplan, W. J. Karim (ur.) (1993), Gendered Fields: Women, men and ethnography. London:
Routledge.
J. D. Benjamin (1962), The innate and the experiential. V: H. W. Brosin (ur.), Lectures in Experimental Psy-
chiatry. Pittsburg: Univ. Pittsburg Press (81-115).
J. Chaseguet-Smirgel (1984), The Ego Ideal: A psychoanalytic essay on the malady of the ideal. New York:
Norton.
— (1991), Sadomasochism in the perversions: Some thoughts on the destruction of reality./ Amer.
PsychoanalAssn., 39:399-415.
G. Čačinovič Vogrinčič (1993), Družina: pravica do lastne stvarnosti. Socialno delo 32,1-2:54-60.
Didier-Weil et al. (1988), El objeto del arte. Buenos Aires: Nueva Vision.
A. Miller (1992), Drama je biti otrok. Ljubljana: Tangram.
D. W. Winnicot (1949), Mind and its relation to the psyche-soma. V: - (1975), Through Pediatrics to Psy-
choanalysis. New York: Basic Books (77-98).
Številka letnika revije ali volumna dela je del naslova. Podnaslov se piše za dvopičjem po glavnem naslovu. S črto na
začetku vrstice zaznamujemo, da gre za istega avtorja kakor pri prej navedenem viru; s črto kakor v zadnjem zgledu
zaznamujemo, da gre za istega avtorja (zbornika) kakor pri navedenem viru. Avtorjevo lastno ime lahko tudi izpišete.
• Reference v besedilu naj bodo urejene po naslednjem zgledu:... (Bell, Caplan, Karim 1986; prim, tudi Didier-
Weil et al. 1988)..., in sicer enako, če gre za avtorje aU za urednike (brez »ur« ipd.). Kadar citirate, navedite tudi stran
v viru, npr ...(Miller 1992:121)... Imena istega avtorja aH urednika v zaporednih referencah ni treba ponavljati, npr
...(Chaseguet-Smirgel 1984:111; 1991: 87)... Če navedba vira neposredno sledi omembi avtorja oz. urednika v
besedilu, se njegovo ime v oklepaju izpusti, npr ...po Millerjevi {ibid.) je... Kadar je referenca edina ali bistvena vsebina
opombe, oklepaja ne pišite. Če navajate zaporedoma isti vir, uporabite »op. cit.«, npr:... {op. cit.: 121)...
• Vse tuje besede (razen imen) in latinske bibliografske kratice {ibid., et al. ipd.) pišite ležeče ali podčrtano. Kjer z
izvü"nim izrazom pojasnjujete svoj prevod, ga postavite v oglati oklepaj, npr:... igra \play\..., s tem zaznamujte tudi
neizrečen aH izpuščen del citata, npr:»... [družina] ima funkcijo...«,»... [...]...«.
• Posebna datoteka naj vsebuje povzetek v 10-15 vrsticah in ključne besede. Omembe avtorja naj bodo v tretji osebi.
• Posebna datoteka naj vsebuje kratko informacijo o avtorju (v tretji osebi), npr: Dr. X Y je docentka za sociologijo
na Visoki šoli za socialno delo v Ljubljani, podpredsednica Društva socialnih delavcev Slovenije in pomočnica
koordinatorja Evropskega programa za begunce. Obvezno pripišite tudi svoj naslov in telefonsko številko!
• Če želite, da bi bili v prevodu povzetka ali informacije o avtorju v angleščino rabljeni kakšni posebni strokovni izrazi,
jih pripišite med < >.
social work
Vol. 37, December 1998, Part 6
Published by University of Ljubljana School of Social Work
All rights reserved
Editorial Advisory Board
Vika Bevc
Franc Brine
Gabi Čačinovič Vogrinčič
Bojan Dekleva
Vito Flaker
Andreja Kavar Vidmar
Zinka Kolarič
Anica Kos
Editor
Bogdan Lešnik
Associate Editors
Darja Zaviršek (book reviews)
Srečo Dragoš (research)
Jo Campling (international editor)
Address of tlie Editors
Topniška 33,1000 Ljubljana, Slovenia
phone (+386 61) 13-77-615, fax 13-77-122
e-mail socialno.delo@uni-lj.si
internet www.uni-lj.si/vssd/sd
Editorial Advisory Board (cont.)
Blaž Mesec
Mara Ovsenik
Jože Ramovš
Pavla Rapoša Tajnšek
Tanja Rener
Bernard Stritih
Marta Vodeb Bonač
Marjan Vončina
selected contents
Lea Šugman Bohinc
EPISTEMOLOGY OF SOCIAL WORK II 417
Gregor Adlešič
RAWLS'THEORY OF JUSTICE " 441
Ivan Janko Cafuta
A FEW WORDS ON WORKING AT SOCIAL WORK CENTRES
(MOSTLY ON THE WORK WITH ADOLESCENTS) 449
Tanja Lamovec
ONLY A CONTENT MOTHER CAN BE A GOOD-ENOUGH MOTHER 459
EDITOR'S NOTES & ENGLISH ABSTRACTS 401
Published in six issues per year
socialno delo 37 (1998), 6
članki
Lea Šugman Bohinc
EPISTEMOLOGIJA SOCIALNEGA DELA II 417
Gregor Adlešič
RAWLSOVA TEORIJA PRAVIČNOSTI 441
eseja
Ivan Janko Cafuta
NEKAJ BESED O DELU NA CENTRIH ZA SOCIALNO DELO
(NAJVEČ O DELU Z MLADOSTNIKI) 449
Tanja Lamovec
SAMO ZADOVOLJNA MATI JE LAHKO DOVOLJ DOBRA MATI 459
recenzija
M. Wais, I. Galle (1996), Čisto vsal(danja zloraba: Iz dela z žrtvami, storilci in starši
Bemard Stritih 469
poročilo
PSIHOSOCIALNA POMOČ DRUŽINI: PREDSTAVITEV PROJEKTA IN REZULTATOV
Metoda Bole 473
povzetki
SLOVENSKI 477
ANGLEŠKI 480
ISSN 0352-7956 UDK 304+36