Poštnina pavšalirana Soli. mladini in učiteljstvu! Leto XXIII Glasilo jugoslovanskega hršCanskega učiteljstva Vrednih Fort Lužar Vsebina Učitelj — in učitelj. A. Čadež.................93 A. M. Slomšek, oče slovenske šole in prvobo- ritelj za narodno omiko. J. K. Vreže. ... 94 O skrajšanem dividiranju z desetinskimi števili. M. Heric.....................................99 Iz moje beležnice. Janko Polak. (Dalje.) . . 105 Izvenšolsko delo učiteljevo. Fr. Keržifr. (Konec.) 110 Proč s tujo navlako. (— nik )..................113 Kultura in književnost.........................115 Društvena in stanovska kronika.................119 Sklad Slomškove zveze. Hafner Fran, učitelj.............................................. K 60-— Zbirka povodom zborovanja Gorenjske podružnice . . . v » 226-10 Lomšek Anton, nadučitelj , ................................ » 20-— Skupaj ... K 306-10 Današnji izkaz...............................K 306-10 Prej izkazanih...............................» 7425-90 Skupaj . . . K 7732— - V Ljubljani, dne 12. novembra 1922. A. Pirc. Občni zbor Slomškove zveze se vrši dne 28. decembra t. 1. v Rokodelskem domu v Ljubljani. Prejšnji večer bo večja prireditev istotam. Kdor želi kako prenočišče, naj to javi predsedniku na Viču. Odhod dijakov v Nemčijo. Pokrajinska uprava za Slovenijo, oddelek za prosveto in vere, nam dostavlja v smislu odloka ministrstva prosvete z dne 31. oktobra 1922, štev. 7157, sledeče pojasnilo: Dijaki naše kraljevine, ki žele študirati na kakšni nemški univerzi, višji tehnični ali trgovski šoli, se opozarjajo, naj ne hodijo v Nemčijo, preden se ne pozovejo. Prošnje za vpis na kateri nemški šoli, se morajo naslavljati na našega častnega konzula v Berlinu (G. John Wiener, Berlin, Mohienstrasse 33) s sledečimi prilogami: a) Šolsko izpričevalo, ki je enako vredno kot zrelostno izpričevalo kake nemške devetletne šole z uradnim dokazom, da se prosilcu na osnovi tega izpričevala dovoljuje brez ovire vpis na domači visoki šoli (za izrednega slušatelja je potrebno prinesti dokaz o zadostni šolski izobrazbi). b) Potrdilo o obnašanju za čas od končanih študij. c) Dokaz, da dovolj zna nemški jezik, kar se posebno smatra za dokazano, ako ima v zrelostnem izpričevalu inozemske šole potrdilo, da je lastnik izpričevala v naf-višjih razredih prisostvoval najmanj tri šolska leta pouku nemškega jezika z dovoljnim uspehom. č) Dokaz o potrebnih sredstvih za šolanje, d) Svojeročno napisani življenjepis, ki vsebuje polno ime, dan in kraj rojstva, vero, državljanstvo, bivališče in poklic staršev, šolanje, vojaško razmerje itd. e) Inozemci, ki se nahajajo v Nemčiji, morajo prinesti potni list, ki se po vpogledu takoj vrne. Vsa potrdila, ki niso izdana od pristojnega nemškega konzula, mora ta overoviti Potrdilu v tujem jeziku se ima priložiti overovljen prevod. Omenjeni konzulat bo sporazumno s pristojnimi ministrstvi porazdelil v začetku vsakega šolskega leta prijavljene dijake na posamezne nemške šole, pri čemer se bo po možnosti oziral na njihove želje. Izrecno se pristavlja, da o pripustitvi na kakšno nemško šolo odloča pristojno ministrstvo. Dijaki bodo pravočasno obveščeni, ali in kateri šoli so prideljeni. Iz Herderjeve založnice v Freiburgu (in Breisgau) priporočamo: Otto W i 11 -mann, Pythagoreische Erziehungsweisheit, knjigo trajne vrednosti, ker obsega resnice, na katere današnji svet premalo misli; Jahrbuch der angewand-ten Naturwissenschaf ten 1920—1921 (32. letnik), ima 127 slik in 20 tabel Strokovnjaki jo z veseljem pozdravljajo. V zalogi je tudi velik Lexikon der Pada-g o g i k , 5 zvezkov; v družbi s strokovnjaki izdal prof. E. M. Roloff. Prerod, glasnik za nravno povzdigo naroda, ima v št. 9.—10. sledečo vsebino: Kraljeva izjava o Slovencih — in vlada. Alkohol in novi kazenski zakon (Univ. prof. dr. Metod Dolenc). Gnezda bacilov (P. Marijofil Holeček). Odprite oči! (Marica Koželjeva.) Nezakonske matere in njihova deca (Marica Bartolova), Nove gostilne in žganjarnc. Krepka beseda! Kdo je grešnik?! Čujtc — županstva! Veliki semenj — velika pijanost. Surovosti izletnikov in letoviščarjev. Deklaracija (Ljudsko vseučilišče v Celju). Zakonski načrt (Fedor Mjkič). Luč in ključ (Justin). Kako zatreti surovost. Drobiž, Za nagrobni spomenik kan. in prof. Ani. Kržiču so darovali (VII. izkaz); Gospa Pavla Bohinčeva 280 K, g» župnik N. Slazinski 24 K, skupaj 24.366 K. Vsem plemenitim darovalcem najlepša hvala! Ljubljana, 1. septembra 1922. Ravnatelj J. Slapšak, predsednik. Dr. J. Demšar, blagajnik SLOVENSKI UČITELJ GLASILO JUGOSLOVANSKEGA KRŠČANSKEGA UČITELJSTVA LETO XXIII. LJUBLJANA, 15. decembra 1922. ŠT. 8.-12. Učitelj — in učitelj. A. Čadež. Številni predpisi in ukazi, raznovrstne naredbe in odločbe, vzorni učni načrti in urniki in kar je še takega, niso in ne bodo dvignili šole do ugleda, pač pa učitelji(ce), ki imajo srce za šolo. Vse, kar podpira učitelja, je le nekak obod, okvir; v okviru pa mora biti učiteljeva osebnost, ki ima glavo in srce za šolo in za mladino. Če zapišem nekaj misli v izpopolnilo zgorajšnje trditve, naj ta meditacija ne izzove nevolje, češ, zopet moralizovanje; saj takih, ki nimajo srca za našo slovensko mladino, menda ne bomo iskali v dični »Slomškovi zvezi«. Ako pa kdo nasprotnikov pogleda v neprijetno ogledalo vesti, mu pa želimo, da bi sledilo odkrito kesanje in poboljšanje. Ponavljam: Šola je odsev učitelja; življenje prejema šola od osebnosti učiteljeve, Šolsko orodje, šolska knjiga je mrtva; učitelj(ica) daje življenje. Odkod pa prejema učitelj veljavo, čast in pravi značaj? Vsega tega mu ne zagotovijo dovolj ne zakoni, ne drugi predpisi, pač pa ljubezen do bližnjega, do ljudstva, in pa krščansko spoštovanje do otrok. Ta je pravi vzgojitelj in učitelj mladine, ki vidi v otroku po lepoti in sreči hrepenečo, srčno ljubljeno mlado dušo; ta je pravi pedagog, ki zre v otroku del ljudske sile, del ljudske bodočnosti, katera je deloma v njegovih rokah. Katoliškemu učitelju je pa otrok še veliko več: otrok božji in dedič nebes; seme, vsejano od Boga, katero je dolžan v ljubezni in potrpežljivosti osebno nadzirati, čuvati in negovati, da dozoreva. Katoliški učitelj se zaveda odgovornosti pred Bogom, pred božjim Prijateljem otrok, ki je nekoč govoril prisrčne besede ljubezni: »Pustite nrale k meni, kajti takih je nebeško kraljestvo!« Sedaj pa aplikacija. Kako je pa v resnici? Prav mnogo je res krščanskih učiteljev in učiteljic v Sloveniji; katoliško ljudstvo je nanje lahko ponosno. Polni spoštovanja se jim klanjamo. Kakor ognjišča so, ki se ob njih ogreje marsikatera mlada duša, da gori potem polna ljubezni do Boga. Ali se ne zavzamemo začudenja, če slišimo vnetega uči- telja-pedagoga govoriti: »Pri meni je vsak še tako preprost kmečki otrok — bitje, ki me utegne pri Bogu zatožiti, če mu ne preskrbim najboljše krščanske vzgoje, ki mu jo morem dati!« Dobe se pa — žal — po šolah, ki so zidane z žulji katoliških staršev, učiteljske moči, katerih je takorekoč sram krščanskega imena. Ali ne nastopajo kot vzgojitelji katoliških otrok pripadniki in zagovorniki onih struj, ki bi rade zabrisale trajne verske temelje na šolah; ki ne trpe, da bi imela Cerkev kaj vpliva na šolo in na otroško dušo? Ako pada na mladinsko cvetje po nekod po slovenskih livadah taka slana, 111 čuda, če se osmodi marsikatera duša; ni čuda, če celo pozebe. Poudarjati je pa treba, da ni najnevarnejši oni učitelj, ki s hero-dijanskim sovraštvom besni zoper otroka božjega, marveč tak, ki je kol učitelj sicer korekten, spreten in dostojen; toda hoče s svojim življenjem, s preudarnim posmehom in pretehtanim govorjenjem prepričevati, kakor da se more izhajati tudi brez pozitivnega verstva in brez Cerkve. Nekateri iščejo tudi izgovorov za svoje nepedagoško življenje in ravnanje: »Saj je še vedno katehet na šoli; njegova dolžnost je, da se peča z verskimi vprašanji.« Res je. Še je tu in more marsikatero škrbino ogladiti in opiliti. Toda vsa vztrajna in požrtvovalna vnema, vsa vzgojna osebnost bo zadevala na le preobčutne ovire, ako ne sodelujejo oni faktorji, ki so poleg njega poklicani vršiti pravo kulturno delo pri mladini. Res je. Dokaj sreč bi se zapravilo, če bi tega ne preprečil skrbni čuvar — katehet. Toda, kaj pomenita dve pičli uri na teden, ko se boj za otrokovo dušo razvnema dannadan! / Nekoč je sv. Frančišek Ksaver, apostol Indije, ko so mu naznanili, da je umrl pravkar krščen otrok, zaklical: »To plačilo, da je neumrjoča duša rešena za nebesa, mi je dovolj veliko za tako dolgo in naporno pot iz Evrope v Indijo.« (Epist. 8.) — Ko bi vsakdo, ki ga je poklic pripeljal v šolsko učilnico, tako presojal in tako cenil vrednost človeške duše, dvomim, ali bi bilo še treba tožiti in tarnati o učiteljih, ki na umevajo svojega vzvišenega zvanja, \ ,\ . • , Anton Martin Slomšek, oče slovenske šole in prvoboritelj za narodno omiko. (Ob 601etnici njegove smrti govoril na grobu profesor učiteljišča v Mariboru J. K. Vreže.} Dragi navzoči! Slavni Učiteljski zbor, vrla mladina! Na čudovitem kraju smo zbrani! Krog nas so spomini minljivosti človeške moči in slave ter napisi, da tu počiva ta in ta, ki pa bo kmalu pozabljen! Ta le grob pa — na levi strani oltarja — se nikdar pozabil ne bo, dokler bo bival slovenski rod; vselej se bo vsak Slovenec hvaležno spominjal velikega moža, kojega telesne ostanke tukajšnja zemlja zakriva že 60 let. Zapel je v svojih mladih letih: Tema zemljo je pokrila, —. razsvetlilo se nebo; zvezd se vnema brez števila, — ki nam svetiti začno. Oh, le prid'te in poglejte, — vse milijone zvezd preštejte, ki se gori sučejo, — nam prijazno svetijo! Ob stoletnici njegovega rojstva mu je ta slavospev na zvezde krasno uglasbil za moški zbor z bariton-solom, tukaj-le pred kapelico počivajoči blagopokojni stolni kapelnik Ludovik Hudovernik, in se je prvikrat proizvajal v mariborski čitalnici in od takrat neštetokrat širom naše lepe domovine. Iz tega slavospeva povzamem besede »oh, le prid'te in poglejte« danes zvezdo, ki nam Slovencem, osobito pa tebi, slovenska mladina, in nam, slovenskim šolnikom ter našim šolam, prijazno sveti! In zvezda, ta bliščeča in obenem ogrevajoča, je nepozabni knez in škof lavantinski, Anton Martin Slomšek, ljubljenec in ponos vsakega zavednega Slovenca, oče slovenske šole in prvoboritelj za narodno probudo in omiko. Posamezni podatki iz njegovega življenja so mojim ljubim poslušalcem znani tako, da mi ni treba še posebne besede za to; po celem Slovenskem Štajerju še sedaj slovi njegova vnema za čast božjo in neumorno delovanje za časni dobrobit in večno srečo njegovih rojakov. Odgovoriti mi je danes, tukaj pred izkušenimi vzgojitelji in učitelji ter ' pred bodočimi voditelji naše ljube slovenske mladine le na vprašanje, kaj pomeni Slomšek za slovensko šolo in za splošno narodno omiko. I. Slomšek in šola. Le malo, silno malo šol — in še te so bile le ponemčevalnice — sta vzdrževala de?ela in država, ko je začel Slomšek javno delovati. Toliko vnet za narodno omiko in šolsko izobrazbo, kaj naj stori, kako naj poskrbi za oboje? Po vzgledu njegovega prvega učitelja Prašnikarja, kaplana na Ponikvi, so ustanavljali požrtvovalni duhovniki iz gole ljubezni do zanemarjene, pa ukaželjne mladine zasebne šole v svojih stanovanjih in jih tam učili ob nedeljah čitati, pisati in računiti. Ljudstvo je te učilnice po pravici imenovalo nedeljske šole."” , t V tako šolo je zahajal Slomšek sam in zato se je že kot bogoslovec vnemal za njo in je tudi svoje tovariše navduševal, naj se pripravljajo na njo, da jo morejo potem širom Slovenije ustanoviti in uspešno voditi. Kot kaplan jo je vpeljal na Bizeljskem in v Novi cerkvi, kjer je imel do 130 učencev, 8—18 let starih. Ko pa je dosegel višje mesto in s tem večji vpliv, je povzročil ustanavljanje občinskih šol z vsakdanjim poukom; obenem pa je skrbel za to, da ostanejo tudi še nedeljske šole kot na daljevalne šole za odraslo mladino V medsebojni ljubezni sta v teh šolah delovala učitelj in duhovnik za temeljito šolsko izobrazbo, in strokovnjaki trdijo, da se je v takih — na slovenski podlagi osnovanih šolah — doseglo za splošno narodno omiko v desetih letih več, kakor pa v neumestnih ponemčevalnicah v petdesetih letih. Kot vuzeniški dekan in nadžupnik je bil hkratu šolski ogleda ali po današnjem okrajni šolski nadzornik. Ker je šole pridno obiskoval in imel odprte oči in toplo srce za mladino in nje učjteljstvo, se je kmalu prepričal o zanemarjenosti in neznosnosti takratnih šolskih razmer: ni bilo pripravnih šolskih poslopij, ne primernih šolskih knjig in drugih L učnih pripomočkov, ne sposobnih, na podlagi materinščine izobraženih učiteljev; predvsem pa je bilo ljudstvo brez vsakega zanimanja za šolsko izobrazbo. To ga je bolelo! Kaj storiti? Trudil se je z besedo in s pisanjem. Na prižnici je razlagal in dokazoval preprostemu ljudstvu velik pomen in čudovito korist dobrega šolskega pouka in si je prizadeval tudi v lahko umevnih spisih vplivati na srca slovenskih staršev. V »Drobtinicah« jim je odprl posebni predalček z napisom: »Ogledalo za šolo in domačo rejo otrok«, ter je v nedosegljivo lepih životopisih slikal življenje in delovanje za narodno omiko vnetih in zasluženih mož, med drugimi tudi učitelja sedme šole v Celovcu, Matije Ahaclja, ki so ga kot svojega dobrega, skrbnega očeta ljubili in z otroško vdanostjo častili vsi učenci. In o dobro urejeni šoli je zapisal lepe besede: »Učiti otroke, po krščansko modro živeti, si za časno in zveličanje večno skrbeti, za to je šola. — Šola je božji dar, dokler je krščanska, pa pridna, v koji se deca uči spoznavati in ljubiti svojo domovino, izpolnjevati svoje dolžnosti in pa zadov in zavihala rakave, da je bila odjustirana tako kakor so mlekarice na reklamnih tablah, ter je spravila separator v tek, opozarjajoč na vse’ malenkosti, ki so pa vendar važne. Ej, to so gledali, kako se je ločila smetana od mleka in je teklo istočasno vsako v drugo posodo. Drugi dan, ko je bilo dovolj smetaine, je napolnila pinjo in kmalu je bilo maslo na gnetilniku, kjer se je spiralo in vgnetalo irv' potem devalo v modelčke, katere je potem iztrkavala na pergamentni papir. Ej, kako lepi, okusni so bili koščki surovega masla! Ženske so kar neverjetno zmajevale glave. — V treh dneh je znala domača hči popolnoma pripraviti mleko od vimena do masla v pakeljčke, in naša koleginja je hodila še samo nadzirat in opominjat zaradi sinage. V nekaj tednih je že znalo maslo pripravljati več deklet in več separatorjev je bilo na kmetijah v Zapotoku in okolici. Ko so Zapotošce prinesle prvič maslo v trg lepo zavito, se notarka, svetnica in druge gospe kar niso mogle načuditi, da imajo v Zapotoku tako fino maslo, kakor se dobi le v kaki delikatesni trgovini v mestu. »Kje ste se pa naučile maslo pripravljati?« — »O, naša učiteljica nas je naučila.« — »Ali res? .. . Ti! Ti! .,.« je poklicala gospa svetnica svojega moža. »Poglej no, kako fiino maslo izdelujejo v Zapotoku; pa pravijo, da jih je učiteljica naučila,« — Gosp. svetnik je pogledal in neverjetno ponovil: »Učiteljica vas je naučila? Kaj mislite, da zna?« — »O zna, zna! Pa še kaj več zna. Naša dekleta se uče šivati pri njej. Ob nedeljah pa nam pridigava o živinoreji, prašičereji, snagi in gospodinjstvu, knjige nam posc-juje, ako jih hočemo brati, z dekleti poje in zdraviti zna!« — »Pojdite! Pojdite! Potlej pa ni učiteljica, če se za vse drugo briga, samo za otroke me.« »Tisto pa tudi!« se požene kmetica. »Še nikdar niso bili šolski otroci tako v redu kakor so sedaj, kar imamo šolo, Ta jih zna brihtati! Boje se je in ubogajo jo! Dekleta iz Marijine družbe jo imajo pa kakor za mater.« — »Aha!« se zasmeje gospod svetnik. »Je že tako stara, kaj ne, ni več za v svet. Je premalo luštna!« »O, tisto pa ne! Stara pa ne!« Mlada in čvrsta! Gavtrožca! Tako rečem, čeprav se zamerim tržkim ženskim, v !rgu že nimate takih!« Tako se je potegnila Zapotošca za svojo učiteljico, in ko je svetnica povabila svoje prijateljice ina čaj in jim je postregla z maslom iz Zapotoka, se je razpredel tudi pogovor o zapotoški učiteljici, ki ne uči otrok samo brati in pisati, ampak tudi maslo delati in še druge reči, kakor je slišala gospa svetnica. Tržko razumništvo je razpravljalo to novico kakor najnovejšo senzacijo. Kmalu sta bila dva tabora. Treznejši in preudarnejši so bili na strani učiteljice, drugi so pa bili mnenja, da učiteljica se pač ne sme ukvarjati s takimi rečmi, ki pa tudi niso znali povedati, s čim koristnim naj se pravzaprav ukvarja, ako naj kaj več dela za narod. Dejstvo je pa le bilo, da je vse hotelo poznati zapotoško učiteljico, vsi so simpatizirali ž njo in v nevarnosti je bila, da bi je ne prišel v nedeljo ves »trg« gledat, a je le k vsej sreči padla iz kolegijalnih ust besedica: »Bo pa najbrž kakšna Slomškarica!« Potem je izbruh simpatij nekoliko pojenjal, a vsi tržani so se pa le pobrigali, da so učiteljico iz Zapotoka spoznali. Ko je bilo v Zapotoku več masla, je koleginja poskrbela, da je dobila v mestu stalnega odjemalca za vse maslo. Zapotošce so bile vesele, ker so imele denar, koleginja pa tudi, da je za denar dobila fino maslo, česar prej nikoli ini bilo. Tako se je vživela koleginja v Zapotoku. Izobraževala se je strokovno, imela v najboljšem redu šolo, poleg tega pa ob vsaki priliki učila in izobraževala ljudi. Vzljubila je kraj in ljudi, ti pa so imeli tudi njo radi; vse bridkosti ji pa tudi niso bile prihranjene, kakor nikjer ne, a res je, da je v Zapotoku nikdar ne bodo pozabili. Delala ni za narod samo z besedami, temveč tudi z rokami in dejanji. Torej: »Ne le, kar veleva mu stan,..!« Tako sem podal nekaj misli, navodil ter zgledov o izvenšolskem delu učiteljstva. Kar se komu izmed nas najprimerneje zdi, za kar čuti v sebi zmožnost in veselje, temu naj posveti svoj prosti čas. — Res je, da šola sama, ki mora biti za nas vse prva na mislih, vzame dosti moči in mnogo časa, a vendar se še dobi čas za drugo delo. Lotimo se ga! Da bi nas hvalili, ne pričakujmo, da bi nas pravično ocenjevali, se nikar ne varajmo, a hvala in najboljše plačilo bo naša zavest, da smo vse storili, da se narod povzdigne kulturno in gospodarsko1, da se okrepi narod, ki bo potem zadovoljen v ujedinjeni državi. Bratje in sestre! Le pogiumno naprej po začrtani poti! Proč s tujo navlako! (—nik.) Že v imenu in priimku vsakega posameznika se zrcali njegovo po-koljenje. Vendar pri nas ta vir ni povsem zanesljiv. V naših imenih in priimkih se zrcali še vedno naše tisočletno robstvo. V starih urbarjih najdemo še krasna slovenska imena in priimke (glej Kos: Gradivo). Danes jih dobimo le še malo, in še te nam je nemški, italijanski in mažarski duh, ki so ga nam stoletja usiljevali, spačil, posebno ob jezikovnih mejah. Pa tudi v našem središču ne manjka raznih »-nigg-ov« in »itsch-ev« pa »isch-ev« in to še sedaj, po našem osvobojenju. Ne moremo se otresti suženjskih spon! Ako vprašaš kakega nosilca take spakedranke, zakaj ne piše svojega imena slovensko, pa ti bo navadno odgovoril, da se je njegov oče tako pisal in tako se tudi on podpisuje. Tak izgovor je popolnoma jalov, to je čisto napačno tolmačena pijeteta. Ako je delal moj oče v svojem življenju kake napake, ali jih moram potem iz pijetete delati tudi jaz? In če je bil morebiti moj oče napačno vzgojen in poučen, da je nezavedno pačil svoje pošteno slovensko ime, ali moram potem io pri polni zavesti storiti tudi jaz? Naši dedje so pisali svoja imena v bohoričici, ali jih moramo zato tudi' še mi? Nesmiselno! Ako so pa že odrasli tako okosteneli, da jih nikakor ne moremo prepričati o neosnovanosti njihovih nazorov, začnimo pri mladini. Ta je v naših rokah, tu čaka učitelja hvaležno delo. Navajajmo otroke, naj pišejo svoje priimke, bodisi slovenskega ali tujega izvora, v gajici. Pišimo jih tudi sami tako. Nekateri stoje na stališču, da se mora vsak priimek pisati tako, kot je pisan v krstni knjigi. Pripeti se pa dostikrat, da je rodbinsko ime ene in iste družine v krstni knjigi vsakokrat drugače pisano. Ker pač noben voditelj krstne knjige ni bil nezmotljiv in ker je bil nekdaj navadno način pisanja rodbinskih imen popolnoma odvisen od osebne in slučajne volje pisca, nikakor ne moremo biti obvezani, se držati nepremično vseh napak, ki so se vgnezdile in se še dogajajo.1 Ako v cirilici pišemo priimke neovirano z enostavnimi črkami in v jugoslovenskem duhu, kaj nas more ovirati, da ne bi to storili i v gajici?! Na Koroškem n. pr. so pisali nemški učitelji vsa slovenska imena z nemškimi črkami, brez ozira na zakonite določbe za krstne knjige ali na to, kako so jih ljudje pisali doslej. Preprostemu ljudstvu je bilo vseeno, in tudi kaka slučajna pritožba ni pomagala nič, ker so oblasti delale isto. Ljudstvo pa se je navadilo Ha to pisavo svojih imen, m to je bil tudi močan činitelj v raznarodovanju našega ljudstva. Kje si je mislil sosed Quantschnigg, da je pošten slovenski Klančnik, prebivalec ob klancu! Z vso resnostjo ti je trdil, da je pristen Nemec, da so bili le njegovi dedje poslovenjeni. Ne trdijo zastonj, da je pri plebiscitu zmagal nemški učitelj. * Zakaj bi se ne poslužili sedaj v svoji lastni, narodni državi tudi mi iste poti, da dobimo nazaj, kar nam je bilo ugrabljenega? Dobro nam je tudi še v spominu, kako je pospeševala madžarska vlada celo popolno izpreminjanje slovanskih rodbinskih imen v madžarska, dasi je sicer bilo to protizakonito. Imela je popoln uspeh. Isto delajo sedaj Italijani, samo pri nas se nič ne premakne. Čudim se, da se ni razvila i pri nas agitacija -v tem smislu. Mnogo pa storimo lahko mi. Proč z vsemi žalostnimi spomini na dobo robstva! Še nekaj o krstnih imenih. Bivše Kranjce pozna menda vse pod imenom »Janezi«, pač ker je tu toliko ljudi s tem imenom, da se zdi sosedom to že smešno. Gotovo je v vsaki rodbini kak Janez ali pa še več. O^e je Janez, istotako sin, mati in hči pa imata prav »pristno« slovensko ime »Johana«. Razen Janeza dobiš na deželi še Jožeta, Fran-celja ali Antona, pa si skoro z vsemi imeni pri kraju. V boljših krogih je v zadnjem času že opazovati preobrat, treba, da ga zanesemo v zadnjo gorsko kočo. Delajmo na to, da bodo izbirali starši svoji deci lepa jugo-slovenska imena. To storimo lahko neposredno v razgovoru z ljudstvom ali posredno v šoli. Pišimo kot vzorne besede pri pisanju velikih črk samo taka imena, opozarjajmo pri tem otroke na njih lepoto. Uporabljajmo eventualno tudi satiro. Ako n, pr. pri kaki hiši mati zakliče: »Janez«, pa se ji oglase kar trije: oče, sin, pa še hlapec: nobeden ne ve, koga se kliče. Tako spozna otrok potrebo različnih imen, dobi pa tudi okus in smisel za imena v narodnem duhu. Opozorimo starše in otroke na koledar Družbe sv. Mohorja, ki je gotovo z istim namenom natisnila na vsak koledarski dan poleg latinskega imena še lepa staroslovenska. Imamo toraj dovolj izbire in ne moremo priti v zadrego. Ne more se tajiti, da ima ime na nosilca gotov vpliv, ki se celo v narodnem oziru ne sme podcenjevati. Zato proč s tujo navlako, proč s tujo polituro, proč z nekaterimi nekdanjimi pretesnimi določbami, da dobi narod tudi res narodno lice! 1 Te prej rabljene, popačene in večkrat predrugačene reči sc v krstnih knjigah lahko z ozirom na poznejše dedščinske (zapuščinske) zadeve zaheležujejo istočasno — v kolikor to ni proti veljavnim predpisom — v kaki končni matični opombi. — Ured, V spomin f kanonika Antona Kržiča. sodbi zaklical tolažilne besede' »Euge ser- fPri odkritju njegovega spomenika govoril ve bone et fidelis — blagor ti, zvesti hla- prof. Anton Medved.) pec, ker si bil v malem zvest, te bom čez veliko postavil!« Vaša prevzvišenost! Milostljivi vcleča-stiti gospodje! Slavno občinstvo! Solze mi silijo v oči. Težko mi je pri srcu. Stojim ob grobu svojega dragega prijatelja, katerega bi še tako rad videl med živimi in bi tako rad želel, da bi še nadalje vodil svoje spretno pero in deloval za probujo slovenskega naroda, predvsem slovenske mladine. Ali ne navdaja včasih vaših src isti čut? Se vam ne porajajo iste misli? Stojimo ob grobu enega izmed najbolj zaslužnih mož našega malega naroda v zadnji dobi, kateri slovi in bo dolgo slovel po f vsej naši domovini vsled svojih plemenitih » del; moža,, kalen, ostane nepozabljiv tisočerim kot izboren nekdanji učitelj, drugim kot veledušen dobrotnik, širokim narodnim slojem pa kot izredno priljubljen pisatelj. Njegovo ime nosimo v globočinah svojega srca. Zbrali smo se ob njegovem grobu, da bi prisostvovali odkritju njegovega spomenika. Hvala, hvala vam vsem, ki ste le-ta krasen spomenik postavili! Proslaviti ste hoteli pokojnega Kržiča, a proslavili ste i sami sebe, ker kažete hvaležno srce in dajete čast njemu, ki jo v tako obilni meri resnično zasluži! Anton Kržič je izrazita osebnost med slovenskimi pisatelji. Iz njegovega življenja naj navedem le nekatere podatke. Rojen je bil 3. junija 1846 v Rakitni. Gimnazijo je z odličnim uspehom dovršil feta 1868 v Ljubljani, bogoslovne študije istotako v Ljubljani leta 1872. Potem je bil štiri leta kaplan v Preddvoru. Od 1. 1876 dp 1891 je bil katehet na uršulinskih šolah v Ljubljani, od 1876 do 1913 pa profesor na moškem in ženskem učiteljišču v Ljubljani, OOOOOOOOOOOOOOOOOOCX}OOOOCX>OOOOOOOOOOOOOOOCOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOO o Pedagoško - socialni tečaj na Brezjah v dneh 3.. 4 in 5. avgusta IQ??. Brez vsake agitacije in reklame — zaradi štrajka v tiskarni je bil objavljen tečaj samo enkrat v »Slovencu« — se je zbralo na Brezjah 87 članov in članic, da se pripravijo za nadaljnje šolsko in izvenšolsko delo v prihodnjem šolskem letu ter se tudi duhovno okrepc v Marijinem svetišču. Zato je bil poleg strokovnega predavanja (vsak dan ob 9. uri) tudi cerkven govor, ki je zlasti povdarjal in označeval načelno katoliško stališče Slomškove zveze, in sv. maša na Marijinem oltarju za člane Slomškove zveze. Učiteljstvo je pristopilo k sv. zakramentom, dobro vedoč, da je tu pravi vir prepotrebne moči za izvrševanje težavnih dolžnosti. Med sv. mašo je prepeval društveni mešani zbor. Stanovska zborovanja in predavanja pa so se vršila v samostanski dvorani. Prvi dan. Predsednik na kratko pozdravi udeležence, oficielne pozdrave pa preloži na čas pri obedu, naznani vsakdanji dnevni red in takoj poda besedo prvemu predavatelju prof. dr. Puntarju, ki predava »O ljudski univerzi«. Iz njegovega predavanja posnamemo sledeče; Predavatelj v prvi vrsti navede vire, iz katerih bi mogel črpati učitelj ljudske univerze, ki obenem tudi kažejo njeno delo: delo Evg. Jaica v »Katol. Obzorniku«, »Aus Natur und Geistcswell« št. 266: ,Das moderne Volksbildungswcsen', Ernst Schulze: »Volksbildungsfragen«, »Zbornik za pučku piosvjctu« v Zagrebu, »Učni načrt za gospodarsko šolo v Ljubljani« itd. Potrebo po ljudski univerzi so izzvale naše domače potrebe. Kdo naj pomaga pri tem prosvetnem delu? Kako naj se vrši to delo? Predvsem je gotovo, da je za to delo treba koncentracije vseh delovnih, moči naših izobražencev. Nujno potrebno je, da se združimo vsi in dvignemo vse sloje našega naroda do one izobrazbe, ki je posameznik potrebuje v svojem delokrogu, da more zadoščati kulturnim zahtevam današnjega časa in razumevati celotni kulturni razvoj in sodelovati v njem. Kaj je univerza sploh? Ima namen znanstveno raziskovati kulturna vprašanja. Ta namen pa zahteva od posameznika velikega znanja. To prvo znanje za znanstveno raziskovanje na univerzi prejme dijak v srednji šoli, ki mu poda trdno znanje. Univerza pa podaje znanost kot tako in prcpuščfc slušatelju način raziskovanja. Cilj in namen ljudske pniverze pa je drugačen. Učitelj ljudske univerze ne more računati z velikim znanjem svojih poslušalcev, ker imajo le-ti zelo različno izobrazbo. Zato mora vedno misliti na to, koga ima pred seboj. Z ozirom na potrebe je izbrati predmete in urediti cilj ljudskega vseučilišča. Končni cilj pa je: samostojno mišljenje in naziranje vsega ljudstva. Razni kraji, razne zahteve. Umevno je, da je izbrati v industrijskih centrih sredstva, t. j. predmete, drugačna, kakor v agrarnih deželah. V tem oziru sta nam za zgled Angleška in Danska, za naše razmere zlasti Danska, ki je bila tudi Krekov vzor za izobraževalno delo med ljudstvom. Na Angleškem so začeli možje trdnega verskega mišljenja, največ konver-titi, to delo. Uvideli so, da je treba predvsem delavstvo dvigniti; kajti delavstvo je glavni kontingent za kulturo. Zato so v prvi vrsti iskali in skušali premostili vrzel med kapitalom in delavstvom. V tej industrijski državi je šlo vse na veliko. V agrarni državi i I pa ni šlo zaradi gmotnih težkoč tako hitro. Na Danskem je bil zasnovatelj duhovnik, zato je bila univerza na versko-etični podlagi. Internat je to z zimsko šolo. Dostop imajo mladeniči od 18. do 30. leta. Smoter tej šoli je: samozavest, narodna zavest in delo za splošno blaginjo. Ista misel je vodila Kreka, kp je ustanovil »Gospodarsko šolo« v Ljubljani. Vedel je, ako se izobrazi le en fant, zadošča, da dobi vas ali občina dobrega voditelja in župana. Predavatelj nato prečita in natančno pojasnuje načrt »Gospodarske šole«, ki bi lahko služil za prvi načrt naše ljudske univerze. Na vsakih 20.000 ljudi bi morala biti vsaj ena ljudska univerza. Treba pa je denarja, zavoda in izobraženih delavcev. Nato se razvije debata. Prvo vprašanje: ali naj država vzdržuje tako podjetje, ali ljudska stranka? Predavatelj pojasnuje; Ker manjka vseučiliške ekstenzije, ni upati na državno vzdrževanje. Da se omeji razvoj svobodomiselstva, bi moralo postati katoliško razumništvo pionir tudi na tem polju. — Predsednik naglaša, da manjka programa-tičnega dela; zato naj S. K. S, Z. daje direktivo in duševno hrano. Predavatelj povdarja, da je treba za to stalno nastavljenih moči, velike knjižnice in zlasti še zbirke vsakovrstnih člankov. S. K. S. Z. pač imamo in njeni odseki imajo za seboj že lepo zgodovino, vendar čutimo potrebo po izobraževalnem zavodu, kakor je »Volksheim« na Dunaju ali »Volksverein« v Miinchen - Glad-bachu. Društva so, voditeljev in predavateljev manjka. Vse se godi le od časa do časa, ker drugače se ne da razvrstiti zaradi premalega števila sposobnih intelektualnih delavcev. Ni nam treba parade, temveč razumevanja, zavesti in poguma. Treba je ustvariti centrum, nekak generalni štab, ki dobro funkcionira! V centrumu vzgajati prvoborilce! Združiti je treba tiskarno, knjigarno, knjižnice, sploh vse izobraževalno delo v eno veliko organizacijo, to utrditi in razširiti. Na ta način pridemo do glavnega smotra: dvigniti naše ljudstvo moralno in intelektualno. Biti moramo zgled tudi drugim Jugoslovanom. Vemo, da nismo na višku, da imamo še mnogo napak, a trdna volja, storiti vse, kar moremo, naj nas dviga. Zavedajmo se svojega dela, a ne povzdigujmo se zaradi tega, da bi ljudstvo čutilo svojo manjvrednost! Kaj je bistvo ljudske prosvete? Značaj. Razum je mnogo, značaj je več! __________ Ljudstvo mora v svojih voditeljih videti ljudi, ki jim lahko zaupa. Dobro je znanje, več pa je poštenje. Zato je treba dvigniti vse, kar spada h kulturi. Duhovnik in učitelj sta bila od nekdaj že prva kulturonosca med našim ljudstvom. Zato naj bi si bilo katoliško učiteljstvo sve-sto svojega dosedanjega dela med ljudstvom za njegovo prosveto! S tem dela za narod, za državo in za vse človeštvo. Poslušalci so odobravali vseskozi temeljita izvajanja g. predavatelja, in predsednik se mu je zahvalil ter obljubil, da bo učiteljstvo kakor doslej tudi nadalje pridno sodelovalo pri povzdigi narodove prosvete. Drugi dan. Predavanje msgr. S t e s k e : »Inteligent in umetnost«, Prvo vprašanje je, kakšno stališče zavzema inteligent napram umetnosti? Dvojno stališče je mogoče; ali ja odklanja in prezira, ali pa jo ceni in ljubi. Za pravo umetnost je gotovo zadnje, kajti to zahteva um. Drugo vprašanje je, kaj je umetnost? Umetnost je zmožnost izražati čuvstva in misli v lepi čutni obliki. Umetnost je edino le človeška zmožnost. Gojiti je ne more nobeno drugo bitje razen človeka. Niti angel ne, četudi ima popolnejši um kakor človek, a ne more ničesar izraziti v čutni obliki. Prekrasni kristali v rudnin-stvu, četudi še tako prijetno vplivajo na naše estetsko čuvstvo, niso umetnost, ker tu narava dela le po večnih božjih zakonih in ne dopušča nobene izpremembe. Prekrasno oblikovani in tako pestro barvani cvetovi v rastlinstvu tudi niso umetnost, dasi izzivljejo naše občudovanje; kajti umetnost mora ustvarjati duh v konkretni obliki, tu pa se vrši vse po naravni poti v obliki razvoja in rasti. Čebela in njeno delo je naravnost nekaj čudovitega. Kakšna simetrija jn točnost vlada v njenem izdelku, v slanicah in satovju, Vendar to ni umetnost, ker dela in ustvarja po svojem nagonu; način njenega dela pa se nikoli ne izpremeni in tudi ne pride do nobenega napredka. Zaradi čudovitih pojavov v naravi občudujemo Stvarnika in ga hvalimo, a to je tako od začetka sveta. Razloček med prirodnimi čudesi in človeško umetnostjo je ravno ta, da se prirodne lepote ponavljajo v svojem navadnem redu, človek pa ustvarja umetnost s svojim umom, jo prenese v konkretnost, da je dostopna človeškim čutom, in to umetnost razvija in dopolnjuje vedno bolj. Tako je res človek edino bitje, ki se povzpne do umetnosti. O tem govori Schiller čisto pravilno: Im Fleil3 kann dich dic Biene meistern, in der Geschicklichkeit in Wurm dcin Lehrer sein, dein Wissen teilst du' mit vorgezognen Gcistern: dic Kunst, o M e n s c h , h asi du a 11 c i n. So pa razne stopnje umetnosti. Niso vsi umetniki enako visoko v svoji umetnosti. Umetnost je zavisna od zmožnosti in truda. I reba je, da umetnik spravi misel v lepo obliko. Čim lepša je misel, tem večja bo tudi umetnina. Biti pa mora izredna misel lepa, blaga, plemenita, nikoli pa ne pogreš-na, nizka, neplemenita; istotako mora biti misel dovršena, ne polovična. Treba pa je, da je lepa misel izražena tudi v res lepi in pravilni obliki. Pesmica, ki ima napake in pogreške v svoji vnanji obliki, ne more biti umetnina; n. pr. konj, vrabec, ki ima nepravilno rimo, da zaboli naše uho. Tu pesnik ni izrazil lepe misli v lepi obliki, ampak je ustvaril karikaturo. Enako je tudi pri slikah; ako ima n. pr. svetnik na sliki asimetričen obraz, tedaj gledalec spozna, da oni, ki ga je slikal, ni pojmoval navadnih oblik. Kdor tega ne zna, ne more biti pravi umetnik. Kako dovršene pa so pesmi naših prvih mojstrov! V njih se res visoka, dovršena misel krije z lepo pravilno obliko. N. pr.: O Vrba, srečna, draga vas . . . Luna sije, kladvo bije . . . Črne te zemlje pokriva odeja ... Polnočni zvon potihnil je. .. Po morja zeleni vodi... itd. To je preprosto, a vendar umetno; vsak človek, tudi preprost kmet, to razume in mu sega v srce. Tolstoj pravi v neki svoji estetiški razpravi, da je umetnost zmožnost, svoja čuvstva vliti v srce koga drugega. In to je res prava umetnost. Ako je pesnik žalosten, mora izraziti to svoje čuvstvo tako, da čitatelj občuti isto. Dober govornik mora govoriti tako, da nas pridobi; sicer pravimo, govoril je tuje, ker ni znal položiti v srca poslušalcev to, kar je čutil sam. Mnogokrat prečitamo pesem, a si moramo na koncu priznati, da je ne razumemo. To ni bila prava umetnina. Pravi poznavalci umetnosti so svoječasno Prešerna čisto pravilno razumeli; ugajala pa jim ni njegova osebnost, zato ga niso upoštevali. Takrat je bila pesem le tedaj lepa, ako je tudi pesnik ugajal. Včasih ogledujemo sliko in premišljujemo, ali je to umetnina ali ne. Gotov znak prave umetnine je, ako gledalca ogreje in je tako jasna, da jo razume. V starih časih je bilo mnogo umetnin, a niso se vse ohranile. Ostalo je le to, kar je bila pristna in prava umetnost, in to res prav do današnjih dni. Od Sofoklcja je ostalo le sedem dram, dasi jih je spisal čez 100, a teh sedem je res prava umetnina. Umelo jih je ljudstvo in zato so se prenesle kot dragocena tradicija na potomstvo. Slabih pa ljudstvo ni razumelo, zato so zapadlo pozabnosti. Kako ločimo umetnine? Zaznavamo jih s sluhom ali vidom, nekaj jih je kombiniranih. Vidimo; stavbarstvo, slikarstvo, kiparstvo, slišimo pa glasbo; kombinirano pa je drama in Opera. Narava daje umetniku snov za njegove umetnine; vse elemente za svoje umotvore jemlje iz narave. Arnold Holz trdi celo, da je vsaka umetnina kos narave. To pa ni popolnoma res, kajti n. pr. gotske cerkve ali drugače umetno zgrajene bazilike ne najdemo v naravi kot prirodno umetnino. Isto-tako tudi nc odgovarjajo velikost, dimenzije, barve, prespektiva itd. slike onim v naravi. Istotako je tudi v pesništvu in drami; saj zlasti drama prikazuje na ofnejenem prostoru, kar se v naravi ni godilo le tre-notno, ampak navaja dejanje večih let. Zola pravi; Umetnik gleda naravo skozi svoj temperament. Ta označba je zelo točna. Najbolj prav imajo realisti, zlasti ako svojo snov idealizirajo; a žal nimajo vsi te zmožnosti. Pesnik mora dodobra poznati jezik. Le malo je ljudi, ki bi znali globoke misli povedati drugim; zato pa je tudi tako malo pravili pesnikov, t. j. res umetnikov. Impresionisti (vtisek) vidijo stvar samo enkrat, in tisti edini vtis očrtajo v glavnih potezah. Ekspresionisti pa jemljejo le notranjost za snov svojim umetninam. Moderni pa imajo to značilnost, da predvsem gledajo, kako deluje luč. Te in še nekatere moderne struje prevladujejo sedanjo dobo v umetnosti; največ izmed njih še ni docela ugotovljenih. Mi navadni ljudje iščemo v umetnosti le to, kar nam je navadno; ravno zato se pa umetniki in navadni ljudje tako težko razumejo. Kaj pa mora storiti inteligent, da umetnost razume? Predvsem se mora učiti pri estetikih. Študirati je treba zgodovino umetnosti, razločevati dobe, stavbinske sloge, cerkveno umetnost itd. V tem oziru je nemška literatura zelo hogata na primernih knjižicah, ki vpeljejo človeka v razumevanje umetnosti. (Lipke, Springer, Kuhn, Neumann, Goe-schejeva knjižnica itd.) Treba pa je tudi primerjati umetnosti in umetnine med sabo. Opazovanje in primerjanje je najboljša vaja za pravo estetično razumevanje umetnosti. To se da najbolje izvršiti na raznih razstavah. (Predavatelj povabi učiteljstvo na razstavo slovenskih slik od 1. 1500 dalje ob priliki velesejma v obrtni šoli v Ljubljani.) Kako naj inteligent umetniško - vzgojno vpliva na druge? Učitelj ima pred seboj res samo otroke, a koliko se more tudi tukaj doseči! Njegova* velika naloga je, da vzgaja tudi v tem smislu. Vsako priliko naj za to porabi. Ko čita pesemco, naj jo čita res vzorno in otroke opozori na pesniške lepote. Predavatelj pripoveduje iz svojih dijaških let, kako je prof. Heinrich pri čitanju pesmice večkrat prenehal in zaklical; »Ali slišite? Ali čutite?« Na ta način je svoje učence opozoril na estetično blagoglasje, umetnostno izražanje misli itd. ter na ta način vzbujal v njih estetični čut. Ko se v šoli čita Erjavčeva »Taščica«, je treba otroke opomniti na lepoto posameznih odstavkov. Kakor poezija, ima tudi petje velik vzgojni pomen. Zopet pove predavatelj iz svoje prve pevske ure v Šmartnem pri Litiji, kako je takratni učitelj in skladatelj Adamič razumel z enostavno pesemco navdušiti za lepoto pesmi, petja in prednašanja. Zelo priporočljive so za vzgojo tudi male igrice, v katerih sc otroci navadijo lepega obnašanja, pravilnega kretanja in izgube strah in neokretnost. Na malih ali večjih izletih se tudi nudi učitelju prilika za estetično vzgojo in naravnost za vpeljavanje v umetniško razumevanje. Razstave ročnih del in drugih šolskih izdelkov se zaradi velikega vzgojnega vpliva same priporočajo. Da pa učitelj na ta'način vzgaja otroke, mora imeti zlasti dve dobri lastnosti v prav veliki meri, namreč veselje in navdušenje za stvar ter zmožnost razmišljati in premišljati, da mladino pridobi. Ako ima to, potem bo rodila njegova beseda stoteren sad. Fiirich pravi; »Učitelj je mož navduševanja in premišljevanja.« — Viharno in dolgotrajno odobravanje je pričalo, kako vneto je učiteljstvo sledilo predavateljevim izvajanjem. Na željo nekaterih označi predavatelj še futurizem in kubizem. Razvije se daljša debata o najmodernejših umetnikih, ki jih bo šele prihodnost označila kot take, ako bodo njih umetnine res trajne vrednosti in jih val časa ne porine ob stran. Kajti najboljši kriterij je vendar ta, da umetnino razumemo in'da napravi na nas dober vtis. Gospa prof. Š t u p c a poda nato vabilo k 60letni obletnici smrti našega vzornika* Slomška v septembru na Ponikvi. Poroča, da se nameravajo prodajati »Slomškovi spominski orehi« z onega zgodovinskega oreha na Slomškovem domu. — Sklene se, da se Slomškova zveza udeleži slavnosti, da prevzame 500 orehov po 1 dinar v razpečava-vanje, da se izda slavnostna številka »Slov. Učitelja«, da se naprosi višji šolski svet za praznovanje Slomškovega jubileja. Msgr. S t c s k a opozarja na »Zbornik umetn. in zgodovinskega društva«, ki ga priporoča tudi pokrajinska uprava, oddelek za prosveto in vere. Tretji dan. Rud. Pečjak: Učiteljstvo in literatura. Literatura je umetnost. Slišali smo včeraj, v kakšnem razmerju je splošno stališče učitelja do umetnosti, danes pa poglejmo, v kakšnem razmerju je posebej do literature. Umetnost je ena, velika in močna sila, ki se v bistvu nikdar ne izpremeni. Čustvo vseh umetnosti je skupno, materija je enaka, le oblika izražanja je različna. Kakor se vse v naravi od pamtiveka sem razvija, tako sc razvija tudi umetnost v načinu svojega izražanja. Ko ogledujemo starinske umetnosti, vidimo, da je bilo tedanje izražanje doccla drugačno kakor dandanes, in bi ta način ne odgovarjal čuvstvom in potrebam današnjih dni. Umetnost je odkrivanje naše notranjosti, lepote v duši, njenih najglobljih sil. Vsak velik umetnik je odkril in izrazil novo veliko misel, novo stran človeške duše, novo luč, nov plamen. Kar jih je prišlo za njim, so bili le posnemalci. In to posnemanje je bilo le jecljanje. Pojavi se velikan Dostojevski, prižge novo luč, ž njo razsvetli vse ozračje, in ta odsev se razgrinja daleč preko mej Rusije. Vsi narodi gledajo, občudujejo, hočejo posnemati. Pesniki drugih narodov pa nc zasledc v tej umetnosti domačih misli svojega naroda; zato ne morejo posnemati vsega, ampak v svoji umetnosti zbudi? »rojemu narodu lasten tip. To vidimo n, pr. pri Župančiču: »Čaša opojnosti« je še pod tujim vplivom, »Čez plan« je pa že naše, pristno, domače. Umetnost raste, se dviga, in ko pride do viška, ne more ostati na višku, a ker se tudi dalje ne more ' razvijati — pada. Nazaj potem ni mogoče, ker je bila ta pot že storjena; ostane le še hrepenenje k višku one lepote, a je nedosegljivo. Taka je doba enega pesnika. Le naprej, le kvišku, le vedno naprej! Čim višji je bil polet, tem globlji je potem padec. Pesnik jte narodni reprezentant svojega naroda v svoji dobi. Tudi narod se na enak način hitro preživlja. Vendar, ne »pogled nazaj«, ampak »pogled naprej« vodi pesnika in vodi narod do visokih ciljev. Način pesniškega izražanja sc hitro menjava. Nanj vpliva tudi ves vnanji gospodarski razvoj. Dasi ljudje vidijo te raznovrstne izpremembe, vendar jih ne sprejmo y dušo in zato ne razumejo pesnika, ki hodi sporedno z novodobnins razvojem in tudi izraža notranjost svoje duše prav tako, kakor je vplivalo nanjo vse sodobno premenjeno razmerje. Ne poznajc-in ne morejo pojmiti solnca in luči, ki jo vidi pesnik v notranjosti svoje duše in zato ga tudi ne morejo razumeti. Predavatelj se potem na kratko dotakne klasicizma, romantike, pa tudi reakcije in konštatfra, da prihaja naša doba nazaj h klasicizmu. Omeni tudi simbolizem, impresionizem in futurizem in s kratkimi citati označi zastopnike teh struj v našem slovstvu. Končno poda tudi nekaj navodil, kako naj se učiteljstvo obnaša do leposlovne literature. ^ (Datje sledi.; Boj proti alkoholu v Ameriki. Za ameriške razmere je značilna politična skupina' »A n t i S a 1 o o n - Par t y«, ki zasleduje uničenje alkohola in pivnic. Tudi dovoz alkohola iz tujine je zabranjen in morajo vse ladje, ki imajo natovorjeno alkoholne pijače, ostati 3 milje daleč od obrežja. Pritožba tujih paroplovnih družb je bila zavrnjena. Politične notice. Politika je tako stara kakor človeški rod. Posledice politike so zaznambe zgodovinskih dejstev, o njih se pa poučuje v šolah in se torej mladina kolikor toliko seznanja s politiko. Angleški vzgojitelj Herbert Spencer celo veleva: »Udeležba na političnem polju je dolžnost vsakega državljana; kdor je nc izpolnjuj«, dela kratkovidno, nehvaležno in podlo.« Pri tem pa pameten človek nc bo prezrl, kar pravijo drugi misleci, ki tudi nekaj vedo, n. pr. Gothe (v Faustu), da je »politična pesem grda pesem«. Sedaj je ustanovljeno »Društvo narodov«, ki pospešuje in odločuje najbolj plemenito politiko: »Mir ljudem na zemlji, ki so dobre volje«, — Ker sega politika tako globoko v vsakdanje življenje, je tudi učiteljstvo v vseh deželah prišlo v stik s politiko in skušalo ž njo pridobiti kako boljše socialno stališče. Šolstvo je pri svojem razvoju dobilo svoj naziv, da »šola je politika«. Vsak količkaj aktualen šolski list 'ali zbornik ima tu in tam več ali manj notic o politiki, dasi se izrecno ž njo ne bavi. V Sloveniji sta imela pred leti »Učiteljski Tovariš« in »Popotnik« vsak svojo politiko, eni so sc bolj oklepali prvega, drugi bolj drugega lista, in š^le izpopolnitev zadevne organizacije je končno privedlo do reformiranja, da prinašaj »Učiteljski Tovariš« pred- vsem šolsko politične zadeve, »Popotnik« pa bolj strokovno pedagoške in didaktiške spise. Toda izogniti, kakor je iz zgoraj na-vednega umevno, se tudi »Popotnik« ni mogel vsakteri politični notici; to se lahko razvidi n. pr. iz življenjepisa o pokojnem M. J. Neratu v letošnji št. 5—8. Tudi »Slovenski Učitelj« se ozira na politiko, omenja n. pr. večkrat veliko protialkoholno politiko v Ameriki. Nadalje prinaša članke o ujedinjenju (n. pr. Jederlinič »Za narodno edinstvo« v letniku 1921, št. 7; misli Strossmayera i. dr.) in sploh notice o naši najboljši državljanski vzgoji. Ni pa letos omenjal politike iz nizkotnih blejskih resolucij UJU. S slučajno ponatisnjenim poročilom o neki seji višjega šolskega sveta je prišel »Slovenski Učitelj« lansko leto v obtožbo, da je napadel šolske oblasti. Take kritike v šolskih listih niso tako nenavadne pri šolskih vprašanjih. »Učiteljski Tovariš« je malo pozneje še vse drugače pisal n. pr. v št. 49 in 50 (1. 1921) v zadevi Mo-derndorferja (»Nasilje« in »Kršenje avtonomije višjega šolskega sveta«), a zato ni bilo nobenegp vznemirjenja in celo kakega ne-demokratskega predloga o izločitvi lista. Pač pa so letos iz časopisnega poročila o seji višjega šolskega sveta z dne 26. oktobra 1922 prišle vesti, da ostane izločenje »Slov. Učitelja« še v veljavi, in sicer ne zaradi kakih napadov, temveč z ovinkom, »ker prinaša politične notice« ter ni tak kakor »Popotnik«. Zato hočejo »Slov. Učitelja« metati iz predalov, kakor dela junak v Cankarjevi šolski drami »Hlapci«, ki kaže svojo moč nad pravico, da meče lastne Cankarjeve spise po tleh. Pri tem se ne ve, ali se peča list z zunanjo ali z notranjo ali s kako drugo aktualno panogo politike, oziroma ali je Janez Pohleven pri svojem izvenšolskem soc. političnem delu že zrel za kakega diplomata ali ministra. Težko je pri takem nastopanju proti »Slomškovi zvezi« misliti na kakšno iskrenost pri našem UJU, vendar priobčujem tu odstavek iz poročila o zborovanju glavnega odbora UJU na II. drž. skupščini septembra 1922 v Sarajevu: UJU je stanovska nestrankarska organizacija. Cco Glavni Odbor — bez izuzetka — i danas stoji na gledištu, da je neophodno potrebno, da sve učiteljske snage budu u Udruženju. Prisustvo sviju ja-ča naše zahteve, a složan zajednički rad imeprativno nalaže nadležnima, da im posvete ozbiljnu pažnju i staranje. Nas i danas, gospodo, mora boleti, što u našem kolu nisu svi učitelji, Jedan mali broj hrvatskog i slovenačkog učiteljstva odvojcn je od nas; oni, kanda, ne veruju u iskrenost naših pobuda, u živu zelju, da se na staleškom poslu nademo ne kao politički pritivnici, več kao učitelji-drugovi; oni neče da veruju, da je naš spas u našoj slozi, u našem zajednič-koln radu; oni neče da pojme, da učitelj može pripadati kojoj bilo političkoj partiji, ali ipak može predano služiti u svom udruženju interesima školc i učiteljstva; oni, kanda, ne vide, da je učiteljstvo — sve, štQ ima, izvojevalo svojim radom, trudom i slogom i da su sve partije priticale učiteljstvu i školi u pomoč, videči taj rad. U želji, da i te drugove vidimo u svom kolu — a oni su nam i mili i dragi i uvek dobrodošli u bratsko kolo — Glavni Odbor je preko svoga predsednika učinio izvesne predloge grupi učitelja oko g. Tomašiča. Mi uporno verujemo, da nas od njih ne dele nikakvi principi u pogledu rada u Udruženju, pa verujemo da čemo danas ili sutra nači dodirnih tačaka za zajednički drugarski rad. Mi čemo biti strpeljivi, da to vreme doče-k a m o , a bičemo i z p u n j e n i rado-šču.kadgadočekamo. F. F. L. 50 letnico učiteljevanja je obhajal 18. novembra šolski ravnatelj Ferdo Kalinger v Tržiču. Občina mu je priredila lep slavnostni večer in izročila prekrasno diplomo častnega občanstva. Veliko spoštovanje, ki ga vživa jubilant med Pudstvom in pred svojimi predstojniki, kaže da je vse-kdar vestno izvrševal svoje dolžnosti pri vzgoji izročene mladine. Iskreno čestitamo!' Kamniška podružnica Slomškove Zveze, poročilo o zborovanju. V soboto 11. novembra 1922 se je vršilo v Kamniku v mestni šoli zborovanje naše živahne podružnice. Udeležba je bila polnoštevilna. Prvi govornik vlč. g. dr. Anton Breznik, profesor šentvidske gimnazije, ki se peča z jezikoslovjem izza svojih dijaških let, nas je s svojim temeljitim, zelo zanimivim govorom vpeljal v globoko jezikoslovno znanost. Dobil je vsakdo Se posebej v kakšni zanj važni jezikovni stvari potrebna pojasnila. Predavatelj je nemalo pomnožil v naših srcih ljubezen do naše mile, na življenjski moči in lepoti zelo bogate, materine govorice. In to ljubezen bomo skušali poglobiti tudi v srcih naše šolske mladine! Drugi go-.vornik, predsednik Korn. Iglič, je v svojem referatu brezobzirno razkrival globVoke rane, ki jih sekata združena ljudska sleparja: alkohol dn nikotin človeškemu organizmu. Opravičeno je po-vdarjal: oba kulturna delavca na deželi, duhovnik in učitelj — če prijatelja, roka v 'roki — moreta še najuspešneje celiti z živo besedo, še bolje pa z lastnim zgledom to strašno rakrano na našem narodnem telesu, — K sklepu se je predsednik ponovno pa ‘toplo zahvalil vlč. g. dr. Brezniku za njegov govor in trud ter ga poprosil, da blagovoli nadaljevati svoje izborno predavanje na našem prihodnjem zborovanju. G. doktor ic takoj obljubil ustreči tej naši želji. — Predsednik se je še ob tej priliki — na dan sv. Martina — spominjal godovnega fnc našega vzornika, našega duhovnega .očeta, nepozabnega A. Martina Slomška. Opozarjal nas je na njegbvi dve svetinji, ki jih je zapustil ta vzornik nam učiteljem v večen spomin in vzpodbudo pri našem 'težavnem pa vzvišenem šolskem poslu, namreč: ljubezen do naše sv. vere in do našega milega materinega iczika. Ostanimo zvesti tej dvojni 1 u-bezni in vzbujajmo jo osobito v tej dobi z ■vs.o vnemo tudi v srcih naše nam izbočene »šolske mladine. — Predsednik nam je nazadnje še izročil zahvalo g. poverjenika Slov. Šol. Matice za naš okraj, ki smo mu vsi od prvega do zadnjega kakor en mož ^pravočasno in brez obotavljanja spolniti svojo dolžnost, namreč vplačali določeno članarino za prihodnje leto. — Dolpčilo se je tudi na tem zborovanju, da se redno in brez izjeme pri vsakem zborovanju prečita zapisnik zadnjega zborovanja, da ima zbor v natančni evidenci društveno delovanje svojega odbora. To določilo se priporoča vsem ostalim podružnicam v natančno izvrševanje. — Prihodnje zborovanje bo v sredo, dne 7. svečana 1923 v Domžalah, Iz mestnega šolskega sveta. V redni seji mestnega šolskega sveta z dne 28. avgusta 1922 nam je došlo nastopno obvestilo: Predsednik proglasi sklepčnost in otvori sejo. Zapisnikar oglasi bistvene kurencije in pove, kako so bile rešene, kar se vzame na znanje. Spominja se v toplih besedah umrle učiteljice Eme Žerjavove. V znak sožalja se člani dvignejo raz sedeža, kar se zabeleži v zapisniku. Sklene se tudi izraziti svojcem po pokojni pismeno sožalje mestnega šolskega sveta. Zapisnik zadnje redne seje z dne 16. junija 1922 se odobri brez ugovora. Poročili o personalijah in o že dovoljenih dopustih izza zadnje upravne dobe, se odobrita. O novih prošnjah za dovolitev daljših dopustov sc predloež nasveti višjemu šolskemu svetu. Za razpisana učna mesta stalnega strokovnega učiteljstva na I. in II, dekliški in pa na I. in II. deški meščanski šoli v Ljubljani — vsega skupaj 14 učnih mest — se stavijo predlogi višjemu šolskemu svetu. Za dve mesti se ni prijavil noben prosilec. Razpravlja in sklepa sc o imenovanju začasnega učiteljstva na javnih osnovnih šolah pro 1922/23. Na znanje se vzemo poročila o nadzorovanju mestne pet-razrednice na Barju, II. mestne dekliške meščanske šole in pa zasebne deške osnovne šole v »Marijanišču« — vse tri za šolsko leto 1921/22 — in sc predlože višjemu šolskemu svetu v odobrenje. Učiteljskemu zboru šole v »M arijanišču« izreče se za odlične učne in vzgojne uspehe pohvala in priznanje mestnega šolskega sveta. Razpravlja se o okrajni učiteljski konferenci učiteljstva ljubljanskih osnovnih in meščanskih šol za šolsko leto 1921/22. Poročilo sc vzame na znanje in predloži z vsemi nasveti poročevalčevimi višjemu šolskemu svetu v odobrenje. Glede postopanja z vnanjimi, zunaj Ljubljane stanujočimi otroki, ki pohajajo tukajšnje javne šole, se uveljavi poseben normale, ki ga je proglasiti vsem prizadetim šolskim vodstvom v točno ravnanje. Zastopnikom učiteljstva v ocenjevalni komisiji za učiteljstvo se izvoli stalni strokovni učitelj Alojzij Novak, kot njegova namestnica pa stalna učiteljica Marija Sodnikova. Ko nadzornik pojasni na posebno vprašanje še neko interno zadevo, zaključi predsednik sejo. O zadnji seji mestnega šolskega sveta, ki se je vršila dne 24. oktobra t. 1., smo prejeli sledeče poročilo: Predsednik proglasi sklepčnost, pozdravi navzoče in otvori sejo. Zapisnikar poroča o bistvenih stvareh iz predsedstva in pove, kako 'so bile rešene, kar se vzame na znanje. Zapisnik zadnje redne seje z dne 28. avgusta t. 1. se odobri brez ugovora. Poročili okrajnega izolskega nadzornika o osebnih izpremembah med učiteljstvom izza "zadnje upravne, dobe in pa o daljših dopustih v tem času, prošenih ali dovoljenih, oziroma prošenih in dovoljenih, sc vzame na znanje. Ponovno se sklepa o prošnjah za izpraznjeni učno mesto stalnega strokovnega učitelja II, skupine na I. mestni deški meščanski šoli in se nasvetuje višjemu šolskemu svetu tropredlog. Poročilo šolskih zdravnikov o delovanju v šolskem letu 1921/22 se vzame na znanje in se sprejmejo nekateri s tem poročilom združeni nasveti. Sklepa se o dveh disciplinarnih slučajih. Razpravlja se o nedostatkih na tukajšnjih meščanskih šolah in se sklene predložiti tozadevno poročilo višjemu šolskemu svetu v eventuelno Drimerno uvaže-v; nje. Na več vprašanj internega značaja sc dado uradna pojasnila. Potem se seja zaključi. Listnica. Kdor lista ni redno prejemal, naj to sporoči g. Rud. Wagnerju, učitelju v Mostah pri Ljubljpni. Kdcr še ni plačal lista, na> to hitro stori, ker moramo mi tudi takoj plačati račuric. Vsak naj navede pravo pošto, kamor nai list prihaja. Vsled vedno večie draginje so izšle Ietošnie številke v manjšem obsegu, sicer bi morali obremeniti zvezo za 50 do 60 tisoč kron. To je malo za ljudi, ki so obogateli po vojni s prejšnjim kapitalom, a preveč za obremenitev naših naročnikov, zato smo izdajali vsako številko razmeram primerno in torej računali z danimi količinami. Iz naše prosvetne statistike Po statistiki ministrstva za prosveto je bilo koncem leta 1921 v 'Srbiji 55 gimnazij, 2 realki in 5 privatnih gimnazij, ki imajo skupaj 29.000 utcncev. V Črni gori je bilo 11 gimnazij s 4000 učenci, v Bački, Banatu in .Baranji pa 12 gimnazij in 1 realka s 7000 učenci. Število učiteljev v češkoslovaški republiki. Ob koncu leta 1921 je bilo na ljudskih in meščanskih šolah 28.661 učiteljev in učiteljic, med temi 2452, t. j. 8.5 odstotkov obrtnih učiteljic. Fran Lavtižar: Društvo za mladinske domove v Ljubljani. Posnetek iz letnega poročila za I. upravno dobo do 31. decembra 1921. Ob zaključku svetovne vojne se je pokazala živa potreba ustanovitve naprav, ki naj zbirajo mladino, katera nima doma zadostnega nadzorstva in je vsled tega izpostavljena pohajkovanju, ulici ter s tem združenim nevarnostim — telesnim in dušnim. — Ustanovilo se je proti koncu leta 1919. »Društvo za mladinske domove v Ljubljani«. Glasom društvenih pravil je namen društva: a) na versko-moralni in narodni podlagi ustanavljati Mladinske domove po celi Sloveniji; b) v Mladinskih domovih zbirati ob nedeljah in praznikih ter ob šoleprostem času mladino, ki je brez nadzorstva prepuščena sama sebi in cesti, ki doma nima zadostnega nadzorstva ali primerne vzgoje ter je izpostavljena nevarnostim ulice; tu naj poleg dela in razvedrila dobi primerno versko, nravno, telesno in domoljubno vzgojo; c) Mladinskim domovom priklopljati primerne skrbstvene naprave, kjer naj dobi najrevnejša mladina tudi prehrano. Potrebna gmotna sredstva si društvo pridobiva: a) s podporami državnih in drugih javnih oblasti; b) z doneski svojih članov; c) z nabiranjem darov, milodarov ter prebitki mladinskih prireditev. Takoj po oblastveni odobritvi društvenih pravil se je društvo lotilo dela ter pričelo staviti prvi Mladinski dom na Kodeljevem v Ljubljani. V ta namen je izprosilo v last od Gospodarske komisije za stvarno demobilizacijo ter vojaške oblasti pet barak, bivših vojaških konjskih hlevov, ob vojaškem oskrbovališču na Kodeljevem. Zemljišče, na katerem barake stoje, je last »Društva za bolne na pljučih«, katero ga je oddalo Društvu za mladinske domove v najem. Da se je dobil materijal za adaptacijo, je bilo treba 2 baraki takoj podreti. Ostale tri pa so se popravile in priredile za kapelico, gledališko dvorano in stanovanjsko barako. Obsežno dvorišče se je nasulo in zravnalo ter priredilo za igrišče in telovadišče. Koncem novembra 1919 so se naselili v Domu gg. salezijanci, katerim je društvo izročilo vodstvo in oskrbo Mladinskega doma. Ko se je za silo priredila in opremila gledališka dvorana, je bilo mogoče, da se je zavod mogel dne 8. decembra 1919 že z deško gledališko predstavo slovesno otvoriti. Le vztrajnemu, nesebičnemu delu se je posrečilo, da se je iz zapuščenih barak in razvalin dvignil hram — četudi skromen — za vzgojo, izobrazbo ter v zaščito nege in nadzorstva potrebne dece. Temeljni kamen novemu zavodu sta položila zgoraj omenjena darovalca barak in pa družba sv, Vincencija Pavlanskega za prostovoljno oskrbo siromakov in za varstvo mladine, ki je z znatnim darom prva omogočila, da se je pričelo z delom. Pri početnih delih je drage volje sodelovala vojaška komanda Ljubljane, zdravstveni referat dravske divizijske oblasti in pa gradbeno ravnateljstvo v Ljubljani. Podpirali so društvo pri začetnih delih tudi razni mladinoljubi iz Ljubljane, iz Most in z dežele. Dečki-domovci sami so pomagali pri ročnih delih. Notranjo kapelično cerkveno opremo so oskrbeli z milodari dobrih src in darežljivih rok salezijanci sami in pa neutrudne nabiralke salezijanske sotrudnice, ki jo t”di brez pomoči sami in same oskrbujejo in vzdržujejo. In g, dr. Srečko Zamjen? Vse in povsod — za Mladinski dom! Prvi Mladinski dom stoji, posluje, pro-cvita in rodi lepe sadove! Njegovo delo se splošno priznava. Deca in mladež, broječa že do 250 glav in glavic, iz šentpeterskega predmestja, iz Vodmata, Most, Sela in Zelene jame, se zbira vsak dan tu. Dečki: srednješolci, obrtni naraščaj, ljudskošolski in manjši so to, ki prihajajo semkaj, da se pod skrbnim nadzorstvom vzgajajo, uče, Položnica! ponavljajo učno tvarino in izdelujejo šolske naloge, se pripravljajo za deklamacije in gledališke predstave, obiskujejo pevske in godbene vaje, se zabavajo, goje telovadbo in športne igre. Najrevnejša deca dobiva v zavodu tudi prehrano. Računski zaključek za leto 1921- izkazuje 290.02721 kron dohodkov ter 197.154 25 kron izdatkov. K prejemkom so prispevali: ustanovni člani 19.280 K, redni člani 990 K, podporni člani 321 K, Vincencijeva družba 19.000 K, vrli ameriški rojaki po dr. Srečku Zamjenu 110.000 K, ministrstvo za socialno politiko 4000 K, predsedstvo deželne vlade za Slovenijo 80.000 K, poverjeništvo za socialno skrb 20.000 K, odsek ministrstva za prehrano 5000 K, Škofijsko društvo za varstvo sirot 9000 K, Krščansko žensko društvo v Ljubljani 800 K, gospodarski in denarni zavodi ljubljanski 15.100 K in razni dobrotniki 653621 K. Vsem oblastem, društvenim članom, dobrotnikom in prijateljem bodi izrečena tudi na tem mestu najiskrenejša zahvala! Za bodoče pa čakajo društvo ogromni milijonski izdatki. V Mladinskem domu na Kodeljevem se bolj in bolj pojavljajo občutni nedostatki. Največje zlo pa tiči v tem, da odpovedujejo stavbe. Leseni temelji trohnijo in barake se vsedajo. Ni več daleč čas, ko jih bo treba zapustiti in sc izseliti. Vsled tega se je Društvo za mladinske domove kljub vsem neprilikam in težavam odločilo, da postavi nov Mladinski dom. Za stavbo, ki bo stala čez deset milijonov kron, se načrti že izdelujejo, Potrebno stavbišče za zgradbo v obsegu 10.000 m2 je društvo kupilo na Kodeljevem, Društveni tajnik g. Srečko Zam-jen se mudi že več mesecev v Ameriki, da zbira podpore in darove vrlih ameriških mladinoljubov. Mnogo denarja pa bo treba zbirati doma. Zato se obrača Društvo za mladinske domove na vse dosedanje podpiratelje in prijatelje z najvljudhejšo prošnjo, naj ohranijo svojo blagonaklonjenost društvenim skrbstvenim napravam tudi v bodoče. Socialno in mladinsko skrbstveno delo je, ki ga društvo vrši! V interesu človeške družibe, inašega naroda in naše države je, da s pričetim delom vztrajno nadaljujemo. Zato je gotovo upravičeno, če pričakujemo, da nas bodo pri prostovoljno vršeči zaščiti dece in mladine podpirale naše oblasti in vsa naša javnost. Podpore in milodare hvaležno sprejema: Društvo za mladinske domove v Ljubljani, Mestni trg. š t, 8/1. m n Ilustrovana zgodovina katoliške Cerkve. Ravnokar je izšla v drugi izdaji: Strojeva »Kratka zgodovina katoliške Cerkve« z 20 slikami. Najbolj merodajna sodba o tej knjigi je pač ona, ki jo je o njej izrekel tedaj, ko je izšla prva izdaja, slovenski zgodovinar pokojni kanonik dr. Gruden. Ocenil je knjigo v »Slov. učitelju« in pisal med dru-gim: »Predvsem naj povdarjamo eno dobro lastnost Strojeve cerkvene zgodovine, ki je pa zelo važna in se je doslej premalo pri nas upoštevala, namreč to, da med splošno cerkveno zgodovino vedno vpleta tudi dogodke iz domače slovenske zgodovine. S tem se v učencih vzbuja zanimanje za predmet. Pisatelj nove cerkvene zgodovine je samostojno obdelal zgodovinsko tvarino in podaja učencem najimenitnejše dogodke iz splošne in domače cerkvene povestnice v lepi, gladki slovenščini. S tem je zadel pravo smer in pokazal naslednikom, kako je treba obdelovati zgodovinsko učno tvarino. Tudi iz razdelitve tvarine, iz dogodkov in oseb, ki se opisu:ejo v posameznih poglavjih, je spoznati, da je pisatelj zgodovinsko tvarino dobro obvladal in jo modro omejil na one stvari, ki so za učence naših slovenskih šol najpotrebnejše in najzanimivejše. Splošno rečem še enkrat: Strojeva Kratka zgodovina katoliške Cerkve je zelo orimerna, modro sesta.vl ena in lepo opremljena učna knjiga.« Nova izdaja je vsestransko izpopolnena, zlasti jo krase lepe, dobro izbrane slike, ki so velikega pomena za zgodovinski pouk. Knjiga je izšla v zalogi Jugoslovanske knjigarne v Ljubljani in stane lično in trpežno vezana Din 26.—; nameniena je sicer šolam, zlasti meščanskim šolam in višjim razredom osnovnih šol, bo pa dobrodošla vsakemu, kdor se hoče poučiti v zgodovini sv. Cerkve, zlasti o veliki ljubezni in o velikih dobrotah, ki jih je sv. Cerkev izkazovala človeštvu v vseh časih. Dr, Vinko Šarabon, Zgodovinske anekdote, 1922. Založila Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani. Cena Din 10.—. Slovenci nimamo doslej še nobene zbirke anekdot, kakor jih imajo drugi narodi: Francozi, Angleži, Nemci, Rusi. Dr. Šarabon )e zbral anekdote, ki so bile raztresene po raznih številkah »Mentorja« in jim dodal še precej novih. Anekdote so ureene pod poglavji, kakor »Dobro srce«, »Domišljavost«, »Hudomušnost«, »Nesramnost«, »Ponos«, »Zatajevanje«, »Moška beseda« itd. 20 takih poglavii obsega Šarabonova knjiga. Največ je zgodovinskih, saj je pisatelj znan zgodovinar. Zastopana je pa tudi literatura, gledišče, medicina, vojaštvo, dijaštvo itd. Vsakdo pride na svoj račun. Pisatelj se je ravnal po Goethejevem izreku, da vsakdo princ na svoj račun pri onem, ki nudi raznovrstno blago. Resen mož in veseljaček, izobražena dama in preprosta žena, vsak bo dobil nebroj anekdot, ki mu bodo ugajale. Pri nekaterih občudujemo fino poanto, pri drugih hudomušnost, pri tret;ih duhovitost, pri nekaterih sili poučna stran v ospredje, druge zopet izvabijo smeh na še tako mrk obraz. Kdor se hoče prav do solz nasmejati in pa obenem brati vrlo poučno čtivo, naj seže po tej krasni zbirki, ki se odlikuje tudi po lepi slovenščini. Knjižica spada v vsako šolsko knjižnico, ker nudi mnogo poučnega in vzgojnega, a je obenem tudi redkost, ki spada med naše humoristične spise. Tudi čitalnice bodo naročile več izvodov, istotako naša izobraževalna društva, ker bodo ljudje prav pridno posegali po tej velezabavni in obenem poučni knjigi. Narcis Jenko, Razlomci! Pod ovim naslovom sakupljeni su neki feuilletoni ovoga da-rovitoga Bosanca, koji je umro g, 1918. ne navršivši ni trideset godina. U vrijeme rata bio je Narcis Jenko najplodniji hrvatski pi-sac. Odlikovao se u stilu osobinama svoje uže otadžbine; za rata oduševljeno se zauzi-mao za pokret oko oslobodjenja južnih Slo-vena. Njegova su djela dokaz velike stvara-lačke snage, duboko razvijene etičke svi-jesti i neslomljive ljubavi prema narodu. U knjiži »Razlomci« nalaze se osim opširni-jega uvoda (21 strana) i o.vi feuilletoni: 1. Razlomci. 2. Dert. 3, Misteriji bola. 4. Tru-dovi, 5. Mi. 6. Portreti unutrašnjega čovje-ka. 7. Mamon. 8. Venus primitiva. 9. Meh-rak. 10. Jedini mtoj. 11. Umiranje. 12. Pri zapadu sunčanom, 13. Misli vedroga jutra. 14. Uskrsno slovo. Knjiga se naručuje kod izdavača Narodne Prosvjete (Zagreb I, pošt. pretinac 109), a stoji 6 Din, s poštarinom 6.30 Din. Narcis Jenko, Spiritus procellarum, roman u 3 dijela. Izašao je II. i III. svezak ovog romana, te se dobiva uz cijenu od 10 Din bez poštarine, u Prvoj hrvatskoj dioničkoj tiskari u Osijeku, Kapucinska ulica br. 8. Preporučujemo našim cijenjenim čitateljima, da si naruče ova) prekrasni roman darovitog našeg prerano preminulog pisca fra Eugena Matiča. Za Miklavžev večer in za božičnico je sestavil tovariš A. Kosi v Središču oj) Dravi v obliki kratkih spevoigric (petje, deklamacije, dram. prizor) primerno gradivo, ki ga v rokopisu prav rad posodi v prepis ooedi-nim šolskim vodstvom, pod pogojem da plačajo v »Fortd za siromašne šolarje v Središču« znesek 8 Din, Eventualna naročila je nasfoviti na: Šolsko vodstvo v Središču ob Dravi. »Narodna gkola« v Zagrebu je imela dne 8. avgusta t. 1. zborovanje in pri tem predavanje dr. Juretiča o mednarodnem katoliškem učiteljskem gibanju. Tu sc je omenjalo: »Največa naša pregreška jest malodušnost i nepouzdavanjs u samoga sebe. Pojcdinac ne moŽ3 mnogo da učini, ali veliki broj pojedinaca može da stvara mnogo. Slovenskemu učiteljstvu! Dobre in vnete prijatelje šteje »Jugoslovenska Matica«, toda na prvem mestu vseh je slovensko učiteljstvo. Vedno pripravljeno v pomoč, 'vedno agilno v delu, je bilo slovensko učiteljstvo trden steber »Jugoslovenske Matice« in zgled vsem patriotom. Kot svojo prijetno dolžnost smatra pokrajinski odbor »Jugoslovenske Matice«, da to javno ugotovi in da se javno zahvali neumorni podpori učiteljstva. Pri tej priliki pa smatra pokrajinski odbor »Jugoslovenske Matice« za svojo dolžnost tudi to, da kot najbolj splošna, vso državo in vse stranke obsegajoča narodnoobrambna organizacija, prosi učiteljstvo še v nadalje za njegovo podporo. Globoko smo uverjeni, da bo slovensko učiteljstvo z veseljem sledilo klicu »Jugoslovenske Matice«, zakaj isti so cilji obeh in ista ljubezen drilži oba. Ljubezen do naroda in do države, delo za one nesrečneže, katerim ni dano, da žive s svojimi brati v svobodi in delu za zmago narodne in državne zavesti, to so oni ogelni kamni, na katerih počiva »Jugoslovenska Matica«, to so pa tudi vekovečni ideali slovenskega učiteljstva. Svojo voljo izpolnjuje zato slovensko učiteljstvo, če podpira delo »Jugoslovenske Matice« in zato je pomoč učiteljstva tako izdatna in tako dragocena. Zato pa je tudi pokrajinski odbor trdnp prepričan, da bo storilo slovensko učiteljstvo vse, kar je v njega moči, da prodro ti ideali povsod, da osvoje mladino in da prepoje ves narod, kajti šele tedaj je zmaga dosežena, priborjeno odrešenje preganjanim. Da se to zgodi čimprej, je storilo slovensko učiteljstvo vse, kar je v njega moči in zato hvala mu v imenu zatiranih bratov in čast mu v imenu domovine. Slovensko učiteljstvo naj živi! Za pokrajinski odbor »Jugoslovenske Matice« v Ljubljani; Dr. Ravnihar K. Mahkota predsednik. glavni tajnik. Jadranska Straža. V prvi polovici tekočega leta se je ustanovilo v mestu Splitu, čigar prebivalstvo se odlikuje brez dvoma po najjačji nacionalni zavesti, društvo »Jadranska Straža«, katere namen je zainteresirati celotni naš troimeni narod za našo 600 km dolgo jadransko obal in pa za varuhe te obale — za našo mornarico. V svrho boljše propagande je ustanovilo društvo list »Jadransko Stražo«, čigar naloga je, da propagira obrambo jadranske obali, potrebo močne vojne mornarice, katera edina mora braniti našo obal, zasigurati našo pomorsko plovbo in trgovino. »Jadranska Straža« bo posvečala svojo pažnjo vsem ostalim pomorsko-obrambenim potrebam, pospeševala bo pomorsko-ekonomske zadeve, kakor: brodarstvo, gradnjo ladij, ribarstvo ter končno tudi pomorski šport. Poleg tega bo list tudi glasilo društva in prinašal vse.društvene in organizacijske vesti. Našo javnost, posebno pa še različna naša društva, čitalnice, kakor tudi kavan*-.; in druga slična podjetja opozarjamo na ta list ter prosimo, da list naroče. Prva številka je izšla začetkom oktobra ter bo nato list redno izhajal vsakega 1. in 15. v mesecu. Naročila za »Jadransko Stražo« sprejema založba »Jug« v Ljubljani, Pred škofijo št. 21/1, ki radevolje pošlje tudi prvo številko na ogled. Kolkovanje od 1. avgusta dalje je za prošnjo 3 Din, za prilogo 1 Din, za rešitev 10 Din, za uradno zdravniško izpričevalo in vsako'drugo zdravstveno potrdilo 10 Din, pritožba proti društveni oceni 10 Din, za rekurz 10 Din. Nekolkovane prošnje se ne rešujejo in se smatrajo za nevložene, ker jih ne sme reševati noben uradnik, oziroma mora sam plačati za kazen večkratno kolkovino. »Slovenski Učitelj« izhaja sredi vsakega meseca. Uredništvo (Fort. Lužatj) fe v Ljubljani, Glinška ulica 5/1. Upravništvo (Jul. SlapSak) je v Mostah pri Ljubljani. Članke in dopise sprejema uredništvo, reklamacije in naročnino pa upravništvo. Last »Slomškove zveze«. Oblastvom odgovoren I. Labernik, učitelj na Rakovniku. * Ti«ka »Jugoslovanska tiskarna« v Ljubljani.