SLOVENSKE KORENINE GYÖRGY VUKAN STR. 2
ŽETEV IN MLATITEV PO STAREM STR. 8
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter, 31. julija 2003  Leto XIII, št. 15
Prekmurska narečna slovstvena ustvarjalnost
Novinarji na irskem radiu - če želijo lahko - govorijo v narečju
Kaj imata skupnega mednarodno znanstveno srečanje o prekmurski narečni slovstveni ustvarjalnosti - Murska Sobota, 14. in 15 julij - in irski radio? Konkretno malo, v prenesenem pomenu je stična točka v novici, ki sem jo slišal na Radiu Slovenija. V oddaji Studio ob sedemnajstih so strokovnjaki, gostje iz tujine, novinarji in poslušalci govorili o razmerju med knjižnim jezikom in narečji v radijskih programih. Ponekod v Evropi na nacionalnih radijskih postajah ob knjižnem jeziku negujejo tudi narečno novinarsko besedo. Po poslušanju sem dobil občutek, da na nekaj več narečja v poročanju na Radiu Slovenija še nis(m)o pripravljeni, čeprav stroka ugotavlja, da narečja bogatijo in plemenitijo knjižni jezik. So pa sedanja stališča jezikoslovcev in drugih bolj tolerantna do narečne besede v informativnih programih kot pred leti. Še bolj se spreminjajo razmerja do narečne slovstvene ustvarjalnosti, „mislim, da to ne more biti moda, je odnos, ki se je pojavil v slovenski javnosti pa tudi v svetu je tako, torej ta odnos do narečja je drugačen, kot je bil v moji mladosti” poudarja doktorica Zinka Zorko, dobra poznavalka slovenskih narečij, ki se je od leta 1977 do najnovejših dni temeljito seznanila tudi s porabskim narečjem oziroma z govori vseh porabskih vasi, zato vprašanje, ali bo napisala slovnico nadnarečnega porabskega jezika? „ To sem dolžna vsem, ki so delali z mano in sodelujem z njimi se zdaj tako s porabskimi izobraženci, kot s pesniki in pisatelji z obeh strani meje. ”
Programski svet Ustanove dr. Šiftarjeve fundacije, ki mu predseduje akademik, doktor slavističnih znanosti Anton Vratuša, je izbral aktualno in tehtno temo za znanstveno srečanje in k sodelovanju povabil raziskovalce in druge strokovnjake iz Avstrije, Madžarske, Hrvaške in Slovenije. Ne samo zaradi dvestoletne tradicije prekmurske narečne slovstvene ustvarjalnosti (če omenim zgolj Štefana in Mikloša Kuzmiča), ki je toliko časa tudi knjižni jezik, marveč zaradi sedanjih razmer ima razprava širši časovni in prostorski pomen. Če opozorim na okoliščine, ki bodo nastale za jezike po članstvu v Evrop-
ski uniji, bi lahko bil krog skoraj zaprt, ampak velja ostati pri „skoraj”, kajti razprava o jeziku in narečjih ne more biti nikoli sklenjena, „zaprta”. Optimizem o materialnih in tudi duhovnih koristih v evropskih povezavah je na mestu, vendar ne smemo prezreti pasti, ki čakajo slovenski jezik v „družbi” drugih jezikov. Zaskrbljujoča je miselnost „sodobnih” slovenskih politikov in gospodarstvenikov, ki stežka dojemajo, da je skrb za jezik pomembna enako kot prizadevanje za ekonomski razvoj Slovenije v družini evropskih narodov. Ne morem si kaj, da se ne bi spomnil referata pokojnega dr. Francija Zwittra iz Celovca na
poslednjem, 15. srečanju manjšin sosednjih držav, ki je bilo v Osijeku novembra 1990. Priznani avstrijski narodnostni politik je z resnostjo opozarjal, kako bodo gospodarski tokovi v združeni Evropi siromašili male in ne samo manjšinske jezike. Problematična ne bo toliko politika, marveč bodo jeziki pod prevladujočim vplivom držav z največjimi ekomomijami.
Za simpozij v Murski Soboti je bilo prijavljenih trideset referatov, razdeljenih v tri skupine: Jezik, Slovstvo ter Narodopisje in družbeno okolje. Dobro so bile zastopane tudi narodnosti, iz Porabja sta referata pripravili Marijana Su-
kič Vloga slovenskih medijev in kulturnih skupin pri ohranjanju porabskega narečja („Narečje je temelj slovenske identitete v Porabju... ”) in Marija Kozar Mukič Porabske pesmi v Štrekljevi zbirki; iz avstrijske Štajerske dr. Andreja Haberl Zemljič; iz Gradiščanske dr. Robert Hajszan, iz Budimpešte Marija Bajzek Lukač in Istvan Lukač.
Iz spektra razprav je tudi pobuda dr. Martine Orožen, ki je poudarila, da je prekmurski jezik kulturna dediščina vseh Slovencev, zato je treba njegovo proučevanje nadaljevati v okviru Slovenske akademije znanosti in umetnosti. V skupini, ki jo je vodil profesor Franci Just na tematiko Slovstvo, so se zavzeli za čim hitrejše dokončanje slovarja prekmurskega narečja. Referat akademika dr. Franca Zadravca o narečju v prozi Miška Kranjca je nadaljevala zanimiva in večplastna razprava, ki sta jo vzpodbudila književnika Feri Lainšček in Milan Vincetič, tudi v Porabju najbolj brana - narečna - avtorja iz Slovenije.
Že v pripravah se je nakazalo in na simpoziju potrdilo, da je tematika preširoka za enkratno, čeprav kvalificirano razpravo. Zato pobude o nadaljevanju, s širšim sodelovanjem med akademijami, univerzami in drugimi ustanovami v sosednjih in drugih državah. Prihodnje leto bo izšel zbornik referatov in povzetkov razprav, ob predstavitvi bo, tedaj že v novih prostorih, razstava dragocenih tiskov in knjig, ki jih hrani Pokrajinska in študijska knjižnica v Murski Soboti.
eR
Udeleženci simpozija so se udeležili tudi študijskega izleta po Prekmurju. Med drugim so obiskali tudi Cankova, rojstno vas Avgusta Pavla (posnetek: A. Krpič).
2
György Vukán
Slovenske korenine
V velko čest Slovencem na Madžarskem bo 16. avgusta v kulturnom programi državnega srečanja v monoštrski gledališki dvorani nastopal tudi svetovno znan skladatelj, pianist György Vukán. Njegvi oča Ferenc Vukan se je naraudo 1901. leta na Tišini, v Slovenskoj držini. V Srejdnjo šaulo je odo v Kőszeg (v sirotišnico Kelcz-Adelffy) vküper z gospaudom Janošom Küharom, šteri so se naraudili v sausadnjoj vesi Gradišče ranč tak 1901. leta. Nej sta bila samo sošolca, liki dobra padaša tö. Ferenc Vukan se je vönavčo za padara in kak padar je gospauda Kühara vračo tö, ka so bili betežni na želaudci. Ferenc Vukan je s svojo držino (ženo, s sinaum in čerjauv) Večkrat odo na Gorenjom Siniki pri gospaudi Kühari. Družina žene (Margit Brandstein) je bila tö iz Prekmurja. Sin György se eške gnes na den rad
spomina na tiste dni in na János bácsi”-na.
Vukanova deca sta se naraudili v Budimpešti, depa držina je živejla v Kőszegi pa v Somboteli. V Somboteli so živeli v ulici Petőfi, blüzi dnešnje županijske knjižnici v iži družine Brandstein.
Na štauki je biu Avgust Pavel s svojo držino podnajemnik (albérlő) tačas, ka si je nej svojo ižo zozido v ulici krala sv. Ladislava. Prijatelstvo Pavlove in Vukanove držine izhaja iz skupnih slovenskih korenine tak so bili v botrini tö. Mati Györgya Vukana je bila krstila botra (h)čeri Judite Pavel.
Dr. György Vukán ima dvej diplomi. Akademijo za glasbo je skončo l. 1960 kak pianist (zongoraművész), l. 1964 pa medicinsko fakulteto kak zobozdravnik. Na glasbeno akademijo je odo po nedelaj iz Kőszega v Budimpešto. (Nej je daubo
mesto v dijaškom domi, ka je očin stric biu gospaud püšpek Ferenc Rogač, Oča pa vračo Mindszentyja tö. ) György Vukán je do penzije biu zdravnik. Kak zobozdravnik - prvi na svejti -je vönajšo eden aparat, s šterim mejrijo, kelko kovine (fém) leko má človek v lampaj.
Koncerte je emo po cejloj Evropi, dvakrat pa v Merki (1983, 1993). Od klasični glasbenikov najraj ima Chopina. (L. 1962 je daubo na Polskom Chopinovo nagrado. ) Na koncertih igra skladbe Chopina, Bacha, Gershvina in drügi klasikov po svoje. Vsigder igra takše tö, ka je sam napiso. Interpretiranje glasbe klasičnih avtorjev ma je rano više prišlo, tak ka je sam začno komponirati in igrati klasični džez. Na akademiji za glasbo je včiu komponiranje in improviziranje 15 lejt Najbole pa poznajo njegovo ime na Madžarskem tisti,
šteri radi filme gledajo. Za več kak 140 madžarski filmov je napiso glasbo (npr. l. 1985 Koliko je ura gospod Vekker? in l. 2001 za film, v šterom so se spominili Katalin Karády tö). Njegov balet (Derby) je budimpeštanska opema hiša igrala tri leta. L. 1989 je napiso glasbo za sveto mešo, štero je posvetil (ajánlotta) svetomi oči Janezi Paveli II., gda je l. 1991 prišo na Madžarsko. Na libreto (beseda) Ane Adamis je napisal opero Black Advent, štero so predstavili z velikim uspešni v gledališču Thalia januarja 2000. Na več kak 50 CD-jih igra sam ali z drügimi.
Slovenci na Madžarskom (med Müro in Rabo, v Prekmurji in Porabji) smo radi, ka so med svetovno znani lidami takši, šteri majo slovenske korenjé.
Marija Kozar
Djilejš predsedstva Zveze
Predsedstvo Zveze je 16. julija melo sejo, djilejš, steroga so se člani udeležili v lejpom števili. Izmed 19 članov je prišlo 16 pa predsednica s članico nadzorne komisije Zveze.
Delavci Zveze smo najprvin taprajla ka vse smo obredli, pripravili na Državno srečanje Porabski Slovencov pa kakšo delo eštje mamo do tistoga mau. Končni program smo se tü zgončali. Slovenci, steri živejo zvöjn Porabja na Vogrskom, so se pauradno dosta zglasili, viša 120 do tejga mau. Tau lüstvo so nam posaba pomagali vküper spravlati predsednica drüštva Irena Pavlič v Budimpešti, predsednica Slovenske samouprave v Somboteli Marija Kozar pa predsednik Slovenske samouprave v Mosonmagyaróvári Laci Brašič, sterim sé zatau lepau zahvalimo. Tau srečanje zatok sprav-
lata vküper, naj se Slovenci, steri raztraušeno živejo vseposedik v rosagi, leko najdejo med seov pa z domanjimi lidami, naj se leko vönagončijo v svojom maternom geziki, naj njivi mlajši, vnuki tü leko spoznajo rojstni kraj svoji starišov. V novinaj pa po radioni smo Večkrat na znanje dali domanji lidam tü, ka se ranč tak leko zglasilo, kak steri so zvöjn Porabja. Žau, do djilejša smo kumar meli par lidi iz Porabja. Zatau smo trno radi, ka se je na gnesden že z Varaša pa iz več vesi Porabje tü više 60 lüstva zglasilo. Pri tejm sta nam po djilejši na pomauč bile s predsedstva Marija Grebenar Kühar z Dolenjoga Senika pa Ana Penzeš z Varaša tü, stere so svoje znance, sausede tü nagončale. Baug plati!
Na djilejši smo si zgončali, ka de slovenska zveza letos 13. septembra organizirala prau-
ško, romanje v Trnje na avstrijske Koroško. Na tau prauško mo zvali tiste vernike iz Porabja, steri s svojim delom pomagajo cerkev v svoji vesi. Tau so cerkveni zbori, pevci, cerkvene kotrige, cejmeštarge, kantorge pa steri čistijo, skrbijo na čistaučo cerkva. V vsakšoj vesi gora ziščemo domanjoga gospauda, steri de nam zagvüšno vedo prajti, Sto so njegvi pomočniki, nej ka bi koga der vönjali.
Zveza je od prejšnjoga djilejša mau dobila devet prošenj, pisma za finančno pomauč. Predsedstvo je te prošnje naprej dobilo, (steri so nej zadjen den nut dani) naj že doma leko spoznajo, stero dröjštvo, stera ves, samoprava za kakšno potrejbo kelko pejnaz prosi. Če se doma vsakši redno pripravi, te se je naleki pravično pa brž odlaučiti. Finančno pomauč so prosili pa dobili: Madžarsko etnolo-
ška drüštvo za vödavanje 4. zvezka z naslovom Etnologija Slovencev na Madžarskem
200. 000	forintov, Lokalna samouprava na Dolenjom Seniki za izgradnjo kabelske televizije na Pristavi (Tanya)
200. 000	forintov, Športno drüštvo na Dolenjom Seniki za letno delo 60. 000 forintov, Športno drüštvo v Slovenski vesi za srečanje stari futbalistov v Sloveniji pa na Vogrskom 80. 000 forintov, futbalisti v malom nogometi v Sakalauvci za prijateljsko tekmo, brsanje s Poznanovci-Prosečka vas 30. 000 forintov, Drüštvo za lepšo ves v Števanovci za obnovitev otkauvske kapejle 25. 000 forintov, Samouprava v Andovci za obnovitev zdravstvenega dauma 100. 000 forintov, Slovensko drüštvo v Budimpešti za romanje, prauško v Slovenijo 100. 000 forintov pa Gasilsko drüštvo na
Verici za gasilsko uniformo, gvant 80. 000 forintov. Med dvöma djilejša je Števanovska šaula za izlet v Slovenijo dobila 50. 000 forintov, Športno drüštvo v Slovenski vesi za pautno ceringo 60. 000 forintov. Etak je Zveza od zadnjoga djilejša predsedstva, od majuša mau vsevküper
925. 000	forintov dala za pomauč v tej obliki, formi Porabskim Slovencom.
Na konci djilejša so si vküper vsele komisije (bizottságok) za šolstvo, kulturo, šport, gospodarstvo, stere smo prosili, naj se odlaučijo za vodjo, predsednika komisije pa zgončijo o konkretnim deli do konca leta. Njine načrte leko zvejmo na djesenskom djilejši.
Članom predsedstva se lepau zahvalimo, ka so prišli na djilejš pa njim želimo, naj se dobro leko vöspočinejo v leti.
Klara Fodor
Porabje, 31. julija 2003
3
Krü in vino
Konferenca v Gvőrvári
V	Győrvári je 17. in 18. julija bila dvodnevna konferenca z naslovom „Skupna preteklost in prihodnost”, lokalna zgodovina in zaščita dediščine v Sloveniji in na Madžarskem. Regionalno konferenco je organiziralo Društvo vaškega doma v Győrvári s finančno podporo Phare CBC Slovenija-Madžarska. Med dvanajstimi predavatelji Péter Dominkovics iz arhiva v Sopronu nutpokazo šest knjig, nad njimi knjigo o Gorenjom Siniki, štero so vödali leta 2000. László Göncz iz Lendave je predavo o pisanji lokalne zgodovine Madžarov v Prekmurji, Marija Kozar pa o lokalni zgodovini porabskih Slovencev. Zsolt Bajzik že duga lejta organizira slovensko-madžarski arhivski mladinski tabor in je predavo o tome, ka kakšne dokumente je mladina najšla v vesnicaj na edni in drügi strani grajnce. Konference se je udeležila tudi delegacija iz Filovcev: predsednik krajevne skupnosti Ignac Gabor, predsednik Društva Gaj Jože Horvat in vodja projekta Vinogradniško turistična učna pot VITIS VITAe Jože Gutman.
V	petek pred podnevom je Jože Gutman predavo o tome, kak majo skrb v vesi Filovci na krajino in kulturo, štero so erbali od starcov. V vesi Filovci, gde živi 650 lidi, je pet drüštev. Vinogradniško turistično Društvo Gaj so ustanovili pred 3 lejtami. Organizirajo kulturne prireditve, likovne in lončarske tabore (v štere pride mladina iz madžarski vesnic Oszkó in Magyarszombatfa tö). Radi bi, če bi
tihinci, turisti spoznali lidi tö, šteri živijo v krajini.
Zatok je njini projekt „Kruh in vino” podpirala Evropska Unija tö. Pot kulturne dediščine vodi od Bogojine (Plečnikova cerkev) prejk Trnavskoga brejga na Filovski brejg, prejk Gaja po gaušči do Bukovniškoga jezera. Tri poti so: 3-10-12 km dugo leko odi turist pejški ali se vozi z biciklinom. Vmejs pa v zamanicaj vidi razstavo, leko kaušta vino in se leko pogučava z lidami. Po taujoj pauti bi radi tadale šli v Magyarszombatfa in Oszkó. Prvi stopaj so že naredli. So vödali malo knjigo in CD „Šmarnice”, na šterom spejvajo in igrajo: Filovske pevke, pevski zbor „Šmamice” iz vesi Oszkó, tamburaška skupina iz Beltinec, citraši iz vesi Magyarszombatfa, moški pevci „Šmarnica band” iz Filovcev in desetletni harmonikar Primož Čemela.
V četrtek zvečer je v Győrvári spejvo pevski zbor vesi Győrvár, v petek zadvečarka pa je vsikši leko pogledno samostan, klošter dominikancev v Vasvári in razstavo v muzeji, šteri je v iži dominikanskoga reda. Po tistom pa vinske klejti v goricaj vesi Oszkó.
Marija Kozar
Jože Gutman, lgnac Gabor, Jože Horvat
Jubilejno športno srečanje med Dolnjim Senikom in Čepinci
Športno drüštvo Dolnji Senik je 1978. leta bilo najoprvin v Čepince pozvano. 25 lejt je preteklo od tistoga
mau pa buma, Sto so te bili našoga drüštva voditeli, več eden ne živé. Na jubilejnom srečanji se je spominjo nanje Jože Korpič, steri je tistoga ipa Vodo čepinsko drüštvo. Te je eške študent bio na univerzi. Ödön Treiber, Marton Grebenar, Števan Šömenek, Števan Barber so nej zadobili te lejpi - leko povejmo - svetek, tau jubilejno srečanje.
Če mislimo nazaj, kak je bilau 1978. leta pa po tistem eške dugo lejt, moremo priznati, ka je žmetnejše bilau vse. Na našoj strani smo sploj žmetno Prišli do pasušov, nikše slobode, samostojnosti smo nej meli. Vsakši stopaj so nam prajli, kak, gde, ka leko napravimo, povejmo, kak se moremo obnašati. Pa je te ta prilika itak trno dosta znamenüvala našim lidam pa mislim, Čepinčarom tü, kakoli ka smo med žmetnimi pogoji prišli do nje. 25 lejt je v človekovom živlenji tü spoj dosta cajta. Etak pa mi, ki smo tistoga ipa pa gnes tü navzauči, leko zavalimo usodi, ka smo tau zadobili.
Stoj bi zdaj leko pito, ka nam je znamenüvalo tistoga ipa tau srečanje. Sploj dosta. Po drugoj svetovnoj bojni so se meje hermetično zaprle, mladina je nej znala, kakši so Čepinci, Markovci, Šalovci, kakoli, ka smo sausadje
bili. Prejk meje si nej smo gledati, nej pa kaj povedati eden drugomi. Pa kak šegau majo povedati, božji mlini
prej pomaleg melejo, buma dugo smo čakali, ka smo Prišli do toga, ka na Verici leko prejk meje staupimo zravan v Čepince. Lepau je, ka smo prišli do toga. Kelko kvara je pa spadnilo ranč za človeko-
ve norosti volo, na tau človek ranč ne smej misliti. Najvekši kvar je, ka naša mladina ne zna svojoga maternoga jezika. Nindar znautra pa zatok njim itak »zveni« te jezik. Sama sam se čüdivala, ka na taum srečanji njim je samo gnauk trbelo kaj povedati po slovensko pa te so že oni tau zamerkati, ka so si vedli sprositi piti, opitati tau ali tisto.
Kak je bilau na 25. obletnici? Če bi trbelo z ednov rečjauv povedati, lepau. Od 1994. leta ta srečanja z naše strani
organizira pa finansira slovenska manjšinska samouprava. Na obletnico smo pa s seov zvali Martina Ropoša, predsednika Državne slovenske samouprave. On nam je poštenjé dau, je prišo pa mali guč tü emo na prireditvi. Srečanje, tekmovanje je Zdaj zvünredno bilau zatok, ka do tejga mau smo vsigdar dvej nogometi ekipi pelali, mlade do 14 lejt starosti pa »stare padaše«, steri so na gnes več nej aktivni športniki, samo tak za hobi se radi špilajo. Zdaj smo pa tri ekipe pelali zatok, ka so naši gostiteli etak želeli. Edno mlado, edno takšo, stera se v prvenstvi špila pa te »stare padaše«. Cepinčari so se ja priprajli na te den. Istina, ka so naši mladi na 8:1 premagali njigve mlade, depa po tistem so pa njigvi »ligaši« na 6: 3 premagati naše. »Stari padaši« so tü baukši bili kak mi, 5
so nam brsnili, mi pa samo 3. Tak sam vidla, ka je zatok žmano, dobro vino pa pivo tü krivo bilau. Leko bi na tau povedali, ka vsakši žibak je nej za travo.
Zvünredno lepau smo se meli, samo leko zavalim Čepinčarom za brigo, za trüde, ka so za nas naprajli. Nam pa v vüje) zvenijo imena, stera si moramo zamerkati, tak kak Zvonko Lainšček, Jože Korpič, Vendel Gašpar pa ešče dosti drugi. Lepa vala za te lejpi jubilej vsem.
Irena Barber
Najmlajši ekipi...
... pa »stari padaši«
Porabje, 31. julija 2003
4
OD
SLOVENIJE
Poenotena koalicija Štiri stranke vladne koalicije so se poenotile okoli Programa za učinkovit vstop Slovenije v Evropsko unijo. Soglasje je bilo doseženo tako na področju gospodarstva kot tudi zdravstvene reforme, reforme javne uprave, regionalnega razvoja, zunanje politike in uresničevanja načel pravne države, vendar pa po besedah premiera Antona Ropa ta program ne nadomešča koalicijske pogodbe iz leta 2000, temveč je njena nadgradnja in določa prednostne naloge vlade in koalicije do parlamentarnih volitev leta 2004. Zadovoljstvo s sprejetim so izrazili tudi predsedniki ostalih koalicijskih strank (ZLSD, SLS in DeSUS), opozicija pa je do omenjenega programa precej skeptična: predsednik SDS Janez Janša je koalicijski sestanek med drugim označil za medijski šov. Po njegovem mnenju omenjeni program sicer je novost, vendar pa bi ga vlada morala sprejeti že sredi 90. let, ko se je Slovenija začela pogajati za vstop v EU. Podobnega mnenja so tudi v NSi, SNS in SMS; prepričani so, da je program - ta med drugim predvideva uvedbo pokrajin ter ukrepe za znižanje inflacije in spodbujanje skladnega regionalnega razvoja - pripravljen prepozno in v postavljenih časovnih rokih neizvedljiv.
Ahern obiskal Slovenijo
Na delovnem obisku v Sloveniji se je. mudil irski premier Bertie Ahern. Obisk, v okviru katerega se je Ahern sestal s slovenskim kolegom Antonom Ropom in predsednikom države Janezom Drnovškom, je sodil v sklop priprav Irske na predsedovanje Evropske unije v prvi polovici leta 2004. Ta bo za Evropsko unijo ključna, saj se bo v prvi polovici 2004 EU predvidoma razširila na deset novih članic, podpisana naj bi bila ustavna pogodba EU ter izvedene volitve v Evropski parlament, prve, na katerih bodo sodelovale prihodnje članice.
Se živijo starodavne pesmi na ustih porabskih Slovencev, katerih preproste, iz srca izhajajoče melodije zbujajo v človeku impresije o slovanski mentaliteti. Vsaka ima svoje specialno čustveno vzdušje, izraža slovansko duševno razpoloženje, ki se ne da z ničemer zamenjati. Njihove čudovito lepe melodijske kompozicije so navdihnile tudi fantazijo skladateljev.
Z izjemo genijev nihče ni zmožen ustvarjati trajnih vrednot. Toda tisti, ki niti ne skuša oblegati vrtoglave višine nesmrtnosti, naj se raje niti ne loti ustvarjalnega dela.
Vsak človek hrepeni po estetskem doživetju. Najde ga med drugim tudi v ljudski pesmi. Nekatere izmed njih so melanholične, kot večerni zaton sonca, druge zopet tako osvežilne kot sončni vzhod ob zori. Vsaka pesem je individualnost, s svojevrstnim liričnim razpoloženjem. Cela vrsta dremavih talentov, ki bi drugače utonili v megleni nepoznanosti, pride na površje ob skupnem petju. Najdejo se med njimi tudi vodilne osebnosti, ki
tem vokalnim avtodidaktom omogočajo, da v tem oddaljenem kraju s pomočjo neke samopožrtvovalne profesorice dosegajo takšen nivo petja, ki ga lahko imenujemo umetnost. Ustvarjajo trajne vrednote, bogatijo z njimi naše duše ter se ob tem tudi sami plemenitijo. To majhno skupino so opazili tudi v matični domovini in tako je lahko postala sestavni del slovenske vokalne kulture. Ta položaj ni le prijeten dosežek. Ta položaj tudi obvezuje. Obvezuje k permanentnemu razvoju.
Petje in glasba sta internacionalna. Ogovorita vse narode in narodnosti sveta v skupnem univerzalnem kulturnem jeziku. In človek potrebuje glasbeno umetnost, glasbeno izobraženost, potrebuje pesem, čeprav današnji tržno usmerjeni svet pogosto prevrednoti nekdanje zaklade. V tem predmetnocentričnem svetu dominira denar, predmeti pogostokrat potlačijo duh. Toda na srečo se duh z lahkoto ne vda, živeti hoče in oživljati tudi druge. Ritem in melodija izražata hrepenenje, tvorita harmonijo, pomagata uživati lepote ustvarjenega sveta.
GLASBA NE POZNA MEJA
Pogovor s profesorico Marijo Trifusz, dirigentko MePZ Avgust Pavel
•	Ko se pripravljaš na daljše potovanje, zakleni v srce eno melodijo, ki neizbrisno ohrani spomine zadnjih minut. To ti bo sladka zaslomba vedno, ko te bo tuji svet skušal zaglušiti, ker ti bo z ogromno močjo odmevala v duši. Enkrat pa - morda - ti pokaže tudi
pot, ki te bo pripeljala nazaj v tvoj dom.
Profesorica Marija Trifusz gotovo bolje pozna to ogromno moč glasbe, moč pesmi kajti ona ni le uživalka njene, duše oblikujoče moči, temveč jo tudi ustvarja. Kateri je bil tisti hip v vašem življenju, ko je glasba za vselej zapeljala vaše srce?
»Že v otroških letih sem zelo rada pela in sem bila članica več zborov. Ko sem končala učiteljišče, so mi na prvem delovnem mestu zaupali poučevanje petja. To je bila prva spodbuda, da sem na Pedagoški visoki šoli v Peču doštudirala petje in glasbo. Zanimivo je, da me je že tam zapeljalo zborovsko petje in sem tudi diplomsko nalogo pripravila o tej temi. Ta plemenita dejavnost mi še danes zapolnjuje velik del življenja. «
•	Sedaj ste se pa že povzpeli na »vrh«, tja, kamor - kot je splošno znano - ne vodi
asfaltna cesta. Ali vam je to uspelo zato, ker človeka vabijo višine? Ko ste na vrhu, pozabljate vse težave, ki ste jih imeli »grede navzgor«? Mislim, daje umetno-
in strokovnostjo nadoknadili v otroških letih - gotovo zaradi znanih neugodnih življenjskih okoliščin -zamujeno glasbeno izobrazbo, namesto tega, da
bi se lotili bolj enostavnega dela, kot je na primer vodenje kakega otroškega zbora.
»Intenzivno poučevanje in veliko število nastopov je precej naporno. Vodenje otroškega zbora bi bila hvaležna naloga, celo če se zbere dobra skupina. Z otroki je seveda tudi takrat zelo prijetno delati, če so manj uspešni. Odrasli ljudje so drugačni. Vsi so obremenjeni s svojimi najrazličnejšimi problemi in se žrtvujejo že tudi s tem, da hodijo na vaje in nastope, ki so večinoma koncem tedna. Namesto sproščenega vzdušja, kar bi bilo potrebno za ustvarjalno delo, je dvorana napolnjena z napetostjo. Vsi problemi širše in ožje okolice pridejo ob vajah na dan. Večkrat se situacija tako poostri, da bi brez pomagačev, mislim tu na funkcionarje zbora in voditelje manjšinske samouprave, enostavno zgubila kontrolo nad njo. Pri strokovnem delu sem dosledna, kar pomeni, da skušam vsako delo, ki se ga lotim, tudi dostojno kon-
čati. Brez moje doslednosti in vztrajnosti gotovo ne bi prišlo do tega, da smo lahko izdali svojo CD ploščo, kajti to delo je terjalo veliko naporov tudi od članov pevskega zbora. «
• Pesem je v univerzalni kulturi sveta najvažnejši nosilec čustev. Kolikor vem, vi po rodu niti niste Slovenka, kljub temu vas je očaralo drhtenje slovenske duše, zapeljala vasje slovenska melodija.
»To je res. Kot Madžarka prispevam že blizu dvajset let k ohranitvi slovenske glasbene in vokalne kulture. To dejavnost sem začela s porabskimi slovenskimi otroki in nadaljevala leta 1985 z odraslimi. Na to nalogo, ki je bila takrat za mene povsem nova, me je izbrala pevka in predsednica zbora Irena Barber. Kot »outsider« sem se bala haska, zato sem se vedno temeljito pripravila na vaje. Razen tega sem se morala seveda učiti tudi slovenščine, kajti pri zborovskem petju sta melodija in tekst povsem neločljiva. Strogo in dosledno učenje in poučevanje je prineslo tako zboru kot tudi meni vedno več uspehov, kar nas je spodbujalo k nadaljevanju začetega dela. Žalostna slovenska melodija v molu
Porabje, 31. julija 2003
st mogočna, življenje pa prekratko, da bi ga v polni meri lahko »pokoriti«. Da bi to do neke mere uspelo, je potrebna velika ponižnost, brezkončna marljivost in vztrajnost. Vi ste s svojo prizadevnostjo dokazali pravilnost krilatice, ki prihaja od velikega nemškega pisatelja Johanna Wolfganga Goetheja »Genie ist vielleicht nur Fleiß
. « (Genialnost je morda le marljivost. ) Kot dostojna potomka velikih prednikov ste povzdignili glasbeno neizobražene, večinoma preproste vaščane skoraj na nivo profesionalizma. Vi ste ji z nesebičnostjo, vztrajno delavnostjo
5
se je polastila mojega srca in me je delno tudi preoblikovala. En del mojega srca že pripada porabskim Slovencem. Pesem, ki zadoni na ustih pevcev našega zbora, nosi tudi sledove moje imaginacije, mojih čustev, moje individualnosti, kajti to je resnično ustvarjalno delo. Je pa seveda obenem tudi velika odgovornost. «
• Glasba in petje pripovedujeta pravzaprav celo človeško življenje v akustični obliki. Pesem žadoni, ko krstijo novorojenčka, obporokipa tudi ob drugih važnejših življenjskih dogodkih, ko se dijaki poslavljalo od šole, od profesorjevpa tudi takrat, ko se človek poslavlja od življenja, ob žalostnem pogrebnem obredu. Včasih nam zadoni pesem le v duši, v sapo pridržujoči nemi tišim, objokajoč nezaustavljivo, nepovmljivo minljivost. Ob poslušanju pesmi na zgoščenki, ki je pred kratkim izšla, človek z lahkoto opazi, kakšne čudovite lirične izpovedi vsebujejo o vseh važnih trenutkih življenja, v raznovrstnih žanrih, v cerkveni in posvetni izvedbi, od ljudskih pesmi vse do Ode radosti. Ta cilj ste si postavili iz razloga, da dokažete, da je zbor pripravljen za izvedbo najrazličnejših nalog ali pa zato, ker ljudje pričakujejo od vas vokalno produkcijo ob najrazličnejših priložnostih?
»Širitev repertoarja ni vedno tako zavestno delo. To, s čim bogatimo naš repertoar, je odvisno od tega, kakšno notno gradivo lahko nabavimo. Vedno pa imajo prioriteto priredbe porabskih ljudskih pesmi, izmed katerih izbiramo za nastope ob raznih prireditvah. Učenje cerkvenih pesmi ter liturgije slovenskega mašnega obreda je povzročilo v zboru manjši upor, čeprav se je po spremembi družbenega sistema pokazala po tem materialu velika potreba. Sedaj smo že v stanju, da tudi tem zahtevam
lahko popolnoma ustrežemo. Velika zahvala velja našemu organistu iz Slovenije, ki mi je veliko pomagal pri pravdni izvedbi teh skladb. «
• Porabski Slovenci so lahko ponosni in srečni, da
imajo pevski zbor na takem nivoju, da lahko poslušajo tako zahtevno vokalno glasbeno produkcijo.
»Odnos porabskih Slovencev do naših nastopov je različen. Se zgodi, da celo božični koncert ne privabi dovolj poslušalcev. Naših koncertov se po navadi udeležujejo vedno eni in isti. Veseli me pa posebno, ko med poslušalci opazim nekdanje člane zbora. «
•	Gospa Marija, vi že blizu dvajset let vodite zbor. Med tem časom ste neštetokrat nastopali doma in v tujini. Kateri nastopi so se vam posebno ohranili v spominu?
»Vsako leto se udeležimo pevskega tabora v Šentvidu v Sloveniji, kar je zame vedno veliko doživetje. Vedno me gane do solz, ko nas poje šest do osem tisoč pevcev naenkrat. Podobno je vplivala name papeževa maša v Mariboru. V veliko čast si štejem, da je naš zbor lahko zapel ob beatifikaciji Slomška. Drugače me množične prireditve večinoma ne mikajo, toda omenjene so bile take, ki človeku segajo do srca in jih ne more pozabiti, dokler živi. «
•	Biti član vašega zbora pomeni brezdvomno veli-
ko. Gotovo se mnogi potegujejo za možnost sodelovanja pri vašem zboru. Iz kakšnih krogov lahko izbirate pevce?
»Zamisel je lepa. Res bi bilo idealno, če bi lahko izbirala. Žal, sedaj na Madžarskem
ne moremo govoriti o zlati dobi zborovskega petja. Tudi pri šolskem pouku je glasbeni pouk potisnjen v ozadnje in to dejstvo vpliva na kulturne zahteve družbe. Kljub temu človek še lahko najde pojočo mladino, kar obeta konstruktivnejšo prihodnost. Ni nujno, da le iz glasbeno izredno nadarjenega človeka postane dober zborovski pevec. Ta dejavnost terja namreč vztrajnost, redne vaje, pridnost in potem gotovo tudi uspeh ne bo izostal, niti glede zbora niti glede posameznika. «
• Vi niste le profesorica glasbe, temveč tudi madžarskega jezika in književnosti. Oboje zahteva celega človeka, če ju človek goji na visoki ravni. Kateri izmed teh dveh strok dajete prednost, če imate možnost izbire?
»Res je, da poučujem tudi madžarski jezik in književnost. Posebno rada se ukvarjam s poučevanjem jezika, z jezikovnim purizmom. Že trinajst let vodim v šoli krožek, ki se imenuje »Govoriti je težko«. V Železni županiji sem edina, ki se ukvarja s to dejavnostjo. Na naši šoli Arany Janos sem tudi za profesorje in učitelje organizirala puristični krožek. Z mojimi nadarjenimi učenci
sem se pa večkrat udeležila tekmovanj v materinščini, na katerih tudi uspehi niso izostali. «
•	To tudi sama lahko potrdim, da ste uspešno delali, ker sem slišala nedavno na madžarskem radiu Kossutb, da je vaša šola uspešno rešila neke naloge glede jezika in ste dobili pohvalo. Čestitam!
»Lepo delo je to, dosti veselja mi prinašata obe dejavnosti. Skrbi me le dejstvo, da ta dejavnost v dobi računalnikov priteguje vedno manj interesentov. Pri šolskem pouku imamo le eno uro glasbenega pouka tedensko, kar omogoča le spoznavanje nekaterih pesmi. Žal, je tako. «
•	Kakšen konjiček imate razen glasbe? S čim se ukvarjale še, če vam preostane kaj prostega časa?
»Moj glavni konjiček je sedaj vodenje odraslega pevskega zbora. To je zame nekaj drugega kot vsakdanje delo. Morda mi je zato tudi všeč ta dejavnost. Ko bom imela občutek, da mi je v nadlego, bom nehala s tem delom. Seveda to v prvi vrsti ne bo odvisno od mene, temveč od članov zbora.
Rada potujem, kar mi moja dejavnost tudi omogoča. Hvaležna sem tistim, ki naši skupini zagotavljajo možnost, da lahko spoznavamo lepe kraje. To je »odškodnina« za utrudljivo delo. Razen tega predvidevam še krajši dopust, ki mi bo omogočil počitek po celoletnem napornem delu. «
Preden se posloviva, vam iz srca čestitam za priznanje, ki ste ga pred kratkim prejeli v Šentvidu v Sloveniji in želim, da vaše lepe pesmi še dolgo pestrijo naše vsakdanje življenje, nas bogatijo z lepimi spomini in prispevajo k temu, da ljudje postanejo boljši, plemenitejši
Suzana Guoth
... DO MADŽARSKE
Trinajsta pokojnina le januarja?
Ena od predvolilnih obljub vladajoče koalicije je bila trinajsta pokojnina, ki naj bi jo upokojenci dosegli do konca vladnega mandata. Prva četrtina trinajste pokojnine jim je bila obljubljena letos novembra, dve četrtini naj bi dobili prihodnji leti in tako bi leta 2006 dobili polno 13. pokojnino. Predstavnik finančnega ministrstva je prejšnji teden izjavil, da bodo upokojenci prvo četrtinko -zaradi finančnih težav - prejeli šele januarja 2004.
Zgodovinski dnevi v Monoštru
Od 1. do 3. avgusta bodo potekale prireditve t. i. Monoštrske zgodovinskih dnevov, ki so nanek način namenjeni tudi spominu na monoštrsko bitko, ki je bila 1. avgusta leta 1664. Prireditev se bo začela 1. avgusta ob 15. uri, po otvoritvenem nagovoru se bodo predstavili lokostrelci ter se bo odprla razstava orožja. Ob 16. uri se bo na glavnem trgu predstavila komedija „Csaloka Peter”, kateri bodo sledile srednjeveške grajske igre. Od 19. ure bomo lahko poslušali renesančno glasbo, ob 22. uri pa rock opero mladega monoštrskega avtorja Petra Dzside z naslovom Zadnja možnost.
Glavna prireditev naslednjega dne je Tek v spomin na monoštrske bitko, ki se bo začel ob 16. uri pred baročno cerkvijo. Prireditelji so mislili na vse generacije, otroške proge so dolge od 400 do 1600 metrov, teka za vse se lahko udeleži vsakdo, ki je zmožen preteči 1664 metrov. Glavni tek pod pokroviteljstvom „Cassone” se bo začel ob 17. 45 uri. Proga je dolga 9000 tisoč metrov in vodi od monoštrske cerkve do spominskega križa v Heiliegenkreuzu/ Svetem križu v Avstriji in nazaj.
Ta dan ob 20. 30 uri čakajo tiste, ki imajo radi folkloro; nastopila bo znana folklorna skupina Ungaresca iz Szombathelya.
3. avgusta se bodo v Monoštru srečale pihalne godbe iz Madžarske in Avstrije. Na srečanju pihalnih godb mest ob Rabi bo sodelovala tudi godba iz Italije (Pergina Valsugana). Monoštrske zgodovinske dneve bodo zaključili v nedeljo ob 19. uri.
Porabje, 31. julija 2003
6
Budimpeštanski Slovenci v Mosonmagyaróvári
Mosonmagyaróvár je lejpi mali varaš na severovzhodi
Vogrske. Sé so Prišli delat Porabski Slovenci po drugi bojni. Tisti, steri so tü ostali, si tü stvaurili držino, so zdrüženi v slovenski manjšinski samoupravi.
Slovenci iz Mosonmagyaróvára so lani djeseni obiskali našo slovensko drüštvo v Budimpešti, obisk smo njim vrnili 5. in 6. julija, gda so v taum Varaši organizirali manjšinske dneve.
Med sebov smo se vsi poznali, vej smo pa vsi iz Porabja. Srečali smo se na različni prireditvaj, ali tau je drugo, gda smo dva dni leko vküper. Tü se leko med seboj spoznajo držine, gratajo padaštva, tak ka mo se potejm privatno tö poznali, nej samo uradno (hivatalosan).
Iz Pešte smo se napautili 5. juliuša zazranka vsedmoj vöri. Dobroga šofera smo meli, ka smo že pred desetoj vöri v Mosonmagyaróvári bili.
Predsednik slovenske samouprave Laci Brašič pa član samouprave Jožef Lazar sta nas počakala pred
mestno hišo
(városháza), drugi Slovenci pa v ulici Magyar, gde je bijo
festival pa gde so se notapokazali obrtniki. Na odti pri cerkvi sv. Gottharda so nastopale manjšinske skupine: nemške, hrvaške, slovenske, romske. Od slovenski skupin so gorastaupili gorenjese-
nički folkloristi pa gorički Lajkoši. Obadvej skupini so tak fejst ploskali kak enoj drugoj nej. Na ulici obrtnikov (kézművesek utcája) so slovenske ženske tö mele svoj šator. Cejkare so delale pa odavale, vöšivale, rauže redle iz papira. Domanji slovenski moški so pa odavali tikvini olau, palinko pa kloce. Te dobraute je prineso g. Smodiš iz Otovce.
Po festivali smo Slovenci vküper šli na obed v Csülök čarda. Tü smo se tö trno dobro meli, Lajkoši so igrali, drugi smo pa popejvali.
Če smo že v Mosonmagya-
róvári bili, smo nej smeli vönjati mošonsko Donavo (Duna). Po njej smo se vozili z motorno gondolo, fudaš je igro, mladi so vriskali, tej eni so tak veseli bili, ka so skor v Donavo skočili. Drugi smo se pa leko vozili s konjom pa si poglednili varaš. Prauti večera so gostje iz Porabja domau šli, mi smo pa do kmice vküper bili z domačini, steri so nam za večerjo napravili grajovi gulaž, Elvira je pa spekla telko dobroga pokaraja, ka smo se pred spanjom mogli šetati, tak smo siti bili.
Drugi den, v nedelo smo šli vküper k sveti meši, potejm ešče poglednili znamenitosti varaša. Pelali smo se v Dunakiliti, gde je velka hidroelektrarna. Obed smo meli na Dunaremete, ribjo
župo, ka če je prej človek pri Donavi, te mora ribe djesti. Popodne so se eni kaupali v bližnjom termalnom kopališče drugi smo posedavali v gostilni pa se pogučavali. Prvi kak smo domau šli, smo ešče goraziskali spominski park v spomin revolucije 1956. Leta. Tistoga leta so lidgé v Mosonmagyaróvári demonstrirali pa so sodacke, graničare iz kasarne strejlali na nji. Na žalost je strejlali bijo eden mladi pojep z Gorenjoga Senika, Štefan Geček tö. Samo 18 lejt star je bijo, te je prišo v te Varaš delat. On tö ma v tom spominskom parki svoj
križ, na steroga je našo društvo vejnec položilo. Tü smo slobaud vzeli od naši gostitelov.
V imeni Slovenskoga društva v Budimpešti se najlepše zahvalimo vsem Slovencom v Mosonmagyaróvári, poseba g. Brašiči pa članom samoprave za organizacijo programa pa za tau, ka so vözdržali z nami. Ta dva dneva ne smejmo pozabiti. Najlepše se zahvalimo Ministrstvi za kulturo v Ljubljani pa Skladi za manjšine v Budimpešti za finančno pomauč.
Irena Pavlič predsednica društva
Vküper s Slovenci iz Mosanmagyaróvára.
Predsedniki slovenske samouprave Ladni Brašiči smo se za(h)valili, ka sa nas tak lepau sprejeli.
Na spomenik Štefana Gečeka smo nesli vejnec.
Kolesarjenja po Trideželnem parku
Park Raab je 7. junija v sodelovanju z Narodnim parkom Orseg in nastajajočim Krajinskim parkom Goričko organiziral kolesarjenje po skupnem Trideželnem parku. Kolesarska pot je vodila od Sv. Martina v Avstriji preko Dolnjega in Gornjega Senika do prehoda v Martinju na slovensko stran, kjer se je zaključila na grajskem dvorišču na Gradu. Kolesarjenja se je udeležilo 70 Avstrijcev in 2 Slovenca. Krajši postanek so si kolesarji ob malici in pijači privoščili na Gornjem Seniku, kot je razvidno s fotografije. Trideželni park Orseg-Goričko-Raab je nedvomno za kolesarjenje in spoznavanje kulturne krajine in naravnih vrednot zelo zanimivo območje, ki je na podeželju čedalje bolj iskana dobrina mestnih ljudi. Edina ovira pri tovrstnih prireditvah je prehajanje meje na Dolnjem Seniku, kjer ni stalnega mejnega prehoda, vendar si organizatorji po vstopu v Evropsko skupnost obetajo bolj odprto mejo. Upamo, da se bodo tudi domačini odločali za skupno kolesarjenje po Trideželnem parku in bodo takšne prireditve postale tradicionalne. Krajinski park Goričko tako pripravlja Trideželni kolesarski maraton, ki bo 4. oktobra 2003. Do takrat lahko še vsi naberemo kondicijo in skupaj prevozimo 120 km dolgo trideželno pot. Vabljeni!
S. Dešnik
Foto: Karl Kahr, Naturpark Raab
Porabje, 31. julija 2003
7
Iz lade moje stare mame
Duga lejta je najviše na brgej Male vesi stau ram od moje stare mame. Že se je skur vküper začo sinjavati. Pri srcej meje stisnilo in pravo sam si, ka tou ne smem dopistiti. Zavolo njepa zavolo sebe tö nej. Tak sam se kcuj k deli vzeu in si obečo, ka ga vred vzemem, te njeni ram, v tom deli sam gori na podi najšo njeno lado, ranč takšo, v steroj so inda svejta lidge nut skladali vsefele stvari. Moja stara mama je bila ranč takša in v ladi sam najšo...
Kopito
Na dveraj rama moje stare mame in staroga očo je vsigdar bilou zabito konjsko kopito. Takšo staro pa trno znücano.
-	Kopito nosi srečo, - mi je pravla moja stara mama po tistom, gda sam jo pito, zakoj je na dveri zabito. - Nosi srečo cejlom rami pa vsem tistim, steri v njim živejo pa steri z dobro volou nut v njega staupijo. Ništerni pravijo, kak je tö sploj nej mogouče, dja pa pravim, ka je tou velka istina.
-	Kak pa te leko kopito nosi srečo? -je moja mlašeča pamet spitavala tadale.
-	Tou mi ništerni vejmo. Vejmo pa od tiste, eške starejše od nas, oni pa so zvedli od tiste eške starejše od nji in tak vse ta nazaj - me je vzela na kolena. - Dapa tou ne smej biti takša nouva potkev, stero ti kovač naredi. Tou mora biti stara potkev, stera je dosta poštije gor vzela, dosta vsega obodila in dosta vsega doživela. Dapa največ sreče nosi tista, stero človek sam najde nin na poštiji ati pa v šanci po tistom, gda se konj zbousi.
Takša potkev je srečno potkev, ka leko vsikšomi pripovejda, ka vse je vidla in ka vse je doživela.
-	Kak pa potkev leko guči, -sam pito eške bole na glas.
-	Ne smejš spitavati na glas.
Biti moraš čistak tiüma in po tistom boš leko čüu, ka ti pripovejda, - sva začala vküper poslüšati, ka nama pripovejda srečna potkev.
Na vse tou sam si zbrodo, gda sam v ladi moje stare mame najšo eno takšo rejsan staro pa znücano potkev, ranč tak tenko kak malo bole kusti papir. Gledo sam jo, jo obračo in nejsam vedo, če je ta potkev vzeta doj z naši dveri ali nej. Pa nej sam si mogo zbroditi, če je potkev eške itak na dveraj.
Ja, trbelo je Pogledniti. Šou sam doj s poda in pogledno na dveri. Ena potkev je bila v moji rokaj, ena pa zabita na dveri. Na, tak Zdaj mam dvej potkvi. Za eno sam vedo, Zakoj mi jo trbej, za tisto v rokaj pa nej. Obračo sam jo po rokaj in nej sam vedo, ka bi z njou. Zakoj li jo je mejla moja stara mama, če pa mi je vsigdar gučala, ka človek ne smej preveč prositi. Srečo tö nej. Zato je pri rami zadosta samo edna potkev.
- Srečo ne smejš prositi, sreči ne smejš silo delati, - me je pošlatala po lasaj, gda mi je prajla tou njeno istino ali pa je mogouče nej bila samo njena.
Te pa je potom takšnom ta potkev iz njene lade nej bila za srečen ram in lidi v njem, liki je bila tadjana zavolo nekoga drugoga. Moja stara mama jo je pistila v ladi, ka jo nekak zišče in njemi prinese srečo. Leko, ka je ranč na mene brodila, gda jo je dala ta nut. Dapa dja sam srečen že za toga volo, ka leko po njeni ladi vsefele ziščem pa ka pomalek vred gemlem njeni ram, tou mi dojde. Zato sam šou po brgej doj do poštije in potkev lüčo ta čistak do šanca. Vej jo stoj gvüšno najde. Vejse, za srečo!
Miki Roš ilustracija: Anton Buzeti
Hvala za pomoč!
20. junija 2003 je bilo posebno živahno v vrtcu v Sakalovcih. Naši malčki so dobili nove mize in stole ter so jih z veseljem poskušali, ali so bolj udobni kot so bili prejšnji. Lesene mize in stoli so vsekakor lepši in bolj estetski,
kot je bila stara oprema. Komu se je zahvaliti za novo opremo? Predvsem predsedniku sakalovske slovenske samouprave, ki je ob tem, da je njihova samouprava krila večji del stroškov (cena stolov), prevzel tudi organizacijske naloge pri nabavi. Hvala tudi lokalni romski samoupravi, ki je prevzela del stroškov (stroški miz).
Na njihovo pomoč računamo tudi v prihodnje, želimo jim veliko uspehov pri njihovem delu.
Valerija Gredlič vodja vrtca
Spoštovani bralci!
Madžarsko etnološko društvo objavlja od leta 1975 etnološke zvezke manjšin na Madžarskem. Namen publikacij v maternem jeziku, ki izhajajo več kot četrt stoletja, je posredovanje tradicionalne ljudske kulture mladim rodovom. Številni ljudski običaji in šege, ki smo jih zapisali v prejšnjih desetletjih, bi brez teh publikacij bili zapisani pozabi.
Prepričani smo, da naše publikacije pripomorejo k pravilni samooceni manjšin, so vir revitalizacije narodnostne kulture, uporabljajo jih pa tudi kot učne pripomočke.
Na žalost zvezke in zbornike sploh ne ali le nekatere prodajajo v knjigarnah, zato težko pridejo do ljudi, ki bi jih zanimali. Obveščamo vas o tem, da se izdaje, založene po letu 1993, dobijo na tajništvu Madžarskega etnološkega društva.
Navedene publikacije lahko kupite ali naročite na naslednjih naslovih:
Magyar Neprajzi Tarsasag 1055 Budapest, Kossuth ter 12. Telefon/Fax: (1)2691272 e-mail: mnt@neprajz. hu Način plačila: 	nakazilo ali položnica.
Naslov	urednik	jezik	cena (Ft)
Etnologija Slovencev na Madž. 97/1.	M. Kozar	slovenski	300, -
Etnologija Slovencev na Madž. 99/2.	M. Kozar	slovenski	350, -
Etnologija Slovencev na Madž. 01/3.	M. Kozar	slovenski	700,
Izbor iz etnoloških zvezkov manjš. na Madžarskem 1/96.	M. Kiss	madžarski	700, -
Izbor iz etnoloških zvezkov manjš. na Madžarskem 2/98.	J. Horti Jung	madžarski	400, -
Izbor iz etnoloških zvezkov manjš. na Madžarskem 3/00.	J. Horti Jung	madžarski	1000, -
Izbor iz etnoloških zvezkov manjš. na Madžarskem 4/02.	J. Horti Jung	madžarski	1000, -
Srečanje kultur -Konflikti kultur	E. Eperjessy	večjezična	800, -
Mednarodna konferenca v Békéscsabi	A. Krupa	izdaja	
Tisočletno sožitje v Karpatski kotlini	E. Eperjessy	večjezična	800, -
Mednarodna konferenca v Békéscsabi	I. Grin	izdaja	
PORABJE/ NAŠ IN VAŠ ČASOPIS!
Porabje, 31. julija 2003
Žetev in mlatitev po starom
Na turistični kmetiji Ferencovi na Krašči je 13. julija bilo živahno. Od Kuzme do Can-
kove in okolice so se zbrali ljudje, da bi poglednili, kak sé je negdaj delala žetva in mlatitev po vesnicaj. Gnesden sam nej vidla telko naroda, kelko se je zbralo na jubilejni, deseti prireditvi. Te stare običaje so že desetič organizerali na Ferencovi kmetiji, stero vodi gospodar Anton Kous z družino.
Popoldan v eni vöri smo se  zbirali, dosta lüstva je prišlo. Starejši tak kak mladi, vse ji je zanimalo. V pau dvej se je začno program s cankovskim tamburaškim orkestrom »Odpisani«, gor so staupile ljudske pevke iz Beznovec tö. Gornjiseniški Ijudski pevci in pevke smo prvič bili na tej prireditvi, povabilo smo rade volje sprejeli. Po krajšem kulturnom programi so mnogim podeliu priznanja za desetletno sodelovanje na žetvi in mlatitvi.
No pa te hajdi, na delo, na njivo, gde je že žetva čakala kosce, beračice. Trbelo je povarze klasti, snopke vezati, piti nositi, jüžino prinesti, snopke vküp nositi, križe klasti. Zmes so še spejvali z nami, ki
smo ji gledali, kak se te težki krüj prislüži. Moji stari stariške so mi dostakrat pripove-
dovali, kak se žmetno krüj pripravi. Žetev in mlatitev je najžmetnejše delo, dotečas, ka bode zrno v mlin prišlo, pavar dosta švica. Navčili so me, če mi krüj doj zleti, ga morem küšniti, ka tö je božji dar. Moja deca tou tö dobro znajo in tö tak delajo. Pavarsko delo je takšno, ka se ne dá na gombo poklačiti in bo
zrnje letelo v žakeo. Njiva se mora dobro obdelati, semen posejati pa eške lejpo vrejmen more biti.
Vsi, steri so žetvo delali, so flajsni bili. Snope so pelali domou, gde so že mlatci ča-
kali. Mlatilnico je poganjala Skoro 80 lejt stara lokomotiva, štero so z drvami kürili. V škednji so pa s cepami mlatili. Dobra vola je tü tö nej manjkala, djufkali, spejvali so vseposedik. Napovedovalec je zmes kakšo šaljivo rejč tö povedo, nosili so zraven vino, krüj in vrtanke.
Vidlo se nam je, mi smo ravno tak delali nekoč. Najbole sam se čüdivala na tom, od kec je prišlo telko lüdi, starejši, mladina pa eške oni, ki so odavali lejpa ročna dela iz slame, lesa, medičari z lejpimi srcami. Vse tö se je godilo v eni mali vesi, gde živijo ljudje dobroga srca in pridni rauk.
Lepo se zavalimo sekretarki
Zveze gospe Klari Fodor, ka je bila z nami, gospaudi Antoni Kousi pa eške naprej takše lejpe prireditve želimo. V imeni pevcev in pevk Vera Gašpar
Naša skupina z gaspadaram Antanom Kausam
DRŽAVNO SREČANJE PORABSKIH SLOVENCEV 16. avgust 2003
Program dneva:
9. 00	Sprejem gostov v Slovenskem domu v Monoštru
Vendégek fogadása a Szlovének házában Szentgotthárdon
10. 00 Dvojezična maša v rimskokatoliški cerkvi.
Pri maši bo sodeloval MePZ Avgust Pavel z Gornjega Senika.
Kétnyelvű szentmise a romai katolikus templomban.
11. 30 Kosilo v šotoru pri Slovenskem domu Ebed a Szlovenek Haza mellett felallitott sorsatorban 13. 30 Kulturni program v gledališču Kulturalis musor a Szinhazban Nastopajo/Fellepnek:
•	Folklorna skupina iz Slovenije/Neptanccsoport
Szloveniabol
•	Skladatelj in pianist György Vukan/Vukan György
zeneszerző és zongoraművesz
•	Gledališka držina Nindrik-lndrik s skečem „Čistak normalen den"/A Nindrik-lndrik szinjatszocsoport az
Egy atlagos nap dmu darabbal
16.00 Piknik s kulturnim programom v soorganizaciji občine Šalovci in društva Cep-Čepinci pri bivši karavli v Čepincih
Piknik es kulturalis musor a Čepinci volt laktanyanal a Šalovci onkormanyzat es a Čep-Čepinci egyesulet tamogatasaval
Nastopajo/Fellepnek:
•	Ljudski pevci z Gornjega Senika/Felsoszolnoki
nepdalkor
• Ljudski pevci in godci Gorički lajkoši/ Gorički lajkoši nepzenei egyiittes
21. 00	Veselica v šotoru v Monoštru. Igral bo ansambel
Vikend band iz Slovenije
Bal Szentgotthardon a sorsatorban. Zenel a szioveniai Vikend band zenekar.
Ljudske pevke v Monoštri so si s svojim desetletno rednim delom tü zaslöjžila, ka so svoje pesmi pod vodstvom glasbene pedagoginje Marije Rituper nut pokazale v drügoj, audalečnoj krajini Slovenije. MePZMaestral - Tomos Koper je 28. juniuša organizira srečanje pevcev iz sausadni rosagov v Kopri, gde so nase ženske popejvale na večernom koncerti.
Društvo podeželskih žena Narinje 20. juliuša že peto leto organiziralo Srečanje turističnih vasi Slovenije, gde so Varaške ljudske pevke oprvim leko predstavile porabske pesmi, Ljudski godci in pevci „Gorički lajkoši” pa pod vodstvom Crnka Stankona s svojimi zanimivimi inštrumenti prekmurskepesmi. V najlepšom spomini s te krajine nam je ostala Postojnska jama.
Porabje
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič
Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Gardonyi G. ul. 1, p. p. 77,
tel.: 94/380-767 e-email:
porabje@mail.datanet.hu ISSN 1218-7062.
Tisk:
SOLIDARNOST D. D. Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija
Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetli ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.