Clganka. Povest iz domačih hribov. 18 Z vso silo se je vrgel na delo. Po ves dan je pretičal na občini, pisal in računal, delal načrte in predloge, toda miru ni našel. Najbolj ga je bolelo, da so se ga ljudje tako izogibali in mu dali vedeti, da mu ne zaupajo prav. Ni pa spoznal, da je bil temu sam kriv, kajti s svčjo zadirčnostjo si je ljudi odbijal. Edino z Osojnikom se je shajal; ta mu je kazal vedno sladek in prijazen obraz in mu je pri občinskih poslih vse pomagal. • • Zdaj se je večkrat ustavil pri misli, če bi le ne bilo najbolje, ko bi Osojnikovo Lenčko vzel. Ampak ljubezni do nje ni več čutil. Ali kaj ljubezen! Iz ljubezni se sploh ne bo več ženil. Kar je Pavlo izgubil, ni bilo zanj dekleta na svetu, ki bi ga bil še mogel rad imeti. Le zaupanje svojih občanov si je spet hotel pridobiti, konec je hotel napraviti svoji duševni razdvojenosti in raztrganosti — in umiriti se, umiriti, za vsako ceno umiriti. Toda kaj bi si morala Pavla misliti, če bi zdaj, komaj se je z njo razšel, vzel drugo, povrh še prav Lenčko? Hudo bi jo bolelo, še zadnjo iskrico ljubezni, ki ji še morda v srcu tli, bi ji zadušilo in vse življenje bi ga prezirala in zaničevala. Ne, tak ne sme, ne more biti... Bolj ko je razmišljal, bolj je postajal nemiren. Da bi se raztresel, se je podal v Zagreb, na Sušak in v Ljubljano, napol zaradi lesne kupčije, napol za kratek čas. Upal je, da se bo tako rešil težkih misli. Bilo pa je narobe. Svoj čas je Pavli obljubil, da pojdeta po poroki na morje in na Trsat. Zdaj mu je vso pot hodila njena podoba na misel in še huje mu je bilo pri srcu. Zdelan, truden in nezadovoljen se je vrnil. Neznansko počasi so mu lezli dnevi. . . Tedaj jo je mojster Smola s svojim jezikom zopet nadrobil, da je vsa Bistrica imela kaj požirati. Neko nedeljo zvečer se ga je pri Blatniku spet nalezel, da je videl vse okoli sebe s soncem namazano. Po svoji natrkani navadi je spet tako vzvišeno govoril, kakor pismarji pišejo, in ni znal po domače. Nocoj je svojim vinskim bratcem o nekem figovcu tvezel, ki je pridnemu, poštenemu dekletu sveti zakon obljubil, potem pa besedo snedel. Nato je pravil, da pride zdaj tista neka Pavla, ki jo je Hruplja za svojo vzela in se ji torej po domače reče Pavlica Hrupljica, nazaj na Bistrico, toda ne na Ravne, ampak v hišo in dom gospoda Vincencija Mrkača in njegove gospe soproge Uršule. Da, pri njem se bo naselila in si bo dobila obrtno pravico za šivanje; kajti Pavla je postala imenitna šivilja in že zdaj dela srajce za največjo gosposko v Mariboru. Stanovanje je že pripravljeno in 1. julija pride. Vsi so se zakrohotali, verjeli so pa le; tem bolj, fcer so si želeli, da bi Pavla res prišla. To bi imeli spet kaj govoriti! Naslednje dni se je že po vsej Bistrici razvedelo, da se ciganka vrne, da se bo pri mojstru Smoli naselila in s šivanjem živila. Ljudje so si to koj po svoje razlagali: eni -so dejali, da pride Ravnjaku na mrz, naj jo ima pred očmi kot večen očitek; drugi so menili, da jo je Ravnjak sam nazaj spravil, da bi mu bila blizu, in da bo on zanjo plačeval. Od vsega tega pa je bilo res edino to, da je Urška povabila Pavlo, naj se naseli pri njej, ker bi kot šivilja na Bistrici lahko dobro živela. Pavla pa ji je odgovorila, da gre rajši nazaj k ciganom, kakor da bi se vrnila na Bistrico. — Ravnjak sprva kaj verjeti ni mogel, da se Pavla pri čevljarju naseli. Ko pa je to zdaj od tega, zdaj od drugega čul, je verjel tudi on. Temna slutnja mu je vstala, da prihaja nalašč na Bistrico, da ga hoče pred vso faro osramotiti in ga še v marsikatero zadrego spraviti. Tako je bil zmeden, da ni več znal trezno soditi. Rad jo je imel, ali navdajati ga je jela zopet neka bridka jeza na njo in bolj ko kdaj poprej je preudarjal, da bi se le oženil z Osojnikovo Lenčko. Še je okleval; nekega dne pa je dobil zamazano pismo, ki ga je napisala nerodna in nevešča roka. Glasilo se je: Lubi Baša Župan na Bistrici ti si uzeo vando!! kije pobegnola i obečav si ka je uzmeš za svoju gospa ije nečeš za svoju gospa ka je očeš samo tak ?! ja ti rečem uzmi je! ? za gospa. Čene uzmeš ja ti bum svud psoval? Ak platiš pet tisuč dinara dobro je i ne treba uzeti zagospa i po novce pride moja baba njoj daj i te lepo pozdravlja Mirko Baša Župan Ciganov. Ves divji od jeze je zmečkal pismo in ga zagnal v kot. Toda hitro ga je spet pobral in pogladil. Potrebno mu bo, če pride zadeva pred sodnika — in pred sodnika jo bo na vsak način spravil. Kadar pride ciganska baba po denarje, naj ji sledijo orožniki; bodo vendar našli tega ciganskega »župana« in ga prijeli! Tega bo potem tožil. Ce bo le pametno? Saj bi že to bila sramota, če se s cigani tožuje. Potem bi bile seve še priče potrebne, o vsej zgodbi s Pavlo bi na dolgo in široko razpravljali, še v časnike bi vse prišlo ... Ali se naj s ciganom rajši pobota ? Ampak to bi bilo tako, kakor da priznava svojo krivdo. . . Kaj naj počne? Nič. Potrpeti in počakati, kaj bo. Ali bogve, če mu čakanje ne prinese še kaj hujšega! Lepo se. zbi: ajo oblaki okoli njega: Pavla se naj vrne; cigan naj ga začne ogovarjati in naj raztrosi kake nesramnosti; živ človek ga ne bo več pogledal, tako ga znajo spraviti cb čast in dobre ime. Zdaj se na Pavlo ne more več ozirati. Saj je itak večidel ona kriva, da je prišlo tako daleč. Zanj ni več druge: takoj se mora odločiti in z odločnim dejanjem presekati vse spletke. Ves dan mu je besnel vihar v duši. Ko se je zmračilo, se ;' - podal na Osoje in je prdsil za Lenčko. Stari je takoj pritrdil, nevesta pa se je najprej še nekaj kujala, potem pa je dala tudi ona svojo besedo, to tem rajši, ker je Ravnjak rekel, da pojdeta takoj na oklice, čez dva tedna pa pred oltar. Nedeljo nato se je vsa cerkev od začudenja zavzela; kajti oklicali so Ravnjaka in Osojnikovo Lenčko. XII. Od ciganske tolpe, ki jo je vodil Mirko, jih je ostalo le še šestnajst. Že davno več se niso spuščali na kaka daljna popotovanja, ampak so se sukali kar po tem okraju. Tu okoli je imel njihov poglavar Mirko na kakih šestih ali sedmih krajih take sumljive kupčije, kakor jo je imel z Osojnikom; kadar mu je zmanjkalo denarja, je kar na teh krajih pritisnil in ga vedno dovolj izsilil. Kadar se je kje prikazal, je bil zmerom kakp drugače oblečen, da ga orožniki ne bi spoznali; kajti teh se je bal, pa se jih je tudi imel zakaj. Na Bistrici je bil to leto štirikrat, pa le en edini krat je ujef Osojnika. Prve tri krati ga je vzel mojster Smola pod streho; bil je pač lahkomiseln in potreben ciga-* nove napitnine. Kar je kraljevala Urška v čevljarjevi koči, si cigan ni upal več blizu, s Cencem pa se je skrivaj shajal, da je tako zvedel, kaj je kaj novega na Bistrici in na Ravnah in Osojah. Tu je bil tisti skrivni vir, iz katerega je čevljarju zmerom še prikapljal kak kovač, za katerega Urška ni vedela;; kajti cigan ni bil škrpičast in je Cenca vedno nagradil, kadar mu je vedel kaj novega povedati. Zadnjo nedeljo v juniju se je ulila ploha na bistriško okolico; treskalo je in grmelo in tudi toča se je usula. Cenca žena nocoj ni izpustila na vasj moral je za hišo kopati drago, da voda ni vdrla y klet. Iznenada je pridrvel iz gozda dol moški 9 pelerino okoli in s kapuco na glavi ter je čevljarju na kratko velel: »Vidiš, kako je! Nocoj ostanem v tvoji kpči.« »Mirko, ti?« je vzkliknil čevljar, ki je cigana takoj spoznal. »Zaradi mene seveda lahko ostaneš, toda kaj poreče moja milostljiva, tega ne vem.« »S to se bom že jaz pomenil. Pojdiva!« Hitro sta stopila pod streho; tu je cigan vrgel mokri plašč čez stol in zaklical v kuhinjo: »He, gospodinja, kje pa si? Pozen sem, za denar in za lepo besedo mi boš dala prenočišče, kaj? — Pri tem pasjem vremenu ne morem dalje.« Urška je stopila v kuhinjska vrata in je pomerila tujca nezaupljivo: »Odkod pa ste?« »Iz Mlak prihajam čez Jankovec — pa me je ta burja ujela. Ali kaj me vikaš?!« »Kdo pa ste?« »Aah, saj me še poznaš ne, hahaha... PetelinSek sem iz Mlak, mešetar, ki ga povsod poznajo kakor slab denar.« »Kaj, Petelinšek? Tega sem na Ravnah pač že videla. No, prav, prav, da si še k nam pogledal. Seveda moraš ostati; kam pa hočeš v tem vremenu in tako premočen! Tako ti ne morera postreči, kakor si vajen. Kar bom mogla, pa bom.« Poiskala je Cenčeve hlače in jopič, da se je gost lahko spreoblekel, njegovo obleko pa je nesla sušit. Na mizo je postavila steklenico žganja in dva kozarčka ter odhitela zopet v kuhinjo pripravljat večerjo. Moža sta sedela v sobi. Ko je cigan izpil kar zapored dva kozarčka žganja in se prepričal, da so vrata zaprta, je dejal potihoma: »Dal si mi vedeti, naj pridem.« »Da, toda pozno prihajaš,« je zašepetal čevljar. »Imel sem druge poti in nisem mogel prej. Kaj je novega?« »Ravnjak se ženi.« »Aaaa, aii res? Naglo se je odločil. Torej bo vzel ciganko?« »Kaj še! Ne ciganke, Lenčko, Osojnikovo Lenčko.« »Prekleto!« se je zavzel cigan in se rezko zakrohotal: »Hahahahahahahaha.« »Kaj se režiš?"Kaj je to smešnega? Meni je žal za dekle — za Pavlo ali Vando, kakor ji ti praviš.« »Vanda je neumna kakor noč. Ko bi bila malo pametna, bi bila danes že Ravnica. Ampak za tega ne bi bil dejal, da je tak lisjak.« »Za koga? Za Ravnjaka?« »Da, za Ravnjaka. Večji lisjak pa je Osojnik ... Ali ostane Vanda v Mariboru?« »Ne. Jerca jo je spravila od tam.« »Tista baba, tista salamenska? Kam pa?« »Tega še nisem mogel izvedeti.« Cigan je malo pomislil, potem je vprašal: »Kdaj se bo Ravnjak oženil?« »Danes so-ga tretjič oklicali. V sredo bo poroka.« Cigan je zaklel in rekel: »To pa je hitro. Skoraj bi bil prišel prepozno.« (Dalje sledi.)