Darja Zaviršek PSIHIATRIČNI ODDELEK MED BOLEZNIJO IN NJENO KULTURNO MANIFESTACIJO ŠTUDIJA PRIMERA (I) Pričujoča razprava je nastala kot antropo- loška analiza raziskave, ki je potekala na enem od ženskih oddelkov v Psihiatrični kliniki Polje v letih 1992/93. Njena vsebina bo razdeljena na tri dele z naslednjimi poglavji, ki bodo objav- ljeni v treh zaporednih številkah revije: 1. Tradicionalne oblike manifestiranja du- ševnega trpljenja 2. Raziskovanje med antropologijo in avto- biografijo 3. Prostor, čas in simbolna organizacija 4. Življenje v instituciji 5. Uporabnice in njihove zgodbe 6. Socialna podpora kot dejavnik pospeše- vanja duševnega zdravja 7. Antropološko zagovorništvo Bibliografija bo objavljena na koncu celot- ne razprave. Na tem mestu se želim zahvaliti psihiatrinji dr. Vesni Švab, katere zaupanje v antropolo- ško perspektivo in v nujnost sprememb je ra- ziskovalkam omogočilo delo, njeno neprestano nezadovoljstvo z raziskovalnimi rezultati pa je spodbujalo kritično prevpraševanje in omogo- čilo razumevanje zunanjih in notranjih, oseb- nih in institucionalnih realnosti. TRADICIONALNE OBLIKE MAMPESTIlUNJA DUŠEVNEGA TRPLJENJA S študijo primera sem se omejila na eno od psihiatričnih institucij, Psihiatrično kliniko Po- lje v Ljubljani, za paradigmatski okvir analize pa imam antropologijo zdravja. Njena temelj- na predpostavka je, da sta zdravje in bolezen kulturna konstrukta, njune manifestacije pa del kulturnih vzorcev neke določene družbe. Z vpeljavo analize spola sem že v prejšnjih raz- pravah pokazala na pomen upoštevanja spol- nih razlik na področju izražanja duševnega trpljenja (Zaviršiik 1994). Ko govorim o kulturi, mislim paleto kondi- cioniranih odgovorov, ki jih delijo članice in člani določene skupnosti. Kultura določa "nor- malnost" in "nenormalnost", vpliva na kUnično podobo dočenih vedenj in stanj, na njihovo po- javnost ter na načine prepoznavanja bolezni, njenega etiketiranja in celotne obravnave. Kultura vpliva na pomene, ki jih prizadeti člo- vek, njegovi najbližji in okolica dajejo pojavu že definiranega "zdravja" ali "bolezni". Upo- rabljala bom holistično perspektivo, ki pomeni interrelacijo med kulturo in socialnim življe- njem. Moj interes bo usmerjen v bolezen kot klinično realnost, še zlasti pa v bolezen kot so- cialno realnost, ki je odvisna od kulturnega in socialnega konteksta prizadete. Kultura določa tudi koncepte normalnosti in nenormalnosti v vsaki družbi, specifične kul- turne predstave o spolih pa določajo koncepte normalnosti in nenormalnosti glede na spol. Vse to oblikuje široko področje duševnega zdravja, ki ga sestavljajo verovanja in preds- tave o bolezni in zdravju, njihovperfommnce in njihova institucionalna obravnava. V instituciji dobijo koncepti normalnosti in nenormalnosti določene diagnoze in etikete, ki so prav tako socialni konstrukti. To dokazujejo zlasti med- kulturne študije antropologije zdravja in trans- kulturalne psihiatrične raziskave, ki so se zače- le uveljavljati predvsem od druge polovice 70. let naprej. 39 DARJA ZAVIRŠEK Za primer naj navedem, da so evropski pisci v 18. stoletju verjeli, da "ne-Evropejci" nikoli ne morejo biti duševno bolni. V 19. stol. je bilo med zdravniki splošno sprejeto stališče, da črnci lahko znorijo, ne morejo pa postati depresivni. Depresija je bila namreč bolezen odgovornosti in občutkov krivde, suženjski in podrejeni položaj pa naj bi črnce, "odrešene" vseh odgovornosti, branil pred depresivnimi in melanholičnimi stanji (Littlewood, Lipsedge 1989). V Sloveniji je konec 19. stoletja medici- na tako kot drugod v zahodnih državah verje- la, da je histerija skoraj epidemično razširjena bolezen žensk. Rasistični predsodki, razredna neenakost in spolna asimetrija so značilni tudi za dana- šnjo psihiatrijo. Na primer, pri enakih simpto- mih se v ZDA diagnoza shizofrenija uporablja pogosteje kot v Veliki Britaniji. In v Veliki Britaniji je znano, da so črnci pogosteje "pre- diagnosticirani" (overdiagnosed) kakor belci, ki imajo enake simptome (Fernando 1992). Mladi črnci so diagnosticirani predvsem z diagnozo "kanabis psihoza" (cannabis psycho- sis), ki kaže, kako slabo beli zdravniki razume- jo afriške kulture, in povrhu njihove rasistične predsodke proti črncem. Danes prevladujejo v Evropi med ljudmi z diagnozo depresija ženske, v predvojni Nemčiji pa je bila depresija značilna diagnoza za Žide, povezana z omenjenimi občutki odgovornosti. Do obdobja 50. let depresije med Afričani in Azijci zahodna medicina ni poznala, potem pa je število ljudi z depresijo narastlo zlasti med Afričani (Fernando 1992). Za Azijce danes velja, da duševno trpljenje praviloma somatizi- rajo, zaradi kulturne nesprejemljivosti duševne stiske, ki bi dobila psihiatrično diagnozo. Vse to dokazuje, da na diagnoze vplivajo socialne predstave o določeni kulturi, rasni predsodki in seksizem. Morda lahko za najpomembnejšo ločnico, ki je zaznamovala uveljavitev novih konceptov na področju kulturnih modelov bolezni in zdravja v različnih družbah, določimo leto 1977. Tedaj je eden najpomembnejših razisko- valcev tega področja Arthur Kleinman objavil članek, v katerem je ostro kritiziral tradicio- nalne raziskave transkulturne psihiatrije. Te študije so namreč na raznih delih sveta iskale simptome in bolezni, ki so del zahodnoevrop- skega miselnega sistema in kulturnega kroga. Tako so raziskovalci iskali psihotične epizode med ameriškimi Indijanci in depresijo med Eskimi. Kleinman (1977; 1987) je svojo kritiko prenašanja zahodnih modelov diagnosticiranja na druge kulture, ne da bi izhajali iz kulturnih vzorcev kulture, ki jo raziskujemo, poimenoval "kategorialna zmota" {categorj fallacy) in vpe- ljal razliko med zanesljivostjo in veljavnostjo psihiatričnih diagnoz. To razliko je mogoče prikazati na nasled- njem primeru. Nekateri ameriški Indijanci v času žalovanja za umrlim slišijo glasove. Inter- pretacija tega doživljanja kot psihoze, tj. pato- logije, je v pojmovnem okviru zahodne medici- ne zanesljiva, vendar v kulturnem kontekstu indijanskih plemenskih skupin neveljavna. Ve- ljavnost določene diagnoze se lahko vzpostavi šele z razumevanjem določenega kulturnega konteksta. V nasprotnem primeru lahko go- vorimo o kategorialni zmoti, ki ne temelji na lokalnem etnografskem kontekstu. Kultura namreč oblikuje tako izkušnjo bo- lezni kot njeno medicinsko interpretacijo. "Kategorialna zmota" so za Kleinmana vse kategorije, ki se zdijo neodvisne od kulturnih vrednot in ne upoštevajo lastne kulturne speci- fičnosti. Tradicionalna transkulturalna psihia- trija je upoštevala bolezen kot univerzalno entiteto, ne da bi upoštevala tudi različne kul- turne norme in lokalne vzorce kulturnih norm obnašanja. Tako so definirano bolezen začeli pojmovati kot stvar in ne kot razlagalni model, ki se razlikuje od kuture do kulture. Ko primerjamo bolezni, poudarja Klein- man, "vedno primerjamo razlagalne modele in ne entitet", saj "kultura oblikuje bolezen tako, da najprej oblikuje naše razlage bolezni" (1977: 4). Zato je prenašanje zahodnih psihia- tričnih kategorij v neevropske kulture produk- cija "katcgorialne zmote", ki aplicira zahodne diagnoze v druga kulturna okolja. Ljudje torej manifestirajo nezadovoljstvo v sprejemljivih kulturnih vzorcih obnašanja. Kul- turno sprejemljiva vzorca manifestiranja du- ševnih stisk v Sloveniji sta uživanje alkohola in samomor ali samomorilni poskus. Zato je tudi na ravni biomedicinskega klasificiranja v Slo- veniji ena najznačilnejših diagnoz za moške 40 PSIHIATRIČNI ODDELEK MED BOLEZNIJO IN NJENO KULTURNO MANIFESTACIJO alkoholna psihoza, med ženskami pa prevla- dujeta nevroza in depresija. Zdi se, da je histe- rijo kot žensko diagnozo zamenjala depresija. Alkoholizem in samomorilnost lahko uvr- stimo tudi med kulturno vezane sindrome, med katere uvršča antropologija tiste pojave, ki so izključno posebnost določenega kulturne- ga okolja ali pa v njem prevladujejo. Med mla- dimi ženskami Zahodne Evrope in Severne Amerike so danes motnje v hranjenju tako razširjene, da lahko govorimo o anoreksiji kot o kulturno vezanem sindromu, saj so posledica kulturnih predstav o ženski lepoti in pono- tranjenih zahtev, ki jih družba naslavlja na po- sameznico. Nasprotno pa teh motenj afriške ali azijske kulture sploh ne poznajo. Na področju duševnega zdravja imamo v Sloveniji šest psihiatričnih bolnic, zavod za kronične duševne bolnike in duševno priza- dete (Hrastovec-Trate), oddelke za duševno motene v domovih za ostarele, ncbolnišnične dejavnosti (psihiatrične ambulante) in vmesne strukture, temelječe na principu dela v skup- nosti (stanovanjske skupine, telefoni, nekaj društev, ki temeljijo na prostovoljnem delu) (Flaker 1993). Po podatkih, ki jih statistična služba spremlja od leta 1986, se v slovenski psi- hiatriji zdravi od 9.000 do 10.000 ljudi. Leta 1989 je bil alkoholizem pri moških v 81,2% vzrok za sprejem v tedaj Univerzitetno psihiatrično kliniko Polje (UPK Polje), pri ženskah pa je bil vzrok v 18,8%. Na alkoholo- škem oddelku na Centru za mentalno zdravje v Ljubljani je bilo leta 1989 v primerjavi z žen- skami prvič sprejetih štirikrat več moških zara- di alkoholne odvisnosti. Pri ženskah, ki so bile prvič sprejete, je bil alkoholizem na drugem mestu, takoj za nevrotskimi motnjami (Milčin- SKi in sod. 1991). Zadnje raziskave pa kažejo porast alkoholizma tudi med ženskami (ibid.). Najverjetneje je v Sloveniji 80.000 oseb, ki jih medicinske klasifikacije uvrščajo med ljudi, odvisne od alkohola. Raziskave kažejo, da obstajajo razlike v spolu, socialni strukturi in vzrokih za iskanje pomoči med bolnico v Polju in Centrom za izvenbolnišnične psihiatrične dejavnosti (Mil- čiNSKi in sod. 1991). V CIPD je bilo na primer leta 1989 (zadnjega leta, za katerega je bila na- rejena obsežna raziskava) opravljenih 61.309 storitev. Od teh je 2.250 oseb prvič iskalo po- moč v psihiatriji. 1.222 je bilo žensk (54,3%) in 1.028 moških (45,7%). Ženske so iskale torej pomoč pogosteje (8,6%) kot moški. Najpogos- teje so iskali pomoč samski moški in poročene ženske. Med poklicno izobrazbeno strukturo med moškimi prevladujejo kvalificirani delavci (26,1%), med ženskami pa uslužbenke s sredn- jo izobrazbo (20,5%). Če vpeljemo še razlike med spoloma po diagnozah, je mogoče videti, da slovenske sta- tistike potrjujejo ugotovitve zahodnih držav, saj velja tudi na CIPD depresija za specifično "žensko diagnozo". Izmed vseh ljudi, ki so prvič iskali pomoč, jih je 427 (19%) dobilo diagnozo depresija (vseh različnih tipov). Od teh je bilo 139 moških (32,6%) in 288 žensk (67,4%). Povprečna starost je bila 41,8 let. V pregledu diagnoz je razvidno, da dobijo moški pogosteje diagnoze, povezane z alkoholno od- visnostjo, ženske pa pogosteje diagnoze afek- tivne psihoze, kamor spadajo depresivna in tesnobna razpoloženja. Izmed vseh ljudi, ki so leta 1989 prvič iskali pomoč na CIPD, je bilo največ tistih, ki so bili uvrščeni v diagnostično skupino nevrotskih motenj (570 oseb ali 25,3% celotnega vzorca). Zanimivo je, da je med njimi 61,8% žensk (352 oseb) in le 38,2% moških (218 oseb). Če podrobneje pogledamo, kaj se skriva za pokrivajočim pojmom nev- rotske motnje, najdemo naslednja stanja: tes- nobnost, histerija, fobična stanja (agorafobija na primer, ki ga nekateri na zahodu poime- nujejo tudi sindrom gospodinj), obsesivno- kompulzivne motnje, nevrotična depresija (pogosto posledica travmatičnega dogodka, kot je izguba osebe, ki je človeku blizu, prav pri ženskah pa lahko gre za travmatično doži- vetje posilstva, občutke izgube po ginekološki operaciji, ki je vezana na odstranitev rodilnih organov, opracije odstranitve prsi, spolne zlo- rabe v otroštvu, fizično nasilje kot travmatični dogodek in kot doživetje, ki pomeni izgubo predstav o harmonični družini ipd.), nevraste- nija (pokrivajoči pojem, za katerim se skrivajo tipični "ženski simptomi" kot utrujenost, gla- vobol, migrena, nespečnost itn.), depersonali- zacijski sindrom, hipohondrija, druge nevrot- ske motnje {Duševne motnje). Gre potemtakem za natanko tiste oblike 41 DARJA ZAVIRŠEK manifestiranja duševnega trpljenja, ki se ga pripisuje ženskam in ki s svojimi oblikami pou- darjajo "tipično žensko obnašanje". So pos- ledica "ženske" socializacije in z njo povezanih poznejših življenskih izkušenj. Gre torej za tihe, nevpadljive, "vase obrnjene" oblike iz- ražanja osebnega nezadovoljstva in trpljenja. Nemoteča obnašanja so del družbenih preds- tav o "normalnem" ženskem vedenju. Poveza- na so s tistimi specifičnimi ženskimi problemi, ki so posledica določenega načina življenja glede na družbena pričakovanja vezana na spol (ostajanje doma in s tem povezana osamlje- nost, občutki krivde, občutki odgovornosti za tisto, kar gre narobe v življenju drugih ljudi, strah pred drugimi in pred svetom, iskanje, "kaj sem sploh jaz", podrejanje svojih potreb potrebam drugih in s tem nerazvito zavedanje o lastnih potrebah, kronična utrujenost zaradi plačanega in neplačanega skrbstvenega dela ipd.). Tudi analize izobrazbene strukture kažejo na součinkovanje spola, slojevske pripadnosti in oblike manifestiranja duševnega trpljenja. Mogoče je postaviti hipotezo - ki pa je stati- stično ne moremo dokazati, ker ni podatkov -, da se kaže pri moških iz sloja kvalificiranih delavcev duševno trpljenje v odvisnosti od alkohola, kar je socialno sprejemljiva oblika iz- ražanja vsakdanjega nezadovoljstva. Z alkoho- lom je povezano tudi izražanje jeze, besa, ki se manifestira v obliki fizičnega in spolnega nasi- lja praviloma nad osebami, ki so moškemu najbližje. Nasprotno pa ženske iz skupine kvalificira- nih delavk svoje stiske somatizirajo v obliki fi- zičnih bolezni in sindroma kronične utrujeno- sti, uslužbenke s srednjo izobrazbo pa izražajo svoje trpljenje po sprejemljivem "ženskem" vzorcu, ki ga obsega pokrivajoč pojem nevrot- ske motnje. Le-ta se v nekaterih točkah stika s tradicionalno žensko diagnozo histerijo. Drugače kot na Centru za izvenbolnišnične psihiatrične dejavnosti je bilo tistega leta v Psi- hiatrični kliniki Polje (PKP) prvič diagnostici- ranih manj žensk (47,5% ali 377 oseb) kot moških (52,5% ali 417 oseb), njihova povpreč- na starost pa je bila nižja (46,1 let) kot pov- prečna starost oseb na CIPD (kjer obravnavajo tudi otroke in mlade). Na CIPD prevladujejo kvalificirani delavci in delavke, ljudje s srednjo izobrazbo, nekvalificirani delavci in upokojen- ci, poklicna izobrazba v bolnici Polje pa kaže drugačno podobo. V celotnem vzorcu so pre- vladovali upokojenci, sledili so nekvalificirani delavci, kvalificirani delavci, za četrto najšte- vilnejšo skupino pa ni bilo podatkov. To doka- zuje, da je poklicno-izobrazbena in s tem tudi slojevska struktura ljudi, ki pridejo po pomoč v bolnico Polje, nižja od tiste, ki je značilna za CIPD. Razlike se pojavljajo tudi v diagnozah. Prvi dve najpogostejši diagnozi sta na CIPD nevrotske motnje in akutna reakcija na stres, v PKP pa alkoholna odvisnost in alkoholne psi- hoze ter shizofrenske psihoze. Med osebami, ki so bile diagnosticirane kot alkoholna odvis- nost, je bilo 81,2% moških (125 oseb) in le 18,8% žensk (29 oseb). To je tudi eden od raz- logov za to, da v številu hospitalizacij pre- vladujejo moški, za katere je odvisnost od alkohola eden od kulturno pogojenih odgovo- rov na vsakdanje strese, izgube in stiske. Tudi v PKP je depresija uvrščena med "ženske" motnje, saj je bilo od vseh oseb z de- presivno simptomatiko 83,2% žensk (84 oseb) in 16,8% moških (17 oseb). Depresija je tudi pri nas "ženski odgovor" na razočaranja in iz- gube, ki se namesto jeze in zahtev po spre- membi kanalizira v tiho umaknjenost vase. Zdi se, da je "imeti depresijo", kot so mi pripove- dovale uporabnice PKP, manj stigmatizirajoče kot "imeti" kaj drugega. Večina informatork s to diagnozo mi je povedala ime diagnoze. Druga informatorka s "težjo diagnozo" pa mi je rekla: "Saj je vseeno, kaj imam. Zdravnica je rekla, da imam bolne živce." Tako kot na CIPD je tudi v PKP najpogo- stejša izobrazbena skupina pri moških kvali- ficirani delavec. Drugače pa je pri ženskah, saj v PKP prevladujejo upokojenke, sledijo jim us- lužbenke s srednjo izobrazbo in nekvalificirane delavke. Nizka poklicno-izobrazbena struktura dokazuje, da pripadajo ljudje, ki iščejo pomoč v psihiatričnih institucijah, nižjim socialnim slojem, kar pomeni tudi, da so bolj kot druge skupine ljudi obremenjeni z ekonomskimi pro- blemi in s tistimi skritimi oblikami deprivacije, kijih prinaša ekonomsko ranljivejši položaj. Po Svetovnem statističnem letopisu iz leta 1991 je Slovenija po številu samomorov na 42 PSIHIATRIČNI ODDELEK MED BOLEZNIJO IN NJENO KULTURNO MANIFESTAaJO drugem mestu. Z letnim koeficientom 33,6 (število samomorov na 100.000 prebivalcev) sledi Madžarski (39,6), Sloveniji pa sledijo Sri Lanka (33,2), Finska (28,5) in Avstrija (27,2). Na leto je registriranih od 600 do 700 posku- sov samomorov, strokovnjaki pa ocenjujejo, da je število desetkrat višje. Povprečna starost oseb, ki naredijo samomor, je pri obeh spolih 48 let. Največ samomorov med moškimi je v starostnem obdobju 35-39 let in med ženskami v starostnem obdobju 60-64 let. Moški trikrat pogosteje izvedejo samomor kot ženske, žen- ske pa pogosteje poskušajo samomor. Center za mentalno zdravje v Ljubljani je za leto 1989 zabeležil 35,3% moških, ki so preživeli poskus samomora (18 oseb) in 64,7% žensk (33 oseb). Od leta 1992 se kaže porast samomorov med ženskami. Obešenje je še vedno najpogostejši način samomora v Sloveniji, sledijo zastrupitve in med ženskami zlasti utopitve. Ta pomanjkljivi statistični prikaz naj služi za to, da si bolje predstavljamo gornjo trditev o dveh značilnih vzorcih manifestiranja dušev- nega trpljenja. V luči kulturnih značilnosti jih je treba povezati s tradicionalnimi vrednotami, ki prevladujejo v slovenski družbi in vsebujejo tudi tradicionalne predstave o zdravju in bo- lezni. V tej luči sta bolezen in zdravje med seboj ločeni dejstvi. Fizična bolezen je družbe- no sprejemljiva, duševna stiska pa je nespre- jemljiva in prinaša stigmo. Marko Kerševan (1990) opiše slovensko družbo kot kombinacijo "tradicionalne zapr- tosti in modernega individualizma". Po eni strani gre torej za vrednostni sistem tradi- cionalno ruralne kulture (ki je v nasprotju z in- dustrijskoekonomskim razvojem in delom ljudi v sekundarnem in terciarnem sektorju), po drugi strani pa gre za pričakovani razpad tra- dicionalnih vezi solidarnosti, podpore in samo- pomoči. Glavna vrednota je v tej kulturi delo, ki daje vidne rezultate in ki je v tradicionalni kulturi tudi mehanizem za obvladovanje raz- ličnih emocionalnih nezadovoljstev. Človek je vreden toliko, kolikor naredi, kar naredi, pa mora imeti vidne rezultate. Značilnost ruralne kulture je tudi v tem, da pogovor kot dejavnik emocionalne socialne podpore nima vrednosti. Ruralna kultura je v nekem smislu "mutasta kultura". Prav samomori in različne odvisnosti (in deloma tudi depresivna razpoloženja) so nemi odgovori na razočaranja in izgube. V tradicionalni ruralni kulturi so tudi in- stitucije, ki se ukvarjajo z duševnim zdravjem, tradicionalne. Njihova značilnost je, da teme- ljijo na medicinskem pojmovanju duševnega zdravja, ki z medikamenti zdravi telo. Obenem pa se vanje pogosto zatekajo ljudje z najraz- ličnejšimi težavami, ki nimajo medicinskega iz- vora. Na medicinskem modelu utemeljene institucije opravljajo vlogo zavetišč in azilov. Medicinsko osebje psihiatričnih služb v Ljub- ljani se danes spominja, da so mnoge prebi- valce nekdanje Cukrarne, ko so jo zaprli, "preselili" v Polje. Ko so v časih komunistične- ga režima v Ljubljani pričakovali člane naj- višjega jugoslovanskega vodstva, so nekaj dni prej odpeljali klateže v Polje. Vse to dokazuje socialno, pa tudi politično vlogo, ki jo v takem okolju opravljajo psihiatrične institucije. Manifestiranje vsakdanjih nezadovoljstev z alkoholom ali s poskusi samomorov je zaradi njune kulturne sprejemljivosti manj stigmatizi- rajoče kot druge psihiatrične diagnoze. Obe sta v simbolnem smislu "moški" dejanji. Dejstvo, da je v tradicionalni kulturi človek bolan takrat, ko je nekaj narobe z njegovim telesom, nas pripelje do vprašanja somatizacije človeških stisk. Vsaka kultura ima tudi svoje kulturne teorije bolezni in zdravja, Najočit- nejše razlike med različnimi kulturami se kaže- jo na primeru somatizacije in psihologizacije (Klizinman 1977; WniTE 1982), V številnih kulturah je somatizacija veliko pogostejša kot psihologizacija, součinkovanje potreb in po- nudbe pa se kaže v številu služb za duševno zdravje, njihovih uslug, svetovalnih in tera- pevtskih ponudb ter prostovoljnih skupin, V zahodnih družbah ljudje praviloma psi- hologb.irajo stiske. Nasprotno pa so azijske, afriške in manj razvite evropske kulture bolj nagnjene k somatizaciji vsakdanjega trpljenja. Zato obstaja v teh družbah majhna ponudba služb za duševno zdravje in svetovalnih in tera- pevtskih tehnik, Arthur Kleinman je somatiza- cijsko družbo najlepše prikazal na primeru Kitajske in jo kot strategijo za iskanje pomoči povezal s kulturnimi razlagami bolezni, ki ve- ljajo v tej kulturi. Čeprav ljudje uporabljajo bolezen kot legitimno sredstvo, da nič več ne 43 DARJA ZAVIRŠEK! opravljajo vsakdanjih dolžnosti, jim v okviru medicinskega pojmovanja problema somati- zacija omogoča nestigmatizirajoči status. Fi- zično trpljenje je v kitajski kulturi legitimna manifestacija nezadovoljstev in stisk. V tradicionalni kulturi je človek telo, bo- lezen pa je samo tisto, kar je vidno na zunaj. Taka kultura ne pozna procesov samoanalize in psihološkega poimenovanja neugodja. Lju- dje vsakdanjega nezadovoljstva ne "občutijo" kot emocionalno stanje in ga ne znajo izraziti s pomočjo psiholoških pojmov. O neizraženem nezadovoljstvu in o duševnem trpljenju govori- jo odvisnosti, samomori in bolezni. Telesne bolečine so v slovenski družbi sprejemljiv na- čin, kako izraziti, da je "nekaj narobe". O tem govori tudi vse pogostejši sindrom kronične utrujenosti. Tradicionalne oblike pomoči prav te vrste vsakdanjega psihičnega trpljenja ne dosežejo. Mit o tradicionalni solidarnosti in samopomoči ostaja realnost samo tako dolgo, dokler se gibljemo na ravni materialnih dobrin in vsakdanje pomoči pri delu (zato na Sloven- skem tudi nimamo brezdomcev), ko pa iščemo oblike medsebojne pomoči in solidarnosti na ravni emocionalne podpore in medsebojnega opogumljanja, nas iskanje najpogosteje pripe- lje le do institucionaliziranih odgovorov, ki jih dajejo nekatere socialne, psihosocialne in ver- ske ustanove. Vse to dokazuje tudi dejstvo, da v Sloveniji nimamo tradicije psihoterapevtskih praks, kjer bi se razvijala kultura neugodja in kultura go- vora o lastnih duševnih stiskah. Prav tako ni- mamo tradicije skupin za samopomoč, kjer bi posamezniki in posameznice delile svoje zgod- be, osebne biografije in iz njih črpale emocio- nalno podporo. Edine skupine z veljavo in tradicijo so skupine anonimnih alkoholikov (AA), ki pa imajo pogosto značaj kvazireli- gioznih skupin, temelječih na priznanju krivde in "popravljanju" napak. Kleinman (1988: 57) definira somatizacijo kot "komunikacijo osebnih in medosebnih problemov s fizičnimi idiomi stiske", njeni vzroki pa so lahko različni. Lahko je način, kako se oseba zavaruje pred stigmo, način iz- ražanja emocij, oblika komunikacije ali pa način potlačitve čustev. Donatella Cozzi pou- darja, da je somatizacija povezana s socialnimi razmerami, v katerih oseba živi, in da je najpo- gosteje povezana z nizkim socialnim statusom in z nizko izobrazbo (Cozzi 1993). V tradicionalnejših okoljih uporabljajo lju- dje svoje telo kot delovno orodje. Telo, ki se v urbanih kulturah vrednoti glede na obstoječe spolne in lepotne ideologije, je v ruralnih po- dročjih vredno toliko, "kolikor se z njim da narediti". Zato je prvi in zares pravi znak bo- lezni tisti, ki človeku onemogoči opravljanje vsakdanjih opravil. V kmečkih skupnostih, kjer se delovni dan konča, ko je "delo opravljeno", se človek šele zares razlikuje od drugega člove- ka, ko "ne more več delati". Nesposobnost za delo (ki običajno zahteva fizični napor in veli- ko zdržljivost), je eden od najvidnejših odsto- pov od družbenih norm, ki veljajo na vasi. Vsekakor pa je v kmečki kulturi fizična boleči- na priložnost, da bolna oseba dobi socialno podporo in obenem ostane v okvirih kulturno sprejemljivega izražanja vsakdanjih stisk. Somatizacija je torej družbeno sprejemljiv način manifestiranja čustvenega nezadovoljst- va, ki je posledica objektivnih, socialnih in sub- jektivnih življenjskih situacij. V kulturah, kjer ljudje manifestirajo čustva prek telesa, post- ane, kot poudarja Arthur Kleinman (1980), telo simboličen most med boleznijo in čustvi. Somatizacija, ki se manifestira v kroničnih bo- leznih, je dovoljena oblika izražanja psihičnih stisk, ki jo uporablja večina prebivalcev in prebivalk. Domnevamo lahko, da ljudje za večino mo- tenj in bolezni nikoli ne iščejo zdravniške po- moči, saj si pomagajo sami, večina pa, kot je za tradicionalna okolja značilno, vprašanju psi- hičnega in fizičnega zdravja ne namenja velike pozornosti. Da ljudje vendarle trpijo za razni- mi bolečinami, dokazuje podatek, da so v Slo- veniji močno razširjeni analgetiki, ki so v prosti prodaji in jih ljudje uporabljajo proti vsem vrstam bolečin. Marsikje je mogoče go- voriti o njihovi zlorabi. Drugo razširjeno zdra- vilo so benzodiazepinske droge, ki jih pred- pisujejo splošni zdravniki in psihiatri, uživajo pa zlasti ženske. Telo je torej sredstvo komunikacije in hkrati govorica. Je zbirka simbolnih reprezen- tacij in obenem upredmetenje norm, moralnih pravil in disciplinskih tehnik. Bolezen je 44 PSIHIATRIČNI ODDELEK MED BOLEZNIJO IN NJENO KULTURNO MANIFESTACIJO prepoznana kot legitimno somatsko stanje te- lesa in je del socialne interakcije. Način identi- fikacije s telesom je individualna, intimna izkušnja človeka, pa čeprav vsi živimo fizično podobno telo. Nekatere ženske dojemajo telo kot nekaj kaotičnega, kar se njih samih ne tiče. Nekatere sprejemajo določene dele svojih te- les, druge ne. Tretje so sestavljene iz več teles. Prav ob bolezni se najbolje pokaže razcep med tem, da je telo materialni organizem in hkrati, kot bi dejala Susan Sontag (1983), metafora. Bolezen je lahko poskus razcepa, alienacije, saj se človek s telesom nič več ne identificira. Bolezen ponuja kaos, ki nima zveze s posameznikovo subjektivno izkušnjo. Razcep, ki se pogosto označuje kot patološki (kakor npr. prostitutke govorijo o razcepu med telesom in notranjostjo), je v nekaterih primerih nujen za preživetje. Ko sem ljudi v psihiatrični bolnici vprašala, zakaj so v bolnici, so pogosto omenjali bolezen organa. Ena od žensk je rekla, da je prišla na psihiatrijo, ker jo bolijo noge. Druga mi je pri- povedovala, da jo boli hrbet. Nabitost s sim- bolnimi pomeni, negativnimi konotacijami in stigmo, ki jo nosijo že same psihiatrične diag- noze, ne glede na to, ali so pripete na do- ločenega posameznika ali ne, kaže izjava ene od uporabnic: "Zdravniki pravijo, da imam shizofrenijo - se grozno sliši, kajne?" Nekatere govorijo o "preživelih skrivnos- tih" {surviving secrets) travmatičnih dogodkov, druge o "telesnih spominih", ki se v življenje odraslega izražajo kot bolezni in psihosomat- ske motnje: migrene, astma, ekcemi, epilepsija ali psevdoepilepsija, bolečine v križu, problemi z grlom, bolečine v želodcu, različni tvori v ustih, ginekološki problemi in motnje v hra- njenju (Walker 1992; Sinason 1992). Ena od značilnosti tradicionalne psihiatrije je prav ta, da pogosto zanika povezave med dogodki vsakdanjega življenja in hospitalizaci- jo. Antroplogija zdravja pa pokaže, da je vsaka bolezen tudi govorica, da je telo njen repre- zentant in pripovedovalec in da je medicinska obravnava socialna in politična praksa. Je to- rej, kot bolezen sama, družbeni fenomen. RAZISKOVANJE MED ANTROPOLOGIJO IN AVTOBIOGRAFIJO Odločitev za to, da antropološki teren omejim na prostor odprtega oddelka psihia- trične bolnice Polje, ima dolgo zgodovino, ki jo lahko v antropološkem refleksivnem zapisu opredelim kot avtobiografsko. Začela se je s terenskim delom v Zavodu za duševno in tele- sno prizadete Hrastovec-Trate (leta 1987) in se nadaljevala z različnimi projekti za usta- novitev skupnostnih služb za ljudi v globoki duševni krizi. Vse to pa so spremljali osebni stiki z ljudmi, ki so skozi leta podaljševali svojo psihiatrično kariero. Raziskavo sem koncipirala skupaj s sociolo- ginjo Mojco Urek, s katero sva delili tudi prve mesece terenskega dela (gl. dnevnik). Obe sva imeli več izkušenj z uporabo poglobljenega in- tervjuja kot raziskovalne tehnike, veliko manj pa z izdelavo vprašalnika, ki sva mu pripisovali velik pomen. Pomen najinega skupnega razis- kovalnega dela je bil v tem, da sva izhajali iz skupne raziskovalne tradicije akcijskega razis- kovanja, saj sva se obe več let ukvarjali s pro- blemom duševnega zdravja in delili izkušnjo večkratnega bivanja v Ilrastovcu in Tratah (gl. Flaker, Urek 1988). Sama sem se odločila za antropološko deskripcijo ženskega oddelka in za zapisovanje življenjskih zgodb uporabnic. Ta odločitev je izhajala iz drugega vira mojih znanstvenih in- teresov: ženskih študij in feministične teorije. O pomenu feministične teorije za vpeljavo ka- tegorije spola v znanstveno raziskovanje sem govorila v prejšnih razpravah (Zaviršek 1994). Antropologinje in antropologi so na začetku 80. let na antropoloških terenih začeli upošte- vati socialne konstrukcije moškosti in žensko- sti. Tudi na antropološko teorijo je odločilno vplivalo dejstvo, da so vse kulture konstruirane tudi prek dualnosti spolov in da so vsa člove- ška ravnanja določena s pripadnostjo moške- mu ali ženskemu spolu. Antropologi in antropologinje pa niso po- zorni le na to, kakšne vrste spolna razmerja in spolne konstrukte bodo našli v določeni kultu- ri, temveč tudi na to, kako vpliva njihova last- na spolna identiteta in tudi predstave kulture, iz katere prihajajo, na to, kar bodo našli, pa tudi na to, kar napišejo. O tem so zadnje 45 DARJA ZAVIRŠEK desetletje pisali številni pomembni antropologi in antropologinje (Mooriz 1988; Okely, Calla- way1992). Sama sem izhajala iz prepričanja, da mi re- flektirana pozicija, biti ženska, omogoča, da bolje razumem socialne realnosti, o katerih go- vorijo uporabnice, in da se na njihove zgodbe lažje odzivam ne le s pristranskostjo, ki je značilna za feministično raziskovanje in za an- tropološko zagovorništvo, temveč tudi z dovolj empatije, ki jo tako delo zahteva. Politična komponenta moje odločitve je izhajala iz pre- pričanja, da socialna realnost žensk vpliva na njihovo duševno zdravje in da so prav tiste skupine žensk, ki so najpogostejše uporabnice psihiatričnih institucij, najbolj prizadete zaradi spolne asimetrije v današnji družbi. Ker so v Sloveniji deh te realnosti močno labuizirani, je bila političnost raziskave v tem, da sem pri- povedovalkam postavljala vprašanja, ki jih ni "še nikoli nihče vprašal". Vprašalnik je na pri- mer zajemal vprašanja o preživetem fizičnem, spolnem in psihičnem nasilju, o številu zlorab in o povzročitelju. Čeprav je večina na ome- njena vprašanja odgovorila nikalno, kot sem tudi pričakovala, pa je po končanem vprašalni- ku marsikatera začela pripovedovati prav zgo- dbe o fizičnih in drugih zlorabah, ki so jih preživele. Zapisana vprašanja so pomenila od- krivanje nekega tabuja, dovoljenje, da se o pri- kritem sme govoriti. Raziskava je tako subjekte raziskave upo- števala tudi kot osebe, ki so nosilci določenega telesa in spolnih konstruktov. Helen Callaway (1992: 36) govori o "subjektih, ki jim je pripi- san spol" (gendered suhjecls), torej o subjektih v kulturnem kontekstu, ki imajo kot ženske in kot moški med seboj različne izkušnje vsak- danjega življenja. Avtorica pri tem poudarja tudi zasluge ženskih antropologinj za kreiranje "subjektov, ki jim je pripisan spol", saj so bili moški antroplogi nanje le malokdaj pozorni. Raziskava je torej temeljila na perspektivi uporabnic, pacientk psihiatrične bolnice (pati- ents' view). Zanimalo me je, kako uporabnice govorijo o svoji preteklosti, kako povezujejo svojo življenjsko zgodbo z dejstvom, da so bile vsaj enkrat hospitalizirane v psihiatrični usta- novi, in koliko je psihiatrija kot služba za duševno zdravje sprejemljiva za ljudi, ki jo uporabljajo. Glavne raziskovalne tehnike so bile vpra- šalnik, poglobljeni intervju in opazovanje z udeležbo. Izkušnje pri uporabi vprašalnika so pokazale, da je bil zaradi heterogenosti upo- rabnic oddelka za mnoge neprimeren; za neka- tere predolg, za druge premalo razumljiv in za tretje neuporaben zaradi dolgotrajnega bivanja v institiciji, kije njihovo realnost močno odda- ljila od realnosti tistih uporabnic, ki so bile prvič v bolnici ali pa so se vanjo sem in tja vrnile. Namen vprašalnika je bil, da dokumentira socialni položaj uporabnice, njene izkušnje na- silja, da se ugotovi, ali obstajajo specifično ženske oblike manifestiranja stiske in ravnanja z njo, ter da se ugotovi potrebe uporabnic po novih namestitvah in oblikah pomoči. Najmanj posrečeni del vprašalnika je bil prav tisti, ki je spraševal po potrebah in novih oblikah pomoči. Izkazalo se je, da ženske ne morejo govoriti o novih oblikah pomoči, saj jih ne poznajo. Večina je izražala svoj odnos do novih psihosocialnih služb v smislu: "Tu mi je dobro, bolnica je pač bolnica." Za vse je bilo značilno, da v svojem življenju niso poznale pozitivne izkušnje sprememb in možnosti, da bi njihovo izražanje potreb po spremembi za- res kaj spremenilo. Nemožnost razmišljanja o tistem, česar še ni, je izhajala tudi iz izkušenj, da se v življenju veliko ne spremeni, in iz po- ložaja relativne nemoči, ko gre za odločilne spremembe. Poglobljeni intervjuji so še enkrat potrdili vrednost kvalitativne metodologije v družbos- lovnem raziskovanju. Intervjuji so omogočili, da sem kot raziskovalka prišla s človekom v več kot le bežni stik, in postavili okvir, v kater- em sem vsaj deloma razumela kompleksno kontinuiteto življenjske zgodbe in vsaj deloma razumela tudi povezave med hospitalizacijo in življenjskimi dogodki. Intervju je bil, če upora- bim besede Ann Oakley (1992), raziskovalno orodje in hkrati orodje družbenega odnosa. Poleg avtomatičnega zapisa na kasetofon je za intervju najpomembnejše poslušanje vseh ravni komunikacije, na katerih je posameznica odgovarjala na postavljena vprašanja. Gre za vse tisto, kar hoče oseba povedati, pa ne pove, kaj predlaga, ob čem se ustavi in kaj ji ne 46 PSIHIATRIČNI ODDELEK MED BOLEZNIJO IN NJENO KULTURNO MANIFESTAOJO pomeni prav dosti. Pomembno je poslušati tisto, kar Kathryn Anderson in Dana Jack (1991) poimenujeta "moralni jezik" {moral language) pripovedovalke. Nekateri govorijo tudi o "starševskem glasu" {parental voice), ki je najpogosteje koncentriran v samokritiki, v iskanju lastnih napak in slabosti. Moralni jezik govori o tem, kaj oseba potrebuje in kaj drugi mislijo, da potrebuje; je vmesni člen med lastnimi vrednotami in družbenimi normami. Prav za ženske pa je značilno, kot so pokazala pretekla poglavja, da se nanje naslavljajo pro- tislovne družbene zahteve in take, s katerimi se jih veliko ne more identificirati, ne da bi jim to povzročalo občutke krivde. Danes vemo, da so prav negativne sodbe o sami sebi in s tem povezana šibka samozavest ter občutek lastne vrednosti izhodišča za razvoj simptomov, ki so diagnosticirani kot depresija. Opazovanje z udeležbo sem opravljala zlas- ti pri tistih dogodkih, ki so bili del bolnišnične ponudbe in so imeli naravo skupinskosti (sku- pinske vizite, male in velike skupine). Dru- gačno pa je bilo tisto opazovanje z udeležbo, ki se je odvijalo v obliki sedenja na hodnikih. Se- denje na hodnikih ali v dnevni sobi je v bolnici oblika komuniciranja. Meni pa je omogočilo, da sem se od posameznic in od bolnišničnega urnika malo oddaljila, pogledala na dogajanje v institiciji in na posameznice iz "perspektive hodnika" in se spet vrnila v svet aktivnega pos- lušanja in pogovarjanja. Kirsten Hastrup (1992: 117) poudarja, da antropološki teren nikoli ni le neposredni svet "drugih", temveč "svet med nami in drugimi". Še več: "Antropološki teren se nahaja med av- tobiografijo in antropologijo" {ihid.). Gre torej za osebno izkušnjo, ki se nahaja v zapisanem. Pojem "izkušnja" kot del raziskovalne termi- nologije je izkušnja raziskovalke, ki postane v zapisanem del analize celotnega terena. Judith Okely, Helen Callaway in drugi (1992) pouda- rijo prav pomen avtobiografije na zbrane bio- grafije in opise. Avtobiografija antropologinje je skrita v življenjskih biografijah informator- jev. In obratno, njihove biografije so določene prek avtobiografije antropologinje. Beseda av- tobiografija, ki razpade na avto-biografija, o tem sama govori. Je lastna zgodba tistega, ki je v antropološkem kontekstu postavljen v vlogo subjekta in objekta raziskovanja hkrati. Para- doks antropološkega terena je prav v tem, da gre, kot poudari Hastrup (1992: 119), za "in- tersubjektivno obliko objektivacije". Pogloblje- ni intervjuji, so bili uspešni le, če je med menoj in informatorko nastal odnos intersubjektiv- nosti, dialoško razmerje. V tem dialoškem odnosu pa sem sama pra- viloma določala več pravil kot uporabnica, kot na primer, s kom se bom pogovarjala, koliko pogovorov bom s katero imela, kako dolgo bo tekel pogovor. Informatorka je tako po eni strani subjekt in po drugi objekt, nad katerim se izvaja subtilno nasilje. Skrite oblike nasilja so na primer situacije, ko sem žensko z vpra- šanji, ki niso imeli nobene zveze z zgodbo, ki jo je pripovedovala, poskušala usmeriti na drugo temo, ker zgodba, ki jo je pripovedovala natančno in ponavljajoče, zame ni bila več po- membna. Nasilje je mogoče odkriti tudi v dej- stvu, da sem se z nekaterimi posameznicami pogovarjala le enkrat in da se je vzpostavljeni odnos po pogovoru najverjetneje za vedno pretrgal. Čeprav je pripovedovanje življenjske zgodbe vedno privedlo do intenzivnega stika, ki je bil bolj ali manj intimen in globok, pa ga je konec intervjuja tudi prekinil. To sem več- krat začutila kot boleče za informatorko, pa tudi zame. Razlika je bila v tem, da sem imela sama več možnosti kompenzacije za to iz- kušnjo trenutne izgube. Ena od oblik nasilja je tudi dejstvo, da so zgodbe, ko so enkrat izrečene, popolnoma pre- puščene antropologinji. Čeprav sem se z ne- katerimi ženskami dogovorila, da so zapisano zgodbo prebrale in same sebe dopolnile, kori- girale in izpustile tisto, po čemer bi jih bilo mogoče prepoznati, je vseeno odvisno od mene, kaj bom z zgodbami naredila. To lahko sproži občutek nemoči, saj je zgodba osebi "vzeta". Nedvomno je razmerje moč/nemoč med antropologinjo in informatorko skrito tudi v tem, da raziskovalka odloča o tem, ah se bo z žensko v obliki intervjuja še pogovarjala ali ne. Vprašanje je tudi, kako vpliva na razis- kovalno situacijo dejstvo, da so bile uporab- nice praviloma pripadnice spodnjega in nižjega srednjega razreda in da je bil moj mesečni zas- lužek še enkrat ali dvakrat višji od njihovega, pa tudi to, da sama nisem nikoli doživela 47 DARJA ZAVIRŠEK izkušnje psihiatrične hospitalizacije? Na pomen skritega nasilja antropoloških terenov je opozoril tudi Hastrup, ki je rekon- strucijo življenjske zgodbe poimenoval sim- bolna smrt, saj daje življenjski zgodbi pomen le pogled, ki gleda v preteklost (1992: 124). Ko je biografija napisana, je spremenjena v mit. Ta pogled nazaj, torej retrospekcija, lahko šele naredi biografijo, ki se materializira v zgodbi. Smrt pa prinaša s seboj vedno tudi občutke iz- gube, ki se pogosto občutijo kot nasilje. Zapis življenjske zgodbe je torej oboje, je zapis neke biografije, ki še ni končana in je hkrati s tem, ko je zapisana kot zgodba, dru- gačna od dejanskega življenjskega toka. Bio- grafija se spremeni v mit, ki je verodostojni zapis in falsifikat hkrati. Zapis je odvisen namreč od okoliščin pripovedovanja in zapiso- vanja, od informatorjevega pogleda na lastne življenjske izkušnje, od "moralnih notranjih glasov" in od biogafije antropologa. Zapisana življenjska zgodba ni nikoli več identična z nekim določenim življenjem, je odtujena osebi, ki je pripovedovala, in je hkrati prav to, kar je oseba pripovedovala. Tako je antropološki material avtentičen in neavtentičen hkrati. Vendar, kot zapiše Kirsten Hastrup: "Simbol- no nasilje je neizogibno, toda antropološko pi- sanje zato še ni dejanje zatiranja." (1992: 124). Za mnoge je bilo pripovedovanje živl- jenjske zgodbe prav poseben dogodek. Za vse ženske, ki sem jih intervjuvala, je bilo značilno, da so vsaj del zgodbe pripovedovale prvič in da jih veliko stvari še nikoli nihče ni vprašal. Ne- katere posameznice so mi nekaj dni po in- tervjuju prišle povedat, kaj so po intervjuju še premišljevale in česa so se še spomnile. Nekat- ere so prišle popravit letnico in dopolnit kakšen dogodek. Ženska, ki jo mož pretepa, mi je nekaj dni po najinem pogovoru povedala, da je o vpra- šalniku povedala možu. Povedala mu je, da sem jo vprašala, kdo so bili najpomembnejši ljudje v njenem življenju in da je naštela mamo, očeta in starega očeta. Rekla je, da je s tem hotela možu povedati, da njega ni bilo med naštetimi. Nekatere uporabnice so se med seboj spodbujale: "Povej no raziskovalki o svojem življenju, jo zanima tvoja zgodba." Ena od žensk, s katero sem se pogovarjala več dni zapored, mi je nekaj dni pozneje rekla, da zdaj v življenju marsikaj bolje razume. Rekla je, da ji je žal, da ni imela že leta prej priložnost s kom govoriti o svojem življenju. Veliko žensk je intervju "sprejelo" s hva- ležnostjo in se na koncu zanj zahvalilo. Inter- vju je bil zanje izraz pozornosti, ki jim jo je naklonil drug človek, izraz spoštovanja. Spet se je izkazalo, da je poslušanje ena od najpo- membnejših raziskovalnih tehnik. To je bilo nekaj, kar intcrvjuvanke niso bile navajene niti v vsakdanjem življenju niti v bolnici. Moje pos- lušanje jih je presenetilo in opogumilo. Zahva- lile so se zato, ker sem jih poslušala, bila z njimi in se z njimi pogovarjala. Morda tudi zato, ker sem jih razumela in jim popestrila popoldne. Vse to je antropološki teren na psihia- tričnem oddelku močno razlikovalo od drugih klasičnih antropoloških terenov. Antropologi praviloma potrebujejo veliko časa, da se nauči- jo jezika in pravil, ki vladajo v drugi kulturi, in časa, da jih domačini sprejmejo medse. Sama sem zaradi dela v Ilrastovcu in Tratah dobro poznala kulturo psihiatrične institucije, jezik, ki so ga govorili ljudje, in položaj, v katerem so se znašli. Tiste uporabnice, ki so prišle v bolni- co prvič kot jaz ali pa so se vanjo občasno vrnile, so bile prav tako tujke kot jaz. Tujke so bile same zase, pa tudi za tiste, ki so živele v instituciji več let. Dolgoletne uporabnice so mi bile zaradi njihove vidne kronifikacije in insti- tucionalnega kondicioniranja najbolj tuje, in tudi same so se me na začetku raje izognile. Za njih sem bila človek, ki je vdrl v njihov dom. Ena od razlik med oddelkom kot antropo- loškim terenom in klasičnimi antropološkimi tereni je bilo tako vprašanje časa, ki so ga upo- rabnice potrebovale, da so me sprejele medse. Za večino je bilo značilno, da so me sprejele medse takoj in da so se že prvi dan začele zanimati, kdo sem in kaj počnem. Za večino od njih je bila značilna želja in potreba po tem, da bi bile ogovorjene in da bi se z njimi kdo pogovarjal. Čeprav antropološko raziskovanje nujno vzpostavlja "drugost", saj je pogoj razis- kave ta, da obstaja drugi kot objekt raziskave, pa sta raziskovalka in informatorka tudi nujno v relacijskem odnosu. Ta interrelacijski odnos 48 PSIHIATRIČNI ODDELEK MED BOLEZNIJO IN NJENO KULTURNO MANIFESTACIJO je bil drugačen od tistega, ki so ga uporabnice poznale iz odnosov z medicinskim osebjem. Za mnoge je bilo to relacijsko razmerje privlačno, saj je bilo nekaj novega in neznanega v zna- nem prostoru. To razmerje jim je dajalo tudi novo identiteto. Morda se me je zato prijelo ime "raziskovalka Darja". Kmalu po začetku raziskovanja sem nalete- la na fenomen, ki ga antropologi imenujejo problem "mojih ljudi". Ko sem hotela po tednu dni članom in članicam raziskovalnega tima poročati o tem, kaj počnem, kako zapisu- jem zgodbe, sem začutila nelagodje. Zdelo se mi je, kot da mi nekdo hoče nekaj vzeti, bila sem ljubosumna na to, da moram te zgodbe in vsa ta globoka doživetja deliti s skupino. Naenkrat se mi je moje početje zazdelo nesmi- selno in moje delo v primerjavi z življenjskimi usodami teh ljudi prazno. Imela sem občutek posebne posvečenosli v neka življenja, posve- čenosti do vstopa v neke zgodbe, v neko trpljenje. Kot da bom to, kar so mi ženske dale s tem, ko so z mano delile svoje zgodbe, zlo- rabila, če bom o tem govorila. O problemu "mojih ljudi" se je v antropo- logiji dolgo govorilo kot o fenomenu "antropo- loške posesivnosti" in "narcizma". Čeprav se je pojavljal praviloma na vseh daljših antropo- loških terenih, vseeno ni dobil pozornosti v smislu analize samorefleksivnosti. Antropolog in antropologinja, ki sta bila po eni strani sou- deleženca nekega življenja, sta bila hkrati tudi njegova opisovalca. Človek je bil kot zapisova- lec zgodb in biografij tudi kreator teh zgodb, bil je kreator etnološkega zapisa. S tem pa je ustvarjal "svoje ljudi". Ali kot zapiše Hastrup: "Ljudje seveda niso 'moji' kot individuumi, temveč kot prebivalci sveta, ki ga kreira moje pisanje." (1992: 126). Obenem pa so opisi an- tropologinj in antropologov vsebovali tudi Uist- no avtobiografijo, kije prinesla dvojno soude- leženost. Tudi sama sem z opisovanjem zgodb kreirala "svoje ljudi", s katerimi sem bila tudi po koncu dejanskega pogovora in stika v prav posebni zvezi. Ta zveza pa se ohranja tudi v poznejšem tekstu, ki govori o realnem in ima- ginarnem hkrati. Govori o tistem, kar je, kar je bilo in o tisti nevidni povezanosti med razisko- valko in subjektom raziskave, ki pravo antro- pološko študijo šele omogoči. Z antropologovo navzočnostjo v tekstu se antropologi ukvarjajo šele kratek čas. O tej kratki zgodovini je Hastrup zapisal: "Včasih je antropologinja potrdila svojo navzočnost na terenu, potem pa je izginila iz teksta. Danes zahtevamo, da ostane v njem, saj je bila njena prisotnost na terenu locus terena - sveta, ki ga opisuje." (1992: 126). Raziskovanje vedno pomeni interakcijo med raziskovalko in raziskovanim, med tem, kaj je moja in kaj njihova realnost. Pripovedo- vanje in poslušanje je soustvarjanje zgodbe. Je soustvarjanje, premikanje meja in preizkušanje različnih prostorov. Zato mnoge antropolo- ginje poudarjajo, da je življenjska zgodba, ki je nastala, vedno že "najina" zgodba, ki bi bila drugačna, če bi spraševal nekdo drug. Nikoli statična interakcija zbiranja zgodb vedno im- plicira premikanje, gibanje meja med menoj in drugimi. To omogoča spremembe v razumeva- nu problema pri obeh straneh: raziskovalki in informatorki. Po drugi strani pa oralna zgodovina pou- darja, da se ljudje ne spominjajo vseh dogod- kov v svojem življenju, spominjajo pa se tistih, ki so imeli zanje osebno odločilni pomen, v so- cialnem ali v globoko osebnem smislu. Navad- no je pri ljudeh, ki se znajdejo v psihiatrični bolnici, izpuščena prav osebna zgodovina po- sameznice ali posameznika. Brez poznavanja njihovih življenjskih zgodb, pa ni mogoče ocenjevati potreb in načrtovati boljše službe, ki bi krepila samostojnost namesto odvisnosti, sa- moraziskovanje namesto samozatajevanja. 49