Katrin Roth Rubi, Hans Rudolf Sennhauser: Verenamiinster Zurzach, Ausgrabungen und Bauuntersuchung, 1 Romische Strasse und Graber. Zurich 1987. Mesto Zurzach je nastalo okoli srednjeveške cerkve z grobom sv. Verene v kraju, kjer je poleg zgodnjekrščanskega centra s cerkvijo in krstilnico tudi poznoantični kastel, ki je na- stal ob mostu čez reko Ren. Raziskave so pokazale, da leži farna cerkev sv. Verene prečno čez rimsko cesto Vindonissa-Ren. Te- melji leže 2 m nad nivojem nekdanje ceste. Na obeh straneh rimske ceste ležijo rimski grobo- vi, datirani od 1. do 4. st. To izpričuje, da je bilo središče pokopališča pod cerkvijo, katere začetki segajo v 5. st. V nadaljevanju nam H. R. Sennhauser pred- stavi zgodovino raziskav in restavriranja cer- kve. Predstavljeni zvezek pa je, po njegovih besedah, prvi del raziskovanj tega področja in prinaša najstarejše rimske najdbe, cesto in grobišče iz časa od 1. do 4. stol. K. Roth-Rubi predstavlja najdišče, ki ga je začela raziskovati v 1. 1978 pod cerkvijo sv. Verene. Seznani nas s potekom raziskav in prizadevanjem, da bi v tem območju našli vojaško oporišče, ki so ga ves čas slutili, z najdbami pa dokazali šele v 1. 1984/5. Izdelali so sicer številne študije, pravih povezav med grobiščem in dokazano vojaško zgodnjecesar- sko postojanko, ki se je nahajala na Renu okoli 600 m zah. od poznorimskega kastela, pa ni. Postojanka je bila zgrajena istočasno kot legijski tabor v Vindonissi in v neronsko- zg. flavijskem času opuščena. Grobišče pod cerkvijo je pripadalo antične- mu vicusu, ki leži pod delom mesta, intenzivno pozidanem v srednjem veku. Grobišče sega v flavijski čas, ko se je vojaška posadka že umaknila. Pokopavanje je bilo v rimskem času in vse tja v novi vek različno intenzivno. Analize grobnega inventarja so pokazale, da je tu pokopano pretežno civilno prebivalstvo. Najmarkantnejša točka v Zurzachu je po- znoantični dvojni kastel na hribu nad zgodnji- mi in srednjimi rimskimi naselitvenimi pre- deli, nastalimi, kot se zdi, ob rimskem mostu čez Ren. Dendrološke raziskave ostankov mo- sta so pokazale, da je bil zgrajen kmalu po 1. 368 in da je bil torej kastel zgrajen v valenti- njanskem času. Sledi zelo zanimivo in obširno poročilo H. R. Sennhauserja o raziskovanjih in rezultatih raziskovanj ostankov rimske ceste. Dele od- krite rimske ceste avtor datira z dvema grobo- voma v srednjecesarsko dobo. Profile terena pa primerja z rezultati raziskanih cest v Baslu in mestno ccsto v Augstu, Vindonissi itd. Poglavje sklene s spoznanjem, da so bile rimske ceste večidel enostavno, solidno zgra- jene in da je ta način gradnje ostal znan in ga uporabljajo celo v sedanjem času. Sledi natan- čen opis gradnje rimske ceste. K. R. Rubi je v tej publikaciji podrobno obdelala grobiščne rimskodobne najdbe. Ke- ramiko je primerjala z ono iz Lindenhofa in Vindonisse, in ugotovila, da največ keramike iz Zurzacha pripada I. in II. skupini iz Vindo- nisse, ki ima še močno latenske poteze. Pre- prosta kuhinjska keramika je bila v uporabi še daleč v 2. stol. Tudi srednjecesarski čas ni ustvaril kakšnih novih tipov. Poznoantični kuhinjski lonec je prišel iz območja okrog Efela in ga srečamo po civilnih in vojaških postojankah po vsej Švici. Večina grobov izvira iz druge pol. 1. st., del iz prve pol. 3. st. in le dva iz 4. stol. Večina grobov je torej iz flavijskega časa, dovolj točno opredeljena s keramiko tipa terra sigil- lata Drag. 27, 35 in 36. Nekateri tipi te kera- mike so zastopani v veliki množini, tako, npr., Drag. 37, Dech. 67 itd. Poznejše grobove je bilo težko opredeljevati, ker je, kot se zdi, razvoj keramičnih oblik stagniral in jih avtorica opredeljuje v čas po 160 s tipom sklede Drag. 32. Grobov iz prve pol. 3, iz horizonta »Niederbiber«, ni. Morda so segali grobovi tega časa v drug areal. Lahko pa tudi sklepamo, da grobovi tega časa nimajo časovno občutljivega gradiva in bi tako lahko, po avtoričinih besedah, grobišče segalo od 1. do 4. st. Socialna struktura pokopanega prebi- valstva kaže na kmečko podeželsko poreklo; izključene so neposredne povezave z zgodnji- mi vojaškimi postojankami v Vindonissi in Zurzachu. Keramični tipi se ujemajo z regio- nalnimi. Sledijo izčrpen katalog, odlične, enostavne in jasne risbe. Keramika ima opis barve, pre- maza in stopnje žganosti. Dodatek k raziskavam v grobišču odkritega gradiva je sestavek V. Gonzenbacha o glina- stem tondu iz groba št. 132 z upodobitvijo ženske buste, oblečene v tuniko in plašč. Avtor je z analizo ugotovil, da tondo izhaja iz ob- močja zgornjega toka reke Allier in Loire v Franciji, kjer so v tamkajšnjih delavnicah tovrstne statuete že od 1. stol. dalje izdelovali in razpečevali. Ta primerek iz Zurzacha je industrijski izdelek, ni portret določene osebe, temveč je le stilizirana ženska podoba. Po izrazu in frizuri sodeč ga avtor postavlja v prvo pol. 2. st. Nikakor ne gre za upodobitev bogihje Venere, ki so jo vedno uprizarjali golo, temveč je to tip dekleta, skrbno obleče- nega in v slovesni drži. Tondo ima značaj pridatka revnejših grobov in nadomešča veli- ko dražji nagrobni kamen. Posebej zanimiva pa je razprava o naprstnih preslicah, ki jo je v pričujoči knjigi prispeval G. Konig. V grobu 156 je najdena naprstna preslica, koščen predmet, v rimskodobni ar- heologiji že dolgo znan in na različne načine interpretiran, vendar njegove funkcije nikoli niso zadovoljivo razložili. Avtor nas pouči o razliki med preslico pri kolovratu, namenjeno držanju v rokah, ki ji nemško rečejo »Rocken«, ter pričujočo presli- co, ki so si jo v antiki nataknile žene na prst in jo avtor poimenuje »Kunkel«. Predmet ima v ta namen v spodnjem delu prstanast obro- ček, zgornji del je pa paličast, v tem primeru okrašen s figuro Venere pudicitie. Svoje ugotovitve je podprl s številnimi zna- nimi likovnimi upodobitvami iz nagrobnikov iz Carigrada, Akmonije, Bitinije itd., ter celo z upodobitvami tega predmeta na portalih hiš. Predmet spada med osebne predmete hišne gospodarice in avtor razloži način uporabe tovrstne preslice, ki se je pojavila, kakor se zdi, v času helenizma. V pozni antiki je pred- met postal tudi razpoznavni znak in statusni simbol. S tem zavrača razlage preslice kot prepoznavanje znaka poganstva ali krščan- stva in prepoznavanje germanskega etnikuma po preslici v pozni antiki označi kot špekula- cijo. Preslica iz Zurzacha spada v tipološko sku- pino preslic z upodobitvijo Venere pudicitie ob kronanju in predstavlja utelešenje ženskih kreposti. Preslico je določil v drugo skupino preslic, stilistično umeščenih v drugo pol. 3. st., izvirajočih iz Egipta in s črnomorskim področjem navezanih na Podonavje. Te zveze je avtor podkrepil s številnim epigrafskim gradivom. Publikacijo zaključujejo štiri situacijske karte izkopavanj in profilov. Karte so nadvse jasne in pregledne, brez vsakršnih nepotreb- nih dodatkov. Morda bi za publikacijo lahko rekli, da izpolnjuje Cezarjevo zahtevo, naj tisti, ki ima kaj povedati, govori jasno in kratko. Verena PERKO Romerzeit und fruhes Christcntum in Is- tricn und Kroatien. Herausgegeben von Gun- ther Gottlieb, Wolfgang Kuhoff, Bernhard Overbeck. Lehrstuhl fur Alte Geschichte der Universitat Augsburg, 1984, 8°, 84 str., s foto- grafijami in risbami. Razmnožen tipkopis. Univerza v Augsburgu je pobratena z uni- verzo v Osijeku, zato večkrat prireja študijske ekskurzije v Jugoslavijo, se trudi za strokovne razprave in vzajemno pomoč. Izleti so skrbno Pripravljeni. Vpogled v pripravo in na izobra- zbeno raven študentov nudi navedena brošu- ra, ki so jo ob sodelovanju vzgojiteljev v dokajšnji meri pripravili slušatelji sami. Vsebinska členitev je takšnale: Izčrpen in širok geografski pregled Jugoslavije. Zasedba in uprava Ilirika. Pomen te dežele in t. i. ilirski vladarji. Ilirik v obdobju preseljevanja. Rimske kovnice v Jugoslaviji (Naissus, Siscia, Sirmium, Viminacium). Oris in oznaka rim- skih mest: Pola, Iader, Tragurium, Salonae. Diokletijanova palača. Rimska mejna obram- ba med Batino in Ilokom. Mursa. Starokrščan- ske cerkve v Istri in Dalmaciji (poudarek na poreški baziliki, na starohrvaških cerkvicah, na cerkvah v Zadru, Ninu, Trogirju in na cerkvi sv. Marije v Splitu). Predstavljeno gradivo je tudi preprosto ilu- strirano in bibliografsko opremljeno. Jaroslav ŠAŠEL Milan Sagadin: Kranj - križišče Iskra (ne- kropola iz časa preseljevanja ljudstev in staro- slovanskega obdobja), Kranj - Iskra Cros- sroads (A Cemetery from the Migration Period and the Early Slavic Period). - Katalogi in monografije 24, Ljubljana 1987, 158 str., 64 tabel, 19 prilog. Staroslovanska najdišča v Sloveniji pozna- mo zelo slabo. Še manj jih je raziskanih, še manj objavljenih. Več kot desetletje je minilo od zadnje monografske objave - Knific-Svolj- šakove Vipavske doline. Drugod so bila med tem objavljena ključna gornjeavstrijska naj- dišča, Zminj, Mejica (stara izkopavanja), sedaj se jim je pri nas priključilo grobišče Kranj - križišče Iskra, ki ga je izkopal, narisal in objavil Milan Sagadin. Najdišče obsega del temeljev nekdanje cer- kve Sv. Martina, ostanke šestih zidanih grob- nic, 279 okostnih grobov, od katerih naj bi jih 30 pripadalo staroselcem 6. stoletja, drugi pa staroslovanskemu obdobju. V objavi vidimo tudi obrise nekdanje romanske kostnice in pokopališkega zidu, kajti pokopavanje je na najdišču trajalo vse do 18. stoletja. Srednjeve- ški in novoveški grobovi niso objavljeni. Začetnemu delu knjige, ki vsebuje katalog najdb, sledi obravnava značilnosti grobišča, ki obsega tako način pokopa, smer pokopa, lego rok, lobanje, kot tudi podrobno obravna- vo pridatkov, ki ji avtor namenja največ pro- stora. Pri tem določi osnovne oblike najdb na najdišču in jih po primerjavi z nekaterimi drugimi najdišči časovno opredeljuje. Želja po čim boljši opredelitvi včasih izzveni kot primerjanje zaradi primerjanja, kar pa ne kvari dobrega celotnega vtisa. Najboljši pa je