ANNALES • Ser. hist. sociol. • 13 • 2003 • 1 POROČILA IN OCENE/RELAZIONI E RECENSIONI/REPORTS AND REVIEVVS, 183-213 poklic, poroke, starost izseljencev itd.). Poklici so se notranje delili po specializacijah, kar je omogočalo priseljencem, da si niso bili v čelni konkurenci oziroma v konkurenci z ustaljenimi obrtniki. Različni so bili tudi odnosi s stalnim mestnim prebivalstvom, saj so se pri­ seljenci z daljšo sezonsko prisotnostjo po svoje inte­ grirali v mestno tkivo, postali njegov sestavni del, kljub vsakoletni krajši odsotnosti. Drugače je bilo s tistimi, ki so se pojavljali za krajši čas. Ti so ostajali najbolj na obrobju in so bili socialno najmanj cenjeni, če že niso vzbujali nestrpnega odnosa, ali vsaj nezaupanja, ki so ga bili deležni v času starega družbenega reda vsi prostorsko mobilni sloji. Poseben problem so bili odnosi med sezonsko de­ lovno silo in stalnimi, cehovsko organiziranimi poklici. Mantovski nosači so zaprosili za zaščito pred tujimi sezonskimi nosači in se organizirali v kompaktno de­ lovno skupnost, da bi se zoperstavila konkurenci še bolje organiziranih in med seboj povezanih tridentin­ skih nosačev. Do konfliktnosti je prihajalo tudi med zidarji. Od tod tudi določba z začetka 18. stoletja, po kateri je moral vsak priseljeni zidar v osmih dneh pri­ stopiti k cehu in plačati predvideno članarino. Obnav­ ljanje določbe v naslednjih desetletjih dokazuje njeno stalno kršenje in prisotnost zidarjev, ki so prihajali delat samo v najugodnejših mesecih leta, nakar so se z za­ služkom vračali domov. Na ta način so se tudi izogibali plačevanju davščin, ki so tako bremenile samo mestne zidarje. Kljub prizadevanjem za zagotavljanje svojih "pravic" je bil zidarski ceh nemočen pred tem pojavom, ki mu je botrovala sama habsburška politika javnih gradenj. Potreba po številni gradbeni delovni sili, ki ji ceh ni mogel zadostiti, je opravičevala doseljevanje sezonskih zidarjev in pomočnikov. Ti niso pristajali na včlanjevanje v cehe in še manj na plačevanje vstopnih davščin, sklicujoč se na izredne razmere, povezane z načrti javnih (predvsem vojaških) gradenj. Priseljenci (in državni gradbeni načrti) so tako razmajali cehovsko organizacijo, da je bila kljub novemu, izredno strogemu redu, uvedenemu leta 1755, popolnoma brez moči. V primeru čevljarjev je nasprotje med mestnimi obrtniki in priseljenci sovpadala z delitvijo med tistimi, ki so proizvajali obutev iz novega usnja, in drugimi (ne samo priseljenci), ki so obuvala le krpali oziroma predelovali rabljena. Prvi so bili dolžni stopiti v ceh, se ustaliti v mestu in odpreti delavnico, drugi pa so morali ravno tako po zakonu imeti delavnico, stanovati v mestu z družino in pridobiti status mestnega prebivalca. Zato so priseljeni čevljarji skušali na razne načine dokazati, da izpolnjujejo te pogoje: odpirali so zasilne delavnice, se javljali na magistrat s pričami, ki so zagotavljale njihovo dolgoletno prisotnost v mestu, kot pogoj za pridobitev statusa mestnega prebivalca, in uporabljali še mnoge druge načine. V resnici se je pri vseh izkazovalo, da so prihajali v mesto le sezonsko, da so opravljali poklic na cesti oziroma po domovih, da so mnogi imeli sicer sinove s seboj, ženski del družine pa v domačem kraju. Tako so boj za prevlado v čevljarskem poklicu, za razliko od zidarjev, dobili mestni in cehovsko orga­ nizirani čevljarji. K temu je pripomogel tudi razkol znotraj čevljarjev druge kategorije, in sicer na sezonske priseljence in stalno naseljene, ker so bili slednji dolžni plačevati davščine in pristojbine, ki jim jih je izterjal ceh, prvim pa se je vsemu temu uspelo izogibati. Poleg omenjenih kategorij avtor predstavlja še ne­ katere posebne primere, kjer je prihajalo do izraza razlikovanje med mestnimi in ustaljenimi obrtniki ter začasnimi priseljenci. Iz celotnega okvira se jasno kaže socialni pomen diskriminante med prostorsko ustalje­ nostjo in začasnostjo. Ta dva pojma se tesno navezujeta na popolnoma drugačne družbeno-gospodarske potrebe in so zelo zakoreninjene v miselnosti stabilnega ozi­ roma mobilnega prebivalstva. Kar zadeva metodološke in interpretativne aspekte, je avtor dobro izkoristil serialne vire, iz katerih je lahko črpal trdno kvantitativno podatkovno osnovo. Izkazuje pa se, kako težko in tvegano je točneje prodreti v dogajanje brez pritegnitve kvalitativnih virov. Kljub spretnemu obvladanju kvan­ titativnih informaciji in povezovanju z izbrano kva­ litativno dokumentacijo ostaja diskurz včasih precej površinski, nikakor pa površen. Avtor včasih tudi ne izkoristi dovolj doneskov tematskih mikroraziskav, na­ našajočih se na območja, iz katerih so priseljenski tokovi izvirali. Predvsem študije o selitvenem pojavu v hribovitem svetu ponujajo mnogo sugestij in deloma že izoblikovanih odgovorov na določena vprašanja o migracijskih strategijah, ki v avtorjevem razpredanju ostajajo na hipotetični ravni. S tem, da je pozornost razprave omejena na razmerje med doseljevanjem in delom oziroma poklici, je bralec prikrajšan za po­ drobnejšo obravnavo mnogoterih zanimivih aspektov, ki se nerazdružljivo prepletajo s predmetom opazovanja, kot na primer družinske strategije, družinska demo­ grafija in integracijski procesi. Kljub nedvomni meto­ dološki in vsebinski vrednosti, s katero se delo postavlja enakovredno ob bok mednarodnim študijam te vrste, ostaja po svoje v marsičem nedorečeno, predvsem če pomislimo na njegovo monografsko obliko. Aleksej Kalc Raul Merzario: ADAMOCRAZIA. Famiglie di emigranti in una regione alpina (Svizzera italiana, XVIII secolo). Bologna, ll Mulino, 2000, 98 str. Raul Merzario poučuje gospodsrasko in družbeno zgodovino novega veka na milanski univerzi. Velja za enega največjih izvedencev za zgodovino hribovitih ob­ močij in gorskih družbenih skupnosti, ki jim je posvetil več monografskih študij, med njimi zelo odmevni deli II 195 ANNALES • Ser. hist, sociol. • 13 • 2003 • 1 POROČILA IN OCENE/RELAZIONI E RECENSION I/REPORTS AND REVIEWS, 183-213 Capitalismo nelle montagne in II paese stretto. V prvem je analiziral prodiranje kapitalističnih oblik gospodar­ stva v gorski svet prek protoindustrijskih dejavnosti in spremembe, ki so s tem nastajale v družbenih razmerjih. Drugo je posvečeno demografskim aspektom, predvsem poročnim strategijam oziroma vedenjem, ki so bili v zaprtih hribovskih skupnostih posledica omejenega po­ ročnega tržišča, kar je večalo pogostnost sokrvnih po­ ročnih zvez. S študijo Adamocrazia avtor sega sedaj še v eno od izrazitih tem gospodarske in socialne zgodovine alpskih območij, to so selitve. Geografsko področje raziskave je t.i. italijanska Švica, ki se analizi ponuja tako zaradi izredno poudarjene mobilnosti prebivalstva kot zaradi bogato ohranjenih dokumentarnih virov. Zato je bilo to območje deležno že velike pozornosti, ki se je osredotočila na zgodovino izseljenskih poklicev oziro­ ma na posamezne vaške skupnosti. Merzario pa se kot prvi spoprijema s sintezo problematike, v katero vgra­ juje še dve večinoma zanemarjeni, a temeljni področji, neločljivo prepletenimi s selitvenim vprašanjem, kot sta demografija in zgodovina družine. Med iztočnicami analize je na prvem mestu šibkost makroanalitične interpretacije migracijskega pojava po determinističnem gospodarskem vzorcu push/pull, ki ga je zamajal mikrozgodovinski pristop z dokazi o migra­ cijski nedovzetnosti najrevnejših segmentov družbe za­ radi pomanjkanja sredstev za premikanje in znanj ozi­ roma drugih potencialov, potrebnih, da bi se izseljenski korak lahko obrestoval. Drugo izhodišče je dvojna na­ ravnanost družinske ekonomije, ki sloni po eni strani na agrarnih dejavnostih v vasi, po drugi na delu "v emi­ graciji", največkrat v mestu ali tudi drugod. Prva, preži- vetvena dejavnost, je v domeni žensk, druga, pridobit- niška, je stvar moških, obe skupaj pa prispevata h gos­ podarski bilanci družinskega agregata in se po potrebi dopolnjujeta. Tretje izhodišče je vpliv, ki so ga imele selitve na demografijo. Študije o družini in o poročnem vedenju (celibatu, starosti ob poroki in posledično o nupcialnosti kot stabilizatorju demografskega sistema) so se večinoma zanimale za statične skupnosti. Dejan­ sko pa so selitve bistveno vplivale na dvigovanje po­ ročne starosti, daljšanje časovnih intervalov med rojstvi, na število poročenih, na smrtnost, ki so ji emigranti bili bolj podvrženi kot drugi, in na celibat, ki je zaradi spolne asimetrije ob odsotnosti moških zajemal pred­ vsem ženske. Od tod tudi vpliv na način in modele de­ dovanja. Italijanska Švica predstavlja nekakšno povezovalno regijo med severnim, nemškim strogo racionalnim, in južnim, italijanskim svetom. Zanjo se je uveljavil izraz "terre di mezzo", se pravi "vmesni svet", na katerem sta prisotna oba modela agrarne, prehrambene in bivalne kulture. Tipično italijansko gričevnato krajino označuje v 18. stol. mešanica žitnih in koruznih polj, trtnih, olje­ njih in murvovih nasadov, travnikov in kostanjevega gozda. Italijansko kmečko prebivalstvo je revnejše v primerjavi s severnim nemškim tudi zaradi tega, ker pogosto nima svoje, temveč obdeluje najemniško zem­ ljo, ki je v lasti italijanskih veleposestnikov. Ta zemlja priteguje tudi kmečke priseljenske družine iz Lombar­ dije, kar oblikuje najemninske cene v škodo obdeloval­ cev in vnaša slabo kri v odnose med domačim in pri­ seljenim prebivalstvom. Trenja zaradi delitve zemlje, izhajajoča iz navezanosti na dobrine kot take bolj kot na njih produkcijsko sposobnost, ne nazadnje vplivajo na odnos do Italije in utrjujejo švicarsko italijansko isto­ vetnost. V novoveškem obdobju je bilo agrarno gospodarstvo italijanske Švice (današnji kanton Ticino) naravnano preživetveno in ni zadoščalo prehrambenim potrebam prebivalstva, ki je zato bilo odvisno od zunanjega pri­ liva osnovnih živil: žita, soli in vina. Za to je bil po­ treben denarni dohodek, ki je ponekod prihajal od krajevnih dopolnilnih dejavnosti (zlasti domače obrti), v Ticinu pa ga je prebivalstvo tradicionalno pridobivalo daleč od doma z izseljevanjem. Agramno komponento tega integriranega dualističnega gospodarskega sistema so nosile, kot rečeno, ženske, ki so si nalagale na ramena vsa, tudi najtežja fizična opravila, in to tudi ko moško prebivalstvo ni bilo odsotno. S širitvijo protoin­ dustrijskih dejavnosti (tkalne obrti, svilogojstva in svilar- stva) je v 18. stol. tudi ženska včasih dopolnjevala dru­ žinski dohodek z neagrarnim delom. Kljub temu je os­ tajalo delo dokaj strogo spolno porazdeljeno, in ravno tako dohodek: denar so prinašali moški iz emigracije, materialne dobrine pa ženske. Tudi če so se ženske delno vključevale v obrtno proizvodnjo (tkalnice), zara­ di popolne selitvene specializacije moških gospodarski sistem Ticina ni imel razvojne perspektive kot na sosednjem območju Coma, kjer je bila spolna delitev dela obratna. Moški so ostajali na zemlji, ženske pa so se, tudi z emigracijo, vključevale v neagrarno proiz­ vodnjo, kar je s časom omogočilo prenos teh dejavnosti na domača tla in razvoj krajevne industrije. Stroga spolna delitev dela in dohodka je imela po­ sledice pri dodeljevanju dote nevestam (izključno de­ narne in torej iz moških virov), poglabljala je spolno družbeno razlikovanje in vplivala na močno žensko solidarnost, če ne celo socialni antagonizem nasproti moškim. Ženske so vsekakor sprejemale svoj nižji so­ cialni položaj in ga povezovale z "manj vredno" gos­ podarsko vlogo, ker je ni bilo mogoče monetarno vrednotiti. Socialno razlikovanje se je jasno kazalo tudi v ženski nepismenosti nasproti moškemu šolanju, ki je bilo povezano s poklicno specializacijo. Zaradi skoraj popolne moške odsotnosti večji del leta pa so ženske morale prevzemati "oblastvene" vloge v skupnosti in od­ ločati o zadevah, ki so pristojale na primer vaškim predstavnikom, in enako v domači hiši, kjer so gos­ podinje uživale najvišji status, nikakor pa statusa gos­ podaric. Selitvene procese v hribovitih območjih v .novem ANNALES • Ser. híst. socio!. • 13 • 2003 * 1 POROČILA IN OCENE/RELAZIONI E RECENSIONI/REPORTS AND REVIEWS, 183-213 veku so dolgo povezovali s preobljudenostjo in po­ sledično revščino ter pomanjkanjem. Dejstvo pa je, da je bilo izseljevanje del omenjenega integriranega gospo­ darskega sistema in da je ta slonel na soodvisnosti med agrarnim (materialnim) ter selitvenim (monetarnim) do­ hodkom. Kar se tiče preobljudenosti, ali bolje rečeno demografskega pritiska pa je bil ta lahko spodbuda za selitve ali tudi njihova posledica. Slednji primer je bil jasno razviden, kadar so sezonski emigranti zaradi vojn ali drugih ovir nepričakovano ostali doma, agrarna proizvodnja pa ni mogla zadostiti njihovim potrebam, ker je bila naravnana skladno z nižjim številom prisot­ nega prebivalstva. Poleg tega je pomanjkanje denarnega zaslužka imelo za posledico nezmožnost nakupovanja prehrambenih dobrin in hkrati rast njihovih cen. Sezonski ali tudi trajnejši izseljenci so se delili na t.i. selitveno aristokracijo (specializirani poklici, zlasti grad­ beniški) in preprostejšo delovno silo. Ti tokovi so se raz­ likovali po obdobju odsotnosti, kar je bilo odvisno od razlik v agrarni strukturi izvornih območij. Prvi so iz­ hajali iz poljedelskih območij in so se zadrževali v tujini od pomladi do jeseni, drugi so bili doma v višjih legah, kjer je bila razširjena živinoreja, in so zapuščali domove v zimskih mesecih. Poklicno izseljevanje je bilo tesno povezano z razvojem šolstva od srede 17. stol. dalje. Pismenost in vsaj osnovna izobrazba sta bili namreč pomembni predpostavki za opravljanje kvalificiranih poklicev, npr. pri sklepanju trgovskih pogodb, prevze­ manju gradbenih del, izračunavanju stroškov in dobič­ ka, izdajanju računov, a tudi za korespondiranje z družino prek domačega duhovnika ali notarja. Šolanje se je navadno zaključilo pri 12. letu starosti, nakar so dečki začenjali s poklicnim vajenstvom, pri čemer so še vedno obremenjevali družinsko gospodarsko bilanco, razen če se poklica niso učili pri lastnem očetu. Šele po štirih ali petih letih so mladeniči začenjali služiti, v gradbeništvu navadno kot zidarji, ki so predstavljali najnižjo specializacijo, nato pa so se, če so vztrajali pri izpopolnjevanju, počasi vzpenjali vse do štukaterjev. Delali so pod gospodarjem, samostojno, najpogosteje pa kot družabniki s sorodniki ali drugimi delavci iz iste vasi. Nespecializirani izseljenci so si v zimskih mesecih služili kruh kot kostanjarji, dimnikarji, nosači in dru­ gačni preprosti delavci. Pri vseh je pomembno, da so kljub odsotnosti vodstvo družine in vse odločitve glede njenih članov ostajale v domeni družinskih poglavarjev, od uravnavanja agrarne ekonomije, odločanja o bodoč­ nosti otrok, sklepanja družinskih zavezništev prek nave­ zovanja sorodstvenih vezi, do porabe denarja, dodelje­ vanja dote, razpolaganja z materialnimi in nematerial­ nimi dobrinami v odnosu do posameznih družinskih članov. Izseljevanje nekvalificiranih poklicev (nosačev, dim­ nikarjev idr.) je bilo povezano z nizko stopnjo iz­ obrazbe in torej z območji, kjer je razvoj šolstva za­ mujal. To so bila severnejša območja na višjih legah, kjer je kmečko gospodarstvo slonelo večinoma na živinoreji in planšarstvu. Nižja izobrazba je korelirana prav s pašništvom, saj pastirstvo ni bilo fizično zahtevno in ga je bilo mogoče zaupati otrokom, ki so zaradi tega zelo zgodaj opuščali šolo. Za ta območja je značilna tudi velika skrb za ohranjanje kmečkega gospodarstva in doma (hiše) kot takega v lasti moškega potomstva, ker je to po etničnem in tudi po postavljenem pravu za­ gotavljalo izkoriščanje planinskih pašnikov in druge srenjske pravice. Te so bile temeljnega pomena za ohranitev družine in so se prenašale po moški dedni liniji. Od tod razne poročne strategije in vzpostavljanje sorodstvenih zvez, kar se zrcali tudi v sami naselbinski tipologiji. Ta ne pozna večjih strnjenih vasi, ampak rajši manjše gručaste zaselke, ki so združevali družine ožjega sorodstva in istega priimka, po katerem je zaselek dobil tudi ime. Množično izseljevanje moških je imelo v domačem kraju kot posledico množično "romanje" žensk k no­ tarjem, da bi poskrbele za celo vrsto pravnih zadev, npr. sklepanje kupoprodajnih pogodb, prevzemanje skrbstva za otroke, prijavljanje smrti svojih soprogov v tujini, ureditev dedovanja ter reševanje socialnih posledic RAUL MERZARIO ADAMOCRAZIA FAMIGLIE Dl EMIGRANTI IN UNA REGIONE ALPINA (SVIZZERA ITALIANA, XVIII SECOLO) IL MULINO RICERCA 197 ANNALES • Ser. hist. sociol. • 13 ■ 2003 • 1 POROČILA IN OCENE/RELAZIONI E RECENSIONI/REPORTS AND REVIEVVS, 183-213 moške "ekonomije odsotnosti". Ni šlo samo za regi­ striranje na tujem preminulih mož, ampak mnogokrat za poizvedovanja po tistih, ki se iz tujine enostavno niso več oglašali, kar ni pomenilo, da so umrli. Problem je bil v tem, ali naj bodo žene priznane za vdove ali pa ne, v drugih besedah, ali naj razpolagajo z imetjem in pre­ vzamejo vlogo ter pravice (a tudi dolžnosti in nemalokrat dolgove) družinskega poglavarja. Lahko je šlo tudi za sestre in brate, otroke ali druge sorodnike oziroma dediče emigrantov. V takih razmerah niso bili redki pri­ meri poligamije pri izseljencih, ki so si privoščili novih soprog kje daleč v tujini. Sicer je med samimi izseljenci veljal zakon s tujko za nespametno dejanje, ker je po­ menil definitivno odtujitev od domače srenje. Posebno problematiko predstavlja vodenje družin­ skega gospodarstva, ki je zaupano ženski, ampak pod strogim nadzorstvom in po navodilih moškega iz emi­ gracije. To je tudi področje hudih sporov, zaradi raz­ ličnih želja, neizpolnjevanja moževih navodil, zgre­ šenih in včasih pogubnih izbir, težav pri vzdrževanju družinske bilance, same delitve in uporabe materialnih dobrin in upravljanja denarnih sredstev, pa tudi delitve dote in imetja med brati, predvsem glede na različne prispevke k družinski ekonomiji in skupnemu imetju. Tovrstni konflikt je zopet povzročal razkol po spolni diskriminanti, namreč med brati, ki so prispevali denar od dela na tujem, in sestrami, katerih delovni prispevek ni bil monetarno izmerljiv. Izredno zanimivo je nenazadnje vprašanje spolnosti, ki ga zgodovinopisje nasploh zanemarja in se redko pojavlja tudi v študijah o izseljevanju, čeprav je tesno povezano bodisi s problematiko družine in njene de­ mografske plodnosti, bodisi z življenjskimi navadami in miselnostjo emigrantov. Dolge odsotnosti od doma in neobremenjenost z (vsaj navidezno) moralnostjo, s kate­ ro je bilo prepojeno domače vaško življenje, so izse­ ljence silile k "nečistemu" zadovoljevanju seksualnega nagona. Glede tega avtor podčrtuje, kako so se izse­ ljenci na tujem z leti specializirali ne samo v poklicu, ampak tudi v spolnem občevanju, zlasti v velikih me­ stih, kjer je cvetela prostitucija. Coitus interruptus je bil zato v izvornih območjih poklicno specializiranega iz­ seljenstva zelo razširjen način za omejevanje rojstev, toliko bolj, ker so specializirani poklici vlagali bistveno več sredstev v izobraževanje otrok in so zato imeli "racionalnejši" odnos do družinske reprodukcije. Nadzo­ rovanje rojstev je torej povezano z ekonomskimi interesi in kulturnim oziroma izobrazbenim nivojem. Drugi način za nadzorovanje družinske demografije je bil po­ vezan z dojenjem. Dojenje je vplivalo tako na daljšanje obdobja ženske neplodnosti kot na večjo odpornost dojenčkov in možnosti njihovega preživetja. Različna tipologija izseljevanja pa je, kot omenjeno, vplivala tudi na sklepanje zakonskih zvez in ustvarjanje družine. Pri izbiri življenjskega partnerja so fantje iskali dekleta, ki so k hiši prinesla več dobrin, dekleta ali tudi vdove pa poklicno specializirane emigrante. V tej težnji so bili pripravljeni sprejemati tudi sokrvne zveze, iskali pa so tudi "prave" družbene zveze, zlasti pripadniki višjih slojev: zidarski mojster je npr. svojega sina ali hčer najraje poročil s hčerjo ali sinom drugega zidar­ skega mojstra. To je veljalo za južnejše predele Ticina, kjer je bilo razširjeno poklicno izseljevanje. V severnih, revnejših hribovskih območjih pa je bilo za dekle ali fanta skoraj nemogoče dobiti partnerja iz južnega Ticina, kot tudi iz sosednjih vasi. Tako se je poročno tržišče najpogosteje omejevalo na domače naselje, kar je pomenilo skoraj vedno zvezo znotraj sorodstvenega kroga ali kroga sosedov in ožjih prijateljev. Družinski agregat je bil tu generacijsko razširjen, v smislu, da se je en moški potomec poročil doma in prevzel hišo (s tem tudi srenjske pravice) ter skrb za starše. To je omogočalo ostalim bratom, da so se sezonsko selili v mesto s celo družino, ki je lahko zaposlila več svojih članov ali se ukvarjala s kako družinsko gospodarsko dejavnostjo (primer čokoladarjev). Na območju specializirane emi­ gracije sta torej pri izbiri partnerja prevladovala poklic in socialni status, na območju preprostih poklicev pa sorodstvene in prijateljske zveze ter interesi. Razlike se kažejo tudi v povprečni starosti poročanja, ki je bila v prvem primeru precej višja, ker so nanjo vplivala leta specializacije v poklicu, in v tipologiji družine, s tem da je bil generacijsko razširjeni agregat manj pogost ali, bolje rečeno, manj viden, ker je imel zaradi višje po­ ročne starosti krajšo ciklično življenjsko dobo. Aleksej Kalc Anton Bozanič - Petar Strčič: MAHNIČ I NJEGOVA STAROSLAVENSKA AKADEMIJA. Krk, Poglavarstvo Grada Krka - Povijesno društvo otoka Krka, 2002, str. 113+[1] Knjižica, rekao bih, dvojce autora dr. Antuna Boza- niča i dr. Petra Strčiča, "Mahnič i njegova Starosla- venska akademija" izašla je u Krku 2002. godine u Maloj knjižnici "Krčkog zbornika" kao 3. knjiga, a u povodu prijenosa posmrtnih ostataka krčkog biskupa dr. Antuna Mahniča iz Zagreba u Krk 23. studenoga 2002. godine. Izlazak knjižice pomoglo je poglavarstvo grada Krka, Povijesno društvo otoka Krka i Naklada Vitagraf d.o.o. iz Rijeke. Uvodno slovo napisao je gradonačelnik grada Krka Dario VasiIič. Mala po obimu i veličini a velika i značajna po svojoj vrijednost ova je knjiga o životu, djelovanju i značaju biskupa Antuna Mahniča (Mahniča), krčkoga biskupa po prvi put ovoga nedvojbeno značajnoga "čuvara" slavenstva (hrvatstva i slovenstva) na pro- storima Hrvatskoga primorja, Julijske Krajine i Istre postavila u povijesno okruženje bremenito dogadajima i 198