UREDNIŠTVO IN UPRAVNIŠTVO JE V LJUBLJANI,
CZ3
POSAMEZNE ŠTEVILKE PO 10 VINARJEV.
35^
NAROČNINA ZA CELO LETO 8 K, ZA POL LETA 4 K, ZA ČETRT LETA 2 K.
V LJUBLJANI S ’ POŠILJANJEM NA DOM ISTE CENE.
GLASILO SLOVENSKE GOSPODARSKE STRANKE.
IZHAJA VSAKO SREDO IN SOBOTO. — ZA OZNANILA SE PLAČUJE OD TROSTOPNE PET1T-VRSTE PO 15 H, ČE SE OZNANILA TISKA ENKRAT, PO 12 H, ČE SE TISKA DVAKRAT IN PO 8 H ČE SE TISKA TRIKRAT ALI VEČKRAT. — DOPISE IZVOLITE FRANKOVATI. — ROKOPISOV NE VRAČAMO. — NA NAROČBE BREZ ISTODOBNE VPOŠILJATVE NAROČNINE SE NE
OZIRAMO. — UPRAVNIŠTVU BLAGOVOLITE POŠILJATI NAROČNINE, REKLAMACIJE, OZNANILA, T. J. ADMINISTRATIVNE STVARI.
Pristranska c. kr. vlada.
Ni ga menda v Avstriji naroda, kateremu bi naša vlada s svojim provokatoričnim, germanizatoričnim upravnim sistemom bolj metala polena na pot svobodnemu kulturnemu razvoju, kakor ravno nam Slovencem. Večkrat smo že na tem mestu primerno ožigosali omenjeni vladni sistem, katerega nevarni vplivi razdvajajo naš narodni organizem tako v šoli kakor sploh v javni upravi.
Slovencu se povsod, kjer se količkaj da, odjeda kruh, ki edino le nemu pripada, in to ne ravno v obmejnih ek-sponiranih krajih, ampak celo v sredini Slovenije. Zato pa tudi narede vse slovenske pokrajine zlasti na tujca vtis, da to slovensko ozemlje ni nič drugega kot podjarmljena provinca, na kateri apatično životari manj vredno slovensko pleme.
Žalibog nam nudi zgoraj omenjeni vladni sistem dan na dan priliko baviti se z njim, ki se pojavi danes v tej, jutri v drugi obliki. Kako skrbi naša vlada za svojo ljubljene nemške sinove nam je znano. Ker pa ve, da vkljub potrpežljivosti slovenskega naroda, posebno še v današnjem modernem času, ko zahteva splošna in enaka volilna pravica tudi v resnici enakost in enakopravnost zljudstvom, torej v dobi demokratizma, ne more in ne sme več v službo in na čelo narodove uprave postavljati ljudi, neveščih njega jezika, poskrbela je za to n. pr. na Štajerskem, da se zgolj formelno pripuščajo nemški uradniki slovenskim kurzom. Ti kurzi trajajo pol leta, seveda na stroške davkoplačevalcev, ter na stroške slovenskih uradnikov, katerim se dajo podrejena mesta, ali pa se jih prestavi v popolno tuje nemške kraje.
Kako izgleda s to slovenščino je znano. Tudi v krajih recimo pri nas v Ljubljani seveda, morajo biti prva mesta rezervirana tujcem. Ker pa tukaj brez znanja slovenščine absolutno ne gre, in ker se do najzadnjega časa našim Nemcem sploh ni zdelo vredno temeljito se priučiti našega jezika, polagati morajo izpite pred tozadevno c. kr. izpra-ševalno komisijo, katera jih tudi v najslabšem slučaju vzposobi.
Imamo pač svoje mnenje glede takih izpitov. Toda veljali so doslej, in kakor nam je znano, pri tukajšnji dež. vladi, fin. ravnateljstvu itd., prav najboljša in odgovornejša mesta zavzemajo zlasti Nemci na podlagi takih spričeval. A kar velja za Nemce, ne velja za nas Slovence, Pri nas je pač izključeno, da bi mi polagali enake izpite iz nem-
ščine, ker sploh moramo pohajati v nemške šole — ker slovenskih nimamo.
Toda te dni se je zgodil nečuven slučaj, ki je tipičen, ker gre za to, da je neki seveda slovenski uradnik pri c. kr. dež. plačilnici v Ljubljani na enak način izkazal se s spričevalom glede laščine, ko je kot sicer jako sijajno kvalificiran obenem pa najstarejši kompetent v konkretnem statuzu blagajniških uradnikov cele menarhije prosil za izpraznjeno, za en razred višje mesto c. kr. fin. blagajne v Trstu. Tu je deželni jezik laščina, kot drugi seveda pa tudi slovenski jezik. Pri tej c. kr. blagajni med 15. uradniki le eden za silo lomi slovenščino. Že iz tega razloga bi ne smelo niti za hip biti pomisleka, ako se za to mesto poteguje slevenski uradnik, ki je na vrsti, a je tudi dokazano vešč laščine. Toda visoko ministrstvo je odredilo, da se mora dotičnega še enkrat izprašati pred strokovno izobraženim eksaminatorjem. Ker gre tu za Slovenca, ne velja več spričevalo od tozadevne c. kr. komisije, temveč mnenje eksaminatorja — saj namen je prozoren !
Protestiramo proti takemu nečuvenemu postopanju napram nam Slovencem, dokler se tudi za Nemce in druge narode ne odpravijo te c. kr. izpraševalne komisije. Po-zivljemo vse naše poslance, ki naj izvajajo najskrajnejše konsekvence. Če visoka vlada nemudoma ne odredi, da se izprašajo pred slovenskimi strokovno izobraženimi eksami-natorji tudi vsi oni uradniki, ki so na podlagi takih spričeval za znanje slovenščine bili nastavljeni povsod tam, kjer se to znanje zahteva. In tako bi nam Slovencem tudi enkrat bilo malo vstreženo . . .
Zasedli bomo mesta mi, ki itak nam gredo, obenem pa nam ne bo treba delati dvojnega dela — namreč v kolikor se tiče slovenskega uradovanja, katero opravljamo poleg svojih agend za nezmožne drugorodee.
Odpravijo se naj torej tudi slovenski kurzi za Nemce in Lahe. Odpravijo sploh c. kr. izpraševalne komisije, v katere vlada sama, kakor je pokazala v predležečem slučaju nič več ne veruje. Zahtevamo in pričakujemo od nje doslednosti glede tega.
Organizacija naše šolske družbe.
Sistem in celotna uprava naše šolske družbe boleha, v družbi ne najdemo racijonelnega dela, v družbi ni prave smotrenosti. Vsi smo si o tem na jasnem in povsod čitaš
danes očitanja družbi, nekako popularno, da prepopularno je postalo, se znašati nad družbo. Nočemo se s temi vrsticami pridruževati onim, ki le podirajo, ampak zidati hočemo.
Vsak hoče danes vedeti, kako treba zboljšati življenje naše družbe, najrazličnejše nasvete čitamo in tudi vodstvo samo uvideva potrebo reforme, Zdi se nam pa, da taki poskusi ne bodo imeli zaželjenega uspeha, eksperimentirati je nevarno, le enostranske reforme so brezuspešne. V prvi vrsti se nam zdi potreben enoten reformačni načrt, o katerem naj razpravlja prihodnja skupščina. Poprej je treba natančno poznati položaj naše družbe v posameznih kronovinah, zakaj je tako in kako se da tem razmeram odpomoči; prikrivati si' slabosti je smešno, jasnosti treba, če hočemo zdraviti. Dolgo smo slepomišili in želi neuspehe.
V	naši družbi treba ločiti dve strani: razmerje naroda do družbe, požrtvovalnost slovenskega občinstva treba staviti napram nalogam, ki jih ima vodstvo družbe do slovenskega naroda.
Med vodstvom in narodom posredujejo podružnice; podružnice so glavni vir dohodkov naše družbe, življenje podružnic pomenja življenje družbe, njih napredek jamči družbi bodočnost in napredek. Danes pa tretjina naših podružnic spi; velika večina ostalih je brez lastne incijative, slučajen impuls od drugod jih privede do občnega zbora in meni se, da je podružnica s tem izvršila vse svoje dolžnosti, s tem, da je vposlala centrali letne dohodke. Le malo pa je onih podružnic — na prstih ene roke bi jih menda sešteli — ki se še kaj višje povspnejo. Glavni vzrok tega žalostnega stanja je pač to, ker po večini ne umevamo dovolj dobro namena in pomena družbe in nalog podružnic, ali pa če jih že umevamo, ostane le pri tem umevanju in neka gotova lenoba nas ovira, to tudi izvršiti; naših podružnic ne smatramo za organizacije intenzivnega dela, zato so tudi taki odbori. Pri volitvah načelništev smo tako konzervativni, da hočemo imeti stare odbore, dasi niso storili ničesar. Tako pod pritiskom nezaslužene hvale izvoljeni odbor slednjič celo pozabi sklicati občni zbor, da bi bil vsaj formelno voljen, in tako odpade z občnim zborom edini vir dohodkov — članarina.
Danes nimamo do naše družbe pravega zaupanja, z nekakim nezadovoljstvom dajemo svoje prispevke, ker nismo uverjeni, da bodo prinašali obresti, ki bi jih smeli pričakovati. Celotna družba in posamezni udje, vse je bolehno.
LISTEK.
Vsesokolski zlet v Pragi.
(Dalje.)
Telovadba.
Kar je zabrauila izvršiti prvi dan nevihta, to in pa še mnogo drugega je vršilo Sokolstvo na telovadišču v nedeljo 80. rožnika popoldne. Z istim uspehom kakor prvi dan so proizvajali proste vaje, če mogeče še toč-uejše, še bolj ritmično in tudi bolj veselo. Po prostih vajah so telovadci pred tribuno načelnikovo prirejali burne ovacije načelniku 0. 0. S. d r u. V a n i č k u. Malobese-den kakor je pri tem pa resen, miren pa odločen nagovori jih dr. Vaniček: „Bratje, šli ste danes v boj za čast Sokolstva. Zbojevali ste ga s častjo. Hvala vam zato!“ Burni „na zdar“ klici zbranih telovadcev ga zali valjuje na najlepšem priznanju, kar so ga mogli dobiti. V tem trenotku že tudi naskočijo načelnikovo tribuno, dr. Vanička dvignejo na ramena ter ga črez telovadišče v spremstvu vseh 8000 telovadcev ob viharnem odobravanju vseh sto tisoč*) občinstva poneso nazaj na njegovo mesto.
*) Po uradni statistiki je bilo 150.000 gledalcev.
Ameriške Sokolice nastopijo v efektnih vajah s praporci na plesno godbo.
Od slovanskih gostov nastopijo bolgarski »Junak i-1, 44 po številu v prostih vajah in pozneje še v vajah s puškami. „Junaki*, ki so imeli doslej sive platnene srajce, so jih za vsesokolski zlet zamenjali za rdeče sokolske srajce pokazavši s tem, da se hočejo v vsakem oziru približati vseobČDi sokolski organizaciji. Same krasne postave, lepih ogorelih obrazov so to, res pravi — junaki.
Hkratu z Bolgari prikorakajo pravzaprav pritečejo na telovadišče ameriški Oehi v belih telovadskih oblekah s kratkimi hlačami izvajajoč vaje z basket ballom. Vaje so to sestavljene po gibih od igre enakega imena. Telovadec ima veliko žogo — kakor je foot bali — in to žogo podajajo in mečejo drug drugemu v najraznoterejših gibih. Vsi delajo iste gibe po trije telovadci skupaj, daje videti kakor balet.
Na to prične tekmovalna telovadba čeških sokolskih ž u p.
Zupe tekmujejo kot celota v skupnih vajah, ki sojih same nastavile. Ocenjuje se nastop, odstop, pravilno spro-vedenje, izvedba vaj v celoti, red in disciplina, kakor tudi ostroumna sestava in težavnost vaj. Vsaka župa mora tekmovati najmanje s polovico svojega članstva prišedšega na zlet. Nastopilo je 37 žup.
To je bilo nekaj velikanskega. Vedno nove čete, nektere močne do 200 članov, so prihajale na telovadišče. Komaj da so si dajale prostor druga drugi. Vsaka se je potrudila pokazati svoje najboljše. Le si mislil, sedaj je konec, pa zopet nastopi nova četa in ti pokaže zopet nekaj novega.
Tu si videl razne proste vaje s krasno sestavljenim rajalnim nastopom, vaj s kratkimi in dolgimi palicami, borenje s palicami, vaje z buzdovanom in ščitom (spomin na husitske boje), vaje z visokimi drogi s plezanjem in izvajanjem raznih vaj na njih, skupine proste in na orodji, proste skupine (telovadke in telovadci skupno) ra-jalni nastop s petjem, vaje z dolgimi prapori, vaje s kopji, vaje s puškami in nasajenimi bajoneti, vaje s kopačami (župa krušnogorska, ki ima zvečine rudarje za člane), vaje s cepci, baton, vaje na 16 konjih, skupne proste vaje telovadcev in telovadk.
Skoro da se je že napravila trda noč, ko je zadnja četa zapuščala telovadišče. Dobrih šest ur je trajala telovadba to popoldne, a telovadci so vztrajali, vztrajalo pa je tudi občinstvo. Opisati podvobno vsako četo in njene vaje posebej ni mogoče, že zategadelj ne, ker ni bilo mogoče slediti raznovrstnim izvajanjem čet, ki jih je razven tega še nastopilo po več hkratu. Ako smo enostavno našteli izvedene vaje, storili smo dovolj za pojmovanje, kako
Spanju podružnic so kriva podružnična vodstva, stagnacije v celi družbi pa v veliki meri vodstvo. Vodstvo naj bi dajalo incijativo, pa je brez misli, vodstvo naj bi bilo središče narodnega dela, pa je brez delavcev; vodstvo naj bi skušalo povečati dohodke tako, da bi tega davka ne čutili preveč, ono naj bi racijonelno uporabljalo ta denar — nima pa ljudi, ki bi znali najti nove vire, še manj pa takih, ki bi znali z dohodki dobro gospodariti.
Vsaka dežela ima svoje posebnosti, ni povsod enako lahko nabirati doneske; da izpolnjuje družba svoj namen dobro, je treba natančnega poznanja razmer, sicer so zavodi, ki ogromno stanejo, ponesrečeni.
Decentralizirati bi bilo zato treba vodstvo in nadzorstvo podružnic poveriti drugim organom. Da izpolnjuje narod svoje dolžnosti do družbe, zato naj skrbe ožja okrožja. Vsaka dežela naj se razdeli v par takih okrožij, naravna in gospodarska skupnost naj pri tem odločuje; prevelika naj bi ta okrožja ne bila. Imela naj bi nadzorstvo nad podružnicami, skrbela naj bi zato, da delajo, in kjer treba in mogoče, ustanavljala nove podružnice. Nekaka centrala narodnega dela naj bi bila ta okrožja. Okrožja posameznih dežel naj bi se združila v zveze: štajersko, koroško, tržaško, goriško, kranjsko. Te zveze naj bi imele v osrednjem zboru enega ali več zastopnikov — kakor obsežna in razkoličua bi pač bila; ti možje bodo bolje poznali, kako treba braniti deco na mejah pred ponemčevanjem, njim mora biti znan natančen položaj meje. Sicer naj bo pa družbina uprava centralizirana; z dohodki naj razpolaga le osrednji zbor, ki je pomnožen z zastopniki posameznih dežel. Ti naj bodo točni referenti, ti naj tolmačijo potrebe naših mej. Taki od zvez določeni zastopniki bodo gotovo bolj na mestu, ko naši današnji zastopniki dežel; čim bolj bodo izbrani, tem večja bo njih moč in tem večja tudi njih odgovornost. Voli naj se najboljše poznavalce naših narodnih mej.
Da bi naj posamezne dežele razpolagale s svojimi dohodki same, se nam ne zdi umestno. Kranjska bi bila aktivna, Koroška pasivna, - Štajerska bi mogoče shajala, Trst bi si ne mogel sam vzdrževati potrebnih zavodov. Uprava šolskih zavodov naj bo enotna in zato centralizirana, dolžnosti in pravice učiteljev naj določuje centrala.
Tako približno naj se določi kompetenca centrale in posameznih zvez in okrožij. V centrali treba ločiti glavno skupščino in vodstvo. Glavna skupščina naj nam pokaže, jasno delo pretečenega leta, precizno naj se začrta pot, ki naj jo hodi vodstvo do druge skupščine; v to je potreben proračun. Skupščina naj določi natančen posiovnik, po katerem naj se ravna vodsto, ta poslovnik naj uravna upravo šol, naj določi dolžnosti in pravice učnih moči.
Skupščina naj ne bo le nekaka manifestacija, posvetovanju naj bo odmerjenega več časa; skupščina naj se smatra za dan dela in resnih misli. Pravila treba spremeniti, sestavo vodstva predrugačiti, vlaganje predlogov omogočiti. Na skupščini razmotrivani in sprejeti nasveti naj bodo za vodstvo obvezni. Vodstvo naj daje impulz k novemu delu, naj išče novih virov, naj raciouelno razdelitev dohodkov predlaga. Podatke daje vodstvu družbina pisarna.
Še nekaj o nalogah podružnic. Podružnice naj vodijo obče priljubljeni, delavni možje, strankarstvu naj ne bo prostora v podružnicah; mesta v vodstvu naj prevzemajo le oni, ki so voljni res delati; o pravem času je treba, da izginemo iz javnosti. Ko začnemo pešati, ko se nas začne lotevati lenoba, pojdimo tudi v pokoj in najlepši spomin smo si ohranili.
Delo v podružnici bi delili v dva dela: nabiranje doneskov in izobraževalno delo. O prvem se je itak že dovolj govorilo. V bistvu šolske družbe pa je, da
zelo in kako sistematično se goji telovadba v češkem Sokolstvu.
V	pondeljek 1. mal. srpana je bil zadnji dan telovadbe. Dopoldne je bila na telovadišču še tekmovalna telovadba poedincev. na Vltavi pa tekma v plavanju na 100 m. Za tekmo v plavanji je bilo priglašenih 50 tekmovalcev, med njimi tudi Dalmatinci.
Zanimiva je bila popoldne telovadba sokolskik jezdecev. Bilo jih je črez sto. Izvajali so vaje na neosed-lanem konju (veltižiranje) v koraku, v teku, v galopu teina stoječem konju. Skok črez zapreko je izvajalo 24 jezdecev v zastopu, dvostopu, štiristopu in dvanajststopu. Nad zapreko je bija v višini 3-60 m potegnjena vrvica s praporci. Pri skoku črez zapreko moral je jezdec skušati vjeti in obdržati v roki praporec, kar pa se ni vsakemu posrečilo. Srečnemu vlovilcu praporca je zadonela glasna pohvala iz občinstva. Drugih 24 jezdecev je nastopilo s sabljami kakor pri vojakih. Kazali so borilne gibe, mah in sek, na mestu, v teku in galopu proti sebi, na to pa v galopu sek na stoječe podobe (sekanje glav). Krasen je bil rajalni nastop s 3 m dolgimi kopji, ki so ž njimi tudi lovili obroče. Docela upravičeno je bilo burno odobravanje, ki je ob koncu pozdravljalo vse dedujoče jezdece.
S	tem je bil telovadski del zaključen, a na telovadišču čakalo nas je še nekaj posebnega — š a h o v a igra (šahovi turnir).
deluje vzgojevalno. Ne le zbirati doneske, ne le biti nekaka centralna blagajna, več si želimo od naših podružnic.
Dobre gledališke predstave, slovensko petje, lepe deklamacije, vse to ima vzgojevalni namen poleg zabavnega. Posebno ženske podružnice naj bi vršile te naloge; dame so javnemu, razburkanemu življenju bolj tuje, zato naj delujejo v tem smislu. Take veselice po deželi bodo vplivale vzgojevalno — veselice v Ljubljani prinašajo več dohodkov. V večjih krajih naj bi se vsaj enkrat na mesec uprizarjale gledališke predstave. Vse veselice podružnic naj bodo dostopne najširšim masam. Opozarjali bi na otroške predstave, ki naj jih podružnice skupno z učiteljstvom prirejajo, otrokom naj se razlaga domača slovenska zgodovina. Velik vzgojevalni pomen imajo izleti šolarjev, za pogostitev otrok naj poskrbe ženske podružnice. Pomembni so tudi rodbinski večeri, kjer bi se učiteljstvo pomenilo s starši o složnem postopanju pri vzgojevanju otrok, reševali naj bi se osnovni pojmi zdrave pedagogike, poudarjala naj bi se potreba narodne vzgoje otrok. Učiteljstvo naj se čuti obvezanega delati v prospeh družbi. Ta naj gre učiteljstvu na roko.
Vsega ne bomo dosegli nikjer; individualnim krajevni n razmeram primerno naj se dela, in uspehi ne izostanejo. So kraji, kjer podružuica popolnoma svoj namen doseže, če vpošlje svoj letni prispevek. Vsak o potrebi narodnega dela prepričan človek: učitelj, rodoljuben duhovnik, naj se spomni, da je njegova dolžnost v svojem kraju oživiti podružnico; prevečkrat je le od enega življenje podružnice zavisno. Vsak Slovenec naj bo član te ali one podružnice, vsak društvenik naj se čuti obvezanega delati v prospeh družbi; izgovorov ni, vsak lahko nekaj žrtvuje in vsak mora po svojih močeh skrbeti za napredek svojega bližnjega, za procvit družbe.
Naj ponovim že staro in dobro utemeljeno zahtevo po m o d e r n o urejeni d r u ž b i n i pisarni. Take pisarne bi bile tudi na mestu za posamezne kronovine. Enkrat bo treba itak narodnih svetov — ne le na papirju
—	za posamezne dežele in tudi skupnega slov. narodnega sveta. Dež. narodni sveti morajo imeti svoje informativne pisarne — in tam bi prav lahko delal tudi en uradnik za družbo, na razpolago bi imel statistiko, vse podatke o obmejnih krajih, delo bi bilo lahko. Ne bilo bi tudi odveč, če bi imela družba svojega potovalnega učitelja, ki bi rekognoseiral teren, skušal s podučljivimi govori vzbuditi zanimanje za družbo, proučil bi, zakaj toliko podružnic spi, spoznal vzroke, ki so dostikrat lahko ozdravljivi. Podučna predavanja o družbi in nje pomenu bi bila nujno potrebna. Vsaj na vsakem občnem zboru naj se vrši informativno predavanje. K delu vleče pa le zgled; gospodje, ki priporočajo delo, naj delajo tudi sami.
Družba sv. Cirila in Metoda naj se ne smatra nikjer za konkurenčno, njena pot je paralelna z drugimi narodnoobrambnimi društvi. Družba je danes prva, ki jo je treba podpirati.
Svoji k svojim!
Za to načelo je pri nas še jako malo razumevanja in gotovo je, da se nikjer in v nobeni stroki pri nas dosledno ne izvaja. Krivda temu dejstvu leži deloma v malomarnosti in nezavednosti občinstva, deloma v nestrokov-njaštvu in pomanjkanju dobre volje od strani naših podjetnikov. Največ je pa temu krivo dejstvo, da mi Slovenci še ne tvarjamo organizovaue gospodarske celote, ki bi imela zmožnost samostojnega obstoja. Ne bomo se motili, če trdimo, da nimamo niti ene bodisi obrtne ali trgovske ali kake druge stroke, kjer bi dosegli na celi črti naši
Telovadišče je bilo porazdeljeno na šahova polja, ki naj se je na njih odigrala šahova igra z živimi podobami. Predstavljala je prigodbo sijajne češke zgodovine: bitko pri H a b r u med kraljem Sigmundom in vodjo husitskim Janom Žižko. Spomenica 1422. Bitke na letenskem telovadišču se je udeležilo seve samo krog 500 oseb, 15 jezdecev in osem utrjenih voz ob straneh oboroženih s kosami. Igro je sestavil dr. Dobrusky, ki pa svojega dela ni več videl, kajti umrl je kratko pred zletom. Značilna je godba, ki jo je s staročeškiini motivi sestavil K. P o s p i š i 1.
Vse je tiho. Tu prijezdijo prve straže Sigmundove vojske. V diru gredo črez telovadišče proti severni strani, kjer slutijo vojsko Žižkovo. Kavno sredi telovadišča se v največjem diru spne konj ter vrže svojega jezdeca v pesek, da za nekaj trenutkov v svoji težki opravi kar obleži. Pribite mu na pomoč, a že se pobere ter se spravi zopet v sedlo.
Petje. Veličastni husitski koral »Kdož jste boči bojov-nici. . nam od daleč naznanja, da se bliža od kutne Hore sem Žižka s svojimi kmeti. Sigmundove straže drve nazaj naznanit prihod sovražnikov. Z južne strani od Nemškega Broda prijaha nemška vojska Sigmundova, vsak voj v posebni Krasni opravi, kralj Sigmund na belem konju. Žižka ga takoj napade in Sigmund se mora umakniti do Habra, kjer uredi svojo vojsko v bojni red. Sle-
podjetniki tako stopinjo, da bi mogli uspešno konkurirati z vsakim tujcem.
Da se temu nedostatku našega splošnega gospodarskega položaja	odpomore, treba je doslednega	organizova-
nega dela, ki	se pa mora	na vsak	način	vršiti nad
strankami.
Ena najpotrebnejših točk je gotovo vzgoja našega občinstva v tem smislu. Tu je treba odpraviti predvsem predsodek, da se dobi iz nemških ali sploh tujih rok vedno kaj boljšega, kakor iz domačih. To mnenje, ki je morda v posameznih slučajih upravičeno, je v našem občinstvu že tako razširjeno, da vsled njega trpi pogosto zdrava kritika, da se pogosto sploh kritično ne sodi več blaga samega, temveč ga ocenjujejo kar po njegovem proizvodu. Občinstvo mora priti do spoznanja, da dobi dobro blago sigurno le potom lastne in nepristranske kritike — ki edina omogočuje povoljno izbiro — in da nemška firma še ne zagotovi	dobrote blaga.	To je pa	tudi vse, kar moremo zahtevati	od občinstva,	zakaj da	se bo	kdo ravnal
po principu: „svoji k svojim" na svojo lastno škodo, tega v splošnosti ne bomo nikdar dosegli in bilo bi to tudi nezdravo načelo.
V	drugem je pa na podjetnikih samih, da omogočijo uresničenje gori označenega načela. Predvsem je našim podjetnikom potrebno mnogo več spekulativnega duha. Seveda je morda pri tem ali onem že nekoliko prirojenega, mnogo se pa da ravno v tej točki priučiti: p o s n e -maj te one, ki imajo najboljši uspeh! Bolj, kakor glede kake druge stroke, je ravno v tej točki za naše podjetnike prepotrebno potovanje v tuje kraje. Pri nas smo še povsod začetniki; nimamo torej primernih zgledov, nimamo vzorov. Na tujem bo vsakdo hitro opazil razliko v izvrševanju svojega obrta ali trgovine ali kakega industrialnega podjetja. Hitro bo prišel po tem primerjevanju na marsikateri nedostatek v dosedanjem izvrševanju svoje stroke, našel bo mnogo koristnega. Spe-kulacijski duh se ne da priučiti v šolah. Videti se mora, kako delajo drugje, kjer niso več začetniki. Poudarjati hočemo samo še par točk, zoper katere naši podjetniki pogosto greše. Jako važna je komodnost občinstva. Vsi predmeti kupčije morajo biti lahko dosegljivi, mora jih biti velika izbira. Treba je pa tudi občinstvo spominjati na različne potrebe, skoraj bi rekli, da je potrebno malo usiljevanja: izložbe, bogata in vidna zaloga blaga, reklama itd , s temi vsemi je treba znati ravnati, potem prinašajo velikanski dobiček. Povsod je treba priti občinstvu že naproti.
Veliko ulogo igra v vseh podjetjih prijaznost nasproti občinstvu, posebno je pa treba tu zopet in zopet poudarjati, naj se strogo pazi na to, da uslužbenci ne bodo prijazni samo nemško govorečim strankam nasproti temveč tudi, in sicer v prvi vrsti, slovenskim. Treba je včasih celo pretirane prijaznosti, ker so nekatere stranke po Nemcih razvajene.
Glede uslužbencev treba je podjetnikom držati se tudi gesla: svoji k svojim, kolikor mogoče. Glede tega naj pade predsodek, da so Nemci boljši delavci, bolj ver-sirani. Znani so nam slučaji, ko imajo nekateri samo radi tega večjo plačo, ker so Nemci, poleg njih so pa Slovenci ravnotako sposobni ali pa še boljši. Vsled tega napačnega principa zapuščajo naše najboljše moči domovino, ker ne dobijo priznanja, in z veseljem jih sprejemajo v službo tujci, ki imajo bolje razvit spekulativen duh in vedo ceniti zmožnosti. To velja glede natakarjev, trgovskih pomočnikov in obrtnih pomočnikov v veliki meri. Zato, ker je kdo Nemec, nam še ne sme i m p o -n i r a t i 1
Dalje v prilogi.
pega Žižko na črnem konju vodita dva spremljevalca. Kmetsko obleko imajo njegovi „vojščaki“. Oboroženi so s cepci, kosami, buzdovani in fračami, dočim od Sigmundove strani že pokajo puške in topovi. Znaki Žižkove vojske so črni praporci z rdečim kelihom. Za vojsko nosijo duhovniki Najsvetejše. Nastane noč. Obe vojski se utaborita druga proti drugi. Zapalijo velike ognje. Vojščaki Sigmundovi pojo, rajajo in vriskajo veseleč se gotove zmage. Mirno pa je v taboru čeških kmetov, molijo in pojo pobožne pesmi. Žižka jezdi go taboru dajoč povelja in vnemajoč svoje brate.
Prednje straže se napadajo vso noč in marsikdo pusti na bojišču mlado življenje zadet od kroglje ali pa iz prožne frače vrženega kamna. Napoči jutro. Ognje pogase. Bitka prične. Dolgo časa je neodločilna. Tu se umikajo kmetje, tam zopoet prodirajo Nemci. Zdaj se posreči kmetom, da se zabijejo kakor klin v nemško vojsko. Žižka se zažene z vso silo na nje, z divjim krikom beže Nemci, kmetje za njimi. Zmaga je popolna. Žižka vzame Nemški Brod ter se v zmagovitem sprevodu z mnogimi vjetniki in plenom vrne v Kutno Horo.
Nepopisen vtis na vse gledalce je napravila ta »Sabova igra". Vsakdo je občutil, kaj naj pomenja. Žižka kot simbol češkesile premaga Nemce z geslom: „sovragov se ne bojte in ne glejte na njih Število!“	  (Sledi.)	,
Velikanskega pomena v vzgoji občinstva za načelo: Svoji k svojim je, če se tega načela strogo drže, naši javni zastopi in javna podjetja Občinam, narodnim društvom, narodnim podjetjem naj bi bilo to načelo predvsem sveto, ravnotako političnim in drugim našim uplivnim, občeznanim osebam. Nanje vse gleda in greh od strani teh deluje na vso moč demoralizujoče, kakor je dosledno izvajanje načela od strani teh faktorjev najboljše agitato-rično sredstvo.
(Je se dobi na tem ali onem podjetju še kako napako, treba je imejitelja opozoriti nanjo, on pa mora nasvet upoštevati. Napačno je, po vsaki malenkostni nezadovoljnosti poiskati takoj tujca.
Na tem mestu moramo še enkrat poudarjati velikansko škodljivost bojkota iz strankarstva. Končno mora imeti koristi od tega samo tujec, če odvračamo občinstvo od tega ali onega podjetja, se zbuja v javnosti vedno mnenje, da je to podjetje slabo, naj je to izrecno povedano ali ne. Tak madež leži potem na podjetju in težko ga je zopet izbrisati. Posebno v očeh tujcev s takim početjem sami sebi škodujemo. Zakaj oni se ne menijo zato, da-se gremo pri nas liberalce in klerikalce. Oni samo vedo, da Slovenci svojo lastno podjetje blatijo i n osb s o j a j o. S tem samo tujca privabimo!
Tu smo poudarjali nekaj važnih točk glede gori omenjenega načela. Ker je pa treba organizovanega dela, izdeluje naša stranka naroden kataster za vse gospodarske stroke. Ta bo omogočil pregled, pokazal nam bo, katera stroka da je po Slovencih še slabo zastopana, v katerih krajih nedostaja domače konkurence. Koristi od takega pregleda imeli bodo le podjetniki sami. ker nam bo le-ta povedal, kje je posebno povdarjati načelo: Svoji k svojim.
Od naših domačih podjetnikov pričakujemo, da bodo to naše delo podpirali, od časopisja slovenskega pa zahtevamo, da naj ne razdira.
lemška trgovina in obrt na Kranjskem.
Velik vpliv tujega kapitala in težko moro tuje večinoma nemške obrti, posebno velikih industrijskih podjetij ne čuti pač noben narod tako močno, kakor ravno slovenski. Kamor pogledamo, povsodi naznanjajo v nebo-kipeči tovarniški dimniki, da se tu nahaja cvetoča tuja obrt, in čim bolj je ozračje okuženo od tovarniškega dima, tembolj smo lahko prepričani, da okužuje tuji raznarodovalni duh dotično pokrajino, in da prej ali slej začne tam tuji narod tudi — vladati. Naravnih krasot polna Gorenjska, ki je glavno torišče veleobrti in veletrgovine, se potaplja vedno bolj, za krajem izginja kraj v nenasitnem žrelu nemške pohlepnosti in nemškega velikega kapitala. Za Belopečjo — Tržič, za Tržičem v doglednem času Jesenice, Domžale, slabi vplivi se kažejo tudi že. vsled nemške tovarne v Mojstrani.
Pa ne samo na Gorenjskem, po celi kranjski deželi je gosto posejana nemška industrija, nemška obrt, kako zelo je cela dežela prožeta in napojena tujih podjetij, nemške trgovine in ‘nemške obrti, nam kaže že sam pogled v sodno knjigo, kjer so vknjižene tvrdke, vidimo pa to tudi z vpoštevanjem dejanskih razmer.
Na čelu te žalostne olike in na čelu slovenske mi-zerije je seveda slovenska prestolica: bela Ljubljana, kjer smo našli samo 56 samoslovensko vknjiženih tvrdk in 149 sainonemško vknjiženih. Med zadnjimi smo našli seve
Znanec Korbar.
Znanec Korbar je na eno nogo šepast, doma je iz Eibnice in prodaja same ribniške izdelke : kuhalnice, lonce, sklede in rešeta. Star je že, a svojo ženo ima čudovito rad. Pa ve sam in vsi vedo, da je silna pijanka. Žganje pije kot najgorši žganjar. Predpoldne je vselej pijana in popoldne drugič. Včasih pade na dvorišču, kamor ima okna Korbarjeva soba, in Korbar pride takoj ven in jo dvigne; če kdo gleda, jo opravičuje.
„Slaba je“ — pravi — „večkrat jo napade slabost; včasih podnevi, po navadi pa ponoči." ,
In jo pelje v hišo.
•	Zadnjič se je tako napila,	da	je padla	z voza, ko
sta se peljala s Korbarjem s semnja.	Nogo si	je	zlomila,
zdaj leži v bolniščnici in Korbar jo dan za dnem obiskuje. Pred znanci pa jo opravičuje.
„Krč jo je prijel — revo" — pravi. „Kar naenkrat jo je prijel tako hudo, da je omahnila in padla z voza. Nesrečno je padla reva, nogo si je	zlomila."
In potem samega sebe tolaži,	da	bo dal Bog	zdravje
in bo tako zopet vse dobro Franca — tako ji je ime —
36 takozvanih „velenarodnih“ tvrdk! Izvanredno malo! In če te, in še vse dvojezično vknjižene tvrdke štejemo k slovenskim, imamo še vedno v Ljubljani vknjiženih 113 nemških in le 108 slovenskih tvrdk. V odstotkih povedano: nad 5 4% tujih trgovskih in obrtnih podjetij v Ljubljani, če je tudi faktično razmerje manjše, ako se šteje vse obrt in trgovino izvršujoče prebivalce v Ljubljani, je vendar tujega elementa v vseh važnejših strokah veliko nad normalo. Tako naštejemo v špecerijski trgovini nad 60 % tujcev, v manufakturni okoli 45 % Nemcev, v prodajalnah z mešanim blagom nad 30 % ! Ako pa upoštevamo, da so skoro vsa večja podjetja, skoro vse večje trgovine v tujih rokah, in da pri Slovencih prevladujejo mali trgovci in obrtniki, vidimo, da bo gorenjih 54% še najbolj pravo razmerje tuje trgovine in obrtivLjub-ljani nasproti slovenski.
Temna slika slovenskega robstva in nemške premoči in gospodarstva se nam navidezno nekoliko zjasni na Gorenjskem. Razmerje samoslovensko vknjiženih tvrdk nasproti nemškim je 79:101. In med zadnjimi smo našteli 46 slovenskih obrtnij in trgovin. Ako te in dvojezične štejemo med svoje, imamo še vedno razmerje 55 nemških in 131 slovenskih, to je 42% tujih tvrdk med Gorenjci, kjer bi po številu prebivalstva pričakovali komaj 5 %. Natančni pregled obrtnikov, trgovcev in veleobrti nam da 1530 slovenskih in 140 nemških pridobninski davek plačujočih Gorenjcev. In to je 9 odstotkov nemških obrtnij in trgovin na Gorenjskem. Še vedno preveč! A lahko bili zadovoljni, če bi imeli mi nasproti nemškim jednotam istoveljavne slovenske. Pa Nemci imajo svojo industrijsko družbo na Savi, imajo svoje GOckene, Glanzmanne in Mallyje ter Gassnerje v Tržiču, svoje Oberwalderje in Ladstiitterje v Dom-Žalah, imajo papirne tovarne vVevčah in Goričanih, svojo cementno tovarno na Dovjem, svojega Koslerja, imajo največje hotele in restavracije, zdravilišča in gradove. Iu Slovenci? Primernih podjetij, ki bi se mogli z naštetimi meriti sploh nimamo. Početke in puskuse tu in tam, a še teh ne mnogo. In kako čutimo te velike nemške obrti na svojem narodnem telesu, kako nas narodno in gospodarsko uničujejo smo že spo-četkoma omenili. Zopet moramo priti do sklepa, da G o -r e n j s k o obvladuje tuji kapital, in da je še 42 % tuje trgovine iu obrti, kakor jih najdemo po primerjanju sodno vknjiženih tvrdk prenizko.
Na Notranjskem naštejemo 45 % tuje obrtnije in trgovine po vknjiženju. Na Dolenjskem pa je razmerje 108:83 nemško vknjiženim, Za Notranjsko bo razmerje morda previsoko, za Dolenjsko gotovo ne.
Pa zadostuj to suhoparno in žalostno primerjanje, zadostuj tembolj, ker nam govori dovolj jasno, kje je treba iskati vzroka našega nazadovanja v posameznih krajih in našega nenapredovanja v splošnosti. Zadostovati bi moral tudi za vse one, ki upajo v bodočnost slovenskega naroda, in ki hočejo delata za njegov prospeh, kajti glasno govori, da se moremo rešiti le v gospodarski osamosvojitvi.
Mali smo, neznatni in revni, vse istina. Resnica pa tudi, da iz malega obrtnika in trgovca nastanejo s pridnostjo, podjetnostjo in varčnostjo industrijalci in veletrgovci, res tudi, da se z združenjem duševnih in materi-jelnih sil da več doseči kot z razkosanimi močmi. Zato nam ni še vzroka obupavati! Ali eno je potrebno '.Vedeti moramo, da smo kot Slovenci dolžni, podpirati edino Slovenca, vedeti, da mora potihniti strankarstvo, kjer se gre za velike narodne cilje: gospodarsko samostojnost.
bo hodila krog njega, kuhala bo in ga prala in tako bo življenje kakor prej.
Jaz sem včeraj Korbarja vprašal, kdaj se je z ženo seznanil in kako jo je vzel in pravil je to-le povest:
„Ko je človek mlad, ima rad dekleta11 — je pravil. „Eden to, drug drugo, no, jaz sem imel rad Franco. Veste, enkrat smo se kopali. Po trinajst, štirinajst let smo bili stari, sami fantje iz vasi smo se kopali v vaškem potoku, dekleta so pa sedela na bregu in se nam smejala. Pokazati smo skušali, kako znatno plavati in smo se spustili v globočino. A meni je bilo naenkrat tako čudno, nič nisem mogel gibati, klical sem na pomoč, a drugovi so bežali vsi preplašeni h kraju. Dekleta so kričala na bregu, a jaz sem se potapljal. In takrat me je nenadoma nekdo prijel in me odvlekel h kraju na kopno. Dolgo se nisem zavedel, in ko sem prišel k zavesti, so mi pravili, da je bila Franca
—	ta moja Franca.
In prehladil sem se bil takrat in v nogo mi je bilo nekaj prišlo, da sem od tistihdob šepast. In vsi so me podili od sebe. Doma so rekli, naj grem beračit, bratje in sestre niso marali govoriti z menoj, vaški fantje so me prezirali in dekleta so se mi smejala. Za rožami po oknih so kihale za menoj, kadar sem šepal skozi vas.
Koliko smo grešili v preteklosti, in koliko še grešimo, vemo, kako meglena in črna je slika sedanjega našega gospodarskega položaja, smo videli zgoraj. Nemo-remo se tu rešiti ne kot liberalci, ne kot klerikalci, nego edino kot zavedni Slovenci, ki ne najdejo razlike tam, kjer je najti ni treba, in ki delajo vsak zase in z združenimi močini z narodno samovzgojo, z vzgojevanjem drugih, z narodnim talentom, ponosom in odločno zavestjo edino za skupno slovensko korist.
In dela je mnogo, videli smo. Ne mudimo se tedaj!
Vinarska kriza na južnem Francoskem.
Veliki nemiri, ki so se pojavili na jugu Francoske, so vzbudili tudi po naših krajih mnogo zanimanja, posebno kar se tiče gospodarskega vprašanja, ker ista usoda zna zadeti tudi naše kraje. Ch. Gida je objavil v „Revue d’ economie" članek, v katerem objektivno razpravlja o vinogradskem vprašanju, ki mora privesti popolnoma novo smer v agrarni politiki. Veliko krizo je povzročila le previsoka produkcija vinu, ki se ne more razpečati, zakaj vino je postalo že popolnoma predmet špekulantov. Zato se tudi cene vinu vedno bolj menjajo. Ko je bila 1. 1889. na Francoskem trta uničena vsled f y 1 o x e r e , trtne uši, je bila cena vina zelo visoka, zakaj tedaj je stal hi 40 K. Od leta 1889. do 1900 so se cene vinu menjale med 28—18 K za hi. Bile so torej cene vinu vedno zelo visoke. Drugače je sedaj. Za hi vina se dobi največ 14 K in sicer le v onih krajih, kjer se pridela vina najmanj, približno le okrog 30 hi na ha in najmanj, namreč le
6	K stane hi vina v onih krajih, kjer se prideluje vina največ, to je približno do 200 hi na ha. Splošni dobiček znaša torej 10—50% glavnega kapitala.
Razen tega pa so vinogradniki še zahtevali zvišanje cen vinu, kar so tudi deloma dosegli s carinsko varnostjo proti španskemu, laškemu in grškemu vinu. Posledica tega pa je bila, da se je začelo zelo gojiti vinorejstvo po celi Franciji. Vlada pa ga je še podpirala s tem, da je zniževala zemljiški davek in pa davek na sladkor, ki se je uporabljal pri vinu.
Ko je fyloxera trto uničila, je padel pridelek vina na 25 milijonov hi, ki pa je narastel do leta 1900 na 67 milijonov hi brez pridelka v Alžiru, kjer se pridela vina 5—6 milijonov hi. Ta veliki pridelek je že presegal množino vina, ki ga potrebuje Francoska sama. Povprečno ga porabi cela dežela približno 50 milijonov hi na leto. Vsled te prevelike produkcije je padla cena vinu leta 1900 na 5 K za hi. Pozneje pa je ostala cena skoro stalno 6 K.
Sicer so v začetku vinorejci nekoliko lažje shajali, ker je imel jug takorekoč monopol z vinom. Odkar pa so začeli saditi trto po celi Franciji, je znatno občutil jug, ki je prej sam razpečaval in zalagal deželo z vinom in zato je bila kriza še tem hujša.
Še večje zlo za vinorejce kakor ta nadprodukcija vina je primešavanje in prilivanje vode k vinu. Sicer so se skušali že braniti proti tej vrsti ponarejevanja vina, a so dosegli le toliko, da je tako prilivanje tam, kjer se kupuje vino na stopnje alkoholične vsebine, skoro nemogoče; toda pri trgovcih in gostilničarjih, ki ga prodajajo na litre, je pa ponarejevanje zabraniti nemogoče, Tudi ne more vlada tega nikoli preprečiti, posebno še, ker imajo ravno ti gostilničarji velik upliv pri volitvah.
Drugo ponarejevanje vina je delano vino s sladkorjem, ki se vedno izplača, ako je cena vinu več kakor 11 K za hi.
A Franca me je imela rada.
Pri potoku me je čakala ob večerih in me je imela rada. Tolažila me je. „Kaj boš jadikoval" — je dejala — „bo že še vse dobro! Kaj so ti pa mar druga vaška dekleta? Kaj so ti pa mar domači, če ne marajo zate? Po svetu pojdi, pa jaz pojdem s teboj!“
In tako se je zgodilo.“
* *
*
Tako je pripovedoval znanec Korbar o svoji Franci in ob koncu je pričel filozofirati.
„Na svetu je vse tako urejeno, da ima vsak človek enega, ki ga ima res rad. Ampak najti ga je teško. Včasih je šele deseti pravi, včasih še deseti ne. — Zato le naj dobro pomislijo, gospod, kadar se bodo ženili 1 Ne vsaka, ki ravno pride, ne prva! — Poskusiti treba. — Slabosti ima pa vsaka in mi vsi jih imamo! Zato smo pa ljudje!"
In nato je pravil, kako je s Francino boleznijo.
Da bi se odporaoglo tem razmeram, je potrebno, da se ustanovi poseben kartel vinogradnikov, in se osnuje lastna zadruga, ki bi sama razpečavala vino. Ker se sedaj vse tako resno bavi s tem, za gospodarstvo tako važnim vprašanjem, in je tudi opazovati resnično zanimanje v vseh krogih, lahko upamo, da se kriza reši z izboljšanjem gospodarskega položaja. Posebno nas zagotavlja o izboljšanju dejstvo, da so vinogradniki sami že segli po samopomoči in se pridno organizirajo. Tudi pri nas bi bilo treba paziti na ponarejevalce vina in vsako „fabriciranje“ postavno zabraniti, ker le na ta način bi si mogli odpomoči naši kmetje, ki so gospodarsko v tako slabem položaju in morajo prodajati svoje pridelke pod vsako pošteno ceno. Kje je tu nagrada za trud in delo? Zato bi bilo potrebno, da bi' naši vinorejski krogi pazno zasledovali gibanje francoskih sodrugov in še pravočasno izboljšali gospodarski položaj vinorejstva.
Politični pregled.
Kvota.
Dne 30. julija t. 1. je izgubila veljavo kvota določena od cesarja lanskega leta 1. avgusta. Ker pa tudi letošnja pogajanja obeh kvotnih delegacij niso privedla k cilju in je moral avstrijski kakor tudi ogrski parlament le konstatirati, da se vladi nista sporazumeli, ni preostalo drugega kakor, da je tudi letos zopet cesar sam določil kvotno razmerje. Po cesarskem naročilu ostane i nadalje v veljavi še sedanja kvota, ki določuje, da morajo dežele ogrske krone najprej prispevati k skupnim državnim potrebam 2 % za nekdanjo vojaško mejo; ostalih 98 % skupnih izdatkov, v kolikor jih ne pokrije carina, se razdeli med obe državi tako, da prispeva Ogrska 333/49 °/«> Avstrija pa 6646/49 °/o- Celotno pride na ogrsko krono 344 °/0, na avstrijske dežele pa t55'6 %. Letošnja kvota je nasprotno od lanske določena le za pol leta, ker vlada upa, da se doseže morda med Avstrijo in Ogrsko nova nagodba in da nastanejo potem za kvoto drugi pogoji.
Hrvatska.
Novi ban Fuček-Eakodczay na Hrvaškem ni dobil več tako ugodnih tal, kakor jih je imel grof Khuen-He-dervary. Kratka doba prostosti je napravila čudeže. Prej najposlušnejše vladino orodje: uradniki — stoje danes odločno na braniku za narodove pravice. Niti toliko nima novi ban, ki pa je le madžarski komisar, ljudi za seboj, da bi sestPvil novo vlado. Nihče mu noče slediti. Vzlic temu upa, da si bo utrdil stališče; hoče ustvariti novo stranko, ki pa zamore obstajati le samo iz petoliznikov in koristolovcev, največ starih Madžaronov. Povišati namerava več uradnikov, da jih s tem pridobi zase. Tudi na drug način skuša pridobivati pristašev, obetajoč jim gmotnih koristi. Brez dvoma pridobi tudi nekaj podlih, podkupljivih duš. Toda naroda zagovornik madžaronske ali madžarske politike na Hrvaškem nikdar več ne pridobi zase. Vse hrvaške stranke prirejajo shode med narodom vzgajajoč ga k političnemu življenju in vnemajoč ga za brambo neomadeževane hrvaške zastave. Še nikdar se ni vršilo toliko javnih shodov na Hrvaškem kakor sedaj, čim hujši pritisk, tim večji odpor! Slovenci smo in moramo biti odločno na strani Hrvatov v tem, skoro bi rekli nadčloveškem, vsiljenem jim boju. Trebabibilo, da siSlovenci, Hrvati in Srbi čim preje ustvarimo skupni p r o g r a m n a k a t e r e m naj nastopamo vzajemno in z enotnimi cilji pred seboj v tej naši ^zunanji politiki." Ta skupniprogram, zamoreimeti samojeden temelj: zedinjenje Hrvatov, Slovencev in Srbov v jedno državno-pravnojednoto, četudi v okviru habsburške monarhije.
Zveza Nemcev v Galiciji.
Nekdaj je v Galiciji nemštvo jako cvetelo, cela lvovska univerza je bila nekaj časa nemška. Odkar pa se je začel poljski narod zavedati in se osamosvojil, je začelo gališko nemštvu vedno bolj nazadovati, in prišlo tako daleč, da o nemštvo v Galiciji danes skoro ne more biti govora. Kar je nemštva še so ali častniki, uradniki in nekaj trgovcev. Da bi si pa Nemci ohranili svojo ,, posest", začeli so zbirati po vseh kotih in krajih Galicije svoje ude, dokler se jim ni posrečilo ustanoviti „Zvezo Nemcev v Galicij", ki bo izdajala tudi tednik, kot glasilo galiških Nemcev. Poljski listi obsojajo oklic „Zveze“, ki pravi med drugim, da je druženje Nemcev prepotrebno, da se tem potom lažje obvarujejo pred zatiranjem s strani Poljakov. Splošno pa „Zvezi“ ne pripisujejo velikega političnega pomena in uspeha, ker je nemštvo v preočividnem propadanju.
Avstrijski Rusi.
Eusini so razdeljeni na dva tabora, namreč na ukrajinsko in rusko stranko. Prvi poudarjajo, da so Eusini popolnoma samostojen narod in nočejo imeti nobenih stikov z Eusi niti v literaturi niti v politiki. Ker je Avstrija te separatistične težnje podpirala, so ostali oni, ki smatrajo Eusine za del velikega ruskega naroda, v manjšini in
brez vpliva. Vlada jih je rada nazivala panslaviste, češ da teže po velikem ruskem carstvu.
Nastop poslanca dr. Makarova v državnem zboru pa je položaj še poostril in tako prisilil Euse, da so se začeli resno brigati za svoj narodni obstoj. Zanimiva je torej resolucija, katero je prejelo rusko društvo „Narodnij dom“ na predlog dr. Dudykeviča, namreč: 1. Društvo naj prične s pripravami, da bo v začetku šolskega leta 1908/9 mogla že stopiti v življenje zasebna gimnazija z učnim jezikom velikoruskim. 2. Ko poteče najemna pogodba z bazilijanskim redom, obdrži društvo prostore, katere ima sedaj v najemu omenjeni red, zase in napravi veliko rusko srednjo žensko šolo. 3. Društvo naj skuša, je-li je mogoče ustanoviti privatno velikorusko učiteljišče. Eusi hočejo delati odslej z vsemi močmi, da se prizna popolna enakopravnost njihovega jezika v vseh uradih in da se ustanove šole z velikoruskim učnim jezikom.
Sestanek vladarjev.
Nemški cesar Viljem in ruski car Nikolaj se snideta v bližini Svinemunda na skupen sestanek, ki bo bržkone velevažnega političnega pomena. Za varnost obeh cesarjev se delajo velikanske priprave. Carske jahte spremljajo vojaške ladje, ki strogo pazijo, da se nikdo ne vtihotapi v bližino. Ouje se, da se sestaneta vladarja na odprtem morju, samo da bosta bolj na varnem s svojo kožo. Tudi se skrbno prikriva čas in kraj, kje ima biti sestanek.
Tudi angleški kralj namerava obiskati pri svojem potovanju v Karlove vare našega cesarja v Išlu. Obisk bo skoro gotovo 15. avgusta, drugi dan pa se kralj zopet odpelje.
Albanci na mirovni konferenci.
Na mirovno konferenco je prišla tudi deputacija Albancev, da opozori tuje vlade na albanske odnošaje. Depu-taciji je načeloval Derviš Hima, ki izdaja v Bruselju list „L’Albanie“. Želja Albancev je, da dobe popolno avtonomijo uprave in albanske šole, ki naj bi povzdignile izobrazbo prebivalstva Albanije.
Dasi so razdeljeni v tri verske tabore namreč mohamedanskega, katoliškega in grškega in isto tako tudi razcepljeni v dva precej raznovrstna dijalekta, so vendaa v politični borbi za avtonomijo in proti balkanskim Slovanom vsi edini. V Avstrijo je imelo prebivalstvo mnogo zaupanja, odkar pa so začeli Italijani spletkariti v Albaniji, ustanavljati raznovrstne šole in trgovine, se nagibljejo simpatije Albancev k Italiji, dasi jim ni ravno povolji, da Italijani povsod vsiljujejo svojo laščino. In to je tudi vzrok, da toliko bolj teže po lastni avtonomiji. Ker balkanski narodi vedno in vedno opozarjajo velevlasti na neznosne razmere pod turško vlado, bo konferenca pač morala začeti resno se baviti z balkanskim vprašanjem.
Gospodarsko vprašanje na Ruskem.
Znano je, da živi ruski kmet v največji bedi in za-nikrnosti. Mužikovo življenje je popolnoma enako usodi našega kmeta v dobi tlake in nadvlade grajske gospode. Tudi tam je večina kmetov nesamostojnih in mora delati za tuj žep na velikanskih planjavah. Da bi kmetom nekoliko odpomogla, je razglasila ruska vlada, da se je odločila razprodati kmetom, ki nimajo zadosti zemlje in ki se hočejo osamosvojiti, vsa zemljišča, kolikor jih ima ta čas na razpolago. Ves svet, ki ga je voljna prodati meri skupno 10 milijonov desjatin, t. j. približno zemlje za 10 kranjskih dežel. Seveda zadene vlada na težkoče pri tej priliki, ker ne more toliko zemlje na mah razmeriti in razprodati, zato pa je končno odredila, da razproda za sedaj le zemljišča za približno 800.000 ha. Ministrstvo pa je naročilo razprodajalni komisiji, da posameznim družinam ne sme razprodati več kakor 20 ha v manjrodovitnih krajih in v krajih, kjer je zemlja rodovitna pa le do 8 h. Velikost posameznih zemljišč se menja torej med 8 do 20 ha. Da je vlada odsodila v nerodovitnih krajih večja zemljišča ima namen kolikor mogoče zagotoviti do-tične družine z zadostnim pridelkom. Do sedaj so se dajale namreč kmetom v slaborodnih krajih podpore, bodisi v denarju ali pa v živilih. Toda s časom je skušnja pokazala, da to podpora zopet vrača v državno blagajno nazaj v obliki davka na žganje. Kajti ruski kmetje dado vse za „vodko". Kolikokrat se je pripetilo, da so zapili ne samo denar, ki so ga dobili v podporo, ampak razprodali so judom tudi	žito in	znesli denar za ,, vodko".
Zato je minister	za notranje zadeve Stolypin	poslal
vsem gubernijam razglas, kjer naroča gubernatorjem, naj skušajo kmetom razjasniti: 1. da se državna podpora ne daje kot darilo ampak kot posojilo, katero se bo moralo s časom vračevati kakor dolžne davke, 2. da je za povrnitev dolga porok vsak gospodar sam in ne cela občina,
3.	da se daje	posojilo	v potrebi le posameznikom	in	ne
celi občini in	da se	na vse v jednakih delih, 4.	da	se
daje državna podpora le takrat, ako zemski načelnik spozna resnično potrebo in pomankanje gospodarjevo, vsled slabe letine ali pa, ker mu zemlja sploh ne rodi. Agrarno vprašanje je ravno na Euskem najbolj zaostalo in je potrebno, da se začno v to poklicani faktorji, čisto resno v vseh detajlih, ker le tako je mogoče, da pride ruski kmet do gospodarskega blagostanja.
Grške čete v Macedoniji.
Turška vlada je poslala ostro noto v Atene zaradi grških vstaških čet, ki se pojavljajo v vedno večjem številu na macedonskem ozemlju. Nota se glasi: Proti zatrjevanju ministra zunanjih zadev in ministrskega predsednika se število grških čet vsak dan množi in je že sedaj nad sto čet, ki imajo zopet po več sto mož. Večina teh čet stoji pod poveljstvom grških častnikov, ki so pobegli pod krivim imenom iz Grške. Grška vlada torej lahko sprevidi do kakšnih odnošajev more priti vsled tega med Turčijo in Grško. Apeliramo na grška ministra, da najodločneje nastopita proti tem četam in pokličeta nazaj častnike, ki načelujejo vstaškim četam v Macedoniji. Tudi naj grška vlada zanaprej odpove' vsako podporo atensko-macedonskemu komitetu. Turška vlada je dala najostrejše odredbe, da se vničijo in preženo vse grške vstaške čete." Nota se je razposlala grški vladi istočasno tudi evropskim velesilam.
Volitve v generalni svet na Francoskem.
Eepublikanski in radikalni elementi so z izidom volitve jako zadovoljni, kajti po celi Franciji se opaža, da je republikansko mišljenje vedno krepkejše in da proti-republikanske stranke povsod izgubljajo tal.
V	mnogih krajih, kjer so imeli doslej protirepubli-kanski elementi nadvlado, so dosegli republikanci in radikalci večino. Zato je sedanji režim lahko zadovoljen, ker ima kakor kažejo izidi volitev veliko večino volilcev za seboj. Eepublikanci bodo šli pač še z večjim veseljem in večjo odločnostjo na delo za domovino. Edino, kar je vznemirilo zmagajoče stranke, je stavka vinogradnikov, ki niso hoteli postaviti niti kandidatov niti niso prišli na volilšče.
Od 1295 je izvoljenih 53 (izgubili 20) konservativcev, 10 (— 16) nacijonalcev, 137 (— 47) progresistov, 2 peodvisna socialista, 297 (pridobili 14) republikancev in 565 (+ 65) radikalcev oziroma socialističnih radikalcev.
Nemški turnerji v Trenti.
Vse časopisje poroča o velikih demonstracijah na južnem Tirolskem. Nemci so namreč priredili demon-stravni izlet v „nemško oazo" Pergine na jugu Tirolske. Dasi so Italijani že prej protestirali proti nameravanemu izletu, češ, da je to provokacija italijanstva, in je poslanec Avancini celo interveniral pri vladi, da bi shod prepovedala, se vendar ni ničesar upoštevalo in Nemci so poleteli pod vodstvom pangermana iz rajha prof. Meyerja v svojo južno kolonijo.
Eazume se, da ob taki priliki Italijani niso ostali hladni in so sprejeli Nemce na njim neljub način. Zato pa je sedaj nemško časopisje vse polno lamentacij in opisuje laška grozodejstva in romansko kulturo. Nemci bi pač radi, da bi bili oni sami gospodarji in nenemški narodi pa naj bi hočeš nočeš prenašali jarem nemške „kulture".
Dnevne vesti
a) domače.
— Kdaj dobi Ljubljana slovensko lice? Vprašanje o samoslovenskih uličnih napisih v Ljubljani je stopilo zopet na površje. Žalostno pri tej stvari in nad vse poniževalno za slovensko čuvstvo je seveda, da se moramo boriti za nekaj, kar bi lahko imeli že zdavnaj, če bi ne sedeli v kranjskem deželnem odboru prav tako, kakor v deželnem šolskem svetu in v ljubljanskem mestnem zastopu, razni Levci, Črnivci, Šubici in Trillerji. Prosjačiti in moledovati moramo torej za pravice, ki si jih sami delimo in baš v tem leži vsa naša zanikrnost. Narodni ponos in narodno navdušenost nista bila sploh nikdar posebno velika čednost naših vodilnih in narodnih krogov ter odločujočih faktorjev in zato smo bili in ostanemo tudi v bo-boče pokorni hlapci preširnemu tujcu, ki nas vsled tega popolnoma opravičeno pred svetom zasmehuje, zasramuje, ponižuje in zaničuje; doma pa tlači in izkorišča, kjer in koder more. Iz tega vzroka je naravnost smešno in naivno misliti, da bo Ljubljana s samoslovenskimi uličnimi tablicami izpremenila svoje sedanje lice. Pomedimo najprej z narodnimi izdajicami in odpravimo veliko mlačnost, ki je zavladala pri nas v narodnem oziru in hipoma se bodo izpremenili ne le ulični, ampak vsi napisi po Ljubljani in naša domača govorica se bo slišala po ljubljanskih ulicah in trgovinah. Dokler bodo torej naše milostljive nemšku-tarile doma in izven doma, kupovale samo v nemških trgovinah in se v njih posluževale tujega jezika, dotlej od naših žuljev živeči tujec ne bode spoštoval našo narodnost in našo govorico. Svoji k svojim bodi naše geslo, in ko se bodo -izpraznili tujcu žepi, začel bo misliti po naše in se posluževati samo naše govorice in še le potem bo dobila Ljubljana res slovensko lice.
— Narodna tiskarna, „Siovenski Narod" in slovensko knjigotržtvo. Iz trgovskih krogov se nam piše: Bili so časi, ko je bilo vse knjigotržtvo in vsa prodaja papirja na Slovenskem v tujih in zlasti v nemških rokah edini privatni založnik slovenskih knjig pa nemška tvrdka Kleinmayr in Bamberg v Ljubljani. V tistih časih Narodna tiskarna in „Slov. Narod" nista čutila potrebe orga-nizovati knjigotržtvo na Slovenskem, ampak sta blagohotno prepuščala nikdar sitemu tujcu, da je polnil svoje žepe s
in ruski minister zunanjih zadev že stara prijatelja, vendar se pripisuje temu posetu važnost radi tega, ker. kakor se je baron Aehrenthal v Desio dogovoril z italijanskim ministrom o vseh prepornih vprašanjih, tako bodeta gotovo tudi na Dunaju ta politika se zjedinila posebno glede nadaljevanja reformijske akcije na Balkanu, kjer sta baš Rusija in naša država najbolj interesirani, obenem pa se bode tudi prijazno razmerje med obema državama dokumentiralo.
Obiski vladarjev.
V Swinemiinde je te dni obiskal ruski car nemškega cesarja Viljema. Trdi se sicer, da ima ta obisk popolnoma rodbinski značaj, da se ne misli tam reševati političnih zadev, vendar se opravičeno sme trditi, da je ta sestanek tudi za evropejski položaj velepomemben. Že dejstvo, da minister zunanjih zadev Izvolsky spremlja svojega gospodarja, da se snideta z nemškim državnim kancelarjem Bttlovvom nam pi 'a, da se bo govorilo tudi o politiki.
V zadnjih letih sklenile so skoraj vse velevlasti med seboj varnostne pogodbe, le Nemčija je ostala osamljena in v neprijaznem razmerju z Anglijo in Francosko. Tudi to razmerje se je letos zboljšalo, čemur dokaz je za prihodnji teden določeni obisk angleškega kralja pri Viljemu. Vsa pogajanja mnogokrat nimajo tolikih uspehov, kakor medsebojno razmerje vladarjev, in če je to dobro, tedaj nam je zasiguran tudi mir.
Iz Wilhelmshohe, kjer se snideta angleški in nemški vladar, potuje angleški kralj na obisk k našemu cesarju v Ischl. Sicer je znano, da angleški kralj visoko spoštuje našega vladarja ter daje njih razmerje vedno najprisrčnejše, vendar je tudi ta obisk politično važen, ker ga spremlja državni tajnik za zunanje zadeve Hardinge, kateri bo imel posvetovanje z našim ministrom zunanjih zadev Aehren-thalom. Še prejšnji obisk našega ministra Tittoniju, veljal je v prvi vrsti balkanskemu vprašanju. Italija se je pridobila, da odobrava našo akcijo na Balkanu, in sedaj se upa pridobiti tudi Anglijo, katera prej ni soglašala v tem vprašanju z nami, da v prihodnje ne bo nasprotovala nameram naše zunanje politike na Balkanu, ki je za ohranitev dosedanjega stanja.
Če še omenimo, da hoče še to jesen nemški cesar vrniti obisk angleškemu kralju, tedaj se sme trditi, da imamo za neko dobo osiguran mir v Evropi.
Frankftirtarica.
„Nemško ljudsko društvo za Koroško" je podalo v svoji seji 6. avgusta sledečo izjavo: ^Izobešanje črno-rudeče-žoltih zastav je znak nemškega mišljenja, ki ne stoji v nasprotju z zvestobo cesarju in državi. Zato ne pomenjajo vsi poskusi in vplivi, s katerimi bi se nemški značaj deželnega glavnega mesta Celovca ob času nameravanega cesarjevega prebivanja preprečil, ničesar drugega kakor nemško mišljenje strahopetno zanikavati in so torej žaleč dvom v zvestobo cesarju napram onemu delu prebivalstva, ki je nepristopen podobnim vplivom."
„G. T.“ seveda poje slavo temu junaškemu činu in pri tej priliki ne pozabi naglašati, da je Celovec popolnoma nemški, da je istotako dežela nemška, da je skratka vse „ur“-nemško. Nemci bi morali povsod pokazati, kaj so, kakor to store nenemške narodnosti, ki se . ne boje ob vsaki priliki pokazati, kateremu narodu pripadajo. To je pač prazno jadikovanje in ima le namen narodnostno zagrizenost koroških Nemcev le še povečati. Nemci se zadnji čas kažejo uprav prave junake. Na Južno Tirolsko med Italijane hodijo delati propagando za rajh, v Celju in drugod pa zopet istotako rešujejo s kamenjem in pretepi mater Germanijo. Veliko uspeha pač tako delo in taka zagrizenost ne bo prinesla.
prišel človek mimo, je videl široko odprte velike črne oči, vse solzne, zroče v daljo. In to je bil pes pokojne grajske gospe in to je bil kostanj, pod katerim je presedila toliko ur.
Plahuta je gledal in žalost v njegovem srcu se je množila. Gostejši je bil zunaj mrak, zganilo se je pod kostanjem, sedelo je tam, gledelo v dolino.
„Ona je . .
Že se	je bil storil	temen večer, in Plahuta je šel in
je pogledal	pod kostanjem. Na	klepi je ležal bel pes	po-
polnoma mirno, samo velike črne oči so bile široko odprte in vse solzne so strmele v daljo.
Plahuta je prejel psa za ovratnik, s sabo ga je peljal in ga je priklenil v veži. Potem je odšel v veliko dvorano, sedel je na zofo in strmel je pred se. Zdaj je bilo otopelo že od žalosti potrto srce, na obrazu ni bilo ne veselja ne tožbe, bledo lice je strmelo v črno noč. In se je oglasilo zunaj, pes je cvilil v veži, kakor bi jokal, se je čulo. Ni bilo pasje cvilenje, pravi jok je bil in Plahuta je pomislil, da je to mogoče ona. V veži je, strah je revice, ker je tema tako gosta in veža tako dolga in brezdanja .. .
Vstal	je mahoma,	prižgal	je svečo in je šel	po
stopnjieah	dol. Tam v	kotu je	cvilil privezani beli	pes,
gledal je s prosečimi solznimi očmi in Plahuta je pristopil
Maroko.
Zadnjič smo že poročali, da je v Maroku vzbuknila vstaja nekaterih plemen. Vse sovraštvo je naperjeno seveda proti tujcem. Zato so tudi ta plemena najprej navalila na mesta in napadla Evropejce. Ker je bila nevarnost za evropske naselnike velika in je bilo tudi nekaj tujcev pomorjenih, je odposlala Francija in Španija takoj nekaj vojaštva v Casablanco, da tam pred vsem odstrani nevarnost in napravi red. Križarke so obkolile mesto in odposlala se je mala četa na suho, katero so pa Marokanci napadli. Vendar so imeli Francozi le malo izgub, dočim so bile izgube na strani Maročanov prav izdatne. To pa je dalo povod, da so začele ladje bombardirati Casablanco in prizanašale le evropskemu delu mesta. Nemiri trajajo še vedno.
Da se povrne v deželo zopet mir in red, je Evropejcem mnogo ležeče, ker bi sicer trgovina, ki je posebno živahna v Casablanco, pomorskem mestu s približno 30.000 prebivalci, občutila veliko škodo in izgubo. Zato skušajo evropske vlade tudi nemire čim prej udušiti in tako varovati interese svo^e trgovine.
Istotako je tudi v političnem interesu držav, da se ohrani status quo, zato tudi francoska in španska vlada obveščate o vsakem svojem koraku proti Maroku vse evropske velesile in vodite celo akcijo le v sporazumu iute-resiranih velesil. Jasno se namreč opaža, da se vsa Evropa zgraža nad temi grozodejstvi in hoče zato napraviti red, Francija s Španijo pa je le mandatarka, ki naj delo izvede na podlagi algecirske pogodbe. Italija nima nikakega mandata. Nemčija in Angleška sta na strani Francoske.
Francoska in Španija nameravata pred vsem reformirati maroško orožništvo in ga postaviti pod španske in francoske nadzorne častnike in podčastnike. Le tem potom more biti zajamčen trajen mir v deželi. Za umore svojih podanikov in ravnotako za vojne izdatke se bo vsaka vlada skušala nagraditi s trajnim vplivom na notranji razvoj Maroka. Italija in ostale države, ki se sedanje akcije zoper Maroko ne udeležujejo, bodo zahtevale diplomatičnim potom odškodnino za umorjene svoje državljane.
V	Parizu še niso na jasnem, kako se naj zadobi zadoščenje, vendar ne mislijo še zavzeti glavnega mesta Fez, kjer piestoluje sultan Mulai Abd-el-Aziz, ker upajo, da se razmere na kak način izpremene. Toliko je dognano, da bodeta od sedaj Francoska in Španoka z večjo pozornostjo vršili v Maroko započeto akcijo, ker bi sicer nekaznovan fanatizem teh plemen lahko vzdignil tudi plemena v notranji Afriki.
Začasno vlada v Casablanci mir, ker se je izkrcalo nad 2000 vojaštva. Topovi križark napodili so marokansko kavalerijo v dir ter jo tako popolnoma izolirali od drugih ustašev. Vest o bombardiranju obrežnega mesta Mazagan še ni potrjena.
Najnovejše vesti pj-avijo, da je mesto Casablanco popolnoma oropano in porušeno. Sedaj skrbe za mir francoski vojaki. Več križark se še v najkrajšem času pričakuje.
Dnevne vesti
a)	domače.
—	Ljubljanski uradni list dal nam je že opetovano priliko, da smo izpregovorili o njem kako besedo zaradi samonemških razpisov služb in samonemških oznalil c. kr. uradav. Sicer se v tem oziru razmere niso dosti poboljšale, to pa v prvi vrsti zaradi pomanjkanja sodelovanja v tem smislu od strani ostalega slovenskega časopisja. Vendar bi pa skupna taka akcija gotovo dosegla, da bi se izdajal list vsaj dvojezično in bi prenehalo to javno in očitno sramotno preziranje naše narodnosti. — Za danes pa še
in ga odvezal. Pes je odšel čez vrata, Plahuta je pogledal za njim in je videl, kako je odšel tja pod kostanj, kako je legel na klop in je gledal v dolino.
Pusta je bila tista noč, močna sapa je tulila zunaj, šumelo je drevje in ko je bila ura polnoči, je zajokalo zunaj zelo pretresljivo. In neprenehoma je potem jokalo do jutra in Plahuta je bedel vso noč in ni imel miru.
„Pts je, po njej joče . . .“
Vstal je, hodil je od okna do vrat, zunaj je cvililo, jokalo zelo žalostno.
„Ne da miru, spominja neprenehoma in mori srce...“
In proti jutru je sklenil in storil.
„Ne bo toliko spominov, ne bo jokalo več, noči bodo mirne . . .“
Sklenil je in je ubil belega psa.
II.
Drugo noč pa je bilo tiho. Več ni jokalo zunaj, sapa je bila mirnejša. Samo redko kdaj je zašumelo po kostanjih, zganile so se dolge in žalostne veje, padli so na tla zadnji orumeneli listi. In proti polnoči 90 se razšli oblaki, pokazalo se je nebo in	zvezde	in	posijala	je	luna.
Posvetila je v sobo in Plahuta je vstal	in	je stopil k	oknu.
Zdelo se mu je, da je tista	noč zelo čudovita,	po vrtu
hodi ona in ob njej stopa beli	pes.
nekaj. Uradni list priobčuje imena umrlih in značaj bolezni, vsled katere so umrli. Pred par dnevi brali smo poleg popolnega imena nekega umrlega otroka in poleg natančno označenega stanovanja staršev diagnozo:	Lues
congenita. To protipostavno objavljanje gotovih bolezni ponovilo se je v „Ljubljančanki" že opetovano. Svetujemo prizadetim staršem naj nastopijo sodnijsko pot proti listu, ki jih s takimi objavami moralno|in pogosto tudi gmotno oškoduje.
— Kaj namerava vlada glede ravnateljskega mesta na I. državni gimnaziji ? Deželni šolski svet imenoval je na svoji drugi tozadevni seji v terno same Slovence. Glede prvega terna, v katerem je bil na 2. mestu predlagan pangermau Proft, se je vlada hitro odločila in ga je koj imenovala, dasi je bil potem primoran vsled javnega ogorčenja na vsem Slovenskem odstopiti od kandidature. Sedaj pa, ko so v tem sami Slovenci, se vlada ne more odločiti za imenovanje. Vlada čaka in čaka, česa? Širi se govorica, da čaka ugodnega trenutka in da hoče potem utiho-tapiti na izpraznjeno mesto vendarle kakega Nemc^ ali pa sploh kako svojo kreaturo. Koliko je na tej govorici resnice ne moremo konstatirati. Včerajšnji „S1. N.“ je pa spravil stvar že na uvodnem mestu v javnost. Ker je počasnost vlade z ozirom na imenovanje vendarle sumljiva, ni izključeno, da bi ne imela vlada res podobnih nakan. Zato je treba, da smo pripravljeni. Jako izdatno in dostojno sredstvo, kot uspešen protest proti takem sramotilnemu in absolutističnemu postopanju, bil bi splošen šolski štrajk vseh dijakov slovenskih rodbin. Toda da se primerno izvrši treba je predpiprav in skrbne organizacije. Bodimo bedeči in pripravimo se za vsak slučaj. Tudi slovenski profesorji bi se za tak slučaj lahko organizirali.
— XII. Glavna skupščina Ciril - Metodove družbe v Bohinjski Bistrici vršila se je v torek dne 6. t. m. ob velikanski udeležbi. Velika dvorana hotela „Triglav“ bila je natlačeno	polna. Ob	3/412.	pozdravi prvom.
namestnik L. Svetec skupščinarje, povdarjajoč krasoto Boh. Bistrice, katero je nova železnica odprla svetovnemu prometu in s tem tudi narodnim nasprotnikom. Omenja ognjevite napade	„SUdmarke“	in n.	„Schulvereina“,
nemški liberalcii in klerikalci, katoliki in protestanti, buržoazija in soc.	demokracija	— vse,	kar nemško čuti
je proti majhnemu	slovenskemu	narodu.	Pozabimo domače
prepire, bodimo ene misli v obrambi svojega naroda in svoje slovenske domovine I Tudi nam velja stari rimski klic „Hannibal ante portas!“ Omenja, da je mous. T. Zupan v prvi vrsti zaradi tega odstopil, ker ne biva v Ljubljani ter želi v Ljubljani stalno bivajočega naslednika. V zasluge predlaga T. Zupana častnim članom. Župnik Finžgar predlaga Tomo Zupana častnim predsednikom. Notar Hudovernik omeni, da je to proti društvenim pravilom. Zupan izvoli se častnim članom. Dr. J. Svetina poda tajnikovo poročilo. Mej drugimi omeni, da je bila Koroška zelo podpirana. Iz njegovega zelo detajliranega poročila je omeniti posebno, da se namerava poleg enorazredne dekliške šole na Muti otvoriti prihodnje leto še enorazredna deška šola. Vse skup je 152 podružnic s približno 8000 člani. Novi sta podružnici St. Jakob pri Trstu in v Boh. Bistrici. Nekaj podružnic jako dobro deluje. Novih po-kroviteljnin je v 1. 1906. 12. Tudi veselice so se v večjih krajih dobro obnesle. V minolem letu vzdrževala je družba 11 otroških vrtcev, 3 se podpira, v njih je 829 otrok, 5 ljudskih šol s 17 razredi, v njih 1141 otrok, skupaj tedaj 1970 otrok in 41 učnih moči. Ustanavlja se nov otroški vrtec v Hrastniku in v Gabrjih pri Celju. — Blagajnikovo poročilo kaže, da je imela družba v preteklem letu 63.983 K 78 v dohodkov, 54.676 K 99 v stroškov. — Prispevki podružnic (udnine, darila, ve-
Stal je pri oknu in je gledal. In tam na koncu je stal samoten kostanj, žalostno je stezal veje, sence pod njim so bile nemirne in plašne. In sta prišla po rebri gor — ona in pes. In pes je bil po glavi ves krvav od udarca, kadila se je vroča kri, tekla je po ušesih dol, po očeh, da so bile vse zakrite — velike črne oči. In njena roka je bila krvava od te krvi in njena obleka. In sedla sta tam pod kostanj in ona je vzela psa v naročje, z belim robcem je brisala z glave kri, ki je tekla curkoma in hujše in hujše . . •
„Ne morem gledati, oprosti, greh sem storil . . .“
Plahuta se je obrnil stran od okna, sedel je na zofo in je zakril z rokami obraz.
n Vse uničim, kostanj, klop, zakaj strašno je . . .“
Roke je tiščal na obraz, vse obupano je bilo srce, vsa divja je bila duša.
In ko se je.storil dan. so podrli hlapci klop, posekali so kostanj in so ga odpeljali v dolino. Samo še štor je ostal tam, širok je bil in močen in tudi tistega so izkopali in odpeljali.
III.
In tretjo noč ni bilo ničesar več. Daleč tja se je videlo po dolini, ni zadrževal kostanj pogledov, ni cvilil na klopi ranjeni pes. Plahuta pa je čakal, da pride pozna
selice) so znašali 22.458 K 37 v; darila denarnih zavodov 2050 K; dohodki iz narodnega koleka 4433 K 24 v, družbinih vžigalic 3000 K, družbine kave 2773 K 76 v, družbinih razglednic 1424 K 75 v. Drugi dohodki se razdele na razne vire. Med stroški omenimo sledeče podstavke: deška lj. šola v Trstu 10.635 K 58 v; dekliška lj. šola v Trstu 7236 K 30 v; šola v Št. Eupertu pri Velikovcu 5080 K 27 v; otroški vrtec v Celju 932 K; šolstvo v Mariboru 1650 K 96 v; za narodni kolek 205 K. K tajnikovemu poročilu izraža dr. Ž e r j a v iz Ljubljane željo naj se sklicuje skupščina prihodnjič vedno le na nedeljo, ker je le takrat mogoča udeležba najširših krogov in ker se narodno delo sedaj ne koncentrira več v duhovščini. Poleg tega podaja dr. Žerjav nekoliko nasvetov za potrebno reorganizacijo družbe. K blagajnikovemu poročilu izpregovori akademik Rekar, par ostrih a jako umestnih kritičnih besed. Posebno sramotno za družbo je, daje izdelala nabiralnike nemška družba in da se naroča milo pri nemški tvrdki, to pa še pod tako neugodnimi pogoji, da ima družba pri tem izgubo. O izidu volitev poročali smo že v zadnji številki, pripomniti moramo samo še, da izvoljen odbor ni bil kompromisen odbor temveč, da je bil izvoljen brez sporazuma s pristaši S. L. S. To je bil na vsak način obsojanja vreden korak, kajti zanesel se je s tem v to najvažnejšo našo družbo strankarski boj, ki mora imeti le zle posledice za stvar. Reorganizacija odbora, ki je bila gotovo potrebna, da pa bi se izvršili v sporazumu z vsemi strankami, prišla bi na ta način poleg porabnih moči tega na novo izvoljenega odbora morda vendar še kaka boljša moč kakor so nekateri odborniki sedaj.
—	Užigalice družbe sv. Cirila in Metoda. „Soča“ primerja dobiček, ki ga donašajo užigalice slovenske družbe z onim, ki ga dobi Hrvatska druža od njih. Lansko leto je izkazala naša družba 3000 K dobička od užigalic, Hrvatska pa je dobila že v prvem letošnjem polletju 9012 K. Da je neuspeh pri naši družbi tako velik, je po „8očinem“ mnenju glavni vzrok to, ker je kupčija s slovenskimi uži-galicami nesolidna. Hrv. družba daje namreč trgovcem navadne procente, kakor pri drugih užigalicah, dočim pri slovenskih užigalicah nimajo trgovci sploh nikakega dobička, ker teče ta v žep zasebnemu podjetniku Perdanu, ki daje družbi le malenkostno plačilo za reklamo, ki mu jo dela družba. Vsed tega se jih tudi trgovci, in posebno po Goriškem branijo, ter prodajajo rajše hrvatske užigalice, nego naše. „Soča“ svetuje družbi sv. Cirila in Metoda, naj dela boljše pogodbe, in potem tudi ne bodo izostali uspehi.
•— Češki „3okol“ prinaša podatke o uspehih splošne tekmovalne telovadbe v Pragi. V višjem oddelku, kjer se je tekmovalne telovadbe udeležilo sploh le 15 vrst, se Slovenci niso udeležili tekme, ker so tekmovali pri mednarodni tekmovalni telovadbi. Med posamezniki višjega oddelka je tekmoval g. Viljem Kukec, član „Sokola“ v Žalcu kot član Praškega Sokola. Dosegel je izmed 80 doseženih točk 69-5, torej nad 80 %. Dobi veliko diplomo.
V	nižjem oddelku je tekmovalo 145 vrst. Doseženih točk je 500. Največ je dosegla vrsta iz Kijeva (Rusko) namreč 439 točk. Vrsta ljubljanskega Sokola je na sedmem mestu s 403 5 točkami torej nad 80 %. Dobi lipov venec s srebrnim monogramom in trakom ter veliko diplomo. Nad 70% namreč 355 5 točk je dosegla vrsta „Sokola“ iz Idrije. Je na 58 mestu ter dobi lipov venec brez monograma in malo diplomo. Nad 60% sta dosegli vrsti „Sokola" iz S i š k e in „Sokola" z Jesenic; prva 845 5, druga 343 5 točk. Dobite malo diplomo. Tekme posameznikov (dosežnih točk 80) se ja udeležilo 554 tekmovalcev. Nad 80% so dosegli: Vidmar Stanko, Ljubljana, 69 5 točk, je 29.; Sever Edvard, Ljubljana, 67 5 točk, je 55., Vidic Fran,
ura in zelo nemirno je bilo njegovo srce. Čakalo je nestrpno, zakaj vedel je, da zraste kostanj še tisto noč tam na koncu vrta, da bo stala pod njim klop in bo prišla ona vsa krvava od težko ranjenega psa. In čakal je pri oknu in je pričakal. Ko je bila ura enajst, je pričel rasti kostanj in je zrastel mahoma. Mlad je bil, svež, kakor na spomlad, ptiči so letali po njem in so peli. Liščki, čiški so gnezdili v njem, peli so, kakor kadar pride v deželo mesec maj. Klop se je dvignila iz tal, prišla je ona v Čisti beli obleki in je sedla, in veselo je priskakal za njo lepo-oki beli pes. Skakal je, mahal je s košatim repom, lajal je od veselja, valjal se je po	tleh in	se	je	vzpenjal v
njeno naročje.
Plahuta je gledal s široko odprtimi očmi, bled je bil v obraz, čudno čuvstvo je preplavljalo srce.
„Grem“ se je predramil	naenkrat	in se je domislil.
„Grem . . . križem svet	. . .“
Vstal je, hodil po sobi,	napravil	se	je	in odšel.
Videli so ga ljudje in zdel se jim je čuden. Izginil je bil nagloma, niso ga videli nikoli več in govorili so čudno o njem. Nekateri, da si je vzel življenje sam, drugi, da je umrl od žalosti, tretji, da je zblaznel . . . Zadnje pa je bila menda resnica .. .
Ljubljana, 67 točk, je 73.; K r č n i k Fran, Idrija, 65 točk, je 107., Ažman K., Jesenice 64-5 točk, je 181.; Vester Valentin, Brežice, 64'5 točk, je 132.; D r e n i k Bojan, Ljubljana, 64 točk, je 143. Ti dobe veliko diplomo. Malo diplomo dobe tekmovalci ki so dosegli vsaj 70 % vseh dosežnih točk, to so : Rabič Vinko . Jesenice 63 točk, je 186.; Palčič B r., Šiška, 62 točk, je 225.; Železnik Fran, Šiška, 62 točk, je 226.; Dr ga n c K., Ljubljana, 62 točk, je 227.; Petek Nikolaj, Ljubljana, 62 točk, je 228.; V i n -dišar Ernst, Ljubljana, 61 točk, je 264.; Novak Julij, Idrija, 61 točk, je 265.; Gregor Anton, Trst, 61 točk, je 268.; Černe Alojzij, Ljubljana,
59	točk, je 334.; H o 1 y Josip, Brežice, 59 točk, je 338.; Huth Gabrijel, Jesenice, 58 5 točk, je 359.; Widman J o s., Brežice, 58 točk, je 396.; Ažman N., Jesenice, 57 točk, je 442/, Boltavzar Rajko, Šiška, 57 točk, je 443.; Radanovič J., Brežice, 57 točk. je 444.; Slabina Jakob, Šiška, 56'5 točk, je 460 in Alič J., Idrija, 56 točk, je 489.
— Pomanjkanje vode v Ljubljani. V zadnjih vročih dnevih čutili se stranke, ki višje stanujejo, predvsem one iz višjih nadstropij na goranjem delu mesta ležečih hiš, pomanjkanje vode. V	hramu pred Tivolijem	je	vsa voda
pošla, ostala je samo	ona po ceveh	zato pa	je	padel pri-
tisk. Vzrok temu nedostatku je na eni strani premajhen obseg dovajalne cevi,	vsled česar ne	priteka	dovolj vode,
da bi se nadomestilo	odtakajočo se;	na drugi	strani je
pa kriva temu brezobzirnost občinstva. Navzlic opetovanim opominom puščajo namreč pipe v eno mer odprte, da bi na ta način tekla vedno mrzla voda. Vsled tega se je preveč potroši.
— Legar. V domobranski vojašnici se javljajo vedno še novi slučaji obolelosti. Tudi smrtni slučaji se množe tako v Ljubljani kakor tudi v postojnskem okraju. Razen goriške okolice in mnogih krajev ob južni železnici javil se je legar tudi v Zatični na Dolenjskem, med delavci v Jesenicah in en slučaj v Medvodah na-Goreujskem. Slučaji legarja postojnske vodne epidemije so splošno tako težki in bati se je, da bo tudi umrljivost jako velika.
— Prebrisana tatica je Marija Zupančič, ki je te dni prišla k neki gospe na Dunajski cesti v Ljubljani in rekla, da je sestra njene v bolnici umrle služkinje Neže Kovač, ter zahtevala, naj ji gospa izroči njeno obleko, ki je ostala pri njej, kar je gospa tudi storila. Ko je pa sedaj Kovač zdrava prišla iz bolnice nazaj v službo, se je goljufija izkazala in Marijo Zupančič so zaprli.
— Nevaren človbk je hlapec g. Franca Cika v Ljubljani, Franc Marinčič/ V Cikovem stanovanju je vse razmetal in pobil, in koista prišla dva stražnika, da ga odvedeta v zapor, ju je napadel z dolgim krepelcem in še potem, ko sta ga; že uklenila, še dolgo razbijal okolo sebe.	;>
— Otrok utonil. Delavčevi	ženi	Alojziji	Cop	iz
Kranjskogorskega sodnega okraja je ušla izpod nadzorstva dne 5. t. m. njena leto stara hčerka. Pred hišo je stal lonec, v katerem je bilo pet litrov vode, in otrok je padel z glavo vanj in utonil.
— Otrok zažgal. Dne 5. t. m. je nastal v hiši sedlarja Martina Podlesnika v Radečah ogenj, ki ga je zanetil po neprevidnosti njegov 8 letni	sin	Maks,	in ki	je
vpepelil celo hišo. Škoda znaša 2100 kr.m, zavarovalnina pa 2000 K.
— Osrednja banka čeških hranilnic. Naraven tok gospodarskega napredka je našel v zadnjem času na naših tleh novo smer, ki je važna za našo daljšo bodočnost. Trst je postal najvažnejše gospodarsko središče celega juga in naraven razvitek mora prisiliti tudi nas Slovence, da se zedinjeni resneje pobrigamo za to	važno postojanko	ob
Jadranskem morju kot smo se brigali	doslej.	Sami	ne
zmoremo vsega — in vsled tega nas mora navdajati s pravim veseljem, če nam hočejo podajati pomožno roko naši narodni zavezniki, ki morejo s svojo gospodarsko silo uspešnejše vršiti resno obrambeno delo. V zadnjem času je otvorila velika češka banka svojo podružnico v Trstu. Podjetje je velikega obsega in upamo, da bo vršilo svojo nalogo s posebnim blagodejnim ozirom na naše dosedanje gospodarske razmere. Banka, ki se zove Osrednja banka čeških hranilnic je povsem češka, narodna, katera okoliščina nam podaje jamstvo, da smemo ž njo računati kakor s svojo zaveznico. Posebno našemu denarništvu bo nova banka lahko v marsičem važna zaveznica, ker ima namen, kakor posnamemo iz poslanih okrožuic, podpirati posebno denarno trgovanje potom denarnih zavodov. Želimo novemu podjetju mnogo uspeha in lep razvitek ter ga odkritosrčno pozdravljamo na svojih tleh.
— Celjski „Narodni List" nam je jako zameril obsodbo našega časopisja, ki smo jo izrekli v 47. števiiki tega lista, češ, da smo očitali narodni stranki štajerski nezna-čajnost v Plojevi zadevi. Ne vemo jeli dopisniku „Narodnega Lista" bil še v spominu naš članek, ko je pisal odgovor, ali ne. Ce ga takrat še ni pozabil, moramo imenovati njegovo notico zavijanje. Opetovauo smo namreč z veseljem pozdravili dr. Plojev vstop v Jugoslovanski klub; tudi v članku o našem časopisju nanašali smo se na prejšnje tozadevne izjave. Zato bi bilo vendar nekoliko pre-
naivno od nas, da bi potem grajali, če se narodna štajerska stranka s nami veseli dr. Plojevega koraka. Šlo se nam je, in to je bilo tudi za vsacega jasno razen za dopisnika ^Narodnega Lista", zgolj za ueznačajnost v pisanju n a š e g a časopisja. Da se političnega nasprotnika napade je umevno, da pa se izreka o njegovi osebi razna neutemeljena sumničenja, da se ga predstavlja občinstvu kot osebo, ki ima toliko in toliko zasebnih grehov na sebi. kot osebo, ki sploh ni vredna zaupanja, da se pa v trenutku, ko preneba biti politični nasprotnik, vse te očitke prekliče in njegove zmožnosti in osebne vrline dviga v uebo, to menda tudi za „ Narodni List" ni višek zna-čajnosti. To se je vse zgodilo in imenovali smo v članku tudi prizadete liste. O „Narodnem Listu" ni bilo govora, ker priznamo njegovo korektno postopanje _v Plojevi zadevi tudi pred volitvami. Da pa človek to rakrano našega časopisja uvidi, mu politične rutine niti treba ni. Resnice ne imenujte: zlobnost.
—	Nemško-slovenska jezikovna meja na Štajerskem. Pod tem naslovom piše graški „ Volksblatt" : Po zadnjem ljudskem štetju ima Štajerska od 1,356.497 prebivalcev 902.343 Nemcev, 409.531 Slovencev in 1457 drugih narodnosti. Dobra tretjina vseh prebivalcem je torej Slovencev. Gornja in srednja Štajerska je razen južnega roba nemška, spodnja pa do devet desetin slovenska in ta obsega 7 političnih okrajev in mesta Maribor, Ce(je in Ptuj. Od 64 sodnijskih okrajev pripada Slovencem 20. Jezikovna meja gre od vzhoda proti zahodu naslednje: pričenja se na štajersko-ogrski meji ob potoku Kušenica severno od Slov. Goric in se obrača najprej proti jugu do Mure, katero prekorači pri Radgoni, tako da se nahaja ob levem bregu Mure razen Slov. Goric še cela vrsta slovenskih občin. Pri Gor. Radgoni se obrne naravnost proti zahodu in gre potem ob robu ravnine, tako daje ta nemška, Gorice pa slovenske. Nato gre meja zopet ob Muri, ki loči do Spielfelda Nemce in Slovence. Nato gre zopet med Muro in Dravo po Slov. Goricah in potem črez Posruk in Radlberg naravnost proti Koroškem, tako da pride do koroške meje blizu Drave ob Htihuerkoglu. Vzhodno od Luč je še nekaj slovenskih občin, ki so bile pred nedavnim še nemške. Ce se hoče na kratko označiti jezikovno mejo, se morajo imenovati kraji Radgona, Murek, Spiel-feld, Luče, Arnfels in Eibisvvald. Kar se tiče jezikovnih otokov, se ima imenovati „Das deutsche Festungsdreiek", Maribor, Celje, Ptuj, o katerem pravi „Volksblatt", da imajo njemu Nemci zahvaliti svojo politično in gospodarsko moč. Razen te?a se nahajajo Nemci še v Mahrenbergu (31-3%), Muti, Sv. Lovrencu, Slov. Gradec (14-5%), Slov. Bistrica (7%), Laško, Brežice in še nekaj manjših krajih. V Ljutomeru se trdi, je polovica Nemcev, v Mariboru pa zatrjuje „Volksblatt", da je 82-6 % , v Celju 77*3 % in Ptuju 84-4% Nemcev; v manjših sodnih okrajih ne presegajo Nemci nikjer 5%. Kar se pa tiče Slovencev, jih je v nemškem teritoriju v Lipnici 61% in v Radgoni 101%. če se vpraša, razpravlja dalje „Volksblatt“, kaj da je vzrok različnim spremembam v posestnem stanju med Slovenci in Nemci, se mora na eni strani vpoštevati naravno moč narodovo in na drugi priseljevanje. Glede naravne narodove moči spada Štajerska med dežele, kojih prebivalci se jako počasi množe. V tem oziru so pa Nemci mnogo na slabšem nego Slovenci in to celo v pristno uemških krajih. Dočim so se Nemci v najboljšem slučaju pomnožili za 5 43%, in to v pristno nemških krajih, so se Slovenci v najslabšem slučaju pomnožili za 6.56%. v najboljšem pa za celih 10 64 %. Vzrok temu je to, da je štev. rojencev med Slovenci veliko višje in mortalitata manjša. Posebno se še kaže navadua in obeuem moralna moč Slovencev v tem, da je nezakonskih otrok med Nemci v velikanskem številu več nego med Slovenci: to priznava „Volksblatt" sam. Kar se pa tiče priseljevanja, konstatira „Volksblatt", daje priseljevanje Slovencev posebuo glede Maribora, Celja in Ptuja ravno trikrat večjo nego priseljevanje Nemcev. Bazen tega je pa treba tudi vpoštevati, da prihajajo Slovenci v primeroma veliko večjem številu na nemški sever Štajerske, nego Nemci in to veliko več iz Kranjske in Koroške, nego iz Spod. Štajerske. Vzlic temu je pa po statistiki faktično stanje tako, da so se Nemci napram Slovencem dvignili za pvilično 3% in to ponajveč v poslednjih 20 letih. Vobče se mora reči glede jezikovne meje, da so Nemci prodirali na vzhodu od Spielfelda do Radgone, na zahodu pa Slovenci od Eibisvvalda do Spielfelda. Takisto pa se je pokazalo pri jezikovnih uemških otokih, da so Nemci, če že ne napredovali, pa vsaj ostali v isti višini kot prej. V sodnih okrajih Spod. Štajerske so Nemci deloma napredovali, deloma nazadovali; gre se pa obče za ne več nego 1%- če Nemci napredujejo, je vzrok temu to, da se od Slovencev navadno gospodarsko slabejši sloji priseljujejo in pa — v čemur ima „ olksblatt" popolnoma prav — da se Slovenci vedno prej udajo jezikovno Nemcem nego nasprotno. Žalostno, ampak resnično! — Ta kritična razprava, ki je pisana kolikor toliko nepristransko naj bo ravno nam Slovencem v poduk. Dognano je namreč, da dobivajo vsi takozvani nemški krogi na južnem Štajerskem dotok skoro izključno iz vrst Slovencev. Če torej Nemci v južnoštajerskih mestih in trgih pridobivajo na številu, je temu vzrok edino le raznarodovanje
slovenskimi groši. Zdaj pa, ko se je začelo tudi slovensko kjigotržtvo prav lepo razvijati in smo dobili v Ljubljani in drugod slovenske knjigarne in prodajalne papirja; uprav Šele zdaj, ko imamo v Ljubljani tvrdke dobrega imena, kakor Schwentner, Bahovec, Hribar itd., prišla sta Narodna tiskarna in „Slovenski Narod“ na misel, da smo Slovenci pravi beračuni na tem polju in da se da to naše beraštvo odpraviti edino na ta način, da odpre Narodna tiskarna svojo lastno knjigarno in prodajalno papirja na Jurčičevem trgu. — Da pri tem podjetju Narodne tiskarni ne gre za slovensko konkurenčno podjetje proti tujim enakim podjetjem v Ljubljani, nam je razodel „Slovenski Narod“ sam, ki piše, da Narodna tiskarna noče odpreti svoje knjigarne na Kongresnem trgu samo zato, ker imajo na omenjenem trgu tuje, naši narodnosti sovražne tvrdke svoj domicil. Sicer pa tudi ni verjetno, da bi bila nova Bambergova palača ob Miklošičevi cesti naše „narodovce“ izpodbudila k večji gospodarski podjetnosti. Gre se torej ali za to, da se v kali ubije in zaduši slovenska podjetnost na polju knjigarstva in prodaja papirja, ali pa je liberalna stranka že tako pri kraju, da si ne upa s svojo politiko vzdržati svoje edine trdnjave v podobi Narodne tiskarne, ne da bi poprej škodovala slovenskim naprednim podjetjem. So pač čudno podjetni torej gospodje okoli »Slov. Naroda" in Narodne tiskarne, kadar gre, da se na gospodarskem polju škoduje domačinom.
— Volilna reforma deželnozborska je že delj časa povod zanimivemu boju med našim glavnim klerikalnim in glavnim liberalnim glasilom. Boj ni zanimiv zaradi resnosti ali temeljitosti obdelovanja predmeta, temveč edino zaraditega, ker hoče en in drug nasprotnik že vnaprej zvaliti na drugega krivdo, da ne bo prišlo do pravične in demokratične volilne reforme, katere si niti eden niti drug v resnici ne želi. „Slov. Narod" z vso resnostjo trdi, da so liberalci za demokratično volilno reformo, — za uvedbo splošne in enake volilne pravice baje niso, ker mislijo, da je nedosegljiva, — a daje ta odvisna le od klerikalno-nemške večine. „Slovenec“ zopet svetuje liberalcem, naj se domenijo s svojimi zavezniki Nemci in naj skujejo sprejemljivo volilno reformo, proti kateri tudi S L. S. ne bo, če bo osnovana v demokratičnem duhu. Tako gre dan na dan, uvodnik za uvodnikom, vedno očitanje drug drugemu, da edino on ovira demokratično roformo. če bi ne vedeli, da tiči za celim početjem gola in najnižja strankarska politika, da je pa prava demokratizacija deželnega zbora tem kakor onim dičnim našim voditeljem deveta briga, morali bi pač imenovati celo to ravnanje otročje. Stvar je seveda za vsakega mislečega človeka jasna: Ena kakor druga stranka hoče krivično, zase seveda kolikor mogoče koristno, volilno reformo. Demokratizacije se bojita obe; krivdo pa, da se ne bo izvedla, hočejo že sedaj zvaliti na nasprotnika. Če bi bilo količkaj resnice in poštenosti v zahtevi splošne in enake volilne pravice, kot edino pravične in času primerne reforme, kaj bi bilo treba tu iskati večine v zvezi z Nemci? Naj kar stopijo naši paradni zagovorniki enake volilne pravice za trenutek skupaj in naj se domenijo, da jo bodo skupno zahtevali, pa se ne bo treba niti meniti za Nemce. Ti bodo kar odleteli iz deželnega zbora, v katerem sedaj faktično sami gospodarijo, ker je vsaka odločitev edino od njih odvisna. Samo za trenutek stopite skupaj in pokažite svojo poštenost, če je sploh kaj na vaših bombastičnih zatrdilih! Dajte nam splošno in enako volilno pravico v deželnem zboru in potem se pojte zopet liberalce in klerikalce. Takemu skupnemu nastopu se tudi nobena vlada dolgo ne bo mogla upirati. Poštenost pokažite v dejanjih in pustite bombastične govore in visokodoneče fraze, s katerimi varate javnost 1 Mi vas poznamo, na samo besedo vam ne verjamemo več.
— Občine za slovenski jezik. Slovenske občine se le malokedaj ganejo, da bi protestirale proti nemščini, ki se jim od strani vlade, pošte in drugih c. kr. uradov vsiljuje. Vendar bi pa bile ravno občine kot avtonomne in popolnoma neodvisne oblasti v prvi vrsti v to poklicane; odločen nastop od te strani bi imel gotovo večji uspeh, kakor pa kaka gola interpelacija v parlamentu ali pa kaka časnikarska notica. Seveda bi se morala ta akcija razširiti na kolikor možno več občinskih zastopov, treba bi bilo organizirati to delo. Nekatere štajerske občine so v tem oziru že napravile posnemanja vredne odločne korake. Občine Kokarje, Bočna in Rečica v gornjegrajskem okraju so vložile po državnem poslancu g. Vinko Ježovniku pritožbo na c. kr. trgovinsko ministrstvo proti c. kr, poštnemu in brzojavnemu ravnateljstvu v Gradcu, ki ne da na njihovo pismeno zahtevo z dne 31. decembra 1904, naj se da poštam v Šmartnem in pri Sv. Frančišku slovenski poštni pečat in naj se na vseh poštah gornjegrajskega okraja nabijajo le slovenski razglasi, po preteku dveh in pol leta nobenega odgovora. Imenovane občine zahtevajo, naj se zoper to razžaljivo preziranje slovenskega jezika uvede zoper poštno ravnateljstvo preiskava ter naj se krivci kaznujejo. — Ta odločen nastop užaljenih občin mora doseči primeren uspeh.
— Družbe sv. Cirila in Metoda prvomestništvu sem ss imel namen odreči že takrat, ko sem definitivno izstopil *z gimnazijske službe. A odvrnili so me prijatelji in so-sebno še najgorečneje delavke na njenem poprišču: Naše
častite dame. Dne 20. marca t. 1. sem se pa v vodstveni seji odpovedal. Ker se mi zdi posel mojega naslednika silne važnosti, vsojam si zopot na izkušnje svojega več nego 20letnega prvomestovanja, t. j. od prvega družbinega začetka — priporočati za prvomestnika g. vladnega ter šolskega svetnika dr. Franja Detela. Njegov sloves v Slovenskem narodu je pomemben. Priznan pisatelj, izgleden šolnik in vešč uradnik je v stanu do sijajnega .procvita dovesti to družbo, ki naj jo čuvajo Slovenci kakor punčico svojega očesa, če omenjam še, da moj č. priporočenec nikdar ni bil zapleten v kak političen boj, povedal sem vse. — „Družba sv. Cirila in Metoda" ni poznala namreč do sedaj in ne sme poznati od slej nikake strankarije — ona mora bivati na stolu nerazdeljenega naroda.
Na Okroglem, 30. julija 1907.
Tomo Zupan.
— Trgovska srednja šola obstoji — če izvzamemo trgovski kurs na višji dekliški šoli in neko drugo nemško privatno podjetje — samo ena v Ljubljani in ta je nemška. To zasebno nemško trgovsko šolo, ki jo vodi strastni Nemec Arthur M a h r , obiskujejo največ gojenci slovanske narodnosti. Izmed 257 učencov — 130 v triraz-redni gremijalni in 127 v dvorazredni privatni trgovski šoli — je bilo 148 Slovencev, 46 Hrvatov in Srbov, 31 Italijanov, le 29 Nemcev, 2 Grka in 1 Rumu n. Skoro 4/6 gojencev te šole je torej slovanske narodnosti. Naravnost sramotilno dejstvo za nas je, da mora nemški in z nemškim duhom ovladani zavod skrbeti za potrebe Slovencev in drugih Jugoslovanov. Že večkrat smo morali čuti pritožbe, kako krvavo in in brez sramu se norčuje zlasti imejitelj te šole, Mahr iz Slovencev in Slovanov sploh. Če more sredi med nami v slovenski Ljubljani za slovenske gojence uspevati nemška trgovska šola — in Mahr dela sijajne dobičke
— koliko bolje bi morala uspevati slovenska šola. In če si Nemec na lastno pest upa vzdrževati tako šolo, ali ni to dovelj jasen migljaj, da bi imel stokrat lažje stališče — Slovenec. Slovenska podjetnost, kje si? In kaj dela naša trgovska akademija, o kateri je bilo že toliko govorjenja in pisanja? če se ne motimo, spi spanje pravičnega v miznici nekega deželnega odbornika.
— Oklic. Oodpisani pozilja v imenu krajevnega odbora, da se blagovoli javiti vsak udeležnik ali udeležnica glavne skupščine »Zaveze avstr, jugoslov. učit. društev" v Radovljici radi prenočišča in skupnega obeda podpisanemu do 15. avgusta t. 1.
— Krajevne razmere zahtevajo to.	Iv.	Šega.
— Gostilničarski kongres. Lanski izredni občni zbor „Gostilničarske zadruge" v Ljubljani je sklenil, da se ima vršiti v doglednem času gostilničarski kongres cele kranjske dežele v Ljubljani, h kateremu je povabiti zadruge in stanovske kolege tudi iz sosednjih dežela. Vsled tega sklepa se je začel odbor sedaj pečati s to zadevo in se je te dni že izvolil dotični pomnoženi odbor in razni odseki za priredbo kongresa, ki se ima vršiti 16. in 17. septembra t. 1. Da bodo lahko vsi stanovski tovariši sodelovali s svojim nasvetom ali s posebnimi željami, izdale se bodo okrožnice, kamor naj napišejo člani svoje težnje. Vpošljejo naj se na odbor.
— Iz neumnosti kapital si je hotela napraviti neka ljubljanska „vedeževalka“. Dala je tiskati listke s svojim naslovom, v katerih trdi ta „dama“, da prorokuje na karte sedanjost, preteklost in prihodnjost, sploh v vseh zadevah bodisi pri ljudeh ali pri živalih in daje posvete v najbolj „zavozljanih“ stvareh, in razdelila med delavke v tobačni tovarni. Reklama je imela baje dober uspeh, kajti vraževerne ženske res hodijo k nji. Bog ve, če je prerokovala tudi, da bo posegla tu vmes višja oblast v podobi policije ?
— Nesreča na železnici. Dne 1. t. m. so delali delavci na južni železnici med Kresnicami in Litijo. Ko je privozil do njih tovorni vlak so se delavci umaknili na drugi tir, pri tem pa niso opazili, da je po tem tiru privozila druga lokomotiva, ki je dva delavca takoj usmrtila, dva pa težko ranila.
— Tatvina. Lansko leto je ukral neki Matija Hribar iz Leskovca posestniku Josipu Brglezu iz Ilovice 340 K in nato izginil. Te dni pa so ga našli in izročili deželnemu sodišču v Ljubljani.
— Smrt vsled neprevidnosti. Janez Naraks, hlapec pri Francetu Mravlagu na Jesenicah je dne 29. m. m. zvečer zajahal precej ognjevitega konja svojega gospodarja. Na potu med jahanjem je srečal iz tukajšnje prisilne delavnice izpuščenega Miho Kohlmeignerja iz Kirchdorfa na Zgor. Avstrijskem. Slednji je videl kako konj sem in tja skače, to mu je bilo toliko všeč, da je konja od zadaj vščipnil. V tem trenutku ga je pa konj s tako silo v trebuh brcnil, da se je Kohlmeigner nezavesten zgrudil, in po preteku četrt ure umrl. Truplo se je preneslo v mrtvašnico na Jesenice.
— Strela je udarila dne 27. m. m. v kozolec posestnika Alojzija Tratnika iz Št. Jerneja in ga vžgala. Pogorela je k sreči samo streha. Tratnik je bil zavarovan.
— Novi davki. Vlada ima namen znatno zvišati davek na žganje. Pri špiritu bi davek zvišala za 30 K pri hektolitru. S tem bi zvišala svoje dohodke za 30 milijonov kron.
— Zahteve uradništva in uslužbenstva južne železnice so: 1. Povišanje vseh vrst plač. 2. Ureditev personalne komisije. 3. Ureditev plač po vzorcu na ogrskih državnih železnicah. Železničarji iz cele Avstrije se bodo zvezali v tako tesno koalicijo, da bodo gotovo dosegli, kar zahtevajo. Ako se jim do konca avgusta ne ugodi, začnejo s pasivnim odporom, ali pa, če treba tudi z generalnim štrajkom.
— Pritožba „Nov. Slov. Štajerca" na graško poštno ravnateljstvo. „Novi Slov. Štajerc" se je pritožil na c. kr. poštno ravnateljstvo v Gradcu, ker zavrača poštni urad Pristava »Nov. Slov. Štajerca", ne da bi navedel za to vzrok, ker na pismih in drugih pošiljatvah prečrtava slovenska krajevna imena in jih namešča z nemškimi in ker ne daje dvojezičnih tiskovin; dalje glede poštnega urada Ormož, ker ne dostavlja lista, ker je obdržal dvoje uradnih pisem ljubljanske mestne hranilnice in ker je zavlačeval odgovor na reklamacijo priporočenega pisma iste hranilnice skoro tri tedne. Glede vseh tu navedenih pritožb je poštno ravnateljstvo v Gradcu pritožbi ugodilo in se je postopalo kazenskim potom proti krivim uradnikom. Kar je posebno važno, je odredba, s katero se odločno prepoveduje pristavljati k slovenskim krajevnim imenom nemška imena v slučajih, kjer tega izrecno ne zahtevajo prometni oziri; razen tega je popolnoma nedopustno pre-črtavanje slovenskih krajevnih imen, in objednem se je izreklo, da je v slovenskih krajih vedno imeti v zalogi dvojezične poštne tiskovine ter z njimi na zahtevo razpo-Iagati,- — Odločno je treba takim prepotentnim nemčurskim uradnikom na prste stopiti, potem se že še kaj doseže, kakor dokazuje ta slučaj »Nov. Slov. Štajerca". Upitje samo po časnikih in obljubljevanje ter grožnje, to vse skupaj nič ne pomaga, s tem se napravi, te nemčurske reve, ki mislijo, da so stranke le radi njih na svetu, samo še bolj nesramne.
— Grozne posledice „Štajerčevega“ hujskanja. Pod tem naslovom piše koroški »Mir" članek, v katerem ožigosa z vso odločnostjo skrajno hujskajočo pisavo v nemškem duhu pisanega „Štajerca“ in nekaterih njemu sorodnih zakotnih nemških listov. Povod tej uničevalni obsodbi bila je neka notica priobčena v „Štajercu“ pod naslovom: Klerikalci ubijajo!, v kateri dolži kočarja Lužnika, da je ubil iz političnih motivov Valentina Žergoja, ki je umrl vsled neke v pretepu dobljene poškodbe. Dogodek se je rešil sledeče: Valentin Žergoj, znan nemčurski hujskač v Globasnici, stal je zadnji čas pod skrajno demo-ralizujočim vplivom „Štajerca“. Vsi znanci in celo njegova žena potrjujejo, da je bil med »štajerskimi izzivači, pogosto pijan, kot tak pa je vedno izzival pretepe in ni pustil niti najmirnejšega Slovenca pri miru. Na večer nesreče dne 14. julija je dražil po svoji stari navadi mnogo gostov v »Narodnem domu" med temi posebno kočarja Lužnika,
60	let starega očeta peterin otrok. Ponovno mu je nagajal z „Grafenaverjevo kozo", češ, da nabira cvetlice za njo. Zunaj gostilne je prišlo do pretepa v katerem je dobil Žergoj navidezno malenkostno rano na lice. Drugi dan se je norčeval iz male rane, češ, da ga je Grafenauerjeva koza brcnila in se ni niti zmenil za udarec. Ker se ni varoval, začela se mu je rana gnojiti in je umrl. Žergoj je proti orožniku izrecno izjavil, da je bil pretepa sam kriv, da ga je sam izzval, da nikakor noče tožiti Lužnika in da tudi pri sodišču ne more pričati, ako bi se stvar naznanila. Obžaloval je celo stvar in izrazil željo, naj mu Lužnik odpusti žalitve. Razen tega pa nikdo ne ve niti od Slovencev niti od nasprotnikov, da bi bil Lužnik kdaj volil Slovenca. In to naj bo po izjavi »Štajerca" uboj iz političnih motivov! Hujšega in zlobnejšega zavijanja resnice si pač ne moremo misliti. Vsa podlost tega početja pa stopi šele v pravo luč, če se pomisli, da je edino umazani in lopovski »Štajerc" kriv tega bratskega razpora med Slovenci sploh, da ta najnesramnejši vseh listov Nemci samo zato vzdržujejo, da bi sejali prepir in sovraštvo med Slovenci, in da je zategadelj za vse one posledice, ki izvirajo iz tega sovraštva odgovoren v prvi vrsti in edino le »Štajerec" in nemški lopovi, ki stoje za njim. Proti takemu p o -četjuje edino orožje trdna sloga, jeklena vez med vsemi Slovenci, kajti naša nesloga je zaželjeno sredstvo naših sovražnikov v našo pogubo!
— Nemški izzivači, ki so bili nedavno nekoliko otepeni od vročekrvnih Italijanov v južni Tirolski, bili so povod gorostasnim in dolgoveznim lamentacijam, s katerimi so vsi nemški listi naravnost preplavljeni. Laži in pretiravanja, hujskanja in najnizkotnejšega psovanja na Italijane se ne manjka. In vendar bi mi miroljubni Slovenci, lahko povedali marsikatero zgodbico o slučajih, ko smo morali čutiti, nože, kamenje, palice, in razne gnusne predmete iz rok podivjanih in zbesnelih Nemcev na svojih telesih, to pa samo povodom kakega nedolžnega zabavnega izleta v sredi slovenskega ozemlja, kakor n. pr. v Celju, v raznih krajih slovenske Štajerske in slovenske Koroške. Takrat seveda so nemški listi ali molčali ali pa stvar tako zavijali, kakor bi se bilo godilo ravno narobe. Tudi za ta, najnesramnejši in najsurovejši vseh narodov bodo prišli časi, ko se bo zlomila njihova prepotenca.
— Štajerske novice. Uzorne narodnjake so se pokazali lavantinski dušni pastirji in kateheti, ko so prošli mesec na zborovanja svoje „Zveze“ sklenili, da vrnejo brezpogojno vse samonemške tiskovine na slovenski zemlji in da bodo pošiljali uradne izkaze toliko časa na navadnem belem papirju, dokler vlada ne preskrbi slovenskih ali vsaj dvojezičnih tiskovin. Vsa čast jim! — V Dravi so našli pri Mariboru utopljenca, ki je ležal že skoro mesec dnij v vodi, in bil že zelo razpadel. Menda je to posestnik Ivan Halleger s Koroškega pri Celovcu. — Strela je udarila v vinsko klet Martina Vtičarja v Humu pri Ormožu in v hišo Franca Hovnikarja v Zaberku pri Šoštanju. Oboje poslopij je do tal pogorelo.
— Na nemškem učiteljišču v Mariboru se zagrizene Nemke nočejo učiti slovenskega jezika, ki je v tem, sredi slovenskega ozemlja ležečem mestu, neobvezen predmet. Ko pa potem iščejo mest, moledujejo in prosjačijo te nadute mladenke od Poncija do Pilata, naj bi se jih nastavljalo, kje v bližini domačega kraja na Spodnjem Štajerskem, kjer pa obiskujejo šole sami slovenski otroci. Na ta način poučujejo slovenske otroke na mnogih šolah nemške učiteljice, ki slovenščino pačijo in jo komaj lomijo. Umevno je, da mora trpeti pri tem poduk. Eazen tega pa uplivajo zagrizene Nemke tudi v smislu germanizacije in ravnajo s slovenskimi otroci jako pristransko. Zato naj bi se vse občine, kjer so take Nemke nastavljene ali pa kamor se hoče kaka vriniti, združile v zahtevi po slovenskih učnih	močeh.	To zahteva skrb za dober učen	uspeh	naših
otrok.	Nemke	naj pa grejo med Nemce.
— Mariborske novice. Zblaznel je 23 letni posestnika sin Aleksander Dapoc; metal je kamenje v bližnje trgovine in grozil sestram in bratom da jih ubije. Prepeljali so ga v Gradec. — V tukajšnji kaznilnici je zadnji petek 26. jul’ umrl Rajmund Wieser, bivši župan, gostilničar in tovarnar v Hočah. Pred 8 leti je najel svojega viničarja, da mu je zažgal tovarno in lani v jesen je stal zaraditega pred porotno sodnijo	ter bil	obsojen	na tri	leta ječe. — Kroglo
iz samokresa	si je pognala	v glavo	Pirchanova blagajni-
čarka gdč. E. Schell ter se smrtnonevarno ranila. Vzrok je baje nesrečna ljubezen.
— V vinsko klet je udrl dne 28. m. m. že večkrat kaznovani potepuh Pavel Omejec pri gostilničarju in občinskem predstojniku Josipu Šušteršiču iz Semiča, medvodske občine. Z ošpičenim kolom je napravil luknjo v zid in	potem	pobral iz njega toliko opeke, da je	mogel
lahko	skozi luknjo v klet in nazaj. Na ta	način	je šel
večkrat v klet in se tam iz različnih sodov prav pošteno napil. Drugi dan je opazil Šušteršič luknjo v zidu in kmalu potem našel spečega Omejca zraven na podu; zravep njega sta ležali dve polni steklenici vina. Napram orožniku, ki ga je potem aretiral, ni svoje tatvine prav nič tajil in samo rekel, da se je hotel enkrat prav do dobra napiti.
— Žalostna usoda Amerikanca. V Gorici se je javil na policiji dne 20. julija 40 letni godec'Eranc Bajec iz Zagorja pri Litiji in prosil podpore, da se more vrniti domov. Bajec je prišel v Gorico brez vsakih denarnih pripomočkov peš iz Ženove, kjer	je	prodal zadnja svoja
nepotrebna	oblačila. Bajec je bil	pred leti kapelnik	pri
postojnski in	idrijski	godbi,	pozneje	pa knjigovodja v Nabrežini, kjer je živel	v jako	dobrih	razmerah. Pred dvemi
leti se je izselil v Brazilijo s svojo ženo, in tam kmalu našel v Bio de Janeiro službo, in sicer on kot kontorist, njegova soproga pa v neki tvornici. Pred več meseci pa ga je vrgla v posteljo huda mrzlica. Ko je okreval se je vrnil nazaj v Evropo; svojo ženo pa je moral pustiti v Ameriki, ker je bila vezana po kontraktu, da ostane še eno leto v službi. Bajec upa, da se mu bo v domovini bolje godilo, nego v Ameriki.
— V	Ponikvah na Goriškem	je	predvčerajšnjim	popoldne in	zvečer pogorelo 24 hiš	in	7 gospodarskih	po-
slopij, mnogo hišne oprave, gospodarskega orodja, žito in klaja Zgorele so tudi štiri govedi. Škoda je velikanska.
— 0 umoru kočijažev v Trstu piše tržaški „Piccolou da je namen ropa izključen. Kdo bo umoril dva kočijaža, skoro neposredno za drugim, v tako nevarnih okolnostih in tako hladno in premišljeno za par kron? Izključena pa je pri teh umorih vsaka psihična perveznost, kakor n. pr. pri londonskem Jacku, ki je preparal trebuh ženskam lahkoživkam ali pa pri berolinskem neznancu, ki je pred nekaj dnevi na enak način smrtnonevarno ranil več deklic. Umoriti dva kočijaža s strelom v vrat ne kaže o spolni ali drugi perverznosti. Člaukar meni, da je nagib umora sledeči: Odstraniti dve nevarni priči. Kočijaži so namreč večkrat, tudi nehote vsled svojega poklica priče zločinov ali pa drugih stvari, ki morajo ostati tajne. Praznika so najbrž umorili člani organizirane bande, katere skrivnosti sta morda umorjena kočijaža poznala. — O aretaciji Alojzija Žergola, katerega je policija zaprla, ko se je prijavil v umobolui opazovalnici v Trstu, češ, da se na ta način hoče odtegniti preiskovanju glede na umor kočijažev, poroča neki tržaški 1 st, da je Žergol res umobolen in da aretacija nima nobene podlage. Gre se za nervoznost policije. ki vse mogoče ljudi zapira, pravih morilcev pa ne more dobiti.
— Poskusen somomor. 24 letni bančni uradnik Ivan B. v Trstu si je pognal v samomorilnem namenu
štiri krogle v glavo, vendar so ga še živega prepeljali v bolpiščnico. Ni upanja, da bi okreval. Samomorilec je član jako ugledne tržaške rodbine.
— Tržaške novice. Dne 81. m. m. okoli ene ure popoldne so začudeni opazovali ljudje na „rudečem mostu", kako plavajo ribe vse proti bregu kakor omamljene in da pri tem odpirajo usta, kakor bi lovile sapo. „Mularija“ jih je mogla loviti kar z rokami. Kmalu pa so ribe izginile, kei so pocrkale druga za drugo. Voda je bila belkasto-kalna in dišala kakor po žveplu. — Dne 31. julija je pal v Kanal pred cerkvijo sv. Antona novega, 12 letni Maks
H., ko je za zabavo skakal po čolnih. Neki redar ga je nato potegnil iz vode in ga odvedel na policijo, kamor so poklicali Maksovega očeta. — Čevljar Humbert Ambrosio iz Latisane pri Vidmu v Italiji, je v Trstu obiskoval tečaj bolniških strežnikov. Ker ni prestal končne skušnje iu ker mu predavatelj zdravnik dr. Stenier na noben način ni hotel dovoliti ponavljalne skušnje, napadel je Ambrosio zdravnika s čevljarskim nožem na cesti in ga sunil v pleče. Bana k sreči ni nevarna. Napadalca so zaprli. — Luciji Perič v Trstu je njen ljubimec Filip Traendo, Lah iz Italije, grozil z odprto britvijo, ko sta se nekaj skregala. Perič je letela kričaje do policijskega inšpektorata, ljubimec pa za njo. Nevarnega moža so aretirali in izročili sodišču.
— Pomorsko javno pravo. Trgovinsko ministrstvo poroča: V trgovinskem ministrstvu so se zadnji čas vršila posvetovanja glede na načrt novega javnega pomorskega prava, ki naj nadomesti zdaj veljavni, a danaŠDjim časom ne odgovarjajoči navigacijski edikt, ki pohaja že iz 18. stoletja. Gre se posebno za pravice in dolžnosti moštva na ladjah, pomorske in pristaniške policije ter uvedbo plač. Leta 1901. je vlada že izdelala načrt, ki pa se je vsled precejšnih hib in nedostatkov ponesrečil.
b)	tuje.
* Nesreča v Kolpi. Dne 28..julija popoldne se je šla kopat rodbina inženirja Poicia v Karlovcu v Kolpo. Ker so pri tem zašle tri hčerke in njegova svakinja v globočino nepoznane vode, so se pričele topiti in očetu se je le z največjo težavo posrečilo rešiti mlajši hčerki; starejša hči in pa svakinja sta utonili pred očmi žalostnega očeta in matere.
* Čudovita ura. Ruskemu carju je poklonil kmet Karaš iz gubernije Radon nenavadno uro, za katere načrt je rnbil celih 32 let in katero je delal 6 let. Ura je visoka 1ra> težka 865 kg in je izdelana iz lesa in kovine Navije se ta ura le vsakih 400 dni, in kaže minute, ure, dni, tedne, mesece, dolžine dneva in noči, vzhod in zahod solnca, navadna in prestopna leta, spremembe meseca in gibanje zemlje, okoli solnca. Mehanizem je tako umetniško izvršen, da gre ura popolnoma neslišno.
* Napaden brzovlak. Med postajama Bramgieska iu Deva proga Budimpešta - Braševo je nekdo položil na tir dinamitno patrono, katero je lokomotivno kolo spravilo do eksplozije. Poškodovan je tir, most in eno lokomotivno kolo.
* Odvetnik na smrt obsojen. Dr. Haw je 36 let star in je bil odvetnik v Ameriki. Poročen je bil s hčerko g. Molitor v Karlsruhe na Nemškem. To leto je obiskal s svojo ženo svojo taščo in se pri tem zaljubil v svojo svakinjo, ki je ostala še neporočena doma. Havvova žena je vsled tega vedno silila svojega moža, da odpotujeta in Haw se je nato res odpeljal. Iz Londona je pa skrivaj pobegnil od svoje žene in se vrnil, da še enkrat vidi svojo svakinjo. Med tem pa je bila njegova tašča v Baden-Badnu umorjena, in ker je sum letel na dr. Hawa, češ da je on naročil umor, so ga zaprli. Dne 23. t. m. je bil dr. Haw spoznan krivim umora in bil obsojen na smrt. Njegov odvetnik je prijavil zahtevo po reviziji. Ljudstvo je prepričano, da je dr. Haw nedolžen, in vsled tega je že prišlo- do burnih prizorov pred sodiščem, pri katerih je moralo razen redarjev tudi še vojaštvo intervenirati.
* Pomiloščenje na prošnjo moža. Posestnik Gau-nersdorfer iz Korneuburga je živel v večnem prepiru s svojo ženo, s katero je imel že osem otrok. Mož je zapodil ženo in otroke pa neprenehoma trpinčil. Ko je dne 10. septembra prošlega leta prišel mož zopet, kakor navadno, pijan domov, je hotela žena napraviti konec tem neznosnim razmeram. Zaprla se je v hlev, da je mož ne bi dobil. Ob treh zjutraj pa je šla k svojemu spečemu možu in ga trikrat s sekiro udarila po glavi, vendar ga umorila. Zeno so zaprli in obsodili nato na tri mesece težke ječe radi težke telesne poškodbe. Ženina prošnja za pomiloščenje je bila odbita. Ko je pa mož prosil za pomiloščenje, se je prošnji ugodilo, in sedaj živita mož in žena z otroci vred v najlepšem soglasju.
* Novi silabus. Inkvizicijska kongregacija \ Rimu, kateri stoji na čelu papež, izdala je dne 4. t. m. novi silabus, to je dekret, v katerem zavrača in graja kot krive v 65 stavkih izrečene trditve. Ost tega dekreta naperjena je v prvi vrsti proti takozvanemu „modernemu katoličan-stvu“. Že delj časa javlja se v katoliški duhovščini, posebno na Nemškem v obrenskih provincijah gibanje, ki ima nalogo katoliške nauke modernim zahtevam primerno prikrojiti. Ti katoliški duhovniki, med njimi je nekaj jako
| uglednih učenjakov, pričeli so sveto pismo znanstveno kri-
tikovati, mesta razlagali so prosteje, nekatere v svetem pismu navedene dogodke tolmačili so kot prispodobe in primere, ki se nimajo razumeti dobesedno. Z novim dekretom obsodil je papež vsak tak poskus. V dekretu samem niso imenovana imena, proti katerim je v prvi vrsti naperjen, tako da je vsakemu možno podvreči se tej odredbi in opustiti vse nadalje delovanje v smislu ^modernega ka-toličanstva". Kak uspeh, da bo imel novi silubus, se še ne more reči. Mogoče, da se bo s tem zamorilo celo gibanje. Mogoče pa tudi, da ostanejo novokatoličani trdni in se ne bodo upognili ostri obsodbi. Potem sta seveda raz-por in ločitev od Rima neizogibna. Srednje poti ne pozDa vsako približanje je izključeno: Rimu se mora vse ukloniti, ali pa sledi ločitev. Vse duhovništvo mora se udati brezpogojno ukazom iz Rima. Nek kardinal iz gori omenjene kongregacije se je izrazil, da je potrebno, da se ločijo od cerkve prostovoljno ali pa s silo oni udeleženci modernega gibanja, ki nočeju izstopiti iz nje, da bi jo tem sigurneje uničili.
* Samomor bivšega državnega poslanca. V Budimpešti se je dne 22. pret. m. ustrelil bivši poslanec Zom-borski, odvetnik dr. Pavel Drakulics. Pri zadnjih volitvah v državni zbor je propal kot kandidat liberalne stranke proti Košutovcu Fernbachu. Drakulicsa so gnale v smrt slabe premoženjske razmere, kajti bil je na glasu velikega zapravljivca, igralca in — pijanca.
* Smrt vsled kačjega pika. V Trentu je razkazoval te dni neki Josip Pfisterer iz Bolcana svojim prijateljem nekaj živih kač, ki jih je prinesel s svojega potovanja iz Egipta. Med temi kačami je bila tudi takozvana kleopatrina kača, ki šteje med najstrupenejše. Ker se je ta kača zdela Pfistererju preveč lena, jo je dvakrat uščipnil, kar jo je tako razjarilo, da ga je piknila s tako silo v roko, da so jo morali strgati z roke. Čeprav so Pfistereija takoj prepeljali v bolnico, je vendar že po par urah umrl.
* Veselje je rodilo žalost. Minole dni se je peljal Amerikanec Borčič s tovarišem Vukeličem in Sorakom iz Reke proti Senju. Od veselja, da je zopet v domovini, je streljal Borčič z revolverjem v zrak. Ker pa nesreča nikdar ne počiva, je Borčič zadel z enim strelom kočijaža Popoviča v hrbet, da je ta na mestu umrl. Sumilo se je, da je ta umor v zvezi s tržaškimi zavratnimi umori na koči-jažih, in vsled tega so vse tri zaprl« v Gospicu na Hrvat-skem. Ker se je pa izkazalo, da. je ta umor le posledica neprevidnosti bodo Vukeliča in Seraka takoj izpustili, le Borčič ostane v zaporu ter se bo moral zagovarjati radi uboja iz neprevidnosti. Popoviča so pokopali v Gospicu.
* Madžarska nasilnost. Slovaški rodoljubi so poslali na člane avstrijskega parlamenta in na vso izobraženo Evropo spomenico, v katerem povzdigujejo svoj glas v imenu človečaustva proti krutemu zatiranju nemadžarskih narodnostij, posebno Slovakov, od strani Madžarov. Vsa Ogrska s Sedmograško šteje 63 komitatov (okrajev) in od teh spada na slovaško ozemlje 16 komitatov. Na Ogrskem vlada plemenitaš in jud. Slovaški jezik preganjajo povsod v uradih, šolah in v cerkvi. Sodnijska vabila so madžarska. Slovaški kmet jih ne razume, zato se gre poučit v žganjarno k judovskemu gostilničarju. Ta ga pošlje k judovskemu odvetniku, ki kmeta pošteno odere. Sodnik dela zapisnik po madžarsko, kmet podpiše, česar ne razume, naposled ga pa še po madžarsko obsodijo, tako da kmet niti obsodbe ne razume. — Razume jo še le, ko ga vtaknejo v luknjo ali ga pa pridejo zarubit. — Grozovito pa je, kar poročajo v spomenici o ropanju slovaških otrok: Od leta 1883. obstoji „Gornje-ogrsko kulturno društvo — Felso Magjarorszagi kultur agyestilet — katero Slovaki po začetnih slovih imenujejo „ Femka1. Okrajne skupine Femke so razširjene po celem Slovaškem. Femka ustanavlja mažarske otroške vrtce in knjižnice, razširja mažarske časnike, deli mažarskim učiteljem nagrade itd. Femka pa si je iznislila naravnost blazno sredstvo, da namreč slovaške otroke pošilja na južno Mažarsko in jih da mažarskim obiteljem v rejo, da jih preleve v polnokrvne Mažare. L. 1884. so agenti Femke starše pregovorili, da so dovolili odgon otrok na jug. Lagali so staršem, da bodo otroci pri bogatih ljudeh na reji, se izučili rokodeljstva in se izšolali ter se v domovino vrnili kakor baroni. 400 otrok so spravili kakor živino v vagone. Nekateri so se res vrnili, toda razcapani in zanemarjeni. Dekleta so se vrnila — zapeljana. Na jugu so se valjala po ječah in grdih hišah. Na jugu so pasli otroci kouje in svinje. Take ekspedicije so se izvršile še štiri. Za četrto je dovolilo ministrtvo 3000 K podpore.
Prosveta.
Pisarna družbe sv. Cirila in Metoda v Ljubljani je
razposlala zglasnice in glasovnice z vsemi naslovi podružnicam in pokroviteljem, kolikor so bili naslovi znani. Kdor še ni prejel zglasnice za zborovanje na glavni skupščini dne 6. avgusta t. 1. v Boh. Bistrici, uaj se zglasi pravočasno.
Glavne skupščine naj bi se udeležili poleg domačinov Bohinjcev prav mnogoštevilno rojaki sploh, da rečemo pri tem zborovanju resno besedo med seboj, kako nam je ču-
vati naše meje, kako ohraniti to, kar je našega, kako zanesti prosveto v one kraje, med one naše rojake, kjer bi je ne bili deležni brez naše pomoči, no kako dati družbi naši novih življenskih moči, kako pospeševati v večji meri njeno stremljenje. Naloga, ki si jo je stavila naša družba, je gotovo vitalnega pomena za naš narod, za to pa tudi rojaki, vsi na krov, vsi na delo slovensko, vsi za našo družbo!
Sklep vodstveni, da se vrši letošnji občni zbor prav v Bohinju, zadovoljil pa bole vsakega, ki pozna krasni Bohinj, zadovoljil pa bode onega, ki si ga ogleda povodom našega zborovanja. Bohinj očara s vsojo naravno krasoto vsakega in srce si želi vedno in vedno nazaj tja gori,
„Kjer Savica, hči kraljeva, pribobni in pesein peva...“
NB, Za obed ob glavni skupščini sv. Cirila in Metoda na Bohinjski Bistrici zglasiti se je do konca tega meseca pri upravništvu grand-hotela „Triglav“ v Bohinjski Bistrici.
Kettejeve poezije. Založnik L. Sclnventner v Ljubljani nam poroča, da je Kettejeve poezije razprodal in pripravil drugo po m nož eno in ilustrovano izdajo, ki ima iziti čimprej. Knjigo je zopet uredil A. Aškerc, ki je napisal tudi obširno življenjepisno in književno kritično črtico, ilustracije je izvršil slovenski umetnik M. Gaspari; poleg ilustracij jepridejan tudi pesnikov portret, fotografski posnetek Ketteja na mrtvaškem odru in faksimile rokopisa nekega njegovega soneta.
Že to, da so bile Kettejeve poezije razprodane tekom par let, ter da se je vsled vednega povpraševanja po njih založnik odločil še za eno izdajo, nam priča zadostno, da je slovenski narod porazumel, kaj pomeni Kette v naši književnosti. Imena: Kette, Aškerc in Gaspari so nam porok, da se imamo zopet nadejati knjige, lepe v vsakem oziru; tembolj, ker nam dosedanje Sch\veutnerjeve publikacije jamčijo za to, da je oskrbel tudi tej knjigi kar najelegantnejšo zunanjo obliko. Več o njej izpregovorimo, kedar izide in se nam dopošlje v oceno.
Gospodarstvo.
Tržno poročilo.
Denarni promet.
Dunajska borza. Zadnji čas je borza nekoliko oslabljena posebno zato, ker so bila ameriška poročila o železu in bakru neugodna. Tudi berlinski trg je slabo vplival na dunajskega. Zato so tudi skoro vsi tukajšniji kurzi padli. Zanimanje, katero seje kazalo za kreditne'akcije avstro-ogrskih bank za približno K 1-75 do K 2—. Istotako so tudi industrijske cene nižje. Višje so le plzenjske in sladkorne delnice.
Na tržaški borzi je opažati isti obrat v denarnem prometu, dočim je pa trg s tujimi pridelki jako živahen.
Zagrebška borza posluje povoljno. Denarni promet je še precej samostojen posebno z delnicami domačih podjetij. Žitni trg je precej odvisen od peštanskega.
Promet s pridelki.
Dunajska borza je sedaj popolnoma navezana glede žitnih cen na Pešto, ki edino cene žitu določa. Zaupanja v nižje cene ni skoro nič posebno, ker stoji trg z moko tako visoko.
Pšenica, kateri so se cene prejšnji teden že nekoliko znižale, se je zopet podražila. Tudi rž je poskočila za približno 10 h. Ječmen se je podražil zadnji teden za 20 h. Koruzna cena je skoro ista, dočim se je podražil oves komaj za 5 h.
Cene za vsakih 50 kg so notirale ab Dunaj:
Pšenica, tiška, 78 do 82 kg K 12-— do K 12 60; banaška 76 do 79 kg K 11-45 do K 12-05; viselburška in rabska 76 do 80 kg K 1120 do K 11-80; nižeavstrijska in moravska K 11-20 do K 11 60
Rž, slovaška 72 do 74 kg K 8 95 do K 9-15; peštanska 72 do 74 kg lv 8 95 do K 9 20; avstrijska 71 do 74 kg K 8-65 do K 8 90; ogrska 72 do 74 kg K 8-75 do K 9 05.
Ječmen K 7-40 do K 7 80. Cena vedno ista.
Koruza, ogrska K 6-77 do K 7-20.
Oves, ogrski srednje vrste K 8 50 do K 8-75; prve vrste K 8 65 do K 8'85.
Špirit kontingentira prompt ab Dunaj Iv 57-20 D, 58-— BI.
Repno olje vsakih 100 kg prompt ab Dunaj K 92-—D, K 94"—. Vedno stalno.
Laneno olje vsakih 100 kg prompt ab Dunaj K 74-— do K 74-50. Nikake spremembe.
Petrolej vsakih 100 kg: kavkaško rafinirano brez soda, prompt ab Trst, transito K 11-50 D, K 12-— B. Cene se zadnji teden niso nič spremenile.
Meso. Cene za kilogram so sledeče: goveje meso	prednje	K	1'—	do	K	T50
„	zadnje	„	1-26	„	„	1-52
telečje	„	„	l-_	„	„	148
svinjsko	„	„	1-28	„	„	1-32
ovčje	„	„	1-—	„	„	1-12
Meso je postalo nekoliko dražje.
Mast za vsakih 50 kg: domača, svinjska, s sodom prompt K 78-50 D, K 74-50 B ab Dunaj. Cene višje.
Slanina, bela z zabojem prompt K 70-— D, K 71-— B ab Dunaj. Pri slanini in masti so cene zopet vedno iste.
Loj, prompt K 41-50 D, K 42 —. B ab Dunaj.
Sladkor, v kockah za 100 kg; brutto K 74'— D, K 75-— B, kristalni sladkor promt K 65*50 D, K 66"—B ab Dunaj. Sladkorni trg je zelo miren. — Cene vedno enake.
Kava, za vsakih 50 kg: Santos navadna K 39-—do K 41-—, bolja K 51-— do K 58-—.
Zakon za trgovske sotrudnike. Vlada je predložila državni zbornici zakon o zboljšanju socijalriega stališča za trgovske sotrudnike v prvi vrsti, potem pa tudi za privatne uradnike pri raznih denarnih zavodih, zavarovalnicah, zastavnicah, tiskarnah in sličnih podjetjih, in ob jednem veljaven tudi za akademično izobražene nastav-ljence po raznih tovarnah in sličnih podjetjih, kot za in-ženerje, kemike itd. Dasi ima že stari trgovskopravni red veliko določb, je vender za današnjo dobo pomanjkljiv in nezadosten. Tudi nova predloga ni na višku socijalnih modernih zahtev, a vender je za vse trgovske sotrudnike in privatne uradnike važen korak naprej. Posebno pomenljive so določbe, da se službo brez posebej v predlogi navedenih vzrokov mora odpovedati najmanj mesec dni j naprej, drugače je delodajalec zavezan, dati uslužbencu plači primerno odškodnino; dalje da mora dobiti vsak uslužbenec, ki je že šest mescev v službi, na leto nepretrganih deset dni dopusta; da mora delodajalec plačevati v slučaju bolezni popolno plačo šest tednov, in sme odšteti le toliko, kolikor odpade na njegov del vplačevanja v bolniško blagajno, ako je uslužbenec vpisan. Principijelno važna je tudi določba, da mora delodajalec dati uslužbencu zdravo, higijenično stanovanje in eventualno zdravo, dobro hrano, drugače sme uslužbenec brez odpovedi službo opustiti. Zelo pomenljiva je točka, da mora dobivati uslužbenec popolno plačo za štiri tedne vojaških vaj, ako je že šest mesecev bil v isti službi. Vse dogovorjene denarne kazni so podvržene sodni odmeri. Posebne določbe se bavijo s provizijo, z nastopom službe, z odškodninami, tantijemami itd,
Kakor veje iz vseh teh točk moderni duh, tako pogrešamo v tej vladni predlogi uravnavo števila delavnih ur, dalje določb, kdaj se morajo prodajalne in pisarne zapreti. Tudi nedeljski počitek ni omenjen niti z besedico. Popolnoma neumesten je vzprejem takozvane konkurenčne klavzule, ki določa, da ne sme uslužbenec v gotovih slučajih po dogovoru določen čas vstopiti k jednakemu podjetju. Čeprav je ta nepotreben pridržek omejen na najdalj eno leto in na najmenj 3000 kron letnega zaslužka, je vender skrajno nesocijalen in zastarel.
Ker bo o zakonu, oziroma predloženem načrtu še govorila zbornica, upamo, da bo zakon v novi zbornici zgubil inarsikako gori omeujeno hibo; pozdravljamo ga že v naprej kot znaten napredek socijalne zakonodaje.
Koprive kot krmo piporoča mariborski „Slovenski Gospodar*' v mali živinoreji. Koprive, ki rasto kot nadležni plevel v grmovju, ob vrtnih ograjah, za potom, ob potoku, gozdnih robovih itd., se pogosto uporabljajo dobro razrezane in pomešane med otrobe ter omečene z vodo ali mlekom za pičo mladih gosij. Pri tem pa se nikakor ni upoštevala redilna moč koprive kot krma, ampak le, da go.-i otrobe in drugo pičo, katera je zmešana s koprivami, raje žro, torej da te povečajo tek mladih živali. Novejše skušnje in preiskavanja pa so dognale, da so koprive na redilnih snoveh slične najboljši krmi in da radi tega zaslužijo, da bi se jih izkoriščalo za krmljenje malih domačih živali, akoravno se jih za pridelovanje v velikih množinah ne more rabiti. Njih vsebina glede dragocenih snovij je n. pr. večja, kakor ista od sena ali od suhe detelje. Suhe koprive imajo po razglašenih preiskavanjih celo skoro dvakrat toliko beljakovine in trikrat toliko masti v sebi, kakor navadno seno. Kar pa se tiče drugovrstnega sena, prekaša jih kopriva vse za več nego dvojno njih vsebino masti. Glede tega bi bilo priporočati, da bi se koprive v kmetiji ne porinile več brezbrižno kot nadležen plevel na stran ali celo uničile, ampak uporabljale v vedno večji meri in splošno za krmo živine, posebno prašičev in mladih gosij. Priporočati pa je nadaljno koprivno seme kot izvrstna piča za vso mlado perutnino, katera pri tej izvrstno vspeva in se razvija, tako da rejcu v obilni meri poplača mali trud, katerega mu povzroči nabiranje koprivnega semena ter sušenje in hranjenje koprive same.
Ravnanje s trtami, ki jih toča poškoduje. „ Kmetovalec" daje iz strokovnjaške roke naslednja navodila:
„če toča pobije, je predvsem treba takoj z galico poškropiti, nato pa kakih 8 do 10 dni počakati, da se po njej napravljena škoda v polni meri pokaže.
Potem je treba trte dobro pregledati in na naslednji način z ostrim nožem odrezati:
J. Vse močno ranjene ali zelo razkosarjene liste je porezati.
2. Na šparonih ali napnencih je pustiti samo one mladike, ki imajo še kaj ohranjenega grozdja na sebi, druge pa odrezati. Mladike z grozdjem se skrajšajo za toliko, kolikor je nujno treba. Najbolje je, če ostanejo nad zadnjim grozdom še trije do štirje listi. Izrasli za-listniki se priščipujejo za prvim ali drugim listom.
3. One mladike, ki stoje na reznici (palcu ali Ščapu) ter imajo dati les za napravo reznic ali šparonov v prihodnjem letu, je treba posebno skrbno obrezati in ohraniti, ker je drugače tudi trgatev prihodnjega leta izgubljena.
Če so takim mladikam samo vršički odbiti, odrežemo le najbolj poškodovani del ter gledamo, da ostane na koncu kak zalistnik, ki takoj naprej raste in nadome-stuje trti odbiti vršiček. Ostale zalistnike priščipnemo za drugim listom, ker morajo ti listi namesto odbitih glavnih listov trtni les rediti.
če so pa te mladike tako pobite, da je le njih spodnji del ohranjen, jih moramo tako obrezati, kakor po navadi pri spomladnem obrezovanju, to je na palce (ali ščape) dveh do treh zdravih očes,
Ta očesa poženejo in dajo tak les, kakor n. pr. letos na zeleno cepljene trte.
Vse druge, trti nepotrebne mladike obrežemo, da gre živež le v one, ki jih rabimo za prihodnje leto.
Če pa toča še toliko mladik na trti ne pusti, da bi iz njih napravili reznice ali palčke, moramo shraniti in rediti dve do tri mladike, ki po navadi poženejo iz starega lesa.
4. Pri vsem tem delu pa moramo za to skrbeti, da tiste mladike, ki so na trti ostale, ohranimo zdrave ter da njih les dobro dozori.
Treba je torej vezati kmalu in večkrat proti peronospori (z galico škropiti in meseca septembra vsako mladiko za tretjino skrajšati.
Gospodinjska šola c. kr. kmetijske družbe kranjske v Ljubljani. Meseca oktobra se otvori deseti tečaj gospodinjske šole, ki bo trajal 12 mesecev. Gojenke morajo stanovati v zavodu, ki je pod vodstvom čč. gg. sester iz reda sv. Frančiška. Zavod je v posebnem poslopju poleg Mari-janišča na Spodnjih Poljanah v Ljubljani.
Pouk, ki je slovenski in brezplačen, zavzema poleg verouka, vzgojeslovja, zdravoslovja, ravnanja z bolniki, spi-sja in računstva vse one predmete, ki jih mora umeti vsaka dobra gospodinja, zlasti se pa poučuje teoretično in praktično o kuhanju šivanju (ročnem in strojnem), pranju, likanju, živinoreji, mlekarstvu, vrtnarstvu itd. Gojenke se istotako vežbajo v gospodinjskem knjigovodstvu ter v ravnanju z bolniki in z bolno živino.
Gojenke, ki se žele učiti nemškega jezika, dobe v tem predmetu brezplačen pouk in priliko, da se v enem letu zadosti privadijo nemškemu jeziku.
Gojenka, ki bo sprejeta v zavod, plača na mesec za hrano, stanovanje, kurjavo, razsvetljavo, perilo, to je sploh zavse, 30 K, alizavestečaj 360 K.
—	Vsaka gojenka mora prinesti po možnosti naslednjo obleko s seboj: Dve nedeljski obleki, tri obleke za delo, dva; para čevljev, nekaj belili in barvanih jopic za ponoči, štiri barvana spodnja krila, dve beli spodnji krili, šest srajc, šest parov nogavic, 10 do 12 žepnih robcev, šest kuhinjskih predpasnikov in tri navadne predpasnike. (Predpasniki za delo se tudi priskrbi* v zavodu proti plačilu.) če ima ktera več obleke, jo sme prinesti s seboj.
Deklice, ki hočejo vstopiti v gospodinjsko šolo, morajo:
1. dovršiti že 16. leto; le izjemoma, v posebnega ozira vrednih slučajih se more dovoliti sprejem mlajših učenk;
2. znati citati, pisati in računati;
3. predložiti zdravniško izpričevalo, da so zdrave;
4. predložiti obvezno pismo staršev ali varuha, da plačajo vse stroške;
5. zavezati se, da bodo natančno in vestno izvrševale vsa dela, ki se jim nalože, ter da se bodo strogo ravnale po hišnem redu.
Prošnje za sprejem, ki jim je priložiti šolsko in zdravniško izpričevalo ter obvezno pismo staršev, oziroma varuha, naj se pošljejo do 15. septembra t. 1. glavnemu odboru c. kr. kmetijske družbe kranjske v Ljubljani.
V prvi vrsti se v gospodinjsko šolo sprejemajo deklice, ki imajo domovinsko pravico na Kranjskem; če bo pa v šoli prostora, se bodo sprejemale tudi prosilke iz drugih dežel.
Pridelek sadja na Štajerskem. O letošnjem pridelku sadja na Štajerskem poroča zveza štajerskih poljedelskih zadrug po natančnih poizvedbah o stanju začetkom tega meseca: obrodile so letos dobro le črešnje in trte, koder niso pomrznile. Splošno pa bo letos malo sadja. Glavni vzrok tega je dolga zima, vsled katere so pomrznile n. pr. breskve in marelice. Slive so manj trpele. Jablane in hruške so dobro cvetele, ponekod bolj, ponekod manj, kakor so pač lani manj ali bolj obrodile in bilo je upati povprečno na srednje dober pridelek. Tega pa so uničili mrčesi ob času cveta in neugodno takratno vreme. — Ker letos tudi v Švici, na Nemškem in na Nizozemskem ne bo sadja, bodo lahko oni, katerih sadonosniki vendar nekaj obetajo, dosegli lepe cene za sad.
Vinska letina se nam v naših goricah ob Savinski dolini letos obeta kaj slabo. Žlahtno trto, ki je že poprej silno pešala, je letošnja huda zima uničila skoraj docela, a tudi Izabela, s katero so naši vinogradniki večinoma posajeni, je močno trpela. Ker ameriška trta v naših mrzlejih legah ne uspeva posebno dobro, se kaže našim goricam kaj slaba prihodnjost. Umestno bode tedaj, če si bode marsikateri posestnik od svojih dosedanjih vinogradov ohranil le en del ter skušal tistega z najintenzivnejim obdelovanjem ohraniti v večjej rodovitnosti, večino pa posadil s sadnim drevjem, ki ne zahteva toliko truda in troškov, pa daje ravno v naših legah vendar tako lepe dohodke.
Velika gospodarska razstava se je vršila v Pragi od 26. maja do 2. junija. Ta razstava je jasno pokazala, na kako visoki stopuji se že nahaja češko poljedelstvo. Zelo zanimiv je bil oddelek za govedo, konje (pošumavske), ovce, koze, svinje in perutnino. Živinoreja je tudi na češkem važen vir kmečkih dohodkov.
Kakor v vseh naprednih poljedelskih deželah tako je tudi na češkem poljedelstvo v ozki zvezi z industrijo; kjer cvete poljedelstvo, tam cvete tudi industrija. To je pokazal poseben oddelek za kmetijske stroje, katerih je bilo 1554 od najmanjšega poljskega orodja do največjega parnega pluga.
V poljedelskem oddelku češkoslovauskega narodno-pisnega muzeja so bila razstavljena stara kmetijska orodja, stare knjige in listine, ki se tičejo poljedelstva, fotografije in modeli gospodarskih poslopij, strojev, skupine in tipi iz kmečkega življenja. Vsak češki kmet je z veseljem gledal na te starožitnosti in veseli spomini so se mu zbujali pri pogledu na te stare spomenike.
Knjižni in literarni oddelek je bil namenjen za moderne češke knjige o poljedelstvu, za gospodarske časopise in revije, posebno pa za zadružniške liste. Tu je bila tudi slika češkega Raiffeisna Kampelika, ki si je pridobil za češko zadružništvo nevenljivih zaslug. Saj stoji češko zadružništvo v Avstriji na prvem mestu. Od nad 5000 avstrijskih kmetijskih zadrug imajo Cehi sami okrog 2000 zadrug.
Eazstave so v našem modernem življenju velikega izobraževalnega pomena, zlasti pa gospodarske razstave. Ako gre človek na tako razstavo, se nauči več, ko če bi prečital celo vrsto debelih knjig. Tu vidi napredek našega modernega gospodarstva v primeri s starim primitivnim načinom pridelovanja, vidi pa tudi še marsikatere ne-dostatke.
Ravno ti nedostatki pa, katere odkrije taka razstava, so najmočnejša vspodbuda, da narod ne ostane na isti stopnji, ampak da napreduje in hiti naprej k boljšim uspehom in k boljši bodočnosti.
Delo marljivih čebelic se letos posebno blagoslavlja. Tako bogate paše niso imele te ljubke živalice že mnogo let. Panji so v pravem pomenu besede naliti z najžlahtnejšo strdjo.
Le škoda, da je med nami le prav malo čebelarjev, ki bi zamogli prav izkoristiti marljivost svojih čebel. Večinoma se pri nas čebelari še s starimi, nerodnimi panji z nepremičnim satovjem, med se odvzeti ne more in čebele pri obilni paši praznujejo, ker nimajo kam dati medu. Toda oni čebelarji, ki imajo panje s premakljivim satovjem, ti so pač letos na konju! Po dvakrat, trikrat so že lahko s točilom izmetali med in v par dnevih so živalice ob letos tako bogatih virih zopet napolnile izpraznjeno satovje. Apostoli modernega čebelarstva imajo letos pač posebno hvaležno delo, ko jim je možno, oči-vidno pokazati naravnost čudovite uspehe modernega čebelarstva. V eni prihodnjih številk priobčimo zanimiv članek „Preduost premakljivih panjev11, ki ga je spisal odličen slovenski čebelar.
Pred žetvijo. Danes je najvažnejše gospodarsko vprašanje za Avstro-Ogrsko, kako bo izpadla letošnja žetev. Zadnje poročilo ogrskega poljedelskega ministrstva je bilo precej neugodno ter se je cenila letina pod srednjo. To neugodno poročilo pa so hoteli prodajalci izkoristiti, ali le z neznatnim uspehom, ker poročilu se ni verjelo, ampak se je cenila letina z zasebne strani bolje in to z vso pravico. Poročila ogrskega poljedelskega ministrstva z dne
4.	julija se glasi precej ugodneje, letina pšenice se ceni za 1-37 mil. mt. stot., višje toraj na 33 mil. met. stotov. Nad ržjo že poje srp, medtem ko bo pšeniea v nekoliko dneh prišla pod koso. Velika vročina je povzročila prezgodnjo zoritev. Povdarjati pa še moramo, da kraji, ki so preje neugodno poročali, so danes primorani javiti ugodna poročila, posebno zasebne cenitve prekašajo daleč uradne. Ruska poroča o svoji letini jako neugodno. Razna ugodna poročila so nekoliko ohladila borzijance, kateri so vsled velike vročine pognali jako visoko. Kakor nam je znano, se budimpeška borza posluži vsakega, tudi najne-znatnejšega poročila, da začne rogoviliti. Ker je vročina res velika, so imeli borzijanci takoj celo kopico poročil pri rokah, da je pšenica naenkrat polna rje, da prehitro zori, prilezla je zopet razna golazen itd., in cena je šla znatno navzgor, ter to še danes občutimo. Navedenim dejstvom Dikakor ne moremo odrekati posledic, ali kako velike so te, tega še ne moremo presoditi, ker deloma je padel dež in posledice vročine zmanjšal, potem pa pšenica malo pred žetvo itak rabi vročega solnca, da dobro dozori.
Za živinorejo. Vlada vendar enkrat resno misli na akcijo, s katero hoče pospeševati živinorejo. Ta akcija bode neposredno koristila živinorejcem, posredno pa širšemu prebivalstvu, konsumentoin mesa. V ta namen bode vlada dovoljevala večje podpore v povzdigo živinoreje ter olajšave pri vožnji, obenem pa pospeševala pridelovanje boljše krme, izboljševanje planin in pašnikov. Kakor smo že poročali pred tedni, je že izdelan načrt zakona za izboljšanje planin. V tem oziru smo precej zaostali. Živina se pase po planinah vsepovprek; išče si boljšo pašo in se razvadi, da slabšo pohodi in prezira. Tudi je na planinah še premalo hlevov, kjer bi se pridobival gnoj za izboljšanje paše. V mnogih krajih sploh ni napajališč za živino. Potrebno je tudi, da se pašniki ločijo od sveta, ki ni goden za pašo, pač pa za pogozditev. Treba je tudi več pouka, boljšega nadzorstva itd. Opozoriti pa moramo vlado in druge merodajne kroge tudi na pašnike in senožeti v nižini, n. pr. na obširne prostore po Krasu, in v Suhi Krajini in drugod. Tu je v prvi vrsti potrebno, da se zasejejo boljše vrste krme, da se napravijo napajališča, izčistijo senožeti in pašniki. V to pa je potreba primernega pouka in podpore.
Nove hranilnice za otroke. V Nevvjorku je izumel neki Ainerikanec novo vrsto hranilnic za otroke. Hranilnica je navadne velikosti, kakor se jih dobiva po prodajal-picah od K P20 do K 5'—. Izumitelj pa je vtaknil v hraniluico malo uro, katera se navije, kakor hitro se dene v hranilnico komad 50 stotink, za kateri je napravljena odprtina. Ura gre 24 ur. če se hoče torej, da gre ura redno, se mora vsaki dan uložiti v to hranilnico ali skrinjico 50 stotink ali 10 cent. amerikanskega denarja. Tako se prihrani vsak teden 70 cent. ali v naši vrednosti K 3'50. Take hranilnice se prodajajo v velikem številu Prav bi bilo,	da	bi se uvedle tudi	pri nas.
O	hmelju	je dobilo	poljedeljsko	ministrstvo	sledeče
poročilo: Na Štajerskem je hmelj zavoljo hladnih noči in vročih dnevov v majniku in suše v juniju splošno zaostal. Rani hmelj že cvete. Rastline so tuintam poškodovane vsled mrčesa in strupene rose. Na vzhodnem Štajerskem haže sedaj hmelj bolje ko na južnem. — Na češkem je hmelj tudi 'močno zaostal. Rastline so splošne dosegle tričetrtinsko višino hmeljevk in so zdrave. — Dobro stoji s hmeljem v Galiciji, na Moravskem še rastline niso zrastle do polovice hmeljevk.
Govorilnica.
Gosp. Fr. Ž. v Ljubljani. Prerano izpadanje las na glavi je posledica kožne bolezni, kateri je pogosto vzrok našemu zdravju neprikladno pokrivalo. Posebno škodljivi	so	težki iz	debele, za	zrak skoraj	neprodorne	klobučevine izdelani	klobuki, čim dalj časa	na dan nosi kdo
klobuk, tem večja nevarnost je za dotičnika, da mu izpadejo lasje. Splošno je torej svetovati lahko, zračno pokrivalo tudi po zimi, poleti slamnik iz redko pletene, ali pa lahke in tanke slame. Še bolje je seveda če se hodi tudi izven hiše gologlav; ako se nato navadi (traja par dni) ne škoduje niti veter niti direktno solnce. Direktnih solnčnih žarkov se nam je bati na glavo le če smo jim dolgo
časa izpostavljeni na kakem sploh vročem prostoru, posebno, če trpimo žejo poleg tega. Torej pri delu na polju, pri zidarskem, tesarskem, strehokrovskem in kleparskem delu pod milim nebom ob vročih solnčnih poletnih dnevih posebno opoldne in ob ranih popoldanskih urah. Prehlajenja v glavo se pa nasprotno ni bati, tudi če bi ne bilo ravno gorko in tudi če bi bil veter.
Gospodična A. P. v N. M. Kopanje na prostem za vaše stanje ne bo škodljivo, če to storite le kadar je gorka voda in če se preveč ne utrudite pri tem. V tem oziru je Krka kakor vstvarjena za vas, seveda samo, kadar je zračna toplota zelo visoka. Plavanje je sploh za vas najpripravnejši šport in vam more bolj koristiti, kakor skoraj vsaka druga telesna vaja. Po kopanju je priporočati posebno lego na solncu, takozvano solnčno kopelj.
Amaterfotografv L j. Razume se, da v temnih prostorih in ponoči fotografirate lahko pri zadostni električni luči. Ker pa električna luč ni vedno in vsepovsod na razpolago, pomagate si lahko s takozvanim bliskom (Blitz-pulver). Tak blisk si napravite, če previdno in dobro zmešate 30 delov Kalijevega klorata, 15 delov magnezijevega praška in 5 delov antimonovega žveplika (Sclmefelanti-mon). Zmesi pa treti ne smete, ker je eksplozivna in bi bila torej nevarnost, da se hudo opečeta. — Prav tako dober blisk za fotografiranje v temnih prostorih in ponoči daje tudi zmes sestoječa iz 3 delov fino zdrobljenega kalijevega permanganata in dveh delov magnezijevega praška.
Gosp. Pr. V. v. S. Vzrok cikavosti vina leži v vašem nepravilnem kletarstvu. Ker ima vino, kakor pravite, že odločen duh in okus po kisu, se ne bo dalo več popraviti in zato vam ne preostaja nič drugega, nego da napravite iz vseh 30 hi vina vinski kis (ocet), ki se da lahko spraviti v promet. Svetujemo pa vam, da daste vino poprej kemično preiskati, oziroma določiti v njem ocetno kislino, ker ni izključeno, da se v okusu motite in da se da vino vendarle'še popraviti.
Gospodična S. Ž. v M. Opozarjamo vas, da je črnilo (tinta) za zaznamovanje perila naprodaj kot tako v prodajalnah papirja, če si pa črnilo na vsak način sami napraviti želite, postreči vam morem s sledečim receptom: Vzemite 11 g srebrnega nitrata, 20 g amonijaka, 85 g prekapnice (destilirane vode) 20 g arabskega gumija in 22 g kristalne vode; srebrni nitrat raztopite v amonijaku, sodo in gumi pa v vodi. Tako dobljeni raztopini je treba potem skupaj zmešati in zmes segreti, nakar raztopina (črnilo) potemni in se obenem ščisti.
Somišljeniki !
Širite in naročajte povsodi „Novo Dobo“! — Zahtevajte list po vseh gostilnah in kavarnah!
sms«®®
Prva
Ivan Rakoše i. dr. = Straža-Toplice =
III.	n 110 n	n	III. „	1-10
II.	1-30 „	n	JI. „	1-20
I.	„ 150 „	n	I- n	1-40
III.	„ 1-30 „	Brinjevec	III. „	1 40
II.	1 50 „	T»	II. n	1-80
I.	„ 180 „	»J	I n	2 —
žganje	(konjak)	od 3 do 8 K	- V	litra.
priporoča
Slivovko navadno K 1'— lit. Tropinovec navad. K 1-— lit.
Droinik
Speeijaliteta ,Sl0Ven6C‘
od K 1*10 do K 1’20 liter.
Destilacija vsakovrstnih naifineiših likerjev od K 1‘- do K 1-60 liter.
Uvoz in izvoz čajnega ruma od K 1‘— do K 2’— liter i. t. d., i. t. d.
Odpošilja se v steklenicah, zabojih in sodih, ter se prazna nepokvarjena posoda sprejme nazaj v račun in sicer steklenioe 10 vin. komad in sodi 5 vin. liter franko Straža-Toplice. Na zahtevo se pošljejo vzorci brezplačno
c •• |	i	Kupujte samo pri narodnih tvrdkah! Trgovci, ne naro-
3 VOJI K SV OJIIII. čajte blaga pri protislovanskih tvrdkah!	—
Odgovorni urednik: Franjo Peldstein. Izdaja konzorcij „Slov. gosp. stranke". Lastnina „Slov. gosp. stranke". Tisk ^Učiteljske tiskarne- v Ljubljani.