Glasilo Zveze sindikatov Slovenije	Ljubljana, 6. oktober 1983
Glavni urednik Dušan Gačnik	letnik 42, številka 39, cena 10 din
Odgovorni urednik Franček Kavčič
—V tej številki:---------------------------------------------------------------------------------
Sindikalni poročevalec, v katerem objavljamo gradivo^ seje RS ZSS o uveljavljanju stanovanjske politike.
Vzajemnost št. 9 z gradivom za konferenco Zveze društev upokojencev SR Slovenije.
TEDEN OTROKA. V svetu,
, polnem nasilja in nerazumnih. dejanj, je veliko otrok, ki so žrtve epidemij, revščine in najhujše lakote. In ker dobiva ta sramota človeštva dvajsetega stoletja vse večje razsežnosti, je Mednarodni sklad Združenih narodov za pomoč otrokom — UNICEF — sklenil ob letošnjem mednarodnem dnevu otroka pozvati vso svetovno javnost in njene napredne sile k odločni akciji pod delovnim naslovom Lačni otrok izziva svetovno vest. Pri nas smo se odločili za splošno akcijo TEDEN OTROKA, ki je letos od 3. do 10. oktobra. Doma se še posebej trudimo reševati gospodarske težave, kar ne sme ovirati prizadevanja za celovitejši razvoj naših otrok. Zato ob letošnjem tednu otroka v Sloveniji namenjamo posebno pozornost razvojnim potrebam mladih, ki so temelj vsega našega razvoja in napredka. Pri tem gre predvsem za ustrezno zdravstveno varstvo, dobro vzgojo, izobrazbo, razvedrilo in igro, ki z
odraščanjem postaja delo.
Slika: Lea Oset
Z
Zvezni izvršni svet se je v teh dneh znašel v ognju kopice vprašanj o vsebini ekonomske politike za prihodnje leto, s katerimi so ga zasuli delegati zvezne skupščine. Spraševali so, v kolikšni meri je na slabšo produktivnost gospodarstva vplival padec realnih osebnih dohodkov, kako višje obrestne mere in tekoči tečaj dinarja vplivajo na gospodarska gibanja, kdaj bo doseženo večje skladje pri določanju pogojev gospodarjenja med sprotno gospodarsko politiko in delovanjem ekonomskih zakonitosti in podobno. Zanimalo jih je še, na kakšen način namerava zvezna vlada prihodnje leto zmanjšati inflacijsko stopnjo na 25 odstotkov, ko pa vemo, da bomo najmanj takšno njeno raven prenesli iz letošnjega leta.
Če so hoteli delegati preizkusiti ZIS, če se je dokopal do objektivne ekonomske analize položaja našega gospodarstva na domačem in tujem tržišču, potem so dosegli svoj cilj. Pokazalo se je namreč, da zlasti na področju cen še nima izdelanega jasnega in učinkovitega programa za preseganje sedanjega (anarhičnega) stanja in da se v razpravi o reformi cen oddaljuje od vprašanj, kako s cenovno politiko spodbujati gospodarstvo k večji produktivnosti, kdaj bomo z . zmanjšanjem prometnega davka zajezili cene in ali je mogoče zmanjšati proračun federacije.
Prav gotovo je zrno resnice v oceni ZIS, da gospodarstvo ni bilo dovolj pripravljeno na odgovornejše oblikovanje cen, ko
smo jih odmrznili. Prav tako pa imajo prav delegati, ki opozarjajo, da zvezna vlada v letu dni sama ni bila pripravljena na reformo cen, da pogoje gospodarjenja diktira ZIS in da je od tega odvisno ravnanje gospodarstva. Zdaj je namreč tako, da tekoča ekonomska politika, ki je instrument zvezne vlade, gospodarstva ne sili k učinkovitejšemu gospodarjenju, ampak dovoljuje dvigovanje cen brez upoštevanja ekonomskih in tržnih meril svetovnega trga. Da je tako res, dokazujejo tudi pozivi ZIS k disciplini in preudarnemu vodenju politike cen, ki pa ne morejo nadomestiti ekonomske prisile in tržnega delovanja ponudbe in povpraševanja.
Najbolj trd oreh za zvezno vlado pa je devizni sistem, ki ga
še vedno oblikujejo politični, ne pa ekonomski argument*' Toda poudariti kaže, da za to ne gre v celoti obtoževati le zvezne vlade, ki se je znašla v navzkrižju različnih republiško-pokrajin-skih interesov, pa tudi pritiskov. Izhodišča dolgoročnega programa gospodarske stabilizacije so sicer povsem jasna: sistemske rešitve in ukrepi ekonomske politike morajo biti predvsem v oporo izvozno usmerjenemu gospodarstvu, ne pa zgolj republiškim in pokrajinskim interesom, ki poskušajo ohraniti pridobljene pozicije in se izogibajo glob jim stabilizacijskim spremembam. Toda dejanske možnosti ZIS, da bi uskladil in zlil te interese v skupna jugoslovanska hotenja, šo žal še vedno močno omejene.
Emil Lah
Delovne
zmage
železničarjev
Slovenski železničarji so v letošnjem septembru opravili rekordno delo. Na območju Železniškega gospodarstva Ljubljana so naložili 917.353 ton, razložili pa 1.169.922 ton blaga ter opravili več kot 372 milijonov netotonskih kilometrov. V primerjavi z istim mesecem lani je to 210 tisoč ton ali za 29,8 odstotka več naloženega blaga, razloženega 150 tisoč ton ali 14,1 odstotka več, netotonskih kilometrov pa je bilo kar za 87 milijonov več ter pomenijo 30,5-odstotno povečanje.
Zaupanje
v
ustvarjalno
moč
ljudskega
gibanja
•	Tudi danes je, enako kot v vseh prelomnih obdobjih našega razvoja, opiranje na lastne moči edini pravi izhod iz sedanjega težavnega položaja. To pa zahteva predvsem uveljavljanje produktivnega. ustvarjalnega dela kot družbene vrednofe, ki je edina podlaga gmotnemu in družbenemu položaju človeka. Vsako nedelo, neodgovornost in pridobivanje dohodka s špekulacijami, privilegiji in monopoli pa j mora družba obsoditi s kon- j kretnimi sankcijami. Vse to j pomeni, da so tudi samou- i pravne pravice delavcev ne- | posredno povezane z njihovo i odgovornostjo za uspešno gospodarjenje, da je torej njihovo delo, ne pa delovna knjižica, podlaga vseh njihovih samoiipravljalskih pravic, socialne varnosti in napredka.
•	Zato zdaj ne potrebujemo nikakršne trde roke dr-, žave ali tehnobirokratske elite. Potrebujemo le trdo roko samoupravno organiziranih delavcev, torej njihov pritisk in kontrolo skozi vse samoupravne in politične-mehanizme, da bi se uspešno uresničevali današnji in dolgoročni interesi delavskega razreda, posebno pa politika gospodarske stabilizacije.
•	Ostanimo zvesti revolucionarnim načelom in pridobitvam, ki smo jih izborili v ljudski revoluciji jn jih uspešno uveljavljali v celotnem povojnem obdobju. To so: zaupanje v ustvarjalno moč ljudskega gibanja, usmerjanega od resnično naprednih družbenih sil, uveljavljanje socialističnega samoupravljanja kot prave poti k resnični osvoboditvi dela in delavca, krepitev bratstva in enotnosti svobodnih in enakopravnih narodov in narodnosti v federativni socialistični in samoupravni Jugoslaviji, uveljavljanje politike neuvrščenosti in uspešnega sodelovanja z vsemi naprednimi silami v svetu v boju za mir, sožitje in enakopravnost med narodi.
Vinko Hafner ob 40-letnici kočevskega zbora.


Kaj o tem menite vi?
Vrnil sem se iz Iraka. Potoval sem s tovornjakom in večina vtisov te domala 9000-kilometrske poti se je vame vtisnila skozi prednje steklo vozila. Zdaj jih počasi obnavljam, premlevam — niso lepi!
V tej rubriki pač ni prostora, da bi nizal vse izkušnje. Lahko jih kratko strnem v grenak stavek, ki je končal vsak moj pomenek z vozniki vrste jugoslovanskih prevozniških organizacij: »Piši, piši bratec o naših šoferskih mukah!«
Za nekaj pa mora biti dovolj prostora. Kar naprej sem poslušal grozljive zgodbe o voznikih, ki so obtičali v bolgarskih, tur-
ških in iraških zaporih. Prepričal sem se, da na vzhodu velja en sam prometni zakon — tujec si, in če te ne bi bilo tukaj, bi se nesreča ne zgodila. Pot v zapor je torej zelo kratka. Za pot na svobodo pa spet velja en sam samcat zakon —- odkupnina, podkupnina, bakšiš... kakor pač poimenuješ vsoto denarja, ki te edina lahko spravi ven.
Poklical sem Julija Golobiča,-sekretarja ROS delavcev prometa in zvez Slovenije. Zanimalo me je, če imajo na sindikatu podatke o številu naših voznikov, ki so zaprti v teh deželah in če se s tem kaj ukvarjajo. Tole sem zvedel:
»Vemo, da je vse to zastrašujoče — ne le zapori, tudi druge težave vse tja do napadov s strelnim orožjem. Hoteli smo zbrati celovito informacijo, pa tudi če naj bi bila zaupne narave — v delovnih organizacijah so nas zavrnili. Odločili so se, da teh podatkov ne bodo dajali.«
Zdaj lahko le ugibam o vzrokih tolikšne skrivnostnosti. Morda se bojijo, da bi se vozniki branili poti v države, v katerih sta njihova svoboda ali celo življenje na kocki? Prvi odgovor, ki se mi je ponudil, ne vzdrži resnega1 premisleka. Če kdo, prav vozniki poznajo težave in tveganja. Obveščenost jih torej ne more od-
vračati, lahko pa jih občutek, da so prepuščeni sami sebi, da so »topovska hrana«, kot so mi sami pripovedovali. Čemu torej skrivnostnost? Čemu sindikat ne more priti do točnih, celovitih podatkov? Če drugega ne, bi lahko z akcijo na njihovi osnovi prišli do sredstev, s katerimi bi voznikom olajšali pot iz tujih zaporov in tudi sicer izboljšali njihove več kot težke delovne razmere.
Kaj torej o tem menite predsedniki sindikalnih organizacij v slovenskih avtoprevozniških organizacijah?! Za uredništvo Delavske enotnosti Ciril Brajer
Ljubljana, 6. oktober 1983
stran
Delavska enotnost
Pripravlja Andrej Agnič
V sredo, 5. oktobra, je bila v Ljubljani 39. seja sveta republike. Njegovim članom je uvodno informacijo podal predsednik izvršnega sveta skupščine SR Slovenije Janez Zemljarič. Seznanil jih je s trenutnim gospodarskim položajem, z izpolnjevanjem dogovorjenih nalog ter težavami, ki se ob tem pojavljajo. Govoril je tudi o resoluciji za prihodnje leto, ki je že v javni razpravi. Nanizal je nekaj osnovnih nalog, ki naj bi jih v prihodnjem letu opravilo naše gospodarstvo. Tako naj bi izvoz povečali za 20 odstotkov, pridelavo hrane za 4 odstotke, zaposlovanje za l odstotek itd. Povedal je, da tudi v letu 1984 ne bo šlo brez dodatnih tujih posojil in da bo prihodnje leto v marsičem še težje od letošnjega.
Delovne skupine predsedstva republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije, ki jih vodijo člani predsedstva, bodo do 15. oktobra obiskale več osnovnih in občinskih organizacij zveze sindikatov Slovenije. Med obiski se bodo člani delovnih skupin, v katerih so še sekretarji republiških odborov sindikatov dejavnosti ter strokovnopolitični delavci, s sindikalnimi aktivisti v organizacijah združenega dela in v občinah pogovarjali o političnih razmerah v temeljnih organizacijah združenega dela in občini, dosedanji aktivnosti pri uresničevanju programa dolgoročne gospodarske stabilizacije, uveljavljanju vloge sindikata v zaostrenih družbenih in gospodarskih razmerah ter o uresničevanju sprejetih sklepov in stališč republiškega sveta ZSS. Delovne skupine so se že mudile v Ormožu, Trebnjem, Žalcu, Izoli, Brežicah, Kranju in Ljutomeru, kjer so obiskale vse večje delovne kolektive. V prihodnjih dneh pa so predvideni podobni pogovori še v občinah: Ljubljana Moste-Polje, Litija, Zagorje, Slovenj Gradec, Maribor-Tezno, Ljubljana Center in Maribor Rotovž.
V torek je imel 17. sejo republiški odbor sindikata delavcev kemične in nekovinske industrije. V oceni gospodarjenja v prvem polletju oziroma v osmih mesecih letos ter o resoluciji za leto 1984 so največ govorili o politiki cen, o njihovi reformi, ki se pripravlja ter ugotovili, da so nekateri ukrepi sprejeti na podlagi neprimernih meril in, različne metodologije. Še posebej moti različno razlaganje uvoznih in izvoznih cen. Ugotovili so tudi, da z olajšavo pri davkih iz dohodka v zadnjih dveh mesecih tega leta izvozniki ne bodo več stimulirani za izvoz, saj bodo davka oproščeni vsi. Opozorili so tudi, da so nekateri gospodarski ukrepi le kratkoročni in celo v nasprotju z dolgoročno usmeritvijo gospodarske stabilizacije. Sklenili so, da bodo na podlagi dosedanjih ugotovitev in rezultatov dela RO v načrtu za dolgoročni program posebej poudarili združevanje dela in sredstev, samoupravljanje in nadaljnje izobraževanje na področju inventivne dejavnosti.
HfN, '	m -1
Konec septembra so trije ganski strokovnjaki obiskali Slovenijo in Raziskovalni center za samoupravljanje pri RS ZSS. Ta študijski obisk spada v okvir znanstveno-tehničnega sodelovanja med Jugoslavijo in Gano. Njegov namen pa je, da se podrobneje seznanijo z delavskim samoupravljanjem pri nas. V Sloveniji oziroma v Ljubljani so ostali do 4. oktobra.	Slika: Stane Sršen
40-letnica kočevskega zbora
Družbeni in gospodarski dosežki kažejo pravilnost izbrane poti
Pred štiridesetimi leti se je v Kočevju zbralo 650 demokratično izvoljenih odposlancev in delegatov z območja SR Slovenije. Na zboru so sprejeli mnoge pomembne odločitve ter ob tem ugotovili, da je z njimi,slovenski narod končno stopil v krog suverenih narodov.
Štiridesetletnico tega zbora smo v teh dneh obeležili z več prireditvami v Kočevju, zaključili pa s slavnostnim zasedanjem vseh zborov republiške skupščine in delegacij družbenopolitičnih organizacij in organov v republiki, ki so se ga udeležili odposlanci slovenskega naroda na zboru v Ko- j čevju, člani slovenske delega- j cije na drugem zasedanju j AVNOJ in člani slovenskega j narodnoosvobodilnega sveta, : izvoljenega na zboru v Kočevju.
Navzoče so bile tudi delegacije iz vseh republik in pokrajin, zvezne skupščine ter številni drugi revolucionarji in j ugledni gostje.
Na slavnostnem zasedanju v veliki dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani je Vinko Hafner, potem ko je orisal zgo- ; devinske razsežnosti dogodkov ; pred štiridesetimi leti, ko je bila ■ zasnovana slovenska državnost : na temelju graditve ljudske oblasti, spregovoril o aktualnih gospodarskih in političnih vprašanjih ter med drugim i dejal:
»Podatki dokazujejo, da smo dosegli ogromen gospodarski in kulturni napredek..., najpomembnejši pa je napredek v družbenem položaju delavca, v samoupravljanju... Doseženi j napredek dokazuje pravilnost naše razvojne poti...
Pa vendar smo se danes | znašli v položaju, ki ga označujemo kot resno gospodarsko krizo.,Kje so objektivni vzroki za to? V zadnjem času posta-
jajo vse bolj glasni vse prej kot dobronamerni kritiki, ki izkoriščajo nezadovoljstvo ljudi in skušajo vse današnje težave naprtiti izključno subjektivnim vzrokom, torej napačni razvojni politiki oziroma nesposobnosti družbenih in gospodarskih dejavnikov, pravzaprav zvezi komunistov, v končni posledici pa socialistični samoupravni družbi in tistim, ki so jo zasnovali in uveljavljali!
Bistveni vzrok naših sedanjih gospodarskih težav je zagotovo v postopnem zaostrovanju tako imenovanih strukturnih neskladij med posameznimi področji družbene reprodukcije, torej neskladij, kakršna je nujno povzročil naš na splošno uspešen in zelo dinamičen gospodarski razvoj. Ta razvoj smo, podobno kot večina dežel v razvoju, pospeševali tudi z najemanjem posojil v tujini, ki pa smo jih vse do nedavnega tudi vestno odplačevali. Medtem pa se je gospodarski položaj v svetu bistveno poslabšal, kar je zelo neugodno vplivalo
tudi na naše gospodarske razmere.
Vendar teh objektivnih okoliščin nismo dovolj zgodaj stvarno ocenili in jim zato tudi nismo dovolj prilagodili gospodarske politike. Nasprotno, ko smo bili že soočeni z očitnim upadanjem gospodarske rasti, smo še precej časa vzdrževali visoko raven vseh oblik porabe. Živeli smo torej prek svojih možnosti oziroma realno raz-
Pri obravnavanju povezanosti Slovenije v Jugoslaviji ne smemo prezreti tudi pomembnega dejstva, da je zaposlenih v Sloveniji več kot 100.000 delavcev iz drugih republik in pokrajin. Ti delavci s svojim delom ustvarjajo presežno vrednost, katere del se jim v različnih oblikah vrača za zadovoljevanje njihovih tukajšnjih potreb aU potreb v njihovem domačem okolju; z delom te vrednosti pa razpolaga slovensko združeno delo. Zaradi vsega tega krepitev družbenoekonomskega položaja teh delavcev ter njihovo večje vključevanje v tukajšnje družbeno in kulturno življenje ni pomembno le za te delavce, temveč za napredek celotnega združenega dela Slovenije pa tudi za krepitev bratstva in enotnosti med našimi narodi. Prav zato moramo odločno zavrniti tiste slovenske šoviniste, ki vidijo v teh delavcih nevarnost za naš narodni obstoj in našo kulturo in ki prav nič ne cenijo težaškega in še kako potrebnega dela, ki ga tudi zanje opravlja večina teh delavcev.
V tridesetletnem obdobju od leta 1950 do 1980 se je v Sloveniji povečalo število prebivalstva za nekaj manj kot četrtino. Medtem seje realni družbeni proizvod povečal za 7-krat ali letno za 7 odstotkov; industrijska proizvodnja pa za 9-krat ali letno za 8 odstotkov. Kmetijska proizvodnja se je v tem obdobju podvojila. Znatno so se zmanjšale razlike v razvitosti med posameznimi območji Slovenije. Korenito se je spremenila socialna sestava prebivalstva, saj se je delež kmečkega prebivalstva zmanjšal od 43 na 10 odstotkov. Število zaposlenih delavcev se je potrojilo, delež žensk med vsemi zaposlenimi pa se je povečal od 32 na 43 odstotkov. Korenito se je spremenila in izboljšala tudi kvalifikacijska oziroma izobrazbena sestava zaposlenih. Podeseterilo se je število študentov višjih in visokih šol.
j položijivega dohodka, razliko pa smo pokrivali deloma s povečanim zadolževanjem v tuji-! ni, deloma pa z vse večjim no-| tranjim zadolževanjem in emi-i sijo denarja. Vse to je imelo za | posledico vse večjo gospodar-
i sko nestabilnost oziroma vi-
| soko inflacijo, upadanje repro-
I duktivne sposobnosti in likvidnosti gospodarstva, vse hujše težave pri odplačevanju tujih
; posojil in zagotavljanju pla-1 čilne likvidnosti države, posebno pa upadanje življenjskega standarda večine prebivalstva in zaostrovanje socialnih nasprotij.
i	Sočasno z zaostrovanjem go-
spodarskih in socialnih razmer
V jugoslovansko federacijo se nismo vključili zato, da bi si omejevali svojo svobodo in neodvisnost, temveč zato, da bi si j° trajno zagotovili. Zato moramo biti zelo občutljivi in se moramo odločno upreti vsaki unitaristični in centralistični težnji, ki bi skušala predrugačiti ustavno opredeljeno vlogo federacije ter republik in pokrajin. Obenem pa se moramo vztrajno boriti za stabilno in enotno Jugoslavijo ter ustvarjalno sodelovati v uspešnem reševanju protislovij in nasprotij, ki se nujno porajajo \ večnacionalni državni skupnosti in ob občutnih razlikah v gospodarski razvitosti posameznih območij.
pa je prišlo tudi do resnega zastoja pri uveljavljanju samoupravljanja. S poglabljanjem gospodarske nestabilnosti se je širil obseg administrativnega poseganja na vseh področju* 1 * * * * družbene reprodukcije, ožil pa se je prostor za samoupravo0 odločanje. To je nujno krepi*0 odvisnost združenega dela ° zunanjih dejavnikov ter slabil0 pobudo in odgovornost delavcev, da se odločneje zavzame)0 za premagovanje sedanji” težav v svojih delovnih kolekti vih in celotni družbi.
Zdaj smo v najodgovornej
ših političnih organih in del6' galskih skupščinah sprej6^ dolgoročni program gospodar ske stabilizacije, imamo pa tu že zelo konkretne načrte z^ njegovo praktično uresničeva
nje.
Temeljno izhodišče tega programa je opiranje na lastne sile, torej na ustvarjalno sp°' sobnost samoupravno organiziranega združenega dela, da največji možni meri izkoris i vse razpoložljive človeške • materialne zmogljivosti za p° večanje proizvodnje, razpol°z 1 jivega dohodka in za vecj izvoz oziroma večje vključeva^ nje našega gospodarstva mednarodno delitev dela, s te pa tudi za redno odplačevanj nosoiil v tuiini.
Delavska enotnost
Gospodarska stabilizacija
Začetni uspehi ohrabrujejo
Svetovna gospodarska kriza, ki jo najbolj občutijo dežele v razvoju, je v zadnjih štirih letih močno poslabšala tudi položaj jugoslovanskega gospodarstva. Svoje so storile še notranje (subjektivne) gospodarske slabosti in napake, ki so pripeljale do devizne in dinarske nelikvidnosti kot najbolj nevarne posledice prehitrega gospodarskega razvoja. Močan padec življenjske ravni v zadnjih
Stabilizacija že daje sadove
Stabilizacijska prizadevanja v Sloveniji že dajejo prve sadove: uspeli smo doseči kakovostno rast industrijske in kmetijske proizvodnje (industrijska proizvodnja se je v prvih osmih mesecih letos povečala za 3 odstotke), povečali smo izvoz na konvertibilno tržišče (nominalno za 13,4 odstotka), bolj uskladili celotno porabo z ustvarjenim dohodkom in ustrezneje razporedili dohodek.
za zdrav optimizem v nadaljnji politični akciji. V razvneti in na trenutke nekontrolirani razpravi o sedanjem trenutku v državi so namreč »prišle do besede« tudi opozicijske skupine ljudi, ki se ne strinjajo z vodilno idejnopolitično vlogo zveze komunistov in samoupravno socialistično družbeno ureditvijo, ki naj bi temeljila na resnični oblasti delavcev. Ti nasprotniki našega sistema poskušajo razvrednotiti celoten trud tako imenovane Kraigherjeve komisije in sejejo med delavci nezaupanje v naš gospodarski in politični sistem, ki naj bi bil edini krivec za sedanje gospodarske tegobe. Toda na srečo je samoupravna zavest delavcev že tako razvita, da ne nasedajo več vsem lažnim in zlonamernim informacijam in namigovanjem o »slabostih« jugoslovanskega sistema. Prav gotovo je, da tudi naš sistem ni idealen in da so prišla pri njegovem delovanju do izraza šte-
vilna razvojna nasprotja (birokratizem, formalizem, neučinkovite naložbe in subjektivne slabosti), ki jih nihče ne zanika.
Toda prav tako je res, da smo se znašli v sedanjem položaju tudi zaradi objektivnih težav (svetovna gospodarska kriza, notranja strukturna neskladja), ki so pripeljale do zastoja pri razvoju samoupravljanja in do pretiranega administriranja v imenu delavcev in delavskega razreda.
Prenehati z lažno solidarnostjo
Globlja razčlenitev dosedanjih samoupravnih izkušenj torej opozarja, da je potrebno še naprej krepiti vse vzvode delavske oblasti, upravljanje z družbenimi sredstvi podrediti delovanju ekonomskih in tržnih zakonitosti (zlasti po-
nudbe in povpraševanja) in vplivati na gospodarske tokove z realno zasnovanimi razvojnimi načrti. To pa z drugimi besedami pomeni, da je treba prenehati z lažno solidarnostjo, ki vedno »udari po glavi« boljše gospodarje.
Razredno bistvo dolgoročnega programa gospodarske
Vsem težavam nismo kos
Bistvenih vzrokov gospodarske krize, ki se kažejo v naraščajoči inflaciji, zniževanju življenjske ravni in zunanji nelikvidnosti, ne odpravljamo. Izgube se povečujejo. Relativno ugodnejši »razrez« celotnega prihodka (povečanje dohodka za 34,7 odstotka, akumulacije pa za 41,7 odstotka) ni odraz korenitejših delitvenih sprememb, ampak predvsem politike zategovanja pasu pri osebnih dohodkih in skupni porabi.
nekaj letih, ki je zlasti za delavce z nižjimi osebnimi dohodki najbolj »plastični kazalec« gospodarske krize, je tako logična posledica položaja, ko skoraj polovico sprotnega deviznega priliva namenjamo za odplačevanje posojil.
Kljub temu da zlasti proizvodni delavci nosijo najtežji del stabilizacijskega bremena, pa njihova pripravljenost na nova in še večja odrekanja ne pojenjuje. Kot sami poudarjajo v razpravah o uresničevanju dolgoročne gospodarske stabilizacije, se močno zavzemajo za umiritev neugodnih gospodarskih gibanj (divjanja cen, povečevanja inflacije) in oživitev proizvodnje, ki naj bi pripeljala do trajnejše ozdravitve jugoslovanskega gospodarstva in na tej podlagi do ponovne rasti osebnega in družbenega standarda. Toda zavedajo se, da te zahtevne naloge sami ne bodo zmogli in da se je treba lotiti stabilizacije na vseh ravneh in v vsej družbi, ne pa le v proizvodnji.
Izhodišča dolgoročnega programa gospodarske stabilizacije, ki nakazujejo stvarne možnosti za izhod iz težavnega položaja, so naletela v najširši javnosti na precejšen odmev. Ljudje se strinjajo, da moramo začeti drugače (boljše) delati in da je treba zaostriti odgovornost za delo slehernega delavca, bodisi v proizvodnji ali v režiji. Toda proizvodni delavci opozarjajo, da je njihova storilnost — na primer v slovenski tekstilni industriji — na svetovni ravni in da bomo lahko ustvarjali več dohodka le, če bomo uspeli delo v proizvodnji bolje povezati in oplemenititi s hitrejšim razvojem lastne tehnologije, znanstveno-razisko-valnih izsledkov, množične inovacijske dejavnosti in podobno. To pa ni odvisno le od dela in samoupravnih pobud delavcev v samoupravnih organih in delegatskih telesih, ampak predvsem od organizatorjev dela, tehnologov, inženirjev in poslovodnih delavcev.
Stabilizacijska prizadevanja v naši republiki so že pripeljala do prvih rezultatov kot podlage
FRANCI BARBORIČ, član akcijske konference ZKS DONIT: »Pričakujem, da bodo člani CK na 8. seji sprejeli take sklepe in spodbudo, da bomo v praksi vendarle začeli izpolnjevati dogovore te in tudi prejšnjih sej, ko so se dogovarjali o stabilizaciji. Najbrž bodo morali na seji natančneje opredeliti odgovornost za uresničevanje stabilizacijske politike. Komunisti v lastnih delovnih okoljih doslej tega nismo znali (morda povsod tudi nismo hoteli), pa tudi do drugih nalog smo bili nekritični. Zelo malo smo storili, da bi preprečili nekontrolirano rast cen, da bi bilo tržišče bolje oskrbljeno z reprodukcijskim materialom ...
Na tej seji CK bi bilo treba spregovoriti tudi o stališčih Kraigherjeve komisije, vendar ne o vsebini, temveč o idejnopolitični akciji, ki je med komunisti v proizvodnji še vedno ni dovolj. Zelo redko se v osnovnih organizacijah ZK pogovarjamo o omenjenih stališčih, ki bi morala služiti vsem kot osnova za delo v okoljih, kjer živimo in delamo.
Sodelavci od nas komunistov pričakujejo, da bomo končno začeli uresničevati sprejete dogovore, in da bomo sposobni odpraviti vzroke težav, zlasti pa da bomo začeli iskati rešitve in tudi poimenovali odgovorne, če dogovori ne bodo držali.«
stabilizacije je prav v tem, da dosežemo učinkovitejše uprav-ljenje z družbenimi sredstvi in odpravimo vrsto naravnih in umetnih ovir (na primer različne tehnološke rešitve na eni in republiške meje na drugi strani), ki ga slabijo. Le tako, da bo družbeni kapital, ki se pretaka v medrepubliškem prostoru, bolj trdno povezal natrgane niti gospodarstva — še zlasti med proizvajalci končnih izdelkov in izdelovalci surovin — bo mogoče ustaviti tudi sedanje divjanje cen, ki ni odraz večje družbene produktivnosti dela, večje proizvodnje, donosnih naložb, novih tehnoloških postopkov.
Upanje, da je jugoslovanski delavski razred na čelu z zvezo
IVO RITONJA, sekretar osnovne organizacije ZKS v Tovarni kovinske galanterije, tozd Kovinska galanterija: »Komu njsti v tovarni smo o dolgoročnem programu gospodarske stabilizacije in o nalogah komunistov že razpravljali. Že nekaj let si močno prizadevamo, da bi povečali izvoz. Sklenili smo ugodne izvozne posle z Alžirom in Zvezno republiko Nemčijo. Naročila za Alžirijo smo na primer izpolnili že pred rokom, le izplačila še kasnijo. Med nami je precej delavcev, ki združujejo delo v tovarni že deset, dvajset in več let. Vsa ta leta so prizadevno izpolnjevali naloge za večjo proizvodnjo. Ob večjih izvoznih poslih delajo tudi v treh izmenah. Zadnja leta so se zaradi boljšega dela povečali tudi osebni dohodki, ob prvem letošnjem polletju je bil povprečni osebni dohodek 14 tisoč dinarjev, prejemka pod desetimi tisočaki pa tudi nimamo. V naši delovni organizaciji močno pospešujemo inovacije. Za njihovo nagrajevanje smo izdelali poseben pravilnik. Skrbijo pa nas pomanjkanje reprodukcijskega materiala, njegove cene, ki nevzdržno rastejo, ter zaostala tehnologija naše delovne organizacije. Prav na tehnološkem področju smo v Tovarni kovinske galanterije zamudili tiste zlate čase razvoja, zato se bomo v prihodnje tembolj opirali na svoje znanje. Izhod iz tega položaja je v dohodkovnem povezovanju s kupci in skupnih vlaganjih v posodobitev naše proizvodnje.«
BORIS KOS, sekretar osnovne organizacije ZKS v Ljubljanskih mlekarnah, tozd Mlekarne: »Delavci v naši delovni organizaciji se že dolgo vedemo stabilizacijsko. Ukinili smo na primer nočno izmeno, tako da privarčujemo mazut. Zmanjšali smo število nadur in zaposlenih. Močno pa nas ovirajo zunanja gospodarska gibanja, na katera ne moremo tako vplivati. Med temi je prav gotovo naraščanje cen embalaže za mlečne izdelke, ki predstavljajo pri nas 70 odstotkov stroškov. Še lani nam je ostal lep del dohodka, letos pa smo skoraj zabeležili izgubo. Tudi osebni dohodki bi se po našem mnenju morali v vsej agro-živilski industriji izenačiti. Poleg tega moramo za embalažo plačevati tudi vnaprej pa še v devizah. Kljub temu mislimo, da delavci še vedno nismo izrčpali vseh svojih rezerv tako v večji proizvodnji kot v organiziranosti delovnega procesa. Čaka nas še veliko truda, saj se stabilizacije ne da doseči čez noč.«
V. P.
O vlogi
ekonomskih
znanosti
Nekoristno je pretiravanje politike, ko pričakuje od ekonomske vede, ki je po svoji naravi pač teoretsko-analitična, da bo kar čez noč in sama rešila vse probleme. Napačna so tudi prizadevanja tistih ekonomistov, ki vehementno ponujajo takojšnje rešitve gospodarskih zagat. Dejanska priložnost je le v enakopravnem dialogu ekonomskih znanosti in političnih struktur.
Dr. Franc Černe
komunistov sposoben premagati sedanje gospodarske težave, je potemtakem povsem stvarno. Od komunistov v osnovnih, občinskih partijskih celicah in na najodgovornejših položajih v republiki in federaciji pa je odvisno, v kolikšni meri se bodo uspeli otresti lastnih slabosti (oportunizem, karierizem in groba odstopanja posameznikov od partijskih etičnih načel in morale), speljati idejnopolitično diferenciacijo in se resnično uveljaviti v stabilizacijski akciji z lastnim zgledom. Zaupanje delavcev v učinkovitost in revolucionarno naravnanost politike zveze komunistov je torej na odločilni preizkušnji, od katere je pravzaprav odvisen tudi uspeh sedanjih stabilizacijskih prizadevanj.
Emil Lah
O spremembi zakona naj povedo mnenje delavci
Na julijskem zasedanju zvezne skupščine je njen izvršni svet predlagal spremembo 146. člena Zakona o združenem delu. Zvezni izvršni svet je predlagal spremembo po hitrem postopku, vendar je bila ena delegacija proti, zato so ta predlog odložili. Kot je znano, je bila ponovna razprava o tem na zveznem zboru skupščine minuli teden, zvezni izvršni svet pa je vztrajal vsaj na skrajšanem postopku. Razprava je bila živahna, saj je bilo veliko različnih oziroma povsem nasprotujočih si mnenj, od takšnih za takojšnjo spremembo do takšnih, češ da nikakor ne more mimo skupščinske procedure tako pomembna sprememba, kot je to spremenjeno določilo zakona o združenem delu. Po burni razpravi so delegati glasovali o tem, ali naj bi vendar spremembo izvedli po skrajšanem postopku. Dve tretjini delegatov je glasovalo za skrajšani postopek, tretjina pa je bila proti in se zavzemala za rednega, med njimi so bili tudi slovenski delegati. Že podatek, da je bilo več kot 50 delegatov proti hitremu postopku, pove svoje in bi ga morda kazalo obravnavati ob kakšni drugi priložnosti, mi pa se vrnimo k predlagani spremembi. ZIS je predlagal, da bi lahko delavci upravljali s sredstvi prek žiro računa na ravni delovne organizacije ali na ravni tozda. Predlagatelj spremembe 146. člena zakona o združenem delu utemeljuje s tem, da bi dosegli večjo mobilnost denarnih sredstev, temeljnim organizacijam ne bi bilo treba med seboj poslovati prek poslovnih bank, manj bi bilo imobiliziranih sredstev, možna bi bila večja koncentracija kapitala itd. Predlagatelj tudi pravi, da če bi zakon sprejeli do konca leta, po skrajšanem postopku, bi lahko na njegovi podlagi sprejeli nekatere nove zakone, SDK pa bi se lahko pravočasno prilagodila novemu načinu kontrole in poslovanja. Že zdaj pa je jasno, da če bi spremenili 146. člen zakona o združenem delu, bi morali tudi na hitro spremeniti zakon o ugotavljanju in razporejanju skupnega dohodka, zakon o knjigovodstvu, zakon o zagotavljanju plačil, zakon o rezervnih sredstvih, zakon o službi družbenega knjigovodstva, zakon o stečajnem postopku in likvidaciji in nekatere druge intervencijske zakone.
Predlog ZIS za spremembo zakona o združenem delu
146. člen
Delavci v temeljni organizaciji ustvarjajo celotni prihodek temeljne organizacije in razpolagajo s sredstvi, ki jih upravljajo prek njenega žiro računa ali prek žiro računa delovne organizacije.
Če delavci v temeljnih organizacijah v sestavi delovne organizacije odločijo, da ustvarjajo celotni prihodek in razpolagajo s sredstvi, ki jih ustvarjajo prek žiro računa delovne organizacije, uredijo s samoupravnim sporazumom medsebojne pravice, obveznosti in odgovornosti na tej podlagi.
Nasprotniki sprejemanja sprememb po skrajšanem postopku sicer niso načelno proti kakršnim koli spremembam, ampak zastopajo dokaj logično stališče, da tako pomembnega zakona, kot je zakon o združenem delu, ne gre spreminjati na hitro, brez sodelovanja združenega dela, saj je bil ta zakon sprejet po zares najširši javni razpravi, s katero se lahko pohvali le malo zakonov. Delegatka iz Slovenije Ivanka Vrhovčak pa je spomnila na sklep istega zbora, da bi morali o predlagani spremembi najprej povedati svoje mnenje delavci v organizacijah združenega dela, tega pogoja pa pobudnik in predlagatelj zakona nista izpolnila. Pri tem je zaskrbljujoče, da pobudniki ne spoštujejo svojih sklepov.
V ostri razpravi seveda ni bilo malo tistih, ki menijo, da bi s ponovnim oblikovanjem žiro računov na ravni delovne organizacije bili delavci še
Razlaga veljavnega 146. člena
V tem členu je opredeljeno stališče do žiro računa kot instrumenta ali sredstva, prek katerega delavci v temeljnih organizacijah ustvarjajo celotni prihodek in razpolagajo s sredstvi, ki jih upravljajo.
Vsaka temeljna organizacija združenega dela mora imeti svoj žiro račun pri SDK, ki izvaja družbeni nadzor nad uporabo družbenih sredstev s strani uporabnika teh sredstev, kakor tudi posle plačilnega prometa v državi (prvi odstavek 77. člena ustave SFRJ)
Temeljna organizacija združenega dela mora imeti svoj žiro račun pri službi družbenega knjigovodstva, prek katerega bo ustvarjala svoj celotni prihodek in izvajala plačila svojih obveznosti. Takšna rešitev je logična posledica položaja in vloge temeljne organizacije v združenem delu. (Komentar zakona o združenem delu)
bolj odmaknjeni od dohodka in odločanja o njem, kot so doslej, skratka, marsikomu predlagane spremembe dišijo na napad na tozde, ustavo in zakon o združenem delu, na resno spodkopavanje statusa tozda ter na vračanje na podjetja, kjer bi si lahko tehnokratske strukture lažje prilastile skoncentrirana sredstva. Seveda zvezni izvršni svet prisega, da ne bi šel v nikakršno spremembo, ki bi spodkopavala samoupravljanje in pojasnjuje, da bi se z možnostjo, da delavci sami odločajo, ali hočejo imeti žiro račune na ravni tozda ali delovne organizacije, samoupravne pravice le razširile. Meni tudi, da gre zgolj za tehnično vprašanje, ne pa vsebinsko. Seveda se s tako razlago niso strinjali številni delegati, ki so nasprotovali skrajšanemu postopku in menijo, da gre za globoko vsebinsko vprašanje s težkimi posledicami, saj če delavec v tozdu nebo gospodaril s svojim dohodkom, se ne bo zavzemal za samoupravno združevanje dela in sredstev, za prelivanje in koncentracijo družbenega kapitala, ne bo hotel prevzemati odgovornosti za zgrešene naložbe.
Več kot očitno je, da so globoke razlike v stališčih o predlaganih spremembah in da nf ozračja za mirno odločanje. Delegati so z glasovanjem sklenili, da odločitev preložijo na prihodnjo sejo, s čemer se je strinjal tudi zvezni izvršni svet. Dotlej pa so zavezali zvezni izvršni svet, da znova preuči vsa dejstva in posledice, delegate pa, da se znova temeljito posvetujejo s svojo bazo.
To je na kratko povzetek nasprotujočih si stališč, mi pa bi dodali le to, da bi o vsaki spremembi zakona o združenem delu, pa naj zvenijo še tako dobronamerno, morali razpravljati predvsem delavci v združenem delu. To predvsem zahteva etika našega sistema in na tej etiki, ki se ji drugače pravi zaupanje v delavca, pravzaprav temelji ves naš samoupravni sistem, ki je prav gotovo po marsičem specifičen in drugačen od drugih sistemov.
Janko Saradjen
Delavska enotnost
8. seja sveta Zveze sindikatov Rji Jugoslavije
Ekonomski rezultati bodo » potrditev naše dejanske moči
Dokaj neopazno, slovenski in nekateri drugi dnevniki je sploh niso omenili, je šla mimo javnosti zadnja seja sveta ZSJ, na kateri je tekla beseda o usposabljanju osnovne sindikalne organizacije za uresničevanje njene vloge v združenem delu. Le zvezno glasilo Borba je objavim kratko poročilo z naslovojjr »Osvobajanje od verbalizma« in podnaslovom »Treba je proučiti delo in organiziranost osnovnih sindikalnih organizacij, da bi se premaknile iz pasivnosti,' rutinerstva in verbalizma«. V nasprotju s tem pa je o seji predsedstva zveznih sindikatov, ki je bila istega dne, na katero akreditirani novinarji sploh niso bili povabljeni, javnost dobila prek Tanjuga dokaj natančno informacijo. Krivda je verjetno v vsebini ene in druge seje, na prvi za sindikat pomembnejši seji je tekla beseda o nas samih, o tem, kako naj bi delali, da bi bili bolj učinkoviti; na drugi pa so bila za javnost ob sodelovanju predsednice zvezne vlade in SZDL sprejeta le dokaj precizna stališča o tem, kako uresničevati sklepe prejšnje seje sindikalnega predsedstva, ko je tekla beseda o socialni politiki.
Poročanje o takšni seji, ki bi moralo zanimati sindikalne aktiviste, je seveda vnaprej vprašljivo, vendar vseeno nekaj temeljnih misli:
— sindikatu zamerijo, da v združenem delu pretežno uresničuje zaščitno vlogo; na drugi strani pa tudi to, da ima sindikat veliko nalog, ki jih ni sposoben uresničevati in se zato izgublja na široki fronti vsemogočih vprašanj (Lazar Djodjič, član predsedstva v uvodnem referatu);
— pogosto je vprašanje oportunizma sindikalnega članstva, ki misli, da ie svoje naredilo z izvolitvijo predsednika in članov izvršnega odbora, vemo pa.da uspeha ne bo, če se sami ne bodo angažirali, da bi kaj naredili (Lazar Djodjič);
— naš (sindikalni) cilj je, da bo sindikat deloval bolj inte-' grativno v združenem delu,
vendar ne tako, da se ogrozi položaj sindikata v tozdu (Lazar Djodjič);
— v sindikalne organe (pred nami so občni zbori) je treba izvoliti kadre, ki sc sposobni in pripravljeni, da odločno delujejo za to, da bo sindikat nosilec akcije za spreminjanje razmer in da bo znal prisluhniti tudi drobnim vsakodnevnim problemom delavcev (Marija Murn iz Slovenije);
— sindikalne delavce, aktiviste in s tem osnovne organizacije je treba usposobiti za opravljanje njihovih nalog, to morajo narediti občinski sveti, ki morajo biti stalno povezani z njimi (Petar Djordjevič iz Srbije):
— zaupanje v sindikat se bo okrepilo, kolikor se bodo sindikalne organizacije resnično spoprijele s strukturami, ki kratijo delavcem samoupravljanje (Zlata Josifo^a-Rakič, iz sveta ZSJ);
— treba bo doseči, da ne bo razdvajanja med sindikatom in poslovodnimi delavci, ker eden brez drugih ne more opravljati svojih nalog (Jasna Majdak iz Hrvaške);
— če nam je sindikalna družba naložila vse te naloge,
jih moramo uresničevati; sindikat ima najprej politično funkcijo, šele nato socialno,-pogosto sredstva javnega obveščanja delajo vtis, kot da se sindikat ukvarja zlasti s cenami in socialo (Stojan Stojčevski,-predsednik sveta ZSJ, v kratki zaključni besedi).
Franček Kavčič
ROK< PRI
NIKg4
NIK<
Bogatejši,
ustreznejši!
za 290.00 din
Delavska enotnost
Nova kilometrina
Odbor udeležencev družbenega dogovora o skupnih osnovah za urejanje določenih stroškov je na seji 28. septembra letos sprejel sklep, da se predčasno, to je pred iztekom tega trimesečnega obdobja, objavijo nove cene za prevoženi kilometer z avtomobilom srednjega razreda, zaradi izrednega porasta cen naftnih derivatov.
Pavšalni znesek za prevoženi kilometer z avtomobilom srednjega razreda znaša po izračunu, če prevozi letno
a)	15.000 km
b)	20.000 km "c) 25.000 km
11,61 din 10,78 din 10,28 din
Delavci v organizacijah združenega dela v svojih samoupravnih splošnih aktih določijo pogoje ter dela in naloge, za katere se obračuna kilometrina po tako izračunanih pavšalnih zneskih za prevoženi kilometer.
Marjan Orožen in Francka Herga obiskala TAM
Gre za večji dohodek tudi brez podražitev
V sredo, 28. septembra, sta obiskala delovno organizacijo TAM predsednik slovenskih sindikatov Marjan Orožen in podpredsednica Francka Herga. Po pogovorih na občinskem svetu zveze sindikatov Maribor-Tezno ju je v Tamu najprej sprejel predsednik kolegijskega poslovodnega organa Vitja Rode. Predstavil je delovno organizacijo od nastanka do danes, njen tehnični razvoj, tehnološke dosežke, predvsem program novih vozil, ki jih jugoslovansko tržišče nestrpno pričakuje. Gre zlasti za težka vozila in sodobne avtobuse, za katere se zanimajo predvsem v Egiptu, Alžiru, na Poljskem, Danskem in še v nekaterih deželah.
Vitja Rode je ob tem poudaril, da Tam lahko naredi marsikaj, tudi čez noč, kar dokazuje tudi izvoz 200 avtobusov v Saudovo Arabijo. Tam je skoraj nemogoče pogoje sprejel, kajti zavedali so se, da s tem poslom pripomorejo k večjemu izvozu.
Polletni rezultati so glede obsega proizvodnje zadovoljivi, vendar tega niso pokazali finančni kazalci, kar je lahko že zaskrbljujoče. Nekaj vzrokov za to je znanih -— nenehne podražitve delov in materiala kooperantov in dobaviteljev in kontrola cen finalista, visoke obresti na najeta posojila in podobno. Nikakor ne kaže zanikati dejstva, da se tudi v sedanjem težkem gospodarskem položaju nekateri požvižgajo na družbene usmeritve in delajo po svoje — tisti pa, ki spoštujejo dogovore in si prizadevajo za ustalitev gospodarstva, pa so vedno v podrejenem položaju.
Po ogledu proizvodnih prostorov v delovni organizaciji so se gostje sešli še s predsedniki osnovnih organizacij zveze sindikatov, sindikalnih konferenc in komisij. Pogovarjali so se o cenah, vlogi in uspešnosti dela republiških organov sindikata pri oblikovanju politike cen, o kršenju družbenih dogovorov, padanju realne življenjske ravni, o devizni politiki, zgrešenem načrtovanju, stanovanjski problematiki, delovanju delegatskega sistema in o drugem.
Predsednik Marjan Orožen je v pogovoru dejal, da je zdaj resnično težko biti politični aktivist, pa naj bo to v sindikatih ali katerikoli organizaciji. Poudaril pa je, da sta se v zadnjih letih vloga in odgovornost sindikata izredno povečala, kar dokazuje, da delavci zaupajo svoji organizaciji oziroma da jo potrebujejo. Tu je torej družbena vloga sindikalne organizacije in zdaj je čas, ko naj bi se tudi v praksi dokazala. S svojim delom mora doseči enotnost med delavci, š stvarnim prikazom položaja, s prizadevanjem za ustavitev padanja življenjskega standarda in z delovanjem za izboljšanje položaja delavcev. Slednje naj bi dosegli z akcijo, kako brez podražitev povečati dohodek in kako ga razdeliti, da bo delavec stimuliran in bodo odpravljene nekatere razlike, s kritično oceno lastne samoupravne organiziranosti, z reševanjem socialne politike in s prizadevanjeirTza zmanjšanje režije.
Ob tem je bil govor še o sedan jem delovnem oziroma obratovalnem času, najnižjih in zajamčenih osebnih dohodkih, malodušju med delavci, ki v sprejetih stalibizacijskih programih ne vidijo nobenih rezultatov, ker jih nekateri enostavno ne izpolnjujejo in po-
-obno'	Danilo Vincetič
Priporočilo predsedstva zvezne konference SZDLJ, sveta ZSJ in zveznega izvršnega sveta
Nadomestila ogroženim odvisna od gmotnih možnosti
Vse aktivnosti in ukrepe, ki zadevajo življenjski standard določene kategorije prebivalstva, bodo sprejemali izključno samoupravni organi v tozdih, v delegatskih skupščinah SIS, krajevnih skupnostih in občinah. Tako je med drugim zapisano v skupnem priporočilu predsedstva zvezne konference SZDL, sveta ZSJ in ZIS o dejavnosti za zaščito življenjske ravni.
S tem priporočilom so končno odpravljene vse nejasnosti v zvezi s tem, katere kategorije prebivalcev so zaradi gibanja cen osnovnih življenjskih potrebščin in storitev v tem letu ogrožene. Gre predvsem za delavce in upokojence z nizkimi dohodki na člana gospodinjstva, za ljudi, ki dobivajo otroški dodatek, za tiste, ki prejemajo socialno ali kakšno drugačno pomoč, za otroke in odrasle, ki stalno živijo v socialnih ustanovah. Ogroženi so tudi učenci in študenti, ki živijo v domovih in dobivajo posojila in štipendije, izhajajo pa iz družin z nizkim dohodkom. Priporočilo velja tudi za nezaposlene, ki nimajo denarja za življenje, a so pripravljeni sprejeti delo, ki jim ga ponujajo.
Ta dokument je odpravil tudi dvome o tem, kako zagotoviti denar. V njem je zapisano, da se bo pomoč gibala v okviru materialnih možnosti, dodeljevanje pomoči pa bo bolj gospodarno. Stabilnejši življenjski standard delavcev bodo dosegli z večjo proizvodnjo, storilnostjo in izvozom, saj.se bodo s tem povečali tudi osebni dohodki delavcev, oziroma bi bile dane možnosti, da vsak zaposleni z delom zasluži več.
Vendar pa to ni dovolj. Morali bi preprečiti tudi neupravičene podražitve, zagotoviti dosledno uveljavljanje načela delitve dohodka po delu in rezultatih dela. V priporočilu nadalje piše, da bi morali z razpoložljivimi sredstvi za skupno porabo ravnati po načelu solidarnosti in vzajemnosti, diferenci-
rano uporabljati sredstva za skupno porabo ter uvesti dodatne ukrepe (v priporočilu ni navedeno, katere), s katerimi bi delavcem z nizkimi dohodki na člana gospodinjstva morali »olajšati posledice zaradi višjih cen najpomembnejših živil in storitev«.
Če organizacija združenega dela ne more izboljšati nizkih osebnih dohodkov, ker slabo posluje, mora poiskati nove možnosti za produktivno delo,
medtem pa mora biti delno ali popolno oproščena davkov ali prispevkov. Za povečano proizvodnjo naj ne bi plačevali obveznosti do družbene skupnosti, ampak naj bi ta sredstva namenili za krepitev materialne osi.ove dela, s čimer bi se izboljšal gmotni in socialni položaj delavcev. Zvezna konferenca SZDLJ. svet ZSJ in ZlS priporočajo, da bi bile takšne organizacije združenega dela oproščene tudi plačevanja nekaterih članarin in prispevkov in da bi del sredstev za skupno porabo, če bi bilo nujno potrebno, namensko združili v okviru delovnih in sestavljenih organizacij združenega dela ali občine.
Natančno je tudi opredeljeno priporočilo samoupravnim in družbenopolitičnim skupnostim, ki lahko s svojimi ukrepi zaščitijo življenjski standard. Zagotovile naj bi ustrezna nadomestila za ljudi- ^ ki dobivajo otroški dodatek ali zaščitni dodatek ali dohodek, ki ne presega mejne pokojnine-Govor je tudi o zagotovitvi nadomestila za člane družin tistih, ki so na obveznem služenju vojaškega roka, pa so edini hranilci družine, in tistim, ki dobivajo socialno ali kakšno drugo pomoč. Skrbeli naj bi tudi za siromašne učence, študente in nezaposlene.
Posebha naloga je, da v skladu s programom ekonomske stabilizacije ustvarimo materialne in druge možnosti za hitrejše produktivno zaposlovanje, zlasti mladih izobraženih kadrov. Skupščine SIS in družbenopolitičnih skupnosti lahko naredijo to s prerazporeditvijo
in smotrnejšo porabo, z izkoriščanjem rezerv, oprostitvijo davkov ter prispevkov in drugih obveznosti — delno ali v celoti.
Kategorijam prebivalcev, ki jih omenja to priporočilo, naj bi nadomestili povečanje stanarine, ogrevanja in podobnih stroškov, upoštevajoč pri te01 tudi podnajemnike, ki imajo nizke dohodke na člana gospodinjstva.
TA TEDEN V REPUBLIŠKIH ODBORIH SINDIKATOV DEJAVNOSTI
O položaju slovenske knjige
= Izvršna odbora RO sindikata delavcev papirne, grafične; založniške in časopisno informativne dejavnosti ter RO delavcev kulture sta na
skupni seji (pred razpravo v skupščini SRS) obravnavala kulturni in gmotni položaj slovenske knjige. Podlaga za razpravo je bila analiza Kulturne skupnosti Slovenije, ki med drugim ugotavlja, da položaj avtorjev ni urejen, prav tako pa ni najbolje urejen njihov odnos do knjižnih založb, ki jih tudi tare pomanjkanje denarja. Gradivo v zvezi z avtorji govori celo o nekakšnem.najemnem odnosu oziroma razmerju med njimi in založbami.
Skupna seja je.bila dobro zastavljena, saj so lahko to problematiko osvetlili z vseh strani: s kulturne in tudi z materialne.
Kot zanimivost zapišimo še tole: za izdajanje slovenskih knjig je značilno, da se je tako po nakladi kot po naslovih precej časa dvigalo. Okoli leta 1955 je doseglo predvojno raven — tQ je približno sedemsto naslovov na leto, potem pa je strmo poskočilo in se v nekaj letih potrojilo. Tako danes letno izide povprečno dva tisoč naslovov v nakladi približno 8 milijonov knjig. To slovensko knjižno proizvodnjo uvršča v
zgornji srednji razred razvitosti, upoštevaje število naslovov mrprebi-valstvo pa v svetovni vrh.
Poudarek predvsem na racionalizaciji
Izvršni odbor RO delavcev obrti pa je imel na dnevnem redu gospodarska gibanja v OZD obrti v prvem polletju, med drugim pa je obravnaval tudi pobudo o sklenitvi enotne kolektivne pogodbe za delavce v gospodinjstvih občanov v Sloveniji. Takih delavcev je v naši republiki okoli dva tisoč. Zakon o delovnih razmerjih zahteva, da se take pogodbe sklepajo na ravni občin med občinskimi sveti ZSS in izvršnimi sveti skupščin občin. Doslej je bilo sklenjenih le pet takih pogodb. Z enotno kolektivno pogodbo naj bi zajeli vse delavce s tega področja, hkrati pa racionalizirali postopek, saj je v nekaterih občinah le nekaj takih delavcev in bi bila priprava take pogodbe nesmotrna. Da bi se torej izognili 65 različnim pogodbam, daje RO delavcev obrti pobudo, da bi to v dogovoru s pristojnimi poenotili: torej ena celovita kolektivna pogodba na ravni republike.
Pobude v tej zvezi so prišle tudi že z občinskih svetov ZSS Domžale in Novo mesto ter od drugod.	p g
Delavska enotnost
Naša žena za Delavsko enotnost
Delegatke L kongresa Slovenske protifašistične ženske zveze se bodo znova srečale v Dobrniču
Narod, ki
ima take ženske, ne more propasti
Oktobra letos se bodo znova srečale delegatke, ki so se pred štiridesetimi leti v Dobrniču na Dolenjskem udeležile prve konference Slovenske protifašistične ženske zveze (SPŽŽ). Tudi tokrat bodo prišle iz vseh krajev Slovenije, vendar se jim zdaj ne bo treba prebijati skozi sovražne obroče, bresti mrzlih potokov in se plaziti mimo utrjenih bunkerjev. Pripeljale se bodo z avtobusi, vlaki, avtomobili, ne pa kot takrat, ko so prišle peš ali z Iojtrskimi vozovi.
Pa vendar v Dobrnič ne bodo prišle vse delegatke prvega kongresa. Nekaj jih je še pred
koncem vojne pobil okupator, mnogo jih je umrlo že takoj po osvoboditvi zaradi izčrpanosti. Pa tudi štiri desetletja so naredila svoje...
Toda tiste, ki so še žive in zdrave, bodo prav gotovo prišle. Spomini na tiste dni bodo v nedeljo 16. oktobra letos znova z nezadržno silo oživeli.
»Dogaja se nekaj veličastnega«
Kako se tistih dni spominja kmetica Justina Zupančič-
Porle iz Šahovca?
»Naša vas Šahovec pa tudi ostale, ki obkrožajo Dobrnič, so bile zelo zavedne. Zato ni naključje, da so nam organizatorji kongresa zaupali, da prenočimo delegatke. Pravzaprav nihče od domačinov in domačink ni natančno vedel, za kaj gre. Nekatere delegatke so bile v civilu, druge v uniformah. Veliko jih je nosilo hlače in nekatere so imele tudi orožje. Ko smo jih pripeljale domov, so sedle za mizo in se začele pripravljati na kongres. Proti večeru pa smo jih odpeljale v Dobrnič. Kongres je trajal skoraj do jutra. Dvorana prosvetnega doma je bila nabito polna.
Ne spominjam se več veliko, vendar sem čutila, ko sem stisnjena stala med množico žensk na galeriji, da se dogaja nekaj veličastnega. Ženske so pripovedovale o svoji usodi, ki so jo doživljale tiste hude dni. Jokale so za padlimi možmi, sinovi, hčerami, sestrami, brati... Po vsem tem, kar smo slišale, ni bilo čudno, da smo se tudi ženske uprle okupatorju. Zbirale smo orožje in hrano za našo vojsko..Mnoge so bile že tedaj Partizanke, bolničarke, aktivistke, kurirke itd. Čeprav je bil Položaj brezupen, tudi ženske nismo klonile in smo se borile z Vsemi močmi proti okupatorju.«
Lojze Lazar, kmet iz Lokev, je bil delegat na kočevskem zboru, ki je bil od 1. do 3. oktobra 1943. »Tam smo se delegati
med drugim tudi dogovorili, da bo prvi kongres slovenskih žensk v Dobrniču. In zakaj prav v Dobrniču? Ker je bil kraj partizanski, pa tudi zato, ker je bilo to ozemlje pred kratkim osvobojeno, saj je Italija kapitulirala. Imeli smo tudi prostor: lepo dvorano v prosvetnem domu. Tudi jaz sem po vaseh zbiral zanesljive hiše, kjer bi prenočevale pogumne delegatke.
Stal sem v kotu dvorane in jih poslušal ter občudoval. Kljub vsemu hudemu, kar so že doživele, se niso smilile same sebi, pač pa so pozivale na boj.«
»Pridite, spekla sem kruh«
Francka Slak-Vilfan, sestra narodnega heroja Franca Slaka, ki ima v domačem Dobrniču spomenik prav pred poslopjem, kjer je bil kongres, se tistih časov spominja takole:
»Naši kraji so bili pred drugo svetovno vojno zelo revni in zaostali. Kljub temu, da ljudje velikokrat še sami niso imeli kaj jesti, so vse svoje nesebično delili s partizani. Še danes imam pred očmi neutrudno aktivistko OF Minko Zupančičevo, po domače Smolinko, ki so ji Italijani ubili moža, njo zaprli, otroke pa pretepali. Ko je prišla v Vapčo vas, kjer je bila doma, grupa partizanov, jih je poklicala: ,Fantje pridite, kruh jemljem iz peči!'
Spominjam se tudi Minke Lavriha z Dolenjega vrha. Tudi ona je bila predana aktivistka OF in nobena pot ji ni bila predolga in nobena noč pretemna,
MSK84
Primerno darilo za poslovne sodelavce in prijatelje
Delavska enotnost
Legendarna hiša v Dobrniču, kjer je bil 16. in 17. oktobra 1943. leta prvi kongres SPŽZ. Na hiši, kjer je bil kongres, visi tabla, ki vabi obiskovalce v spominsko sobo v prvem nadstropju. Poleg te table pa na tisti zgodovinski čas opozarja tudi spominska plošča, kjer so vklesane tele besede: » V tem domu je bil 16. in 17. oktobra 1943 kongres slovenske protifašistične ženske zveze. V mogočnem razmahu osvobodilnega boja so slovenske ženske sklenile trdno zavezo, da se bodo borile za osvoboditev svojega naroda in za srečo bodočih rodov.«
če je morala s pošto h kurirjem. Visoko nosečo so jo belogardisti na eni takih poti zasačili, jo zbrcali in pretepli, a 'ni ničesar izdala!
Dobrničanke in Dobrničani smo bili zavedni. Njive smo obdelovali tudi zato, da bi na njih pridelali čintveč tudi za partizane. Pri tem je vneto sodelovala še naša mladina, saj so za ranjene partizane in partizanke nabirali celo zdravilna zelišča. Zato ni čudno, da smo bili zelo počaščeni, da je bil prav naš kraj izbran za ta zgodovinski dogodek.
Ko so začele prihajati prve delegatke v okrašeno dvorano, ki je dišala po smrekovih vencih, sem ravno brisala prah. Hitro sem šla na galerijo, kjer smo bili zbrani domačini — gostitelji delegatk. Potem se je začelo.
Kulturnemu sporedu (spominjam se recitacije igralke Alenke Svetelove) je naslednjega dne sledil kongres. Natančno še vem, da je kongres odprla Angelca Ocepek, prva predsednica SPŽŽ. Med drugim je izrekla tudi tele zgodovinske besede: .Zbrale smo se prvič v zgodovini slovenskega naroda enakopravne na osvobojenem ozemlju in sicer kmetice, delavke in intelektualke.' Uvodne govore so imele še: Mara Rupena, prva sekretarka SPŽŽ. Mica Šlandrova ter Helena Puhar.
Naj še povem, da sta v dvorani viseli na steni dve sliki. Titova in slika Kate Pejnovič, prve predsednice AFŽ Jugoslavije. Najbolj pretresljive pa so bile pripovedi žena in mater, ki so izgubile svoje najbližje. Tako se spominjam pripovedi Tončke Majcnove, Beceletove in Ivančičeve mame, ki so vse veliko pretrpele.
Med povabljenimi v dvorani je bil tudi angleški major Jones kot predstavnik zaveznikov. Marija Vilfanova mu je vse sproti prevajala, nakar se je oglasil in dejal: .Narod, ki ima take ženske, ne more propasti!' Občudoval je namreč to, da delegatke niso objokovale svoje nesreče, pač pa so prisegle, da se bodo z ramo ob rami z možmi bojevale za mir, .za svo-
bodo, za boljšo prihodnost mladih rodov.
Najbolj značilno je bilo'to, . da na tem ženskem kongresu sploh ni bilo govora o tako imenovanih ženskih problemih, pač pa predvsem o skupni borbi za svobodo.«
Vse so pozivale na boj
»čeprav je minilo od prvega kongresa SPŽZ že štirideset let, se vsega še živo spominjam,« je začela Mara Rupe-na-Osolnik, tedanja prva sekretarka SPŽZ. »Najbrž zato,« je nadaljevala, »ker je bil to svojevrsten in nepozaben doživljaj. Še danes po toliko letih se oglašajo pri meni partizanke, aktivistke, partizanske matere in vdove ter udeleženke kongresa ali gostiteljice delegatk. Včasih pridejo same, včasih pripeljejo s seboj otroke in tudi že vnuke. Ti mladi ljudje me pogosto sprašujejo, zakaj smo tedaj izbrali prav Dobrnič za prvi kongres SPŽZ. Zato, ker je bila ta majhna vasica na Dolenjskem že pred vojno napredna. Leta 1941 pa je vas s svojo okolico stkala mrežo trdnih vezi z OF. Vsi so delali za partizane in vsaka hiša je dihala za svobodo. Prav zato se je tudi nama z Angelco Ocepkovo zdel Dobrnič zelo primeren kraj za naš prvi kongres. Vedeli sva, da so to zavedni kraji in zato smo Dobrničanom in okoličanom zaupali pripravo kongresa. In še danes mi nižal, da smo se odločili za to vasico. Imenitno so pripravili kongres pa tudi delegatke smo vse varno prespale pri zavednih domačinih in domačinkah.
Spominjam se tudi, kako sem bila že na kočevskem zboru, še posebej pa v Dobrniču, ponosna na naše ženske. Posebno na partizanske matere in požrtvovalne ter hrabre kmetice, ki so se prvič v zgodovini slovenskega naroda oglašale k besedi. Vsem pa je bilo skupno to, da so kljub hudim žrtvam in trpljenju pozivale na boj do končne zmage,« je sklenila Mara Rupena — Osolnik.
Alenka Lobnik-Zorko
^"Kozerija
Hvalnica ročnemu delu
Pred nekaj dnevi sem srečal znanca, profesorja matematike in fizike. Zaupal mi je nadvse značilno zgodbico za dandanašnje življenje. Ta moj znanec, profesor, ima znanca pleskarja, torej neposrednega obrtnika pleskarske stroke, kot se mu uradno reče. Ne vem, ali je zasebnik ali popoldanski obrtnik ali dela zgolj na črno, kar pa za našo zgodbo niti ni tako pomembno. Važno je, da ima pleskar sina, ki hodi v gimnazijo še po neusmerjenem programu. Ta sin je lažji luftar in mu matematika ne gre. Njegov oče pa, ki meni, da je treba sinu omogočiti boljše življenje, kot ga ima sam, si prizadeva, da bi sin študiral in postal gospod, pardon, tovariš v kakšni pisarni ali pa še kaj več.
No, in je ta pleskar naprosil mojega znanca, profesorja v pokoju, če bi mu inštruiral sina. Zmenili so se, ne da bi se pogovorili o višini plačila, nakar je moj znanec začel. Uspehi so bili vidni in oče je ves vzradoš-čen vprašal inštruktorja, koliko mu je dolžan. Profesor je povedal račun, pleskar pa je osupel izračunat, koliko je to na uro. Ni mogel skriti svojega razočaranja.
»Saj to je skoraj toliko, kolikor dobim jaz na uro!?«
Mož je sicer plačal, kajti poudariti je treba, da je pošten obrtnik, -ampak vseeno je njegova primerjava cene za uro ročnega in umskega dela izredno zanimiva.
Zdaj smo sicer v času, ko nenadoma ugotavljamo, da imamo preveč administracije, ki naj bi šla v neposredno proizvodnjo. No, očitno so neposredni proizvajalci to spoznali že prej in pri tem pojem administracije raztegnili na vse tiste, ki nimajo žuljavih dlani pa tudi ne časa ali denarja postajati v modrih haljah po bifejih, med delovnim časom seveda. In tako se je rodil kult ročnega dela, po tem kultu pa dobi zidar na uro zagotovo dvakrat več kot projektant, avtomehanik dobi več kot zdravnik itd. Očitno gre za nekakšno permanentno revolucijo, v kateri parola »delu čast in oblast« velja le za tisto delo, ki je neposredno vidno, vse drugo pa ni kaj dosti vredno.
Toda pri vsem tem me preseneča le nekaj, in sicer to, da je omenjeni pleskar dal šolat svojega sina, da bi otrok živel bolje kot on sam. Ne verjamem namreč, da omenjeni pleskar misli toliko naprej, da ve, da je družba, ki bolj časti ročno od umskega dela, obsojena na propad. Mož ni hodil v šole, da bi mislil tako daleč, prepričan pa je, da bo farbanje vedno potrebno. Po mojem je res prepričan, da je njegovo delo tako težko, da niti denar, ki ga dobi več, ni toliko vreden, da bi se splačalo biti obrtnik.
Potemtakem nam obrtniki pravzaprav dajejo miloščino, ker nam, občanom z nežuljavimi rokami, računajo tako malo.. Bogo Sajovic
ODMEVI
V 35. številki Delavske enotnosti smo v rubriki »Kaj o tem menite vi« razmišljali o izračunih Gozdarskega šolskega centra, Postojna,po katerih »BI SMEL BITI POVPREČNI OSEBNI DOHODEK PO NORMATIVIH IN DOTACIJI« nenormalno nizek. Postavili smo še nekaj vprašanj o sredstvih, na katera tokrat odgovarja Majda Poljanšek:
Najprej to, da je prikazovanje dejstev v pismu Gozdarskega šolskega centra iz Postojne bilo namenjeno presoji na republiškem odboru sindikata, kako bi v Gozdarskem šolskem centru živeli delavci in učenci, če bi za nadpovprečni bivalni in izobraževalni standard, ki so jim ga zagotovili predvsem delavci v gozdarstvu, ne uveljavljali tudi neposredne menjave dela.
Ker je novinar v uvodu prezrl besedo »če bi«, je, ne da bi se prepričal o dejanskih razmerah v centru, iz pisma povzel tudi vprašanja, kako naj najdejo v centru strokovnjake za manj kot borne osebne dohodke, kje naj dobijo denar za kurjavo itd., kot da so to dejstva. Prav zato pa je posredno v bistvu po krivem obtožil gozdarske organizacije, ki da za svojo šolo »v kateri je generacija mladih, ki bo krojila usodo slovenskega gozdarstva« ne skrbe. Šla sem pogledat v Postojno, kaj se je nenadoma zgodilo v tej šoli. Ali je mogoče, da gozdarske organizacije, ki v šolo pošiljajo letno 300 do 400 svojih delavcev na izobraževanje,- nič ne vedo, kako živi in dela šola? Ali učenci, ki so vsi štipendisti gozdnih gospodarstev in večinoma prebivajo v domu, nič ne povedo o tegobah, ki tarejo *njih in šolo? V tolažbo bralcem, ki so se zgrozili ob pismu in v pohvalo in spodbudo gozdnim gospodarstvom, naj navedem, da ima šola 330 učencev, vil oddelkih enoizmenski pouk, prekrasen dom, šolo s specialnimi učilnicami, stavbo za praktični pouk, telovadnico in
aytobus za terenske vaje. Za vzgojnoizobraževalni proces v šoli in domu skrbi med 52 zaposlenimi 10 vzgojiteljev in 18 učiteljev (1 honorarni). Proizvodnega dela ne bo treba ukiniti, ker za učence skrbijo gozdna gospodarstva. Doslej uporabniki niso nikoli dvignili rok nad zavidljivim standardom, ki so ga učencem in učiteljem zagotovili. Tudi delavci šole so skladno z zakonom o svobodni menjavi dela v enoviti delovni organizaciji uveljavljali princip celovitosti dohodka, tako da v preteklem letu sredstva, ki so jih pridobili od Izobraževalne skupnosti tvorijo le 47 % vseh sredstev, preostali del pa so pridobili z neposredno menjavo dela na podlagi izobraževalnih programov za izobraževanje delavcev iz dela, s storitvami doma v počitnicah, z oskrbninami in z drugimi storitvami. In prav je tako. Tako lahko zagotovijo tudi snažilki 9.500 din, profesorjem okoli
21.000	din in ravnatelju preko
30.000	din. Standardi in merila izobraževalne skupnosti so pač oblikovani na povprečnem standardu v slovenskih srednjih šolah na 1,5 izmenskem pouku, na učni obveznosti ravnatelja, če ima šola manj kot 16 oddelkov, na polni učni obveznosti učiteljev, na bistveno manjšem normativu glede prostora na učenca. V standardih in normativih izobraževalne dejavnosti se žal zelo ostro odražajo dobro znane družbene materialne možnosti, ki jih v danih razmerah učinkovito presegajo le delavci v OZD z uveljavljanjem neposrednih odnosov s šolami.
Naslov za tegobe Gozdarskega šolskega centra »Kaj o tem menite vi« torej lahko spremenimo »Gozdarska šola je postala sestavina gozdarstva, kako pa druge šole?« Ali so sposobne in pripravljene, da krenejo po poti poglabljanja in razvijanja neposrednih odnosov s svojimi uporabniki in ali imajo za to tudi možnosti in pripravljenost tudi z druge strani. In ne nazadnje, ali je naše gospodarstvo in posebej še proizvodnja v takem položaju, da lahko toliko stori za svoje mlade delavce, kot to lahko storijo in so pripravljeni storiti gozdarji? Mislim, da je to res nadvse aktualna tema tudi za razpravo v sindikatih.
Majda Poljanšek
Ljubljana, 6. oktober 1983
stran
Trideseti mednarodni razstavi sodobne elektronike na rob
Živahen sejem »žive« industrije


V Ljubljani so se na Gospodarskem razstavišču pravkar zaprla vrata za eno najpomembnejših jugoslovanskih specializiranih sejemskih prireditev, eno redkih pri nas, ki jo priznavajo in se je udeležujejo v glavnem vsi pomembnejši proizvajalci iz Evrope in nekaterih drugih držav. Končana je jubilejna 30. mednarodna razstava elektronike, telekomunikacij, avtomatizacije, računalništva in nuklearne elektronike. Letošnja razstava je bila v znamenju »Svetovnega leta komunikacij«, ki ga je razglasila Generalna skupščina Združenih narodov, posvečena telekomunikacijam (tako v razstavnem - delu kot tudi na spremljevalnih strokovnih posvetovanjih). Razstava je bila tudi*pregled dosežkov domače elektronske industrije, ki je bila zastopana že kar s presenetljivim številom razstavljal-cev: 150 jih je bilo, nekaj pa jih je zaradi pomanjkanja razstavnega prostora ostalo pred vrati Gospodarskega razstavišča. K temu podatku spada že tradicionalno vprašanje:	koliko
PROIZVODNO PODJETJE

KOČEVJE
35 let
TOZD »SINTEP«: proizvodni program
-	proizvodnja PVC platna
-	izdelava ponjav za kamione, ladje in železniške vagone
TOZD Lesna predelava: proizvodni program
-	izdelava opreme za vse vrste laboratorijev
-	izdelava pohištva po naročilu
TOZD Usluga: proizvodni program ' - pleskarske, steklarske storitve
-	pralnica, vulkanizacija

domača elektronska industrija zaostaja za dosežki v svetu, oziroma v kolikšni meri dohiteva svetovni napredek. Na takšno vprašanje nam strokovnjaki, ki smo jih pobarali, niso hoteli naravnost odgovoriti. Zato v »sili« ponujamo naše, laično mnenje: da zaostajamo manj v razvoju kakor pri uporabi dosežkov v industriji in drugih oblikah družbenega življenja.
Povsem opredeljenega odgovora nismo dobili niti na vprašanje, ali je tolikšno število domačih izdelovalcev elektronike (med njimi narašča število zasebnih izdelovalcev) tisto število, ki bo z medsebojno konkurenco zagotovilo kakovost, primerno za prodor na vse težje dosegljivo svetovno tržišče. Ali pa smo tudi tu, v razširjenosti te dejavnosti, v primerjavi z razvitimi državami še vedno v prevelikem zaostanku?
Odgovor bomo vsekakor dobili v nekaj letih.
Kakšno mesto zavzema v naši družbi industrija, ki ji v razvitem svetu upravičeno dajejo vzdevek temeljna, na katerem je mogoče graditi nov in hitrejši 'družbenoekonomski napredek? Odgovore smo iskali predvsem pri obeh naših največjih organizacijah združenega dela s tega področja, Iskri in Elektronski industriji iz Niša, ki obe skupaj zaposlujeta 60.000 delavcev v skupno 140 tozdih (Iskra 31.000, El 29.000) in ustvarita (lani) 84,3 milijarde din celotnega prihodka (Iskra 59,7 milijarde dinarjev).
Varčevanje na napačnem koncu
»Družba nam je doslej pomagala samo z deklarativnimi izjavami in neuresničenimi sklepi o podpori!« Tako je na novinarski konferenci svoje delovne organizacije v okviru 30. mednarodne razstave sodobne elektronike pribil Boris Lasič, predsednik KPO sozda Iskra. Izjava ne bi bila izzvenela tako dramatično, kakor je, če je ne bi podal predsednik tako velike organizacije združenega dela (Iskra je bila lani po velikosti dvanajsta v Jugoslaviji) in če ne bi šlo za elektronsko industrijo. Le-ta je, kot vemo, nosilec razvoja v vseh razvitih državah in up za hitrejše reševanje težav manj razvitih. Zato smo tudi v vse naše dokumente in resolucije, ki se nanašajo na razvojne poti Jugoslavije, tej dejavnosti dali pomembno, prednostno vlogo. Zraven naj bi seveda spadala tudi podpora družbe, da bi se elektronska industrija razvijala, kot bi nam bilo najbolj v prid.
Toda, kot trdijo v Iskri, so bili doslej deležni le praznih besed. Kakšno pomoč želi Iskra od družbe?
Predsednik Lasič je govoril o več vidikih pomoči družbe, posrednih in neposrednih: o večji možnosti uporabe deviz, ustvarjanju boljših možnosti za izvoz (kako narediti izvoz bolj mikaven), o družbeni usmeritvi razvoja te dejavnosti (Jugoslavija je menda edina dežela, kjer gradimo elektroniko kot infrastrukturo gospodarstva izključno na podjetniških načelih), o omejevanju možnosti za razvoj. Med drugim je tudi dejal, da pri nas delovne organizacije, ki se spuščajo v velike posle na tujih tržiščih, nimajo za seboj državne podpore, da so prepuščene same sebi in da same nosijo vsakršni riziko nastopanja na tujem trgu. Normalno poslovno tveganje bodo razumljivo nosila podjetja sama, toda včasih pride na tujem trgu do motenj, ki jih povzroči višja sila, je dejal Lasič, in takrat bi družba svojo »firmo« morala podpreti.
Še posebej pa je Boris Lhsič poudaril razvojne težave. Ne le zavrte naložbe za nove proizvodne zmogljivosti, pač pa tudi uvoz opreme za raziskave omejujeta razvojne možnosti elektronske industrije do zaskrbljujočih meja. Razvoj temelji v dobršni (pravzaprav že odločilni) meri na lastnem raziskovalnem delu, ki pa zahteva kvalitetno opremo iz uvoza. Doma je namreč nihče ne izdeluje. Odlična oprema laboratorijev in raziskovalnih inštitutov je pogoj za hitre in dobre raziskovalne dosežke. Toda predpisi, ki so omejili uvoz opreme, slabo ločijo nujno potrebno opremo za raziskovalne institucije od tiste, ki jo po nepotrebnem uvažajo mnoge delovne organizacije. Tako je danes laboratorij pri tuji konkurenci po vrednosti opreme približno petkrat bolje opremljen kot Iskrin. Da bi podkrepil svoje trditve, je Boris Lasič malce provokativno natresel še tole primerjavo: Iskra bo letos prispevala okoli desetino vsega slovenskega izvoza in 2 odstotka jugoslovanskega. Uvozila bo za 4 odstotke slovenskega in 1 odstotek jugoslovanskega uvoza. Toda za svoje raziskovalne institucije bo uvozila manj kot dve tisočinki odstotka vsega jugoslovanskega uvoza opreme... Zato seveda ne bo nič čudnega, če kakih 2000 inženirjev, ki se v Iskri ukvarjajo z razvojem (približno toliko jih imajo tudi v Elektronski industriji Niš) in raziskavami, ne bo dalo od sebe vsega, kar bi lahko.
V Iskri in elektronski industriji nasploh lahko samo upajo, da so tako kot novinarje na tiskovni konferenci presunili tudi Milko Planinc, predsednico ZIS, ki je obiskala Iskro med sejmom elektronike (ga tudi odprla) in se pogovarjala s predstavniki delovne organizacije.
Ponujena roka -brez fige v žepu
Povsem kratka novica, da sta se med sejmom elektronike v Ljubljani sestali delegaciji Iskre in Elektronske industrije iz Niša, je manj poučene presenetila. Oba naša elektronska giganta sta bila v preteklosti bolj znana po tem, da sta si »metala polena pod noge« tako na domačem kot na tujem tržišču. Zato so predstavniki sedme sile pohiteli z vprašanji k predstavnikom ene in druge organizacije združenega dela. Medtem ko je bil Milan Stokič, podpredsednik KPO Ei iz Niša z odgovorom bolj skop, je Boris Lasič, predsednik KPO sozda Iskra radovedne novinarje bolj potolažil.
»Dogovorili smo se, da bomo ustanovili dva skupna organa, ki bosta usklajevala dolgoročni razvoj in trgovsko sodelovanje. Dogovarjamo se tudi, da hi okrepili sodelovanje na področju računalništva, kjer smo doslej bolj slabo sodelovali,« je bil kratek Milan Stokič. K tej, takore-koč »protokolarno« kratki in posplošeni izjavi kaže še dodati, da Iskra sodeluje s približno desetimi odstotki
vrednosti naložbe v tovarno TV slikovnih cevi, ki jo je zgradil Ei Niš (še s sovlaganjem RIZ iz Zagreba) in ki bo te dni začela s proizvodnjo.
»Skupni sestanki in dogovori niso nič novega,« je dejal Boris Lasič. »Zadnja leta se srečujemo nekajkrat na leto, tri do štirikrat, in se dogovarjamo tako o razvoju kot o delitvi programov in komercialni plati naše dejavnosti. Spoznali smo namreč, da dva tako podobna in velika sistema kot sta Iskra in Ei na jugoslovanskem trgu brez sodelovanja na vseh področjih ne moreta več uspevati. Zato pogovori o tem, kaj bi v bodoče delali eni, kaj drugi, dogovori o sovlaganjih ter o tem, kako in kje prodajati, pospešeno in uspešno tečejo.«
Letos so-se v Iskri in Ei dogovorili za skupen nastop v Argentini in Turčiji (v okviru posebnega konzorcija) ter na domačih tleh (Jugel). V Argentini gre za postavitev sistema za avtomatizacijo železniškega prometa, kjer bo dobava opreme dosegla skupno vrednost 500 milijo-
nov dolarjev. V Turčiji bo konzorcij opremil železnico s signalnimi napravami. Konzorcij se dogovarja za posle v Iranu, Maleziji in sredozemskih deželah v razvoju. Na področju računalništva se obe delovni organizaciji dogovarjata o izbiri izdelovalcev perifernih enot. Pogoj oziroma želja obeh je, da bi bile uporabne- za oba računalniška sistema, ki ju izdelujeta. Od tu naprej bi bi! naslednji korak za razvoj večjih kompatibilnih ali skupnih sistemov, ki bi nazadnje prerasli v enoten jugoslovanski računalniški sistem (kar pa je želja ne samo obeh proizvajalcev, ampak tudi zahteva družbe, izrečena že pred nekaj leti).
Dogovarjali so se tudi o obojestranskih sovlaganjih ter o tem, da bi Ei v zunanjetrgovinskih poslih uporabljal razvejano in preizkušeno specializirano delovno organizacijo Iskra-commerce.
Elektronika	resnično
spreminja svet, bi dejal kak zlobnež, saj se spreminjajo celo naše poslovne navade.
Pripravil: Boris Rugelj
a enotnost
Novosti iz Iskre na razstavi »Sodobna elektronika ’83«
Sodobne komunikacije Iskre
_ Od 3. do 7. oktobra 1983 je na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani odprta 30. mednarodna razstava »Sodobna elektronika ’83«. Letos poteka ta specializirana tehnična prireditev v znamenju »Svetovnega leta komunikacij 1983« in je vsebinsko uglašena na temo »Razvoj komunikacijskih infrastruktur«.
V razstavni program so uvrščene naslednje panoge ali sistemi: komunikacije, računalništvo, profesionalna elektronika, merilna in regulacijska tehnika, avtomatika, radijska in televizijska difuzija, zabavna elektronika, sestavni deli elektronskih naprav, oprema za proizvodnjo in laboratorije, viri električne energije in vakuumska tehnika.
Kot ena izmed največjih jugoslovanskih sestavljenih organi-Zacij združenega dela in prva v domači elektrotehnični in elektronski panogi ter tretja največja jugoslovanska izvoznica s skoraj cetrt milijarde dolarjev letnega izvoza blaga in storitev, je Iskra, ta veliki jugoslovanski sistem z 31000 delavci, 2000 razvojnimi 'n raziskovalnimi delavci, pokazala najnovejše dosežke na področju razvoju sistemov in delov sistemov, zlasti na področju komunikacij, v zvezi s tem pa tudi sisteme ali dele sistemov, ki so j sestavina sistema integriranih komunikacij, ter vrsto naprav, opreme aparatov, instrumentov m elektronskih elementov, ki jih razvija in izdeluje za potrebe telekomunikacijskih in informacijskih omrežij.
Na razstavnem prostoru s površino 1450 m2 v dvorani B I razstava »Sodobne komunikacije Iskre« z modernimi ponazorili Prikazuje sodoben integrirani komunikacijski sistem, z ekspo-nati pa dele tega sistema, zlasti dste, ki predstavljajo Iskrine najpomembnejše razvojne, raziskovalne,- tehnološke in proizvodne dosežke minulega leta.
Digitalna telefonska centrala Sistema Iskre 2000, ki so jo v Iskri nedavno razvili in že uspešno deluje tam, kjer je nastala in kjer jo izdelujejo, to je v Iskri Telematiki, opravlja komu-1‘tcijo govornih in podatkovnih signalov v digitalni obliki. Omogoča gradnjo telefonskih omrežij malih do srednjih zmogljivosti. Centrala je grajena modularno. Maksimalna uporaba mikroelek-1 ronskih komponent omogoča uiinimalno porabo energije, povečano število funkcij in majhne dimenzije naprave.
Digitalni naročniški modul je njen najpomembnejši del, saj opravlja analogno/digitalno pretvorbo govornega signala iz telepatskega aparata, prvostopenjsko komutacijo in koncentracijo govornih kanalov proti skupinskemu stikalu, konferenco, ge-ueriranje tonskih signalov, digi-talni vstop telefonistke v zvezo in iunkcije testiranja.,Na modul je možno priključiti analogni tele-ionski aparat in podatkovne ka-mtle 64 kb/s.
Naročniški multiplekser PC M
~~ 30 je ravno tako pomemben del, rabi pa za povezavo 30 na-. r°čnikov s telefonsko centralo po enem samem vodu. Multiplekser Pretvarja analogne signale v digi-Dlne in jih združuje v 30-kanalni digitalni snop s hitrostjo 2048 kb/s. Hkrati z govornimi signali Posreduje tudi vso naročniško signalizacijo.
Družina modulnih napajalni-
k°v je grajena v visokofrekvenčni tranzistorski tehniki in se-st°ji iz posamičnih tipov napajalnikov na Evropa formatu. Uporabljamo jih za napajanje
telekomunikacijskih, računalniških, krmilnih in regulacijskih sistemov in naprav.
Kabel z optičnimi vlakni, kakršnega je Iskra razvila in izdelala ter že povezuje ljubljansko telefonsko centralo s Cankarjevim domom, ima mnoge prednosti pred kovinskimi kabli in radijskimi zvezami. Med najpomembnejše štejemo visoko prenosno zmogljivost. Prenosni sistem z optičnim kablom ima desetkrat manjše število ponav-Ijalnikov, je neobčutljiv za elektromagnetne motnje, je lažji in ima manjši premer kot drugi kabli in tudi frekvenčni plani in dovoljenja niso potrebni. Vidljivost med oddajnikom in sprejemnikom ni potrebna tako kot pri drugih napravah, ravno tako pa niso potrebne prilagoditve linij.
»Deltanet« je družina programskih paketov, ki skupaj s strojno opremo omogočajo, da dva ali več računalniških sistemov Delta povežemo v računalniško omrežje. Omogoča tudi povezavo računalnikov z enakimi ali različnimi operativnimi sistemi, kakor tudi s sistemi različnih proizvajalcev. Med razstavo »Sodobna elektronika '83« bo ta računalniški sistem povezoval razstavni prostor Iskre s sedežem Iskre na Parmovi v Ljubljani pa tudi z Zagrebom in Beogradom in bo tako pokazal svojo uporabnost.
Optična video in audio oddajno-sprejemna naprava VAE ima
te lastnosti: prenosna pot je lahko dolga do 9 km brez ponav-Ijalnikov, študijska kakovost je v skladu s CCIR standardi, brezhibno deluje pri različnih temperaturah, uporabna je za PAL, SECAM in NTSC sisteme, ima lasersko diodo v oddajniku, ava-lanche foto-diodo v sprejemniku, pulzno-pozicijsko modulacijo in je sestavljivo konstruirana. Uporabna je za fiksne ali mobilne zveze med TV centri in kulturnimi, družbenimi in športnimi objekti, za zveze med studii, za vhodne zveze oddajnikov ali mikrovalovnih zvez ter za sisteme za nadzor v industriji, medicini in obrambnem sistemu.
S panoji je ponazorjen tudi sistem za prenos alarmnih signalov. V prvem delu razstave »Sodobne komunikacije Iskre« so prikazani še drugi deli komuta-cijskih naprav, kakor so elektronski telefonski aparat s spominom, razna specializirana integrirana vezja, mikroračunalniški preklopnik, video kamera in drugo.
V drugem delu razstave predstavljena v okviru VHP — F M komunikacijskega sistema vojaška ročna in nahrbtna spre-jemno-oddajna postaja, prenosna šifrirna enota in sprejemno-oddajna radijska postaja za CB področje. V tem delu razstave je
mogoče videti tudi najmodernejše krmilne naprave za obdelovalne stroje, naprave za servo-regulirane pogone (tiristorski in tranzistorski servoregulator), industrijski varilni robot, naprave za avtomatizacijo industrijskih procesov, pomnilno programa-bilne krmilnike in od novitet še naprave za semaforizacijo malih križišč.
V tretjem delu razstave prikazuje Iskra nov laserski obdelovalni sistem LMP 600 za obdelavo kovin, lesa, plastike, keramike, kamna. Prednost obdelave materialov z laserjem so v tem, da niso potrebna nikakršna orodja, obdelava je brezkontaktna, hitrost obdelave izredno velika, rezi so ozki, rezanje pa brezpraš-no.
Obiskovalcem vzbuja pozornost novi barvni televizor s popolnim daljinskim upravljanjem, elektroluminiscenčni prikazovalnik in še vrsta drugih naprav, ki jih izdeluje Iskra v številnih tovarnah po Sloveniji, pa tudi drugod po svetu.
Na razstavi Sodobna elektronika sodelujejo skoraj vse Iskrine delovne organizacije, razstavil pa je zasnovana tako, da skozi predstavitev kompleksnih integriranih sistemov- prikazuje kompatibilnost programov posameznih področij, kot so telekomunikacije, računalništvo, avtomatika, kibernetika, mikroelektronika in druge veje elektronike.
Tudi letos se v času razstave »Sodobna elektronika '83« odvija precej strokovnih posvetovanj. Na seminarju VUTEL '83, 4. in 5. oktobra, je sodelovalo okoli petdeset strokovnjakov iz Iskre in ljubljanske elektrotehniške fakultete. Največ jih je govorilo o skupnih temah s področja elektrooptike in telematike in o problematiki sodobnih komunikacij. Ravno tako so Iskrini strokovnjaki aktivno posegli tudi v problematiko uporabe mikroprocesorjev v merilni tehniki na seminarju ISEMEC '83 in na seminarju o elektronskih sestavnih delih, oba sta potekala 3. in 4: oktobra, ter na seminarju »Vodenje in avtomatizacija elektroenergetskih sistemov V A — ES '83«, 6. in 7. oktobra.
Vseh seminarjev, kjer je bilo prebranih 180 referatov, se je udeležilo po mnenju prireditelja, Eletrotehniške zveze Slovenije, blizu sto strokovnjakov.
Iskra na svoji razstavi prikazuje precejšnje število novitet s področja komunikacij, ki so rezultat smotrnega združevanja sredstev in znanja ter uspešnega samoupravnega sporazumevanja tako znotraj sozda, kakor tudi z drugimi gospodarskimi, razvoj-noraziskovalnimi in visokošolskimi ustanovami. Razstava je odraz odprtosti tega velikega gospodarskega sistema, -ki si je v preteklih treh desetletjih, zlasti pa zadnjih dvajset let utrl pot na tržišče 102 držav v svetu. Iskrini izdelki, oprema in naprave so iskani v industrijsko razvitih državah Evrope, tako na zahodu, kakor tudi na vzhodu, njeni sistemi in storitve v obliki inženiringa, prenosa tehnologije in znanja (know — hovv) pa najdejo vse pogosteje tudi v deželah v razvoju vse številnejše odjemalce. Z mnogimi državami ima Iskra razvite dolgoročne kooperacijske odnose.
V zadnjih desetih letih je Iskra izvozila za milijardo dolarjev blaga in storitev, samo letos pa bo vrednost njenega izvoza dosegla skoraj četrt milijarde dolarjev. Komunikacijske naprave so udeležene v Iskrinem izvozu s 25 odstotki in doslej jih je uvažalo več kot 40 držav. Izvoz teh naprav je v zadnjem desetletju skokovito naraščal. Leta 1972 je Iskra izvozila za pet. leta 1982 pa že za blizu šestdeset milijonov dolarjev teh naprav in sistemov, torej dvanajstkrat več kot pred desetimi leti.
Pri raziskovalnem delu, snovanju in načrtovanju, postavitvi in vzdrževanju komunikacijskih naprav, pri usposabljanju svojih strokovnjakov pri svojih partnerjih ter ob sodelovanju z domačimi in inozemskimi proizvajalci in institucijami, so si Iskrini strokovnjaki nabrali toliko izkušenj, da so na marsikaterem področju kos še tako hudi mednarodni konkurenci. Nekatere izmed vrhunskih dosežkov v razvoju in proizvodnji si je moč ogledati tudi na razstavi »Sodobna elektronika ’83«.
(L. K.)
Ir
8
Delavska enotnost
Mednarodni gospodarski odnosi (1)
Križpotje
svetovnega
gospodarstva
Piše: Janez Stanovnik
V založbi Delavske enotnosti bo ta mesec izšla knjiga skupine avtorjev o 6. konferenci Združenih narodov za trgovino in razvoj (UNCTAD), ki je zasedala od 6. junija do 3. julija v Beogradu. Knjiga z naslovom Zapletena pot do novega gospodarskega reda se loteva razčlenjevanja svetovne gospodarske krize v luči priprav, poteka in odmevov na beograjsko konferenco. V uredništvu smo se odločili, da zaradi aktualnosti problematike objavimo povzetek predgovora k omenjeni publikaciji, ki ga je napisal Janez Stanovnik.
«11
e
1SSSS
Na londonski ekonomski in monetarni konferenci leta 1933 je največji ekonomist tedanjega časa lord Keynes opozarjal, da osnovni problem svetovne gospodarske krize ni v pomanjkanju strojev, surovin in delovnih rok, ampak v človeških glavah in v pomanjkanju volje za odločno akcijo. Pol stoletja kasneje se je človeštvo na beograjski konferenci UNCTAD ponovno srečalo z isto dilemo, čeprav v docela drugačnih okoliščinah.
Primerjava med veliko depresijo iz tridesetih let in veliko recesijo iz osemdesetih let nam malo pove; takrat je brezposelnost presegla 20 odstotkov, sedaj 10 odstotkov; takrat se je vrednost svetovne industrijske proizvodnje zmanjšala za 20 odstotkov, zdaj se je ustavilo njeno povečevanje; takrat se je svetovna trgovina zmanjšala za 40 odstotkov, sedaj pa samo za 5 odstotkov. Po drugi strani pa je res, da so na začetku leta 1983 svetovne cene surovin prišle na tako nizko točko kot na dnu velike depresije, da je rastoča svetovna zadolžitev ustvarila isti nevarni vrtinec kot pred pol stoletja in da se je prepad med razvitim »centrom« in »periferijo« v razvoju strahovito poglobil.
Iz velike depresije v tridesetih letih je svetovno gospodarstvo našlo pot v napredek petdesetih in šestdesetih let; v dveh desetletjih skoraj nepretrganega gospodarskega napredka se je vrednost svetovne proizvodnje več kot podvojila. Toda preden smo prišli do tega, smo morali preživeti tragedijo prve polovice štiridesetih let. Ali se človeštvo resnično ni ničesar naučilo iz nedavne zgodovine?
Pot iz slepe ulice, v katero je zašlo svetovno gospodarstvo, pa v osemdesetih letih ne pelje enostavno po stopinjah, ki jih je ubiralo v povojnem razvoju. Podobnost med obema položajema je samo navidezna. V bistvu pa smo zdaj v čisto novem položaju, ki zahteva tudi nove, doslej še ne preizkušene prijeme.
Dolgotrajna in najgloblja povojna svetovna gospodarska kriza, ki se je pojavila leta 1979 in je trajala vse do srede 1983. leta, ni prišla nenadoma kot grom z neba. Že proti koncu šestdesetih let je začela poje-njavati visoka stopnja gospodarske rasti v svetu. Zmanjševanje gospodarske dinamike je spremljala tudi visoka stopnja inflacije. V sedemdesetih letih smo zapadli v »stagflacijo« — gospodarsko stagnacijo ob istočasno rastoči inflaciji — ki je zmedla ne samo ekonomiste vseh šol in vetrov, ampak še
bolj tiste, ki so bili odgovorni za gospodarsko politiko. Od nekdaj je veljalo — ne samo v meščanskih, ampak tudi v marksističnih ekonomskih učbenikih — da je dvigovanje cen nezdružljivo s pojavom rastoče brezposelnosti, prav tako kot sta v fiziki nezdružljiva voda in ogenj. In vendar sta se v sedemdesetih letih ta dva pojava združila in združeno pripeljala svetovno gospodarstvo v vrtinec krize. Zakaj? Pravilni odgovor na to vprašanje nam bi verjetno odkril korenine in vzroke svetovpe gospodarske zagate in nam s tem tudi pomagal najti pravo pot s sedanjega križpotja.
V knjigarni Delavske enotnosti v Tavčarjevi ulici 5 v Ljubljani dobite odslej tudi vse publikacije Zavoda SR Slovenije za statistiko
Hiter gospodarski napredek v petdesetih in šestdesetih letih — ko so se nacionalna gospodarstva v razvitem in nerazvitem delu sveta razvijala s povprečno letno stopnjo rasti prek 5% — je potekal v razmerah v vojni okrepljenega delavskega razreda, hitre monopolizacije na industrijskem področju v tržnih gospodarstvih, prevladujoče vloge ZDA na svetovnem denarnem področju in relativne slabosti dežel v razvoju — surovinskih proizvajalk — ki so se šele prebujale iz kolonialnega suženjstva. Pospešeni — in transnacionalni — gospodarski razvoj je bil v teh okoliščinah osnovna strategija vladajočih krogov na zahodu in vzho- ' du. Ob pospešenem gospodarskem napredku in stalno rastoči produktivnosti dela — so dokazovali meščanski ekonomisti in pritrjevali ekonomski državniki in poslovneži — lahko zmerno povečujemo mezde in še veliko bolj lastno akumulacijo in s tem družbeno oblast in politično moč. Pospešeni transnacionalni gospodarski razvoj nas pripelje do stanja polne zaposlenosti, kar preprečuje nemir v vrstah delavskega ra-
zreda. Rastoči obseg proizvodnje — ne samo znotraj meja nacionalnega gospodarstva, ampak ob transnacionalizaciji monopolističnih korporacij v svetovnem obsegu — dovoljuje znatno povečevanje izdatkov za znanstveno-raziskovalno in razvojno delo, ker se ti stroški enakomerno porazdeljujejo na ogromno količino finalne proizvodnje in zato ne obremenjujejo pretirano cene izdelkov. Znanost in tehnologija sta zato osnovna gonilna sila gospodarskega razvoja petdesetih in šestdesetih let. Odkritja se vrste drugo za drugim in način našega življenja se spreminja pred našimi očmi: televizija prodira v vsako hišo, računalniki postanejo normalni delovni pripomoček, sateliti omogočijo komunikacije širom našega planeta, ki postaja dobesedno »vesoljska ladja«, umetne snovi zamenjujejo redke in drage surovine, sintetična vlakna naravni bomb.až, avtomobili polnijo ceste in parkirišča, letala zamenjajo ptice pod nebom — skratka, življenje na svetu se je v dveh desetletjih bistveno spremenilo.
Bistveni dejavnik tega in takšnega tehnološkega napredka je bila cenena energija. In ker so se narodi, ki jim je usoda dodelila mesto nad podzemnimi naftnimi polji, šele prebujali iz kolonializma in je bila njihova suverenost nad naravnimi izvori samo formal-no-pravna, ne pa še dejanska, so s svetovno nafto dejansko gospodarili transnacionalni monopoli. Italijanski legendarni poslovnež Mattei jih je imenoval »sedem sester«. Naftni'monopoli so razvili svetovno mrežo ne samo geoloških raziskav, vrtanja in črpanja nafte, ampak tudi transporta z naftovodi in tankerji, predelavo v rafinerijah in mrežo bencinskih črpalk. Nafta je postala osnovno gorivo in je čedalje bolj spodrivala premog ter drva in celo ustavljala razvoj hidroelektrične energije. Nafta in njeni derivati pa so odprli pot novi tehnologiji. Transnacionalni monopoli nafte so zato neposredno odpirali pot takšnim monopolom v kemični, avtomobilski in letalski industriji, vse do predelovalne industrije in celo storitvenih delavnosti.
Nadaljevanje prihodnjič
Zahodnonemško gospodarstvo ne najde izhoda iz krize
Plače
zaostajajo
za sicer nizko inflacijo
Gospodarska kriza v Zvezni republiki Nemčiji traja že tretje leto in ji še ni videti konca. Mnogi, ki so spomladi upali, da bo še to jesen nastopil preobrat gospodarskih gibanj ter da bo recesija premagana, so zdaj razočarani. Vladajoče konservativne stranke so namreč v predvolilnem boju obljubljale spremembe gospodarske politike, ki naj bi pripomogla k ponovni gospodarski rasti. Čedalje očitneje postaja, da recepti nove vlade ne spodbujajo naložb, od katerih so si gospodar-
stveniki veliko obetali. Tudi druga oblika stimuliranja gospodarske dejavnosti, poraba, ostaja nespremenjena ali celo nazaduje. Nova vlada je namreč oster zagovornik odpovedovanja, češ da se je treba za premagovanje krize marsičemu odreči. Odrekanj pa so se mnogi že naveličali, saj nekaterim že ogrožajo obstoj. Tako so se morali na primer upokojenci sprijazniti s počasnejšo rastjo pokojnin od inflacije, zvišali pa so jih s polletno zamudo. Že spomladi pa so odprli »zeleno
luč« za povečanje stanarin, ki predstavljajo znaten delež družinskega proračuna.
Sindikati, ki so se več mesecev pogovarjali s sopodpisniki tarifnih pogodb, so morali v prid »skorajšnjemu gospodarskemu vzponu« popustiti ter niso uspeli s povečanjem plač za leto 1983. Realne plače delavcev tako že tretje leto zapored stagnirajo, 'mnogim tudi nazadujejo. Dokaj so se zmanjšali tudi drugi viri dohodkov prebivalstva, ki spadajo v tako
Izjalovljena
pričakovanja
Kako preprečiti zlom mednarodnega gospodarskega in finančnega sistema, je bilo vprašanje, ki so mu razpravljalci na redni letni skupščini Mednarodnega denarnega sklada in Svetovne banke namenili osrednjo pozornost. Strinjali so se — skupno z ameriškim predsednikom Ronaldom Reaganom — da je treba zaradi prezadolženosti dežel v razvoju povečati »posojilne zmogljivosti« mednarodnih denarnih ustanov. Toda kljub Obetajočim izjavam predstavnikov razvitega sveta bo vse do srede novembra še negotovo, ali se bodo parlamenti bogatih držav strinjali s predlogi vlad in ali bo obljubljeni denar vendarle pritekel v blagajno Mednarodnega denarnega sklada.
Tako kot 6. zasedanje konference Združenih narodov za trgovino in razvoj (UNCTAD) je tudi letošnje srečanje svetovnih bančnikov močno razočaralo zlasti tisti del revnega Juga, ki ga je svetovna gospodarska kriza najbolj prizadela. Zlasti latinskoameriške države so pričakovale, da bodo razviti upniki iz strahu, da ne bi potonili hkrati z dolžniki, veliko bolj prizanesljivo presojali gospodarske zagate nerazvitega sveta, še zlasti breme vse težjega odplačevanja nakopičenih dolgov. Upale so, da bodo razvite države v procesu krepitve zavesti o lastni odgovornosti za krizne gospodarske razmere v svetu deželam v razvoju omogočile okrevanje njihovih gospodarstev, še zlasti z ugodnejšimi posojilnimi pogoji. Toda nič kaj takega se na vvashingtonskem sestanku ni zgodilo. Nasprotno — v sklepih konference Mednarodnega denarnega sklada veje prepričanje razvitih držav, da je treba revnemu Jugu sicer pomagati, namesto spodbujanja gospodarske rasti v deželah v razvoju pa naj bi iskali izhod iz svetovne gospodarske krize še naprej v oživljanju gospodarstva v razvitem svetu. V preprostem jeziku to pomeni: počakajte, da se izkopljemo iz težav najprej mi, potem pa bomo pomagali tudi vam siromakom.
Očitno je torej, da razviti svet — še zlasti ZDA'— še naprej vztrajajo pri tako imenovani deflacijski politiki, ki naj bi cene surovin in nafte zadrževala na sedanji (nizki) ravni, hkrati pa zavirala gospodarsko rast in razvoj dežel v razvoju. Prevladujoč položaj ZDA v mednarodnih gospodarskih tokovih se tako še krepi, vendar se ameriška strategija podjarmljenja nacionalnih gospodarstev v nerazvitem Jugu m vzhodnem bloku približuje kritični točki. Dežele v razvoju vse težje odplačujejo dolgove in ker jim protekcionistična politika razvitega sveta preprečuje večji prodor na svetovni trg, se »novemu položaju« prilagajajo kot vedo in znajo, to je z zmanjševanjem uvoza. Logična posledica tega je, da razviti svet ne more prodati toliko svojih izdelkov, opreme in tehnologije deželam v razvoju kot nekoč. Doklej lahko svetovno gospodarstvo to prenaša, pa bo pokazal čas, neusmiljen razsodnik vseh političnih in gospodarskih odločitev razvitega sveta.
Emil Lah
imenovano socialno košarico, tako na primer otroški dodatki, povečano pa je doplačilo zavarovancev za zdravila ali zdravljenje v zavodih. Pripravljajo še zmanjšanje povračil dohodka materam za porodniški dopust.
Najbolj pereča pa je brezposelnost. Zdaj je brez dela kar 2,2 milijona ljudi. Zaradi večjih odpustov, ki jih napovedujeta zlasti krizni dejavnosti železarstvo in ladjedelništvo, pa naj bi število brezposelnih do konca leta še naraščalo ter se približalo rekordnemu številu 3 milijonov. Zaskrbljujoče je število mladih brezposelnih ljudi. Tudi vse več tvrdk gre v stečaj.
Septembra so spet začele naraščati obresti, vrednost sicer dokaj trdne zahodnonemške marke v primerjavi z ameriškim dolarjem slabi. Izvoz za-hodnonemških izdelkov v dežele tretjega sveta se je zmanjšal. Zaradi visokih obresti v ZDA se še vedno nadaljuje odliv špekulativnega kapitala iz države, tako da je zanimanje za naložbe še vedno neznatno.
Ugodna zunanjetrgovinska bilanca ter nižja stopnja inflacije kot v drugih zahodnoevropskih državah sta redki pozitivni prvini gospodarskih gibanj v ZRN.
Obljubljenih uspehov, ki so se jih obetali zahodnonemški volilci, ko, so se spomladi letos večinsko odločili za sedanjo vladno koalicijo, za zdaj še ni.
Mnogi gospodarski izvedenci ocenjujejo, da bo krizno obdobje po vsej verjetnosti še trajalo. To uspešno izkoriščajo socialdemokrati, ki trdijo, da je neuspeha kriva predvsem zgrešena politika nove vlade, češ da si je preveč obetala od zasebnih pobud podjetnikov. Da bi se vsaj izognili poslabšanju razmer, predvsem na področju zaposlovanja, poziva ta stranka k takojšnjim ukrepom, ki jih je predlagala že spomladi. Gre predvsem za bistveno povečanje vpliva države na gospodarske tokove tako s spodbujanjem javnih del kot tudi z državnimi naložbami. Le tako bo mogoče — po oceni SPD — V kratkem času odpreti več delovnih mest ter s tem zajeziti naraščajočo brezposelnost. Vsako nadaljnje povečanje stopnje brezposelnosti pa bo vodilo v socialne nemire. V marsičem jih pri tem podpirajo tudi »zeleni«, nova stranka v zveznem parlamentu.
Ponovni gospodarski vzpon ter izhod iz dolgotrajne krize ZRN zelo zanima tudi mnoge druge države, predvsem dežele tretjega sveta. Oslabljeno povpraševanje po mnogih surovinah in polproizvodih, ki jih ZRN pretežno uvaža, zavira tudi njihov napredek.
Zato si tudi mnoge dežele v razvoju želijo, da bi se pričakovani gospodarski vzpon zahod-nonemškega gospodarstva vendarle uresničil.
Nada Beltram
Delavska enotnost
Je učenec že subjekt pouka?
Prav prijetna osvežitev dnevnih novic v naših časnikih je bila vest o posvetu aktiva mladih komunistov — srednješolcev pri MK ZKS Ljubljana, ki so razpravljali o reformirani šoli. Tema razpravljanja je bila seveda širša; od globalnih vprašanj vzgojnoi-zobraževalnega sistema in stabilizacijskih ukrepov na področju šolstva do štipendijske politike, učbenikov in svojega delovanja.
Osvežitev zato, ker po daljšem času poroča tudi o prizadevanjih najbolj prizadetih v učnovzgojnem procesu, ali pa vsaj tistih, ki so z njim najbolj usodno povezani in perspektivno odvisni od njega.
V tem času tečejo tudi razprave o pripravah na bližnjo sejo osrednjega vodstva slovenskih komunistov, na kateri bodo spregovorili o aktualnih idejnopolitičnih vprašanjih položaja, družbenopolitičnega organiziranja in delovanja mladih.
Prav v teh razpravah smo se ponovno ovedli dejstva, da so mladi pri obravnavi svojih eksistenčnih vprašanj ostajali ob strani. Ne gre, da bi za to krivili mladinsko organizacijo. Na svoj specifičen —morda za dosedanjo družbenopolitično prakso nekoliko neobičajen način — so vseskozi opozarjali na svoje probleme. Toda, prevečkrat smo ravnali po načelu, ki je dobronamerno zraslo v mladinskih vrstah, češ da ni družbenih problemov, ki ne bi bili mladinski in ni mladinskih, ki ne bi bili družbeni. In jih je družba urejala po svoje.
Tako smo na primer v precejšnji meri zanemarili mladinsko samoupravo, ali bolje rečeno načelo, da mora biti učenec subjekt učnovzgojnega procesa. Tako se je lahko zgodilo, da ob širokih in kritičnih razpravah o stabilizacijskih ukrepih na, področju vzgoje in izobraževanja nismo slišali glasu mladih. Ali pa nismo imeli časa za to.
Danes pa razpravljamo o pomembnih vprašanjih vzgoje, izobraževanja in kulture, o tem, da jih ne smemo šteti za področja porabe, temveč za izrazito produktivne sile družbenega razvoja. Današnji sistem usmerjenega izobraževanja je še vedno preveč prilagojen sedanjim potrebam in možnostim združenega dela. Generacija, ki se bo vključila v delo, pa bo čez nekaj let imela povsem drugačne okoliščine.
Republiški odbor sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti je ob predlogu stabilizacijskih ukrepov na svojem področju ugotovil, da je bila javna razprava pomanjkljiva.
Lahko pritrdimo njegovi ugotovitvi, da moramo breme stabilizacije porazdeliti enakomerno in pri tem skrbno paziti, da ne bi obremenili predvsem osebne porabe in poslabšali družbenoekonomskega položaja pedagoških delavcev, učencev in staršev. Zdi pa se, da vsi premalo razmišljamo, kako bi učence enakovredno pritegnili tudi v te procese odločanja. *
Igor Žitnik
Up
I!
ste
gp
lil
*
m
i
ii
"•Siti!™
m
p
iiiLS?:-:
mm,
m
el
ig!
mm
m
v
m
ffl§
m
Ob veliki udeležbi slovenskih kulturnih in političnih delavcev je v Pomurju konec minulega tedna potekal 11. plenum kulturnih delavcev Osvobodilne fronte. Del tega kulturnega zbora, ki je potekal v znamenju 40-let-nice kočevskega zbora odposlancev slovenskega naroda in drugega zasedanja AVNOJ, je bil posvečen ustvarjalnosti dveh prekmurskih rojakov — skladatelja Francija Šturma in pisatelja Miška Kranjca. Kulturniki so poudarili, da morajo, ob negovanju izročil revolucije, več razpravljati tudi o sedanjem družbenem trenutku. Na sliki: Josip Vidmar je v Veliki Polani odkril kip Miška Kranjca, delo akademskega kiparja Draga Tršarja. Foto: Miško Kranjec ml.
Stalna akcija sindikatov za kulturno ustvarjalnost in življenje delavcev
Odnos do kulture se ne sme prevesiti v potrošništvo
Svet za vprašanja izobraževanja, kulture in znanosti RS ZSS je pripravil kritično oceno uspešnosti delovanja sindikatov na področju kulture po 10. kongresu ZSS. O problematiki kulturnega življenja delavcev bo na eni od prihodnjih sej razpravljalo tudi predsedstvo RS ZSS.
Pri razvijanju kulturne ustvarjalnosti in kulturnega življenja delavcev sindikati zagovarjajo stališče, da je kultura enakovredna sestavina dela in življenja, ki soustvarja boljše medčloveške odnose, pripomore k razvoju socialističnega samoupravljanja in spodbuja ustvarjalne jše delo.
Stalna akcija sindikatov, ki postaja vse bolj organizirano družbeno gibanje za uveljavitev in razvoj kulturne ustvarjalnosti in kulturnega življenja v ozdih, začenja dajati sadove. Nesporna je ugotovitev, da se krepi kulturna dejavnost delavcev. Tudi zanimanje za kulturne vrednote se je povečalo, saj je vse več obiskovalcev kulturnih prireditev in vse več rednih izposojevalcev knjig. V ozdih je vse več novih oblik kulturnega spodbujanja in organiziranja, ki so prilagojene svojstvenim potrebam in razmeram delovnih okolij. Še posebno uspešne so nekatere organizacije združenega dela, kjer so razvili vrsto uspešnih oblik uveljavljanja dobre knjige. Najbolj pa v zadnjih letih napreduje organizirana likovna ustvarjalnost delavcev, kar dokazuje več kot 500 likovnih razstav letno v skoraj 150 likovnih razstaviščih v ozdih.
NI ODVEČ VEDETI
A
Žalec
Antika še daje pečat naši kulturi
Tako so menili udeleženci tretjega znanstvenega posvetovanja jugoslovanskih klasičnih filologov in raziskovalcev grško-rimskega starega veka. Zborovanje je bilo od 26. do 30. septembra v Žalcu, mestu v bližini šempetrskih spomenikov, izkopanin na Rifniku in bogate zbirke v lapidariju celjskega Pokrajinskega muzeja.
Letošnjega srečanja se je udeležilo prek osemdeset strokovnjakov iz vseh republik in obeh avtonomnih pokrajin, prijavljenih pa je bilo okrog petdeset strokovnih referatov.
Namen tokratnega srečanja je bil opozoriti širšo javnost na bogate antične najdbe na našem ozemlju in na vpliv antičnih oblikovnih, idejnih, jezikovnih in drugih prvin na kulturo naših narodov. Hkrati naj bi zbor, ki so ga poimenovali Antika in antična dediščina v Jugoslaviji, pripomogel k večji popularizaciji antike in spodbudil zanimanje zlasti mladih za oživljanje izročil davne grške in rimske zgodovine.
Znanstveni posvet, katerega prireditelj je bila Zveza društev za antične študije Jugoslavije, so popestrili še z raznimi prireditvami. V gasilskem domu v Žalcu je bila zanimiva razstava učbenikov za grščino in latinščino, udeleženci pa so si lahko ogledali Peržane — delo velikega grškega tragika Aishila v izvedbi Mladinskega gledališča iz Ljubljane.
O dejstvu, da se je kljub padanju življenjske ravni delavcev povečalo zanimanje za kulturno dogajanje v Sloveniji, je v javnosti mogoče slišati in brati najrazličnejše razlage, le te ne, da je »fenomen« mogoče pripisati tudi dolgoletnemu organiziranemu družbenemu delu, ki se je začelo z akcijo Človek-delo-kultura, našlo svojo najširšo družbeno osnovo v fronti socialističnih sil, v organiziranem delovanju sindikatov in v povečani dejavnosti Zveze kulturnih
organizacij. Kdor te vezi ne vidi, ne pozna dejstev ali pa uspešnost organizirane družbene akcije zavestno prezira.
(Za primer: mar nismo ob gradnji in načrtovanju dela Cankarjevega doma v Ljubljani gradili svoje upanje za polne dvorane skoraj v celoti na aktivnih organizatorjih kulture v ozdih po vsej Sloveniji? In zakaj jih zdaj ob polnih dvoranah Cankarjevega doma ne omenjamo?)
Preslabo pa smo izpolnje-
Z V založbi Delavska enotnost so doslej izšle tele fotomonografije.	>
MONOGRAFIJA LJUBLJANE	400 din
OKUS PO PRAHU	— T. Stojko	260 din
HALOŠKI ČLOVEK	— S. Kerbler	300 din
FOTO/PHOTO	— J. Žnidaršič	600 din
Monografija Ljubljane je na voljo le še v slovenskem jeziku. Besedilo preostalih treh pa je natisnjeno v slovenskem, srbohrvatskem in angleškem jeziku.	
Vse štiri so primerno darilo prijateljem in poslovnim sodelavcem. Kupite jih lahko v enotnosti na Celovški cesti 43 in Tavčarjevi ulici 5 v Ljubljani.	knjigami Delavske
V_				A
vali svoje obveznosti pri delovanju delegacij za kulturne skupnosti. Od tod tudi naša soodgovornost za to, da je vpliv delavcev na programe kulturnih skupnosti majhen. To je tudi razlog, da marsikje nastaja kulturni program po dveh tirih: eden v okviru kulturne skupnosti in drugi neposredno v ozdih, za katerega pa delavci še posebej združujejo sredstva (kulturni dinar, sklad skupne porabe, članarina ipd.) Od tod prenekatera dilema, ki spodbuja nezaupanje delavcev uo v kulturnih skupnostih dogovorjenih kulturnih programov in do porabe sredstev zanje. Za reševanje teh dilem v prihodnje bi bilo koristno ugotoviti, koliko sredstev združujejo na najrazličnejše načine delavci v ozdih za svoje kulturne programe mimo sredstev, ki jih prispevajo v kulturne skupnosti.
O številu skupin in posameznikov, pogostosti kulturnih dogodkov, oblikah in načinih kulturnega dela v ozdih
imamo podatke. Pomanjkljivo pa poznamo vsebino in idejno-estetsko usmerjenost kulturnih programov v ozdih. Ocenjujemo, da so programi vsebinsko progresivni in repertoarno zasidrani v izročilu naprednega delavskega gibanja in socialistične revolucije. V mnogih primerih pa so žal oblikovno neinventivni, preveč konvencionalni, zastareli in zato sporočilno premalo učinkoviti.
Zaostrene gospodarske razmere, nižanje življenjske ravni delavcev in s tem v zvezi spreminjanje načina življenja, vodi ljudi v zadovoljevanje le najosnovnejših življenjskih potreb gmotne narave. Obstaja torej nevarnost, da se pozitivna gibanja v odnosu do kulture prevesijo na stran potrošništva in s tem privatizacije in zaplotništva. Zato v sindikatih ne smemo dovoliti ogrožanja razvoja kulturnih dejavnosti in njihovega cilja: duhovnega bogatenja in humanizacije.
Doro Hvalica
NI ODVEČ VEDETI
RADEČE
70-letnica pihalnega orkestra radeških papirničarjev
Ko je leta 1959 Tovarna papirja Radeče prevzela pokroviteljstvo nad današnjim orkestrom, se je razvoj pihalne godbe v Radečah spet razmahnil. Delovni kolektiv papirnice je leta 1964 nabavil nova glasbila, godbeniki pa so si z akcijo pridobili nove uniforme.
To so le nekateri utrinki iz bogate zgodovine pihalnega orkestra v Radečah, ki so ga ustanovili v letih 1910 do 1913. Seveda pa si brez pomoči delavcev in krajanov Radeč ne moremo zamisliti dela takšne skupine, poudarjajo danes vsi godbeniki. Med njimi so Jože Medved, Dolfi Vodišek in Mirko Kozorog, ki že več kot 50 let sodelujejo v radeški godbi na pihala. Ob letošnjem jubileju so jim podelili posebna priznanja. Člani orkestra so tovarišem Janezu Ža-hrastniku, Jožetu Rusu in Janezu Pešcu podelili PLAKETE PIHALNEGA ORKESTRA. Poleg tega pa je zveza kulturnih organizacij občine Laško nekaterim godbenikom podelila srebrne, bronaste in zlate Gallusove značke za prispevek v razvoju glasbene kulture v Laškem. Č)b praznovanju so godbeniki prejeli številne čestitke. Mogoče bi morali ob tem dodati, da so radeški godbeniki srce kulture v tem majhnem kraju laške občine. Dokaz za to so mlade generacije, ki se vključujejo v delo orkestra. Tako so letos ustanovili bobnarsko in maržoretno skupino, ki že dosegata lepe uspehe. Prav tako pa imajo v šolskem letu vpisanih 17 učencev na oddelku za pihala in 10 na oddelku za trobila. Letošnjo 70-letnico so proslavili z dvema slavnostnima koncertoma, nastopom in parado na glavnem trgu v Radečah.	F. K.
35 let Lesne industrije Kočevje
Nujne so nove poslovne vezi
Tudi z izgradnjo nove kotlovnice v letu 1980 je Lesna industrija Kočevje doprinesla svoj delež k stabilizacijskim prizadevanjem. Kurjenje z lesnimi odpadki je nadomestilo občutno dražji mazut.
Posnetek v TOZD tovarna masivno pohištvo (prikazuje pripravo obdelovancev pred struženjem).
Prvi razvojni koraki slovenske industrije v povojnem obdobju so bili skromni in negotovi, kar velja tudi za lesno-predelovalno industrijo. Tudi porodni krči Lesne industrije Kočevje (LIK), ki so se začeli 1948. leta, so bili boleči. Najprej je stekla proizvodnja nove žage, tej pa je sledilo snovanje in nastajanje novih lesno-predelovalnih obratov. Delovna organizacija, ki jo danes sestavlja sedem temeljnih organizacij združenega dela in delovna skupnost skupnih služb, je večkrat spremenila svoj status in se priključila številnim drugim organizacijam.
Lesna industrija Kočevje, ki je takoj po vojni nosila ime Novogradnja, se je najprej razvijala v okrilju LIP-Kočevje, ki se je 1954. leta povezal in združil s KGP -Kočevje, osem let kasneje pa se je od njega odcepil in se takoj združil s Kombinatom lesne industrije INLES - Ribnica. Toda tudi to sodelovanje ni dolgo trajalo. Različni razvojni programi so zahtevali ponovno odcepitev, leta 1966 pa se je delovna organizacija LIK povsem osamosvojila. V slabih štirih letih je Lesni industriji Kočevje uspelo utrditi notranjo samoupravno organiziranost in normalen proizvodni zagon, nato pa se je priključila k sestavljeni organizaciji združenega dela Slovenijales - proizvodnja in trgovina.
Kaj izdelovati?
Poslovodni delavci, strokovne službe in samoupravni organi so si od vsega začetka zastavljali vprašanje, kaj izdelovati, da bi uspeli v konkurenčnem boju na zahtevnem mednarodnem trgu. Kot je že omenjeno,v uvodu, je začela najprej obratovati žaga, 1955. leta pa še zabojarna. Razvojna pot kočevskega delovnega kolektiva je bila takrat precej »vijugasta« in začeli so se pojavljati in uveljavljati različni proizvodni programi. Najprej so se lotili proizvodnje kuhinjskega in sobnega pohištva, ki so jo kmalu opustili in se preusmerili k proizvodnji šolskega pohištva. Nato so se spet vrnili k »stari« proizvodnji. V šestdesetih in sedemdesetih letih je prihajala vse močneje v ospredje poslovna in razvojna usmeritev, da se je potrebno čimbolj osredotočiti na razvoj finalne proizvodnje, ki bo uporabljala domače surovine. Uspelo jim je, da so proizvodnjo razširili in zgradili tovarno ivemih plošč in obrat za oplemenitenje teh plošč. Kmalu zatem je začel delati še nov obrat za izdelavo šolskega pohištva v Podpreski pa tudi nova tovarna šolskega pohištva v Kočevju. V tej tovarni so 1975. leta začeli izdelovati t. i. masivno pohištvo, ki je LIKU odprlo nove možnosti za prodor na tuje, še zlasti, ko jim je
uspelo obstoječo proizvodnjo modernizirati in zbrati potrebna sredstva za gradnjo kotlovnice, sušilnice in skladiščnih prostorov.
Nov razvoj - drugačna organiziranost
Relativno hiter in dinamičen razvoj proizvodnje je narekoval tudi novo samoupravno organiziranost. Lesna industrija Kočevje se je najprej razvijala v enoviti delovni organizaciji, nato pa v temeljnih organizacijah združenega dela Žaga, Iveral in pohištvo ter delovni skupnosti skupnih služb. Širjenje proizvodnje in razvijanje novih proizvodnih programov je v naslednjih letih pripeljalo do nove samoupravne organiziranosti, tako da je sedaj LIK sestavljena iz sedmih temeljnih
organizacij združenega dela in delovne skupnosti skupnih služb.
V Lesni industriji Kočevje, ki je tretja največja delovna organizacija v občini, je zaposlenih okoli 830 delavcev, ki se vozijo na delo tudi iz okoliških krajev in vasi. Značilno za njeno poslovanje v zadnjih nekaj letih je, da se otepa s številnimi gospodarskimi zagatami, ki pestijo tudi druge delovne kolektive. Ker se je delovna organizacija v sedemdesetih letih pospešeno razvijala in namenjala precej lastnih in bančnih sredstev za gradnjo novih proizvodnih obratov, so se precej zmanjšala lastna obratna sredstva. Naraščajoča inflacija in 30-odstotna obrestna mera za najem novih bančnih posojil sta položaj še bolj zaostrila. Zato v LIKU razmišljajo o tem, kako bi povečali ustvarjanje novega dohodka in izplavali iz sedanjih težav. Kot smo zvedeli v pogovoru z glavnim direktorjem Alojzem Ješel-nikom, sta za kočevski kolektiv velika težava tudi zastarela oprema in tehnologija, ki zmanjšujeta konkurenčno sposobnost LIKA, predvsem na tujem. Žaga je na primer stara petnajst let, tovarna ivemih plošč leto manj, tovarna šolskega pohištva enajst let in tovarna masivnega pohištva osem let. V Kočevju so se odločili, da bodo obnovili zlasti finalno proizvodnjo, ki predstavlja osnovno smer razvoja LIKA. Modernizirati tovarno stolov
Poudariti je treba, da poslovodni delavci v Lesni industriji Kočevje ne držijo križem rok in da se načrtno trudijo, da bi kolektiv še bolj trdno postavili na lastne noge. Odločili so se, da bodo najprej modernizirali tovarno stolov, ki naj bi v prihodnje povečala proizvodnjo tega izdelka in se lotila izdelovanja zahtevnejših modelov. Prav tako naj bi rekonstruirali in modernizirali tudi obdelovanje iveric s furnirji, ki je namenjeno predvsem proizvodnji za izvoz.
Kljub tej usmeritvi pa se v kolektivu niso odrekli nadaljnji proizvodnji šolskega -pohištva, ki ga bodo prodajali domačim in tujim kupcem. Razvijali pa bodo predvsem kakovostnejše in cenejše modele, ki jim bodo omogočali uspešnejši konkurenčni boj s tujimi izdelovalci. Tudi tako imenovane stole tripp-trapp bodo še v večjih količinah prodajali na tujem.
Poleg izdelave stolov in šolskega pohištva" bodo v obratih Lesne industrije Kočevje izdelovali tudi masivno pohištvo. Poskrbeti pa bodo morali za nove, večje količine žaganega lesa, zlasti bukovih desk. Tej nalogi pa sami ne bodo kos. Zato se bodo tesneje povezali z INLES Ribnica in Gozdnim gospodarstvom Kočevje, ki jim bo dobavljal in skladiščil bukovino. Sodelovali bodo tudi z ljubljanskim SMELTOM, ki jim bo pomagal organizirati proizvodnjo kurišč. Tudi sodelovanje z načrtovano gradnjo nove kotlarne v Kočevju naj bi jim koristilo, še zlasti pri boljšem izkoriščanju toplotne energije in nastalih odpadkov pri predelavi lesa.
V LIKU se bodo uresničevanja novega razvojnega programa lotili že letos. Odločili so se, da bo razvoj potekal v treh fazah: najprej bodo modernizirali tovarno Colonial, nato se bodo lotili posodabljanja proizvodnje masivnega pohištva, kasneje pa bo prišla na vrsto še obnova proizvodnje ploskovnega pohištva in stolov tripp-trapp. Čeprav je načrtovan razvoj razdeljen na tri faze, pa se ga bodo lotili celovito in bodo proizvodnjo posodabljali v različnih proizvodnih obratih. Poskrbeti bodo morali tudi za usklajen razvoj izdelave iveric — ki naj bi jo preusmerili — proizvodnje kurišč in tako naprej.
Izkoristiti notranje rezerve
Kljub temu, da se v LIKU precej ukvarjajo z načrtovanjem razvoja v prihodnjih nekaj letih, pa ne pozabljajo na uresničevanje tekočih nalog, od katerih je odvisno doseganje optimalne proizvodnje. Kot sami ugotavljajo, bodo morali še bolje izkoristiti delovni čas in povečati proizvodnjo izkoriščanja osnovnih surovin in materiala. Če hočejo dosegati še večje uspehe na tujem, bodo morali bolje izkoristiti tudi sedanje proizvodne zmogljivosti. Pri tem pa bodo uspeli le, če bodo bolj skrbeli za izobraževanje delavcev v neposre-
dni proizvodnji, pozabiti pa ne bi smeli tudi na izpopolnjevanje delavcev v režiji, zlasti v razvojnem in drugih oddelkih.
Lesna industrija Kočevje okoli 30 odstotkov izdelkov izvozi na konvertibilni trg, od tega večino na ameriški trg, preostalo pa zahodnoevropskim kupcem. Delavci se zavedajo, da se bo potrebno zaradi vse hujše konkurence na mednarodnem trgu še marsičemu odreči in še učinkoviteje gospodariti z družbenimi sredstvi. Zato se bo moral LIK še tesneje povezati z drugimi delovnimi organizacijami v občini in širšem slovenskem prostoru. Posebej kaže poudariti, da ne gre le za povezovanje z gozdnim gospodarstvom, ampak tudi s kovinsko-predelovalno in kemično industrijo. Le na podlagi ustvarjanja skupnega prihodka in delitve poslovnega rizika z domačimi poslovnimi partnerji bo Lesni industriji Kočevje uspelo, da se bo obdržala na mednarodnem trgu in da se bo uspešno kosala s tujimi konkurenti.
■ Tudi sindikati in drugi v LIKU se vključujejo v sedanja prizadevanja, ki naj bi pripeljala do še večjih poslovnih uspehov. Zelo pomembno bo, koliko bo delavec resnično motiviran za boljše delo, ki naj bi LIKU odprlo nove možnosti za izvoz.
lesna
industrija
kočevje
aoransB
Tripp - trapp stol, ki raste z otrokom
Delovni utrip v TOZD tovarna-masivnega pohištva. Program colonial stolov (posnetek prikazuje eno začetnih faz izdelave sedežev • za te stole) je v celoti usmerjen v izvoz.
11
Ljubljana, 6. oktober 1983
stran
Delavska enotnost
Od Kočevskega zbora do zasedanja v Črnomlju
Kočevski
zbor
V ljudskih množicah je treba razbiti zadnje dvome in ostanke strahu pred OF in NOV, krepiti našo ljudsko oblast, organizirati naše narodno gospodarstvo, pomagati k razširjenju NOB še v ostalih predelih Slovenije in krepiti bratstvo in enotnost jugoslovanskih narodov. Ta zbor bo ostal v osvobodilnem boju slovenskega naroda »eden najpomembnejših mejnikov«, ker živo potrjuje pravilnost našega osvobodilnega boja in ker je položil najvažnejše temelje za svobodo in demokratično bodočnost slovenskega naroda. Svo j velik govor je končal Kardelj z vzklikom: Naj živi sveta > osvobodilna vojna slovenskega naroda!
Po kratkem odmoru se je začela razprava o obeh referatih, ki se je je udeležilo veliko odposlancev. Vsi so enodušno podprli in dopolnili misli obeh govornikov. Že med to debato je zbor sprejel sklep, da odreka begunski vladi .pravico zakonitega predstavnika slovenskega naroda. Končno je sprejel zaupnico in priznanje delu IOOF, nato pa je izvolil l()-članski IOOF (Vidmar, Kardelj, Kidrič, Kocbek, Fajfar, Rus, Lubej, Leskošek, Brecelj in Polič). Konec te seje je bil 3. oktobra ob štirih zjutraj.
Tretja seja se je začela 3. oktobra ob devetih zvečer. Takoj na začetku je zbor sprejel predlog IOOF o mobilizaciji
vse ljudske sile slovenskega naroda in vseh njegovih gmotnih sredstev. Nato je sledil Poličev referat o graditvi nove narodne oblasti in vključitvi prebivalstva v NOB. Za njim je prebral referat Marijan Brecelj o gospodarstvu, financah in prehrani. Tudi po teh referatih je bila debata, v zaključni besedi pa je Marijan Brecelj poudaril, da je zbor oba referata pravilno razumel. Nato je prevzel besedo Boris Kidrič in prebral listo 120 kandidatov za vrhovni plenum OF (Slovenski narodnoosvobodilni odbor — SNOO) in listo 40 kandidatov za AVNOJ. Vsi kandidati so bili sprejeti z viharnim aplavzom in soglasno izvoljeni. Pred volitvami je Josip Rus obrazložil pomen teh volitev.
Po volitvah je zbor sprejel sklep o predstavništvu in vodstvu slovenske NOB in o začasnih organih ljudske oblasti slovenskega naroda v vojnem razdobju. Sklep je poudaril, da predstavlja slovensko osvobodilno gibanje Osvobodilna fronta, ki je vseljudsko narodnoosvobodilno gibanje. OF se je »po nujnosti dogajanja ter v korist slovenskega naroda razvila hkrati v slovensko narodno oblast«. Temeljni organi te ljudske oblasti so »terenski in ostali odbori OF oziroma NOO, ki bodo izvoljeni po principu ljudske demokracije in vključeni v OF«. Na novo izvoljeni plenum OF je s svojim IOOF »vrhovno vodstvo slovenskega naroda«.
Sklep dalje pravi, da je OF na slovenskem ozemlju edini zakoniti predstavnik slovenskega naroda in da izvaja njen plenum kot SNOO vrhovno ljudsko oblast slovenskega naroda v okviru Jugoslavije kot državne celote z enotnim predstavništvom vseh narodov Jugoslavije ter enotnim vodstvom njih osvobodilnega gibanja in državne skupnosti. Zato izvršuje plenum OF kot SNOO v okviru Jugoslavije in splošnih sklepov AVNOJ zakonodajno in izvršno oblast slovenskega naroda s pravico postavljati vse potrebne organe ljudske oblasti slovenskega naroda. Zasedanje plenuma OF sklicuje in vodi IOOF, ki je izvršni organ plenuma OF; kot izvršni organ SNOO pa nosi ime predsedstvo SNOO. V času med zasedanjem plenuma OF (SNOO)' ima IOOF (predsedstvo SNOO) vse pravice plenuma oziroma SNOO. IOOF (predsedstvo SNOO) ima deset članov, me.d temi predsednika, tri podpredsednike in sekretarja.
Nato je Edvard Kocbek prebral razglas zbora, ki je poudaril, da je slovenski narod na varni in gotovi poti v svobodo in da je »danes končno veljavno vstopil v krog suverenih narodov«. Posebej je razglas podčrtal, da je IOOF v imenu slovenskega naroda vstopil v AVNOJ, ki druži vsa južnoslovanska narodnoosvobodilna gibanja v tesno politično skupnost z namenom graditi novo Jugoslavijo. Slovenski narod naj še naprej ohrani enotnost in slogo, ves narod naj'prevzame ogenj domovinske ljubezni in vsi v sveti boj za svobodo!
Za njim je Boris Kidrič predlagal resolucijo. Ta je v prvem delu ugotavljala, da je ob zlomu Jugoslavije edino OF, za katero je dala pobudo KPS, dvignila zastavo NOB. V OF so se zbrale vse domoljubne sile in velikanska večina slovenskih narodnih množic. OF je edina zakonita narodna oblast na slovenskem ozemlju in NOV je sestavni del NOV Jugoslavije. NOV je edino jamstvo za končno zmago slovenskega na-
roda, za svobodno in združeno Slovenijo v svobodni in združeni Jugoslaviji. NOV Slovenije je zrasla iz slovenskega partizanskega gibanja, NOV Jugoslavije, ki ji poveljuje preizkušeni komandant in voditelj južnoslovanskih naro- * dov tovariš Tito, pa je edina narodna vojska Jugoslavije. IOOF je zvesto izpolnjeval 'sveto načelo sloge in enotnosti južnoslovanskih narodov v boju proti okupatorju, hkrati pa ravnal v smislu samoodločbe slovenskega naroda za demokratično Jugoslavijo, resnično in enakopravno domovino južnoslovanskih narodov, ko je poslal svojo delegacijo v AVNOJ
V	drugem delu je resolucija obsodila belo in plavo gardo kot izdajalska pomočnika okupatorju ter netilca državljanske vojne, poudarila pa tudi, da OF omogoča sodelovanje slehernemu poštenemu Slovencu in skupini. Dražo Mihailoviča obsoja kot izdajalca, londonsko, jugoslovansko vlado pa kot pe-tokolonaško okupatorjevo agenturo, ki nima več nobene pravice govoriti v imenu slovenskega in drugih južnoslovanskih narodov. Kot narodnega izdajalca je zbor obsodil tudi generala Rupnika.
V	tretjem delu je resolucija potrdila vse dotedanje delo IOOF kot nujno in pravilno v boju proti notranjemu in zunanjemu sovražniku ter v graditvi nove, narodne in ljudske oblasti. Zbor je naložil slehernemu Slovencu patriotično dolžnost, da da vse sile za osvoboditev in združitev naše domovine. Končno se resolucija zahvaljuje predvsem bratskemu velikemu ruskemu narodu in Stalinu ter ugotavlja, da so narodi Jugoslavije izpolnili in da še izpolnjujejo z junaškim bojem vse svoje dolžnosti do skupnega zavezniškega tabora. Zato upravičeno zahtevajo začetek druge fronte na zahodu, ki bi pomagal skrajšati vojno in omejiti žrtve-malih narodov.
(Metod Mikuž, Pregled zgodovine NOB, III, knjiga)
NOVA PRIROČNIKA
Naša žena je začela v sodelovanju s Kmečkim glasom izdajati zbirko priročnikov pod skupnim naslovom »Dom, družina, okolje«. Letos bodo izšli najmanj štirje priročniki, prva dva pa sta že v prodaji.
KONZERVIRANJE Z MRAZOM
Ker je priročnik Konzerviranje z mrazom pošel v kratkem času, smo se odločili, da ga dopolnimo in ponatisnemo. Z besedo in sliko boste vsi, ki že imate zamrzovalno skrinjo ali omaro, našli praktične nasvete o zamrzovanju najrazličnejših živil in jedi.
Ker pa nas bralke prosijo tudi za priročnik o vlaganju zelenjave in sadja, smo priročnik Konzerviranje z mrazom dopolnili z nasveti in recepti za pasteriziranje, sočenje in vroče pol njenje sadja in zelenjave.
UREJANJE IN VZDRŽEVANJE TRAT


5
Priročnik Urejanje in vzdrževanje trat je novost na našem tržišču. Z njegovo pomočjo boste izbirali vrsto trav, najprimernejših za okolico vašega doma. Zvedeli pa boste tudi vse o tem, kako trate negujemo.
Cena vsakega priročnika je 100 din.
Izpolnjeno naročilnico pošljite na naslov: DE — NAŠA ŽENA, 61000 Ljubljana, Celovška 43, p. p. 313-VI.
----------------------------------->Ǥ.-.
NAROČAM PRIROČNIK
UREJANJE IN VZDRŽEVANJE TRAT
(Ustrezno podčrtaj!)
KONZERVIRANJE Z MRAZOM
Podpisan (a)_______.______________,_____
Kraj_______________:___i________________
Ulica in hišna štev.____________________
Datum__________ ■
Podpis
Plačam po povzetju!
E	I PETI KON-I TINENT	VLADAVINA ŽENA V PRASKUPNOSTI	IZBRANO OBLEČEN MOŠKI	BARVA KOŽE. POLT	SREŽ NA DREVJU, IVJE	SLAVKO TIRAN	ČRNILO	SESTAVIL: N. R.	TRSKA, TROHA	NAŠA OBLIKA TUJEGA ŽEN. IMENA	NEKD., UGANDSKI POLITIK AMIN	TUJEK V KAMNINI	NIKELJ	URADNI SPISI	ŠVEDSKA	GOGOLJEV JUNAK BULJBA	NEMŠKI MEŠČ. FILOZOF (GEORG)	PREBIVA- LIŠČE, DOM	GR. BOGINJA MIRU (ena od pisav)
DRAG KAMEN. VIJOLIČASTI SAFIR			,					ST. ROMUN TENISAČ- MIT. OSEBA VES. POTOF	)										
PRVI 3LOVEN. PESNIK															IT. MESTO (PEN. VINA) GRAFIK MAVEC				
TRAK PRI PETROLEJKI						PRIVRŽ. NOETIKE POMIRILO, BLAŽILO							GR. MITOL. PODZEMLJE ESTONEC		■ v				
TRŽIŠČE				PERZIJ. KRALJICA							ZNAMKA FOTOAPA- RATOV PISATELJ ISTRATI					.	NEON		
				GL. OSTREŠNI PODPORNIK													LETAK. KOS PAPIRJA		
RADIJSKA POSTAJA V ZAH. BERLINU					EMIL ADAMIČ			MESTO NA PRIMORSKEM, OB SOČI	OŽJI SORODNIK	JERMEN ZA PRIVEZOVANJE HLAČ				OPORA, NASLONJALO					
					ROMUNSKI SPOLNIK									STAROGR. NOVČIČ					
NORV. PISATELJ . (HANS).							KOMUNAL. BANKA	•		PREVOZNO SREDSTVO		*			SLANO STEPSKO JEZERO V SZ	SLI KAR ŠUBIC 9EL OBRAZA			
							NARODNI MAGAZIN			RIBJE JAJČECE									
LOJZE ROZMAN			ČLANSKI PRISPEVEK	•s.									LAHEK JUŽ. AMER. LES						OBRATNA AMBU- LANTA
			SKAND. MOŠ. IME										GORA V ZASAVJU						
KRAJ PRI DOMŽALAH					JAPONSKI POUTIK (KAKUEI)							KRAJ PRI BLEDU KOTOR							
SOD. SLOVEN SLIKAR (HORVAT)					VPIS NA UNIVERZO														
OČKA					POJAV NA VODI '				DEL MOLEKULE				- ■	POVEČE- VALNA STEKLA, LUPE					d
Nagradna križanka št. 33
Rešitvapošljite do 18. oktobra 1983 na naslov: DELAVSKA ENOTNOST Ljubljana. Celovška 43, s pripisom na ovojnici: NAGRADNA KRIŽANKA ŠT. 33. Nagrade so 500, 400 in 300 dinarjev.
Rešitev nagradne križanke št. 31
RIMBAUD, BAKER, BRK, ARIADNA, IZOTOP, RAAB. KANJA, UFFIZI, AMINTA, EDER. NAT, AL, NECKAR, KARATE, GENRE, TRI, LO, MIŠKO KRANJEC, KOK, SKAT, EREVAN, KODIRANJE, DATIV ZALESJE SE PREBUJA, ER, ST. RUK. ASANA
Izžrebani reševalci nagradne križanke št. 31
1.	nagrada 500din: Anton Jakopin, Kajuhova 10, 64000 Kranj:
2.	nagrada 400 din: Rado Bizjak, Kvedrova 1, 61000 Ljubljana:
3.	nagrada 300din: Blaž Langus, Partizanska 18, 64220 Škofja Loka.
Nagrade bomo poslali po pošti.
Delavska
enotnost
Delavska enotnost, glasilo Zveze sindikatov Slovenije. List je bil ustanovljen 20. novembra 1942. leta.
Predsednik Josip Broz Tito je Delavsko enotnost 15. novembra 1967. leta ob njeni 25-letnici odlikoval z redom za slug za narod z zlato zvezdo.
Izdaja ČGP Delo — TOZD Delavska enotnost, 61000 Ljubljana, Celovška 43, poštni predal 313-VI; telex 31 787
Glavni urednik in direktor TOZD: Dušan Gačnik
Odgovorni urednik: Franček Kavčič
Novinarji: Andrej Agnič, Ciril Brajer, Sonja Gašperšič, Marjan Horvat, Ivo Kuljaj, Emil Lah, tajnica: Meri Jurca, Franci Mulec (teh. urednik), Boris Rugelj, Sonja Seljak (redaktorica), Janez Sever, Peter štefanič, Andrej Ulaga, Janez Voljč in Igor Žitnik
Pomočnik direktorja TOZD Milan Živkovič
Telefoni: glavni urednik in direktor TOZD 322-778, odgovorni urednik 313-942, pomočnik direktorja TOZD 322-778, tajništvo uredništva 313-942
Naročniška centrala 321 -255, 311 -956 in 323-951
Založba Delavske enotnosti, Celovška 43, Ljubljana, odgovorni urednik 323-951
Uredništvo Naš delavec, skupna revija slovenskih časnikov in revij, Ljubljana, Celovška 43, 311-956
Uredništvo Naša žena, Ljubljana, Celovška 43, 321-255 in 321-651
Servis za tisk glasil organizacij združenega dela, Ljubljana, Celovška 43, 323-951
Ekonomsko komercialni sektor, Ljubljana, Celovška 43, 320-403
Računovodstvo, Ljubljana, Hrvatski trg 3, 312-125 in 310-923
Žiro račun 50100-603-41502
Knjigarna galerija, Ljubljana, Tavčarjeva 5, 317-870 312-691
Posamezna številka Delavske enotnosti 10 din, I. naročnina 520 din. Rokopisov in nenaročenih fotc ne vračamo. Poštnina plačana v gotovini
Tisk Ljudska pravica Ljubljana
Izdajateljski svet Delavske enotnosti. Drago (predsednik), Ciril Brajer, Magda Erbežoik-Bučar. t Gačnik, Alfred Golavšek, Jože Hozjan, Franček !
Vlajko Krivokapič, Ivo Miglič, Leopold Perc, Jože ; :: koč. Brane Praznik, Pavel Stupnikar, Andrej Ul. in Igor Žitnik.
12
Delavska enotnost
Marjan Žuža, delavec, Minerva Žalec:
Resnico in pravico izločili iz besednjaka
Januarja prihodnje leto,bo star štirideset let. Ko se postavi predte, ne verjameš,-da je eden od sedmih otrok za-bukovškega rudarja. Meter devetdeset v višino in skoraj poldrugi cent. Glas ima skoraj enako raskav kot dlan, v kateri je macola videti kot vilice. Že kot vajenec je opozoril nase. V Matkah, vasici pod obronki Mrzlice, je ustanovil mladinsko organizacijo. Z osemnajstimi je bil svečano sprejet v zvezo komunistov. Uvrščali so ga med najprid-nejše in najsposobnejše mladince v žalski občini.
Žužek gre prvič v boj
— Obiskovali ste šele poklicno šolo in že ste bili član občinskega komiteja mladih žalske občine.
»Nikoli se nisem rinil v ospredje. Odraščal sem v siromašnem okolju, ne vem, bilo nas je nekaj, ki smo hoteli spremeniti svet, tisti svet v Matkah in okrog. V resnici so nas mlade vlekli za sabo starejši, v Matkah se je iz dneva v dan kaj dogajalo. In tako je bilo nujno, da sem mlade združil v mladinskem aktivu. Potem so me kar tiščali naprej.«
— Spominjam se vas z neke občinske partijske seje, kjer ste kritično in smelo načenjali probleme.
»Jaz sem tiste baže človek, ki na glas pove, kar misli, pa čeprav že vnaprej ve, da to nekaterim ne bo povšeči. Toda glejte, prav zaradi moje poštenosti, pravičnosti in dela sem bil sprejet v zvezo komunistov, kar takrat ni bilo kar-sibodi.«
— Spominjam se tudi, da ste imeli resne težave z nekaterimi pomembnimi posamezniki, ki so vas pred časom celo predlagali v zvezo komunistov.
»Resne, še kake resne težave sem si nakopal. Verjetno namigujete na tiste dogodke v
Zarji. Ko ste me zdaj spomnili na tiste dni, razmišljam, kako bi danes ravnal, v podobnem primerm Primejdun, da enako! Še danes dobim kurjo polt od srda, ko se spomnim, kakšno gospodo so se šli tisti vodilni delavci. Bili so že tako vsemogočni in oholi, da so si celo cigarete v gostilni kupovali z naročilnico. In vi veste, kako in kaj smo zaslužili delavci, jaz pa sem bil še za krmilom samoupravljanja.«
— Toda delavca ste zmagali in razmere počistili, kar je na široko odmevalo med delavci po Savinjski dolini.
»Da, zmagali smo, nekaj smo jih odžagali, nekaterim pristrigli peruti, nekateri pa so dobili še boljše in vplivnejše položaje. Jaz sem pristal — na cesti...«
Žužek gre drugič v boj
— Tega nisem vedel, niti niste omenili nekaj let pozneje, ko smo se srečali v Minervi ob skorajda podobnem primeru.
»Vem in trdim, da hudo grešimo, ko tako ravnamo z ljudmi. Meni ne more nihče ničesar očitati, tudi takrat mi niso mogli, in vendar so se me odrekli z enostavno^formulo: »Žužek ima predolg jezik in je za politiko nevaren.« Tako me je tedanji sekretar občinske partije poklical k sebi in mi začel zadevo pojasnjevati. Razšla sva se tako, da sem izstopil iz zveze komunistov.«
— Če me spomin ne vara, ste bili vendar sekretar osnovne organizacije zveze komunistov, ko sva se nazadnje srečala.
»Točno, ko sem končno dobil zaposlitev, to je bilo v Minervi, so me tovariši iz občine spet poklicali k sebi in rekli: »Glej Žužek, ti si pošten in priden fant, kaj trmariš, zadeve so se spremenile, počistili smo tudi občinska vodstva« vključi se v naše vrste.« In sem se. Ustanovili smo osnovno organizacijo, sodelavci so mi naprtili še več
-
us

Naročeno dne:
(Žig)
Delavska enotnost
61000 Ljubljana, Celovška 43
Naročam(o) Delavsko enotnost, glasilo Zveze sindikatov Slovenije!
Tednik mi (nam) v..........izvodu(ih) pošljite od........številke
v letu 1983 dalje na naslov:.....................................
Ulica, poštna številka, kraj: ...................................
Ime in priimek podpisnika: ......................................
(podpis naročnika)
funkcij pri sindikatu, v samoupravnih organih, na terenu. Špet sem se zagnal z vso vnemo. Potem so me predlagali v politično šolo. Ko bi moral v politično šolo, je nekdo vplivno odločil, da nisem za takšno šolo,, ker imam »predolg jezik«. To me je resnično hudo prizadelo. Vrnil sem člansko izkaznico.«
— Zakaj tokrat niste vztrajali?
»V tistih letih sem ugotovil, da smo resnico in pravico izločili iz besedišča. V političnem žargonu bi rekel, da je prišlo do-obdobja »diferenciacije«. Začelo se je tisto značilno sprenevedanje in zavračanje krivde na »vr tam zgoraj« in »vi tam spodaj«. Spet me je poklical sekretar občinske partije in mi resno razložil, da zveza komunistov ni avtobus, iz katerega bi izstopal ali vstopal kjerkoli. Razložil sem mu, da avtobus res ni, letalo pa bi lahko bilo. Pa je zahteval, naj to malo razložim. In sem mu na kratko, da pač menim, da se v letalu vozi malo delavcev. Tako sva se razšla.«
Žužek ostaja na prvi liniji
— To niso lahke odločitve in kolikor vas poznani, niti nepremišljene.
»Kot veste, izhajam iz rudarske družine. Pri hiši nas je bilo, sedem otrok. Že od malega sta nas oče in mati učila pravičnosti, poštenosti, vcepljala odnos do dela, vsi smo si pošteno delili vse. In takrat, ko so me tako grdo izigrali v Zarji, ko sem potem leta in leta iskal službo, nikdar ne bom pozabil tistega dne v Pečovniku pri Celju, kjer sem že upal, da me tista maščevalna roka iz Žalca ne bo odkrila in dosegla, takrat je bil tam direktor Sedlar, baje je bil izredno hraber partizan in prvoborec, in vendar me je, ko je že po štirinajstih dneh prišlo določeno pismo — odslovil, čeprav me ni niti dobro poznal, niti ni imel pripombe na moje delo. Zaradi okoliščin sem začel zgodaj zoreti, ob teh peripetijah pa se tudi kaliti. Toda strli me niso nikoli. Zame je bistveno to, da me sodelavci spoštujejo, da mi zaupajo.«
— Vrsto let ste bili in zdaj ste spet predsednik sindikata. Znano je tudi, da ste sodelavcem vzor ali celo neke vrste vodnik pri odločanju, saj niso bili redki primeri, da so šele ob dvigu vaše roke šinile kvišku tudi roke sodelavcev. Torej ste si kljub vsemu izborili veliko odgovornost.
»To trdijo drugi, sam menim, da to ni res. Gre enostavno za to, ali ti ljudje zaupajo ali ne. Sindikat ima danes povsem drugačno funkcijo od one v boju za delavske pravice. Te pravice so izborjene, uzakonjene. Žal jih najpogosteje zavihtimo takrat, ko gre za koristi in manj, ko gre tudi za odgovornost.«
— Če bi sami kritično ocenjevati, kako bi oceniti vaš sindikat?
»V občinskem merilu verjetno ne blesti. Ni pa naše
delo slabše od drugih. Danes smo celo bolje organizirani, kot smo nekoč bili. Resda je ob tem priokus ozimnice, nakupa drv za ogrevanje, blagajna samopomoči ali sindikalnega izleta, vendar mimo sindikata v našem kolektivu ne gre nič, kar je za nas pomembno.«
— Torej imate dobro vpeljan delegatski sistem?
»To, kar bom rekel, je bogokletno, toda če bi vsi naši delegati in funkcionarji šli na vsako sejo, kamor so vabljeni, bi proizvodnjo morali ustaviti. Toliko je namreč teh različnih sej.«
— Kaj vas ta trenutek v sindikatu najbolj pesti?
»Sprememba delovnega časa. To smo spet neverjetno zavozlali. Poglejte, v kolektivu nas je nekaj več kot sto osemdeset in imamo tri različne čase za prihod na delo. To je popolna zmešnjava. Ljudje so upravičeno nezadovoljni, ni avtobusov, ni bencina, .eni prihajajo na delo uro prezgodaj, drugi uro pozneje. Zdaj mi pa povejte, ali je to stabilizacijsko ravnanje, če delavec pride na delo uro prej kot vodilni in potem čaka, da mu kdo dodeli delo? Kaže, da smo mojstri za zapletanje najenostavnejših reči.«
— Vi ste zdaj skladiščnik, zaslužite okrog petnajst tisočakov na mesec, vaša žena nekaj več, kako živite?
»Imam dva šoloobvezna otroka in vam povem, da komaj vozimo. No, naš standard se ne da primerjati z onim, ki ga je ustvarjal oče z rudarsko plačo in sedmimi otroki. Z ženo sva si zgradila dom, po osmih letih sva zamenjala avtomobil...«
— Izvedeti smo, da svoj dopust že deset let izkoriščate za to, da v Nemčiji obirate hmelj. Zakaj?
»V vseh teh letih, kar sem zaposlen, sem bil dvakrat na morju, enkrat deset in drugič tri dni. V Nemčijo hodim že več kot deset let. Računica je enostavna in ne samo moja. Iz Savinjske doline je v času obiranja hmelja v Nemčiji vsaj 600 ljudi. Tudi takšnih, katerim-doma obirajo hmelj obiralci iz Prekmurja, Hrvaškega Zagorja ali drugod. Letos smo ga šli obirat žena, hči in jaz. Zaslužili smo v dvanajstih dneh toliko, kot jaz ne zaslužim vse leto. Ves zaslužek je namenjen otrokoma, da jima ne bi bilo treba, kot je bilo meni, vstajati s svitom in iti obirat hmelj, potem v šolo in nazaj k hmelju. Kot otrok sem ga preklel, zdaj ga drugače obravnavam. Gre za nemški hmelj. Do istega spoznanja so verjetno prišli tudi drugi, ki preživijo na nemških hmeljiščih ves ali del dopusta. Vsa razlika je v tem, da dopusta ne preživim na svoji zemlji, vrtu ali v gostilni, in če hočete, da lahko kupim takšen šopek rož, kot ga grem zdaj kupit v svojem in v imenu otrok ženi, ki ima danes rojstni dan. Šestnajst let sva poročena, šestnajst let deliva dobro in zlo, šestnajst let je stala ob meni in kot veste, na denarju ni tvojega imena...«
Janez Sever
Vsi separati in sklepni dokument Komisije zveznih družbenih____
svetov za vprašanja ekonomske stabilizacije so izšli v zbirki Aktualna tema, založbe Delavska enotnost.
št. 1: IZHODIŠČA DOLGOROČNEGA PROGRAMA EKONOMSKE STABILIZACIJE št. 2: PROTIINFLACIJSKI PROGRAM št. 5: ELEMENTI POLITIKE IN SISTEMA EKONOMSKIH ODNOSOV S TUJINO št. 6: DOLGOROČNI PROGRAM EKONOMSKE STABILIZACIJE STANOVANJSKEGA IN KOMUNALNEGA GOSPODARSTVA Št. 7: DOLGOROČNI PROGRAM RAZVOJA AGROINDUSTRIJSKE PROIZVOPNJE št. 8: VPRAŠANJA ZAPOSLENOSTI IN SMERNICE DEJAVNOSTI ZA NJIHOVO REŠEVANJE št. 10: POLITIKA RAZVOJA DRUŽBENIH DEJAVNOSTI KOT FAKTOR EKONOMSKE STABILIZACIJE
št. 11: TEMELJI IN OKVIRI DOLGOROČNE SOCIALNE POLITIKE
št. 12: DOLGOROČNI PROGRAM EKONOMSKE
STABILIZACIJE V PROMETU
št. 14: TEMELJI STRATEGIJE TEHNOLOŠKEGA
RAZVOJA
št. 15: STRATEGIJA DOLGOROČNEGA RAZVOJA
ENERGETIKE JUGOSLAVIJE
št. 16: POLOŽAJ IN RAZVOJ DROBNEGA
GOSPODARSTVA
št. 19: PRILAGAJANJE GOSPODARSKEGA SISTEMA ZAHTEVAM STABILIZACIJE št. 20: STRATEGIJA IN TEMELJI RAZVOJNE POLITIKE
št. 21: SKLEPNI DEL DOLGOROČNEGA PROGRAMA EKONOMSKE STABILIZACIJE (Sinteza dela Kraigherjeve komisije) št. 22: RAZVOJ PRAVNEGA SISTEMA Z VIDIKA GOSPODARSKE STABILIZACIJE (s prilogo Pravni sistem in ekonomska stabilizacija — govor Sergeja Kraigherja na 21. srečanju pravnikov v Opatiji 26. 5.1983)
št. 23: REGIONALNI VIDIKI RAZVOJA JUGOSLAVIJE
125 din 65 din
40. din
65 din 50 din 20 din
20 din 40 din 40 din 60 din 70 din » 30 din 90 din 100 din
120 din
80 din 60 din
PRIPOROČILO!
Nepogrešljiv pripomoček pri izvajanju stabilizacijskega programa so tudi naslednje brošure iz zbirke Knjižnica sindikati:
št. 56 — Temeljni problemi združevanja dela in sredstev	210 din
št. 59 — Kriteriji prestrukturiranja slovenskega gospodarstva	220 din
AT št. 18 — Ekonomske zakonitosti in stabilizacija 65 din
Naročila pošljite na naslov: Delavska enotnost,
Ljubljana, Celovška 43, kupite pa jih lahko v Knjigami Delavske enotnosti na Tavčarjevi ul. 5 v Ljubljani in v kioskih po vsej Sloveniji.
NAROČILNICA
Pri Delavski enotnosti, Celovška cesta 43, Ljubljana nepreklicno naročamo.....izv. Aktualna tema št. 1, 2, 5,6, 7, 8,
10, 11, 12, 14, 15, 16,18,19, 20,21,22, 23. in ..izv. Knjižnica sindikati št. 56, 59.
Naročeno pošljite na naslov:......................
Ulica, kraj, poštna številka Ime in priimek podpisnika .
Datum................Podpis ....
žig