roitniaa p^ana v jotorint	^	^	^
JiTL&žO' k vj&Oiaiu
Izhaja Tiak četrtek • Posamezna itevilka stane Din 1' 5 0 Celoletna naročnina Din 40'— • Čekovni račun: „Straža v viharju*1 • Ljubljana, it. 16.790	tl		Izdaja: Konzorcij „Straže v viharju" (A. Tepež) • Urejuje: A. Lipovšek Uredništvo in oprava s Ljubljana, Semeniika 2/II. • Tisk Jugoslov. tiskarne (J. Kramarič)
Ljubljana, 13. februarja 1941 ^		£ Leto VII — Številka 19	
Vigoino dele sctfanfllt univta!
Atcmiziranje strok in pomanjkanje velike sinteze in uvrstitve strok v višjo svetovnonazorno celoto: to je osnovna hiba današnjega sistema univerz.
Iz takih univerz, na katerih vlada popolna svoboda pouka izhajajo enostransko in strojarsko usmerjeni ljudje, ki se v vsem svojem življenju ne znajdejo več v kakem velikem skupnem gledanju na človeške probleme in na svetovna vprašanja.
Predstavimo si študij filozofije na evropskih univerzah. Profesorji in strokovnjaki se zatapljajo v subtilne in ab-struzne sisteme, ki se imenujejo po tistih, ki so jih postavili. Eden uči Bergsonov sistem, drugi Kantov itd.
Filozofski kongres v Pragi je pokazal vso kaotičnost in razmetanost evropske filozofije. Kakšne pojme o metafizičnih vprašanjih, o realnosti duhovnega sveta,
o	duši, o Bogu in svetu bo nesel slušatelj kot profesor na gimnazije in jih trosil v glave srednješolcev, ko pa je sam po zaslugi svojih učiteljev popolnoma konfuzen.
Kakšne pojme o povezanosti organizmov, o odnosu anorganskega sveta do organskega, bo nesel mladi medicinec v svojo prakso, ko je vendar pri biologiji slišal, da je baje znanstveno že dognano, da se je živo po fizikalno-kemičnih silah razvilo iz neživega. Tega nedokazanega, apriorističnega in zmotnega pojma o splošnem razvoju in seveda tudi o razvoju človeške duše in živalstva, takemu zdravniku pozneje nobena knjiga in nobeno predavanje ne spravi več iz glave.
Isto velja za druge stroke.
Da bi mogla nuditi univerza res neko sintezo vsega pouka in enotno jasno svetovnonazorno smer mladini, bi bil potreben svetovnonazorni tečaj, obvezen za vse slušatelje.
Svojevrstni poskusi usmeritve in sinteze univerzitetnega študija se danes vršijo v Rusiji, Nemčiji in Italiji.
Skratka, režimi so spoznali važnost univerze in hočejo vpreči ta dragoceni aparat v svojo službo.
Brezdvomno je primerno, da imajo univerze poleg zgolj strokovnega študija tudi neko narodno obeležje in se usmerjajo v smislu tradicije svojega naroda. Tako nihče ne bo zameril Japoncem, če gojijo
na univerzi v Tokiu ali Kiotu ideal Bušido, vzor starega japonskega viteštva, ali pa, če se akademiki na določen dan v letu poklonijo svojim rajnim prednikom.
Zakaj bi se ne mogle evropske univerze spomniti na svoje stare svetinje, na Boga, ki je Gospod vseh znanosti, na Mater Božjo, ki je sedež modrosti in pa katoliško občestvo vseh narodov itd.
Velika, usodna zmota liberalizma je bila v tem, da je proglasil duhovno avtonomijo človeka in mu šepetal v uho demonske besede iz raja: Vi boste kakor Bog. Iz brezna te zmote in iz oholosti človeške znanosti se je porodilo prav vse zlo današnjih dni. Vsi socialni, nacionalni, imperialistični in drugi sistemi izhajajo iz idejnih zmot in te se porajajo v okrilju tiste znanosti, ki, pijana svoje samozavesti, ne priznava nikjer nobenih meja.
Kolik je delež univerz pri tem?
Iz evropske duhovne bede ni prav nobenega drugega izhoda, kakor ta, da pričnejo univerze prostovoljno moliti ponižni in brezpogojni Čredo v Boga in priznajo, da so vezane po božjem razodetju.
Vse naše življenje je vezano po neštetih vezeh, sedaj na primer imamo karte za živila, na ulicah nas vežejo prometni
predpisi, uradništvo je vezano po predpisih zakonov. Ne čudimo se, ako so tudi vezi na duhovnem področju! So gotove nepre-koračljive meje, so neke večne, metafizične ideje, so od Najvišjega bitja razodete resnice, ki jih moramo brezpogojno priznavati in ne jih podirati iz žabje perspektive svojega pritlikavega razuma.
Indiferentizem in brezbrižnost do teh resnic je greh predrznosti proti Sv. Duhu.
Ogromni napredek v specializiranih vedah priznavamo na celi črti z največjim veseljem. V tem so sedanje univerze res velike. Toda pri tem tako specializiranem študiju se znanstvenik ne sme zgubljati zgolj v črke in korene jezikov, v številke kemične analize, v rudninske kristale, v virtuozno paragraiiranje vsega življenja; ohraniti mora smisel za najgloblji in zadnji pomen življenja.
Celotni svetovni lik ne sme obledeti v množici detajlov.
Sinteza, celotnostni pogled na od Boga dano organsko celoto, na sozvočje narave in nadnarave, usmeritev mladega rodu na nravni svetovni red, vera v zmago duha nad snovnostjo; to so vrednote, ki so nam danes najbolj potrebne in ki jih morejo in bi jih morale dati univerze mladi generaciji.
liberalna mladina
Slovensko liberalno meščanstvo je imelo v začetku tridesetih let pričujočega stoletja svoj naraščaj med akademiki v »Jadranu« in »Triglavu«, ostala liberalna mladina pa se je v glavnem zbirala v Sokolu. V času diktatorskega režima je ostal »Jadran« z izjemo nekaterih motenj zvest jugoslovensld unitaristični miselnosti, »Triglav« pa se je kmalu obrnil v izrazito slovensko smer in je tak ostal, dokler ga niso použili komunisti.
Liberalno mladino, ki je v samem nacionalizmu imela prešibko podlago in obrambo pred svežim in zvito prilagodljivim komunizmom, je komunistična propaganda zelo razjedala. Tudi »Jadran« je imel večne notranje težave, ki se jih nikdar ni mogel prav otresti. Nazadnje je zaradi prekoračenja svojega delokroga prenehal živeti. Namesto prejšnjih liberalnih klubov »Triglava« in »Jadrana« so nastali novi klubi. Levičarsko usmer-
jeni člani so šli v levičarsko društvo »Njivo« in v nekatera druga, danes so v »Slovenskem klubu«. Na liberalni strani sta nastali dve akademski društvi in sicer »Jugoslavija«, ki je politično po večini naraščaj JNS in »Edin-stvo«, ki je totalitarno, za jugoslovensko edin-stvo in protikomunistično in ima torej osnove, na katerih je delal med Srbi Dimitrije Ljotič.
Takšen je položaj na univerzi v pogledu akademskih društev, v katerih se zbira liberalna, ali kakor bi sama rada bila »napredna« mladina. Idejno pa tudi politično je vse, kar se danes mladega na univerzi in izven nje prišteva v liberalni tabor, precej razklano, brez enotnih osnov in enotnih pogledov. Srednja smer je ostala zvesta stari politični liberalni generaciji JNS v vsakem pogledu. Ta mladina je jedro današnje mlade JNS. Del liberalne mladine je šel za drugimi vzori bolj
na desno in je usmerjen totalitarno, protikomunistično in centralistično jugoslovensko. Tretji del, in to ne majhen, pa je krenil na levo in je po večini sploh odpadel ter odšel v tako imenovani tretji (komunistični) tabor, ali pa je ostal še naprej v liberalnem taboru, kjer pač skuša po svoje orati.
Skrajna desnica
O skrajni desnici težko govorimo, ker je vzor te desnice, Ljotičevo gibanje »Zbor«, razpuščeno. Le toliko lahko rečemo, da teh ljudi med mlajšo inteligenco zaenkrat ni podcenjevati. Značilno je, da se to gibanje ni prijelo širših množic med narodom, temveč v glavnem le mladine, ki izhaja izključno iz starega liberalnega tabora, ker je ta ni zadovoljil.
Oinladina Jugoslovanske nacionalne stranke
Vpogled v idejno usmerjenost tiste mladine, ki je ostala zVešta izročilu svojih liberalnih očetov in je organizirana v Mladi JNS, v srednjih šolah pa ima glasilo »Naša volja«, nam najbolj nudi okrožnica Mlade JNS z naslovom: »Politična, gospodarska in socialna načela«. Politično mladina ne prisega več tako odločno na centralistično jugosloven-stvo. Kulturno približno odgovarja načelom starega liberalizma, saj je v njej skoraj prepisana deklaracija pravic človeka in državljana ‘iz francoske revolucije, gospodarsko in Socialno pa je sprejela nekaj reform iz stanovskih in totalitarnih programov. Glavno vlogo dodeli državi, upošteva tudi stanove, zasebno lastnino je mogoče odvzeti, proizvajalna sredstva javnega interesa podružabiti, država naj podpira zadružno kolektivizacijo lastnine v kmetijstvu, obrti in industriji, človeško delo ni trgovsko blago. Zemlja mora biti last tistega, ki jo obdeluje. Enakopravnost moža in žene naj bo popolna. Država naj vse vodi in ureja. — Ta načela so torej precej radikalna, so ideal Masarykove demokracije »zmerne neenakosti« in so vzeta iz raznih nazorov za ureditev socialnega in gospodarskega življenja, ne izvzemši komunističnega in etatističnega.
Ribnikarjeva skupina
Del liberalne mladine zbira Adolf Ribnikar, ki v Mariboru izdaja »Večernik«. Vendar pa niti malo ne moremo reči, da bi bila ta mladina nazorno enotna. Svoje nazore je podala v novoletni številki »Večernika«. V članku »Zamenjajmo generacije« piše Bojan (Sledi na drugi strani.)
FRAN< S AL. FINZ<jAR-SEDEMDEfETLETNIK
Njegovo delo je tako veliko in mnogostransko, doživelo je toliko uspehov in končno tudi priznanja, da je vse to na tem mestu težko povedati.
Danes že spada poleg Jurčiča in Kersnika med naše najboljše epike. »Pod svobodnim soncem« je morda prvi slovenski roman, ki
i	mogel biti uvrščen med svetovno znane romane slavnih pisateljev že zaradi tega, ker je snov mednarodnega, splošno zgodovinskega značaja.
Finžgarjeve povesti, zajete iz kmečkega življenja slovenskega naroda, kakor »Dekle Ančka«, »Strici« in druge so pa tako tipično ljudske in slovenske in tako kle-
i'
ne, da jih ne moremo odložiti, dokler jih ne preberemo do konca.
Njegove igre: »Divji lovec«, »Naša kri«, »Veriga« pa neprestano prehajajo od enega odra na drugega, tako da zavzemajo brez-dvomno v naši pičli gledališki literaturi zelo pomembno mesto.
Pa kaj naj bi še govorili o Finžgarju kot uredniku »Mladike«, tajniku Mohorjeve družbe, o Finžgarju, ki druži s svojim pristnim in tako slovenskim genijem kulturne delavce in pisatelje okoli sebe. Saj živi še ves v naši sredi in dela na vseh poljih tako plodovito, kot bi se ves dajal samo za dobrodelnost v Vincencijevi konferenci, ves dajal samo za dobrobit naše akademske mladine, ves dajal za vedno nove in plodne ideje v Mohorjevi družbi.
In Finžgar kot govornik.
Kolikokrat je stal pred narodom in je navdušil poslušalce s svojo jedrnato, krepko besedo.
V resnici je Finžgar eden izmed tistih talentov, ki jih božja Previdnost seje med narode, da so vidci in borci za boljšo bodočnost.
Taki možje nosijo za svoje talente večjo odgovornost, kot mi navadni zemljani in storijo narodu neprecenljive usluge s tem, da postavijo svoje talente narodu v službo.
Ne smemo prezreti posebno simpatične poteze Finžgarjeve
osebnosti, njegove radodarnosti in usmiljenosti do revežev.
Da, celo najrevnejši in zapuščeni vedo zanj. Ob tistih urah prihajajo zvonit na njegova vrata, ko je ves v svojem pisanju. Ko mu misli teko ko gorski potok, mu udari na ušesa glas zvonca. Konec, ustavi se in sila njegovih misli ne bo imela več takega toka ko se vrne. Ni se mogoče ustaviti klicu s ceste, ker je živ — ni mogoče, vest ne da in četudi bi zgubil zaradi tega »biser«.
Še ima snovi, še je moči v njegovi gorenjski naturi. Toda dve roki sta za toliko dela premalo.
Posebno ljubezen izkazuje tudi mladini, srednješolcem in akademikom. Odločilno je pomagal pri zgraditvi Žingarice za srednješolce in pri ustvaritvi Jegličevega akademskega doma. Med oboje prihaja pogosto ter jih uči preprosto in jasno gledati na svet in življenje. S svojim bistrim očesom zna poiskati prave strune v mladih srcih in jih pritegniti nase, da sami ne vedo, kdaj in kako. Zaupanje mu izkazujejo akademiki, v težavah radi prihajajo k njemu, da jim pokaže pravo pot in jih reši dvomov, kot zna samo njegova kmečka duša. Ugleden je pri vseh in tudi nasprotniki ga upoštevajo in kot pisatelja cenijo.
Finžgar uči z zgledom.
Njegova umetnost je realistična kakor kmetova misel in klena kakor kmetova beseda. Dobila je dostojno mesto v slovenski literaturi. V resnici: kakršen mož — taka umetnost.
Naj živi še. dolgo Franc Šaleški Finžgar.
(Nadaljevanje.) Ribnikar, da »pri nas ni mladine v sistemu, ki jemlje konec« (mišljen je liberalni sistem) in nadaljuje: »Del napredne slovenske mladine je odšel med ljotičevce ... Drugi del bivše napredne mladine je odšel med komuniste. Kakšni so njihovi cilji, je znano, kam bi sc morali nasloniti, pa je napisal A. Javor v decembrski »Sodobnosti«. Nedvomno pa je, da največji del napredne mladine, zavedajoč se položaja našega naroda in Jugoslavije, z vsem srcem in pametno pristaja na zunanjo politiko naše države, kakor jo je 1. decembra formuliral knez namestnik in svoječasna nevtralnost-na izjava.« Nadalje pravi, da ta mladina »neomajno veruje v neumrjoča načela demokracije in osebne svobode.« Hoče pa se otresti »liberalno-kapitalistične dedne obremenjenosti«. V članku »Da bodo zapahi popokali« pravi dr. France Kovič na koncu, da se je liberalna mladina zavedla in sklenila, »da bo šla svojim učiteljem in vodnikom in slavnostnim govornikom povedat, da je prav za prav res tisto, kar oni tako radi in tolikokrat brez misli, tako neiskreno vpijejo na vsa usta: da je v njej up in bodočnost našega naroda. Šla bo to povedat z odločnim, ne plahim korakom in bo odločno in zadnjič potrkala na
vrata. Če se ne bodo odprla, se bo uprla vanje, da bodo zapahi popokali in se bodo debela vrata, čeprav nerada, odprla na stežaj«.
V	članku »Ob nastopu mladine« se Vladimir Kreft zavzema za sodelovanje med »progresivnimi« skupinami in pa med »tretjim taborom«. Tu misli na levičarje. V ljudstvu da sta v glavnem »le dve močni struji, od katerih bo ena v bodočnosti postala nositeljica novega življenja«. Katera je ta, pri čitanju levičarskih fraz ni težko uganiti. Predloga za sodelovanje med »progresivno mladino« ne odklanja, opozarja pa, »da je ljudstvo že v glavnem opredeljeno« in da se »to sodelovanje lahko ustvari pod pogojem, da postaneta nosilca in usmerjevalca tega sodelovanja kmetsko in delavsko ljudstvo kot odločujoča faktorja.
Kdor malo misli, takoj začuti, kakšni motorji brnijo za temi oblaki. Edinosti torej tudi med Ribnikarjevimi mladimi ni. Mnogo je bolj ali manj levičarsko usmerjenih.
Združitev vseh yinaprednlh“ sil
Zlasti iz nekoliko starejših liberalnih krogov, ki se zbirajo okrog revije »Misel in delo« . prihaja klic po združitvi vseh liberalnih sil. Decembrska številka revije »Misel in delo«
Nedeljske misli
Seme je božja beseda. — Mnogi ravnajo dandanes z božjo besedo, kakor z zrnom, ki se proč vrže. Nič ne mislijo, kako je beseda božja za nas nekaj dobrotnega, veličastnega, izredno važnega. Božjo besedo Bog govori, ali neposredno sam, ali po svojem poslancu, namestniku. Bog sam je govoril svojemu izvoljenemu ljudstvu, pa je bilo zanje tako strašno, da so prosili, naj jim govori le po odposlancu Mojzesu. In govoril je »po prerokih, slednjič, te dni po Sinu«. Njegove besede so zapisali evangelisti, evangelij je božja beseda. Poslušamo to božjo besedo in nje razlago s spoštovanjem, ljubeznijo, željnim pričakovanjem, ali morda z brezbrižnostjo, posmehom, zaničevanjem? Pričakujemo le modernega izražanja, estetske oblike govora in ne dojamemo globoke vsebine, tehtnih naukov v božji besedi?
»Ako seme vrženo v zemljo ne zamre, ne obrodi sadu«. Tudi božja beseda se mora v srcu zakoreniniti kot zrno, da vzklije, vzra-ste, naredi težek klas in obrodi bogat sad. 0 Mariji je zapisano: »In njegova Mati je ohranila vse te besede v svojem srcu in jih premišljevala.« Kako premišljujemo božjo besedo, ko jo še poslušamo z nekaterim pridržkom? In vendar bo naša vera, iz te sledeče versko življenje trdno in utemeljeno le iz poslušanja in premišljevanja božje besede. Pač ista usoda, kot v Gospodovi priliki, še danes pada to božje seme poleg potov, na skale, med trnje. Težko je pa dobiti mehko, zrahljano, pripravljeno zemljo. Tam pa obrodi stoteren sad. Pa tudi tega sadu je treba čakati v potrpljenju. Sejavec zaupa seme zemlji, in v strahu in upanju pričakuje, da bo kljub dežju in viharju in pekočemu soncu pod božjim varstvom delo uspelo. Isto je z božjo besedo. Nič ni tisti, ki seje in ki zaliva, vse pa je On, ki daje rast.
prinaša na uvodnem mestu slavospev tej strnitvi in pravi, da je eno z novo generacijo mladih ljudi, »ki bo v pravem spoznanju svojih nalog napravila zaključno črto pod končno poglavje razbitih sil, porazov in zmot minule dobe«. Čas, ki prihaja, »zahteva velikih in smelih obnovitvenih in prenovitvenih idej«, napredna skupnost mora »preprečiti nevarni padec v reakcijo«. Nova mladina, ki naj zbere svoje raztresene ude, ve »da je tesna povezanost naprednih elementov v Sloveni)! vedno imela v naši zgodovini odločilno vlogo v vseh naših življenjskih odločitvah«... Pobuda ima tudi že svoje vnete apostole v vseh naprednih skupinah... Formalna pobuda, ki jo je sprožil del naše napredne mladine, je tej misli nadela samo krila, da je vzletela po slovenski domovini in zajela ves naš napredni dom«. Podoba je, da je ta skupina, ki je dala pobudo za strnitev mladina JNS. Dejstvo je, da liberalna mladina danes ni enotna, da nima skupnega idejnega, gospodarskega in socialnega, sploh nazornega gledanja, temveč se lovi med desno in levo skrajnostjo in zato tudi ne pomeni kdo ve kaj med našim narodom. Kaj bo prinesla »združitev« bomo šele videli. Želeli bi, da bi bila »združena« bolj odporna proti komunistom kot je sedaj.
XIII. tedni sestanek AK Straže
Sestanek je potekal po običajnem dnevnem redu. Recitiral je tov. Ferkulj Jože.
Za njim je nastopil glavni govornik g. Ber-kopec Tone, uradnik Gospodarske Zveze v Ljubljani. Govoril je o temi: »Gospodarska Zveza in njena važnost za gospodarstvo Slovenije«. Referent je na preprost, a zanimiv način orisal ustroj Gospodarske zveze in njen pomen za malega slovenskega človeka.
Po referatu se je razvila plodna debata, ki je zlasti pokazala potrebo po čim širši zadružni organizaciji pri nas.
Po debati je povzel besedo g. društveni duhovnik, ki je ob misli na sedanji gigantski boj za oblast in denar, opozoril na največjo realnost na Kristusa, ki je Kralj vseh narodov, Kralj tudi tistih, ki se mu upirajo.
Nadalje nam je v čudoviti luči prikazal nauk o presv. Srcu Jezusovem in o čudovitem vplivu, ki ga ima ta misel na vse pri-proste narode.
Po pogovoru smo zapeli v čast Presvetemu Srcu J. pesem »Mogočno se dvigni nam spev iz srca«.
Končali smo sestanek z molitvijo.
‘Podpirajte pokret Katoliške mladinei
Univerza
Hncemcmbc in dopolnilo k uredbi o deuiliiili imw. ggttdjro
Nezdrave razmere na univerzah v Zagrebu ln«Belgradu
V	državnih »Službenih novinah« z dne 14. jan. t. 1. so izšle spremembe in dopolnila k sedaj veljavni uredbi o društvih univerznih slušateljev. Že dolgo so se napovedovale od različnih strani neke uredbe o univerzah, razmere na belgrajski univerzi so postajale nevzdržne, na zagrebški univerzi pa je hrvaški ban napravil red ih v kali onemogočil levičarski teror. Tudi v Ljubljani so levičarji skušali delati po belgrajskem receptu, toda prešibka manjšina ni mogla omajati stališča zavedne narodne slovenske mladine. Slovenski akademiki smo stali na straži svobodne univerze, ki mora biti prosta levičarskih intrig in nasilja.
Kaj določa nova uredba
S to uredbo je v glavnem ostala stara uredba v veljavi, spremenjeni in dopolnjeni so nekateri členi, o katerih se je izkazalo, da so potrebni korekture. Kot pove že sam naslov, se uredba tiče društev slušateljev univerze in ničesar drugega. Uredba ne urejuje študija, se ne vtika v znanstveno delo univerz, saj to ni njen delokrog.
Dogodki zadnjih let, posebno v Belgradu so pokazali, da morajo biti društva bolje zavarovana pred komunističnim terorjem in samovoljo, kot dosedaj. Zato nudi uredba rektoratu oz. dekanatu razširjen vpogled v poslovanje društev v tem smislu, da mora občnim zborom prisostvovati zastopnik univerze, da sestavlja volivne imenike rektorat oz. dekanat, ki tudi potrjuje kandidatne liste.
Mnenja smo, da bo s tem samo zajamčeno nemoteno in res avtonomno poslovanje društev, kajti težko se bo našel Abderit, ki bi se drznil trditi, da bi na podlagi teh popolnoma formalnih kautel postopata univerzitetna oblast politično pristransko!
!
Vpisovanje v društva
§ 13 določa, da morajo vpisovati v društva poleg društvenih odborov tudi dekanati.
Belgrajska debata
Kazalec na uri, ki je pritrjena na zadnji steni, se je pomaknil že preko pol enajstih, a predavatelja še vedno ni bilo. V dvorani se je počasi vzdigoval nemir in govorjenje, ki ga je doslej zadrževalo pričakovanje profesorja, je postajalo glasnejše. Pogledi so romali od ure k vratom in zopet nazaj isto pot. Na velikem minutnem kazalcu, ki je z veliko naglico brzel preko črnih številk, so se nekoliko ustavili, toda le toliko, da je šinilo skozi misli: Kako hitro teče čas ...
Hrup je postajal čimdalje večji in govorjenje glasnejše in razločnejše. Pri mizi v sredini dvorane je par tovarišev kar tekmovalo, kateri bo glasnejši.
»Kaj pa imajo oni kričači?« sem vprašal.
»Debatirajo!« Aha, to bo pa nekaj zanimivega. Skočil sem bliže, sedel sem na mizo ter primaknil glavo, da bi bolje slišal in ujel in ujel sem naslednji razgovor:
»No, dobro! Torej, kaj je koristno našemu narodu.«
»Nacionalizem prav gotovo ne! Kakšen fašizem še manj, zato ker prav za prav nacionalnega naroda sploh ni; zato ker narod po krvi ne obstoja, ampak obstoja le neka vse višja nacija, bodoča nacija, prava nacija — to
Ta določba se nam zdi neprimerna za kulturna društva, ker je kulturna in svetovnonazorska diferenciacija stvar individualne odločitve. Na ta način bi se moglo dogoditi, da bi se levičarji in drugi protidržavni elementi vtihotapili v narodno in versko pozitivno orientirana društva, ker bi se hlinili pred univerzitetnimi oblastmi.
Glede sestavljanja volivnih imenikov bi pač imeli nekatere pomisleke.
Obtnl zbor
K § 43, ki določa, da se more skupščina veljavno vršiti le v prisotnosti zastopnika univ. oblasti pripominjamo sledeče:
Povod za to določilo so dali izključno nastopi levičarjev na raznih skupščinah v Belgradu, pa tudi v Ljubljani, kjer vršijo popolnoma po načinu sovjetskega fašizma najhujšo strahovlado ter hočejo oktroirati svoje raz-rednobojne revolucionarne podvige in štrajke vsem akademikom, univerzam in državi. Bojimo se samo, da bodo njihova naravnost smešna demagoška zavijanja, kakor smo jih zopet brali v zadnjem letaku tehnikov, pripravila vlado do tega, da bo izdala še odločnejše odredbe.
Vsekako bi se mogle doseči eventuelne re-tuše te uredbe z legalnim delom in lojalnim sodelovanjem z univerzitetnimi oblastmi, ne pa s štrajki in demonstracijami.
Toda videti je, da levičarjem ne gre za to.
Medstrokovni sestanki
Vršila sta se tudi dva medstrokovna sestanka, na katerih so obravnavali te izpre-membe. S posebno svojevrstnim tolmačenjem te uredbe so se odlikovali medicinci in tehniki, ki so jo slikali kot zmaja, ki bo zavil vrat univerzitetni avtonomiji za vse večne čase in degradiral svobodne akademike v srednješolce. Juristi in drugi, ki niso »progresivni« pa po podrobnem razčlenjevanju teh določil seveda levičarske razlage niso mogli sprejeti in so levičarji sami morali odnehati. Vendar ppoustiti nočejo in videz je, da bi radi na vsak način spravili v gibanje študentov-
je ekonomska nacija, ki je obstajala pri našem ljudstvu in človeštvu sploh, še predn se je preseljevalo1, iše preden so naši predniki prišli sem, ker je to prav za prav naravna ekonomska skupnost in edina vez med ljudmi, edinstvena ekonomska vzajemnost...
Mene je začelo ščipati po trebuhu, ko sem to slišal, tovariš poleg mene je pa z neko nenavadno ironijo v teh prodorih dejal: »Že vemo, s kakšnimi ekonomskimi nacionalisti imamo opraviti!« Nisem ga več poslušal, ker so mojo pozornost pritegnila vsemogoča vprašanja, ki so letela od vseh strani na velikega govornika.
»Kaj pa nabiralna akcija za Špance? In makedonsko vprašanje? Akcija za Žide?«
Rdeči patriot se je skušal držati reda in je pojasnjeval:
»To je bila zadnja nabiralna akcija za naše herojske tovariše-prostovoljce, zato ker še tovariši ne razumejo njihovega velikega poslanstva :in strašnih žrtev, ki so jih doprinesli za splošni blagor človeštva, še prav posebno pa za blagodat našega naroda. Zato tudi zadnja akcija ni uspela. (Žalostno priznanje.) Toda ti heroji bodo ...«
»Zakaj pa niste nabirali za Bitoljce?«
»Zakaj pa ne lansko leto za finske prostovoljce, ki so branili svobodo in bodočnost?«
ske mase, v katere bi z demonstracijami, mitingi in štrajki sistematično vcepljali revolucionarno razpoloženje.
Letak tehnikov
To nam priča tudi letak, ki so ga izdali »Tehniki, zbrani na občnem zboru Zveze strokovnih klubov tehniške fakultete«, ali pravilneje odbor ZSKTF, ki je letak sestavil.
Naatrokoven Izbruh rdaC« nevolje
Ta letak je nekak izbruh silovite nevolje levičarske klike na tehniki. Zadnji čas so padali na naše plačane in prostovoljne komunistične agente(-inje) udarci za udarci.
Iz letaka je razvidno, da se izdajateljem ni šlo za kako stvarno izboljšanje te uredbe, ampak za demagoško govorjenje o menzi, »neodvisnem« akademskem domu, zdravstvenem fondu itd. Od te uredbe o društvih univerzitetnih slušateljev zahtevajo, da bi naj urejala študijske pogoje (osnovno pomanjkanje pravnega znanja), določala laboratorijske takse in podobno.
Dokuntunt ,.Iskrenosti" levičarske ,.borbe" za naio univerzo i
V	letaku je mnogo demagogije, na katero ni vredno resno odgovarjati. Slovenska akademska mladina dela za svojo univerzo in to je edini odgovor na brezvestne levičarske fraze. Konec letaka je pa tako »strokoven«, da ga ponatiskujemo za naše čitatelje, ki jim tudi prepuščamo sodbo o iskrenosti levičarske klike na tehniki. Pravijo namreč takole:
»Pozivamo vso slovensko javnost in profesorje, da se priključijo borbi za izpust študentov, ki so se borili za naše vsakdanje življenjske zahteve (n. pr. naslonitev na Sovjetijo, ustanovitev društva prijateljev SSSR itd., — op. u.).
Čudimo se
Zdi se nam absurdno, da se morejo v sedanjih časih vršiti debate o tej uredbi, katere izključni namen je zavarovati univerzitetno avtonomijo, ki jo grozijo komunisti s terorjem na univerzi in v društvih uničiti. Čudimo se akademikom, ki se hočejo imenovati nacionalne, da gredo na levičarske vabe. Naj se vendar enkrat otresejo političnega nezaupanja v univerzitetne oblasti, katerim doslej še niso mogli očitati nobene pristranosti v njihovo škodo.
»Zakaj se ne udeležite nabiralne akcije za zimsko pomoč, ki je namenjena predvsem revnemu delovnemu ljudstvu in je res pravo delo na socialnem polju?« . ■ •
Tovarišu ije postajalo vroče, sprevidel je, da se nahaja v neki čudni, nenavadni atmosferi. Najbolj ga je pa še presenetilo to, da ni bilo nič ploskanja, ampak ta čudna vprašanja, ki so mu sikala v ušesa kakor strela. Po nekaj trenutkih zmedenosti se je nekoliko razgledal, zajel sape, ter začel znova:
»Mi nismo pobirali za Bitoljce in tudi ne bomo, ampak jim bomo z našo borbo proti buržuaziji prinesli sreče, bogastva in svobode. Ko bodo zavladali sami, ko jih bomo mi osvobodili in mi vodili. To bodo veliki dnevi vstajenja ...«
»Povej mi, tovariš: ali so Židje buržuazija, ali spadajo med ubogo rajo, kateri obljubljaš sreče in bogastva?«
»Židje so bili in so veliki dobrotniki našega naroda, oni so mu prinesli kulturo in izobrazbo.«
»Toda vse, kar je židovsko, prav naš narod in domovina najbolj občutita na lastni koži!«
»Če pa že govoriš o židovskih dobrotnikih, odgovori: koliko so Židje žrtvovali za narod in splošno dobro in koliko so narodu vzeli in
&KcJz& opazuje* svet
Teden od 2. do 8. februarja
Pretekli teden je bil izredno pomemben, ker so bili v njem jasno izraženi bližajoči se odločilni dogodki v sedanji vojni.
Nemški minister Hess ter nemški zunanji minister Ribbentrop sta z nemške strani izjavila, da je največji vojaški stroj v zgodovini pripravljen, da se sproži in da bo vojna končana še to leto. Angleški ministrski predsednik Churchill pa je istotako napovedal bližajoči se nemški splošni napad, a je dodal prepričanje, da ga bo Anglija s pomočjo Amerike vzdržala. Istočasno pa je ponovno stopila v ospredje političnih priprav Bolgarija, o kateri je Churchill trdil, da se v njej nahajajo že nemške čete, medtem ko so madžarski in angleški listi napovedali bližnjo bolgarsko vladno krizo, iz katere da bo izšla vlada Bagrjanova, nakar bi sledil pristop Bolgarije k velesilam osišča, neglede na to, kaj bi dejala Turčija. V Franciji je maršal Petain vzdržal pritisk, ki se je nanj izvajal ter odbil Lavala, ki so mu ga vsiljevali kot predsednika vlade. Francoska kriza je s "tem nastopila akutno dobo.
Na bojiščih so Angleži z zasedbo Benga-zija končali zasedbo Cirenajke ter prodirajo hitro proti Tripolisu, medtem ko v Eritreji pritiskajo proti Rdečemu morju, v Abe-siniji pa poglabljajo svoj vdor v notranjost dežele na treh krajih. Albansko bojišče je bilo prav tako sorazmerno mirno in je bilo v znamenju bližajočih se priprav za splošni nemški napad. Nemško letalstvo je delalo obsežne izvidniške polete, angleško pa je bombardiralo letališča in pristanišča, kjer, kakor mislijo, Nemci pripravljajo svoj vdor v Anglijo.
V	Ameriki je poslanska zbornica odobrila z veliko večino Rooseveltov zakonski osnutek o brezmejni pomoči Angliji, medtem ko so že začeli prihajati v Evropo veliki transporti ameriškega orožja.
Sovjetska zveza je v preteklem tednu zanikala poročila o tajni pogodbi s Turčijo, da bi ji pomagala v primeru vojne, med tem ko glede Bolgarije do konca tedna mi pokazala nobenega vznemirjenja ter tako potrdila vtis, da nadaljuje s prijateljskim sodelovanjem z Nemčijo.
ga ogoljufali? Koliko jih je bilo vojnih prostovoljcev, ki so se borili za svobodo našega naroda in koliko je bilo in jih je sedaj brezvestnih špekulantov? Koliko je Židov učiteljev in drugih narodnih delavcev in koliko je bančnih ravnateljev? Koliko je tovarnarjev, veleindustrijalcev in koliko jih dela po tovarnah? Koliko je židovske buržuazije in koliko jih je med zatiranimi delavci? In še končno, kaj ste storili vi, ki vas dolgo ne bomo gledali na naši univerzi, za uboge delavske in kmetske sinove in kako ste se zavzeli za Žide, ko je izšla uredba, ki jim prav za prav ne dela nobene krivice. Prosim, tovariš, to so dejstva in še ta dejstva imajo mnogo dokazov, in še bolj osvetljujejo pravo stran vaše lažne borbe za ubogo ljudstvo, ki ga hujskate in puntate proti buržuaziji, a na drugi strani se pa zavzemate za njegove najhujše zatiralce, najhujše krvosesce in največje kapitaliste, ki so pač iniciatonji velikega lažnega socialnega gibanja za zrušitev kapitalizma!«
Gromko ploskanje se je razleglo po dvorani, med katerim se je že slišalo kričanje »ven« in »dol« ter so se že dvigali stoli.
Tisti trenutek so se odprla vrata in v predavalnico je stopil predavatelj, ki je s svojim prihodom rešil strašno nevarno situacijo, ki je zaključila nevarno debato. Sr. —
Ko pšenica zori
■ ■
Anton Somrak je tistega jutra, ko je pokosil travnik v dolini, stopil h kozolcu, k svoji najbližji njivi in si obrisal pot s čela. Pšenica pred njim je bila še vsa rosna, globoko je sklanjala klasje in Somrak, ki jo je hotfcl pregledati, ni mogel doseči s svojimi (bistrimi očmi meje, ki je bila tam nekje za dolino. Zdelo se mu je to polje kakor morije, tako bogato in tako brezkončno. V svoji bahavosti se je zavedal, da ga nihče ne'prekaša po bogastvu in pridelku. Vsa Jugoslavija je nima take — misleč pšenico —, je večkrat dejal svojemu sosedu, ki ga je taka ošajbnost precej grizla. In danes je njegov obraz razodeval istega Antona Somraka, o katerem so rekli, da je bil vse svoje življenje priden in eden najboljših gospodarjev; da je prepričan, da bodo prej pomrli vsi njegovi sosedje, ko on sam, da bodo prej vsi grunti propadli, ko njegov. Kako bi mogel misliti, da bo sedaj preminulo to, kar je on ustvaril.
Sosed ga je videl, kako se je postavil ob svoji njivi, kako je z desno nogo stopil v žito, kakor bi hotel reči: glej, jaz, ki smem tudi na svojo škodo stopiti v pšenico, jaz sem gospodar. Sosed je zelo dobro vse to videl od svojega poda in spoznal je Somrakove misli, ko se je z nizko poveznjenim klobukom oziral okrog, če ga kdo vidi. Bil je užaljen v svojem ponosu, zato je vzel grablje, ki so bile položene čez voz, jih zadel na rame in urno odšel v travnik razkopavat mrvo.
Somrak pa je stopil, še za en korak globlje v pšenico, a tako previdno, da je ni tacal. Roki je držal na hrbtu in nekoliko upognjen je bil, ker nijegovo telo je že marsikaj preneslo. Žvečil je tobak in rjavi curki sline so mu lezli tudi po bradi, in nič ni bilo grdo, če je zdaj pa zdaj pljunil kar v pšenico. Kar je njegovega je eno z njim. Z dlanjo si je obrisal dlan in si potegnil klobuk še nižje kakor običajno, tako da mu je zadaj visel šop sivih las izpod klobuka in se razobešal po tilniku. Z drobno in ozko bradico je migal, ko je žvečil tobak, in ker že dolgo ni bil obrit in ker so bile njegove kocine bele, je bila njegova bradica podobna kozji.
Sosed je šel po beli cesti pod njegovo njivo v svoj travnik. Drugod ni mogel. Da bi Somrak ne videl, kako ga opazuje, je imel glavo naravnost obrnjeno, a zdaj pa zdaj je obrnil oči čisto v kot, da je pasel jezo na ošabnem starcu: »Hudiča, nisi sam na svetu, ne. Tudi tebe bo komec,« je polglasno pa neprenehoma godrnjal sam vase. »Kakor petelin stojiš v pšenici, pa te bo že še minilo, čakaj!« Še enkrat se je postrani ozrl in videl, da ga Somrak gleda, da, celo smeje se. Preveč je bilo za ubogega soseda, toda niti besede ne bo prvi spregovoril. Zato je bolj potiho krotil svojo jeznoritost: »Molči, ti bedak. Če ti zdaj Bog toliko daje, ti bo tudi vzel. Niti toliko kar je za nohtom črnega mu ne boš ostal dolžan, niti toliko.« Še ko se je pridružil sinovom, ki so že pridno raztepali mrvo, je godrnjal: »Lejte ga, starca plesnivega, kakor da je vse njegovo, tako se razgleduje tam gori. Kakor da ni polje koga drugega nič vredno.«
Sinovi so se jezno ozirali na Somraka in z očetom hudo zabavljali. Šele ko so toliko mrve razkopali, da so prišli v dolinico, so ga zgubili izpred oči. V srcih pa jim še tedaj ni dalo miru. Kako je mogoče, da je nekdo, ki ima že toliko, še vedno nevoščljiv drugim, ki imajo manj. In še konec ga ne bo zlepa in ga ne bo; tak je, kot bi jih imel petdeset. Somrak je imel majhne oči, bistre pa kakor ris. In kaj čudnega, če je opazil sosedovo nevoljo. Dobro se mu je zdelo, ko je videl, da druge jezi njegovo bogastvo in za nič na svetu bi si ne dal odtegniti veselja nad
"'Si
tem, da soseda njegova bahavost tako grize. Še ogovoriti ga je mislil, da bi ves nor od jeze skakal tam doli na cesti, klel in srboritil, še ogovoriti ga je mislil prav lepo in mirno, čeprav sta se v nedeljo za malenkost sprla, zakaj trma se je pri njem kmalu unesla. Da, pripravljen je bil tudi, da bi ga čisto lepo kaj povprašal, brez jeze in hudobije, ker je že skoraj pozabil na kreg v nedeljo, ki ga je bil prav za prav on sam kriv. Pa ga je vznemirilo vneto obračanje oči in grdo pogledovanje soseda in tako ga je to obnašanje zanimalo, da je pohabil na namero. Žal mu je bilo, da tega ni brž storil kot že mnogokrat.
Kaj zato, dnevno se stokrat vidita.
Pozabil je nanj. S svojimi trdimi in okornimi rokami je objel cel snop pšenice in jo pozorno ogledoval. Bila je polna, da je zrnje gledalo iz plev, prav gotovo da je, kakor pred sto leti hmeljniški pšenici. Stari ljudje so pravili, da je bila debela kot fiželička, Osem-najststoosemindvajsetega je bilo to in po sto letih ni bog ve koliko slabša letina.
Somrak se je vzravnal, iz oči in z drobnih stisnjenih ustnic in z nekako drobnih, mladostnih gub po obrazu mu je žarelo tako zadovoljstvo kot redkokdaj. Nad glavo so mu letele sosedove čebele, ker tiste dni je bila še dobra paša na travi in na kostanju. V rojih so letele in Somrak je videl le črte, kakor bi prejo opel po zraku. Zdaj jim ni bil nevoščljiv kot nekoč, ko so brale na njegovi ajdi. Saj je bilo za vse dovolj. Pšenica pred njim se je še iskrila v rosi, a sonce je vedno močneje pripekalo, dvignilo se je visoko nad Hmelj-nik. V tem vročem junijskem dopoldnevu je pšenica močno zadišala, Somrak je ta soparni vonj kar požiral, da, goltal ga je.
Ko je pastir prignal živino s paše, se je za to komaj zmenil, čeprav je običajno vpil nad njim, kako naj urno priveže živino, ji pomeče še nekaj v jasli in kam naj potem brž gre. Saj tudi treba ni bilo. Njegova družina je je že razkopala mrvo na starini v lazu, zdaj je bila že -v travniku in med prvimi bodo. Tudi drugi sosedje so pridrli v svoje travnike in Somrak se tega življenja ni mogel nagledati. Njegovih ljudi je bilo največ, delali so najbolj pridno, ko so videli, da jih starec opazuje in njegov travnik je bil največji. Sosedove kokoši so v krdelu bredle po vrtu v njegovo pšenico. Ta zlomek! Ni se motil. Prav v njegovo pšenico. Pobral je nekaj kep in jih vrgel: »Vš, vššš!...« Tudi vpil je, da so se sosedje s travnikov ozirali po njem, a bolj se ni hotel srditi, premagal se je zaradi ljudi in pa zaradi spora s sosedom, ki je trajal že šest dni.
In to je bilo preveč za njegovo sovraštvo, ki se je vselej tako hitro shladilo ko kaša v skledi.
Tudi še nekaj drugega ga je od tega odvrnilo. Samemu sebi, stoječemu sredi bogastva, truda svojih rok, se je zdel slovesen; naj vidijo. Pridvignil je klobuk, da so mu dolgi, beli lasje padli po čelu, in pljunil je v dolgem curku po žitu. Imelo ga je, da bi se bolj široko ustopil, toda v žitu ne, to ne gre, pa je stopil iz žita. Ljudje so se ozirali po njem, se pogovarjali glasno med seboj, se smejali, a je bilo predaleč, da bi mogel dobro razločiti glasove.
Še enkrat se je ozrl po žitu, zdaj je videl še manj ko preij. Vse je bilo sivo tam, ko bi se imela končati njegova njiva, v meglici je bilo in zrak se je pred njim v vročini že tresel. Težko mu je postajalo v sopari in začelo ga je zbadati v prsih. Vselej, kadar so se ga lotevali taki napadi, ga je obšel strah, vselej se je spomnil na nekdanji prepir s sosedom: »Da, star si že, treba bo umreti.«
»Kaj, mejkrščen, prej ti ko jaz!« in je vrgel v tisti jezi, ki ga je popadla ko strela z jasnega, klobuk ob tla. Sosed ga je miril, pomagalo ni nič. Za en teden sta bila sprta.
Kaj bi tisto, pozabljeno je že zdavnaj. Am-
pak kar je res je res. Večkrat ga napade in ob pretrdem delu se ga vselej loti zbadanje. Stvar je resna.
Strah se ga je lotil in ko bi soseda tako prijelo, bi že razumel, kako je to. Ko se je prestopil, ga je kakor z nožem zbodlo v prsih-Kajpak, minilo bo kmalu, se je tolažil kakor vedno. In vendar se je moral še enkrat ozreti po svetu in še enkrat objeti vse to polje. Tam doli na travnikih se niso več menili zanj in tako sam s seboj, ne da bi se mogel komu razodeti, je šel počasi, oprijemajoč se za late in počivaje pri vsakem stebru, proti hiši,
Visoko nad glavo so še vedno brnele čebele, veseli ljudje so pravtako brezskrbno opravljali svoje delo, se smejali in se dražili; sosedu še vedno ni uplahnila jeza, zakaj starec je trden in ga bo še dolgo togotil, je mislil sosed. Šel je Anton Somrak proti hiši, mimo njega je peljal petelin svojo vojsko v pšenico. Zrak okoli njega je šumel in nerad je šel zdajle v hišo, ko je bilo na poljih in travnikih vse živo. Pod lipo se je v senci še enkrat obrnil, sam ni vedel zakaj, nato je zginil v tistem mračnem hladu pred hišo in nihče ni tega videl.
Nekoliko odpočiti si je šel, toda od tistega dopoldneva ni več delal.	Mč.
Šport
Pomen telesne vzgoje
Vsak človek se narodi kot nebogljeno bitje, ki se mora učiti in vaditi. Ste že opazovali kdaj enoletno dete, ki skuša obstati na nogah? Kako neumorno vadi? Koliko veselja ima, ko naredi prve korake! Kako se ta preprosta vaja stopnjuje do teka, do plezanja, do igre! Kdo od nas se v svoji mladosti ni igral. Otroci so se vedno igrali, zakaj potreba go športu je usidrana v osnovi človeške narave. Tega so se zavedali tudi vsi veliki vzgojitelji. Platon, filozof starega veka, je nekoč čisto jasno izrazil, da to, kar vzgajamo, ni duša in telo, temveč človek. In če hočemo vzgajati človeka, tedaj moramo vzgajati oboje, dušo in telo istočasno. Her.bart, znanitelj vzgoje k značajnosti, govori že določno o vzgojnem pomenu igre, športa in telovadbe, ko pravi: Mladina naj se igra in vežba; v igri najde spro-ščenje in poglobitev, v igri se vadi odločnosti, in krepi voljo in se vzgaja k obvladovanju samega sebe. *
Danes si je osvojil šport že milijone ljudi, milijoni mladine so se mu zapisali z dušo in telesom.
Vzgoja je samo ena in ta se bavi s človekom. Res pa je, da so sredstva vzgoje različna, in eno med temi sredstvi je tudi šport. Šport pa je vzgojen le toliko, kolikor zagrabi človeka kot celoto.
Če igramo nogomet, tedaj se naše naloge od trenutka do trenutka izpreminjajo. Na •okolico pozabimo; že se veselimo uspeha, tcda nasprotnik nam vzame žogo in zopet smo v skrbi za obrambo. Položaj se stalno izpre-minja, vedno nas čaka nekaj novega. Ves čas smo v duševni napetosti, stalna menjava med obrambo in napadom, med aktivnostjo in pasivnostjo! Pri igri pač ne moremo govoriti o zgolj fizičnem delu* ker telo je le izvršilni organ našega hotenja.
Resnične so torej Langejeve besede, ko pravi: Vsak šport je obenem odločilna vaja duha, kajti človek je v svojem nehanju in delovanju le duh. Naš duh se vadi in je vseeno, če si vzbujamo s čitanjem knjige vrsto predstav — ali pa, če kombiniramo impulze in opravke mišic v lepote polno gibanje. Čim čisteje in popolneje se to doseže, tem popolneje se bo izražalo celotno duhovno bitje že v zunanjosti.
Šport je zgoščena ura elementarnega življenja igre in borbe, ki zahteva celotnega človeka, kot sinteza močnih doživljajev ima lahko velik vpliv na vsakega posameznika. So ljudje, ki so že od narave pasivni. Pasivnost je brez dvoma slaba lastnost, ki se maščuje. Da se pa odpraviti ali vsaj omiliti s panogami športa, ki so tvorbenega značaja. Znano je, da smo Slovenci preveč pasivni. Kot taki smo se izkazali takrat, ko so tujci raznarodovali naše meje, ob koroškem plebiscitu in ob raznih drugih prilikah. Vse to priča, da nam je po-trebno še veliko športne vzgoje.
Tudi strahopetnost je le lastnost, ki se da s športom omiliti. Boječ je tisti človek, ki j® slab ali pa oni, ki nima zaupanja v svoje moči. Šport pa krepi človeka vsestransko, vedno težje naloge mu stavlja, vedno drznejše in vzporedno z večjo telesno zmožnostjo in z večjim zaupanjem v lastne preizkušene moč* raste pogum.
V	1
Da, šport je vzgojen in je lahko zelo vzgojen, ako je v rokah dobrega vodstva. Šport vzgaja v pogumnega, borbenega, krepkega človeka, šport vzgaja osebnosti in značaje-Eno moramo vedeti, da je športno gibanje velesila, da je kakor veletok, ki ga ne morem0 ustaviti, pač pa usmeriti.
O zdravstveni vrednosti športa pa ni treba posebej govoriti, ker to je vsakemu popol' noma jasno, da je najboljše sredstvo za raz' vijanje krepitev in odpornost telesa vaja, igrai oziroma gibanje, torej šport, kjer je telo deležno trojne kopeli: zračne, sončne in vodne-