Gorazd Makarovič

VOTIVI

Zbirka Slovenskega etnografskega muzeja





Ljubljana 2015





VSEBINA



Votivi kot izraz življenjskih razmer in pojmovanja sveta



Krajšave navajanih virov in literature



Summary: Votive Offerings as a Reflection of Living Conditions and Concept of the World



Katalog



Kazala motivov, najdišč, gradiv in načinov izdelave



Slikovna priloga





VOTIVI KOT IZRAZ ŽIVLJENJSKIH RAZMER IN POJMOVANJA SVETA





UVODNA PRIPOMBA



POJMI



EVROPSKI OKVIR



VOTIVI IN VOTIVNA DAROVANJA NA SLOVENSKEM

Prva pričevanja, Romanja, Votivna darovanja, Razvoj votivov in nameni votiranja, Votivi kot izraz mentalitete in svetniški kult, Kraji darovanja votivov, Človeške bolezni, Otroška umrljivost in vrednotenje otrok, Bolezni goveda, Bolezni drobnice, Bolezni prašičev, Vrednotenje in ogroženost konj, Nadloge prebivalstva in votivi.



ZBIRKA PLASTIČNIH VOTIVOV SLOVENSKEGA ETNOGRAFSKEGA MUZEJA



KRAJŠAVE NAVAJANIH VIROV IN LITERATURE



SUMMARY




UVODNA PRIPOMBA

Muzeji so zbirke predvsem materialnih preostankov - prič, oziroma virov za raziskovanje preteklosti. Primerno predstavljen izbor muzealij je javnosti na voljo na razstavah, večino muzejskih predmetov pa muzeji hranijo v depojih, kjer so na voljo raziskovalcem. Katalogi muzejskih zbirk presegajo to delitev; v njih zajete muzealije so v opisu in sliki dostopne vsem, hkrati pa nudijo strokovnjakom potreben razvid nad gradivom.

Na Slovenskem smo z izdajanjem katalogov muzejskih zbirk v zaostanku; razpolagamo pa s številnimi katalogi izbranega gradiva, ki izhajajo ob občasnih razstavah. Smisel in potreba izdajanja katalogov muzejskih zbirk z vidika muzeologije nista vprašljiva; okoliščine, ki ovirajo to delo so nestrokovne narave.

Ob historijatu zbirke obsegajo uvodi v kataloge navadno še povzetek znanja, oziroma raziskav, ki temeljijo na predstavljenem gradivu. Pričujoči uvod je drugačen. Historijat zbirke ni pomemben, raziskave so šele v povojih. Zato želimo z uvodom predvsem pokazati na tiste pričevalne razsežnosti votivov, ki jih razkrivajo njihovo mesto in funkcije v življenju in mentaliteti prebivalstva na Slovenskem.

V spisu uporabljene oznake visoki in pozni srednji vek, oziroma zgodnji novi vek so izključno časovno konvencionalne. Pisec teh vrstic je prepričan, da obsega ustrezno vsebino le pojem ”dolgi srednji vek” (Le Goff, Realität, str. 29—36), ki zajema pri nas čas od uveljavitve fevdalizma do 19. stoletja, v nekaterih življenjskih oblikah pa celo čas do prve svetovne vojne. Ta pojem se je do leta 1983, ko je bil eksplicitno formuliran, že dolgo megleno kazal v raziskavah nedogodkovnih zgodovinskih stanj ”dolgega trajanja”. Raziskovalci so ugotavljali, da statična stanja vedno spremljajo dinamične spremembe in novosti, da je mogoče in potrebno opredeljevati zgodovinski razvoj tudi z vidika človeka, oziroma vsakokratnega večinskega prebivalstva, in da zgodovinski razvoj ni izraz tako ali drugače metafizično pojmovanega smisla, vnaprejšnjega načrta ali ”zakonitosti”. Pojem ”dolgi srednji vek” ni v nasprotju z dosedanjimi pojmovanji in rezultati zgodovinskih disciplin — vsekakor pa jih postavlja v novo luč. Ta pojem ne temelji na hitrih in površinskih dogodkih ampak na počasnem razvoju osnovnih materialnih in duhovnih struktur in na dejstvu, da je v vsakem obdobju opazna koeksistenca ”asinhronizmov”. ”Dolgi srednji vek” seveda ni statična celota ampak obsega vsaj štiri razvojne faze; njegov konec pomeni uveljavljena industrijska revolucija. Vendar so za to obdobje značilne enotne podlage, ob katerih se je razvijal v bistvu enoten okvir mentalitete; ta se je pri nekaterih segmentih prebivalstva spreminjala prej, pri drugih spet drugače in pozneje. Opozoriti velja npr. na fevdalne družbene odnose, ki so trajali do zemljiške odveze, na dominacijo katoliške Cerkve, na shemo molečih, vojskujočih se in delovnih ljudi, na transport, ki do železnice temelji na mišični človeški in živalski energiji, na ustno kulturo, oziroma nepismenost, ki jo je počasi odpravljala šele uvedba obveznega šolanja, itd, itd.

Razvoj votivov in votivnega darovanja je bil značilen izraz ”dolgega srednjeg veka”. Čeprav sodijo najstarejši spomeniki v zbirki votivov Slovenskega etnografskega muzeja šele v 17. stoletje, so izraz razvoja življenjskih okoliščin in temeljne mentalitete, ki je nastala že mnogo prej. Zato je za razumevanje votivov potrebno usmeriti pozornost tudi na visoki in pozni srednji vek.




POJMI

Votivno darovanje je oblika prošnjega ali zahvalnega dajanja, oziroma posvečanja materialnih vrednosti, denarja ali simboličnih in drugih predmetov bogu ali drugim nadčloveškim silam. Votivno žrtvovanje je oblika darovanja, pri katerem darovano uničijo.

Pojem votivni darovi zajema vse materialne izraze votivnega darovanja.

Votiv je specializiran votivni dar: predmet, ki simbolično, konvencionalno, asociativno z upodobitvijo, povezavo z nesrečo, obliko ali drugačno sorodnostjo ali z napisom izraža vrsto prošnje ali zahvale. Votiv, ki se s plastično upodobitvijo istoveti s prosečo osebo ali z namenom prošnje je identifikacijski votiv.

Votivna slika je votiv s slikarsko nazorno upodobitvijo konkretnega dogodka ali tegobe.

Spominska slika je zahvalna votivna slika, ki kaže dogodek ob katerem je bila izkazana milost; prošnja slika je votivna slika, ki izraža prošnjo za pomoč; zaobljubna slika je votivna slika, darovana po izkazani milosti iz zaobljube, storjene v nesreči.




EVROPSKI OKVIR

Žrtvovanje in darovanje votivnih darov in votivov je bilo v navadi v kulturah različnih družb in različnih obdobij (gl. Hinnels, Religions, kazalo Votive offerings, str. 547). Identifikacijski votivi evropske krščanske kulture srednjega in novega veka so bržkone nadaljevanje antične tradicije, v zgodnjem srednjem veku ohranjene v italijanskih deželah (Schmidt, Volksglaube, str. 233 in dalje). Krščanska Cerkev je spočetka nasprotovala votivom kot poganski prvini, kmalu pa je običaj votiranja votivov sprejela, oziroma pokristjanila (Kriss, Wallfahrtsorte, str. 292). Podobo votivov in votiranja tega časa nudi zapis Teodoreta, škofa iz Kyrrhosa pri Antiohiji v prvi polovici 5. stoletja. Po njegovih besedah hodijo kristjani k relikvijam mučenikov in se zahvaljujejo za ozdravitve z darovanjem iz lesa ali zlata izdelanih votivov v obliki oči, roke ali noge (Rettenbeck, Bilder, str. 93). V nemških deželah se je v obdobju med začetkom 10. stoletja in 13. stoletjem že sporadično pojavljalo darovanje voščenih votivov v obliki noge, roke, človeške figure, glave, obraza, oči, nosa ali sveče v velikosti prosilca (Schmidt, Volksglaube, str. 228—232). V približno ta čas sodijo tudi najstarejši ohranjeni železni votivi, največkrat v obliki človeške figure - neohranjeni leseni votivi pa so morda sodili celo že v karolinški čas (Beitl, Wörterbuch, str. 161, 162, 577, 578 in tam navedena literatura). V poznejših stoletjih se je darovanje votivov na svetih krajih širilo. Tako npr. Giovanni Bocaccio v prvi noveli prvega dne Dekamerona samoumevno pripoveduje, da so v cerkvi okrog groba navideznega svetnika obešali voščene figure, v tretji noveli šestega dne pa omenja kot votivni dar za rešenega otroka njegovo voščeno podobo v naravni velikosti. Baldesar Castiglione v 86. poglavju druge knjige znamenite Knjige o dvorjanu prav tako samoumevno omenja, da je navidezno oslepeli obljubil Mariji v Loretu za rešitev par srebrnih oči. Votivi so postajali del kulture božjih poti. Reformacija votivom ni bila naklonjena. S protireformacijo pa se je v katoliških deželah darovanje votivov zelo razširilo; bilo je množično vse do prve svetovne vojne.

Figuralni votivi iz časa pred 17. stoletjem se večinoma niso ohranili. Voščeni votivi so bili tudi naturalna oblika darovanja voska, katerega je Cerkev mnogo rabila za obredne namene; občasno so votive pretopili v sveče. Redki votivi iz dragih kovin so bili realna vrednost in kot je bilo navadno za takšne naložbe v posvetnem okolju je tudi Cerkev te predmete po potrebi porabila. Poškodovane lesene votive so občasno sežigali. Iz srednjega veka se je ohranilo le večje število železnih votivov.

Najstarejša slikovna pričevanja o videzu in nameščanju votivov v kultne prostore sodijo v zgodnje 16. stoletje. Na reliefu iz ciklusa sv. Heme v Krki na Koroškem so upodobljeni leseni ali voščeni votivi v obliki roke in nog; visijo na drogu nad svetničinim grobom. Na lesorezu iz časa med leti 1519 in 1521, ki kaže romanje k ”Lepi Mariji”V Regensburgu, so upodobljeni očitno kmečki votivi. Razno poljedelsko orodje je razobešeno po cerkveni lopi, voščene votive predstavljajo ogromne sveče (gl. reprodukcijo npr. v Rettenbeck, Bilder, slika 321). Na upodobitvi na tabelni sliki sv. Quirina iz časa okoli leta 1510, je tudi romar, ki prinaša voščeno kravico ali volička (Rettenbeck, Bilder, slika 323). Na sliki iz Sv. Lenarta v Labotski dolini je upodobljen način votiranja železne človeške figure: klečeči votant jo z molitvijo poklanja svetniku. Slika sodi v 17. stoletje, vendar je posnetek podobe iz leta 1413 (gl. reprodukcijo v Kriss, Kultformen, str. 62). Na kopiji slike iz tretje četrtine 17. stoletja je viden način razpostavljanja votivov v cerkvi. Srebrni votivi so nameščeni levo in desno ob čudodelni podobi, votivne slike so redoljubno razporejene po steni, plastični votivi v obliki človeških figur in delov človeškega telesa stojijo na arhitekturnih zidcih ali policah, oziroma visijo na stenah tam, kjer je pač prostor (gl. reprodukcijo v Rettenbeck, Bilder, slika 324).

Znanje o ikonografiji, videzu in namenih votivov iz časa od protireformacije do 20. stoletja pa temelji na številnem predmetnem gradivu, ohranjenem v muzejskih zbirkah in cerkvah (Kriss, Wallfahrtsorte; Kriss, Wallfahrtswanderungen; Kriss, Kultformen; Kriss, Gebärmuttervotiv; Kriss, Votivfunde; Andree, Votive; Rettenbeck, Bilder; Ritz, Votivpferd; Ritz, Eisenvotive; Grabner, Eisenvotive; Gugitz, Wallfahrten; Nikolajev, Votivi; Deneke, Zeugnisse itd). Najbolj raznoliki so identifikacijski votivi, katere so darovali kot prošnje, oziroma zahvale za človeško zdravje.

Figurica molilca ali molilke je priporočala določene osebe v varstvo zoper razne bolezni in zoper druge nevarnosti in tegobe.

Upodobitve delov človeškega telesa so neposredno kazale na obolele organe in dele: glava, nos, uho, oči, zobje, jezik, sapnik, požiralnik, moda in penis. Trup je kazal na notranje bolezni, roka in noga pa zlasti na poškodbe. Srce je bilo včasih darovano ob srčnih boleznih, vendar večinoma v druge namene. Ženska prsa so bila prošnja zoper bolezen in prošnja za mlečnost. Dojenec je bil prošnja za zdravje otroka ali za plodnost in srečen porod. Postelja ali bolnik v postelji sta bila izraz prošnje za bolnika, ki je zavoljo bolezni obležal. Druge upodobitve so bile v večji meri povezane s simboliko. Rak je bil prošnja ali zahvala ob rakastih (seveda pa tudi drugih podobnih) zunanjih razjedah. Krota je predstavljala maternico in je bila prošnja za pomoč ob ženskih boleznih, vendar tudi prošnja ali zahvala za plodnost in srečen porod. Krogla z bodicami, ki so očitno kazale na bolečino, je bila tudi predstava maternice z enakimi nameni kot krota. Simbolika ključa kot prošnje za lahek porod je jasna, simbolika upodobitve kače kot prošnje zoper želodčne težave je bila morda v zvezi s predstavami o strupenosti kač. Naglavni obroči so bili prošnja zoper glavobol. V enak namen so darovali krone, vendar je ta oblika izkazovala tudi druge vrste prošenj. Posodice z upodobitvami človeškega obraza so darovali kot prošnje zoper bolečine v glavi, vendar tudi za plodnost in srečen porod. Uhani so bili prošnje zoper bolezni ušes, zlasti zoper oglušelost.

Identifikacijski votivi za domače živali so z upodobitvijo vedno neposredno kazali na predmet prošnje. Upodabljali so krave, krave s teletom, vole, pare volov v jarmu, konje, prašiče, ovce, koze, gosi, race, kokoši, čebelne panje, čebele.

Različnim prošnjam za varstvo materialnih dobrin so ustrezali votivi v obliki hiše, sadja ali pinje.

Prošnjam za nematerialne dobrine, oziroma za sveto varstvo sploh, so ustrezali venci in krone, katere so darovale neveste za srečen zakon, srce kot prošnja ob različnih srčnih in drugih težavah in figurica molilca ali molilke, ki je lahko pomenila kakršno koli prošnjo za osebo prosilca.

Posebno vrsto votivov so predstavljali realni uporabni predmeti in ne njihove upodobitve. Takšni predmeti so največkrat postali votivi zaradi povezave z nesrečo, oziroma srečno rešitvijo iz nje. To so bili jetniški okovi, bergle, podkve, orožje, noži, žage, sekire, srpi, igle in podobno; kose so bile sicer tudi votivni dar s prošnjo zoper kugo. Tudi v tej skupini so pomenile posebnost navadne žlice, ki so jih darovali kot prošnjo ali zahvalo za pomoč pri zobobolu, ustnih boleznih in nemosti.

Končno je treba omeniti še votive v podobi svetniških atributov. Sem sodijo puščica sv. Boštjana, vitel sv. Erazma, nož sv. Jerneja, sekira sv. Bolfenka. Ti votivi so izražali prošnje za specialno zavetništvo teh svetnikov vendar so marsikje izgubili prvoten pomen in postali izraz prošnje tudi k drugim patronom za pomoč ob poškodbah in drugih nesrečah.

Ikonografski inventar evropskih identifikacijskih votivov je pester. Vendar velja ta ugotovitev samo za evropski katoliški prostor v celoti. V nobeni regiji niso bile v navadi vse prej omenjene oblike. Splošno razširjene so bile predvsem antropomorfne figurice, upodobitve udov in oči ter prošnje figurice za govedo. Številne oblike so imele le lokalen ali pokrajinski pomen, kot npr. ključi, ki so bili znani le v srednji in južni Švici, posodice s podobo obraza in kladivca, ki so bili v navadi le na vzhodnem Bavarskem oz. ob meji na zgornjem Avstrijskem, itd. Podobno velja za gradiva. Železni votivi so bili v navadi le na Bavarskem, na Koroškem in deloma na Štajerskem. Iz gline so skoraj izključno izdelovali le posodice z obrazno podobo. Figuralni leseni votivi so bili v centralno alpskih deželah in severno od Alp redki; več jih je bilo na Štajerskem in Koroškem, največ pa bržkone na Gorenjskem. Glavno območje srebrnih votivov so bile mediteranske dežele. Splošno razširjeno gradivo za izdelovanje votivov je bil le vosek.

Darovanje votivov je bilo vedno in povsod tesno povezano s kultom svetnikov, oziroma zavetnikov. Votive so darovali v velikih romarskih središčih in majhnih podružničnih cerkvah. Prav pri majhnih cerkvah se je ob votivih ohranilo darovanje v naturalijah. Ta šega, ki je trajala vsaj od visokega srednjega veka do prve svetovne vojne, je bila zibelka, v kateri so se razvili raznoliki votivi. Vendar svetniški patroni niso bili tako pomembni kot svet kraj. Darovanje votivov je bilo v navadi le v razmeroma redkih cerkvah, ki so slovele po izkazovanju čudežne pomoči. Ob cerkvah, ki so bile bogato obdarovane z votivi so bile v isti regiji tudi cerkve istega patrona brez votivov.

Razcvet votivov, katere so darovali pripadniki višjih družbenih plasti, sodi v 17. in 18. stoletje. Kmečki votivi so bili v navadi v 18. in zlasti v 19. stoletju. Proti koncu 19. stoletja darovanje votivov upada; prva svetovna vojna pomeni konec množičnega votiranja. Po tem času darovanje votivov sicer ni zamrlo; tu in tam se nadaljuje do danes. Vendar gre pri tem le za dolgotrajno odmiranje šege, temelječe na razmerju do sveta, ki sodi v ”dolgi srednji vek”. To se kaže tudi v videzu votivov; v času po prvi svetovni vojni so to večinoma le tiskane nabožne podobe, opremljene z ustreznim napisom.




VOTIVI IN VOTIVNA DAROVANJA NA SLOVENSKEM

Pomanjkanje ustreznih virov ne dovoljuje trdnih ugotovitev o starosti in razvoju darovanja votivov na Slovenskem. Razmeroma zanesljivo sliko lahko dobimo samo za 19. stoletje; pri raziskovanju starejših obdobij si moramo pomagati zlasti s posredno pričevalnimi viri.

Prva pričevanja

Doslej najstarejše znano posredno pričevanje o plastičnih votivih na Slovenskem so železni votivi, podobe živali in oči, ki sodijo v čas okoli preloma 14. in 15. stoletja. Zakopani so bili pri cerkvici sv. Lenarta nad Sobotami (Kriss, Wallfahrtswanderungen, str. 38). Cerkvica stoji na hribu nad Bistrico severno od zahodnih obronkov Kobanskega, dobre tri kilometre od državne meje na avstrijskem Štajerskem. V času nastanka teh votivov je bilo to ozemlje pač vsaj deloma naseljeno tudi s slovenskim prebivalstvom. Zato ta najdba pogojno priča, da je v poznem srednjem veku bilo znano darovanje votivov vsaj med delom Slovencev.

Verjetno pričevanje o železnih živalskih votivih najbrž predstavlja ime posebne oblike zakupa živali - ”železna krava”. Za ta zakup je bila značilna trajna obveznost; če je žival poginila, je moral podložnik, ki jo je imel v reji, priskrbeti novo. Najprej so to bile cerkvene živali, pozneje pa tudi živali drugih fevdalcev. Zdi se, da se je ime za takšen zakup preneslo z železnih votivov. Kot so bili železni votivni kipci trajno v cerkvi in kot se je z njimi povezovalo trajno vsakoletno darovanje, tako je bila ”železna krava” trajna obveznost. Ta pravna ustanova je — kot že neustrezna — omenjena leta 1483 v predelanih velikovških kapiteljskih statutih, leta 1525 pa so si za njeno odpravo prizadevali kranjski stanovski zastopniki (gl. L’Estocq, Kühe, str. 149; Britovšek, Razkroj, str. 131, 132).

Po zapisu iz leta 1486 so k cerkvi sv. Lenarta na Ljubelju hodili romarji zavoljo številnih in raznolikih čudežev; v cerkvi so tedaj bili nešteti železni jetniški okovi in druge vezi, prinešeni v zahvalo za razne osvoboditve in rešitve (Vale, Itinerario, str. 191).

Posredno in pogojno veljavno pričevanje o votivih na Slovenskem pomeni relief iz ciklusa sv. Heme, ki kaže blagoslavljanje bolnikov z dotikom svetničinega prstana. Relief hranijo v stolnici v Krki na Koroškem. Upodobljeni prizor se dogaja pred svetničinim sarkofagom. Levo in desno ob grobu stojita s prečko povezana stebra. Na prečki so obešeni votivi: dve nogi, roka in odrezani lasje. Glede na barvo bi upodobljeni udje predstavljali votive iz lesa ali rjavega voska (gl. reprodukcijo v: Hema, str. 251, 334). Relief je nastal pred letom 1508 in kaže obred, ki se je ohranil do danes. V času nastanka reliefa je bila slovenska narodnostna meja že južneje od Krke, vendar ni razloga za dvom o slovenskih romarjih v Krko, ki so morali poznati tamkajšnje relikvije in seveda tudi votive.

Na mentaliteto, ki je tesno povezana z darovanjem plastičnih votivov, kažejo votivne slike. Najstarejša ohranjena votivna slika na Slovenskem je datirana z letnico 1599. Napis na sliki pa sporoča, da je to posnetek starejše slike iz sredine 15. stoletja (Zupan, Podobe, str. 12). O precej stari votivni sliki (ali plastičnem votivu) iz tomišeljske cerkve priča le zapis. To je bil ”spominik” z letnico 1519; visel je med drugimi ”spominki”, ki so kazali prejete dobrote in milosti, izkazane ob raznih nadlogah (Volčič, Življenje, str. 231).

Leta 1575 je Primož Trubar omenil votivne slike; tedaj so morale biti že opazno razširjene. Ob božjepotnih cerkvah ”na tej Gori per Gorici, per gornim gradu, pod Gradcom nad Lublana, na Silevici, nad Laškim, na Bruniki, na Kumi inu drugdi” se je z ogorčenjem vprašal: ”Neso li vse iste cerkve le od tih hudičevih, ležnivih bab, kurb inu hudih ludi gori prišle?” in obtožil, da so ”farji, menihi, cehmoštri inu mežnarji” lažno pričevali o čudežnih ozdravljenjih: ”Per tim so ti eni hudičevi ludje slipi, hromi inu krulevi se sturili inu na berlah h takim cerkvom prišli inu k nim pustili se pelati. Inu so per tacih cerkvah berle od sebe vrgli, ti slepi so pregledali. Tu so ti farji potrjovali inu na steno ali na table malali inu zapisali ”(Slovstvo, str. 139, 140).

Romanja

Božja pota in votivi so bili tesno povezani. V poznem srednjem veku so morali biti votivi znani našim romarjem, ki so hodili na tuje. Posamezni romarji so iz naših krajev romali v druge dežele že v visokem srednjem veku.

Tako se je npr. leta 1154 sin Majnharda iz Kokre že drugič napotil v Jeruzalem (Kos, Gradivo IV, št. 335). Na romanje k sv. Jakobu v Compostelo kažejo prevrtane romarske školjke, ki so jih romarji nosili prišite na obleki kot znak romarske noše v ta daljni kraj. Našli so jih v dveh grobovih na srednjeveškem pokopališču v Kranju in v enem grobu ob farni cerkvi v Radovljici. Grobovi najbrž sodijo v 12. stoletje (Korošec, Pomen, str. 327, 329, 330). Zapis iz leta 1487 priča, da je bil že pred tem časom na romanju v Jeruzalemu župnik fare sv. Martina pri Ponikvi (Vale, Itinerario, str. 259). Najstarejšo podobo romarja iz naših krajev domnevamo na freski iz druge četrtine 15. stoletja v prezbiteriju cerkve sv. Janeza ob Bohinjskem jezeru. V vrsti apostolov sta upodobljena sv. Jakob starejši in ob njem klečeča drobcena postava donatorja. Apostol je oblečen v romarsko obleko: na glavi ima polsten klobuk, na obleki prišita križec in školjko, v rokah drži romarsko palico in molek, nosi romarski plašč z dolgima razporkoma za roke. Donator je oblečen v povsem enak plašč kot svetnik, kar kaže, da je romar. Verjetno gre za božjepotnika, ki je po srečni vrnitvi iz Compostele v zahvalo naročil poslikavo prezbiterija.

Na romarja iz naših krajev najbrž kaže tudi kositreni romarski znak, kakršne so romarji nosili našite na klobuku. Hrani ga Narodni muzej v Ljubljani. Znak sodi v zgodnje 16. stoletje; na njem sta upodobljena sv. Bolfenk in molilka. Nemški napis na znaku priča, da gre za sv. Bolfenka na gori; krajevna oznaka najbrž poudarja razliko od najbolj znanega Bolfenkovega romarskega kraja ob jezeru (St. Wolfgang am Abersee):

V tuje kraje so prejkone številneje hodili naši božjepotniki šele v poznem srednjem veku. Vsaj v drugi polovici 14. stoletja so že romali v Porenje in vsaj v prvi polovici 15. stoletja v Rim (Stabej, Božjepotništvo, str. 156, 150). Na romanjih vsakih sedem let so obiskovali Trier, Köln, Aachen, Nürnberg, Andernach, Kornelimiinster (Stabej, Božjepotništvo, str. 152, 169 in dalje). Vendar so tedaj vsaj večinoma darovali predvsem vosek v obliki težkih sveč, pretaknjenih z novci, kot npr. leta 1454 v Aachnu (Stabej, Božjepotništvo, str. 169). Koliko je bilo božjepotnikov, ne vemo, vendar lahko že malo ljudi s pripovedovanji izdatno širi svoje vedenje. Glede na sporadična sporočila se zdi, da se je letno število slovenskih romarjev v 15. in 16. stoletju v Porenje gibalo nekje med 100 in 200 udeleženci (gl. Luschin, Wallfahrer, str. 91 in dalje; Stabej, Božjepotništvo, str. 168 in dalje).

Seveda so naši božjepotniki obiskovali tudi druga velika božja pota. Primož Trubar je leta 1557 omenil romanja v Rim, Recanati (mestece ob katerem stoji loretska cerkev sv. Hiše), Aachen, v Španijo (Slovstvo, str. 32), leta 1562 pa je zapisal, da kranjsko in slovensko ljudstvo prečesto roma v Rim, Loreto in v Ötting, na Bavarsko preko Sankt Wolfganga a redno vsakih sedem let v Aachen ob spodnjem Renu (Rupel, Pisci, str. 58, 59).

Votivna darovanja

Čeprav upravičeno domnevamo, da je bilo v poznem srednjem veku in v zgodnjem novem veku med Slovenci darovanje votivov znano, najbrž tedaj ni bilo zelo razširjeno ali množično. Primož Trubar, ki se je v sveti jezi boril zoper praznoverne navade, izrecno omenja samo darovanja v naturalijah in v denarju. Leta 1558 je omenil, da so bili v radeški župniji pred 28 leti k božjepotni kapelici začeli ”živino inu drugu blagu ofrovati”; takšna darovanja je označil za ”malikove ofre” (Slovstvo, str. 38, 39). Leta 1562 je poudaril, da luterani ”... tej Divici Mariji inu tim svetnikom ne ofrujo ...” (Slovstvo, str. 55) in opisal okoliščine darovanja in votivne darove. Iz zaobljube ob bolezni in drugih nesrečah so darovali Mariji ali svetnikom govedo, vola, tele, ovco, nekaj funtov voska, sveče, oblačila, sir, volno, lan, denar in drugo. (Slovstvo, str. 78, 80). Leta 1575 je omenil, da so za zdravje k cerkvam nosili ali peljali ”en živ ali mrtov ofer” (Slovstvo, str. 144).

Votivna darovanja so bila na Slovenskem v navadi že mnogo pred Trubarjevim časom. Tako so npr. okoli leta 1173 ljudje ob Marijinih praznikih romali v leseno kapelo v Lescah kljub temu, da še ni bila posvečena in tja prinašali darove (Kos, Gradivo IV, št. 542). Leta 1226 so omenjeni darovi na praznik sv. Petra v cerkvi v Preddvoru (Kos, Gradivo V, št. 450). Skoraj gotovo so bila v visokem srednjem veku navadna predvsem kmečka darovanja v naturalijah. Domnevati moremo votivna darovanja s pričakovanjem ugodnih vplivanj na vsakdanje življenje in njegove tegobe po načelu, da je treba dar vrniti s povratnim darom (prim. Gurevič, Weltbild, str. 391; Gurevič, Problemi, str. 72).

Ob kmečkih votivnih darovanjih pa je bilo vsaj od visokega srednjega veka do 18. stoletja precej razvito občasno donatorstvo in njegova posebna oblika - ustanoviteljstvo. Slovenska zgodovina samostanov, cerkva in zlasti cerkvene opreme in oprave je pretkana z donacijami. Cerkve so dobivale v dar zemljišča, kmetije, dohodke, denar, poslikave, kipe, cerkveno posodje, bogoslužna oblačila, dragoceno posodje vseh vrst, prstane in drugo. Donacije praviloma niso votivi, vendar vsaj nekatere sodijo med votivne darove iz zaobljube ali prošnje za tuzemske blagre. Nameni in funkcije donacij so bili različni. Zdi se, da sta med najpomembnejše motive za donacije sodila vidno družbeno uveljavljanje in odkup za storjene pregrehe. V srednjeveških in poznejših testamentih so večje ali manjše donacije Cerkvi značilno zelo navadne. Kadar je namen donacij izrecno izpričan, gre največkrat za skrb zase ali za sorodne pokojnike na onem svetu. Individualne donacije se razlikujejo od votivnih darov, oziroma votivov tudi po večji vrednosti in po družbenem okolju; donatorji so bili predvsem plemiči in bogati meščani. Vsaj deloma odsevajo donacije tudi obstoječi pravni red v katerem so bile višje družbene plasti privilegirane; njihovi pripadniki so se mogli s plačilom odkupiti od hudih kazni.

Nekatere darovane naturalije so bile specializirane in na meji med votivnimi darovi in votivi. To velja npr. za leta 1668 omenjeno darovanje v klobasah in svinjskih kračah na god sv. Antona, svinjskega zavetnika pri podružnični cerkvi Device Marije (!) na Kamnu (Mravljak, Vuzenica, str. 58). Darovanje krač in celo živih prašičev sv. Antonu se je v nekaterih dolenjskih, oziroma kočevskih krajih ohranilo še v obdobje med svetovnima vojnama (Kriss, Opfergebräuche, str. 99, 100, 101). Kmečka skupinska darovanja živalskih votivov ob svetnikovem godu so bila vsaj v 19. stoletju temu zelo sorodna. Kmetje so dali ustrezen dar v denarni ali drugi obliki, nato so pri mežnarju dobili votive (dostikrat so jih vzeli toliko, kolikor so imeli živine), jih nesli okoli oltarja in nato nanj položili (gl. Kuret, Leto, str. 390).

Podobno je bilo primicijalno darovanje, t.j. letno darovanje vsakega prvega plodu ali živali, ki naj izroča v sveto varstvo celotno ustrezno vrsto kmečke produkcije. Zdi se, da se je ostanek podobnega darovanja ohranil do današnjih dni v Vitanju. V cerkev sv. Petra in Pavla nosijo Pohorci votivne košarice z raznimi poljščinami in krušnimi hlebci (Stopar, Vitanje, str. 22).

Razvoj votivov in nameni votiranja

Do 19. stoletja so bile na Slovenskem prevladujoča oblika votivnih darov naturalije. Vsaj v poznem srednjem veku so sodili med običajne votive majhne in velike sveče (vsaj nekatere v velikosti prosilca), jetniški okovi in vezi. Ne vemo, na kaj vse (razen na dobrine, ki jih je naštel na drugem mestu) je mislil Trubar, ko je omenil ”mrtev ofer”. Glede na že omenjen lesorez, ki kaže kmečke romarje v Regensburgu, bi morda tudi pri nas smeli kot votive domnevati kmečka orodja, ki so kazala na predmet prošnje ali zahvale ali pa so se z njimi dogodile nesreče. Figuralnih votivov kmečko prebivalstvo tedaj najbrž ni darovalo. Toda med pripadniki višjih družbenih plasti je pač morala obstajati tudi potreba z votivom izprositi tuzemsko pomoč v bolezni in ujetništvu. Plemiška kultura je bila mednarodna, naši fevdalci so poznali votive iz sosednjih dežel, kjer so darovali ročno oblikovane voščene antropomorfne figure in telesne dele. Morda kaže na takšne votive ime ”peršonce” za voščene votive, ki se je v Stari Loki in Crngrobu ohranilo v obdobje med svetovnima vojnama (Orel, Božja pot, str. 84). V 18. in 19. stoletju je bilo med figuralnimi votivi ”osebic” namreč razmeroma malo, v prejšnjih stoletjih pa so takšni votivi prevladovali. Ime ”peršonce” bi potemtakem lahko nastalo najpozneje v 17. stoletju in šele potem se je lahko preneslo na vse voščene votive.

Na Slovenskem v modelih uliti voščeni votivi pred 17. stoletjem niso mogli biti v navadi. Ulivanje votivov je sodilo v obrt s trojno dejavnostjo: lectarstvom, medičarstvom in svečarstvom. Ta obrt pa se je pri nas organizirano pojavila šele v 17. stoletju (Makarovič, Umetnost, str. 388). Šele obrtno ulivanje figuralnih votivov omogoča njihovo množičnost. Pred 17. stoletjem torej pri nas v modelu uliti voščeni votivi niso bili razširjeni.

Samo na podlagi ohranjenega predmetnega gradiva ni mogoče podati razvojne podobe votivov. Naše muzejske zbirke so skromne. Iz 17. stoletja poznamo doslej le nekaj srebrnih votivov. V 18. stoletje moremo datirati le malo primerkov. Sistematičnega pregleda votivov v cerkveni lasti še ni; takšni primerki, ki so znani piscu teh vrstic, sodijo v 19. stoletje ali v začetek 20. stoletja. Stanje materialnih virov je razumljivo. Voščene figurice so pretapljali v sveče, poškodovane lesene figurice so sežigali, železni votivi so bili pri nas le malo v navadi. Tudi v tujih zbirkah je zato le malo primerkov iz časa pred 18. stoletjem; izjemo pomenijo železni votivi. Nekoliko ugodnejše je stanje pri votivnih slikah (gl. Zupan, Podobe), vendar slučajne omembe iz 19. stoletja o votivnih slikah, katerih danes ni več, kažejo, da je večina teh slik uničena (gl. npr. Volčič, Življenje, str. 138, 143, 144, 177, 209, 212, 213, 223, itd.). Ohranjeno gradivo pa vendarle omogoča oris razvoja votivnih slik; ta pa je v določenem smislu tudi okvir, s katerim si moremo pomagati pri orisu razvoja figuralnih plastičnih votivov.

Kot pričajo prej v tem spisu omenjen Trubarjev zapis, nekatere druge posamične omembe in ohranjena slika iz konca 16. stoletja so bile votivne slike v tem stoletju na Slovenskem znane. Ohranjeno predmetno gradivo pa že kaže, da je bilo votiranje slik precej običajno v 17. stoletju, najbolj razširjeno v 18. stoletju in precej množično v 19. stoletju. Zgodovinsko stvarnejšo podobo nudi analiza votivnih slik glede na stan votantov (Zupan, Podobe, str. 65). V 17. stoletju so bile votivne slike doména plemstva, meščanstva in duhovščine; v 18. stoletju že precej številno nastopajo kmečki votanti; v 19. stoletju je darovanje votivnih slik doména kmetov. Takšen razvoj je povezan tako s spremembo materialnih in družbenih osnov plemstva, meščanstva in njihovih mentalitet kot s trajajočo materialno osnovo in mentaliteto kmeta, oziroma z njegovimi naraščajočimi gmotnimi možnostmi in individualizacijo. Značilne razsežnosti okvirja, v katerega moremo umestiti tudi plastične votive, kažejo nameni votivnih slik. Višje družbene plasti so se z votivnimi slikami zahvaljevale za pomoč v bolezni, pri nezgodah in za rešitev iz ujetništva. Kmetje so se v 18. stoletju večkrat zahvaljevali za pomoč pri živini kot za milost ob človeških boleznih in drugih nesrečah; v 19. stoletju se je to razmerje odločno obrnilo v korist zahval za človeško zdravje (Makarovič, Umetnost, str. 120).

Nameni votivnih zahval le delno pričajo o skrbeh celotnega prebivalstva. Za pripadnike višjih družbenih plasti plačilo votivne slike ni pomenilo večjega bremena. Zato njihove zahvale v precejšnji meri kažejo na njihove največje skrbi. Za kmeta pa je naročilo votivne slike pomenilo precejšen izdatek, zato se je zanj odločil le v najhujših težavah. Največja skrb kmečkih votantov je bila v 18. stoletju nedvomno živina; šele ob naraščajoči individualizaciji v 19. stoletju je tudi pri kmetih stopila v ospredje skrb za konkretnega posameznika. Toda kmečko votiranje je bilo omejeno na imovito plast (Zupan, Problematika, str. 818) in kaže skrbi velikih kmetov in ne skrbi večine kmečkega, še manj pa ostalega agrarnega prebivalstva. Manjšim kmetom in kajžar jem je izguba živali tudi v 19. stoletju pomenila izgubo temelja že tako ali tako bedne eksistence; skrb za živino je morala biti tudi v tem času pri najštevilnejšem delu prebivalstva v ospredju.

Votivne slike nudijo orientacijski okvir, ki skupaj z neposrednimi viri o identifikacijskih votivih (gl. Makarovič, Umetnost, str. 122 in dalje) omogoča obrisno razvojno podobo votivov na Slovenskem.

Pred 17. stoletjem so bili votivi redki. Prostoročno oblikovane voščene votive je najbrž darovalo plemstvo in deloma bogati meščani. Z uveljavitvijo lectarske obrti v 17. stoletju je bil izpolnjen predpogoj za širjenje ulitih voščenih votivov, med katerimi so bile najobičajnejše celopostavne figurice molilca in molilke. V tem času je kmečko prebivalstvo najbrž le izjemoma darovalo figuralne votive. V 18. stoletju so bili uliti voščeni votivi precej razširjeni; darovali so jih kmetje, plemstvo in meščanstvo. V 19. stoletju je bilo darovanje plastičnih votivov razmeroma množično; prosilci z votivi so v tem času le iz vrst kmečkega prebivalstva. V 19. stoletju so bili v navadi uliti voščeni votivi, prostoročno oblikovani voščeni votivi na lesenem ogrodju in rezljani leseni votivi. Proti koncu 19. stoletja je parafin kot gradivo za izdelavo votivov izpodrinil vosek. Zdi se, da so se železni in srebrni votivi pojavljali na Slovenskem nasploh zelo poredkoma.

Iz ohranjenega predmetnega gradiva, ki večinoma izvira iz 19. stoletja, je razvidna običajna motivika: celopostavni molilec ali molilka, roka, noga, oči, krota kot predstava maternice, dojenec, srce, krava, krava s teletom, vol, par volov v jarmu, konj, prašič, ovca. Razen vola v jarmu, krave s teletom in ovce sodijo ti motivi že v standardno produkcijo ulitih voščenih votivov 18. stoletja. Lectarska obrt, ki je izdelovala votive je bila mednarodna. Naši lectarji so bili vpisani v cehe v sosednjih deželah. K nam so hodili na pomočniška potovanja lectarji iz tujine, naši lectarski pomočniki so se izobraževali na tujem. Zato smemo misliti, da je bila ta motivika tudi pri nas običajna že v 18. stoletju.

Stiske slovenskega prebivalstva so bile bolj ali manj enake stiskam ljudi v drugih evropskih deželah. Način iskanja pomoči iz težav z votivnimi prošnjami in zahvalami je bil pri nas enak kot v drugih katoliških deželah. Vendar so za evropske votive precej značilne številne pokrajinske in lokalne različice v oblikah, motiviki in gradivu votivov, ki so sicer izražali enake prošnje. Našo pokrajinsko varianto predstavljajo lesene živalske figurice z realističnimi potezami in prostoročno oblikovane živalske figurice iz voska na lesenem ogrodju. Prve so bile razširjene na južnem območju Gorenjske, druge pa tudi drugod po Kranjskem. Obe varianti evropskih votivov sodita v 19. stoletje.

O izdelovalcih figuralnih votivov pri nas ne vemo skoraj nič. Voščene in parafinske ulite votive so izdelovali lectarji, ki so pri nas izpričani od leta 1610 do 20. stoletja (Makarovič, Umetnost, str. 123, 124, 387, 388). Način izdelave prostoročno oblikovanih voščenih figuric na lesenem ogrodju kaže zlasti na vaške samouke; na takšen način je npr. izdeloval votive neki Štrukelj iz Lahovč ob prelomu 19. in 20. stoletja. Raznolika izdelava lesenih votivov priča, da so jih rezljali samouki in usposobljeni obrtni rezbarji. Okoli leta 1870 je neki Mengšan kmečkim ljudem prodajal lesene votive v obliki konj, krav in volov (Navratil, Vraže, str. 150). Na vprašanje ali so nedvomno redkejše kovinske votive k nam uvažali ali pa so jih izdelovali tudi pri nas, doslej znani viri ne nudijo odgovora.

Votivi kot izraz mentalitete in svetniški kult

Votivna darovanja in votivi so izraz subalterne religioznosti, navadno imenovane ljudska pobožnost (gl. npr. Keler, Obredi, str. 326—365; Kerševan, Religija, str. 12—23). (Pridevnik ”ljudski” je večkrat slabo primeren, npr. kadar govorimo o tipičnih oblikah te religioznosti pri neizobraženem delu srednjeveške družbene elite). Krščanska religija je v svojih visokih oblikah naravnana eshatološko, v onostranstvo in duhovne vrednote; življenje na tem svetu je grešno, za zveličanje je potrebno odrekanje. Votivno darovanje pa je nasprotno temu naravnano izrazito tostransko in v sedanjost. Z darovi naj bi votanti Marijo in svetnike privolili k povratnim darovom — ugodnemu vplivanju na dogajanja na tem svetu. Značilno je, da je pri votiranju Bog v ozadju ali sploh spregledan. Le v cerkvenih interpretacijah je izraženo mnenje, da svetniki vplivajo s priprošnjami k Bogu in ne samostojno. Zato ni bila Trubarjeva jeza zoper ”živinske in mrtve ofre” prav nič nenavadna. Toda drugače ni moglo biti. Zgodnjekrščanska Cerkev, ki je bila sprva zoper votive, jih je morala kmalu sprejeti v okvir krščanstva. Pri tem je uporabila utemeljitev, ki jo je izrazil že prej omenjeni Teodoret: ozdravitve, ki so jih povzročali svetniki naj bi kazale na njihovo moč in s tem pričale, da je njihov bog pravi Bog. Zemeljskih potreb vernikov ni bilo mogoče spregledati. Cerkev je težila k univerzalizmu, ki je zajemal vsa področja človekovega življenja in bivanja; spreminjajočim družbenim potrebam se je v zgodovinskem razvoju primerno prilagajala. Njen temelj je sicer bila visoka religiozna misel, ki pa jo je bilo mogoče v vsakdanjem življenju zelo elastično interpretirati in uporabljati. Od visokega srednjega veka do razsvetljenstva je Cerkev obvladovala Evropo zlasti z vcepljanjem občutka krivde zavoljo greha in strahu pred pogubljenjem (gl. Delumeau, Greh). Segment vsakdanjih skrbi prebivalstva je bil s tem le delno in nezadovoljivo zajet.

Votivi so vsaj do sredine 20. stoletja pomenili izraz potreb, ki je bil v nasprotju z visoko krščansko mislijo. Njihova funkcionalnost je bila povezana z magičnimi prvinami. Pri identifikacijskih prošnjih votivih sta jasno izraženi prvini homeopatske magije (predmetu prošnje podoben votiv je učinkovit) in prvina prenosne magije (votiv se je moral dotakniti oltarja ali relikvij in dejavno ostati blizu svetega mesta) - (prim. Frazer, Grana, str. 20 in dalje). Obred dotika je pri nas izpričan za darovanje votivov v 19. in zgodnjem 20. stoletju (npr. Turnšek, Krov, str. 58), vendar je šlo tedaj najbrž samo za formalnost brez pravega verovanja v njegov magičen učinek. Toda dotik oltarja ob darovanju nepremičnin je npr. izpričan že leta 1213, ko je bila daritev dvanajstih kmetij Vetrinjskemu samostanu simbolično izvršena na oltarju (Kos, Gradivo V, št. 205). Seveda to ni bilo nič izjemnega. V srednjem in v novem veku so magijskim praktikam precej splošno priznavali učinkovitost. Magijske dejavnosti so se spreminjale, kot se je spreminjala družba. Tako ima npr. današnji izbruh magijskih praktik drugačne vzroke, oblike in namene kot v pretežno agrarni družbi preteklosti. Njihov temelj je zlasti v okultizmu in ezoteričnih doktrinah druge polovice 19. stoletja; današnje tipične oblike magije proglašajo njihovi privrženci času primerno npr. za ”mejne znanosti”, operirajo z izmišljeno, fiziki neznano ”bioenergijo” in podobnim (prim. Eliade, Okultizam, str. 73 in dalje; Dégh, Magie, str. 290 in dalje). Frazer se je v Zlati veji motil, ko je smatral magijo za predhodnico religije; obe kulturi sta obstajali in obstajata vzporedno.

Darovanje votivov v evropski kulturi je tesno povezano s silno razvitim kultom svetnikov, ki je najprej izbruhnil v srednjem veku in nato ponovno v protireformacijskem obdobju.

Zelo verjetno so v srednjem veku vsilili Cerkvi kult svetnikov navadni verniki. Posredovanje svetnikov v vsakdanjik se je zdelo povsem naravno. Svetnik je tudi po smrti pomagal vernim, jih ščitil pred požari, sušo, napadi, boleznimi; bil je varuh in zaščitnik. Narava svetnikov je bila dvojnost svetosti in čudodelstva; svetnik je bil nadnaravno bitje z magičnimi sposobnostmi, ki je v neposredni zvezi z višjimi silami. Ta podoba svetnikov ni bila nadaljevanje predkrščanskih kultov ampak izvirna tvorba srednjega veka. V času se je podoba svetnikov spreminjala. Vzporedno z razvojem mest in novih dejavnosti se je v poznem srednjem veku izrazila težnja k specializiranju svetnikov. Vsaki dejavnosti in obrti so izbrali posebnega patrona; za pomoč pri določenih boleznih so bili pristojni določeni svetniki, prav tako za pomoč pri različnih vrstah nadlog in nesreč. V zvezi s predmetom pričujočega spisa je treba poudariti, da je bilo votivno darovanje razlog za pričakovanje povratnega daru - čudeža. Takšen odnos se je razvil na temeljnem principu zgodnjefevdalne družbe, po katerem je treba dar povrniti z darom (Gurevič, Problemi, str. 70—129).

V novem veku so nekatere svetnike pozabili in razvijali kulte novih svetnikov. Regionalne variante svetniškega kulta so bile številne. V nekaterih območjih zelo čaščeni svetniki so bili drugod skoraj neznani ali neznani, v različnih regijah so dostikrat imeli za isto dejavnost različne patrone. Podobo svetniškega kulta v slovenskih deželah kažejo cerkveni patrociniji, likovne upodobitve, obrtni patroni in patroni bratovščin, najbolj priljubljena osebna imena, s svetniki povezane šege in drugi viri. Za verificirano podobo svetniških kultov pri nas bi morali te vire kvantificirati in postaviti v časovni razvoj, kar seveda močno presega okvir pričujočega spisa. Za zgodovinsko podobo Slovencev pred 20. stoletjem je takšna raziskava temeljnega pomena; svetniški kult je bil povezan s skoraj vsemi področji človekovega bivanja. Bil je mitološka projekcija družbenih odnosov, ki je potrjevala družbene vrednote — in hkrati učinkovito sredstvo usmerjanja energije družbenih članov, oziroma njihovega oblikovanja v tip osebnosti, ki je ustrezal funkcioniranju in stabilnosti družbe. Ker še nimamo ustreznih kvantificiranih, razvojno razvrščenih rezultatov, moremo omeniti le nekaj, očitno najpogosteje nastopajočih svetnikov, oziroma zavetnikov v poznem srednjem veku in zgodnjem novem veku.

Častili so precej manj svetnic kot svetnikov, kar je prejkone v zvezi s podrejeno vlogo žensk v tedanji družbi. Najpriljubljenejši svetnici sta bili sv. Katarina in sv. Barbara, zelo upoštevane so bile sv. Helena, sv. Marjeta in sv. Doroteja, nekoliko manj pa sv. Uršula, sv. Lucija, sv. Polona, in sv. Ana; druge svetnice so imele manjšo ceno. Med svetniki so bili najpriljubljenejši sv. Peter, sv. Pavel, sv. Jurij, sv. Jakob starejši, sv. Janez Ev., sv. Andrej, sv. Krištof in sv. Miklavž. Precej upoštevani so bili sv. Jernej, sv. Volbenk, sv. Lenart, sv. Mihael, sv. Simon, sv. Filip, nekoliko manj pa sv. Lovrenc, sv. Erazem, sv. Martin, sv. Urh, sv. Ahacij, sv. Štefan, sv. Vid in drugi svetniki. Nekateri zavetniki iz poznejšega časa so se tedaj pojavljali redko ali sploh ne. Zdi se, da v poznem srednjem veku na Slovenskem zavetniška vloga sv. Boštjana in sv. Roka še ni povsem izpodrinila zavetništva sv. Krištofa, podobno moremo domnevati, da tedaj zavetništvo sv. Florijana zoper požar ali zavetništvo sv. Antona za živino še ni bilo zelo utrjeno. Zelo verjetno pa so bila uveljavljena nekatera druga, tudi drugod običajna poznosrednjeveška zavetništva (gl. Kühnel, Alltag, str. 83, 108—111). Sv. Erazem je bil patron zoper notranje bolezni, sv. Ahac zoper težke bolezni in smrtni strah, sv. Marjeta je bila zavetnica za nosečnice, sv. Ana za ženske težave nasploh, sv. Polona zoper zobobol, sv. Katarina zoper težave z jezikom; na prvem mestu je bila Marija kot univerzalna zaščitnica. Nekatere svetnike so začeli častiti in se k njim zatekati po pomoč šele mnogo pozneje. Med njimi je bil najpomembnejši sv. Frančišek Ksaverij, ki je pomagal v zelo različnih težavah. Njegov kult se je razširil šele v 18. stoletju; posvečeni sta mu bili znameniti božji poti v Radmirju in na Veseli gori. Vsaj od protireformacijskega časa naprej so se pri nas kot patroni za živino najbolj uveljavili sv. Štefan, sv. Martin, sv. Jurij, sv. Anton puščavnik in sv. Anton Padovanski, sv. Lenart in sv. Vid (gl. npr. Narodopisje, str. 141; Zupan, Podobe; seznam krajev, kjer so darovali votive v nadaljevanju tega besedila). Kot so bili v resničnem življenju lastniki in oskrbovalci živine moški, tako so bili tudi ti zavetniki moški svetniki. Vendar specializirano zavetništvo ni bilo izključno; dostikrat je bil pomembnejši sloveč svet kraj. Ohranjene votivne slike in cerkvene baročne freske z votivnimi motivi kažejo, da so nekatere patrone prosili za pomoč tudi v najrazličnejših težavah, za katere niso bili sprecializirani.

Kraji darovanja votivov

Darovanje identifikacijskih votivov na Slovenskem ni bilo predmet posebne raziskave. Zato le deloma vemo za kraje votiranja. Pričujoči seznam je nedvomno zelo nepopoln. Znana pričevanja z redkimi izjemami veljajo za 19. stoletje in tu in tam še za prva desetletja 20. stoletja. Kraji darovanja plastičnih votivov v tem času so bili:

Begunje na Gorenjskem, župna cerkev sv. Urha — (zbirka Slovenskega etnografskega muzeja, odslej SEM)

Bele vode, podružnična cerkev sv. Križa — (Curk, Velenje, str. 19).

Blejska Dobrava, podružnična cerkev sv. Štefana — (Narodopisje, str. 141)

Brezje pri Mošnjah, cerkev sv. Vida s kapelo Marije Pomagaj — (Kriss, Opfergebräuche, str. 90, 91; terenski zapiski pisca teh vrst, odslej TZ)

Brinjeva gora, podružnična cerkev Matere božje — (Curk, Konjice, str. 4)

Crngrob, podružnična cerkev Marijinega oznanenja — (Orel, Božja pot, str. 84)

Drtija, podružnična cerkev Device Marije — (zbirka SEM)

Gorenja vas v Poljanski dolini, župna cerkev sv. Janeza Krstnika s sliko sv. Antona v lopi — Navratil, Vraže, str. 148)

Gospa Sveta, romarska cerkev — (Gugitz, Wallfahrten, str. 228)

Homec, župna cerkev Rojstva preblažene Device Marije — (Mrkun, Homec str. 30)

Hrast pri Vinici, podružnična cerkev sv. Roka — (zbirka Belokranjskega muzeja v Metliki)

Ihan, župna cerkev sv. Jurija — (Stražar, Svet, str. 81)

Ježica, župna cerkev sv. Kancijana — (ustna informacija dr. Milana Dolenca, Ljubljana; v cerkvi še hranijo votive)

Koblarji, župna cerkev sv. Štefana in sv. Antona puščavnika — (zbirka SEM)

Koprivnik na Gorenjskem, župna cerkev Najdenja sv. Križa — (Kriss, Opfergebräuche, str. 111)

Križ pri Komendi, podružnična cerkev sv. Pavla — (Kotnik, Štefan, str. 252)

Kupljenik, podružnična cerkev sv. Štefana — (Narodopisje, str. 141)

Luže pri Šenčurju, podružnična cerkev sv. Janeza Krstnika — (TZ)

Mače, podružnična cerkev sv. Miklavža — (zbirka SEM)

Mengeš, župna cerkev sv. Mihaela — (Navratil, Vraže, str. 148, 150)

Nevlje, župna cerkev sv. Jurija — (Kotnik, Štefan, str. 252)

Nova Štifta na Dolenjskem, podružnična cerkev Vnebovzetja Device Marije — (Kriss, Opfergebräuche, str. 100)

Ptujska gora, župna cerkev sv. Marije — (Orel, Božja pota, str. 85, 86; zbirki Pokrajinskega muzeja v Ptuju in Pokrajinskega muzeja v Mariboru)

Remšenik, občina Železna Kapla — Bela, cerkev sv. Lenarta — (Gugitz, Wallfahrten, str. 222)

Rosalnice, romarske cerkve ”Tri fare” s patrociniji: Brezmadežno spočetje Device Marije, Ecce Homo, Žalostna Mati božja — (TZ)

Sora, župna cerkev sv. Štefana — (Narodopisje, str. 141; zbirka SEM)

Stara Loka, župna cerkev sv. Jurija — (Orel, Božja pot, str. 84)

Sv. Andrej nad Škofjo Loko, podružnična cerkev sv. Andreja — (Orel, Božja pot, str. 85)

Sv. Ožbalt v Dravski dolini, župna cerkev sv. Ožbalta — (Kriss, Opfergebräuche, str. 97)

Sv. Primož na Pohorju, župna cerkev sv. Primoža — (fotografija voščenih ovčic v Pokrajinskem muzeju, Maribor)

Stražišče pri Kranju, župna cerkev sv. Martina — (TZ)

Suha pri Kranju, podružnična cerkev sv. Štefana — (Narodopisje, str. 141)

Šenturška gora, župna cerkev sv. Urha — (zbirka Gorenjskega muzeja, Kranj)

Šmartno ob Savi, podružnična cerkev sv. Martina — (Kriss, Opfergebräuche, str. 95)

Šmartno pri Cerkljah, podružnična cerkev sv. Martina — (Kriss, Opfergebräuche, str. 95, 96; zbirka Gorenjskega muzeja, Kranj)

Šmohor nad Rečico, podružnična cerkev sv. Mohorja — (Kriss, Opfergebräuche, str. 101)

Št. Vid pri Lukovici, podružnična cerkev sv. Vida — (Narodopisje, str. 141)

Štefanja gora, podružnična cerkev sv. Štefana — (Kriss, Opfergebräuche, str. 95; Turnšek, Krov, str. 58; zbirka SEM)

Štepanja vas, podružnična cerkev sv. Štefana — (Kotnik, Štefan, str. 252; Kriss, Opfergebräuche, str. 94; Turnšek, Krov, str. 58; Narodopisje, str. 141; zbirka SEM)

Troščine, podružnična cerkev Device Marije — (zbirka SEM)

Utik, podružnična cerkev sv. Štefana — (Turnšek, Krov, str. 58; Narodopisje, str. 141)

Veliko Mlačevo, podružnična cerkev sv. Martina — (Mikuž, Topografija, str. 159)

Višarje, romarska cerkev sv. Marije — (Orel, Božja pot, str. 85, 86)

Zagradec, župna cerkev Brezmadežnega spočetja Matere božje — (Volčič, Življenje str. 210)

Zaplaz, podružnična cerkev Vnebovzetja Matere božje — (Orel, Božja pot, str. 85; zbirka SEM)

Zdenska vas, podružnična cerkev sv. Antona Padovanskega — (Mrkun, Blago, str. 37; TZ)

Zreče, podružnična cerkev sv. Martina — (TZ)

Darovanje plastičnih votivov je bilo najbrž v navadi še kje po slovenskem Koroškem v Avstriji (Turnšek, Krov, str. 58); glede na omembo obhoda okrog oltarja so najbrž nekdaj darovali konjske figurice v Dobrli vasi (Kotnik, Štefan, str. 252).

Človeške bolezni

Votivi kažejo na razmerja votantov do življenjskih tegob; drugi viri o tem večinoma molčijo. Med najhujše stiske so šteli človeške bolezni. Razvoja votivov in teh razmerij ni mogoče razumeti brez zgodovinske podobe teh nadlog.

V vsakdanji življenjski svet srednjega veka in novega veka do srede 19. stoletja je sodil močan strah pred boleznimi in telesnimi poškodbami. Medicinsko znanje je bilo na nizki ravni. Zdravnikov je bilo malo in njihovih dragih uslug si ogromna večina prebivalstva ni mogla privoščiti (prim. Borisov, Kirurgija; Borisov, Zgodovina; Peters, Artzt). Ohranjeni računi iz 16. in 17. stoletja za zdravila in živila kažejo, da so bila tudi preprosta zdravila nesorazmerno draga (gl. Zahn, Miscellen, str. 17 in dalje, str. 345). Večinsko prebivalstvo si je lahko pomagalo le z domačim zdravljenjem, ki je dostikrat bolj škodovalo kot koristilo.

Zaradi slabe prehrane, lakot in nizke stopnje higiene so bile zelo razširjene nalezljive bolezni. Tako se je npr. leta 820 pojavila griža v vojski, ki je šla nad Ljudevita Posavskega; pomorila je mnogo vojakov (Kos, Gradivo II, št. 61). Najhujše posledice je imela kuga, ki je izbruhnila sredi 14. stoletja, ko je v povprečju pomorila četrtino do tretjino evropskega prebivalstva. Po naših krajih se je občasno pojavljala vse do začetka 18. stoletja; v drugi polovici 16. stoletja je na Kranjskem razsajala skoraj vsakih deset let (glej literaturo v Gospodarski zgodovini, str. 92).

Po veliki kugi v sredini 14. stoletja se je v Evropi širil kult sv. Krištofa, ki je bil zavetnik pred okužbo in nenadno smrtjo. Ob ostankih gotske freskantske upodobitve sv. Krištofa v cerkvi na Ptujski gori je bil latinski napis, ki je izrecno izražal ta pomen: ”Molil je božji mučenec Krištof: Glej, prosim, dobri Oče, da bi tukaj nobena bolezen ne zadela grešnikov, kjer koli naredijo mojo podobo” (Stele, Ptujska gora, str. 34). Velike freskantske upodobitve tega svetnika so pri nas postale precej redni del programa poslikave cerkvenih zunanjščin. Najstarejši primerek v Sabočevem pri Borovnici sodi že v prva desetletja po veliki kugi. Menili so, da kdor zjutraj pogleda svetnikovo sliko, tisti dan ne bo umrl nesrečne smrti. Zato so svetnika upodabljali v celi stenski višini na tisti strani cerkve, ki je bila vidna iz vasi; bolnike so zjutraj prinesli iz hiš, da so lahko pogledali podobo. Takšne ogromne Krištofe so na cerkvene zunanjščine slikali še v 19. stoletju (gl. Stele, Slikarstvo, str. 24 in dalje). Zgodnejši primerki pričajo predvsem o strahu pred kugo, poznejši pa tudi o strahu pred drugimi boleznimi in nevarnostmi. Človeški brezup ob kugi si moremo predstavljati na podlagi Bocacciovega opisa kuge v uvodu v Dekameronu in na podlagi ustreznih raziskav (npr. Tuchman, Zrcalo, str. 135 in dalje). Na neprestan strah pred to boleznijo pri nas kažejo kužna znamenja, kult zavetnikov zoper kugo sv. Roka in Boštjana, upodobitve in zapisi. Na mestih, kjer so pokopali kužne mrliče (in na drugih mestih) so postavili znamenja; precej se jih je ohranilo vse do danes (gl. Zadnikar, Znamenja). Na nekatera so napisali imena pokojnih, kot npr. na znamenje iz leta 1627 na Sovjaku, izpod katerega so pred leti ob prenavljanju domačini izkopali človeške kosti. Sv. Boštjanu in sv. Roku in Mariji, ki je bila univerzalna zaščitnica, so postavljali cerkve. Med njimi je najimenitnejša cerkev sv. Roka nad Šmarjem pri Jelšah, v kateri je tudi votivna slika kuge in prošnje procesije iz leta 1646 (slika sodi v leto 1738); podobne slike so ohranjene tudi drugod. Namen novih gradenj so včasih izrecno poudarili z napisom. Tako npr. sporoča latinski napis na plošči nad vhodom cerkve sv. Roka pri Zagorici v šentruperški župniji, da so župljani cerkev postavili leta 1651 iz zaobljube Bogu, Materi Devici in sv. Roku, svojemu zavetniku zoper kugo. Včasih so postavili manjše gradnje še v času stiske, kot npr. v Vnanjih goricah, ko so vaščani ob kugi leta 1598 - 1599 plačali izdelavo novega oltarja sv. Roku (Novak, Zgodovina, str. 932).

Freska iz leta 1504 v cerkvi sv. Primoža nad Kamnikom kaže, katere nesreče so ljudje smatrali za najhujše. V ozadju Marije zaščitnice s plaščem je upodobljena tudi skupina kužnih bolnikov. V razlagi očenaša je leta 1584 Primož Trubar omenil varstvo pred boleznimi, Jurij Dalmatin pa je v prevodu 91. psalma omenil strah pred kugo (Dalmatin, Catehismus, str. 60, 216). Strah pred kugo se je tako globoko zasidral v zavesti prebivalstva, da je trajal vsaj še sto let potem, ko te bolezni v naših krajih ni bilo več. Tako je npr. nastala votivna slika s prizori o kugi (hranili so jo v že omenjeni cerkvi pri Zagorici) še leta 1806.

Huda bolezen je bila lepra. Razširjena je bila v mestih in na podeželju po vsej Evropi. Razsajala je v srednjem veku, trajala pa je še do 17. stoletja (Chaunu, Civilizacija, str. 191 in dalje; Kulišer, Zgodovina, I, str. 226). O lepri na Slovenskem posredno pričajo izolirnice za gobave bolnike — leprozoriji. Leta 1280 je imela Ljubljana leprozorij ob mestnih Pisanih vratih, leta 1534 je omenjen leprozorij ob Šentjakobski cerkvi, tretji ljubljanski leprozorij je bil na Rožniku. Te izolirnice so imela tudi druga slovenska mesta: Maribor, Celje, Ptuj, Kamnik, Kranj, Novo mesto in Trst. Usoda gobavcev je bila mračna. Živeli so od prosjačenja. Izogibati so se morali bližine drugih ljudi. Govoriti so smeli samo med seboj; niso smeli uporabljati javnih vodnjakov, obiskovati cerkva in gostiln. Le ob določenih dnevih so smeli v mesto po nakupih. Nosili so posebne obleke. Z zvoncem, rogom ali klepetalco so morali opozarjati nase. Bili so živi mrliči; če so nekoga proglasili za gobavega, je moral oditi v samoto ali v leprozorij in za njim so simbolično opravili verske pogrebne obrede (Borisov, Zgodovina, str. 127). Strah pred lepro je bil zelo upravičen; družbene sankcije zoper leprozne bolnike so bile morda celo hujše od bolezni same.

Občasno je grozil ”ogenj sv. Antona” — ergotizem. Bolezen je povzročala droga, ki je nastajala v rožičkih na rženem klasju — micelijih določenih glivic. Obolevali so ljudje, ki so jedli jedi iz moke, mlete iz okužene rži. Vzroki za bolezen so bili neznani; mislili so, da je bolezen nalezljiva. Pri najhujši obliki so se najprej vneli posamezni telesni deli, nato postali črni, gnili so in razpadali. Bolniki so največkrat umrli v hudih bolečinah — če pa so preživeli so bili trajno pohabljeni. V slovenskih krajih je bila bolezen znana v 16. in 17. stoletju (Borisov, Zgodovina, str. 128); najbrž pa so ljudje pri nas obolevali za ergotizmom že pred tem časom. Preživeli bolniki so imeli okrnjene ude; pomagali so si z berglami ali pa so se plazili po tleh z rokami s pomočjo oprijemalnih stolčkov (Kühnel, Alltag, str. 90). Pri nas je takšen pohabljenec upodobljen na freski iz tretje četrtine 15. stoletja v cerkvi na Goropeči in najbrž tudi na freski iz začetka 16. stoletja v cerkvi v Krašcah.

V srednjem in novem veku so bili povsod po Evropi občasno razširjeni legar, krvava driska, tuberkoloza, koze, tifus in druge bolezni (Kulišer, Zgodovina I, str. 226; Kulišer, Zgodovina II, str. 23, 24, 26; Attali, Poredak, str. 60, 61; Chaunu, Civilizacija, str. 191; Le Goff, Civilizacija, str. 284 in dalje). V kakšni meri so te bolezni pustošile med slovenskim prebivalstvom, ne vemo. Lokalne primere teh in drugih bolezni v novem veku spričujejo nekatere mrliške knjige, nekaj podatkov je tudi v sicer redko ohranjenih knjigah čudežev z božjih poti. Vendar kažejo nekateri sporadični podatki, kot npr. o hudi epidemiji črnih koz na Kranjskem leta 1793 ali podatek o zadnjem pojavu bubonske kuge na Slovenskem leta 1750, da so epidemije grozile; v 19. stoletju so večkrat razsajale koze, legar, ošpice, škrlatinka in spolne bolezni (Mal, Zgodovina, str. 445, 446, 450 - 455). Nekaj več vemo o koleri, ki je zahtevala tisoče življenj. Na Slovenskem se je prvič pojavila leta 1830, zadnjič pa v šibkejši obliki ob koncu 19. stoletja (gl. npr. Janša, Kolera; Kobal, O koleri).

Za namen pričujočega spisa, ki želi predvsem orisati razmerje prebivalstva do nesreč, je včasih poveden tudi posamezen podatek. Nikakor namreč ni nujno, da sta si dejanska nevarnost in strah pred njo v premem sorazmerju in obratno. Tako npr. priča o strahu pred neko otroško epidemijo Jelovškova freskantska upodobitev iz leta 1753 v cerkvi na Sladki gori, ki kaže dve materi v preprosti noši z bolnima, oziroma mrtvim otročičem (Mušič, Medicinalia, str. 165).

Ob nalezljivih so bile vsakdanji pojav tudi druge bolezni. Od srednjega veka do 20. stoletja so bile razširjene zlasti pohabljenost udov, odprte rane, slepota in umobolnost (prim. Kulišer, Zgodovina I, str. 266; Le Goff, Civilizacija, str. 287 in dalje). V zvezi s temi boleznimi je bilo beračenje. Realizem pri upodabljanju pohabljenih beračev in vključitev berača v mrtvaški ples v slovenskem gotskem freskantstvu kaže na številnost te družbene marginalne skupine. Takšna je npr. upodobitev berača ob sv. Martinu iz leta 1392 v cerkvi v Martjancih, upodobitev beračev ob sarkofagu sv. Miklavža iz tretje četrtine 15. stoletja v cerkev na Goropeči in slika berača iz leta 1490 v mrtvaškem plesu v cerkvi v Hrastovljah. Pohabljenec, ki ni pripadal višjim družbenim plastem, se ni mogel preživljati drugače kot z beračenjem. Od visokega srednjega veka do 20. stoletja je bilo beračev silno mnogo (gl. Kulišer, Zgodovina I str. 226; Zahn, Styriaca, str. 212; Trdina, Zapiski, 3. knjiga, kazalo na strani 47 zadaj: Berači). Njihovo življenje je bil skrajno bedno in na robu že tako ali tako revne družbe. Zato o njem le izjemoma priča nekaj podatkov (npr. iz 17. stoletja: Vrhovec, Špital, str. 50, 51). Zato se je večinsko prebivalstvo zelo balo pohabljenja, ki so ga povzročale bolezni in poškodbe ob vsakdanjem težkem fizičnem delu. Na ta strah kažejo npr. Lerchingerjeve freske iz leta 1768 v Frančiškovi kapeli samostanske cerkve v Olimju. Upodobljeni so prosilci s skrčenimi in amputiranimi udi in odprta rana na nogi. Podobne so upodobitve prosilcev na Jelovškovi freski iz leta 1753 v cerkvi na Sladki gori, med katerimi so ugotovljene rane na podkolenju, ohromelost roke, nesreča ob vožnji s poškodbo noge, nesreča ob padcu s konja ter deformirani udi in ohromelost (Mušič, Medicinalia, str. 155, 163, 164, 166, 167, 170, 172). Tudi v seznamu zaobljub bolnikov in ponesrečencev iz časa med leti 1646 in 1710 iz Krke na Dolenjskem so omenjene čudežne ozdravitve v zvezi s poškodbami (Mušič, Medicinalia, str. 161). Telesne poškodbe so morale biti pogoste; ogromna večina prebivalstva je delala fizično, varstva pred poškodbami praktično ni bilo.

Zdi se, da so bile tudi pri nas zelo razširjene slepota in očesne bolezni. Posredno kaže na to kult sv. Lucije, zavetnice za oči (na cerkvenih gotskih freskah na Slovenskem je sv. Lucija naslikana npr. v Žirovnici, na Vrhu nad Želimljami, v Seničnem, v Hrastovljah, na sv. Primožu nad Kamnikom, itd; v novem veku sta sloveli božji poti k sv. Luciji na Skaručni in v Dražgošah — Loški muzej hrani votivno podobo iz sredine 17. stoletja iz Dražgoš, na kateri sporoča napis, da so upodobljeni prosilci čudežno spregledali itd). Na obolelost oči je moralo vplivati bivanje v zakajenih dimnicah in črnih kuhinjah. Verjetno je bil razširjen trahom, ki je bil v Prekmurju in Medžimurju še do nedavnega zelo razširjena endemska bolezen (Mušič, Medicinalia, str. 172). Na razširjenost očesnih bolezni v Evropi od visokega srednjega veka do 20. stoletja seveda kažejo splošno razširjeni identifikacijski votivi v podobi oči. Takšni votivi so na Slovenskem ohranjeni šele iz 19. stoletja, zato pa kaže na votivne prošnje za oči nekaj votivnih slik iz 17., 18. in 19. stoletja. Prošnje za pomoč pri obolelosti oči in slepoti so vsaj v 18. stoletju sodile med standardne; na freskah iz let 1753 in 1768 v cerkvah na Sladki gori in v Olimju, ki kažejo najbolj navadne prošnje, so upodobljeni tudi slepci in ljudje z obolelimi očmi.

Prebivalstvo so pestile še številne druge bolezni (gl. Mušič, Medicinalia); nanje kaže tudi širok spekter bolezni, ki se jih je lotevalo domače zdravljenje, kakršnega poznamo največ za 19. stoletje (gl. Möderndorfer, Medicina).

Večina bolezni je bila za ljudi mnogo usodnejša kot danes. Do učinkovitega, oziroma med večinsko prebivalstvo razprostranjenega akademskega zdravstva ob koncu 19. stoletja, je težja bolezen pomenila izključitev iz delovnega procesa, izgubo socialne varnosti, oziroma eksistenčne osnove in brezupno trpljenje. Strah pred boleznimi je bil splošen — današnje bojazni pred obolelostjo so drugačne.

Otroška umrljivost in vrednotenje otrok

Skrb za otroke se je bistveno razlikovala od današnjih skrbi. Po vsej Evropi je bila življenjska doba kratka. Umrljivost je bila visoka, otroška umrljivost pa je bila ogromna. V visokem srednjem veku je bila pričakovana starost ob rojstvu 25—32 let; skoraj polovica te nizke dobe je šla na račun otroške umrljivosti (Goetz, Leben, str. 28). Takšno stanje se tudi v novem veku vsaj do 18. stoletja ni opazno izboljšalo. Okoli polovica otrok je umrla. Najbolj kritično je bilo prvo leto življenja, v katerem je umrlo skoraj 30 % dojencev. Umiranje otrok je bilo zlasti sezonsko: pomladi zavoljo podhranjenosti mater ob sezonskem pomanjkanju hrane in v poznih poletnih mesecih, ko je od težkih poletnih del izmučenim materam presuševalo mleko in so dojenci umirali zaradi črevesnih vnetij (Chaunu, Civilizacija, str. 187—189). Prošnja za mlečnost mater je pri nas ohranjena v molitvi iz leta 1584: ”Vsem nossezhim tàr dojezhim Shenam nyh sad tàr shpysho obdèrshati” (Dalmatin, Catehismus, str. 100). Podobno priča opažanje treznega naravoslovca iz let med 1773 in 1787, po katerem je Dolenjkam ob težaških poletnih delih izostajala menstruacija (Hacquet, Abbildung, str. 76). Kljub zelo številnim porodom — nosečnost je bila precej običajno stanje poročene ženske v plodni starosti — je bilo ob koncu srednjega veka v gospodinjstvih povprečno le po dvoje živih otrok (Le Goff, Mensch, str. 328, 331). Takšna podoba je bila v raznih evropskih deželah le nebistveno različna. Tako je bilo tudi v nemških deželah, kjer je še v 19. stoletju ponekod umrla celo več kot polovica otrok pod 15. letom starosti (Dülmen, Alltag, str. 87, 88). V nekaterih območjih je med spodnjimi družbenimi plastmi umiralo celo do 90 % otrok (Attali, Poredak, str. 109). Tudi v deželah, kjer so bile življenjske razmere relativno ugodne, npr. v severni Italiji, je v renesančnem času umrla okoli četrtina vseh otrok pred dovršenim prvim letom starosti (Hale, Renesansa, str. 81). Takšne razmere so bile splošne zlasti med večinskim prebivalstvom; pri družbeni eliti je bilo nekoliko boljše (gl. Dülmen, Alltag, str. 207). Med visokimi družbenimi plastmi se je najprej začelo razvijati spoznanje, da je otrok človeško bitje s posebnimi značilnostmi in ne samo pomanjšan, nezrel odrasel človek. Prvi redki sledovi novega pojmovanja otrok sodijo v svet elite italijanske renesančne družbe (Hale, Renesansa, str. 81). Za večinsko prebivalstvo pa je pomenil dodaten živ otrok hudo breme in usta več v svetu pomanjkanja in občasnih lakot. Zato je bilo precej razširjeno abortiranje, detomorstvo in izpostavljanje otrok (Waley, Europe, str. 239; Hale Renesansa, str. 81; Le Goff, Mensch, str. 332, 333).

Srednjeveška in tudi novoveška populacija je bila do iztekajočega se 18. stoletja za današnje norme nasploh zelo mlada. Tudi v območjih z ugodnejšimi življenjskimi razmerami je bila skoraj polovica prebivalstva mlajša od 19 let. Življenjski ciklus je bil temu prilagojen. Ljudje, ki so dočakali 40 let so bili stari, ženske so se poročale v starosti med 15. in 18. leti, 14 - 18 letne ljudi so smatrali za zrele člane družbe, sedemletne otroke so samoumevno vključevali v delovni proces in jih oddajali od doma; pred koncem 18. stoletja je dejansko aktivno življenje zajemalo ljudi med 18. in 35. leti starosti (Hale, Renesansa, str. 17; Le Goff, Mensch, str. 325, 326; Dülmen, Alltag, str. 209, 210).

Takšne razmere kažejo, zakaj je otrok večinoma pomenil le malo pomemben družben privesek in zakaj so le deloma poznali čustvo, ki se je zares razvilo šele v meščanskem svetu bidermajerja in ga danes imenujemo ljubezen do otrok (gl. npr. Boesch, Kinderleben; Bernhard, Biedermeier, str. 60—62, 108—118; Kühnel, Alltag, str. 157). Otroke so cenili predvsem v višjih družbenih plasteh kot garancijo za nadaljevanje rodbine, posestnice materialnih dobrin, poklicev, družbenega položaja in oblasti. Šele ob koncu 18. stoletja se je spreminjal odnos do rojevanja otrok, ki so tedaj postajali pomemben vir cenene ali zastonjske delovne sile (Attali, Poredak, str. 109, 110). Začetki industrializacije in individualizacije kmetij v procesu agrarno tehnične revolucije so takrat povzročili mnogo več dela in naraščajočo potrebo po delovni sili.

Vendar bi bila domneva o brezčutnosti mater do otrok zmotna. Vsaj v času dojenja in v prvih letih najzgodnejšega otroštva je morala vladati med materjo in otrokom čustvena vez. V nekaterih slovenskih kiparskih in freskantskih poznogotskih upodobitvah Marije z Jezuščkom je že izraženo medsebojno čustvo. Čeprav so te upodobitve dostikrat posnete po tujih vzorih, vseeno kažejo na vedenje o teh čustvih, za katere pa ne vemo v kolikšni meri so se pojavljala, ali so bila omejena samo na višje družbene plasti in koliko so bila družbeno priznana. Sicer pa se v spomenikih upodabljajoče umetnosti tudi na Slovenskem zrcali družbeno obrobno vrednotenje otrok. Čeprav so otroci in mladostniki tvorili približno polovico prebivalstva, so jih vse do 19. stoletja upodabljali le poredkoma. Značilne so upodobitve otrok na naših plemiških renesančnih nagrobnikih, kjer nastopajo skupaj s staršema; predstavljali so moč in trdoživost plemiške rodbine. Te upodobitve nazorno kažejo, kaj je pomenil majhen ali velik otrok; tudi na izdelkih kakovostnih umetnikov so otroci po obleki in videzu le serijsko pomanjšana starša.

Podobo takšnih vrednotenj, oziroma skrbi za otroke na Slovenskem nudijo ohranjene votivne slike. Čeprav je bila otroška smrtnost silno visoka, so votivne prošnje, oziroma zahvale v zvezi z otroci zelo redke. Med najstarejša pričevanja skrbi za otroke sodi upodobitev čudežne pomoči na velikem oltarju iz leta 1519 iz romarske cerkve v Mariazellu (oltar hrani deželni muzej Joanneum v Gradcu; gl. reprodukcijo v Kiihnel, Alltag, str. 166). Sliko tolmači napis, ki sporoča, da sta bila dva otroka ”auss windisch lant” mrtva; eden je umrl zaradi bolezni, drugega pa je mati s šibami pretepla do smrti. Zaobljubili so se Mariji in otroka sta oživela. Noša proseče matere in ležišči otrok kažejo, da je upodobljen dogodek iz plemiškega ali bogatega meščanskega okolja. Materi, ki je tepla otroka do smrti, ne moremo pripisati posebne ljubezni; za otroka je prosila predvsem zato, ker sta pomenila družbeno vrednoto rodbine.

Med prebivalstvom je izrazito prevladovala skrb za odrasle. Tako je npr. iz serij upodobitev milostnih pomoči na bakrorezu iz leta 1660 s Ptujske gore ali iz fresk 1753 na Veseli gori razvidno, da so bili otroci v prošnjah razmeroma malo zastopani in da so skrbeli za otroke plemiči in meščani (Stele, Ptujska gora, str. 123, 124; Mušič, Medicinalia). Šele v 19. stoletju se je z votivnimi slikami zahvalilo za pomoč pri otrocih več kmečkih votantov (npr. slika iz leta 1815 z zahvalo za pomoč pri ranjenem očesu deklice in slika iz leta 1850 z zahvalo za porodnico in otroka; sliki hrani Slovenski etnografski muzej).

Na razmerje do otrok pri manj premožnem prebivalstvu kažejo votivne figurice v obliki povitega dojenca. Ti votivi sodijo večinoma v 19. stoletje; zdi se, da so najstarejši nastali šele v 18. stoletju. Razvoj vrednotenja otrok, opisan v tem besedilu, kaže na pravi pomen teh votivov.

Bolezni goveda

Ob votivih, ki so izražali prošnjo ali zahvalo za pomoč pri človeških boleznih so bili množični le še votivi za pomoč pri domačih živalih. Tudi teh votivov ni mogoče razumeti brez zgodovinske podobe živalskih bolezni.

Govedo je sodilo med najvažnejše temelje obstoja celotne družbe vse do 20. stoletja; bilo je poglavitni vir energije za poljedelstvo in zlasti z mlekom pomemben vir prehrane. Število goveje vprežne živine je močno presegalo število in pomen konj (npr. Britovšek, Razkroj, str. 129 in dalje). Zato so pomenile goveje bolezni silno nevarnost za obstoj večinskega agrarnega prebivalstva in posredno tudi za obstoj drugih populacijskih skupin.

O govejih boleznih v starejših obdobjih na Slovenskem vemo zelo malo. Vendar ne poznamo okoliščin, ki bi dovoljevale domnevo, da je bilo pri nas drugače kot v drugih evropskih deželah, kjer so razne bolezni v srednjem veku občutno redčile živino (Le Goff, Civilizacija, str. 284).

Doslej najstarejše znano ustrezno pričevanje sodi v leto 1224; tedaj je razsajala živinska kuga po Štajerskem in po Koroškem (Kos, Gradivo V, št. 414). Freskantska upodobitev iz leta 1504 v cerkvi sv. Primoža nad Kamnikom, ki kaže najhujše nesreče, pred katerimi so se ljudje zatekali v Marijino varstvo, priča, da je v naših krajih vladal strah pred živinskimi boleznimi. Med drugimi nesrečami sta upodobljeni dve, na travniku vznak ležeči crknjeni govedi, iz odprte rane na tretjem govedu pa ujeda trga meso.

Katere živinske bolezni so bile najbolj razširjene, ne vemo. Pričevanja iz mlajših obdobij kažejo, da sta bila vsaj že v začetku 17. stoletja zelo razširjena vranični prisad in smrkavost, ki sta nato v 18. in 19. stoletju povzročila med živino ogromno škodo; navadne bolezni so bile kužna pljučnica, sramna kuga in šumeči prisad (Stefančič, Veterinarstvo, str. 29, 42 — 52, 61). Najhujša nesreča je bila goveja kuga. Iz ohranjenih podatkov (Stefančič, Veterinarstvo, str. 34) je razvidno, da se je na Slovenskem med leti 1710 in 1874 ta bolezen pojavljala povprečno skoraj vsako šesto leto. Vsaj med agrarnim, ogromno večinskim prebivalstvom je moral tedaj vladati hud strah pred to boleznijo, ki je grozila z izgubo eksistenčnega temelja kmetij, kmečkih družin in posredno tudi ostalega agrarnega prebivalstva. Iz številnosti votivnih slik s prošnjami, oz. zahvalami za govedo v 18. stoletju je razvidno, da je tedaj slovensko kmečko prebivalstvo smatralo izgubo goveje živine za najhujšo nesrečo (Makarovič, Umetnost, str. 120). Podobno kaže leta 1808 zapisano opažanje, da ”imajo ljudje navadno več sočutja, če pogine govedo kakor če človek umrje” (Zupan, Podobe, str. 58, 59). O strahu pred izgubo govedi kot temelja kmetije nazorno priča freskantska upodobitev iz leta 1768 v Frančiškovi kapeli samostanske cerkve v Olimju. V ikonografskem sestavu, ki predstavlja standardne kmečke prošnje za pomoč je trikrat naslikan po en klečeči kmet s predmetom prošnje; le pri četrti prošnji, ki jo kažeta crknjeni govedi, prosita kmečki gospodar in gospodarica skupaj. In končno: o strahu in ogroženosti večinskega dela kmečkega prebivalstva, ki ni moglo plačati posebne votivne slike ampak je moglo darovati le majhne darove, najbolj pričajo votivi v obliki krave, krave s teletom, vola ali para volov v jarmu.

Bolezni drobnice

Pomen drobnice je bil vsaj v obdobju med 16. in 19. stoletjem največji na nekaterih severnejših gorenjskih območjih, na Krasu in ob Pivki (Britovšek, Razkroj, str. 138—143) in najbrž na severnozahodnem slovenskem Štajerskem, kjer so jo gojili množično. V srednjeveških urbarjih zapisane dajatve pričajo, da so imeli drobnico tudi drugod po Slovenskem, vendar očitno v manjšem številu. Zdi se, da je bila drobnica v območjih, kjer ni bilo primernih prašičjih gozdnih pašnikov, najvažnejši vir mesne hrane, mlečne, oziroma sirne zabele in oblačila večinskega prebivalstva. V 17. stoletju je bilo ovc na Kranjskem mnogo (Valvasor, Ehre, I, druga knjiga, str. 291, II, šesta knjiga, str. 293; Stefančič, Veterinarstvo, str. 12);v drugi polovici 18. stoletja pa je njihovo število začelo upadati in se je nato radikalno manjšalo celo 19. stoletje (Stefančič, Veterinarstvo, str. 13). V drugi polovici 18. stoletja se je uveljavljala hlevska prašičereja, ki se je hitro širila tudi na območja brez prašičjih pašnikov. Pomen drobnice za večinsko agrarno prebivalstvo se je manjšal, njeno mesto so povsod zavzemali prašiči.

Bolezni drobnice so bile potemtakem lahko usodne le na omejenih območjih. Posamezne ovce in koze so bile seveda mnogo manjše vrednosti kot govedo. Tudi zavoljo tega so bile le izjemoma predmet zahvale z votivno sliko, čeprav so poginjale zaradi bolezni. Podobno kot prašič so upodobljene le skupaj z govedom in konjem, kot npr. na koroški votivni sliki iz leta 1794 (gl. reprodukcijo v Rettenbeck, Votivbild, str. 98). Tudi na Lerchingerjevi freski iz leta 1768 v cerkvi v Olimju, ki kaže kmečke prošnje, so ovce upodobljene skupaj s prašičem. Tudi figuralni votivi v obliki ovce so redki.

Kot druge domače živali je seveda obolevala tudi drobnica. Vsaj v začetku 17. stoletja sta jo pri nas ogrožala vranični prisad in smrkavost (Stefančič, Veterinarstvo, str. 29, 42 — 52). Najbrž so bila s tema boleznima povezana letna kmečka darovanja za srečo pri kravah in ovcah, ki so npr. znana iz vuzeniškega nadžupnijskega opravilnika iz leta 1668 (Mravljak, Vuzenica, str. 63, 65). Opravljali so jih ob obletnicah posvečenj, oziroma ustanovitev cerkva, kar kaže na njihovo precej večjo starost. Zelo hudo škodo so povzročale ovčje osepnice, ki so se v 18. stoletju pojavljale povprečno vsakih 20 let (Stefančič, Veterinarstvo, str. 64). Drobnica se je pasla v čredah. Nevarnost splošne okužbe je bila velika in občasna prizadetost nekaterih kmečkih ovčerejcev je morala biti velika.

Votivi v obliki ovce so redki tudi zato, ker je bilo votiranje na Primorskem le malo v navadi. Za kočarje, ki so imeli le po par koz ali ovc, je morala obolelost in smrt teh živali biti tragična: največ ali edino od njih so dobivali mleko za hrano in zabelo. Ta del prebivalstva, ki je postajal v novem veku vedno številnejši, je sodil na družbeno obrobje. Kultura živalskih votivov pa je bila kmečka in votivnih prošenj za na kmetijah malo pomembne koze sploh ne poznamo. Bajtarji, ki so živeli v skrajni bedi, vsaj večinoma niso mogli votirati niti razmeroma skromnih voščenih votivov, ker jih je bilo treba kupiti.

Bolezni prašičev

Prašičereja je bila za večinsko prebivalstvo najpomembnejši vir mesne hrane, oziroma zabele vsaj od visokega srednjega veka do 20. stoletja. Le na območjih, kjer ni bilo primernih bukovih, hrastovih ali drugih prašičjih pašnikov, so imele ta pomen ovce. V drugi polovici 18. stoletja pa so se prašiči z uvajanjem hlevske živinoreje razširili povsod.

Pripadniki tenke zgornje družbene plasti so redno uživali mesno hrano, ostalo prebivalstvo pa je jedlo (prekajeno svinjsko) meso le ob nedeljah in praznikih in to največkrat ne celo leto. Viri o prehrani so pri nas do 19. stoletja sicer razmeroma skromni (Makarovič, O prehrani, str. 107, 108; Makarovič, Oprema, str. 57—63; Makarovič, Prehrana), vendar jih dopolnjujejo sklepanja na podlagi drugih zgodovinskih okoliščin in primerjave s prehrano v drugih evropskih deželah (npr. Kuczynski, Alltag 2, poglavje Ernährungssituation). Izguba prašičev zaradi bolezni je bil zato hud udarec, zlasti, ker so na kmetijah redili le po nekaj prašičev (gl. Britovšek, Razkroj, str. 143—145). Vendar pogin prašičev še daleč ni bil tako usoden kot pogin govedi. Če so izgubili prašiče so pač eno leto preživeli ob brezmesni in le z mlekom zabeljeni hrani, ki je bila na mizi nižjih družbenih plasti tako ali tako precej navadna. Tudi sicer je prašič predstavljal mnogo manjšo vrednost kot govedo. Zato je prašič le redko upodobljen na votivnih slikah in to le skupaj z ovcami. Seveda pa skrb za prašiče ni bila majhna. Na v poglavju o boleznih drobnice omenjenih freskah v Olimju, na katerih so upodobljene standardne kmečke prošnje, je tudi skupna prošnja za prašiče in ovce. Prav tako pričajo o zaskrbljenosti nad prašičjim zdravjem cenejši figuralni votivi iz lesa in voska. Najstarejše, pri nas ohranjene primerke moremo sicer datirati največ v 18. stoletje; starejši bržkone niso ohranjeni. Posredno priča o skrbi za prašiče v novem veku razširjen kult sv. Antona puščavnika, zavetnika teh živali.

Doslej znani starejši viri ne pričajo o prašičjih boleznih. Vsaj v 17. stoletju so bili na Slovenskem prašiči ogroženi od vraničnega prisada, v 18. stoletju tudi od slinavke in parkljevke (Stefančič, Veterinarstvo, str. 44 in dalje, str. 29, str. 41 in dalje). Od leta 1835 naprej je med prašiči na Dolenjskem razsajala rdečica, ki so jo imenovali z značilnim vulgarnim imenom ogenj sv. Antona. Nekoliko pozneje se je ta bolezen razširila po Gorenjskem in Notranjskem in je bila na Kranjskem sploh zelo navadna (Stefančič, Veterinarstvo, str. 53). Ob koncu 19. stoletja pa je prišla v naše kraje še svinjska kuga (Stefančič, Veterinarstvo, str. 55).

Vrednotenje in ogroženost konj

Do 20. stoletja so bili konji najpomembnejše sredstvo suhozemnega transporta; šele z uvedbo železnice se je v drugi polovici 19. stoletja njihov pomen začel zmanjševati. Uporabljali so jih za ježo, tovorništvo in zlasti od srede 18. stoletja naprej za prevozništvo. Prav poseben pomen so imeli konji za plemstvo in za vojsko; kot vir energije za poljedelstvo so bili manj pomembni. Največ so jih gojili na gospoščinah; podložniki so jih imeli malo. Le na območjih, kjer se je kmečko prebivalstvo ukvarjalo s tovorništvom in prevozništvom so jih kmetje gojili več. Še leta 1771 je na Kranjskem število volov skoraj trikrat presegalo število konj, kobil in žrebcev (gl. Britovšek, Razkroj, str. 136); pri tem pa moramo še upoštevati, da je mnogo konj rabilo samo za ježo in da so revnejši kmetje orali tudi s kravami. Zdi se, da je bila v poznem srednjem veku konjereja pomembna na Krasu, kjer so v Lipici zaradi tamkajšnjih dobrih konj leta 1580 ustanovili cesarsko žrebčarno in kobilarno (Valvasor, Ehre, I, druga knjiga, str. 263, III, deseta knjiga, str. 348, 349). V 17. stoletju je bila kmečka konjereja razširjena zlasti v krajih med Škofjo Loko in Cerkljami; konje so prodajali v Italijo (Valvasor, Ehre, I, druga knjiga, str. 117, 125, 136, 141, III, enajsta knjiga, str. 324). V 19. stoletju je bilo relativno največ konj na Koroškem in Primorskem (Stefančič, Veterinarstvo, str. 14). Zdi se, da se je v povprečju kmečka konjereja na Slovenskem pomembneje razširila šele v 19. stoletju (gl. Stefančič, Veterinarstvo, str. 13), vendar je tudi ob koncu tega stoletja v slovenskih deželah število govedi približno osemkrat presegalo število konj (gl. Stefančič, Veterinarstvo, str. 14).

Za gospoščine so konjske bolezni pomenile izgubo, ki ni bila usodna; problemi vojsk nas tu seveda ne zanimajo. Za kmeta pa je bila konjska bolezen hud udarec, ki ga je lahko omilil le z največjo težavo ali pa je zdrsnil nižje na lestvici družbene veljave. Konjske bolezni so lahko majhne kmete, kajžarje in bajtarje, ki niso imeli konj, prizadele le posredno: kmet z izgubo jih je pač priškrnil ob dninah.

Vse do 20. stoletja konj ni bil samo materialna dobrina ampak tudi simbol imenitnosti. Jahali so predvsem fevdalci, duhovščina in bogatejši meščani — navadno prebivalstvo je hodilo peš. Jahač je bil dobesedno vzvišen nad pešci in s konjem si je vitez prisvojil tudi fizično premoč. Tragična ilustracija tega so npr. katastrofalni porazi v kmečkih uporih leta 1515 in 1573, ko je maloštevilna plemiška konjenica premagovala večdesetkratno številnejše kmete pešce.

Pomembnost ježe na plemiških potovanjih v poznem srednjem veku spričujejo cerkvene gotske freskantske upodobitve pohoda sv. treh kraljev: kralji in imenitniki jahajo, navadni spremljevalci hodijo peš (npr. v Gradišču pri Divači iz konca 15. stoletja in na sv. Primožu nad Kamnikom iz leta 1504). Posebno cenjeni so bili beli konji. Freska iz leta 1502 v cerkvi na Križni gori kaže prizor iz legende o sv. Korbinijanu: na belih konjih jahata le škof in imenitnik, vsi drugi spremljevalci hodijo peš. Kraški belci niso bili brez pomena za ustanovitev lipiške kobilarne. V cerkvenem gotskem stenskem slikarstvu so sv. Jurija kot vzor viteza upodabljali jezdečega na belem konju (npr. v Martjancih leta 1392 in na Bregu pri Preddvoru v začetku 15. stoletja).

Prestižno vrednotenje konj se je uveljavilo v celotni družbi; konj je predstavljal tudi kmetov ponos pa čeprav je bil majhen za tovorjenje ali večji hladnokrven konj za delo, prevažanja ali prevozništvo.

Posebna cena konj se je odrazila tudi v običaju blagoslavljanja konj na dan njihovega zavetnika sv. Štefana. Prvo poročilo o tem pri nas sodi v 17. stoletje (Valvasor, Ehre, II, osma knjiga, str. 778); običaj je bil v navadi še mnogo pozneje tudi drugje (gl. Kotnik, Štefan, str. 251 in dalje). Zdi se, da je pri votivnih prošnjah in zahvalah za konje prevladovala bolj skrb za mnogoplastno vrednoto kot zgolj skrb za izgubo materialne dobrine. Seveda pa je pri konjerejskih kmetijah lahko pomenila izguba konj tudi izgubo eksistenčne osnove. Vsekakor je bila skrb za konje med kmeti, ki so jih imeli, splošna. O tem priča ikonografski sestav freskantske upodobitve iz leta 1768 v Frančiškovi kapeli samostanske cerkve v Olimju, ki predstavlja standardne kmečke prošnje za pomoč: upodobljen je tudi moleči kmet ob konju.

Konji so bili pri nas predmet nekaterih zahval v obliki votivnih slik (npr. Zupan, Gorenjsko, kat. št. 35) in v obliki voščenih in lesenih votivnih figuric. Posebno pozornost vzbujajo leseni votivi v podobi konja, ki so bili v 19. stoletju votirani največkrat zavetniku sv. Štefanu na območju od Štepanje vasi na jugu in na širšem kamniškem, kranjskem in deloma škofjeloškem okolišu na severu. V okviru evropskih identifikacijskih votivov gre za regionalno varianto glede na številnost lesenih votivov in realistične poteze izdelave. Ozadje tega votiranja so bili zlasti prestižni vzroki.

Seveda pa so konji tudi obolevali. Tako je npr. leta 888, ko je vzhodnofrankovski kralj Arnulf praznoval božične praznike na Krnskem gradu, na poti izbruhnila huda konjska bolezen (imenovali so jo kuga), kakršne niso pomnili (Kos, Gradivo II, št. 290). Vendar se zdi, da konji niso bili izpostavljeni tako uničujočim boleznim kot druga živina. Tako moremo sklepati iz molčanja doslej znanih virov; ker so bili konji zelo pomembni za plemstvo in vojsko, bi katastrofalne posledice konjskih bolezni najbrž večkrat zapisali. Vsaj v novem veku je bila najhujša konjska bolezen smrkavost (Stefančič, Veterinarstvo, str. 63, 64).

Nadloge prebivalstva in votivi

Primerjava razvoja identifikacijskih votivov in ogroženosti prebivalstva s človeškimi in živinskimi boleznimi razkriva neskladnost. Kljub temu, da so bolezni neprestano pestile prebivalstvo, so bili votivi, ki izražajo prošnje za zdravje, pred protireformacijskim obdobjem redki ali izjemni, votanti pa so sodili le v višje družbene plasti. Kmetje so z votivi prosili za zdravje šele v 18. in zlasti v 19. stoletju; pripadniki višjih družbenih plasti pa so v 19. stoletju z votivi sploh nehali prositi ali zahvaljevati se za pomoč. Izrazito pozitivno korelacijo opazimo le med razsajajočo govejo kugo v 18. stoletju in številom ustreznih kmečkih votivov za pomoč zoper to grozečo nadlogo; izrazito negativna korelacija pa je razvidna v 19. stoletju med številnimi kmečkimi konjskimi votivi in majhno ogroženostjo konj.

Te neskladnosti so pričevalne. Pripadniki višjih družbenih plasti prosijo predvsem za zdravje. Veliko skrb je za njih pomenilo le še ujetništvo, ki je ob osebnih tegobah pomenilo zlasti hud materialen udarec (neznanske vsote, ki so npr. izpričane leta 1591 na Pakenštajnu za odkup ujetih Turkov, pač kažejo na ustrezne recipročne visoke zahteve, oziroma na visoke vsote odkupov iz ujetništev sploh — gl. Zahn, Miscellen, str. 410).

Votivi so — različno od drugih votivnih darov — izraz individualizacije. Značilno je, da so do 18. stoletja votanti votivov predvsem iz družbene elite. Samo v tem družbenem prostoru se je vrednotenje enkratne osebnosti — v razliko od vrednotenja posameznikov samo kot članov družbenih skupin — pojavilo že ob iztekanju srednjega veka. Skupno z drugimi viri pa kmečki votivi kažejo, da se je izrazitejša kmečka individualizacija začela pojavljati šele v drugi polovici 18. stoletja.

Pripadniki višjih družbenih plasti so v 19. stoletju nehali darovati votive — in tudi njihove donacije Cerkvi so v tem času malenkostne. To kaže na spremembo mentalitete. Prepričanje, da je z materialnimi ali simboličnimi darovi svetnikom mogoče vplivati na tostranska in onostranska dogajanja, je izgubilo veljavo; ”dolgi srednji vek” se je bil za plemstvo in zlasti meščanstvo že končal.

Drugače je bilo v tem času pri kmetu. 19. stoletje je čas razcveta kmečkih votivov, ki kaže na ugodnejše osebne in gmotne možnosti ter na paradoksalen način na večjo kmečko individualizacijo in subjektiviteto. Kmetje so šele v tem času lahko množično prevzeli v njihovem okolju najprestižnejše plemiške kulturne vzorce — in med njimi tudi darovanje votivov. Aristokratske poteze kmečkega stanu, kakršne so ugotavljali nekateri slovenski raziskovalci v času med svetovnima vojnama (na visoki strokovni ravni so povzete v: Stele, Kultura), so bile navidezne. Nastajale so predvsem v 19. stoletju, sodile so le na velike kmetije. V srednjem in novem veku izoblikovan in uveljavljen svetniški kult se je med kmečkim prebivalstvom ohranil vse do prve svetovne vojne; še več, najbrž je prav v 19. stoletju postal bolj množičen kot kdaj koli prej. Ob drugih virih kažejo na to zlasti številna romanja. V začetku 20. stoletja je samo na Kranjskem letno obiskalo 27 večjih in nekaj manjših božjih poti okoli 382.000 romarjev, kar je ustrezalo skoraj dvema tretjinama deželnega prebivalstva (gl. Gruden, Wirken, str. 26—30). Temeljni okvir pojmovanja sveta, ki je nastal v visokem srednjem veku in se razvijal v novem veku, je med kmečkim prebivalstvom ostal v veljavi še skoraj celo 19. stoletje. Toda mentaliteta in njene oblike, ki so se razvijale v tem okviru, niso bile več takšne kot v prejšnjih stoletjih. Človeka ”dolgega srednjega veka” je obvladoval strah pred nasiljem, smrtjo, lakoto, boleznimi, prihodnostjo; ta strah, ki je od časa do časa povzročal izbruhe agresivnosti (značilni so npr. zoper telo naravnana kruta kaznovanja, preganjanje čarovnic, Judov in podobno; gl. Delumeau, Strah) je v 19. stoletju izginjal. Navidezno stare kmečke kulturne oblike 19. stoletja so bile dejansko novi in zadnji bujni cvetovi odmirajoče srednjeveške kulture. Raziskovalci iz druge polovice 19. stoletja in iz prve polovice 20. stoletja, ki so ob raziskovanju takoimenovanih tradicionalnih šeg, vraž in podobnega menili, da odkrivajo okamenelo preteklost, so se motili; raziskovali so samo (čeprav zelo selektivno) živo sedanjost. Bistvo kmečkih votivov za govejo živino v 18. stoletju je bilo predvsem v resnični veri v učinkovito pomoč v hudih stiskah. Bistvo kmečkih konjskih votivov iz 19. stoletja pa ni bilo več v prošnji za malo potrebno sveto zaščito ampak predvsem v zunanjem reprezentiranju lastnikov konj in utrjevanju njihovega družbenega položaja napram socialnim skupinam, ki se skupinskega votantskega obreda niso mogle udeležiti; stara forma votiranja je dobila novo vsebino.

Več starejših vsebinskih prvin se je ohranilo v kmečkem individualnem votiranju voščenih figur in votivnih slik. Toda votivne slike so postajale v drugi polovici 19. stoletja vedno redkejše; votiranje parafinskih figuric namesto voščenih ob koncu 19. stoletja pa jasno kaže za nastopajočo miselnost industrijske družbe značilno tendenco k cenenosti in na izgubo globljega pomena, ki ga je bil imel vosek kot bogoslužno gradivo.

Že površen pogled na življenje v preteklosti razkrije, da nekatere zelo hude in usodne nevarnosti niso dobile svojega izraza v identifikacijskih votivih. To so bile zlasti lakote, vojne, ropanja, požari.

Lakote so neločljiv spremljevalec predindustrijskih agrarnih družb. Neugodna klima daljših in letnih sezonskih obdobij pri njih povzroča krize, pomanjkanja in lakote. V Evropi je vladala razmeroma ugodna klima od 8.—13. stoletja z vmesnim obdobjem vlage in hlada v 9. stoletju. Klimatskemu optimumu od srede 12. stoletja naprej je sledil čas katastrofalnega vremena v začetku 14. stoletja in trajnejše poslabšanje, ki je bilo eden od vzrokov ekonomskih kriz poznega srednjega veka (Goetz, Leben, str. 26; Attali, Poredak, str. 60); v 16. stoletju se je spet pojavilo poslabšanje, ki so ga nekateri raziskovalci imenovali kar mala ledena doba. Do agrarno tehnične revolucije, ki se je pri nas splošno uveljavila šele v prvi polovici 19. stoletja, je bilo poljedelstvo primitivno in silno odvisno od vremena. Lakote in pomanjkanja so se vrstili od zgodnjega srednjega veka naprej; zadnja splošna lakota pri nas je bila v začetku 19. stoletja in še celo stoletje so se ponavljala sezonska pomanjkanja (Makarovič, O prehrani; Makarovič, Oprema, str. 57—63; Makarovič, Prehrana). O lakotah na Slovenskem priča precej raztresenih podatkov, ki pa še niso zbrani v sistematičen pregled; raziskave, ki so bile opravljene za nemške dežele in za Anglijo kažejo, da so nastopale lakote povprečno vsako četrto leto (Kuczynski, Alltag 2, str. 271). Vsakoletna sezonska pomladanska pomanjkanja so bila za večinsko prebivalstvo normalen pojav; pomanjkanjem in lakotam se je izognila le družbena elita.

Vojne in roparski pohodi so od časa do časa pustošili naše kraje; zadnjo veliko vojno pred 20. stoletjem je pomenila šele napoleonska okupacija. Med leti 1469 in 1532 so bili hudi zlasti roparski turški vpadi.

Neprestana grožnja so bili požari. Odprta ognjišča so pri večinoma lesenem ali deloma lesenem stavbarstvu in prevladujočih slamnih ali skodlastih strehah povzročala požar za požarom. Številne omembe požarov v pisanih virih še niso zbrane in sistematizirane, vendar že površen vtis prepričljivo kaže, da so bili požari pogosti in da se požarna varnost tudi v 19. stoletju ni kaj prida zboljšala.

Te nesreče so bile najhujše za kmečko prebivalstvo, ki je bilo že tako ali tako hudo obremenjeno z dajatvami. Kmečka nezadovoljstva so izbruhnila zlasti takrat, kadar so kmeta pritisnile še druge nesreče. Najočitneje so se izražala v uporih.

Manjši kmečki upori so se pojavljali od srede 14. stoletja do konca 18. stoletja, veliki upori pa od konca 15. stoletja do začetka 18. stoletja.

Strah pred nesrečami je bil trajno zasidran v človeško zavest. Freska iz leta 1504 v cerkvi sv. Primoža nad Kamnikom kaže najhujše nesreče zavoljo katerih so ljudje prosili za pomoč. V ozadju upodobitve Marije zaščitnice s plaščem so naslikani požar, turško pobijanje in ropanje, mrtev otrok, nasilje nad žensko z otrokom, goveja kuga, človeška kuga, toča in kobilice. Te in podobne nesreče so omenjene tudi v drobcih protestantske literature. V razlagi očenaša je Trubar konkretiziral prošnjo za varstvo pred zlom: ”pred Dragino, slo Drushino, Bolesanmi, pred Vojskami”. V ”gmain molitvi sa vsiga karszhanstva nadloge” so med drugimi prošnje za pomoč ”Pred hudo naglo smertjo, Pred Shleso inu Dragino, Pred to sylno Tursko Vojsko, Pred Tozho inu hudim vremenom” in prošnje za milost: ”Vsem nossezhim tàr dojezhim Shenam nyh sad tár shpysho obdershati. Vse mlade otroke inu bolnike varovati. Vse te, kir so nedolshno vlovleni, odrejshiti, inu proste sturiti. Vse Vduve inu sorote oskèrbejti. Nashe Shitnu pole inu Vinske Gorre obarovati, inu k’ vsemu tek dati” (Dalmatin, Catehismus, str. 60, 94, 100). Sporadični viri pričajo o takšnih nesrečah še vse do 20. stoletja.

Seveda se zastavlja vprašanje zakaj številne nadloge niso dobile ustreznega izraza v votivih. Odgovor more temeljiti tako na značaju votivov kot na značaju teh nadlog.

Votivi so individualizirani votivni darovi; praviloma jih daruje posameznik s konkretno prošnjo ali zahvalo. Večina prej omenjenih nesreč pa je grozila in prizadevala cele družbene skupine ali večinsko prebivalstvo sploh. Zato se je na takšne nadloge prebivalstvo odzivalo s skupinskimi prošnjami in zahvalami; to so bila votivna darovanja v naturalijah, ki so se obdržala od visokega srednjega veka do začetka 20. stoletja. Kadar pa so se vendarle zahvalili za pomoč z votivi, kot so npr. redke spominske in še redkejše zaobljubne požarne ali kužne slike, jih praviloma ni daroval posameznik ampak skupnost vaških ali mestnih prebivalcev (gl. npr. Zupan, Problematika, str. 815). Plastičnih identifikacijskih votivov za te namene pri nas ni bilo, zelo izjemni pa so bili tudi v drugih evropskih deželah. Značilno skupinske so bile tudi druge oblike prošenj zoper nevarnosti, ki so grozile vsem, kot so bile zlasti nevarnosti za letino, ki so pretile z lakoto. Tako so bile npr. na Veseli gori leta 1741 procesija zoper miši, leta 1744 procesija zoper črve, ki so izpodjedali žito, leta 1749 procesija za odvrnitev kobilic (Steklasa, Zgodovina, str. 305); leta 1775 so bile na Vipavskem procesije za dež (Hacquet, Abbildung, str. 79) itd.




ZBIRKA PLASTIČNIH VOTIVOV SLOVENSKEGA ETNOGRAFSKEGA MUZEJA

Pričujoči esej je uvod v katalog zbirke v katerem so zajeti plastični identifikacijski votivi; votivne slike zaslužijo zavoljo specifičnih prvin posebno objavo. Želeli smo nakazati zveze med votivi, oziroma votivnimi darovanji in življenjskimi razmerami na Slovenskem od visokega srednjega veka do začetka 20. stoletja in s tem opozoriti na pomen teh muzealij. Dokumentarne razsežnosti votivov so številne in raznorodne. Votivi pričajo o likovnem izrazu, stilizacijah, izdelovalnih tehnikah, izdelovalcih, domači ustvarjalni moči, kulturnih zvezah in kulturni geografiji, vzorih in njihovih predelavah, ikonografiji in svetniških kultih, šegah, kupni moči prebivalstva in gotovo še o marsičem, kar morejo odkriti šele raziskave. Vendar se zdi, da so votivi najpomembnejši kot vir o podobi našega človeka, o njegovi mentaliteti, oziroma o načinu njegovega reagiranja na življenjske udarce in grožnje. Dragocena pričevalna stran tega gradiva je zlasti v selekciji. Uveljavile so se namreč samo tiste vrste votiranja in votivov, za katere so se odločili votanti sami. To pa pomeni, da to gradivo verodostojno priča o njihovem pojmovanju nadlog in vrednot in o njihovem svojevoljno izbranem načinu reagiranja na življenjske nevarnosti.

Seveda votivi osvetljujejo le tisti del duhovne podobe prebivalstva, ki se je izražal ob človeških stiskah, strahu in trpljenju. Ta okoliščina daje tem materialnim ostankom z veličino človeškega dostojanstva povezan pomen; nedvomno brez upoštevanja votivov in votivnega darovanja ni mogoče orisati zadovoljive podobe našega človeka iz časa pred 20. stoletjem.

Zbirka votivov v Slovenskem etnografskem muzeju je razmeroma skromna; šteje le 115 votivov in 7 modelov za ulivanje voščenih votivov. Večina gradiva sodi šele v 19. stoletje. Ker pred prvo svetovno vojno pri nas ni bilo raziskovanj votivov, so tudi muzejske zbirke tega gradiva revne. Nastajale so bolj ali manj naključno šele v 20. stoletju. Z umetnostnega vidika so votivi seveda nepomembno gradivo. Zato so ga tudi umetnostnozgodovinski raziskovalci, ki so edini dobro poznali cerkve, največkrat spregledali.

Vendar je zbirka Slovenskega etnografskega muzeja na Slovenskem največja in najpomembnejša. Zajema vso pomembno motiviko, tehnike in gradiva izdelave, ki so bili v navadi na Slovenskem. V povezavi z drugimi viri kažejo votivi te zbirke tudi na votive starejših obdobij. Zbirka je najbolj pomanjkljiva z zemljepisnega vidika; obsega predvsem gradivo z območja dežele Kranjske.

Votive hranijo še drugi slovenski muzeji. Pokrajinski muzej v Mariboru hrani železne in voščene ali parafinske votive s Ptujske gore in iz dravograjske okolice ter model za ulivanje voščenih votivov. Pokrajinski muzej v Ptuju hrani železne in voščene ali parafinske votive s Ptujske gore in iz Ferkove zbirke. Pokrajinski muzej v Celju hrani železne in voščene ali parafinske votive. Gorenjski muzej v Kranju hrani lesene in voščene ali parafinske votive s Šenturške gore in iz Šmartnega pri Cerkljah. Loški muzej v Škofji Loki hrani lesene in voščene ali parafinske votive iz Stare Loke. Dolenjski muzej v Novem mestu hrani modele za ulivanje voščenih votivov iz Murnove lectarske delavnice. Belokranjski muzej v Metliki hrani fragmente voščenih ali parafinskih votivov iz Hrasta pri Vinici. Te zbirke so zelo maloštevilne vendar so v njih tudi primerki s pričevalnostjo kakršnih zbirka Slovenskega etnografskega muzeja ne premore.





KRAJŠAVE NAVAJANIH VIROV IN LITERATURE

Andree, VOTIVE / Richard Andree, Votive und Weihegaben des katholischen Volkes in Süddeutschland, Braunschweig 1904

Aretino, MUDROVANJA / Pijetro Aretino, Mudrovanja (Pietro A., I ragionamenti), Beograd 1983

Attali, POREDAK / Jacques Attali, Kanibalski poredak. Život i smrt medicine, Zagreb 1984

Beitl, WÖRTERBUCH / Oswald A. Erich - Richard Beitl, Wörterbuch der deutschen Volkskunde, Stuttgart 1955

Bernhard, BIEDERMEIER / Marianne Bernhard, Das Biedermeier, Düsseldorf 1983

Boesch, KINDERLEBEN / Hans Boesch, Kinderleben in der deutschen Vergangenheit. Monographien zur deutschen Kulturgeschichte, V. Bd., Leipzig 1900

Borisov, KIRURGIJA / Peter Borisov, Od ranocelništva do začetkov znanstvene kirurgije na Slovenskem. SAZU, Razred za medicinske vede, Dela 1, Ljubljana 1977

Borisov, ZGODOVINA / Peter Borisov, Zgodovina medicine, Ljubljana 1985

Britovšek, RAZKROJ / Marijan Britovšek, Razkroj fevdalne agrarne strukture na Kranjskem, Ljubljana 1964

Chaunu, CIVILIZACIJA / Pierre Chaunu, Civilizacija klasične Evrope, Beograd 1977

Curk, KONJICE / Jože Curk, Topografsko gradivo IV. Sakralni spomeniki na območju občine Slovenske Konjice, Zavod za spomeniško varstvo Celje, 1967

Curk, VELENJE / Jože Curk, Topografsko gradivo III. Sakralni spomeniki na območju občine Velenje, Zavod za spomeniško varstvo Celje, 1967

Dalmatin, CATEHISMUS / Jurij Dalmatin, Ta celi Catehismus, eni psalmi inu teh vekshih Godov, stare inu Nove Kerszhanske Pejsni, od P. Truberja, S. Krellia, inu od drugih sloshene, inu’ s dostemi lepimi Duhovnimi Pejsmi pobulshane. V’ Bitembergi, Anno M.D.LXXXIIII. Faksimile, Ljubljana 1984

Dégh, MAGIE / Linda Dégh, Magie als Versandartikel. V: U. Jeggle — G. Korff — M. Scharfe — B. J. Warneken, izd., Volkskultur in der Moderne (Bausingerjev zbornik), Rowohlts Enzyklopädie, 1986

Delumeau, GREH / Žan Delimo (Jean Delumeau), Greh i strah. Stvaranje osečanja krivice na Zapadu od XIV do XVIII veka, I, II, Novi Sad 1986

Delumeau, STRAH / Žan Delimo (Jean Delumeau), Strah na Zapadu XIV — XVIII veka, Opsednuti grad, Biblioteka ”Zamak kulture”, separat 27, Vrnjačka banja 1982

Deneke, ZEUGNISSE / Bernward Deneke, Zeugnisse religiösen Volksglaubens, Bilderhefte des Germanischen Nationalmuseums 2, Nürnberg 1965

Dülmen, ALLTAG / Richard van Dülmen, Kultur und Alltag in der frühen Neuzeit, Erster Band, München 1990

Eliade, OKULTIZAM / Mircea Eliade, Okultizam, magija i pomodne kulture, Zagreb 1983

Frazer, GRANA / Džejms Džordž Frejzer (James George Frazer), Zlatna grana I, Proučavanje magije i religije, Beograd 1977

Goetz, LEBEN / Hans — Werner Goetz, Leben in Mittelalter vom 7. bis zum 13. Jahrhundert, München 1987

GOSPODARSKA ZGODOVINA / Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog, 1. zvezek, Agrarno gospodarstvo, Ljubljana 1970

Grabner, EISENVOTIVE / Elfriede Grabner — Maria Kundergraber — Max Haubenhofer, Steierische Eisenvotive, Katalog, Sonderausstellung, Steirisches Volkskundemuseum, Graz 1984

Gruden, WIRKEN / Josef Gruden, Das Soziale Wirken der katholischen Kirche in der Diözese Laibach. Das Soziale Wirken der katholischen Kirche in Österreich IV, zv. 1, Ljubljana 1906

Gugitz, WALLFAHRTEN / Gustav Gugitz, Kärntens Wallfahrten im Volksglauben und Brauchtum, Carinthia I, letnik 141, Celovec 1951

Gurevič, PROBLEMI / Aron Gurevič, Problemi narodne kulture u srednjem veku, Beograd 1987

Gurevič, WELTBILD / Aaron J. Gurjewitsch, Das Weltbild des mittelalterlichen Menschen, München 1986

Hacquet, ABBILDUNG / Baltasar Hacquet, Abbildung und Beschreibung der südwest — und östlichen Wenden, Illirer und Slaven, Leipzig, z datacijo v uvodu 1801 (delo je izhajalo do leta 1808; pričevanja o Slovencih veljajo za čas med leti 1773 in 1787, ko je Hacquet živel v naših krajih)

Hale, RENESANSA / J. R. Hale, izd., A Concise Encyclopaedia of the Italian Renaissance, New York — Toronto 1981

Hema / Hemma von Gurk; Ausstellung auf Schloss Strassburg, Kärnten, Celovec 1988

Hinnels, RELIGIONS / John R. Hinnels, izd., The Penguin Dictionary of Religions 1987

Jagodic, MENGEŠ / Marija Jagodic, Narodopisna podoba Mengša in okolice, Mengeš 1958

Janša, KOLERA / Olga Janša, Kolera na Kranjskem leta 1855, Kronika, Časopis za slovensko krajevno zgodovino XII, 1. zvezek, Ljubljana 1964

Keler, OBREDI / Juzef Keler, Religiozni običaji, obredi i simboli u hriščanstvu. V: Religiozni obredi, običaji i simboli, Beograd 1980

Kerševan, RELIGIJA / Marko Kerševan, Religija in slovenska kultura. Ljudska religioznost, civilna religija in ateizem v Sloveniji, Ljubljana 1989

Kobal, O KOLERI / Fran Kobal, O koleri na Kranjskem, Zbornik, Na svetlo daje Matica slovenska, XIII. zvezek, V Ljubljani 1911

Korošec, POMEN / Paola Korošec, Pomen školjk pectunculus v srednjeveških grobovih Gorenjske, Situla, Razprave Narodnega muzeja v Ljubljani 14—15, Ljubljana 1974

Kos, GRADIVO / Franc Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku, Druga knjiga, Ljubljana 1906; Četrta knjiga, Ljubljana 1920; Peta knjiga, Ljubljana 1928

Kotnik, ŠTEFAN / France Kotnik, O svetem Štefanu, zaščitniku konj, Časopis za zgodovino in narodopisje XXIII, Maribor 1928

Kriss, GEBARMUTTERVOTIV / Rudolf Kriss, Das Gebärmuttervotiv, Das Volkswerk, Beiträge zur Volkskunst und Volkskunde, Augsburg 1929

Kriss, KULTFORMEN / Rudolf Kriss, Volkstümliche Kultformen im Lavanttal, Wiener Zeitschrift für Volkskunde XL, zvezek 1—2 Dunai 1935

Kriss, OPFERGEBRÄUCHE / Rudolf Kriss, Volksreligiöse Opfergebräuche in Jugoslavien, Etnolog IV, Ljubljana 1930/31

Kriss, VOTIVFUNDE / Rudolf Kriss, Neue Votivfunde aus Niederbayern und Steiermark, Zeitschrift des Vereins für Volkskunde in Berlin, 1925/26, zvezek 4

Kriss, WALLFAHRTSORTE / Rudolf Kriss, Wallfahrtsorte Europas, München 1950

Kriss, WALLFAHRTSWANDERUNGEN / Rudolf Kriss, Wallfahrtswanderungen in Steiermark mit besonderer Berücksichtigung der Opfergaben, Festschrift für Marie Andree-Eysn, Beiträge zur Volks-und Volkerkunde, München 1928

Kuczynski, ALLTAG 1 / Jürgen Kuczynski, Geschichte des Alltags des deutschen Volkes, Studien 1, 1600—1650, Berlin 1982

Kuczynski, ALLTAG 2 / Jürgen Kuczynski, Geschichte des Alltags des deutschen Volkes, Studien 2, 1650—1810, Berlin 1981

Kühnel, ALLTAG / Harry Kühnel, izd., Alltag im Spätmittelalter, Graz — Wien 1986

Kulišer, ZGODOVINA / Josif Kulišer, Splošna gospodarska zgodovina srednjega in novega veka I, II, Ljubljana 1959

Kuret, LETO / Niko Kuret, Praznično leto Slovencev, Druga knjiga, Ljubljana 1989

L’Estocq, KÜHE / H. L’Estocq, Eiserne Kühe und Schafe, Carinthia I, Letnik 122, Celovec 1932

Le Goff, CIVILIZACIJA / Jacques Le Goff, Srednjovekovna civilizacija zapadne Evrope, Beograd 1974

Le Goff, MENSCH / Jacques Le Goff, izd., Der Mensch des Mittelalters, Frankfurt — New York 1989

Le Goff, REALITÄT / Jacques Le Goff, Phantasie und Realität des Mittelalters, Stuttgart 1990

Luschin, WALLFAHRER / Arnold Luschin von Ebengreuth, Windische Wallfahrer am Niederrhein, Archiv für Heimatkunde II, Ljubljana 1884 in 1887

Makarovič, O PREHRANI / Gorazd Makarovič, O zgodnjesrednjeveški prehrani alpskih Slovanov, Dolenjski zbornik 1985, Novo mesto 1985

Makarovič, OPREMA / Gorazd Makarovič, Kuhinjska oprema, kuhinja, kuharice in prehrana v XVII. stoletju na Slovenskem, Glasnik Etnografskog muzeja u Beogradu, Knjiga 50, Beograd 1986

Makarovič, PREHRANA / Gorazd Makarovič, Prehrana v 19. stoletju na Slovenskem, Slovenski etnograf XXXIII (v tisku)

Makarovič, UMETNOST / Gorazd Makarovič, Slovenska ljudska umetnost, Ljubljana 1981

Mal, ZGODOVINA / Josip Mal, Zgodovina slovenskega naroda. Najnovejša doba, Celje 1928

Mikuž, TOPOGRAFIJA / Stane Mikuž, Umetnostnozgodovinska topografija grosupeljske krajine, Ljubljana 1978

Möderndorfer, MEDICINA / Vinko Möderndorfer, Ljudska medicina pri Slovencih. SAZU, Inštitut za slovensko narodopisje, Gradivo za narodopisje Slovencev 1, Ljubljana 1964

Mollat, ARMEN / Michel Mollat, Die Armen im Mittelalter, München 1987

Mravljak, VUZENICA / Josip Mravljak, Nadžupnija in dekanija Vuzenica, Maribor 1928

Mrkun, BLAGO / Anton Mrkun, Narodopisno blago iz Dobrepoljske doline, Etnolog VII, Ljubljana 1934

Mrkun, HOMEC / Anton Mrkun, Homec, Ljubljana 1925

Mušič, MEDICINALIA / Drago Mušič, Medicinalia na freskah Franceta Jelovška na Sladki gori in analogije s podobnim gradivom na drugih lokacijah, Časopis za zgodovino in narodopisje, Nova vrsta 4 (XXXIX), Maribor 1968

NARODOPISJE / Narodopisje Slovencev II, ur. I. Grafenauer in B. Orel, Ljubljana 1952

Navratil, VRAŽE / J. Navratil, Slovenske narodne vraže in prazne vere, primerjane drugim slovanskim in neslovanskim, Letopis Matice slovenske za leto 1892, Ljubljana 1892

Nikolajev, VOTIVI / Mirko Kus—Nikolajev, Votivi nerotkinja, Etnolog II, Ljubljana 1928

Novak, ZGODOVINA / Josip Novak, Zgodovina brezoviške župnije, Zgodovinski zbornik, leto 1907, št. 59, Ljubljana

Orel, BOŽJA POT / Boris Orel, Slovenska božja pot in izvori njene ljudske umetnosti, Umetnost VII, Ljubljana 1942/43

Peters, ARTZT / Hermann Peters, Der Artzt und die Heilkunst in der deutschen Vergangenheit. Monographien zur deutschen Kulturgeschichte III Bd., Leipzig 1900

Rettenbeck, BILDER / Lenz Kriss — Rettenbeck, Bilder und Zeichen religiösen Volksglaubens, München 1971

Rettenbeck, VOTIVBILD / Lenz Kriss — Rettenbeck, Das Votivbild, München 1958

Ritz, EISENVOTIVE / Josef Maria Ritz, Mittelalterliche Eisenvotive in Franken, Kultur und Volk, Festschrift für Gustav Gugitz, Wien 1954

Ritz, VOTIVPFERD / Gislind Ritz, Ein mittelalterliches Votivpferd aus Niederbayern, Kultur und Volk, Festschrift für Gustav Gugitz, Wien 1954

Rupel, PISCI / Mirko Rupel, Slovenski protestantski pisci, Ljubljana 1934

Schmidt, VOLKSGLAUBE / Leopold Schmidt, Volksglaube und Volksbrauch. Gestalten — Gebilde — Gebärden, Berlin 1966

SLOVSTVO / Reformacijsko slovstvo, Izbrano delo, Naša beseda, Ljubljana 1976

Stabéj, BOŽJEPOTNIŠTVO / Jože Stabéj, Staro božjepotništvo Slovencev v Porenje, SAZU, Razred za filološke in literarne vede, Razprave IV, Ljubljana 1965

Stefančič, VETERINARSTVO / Ante Stefančič, Začetek in razvoj veterinarstva na Slovenskem do prve svetovne vojne, SAZU, Razred za prirodoslovne in medicinske vede, Dela 18, Ljubljana 1966

Steklasa, ZGODOVINA / Ivan Steklasa, Zgodovina župnije Šent Rupert na Dolenjskem, Ljubljana 1913

Stele, PTUJSKA GORA / France Stele, Ptujska gora, Celje 1940

Stele, SLIKARSTVO / France Stele, Slikarstvo v Sloveniji od 12. do srede 16. stoletja, Ljubljana 1969

Stele KULTURA / France Stele, Kmečka kultura, Ljubljana 1944

Stopar, VITANJE / Ivan Stopar, Vitanje. Kulturni in naravni spomeniki Slovenije 93, Ljubljana 1979

Stražar, SVET / Stane Stražar, Svet pod Taborom. Kronika Ihana, Ihan 1974

Trdina, ZAPISKI / Podobe prednikov. Zapiski Janeza Trdine iz obdobja 1870—1879, Ljubljana 1987

Tuchman, ZRCALO / Barbara W. Tuchman, Daleko zrcalo. Zlosretno XIV stoljeće I, Zagreb 1984

Turnšek, KROV / Metod Turnšek, Pod vernim krovom. Prva knjiga, Od adventa do posta, Ljubljana 1943

Vale, ITINERARIO / Giuseppe Vale, Itinerario di Paolo Santonino in Carintia, Stiria e Carniola negli anni 1485—1487 (Codice vaticano latino 3795), Studi e testi 103, Cittá del Vaticano 1943

Valvasor, EHRE / Johann Weichard Valvasor, Die Ehre des Herzogthums Crain, Ljubljana — Nürnberg 1689

Volčič, ŽIVLJENJE / Janez Volčič, Življenje preblažene Device in Matere Marije in njenega prečistega ženina svetega Jožefa. Zvezek IV, Celovec 1889

Vrhovec, ŠPITAL / Ivan Vrhovec, Meščanski špital. Letopis Matice slovenske za leto 1898, Ljubljana 1898

Waley, EUROPE / Daniel Waley, Later Medieval Europe (2), New York 1985

Zadnikar, ZNAMENJA / Marijan Zadnikar, Znamenja na Slovenskem, Ljubljana 1964

Zahn, MISCELLEN / Joseph von Zahn, Steierische Miscellen zur Orts — und Culturgeschichte der Steiermark, Graz 1899

Zahn, STYRIACA / Joseph von Zahn, Styriaca. Gedrucktes und Ungedrucktes zur steierm. Geschichte und Culturgeschichte. Neue Folge, Graz 1896

Zupan, GORENJSKO / France Zupan, Votivne podobe na Gorenjskem, Gorenjski muzej v Kranju 1964

Zupan, PODOBE / France Zupan, Votivne podobe. Informativni bilten Inštituta za sociologijo in filozofijo Univerze v Ljubljani, št. 10, Ljubljana 1970

Zupan, PROBLEMATIKA / France Zupan, K problematiki votivnih podob na Gorenjskem, Problemi, Revija za kulturo in družbena vprašanja, Ljubljana 1963, št. 9—10





SUMMARY


Votive Offerings as a Reflection of Living Conditions and Concept of the World

Although the oldest preserved Slovene plastic votive offerings date only as far back as the 17th century, pictorial as well as written sources mention earlier votive offerings as well. Votive offerings in the form of victuals as well as wax, flax or animals were common from High Middle Ages until the beginning of the 20th century. Specialized votive offerings appeared in the 15th century and votive pictures became widespread after the middle of the 15th century. The knowledge about votive offerings had probably been spread by Slovene pilgrims who pilgrimaged to Jerusalem and Compostela already in the High and Late Middle Ages, and to Rome, Loreto, Aachen and other places in the Rhine valley, to Ötting and elsewhere in the late Middle Ages.

Church reformation did not look kindly upon votive offerings, but since Counter-Reformation votive offerings became increasingly more widespread and reached their peak in the 19th century. They slowly started to vanish towards the end of the 19th century.

In the 17th century votive offerings were being offered by the nobility and townspeople alike, and in the 18th century also by farmers. In the 19th century, however, the only people who donated them were farmers.

Among the most widespread were those offerings with which people asked for personal protection and health for themselves as well as cattle (a woman praying, a man in prayer, an arm, a leg, eyes, a toad, a baby, a heart, a cow, a cow with a calf, an ox, a yoke of oxen, a horse, a pig, a sheep).

The present article describes various misfortunes which represented the basic reason for votive offering or thanks from the High Middle Ages to the 20th century.

Graver diseases most often proved fatal for people living before the end of the 19th century. The most disastrous was the plague, which had appeared in the middle of the 14th century and lasted to the beginning of the 18th century, lepers and ergotism which lasted until the 17th century, then typhus, dysentry, typhoid fever, tuberculosis, smallpox and other diseases which raged until the beginning of the 20th century, and finally cholera which appeared only in the 19th century. Diseases of the eye, blindness and physical injuries were widespread as well. Infant mortality was extremely high. Fear of disease was general. Medicine was inefficient and only very few could afford medical help. For those belonging to lower strata of society a severe illness or an injury denoted incapability to work and, most often, a downfall to socially marginal groups such as beggars. It is significant that the nobility and the townspeople seeked mainly recovery; illness denoted the gravest danger for upper social classes. Less often they asked for a rescue from captivity, or for children. Due to high ransomes, captivity denoted a severe material blow. Children, on the other hand, represented mainly a social and, to a lasser extent, an emotional value. They were valued as a guarantee for the continuation of one’s family which owned estates, material goods, authority or occupation. In the 18th century farmers asked mostly for health for farm animals, and only as late as the 19th century for themselves.

Animal diseases severely thinned farm animals until the end of the 19th century. The worst of them was cattle-plague in the High Middle ages and especially in the 18th and 19th century. Various diseases threatened sheep, gosts and pigs, but horses remained relatively unharmed. Farmers seeked health primarily for cattle, for the loss of cattle denoted the loss of an existential basis for farms as well as for farm families, while a loss of other animals proved less fatal.

Votive offerings depicting horses represented a specialty among votive offerings. Until the beginning of the 20th century, horses represented a special value in the whole society. In the regions where many farmers were horse-breeders and used horsed for transportation as well, votive offerings in the form of wooden horses were especially numerous at the beginning of the 19th century. They did not, however, denote so much a request for the health and security of animals, but were more a means of securing a favourable social position of their owners.

Other disasters which presented a periodical threat in the Middle Ages as well as later (famine, war, robberies or fires) have not been depicted by votive offerings. These dangers threatened social groups. People reacted to them with group offerings of victuals, wax, flax or animals and, more rarely, also with a group offering of a votive painting.

Votive offerings clearly reflect the development of people’s mentality and their concept of the world. They were connected with the cult of saints; noticeable are elements of homeopathic and contagious magic. Belief in the efficiency of these offerings was based on the belief that with the aid of material goods one is able to force saints and Virgin Mary to bestow miraculous grace upon this word — all this on the principle that an offering demands a reward in return. This belief was first abandoned by the members of the upper social strata; they ceased to give votive offerings in the 19th century.

Votive offerings are individualized votive gifts and as a rule offered by an individual with a concrete plea or thanks. Their development is in accord with the development of the individualization which appeared in the Late Middle Ages, at first among the upper classes, and later, partly in the 18th century and especially in the 19th century, also among farmers.

The article also comprises a list of forty-seven Slovene churches in which votive offerings were offered in the 19th century. It is concluded with the catalogue of the plastic votive offerings collection of the Slovene Ethnographic Museum in Ljubljana.





KATALOG

Uvodna pripomba

Predmeti v seznamu so razvrščeni od nižjih k višjim inventarnim številkam Slovenskega etnografskega muzeja. Želj eno inventarno številko iščemo neposredno po teh številkah.

Vrstni red podatkov v kataloških enotah: tekoča številka, motiv, najdišče, gradivo in način izdelave, mere, številka negativa, inventarna številka Slovenskega etnografskega muzeja, morebitna starejša tuja inventarna številka. Sledi komentar k predmetu.

Krajšave pomenijo: inv. št. = inventarna številka Slovenskega etnografskega muzeja; št. neg. = številka negativa v fototeki Slovenskega etnografskega muzeja; v = višina; š = širina; g = globina; d = dolžina.





Način merjenja:





Nekateri, v istih modelih uliti motivi so zavoljo različnega ulivanja nekoliko različnih mer.


1.

Konj

Severozahodna Štajerska / kovano železo / v — 8,5 cm, š — 20 cm, g — 5 cm / št. neg. 9148 / inv. št. 221.

Glede na dvignjeno glavo brez rogov in dolg rep predstavlja figurica konja; železne votivne figurice, ki predstavljajo govedo ali prašiča imajo glavo običajno nizko, oziroma imajo krajši rep. V inventarni knjigi je zapis, da je muzej pridobil predmet z menjavo z raziskovalcem Rudolfom Krissom iz Berchtesgadna leta 1929 in da predmet izvira s severozahodnega Štajerskega. Kriss je raziskoval votive med drugim po nemškem Štajerskem in po Sloveniji (prim. R. Kriss, Volksreligiöse Opfergebräuche in Jugoslavien, objavljeno v: Wiener Zeitschrift für Volkskunde, XXXV, 1930 in v Etnolog IV, Ljubljana 1930/31; R. Kriss, Wallfahrtswanderungen; R. Kriss, Kultformen). Najdišče določneje ni znano. Opomba v inventarni knjigi, da izvira votiv s severozahodnega Štajerskega, ni jasna. Kriss izrecno trdi, da na severozahodnem Štajerskem ni železnih votivov (Wallfahrtswanderungen, str. 22). Na severozahodnem slovenskem Štajerskem pa je bilo temu raziskovalcu znano najdišče železnih votivov sv. Ožbalt v Dravski dolini, vendar tam ni bil (Opfergebräuche, Etnolog, str. 97; Wallfahrtswanderungen, str. 38). V poročilu o delu Kraljevega etnografskega muzeja za leto 1928 pa je omemba, da je Kriss z muzejem zamenjal ”dve votivni živali (železo) iz slovenske Štajerske” za voščenega konjička (Etnolog III, Ljubljana 1929, str. 198). Po kriterijih za datacijo, katere je zasnoval prav R. Kriss (Technik und Alterbestimmung der eisernen Opfergaben, Jahrbuch für historische Volkskunde, III/IV, Berlin 1934) gre za mlajši izdelek, ki bi okvirno sodil v 18. ali 19. stoletje.


2.

Prašič

Severozahodna Štajerska / kovano železo / v — 5 cm, d — 12 cm, š — 2,5 cm / št. neg. 9149 / inv. št. 222.

Figurica s ploščatim trupom je somerna glede na vzdolžno navpično ravnino; le repek je svedrasto zvit. Glede na glavico brez rogov in obliko repa predstavlja prašiča. Opomba v inventarni knjigi je enaka kot pri št. 1: komentar k tej številki velja tudi za prašička.


3.

Noga

Zaplaz / ulit parafin / v — 12 cm / št. neg. 9111 / inv. št. 2172.

Fragment leve noge, odlomljen v višini kolena. Figurica po vsej verjetnosti sodi v čas med letom 1917, ko je bila na Zaplazu posvečena nova romarska cerkev Vnebovzetja Matere božje in letom 1941, ko je župnik fragment podaril muzeju, kot priča zapis v inventarni knjigi. Model v katerem je bila noga ulita, pa je bil skoraj gotovo starejši in je glede na obliko nastal v 19. stoletju.


4.

Roka

Zaplaz / ulit parafin / v — 13 cm / št. neg. 9114 / inv. št. 2173.

Upodobljena je levica; mezinec je deloma odlomljen in manjka. Glede datacije in pridobitve velja isto kot pri št. 3. Ulito v istem modelu kot št. 5, 6 in 7.


5.

Roka

Zaplaz / ulit parafin / v — 12,5 cm / št. neg. 9113 / inv. št. 2174.

Ulitek je popoln; zanj velja komentar k votivu pod št. 3. Ulito v istem modelu kot št. 4, 6 in 7.


6.

Roka

Zaplaz / ulit parafin / v — 12,5 cm / št. neg. 9108 / inv. št. 2175.

Ulitek je popoln, sicer je vse kot pri št. 4. Ulito v istem modelu kot št. 4, 5 in 7.


7.

Roka

Zaplaz / ulit parafin / v — 13 cm / št. neg. 9138 / inv. št. 2176.

Roka je deloma fragmentirana: manjka del palca. Sicer je vse kot pri št. 4. Ulito v istem modelu kot št. 4, 5 in 6.


8.

Molilka

Zaplaz / ulit parafin / v — 7,5 cm / št. neg. 9122 / inv. št. 2177.

Deloma je ohranjen le spodnji del figurice. Dolgo krilo in ostanka rok kažejo, da je figurica predstavljala molilko s sklenjenima rokama. Fragment moremo datirati kot št. 3; način, kako je krilo nagubano pa kaže, da tudi model, v katerem je bila figurica ulita, najbrž ni mogel nastati pred 19. stoletjem.


9.

Govedo

Zaplaz / ulit parafin / v — 8 cm, š — 12 cm / št. neg. 9110 / inv. št. 2178.

Figurica je močno fragmentirana. Datirati jo moremo tako kot št. 3; starosti modela, v katerega je bila figurica ulita, do odkritja popolnega votiva, ulitega v istem modelu, ni mogoče opredeliti. Ulito v istem modelu kot št. 10.


10.

Govedo

Zaplaz / ulit parafin / š — 10,5 cm / št. neg. 9110 / inv. št. 2179.

Figurica je še bolj fragmentarna kot št. 9, vendar očitno ulita v istem modelu.


11.

Roka

Zaplaz / ulit parafin / v — 8,5 cm / št. neg. 9116 / inv. št. 2180.

Fragment. Ulito v istem modelu kot št. 4—7, kar omogoča enako datacijo.


12.

Govedo

Zaplaz / ulit parafin / š — 10 cm / št. neg. 9103 / inv. št. 2181.

Figurica je močno fragmentirana. Datacija kot za votiv pod št. 3.


13.

Prašič

Zaplaz / ulit parafin / d — 10 cm / št. neg. 9119 / inv. št. 2182.

Kljub fragmentarnosti je očitno, da je bila figurica ulita v istem modelu kot št. 15 in 39. Oblika podstavka in oblikovanje telesa kažeta na model, ki je nastal v 19. stoletju; figurico moremo datirati kot št. 3.


14.

Noga

Zaplaz / votlo ulit parafin / višina zgornjega fragmenta 10 cm, višina spodnjega fragmenta 6 cm / št. neg. 9120 / inv. št. 2183 a,b.

Ohranjena sta fragmenta; datirati ju moremo tako kot št. 3.


15.

Prašič

Zaplaz / votlo ulit parafin / v — 4,5 cm / št. neg. 9121 / inv. št. 2184.

Ohranjena glava prašiča je ulita v istem modelu kot št. 13 in 39, kar omogoča rekonstrukcijo celotne podobe teh figuric. Datacija kot št. 3.


16.

Molilec

Zaplaz / votlo ulit parafin / š — 6,5 cm / št. neg. 9115 / inv. št. 2185.

Ohranjeni fragment kaže, da gre verjetno za nogo molilca. Kljub skromnemu ostanku moremo glede na izvor datirati fragment tako kot št. 3; starosti modela v katerem je bila figura ulita, do najdbe popolne figurice, ulite v istem modelu, ni mogoče ugotoviti.


17.

Živalske figurice

Zaplaz / votlo ulit parafin / š — a) 9,5 cm, b) 9,5 cm, c) 9,5 cm, d) 6,5 cm / št. neg. 9117 / inv. št. 2186 a, b, c, d.

Ostanki nog kažejo na živalske figurice. Datacija kot pri št. 3.


18.

Molilka

Kranj / votlo ulit parafin / v — 12,5 cm / št. neg. 9150 / inv. št. 3467 / stara inv. št. Kranjskega deželnega muzeja 7416.

Kraljevi etnografski muzej je po osamosvojitvi prevzel figurico od Kranjskega deželnega muzeja. V inventarni knjigi deželnega muzeja je podatek, da je bil votiv kupljen od medičarja Janka Šinka v Kranju leta 1911. Ulitek torej sodi v to leto ali pa je nekaj let starejši; oblikovanje glave, trupa in okrasnih bordur pa kaže, da je nastal model, v katerem je bila figurica ulita, v 19. stoletju.


19.

Noga

Kranj / ulit parafin / št. neg. 9139 / inv. št. 3468 / stara inv. št. Kranjskega deželnega muzeja 7418.

Kranjski deželni muzej je kupil votiv od medičarja Janka Šinka v Kranju leta 1911. V zbirke Kraljevega etnografskega muzeja je prišel predmet kot št. 18; dataciji votiva in modela, v katerem je bil votiv ulit, sta enaki kot pri tej številki.


20.

Prašič

Kranj / ulit parafin / št. neg. 9106 / inv. št. 3469 / stara inv. št. Kranjskega deželnega muzeja 7412.

Kranjski deželni muzej je kupil votiv od medičarja Janka Šinka v Kranju leta 1911; v Kraljevi etnografski muzej je prišel predmet kot št. 18. Datacija ulitka in modela, v katerem je bil ulit, sta enaki kot pri tej številki.


21.

Krava s teletom

Kranj / ulit parafin / v — 8,5 cm, š — 11,5 cm, g — 2,5 cm / št. neg. 9104 / inv. št. 3470 / stara inv. št. Kranjskega deželnega muzeja 7413.

Votiv je bil kupljen od medičarja Janka Šinka v Kranju leta 1911; v zbirke Kraljevega etnografskega muzeja je prišel tako kot št. 18. Dataciji ulitka in modela, v katerem je bil ulit, sta enaki kot pri tej številki.


22.

Konj

Kranj / ulit parafin / v — 11,5 cm, š — 13,5 cm, g — 3,5 cm / št. neg. 9136 / inv. št. 3471 / stara inv. št. Kranjskega deželnega muzeja 7414.

Kranjski deželni muzej je kupil votiv od medičarja Janka Sinka v Kranju leta 1911. V zbirke Kraljevega etnografskega muzeja je prišel predmet tako kot št. 18. Dataciji modela, v katerem je bil votiv ulit, in ulitka sta enaki kot pri tej številki.


23.

Konj

Begunje / vosek na lesenem ogrodju / v — 16 cm, š — 10,5 cm, g — 5,5 cm / št. neg. 9171 / inv. št. 3473 / stara inv. št. Kranjskega deželnega muzeja 6758.

Votiv je oblikovan prostoročno. Po osamosvojitvi je Kraljevi etnografski muzej prevzel konjička od Kranjskega deželnega muzeja. V inventarni knjigi deželnega muzeja je podatek, da je votiv podaril župnik Kleindienst iz Begunj; dar sodi v čas pred prvo vojno. Očitno gre za Begunje na Gorenjskem, oziroma za župno cerkev sv. Urha, sezidano leta 1740. Konjiček je precej tipičen izdelek iz 19. stoletja.


24.

Konj

Begunje / parafin na lesenem ogrodju, griva in rep iz sive, oranžne in vijoličaste preje / v — 13,5 cm, š — 10 cm, g — 4,5 cm / št. neg. 9134 / inv. št. 3474 / stara inv. št. Kranjskega deželnega muzeja 6756.

Konjiček je oblikovan prostoročno. Zanj veljajo enaki podatki in datacija kot za št. 23.


25.

Konj

Begunje / vosek na lesenem ogrodju, griva in rep iz rumene volne, recentno oblito s parafinom / v — 14,5 cm, š — 14 cm, g — 4,5 cm / št. neg. 9131 / inv. št. 3475 / stara inv. št. Kranjskega deželnega muzeja 6755.

Konjiček je oblikovan prostoročno. Zanj veljajo enaki podatki in datacija kot za št. 23.


26.

Konj

Begunje / vosek na lesenem ogrodju, griva in rep iz rjavkaste in vijoličaste preje / v — 14 cm, š — 12 cm, g — 4 cm / št. neg. 9133 / inv. št. 3476 / stara inv. št. Kranjskega deželnega muzeja 6757.

Konjiček je oblikovan prostoročno. Zanj veljajo enaki podatki in datacija kot za št. 23.


27.

Molilec

Kranj / votlo ulit parafin / višina zgornjega fragmenta 8 cm, spodnjega fragmenta 3,5 cm / št. neg. 9168 / inv. št. 3477 / stara inv. št. Kranjskega deželnega muzeja 7415.

Fragmenta zelo verjetno sodita skupaj, kajti v zbirki votivov v Slovenskem etnografskem muzeju ni drugih fragmentov figurice moškega molilca, katere bi lahko ustrezno sestavili. Kranjski deželni muzej je kupil votiv od medičarja Janka Šinka v Kranju leta 1911. Po osamosvojitvi je prevzel votiv Kraljevi etnografski muzej. Votiv tedaj sodi v leto nakupa ali v kakšno leto prej; model, v katerem je bil votiv ulit pa je bil starejši. Glede na nošo bi lahko nastal v 18. stoletju.


28.

Oči

Kranj / ulit parafin / v — 9 cm, š — 10 cm, g — 3 cm / št. neg. 9137 / inv. št. 3478 / stara inv. št. Kranjskega dežel nega muzeja 7419.

Nakup in pridobitev votiva v zbirke Slovenskega etnografskega muzeja sta bila enaka kot pri št. 27; datacija votiva je enaka kot pri tej številki. Model, v katerem je bil votiv ulit, je bil starejši: glede na obliko bi sodil še v 18. stoletje ali v prvo polovico 19. stoletja.


29.

Roka

Kranj / votlo ulit parafin / v — 16,5 cm / št. neg. 9151 / inv. št. 3479 / stara inv. št. Kranjskega deželnega muzeja 7417.

Nakup in pridobitev votiva v zbirke Slovenskega etnografskega muzeja sta bila enaka kot pri št. 27; datacija votiva je enaka kot pri tej številki. Model, v katerem je bil votiv ulit, je bil starejši in je najbrž sodil v 19. stoletje.


30.

Petelin, kokoš, ptič?

Koprivnik v Bohinju / sir / v — 6 cm / št. neg. 9118 / inv. št. 3480 / stara inv. št. Kranjskega deželnega muzeja 6749.

Močno stilizirana prostoročno oblikovana ptičja figurica. Verjeten videz manjkajoče glave kaže št. 31. Kranjski deželni muzej je kupil figurico pred prvo vojno. Po osamosvojitvi je prevzel predmet Kraljevi etnografski muzej. Čas nakupa najbrž predstavlja tudi čas nastanka, seveda pa bi lahko figurico izdelali tudi kakšno leto prej. Ni gotovo, če figurica res predstavlja petelinčka, kot je vpisano v inventarni knjigi deželnega muzeja, in prav tako je dvomljivo, če je bila figurica votiv. V Koprivniku je sicer župnijska cerkev Najdenja sv. Križa, v kateri bi lahko bili votivi: sezidana je bila leta 1793. Vendar je gradivo — sir za izdelavo votivov neobičajen in tudi votivne prošnje za perutnino so redke.


31.

Petelin, kokoš, ptič (?)

Koprivnik v Bohinju / sir / v — 5,5 cm, š — 7 cm, g — 2,5 cm / št. neg. 9173 / inv. št. 3481 / stara inv. št. Kranjskega deželnega muzeja 6748.

Figurica je dobro ohranjena, sicer velja za ta predmet enako kot za št. 30.


32.

Krastača

Ptujska gora / ulit vosek ali mešanica voska in parafina / v — 11,5 cm / št. neg. 9105 / inv. št. 5888.

Votiv sodi v drugo polovico 19. stoletja. Izdelan je iz močno beljenega voska ali iz mešanice voska s parafinom. Gradivo — vosek kaže še na pravo darovanje voska Cerkvi v obliki votiva. Figurice iz parafina — izumili so ga leta 1830 — pa so le še simbolične in se pojavijo ob koncu 19. stoletja. Glede na obliko je bil model, v katerem je bil votiv ulit, izrezljan ob koncu 18. stoletja ali v prvi polovici 19. stoletja. Fotografija podobne krastače iz znamenite Marijine romarske cerkve na Ptujski gori je bila objavljena leta 1943 (Orel, Božja pot, str. 85).


33.

Konj

Koblarji / ročno oblikovan vosek na lesenem ogrodju, rep in griva iz preje / v — 13,5 cm, š — 15 cm, g — 4,5 cm / št. neg. 9132 / inv. št. 5889.

Stilizacija prostoročno izdelanega konjička je izvirna in učinkovita. V inventarni knjigi je naveden kraj, od koder izvira konjiček; očitno gre za podružnično cerkev sv. Štefana in sv. Antona puščavnika. Cerkev, ki je nastala v 16. stoletju za datacijo ne nudi opore; glede na izdelavo iz voska in ne parafina sodi konjiček v 19. in ne že v 20. stoletje. Primerjaj komentar k št. 32.


34.

Konj

Koblarji / les, oljna polihromacija, oker, črno, rdeče / v — 12 cm, š — 13 cm, g — 3,5 cm / št. neg. 9162 / inv. št. 5890.

Izdelava konjička kaže izurjeno rezbarsko roko. Figurica sodi v 19. stoletje. Izdelek je zelo soroden ali izdelek iste roke kot št. 60 in 65.


35.

Prašič

Mače / lipov les, rjavkasta oljna poslikava / v — 6,5 cm, š — 11,5 cm, g — 4 cm / št. neg. 9154 / inv. št. 7020.

Votiv izvira iz znamenite gotske cerkve sv. Miklavža. Figurica sodi v zadnjo četrtino 19. stoletja. Očitno predstavlja križanca med domačo vrsto prašiča in merjasci suffolške pasme, katere je uvozila Kranjska kmetijska družba med leti 1868 in 1875: oblika telesa je nova, barva pa še temna.


36.

Vol

Sora pri Medvodah / rdečkasto barvan vosek na lesenem ogrodju, rep iz modre volne / v — 12,5 cm, š — 19 cm, g — 6,5 cm / št. neg. 9172 / inv. št. 7465.

Prostoročno oblikovana figurica izvira iz župnijske cerkve sv. Štefana. Datirati je moremo v čas med letom 1882, ko so zgradili sedanjo cerkveno stavbo, in zadnjimi leti pred drugo vojno.


37.

Konj

Štefanja gora / vosek na lesenem ogrodju, preja / v — 20,5 cm, š — 20 cm, g — 10,5 cm / št. neg. 9144 / inv. št. 7646.

Delno fragmentirani konjiček izvira iz cerkve sv. Štefana. Po podatku iz inventarne knjige ga je izdelal neki Mušič, vulgo Štrukelj, iz Lahovč ob prelomu 19./20. stoletja.


38.

Govedo

Troščine / votlo ulit parafin / š — 9 cm / št. neg. 9107 / inv. št. 8385. Figurica je votlo ulita. Parafin kot gradivo in način ulitja kažeta, da sodi votiv v konec 19. stoletja ali v 20. stoletje pred drugo vojno. Iz navedbe kraja v inventarni knjigi sledi, da je bila figurica darovana v romarski cerkvi Device Marije. Oblika figure je značilna za 19. stoletje; model, v katerem je bil motiv ulit, je bil izrezljan v tem stoletju.


39.

Prašič

Troščine / votlo ulit parafin / š — 11 cm / št. neg. 9112 / inv. št. 8386.

Figurica je votlo ulita. Način pridobitve, provenienca in datacija kot pri št. 38. Ulito v istem modelu kot št. 13 in 15, kar omogoča rekonstrukcijo modela in njegovo datacijo v 19. stoletje.


40.

Konj

Štepanja vas / les, rjavo in črno pobarvano, vzorčno tkan rdeč vijoličast in zelen trak, griva in rep iz zelene, rdeče in vijoličaste volne / v — 16 cm, š — 16,5 cm, g — 4,5 cm / št. neg. 9165 / inv. št. 9897.

Način izdelave razodeva roko kmečkega rezbarja iz sredine ali druge polovice 19. stoletja; v ta čas sodijo tudi vzorčno tkani trakovi na figurici. Iz navedbe najdišča v inventarni knjigi sklepamo, da je bila figurica darovana v podružni cerkvi sv. Štefana. Primerjaj št. 41.


41.

Konj

Troščine / les, rdeče in črno pobarvano, belo, rdeče in modro tkan vzorčni trak, griva in rep iz rdeče in rjave volne / v — 16 cm, š — 16,5 cm, g — 3,5 cm / št. neg. 9155 / inv. št. 9898.

Konjiček sodi v isti tip kot št. 40. Različne rezbarske poteze in barve kažejo na različna izdelovalca, vendar na enako datacijo. Iz navedbe kraja v inventarni knjigi sledi, da je bil votiv darovan v cerkvi Device Marije.


42.

Prašič

Zreče / les, oljni oplesk / v — 7 cm, š — 14,5 cm, g — 5 cm / št. neg. 9140 / inv. št. 10006.

Figurica sodi v konec 19. stoletja ali v začetek 20. stoletja. Očitno ne predstavlja domače temne vrste prašiča ampak potomca berkširskih ali jorkširskih merjascev, katere je Štajerska kmetijska družba uvozila leta 1873. Votiranje figuric je bilo v navadi v podružnični cerkvi sv. Martina nad naseljem, zato navedba kraja v inventarni knjigi pomeni to cerkev. Izdelek je zelo soroden št. 43.


43.

Prašič

Zreče / lipov les, pobarvano z rumenkastobelo oljno barvo / v — 9 cm, š — 16,5 cm, g — 5 cm / št. neg. 9153 / inv. št. 10007.

Figurica je zelo sorodna št. 42 in zanjo velja enako kot za votiv pod to številko.


44.

Krava

Zreče / les, recentno (?) popleskano s sivo oljno barvo / v — 12 cm, š — 20,5 cm, g — 5,5 cm / št. neg. 9157 / inv. št. 10008.

Kravica je izrezljana v spretni maniri podeželskega rezbarja, precej značilni za sredino ali drugo polovico 19. stoletja in je bila kot št. 42 in 43 najbrž darovana v cerkvi sv. Martina nad naseljem.


45.

Srce

Najdišče ni znano / štancana srebrna pločevina / v — 12 cm, š — 8,5 cm / št. neg. 9128 / inv. št. 10439 / stara inv. št. Kranjskega deželnega muzeja 9480.

Kranjski deželni muzej je kupil srce od Franceta Ravenegga iz Šiške leta 1914; po osamosvojitvi je prevzel predmet Kraljevi etnografski muzej. Izvor votiva ni znan. Začetnici G. R. (= GRAZIA RICEVUTA) kažeta na italijansko vplivano območje izdelave. Tehnika ni povedna: votivi iz štancane srebrne pločevine so bili v navadi na Bavarskem, v alpskih deželah, Italiji in Primorju, oziroma v Dalmaciji. Glede na oblike bi srce, oziroma štanca sodila v 18. ali 19. stoletje. Način uporabe kaže na primer fotografija v: Orel, Božja pot, str. 81.


46.

Krona

Najdišče ni znano / štancana in tolčena srebrna pločevina / v — 8,5 cm, š — 14 cm / št. neg. 9127 / inv. št. 10440 / stara inv. št. Kranjskega deželnega muzeja 9487.

Kranjski deželni muzej je kupil krono od Franceta Ravenegga iz Šiške leta 1914. Po osamosvojitvi je predmet prevzel Kraljevi etnografski muzej. Izvor votiva ni znan. Predmet bi lahko datirala le specializirana raziskava; oblikovne prvine bi kazale na 17. ali na 19. stoletje, ne pa tudi na 18. stoletje. Krona je zelo verjetno brez heraldičnega pomena, kajti ob devetih rogljih, značilnih za grofovsko krono, ima tudi križec na krogli, ki je sodil le vladarskim kronam.


47.

Koka

Najdišče ni znano / štancana srebrna pločevina / v — 15 cm / št. neg. 9169 / inv. št. 10441 / stara inv. št. Kranjskega deželnega muzeja 9479.

Kranjski deželni muzej je kupil roko od Franceta Ravenegga iz Šiške leta 1914. Po osamosvojitvi je predmet prevzel Kraljevi etnografski muzej. Provenienca votiva ni znana. Predmet bi lahko datirala le specializirana raziskava; okvirno ga moremo le postaviti v čas od 17. do vključno 19. stoletja.


48.

Moška glava

Najdišče ni znano / štancana srebrna pločevina / v — 6,5 cm, š — 5 cm / št. neg. 9124 / inv. št. 10442 / stara inv. št. Kranjskega deželnega muzeja 9486.

Kranjski deželni muzej je kupil reliefno podobo od Franceta Ravenegga iz Šiške leta 1914. Po osamosvojitvi je prevzel predmet Kraljevi etnografski muzej. Provenienca predmeta ni znana. Pričeska upodobljenca, brki z muho in značilen ovratnik kažejo, da je štanca za votiv nastala v 17. stoletju; verjetno sodi v ta čas tudi votiv, ker je bil izdelan z dobro ohranjeno in ne izrabljeno štanco.


49.

Molilec

Najdišče ni znano / štancana srebrna pločevina / v — 7,5 cm, š — 5 cm / št. neg. 9125 / inv. št. 10443 / stara inv. št. Kranjskega deželnega muzeja 9485.

Kranjski deželni muzej je kupil reliefno podobo od Franceta Ravenegga iz Šiške leta 1914. Po osamosvojitvi je prevzel predmet Kraljevi etnografski muzej. Provenienca predmeta ni znana. Pričeska in značilna obleka kažeta, da je bila štanca izdelana v 17. stoletju; verjetno sodi v ta čas tudi votiv, ker je bil izdelan z dobro ohranjeno in ne izrabljeno štanco.


50.

Molilka pred Marijo

Najdišče ni znano / štancana srebrna pločevina / v — 6 cm, š — 7 cm / št. neg. 9130 / inv. št. 10444 / stara inv. št. Kranjskega deželnega muzeja 9483.

Kranjski deželni muzej je kupil reliefno podobo od Franceta Ravenegga iz Šiške leta 1914. Po osamosvojitvi je podobo prevzel Kraljevi etnografski muzej. Provenienca predmeta ni znana. Tip kompozicije bi sodil v 17. stoletje. S tem časom bi se skladala tudi značilna visoka peta čevlja. Štanca je verjetno nastala v tem stoletju ali tudi v zgodnjem 18. stoletju. Tako moremo verjetno datirati tudi votiv, kajti izdelan je bil z dobro ohranjeno in ne izrabljeno štanco.


51.

Molilec s srcem v roki

Najdišče ni znano / štancana in tolčena srebrna pločevina / v — 13 cm, š — 7,5 cm / št. neg. 9129 / inv. št. 10445 / stara inv. št. Kranjskega deželnega muzeja 9477.

Kranjski deželni muzej je kupil relief od Franceta Ravenegga iz Šiške leta 1914. Po osamosvojitvi je prevzel predmet Kraljevi etnografski muzej. Glede na dolge hlače, čevlje, značilen suknjič z reverji in nizek klobuk z ozkimi krajci moremo štanco, s katero je bil votiv izdelan, datirati v začetek druge polovice 19. stoletja. Vsekakor sodi v drugo polovico 19. stoletja tudi votiv.


52.

Molilec s srcem v roki

Najdišče ni znano / štancana in tolčena srebrna pločevina / v — 11 cm, š — 6 cm / št. neg. 9170 / inv. št. 10446 / stara inv. št. Kranjskega deželnega muzeja 9478.

Komentar k št. 51 velja tudi za št. 52, le da je bil ta votiv izdelan na drugi, manjši štanci.


53.

Molilka s srcem v roki

Najdišče ni znano / štancana in tolčena srebrna pločevina / v — 9,5 cm, š — 5,5 cm / št. neg. 9126 / inv. št. 10448 / stara inv. št. Kranjskega deželnega muzeja 9482.

Kranjski deželni muzej je kupil relief od Franceta Ravenegga iz Šiške leta 1914. Po osamosvojitvi je prevzel predmet Kraljevi etnografski muzej. Provenienca predmeta ni znana. Zaradi nejasnega videza figure ni mogoče datirati; vsekakor je bil votiv štancan na izrabljeni štanci in je tedaj občutno mlajši od nje.


54.

Moleči bolnik

Najdišče ni znano / štancana in tolčena srebrna pločevina / v — 8 cm, š — 10 cm / št. neg. 9123 / inv. št. 10449 / stara inv. št. Kranjskega deželnega muzeja 9484.

Kranjski deželni muzej je kupil votiv od Franceta Ravenegga iz Šiške leta 1914. Po osamosvojitvi je prevzel predmet Kraljevi etnografski muzej. Provenienca predmeta ni znana. Glede na celotni videz in še posebej na obliko posteljnih nog moremo štanco, s katero je bil votiv izdelan, verjetno datirati v 17. stoletje. V ta čas moremo prejkone datirati tudi votiv, kajti izdelan je bil z odlično ohranjeno in ne z izrabljeno štanco.


55.

Konj

Mengeš / les, indijskordeča in črna poslikava / v — 15,5 cm, š — 15 cm, g — 5 cm / št. neg. 9164 / inv. št. 10450 / stara inv. št. Narodnega muzeja 13799/3.

Narodni muzej je kupil konjička od J. Sušnika, župnika v Mengšu, leta 1940. Po drugi vojni je prevzel predmet Etnografski muzej. V inventarni knjigi Narodnega muzeja ni navedena cerkev, od koder izvira konjiček. Kmetje iz mengeške okolice so v mengeški župniji romali za zdravje živine v župno cerkev sv. Mihaela, ne pa tudi v podružno cerkev sv. Primoža in Felicijana v Loki (glej: Navratil, Vraže, str. 148; Narodopisje, str. 141, Jagodic, Mengeš, str. 141). Zato izvira konjiček iz mengeške župne cerkve. To cerkev je prizadel požar leta 1834, leta 1879 so jo močno predelali in spet prenovili leta 1933. Konjiček je samouški izdelek v načinu, precej značilnem za drugo polovico 19. stoletja in za prva desetletja 20. stoletja.


56.

Konj

Mengeš / les, ostanki voščenih prevlek in volnene grive, ostanki recentne srebrne bronze / v — 19 cm, š — 16,5 cm, g — 6,5 cm / št. neg. 9159 / inv. št. 10451 / stara inv. št. Narodnega muzeja 13799/2.

Narodni muzej je kupil konjička od J. Sušnika, župnika v Mengšu, leta 1940. Po drugi vojni je konjička prevzel Etnografski muzej. Konjiček je prav lep izdelek kvalificiranega rezbarja. Zelo verjetno izvira iz župne cerkve sv. Mihaela v Mengšu; datirati ga moremo v desetletja po cerkvenem požaru leta 1834 (glej komentar k št. 55).


57.

Konj

Najdišče ni znano / les, ostanki rdeče barve / v — 12 cm, š — 13 cm, g — 3,5 cm / št. neg. 9212 / inv. št. 10452.

Preprosto rezljana figurica konjička najbrž ni dokončana: nadrobnosti niso izdelane. Nejasno je ali gre za votiv ali za igračko. Oprijemljivih prvin za datacijo ni.


58.

konj

Mengeš / les, predivasta griva in rep, poslikava z oljno barvo: črno, rdeče, oker, modro in pozlata / v — 19 cm, š — 20,5 cm, g — 6,5 cm / št. neg. 9166 / inv. št. 10453 / stara inv. št. Narodnega muzeja 13799/1.

Narodni muzej je kupil konjička od J. Sušnika, župnika v Mengšu, leta 1940. Po drugi vojni je konjička prevzel Etnografski muzej. Način izdelave in ostanki pozlate kažejo, da konjička ni izdelal popoln samouk. Zelo verjetno izvira iz župne cerkve v Mengšu: datirati ga moremo v čas med cerkvenim požarom leta 1834 in koncem 19. stoletja (glej komentar k št. 55).


59.

Konj

Mengeš / les, ostanki prevleke z voskom ter ostanki recentnega srebrnega bronziranja / v — 20 cm, š — 18 cm, g — 6 cm / št. neg. 9160 / inv. št. 10454 / stara inv. št. Narodnega muzeja 13799/4.

Narodni muzej je kupil konjička od J. Sušnika, župnika v Mengšu, leta 1940. Po drugi vojni je konjička prevzel Etnografski muzej. Način izdelave razodeva samouško roko. Votiv je bil darovan v župni cerkvi v Mengšu: nastanek konjička moremo postaviti v čas med cerkvenim požarom leta 1834 in koncem 19. stoletja (glej komentar k št. 55).


60.

Konj

Mengeš / les, oljna poslikava z okrasto belo, črno, rdečo oljno barvo / v — 19,5 cm, š — 22 cm, g — 5 cm / št. neg. 9167 / inv. št. 10455 / stara inv. št. Narodnega muzeja 13799/14.

Narodni muzej je kupil konjička od J. Sušnika, župnika v Mengšu, leta 1940. Po drugi vojni je konjička prevzel Etnografski muzej. Način izdelave razodeva roko kvalificiranega rezbarja. Konjiček je bil darovan v župni cerkvi v Mengšu: nastanek konjička moremo postaviti v čas med cerkvenim požarom 1834 in koncem 19. stoletja (glej komentar k št. 55). Konjiček je zelo soroden ali izdelek iste roke kot št. 34 in 65.


61.

Konj

Najdišče ni znano / les, oljna polihromacija / v — 24,5 cm, š — 25,5 cm, g — 7 cm / št. neg. 9143 / inv. št. 10456.

Način pridobitve ni znan. Način izdelave razodeva roko kvalificiranega rezbarja, ki je učinkovito upodobil močnega in zdravega konja. Votiv moremo glede na tip in izdelavo datirati v 19. stoletje.


62.

Konj

Najdišče ni znano / les, poslikava s črno, rdečo, belo in okrasto barvo, rep volnen / v — 25,5 cm, š — 20 cm, g — 6,5 cm / št. neg. 9213 / inv. št. 10457.

Način pridobitve ni znan. Tip izdelave in način poslikave sta podobna izdelkom berchtesgadenske hišne delavnosti 19. stoletja. V slovenskem tovrstnem gradivu sodi konjiček med izjeme: gre za import ali močan tuj vpliv.


63.

Konj

Mengeš / lipov les, oljna polihromacija: rjavo, rdeče, oker, belo, temnorjavo / v — 25 cm, š — 30 cm, g — 9 cm / št. neg. 9174 / inv. št. 10458 / stara inv. št. Narodnega muzeja 13799/5.

Narodni muzej je kupil konjička od J. Sušnika, župnika v Mengšu, leta 1940. Po drugi vojni je konjička prevzel Etnografski muzej. Votiv je bil darovan v župni cerkvi v Mengšu; datirati ga moremo v čas med cerkvenim požarom leta 1934 in koncem 19. stoletja (glej komentar k št. 55). Način izdelave kaže roko izurjenega rezbarja.


64.

Konj

Mengeš / les, oljna polihromacija / v — 26 cm, š — 25 cm, g — 9,5 cm / št. neg. 9145 / inv. št. 10459 / stara inv. št. Narodnega muzeja 13799/9.

Narodni muzej je kupil konjička od J. Sušnika, župnika v Mengšu, leta 1940. Po drugi vojni je konjička prevzel Etnografski muzej. Konjiček je bil darovan v mengeški župni cerkvi (glej komentar k št. 55). Na spodnji strani podstavka je — glede na oblike številk — izvirna datacija s svinčnikom 1853. To je doslej edina znana letnica na plastičnem votivu na Slovenskem.


65.

Konj

Mengeš / les, oljna polihromacija: rjavo, rdeče, belo, črno / v — 28 cm, š — 34 cm, g — 7,5 cm / št. neg. 9175 / inv. št. 10460 / stara inv. št. Narodnega muzeja 13799/16.

Narodni muzej je kupil konjička od J. Sušnika, župnika v Mengšu, leta 1940. Po drugi vojni je konjička prevzel Etnografski muzej. Zelo verjetno je bil konjiček darovan v mengeški župni cerkvi; datirati ga moremo v čas med cerkvenim požarom leta 1834 in koncem 19. stoletja (glej komentar k št. 55). Konjiček je zelo soroden ali izdelek iste roke kot št. 34 in 60.


66.

Krava

Mengeš / lipov les, rjava in bela oljna barva / v — 13,5 cm, š — 19 cm, g — 6 cm / št. neg. 9141 / inv. št. 10462 / stara inv. št. Narodnega muzeja 13799/21.

Narodni muzej je kupil kravico od J. Sušnika, župnika v Mengšu, leta 1940. Po drugi vojni je kravico prevzel Etnografski muzej. Votiv je bil darovan v mengeški župni cerkvi (glej komentar k št. 55). Datirati ga moremo v čas med cerkvenim požarom leta 1834 in koncem 19. stoletja. Kipec je zelo soroden ali izdelek iste roke kot št. 67, 69, 72 in 73.


67.

Krava

Mengeš / les, oljna polihromacija / v — 16 cm, š — 27 cm, g — 7 cm / št. neg. 9146 / inv. št. 10463 / stara inv. št. Narodnega muzeja 13799/22.

Narodni muzej je kupil kravico od J. Sušnika, župnika v Mengšu, leta 1940. Po drugi vojni je kravico prevzel Etnografski muzej. Votiv je bil darovan v mengeški župni cerkvi (glej komentar k št. 55). Datirati ga moremo v čas med cerkvenim požarom leta 1934 in koncem 19. stoletja. Kipec je zelo soroden ali izdelek iste roke kot št. 66, 69, 72 in 73.


68.

Par volov v jarmu

Najdišče ni znano / les, oljna polihromacija / v — 15 cm, š — 23,5 cm, g — 16,5 cm / št. neg. 9142 / inv. št. 10464.

Način pridobitve ni znan. Volička sta izdelana lično in natančno; na jarmu sta celo trti in iglici na kambah. Način izdelave kaže roko kvalificiranega rezbarja iz 19. stoletja. Zelo podobne pare voličkov so imeli v cerkvi sv. Martina nad Zrečami.


69.

Krava

Mengeš / les, rjavkastordeča, bela in črna oljna poslikava; rep usnjen / v — 12 cm, š — 18 cm, g — 5,5 cm / št. neg. 9158 / inv. št. 10465 / stara inv. št. Narodnega muzeja 13799/7.

Narodni muzej je kupil kravico od J. Sušnika, župnika v Mengšu, leta 1940. Po drugi vojni je kravico prevzel Etnografski muzej. Kravica je bila darovana v mengeški župni cerkvi. Datirati jo moremo v čas med cerkvenim požarom leta 1834 in koncem 19. stoletja (glej komentar k št. 55). Kipec je zelo soroden ali izdelek iste roke kot št. 66, 67, 72, 73.


70.

Krava

Mengeš / les, rjava, rdeča, bela, črna oljna poslikava / v — 9 cm, š — 16,5 cm, g — 3,5 cm / št. neg. 9156 / inv. št. 10466 / stara inv. št. Narodnega muzeja 13799/18.

Narodni muzej je kravico kupil od J. Sušnika, župnika v Mengšu, leta 1940. Po drugi vojni je kravico prevzel Etnografski muzej. Kravica je bila darovana v mengeški župni cerkvi. Način izdelave razodeva roko izurjenega rezbarja. Poslikava najbrž ni naturalistično verna, vendar nedvomno kaže na lisasto govedo, kakršno se je na Kranjskem razširilo šele po letih 1860—1869, ko je Kmetijska družba uvozila mnogo bikov takšnih pasem. Zato moremo votiv datirati po tem času, lahko pa bi ga izdelali tudi v prvih desetletjih 20. stoletja.


71.

Vol

Mengeš / les, rjava in črna oljna poslikava / v — 9,5 cm, š — 13,5 cm, g — 4,5 cm / št. neg. 9163 / inv. št. 10467 / stara inv. št. Narodnega muzeja 13799/15.

Narodni muzej je volička kupil od J. Sušnika, župnika v Mengšu, leta 1940. Po drugi vojni je votiv prevzel Etnografski muzej. Votiv je bil darovan v mengeški župni cerkvi (glej komentar k št. 55). Spodnja časovna meja nastanka votiva bi bila letnica cerkvenega požara leta 1834, vendar kaže učinkovita samouška stilizacija na drugo polovico 19. stoletja.


72.

Krava

Mengeš / les, sivo pleskano, žebljička za oči, rep iz prejice, ušesa usnjena / v — 10,5 cm, š — 14,5 cm, g — 4,5 cm / št. neg. 9135 / inv. št. 10468 / stara inv. št. Narodnega muzeja 13799/17.

Narodni muzej je kravico kupil od J. Sušnika, župnika v Mengšu, leta 1940. Po drugi vojni je kravico prevzel Etnografski muzej. Kravica je bila darovana v mengeški župni cerkvi (glej komentar k št. 55). Datirati jo moremo v čas med cerkvenim požarom leta 1834 in koncem 19. stoletja. Kipec je zelo soroden ali izdelek iste roke kot št. 66, 67, 69, 73.


73.

Krava

Mengeš / les, ostanki sive barve, žebljička za oči, rep iz prejice, ušesa usnjena / v — 10 cm, š — 14,5 cm, g — 4,5 cm / št. neg. 9152 / inv. št. 10469 / stara inv. št. Narodnega muzeja 13799/10.

Narodni muzej je kravico kupil od J. Sušnika, župnika v Mengšu, leta 1940. Po drugi vojni je votiv prevzel Etnografski muzej. Votiv je bil darovan v mengeški župni cerkvi (glej komentar k št. 55). Datirati ga moremo v čas med cerkvenim požarom leta 1834 in koncem 19. stoletja. Kipec je zelo soroden ali izdelek iste roke kot št. 66, 67, 69, 72.


74.

Krava s teletom

Mengeš / les, rjava, bela, zelena oljna poslikava / v — 9,5 cm, š — 11,5 cm, g — 8,5 cm / št. neg. 9161 / inv. št. 10470 / stara inv. št. Narodnega muzeja 13799/6.

Narodni muzej je kravico s teličkom kupil od J. Sušnika, župnika v Mengšu, leta 1940. Po drugi vojni je votiv prevzel Etnografski muzej. Votiv je bil darovan v mengeški župni cerkvi. Način izdelave razodeva roko izurjenega rezbarja. Votiv moremo datirati kot št. 70.


75.

Prašič

Mengeš / les, oljna poslikava / v — 13 cm, š — 16,5 cm, g — 6 cm / št. neg. 9147 / inv. št. 10471 / stara inv. št. Narodnega muzeja 13799/8.

Narodni muzej je prašiča kupil od J. Sušnika, župnika v Mengšu, leta 1940. Po drugi vojni je votiv prevzel Etnografski muzej. Votiv je bil darovan v mengeški župni cerkvi. Način izdelave razodeva roko izurjenega rezbarja; votiv moremo datirati v čas med cerkvenim požarom leta 1834 in koncem 19. stoletja (glej komentar k št. 55).


76.

Noga

Najdišče ni znano / ulit parafin / v — 15 cm / št. neg. 9279 / inv. št. 14994.

Način pridobitve ni znan. Votiv je bil ulit v istem modelu kot št. 77. Ulivanje v parafinu namesto v vosku kaže na konec 19. stoletja ali na 20. stoletje pred drugo vojno. Model, v katerem je bil votiv ulit, je glede na tip in obliko nastal v 19. stoletju.


77.

Noga

Najdišče ni znano / ulit parafin / v — 15 cm / št. neg. 9280 / inv. št. 14995.

Način pridobitve ni znan. Votiv je bil ulit v istem modelu kot št. 76; zanj velja enako kot za votiv pod to številko.


78.

Roka

Najdišče ni znano / ulit parafin / v — 17,5 cm / št. neg. 9233 / inv. št. 14996.

Način pridobitve ni znan. Ulivanje v parafinu namesto v vosku kaže na konec 19. stoletja ali na 20. stoletje pred drugo vojno. Model, v katerem je bil votiv ulit, je glede na tip in obliko nastal v 19. stoletju. Votiv je bil ulit v istem modelu kot št. 79 in 102.


79.

Roka

Najdišče ni znano / ulit parafin / v — 17,5 cm / št. neg. 9232 / inv. št.14997.

Votiv je bil ulit v istem modelu kot št. 78; zanj velja enako kot za votiv pod to številko. V istem modelu je bila ulita tudi št. 102.


80.

Krava s teletom

Najdišče ni znano / ulit parafin / v — 11,5 cm, š — 14 cm, g — 3,5 cm / št. neg. 9177 / inv. št. 14998.

Način pridobitve ni znan. Parafin kot gradivo kaže na konec 19. stoletja ali na 20. stoletje pred drugo vojno. Model, v katerem je bil votiv ulit, je glede na obliko nastal v 19. stoletju. Votiv je bil ulit v istem modelu kot št. 81.


81.

Krava s teletom

Najdišče ni znano / ulit parafin / v — 11,5 cm, š — 12,5 cm, g — 3,5 cm / št. neg. 9231 / inv. št. 14999.

Način pridobitve ni znan. Parafin kot gradivo kaže na konec 19. stoletja ali na 20. stoletje pred drugo vojno. Votiv je bil ulit v istem modelu kot št. 80.


82.

Krava s teletom

Najdišče ni znano / ulit parafin / d — podstavka 12 cm / št. neg. 9193 / inv. št. 15000.

Način pridobitve ni znan. Parafin kot gradivo kaže na konec 19. stoletja ali na 20. stoletje pred drugo vojno. Model, v katerem je bil votiv ulit, je glede na obliko nastal v 19. stoletju. Votiv je bil najbrž ulit v istem modelu kot št. 80 in 81.


83.

Molilka

Najdišče ni znano / ulit parafin / v — 12 cm / št. neg. 9191 / inv. št. 15001.

Način pridobitve ni znan. Parafin kot gradivo kaže na konec 19. stoletja ali na 20. stoletje pred drugo svetovno vojno. Model, v katerem je bil votiv ulit, je glede na tip in obliko nastal v 19. stoletju. Votiv je bil ulit v istem modelu kot št. 84 in 100.


84.

Molilka

Najdišče ni znano / ulit parafin / v — 12 cm / št. neg. 9192 / inv. št. 15002.

Način pridobitve ni znan. Votiv je bil ulit v istem modelu kot št. 83 in zanj velja komentar kot za votiv pod to številko. V istem modelu je bil ulit še votiv št. 100.


85.

Molilec

Najdišče ni znano / ulit parafin / v — 13 cm / št. neg. 9190 / inv. št. 15003.

Način pridobitve ni znan. Parafin kot gradivo kaže na konec 19. stoletja ali na 20. stoletje pred drugo svetovno vojno. Model, v katerem je bil votiv ulit, je glede na tip in obliko nastal v prvih dveh tretjinah 19. stoletja. Votiv je bil ulit v istem modelu kot št. 86 in 101.


86.

Molilec

Najdišče ni znano / ulit parafin / v — 13 cm / št. neg. 9176 / inv. št. 15004.

Način pridobitve ni znan. Parafin kot gradivo kaže na konec 19. stoletja ali na 20. stoletje pred drugo svetovno vojno. Model, v katerem je bil votiv ulit, je glede na tip in obliko nastal v prvih dveh tretjinah 19. stoletja. Votiv je bil ulit v istem modelu kot št. 85 in 101.


87.

Oči

Najdišče ni znano / ulit parafin / v — 7,5 cm, š — 8 cm, g — 4,5 cm / št. neg. 9189 / inv. št. 15005.

Način pridobitve ni znan. Parafin kot gradivo kaže na konec 19. stoletja ali na 20. stoletje pred drugo svetovno vojno. Model, v katerem je bil votiv ulit, je glede na obliko nastal v 19. stoletju. Votiv je bil ulit v istem modelu kot št. 88 in 97.


88.

Oči

Najdišče ni znano / ulit parafin / v — 7,5 cm, š — 6,5 cm, g — 4,5 cm / št. neg. 9188 / inv. št. 15006.

Votiv je bil ulit v istem modelu kot št. 87 in zanj velja komentar kot pod to številko. V istem modelu je bila ulita tudi št. 97.


89.

Prašič

Najdišče ni znano / ulit parafin / v — 9 cm, š — 11,5 cm, g — 4 cm / št. neg. 9187 / inv. št. 15007.

Način pridobitve ni znan. Parafin kot gradivo kaže na konec 19. stoletja ali na 20. stoletje pred drugo svetovno vojno. Model, v katerem je bil votiv ulit, je glede na obliko nastal v 19. stoletju. Votiv je bil ulit v istem modelu kot št. 90 in 104.


90.

Prašič

Najdišče ni znano / ulit parafin / v — 9 cm, š — 11,5 cm, g — 4 cm / št. neg. 9186 / inv. št. 15008.

Votiv je bil ulit v istem modelu kot št. 89 in zanj velja komentar kot za votiv pod to številko.


91.

Srce

Najdišče ni znano / reverzna stran je gladka / ulit parafin / v — 13,5 cm, š — 8 cm / št. neg. 9185 / inv. št. 15009.

Način pridobitve ni znan. Parafin kot gradivo kaže na konec 19. stoletja ali na 20. stoletje pred drugo svetovno vojno. Model, v katerem je bil votiv ulit, je glede na tip in obliko nastal v 19. stoletju. Votiv je bil ulit v istem modelu kot št. 92 in 114.


92.

Srce

Najdišče ni znano / reverzna stran je gladka / ulit parafin / v — 13,5 cm, š — 8 cm / št. neg. 9184 / inv. št. 15010.

Način pridobitve ni znan. Votiv je bil ulit v istem modelu kot št. 91 in zanj velja komentar kot za votiv pod to številko. V istem modelu je bila ulita tudi št. 114.


93.

Konj

Najdišče ni znano / ulit parafin / v — 10 cm, š — 10 cm, g — 2,5 cm / št. neg. 9183 / inv. št. 15011.

Način pridobitve ni znan. Parafin kot gradivo kaže na konec 19. stoletja ali na 20. stoletje pred drugo svetovno vojno. Model, v katerem je bil votiv ulit, je glede na obliko nastal v 19. stoletju. Konjiček je bil ulit v istem modelu kot št. 94, 95 in 96.


94.

Konj

Najdišče ni znano / ulit parafin / v — 10 cm, š — 10 cm, g — 2,5 cm / št. neg. 9182 / inv. št. 15012.

Način pridobitve ni znan. Votiv je bil ulit v istem modelu kot št. 93, 95 in 96 in zanj velja komentar kot za votive pod temi številkami.


95.

Konj

Najdišče ni znano / ulit parafin / podstavek je dolg 10 cm; telo 10 cm / št. neg. 9181 / inv. št. 15013.

Način pridobitve ni znan. Konjiček je bil ulit v istem modelu kot št. 93 in zanj velja komentar kot za votiv pod to številko. V istem modelu sta bili uliti tudi št. 94 in 96.


96.

Konj

Najdišče ni znano / ulit parafin / v — 10 cm, š — 10 cm, g — 2,5 cm / št. neg. 9180 / inv. št. 15014.

Način pridobitve ni znan. Parafin kot gradivo kaže na konec 19. stoletja ali na 20. stoletje pred drugo svetovno vojno. Model, v katerem je bil konjiček ulit, je glede na obliko nastal v 19. stoletju. Ulito v istem modelu kot št. 93—95.


97.

Oči

Najdišče ni znano / ulit parafin / v — 7,5 cm, š — 6,5 cm, g — 4,5 cm / št. neg. 9085 / inv. št. 15025.

Način pridobitve ni znan. Votiv je bil ulit v istem modelu kot št. 87 in zanj velja komentar kot za votiv pod to številko. V istem modelu je bila ulita tudi št. 88.


98.

Dojenec

Najdišče ni znano / ulit parafin / v — 13,5 cm / št. neg. 9087 / inv. št. 15026.

Način pridobitve ni znan. Parafin kot gradivo kaže na konec 19. stoletja ali na 20. stoletje pred drugo svetovno vojno. Model, v katerem je bil votiv ulit, je glede na obliko nastal v prvi ali drugi tretjini 19. stoletja. Votiv je bil ulit v istem modelu kot št. 99 in 113.


99.

Dojenec

Najdišče ni znano / ulit parafin / v — 13,5 cm / št. neg. 9088 / inv. št. 15027.

Votiv je bil ulit v istem modelu kot št. 98 in zanj velja komentar kot za votiv pod to številko.


100.

Molilka

Najdišče ni znano / ulit parafin / v — 12,5 cm / št. neg. 9100 / inv. št. 15028.

Način pridobitve ni znan. Parafin kot gradivo kaže na konec 19. stoletja ali 20. stoletje pred drugo svetovno vojno. Model, v katerem je bil votiv ulit, je glede na obliko nastal v 19. stoletju. Ulito v istem modelu kot št. 83 in 84.


101.

Molilec

Najdišče ni znano / ulit parafin / v — 13 cm / št. neg. 9101 / inv. št. 15029.

Način pridobitve ni znan. Parafin kot gradivo kaže na konec 19. stoletja ali 20. stoletje pred drugo svetovno vojno. Model, v katerem je bil votiv ulit, je glede na obliko nastal v prvih dveh tretjinah 19. stoletja. Votiv je bil ulit v istem modelu kot št. 85 in 86.


102.

Roka

Najdišče ni znano / ulit parafin / v — 17 cm / št. neg. 9102 / inv. št. 15030.

Način pridobitve ni znan. Parafin kot gradivo kaže na konec 19. stoletja ali na 20. stoletje pred drugo vojno. Model, v katerem je bil votiv ulit, je glede na tip in obliko nastal v 19. stoletju. V istem modelu sta bila ulita votiva št. 78 in 79.


103.

Noga

Najdišče ni znano / ulit parafin / v — 15,5 cm / št. neg. 9097 / inv. št. 15031.

Način pridobitve ni znan. Parafin kot gradivo kaže na konec 19. stoletja ali na 20. stoletje pred drugo svetovno vojno. Model, v katerem je bil votiv ulit, je glede na tip in obliko nastal v 19. stoletju.


104.

Prašič

Najdišče ni znano / ulit parafin / v — 19,5 cm, š — 11,5 cm, g — 4 cm / št. neg. 9086 / inv. št. 15032.

Način pridobitve ni znan. Votiv je bil ulit v istem modelu kot št. 89 in zanj velja komentar kot za votiv pod to številko. V istem modelu je bila ulita tudi št. 90.


105.

Molilka

Drtija / ulit rdeč vosek / v — 11 cm / št. neg. 9099 / inv. št. 15033 / stara inv. št. Narodnega muzeja 10371 a.

Etnografski muzej je po drugi svetovni vojni prevzel votiv od Narodnega muzeja. Vpis v inventarni knjigi Narodnega muzeja sodi v leto 1934 in priča, da je bil votiv kupljen v Drtiji pri Moravčah. Potemtakem izvira predmet iz podružnične cerkve Device Marije. Votiv najbrž sodi v 19. stoletje; rdeč vosek kot gradivo kaže, da ni mogel nastati v 20. stoletju. Malo je verjetno, da bi bil votiv starejši, kajti voščeni votivi so bili dejansko oblika dajatve voska Cerkvi: starejše votive so od časa do časa pretopili v bogoslužne sveče. Vendar je bil model, v katerem so ulili votiv, starejši. Celoten duktus in nadrobnosti figurice ne sodijo v tip votivnih molilk iz 19. stoletja, nekaj oblikovnih prvin je bilo v navadi v 18. stoletju, hkrati pa na figurici ni opaziti nobenega elementa, po katerem bi jo lahko prisodili 17. stoletju: zato moremo model, v katerem je bil votiv ulit, okvirno datirati v 18. stoletje.


106.

Krastača

Drtija / ulit rdeč vosek / v — 9 cm, š — 6 cm, g — 2 cm / št. neg. 9096 / inv. št. 15034 / stara inv. št. Narodnega muzeja 10371 b.

Etnografski muzej je po drugi svetovni vojni prevzel votiv iz zbirk Narodnega muzeja. Komentar k št. 105 velja tudi za krastačo.


107.

Dojenec

Drtija / ulit rdeč vosek / v — 9 cm / št. neg. 9091 / inv. št. 15035 / stara inv. št. Narodnega muzeja 10371 c.

Etnografski muzej je po drugi svetovni vojni prevzel votiv iz zbirk Narodnega muzeja. Komentar k št. 105 velja tudi za dojenca.


108.

Roka

Drtija / ulit rdeč vosek / v — 11 cm / št. neg. 9094 / inv. št. 15036 / stara inv. št. Narodnega muzeja 10372 a.

Etnografski muzej je po drugi svetovni vojni prevzel votiv iz zbirk Narodnega muzeja. Modela, v katerem je bil votiv ulit, glede na obliko ni mogoče datirati. Po analogiji z drugimi votivi iz Drtije je najbrž verjetnejša datacija v 18. kot v 19. stoletje. Glej komentar k št. 105. Votiv sodi najbrž v 19. stoletje.


109.

Noga

Drtija / ulit rdeč vosek / v — 11 cm / št. neg. 9095 / inv. št. 15037 / stara inv. št. Narodnega muzeja 10372 b.

Etnografski muzej je po drugi svetovni vojni prevzel votiv iz zbirk Narodnega muzeja. (glej komentar k št. 105). Votiv verjetno sodi v 19. stoletje, model, v katerem je bil ulit, pa je po analogiji z drugimi votivi iz Drtije verjetneje nastal v 18. kot v 19. stoletju: glede na obliko modela ni mogoče datirati.


110.

Krava s teletom

Drtija / ulit rdeč vosek / v — 8 cm, š — 9 cm / št. neg. 9089 / inv. št. 15038 / stara inv. št. Narodnega muzeja 10372 c.

Etnografski muzej je po drugi svetovni vojni prevzel votiv iz zbirk Narodnega muzeja. (glej komentar k št. 105). Votiv verjetno sodi v 19. stoletje. Modela, v katerem je bil votiv ulit, zaradi slabega odlitka in fragmentarnosti, glede na obliko ni mogoče datirati. Po analogiji z drugimi votivi iz Drtije je najbrž verjetnejša datacija modela v 18. kot v 19. stoletje.


111.

Srce

Drtija / ulit rdeč vosek / v — 7 cm, š — 5,5 cm, g — 8 cm / št. neg. 9090 / inv. št. 15039 / stara inv. št. Narodnega muzeja 10370 a.

Etnografski muzej je po drugi svetovni vojni prevzel votiv iz zbirk Narodnega muzeja. (glej komentar k št. 105). Votiv verjetno sodi v 19. stoletje. Po obliki bi model, v katerem je bil votiv ulit, sodil še v 18. stoletje ali v prvo polovico 19. stoletja.


112.

Konj

Najdišče ni znano / kovano železo / v — 6 cm, š — 16,5 cm, g — 4 cm / št. neg. 9098 / inv. št. 15040.

Način pridobitve ni znan. Glede na dvignjeno glavo in dolg vrat predstavlja votiv konja. Železne votivne figurice, ki predstavljajo govedo, imajo vrat običajno proporcionalno krajši. Na fragmentu tudi ni slutiti uničenih rogov. Na votivu je številka 1853, ki je ne znamo pojasniti: številka ni v zvezi z inventarjem Kranjskega deželnega muzeja ali Narodnega muzeja. Glede na izdelavo iz enega kosa železa sodi konjiček med starejše votive. Okvirno ga moremo datirati vsaj v 17. ali 18. stoletje; zavoljo fragmentarnosti ni mogoče ugotoviti, ali je celo starejši. Primerjaj komentar k št. 1.


113.

Dojenec

Najdišče ni znano / ulit parafin / v — 13,5 cm / št. neg. 9092 / inv. št. 15041.

Način pridobitve ni znan. Parafin kot gradivo kaže na konec 19. stoletja ali na 20. stoletje pred drugo svetovno vojno. Model, v katerem je bil votiv ulit, je prav lepo delo in precej značilno za prvo ali drugo tretjino 19. stoletja. Votiv je bil ulit v istem modelu kot št. 98 in 99.


114.

Srce

Najdišče ni znano / ulit parafin / v — 13 cm, š — 8 cm / št. neg. 9093 / inv. št. 15042.

Način pridobitve ni znan. Parafin kot gradivo kaže na konec 19. stoletja ali na 20. stoletje pred drugo svetovno vojno. Glede na obliko sodi model, v katerem je bil votiv ulit, v 19. stoletje. Votiv je bil ulit v istem modelu kot št. 91 in 92.


115.

Venec

Drtija / rdeč vosek na bombažnih stenjih / d — 60 cm, š — 2 cm / št. neg. 13762 / inv. št. 17026 / stara inv. št. Narodnega muzeja 10370 b.

Narodni muzej je kupil venec leta 1934 v Drtiji; predmet očitno izvira iz podružnične cerkve Device Marije. Po drugi vojni je predmet prevzel Etnografski muzej. V inventarni knjigi Narodnega muzeja je predmet označen kot votivni ženitovanjski venec. Dolžina venca ustreza naglavnemu vencu. Predmet je prerezan, kar bi kazalo na svatbeni običaj, v katerem je ženin simbolično prerezal venec na nevestini glavi (o tem poroča na primer Valvasor, Ehre, Il.del, 6. knjiga, str. 312). Neprerezani votivni venci pa naj bi vsaj v drugi polovici 19. stoletja bili sredstvo zoper glavobol; nosili naj bi jih okrog vratu ali okrog glave (glej Kriss, Opfergebräuche, str. 92, 93). Oprijemljivih prvin za datacijo votiva ni; morda bi smeli domnevati kot časovni okvir nastanka 18. in 19. stoletje.



MODELI ZA ULIVANJE VOŠČENIH VOTIVOV


116.

Ovca

Najdišče ni znano / trd les, rezljano / zloženi model meri: v — 13,5 cm, š — 13,5 cm, g — 7,5 cm / št. neg. 9178 / inv. št. 1778 in 1794.

Glede na obliko sodi model v prvi dve tretjini 19. stoletja. Sestavna dela sta bila zmotno inventarizirana kot modela za lect: zato ima predmet dve inventarni številki.


117.

Krava s teletom, prašič

Najdišče ni znano / trd les, rezljano / zloženi model meri: v — 13,5 cm, š — 15,5 cm, g — 7,5 cm / št. neg. 9214 / inv. št. 1788 in 1789.

Glede na obliko prašiča sodi model v prvi dve tretjini 19. stoletja. Prvotno je bil v modelu izrezljan prašič. V hrbtno stran modela so pozneje izrezali še podobo krave s teletom; glede na nesomerno lego v lesni ploskvi in primitivno izdelavo je ta podoba najbrž nastala v zadnjih dveh tretjinah 19. stoletja. Sestavna dela sta bila zmotno inventarizirana kot modela za lect, zato ima predmet dve inventarni številki.


118.

Prašič

Kranj / trd les, rezljano / zloženi model meri: v — 14 cm, š — 14,5 cm, g — 7 cm / št. neg. 9208 / inv. št. 3259 in 3309 / stari inv. št. Kranjskega deželnega muzeja 7555 in 7559.

Medičar Janko Šink iz Kranja je leta 1911 podaril model Kranjskemu deželnemu muzeju. Po osamosvojitvi je model prevzel Kraljevi etnografski muzej. Glede na obliko sodi model v konec 18. stoletja ali v prvo polovico 19. stoletja. Sestavna dela sta bila zmotno inventarizirana kot modela za lect, zato ima predmet dve inventarni številki.


119.

Dojenec

Kranj / trd les, rezljano / zloženi model meri: v — 16 cm, š — 8,5 cm, g — 8 cm / št. neg. 9209 / inv. št. 3296 in 3329 / stari inv. št. Kranjskega deželnega muzeja 7595 in 7593.

Medičar Janko Šink iz Kranja je leta 1911 podaril model Kranjskemu deželnemu muzeju. Po osamosvojitvi je predmet prevzel Kraljevi etnografski muzej. Glede na obliko sodi model v 18. stoletje. Sestavna dela sta bila zmotno inventarizirana kot modela za lecet: zato ima predmet dve inventarni številki.


120.

Molilka

Kranj / trd les, rezljano / zloženi model meri v — 16 cm, š — 10 cm, g — 5,5 cm / št. neg. 9210 / inv. št. 3299 in 3345 / stari inv. št. Kranjskega deželnega muzeja 7552 in 7597.

Medičar Janko Šink iz Kranja je leta 1911 podaril model Kranjskemu deželnemu muzeju. Po osamosvojitvi je predmet prevzel Kraljevi etnografski muzej. Glede na obliko in nošo sodi model v konec 18. stoletja ali v prvo polovico 19. stoletja. Sestavna dela sta bila zmotno inventarizirana kot modela za lect, zato ima predmet dve inventarni številki.


121.

Molilec

Kranj / trd les, rezljano / zloženi model meri: v — 17,5 cm, š — 8,5 cm, g — 8,5 cm / št. neg. 9211 / inv. št. 3302 in 3338 / stari inv. št. Kranjskega deželnega muzeja 7591 in 7565.

Medičar Janko Šink iz Kranja je leta 1911 podaril model Kranjskemu deželnemu muzeju. Po osamosvojitvi je predmet prevzel Kraljevi etnografski muzej. Glede na obliko in nošo sodi model v 18. stoletje. Sestavna dela sta bila zmotno inventarizirana kot modela za lect, zato ima predmet dve inventarni številki.


122.

Konj

Kranj / trd les, rezljano / zloženi model meri: v — 15 cm, š — 10,5 cm, g — 7,5 cm / št. neg. 9179 / inv. št. 3330 in 3339 / stari inv. št. Kranjskega deželnega muzeja 7586 in 7596.

Medičar Janko Šink iz Kranja je leta 1911 podaril model Kranjskemu deželnemu muzeju. Po osamosvojitvi je predmet prevzel Kraljevi etnografski muzej. Glede na obliko sodi model v prvo tretjino 19. stoletja. Sestavna dela sta bila zmotno inventarizirana kot modela za lect, zato ima predmet dve inventarni številki.





KAZALO MOTIVOV

Votivi za človeško zdravje in druge življenjske tegobe

Bolnik v postelji: 54

Dojenec: 98, 99, 107, 113, 119

Krastača: 32, 106

Krona: 46

Molilec: 16, 27, 49, 51, 52, 85, 86, 101, 121

Molilka: 8, 18, 50, 53, 83, 84, 100, 105, 120

Moška podoba: 48

Noga: 3, 14, 19, 76, 77, 103, 109

Oči: 28, 87, 88, 97

Roka: 4, 5, 6, 7, 11, 29, 47, 78, 79, 102, 108

Srce: 45, 91, 92, 111, 114

Venec: 115

Votivi za domače živali

Govedo: 9, 10, 12, 38

Konj: 1, 22, 23, 24, 25, 26, 33, 34, 37, 40, 41, 55, 56, 57, 58, 59, 60, 61, 62, 63, 64, 65, 93, 94, 95, 96, 112, 122

Krava: 44, 66, 67, 69, 70, 72, 73

Krava s teletom: 21, 74, 80, 81, 82, 110, 117

Ovca: 116

Petelin, kokoš, ptič (?): 30, 31

Prašič: 2, 13, 15, 20, 35, 39, 42, 43, 75, 89, 90, 104, 117, 118

Vol: 36, 71

Vola z jarmom: 68

Živalske figurice: 17


KAZALO NAJDIŠČ

Begunje: 23, 24, 25, 26

Drtija: 105, 106, 107, 108, 109, 110, 111, 115

Koblarji: 33, 34

Koprivnik: 30, 31

Kranj: 18, 19, 19, 20, 21, 22, 27, 28, 29, 118, 119, 120, 121, 122

Mače: 35

Mengeš: 55, 56, 58, 59, 60, 63, 64, 65, 66, 67, 69, 70, 71, 72, 73, 74, 75

Ptujska gora: 32

Sora: 36

Štajersko: 1, 2

Štefanja gora: 37

Štepanja vas: 40

Troščine: 38, 39, 41

Zaplaz: 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17

Zreče: 42, 43, 44


KAZALO GRADIV IN NAČINOV IZDELAVE



Les, rezljan: 57, 116, 117, 118, 119, 120, 121, 122

Les, rezljan in oljno pobarvan: 34, 35, 40, 41, 42, 43, 44, 55, 58, 60, 61, 62, 63, 64, 65, 66, 67, 68, 69, 70, 71, 72, 73, 74, 75

Parafin, ulit: 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, 19, 20, 21, 22, 27, 28, 29, 32, 38, 39, 76, 77, 78, 79, 80, 81, 82, 83, 84, 85, 86, 87, 88, 89, 90, 91, 92, 93, 94, 95, 96, 97, 98, 99, 100, 101, 102, 103, 104, 113, 114

Pločevina, srebrna, štancana: 45, 46, 47, 48, 49, 50, 51, 52, 53, 54

Sir, ročno oblikovan: 30, 31

Vosek, oblit na bombažnem stenju: 115

Vosek, ročno oblikovan na lesenem (rezljanem) ogrodju: 23, 24, 25, 26, 33, 36, 37, 56, 59

Vosek, ulit: 32, 105, 106, 107, 108, 109, 110, 111

Železo, kovano: 1, 2, 112





SLIKOVNA PRILOGA





Gorazd Makarovič

V • O • T • I • V • I

Zbirka Slovenskega etnografskega muzeja

Knjižnica Slovenskega etnografskega muzeja 2

Urednik

Andrej Dular

Oprema in tehnična ureditev

Jurij Kocbek

Prevod

Nives Sulič

Izdal in založil

Slovenski etnografski muzej,

zanj

mag. Tanja Roženbergar





Ljubljana, 2015



Izdano v okviru projekta





CIP - Kataložni zapis o publikaciji

Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana



398.3(497.4)(0.034.2)



MAKAROVIČ, Gorazd

Votivi [Elektronski vir] : zbirka Slovenskega etnografskega muzeja / Gorazd Makarovič ; [angleški prevod Nives Sulič ; fotografije Matija Pavlovec in Gorazd Makarovič]. - El. knjiga. - Ljubljana : Slovenski etnografski muzej, 2015. - (Knjižnica Slovenskega etnografskega muzeja ; 2)



ISBN 978-961-6388-59-7 (ePub)

1. Slovenski etnografski muzej

282455552