PoSinlna plačana v gotovini LETNIK XIII LVII JANUAR 1957 VSEBINA Pavel Kunaver: Prvi in zadnji problem............1 Marko Dular: Direktna smer v Planjavski glavi.........5 Jean Franco: Makalu — srečna gora............10 Vilko Mazi: Spomini ob pohorski transverzali..........16 Mitja Šarabon: Prebujenje...............22 Janko Blažej: Prenj.................23 Leopold Stanek: Jama podzemnica ..............28 Jožica Budinek-Korpar: Ivan Cankar v Kranjski gori in na Vršiču .... 29 Rxidolf Brajnik: Sneg.................35 Emilija F on: Pojmo na Gorjance!.............36 Dr. France Avčin: Velika nesreča na La Meiji..........38 J. W.: Triglav ni za medvede!..............39 Dr. France Avčin: In memoriam dr. Kari Blodig.........39 Pavel Kemperle: Albertu v spomin.............40 Društvene novice..................41 Razgled po svetu.................... Naslovna stran: Zelnarica s Krnom — foto Francč Močnik Priloga: Triglav s Tosca — foto Tomaž Ravnik Planinski Vestnik je glasilo Planinske zveze Slovenije / Izdaja ga imenovana Zveza, urejuje pa uredniški odbor / Revija izhaja dvanajstkrat na leto, po potrebi v snopičih po dve številki -skupaj / Članke pošiljajte na naslov: Tine Orel, Celje, I. gimnazija / Uprava: Planinska zveza Slovenije, Ljubljana, Likozarjeva ulica 12, poštni predal 214, telefon <št. 32-553 / Tu se urejajo: reklamacije (ki se upoštevajo dva meseca po izidu številke), naročnina, honorarji, oglasi, razvid naslovov / Tiska in klišeje izdeluje Tiskarna »Jože Moškrič« v Ljubljani I Letna naročnina znaša din 400.—, ki jo morete plačati tudi v štirih obrokih po din 100.— / Tekoči račun revije pri Narodni banki 602-T-121 / Spremembo naslova javljajte na Upravo Planinskega Vestnika, ;pri čemer navedite poleg prejšnjega vedno tudi novi naslov, po možnosti s tiskanimi črkami. Odpovedi med letom ne sprejemamo. Upoštevamo pa pismene odpovedi, ki jih naročniki izroče Upravi do 1. decembra za prihodnje leto Kam KOČA POD BOGATINOM »«. na izlet, kam na 50 ležišč, kurjene sobe, krasni tereni za smučanje, postojanka stalno posluje dopust? KOČA NA USKOVNICI n»m i 20 ležišč, kurjene sobe, prikladni smučarski tereni zlasti za začetnike, izhodišče za izlete na Triglav VODNIKOVA KOČA NA VELEM POLJU 1805 m Novo zgrajena koča bo pričela poslovati poleti 1957, topla in hladna voda v sobah, kopalnica, pozimi najlepši tereni za smučanje, 32 ležišč Planince in smučarje vabimo na obisk naših postojank in jim hkrati želimo srečno novo leto 1957 „„ „ . . . _ _ . PD Bohinj — Srednja vas Prvi in zadnji problem PA VEL KUNA VEB Stena za steno, vrh za vrhom pada. Človeška vztrajnost in pogum se ne ustrašita ničesar več. Nobena strmina ni več prehuda. Ledenih in sneženih strmin, kjer groze pgubni plazovi, se lotijo celo z minami, da se ubranijo bele smrti. Vsa gorovja naše zemlje se odpirajo človeku. Do najbolj oddaljenih krajev že držijo avtostrade, celo tja v osrčje Afrike pod visoki Ruvenzori. Posebna letala prenašajo plezalce tudi na ledenike, torej prav na izhodišče ledenih velikanov. Tudi naši plezalci komaj še najdejo doma kako nepreplezano smer in nič jih ne ustavi. Celo tedaj, ko zima odene stene v ledeni oklep, se lotevajo najtežjih smeri, in zdi se, da ni problema, ki bi ustavil drznega človeka. Gore so postale last vseh, vsem so odprte in vsakdo si v njih poišče, kar si zaželi. Spoznali smo njihovo neizčrpno bogastvo lepote, vir zdravja, njihov pomen za krepitev telesa in duha. Sinji prepadi, globoke doline in debri nam odkrivajo skrivnosti zemeljske skorje in njihove zaklade. Malo je panog našega življenja, na katere kakor koli koristno ne vplivajo gorovja. Znanstvenikom in običajnim planincem pa se pridružujejo tudi ljudje, ki žele, da bi prišle pod vzgojni vpliv gora mnogo večje množice ljudi, da bi bile deležne sreče in lepote, ki jo more pred vsemi drugimi zemeljskimi pokrajinami nuditi največ gorovje, in to posebno tudi v naši domovini, ki je tako nenavadno obdarjena z lepotami velike narave. Takoj po osvoboditvi, ko je postala vsa naša domovina last nas vseh, je propaganda uspela, da je privabila v gore tudi pri nas velike množice ljudi. Gore so bile pripravljene na sprejem, kakor malo kje v Alpah, saj so še v mnogih krajih malone v prvotnem stanju — ni pa bil človek tisti, ki je prišel v gore pripravljen, sposoben, dojeti to, kar mu je velika narava nudila. Množice so prišle z dolinsko navlako v gore — premnogokrat po krivdi tistih, ki so jih peljali tja. Najhujša navlaka sta bila in sta še vedno alkohol in kričanje nepoučenih ljudi. Kako škodljivo je torej početje organizatorjev izletov, ko celo na avtobusih, kamionih in drugače privlečejo s seboj alkohol in sredstva za hrup v tisti tihi prirodi, ki bi morala postati njihova prijateljica, dobrotnica, zdravnica, vir lepote in sreče? Čemu je potrebno, da se že pred odhodoin napoji in omami množica, da je nesposobna dojemati na cilju, kar diha iz tihih gozdov, z mračnih sten, z jasnih vrhov, iz živopisane flore? Kakšen zločin nad človekom, da se na cilju še bolj omamlja s hrupom in pijačo in se oropa ne samo za en dan življenja, ampak za prelepo priložnost, da bi se oddahnil, odpočil in napolnil duha z vero v največjo lepoto, ki jo more dati samo nemotena narava! Ali je vsega tega treba? Malone bi se dvomljivcem pridružil tudi jaz, ker večinoma ljudje, ki v večjih skupinah prihajajo v gore, še vedno s krikom in vikom motijo planinsko lepoto, v kočah pa ob pijači razgrajajo; pa tudi zato, ker je obisk in število gorohodcev v gorah v zadnjih letih padlo. Ceneno plehko zabavo najdejo ljudje brez truda tudi izven gora. Prav v obup pa me je pripravil doživljaj v našem naravnem parku Rakovi dolini ali Škocjanu pri Rakeku. Bilo je pozno letos pomladi. Tihi gozdovi te edinstvene doline so bili posebno vabljivi. Reka Rak pa je bila ravno pravšnja, da je grmela iz podzemskih jam, se prelivala pod krasnimi oboki naravnih mostov in z gromom izginjala v temnih žrelih Zatočne jame. V to krasoto sem vodil dijake. Šli smo iz Cerknice do Velike Karlovice, od tam pa po širnih gozdovih pod Javornikom v Rakovo dolino. Na lepi jasi sredi doline smo že od daleč ugledali množico ljudi. Bilo so vajenci. Spomnil sem se, da je vajeniški dan in vesel sem priznal voditeljem te mladine, da so izbrali pravi kraj za izlet. Toda, o j groza! Ko smo se približali trumi — morda je bilo 50 ali 100 mladih ljudi in nekaj odraslih — verjetno vodij — se je iz glav kadil alkohol, iz ust pa krik in vik. Na ražnju se je pekel ostanek jarca. Na cesti je stal kamion, na njem pa v nadstropjih zaboji s pivom in steklenice z žganjem. »Kako se imate?« je vprašal eden od mojih mladincev znanca med vajenci. »Imenitno! Poln kamion piva imamo! In pol jarca smo že vrgli v grmovje!« je bil odgovor mladega človeka sredi kraja, ki ga tujci označujejo kot enega najlepših, kar jih vidijo na svojem potovanju po svetu. Pijani pari so se vlačili iz grmovja in končno je vsa truma s ponesnaženega prostora kričeč odšla v smeri proti Cerknici. Od izleta v ta prelepi kraj Slovenije mladina, ki bi ji morali voditelji pokazati pravo smer življenja, ni imela drugega kakor okajeno glavo. Malo na to so v Rakovi dolini taborili Nizozemci in drugi. In napisali so značilne besede: »Če bi imeli mi tako naravo kakor vi, v naši domovini n? bi bilo treba dimnikov!« . V tem, da mi ne cenimo zadosti svoje prirode in jo skrunimo s slabim vedenjem, 'tujci pa spoznavajo njeno vrednost in lepoto, tiči med drugim tudi nevarnost pohlepa po naši zemlji. .. Mladina na poti s Triglava Pavel Kunaver Foto Pavel Kunaver Mladina na Triglavskem ledeniku Tako ostane v slovenskem planinstvu prvi in zadnji problem: človek, ki ga moramo pridobiti in vzgojiti za gore tako, da bo dobrine, ki jih nudijo tudi na duhovnem polju, do konca izrabil. Ali je to mogoče? Vero, da je mogoče tudi pri nas doseči to, da tudi množica uživa gore in njihove lepote, sem letos zopet dobil. Zgodilo se je to, ko sem najmanj pričakoval. Dobrotna usoda me je privedla na ledenike Mont Blanca, da bi proučeval njihov nastanek, pred vsem pa njihovo sedanje nazadovanje. Toda naučil sem se nepričakovano še nečesa drugega. Vrh Mont Blanca dosežejo le dobri in vztrajni alpinisti. Toda sijaj njegovih številnih ledenikov, velikanstvo in bizarnost silnih gora v njegovi soseščini privablja iz vse Francije, pa tudi iz drugih daljnih dežel ogromne množice ljubiteljev prirode. Po okoli 20 km dolgi dolini Chamonixa se poleg neštetih hotelov, kamor imajo dostop le petični ljudje, razprostirajo številna taborišča družb in posameznikov. Tisoče ljudi tabori po travnikih, gozdnih parobkih, da, celo na dvoriščih in drugod. Po vsej dolini se čuje v glavnem le grom ob lepem,vremenu narastle Arve in seveda neštevilni avtomobili. Množice pa nenavadno molče! V taborih je tako tiho, ljudje so tako obzirni, vpliv mogočnih gora nad množicami izletnikov in planincev tako silen, da strmiš, če živiš tam dalj časa. Niti enkrat nisem videl pijanega človeka. Vpitja nisem slišal nikoli v treh tednih, ki sem jih prebil ob vznožju in na bregovih tega najvišjega gorovja Evrope, če tudi je na mnogih krajih mrgolelo ljudi. Šotor z vso imovino lahko pustiš dneve, ko odideš v gore. Nič ne izgine. Nasprotno, v mojem šotoru sem našel po večdnevni odsotnosti na kovčku knjižico »Florilège Alpestre« s posvetilom: »Souvenir aimable de quatre petits Français aux charmants amis Yougo- Nikjer na svetu ni toliko žičnic in zobatih gorskih železnic kakor v območju Mont Blanca. Množice izstopajo 2000—3000 m visoko, a govoriti komaj slišiš ljudi. Vsakdo si poišče svoj prostor in gleda, gleda... Ali pa s cepinom in vrvjo v družbi odhaja na razne podvige. slaves.. Višek presenečenja pa sem doživel na koncu železnice, ki drži na Mer de Glace, nad jezik največjega montblanškega ledenika. V lepem vremenu pripelje zobata železnica vsakih dvajset minut nekaj sto ljudi na eno najlepših razgledišč v Alpah. Po poti, ki drži na množicam dostopni del ledenika, se vije ves dan procesija ljudi. Kdo so obiskovalci? Brez izjeme vsi sloji Francije, ljudje iz vse Evrope, pa tudi številni črnci in rumenci. Prevladujejo seveda Francozi. Ljudje ne govore mnogo. Ne čutijo potrebe. Terasa pred hotelom je polna miz. Ob njih jedo izletniki, če hočejo hotelske dobrote — a prav tako le to, kar s seboj prinesejo. Zaman pa bi iskal Štefanov in litrov! Večinoma pije množica sadne sokove in brezalkoholne pijače. Seveda ni slišati nobenega radia ali drugega hrupa. Vse je zamaknjeno v silno panoramo. »Vsi« — to so stotine mladine pod vodstvom vseh mogočih vzgojiteljev, delavci in drugi. Za roko se držita starec in starka, ki že trudne in kahie oči upirata v bleščečo ledeno pokrajino. Proč od pota v strmini za granitnim balvanom sem našel mlado mater. Ona je pila odprtih oči lepoto ledeniške pokrajine. Dojenček na prsih je pil njeno mleko, z njim ljubezen do svoje ponosne gorske domovine... Vse je bilo, kakor da bi tihe strmeče množice poslušale nezaslišano simfonijo narave. Dva dni sva taborila 2000 m visoko, a ne daleč od hotela. Vedno je bilo tam okoli več sto ljudi, še več pa doli na ledenikovem ravnem delu. Toda disciplina — samohotna in prostovoljna, je bila vzorna. V družbi takih ljudi se nisi čutil motenega, in če si se le malo odstranil, nisi skoraj vedel, da malone v neposredni bližini izstopa iz vlaka vedno nova množica ljudi, ki se razgubi tiho po raznih vzpetinah, za balvane, na neštevilne razgledne točke, kjer mirno uživa pred seboj razgrnjeno ledeniško panoramo. Tudi v bližino najinega samotnega šotora tam gori so prišle skupine izletnikov, po trideset, petdeset skupaj. Bile so skupine otrok, dijakov, meščanov raznih vrst, delavcev in tako imenovanih »boljših« slojev. Toda v enem so bili vsi enaki: v tihem vedenju in v enaki sposobnosti izkoristiti bivanje v gorski prirodi. V nekaj tednih, odkar sem se vrnil izpod vladarja evropskih gora sem bil zopet dvakrat v naših gorah. Za dva tisoč metrov so nižje in ledenikov nimajo. Toda pestrost gorskih oblik, lepota naših gorskih gozdov in flore, mnogo večja samota in romantika sta taka, da so po svoji lepoti enake najvišjemu gorovju Evrope. Bilo je na Plan Prazu, enem od najkrasnejših razgledišč nad Chamonixom. Mont Blanc in vsi njegovi sosedi so bleščali v ledenem ornatu, ko me je družba uglednih tujcev ustavila in vprašala, od kod sem. In ko sem omenil, da sem iz Slovenije, je ena od dam, ki je gotovo bila nekoč v naših gorah, vzkliknila: »Ah, slovenske gore!« in to vpričo vseh bleščečih Chamoniških Aiguilles! Če morejo tiste gore tam vplivati na sto in stotisoče obiskovalcev tako ■dobro, so naše gore prav tako sposobne, da vzgajajo in osrečujejo naše množice! Naše 'matere so rodile premnogo vzornih ljudi. Vsi zgodovinski dogodki so ■pokazali, da naš človek ne zaostaja za drugimi prebivalci našega planeta. Torej je vreden in sposoben, da se prepusti najglobljemu vplivu in užitkom nenavadno lepe in bogate narave svoje domovine. Morda je pri mnogih starejših ljudeh prepozno, da bi jih prevzgojili, toda prihodnost pripada mladini! Zato je dolžnost vsakogar, da njej posveti vso pažnost in skrb in jo pridobi za srečnejše in boljše življenje. Direktna smer v Planjavski glavi MARKODULAR (Plezala Marko Dular in Ljubo Juvan dne 8. avgusta 1956) Veter joka nekje v vrheh. Mračno jutro vstaja. Napetost je v zraku. K tlom tišči. Kot bi ogromna, tisočmetrska stena legla na naju. Ne vidiva ničesar. Edini občutek življenja je le sopenje in udarjanje skal, ki jih ruši prijatelj nekje v bližini. Dež! Ne, le drobci prsti prše v meglo. Zdajci se pokaže osamljen macesen. Sam sredi skalne divjine. Skrivenčen in žilav kljubuje zimi in soncu, steni in viharjem. Šele starost ga upogne in strohnel bo sredi skalnatih razbitin, na melišču pod steno. Jasnejša in svetlejša postaja podoba macesna. Ozek pramen svetlobe posije v trpko sivino. Barve ožive. Kot bi mehka roka odgrinjala megleno zaveso in trgala niti, ki vežejo dušo. Modro oko pogleda izza sivih oblakov. Teža popušča. Že splava pogled tja dol, kjer izgine svet — gladko in navpično. Strmo pod nama sega v meli majhno snežišče. Bele stopinje so izgrebene v njem. Ne vidim jih, le vem, da so. Še pred urami sva hodila tam spodaj, strmela v meglo in oblake. Bi vstopila? In sva. Skalne klade, raztresene v meleh, spremljajo stezo. V ključih je speljana prek belih prodišč. Vije se v višavo, izgine za rebrom, daleč nekje se prevesi v Zadnji Okrešelj. Pa nisva prišla od tam. Iz doline, kjer rasto smrekovi gozdovi, kjer se belijo širna prodišča in v njih se prelivajo srebrni prameni voda, naju je privedla pot. Onkraj se vpnejo gozdovi, prodišča in stene v svet, ki izpopolnjuje tega, ki z mrkimi stenami zapira dolino na jugu. Po njem drži najina pot. Razpe-njena voda brusi skalovje v soteski pod njo. Pa še tej uide v strmini pod planino. Zrak je prežet s soncem in šumenjem slapa, ki se z navpičnih, rdečih plati poganja v dolino. Ne jenja nikoli. Le veter odnaša odmev, pa se vrača od svetlih sten v ozadju. Okrešelj ... Troje let je minilo od tedaj ... Klic se je utrgal v strmali nad kočo in se potopil v mehko meglo. Pod nami se je budil Okrešelj. Zvonec je klopnil v jutro. Težke kaplje so polzele po vejah, škropile po nogah in močile obleko. Minulo je. Trojica se je ločila od poti in zavila po grušču pod steno. Kamenje je zahreščalo pod nogami. Megla je pritisnila do vznožij. Še veter je utihnil. Črna razpoka je zazijala med snegom in steno. Pred nami je rasla v sivino... Bliža se trenutek, ko bodo roke prvič zagrabile za mrtvo pečino. Še enkrat zdrsi pogled navzdol. Ustavi ga neprodirna megla. Zdaj! Vrv se napne. Roke se stegnejo po skali. Stena se odmakne, beži, izgublja se v daljavo. In glej, trenutek se spreminja v ure, mesece in leta. Stena se odmika pred človekom, z njo beži spoznanje skrivne sile, ki vleče v gore. Je minulo? Znova in znova zahrešči mel pod nogami, z istim veseljem, pričakovanjem in strahom zategujemo vrv v pasu. Povrne se trenutek, ko zagrabimo za skalo, a nema ostane stena pred nami... Megla sili čez rob nad Babami. V divjem navalu se vali v steno. Buta ob zrak, razliva se po skalah. Veter jo napihuje, biča visoko v nebo, žene v vrhove. Temne sence beže po zeleni ravnici Okrešlja. Danes je sonce še zmagovalec. Na raztreskani rami sva. Ozreva se v višavo in tedaj ... Sto in sto metrov visoka, svetla plošča šine v nebo. Skokoma se poganja navzven, grozeče nagubana v sivih poklinah. Sončni žarki srebre zob, ki je na vrhu zagvozden v steno — Glava planjavska. Tam gori, na strmi polički, za skalno klado stoji možic. Še topli so kamni od rok, ki so ga zgradile. Poleg dvoje postav. Obraza obračata v steno. Pogledujeta navzgor po modrikastih plateh, po rjavi poklini. Pogled se pomudi na skalnem zobu in razkroji se v sinjini neba. Devet bo ura. Na sedlu je vse živo. Naveze se odpravljajo v stene. Vesel dan, brez oblačka je. Sonce se upira v Branina stebra, v rdeče plati Turške gore. Zvočen vrisk se utrga med ridami steze v Boštjanci. Odgovor pritava z Okrešlja. Sva dovolj močna, da prideva skozi? Koliko ur bova preživela v senci? Z bolvana prestopim v modrikasto ploščo. Strma je stena, skopa z oprimki. Krepak prijem, v poč in v razkoraku se pomikam naprej. Star klin. Zadela sva. Že vidim čez rob. Slaba namera. Ne boš me! Učinkovita jutranja telovadba. Tudi brez takta gre. Kos hlačnice odplava po zraku v globino, kot metuljček se ziblje v vetru, dokler ne izgine izpred oči. Še en klin tiči v majavi steni in modro encianovo cvetje se ponuja v roke. Vsa lopa je porasla z njim. Sredi plati in previsov ti je najdražji dom. S cvetjem razveseljuješ plezalca, ki le redko zaide v ta kraj. Malokdaj vidiš sonce. Boriš se s steno. Pozdravljen, prijatelj! »Kar korajžno. Varujem!« Zasopla sediva v idilični lopici, razvezujeva nahrbtnikih, v čutari je limonada. Pijmo, dokler je čas! Najprej na oglede v desno. Po dveh, treh korakih odkrijem klin. Ozka polička drži od tod na greben. Tu ne bo kruha. Kot maček se požene Ljubo v previs. Visoko v strop zabije najin največji ledni klin. Prizorišče se pomakne za skalne kulise. Dva klina izpulim z roko, tretjega pa pustim. Spravim se nad zobatega. Kljub korenitemu natepavanju ostane bolj trmast od mene. Ves je zbit revež, drži pa bolj kot trije navadni. Še tega žrtvujva! Medtem ko se borim z ravnotežjem, Ljubo razlaga, da je nad nama lažja poklina. Radovedno sledim njegovemu pogledu. Seženj debela luska je prislonjena v previsni steni, za ped široka, gladka poč je med njima. Kar mravljinci mi zagomaze po hrbtu. O, uboga para, kaj naj počnem? Ko bi bil tukaj Aleš, jaz pa ... Iskre se krešejo, ko ropotaje sopiham navkreber. Prostorna polica je plačilo za trud. Rumenkast previs se boči nad prižnico. Kakih sedem metrov ga je. Potem pa le ozka, gladka poklina, ki se v mehkih valovih poganja v previse. Glej! Na levi troje klinov v prečnici. Naprej pa nič. Tu je torej mesto, ki je osemnajst let odbijalo naskakovalce — dva raztežaja pod vrhom. Veselo ukanje priplava do naju. Odgovoriva mu. Nič korajžno se ne sliši. Kako tudi ne? Malo sladkorja v žepe. Ne diši več. »Še zagozde daj sem!« Resno, skoraj da slovesno si pogledava v oči. Stisk roke: »Srečno!« Od tega trenutka ni za naju ničesar več, razen visokega rumenega previsa in gladke pokline, ki izginja v žmulah. Navzgor! Preprosto, a skoraj nemogoče. Rjavo uho. Kako domače in toplo je, ko držiš za klin, ki ga je zabil človek. Človek iz krvi in mesa. Človek, ki je kakor ti, poizkušal najti pot tod preko. Za naju poslednja vez z življenjem v dolini. Severozapadna stena Planjave 1 Originalna smer: Ogrin-Gradišnik v sev. zah. steni 2 Direktna smer v sev. zah. steni Foto I. Levstek Začne se. Dih nepoznanega, tujega mi zaveje v obraz. Bolj rumeno, bolj rjavo zabolšči vame stena. Votlo done naložene skale. Malokateri klin prime v živo. Majav nos na levi, pazljiv prestop in s stisnjenimi pestmi sopiham po poklini navzgor. Največjo zagozdo v njo. Še dvoje stremen. Počivam. Potno čelo se lepi na skalo, ki buta v obraz. Previdno se ozrem navzgor in iščem ... Ozka poklina, natrpana s peskom, razi gladke plati. Više je prilepljena luska. Ne vidim, le slutim drobno razpoko, ki se skriva za njo. Do tja, pa sem dober. Ostra bolečina v prstu. Kri po skalah. Mahnil sem se s kladivom. Zolčen okus sili v grlo. Stena grozi. Le za hip in dolg klin zataknem v lusko. Prostor za počitek? Ga ni. Tu stena ne pozna usmiljenja. Tesneje me stisne vrv v pasu, ne teče več gladko. Nekje sem narobe vpel. Še vponko in streme, pa dva klina; vse, kar imam. Prestop — kam? Saj tu se ne stopa — okoli vogala in pogled se upre v črn, ilovnat kot — votlina brez dna. Odprta, krušljiva poč se zajeda v strop, najprej ne vidim ničesar, razen neba, po katerem se preganjajo beli oblaki. Dvoje vrvi mi sledi v votlino in dvoje klinov se pogrezne v ilovico. Še naslanjač za komolce. Zamah, dva in skale švignejo v prepad. Brez šuma izginejo. Bel oblaček, sto in sto metrov niže, pokaže kraj, kjer se konča pot tistemu, ki omaga. Čudovito, a strašno obenem. Naslanjač je gotov, noge pa vise v odprto steno. Za eno bo streme. Kocko sladkorja. Grenke, modre rože lajšajo žejo. Ljubo obstane pet metrov niže na luski. Po vrvi zvlečem vso ropotijo in končno še lesene zagozde, druga za drugo, nabodeno na klin. Zadnje delava kar se da slovesno, še dihati si ne upava. Varovanje tako ne bo prida. Noge so obema že davno zaspale. Oči vrtajo v rjavo poklino. Spodaj je široka, na vrhu le ozka reža. Skozi sije pramen svetlobe, lijak. Znotraj prostorna, zunaj stisnjena, robovi pa verjetno prhne v grušču pod steno. Naprej, mi veleva telo. Ven iz zaklete votline, me rote otrple noge. Plezam v lijaku. Zagozda! Udarec, požre jo poklina. Zdrsnem nazaj. »Ono tanko, razklano mi daj! Gori je bolje.« Skala se drobi. Majhen stop. Bo. Zagozda je na varnem. Zopet požira poklina moje moči. Klin! Na srečo drži. Čeprav tiči v skali samo centimeter, trenutno obremenitev mora zdržati. Streme! Klin škrtne v razpoki. Zelena voda se pocedi iz nje. O da bi prijela zagozda! Votli udarci. Kot bi zabijal žeblje v krsto. Na vrhu votline. Prevesna in gladka zajeda se boči nad njo. Visoko zgoraj jo zapira ogromen, napokan bolvan. Skrčen sem in zvit kot vijak z rokama pri nogah in rogelj v desnici se maje. Le preprijem in lijak bo za mano. A skala je ukazala »Stoj!« »En sam oprimek, le plitvo vdolbinico mi nakloni! Vsaj prst mi ponudi, ki me bo vodil tod preko,« — a skala ne odgovori. Le klin se premakne v zagozdi. Molk Zakričal bi, pa ledeno me stisne za grlo. Petnajst metrov više pa greben in sonce srebri zob nekaj metrov nad mano. Dvoje vrvi, bela in zelena, visi ob steni. V prepad vlečeta. Kraj kažeta, kamor je udarila skala. Bel oblaček in nič več. Veter prinese odmev iz nižine, glasneje zašumi slap. Kako zelen je gozd v dolini in bela prodišča — tisoč metrov pod nama. Sonce pa boža rogljiče v Mrzli gori in Križu. Rinka žari in klin se bo izruval... Je to konec? Sklonim se čez rob. Dvoje oči mi grebe v dušo, dvoje posinelih usten se premakne. Tiha beseda priplava do mene. Ogenj šine v telo. Zdaj nisem več sam. Moč dveh se združi v enem, četvero rok se prime za skalo in dvoje src se bori za življenje. Morava! Rob plezalnikov škrtne v gladki skali. Stena se premakne... Padam! Ne! Dvigam se! Bližam se zobu. Noge so zravnane. Dosežen je nedosegljivi rob bolvana. Maje se. Naj se! Klin! Še enega! V silnem razkoraku obstanem. Mrzel pot mi obliva čelo. »Živeti eno življenje zase in za tovariša, je plezanje v navezi« — čudna, a resnična misel. Roke se stegnejo po srebrni, od sonca obsijani skali. Omahnem na polico. Kamen tleskne ob kamen, pesek se vsipa pod nogami. Ljubo postavlja možica. Kje sem? Na gruščnati rami, sredi stene sva. Manem si oči. Strašne sanje? Četvero opraskanih dlani in skalnati možic visoko zgoraj na ozki polici mi dajo slutiti, da niso bile samo sanje. Tako! Še glavo mu narediva! Kako je postaven. Saj res, kaj se mudiva. Sonce je že daleč na jugu. Čez snežišče gaziva k steni. Ojužen sneg spodnaša stopinje. Črn, algast kamin in stebriček naju uvedeta v svet pod Glavo. Strma in gladka postaja stena na levi. Še tako skromna stopinja se izgubi v njej. Po ozki polici stopicava sem in tja. Desno: gladek stebriček, krušljiva zajeda v sredi odbija že na prvi pogled, in levo? Poglejva tja! Ne preveč vabljiv žleb naju kmalu odvrne od nadaljnih poizkusov. Vrniva se k stebričku. Ozek kamin se skriva za njim. Kaj hitro sva na vrhu. V bok stebra se podajva! In levo se boči previsna stena. Tanke pokline gubajo sivo gladino. Ozka polička drži tja. Na koncu, za prislonjeno skalo, stoji možic ... Kamen škrtne v žlebu, mel se drobi pod stopinjo. Veter puhne v obraz, objame naju gosta megla. Dež bo izpral črne stopinje v produ. Sonce jih bo stalilo v snegu. Strohnele bodo zagozde. Naliv jih bo odplavil v dolino. Pozabljena bodo imena ljudi, ki so se skušali tu gori. Stena pa bo ostala prav taka, kot danes. — Šel bom pod steno in kovinsko bo zazvenela stopinja. Klin in trhel kos lesa. In tedaj bo spregovorila nema kovina o ljudeh, katerim je služila na poti v višave, k sončnim vrhovom, ki se blešče nad oblaki, o trdi in tihi, zagrizeni borbi. Oživeli bodo ljudje in dejanja. Znan, od sonca zagorel obraz se mi bliža, veter mrši črne lase. Usta se premaknejo, a neizgovorjena ostane beseda. Okleščeni viharnik trohni ob stezi pred mano. Kamenje zahrešči v strmini. Dva fanta zavijeta vstran od poti. V steno gresta. Po kaj? Tehnični del: Po uspelih vzponih v Štajerski Rinki in Rzeniku, se je v letih 1936—1939 pojavilo vprašanje o preplezljivosti sev. zahodne stene Planjave v direktni smeri preko Glave. Stena je visoka preko 1000 metrov. Je brez značilnih razčlemb in prehodov. Problem je že bil najti pravi vstop in to je bil tudi vzrok nekaterim neuspelim poizkusom. Leta 1937 sta uspela in delno rešila problem stene France Ogrin in Dušan Gradišnik. Po 9-urnem plezanju sta dosegla Mariekine plošče v zahodnem grebenu. Izstopu preko Glave same sta se zaradi nevihte v steni izognila. Smer sta ocenila: Zelo težavno z izredno težavnimi mesti. Naslednje leto sta se dvakrat mudila v Glavi kamniška plezalca Pavel Kemperle in Bine Benkovič. Prišla sta precej visoko, a sta se morala vrniti. Pri teh poizkusih sta plezalca prvič rabila lesene zagozde. Po vojni so se skušale v Glavi še nekatere naveze. Dosegle so višino predvojnih poizkusov, bistveno pa kaj všie niso uspele. Pot je zapiral en sam šest-desetmetrski previs. Ozka, včasih prekinjena poč drži tu preko. Sredi previsa je varovališče v stremenih, nad njim je poveznjena najbolj nemogoča formacija, lijaku podobne poči. 8. julija 1956 sva z Ljubom Juvanom priplezala po tej poklini na vrh. Za stodvajset metrov višine sva rabila 6 ur. Naslednji dan sva vstopila v spodnji del stene. Nisva vedela, da je že preplezan. Nehote sva naredila novo varianto smeri Ogrin — Gradišnik iz leta 1937. V osmih urah sva dosegla polico pod Glavo. Opis: Vstop 100 m levo od najvišje točke melišča. Po krušljivi steni desno navzgor do rušja. Od tu 10 m prečnice po ozki, travnati polički v levo. Čez previs na slabo stojišče (IV+). Desno, po odprtem žlebu (IV+) v položnejši svet. Smer nadaljnjemu plezanju daje steber, ki je pod vrhom prekinjen z izrazito sivo zaporo. Rahlo proti desni navzgor, okoli 100 m, do osamljenega macesna. Levo v žleb in po njem do zapore. Prečnica levo na raz stebra in po njem tri raztežaje proti desni na veliko polico v prvi tretjini stene. Po njej levo in skozi kamin na višjo teraso. Proti levi do kota pod rumenimi počmi (možic, k). Po počeh 50 m do višje poličke. Z nje v loku proti desni do rušja in čez navpično travnato stopinjo (IV+) do slabega stojišča. Desno v položen žleb (stik s smerjo Ogrin— Gradišnik, opis sledi do pod Glave tej smeri). Konča se v dveh rdečih kaminih. Po levem (IV+), do grape, ki zaključuje veliki stenski trikot. Čez grapo v zajedast svet na levi (k) v vzporedno, še večjo grapo. Po njej do večje gredine. Votline, snežišča. • Nad votlinami se boči masiv Glave s podstavkom. Po polici desno na gru-ščnato ramo (možic). Čez prodišče v kamin, ki ga tvori na levi strani plošča nad votlinami, na desni pa ozek stebriček. Po kaminu in stebru (IV+) v večji kamin in po krušljivem svetu na vrh stolpička, ki se izoblikuje na desni. Spust desno v korito pod gladko zajedo. Po njej (k) in levi steni na razbit svet pod Glavo. Levo 50 m do prislonjene skale v vzporednici navpičnih poklin (možic). Po strmi plošči in poklinah (2 k) v slikovito lopo (V k). Iz lopice levo v previs (k) in za odpočeno lusko na večje stojišče (V+) levo v previs (2 k, in po gladki poklini 15 m navzgor (3 k z zagozdami) do prilepljene luske (2 k, stojišče za drugega, VI). Prvi spleza še malo navzgor do nekakšne votline pod lijakasto počjo. Skozi lijak (VI+, k 2 zagozda), v gladko zajedo in čez krušljiv previs (VI), ki ga tvori v steno zagozden bolvan, viden iz doline, na vodoravno polico. Po grebenu še 1 uro do vrha. Ocena: Višina stene 1100 metrov. Orientacija težavna. Napeta in zahtevna tura v različni kamenini. Težavnostna stopnja IV, IV+, Glava VI, VI+. Skupni čas plezanja 14 ur. V steni ostalo 15 klinov, od teh jih 7 odpade na poizkuse. JEAN FRANCO Makalu — srečna gora (šet ,rancoske oprave na Makaiu i95<-55) Prav tako kot srečni narodi tudi srečno izvedeni vzponi nimajo zgodovine. Znan novinar, kateremu sem pokazal nekoliko posnetkov, napravljenih med vzponom na Makalu, me je v upanju, da bo v pomanjkanju drame prišel vsaj do neke razburljive nadrobnosti, potisnil v popolno obrambo z vprašanjem: »Ampak, ali ste končno imeli vsaj kakšno nezgodo?« »Obžalujem, ni bilo prepada, v katerega bi bili padli, in pokopal nas ni noben plaz. V višini 8000 metrov je bilo tako kot na vrhu Mont Blanca. Na vrhu nas je bilo devet. Trije vzponi v treh dneh, to ni nobena posebna zmaga. In celo prsti na nogah nam niso ozebli!« »Kaj' se torej prav nič ni zgodilo?« Moral sem priznati: prav nič posebnega se nam ni zgodilo. Zakaj pa se nam ni nič posebnega primerilo, nas pa nihče ni vprašal. Od tedaj je minilo že mnogo mesecev. Če je še prezgodaj pripovedovati o nadrobnostih našega velikega doživetja in če so naše izkušnje bile kratkotrajne, prehitre in prostorno preveč omejene, da bi na njihovi podlagi mogli delati splošne zaključke, Makalu vendarle ni več tako osamljen. Vidna dejstva in vzroki, zakaj je bil premagan, imajo vidno mesto v zaporedju trdovratnih naporov alpinistov, da bi se povzpeli na najvišje gore sveta. Zapisana so v verigi alpinističnih podvigov skozi stoletja, odkar se ljudje ukvarjajo s hojo na gore. Makalu osvetljuje petdeset let hhnalajizma. V času, ko so alpinisti zavzemali poslednje alpske vrhove, je Mummery izginil na Nanga Parbatu pri svojem prezgodnjem poskusu. Le malo po tem, ko so se z bojišč prve svetovne vojne vrnili poslednji borci, so se Angleži utaborili na severnem pobočju Mount Everesta in ga začeli oblegati, čeprav slabo opremljeni. Slavni neuspehi, s katerimi so bili poplačani med dvema vojnama vsi poskusi vzponov, od Kangčendzonge do K2, od Nanga Parbata do Hidden Peaka, so himalajizmu več koristili kot pa prve zmage. Človek se je počasi, toda vztrajno dvigal v vedno večje višine. Proti taborišču IV Velike zmage so bile desežene šele pred kratkim. 1950..., Herzog in Lachenal sta s svojimi ranami obeležila zmago nad prvim osemtisočakom. 1953 ..Hillary in Tensing sta prebila na »strehi sveta« četrt ure in se čudila, da sta bila še živa. Istega leta se je Hermann Buhl izčrpan vrnil s svojega fantastičnega samotnega vzpona na Nanga Parbat, ko so že mislili, da ga nikdar več ne bodo videli. Leta 1954 sta se Lacedelli in Compagnoni povzpela na K2, ko sta izčrpala zadnje ostanke kisika. Za koliko teh slavnih vzponov bi bilo treba le slabotnega diha vetra, da bi se spremenili v katastrofo?! Toda človek je vendarle uspel. Ko smo sredi maja bili na vrhu krhkega snežnega stožca, ki pokriva ogromni Makalu, začudeni, da ga že imamo pod seboj, je bilo nebo bleščeče modro in vetrič nam je donašal zrak s sosednjih osemtisočakov. V daljavi, z druge plati neskončnega meglenega morja, pa so bili najvišji vrhovi Zemlje neme priče čuda, ki smo ga doživljali. Tam spodaj globoko pod nami so trpeli drugi ljudje, mnogi cilja niso dosegli, toda verovali so vsi. Da smo mi bili na vrhu, je predvsem njihova zasluga! Njihove izkušnje so bile naša nada, njihovo trpljenje je bil naš dolg in prav zaradi tega je bila naša poglavitna misel hvaležnost tem našim predhodnikom. Dejstvo, da so prvič vsi člani ekspedicije v treh zaporednih dneh mogli priti na vrh v podobnih okolnostih, zgovorno priča o homogenosti ekipe, hkrati pa je najbolj prepričljiv dokaz, da smo prav izbrali njene člane. Toda v alpinizmu je morda bolj kot kje drugje rezultat manj pomemben od napora. Tu je igra bolj cenjena od dobitka. Na Makaluju je način, kako je cela ekipa razumela svojo nalogo, bil najboljše poroštvo za uspeh. V teh gorah, ki pač še niso igrača, osebni podvigi ne pomenijo mnogo, kajti sam vrh ni nič v primeri z dolgotrajnim delom pri vzponu, ki ga je treba opraviti. Še tako sijajno plezanje posameznika lahko ostane brezplodno, če ni vključeno v skupno voljo vseh, da dosežejo cilj. Menim, da nisem upravičen ocenjevati svoje tovariše. Vsak od njih ni dosegel najvišje stopnje slave na nevarni opasti na samem vrhu Makaluja, kjer se gora začne spuščati proti Tibetu. Proti koncu pa je vsakdo dal vse od sebe za skupni cilj — približati se Makaluju in ga zavzeti. Štiri napadalne naveze, katerih člane smo lahko poljubno zamenjavali med seboj in ki so bile enako aklimatizirane v več kot enomesečnem urjenju na pobočjih Baruna, so se mogle menjavati v kratkih rokih na čelu ekspedicije in zato niso mogle biti preveč oslabljene in izčrpane. Zato smo vsak dan vidno napredovali. Od 3. maja dalje, ko so čelne naveze prešle taborišče III, ni minil dan, da gori ne bi zadali novega udarca. Iz takšnega medsebojnega zaupanja smo črpali gotovost v končni uspeh. Način aklimatiziranja, v začetku prav počasen — ves mesec smo ostali na višini 5000 m, preden smo prešli višino 6800 m — se je sijajno obnesel. Kljub izkušnjavam, da bi se povzpeli na veličastne, še deviške vrhove okoli Baruna, se je ekipa prisilila na strogo, čeprav nadležno disciplino na začrtani ji poti. Toda v trenutku napada in kljub neizbežnim bolečinam v grlih in želodcih, ki se jim v takih višinah ni mogoče izogniti, je bilo zdravje vseh odlično in vsakdo od nas je vsak dan lahko dal več odsebe, kot pa je bilo treba. Naj je kakovost in fizična pripravljenost plezalnih ekip še tako važna, zavzetje nekega himalajskega orjaka je predvsem vprašanje priprav in opreme. Nadvse važen je prenos materiala, ki bo v prihodnosti verjetno lažje izvedljiv. Za Makalu, čigar osvojitev je bila dosežena po klasični zamisli, je bilo v izhodno taborišče prenesenega 11 ton materiala, v taborišče I pa več kot 7 ton. Med taboriščem II in III je naših 25 šerp napravilo 150 potov, na greben Makalu v všini 7400 m pa je bilo prenesenega 700 kg tovora. Zmaga nad Makalujem je prav v tem in pri tem gre glavna zasluga šerpam. Tem čudovitim ljudem so peli slavo že v vseh jezikih. Gyalzenove ekipe sploh ne morem dovolj pohvaliti. Brez njih si sploh ne moremo zamisliti, kakšna bi bila videti himalajska ekspedicija, prav verjetno pa bi bili šele pri raziskovanju dolin. Z njimi smo ravnali kot s pravimi tovariši. V velikih višinah so imeli isto opremo, kot smo jo imeli mi, vključno tudi aparate s kisikom. In šli bi za nami, kamor koli bi šli mi. Mogoče se bodo nekoč še poskušali vzpenjati na himalajske vrhove brez kisikovih aparatov in svet se bo morda čudil novim rekordom. Za nas pa je bila raba kisikovih aparatov prav toliko važna, kot so gorohodcem na Mont Blanc dobre rokavice. Aparati so delovali brezhibno, bili so sorazmerno lahki in zato so nam bili v veliko pomoč. V višinah nad 8000 m so z dajanjem 2 do 3 litrov kisika v minuti ustvarjali enake pogoje, kot so na višini 6000 m, kjer so izurjeni alpinisti še za rabo. Aparatom smo popolnoma zaupali in ko smo se povzpeli na sam vrh, nam je bilo žal, da ni višji še za kakšnih 300 do 400 metrov. Sicer pa je tudi ostala oprema bila brezhibna in je popolnoma ustrezala trdim pogojem Himalaje. Skušali smo na več področjih napraviti sintezo vsega, kar so poskušali že pred nami, in še več. Vse novosti, ki smo jih uvedli, so se izkazale kot dobre. Res je sicer, da smo s prvimi pripravami začeli že leta 1952 in da so nam bili naši prijatelji iz Himalajskega odbora s svojimi izkušnjami že dolgo časa pri roki, da so se vsi povabljeni francoski industrialci odzvali našemu pozivu brez pridržka in da so vse nove kose opreme preizkušali v laboratoriju na vrhu Midija. Doseženi rezultati so v čast vsem onim, ki so Lhotse in Everest iz taborišča IV nam pomagali. Fiziološka prilagoditev v višini nad 8000 m je bila uspešna, oprema s kisikovimi aparati in proti mrazu je videti primerna ne samo za bivanje v taki višini, ampak celo za delo na sorazmerno težkem terenu pri —30° C. Nevralgične točke velikih himalajskih ekspedicij so taborišča v sovražnem okolju velikih višin, mi pa smo imeli taboriščno opremo, ki nam je celo v teh višinah omogočala sorazmerno udobno bivanje. Notranja zveza med ekipami, ki je neobhodno potrebna za kordinacijo naporov na težavnem terenu razporejenih in med seboj tudi po več dni oddaljenih ekip, je bila prvič ugodno izvedena z lahkimi in močnimi prenosnimi radijskimi postajami, ki so nam omogočale stalen stik med vsemi ekipami in taborišči. Za naš končni uspeh smo dolžni hvalo predvsem naši opremi. Osnova novostim, ki smo jih uvedli, pa so bile izkušnje naših predhodnikov, in prav zato jim gre na tem mestu še enkrat naša hvala. Ljudje pa verjetno ne bi preživeli in material ne bi zdržal strašnih udarcev viharjev v velikih višavah. To smo poizkusili v jeseni. Zgodovina Himalaje se odvija skozi viharje, neuspehe in odpovedi, katastrofe so posledica neugodnih vremenskih razmer, pomnoženih z višinami. Ves čas vzpenjanja na Makalu Severna stran Makaluja. O taborišče VI je bilo vreme dosti ugodno, pri vzpenjanju proti vrhu lepo, med napadom pa sijajno, ponoči mrzlo (v taborišču VI —32° C), podnevi sončno in popolnoma brez vetra... Na vrhu, v višini 8470 m, nihče od nas ni dal na glavo zaščitne kapuce in na rokah smo imeli samo rokavice iz fine svile. To je bila neverjetna sreča. Težko je misliti, da je to bil čudež, gotovo pa je, da bi bila naša pot na vrh videti čisto drugačna pri običajnem vetru ali pa, če bi bilo le 50 cm snega. Ker sem v takih stvareh le premalo izkušen, težko delam primerjave. Po pripovedovanju Terraya in Couzyja naj bi bil Makalu tehnično težji od Anapurne, glede snega pa je bila ona težja. Težave na Makaluju dajo misliti na Aiguille Verte s strani Moinea, njegove strmine pa v splošnem na italijansko stran Grandes Jorasses, kar je vse za izurjenega alpinista sorazmerno lahko. Če zapade nov sneg, je prehod skozi ozebnik pod taboriščem IV, plezanje po strminah pod njim, prehod vhodnega lijaka nad balkonom, vzpon na greben, da o strminah na severni plati nad taboriščem VI niti ne govorim, zaradi pretečih plazov zelo nevaren in vse to pomeni resne probleme. Zanašali smo se, da bomo našli v kritičnih trenutkih strmine z utrjenim snegom, malo ledu in čim več skal. Predvsem pa smo morali biti pripravljeni na trenutek, ko bi bile okolnosti ugodne. Ne vem, če je na Himalaji često lepo vreme, vem pa, da je zelo kratkotrajno. Od 20. do 24. maja smo na višini 8000 metrov opazili oblake, znanilce monsuma in začelo je snežiti. Na Kanču je bila tiste dni angleška ekspedicija več dni blokirana v višje ležečih taboriščih. Podnevi 27. maja pa je začel besneti monsum. Čeprav smo neprestano upali na srečo, smo vendarle vse pripravili za tisti dan, ko nanjo ne bi mogli več računati. V trenutku napada je bila naprej pomaknjena baza urejena tako, da bi v njej lahko prebili cele tedne na varnem in udobno. Pot na greben smo uredili tako, da so jo lahko uporabljali tudi šerpe sami, in sicer z 800 metri pritrjene vrvi. Z zgornjimi taborišči smo imeli zagotovljeno zvezo tudi pri slabem vremenu. Zaradi teh varnostnih ukrepov je bil naš položaj zelo soliden. Ko smo zapuščali taborišče VI na poti proti vrhu, smo imeli občutek, kot ga ima naveza, ki zapušča zavetišče za enodnevno turo. Ko smo se veseli vračali z vrha, smo ugotovili, da smo bili le malo izčrpani. Porabili smo samo polovico naše rezervne zaloge kisika. Noben šerpa ni bil dvakrat iznad 7400 metrov. Imeli smo še take zaloge in bili smo v taki fizični kondiciji, da bi lahko šli še v en napad na vrh. Prav v globini duše smo bili pa le nekoliko razočarani, kajti glede na sredstva, ki so nam bila dana na razpolago, in na ugodne okolnosti, ki nas ves čas niso pustile na cedilu, bi si morda le želeli malo bolj trdovratnega nasprotnika. Vendar je tak, v udobni varnosti izvedeni vzpon na Makalu srečna stran v zgodovini Himalaje. Ko se v izčrpanih Alpah alpinizem uveljavlja na doslej prepovedane načine, na Himalaji padajo poslednji osemtisočaki. Zlata doba najvišjega gorovja na svetu bo trajala samo nekaj let. Drugi, verjetno zelo težki problemi, se bodo pojavljali na manj znanih vrhovih, ki danes še ne kažejo svojih zob. Težavni vzponi si bodo neprestano sledili. Kazno je, da je orodje pripravljeno. Prevedel Anton Razinger (Dovoljenje za prevod in samo za objavo v našem listu je dala Fédération Française de la Montagne v pismu prevajalcu z dne 12. VIII. 1956.) Na vrhu Makaluja Spomini ob pohorski transverzali v u k o m * z, Pravijo, da čez sedem let vse prav pride. Natanko tolikokrat se je že premenjal koledar, kar sem za P V pripravil potopisni članek z dotlej precej pozabljenega Pohorja, pa me je bil nekdo drug prehitel, da sem potem to* reč vtaknil med stare papirje. Kasneje mi je še večkrat prišla pod roke, vendar je že toliko izgubila na aktualnosti, da mi je ni več kazalo objavljati v prvotni obliki. Danes seveda še manj, ko vas po dolgem pohorskem hrbtu spremlja vestno označena transverzala in je tako za vselej izginil blodnjak, ki je bil meni takrat v delež. Mimo tega pripravlja posebni redakcijski odbor pri PZS priročnik s podrobnim opisom in nazornimi skicami celotne planinske transver-zale. Kot član tega odbora sem dobil v roke tudi skrbno sestavljen opis in skico pohorskega sektorja, delo, ki ga skrbneje menda ne bi mogel opraviti nihče drug, kakor je to storil izkušeni poznavalec Pohorja, prof. Ivan Šumljak iz Maribora. Prav ta njegov vzorni elaborat me je pobudil, da iznova pomočim pero in napišem nekaj starih spominov. Upam, da z njimi ne bom nikogar dolgočasil. Šlo je že h koncu poletja 1949, ko so mi pri PZS dali na izbiro, da grem pregledat gospodarstvo planinskih postojank v Triglavskem pogorju ali pa na Pohorju. Odločil sem se takoj za slednje, zakaj Pohorja nisem poznal dotlej skoraj nič, in kdo ve, ali se mi še kdaj ponudi tako ugodna priložnost? Nam Gorenjcem je Pohorje hudo od rok. Pa tudi če bi ne bilo tako, ni po našem okusu. Gozdov še doma kaj dosti ne obrajtamo, kamoli, da bi nas mikalo vanje tako daleč zdoma. Naše planinsko veselje je v skalah in v širokem razgledu. Tega pa je na Pohorju premalo, vsaj kolikor ga poznamo s slik. Ampak prav tiste dni sem našel v znanem nemškem leksikonu »Der Grosse Herder« iz leta 1931 (1. zv. stran 1378) imenitno sliko z napisom »Bacher-gebirge mit Bacherjoch«. Skopi štirivrstični tekst mi je povedal, da je mišljeno prav naše Pohorje s Črnim vrhom kot najvišjo vzpetino. Slika pa, da ji še v Osrednjih Alpah ne dobite para. Ni mi dalo miru, da sem jo prerisal do podrobnosti natanko, tako mi je bila všeč. Evo, tu jo vidite! Pa recite, ali bi vas ne vleklo na tako Pohorje leto za letom, in če bi bilo še tako daleč! Kje jo je iztaknil sicer tako temeljiti nemški Fritz in kateri Pohorski prelaz je imel v mislih, tega na žalost ni povedal. Od sile vroč dan je bil, ko sem se izkrcal na mariborskem kolodvoru. Najrajši bi jo bil potegnil kar naravnost na Mariborski otok, toda moral sem stopiti še prej v pisarno planinskega društva, da dobim tam potrebnih pojasnil glede poti in novih razmer na Pohorju. Badjurov vodnik iz leta 1924 mi ni mogel več s pridom služiti, saj je bil že pred vojno v marsičem pomanjkljiv. Niti na njegov zemljevid se nisem smel dosti zanašati, ker je bil risan v premajhnem merilu, vendar s točnim imenoslovjem. No, dosti več mi tudi pri planinskem društvu niso znali povedati, zlasti ne o poti od Areha do Ribniške koče. Bo, kar bo, sem si mislil in se poslovil. Kar predolgo sem se bil zamudil v prijetni dravski kopeli. Sonce se je že skoraj dotikalo pohorskega hrbta, ko sem pri zadnji bajti v Pekrah povprašal o nadaljnji poti. »Noč vas bo lovila,« je dejal gospodar. Jaz pa srajco s sebe in korajžno za markacijami. Kljub težkemu oprtniku sem do mraka pririnil do visoke samotne smreke, na kateri sem še razločil napis »Radvanje« in puščico, ki je kazala v tisto smer. Zdaj sem vedel, da sem na glavnem grebenu, pa me ni več toliko skrbelo, ali jo bom srečno primahal še do Mariborske koče, kjer je bil za ta dan moj cilj. Pot se je nekoliko položila, toda vlekla se je še »Pohorje s Pohorskim prelazom« (?) Posnetek slike iz leksikona »Der Große Herder« 1931 1. zv., stran 1378 (»Bachergebirge mit Bacherjoch«) Brez dvoma je mišljeno tu naše Pohorje, kar razodeva 4-vrstični tekst poleg slike zelo daleč skozi temo. Vsaj tak občutek sem imel, da bi je moralo biti že davno konec. Pa se nazadnje le prikaže izza nekega ovinka čedno razsvetljena terasa. Gladka cesta me je spremila nanjo. Nekaj ljudi je posedalo okrog miz pred lesenim poslopjem in se zabavalo s kvartanjem. Že sem si bil izbral svoj prostor, pa sem na žalost izvedel, da bom moral še malo naprej. Bila je to Uranova ikoča, namenjena samo članom sindikata, kar je takrat pomenilo toliko, kakor da sem zašel v tuj zelnik ... Tudi v Mariborski koči, do katere sem se kmalu nato pretipal po nekih stopnicah, nisem bil dosti na boljšem. Štedilnik je bil že prazen, ključ od shrambe pa je že prejšnji dan odnesel s sabo oskrbnik, namenjen baje na neko ženitovanje. Mladi sosedi, ki ga je nadomeščala, najbrže ni kaj dosti zaupal. Sicer pa si nisem ničesar bolj zaželel, kakor da se čim prej iztegnem pod odejo. Lepo jutro me je zgodaj vzdignilo. Z zanimanjem sem si ogledoval obnovljeno kočo. Kaj všeč mi je bil originalni planinski totem kraj vhoda, da sem si ga moral narisati. Ker ni bilo dobiti nobene razglednice, sem si skiciral še kočo. Medtem se je bil vrnil oskrbnik. Bil je še ves v svatovskem razpoloženju, vendar sva še dosti gladko opravila uradni posel. Prijetna gozdna promenada je do komaj eno uro oddaljenega Areha. Tam me je sprejela nova Ruška koča, imenovana Tinetov dom. Prej je stala na tem prostoru gostoljubna Planinka, do katere sem se bil povzpel nekoč pred vojno. Svetu od tu naprej mi je bil popolnoma nepoznan .V novi postojanki Risba V. Mazi (1950) Mariborska koča me je presenetila skoraj kar pregosposko opremljena jedilnica. V hudem nasprotju z njo pa je bila postrežba. Mladenič, ki je prekladal prazne steklenice po točilni mizi, se zame še zmenil ni, dasi sem predstavljal edinega gosta v lokalu. Pa tudi nikogar drugega ni bilo od nikoder, da bi mi dal vsaj kako prijazno besedo. Ko sem tako že davno dokončal beležke v svojem dnevniku in si v potrpežljivem čakanju prižgal že tretjo cigareto, sem se moral naposled le sam potruditi do tistega živega bitja. Izvedel sem, da je malo pred mano neka gozdna brigada pobrala še zadnji košček kruha, oskrbnica pa da se vrne šele proti večeru z novo zalogo. Toda vrnila se je s skoraj praznim vozom ... In mi le preradi pozabljamo, kako smo se vsi skupaj pokorili v tistih »racioni-ranih« časih ... Mimo ogromnih skladanic drv sem krenil naslednje jutro proti Šumiku. Pot je bila dobro markirana, toda vsa razrita od težkih kamionov. Levo in desno je ležalo posekano drevje. Trume delavcev so klestile veje, razžagavale hlode in podirale kar naprej, po »planu«, kakor se je takrat reklo. Čez poldrugo uro se je pot prevalila v temno globačo. Spodaj je šumel potok. Na vegasti ograji mostu je slonel deček in pazil na govedo, ki je mulilo sočno travo ob vodi. Povedal mi je, da se tukaj pravi pri Bajgotu. Moje zanimanje je pritegnila lesena riža onkraj potoka, po kateri je pravkar spolznilo par slokih hlodov. Zemljevid mi je pokazal, da sem blizu znamenitih slapov Lobnice, ki sem si jih hotel vsekakor ogledati. Zaman sem se oziral, da bi ob riži zasledil kako stezo. Pastir mi je nasvetoval, naj grem naprej po poti do koče gozdne uprave, kjer mi bodo pokazali k slapovom. Kmalu sem stopil iz mladega smrečja na prostrano frato in zagledal v bi-egu veliko poslopje, kočo pri Šumiku, ki pa takrat ni služila svojemu prvotnemu namenu. Od delavcev, ki so na prostranem dvorišču obračali seno, sem izvedel, da moram nazaj na rob frate, kjer bom za ogrado našel zaželeno stezo. Zmerom niže je šlo dol k vodi, ki sem jo slišal iz grape. Pametno, da sem potaknil nahrbtnik v gosto grmičevje. Nemara bi ga bil lahko brez skrbi Risba V. Mazi (1950) pustil kar na stezi, zakaj tako zaraščena, kakor sem jo našel, je utegnila komaj vsake kvatre sprejeti kakega gosta. O tolmunu, v katerega se je iztekla riža, je uravnaval možak z dolgim kolom naplavljene hlode v drugo, dosti bolj strmo rižo. Še z večjo radovednostjo sem jo pobral naprej po stezi. Zmerom močnejše šumenje mi je prihajalo •nasproti iz globače, kamor sem se spuščal po kratkih okljukih. V silnem skoku je padal potok prek očrnelega skalovja. Že me je mikalo, da bi se splazil čez rižo prav na rob brezna in mogel tako pogledati Veliki Šumik, kakor se imenuje vrhnji slap, do samega dna. Pa me je k sreči prehitel močen hlod, ki je oral pred sabo ogromne curke vode. No, če bi me bil ta ujel... Tako sem rajši stekel naprej po stezi do kolibe, pred katero je prežal drvar, oprt na dolg cepin. »Le poglejte, kam bi se bili zapeljali!« mi je pokazal v temno dno, ko sem mu bil povedal svojo namero. Riža se nagne tu v velikanskem loku po slokih opornikih. Hotel je še nekaj reči, pa ga je zmotil krcelj, ki je bil še zgovornejši od njega. Bliskovito je planil mimo naju, se za hip iztegnil nad korito, nato pa se prevesil v divjo prho, ki ga je pogoltnila. Pošteno me je zmrazilo ob tem neusmiljeno groznem pogledu. Vendar se mi kar ni dalo stran. Počakal sem, da se je še nekajkrat ponovila tista demonska igra, ki bi se je sicer ne naveličal gledati ves dan. A čas me je trdo opominjal, da moram nazaj. Po zemljevidu je kazalo, da imam še najmanj osem ur poti do Ribniške koče, če Preddverje Mariborske koče Risba V. Mazi (1950) Tinetov dom (RuSka koča) jo bom srečno sledil. S pojasnili o tej poti pa mi tudi v Tinetovem domu niso mogli postreči. Pri Stari glažuti sem se odžejal ob dobri studenčnici, nato pa jo pobral za obledelimi markacijami proti Klopnemu vrhu. Prijazen kmet, ki je spretno cepil skodle v bližini ruševin nekdanje planinske postojanke, mi je pokazal v breg in mi tako prihranil nepotreben ovinek k logarski koči, ki sem jo bil malo prej zagledal na frati. V hudi opoldanski pripeki sem se ustavil na močvirni goličavi in potolažil lačni želodec z brašnom, ki mi je šlo že h koncu. Prvič od jutra se je šele tu nekoliko bolj na široko razgrnilo nebo nad mano, razgled pa mi je zastiral gost čad. Vseeno sem kar nekam svobodneje zadihal, čeprav nisem imel nikake orientacije. Šele Šumljakova vzorna skica transverzale mi je zdaj povedala, da je bilo to ob izviru potoka Černave, ki se niže doli pridruži Oplotnici. Popotniku, ki bo poslej hodil tod, bo prihranjena tudi vsa tista pokora, ki sem jo okušal jaz dalje proti koči na Pesku: cel labirint poti, pa nikjer nobene markacije... Šele po dolgi blodnji sem našel široko vozno pot in na neki smreki ob njej dve napisni tablici. Ena je kazala na Šent Lovrenc 2 uri, druga pa na Klopni vrh 114 ure, h koči na Pesku % ure in na Roglo 1 uro. Zdaj sem bil rešen. Kmalu se mi je prikazala obsežna planota in na njej veliko leseno poslopje, toda na žalost zaprto. Tudi kočo na Pesku je imela takrat v rokah Gozdna uprava. Ravno sem ugibal, kam naj zavijem, ko zagledam čedno in še svežo markacijo, istočasno pa tudi dva turista, ki sta prihajala s tiste strani. Ni jima šlo v glavo, da se upam sam samcat v docela neznane gozdove in kar verjeti nista mogla, da sem jo do tu še tako srečno pririnil. »Saj še midva,« je dejal starejši, »ki imava tod okrog že več mesecev službenega opravka (nemara sta bila od Gozdne uprave), večkrat zakolovrativa«. Zagotovila pa sta me, da je vsa pot do Ribniške koče zdaj na novo zaznamovana in da bom tja lahko gladko prišel do večera. Vse je bilo v redu, tudi tisti »močvirni, zibasti svet med gostim, bujnim rušjem in šotnim mahom«, kakor ga opisuje Badjura, sem že dosegel, le za Lovrenškimi jezeri, ki bi morala biti nekje tu okrog, sem se zastonj oziral. Sedem jih je baje. Moja radovednost pa bi bila že z enim samim potešena, a še tega nisem našel... Sicer pa je človeku, ki so ga ves dan zakrivali nepregledni gozdovi, že ta široko odprt svet na Planinki in dalje čez planjavo Javorič, pravcato razodetje, zlasti če ga ugleda v takem bogastvu večernega sonca, kakor se je razgrinjalo okrog mene. Kar nerad sem se spustil v mračno globačo Šiklarice. Preden sem potem prilezel do triangulacijske piramide na obli kopi Jezerskega vrha, je sonce že zašlo. Evo smučarskega paradiža, da si lepšega ne moreš želeti! V glasnem dušku se mi je sprostila ta misel, ko sem se oziral naokoli. Nedaleč vstran mi je zasvetila gladka ploskev Ribniškega jezera, toda do njega nisem mogel več. Mudilo se mi je na drugo stran, mimo žalostnih ruševin nekoč tako ponosnega Senjorjevega doma v Ribniški koči, ki me je pozdravljala iznad smrečja na nasprotnem bregu. Dasi so se jeli zbirati za njo temni oblaki, sem si vseeno vzel še toliko časa, da sem jo spravil v skicirko. Mimogrede sem si ogledal tudi njeno notranjščino, ki pa takrat še ni imela nobenega izdelanega prostora. Tudi v sosednji »inženirski bajti« nisem mogel dobiti prenočišča. Ni mi preostalo drugega, kakor da jo uberem po bregu do pol ure oddaljene koče na Pesniku. Komaj mi je prijazna oskrbnica pripravila tečno večerjo, se je ulila silna ploha. Koj nato je treščilo, da se je zamajala vsa bajta. »To bo pa nekje Ribniška koča izpred ruševin Senjorjevega doma Risba V. Mazi (1950) prav blizu,« sem dejal. Nisem še izpraznil krožnika, ko je planila v kuhinjo vsa premočena soseda in divje kriknila, da pri njih gori. Seveda se z oskrbnico nisva kar nič obotavljala, čeprav je še zmerom lilo, kakor iz škafa. Gost dim se je valil iz sosedovega listnjaka, ki je bil na srečo skoraj prazen. Ker je imel tudi domala razkrito streho, je že naliv opravil dobršen del gašenja. Tako smo brez velikega truda zadušili še tisto, kar je ostalo. Moker pa nisem bil že zlepa tako kakor ta večer. Utrujen kajpada tudi ne premalo. Dež ni ponehal še ves naslednji dan. Dopoldne se mi je to kar prileglo, da sem se lahko pošteno odpočil in posušil premočeno obleko. Potem pa sem nejevoljen čakal, ali bom mogel še do večera preko Hudega kota obiskati zavetišče Planine (Ta j zel) in doseči kočo na Kremžarjevem vrhu ter tako dokončati svoj službeni opravek. Nič ni bilo iz tega. Ostati sem moral na Pesniku še eno noč, drugo jutro pa sem jo navsezgodaj pocedil v Ribnico, kjer sem komaj še ujel avtobus za Podvelko. Vlak me je od tam potegnil do Vuzenice. V prijetno ohlajenem ozračju sem stopal po dolini Cerkvenice. Dobro markirana pot me je pripeljala čez dve uri k Sv. Primožu, ljubki vasici na razglednem, zelenem grebenu. Čezenj sem se približal gozdnatim pobočjem med Vel. in Malo Kopo ter Kremžarjevim vrhom. Po senčnem kolovozu me je čez kako uro prineslo na prostrano jaso, k Planincu. Samotna, zanemarjena kmetija in prav tako zanemarjeno planinsko zavetišče. Kamor sem pogledal, sam nered! Niti vpisne knjige ni bilo nikjer. V spalnici nekaj razkopanih postelj z raztrganimi in preluknjanimi odejami. Nak, v tem brlogu pa ne ostanem čez noči — Časa je bilo še dovolj, da jo do noči pririnem na Kremžarjev vrh. Na pol okajeni oskrbnik me je po bližnjicah spremil do Kaštivskega sedla, naprej pa me ni več skrbelo. Dobro izhojena pot med gostim vresjem in redko razstavljenimi smrekami se je vila še nekaj časa navkreber. V dolino je legal mrak. Prve zvezde so se prižigale na večernem nebu in prve lučke so zami-gotale po mestu, ki se je razprostiralo pod mano, ko sem stopil na prag gostoljubne Koče na Kremžarjevem vrhu. V njej sem se počutil res kakor doma. Gosta megla je zalivala vso Mislinjsko dolino, ko sem zjutraj pogledal skozi okno. Toliko lepše je žarel nad njo v prvem soncu dolgi niz hribov, vse od Menine pa tja do Pece. Naglo sem poiskal skicirko in pohitel ven, da ujamem vsaj skromen odsev te veličastne podobe, zadnji živ spominček na dolgo pohorsko romanje. Pa je bilo vendarle lepo, sem si skoraj glasno dajal duška še potem, ko sem se že bližal prvim hišam v Slovenj Gradcu in se zmerom spet poželjivo ozrl nazaj po tistih blagodejno zelenih bregeh ...