BILI SO MED NAMI
Lavriševima atu in mami v spomin
Nista bila Človeka, v katera bi bili usmerjeni žarometi splošne ljudske pozornosti. Judi se nista obdajala z veličji dnižbene avtoritete, ali hlepela pomoči ali veljavi. Bila sta človeka skromnosti. Skromnost pa je bila delo: delo doma na skrorhni kmetiji v Horjulu, s pr-giščem zetnlje, njivicami, sadovnjakom, čev-ljarsko delavnico in kuhinjo, kjerje bilo nekoč edino skupno domače ognjišče in kjer je bilo treba iztisniti zase in za četvero otrok..
Življenje Janezu in Marjeti Laniša ni bilo vselej z rožicami postlano. Kolikokrat je bilo treba pošteno zagristi v zemljo, v čevljarsko dreto in laz, da je bilo za vsakdanji kruh. Kruh, ki je bil včasih pravcati praznik. A vendar so jima otroci srečno odrasli in skupaj sta dočakala polnih oseminštirideset let. \
Čevljarstvo je bilo Janezu Lavriši zapisano na kožo. Kolikokrat smo ga otroci občudovali, koje sukal svojo dreto, mojstrsko in s privaje-nimi lahkotnimi gibi, in na njegovem čevljar-skem stolu so nastajale pravcate mojstrovini-ce, ki so dobivale obliko ličnih čevljev. Resda je rad naročnikom potarnal: »ni še, pridite
malce kasneje,« a koje bilo gotovo, je drialo, ko da bi bilo narejeno za zmerom...
Mimo čevljarstva pa se je Janez z vsem srcem zapisal tudi — čebelam. Skorajda ni bilo dneva, da ne bi posvetil vsaj nekaj drobnih trenutkov tem svojim malim ljubljenkam. Jn ni mu bilo prav nič žal, da je te vozil na pašo v še tako oddaljene kraje - od Primorske, pa tja do Like in Gorskega kotarja...
BH pa je tudi velik Ijubitelj balinanja in golobov. Ni sončne nedelje, da ne bi družno s prijatelji na vaškem balinišču meril svoj met in nad njegovo domačijoje bilo kdove koliko let slišati klopotanje grulečih domačih ptic.
Zdajje Lavrišev ata legel k počitku. Skupaj z matno Marjeto. Usoda ne pozna kompromi-sov. Obnemel je njegov čevljarski stol, obne-mele so čebele in golobi in obnemela je topla kuhinja, kjer se je ob vsej svoji skromnosti in ponižnosti udinjala Lavriševa mama. V nju-nem domuje nastala praznina. A kakor, da bi vse, karjuje tesno spremljalo vnjunem življe-nju, vključno z malimi, drobnimi čebeiami, v nepovrat šepetalo - ne bomo vaju pozabili. BRANKO VRHOVEC