tribuna UUBUANA. fetnik XXX Stcvilca 7-10 29.december 1900 Cemi 10 dm SPOPRIJEM Z OSNUTKOM DRUŽBENEGA PLANA SR SLOVENIJE 1981—1985 ZA KOMUNISTIČNO PERSPEKTIVO RAZVOJA 2. STRAN uvodnik RAZREDNIBOJ V DRUŽBI 0 Osnutku družbenega plana SR Slovenije 1981 - 1985 (v nadaljevanju Osnutek) lahko razpravljamo na dva načina. Naiprei je to lahko razpravljanje, ki ostaja na nivoju Osnutka, na nivoju vpra-šanj, ki jih Osnutek zastavlja in poskuša nanje odgovoriti (,,dati usmeritev .. •")._Drtpč pa je to lahko razpravljanje, ki postavlja nova. drugačna vprašanja zastavljena z neke druge, v osnovi prole-tarske razredne pozicije. Srž te pozicije je zahteva po umestitvi Osnutka v analizo in perspektivo razrednega boja in zgodovinsko gibanje, ki ta boj poraja in ga reproducira. To novo vprašanje, novo zgolj v odnosu do vprašanj, ki se ob Osnutku pojavljajo danes, se glasi nekako takole: kako se s perspektive boja za komunizem ,,vmešati v zgodovino", kako taktično razporediti svoje sile tudi v obdobju 1981 - 1985? To vprašanje zastavljamo tu skozi kritičen spoprijem z nekaterimi stališči Osnutka. Osnova našega prispevka h kritiki politične ekonomije Osnutka je v analizi ,,nadaljnjega razvoja socialističnih samoupraVnih druž-beno-ekonomskih odnosov" kakor ga pojmuje in načrtuje Osnutek. To konkretno pomeni kritičen spoprijem z nekaterimi ključnimi ,,elementi" srednjeročnega razvoja: spoprijem s pojmovanjem jdoge. razvoia produkciiskih sil v razvoju družbe sploh, spoprijem zjiLoflfl znanosti v razvoju družbe in spoprijem z vlogo in položajem ekono-miie v procesu družbenega planiranja; vse to v smislu, ki zadeva temeljno vprašanje našega srednjeročnega razvoja in razvoja družbe sploh, vprašanje razrednega boja za komunizem in položaja prole-tariata v tem boju. I. V prehodnem obdobju od kapitalizma h komunizmu. v sociali-zmu, se družba producira in reproducira v pogojih blagovne pro-dukcijeJ Najsplošnejši in zato najobsežnejši izraz teh pogojev bla-govne produkcije je — poiem vrednosti,. V vrednostni formi blaga, osnovni celici naše družbene produkcije tičijo zato vsa protislovja te produkcije, ki so zaobsežena v blagu vsebovani enotnosti uporabne vrednosti in menjalne vrednosti. Družbeni proces pro-dukcije in reprodukcije, ki je produkcijski proces blaga, je hkrati in obenem delovni proces (proces produciranja uporabne vrednosti) in ovrednotevalni proces (proces produciranja menjalne vrednosti). ,,Toda delovni proces je le sredstvo ovrednotevalnega procesa in ovrednotevalni proces kot tak je bistvenostno produk-cija presežne vrednosti. t.j. ppredmetovalnega procesa neplačanega dela.. S tem je specifično določen celoten značaj produkcijskega procesa."^ Produkcija presežne vrednosti je to kar specifično določa celoten značaj produkcijskega procesa v blagovni produk-ciji, kar se v pogojih prehodne družbe kaže toliko bolj kolikor se za temeljni interes in zadnji cilj vsake delovne organizacije proglaša dohodek. Celoten proces produkcije prav zaradi te svoje specifične določenosti poteka kot proces reprodukcije specifičnih kapitalskih produkcijskih razmerij. Kako? Tako, da produkt teh razmerij ni le presežna vrednost ampak kapitaj^ sam, kajti .delovna sila to speci-fično blago, prodaja svojo delovno silo za vrednost nujnih življenj-skih potrebščin, ki so potrebne za družbeno doloČen način njene reprodukcije, medtem ko na drugi strani ,,oddaja vrednost ohranja-jočo, vrednost ustvarjajočo in povečujočo dejavnost, svoje delo. Iz procesa pride (delavec, op. pis.), če abstrahiramo obrabo njegove delovne sile, takšen, kakršen je stopil vanj, kot gola subjektivna delovna sila, ki mora ves proces znova preteči, da bi se ohranila."^ To pa ne velja za kapital, ki se ovrednoten s presežno vrednostjo, ki mu jo v produkcijskem procesu vsakokrat dodaja delavec, presežno vrednostjo, ki jo spreminja ,,nazaj v dodatni kapital", zopet akumulira v produkcijo. Ves proces se tako reproducira, s tem reproducira obstoječe razmerje na vse bolj razširjeni stopnji: na eni strani reproducira družbene produktivne sile, na drugi strani in ooenem pa to nakopičeno bogatstvo raste nasproti delavcu kot kapital, ki si delavca vsakič znova podreja (in ga zaradi povečanih reproduktivnih potreb razmnožuje). Na eni strani kapital — na drugi delo- Znotraj samega produkcijskega procesa, procesa proiz-vodnje poteka razredni boi med kapitalom in delopfl. Produkcijski proces sam je — razredni boj, je odnos med kapitalom in delom kot produkcijskim odnosom, ki je odnos izkoriščanja dela po kapitalu. Vsak premik, vsak napredek, vsak razvoj v takem produkcijskem procesu je tako v temelju določen s produkcijskim odnosom, z razrednim bojem med kapitalom in delom. Enako velja za družbo prehodnega obdobja, ki sloni na kapital-ski produkciji, na produkciji blaga, na produkciii vrednosti. Kar je specifično za to družbo je specifična določenost produkcijskega procesa, ki sicer ostaja produkciia presežne vrednosti. Kar se je spremenilo in kar specifično določa produkcijski proces v družbi prehodnega obdobja kot je naša. so spremsnjeni pcgcji raZrecinega boja, je spremsnjcna konstelacija odnosov med kapitalom in delom. ki so kljub dominaciji kapitala, ki se kaže v dominaciji njegove personifikacije v naši družbi — birokraciji. ali pa prav zaradi nje (? ), pripeljali tudi do nastanka splošno družbene krize. Prav spremenjena konstelacija razrednih bojev je kriza sama, pri čemer je potrebno vedeti spet tudi to, da poteka razredni boj tudi znctraj kapitala in znotraj dela, da je torej proces uveljavljanja delavskega samoupravljanja protisloven proces v katerem moramo v vsakem trenutku oceniti konstelacijo teh razrednih protislovij in iz te ocene potegniti zaključek o dominantnem polu teh protislovij, ki je po našem mnenju ,,v tem trenutku" pol kapitala in njegove porsonifikacije — birokracije. Prispevek h kritiki politične ekonomije Osnutka družbenega plana SRSlovenije 1981-1985 PREHODNEGA OBDOBJA Zato se zastavlja vprašanje kako v tej razredni konstelaciji zastaviti boj za uveljavljanje delavskega samoupravljanja s perspek-tivo komunizma? To vprašanje si bomo tu zastavili skozi spopri-jem z nekaterimi koncepti v srednjeročnem razvoju naše družbe. JL VLOGA RAZVOJA PRODUKCUSKIH SIL V RAZVOJU DRUŽBE Kje bomo zastavili ta naš spoprijem? Osnutek lahko imenujemo srednjeročno koncepcijo družbenega razvoja, koncepcijo, ki sloni na izredno natančno izdelanem, strokovno dovršenem in z vs?mi možnimi elementi razvoja opremljenem in preverjenem aparatu. Upamo si celo trditi, da luči dneva že dolgo ni ugledal koncept kakršen je ta in za to gre vsa pohvala Izvršnemu svetu SR Slovenije in njegovim strokovnim službam, ki so poleg Osnutka pripravile tudi zelo obsežen in hvalevreden sveženj dodatne dokumentacije. Toda • . . celoten koncept srednjeročnega razvoja družbe, kakor je zastavljen v Osnutku sloni na bistveni predpostavki, ki bo tudi prva predmet naše analize. To predpostavko je mogoče v kratkem povzeti kot stališče, da je mogoče razvoj družbe razumeti kot gibanje njegove ,,ekonomske osnove", pri čemer temelj te ,,osnove" predstavlja razvoj produkcijskih sil družbe, ki predstavlja-jo gibalno silo srednjeročnega razvoja. Osnutek je koncept srednje-ročnega razvoja produkcijskih sil družbe, koncept razvoja zaposlo-vanja, znanosti in tehnike, izobraževanja, tehnologije . . . Ob tem nas uvodno sklicevanje na prvi skupni temeljni interes in cilj, ,,nadaljnji razvoj socialističnih samoupravnih družbenoekonomskih odnosov", ne prepričuje v nasprotno ampak nas opozarja na dvoje stališč sestavljalcev Osnutka. Opozarja nas na dvoje stališč, ki kažeta na pojmovanje vloge razvoja produkcijskih sil v razvoju družbe sploh in s tem, kar je pomembnejše, hkrati razkrivata pojmovanje same ,,smeri razvoja" naše družbe v srednjeročnem obdobju, kakor jo vidi Osnutek. Kakšno je to pojmovanje: 1. na eni strani so produkcijske sile družbe pojmovane tako, da že s samim tem, ker ,]se razvijajo" zagotavljajo nek ,,splošen druž-benjriapredek"^ nadaljnji razvoj družbe . ._. 2. Na drugi strani pa je intenziven razvoj produkcijskih sil v Osnutku pojmovan kot ta, ki v družbenem razvoju, v produkcij-skem procesu tega razvoja, dominantno vpliva na spreminjanje produkcijskih odnosov, ki torej brezrezervno in edino zagotavlja nadaljnji razvoj produkcijskih odnosov, in sicer ne v kakršnikoli smeri ampak prav v smeri uveljavljanja delavskega sarmouprav-Ijanja s perspektivo komunizma ali ,,nadaljnjegarazvoja socialisti-čnih samoupravnih družbenoekonomskih odnosov", kakor to imenuje Osnutek. Produkcijski odnosi podlegajo razvoju pro-dukcijskih sil, ki so tako z njimi vedno znova v protislovju, ki pa ga prav razvoj produkcijskih sil ukinja s tem, ko si odnose po-vratno zopet podreja. Če si hočerr.c in ker si hočenno ti dve stajišči ogisdati pobliže je zopet potrebno storiti dvoje: na eni strani je potrebno analizirati vlogo produkcijskih si! družbe v pogojih razvite blagovne produk-cije, na drugi strani pa si moramo ogledati tudi ,,protislovje" med produkcijskimi silami družbe in produkcijskimi odnosi. Že uvodoma smo ugotovili, da je produkcijski proces v pogojih razvite blagovne produkciiejazredni boi med kapitalom in delom. in da ta produkcijski odnos določa produkcijski proces sam, da je produkcijski proces sam. Kako je znotraj tega odnosa določen razvoj produkcijskih sil družbe? Ko kapital zavlada nad procesom proizvodnje, ko si torej podredi delg s tem, da naredi delavca za specif ično blago, za delov-no silo, najprej združi veliko število delavcev na enem kraju in pod enotnim nadzorstvom pri čemer je posebno važno to, da to prvo spremembo v značaju produkcijskih sil ne spremlja nikakršna večja sprememba narave produkcijskih sredstev.'* Vendar je to že moment razvoja produkcijskih sil, ker je to način, ki ga kapital uporablja, da podreja delavca osnovnemu smotru produkcije, produkciji blaoa. s tem presežne vrednosti in s tem (z zalaganjem presežne vrednosti nazaj v dodatni kapital) v orodukciio kgpifala samega. Sčasoma, z naraščajočo dominacijo kapitata nad delom, dominacijo, ki se kaže v vse bolj razvejani delitvi dela znograj posameznih produkcijskih enot in na nivoju družbe kot celote, se pojavi manufakturna delitev dela, ki že diferencira delovna opravila in ločuje na eni strani koncentracijo intelektualnih in kontrolnih opravil v rokah agentov kapitala, na drugi strani pa zvaja delo delavca na golo ponavljanje istih funkcij. V razraščajoči dominaciji kapitala nad delom, dominaciji produkcijskega procesa, ki je repro-ducirajoči se razredni boj med kapitalom in delom v katerem zmaguje kapital, ta proces dokončno pripelje do zamenjave orodja s strojem, zatem avtomatskim sistemom strojev, kar dokončno ločuje delavca od vseh materialnih in duhovnih pogojev procesa dela! Razvoj produkcijskih sii družbe v pogojih kapitalske blagovne produkcije torej že od samega začetka določajo vladajoči produk' cijski odnosi in razredni boj med kapitalom in delom. To pomeni, da določajo tudi (ne)razvoj dela, delovne sile, ki tudi .vstopa produkcijske sile. Določujoča vloga produkcijskih odnosov se pogosto zamenjuje z njihovimi pravnimi izrazi (lastnino nad produkcijskimi sredstvi) kar v družbi prehodnega obdobja vzbuja iluzijo neprotislovnost produkcijskih odnosov samih in o odmrtju razrednega boja, ki na bi ostal brez svojega ,,poglavitnega akterja" — kapitalista, lastnikj nad produkcijskimi sredstvi. Kar ostane po tem naj bi bil le š< ,,čimvečji in čimhitrejši" napredek ,,družbe", pri čemer se koi posledica ekspropriacije in nacionalizacije pojavlja razvoj, ki naj bi vključeval nobeno drugo protislovje kot protislovje med prod cijskimi silami, ki se stalno in linearno razvijajo in produkcijs odnosi, ki vedno zaostajajo. Vendar pa tako postavljanje problema onemogoča histori razumevanje razvoja produkcijskih sil, ki ne poteka ločeno produkcijskih odnosov, ki mu ,,šele sledijo", ampak šele v produk cijskih odnosih produkcijske sile pričnejo funkcionirati kot pro dukcijske sile, točneje produkcijske sile so v produkcijskenr procesu določene z vladajočimi produkcijskimi odnosi, ki sc odnosi med kapitaiom in delom, ki so - razredni boi. To pomen nadalje: a) da je razredni boj v produkciji gibalo razvoja produkcijskih sil \ kapitalskem načinu produkcije b) da stalno revolucioniranje produkcijskih sil družbe pomeni t odločilen moment reprodukcije tega produkcijskega načina Naj zaključimo ta del: S čimer se je v Osnutku potrebno spoprijeti ni le avtomatize ki vidi v intenzivnem razvoju produkcijskih sil (pri čemer jih defini; ra kvantitativno, tako, da jih našteva) že zagotovljen nadaljnjj razvoj samoupravljanja, pač pa tudi tako pojmovanje razvoj družbe, ki z vzpostavljanjem odnosa ,,produkcijske sile — produk cijski odnosi" prikriva, mistificira notranje protislovje, ki istočasm in v družbeni totaliteti obvladuje tako produkcijske sile kot dukcijske odnose v njuni dejanski nerazdvojenosti, v nju funkcioniranju kot funkcioniranju totalitete. Prikriva torej te no protislovje v družbi prehodnega obdobja, ki je razredno pr slovje med delom in kapitalom v katerem, posebej v ,,seda trenutku" dominira kapital. Osnutek s tem, ko produkcij silam (in posebej še znanosti in tehniki, kakor bomo videli v Ijevanju) daje vlogo gibalne sile v ,,splošnerin razvoju dru abstrahira od posebnega razvoja družbe, abstrahira od konkretni zgodovinskih okoliščin y katerih se nahaja delavski razred v Jwn slaviji in Sloveniji danes, in ki so osnova za vsak ,,nadaljnji razvf Te okoliščine so okoliščine posebnega dominantnega polož^jž birokracije kot posebne frakcije buržoazije v družbi prehodneg^ obdobja, ki se na drugi strani manifestira v permanentnem slabšaj nju družbeno-ekonomskega in političnega položaja delavskegi razreda. Vsakršno abstrahiranje od teh okoliščin pri koncipiranjij razvoja družbe pomeni njihovo posploševanje in reproducira~:~" prihodnosti. Osnutek prav s forsiranjem razvoja produkcijskih sil kct pomembnejšega elementa srednjeročnega razvoja, potiska pomen razrednega boja proletariata in koncipiranje tega bi perspektivo komunizma, s katerim je, razrednim bojem na vsak razvoj produkcijskih sil šele določen. Osnutek ostaja znot obstoječe konstelacije razrednega boja, ni mu za temeljno revol cioniranje obstoječega, ki bo v srednjeročnem obdobji 1981—1985 še naprej temeljno določalo tudi razvoj produkcijski sil. Vprašanje razvoja produkcijskih sif ne postavlja kot vprašanji organiziranja delavskega razreda s ciljem zavladati nad celotnc družbeno reprodukcijo, kajti: ,,Od vseh produkcijskih instrumen tov je največja produktivna moč revolucionaren razred sam."5 Vprašanje izbojevanja organiziranosti delavskega rezreda, ki b( omogočala njegovo lastno dominacijo nad njegoviim bodočin družbenim, ekonomskim in političnim položajem, položajem \ kulturi, vprašanje izgrajevanja razredne zavesti delavskega razredaj to so temeljna vprašanja tudi srednjeročnega razvroja družbe DFalektika dela in kapitala ie imanentna vse do uničenja kapital kot družbenega odnosa, kajti negacija negacite implici ra revoluci( narno prakso in ni izraz logike zgodovine; tj. nekega ,,nadaljnje( razvoja družbe" samega po sebi! Toda kakšen je ,,planiran polož delavskega razreda" v Osnutku družbenega plana SR Sloveni STRAN3 KOMUtSTi SOTVtEJ PMKTIČHO UKJOPLoČVCJ-Sl DFi &FMV5K/H 5TRAIUH V USfH PEiEmN, .ta&L, KI_jfXT VrDAJO fc/iije . 1981 — 1985? Na to nam tokrat odgovarja političen dokument družbeno-politične organizacije: ,,Predsedstvo meni, da je v | Osnutku plana delavski razred ,,prisoten" predvsem kot nekakšen | subjekt porabe, ki ogroža akumulativnost gospodarstva in kot [subjekt povpraševanja na trgu, ki pritiska na cene, ne pa kot nosilec in gospodar celotne družbene reprodukcije." (Mnenja in stališča predsedstva RK ZSMS do Osnutka družbenega plana SR Slovenije 1981-1985). Za Osnutek vprašanja revolucionarne prakse delavskega razreda ni, oziroma je, toda kot vprašanje ,,nadaljnjega razvoja socialisti-čnih samoupravnih družbenoekonomskih odnosov" ki naj kar avtomatično slede v Osnutku koncipiranemu planu razvoja, s katerega konkretnimi izpeljavami, ,,številkami", itd. pa naj bi se najbolj napreden del proletariata, ki ima vpogled v pogoje, tok in splošne rezultate proletarskega gibanja, ne vtikal. To naj ostane domena ekonomistov, katerih vlogo si bomo ogledali na koncu tega spisa. vanje."? Aplikativnost znanstvenih dosežkov je torej odvisna od stopnje razvoja produkcije, ki je sicer določena povratno tudi z znanstvenim napredkom, vendar ne v tisti meri, ki oboje podreja celoti zgodovinskega nastanka in razvoja moderne svetovne kapita-listične ekonomije. Ta je zrasla v specifično mednarodno delitev dela, ki jo karakterizirajo odnosi razvitosti in nerazvitosti ne zgolj na nivoju posameznih ,,nacionalnih" ekonomij, ki niso družbe, ki bi imele ločene paralelne zgodovine ampak so deli celote, ki to celoto, moderno svetovno ekonomijo, reflektirajo tudi znotraj svojih meja, kar lepo pohazarja problem Jugoslavije—Nord in Jugo-slavije—Sud.S Razvoj znanstveno raziskovalnega dela ima torej že po tej plati ko ostajamo na polju tako zastavljenega problema znanosti, svoje meje, ki niso ,,meje znanosti" pač pa meje produkcijskega načina in v njej reproducirajočega se položaja Jugoslavije in Slovenije. Vendar pa s tem o razvoju znanosti nismo povedali tistega najbistvenejšega. To, da je v produkcijskem procesu delo, podvrže-no kapitalu in, da je ta produkcijski odnos pogoj produkcijskega procesa blaga, smo enkrat že ugotovili. Celoten produkcijski proces že od samega začetka poteka tako, da ločuje in koncentrira inte-lektualne potence v rokah agentov kapitala, (ki to niso po sebi pač pa to postajajo in ostajajo znotraj produkcijskega procesa ustvar-janja vredpgsti). medtem ko na drugi strani zvajajo delo delavca na enostavno ponavljanje istih opravil. ,,Znanost kot obči duhovni produkt družbenega razvoja se tukaj pojavlja prav tako utelešena direktno kapitalu (uporaba nje kot znanosti, ločeno od vedenja in zmorenja posameznih delavcev, v materialnem produkcijskem procesu) in obči razvoj družbe, ker je po kapitalu izrabljen nasproti delavcu, ker učinkuje kot produktivna sila kapitala nasproti delav-cu, se pojavlja kot razvoi kapitala in to toliko bolj, ker z veliko večino vštric s tem stopa jzpraznitev delovne zmožnosti."9 Osnutek v.osnovi koncipira razvoj znanosti in znanstveno-razis-kovalnega dela prav na način, ki podreja ta razvoj nadaljevanju ,/izpraznjevanja delovne zmožnosti" delavcev. Za njih vprašanje o nujnosti spreminjanja produkcijskih odnosov ne obstaja, oziroma ostaja v ozadju kot spremenljivka, ki se pač vsakič znova prilagaja rasti osnovnih ekonomskih kategorij: projekcijam višine dohodka, produktivnosti, invšsticij, splošne in skupne porabe, zaposlenosti . . . Osnovne ekonomske kategorije zato ostajajo domena strokovnjakov, domena področja kamor naj se ne in se ne vmešava najbolj napreden in organiziran del delavskega razreda, ki ,,ga številke pač ne zanimajo". To področje je področje ekonomistov, ki jim moramo v pluralizmu interesov pustiti tudi to, ,,da se med seboj ne strinjajo, da ostaja torej več razlag; recimo za stopnjo investiranja". O tem pač ni mogoče dati končne sodbe!? Toda kakršnakoli že je ta sodba, abstrahira od konstelacije razred-negaboja med kapitalom in delom, predvsem pa abstrahira od perspektive komunizma. Nasproti kritike politične ekonomije, nasproti marksistični koncepciji kot koncepciji revolucionarnega spreminjanja vladajočih družbenih odnosov, nasproti marksistični metodi konkretne historične anafize položaja in historičnega interesa razredov in njihovih frakcij, je diskusija o naši srednjeročni bodočnosti speljana s področja družbenega razvoja na področje ekonomskega razvoja, s področja zgodovinskega interesa proleta-riata na področje abstraktno, nezgodovinsko, na pogled nadrazred-no pojmovanega ekonomskega razvoja. Razprava je speljana na področje na katerem vprašanja družbenega razvoja stojijo kot vpra-šanja ,,ekonomske racionalnosti" in ne kot vprašanja proletarske revolucije, na področje buržoazne misli, na področje nadrazredno-sti ekonomije. Naš spoprijem pa želi afirmirati ceiotno družbeno vorašanie Slovenije in s tem Jugoslavije v nekaj nasledniih letih in sploh, na način kakor qa zastavlia Program zveze komunistov Juaoslaviie. kot vprašanje proletarske revolucije v Jugoslaviji. NAJ ŽIVI PROLETARSKA REVOLUCIJA! Igor Bavčar III. VLOGA ZNANOSTI V RAZVOJU DRUŽ6E Ob analizi pojmovanja razvoja produkcijskih sil v razvoju družbe, kakor smo mu priča v Osnutku smo se srečali zdvemasta-liščima, ki ju lahko povzamemo takole: a) na eni strani je razvoj produkcijskih sil ta, ki že sam po sebi zagotavlja ,,družbeni razvoj" b) na drugi strani pa prav razvoj produkcijskih sil dominantno vpliva na spreminjanje produkcijskih odnosov, omogoča njihovo ,,višjo stopnjo razvoja". Ti dve stališči vsebujeta, kakor smo pokazali, pojmovanje samostojnosti razvoja produkcijskih sil družbe, ki najprej omogoča, da se v zvezi s srednjeročnim razvojem družbe in razvojem družbe sploh razglašajo splošni zakoni ,,družbenega napredka", ki niso odvisni od konkretnih historičnih okoliščin, od konkretne konste-lacije razrednega boja med kapitalom in delom, ki v družbi prehod-nega obdoja kot je naša poteka in določa temeljni antagonizem znotraj obeh ..strarit" družbene totainosti, produkcijskih sil in produkcijskih odnosov, obojega znotraj materializacije produkcij-skega procesa kot totalitete. To v Osnutku izraženo pojmovanje, ki vidi v linearni in stalni rasti produkcijskih sil vnaprej določeno in neprotislovno spremen-Ijivko, brez zgodovinskih priveskov, je hkrati osnova neke druge teze, teze o nevtralnosti znanosti in tehnike in celo njunega razvoja kot nekega avtonomnega znanstvenega napredka. Osnutek je tu zelo konkreten še bolj pa so konkretna stališča razpravljalcev, udeležencev v razpravah o naši srednjeročni usmeri-tvi, ki poleg izvozne usmeritve vidijo prav v znanosti tisto panaceo, ki bo ozdraviia vse ,,nezdrave tokove v našem gospodarstvu." Utopičnost teh pričakovanj moramo razkriti z dveh strani. Gre za historično in logično določitev potožaja znanosti v produkcijskem procesu v katerem se, kakor v tej družbi, producira blago. Poseben položaj znanosti in tehnike ne izvira iz njiju samih, iz njune avto-nomne in z ničemer drugim kot lastnim razvojem določene pomembnosti, pač pa ju že od samega začetka določajo družbene razmere v katerih sta uporabljani. Te družbene razmere so že najmanj dve stoletji razmere razvijajoče se blagovne produkcije, ki v stremenju k produkciji (relativne) pre-sežne vrednosti ženejo kapital v produkcijske:n procesu k ,,angaži-ranju znanosti", kar nadalje vodi k permanentnem ,,sprevračanju produkcijske tehnologije". ,,Produkcija menjalnih vrednosti, pri kateri gre za produkcijo kvantitet in ne kvalitet, in oblika te pro-dukcije v kapitalističnih produkcijskih obratih sta šele omogočili uporabo znanosti v produkciji in zaradi njiju je znanstveno razisko-vanje kot neposredno družbeno relevantno šele smotrno. Znan-stvene delovne procese je zato tudi dosledno prenesla zmeraj bolj iz individualne poljubnosti raziskujočega subjekta v območje naroč-niškega raziskovanja, s katerim zveza med znanostjo in produkcijo šele ustreza svojemu pojmu. Medtem, ko še v začetni fazi kapitali-stičnega razvoja znanstvene rezultate izkoriščajo v produkciji, ne da bi v večjem obsegu dajali direktnih naročil za rešitev specifičnih problemov, pa se danes znanost uporablia direktno kot donašalec tehnologije za produkcijski sektor."° Tendenca sestavljalcev Osnutka je, da bi prav z uporabo znanosti, tj. ,,raziskovalnega dela vzdruženem delu" ustvarili tako strukturo gospodarstva, ki ga bo iztrgala iz položaja svetovne periferije, ali polperiferije, ki ga bo na eni strani odtrgala odvisnosti od tuje znanosti, da ga bo na drugi strani tudi s tem zopet priklenila na sistem svetovne ekonomije z zagotovitvijo ,,trdnega" položaja v mednarodni delitvi dela, pred-vsem z izvozno usmeritvijo. Toda ta protislovnost je že zopet, pred tem, določena s še bolj protislovnim položajem, ki, kakor kaže, postavlja na noge še tako optimistične zagovornike hitrejšega napredka domačega raziskovalnega dela, ne zato, ker bi negirala njegov izredni pomen znotraj obstoječega, pomen, ki omogoča tisto ,,stopnico naprej", pač pa zaradi tega, ker mu odvzema prav isto potenco, na katero se zagovorniki najbolj zanašajo. Namreč potenco, ki vidi v raziskovalnem delu silo, ki bo naše gospodar-vodvignilo na raven visoko razvitih gospodarstev. ,,Rezultati raziskovanja se nanašajo — tudi če je družbena Blitev dela ločila raziskovanja od produkcije — na določen, dani azvojni stopnji ustrezajoč produkcijski postopek, in zato lahko omagajo samo taki ,recepti', katerih uresničitev omogoča nepo-redno sledeči korak v napredovanju produkcijskih sil. Razisko-nie ie prednia straža produkciie ... Nič pa ne pomaga če prodira litreje, kot ji produkcija mora slediti. Sicer pa se tudi težko odtrga d produkcije, ki ji sledi, ker bi izgubila svojo moč — kakor od jmlje odtrgani Anteus. Iz tega sledi, da zgornje meje hitrosti apredka ne določajo izdatki za razvojno dejavnost, ampak bratno: hitrost napredka, ki ga omejuje uresničljiva sprememba v roduktivni uporabi, določa potrebno višino izdatkov za razisko- IV. O NADRAZREDNOSTI SLOVENSKE EKONOMIJE ,,Ekonomi nam razlagajo, kako se proizvaja v danih razmerjih, ne pojasnjujejo pa nam, kako se proizvajajo ta razmerja sama, tj. zgodovinskega gibanja, ki jih poraja."1° Na vseh sedemintridesetih straneh Osnutka nam ekonomisti in strokovnjaki razlagajo kako je mogoče v danih pogojih Čimveč in čimbolje producirati, kar pomeni vnaprejšnje odklanjanje vprašanja o samih teh pogojih, pomeni osmišljati te pogoje, pomeni ne postavljati pod vprašaj družbo, ki jih ustvarja. To seveda ni ,fsamovolja" naših ekonomi-stov in strokovnjakov, to je logična posledica umeščenosti ekono-mije v ta produkcijski proces, njene določenosti s tem procesom. Kakor v Osnutku skoz in skoz sledimo produkcijskim silam, katerih razvoj ,,ni več" podvržen in določen s produkcijskimi odnosi, z razrednim bojem med kapitalom in delom v katerem dominira kapital, ampak postaja osamosvojen, samostojen, ter pri tem izraža ,,splošne družbene težnje k napredku"; kakor v Osnutku skoz in skoz sledimo razvoju znanosti in tehnike kot posebnima, v tem srednjeročnem razvoju priviligiranima elementoma produkcij-skih sil, ki se razvijata po neki ,,avtonomni" logiki in predstavljata neko ,,koristnost po sebi", ločeno od družbenih razmer v katerih stauporabljeni, tako tudi ekonomija ni več gospodovanje kapitala, ni več izžemanje presežne vrednosti iz delovne sile, ni več eksploa-tacija delavcev v produkcijskem procesu, ni več dominacija kapitala nad delom, ni več zalaganje presežne vrednosti nazaj v dodatni kapital in s tem reproduciranje obstoječega, je nekaj ,,več": ,,racionalna organizacija družbene proizvodnje"! V naslednjem srednjeročnem obdobju je to ,,organizacija družbene proizvodnje", ki objektivnim zakonom blagovne produkcije natika avreolo narav-nosti, večnosti in nujnosti! Kakor je Osnutek skoz in skoz prokla-macija linearne in stalne rasti produkcijskih sil družbe, rast znotraj nespremenjenih produkcijskih odnosov in produkcijskega načina (pustimo ob strani z Osnutkom načrtovano pričakovanje, da bo prav to omogočilo spremembo produkcijskih odnosov . ..), rast obstoječega, tako tudi ekonomisti in strokovnjaki izhajajo iz obsto-ječega in povečevanja obstoječega; za kar jim gre je kvantitativna rast istih kvalitet znotraj nespremenjenih produkcijskih odnosov. OPOMBE: Op. 1-: Osnutek uporablja kategorijo .»ekonomske- zakonitosti'', pri čemer slednje ni sinonim za blagovno produkcijo, pač pa prej mistifikacija zakonov blagovne produkcije. ..Objektivnost ekonomskih zakonitosti" največkrat deluje v funkciji določene ahistorične kategorije, ,,objektivne", tj. neodvisne od česarkoli in tudi od revolucionarne prakse; neodvisne v tistem smislu, ki celo diskvalificira vsako razpravo o predlaganih osnutkih dokumentov saj — in to je poanta — se le-ti predstavljajo le kot dokumenti, ki ,,povzemajo, kar se itak mora objektivno zgoditi". Kar naj bi znotraj tako zastavljene razprave storili (tudi komunistil, je pač to kar beremo in siišimo ob Osnutku, ki naj bi bil načeloma v redu o ,,številkah" in konkretnih izpeljavah pa naj odloča-jo strokovnjaki. Sicer pa na to še pridemo- ^H Op.2.: V Karl Marx, Rezultati neposrednega produkcijskega procesa, (Kapital, I. knjiga, Produkcijski proces kapitala, VI. poglavje); Časopis za kritiko zna-nosti, str. 262, šte«. 17-18, 1976. Op. 3.: ibid. str. 271. Op. 4.: ,,Toda, kakor že omenjeno, kapital se skraja malo zanima za tehnični značaj delovnega procesa, katerega si osvoji. Spočetka ga sprejme takega, kakršnega najde." Karl Marx, Kapital I, CZ, 1961, str. 280. ,,Kapital si skraja podreja delo s tistimi tehničnimi pogoji, s katerimi ga najde v njegovem zgodovinskem razvoju. Zato produkcijskega načina ne spremeni takoj." Ibid. str. 351. Op. 5.: Karl Marx, Beda filozofije, CZ, 1976, MEID II, str. 539. Op. 6.: Elmar Altvater, Produkcijska sila znanost? Časopis za kritiko znanosti, štev. 15-16. 1976, str. 48. Op. 7.: Franz Janossy, Das Ende Wirtschftswunders, Verlag, Neue Kritik, Frank-furt/Main, str. 112 (cit. po. Elmar Altvater, Produkcijska sila znanost? , ibid, str. 49) i Op. 8.: Tu se bomo morali zadovoljiti z ugotovitvijo, da so zgodovinske okoli-ščine nastanka in razvoja moderne svetovne zgodovine, ki so se izražale tudi v prodiranju kapitala na Balkan, spostavile odnose v katerih se še danes nahaja recimo SR Slovenija do Kosova oz. nekaterih drugih republik v Jugo-slaviji. Te republike predvsem pa Kosovo imajo tudi v Osnutku točno dolo-čeno mesto v reprodukciji .»Slovenskega gospodarstva" in v splošnem lahko trdimo, da je pogoj razvitosti tega gospodarstva herazvitost kosovškega. Sicer pa to ostaja problem v katerega se bomo morali podrobneje spustiti! Op. 9.: Karl Marx, Rezultati neposrednega produkcijskega procesa, Časopis za kritiko znanosti, štev. 17—18, 1976, str. 267. Op. 10.: Karl Marx, Beda filozcfije/CZ, 1976, MEID II, str. 472. TRIBUNA, ŠTUDENTSKI ČASOPIS I2DAJA UK ZSMS LJUBLJANA Trg osvoboditve 1/11, soba 86 Telefon: (061) 21-280 UREDNIŠTVO: Mitja Maruško - v.d. glavnega urednika, Bojan Korsika - v.d. odgovornega urednika, Tomaž Krašovec — univerza, Bojan Korsika in Igor Bavčar — teorija, Rudi Podgornik in Dušan Turk — naravoslovje, Andrei Orapal - kultura, Mojca Dobnikar - tajnica, Marjetka Šušteršič - lektorica, Vbjko Flegar — likovna in tehnična oprema, Matjaž Hribar — distribucija, Franc Milošič - posebne naloge. Stalni sodelavci: Franco Juri, Matjaž Potokar, Silva Kobal, Ivo Gulič. IZDAJATELJSKI SVET: B. Klenovšek, Primož Hainz. Mile Šetinc. Silvin Lesnik, Samo Hribar, Tomaž Krašovec, Petrovčič, Igor Bavčar, Bojan Korsika, Franc Milošič, Mitja Maruško- URADNE URE so vsak dan od 10. do 13. ure v prostorih uredniStva-DEZURSTVA posameznih uredništev: ponedeljek — kultura, torek — univerza, sreda — prodaja in likovna oprema, četrtek - naravoslovje, petek - teorija, glavni in odgovorni urednik — vsak delavnik- Redni javni SESTAN-Kl UREDNI5TVA so vsak četrtek ob 17. uri. Rokopisov ne vraCamo in pisem uredništvu ne honoriramo. Pisma uredništvu ne smejo presegati 7,5 strani (pol avtorske pole). Celoletna naročnina je za dijake 50 din, za ostaie 100 din. Stevilka žiro računa: 50101-678-47303, z obveznim pripisom- za Tribuno! TISK: Tiskarna Ljudske pravice v Ljubljani. Priprava za tisk: IBM Dnev-nik. OproSčeni temeljnega davka na promet po pristojnem sklepu št. 421-1/7^2 dne 22. januaria 1973. NAJ 2IVI PROLETARSKA REVOLUCUA! 4.STRAN ZA KUMUNISTIGNO KONCEPCUO RAZVOJA l. Zgodovinska višina konkretnih razrednih bojev na katera mora odgo-varjati revolucionarna teorija (če hoče ustvarjati pogoje z njeno temeljno strateško usmeritev, ki se lahko kaže samo v komunizmu), je v sedanjem času prav gotovo ekonomska kriza ali ..zaostreni pogoji gospodarjenja". Prav v tej točki je treba osredotočiti in zaostriti analizo in to predvsem iz dveh razlogov. Prvič, v obdobju nasilne razrušitve ,,normalnega toka stvari", se v veliko bolj čisti obliki (brez motečih pojavov) razgali konkreten pro-dukcijski odnos, torej razredni boj torej odnos med določenim delom družbe, ki izseseva in monopolizira presežno vrednost in ostalim delom družbe, ki je le — to vrednost produciral. Drugič, prav v obdobju ekonomske krize se kristalizirajo različne koncepcije rešitve iz krize oziroma različne dolgoročne koncopcije razvoja. Shematsko lahko te koncepcije razdelimo na dva antagostična pola — vse ostale se pač edinole lahko vmestijo znotraj teh dveh — in to je buržoazn koncepcija razvoja in komunistična koncepcija razvoja. Seveda pa je jasno, da je buržoazna koncepcija razvoja zgodovinsko favorilizirana, ker je način rešitve iz krize opredeljen že s sabo opredelitvijo krize. Ta koncepcija razvoja je opredetjena z danim produkcijskimi odnosi, zato deluje avtohtono, vsakodnevno in prisiljuje posameznika. da deluje v njenem smotru. Proletariat se lahko svojemu zgodovinskemu smotru primerno vzpostavi samo s komunistično organizacijo, t.j. poiitično. Na tem nivoju sploh šele lahko konstituira svoja vprašanja. Na tem nivoju pa obenem postane tudi v končnem ,,predzgodovinskem" smislu, tista, zgodovinsko najbolj favo-rizirana plat družbe. ,,Prav ta nujnost splošne politične akcije dokazuje, da je v svoji čisti ekonomski akciji kapital močnejša stran." (K. Marx: Mezda, cena in profit) V okviru produkcije, katere splošen produkt je blago, se vedno v zgodo-vinskem smislu realizira nek specifičen produkcijski odnos, ki konkretno izraža to blagovno produkcijo. Vse razsežnosti tega specifičnega pro-dukcijskega odnosa, lahko prikažemo samo skczi njegovo funkcioniranje, ki pa je sedaj v krizi. V krizi pa se kažejo tudi vse tendence, ki kažejo naprej. Verjetno se vse te silnice in koncepcije razvoja kažejo v najbolj skoncen-trirani obliki prav nekaterih dokumentih, ki prikazujejo planirane tendence za nadaljnji razvoj. Eden od glavnih, je gotovo ,,Osnutek družbenega plana SR Slovenije 1981 — 1985", oz. sam plan, ko bo sprejet. Širši kontekst v razvojnem smislu pa predstavlja: ,,Globalna ocena izvajanja družbenega plana SR Slovenije za obdobje 1976 — 1980 in osnovni problemi na prehodu vleto 1981." S tem prehajamo na zgodovinski milieu, ki je predstavljal to nasilno raz-rošitev ,,normalnega toka stvari." II. Če se ozremo na celoto prvkar iztekajoSega se obdo-bja /1976-1980/,potem nikakor ne moremo mimo temeljne značilno-8ti,ki je determinirala to obdobje:"Prikazani razvoj po posame-znib. letib kaže, da obdobje tekočega srednjeročnega obdobja pre-dstavlja razvojni zttkn Ki&kra cilkus od razmer izrazito nizke proizvodnje, preko obdobja narašSajoče in pregrete konjukture do izrazitega umlrjan^a in upadanja celotne gospodarske aktivno-sti." - Ciklično gibanje blagova« produkcije je imanentno bla-govni produkciji ln je zunanja oblika vseh tistib. protislovi^, skozi katera se sploh lahko giblje ta produkcija. Ta protialovjjfi pa lahko prikažemo skozl njeno produkcijo in reprodukcijjo. Kakšni so bili toraj specifižni produkcijski odnosi, borej specifižna konstelacija razrednih sil, ki ;Je omogočala bakšen rezvoj prodtkcijskih sil, kot smo jib. nakazali in,ki so sedaj v krizi. Dana stopnja ˇ razvoju produkcijskih sil redno predpostavlja neko specifično obliko produkcijskib. odnosor /ln s tem vedno predpostavlja neko frakcijo v okviru vladajočoga razreda, ki dobl primat 2/, ki je domlnantna in jo zgodovinski tx razvoj pripelje na oblast. Produkeijaki odnos pa na splošno v blagovni produkci-;)i oznaSuje nepoareden odnos producentov do njihovih lastnih produkcljskih pogojov /produkcijsklh sredstev in predmetov de-la/. tf"\itnyjMvt»v-»i«BMHBri»¦¦¦»- Kako se ta odnos prikazuje prl nas, kaj ga deterainira? "Delavci dojansko Se ne /?1/ odlo-i&jo o razpolaganju z veSlno uatvarjenega dohodka in nimajo 5c /?i/ odločilnega vpliva na tokove družbene reprodukci;Je." 2 Priti si moramo na Jasno, kako a«i«i»li delavoi funglrajo ˇ produkcijskftm proceau, če nše ne" obvladujsjo produkte svojega las*nega dela. SpeclfiSna funkcija blagovne produkcije je - produkcija preseSne vrednoati. SpecifiSen pr*dukt blagovne produkcije ni torej produkt kot tak / uporabna vrednost /, niti ni ni blago /t.j. produkt, ki ima menjalno vrednost /, ampak je presežna \rredn03t. Produkt procasa blagovne produkcije Je blago. ki lma viSjo menjalno vrednost, t.j. v njem je opredmetenega ve2 dela, kot pa ga Je bilo založenega za njegovo produkcijo v obliki de-narja ali blaga. Odločilno vlogo pri tem igra spocifična vrsta blaga - delovna sila. Njena speciflčna lastnost se kaže v tem, da se njena vrednoat določa z množino dela, ki jo potrebna za ohranitev in reprodukcijo delovne sile v danem obdobju. Toda po drugl strani ijm konkretna uporabna vrednost delovne sile, tj. množina živega dela, ki ga labko v delovnem procesu opre-dmeti v blagu v tem danem obdobju, mikakor ni omejena t njeno vredno3t.1o /tj. množino dela,kl Je potreboa za njeno lastno ohranitev in reprodukcijo/. Specifična lastnost delovne sile se kaže prav v tm zmožnosti, da v delovnem procesu opredmeti ve& dela,kot pa ga je potrebno za njeno ohranitev in reprodu-kcijo. Produkcija presežne vrednosti je zato lahko samo arti«* produkcija preaežnega dela. t.J. prlBva.janje neplaganega dela. ki se v delovnem procesu opredmeti kot presežna vrednost. Produ-kcijskl proces Je potemtakem neposredna enotnost delovnega pro~ cesa In procesa oplojevanja vrednosti. Toda delovni proces Je samo sredstvo za oplojevan;Je vrednosti, ali proces opredmetenja neplačanega dela. S stališča produkcije presežne vrednosti -ki je v blagovni produkciji absoluten smoter in motiv - se delovni proces kaže kot odnos produkcijskih sredstev do produ-centov. Producenti ne uporabljajo produkcijska sredstva, ampak produkcijska sredstav uporabljajo njih, in le-ta sp samo še sr*dstra za izsesavanj« 51m vočje množine živega dela. Produ-keijska sredstra s« tako spremene ˇ »f ff ? kapital. ki samo-atojno nastopa naaproti delovnl sili, kot njej tuja moč. Pro-dukoija presežne vrednosti labko funkcionlra samo zato, ker delavac na zaSetku produkcijskega procesa lahko prodaja zgolj srojo delovno 8ilo,±« ker vsi atvarni pogoji /produkcijska aredstra ln žirljenska sredstva / za uresničitev dela,samosto-Jno nastopaJoTnasprotitnnz so delovnl slli brez predmetnega bogaatva tuja moč. Najpomembnejša seatavina prodiiicijskega odnosa,ki produeira presežno vr«dno8t Je ekaploataci.ia. t,J. priavajanje neplačanega dela v delovnra proceau, "Eapital ni torej aamo povel.istvo nad delom. kakor pravi A.Smith. Kapital Je ˇ bistvn povel.iatvo nad neplačanlm delom. Vsa preaežoa vre-dnost t ]cakršnlk/>li akS±kt posebni obliki, ..., se kasneje kristalizira, Je po avoji substanci utelešenje neplažanega deloTPepra časa. Skrivnost samopovečavan^a kapitala se razodene kot pravica kapltala da razpolaga z določeno količlno neplaga-čanega tu.jega d«la."- Č« delavci dejansko "še ne odloSajo o razpolaganju s večino ustvarjonega dohodka, se s tem tudft spremenl njihov odnos/do njlhovlh lastnib produkcijskib. pogojev. Postavljajo se lahko edinola ˇ najMl>»N3T! SOTOITCJ P«AKTI •aora tudi reprodukcijski. In če Je delovni proces samo sredstvo ( phtjczrv«- za produkcijo p»—iae vrednosti - kot edinega smisla blagofcna produkcije - potem se mora reprodukcijski proces prav tako pojavljati kot samo sredstvo, da se ta presežna vrednost po-|Ti kot kapital. t.J. kot vrednost, ki se sama oplojuje. V tej fazi pride pravica birokracije do gospodovanja produkcijo /t.j. pravica do razpolaganja z ustvarjano ra» trat#sx presežno vradnostjo / konkretno do izraza,oz. je neizogiben pogoj za njen obstoj kot dominantne frakcije. Prav memba presežne vrednosti v kapital / reprodukcija/ izmisti- ficira pogoje eksploatacije, kajti v produkciji je produkcija n presešne vrednosti mistificiraaa. Mistificirana pa je xs*ax v samem delovnem procesu, ki je sximš$t neloSljiva enotnost pro-cesa ustvarjanja vrednoati /blaga/ in procesa ustvarjanja p* presežne vrednosti. Eksploatacija torej nima svoje čutno-nazorne blike, Sprememba presešno vrednosti v kapital Ja akumulacija dtala./ reprodukcija v razžirjenem marilujf. ZakaJ pa se lahko izvede ta sprememba? Samo zato, ker se ˇ blagovni produ-tolji presežna vrednost vedno konkretno kaže kot praaažaa produkt /kot presežek prodiilccljskili sredstev in življenekih sredstev/ aid količino, ki Ja potrebna za anoatavno reprodukcijo /t.j. za praproeto obnovo ˇ produkciji potrošenib življenski eradstav in produkcijskih sredstev/. PreseSen produkt v katerem se ko-inkretno kaže presežna vrednost, torej ža vsebuje aatarialna ttael.je za novo formiran kapital. Iz tega Je razvidno, da bi blla zelo vulgarfta miaal, ki bi si predstavljala, da si birokra-6ija samo sato monopollzira presežno vrednoat, da bi Jo upora-jbila za lndiridualno konauapcijo. Za bvoJ laaten užitak torej, |Ii gornjaga sa aenda vidit da ja že praoejšen del pvasaša« rrednosti vnapr>,-j določan za produktivno kon8unpcijo,oif da nra funkcionirati kot kapital. Dodatna koliČina dela, ki je potrebna, da začne ta aov kapital funkciomirati kot kapital - da se torej zaSne oplajafci - pa vedno obstoji v industrijski numi armadi. Dilavski razred je torej pritiklina kapitala. Akunulacija kapi-tala vedno vključuje določen del ia±m delavskega razrada, da jt na rezpolago - nezaposlen - glede na potrebe kapitala. Spre3«?mba presežn« vr«dnosti v kapital , pp ni le uko postransko, "tehnično opravilo". Skozi akumulacijo kaplta-la se obenem reproducira tudi ta specifičen prodnkcijski odnoa. Opazovati kako konkretno poteka akumulacija kapttala, pomeni obenem analizirati bistveoa pogo.ie tega produkcijskega odnosa. V globalu gledano / glede na določeno obdobj« in za celokupno produkcijo / se mora ta spreaemba na vsak naČin izvrši-ti. Odsotnost oz. pešajoča akumulacija kapitala, ruši samo bistvo tagxx blagovne produkcije naaploh. Postavlja s« vpra-šanje kako konkretno poteka ta reprodukcija, če vomo, da je lastna akumulacija v tlagMJi materialni produkciji zelo niaka, ker si Jo pač stalno monopolizira birolcraciaa. ToreJ se mora denarna akumulacija / kot izraz neke stvarne akumula»ije produ-kcijskih ± sredstev / formlrati nekje dnigje in potem funkcio-nirafci v produkciji kot akumulacija kapitala. Pri tem je že na prvi pogled vidno, da bi bilo zelo nelogično pričakovati, da birokracija vrača del / če odštejemo neproduktivno sfero, kl si začefcja prisvajati vedno večji del / te akumulirane pre-sežne vrednosti nazaj v produkcijo v prid akumulaciji. Kajti aujno jo mora uporabljati kot akumulacijo za <3ruc« ncmene. Preko SIS materialne proizvodnje jo preliva v lnfrastrukturo /oestetželeznlce,elektrogospodarstvo itd./ Xnqsxct±zn^ Če bi se torej del te presežne vrednosti vračal di-rektno nazaj v produkcijo, bi bila to s stališča birokracije nesmiselna operacija.Ta akumulacija se mora formirati na drug aaSin. "Nizka akumulacija temeljnih orpanizacij združenega de-la, kl - ttta kljub ugodneJSim razmerjem ˇ razporejanju aono-dka y letu 1979 predstavlja skupaj r. amortizacijo le dobro po-lovico vseh sredstev za reprodukcijo v materialni proizvodnji; zato se ohranja velika odvisnost procesa razširjene reprodvikci- o Je od drugih, zlasti kreditnih virov sredstev." = Xz tega izhaja dvo.je zelo pomembnib. atvarl za ta specifičen produkcidaki odnos. Prvifc', kreditna sredetva /peJaoJilnl kapital/ morajo t resnici odražati neko strarno akumulacijo produkcijakih sredatev. Č-e pa to nl tako, Se pa Je precejSen del posojilnega kapitala fo-rmiran % golia spremindanjem denarja v poaojilni kapital, potem pride prej ali slej do naailnega sloma ln trganja reprodukcije. Drugi«, takšna distribu»ija akuaulacl^e, ki prisiljud« produkci-jo, da si Teltko večino sradetev za akumulacijo kapitala foralra na raiua kredita; omogoča birokraciji gospodstro nad ˇsemi s*-ktorjl produkci^e. Birokraoija aora zato laati monopol nad kr*-ditoa. Nonopelizaeija pr*8«žn« Vrednoati in posojilnl kapital «t» isredno soodvisna ln kot taka s dalvč najpomeabnejša vsroda eblaat* birokraoij« kot doalna&to« frakoij«. Č« bi prvsežoa ˇT*dnost ostajala t pzee«jSnjl aerl v ¦atarlalni produkcljl, potra bi bil« poslovodne strokture tiat«, ki bi si jo prv pri-rrojile ln b ten zagtle dominlrati v reprodukcijskem prooesu. IstoSasno bi bila relativno preoaj zaanjšana odvisnost produ-keije od poBoJilnaga kapitala. Blrokraoiji monopol nad posoji-' lnim kapitalon • tea n« bi ˇ•{ zagotavljal dominantne vloge in prej all slej bi eaSela lgrati postransko vlogo. Vrnlao se k vpraSanju kako se formirajo sredstva za akuBulaoiJo in kakšno vzročno zvezo ima "negospodareka sfera". "Ker se aredstva za negospodarske naložbe oblikujejo lz drug« ln nadaljnlh delitev, in sa oblikujejo ma osnovi OBebnih doho-dkov, rast sredstev za n«gospodarske naložbe sledi rasti sredstav osebnlb dohodkov, Delež sredstev za reprodukcijo ˇ materlalni proizvodnjl lma tato težnjo po upadanju / konec 1979 - op.B.K./, medtam, ko delež za nagospodarske naložbe raste.Problemi, kl Izhajajo iz navedenlb razmerij opozarjajo predvsem na to, da Je oblikovanj« lastnlh sredstev akuaulacije totda iz delitre doho-dka možno šele takrat, ko so zadovoljene že vs« droge oblike po-rabe /osebna,skupna in aplošna/. Na tak načln postajata lastna akufflulaoija tozda in sdruževanje Mniigfg is dohodka tozda 1« manjši vir sredstev za naložbe, zato Je ta treba za razžlrjeno reprodukcljo preusmerjati aredstva iz druglh virov / vargevanj« prabivalatva t bančna eradsfrva. inozenska poso.illa ~ op.B.K./. Ob tem pa instrumsntarij preusmerdanja sredstev is hranllnlb. vlog in bančnih depozitov slonl v oelotl na kreditnl osnovi, kar povzroča, da je združeno delo vedno bolj zadolženo ln sta-lno potrebuj« nova sredst ra, Z ttkrepl kredltno-nonetarn* polltl-k« se doložajo možnostl oblikovanja dodatnih sredstev"/—iiifcrS SzKsrf /podčrt.B.K./ Ključno to5ko svojega gospodstra /kreditno* monetarno politiko/ drži birokraoija trdno ˇ svojlh rokah in Ji Sa na »isel ne pride, da bi napr. partioiplrala z flnanSnlal atrukturaai v bankab.. Eljučna točka pa Je prav saradi t«gat k»r je birokracija prignala oelotno družbo, da 8« vrti okoli^ te točke. Materialna produkeija iaa zaradi aarar* atvari / naknp ln prodaja / vedno nek del kapitala v oblikl denarnega kapitala naloienega v bankab.Vendar bl bilo 8 stališSa birokraoije t«5 kot abaurdno pričakovati, da lmajo poBlovodne strukture kakš«n vpliv na oblikovanje kreditno-monetarne politlke. HlfcakrSnaga na ama.io lnetl. "Sradstra združenega dala v bankab pa eo,..,precej manjša kot krediti, kl jib najenajo organizacije sdružanega dala pri bankah. Tako Ja npr. lata 1977 bilo združono delo udeleženo prl sradstvih bank b 24,1 odstotka, pri kreditih pa e 66,2 odatotka. Leto poznej« so sa aredstva združanaga dela zmanjša-la na 19,9 odatotka, pri kredltlh pa ja bilo združeno delo udeleSano s 64- odstotkl. To razmerje kaže, da se precajšnja sr«. dstra prabivalstra in modbančnih kreditov prelivajo ˇ eoktor gospodasrtva, ia sloar po cenl, na katero združano dalo s srojo upravljalBko funkcljo ne aora bistveno vplivatl." "ča upoštavaao, da sredstra bank v glavnam lzvlrajo oč. prebi-ˇalatva, tuje akuanlaeija ln druglb družbanih oseb"- pod rubrlko "droge dražbaoa osabe" lahko zelo hitro odkrijemo npr. saaoapraTHtt Interasne skupnosti. Tako nlkakor ni paradoksalno, da sa del preaaSne vradnosti vrača nazaj v produkcijo kot po-sojilnl kapital. Hatarialna produkci.ia mora najeaatl kredlt«, da si prAdobi pravico do razpolaganja z lastnim dohodkoml— - "Je povsaa jasno, da sa zmanjšujejo možnosti združenega dela, da bi neposradno odločalo o vsah sredstvih ˇ bankah." "Ena taaaljnlb. zahtov zakona o teaeljlh kreditnega in banSnega slsteaa Je večji rpllv sdraženega dela na kraditno-aonetarso politllco. Toda vpliva zdruSanega dala na oblikoranja politike na taa področju ni/11/. NJegov vpliv je večji pri realizaoiji kreditno-aonetarne politike." — Č« poalovodno atrokture nimajo vpliva na kreditno-monatarno politiko, kje J« šele potem delavskl razr«d, ča dalavci dejansko "Se na odloSajo o razpolaganju z veSino ustvarjanaga dohodka," V tesnl zvezi z aonopolizacijo kreditno-monetarnaga aiateaa po birokraciji, ja šo nek lnstrumen*, ki i± omogoča ia dodatno aonopollsaeljo prvseiB« Trednoati. FnTz«pirar Ja zaobsaian t aonopollzaoiji kx«ditiio-aonatarna polltike. Inatmaant,kl to tmogoča Ja - priaa>na aaiaija danarja. Ta instroaant - kot boao rldali - apravlja aaterlalno prodokeijo skoraj v totalno odTlsnoat od birokracija,oz.obratno, blrokra-cija ša bolj zagospoduja reprodukoijskeatt procesu. Ercml2rl proračonflkl daflclt sa naaraS »elo "anoatavno" pokrlva z zadolževanjaa prl Harodnl banki Jugoslevlja. Tako pridobljeno demmo aaso uporablja bolj ali manj za invasti-cijak« Tcrea.lt*.mMtm±*m*imu40aB^&il^Lgg5&B*mKp&$$0Č9*f- S taa si blrokraeija prlsvaja š« dodatno pre-sažao vrednoet ±z produkcije, kajti takšna uporaba prloarna emiaije razvradnjtl Sa producirano presažno ˇradnost t obeagtt kl Ja enak obsagu tako uporabljene prlaarne emisije danarja. Na tej 8topnji potaga aksploataeija prolatariata zalo aisti-fieixano,nedoločljiTO» Monopolizacija potaka zgolj relati-ˇno, nl ˇspoataTljan nikakršen direkten odnos, kl bi vsaj ˇ foraalnl oblikl nakazoval forao monopolizacije prasažna vrednosti. Dajas^ko potaka to prisvajanje mloo "običajnega" /t.j. bIjbo zakonsldi)pogodbanlb itd. obveznoati / in se iikrl8tallzlra šele t razultatu kot razvradnoten.1e praae-žnega produkta. k± Ja po vseh obveznostlh ostal v aatari-alni produkciji. Šiba božja za take predrznosti v blagoml prodtikciji pa tolče blrokracijo vaaJcokrat a tea, ko dobiva z presežno vrednoBtjo /tiato "obiSaJno" / nazaj denarni kapltal. fcL ga Ja sana razTradnotila. K«r pa ostajajo njenanraaln« po-tr«be"«nake ali ao calo viSje, Je potrabno za ponovitev tega poBtopka na "vlSJi11 atopnji "uatnrapiti" veliko vtijo aaao prlaaraa •¦iaija, kot pa na pr«^šiiji,"nlžji" stopnji. Frlaarna ealaija a tea nujno nlaa nlkakršna zveze z atvarno akuaulacijo v produkciji, Se manj pa je zmožna regulirati denarno aaao t obtoku. Ob takl predpostavki 19 saveda zmanjša pro^čunakl "daflclt" ob sr.Nikoll, oz,, celo nujno je, da a» nomlnalno izredno hltro pove<5uje. Birokracija skozi te po-atopka spreainja Marodno banko Jugoslavlje / obenam tudi na-rodae banka rapubllk / y arojo privatno banko za lastne ko-aazoialna posle. "KTantitativna širitev intervencij in njib obaaga oantralna emisijska ustanove, ki sao Ji priča že nekaj let, pa se vse bolj spreminja v novo kvallteto. Narodna banka Jugoslavija kot cantralna ealsijska banka s tako uamerltvijo vaa bolj zapušSa svojo osnovno funkcijo, t.j. raguliranje količine denarja v obtoku, ter se spreminja v nak« TTste državno koBarcialno-lnvesticijsko banko / z aleaanti aonobanka /. Taka njena pozicija vsa bolj krepi / tudi prek narodolb. bank, pri katerih sa vrši multiplika-cija aalaija / dosedanji razboboteni kreditno depozitni 6. STRAN odnos, kl spravlja organizacije združenega dela vse bolj T odvisnost od finančnlh organizacij /bank/." == V resnici je tako pridobljena presežna vrednost "iErsdna predrznost" birokracije, kajti to pomeni, da se razvradnoti ttdl poso.iilnl kapital / torej tisti, ki že obstoji pred tem priavajanjem /, ki fa birokracija formira za akunulacijo kapitala v reprodukcijskem proceau. Zato je vadno ln nu.1no 9 "pr«dračunska" aiumulacija nižja od atvarne akumulacije kapitala. Praktično ae s tem nen&bno blokira kontinuiranost reprodukcijskega procesa, torej akunulacije kapitala. Celoten rsprodukcijski ritem se zelo upočasni /t.J# stopnja upočasnltve začenja ogrožati "zdravo" rast /ln zgolj videz stvari je, če skušamo odpomoči temu npr, z parolo "hitrejša gradnja". Vldez stvari lzglne takoj ko veno,da imsfupočaanjen ritem vsi sektorji produkcije. i Pribajajoč na"površje" tega reprodukcijskega procftsa, je potrabno določiti še enemu instrumentu svoje mesto v repro dukcijskemu procesu. Birokracija si tudi bolj ali manj lasti nadzor nad tržnimi oenami. V tej zvezl omenjamo ta instruaent, kot možnost vplivanja - da se ga uporabljati zelo pogojno - na reprodukcijski proces. Kaj lahko je namreč tlšČati tržne cene nekih določenih sektorjev produkcije pri-silno navzdol in s tam omogočiti določenim ostalim sektorjem zelo hitro akumulaciJo.Vendar pa se da počenjati takšne vrago-lije samo na izredno kratek čas, kajti vse skupaj s« prej ali sl«J konča v še vačji anarhi^Ji, kot pa je bila na začetku. Reprodukcijski proces se začenja kratkomalo ustavljati in ni Je sila, ki bi ga pod takimi pogoji zopat spravila v ffibanje. S tem smo v glavnlh obrisib na "koncu" celotnega pro-casa te specifične oblike blagovns produkcije. Šele sedaj , ko sao prikazali funkcioniranje tega raprin produkcijskega procesa, lahko praidemo na krizo, na zastoj v "zdravi" rasti, ki Je v xxmx zadnji konsakvenel vedno kriza tega specifična-ga produkcijskega odnosa in s tem brezpogojno tudi krtza aksploatatorskeRa odnosa na spložno. Ob tem koncu smo dolžni razjasniti še neko vprašanje, ki 8« verjetno vseskozi poraja, namreč:Zakaj si birokracija prilaSča tako velik obeeg presežne vrednosti? Zelo lah'xo btttl« bilo to pojasniti z njeno lakomnostjo in "požrešno- 3tjo" /' to bi bila vulgarlzacija, ki ne pozna r«anlčne vlog« birokracije v produkciji/ all celo, da izvira iz čiste zlobe, Pokazali smo, da je birokracija personifikacija kapitala, da je personifikaclja produkcijskib pogojev, ki fungirajo ˇ blagovni produkciji kot kapital. "Eot kapitalist je samo poosebljen kapital. Njegova duša je duša kapitala, Kapital pa ima en sam življenski nagon, nagon poveČevati svojo vr«-dnoet, ustvarjati presežno vrednost, vsrkati s svojlm konata-ntnln deloa, produkcijsklmi sredstvi, 51n ¦ večjo množlno presežnega dela."i^ Sub.ittktivno ei lahko posamezen blro-krat predstavlja svojo funkcljo poljubno, vendak J« odložujo-že.. kaj Je ob.iektlvno prisll.jen storiti v skladu s svojia položajem v produkciji* Lakko sl celo predstavlja, da deluj« za "splošno" korist, toda vedno 80 izkaže, da J9 pot ˇ pekel tlakovana z dobrimi nameni. Očitno je, da Je tako veliko prisvajanje preaežna vrednosti objektrivno nujen pogoj. ki splob omogoSa funkci-oniranje tega specifl5nega produkcijskega odnosa. nK«r organizacije združenega dela razpolagajo le z majhnla delom dohodka, si skušajo pomagati s tea, da financirajo razSi-rjeno reprodukcijo in osebne dobodke na račun obratnih, pretežno kratkoročnlh sredstev, pa tudi na račua neizpoljnj«-vanja obveznostl; tako postaja kreditno-aonetaroa poj.itika poaemben faktor namensk« delitve dohodka."=- IstoSasno $• jasno, da vsaka sprememba v strukturi distribuclje akuaull-rane prasežne vrednosti, kl ni zaobsežeaa y okriru tega ap«-cifi5nega produkcijskega odnosa, zadane v same materialne temelje, ki konstituirajo birokracijo kot dominantno fra-kcijo. Brzdanje "lakomnosti" birokracije zato sploh nl n«ko "moralno" /oz.tebnlčno/ vprašanje. VpraSanje moramo po- staviti kot vprašanje razrednega goapodatva birokraoi^e, kot domlnantne frakci.ie. t..1, kot dominantne frakclje ˇ okviru tlstcga dela na§e družbe.ki ,1e ZROdovinsko poklicaa. da vodl prždukcijski proces. če delavci "dejansko še ne odločajo o razpolaganju z večino ustvarjenega dohodka In nlmajo še vpliva na tokove družben« reprodukcije". / Lit«rarni pradsta-vniki taxLnx±gx birokracije skušajo predstaviti ta "problem" - ki je le problem predzgodovine človeštva - kot m vpraSanj* 5asa. Samo "še" čas loči delavce od veličastnega eksodusa -naS veltki brat je npr. Se zelo pedantno klasificiral časovn« pogoje zaeksodus - iz njihovega lastnega položaja. Na žalost pa se vedno znova trdovratno pojavi "potreba" po nekem novem sistemskem zakonu, ki bo eksodus začel omogočati. In zopet nas loči "la" čas/. "Tehnično" vprašanje se sprevrže ˇ vpra-šanje zrušitve birokracije. Birokracija namreč ne postane nikoli sama od sebe odvečna kot dominantna frakcija, nikoli svoje se ne ukine sama. Materialne temeljo zrušitve pa vendarl« sama vspostavlja z antagonistlčnimi protislovji,ki jib. po-vzroča in jih ni več zmožna krotiti. Birokracija lahko odpravlja neko konkretno krizo samo tm3tmx z protislovuimi učinki, torcj tako, da je odpravljanje te krize že uvertura za naslednjo, še bolj silovito. Po drugi strani pa moramo na izbruhe teh kriztgledati kot na oznanjanje zgodovlnsko-atl tega produkcijskega načina. Froletariatu se mora zrušltev birokracl.ie artikuliratl kot zru5itev razredne družbe splob. Prav akozi to vprašanje se delavski razred konstituira razmaram priaerno. Če sa ne, , aamo omogočl, da se mu"nova" frakcija usede na vrat. Bojan Korsika /se nadaljuje/ NAJ ŽIVI PROLETARSKA REVOLUCIJAk ,,Globalna ocena . . •", str. 4 Specifični producijski odnos moramo razumeti kot odnos, k\ se konkrat no zgodovinsko koagulira v okviru splošnega produkcijskega odnosa, k aa detarminira razradni boj med zatiranim in eksploatiranim rszredon (proletariat) in razredom, ki izvaja razredni teror in eksploatira (buržoa zija) (Odlofiilnega pomena je seveda pri tem ,,razumeti", da je to posled nja oblika eksploatacije sploh in kaksne naloge izhajajo iz tega spoznan}* za organiziran proletariat, če hoče delovati adekvatno svojemu končrv/ mu zgodovinskemu smotru). Specifični produkcijski ocTribs zato odgce varja določeni stopnji v razvoju produkcijskih sil v okviru blagovne pro dukcije. Tej stopnji pa odgovarja vedno tudi določena frakcija buržoa zije, ki jo ta stopnja produkcijskih sil povzdigne v dominantno frakcij« buržoazije. Ali kot pravi Engels v Uvodu k Marxovem delu ..razredni boj v Franciji od 1848 — 1850"; ,,vladajoča manjšina je bila strmoglavljeni in namesto nje ja zgrabila za državno krmilo druga manjšina ter preobli kovala državne ustanove v skladu s Svojimi intaresi. To \e bila vsakokrai tista manjSinska skupina, ki jo je takratna stopnja ekonomskega razvojl usposobila in poklicala na oblast. . ." (MED III stran 13). Tako lahko m primer na sploSno rečemo, da ja v zgodnjem kapitalizmu domina trgovski kapital; liberalni fazi industrijska buržoazija; monopolni finančni kapital itd-,,Sk. poročevalec", 30. 6. 1980 K- Marx: Kapital I str. 600 ,,Niska lastna akumulacija sili gospodarstvo, da velik del sredstev reprodukcijo išče v kreditnem sistemu''- Skupščinski p- 25. 6. 1980. Skupščinski p. 25. 6. 1980. M. Kučan: ..Neučinkovitost ne gre pripisovati Samoupravljanju" K munist, 28. nov. 1980. Skupščinski p 30. 10. 1979, str. 2. Isto, str. 22 10. Skupščinski p. 15. 10. 1980 str. 13 11. Skupščinski p. 4.3. 1980, str. 24. 12. Svetko Kobal: ,,Družbeno ekonomska razpotja kreditno-monetarj politike" ,,Na$i razgledi, 12. dec 1980 13. K Marx: Kapital I, str. 262 14. Skupščinski p. 25. 6. 1980, str. 4 France Klopčič bo lahko sam pojasnil, kako je dobil v roke tiskopis moje izprave že aprila leta 1960 in zakaj je takrat napisal recenzijo, ki je pravo asprotje njegove druge po dveh letih napisane in objavljene z naslovom „0 ESTU KOMUNISTIČNE PARTIJE V SLOVENSKEM POLITIČNEM IVLJENJU MED OBEMA VOJNAMA". Takega naslova moja razprava n\ fiela ne v slovenskem originalu ne v srbohrvaškem prevodu. Prvi naslov je il ,,lz dela partije v letih pred drugo svetovno vojno", France Klopčič je :enjeval njen srbohrvaški prevod z naslovom ,,Uključivanje KPJ u slove-ički politični život" s pod — naslovom (Povodom četrdesetogodišnjice injivanja Partije u Sloveniji), izšla pa je z naslovom ,,Mesto partije v sloven-:em političnem življenju v letih pred drugo svetovno vojno" v publikaciji 'rekmurski Siovenci v zgodovini", v srbohrvaščini pa v »Crveni zvezdi" v eogradu. V recenziji, priobčeni v ,,Prispevkih za zgodovino delavskega banja" (letnik III., Štev. 1) France Klopčič sprašuje, kako je mogel iziti v "n zborniku moj prispevek. Toda poglejmo, kaj je Klopčič napisal o tej tbesedno isti razpravi dve ieti prej v recenziji za zgodovinsko komisijo CK Slovenije. Napisal je naslednje: RVA PRIPOMBA [ Članek je napisan z dobrim namenom in iz pravilnega izhodišča. da ivetli in popularizira vlogo KPJ v političnem življenju stare, monarhistične goslavije. Pri tem se je piscu posrečila obtoževalna plat — razkrinkanje venske buržoazije in slovenskih malomeščanskih strarik. Prav tako je očno razkril vzmeti centralizma in koristi hegemonije v državi. Obe sloven-:i meščanski stranki sta pri tem pokazani v luči. ki današnjemu bralcu izlaga, zakaj sta morali propasti in zakaj je zgodovinsko končana njuna pot Jrojstvom nove, Ijudske, socialistične Jugoslavije- To je danes še vedno ptrebna naioga." | In še Klopčičev zaključek — o ostalem pozneje — iz iste, to je prve *nzije: 7AKUUČEK Oobro bi bilo, da bi pisec popravil napake. Če pa tega ne bi hotel, sem za , da se ne dela zaprek publikaciji članka." Priobčitev takega članka naj bi sprožila diskusijo med zgodovinarji. kusija pa naj bi vplivala na razčiščevanje pojmov in pogledov, naj bi »računala s pomanjkljivostmi. To je važno in nujno! Vem, da so v ZKJ jsilci teoretičnih misli, ki so daleč naprej od ravni, na kateri so Kreft in ečina nas zgodovinarjev, publicistov, politikov. Prav to je razlog, da se vigne povprečna raven in da osvojimo, kar naši priznani teoretiki vedo. liskusija je takšno sredstvo. Sploh sem. proti zoževanju ideološkega boja, proti dušitvi boja mnenj, ker i to bilo v nasprotju s programom ZKJ. Če pa še upoštevamo, da naš tisk priobčuje npr. članke dr. F. Bučarja, ki B široko pripoveduje, kako v Združenih državah Amerike raste socializem i podobne storije, ni niti najmanj razloga, da se prepreči članek Ivana refta, ki vsaj slovensko buržoazijo in meščanske stranke dobro razkrinkuje. Ljuoljana, 4. aprila 1960." '~T«ko v uvodu kakor v zaključku mi je France Klopčič leta 1960 priznai, i vsaj slovensko buržoazijo in meščanske stranke dobro razkrinkujem. v cenziji v »Prispevkih" pa mi očita tole: ,,Nekatere zgodovinske osebnosti so deležne izredne piščeve pozornosti: i Antona Korošca omenja skoraj tridesetkrat, Hitlerja nad dvajsetkrat, Ljotiča in ijotičevce več kot desetkrat, medtem ko Puclja trikrat in Žerjava vakrat. Iz revolucionarnih vrst omenja trikrat urednika Ljudske pravice, a sditne slovenske komuniste dvakrat ali enkrat." Doslej ni nihče ugovarjal, če smo reakcionarje imenovali z njihovim ravim imenom, zato se mi Klopčičev očitek ne zdi umesten. Na drugem mestu: „ .. . pisec se zopet posveča SLS, na široko pojasnjuje ieno genezo od preteklega stoletja dalje, vlogo klera itd" Na tretjem mestu: ,,Namesto tega se pisec ukvarja z meščanskimi politi-nimi strankami v Sloveniji in razlaga odnose med njimi. Ta razlaga zajema površinska dogajanja, je večkrat netočna in primitivna ter ,,svobodna" od objih ocen." Kljub temu, da je Klopčič v prvi recenziji zadovoljen z vsem, kar sem Bpisal o meščanskih strankah, mi v drugi očita, da sem o njih napisal reveč, vendar sem napisal, kakor sledi iz njegovih izvajanj, o SLS še pre-fllo, zato me dopolnjuje takole: ,,Slovenska Ijudska stranka ni bila samo erikalna stranka, temveč je postala množična stranka slovenske buržoazije ivtistih letih tudi nosilka nacionalnega gibanja Slovencev v Jugoslaviji." Res je, da me Klopčič ne samo ,,dopolnjuje", temveč tudi ,,popravlja", sloma celo zmojimi lastnimi ugotovitvami, saj je drugi del njegovega prav-» citiranega stavka inačica naslednjega mojega stavka: ,,Množica njehih >LS, naknadno op. I. K.) pristašev bi predstavljala po svojih objektivnih žnjah glavno silo gibanja za uresničevanje slovenskih narodnih teženj. 'opravlja" me glede ugotovitve, da ,,sta oživeli ti dve stranki spet staro redvojno borbo, namreč med klerikalizmom in liberalizmam". Ta moj avek sledi odstavku, v katerem opisujem politično in gospodarsko vlogo amostojne demokratske stranke in odnos te stranke do SLS. Čeprav je res, b so liberalci proti SLS v glavnem opustili tako imenovano ,,farško gonjo", 3 vztrajali pri nenačetni antiklerikalni borbi (in narobe? ). V času od 1922 0 1924 so pristašem SLS večkrat očitali, da so ,,klerokomunisti", ker so Jdelovali s komunisti pri občinskih volitvah v Ljubljani in ker niso iz emagoških razlogov zagovarjali orjunaškega pohoda na Trbovlje. Če bi pisal takih že znanih stvareh, bi urednik vsekakor moral odkloniti moj prispevek ot neizviren. Primerjajmo sedaj še oba zaključka. Prvega sem že citiral, drugi pa se lasi: ,,Pomanjkljivosti v članku Ivana Krefta so bistvene in številne. S takimi apakami je treba končati. Čas je da končamo z legendami, s površnostjo in jbjektivizmom. Ustvariti moramo resno, znanstveno zgodovino delavskega ibanja in komunistične partije. Pri kraju še eno vprašanje. Kako se je moglo zgoditi, da je tako slaboten 1 zgrešen članek prišel v knjigo z gradivom kongresa slovenskih zgodovinar-v? Menim, da mora biti naš odnos do zgodovine delavskega in komunisti-nega gibanja ter do zgodovine naše revofucije celo bolj zahteven in strog, akor do zgodovine oddaljenih epoh, kajti novejša zgodovina s svojimi odatki in zgledi vpliva na današnjega človeka in njegovo ideoiogijo in s tem b našo stvamost." Katero Klopčičevo mnenje drži, ali tisto pred dvemi leti ali najnovejše? o je France Ktopčič dolžan povedati, da bova diškusijo lahko nadaljevala. :rance Klopčič je morda nerazpoložen. Ker nisem upošteval nekaterih ijegovih pripomb iz prve recenzije. Tistih pripomb, ki so se nanašale na bdobje po prvi svetovni vojni, nisem upošteval zato, ker si nisem zastavil iroke naloge zgodovinskega prikaza celotne dobe med obema vojnama, o Irugem obdobju pa ne bi kazalo ponavljati stvari, ki sta jih na kongresu podovinarjev v Murski Soboti septembra 1959 in potem v knjigi ,,Prekmur-ki Slovenci v zgodovini" obravnavala prof. dr. Metod Mikuž in France [lopčič. Toliko manj je bilo to potrebno, ker sem se z ugotovitvami Metoda tikuža strinjal. 0 diskusiji Franceta Klopčiča k referatu Metoda Mikuža flsnovni problemi o razvoju KPJ" pa v svoji razpravi nisem hotel polemizi-Bti, čeprav sta v njej tudi za Klopčiča zelo značilna stavka: ,,To nam tudi zgodovina boljševiške Partije pripoveduje" in ,,Kontinui-^ta se opaža nadalje v vsej tisti organizacijski konstelaciji, ki je bila in ostala. itistih kadrih, ki jih je Partija pošiljala na šolanje v Moskvo in ki so se račalt postopoma nazaj." Ker sta citirana stavka iztrgana iz ostalega Klopči-bvega besedila, ju ne komentiram: upam pa si ugotoviti, da sta usedlina zastarelih pojmovanj in izražanj iz časov Kominteme in Kresinterne ter smo jih začeli pri nas odklanjati nekako od leta 1932 naprej, ko je prihajala izvirna marksistična misel na Slovenskem do izraza tudi v legalnih revijah in založbah. Mislim tu na začetek nove smeri, ki si je utirala pot preko revije ,,Književnost" založbe Enke, dalje prek ,,Ljudske pravico", ,,Delavskega obzornika", ,,Mladih potov", ,,Sodobnosti" in ,,Ljubljanskega zvona" do Speransovega ,,Razvoja slovenskega narodnega vprašanja". To je bila doba, ko je Partija pripravljala Ijudske množice za odločilen boj za socialno in narodno osvoboditev. Preden preidem na tiste Klopčičeve pripombe, ki se v obeh recenzijah bolj ali manj skladajo, strnjeno citiram iz prve recenzije še naslednje: ,,DRUGA PRIPOMBA Piscu se ni posrečila želja, izražena v naslovu, da pokaže vključitev KPJ v slovensko pofitično življenje. Predvsem ni ta vključitev razodeta vzporedno z vlogo, ki jo je imel sloven-ski delavski razred, ko je stopil na zgodovinski oder, zlasti po prvi svetovni vojni, po razsulu Avstroogrske, ob demokratični nacionalni revoluciji leta 1918 in po njej. Drugič ta vključitev ni pokazana na razvoju osnovnih političnih koncep-cij. ki jih je zahteval ča5 in položaj in ki jih je KPJ počasi spoznala, razume-la, osvojila in se zanje borila. Tu mislim na vlogo deiavske stranke kot voditelja slovenskega ,,naroda-proletarca". Tretjič, časovno se po mnenju pisca vključi KPJ v slovensko politično življenje, ko prične izdajati ,,Ljudsko pravico". Če hočemo biti odkrito-srčni, recimo še dodatno, da bi se naj ta vključitev zgodila istočasno z vključitvijo samega pisca v aktivno politično življenje. Takšen poizkus tolmačenja zgodovine KPJ s stališča osebne aktivnosti ni osamljen, opazu-jemo ga pogosto (zgodovina ni brez humorja!). Med Ijudmi je precej ražširje-na legenda, da je Partija med NOB bila vse, prej pa ni bila nič. Ivan Kreft je veljavo Partije nekoliko pomaknil časovno nazaj, do približno leta 1934 in je obdržal skrajšano varianto legende, da prej ni bilo nič. To stališče je pisca pripeljalo do sledeče metode: v tridesetih letih po-drobno opisuje posamezna dogajanja, celo posamezna zborovanja in aretacije posameznih oseb — med njimi svoje! — medtem ko za enaka dogajanja v prejšnji dobi ne najde niti besede. Tako npr. opisuje zlet ,,Svobod" v Celju leta 1935, molči pa o delavskem zletu leta 1927 v Ljubljani, čeprav je med njima mnogo podobnosti (nikakor pa ne identičnosti!)". Da kar nadaljujem tam, kjer se končuje Klopčičev citat. Med delavskim zletom leta 1927 v Ljubljani in zletom ,,Svobod" v Celju je lahko primerjava le v tem smislu, da je bil prvi za partijsko vodstvo popoln neuspeh, drugi pa eden največjih partijskih uspehov. Po 35 letih se zdi, kot da smo na sestanku mestnega partijskega aktiva junija 1927. leta v Delavskem domu napravili krivico poročilu o tej akciji, ko smo ga ožigosali kot neresnično, kajti če si upa Klopčič Še vedno ugotavljati, da je med delavskim dnevom in zletom ,,Svobod" v Celju ,,mnogo podobnosti", pomeni, da skuša po 35 letih reha-bilitirati lažno poročilo, ki ga je zavrnilo kolektivno telo, tj. mestni partijski aktiv. Dejstev tu ne bom ponavljal, ker sem o njih že pisal, k sreči je še živih mnogo prič, ki so se udeležile tako delavskega dneva kakor tudi sestanka mestnega partijskega aktiva, katerega je vodil ing. Drago Gutinčič. Naj odgovorim Klopčiču kar z njegovimi besedami: ,,Takšen primitivizem poraja legende o naši Partiji, neresnifcne ali ftudežne zgodbe. Potrebno pa je zgodovinsko prikazati razvoj materialnih sil." Kako bo le Klopčiču uspelo dokazati, da je bila Partija junija 1927 sposobna organizirati podobno mani-festacijo, kakor jo je organizirala julija 1935? Nekaj dragocenih podatkov o tej prvi dobi je tudi v referatu oziroma prispevku Rudija Kyvovskega ,,Revolucionarno obdobje v Slovenski krajini (Prekmurju) po prvi svetovni vojni", (ki je v publikaciji ,,Prekmurski Slo-venci v zgodovini" izšel sicer v skrajšani obliki), zato jih nisem ponavljal. Klopčič mi dalje očita, da smatram, da se je KPJ aktivno vključila v slovensko politično življenje šele, ko je pričela izhajati ..Ljudska pravica", kar da se je zgodilo istočasno z mojo vključitvijo v to življenje. Jasno je, da vsi nismo mogli biti v letih 1920—1930 na takem vodilnem položaju, na kakršnem je bil France Klopčič, posebno če nismo soglašali z nekaterimi takimi pojavi, ki so danes dobili oznako kulta osebnosti: lahko pa smo bili člani Kluba marksistov, člani SKOJ, člani študijskega krožka, ki se je sestajal pri Ladu Kozaku. Lahko je kdo od nas na primer stanoval pri članu oziroma sekretarju PK SKOJ za Slovenijo, da bi mu služil kot najbolj neposreden prenos (transmisija) navodil za organiziranje raznih akcij in tako postal član Partije celo že leta 1927 in ne šele leta 1934. Zgodovina res ni brez humorja, kakor vzklika Klopčič. Čeprav dajem obdobju neposredno pred drugo vojno upravičeno močnej-ši poudarek, ker sem si v naslovu zastavil tako nalogo, ne podcenjujem važnosti zgodovinskih dogodkov v obdobju 1919—1930. Ne bom pa za vsako ceno branil takrat storjenih napak, kakor to dela Klopčič. V letih po delavskem dnevu je bila usodna napaka, da partija ni razvila revolucionar-nega boja proti pripravam vojaško fašistične diktature. ,,Ko bi bilo takratno vodstvo Komunistične partije Jugosiavije pravo-časno in v zadostni meri razvilo revolucionarno borbo proti pripravam monarhofašistične diktature, bi bilo mogoče njen nastop preprečiti. Ker pa so njeno vodstvo razjedala frakcijske in grupaške borbe, ker je bila njegova linija oportunistična, ni bilo protifašistične akcije, ki bi združila najširše jugoslovanske Ijudske množice v borbi proti pripravam monarhofašistične diktature." (Marinko, II. kongres KPJ) To pa ni bila edina napaka. ,,Ena izmed glavnih napak politične linije vodstva z Martinovičem na čelu je bila v tem, da sploh ni znalo oceniti situacije in odnosa sjl, ampak je s Partijo, ki še ni bila konsolidirana, s Partijo, ki je bila izolirana od množic, zavzela kurs na oboroženo vstajo proti monarhofašistični diktaturi. To je bila najmileje rečeno: navadna pustolovščina in zločinsko postopanje z maJoSteviinim članstvom in mladino." (Tito v svojem referatu na V. kon-gresu KPJ). S tako partijsko linijo gotovo ni nobene kontinuitete v obdobju po letu 1932. pa naj France Klopčič v svoji polemiki z Metodom Mikužem še tako vztrajno dokazuje, da kontinuiteta ni bila prekinjena, toda: ,,čeprav je brezobzirni teror monarhistične diktature leta 1929 in leta 1930 partijske organizacije v Sloveniji skoraj popolnoma razbil in čeprav je bila leta 1930 pretrgana kontinuiteta v razvoju Partije, je partijska organi-zacija že leta 1931 v Sloveniji znova zaživela. Razdobje 1931. in 1932. leta pomeni prehod — brez kontinuitete v vodstvu — iz starega obdobja v njeno novo obdobje z novim vodstvom." (Marinko, II. kongres KPS) Značilno za obe Klopčičevi recenziji je, da v njih veiiko razpravlja o dobi, ki v naslovu moje razprave ni zajeta. Tako si je delo poenostavil z opozarja-njem na dogodke in analize, ki to dobo osvetljujajo, o katerih pa nimamo Se mnogo dokumentiranih razprav. Če bi si hotel svoje delo tako poenostaviti, bi lahko pobral nekaj Mikuže- -vega in Kyovskyevega referata, pa iz Kardeljevega članka ,,Po petindvajsetih letih", ki se nanaia prav na obdobje Ljudske pravice in je izšel ob njeni 25-letnici, to je v tednu po kongresu zgodovinarjev v Murski Soboti. Kot glavno izvirno nalogo sem si lahko postavil le oris nastanka Slovenske Ijudske fronte pred Ustanovnim kongresom Partije. Če bi pri tem dovolj ne osvetlil delovanja meščanskih strank, katerih disidentske skupine so bile pripravljene pod zelo različnimi pogoji vključiti se v Slovensko Ijudsko f ronto, bi še slab§e opravil to zahtevno nalogo. Predvsem bi se zdelo, kakor da je bila Slovenska Ijudska fronta spontana tvorba, čeprav je njeno formiranje zahtevalo zelo velike nappre, ki jih je zmogla le taka partija in fako vodstvo, kakršno je bilo v Sloveniji v tistem obdobju, torej brez vsakega sektaštva. Vse kaže, da tega France Klopčič ne bo hotel v sebi nikoli priznati. Ko našteva v drugi recenziji partijske uspehe v obdobju po letu 1932, nima namena priznati, da sta se Partija in vodstvo v tem obdobju bolje znašla, temveč stremi za tem, da pripiše te uspehe tako imenovani kontinuiteti, katero je na kongresu zgodovinarjev v Murski Soboti tudi toliko poudarjal in utemeljeval, da so jo med drugim omogočili šolanci iz Moskve. France Klopčič je proti pisanju po spominu, pričevanju živih prič itd. Nič noče vedeti o tem, da se aktivhost Partije v tem obdobju ni več odražala v pisanju konstruiranih poročil in resolucij za zgodovino, temveč v delu z množicami in predvsem v množičnih akcijah, ki'jih nekatere v svojem prispevku tudi omenjam. Klopčič bi mi ne smel zameriti, če navajam o tej dobi celo podrobnosti, čeprav je res, da mu s tem nisem napravil usluge, ker raje dela važne zaključke na podlagi takih poročil, kakrinega omenjam v zvezi z delavskim dnevom, kot pa na podlagi dogajanj in pričevanj udeležen-cev teh akcij. O marstkateri akciji, izvedeni pred napadom na Jugoslavijo bi se dalo napisati celo kaj več, kakor sem napisal jaz. Tako na primer o akciji za osvoboditev bileških internirancev, ki je jaz sploh ne omenjam. Milan Apih pa je o njej v svoji knjigi ,,Sredi pušk in bajonetov" s polno upraviče-nostjo napisal naslednje: ,,Partija je bila tedaj že tako močna in tako krepko zasidrana med Ijud-stvom, da je vladi prekrižala račune ter nazadnje dosegla, da je ta morala razpustiti taborišče. To je bil trd in žilavcboj, ki s^ ga je na strani Partije udeležila dejansko vsa napredna jugoslovanska javnost, ki jo je Partija znala že prve dni po aretaci-jah spraviti na noge. V tem boju je Partija še bolj razgalila pogubno politiko vladajočega režima ter si pridobila še večje zaupanje množic, ki jih je pozneje, ko je ista vlada s podpisom pakta s fašističnimi silarni osi javno potrdila svoje izdajstvo, tem laže povedla na ulice in zrušila osovraženi režim. To pa je bil uvod v dogodke, ki so s temeljev spremenili nadaljnjo zgodovino Jugoslavije. Tako je torej dobilo koncentracijsko taborišče v Bileči poseben pomen v zgodovini boja Komunistične partije in naprednih sil Jugoslavije proti fašizmu, za demokracijo in za neodvisnost dežele — boja, ki je bil obenem priprava pa tudi pogoj za poznejši dvig vstaje ..." Nadaljujem naj kar s tem, kar o aktivnosti Partije v tem obdobju ugotavlja Kardelj: ,,V tem času je bila KPJ na čelu borbe Ijudskih množic za obrambo Jugoslavije pred hitlerjevsko* agresijo in je zahtevala, naj se vzpostavijo vsaj najosnovnejši pogoji, da bi narodi Jugoslavije mogli nuditi agresiji odpor. Med najvažnejše pogoje te vrste je vsekalcor spadala tudi zahteva, da naj se uresničijo najosnovnejše demokratične zahteve Ijudskih množic, brez česar si je nemogoče misliti, da bi bili narodi Jugoslavije sposobni ustvariti potreb-no enotnost za tako težko borbo." (Kardelj na III. kongresu Osvobodilne fronte 27. aprila 1951, Ljudska pravica, štev. 101, z dne 29. aprila 1951) Najprej naj Klopčiču odgovorim na njegove najvažnejše pripombe, to je pripombe, zakaj nisem omenil obeh partijskih konferenc 1934. leta in Ustavnega kongresa KPS leta 1937. Značilno je, da teh pripomb v prvi recenziji ni. Klopčič dobro ve, da sem o obeh konferencah in o Ustanovnem kongresu KPS že pisal. tako tudi v ..Vprašanjih naših dni" leta 1950, štev. 10 in 11, strani 151 do 156 in 172 do 174, v prispevku z naslovom Razmah slovenskega Ijudskega gibanja po partijskih konferencah 1934. leta, in v tiskopisu ,,Razvoj progresivnega Ijudskega gibanja v Sloveniji med dvema vojnama", o katerem je France Klopčič na mojo željo napisal pripombe (med drugim me je tudi iskreno prepričal, da frakcionaštvo slovenskemu delu partije ni toliko škodovalo, kakor sem to dokazoval). V tej okrog 140 tipkanih strani obsegajoči razpravi (brez pripomb in pregleda tiska) je v IV. poglavju: ,,Akcije po partijskih konferencah 1934. leta" in v VII. poglavju ,,Razmah slovenskega Ijudskega gibanja po Ustanovnem kongresu KP Slove-nije", posvečenih kar preko 45 strani. Če France Klopčič nima kopije pri-'pombe, ki mi jih je dal k ,,Razvoju progresivnega gibanja v Sloveniji med dvema vojnama", si naj §e enkrat pogleda ta tiskopis v zgodovinskem oddel-ku CK KPS in naj pove, če je spremenil v taki meri svoje mnenje tudi o tej razpravi, kakor o razpravi ,,Mesto Partije v slovenskem političnem življenju v letih pred drugo svetovno vojno". Nalogo določitt ,,Mesto Komunistične partije Slovenije v zgodovini slovenskega naroda" pa je že pred menoj in Klopčičem opravil Boris Ziherl ("Mesto KPS v zgodovini slovenskega naroda", Vprašanja naših dni 1947, str. 377—380, Ljudska pravica 1947, str. 90, Koledar OF 1948, str. 52-54), zato je bilo vsekakor odveč ponovno pisati o velikem pomenu Ustanovnega kongresa KPS, pač pa je bilo treba določiti mesto Partije v Slovenski Ijudski fronti v dobi pred ustanovnim kongresom in v letih 1938-1941, kar sem opravil že prej (giej ,,Naša sodob-nost" 1953, štev. 4 in 11). Tu sem naletel na velike težave prav zaradi opredelitve skupin, navedenih na strani 48 pod 1, 2 in 7. Čepravse Klopčii v prvi recenziji ob to ni spotaknil, ugotavlja v drugi recenziji: ,,Pisec našteva, katere opozicijske skupine so se sporazumele s Komunisti-čno partijo za skupen nastop. Med te opozicijske skupine šteje pisec tudi ,,legalno delavsko levico", ki jo pojasnjuje v opombi 4 na strani 48: Sestav-Ijajo jo: Skupina okrog ,,Ljudske pravice", to je ,,v bistvu partijska skupina", nadalje skupina okrog ,,Delavskega obzornika", ,,ki je v imenu Partije propa-girala enotnost delavskega razreda", in navsezadnje razne mladinske skupine na čelu z glasilom ,,Mlada pota", ,,ki ga je pokrenila Partija". Ko torej razvozlamo, kaj je ,,legalna delavska levica", ugotovimo, da so to pravzaprav skupine Partije. In tedaj logično sklepamo: pisec piše, kako so se med razni-mi opozicijskimi skupinami tudi komunisti sporazumeli. . . s komunisti." Sedaj šele vidimo, kako potrebno je bilo nekaj napisati o Slovenski Ijudski fronti s Komunistično partijo na čelu. Klopčič namreč ne dojame specifi-čnosti ne takratnih jugoslovanskih, ne slovenskih razmer in hoče vse spraviti v okviru prokrustove postelje, kakršno si je pač sam zamislil, toda pri nas ni šlo vse po tuji šabloni. ,,Ljudsko pravico" je na primer bralo — ne po mojih podatkih - okrog 60.000 bralcev, od teh jih je okrog 20.000 protestiralo proti njeni prepovedi. Čeprav so zaradi tega bili preganjani, naročnikov pa je bilo marca ieta 1936 okrog 6.000 (ker je bilo takrat teže priti do denarja, kakor danes). Med množico 60.000 bralcev ,,Ljudske pravice" je delovalo — številka je vlč kot približna — največ 100 članov Parttje. Podobno razmerje je bilo v skupinah okrog ,,Delavskega obzornika" in ,,Mladih potov". Torej ne drži KlopČičeva trditev, da so se ,,komunisti sporazumeli s komunisti", čeprav sta si dva člana Partije pridobila pri pripadnikih Ljudske pravice tak ugled, da sta bila pooblaščena za pogajanja s skupino Slovenske zemlje in Bojevnika ter podpisala dne 24. novembra 1935 znani ,,Celjski dogovor". Druga pa je stvar, če sem uporabil za svdjo misel napačen izraz. Na to sem sam opozoril s temle: ,,Za skupine pod 1, 2 in 7 uporabljam na več mestih ne popolnoma pravilen izraz ,,legalna delavska levica" (konec mojega citata I. K.) ,,Pridobitev takega čtanka naj bi sprožiia diskusijo med zgodovinarji. Diskusija naj bi vplivala na razčiščevanje pojmov in pogledov, naj bi obraču-nala s pomanjkljivostmi. To je važno in nujno!" (To je drugič citirano mnenje iz prve Klopčičeve recenzije.) Ali je Klopčič kaj doprinesel k temu razčiščevanju? Nasprotnol Lahko rečem, da je že razčiščene stvari skušal močno skaliti. Če je bil France Klopčič v svoji prvi recenziji iskren in to bi moral biti kot zgodovinar in kot komunist, bi bila njegova dolžnost, da k ,,razčiščevanju pojmov in pogle-dov" sam več prispeva, saj je imel za to dve leti časa. Vzroka za tako Klopčičevo obnašanje ne vem, sam Klopčič pa dobro ve, da sem mu do izida njegove druge recenzije priznat, da ima tudi izvirne in uporabne misli pri rekonstrukciji zgodovinskih dogajanj, saj sem ga, kakor izhaja tudi iz tega odgovora, večkrat prosil za mnenje glede dogajanj v letih 1920 — 1930. Pripomba Uredništva! Glede na pismo.ki nam ga je poslal tovariš France Klopčič o Kreftovem neobjavljenem prispevku za Tribuno.v katerem Klopčič odloČno zavrača Kreftovo pisanje.sodim o, da m oram oustreči želji n a š eg a več ali manj stalnega sodelavca Ivana Krefta, da osvetli dvajset let star spor s Francetom Klopčičem. Objavljamo Kreftovo polemiko s Klopčičem izpeed 18 let, na katero Klopčič ni odgovoril, sam pa je svojo drugo recenzijo Kreftove razprave objavil celo v knjigi. Ove različni recenziji istega avtorja o istem spisu — to vsekakor ni v skladu z napotki, ki jih daje Klopčič Kreftu v pismu Tribuni z dne 15/12-1980. 8. STRAN Govoriti o razrednosti prava pomeni umestiti družbeni pojav, udejanjan kot državna institucija, v vsakokrat določljivo, zgodo-vinsko pogojeno stopnjo razvoja produkcijskih in tako tudi družbe-nih odnosov. Govoriti o razrednosti kazni pa pomeni demistificirati »občost" kazni kot večnega, biblijsko vseobsegajočega pojma in pojava- Kakor koli se kazen kot izvrševano in z izvršitvijo preteče dejstvo pojavlja kot orodje za zagotavljanje družbenega sožitja, pa njeno filozofsko utemeljevanje ni vedno odražalo enake ,,občosti". Hočeš nočeš je tako utemeljevanje in pa tudi analiza pokazalo na trenutno vpetost pojavnih oblik kazni v obstoječe zagotavljanje socialnega miru, s tem tudi v mistificiranje razrednih nasprotij. Krute kazni so tako tesno povezane z načinom zagotavljanja tega socialnega miru in z destruktivno močjo samih razrednih na-sprotij. Vse do marksistične analize družbenih odnosov se je filo-zofska interpretacija (11. teza o Feuerbachu) ubadala z več ali manj absolutističnimi, večnimi in pravičnimi pravnimi temelji. Predstava o bistvu prava to najbolj potrjuje. Tu gre še vedno za ,,predstavo", in ne toliko za vprašanje o bistvu prava. Če se je družbena kritikg s filozofskimi aplikacijami že spraševala o bistvu prava je dejanskost, pojavna oblika pravnih institutov, odražala to abnalizo, spoznanje bistva le kot ,,predstavo". Ideologija pač ne dovoljuje temeljitejše analize, ki postane materialna sila. Res da smo počasi capljali v demistifikaciji prava, vendar pa je prav ta ,,predstavnost" puŠčala za seboj nerešena in nedoumljena protislovja, ki jih je filozofska kritika teorije prava vedno znova pogrevala; žal prepogosto brez zgodovinske refleksije. Šele histo-ričnomaterialistična analiza prava lahko dialektično združi že obstoječe pravne institute ter filozofsko analizo in kritiko temeljev teh institutov. V oči bodeč je razvoj kazenskega prava in filozofsko teoretično utemeljevanje le tega znotraj razredne družbe. Ker ta tekst nima pretenzij, da bi historično vseobsegajoče povzel razvoj kazenskega prava, kazensko pravnih teorij in filozofije prava, bom navrgel nekaj dejstev, ki opozarjajo na vprašljivost določenih trditev in nazorov. Kazensko pravna teorija ni edina, ki se ukvarja s kaznijo, de-liktom in delikventom, s tem se ukvarjajo tudi sociologija, filo-zofija, psihologija itd. Vendar pa je kazensko pravna teorija tista, ki povzema določene filozofske osmislitve že obstoječih pravnih institutov ter jih v svojem času konkretizira v oblikovanju kazenske norme. V zgodovini pravne filozofije in kazensko pravne teorije nasploh se pojavljata dve teoriji filozofske osmislitve kazni: utili-taristična (relativistična) in retributivna (absolutistična) teorija kazni. Čeprav ne moremo govoriti o zgodovinskem predhajanju ene teorije, lahko potrdimo njuno ciklično izmenjavanje, kar se kaže v spremembah normativnega značaja v kazenskem pravu- Seveda so taki preobrati povezani z zgodovinskimi dejstvi, ki jasno kažejo svojo razredno napravo: meščanske revolucije z novimi zakoniki in reakcija nanje, vzpon fašizma z uvajanjem absolutističnega retri-butizma ipd. Materializacija obeh teorij je doživljala spremembe, vendar pa so se argumenti ene teorije proti drugi več ali manj ponavijali in seše vedno ponavljajo. Vsaka parcialna kritika zaudarja po prakticizmu, katerega edini namen je ovreči nasprotno teorijo na njenih rriargi-nalnih mestih ter tako poskušati doseči popolno veljavnost lastnih argumentov. Filozofska osmislitev pravnega problema mora vsebo-vati konstruktivno občost, le ta pa ne obstaja brez konkretne analize — analize kazensko pravne norme, načina njenega uresni- čevanja ter družbenih vzrokov za njen obstoj. Osnove retributivne teorije okvirno ponazorimo s petimi tezami: 1. moralna upravičenost kaznovati nekoga temelji samo na tem, da je le-ta storil delikt 2. moralna dolžnost kaznovanja izvira iz storjenega delikta 3. kazen mora biti v sorazmerju z deliktom 4. kazen je ,,ukinitev" delikta 5. kazen predstavlja ,,pravico" delikventad.) Za utilitarizem kot etično teorijo pa so le dobre ali slabe posle-dice naših postopkov edino merilo njihove moralnosti. Ne da bi naprej razvijali posamezne predpostavke ene in druge teorije, velja poudariti, da obe teoriji predstavljata določeno enostrapskost in abstrahiranje od dejanskih družbenih vzrokov. Največkrat človeka izvzameta iz njegove družbene vpetosti in pogojenosti ter ga v na-mišljeni abstraktni konstrukciji vnašata kot aksiom. Kritiko obeh teorij v njuni parcialnosti teoretičnega utemeljevanja podaja Marks v svojem članku Smrtna kazen (New York Daily Tribune, 1853).(2.) Običajno se je kazen opravičevala kot sredstvo za poboljšanje ali za zastraŠevanje. Toda kakšna je pravica, da se me kaznuje, da bi se druge poboljšalo ali zastrašilo? Poleg tega obstoji še nekaj takega kot statistika, in obstoji zgodovina, in obe popolnoma v celoti dokazujetac da svet od Kajna s kaznimi ni bil niti poboljšan niti zastrašen. Čisto nasprotno. S staliŠča abstraktnega prava obstoji le ena teorija kaznovanja, ki človekovo dostojanstvo abstraktno pri-znava, in to je Kantova teorija, posebno v strožji Heglovi verziji. Ta pravi: ,,Kazen je pravica zločinca.2 Je akt njegove lastne volje. Prekršitev prava razglaša zločinec kot svojo pravico. Njegov zločin je negacija prava. Kazen je negacija te negacije in torej potrditev prava, ki jo zločinec sam izziva in si jo vsiljuje."3 Nedvomno ima ta princip nekaj zapeljujočega, ker Hegel, namesto da bi videl v zlo-čincu zgolj nek objekt, le sužnja pravosodja,ga povzdigne v rang svobodnega bitja, ki odloča o sebi samem. Če pa gledamo nekaj bližje, potem odkrijemo, da nemški idealizem tukaj, kot v večini drugih primerov/ le sankcionira zakone obstoječe družbe z nad-čutnimi argumenti. Se ne vara samega sebe, če se na mesto indi-vidua z njegovimi dejanskimi gibalnimi vzroki, s številnimi, nanj pritiskajočimi socialnimi razmerami postavlja abstrakcijo r,svo-bodne volje", eno mnogih človekovih lastnosti na mesto človeka samega? Ta teorija, ki gleda na kazen kot na rezultat lastne volje zločinca, je le metafizični izraz one stare ,,jus talionis": Oko za oko, zob za zob, kri za kri. Če stvari povemo odprto in se odpo-vemo vsem opisovanjem, potem kazen ni nič drugega kot neko obrambno sredstvo družbe proti prekršitvi (Verletzung) njenih živ-Ijenjskih pogojev, kakršnakoli naj že bo njihova vsebina. Vendar pd ,,narcisoidnost" posameznih pripadnikov obeh teorij vodi do nekritičnega odnosa teorije do družbenih nasprotij, ki kohec koncev vplivajo tudi na teorijo samo. Tako je mogoče izde-lati popolen pravni sistem, ki kot črka na papirju pomeni eno plat (pozitivistično) in kot rabljeva sekira na vratu drugo plat — de-jansko delujoče pravo. Revolucionarne spremembe 20. stoletja so postavile nove okvire pojavnim oblikam prava — kot odnosa rairedne družbe. Samo-upravna socialistična družba naj bi težila k ukinjanju buržoazne« prava in prava na sploh kot artikulacijo razrednih nasprotij. Ta ukinitev je možna samo z neposredno odpravo razrednih nasprotij in ne samo z menjavo uniforme čuvarjev tako razcepljene razred družbe. Vendar pa trenutna stopnja razvoja zahteva vsakokrat analizo doseženega. Aprioristična negacija obstoječih institut prava lahko pomeni tudi negacijo določenih človekovih^ravlc7_ kolikor ostaja aparat, ki uresničuje pravne norme v svoji nespre-menjehi obliki — internaburžoazna zavest. V takih zgodovinskih trenutkih družbene preobrazbe, ko se odpravljajo razredna nasprotja v nekaterih pojavnih oblikah tudi ideološki utilitarizem ne napada samo stare strukture, temveč_ skuša na mah ubtti več muh. Prisotnosti ideološkega utilitarizma ob korenitih spremembah v pravu nikakor ni moč zanikati. Na eni strani novo nastajajoči pravni rad ščiti predstavo o novih družbenih odnosih, po drugi strani pa ideologija teh sprememb posega na področje ne-pozitivistično- normativnega, kot je to npr. morala. V teh burnih sjtuacijah je privrela na dan individualizacija zno-traj kazenskega prava, poudarjanje retributivnosti napram pripad-nikom poraženega razreda in zagovornikom ideološko poraženih teorij. Ob vsem tem pa se pojavlja optimistična humanizacija ka-zensko pravnih norm in pravnih institutov nasploh. Takoj, ko je zbledela iluzija o vseobsegajočih spremembah, se je državni aparat zatekel k najradikalnejšemu varovanju obstoječega reda. Znova se pokažeta utilitaristična in retributivna teorija kot orodji za dose-ganje ciljev, ki so tuji samemu pravu — sklicujoč se na njegovo ,,normativno" pravičnost — vendar prav tako za doseganje ciljev, ki so lastni vsakemu pravu — varovanje obstoječih družbenih odno-sov. ,,Absurdnost" pojavljanja teh dveh teorij v isti službi je samo navidezna, kajti obe delujeta v taki družbeni situaciji kot odtujena družbena zavest. Kazen in delikvent se tako pojavljata kot legalno sredstvo za doseganje njima tujih ciljev. Človek izgubi mesto ,,ena-kopravnega" državljana buržoaznega procesnega prava (v buržoaz-nem pravu mesta enakopravnega državljana sploh ni hikjer drugje kot le — tu), ne da bi si bil izboril položaj enakopravnega državlja-na v novem materialnem pravu, kjer je razkrinkana mistika ču-varske funkcije prava. Tu naj navržem tudi misel S. Strajna: Če že na splošno priznavamo, da je socializem prehodno obdobje, kjer imamo še celp vrsto meščanskih ihstitucij, potem ne vidim razloga, zakaj bi ne priznali tem institucijam, tudi v konkretni realnosti, eksistence. To je edina pot, ki pelje k negaciji teh institucij. Menim, da je vsako nerealno ocenjevanje realnosti samo več ali manj spret-no prikrita ideologija.(3.) In konec koncev, kaj počne (smrtna) kazen v naslovu? Je utili-tarna teorija kazni humanejša od retributivne v ,,socialističnem" pravu? Mar ne omogočata tako ena kot druga izrabljanje prava r absolutizacijo samo nekaterih strani kazni kot zgolj ,,obrambnec sredštva družbe proti prekršitvi"? V samoupravnem socializmu, ki priznava protislovno naravo in navezanost na kapitalistični produkcijski sistem ter njegove po-sledice v družbeni nadstavbi; v socializmu, ki poskuša odpraviti ihstitute buržoaznega prava in pogoje radikalne razredne konfron-tacije ni prostora za aprioristične teorije, katerih ekscese in poiz- kuse piačujejo nedolžni. Pa naj bo to utilitarno kaznovanje ne dolžnih ali smrtna kazen kot nemogoča ekvivalenca za storjen delikt. Izrekanje smrtne kazni v takih pogojih večkrat naznači družbe no napete in križne situacije, kjer je ogrožena legitimnost intei pretacije družbenega sožitja. Nenadoma predstave niso več tal^ rožnate, kot so bile, in takrat je potrebno pokazati, da pes čuvaj i grize. Humanizem penologije hitro bledi in ideološke osnov enostranskih teorij zopet pridobivajo na argumentativni moči. Proletarska pozicija je proti (smrtni) kazni tudi zato, ker n more pristajati, da bi družbena nasprotja reševali z etatistični povzdigovanjem obstoječe ,,naravno" pravne pozitivnosti. T< konkretno povzdigovanje pa nastopa kot argument moči, ki tei utilitaristično individualizacijo delikventov. Moč argumemtov pr letarske pozicije pa je tudi v upoštevanju pravic, ki gredo človeku kot celovitemu individuumu, bitju, ki se zaveda svoje vpetosti v obstoječe družbene odnose. Smrtna kazen je lahko ,,pravično" povračilo, vendair vedno samo povračilo, ki ne zagotavlja, da se delikt ne bi več poinovil, da obstoječa nasprotja ne bi delovala vedno znova. Proletarskii poziciji pa gre ravno za slednje. Mitja IMarušk 1. Igor Primorac: Kazna iz filozofske perspektive, ciklostirirano 2. Karl Marks: Smrtna kazen, Tribuna 5/6-1980 3. Stanko Štrajn: Pristopi k teoriji prava: v jugosiovansfeki pra teoriji/Časopis za kritiko znanosti št. 21-22, str. 211-2112. 0 tem tudi nekaj: Igor Primorac: Pristup i kazna — raazprav moralnosti kazne, Velika edicija Ideja Mladost, EBg., 11 STRAN 25 Kot je Althusser upravičeno ugotovil, da je .Kapital'tisto delo, po katerem je treba presojati Marxa, 1 lahko velja, da je Althusser-jeva interpretacija ,Kapitala' tista njegovih interpretacij, po kateri je treba presojati njega, in kjer je tudi edino mogoče pojasniti njegovo lastno staltšče, ne da bi se bilo treba sklicevati na kakšno drugo delo. Medtem, ko je Haug v teoriji človek kompromisov, ki je zanikal Heglov pomen za razumevanje ,Kapitala' iz praktičnih razlogov pri branju, ker bi se z upoštevanjem Hegla podali na brezbrežno področje, zato lahko to skrivaj stori le mojster sam, je Althusser teoretsko brezkompromisen, Hegla odklanja iz principa, in si je tudi na jasnem o svojem teoretskem pogumu in izjemnosti takšnega daru. Premagovati mora težavo za težavo, ena je večja od druge. Nekdo, ki se je podal na takšno trnovo pot, sebe upravičeno naziva ,,mi" in sam pred vsem svetom opozorf, kako neobičajen prizor imamo pred seboj: ,,Tukaj naletimo na našo največjo težavo. Kajti upreti se moramo, skoraj sami v tej zadevi, stoletnim ,eviden-cam', ki jih je ponavljanje, ne le napačnega odgovora, temveč s postavljanjem čisto napačnega vprašanja, proizvedle v glavah. 2 Gre torej za nekoga, ki kljub svoji stoletni osamljenosti niti za trenutek ne omahuje, ampak se upre največjim krivicam, se takšnemu spo-padu niti najmanj ne izogiba, ampak obratno ne izpusti nobene priložnosti, da lahko pokaže svoj pogum. Zgodovina lahko pokaže le malo Ijudi, ki bi tako neustrašeno pogledali v očr težkčm nalo-gam, in to še skoraj čisto sami, ki so jih stoletja postavila prednje. Ce je Cervantes priboril Don Kihotu mesto takšnega človeka v zgodovini literature, potem si je prav takšno v sodobni filozofski literaturi sam priboril Althusser. Kdo drug bi prikrival najmanjši plagiat, ker ne bi hotel priznati kraje, Althusser se obratno sam izpostavi obtožbi zločina, ne da bi trenil z očesom, namreč obtožbi zločina zoper hegeljanstvo in zoper genetizem; ta dvojni zločin pa je zločin ie za tistega, ki ne opazuje tega hudodelstva s stališča osvobojene zgodovine, kajti nje-gov smoter ni bilo nič drugega kot takšno dobro delo, da bi komaj še lahko obsfajalo višje dobro: osvoboditev zgodovine empiristične ideologije. 3 Da Althusser ne razlikuje med Heglom in hegeljan-stvom, to je za človeka, ki misli le v stoletnih dimenzijah in ki lastnoročno osvobaja zgodovino, brezpomembna podrobnost, ki jo lahko opazi le mišljenje, ki se še ni znašlo na tleh, na katera ga je privedel. Gre torej za to, kako je mogoče in kako je treba razumeti Marxov ,Kapital'. V času, ko je postalo velika moda prebiranje in razlaganje njegovih zadnjih spisov, v katerih so mnogi že videli zaobseženo vso filozofsko vsebino in utemeljitev historičnega materializma, je priropotal na oder Althusser z idejo, da gre tu le za od Hegla izposojeno dialektiko, in da je edini avtentičen Marxov spis ,Kapital\ da je torej Marxa mogoče presojati samo po njem. Na trgu je bila misel videti nova in je zato šla dobro v promet. Zato bi lahko Althusser prepričal svoje bralce, da je strokovnjak za po-litično ekonomijo, že samo z naktado svojih knjig. Težava pa je v tem, da se je odločil, da bo to storil tudi z njihovo vsebino. In ker je moral celo prebrati Marxov tekst, ni nenavadno, da je branje postavil v ospredje ,Kapitala'. Kot je za takšnega moža značilno, je že na začetku prešel k stvari in mirno razodel, da rit bral ,Kaprtafa' niti kot ekonom, niti kot zgodovinar ali literat. Kdor bi torej pričakoval od njega razu-mevanje ekonomske, zgodovinske ali literarne vsebine teksta bi bil v temeljiti zmoti. Ker pa se mož njegove vrste tudi ne more motiti in torej ne bo govoril o svojem nerazumevanju, to ne pomeni nič drugega, kot da bo vso to vsebino ignoriral. Vsi bralci, ki bi jim ta vsebina samo oteževata razumevanje, so seveda navdušeno pritrdili Aithusserjevemu metodološkemu prijemu, in s tem je bil del publi-ke že zagotovljen. Sploh velja, da dokazovanje zmotnosti Althu-»erjevih stališč nima nikakršnega pomena v primerjavi s pojasnje-ivanjem vzrokov njihove popularnosti. Iskati napake v Altbusserjevi filozofiji je zato brez vsakršne vrednosti, ker z njim ni mogoče pojasniti, kako je Althusserjeva interpretacija ,Kapitala' lahko po-Itala najbolj prodajana in brana interpretacija našega časa, in to v jjeziku knjigotržcev pomeni: najboljša interpretacija. Ko je torej Althusser razglasil, da ga ne zanima nobena posebna vsebina ,Kapi-tala', je postalo jasno, da lahko tako bere tekst samo filozof. Toda če bi ga zanimala samo njegova obča vsebina, njegova ,,enostavna notranja ,logika', 4 bi bil le eden med mnogimi.filozofi, ki soi prebirali .Kapital', in še izpostavil bi se očitku, da je obravnaval tekst z očmi klasičnega logika. In pozneje je to Haug čisto na-menoma storil, namreč da je poskušal eksplicirati to .notranjo logiko' kapitala, ne da bi mu jo uspelo osvoboditi logike mišljenja. Zato je prišel do dvojnega nezaželjenega rezultata: še vedno mu je preostala klasična ontološka podlaga, da je pojasnjeval ekonomske .primere', in ko je razvil samogibanje ekonomskih fenomenov iz vrednostne forme, jim je moral podložiti občo antropološko vse-bino. Althusser je z dobrim smislom za izogibanjem težavam, ki so povezane z vsebino ,Kapitala\ to vsebino enostavno obšel in po-stavil vprašanje tako, da nima z njo nikakršne zveze: gre mu namreČ za razmerje med tekstom in njegovim objektom. Da bi kdo ne prišel na misel, da je ves škandal že v njegovem ignoriranju Marxovega teksta, je na svoj običajen eleganten način, ki je zna-čilen za v zgodovini osamljene Ijudi, to tudi v naprej priznal. Nje-gova interpretacija .Kapitala' je tako sestavljena iz vrste .priznanj1, le da ga je proti njegovemu pricakovanju treba poklicati na za-govor, pa tudi če njegovim .hudodelstvom' ne more odpomoči nobeno sodišče. Da bi zagotovil, da mu publika ne bo ušla, je Althusser najprej razglasil preden je spregovoril o svojem lastnem stališču, da je edino in samo njegovo stališče pravilno, 5 in da je vsakršno pre-biranje .Kapitala' z ozirom na njegove logične aspekte, torej z ozirom na ,,njegove metode prikazovanja in demonstriranja" le abstraktno, in da prav tako ne postavijo pod vprašaj predmeta, na katerega se nanašajo, metode takega razpravljanja, prav tako ne, kot ga ne postavijo pod vprašaj ekonomske, zgodovinske ali sicer-šnje nealthusserjanske razprave. Torej edino Althusser! Da je poz-neje Haug v glavnih potezah rekonstruiral pojmovno analizo vred-nostne forme in pokazai, da v ,Kapitalu' ne gre za nikakršen vna-prej dan objekt, ki da ga je treba postaviti pod vpraša/, to ne bo Althusserjevih samohval niti najmanj omajalo- Njemu je ,Kapital' samo teren, na katerem lahko postavi najbolj usodno vseh vprašanj za teorijo ,,Kaj je branje? " Da je že Engels opozarjal, da bi bil Marx lahko opravil kritiko politične ekonomije na dva različna načina, namreč kot kritično zgodovino politekonomskih spisov, kar bi ga privedlo na skoraj brezbrežno področje politekonomske literature in v mnoge po-drobnosti, ki bi prikaz )n razumevanje ze)o oteževale, ali pa kot analizo pojmov, torej .logično analizo' pojmov politične eko-nomije, kar je tudi dejansko storil, na.to se Althusser ni oziral. Naj se je tudi kdaj srečal s to Engelsovo mislijo, ali ne, gotovo je, da se je sploh srečal z Engelsovimi nazori in da jo je Engels zato slabo odnesel. Kajti že v naprej je postavil pod vprašaj objekt Althusserjeve teorije in razmerje njegovih raziskovalnih metod, s tem da je predlagal za razumevanje ,Kapitala' upoštevanje metod v Heglovi logiki. To pa je ravno tisto, kar spravlja Althusserja od vsega najbolj v bes, ki mu je dal prosto pot v kanonadi vprašanj o ,Kapitalu', ki jo je začel retorično: ,,Ali je .Kapital' preprost ideološki izdelek med drugim, heglovsko upodobljenje klasične ekonomije . . .." 0 takšnem upodobljenju je seveda mogoče govoriti le, če predpo-stavimo, da politična ekonomija in Hegel nista bila v nikakršnem razmerju,, tako kot nista v nikakršnem racionalnem razmerju Althusser in zgodovina politične ekonomisije. In ker Althusser ravno to predpostavlja, ker Heglovo filozofijo razume le kot skupek miselno izpraznjenih metodoloških napotkov za tako imenovano ,dialektično metodo', sploh postavlja vprašanje, da bi se dalo politično ekonomijo upodobiti tudi po heglovsko. Ker torej v Heglovi filozofiji ne vidi nikakršne vsebine, jo prikaže kot prazno formo, tako kot prikaže politično ekonomijo kot poljubno obli-kovano vsebino. Da pa Heglova filozofija ni bila brez vsebine, je Marx pokazal že v ekonomsko-filozofskih rokopisih: ,,Hege'i stoji na stališču moderne nacionalne ekonornije. Zapopada delo kot bistvo, kot potrjujoče se bistvo človeka; vidi le pozitivno stran 26. STRAN dela, ne njegove negativne strani. 6 Tako kot Hegel sta razumela delo tudi Ricardo in Smith, zato sta bila ,,zgodovinarja svoje dobe" in v bedi dela sta videla le bolečino, ki spremlja vsako rojstvo in ki mora spremljati rojstvo industrije. Marx ugotavlja, da je imel opravka le s Heglovo dialektiko, ko je obravnaval uporabo Proudhonove metode na kategorijah politične ekonomije; ,,z drugimi besedami: vsemu svetu znane ekonomske kategorije so prevedene v malo znani jezik, v katerem so videti, kot bi iskreče nove pravkar skočile iz čiste umne glave; v tej podobi se zdi, da te kategorije proizvajajo druga drugo, se povezujejo in raz-členjujejo s pomočjo zgolj dejavnosti dialektičnega gibanja. Podoba, ki jo ima v mislih, je ravno takšna ,aplikacija' Heglovih logičnih kategorij na področje politične ekonomije, ki jo prepo-veduje Althusser. Toda naj ima politična ekonomija, kot sta jo razvila Smith in Richardo, takšno ali drugačno podobo, njeno bistvo je bilo ,heglovsko', ker je teoretsko utemeljevala vladavino abstraktnega dela nad konkretnim, prav tako kot so v Heglovi filo-zofiji politekonomska dejstva predmet mišljenja, in se, kot je to pri Heglu običaj, pretihotapijo v subjekt. Če torej Althusser nenehno zagotavlja, da njegovo branje ,Kapitala' ni ,,nedolžno branje", potem to velja v tem pomenu, da mu je nedolžnost že zdavnaj vzel Proudhon, ki je prišel na misel o aplikaciji Heglovih miselnih form na vsa mogoča teoretska področja. Svoje ponavljanje tega nesmisla, čisto v Heglovih terminih, kajti Hegel je poznal nesrečno, gospo-dujočo, hlapčevsko itn. zavest, imenuje Althusser ,,srečno krivdo", s čemer noče izraziti nič drugega, kot da se v teh falsifikatih pri-jetno počuti, in obrnjen proti stoletnim krivicam hoče ,,osrečiti" svet. Bralec se je sicer že lahko prepričal, da ima v Althusserjevi osebi pred seboj nadvse pogumnega moža, in vervdar ta mož sam ne izpusti nobene priložnosti, da ne bi vedno znova sam opozoril na to, tudi ko je treba povedati, da ima o teoriji*komaj kakšen pojem: ,,Drznil bi si trditi, da bi po Marxu morali začeti slutiti, kaj, vsaj v teoriji, branje in torej pisanje želita povedati.7" Koliko drznosti in skromnosti na enem mestu! Toda drzen in skromen hkrati ni Althusser le v tistem, kar zapiše in je pri njem mogoče prebrati, ampak v svojem razmerju do teoretske vsebine ,Kapitala'f ki mu služi kot embalaža za njegove izdelke, in za katero že na samem začetku napove, da jo bo po najkrajši poti odvrgel. Namreč, domnevnemu prelomu med Marxovimi rokopisi 1844 in ,Kapi-talom', iz katerega si je Althusser skoval os svoje filozofije, se je pripravljen odpovedati takoj, ko hoče kritizirati ,Kapital', in to naredi preprosto tako, da napove, da umika svoj nesmisel o tem »epistemološkem prelomu", s tem pa ,,tudi v ,Kapitalu'" odkrije ,,stremljenja ponovnega historicističnega padca". Kar bo torej v ,Kapitalu' kritiziral, je njegova historična vsebina, namreč da so v njem vse forme družbenega življenja Ijudi razumljene v svojem na-stanku in nujnem izginjanju, da je zato kapitalistični produkcijski način zapopaden kot prehoden, začasen, odpravljiv način pro-dukcije. Povedano na kratko, kritiziral bo revolucionarni značaj ,Kapitala\ česar pa nikjer ne bo storil v formi pisanja, ampak skozi namige, navodila in prepovedi za branje. Vsem njegovim tekstom o .Kapitalu' je skupno, da je v njih radikalno zanikal, da bi bilo mogoče tekst prebirati v takšni obliki, kot ga je Marx napisal. Naj je torej Marx še tako zakoračil na nov ,,teoretski kontinent", kot zatrjuje Althusser, ki kot dober kramar ve, da morajo stvari doneti, v sestavljanju zaporedja .Kapitala' mu Althusser ne more dati po-zitivne ocene, čeprav zna biti do sebe včasih še tako skromen. Ampak vsaka skromnost se neha, ko dobi pred oči zgradbo ,Ka-pitala' in njen historičen značaj. Če daje najprej bralcem ,,pred-log", naj ne berejo začasno celotnega prvega oddelka in začnejo študij s ,,transformacijo denarja v k- ;taI", torej z drugim od-delkom, pa postane kategoričen takoj o si predstavlja, da kdo ne bo ravnal tako. Tedaj je ,,ta nasvet več kot nasvet: je priporočilo, ki si ga dovoljujem, z vsem spoštovanjem do svojih bralcev, pred-staviti kot imperativno priporočilo."8 Pred našimi očmi se nasvet spreminja, kot bi se buba spremenila v metulja in poletela, in vendar smo ves čas opazovali eno in isto reč: edino Althusser nas lahko nauči brati .Kapital'. Vsem, ki bi se njegovega ,nasveta' = imperativnega priporočila ne držali, in prebirali ,Kapital' tako, kot je to pričakoval njegov pisec, Althusser zagotavlja, da ga ne bodo razumeli, ali kar je še huje, zgodilo se bo, da bodo razumeli ,,nekaj čisto drugega od tistega, kar je treba razumeti". Edino tu je pra-vilno povedal, da mu ne gre za razumevanje tistega, za kar je šlo avtorju ,Kapitala\ ampak da je obratno tisto, za kar mu gre, treba razumeti v ,Kapitalu'. Da se stvar dobro prodaja, ni neizogibno, da bi bila nova in originalna. Že vedno ni manjkalo predlogov, da bi začeli prebirati ,Kapital' nekje drugje kot na njegovem začetku. Kot je znano, je celo Marx sam predlagal, da bi gospa Kugelmann, ki je tožila nad težavnostjo teksta, pričela prebirati poljudnejša poglavja z več zgo-dovinskega materiala. Todafto je bil predlog za gospo Kugelmann in ne princip ,,branja" za vse večne čase. Ko se je Korsch skliceval na ta predlog, je še vedel, da procesa človeškega dela" v njegovi ,,oprijemljivi dejanskosti", torej v kapitalističnem produkcijskem procesu. Korschu se je torej še zdelo, da je ta enostavni proces dela mogoče obravnavati in prikazovati v tej ali oni ,,dejanskosti", zdaj ,,oprijemljivi", zdaj spet čisto abstraktni. Nezgodovinsko pojmo-vanje procesa dela, ki se prikazuje v zgodovinskih obdobjih kot svojih različnih ,,dejanskostih", in s tem nezgodovinsko pojmo-vanje kapitalističnega produkcijskega načina, pride pri njem jasno do izraza: Najprej je treba odkriti dvojni značaj dela, da je namreč konkretno in abstraktno delo, potem pa bomo odkrili in razumeli tudi dvojni značaj blaga, denarja, kredita itn. Česar Korsch ni ra-zumel, je dejstvo, da je način in značaj dela v kapitalizmu sam zgodovinski in družbeni produkt, ravno tako kot je takšen produkt blago in njegov dvojni značaj. In ravno zato, ker je treba razumeti proces dela in njegov značaj kot tak produkt, Marx ni začel analize ,Kapitala' z analizo procesa dela, temveč z analizo vrednostne for-me, ki je prehodna družbena forma in ki omogoča razvitje višjih in bolj kompliciranih form kapitalističnega produkcijskega procesa iz nižjih in hkrati nujnost tega razvitja. Proces dela je sam analiziran znotraj tega razvitja, ni nikakršna podlaga njegovih form v vseh dobah. Iskanje cesarske ceste v razumevanju .Kapitala' pa je bilo tako pri Korschu in je pri Althusserju le udoben izgovor za transformi-ranje njegove vsebine, v katerem se nenadoma lastna miselna vse-bina predlagalca razkrije kot tisti pravi razlog za na glavo obrnjeno branje, čeprav mora razum bralcev igrati vlogo grešnega kozla. Althusserjevo /imperativno priporočilo' za branje ,Kepitala' pa ima svoje racionalno jedro, ki se temeljito razlikuje od ustreznega Marxovega in Korschevega nasveta. Za gospo Kugelmann je Marx predlagal najprej branje poglavij o ,,delovnem dnevu", ,,koope-raciji, delitvi dela in mašineriji", ,,prvotni akumulaciji". Predlagal je torej natančno tisto, kar imenuje Althusser ,,ponovni histori-cistični padec" v ,Kapitalu'. Marxu je š!o preprosto za to, da bi gospa Kugelmann, ki je lahko delovni proces opazovala največ s spoštljive razdalje, ko so ji postregli pri zajtrku, lahko razumela tisto, kar Korsch imenuje ,,oprijemljiva dejanskost procesa dela", in bi si ne predstavljala, da so šikaniranja, ki so jim izpostavljene gospodinjske pomočnice pri serviranju zajtrka, glavni problem de-lavcev in zato uglajeno vedenje organizatorjev produkcije glavni cilj. Šlo mu je torej najprej za historični prikaz form procesa dela in življenja delavcev, da bi postal jasen njihov prehodni značaj. Korschu pa je šlo nasprotno za to, da bi postalo delo razumljivo kot večni naravni pogoj eksistence vsake družbe. Menil je, da je v njem odkril temelj vseh form družbenega življenja, iz katerega jih je mogoče pojasniti in spremeniti. Kako lahko iz tega enega in istega procesa dela nastajajo najbolj si oporekajoče družbene forme, kako lahko nastane iz sicer enostavnega in koristnega dela nekaj takega, kot so nekoristne in Ijudem celo skrajno škodljive forme družbe-nega življenja, tega Korsch ni niti mogel, niti skušal pojasniti. Čisto tako kot Korsch, se tudi Althusser sklicuje na ,,oprijemlji-vo dejanskost", ki narekuje spremembo zaporedja branja ,Ka-pitala'. Ta postane jasna takoj, ko si jo natančneje ogledamo. Če bomo namreč ravnali tako, kot predlaga Althusser, bomo prodrli neposredno v ,srce prve knjige': ,,To srce je teorija o presežni vred-nosti, ki jo proletarci razumejo brez vsake težave, ker je to čisto enostavno znanstvena teorija tistega, o čemer imajo dnevno iz-kušnjo: razredne eksploatacije."10 Kako prepričljivo govori Althusser, in zdi se, da je celo stoletje čakalo genija, ki bo tako jasno in kratko formuliral ves smisel ,Kapitala\ Celo Haug, po-znavalec stvari, ni upal protestirati z več kot skromno pripombo, da je Althusserjev predlog dvojno nepraktičen, ker predlaga večkratno ponavljanje branja in ker razdelek, s katerim naj bi začeli branje, gradi na analizi vrednostnih form blago in denar. To je seveda tako splošna pripomba, da ne zadene ničesar razen Althusserjeve profesorske oholosti. Namreč, vse poznejše analize v ,Kapitalu' gradijo na analizi vrednostne forme, zato za nobeno nima smisla tega posebej ponavljati. Vendar pa Althusserjevo odkritje teoretskega ,srca' ,Kapitala' ni brez povezave z njegovim imperativnim priporočilom branja drugega oddelka pred prvim oddelkom. V tem sprevrženju se izraža njegova zmaga nad ,,histo-ricizmom in genetizmom", ki jo je napovedoval. Namreč, če je jedro ,Kapitala' teorija razredne eksploatacije, kar obstoji celo v vsakodnevni izkušnji, potem je ta teorija prav tako nezgodovinska, kot je nezgodovinska vsakodnevna izkušnja. In potem nima ;Ka-pital' nikakršne vsebine, ki bi je ne imela že Saint—Simonova, Fourierjeva, Proudhonova afi Bernsteinova teorija, kajti to so vse bile teorije razredne eksploatacije. In razredna eksploatacija tudi ni nikakršen specifičen fenomen v kapitalizmu, ampak je obstajala že v sužnjelastniški in fevdalni dobi in obstoji celo v socializmu. Njene forme so sicer v teh različnih dobah temeljito različne, sama pa seprikazujekot nadzgodovinski in neodpravljiv fenomen, takoj ko ne obravnavamo njenega specifičnega zgodovinskega značaja. Althusserjeva formulacija, da gre v ,Kapitalu' za teorijo razredne eksploatacije, je ustrezno dubiozna, ker ne pove, v kakšnem raz-merju je ,,tekst do objekta", zato tudi ni nenavadno, da so na njeni podlagi začeli nastajati hibridni nazori o ,,Marxu kot teoretiku gospostva", ki da je gospostvo spremenil iz družbenega v tehnični problem in mu tako zagotovil nemoten nadaljni obstoj. Stvarno pa je le Althusser vso zgodovino iz družbenega spremenil v ,tehnični problem', ker je z zanikanjem specifičnega zgodovinskega značaja Marxovega ,Kapitala' in njegove orientiranosti izključno na ka-pitalistični način eksploatacije in njegove predpostavke prikazal, kakor pač da gre v kapitalizmu za eno od mnogih oblik eksplo-atacije, kot gre v krščanstvu za eno od mnogih oblik religije; zato je videti, kakor da religija nima nobenih specifičnih korenin v kapi-talističnem produkcijskem načinu, kot jih nima eksploatacija. Proti Althusserjevemu falsificiranju jedra ,Kapitala' kot ,rteorije razredne eksploatacije" je potrebno navesti znano mesto iz Marxo-vega pisma Weydemeyerju, kjer izrecno zanika, da gre pri njem za eno od mnogih teorij ,razredne eksploatacije': ,,Kar zdaj zadeva mene, mi ne pripada zasluga, niti da sem odkril eksistenco razredov v moderni družbi, niti da sem odkril njihov medsebojni boj. Me-ščanski zgodovinarji so zdavnaj pred menoj prikazali zgodovinski razvoj tega boja razredov, in meščanski ekonomi njegovo ekonom-sko anatomijo."11 Althusser torej podtika ,Kapitalu', da je ena od mnogih teorij eksploatacije, kar bo v nadaijnem seveda vodilo do tega, da bo v njej odkril praznine, ki mu bodo omogočile, da bo tekst v celoti kritiziral. Toda če je njegovo pisanje v izrecnem nasprotju z Marxo-vim, pa je izrecna novost le za nasprotnike ,,historicfzma in geneti-zma", ki nimajo nikakršnega pojma o zgodovini teorije vrednosti, ker zanje zgodovina nazorov enostavno ne obstoji. Toda naj Althusser zgodovino svojih nazorov ignorira ali zanika, kar je povedal o ,Kapitalu', ni nič novega. Obratno, čisto podobne formulacije obstojijo že dolgo neodvisno od Althusserjeve dobre volje in jeze. ,,Po Marxovem nauku je, kot smo videli, presežna vrednost ključna točka kapitalistične družbe."12 Razlika je sicer v tem, da je Bernstein razglasil analizo vrednosti za zgolj miselno konstrukcijo, ki je za razredni boj brez vrednosti, Althusser pa je odsvetoval njeno branje, ker bi neizogibno vodila v nerazumevanje ,,srca" teorije. Toda ta razlika je le retorična, tako kot obstoji retorična podobnost med obema v pogledu ,,vsakodnevne oprijem-Ijivosti" in ,,razvidnosti" razredne eksploatacije. 13 Medtem ko je Bernstein razvidnost in oprijemljivost razredne eksploatacije omejil na predkapitalistične oblike eksploatacije v kapitalizmu, je Althusser razglasil, da glede razvidnosti ne obstoji nikakršna razlika med očividnostjo in oprijemljivostjo razredne eksploatacije v kapitalizmu in v fevdalni in sužnjelastniški dobi Sklicuje se na vsakodnevno izkustvo eksploatiranega razreda in spregleda, da je bilo to izkustvo ravno v predkapitalistični dobi nezabrisano in se kljub temu na njegovi osnovi ni vzpostavila ni-kakršna sebi razumljiva razredna zavest, ki bi v revolucionarnem prevratu ogrožala pogoje te eksploatacije. Kapitalistični produkcij-ski način pa je zabrisal ravno to ,,razvidnost" razredne eksploata-cije in z njo povezano samoumevno Jzkustvo" eksploatiranega razreda, kajti zdaj se eksploatacija opravlja v formah ekvivalentske menjave, zato je presežno vrednost mogoče pojasniti le še sformi-ranjem same vrednosti in zato tudi ne more razredna zavest obsta-jati neodvisno od znanstvenega razumevanja. Znanost se torej ni le vrinila med producenta in produkcijske pogoje kot produktivna sila kapitala, ampak je tudi postala neizogiben medij revolucionarne spremembe, ker je izkustvo razredne eksploatacije izgubilo tisto samoumevnost, ki jo je imelo v predkapitalističnem načinu pro-dukcije. ,,Tlačansko delo je prav tako merljivo s časom kot blaga producirajoče delo, toda vsak tlačanve,, da je določen kvantum njegove osebne delovne sile tisti, ki ga opravi v službi svojega gospoda. Farju opravljena desetina je bolj jasna kot farjev žegen."14 ju je bilo izkustvo razredne eksploatacije najbolj jasno, tako kot se je tlačansko delo na farjevi ali fevdalčevi njivi jasno razlikovalo od dela zase. Da delavec v kapitalističnem produkcij- STRAN 27 skem procesu nima več takšnega jasnega izkustva eksploatacije, to ni nikakršna posledica njegove izkustvene otopelosti, tudi če ga produkcijski proces §e tako pohablja, ampak nerazločlnvosti oz. ,,enotnosti delovnega procesa in procesa uvrednotenja"1 *>, kajti tu delavec ne proizvaja presežne vrednosti samo v zadnjem delu delov-nega dneva in vrednosti samo v prvem, ampak sta proces proizvod-nje vrednosti in proizvodnje presežne vrednosti postaia neločljiva. Sicer lahko le proizvodnja presežne vrednosti spravi v tek proizvod-njo vrednosti, toda druga od druge se lahko ločita le v sferi kapita-listove ,,želje", kjer lahko eksistira proizvodnja presežne vrednosti sama zase. Čisto obratno pa v življenjskih pogojih delavcev nikjer ne obstoji proizvodnja presežne vrednosti sama zase in s tem tudi ne njeno izkustvo, kot domneva Althusser, ampak velja ravno obrat-no, kot je ugotovil Lukacs, da je samospoznanje položaja proleta-riata neizogibno razumevanje vse meščanske družbeJ" Ce torej razglaša Althusser razredno eksploatacijo v kapitalizmu za vsako-dnevno izkustvo eksploatiranih, potem je to zanj ravno nekaj, kar je mogoče razumeti neodvisno od siceršnjih družbenih razmerij, izkustvo razredne eksploatacije je oddvojeno od siceršnjega izku-stva v meščanski družbi, od koder je potreben le še korak do iz tega izhajajočega sklepa, da je pač eksploatacija črn madež na plašču družbe, ki ga naj ta družba odvrže. Da se s tem družbena razmerja v celoti ne bodo spremenila, ampak bo opravljena na njih le kozmetična operacija, to spada k Althusserjevemu pojmovanju razredne eksploatacije ravno tako, kot je spadalo k Bernsteinovemu pojmovanju. Zato pa je tako naziranje povsem v skladu z Althusserjevim zavračanjem in zato tudi ne more razredna zavest obstajati neodvi-sno od znanstvenega razumevanja. Če je namreč razredno izkustvo v kapitalizmu prav take narave, kot je bilo v fevdalizmu a!i sužnje-lastniški dobi, potem to seveda lahko le pomeni, da je razredna eksploatacija nadzgodovinski fenomen, ki mu nikakršne družbene spremembe niso mogle do živega. Althusser bo sicer pozval na spopad s tem fenomenom, toda on, ki je navajen spopadati se s stoletnimi napakami ,,skoraj povsem osamljen", tudi tu očitno ne pričakuje, da bi množičerr napad onemogočil prikaz njegovega poguma osamljenega. Zato čisto upravičeno ugotovi: ,,Nous sommes au rouet"'7, kar pomeni: ,,Ponavljamo se" ali ,,vrtimose v krogu". Hkrati pa to pomeni, da bo še bolj opustil obravnavanje politekonomskih dejstev, da torej ne bo govoril o vsebini ,Ka-pitala', temveč o svojem branju, in sicer ne toliko tega teksta, ampak tega teksta kot katerega koli teksta; govoril bo torej o Branju. .Kapital' pa mu bo služil za kuliso, ki edina še ustreza naslovu celotnega prizora. Hkrati pa njegov naslov ,,Brati ,Kapital'" ustreza podani vsebini v toliko, da je analiziranje branja stvarni osrednji predmet vsega razpravljanja in spada .Kapital' k njernu zato, ker odkrije Althusser v njem, če že nič drugega, pa vsaj teorijo branja. Če Althusserja ni zanimala analiza blaga in analiza vrednostne forme, in je zato enostavno odsvetoval njeno ,,branje" na začetku, in če ga tudi niso zanimale podrobnosti prvih treh knjig .Kapitala', se pravi celoten integralni tekst, pa so mu toliko bolj pri srcu ,,Teorije o presežni vrednosti", torej Marxova analiza zgodovine politične ekonomije. Vendar ne zato, ker bi v njih v Marxovem spoprijemu s klasiki, ki so poskušali pred njim izpeljati teorijo vrednosti, odkril tisto analizo, ki jo je spregledal na začetku ,Ka-pitala', temveč obratno ker je v njih vsakršno dosledno izpeljavo analize gibanja vrednostne forme najlažje spregledati. Ker je to zapis spoprijema s predhodnimi teorijami, ga je lahko Althusser okvalificiral kot zgolj knjigo ,opomb' k predhodnim teorijam in torej le zbirko referenc o Marxovem ,,branju" klasične politične ekonomije. Kakor je njegovo pojmovanje vsakodnevnega izkustva razredne eksploatacije nezgodovinsko, in bi bila znanstvena analiza nastanka in gibanja vrednostnih form za revolucionarno gibanje proletariata brez vsakršnega pomena, če bi proletarci že iz vsakodnevnega izkustva vedeli vse tisto, za kar je bilo potrebno toliko znanstvene-ga dela, pa je v njem tudi implicirana trditev, da je razmerje revolu-cionarne teorije do proletarskega gibanja pač čisto slučajno, ker pač ta teorija za vzpostavitev tega gibanja ni pomembna. Tu je racionalno izvedeno le to, da Althusserjeva lastna ,revolucionarna' teorija za izkustvo proletariata nima nikakršnega pomena in se je ta glede na njo prisiljen zatekati k ,,vsakodnevnemu izkustvu". Ce je namreč Marx v klasični politični ekonomiji oz. pri RicardD pokazal na zametke komunističnega nazora, ki je zaobsežen v njegovem nepristranskem pojasnjevanju mezde, profita in rente, potem je izrazil ravno to izhodišče raziskovanja, ki je vzelo za svoj predmet celotno meščansko družbo in vse njene oporekajoče si razrede v procesu njihovega nastanka. In če je Althusser vendarle prišel na misel, da je .nasprotje' neločljivo od ,,strukture celotnega družbe-nega telesa"^ mu je njegove negiranje vsake dejanske zgodovine preprečilo, da bi od tod izvedel kakšno stvarno historično—mate-rialistično pojmovanje, kar je najbolj izrecno demonstriral v svoji kritiki Heglovega naziranja zgodovine. Tako je odkril, da ,heglovsko nasprotje' dejansko nikdar ni realno ,naddoločeno', se pravi pri Heglu pojasnjeno tako kot pozneje pri Althusserju, in je v tem prišla do izraza le prizadetost njegove samoljubnosti. Če pa je nasprotno odkril, da je pri Heglu zgodovina napačno razumljena kot ,Er-innerung', torej kot spomin inponotranjenje, potem je s tem izrazil svoje pojmovanje zgodovin-skosti še bolj jasno kot v interpretaciji .Kapitala'. Kar je očital Heglu, ni nič drugega, kot da je Hegel zgodovino pojmoval dejan-sko kot zgodovino in ne le kot drugačno formo sedanjosti. Tako je na primer v Fenomenologiji opisoval izkustvo zavesti, ki doseže vrh v absolutnem vedenju, in se mu nasprotje v gibanju zavesti ni prikazovalo enostavno, temveč zelo kompleksno, vendar ni bilo naddoločujoče, kakor bi zatrdil vsak pravi althusserjanec, temveč se je kazalo kot .kompleksnost kumulativne interiorizacije'. Zavest je tako pri Heglu v vsakem momentu svojega postajanja živela in izkazovala svoje lastno bistvo, in Althusserjeva zasluga je že, da je to opazil, čeprav ga je navdajalo z odporom, skozi vse odmeve svojih preteklih bistev, in skozi .aluzivno prisotnost' ustre-! znih zgodovinskih form. Toda brez njihove stvarne prisotnosti! Ugotoviti je torej moral, da te pretekle podobe zavesti in ti latentni svetovi, ki onim podobam ustrezajo, pri Heglu nikoli ,ne afektirajo' sedanje zavesti kot stvarne določitve, ki so od nje različne. Te podobe in ti svetovi jo zadevajo le kot odmevi, spomini, prikazni njene zgodovinskosti, torej kot ,,anticipacije sebe same ali kot aluzije sebe sarne". Šele pri Althusserju je razlika med zgodovino in zgodovinskostjo, ki je bila pri Heglu odločilna, odpravljena, prete-I klost, in sicer kot preteklost, ni razumljena več kot aluzivna ampak ,vnanja določitev', katere bistvo je, da je zrasla s tistim, kar določa, sedanjostjo. S tem je Althusser odkril, da je Hegel dopuščal stvarno spremembo sveta, ker se njegove pretekle podobe dejansko lahko razlikujejo od njegovih sedanjih podob in jim oporekajo kot .odmevom', ,spominom'f .prikaznim', in da torej pri njem kljub aluzivni prisotnosti preteklosti v sedanjosti obstoji med njima neenakost, medsebojno oporekanje in ,nasprotje'. Hegel je torej bil ,optimist\ kf je verjel, da je neko zgodovinsko dobo, ki si je to zaslužila, dejansko mogoče pokopati, ,,odpraviti", toda ne tako, da bo izginila brez preostanka, ampak le tako, da jo bo njen nagrobni kamen, .spomin', tiščal v njen grob, in bo ostajala v zavesti le kot ,prikazen', in tu dejansko kot polnočna prikazen s pokopatišča. Takšno Heglovo pojmovanje je moglo pri Althusserju, ki je povsod v interpretaciji ,Kapitala', in tudi sicer, prikazoval same nezgodo-vinske kategorije, ter s tem po ovinku naredil zgodovino za nekaj, česar stvarno ni mogoče odpraviti, ,pokopati', vzbuditi le bes in zavračanje- ln ta tvori jedro njegove koncepcije ,,naddoločenosti", orakeljskega izraza, ki bi ga bilo edino ustrezno prevesti kot nezgo-dovinskost. Z njo Althusser ni le pokazal, da je razumel historično vsebino Heglovega mišljenja in da je zaslutil njegov revolucionarni značaj, ampak da se ni zadovoljl le s teoretsko obsodbo Hegla, temveč je nasproti njemu postavil svoje razumevanje, ki naj onemu naredi konec. In kot je značilno zanj, je dal svojemu konceptu formo marksistične teorije, ki da jo je mogoče najti že v vseh bistvenih potezah pri Marxu, kakor da je Althussen le kot pek, ki je prišel prepozno v pekarno, da bi položil kolač sam v peč, ter ga bo zato zdaj ob pravem času samo potegnil iz nje. Pojem .naddoločenosti' je bil pogosto slavljen ne le pri Althu-sserju samem, kajti zdelo se je, da je tu uspel teoretski koncept, ki ima to nenavadno lastnost, da je mogoče dokazovati, da je to najbolj notranje jedro Marxove in Engelsove teorije, in da je hkrati izhodišče za najbolj udobno kritiko obeh. Tu se je namreč v enem pojmu utelesila teorija, ki razglaša, da se teorija ne more utelesiti. Prej v zgodovini filozofije, kajti zdaj smo v sedanjosti v zgodovini filozofije, česa takega ni bilo. Do Hegla je sploh veljalo, da pač posamezna teoflja ni nič različnega od svoje podobe. On pa je bil tisti, ki je vse prehodne filozofije naredil za posamezne stopnje svojega nazora, in se je torej začela njegova filozofija zgodovinsko utelešati v vseh drugih nazorih, tako da je bil sam le vrh in zaklju-ček tega procesa. Pa tudi sicer je pri njem veljalo, da je bil ,duh', ,princip' vsake dobe utelešen v filozofiji tiste dobe, kar je torej pomenilo, ne le da se filozofija lahko utelesi, ampak cla je tudi sama lahko utelešenje. Kakor je v tem kal racionalne razlage zgodo-vine, kajti pozornost ]e obrnjena k praktični, predmetni, čutni strani mišljenja in filozofije, pa je bil to hkrati historičen izraz Heglove ,spekulativne konstrukcije', kjer je mišljenje postalo .substanca', ki iz sebe razvija predmetni svet. Naj je bila spekula-tivna konstrukcija že pred njim predmet kritike, Althusser je sklenil, da bo naredil temu ,Heglovemu stvoru' konec. Za ta stvor je bilo značilno, da je v njem obstajal nek kriterij, ki je bil položen zgodovini in s katerega je bila ta despotsko opazo-vana, pri Heglu je bilo to absolutno vedenje in njegova sedanjost. Sedanjost mišlenja v njegovi absolutni formi je postala kriterij vsega mtnulega mišljenja in se razkrila kot njegov smoter. To stališče je bilo ,,ideološko", ker je absolutno vedenje konkretna občost, ki je hkrati potrditev in zanikanje zgodovine. Althusser to najjasneje vidi v Heglovi Filozofiji zgodovine. Tu so ,sledi', ,znaki' teorije nad-določenosti, ki pa ravno kažejo, kako brezupno je bil Hegel od nje oddaljen. Vsa ,zgodovinska družba' je bila sestavljena iz brezkon-čnosti konkretnih določitev, političnih in religioznih zakonov, običajev, navad, finančnih, komercialnih, ekonomskih uprav, izobraževalnega, umetniškega, filozofskega sistema itn. Hegel je prikazoval vso to mnoštvo konkretnih določitev. Vendar pri njem ni bila nobena od njih .zunanja' drugim, ne le zato ker so vse. skupaj sestavljale originalno organsko celoto, artipak ker se je ta totalnost reflektirala v ,edinstvenem' notranjem principu, ki ga je Hegel razglasil za ,,resnico" vseh konkretnih določitev. Medtem ko je Feuerbach pozneje razglasil ta notranji princip vsake dobe za vselej religiozni princip, temu ustrezno zaporedje različnih religij za vsebino zgodovinskega poteka, je dal Hegel temu principu vedno spccifično vsebino, čeprav je šlo za vsebino subjektivnosti: v podobi lepe individualnosti pri Grkih, abstraktne pravne osebnosti v Rimu, krščanske hlapčevske osebnosti v srednjem veku, itn. Ta abstrakcija je bila pri Heglu mogoča, ker je vsako zgodovinsko dobo razumel kot povnanjenje in odtujitev samogibanja duha, ki mu je predstavljal substanco zgodovinskega procesa. Naj je imela ta Heglova predstava še tako racionalno mišljenjsko vsebino v ,idealističnem pokopavanju' zgodovine, Althusser ni videl v njej nič drugega kot izraz enostavnosti Heglovega pojmovanja nasprotja, ki je bilo hkrati način gibanja te ,subjektivnosti\ in idealističnosti, kajti Hegel je očitno neznansko zapostavljal ,fmaterfalno realnost". Althusser pa je nastopil kot materialist, ki takšne najbolj abstraktne ideologije' ne bo dopuščal, in ker mu tudi v interpretaciji ,Kapitala' ni uspelo pojasniti gibanja te ,,materialne realnosti" v njej sami, si je pomagal s tistim, česar v njej ni in je ta manko razglasil za princip pojasnjevanja. Če je Hegel vsako zgodovinsko dobo razglasil za utelešenje duha, jo je Althusser razglasil za utelešenje nedoločenega principa, ki se sam nikoli ne prikaže, Čeprav je vse, kar se prikazuje v zgodo-vini produkt njegovega prikazovanja. S tem je dobil Kantov agno-sticizem svojo komično historično podobo. Kajti kamor v zgodo-vino se je Althusser ozrl, povsod je odkril samo potrditev za svojo domnevo. Izjema se mu je prikazoval nemški poraz 49, izjema pariški poraz 71, izjema nemški socialdemokratski poraz na začetku 20. stol. in šovinistična izdaja leta 14, izjema celo uspeh 17 . .. In to zadnje je tudi edini racionalni del Althusserjevega prikaza naddoločenosti, namreč da je v njem oktobrska revolucija 1917 ,,izjema", ki odstopa od nekega pravila, o katerem ve povedati le, da je to pravilo njegove teorije in da ji vsak stvarni revolucionarni prevrat dporeka kot izjema. LEOŠEŠERKO 3 Althusser, Lire le Capital I, str. 82. 2 Louis Althusser —Etienne Balibar, Lire Je Capital I, Maspero 1975, str. 63. I Louis Althu6ser, Avertissement aux lecteurs du livre I du Capital, Karl Marx, LeCapital I, Garnier-Flammarion. 1969, str. 7. 4 Althusser, Lire le Capital l,istr. 10. 5,,To branje lahko edino odloča o odgovoru na vprašanje, kakšno mesto zavzema ,Kapital' v zgodovini vedenja." Lire le Capital I str. 11. 6MEWErg. Bd. l.str. 574. 2MEW4,str. 129. 7 Althusser, Lire le Capital I, str. 13. 8 Althusser, Avertissement aux lecteurs du livre I du Capital, str. 13. 9 MEW31,str. 575. 10 Althusser, Avertissement aux lecteurs du livre I du Capital, str. 14. 13 Pri Athusserju se to mesto glasi: ,,Ce coer, c'est la therie de la plus-value, que les proletaires comprennent sans aucune difficulte, parce que c'est tout simplement la theorie scientifique de ce dont ils ont l'experience quotidienne: 1.exploitation de classe." Avertissement, str. 14 Bernastein pa pravi: ,,Nach der Marxschen Lehre ist, vvie vvir gesehen haben, der Mehrvvert der Angelpunkt der Oekonomie der kapitalisti-schen Gesellschaft . . Wo vorkapitalistische Gevverbsmethoden sich in die Neuzeit hindubergerettet Wo vorkapitalistische Gevverbsmethoden sich in die Neuzeit hinuebergerettet haben, zeigt sich auch heute noch die Mehrarheit unverhuellt. Der Gehilfe des kleinen Maurermeisters, der bei irgendeinem von dessen Kunden Arbeiten fuer ihn ausfuehrt, vveiss ganz genau, dass sein Stundenlohn soundsoviel geringer ist als der Preis, den der Meister jenem pro Arbeitsstunde in Rechnung setzt. Aehnlich beim Kundenschneider, Kundengartner usw." Die Voraussetzungen des Sozialismus . . . str. 72-75. str. 72. str. 72. — 75. 12 fžauart Bernstein, Oie Voraussetzungen des Sozialismus und die Aufgaben der Sozialdemokratie, str. 72-75. I1 MEW 28, str. 507-8. 14 MEW23, str. 91. 15 MEW23,str. 211. 17 Althusser, Lire le Capital I, str. 17. 16 ,,Samospoznanje proletariata je torej hkrati objektivno spoznanje bistva družbe." Georg Lukacs, Geschichte und Klassenbevvusstsein, Luchter-hand 1970, str. 267. 18 Althusser, Pour Marx, Maspere 1977, str. 99. »BRATIALTHUSSERJA« 28. STRAN IDEOLOGIJA IN ESTETSKI UČINEK Ob zborniku s tem naslovom, ki je pred dobrim mesecem izšel pri Cankarjevi založbi, se je znova pokazala spontana cenzura, ki pri nas zadeva natančno določeno vrsto teoretske produkcije: četudi gre za delo, ob katerem bi bilo pričakovati Srši odmev, saj imamo opraviti s prvo knjigo nove zbirke Marksistična teorija kulture in umetnosti, je bil molk ob izidu - s fomenljivo izjemo radia Student - popoln. Naslednji d e knjigi zbirke od katerih je prva že v tisku, druga pa tik pred tiskom, sta Prawerjeva Marx in svetovna književnost ter izbor tekstov o teoriji filma S.M. Eisensteina, ki ga je pripravil Zdenko Vrdlovec. Nova teoretska zbirka pomeni v sedanjem družbenem trenutku, ki tovrstnim prikaznim ni pretirano naklonjen, nedvomno zelo pomemben dogoaek; upajmo le, da zbirka ne bo zaradi ,,objektivnih" razlogov zamrla. Tekste je izbrala in uredila, njih največji del prevedla ter napisala daljšo uvodno študijo Zoja Skušek-Močnik, avtorica, ki je - poleg stevilnih leposlovnih in teoretskih prevodov - znana predvsem po vrsti člankov v Problemih-Razpravah in po^tnjigi Gledališče kot oblika spektakelske funkcije (zbirka Analecta, DDU Univerzum 1980). Takoj na začetku moramo omeniti za naše razmere nenavadno skrbno ureditev knjige: natančni podatki o prevedenih tekstih, izčrpna bibliografija del Althusserja in njegovih učencev, ki ni omejena zgolj na naštevanje enot, marveč poda k vsaki enoti kratko vsebinsko oznako, itn. Izbor je razčlenjen na tri tematske sklope z dodatkom. Vsebinsko je ta tročlenost utemeljena s tem, da je pri Althusserju pojav umctnosti dojet na podlagi ideologije, kot proizvod ,,notranje" samodistance ideološkega. Prvi del tako prinaša dva temljna althusserjanska teksta o ideologiji: danes že znamenito Althusserjevo razpravo o ideologiji in ideoloških aparatih države ter Diskurz in ideologija(e), odlomek iz knjige Resnice gospoda la Palice, v kateri skuša Pecheux navezati Althusserjevo konceptualizacijo ideologije na lingvistično in psihoanalitično problematiko. Drugi del je osredinjen na splošna vprašanja historičnomaterialistične teorije umetnosti in književnosti; v njem najdemo prvi del Machereyeve knjige Za teorijo književne produkcije in tekst Machereya in Balibarja o literaturi kot ideološki obliki. Tretji del nas kajpada pripelje do analiz posameznih umetniških del in prinaša dva Althusserjeva teksta: analizo gledabške prakse Bertolazzija, Strehlerja in Brechta in analizo Cremonimjevega slikarstva. Poleg tega so v dodatku zbrani trije odlomki iz Althusserjevih del, ki pojasnjujejo tri ključne teoretske sklope: koncept naddoločenosti, koncept ideologije ter odnos umetnosti do znanstvene m ideološke prakse. Althusserjeva misel je vFranciji, skorafpo vsem svetu in tudi pri nas vzbudila vrsto odmevov, ostrih kritik in nesporazumov; slednji so mnogokrat privzeli že kar groteskno obliko, ki bi se - in se tudi je -aplicirana na našo družbeno prakso glasila nekako takole: ,,bistvb našega sistema je samoupravni humanizem, zaupanje v človekovo ustvarjalnost, v dominantno družbeno vlogo subjektivnosti; Althusserjev strukturalizem pa poudarja prvenstvo objektivnih struktur nad subjekti, kar pomeni ovekovečenje odtujitve in, v sedanjem družbenopolitičnem trenutku, podporo tehnobirokratskih strukturam, njih legitimacijo proti samoupravnim subjektom". Takšna argumentacija je bila v tako izčiščeno stupidni obliki kajpada bolj redko izrečena, navzlic temu pa preseneča pomenljivo dejstvo, da je takrat (konec šestdesetih in na začetku sedemdesetih let) prav Althusser deloval kot paradoksna točka, na kateri sta se srečala ,,uradna" in ,,pol-disidentska", ,,kritična" misel. Ob vseh medsebojnih psovanjih je tako Miroslavu Pečujliču kot Gaju Petroviču in Ljubomirju Tadiču iasno, da je Althusser ,,v osnovi , ,,v zadnji liniji' dogmatik, stalinist ipd. Toda leta sporov ,,strukturalizem versus humanizem" so že dovolj za nami, da jih zavija nostalgična megla; danes je fronta ob Althusserju premaknjena, toda - glej, glej! - z istim paradoksom, ki je zgolj premeščen: tako ,,uradni" kot »kritični, neodvisni", tako heideggerjanci kot marksisti se ujamejo pravcati preetablirani harmoniji, ko je treba odkloniti Althusserjevo koncepcijo razrednega^ boja, češ da gre za nezgodovinsko ,,absolutizačijo" tega pojma ipd. (zanimivo: tudi največji kritiki prof. dr. Rusa tu spregovorijo vojanrusovščino!). Kajpada smo daleč od tega, da bi preprosto branili Althusserja; ne da se pa mimo dejstva, da so takšna ujemanja ponavadi simptomatična, kažejo nekaj, kar mrorajo navidez najbolj sprte teoretske pozicije skupaj potlačiti, izriniti. Kar zadeva na primer humanizem, so dovolj zanimive beležke Brechtovega dnevnika, ko je bil leta 1936 nekaj časa v Moskvi: »Povsod čistke ... v ideologiji vlada poudarjeni humanizem". Kar zadeva razredni boj, je dovolj pomenljivo že dejstvo, da razrednega boja in diktature proletariata ni vrgla ven prva KPF, marveč je to ,,demokratsko" operacijo prvi 6pravil - kdo drug kot on sam - Džugašvili, saj v ustavi iz leta 1936 jasno piše, da je SZ vseljudska država, kjer ni več razrednega boja ipd. Navzlic vsem distancam do Althusserja mu je torej treba priznati, da je s svojim teoretskim delom odprl neko določeno problematiko, ki doslej ni bila razvita ne pri ,,diamatčikih" ne pri ,,kritičnih" marksistih. Vzemimo zgolj tezo o razrednem boju v teoriji: tu nikakor ne gre za nesmisel, ki se mu ga običajno podtika, češ da je razredni boj s tem razparceliziran, da poteka že v sami teoriji kot posebni sferi in se potem teoretik lahko mirno gre svojo avtonomno dejavnost; Nasprotno je ravno razredni boj ,,prečnica" različnih ravni, momentov družbene strukture in torei tista vez, po kateri teorija nikoli ni ,,zgolj teorija', marveč je moment reprodukcije družbene totalnosti. Ali tezo o ideoloških aparatih države: s tezo, da je ideologija vselej hkrati neka določena materialna praksa, institucionalno utelešena v še kako »materialnih" državnih aparatih, je Althusser odprl polje, ki ga doslej - z redkimi izjemami (Gramsci itn.) - marksistična misel še ni obdelala in je raje posplošeno govorila o ,,oblikah zavesti", pri čemer kajpada materialnost ideoloških institucij nastopi zgolj kot nekaj zunanje-enpiričnega. Po vsem tem nas kajpada ne bo začudilo, če naletimo na iste plodne nastavke tudi v althusserjanskih tekstih o umetnostni problematiki, ki jih prinaša obravnavana knjiga; omenimo zgolj temeljno misel o tem, da se estetski učinek proizvede kot rezultat avtodistance ideološkega: umetniško delo nujno proizvede distanco do svoje lastne ideologije, do ideologije, ki iziaža njegovo lastno zgodovinsko situacijo, to ideoiogijo ,,da videti" v njeni omejenosti, razbije (ideološki) videz njene ,,samoumevnosti"; zato je zanj konstitutivno nasprotje med (avtorjevim lastnim) ideološkim projektom in njegovim rezultatom. Pri spremni besedi Zoje Skušek-Močnik je treba pohvaliti predvsem dejstvo, da se je znala izogniti brezplodnitn večnim polemikam ,,althusserjancev' in ,,anti-althusserjancev", ter se je - po krajšem uvodnem orisu temeljnih potez Althusserjeve teorije in njenega mesta v marksističnih razmišljanjih o umetnosti — lotila pozitivnega razvijanja nekaterih plodnih Althusserjevih nastavkov (predvsem tistih o družbeni pogojenosti ,,avtonomije umetnosti" in o mehanizmih ideološke reprodukcije. In to z obilico - tudi zlobnih - namigov na ,,naše razmere", tako da pravzaprav sploh ne gre za »spremno besedo" v običajnem pomenu, marveč kar za teoretski tekst, enakovreden ostalim v knjigj. J. Pajk FUNKCIJA ŠOKA V ANGAŽIRANI UMETNOSTI Izrazito angažirana umetnost nastopa v gospodarsko in politič-no kriznih obdobjih kot logična posledica stezanja obroča. Razbija obroč in vzpostavlja kolektivno angažiranost. Močnejša ko je kriza, bolj je takšna umetnost neposredna, aktivistična, ideološko jasneje opredeljena in s tem osvobojena zapletenih metafor in umetniške manierističnosti. Z odmaknjenih, božanskih, metafizičnih lebdišč larpurlartističnega hermetizma, kjer umetnost zadovoljuje zgolj potrebe izbrancev in intelektualne elite, sestopi znova med množi-co, med neintelektualni proletariat. Tu s svojo politično angažiranostjo stopa v borbo proti nazadnjaški buržoazni eksploa-tacijski mišelnosti. S tem pa je zaradi svoje ostrosti velikokrat prepovedana ali pa kako drugače omejevana s pomočjo tega in onega birokratsko-političnega aparata dvomljive revolucionarne vrednosti. Zanima nas, kdaj je angažirano umetniško delo označeno kot ,ostro' ali celo ,preostro' in kakšne kvalitete vsebuje ta pojem; ali je to tisto, kar šokira, zmede, razburi, razjezi, postavlja v dvom in odpira nova vprašanja? Umetnost je produkt in zrcalo družbe. Podobno znanosti secira nevidne rakaste tvorbe, pljučna obolenja in možganske bolezenske deformacije; vse te bolezni postanejo vidne šele pod rentgenom ali pod večkratno mikroskopsko povečavo. S takšno preostro, pre-tirano mikroskopsko povečavo hoče umetniško delo šokirati. Funkcija šoka pa v dialektičnem smislu ustvarja dvom in s tem kritično miSjenje, ki postavi že ustaljene norme in vrednote na rešeto ter jih pregleda z novega stališča nove stvarnosti. Z razbi-janjem ustaljenega, s prevrednotenjem vrednot, se vzpostavi kriza zavesti, kar je dialektični predpogoj za graditev nove in nove revo-lucionarne proletarske zavesti, prakse in s tem družbene ureditve. Glavna sestavina ozaveščanja je kritično mišljenje, ki se skozi umetniško delo sproži z aktom šoka. Ta je prepričljiv ali ne-prepričljiv, kot vsaka živa stvar pa sproščaoozitivne in negativne vibracije, razumljive po zakonu dialektike. Sok je s svojo funkcijo torej ena glavnih komponent angažiranega umetniškega ustvarjanja in ima s tem družbeni smisel in pomen. Obstaja znotraj družbe kot kritična kvaliteta, prenavlja pa se vzporedno z vedno novim druž-benim ovrednotenjem in sodbami. UI Preden pokažem na osnovno komponento, ki jo uporablja umetniško delo, da šokira, si oglejmo par priraerov iz slovenske kulture, ki pričajo o čudnem paradoksu: če pustimo Trubarja, Prešerna, Jenka, Cankarja in še nekatere - ki so svoj čas vzdigovali veliko prahu, bili zažigani in prepovedani, pa spet slavljeni — lepo pri miru in si ogledamo samo današnji kulturni prostor, vidimo, da je mlada angažirana kultura in kritična misel velikokrat obdavčena na šund, prepovedana in zaplenjena, pozneje pa sprejeta kot temeljni kamen svojega področja ter s tem avtomatično pptijena kot napredna v času svojega životarjenja. Tako se je zgodilo s ploščo Pankrtov Dolgcajt, ki je bila ob nastanku obdavčena na šund, pred kratkim pa je dobila nagrado Sedem sekretarjev SFOJ za najbolj revolucionarno in kritično stvaritev v mladi jugo-slovanski glasbi- Podobno je bilo z Brecljem in Buldožerji ali pa, na filmskem področju, z Makavejevim, ki ga sicer še vedno ne | prikazujejo širokim ljudskim množicam, zgodovina jugoslovanskega filma in filmska kritika pa ne moreta mimo njega; v poeziji se je nekaj takega zgodilo s Šalamunom in njegovim Pokrom. Če gremo še v mlajšo kulturo, je takšen primer prepoved angažirane likovne razstave, ki jo je pripravljalo več mladih, avantgardno usmerjenih slikarjev iz vse Slovenije, postavljena pa naj bi bila v proletarskih Trbovljah. Poskušali bomo poiskati elemente šoka na najbolj spornih likovnih delih te razstave, ki jo je upravni organ občine Trbovlje tako nepremišljeno prepovedal. Propadel projekt je imel z vsemi svojimi elementi in za ceno lastne kože začrtan koncept neposredne vključitve v ustvarjalno kritičnost družbe in je spričo takšne, verbalno jasne angažiranosti prepoved tega projekta ne-pravilno dejanje. Gre v glavnem za tri sporne plakate, ki so bili v nekaj primerklh nalepljeni tudi v Ljubljani. Negativna vrednostna oznaka plakatov je bila bliskovita, skorajda instinktivna in avto-matična. Nekateri ,ogroženci' so plakatom takšno ideološko etiketo negativnosti nalepili zgolj zaradi prepričanja o nujnosti takšnega stava ali sodbe, ki v okviru družbe in sistema pogojuje njihovo ,varno eksistenco*. Plakati so v uradni odločbi bili obsojeni zaradi dvoumnosti, žaljive in vznemirljive vsebine, razpihovanja verske nestrpnosti, žalitve javne morale in socialistične humanosti. Tej pobožni ob-sodbi so pristojni organi dodali še par členov iz svojih biblijskih bukvic in s to stvarjo na hitro opravili. Mi pa bomo analizirali dela in poskušali poiskati vse zgoraj naštete atribute. Plakatov je bilo troje vrst: dva manjša in eden večji. Večji je opravljal informativno funkcijo vabila na razstavo, manjša dva pa sta bila samo reklamna plakata ansambla Laibach. Večji je meril kakih 100 cm x 40 cm. Na popolnoma črni podlagi je bilo z belimi črkami izpisano osnovno informativno besedilo: imena nasto-pajočih ansamblov, imena likovnih razstavljalcev in osnovni podatki o uri in dnevu otvoritve. V sredini, na desni strani plakata, je bil narisan enostaven rudarski znak, sestavljen iz dveh kladiv. Imena rock skupin so bila izpisana v različnih pisavah, ki so prav z raznolikostjo poskušala pokazati tudi na glasbeni izraz skupin. Cel plakat je s svojo Črnino in neartikuliranimi belimi črkami najbolj spominjal na ekspresionistični plakat, ki je v različnih variantah raznih umetnostnih gibanj kot so dadaizem, futurizem ipd., obvla-doval leta pred prvo, pa vse tja do konca druge svetovne vojne. Iz ekspresionističnega plakata je črpal tudi fašistični oziroma nacistični reklamni plakat, prav tako pa tudi antifašistični. Odločbena okarakterizacija žaljivosti in vznemirljivosti izhaja verjetno iz aluzije na fašistični plakat, kar pa je povsem ne-upravičeno. Plakatu so površno pripisali raznageslain imena;gesla ni videti nikjer in verjetno so zrasla samo na zeljniku bujne do-mišljije lovcev na čarovnice. Imena pa so, in sicer Kaos, Protest, Laibach, Berlinski zid, torej imena nastopajočih band. Naj-verjetneje so to tista ,gesla', ki so motila motene. Tu pa se v resnici kaže pomanjkljivost informacijske plati plakata, na katero je treba opozoriti. Avtor je pozaDil pripisati, da so to pač nastopajoči ansambli. Tako za nepoučene mimoidoče resnično delujejo ti ka-otični izrazi nerazumljivo in sumljivo. V tem pogledu bi plakati lahko bili žaljive in vznemirljive vsebine. Najbolj pa je vse motila črna barva; črna barva, ki je poleg rdeče tipično eicspresionistična, pa ima vso pravico, da postane predmet umetniškega izživljanja in njegovega sporočila, prav tako kakor vse druge barve tega vesolja. Seveda ima svoj globlji pomen in smisel: pesimizem, žalost, noč, tišino, agresijo, smrt, spoštovanje in še svoj poseben filozofsko metafizični pomen končnosti in neskončnosti. Plakat je lahko združeval vse te pomene, vsekakor pa je s svojo črnino spretno opozoril nase. Mogoče razstave ne bi prepovedali, če bi vše tisto, kar je čmo, tiskali z dečo barvo. To je seveda neumnost, kajti črna barva obstaja ob rdeči, je prisotna in je na plakatu povsem upravičena, saj izzivalno opravlja svojo sporočilno funkcijo. Na naslednjem reklamnem plakatu ansambla Laibach je narisan moški, ki z nožem kolje žensko v oči. Ta ženska, ki ni najbolj ^enska', z levo roko drži moškega okoli pasu. Risba je ekspre-sionistično groba in neartikulirana, vsebinsko pa precej punkovska. Pod njo z urejeno grafično pisavo piše ,laibach'. Plakat je črn in spet informacijsko pomanjkljiv, kakor tudi ostala dva, je pa zato umetniška, angažirana plat bolj poudarjena. Očitali so mu predvsem akt nasilja, ki ga izraža, in s tem anarhijo. Plakat v resnici skozi metaforo prikazuje nasilje, ki obstaja, smrt, ki obstaja; oboje, ki je latentno prisotno. Pred tem si ne smemo in ne moremo zakrivati oči. Poleg tega je treba povedati, da je tak akt nasilja prisoten v kopici filmov, seveda obarvan s primerno dozo ne-resničnosti. Takšne filme naši kinematografi vrtijo s profitarno vnemo, s tem pa nič ne storijo v zajezitvi nasilja, temveč ga s filmsko lažnivostjo še vzpodbujajo. Plakatu so očitali, da žali javno moralo in da je v nasprotju s socialistično humanostjo. Kaj je so-cialistična humanost in morala, pa tudi v Teleksu, ki gre do konca, slovenske special brihtne glave niso znale dokončno definirati. Tretji in najbolj sporni plakat je prav tako reklamni; na beli podlagi je odtisnjen črn križ, ki je tak kot matematični znak za plus. Ta plakat naj bi po mnenju upravnega organa razpihoval versko nestrpnost, vendar pa ta križ nima nobene zveze s krščan-skim razpelom in tudi z vero ne. Bolj je podoben švicarskemu rdečemu križu, strokovno pa se mu reče ,grški metafizični križ' in simbolizira filozofsko občutje sveta in življenja. V naši dižavi je bil križ skozi zgodovino večinoma povezan z negativnim, škodljivim, slabim. Tako je razumljivo, zakaj je bil plakat v odločbi o pre-povedi še posebej kritiziran; zaradi svoje jasne izpostave simbol-nosti in odprte asociativnosti je avtomatično dobil historično oznako negativnega simbola. Likovna komisija, ki je pregledovala slike, je prepovedala npr. sliko z množico grafično postavljenih črnih križev, dovolila pa enako sliko z enakim številom rdečih križev. Takšno mitiziranje in fetišiziranje določenih simbolov in barv pa ničemer /eč ne služi, kvečjemu spodbuja k nacionalističnemu šo-vinizmu, ki velikokrat temelji prav na fetišizaciji. Nacionalizem in šovinizem z mitizacijo zgodovine in kultom osebnosti sta na do- ločeni stopnji razvoja nacionalne ideologije resda potrebna, pri nadaljnjemrazvojupa se ti dve kvaliteti sprevržeta v nazadnjaške elemente in treba jih je zdravorazumarsko izkoreniniti. Napredna socialistična misel mora obstajati brez mitov, fetišev in tabujev, kajti prav rušenje teh elementov je progresivni razvoj človeštva. Prav tako kakor pozitivne, t.j. javno in družbeno-politično odobre-ne in priporočane simbole in mite, pa je treba razkriti in uničiti tudi negativne simbole, torej tiste, ki so v zavesti naroda mitizirani, a načelno prepovedani. Negativni simbol obstaja namreč aktivno prisoten toliko časa, dokler je prepovedan ali tabuiran. Uniči se ga lahko po matematični logiki izenačevanja, s tem, da izgubi svoj negativni predznak. Če se ga privleče na dan in se ga razkrije, izgubi svojo priviačno, prepovedano skrivnost in svoj čar. Tako tabu dejansko ne obstaja več; ostane brez vrednosti, ni več strašljiv in zanimiv in nihče več ga ne upošteva. Enostavno crkne. (Takšna logika obstaja tudi v blagovni potro§nji, kjer zanimanje in povpra-ševanje po nekem proizvodu naraste ob zmanjšani ponudbi, ob povečani pa se zmanjša.) Pozitivni in negativni simbol se uničujeta z izonizacijo in prav na tak način zasmehuje pričujoči plakat pobožnost do prepove-danega tabuja s svojim vsestransko dvomljivim znakom in imenom. Takšno razbijanje ustaljenega, ,svetega\ mitiziranega, uzakonjenega se pojavlja na vseh treh plakatih, kakor tudi v vsakem drugem naprednem, umetniško zanimivem in — še posebej — angažiranem delu; in takšno razbijanje, ki bi mu nekateri tako radi naložili oznako anarhizma in dekadence, je sestavni element šoka, ki na-stopa v umetniških delih, in ki je zaradi svoje novosti sprejet počasi in s strahom ali pa sploh odbit s prepovedjo. To je seveda logika sprejemanja in spoznavanja nove, neznane stvari, pojava, ki pa jo je treba na vsak način sprostiti. Naj navedem še en primer, ki bo potrdil moje razmišljanje o pozitivnosti umetniškega ali artističnega šoka: na svojern zadnjem koncertu v Ljubljani je marksistično usmerjena in politično anga-žirana levičarska glasbena skupina z imenom ,ansambel Havadia', prej pa znana kot Gruppo Folk Internacionale, v hali Tivoli pred polno dvorano (koncert je snemala tudi Ljubljanska TV) zavrtela nemško himno iz časa tretjega Reicha. Ljudje v dvorani so utihnili; bili so šokirani, čeprav je iz siceršnjega koncepta skupine bilo jasno, da gre za kritično ironizacijo; kljub temu so se vsi napol oddahnili, ko je skupina nekje med himno čez njo zaigrala pa-rodično pesmico Meine liebe Avgustin (Moj ljubi Avguštin) in ironizacijo tako še potencirala do končnega, skorajda huronskega aplavza publike. V poslušalcih se je z javnim razkritjem tabuirane pesmi zgodil natanko tisti proces, ki je opisan zgoraj. Naj vse skupaj sedaj lepo vulgarno povzamem in zaključim z naslednjim nazornim primerom: pri skupiriski pojedini si eden izmed udeležencev lasti pravico košatega prdenja in izvaja tiho na-silje nad prisotnimi. Drugi, njemu najbliže sedeči in s tem tudi najbolj ogrožen udeleženec ima na razpolago več možnih reakcij: 1. Ostane lepo tiho in še naprej prenaša prdilni teror. 2. Smrdilca vljudno opomni z medmetnim klicem, npr.: ,Khm!' ki ga ta v svoji prdilni agoniji lahko po francosko presliši. 3. Mučeni prduna potihoma in dobrohotno vpraša, če ima analno amonifikacijo, kar pa prdoslav ne razume, zato pokima in veselo prdi naprej 4. Bolj ko prdjotl prdi in bolj ko smrdi, bolj razumljive opomine uporablja njegova poprdena in zaprdena žrtev. Reče mu npr: ,Ali imate vetrove? ' Nakar mu pacon malo osramočen odgovori, da ima tažave s prebavo, in od sedaj naprej nekaj časa bolj previdno spuša prdce. 5. Ker pa ti previdni plinčki nič manj ne smrdijo, ogroženi tero-rizirani in eksploatirani poprdeni udeleženec tedaj popeni in zarohhi: ,Ti svinjska rit frdamana, ti prašič smrdljiv in ti čunk nematni, nehaj prdeti in smrdeti okoli mene!!' Prdoslav ve, da to leti nanj, čeprav ni nič podoben prašiču, svinji in Čunku; reagira lahko na različne načine: a: Sprejme kritiko in hodi prdet kam drugam. b: Posluša kritiko in se zgraža nad izrazi poprdenega ter zahteva njegovo odstranitev iz jedilnice, češ da z neokusnimi piripomba- mi ogroža njegovo čast in žali njegovo moralo. c: Posluša kritiko in reagira tako, da kritikanta mahne po> glavi in mu še enkrat prdne pod nos. č: Dela se, da ne ve o čem je govor in prdi naprej. V zadnjih treh prdostnikovih reakcijah na konstruktivmo, anga-žirano kritiko eksploatiranemu in teroriziranemu poprdlencu ne preostane nič drugega več kakor fizični obračun. FRANC A. KCSAVER STRAN 29 PETINDVAJSET STRELOV ZA NASVIDENJE V NASLEDNJI VOJNI (Se enkrat - ali tudi zadnjič? - o filmu Živojina Pavloviča Nasvidenje v naslednji vojni!) Pričujoči tekst o filmu Nasvidenje v naslednji vojni nima namena funkcionirati kot njegova ,,kritika" (čeprav se ga da brati tudi na ta način) in s tem film ,,približevati" potencialnemu gledalcu (in torej tudi že kupcu), pač pa ,je nastal kot frrazmišljanje" oziroma, če hočete, kot odmev na določeno dogajanje (pisanje!) v zvezi s tem fenomenom letošnje slovenske (? ) filmske produkcije. In to je tudi vzrok tega razme-roma poznega zapisa glede na datum predvajanj v Ljubljani, fenomenom, čigar predvajanje je bilo povad za papirnato hajko, ki naravnost provocira vprašanje ZAKAJ, KAKO, (KDO).. . VES TA HRUP? ? ! Teče namreč že osmo leto, kar smo imeli prvič priložnost brati (in tudi prebrati? ) roman Menuet za kitaro (na petindvajset strelov), literarno predlogo tega sedaj že skoraj proslulega (? '•) filma. Roman Vitomila Zupana je, kot vse kaže, obležal na policah knjigarn, knjižnic in redkih bibliofilov, saj še zdaleč ni vzbudil tolikšne pozornosti in tako vzburil slovenskih duhov kot njegova filmska uprizoritev. (Iz tega lahko logično izpeljemo, da je očitno v naši preljubi ožji domovini občutno manj slabovidnih kakor pa analfabetov, oziroma tistih, ki ZNAJO brati, kar bi bilo vsekakor nujno treba upoštevati pri izvajanju šolske reforme!). Kaj je torej s tem filmom, v njem in OKOLI njega takega, da se krešejo kamni, gorjače in ostali tovrstni pripomočki filmske kritike pa rohnijo brzostrelke tistih, ki mislijo, da so za kritike ,,poklicani", in tistih, ki se čutijo s filmom na neki način ,,prizadeti"? Pa pojdimo lepo po vrsti in poskusimo priti stvari (nekako) do dna, pri čemer nam bosta analiza filma in pa zgodovina ustvarjanja tovrstnih (o NOV) filmov edini opori: 1) Za razumevanji; celotne polemike okoli obravna-vanega filma je neizogibno potrebno (določeno!) vedenje o dosedanji praksi ustvarjanja fUmov o narod-noosvobodilnem boju. Ta praksa pa se je odvijala (do nedavnega še brez vsakih finančnih omejitev^ ali bo tako tudi vnaprej? ) v mejah produkcije filmov (v kolikšni meri ,,zgodovinskih" in ,,umetniških", je eveda vprašanje zase!) o naši še nc tako daljni prete-dosti. Filmi so (večinoma) sloneli na sigurnem Jejstvu, da zaradi pomembnosti snovi, ki jo interpreti-ajo, sploh ne morejo, ali bolje, naj ne bi mogli postati predmet filmske kritike, oziroma se jim nanjo sploh ni ireba ozirati. Tako se je zaredila zalega, ki je kot na tekočem traku producirala nekaj kot patriotične ožiroma za - dvig - narodne - zavesti (? ) pomembne filme, kar bi (morda) lahko primeijali z ameriško produkcijo raznoraznih westernov in podobnih filmov (kot uprizarjanj mita o enakih možnostih za vse po sistemu ,,od pomivalca posode do predsednika", oziroma kot mita o junaškfii, lepih in humorja polnih hitrorokcev a'la Clint Eastwood, osvajalcih Divjega zahoda!). Opravka imamo s filmi z afirmiranimi jugo-slovanskimi (po možnosti pa celo uvoženimi po načelu ,,čim dražje, tem bolje") igralci v vlogah moralno neoporečnih in politično visoko zavednih partizanov — borcev - junakov: nekakšen domači prototip polboga po antičnih zgledih (kot primer si lahko ogledate neštevilne filme Bata Živojinoviča and Co. na to temo, kar priča, da so se fantje v določenem času svoje cene na igralski borzi prekleto dobro zavedali in jo hiteli tudi dobro vnovčitif). V svoji propagandni funkciji je tovrstna mitologiza-cija zgodovine lahko zelo privlačna, vprašanje pa je, v kolikšni meri je ta privlačnost optimalno učinkovita. Ker (kot pravi R. Barthes) ,,mit ne zanika stvari in njihove funkcije, (ampak) ravno nasprotno, govori o njih, da bi jih očistil, daje jim jasnost, ki ni jasnost razlage, temveč jasnost konstatacije". Pomenu in vlogi tovrstnih filmov bi lahko (z določenimi zadržki, seveda) našli vzporednico v slovenski literaturi: to je tisto pisanje, ki ga včasih imenujemo tudi »kramparska poezija, samo da je bila le-ta v določenem času (zače-tek petdesetih let) in na določeni stopnji razvoja litera-ture (in naše družbe!) presežena, medtem ko se spekta-kelska funkcija omenjenih filmov kaže skozi dvajset, petindvajset let trajajoče onaniranje ... ki bi se vleklo v nedogled ... če ne bi... 2) „... ljudje, ki iščejo v filmu akcije, ki naj bi zapolnila njihovo notranjo praznino, (bodo) imeli ta film za dolgočasnega, ker &o gluhi za tišino in slepi za like..." (citat iz kritike nekega filma, Tribuna, letnik XXIV, st. 8-9) Film je, zaradi svoje iluzornosti in podobnosti s stvarnostjo, med vsemi umetnostmi v najintenzivnej-šem odnosu do sveta, zato je razumljivo, da se po ogledu fiima naše razumevanje in gledanje sveta spie-meni, da niti svet niti mi nismo več isti. Tako Živojin Pavlovič s svojim filmom razbije ogledalo, ali malo bolj pesniško: tisto čudovito čarobno zrcalce, v katerem so na eni strani zbrani črni, na drugi pa beli, gre k hudiču!!? (in kaj pomenijo črepinje, sedem let sreče ali sedem let nesreče? ). Ta proces spreminjanja zrcalca v črepinje skozi film sicer ni radikalno realiziran, določene točke, vseki, postaje tega križevega pota pa, kot vse kaže, boleče zbadajo v oči in povzročajo pri lastnikih zicalca ogorčene proteste! Film namieč s svojimi izseki, vseki in preseki (ko zajema obdobje od italijanske kapitaluacije pa do konca vojne) ne pomeni več ,,pripovedovanja zgodbe", sestavljene iz čimbolj bombastičnih, patetičnih in emocije (strah, navdušenje, sovraštvo, ugodje in, ob seveda srečnem koncu, do neba segajoče zadovoljstvo) vzbujajočih dejanj, temveč je navidez nezainteresiran opis mladega ljubljanskega intelektualca Berka, ki ga zajame vojni vrtinec, in pride v partizane. Z ukinitvijo stare, v prejšnjih vojnih filmih že stokrat prežvečene tipičnosti, se nlm prebije do individualnega, do izrazi-to poudarjene subjektivnosti svojega glavneea junaka in s tem uveljavi ,,globalno metaforičnost' vojne in usode človeka (enega!) v njej. Ta človek Cjunak") pa s svojo pozicijo posameznika, polnega skepse in ironije, prihaja v neprestane spore z ,,uradno" politiko: in to v zgodovinskem trenutku, ko tak clovek ni samo nepotreben, tako rekoč brez vrednosti, žaljiv in moralno nedovoljen, ampak, gledano z dolo-čenega aspekta, celo nevaren. Tako poleg boja (fizi-čnega) s sovTažnikom bojuje še psihološki boj s ,,svo-jimi' za ohranitev lastne identitete, za pravico do lastnega mišljenja (»Svoboda je svoboda tistega, ki misli drugače" - Rosa Luxembuig) Pa vendar boji, nasprotnopostavijovospredje samo enp: preživeti! (Važno je priti na grič, pravi temu Zupan v svojem romanu): vojna se izkaže kot nesmisel, je razčlove-čenje, ubijanje človekove identitete, kar je mogoče še bolj absurdno kot je absurdna, nesmiselna Antonova smrt. Zrcalce (,,mit o NOV", kot pravi D. Strajn) se s tem drobi, drobi se tudi mitična ideološka enotnost borečih se in heterogenost udeležencev narodno-osvobodilnega boja se prav skozi posameznika, njegov dvom in neprestano distanco do dogajanja reflektira kot razredni spopad, v katerem odigra odločilno vlogo KPJ, kot najbolje organizirana in kot pobudnica odpora. Ob odlično izdelanih vojnih prizorih (in perfektnih igrarcih!) pa drugi, lahko rečemo ,,španski' del filma kar nekako potemni: bikoborbe, turistični festival (kruha in iger!). . . vse to pa posneto kot slab turisti-čen film, narejen slabih štirideset let po španski drža-vljanski vojni, o kateri govori Anton s takim zanosom, skoraj nostalgijo, pa sedaj v tem boomu plehkos! niti sledu več za tistimi visokimi ideali, za katere so se borili. V ta okvir pa je vpet pogovor dveh nekdanjih sovražnikov (Bittra in Berka) o neki drugi vojni: ti pogovori izzvenijo v infantilne poante, da so na vsaki strani bili ljudje, in da je človek hujši od živali in .. . ter se končajo s simbolično kretnjo, ko Berk vrže vžkalnik - bombo (spomin na vojno) v morje in s tem dokončno pospravi mizo za seboj ... ostane bela praznina! In prav tak kontrast vojnih prizorov kot akcije, dejanja posameznika (Berka!) s španskimi prizori kot (teoretično?) osmislitvijo te akcije ustvarja, kljub filmski neartikuliranosti in nedorečenosti španskih prizorov, prostor, v katerem se lahko počasi, a neza-držno odvija proces razbijanja zgoraj omenjenega 7.TCtH 1 C*.Z\ - A VAŽNO JE PRITI NA GRIČ (= preživeti) - tudi za zrcalce oziioma njegove lastnike! 3) Obtožba (? ), zagovor (? ), obsodba (? )? V imenu neke absolutne, obče veljavne .^esnice o NOV in NOB" se sedaj odvija papirnata hajka zoper film, hajka ki govori o ,^robi in cinični potvorbi', o »potvorjenem izročilu",... z govorico mita! Ta konflikt (med filmom in njegovimi »kritiki"!) se raz-kriva kot razredni konflikt, v katerem je ,,edina resnica" postavljena nasproti umetniški resnici, nekemu filmskemu interpretiranju NOV. Tako se ta ^edina resnica" postavlja kot kriterij za vsakršno umetniško obdelavo partizanske snovi in temu krite-riju ostaja edina ustrezna oblika interpretacije, oblika nekakšne ,,partizanske freske" oziioma junaškega partizanskega filma. Zato je ,junak" (? ), kakršen je Berk, ki v prihodnosti nima napovedanega sestanka z zgodovino v šolskih učbenikih, žaljiv in nemoralen ne samo v fiktivni resničnosti filma samega, ampak je željiv (morda pa tudi nevaren? ) za nekatere tudi danes in sedaj! Film, po vsem povedanera, tak ukinja možnost vsakršnega prikazovanja NOV v prihodnje na star, preizkušen način, ker bi le-to sedaj lahko funkcioni-ralo samo kot absurd, groteska in samoironija, česar bi se morali ustvarjalci megalomanskega projekta, imeno-vanega Dražgoška bitka (ki ima, mimogrede povedano, vso podporo tistih, ki so fdm Nasvidenie v naslednji vojni napadali), prekleto resno zavedati!!! MATJAŽHRIBAR PROLETKULT V TRBOVLJAH ALI MOŽ-NOST OBSTOJA ANGAŽIRANE ALTERNA-TIVNE UMETNOSTI V MANJŠIH SLOVEN-l SKIH MESTIH m 26. septembra zjutraj so se v trboveljski doli-¦ni pojavili veliki črni plakati. 26. septembra po-Fpoldne teh plakatov ni bilo več videti. Trbovelj-ske oblasti so namreč prepovedale projekt, ki ga je v sodelovanju s ŠKUC-com pripravljala skupi-i na mladih entuziastov iz vse Slovenije. Centralni del projekta naj bi bila likovna razstava osmih avtorjev, ki bi predstavila alternativne umet-nostne tendence v slovenskem prostoru. Otvo-ritveni program pa bi obsegal projekcijo avant-gardno usmerjenih filmov in nastop štirih rock skupin, in sicer Kaosa ter Protesta z Reke, Serlinskega zidu iz Ljubljane ter Laibacha iz Trbovelj. Vsi štirje ansambli igrajo napredno, angažirano glasbo. Program naj bi vseboval tudi članke o aktualni probiematiki likovne, filmske in glasbene umetnosti. Vloženo je bilo veliko dela in zbrano ogromno materiala. Delovni na-slov projekta je bil ,Alternativa slovenski kul-turi', fantje pa so ga izrecno hoteli postaviti v proletarskih Trbovljah, ki so — kot toliko drugih mest •— odrinjene od kulturnega doga-janja priviligirane Ljubljane. Ta opozicijski akt naj bi bil v opozorilo središčnemu dogajanju. Vendar pa so v tem svojem aktu krepko na-sankali; projekt jevbil namreč prepovedan po-dolgem in počez. Škripalo je že v sami organi-zaciji, saj so organizatorji v svoji prosvetiteljski ihti pozabili na kup paragrafov, ki bi jih morali tzpolniti. Upravni organ je vse napake v urad-nem postopku organizacije očetovsko prenašal, dokler seveda ni ugledal usodnih plakatov, na-Jepljenih na vseh mogočih in nemogočih mestih. Od tu naprej je šlo fantom vse navzdol do končne prepovedi. Nanje se je spravil občin-ski aparat, ,tajni agenti' uprave javne varnosti, Ijudska milica, hrbet jim je obrnila mladinska organizacija, posredne in neposredne grožnje pa so bili deležni še s strani publike, der.iosa, Ijud-stva, ki je — primerno dezinformirano — novico o prepovedi in nemoralnosti razstave napihnil do te mere, da so na koncu po zidovih viseli že kar kljukasti križi, ipd. V uradni odločbi, ki jo je izdal oddelek za notranje zadeve občine Trbovlje, so projekt in organizatorje osumili motenja javnega reda in miru, razvijanja aktiv-nosti iz 5. člena Zakona o javnih shodih in pri-reditvah; njihova dela so označili kot vsebinsko žaljiva in vznemirljiva, češ da razpihujejo versko nestrpnost, blatijo javno moralo in so v nasprot-ju s socialistično humanostjo. V resnici pa so vsa njihova dela umetniško ambiciozna in močno zanimiva, tako oblikovno kot vsebinsko; nikakor jim ne moremo nalepiti vseh teh zgoraj naštetih atributov, ki so v svoji namišljeni resnosti skrajno absurden lari-fari. Ista razstava bi npr. v Ljubljani bila deležna kvečjemu pohvalnih kritik, nič pa ne bi motila javnega reda in mira in podobnih oslarij. V ka-terem grmu pa potem tiči zajec, ta nemarna žival? ! Mladi alternativci so svojo opozicijskost sta-bo izračunali. S tem, ko so hoteli prenesti umetniško avantgardnost iz centralne Ljubljane v provicialne Trbovlje, so pozabili na bistveno: ali bodo s svojo avantgardnostjo sploh sprejeti v majhnem industrijskem mestu, ki ga moderna dogajanja v umetnosti ne zanimajo pretirano. S tem pa so nehote odprli problem možnosti obstoja umetniske avantgarde izven centra, cen-tralnih dogajanj. Trbovlje so industrijsko mesto s približno 20.000 prebivalci. Ta številka stalno narašča, v veliki meri pa jo povečuje tudi migracija naših južnih bratov in sester. Glavna industrijska pa-nika je premogokop, razvita pa je tudi ostala industrija. Ljudje so v glavnem zaposleni v ne-posredni proizvodnji, obstaja pa tudi obsežen birokratski aparat. Težka fizična dela so pre-puščena močnejšim in potrpežljivejšim. Kljub gospodarskim ukrepom, od devalvacije do sta-bilizacije, ki prizadevajo tudi Trbovlje, se mesto uspešno in lepo razvija. Da j° temu tako, se moramo zahvaliti predvsem delavcem, ki svoje delo vestno in uspešno opravljajo. Poskrbljeno je za zdravstvo, poskrbljeno za šport in rekreacijo, saj je mesto obdano z ve-likimi hribi in zdravim kisikom; prav tako pa je poskrbljeno tudi za kulturo, kajti v Trbovljah diha več kulturnih skupin: imamo npr. kar dve amaterski gledališči, ki uprizorita vsaj po eno igro na leto, obiskujejo nas profesionalna slo-venska gledališča, v mestu so trije kini in vsi trije imajo spjcial program: vrtijo to, kar vse zanima, npr. karate filme, pa popularne kavboj-ke, Johna Wayna, ipd. Imamo več pevskih zborov, moških in tudi zmešanih, ki vsi zelo lepo pojejo. Tu je še svetovno znana godba na pihala, na katero smo še posebej ponosni, ter amatersko likovno društvo, ki se večkrat pred-stavi v likovni gaieriji z lepimi slikami, včasih pa gre tudi na turneje. Tu sta še dva domaČa aka-demska slikarja, prirejamo pa razstave tudi drugih priznanih stovenskih slikarjev. Kulturno udejstvovanje je aktivirano že v vrtcih in v vseh osnovnih ter srednjih Šolah. Kul-turne prireditve se vrstijo ob vsakem državnem in republiškem prazniku višek vsega pa je po-slastica, ki nam jo pripravi priznani slovenski kipar iz Trbovelj, ko vsakih pet let postavi kak spomenik, ki simbolizira rudarja in njegovo švi-casto delo. Ti spomeniki so vsi zelo umetniški in zahtevajo prefinjen okus gledalca. Kulturne potrebe delavskega razreda v Trbovljah so torej zadovoljene; vse je lepo, v rožce zavito, mirno in krasno; Ijudje gredo zve-Čer zadovoljni spat, zjutraj zadovoljno vstanejo in odkorakajo veselo na delo. Kaj še sploh ho-čete? V takšnem plemenskem sožitju pač ne potrebujemo nekakšne razburljive in vznemirlji-ve kulture. Kaj bi tudi po nepotrebnem nervi-rali, jih strašili z nečim, kar sploh ne obstaja, jim kazali stvari, ki jih ne bodo razumeli. Mi imamo svojo kulturo, ki nam popolnoma za-dostuje. Punk je npr. za nezadovoljneže, našega delavca pa pustite lepo pri miru, ne ga razburjat s packarijami brez učk pa žnabl, naj lepo dela, naj se čim manj napenja in naj živi življenje vredno človeka. Če pa hoče naš delavec sam videti kaj bolj zakompliciranega, bo že odšel v Ijubljanske galerije pa naj tam zganja svoje. Možnost obstoja kakršnekoli umetnostne avantgarde, v mestih kot so Trbovlje, ni! V tem grmu tiči zajec. Delavcu v gospodarski krizi, ki nas je zajela, Kultura, kakršna obstaja v Trbov-Ijah in v ostalih podobnih mestih, se imenuje ,,proletkult in ekonomskih interesov. Takšna pa ne bi smela biti praksa socialističnega samo-upravljanja! Kultura, kakršna obstaja v Trbo- vljah in v ostalih podobnih mestih, se imenuje ,,proletkult' ali proletarska kultura. Ta izloča iz umetniškega delovanja vse tisto, kar naj bi de-lavcu ne ustrezalo, kar bi mu lahko povzročito prebavne nrrotnje. Vemo pa, da je takšno kultu-ro leta 1922 LENIN ostro kritiziral, propagirai pa jo je spet — nam ne najljubši — J. V. STALIN. Prepoved razstave je torej preventivne na-rave, izvršena pa je po nedolžno zveneči logiki, češ: delavci tega ne bodo sprejeli, kajti tega tudi ne bodo razumeli. Preprosto: kar ne razumejo, ne sprejmejo. Če pa bi morali na silo sprejeti, bi bil moten njihov običajm red in mir, bi bil moten njihov dan zaklan. Vemo pa, da nas re-volucionarna praksa uči drugače; logiko bud-nega aparata, ki skrbi za duhovne in moralne dobrobiti ,baže', obrnimo samo malce na glavo: delavci tega ne morejo razumeti, ker tega nikoli ne prejmejo, in česar ni, se tudi ne da sprejeti, še manj razumeti. Trapasto, a logično. Za široke delavske mase priznavamo kvečje-mu tisto umetnost, ki je splošno veljavna in zgo-dovinsko potrjena. Tako se ves ustvarjalni in napredni kulturni potencial steka v reprezen-tantivni center, provincialna večina pa caplja v ozadju. Vemo, da je umetnost ena izmed krep-kih osveščevalcev zavesti, vemo pa tudi, da tiste kulturne inštitucije, šolstvo in različne usta-nove, ki bi lahko kaj storile v tej smeri in s tem popestrile življenje, dobesednc smrdijo po trohnobi. Redke novice o avantgardni kulturi obstajajo le v sredstvih javnega obveščanja, ki pa se v mestih kot so Trbovlje, zdijo popolnoma nestvarne. Takšno kulturno neskladje lahko v svoji navidezni nedolžnosti pripelje do večjega ideološkega nesporazuma v ustvarjanju napred-nih tendenc, kar pa vsekakor ni v prid razred-nemu boju proletariata. Ne morem si kaj, da ne bi na koncu opozoril na Orvvellovo vizijo sveta leta 1984, članek pa paroliziral z vzklikom: Naj živi svobodno umetniško ustvarjanje! FRANC A. KSAVER H 30. STRAN to ta li te ti LJMETNOSTI KULTURE m KRTKE PROBLEM ONTOLOGIJE UMETNOSTI Ni čudno, da je Lukacs v svoji zreli fazi hegeljanec, oziroma, ni čudno, da oba na nek način napovedujeta .smrt* umetnosti. Lukacs govori namreč o natanko isti stvari kot Hegel, ko diskreditira nemimetično -dekadentno umetnost nasproti mimetični — realistični. Pri Heglu gre za to, da mu je klasična nmetnost najvišji dosežek v okviru umetnosti, romantična umetnost mu pomeni že razkroj enotnosti vsebine in fonne. Razlika med obema je le položaj, ki ga umetnost zavzema v posameznih sistemih. Pri Heglu je umetnost najnižja stopnja razvoja absolutnega duha, kar pomeni, da gre razvoj sistematsko v smeri: simbolična umetnost - klasična umetnost -romantična umetnost - religija - filozofija (znanost).-V taki sistematiki mu mora romantična umetnost še vedno delovati kot umetnost, čeprav v sebi že nosi znake razkroja, se pravi napredka absolutnega duha. V romantični umetnosti je implicitno nakazano dejstvo, da umetnost ne predstavlja najvišjega interesa duha, in v tej perspektivi je ta tolikokrat pregreta smrt le smrt funkcije umetnosti, namreč da je najvišji interes duha. Sama umetnost seveda še naprej obstaja, seveda v romantični formi. (Vprašanje nadaljnjega razvoja umetnosti seveda v okviru sistema ne more biti reseno — ali bo odslej obstajala samo in vedno romantična umetnost? ) Za sistem umetaosti pa je romantična umetnost določen padec nazaj v primerjavi s klasično umetnostjo. Tako se zaradi dvoinosti sistemov. (to pomeni samo, da je bil Hegel v svoji triadični sistematiki skrajno dosleden) nahaja romantična umetnost v svojevrstnem položaju, da je istočasno višje kot klasična umetnost (glede na makro sistem) in nižje od nje (glede na mikro sistem same umetnosti kot stopnje makro sistema). Prvo dejstvo (s stališča sistema umetnosti) je Heglu onemogočalo, da bi romantično nmetnost popolnoma diskvalificiral, kar bi glede na drugo dejstvo sicer lahko storil. Preden naredim povezavo z Lukacsem, moram pokazatrna vezni člen med njima. To je identično pojmovanje umetnosti kot mimesis. V uvodu v estetiko pravi Hegel: ,Prirodno lepo je samo refleks tistega lepega, ki se pojavlja v duhu.' To pa je samo ideatistični obrat teze materialistov, da je duh refleks tistega, kar se pojavlja v prirodi. Paralelno temu je Heglu forma čutnost in vsebina duhovno. Romantična umetnost je tista, v kateri se vsebina osamosvoji tako daleč, da je njen predmet sama duhovnost. Takoj pa lahko pripomnimo, da to ne velja samo za romantično umetnost (zgodovinsko obdobje), pač pa predvsem tudi za umetnost 20. stoletja, še posebno za njen najradikalnejši del, to je za umetniške avantgarde. Ena od njihovih važnejših značilnosti je ravno intelektualizacija (vsaj večjega dela njih), vpesnjevanje lastnih miselnih in teoretičnih predpostavk. To pomeni: 1. da je Hegel pravzaprav tudi .teoretik' umetnosti 20. stol., in sicer ravno njenega najradikalnejšega dela. 2. da je s Heglovega stališča vprašljiva ločnica postavljena z začetkom nove romantike, ločnica, ki naj bi ločevala staio, tradicionalno, mimetično umetnost nasproti novi, modernistični, nemimetični umetnosti. Če že, bi morali ločnico postaviti z začetkom romantike. 3. vprašljivo pa je postavljanje kakršne koli ločnice sploh. Kajti bistvo umetnosti je pri Heglu v vseh treh obdobjih enako, namreč čutno svetenje ideje, naj si ideja in čutnost stopata nasproti ali pa se ločujeta. V vseh treh primerih je umetnost pri Heglu specifičen mimesis. Namreč mimesis v toliko, kolikor je v umetnost vedno vpleterta čutnost. Iz tega stališča ne predstavlja umetnost 20. stoletja nikakršnega bistvenega preloma s predhodnimi umetnostmi. Heglova estetika zaobsega umetnost raziedne družbe in to v njeni globalni umetnosti, čeprav se znotraj te enotnosti diferencira. Lukacs se je - prej pri Heglu omenjene - dvojnosti sistemov rešil tako, da je tako umetnosti kot znanosti pripisal isto funkcijo, namreč spoznavanje in odkrivanje resnice. (Tu mislim predvsem na »Prolegomeno za marksistično estetiko', ki jo je napisal na koncu svoje ustvarjalne poti, leta 1958.) S tem je znanost (filozofijo) in umetnost postavil na isti nivo. To pa pomeni, da nima umetnost nad sabo nobene višje resnice, nobenega absolutnega duha. Iz tega lahko skonstruiramo naslednjo, malce drzno tezo: Ce bi bil Heglov sistem, odnos umetnosti in filozofije, tak kot pti Lukacsu, bi tudi on pojmoval romantično umetnost za dekadentno. Bistvo romantične umetnosti pri Heglu je osamosvajanje duhovnosti, je samo - nase - nanašajoča se vsebinskost. To pomeni osamosvajanje ideie, duhovnosti nasproti čutnosti kot grobi tujosti. Če to pogledamo materialistično (obrnjeno) dobimo natanko to, kar kritizira Lukacs pri t.i. dekadentni umetnosti, da namreč nima stika z realnostjo, z resnico. Že takoj pa lahko rečem, da je ta prelom pri Lukacsu izrazito ideološko pogojen. V težnji za čim bolj neposredno revolucionarno urnetnost, ki bi razkrivala resnico, tako rekoč v fizični realnosti, v težnji za izrazito vsebinsko umetnostjo, je .pozabil', da je lahko vsebina umetnosti tudi misel sama, da je mogoč tudi mimesis duhovnosti in da je ta umetnost prav tako vsebinska in prav tako odkriva resnico. Res pa je, da ta umetnost daje videz, kot da se dnh nnvsem osamosvaja. da nima več nobene zveze z realnostjo. Jasno je, ;----------'- A- Vl ----- nesprejemljivo. navidezna. da je za marksista fako stalisče Toda ta osamosvojitev je samo Tu gre za problem ontološkega statusa umetnosti, posredno pa tudi za problem onotološko poietične umetnosti. Gre za vprašanje, ali ima umetnost od realnosti neodvisno bit. Lukacs vidi tako neodvisnost pri modemistični umetnosti in jo zato konsekventno zavrača. Zato ni čudno, da že sam izraz ,ontološki status umetnosti' vzbuja pri marksistih apriomo odklonilno sodbo. Tako si na primer razlagajo, da tudi Bensejeva določitev ontološkega statusa umetnosti kot sorealnosti kaže na njegovo odtrganost od realnosti. Ne bi se spuščal v razčlenjevanje pojma, ki s svojo drugo polovico jasno kaže na povezanost z realnostjo. Vprašajmo se raje, ali umetnost lahko sploh obstaja ne da bi bila povezana z realnostjo. Kratko rečeno: umetnost kot sorealnost -znakovnost mora nujno referirati na realnost, točneje, referirati mora na določeno človekovo izkustvo, prakso. Recipient lahko namreč edino na podlagi lastnega (preteklega) izkustva dešifrira znakovnost. To izkustvo pa je lahko zgolj poznavanje zgodovine določenega umetniskega jezika, torej poznavanje serije predhodnih umetniških predmetov iste vrste, zvrsti. Edino v kolikor umetnost zadeva subjektovo prakso, se pravi realnost, edino v toliko je lahko taka umetnost razumljiva. To pa pomeni, da edino na tak način lahko obstaja, saj tolmačenje, kot predpogoj vzpostave estetkega predmeta, nujno temelji na razumevanju, da ne govorimo o soustvarjanju kot končnemu konstituiranju estetskega predmeta, ki kot praksa prav tako nujno izhaja iz možnosti, da v umetniškem delu subjekt razpoznava in kasneje soustvarja svojo lastno prakso. Naj skušam razčleniti malce natančneje. Umetnikovo ustvarjanje je uposebljanje v Lukacsevem pomenu te besede. Realnost je zaradi svoje posamičnosti pojavljanja in bivanja enoznačna. Prav tako enoznačno je tudi obče (znanost), saj enoznačno referira na posamično, posamezne predmete. Pitagorov izrek velja za vse posamezne pravokotne trikotnike enako enoznačno. Umetnost pa je znakovnost, ki bazira v posebnem. To pa pomeni, da je edina posamičnost umetniškega dela ono samo - namreč ono samo, kolikor je realni predmet med vsemi ostalimi realnimi piedmeti. Kot tak predmet je posamičen in zato se lahko z njim ukvarjajo znanosti o umetnosti, ki proizvajajo neke ,obče zakone' in ti veljajo za vse te posamične predmete. Toda v samem delu, v njegovi vsebini pa ni ne posamičnosti ne občosti, oziroma je oboje prežeto v novi kvaliteti, posebnosti. (To posebnost pozna, seveda še v abstraktni, manj izdelani obliki, že Hegel, ne pa na primer že Aristotel.) Umetniški predmet je sorealnost ravno zaradi posebnega referiianja na realnost, posebnost tega referiranja pa je mnogoznačnost. Se več, posebnost sorealnosti je dvojna. Prvič je, to posebnost kot način obstajanja samega umetniškega predmeta, drugič pa je to posebna realnost, ki jo ta sorealnost zavzema med ostalimi realnimi predmeti. ad.l. To je izredno lepo razvil Lukacs v že omenjeni knjigi. Dodam lahko le to, kar pa je za pričujoče izvajanje bistvenega pomena, da ravno ta posebnost določa sorealno znakovnost kot mnogoznačno. Posamično referira le samo nase. Posebno, ki je na videz (Hegel: Čutno je videz,-za katerim se skriva ideja) posamično, je istočasno tudi obče, kar p«neni, da lahko referira na več posamičnosti (mnogoznačnost); to ,obče' je omejeno ravno s svojo posebnostjo, da namreč v vsakem posebnem primeru referira na poseben način. Ko umetnik ustvari umetniški predmet, obstaja to kot estetski predmet le potencialno, le v kolikor pride v stik z nekim subjektom. Aktualno pa je tak umetniški predmet gola realnost, fizikalija. Sorealnost, mnogoznačnost dela je torej samo potencialna. ,Caka' na to, da pride v stik z določenim subjektom, z določeno prakso. Toda za vsako posamično prakso bo ta sorealnost že vnaprej enoznačno določena ravno s to prakso. Sorealnost je mnogoznačna, ker lahko prihaja v stik z različnimi praksami različnih subjektov, toda taka je le v svoji potencialnosti, konkretna subjektova praksa pa narekuje tudi povsem konkretnp interpretacijo. Vsako umetniško delo je objektivno mnogoznačno zaradi svoje posebnosti, ki jo različni subjekti različno tolmačijo, toda interpretacija konkretnega subjekta (npr. javnega tožilca, duhovnika, pesnika, gospodinje) je že vnaprej določena z izkustvom, prakso tega subjekta. V vsakem primeru pa estetski ptedmet izhaja in se navezuje na prakso, se pravi na realnost. Poseben ontološki status estetskega predmeta, sorealnost, ni v nobenem nasprotju s tem, da umetnost ne sme (ne more) biti neodvisna od realnosti. ad.2. Tudi posebnost druge posebnosti je posebna, namreč, tudi ta je dvojno utemeljena. Prvič umetniški predmet (pozorf ne estetski predmet) nujno eksistura kot realija, toda kot tak je za estetiko nezanimiv. Drugič pa estetski predmet, sorealnost kot aktualizacije potenciainosti, se pravi kot točno določena soustvarjena interpretacija, deluje v realnosti kot realna sila, kot realnost. To, da eksistira samo v zavesti, idealno, še ni nobena prepreka, da ne bi bila ta idealnost povsem realna. V kolikor ne bi bilo tako, bi izginil vsak strah umetnikov y totalitarnih režimih, da bodo preganjani zaradi svojih umetniskih del. To je dokaz, kako r^alno in v realnem deluje sorealnost. In ta vseskozi prisotna dvojnost bivanja umetnosti kot sorealnosti in realnosti, kot mnogoznačnosti in enoznačnosti ima za posledico posebno prevarantsko možnost umetnosti, katere prevarantska moč je tako velika, da prevara samo sebe. Prevarantska možnost umetnosti je> da ustvarjalec lahko za posebnostjo, mnogoznačnostjo skrije svoj namen, na primer blatenje določene osebe, institucije, kar so in bodo umetniki na veliko izkoriščali. Kot rečeno se ta možnost uporablja povsod tam, kjer direktna, enoznačna kritika ni mogoča. Toda po drugi strani pa je nujno, da subjekt, na katerega leti ost umetnine, nujno interpretira umetnino ravno kot blatenje, saj v umetnini prepoznava ravno svojo prakso, seveda na podlagi svoje prakse. Naslovljenec bo vedno pravilno razumel oošiliko. Seveda lahko zdai rečemo: aha, ravno s tem pa, ko bo naslovljenec uaanl po odpošiljatelju, se bo izdal, da je povsem upravičeno ravno on tisti naslovljenec, da se ga blati upravičeno. Toda kaj, ko to dejstvo nima v tistem trenutku kake posebne moči, naslovnik vedno razpolaga z argumentom moči nasproti moči argumenta (drugače bi se ga odpošiljatelj seveda lotil z argumentom moči, s silo), kar v danem trenutku pomeni, da je zmaga oddana že vnaprej. Spet pa se lahko tolaži (namreč s silo premagani umetnik), da bo zmaga na nasprotnikovi strani samo toliko časa, kolikor bo ta imel v posesti argument moči, kar pomeni, dokler bo na oblasti. V zgodovini pa se bo ohranila edino moč argumenta, namreč ta, da naslovljenec v primeru, da je na blatenje reagiral, dokaže upravičenost tega blatenja. V primeru, da na paket ni odgovoril, pa to ponieni, da jo je odpošiljatelj odnesel brez represalij, umetniški predmet pa zaradi svoje potencialne mnogoznačnosti tako ni ničesar izgubil. S tem, da sem vso umetnost, tudi modernizme 20. stol., opredelil tako, da je nujno povezana z realnostjo, sem poleg tega, da sem Lukasca korigiral skladno z Lukacsem, tudi zbrisal ločnico med tradicionalno in moderno umetnostjo, ki se jo običajno postavlja na začetek neoromantike ali kje tam v bližini. Vsa umetnost, točneje vsa umetnost razrednih družb, je ontološko enako utemeljena in, kot sem to razložil v prispevku ,Kič in estetsko', se mora dojemati v svoji ontološki dimenziji - sorealni znakovnosti. Ne moremo pa kar tako mimo Ernesta Grassija in njegove diferenciacije umetnosti na gnoseološko in ontološko. (Opiram se na seminar mg. Janeza Vrečka na FF leta 1978/79, Vprašanje Aristotelove poetike in Platonovo razumevanje umetnosti.) Ontološko- poetična umetnost je tista, kjer ni ločitve med realnostjo in umetnostjo, kjer je stik življenja in umetnosti zavezujoč, kjer govor in dejanje nista ločena. Marks v Uvodu v očrte (MEID IV, str. 45) označi tako ,umetnost' (mitologijo) kot izvorno enotnost. To je ,umetnost' predhomerskega obdobja. 1. To predhomersko ,umetnost' lahko imenujemo umetnost samo pogojno. Zakaj? Plesi ali nasploh .umetnost' zaostalih narodov, na primer ob Amazonki, za njihovo kulturo lahko piedvidevamo, da je na podobni stopnji kot predhomerska; tako je povezana z življenjem, z vsakdanjostjo, da ji lahko rečemo umetnost le zato, ker imamo podobno naše početje za umetnost. (Kar dokazuje le to, da se je npi. naš ples razvil iz take oblike.) Risba jelena na jamski steni pomeni samo avtorjevo ,prošnjo' božanstvu (občemu), da bi nekega konkretnega (posameznega) jelena tudi ubil. Ta risba, ples... ni utemeljena v posebnosti, predstavlja zgolj odnos posamezno-obče (kategonja ,posebno' se je historično pojavila za ,posameznim' in ,občim'), to pa je zavezujoč odnos med življenjsko posameznostjo in božanstvi. 2. Delitev dela, razredna družba, vzpostavi umetnost kot posebno produkcijo in jo tako osamosvoji kot umetnost, estetsko, kot tisto, kar se zgolj navezuje na realnost, torej kot gnoseološkost, spoznavanje realnosti. (Ta gnoseološka umetnost ima seveda svojo ontičnost - sorealnost.) Delitev dela, posebnost umetniške produkcije, pa je značilnost tudi modernistične umetnosti, torej tiste, ki bi morala biti že onotološka. Sklenemo lahko, da je v času delitve dela, posebno pa še v našem času, ko ta delitev dobiva neslutene razsežnosti celo v usmerjenem izobraževanju, ontološka umetnost nemogoča. Modernistični prelom ni segei tako globoko, da bi kar sam po sebi, brez radikalne spremembe družbenih okoliščin spremenil bit umetnosti. Še vedno smo v obdobju estetskega, umetnosti. 3. Vprašanje, ki je za enkrat še preveč zamegleno, pa je, kaj bo z umetnostjo v brezraziedni dmžbi komunizma, ali bo tisto obdobje predstavljalo radikalen premik umetnosti v ontološko, v življenjsko zavezujočnost. Odgovor na to pa zahteva predhodno reStev problema, kaj bo z delitvijo dela v komunizmu. ANDREJ DRAPAL KONCERT SKUPINE ETRON FOU LELOUBLAN U LUBLAN (Laibach) Verjetno je yse skupaj minilo preveč hitro, da bi se dalo kaj napisati. Ce nič drugega je zdaj vsaj jasno, da ima Ljubljana dosti privržencev rocka v opoziciji, verjetno veČ (rela-tivno) kot naše zahodne in severozahodne sosede in njih sosede . . . Sicer pa to vemo že od spomladanskega RIA v RIU. Upajmo, da ta navdušenost ne bo doživela podobnega epiloga kot tista pred okoli petimi leti -takrat seveda zaradi unionskih koncertov jazza. ŠKUC nam je v goste pripeljal Etron fou leloublan, poleg skupine Art Zoyd gonilno silo francoske alter-nativneglasbedanes. Treba je povedati, da so bili Etron fou .. . ter angleški This Heat povabljeni že na spomla-danski festival, a so ravno tedaj polagali nov telefonski kabel med Francijo in Anglijo, tako da niso mogli igrati niti po telefonu, tako so zdaj v solo izvedbi prišli Etron (a z namečkom enega člana), čez mesec ali dva pa lahko v podobni izvedbi pričakujemo še This Heat. In kaj so nam pokazali Etron? Predvsem dokaj različno glasbo od tiste, ki smo jo slišali na festivalu v RIU. Nasproti godalom, ki prevladujejo pri Art Zoyd in Univers Zero ter razmeroma komplicirani instru-mentaciji, ki se pojavlja pri teh dveh in pri Mama non piangere, glasba Etron fou temelji na ritmu in na razmeroma nerazvejani melodiki. Pri tem je zanimivo, da je večinoma basist tisti, ki s ponavljajočimi se fraza-mi drži osnovni ritem, bobnar, neverjetni Guigou, pa ta ritem nadgrajuje s povsem samosvojim dostopom. Njima nasproti pa kot močna protiutež, ki razen v redkih izjemah, ko se pridruži ritmičnim frazam, ,,teži" saksofonist s povsem svobodnimi improvizaci-jami. Taki so se nam prikazali v ,,prvem" delu koncer-ta, ko so igrali brez zadnje polovice Člana - organist-ke. Kljub napovedim, da bodo igrali drugačno glasbo kot jo lahko slišimo na njihovem drugem albumu Les trois fou's perdegagnent (au paxs des . . .)» smo v tem delu slišali izključno to in tako glasbo. Glasbeni in sploh anarhizem, ki je doživel višek ob neponovljivem Guigouovem solu na tolkalih (neponovljivost je v tem primeru močno relativna, kajti natanko isti, mogoče le malo daljši solo je taisti bobiur izvedel letos spomladi na festivalu Rock in opposition v Reitnsu), ko je omenjena oseba razmetavala po odru razne svoje pri-, pomočke, seveda ob neznosnem trušču in na koncu celo streljala nanje. Seveda je publika tako obnašanje navdušeno pozdravila in niso bili redki tisti,ki se jim jei utrnila solza, ali celo taki, ki so od navdušenja splezali ] po stebrih visoko pod strop. __ ___ — _ i Če se četrti član ne bi pojavil na odru, verjetno] sploh ne bi opazili, da se je kaj spremenilo. Dečva, ki j je stala za orglami, je dobesedno tam bolj stala koti igrala. Tako smo tudi v ,,drugem" delu koncerta poslu-1 šali tako glasbo in tak zvok, kot smo se ga že navadili. j Povrh tega pa je fantom kmalu začelo zmanjkovati I energije, tako da je intenzivnost in neposrednosfprotil koncu občutno pešala. Ta konec pa je prišel še mnogoj prej kot smo si lahko sploh predstavljali. ANDREJ DRAPALj STRAN 31 32. STRAN Ob nastopu Lačnega Franza in Buldožerjev v hali Ti-voli 5. 12. 1980 pa tudi kar tako. Ljubljana se je po enem letu spet prebudila, res da samo za dobri dve uri in še bolj res, da se je večina prebujencev premikala okoli hale in po hali v dre-motnem polsnu, da je polno zaživelo le nekaj ,punkerjev' - vse to potrjuje dejstvo, da Ljubljana na noben način ne more biti zaspana, saj tako ves čas spi. Prebujanje po (pre)dolgi noči je sicer prijetno, toda zakaj se sploh prebujati, če pa ,okolišč»ne' že po nekaj trenutkih silijo nazaj v spanje. Res skrajni čas je, da Ljubljana dobi klub, seveda ne disco, pač pa takega, v katerem bi se permanentno predstavljali naši in tuji bendi. Ne gre za koncertno dvorano, pač pa pa za relativno majhen prostor, kjer bi po nekaj večerov za-pored lahko igral en sam bend, kamor bi lahko šel v vsakem trenutku, da bi slišal živo glasbo. Menim, da je slovensko, sploh pa jugoslovansko glasbeno zaledje že nekaj časa tako močno (številčno), da program ne bi predstavljal posebnega probiema. Istočasno pa bi bil ravno tak klub izredna spodbuda vsem mladim ustvar-jalcem, saj bi jim nudil zanesljivo možnost pred-stavitve. Na petkovem koncertu v hali se je tako stanje pri-sotnih jasno pokazalo predvsem ob nastopu pred-skupine Lačni Franz. Glasba te skupine je zanimiva mešanica najrazličnejših vplivov; od pevsko melo-dičnega pristopa skupine Na lepem prijazni, občasne novovalovske ostrine besedil do rockerskih glasbenih prijemov, seveda adekvatno času, oplojenih z novo-valovskimi in celo reagge prijemi. Predvsem pa je nji-hova glasba, z izrazitimi menjavami tempa iz skladbe v skladbo in s prav tako izrazito dinamiko (glasno — tiho), ki je v punku zavestno zapostavljeno področje, glasba predvsem namenjena poslušanju. Pod ,poslu-šanje' mislim seveda zbrano in natančno sledenje li-nijam posameznih instrumentov, njihovemu preple-tanju ter dinamiki celotne zvočne slike. Tu je treba pripomniti nekaj kritičnih misli, da ne bo vse skupaj izzvenelo kot gola hvalnica Lačnemu Franzu. Fantje še niso uspeli izpiliti svoje identitete, kot se to običajno reče. Fantje namreč še niso uspeli vseh vplivov in lastnih teženj organsko povezati v novo, višjo celoto. Zaenkrat jim korak še visi v zraku, zato nimajo oporne točke za radikalen odriv; po eni strani v Suvereno zlitje lastnega zvoka, po drugi strani pa v, iz prvega siedečo, suve-renost hastopa. Posledica tega je bila, da so včasih de-lovali medlo, k čemur je mogoče pripomoglo tudi po-vprečno ozvočenje, ne nazadnje pa tudi prisotni v dvo-rani, ki so po večini žurirali po svoje. Nepripravljehost poslušanja je bila na dlani in v tem primeru je to treba obžalovati. Malce drugačna situacija se je pokazala ob nastopu zvezde večera: Buldožerja. Dvorana je bila ves čas tem-pirana nanj. Zato se je že takoj na začetku relativno dobro odzivata — toda odzivala se je, kar je ostala konstanta večera, predvsem in edino na dele, ko je bila glasba Buldožerjev fizično-čutno nazorna, kadar so po-navljaii uspešne glasbeno ritmične obrazce s svojih plošč. Ni bilo misliti, da bi bila odobravanja deležna Jakševa sola na klaviaturah in saksofonu, sola, ki sta me presenetila s svojo, za zdajšnji Buldožer nezna-čilno, sicer pa Ijubko bizarnostjo (Jakša v sedanjem konceptu glasbe Buldožerja ni mogel igrati svoje vloge — za to bi mu, vsaj na podlagi njegovih dveh solov, mnogo bolj odgovarjal koncept s prve plošče Buldo-žerjev — pa tudi sicer, kolikor je pretgraval Činčeve mojstrovine na orglah, je v skupini predstavljal za-nimivo disonanco), kot ni bilo misliti, da bi na tako odobravanje naleteli spremenjeni aranžmaji starih skladb ali celo nove skladbe, ki so jih prvič predstavili. Situacija me spominja na snobovske Ijubitelje klasične glasbe, ki od oper poznajo le lepe arije. od simfonij in koncertov pa le lepo zveneče ali v skrajnem primeru virtuozne odlomke._________________________ Kar pa se tiče same glasbe Buldožerja, je treba po-vedati, da so proizvajali pač tako glasbo, kakršno smo lahko pričakovali po poslušanju njihovega zadnjega albuma Izlog jeftinih slatkiša. Novi aranžmaji so bili novi samo v časovnem pomenu te besede, sicer pa so samo potrdili to, kar slutimo že ob poslušanju vseh plošč, ki so izšle po genialni prvi, Pljuni istini u oči. Buldožer več ne rije, ampak samo še poriva. Primerjava ustvarjalne poti z Jefferson Airplane ali na primer Pink Floyd ali na primer... bi morala povedati mnogo in bi rnorala biti Buldožerju v opomin. Zakaj nas (in njih) ne bi njihova prva plošča, ki ne more skriti prisotnosti Franka Zappe, in ki je po drugt strani izreden in ori-ginalen dosežek, opomnila prav na Franka Zappo, ki je vsaj večino svoje kariere obdržal nivo, ki seveda ne pomeni nič drugega kot preseganje svoje lastne pre-teklosti. Gre pa tudi za oblikovanje občinstva, občinstva, ki ga na petkovem koncertu ni bilo. Točneje rečeno: mala dvorana hale je bila sicer nabito polna, samo da v prvem delu ni bilo občinstva za glasbo, v drugem pa ni bilo glasbe za občinstvo. Neizpodbitno dejstvo je, da igra Lačni Franzglasbo namenjeno poslušanju. Večina prisotnih (tistih, ki so krojili vzdušje v dvorani) pa ravno na poslušanje ni bila pripravljena. Seveda to ni bila trenutna muha ali kar koli že, temveč je to že nekaj časa njena konstantna značilnost. To pa je naj-verjetneje posledica razvoja punka. Naj bo kar takoj jasno, da nočem na noben način blatiti punk gibanja v sodobni glasbi, blatiti na način aprioristične diskvalifikacije, temelječe na predsodkih in bojazni, da bi rezervat (in stolčke okoli njega) za-sedle kake tuje in divje živali: živali, izhajajoče iz te-oretične žmedenosti, kateri dajejo prostor tudi bolj ali manj eminentne slovenske revije v želji, da bi bile čim bolj ,objektivne', da se ja ne bi komu zamerile,(kaj kritiki, samo da nas imajo radi bralci), skratka, da bi blie čim bolj sterilne. Punk je gibanje, ki je storilo velik korak naprej v družbenem osveščanju glasbe, v razkrivanju tako povezanosti glasbe z družbeno-produkcijskim stanjem kot v razkrivanju (bede) tega stanja samega. Toda kljub nespomim tekstovnim in -glasbenim kvalitetam ter inovacijam je potrebno ugo-toviti to, kar so ugotovili že mnogi, da namreč punk ne zahteva in ne dopušča posiušanja, kot se je izobli-kovalo s tradicijo evropske klasične glasbe, in ki jo kljub vsemu vsaj delno zahteva tudi stari rock ter se-veda jazz. Jasno je, da se za etiketo punk ali pa novi val skriva nešteto različic, vsaj v obdobju po začetnem impulzu takih, ki tako poslušanje omogočajo. Vendar pa je izvorno in na nek način vedno prisotno dejstvo gibanja, ki je hkrati tudi njegova differentia specifica, da je njegova glasba kolikor se le da neposredna, da ne dopušča kake posebne distance, kar po drugi strani pomeni, da ,si lahko notri in si pač notri', ali pa, če preveč poslušaš, če vrednotiš, če reflektiraš glasbo in samega sebe nasproti njej, da ,si zuna; in nimaš nobene možnosti priti noter'. Potrdilo tega se najde na vsakem punk koncertu in punk tudi je predvsem glasba kon-certov, saj plošča s svojo posredniško funkcijo nujno izbPiše vsaj del iau/orne neposrednosti. Sedanja glasba Buldožerjev vsebuje vse premalo tiste njihove tako značilne začetne norosti in ino-vativnosti ter vse preveč uporabe starih rockerskih obrazcev. Predvsem v .špicah' je bil zvok nerazločno kaotičen (kar je lahko tudi posledica ozvočenja), ne-razvita dinamika pa je skušala ugajati punkovski publiki; ta značilnost pa je bila v stalni opoziciji z glasbenim konceptom, ki temelji, kolikor se je obdržal še od prve plošče, predvsem na raznolikosti, pre-obratih, distanci do lastnega ustvarjanja. Tako so tudi prisotni v dvorani le na pol izrazili svojo privrženost Buldožerjem, le toliko, da so jih samo enkrat poklicali nazaj, da so videli tisto v zraku visečo senzacijo, .striptizeto', pa še ta je pokazaia le na pol slečeno rit. Dobili smo, kar smo zaslužili: lačno-žer. ANDREJ DRAPAL OBNOVEMLETU !!!!!!!!!!!!!!!!!! Uredništvo TRIBUNE že/i vsem prokmrcem ( študentom in profesorjem, ) m univerzi velikouspeba pri njihovem in našem skupnem { I nadafjnem detu. Vsem buržu/em in oma— \hfpvcem ( študentom m profesorjem ) pa želimo, da bijih v njtoove zamaščene in polakirane meščanske riti vnovem \letu zadeldobronamerjen udarec, tak | profetarski, neprizancsljiv, kijkn bo dokončno vbii "dialektiko vg/avo"! Na Tritmni je padel v nezavest tehnični urednik s solidno prakso, zato ga (jih) pozivamo, da se Čim prej javijo na uredništvu zaradi nadaljnega dela (padanja v nezavest), Ne zadnji pogoj de» ^a vrže tiskarsko črko vsaj tri korake daleč. Uredništvo