g ■ u- Štev. 8. V Ljubljani, 1. velikega srpana 1915. Leto XVI. 5oci. Krasna si, bistra hči planin, brdkà v prirodni si lepoti, ko ti prozornih globočin nevihte temne srd ne moti, krasna si, hči planin! Tvoj tek je živ in je legak, ko hod deklet s planine; in jasna si ko gorski zrak, in glasna si, kot spev krepak planinske je mladine — krasna si, hči planini Rad gledam ti v valove bodre, V valove te zelenomodre: temnà zelen planinskih trav in vedra višnjevost višav lepó se v njih je zlila; na rosah sinjega neba, na rosah zélenih gora lepoto to si pila — krasna si, hči planini Ti meni si predraga znanka! Ko z gorskih prišumiš dobrav, od doma se mi zdiš poslanka, nesoča mnog mi ljub pozdrav Bog sprimi te tu sred planjav! Kako glasnó, ljubo šumljaš, kako cvrstó, krepkó skakljaš, ko sred gora še pot imaš ! R ko pridereš na ravnine, zakaj te živa radost mine? Kaj trudno ležeš in počasi, zakaj so tožni tvoji glasi? Tezkó se ločiš od hribov, zibelke svojega valovja? tAar veš, da tečeš tik grobov, grobov slovenskega domovja? Obojno bol pač tu trpiš I V tej boli tožna in počasna, ogromna solza se mi zdiš, a še kot solza — krasna I Krasna si, bistra hči planin, brdkà v prirodni si lepoti, ko ti prozornih globočin nevihte divje srd ne moti I Pa, oh, siroti tebi žuga vihar grozan, vihar strašan; prihrumel z gorkega bo juga, Takrat se spomni, bistra Soča, divjal čez plodno bo ravan, kar gorko ti srce naroča: ki tvoja jo napaja struga — kar bode shranjenih voda gorje, da daleč ni ta dan I v oblakih tvojega neba, Nad tabo jasen bo oblok, kar vode v tvojih bo planinah, krog tebe pa svinčena toča, kar bode v cvetnih je ravninah, in dež krvav in solz potok, tačas prodrvi vse na dan, in blisk in grom — oh, bitva vroča! narasti, vzkipi v tok strašan 1 Tod sekla bridka bodo jekla, Ne stiskaj v meje se bregov, in ti mi boš krvava tekla: srdita čez branove stopi kri naša te pojila bo, ter tujce, zemlje - lačne, vtopi sovražna te kalila bo! na dno razpenjenih valov! Simon Gregorčič. To veličastno pesem je priobčil „goriški slavček" Simon Gregorčič leta 1879. v listu „Zvon", ki ga je pisatelj Josip Stritar izdajal na Dunaju. — 0 čemer govori ta proroška pesem, se sedaj uresničuje, — Prijatelj Simonu Gregorčiču je bil tudi Franc Leveč, ki danes govori o njem „Zvonček", — 0 Simonu Gregorčiču je pisal naš list že 1. 1904. na str, 280. — 282. Jelša. Zopet loza zeleni. Hej, kako je s tabo, jelša? — Meni dobro se godi. A ko hladen vetrič veje ? — Suknjo zéleno imam. A ko temna noč nastane? — Travam bajke šepetam. A ko žgoče solnce sije ? — Pod menoj je hladen vir. A ko tresejo te vetri ? — Klanjam se jim venomer. A ko pada nate slana ? — Takrat malo potrpim, A ko snežec te pokrije ? — Takrat pa lepo zaspim. Drago Slrok. BORISOV: Dom. raj, kjer sem prebival svoje zadnje čase, je jako gorat. Ozke doline stvažijo nehotične gore, obra-stene po pobočjih z nizkim grmovjem. Semtertja so po pobočjih prelepe planine, hraneče na tisoče ljudi, zakaj živinoreja je skoro edini dohodek ljudi v teh krajih. Po samotnih grapah in večjih planotah so raztresene borne vasice, podobne skritim ptičjim gnezdecem v gostem vejevju pragozda. Semtertja stoje posamezne hišice, naslonjene na skale in zavarovane proti plazovom z mogočnimi skalnatimi stenami. Ob hišicah so vrtovi, z veliko skrbjo obdelani in negovani z ljubeznijo. Če ima človek tnalo, ve ceniti vrednost mnogo bolj kot oni, ki ima veliko. Zato je tukaj vsak kotiček, vsak košček zemlje lepo obdelan, kraji pa, ki niso pripravni, so pa zasajeni z drevjem. Dobri ljudje prebivajo tu. Velika je njih ljubezen do rodne grude in do dela. Semkaj ne zaidejo tako lahko razvade, ki se trosijo iz mest po večjih krajih dežele. A četudi uvaja mladi svet nove navade, se te kaj kmalu zopet pozabijo. Na prvi pogled so videti ljudje trdi kot skalovje, ki jih obdaja, a človek. ki jim je pogledal globlje v dušo, dobi o njih drugačno sliko, kot jo kažejo na vnanje. Gore so njihov zaklad. Brez njih bi ne mogli živeti. Dajejo jim virov za obstanek, in navezani so nanje z vso dušo. Že prva leta mladosti preživi skoro vsak visoko gori v planinah, kamor goni očetovo drobnico. Ko odraste, nastopijo pastirsko službo mlajši, on pa se poprime težavnejših del. Treba je pripraviti drv, kositi seno in pozimi po snegu spravljati seno in drva v dolino. — Čez leto prebije več ljudi po tri mesece na planinah. Tam imajo opraviti le z živino. Treba je delati maslo, skuto in sir in spravljati to globoko dol v vas in od tam zopet naprej v mesta. A koliko duševnih spominov hranijo te gore v sebi. Mnogim očetom so vzele gore sinove: po strmi pečini se je plazil morda za izgubljeno ovčico in padel globoko v prepad. Našli so čez več dni mrtvega. Nekaj let nato je morda oče šel z bremenom sena po ozki stezi nad prepadom. Omahnil je in padal z bremenom vred od skale do skale. Mnogo jih redijo gore, a mnogo jih tudi pogubijo. A na poslednje nihče ne misli, ljudje so temu popolnoma privajeni. Ljubezen do svojih gor se jim zaradi tega ne zmanjša prav nič, morda celo poveča. Namen imam govoriti o Alojziju Strmolcu, ki sem ga spoznal v teh gorah. Mož najboljših let je bil, ko sem govoril prvič z njim. Svojo hišico si je sezidal pod visoko strmino, zato so mu rekli po domače Strmolec. — Bil je dolgo časa po svetu, zato je vedel marsikaj, česar drugi niso vedeli. Ko je bil še mlad, so imeli hišo v vasi. Desetletnemu Alojziju se je ubil oče v gorah, ko je spomladi sekal drva. Tudi njegova sestra Marjeta je padla nekoč čez skalovje in se tako poškodovala, da je hirala več let. Neko zimo je resno zbolela in umrla. Vzrok je bil med drugim tudi nesrečni padec. Zdaj je bil Alojzij pri hiši sam z materjo. Ona je gospodinjila, on pa je do štirinajstega leta gonil živino v goro. Vsako jutro mu je mati naročala, naj se pazi in ogiblje nevarnih krajev. A Alojzij je vkljub temu plezal po najnevarnejših mestih. — Pozneje je opravljal druga dela v gorah in bit pogosto v nevarnosti, da se ponesreči, kot se jih je že toliko in toliko. Mati še ni pozabila nesreč, ki so jih zadale gore njeni družini, in bala se je vedno bolj za edinega sina Alojzija. Ko je imel Alojzij šestnajst let, je bila v dolini naprodaj lepa hišica s precejšnjim posestvom. Brez premisleka je Alojzijeva mati prodala staro domačijo in se preselila v dolino. Bala se je, da bi se ji ne ponesrečil še sin tu v gorah. A ko so prišli v dolino, ji ni bilo več obstanka v novi hiši. Vedno je hodila nazaj v domačo vas in neko zimo ostala pri sorodnikih v domači vasi, ker je nenadno zbolela in ni mogla več nazaj. Umrla je še tisto zimo v domači vasi. Alojzij je v dolini slabo gospodaril. Mlad je še bil in neizkušen, in šlo mu je vse rakovo pot. ZiVine ni mogel toliko- rediti, kot bi je lahko doma v gorah, ker ni imel travnikov in pašnikov, od poljskih pridelkov pa ni imel nikdar toliko dohodkov, kakor so jih imeli prejšnje čase od živine. Zgodilo se je, da je moral Alojzij prodati svoje posestvo, sicer bi ga bili zarubili. Odi razprodaje mu je ostala še malenkostna vsota, tako da ni mogel upati, da si s tem denarjem še kdaj opomore, kaj še, da si kupi hišo. Moral je iti po svetu. Nekoč je šel prej še pogledat v domačo vas. Zvečer je šel v luninem svitu, da bi ga ljudje ne videli, ker ga je bilo sram, da je tako daleč zagospodaril. <-i 174 1 — Takrat se je Alojziju zdela domača vas tako lepa in mila! Kot topla gnezdeča so sedele hiše po grapah in planjavah, on pa je izgubil to zavetišče morda za vedno. Drugo jutro je odšel. Deset let ga ni bilo nazaj. Dasiravno je imel pri odhodu že dvajset let, se je šel vendar učit še zidarstva. V začetku je delal le za hrano, in kako kronico mu je vrgel ob sobotah podjetnik. Pozneje je postal dober delavec in imel je dobre zaslužke. Denar je hranil, ker je hotel na vsak način sezidati novo, lepo hišo v svojih gorah. Čez deset let je prišel res nazaj. Ljudje so se mu čudili, ker so ga že uvrstili med izgubljence. Kmalu je kupil za prisluženi denar nekaj njivic in neko strmino. Spodaj, tam, kjer se je strmina končala, je začel zidati. Delal je skoro vse sam. Le za stvari, ki jih nikakor ni mogel izvršiti1 sam, je dobil pomočnika. Tako je pridobil zopet nazaj, kar je bilo že skoro za vedno izgubljeno'. Kadar je pozneje komu pripovedoval, kako je zidal hišo, je vedno omenjal, da človek v tujini ne more biti nikdar tako srečen kot doma. Z veliko ljubeznijo se je oklenil Strmolec svoje nove hiše. Vsako malenkost je takoj popravil, zasadil okrog hiše vinsko trto in sadno drevje. Mnogo let je živel Strmolec srečno v svoji novi hišici. Lepo je skrbel za dom in družinico, dokler ni prišla nova nezgoda: PriSla je vojna, gore je zasedel sovražnik, in ljudje so zbežali v sosedno deželo. Kaj bo z njihovimi bornimi hišicami, ki so jih s toliko ljubeznijo gradili? Kdo ve! Morda jim prizanese bojna vihra. Če pa jih zadene usoda razdejanja, bodo gradili ljudje nova topla gnezdeča, gradili s solzami in še z večjo ljubeznijo... Mali. Po dvorišču semtertja hodi kakor kralj. Časih — no, pa nič ne de — malo si z rokavcem le pobriše nos. Kuštrav je in razcefran, gologlav in bos — a ponosen, hej — za dva ! Mati v pragu se smeji: „ Čuješ, Stanko, kaj pa ti, kaj si zdaj le ti?" „„Sem gospod "" — In silno resno meri dalje svojo pot . . . lis* Ivan Albreht. BORISOV: Materni jezik. red nedavnim časom me je privedla pot v Italijo, v deželo Benečijo, ki se razprostira ob meji Goriške. Tamkaj prebiva še precej Slovencev, a njihova usoda je žalostna1, ker italijanska država zatira slovenski jezik na vse mogoče načine. Vsi državni uradi morajo s temi Slovenci občevati italijansko, in lahko bi bil dotičnik, ki bi se predrznil n. pr. pri sodišču izpregovoriti v slovenskem jeziku, za to še kaznovan. To je seveda nečloveško. Vsak človek ima pravico, kjerkoli in kadarkoli govoriti v svojem milem materinem jeziku, ker mu ni1 samo najdražji, ampak v njem tudi najlažje in najlepše izraža svoje misli, če ni iz lenobe zanemarjal govora, ki ga je v nežni mladosti učila mati. Že iz spoštovanja do rodne matere bi morali najrajši in najlepše govoriti njen jezik. Kdor pa zataji svoj jezik, bi izdal v sili tudi svojo mater in postal pravi — Iškarijot. Potujoč po slovenskih vasicah v Italiji, sem srečaval lahkoživo mladino, ki se je semtertja tudi spomnila, da je lepo in spodobno, če se pred tujcem malo pokloni in ga pozdravi. Slišal sem, da govorijo otroci med seboj slovensko, a pozdravljajo italijansko. To se mi je zdelo nekako tako, kakor bi vi s starši govorili vse slovensko, samo kruha bi jih prosili v kakem tujem jeziku. Vprašal sem tedaj nekega dečka, zakaj pozdravlja italijansko, ko zna vendar slovensko. »Tako nas učijo v šoli,« odgovori deček, »in če bi pozdravil drugače, bi bil kaznovan.« Prepričal sem se pozneje o resničnosti teh besed. Slovenska deca ne sliši v šoli nikdar besedice v domačem jeziku, ker tako veleva državni zakon. Učitelj, ki bi se predrznil govoriti z otroki v njihovem jeziku, bi bil kaznovan. Kako žalostno mora biti v taki šoli, kjer se učitelj in učenec ne moreta niti gladko pogovoriti! Gotovo- se zdi obema, da stoji med domom in šolo visok zid, ki meče senco sedaj na to, sedaj na ono stran. Toda zakon je neizprosen, četudi je škodljiv. Mislil sem si, koliko dobrega in koristnega bi si lahko ti otroci pridobili v šoli, ako bi se učili v svojem materinem jeziku. Tako se pa vso šolsko dobo mučijo s tujim jezikom, a za druge vede ni časa. Ko pa zapustijo šolo, ne znajo niti svojega, niti tujega jezika — drugih znanosti pa še manj. Koliko večjo srečo imaš ti, slovenska mladina! Učitelji te v šoli predvsem učijo spoznavati krasoto tvojega materinega jezika, ki naj ti bo vse življenje dragocen biser. Nanj bodi ponosna in ne pusti nikdar, da bi ga sovražnik zasmehoval! Svoj jezik ljubi kot svojo rodno mater, a tujega ne sovraži, ampak ga spoštuj, kakor spoštuješ tujega, poštenega človeka! Kakršenkoli stan dosežeš v življenju, v vsakem lahko služiš svoji domovini. Učenjaki proslavijo s svojim slavnim imenom vso domovino, a tudi navaden delavec ali rokodelec je lahko v čast svojemu narodu, če je pošten in marljiv ter skrbi za srečo in blaginjo svojih potomcev. Tako kakor Slovencem v Italiji, se časih godi tudi drugim narodom, ki morajo živeti med tujim ljudstvom. Dostikrat jih hočejo tujci s silo za-treti. Mnogo najslavnejših mož raznih narodnosti se je že zavzelo za take zatirance in s tem obsodilo narode, ki hočejo s silo in krivico razširiti svojo oblast. Za kožo. V silnem boju zažgo naše krogle drugo oklopnico, in sovražnik hiti, da jo reši in odpelje v zavetje. Ko Tegethof zapazi, da se sovražnik zbira, združi vnovič svoje ladje in postavi oklopnice v prvo vrsto, da branijo lesene. Parnik »Elizabeta« dobi povelje, naj podpira hudo poškodovanega »Cesarja«. Toda novi načrt našega admirala je bil čisto nepotreben. Sovražne ladje so večjidel poškodovane, posadka je izgubila pogum, ko je videla poginiti najlepšo ladjo, ki je bila na čelu celotnega brodovja. Nihče se ne upa ponoviti boja. V kratkem se začne sovražnik umikati proti jugozapadu in se prizadeva rešiti gorečo ladjo ali vsaj njeno posadko. Ob dveh popoldne se sovražnik popolnoma umakne, začuje se pok, steber dima se vali proti nebu in — goreče ladje ni več. Bil je krasni »Pa-laestro«, ki se je potopil v globini morja. Tak je bil konec bitke pri Visu. Žalosten za Italijane, slaven za naše brodovje! i = 1 ==i Ob solnčnem zahodu. V zaton se solnce nagibava, nižavam dalo je slovo, poljublja še glavé Triglava in tožno pada za goró. A kakor da težko ločilo bi od slovenske se zemlje: še enkrat jo obsije milo, da nje vrhovi zazaré. Zatoni, solnce, le veselo, razsvetli tam še drugi svet in jutri v našo se deželo vse pomlajeno vrni spet! Medtem se bomo mi počili, nabrali novih si moči in krepko dela se lotili, ko vnovič nam posvetiš ti! Fr. Roječ, Naši vojaki na počitku med pohodom. tlllllllllltllllMttlllflllllllt'IMIIIIIIIMItflflllllllllllllllllllllllllllllllllllllltllllllllllll Metuljčka. Srečala metuljčka dva sta se na poljani; prvi bil planin otrok, drugi z morske plani. Prvi de: ,0j, bratec, kaj spet si v morju jokal? Da si z mano, to bi pač str d najslajšo lokal! V gori ravšje strd cezi sladko, polno mero; bratec, tam bi živel pač dolgih dni stotero." Drugi de: „Ni mar mi med, ki ga ravšje toči; meni mar morja je spev v topli, južni noči. Pesem valčki tam pojo, bele morske Vile, zvezdice pojo; pojo sapice nam mile. Da bi, bratec, čul ta spev, pustil bi planino, ravšje, med — z menoj bi čez morja gladino . . ." Skregala sta bratca se . . . Pa ju potolaži brezen, ki metuljčke vse na poljani straži Brezen de: ,Kaj bosta se! Glejta, lep ves svet je, sreča pač lahko povsod najde v njem zavetje šel A srce pozna samo eno domovino — bratec, njo le hvali, njo ljubi ti edino!" • Jos. Vandot. C ^=11-im usannMm „__w UE^oILJ jcai UBr t>ÒU E^3 Hišica osamljena sanja sredi vrta in pri hiši utica, utica razdrta. Slika. Kje ste časi, ko je tu sreče pomlad cvela, ko družina zemski raj tukaj je imela ? Hišica osamljena, utica razdrta, in popotnik žalosten plaka sredi vrta . . . Borisov, LADISLAV OQOREK: Franc Leveč. Ob sedemdesetletnici njegovega rojstva. arsikdo je med vami, ki je že videl moža, katerega ime smo napisali na čelo tem vrsticam. — Dolgo vrsto let je obiskoval naše ljudske šole, da se je prepričal, kako se ti, slovenska mladina, učiš, kako napreduješ v telesnem in duševnem oziru. — Prijazen mož, ljubezniv v besedi, dober in blag v dejanju, s cvetko v levi guinbnici, visoko in vsestransko izobražen, bridko izkušan v borbi življenja — to je Franc Leveč, c. kr. deželni šolski nadzornik in dvorni svetnik v pokoju. Rojen je bil dne 4. julija 1846. 1. pri Flo-rijančku na Ježici h. št. 12 poleg Ljubljane. Svoja mlada leta je preživel v Radomlju na Gorenjskem in Pod Rožnikom v Ljubljani, odkoder je obiskoval ljudske in srednje šole. Pot ga je 1. 1867. privedla na Dunaj na visoke šole, ki jih je dovršil 1. 1871. — Kot domači učitelj v odlični amerikanski rodovini je prepotoval mjpogo sveta. L. 1874. je prišel za namestnega srednješolskega učitelja v Gorico, odtam pa na realko v Ljubljano, kjer je poučeval do leta 1901., ko je bil imenovan za ravnatelja c. kr. učiteljišča v Ljubljani. Dve leti pozneje je bil imenovan za deželnega šolskega nadzornika, l. 1913. pa je postal dvorni svetnik, odlikovan od presvetlega cesarja z viteškim redom železne krone III. razreda. Od meseca februarja letošnjega leta živi v stalnem pokoju v Ljubljani. Omeniti je še, da je bil že 1. 1886. imenovan za okrajnega šolskega nadzornika v okraju Radovljiškem; ta posel je pozneje z enako vestnostjo in z odličnimi uspelii opravljal v mestu Ljubljani. V tem okviru se je gibalo njegovo dela in sadov polno življenje. Bil je znanec in prijatelj vsem znamenitim slovenskim možem, ki jih je izpod-bujal in vnemal za narodno in prosvetno delo. Življenje in delovanje naših najboljših pesnikov in pisateljev je opisal z mojstrsko roko, kakor ne zna tega nihče drugi. Mnogo je tudi slovenskih pisateljev, ki je Leveč njih spise zbral, uredil in izdal. Njegove zasluge na šolskem polju so neprecenljive. Gotovo je 50 šol, oziroma razredov, ki jih je on ustanovil: 50 studencev vede in omike žubori po slovenski zemlji, in iz njih zajema slovenska mladina — rod za rodom — duševne zaklade! S »Slovenskim pravopisom« je določil pravila našemu jeziku, odkril njega lepoto, mnogoličnost, zvočnost in gibnost ter si tako pridobil častno ime našega zaslužnega jezikoslovca. Imenovati pa ga smemo tudi mojstra slovenskega sloga! Deželni šolski nadzornik in dvorni svetnik Franc: Leveč (Podoba s podpisom je iz leta 1900, druga podoba iz leta 1914.) Deset let je urejal leposlovni časopis »Ljubljanski Zvon«, ki je okrog njega zbral naše najboljše pesnike, pripovedovalce in znanstvenike — do 200 prosvetnih delavcev! Levčeva moška in spretna roka je vodila toliko duševne sile — na slavo naše mile materine besede, v ponos našemu narodu! Pravtako so neminljive njegove zasluge, ki si jih je pridobil za naše leposlovje kot mnogoletni predsednik »Slovenske Matice« in za naše do-movinoznanstvo kot predsednik »Muzejskega društva«. Vsega Levčevega dela na šolskem in književnem polju ni mogoče očrtati na tem tesnem prostoru. Opozoriti hočem le slovensko mladino na tega izrednega moža. Sama naj proučuje ob svoji dobi njegovo delo, satna naj spoznava, koliko in kaj more storiti mož, ki ima glavo in srce na pravem mestu, ki z vztrajnim delom najlepše časti samega sebe in svoj ljubljeni narod!1 Priznavajoč vse te zasluge, je Levca odlikoval presvetli cesar — kakor smo povedali že zgoraj — a občinski svet naše bele Ljubljane ga je imenoval za častnega meščana. Naj za sklep priobčimo presrčno pesemco, ki jo je zložil četrtošolec Leveč 1. 1863., ko je takrat bival pri svoji stari materi Pod Rožnikom in v ondotni gorski cerkvi maši stregel. In ta pesemca — ljub pozdrav iz srečne mladosti — je: Cerkvica. 'Cerkvica vrh goré, cerkvica bela, vsak dan pozdravlja te duša vesela. Zjutraj že, ko zlati solnce planine, srčne pozdrave ti diham z doline. Tebe čez dan oko skrbno varuje, srce večerne ti vzdihe daruje. Saj mi tako ljubo gledaš z višave, 5 holmca zelenega daješ pozdrave. Zvonček me tvoj budi zjutraj iz spanja, k delu, k pokoju spet on mi pozvanja. In če otožnost med mir se zaplet'je, v tebi le, cerkvica, najdem zavetje. Tvoje zavetje res mirno, tihotno, kak' de nemirnemu srcu dobrotno! In zato vrli goré, cerkvica bela, vsak dan pozdravlja te duša vesela ! 1 Opozarjamo na spis »Mlademu slovenskemu učenjaku v spomin« (»Zvonček« 1. 1908, str. 279), kjer govorimo o njegovem sinu prof. dr. Vladimiru Levcu! Uredn. Posredi navzdol bereš ime avstrijskega vojskovodje iz sedanje vojne. Rešitev in imena rešilcev priobčimo v prihodnji številki. Obelisk. Priobčila Jakica Ganglova. Besede znači jo: 1. soglasnik; 2. prebivališče; 3 posodo ; 4. rokodelca; 5. denar; 6. glodalca; 7. reko na Kranjskem ; 8. žjto; 9. stavbenika; 10. drago rudo; 11. dan v tednu; 12. zasledovalca divjačine; 13. glasbilo; 14. namorsko mesto; 15. starejšega slovenskega pesnika. Rešitev zastavice v podobah v sedmi številki. Kdor Išče — ta najde. Prav so jo rešili: Marija in Jakica Ganglovi, učenki v Metliki; Tilka in Božena Jelenec v Kandiji ; Jaroslav Rus, prvošolec v Kranju ; Emil Hreščak, učenec, Jožefa in Vidka Hreščak, učenki v Ilirski Bistrici; Milica in Vladko Valenčič v Trnovem na Notranjskem; Slavoj Jenko v Trnovem na Notranjskem; Ivan Ogorelec, učenec II. b gimn. pri Sv. Barbari v Halozah ; Ivica Šega, učenka 1. razr. na c. kr. vadnici v Ljubljani ; Vida Zupančič, gojenka v Lichtenturničnem zavodu v Ljubljani, sedaj v Ratečah na Gorenjskem; Mavricij Zupančič, gojenec na Rakovniku v Ljubljani, sedaj v Ratečah na Gorenjskem; Gojmir Jelene, učenec II. a gimn. razr. v Ljubljani. Cesarjev petinosemdeseti rojstni dan. Dne 18. tega meseca praznuje naš presvetli cesar svoj petinosemdeseti rojstni dan. „Zvonček" se spomni tega jubileja s tem, da priobči v prihodnji številki posebno lepo sliko cesarja Franca Jožefa I. Naznanilo. V današnji številki pogrešajo naši naročniki nad uvodno povestjo izvirno vinjeto, ki jih je letos doslej za naš list risal gospod strokovni učitelj Dragotin H u m e k. Tudi ta naš vrli sotrudnik je moral oditi v vojake, zato mu ni mogoče nadaljevati lepega zapo-četega dela. Ko se vrne, ga zopet pozdravimo med sotrudniki ljubega „Zvončka"! Ne igrajte se z užigalicatni ! Pustite užigalice na miru! Koliko nesreč je že nastalo, ker se otroci igrajo z ognjem ! Posebno je tako brezmiselno igranje nevarno v sedanjem času, ko ni vode in tudi ne ljudi,