ODMEVI Zvočniški sklop (4)* Poglavitni namen članka Polglasnik in zvočniški sklop v izglasju mlajših prevzetih besed je bil premislek fonološkega prav ¦ a, kakor ga predpisujejo veljavni pravorečno normativni priročniki — tj. predvsem opozoriti na pomanjkljivosti pravila in morebitne izjeme, tako zlasti [se:jm/'se:J3m].i Pri tem sem izhajal iz pisne podobe jezika oz. vzorčnega besedja, na kar opozorim tudi v uvodni opombi (op. 1). Vprašanje o in njegovi naravi sem tu pustil ob strani, ker glede na zlogovno formulo NZSZN v izglasju (to je edina pozicija, s katero se ukvarjam) ni bistvenega pomena, ah je v posamoglasniškem položaju oz. tisti glas, ki ga tradicionalna slovnica označuje kot [u], dejansko različica /v/ ali /u/. Sicer je res, da v slednjem primeru (brez dvoma gre za u-jevske različice) ne gre za zvočniški — torej tudi soglasniški — sklop, temveč za dvoglasnik in zvočnik (kar velja tudi v primeru z /j/), vendar sem operiral z izrazi trenutno veljavnih normativnih priročnikov in je povedano hotelo tudi na neki način vplivati na natančnejšo opredelitev v njih — zato sem [u] uvrstil v lestvico zvočnikov; hkrati — kot že omenjeno — mi je bila izhodiščna pisna podoba jezika (prim, že omenjene priročnike). Vprašanje o sem hotel pustiti ob strani prav zaradi tega, ker je kamen spotike slovenskih fonetikov (in tudi drugih) že od začetkov sistematičnega preučevanja knjižnega jezika, a ga očitno ne bi smel — zato bom to popravil na tem mestu. T. Srebot Rejec opredeljuje tradicionalno pojmovane različice hil kot u-jevske glasove (zložne in nezložne). Vendar v njenem gradivu (Srebot Rejec, 1981:236) ni niti enega primera z [u] kot drugim delom dvoglasnika — u-jevskost takega glasu je sicer očitna in nesporna (Tivadar, 1999: 350), vendar vse različice h/l oz. /u/ niso bile obravnavane (kakor tudi ne dognanja artikulacijske fonetike). Nasprotno trdi T. Srebot Rejec (1999: 48): »Sestavila sem gradivo z Ivi in njegovimi variantami v vseh legah/./« Omenjeni članek v Scando-Slavici je izključil obravnavo /v/ pred <1> in , kajti trije govorci so ga v večini primerov govorili zobnoustnično (tako trdijo trije informanti, kajti razprava ponuja le informacijo o njihovi presoji, ne pa sonagramov); na ta problem opozarja H. Tivadar, kar izkazuje z analizo korpusa zbranih govorjenih besedil. Zobnoustnični [v/v] se v govorjenem (tudi knjižnem) besedilu pojavlja pogosto pred <1>, v vzglasnem položaju in [z bar'vjp], tj. ne le (normirano) izključno pred samoglasniki nesestavljenih besed. Tu lahko najdemo tudi minimalni par /u-v/, ki ga pogreša T. Srebot Rejec: [u'sra:n] : [vra:n] (primer navajam po Tivadar, 1999: 345). Dolžine nezobnoustničnih se včasih približujejo ali celo presegajo dolžino nenaglašenega /u/ (pri istih govorcih). Zobnoustnični /v/ lahko traja tudi čez 50 ms (po Tivadar, 1999: 354), kar postavi pod vprašaj dolžino kot prozodično razločevalno lastnost. — Seveda je tu vprašanje, kako dolgo lahko ločujemo /u/ (najbolj tistem v njegovem položaju, kjer je najkrajši, tj. v prednaglasni poziciji — /u/ je seveda poleg /i/ in /a/ že tako ali tako inherentno najkrajši samoglasnik /Srebot Rejec, 1988b: 21-54 idr./) in zložne, predvsem pa nezložne izgovore in tudi <1> (po dolžini), seveda upoštevajoč enkratnost in neponovljivost vsakokratne tvorbe govorne verige — čeprav pri istem govorcu (prim. Vitez, 1999). Pričujoče besedilo je odgovor na: Srebot Rejec, Tatjana (1999). Spet o zvočniškem sklopu, JiS XLV/1-2,47^9, ki je odziv na: Jurgec, Peter (1999). Polglasnik in zvočniški sklop v izglasju mlajših prevzetih besed, JiS XLIV/7-8, 314-319. — Zahvaljujem se doc. dr. Eriki Kržišnik, da je pregledala ta članek. Enako velja za nekatere pogovorne uresničitve tipa ['mDJar]. 145 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 45, 1999/2000, št. 4 ODMEVI Tabela 1. — Primerjava povprečne dolžine zložnih (7 primerov) in nezložnih (21 primerov) u-jevskih različic zapisanega v besednem izglasju pred nezvenečimi zaporniki (navajam po Srebot Rejec, 1981: 237, prva vrsta)^ in M v prednaglasnem položaju (9 primerov) nesmiselnih besed (cit. po Srebot Rejec, 1988b: 23, 26, 29), kjer so ti najkrajši.^ Govorijo isti trije govorci. Dolžine so v ms. Ob priznanju, da sem nedavno morda prezrl del že raziskanega, zaključujem odgovor. Literatura Bezlaj, France (1939). Oris slovenskega knjižnega izgovora. Ljubljana: Zdravstveno društvo. --(1971). Osnove fonetike. Ljubljana. Gimson, Alfred Charles (1998). An introduction to the pronunciation of English. Gimson's pronunciation of English. London: Arnold. Srebot Rejec, Tatjana (1973). Poskus kontrastivne analize slovenskega fonema M z angleškim fonemom /v/. JiS XIX/3, 89-93. --(1975a). Soglasniški sklopi v slovenščini in kontrastivna analiza angleških in slovenskih soglasniških sklopov. Magistrska naloga. Ljubljana. Delno objavljeno v: Srebot Rejec, Tatjana (1975b). Začetni in končni soglasniški sklopi v slovenskem knjižnem jeziku. SR XXIII/3-4, 289-320. --(1981). On the Allophones of/v/ in Standard Slovene. Scando-Slavica XXVII, 233^1. --(1987a). The sound systems of English and Slovene compared: a distinctive feature analysis. Linguistica XXVII, 47-61. --(1988a). Kakovost slovenskih in angleških samoglasnikov (kontrastivna analiza obeh sestavov po njihovi kakovosti s stahšča akustične, artikulacijske in avditivne fonetike). JiS XXXIV/3, 57- 64. --(1988b). Word Accent and Vowel Duration in Standard Slovene: An Acoustic and Linguistic Investigation. München: Otto Sagner (Slavistische Beiträge, 226). Objavljeno v: Srebot Rejec, Tatjana (1987b). Word Accent and Vowel Duration in Standard Slovene. (An Acoustic and Linguistic Investigation). Dissertation. Klagenfurt. ^ Nekaj primerov — obravnavani glas je zapisan poševno: , , , (primeri po Srebot Rejec, 1981: 236). Primeri (obravnavane /u/ podčrtal P. J.): (po vzorcu 'nakup'), (po vzorcu 'na kupu'), (po vzorcu 'obut') itn. (nav. po Srebot Rejec, 1988b: 256-571. 146 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 45, 1999/2000, št. 4 ODMEVI --(1990b). Zveze dveh zapornikov v slovenščini in angleščini. (Sequences of two plosives in Standard Slovene and English). Ljubljana: US. Brez meritev objavljeno v: Srebot Rejec, Tatjana (1990a). Zveze dveh zapornikov v slovenščini in angleščini. SR XXXVIII, 265-84. --(1992). Initial and Final Sonorant Clusters in Slovene. Linguistica XXXII, 227-30. --(1996). Memorandum in matematika v slovenščini in angleščini. Razprave II. razreda XV, 155-64. --(1997). Nekaj o stavčni intonaciji v knjižni slovenščini. SR XLV/3-4, 429-55. --(1998a). On the vowel system in present-day standard Slovene. Jezikovne tehnologije za slovenski jezik: Mednarodna multi-konferenca Informacijska družba (...). Ljubljana: IJS, 22-24. --(1998b). O slovenskih samoglasniških sestavih zadnjih 45 let. SR XLVI/4, 339-46. Tivadar, Hotimir (1998). Govorjeni knjižni jezik — njegovo normiranje in uresničevanje. (Ob akustični analizi fonema NI na primerih iz radijskih besedil). Ljubljana (...). Delno objavljeno v: Tivadar, Hotimir (1999). Fonem /v/ v slovenskem govorjenem knjižnem jeziku. SR XLVII/3, 341-361. Vitez, Primož (1999). Od idealnih jezikovnih struktur k strategiji realnega govora. SR XLVII/1, 23^8. Peter Jurgec Ljubljana 147 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 45, 1999/2000, št. 4 I