181
7 UDK	343.26:343.8:343.24
Mojca	M.	Plesničar,	M.Sc.*
Namen	kaznovanja	 in	njegov	vpliv	 	
na	odločanje	o	 sankcijah
1.	Uvod
Na	 vprašanje,	 zakaj	 kaznovati,	 sodobna	 teorija	 ponuja	 različne	 odgovore.	
V	iskanju	najbolj	prepričljivega	se	posamezne	ureditve	zatekajo	k	različnim	re­
šitvam	–	bodisi	 se	pretežno	odločijo	za	eno	utemeljitev	 in	 se	drugim	vsaj	na	
načelni	ravni	izogibajo,	bodisi	v	kaznovalni	sistem	vključijo	več	razlag,	zakaj	je	
kaznovanje	v	predpisani	obliki	nujno	in	utemeljeno,	pri	čemer	nekatere	ureditve	
vzpostavljajo	hierarhijo	med	kaznovalnimi	nameni,	nekatere	pa	o	teh	razmerjih	
molčijo,	bodisi	izberejo	za	zakonodajalca	najlažjo	pot	neopredelitve,	kot	bomo	
videli	na	slovenskem	primeru.
Vprašanj	namena	kaznovanja	se	 je	mogoče	 lotiti	 iz	številnih	zornih	kotov.	
Razmišljanja	imajo	lahko	korenine	v	filozofskih,	socioloških,	psiholoških	in	dru­
gih	temeljih.	Pri	tem	vsak	vidik	prinese	nove	uvide	in	spoznanja	v	materijo,	pred­
vsem	pa	praviloma	pokaže,	kako	zelo	široko	je	polje	diskusije	glede	tega	vpra­
šanja.	Za	obvladljivo	razpravo	je	zato	nujno	uokviriti	razmišljanja	z	določenimi	
izhodiščnimi	poudarki.	V	tem	smislu	je	temelj	te	razprave	zelo	konkretno	vpraša­
nje	sodnikovega	odločanja	o	sankciji	in	njegov	odnos	do	namena	kaznovanja.	Po	
kratkem	pregledu	teorij	o	namenu	kaznovanja	s	poudarkom	na	mešanih	teorijah,	
še	posebej	tistih,	ki	so	relevantne	za	naš	prostor,	se	zato	članek	osredotoči	na	
teoretična	in	praktična	razmišljanja	o	vlogi,	ki	jo	igra	sistemska	odločitev	glede	
namena	kaznovanja	pri	odločanju	o	konkretni	sankciji	v	posamičnih	primerih.	
*	 Mojca	M.	Plesničar,	M.Sc.,	mlada	raziskovalka	na	Inštitutu	za	kriminologijo	pri	Pravni	fakulteti	
v	Ljubljani;	mojca.plesnicar@pf.uni­lj.si.	Avtorica	se	zahvaljuje	Cirilu	Keršmancu	in	Draganu	
Petrovcu	za	koristne	komentarje	k	začetnim	različicam	tega	članka.
182
7/2 Zbornik Znanstvenih raZprav – LXXii. Letnik, 2012
Po	splošnem	orisu	pomena	celovite	rešitve	znotraj	kaznovalnega	sistema	sledi	
analiza	stanja	v	slovenski	ureditvi,	ki	se	je	zakonsko	določenemu	namenu	kazno­
vanja	odrekla	po	osamosvojitvi.	Skozi	primere	sodnih	odločb	z	upoštevanjem	
spoznanj	slovenske	kazenskopravne	in	kriminološke	teorije	prispevek	oriše	neu­
godne	razmere,	v	katerih	se	je	(tudi)	glede	tega	vprašanja	znašel	slovenski	kazen­
skopravni	sistem,	in	očrta	pot,	ki	bi	lahko	razjasnila	trenutno	stanje.
2.	Dve	skrajnosti	teorij	o	namenu	kaznovanja
Izhodišči	za	razmišljanja	o	namenih	kaznovanja	tudi	danes	ostajata	dve:	retri­
butivnost	ali	utilitarnost,	mednju	pa	se	uvršča	veliko	vmesnih	teorij.1	V	sloven­
skem	in	širšem	evropskem	prostoru	je	v	istih	okvirih	pogosto	govor	o	absolu­
tnih	in	relativnih	ter	mešanih	teorijah.2
Retributivne	 ali	 absolutne	 teorije	 temeljijo	 na	 tezi,	 da	 namen	 kaznovanja	
leži	v	preteklosti	in	ga	je	mogoče	najti	v	kaznivem	dejanju,	ki	je	bilo	izvršeno	
(punitur	quia	peccatum	est).	V	skladu	s	tem	pojmovanjem	kazen	služi	kot	po­
vračilo	(retribucija)	za	storjeno	zlo,	pri	čemer	ne	gre	za	maščevanje,	temveč	za	
vnaprej	predviden	in	formaliziran	postopek	reagiranja	na	storjeno	protipravno	
ravnanje.	Ta	razmišljanja,	ki	v	moderni	dobi	izhajajo	iz	Kantovih	in	Heglovih	
misli,	se	kitijo	s	pomembno	predpostavko,	v	skladu	s	katero	je	vsak	posameznik	
svobodno	bitje,	moralni	agent,	ki	mu	s	kaznijo	ne	smemo	odvzeti	ali	omejiti	
te	osnovne	svobode,	zato	kazen	nikakor	ne	sme	biti	usmerjena	v	posameznika	
ali	zasledovati	družbeno	koristnih	ciljev,	temveč	je	usmerjena	le	v	dejanje,	ki	je	
bilo	 storjeno.	Ključni	koncept	v	okviru	 teh	 razmišljanj	 je	 sorazmernost,	 torej	
ustrezno	razmerje	med	storjenim	kaznivim	dejanjem	in	pripadajočo	kaznijo,	ki	
je	osnova	za	razmišljanje	o	pravičnosti	v	kaznovanju.3
1	 	 Za	podrobnejši	primerjalni	pregled	teorij	o	namenih	kaznovanja	glej	na	primer	Tonry,	Why 
punish? (2011),	kjer	so	posamezne	teorije	predstavljene	tako	z	izvirnimi	besedili	njihovih	začet­
nikov,	kot	sta	na	primer	Kant	in	Bentham,	kot	tudi	s	stališči	sodobnikov	o	njihovem	razvoju	in	
današnji	vsebini.	Glede	odločanja	o	sankcijah	najdemo	(v	anglo­ameriških	okvirih)	dober	pre­
gled	na	primer	v	Von	Hirsch,	Ashworth,	Roberts,	principLed sentencing (2009).	V	slovenskem	
prostoru	se	je	z	vprašanjem	namenov	kaznovanja	širše	ukvarjal	Petrovec,	kaZen breZ ZLočina 
(1998),	isti,	O	kaznovanju,	v:	sodobne usmeritve (2007),	str.	273–282.	Glej	tudi:	Ambrož,	Pre­
ventivne	mešane	teorije,	v:	rkk 59	(2008)	3,	str.	239–248.
2	 	 Petrovec,	kaZen breZ ZLočina (1998);	Tella,	Tella,	punishment and cuLture	(2006),	str.	46−49;	
Ambrož,	Preventivne	mešane	teorije,	v:	rkk	59	(2008)	3,	str.	240–244;	Bavcon,	Šelih,	Korošec,	
Ambrož,	Filipčič,	kaZensko pravo	(2009),	str.	359−361.
3	 	 Prim.	Petrovec,	kaZen breZ ZLočina (1998), str.	47−99;	Tella,	Tella,	punishment and cuLture	
(2006),	str.	46−49;	Ambrož,	Preventivne	mešane	teorije,	v:	rkk	59	(2008)	3,	str.	240–242;	Ton­
ry,	Introduction,	v:	Why punish? (2011),	str.	7−11	in	20−22.
183
7/3mojca m. pLesničar – namen kaZnovanja in njegov vpLiv na odLočanje o sankcijah
Nasprotno	utilitarne	teorije	 smisel	kaznovanja	vidijo	v	možnostih	za	spre­
membe	v	prihodnosti	(punitur	ne	peccetur),	tako	na	ravni	posameznika	kot	tudi	
na	ravni	drugih	članov	družbe.	Od	tod	izhajata	dve	(v	kontinentalnem	svetu	bolj	
prisotni)	smeri	specialne	in	generalne	prevencije,	ki	smisel	kaznovanja	iščeta	bo­
disi	v	spreminjanju	(spreobrnitvi)	storilca	(specialna	prevencija)	bodisi	v	vpliva­
nju	na	prihodnje	vedenje	drugih	ljudi	(generalna	prevencija),	ki	lahko	učinkuje	z	
negativnega	(zastraševanje)	ali	pozitivnega	(utrjevanje	pravnih	pravil)	izhodišča.4
Opisano	predstavlja	dva	skrajna	pola	na	premici	kaznovalnih	namenov,	a	v	
čisti	obliki	ju	je	mogoče	najti	le	v	izvirnih	znanstvenih	teorijah	Kanta	in	Hegla	
na	eni	ter	Benthama	na	drugi	strani,	nikakor	pa	ne	v	sodobnih	teorijah,	še	manj	
pa	praksi.5	Na	tej	ravni	se	namreč	pojavljajo	predvsem	mešane	teorije.
3.	Teorije	med	obema	skrajnostma
Z	oznako	»mešane«	med	 sodobnimi	 teorijami	označujemo	 tiste,	 ki	 vsebu­
jejo	posamezne	elemente	obeh	skrajnosti,	 jih	na	 različne	načine	 razvrščajo	 in	
vrednotijo,6	izhajajoč	iz	drugačnih	predpostavk	pa	nekatere	nove	teorije	v	kazno­
valno	sliko	vnašajo	dodatne	uvide	(na	primer	koncept	obnavljalne	oziroma	re­
storativne	pravičnosti).7	Tonry	v	tem	smislu	predvsem	v	okviru	anglo­ameriških	
razprav,	kjer	je	retributivizem	v	zadnjih	desetletjih	neizogiben,	izpostavlja	štiri,	
ki	so	še	posebej	relevantne	tudi	za	postopke	odločanja	o	sankcijah:	omejevalni	
retributivizem,	skandinavsko	asimetrično	proporcionalnost,	teorijo	sorazmerne	
zaslužene	kazni	in	empirično	teorijo	zaslužene	kazni.8
Omejevalni	retributivizem,	ki	ga	je	prvi	predlagal	Norval	Morris	v	sedemde­
setih	letih	prejšnjega	stoletja,	se	zaveda	ene	ključnih	praktičnih	pomanjkljivosti	
4	 	 Bentham,	an introduction	(1996);	Petrovec,	kaZen breZ ZLočina (1998), str.	17−44;	Beccaria,	
o ZLočinih in kaZnih	(2002);	Tella,	Tella,	punishment and cuLture	(2006),	str.	48−49;	Ambrož,	
Preventivne	mešane	teorije,	v:	rkk	59	(2008)	3,	str.	242–244;	Bavcon,	Šelih,	Korošec,	Ambrož,	
Filipčič,	kaZensko pravo	(2009),	str.	360−362.
5	 	 Tella,	Tella,	punishment and cuLture	(2006);	Ambrož,	Preventivne	mešane	teorije,	v:	rkk	59	
(2008)	3,	str.	244–248;	Tonry,	Introduction,	v:	Why punish? (2011),	str.	22–24.
6	 	 Bagaric,	punishment & sentencing	(2001),	str.	48−49,	v	tem	smislu	govori	o	kompromisnih	teo­
rijah	(compromise	theories),	saj	nove	različice	iščejo	srednjo	pot	med	eno	in	drugo	skrajnostjo.
7	 	 Teorije	restorativne	pravičnosti	izhajajo	iz	povsem	drugačnih	predpostavk.	Ključna	pri	teh	ni	
sama	kazen,	 temveč	postopek,	 skozi	katerega	pridemo	do	razrešitve	 situacije,	ki	 je	nastala	 s	
kaznivim	dejanjem	in	ki	zahteva	sodelovanje	vseh	prizadetih	(glej	na	primer	Završnik,	Koncep­
tualne	zagate,	v:	RKK	59	(2008)	2,	str.	125–140).	Završnik	v	tem	kontekstu	govori	kar	o	novi	
paradigmi.	Glej	tudi	Tonry,	Introduction,	v:	Why punish? (2011),	str.	23–24.
8	 	 Tonry,	Introduction,	v:	Why punish? (2011),	str.	22−24.
184
7/4 Zbornik Znanstvenih raZprav – LXXii. Letnik, 2012
klasičnega	retributivizma,	to	je,	da	je	upoštevanje	zgolj	sorazmernosti	premalo	
natančno	merilo	 za	 izbiro	 ustrezne	 kazni.	 Težavo	 reši	 tako,	 da	 sorazmernost	
uporabi	zgolj	kot	kriterij	za	določitev	spodnje	 in	zgornje	meje	kaznovanja	 in	
tako	ustvari	polje	»ne	nepravičnih«	kazni	(not	unjust).	Kazni	zunaj	tega	polja	
so	nepravične,	ker	so	bodisi	prenizke	bodisi	previsoke	in	tako	ne	zadostijo	zah­
tevam	retributivnosti,	v	postopku	natančnejše	določitve	kazni	znotraj	tega	raz­
pona	pa	so	sorazmernostnemu	kriteriju	priključeni	alternativni	(tudi	utilitarni)	
kaznovalni	cilji.	Kot	izhodišče	za	odločanje	je	Morris	predvidel	spodnjo	mejo,	
ki	 jo	postavlja	sorazmernost,	od	koder	se	 lahko	kazen	zvišuje	glede	na	druge	
dopustne	okoliščine.9
Podobno	skandinavska	različica	retributivizma	poudarja	zgornjo	mejo	soraz­
mernosti,	a	ob	tem	dopušča	upoštevanje	drugih	usmeritev,	v	švedskem	primeru	
recimo	generalne	prevencije	(zastraševanja)	v	primeru	vožnje	pod	vplivom	alko­
hola	ali	rehabilitacije	v	primeru	mladoletnih	storilcev	kaznivih	dejanj.10	Podob­
no	je	veljalo	na	Finskem	pred	spremembami	zakonodaje	leta	2003,	ko	so	pred­
vsem	v	zvezi	z	mladoletniki	sicer	retributivni	model	dopolnjevali	rehabilitativni	
elementi.11
Teorija	zaslužene	kazni	(just	deserts),	ki	se	je	od	svojih	začetkov	do	danes	že	
precej	 spreminjala,	v	 svojih	sodobnejših	 različicah	poudarja	predvsem	pomen	
sorazmernosti	in	manj	pozornosti	posveča	absolutnim	višinam	kazni.12	V	tem	
smislu	je	treba	ločiti	med	relativno	sorazmernostjo	(ordinal	proportionality),	ki	
skrbi	za	to,	da	so	razmerja	med	kaznimi	za	različna	kazniva	dejanja	ustrezna	raz­
merjem	glede	resnosti	teh	kaznivih	dejanj,	ter	absolutno	sorazmernostjo	(cardi-
nal	proportionality),	ki	tako	zgrajeno	lestvico	relativne	sorazmernosti	postavlja	
v	dejanskost	in	kaznivim	dejanjem	pripiše	realne	posledice.	Za	zagovornike	so­
razmerne	zaslužene	kazni	je	ključna	prva,	torej	relativna	sorazmernost,	medtem	
ko	priznavajo,	da	je	absolutna	sorazmernost	odvisna	od	družbenih	dejavnikov	
in	spremenljiva,	a	opozarjajo,	da	previsoke	kazni	niso	v	skladu	z	osnovnim	na­
menom	kaznovanja,	torej	izkazom	ustrezne	graje,	sorazmerne	storjenemu	kazni­
vemu	dejanju.13	Podobno	velja	za	empirično	teorijo	zaslužene	kazni,	katere	zago­
9	 	 Morris,	the future of imprisonment (1974);	Morris,	 Tonry,	betWeen prison and probation	
(1990);	Frase,	Limiting	retributivism,	v:	the future of imprisonment	(2004),	str.	135–138.
10	 	 Von	Hirsch,	Jareborg,	The	Swedish	Sentencing	Law,	v:	principLed sentencing	(2009),	str.	263.
11	 	 Lappi­Seppälä,	Sentencing,	v:	sentencing and sanctions (2001),	str.	139−144.
12	 	 Von	Hirsch,	doing justice (1976).
13	 	 Von	Hirsch,	Ashworth,	proportionate sentencing	(2005);	Von	Hirsch,	Proportionate	Senten­
ces,	v:	principLed sentencing	(2009),	str.	116–118;	Tonry,	Introduction,	v:	Why punish? (2011),	
str.	23.
185
7/5mojca m. pLesničar – namen kaZnovanja in njegov vpLiv na odLočanje o sankcijah
vorniki	dodatno	poudarjajo,	da	morajo	biti	absolutno	določene	kazni	v	skladu	z	
»intuicijo«	večine,	če	želi	pravo	ohraniti	legitimnost	in	moralno	prepričljivost.14
Tudi	nekateri	 vidiki	 utilitarnih	 teorij	 v	 anglo­ameriškem	kontekstu	ponov­
no	pridobivajo	 veljavo.	Onesposabljanje	 (incapacitation)	 kot	oblika	 specialne	
prevencije	pomeni	odstranitev	storilca	iz	družbe,	ki	je	lahko	začasne	ali	trajne	
narave,	 odvisno	 od	 ocenjene	 nevarnosti	 storilca.15	 Nasproti	 izločitvi	 pogosto	
stojijo	rehabilitativni	programi,	ki	postopoma	znova	vstopajo	v	kaznovalne	sis­
teme	anglo­ameriškega	sveta,	a	so	praviloma	zasnovani	le	za	posamezne	skupine	
storilcev,	in	ne	na	splošno.16
V	zvezi	z	generalno	prevencijo	je	zunaj	kontinentalnega	kroga	največ	pozor­
nosti	posvečene	zastraševalni	vlogi	kazni	(deterrence).	Na	njeni	osnovni	premisi,	
torej	da	strožje	kazni	bolj	odvračajo	storilce	od	kaznivih	dejanj	kakor	blažje,17	je	
gradil	zlasti	razvoj	v	anglo­ameriških	sistemih	od	sedemdesetih	let	naprej.	Teza,	
ki	deluje	zdravorazumsko	in	je	zaradi	hitrih	rezultatov,	ki	jih	obeta,	priljubljena	
zlasti	med	 snovalci	 kriminalitetnih	politik,	 je	 bila	 s	 številnimi	 raziskavami	 že	
večkrat	ovržena,	nasprotna	Beccarijeva	ugotovitev,	da	je	najbolj	učinkovita	naj­
verjetnejša,	in	ne	najstrožja	kazen,	pa	se	je	v	njih	praviloma	potrjevala.18
Za	naš	prostor	so	pomembne	še	nekatere	druge	teorije	o	namenih	kaznova­
nja,	ki	so	bolj	značilne	v	kontinentalnih,	predvsem	nemških	razpravah.	Ambrož	
(2008)	tako	izčrpno	predstavlja	preventivne	mešane	teorije,	ki	v	skladu	s	konti­
nentalnim	izročilom	iščejo	ustrezno	razmerje	med	retribucijo	na	eni	ter	special­
no	in	generalno	prevencijo	na	drugi	strani.	V	nasprotju	s	skandinavskimi	rešitva­
mi,	ki	med	njimi	vzpostavljajo	hierarhijo,	se	preventivne	mešane	teorije	povsem	
odrečejo	 sleherni	 retribuciji,	 izhajajoč	 iz	 predpostavke,	 da	 kazensko	pravo	ni	
naravnano	idealistično,	 temveč	zgolj	 stvarno­utilitarno.	Posledično	tudi	 ideali­
stična	komponenta	retributivizma	(izravnava	storjenega	zla)	nikakor	ne	spada	v	
kazenskopravne	okvire,	zato	ne	more	biti	osnova	za	iskanje	namena	kaznovanja.	
Kljub	načelni	izključitvi	retributivistične	logike	pa	njeno	ključno	orodje,	torej	
sorazmernost,	tudi	znotraj	preventivnih	mešanih	teorij	ohranja	pomembno	vlo­
go.	 Sorazmernost	 v	 okviru	 pojmov	 »krivda«	 in	 »zaslužena	 kazen«	 predstavlja	
14	 	 Tonry,	Introduction,	v:	Why punish? (2011),	str.	22−23.
15	 	 Von	Hirsch,	Ashworth,	Roberts,	principLed sentencing	(2009),	3.	poglavje,	str.	75−101.
16	 	 Ashworth,	sentencing (2010),	str.	84−86.
17	 	 Glej	na	primer	Posner,	An	economic	theory,	v:	Columbia	Law	Review	85	(1985)	6,	str.	1193–
1231.
18	 	 Von	Hirsch,	Burney,	Wikström,	criminaL deterrence (1999);	Von	Hirsch,	Ashworth,	Roberts,	
principLed sentencing	(2009),	2.	poglavje,	str.	39−74;	Tonry,	The	Mostly	Unintended	Effects,	
v:	Crime	and	Justice	38	(2009)	1,	str.	65–112;	Ashworth,	sentencing (2010),	str.	78−84.
186
7/6 Zbornik Znanstvenih raZprav – LXXii. Letnik, 2012
omejitev	siceršnje	tretmanske	naravnanosti	kaznovanja,	v	ekscesih,	do	katerih	bi	
sicer	zelo	verjetno	prihajalo	v	imenu	rehabilitacije.
Tudi	Petrovec	zavrača	absolutne	teorije	in	v	povezavi	s	teorijo	komunikacije	
dokazuje,	da	je	nemogoče	s	kaznijo	ne	vplivati	na	obsojenega	oziroma	doseči	
nekaj,	kar	bi	bilo	»čisto	kaznovanje«.19	V	tem	smislu	pravi,	da	ima:
»[v]se,	kar	kaznovalec	stori,	in	vse,	česar	iz	določenih	razlogov	ne	stori,	
[…]	vpliv	na	obsojenčevo	dojemanje	kazni	in	s	tem	na	njegovo	vedenje	
v	bodočnosti«.20
Ob	vseh	humanističnih	pomislekih,	ki	jih	vidi	v	retributivni	logiki,	se	Petro­
vec	tudi	zaradi	take	nemožnosti	ne­komunikacije	v	kaznovanju	zavzema	za	vr­
nitev	k	izhodiščem	tretmanske	ideologije,	še	posebej	v	okvirih	socioterapevtskih	
konceptov,	ki	 so	v	Sloveniji	uspešno	delovali	v	preteklosti,	pri	 čemer	zavrača	
klasične	utilitaristične	težnje	po	učinkovitosti	in	namesto	njih	izpostavlja	pro­
stovoljnost,	nujnost	omejevanja	navzgor	in	ideje	humanistične	filozofije,	psiho­
logije	in	penologije.21
Iz	teh	kratkih	očrtov	posameznih	teorij	je	mogoče	razbrati,	da	sodobni	čas	
pozna	množico	načelnih	utemeljitev	za	kaznovanje,	pri	čemer	se	 sodobni	av­
torji	oddaljujejo	od	»čistih«	modelov	in	razvijajo	mešane	teorije,	s	katerimi	po­
skušajo	zajeti	najboljše	 iz	obeh	skrajnosti.	V	različnih	rešitvah	jih	 izhajajoč	 iz	
retributivnosti	večina	poudarja	nujnost	omejitve	kaznovanja	navzgor,	navadno	
prek	koncepta	sorazmernosti,22	hkrati	pa	tudi	posamezne	specialno	in	generalno	
preventivne	elemente,	(predvsem)	v	zadnjem	času	znova	povezane	tudi	z	rehabi­
litativnimi	težnjami.23
V	tem	je	sodobni	čas	nekoliko	drugačen	od	preteklega	razvoja	dogodkov,	v	
katerem	je	prihajalo	do	cikličnega	menjavanja	prevladujoče	ideologije.24	Po	več	
izmenjavah	 retributivnih	 in	utilitarističnih	 teorij	na	mestu	vladajoče	 ideologije	
v	kaznovanju	v	preteklih	stoletjih	je	tudi	v	sredini	dvajsetega	stoletja	sledilo	ob­
dobje	 popolne	 in	 nekritične	 predanosti	 utilitarističnim	 in	 rehabilitativnim	 ci­
19	 	 Petrovec,	kaZen breZ ZLočina (1998), str.	129−162.
20	 	 Prav	tam, str.	144.
21	 	 Pomen	komunikacije	v	kaznovanju	v	enem	izmed	novejših	sestavkov	poudarja	tudi	Duff,	Pu­
nishment,		v:	principLed sentencing (2009),	str.	126−133,	ki	pa	v	nasprotju	s	Petrovcem	ko­
munikacijo	tesno	poveže	z	retribucijo,	ki	na	storilca	naslavlja	vrednostno	sodbo	o	njegovem	
ravnanju.	Obenem	Duff	v	skladu	s	 tem,	na	kar	opozarja	Petrovec,	priznava,	da	 je	za	to,	da	
upravičimo	kakršnokoli	kaznovanje,	ki	presega	zgolj	 izrek	opomina,	nujno	 treba	zajeti	 tudi	
nekatere	pojme	utilitarističnih	teorij,	zato	sestavi	novo	podvrsto	mešanih	kaznovalnih	teorij.
22	 	 Petrovec,	kaZen breZ ZLočina (1998), str.	207−222.
23	 	 Von	Hirsch,	Ashworth,	Roberts,	principLed sentencing	(2009),	str.	1−38;	Tonry,	Introduction,	
v:	Why punish? (2011),	str.	22–24.
24	 	 Petrovec,	kaZen breZ ZLočina (1998), str.	212.
187
7/7mojca m. pLesničar – namen kaZnovanja in njegov vpLiv na odLočanje o sankcijah
ljem.	Različno	glede	na	okolje	(bolj	v	anglo­ameriških	sistemih,	bistveno	manj	v	
kontinentalnih)25	je	v	tem	času	v	imenu	rehabilitacije	prihajalo	do	resnih	zlorab	
in	manipulacij	pri	delu	z	obsojenimi,	kar	je	po	znameniti	(a	danes	evidentno	na­
pačni)	Martinsonovi	ugotovitvi,	da	tako	ali	tako	»nič	ne	učinkuje«,26	pripeljalo	do	
zloma	rehabilitativne	ideologije	in	odprlo	vrata	retributivnim	idejam.	Te	so	(spet	
bolj	izrazito	v	anglo­ameriških	sistemih,	medtem	ko	se	je	kontinentalna	Evropa	
vsaj	deloma	temu	trendu	izognila)	korenito	spremenile	podobo	ne	le	teoretičnih	
razprav,	temveč	tudi	zakonodajnih	in	izvršilnih	posegov	v	materijo	kaznovanja	in	
delovanje	zaporskih	institucij.	Kar	se	je	(vsaj	deloma)	rodilo	iz	odpora	proti	ne­
brzdanim	posegom	v	pravice	posameznika,27	pa	se	je	v	povezavi	z	neoliberalnimi	
težnjami	na	eni	in	neokonzervativnimi	težnjami	na	drugi	strani	izrodilo	v	sistem,	
ki	ga	ni	mogoče	opravičiti	v	okviru	nobene	izmed	opisanih	kaznovalnih	teorij.28
Tonry	tako	opozarja,	da	so	se	v	zadnjih	desetletjih	v	anglo­ameriškem	okolju	
pojavile	kaznovalne	rešitve,	ki	jih	ni	mogoče	utemeljiti	s	prav	nobeno	uveljavlje­
no	kaznovalno	teorijo.	Kot	primer	izpostavi	»three	strikes«	mehanizme,	ki	bodo	
podrobneje	predstavljeni	v	nadaljevanju,	za	katere	je	značilno,	da	storilčevo	tretje	
kaznivo	dejanje	neizogibno	vodi	v	dolgotrajen	(25	let)	ali	celo	dosmrtni	zapor	
ne	glede	na	resnost	posameznih	kršitev.	Primera,	ki	ga	je	potrdilo	kalifornijsko	
vrhovno	sodišče,	v	katerem	je	bil	obsojeni	zaradi	kraje	treh	palic	za	golf,	kar	je	
bila	njegova	tretja	kršitev,29	obsojen	na	dolgotrajno	zaporno	kazen,	tako	ni	mo­
goče	opravičiti	niti	skozi	prizmo	retributivnih	teorij	(ni	nobene	sorazmernosti	
med	kršitvijo	in	kaznijo)	niti	skozi	prizmo	utilitarnih	teorij	(kazen	je	prestroga,	
da	bi	lahko	dosegla	zastavljene	cilje	rehabilitacije)	niti	s	katero	od	mešanih	teorij	
(za	omejevalni	retributivizem	na	primer	presega	zgornjo	mejo,	ki	je	postavljena	
s	sorazmernostjo,	za	teorijo	zaslužene	kazni	ruši	vzpostavljeno	lestvico	relativne	
sorazmernosti	ipd.).	»Three	strikes«	mehanizmi	v	današnjem	času	niso	osamljeni,	
podobno	neopravičljive	so	tudi	številne	druge	»moderne«	rešitve,	na	primer	ob­
vezni	minimumi	pri	odločanju	o	kazni,	dosmrtna	kazen	brez	možnosti	pogojne­
ga	odpusta	(life	without	the	possibility	of	parole	–	LWOP),	nedoločeno	trajanje	
kazni	za	»nevarne«	storilce	ipd.
25	 	 Šelih,	sodna odmera kaZni	(1990),	str.	1−5;	Šelih,	Načelo	sorazmernosti,	v:	Podjetje	in	delo,	
(2009)	7,	str.	1357−1358;	Petrovec,	kaZen breZ ZLočina (1998), str.	33−43;	Petrovec,	O	kazno­
vanju,	v:	sodobne usmeritve (2007),	 str.	273–275.	Zlasti	 za	področje	nekdanje	 Jugoslavije	 je	
značilno,	da	se	ni	povsem	odreklo	konceptu	rehabilitacije.	Zgaga,	Odmera	kazni,	v:	RKK	60	
(2009)	3,	str.	203−206.
26	 	 Martinson,	What	works?,	v:	The	Public	Interest	(1974)	35,	str.	22–54.
27	 	 Glej	na	primer	von	Hirsch,	doing justice	(1976).
28	 	 Šelih,	sodna odmera kaZni	(1990),	str.	47−60;	Petrovec,	kaZen breZ ZLočina (1998), str.	129−162;	
Tonry,	Introduction,	v:	Why punish? (2011),	str.	22−24.
29	 	 Gre	za	primer	Ewing	v.	California,	583	U.S.	II	(2003),	navedeno	po	Tonry,	Introduction,	v:	
Why punish? (2011),	str.	23.
188
7/8 Zbornik Znanstvenih raZprav – LXXii. Letnik, 2012
Opisani	 primeri	 so	 zrasli	 na	 ameriških	 tleh	 in	 le	 redko	našli	mesto	 zunaj	
anglo­ameriškega	kroga	držav,	pa	še	znotraj	tega	le	v	omejenem	obsegu.	Kljub	
temu	se	nam	tudi	zaradi	pomoči	globalizacije	in	»amerikanizacije«	takšne	rešitve	
zdijo	domače	in	vse	manj	nenavadne,	zato	njihov	vpliv	še	zdaleč	ni	nepomem­
ben.	Pomembno	je,	da	se	zavedamo,	da	kljub	umeščenosti	v	sodobni	kaznovalni	
sistem	taki	ekscesi	nikakor	ne	spadajo	v	kaznovalne	koncepte,	ki	jih	je	v	zadnjih	
dvesto	letih	razvila	sodobna	družba	in	s	katerimi	opravičujemo	kaznovalne	po­
sege	v	posameznikove	pravice,	in	sicer	niti	v	utilitaristične	niti	v	retributivistič­
ne	 	 niti	 v	mešane,	 temveč	predstavljajo	 odklon	od	 izdelanih	miselnih	 tokov.	
Tonry	opozarja,	da	ravno	take	kaznovalne	rešitve	kažejo,	da	»v	sodobnem	času	
pojem	pravične	kazni	ni	jasen,	temveč	v	najboljšem	primeru	zamegljen	in	ne­
koherenten,	v	najslabšem	pa	kar	ne	obstaja	več«.30	Ob	njihovem	utemeljevanju	
in	opravičevanju	se	tako	ni	mogoče	sklicevati	na	teorije	o	namenu	kaznovanja,	
zato	 (predvsem)	ameriška	 sodišča	uporabljajo	 s	kaznovanjem	povsem	nezdru­
žljiv	koncept	demokratičnosti.	V	prej	omenjenem	kalifornijskem	primeru	Ewing	
se	tako	vrhovni	sodniki	sprašujejo,	kako	naj	vendar	sodišče	poseže	ali,	še	mnogo	
huje	(!),	sploh	dvomi	v	rešitve,	ki	jih	je	na	podlagi	volje	ljudstva	sprejelo	demo­
kratično	izvoljeno	predstavniško	telo.31
4.	Pomen	jasno	določenega	namena	kaznovanja
Prikazana	slika	postavi	pod	vprašaj	vlogo	kaznovalnih	teorij	v	sodobni	druž­
bi,	a	hkrati	pokaže,	kako	je	videti	realnost,	v	kateri	takšne	teorije	nimajo	mesta.	
Z	načelnega	vidika	je	popolnoma	nesprejemljivo,	da	se	kaznovanje,	ki	je	izrazito	
vrednostno	nabito	področje	 in	hkrati	 izjemno	posega	v	pravice	posameznika,	
izvaja	in	spreminja	brez	jasne	vizije	glede	tega,	čemu	služi	in	kako	ga	lahko	ute­
meljimo.	Ashworth	celo	meni,	da	nejasnost	in	nedorečenost	vodilne	kaznovalne	
ideologije	oziroma	razmerij	med	različnimi	ideologijami	nista	v	skladu	s	sodob­
nimi	pojmovanji	koncepta	pravne	države	oziroma	vladavine	prava	(rule	of	law),	
saj	je	polje,	ki	je	prepuščeno	diskreciji	sodnika	v	konkretnem	primeru,	absolutno	
preširoko	in	v	neskladju	z	zahtevami	po	pravni	varnosti.32	Takšno	stanje	namreč	
dopušča,	da	v	formalno	kaznovanje	vstopajo	prepričanja	posameznih	sodnikov	
30	 	 »[C]ontemporary	conceptions	of	just	punishment	are	at	best	muddled	and	morally	incoherent	
and	at	worst	non­existent.«	(Tonry,	Introduction,	v:	Why punish? (2011),	str.	24).
31	 	 Kot	pronicljivo	opozarja	Tonry,	se	sodniki	ob	takem	razmišljanju	niso	vprašali,	na	kakšen	način	
nastajajo	takšni	zakoni,	koliko	nanje	vplivajo	čustveni,	politični	in	ideološki	dejavniki	ter	kako	
malo	 »ljudstvo«	 	 pravzaprav	 ve	 o	 dejanskih	 postopkih	 kaznovanja	 in	 izvrševanja	 kazenskih	
sankcij	(Tonry,	prav	tam).
32	 	 Ashworth,	sentencing (2010),	str.	76−78.
189
7/9mojca m. pLesničar – namen kaZnovanja in njegov vpLiv na odLočanje o sankcijah
o	namenih	kaznovanja,	kar	močno	presega	običajne	 in	sprejemljive	utemeljit­
ve	polja	diskrecije,	v	skladu	s	katerimi	je	diskrecija	namenjena	individualizaciji	
sankcije,	 torej	 prilagoditvi	 konkretne	 kazni	 okoliščinam	 konkretnega	 primera	
in	konkretnega	storilca.	Odločanje	o	namenu	kaznovanja	pa,	kot	opozarja	tudi	
Ashworth,	nikakor	ni	stvar	 individualizacije	sankcije,	saj	gre	za	širše	vprašanje	
kaznovalne	politike,	na	katero	ne	more	odgovarjati	individualni	sodnik,	temveč	
politika	in	družba	na	splošno.33
Ob	načelnih	se	v	razpravi	o	namenu	kaznovanja	pri	odločanju	o	sankcijah	
pojavljajo	tudi	čisto	praktični	pomisleki	zoper	sistemsko	neurejenost	vprašanja.	
Prav	sistemska	nejasnost	in	neenotnost	sodnikov	glede	vprašanja,	čemu	služi	ka­
znovanje,	je	namreč	v	skladu	z	ugotovitvami	več	raziskav	eden	od	ključnih	virov	
neenotne	kaznovalne	prakse.34	Izsledki	različnih	študij	tako	potrjujejo	intuitivno	
spoznanje,	da	je	izhodišče	kaznovanja	tisto,	ki	začrta,	kakšna	kazen	bo	izrečena	
v	praksi.	Med	sodniki	ni	enotnosti	glede	namena	kaznovanja,	kar	v	kombinaciji	
s	 sistemsko	nerazrešenim	vprašanjem	namena	kaznovanja	pomeni,	da	v	posa­
mičnem	primeru	sodnik	za	izhodišče	vzame	lastno	prepričanje	o	tem,	čemu	naj	
kaznovanje	služi.	To,	da	so	prepričanja	sodnikov,	ki	torej	vodijo	(vsaj	miselni)	
proces	določanja	sankcije,	kljub	določeni	stopnji	poklicne	indoktrinacije	vendar­
le	zelo	različna,	najbrž	ne	potrebuje	posebne	razprave.
Različne	 ureditve	 poznajo	 različne	 načine	 razreševanja	 vprašanja	 namena	
kaznovanja.	Ob	klasičnih	možnostih	−	 izbrati	eno	ali	ne	 izbrati	nobene	−	se	
v	 sodobnosti	 praviloma	 uporablja	 takšna	 ali	 drugačna	 kombinacija	 različnih	
namenov,	kar	ob	predpostavki,	da	je	med	njimi	na	ustrezen	način	vzpostavljeno	
določeno	razmerje,	še	vedno	zagotavlja	dovolj	koherenten	sistem.35
V	evropskem	prostoru	je	v	zvezi	z	ureditvijo	namena	kaznovanja	pomembno	
Priporočilo	Sveta	Evrope	št.	R	(92)	17,36	ki	se	ukvarja	z	vprašanjem	konsistent­
nosti	v	odločanju	o	kaznih	in	skupaj	s	pripadajočim	memorandumom	države	
spodbuja	k	določni	opredelitvi	namenov	kaznovanja.	Ob	tem	poudarja,	da	je	
izjemnega	pomena	 tudi	določitev	 razmerij	med	njimi,	 še	posebej	 v	primerih,	
kjer	lahko	prihaja	do	konfliktov.37	Za	primer	dobre	prakse	je	v	memorandumu	
33	 	 Garland,	punishment and modern society	(1991);	Ashworth,	sentencing (2010),	str.	71−76.
34	 	 Palys	in	Divorski,	Explaining	sentence	disparity,	v:	Canadian	Journal	of	Criminology	28	(1986)	
4,	 str.	 347–358;	Hogarth,	 J.: sentencing as a human process,	University	of	Toronto	Press,	
Toronto	1971;	Canadian	Sentencing	Commission:	sentencing reform: a canadian approach,	
Ministry	of	Supply	and	Services,	Ottawa	1987;	Wandall,	R.:	decisions to imprison,	Ashgate,	
Aldershot	2008	(zadnje	tri	navedbe	po	Ashworth,	sentencing (2010),	str.	41−50	in	76−78).
35	 	 Ashworth,	sentencing (2010),	str.	76−78.
36	 	 Council	of	Europe,	Consistency	in	Sentencing	(1993).
37	 	 Glej	tudi	oris	poročila	v	Šelih,	Načelo	sorazmernosti,	v:	Podjetje	in	delo	(2009)	7,	str.	1360–
1362.
190
7/10 Zbornik Znanstvenih raZprav – LXXii. Letnik, 2012
navedena	švedska	ureditev,	v	kateri	 je	kot	glavni	namen	kaznovanja	določena	
retributivna	teorija	zaslužene	kazni,	kot	pomožni	pa	so	za	različne	skupine	ka­
znivih	dejanj	in	storilcev	določeni	drugi	nameni.38
5.	Slovenske	težave	z	namenom	kaznovanja
5.1.	Pomanjkanje	načelne	ureditve
Z	vidika	načelnih	in	praktičnih	pomislekov	ter	tudi	mednarodnih	dokumen­
tov	 s	področja	odločanja	o	 sankcijah	 je	 slovenska	ureditev	že	na	prvi	pogled	
zelo	 pomanjkljiva.	 Zakonodajalec	 namreč	 s	 prvimi	 spremembami	 kazenskega	
zakonika	po	osamosvojitvi	leta	1994	ni	nadomestil	prejšnjega	33.	člena	Kazen­
skega	zakona	SFRJ,39	ki	je	določal	namen	kaznovanja	v	stari	državi.	Ta	je	izhajal	
iz	utilitarističnih	izhodišč	in	poudarjal	specialno	in	generalno	prevencijo,	temu	
pa	dodal	še	ideološko	komponento	v	duhu	socialistične	ureditve.40	Zaradi	spre­
membe	režima	je	izpad	slednje	seveda	razumljiv	in	pričakovan,41	manj	ustrezna	
pa	je	glede	na	predstavljene	pomisleke	odločitev,	da	se	iz	zakona	povsem	izloči	
načelna	opredelitev	namena	kaznovanja.42
Nova	določba	Kazenskega	zakonika43	iz	leta	1994,	ki	je	uredila	odmero	kazni	
in	je	tudi	v	Kazenskem	zakoniku44	iz	leta	2008	ostala	praktično	nespremenjena,	
je	v	želji	po	objektivizaciji	kaznovanja	poudarila	sorazmernost	kazni	s	storilčevo	
38	 	 Von	Hirsch	in	Jareborg,	The	Swedish	Sentencing	Law,	v:	von	Hirsch,	Ashworth,	Roberts	(ur.),	
principLed sentencing	 (2009),	str.	263.	Po	prej	navedeni	Tonryjevi	klasifikaciji	 tako	urejanje	
predstavlja	skandinavsko	različico	retributivizma	(Tonry,	Introduction,	v:	Why punish? (2011),	
str.	23).
39	 	 Kazenski	 zakon	SFRJ	 (KZ	SFRJ),	Uradni	 list	 SFRJ,	 št.	 44/1976,	34/1984,	74/1987,	57/1989,	
83/1989,	3/1990,	38/1990,	Uradni	list	RS	(stari),	št.	35/1990,	37/1990,	4/1991,	10/1991,	20/1991,	
Uradni	list	RS/I,	št.	17/1991	−	ZUDE,	Uradni	list	RS,	št.	55/1992	−	ZVDK	in	63/1994	–	KZ.
40	 	 Besedilo	 člena	 se	 je	 glasilo:	 »V	okviru	 splošnega	namena	 kazenskih	 sankcij	 (drugi	 odstavek	
5.	člena)	je	namen	kaznovanja:	(1)	preprečevati	storilcu	kazniva	dejanja	in	ga	prevzgojiti;	(2)	
vzgojno	vplivati	na	druge,	da	ne	bi	delali	kaznivih	dejanj;	(3)	krepiti	moralo	socialistične	samo­
upravne	družbe	in	vplivati	na	razvoj	družbene	odgovornosti	in	discipline	občanov.«
41	 	 Bele,	Kazensko	pravo	in	pravna	država,	v:	sodobne usmeritve (2007),	str.	53.;	Petrovec,	O	ka­
znovanju	in	kazenskih	sankcijah,	v:	sodobne usmeritve (2007),	str.	274.
42	 	 Šelih,	Kaznene	sankcije,	v:	Zbornik	Pravnog	fakulteta	u	Zagrebu	(1994)	5­6,	str.	538–541;	po­
dobno	kritičen	je	do	izbranih	rešitev	Petrovec,	Nova	država,	v:	RKK	49	(1998)	3,	str.	238–241;	
Petrovec,	O	kaznovanju,	v:	sodobne usmeritve (2007),	str.	273−275.
43	 	 Kazenski	 zakonik	 (KZ),	Uradni	 list	RS,	 št.	 63/1994,	 70/1994	−	popr.,	 23/1999,	 110/2002	−	
ZDT­B,	40/2004,	55/2008	−	KZ­1,	5/2009	–	Odl.	US:	U­I­88/07­17.
44	 	 Kazenski	zakonik	(KZ­1),	Uradni	list	RS	št.	55/2008	(66/2008	popr.),	39/2009,	55/2009	–	Odl.	
US:	U­I­73/09­19,	56/2011	–	Odl.	US:	U­I­262/10­18,	91/2011,	34/2012	–	Odl.	US:	U­I­24/10­12,	
50/2012	−	UPB2.
191
7/11mojca m. pLesničar – namen kaZnovanja in njegov vpLiv na odLočanje o sankcijah
krivdo	in	težo	kaznivega	dejanja.45	Na	tak	način	so	snovalci	zakona	želeli	pou­
dariti	pravičnost	kazni	pred	njeno	koristnostjo	in	se	izogniti	pastem	sodobnih	
trendov	pretiranega	poudarjanja	(zlasti	generalne)	prevencije,	ne	pa	se	povsem	
odreči	rehabilitativnim	idejam.46
Namen	kaznovanja	se	je	v	primerjavi	s	prejšnjim	torej	spremenil,	bolj	ali	manj	
eksplicitno	je	bila	dodana	retributivna	komponenta	sorazmernosti,47	a	velik	del	
prejšnjih	določb,	ki	so	izhajale	iz	rehabilitativnega	namena,	je	ostal	nespreme­
njen.48	Ob	tem	je	mogoče	oceniti,	da	kaznovanje	v	slovenskem	sistemu	sledi	več	
teorijam	o	namenu	kaznovanja,	s	čimer	načeloma	ni	nič	narobe,	težava	je	v	tem,	
da	nameni	niso	jasno	določeni,	niti	ni	na	abstraktni	ravni	vzpostavljeno	jasno	
razmerje	med	njimi.Navedeno	predstavlja	še	večjo	zagato,	če	v	sliko	vključimo	
raziskavo,	ki	jo	je	nekaj	let	po	opisani	zamenjavi	kaznovalne	paradigme	med	slo­
venskimi	sodniki	opravil	Petrovec.49	Ta	je	ugotovil,	da	so	sodniki	v	57	odstotkih	
z	neodobravanjem	sprejeli	črtanje	načelne	določbe	o	namenu	kaznovanja,	a	kar	
je	še	pomembneje,	da	so	njihova	mnenja	o	tem,	čemu	je	kaznovanje	namenjeno,	
zelo	različna.	V	odprto	zasnovanem	vprašanju,	pri	katerem	so	morali	pojasniti,	
v	čem	vidijo	namen	kaznovanja,	 so	opisali	kar	devetnajst	 različnih	namenov,	
ki	 jih	Petrovec	razvrsti	v	celoten	spekter	znanih	konceptov:	od	utilitaristično­	
rehabilitacijskih	do	retributivnih	in	še	dlje	–	posamezni	sodniki	so	v	kaznova­
nju	posameznikov	videli	način	zaščite	splošno	sprejetih	moralnih	in	družbenih	
norm	ter	pravičnosti	na	splošno.	Ob	tem	je	skoraj	tri	četrtine	sodnikov	menilo,	
da	so	nameni	kaznovanja	pri	kaznovanju	mladoletnih	storilcev	drugačni	kot	pri	
polnoletnih	storilcih,	dve	tretjini	pa,	da	je	namen	kaznovanja	drugačen	glede	na	
storjeno	kaznivo	dejanje.50
Takšne	 odgovore	 so	 sodniki	 dali	 kmalu	 po	 spremembah	 zakonodaje	 in	
utemeljeno	 lahko	sklepamo,	da	 je	 šlo	v	glavnem	za	 sodnike,	ki	 so	 svoje	delo	
opravljali	v	času	pred	njimi,	ko	je	bil	namen	kaznovanja	še	del	zakonodajnega	
urejanja.	To	seveda	ne	pomeni,	da	so	sodniki	čez	noč	spremenili	svoj	pogled	na	
45	 	 Besedili	prvega	odstavka	41.	člena	KZ	in	prvega	odstavka	49.	člena	KZ­1	sta	enaki	in	se	glasita:	
»Storilcu	kaznivega	dejanja	odmeri	sodišče	kazen	v	mejah,	ki	so	z	zakonom	predpisane	za	to	de­
janje,	glede	na	težo	storjenega	dejanja	in	storilčevo	krivdo.«	V	KZ­1	je	sorazmernost	pri	odmeri	
kazni	poudarjena	tudi	med	temeljnimi	določbami	v	3.	členu,	ki	govori	o	sistemu	kazenskih	
sankcij.
46	 	 Šelih,	Kaznene	sankcije,	v:	Zbornik	Pravnog	fakulteta	u	Zagrebu	(1994)	5­6,	str.	537–541;	Šelih,	
Načelo	sorazmernosti,	v:	Podjetje	in	delo	(2009)	7,	str.	1357–1362.
47	 	 Petrovec,	Nova	država,	v:	RKK	49	(1998)	3,	str.	241;	Kosem,	Odmera	kazni	kot	del	sodne	od­
ločitve,	v:	Pravosodni	bilten	22	(2001)	2,	str.	89–91.
48	 	 Petrovec,	kaZen breZ ZLočina (1998), str.	163−174;	Petrovec,	Nova	država,	v:	RKK	49	(1998)	3,	
str.	240–242.
49	 	 Petrovec,	kaZen breZ ZLočina (1998), VII.	poglavje,	str.	175−206.
50	 	 Prav	tam, str.	180−184.
192
7/12 Zbornik Znanstvenih raZprav – LXXii. Letnik, 2012
kaznovanje,	prav	gotovo	so	različna	stališča	imeli	že	prej,	je	pa	prejšnja	načelna	
določba	o	namenu	kaznovanja	njihova	stališča	do	določene	mere	uokvirjala	in	
zamejevala.	Kljub	temu	je	mogoče	utemeljeno	pričakovati,	da	dolgoletni	okvir	
vsaj	nekoliko	tudi	sooblikuje	mnenje	posameznika	in	da	je	raznolikost	mnenj	z	
minevanjem	let	vse	večja	in	bolj	izrazita.
5.2.	Praktično	razreševanje	načelnega	vprašanja
Nastalo	 praznino	 z	 uveljavljanjem	 enotne	 prakse	 postopoma	 zapolnjujejo	
sodbe	višjih	in	vrhovnega	sodišča,	ki	se	ukvarjajo	z	vprašanjem	kaznovanja.	Za	
preverjanje,	 kako	 se	 tega	 lotevajo,	 sodobna	 spletna	orodja	ponujajo	 razmero­
ma	preprosto	 rešitev.	Na	 spletni	 strani	 slovenskih	 sodišč	 je	namreč	dostopna	
(izbrana)	 sodna	praksa	višjih	 in	vrhovnega	 sodišča	od	osamosvojitve	naprej.51	
Leta	s	pomočjo	geselskega	iskalnika	omogoča	kvalitativno	analizo	sodb,	ki	se	
bolj	ali	manj	podrobno	ukvarjajo	tudi	z	vprašanjem	namena	kaznovanja.	V	na­
slednji	kratki	analizi	so	zajete	vse	sodbe	na	ravni	višjih	in	vrhovnega	sodišča,	ki	
jih	iskalnik	poveže	z	geslom	»namen	kaznovanja«.	Od	leta	1993,	ko	se	pojavi	
prva	taka	sodba,	do	danes	je	takšnih	objavljenih	sodb	197,	pri	čemer	se	večina	
vprašanja	namena	kaznovanja	loteva	le	površno	in	ob	strani,	posamezne	sodbe,	
predstavljene	v	nadaljevanju,	pa	so	za	našo	razpravo	izjemnega	pomena,	saj	ja­
sno	odgovarjajo	na	vprašanje,	kako	sodna	praksa	v	odsotnosti	načelne	zakonske	
rešitve	pojmuje	koncept	kaznovanja.
Iz	dveh	razlogov	se	zdi	s	tega	vidika	najpomembnejša	sodba	vrhovnega	sodi­
šča	z	opravilno	številko	I	Ips	130/2009,	8.	maj	2009.	Pomembna	je	najprej	zato,	
ker	gre	za	sodbo	vrhovnega	sodišča,	torej	najvišjega	(rednega)	sodnega	telesa	v	
naši	ureditvi,	ki	zato	nosi	najvišjo	moralno	in	formalno	stopnjo	zavezanosti,	ki	
jo	še	dopušča	naš	sistem,	še	pomembnejše	pa	je	dejstvo,	da	v	njej	vrhovno	sodi­
šče	zelo	jasno	izrazi	svoje	razumevanje	namena	kaznovanja.
»Z	izvršitvijo	kazenske	sankcije	se	uresničuje	splošen	namen	izrekanja	
kazenskih	sankcij,	to	je	zagotoviti	spoštovanje	prava	in	preprečiti	grobe	
kršitve	ali	ogrožanje	pravnih	vrednot,	zavarovanih	s	kazensko	zakono-
dajo.	S	kaznijo	(še	posebej	zaporno,	kot	edino	prostostno	kaznijo)	se	
uveljavljata	dva	temeljna	namena:	povračilnost	(retribucija)	in	prepreče-
vanje	(prevencija).	Oba	navedena	namena	je	mogoče	doseči	z	ustrezno	
individualizacijo	kazni,	to	je	z	njeno	prilagoditvijo	nevarnosti	konkret-
nega	 kaznivega	 dejanja	 in	 storilčevi	 osebnosti	 ali	 drugače	 povedano:	
s	 prilagoditvijo	 kazni	 teži	 dejanja	 in	 krivdi	 ter	 primerjavo	 z	 enakimi	
51	 	 Sodstvo	Republike	Slovenije	(spletna	stran),	URL:	http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa.
193
7/13mojca m. pLesničar – namen kaZnovanja in njegov vpLiv na odLočanje o sankcijah
dejanji	drugih	storilcev	(pravičnost)	in	kaznijo,	ki	vpliva	na	storilčevo	
bodoče	vedenje	in	vedenje	drugih,	da	ne	bi	delali	kaznivih	dejanj	(smo-
trnost).«	(Sodba	I	Ips	130/2009,	9.	točka)
Iz	navedka	je	jasno,	da	je	sodna	praksa	po	opustitvi	načelne	opredelitve	na­
mena	kaznovanja	ohranila	dediščino	utilitarnih	ciljev	(prevencija,	v	slovenskem	
kontekstu	 tradicionalno	 izrazito	 vezana	 na	 rehabilitativno	 oziroma	 sociotera­
pevtsko	usmeritev)	ter	 ji	dodala	»nov«	koncept	retribucije.	V	tem	smislu	sledi	
teoretičnim	razpravam	na	tem	področju,52	ki	ravno	tako	razlikujejo	med	»pravič­
nostjo«	(retributivni	element)	in	»smotrnostjo«	(utilitarni	element)	kazni.
Pri	tem	predvsem	na	primer	Bavcon	in	drugi	poudarjajo,53	da	ima	pravič­
nostni	namen	(zgolj)	omejevalno	vlogo	in	da	povračilnost	predstavlja	zgornjo	
mejo	še	dopustne	sankcije,	s	čimer	slovenski	sistem	približujejo	Morrisovi	raz­
ličici	omejevalnega	retributivizma.	Na	tak	način	je	razrešena	dilema,	na	katero	
opozarja	 na	 primer	Bagaric,54	 ali	 naj	 sorazmernost	 deluje	 kot	 omejevalni	 ali	
določevalni	 dejavnik.	 Po	 prvi	 različici,	 ki	 je	 uveljavljena	 tudi	 pri	 nas,	 je	 so­
razmernost	 merilo,	 ki	 postavi	 zgornji	 in	 (s	 posameznimi	 izjemami)	 spodnji	
okvir	 kaznovanja,	 s	 čimer	 je	poskrbljeno	za	 »pravičnost«	kazni,	 znotraj	 tako	
postavljenih	meja	pa	igrajo	pomembnejšo	vlogo	rehabilitativni	in	preventivni	
elementi,	ki	se	v	naši	ureditvi	zrcalijo	skozi	olajševalne	in	oteževalne	okoliščine	
(»smotrnost«).	Druga	možnost,	do	katere	je	Bagaric	utemeljeno	bolj	kritičen,	
pa	je	določevalna	vloga	sorazmernosti,	pri	kateri	sorazmernost	predstavlja	edini	
relevanten	kriterij	za	odločitev	o	kazni	in	tako	izključuje	kakršnekoli	utilitarne	
elemente.
Iz	analiziranih	sodb	slovenskih	sodišč	veje	logika,	ki	smiselno	sledi	stališčem	
slovenske	 teorije	o	omejevalni	vlogi	 sorazmernosti,	pri	čemer	sodišča	meje	 še	
sprejemljive	stopnje	sorazmernosti	postavljajo	v	zakonu	postavljeni	kaznovalni	
okviri	za	posamezna	kazniva	dejanja.
»[…]	To	stori	z	uporabo	splošnih	pravil	za	odmero	kazni	in	višino	kazni	
določi	 ob	 upoštevanju	 teže	 dejanja	 in	 stopnje	 storilčeve	 krivde	 (prvi	
odstavek	41.	 člena	KZ).	Nato	pa	 sodišče	upošteva	 tiste	okoliščine,	ki	
vplivajo	na	to,	da	bo	kazen	v	tem	okviru	manjša	ali	večja	(olajševalne	
in	obteževalne	okoliščine).	Veljavno	kazensko	pravo	opredeljuje	olajše-
valne	in	obteževalne	okoliščine	primeroma	in	so	lahko	objektivne	ali	
subjektivne,	glede	na	to,	ali	se	nanašajo	na	kaznivo	dejanje	in	njegove	
52	 	 Šelih,	Kaznene	sankcije	u	radnom	nacrtu,	v:	Zbornik	Pravnog	fakulteta	u	Zagrebu	(1994)	5­6,	
str.	538–541;	Bele,	kaZenski Zakonik (2001),	str.	144;	Selinšek,	kaZensko pravo (2007),	str.	214;	
Bavcon,	Šelih,	Korošec,	Ambrož,	Filipčič,	kaZensko pravo	(2009),	str.	362−365.
53	 	 Bavcon,	Šelih,	Korošec,	Ambrož,	Filipčič,	kaZensko pravo	(2009),	str.	345−355.
54	 	 Bagaric,	punishment & sentencing	(2001),	str.	168−169.
194
7/14 Zbornik Znanstvenih raZprav – LXXii. Letnik, 2012
objektivne	značilnosti,	ali	pa	na	storilčevo	krivdo	in	na	njegovo	oseb-
nost.	 Sodišče	 tako	pri	odmeri	 kazni	upošteva	poleg	krivde	 tudi	 težo	
dejanja,	kar	je	treba	razumeti	tako,	da	sodišče	odmerja	kazen	na	podlagi	
krivde	v	okviru	vrednotenja,	ki	je	izraženo	že	s	samim	inkrimini-
ranjem	dejanja	v	kazenskem	zakoniku.«	(Sodba	I	Ips	323/2008,	18.	
december	2007,	6.	točka;	poudarek	M.	M.	P.)
S	 spremembo	zakonodaje	 leta	2008	 se	 razumevanje	namena	kaznovanja	v	
slovenskem	sistemu	ni	bistveno	spremenilo.	Iz	3.	člena	KZ­1	z	naslovom	Sistem	
kazenskih	sankcij,	ki	v	drugem	odstavku	določa,	da	je:
»[z]a	kaznivo	dejanje	[…]	v	zakonu	vedno	predpisana	kazen,	ki	se	izreče	
storilki	 oziroma	 storilcu	 […]	 v	 sorazmerju	 s	 težo	 dejanja	 in	 njegovo	
krivdo«,
bi	sicer	bilo	mogoče	sklepati,	da	zakonodajalec	z	izrecnim	poudarjanjem	načela	
sorazmernosti	 že	med	 temeljnimi	 določbami	 poudarja	 pomen	 retributivnosti	
nad	prevencijo,	vendar	bi	bilo	 tako	branje	prenagljeno.	Citirano	določbo	gre	
brati	v	luči	načela	zakonitosti,	in	ne	v	smislu	določanja	namena	kaznovanja.55	
Takšno	je,	kot	kaže,	tudi	razumevanje	slovenskih	sodišč:	v	eni	izmed	novejših	
odločb	celjsko	višje	sodišče	tako	pravi:
»Kazenske	sankcije	so	odziv	države	na	storjeno	kaznivo	dejanje.	Njih	
funkcija	oziroma	družbena	korist	se	odraža	v	specialni	in	generalni	pre-
venciji	(zastraševalni	učinek)	ter	izločevalni	in	povračilni	funkciji.	Gene-
ralno	in	specialno	preventivna	funkcija	z	grožnjo	oziroma	izvršitvijo	ka-
zni	vplivata	na	ravnanje	posameznika.	Načelo	sorazmernosti	med	težo	
kaznivega	dejanja	in	stopnjo	storilčeve	krivde	je	bilo	kot	zakonsko	dolo-
čena	norma	uvedeno	v	KZ-1994.	Obenem	pa	je	ta	zakonik	opustil	nava-
janje	namenov	kaznovanja,	kakor	ga	je	poznalo	prej	veljavno	kazensko	
pravo.	Tudi	KZ-1	namenov	kaznovanja	ni	vključil	med	svoje	norme.	Po	
mnenju	avtorjev	KZ-1	pa	pravičnost	kazni,	določenih	zakonu	in	sodbi,	
sama	vključuje	že	tudi	individualno	in	specialno	prevencijo,	zato	obo-
jega	ni	treba	postavljati	še	kot	poseben	namen	kaznovanja.	Pravičnost	
v	kaznovanju	se	lahko	doseže	z	načelno	opredelitvijo,	da	naj	bo	kazen	
po	vrsti	in	višini	sorazmerna	s	kaznivim	dejanjem	(to	ustvarja	že	zakon	
s	predpisovanjem	kazni	za	posamezno	kaznivo	dejanje)	 in	krivdo	 (to	
ustvarja	sodišče	v	izrečeni	sodbi).	KZ-1	se	torej	ne	odpoveduje	special-
no	in	generalno	preventivni	funkciji	kaznovanja	in	njenim	učinkom.«	
(VSC,	sklep	II	Kp	13189/2009,	22.	marec	2011)
55	 	 Bele,	Kazensko	pravo	in	pravna	država,	v:	sodobne usmeritve (2007),	str.	71–79.
195
7/15mojca m. pLesničar – namen kaZnovanja in njegov vpLiv na odLočanje o sankcijah
Podobno	je	mogoče	sklepati	tudi	iz	drugih	določb	o	odmeri	kazni	v	KZ­1,	
ki	ohranjajo	večino	rešitev,	za	katere	je	Petrovec	že	ob	spremembah	leta	1994	
presodil,	da	delujejo	izrazito	utilitaristično	(tretmansko).56
Tudi	novela	KZ­1,57	ki	 je	precej	 sprememb	prinesla	prav	na	področju	 izre­
kanja	 kazenskih	 sankcij,	 predvsem	 z	 izpeljavo	 koncepta	 pogajanj	 o	 krivdi	 in	
pripadajočih	ugodnosti	pri	kaznovanju,	bistvenih	novosti	v	zvezi	 s	 temeljnim	
namenom	kaznovanja	ni	prinesla.	Glede	na	to,	da	nimamo	temeljne	določbe,	bi	
bilo	sicer	mogoče	razpravljati,	da	je	dodatek	k	49.	členu	o	odmeri	kazni,	ki	pravi,	
da	mora	sodišče	poleg	vseh	prej	veljavnih	okoliščin	upoštevati	tudi	»pričakovani	
učinek	kazni	na	prihodnje	življenje	storilca	v	družbenem	okolju«,	znova	bolj	re­
habilitativno	usmerjen	in	da	uvaja	celo	dvorezni	koncept	kriminalne	prognoze,58	
a	takšno	sklepanje	se	znova	zdi	prenagljeno,	saj	bo	na	morebitni	učinek	te	spre­
membe	treba	počakati	(če	se	bo	kakršenkoli	učinek	sploh	pokazal).
Iz	navedenega	je	mogoče	razbrati,	da	namen	kaznovanja	v	slovenski	ureditvi	
kljub	neobstoju	posebne	zbirne	določbe	vendarle	ni	povsem	nejasen.	Upošteva­
je	odločitve	slovenskih	instančnih	sodišč	in	teoretične	razprave	je	mogoče	reči,	
da	 sistem	 temelji	 na	 eni	 izmed	oblik	mešanih	 teorij,	 pri	 čemer	 sorazmernost	
kot	element	retributivnosti	deluje	omejevalno,	znotraj	njenih	meja	pa	še	vedno	
prevladujeta	generalna	in	specialna	prevencija	(vezana	na	rehabilitacijo	oziroma	
reintegracijo)	kot	elementa	utilitarnosti.	V	tej	luči	se	zdi	potreba	po	takšni	na­
čelni	opredelitvi	v	zakonu	manj	izrazita,	a	vendar	znotraj	sistema	obstajajo	tudi	
določene	 nejasnosti,	 ki	 jih	 zrcalijo	 tako	 analizirane	 sodbe	 kot	 tudi	 odgovori	
sodnikov	 v	 Petrovčevi	 raziskavi,	 zaradi	 katerih	 se	 zdi	 konceptualna	 razrešitev	
vprašanja	še	kako	potrebna.
5.3.	Praktične	težave	s	praktičnim	razreševanjem	načelnega	vprašanja
Pri	omenjenih	težavah	gre	predvsem	za	vprašanje	razlikovanja	namena	kazno­
vanja	glede	na	storilce,	nato	glede	na	vrsto	izbranih	kazenskih	sankcij	oziroma	
kaznivih	dejanj,	zaključni	pomisleki	pa	upoštevajo	dejansko	stanje,	ki	ni	vedno	
takšno,	kot	bi	ga	pričakovali.
56	 	 Petrovec,	Nova	država,	v:	RKK	49	(1998)	3,	str.	240–243.
57	 	 Zakon	o	spremembah	in	dopolnitvah	Kazenskega	zakonika	(KZ­1B),	Uradni	list	RS,	št.	91/2011.
58	 	 Brinc,	Kriminalna	prognoza,	v:	RKK	54	(2003)	4,	str.	341–345;	von	Hirsch,	Kazemian,	Predic­
tive	sentencing,	v:	principLed sentencing	(2009),	str.	95–100.
196
7/16 Zbornik Znanstvenih raZprav – LXXii. Letnik, 2012
5.3.1.	Vprašanje	storilcev
V	zvezi	 z	 razlikovanjem	namena	kaznovanja,	upoštevaje	 razlike	med	posa­
meznimi	 storilci,	 je	 najbolj	 izrazit	 primer	 mladoletnikov.	 Splošno	 sprejeto	 je	
pojmovanje,	da	se	mladoletniška	kriminaliteta	bistveno	razlikuje	od	kriminali­
tete	odraslih	in	da	je	tako	zaradi	njenih	značilnosti	kot	zaradi	stopnje	razvoja	
njenih	storilcev	primerna	drugačna	kazenskopravna	obravnava.59	V	slovenskem	
prostoru	je	bilo	s	kaznovanjem	mladoletnikov	v	preteklih	letih	precej	preglavic,	
predvsem	zaradi	sprememb	KZ­1,	glede	namena	kaznovanja	pa	prav	posebnih	
razprav	ni	bilo.	KZ	v	še	veljavnem	delu	o	mladoletnikih	v	73.	členu	tako	izrecno	
določa,	da	je	namen:
»vzgojnih	ukrepov	in	kazni	za	mladoletnike	[…],	da	se	mladoletnim	sto-
rilcem	kaznivih	dejanj	z	varstvom	in	s	pomočjo,	z	nadzorstvom	nad	nji-
mi,	njihovim	strokovnim	usposabljanjem	in	razvijanjem	njihove	osebne	
odgovornosti	zagotovijo	njihova	vzgoja,	prevzgoja	in	pravilen	razvoj«.
Tudi	med	sodniki	v	Petrovčevi	 raziskavi	 je	bilo	že	v	devetdesetih	 letih	ob	
takšni	definiciji	nekaj	nesoglasja	glede	namena	kaznovanja,	tri	četrtine	sodnikov	
je	namreč	menilo,	da	je	drugačen	od	namena	kaznovanja	odraslih	storilcev,	ena	
četrtina	pa	posebnih	razlogov	za	razlikovanje	namena	ni	videla.60	Da	dajejo	so­
dniki	še	vedno	poudarek	vzgoji	in	prevzgoji,	je	upoštevajoč	trende	v	izrekanju	
kazni	desetletje	pozneje	ocenila	tudi	Filipčičeva.61
Kljub	temu	je	očitno,	da	v	praksi	ni	vse	tako,	kot	bi	pričakovali.	Vrhovno	
sodišče	je	tako	leta	2004	zapisalo:
»Pri	sklicevanju	na	namen	izrekanja	kazenskih	sankcij	zoper	mladolet-
nike	(73.	člen	KZ)	zagovornica	spregleda,	da	gre	tudi	za	ukrepe	zoper	
storilce	kaznivih	dejanj	in	da	namen	teh	sankcij	ni	zgolj	v	zagotavljanju	
mladoletnikove	vzgoje,	prevzgoje	in	pravilnega	razvoja,	čeprav	je	to	v	
ospredju,	temveč	mora	biti	ob	tem	upoštevano	tudi	uresničevanje	ce-
lovite	vloge	kazenskih	sankcij;	to	pomeni,	da	se	koristi	mladoletnika,	
na	katere	se	sklicuje	zagovornica,	upoštevajo	sorazmerno	s	potrebami	
družbe.«	(Sodba	I	Ips	257/2004,	13.	oktober	2005;	poudarek	M.	M.	P.)
Takšna	 interpretacija	 vrhovnega	 sodišča	 je	 vsekakor	 presenetljiva,	 potrjuje	
pa	rezultate	merjenja	socialne	klime	v	prevzgojnem	domu	v	letih	2000	in	2006,	
59	 	 Glej	na	primer	von	Hirsch,	Ashworth,	Roberts	(ur.),	principLed sentencing	(2009),	7.	poglavje,	
str.	294−341.
60	 	 Ob	tem	je	mogoče,	da	so	tako	menili	sodniki,	ki	tudi	pri	odraslih	storilcih	niso	prepoznali	
retributivnih	namenov	kaznovanja,	ali	obratno,	da	so	tako	menili	sodniki,	po	mnenju	katerih	
za	mladoletne	storilce	enako	veljajo	tudi	retributivni	elementi.
61	 	 Filipčič,	Ocena	mladoletniškega	kazenskega	prava,	v:	sodobne usmeritve	(2007),	str.	119−120.
197
7/17mojca m. pLesničar – namen kaZnovanja in njegov vpLiv na odLočanje o sankcijah
kjer	je	večina	mladoletnikov	in	velika	večina	zaposlenih	menila,	da	je	primarni	
namen	zapiranja	prestopnikov	v	prevzgojni	dom	prav	kaznovanje,	in	ne	vzgoja.62
Čeprav	je	zakonsko	besedilo	vsaj	v	razmerju	do	kaznovanja	mladoletnikov	
razmeroma	 jasno	 in	povsem	rehabilitativno	zasnovano,	očitno	v	praksi	omo­
goča	 tudi	 interpretacije,	ki	 širijo	namen	takšnega	kaznovanja.	Če	torej	na	eni	
strani	 lahko	 trdimo,	 da	 sodna	praksa	 »rešuje«	problem	nedoslednosti	 zakona	
pri	določanju	namena	kaznovanja,	 je	na	drugi	 strani	prav	primer	kaznovanja	
mladoletnikov	pokazatelj,	da	se	na	takšno	prakso	v	vseh	primerih	ne	gre	zana­
šati,	saj	lahko	v	sistem	vpelje	dvomljive	rešitve.	Sklicevanje	na	»celovito	vlogo	
kazenskih	sankcij«,	kot	jo	pojmuje	sodna	praksa,	je	sicer	dosledno,	a	v	primeru	
mladoletnikov	lahko	s	pomočjo	logične,	sistemske	in	teleološke	razlage	pridemo	
do	spoznanja,	da	je	takšna	interpretacija	najbrž	nasprotna	od	tega,	kar	je	želel	
zakonodajalec	s	posebno	določbo	o	namenu	kaznovanja	pri	mladoletnikih.	Ob	
tem	velja	poudariti,	da	 takšna	ocena	ne	 izhaja	nujno	 (le)	 iz	moje	vrednostne	
ocene	opredelitve	sodišča,	ki	v	kaznovanju	mladoletnikov	poleg	rehabilitativnih	
in	vzgojnih	vidi	še	druge	namene,	temveč	tudi	iz	sklepanja,	da	gre	za	sistemsko	
neustrezno	 rešitev.	V	primeru	polnoletnih	 storilcev	 gre	 namreč	 za	 neke	 vrste	
(pravno)	praznino,	ki	jo	s	prakso	zapolnjujejo	sodišča,	v	primeru	mladoletnikov	
pa	takšna	(pravna)	praznina	ne	obstaja,	saj	je	zakonsko	besedilo	dokaj	jasno	pri	
določanju	namena	kaznovanja	mladoletnih	storilcev,	zato	je	tako	široka	inter­
pretacija	sodišča	nepotrebna	in	celo	neprimerna.
Osnutek	zakona	o	obravnavanju	mladoletnih	prestopnikov,63	ki	bo	izpeljal	
izločitev	mladoletniškega	kazenskega	prava	iz	kazenskega	zakonika,	kot	to	pred­
videva	KZ­1,	 sledi	 dosedanji	 zakonski	 (in	ne	 sodniški)	 formulaciji	 ter	močno	
poudarja	pomen	vzgoje	in	prevzgoje	pri	mladoletnikih,	za	katere	tudi	sicer	velja,	
da	so	rehabilitativne	težnje	širše	sprejemljive.64	Morebiti	bo	dosledna	izločitev	
mladoletniškega	kaznovanja	skupaj	s	poudarkom	na	specializaciji	osebja,	ki	se	
s	 primeri	 mladostniške	 kriminalitete	 ukvarja,	 prinesla	 spremembe	 tudi	 v	 poj­
movanju	 sodišč,	vsekakor	pa	bi	 jasna	načelna	določba	o	namenu	kaznovanja	
pripomogla	k	čistejši	sliki,	tudi	kar	se	tiče	mladoletnikov.
62	 	 Filipčič,	 Fišer,	Kadunc	 Ilić,	Mežnar,	 Šelih,	Velić,	obravnavanje mLadoLetnih prestopnikov v 
sLoveniji	(2010),	str.	14−­17.
63	 	 Filipčič,	Fišer,	Kadunc	Ilić,	Mežnar,	Šelih,	Velić,	prav	tam,	str.	47−112.
64	 	 Petrovec,	kaZen breZ ZLočina (1998), str.	171,	184;	von	Hirsch,	Ashworth,	Roberts	(ur.),	princi-
pLed sentencing	(2009),	7.	poglavje,	str.	294−341,	zlasti	Zimring,	Rationales,	str.	316−322.
198
7/18 Zbornik Znanstvenih raZprav – LXXii. Letnik, 2012
5.3.2.	Različne	vrste	sankcij
Razlikovanje	glede	na	različne	značilnosti	storilcev	se	ne	ustavi	le	pri	uredit­
vi	 za	mladoletne	ali	polnoletne	 storilce,	 temveč	 se	 skozi	kazenski	zakonik	na	
neki	način	zrcali	tudi	pri	uporabi	različnih	vrst	kazenskih	sankcij.	Ob	kaznih,	s	
katerimi	se	primerjalno	gledano	kazenskopravna	in	kriminološka	teorija	najbolj	
ukvarjata,	poznamo	pri	nas	(in	drugod)	še	druge	vrste	kazenskih	sankcij:	opo­
minjevalne	ter	po	novem	spet	oziroma	še	vedno	(KZ­1B)	varnostne	ukrepe.	Za	
uporabo	teh	sankcij,	katerih	podrobna	razčlenitev	presega	cilje	tega	prispevka,	
so	značilne	drugačne	okoliščine	kot	za	uporabo	klasičnih	kazni,	zato	je	razumno	
sklepati,	da	ima	njihova	uporaba	tudi	drugačen	osnovni	namen.65	Zapisano	ve­
lja	v	manjši	meri	za	sankcije	opominjevalne	narave,	ki	bolj	kot	drugačno	vrsto	
sankcije	 po	 svoji	 vsebini	 pomenijo	 stopnjevanje	 sankcije	 (na	 primer	 pogojna	
obsodba	v.	zaporna	kazen),	v	večji	meri	pa	za	varnostne	ukrepe,	na	kar	nakazuje	
tudi	slovenska	sodna	praksa:
»V	5.	poglavju	KZ,	ki	ureja	vrste	varnostnih	ukrepov	in	njihovo	izreka-
nje,	sicer	ni	naveden	namen	varnostnih	ukrepov,	vendar	je	očitno,	da	se	
tudi	varnostni	ukrep	odvzema	vozniškega	dovoljenja	po	68.	členu	KZ	
lahko	izreče	zato,	da	se	odstranijo	okoliščine,	ki	bi	lahko	vplivale,	da	bi	
storilec	ponavljal	kazniva	dejanja.«	(Sodba	I	Ips	223/98,	12.	november	
1998)
Drugo	vprašanje,	ki	bi	ga	bilo	ravno	tako	treba	razrešiti,	pa	se	ne	tiče	poseb­
ne	skupine	storilcev,	temveč	posebnih	skupin	kaznivih	dejanj.	Upoštevaje	zelo	
različno	naravo	ravnanj,	ki	jih	prepoveduje	KZ,	in	tudi	različno	naravo	sankcij,	
ki	jih	za	ta	dejanja	predpisuje,	bi	pričakovali,	da	se	v	takih	primerih	razlikuje	tudi	
njihov	namen.	Zelo	različen	je	na	primer	smisel	kaznovanja	v	primerih	kaznivega	
dejanja	oboroženega	ropa,	kaznivega	dejanja	posilstva	ali	kaznivega	dejanja	pov­
zročitve	smrti	iz	malomarnosti	v	prometni	nesreči.	Nekatere	tuje	ureditve	takšno	
razlikovanje	upoštevajo	in	za	posamezne	skupine	kaznivih	dejanj	predpisujejo	
drugačno	načelno	vodilo	pri	kaznovanju.	V	že	citiranem	švedskem	primeru	je	
tako	v	sicer	retributivnem	sistemu	pri	kaznivih	dejanjih,	ki	so	posledica	vožnje	
pod	 vplivom	 alkohola,	 v	 ospredju	 generalno	 preventivni	 učinek,	 predvsem	 v	
obliki	 zastraševanja,	 saj	 so	 kazni	 na	 ordinalni	 lestvici	 kaznovanja	 postavljene	
izjemno	visoko.	Za	takšno	razlikovanje	se	zavzemata	tudi	prej	opisano	Pripo­
ročilo	Sveta	Evrope	in	pripadajoči	memorandum,	ki	navaja,	da	samo	dosledno	
umeščanje	podobnih	primerov	ustrezne	skupine	in	razlikovanje	med	različnimi	
65	 	 Šelih,	Kazenske	sankcije,	v:	sodobne usmeritve	 (2007),	str.	261–275;	Bavcon,	Šelih,	Korošec,	
Ambrož,	Filipčič,	kaZensko pravo	(2009),	str.	353−355,	359−362,	412−414.
199
7/19mojca m. pLesničar – namen kaZnovanja in njegov vpLiv na odLočanje o sankcijah
omogoča	doseganje	ustrezne	stopnje	pravičnosti	tudi	pri	iskanju	namenov	ka­
znovanja.66
Čeprav	teorija	takšno	razlikovanje	pozna,67	je	jasno,	da	v	slovenski	kazensko­
pravni	ureditvi	takšnega	razlikovanja	ni,	saj	ob	tem,	da	manjka	načelna	določba	
o	 namenu	 kaznovanja,	 seveda	 niso	 predpisani	 niti	 ustrezni	 drugačni	 nameni	
kaznovanja	za	posamična	»posebna«	kazniva	dejanja.
5.3.3.	Praksa	prvostopenjskih	sodišč
Poleg	opisanih	primerov,	v	katerih	ima	praktično	razreševanje	vprašanja	o	na­
menu	kaznovanja	pomembne	pomanjkljivosti,	pa	se	daleč	največje	tveganje	kaže	
v	stopnji	upoštevanja	odločitev	višjih	in	vrhovnega	sodišča	v	praksi	prvostopenj­
skih	 sodišč,	ki	 igrajo	pri	odločanju	o	 sankcijah	največjo	vlogo.	Kljub	načelni	
izdelanosti	koncepta	namena	kaznovanja	na	ravni	vrhovnega	sodišča	se	namreč	
v	praksi	prvostopenjskih	sodišč	pojavljajo	zelo	različne	interpretacije	tega,	čemu	
je	kaznovanje	v	posameznem	primeru	namenjeno.
a)	»[…]	v	naši	kazenskopravni	ureditvi	ni	več	zakonsko	določen	namen	
kaznovanja,	 tako	da	sklicevanje	zagovornice	na	specialno	preventivne	
učinke	nima	teže.	Kriterij	za	 izbiro	kazni	 je	 teža	kaznivega	dejanja	 in	
stopnja	obtoženčeve	kazenske	odgovornosti,	cilj,	ki	ga	z	izbiro	kazenske	
sankcije	zasleduje,	pa	je	v	prvi	vrsti	načelo	pravičnega	kaznovanja.	Ob	
upoštevanju	tega	načela	pa	[j]e	glede	na	težo	obravnavanega	dejanja	[…]	
kljub	vsemu,	kar	govori	v	prid	obtoženemu	in	je	izpostavila	njegova	za-
govornica,	na	mestu	le	izrek	zaporne	kazni.«	(Sodba	Okrožnega	sodišča	
v	Kranju	K	157/2006,	21.	julij	2008)
b)	»Po	mnenju	sodišča	bo	izrečena	zaporna	kazen	na	obtoženko	vpli-
vala	vzgojno	tako,	da	takih	in	podobnih	dejanj	ne	bo	več	ponavljala.«	
(Sodba	Okrožnega	sodišča	v	Murski	Soboti	K	144/99,	5.	maj	2000)
c)	»Tako	se	pokaže,	da	je	kazen	[…]	povsem	utemeljena,	upravičena	in	
tista	spodnja	meja	zaporne	kazni,	ki	še	odtehta	težo,	nastanek	in	posle-
dice	očitanega	kaznivega	dejanja[.]«	(Sodba	Okrožnega	sodišča	v	Celju	
K	57/2004,	3.	maj	2000)
	č)	»Sodišče	je	prepričano,	da	tako	[določena	kazen	ustreza]	teži	storje-
nih	kaznivih	dejanj	in	stopnji	obtoženkine	kazenske	odgovornosti	ter	
da	bo	tako	izrečena	[…]	kazen	na	obtoženo	vplivala	v	zadostni	meri,	da	
66	 	 Council	of	Europe,	Consistency	in	Sentencing	(1993),	str.	12.
67	 	 Bavcon,	Šelih,	Korošec,	Ambrož,	Filipčič,	kaZensko pravo	 (2009),	 str.	353−355,	359−362	 in	
412−414.
200
7/20 Zbornik Znanstvenih raZprav – LXXii. Letnik, 2012
medčloveških	odnosov	ne	bo	več	urejala	tako,	da	bi	globoko	posegala	v	
pravice	drugih	ljudi	ter	s	tem	tvegala	svojo	svobodo.«	(Sodba	Okrožne­
ga	sodišča	v	Mariboru	K	422/2005,	23.	maj	2006)
d)	»Kazen	je	primerna	tako	obdolženkinemu	dejanju,	kakor	tudi	obdol-
ženkini	osebnosti	in	bo	zanjo	zadostno	opozorilo,	da	se	v	kaj	takega	
kljub	svojim	zatrjevanim	vedeževalskim	sposobnostim	ne	bo	več	spu-
ščala.	Na	podlagi	 tako	ugotovljenih	okolnosti	 je	 sodišče	obdolžencu	
izreklo	kazen	[…],	ki	 je	primerna	tako	njegovemu	dejanju,	kakor	tudi	
njegovi	osebnosti.«	 (Sodba	Okrožnega	sodišča	v	Krškem,	K	40/2000,	
23.	junij	2000)
e)	»Upoštevajoč	vse	okoliščine,	ki	vplivajo	na	to,	ali	bo	ta	kazen	večja	
ali	manjša,	 je	 sodišče	 […]	 izreklo	 sedem	 let	mladoletniškega	zapora	v	
upanju,	da	bo	ta	kazen	tako	vzgojno	vplivala	nanjo	kot	na	druge,	da	
podobnih	ali	drugih	kaznivih	dejanj	ne	bodo	izvrševali.«	(Sodba	Okrož­
nega	sodišča	v	Slovenj	Gradcu	Km	2/2000,	7.	april	2000)
Že	kratek	pregled	 teh	naključno	 izbranih	odlomkov	 sodb,	 ki	utemeljujejo	
kaznovanje	 v	 vsakem	 posameznem	 primeru,	 pokaže,	 da	 stališča	 sodišč	 glede	
namena	kaznovanja	niso	enotna.	Ob	tem	velja	omeniti,	da	so	izbrani	primeri,	
ki	odločitev	o	sankciji	razmeroma	podrobno	utemeljujejo,	v	nasprotju	s	števil­
nimi	drugimi,	ki	globlje	od	zakonsko	zahtevane	minimalne	obrazložitve	sploh	
ne	gredo.68	Po	drugi	strani	je	jasno,	da	sodišča	odločitev	o	sankciji	prilagodijo	
posamičnemu	 primeru	 in	 v	 mnogočem	 je	 mogoče	 prikazane	 odlomke	 sodb	
brati	z	vidika	posamičnih	primerov,	in	ne	kot	pokazatelje	načelnih	pogledov	na	
namen	kaznovanja.
Kljub	temu	vsaj	nekateri	citati	odločitev	v	konkretnem	primeru	izpeljejo	iz	
splošnega,	tako	je	na	primer	v	primeru	(a),	ki	specialno	prevencijo	povsem	iz­
ključi	kot	morebitni	dejavnik	pri	odločanju	o	sankciji	in	v	katerem	sodišče	samo	
interpretira	 spremembo	 zakonodaje	 ter	 namen	 kaznovanja	 v	 nasprotju	 s	 prej	
navedeno	argumentacijo	vrhovnega	sodišča	ter	stališči	teorije.	Temu	nasprotno	
je	argumentiranje	sankcije	v	primeru	(b),	ki	specialno	prevencijo	izpostavi	kot	
ključni	kriterij	za	odločitev.
Iz	navedenih	primerov	je	mogoče	razbrati	določen	premik	v	bolj	retributiv­
no	smer	v	primerjavi	s	stanjem	pred	črtanjem	določbe	o	namenu	kaznovanja,	
pa	tudi	v	primerjavi	s	pogledi	instančnih	sodišč	in	seveda	stališči	teorije.69	Prav	
drugačen	splošni	utrip	(kolikor	ga	je	mogoče	zaznati	na	podlagi	posamičnih	pri­
68	 	 Petrovec,	Plesničar,	Percepcija	ženske	kriminalitete,	v:	RKK	60	(2009)	2,	str.	95.
69	 	 Prim.	Petrovec,	Nova	država,	v:	RKK	49	(1998)	3,	str.	238–240;	in	Petrovec,	O	kaznovanju,	v:	
sodobne usmeritve (2007),	str.	273–274.
201
7/21mojca m. pLesničar – namen kaZnovanja in njegov vpLiv na odLočanje o sankcijah
merov	in	kakor	izhaja	iz	trendov	v	kaznovanju)	je	tisti,	ki	nakazuje,	da	praktično	
razreševanje	načelnih	vprašanj	ne	ponuja	dovolj	trdne	podlage	za	konsistentno	
odločanje	o	sankcijah.
V	slovenskem	sistemu	odločitve	 instančnih	sodišč	niso	neposreden	pravni	
vir,	običajno	pa	se	jim	pripisuje	pomembna	vloga	predvsem	(ali	vsaj)	v	skupni	
obliki	enotne	in	ustaljene	sodne	prakse.	Ob	tem	se	odpirajo	številna	vsebinska	
vprašanja	glede	tega,	kaj	predstavlja	tako	enotno	in	ustaljeno	sodno	prakso	ter	
koliko	le­ta	zavezuje	nižja	sodišča,70	zato	je	ob	odsotnosti	načelnega	pravnega	
mnenja	 vrhovnega	 sodišča	 brez	 podrobne	 analize	 težko	 govoriti	 o	 tem,	 kaj	
predstavlja	ustaljeno	prakso	v	zvezi	 z	namenom	kaznovanja.	Vsekakor	 sodbe	
vrhovnega	 in	 višjih	 sodišč	poudarjajo	oba	 vidika	kaznovanja	 –	pravičnost	 in	
smotrnost,	 s	čimer	namen	kaznovanja	napolnjujejo	 tako	z	 retributivnimi	kot	
utilitarnimi	vsebinami,	vprašanje	pa	 je,	ali	 je	takih	odločitev	dovolj,	da	sesta­
vljajo	strnjeno	verigo,	ki	že	predstavlja	ustaljeno	sodno	prakso.	Poleg	tega	tudi	
ob	obstoju	takšne	sklenjene	verige	odločitev	ostaja	vprašanje	glede	stopnje	za­
vezanosti	nižjih	sodišč	k	taki	sodni	praksi,	saj	v	zvezi	s	tem	obstajajo	različna	
stališča.71
Že	 iz	navedene	peščice	posamičnih	primerov	 je	očitno,	da	prvostopenjska	
sodišča	ne	sledijo	vedno	pogledom	instančnih	sodišč	niti	niso	enotna	v	razu­
mevanju	namena	kaznovanja,	čeprav	številne	obrazložitve	uporabljajo	sintagmo	
»da	bo	dosežen	namen	kaznovanja«.	Očitno	je	torej,	da	praktično	razreševanje	
tako	pomembnega	načelnega	vprašanja	ne	zadostuje.
6.	Sklep:	potreba	po	sistemski	rešitvi
Jasno	je,	da	so	z	načelnega	vidika	pomisleki	glede	prepuščanja	vprašanja	na­
mena	kaznovanja	praktični	rešitvi	toliko	večji.	Vprašanje	namena	kaznovanja	je	
izhodiščna	norma,	na	kateri	bi	moral	temeljiti	ves	kaznovalni	sistem	in	ki	bi	ji	
moralo	slediti	ne	le	izrekanje	sankcij,	temveč	tudi	njihovo	izvrševanje.72	Iz	prej­
šnjih	navedb	in	navedenih	mednarodnih	raziskav	izhaja,	da	jasnost	v	tem	izho­
dišču	prinaša	številne	koristi,	predvsem	v	smislu	doslednega,	enotnega	odločanja	
različnih	sodišč	o	sankcijah.	Ob	vseh	različnih	pogledih	na	kaznovanje,	ki	danes	
obstajajo,	lahko	enotno	izhodišče	omili	globoke	razlike	in	odločevalce	zaveže	k	
upoštevanju	od	zunaj	postavljenega	namena.
70	 	 Štajnpihler,	precedenčni učinek	(2011),	str.	107−123.
71	 	 Štajnpihler,	prav	tam.
72	 	 Petrovec,	kaZen breZ ZLočina (1998), str.	221−222.
202
7/22 Zbornik Znanstvenih raZprav – LXXii. Letnik, 2012
Medtem	ko	se	praktiki	navadno	manj	navdušeno	ukvarjajo	z	načelnimi	vpra­
šanji,	kar	je	z	vidika	njihove	sistemske	vloge	razumljivo	in	najbrž	tudi	primerno,	
se	slovenska	kazenskopravna	in	kriminološka	teorija	v	zadnjem	času	bolj	zaveda­
ta	potrebe	po	ponovni	umestitvi	določbe	o	namenu	kaznovanja	med	temeljne	
določbe	 kazenskega	 zakonika.73	 S	 spremembami	 v	KZ­1	 je	 bila	 priložnost	 za	
to	 kljub	 drugačnim	 predlogom	 žal	 zamujena	 in	 s	 predlogi	 novih	 sprememb	
temeljne	kazenske	zakonodaje	 je	nujno	treba	biti	 skrajno	previden.	Vendar	se	
vseeno	zdi,	da	bi	takšna	načelna	razrešitev	vprašanja,	ob	vseh	neprijetnostih,	ki	
spreminjanje	kazenske	zakonodaje	spremljajo,	na	prakso	 lahko	vplivala	blago­
dejno	v	smislu	poenotenja	in	razčiščenja	stališč,	iz	katerih	sodniki	izhajajo	pri	
kaznovanju.
Ob	tem	velja	poudariti,	da	se	zdi	uveljavljena	koncepcija	namena	kaznova­
nja,	kot	jo	interpretirajo	instančna	sodišča	in	kot	jo	ponuja	ustaljena	slovenska	
kazenskopravna	in	kriminološka	teorija,	ustrezna	in	ne	kliče	po	korenitih	spre­
membah.	V	njej	sorazmernost	kot	izraz	pravičnosti,	ki	se	je	uveljavila	v	zadnjih	
desetletjih,	deluje	omejevalno,	znotraj	njenih	(zakonsko	postavljenih)	meja	pa	
ima	prednost	kriterij	smotrnosti,	pri	nas	izrazito	vezan	na	rehabilitativno	logiko,	
ki	skozi	proces	individualizacije	lahko	privede	do	sankcije,	ki	bo	zadovoljila	tako	
vprašanje	pravičnosti	kot	tudi	koristnosti.	Za	še	čistejšo	rešitev	bi	bilo	smiselno	
jasneje	razmejiti	različni	vlogi,	ki	ju	takšna	ureditev	namenja	obema	skrajnima	
kaznovalnima	izhodiščema,	s	čimer	bi	preprečili	prevlado	retributivnosti,	h	ka­
teri	se	zadnja	leta	nagiba	tudi	naš	sistem.
Tako	temeljno	določbo	bi	bilo	treba	dopolniti	in	nadgraditi	s	posameznimi	
rešitvami	glede	razlik	med	storilci	kaznivih	dejanj	(v	zvezi	z	mladoletniki	bi	to	
lahko	storil	že	prihajajoči	zakon	o	obravnavanju	mladoletnih	prestopnikov,	in	to	
neodvisno	od	rešitev,	ki	so	ali	niso	v	temeljnem	kazenskem	zakonu),	glede	raz­
ličnih	vrst	sankcij	in	različnih	vrst	kaznivih	dejanj.	Takšne	rešitve	bi,	izhajajoč	iz	
temeljne	norme,	lahko	utrdile	razmerja	med	posameznimi	nameni	kaznovanja	in	
jih	prilagodila	posamičnim	različnim	primerom.	Tako	bi	bil	na	eni	strani	sistem	
bolj	natančen	in	specifičen	glede	(potrebnih!)	razlik	v	kaznovanju,	obenem	pa	bi	
predstavljal	celovit	sistem,	ki	bi	bil	trdnejši	in	bolj	odporen	na	trenutne	razmere	
ter	popularne	kaznovalne	 trende,	 kot	 je	 sedanji.	Utemeljiti	bi	bilo	 treba	 tudi	
nekatere	rešitve	v	naši	zakonodaji,	ki	bistveno	odstopajo	od	klasične	utemeljitve	
namena	kaznovanja	−	s	čimer	merim	tako	na	dosmrtni	zapor	na	eni	strani	kot	
tudi	na	poseben	razlog	za	odpustitev	kazni	na	drugi	(drugi	odstavek	27.	člena	
KZ­1).	Za	oboje	 je	 sicer	mogoče	najti	bolj	 ali	manj	prepričljive	 argumente,	 a	
73	 	 Petrovec,	kaZen breZ ZLočina (1998), str.	221−225;	Petrovec,	O	kaznovanju,	v:	sodobne usme-
ritve (2007),	str.	276–277;	Bavcon,	Vodilna	in	temeljna	načela,	v:	sodobne usmeritve	(2007),	
str.	16−17;	Šelih,	Načelo	sorazmernosti,	v:	Podjetje	in	delo	(2009)	7,	str.	1357–1358.
203
7/23mojca m. pLesničar – namen kaZnovanja in njegov vpLiv na odLočanje o sankcijah
njihova	artikulacija	je	nujna,	če	si	želimo	prizadevati	za	koherenten	sistem.	Ena­
ko	velja	tudi	za	na	novo	uvedeno	možnost	pogajanj	o	krivdi,	pri	katerih	gre	v	
samem	bistvu	prav	za	pogajanje	o	sankciji,	ki	tudi	rušijo	siceršnjo	strukturiranost	
namenov	kaznovanja	ter	 (tudi)	v	zvezi	s	 tem	zastavljajo	številna	vprašanja,	na	
katera	bo	treba	v	prihodnosti	odgovoriti.
Vsekakor	se	upoštevaje	mednarodna	priporočila,	raziskave	in	razvoj	pri	nas	
v	zadnjih	desetletjih	zdi,	da	je	pravo	mesto	za	urejanje	tako	ključnega	vprašanja,	
kot	je	namen	kaznovanja,	samo	temeljni	kazenskopravni	zakon.
204
7/24 Zbornik Znanstvenih raZprav – LXXii. Letnik, 2012
Literatura
Ambrož,	Matjaž:	Preventivne	mešane	teorije	o	namenu	kaznovanja,	v:	Revija	za	
kriminalistiko	in	kriminologijo,	59	(2008)	3,	str.	239–248.
Ashworth,	 Andrew:	 sentencing and criminaL justice,	 Cambridge	University	
Press,	Cambridge	2010.
Bagaric,	Mirko:	punishment and sentencing: a rationaL approach,	Cavendish	
Publishing,	London,	Sydney	2001.
Bavcon,	Ljubo;	Šelih,	Alenka;	Korošec,	Damjan;	Ambrož,	Matjaž;	Filipčič,	Ka­
tja:	kaZensko pravo − spLošni deL,	Uradni	 list	 Republike	 Slovenije,	
Ljubljana	2009.
Bavcon,	Ljubo:	Vodilna	in	temeljna	načela	sodobnega	kazenskega	prava,	v:	so-
dobne usmeritve kaZenskega materiaLnega prava	(ur.	A.	Šelih),	Inštitut	
za	 kriminologijo	 pri	 Pravni	 fakulteti	 v	 Ljubljani,	 Ljubljana	 2007,	
str.	11–18.
	Beccaria,	Cesare:	o ZLočinih in kaZnih,	Pravna	fakulteta	in	Cankarjeva	založba,	
Ljubljana	2002.
Bele,	Ivan:	kaZenski Zakonik s komentarjem	−	spLošni deL,	GV	Založba,	Ljublja­
na	2001.
Bele,	Ivan:		Kazensko	pravo	in	pravna	država,	v:	sodobne usmeritve kaZenskega 
materiaLnega prava	(ur.	A.	Šelih),	Inštitut	za	kriminologijo	pri	Pravni	
fakulteti	v	Ljubljani,	Ljubljana	2007,	str.	51–80.	
Bentham,	Jeremy:	An	introduction to the principLes of moraLs and LegisLati-
on,	Clarendon	Press,	Oxford	1996.
Brinc,	Franc:	Kriminalna	prognoza	−	iluzija	ali	resničnost,	v:	Revija	za	krimina­
listiko	in	kriminologijo,	54	(2003)	4,	str.	341–355.
Council	of	Europe:	Consistency	in	Sentencing:	Recommendation	No.	R	(92)	17,	
Adopted	by	the	Committee	of	Ministers	of	the	Council	of	Europe	on	
19	October	1992	and	Explanatory	Memorandum,	Council	of	Europe,	
Brussels	(1993).
Duff,	Antony:	Punishment,	Retribution	and	Communication,	v:	principLed sen-
tencing: readings on theory and poLicy (ur.	A.	von	Hirsch,	A.	Ash­
worth,	J.	V.	Roberts),	Hart,	Oxford,	Portland	2009,	str.	126–134.
Filipčič,	Katja;	Fišer,	Zvonko;	Kadunc	Ilić,	Lea;	Mežnar,	Alenka;	Šelih,	Alenka;	
Velić,	 Irena:	 obravnavanje mLadoLetnih prestopnikov v sLoveniji − 
anaLiZa stanja in osnutek Zakona,	Inštitut	za	kriminologijo	pri	Pravni	
fakulteti	v	Ljubljani,	Ljubljana	2010.
205
7/25mojca m. pLesničar – namen kaZnovanja in njegov vpLiv na odLočanje o sankcijah
Filipčič,	 Katja:	 Ocena	 mladoletniškega	 kazenskega	 prava	 v	 Sloveniji	 z	 evrop­
ske	perspektive,	v:	sodobne usmeritve kaZenskega materiaLnega prava	
(ur.	A.	Šelih),	Inštitut	za	kriminologijo	pri	Pravni	fakulteti	v	Ljubljani,	
Ljubljana	2007,	str.	117–128.	
Frase,	Richard	S.:	Limiting	 retributivism,	v:	the future of imprisonment	 (ur.	
M.	H.	Tonry),	Oxford	University	Press,	New	York	2004,	str.	135–142.
Garland,	David:	punishment and modern society: A	Study in SociaL Theory.	
Clarendon	Press,	Oxford,	New	York	1991.
Von	Hirsch,	Andrew;	Ashworth,	Andrew:	proportionate sentencing: eXpLoring 
the principLes,	Oxford	University	Press,	Oxford	2005.
Von	 Hirsch,	 Andrew;	 Ashworth,	 Andrew;	 Roberts,	 Julian	 V.	 (ur.):	 principLed 
sentencing: readings on Theory and PoLicy,	Hart,	Oxford,	Portland	
2009.
Von	Hirsch,	Andrew;	Burney,	Elizabeth;	Wikström,	Per­Olof	H.:	criminaL De-
terrence and Sentence Severity: an AnaLysis of Recent Research,	
Hart,	Oxford	1999.
Von	Hirsch,	Andrew:	doing justice: the Choice of Punishments,	Hill	&	Wang,	
New	York	1976.
Von	Hirsch,	Andrew;	 Jareborg,	Nils:	 The	 Swedish	 Sentencing	 Law,	 v:	princi-
pLed sentencing: readings on Theory and PoLicy	(ur.	A.	von	Hirsch,	
A.	Ashworth,	J.	V.	Roberts),	Hart,	Oxford,	Portland	2009,	str.	258–269.
Von	Hirsch,	Andrew;	Kazemian,	Lila:	Predictive	Sentencing	and	Selective	Inca­
pacitation,	v:	principLed sentencing: readings on Theory and PoLicy	
(ur.	A.	von	Hirsch,	A.	Ashworth,	 J.	V.	Roberts),	Hart,	Oxford,	Por­
tland	2009,	str.	95–101.
Von	Hirsch,	Andrew:	Proportionate	Sentences:	A	Desert	Perspective,	v: princi-
pLed sentencing: readings on Theory and	PoLicy	(ur.	A.	von	Hirsch,	
A.	Ashworth,	J.	V.	Roberts),	Hart,	Oxford,	Portland	2009,	str.	115–125.	
Kosem,	Fedor:	Odmera	kazni	kot	del	sodne	odločitve	in	kot	del	obrazložitve	
sodne	odločbe,	v:	Pravosodni	bilten,	22	(2001)	2,	str.	89–95.
Lappi­Seppälä,	 Tapio:	 Sentencing	 and	 Punishment	 in	 Finland,	 v:	 sentencing 
and Sanctions in Western Countries	(ur.	M.	H.	Tonry,	R.	S.	Frase),	
Oxford	University	Press,	Oxford	2001,	str.	92–150.
Martinson,	Robert:	What	works?	−	Questions	and	Answers	About	Prison	Re­
form,	v:	The	Public	Interest		(1974)	35,	str.	22–54.
Morris,	Norval:	the Future of Imprisonment,	University	of	Chicago	Press,	Chi­
cago	1974.
206
7/26 Zbornik Znanstvenih raZprav – LXXii. Letnik, 2012
Morris,	Norval;	Tonry,	Michael	H.:	betWeen Prison and Probation: Intermedi-
ate Punishments in a RationaL	Sentencing System,	Oxford	University	
Press,	New	York	1990.
Palys,	Ted	S.;	Divorski,	Stan:	Explaining	Sentence	Disparity,	v:	Canadian	Journal	
of	Criminology,	28	(1986)	4,	str.	347–362.
Petrovec,	Dragan:	kaZen breZ ZLočina: prispevek k ideoLogijam kaZnovanja,	Stu­
dia	Humanitatis,	Ljubljana	1998.
Petrovec,	Dragan:	Nova	država	−	nova	kaznovalna	ideologija	in	praksa?,	v:	Revija	
za	kriminalistiko	in	kriminologijo,	49	(1998)	3,	str.	238–244.
Petrovec,	Dragan:	O	kaznovanju	in	kazenskih	sankcijah,	v:	sodobne usmeritve 
kaZenskega materiaLnega prava	(ur.	A.	Šelih),	Inštitut	za	kriminologijo	
pri	Pravni	fakulteti	v	Ljubljani,	Ljubljana	2007,	str.	273–282.
Petrovec,	Dragan;	Plesničar,	Mojca	M.:	Percepcija	ženske	kriminalitete	z	vidika	
odmere	kazni,	v:	Revija	za	kriminalistiko	in	kriminologijo,	60	(2009)	
2,	str.	91–105.
Posner,	Richard	A.:	An	Economic	Theory	of	 the	Criminal	Law,	v:	Columbia	
Law	Review,	85	(1985)	6,	str.	1193–1231.
Selinšek,	 Liljana:	 kaZensko pravo: spLošni deL in osnove posebnega deLa,	
GV	Založba,	Ljubljana	2007.
Šelih,	Alenka:	Kazenske	 sankcije	 in	morebitne	 spremembe,	 v:	sodobne usme-
ritve kaZenskega materiaLnega prava	(ur.	A.	Šelih),	Inštitut	za	krimi­
nologijo	pri	Pravni	fakulteti	v	Ljubljani,	Ljubljana	2007,	str.	261–271.
Šelih,	 Alenka:	 Kaznene	 sankcije	 u	 radnom	 nacrtu	 Kaznenog	 zakonika	 Repu­
blike	Slovenije,	v:	Zbornik	Pravnog	 fakulteta	u	Zagrebu,	 (1994)	5­6,	
str.	537–546.
Šelih,	Alenka:	Načelo	sorazmernosti	 in	kazenske	sankcije,	v:	Podjetje	 in	delo,	
(2009)	7,	str.	1357–1368.
Šelih,	Alenka:	sodna odmera kaZni,	Inštitut	za	kriminologijo	pri	Pravni	fakulteti	
v	Ljubljani,	Ljubljana	1990.
Štajnpihler,	Tilen:	precedenčni učinek sodnih odLočb pri pravnem utemeLjeva-
nju, doktorska	disertacija,	Ljubljana	2011.
Tella,	María	José	Falcón	y;	Tella,	Fernando	Falcón	y:	punishment and CuLture: a 
Right to Punish?,	Martinus	Nijhoff	Publishers,	Leiden/Boston	2006.
Tonry,	Michael	H.:	Introduction:	Thinking	about	Punishment,	v:	Why Punish?, 
hoW much?, a Reader on Punishment (ur.	M.	H.	 Tonry),	Oxford	
University	Press,	Oxford,	New	York	2011,	str.	3−28.
Tonry,	Michael	H.	(ur.):	Why Punish?, hoW Much?, a Reader on Punishment,	
Oxford	University	Press,	Oxford,	New	York	2011.
207
7/27mojca m. pLesničar – namen kaZnovanja in njegov vpLiv na odLočanje o sankcijah
Tonry,	Michael	H.:	The	Mostly	Unintended	Effects	of	Mandatory	Penalties:	Two	
Centuries	of	Consistent	Findings,	v:	Crime	and	Justice,	38	(2009)	1,	
str.	65–114.
Završnik,	Aleš:	Konceptualne	zagate	restorativne	pravičnosti	−	nova	paradigma	
modernega	odzivanja	na	kriminaliteto,	v:	Revija	za	kriminalistiko	in	
kriminologijo,	59	(2008)	2,	str.	125–140.
Zgaga,	Sabina:	Odmera	kazni	v	mednarodnem	kazenskem	pravu,	v:	Revija	za	
kriminalistiko	in	kriminologijo,	60	(2009)	3,	str.	199−210.
Zimring,	 Franklin	 E.:	 Rationales	 for	 Distinctive	 Penal	 Policies	 for	 Youth	 Of­
fenders,	 v:	principLed sentencing: readings on Theory and PoLicy	
(ur.	A.	von	Hirsch,	A.	Ashworth,	 J.	V.	Roberts),	Hart,	Oxford,	Por­
tland	2009,	str.	316−322.
Sodstvo	Republike	Slovenije,	URL:	http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa.
208
7/28 Zbornik Znanstvenih raZprav – LXXii. Letnik, 2012
The	Purpose	of	Punishment	and	its	Role	in	Sentencing
Summary
There	are	several	viewpoints	that	can	act	as	a	starting	point	to	discuss	the	
question	of	the	purpose	of	punishment.	Philosophical,	sociological,	psychologi­
cal	and	other	studies	in	the	area	of	punishment	all	reveal	interesting	facets	of	
this	 important	 issue	while	 also	pointing	out	 the	multitude	of	 considerations	
that	punishment	entails.	In	order	to	narrow	the	field	of	analysis	and	by	doing	so	
allow	for	a	considered	discussion	the	article	at	present	stems	from	the	concept	
of	sentencing.	In	fact,	the	purpose	of	punishment	and	its	effects	are	reviewed	in	
relation	to	the	sentencing	judge,	furthermore	confined	to	the	Slovenian	system.
The	two	opposing	views	of	punishment	with	longstanding	tradition,	namely	
retributivism	and	utilitarianism,	have	 in	 recent	decades	given	way	 to	a	 set	of	
mixed	theories	that	endeavour	to	combine	important	facets	of	both	extremes.	
Certainly,	one	can	hardly	imagine	a	contemporary	(modern)	sentencing	system	
without	the	concept	of	proportionality	acting	as	one	of	the	main	modern	fea­
tures	of	the	retributive	framework.	On	the	other	hand,	utilitarian	considerations	
such	as	deterrence	and	(especially	in	the	Slovenian	context)	rehabilitation	have	
started	gaining	ground	after	their	virtual	exile	from	western	systems	in	the	last	
decades	of	the	past	millennium.	
The	problem	with	 such	a	multitude	of	punishing	purposes	 is	 the	 lack	of	
clarity	 that	 can	 easily	occur	when	no	 relationship	or	hierarchy	 is	 established	
among	them.	The	issue	seems	especially	pressing	in	view	of	several	research	find­
ings	about	the	importance	of	a	sentencing	purpose	for	the	concept	of	equality	
in	 sentencing.	 In	 fact,	 a	clearly	determined	purpose	of	punishment	has	been	
viewed	as	a	main	factor	in	preventing	sentencing	disparity,	much	more	so	than	
other	solutions	aimed	at	the	same	goal.	
The	stated	proves	to	be	rather	disturbing	when	the	Slovenian	system	is	taken	
as	a	ground	for	discussion,	mainly	because	the	system	has	renounced	on	the	
notion	of	answering	the	question	of	punishing	purposes	 in	a	structured	way.	
A	provision	 regarding	 the	purposes	of	punishment	and	sentencing	was	omit­
ted	 in	 1994,	 when	 the	 first	 post­independence	 Penal	 Code	 came	 into	 force.	
The	previous	solution	was	seen	as	no	longer	appropriate,	due	to	an	ideological	
resonance,	but	also	due	to	a	certain	insecurity	concerning	its	main	focus,	which	
was	mostly	 rehabilitative.	However,	 the	move	 towards	 introducing	 retributive	
elements	was	not	made	explicit.	The	retributive	rhetoric	has	been	incorporated	
in	the	sentencing	system	mainly	by	means	of	the	demand	for	proportionality:	
209
7/29mojca m. pLesničar – namen kaZnovanja in njegov vpLiv na odLočanje o sankcijah
the	guiding	principle	is	to	choose	among	sanctions	in	order	for	the	punishment	
to	reflect	the	seriousness	of	the	offence	and	the	culpability	of	the	offender.	Still,	
existing	notions	of	prevention	(both	special	and	general)	as	the	purpose	of	pun­
ishment	have	persisted	alongside	the	new	concept.	
Since	 legislation	does	not	answer	questions	with	regard	to	the	purpose	of	
punishment,	other	players	need	to	be	considered.	Firstly,	the	courts	of	higher	
instance	have	passed	several	decisions	detailing	their	answer.	Perhaps	a	decision	
by	the	Supreme	Court,	containing	the	following	passage	is	the	clearest:	The	sen-
tence	[...]	is	meant	to	serve	two	fundamental	purposes:	retribution	and	preven-
tion.	Both	purposes	can	be	achieved	through	an	appropriate	individualization	
of	punishment,	that	is,	with	the	adjustment	[of	the	sentence]	to	the	gravity	of	
the	specific	offence	and	to	the	offender’s	personality,	in	other	words:	with	the	
adjustment	of	the	sentence	to	the	seriousness	of	the	offence	and	[the	offender’s]	
culpability,	and	a	comparison	with	equal	offences	by	other	offenders	(fairness),	
and	a	sentence	that	affects	the	offender’s	and	others’	future	behaviour	in	order	
not	 to	commit	crimes	 (functionality).	 (Judgement	I	 Ips	130/2009,	 translation	
M.	M.	P.)
Such	reasoning	clearly	mirrors	established	theoretical	discussions,	which	may	
count	as	the	second	player	in	determining	sentencing	purposes,	thus	describing	
a	system	where	three	main	purposes	of	sentencing	coexist:	retribution,	‘general	
prevention’	and	‘special	prevention’.	While	the	retributive	aspect	of	the	sentence	
communicates	censure	towards	the	offender,	 the	 ‘general	prevention’	concept	
reaffirms	the	boundary	between	the	legal	and	the	illegal,	but	also	attempts	to	
deter	 the	general	population	from	committing	similar	acts	 in	the	 future.	The	
two	aspects	are	reflected	in	the	demand	for	proportionality,	which	however	only	
functions	as	the	highest	justified	sentence.	The	purpose	of	‘special	prevention’	
is	then	realized	through	specifying	the	sentence	(within	the	range	provided	for	
by	proportionality)	 considering	mitigating	and	aggravating	and	other	 factors.	
Special	prevention	requires	a	sentence	that	will	prevent	the	offender	from	com­
mitting	further	offences.	However,	in	the	Slovenian	system	it	has	achieved	a	fur­
ther	component	of	offering	the	offender	chances	for	a	successful	re­socialization	
thus	functioning	much	as	a	rehabilitative	purpose.	
In	 spite	of	 the	 apparent	 coherence	of	 the	 system,	 several	 issues	 call	 for	 a	
reassessment	of	the	issue	being	resolved	by	court	decisions.	Firstly,	there	is	the	
question	of	different	sentencing	rationales	for	different	offenders,	most	impor­
tantly	the	difference	between	juveniles	and	adult	offenders.	While	the	legislation	
explicitly	states	that	the	purpose	of	punishment	in	the	cases	of	juveniles	to	be	
solely	their	rehabilitation/reintegration,	courts	seem	to	interpret	such	a	notion	
in	a	different	way,	also	allowing	for	other	considerations.	With	the	main	ration­
210
7/30 Zbornik Znanstvenih raZprav – LXXii. Letnik, 2012
ale	undetermined	by	legislation,	the	relationship	with	the	rationale	in	juvenile	
cases	certainly	cannot	be	clear.	Furthermore,	the	same	issue	arises	with	regard	
to	different	types	of	crimes	and	different	types	of	criminal	sanctions,	that	may	
need	additional	clarification	as	 to	their	purposes	due	to	 important	diversities	
with	the	»main«	rationale,	but	at	present	remain	unanswered.	However,	most	im­
portantly,	the	biggest	issue	with	such	a	»practical«	way	of	answering	the	question	
of	the	purpose	of	punishment	seems	to	be	the	fact	that	lower	courts	are	in	no	
way	systemically	required	to	follow	the	higher	courts	interpretations.	The	issue	
of	precedents,	or	better	yet,	of	precedent­like	effects	of	higher	courts	decisions	
could	be	(and	is)	analyses	at	length,	however,	a	very	brief	analysis	of	randomly	
chosen	first­instance	decisions	reveals,	 that	 in	practice	courts	of	first	 instance	
argue	for	a	very	large	plethora	of	sentencing	rationales,	often	disregarding	the	
reasoning	of	higher	instance	courts.	
Stemming	from	the	described	concerns,	it	is	rather	reasonable	to	argue	for	
a	more	 systemic	 solution	 to	 an	 issue	 of	 such	 importance	 as	 the	 purpose	 of	
punishment.	In	fact,	the	purpose	of	punishment	should	by	itself	be	the	guiding	
principle	in	setting	a	criminal	justice	system,	and	by	no	means	is	it	wise	to	leave	
its	determination	outside	the	legislative	framework.