GEOGRAFSKI VESTNIK
ČASOPIS ZA GEOGRAFIJO IN SORODNE VEDE
BULLETIN DE LA SOCIEtE DE GEOGRAPHIE DE LJUBLJANA
MELIKOV ZBORNIK
izdan ob 70-letnici akademika prof. dr. Antona Melika MßLANGES MELIK
publies en honneur de M. ANTON MELIK membre de 1’Academie, ä I’occasion de son soixante-dixieme anniversaire
XXXII
1960
LJUBLJANA 1960
IZDALO GEOGRAFSKO DRUŠTVO SLOVENIJE V LJUBLJANI ZALOZILA DR2AVNA ZALOZBA SLOVENIJE V LJUBLJANI
VSEBINA — TABLE DES MATI ERES
Svetozar Ilešič: Ob sedemdesetletnici profesorja Antona Melika
—	A 1’occasion de 70 anniversaire de M. A. Melik ......................... 3
Drago Meze: Bibliografija prof. Antona Melika — Bibliographie de M. A. Melik................................................................. 10
France Bernot (Ljubljana): Spreminjanje temperature morja pri
Kopru v odvisnosti od jakosti vetra (z 1 diagramom v tekstu) ............... 21
Changes of Temperature of the Sea-water at Koper in Relation to the Strength of the Wind................................................ 25
Pavle Blaznik (Ljubljana): Odkod priimek Tavčar? ............................... 27
Wovon der Name »Tavčar«? ................................................... 31
Srečko Brodar (Ljubljana): Periglacialni pojavi v sedimentih slovenskih jam (z 1 fotografijo in 2 skicama v tekstu) ........................ 33
Les phenomenes periglaciaires dans les sediment« des grottes slovenes 43
Danilo Furlan (Ljubljana): Klimatska razmejitev Slovenije (s 4
grafikoni in 1 karto v tekstu) ............................................. 45
Die klimatische Gliederung Sloweniens....................................... 57
Ivan Gams (Ljubljana): O višinski meji naseljenosti, ozimine, gozda
in snega v slovenskih gorah (z 1 karto in 1 fotografijo v	tekstu) ........ 59
On the extreme Upper Limit of Rural Settlements, Winter, Wheat, Forest and Snow Line in Slovenia........................................ 68
Rajko Gradnik (Bled): Klimatske poteze Bleda ................................... 71
Climatic Characteristics of Bled .......................................yt.	81
France Habe (Postojna): Ponor Slivlje na Nikšičkem polju (z 1 fotografijo v tekstu) ........................................................:i.	89
Ponor Slivlje im Nikšičko Polje ............................................ 95
Svetozar Ilešič (Ljubljana): ^geografiji agrarne pokrajine na
prekmurskem Goričkem (s 4 skicami v tekstu) ................................ 97
Contributions ä l’etude du paysage rural ä Goričko (region des collines tertiaires en Slovenie du NE) ................................ 110
Vladimir Klemenčič (Ljubljana): Problemi gospodarsko-geograf-
ske klasifikacije slovenskih naselij (s 3 skicami v tekstu) ............... lil
Problems on a Socio-geographic Classification of Settlements of Slovenia ...............................................................   125
Milko Kos (Ljubljana): O nekaterih planinah v Bohinju in okoli
Bleda (z 1 skico v tekstu)  ............................................... 131
Sur quelques alpages dans la region de Bohinj et aux environs de Bled .................................................................. 139
Silvo Kranjec (Ljubljana): Geografija v slovenski srednji šoli v
razdobju 1918—1958 ........................................................ 141
Die Geographie in den slowenischen Mittelschulen im Zeiträume 1918—1958 ............................................................. 147
Cene Malovrh (Ljubljana): Raziskovalna zasnova splošne ekonomske geografije ............................................................ 149
Research Scheme for General Economic Geography ............................ 155
GEOGRAFSKI VESTNIK
ČASOPIS ZA GEOGRAFIJO IN SORODNE VEDE
BULLETIN DE LA SOCIETL DE GEOGRAPHIE DE LJUBLJANA
MELIKOV ZBORNIK
izdnn oh 70-Ietnici akademika prof. dr. Antona Melika MELANGES MELIK
publies en honneur de M. ANTON MELIK membre de 1’Academie, a Toceasion de son soixante-dixieme anniversaire
XXXII
1960
LJUBLJANA 1960
IZDALO GEOGRAFSKO DRUŠTVO SLOVENIJE V LJUBLJANI ZALOŽILA DRŽAVNA ZALOŽBA SLOVENIJE V LJUBLJANI
Uredniški odbor:
Ivan Gams, Svetozar Ilešič, Vladimir Klemenčič, Vladimir Kokole, Anton Melik, Darko Radinja, Milan Šifrer.
Glavni urednik: Svetozar Ilešič
42639
"* Ltuilm.
(V^zz9 / „ -/ ^96,
GEOGRAFSKI VESTNIK
XXXII (1960)
OB SEDEMDESETLETNICI PROFESORJA ANTONA MELIKA
Ob Novein letu I960 je praznoval akademik prof. Anton Melik sedemdesetletnico svojega nad vse plodovitega življenja. Ob tej priliki se ga je vsa slovenska, pa tudi jugoslovanska kulturna javnost dostojno spomnila kot neutrudnega, ne samo znanstvenega, temveč tudi splošno kulturnega in javnega delavca, predsednik republike pa ga je za vso njegovo družbeno dejavnost odlikoval z visok,im odlikovanjem reda dela I. stopnje. Slovenski geografi smo se ga spomnili že na posebni proslav,i, ki jo je priredilo Geografsko društvo Slovenije ob udeležbi zastopnikov vse naše politične in kulturne javnosti dne
8.	januarja 1960 v zbornični dvorani univerze.
Toda »Geografski vestnik« ima ob jubileju profesorja Melika še posebno dolžnost, ne samo in ne toliko zato, ker je bil prof. Melik dolga leta njegov glavni urednik im usmerjevalec, temveč predvsem zato, ker ima naša revija kot znanstveno glasilo slovenskih geografov dolžnost, da še posebej očrta lik profesorja Melika kot geografa — znanstvenika.
*
Ne bomo na tem mestu ponavljali biografskih podatkov o jubilantu,.ki so že večkrat .zapisani na drugih mestih (predvsem v zborniku »Univerza v Ljubljani« iz 1. 1957 na sir. 23.). Naj opozorimo samo na tisto osnovno značilnost njegove mladostne življenjske poti. ki je tudi Melikovemu delu in miselni orientaciji v njegovi zreli življenjski dobi vtisnila odločujoči pečat: izhajajoč iz malokmečke, tako rekoč kmečko-proletarske družine iz Crne vasi, siromašne agrarne (kolonije na Barju, od koder je pot. ki je še največ obetala, vodila v Ameriko, se je mladi Melik, večkrat lačen kot sit, pretolkel skozi študentska leta na Dunaju, nacionalno in socialno zrevoltiran zoper takratno stanje v Avstriji, ter je stopil ob razpadu stare in nastanku nove države v naše javno življenje kot mlad, napreden intelektualec in kulturni delavec.
Tudi jubilantove bibliografije, ki jo prinašamo takoj za tem člankom in ki je sama po ,sebi dovolj obsežna in zgovorni a, tu ne kaže podrobneje analizirati. Pač pa naj karakteriziramo njegovo geografsko delo, nekako po ireh razdobjih: za prvo razdobje, ko je bil današnji jubilant srednješolski profesor, je značilno predvsem njegovo publicistično delo; drugo razdobje, v katerem je zasedel katedro geografije
na ljubljanski univerzi, označuje koncentriranost v individualno zna n s tve no- raz i s k o va In o delo in v začetke organizacije (kolektivnega geografskega dela še v stari Jugoslaviji; tretje razdobje Melikovega dela, že po socialistični preobrazbi Jugoslavije, pa odlikuje poleg obsežnega nestrokovnega, družbeuio-političnega dela Melikovo stremljenje za organizacijski razmah slovenske geografske znanosti, v individualnem delu pa sintetiziranje lastnega znanstvenega dela.
*
Svoje prvo, srednješolsko razdobje je Melik preživel še v dobi, ko je sicer slovenska univerza že obstajala, ko pa je vendar še glavna peza javnega kulturnega, pa tudi znanstvenega dela — podobno kakor poprej v Avstriji —- slonela na ramah agilnih srednješolskih profesorjev. Za geografijo je to še posebno veljalo, saj je moral takrat njeno katedro na univerzi za prvi začetek zasesti Hrvat. Kaj je bolj naravnega, kot da nosi Melikovo delo te dobe izrazit publicistični, pa pe-d a go ško -pri r oč n išk i z n ač a j.
Kar nas je tako imenovanih srednjih let, ki smo se v prvem času predaprilske Jugoslavije še potikali po gimnazijskih klopeh, se dobro spominjamo takratnega mladega Melika z dveh strani. Mnogi med nami smo ga poznali neposredno kot svojega profesorja. Imeli smo ga radi: v času, ko se je naših šol in pogosto tudi njihovih profesorjev hote ali nehote držal še močno okoreli avstro-ogrslki duh, nam je prof. Melik prinašal nov zrak in prepih, pomenil nam je mladost in vedro, podjetno razgibanost, predvsem pa tudi pogled, obrnjen na jug in na Vizhod namesto na sever. Temu novemu ozračju je Melik krčil pot tudi izven Sole s svojimi priročniki o zemljepisu iin zgodovini Jugoslavije, s katerimi je znal tako hitro in prožno ustreči potrebi časa in ki so nam še dolgo, vse do druge svetovne vojne, tako dobro služili. Pa tudi skozi vso drugo, širšo Melikovo publicistično dejavnost tistega časa. dejavnost, ki sega še nazaj v dobo prve svetovne vojne, veje sveži zrak. odsev v marsičem sicer morda naivne, mladostmo-zanesenjaške dobe Preporodoveev, pa »Slovana« in »Slovenske Matice« z »Gospodinom Franj orne, toda kljub temu in morda ravno zato poln novih pogledov, predvsem iskanj .novih skupnih potov političnega in kulturnega sožitja jugoslovanskih narodov. Bolj kot kdaj koli lahko danes rečemo, da ves ta mladostni optimizem, katerega živ izraz je bil tedanji Melik, ni-bil, mimo vseh zablod in razočaranj, ki jih je doživljal v stari Jugoslaviji, na krivi poti, s.icer ne bi današnji Melik praznoval svoje sedemdesetletnice v Jugoslaviji, ki se je sicer rodila že v dobi njegove mladostne dejavnosti, ki pa je znala in hotela šele v okviru socialistične družbene preobrazbe pravilno rešiti svoje nacionalno vprašanje.
Ob tej na zunaj močno vidni, publicistično-pedagoški aktivnosti takratnega Melika smo komaj vedeli, <la raste v njem tudi geograf-znanstvenik s širokim pogledom tako v prirod na kakor v zgodovinsko-družbena dogajanja po slovenskih pokrajinah: nismo vedeli, da se v svojem prostem času kaj rad in intenzivno poglablja v geomorfo-loške probleme slovenske zemlje, še manj. da dnevno in sistematično zasleduje vremensko dogajanje nad njo. pa tudi ne, da za svojo dolk-
torsko disertacijo pripravlja temeljito studijo o kolonizaciji Ljubljanskega barja, svoje najožje domovine. S studijo, is katero se je prvič predstavil kot temeljit znanstveni delavec, opirajoč se na vso potrebno znanstveno dokumentacijo, je dosegel doktorat še precej prej, kakor se je izpraznila geografska katedra na univerzi, ki jo je nato zasedel. (1. 1927).
*
S tem se je začela doba, ki se je vsi, ki smo bili takrat Melikovi učenci in pozneje njegovi sodelavci, najraje spominjamo. Geografski inštitut ljubljanske univerze je tedaj ob mladi, podjetni in žilavi dejavnosti prof. Melika hitro postal žarišče, .iz katerega je slovensfka geografska znanost pričela preraščati dotedanje skromne .začetke ter se približevati tedanjemu, nenavadno hitremu razvoju geografske znanosti drugod po svetu. Seminar prof. Melika iz tistih let se je razvil v seminar v najboljšem pomenu besede: čeprav maloštevilen in skromen po svojem obsegu in sredstvih, je bil živ in razgiban, poln pobud ter bogat s problemi, o katerih se je razpravljalo. V seminarju in izven njega je večno živahni prof. Melik skušal s krepko roko organizirati znan-stvenogeografsko proučevanje Slovenije. Mirno lahko rečemo, da je bila ta doba za razvoj slovenske geografije najpomembnejša in — vsaj posredno — najplodnejša. V njej je vzklilo seme, iz katerega so se, včasih pozneje in včasih tudi po svoji poti, razrastle in sprostile sile, ki so pripeljale do tega, da je slovenska geografska znanost danes za svoje razmere na kar dostojni višini ter da zavzema v okviru jugoslovanske geografije že dalj časa vlogo glavnega pobudnika, še posebej na delovnih področjih, ki vežejo geografsko strokovno delo s praktičnimi potrebami družbe in njenega gospodarstva. Da je to seme lahko vzklilo in se tako razrastlo, je nedvomno zasluga družbene preobrazbe, ki mu je bistveno izboljšala življenjske pogoje. Toda tudi ob najboljših pogojih slabo ali njim neprimerno seme ne bi uspelo. Seme, ki ga je sejal Melik, pa že tedaj ni bilo niti slabo niti neprimerno. Imelo je v sebi dve .značilni klici, ki sta omogočili poznejšo rast. Prva je bila v aktualizaciji geografskega dela: že marsikdaj smo slišali priznanje, da je bil predvojni geografski inštitut s svojim seminarjem eno izmed redkih strokovni,h žarišč na takratni univerzi, kjer so se obdelovali usodni in aktualni družbeno-gospodarski problemi takratne Slovenije in njenega delovnega človeka. Druga klica, ki je prav tako prihajala do veljave že v predvojni slovenski geografiji, ni nič manj izraz Meli-kove osnovne miselne orientacije, v kateri mu je pogled še nadalje zahajal na jugovzhod in vzhod, prestopal na tej strani ožji slovenski okvir, pač pa ga dosledno in trdno skušal utesniti, kadar in kjerkoli je bilo potrebno, na zapadni in na severni strani. S te strani je tudi v ožjem strokovnem, predvsem metodološkem pogledu Melikova orientacija mnogo koristila slovenski geografiji: očuvala jo je pred nevarnostjo, da bi zašla v pretoga, tradicionalna pota dokaj okorele srednjeevropske, predvsem nemške geografske šole, po drugi strani pa jo je oplajala z naprednejšimi znanstvenimi izkušnjami iz drugih delov sveta, pa tudi s širših domačih tal, saj ni naključje, da se je prof. Melik
ob prvih začetkih organizacije d el a takratnega našega seminarja oprl še na izkušnje pokojnega Jovana Cvijiea ter jih je skušal prikrojiti potrebam raziskovanja slovenske zemlje.
S tema dvema vodilnima silnicama takratne Melikove geografske dejavnosti se je lepo in plodno družila še tretja značilnost Melikove osebnosti, ki je prihajala tisti čas. ko se je Melik lahko najbolj omejil na mirno, uravnoteženo strokovno delo, posebno močno do veljave. Ta značilnost je silno zanimanje za domačo zemljo, slovensko in jugoslovansko. ter za njene probleme. Ni ga zlepa Slovenca, tudi ne geografa. ki bi tako dodobra pretaknil, povečini peš ali s kolesom, prav vse kotičke Slovenije, pa tudi ne Jugoslovana, ki bi ga tako enako zanimali prav vs.i koščki Jugoslavije. Ljubezen do same prirode domače dežele, do pokrajine same po sebi. ki ga je vodila do tega, da je s pravo pravcato strastjo pri rodoslovca prebrskal vsako moreno naših alpskih krajev, pa vse terase in rečne ter jezerske sedimente naših ravnin, to ljubezen je družil z globokim zanimanjem za slovenskega človeka, ki se ubija na tej skromna zemlji, za slovensko vas, njeno kmečko hišo in njen kozolec, za slovensko planinsko gospodarstvo, pa nič manj za manjša in večja slovenska mesta ter njihovo polkmečko in poldelavsko okolico, kjer ljudje že dolgo nihajo med zemljo in tovarno.
To razdobje naj intenzivnejšega in najglobljega Melikovega strokovnega dela je prineslo tudi njegove morda najboljše ,in najtemel ji-tejše znanstvene razprave. Med nje sodi vrsta geomorfološlkith študij (o Bohinju in Bohinjskem ledeniku, o Srednjem Dolenjskem, o pliocenskem porečju Ljubljanice), pregled problematike kmečkih naselij na Slovenskem, pa razprave o naših mestih, še posebno klasična, temeljita študija o razvoju Ljubljane. Morda najznačilnejši primer velike vneme, ki jo je Melik vložil v nešteta drobna opazovanja po slovenski zemlji, pa je njegova študija o kozolcu, za katero se mi zdi, da je danes vse premalo znana. Toda glavni rezultat njegovega mirnega, poglobljenega dela \ tem razdobju sta nedvomno dve knjigi prvega, splošnega dela »Slovenije«. To je v miru dozorelo, vsebinsko in oblikovno izpiljeno in izkristalizirano sintetično delo. ki je po svoji druž-beno-geografski strani tako živo posvetilo v aktualne slovenske probleme. da je še danes, po dobrih 20 letih, nenadomeščeno in vse kar kriči po njegovi novi. aktualizirani izdaji.
Prizadevanja prof. Melika za razširitvijo in poglobitvijo geografskega znanstvenega dela v Sloveniji pa so se že takrat poznala tudi izven njegovega osebnega dela. Naš »Geografski vestnik«, ki se je kot skromno dete prvih let aktivnosti ljubljanske univerze rodil že nekoliko poprej, se je pod uredništvom prof. Melika od 1. 1928 dalje razvijal v znanstveni zbornik, ki je že v predvojni seriji svojih zvezkov zbral dolgo vrsto razprav geografske in sorodne vsebine s področja Slovenije in Jugoslavije ter si pridobil soliden sloves v okviru jugoslovanske geografije, ki še danes rada prisluhne njegovemu kar nekako avtoritativnemu glasu, pa tudi v zunanjem strokovnem svetu. Sad organiziranega, v aktualne probleme našega ljudstva usmerjenega dela je bila tudi publikacija »Gospodarska struktura Slovenije«, ki jo je
na pobudo in pod vodstvom prof. Melika izdal takratni Socialuo-eko-nomski inštitut in to ravno v dobi. ko so na pragu velikega svetovnega meteža ti problemi v polni meri dozorevali.
*
Med okupacijo srno slovenski geografi z »Geogratfskim vestnikom« na čelu umolknili. »Geografski vestnik« je šele po osvoboditvi leta 1945 nadaljeval svojo poit. Z nastopom socialistične Jugoslavije pa se je odprlo tudi tretje razdobje življenjskega dela prof. Melika. Kakor v svojem prvem, je tudi v tem delovnem razdobju Melilk skušal čimbolj slediti klicu novega časa in njegovih potreb: od tod znova močna publicistična nota v vsem njegovem delu. toda vzporedno s tem stremljenje za okrepitev organizacije geografskega znanstvenega dela, tako v čisto teoretičnih, kakor v aplikativnih vejah geografije, poleg tega pa želja, nadaljevati in dokončati svoje individualno strokovno delo. Kakor v svojem mladostnem delovnem razdobju, je Sfel tudi zdaj Melik močno v širino, hotel je biti s svojim delom povsod, kjer je sodil, da je to treba. Njegove dragocene energije so bile v tem času v precejšnji meri odtegnjene drugam, vstran od geografije, v nedvomno še pomembnejše in nujnejše naloge splošno družbenega značaja, ki se jim ni smel in hotel izogniti: bil je dekan filozofske fakultete, zatem štiri leta rektor univerze in to v nelahki dobi, ko univerzitetna politika s strani naše družbe še ni bila tako jasno začrtana kakor je danes. Predsedoval je zatem Odboru za znanost in dve leti republiškemu Svetu za prosveto in kulturo, bil poslanec Ljudske skupščine'Slovenije ter aktiven član njenih odborov in komisij. Mimo te svoje splošne družbene dejavnosti je kot urednik Enciklopedije Jugoslavije za Slovenijo in kot večletni predsednik Slovenske Matice zastavil svoje sile tudi na polju širše kulturne dejavnosti. Naravno je, da je ta širina njegove dejavnosti šla do neke mere na škodo globini njegovega ožjega geografskega dela: za mirno dozorevanje in izoblikovanje marsikaterega njegovega strokovnega dela pač ni bilo toliko časa kakor pred vojno.
Ce bi sedaj hoteli pregledno označiti Melikovo povojno strokovno-geografsko dejavnost, bi na prvo mesto postavili njegove napore, da tudi za geografijo primerno izkoristi neprimerno ugodnejše <in širše delovne pogoje, ki jih je v primerjavi s predvojnim stanjem ustvarila znanosti nova socialistična družba. Šele v teh pogojih je mogel prof. Melik v večji meri uresničiti glede slovenske geografije svoje organizacijske koncepte: razen v dotedanjem oikviru Geografskega inštituta na univerzi in Geografskega društva se je lahiko geografska aktivnost, zlasti raziskovalna, močno razmahnila še v okviru novo ustanovljenega Inštituta za geografijo SAZU in njegovih znanstvenih publikacij — »Geografskega zbornika« in »Del«. Tudi ustanovitev Zemljepisnega muzeja Slovenije, današnjega Zemljepisnega oddelka Narodnega muzeja, je bila Melikova ideja. V teh novih širših okvirjih je našla predvsem mlajša, številnejša generacija slovenskih geografov svoje delovne pogoje. Na žalost je široka družbena dejavnost prof. Melika preveč
trgala drugam, da bi mogel povsod in dosledno izpeljati svoje organizacijske napore do kraja.
Rekli smo že, kako se je aktivnost prof. Melika po osvoboditvi, podobno kakor v njegovi preduniverzitetni dobi, močno obrnila v publicistično smer. Toda to publicistično delo v ieh letih nikdar ni bilo notranje odtrgano od njegovega strokovnega dela; vse je v znamenju geografske osvetlitve pogojev in možnosti za hiter razvoj planskega gospodarstva v socialistični Jugoslaviji in geografske presoje njegovih učinkov in uspehov. Razen cele vrste člankov in popularizacijskih del. od katerih ima eno, ki je šlo v desettisočiih izvodov med ljudstvo, značilni naslov »Naša velika dela«, je s te plati na jtipiene jša Melikova nova knjiga o Jugoslaviji, ki je doslej izšla v treh slovenskih in v eni srbohrvatski izdaji. Ta knjiga je prav tako živ odraz dobe. v kateri je nastala, kakor je bila to Melikova stara »Jugoslavija« izpred skoraj štiridesetih let. V težnji, da ustreže širokemu krogu bralcev, je — podobno kot stara — prav tako publicistična kakor poljudno-znan.stvena. Povezanost Melikovega geografskega interesa z življenjskimi problemi našega ljudstva kažejo tudi d.ruga njegova publicistična dela iz zadnjega časa. Vzemimo v roke samo knjigo »Amerika in Ameriška Slovenija«, ki jo je napisal po vrnitvi s potovanja na XVII. mednarodni geografski kongres v ZDA. Preseneča nas, kako živo odseva iz nje ne samo vsa donašnja življenjska podoba naših izseljencev v Ameriki, marveč tudi tista dotba, ki jo je avtor doživljal še v svoji mladosti, doba, ko se je naš mali človek i,z nevzdržnih gospodarsko-družbanih razmer domačega kraja zatekal v Ameriko in drugam v svet. Zato je eno izmed poglavij v tej knjigi — z naslovom »Amerikanci se vračajo«
—	zaradi svoje globoke doživetosti po moji sodbi eden izmed najboljših. če ne sploh najboljši tekst, kar jih je prof. Melik napisal. Ob njem pa bi rad podčrtal še eno potezo, značilno za našega jubilanta: če dobro vemo, da je prof. Melik vedno najspretneje sukal pero v publicistični smeri, pa srno že skoraj pozabili, da je začel svoj čas, še pred prvo svetovno vojno, svojo pisateljsko pot v beletristični smeri; navedeno poglavje s svojo kleno, plastično slikovitostjo nas znova opozori, da beletristično pisanje prof. Meliku ni bilo daleč.
Toda otb vsej tej široki jubilantovi dejavnosti vendar tudi po letu 1945 njegovo individualno .znanstveno delo ni zastalo. Res da je bilo mnogo manj časa in miru za samostojna širša raziskovanja v terenu. Vendar je prof. Melik tudi v tem času vedno našel priliko, da je skočil kar koli pogledat po slovenski zemlji. Se več pa se mu je gradiva nabralo od prej, iz mirne, v znanstveno delo osredotočene predvojne dobe. In tako si je prof. Melik ob njemu tako lastni, kar neizmerni in žilavi delavnosti vendar našel čas in možnosti za strokovno delo v tisti smeri, ki je za znanstvenika v njegovih letih normalna, to je za delo v smeri življenjske sinteze neštetih drobnih znanstvenih spoznanj in dognanj. Dal nam je v teh letih sintezo o Ljubljanskem barju odnosno njegovem »mostiščarskem jezeru«, sintezo o planinah v Julijskih Alpah, ki pa je dala mnogo več, kakor obeta naslov, saj nam riše vso gospodarsko razvojno pot našega alpskega gospodarstva, pa sintezo o naših kraških poljih v pleistocenu. Vsa ta njegova sintetična dela so
značilen izraz Molikove znanstvene usmerjenosti: zanima ga predvsem genetska stran, tako v fizični geografiji, kjer so v ospredju morfoge-r.etska dognanja in domnevanja, kakor v družbeni geografiji, kjer je tudi močno poudarjena historično-genetska .stran. Ta dva aspekta močno prevladujeta tud.i v njegovem osrednjem sintetičnem -delu, v štirih debelili knjigah regionalnega dela njegove »Slovenije«, ki leže ravno ob avtorjevi sedemdesetletnici dokončane pred nami. Ni tu mesto za dokončno podrobno presojo tega obsežnega dela, v katerem nam je profesor Melik nasul vse bogastvo svojega podrobnega poznavanja posameznih slovenskih pokrajin in njihovih problemov. Vsekakor gre za standardno delo, za krvavo potrebno osrnovo za vse nadaljnje, še podrobnejše in v marsičem še mnoigostranejše geografsko pre.mo-trivanje slovenskih pokrajin. Ob njem se bo vzbudila marsikatera pobuda za nadal jnji študij in razpletla marsikatera diskusija. Ker sta prvi dve knjigi že pošli, preden je mogla iziti četrta, je očitna silna potreba po njih. Zato si ob jubileju prof. Melika močno želimo, da 'bi nam jubilant pripravljal že kar tudi drugo, tako potrebno, po dosedanjih izkušnjah in diskusijah še nadalje izibrušeno in oblikovano izdajo tega svojega temeljnega življenjskega dela. S tem bo še nadalje opravljal tisto dragoceno funkcijo, ki jo je opravljal v slovenski geografiji z vsem svojim dosedanjim delom: da da širok, sodoben, pobud poln vpogled v geografijo slovenske zemlje in njenih pokrajin ter s tem temeljne možnosti za njeno nadaljnje, podrobno in intenzivno proučevanje. V ta namen mil slovenski geografi z »Geografskim vestnikom« na čelu, ko mu ob njegovem jubileju čestitamo k tako uspešni delovni bilanci in se mu za njo zahvaljujemo, želimo še mnogo zdravja in delovnih uspehov.
SVETOZAR ILEŠIČ
BIBLIOGRAFIJA PROFESORJA ANTONA MELIKA
Sestavil Drago Meze Knjige, učbeniki in samostojni separatni odtisi
Zgödovina Srbov, Hrvatov in Slovencev. I. del. Ljubljana 1919, str. 228. Izšlo v zbirki: Pota in cilji.
Zgodovina Srbov. Hrvatov in Slovencev. II. del. 1. snopič. Ljubljana 1920, str. 168. Izsšlo v zbirki: Pota in cilji.
Zgodovina Srbov, Hrvatov in Slovencev. 11. del. 2. snopič. Ljubljana 1920, str. 169—313. Izšlo v zbirki: Pota in cilji.
Zgodovina srednjega veka za nižje razrede srednjih in njim sorodnih šol. Ljubljana 1920. str. 132.
Jugoslavija. Zemljepisni pregled. I. del. Ljubljana 1921. str. 283. Izšlo v zbirki: Pota in cilji.
Jugoslavija. Zemljepisni pregled. 11. del. Ljubljana 1923, str. 522. Izšlo v zbirki: Pota in cilji.
Zemljepis Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Ljubljana 1923. str. 134.
Do Ohrida in Bitolja. Zapiski s potovanja. Ljubljana 1926, str. 116.
Kraljevina Srba, Hrvata i Slovenaca. Geografski uvod v knjigi: Kurt Hielschner, Kraljevina Srba. Hrvata i Slovenaoa. Ljubljana 1926, str. V.—XTT. Knjiga je izšla v zbirki Orbis terrarum.
Slovenija. Geografski pregled. Iz knjige: Slovenačka (Članke i ilustrativni material su prikupili Anton Melik i Milko Kos. Preveo na srpski Dušan Hinič). Beograd 1927, str. 224. Izdala Srpska Književna Zadruga. Kolo XXX br. 202.
Kolonizacija Ljubljanskega Baria. Ljubljana 1927, str. 66.
Zgodovina Srbov, Hrvatov in Slovencev za nižje razrede srednjih šol. I. del. Ljubljana 1928, str. 140. Soavtor je Janko Orožen. — Kasneje je isto delo izšlo še pod naslovom: Zgodovina Jugoslovanov za nižje razrede srednjih šol.
Istomko-antropogeografski pregled Kraljevine Jugoslavije. Beograd 1930. str. 19. Preštampano iz »Kraljevina Jugoslavija. Geografski i etnografski pregled ?. Beograd 1930. Izdanje Pripremnog odbora za III. kongres slovenskih geografa i etnografa. Isto v franc, prevodu.
Kozolec na Slovenskem. Ljubljana 1931. str. 107. Razprave Znanstvenega društva, štev. 10.
Poročilo o II. zboru jugoslovanskih geografov v Ljubljani leta 1933. Uredil Anton Melik. Ljubljana 1934. Izdalo Geografsko društvo v Ljubljani, leta 1934, str. 40.
Slovenija I. Geografski opi.s. Splošni del. Ljubljana 1933 (1. zvezek), 1936 (2. zvezek), str. 701.
Le developpement du reseau ferroviarie vougoslave et son gravitation vers Trieste. Belgrade 1945. str. 11. — Isto v ruskem in angleškem jeziku.
Ljubljansko mostiščarsko jezero in dediščina po njem. Ljubljana 1946. str. 240, s 6 slikami. Dela SAZU, iprvi razred, 'štev. 5.
Trieste and the Littoral. A short Geographical Outline. Ljubljana 1946. str. 13. Published by the Research Institute, section for Frontier Questions.
— Isto v ruskem in francoskem jeziku.
Trst in severna Jugoslavija. Ljubljana 1946, str. 19. Izdal in založil Znanstveni inštitut, oddelek za mejna vprašanja. — Isto v angleškem in francoiskem jeziku.
Gorica. Geografske osnove mestnega naselja. Ljubljana 1946. str. 22. Izdal in založil Znanstveni inštitut, oddelek za mejna vprašanja. — Isto v ruskem, francoskem in angleškem jeziku.
Naš petletni gospodarski načrt. Ljubljana 1948, str. 14. — Ponatis iz GV XIX/1947.
Jugoslavija. Zemljepisni pregled. Ljubljana 1948, str. 520. Druga izdaja izšla leta 1949. str. 520. Isto delo je izšlo v srbohrvaškem prevodu v Zagrebu leta 1952 v založbi školske knjige; prevedel je Vladimir Blaškovič.
Planine v Julijskih Alpah. Ljubljana 1950, str. 501. Dela SAZU. Razred za prirodoslovne in medicinske vede. Inštitut za geografijo. 1.
Naša velika dela. Ljubljana 1951, str. 256. Prešernova knjižnica. Yugoslavia's Natural Resources. Beograd 1952, str. 65. Publishing end Editing Enterprise »Jugoslavija«. — Isto v francoskem in nemškem jeziku.
Slovenija II. Geografski opis. Opis slovenskih pokrajin. Prvi zvezek Slovenski alpski svet. Ljubljana 1954, str. 607.
Kraška polja Slovenije v pleistocenu. Ljubljana 1955, str. 165. Dela SAZU. Razred za prirodoslovne vede 7. Inštitut za geografijo. 3.
Amerika in ameriška Slovenija. Popotni zapiski. Ljubljana 1956. str. 320. Slovenija II. Geografski opis. Opis slovenskih pokrajin. Drugi zvezek.
— štajerska s Prekmurjem in Mežiško dolino. Ljubljana J957, str. 595.
Jugoslavija. Zemljepisni pregled. Ljubljana 1958, str. 675.
Slovenija II. Geografski opis. Opis slovenskih pokrajin. Tretji zvezek Posavska Slovenija. Ljubljana 1959, str. 595.
Slovenija II. Geografski opis. Opis slovenskih pokrajin. Četrti zvezek Slovensko Primorje. Ljubljana 1960. str. 547.
Razprave in članki
Med avstrijskimi krizami — Glas Juga. I. štev. 1 str. 15—19, štev. 2 str. 40—44. Ljubljana 1914. Objavljeno pod A. M. Pripravljena nadaljevanja zaradi zaplenitve lista niso izšla.
Misli o osnovah južnoslovanske zemlje — Slovan XV/1917, str. 229—233. Psevdonim Anton Loboda.
Za kulturno zedinjenje Jugoslovanov — Slovan XV/1917, str. 179—183. Psevdonim Anton Loboda; pod istim naslovom je v Slovanu XV/1917, str. 250—251 odgovor na pripombe »z. r.« v zvezi z gornjim člankom.
Misli o slovenskih narodnostnih problemih: LZ XXXVIII/1918, str. 64—73. Psevdonim Anton Loboda.
Narod, ki nastaja — LZ XXXVIII/1918, str. 477—484. Psevdonim Anton Loboda.
Nacijonalna država proti historični — LZ XXXVIII/1918, str. 788—797. Psevd. Anton Loboda.
K naši gospodarsko politični perspektivi — Demokracija 1/1918, str. 171—174. Psevd. Anton Loboda.
Vprašanje narodno mešanih ozemelj — LZ XXXVIII/1918, str. 637—650. Psevd. Anton Loboda.
O našem notranjepolitičnem stanju — LZ XXXIX/1919, str. 19—30. Psevd. Anton Loboda.
Narodno osvobojenje in naša civilizacija — LZ XXXIX/1919, str. 144—151. Psevd. Anton Loboda.
Moderna politična načela in naši obmejni spori — LZ XXXIX/1919, str. 552—357 in 420—424. Psevd. Anton Loboda.
Naše narodno osvobojenje in ujedinjenje — Domovina III/l920, str. 3—4.
Naše luko in dohodi do njih — Njive 1/1921, str. 253—256.
Nemci u Sloveniji — Letopis Matice Srpske 1925, sv. 1, str. 66—70.
Problemi naše unutrašnje kolonizacije — Letopis Matice Srpske 1925, sv. III, str. 175—187.
Jovan Cvijid — GV 11/1926, str. 129—132.
Morfologija in gospodarska izraba tal v Bohinju — GV III/1927, str. 53—95.
Slovenačka. Geografski pregled — Slovenačka. Beograd 1927, str. 5—32.
Politični pregled v minulem letu — Velika pratika 1927, str. 68—73.
Pisava krajevnih imen — GV IV/1928, str. 129—130.
Meja med Balkanskim .polotokom in evropskim trupom — Glasnik Srpskog geoigrafskoig društva XIV/1928, str. 107—121.
Pliocensko porečje Ljubljanice — GV IV/1928, str. 69—88.
Bohinjski ledenik — GV V—VI/1929—1930, str. 1—40.
Razvoj Ljubljane — GV V—VI/1929—1930, str. 93—138.
Razvoj etničnih meja — Naša doba 1/1930, štev. 12, str. 393—396, štev. 13—16. str. 432—436.
Hidrografski in morfološki razvoj na srednjem Dolenjs.kem — GV VII/1931, str. 66—101.
Za notranjo osamosvojitev — LZ LI/1931, str. 161—168.
Največja mesta v Jugoslaviji — GV VII/1931. str. 155.
Kozolci na Slovenskem — Zborn;k radova ITI. kongresa slovenskih geografa i etnografa u Jugoslaviji 1930. Beograd 1932. str. 192—198.
O diluvija.ini poledenitvi v Karavankah — GV VIII/1932, str. 89—101.
Bohinj — Jutro XIII/1932, štev. 185, str. 3—4.
Kmetska naselja na Slovenskem — GV TX/1933, str. 129—165.
še o razvoju Bohinjske kotline — GV X/1934. str. 150—168.
Povodnji na Ljubljanskem barju — Kronika slovenskih mest 1/1934. str. 3—8.
O poklicni sestavi prebivalstva v mestih Jugoslavije — GV XII—XIII/ 1936—1937. str. 184—206.
O poklicni sestavi prebivalstva v mestih Slovenije — Tehnika in gospodarstvo III/1936—1937, str. 172—178.
Prebivalstvo Slovenije po poklicu v letu 1921 in 1931 — GV XII—XIII/ 1936—1937. str. 215—216.
Jugoslovanska državna meja. Analiza odsekov po dobi in motivih nastanka ter geografske značilnosti — ČZN 1937. str. 256—263.
Ob združitvi Avstrije z Nemčijo — M'D IV/1938. str. 47—52.
Razvoj železnic na ozemlju Jugoslavijo — GV XIV/1938, str. 11S—134.
Populacijski problemi Jugoslavije v dobi 1918—1938 — MiD IV/1938, str. 247—263.
Razmerje mod zemli’škimi kulturnimi kategorijami v Jugoslaviji — Tehnika in gospodarstvo IV/1938. str. 31—33.
O kosnodiluvijalnih jezerih 'v Bohinju — Hrvatski Geografski Glasnik 1939, str. 148—152.
O mestih in trgih na Slovenskem — GMDS XX/1939, str. 333—344.
Slovenija — Pregled, knjiga XV, sveska 186—187, god. XIII., Sarajevo 1939, str. 289—294.
Uvodne pripombe h knjigi: Gospodarska struktura Slovenije v luči poklicne statistike in delavskega zavarovanja. Izdal Socialno ekonomski inštitut v Ljubljani. Zbirka študij št. 5. Ljubljana 1939.
Obljudenost Jugoslavije — GV XVI/1940, str. 88—105.
Še o imenu Ljubljane — GV XVI/1940, str. 126—127.
Politično geografske osnove Jugoslavije — MiD VII/1941. str. 36—39.
Mostiščarsko jezero in dediščina po njem — Razprave SAZU. Filozofsko-f' i lolo š ko - h i S'to r i č n i razred, štev. 2/1944, str. 237—268.
Kvartarna jezera na Slovenskem — Zbornik zimske pomoči 1944. Ljubljana 1944, str. 443—449.
Druga svetovna vojna in mi geografi —• GV XVII/1945, str. 105—114.
O novi Jugoslaviji — Obzornik 1/1946, str. 14—26.
Slovensko Primorje in Istra — Obzornik 1/1946. str. 210—217. Prirodno-gospodarska sestava Slovenije — GV XVIII/1946, str. 3-—22. Pravda za Julijsko Krajino. H geografskim nepravilnostim v poročilu medzavezniške komisje — LdP V1I/1946, štev. 109, 12. maja.
Predlogi za razmejitev med FLRJ in Italijo so — absurd — LdP VII/1946, štev. 160, 12. julija.
Naše Primorje. Z zborovanja kulturnih delavcev in znanstvenikov v Ljubljani — SPor VII/1946, štev. 80, 4. aprila.
Naš petletni gospodarski načrt — GV XIX/1947, str. 3—15.
Šamac—Sarajevo — Novi svet 11/1947, str. 175—191; isto v srbohrvatskem prevodu, izšlo v: Pregled 11/1947, str. 225—237. Sarajevo 1947.
Naše Primorje in Istra se bosta vrnila v našo svobodno državno skupnost — LdP VIII/i947, štev. 215, 13. oktobra.
Naše Primorje in Istra sta se vključila v svobodno domovino — VND
1947, str. 929—938.
O novi Jugoslaviji — KoLOF 1947, str. 63—67.
Slovensko tržaško ozemlje v besedi in številkah. Zemljepisni pregled.
—	KoLOF za STO 1948, str. 33—36.
Dolenjska v našem načrtnem gospodarstvu — NS III/1948, str. 862—868. Eno leto svobodnega Primorja — LdP IX/1948, štev. 225, 19. oktobra. Naše Primorje in Istra sta se vključila v svobodno domovino — KoLOF
1948, str. 106—111.
Pogled nazaj in naiprej — NS III/1948, str. 533—545.
Nova upravna središča v Sloveniji — NS III/1948, str. 349—358. Slovenska Koroška — GV XX—XXI/1948—1949, str. 3—37.
Ob gradnji a v tost rade Beograd—Zagreb — NS IV/1949, str. 776—790. Oblasti v Sloveniji — LdP X/1949, štev. 149, 26. junija, štev. 150, 27. junija (o upravni razdelitvi).
Geografski položaj Celovca — Svoboda 11/1949. str. 4—8.
Kaj je lepega in zanimivega v Jugoslaviji — Koledar Prešernove knjižnice 1949. str. 132—151.
Ljubljana pred 800 leti — GV XXII/1950, str. 173—191.
Gospodarski rajoni v Jugoslaviji — Ekonomska revija 1950, štev. 1—2, str. 47—63.
Naloge in organizacija našega strokovnega šolstva. Posebni otisak iz »Kongresi geografa Jugoslavije« I. Zagreb 1950, str. 131—142.
Kraške jame — Koledar Prešernove knjižnice 1950, str. 203—212. Pliocenska Pivka — GV XXIII/1951, str. 17—41.
Doboj—Banja Luka — NS VI/1951, str. 303—315.
Celovec, Maribor, Gorica, Trst — Nova obzorja 1V/1951, s-tr. 417—424. Naše jadranske luke — GV XXIV/1952, str. 3—43.
Zasnova Ljubljaničinega porečja — Geogr. Z. 1/1952, str. 5—31.
Promelni položaj Raščice v Trubarjevi dobi — Drugi Trubarjev zbornik
1952, str. 57—64.
Ameriška Slovenija — NS VII/1952, str. 1082—1095.
Na slovenski farmi v Ameriki — Tovariš VIII/1952, str. 1103—1104.
V	Clevelandu — LdP XIII/1952, štev. 52, 31. decembra.
Upravno — teritorialna razdelitev v luči geografsko-gospodarskili čini-teljev — Ljudska uprava V/1952, str. 251—256.
Bosna in Hercegovina — Zbornik Prešernove knjižnice 1952, str. 94—101. Črna gora — Koledar Prešernove knjižnice 1952, str. 107—116.
Mlini na Slovenskem — GV XXV/1953, str. 3—26.
Etnografija Zone A STT — Medjunarodna politika IV/1953, br. 14—15. str. 4—6.
Slovensko Primorje — V zborniku: Slovensko Primorje i Istra. Beograd
1953, str. 9—12.
Trst in obe coni STO — SPor. 1953, štev. 256, 30. oktobra; štev. 258,
1.	novembra; štev. 260, 3. novembra; štev. 262, 6. novembra.
Am-crikanci se vračajo — Naša sodobnost 1953, str. 31—53.
Povodenj okrog Celja junija 1954. Vzroki in učinki povodnji v geografski luči — GV XXVI/1954, str. 3—24.
Nova glaciološka dognanja v Julijskih Alpah — Geogr. Z. 11/1954. str. 5—47.
Nekaj glacioloških opažanj iz zgornje Doline — Geogr. Z. III/1955, str. 299—318.
Kraška polja Slovenije v pleistocenu. Predhodno poročilo — Prvi jugoslovanski speleološki kongres. Ljubljana 1955. str. 19—28.
Predgovor — k »Snežni plazovi v Sloveniji v zimah 1950—1954*. Objavljeno v Geogr. Z. 111/1955, str. 117—118.
Predgovor k »Ledenik na Triglavu in Skuti«. Objavljeno v Geogr. Z. HI/1955, str. 6—9.
Kje pade v Evropi največ dežja? — GV XXVII—XXVIII/1955—1956, str. 3—43.
Pliocenska Soča — Geogr. Z. IV/1956, str. 129—156.
Izvenalpske planiine na Slovenskem — Geoigr. Z. IV/1956, str. 275—306.
Geografski problemi Slovenskega Primorja (uvodni referat na III. kongresu slovenskih geografov v Portorožu oktobra 1957) — GV XXIX—XXX/ 1957—1958, str. 67—82.
Dolenjska avtostrada — NRazgl. VII/1958, str. 53J.
Nova geografska dognanja na Trnovskem gozdu — Geogr. Z. V/1959, str. 5—26.
Knjižila poročila
(ocene in prikazi)
»Matice Slovenske« Zabavna knjižnica, XXII zvezek: Fr. Ks. Meško, Črna smrt; Pugelj, »Gregor« — Slovan X/1912, str. 93. Psevd. Andrej Rušar.
Die nationale Abgrenzung im Süden. Ein Beitrag zur Realisierung der Selbstbestimmung der Völker Österreich—Ungarns. Von einem Südslawen. Zagreb — Slovan XV/1917, str. 249—250. Psevd. Anton Loboda.
Dr. Zober: Slovensko in tuje slovstvo. Misli v obnovi po vojni — Slovan XV/1917, str. 251—253. Psevd. Anton Loboda.
Demokracija. Socialistična revija I. leto 1918, 1. in 2. štev. — LZ XXXVIII/1918, str. 231—232. Psevd. A. L.
Dr. F. Grivec: Pravoslavje. Ljubljana 1918 — LZ XXXVIII/1918, str. 810—812 — Psevd. A. L.
Dr. Alexius Ušeničnik: Um die Jugoslavija. Eine Apologie. Laibach 1918. Str. 65. — LZ XXXVIII/1918. str. 703—704. Psevd. A. L.
Samoodredjenje naroda i Maigjari. Napisao Jugoslaven iz Ugarske. Zagreb
—	LZ XXXVIII/1918, str. 303—304. Psevd. A. L.
Seidl Ferdinand: Die in Krain und Goerz-Gradisca 1914 beobachteten Beben. Allgemeiner Bericht und Chronik. Publikation der Direktion der k./k. Zentralanstalt für Met. und Geodynamik, Wien. Nr. XI/1917, pag. 25—53 — Carniola. N. V. 9/1918, štev. 1—2, str. 91—92.
Štebi Alojzija: Demokratizem in ženstvo — LZ 1918, str. 592 (pod psevdonimom A. L.).
Abditus (Albin Prepeluh): Problemi malega naroda. Slovenska Socialna Matica. Lj. 1918 — LZ XXXVIII/1918, str. 372—374. (Psevd. Anton Loboda).
Merežkovski: Ruska revolucija in Evropa. Prevod predgovora Merež-kovskega iz knjige: Dimitri Mereschkowski, Zinaida Hippins. Dmitri Philosop-hoff, Der Zar und die Revolution. München und Leipzig 1908 — Demokracija 11/1919, str. 45—48. Psevd. Anton Loboda.
W. Wilson: Nova sloboda. Preveo Djordje Pejanovič — Bgd. — Sarajevo 1919 — LZ XXX1X/1919, št. 11—12, str. 766—767 (psevd. Anton Loboda).
Die Südgrenze der deutschen Steiermark. Denkschrift des akademischen Senats der Universität Graz. Graz 1919 — LZ XXXIX/1919, št. 6, str. 378—381 (psevd. Anton Ixjboda z dr. Fr. Ramovš).
Dragiša V. Vasic: Karakter i mentalitet jednog pokolenja. Novi Sad 1919 — LZ XXXIX/1919, št. 10, str. 629—631 (psevd. Loboda).
Ferrero Guglielmo: Mlada Evropa. Študije i putovanja po sjevernim zemljama. Zagreb 1918 — LZ XXXIX/1919, št. 10, str. 635—637 (Ant. Melik — Loboda).
Die Südgrenze der deutschen Steiermark. Graz 1919, str. 58 — LZ XXXIX/1919, str. 378—379 (Psevd. Ant. Ixiboda).
Djurič N.: Gradjevna politika željeznice n kraljestvu Srba, Hrvata i Slovenaca. Zagreb 1919, str. 71 — LZ XXXIX/1919, št. 11—12, str. 765—766 (psevd. Anton Melik — Loboda).
Capuder Karel: Naša država, zemljepisni pregled s statističnimi tabe-lamii. Maribor 1919 — LZ XL/1920, št. 4, str. 247.
Rus Jože: Glavni statistički podaci o državi Srba, Hrvata i Slovenaca. Prema stanju od 1910 odnosno 1914 godine. Lj. 1920. — LZ XL/1920, št. 11, str. 697—698.
Ivo Zoričič: Poljoprivredne prilike Hrvatske i Slavonijo s osobitim obzirom na Agrarnu reformu. Osijek 1919 — LZ XL/1920, št. 1, str. 57—58.
Gj. Szabo: Sredovječni gradovi iu Hrvatskoj i Sloveniji — LZ XLI/1921. 636—637 (psevd. — A. M.).
Ročni zemljevid. Ljubljansko okrožje: I. Kamniške planine. Gorenjska ravnina. Ljubljansko polje. Merilo 1 : 150.000. Izdelal Slavoje Dimnik. — Učiteljski Tovariš, LXV/1925, št. 49.
Dr. ]. Wentzel: Zur Bildungsgeschiichte des Laibacher Feldes und Laibacher Moores — GV 1/1925, S'tr. 70—72.
I.	Rakovec: Doneski h geomorfologiji Ljubljanske kotline. Odlomki iz inavguralne disertacije. Lj. 1927. Str. 16. — GV III/1927, »tr. 142.
N. Krebs: Die Ostalpen und das heutige Österreich. Stuttgart 1928. — GV 111/1927, str. 149—151.
Pregled meteoroloških opazovanj v Sloveniji lota 1917—1918.
Pregled meteoroloških opazovanj v Sloveniji leta 1919 in 1920. Pregled dnevnih meteoroloških opazovanj v Ljubljani in Mariboru leta 1917—1920. Izdal Zavod za meteorologijo in geodinamiko v Ljubljani, Ljubljana 1928 GV IV/1928, str. 134—135.
Janko Furlan: Danska in Danci. Gorica 1929, str. 135 — GV 1V/1928, str. 135.
Enrico Aci Monfosco: Le Nažiomali contemplate dagli Atti internacionali. Volume primo: Paesi baltici e deli’Europa Centrale. Volume secondo: Paesi danubiani, balcanici e Turchia. Vallechi Editore Firenze. 1929 — GV IV/1928, str. 146—148.
Dr. Henrik Tuma: Imenoslovje Julijskih Alp. Ljubljana 1929. Str. 100
—	GV V—VI/1929—1930, str. 201—204.
Filip Uratnik: Prebivalstvo in gospodarstvo Slovenije. Lj. 1929, str. 49—100 — GV V—VI/1929—1930, str. 205—206.
Dr. Otto Maull: Länderkunde von Südeuropa. Enzyklopädie der Erdkunde. 550 strani. Leipzig und Wien 1929 — GV V—VI/1929—1930, s>tr. 216—219.
Pregled meteoroloških opazovanj za leti 1921 in 1922. Izdal Zavod za meteorologijo in geodinamiko v Ljubljani. Ljubljana 1930. 36 strani.
Pregled meteoroloških opazovanj za leti 1923 in 1924. Izdal Zavod za meteorologijo in geodinamiko v Ljubljani. Dodatek Reya Oskar: Kolebanje nivoja rek v južnovzhodnih Alpah. Lj. 1931. 40 + 8 strani. — GV V1I/1931, str. 172.
Dr. Hugo Groihe: Die deutsche Sprachinsel Gottschee in Slowenien. — Münster in Westfalen 1931. Str. 264. — GV VII/1931, str. 172—175.
Pami^tnik II. zjazdu slowianskich geograföw i etnograföw odbytego w Polsce w roku 1927. — GV VII/1931, str. 192.
Milko Kos: K postanku slovenske zapadne meje. Razprave V—VI Lj 1930. Str. 336-375 — GV VII/1931, str. 198.
Črtomir Nagode: Etüde geologique et geogra,phique relative au reseaii ferroviaire projetj en 1 ugoslavie occidentale. Doktorska disertacija. Revue
de Geographie phisique et de Geologie dynam,ique. Paris 1931. Str. 1—105. — GV V11/1931, str. 198—199.
Jože Rus: O tipu našega mesta na poanolu. LZ. letnik 50. Lj. 1930, zv.
11,	str. 685—691 in zv. 12, str. 739—747. — GV V1I/1931, str. 199.
Giorgio B. Rolet to: Le developpement ecomomique de Trieste. Annales de Geographie XXXIX. 15. sept. 1930. — GV Vll/1931, str. 199—200.
Rudolf Badjura: Izleti po Karavankah. Lj. 1932. Str. 32. — GV VI1I/1932, sitr. 153.
Geographie universelle, publiee sous la direction de P. Vidal de la Blache et L. Gallois. Paris 1927 — GV V111/1932, str. 163—166.
Glasnik Skopskog naučnog drušva. Knjiga X. Prirodne nauke zv. 4. Skopska kotlina. Skoplje 1931. — GV Vlil/1932, str. 173—174.
Dr. Otto Lehinann: Die Hydrographie des Karstes. Izšlo v zbirki Enzyklopädie der Erdkunde. Leipzig und Wien 1932, str. 212 — GV IX/1933, str. 197—199.
Naši univerzitetni učbeniki za geografijo. Obravnava tele: Pavle Vujevič, Osnovi matematičke i fizičke geografije. I. in II. del; Jovan Cvijič, Geomorfo-logija, prva in druga knjiga; Artur Cavazzi, Opča geografija, I. del; Artur Gavazai, Sjeverna Evropa; Filip Lukas, Ekonomska geografija I. in II. del — GV 1X/1933, str. 201—202.
Vodnik po zbirkah Narodnega muzeja v Ljubljani. Kulturno zgodov-vinski del. Lj. 1931, strani 183. Prirodopisni del. Lj. 1933, str. 219 — GV 1X/1933, str. 207—208.
Fran Ramovš: Dialektološka karta slovenskega jezika. Lj. 1931. Str. 72
—	GV IX/1933, str. 208—209.
Albin Prepeluh: Naš veliki socialni problem — agrarna reforma. Lj. 1933. Str. 136 — GV X/1934, str. 189—190.
Filip U.ratnik: Pogledi na družabno in gospodarsko strukturo Slovenije. Slovenske poti VII. Lj. 1933. Str. 96 — GV X/1934, str. 190—191.
Zbornik radova III. kongresa slovenskih geografa i etnografa u Kraljevini Jugoslaviji 1930. Beograd 1930. 420 strana — GV X/1934, str. 205.
P. Camena D'Almeida: Etats de la Baltique — Russie. Geographie universelle. Tome V. Paris 1932. Str. 352 — GV X/1934, str. 215—216.
Comptes rendus du Congres international de Geographie, Paris 1931. Union geographique internationale. Paris 1932, 1933, 1934 — GV X/1934, str. 216—217.
Dr. Valter Bohinec: Goegrafija sodobne Evrope. 1. snopič, Lj. 1934 — GV XI/1935, str. 192.
A. Seliškar — H. Pehani: Limnologische Beiträge zum Problem der Ampliibienmetode (Beobachtungen an Tritonen der Triglavseen). Sonderdruck aus »Verhandlungen der Internationalen Vereinigung für theoretische und angewandte Limnologie« Bd. VII. Beograd 1935. Str. 263—394. — GV XI/1935, str. 193—194.
Dr. 2geč France: Haloze (Sociološka študija) »Sodobnost« III. štev. 1—6. Ljub. 1935 (str. 20—34, 70—75, 111—118, 173—177, 224—228 in 273—276). — GV XI/1935, str. 194—195.
Morion I. Newbigin: Southern Europe. A regional and economic geography of the Mediterranean Lands (Italy, Spain. Portugal, Greece, Albania and Switzerland). London 1932, str. 428 — GV XI/1935, str. 200—201.
P. Vidal de la Blache et L. Gallois, Geographie universelle. Tome VII. Mediterranee. Peninsules mediterraneennes. Paris 1934 — GV XI/1935, str. 201—203.
Opis granične linije izmedju kraljevine Jugoslavije i kraljevine Italije. Ministarstvo inostranih poslova, biro za razgraničenje. Bgd. 1935. Str. 382 — GV XI/1935, str. 203.
Vittorio Adami: Storica documentata dei confini del regno d’ltalia. Vol. IV: Confine italo-jugoslavo. Roma 1931. Str. 1057. — GV XI/1935, str. 203—204.
Gustavo Cumin: Appunti geografici sulla fynzione di frontiera della Venezia Giulia e s ul confine italo-jugoslavo. La Porta Orientale III. Trieste 1933. Str. 568—595 — GV XI/1935, str. 204.
Franjo Baš: Iz starega velikega Maribora. Mariborski koledar 1936. Str. 49—69 — GV XII—XIII/1936—1937, str. 223.
Dr. Laza Nenadovič: Banje, morska i klimatska mesta u Jugoslaviji. Beograd 1936. Str. 411. — GV XII—XIII/1936—1937, str. 240—241.
Johann Wünscht: Die bevölkerungspolitische Gefahrenlage der deutschen Volksgruppe in Südslawien. Archiv für Bevölkerungswissenschaft (Volkskunde) und Bevölkerungspolitik VI. Jahrg. H. 3, Mar. 1936. Leipzig. Str. 134—152 — GV XII—XIII/1936—1937, str. 241—242.
Macht und Erde. Hefte zum Weltgeschehen. Herausgegeben von Dr. Karl Haushofer und dr. Ulrich Criimer, B. G. Teubner. Leipzig—Berlin..— Heft 1: Otto Maull, Das Wesen der Geopolitik, 1936, str. 57. Heft 2: Johannes Stoye, Spanien im Umbruch. 1936. str. 67. Heft 3: Gustav Fochler-IIauke, Der Ferne Osten. 1936, str. 70. — GV XII—XIII/1936—1937. Str. 249—250.
Kurt Bürger: Der Landschaftsbegriff. Dresdener Geographische Studien.
H.	7. Dresden 1935. Str. 131 — GV XII—XIII/1936—1937, str. 255—256.
Glasnik Hrvatskog prirodoslovnog društva. XLI—XLVI1I/1929—1936. Zagreb 1936. 335 strani — GV XII—XHI/1936—1937, str. 257—258.
Dragomir Arnaoutovitch: Hi.stoire des chemins de fer yougoslaves 1825—1937. Paris 1937. Str. 358 — GV XIV/1938, str. 155.
Friedrich Martin: Eisenbahngeographie Jugoslaviens. Die historische Entwicklung und das heutige Eisenbahnnetz des Kgr. Jugoslavien, geographisch betrachtet. Inaugural Dissertation. Würzburg 1937. Str. 80 — GV XIV/1938, str. 155—156.
Dr. Simo M. Milojevič: Pojavi i problemi krša. Posebna izdanja Srpske kraljevske akademije. Knjiga CXX1II. Beogr. 1938. Str. 160 — GV XIV/1938, str. 157—158.
Atlas republiky Československe Vydala češka akademie ved a umeni. Orbis v Praze XII, 1935 — GV XIV/1938, str. 163—164.
Dr. Otto Maull: Geomorphologie. Leipzig und Wien 1938. Izšlo v zbirki: Enzyklopädie der Erdkunde. Str. 502 — GV XIV/1938, str. 167—169.
Dr. Julius Kugy: Fünf Jahrhunderte Triglav. Graz 1938. Str. 378 — GV XV/1939, ,str. 141—142.
Branko Maksimovič: Urbanizam u Srbiji (doktorska disertacija). Bgd. 1938. Str. 143. — GV XV/1939, str. 149—150.
Atlas Ukrajini i sumežnih kraiv. — Lvov 1937 — GV XV/1939, str. 151.
Naši gozdovi in žage. O gozdnem gospodarstvu in o socialnih razmerah in težnjah šunisko-žaigarskega delavstva v Sloveniji. Podatke zbrala za ozemlje Slovenije Delavska zbornica v Lj. Lj. 1939. Str. 56 — GV XV1/1940, str. 139—140.
Otto Frangeš: Die Bevölkerungsdichte als Triebkraft der Wirtschaftspolitik der südosteuropäischen Bauernstaaten. Jena 1939. Str. 32 — GV XVI/1940, str. 147.
Rudolf Bičanič: Agrarna prenapučenost. Gospodarska struktura banovine Hrvatske, broj 3. Zagreb 1940. Str. 29 — GV XVI/1940, str. 147—148.
Chemsi Dervichevitsch: Evolution de Belgrade. Paris 1939. Str. 288 — GV XVI/1940, str. 149—150.
Svetozar Ilešič: Sistemi poljske razdelitve na Slovenskem. SAZU. Inštitut za geografijo. Dela 2. Lj. 1950. Str. 119. — GV XXIII/1951, str. 243—246.
Vilko Mazi: Razgled s Triglava 2863 m. Po naravi narisal Vilko Mazi. Lj. 1954 — GV XXVI/1954, str. 209—210.
Tvrdko Kanaet: Podveležje i Podvelešoi. Naučno društvo NR Bosne i Hercegovine. Djela, knjiga VI. Odelenje istoriskofiloloških nauka, knjiga 5. Sarajevo 1955. Str. 278 — GV XXIX—XXX/1957—1958, str. 201—202 (priobčen uvod h knjigi, ki ga je napisal A. Melik; predstavlja prikaz omenjenega dela).
2 Geografski vestnik
17
Razno
Trapa Matic — Slovenski narod XLIV/1911, štev. 69, str. 1—2. Psevdonim Andrej Sobota.
Ob Kvarneru — Slovan IX/1911, str. 171—176. Psevdonim Andrej Rušar.
Iz naših krajev — Slovan IX/1911, str. 368—374. Psevdonim Andrej Rušar.
Tre>notek svetlobe in sence — Slovan IX/1911, str. 117—119.
Na sveti večer — Slovan X/1912, str. 90—92. Psevdonim AnTIrej Rušar.
Nedelja — Slovan X/1912, str. 180—185. Psevd. Andrej Rušar.
Arcibašev Mihail, Slike iz revolucije. Ruski spisal M. Arcibašev. Učiteljska tiskarna 1912, str. (III) + 168. Posloveni] A. Melik.
Iz spominske knjige naših bratov — Slovan XI/1913, str. 339—342. Psevd. Giden A. Z.
+ Dr. Janez Ev. Krek — Slovan XV/1917, str. 254—255. Psevdonim A. L.
Petdesetletnica Jugoslovanske akademije — Slovan XV/1917, str. 191—194.
Otvoritev medicinske fakultete zagrebškega vseučilišča — LZ XXXVIII/ 1918, str. 158. Psevdonim A. L.
Slovenska Socialna Matica — LZ XXXVIII/1918, str. 158. Psevdonim A. L.
Naše politično življenje dosedaj in v bodoče — LZ XXXVIII/1918, str. 158—160. Psevdonim A. L.
Davorin Trstenjakov sklad — LZ XXXVIII/1918, str. 304. Psevdonim A. L.
Slovenska Matica — LZ XXXVIII/1918, str. 113—116. Psevdonim Anton Loboda.
»Književni Juge — LZ XXXVIII/1918, str. 447—448.
Slovenska Socialna Matica — LZ XXXVIII/1918, str. 158. Psevdonim A. L.
II. kongres slovanskih geografov in etnografov — GV III/1927, str 132—135.
Nekaj novih hipsometričnih podatkov za balkanska gorovja — GV III/1927, str. 137.
Tretji kongres slovanskih geografov in etnografov — GV VII/1931, str. 151—153.
Mednarodni geotgrafski kongres v Parizu — GV VII/1931, str. 153—155.
+ Jean Brunhes — GV VII/1931, str. 158—159.
Mednarodni geografski kongres v Varšavi 1934 — GV X/1934, str. 182.
+ W. M. Daviis — GV X/1934, str. 183—184.
III. zbor jugoslovanskih geografov v Splitu 5.—7. oktobra 1935 — GV XI/ 1935, str. 187—189.
Študent, univerza in naša nova doba — LdP VIII/1947, štev. 113, 15. maja.
Spremno pismo — Študentska revija 1948, štev. 1, str. 1—2.
Govor rektorja univerze Antona Melika v Ljudski skupščini LRS — LdP VIII/1947, štev. 160, 10. julija.
Govor ljudskega poslanca dr. Antona Melika v Ljudski skupščini LRS
—	SPor. VIII/1947, štev. 160, 10. julija.
+ Dr. Alfred Serko — GV XX—XXI/1948—1949, str. 339—341.
Ob tridesetletnici univerze v Ljubljani — Popotnik LXVI/1949, str. 128—131.
O razvoju slovenske univerze in njenih nalogah. (Ob tridesetletnici univerze v Ljubljani) — NS IV/1949, str. 1009—1021.
Ob 30-letnici slovenske univerze — Tovariš V/1949, str. 745—746.
Drugi kongres geografov Jugoslavije (september 1951) — GV XXIV/1952, str. 246—248.
O delu Sveta za prosveto in kulturo LRS (Razgovor s predsednikom dr. Antonom Melikom) — NRazgl. 1953, štev. 6, str. 14.
Osvoboditev slovenskega naroda je neločljivo vezana z življenjsko pot jo Borisa Kidriča — Delavska enotnost 1953, štev. 16, 17. aprila.
Geografskemu obzorniku na pot — Geogr. O. 1/1954, štev. 1, str. 2.
Prispevki v enciklopedijah Narodna enciklopedija, Beograd, 1925—1929
Knjiga I
Ajdovščina, str. 29—30; Beljak. 161 — 162; Blaško jezero, 230; Bohinjska Bistrica, 245; Brezje, 305; Brežice, 306. Celovec, 367; Celje, 36?—368; Čatež, 419; Crna, 439; Črnomelj, 440; Devin (Dnino), 501—502; Donja Lendava, 544; Dravograd, 559; Gorica, 754; Gornji grad, 756; Gospa sveta, 757—758; Grosuplje, 788; Guštanj, 803.
Knjiga II
Idrija, str. 2; Jesenice, 158; Jezersko, 161; Kobarid, 358; Kocen Blaž, 359—360; Kočevje, 363; Konjice, 413—414; Kopar, 416—417; Kostanjevica, 442; Kozler Peter, 469; Kranj, 489—490; Kranjska gora. 490; Krško, 540; Laško 605; Litija, 674; Ljubelj, 706; Ljubljana, 713—714; Ljutomer, 718; Maribor, 783; Metlika, 873; Murska Sobota, 1064.
Knjiga III
Nabrežina, str. 2; Novo mesto, 174—175; Orožen Fran, 269; Postojna, 618; Prevalje, 678; Ptuj, 732; Radgona, 758; Radovljica, 788; Ribnica, 909; Ribnica na Pohorju, 909; Rimske Toplice, 941; Rogaška Slatina, 962.
Knjiga IV
Sežana, str. 92; Slovenija. Geografija, 232—243; Stična, 487; Studenec, 533; Šentvid, 639; Šoštanj, 714; Trbiž, 849—850; Trbovlje, 850; Trst, 902—905; Tržič, 918; Turjak, 925; Velenje, 1049; Velikovec. 1061; Vetrinje, 1072; Vevče, 1073; Vintgar, 1095; Vipava. 1095; Vrhnika, 1164; Vrpsko jezero, 1168; Zagorje, 1226; Zidani most, 1263; Zilska dolina, 1264; Žalec, 1314; Železna Kapla, 1323; Žiče, 1334; Žirovnica, 1336.
Enciklopedija Jugoslavije, Zagrel) 1955 dalje
Izdanje Leksikografskog zavoda FNRJ
Knjiga 1.
Ajdovec, str. 24; Ajdovski gradeč, str. 24; Alpe, Slovenske, 79—81; Beljak, 428—429; Bled. 623—624; Blejsko jezero. 625; Bistra, 585: Bogatin. 631: Bohinj, 645—646; Bohinjska Bistrica, 646; Bohinjsko jezero, str. 646—647; Borovlje, 695; Borovnica, 695.
Knjiga 2.
Bovec, str. 165; Braslovče, 185; Brežice, 204—205; Brkini, 224; Celje, str. 346; Celjska kotlina, 347—349; Celovec, 342—343; Celovška kotlina. 345; Cerknica, 355; Cerkniško jezero, 355; Cerkniško .polje, 355—356; Črni vrh nad Idrijo, 612.
Knjiga 3.
Dobrave, str. 23; Dobrepolje, 23; Dobrča, 23; Dolenjske Toplice, 38; Dolenjsko (Dolenjska), 38—40; Dragonja (Rokava), 70; Dravinjske gorice; 84; Dravsko polje, 84—85; Dolomiti (Polhograjski dolomiti), str. 46; Drnovo, 95; Fala, 284; Golica, 486—487; Gorenjsko, 492—493; Goričko, 496—497; Gornji grad, 502; Grintavec, 624; Grosuplje, 626.
Pripravljeno za tisk
Hodiško jezero. Horjulska dolina, Hrastnik, Hrušica, Hudinja, Haloze,
Ig, Iščica, Iška, Julijske Alpe, Jesenice, Kanin, Krim, Krn, Kanal, Ka-njavec, Kolovrat, Krško, Krmin, Karnske Alpe, Kranjsko, Kranjec Silvo, Kunaver Pavel, Velenje, Velika gora, Velikovec, Vetrinje, Vevče, Vintgar, Višarje, Višnja gora, Vitanje, Voglajna, Vojnik, Vransko, Vrata, Vrhnika,
V	ršič.
2*
19
SEZNAM KRATIC
GV — Geografski vestnik LZ — Ljubljanski Zvon
ČZN — Časopis za zgodovino in narodopisje Mii D — Misel in delo
GMDS — Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo
LdP — Ljudska pravica
VND — Vprašanja naših dni
KoLOF — Koledar Osvobodilne fronte
KoLOF za STO — Koledar Osvobodilne fronte za Svobodno Tržaško ozemlje.
NS — Novi svet
Geogr. Z. — Geografski zbornik SPor. Slovenski poročevalec NRazgl. — Naši razgledi
Geografski vestnik, Ljubljana, XXXII (1960)
France Bernot
SPREMINJANJE TEMPERATURE MORJA PRI KOPRU V ODVISNOSTI OD JAKOSTI VETRA
V	literaturi naletimo na podatke o temperaturi morske vode in
o	temperaturi zraka nad njo. Znani so spisi, ki obravnavajo izmenjavo toplote: voda — zrak in obratno. Prav tako zasledimo razprave, v katerih avtorji razpravljajo o učinku gibajočega se zraka na temperaturne spremembe v površinskem sloju morske vode in v spodnjih plasteh zraka. Skoro vsi avtorji razpravljajo na osnovi podatkov, ki so bili izmerjeni im opazovani na odprtem morju.
Ker nimamo podatkov o temperaturi morske vode, o temperaturi zraka in o hitrosti, oziroma jakosti vetra z odprtega morja, se moramo zadovoljiti s podatki, ki so bili izmerjeni in opazovani na obali.
J. Hann je v svojem znanem učbeniku meteorologije (1) zapisal, da razlike med temperaturo zraka in vode na odprtem morju ne morejo biti velike, ker se temperatura zraka bolj ali manj izenačuje s temperaturo površinske vode. Nasproti temu pa zasledimo znatne temperaturne razlike ob obalah, predvsem tam, kjer so prevladujoči vetrovi usmerjeni s kopnega na morje. .Na istem mestu ugotavlja J. Hann, da kopenski vetrovi povzročajo dviganje globljih in mrzlejših vodnih plasti, zato je v takih predelih morska voda hladnejša od zraka, sicer je povsod toplejša.
Premotrivanje tempe rat urnega razmerja med morsko vodo in zrakom nad njo, bomo zaenkrat opustili. Našo pozornost bomo posvetili odnosom med temperaturo površinske morske vode in jakostjo vetra. Opirali se bomo na podatke, ki so bili opazovani in izmerjeni med
1.	januarjem in 31. decembrom 1958 na meteorološki opazovalnici v Semedeli pri Kopru. Temperatura morske vode je bila merjena v globini 30 cm. Jakost vetra pa je bila cenjena po uradni Beauifortovi skali (Beaufort — okrajšano v nadaljnjem besedilu: B) (4).
Oba elementa bomo obravnavali na osnovi sinhronih opazovanj, ki so bila opravljena ob klimatoloških terminih (7., 14. in 21. uri).
Če podatke iz tabele 2 vnesemo v ustrezni koordinatni sistem in točke med seboj povežemo, dobimo nepravilne krivulje, ki nam ponazarjajo spreminjanje temperature morske vode pri Kopru—Semedeli v odvisnosti od jakosti vetra (gl. diagram). Seveda so podatki pri večji
Jak. vetra po B	C	1	2	3	4	5	6	7 8	9
Januar	8,8	9.4	9.4	9,1	9,2	9.4	7,5	9,2	
Februar	8,9	8,5	8,8	8,7	9.0		8.5	8,4 7,7	6.5
Marec	9.1	8,7	8,7	8.6	8.4	8,7	8,4	7.9	
April	10,3	10,5	10.8	10,8	11.0	10.3	9.9	. 11.5	
Maj	18,3	17,4	19,9	18,8	19.4	19.3			
Junij	21,7	21,8	22.0	22,6	22.1	21,2	19,6		
Julij	24,9	23,7	24,6	24.8	24.4	23,1	22,3		
Avgust	25,0	25,3	24.8	26.1	25,1	24,1	24,9	22.4 21,5	
September	22,1	22,1	22,4	22.8	22,6	22,2	22,4		
Oktober	20.6	18,1	19,9	19.2	17,9	19.2	19,2	17,2	
November	15,3	15,5	14,8	14,8	14,6	15,5	13,8	. 15.7	
December	11,9	12,1	12 2	12,2	12,1	11,0	11,3	10,1	
Let. povpr.	16.4	16,1	16.5	16.5	16.3	16.7	15,3		
Taibela 1.	— Srednje mesečne temperature morske							vode v 0 C	pri
posameznih jak	ostiih vetra		pri Kopru		— Sem	tedeli	v letu 1958.		
Jak. vetra B	C	1		2	3		4	5	6
Zima	9,9	10,0		10,1	10,0		10,1	10,2	9,1
Pomlad	12,6	12,2		13,1	12,7		12,9	12,8	9.1
Poletje	23,9	23,6		23,8	24,5		23,9	22,8	22.3
Jesen	19,3	18,6		19.0	18,9		18,4	18.6	18,5
Taibela 2. — Srednja temperatura morske vode v 0 C posameznih letnih časov v odvisnosti od jakosti vetra pri Kopru — Semedeli v letu 1958.	-	|	!	'	1	¥
jakosti vetra maloštevilni in iz in jih računane srednje vrednosti so prilično nezanesljive. Neredko razpolagamo pri jakosti vetra nad 6 B samo z enim terminskim podatkom o temperaturi morja. Tak podatek pri statistični obdelavi ne da verne slike celotnega poteka. To je verjetno tudi vzrok, da se temperaturna krivulja nepričakovano naglo dvigne, namesto da bi padla. Padec je namreč vsekakor verjetnejši.
Pri premotrivanj u diagramov odvisnosti temperature morske vode v odvisnosti od jakosti vetra opazimo, da so si krivulje za pomlad, poletje in jesen — vsaj v grobih obrisih — podobne, medtem ko kaže zimska krivulja, pri vetrovih manjše jakosti, drugačen potek.
To različno dviganje oz. padanje temperature morske vode v odvisnosti od jakosti vetra lahko — do neke mere — tolmačimo s turbulenco. Predvsem če pomislimo, da se voda olb stični ploskvi voda-zrak močneje ohladi oziroma ogreje kot pod njo ležeče plasti. Pozimi n. pr., ko je površinska plast vode ohlajena, zaradi hladnejšega zraka (saj je srednja zimska temperatura zraka po podatkih dobe 1952-56 4,7° C, a srednja zimska temperatura morske vode istega razdobja v globini
Jahat/ ve/ra /to -teaujorfu.
JaAos/ ctpffot /ajeo/ßriu
Tima.
C*
(2°
Ai‘
■(o-
9*
'JaJztf/ oe/ra po 3eaujor[u
JaAas/ oe/rot po 3cacuft>r/u
IS-
poletje
C 4tf-10'
Jesi
ten
2/o/affcnn:	Spreminjanje si’eo//ye’km/iet&fure tnorsAe voa/e
i> y/o6/ni 3o cm - f2o /e/nr£ pare/j - odo/snosf/ oa{forl/očft ve/rct v Mu J9S& pn ^6prii —
Semeo/e/z
200 cm znaša 7,2° C) (3). Že najmanjši valovi, ki jih dvigne veter z jakostjo 1 B (višina vala 10 cm) in z jakostjo 2 B (višina vala 20cm) (4) zadostujejo, da porušijo nastalo labilno ravnotežje s tem, da premešajo gornjo plast vode. Toplejša spodnja plast morske vode se premeša z ohlajeno površinsko vodo. Zmesna temperatura obeh vodnih plasti pa je nekoliko višja od temperature površinske plasti pri brezvetrju.
Primer zimskega porasta temperature površinske vode lahko tolmačimo s turbulenco. Prav tako lahko razlagamo padanje temperature morja pri večji jakosti vetra v vseh letnih časih s turbulenco.
Padec temperature morske vode pomladi in poleti pri jakosti vetra
1	B oz. 2 B se da tolmačiti z naslednjo provizorično razlago.
Spomladi in poleti se morje ogreva. Predvsem se ogreva tanka površinska plast, ki je v stiku z zrakom, ki je v obeh letnih časih (vzeto v povprečku) toplejši od morja. Cim veter (jakost 1—2 B) nakodra morsko gladino, povzroči mešanje najbolj zgornjih plasti, posledica tega je zmesna temperatura, ki je v tem primeru nižja od temperature vode v površinskem sloju. Opravka imamo torej s poja-
vom, ki je nasproten spreminjanju temperature v odvisnosti od jakosti vetra pozimi.
To je le provizorična razlaga, ki jo z razpoložljivimi podatki ni mogoče dokazati. Treba jo Ibo čim prej instrumentalno zajeti. Nanjo nas navajajo diagrami o temperaturnih odnosih v jezerih (7) in o vertikalni razporeditvi temperature v Jadranu (približno 80km JZ od Zadra) (8). Pri primerjanj u vertikalnih temperaturnih sprememb temperature morske vode in sladke jezerske vode moramo biti oprezni, kajti vertikalna cirkulacija zaradi tempera turnih sprememb je v sladki vodi dokaj enostavnejša kakor v slani vodi.
Pripomniti moramo, da samo z enoletnimi podatki ne moremo s sigurnostjo razvozlati pomladanskega in jesenskega naraščanja temperature morske vode pri jakosti vetra 2 B, oziroma poletnega pri jakosti 2 B in 3 B, kajti v vseh teh primerih bi pričakovali, po analogiji z ugotovitvami drugih avtorjev (2), predvsem padanje temperature.
Te anomalije na,s ne smejo presenetiti. Enoletni podatki so — kakor smo že omenili — preskromni, da bi zakrili vse opažene odstope. Prav tako je odločilnega pomena tudi opazovanje vetra, ki ga ne opravljajo na samem morskem bregu, temveč na meteorološki postaji, ki leži 25 m nad morjem. To samo na sebi ne bi (bilo omembe vredno, saj tudi na ladjah opazujejo veter v višini 10—15 in več metrov nad morskim nivojem. Ce pa primerjamo smer vetra, opazovanega na meteorološki postaji, s smerjo valov na morju, nas preseneča dejstvo, da se smer morskih valov večkrat za 90° in več razlikuje od smeri vetra, opazovanega na meteorološki opazovalnici (vpliv orograifije).
Nadaljnji, upoštevanja vredni faktor je advekcija toplejše vode z odprtega morja, kajti temperatura morske vode je pozimi na odprtem morju vedno nekoliko višja kakor v obrežnem področju (6).
Prav tako moramo upoštevati še dotok sladke vode (rečne padavinske in verjetno tudi podvodne izvire) (6) in s tem povzročeno vertikalno cirkulacijo zaradi različne salinitete in različne temperature.
Vse opisane pojave bo možno podrobneje obravnavati šele tedaj, ko bomo pričeli sistematično proučevati naše slovensko morje.
LITERATURA
1. J. Hann: Lehrbuch der Meteorologie. Leipzig 1901;
2. P. Bintig: Der Einfluss des Windes auf die Wassertemperaturen des Ozeans und ihr Zusammenwirken mit der Lufttemperatur. Annalen der Meteorologie, 7/8, Hamburg 1950;
3. F. Bernot: Temperatura morja pri Kopru. Geografski vestnik. Ljubljana 1959;
4. Upuistvo za osmatranja i merenja na meteorološkim stailieama. SHMZ, Beograd 1956;
5. H. Mohn: Grundzüge der Meteorologie, Berlin 1898;
6. A. Mel'k: Jugoslavija, Ljubljana 1949;
7. A. Melik: Slovenija I, Ljubljana 1935;
8. P. Vujevic: Meteorologija, Beograd 1948;
9. M. Rodewald: Einige Bemerkungen zur Wassertemperatur vor dem Westausgang der Biskaya, Annalen der Meteorologie, zvezek 9/10, Hamburg 1950.
Franc Bernot
CHANGES OF TEMPERATURE OF THE SEA-WATER AT KOPER IN RELATION TO THE STRENGTH OF THE WIND
Table No. 1 was compiled by the author on the basis of simultaneous measurements of the temperature of the sea-water and of the strength of the wind in order to show mean monthly temperatures of the sea-water (in the depth of 50 cm) in comparison with different strengths of the wind for the year 1958. Table No. 2 shows mean temperatures of the sea-water in comparison with the strength of the wind as they a,ppear during the whole year. The attached diagram shows the data in a graphic form.
The author tries to explain why the changes of the temperature of the sea-water are dependent on the strength of the wind.
The rise of the temperature of the surface water is explained by the turbulence which is responsible for the mixing of the surface layer of cooled sea-water with the warmer water underneath. A fall of the temperature of the sea-water, occuring at any season when stronger winds are blowing, can also be explained with the turbulence. In such a case, the sea-water of the colder and lower layer is being mixed up with the warmer water of the surface layer. The resulting temperature of the sea-water is thus a mean value for temperatures of all layers involved in mixing.
The fall of the temperature of it he sea-water during spring and summer, occuring even if only light winds are blowing, can be explained in the following way: In spring and summer the surface layer is warmest; as soon as the wind stirs up the surface of the water a mixing of the upper layers begins and the result is a fall of the temperatures. During the winter the effect of a lighter wind, causing the mixing, is different, and results in a rise of the temperature of the upper layer.
The author, however, believes that this is still a provisional explanation, which is to be supported by further measurements aided by more instruments. He refers also to the data on the vertical distribution of the temperature in the lakes. Because the vertical circulation in the freshwater is much simpler than in the sea, lie also warms from pressing the comparison loo far.
Geografski vestnik, Ljubljana, XXXII (1960)
Pavle Blaznik ODKOD PRIIMEK TAVČAR?
V	knjigi »Kolonizacija Selške doline« sem postavil trditev, da priimek Tavčar ne izhaja iz Deutscher, kakor so to ime dotlej tolmačili, marveč da je treba priimek vezati na Davčo in da pomeni Tavčar Davčarja, prebivalca tega obsežnega naselja.1 Medtem ko je moje tolmačenje prevzel med drugimi tudi slavljenec,2 je vzbudilo na drugi strani razne pomisleke.
Že kmalu po izidu omenjene razprave je o.spor a val mojo razlago
I.	Dolenec, ki se mu je zdelo, da je ime vse preveč razširjeno in da že zato ni verjetna moja trditev, ker bi sicer moralo biti .podobnih imen (n. pr. Sorčan) po Sloveniji vsaj v približnem razmerju in to tembolj, ker je Davča ena najmlajših vaisi na Slovenskem, kjer je trajala kolonizacija okrog sto let (pred 1560 do ok. 1656). Bližja se mu je zdela stara razlaga, češ da se morajo v krajih, kjer so prebivali Nemci in Slovenci skupaj, pač nahajati imena, ki so označevala ti dve narodnosti. Toda medtem ko je naleteti na Vindišarje v Bitnju, menda po vsem loškem gospodstvu ni »Nemcev«, pač pa polno Tavčarjev.3 Že naslednjega leta se je Dolenec ponovno vrnil k temu vprašanju. Svoje tolmačenje podkrepuje s podatki iz Lobnika pri Železni kapli, kjer imenujejo Slovenci kmeta Deutschmana Tavčman, dalje z označevanjem prebivalcev Davče, ki jim pravijo na loški strani Davčarji — toda nikoli Tavčarji, na tolminski pa Davčani. kakor tudi s primerom iz Cetene ravni, kjer sta bila dva kmeta: Davčen in Tavčar.4
Dolencu je pritegnil v Loških razgledih B. Berčič. Po njegovem govori proti moji razlagi dejstvo, da je bilo ime Tavčar ob času prvih omemb v Poljanski dolini razširjeno že tudi drugje in ne samo v mejali loškega gospostva ter da se je celo na njegovem območju razvilo na dveh povsem ločenih mestih, v Selški in Poljanski dolini, še pred kolonizacijo Davče, ki da je polagoma šele sledila kolonizaciji županije Oslica. Upoštevajoč še antropološki očrt pisatelja Ivana Tavčarja, ki je odkril na njem Retoromanom, Tirolcem in nekaterim drugim alpskim plemenom podobne črte, in Dolenčeve ugovore, naj bi moje tolmačenje izgubilo vso veljavo. Po Berčiču je ime Tavčar »po vsej verjetnosti poimenovanje za tujce, nedomaeine Nemce, ki so se, predvsem Korošci, začeli priseljevati še pred letom 1160 na ozemlje spodnjega
toka Poljanščice in se ob njem navzgor posamično širili v notranjost doline, ali pa so prišli od zahoda, s tolminske strani, od koder je bil dotok doseljencev glasiti močan ob naselitvi oseliške županije«.5 Naj kar takoj dostavim, da je povezava Tavčarjev s koroškimi naselniki v Poljanski dolini pogrešna; kajti dokaj številni koroški priseljenci v Poljanski dolini so predstavljali že spočetka izrazito slovenski živelj.
Pri našem razglabljanju si je treba predvsem ogledati kolonizacijo Davče. V urbarjih iz 1500—1515 o tem naseljevanju še ni sledov. Prvi naslednji urbar iz 1560 pa izkazuje živahno rovtarsko naseljevanje na širokem področju, ki je zajemalo ves obsežni predel skrajne severozahodne Poljanske doline od Pod jelovega brda, Nove Oslice in Hobovš na jugu preko Podpleč in Podlanišea do Novin in Tičjega brda na severu. Tod je bila kolonizacija domalega že 1560 zaključena. Drži sicer, da se je od tam že pred 1560 nadaljevalo naseljevanje proti severu v Davčo, toda v Davčo je bil že pred 1560 usmerjen širok tok s Tolminskega, ne samo na vsej prostrani južni meji, nego celo s sosednjega Petrovega brda.0 Do 1560 je bila torej Davča poseljena na najrazličnejših koncih. Naseljevanje se je v Davči v naslednjih desetletjih nadaljevalo, vendar velja poudariti, da se je podoben proces vršil tudi na osi iških tleh, kjer je bila rovtarska kolonizacija zaključena nekako 15S8.7 Zato seveda ne more držati ugovor, češ da je kolonizacija Davče sledila šele kolonizaciji osi iške županije.
Vsekakor že sam potek kolonizacije ne govori v prid razlagi imena Tavčar iz Deutscher. Pri takem tolmačenju bi pričakovali, da se bo ime pojavilo že pri prvi sistematični zbirki podložniških priimkov, saj so se sčasoma razlike med Slovenci in Nemci na tleh loškega gospostva vse bolj brisale, zaradi česar je podobno poimenovanje postajalo vse manj potrebno. Toda zaman iščemo to ime v urbarjih 1500—1515, enako brezuspešno tudi v seznamu podložnikov iz 1510.8 Upoštevajoč vse meni znane vire se ime Tavčar pojavi na loških tleh šele v urbarjih od 1560 dalje. Ali tudi 1560 v dokaj skromnem obsegu. V celoti srečamo namreč tedaj v vsem obsežnem loškem gospodstvu komaj pet Tavčarjev. Blaž T. je bil kajžar v Železnikih, Simon rovtar Podpleeem, Marjeta, hči Ahaca T. rovtarica v Novinah, Gregor je obdeloval grunt v Krnicah v hotaveljski županiji, Blaž pa grunt na Gorenjih Brdih v poljanski županiji. Upoštevajoč močno fluktuaoijo nas oba gru.ntarja prav nič ne motita, še manj seveda kajžar v Železnikih, da ne omenjam obeh rovtarjev, ki sta se naselila v dokajšnji bližini Davče. Ime se niti v naslednjih desetletjih ni posebno razmnožilo. Od 1560 dalje srečamo vse do 1600 v loških urbarjih vsega komaj 19 gospodarskih enot, na katerih so sedeli več ali manj časa podložniki tega imena. Med temi jih je bilo šest v oslišiki županiji, v ostalih upravnih enotah je šlo le za posameznike. S tem odpade ugovor, da se je to ime celo v mejah loškega gos.postva razvilo na dveh povsem ločenih mestih, v Selški in Poljanski dolini, in to celo pred kolonizacijo Davče.
Edino vsaj kolikor toliko podobno ime, ki ga srečamo v mejah loškega gospostva pred 1560, je Tawsoh. V skladu z urbarjem 1501 so bili tega imena poleg kajžarja v soriški županiji še trije gruntarji: dva v Zaibrdu in eden v Spodnj i'h Danjah. Toda to ime za nas že zato ne
pride v poštev, ker se vse štiri omemibe nanašajo na soriško županijo, ki je ibila vsa naseljena izključno s tedaj še prav nič sk>veniziranimi tirolskimi Nemci. Ne da bi se sicer hotel spuščati v razlago imena Tawsch, je gotovo, da z Deutsoherjem ne more imeti nikake zveze, ker bi bilo tako poimenovanje na so riških tleh 1501 brezpredmetno.
Pač pa imamo že od 1500 dalje vrsto imen, ki kažejo na nemški živelj v mejah loškega podeželja. Ob strani puščam značilne nemške priimke, ki šo bili drugačni na soriških tleh (11. pr. Haberle, Kemperle, Jensterle, Kobler, Gartner itd.) kot na Sorškem polju, (11. pr. Langerholc, Hartman, Logonder, Šifrer, Vilfan, Ziherl, Bajželj itd.) iin ki so .se kasneje dovolj mešala s slovenskimi izven svojih prvotnih meja.
V	zvezi z razglabljanjem naj se zadržim le pri tistih imenih, ki bolj ali manj naravnost označujejo slovensko in nemško narodnost.
Ime Windischer je 'bilo razmeroma precej razvito na Sorškem polju. Tod srečamo v času od 1500 do 1714 to ime pri 20 domačijah, časovno seveda dokaj omejeno. Razen v Bitnju. kjer je zastopano s šestimi primeri, od katerih segata dva v 1501, se je to ime pojavljalo zlasti v Stražišču, pri Sv. Duhu in v Starem dvoru. Zanimivo pa je, da naletimo v obeli dolinah na en sam primer in to v Strmici, kjer je sledil na gruntu Ožbaltu Zeyritzerju 1571 Leonhard Windischer; ime je slednji dobil pač glede na svojega soriškega prednika.
Dolenčeva domneva, da imena »Nemec« v mejah loškega gospostva sploh ne srečamo, ne drži. Na ime Nematz naletimo 1501—1510 v7 javor-ski županiji in sicer v Delnicah, kjer je bil en gruntar tega imena, ter v Lomu, kjer so se od petih gruntarjev kar trije tako pisali. Medtem ko so se sicer ta imena do 1560 porazguibila. se je podložnik na enem gruntu v Lomu še tedaj pisal Luka Nematz Khregkh; njega je nasledil 1568 sin Blaž Nematz Khregkh (Krek). Tega imena na loških tleh kasneje več ne zasledimo. Zato je bilo pa tem bolj razširjeno ime Zeyritzer, s katerim so sosedje ozinačevali nemške prišleke s soriškega ozemlja. Na njihovo razmeroma močno gibanje po loškem gospostvu kažejo podatki 1501, v skladu s katerimi so kar na 12 gruntih sedeli nosilci tega imena (Javorje 1, Zali log 1, Dolina 1, Cavrno 1, Suha 2, Zabnica 3, Bitnje 3). L. 1560 naletimo na to ime v Moškrinu, na Laškem in v Strmici (po en gruntar), enako v Davči in Podlanišču (po en rovtar) ter v hotaveljski Krnici (kajžar). Tirolskega Nemca je mogoče označevalo tudi ime Trojar (Tiroler?), kakor se je imenovalo dvogrun-tarsko naselje pod Ratitovcem, kjer je živel 1501 tudi enako imenovan gruntar; na povezavo s tem naseljem kaže prisotnost dveh gruntarjev tega imena 1501 na Zalem logu in po enega gruntarja 1560 v Sorici in na Prtovču; širši soriški izvor pa verjetno nakazujejo ta imena na Breznici pri Škofji Loki, v Smolevi in Bitnju, kjer so 1560 živeli posamezni Trojarji. Razširjenost imen Nemec, Soričan in Trojar v razdobju do 1560 prav nič ne zaostaja za Vindišarji. Upoštevajoč ta imena izgubi na vrednosti pomislek, da je po loškem ozemlju srečati Vindi-šarje, ne pa »Nemce«.
Istovetenju imena Tavčar z Deutscher zelo močno nasprotujejo sami urbarialni zapisi. Upoštevati je namreč treba, da so urbarje pisali
vodilni freisinški nameščenci, ki so bili pretežno nemškega porekla in so naša domača osebna in krajevna imena, ki jih niso razumeli, pisali po svoje ter jih pri tem temeljito kvarili. Ali si je spričo tega mogoče predstavljati, da bi nemško ime Deutscher dosledno pisali kot Tautscher in bi jim pri zapisu niti enkrat ne spodrsnilo, da bi pisali to ime po svoje? In vendar niti v enem loškem urbarju — in teh je lepo število — ne naletimo na ime Deutscher.
Ugovor, da ni znan primer, kjer bi izgovarjali ime prebivalcev Davče kot Tavčar, odpade, če upoštevamo, da sta črki d in t zelo blizu in j n viri zato prav gotovo zamenjujejo. Tako označujejo urbarji mestoma Dobračevo kot Tobratsch, Dobeno kot Thobonem, Dolenčioe kot Toletschitz itd. Pri tem tudi Davča ni izvzeta, na kar kažejo vpisi v matičnih knjigah po Selški dolini, v katerih je ime Tavčar pisano kot Tauzar, Tauzher, a tudi Dauzher.9
Najbolj oprijemljiv dokaz za povezavo imena Tavčar z Davčo pa nudi seznam novih rovtarjev, kjer najdemo napisana v isti sapi imena Tautsch kot oznako za Davčo, obliko »tautsche Neubruch« v pomenu davčarski rovti in osebno ime Tautscher kot priimek enega ondotnih podložnikov.10
Ugovori proiti mojemu tolmačenju imena Tavčar torej niso preveč trdni. Sklicevanje na Koblarja, da je bilo to ime ob času prvih omemb v Poljanski dolni razširjeno tudi izven loških meja,11 ne prepričuje, ker gre v tem primeru le za pozni podatek iz 1637. Pač pa bi kazalo natančneje preiskati podatke o zares zgodnjem pojavu Tavčarjev izven meja loškega gospostva in to na k raške m svetu. Naselja Dutovlje, Kreplje in Godnje so premogla v prvi polovici 17. stoletja vsaj 20 družin s tem imenom, kot je razvidno iz ondotnih rojstnih knjig, ki segajo nazaj v leto 1625. Iz Krepelj izvira tudi ljubljanski škof Ivan Tavčar (1580—1597) in ne iz Štanjela, kot trdi Gruden.12 Tako zgodnji pojav Tavčarjev v tem območju vsekakor narekuje previdnost. Kolikor bi pokazala natančnejša preiskava o izvoru teh Tavčarjev, da so se tod razvili brez zveze z loško Davčo, bi bila moja razlaga toliko ovrže-na, kolikor vežem ime samo na loško Davčo. Nastanek imena Tavčar iz Deutscher bi bilo pa treba šele dokazati.13
OPOMBE
1 P. Blaznik, Kolonizacija Selške doline, 1928, s-tr. 93, 113.
2 A. Melik. Planine v Julijskih Alpah, Dela inštituta za geografijo, SAZU, ].. 1950, str. 62; R. Andrejka, Doneski k postanku in razvitku rodbinskih imen v Selški dolini, GMS 20, 1939, str. 326.
3 Mentor 16, 1928, str. 44.
4 I. Dolenec, Kaj pomeni beseda Tavčar?, Čas 24, 1929/1930, str. 423—424.
5 B. Berčič, Rod, dom in prvo šolanje pisatelja Ivana Tavčarja, Loški razgledi 1, 1934, str. 79.
6 P. Blaznik, Kolonizacija Poljanske doline, GMS 19, 1938, str. 41—44, P. Blaznik, Kolonizacija Selške doline, str. 85—89.
7 P. Blaznik, Kolonizacija Poljanske doline, o. d., str. 44.
s Prim. P. Blaznik, Popis kmetij na ozemlju loškega gospostva leta 1510, Loški razgledi 5, 1958, str. 119—127.
° R. Andrejka, o. d., str. 326.
10 Kreisarchiv München, HL 4. fase. 46, št. 287.
11 A. Koblar, Drobtinice iz furlanskih arhivov, IMD 2, 1892, sitr. 32 (!), 34.
12 Za te podatke sem dolžan zahvalo msgr. A. Kjudru. Prim. J. Gruden, Zgodovina slovenskega naroda, str. 792.
13 Članek je napisan predvsem na osnovi dokaj številnih loških urbarjev, ki jih hrani deloma Državni arhiv Slovenije v Ljubljani, deloma Haupt-staatsarchiv v Miinchenu, deloma .so pa last akademika univ. prof. Milka Kosa (prim. P. Blaznik, Kolonizacija Selške doline, str. 5—6). Ko sem rokopis že oddal uredništvu, je izšel v reviji Jezik in slovstvo V, št. 1, 1959 izpod peresa Dušana Ludvika članek Als-Davča-Tavčar (str. 27—28). Tudi Ludvik izvaja ime Tavčar od Davčar, obenem pa ugotavlja, da govore vsi glasoslovni zakoni nemškega jezika proti podmeni, da bi bilo tavčar isto kakor deutscher. Ime Davčo postavlja avtor v zvezo z germanskim imenom alisa (olsa, jelša).
Pavle Blaznik WOVON DER NAME »TAVČAR«?
Uber die Entstehung des Namens Tavčar bestehen zwei Meinungen. Die altere Erklärung leitet den Namen von Deutscher ab. während die andere Tavčar als Bewohner des ausgedehnten Territoriums Davča (in 16. Jhd. >in der Albs«) bezeichnet. Die genaue Analyse der zahlreichen Urbare der Herrschaft Škofja Loka (Lack) bringt keinen Beweis für die erste Erklärung. Das Auftreten das Namens Tavčar auf dem Territorium von Loka ist jedenfalls mit Davča zu verbinden. Wenn wir den Namen Tavčar schon in 16. Jahrhundert ausserhalb des Territoriums von Loka antreffen, so handelt es sich vielleicht um einen Ursprung, der keine Verbindung mit Lacker Davča hat. ln diesem Falle ist es möglich den Namen als Bezeichnung eines Bewohners der Alpen überhaupt zu erklären.
\
'
.
f
Geografski vestnik, Ljubljana, XXXII (1960)
Srečko Brodar PERIGLACIALNI POJAVI V SEDIMENTIH SLOVENSKIH JAM
Dobro znani in v precejšnji meri že pojasnjeni so posebni pojavi, ki so jih ugotovili predvsem na ožjem in širšem obrobnem področju današnjega arktičnega ledu. Gre za silno zapletene, tako imenovane periglacialne tvorbe, ki jih povzroča mraz v zvezi z vodo (glej P. W o 1 d s t e d t, 1954; C. Troll, 1944). Posledica izredno nizkih temperatur so trajno zamrzLa tla (mrzlota, perenne tjäle), na njihovi površini pa razne tvorbe, predvsem globoko segajoče klinaste razpoke, tako imenovana strukturna tla in večje ter manjše soliflukcije.
Trajno zamrzla tla, ki segajo ponekod tudi preko 300m v globino, se v visokem poletju na površini odtajajo. Ob robu poledenelega ozemlja le neznatno, v večji oddaljenosti pa tudi za 6—7 metrov. Po nekaj tednih odtajana tla zopet zmrznejo in tedaj se tvorijo v njih večje in manjše klinaste špranje, ki se ob naslednjem poletnem od-tajanju napolnijo z vodo. Ko ta zmrzne, se špranje še povečajo pa tudi medsebojno družijo. V tleh nastane poligonski sistem klinastih, z ledom izpolnjenih špranj.
Zaradi ponovnega od tajanja po vsakokratnem zmrznenju se spreminja tudi materialna struktura tal. V razmočenih tleh nastajajo vertikalno krožeči konvekeijski tokovi, ki jih povzročajo razlike v gostoti vode med 0° in 4° C pa tudii suspenzija najdrobnejših materialnih delcev v obilno z vodo prepojenih tleh. Material se pri tem sortira in grobi kamniti del loči od ilovnatega ter drobnopeščenega. Na površini se tvorijo gruščnati kolobarji (premera enega metra in več), sredi katerih se nabira zgolj najdrobnejši material, navadno ilovica. Ce so kamniti kolobarji blizu drug drugega, sestavljajo kamnito poligonsko mrežo, razprostrto pogosto po obsežnih poljanah. Na pobočjih pa nastajajo že pri zelo majhnem naklonskem kotu bolj ali manj vzporedne kamnite proge, med katerimi se izločuje drobnozrnat material. Razen teh se poja\ Ijajo še najrazličnejše podobne tvorbe, ki prehajajo ena v drugo. Tako sortiranje gradiva, ustvarjajoče tako imenovana strukturna tla, pa utegnejo pospeševati še druge sile. Znani so vertikalni dvigi posameznih kamnov iz menjaje zmrzlih in odtajanih tal, tako imenovano izzmrzovanje. Najdrobneje zrnat material vsebuje po vsakokratnem zmrznenju več vode, kakor jo je imel poprej, ker jo
’ Ceografski vestnik
33
sesa iz talne vode. Zaradi do-datne vode nabrekne in sproži dvige tudi težjih kamnitih sestavin navzgor. Ker se to ponavlja, pridej'0 sčasoma tudi večji kosi na površino. Ob vsakokratnem odtajanju postaja privzeta voda prosta in spreminja material v zmerom bolj tekočo zmes (suspenzijo) s konvekcijskimi tokovi.
Že dolgo znan je nadalje pojav počasnega polzenja z vodo prepojenih gruščnatih in tudi drugih zemelj. Plasti, ki so se nad zamrznjeno podlago odtajale, se nasitijo tako močno z vodo, da nastane gibljiva kašasta tvorba, ki že na silno rahlo nagnjenih pobočjih teče navzdol. Take tekoče zemlje ali soliflukcije vplivajo v zvezi z omenjenimi strukturnimi tvorbami bistveno na površinsko preoblikovanje v bližini lednega obrobja.
Navedeni periglaciahii pojavi vsekakor niso omejeni samo na neposredno ožje in širše obrobje arktičnega ledu, temveč segajo še daleč preko, kjer ni več trajno zamrzlih tal. Opazovali so jih povsod, kjer klimatske razmere dopuščajo, da površinske plasti v presledkih zmrzujejo in se spet odtajajo (C. Troll, 1944). Tem bolj je razumljivo, da so se podobni pojavi uveljavljali še toliko bolj za časa plei-stoeenskih po lede ni te v, ko je kontinental ni led prodrl preko Vzhodnega morja globoko v srednjo Evropo in so bile tudi vse Alpe pokrite z debelini lednim oklepom. Seveda je bilo 11 epo ledenelo periglacialno ozemlje tedaj znatno obsežnejše, tako da je bil pod režimom periglaoi-alne klime tudi še zelo znaten del severnega jugoslovanskega ozemlja.
V	mnogih pleistocenskih profilih tedanjega periglacialnega območja se motnje, ki jih je povzročilo ponovno zmrzovanje in odtajanje, večkrat prav dobro odražajo. Pogostna so opazovanja tako imenovanih lednih klinov, to je klinastih špranj, ki so tudi več metrov globoko zagozdene v pleistocenske plasti in napolnjene navadno z drobnejšim materialom krovnih plasti. Omenjajo se tudi žepaste tvorbe, spominjajoče po obliki na posode za zlate ribice. V slovstvu jih imenujejo tudi davljena ali kipeča ali črevesasto zapletena tla. Največkrat gre za čudno med seboj prepletene, nagubane, včasih tudi raztrgane plasti, ki so prvotno ležale ena na drugi. Čeprav ne preveč pogosto, je včasih material teh tvorb sortiran. Zelo pogoste so nadalje ledenodobne soliflukcije, ki so imele včasih zelo znaten obseg, največkrat pa so bile le lokalno ozko omejene. Grobi material se je ob njihovem robu najbolj kopičil, medtem ko se je zbiral v sredini predvsem mnogo bolj drobnozrnati. Pod pritiskom tekočih zemelj so se talne plasti cesto močno nagubale, medsebojno prepletle ter zamešale.
Vse take in podobne motnje v zgradbi pleistocenskih plasti, nastale zaradi vpliva poledenitvene klime in dostikrat prehajajoče na istem mestu druga v drugo, označujemo s splošnim skupnim imenom. Govorimo o krioturbatnih pojavih (koyos = led. turbatio = zmešnjava). Stratigrafsko je krioturbacija pleistocenskih plasti izredno velikega pomena. Saj njen pojav zanesljivo pokaže na poledenitveno fazo in tako omogočuje stratigrafsko tolmačenje pleistocenskega profila. Žal doslej na planem še nikjer niso ugotovi I i v istem profilu dvoje ali več krioturbatn,ih pasov drugega nad drugim, kar bi v veliki meri pomagalo pri reševanju problema podrobnejše pleistocenske razčlenitve.
Vsa dosedanja opazovanja se nanašajo bodisi na zgolj wiirmsko bodisi zgolj riško poledenitev.
Ker leži slovensko ozemlje neposredno ob robu pleistocenskih alpskih poledenitev, bi bilo pričakovati, da so se razvile kljub dokaj južni legi tudi pri nas razne periglacialne tvorbe, ki bi se morale pokazati v profilih. To še toliko bolj. ker je bilo naše ozemlje zaradi regresije jadranskega morja vsaj za časa maksimalnih poledenitvenih faz precej daleč od morja, skratka dokaj kontinentalno. Toda naši kvartarni sedimenti so žal razen na posameznih mestih v splošnem še prav malo raziskani. Zato se ni čuditi, če so ostali krioturbatni pojavi v naših pleistocenskih plasieh domala skoro neomenjeni.
Ko so leta 1953 naleteli v opekarniški Čukovi jami v Bobovku pri Kranju na kostne ostanke mamuta, je vzbudil pozornost do 10m visoki profil najdišča, v katerega najbolj zgornjem delu je bilo mogoče ugotoviti razločne sledove krioturbacije. Po mojih podatkih ga je podrobneje opisal 1. Rakovec (1954, 242 in 243, sl. 3). Pod 20—30cm debelo prstjo, 40—90cm debelo svetlorjavo mastno glino in 10 cm debelo črno humusno progo je sledila v širini okrog 200 m do 1,50 m debela plast izredno preperelega proda in peska, ki se je na obeh krajih profila izklinila. V prerezu je bila površina prodne plasti neenakomerno valovita. Med stožčasto koničastimi, v mnogih primerih močno nagnjenimi prodnimi stebri so se vrstile za vsakim stebrom do poJ metra, v nekaterih primerih tudi preko enega metra globoke vdolbine, zapolnjene z drobnozrnato čisto ilovico. Mnogi prodni stoižci so bili naravnost močno previsni, iz česar sledi, da v takem stanju niso mogli obstajati in ilovica ni mogla šele kasneje zapolniti vmesnih globeli. Prodniki večinoma niso ležali horizontalno, temveč so stali glede na daljšo os nagnjeno ali naravnost pokončno. Prvotno z ilovico pomešani prod se je očitno sortiral, ko je plast ponovno zmrzovala in se spet odtajala. Izoblikoval se je primer strukturnih tal, ki dobro nakazuje mrzlo poledenitveno fazo, ki je sledila po odložitvi proda. Šele pod prodom so ležale debele pl a si i modrosive jezerske gline, v kateri so našli v globini 5,5 m pod površjem kostne ostanke mamuta. Predvsem glede na izredno preperelost prodne plasti določa v stratigrafskih zaključkih 1. Rakovec (1954, 255—258) bohovskemu mamutu pozno riško starost, sedimentacijo proda zadnjemu, riško-wiirmskemu inter-glaeialu in glineno plast nad prodom zadnji, wiirmski poledenit vi. S takim tolmačenjem bobovškega profila se prav dobro ujema v prodni plasti ugotovljeni krioturbatni pojav, ki ga je pripisati wiirmski po-ledenitvi. Ker se je nad strukturnimi tli razvila črna humusna proga, je bila nad njo ležeča svetlorjava glinena plast odložena šele kasneje, v eni končnih faz würmske poledenitve.
Periglacialne procese omenja nadalje M. Šifrer, (1959,62—76), ko razpravlja o mlajšem pleistocenskem nasipanju na Groibničkem polju v območju Notranjskega Snežnika. Posebno prepričljivo jih je ugotovil v peščenih jamah med vasema Zastenioe in Podčudnič. V eni teh jam pri Zastenicah tolmači že temeljno plast A kot sol if luk oi j o v hladni dobi (1. c. 69), medtem ko meni za više ležečo plast C, da »opozarja na značilna strukturna tla«, ker kažejo vložki ostrorobatih skal »nekakšno
3*
35
značilno urejenost« (1. c. 71—72 iii sl. 21—22). Podobnega mnenja je tudi glede krovne plasti D.
Brez dvoma bi načrtno raziskovanje golic in profilov v raznih gospodarsko izkoriščenih jamah odkrilo tudi pri nas še mnoge zelo raznovrstne krioturbatne pojave. Opozarjam na tem mestu samo na profil v opekarniški jami pri Vodicah na Gorenjskem. Naši kvartarni geologiji se na tem polju odpira še široka pot udejstvovanja, ki bi sistematično speljana mogla prispevati važne podatke in zaključke za pleistocensko kronologijo.
Kaj pa jamski sedimenti, za katere vemo, da so se v splošnem mnogo boljše ohranili kakor sedimenti na planem, ki so bili dosti bolj izpostavljeni raznim denudacijskim procesom? Ali so se tudi v jamskih sedimentih ohranili sledovi krioturbacije? Do nedavnega jih raziskovalci niso opazili ali pa ne upoštevali. Celo na Poljskem, kjer je raziskovanje periglacialnih pojavov na tako visoki stopnji, da v Lodži že več let izihaja posebna revija Biuiletyn peryglacjalny, so jih odkrili šele pred kratkim. Pri paleolitskih izkopavanjih, ki sta jih leta 1952—1953 vodila v podzemeljski jami Dziadowa Skala (Krakovski Jura) M. C h m i e 1 e w s k a in W. C h m i e 1 e w s k i, jej. D y 1 i k (1954, 52—62) ugotovil v seriji jamskih plasti dvakratni nastop krio-turbatnih pojavov. Plasti spodnjega dela profila so bile v neki d olji po njihovi odložitvi dalj časa popolnoma zamrznjene, o čemer priča v profilu ugotovljeni, s sedimenti zapolnjeni ledni klin. Toda tudi serija pozneje odloženih zgornjih plasti je bila prizadeta od vpliva mrzle klime. Njihova tekstura in struktura izpričuje, da so nanje delovale sile, ki so povzročile posebno krioturbacijo, od Poljakov ozna-
Sl. 1. Mornova zijalka. Podolžni profil s krioturbatnimi pojavi. (Nadaljevanje profila na str. 37)
čeno kot kongeliiflukcijo. Mlajšo serijo plasti pripisujejo zadnji poljski poledenitvi, starejši horizont, ki ga od mlajšega loči točno ugotovljeni interglacial, pa neki starejši poledenitvi. Značilno je, da naletimo v podzemeljski jami na profil, v katerem se zrcalita kar dve polede-nitvi, česar na planem samo po krioturbatnih pojavih še ni bilo mogoče nikjer ugotoviti. Potemtakem imamo prav v podzemeljskih jamah velike možnosti, da z novimi metodami rešujemo periglacialne in sploh pleistocenske probleme.
V	Sloveniji smo se srečali z jamskimi krioturbatnimi pojavi prvič že leta 1936 pri paleolitskem izkopavanju v Mornov.i zijalki pri Šoštanju (S. Brodar, 1938, 160—162). Povprečno poldrug meter debeli sedimenti 20 m dolge in 14 m široke jame so ležali razen ob zaključni jamski steni povsod na živoskalni apnenčevi podlagi. Izkopavanje je zajelo najprej le desno polovico jame. Redosled plasti je bilo mogoče v posameznih prečnih profilih dokaj dobro zasledovati in ločiti. Tako je n. pr. v profilu IV pod 9 cm debelo površinsko plastjo, ki jo je tvoril ogljeni prah, vsebujoč rimske in hallstattske arheološke najdbe, nadalje kostne ostanke bobra in domačih živali, sledila 56 cm debela plast svetlorjavega, bolj drobnega apnenčevega grušča, pomešaJia v zgornji tretjini s sigasto moko ali mestoma zlepljena s trdno sigo. Vsebovala je obilo kosti alpskih svizcev in posamezne kostne odlomke jamskih medvedov. Naslednjo, 74 cm debelo plast je tvoril zelo sipek, robat, v zgornjem in spodnjem delu umazano temen, v sredini svetlejši apnenčev grušč, v katerem so bili raztreseni razen mnogih razbitih kosti jamskih medvedov tudi kameni paleolitski artefakti. Samo v tem profilu je sledilo še 19cm naplavine.
Fig. 1: Grotte de Mornova zijalka. Profil longitudinal avec phenomenes de
crioturbation.
Sl. 2
od v
1
o
. Betalov spodmol. Krioturbatne motnje v prečnem profilu pri 7. metru hoda (brez 1,80 m debelili zgornjih plasti, odlkopanih po F. A n e 1 1 i j u)
4	-4a
5	-
6	—
9 — 10 —
11 — 12 —
13	—
14	—
- Debelejši grušč, pomešan z rdečo ilovico
- Živordeča, mastna, čista ilovica
- Grušč (ob jamski steni debelejši), pomešan z rdečo ilovico
- Svetel droben grušč, vmes
- rdečkasto ilovnate proge
- Z ogljem in črniim blatom prepojena gruščnato ilovnata proga
Čista rdeča glina
Svetel, sipek droben grušč, pomešan z apneno moko, v njem rdeča drobnogruščnata ilovnata proga in ogljena proga
Temnordeča ilovica, pomešana z debelejšim gruščem
Temnordeča ilovica, pomešana z gruščem
Temnordeča čista ilovica
Močno rdeča ilovica, pomešana z drobnim
gruščem in flišnim peskom
Debel grušč, vmes skale, pomešan s
sivkastordečkasto ilovico
Horizont V
Horizont IV
Horizont III
j Horizont II
Fiig. 2: Grotte de Betalov spodmol. Irregularites de crioturbation dans le profil transversal au 7<= metre de 1’entrče (les couches superieures de 1.80 m. d’epaisseur n’y sont pas comprises ayant ete deterrees par F. Anelli).
1 — Cailloutis gros, entremeles d’argile rouge
2 — Argile pure grasse d’un rouge vif
3 — Cailloutis (gros preš de la paroi de la
grotte), entremeles d’argile rouge
4 — Cailloutis menus clairs avec 4a — bandes d’ argile rougeätre
5 — Bande d’ argile caillouteuse, penetree
par du charbon et de la boue noire
Horizon Y
Horizon IV
V	prečnih profilih so že med izkopavanjem vzbujali pozornost med plasti vrinjeni močno ilovnati vložki, še bolj pa čudna razporeditev artefaktov iste kulturne pripadnosti, vendar pa ležečih v zelo različnih globinah. Dasi so ležali večinoma bolj v spodnjem delu profilov, smo vendar zadeli na posamezne tudi sredi celotnega sedimenta in nekatere celo že blizu površinske plasti. Kako razložiti tako neenotnost kulturne plasti, je bila uganka. Ko pa je bila izkopana vsa desna polovica jame, je podolžni profil jamskih plasti (sl. 1) pokazal kaj nenavadno sedimentacijo. Namesto bolj ali manj horizontalno odloženih plasti so se poj a v i 1 i nad 2 m široki žepi skledaste oblike z nazaj uvihanimi robovi in zapolnjeni s svetlim, skoro čistim gruščem. Izpod žepov pa so se tesno sledeč grušču dvigale močno ilovnate proge, ki so v obliki zavihanih klinov segale prav do zgornje sigaste proge, pokrite s prahistorično ogljenino. Ne samo nagubanost, temveč tudi sortiranost plasti je bila v izredni meri očitna. Sledeč gubam, so stali gruščnati kosi glede na daljšo os poševno ali celo popolnoma pokončno. Pokazala se je struktura, kakor jo imajo strukturna tla v naj čistejši obliki. S tem je bila popolnoma pojasnjena abnormalna lega artefaktov in paleontolovkega gradiva v krioturbatno pregnetenih, do neke mere izmaličenih sedimentih. Plasti so bile brez d vom a izpostavljene ponovnemu zmrzovanju in odtajan ju. do česar je moglo priti v naših krajih samo za časa po led emit vene faze, saj gre za sedimente v jami. Seveda je tudi jasno, da so morale biti plasti s kulturno vsebino vred odložene že pred to fazo, ki sama v jami ni zapustila znatnejših sedimentov. Da gre v tem primeru za würmsko poledenitev, izpričuje sam kulturni inventar, v katerem se pojavljajo že naprednejši mlajše-paleolitski elementi.
Zadnji, würmski poledenitvi je treba prisoditi tudi periglacialne pojave, ki so se v vsej zapletenosti pokazali pri paleolitskih, po zadmji vojni v letih 1947—1953 izvedenih izkopavanjih v Betalovem spodmolu pri Postojni (S. Brodar, 1956. 737—742). V najglobljem, do 10.20 m globoko segajočem profilu je bilo mogoče razlikovati šest glavnih horizontov, ki so vsebovali artefakte razin o vrstnih paleolitskih kultur im bogato p le iš toče n sik o favno. Glede na kulturno vselbino (levallois-mousterien) in ostanke favne (Dicerorhinus kirehbergensis Jäger) pripadajo rdečeilovnate, deloma tudi s korodiranim gruščem pomešane plasti III. horizonta (šteto od spodaj navzgor) riško-wiirmskemu inter-•4<I
6 — Argile pure, rouge
7 — Cailloutis menus clairs, peu coherents,
entremeles de poussiere; s’ v trouve	tv
oii	i	'ii	i’	'i	Horizon IV
8 — bande rouge de cailloutis menus argileux
St une
9 — bande de cliarbon
10 — Argile d’ un rouge fonce, entremelee de
cailloutis gras
11 —	Argile d’un rouge fonce, entremelee de	cailloutis	Horizon	III
12 —	Argile pure d’ un rouge fonce
13 —	Argile d’ un rouge vif. entremelee de
cailloutis menus et sable de flych
14 —	Cailloutis gros, entremeles d’ argile	1	jjor;zon	jj
grisätre, xougeätre i-nterrompus par des	rochers	/
glacialu, medtem ko sta I. m II. horizont še višje starosti. Sedimenti horizontov IV, V in V a so 'bili odloženi za časa wiirma, horizont VI pa že v holocenu. Krioturbatni pojavi so zajeli plasti III. in IV. horizonta (sl. 2). Ponekod čista, na drugiih mestih pa gruščnata rdeča ilovica III. horizonta se je v podolžni jamski smeri v obliki previsnega klina visoko vrinila v rumenkaste, bolj drobno in sipko gruščnate, z apnenčevo moko pomešane plasti IV. horizonta. Z njo vred so se dvignili tudi starejši paleolitski artefakti, dn sicer v posameznih primerih do 1 in visoko nad njihov prvotni nivo. Nekaj više, nekako sredi plasti IV. horizonta so bili krioturbatni učinki vnovič zelo izraziti. Manifestirali so se z močno nagubano črno progo, ki je vsebovala med gruščnatim črnini blatom obilo drobcev lesnega oglja in bogato kameno industrijo prehodnega tipa, vodečo k mlajšemu paleolitiku. V nekaterih prečnih profilih je bila ta proga še dosti bolj nagubana in zapletena, kakor jo vidimo na sliki 2. Na mnogih mestih je bila sredi jame pretrgana ali celo razkosa/na na posamezne zverižene ostanke. Nedvomno je močna poledenitvena faza učinkovala šele tedaj, ko so bile plasti IV. horizonta že v celoti odložene. Tedanja jamska tla so zamrzovala najmanj poldrug meter globoko, tako da je kongeliflukcija prizadela tudi še znaten del plasti III. horizonta. Vsekakor pa ta poledenitvena faza ni bila zadnja. V spodnjem delu horizonta Va se namreč pojavijo v grobem, umazano sivorjavem grušču izredno mrzlodoibne živalske vrste, kot n. pr. severni jelen in zelo verjetno tudi polarna lisica, ki jih je po dosedanjih izsledkih smatrati v naših krajih za indikatorje viška wiirmske poledenitve. Vendar je omembe vredno, da niti v horizontu V niti V a ni bilo zaslediti nobenih krioturbatnih pojavov. Podrobneje razpravljati o vzrokih, zakaj so krioturbatne motnje izostale, pa bi že preseglo okvir tega članka. Prav tako bi predaleč vodila kronološka opredelitev posameznih wiirmskih plasti. Če se opremo zgolj na njihovo kulturno in paleontološko gradivo, smemo zaključiti, da se je krioturbacija v plasteh Betalovega spodmola uveljavila šele po wiirmskem interstadialu I/II.
Tretji primer krioturbatnih motenj v naših jamah imamo v Parski golobini pri Parjah. južno od Pivke (Šempetra). Tudi tukaj so jih ugotovila paleolitska izkopavanja v letih 1953—1954. Sedimente te jame razločno deli na dva dela debela stala,grnitna skorja, ki se je tvorila v topli in vlažni dobi zadnjega, risko-würmskega interglaciala. Motnje so se pokazale tako v zgornjem wiirmskem delu kakor tudi v spodnjem, starejšem od rišk o-wiirmske med ledene dobe.
V	podolžnem profilu zgornjega dela (sl. 3). ki ga povzemamo po F. O so le tu (1959), zaznamujemo nad kapniško skorjo plast debelejšega grušča, pomešanega z ilovico rdečkastega odtenka, ki ji sledi srednje debel grušč z vmesnim sivkastoruuienkastim eolskim sedimentom. Glede na granulacijsko analizo in kulturno vsebino sta se obe plasti tvorili v poledenitveni fazi wiirma I. V naslednjem toplejšem wiirmskem interstadialu I/II je od zadnje jamske stene in od stropa pronicala s kalcijevim karbonatom nasičena voda, ki je že prej odloženi sediment v zgornjem delu mestoma zlepila v trdo brečo. Ko je nato zmrzal v wiirmskem stadialu II ponovno začela drobiti jamski
Sl. 3. Parska golobina. Krioturbatne motnje v podolžnem prerezu (med 3. in
8. metrom od vhoda).
1 — Humus z gruščem
2 — Zamolklo rdeča ilovica
3 — Srednjedebel grušč z rdečo ilovico
■t — Srednjedebel grušč, pomešan s sivkasto rumenkastim eolskim sedimentom,
4a — mestoma brečasto sprijet
5	— Debelejši grušč £ rdečkasto ilovico
Fig. 3: Grotte de Parska golobina. Irregularites de crioturbation dans le profil longitudinal (entre le troisieme et le huitieme metre de 1’ entree).
1 — Humus avec cailloutis
2 — Argile d’ un rouge sombre
3 — Cailloutis d’ epaisseur moyenne avec argile rouge
4 — Cailloutis d’ epaisseur moyenne entremeles de sediment
eolien grisätre et jaunätre 4a — partiellement reunis en breche
5 — Cailloutis gros avec argile rougeätre
strop, se je nakopičila plast srednje debelega grušča. Ilovnata primes se je v lezla vanj verjetno šele kasneje, ko se je v naslednjem toplejšem würmskem presledku II/III odlagala na njem zamolklo rdeča ilovica. V würmskem stadialu III se nato sedimentacija grušča m več uveljavila, ker je bil vhod v jamo po mnenju F. O sole ta (1959) tedaj že zatrpan s sedimenti. Pač pa je že prej odložene plasti zajela krioturbaeija, ki je segla ponekod tudi nad 1.5 m globoko. Bolj ali manj v prvotni leigi je ostal le spodnji debelejši grušč z ilovico rdečega odtenka. Izredno močno nagubala in zverižila pa se je gruščnata plast z eolsko primesjo. V mestoma popolnoma previsnih gruščnatih gubah, ki bi se morale sesesti in .izravnati, če ne bi bila plast za časa gubanja že pokrita z mlajšimi sedimenti, je tudi poševna, pokončna ali celo prevrnjena lega posameznih kosov grušča razločno razodevala premike iz njihovega prvotnega horizontalnega položaja. Ponekod se je zaradi
nagubavanja raiztrgal tudi s sigo trdno zlepljeni grušč. Dosti velike kepe breče so se pomešaj e z gruščem ,in zašle tudi v rdečeilovnati grušč krovne plasti, ki je obtičala v globelih guib. Da so krioturba-cijska gibanja prizadela tudi še zgornjo čisto rdečo ilovico, je bilo v profilu jasno videti, saj se je tudi ta mestoma zelo globoko vrinila med spodnje gruščnate gube.
Pod würunskimi sedimenti ležeča interglacialna stalagmitna skorja se je razprostirala še več metrov daleč izven današnjega vhoda v Parsko golobmo. Vhod v jamo se je zaradi denudacijskih dogajanj za čatsa würmske poiedenitve in do danes pomaknil za toliko metjov nazaj. Tako del starejših jamskih sedimentov sedaj ni več pod jamskim obokom. V sondi tik pod današnjim vhodom se je pod kapniško skorjo vrsttila skoro 3 m globoko do živoskalne jamske police še cela vrsta plasti, ki jiih v glavnem lahko delimo v tri dele. Zgornji del sestavljajo ilovice in grušči, ki so avtohtone tvorbe. V srednjem, naj-izdatnejšem delu prevladujejo naplavljene rdeče ilovice, od katerih so nekatere čiste, večinoma pa bolj alli manj pomešane z avtohtonim apnenčevim gruščem. Sredi med njimi je najbolj značilna plast, ki jo tvorijo pasovi rdečerjave ilovice in železnomanganskih krogličastih konkrecij. V spodnjem delu se pojavli že ilovnat sekundarni flišni pesek rumenkasto rjave barve.
Krioturbatno vrtinčenje je prizadelo ves srednji kompleks. Zelo razločno, nad 1 m visoko, je bila privzdignjena in previsno nagubana plast sivordeče ilovice, še prav posebno pa zelo sipka plaši konkrecij. Očitni pa so bili tudi premiki gruščnatega gradiva. Lega posameznih kosov grušča je bila popolnoma prilagojena nastalim gubam. Saj so celo večje skale s'tale z daljšo osjo poševno ali večkrat tudi pokončno. Do krioturbatniih motenj je prišlo, ko je bil ves srednji kompleks že odložen, vsekakor pa že dosti prej, preden se je sedi men tirala kapniška skorja. Pripisati jih je potemtakem neki poledenit veni fazi pred zadnjim interglaoialom. Tako se v sedimentih Parske golobine manifestirata kar dve poledenitveni dobi.
Glede na navedene primere je pričakovati, da bodo razmi učinki periiglacia.lne klime slovenskega ozemlja odkriti tudi še pri nadaljnjih raziskovanjih naših jam. Vsekakor je treba pri vsakem jamskem izkopavanju skrbno paziti nanje. Vso pozornost pa jim bo treba posvetiti tudi pri raziskovanju izven jamskih sedimentov. Ker so perigla-cialne tvorbe odvisne razen od osnovnega tudi še od mnogih drugih činiteljev (gradivo, lega. sproščenost ali utesnjenost itd.), jih bomo našli tako v jamah kakor tudi na planem še v drugih naj razno v rst-nejših in najbolj zapletenih oblikah. Tako n. pr. sedimente ozkih jam silno utesnjujejo stranske jamske stene, kar povzroča, ako se jim volumen poveča, motnje velikega obsega in največje zapletenosti. Na planem pa bo misliti tudi na pojav psevdomoren, katere doslej nismo upoštevali v zadostni meri. Periglacialne tvorbe so poleg zgradbe in sestave sedimentov ter njihove paleontološke in kulturne vsebine najboljši kažipot za pravilno kronološko tolmačenje pleistocenskih profilov.
LITERATURA
S. Brodar (1938), Das Paläolithikum in Jugoslawien. — Quartär, I, 140—172. Berlin.
S.	Brodar (1956), Ein Beitrag zum Karstpaläolithikum im Nordwesten Jugoslawiens. — Aotes du IV Congres International du Quaternaire, II, 737— 742. Roma.
J. D v 1 i k . M. Chmielewska. W. Chmielewski (1954). Badanie osadow jaskiniionych w Dziadowej Skale. — Biuletyn peryglacjalny, 1, 52—62. Lodz.
F. O so 1 e (1959), Parska golob ina, paleolitska jjostaja na jugovzhodnem robu Pivške kotline. — Disertacija (v rokopisu).
1.	Rakovec (1954), O fosilnih slonih iz Slovenije. — Razprave IV. razr. SAZU, II, 215—276. Ljubljana.
M. šifrer (1959), Obseg pleistocenske poledenitve na Notranjskem Snežniku. — Geografski zbornik, V, 27—84. Ljubljana.
C. Troll (1944), Strukturböden, Solifluktion und Frostklimate der Erde. — Geologische Rundschau. 34. 7/8, 546—694. Stuttgart.
P. Woldstedt (1954), Das Eiszeitalter, I, Stuttgart.
LES PHENOMENES PERIGLACIAIRES DANS LES SEDIMENTS DES GROTTES SLOVENES
Srečko Brodar
Apres un bref ex,pose sur les phenomenes periglaciaires aetuels, l’auteur releve quelques i.rregulanites de cryoturbation — rarement constates jusqu a present — qui apparaissent sur le terrifoire Slovene dans les couches pleistocenes ä ciel ouvert. La couche interglaoiaire de gravier se trouvant au-dessus du gisement des restes de mammouth ä Bobovek pres de Kranj, attribues par I. Rakovec (1954, 234, 255—258) ä la periode de Riss recent, presente un exemple caraeteristique de plissage cause par la cryoturbation de la periode de Würm. Des processus periglaciaires dans les sediments würmiens ä »Grobničko polje« (territoire de Notranjski Snežnik) furent constates aussi par M. Šifrer (1959, 62—76). Les phenomenes de cryoturbation dans les grot-tes sont d’ailleurs encore peu connus. Le double phenomene de congelifluction dans la grotte polonaise de Dziadowa Skala est examine par J. D y 1 i k (1954, 52—62). En Slovenie, la cryoturbation des sediments würmiens fut constatee par l’auteur pour la premiere fois en 1936 lors les fouilles paleo-lithiques de »Mornova zijalka« pres de Šoštanj (fig. 1). II a constate le meme phenomene dans un dcgre tres eleve dans les fouilles paloolithiques de »Betalov spodmol« pres de Postojna (fig. 2) dans les sediments deposes avant l’interstadiiaire würmien I/II. Le troisieme exemple d’irregularite de oryo-tunbation fut decouvert au cours des fouilles paleolithiques ä >Parska golo-bina« pres de Pivka. Dans la derniere periode interglaciaire une croüte epaisse de stalagmite y a couvert les couches inferieures, pour la plupart alluviennes, plissees par la cryoturbation. Les sediments (fig. 3) aussi deposes au-dessus de cette couche ont suhi des changements considerables causes par la cryoturbation dans la periode de Würm II. En dehors des autres indi-cateurs, la cryoturbation nous fait connaitre dans cette grotte, non seulement la derniere glaciation, mais aussi une glaciation plus anoienne.
Geografski vestnik, Ljubljana, XXXII (1960)
Danilo Furlan KLIMATSKA RAZMEJITEV SLOVENIJE
Uvod
Med različnimi klasifikacijami klime priznavamo danes kot najpopolnejše Köppenovo (i), Thorn t h wai tov o (2) in Bergovo (3). Njihovi avtorji so obrnili najprej pozornost na posledice, ki jih izvajajo na rastlinski svet klimatske raznolikosti posameznih področij. Za velike rastlinske asociacije so skušali najti meteorološke ekvivalente, pri čemer sta bila osnovna elementa poda vine in temperatura odnosno od obeh pogojena evapo transpiracij a (4, 5, 6).
Med citiranimi klasifikacijami je Bergova manj poznana. Tornth-wai'te pa svojo še dopolnjuje (7). Zato se najčešče opiramo na Köppenovo, ki doživlja sicer razne izpopolnitve (6). osnova pa je ostala slej ko prej ista. Zemlja je razdeljena v pet klimatov: tropski, suhi, zmerni, hladni in arktični. Ločimo jih z vrednostmi srednjih temperatur v ekstremnih mesecih in pa s kombinacijo padavin in temperatur. Za mejo med klimati z gozdom (to so tropski, zmerni ter hladni) ter arktičnim klimatom vzamemo srednjo temperaturo najtoplejšega meseca, ki je v višini 10° C. Prag med tremi ,gozdnimi klimati samimi pa predstavlja srednja mesečna temperatura najhladnejšega meseca in to v višini 18° C
Z ozirom na temperaturni kriterij smo torej bodisi v zmernem, bodisi v hladnem klimatu. Po shemi Köppenove klasifikacije sta to klimata C in D, (medtem ko sta simbola za tropski in suhi klimat A in B, za arktični pa E). Najnižja srednja temperatura najhladnejšega meseca v klimatu C mora biti nad -—3° C. Ako je nižja, pridemo v hladni klimat. Ker v -nižjem svetu pri nas kljub inverziji pragu — 3° C ne dosežemo (8), ležimo torej v zmerno toplem pasu (C po Köppenu).
V	tem klimatu razlikuje Köppen 3 podklimate; pni njihovem razmejevanju se opiramo na padavinski režim. Če je najbolj suhi mesec pozimi in prejme le '/io tiste moče, ki j’Q prejme najbolj namočeni mesec v poletju, potem govorimo o zmernem klimatu s suho zimo (Cw). Drugi podkliniat, s suhim poletjem, imamo, kadar prejme najbolj mokri mesec v zimi vsaj trikrat toliko padavin, kot jih prejme najbol j suhi mesec v poletju; to je sredozemski podnebni tip (Cs). V Sloveniji prvi sploh ni zastopan, drugi pa le lokalno, a ne pod višino 800 m. Če
je razlika manjša, potem govorimo o zmernem pasu z enakomerno razporedbo padavin (po Köppenu Cf). V tem podklimatu leži vsa Slovenija (9, 10).
Takšna klasifikacija le težko koristi praksi. Ne pomaga nam spoznati klimatskih vzrokov za velike razlike v rastlinskih asociacijah, kakršne so vzemimo med Primorjem in Prekmurjem. Potrebna je torej podrobnejša klasifikacija. Do nje nam pomore podrobna analiza temperaturnih in padavinskih razmer.
Razmejitev na osnovi temperaturnih razmer
Z ozirom na različno specifično toploto vode in kopne površine moremo v zmernem pasu pričakovati velike temperaturne razlike med kontinentalnimi področji in obmorskim pasom le v glavnih letalih časih, medtem ko so razmere v prehodnih letnih časih bolj ali manj izenačene (5). Obsežna puščavska področja, ki obdajajo Sredozemlje, pa so vzrok, da odpadejo na tem področju tudi poletna nasprotja. Prav ]K> tej posebnosti, vročem poletju, se razlikujeta maritimno in sredozemsko podnebje. Slovenija leži tako in tako na skrajnem severnem otbrobju Jadranskega morja in so zato temperaturne razmere v poletju še celo izenačene. Potrdilo za pravkar navedeni zaključek dobimo v tabeli (11).
	Koper	Lože	Pošto j na	Ljubljana	0 -g t-l CÖ S	Jeruzalem	•>—> 'o § E O
I	4.2	3.5	—1.2	—2.1	—2.3	—1.1	—0.6
II	12.2	12.4	8.0	9.1	9.5	10.6	10.8
VII	23.3	22.8	18.0	19.1	19.2	20.1	21.0
X	14.1	13.0	9.0	9.3	9.2	10.5	10.5
a	8.0	8.9	9.2	11.3	11.8	11.7	11.4
b	9.2	9.8	9.0	9.8	10.0	9.6	10.5
c	9.9	9.5	10.2	11.4	11.5	11.6	11.1
d	19.1	19.3	19.2	21.2	21.5	21.2	21.6
e	1.9	0.6	1.0	0.2	—0.3	—0.1	—0.3
Tab. 1. Srednje mesečne temperature in intermenzualne diference: a = IV—I; b = VII—X; c = X—I; d = VII—I; e=:X—IV (obdobje 1925—1956)
Še boljše potrdilo dobimo v grafikonu 1, iz katerega razberemo, da imamo od morja do Sežane, v višini -MK) m (linija I), srednje mesečne temperature relativno le za slabo stopinjo višje kot na izoliranih vrhovih in pobočjih notranje Slovenije (linija IV); nasprotno pa znaša relativna razlika srednje mesečne temperature med osamljenimi vrhovi
GRAFIKON 1
^ n ^	S	^	S
«sj ^ «c ^
o «s	*j
'v IN *'1* V> *s£> fv«0O>Q^c'J,r'
? 5 s
^ C «
S *, «J X
s «$*5
,\s ^ >.0 p
K-|l^'$|l%|
in dnom alpskih kotlin (linija III) poldrugo stopinjo, torej dvakrat več. Ker je izven diskusije, da spada vrli Šmarne gore v isto klimatsko področje kot 300 m niže ležeči Tacen (ali ljubljanski aerodrom), bi bilo, sodeč po julijskih temperaturah, nesmisel iskati v Sloveniji v tem mesecu na osnovi temperaturnih razlik kakršnokoli klimatsko diferenciacijo. Saj znaša relativna razlika v temperaturi med Šmarno goro in aerodromom 1.5° C. med Šmarno goro in Koprom i]>a 0.8° C. Sodeč po interinenzualnih razlikah (tabela 1) tudi v aprilu in oktobru razmere niso bistveno drugačne, čeprav so zaradi počasaiejšega ohlajanja obmorskega pasu (Koper) in tudii Vipave (Lože) jeseni razlike v temperaturah v porastu. Razlika je tem večja, čim bolj smo oddaljeni od temperaturnega viška v juliju, odnosno čim bliže smo zimi X12).
Iz graf. 2, ki ponazarja vertikalni temperaturni gradient v januarju, razberemo, da je relativna razlika med kotlinskimi postajami v notranjosti in postajami ob morju do višine ca. 500 m (Kubed) narasla od 2,5 na 5,0° C (—1,2 in 4,3° C), da se je torej podvojila. Prav posebno je treba poudari ti, da se je močno ohladilo tudi prosto ozračje, kar spoznamo po legi dobro zračenih postaj (linija IV): njihove relativne temperature so bližje temperaturam v kotlinskih postajah — diferenca znaša okrog 2° C — kot pa temperaturam ob morju, kjer znaša razlika okrog 3° C.
Pri obravnavanju julijske razporedbe smo videli, da so visoke temperature ob morju še dosegle Sežano v višini 400 m, medtem ko je ta postaja v januarju že izven očitnega dosega morskega zraka. Iz linije 1 vidimo, da pride med Kubedom in Postojno do naglega padca temperature. Upoštevajoč vertikalni gradient v januarju v velikosti
0,42°C/100m (grafikon 2) in temperaturno razliko med obema krajema v velikosti 4,2° C spoznamo, da gre za klimatsko mejo. V meridionalni smeri znaša namreč razdalja le 24 km in medtem ko se moramo v naših širinah pomakniti proti severu za ca. 80 km. da pade temperatura za 1° C (5), pade med Kubedom in Postojno, preračunano na 80 km, za preko 13° C.
iz lege postaj Sežana in Kozina je razvidno, da leži prelom med postajama Kubed in Sežana. Ako upoštevamo tudi postaji Kozina in Postojna, dobimo vertikalni gradient l,5°C/100m, to je približno trikratno velikost normalnega celotnega vertikalnega gradienta in skoro 3,5 kratno velikost gradienta v januarju. Napačno pa bi bilo zaključiti, da segajo severnojadTanskc januarske temperature morda še nekoliko višje od Kubeda, nato pa naj bi zavladal kontinentalni temperaturni režim v vsej ostrini, torej že od Sežane dalje. Iz nagnjenosti zveznice 1 med postajami Kubed in Postojna spoznamo, da se nadaljuje ohlajanje vzporedno z oddaljevanjem od morja. Stopnja ohlajevanja je na različnih odsekih različna. Številčno tega ni mogoče precizirati. Upoštevajoč reliefne prilike, razkosanost področja (Pivka, Reka itd.), smemo zatrdno zaključiti, da ohlajevanje ni enakomerno, temveč postopno. Ker pa nimamo podatkov za vsako geografsko enoto, zato kvantitativno tega ohlajanja mi mogoče točno spremljati. Vsekakor pa iz grafikona spoznamo, da so razmere v Kozini vendarle bližje razmeram ob obali kakor pa v notranji Sloveniji.
fesi
rt £ s -s><:
S s 4 * ih
rt sfi 'S S$ 5! « K « g dJ <*.$!
š N N| fe|
4 Geografski vestnik
49
Svojske so srednje januarske temperature v porečju Soče (linija II). Ajdovščina in Solkan sta za približno 1° C hladnejša od 'Kopra (relativno). Le okrog 60 in višja Most na Soči in Tolmin imata za več kot 2° C nižje temperature od Solkana. Vpliv Jadrana torej močno popusti v soteski med Solkanom in Mostom (3). Postaji Trenta in Bovec sta sicer toplejši od doibro ventili ranih postaj severovzhodno od dinar-skoalpsike pregrade, vendar je prednost, kot vidimo iz grafikona, zelo majhna, te pa primerjamo srednje mesečne temperature na dnu doline Soče z onimi na dnu doline Save, potem vidimo, da je vpliv še vedno velik, namreč okrog 2° C.
V notranji Sloveniji, to je severovzhodno od najvišjih dinarsko-alpskih planot, je temperaturna razporedba enotna. Res je sicer, da že na prvi pogled opazimo razliko med postajami na dnu kotlin (Ljubljana, Voglje, Babno polje) ter ne preveč zračnih dolin (Planica) na eni strani, pa med postajami na pobočnih legali in vrhovih na drugi strani. Toda te razlike so posledica lokalnih, mi k ro reliefnih prilik. V mislih so inverzna področja, v katerih se temperature nad inverzno ploskvijo približujejo temperaturam v prosti atmosferi in na izoliranih vrhovih (14). Temperaturna razporeditev, kakršna je prikazana na zveznici IV, pa je omejena na najnižja področja posameznih dolin odnosno kotlin, od koder (dna) temperatura postopno narašča vse do inverzne ploskve, kjer pride do preloma, skoka (15, 16). Inverznost, naraščanje temperature z naraščanjem absolutne višine, se ustavi na inverzni plasti, nakar sledi normalna zavistnost med temperaturo in nadmorsko višino (15, 17). Ob antioiklonskem vremenu s tropskim zrakom je meja v kotlinah zlasti v hladnem delu leta vidna, saj je jezero hladnega zraka zapolnjeno z meglo. V anticiklonih s polarnim ali arktičnim zrakom megle zaradi premajhne absolutne vlažnosti ni in meja ni vidna (16, 18).
V notranjem pasu so torej srednje mesečne temperature tem višje (relativno), čimbolj je področje izpostavljeno vetrovom. Nekoliko izjemen položaj ima nižji svet Bele Krajine in Posavja od Zidanega mosta navzdol. Postaje Hotemež, Krško, Brežice in Črnomelj izkazujejo kljuib inverziji skoro isto temperaturo kot izolirani vrhovi. To so tudi postaje, ki imajo srednjo mesečno temperaturo v aprilu višjo kot v oktobru (tabela 1, vrsta E); taka razlika med navedenima mesecema je izraz kontinentalne razporedbe (9, 13). Ker pa srečamo isto potezo tudi v Mariboru in Soboti, ki spadata med kraje z najnižjimi (relativno) srednjimi januarskimi temperaturami, zato moramo smatrati, da je razlika v januarskih temperaturah premajhna za odcepitev posebnega temperaturnega pasu. Področje, v kaierem je oktober toplejši od aprila, zavzema vse obrobje Panonske nižine (12). Ker se ta pas idealno ujema s področjem vinogradništva, je tako dana utemeljitev, da ga smatramo za posebno in sicer subpanonsko temperaturno področje; saj je april toliko bolj topel od oktobra, koliko dlje se spustimo v osrčje Panonske nižine. Na morski nivo reducirane januarske srednje mesečne temperature v tem pasu pa so približno iste kot v ostali notranji Sloveniji; zato moramo smatrati to področje kot sestavni del notranjega temperaturnega pasu, vendar kot posebno, najugodnejše področje.
Iz istega vzroka, specifičnosti v rastju, bi kot posebno področje v okviru enotnega temperaturnega pasu označili tudi območje ruševja. Gornjo in polarno mejo gozda naj bi predstavljala izoterma srednje temperature naj toplejšega meseca v višini 10° C (7, 19). Pri nas poteka v juliju ta izoterma v višini ca. 2000 m, gozdna meja pa poteka mestoma mnogo niže. Tako jo dobimo na Snežniku v višini 1600m, na Go-lakili pa še mnogo niže (19, 20, 21, 25). Ker je problem gornje gozdne meje močno zamotan, se moramo zadovoljiti le z znano konstatacijo, da temperaturne razmere same ne odločajo o njeni absolutni višini, saj imajo nemajhen vpliv tudi drugi elementi kot ekspozicija napram soncu, prevladujočim vetrovom itd. Verjetno pa so temperaturne razmere vendar najpomembnejše. Prav zato navajamo pri analizi temperaturnih razmer pas ruševja kot posebno območje, čeprav ga številčno, v stopinjah Celzija, ne moremo opredeliti. Z ozirom na različne nadmorske višine obravnavanih temperaturnih postaj je primerjava možna le, ako reduciramo vse vrednosti na morski nivo. Ob upoštevanju vertikalnega termičnega gradienta v januarju v velikosti 0.42°C/100m spoznamo, da imamo v obmorskem pasu, Vipavi im Brdih srednjo januarsko temperaturo višjo od 5° C, v prehodnem pasu pa med 3 in 1° C, medtem ko imamo v notranjosti srednje januarske temperature negativne. Vrhovi in pobočja, ki jih ne zajame talna inverzija, imajo reducirane temperature okoli + 1° C, in predstavljajo d,rugi vmesni člen med naj toplejšimi in najhladnejšimi področji Slovenije v januarju.
Padavine
Približno isto pot, ki smo jo izbrali pri temperaturah, moramo prehoditi tudii pri padavinah. Problem diferenciacije pa je pri tem elementu mnogo težji. V našem območju so temperature pogojene predvsem s cirkulacijo (4, 5). Bilanca sevanja ob anticiklonskem, sončnem vremenu sicer učinkuje na temperaturne razmere, vendar je advek-tivni, alohtoni delež odločil ne j ši. Gorski sistemi morejo pomeniti in na našem področju dejansko tudi pomenijo klimatsko mejo predvsem takrat, kadar slemene v conalni smeri. Preprečujejo poteuciomalno najhladnejšemu zraku, ki se nabira na najnižjih mestih, prehod preko grebenov proti jugu (16). Poleg tega pa ščitijo pri južni, topli advekciji jezera hladnega zraka, ki se prav zato v kotlinah zelo dolgo ohranijo (9, 23, 24).
Pri padavinah je drugače. Baza padavin je zlasti v poletnem času visoko nad našo morfološko m temperaturno ločnico (26). Zajezitveni vpliv gorovja začenja že daleč pred gorovjem in nekako enako daleč sega še oa nasprotno stran (4, 27). Čeprav prevladuje pri nas kot deževni veter jugozahodnik (10, 28), vendar nam prineso tudi drugi vetrovi dokaj padavin (28. 29). Posledica obeh dejstev (širokega pasu zajezitvenih padavirf na obeh straneh gorovja in različnost smeri, iz katerih vejejo vlažni vetrovi) je ta, da v prirodi ne smemo pričakovati nikakih prelomov v padavinski razporedbi. To ne velja samo za množino padavin, temveč tudi za padavinski režim, s pomočjo katerega razčlenjujemo posamezne klimate.
J>e/ex -pcfdcrviv v posamezn/i /etnih časih ( t	v	%	c	e/ol&fae	moč<s J
Grof. 3
jesen
-35%
pomlad
..'■'poletje
■25
o/
/o
1
J
6
/ ~ Sečovlje 2 -Go/ndnce J s- Ljubljana
4 » C e/j e
5 z Mgr/bor
6 ~ Vß/j/ti ßo/eoci
Iz grafikona 3 spoznamo, da imamo preko vse Slovenije v glavnem isto razmerje v množini padavin jeseni, pozimi in spomladi. Nasprotja so le poleti, ko imamo na jugu, v Gomancal), minimum padavin, v severovzhodnem delu pa maksimum. Zato nam more le ra z po red b a v tem letnem času pokazati morebitno ločnico med področjem s kontinentalnim in področjem z mediteranskim padavinskim režimom.
Iz karte l spoznamo, da so poletne padavine v odstotkih celoletne moče v severnih področjih res več ko dvakrat tako visoke kot na jugu, v območju Snežnika. Očitno pa je tudi, da ni področij, kjer bi bile linije istih odstotkov tesno druga ob drugi, kar bi pomenilo mejo dveh padavinskih režimov. Izjemen primer koncentracije izolinij okoli Snežnika in deloma okoli Trnovskega gozda bo obravnavan kasneje. Ob analizi poletnih razmer spoznamo torej, da celo v tem letnem času ni jasne meje; saj gre za širok prehod, torej tako, kot smo predvidevali. Ostane pa vendarle dejstvo, da imamo v poletju na jugu minimum, na severu pa maksimum padavin. Ker fizikalno utemeljene meje nimamo, se moramo dogovoriti za konvencionalno (30).
Modificirani mediteranski padavinski režim zavzema področje, kjer je maksimum padavin v jeseni, primarni minimum pa pozimi, medtem ko je julijski minimum sekundarni (v pravem mediteranskem režimu je primarni). Poleg tega padavinskega pasu razlikujemo še modificirani srednjeevropsiki režim, za katerega je bistveno, da so sicer poletne padavine izdatnejše od jesenskih, vendar ne dosežejo 36 %
.s
v
celotne moče. Na osnovi takega kriterija razpade Slovenija v 3 padavinska področja:
A) Področje z le navidezno pravim mediteranskim režimom zajame Snežnik, Trnovski gozd in Slavnik, torej svet, ki se strmo dviga nad bližnjo okolico. Prav zato moramo glavni minimum v poletju smatrati kot posledico izdatnih zajezitvenih padavin v zimskih mesecih, ko so barična nasprotja največja in zato tudi vetrovi najmočnejši. Le iz tega vzroka prejme februar več moče kot julij (10). Ü tem nas prepriča povsem osamljena lega Trnovskega gozda; pred njim in ob morju stoječi Koper ima modificirani in ne pravi mediteranski padavinski režim. In kakor najvišjega visokogorskega sveta ekvatorialnih in zmernih širin ne štejemo zaradi nizkih temperatur v arktični podnebni pas, prav tako v našem primeru glavnih sredogorskih vzpetosti v zaledju Jadrana ne moremo vključiti v pravi mediteranski padavinski režim. Saj bi to istočasno pomenilo vključitev v pas pravega mediteranskega podklimata (Cs po Köppenu).
B) Področje z modificiranim mediteranskim režimom.
C) Področje z modificiranim srednjeevropskim padavinskim režimom.
Meja med njima poteka v neposredni bližini Savinje in Voglajne. Severovzhodno od te meje imamo glavno močo poleti, jugozahodno od nje pa jeseni (K 1). Tako je bilo povprečno stanje v normalnem nizu 1925—1956. V mokrih obdobjih se meja pomakne proti severovzhodu (10), v suhih pa v nasprotno smer. V petletnem nizu 1954—1958 je celo osrčje Julijskih Alp. Bovška kotlina, izpadlo iz območja modificirane mediteranske klime (8). V omenjenem petletnem nizu je prejelo poletje 17 % več padavin kot jesen, medtem ko znaša v nominalnem nizu razlika 14 % v dobro jeseni.
Ob zaključku obravnavanja padavin kot pokazatelja za klimato-loško razmejevanje naj omenimo še en indikator, namreč sneg. Število dni s sneženjem, višina snežne odeje, njeno trajanje, pri vseli teh podatkih se pokaže, da so močno odvisni od nadmorske višine, to je od vertikalne temperaturne razporedbe (33). To seveda pomeni, da mora v vsaki od prej naštetih prvin (število dni s sneženjem, višina in trajanje povprečne ali maksimalne odeje) priti do večjega ali manjšega izraza morebitna raznolikost temperaturne razporedbe trndii v horizontalni smeri.
Grafikon 4 nas o tem povsem prepriča. Število dni s sneženjem je do višine okrog 750 m jugozahodno od glavnih dinarskih planot (krivulja 2) za približno 20 dni nižje kakor na severovzhodu (krivulja 3). To nasprotje pride do popolne veljave šele, ako upoštevamo, da imamo na Primorskem do višine okrog 500 m od 1—10 takih dni, v notranjosti pa od 20—30. Srednja krivulja velja za Posočje, vključno s Trnovskim gozdom, ne pa tudi za Snežnik in planote pred njim. To razhajanje med številom dni s sneženjem in temperaturno razporedbo moremo raztolmačiti s posebnimi učinki genovske depresije (33).
Enake rezultate dobimo tudi pri analiziranju snežne odeje. Dinarske planote in seveda Julijske Alpe se pokažejo v vsakem primeru kot izrazita temperaturna ločnica.
število dni s sneženjem
Graf. 4-
KRI/ULM NARAŠČANJ* POGOSTOSTI jNIZENJA Z NADMORSKO VlfINO
65
60
30
10 -
100	200	300	»00	500	(00	700	800	900	1000	1400	'.200	1300
nadmorska višina
Zaključek
Analiza temperaturnih in padavinskih razmer je pokazala, da leži Slovenija po Köppenovi klasifikaciji v zmerno toplem klimatu z razporeditvijo padavin, ki je v glavnem enakomerna. Podrobnejša analiza temperaturnih razmer pokaže 3 temperaturne pasove: morski pas, prehodni in notranji pas. Ako reduciramo srednje januarske temperature na morsko gladino (vertikalni gradient v januarju znaša 0,42° C/100 m, v juliju pa 0.65° C/100 m), dobimo za obmorski pas srednje temperature v januarju višje od 0° C, v prehodnem pasu med 3 in 0° C, v notranji Sloveniji pa so negativne.
Prehodni pas sega od prvih k raški h planot pa do glavne dinarsko-alpske pregrade. Notranji pas, ki leži severovzhodno od pregrade, ima dve posebni področji: subpanonsko, v katerem je april toplejši od oktobra im se ujema s področjem vinogradništva, ter področje nad gozdno mejo. Nobenega od njiju ni mogoče s temperaturami točneje razmejiti.
Z ozirom na padavinski režim razdelimo Slovenijo v področje z modificiranim mediteranskim režimom, ki ima maksimum padavin jeseni, minimum pa pozimi, in v področje z modificiranim srednjeevropskim režimom, ki ima maksimum padavin poleti; poletne padavine vendar ne dosežejo 36 % celoletne moče. Meja med obema poteka v neposredni bližini Savinje in Voglajne.
Čeprav je bil v tej razpravi uporabljen povsem nov in zelo obsežen dokumentarij, se nova klimatska razmejitev Slovenije ne razlikuje od dosedanje (9).
LITERATURA
1. Koppen W., Geiger R.: Handbuch der Klimatologie. Berlin 1936.
2. Thornthwaite C. W.: Climate and Man, Yearbook of Agriculture, United States Departement of Agriculture, Washington. D. C. 1941.
3. Borsr L. S. Podroben prikaz klasifikacije, vendar brez citiranja, je v knjigi S. I. Kostin i Š. V. Pokrovskaja: Klimatologija. Leningrad 1953.
4. Flohn H.: Witterung und Klima in Deutschland. Leipzig 1942.
5. Hann J.: Handbuch der Klimatologie, Bd. 1: Allgemeine Klimalehre. Stuttgart 1932.
6. Trewartha G.: An Introduction to Weather and Climate. New York
1943.
7. S. I. Kostin i Š. V. Pokrovskaja: KUmatologija. Leningrad 1953.
8. Furlan D.: Klimatski opis porečja Save. Ljubljana 1958.
9. Melik A.: Slovenija 1/1. Ljubljana 1935.
10. Furlan D.: Padavine v Sloveniji. V tisku.
11. Ves v razpravi uporabljeni dokumentarij se nahaja v arhivu HMZ LRS v Ljubljani.
12. Škreb S. i suradnici: Klima Hrvatske. Zagreb 1942.
13. Furlan D.: Klimatski opis Posočja. Ljubljana 1951.
14. Schneider R.: Brouillards et Stratus bas ä l’aeroport de Zurich—Klo-ten. Annal. d. Schweiz. Met. Zentralanstalt 1953.
15. Angot A.: Traite elementarie de Meteorologie. Paris 1928.
16. Furlan D.: Megla v Ljubljani. Letno poročilo meteorološke službe.
17. Manohin V.: Temelji teoretične meteorologije in klimatologi je. Ljubljana 1955.
18. Schinze G.: Die Erkennung der troposphärischen Luftmassen aus ihren Einzelfeldern. Met. Zeit. 49.
19. Brockinann-Jerosch: Baumgrenze und Klimacharakter. Zürich 1919.
20. Melik A.: Planine v Julijskih Alpah. Ljubljana 1950.
21. Furlan D.: Vprašanje gozdne meje na Pohorju. Geogr, vestnik XX—XXI. Ljubljana 1949.
22. Paradiž B.: Burja v Sloveniji. 10 let hidrometeorološke službe. Ljubljana 1957.
23. Čadež M.:	Jezera hladnog vazdulia. Hidrometeorološki glasnik Beograd 1949.
24. Seidl F.: Das Klima von Krain. Mitteilungen des Musealvereines für Krain, 1891—1902.
25. Marek R.: Waldgrenzstudien in den österreichischen Alpen. Gotha
1910.
26. Furlan D.: Nekaj novejših podatkov o padavinah v Julijskih Alpah. Letno poročilo meteorološke službe. Ljubljana 1954.
27. Flohn H.: Witterung und Klima in Mitteleuropa. Stuttgart 1954.
28. Manohin V.: Kratek pregled temperatur in padavin v Ljubljani v 100 letni opazovalni dobi 1851—1950. Geogr. V. XXIV. Ljubljana 1952.
29. Furlan D.: Padavine v Sloveniji v maju 1954. Geogr. V. XXVI. Ljubljana 1954.
30. Vujevič P.: Podneblje Jugoslavije. Arhiv poljoprivrednih nauka VI. Beograd 1953.
31. Scherhag R.: Neue Methoden der Wetteranalyse und Wetterprognose. Berlin 1948.
32. Hromov S. P.:	Einführung in die synoptische Wetteranalvse. Wien 1940.
33. Furlan D.: Nekaj podatkov o sneženju in snežni odeji v Sloveniji.
10	let hidrometeorološke službe. Ljubljana 1957,
DIE KLIMATISCHE GLIEDERUNG SLOWENIENS Danilo Furlan
Die Analyse der Temperatur- und Niederschlagsverhältnisse zeigt, das der Köppenschen Klassifikation nach Slowenien in der mesoklimatischen Zone liegt. Eine detaillierte Analyse der Temperatu r Verhältnisse erweist 3 Unterzonen: 1. Diejenige des Küstengebietes, 2. die Ubergangszone und 3. die Zone im Innern Sloweniens. Reduzieren wir die mittleren Januartempera-turen auf« Meeresniveau (Vertikalgradient im Jänner 0,42° C/100 m, im Juli
0.65° C/100 m), so bekommt man für das Küstengebiet samt dem Vipavatatf und dem Gebieit der Brda die Temperaturen, die + 3° C überschreiten, in der Übergangszon.e herrschen die Temperaturen zwischen -f 3° C und +1°C. In der Temperaturzone des Innern Sloweniens (nordöstlich von den höchsten dinarischen Plateaus) liegen die Temperaturen unter 1° C.
Mit Rücksicht auf den jährlichen Gang der Niederschläge haben wir in dem südwestlichen Teil die Zone des modifizierten mediterramschen plu-viometrischen Regimes mit dem Herbstmaximum und dem Winterminimum; der nordöstliche Teil gehört dem modifizierten mitteleuropäischen Regime mit dem Sommermaximum, das aber nicht 36 % der alljährlichen Niederschläge überschreitet. Die Grenze zwischen beiden läuft in der unmittelbaren Nähe der Savinja und Voglajna.
Geografski vestnik, Ljubljana, XXXII (I960)
I v a .11 Gams
O VIŠINSKI MEJI NASELJENOSTI, OZIMINE, GOZDA IN SNEGA V SLOVENSKIH GORAH
Višinske meje, označene v naslovu, občutno nihajo od kraja do kraja ter jih bo moglo podrobno določiti in osvetliti samo lokalno geografsko proučevanje. Tu so nakazane le pregledno. Ker sem skušal spoznati predvsem njihovo odvisnost od klime, nisem upošteval srednjih vrednosti, ampak le naj višje, čeprav posamične pojave na po-edinih gorah.
Iz istega razloga je določena višinska meja stalnih agrarnih naselij le tam, kjer se iznad najvišjih naselij dviga relief, ki je ugoden za poselitev, a ni poseljen. Tako ui upoštevana nizka Štajerska, Dolenjska m Primorska, kjer nizki relief ne omogoča večjih višin.
Višinsko mejo agrarnih naselij na nekaterih najvišjih jugoslovanskih gorah je kabinetsko določeval V. S. Radovanovič (21). Pri Julijskih in Kamniških Alpah, ki jih je edine v Sloveniji proučil, pa je med naselja štel tudi planine (6, str. 252). Zato so tukaj višine za okoli 500—600 m pretirane.
Pri določevanju višinske meje so mi služile poleg navedene literature in krajevnih leksikonov predvsem topografske karte. Prikazano je stanje med svetovnima vojnama, med tekstom pa so navedbe o kasnejšem lokalnem znižanja. Rezultat je upodobljen na karti, kjer so višinske meje naselij med oddaljenimi gorovji interpolirane in črtkane. Več ali manj sklenjene višinske meje je bilo mogoče določiti samo v severnem (Karavanke, Kamniške Alpe, Pohorsko Podravje) in v južnem gorskem nizu (Julijske Alpe, predalpsko gorovje, dinarske planote).
Dokumentacija h karti je naslednja.
Najvišja agrarna naselja v LR Sloveniji so nesporno v Vzhodnih Karavankah med Raduho, Olševo in Peco v območju pretežno magmatske in metamorfne karavanške brazde. V Zgornji Koprivni so tri (Rep 1325 m, Jeki 1320 m in L edrovec 1310 m) ,in pod Rad uho ena (Bukovnik okoli 1330m) kmetija nad 1300 m. Visoka višinska meja naseljenosti sega na severni strani Karavank od Koprivne v Avstrijo, kjer so naj višje kmetije v Vzhodnih Karavankah do 1350 m, v Zahodnih Kara -
Sl. 1. Zgornja meja agrarne naseljenosti v Sloveniji. — Fig. 1: Upper Limit of Rural Settlements in Slovenia.
vankah do 1020 m visoko. Na severni, centralnoalpski strani Celovške kotline segajo najvišja naselja na Golici do 1375 m, na sosednji Svinji do 1400in.1 Tu so, kot kaže, najvišje slovanske kmetije nad Knežo dn Djekšami. Odkar so se tam najvišje kmetije spremenile v gozdarske obraite, imajo naj višji domovi z agrarnim značajem višino 1200—1250 m. Čez 1200 m se vzpenjajo kmetije še na Solčavskem, tudi v Robanovem kotu, v enem primeru (Jezerski vrh 19, str. 228) pa tudi na Jezerskem. Na južni strani Uršlje gore je po požigu kmetije Šisernik med vojno zdrknila višina naseljenosti z 1250 m na okoli 1100 m. Na Pohorskem Podravju presežejo višino 1200 m redke kmetije na Košenjaku (Bogateč) in na Pohorju v kraju Paka (Matec, 1250 m). Od Pake se na južni strani Pohorja znižuje višinska meja poselitve na zahod (2, karta I) in proti vzhodu. Na najvzhodnejšem Pohorju pade pod 900 m (5, str. 91). Na severni strani ostajajo kmetije za okoli 100m niže. Na Vitanjskih Karavankah se višinska meja redkih kmetij na severni, više poseljeni strani proti vzhodu naglo znižuje od okoli lOOOm na Paškem Kozjaku na 900 m na Stenici.
Planot as to vzhodno Bočko gorovje ima reliefne pogoje za višjo poselitev, pa ostaja ta na višini 700 m. Na Ivanjščici so vsa naselja
1	Dr. V. Paschinger, Landeskunde von Kärnten und Osttirol. Klagen-furt 1949, str. 207.
Sl. 2. Djekše na Koroškem (vzhodno od farnega središča). Slovenske kmetije z odprtimi in polodprtimi celki segajo tu do višine 1250 m. — Fig. 2: Upper Limit of Rural Settlements (1250 m) in Djekše (Slovenian Carinthia. Austria).
Foto I. Gams, avg. 1959
izpod 600 m. čeprav ima vrh še 1061m. Znižanje agrarne našeljenositi v Karavankah za 700 m do roba Panonske kotline torej ni samo reliefno pogojeno.
V Zgornji Savinjski dolini se višinska meja naselij najbolj počasi znižuje proti vzhodu na pretežno grohastem slemenu Smrekovca in v sosedstvu. Odkar pri Kortner ju (Dol Suha. 1040 m) po požigu kmetije obdelujejo zemljo iz doline in pri Planinšku v Radegundi (1065 m) samo še pasejo, je padla višinska meja naselij na vzhodnih Golteh na 1000 m (Jug 1015 m), kar je za dobrih sto metrov manj kot na zahodni strani Golt (Visočnik, 1135 m). V Belih vodah ima naj višja kmetija še 1200 m (24, str. 60). Na južni, pretežno apniški strani Zgornje Savinjske doline so manjše višine. V Podvezi sega naseljenost do 1086 m (Planinšek), v Podvolovljeku, odkar je opuščena 1060 m visoka kmetija Štajerski Rak, pod 800 m, na kopastem Rogatcu čez 1000 m (Zg. Špeh, 1090 m), na redko poseljeni severni strani Menine malo nad 900 m (Slapnik v Rovtu, 950 m), na Dobrovljah na Creti (Krapije) pa do 905 m.
Na južni strani Kamniških Alp je naj višja naseljenost ob dolini 'Kamniške Bistrice. Med Crno in Nevljico ima zaselek Poljane 930m, pod Menino pa ostajajo zaselki okoli 800 m visoko (Ravne, 840 m).
V Posavskem hribovjiu sega naseljenost med Menino in Bohorjem na naj višjih vrheh do 800 m in malce čez. Na južni strani Savske doline dosegajo in presegajo 800m samo tri naselja. To so Velika Preska
in dve naselji pod 1219 m visokim Kumnom: Mali Kum, do 840m, in Klučevica 850 m.
V dolini Kokre se naseljenost znižuje proti jugu in doseže v Kokri samo še 900 m (19, str. 228), kar je niže kot ima Ambrož pod Krvavcem, kjer segajo na j višji domovi še malo preko 1000 m.
Med skoraj neposeljenimi apnen iškimi grebeni Storžiča in Košute so naj višja naselja v višini okoli 1100 m, v povirju Lomščice in na razvodju med Tržiško Bistrico ter Mošenikom pa nehajo že pri 1000m.
V	Podljubelju so kmetije do 1050m. V Dolini zahodno od Stola imajo vsa najvišja naselja (Javor,niški rovt, Planina nad Jesenicami in Srednji vrli nad Kranjsko goro) manj kot 1000m.
V J ulij škili Alpah, zahodno od Triglava so poseljena samo dna nekaterih dolin v soškem porečju, slabo razčlenjena pobočja pa so tu kot v ostalem apneniškem visokogorstvu neposeljena. Izjema je Strmec na Predelu (980 m), ki je za okrog 100 m višji od Rateč na koncu Jeseniške Doline. V Bohinju se naselja vzpnejo na robne planote Vzhodnih Julijskih Alp s Koprivnikom in Gorjušami, kjer so domovi do 1000 m visoko.
Naj višja naselja pa niso v območju naj višjega reliefa Julijskih Alp, ampak na stiku Je-teh s predalpskim svetom. V Selški dolini segata pod Ratitovcem preko 1100 m visoko zaselka Zabrdo in Torka. Naj višje pa so tam blizu Zg. Danje, ki so z osmimi domovi (8, str. 580) v višini 1170—1200 m najvišji zaselek v Sloveniji. Na južni strani doline so na kopastem terenu v Davči kmetije do okoli 1100 m, le redke do 1120m. V bližnjem škofjeloškem in Cerkljanskem hribovju ostajajo najvišje kmetije med 900—1090m. Do 1000m segajo nekateri domovi tudi na robu Pokljuške planote nad Bohinjsko Belo (Slamniki).
Na Kobariškem in Tolminskem je na severni strani Soške doline nekaj naselij do 900 m. Nekaj manj ima Krn, Tolminske Ravne do 924 m in Sela nad Podme!ceni okoli 900m. Na južni strani Soške doline dosega 900m naselje Matajur, ki je na južni strani gore Matajur na italijanskem državnem teritoriju. Zahodno od Soče sta najvišji naselji Dol. Ravne (1023 m) in Gor. Ravne (1043) na južni strani Kolovrata.
Na Idrijskem, na Banjški in Trnovski planoti ostajajo najvišja naselja med 900 in 1000m (v Lokovcu, Lokvah itd.). Nad 1000m segajo kmetije v Kanomlji, v okolici Vojskega in Črnega vrha, kjer imajo Javorniki 1140 m, nad Predmejo pa tudi v Korenini.
Na visoko poseljenem dolinastem svetu med Idrijo in Trebušo je najvišja vas v Sloveniji Vojsko s središčem v višini 1097 m.
Od visoko poseljene okolice Črnega vrha se redka naselja proti Pivki naglo znižujejo. V kraju Hruščica ima nekaj domov še nad 800 m, na robu Pivške kotline pa so vsa naselja že pod 600 m. Nič više niso v prigorju Nanosa. Na Nanosu je sedem kmetij, od katerih so tri nad 900 m visoko (9, str. 101, karta I). Široke in dokaj visoke planote Javornika in Notranjskega Snežnika so povsem neposeljene, vsa naselja v južnem podgorju od Postojne do blizu Reke pa ostajajo v višinah okoli 700 m. Najvišje so Jurešče (do 705 m), Fabci nad Jelšanami (710 m) in Lisae severno od Klane (705). Očitno je, da bi lahko tu in podobno na povsem neposeljeni, 1026 m visoki Vremščici naselja spričo
ugodnih reliefnih razmer segala še više. Saj se v sosedstvu tega nizko poseljenega sveta dvigajo flišni Brkini, kjer segajo naselja čez 700in visoko, naj višje med njimi, Artviže, stoje celo do 800 m viisoko, čeprav so naselja na vrhu slemena navadno nižja kot na prisojnih pobočjih.
Pod 700 m ostaja naseljenost ma severni strani Javornikov in Snežnika. Na perm »karbonski zaplati ob gornji Kolpi in na Gabrskem imata najvišji naselji Milanov vrh 1000m in Resmani 1020m, območje naseljenosti preko 900m pa se nadaljuje proti izviru Kolpe.
V	notranjskih kraških hribovjih ostajajo najvišja naselja med 800 in 900 m visoko vse od Krima do okolice Draige nad dolino Kolpe, kjer stoji naselje Novi kot 840m visoko. Nad 900m visoko so samo 917 m visoki Kržetiči nad Sod ražico. Pred zadnjo svetovno vojno so domovi segali do 940 m v Hribu, ki je del naselja Bela voda. nad Loško dolino pa je bil zaselek Gornje Poljane z 1020mi višine.
Na Kočevskem je bilo -najvišje naselje Pods teme (926 m). Pio izselitvi nemških Kočevarjev se je slika močno spremenila. Stanje iz
1.	1954 s 55 opuščenimi nekdanjimi naselji (25, str. 62) nam pokaže, da je zdrknila naseljenost povsod pod 900 m, povečini celo pod 800 m.
Pod Gorjanci sta naj višji slovenski nasel ji J ugorj e (550 m) in Javorovica (620m). Na hrvaisk.i strani ima na topografskih kartah naselje Grič 800 m in Gaj 840 m. Naselij nad 700 in pa je več (Jezerce, Tomase vci).
Višino naselitve hi lahko obrazložil samo podroben študij pokrajin. Na Hrušici je nizka naseljenost izrazito v zvezi z redko poselitvijo, ki se je izvršila v novejši dobi (7, str. 52). V celoti pa moremo trditi, da prija visoki naseljenosti kopast dolinasti relief. Najvišja naselja so navadno v pobočju. Na visokih kraških planotah je naseljenost ne samo redka, ampak tudi nizka. Vsiljuje se domneva, da tudi zato, ker na apniških pobočjih ni vode in dovolj prsti, v dolih in kraških depresijah, kjer je obojega dovolj, pa se močno uveljavlja temperaturna inverzija.1“ Na višino vpliva tudi oblika naseljenosti. Najvišje so v Sl. oveniiji samotne kmetije, najbrže zato. ker se najlaže prilagodijo lokalno ugodnim mestom. Preseneča nadalje nizka in slaba poseljenost osamljenih gora v vinogradu iškem območju.
ia Primerjava meteoroloških postaj Dom na Komni, ki je na vzpetinici na robu planote, in Rudno polje, ki je v 14 km oddaljenem plitvem dolu 180 m niže od Komne za leto 1955 (20):
Srednja	Letna	Srednja
Nadm. viš. minimalna maksimalna letna temp.	temp.	temp.
Dom na Komni	1520 m	—0,1	7,3	3,3
Rudno polje	1340 m	—2,1	7,9	2,5
Kako važne so na kraških planotah mikroklimatske razmere, se vidi na Irnovski planoti iz naslednjega: v Lokvah včasih še uspe ozimina v višini 960 m, kakih 10 km vstran sta v višini okoli 1100 m Velika in Mala Paradana
2 vegetacijsko inverzijo in trajnim ledom na dnu.
Ker so imele kmetije v srednjem vdku osnovo v gojenju žit, se višina agrarne poselitve navadno ujema z višino, do katere žita še tako redno dozore, da se jiih splača goji'ti. Povsem brez žit so danes le nekatere visokogoireke doline (Solčavsko, Koritnica, Soška dolina do Bovca navzdol) in višje kraške depresijske oblike. V drugih najvišjih naseljih uspeva povsod vsaj jaro žito. Pač pa je izraziteje višinsko omejena ozimina, na karbonatnih tleh navadno pšenica, na silikatnih rž. Na jugozahodnem Pohorju se višinska meja agrarne poselitve približno ujema z višinsko mejo ozimine (2, karta I).
Po ustreznih podatkih, ki sem jiih dopolnil na fenološkem oddelku Hidrometeorološkega zavoda v Ljubljani, se dobi glede višins!ke meje ozimine naslednja podoba, ki pa je zelo pomanjkljiva, tudi zato, ker so v razčlenjenem gorskem svetu velilke razlike od kmetije do kmetije.
V	povirju Meže izginja ozimina med 1000 in 1200m. V povirju P alke im Mislinje sega navadno do 1100 m, na ostalem južnem pobočju Pohorja 1000—1100 m, na severnem za okoli 100m niže. Kaže, da je gornja meja ozimine na južni strani Kam niških Alp pri 1000 m, saj imajo pri Ambrožu še nekaj ozimne pšenice. V isti višini je na Planini nad Jesenicami ni več. V Bohinju je Koprivnik brez ozimine, v Selški dolini pa je njena gornja meja okoli 950—lOOOm. V Davči jo v višini 900 m še goje. Na Trnovski planoti imajo v Trnovem (788 m) še ozimino, ki pa v bližnjih Lokvath (960 m) navadno ne dozori več. Ker je nimajo tudi v Revenovšah v višini 970 m, smemo sklepati, da je v tem delu dinarskih planot meja med 850 in 950 m. V Brkinih sejejo oziralno samo do okoli 720 m.2 Na Kočevskem, kjer je še v začetku 19. stol. sploh niso gojili, je pred zadnjo svetovno vojno ozimna pšenica rasla do okoli 600m .in to samo na peščenih tleh (10, str. 54).
Za določitev gornje meje ozimine bo treba še podrobnega raziskovanja. Po gornjih podatkih pa kaže, da višinska meja gojenja in uspe v an j a ozimine pada proti Panonski nižini in proti morjiu, itorej v smereh, v katerih se občutno znižuje tudi višinska meja agrarne poselitve. Vtis se dobi nadalje, da so tista naselja, kjer ozimina ali žita na splolh ne uspevajo, nastala na neagrarni osnovi, na primer ob rudarstvu (Trenita), prometu (Strmec), alii iz planin (Koprivnik, Gorjuše — 15, str. 181, Nanos, 9, str. 110—113). Na višinskih njivah — te dosežejo pri kmetu Jdk.lnu višino 1350 m (5, str. 91), na planini Uslkovnici 1250m (12, str. 72—75) — sejejo tudi jarino, v vinogorskih dolinah (Trenta, Koritnica) pa samo krompir.
Podobno kot višinska meja agrarne poselitve in ozimine se znižuje proti Panonski kotlini in Mediteranu tudi go z dna meja, ki jo je za Slovenijo najprej v okviru Vzhodnih Alp prikazal Marek (11), v novejši dobi pa Melik (17, pod. 46, str. 158, skopi teksi na str. 37—38 in 145).
Zastavlja se vprašanje, v koliko je to zniževanje proti vzhodu in proti morju klimatsko pogojeno odnosno kateri klimatski elementi so pri tem odločevali.
2	Po prijaznem sporočilu dr. VI. Klemenčiča.
Dosedanja meteorološka opazovanja nam nudijo nekoliko vpogleda v temperaturne razmere v višini klimatske gozdne meje. Ob njej delujejo namreč po osvoboditvi tri meteorološke postaje: Ribniška koča na Pohorju. 1510 m2a; Dom na Krvavcu. 1686 m in na Komni. 1520 m. Po Melii ku (17, pod. 46) je Ribniška koča za okoli 100 m. Dom na Krvavcu, na katerem je gozdna meja v višinah okoli 1750 m (17. str. 38), za 60 in Dom na Komnii za 180m pod klimatsko gozdno mejo. Od teh postaj ima najdaljše opazovanje Krvavec. Tu so nezanesljiva opazovanja v dobi 1935—1958 dala povprečno letno temperaturo + 3,5°, povprečno j u.lij siko 13,4 (19, str. 214). Povpreček iz predvojnih in povojnih let (1935—1938 in 1950—1959) daje srednjo julijsko temperaturo 12,5°.
V	letih 1951—1958 so bile na omenjenih postajah naslednje mesečne temperature (20, 27):
srednja
			junij	julij	avgust	julijska opoldanska (ob 14 uri)	
Ribniška koča	1510	m	10,6	12,5	12,6		14,5
Krvavec	1686	m	9,4	11,8	11,5		12,8
Dom na Koimnd	1520 m		10,6	13.0	l17 2		15,1
Za dobo 1954— dobo (20; 27):	1958 so na		razpok	igo podatki	za vso	vegetacijsko	
		maj	junij	julij avgusit	sept.	okt.	srednja letna
Ribniška koča		6,3	10,3	11,9 11,7	9,5	4.2	3.1
Krvavec		5,4	9,3	11,4 11,1	9,0	4,7	2,6
Komna		6,3	10,4	12,5 12,0	9.9	5,2	3,6
V	Pohorskem Podravju se temperatura z višino takole znižuje: srednja julijska 0,5° na 100 m, srednja letna 0.4° na 100 m (5, str. 69). Ob vpoštevauju tega gradienta in omenjenih višinskih razlik med postajo in gozdno mejo dobimo za dobo 1951—1958 srednjo julijsko temperaturo ob gozdni meji na Pohorju 12.0°. na Krvavcu 11,5° in na Komni 12,1°, srednjo letno v letih 1954—58 na Poiho'rju 2,7°, na Krvavcu
=<» Uradni meteorološki viri navajajo za Ribniško kočo višino 1530 m. Koča je na severni strani vrha, ki ima na jugoslov. topogr. karti v merilu
1 : 25.000 ime Mali Črni vrh in koto 1554 m. Poleti 1960 je bila na njem tabla z napisom Ravnjakov vrh, 1532 ni. Po cenitvi in po jug. top. karti stoji dom okoli 20 m pod vrhom.
5	Geografski vestnik
65
2,7° i;n na Komni 2,9°. Spričo 'razdalje 114 km mied Pohorjem in Komno so te vrednosti presenetljivo podobne.
Če upoštevamo omenjeno višinstko razliko med postajo in gozdno mejo ter računamo z gradientom 0,8° na 100 m, kot je na Pohorskem Podravju (5, sitr. 68), dobimo v dolbi 1951—1958 naslednje srednje julijske opoldanske temperature: Pohorje 13,7°, Krvavec 12,3° in Komna 13.70.3 Razlikuje se Krvavec. Domnevam, da je gozdina meja bliže Doma kot navaja Melik.
Če pa gornje temperature zreduciramo na 1500 m ne glede na gozdno mejo, dobimo za Ribniško kočo, Dom na Krvavcu in Dom na Komni naslednje vrednosti: srednja julijska 12,5°, 12,7° in 13,0° srednja letna 3.1°, 3.7° in 3.6°, srednja julijska ob 14. uri 14.5°, 14.3° in 15,1°. Po teh podatkih sodeč ni med Centralnimi in Julijskimi Alpami bistvenih razlik v temperaturi ozračja v višini gozdne meje. To se ujema z rezultati temperaturnih meritev z aerosondami, po katerih je temperatura proste atmosfere v isti višini nad Centralnimi Alpami podobna kot na severnem ali južnem alpskem obrobju odnosno razlike niso take. da bi lahko z njimi razložili znižanje gozdne in dirugih višinskih mej proti severu in jugu od Centralnih Alp (26).
Ker ne razpolagamo s pedotemperaturami, ki so po moji sodbi važnejše od zračnih temperatur, moramo poskušati razložiti višinske meje z drugimi klimatskimi elementi. Obilnejše padavine in oblačnost bi lahko razložile zniževanje proti morju, ne pa proti Panonski kotlini.
Meteorološka postaja na Kredarici daje upanje, da bomo dobili vpogled v temperaturne razmere ob s n e ž n i m e j i. Njena višina je še sporna, ker je Triglav, ki se edini v državi dviga znatneje nad njo, prestrm, da bi se lahko na njem zadrževal sneg. Podobno kot so po razmerah na Kaninskem ledeniku (12) skušali določiti gornjo snežno mejo v Zahodnih Julijskih Alpah, jo je Melik določil na Triglavu v višini 2550m (15, 157). Potekalo naj bi preko ledenika, ki ima spodnji rob okoli 2400 in zgornji okolii 2550m (16, 17, str. 157). O tej, za Alpe izredno nizki višini je bil zapisan dvom in izražena verjetnost, da poteka preko ledemilka srenska meja (Firngrenze), snežna ločnica pa bi bila v zadnjih letih okoli 2700.m visoko (3), kar je v skladu z novejšimi študijami o snežni meji v Alpah.4
Meteorološko opazovanje na Kredarici (2515 m) v dobi 1900—1903 (22, str. 177) in 1955—1958 (20; 27) je dalo srednjo julijsko temperaturo 6.0° in srednjo temperaturo avgusta 5,7°. Čeprav temperature zraka najbrž niso odločilne za višino snežne meje (4), je vendar upoštevanja vredno, da drugod v Alpah ne navajajo tako visoke temperature ob snežni meji.
s Na gozdni meji so, kot kaže, opoldanske julijske temperature bolj izenačene kot srednje mesečne ali letne. V Švici naj bi bile 13.4°. odnosno po drugih presenetljivo .podobnih zaključkih 13.2° (L. Hermes, Die Lage der oberen Waldgrenze in den Gebirgen der Erde und ihr Abstand zur Schneegrenze. Kölner Geographische Arbeiten, zv, 5, 1955, str. 252). Da raste gozd še nad julijsko izoterino 10°, opažajo tudi drugod v Alpah (o. c. str. 255).
*	Glej II. v. Klebelsberg, Handbuch der Gletscherkunde und Glazial-geologie, II, Wien 1948.
Poglejmo si za zaklj'uöök višinske razlike med posameznimi višinskimi mejami, ki srno jih obravnavali.
Višinska razlika med današnjo klimatsko gozdno mejo in ločnico snega ob viškiu zadnje ledene dobe je po doslej objavljenih podatkih na Pokljuki okoli'400m (13()0 in snežna, 1700m sedanja gozdna meja), v Karavankah 400 in (1400—1500m oziroma 1800—1900m), v Kamniških Alpah okoli 300m (1400—1500 oziroma 1700—1800 — 17, in 16, sir. ^88—189), na Snežniku 250m (snežna meja pod 1300m — 25, str. 77, oziroma gozdna 1500—1550m — 1), na Goljakih 130in (1300 m snežna oziroma 1440m gozdna — 14, str. 24—28). Proti morju se razlike manjšajo.
Razlika med višinsko mejo agrarne poseljenosti im gozdno mejo je običajno 400—600 m, najčešče okoli 500 m, na kraških planotah pa je dokaj spremenljiva. Ekstremne vrednosti — 850 m — so na Snežniku.
Višinska razlika med gozdno mejo in sedanjo snežno mejo je na Triglavu okoli 900 m (1800^2700 m).
Geografsko pomembna bi bila tudi podrobna proučitev, do kod goje koruzo in do kod ta sadež dozori. Po doslej zbranih podatkih je višinska meja koruize jx> vsej Sloveniji dokaj enakomerna, in sicer okoili 700—850 m, najčešče pa pri 800m. Nič manj na zanimiva spodnja m zgornja meja vinogradov. Kaže, da je spodnja meja 40—60m iznad dna kotlini in dolin — klimatsko pogojena s temperaturno inverzijo ■m da so zgornje meje dokaj enakomerno v nadmorski višini med 400 i*n 500 z viškom pri 600m nadmorske višine (Brkini).
LITERATURA
1. Cum"'n G., II gruppo del Monte Nevoso (Venezia Giullia). Boli. Soc. Geogr, Ital. VI, Roma 1927.
2. Gams I., Človek na zemlji Slovenjgraške kotline. Geografski zbornik I, Ljubljana 1952.
3. Gams I., Deset let opazovanja Triglavskega ledenika in začetek opazovanja brezna ob njem. Planinski vestnik XIII, 4. Ljubljana 1957.
4. Gams I., še o nastanku in ohranitvi ledenikov in snežišč v naših Alpah. Geogr, vestnik 1959.
T v 5. Gams I., Pohorsko Podravje, razvoj kulturne pokrajine. Dela 5 inštituta za geografijo SAZU, Ljubljana 1959.
6. Ilešič S., Še nekatera pomembnejša dela srbskih, hrvatskih in makedonskih geografov, Geografski vestnik XXV, Ljubljana 1953.
7. Kos M., Zgodovina Slovencev. Ljubljana 1955.
8. Krajevni leksikon Dravske banovine. Ljubljana 1937.
9. Leban V., Nanos. Geografski vestnik XXII, Ljubljana 1950.
10. Lehmann E., Das Gottscheer Hochland. Leipzig 1933.
11. Marek dr. R., Waldgreinzstudien in den österreichischen Alpen. Pet. Mitt., Ergänzungsh. 168, 1910.
12. Marinell'i O., I! limite climaitico dolle nevi del gruppo del M. Canin (Alpi Giulie). Zeitschr. f. Gletscherk. III, 1909.
13. Melik A., Morfologija in gospodarska izraba tal v Bohinju. Geografski vestnik III, Ljubljana 1927.
14. Melik A., Nova geografska dognanja na Trnovskem gozdu. Geografski zbornik V, Ljubljana 1959.
5»
15. Melik A., Planine v Julijskih Alpah. Dela I Inštituta za geografijo SAZU, Ljubljana 1950.
16. Melik A., Slovenija. I, Ljubljana 1935.
17. Melik A., Slovenski alpski svet. Ljubljana 1954.
18. Meze D., Triglavski ledenik. Geografski zbornik III, Ljubljana 1955.
19. Polajnar, Dolina Kokre. Geografski vestnik XXVII—XXVIII. Ljubljana 1955—1956.
20. Poročilo Hidrometeorološkega zavoda LRS, leta 1953-56.
21. Radovanovič dr. V. S., Pitanje gornje granice stalnih naselja. Nekoliko primeraka iz naše zemlje. Glasnik Etnografskog instituta SÄN, 1—2, Beograd 1952.
22. Reya dr. O., Vreme Triglava. Planinski vestnik, 51, št. 6, Ljubljana 1951.
23. Simonič I., Zemljepisna podoba kočevskega ozemlja. Kočevsko. Kočevje 1956.
24. Sore A., šaleška dolina. Geografski vestnik XXVII—XXVIII, Ljubljana 1955-56.
25. šifrer M., Obseg poledenitve na Snežniku. Geografski zbornik V, Ljubljana 1959.
26. Tollner H., Der Einfluss grösser Massenerhebungen auf die Lufttemperatur und die Ursachen für Hebung der Vegetationsgrenzen in den inneren Ostalpen Mitt. Geogr. Ges. in Wien, 92, zv. 1—3, Wien 1950.
27. Uprava hidrometeorološke službe LRS, arhiv. Ljubljana.
ON THE EXTREME UPPER LIMIT OF RURAL SETTLEMENTS, WINTER WHEAT, FOREST AND SNOW LINE IN SLOVENIA
Ivan Gams
The author studied the extreme upper limit of permanent settlements in Slovenia and on this basis he has sketched the map. Only those settlements are considered, which are situated below the altitudes still convenient for human habitation, but uninhabited. In the Federal Republic of Slovenia there are two areas of the highest permanent rural settlements. The first lies in the river basin of Meža (Koprivna) and Savinja (Solčavsko). There the highest isolated farms reach the altitude of 1300—1320 m. From here the npper limit drops towards South and East, towards Pannonian basin. In these directions, in the eastern-most Karavanke Mts. the limit drops to 600m. The second area of the highest settlements is on the contact between the Julian Alps and subalpine hills. There the highest settlements in the form of hamlets reach 1180—1200 m on the north side of the valley of Selška Sora. In the mountains west of Škofja Loka the highest settlements reach 1100 m, in hills round Cerkno and Idrija and on the Trnovski gozd, 900—1000 m. Towards the Postojna Gate and Pivka basin the limit drops quickly to 600—700 m. In the Slovenian Littoral area only in the Brkini' hills are higher settlements, and in the adjoining Croatian Istra at Čičarija and on the Učka mountain.
The examination has shown some characteristic features. The settlements reach the highest altitude, where they are in the form of isolated farms (up to 1330 m in Koprivna) or hamlets (up to 1180—1200 m). In the author’s opinion the dispersed settlements are probably more capable to adaptation to the local convenient places. The highest settlements are situated mainly on the softy inclined sunny slopes. On the carstic plateaus the settlements are usually situated on the bottom of the carstic depressions; therefore they are much lower than in the noncarstic neighbouring areas. In auther’s opinion this is due to the inversion of temperature. Some meteorological data about inversion are included in this article.
•	In order to ilustate the altitude of the rural settlements the author presents some data about the altitude of the cultivation of the winter wheat and winter rye in Slovenia. In Pohorsko Podravje the altitude limit of winter ■wheat and rye is 900—1100 m. Only few highest isolated farms are there without winter corn. On the whole, the altitude limits of winter wheat and rye and the extreme upper limits of lisolated farms, coincide. From the central parts of Slovenian Alps round Solčava, Meža and Bohinj the linvits of winter wheat drop towards East, this is towards the Pannonian basin and towards the South. The lowest local upper limit is in the Brkini hills in Slovenian Littoral, 720 m and in Kočevsko on the carstic plateaus, 600 m.
The highest fields of arable land are m Koprivna, up to 1350 m, and Bohinj, up to 1250 m.
The climatic forest Line, shown on the map by A. Melik (15), is illustrated by temperature data from three meteorological stations situated near the forest line. These stations (Bibniška koča on Pohorje, 1510 m, Dom na Krvavcu in Kamnik Alps, 1686, and Dom na Komni in Julian Alps, 1520 m (show for the period 1951—1958 a rather uniform mean temperature for July (12,5,
11,8,	13,0° C). When we take in account the distance of the stations to the local forest line and the temperature gradient, the mean July temperature on the forest line is 12,0, 11,5 and 12,1° C, the mean year temperature 2,7, 2,7 and 2,9° C.
According to these data the author came to the conclusion that the temperature of the free atmosphere in the height of 1500—1700 m is rather constant in north and south Slovenia, while towards South the mentioned upper limits considereabely drop.
The vertical distance between the climatic forest line and the upper limit of permanent rural settlements is in Slovenia usually about 500 m, on carstic plateaus 600—700 m, in exeptional cases even 850 m.
The distance between the climatic forest line and the snow line is on Triglav (2863 m) about 900 m. This is in the Jugoslavia the only peak raising considerabely over the permanent snow line. But the altitude of the snow line iz here disputable. The data for snow line vary from 2500—2700 m. The eight year mean temperature of the meteorological station on Kredarica 2515 m, situated close on the Triglav glacier, in July is 6,0, in August 5,7° C.
The vertical distance between the present forest line and the snow . line in period of the last glaciation (Würm) vary in Slovenia from 130—500 m.
It is evident, that the maize regardless of the diferent sorts reaches a rather uniform altitude about 800 m.
The lowest limit of the vinyards in subpannonian and submediteran'ian areas is 40—70 m above the bottom of the valleys and basins. The upper limits is mainly 500 m, exeptionaly 600 m above sea level. The optimal height is up to 400 m.
Geografski vestnik, Ljubljana, XXXII (19b0)
Rajko Gradnik KLIMATSKE POTEZE BLEDA
Najstarejša meteorološka postaja na Bledu je bila postavljena leta 1876 v Toplicah; z nekaterimi prekinitvami je delovala do aprila 1881. Opremljena je bila z navadnim termometrom ii,n vodomerom. Arhiv za to dobo ne obstaja. Postaja je bila ob no vil jena 1. 1895. Iz imen opazovalcev se da sklepati, da je bila do 1. 1900 'nastanjena v Toplicah, od 1. 1900 do 1902 pri Go'zdinii upravi v Bobnu, od 1902 do
1929	pa na vrtu opazovalca nadučitelja Fr. Rusa v neposredni bližini ljudske šole. Opremljena je bila s termometrom iin vodomerom (ombro-metrom). Od februarja 1926 do novembra 1931 je delovala meteorološka postaja v poslopju bivše ubožnice na Gmajni. Opremljena je bila z barometrom, navadnim ter maksimalnim in minimalnim termometrom, higromeirom in onibrometrom. Avgusta leta 1931 je bila ustanovljena meteorološka postaja I. reda v stari garaži dvorca »Suvobor« na Milinem. Leta 1940 je bila premeščena v novo garažo v Mačkovcu ob jugovzhodnem vznožju Osoj.nice. Postaja je delovala do leta 1945. Leta 1946 je bila postaja obnovljena in nastanjena na vrtu pisca te razprave v bližini šolskega poslopja. Leta 1949 je bil barometer premeščen na sinoptično postajo v Planiei, barograf pa na letališče v Lescah. Leta 1952 je bil netočen Sixov maks.-mim. termometer zamenjan s preciznimi maiks.-min. termometri.
Podatki o temperaturi in padaviinali se nanašajo na niz 1925—1910, podatki o dragih meteoroloških elementih iz reprezentativnih razlogov na niz 1947—1956.
Temperature
Poglavitne značilnosti toplim skith odnošajev v Blejski kot lini predstavljajo predvsem dolgoletni povprečki za dc'bo 1925—1940. ki jiih predočuje tabela I1. Srednja letna temperatura v teni obdobju znaša 9,0°. Ker znaša srednja temperatura te geografske širine 11.0°. je Bled za svojo geografsko širino prehladen. Visoke Dinarske planote na jugu izključujejo tako po svoji slemenitvenii smeri kakor po svoji legi med Jadranskim morjem in Gorenjsko kotlino oceanske vplive in podnebje ima zaradi tega kontinentalne poteze.
1 Vse labele so uvrščene na koncu razprave.
Najtoplejši mesec je julij s povprečno temporal uro 19,3°, najhladnejši pa januar s temperaturo —1,7°; razlika (amplituda) znaša 21,0°. Kolebanje presega torej 20,0° in s tem označuje zmerno kontinentalnost kotline z zmernim zimskim mrazom in precejšnjo poletno razgretost jo.
Za 20 širiinskiih minut bolj severno in za 200 m više ležeči Bled ima za 0.3° toplejši januar od Ljubljane. Ta pojav je v zvezi s (oplinski ni obratom (inverzijo), ki nastopa ob mirnem a n ticiklon skem vremenu, združenim z meglo. Še bolj zanimiva je v tem pogledu primerjava januarskih in julijskih temperatur Bleda iin Golnika za razdobje 1925—1956. Januarska povprečna temperatura Bleda za to razdobje znaša —-2,1°. julijska pa 18.7°. V isti višini ležeči Golnik pa izka-z)U j e v januarju —1.5°. torej skoraj za 1° višjo temperaturo, v juliju pa 18.9°, torej samo za 0,2° višjo vrednost. Fizikalni vzirok temu pojavu bi bil ta-le: medtem ko polzi na Golniku, ki leži na pobočju, ohlajen zrak proti dnu doline, v Blejski kotlini stagnira in zato so tu temperature v zimskem času ob mirnem, jasnem vremenu izrazito nižje kot na Golniku. Enako razmerje vlada pri ekstremnih vrednostih. V razdobju 1947—1957 je znašal absolutni minimum na Bledu —2.1,0°, na Golniku pa —19.3°. V istem obdobju je dosegel Bled maksimalno vrednost 34.3°. Golnik pa le 33.0°. Zadnjo razliko si pojasnimo z dejstvom, da se pobočja poleti segrevajo v manjši meri kot ravna kotlinska tla.
Podčrtati je treba, da je na Bledu jesen s povprečno temperaturo 9,9° za 1.1° toplejša od pomladi s temperaturo 8,8°. September je za 1,7° toplejši od maja, oktober za 0,9° toplejši od aprila in november za
0,8° toplejši od marca. Prej ko slej se v tem primeru izraža vpliv Jadranskega morja v dobi. ko se uveljavljajo atlanske depresije in prinašajo jugozahodni vetrovi topel zrak preko Dinarskih planot v Blejsko kotlino. Ako primerjamo nekatere povprečne vrednosti dobe 1925—1940 z vrednostmi dobe 1947—1956, opazimo nekatere značilne razlike, ki kažejo že morda na klimatične spremembe. Našo pozornost vzbuja dejstvo, da je v novejši dobi april s temperaturo 9.5° za 0,2° toplejši od oktobra (9,3°) in da je jesen samo za 0,5° toplejša od pomladi.
V'no vej šem nizu vzbuja nadalje pozornost visoka srednja mesečna vrednost v decembru. V ra.zdoibju 1925—1940 je bila temperatura v decembru izrazito pod zmrzevaliiščem (—0,9°), v nizu 1947—1956 pa izkazuje ta mesec 0.7° in je torej za 1.6° toplejši. Sicer velja za vso Evropo, da je postal december mil in da nalikuje na jesenske mesece. Opozorljivo je tudi, da je v novejšem nizu padla povprečna februarska temperatura od 0,0 do —0.3°. marčna pa od 4.3° na 3,7°. Najhladnejša meseca nista več december in januar, temveč januar in februar. Podoba je, da se je jesen zategnila v zimo in zima v pomlad.
Iz meseca v mesec se temperatura različno spreminja. Prav malo se spreminja okrog zimskih in poletnih obratov (solsticijev), najbolj pa okrog enakonočij (ekvinokcijev). Maksimalni pomladanski porast s temperaturnim skokom 5,2° leži na paru V-—IV, jesenski maksimalni padec pa na paru X—IX, s temperaturnim padcem —5,4°. Obe inter-menzualni razliki ne ležita simetrično in maksimalni padec jeseni je večji od maksimalnega skoka spomladi.
Dnevna aperiodic n a amplituda, t. j. razlika med dnevnim minimumom im maksimumom je v Blejski kotlini precejšnja iin spada k tako imenovanemu alpskemu tipiu. Najmanjšo povprečno amplitudo za obdobje 1949—1958 izkaizuje december (6.9°), največjo julij (12.4°). Po letnih časih izkazuj« zima 8.1. pomlad 11,3, poletje 12.4 in jesen 9,7°.
Posamezna leta in meseci so podvrženi veliki spremenljivosti, kar kaže, da je Bled v območju podnebne meje, kjer se križajo vplivi bari čilih akcijskih centrov Mediterana in kontinentalne Evrope. Iz tabele I. je posneti, da imajo zimski meseci bolj labilno temperaturo od poletnih; pri prvih znaša povprečna amplituda (razlika) 10,8°, pri zadnjih pa 4,7°. Amplituda med najhladnejšim (—8,4°) in najtoplejšim mesecem (21,7°) s temperaturno razliko 30,1° je večja od srednjega letnega kolebanja. Zimski meseci so bolj izpostavljeni temperaturnim odklonom od dolgoletnega povprecka kot poletni. Največji negativni odklon kaže februar 1929 z vrednostjo —8,4°, nato januar 1940 z vrednostjo —5,2° pod šestnajstletnim povprečkom. Naj večji pozitivni odklon dma januar 1936 z vrednostjo 5.2° in december 1934 z vrednostjo 4,7°, nato marec 1934 z vrednostjo 4.0° nad povprečkom. Najmanjši negativni odklon ima avgust 1926 z vrednostjo 2,0° pod povprečkom, najmanjši pozitivni odklon pa julij 1935 z vrednostjo 1.1° nad povprečkom. Čeravno maksimi in minimi srednjih mesečnih temperatur ne potekajo iz iste periode let, vendar kažejo, da je kolebanje le-teh največje pozimi, manjše jeseni in pomladi, najmanjše poleti, kar je razvidno tudi iiz naslednjih povprečnih vrednosti za poedine letne dobe:
Odstop najhladnejših mesecev od normale 5.8°	2,9°	2,4°	2,9°
Odstop najtoplejših mesecev od normale 4,5°	3.1°	2,2°	3,2°
V	povprečju so si pozitivni in negativni odstopi v kvalitativnem kakor kvantitativnem pogledu enaki.
Povprečki sami nas v svoji abstraktnosti ne morejo zadovoljiti. Posluižiti se moramo zato tudi drugih načinov, s pomočjo katerih zmoremo čim popolneje karakterizirati kolebanje zračne temperature. To so povprečni in absolutni ekstremi. Prvi, ki imajo več ali manj vzporeden tok z mesečnimi povprečki, nam predočujejo verjetno zgornjo ‘.n spodnjo mejo celotnega kolebanja, zadnji pa ekstreme teh mej. Iz tabele II. je razvidno, da znaša maksimalno kolebanje v februarju 23,4°, minimalno v januarju pa 18,5°. V januarju moramo računati vsako leto z najnižjimi temperaturami od —11,4°, v juliju pa je pričakovati temperature od 30,7° navzgor. Srednji letni maksimum temperature znaša 31,7°, srednji letni minimum ■—15,8°. Srednje absolutno kolebanje znaša 47,5°.
Letni absolutni minimumi so kolebali v tem razdobju med —9,2° (12. II. 1938) in —24,0° (3. II. 1924). Letni absolutni maksimumi so kolebali med 26,0° (6. "VII. 1940) in 36,6° (3. VIII. 1931). Najmanjši letni
k'oLelb je znašal 40,2° leta 1936, največji 59,0° leta 1932. Naj več j ti kolleb v teku vsega razdobja 1925—1940 je znašal 60,6°.
Letne mtiinlmialme temperature so bile zaznamo vame šestkrat v decembru (3? %), dvakrat v januarjoi (12,5 %), osemkrat v februarju (50 %). Letne maksimalne temperature so nastopile enkrat v j umi ju (6,2 %), desetkrat v juliju (62,5 %) in petkrat v avgustu (31.3 %). Razpored poletnega maksimuma pokazaij e večjo slab i linost od zimskega minimuma.
Tabela IV. nam pokazuje ekstreme temperature, ki so bili doseženi v posameznih mesecih v povojinem inizu 1947-56. Iz nje je .posneti, da smerno pričakovati v vsalkiem mesecu, tako v polletni kakor zimski polovici leta, maksimalne dnevne temperature višje od 10. od j unija do septembra pa kakor v starejšem obdobju dnevne maksime od 30° navzgor.
Absolutni maksimum v tem nizu je bili dosežen 5. VIT. 1950 s temperaturo 36,5°. Absolutni minimumi je nastopil 15. II. 1956 z minimalno temperaturo —21.0°. V zimskih mesecih moramo računali s temperaturami ■—20,0° in več. Bistveno dopolnilo k karakteristiki toplinskih razmer prispevajo tudi podatki o hladnih, mrzlih, prav mrzlih, toplih in v roč ill dnevih. Za kmetijstvo so velike važnosti podatki o .nastopu iin številu dni v vegetacijski dobi, ko pade živo srebro vsaj v jutranjih urah pod ničlo in nastopi nevarnost slane s pozebo, dalje je važno, kdaj nastopajo in kako dolgo trajajo mrzli dnevi in prodori toplejšega zraka. Hladnih dni (dni z izm.rza.ljo), pri katerih 'zdrkne živo srebro vsaj v nočnili uraih pod ničlo, je v razdobju 1925—1940 87,7. Srednji datum prvega mraiza z minimalno temperaturo —0,0° je 5. november, v naj zgodnejšem primera 13. oktober 1936, v naj poznejšem pa 26. november 1935. Srednji datum zadnjega mraza je 2. april, v najzgodnejšem primeru je 16. februair 1936. v naj polnejšem pa 3. maj 1935 s temperaturo —0,2°. Vzrok tega majskega padca je bil polarni anticiklon, ki je povzročil po vsej Sloveniji občutno 5kodo. Hladnih dni šteje v razdobju 1925—1940 januar 24,9. februar 26, marec 10.6. apiril 1,8, maj 0,1, oktober 0,17, november 6,6 in december 22.4. Povsem brez slane so torej na Bledu junij, julij, avgust in september. Pripomniti pa moramo, da je bila zabeležena 26. septembra 1931 minimalna temperatura 0.0° in zato itudii ta mesec ni pred slano absolutno varen. Brez poizebe je bil v predvojnem nizu oktober desetkrat, april osemkrat im marec dvakrat. Ekstremno leto je bilo 1. 1932 s 118 in 1. 1926 s 44 hladnimi dnevi.
V	nizu 1947—1956 je bilo povprečno 113,4 hladni dni. Zlasti je velika ra.zlika v rij ilhovem številu v novembru (6.6—23.9) in v marcu (10,6J-23). Ekstremno leto je bilo 1. 1956 s 139 in 1950 s % takimi dmevi. Najpoznejši nastop zadnjega m,raza je bil v tem razdobju 23.V. 1955 z minimalno temperaturo —0,6°.
Kot mrzle dneve pojmujemo one dneve, v katerih se temperatura ves dan ne dvigne nad ničlo. V predvojnem nizu je takih dni v povprečju 22,1, im sicer v novembru 0,5, decembru 8,1, januarju 9,7, februarju 3,5 in v marcu 0.5. Ekstremno leto je bilo 1940 s 55 in leto 1936 s 5 takimi dnevi. V razdobju 1947—1956 je bilo v povprečju 17 takih
dni, i.n sicer 0.5 v novemibru, 3,1 v decembru, 6,4 v januarju, 6,5 v febiruariu, 0,5 v marcu. Ekstremno leto je bilo 1. 1956 z 39 in 1. 1952 s
3	takima due vi.
Število toplih dmi (z maksimalno temperaturo 25° in več), je bilo v razdobju 1925—1940 na Bledu povprečno 58,8, in siceir v aprilu 0,4, maju 2,7, juniju 11,8, juliju 20,1, avgustu 16.6, septembru 6,5 in oktobru
0.7. Njih število koleba med 27 (1926) i.n 91 (1933). V novejšem nizu (1947—1956) je 55,1 toplih dmi, in sicer v aprilu 0.7, maju 3,9, juniju
10,9,	juliju 1C,5, avgustu 15,8, septembru 7,2 in oktobru 0,1. K visokemu številu v juLiju je prispeval v veliki mori julij 1950, ki je imel kat 26 takih dni. Ekstremno leto je bilo 1950 z 80 in 1948 s 27 takima dnevi.
Prav mrzlih dni (s temperaturo —10° In več) je bilo v predvojni dobi v povprečju 11,2, in to v glavnem v 3 zimskih mesecih. December je štel 3,3, januar 3,8 lin februar 3,9 takih dni. Ekstremno leto je bilo
1. 1929 s 43 takimi dnevi, katerim je prispevali januar 18, februar 20 i.n marec 5 dni, in leto 1930 z 2 takima dnevoma v februarju. V novejšem nizu (1947—1956) je takih daii 15. in siceT 0.1 v novembru. 1,3 v decembru, 5,5 v januarju, 7,2 v februarju An 0.9 v marcu. Visoko povprečno število takih dni v februarj'u je posledica izredno mrzlega februarja 1956, ki šteje kar 22 taikih dni. K mrzlim dnem v januarju pa je prispeval predvsem januar 1954, ki ima kar 17 taikih dni. Največ dni je imelo leto 1954, ki je štelo 33, ,za njiim leto 1956, ki je štelo 25 takih dni. Brez vsakega prav mrzlega dneva je bilo leto 1959.
Tako imenovanih vročih ali tropskih dni, pri katerih se povzpe temperatura na 30° in više, je bilo v predvojnem razdobju 9. Od teh je štel maj 1,1, junij 4, julij 3,4 in avgust 0,5 takih d,ni. Ekstremno leto je bilo 1932 s 37 vročimi dnevi, ih katerim je prispevali juinij 1, juLij 10, avgust 19 in september 7 d;ni. Samo 1 tak dan šteje leto 1937, in sicer v avgustu. Raizdobje 1947—1956 šteje povprečno samo 6,6 vročih dni, od tega v maju 0,2, juniju 0,8, juliju 3,2, avgustu 2,2, v septembru pa nastopa taka temperatura v povprečju vsako 10. Leto. Visokemu julijskemu povprečlku sta prispevala predvsem julij 1950 in 1952, ki štejeta po 10- takih dni. Največ vročih dni je bilo v letu 1952 (19), povsem brez njih pa je bilo leto 1948.
Za rastlinstvo je zelo važno, kdaj se prične in kdaj se umika doba s povprečno temperaturo 5°, 10°, 15° itd. Dnevi s povprečno temperaturo < 0° nastopajo povprečno 10. decembra in prenehajo 16. februarja. Njih sredmje število znaša 66 dni. Dnevi s srednjo temperaturo 5° ali višjo trajajo v povprečju od 16. februarja do 10. decembra, vegetacijska perioda traja 215 dni. Dnevi s povprečno temperaturo 10° ali več nastopajo povprečno 26. aprila in trajajo do 12. oktobra. Njih srednje število znaša 169 dni. Dnevi s srednjo temperaturo 15° nastopajo okrog 29. maja im prenehajo 15. septembra; njih srednje število znaša 78 dni. Spomladi se ozračje v Blejski kotlini razmeroma počasi segreva. Za dvig temperature od 0° do 5° rabi 25 dni, za dvig od 5° na 10° 37 dni, skupaj 62 dni. Bolj naglo pada temperatura jeseni; za padec temperature od 10 na 5° rabi 34, za padec od 5 na 0° pa 25 dni, skupaj 59 dni. Znatna poletna toplota .in še dokaj topla jesen omogočata uspevanje kulturnih sadežev kakor so pšenica, koruza in ajda.
Množina padavin in njih razporeditev čez leto v razdobju 1925—1941)
Bližina Julijskih Alp in Jadrana povzroča na Bledu izdatne im pogostne padavine. Ker pa leži Blejska kotlina na severovzhodni strani dinarsko-alpske pregrade in je deloma odprta proti jugovzhodu, vlada v njej, v primerjavi z Bohinjem, relativno padavinsko zatišje. Medtem ko izkazuje za dobo 1925—1940 Savica 3254mm letnih padavin, zaznamuje Bohinjska Bistrica za isto razdobje 2035 mm, Bled pa le 1735 mm. Podoba je. da se poglavitna moča izceja že na dinarskih planotah in v slemenskem območju Bohinjskih gora in da se množina padavin v smeni proti Bledu zmanjšuje.
Razdelitev padavin po mesecih, ki kaže vse značilnosti podnebja na križišču sredozemskih iji celinskih vplivov, prikazuje tabela V. Največ padavin pade jeseni z viškom v oktobru, ko je severni Jadran glavno področje polairno-frontalnih motenj. Pomikanje frontalnih motenj proti jugu povzroča izboljšanje vremena v decembru in minimum padavin v januarju in februarju. Pomladi, ko je zrak na kopnem zaradi večje insolacije že bolj zrahljan, potujejo depresije zopet bolj seve>rno i.n Slovenija je zopet v območju frontalnih motenj. Od marca dalje se padavine na Bledu zato postopoma večajo in dosežejo z doprinosom termične konvekoije svoj sekundarni maksimum v mesecu juniju. Razrast aintieiklonskega področja z juga poleti povzroči sekundarni minimum v mesecu juliju, nakar sledi postopno naraščanje padavin v avgustu in septembru, nato pa nagel skok navzgor v oktobru in novembru. V splošnem je topla polovica leta (III—IX) za 4,4 % bolj deževna kot hladna (X—III). Pozimi pade 16 %, spomladi 23 %, poleti 25 % in jeseni 35 % vseh padavin.
Zaradi prepletanja zgoraj navedenih vplivov se letne kakor mesečne povprečne padavine od leta do leta spreminjajo, kar izpričuje tabela V. Največjo množino letnih padavin zaznamuje leto 1934 z 2252 mm, najmanjšo 1. 1929 s 1262 nun. Razlika znaša torej 990 mm; pozitivna diferenca znaša 517 mm in negativna 473 man.
Kakor letne, tako izkazujejo tudi mesečne padavine znatne odklone od normale. Naj večje razlike kaže november, v katerem je 1. 1926 padlo 331 nun, 1. 1940 pa samo 2 mm. Za novembrom je najbolj nemiren marec, kjer kolebajo padavinske mesečne vsote med 366 (1. 1927) in 4nun (1. 1929). Absolutni maksimum padavin za to razdobje izkazuje oktober 1926 s 494 nun. Temu sledi mairec 1937 s 366 in september 1927 s 345 mm. Najmanjšo mesečno množino padavin je prejel december 1940 z 2 mm, za njim marec 1929 s 4. nato feibruair 1939 s 6 in januar 1925 s 7 mm.
Največjo dnevno količino padavin je zabeležil oktober 1926, in sicer 104 nun. Veliki nalivi v zadnji dekadi meseca in strašno neurje
29.	oktobra je povzročilo v Blejskem kotu močno opustošenje. Odneseni so bili skoiraj vsi mostovi v Blejski okolici, visoka voda v Radovni je pokvarila vodovod in Bled je ostal brez pitne vode.
Padavinski dnevi v razdobju 1925—1940
Polog količine padavin in njene razdelitve na mesece in letne dobe je potrebno poznali tudi število padavinskih dni z različnimi višinami padavin. Te nam prikazuje tab. VI. Iz nje je raizvidmo, da je od 146 padavinskih dni z več ko 0.1 mm največ takih dni pomladi (29.5 %), manj poleti (26,7 %), še manj jeseni (25,5 %), a naj,manj pozimi (18,4 %). Njih razpored so torej, izvzemši zimo, ne ujema z razporeditvijo množine padavin po mesecih in letnih časih. Njihova primerjava nam kaže nekaj prav značilnih razlik.
V	nasprotju z glavnim viškom mesečnih količim jeseni nastopa glavni višek padavinskih dni pomladi. To se pravi, da pade jeseni v kratkem razdobju večja količina padavin, medtem ko so pomladanske padavine, aikorav.no po količini manjše, raizdeljene na večje število padavinskih dni s 'krajšimi pljuski in plohami, kar vsekakor prihaja v prid pomladanskim posevkom in 'kulturnim rastlinam sploh. Zgornjo trditev naj pojasni nekaj konkretnih primerov.
Maj izkazuje na Bledu 17,4 deževnih dni, po intenziteti (jakosti) dnevne množine z 8,7 je pa na zadnjem mestu. Oktober zaostaja v pogledu padavinskih dni močno za majem, po intenziteti povprečnih dnevnih padavin s 17 mm [m prekaša maj za 100 %. Julij in avgust sla sii po številu padavinskih dni prilično enaka. Avgust, ki kaže že nekak jesenski značaj s povprečno intenziteto 13,7 mm, pa močno prekaša julij z intenziteto 9.5 mm. Največ padavinskih dni izkazuje maj, čeravno je množina padavin v tem mesecu relativno nizka, najmanj februar, ki je tudi drugače najbolj suh mesec v letu.
Odstop srednjih vrednosti je v posameznih letih, kakor tudii mesecih precejšen. Največ padavinskih dni je imel maj 1936 s 24 takimi dnevi, najmanj pa januar 1925 z enim takim dnevom.
Padavinske razmere v razdobju 1947—1956
Značilna je primerjava podatkov za tako imenovano suho dobo 1947/56 s podatki za razdobje 1925/40 (tab. VII. iin VIII.) Pozornost vzbuja dejstvo, da je padavinski povprečeik povojne dobe (1549 mm) za 186 mm nižji od predvojnega (1735 mm). Dalje opazimo, da se je premaknil za vso Srednjo Evropo značilni februar,siki minimum na marec s 95 mm padavin. Omembe viredno je tudi, da je oktobrski maksimum padavin prejšnjih razdobij zamenjal julij, ki je sicer za februarjem najbolj suh mesec v letu. Največ padavinskih dni izkazuje 1. 1954 (196), najmanj 1. 1949 (122 dni). Največja dnevna količina padavin je bila zabeležena 27. novembra 1949 s 101 mm. Število dni s padavinami > 0,1 mm je bilo v tem razdobju 146, > 1,0 mm 123,9, > 5 mm 82,2, > 10,0 mm 55,8 in > 20 mm 29,2,
Suše
Za sušno dobo smatramo v pričujoči razpravi miz deset ali več dni, v katerem je padlo manj kot 1,1 mm (1,1 na m2) padavin. Absolutni ekstremi suhe dobe so v nizu 1925—1940 naslednji:
dec.	21 (1936)	junij	13 (1940)
jan.	23 (1925)	julij	11 (1927)
febr.	30 (1940)	avg.	19 (1932)
marec	23 (1938)	sept.	24 (1929)
apr.	23 (1938)	okt.	22 (1931)
maj	- ( - )	nov.	22 (1934)
Brez vsaike suše je bil mesec maj. V nizu 1947—1956 je trajala najdaljša siušna do/ha 52 dni, in sicer od 18. II. do 2. IV. 1952.
Sneg
Na Bledu je ‘bilo v razdobju 1925—40 v povprečju 25 snežnih dni (Bohinjska Bistrica 27, Planica 37 d,nii). Od padavinskih dni je bilo v decembru 47,5 %, v januarju 61,6% in v februarju 51,9% takih s snegom. Po letnih časih izkazuje zima 62,4 %, pomlad 27,2 % in jesen 10 % talkih dni. Pomladanski meseci izkazujejo zaradi vremenskih obratov v tej let.iiii dolbli več snežnih dni, nego jesenski. Posebno se odlikuje marec, ki presega v tem pogledu februar. Na Bledu sneži v povprečku prvikrat 12. novembra, zadnjikrat pa 14. aprila. Najzgodnejši sneg j e bil zabeležen 6. okt obra 1936, naj poznejši 19. ma ja 1936. Največ padavin v snežni obliki izkazuje leto 1953 (45), najmanj 1. 1934 (8). Bled je varen pred snegom junija, julija, avgusta in septembra. Podatkov za snežno odejo za razdobje 1925—1940 nii na razpolago, zato navajamo one za dobo 1947—1958. V tem razdobju je izkazano v povprečju 29 snežnih dni v letu. Od teh odpade na zimo 20,1 (69,3 %), na pomlad 5,8 (20 %), in na jesen 3,1 (10,2 %). V zimskih mesecih je 45 dni (50 %) pokrito s snežno odejo. V povprečku obleži sneg 26. novembra, kopno pa se pokaže 2. aprila, v ekstremnem slučaju 19. oktobra
1930	in 3. maja 1957. Strnjena odeja se obdrži razen v zimskih mesecih še v novembru in v marcu, v ostalih mesecih pa ne traja več kot 1 dan.
Snežna odeja traja v povprečku 59,5 dni, in sicer v oktobra 0,4, novembru, 1,5, v decembru 7,1, v januarju 19,8, v februarju 18,4 v marcu 11,9, v aprilu 0,3 in v maju 0,1 dneva. Pri tem je treba 'poudariti, da snežna odeja zaradi vremenskih obratov ni posebno trajna, da se večkrat prekine in sneg .skopni, da sneg zopet zapade in se odeja obnovi.
Najdaljša perioda 'z neprekinjeno snežno odejo je trajala od 5. decembra 1950 do 9. marca 1951 iin je znašala 95 dni. Tej je sledila perioda od 4. januarja do 31. marca 1952 z 88 dnevi. Najkrajša taka perioda je trajala od 1. do 10. februarja 1950 in je znašala 10 dni. Zelo kratka je bila tudi ona v letu 1948, ki je trajala od 20. februarja do 11. marca in štela 21 dni.
Število dni s snežno odejo 10 cm ali več zmaša v dolgoletnem povprečju 41. Največ takih dni izkazuje 1. 1952 (99), najmanj 1. 1949 (2). Povprečno število s snežno odejo 30 cm ali več je 21. Največ takih dni je zaznamovanih v letu 1952, in sicer v januarju, v februarju 29, v marcu 22. V letu 1956-57 ni izkazan noben tak dan. Število dni s snežno višino 50 cm ali več je v 12-letnem povprečju 6,4. Leto 1952 jih
izkazuje 43. 1. 1947 23, 1. 1955 5, 1. 1950 2. Štiri leia izkazujejo po 1 tak dan, štiri leta ,pa te višine spl-oih. ne dosežejo.
Absolutne maksimalne višine izkazujejo:
jan. 95 cm (28. 1. 1952)	okt.	2 cm (31. 10. 1950)
felbr.	180 cm (15. 2. 1952)	nov.	18	cm ( 1. 11. 1955)
marec	87 om ( 1. 3. 1952)	dec.	35	cm (7. 12. 1950)
Povprečno maksimalno višino izkazujejo: januar 31,4, februar
53,9,	marec 32,2, oktober 1,1, november 5,1. december 18,5 cm. Leto
23,7	cm*
Nevihte in toče
V razdobju 1925—1940 je število neviht v povprečju 16. Največ takih dni imata julij in avgust (po 3.4). Brez neviht sta december in ja.nuair. Največ neviht, 37 po številu, izkazuje 1. 1931, najmanj t. j. po emo, izkazujeta avgust 1937 in julij 1938.
Toča pada v povprečju enkrat do dvakrat na leto. Maksimalno število dni s točo (6) je zabeleženih 1. 1928 in 1933.
Oblačnost
Tab. IX. prikazuje srednjo letno in mesečno oblačnost ter število jasnih in oblačnih dni za dobo 1947—1956. V povojni dobi znaša povprečna letna oblačnost 6,0 (6 %).
Največja je oblačnost pozimi (6.7), nato jeseni (6.1), najmanjša je poleti (5,4). Najbolj oblačen mesec je december (7), najmanjšo oblačnost pa izkazuje avgust (4,8), ki mu sledita julij in september (5,1).
V splošnem pojema oblačnost od decembra do mairca (5,6), se stopnjuje za malenkost zaradi pomladanskih ploh v aprilu (6,0) in maju (6,2), stagnira v juniju in pade nato na minimum v avgustu. Najbolj naraste oblačnost od septembra na oktober, ki je po vržen ciklonskim motnjam.
Od oktobra do marca izkazujejo naj večjo oblačnost jutranje, od mairca do septembra pa opoldanske ure. Oslabitev dnevne konvekcije v večernih urah povzroča razkrajanje oblakov, zato nastopa minimum oblačnosti, izvzemši januar, v vseh mesecih v večernih urah.
Največ jasnih dni ima avgust (8,7), najmanj jasnih imata november in december (3,3). V povprečju ima Bled letno 64,2 jasnih dni (0—2). Največ oblačnih dni ima december (15.7), najmanj avgust (7.1).
V povprečju je na Bledu letno 134 oblačnih dni (8—10).
Megla
V razdobju 1947—1956 izkazuje Bled 56 meglenih dni. Pojavlja se zlasti v hladni polovici leta (X/11I). Iz tab. X. je razvid no, da pada število dni z meglo od decembra do avgusta in nato zopet polagoma narašča do decembra. Jesenski meseci imajo več megle nego pomladanski in zimski meseci imajo dobro polovico meglenih dni v letu.
*	Povpr. v.iš. izkazujejo: januar 13,9 februar 21,2, marec 9,0, april 0,1, maj 0,1, oktober 0,1, november 0,2, december 5.0. leto 6.2.
Najbolj meglen je ideoemiber, najmanj avgust in julij. Največ meglenih dni je bilo v letu 1955 (93), (najmanj v letu 1949 (29). V decembru 1952 je bilo opazovanih 23 dni z meglo. Popolnoma meglenih dni je bilo v dolgoletnem povprečku 10, ki so nastopili predvsem v decembru in januarju.
Slana
Zadnji dan s pomladansko slano pade na Bledu na 31. V. 1948, najzgodnejši pa na 8. IV. 1950. Razpon med obema datumoma znaša 52 dni. Srednji datum zadnje slame izkazuje Bled 30. IV. Standardni odklon od srednjega datuma znaša + 14,2 dneva.
Najzgodnejši datum jesenske slane pade na 6. X. 1957, najpozuejši na 9. XI. Razpon znaša 34 dni. Srednji datum prve jesenske slane pade na 17. X. najpoznejši ,na 9. XI. Razpon znaša 34 dni. Srednji datum prve jesenske slane pade na 17. X. Zaradi manjše razpršenosti posameznih pojavov slane okrog srednjega datuma znaša vrednost standardnega odklona od povprečka ± 8,7 dneva.
Relativna vlagu
Iz tab. XI. je razvidno, da znaša letni povpreček relativne vlage za razdobje 1949—1958 78,0 °/o. Naj višja vlaga je v decembru, najnižja v aprilu. Jako nizka relativna vlažnost nastopa pri pojavu fena, ki potisne relativno vlago do 20°/o in nižje. Ob izrazitem fenu dne
2.	decembra 1936 je padla vlaga do 14°/o.
Vetrovi
Bled leži v deloma zaprti kotlini in je pred močnimi vetrovi zavarovan. V obdobju 1947—1956 je bilo izkazanih na Bledu v povprečju 28,5 % kalni, kar pomeni, da vlada v kraju relativno brezvetrje. Od kalm odpade v toku dneva 40 °/o na jutranje, 16 °/o na opoldanske, 40°/o pa na večerne ure.
Iz rože vetrov je razvidno da prevladuje med vetrovi severovzhodnik (SV) s frekvenco 19,9 (21,9 %) Drugo mesto zavzema jugo vzhodnik s frekvenco 17,1 (18,8 %). V hladni polovici leta (oktober — marec) prevladuje severovzhodnik (SV). V aprilu sta sii obe struji v ravnotežju, v maju pa prevzame vodstvo jugo vzhodnik, ki ga obdrži še v septembru. Na tretjem mestu je sever (S) s frekvenco 11,6 (12,7 %), četrto mesto pa zavzema severozahodnik (SZ) s pogostostjo 7,3 (8,1 °/o). Redkejša sta jug in jugozahodnik, ker visokogorske pregrade močno ovirajo dostop teh vetrov v Blejsko kotlino. Najredkejša sta vzhodnik in zahodmik. V navedenih podatkih so vključeni tudi tisti, ki gredo na račun dveh lokalnih vetrov: dolinskega vetra im nočnika. Prvi vleče iz jugovzhodne smeri v dopoldanskih urah, ko se dolinski zrak segreva in se vzpenja po pobočjih proti vrhovom. Drugi se spušča v večernih urah z okoliških planot iin Karavank v kotlino im se pri tem za spoznanje ogreje in osuši. Oba blažita poletno vročino in vplivata osvežujoče na ozračje v Blejskem kotu.
V	hladni polovici leta, kadar je situacija taka, da se nahaja nad Srednjo Evropo visok, nad Jadranom pa nizek pritisk, piha preko
Karavank severni fen, ki ima značaj burje, z jakostno stopnjo do 6 po Beaufortu. Kmetje ga imenujejo »jedovc«, to pa zato, ker piha v času, ko se nahaja ajda v stogu ])o več dni in jo pri tej pril.iki temeljito osuši.
Temperatura se ob takih prilikah v Blejski kotlini dviga in relativna vlaga pada. Minimalna stopnja vlažnosti je 'bila dosežena v višini 14 % dme 2. XII. 1956.
Tab. XII. prikazuje v (nekaterih primerih poviša:ne temperature v dneh s fenom na Bledu v primerjavi s temperaturami v Ljubljani, kjer fena ni bilo. Iz teh podatkov je razvidno, da je termični učinek najjasneje izražen v opoldanskih urah. V večernih urah topli veter večkrat popusti.
CLIMATIC CHARACTERISTICS OF BLED
Rajko Gradnik
Te ilake-resort of Bled (46° 22’ N. 14° 07’ E, 501 m) lies in a baisin near the confluence of the Sava Bohinjka and Sava Dolinka. The data for temperature and precipitation refer to the period 1925—1940,' while those for other elements of climate refer to the period 1947—1956. All data are in centigrade degrees.
The warmest month is July with a mean temperature of 19,3°, the coldest month is January (—1,7°). The range is 21 degrees aind thus denotes a moderate continental type of climate. October (9,9°) is warmer than April (8.8°), but in the period 1946—1956 April with 9,5° is warmer than October with 9.3°.
Recently some characteristic differences appeared, possibly denoting a change of clima'te. One may draw attention to the relatively high mean temperatures for December. In the period 1925—1940 the average was —0.9°, while the respective value for the period 1946—1956 is 1.7°. In the last decade (1946—1956) the mean temperature for February decreased from 0,0° to —0,3°, and that one for March decreased from 4,5° to 3.7°.
The fact that Bled lies in a transitional climatic belt, is responsible foT the big changes from year to year. The range of temperature between the coldest month (—8,4°) and the warmest month (21,7°) in the whole series of years is 51,1°. The mean absolute maximum temperature is 30.7°. the mean absolute minimum temperature is —15,3°; mean absolute annual range is thus 47,5°. The absolute annual minima in that series were very unequail: —9.3° (12. II. 1938) and —24.0° (5. II. 1924); the absolute annual maxima were 20,0° (6. VII. 1940) and 36.6° (3. VIII. 1931).
In the period 1925—1940 there were on the average 66 days with the mean temperature of 0° or less, 215 days with the mean temperature of 5° or more, 169 days with the mean temperature of 10° or more and 78 days with the mean temperature of 15° or more. Further there are on the average
87.7 days with the minimum daily temperature under 0° and 22,1 days with the maximum daily temperature under zero. There are also 11.2 days with the mean daily temperature of —10° or less. On the other side there are
58.8 days with the maximum daily temperature of 25° or more and 9 days with a maximum temperature of 30° or more.
lowest as in December (6,9°) and the highest in July (12,4°).
On the average the annual precipitation at Bled is 1735 mm. The distribution by months shows all characteristics of a climate, typical for the contact zone of mediterranean and continental influences. The autumn (October 226 mm) lias the most abundant precipitation, while February has the least amount (80 mm). There is a secondary maximum of precipitation in June (160 mm) aind a secondary minimum in July (122 mm). On the average there
6	Geografski vestnik
81
are 146 days with precipitation. May has most days with precipitation (17,4 on the average) and next comes October (13.3). The average amount of precipitation for 1947—1936 is 1547 mm, being by 186 mm lower than that for the period 1923—1940. The minimum in February has shifted to July, which is otherwise the driest mouth after February.
In the period 1925—1940, there were annually 25 days with snowfaill. The average date for the first snowfall is 12. November, and for the last one 14*1' April. In the period 1946—1956 the snow covered the ground on the average fo.r 59.5 days. The longest uninterrupted period with the snow cover was from 511' December 1950 to 9th March 1951, i. e. it lasted 95 days, The shortest such a period in a single year lasted only 10 days (from lst to 10<1> February 1950). The maximum height of the snow cover was in February 1952 (180 cm), while the average was only 23,7 cm. The average nuimber of thunderstorms in a year is 16 (for the period 1925—1940). July and August (3,4 each) have most frequent thunderstorms. The hail, on the other hand, occurs only once or twice in a year.
The average annual cloudiness for the period 1946—1956 was 6,0 (60 %). The cloudiest month was December (7,0), and the least cloudy August (4.8). August has most quite clear days (8,7) and November and December have the least (3.3). On the average Bled had 65 clear days in the year. December had most cloudy days, while August had the least (7,1).
In the period 1946—1956 Bled had on the average 56 days with fog. December again had most such days and July and August the least.
The mean date of the last frost was 3011* April, and the fi.rst in the winter-time was on 17th October.
The relative humidity shows an average of 78,5 %, that is highest in December and lowest in April. The spells of föhn are marked for their very low humidity. On the 21“1 December 1930, when föhn was very strong, the humidity fell to 14 %.
In the period 1947—1956 the observations show us an average of 28,5 % of calms. In all other cases NE wind is prevailing; in the second place comes the southeast wind, in the third the north wind, in the fourth the northwestern wind. Winds blowing from other directions are much rare. Local winds, however, have been included into the asessement. Often a valley breeze blows from the SW during the morning hours. A nocturnal mountain breeze descends from surrounding high plateaus and Karavanke mountains. Both winds have a cooling effect during the summer heat and contribute to refresh of the atmosphere in the Bled region. In the winter season föhn blows occasionally across Karavanke and has a stormy character. In such caises the humidity begins to fall and the temperature rises.
Tabela I.
Letni tok srednje temperature na Bledu iplejšim in najhladnejšim mesecem (1925—1940)
O
X
p
X
CM
00
in
ca
o oC
CM
S
in o\
so o
in
^ D, g
© m cm K in 2 S
n. m
rrT	^
00 TJ On
in
On"
CM
(M in in
ts 25 s
in in vo in in g5
^ V'
oo"
00 ON ~ m
zi os
m m co cd g!
o in so
o in O
03	a H
•1—i	0
G	-*-»
TJ	c/5
o	O
u	H
m	
Rj
a
o
^ O'
11
oo m ‘ m
ON
o m
►rC KN
^ ON
in so * 8
in
m
ON
S
ON
s §
— On
rH vO
* N - On
'»"H v0
'J S!
s §
m
vo a
(M
m
On
^ On CM On
O
+-»
0)
ON
f
cö
>Cfi
<D
O
*3
2
••—i
cd
O
m
in
oo"
sD
in
in
N-
sd
in
in
in
in
in
in
in
in
in
On
O
Ctf
TJ
S
a
a
03
<D
c3
H
in
CM
On
M
Ö)
• rH
_G
J3
"o
CD
”1
C
"O
D
h
Cß
0)
H-l
S*
M
Is!	00	in
m	in 7	r^T
sO cc	ON O	19.5
ON	CM	
	1	On"
20,3	•in i	20.8
27,2	5,0	22.2
30,2	8,2	22,0
30,7	00 ON	20,9
O	00	vO CM
in	00	
in (M	in	'i-H CM
o\	n.	sD
CM	i	gf
		CM
00	in i	in CM
00	So	
	7	in' CM
	■'t	in
nT		00
|
's
s --s.!
• rH cn
•pri4 g CÖ T fl
OJ M
?1 'g S
£ E
m
C/)
03
T3
_2
H
S
03
6*
83
Tabela III Absolutni ekstremi (1925—1940)
°
D 'S . ©N
X
N.
«M
<TS -5 (M
X
I—t P'
^ m
nO
in
. 00 m CM
m
On
d
5 i 0/3 ^ J2 3
^5 ^
X C'	—<
■ CM	O
°° oi o	&
cm	25
O' tn
N- rrf
tn
On
©
in
N. tJ'
§ Sf
i o
:>
 . m	gq
> $	1
°, ri ~ n ocag p.
°0. a> S	°°~
^ m a)	o
vO
in
CM
O On
S 85
00 m (M '
O' ^
?*»
m ^ in co
m
O'
> 55g
m ca 2
s-1
-h tds
i—i m cj s:
'j
'■*
H §
00
o
CM
5 §
Ja "S ^5 ^
S
°f-§ gR
ON "t
Sl 00
2 t*i
^ S	00.
S	S	&
d
no
d
a
S
cd
^0
in
ON
t-
S
0)
d
H
£> o
L_j co cd cd "S N
* o
M
-+-» cd u Q Dh
S 0)
a
>
o
CX
o
0)
hJ
O ON in t j o 00 ^ ^ K,
3 *«*§ «J s
X
i—i	.	.	kn	VS	•
^ ^ co w 3; O cj ^
t'-' t .
oC
O' S
°- 5 «-■ ix '1- p >r
- ® ~ 2:
t^. ir\ ,_• o
».	«	lr\	j^s
££	2
S«1
On
n C*. sC
On q O
tn ^ S {g
CM 2
a d		
M		
M		•
<D Cd		.5
• ■—> s	d	d d
*8	d d	»H *-H . d co •>-»
2 -o	d	d
co C3	no	d
CM
w_	^	tn	22	°V	sS
»—j	©	CM	~	s	m	Si	JO	vc
^	2	^	2
ir«
in
in
{3^2 7^2 S
w ^
X iK o f—i ^ tn
O in Ig
o
rn
On* 2	<*.
■*-S 8
on ni Ä- — m . • »n
o ■*■ g &	co
n» • m on
“rs k
N* On v m o
S *2g «*
3"*‘£ £
2 S k
2 «o Z- i2 iR
2 «m	2
 ; ir\ ir\ ^ ■«*
i n t^ g} o 55 {£
S
m
m
cd
’"0
a
3
Tabela V
Srednje mesečne in letne padavine (1925—1940)
X
><!
in m tr\ in rn N (N O' '*-< CJ ^
m m N* sQ m
o'
— o in
tn O'
sO sD CM O' CM M ^ O'
sO
N.
N*
CM
O'
>
O
o £-
~ 13
’sä s
o
a
n O' n (M O'
CM O
S
O'
m O'
O' in O'
N* N»
in cm
O'
CM
m
00 in in m oo cm
^ CM O'
Sl 2 Š
■•-I CJ o
o >o tr1	o O'	m
►>	—	CM	O'
^	CO	N
in	cM	ni
•’-h	CM	O'
GO	O	m
m	in	cm
•»■h	CM	O'
N-
CM
O'
O sO
-H
CM O'
^
O' m m m O'
o
o
in m so m O'
(M O m m O'
GO t^. Hh CM O'
O'
O'
CM
O'
o o m O'
in
CM
O'
a
GO
m
CM
tn
'»t
m
m
O'
tn
CM
in
3
OJ
O
GO
O'
CM
CM
sO
m
3
tn
S	o
• -H -*-»
£	d)
cd
I
O'
in
CM
O'
S
TJ
^	C/)
cd -p
3 *
H a
o
a
’8
M
a
>■
o
o	cm	oo	o	m	m
-e	vrr	^	m	mm	m
o	^2	O'	'-h o'
I—1	-r-H	^	-rH
X
X
O'
O	^	O'	vO
cm ni
O'
m
O'
m	*-<	o	oo	in	m
k,*	^	cm	^	ni	^
^	O'	O'
in h Q in O' cm m	CM
rN ^ O'
O'.
in oo ^ so cm cm
^ m O'
GO O' sO
M ~ S
sO O'
oo" ^
m
O'
n. m	cm
m	-*-<
O'
O' O' m	O' in	o
m	m	<
i vO	O s©
?>	£•	O'	O'
\C O GO	00 O'	CM
-----	m	^
O'
^	w	n	in	in	n*
*	cm	m	cm	^
Zl	O'	o'
n	in	in	^	oo
^	cm	cm
^	O'	O'
£
in go
m
O'
G O
’S ^
cd
Tabela VII
Srednje mesečne iji letne padavine za razdobje 1947—1956
O	O'	d	^	m	in
-m	m oo in	cm	m	\Q
O ITN O'	ON	o
•*“* CM	▼H
_ O'	in	o	in	o	o
CTn	-•—I	ir\	-*-i	KN	O
rz	m	O'	ON	CM
■*—I
^	'fi	O'	00	m	'■"O
HH	m	on	^	^	io	m
^	O'	O'	m
O	N	en	T»	O'	m
■^t	^	•'T	00	''t	sO
in	^	cm	n	O'
u	^	ifN	sO
n	^	K\	O'	O'
ON (M O' KN O' ^ O'
KN O'
HH	CM
O
c
d
.2» e
C ‘efi T3
0) d ^ cS co z:
00 ^
K\ in in O' ^
M*	N»	OO	^	in	m
1^»	CM	'»T	sČ>	lf\	O
On CM
-t	—	00	in	©	o
■"T	O	-+	sO	IfN
^	O'	O'	CM
SO' 00	00	o
Iv. --t	CM
O	O'	O	GO lfN
>	Č	O	l(N
^	—-	n	-Tv
0)
C
d
E
itn in
O' CM
in o
O' CM
ir n* tv, cm m in in* m 7+	in	m
"O'	O'	CM
KN	CM	iv»	-»h	O'	•*—i
cm	in	^	^	in
’H	CM	O'	O'	CM
oo	^ oo »v Is-	'i:
-*-< tv>	^	■*+	CM
^ CM O'	O'	CM
a o
E 1
d
a
N
d
o
«
s -*
c/3
P>
-2 ^ "S _2 -° 13
in d
cZ a.
0
1
t-,
a
o
O sO sp -*f 2 - - *
CM O' -t
cm ^
■»-' O'
X
X
^	O	o	in	o	in
CM	in	in
O'	ON
cm O' O'	m m	so
^ cm -t	in	n
O'
O'
m	^	m	\D	n	in
^	cm	in	*•*	^
r*i	a\	O'
00 CM m O'
KN 00 sO — ^ in O'
in < ir — cm in O'
N ^ ■i' ^ cm in O'
tn o O > - S gs
O '»t
■h cm in O'
CM CM N. ^ CM
O'
0)
_c
d
c
"rt °
d -*-•
<U
T*	^
in -*-< O'
m
in ^ O'
00 CM K\ ir\
O'
O N» '-t
o o	m
^ i n	■*-«
O'
KN On
in
O'
O' ^
CM
O'
O 0^ sO	o
^ O'	O'
o
J3
d
S
c o
£ _0 g JD
d
N
d
Tabela IX Oblačnost (1947—1956)
o o o
% sD so i^T in
(—H	O	m	i-H
^	N.	ivT	\D
M	m	O^	'«P
sD	b-T	-sD	O
^ so m in sD sd ^o- in
^ n °. ^ ^
m in in in ^
J-H -H IVj
p> in ^ in ■**
j-H ni oo o k" sD in o nC
m ^ 'r~^ in O sd in
^ sD N*
HH sD in o" in
>—i v£> sO On tn irT ^ m in
^ 00^ sO GO xß o vD in
go ^ *n
».p
^	*-<	Ü	^
Ki	-S	3	3	3
•’—> cd
G ^	^	-H
■C	k	^	«	tM
JJ	_P	_Q	_Q
in	C	O	O
sD \ n
ON
cd N*
I—I -*-}<
<L> On ,-Q -H cd
H jd Ti
d)
o -rt on ni in 'S 00 in On on' o in ^ ^ ▼h
H oo O ^ GO ni on in m cnT
P
x
ni oo *h ^ oo On n in m ©
go vO in in in Ö •»—< -*-T
^ On in m t—i ni ni © ©*
m ni © © o o © ©
m in © © © Ö ©' ©
m in © ©
© ö o' ©
mm © ni o © ©" ©r
O' 00 © -H
o' © ©' ©'
m cm m ^ oo
oo sO* m" cS -*h
m sO oo in nT m" ni ni ^
,rH ^
- s 3 3 J
c .	"C
>-0 In* -*h cnj
(D	w
S-O-PJD 1)
co O O O >
>■
cd cd o c
^ .E:
cd -m
H J2 ^š> Ph
o -®
~S §3
h—1	00
N.
M K*
J—1 GO
H
cd
bp
cd
ON
l\.
m
N.
sC
I-
m
H-t
ni
n.
ON
I-
ni
oo
cd
• '—5
Ö
ob 7. uri	89	90	87	85	82	86	82	71	94	94	92	90	90%
ob 14. uri	69	63	53	55	56	58	62	59	64	65	73	78	63°/o
ob 21. uri	80	83	78	68	80	83	82	86	86	88	90	82	82°/o
Tabela XII
Primeri povišane temperature s fenom na Bledu v primerjavi s temperaturo v Ljubljani, kjer fena mi bilo
... Tehiperatura Relativna vilaga ‘r’mer >n jakost Datum i.n kraj	vetrov
min.
26. I. 1956 Bled	—5,1
Ljubljana	—4,2
3. II. 1956
Bled	—14
Ljubljana	—14,3
4. II. 1956
Bled	—8,5
Ljubljana	—10,0
14. III. 1956 Bled	—2,8
Ljubljana	—0,2
2.	XII. 1956 Bled	—3,0
Ljubljana	—2,6
maks. srednja 7h 14h
5.6	0.3	52	24
1,3	—1,8	95	90
—2,1	—6,4	44	31
—5,0	—9,1	52	54
—0,4	—4,4	32	29
—3,4	—6,2	74	63
5.7	0,7	47	29
4.8	—0,2	88	36
8,6	3,9	21	14
3,2	—0,6	85	58
21h 7h 14h	21h
80 N, NW, C
91	C	C	C
32	N,	i\4 ■	N,
77 ESE, E, ESE,
29	N0	N4	N0
48	SE,	SE,	E 3
33 NW4 nw4 n2 60	C	-C	SE1
85	N„	N,.	N,
92	SSE2 SE,	C
Geografski vestnik, Ljubljana, XXXII (I960)
France Habe PONOR SLIVLJE NA NIKŠICKEM POLJU
Geološko-geomorfološka proučevanja Nikšiičkega polja so se začela že konec 19. stole tj a. prvo zaključeno podobo njegovega razvoja pa je podali B. Radojičič,1 ki je v strnjena obliki nakazal vsa dosedanja raziskovanja in se lotil tudi najbolj zanimivega vprašanja, ki še danes ni rešeno, hidroloških odnosov na polju. Ta raziskovani j a so se	začela	že	v stari Jugoslaviji z namenom,	skrajšati poplave	na
polju	in tako povečati obdelovalno površino. "V	ta namen je b,i'lo	iz-
vršenih več barvanj, ki naj bi razjasnila zamotane hidrografske razmere na polju. To pa so bili le prvi skromni začetki hidroloških raziskav. Nova Jugoslavija je ponovno začela z njiimi, vendar s popolnoma drugim namenom. Vsa hidrološka raziskovanja, ki jih je v imenu hidroenergetskega sistema »Gornja Zeta« vršil od 1930 dalje Institut za istraživanje krša »Jovan Cviijič« iz Beograda, so šla za tem, da se čim večjii del polja spremeni v stalno poplavljeno pod toč je, katerega voda	naj bi	se	izkoriščala v hidroenergetske svrhe. Na večjih delih
polja	naj bi	se	ustvarile vodne akumulacije, ki	bi čim dalj časa	za-
držale dosedanje periodične poplave na jezeru, kar bi ugodno vplivalo na enakomerno razporeditev hidroenergetskih sil na vse leto. To naj bi omogočil cel sistem jezov z akumulacijami Krupae, Slansko, Vrtač in Slivlje. Tem glavnim akumulacijskim bazenom ob južnem robu polja pomagata še dve akumulaciji na reki Gračanici, ki se ob veliki vodi izliva v Zeto. Iz vsega tega sistema akumulacij teče voda po odvodnih ceveh v vrtačo Norin južno od ponora Slivlje. Od tod odvaja vodo odtočni 'kanal pod grebenom Povija na Glavo Zete, kjer stoji bid ročen t ral a Peruč.ioa. Glava Zete leži 500 m niže v nadmorski višini 65 m in je od Slivlja oddaljena v zračni črti 6 km. Da bi torej dobili na polju čim večjo akumulacijo vode, teži hidroenergetski projekt »Gornja Zeta« za čim popolnejšim zaprtjem ponorov. Obenem so projektanti določili ponoru Slivlje na skrajnem južnovzhodnem kraju polja posebno vlogo. Akumulacijsko jezero naj bi imelo ob izredno visokih vodah, ki bi lahko ogražale meslo Nikšic, odtočni ventil v po-
1	Branko Radojičič, Niikšicko polje, geomorfološka promatranja, Geografski glasnik. Zagrel), god. 1952—1953. br. 14—15. str. 71—86.
Sl. 1. Ponor Slivlje na Nikšičkem polju — betonski valj ob poplavi.
Foto Jovan Petrovič
noru Sli vij e. Zato so zgradili okirog pono>ra okrogli, 12 m vi šoki betonski zid s premferom 50 in (glej sliko)2. Ta valjasti jez pa naj bi obenem služil ob nižji vodi kot betonski zapirač, da ne bi mogle vode odtekati v kraško notranjost. Tako je bilo nujno potrebno raziskati pomor, kii mu je bila namenjena tako važna zadrževalna in odvajalna funkcija. Pri .njegovem raziskovamju so v času od 9. do 13. avgusta 1955. sodelovali člani Instituta za .ist raži van j e krša »Jovan Cvijic«, Inštituta za raziskovanje krasa v Postojni in Društva za raziskovanje jam Slovenije, obenem s člani francoskega Speleokluba iz Pariza (predsednik g. Guy Lavaiur). Podpisani je jamo ob pomoči vseh članov narisal in opisal.
Opis ponora. Pomor Slivlje se odpira na skrajnem južnovzhod.neim delu Nikšičkega polja v predelu, ki nosi ime Slivlje. Po svoji razsežnosti in kapaciteti predstavlja največji ponor polja. Odpira se nekaj desetin metrov vstran od apnenčevega oboda proti vasi Kunak. v sanni ravnini polja. V njem se končuje korito Zete, ki teče tu na samem jugozapadnem in južnem robu polja. Ponor je izdelan v ru-distnih apnencih,3 v predelu, kjer je aluvialni pokrivač skoraj popolnoma izpran in kjer strle iz dna mogočni apnenčevi bloki. Prav tu se
2 Za sliko in podatke o poplavah na polju se zahvaljujem tov. Jov. Petroviču, takratnemu članu Inst. za istraž. krša »Jovan Cvijič« v Beogradu.
3 op. B. Radojičič, op. cit. str. 73.
stikajo goraijekredni (irudistni) in triadni apnenci, ki jih označujeta dve izraziti tektonski črti, vidni tudi v samem ponoru.
Ponor je v višini 589,82 m. Le dno sosedne vrtače Norin je pod to koto v višini 564,5 m. Zato je ta skrajni južni konec polja najdalj pod vodo. Že pred drugo svetovno vojino je skušal ing. Molodenski1 raz-iskatii ponoir. Toda že pri 54111 globine mu je voda zaprla nadaljnjo pot. Bil je brez jamskega čolna, in ni mogel prodirati dalje.
Okrog glavnega ponora je preko 200 manjših aluvialnih ponorov. Ponekod so osredotočeni okrog kakega večjega ponora, ponekod se pojavljajo v nizih. Koncentrična razporeditev je v zvezi s kakim večjim odvodnim kanalom, skupine ponorov v nizkih pa so vezane na lokalne tektonske razpoke. Aluvialni ponori imajo majhno kapaciteto, ker pa jih je veliko, prav gotovo močno vplivajo na sigurnost akumulacije. Raziiskovainje Sliv.lja nam je to domnevo v celotii potrdilo. Zanimivo je, da se odpirajo novi ponori redno po vsaki povodnji. Tako se je pojavil nov niz ponorov med Slivjem in Kunkom poleti 1953. leta.5
Sredi betonskega valja se odpira v ponor okno, s premerom do 12 m, izdelano v diaklaizi, ki se vleče v smeri SV — JZ. Plasti padajo v vhodnem delu v kotu 45°. Od vhodne odprtine na robu valja do dtna vhodnega brezna znaša globina 60m. Čeprav je zaradi zidave betonskega valja zunanje lice ponora precej spremenjeno, vendar so na stenah vhodnega dela ponora še vidne večje in manjše erozijske kot-lice, ki kažejo na izredno močno erozijsko delo vodnih mas. Jugovzhodna stran odprtine pada prvih 15 metrov v kotu 45°, zatem pa preide v dvoje večjih erozijskih kotlic, širokih do 6m. Od tod pada gladka navpična stena v brezno.
Tik izpod vhodne odprtine je 18 m dolg prostor (A—B) izoblikovan v 4 velike erozijske kotlice s premerom od 6 do 8 metrov. Stene teh kotlic so izredno gladke, naravnost brušene. Saima tla so polna velikih skalnih blokov, ki so jih ob graditvi betonskega valja zmetali v brezno. Med njimi pa se nahajajo veliki, do pol metra debeli obru-šenci. 2e v vhodni dvorani se opazi, kako pada evakuacijski prostor vzporedno z apnenčevimi plastmi v kotu 45°. Preko 2,8 m širokega praga prehaja vhodni del v 2 metra nižjo erozijsko draslo, kjer je bila ob našem obisku 1,5 m globoka vodna kotanja. Na dnu gole in izprane d rasle leži le neikaj velikih obrušencev (odsek B—C). Pri točki C se obrne vodni kanal pravokotno na dosedanjo smer in potoka tako 55 m daleč vse do točke G. Van j vodi lm visok in 3 m širok rob. ki se do točke D podaljšuje v gladko, polagoma se spuščajočo skalno teraso. Levo in desno od nje je turbulenca izdelala dvoje erozijskih kotlic, napolnjenih do polovice z vodo. Severozapadno od D je za
6	metrov visokim pragom še manjša erozijska kotlioa neznane globine. Pri točki D se spušča s sikal nate terase 10 m visoka navpična stena v 12 m dolgo in 8 m široko draslo D — E. V njenem skrajnem južno-vzhodnem delu je erozija izdolbla manjšo sekundarno kotlico, široko
4 isti, str. 79.
5 podatek Jovana Petroviča.
do 2 metra. V njo je bilo mogoče stopiti le s spustom naravnost v čoln. ker je voda globoka najmainj poldrug meter. Preko 2 m visokega in
1	m širokega praga srno se spustili v 9 m nižjo, 6 m dolgo in 4 m široko kotlico, kjer stoji v gladko izbrušeni kotanj,i voda do 2 metra visoko. Prečni profil 1. pri točki F kaže na ozko grlo. skozi katero se morajo tlačiti velike vodne mase.
Pri F se zopet spušča preko 2 m visokega praga gladka navpična »fena 10m globoko in prehaja nato še 5 111 niže preko blažjega nagiba v eno največjih dvojnih d rasel s 30 cm globokim vodnim bazenom. Blažji nagib pod F je ves razrezan v gladke, do pol metra globoke žlebove. Severovzhodne in jugozahodne stene drasle so skoraj navpične, na 25 m visokem stropu pa je dobro vidma do 2 m široka d.ia-k.kiiza. v kateri je erodiran vodni kanal (glej profil II.). V južnovzhod-nem koncu dvojne drasle leži več po eroziji izgla jenih podornih blokov, ki so se nekoč odluščili s stropa. Ob točki G je zelo dobra vidna lokalna tektonska črta, potekajoča pravokotno na dosedanjo smer. Na tektonsko predispozicijo teh prostorov kažejo podonni bloki in voda, ki na jugovzhodni strani drasle stalno v močnem curku pronica s stropa. Poplavne vode zaustavlja v točki C. ozko grlo (glej profil III). Na to kaže tudi do 1 mm debelo naložena glina na stenah drasle.
Morfološko najbolj zanimiva pa je naslednja trodelna drasla G — H, ločena od obeli sosednjih prostorov po 5 oziroma 6 m širokih pragovih. To je edina drasla brez vode, izpolnjena z debelimi sloji peska in prodnikov s premerom največ do 5 cm. Dejstvo, da je to ediitna velika konica brez vode. kaže na to, da njeno dno prepušča vodo.
V	kameninskih plasteh drasle smo ugotovili veliko mikroklaz v vertikalni smerii. ob katerih je voda imela lažje delo in skozi katere se pod prodnimi sedimenti pretaka manjša voda v nižjo draslo. S točke H pada 15an visoka navpična stopnja v naslednjo nižjo kotlico. V spodnjem delu preide stena v rahlo nagnjeno skalno teraso, od koder se vodni kanal spusti preko štiri metrske stopnje v dvojno erozijsko kotlico odseka I — J. Tu padajo rudi sini apnenci v kotu 35° v smeri SV — JZ. Prirodni mostovi pri I in J kažejo na razvoj erozijskih d rasel.
Preko praga pri J se vodni kanal ponovno spušča preko 11 m globoke navpične stene v veliko draslo J—K, ki jo na severovzhodu zaključuje 7 metrov visoki prirodni most. V njej je stala voda 2 m visoko. Od točke K se spušča vodni rov v 6 metrov nižjo, le 4 metre dolgo draslo, nad njo pa se boči manjši prirodni most. Drasla K — L jez meter visokim pragom ločena od 20 m dolgega, dva do tri metre globokega vodnega Tova. ki ga izpolnjuje 6 povezanih erozijskih kotlic z navpičnimi in gladkima stenami. Sredi kanala se dviga 8 m visoki prirodni most. Za točko M se vrstita še dve manjši, 3 m oziroma 1 m nižji, z vodo izpolnjeni drasli. Za njima se' pri točki N vodni rov zoži na ozko, spodaj komaj pol metra široko in 15 m visoko razpoko (glej profil IV), ki pada strmo v kotu 70° v 8 m nižji končni prostor O—P. Le-ta poteka 'pravokotno na prejšnjo smer in je izdelam v prelomnici, ki je dobro vidna na stropu. Odsek O — P je širok do 10 m in dolg do 25 m ter ima popolnoma raven, do 25 m visok strop, razširjen s podorom. To dokazuje tudi dvoje velikih podormih blokov, ki delita
zaključni vodni bazen v dva dela. Ob r oil hi prvega, do 2 m globokega bazena, je na debelo sedimeniilran droban pesek, ki kaže na to, da se tu zadržujejo vodne mase. Na drugi strani podorniih blokov je 15 ni dolg in 8 m širok zaključni del ponora. Vodna kotanja prehaja pri točki P v skoraj navpično gladko steno, sredi katere je opaziti razpoko s premerom do 1 metra. Ta sorazmerno majhna razpoka nikakor ne more požirati ogromnih množi n vode, ki jih dovaja Zeta. Popolnoma raven, do 25 m visoki strop, skoraj navpična zaključna stena, z glino sedimentirane stene ter veliki nanosi proda in peska so neizpodbitni dokaz, da se voda v tem delu zaustavlja in izginja skozi razpoke končnega sifonskega jczerca v neznane podzemeljske ka'nale.
Geneza. 173 m doi.gi in okrog 150 m globoki ponor na jugovzhodnem robu Nikšičkega polja, prav tam. kjer se stikata gornjekredmi in triadni apnenec, je tektonsko predisponiran. Nastal je ob dveh prelomnih smereh. Vhodni del je izdelan v dislokacijski črti smeri SV—JZ, kjer padajo plasti v kotu 45°. To smer obdržijo vodili rovi vse do točke D. V točki G se ponovno pojavlja ista smer, ki prevladuje vse do točke N, to je tik pred zaključnim sifonskim jezercem. Odseka D—G in O—P pa se obračata pravokotno na prvo smer iin imata dinarsko smer.
Ves ponor je izdelan v debeloslojnih rudistnih apnencih, ki padajo v glavnem v kotu 35 do 45 stopinj. Največji evakuacijski prostori «o se izoblikovali na stiku različnih tektonskih smeri in to pri točkah C—D, pri G in na koncu pri sifonskem jezercu. Povsod tod je na stropu dobro vidna diaklaza, v kateri je ogromna mehanična sila vode erodirala dra.sle. Glede geneze je treba še podčrtati dejstvo, da se strop spušča vzporedno s padcem plasti do točke L. kjer prehaja v horizontalno smer. Tu se začno zaustavljati velike vodne mase, ki jih sifonske razpoke ne morejo sproti požirati. Od tod tudi raven strop, ker voda tu nima več moči, da bi dolbla v globino in ustvarjala nove drasle.
Jamarska ekipa Društva za raziskovanje jam »Luka Geč« v Postojni je pri svojih poznejših raziskavah južnega roba Nikšičkega polja ugotovila, da so evakuacijski prostori najvažnejših raziskanih ponorov (Opačica, Ajdarov ponor i. dr.) ozki in nizki. Pretok je že takoj za vstopom v podzemlje usmerjen med skalnimi sloji i,n vertikalnimi diaklazami v globino6. Tako so raziskovanja v letu 1957 potrdila v bistvu isto, kar smo mi dognali v Slivi ju. Razlika je le v tem, da so dimenzije pri Slivlju neprimerno večje, ker so tu tudi neprimerno večje vodne množine. Na slovenskem krasu imamo pri ponor-nicah na kraških poljih opravka z izgrajenimi, uravnanimi podzemeljskimi strugami. Prav tako tudi ni na našem krasu nikjer tako ogromnega strmca na tako kratko razdaljo kakor pri Slivlju, kjer pade voda od vhoda ponora do Glave Zete preko 500 m na silno kratko razdaljo 6 km. Izredno velika višinska razlika med ponorom in erozijsko termiaianto ter velikanske vodne množine so ustvarile med debeloplastuiini rudistuimi apnenci in vertikalnimi razpokami
6	Ivan Michler, Nikšičko polje, Proteus, 1957-58. s>tr. 241—250.
v ponoru podzemelj sike kaskade, ki so se zaradi silne eforaoije (računali je, da požira v veliki vodi ponor preko 60 in3 na sekundo) razvile v svojevrstne ogromne erozijske lonce — d rasle. Do te geneze je mnogo pripomogel suhi odsek G—H, kjer smo poleg plastne razpoke, ki pada v smeri vodnega kanala, ugotovili več vertikalnih diaklaz, ob katerih je mehanična sila vode z veliko množino fLuvioglacialnega proda, ki ga je nanesla Gradanica, izoblikovala dvo-, tro- in oelo večdeilne drasle.
Pri vsaki veliki erozijski kot lici — drasli — hi lahko razlikovali več genetičnih faz (glej načrt).
1. faza je polkrožni efo racij ski kanal v plastnih razpokah.
V II. fazi je izredna turbulenca vode ob vertikalnih mikroklazah začela oblikovati med debelimi kameninskimi plastmi velike erozijske kotlice.
V III. fazi so se drasle poglabljale in ob različnih visokih vodah 'so med debelimi plastmi ostali njihovi kompaktnejši deli v obliki
prdrodnih mostov.
IV. fazo predstavlja najstarejši del ponora do točke G, kjer je efoiracija odstranila že vse prirodne mostove.
Vse drasle kot tudi prirodni mostovi so naravnost polirani po velikih vodnih masah. Razen velikih obrušencev ni vse do odseka G—H v nobeni drasli proda. Velika sila vode odnaša ves prod v nižje ležeče drasle in ga končno odlaga v odseku sifonskega jezerca koncem ponora. Prod in pesek sta akumulirana le v odseku G—H, od koder ju voda zaradi visokih pragov ni mogla odnesti v nižje drasle.
Hidrografija. Nikšičko polje je periodično poplavljeno polje. Poplave se začno v novembru in trajajo često nepretrgoma do aprila. Poplavljeni so samo nižji deli polja: Krupačko polje, Slansko polje, Vrtač, Lugovi itn Slivlje. Poplave nastajajo zato, ker je dotok vode večji od kapacitete ponorov na južnem robu polja. Voda se naglo dviga in zajame v dveh do trdi dneh celo polje. Poleg Zete vpliva pri poplavah tudi Gračanica, ki prinaša v deževnem letnem času v polje do 300 m3 vode na sekundo. Da bi se ugotovile hidrološke zveze voda na Nikšičkem polju, so se že 1939. leta začela prva barvanja, katerih rezultati pa niso bili objavljeni. Slivlje je barval ing. Radovan Petrovič dne 29. novembra 1939. Pri pretočni množini 3 m3/sek. je vrgel v ponor 4 kg uranina. Po dveh dneh je prenehala teči voda v ponor. Obarvana voda se je prikazala šele 2. decembra 1939 na vrelu Peručice na Glavi Zete na dan7. Za kratko zračno razdaljo 6 km je rabila
4	dni, tako da njena povprečna hitrost ne snaša niti 2 cm/sek., kar je pod normalnim povprečjem podzemeljskega pretoka kraški-h voda. Ker je pretok vse do sifonskega jezerca na koncu ponora sorazmerno hiter, je treba sklepati na to, da imamo od tod dalje ozke pretočne razpoke z velikimi vmesnimi vodnimi kotanjami, ki zadržujejo hitro odtekanje vode.
Vsega imamo v ponoru 12 večjih prostorov, ki jih ločijo med seboj višji ali nižji pragovi. Razen ene same drasle so vse kotanje izpol-
7	Po podatkih poročila liidroprojekta »Gornja Zeta«.
njene z vodo, ki je ostala v kotanjah od zadnje poplave. V vseh teh vodnih prostorih smo zastonj iskali podzemeljskih pritokov, ki bi se v določeni višini izlivali v podzemeljske kanale ponora. Hidrografske razmere v ponoru nam ne tbi postale jasne, če ne bi slučajno v noči 9. avgusta od 19. do 21. ure udarila velika ploha8. Bili smo v odseku G—H, ko smo bili obveščeni, da začenja voda v draslah naraščati, tako da smo bili prisiljeni pustiti v jami vse dragoceno jamsko orodje in se čim hitreje umaknili iz jame. Že eno uro po dežju je s stropa odseka F—G, kjer je ob stiku obeh disJokacijskih smeri njegova pretrtost izredno velika, padal vodni slap. Prav tako je padala voda v slapu s stropa v odseku B—C. Izredno močni curki vode so prihajali tudi iz sten vhodnega dela brezna, tako da je v kratkem čaisu nekaj ur narasla tod voda za 2 metra. Pri nadaljnjem raziskovanju smo ugotovili, da je ostal del G—H tudi tedaj kljulb hitremu porastu vode suh. Ta slučajna ploha je končno pokazala, da prihaja voda iz številnih aluvialnih vrtač skozi 60 do 70 m döbele apnenčeve sklade nad točkama G in H že po eni uri. Ob umiku iz jame dne 10. septembra zjutraj smo opazili, da predstavlja ogromni betonski valj le jez za visoke poplavne vode. Ob srednji in nizki vodi pa uhaja vsa deževnica skozi številne aluvialne ponore in razpoke v vodne kainale, ki se prelivajo pod cilindrom v jamo.
Tako more izpolnjevati ogromni, betonski valj okoli ponora le funkcijo odtočnega ventila ob izredno velikih poplavah, ki bi ogrožale Nikšič. Prvotno se je računalo, da lahko požira Slivlje 150 m3/sek. Naša raziskovanja pa so pokazala, da je največ j a možna pretočna množina 60 m3 vode na sekundo. Pa še ta kapaciteta ima le relativno vrednost z ozirom na dejstvo, da naj nižji ponori ob južnem robu iNikšiekega polja s svojini izdatnejšim in hitrejšim odtokom zapolnijo podzemeljske kanale, tako da se znatno zmanjša njihova požiralna •kapaciteta.
PONOR SLIVLJE IM NIKŠICKO POLJE France Habe
Niikšičko Polje stellt das grösste Karstpolje in der Volksrepublik Crna Gora dar. Es liegt 602 bis 662 Meter hoch, am oberen Laufe des Karstflussm Zeta, geschlossen von allen Seiten mit Anhöhen bis 1200 Meter. Den nordöstlichen Rand des Poljes bilden undurchlässige Sedimente, im Südwesten schliessen das Polje mächtige Kreideschichten.
Verwickelte hydrologische Verhältnisse im Polje waren schon seit dreissigen Jahren dieses Jahrhunderts dankbares Forschungsgebiet. Damalige Forschungen dienten dem Trocknen des Poljes durch Beförderung des Abflusses in Ponoren am Südrande. Seit 1950 arbeitete das Hydroprojekt »Gornja Zeta« einen Plan aus, der das Nikšičko Polje in ein ständiges Inumda-tionsgebiet mit mehreren Akkumulationen verwandeln wird. Das ganze Akkumulationssystem entwässert sich durch 6 Kilometer lange Stollen bis zur Karstquelle an der Glava Zete, die 500 Meter tiefer in einer Meereshöhe von 65 Meter liegt. Der Akkumulationssee könnte bei seinem höchsten
8	Po podatkih hidrometeorološke službe v Niikšiču je padlo 9. avgusta
25,7	mm padavin.
Wasserstand sogar die Stadt Nikšič gefährden. Dabei sollte Slivlje, der Hauptponor am Südrande Poljes als Entwässernngjsventil dienen. Um den Ponor baute man einen im Durchmesser 50 Meter breiten und 12 Meter hohen Betonzylinder, der zur Zeit des niedrigen und mittleren Wasserstandes das Wasser zurückhalten sollte. Um genaue Angaben darüber. zu bekommen, erforschten jugoslawische Höhlenforscher zusammen mit den Mitgliedern des französischen Speleoclubs aus Paris in der Zeit von 9. bis 13. August den Abflussschacht Slivlje.
Ponor liegt etliche Meter vom Kreiderand Poljes in einer Anhöhe von 598,82 Meter, umgeben von circa 200 Aluvialponoren. Der 175 Meter lange und 150 Meter tiefe Ponor am Zusammenhange des Trias- und Kreideikalkschich-ten dankt seine Entstehung der tektonischen Prüdisposition. Der Eingangsschacht ist längst einer Nordost-Südwest verlaufenden Dislotk a tf.o n s si i n i e enstanden. In dieser Richtung ziehen sich auch Höhlenabschnitte von G bis N. Die Höhlenabschnitte D—G und O—P weisen aber dinarische Richtung auf. Das Schluckloch ist in dickbänkigen Kreideschichten, die unter 55° abfallen, ausgearbeitet. Die grössten Evakuationsräume entstanden an den Berührungspunkten der oben genannten Dislokationslinien bei den Punkten C—D, bei G und am Ende beim Syphonsee. Überall zieht sich an der Decke gut sichtbare Diaklase, in welcher starke Turbulenz enorme Erosions-kolke schuf.
Unsere Feststellungen im Ponor Slivlje wurden später durch nachträgliche, im Jahre 1957 ausgeführte Forschungen der Ponore am Südrande des Nikšičko Polje bestätigt, ln slowenischen Karst haben wir gewöhnlich mit eingeebneten unterirdischen Flussbetten zu tun. Das ist aber nicht der Fall in den unterirdischen Wasserkanälen des Nikšičko Polje. Grosse Höhendifferenz (über 500 Meter) und enorme Wassermassen (maximale Durchflussmenge bis 60 m3/Sek.) schufen im Ponor Slivlje zwischen den dickbänkigen Kreidekalkschichten (Rudistenkalk) und vertikalen Diaklasen unterirdische Kaskaden mit grossen Erosionskolken. wo die restlichen Naturbrücken auf eine relativ jüngere Entwicklungszeit zurückzuführen s<ind.
Nach bis jetzt noch nicht veröffentlichen Angaben färbte Ing. R. Petrovič den Ponor Slivlje am 29. November 1939. Bei einer Durchflussmenge von 3 m3/Sek. warf er in den Ponor 4 kg Uranin. Erst am 2. Dezember zeigte sich das gefärbte Wasser an der Karstquelle Peručica (500 Meter tiefer). Für eine Luftlinie von 6 km brauchte das Wasser 4 Tage, also nur 2 cm/Sek., was kaum die Hälfte einer durchschnittlichen unterirdischen Karstgeschwindigkeit vorstellt. Wenn wir rechnen, dass der Abfluss im Ponor bas zum Endsyphon verhältnismässig schnell vorgeht, so müssen wir das langsame Fl i essen durch unbekannte unterirdische Räume einerseits auf enge Durchflussklüfte und anderseits auf grosse Wasserwannen zurückführen.
Unsere Forschung stellte fest, dass in den Ponor koine unterirdische Zuflüsse einmünden. Starker Regenguss, der uns am 9. August in Höhlen-abschnitte G—H traf (25,7 mm Niederschläge in 2 Stunden nach Angaben des hydrometeorologischen Dienstes im Nikšič), erklärte uns noch mehr die hydrologische Funktion des Ponors. Schon eine Stunde nach dem Guss flössen am Zusammenhänge beider Dislokationslinien im Höhlenabschnitte F—G und B—C grosse Wassermassen von der Decke ab. Ausserordendlich grosse Wassermassen flössen auch an den Wänden des Eingangsschachtes und erhöhten in einer Stunde das Watsserniveau für 2 Meter. Dieser Guss zeigte, dass das Wasser aus den zahlreichen Aluvialdolinen an der Erdoberflossen am Berührungspunkte beider Dislokationslinien im Höhlenabschnitte zum Ponor findet. Damit ist aber auch bewiesen worden, dass das mittlere und niedrige Wasser trotz dem Betonzylinder durch zahlreiche Aluvial-ponore ins Erdinnere versickert. So bleibt eigentlich den Ponor nur die Rolle des Abflussventils zur Zeit der enorm grossen Überschwemmungen. Der Engstellen wiegen beträgt die Kapazität des Ponors Slivlje nur einen durchschnittlichen Wert von 60 m3/Sek. Bei der Verstopfung des Ponors durch grosse Wassermassen vermindern sich aber noch mehr diese Durchflussmöglichkeiten.
Geografski vestnik, Ljubljana, XXXII (1960)
Svetozar Ilešič
H GEOGRAFIJI AGRARNE POKRAJINE NA PREKMURSKEM GORIČKEM
Ko smo pripravljali si n i etični pregled oblik poljske razdelitve na Slovenskem, objavljen leta 1930. smo imeli za Prekmurje na razpolago še zelo pomanjkljivo katastrsko gradivo, takratno stanje v organizaciji katastrskega urada v Mmrski Soboti nam povečini še ni dopuščalo vpogleda v parcelne protokole madžarskega katastra iz leta 1859—1860, temveč samo v nekatere mape. Zato smo že takrat v uvodu opozorili na to, da rezultati naše proučitve za Prekmurje ne morejo hiti niti zdaleč tako zanesljivi kakor za druge slovenske pokrajine1. Zavedali smo «e. da velja to še posebno za Goričko. To gričevnato prekmursko pokrajino smo na pregledni karti kar na grobo in na splošno prisodili prehodnim oblikam med razdelitvijo na gruide in razdelitvijo na delce z večjo podobnostjo grudam, opirajoč se pri tem iskoiraj le na zunanje lice parcelacije. V besedilu smo sicer opozorili, da na Goričkem tip poljske razdelitve ni enoten, temveč da se-tam močno mešajo nepravilne parcele s kompleksi podolgovatih ozkih delcev (»razdelitev na grude z delci«). Vendar se nam je zdelo, da pri tem prevladuje močna posestna pom elan osi in da je na Goričkem kljuib izraziti ra zložen osti naselij kaj malo eellkov, v čemer smo ceJo videli precejšnjo razliko s Slovenskimi goricami2. Bili pa smo tako previdni. da si teh pomešanih polj nismo upali označiti kot sistem stare, »prvotne« razdelitve jia grude, saj nam takrat razpoložljivo gradivo ni dovoljevalo presoditi, če do te pomešanosti ni, podobno kakor v Slovenskih goricah, prišlo morda z razmeroma mladimi delitvami celkov ali s pridobitvami novih zemljišč.
Ta naša previidnosit je bila povsem na mestu. Podrobna proučevanja zadnjih let so namreč pokazala, da sta struktura in geneza agrarne pokrajine na Goričkem mnogo raznoličnejši, kakor se je to zdelo na prvi pogled. To naj nam dokaže samo nekaj primerov.
Moščanci. Moščanci, naselje, zavzemajoče dno in obronke doline Mačkovskega potoka, kakih dobrih 10 km severno od Murske Sobote,
1 Svetozar Ilešič, Sistemi poljske razdelitve na Slovenskem. SAZU. Inštitut za geografijo. Dela, 2. Ljubljana 1950. str. 13.
2 S. Ilešič, Sistemi, str. 67.
7	Geografski vestnik
97
Kuš+anovci
ppaue/
pAO>fufpQ
Sl. 1. Vas Moščaiici (Goričko, Prekmurje) I. 1859. Progasti Fig. 1: Le village Moščanci (Prekmurje, Slovenie du NE) odprti celki (gl. str. 99). Navzhodu kompleks vinograd-	en 1859. Terroir avec des bandes contigues ouvertes et
niških delcev, danes pretežno »fosiliziranih«. Pozneje demiouvertes, ressenihlant au type de »Waldhufenflur«, zgrajena železnica vrisana zaradi orientacije. Dans \a partie orientale du terroir parcelles lanierees des
visnoblcs, uujcraTtVVmi perur la plupart iofesiUsees.
se nam na (katastrski mapi iz leta 1859 (sl. 1) pokažejo — s sosednjo Vanečo vred — kot svojevrsten tip naselja. V njegovem zahodnem delu (»Ogradih«), na desnem (bregu potoka, so kmetije (h. št. 1, 2,
3,	4. 31, 5, 6) razporejene v širokih, dokaj pravilnih sklenjenih progah (pro gastih odprtih celkih). Same domačije -stoje že izven dna doline na prvih obronkih pod »Logom« (gozdom). Od vsake se vleče sklenjena posestna proga na olbe strani: proti zahodu v pobočje gozd z nekaj osamljenimi vinogradi, proti vzhodu pa sadovnjak ter njivske in travniške (danes po železnici presekane) parcele do aluvialnega dna ob potoku. Nekatere posestne proge (št. 1, 2) segajo tudi čez potok daleč na drugo stran, v gozdne osoje južno nad Vrejskim potokom, nad katerim se na severni, prisojni strani začne moščanski vinogradniški »Vrej«. Vzhodni del Vreja kaže precejšen kompleks vinogradniških delcev, ki se vlečejo po pobočju navzdol; nad njimi na slemenu (»Zglavju«) pa je razvrščena .vrsta zidanic (»kleti«), V vinogradniški posesti so bili poleg domačinov zastopani tudi posestniki iz sosednje Vaneče in Doline ter celo iz ravenskih Bakovec. Izven pravega »Vreja« pa je bil ves svet stranskih grab in slemen vzhodno nad dolino področje celkov, deloma samo polodprtih ali celo povsem zaprtih (h. št. 22). Vendar so bili nekateri izmed njih že leta 1859 razdeljeni na dve ali tri kmetije (h. št. 16—17, 11—13, 9—10). Njive in travniki v' dnu doline, med cesto in potokom, pa so bili verjetno pozneje razdeljeni in ob njih je že pred letom 1859 zrastla prva, ob dolinski cesti postavljena kmetija (h. št. 21).
Zanimiva je analiza posestne vel i kos ti moščanski,h kmetij iz leta 1859. Kmetije odprtih progastih celkov na zahodu so merile vsaka približno 15—18 ha. To velja za kmetije št. 1—4 ler za očividno sprva enotno kmetijo št. 5 in 31. Samo št. 5 je bila precej manjša (10,3 ha). Kmetiji št. 7 in 8, ki sta bili verjetno sprva tudi en sam celek ali pa že od začetka samo polovični kmetiji, obsegata skupaj nekaj nad 22 lia. Celka 9 in 10 merita skupaj 19,3 ha. Ker sta imela še leta 1859 oba njuna posestnika isti priimek (Zrinjski, verjetno uskoškega izvora), sta izšla nedvomno iz prvotne kmetije. Razkosani celek št. 11—12—13 (z istim priimkom Hazay na vseh treh kmetijah) je meril leta 1859 okrog 36 ha, kar bi točno ustrezalo obsegu dvojne kmetije po 18 ha. Morda je bila to stara »županska« dvojna kmetija (prim. ime bližnje Španove grape in Španovega potoka). Krneliji št. 14 in 15 sta merili skupaj spet 18,6 ha, kmetiji št. 16 in 17 nekaj nad 20 ha, nerazdeljeni celek št. 18 nekaj več ko 15 ha, zaprti celek št. 22 onstran Vreja pa 18,5 ha. V celoti torej 13 prvotnih celih kmetij v izmeri po 15—20 ha (naj tipične j še z 18 ha) in dve, morda kasneje prirastli polovični kmetiji št. 6 in 21. Gospodarstev bajtarskega tipa z manj ko 5 ha je bilo samo 7.
Do danes (leta 1951—1955) se je v Moščancih slika za goričke razmere kar precej spremenila. Vas je že leta 1867 dobila šolo, pozneje tudi kapelo in železniško postajo, ki je Moščance približala Soboti. Zrastle so nove hiše ob cesti. Število vseh hiš se je povečalo od 27 v 1. 1859 na 67 v 1. 1910 in na 72 v 1. 1953, število prebivalstva
7'
99
pa od 213 v 1. 1869 na 374 v 1. 1910, ko je, kakor skoraj povsod na Goričkem, doseglo svoj višek, da je potem pričelo pojemati in padlo na 535 v J. 1955. Celotna rast od il. 1869 do 1. 1955 (za 57,2%) je bila močnejša kakor povprečno na Srednjem Goričkem (26,7 °/o). Tudi padec od 1. 1910 (indeks z osnovo 1. 1869 za 1. 1910 175.6. za I. 1955 157.2) je bil slabotnejši kakor na celotnem Srednjem Goričkem (indeks za I. 1910 140,8, za 1. 1953. 126,7). Delež kmečkega prebivalstva, ki je še 1. 1931 znašal 83,6 %, je do 1. 1953 padel na 63.4 %>. kar ni samo daleč pod povprečkom za Srednje Goričko, ki znaša še vedno 84.5 %, temveč celo pod povpreekom za vse Prekmurje (72,6 °/o). Za Goričko že kar izreden je bil I. 1955 delež prebivalstva, ki živi od industrije (4.5 %), od gradbeništva (3,6 °/o) in od javnih služb (7,5 °/o).
Moščanci so seveda kljub temu ostali še pretežno agrarni. Temeljito pa se je spremenila njihova socialno-posestna struktura. Cel.ki so se pričeli čedalje hitreje kosati. Čeprav za Moščance še ni novega katastra, se iz začasnih vpisov v stare mape vidi, kako je cel ek št. 4, ki je 1. 1859 obsegal 4—5 njivskih in 3 travniške parcele, danes skraj.no razparceliran (na 33 njivskih in 34 travniških parcel). Isto velja za cclek št. 7, kjer so posamezne parcele iz 1. 1859 razkosane danes na po 7—11 parcel. Tudi celek št. 18, ki je bil I. 1859 še čisto zaprt, kaže danes namesto nekdanjih 2 velikih njivskih in 2 velikih travniških parcel kar 12 njivskih in 7 -travniških. In medtem ko je imelo ,1. 1859 tri četrtine (74.1 °/o) vseh gospodarstev, t. j. 20 kmetij, več ko 8 ha zemlje (55 °/o celo več ko 10 ha), odpade danes na to skupino samo 9,7 °/o (7 kmetij). Po drugi strani so 1. 1859 samo 4 gospodarstva obsegala manj ko 2 ha zemlje, 1. 1953 pa jih je bilo že 16 (22,9 °/o). Vmesna skupina z 2—5 ha zemlje ki so ji 1. 1859 pripadale samo 3 kmetije, pa je narastla kar na 27 (36,7 %) in postala najmočnejša. Moščanci so se torej iz prvotnega naselja velikih kmetij, ki so povprečno obsegale vsaka okrog 18 ha, v sto letih spremenili v naselje, kjer prevladuje majhna zemljiška posest (pod 5 ha). V mehaničnem povpreoku je velikost kmetije padla od 11,4 ha v 1. 1859 na 4,1 ha v 1. 1953 in je precej manjša kakor na splošno na Srednjem Goričkem, kjer znaša po-vpečno 6.9 ha in kjer ima še vedno več ko polovica (55,8 °/o) kmetij več ko 5 ha zemlje. Povprečna velikost parcele je padla od 44 na 17 arov, povprečno število parcel na posestnika pa je ostalo skoraj nespremenjeno (od 26 na 25,5), kar pomeni, da so se s kosanjem kmetij drobile tudi parcele.
Težko je presoditi, koliko se'je pri vsem tem drobljenju kmetij in sorazmerno precejšnjem posegu neagrarnih panog v življenje Mo-ščanec spremenilo tudi kmečko gospodarjenje samo. Vemo samo, da se je odstotek njiv v razdobju 1859—1955 povečal od 32,7% kalna 49.9 % in to na škodo gozda, ki je nazadoval od 37,8 % na 27.3 %, kar bi pomenilo, da se je poskušala novo razvijajoča se mala kmečka posest krepko zagristi v poljedelsko osnovo. Vinogradi so nazadovali od 3,5 % na 1,3%, kar se kaže tudi na zunaj v izginjanju ali pre-obražanju nekdanjih »kleti« na Zglavju nad Vrejem in v precejšnji »fosilizaciji« tamošnjih vinogradniških delcev. Odstotek travnikov in pašnikov je ostal v glavnem isti (17—18%), značilno pa je, da je
število glav goveje živine na 100 prebivalcev narastlo od 36 v 1. 1910 na 55 v 1. 1953, čeprav je še vedno manjše kakor na Srednjem Goričkem na splošno. Zgovoren je tudi sorazmerno močan delež krmnih rastlin na polju (21.7%), daleč močnejši kakor povprečno v Prekmurju (12.8 °/o) in tucli močnejši kakor povprečno na Srednjem Goričkem (18.3 °/o). Na splošno sev eda kmetijstvo še vedno vztraja pri tradicionalni polikulturi na žitni osnovi (s 63,5% žita. pri tem 26,7 % pšenice ,na polju).
Krnci. Precej drugačna slika se nam pokaže v Krncih, malem razloženem naselju v povirju Martijanskega potoka. Socialno-eko-n o inska struktura se tu od 1. 1859 ni kaj bistveno spremenila, pač pa se iz kart L. O 1 asa o izseljevanju za 1. 1910 in 19313 vidi. da so se vr nasprotju z Moščanci, ki jili te karte sploh ne beležijo, ljudje od tod neprimerno bolj izseljevali, bodisi sezonsko ali za trajno. Do 1. 19(4 se je iz Krncev izselilo za trajno kar 31 ljudi (21.1 % vsega prebivalstva po štetju iz 1. 1910)4. Razumljivo je, da pri tem naselje ni rastlo niti po številu hiš niti po številu prebivalstva. Število hiš je sicer od 18 v 1. 1859 narastlo na 30 v L 1910. a je do 1. 1953 spet padlo na 26. Prebivalstvo je že od 1. 1869 dalje skoraj stagniralo (od 138 v 1. 1869 na 142 v I. 1910). pozneje pa močno nazadovalo (115 v 1. 1931 in 107 v I. 1953). Še 1. 1931 je stoodstotno živelo od kmetijstva in tudi 1. 1953 je bil ustrezni odstotek še vedno 94,4 % (vse ostalo pomeni le 6 ljudi!). Povprečna velikost kmetije je izinašala 1. 1859 14,4 ha, a naj večje kmetije (nerazkosani celki) so obsegali tudi tu okrog 18 ha. Do danes se je sicer povprečna velikost kmetije zmanjšala na 10,6 ha, vendar je značilno, da je poleg najmočnejše posestne skupine s 5—8 ha (33,3 %) še vedno najmočnejša skupina z več ko 10 ha (20,8 %) in zelo močna tudi skupina z 8—10 ha zemlje (16.7%). V celoti ima še vedno 70.8% gospodarstev več'ko 5 ha zemlje Parcele so se sicer drobile, toda zmerno. Njihova povprečna velikost je padla od 43 na 27 arov, število parcel na posestvo pa je le rahlo narastlo (od 32 na 35). kar pomeni, da se je velikost kmetij nekoliko a zmerno zmanjšala in to s prav tako zmernim drobljenjem parcel
V	skladu z vsem tem kaže agrarina pokrajina v Krncih mnogo manj sprememb kakor v Moščancih. Čeprav je vinogradov še danes 3,6 %, se »fosilna« vinogradniška parcelacija le malo uveljavlja. Primerjava vzhodnega dela krnskega zemljišča po stanju iz 1. 1859 .in iz 1. 1955, ki nam jo dajeta naši sliki 2. in 3., pa je le zelo zgovorna. L. 1859 (sl. 2) je bilo na tem delu vaškega zemljišča še lepo vidnih
5	prvotnih celkov (na karti označenih z I—V), od katerih sta bila dva (I—II, h. št. 1. 2) še v celoti zaključena, celek III je bil razdeljen med dve gospodarstvi (h. št. 3 in 16), oelek IV prav tako med dve (h. št. 4 in 5) in celek V med tri (h. št. 6. 12 in 13). Kontrast med zaključenima, nerazdeljenima celkoma I in II ter drugotno razdelitvijo na pomešane grude v mejah prvotnega celka \ je bil še zelo mar-
3 Ludvik 01 a s , Sezonsko zaposlovanje prekmurskega prebivalstva. Geografski zbornik, Murska Sobota 1959, str. 43, 53.
4 L. O 1 a s , o .c., str. 55.
^»y.v.y
*•»«»•••
y*v*v*v*>
.*»»»/
•j'
mifätäß
kanten. Današnja slika (sl. 3) je precej drugačna. Ne samo po tem, da je število kmetij narastlo, s tem da se je celek I razkosal med tri gospodarstva (nove h. št. 24, 25 in 26). celek II med dve (novi h. št. 1 in 2), da sta tudi prvotna celka III in IV namesto med dve razdeljena med tri kmetije (nov« h. št. 3. 4. 5 in 21, 22, 23), kar vse pomeni, da je sistem nekdanjih celkov docela prešel v sistem drugotnih grud. Bolj značilno in za razrahljan je nekdanje strukture pomembno je dejstvo, da je v vseh pet nekdanjih celkov (še najmanj v celek V, ki je bil prvotno najbolj razkosam) prodrla zunanja iposest (označena na sl. 3 s črlkanjein) in to le izjemoma iz sosednjih celkov. povečini pa od strani bolj oddaljenih krnskih kmetij, iz sosednjih vasi (Bokračev. Kuikeča, Ivanec) ali celo iz ib o 1 j oddaljenih (Moravec). Zlasti primer celka IV, ki je dodobra razrahljan, saj je od prvotne, iz celka samega vzrastle posesti tam kaj malo ostalo, nam dobro kaže, kako za Krnce ni toliko značilno notranje drobljenje celkov in manjšanje zemljiške posesti, temveč hitri razkroj samega njihovega bistva, t. j. njihove enotnosti in zakl j učenosti. To čedalje bolj v.odi k poljski razdelitvi z videzom »prvotne« razdelitve na pomešane grude.
Stanjevci. Stanjevci stoje ob železnici že onstran razvodja med Mačkovskim potokom, ki teče na jug. in Peško vsk im ipotokom, ki se steka že v porečje Krke. Po razvoju agrarne strukture nekoliko spominjajo na Moščauce, vendar tu ni progastih odprtih celkov, razen tega so spremembe, ki jih je tudi tu sprožila predvsem železnica, veliko slabotnejše, saj smo že dalje proč od Ravenskega in Sobote.
Katastrska mapa iz I. 1859 kaže v Stanjeveih izrazito razdelitev na grude precej pravilnih, blokastih oblik. Jermenastih njiv takrat tam sploh še ni bilo z izjemo vinogradniškega »brega« na severovzhodni. Del naselja severno od potoka je bil in je še precej razložen, z osnovo iz še ne razkosan ih celkov. medtem ko je bila posest kmetij vzhodno od vinogradniškega »brega« bolj pomešana, vendar povsod s precejšnjim strnjenim blokom za hišo. Južno od potoka, vzdolž njegove terase, se je vleklo eno samo. dokaj strnjeno naselje, takrat še povsem iz leseniih hiš. Prvotni celki, po oblikah precej nepravilni, vendar povečini segajoč podobno kot odprti progasti celki v Moščamcih s terase v mokrotno, travniško dno doline, so bili povečini že takrat precej razkosani na dve, tri kmetije. Povprečna velikost kmetije je bila 14.5 ha. toda naj tipične jši prvotni celki (n. pr. h. št. 9) so merili okrog 20 ha, med njimi pa je bila prav kakor v Mošcancih dvojna kmetija (h. št. 25) z 41,8 ha zemlje.
Do danes se je stanje precej spremenilo, število hiš je sicer od 1. 1859 do I. 1910 narastlo od 45 na 107, od tedaj pa stagnira okoli 100. Število prebivalstva že od 1. 1869 precej stagnira (1. 1869 — 424, 1. 1910 — 467. 1. 1953 — 449). kar nam pojasne Olasovi podatki, ki kažejo tu, v nasprotju z Moščanci, močno izseljevanje. Razlika z Mo-ščanci je tudi v tem, da je delež kmečkega prebivalstva le neznatno nazadoval (od 94.7% na 89.5%), pač pa je od I. 1910 nazadovalo število' goveje živine na 100 prebivalcev (od 80 na 68). Povprečna velikost posesti je znatno padla in sicer od 14.5 na 6.8 ha, kar ustreza povprečku za vse Srednje Goričko. Pri tem sta postali najmočnejši
skupini s 3—5 ha i'n s 5—8 ha zemlje, vendar ima še vedno tretjina (33 °/o) gospodarstev več ko 8 ha, slaba petina (19 °/o) pa celo nad 10 ha zemlje. Kmetijska posest se je torej tudi tu zmanjšala, čeprav zmerneje kakor v Moščancih; velike kmetije so se precej bolj obdržale, mnogo manj kakor tam pa je vzrastlo manjših gospodarstev, saj jih je samo 6 °/o z manj ko 2 ha posesti. Pač pa se je parcelna struktura močneje drobila: povprečna velikost parcele se je zmanjšala od 41 na 12 arov, pri čemer je povprečno število parcel na kmetijo narastlo od 33 na 55! Če upoštevamo to in se vrh tega spomnimo, da je utegnil presežek prebivalstva v Stanjevcih v mnogo manjši meri ostati doma kakor v Moščancih, spoznamo, da je transformacija agrarno-socialne strukture tu le na prvi videz ugodnejša kakor tam.
Ženavlje. Značilen je bežen vpogled v razvoj agrarne strukture bližnjih Zenavelj, ki so že pred zadnjo vojno služile (v študiji Matije Maučeca5) kot izrazit primer socialno in gospodarsko šibke goričke vasi. Pri tem nas preseneti, da je bila slika te vasi 1. 1859 še precej drugačna kalkor pa nam jo prikazuje Maučec. Ženavlje so štele takrat 26 domačij, od katerih jih je dobra polovica (14) merila več ko 15 ha: največ med njimi jih je bilo tudi tu med 15 in 20 ha. Ostalih 12 je imelo manj ko 5 ha zemlje, od tega 9 celo manj ko 2 ha. Vas je bila torej socialno jasno diferencirana: na eni strani dokaj krepke kmetije, na drugi strani bajtarji (nekdanji > viničarji« — v iničarji!). Zato je povpreček za obseg kmetije (13,2 ha) tu še manj ustrezal dejanskemu stanju kakor drugod. Pri tem so sicer kmetije res obsegale tudi veliko pašnika in gozda, toda '/s do Ve vse površine (t. j. 5—6 ha) je tudi pri največjih med njimi, ki so merile 25—30 ha, pripadala njivam. Nekatere med njimi (h. št. 1, 2, 3, 8, 15 itd.) so bile še skoraj zaključeni veliki oelki, zlasti v zahodnem delu: toda tudi drugod, kjer so se celki precej močneje razkosali v drugotne grude, posest ni bila majhna. Poseben element v agrarni pokrajini je pomenil vzhodni del naselja (»Leisce«) z razloženim slemenskim naseljem in proti jugu potegnjenimi progastimi parcelami, očitni preostanek vinogradniških delcev, ki pa je bil tu že takrat skoraj povsem »fosiliziran«, ves v sadovnjakih, z izjemo enega, dveh vinogradov.
Od takrat so Ženavlje doživele korenite spremembe. Že za 1. 1931 je štel Maučec veliko večino posestnikov med bajtarje6. Po podatkih za 1. 1955 je imelo sicer še vedno 17,2 °/o kmetij več ko 8 ha zemlje, toda najmočnejša (34,4%) je postala skupina s 5—8 ha. takoj za njo (29,7 °/o) pa skupina s 3- 5 ha. Povprečna velikost kmetij je močno padla (na 5,5 ha), pri čemer pa so se, če smemo verjeti katastrskimi podatkom, nenavadno drobile parcele, saj je povprečna velikost parcele (morda samo solastniškega deleža?) padla od 49 kar na 9 arov. povprečno število parcel na posestnika pa narastlo od 28,5 na 62,5 in to pri znatno zmanjšanih kmetijah! Število hiš je narastlo na 64. Hkrati z njimi je do J. 1910 naglo rastlo tudi prebivalstvo (od 277 v 1. 1869
5 Matija Maučec, Prenaseljenost in sezonsko izseljevanje v Prekmurju. Geografski vestnik IX. Ljubljana 1933, str. 107—117.
6 M. Maučec, o. e., str. 112.
na 423 v 1. 1910), potem pa je do 1. 1931 precej padlo (na 332), da odtlej nekako stagnira (325 1. 1953). Okrog 1. 1910 so torej dosegle Ženavlje najbolj kritično stanje v svojem populacijskem razvoju, kar je šlo oči vidno vzporedno s procesom drobljenja posesti, še posebno nadaljnjega kosanja in rahljanja prvotnih cel k o v. Zato se krog na Olasovi karti izseljencev, ki je bil za Ženavlje 1. 1910 še sorazmerno majhen, hitro poveča na karti za 1. 1930. za 1. 1953 pa se spet nekaj zmanjša7. Zanimivo je še, da se je od 1. 1859 do 1. 1953 .znatno povečal delež njiv (od 23,1% na 33%) in to v glavnem na škodo gozda (ki je padel od
42,7	% na 36.5%). Gozd so torej vendar spričo rasti prebivalstva in drobljenja posesti spreminjali v njive: in če Maučec opozarja, da ni mnogo možnosti za tako spreminjali je8, ima pač le v toliko prav, da so te možnosti že do časa njegove študije v glavnem izčrpali.
Križevci. Zadnji primer, ki hi ga tu obravnavali kot zelo značilnega, so gorički Križevci, naselje, ki zavzema povirje Male Krke in sega s svojim zemljiščem še tja v dolino Peskovskega potoka na severu. Križevci niso značilni morda zaradi kakih posebnih sprememb v socialno-posestni strukturi v zadnjih sto letih. Saj se je tu povprečna velikost posesti zmanjšala samo nekako od II na 7 ha. Njihovo prebivalstvo je od 1. 1869 do ,1. 1910 še rahlo narasti o (od 964 na 1162), od tedaj pa dosledno pada (na 842 1. 1953). kar ipomeni, da so se ljudje bolj izseljevali kakor drobili svojo posest. Tudi parcelacije nova katastrska mapa ne kaže dosti bolj razdrobljene kakor je bila 1. 1859. Pač pa so Križevci zanimivi po posebni fiziognomiji in strukturi svoje agra rine polkraj i ne.
V	svoječasnem Krajevnem leksikonu jih je avtor označil kot več skupin hiš. ki se navadno vrste v dolgih nizih ob cestah«9. Analiza agrarne pokrajine po mapi iz 1. 1859 nam res pokaže več delov naselja, ki pa so vsi razloženega tipa. Na jugozahodu in na jugu. kjer se naseljeni svet inajmočneje prepleta z gozdom (Markine »Gore«. Casarne »Gore«, Žlačke »Gore«), so ponekod še ohranjeni celki, drugod (n. pr. na Svinj eku in na Strmcu) imajo hiše. razporejene v dveh skupinah (ih. št. 39—44 in 45—52) že močno pomešano posest v obliki tipičnih podolgovatih grud. ki se vlečejo vzdolž izohips. Obema tema skupinama pripada južno od tod manjši vinogradniški »breg«. Večji kompleks drobne vinogradniške parcelacije pa je na jugovzhodu: označujeta ga za Goričko značilni ledinski imeni »Vrej« za zgornji, zares vinogradniški del, in »Žlaiki« za spodnji, že travniški del. po katerem se potem imenujejo tudi še bližnje gozdnate »Gore« (Žlačke Gore). Ti drobni vinogradniški delci so seveda v ostrem nasprotju s celki (h. št. 62—63), deloma že razdeljenimi (št. 65. 66—68), ki se širijo na sever od tod. Nedvomno najsvojevrstnejši del naselja pa je na severnih obronkih doline Križevskega potoka — »Pri Stari cerkvi«. Do izraza pride že na topografski karti, še bolj pa na katastrski mapi iz 1. 1859 (sl. 4). Gre za pobočja brez vinogradov; domovi so razloženi
7 L. O 1 a s , o. c., str. 45, 53.
8 M. Maučec, o. c., str. 109.
9 Krajevni leksikon Dravske banovine. Ljubljana 1937, str. 457.
Sl. 4. Del naselja Križevci (»Pri stari cerkvi«) na prekmurskem Goričkem 1. 1859. Prvotni progasti celki povečini razkosani že 1. 1859 (gl. str. 106. 108).
Fig. 4: Le village Križevci (Prekmurje, Slovenie du NE) en 1859. Bandes originairement contigues, mais pour la plupart dejä en 1859 sous-divisees.
v -dolgi vrsti po prvih obronkih nad mokrotnim dolinskim dnom; prisojna pobočja nad njimi zavzema kar nekam pravilen sistem njiv v podolgovatih blokih oziroma širokih kratkih progah vzdolž pobočij. Na prvi pogled bi res sodili, da gre tu za posestno močno pomešano razdelitev aia progaste grude ali na nekakšne »kratke delce«.10 Iz sl. 4 pa se prav dobro vidi, da gre — še bolj značilno kot v Moščancih —- za prvotne široke progaste celke, ki so se vlekli od travniškega dna doline mimo domačij do vrha slemena in še čez. Ti celki pa so bili že 1. 1859 povečini poprek razkosani, vsak na dve (h. št. 21—22. 19—20, 17—18, 14—15), tri ali celo štiri (.št. 23—26) kmetije ter so le izjemoma ostali celi (št. 13 in 16). Ponekod (pri št. 19—20) spominja še isti priimek (Novak) in ustrezno skupno ime za del naselja (Novakovo) na prvotni celek.
Značilne so površinske izmere ,za nekatere od teh prvotnih celkov: št. 23, 24, 25, 26 merijo skupaj 14.6 ha. št. 21 in 22 skupaj 15.5 ha, št. 19 in 20 skupaj 18.6 ha, št. 14 in 15 skupaj 17,5 ha, nerazdeljena celika št. 13 in 16 pa vsak po 17.2 ha. Spet se nam torej izlušči prvotna površinska izmera kmetije, nekako od 17—18 ha. ki smo jo zabeležili povsod na Srednjem Goričkem. Verjetno ni slučaj, da se nam je najjasneje izluščila v Moščancih in Križevcih, kjer se je prvotna naselitev izvršila dokaj sistematično v progastih odprtih celkih, ki bi jih skoraj že lahko prisodili tipu sklenjenih prog (Waldhufenflur). Razlika z Moščanci je le v lem, da so v Križevcih ti odprt.i progasti celiki že
1.	1859 krepko poprek razkosani. Fiziognomija njihove agrarne pokrajine nas presenetljivo močno spominja na podobne, čeprav obsežnejše primere iz gričevnatega sveta Nizkega Beskida na Poljskem11.
Ker so bili kniževski progasti (in drugi) ce.lki že 1. 1859 precej razkosani in nadaljnjega kosanja ne bi prenesli, se njihova agrarna pokrajina odtlej ni več močno spremenila. Pripomniti pa je treba, da so se celo nekateri izmed tistih celkov, ki smo jih 1. 1859 našli še nerazkosane, ohranili takšni vse do danes (n. pr. celek št. 16 na sl. 4). Še najmočnejše spremembe v lice križevske agrarne pokrajine so prinesli sezonci s kair krepko modernizacijo nekaterih kmečkih hiš. prineslo pa jih je tud.i močno nazadovanje vinogradniških površin v kompleksih vinogradniških delcev (od 22,9 ha na 6,5 ha).
Zaključek. Zgoraj obravnavani primeni nam dokazujejo:
1.	Da na Srednjem Goričkem verjetno nikjer prvotna agrarna pokrajina ni pripadala sistemu pr volni h pomešanih grud. Parcel no-posestna pomešamost je še danes kljub močnemu drobljenju posesti mnogo manjša, kakor smo prvotno mislili. Zemljiški kompleksi. kjer je posest že dolgo res močno pomešana in kjer se posebno uveljavljajo ozke. progaste parcele, so povečini več ali manj fošili, zirani »vinogradniški delci« (fossile Weingartenstreifenflur)12, zna-
10 Kakor na bližnjem Repičinem bregu; gl. Ilešič, Sistemi, str. 67.
11 Prim. Roman Szcztjsny Gospodarska rolna w Beskidzie Niskim-Groniada Cergowa. Przeglqd Geograf iczny, Warszawa 1959, str. 623.
12	S. Ilešič, Die Fhirformen Sloweniens im Lichte der europäischen Flurforschung. Münchner Geographische Hefte 16, 1959, st r. 83—84.
las
čilni gorički »vreji« in »Ibregi«, kakršnih je veliko orisal Bela Sever v svojem diplomskem delu13, enega izmed njih (»Ropoški Breg«) pa podrobno Ivan Gams14.
2. Da je bil v večini Goričkega osnovni ali vsaj najbolj razširjeni tip zemljiške razporeditve c el ek, podobno kakor v Slovenskih goricah15 ter na Kozjanskem in Sotelskem16. Današnja pomešanost na grude ali na grude z delci bi bila torej d ir u g o t n a. S tem bi se tudi na Goričkem povsem ujemalo prevladovanje razloženih naselij. ki se le malokdaj zberejo v bolj strnjene vasice ali zaselke. Izmera prvotnih celkov, v kolikor jih lahko rekonstruiramo, je znašala skoraj povsod okrog 17—18 ha.
3. Da so med razloženimi naselji na Goričkem tudi taka, kjer so celki, ne'glede na to, ali so še danes ohranjeni ali pa že razkosaini, raztegnjeni v dokaj pravilne .sklenjene proge odnosno progaste odprte ali polodprte c e 1 k e. Tudi tu .se torej ponavlja progasti tip odprtih celkov, ki ga je v Slovenskih goricah zabeležil že Sida ritsch in ga .označil kot Waldhufenflur ali kot Streifeneinödflur17 in ki smo ga pozneje še večkrat omenjala18.
4. Da pa vendar naša, na prvotni površni vpogled oprta ugotovitev večje parcel no-posestn e pomešanosti na Goričkem kakor v Slovenskih goricah ni bila samo optična prevara. Pomešanost je namreč danes na Goričkem vendarle večja, saj se je tudi tam, kakor v večini Prekmurja, v, zadnjem stoletju, pa tudi že poprej, uveljavila močnejša dedna delitev po .sest i19. To je pomenilo predvsem delitev prvotnih celkov. Ponekod so bili že I. 1859 skoraj vsi razkosani (Križevci), drugod so se močno drobili zadnjih sto let, pri čemer pa so nekateri ostali do danes celi (Moščanci), spet drugje se sploh niso več kaj dosti dalje drobili, temveč jiih je bolj notranje rahljala tuja po.sest, prodirajoča od zuinaj (Krnci). Začetek, hitrost in obseg delitve celkov so bili torej .zelo različni v vzajemnih vzročnih sozavisnostiih s populacijskim razvojem in s spremembami v agrarno-socialni strukturi.
Vse to velja za večino Goričkega. Izraziti izjemi sta le skrajni severozahod (Ocinje, Rogaševci, Kramarovoi itd.) in jugovzhod (Ci-kečka vas, Motvarjevci, Rukovniiea, Kobilje itd.), kjer prevlada že
13 Bela Sever, Prekmursko vinogradništvo, geografska študija. Ljubljana 1959 (diplomsko delo v rokopisu).
14 Ivan Gams. Agrarno-geografska analiza Ropoče. Geografski zbornik. Murska Sobota 1959, str. 127.
15 Ilešič, Sistemi, str. 23.
16 Ilešič, Die Fhirformen. str. 20 in 31. — VI. Kokole, Gospodarska geografija in geografija naselij v področju med Savo in Sotlo. Geografski zbornik IV, SAZU, Ljubljana 1956, str. 91, sl. in t. II.—IV.
17 M. Sidaritsch. Geographie des bäuerlichen Siedlungswesens im ehemaligen Herzogtum Steiermark. Graz 1925, str. 27.
18 S. Ilešič, Sistemi, str. 79.
19 S. Ilešič, Glavne geografske poteze in problemi Pomurja. Geografski zbornik, Murska Sobota 1959, str. 9 in 25. — Vanek Šiftar, Razdrobljenost kmetijskih zemljišč. Svet ob Muri, IH. Murska Sobota 1938, str. 47 sl.
bolj ali docela strnjeni, vaški tip naseljenosti in z njim mnoigo starejša in temeljitejša, včasih že na pravilne delce spominjajoča parcelna razdrobljenost zemljišča. O njej pa kaj več drugič.
CONTRIBUTIONS Ä L’’ETUDE DU PAYSAGE RURAL A GORIČKO
(Region des collines tertiaires en Slovenie du NE)
Svetozar Ilešič
Dans son ouvrage synthetique sur les structures agraires en Slovenie1 1' auteur n’a pas pu donner des resultats exacts sur le paysage rural du Prekmurje ( Pays au-delä de la Mura«), de la region la plus liordorientale de la Slovenie, ayant appartenu jusqu’a la premiere guerre mondiale ä la partie hongroise de l'ancien empire austro-hongrois. La cause en etait dans le fait, que le cadastre hongrois de 1859—1860 n’etait pas encore, a ce temps-la, tout ä fait a son disposition. C’est ainsi que les collines tertiaires de cetite region (nominees Goričko) y ont ete attribuees, avec asisez de generalisation, anx formes de transition entre les champs en blocs et les champs en la-nieres ressemblant plutöt aux champs en blocs, mais sans pouvoir etre designes avec certitude corame champs en blocs d’origine primaire (primäre Blockgemengeflur).
Les recherches illterieures ont, en effet, demontre que:
1. La plupart de terroirs de la region, caraoterises par un fort mor-cellemeint de la propriete, avec beaucoup de paroelles lanierees, ne sont que des terroirs viticoles ]>lus on inoins fossilises (fossile Weingartenstreifenflur). En dehors de ces terroirs, le paysage rural original n’appartenait nulle part au type des champs en blocs d’ori.gine primaire.
2.	Le paysage rural original de Goričko etait, au contraire, pretsque partout, de meme comme dans la region voisine des collines tertiaires des Slovenske Gorice de l'autre cote de la Mura, le paysage de« terroirs d’un seul tenant (Einödflur), tout en concordance avec le type d’habitat disperse qu’y predornine. L’etendue primaire de ces terroirs etait presque partout de 17—18 ha.
3. Parmi ces terroirs il y en a qui montrent la forme plus reguliere ot systomatique des bandes contigues ouvertes et denniouvertes, ressemblant au type de Waldhufenflur (fig. 1 et 4).
4. La region differe pourtant de la region voisine des Slovenske Gorice en tant que les terroirs autrefois d’un seul tenant y ont ete, grace surtout ä la diviisibilite succesorale plus forte, attribuee queiquefois au droit d’here-dite traditionel liongrois, beaucoup plus fortement morcelles en blocs d’origine secondaire. Quelque part, ils oiit ete dejä en 1859 pres([ue tous part ages (Križevci, fi.g. 4); ailleurs, il n’ont subi un fort mo reel lenient que depuis ee temps-la, quclques-uns ayant reste meme jusqu’ici unpartages (Moščanci, fig. 1). 11 y a aussi des cas comme celui de Krnci (fig. 2 et 3), oil le morcel-lement des terroirs d’un seul tenant n’a pas meme beaoucoup avance depuis 1859, mais oil il s’agit plutöt d’un relächement interieur de ces terroirs par la propriete venant d’en dehors (fig. 3). Le point de depart, la rapidite et l’ampleur du morcellement des terroirs autrefois contigus etaient done tres differentes selon les differences dans revolution demographique ainsi que dans le changements de la structure sociale. A Moščanci (fig. 1), oil le pour-cent de la population agraire a assez diminue (de 83,6 % en 1931 ä 63,4 % en 1953), l’etendue inoyenne d une ferme a diminue de 11.4 ha en 1859 ä 4,1 ha en 1953. L’etendue moyemne d’une parcelle a decru. dans le meme temps, de 44	17 a, pendant que le nombre moyen de parcelles d'une ferme a reste ä peu pres le meme - (26 en 1859 et 23 en 1953); le morcellement de la propriete v a ete done accompagne du morcellement des parcelles.
1	S. Ilešič, La physionomie parcellaire des champs en Slovenie. Academia scientiarum et artium slovenica, Opera, 2. Ljubljana 1950.
Geografski vestnik, Ljubljana, XXXII (I960)
Vlad iii 111 ir K 1 e m e 11 č 'i č
PROBLEMI GOSPODARSKO-GEOGRAFSKE KLASIFIKACIJE SLOVENSKIH NASELIJ
(Prispevek k proučevanju urbanizacije v Sloveniji)
Uvod
Povojina socialistična graditev je s pospešeno industralizacijo 111 komercializacijo kmetijske proizvodnje prinesla slovenskim naseljem velike geografske spremembe; seveda so na to vplivale tudi druige gospodarske in kulturne dejavnosti. Zakonitosti povojnega geografskega preoblikovanja slovenskih pokrajin so v znanstveni literaturi, zlasti literaturi regionalno-geografskega in gospodarsko-geografskega značaja, že nakazani. Tako laihko s primerjavo ugotovljenih procesov gospodarsko-geografsko različno razvitih pokrajin izluščimo tudi tendence im zakonitosti v razvoju slovenskih naselij1.
V sorazmerno kratkem 15-letnem povojnem razdobju so se izoblikovali novi tipi centralnih naselij; v zaledju gospodarsko razvitih centrov so se naselja močno urbanizirala, na periferiji gravitacijskih zaledij industrijskih središč in v agrarnih pokrajinah pa nastaja zaradi komercializacije kmetijske proizvodnje nov tip agrarnega naselja, ki je z unbainsk im i središči funkcijsko tesno povezano.
Pregled značilnih povojnih gospodarsko-geografskih procesov
V Sloveniji so se stara industrijska naselja močno povečala. Med njimi in sredi agrarnih pokrajin pa so nastala nova; le-ta so si izoblikovala obsežna gravitacijska zaledja, ki jih zajemajo urbanizacijski procesi.
1	a) Igor Vrišer, Razvoj prebivalstva na območju Ljubljane, Ljubljana 1956, str. 73—92;
b) Vladimir Klemenčič, Urbanizacija okolice Kamnika, Geografski vestnik, Ljubljana 1953;
c) Igor Vrišer, Nastanek in razvoj Nove Gorice, Geografski vestnik 1959, str. 45—78;
d) Številni seminarski elaborati slušateljev geografije s področja gospodarske in agrarne geografije slovenskih naselij, Univerza v Ljubljani, Geografski inštitut.
S	stopnjevanim gospodarskim razvojem Slovenije so se preusmerili selitveni tokovi prebivalstva. Izseljevanje v tujino je zamenjalo živahno preseljevanje prebivalstva v notranjosti Slovenije2. Vsakodnevno potovanje delovne sile iz podeželskih naselij v urbanska središča zavzema iz dneva v dan vse močnejši razmah. S postopno intan-zifikaoijo prometnih zvez se radiji gravitacijskih zaledij, ki dnevno zalagajo gospodarska središča z delovno silo in s kmetijskimi pridelki, zelo hitro širijo, na drugi strani se pa krčijo področja, odkoder se morata prirodni prirastek odraslega prebivalstva in v kmetijstvu sproščena delovna sila z zaposlitvijo v urban.s k cm poklicu izseliti iz domačega kraja bliže delovnemu mestu. Obseg in število agrarnih in depopulacijskih območij se postopoma zmanjšuje, vzporedno s tem se pa veča obseg in število bolj ali manj urbaniziranih področij, kjer število prebivalstva stagnira ali narašča. S postopnim približevanjem od agrarne periferije k mestu «e od kraja do kraja hitreje zmanjšuje delež kmečkega prebivalstva in nagleje razpada kmetijska posest; lastniki zemlje postajajo vse bolj v urbanskem poklicu zaposleni polkmetovalci, v novejšem času pa tudi kmetijske zadruge.
V vsej Sloveniji, zlasti še v okolici mest, .se kmetijstvo naglo komercializira in prilagaja svojo proizvodnjo naraščajočim potrebam urbanskega prebivalstva. Povsod lahko sledimo preusmerjanju na rejo mlečne živine, pridelavo vrtnin, sadja in v podobne kmetijske kulture. Širom po Sloveniji nastajajo veliki moderni kmetijsko-go-spodarski kombinati z živinorejskimi farmami, plantažnimi nasadi sadja in predelovalnimi obrati. Stara in nova gospodarska središča se naglo večajo, v okoliških vaseh pa narašča število urbanskih hiš, modernizirana kmečka hiša pa vse bolj postaja bivališče v mestu za po sl enega prebivalst v a.
V Ljubljanski in Celj.ski kotlini, v območju Maribora in Mežiške doline so industrijska središča tako na gosto posejana, da je razdalja od enega do drugega povsod manjša od pol ure3. Intenzivno urbanizirani pasovi, ki zavzemajo razdaljo do pol ure od centrov, so se pa teritorialno že spojili. Ljubljanska in Celjska kotlina, območje Maribora in Mežiška dolina so .se tako razvili v obsežne in sklenjene gospodarsko višje razvite'urbanizirane pokrajine.
V ostalih pokrajinah, ki so bile do druge svetovne vojne pretežno še agrarne, so se pričeli posamezni centri industrializirati šele v času po drugi svetovni vojni. V starih upravnih in tržnih centrih so se v novejšem času osredotočili prehranlbeni industrijski obrati za predelavo tržnih viškov hitro pokvarljivih kmetijskih pridelkov kot
2 Dolfe Vogelnik, Selitve delovne sile v Sloveniji 1954—1957, Ekonomski zbornik, Ljabljana 1959, str. 183—342.
3 Za časovno razdaljo med okoliškim krajem in mestom računamo tisti čas, ki ga porabi večina zaposlenih na poti od kraja stanovanja do mesta. N. pr. iz kraja hodi dnevno na delo 61 ljudi; 50 se jih vozi z vlakom im porabijo na poti od kraja stanovanja do delovnega mesta 25 minut, 10 se jih vozi s kolesi in porabijo 35 minut, eden hodi pa peš in porabi 40 minut.
V	takšnem primeru računamo, da je kraj oddaljen od mesta 25 minut.
mleka, sadja, zelenjave ki mesa (Ljutomer, Murska Sobota, Ptuj, Novo mesto, Postojna, Ilirska Bistrica, Ajdovščina, Šempeter pri Gorici, Tolmin, Koper); razen industrijskih obratov so se pa razvila tudi večja odkupna podjetja, ki posredujejo trgovino s tržnimi viški kmetijske proizvodnje med agrarnimi in industrijskimi področji. Na gozdnatih področjih Notranjske, Gorenjske, Dolenjske im Pohorja so se razvili centri lesno-predelovalne industrije, kjer so dobili delo nekdanji polkmetje-gozdarji, ki so zaradi mehanizacije obdelave in motorizacije transporta lesa izgubili zaslužek v gozdu. Tod so pa našli delo tudi srednji im mali kmetje, ki .so si morali nekdaj iskati zaslužka na sezonskih delih ali pa so se morali izseliti za trajno v druge dežele, da bi lahko preživljali sebe in svoje družine. Ta tip delovne sile potuje vsak dan na delo iz vasi v industrijska središča, v prostem času pa pomaga družini pri delu na kmetiji; kljub poklicni preusmeritvi pa stanuje še vedno v kmečki hiši, zato naselja v gravitacijskem zaledju novih centrov v zgradibeni strukturi še niso spremenila svoje podobe.
Pregled procesov povojne gospodarsko-geografske preobrazbe Slovenije kaže, da gospodarski in demogeografski procesi niso vskla-jemi s procesi preobražali ja zunanje podobe pokrajin. Ker velik del industrijske delovne sile ne stanuje v industrijskih naseljih, marveč v okolici, je v industrijskih centrih število stalno naseljenih industrijskih zaposlencev mnogo manjše od števila delovnih mest v industriji. V ožjih zaledjih industrijskih središč pa imajo naselja, kjer industrijskih obratov ni, velik odstotek industrijskega in drugega neagrarnega prebivalstva. V številnih vaseh širše mestne okolice se je po zadnji vojni močno povečalo število neagrarnega prebivalstva, četudi so po gospodarskem značaju in vnanji podobi še skoraj povsem agrarne. Industrijska naselja, ki so se razvila iz vasi in nekdaj agrarna naselja, ki so teritorialno in upravno povezana z mesti, imajo kljub neznatnemu številu stalno naseljenega kmečkega prebivalstva v tlo-črtih in zgradbeni strukturi še vedno znake kmečkega Jiaselja.
Močno so se spremenile tudi funkcije centralnih naselij. Nekatera stara fevdalna tržna naselja so svoje centralne funkcije prepustila bližnjim kmečkim krajem, ki so bili do nedavnega še povsem nepomembni. Poleg starih fevdalnih naselij, a.li pa celo na neposeljenem svetu, so se razvili novi industrijski kraji. Vzemimo za primer manjše fevdalno tržno naselje Višnjo goro na Dolenjskem, kjer je bil do konca druge svetovne vojne sedež občine in sodnega okraja; kraj se je spremenil v stanovanjsko naselje prebivalstva, ki je zaposleno v Ljubljani ali pa pri železnici, upravne in druge funkcije je pa prepustil Ivančni gorici. Stari upravni center Novo mesto z obsežno agrarno okolico se razvija v industrijsko središče. Kamnik je kot stari fevdalni tržni center pridobil sredi 19. stoletja upravne funkcije okrajnega središča, nekaj desetletij nato še funkcije turističnega centra, med prvo in drugo svetovno vojno še funkcije industrijskega centra; po drugi svetovni vojni se je pa z izgubo funkcij okrajnega središča po eni strani in s povečanjem industrije po drugi plati spre-
8	Geografski vestnik
menil v pomembnejši industrijski im komunalni center. Še sredi 19. stoletja so bile Domžale manj pomembna kmečka vas, s postopno industrializacijo im prevzemom okrajnega sodišča od bližnje Lukovice, so se razvile v pomembno upravno-industrij.sko središče s sedežem okrajnega sodišča in komune: Lukovica im nekdaj pomembnejše občinsko središče Moravče sta pa v razvoju zaostali in se spremenili v agrarno in stanovanjsko naselje prebivalstva, ki je zaposleno v domžalski industriji. Poleg starega Velenja je zraslo v nekaj letih skoraj desetkrat večje mesto Novo Velenje, sredi gozda ob novi tovarni aluminija pa tipično industrijsko naselje Kidričevo.
Splošni principi gospodarsko-geogrnfske klasifikacije
naselij
Iz geografske in druge literature pozinamo več načinov klasifikacij naselij. Nekateri upoštevajo le manjše število elementov in zanemarjajo genetsko plat, drugi pa zajamejo klasifikacijo kompleksneje, ker upoštevajo večje število razvojnih elementov.
Christaller4 je klasifikacijo tipov centralnih naselij naslonil na hierarhično razdelitev upravnih centrov. Macura5 pa klasificira srbska naselja na osnovi absolutnega števila prebivalstva im odstotek kmečkega prebivalstva ter jih deli na agrarna, mešana in urbanska naselja. Precejšnja en ost ra n ost pri klasifikaciji naselij prevladuje tudi v novi publikaciji »Regionale Struktur und Wirtschaftsforsohung«6, kjer so ilustrirana novejša dela, ki obravnavajo principe klasifikacij naselij im manjših upravnih enot. Večina avtorjev postavlja v ospredje populacijske elemente, gospodarsko strukturo prebivalstva in razmerje med številom delovnih mest ter dnevnim pritokom in odtokom delovne sile.
Zadnja leta se doma in po svetu vse bolj uveljavljajo novi poskusi klasifikacije centralnih naselij in z njimi povezanih gravitacijskih zaledij. Tako je skupina nemških geografov klasificirala centralna naselja z gravitacijskimi zaledji pokrajine Rheinland-Pfalz.7 Z ekipno organiziranim raziskovalnim delom so s pomočjo analize statističnih podatkov, drobnega terenskega opazovanja, anketiranja trgovskih podjetij in drugih gospodarskih ter upravnih ustanov ugotovili načine in soodvisnosti med podeželskimi kraji in mesti v nakupu po-trošnega blaga, prodaji kmetijskih pridelkov, upravni odvisnosti in zaposlitvi delovne sile. Na osnovi teh podatkov so razdelili centralna naselja in njim pripadajoča gravitacijska zaledja na tri stopinje, na nižjo, srednjo in višjo stopnjo. Razen tega ločijo še velika mesta
4	W. Christaller, Rapports funetionnels entre les agglomerations ur-bains el les campagnes, Comptes Rendus du Congres International de Geographie, Amsterdam, Leiden 1938, str. 123—137.
5	Miloš Macura, Kriterijum za razgraničenje gradskog i seoskog sta-novništva, Statistička revija, dec. 1954, broj 3—4, str. 371—377, Beograd 1954.
6	Regionale Struktur und Wirtschaftsforschung, Bremen-IIorm 1957.
7	Rheinland-Pfalz in seiner Gliederung nach zentralörtlichen Bereichen, Remagen/Rhein 1957.
z grosističnimi podjetji, ki so neposredno povezana le s centralnimi kraji omenjenih treh stopenj, medtem ko s kraji v njihovem gravitacijskem zaledju nimajo zvez. Zanimiva je tudi ugotovitev, da se na periferiji posameznih gravitacijskih zaledij gospodarska povezanost ne ujema vedno tudi z upravno povezanostjo.
Podobno nalogo klasifikacije tiipov naselij skupno z gravitacijskimi zaledji sta si zadala tudi Ilešič8 im Zuljič9.
Ilešič razdeli Slovenijo po principu gospodarske funkcionalnosti na geografske rajone različnih stopenj in predstavi v tej zveži tudi shemo tipov centralnih naselij. Razdeli jih v štiri stopnje: makro-, jiiezo-, submezo- im mikrocentre. Žuljič pa klasificira naselja manjše in zaostale agrarne pokrajine na osnovi podrobne analize njihove fumkciomalmosti v sedanjosti in prespektivnega gospodarskega razvoja v bližnji prihodnosti v tri stopnje: primarna naselja brez servisov, sekundarna z nepopolnim servisom in tercialna s popolnim servisom.
Arnhold10 pa gre pri klasifikaciji tipov naselij za korak dalje, ker upošteva tudi širjenje mest in urbanizacijo okoliških naselij. Na osnovi konkretne proučitve različno velikih mest s pripadajočimi gravitacijskimi zaledji določi s pomočjo podatkov o zgradibeni in gospodarski struikturi naselij ter številnih populacijskih indeksov in drugih statističnih podatkov mejo med mestom in okolico, funkcijske tipe mest im posameznih delov mest ter različne tipe agrarnih naselij v okolici mest, ki jih zajema urbanizacija.
Učinke gospodarske dinamike je upošteval tudi Carol11 pri klasifikaciji tipov švicarskih krajev. Z najrazličnejšimi in uspelimi kombinacijami statističnih podatkov o gospodarstvu, upravi, populaciji in fiziognomiji je določil kar 27 tipov naselij.
Principi klasifikacije slovenskih naselij
Dinamika gospod a rs k o-geog raf s k ih procesov slovenskih naselij nas opozarja, da moramo upoštevati celotni kompleks gospodarsko-geografskih čiinitcljev, če hočemo ugotoviti našim razmeram primerne tipe naselij. Klasifikacija po eini potezi ali manjšem številu elementov nas lahko zaradi izredne gospodarske dinamike temeljito zavede. Upoštevati moramo elemente gospodarskega in populacijskega razvoja ter fiziognomije naselij v njihovi medsebojni povezanosti. Po tej poti moremo izluščiti tri glavne tipe naselij:
a) centralna naselja,
b) urbanizaciji podvržena agrarna naselja.
c) agrarna naselja.
8 Svetozar Ilešič, Problemi geografske rajoniizacije ob primeru Slovenije, Geografski vestnik, Ljubljana 1957/58, str. 83—140.
•	Kotar Krapina, Regionalni prostorni plan, Zagreb 1958, str. 157.
10 Helmut Arnhold, Die Abgrenzung der Stadtlandschaft, Wissenschaftliche Veröffentlichungen, Leipzig 1953, str. 71—130.
11 Hans Carol, Begleittext zur wirtschaftsgeographischen Karten, Schweiz, Geografica Helvetica, I. Jahrgang, Heft 3, 1946, s/tr. 185—223.
Centralna naselja
Pri uvodnem pregledu gospodarskega razvoja Slovenije smo nakazali tendence večanja ter nastajanja novih urbanskih centrov, mimo tega pa tudi pojave hitrega odmiranja centralnih funkcij nekaterih starih tržnih fevdalnih naiselij.
Z industrializacijo ter z razvojem drugih neagrarnih gospodarskih panog in komercializacije kmetijske proizvodnje, razvojem šolstva, prosvete, kulture, znanosti, trgovine, komunalne službe in drugih za družbeni standard prebivalstva pomembnih ustanov se funkcije naselij hitro menjajo in oblikujejo različni tipi centralnih naselij.
V raizpravi »Problemi geografske rajonizacije ob primeru Slovenije« deli Ilešič centralna naselja v štiri stopnje, v makro-, mezo-, submezo- in mikrocentre, medtem ko submikrocentre sicer omenja, a se njihove opredelitve še ine loti. Delitev je načeloma pravilna in ustreza razmeram naših centralnih naselij, vendar kaže zaradi lažje opredelitve centralnih naselij število stopenj dokončno povečati na šest. Poleg makrocentrov moramo priključiti kot najvišjo stopnjo še tip republiškega makrocentra, v nižji kategoriji pa poleg mikrocentra še tip submikrocentra. Mezo-, submezo-, mikro, in submikrocentre pa razen tega delimo še nadalje po produkcijsko-upravneni značaju in industrijskojupravne in agranno-upravne centre. (Sl. 1, 2, 3.)
V republiškem makrocentru je osredotočen upravni, politični in gospodarski aparat, sodna oblast, zdravstvene, prosvetne, kulturne in učno vzgojne ustanove vseli stopenj (z Univerzo) od lokalnih do republiških, ki povezujejo celotno Slovenijo v upravno politično in gospodarsko enoto (Ljubljana).
Makrocenter je sedež okraja, vendar z višje razvito bolnico, razvitim šolstvom nižje in srednje stopnje ter pomembnimi gospodarskimi ustanovami; s svojim vplivom seže preko okrajnih meja na obsežno pokrajino z gospodarsko različno razvitimi industrijskimi in agrarnimi področji (Maribor, Celje).
V makrocentrih obeh tipov (republiškem in drugih) so skoncentrirani po zinačaju in velikosti različni industrijski obrati, zelo specializirane trgovine, proizvodne in uslužnostne obrti in najrazličnejši tipi gostinskih obratov.
Industrijsko-upravni mezocenter ima več kot 5000 prebivalcev, je sedež okraja in okrožnega sodišča in različnih okrajnih zbornic, ima bolnišnico, gimnazijo in razvito strokovno šolstvo. Industrija je specializirana na tri do pet panog in zaposluje več kot 3000 delavcev (primer Kranj).
Industrijsko-upravni submezocenter ima več kot 3000 prebivalcev, je sedež občine, okrajnega sodišča in katastra, ima zdravstveni dom z zdravniki specialisti, lekarno, popolno osnovno in nižje strokovne šole. Industrija je specializirana na dve do štiri panoge in zaposluje več kot 2000 delavcev in uslužbencev. (Primeri: Tržič, Škofja Loka, Slov. Bistrica).
V industrijsko-upravnih mezo- in submezocentrih je uslužnostna obrt in trgovina precej specializirana, vendar so pri nabavi nekaterih
specialnih artiklov gravitacijska področja mezo- in submezocentrov odvisna od obrtnih in trgovskih ustanov makrocentrov.
Induistrijsko-upravni mikrocentri so iz kmečkih vasi razvita industrijska naselja, kjer ima sedež občina ali krajevni urad. Razen trgovine splošnega tipa, gostiln ter za dnevno življenje najnujnejših obrtnih delavnic imajo nekaj proizvodno-obrtnih delavnic ter enega ali dva industrijska obrata s skupno do 1000 zaposlenci (Primeri: Grosuplje, Mengeš).
Industrijsko-upravni submikrocemtri so polurbanizirani kraji v ožjem gravitacijskem zaledju industrijsko-upravnih makro-, mezo- in submezocentrov, ki so zaradi intenzivne povezanosti z mestom (prodaja kmetijskih pridelkov, nakup potrošnega blaga, dnevno potovanje delovne sile) že izgubili stare upravne in gospodarske funkcije občinskega središča. Ce so v njihovi bližini skoncentrirani naselbinski centri, dobivajo s popolno osnovno šolo, trgovino z najnujnejšimi potrebščinami, zdravstveno službo im s prosvetnimi ustanovami poseben značaj z mestom tesno povezanega centralnega naselja (Primer: Šentvid nad Ljubljano).	i !
Agrarno-upravni mezocentri vključujejo v svoja območja obsežne, pretežno agrarne pokrajine; so sedeži okraja, okrožnega sodišča, imajo manjšo bolnišnico, osnovno šolo, višjo gimnazijo, vajeniško ,in ekonomsko srednjo šolo ter učiteljišče (Primer: Murska Sobota).
Agrarno-upravni submezocentri so občinska središča s starimi ur-banskimi funkcijami tržnega naselja, s sedežem občine, okrajnega sodišča in katastrskim uradom, s popolno osnovno, vajeniško in kmetijsko nadaljevalno šolo, zdravstvenim domom iin lekarno (Primer: L j utomer).
V	agrarino-upravnih mezo- in sulbmezocentrih preživlja do 10°/o prebivalstva kmetijstvo, dobršen del zemlje ima pa tudi del urban-skega prebivalstva; takšna mesta se deloma še sama oskrbujejo s pre-hranibenimi kmetijskimi pridelki. Tu so skoncentrirana večja odkupili a podjetja, ki posredujejo trgovino s kmetij iškimi tržnimi viški med agrarnim zaledjem in urbanskimi središči. Trgovina je specializirana na špecerijo, prodajajo zelenjavo, kruh, meso, manufakturo, obutev, železnino in tehnične predmete za potrebe gospodinjstva in kmetijske proizvodnje. Od obrtnih delavnic imajo mizarske, čevljarske, krojaške, mehanične in urarske. Proizvodna obrt in industrija sta šele v razvoju, vendar imajo agrarno-upravni submezocentri že do 1000. mezocentri pa do 2000 industrijskih in obrtno-proizvodnih delovnih mest.
Agrarno-upravmi mikrocentri so polurbanizirana središča manjše, regionalno-geografsko bolj zaključene enote in so običajno od 40 do 70 minut oddaljeni od bližnjega makrocentra, oziroma od industrijsko-upravnega ali agrarno-upravnega mezo- ali submezocentra. 1 od so sedeži občin ali krajevnih občinskih uradov z matičnim uradom in popolno osnovno šolo ter zdravstveno postajo. Razen gostilne in usluž-nostno-obrtniih ali manjših proizvodno-obrtnih obratov in trgovine splošnega tipa, so gospodarsko najpomembnejša odkuipno-prodajna trgovska podjetja in kmetijske zadruge (Primer: Mirna, Moravče).
Aig r a m o - upra v 11 i suibmikrocentri so v dolinah ali na slemenih; z bližnjo okolico in z večjim centrom so ti kraji prometno dobro zvezani, imajo osnovno šolo z nelkaj oddelki, trgovino, gostilno in vežejo bližnja naselja v submikroregije (Primeri: Pregarje, Martjanci).
Agrarna naselja in urbanizaciji podvržena agrarna naselja
Značaj in stopnja urbanizacije agrarnih naselij se od področja do področja močno razlikujeta. Za klasifikacijo tipov naselij moramo najprej 11a osnovi statističnih in drugih pokazateljev izluščiti oblike urbanizacijskega procesa, nato pa določiti hierarhično klasifikacijo tipov, ki ustrezajo stopnjam urbanizacije slovenskih naselij.
Pri razvoju urbanizacije slovenskih naselij je najvažnejši čdnitelj industrializacija posameznih centrov, kar odločilno vpliva tudi ,11 a razvoj produktivne in neproduktivne neagrarne dejavnosti .in kmetijstva v vsej Sloveniji. Celoten družbeno-gospodarski napredek pospešuje naglo naraščanje števila delovnih mest, kar je osnova za zaposlitev prebivalstva in prodajo viškov kmetijske proizvodnje iz široke okolice mest'in iz oddaljenih agrarnih področij. Proces nagle industrializacije, ki je za slovenske pokrajine tako karakterističen, spremljata za urbanizacij ske procese in učinke dva značilna pojava:
a) migracije prebivalstva v obliki trajnih selitev in vsakodnevnega potovanja delovne si,le iz podeželja v mesto.
b) intenzifikacija kmetijske proizvodnje s stopnjevanjem trgovine med mestom in podeželjem.
Skoraj pri vseh naših analizah ali konkretnih opazovanjih urbani-zacijskih procesov smo ugotovili po naseljih več skupnih im zakonitih potez, ki so odvisne od oddaljenosti posameznega kraja do mesta, od časa trajanja industrializacije bližnjega centra in njegove zaposlitvene zmogljivosti od prvih začetkov ind us t ria 1 izacti j e do danes.
Po dosedanjih izkušnjah moremo ugotoviti razlike im stopnje urbanizacije naselij s pomočjo števni näh pokazateljev populacijskega, gospodarskega in geografsko-fiziognonričnega značaja. Izkušnje nas uče, da moramo zaradi smotrnejše in preglednejše predstave procesov, kakor tudi zaradi lažje ugotovitve karakterističnih tipov, razvrstiti in obravnavati naselja po oddaljenosti od urbanskilh zaposlitvenih centrov v štirih skupinah.
a) že z mestom sklenjena, nekdaj agrarna naselja;
b) do pol ure od centrov oddaljene kraje;
c) od pol do ene ure od centrov oddaljene kraje,
d) več kot eno uro od centrov oddaljene kraje in kraje sklenjenih agrarnih pokrajin.
Populacija. Na novih delovnih mestih v industriji in drugih ne-agrarnih poklicih dobi zaposlitev priirodni prirastek odraslega prebivalstva iz gospodarskih centrov, iz gravitacijskih zaledij ter agrarnih pokrajin pa črpajo industrijska središča razen viškov prirodnega prirastka še v kmetijstvu sproščeno delovno silo. Nova delovna sila, katera je iz krajev, ki so oddaljeni od industrijskega središča do pol ure, ne menja svojega bivališča, marveč dnevno potuje na delo v urbanski
center. V krajih, ki so oddaljeni več kot pol ure pa bajtarji in mali kmetje, lastniki kosa zemlje in hiše, ki so zamenjali svoje dninarsko delo pri večjih kmetih v domači vasi z delom v urbanskih poklicih v mestu, ostanejo na stanovanju v svoji liiši in dnevno potujejo na delo v centre, njihovi otroci in otroci večjih kmetov, ki niso namenjeni za bodoče gospodarje, se pa sčasoma izselijo v centre ali v kraje, ki so od zaposlitvenih centrov oddaljeni manj kot pol ure. Ce zaradi naglega povečanja industrijskega centra novih delovnih mest ne more povsem kriti delovna sila iz bližnje ali bolj oddaljene okolice, potem pritegne takšen center delovno silo iz tistih naselij, ki so od njega oddaljena več kot eno uro ali pa dz še bolj odročnih agrarnih področij. Kvalificirano delovno silo dobe iz centrov s sorodno industrijo, polkva-liificirano in deloma tudi kvalificiramo običajno ,iz bližnjih področij, nekvalificirano pa iz več kot pol ure oddaljenih agrarnih področij. Dotok nove delovne sile je hitrejši od gradenj stanovanj v velikih centrih, zato se mora iz drugih področij doseljena delovna sila v veliki večini začasno nastaniti v okoliških naseljih, ki so več kot pol ure oddaljena od centrov, odkoder skupaj z domačini dnevno potuje na delo v mesto, sčasoma se pa preseli bliže k centru zaposlit ve.
V	novih industrijskih središčih siredi agrarnih pokrajin se je od drugod priselil le tehnični kader, polkvalificirano in nekvalificirano delovno silo so pa večinoma našli v kraju samem ali pa med bajtarji in malimi kmeti, ki stanujejo v naseljih, ki so od novega centra oddaljeni do ene ure.
Procesi doseljevanja in odseljevanja prebivalstva in dnevnega potovanja delovne sile so intenzivnejši okrog starih, hitro se razvijajočih industrijskih središč, kakor pa okrog tistih industrijskih centrov, ki so se po drugi svetovni vojni razvili iz agrarnih naselij ali agrarno-upravnih centrov.
Razlike migracijskih procesov posameznih, od mesta različno oddaljenih naselij ter agrarnih področij, so prav lepo izražene tudi v številnih populacijskih potezah. V vsakem pomembnejšem gospodarskem središču se je zaradi močnega doseljevanja iz najrazličnejših smeri, število prebivalstva večinoma podvojilo, odstotek domačinov,12 to je rojenih v centru ali pa v okolici, ki je oddaljena od centra največ 15 minut, pa koleba med 15 do 30°/o13 od celotnega števila prebivalstva. Nad 60 %' delovne sile,14 ki je večinoma kvalificirana ali pol-
iv	valificirana. prihaja dnevno na delo iz bližnje in šiirše okolice. Po panogah gospodarske dejavnosti prevladuje v večjih industrijskih središčih industrijsko prebivalstvo, po kvalifikaciji pa tehnični, komercialni, upravni in prosvetni kader.
12 Za domače prebivalstvo štejemo tisto prebivalstvo, ki stanuje v svojem rojstnem kraju ali pa se je doselilo sem iz krajev, ki -so oddaljeni do pol ure od tod.
13 Podatke o deležu domačega prebivalstva po krajih sem črpal iz seminarskih elaboratov slušateljev geografije »Prebivalstvo po rojstnem kraju okrajev Slovenije ob popisu leta 1953«.
14 Gradivo za razpravo »Dnevno potovanje delovne siti e Slovenije leta 1952«, Institut za geografijo SAZU.
Ker se v kraje, ki so manj kot pol ure oddati je ni od centrov, naseljujejo po eni strani ljudje iiz oddaljenih agrarnih področij in iz več kot pol ure oddaljenih gravitacijskih zaledij, po drugi strani se pa prirodni prirastek odraslega domačega prebivalstva ter domača, v kmetijstvu sproščena delovna sila z zaposlitvijo v mestu večinoma ne odseli v centre zaposlitve, marveč ostane v domačem kraju, znaša delež domačega prebivalstva 40 do 60%; število prebivalstva se je tod povečala med leti 1931—1953 za več kot 60°/o, po naseljih ob glavnih cestah pa tudi za več kot 100 %. Nad 50 % vsega aktivnega prebivalstva dela v mestu, ki je iz te cone naselij v veliki meri zaposleno v industriji. Delež kmečkega prebivalstva se je znižal pod
20	%. Po kvalifikaciji prevladujejo med domačini večinoma kvalificirani, med doseljenci pa bolj nekvalificirani delavci.
Nad pol ure od mesta oddaljeni kraji imajo zaradi odseljevanja domačinov bliže k mestu ter bolj ali manj enakomernega odseljevanja in doseljevanja prebivalstva iz krajev, ki so od centrov bolj oddaljeni več kot eno uro od 50—80 % domačinov. Ker sta število doseljenih in odseljenih tujcev ter prirodni prirastek odraslega prebivalstva in število odseljenih domačinov precej enaka, število prebivalstva v glavnem stagnira. V mestu je zaposlenih manj kot 50 % aktivnih prebivalcev, ki so večinoma nekvalificirana in polkvalificirana delovna sila. Kmečkega prebivalstva pa je preostalo skoraj povsod več kot 40 %.
Nova delovna sila iz agrarnih pokrajin ter iz krajev, ki so več kot eno uro oddaljeni od mest, se mora z zaposlitvijo v mestu izseliti iz domačega kraja in zato v teh krajih število prebivalstva vsa povojna leta močno nazaduje, ponekod se je znižalo že za polovico. Ker se doseljuje prebivalstvo le iz bližnje okolice v zvezi s porokami, odstotek domačega in kmečkega prebivalstva večinoma presega 80 %.
Gospodarstvo in fiziognomija naselij. Gospodarski učinki urbanizacije po naseljih se kažejo v komercializaciji kmetijske proizvodnje, v jačanju ekonomskega vpliva kmetijskih zadrug, razpadanju kmetijske posesti ter v nastajanju neagrarnih gospodarskih ustanov, usluiž-nostnih in proizvodno-obrtnih delavnic.
V	nekdaj agrarnih krajih, ki tvorijo danes z mesti že upravno in teritorialno sklenjeno področje, je gradnja stanovanjskih hiš ter gospodarskih in komunalnih objektov na kmetijski zemlji pospešila drobljenje kmetijske posesti; kmetijstvo tam naglo propada. Njivske površine, ki še niso zazidane, so se večji del spremenile v vrtove; število živine iz leta v leto nazaduje in le še v posameznih hišah goje govedo ali konje. Kmetijstvo je le še dodatna panoga kmečkim potomcem. Stare agrarne poteze je obdržalo le nekdanje staro vaško jedro z modernizirano kmečko hišo in gospodarskim poslopjem, čeprav v teh hišah večinoma že prebiva urlbansko prebivalstvo, gospodarska poslopja pa upravljajo v neagrarne namene. Pravih kmečkih družin se je obdržalo le neznatno število, polkmečkih, kjer se ukvarjajo s kmetijstvom le žene in starejši družinski člani, družinski poglavarji in odrasli otroci pa delajo v urbanskih poklicih, pa je od celotnega števila družin le največ do 5 %.
V	krajih, ki so prometno oddaljeni od starih gospodarskih centrov do pol ure, sledimo zelo naglemu drobljenju kmečke posesti. Iz kmečkih družin so v urbamskih poklicih zaposleni vsi mlajši odrasli družinski člani, k.i se 'branijo prevzeti celotno kmetijo. Zaradi tega stari kmečki gospodarji razdele kmetijo med otroke, tako da dodele enemu izmed otrok, običajno naj starejšemu sinu. kmečko hišo z gospodarskimi poslopji in toliko zemlje, da si lahko redi živino, ostalim otrokom pa po eno ali dve parceli za hišo in njivo, kjer tak nekmetovalec pridela krompir ter druge povrtnine in potrebno krmo za prašiča. Kmetje in polkmetje preusmerjajo svoje gospodarstvo na rejo mlečne živine in na gojenje vrtnin za potrebe mesta. Naglo opuščajo setev krušnih vrst žitaric. Z žitaricami posejana površina je nazadovala od zadnjih let pred prvo svetovno vojno.do danes od 70—80 % na 20—40%. Večina kmetijskih proizvodov, zlasti mleko in zelenjavo, prodajajo kmetijski pridelovalci vsak dan naravnost v mesto, po hišah ali na mestnem trgu. V urbanskih poklicih zaposleni domačini, deloma tudi doseljenci, gradijo urbanske hiše v starem vaškem jedru ali pa ob cestah, ki vodijo k bližnjim ml)tinskim centrom ali k železniški postaji. Naselja so že močno spremenila svojo staro agrarno zasnovo tločrta in agrarno podobo. Z modernizacijo dobivajo urbainski videz tudi stare kmečke im bajiarske hiše, delež kmečkih hiš se je pa znižal na okoli 40 do 60 %. Od celotnega števila kmečkih hiš je po vaseh poseljenih z družinami, ki žive pretežno od kmetijstva, le polovica, v večini ostalih stanujejo polkmečke, v posameznih pa že tudi povsem nekmečke družine. V prometno bolje povezanih krajih so že pričele nastajati proizvodno-obrtne delavnice, ki so se nastanile v preurejenih gospodarskih poslopjih in hlevih.
Po naseljih, ki so od starih industrijskih centrov oddaljeni več kot pol ure ter po krajih, ki so oddaljeni od novih industrijskih centrov do ene ure in po naseljih agrarnih pokrajin pa skoraj povsod, razen v Prekmurju, prevladuje navada, da deduje celotno in nerazdeljeno kmetijo eden izmed kmečkih otrok, zato se socialno-posestne razmere in celotna struktura kmečke posesti tudi v zadnjem času še ni pričela spreminjati.
Iz agrarnih področij in iz krajev, ki so oddaljeni več kot eno uro od industrijskih središč, se izseljuje bliže krajem zaposlitve odvečna delovna sila s kmetij, v večjem obsegu pa se izseljujejo celotne družine malih kmetov in bajtarjev. Zaradi tega ne nazaduje le število prebivalstva, mairveč tudi število gospodinjstev in poseljenih stanovanjskih hiš.
Iz krajev, ki so oddaljeni od zaposlitvenih centrov manj kot eno uro, se pa bajtarji in mali kmetje s poklicno preusmeritvijo od dni-narstva v domačem kraju na urbanski poklic v bližnjem centru, ne odselijo. Iz domačega kraja se izselijo bliže centru, kakoir hitro dobijo stanovanje, v urbanskih poklicih zaposleni člani bajtarskih in kmečkih družin, zato se v tej oddaljenosti po naseljih ne spreminja število -gospodinjstev in hiš. Pomembna posledica urbanskih vplivov je zmanjšanje agrarnega prebivalstva na približno 40—60 % ter komercializacija kmetijske proizvodnje.
Za razliko od krajev, ki so od centra oddaljeni do pol ure, kjer prodajajo kmetovalci kmetijske pridelke direktno potrošniku v mesto, pa posredujejo tod trgovino s kmetijskimi pridelki med producenti in potrošniki kmetijske zadruge po lokalnih centrih, ki z živahnim porastom blagovne proizvodnje, izgradnje veterinarskih in zdravstvenih postaj, napredkom šolstva, dobivajo nove funkcije centralnih naselij.
Pri študiju uveljavljanja urbanizacije po agrarnih naseljih pa ne smemo prezreti učinkov reliefa, socialno-posestnih razmer in zemljiške strukture ter razdelitve.
Graditelji eno in dvostanovanjskih hiš se izogibajo vlažnejših tal15 in neravnega hribovitega zemljišča in raje grade hiše na prodnatih terasah ali po suhih in prodnatih aluvialnih ravnicah. Zaradi tega v rasti hiš naselja na vlažnem zemljišču zaostajajo za naselji na prodnatih terasah in aluvialnih ravnicah, čeravno so enako oddaljena od mesta. Po naseljih, kjer je na začetku uveljavljanja urbanizacij skill vplivov prevladovala drobna posest bajtarjev in malih kmetov, se je vključil v urbauski poklic večji del posestnikov in njihovih odraslih družinskih članov kakor po krajih, kjer prevladujejo večje kmetije. Posledica tega je, da je v naseljih s prevlado manjših kmetij delež kmečkega prebivalstva, kmečkih družin in hiš manjši kot v krajih, kjer prevladujejo večje kmetije. V krajih, kjer prevladuje manjša posest, stanuje prva generacija, ki je vključena v urbanske poklice, v večji meri po kmečkih hišah, druga si pa skupno z doseljenci zgradi v vasi nove, mestnim vilam podobne urbanske hiše. Po naseljih, kjer prevladuje srednja in večja posest, so pa kmetje v začetni fazi urbanizacije svojim otrokom, ki niso ostali doma, kupili — če so le mogli — zemljišče za gradnjo hiš izven vasi, medtem ko so tujcem takšna zemljišča le neradi prodajali. Pravi proces urbanizacije zajame naselja z večjo posestjo šele, ko se vključi v urbanske poklice druga generacija. Večina kmečkih otrok se izšola ali izuči za neagrarni poklic, dela na kmetiji se pa skušajo v celoti izogniti.
Proti urbanizaciji so odpornejša naselja z zemljiško razdelitvijo na proge, ki imajo tudi večji delež srednjih in velikih kmetij. Zaradi ugodnejše razporeditve zemljišča so kmetje svojo proizvodnjo laže komercializirali in jo hitreje prilagodili potrebam mestnega trga. Zato je tudi drobljenje posesti in rast urbanskih hiš počasnejša kot po na-————	'
15	Posebnost v razvoju urbanizacije predstavljajo Nevlje, ki leže na vlažnem in senčnatem kraju četrt ure od Kamnika. Tod se je s postopnim vključevanjem bajtarjev in malih kmetov v industrijo in druge neaigrarne poklice uveljavljala urbanizacija že od izgradnje prvega industrijskega «brata, smodnišnice v Kamniku sredi 19. stol. Delež neagrarnega prebivalstva je narasel od leta 1953 na 85 %, ne da bi se število prebivalstva ali stara agrarna fiziognomija vasi bistveno spremenila. V socialno-posestni strukturi prevladujejo kmetijski obrati v velikosti od 5—8 ha skupne površine, od katere pa ima vsak kmet le od 0.5 do 1 ha kvalitetne obdelovalne zemlje, zato gospodarji teh kmetij brez dodatnega zaslužka v urbanskih poklicih svojih družin ne morejo preživeti.
sel j ih s podobno posestno strukturo in z zemljiško razdelitvijo na delce, čeravno so v enaki oddaljenosti od mesta.10
Z analizo vzrokov in učinkov urbanizacije krajev, ki so različno oddaljeni od gospodarskih centrov, se nam predstavlja pet tipov naselij, ki se razlikujejo po stopnji urbanizacije v gospodarstvu, populacija in fiziognomiji. Tako ločimo:
a) urbanska naselja,
b) urbanizirana agrarna naselja.
c) pol urbanizira na agrarna naselja,
d) polagrarna naselja,
e) agrarna naselja.
U r b a n s k a so vsa administrativno priznana mesta ter upravmo-agrarni in upravnio-industrijsiki centri od makro- do submezocentra.
Urbanizirana agrarina naselja so gospodarsko, populacijsko in fiiziognomično skoraj povsem urbanizirana ter z mestom upravno in teritorialno že povezana, še do nedavnega agrarna naselja. Zadnji znaki agrarne strukture se kažejo le še v nekdanjem tločrtu starega vaškega jedra z moderniziranimi kmečkimi hišami in preurejenimi kmetijskimi gospodarskimi poslopji.
Po 1 u r b a n i z i r a n a so večinoma do 30 minut od večjih industrijskih centrov oddaljena agrarna naselja ter novi. po vojni iz agrarnih krajev razviti industrijski centri. Skupna in značilna poteza v obeh skupinah je prevladovanje urbansikili potez v fiziognomiji in populaciji ter močna komercializacija kmetijske proizvodnje; novim industrijskim krajem pa dajejo urbanski videz tudi industrijski obrati.
P o iagrarna so tista naselja, ki so oddaljena od 30 do 60 minut od večjega centra ter do 60 minut od novega, po vojni sredi agrarne pokrajine nastalega industrijskega centra ter večina agrarno-upravnih miikro- in submiikrocentrov. V fiziognomiji prevladujejo agrarne poteze, kmetijska produkcija je pa zaradi večjega vpliva mesta že dokaj komercializirana in prilagojena dnevnim potrebam mestnega trga. Močnejši urbanski vplivi se odražajo le v demogeografski. predvsem poklicni strukturi prebivalstva, pri agrarmo-upravnilh mikro- im sub-mikrocentrih pa tudi v manjšem deležu urbanskih hiš.
16 Kraji Spodnje in Zgornje Bitnje med Kranjem in Škofjo Loko ter Podgorje pri Kamniku, kjer imajo kmetje svoja zemljišča na ravnini in razdeljena v progah, v posestni strukturi pa prevladuje večja posest, so kljub dobrim prometnim zvezam z bližnjimi industrijskimi kraji obdržali pretežno agrarno fiziognomijo. Zaradi ugodnih posestnih razmer so uspeli komercialiairati kmetijsko proizvodnjo in modernizirati kmečko hišo in gospodarska poslopja. Tod prevladuje večja posest z več kot 5 ha kvalitetne zemlje. Rast urbanskih hiš napreduje hitreje šele v zadnjem času. kmečkega prebivalstva pa imajo še vedno 25—40 %. Ostali kraji v enaki oddaljenosti od Kranja, Škofje Loke in Kamnika, ki imajo zemljišče razmetano po delcih se pa hitreje urbanizirajo v fiziognomiji, demogeografski strukturi in gospodarstvu. Število hiš je naraslo na račun novih urbanskih hiš v zadnjih tridesetih letih za več kot 40 %, število prebivalstva se je pa v nekaterih krajih celo podvojilo, kmečkega prebivalstva pa imajo manj kot četrtino, v posestni strukturi prevladujejo že manjši nekmečki obrati z manj kot 2 ha skupne površine.
Cista agrarua naselja z agrarnimi potezami v gospodarstvu. populaciji in fiziognomiji so se obdržala v območjih, ki so oddaljena od pomembnejših gospodarskih središč več kot eno uro ter na podeželju agrarnih pokrajin.
Zaključki
Pri našem poskusu klasifikacije gospodarsko-geografskih tipov slovenskih naselij smo morali zaradi velike dinamike povojnega gospodarskega razvoja ločiti trti velike skupine naselij: šest tipov centralnih naselij, štiri različne tipe po stopnji urbanizacije agrarnih naselij ter agranna naselja.
Delitev je zelo okvirna, ker je zasnovana na osnovi analize nekaterih manjših ali večjih področij Slovenije, zato še čaka slovenske geografe podrobna gos pod a rsk o -g eog r af s k a analiza vseh slovenskih krajev, ki ne bo le pomembna in zanimiva, marveč bodo lahko služili njeni rezultati tudi kot: osnova za gospodarsko urejanje slovenskih pokrajin in naselij.
Pri klasifikaciji tipov centralnih krajev in v različnih stopinjah urbaniziranih agrarnih krajev ter analizi zvez med posameznimi tipi naselij, smo močno podčrtali soodvisnost posameznih tipov od gospodarske razvitosti pokrajin. Pri podrobni klasifikaciji se je pokazalo, da moremo razlikovati po stopnji razvitosti in po grobi razdelitvi tri g o spod ar s k o -g eog r af s k e tipe pokrajin:
a) gospodarsko slabo razvite agrarne pokrajine,
b) mešane agrarne-industrijske pokrajine,
c) gospodarsko razvite in močno urbanizirane pokrajine.
H gospodarsko zaostalim agrarnim pokrajinam prištevamo večino subpanonskih področij Slovenije ter nekatere otoke hribovitih in goratih področij ostale Slovenije (sl. 1, str. 126). Ta tip pokrajine je brez pomembnejših industrijskih centrov, zato mora sproti oddajati viške delovne sile in tržne viške kmetijskih pridelkov gospodarsko razvitim področjem Slovenije. Na podeželju prevladujejo agrarna naselja, pri centralnih pa v glavnem agrarno-upravni mezo-, submezo-, mikro- in submikroeentri. Meja med centri in podeželjem je teritorialno po gospodarskem značaju, populaciji in fiziognomiji zelo ostro izražena. Stari agrarno-upravn.i mezo- m submezocentri dobivajo z novimi industrijskimi obrati že tudi prve poteze industrijskih centrov.
V	tip mešanih agrarno-industrijskih pokrajin so se razvili po druigi svetovni vojni k Jugoslaviji priključeni predeli Primorske in notranje kraške pokrajine; v obliki manjših otokov srečujemo takšen tip tudi drugod po Sloveniji (slika 2.). V teh pokrajinah so se razvila v industrijska središča stara agrarna lokalna središča, ponekod pa tudi navadna agrarna naselja. Pod vplivom intenzivne in nagle industrializacije so si centri izoblikovali na razdalji do ene ure svoja gravitacijska zaledja, odkoder delavci dnevno prihajajo na delo. Delavci so večinoma mali kmetje in bajtarji, ki stanujejo po kmečkih hišah na vasi, zato so se naselja v zaledjih do neke mere urbanizirala le po poklicni sestavi prebivalstva in so s tem dosegla stopnjo polagrarnega
naselja. Prava agrarna naselja so se pa obdržala v več kot eno uro od industrijskih središč prometno oddaljenih področjih.
V mladih industrijskih krajih se kažejo že tudi zunanji znaki urbanizacije, kot so na novo sezidani industrijski obrati, stanovanjska naselja z delavskimi bloki im enostanovanjskimi hišami. Mladi industrijski centri morejo sprejeti iz svojega zaledja le del delovne sile in agrarne produkcije, zato morajo oddajati industri jsko-agrarne pokrajine del delovne sile in viškov agrarne produkcije gospodarsko bolj razvitim področjem Slovenije.
Višjo stopnjo gospodarske razvitosti so dosegle pokrajine Ljubljanske in Celjske kotline, območja Maribora in Mežiške doline, ki so med seboj povezane z ožjimi pasovi Zasavja, šaleške, Mislinjske in Dravske doline ter deloma urbaniziranih krajev med Celjem in Mariborom. V teh gospodarsko razvitih področjih je večje število nekdaj agrarno-upravnih centrov že od 20. stol. preraščalo v industrijske centre (slika 3.).
Agrarni kraji okoli mest so se v zadnjem desetletju teritorialno in upravno povezali z mesti v enotno mestno naselje, do pol ure od centra oddaljeni kraji so pa prerasli v polu rbanizi rana naselja. Meja med mestom in podeželjem se je z naglo urbanizacijo že močno zabrisala. Stari obči n siki centri v bližini mest so zamenjali funkcije agrarno-upravnega središča s funkcijami industrijsko-upravnega mikro- ali submikrocentra. Na hribovitem obrobju kotlin in dolin so dosegla naselja pod vplivom urbanizacije stopnjo polagrarnega naselja, agrarna pa so se obdržala v tistih področjih, ki so več kot uro oddaljeni od iindustrijskih središč. Upravne, kulturno-prosvetne, zdravstvene in gospodarske funkcije pa opravljajo stari agrarno-upravni mikro- ali submikrocentri.
V gospodarsko bolj razvitih pokrajinah je gospodarska dinamika tako nagla, da sproščanje kmečke delovne sile in prirodni prirastek odraslega prebivalstva ne moreta sproti dohitevati naraščanja delovnih mest, zato krijejo te pokrajine primanjkljaj delovne sile z doseljevanjem prebivalstva iz agrarnih in mešanih agrarno-industrijskih področij. Gospodarsko razvite pokrajine krijejo tudi svoj primanjkljaj kmetijskih pridelkov s tržnimi viški kmetijske produkcije iz agrarnih in mešano industrijskih pokrajin.
PROBLEMS ON A SOCIO-GEOGRAPHIC CLASSIFICATION OF SETTLEMENTS OF SLOVENIA
Vladimir Klemenčič
On the basis of observations which the author of this article made when visiting various places in Slovenia, and on the basis of an analysis of the corresponding statistical data, an attempt has been made to show the results of the post-war industrialization upon the formation of the character aind of the function of settlements.
The former industrial settlements have been enlarged, and new settlements have been develoiped, partly in purely agrarian surroundings. A fast
Sl. 1. Tipi naselij gospodarsko slabo razvitih agrarnih pokrajin. 1 območje, kjer prevladujejo agrarna naselja; 2 — agrarno-upravni niezo- ali submezo-
•	center; 3 — agrarno-upravni mikrocenter; 4 — agrarno-npravni smbmikro-
center.
Fig. 1: Types of settlements of economicaly less developed agrarian regions.
1	— region where agrarian settlements are prevailing; 2 — agrarian-admini-strativ mezzo- or submezzocentre; 3 — agrarian-administrative microcentre;
4	— agrarian-administrative submicrocentre.
Sl. 2. Tipi naselij in gravitacijska območju mešanih industrijsko-agrarnih pokrajin. 1 — območje, kjer prevladujejo agrarna naselja; 2 — območje, kjer prevladujejo polagrarna naselja; 3 — industrijsko-upravni mezo-, sub-m('7.0- ali mikrocenter; 4 — agrarno-upravni mikrooenter; 5 — agrarno-
upravni submikrocenter.
Fig. 2. Types of settlements and gravitational areas of combined industrial-agrarian regions. 1 — area where agrarian settlements are prevailing; 2 — area with prevailing of semiagrarian settlements; 3 — industrial-administrative mezzo-, submezzo, or microcentre; 5 — agrarian-administrative submicrocentre.
Sl. 3. Tipi naselij in gravitacijska območja gospodarsko razvitih in močno urbaniziranih pokrajin. 1 — območju, kjer prevladujejo agrarna naselja;
2	— območja, kjer prevladujejo polagrarna naselja; 3 — območja, kjer prevladujejo polurbanizirana naselja; 4 — makrocenter, industrijsko-upravni mezo- ali submezocenter; 5 —industrijsko-upravni mikrocenter; 6 — agrarno-upravni submikrocenter; 7 — industrijsko-upravni submikrocenter.
Fig. 3: Types of settlements and gravitational "areas of economicaly developed and strongly urbanized regions. 1 — areas with prevailing of agrarian settlements; 2 — areas villi prevailing of semiagrarian settlements; 3 — areas with prevailing of semiurban settlements; 4 — macrocentre, industrial-administra-tive mezzo- or submezzocentre; 5 — industrial-administrative microcentre;
6	— agrarian-administrative submicrocentre; 7 — industrial-administrative
submicrocentre.
urbanization can be observed round various industrial centres which has involved broad zones of settlements till recently of a purely agrarian character. In the areas of Ljubljana and of the Celje basin, as well as in the surroundings of Maribor, extensive industrialized tracts have sprung up due to the increased density of the industrial centres. These, with their speedy economic development, have been attricting all the time since the end of the Second World War the surpluses of the working power and of agrarian products from the neighbouring agrarian regions.
Together with the industrialization, with the progress of other not-agrarian economic branches, and wiith the commercialization of the agricultural production have also gone changes in the functions of central settlements. In the near gravitational hinterland (lie importance of former communal centres decresses because of the intensified connections of indivia-dual places with the town, which is due to the daily selling of agricultural products there, to the purchases made by the agrarian population in the town to satisfy their needs at home, and to the daily employment of the agrarian population in the town. In agrarian areas and in broader gravitational hinterlands of industrial centres the importance of central settlements lias been increased because of the role of narketing cooperatives. During the last redistribution of communal — administrative units some old administrative centres have lost their former significance and have ceded their roles as administrative centres to economically more developed settlements with better links of communication and with better geographic situation.
Roughly ten types of central settlements can be distinguished in Slovenia, according to the degree of their development and of the character of their functions: The republican macrocentre, the macrocentre, the industrial administrative and the agrarian administrative mezzo-, the submezzo-, the microcentre, and the submicrocentre.
The republican macrocentre is the capital of the republic of Slovenia which with its administrative political and economic institutes binds the whole republic into one political-geographic unit.
A macrocentre is am economically developed centre of a wider region whose parts show differences in natural and economic development.
An industrial administrative mezzocentre is the centre of the district and has old and well developed industry with various other not-agrarian enterprises and institutes.
An industrial administrative submezzocemtre is an old local administrative and economic centre with industry which is at least 50 years old.
An industrial administrative microcentre is the seat of the commune or of a local office. It has small industry and well developed handicraft. It is usually situated more than 30 minutes from a larger administrative industrial centre.
An industrial administrative submicrocentre is a settlement with schools, medical institutes, handicraft and commercial establishments in its near gravitational hinterland; it is situating in the neighbouring of a greater economical centre.
An agrarian administrative mezzocentre is a commercial centre of a wider agrarian area with marketing enterprises and with those basic handicrafts that are necessary for the needs of the agriculture.
An agrarian administrative submezzocentre is the seat of the commune; it is an agrarian marketing centre with old administrative functions established for a smaller agricultural area.
An agrarian administrative microcentre is a communal centre with a marketing cooperative and with the most urgently necessary handicraft establishoments.
An agrarian administrative submicrocentre is a local centre for several mountain settlements. It has a primary school with one or two classes, an inn, a shop, and induvidual smaller handicrafts.
On the basis of those socio-geographic studies of Slovene settlements that have been published till now, and which in fact are only humble portraits
9 Geografski vestnik
129
that stand in no proportion with the real development of the economy, urban and agrarian, semiurban, and semiagrarian settlements with urban elements can be distinguished in the demographic structure for the purpose of a working hypothesis.
Urban settlements are represented by old towns, new apartment settlements, and by those agrarian settlements which have become completely urbanized, whose inhabitants are less than 10 % agrarian, which have their own industry, and their own administrative-political and not-agrarian enterprises and institutes.
The semiagrarian settlements have been developed in closer gravitational hinterland of old industrial centres. These settlements are at a distance of up to 30 minutes from their towns.1 In their demographic and economic structures and physiognomies the unban elements prevail. Here the number of inhabitants has been considerably increased after the Second World War due partly to the natural growth of inhabitants and partly to the influx of new settlers, so that here the original settlers represent only 40—60 % of all inhabitants of these settlements.2 More than 50 % of all active inhabitants of such settlements leave daily for the neighbouring town to do their daily work there. The not-agrarian population represents to 20 % of the total number of inhabitants. Less than half of houses are peasant houses; of these less than a quarter are inhabited by peasant families, the remaining being occupied by semi-ipeasant and partly by not-peasant families. Individual farms consist of numerous small parcels of land frequently widely scatterec. Among them small enterprises which individually have uip to 5 ha of land are beginning to prevail: they produce above all milk and vegetables that are daily sold in the town.
Semiagrarian settlements with urban elements in the demogeographic structure appear in broader gravitational hinterland of towns, at a distance from 50—60 minutes from towns or from new industrial centres. Aboad 50 % of all active inhabitants of such settlements are emploved in the neighbouring centre. Less than a half of all inhabitants of such settlements are employed in not-agricultural professions. Those people who represent the natural increase in the number of the population of these settlements are moving into towns. To a smaller degree some people move into these settlements from areas which are farther away from towns. For all these reasons more than 60 % of all population liereis indigenous and their number generally remains unchanged. In their physiognomy and economy these settlements resemble those agrarian settlements that are situated at a distance of more than one hour from the town, and to settlements in purely agrarian surroundings.
Characteristic for agrarian settlements is the fact that surplus of their grown- up population moves to the industrialized areas. Here the number of inhabitants decreases. New limited influx of population takes place only from the neighbouring areas for reasons like marriage, and therefore more than 80 % of the total population is indigenous. The number of houses decreases and the ground plans of the settlements have remained unchanged. The only change which can be observed here is due to the commercialization of the agricultural production and is noticeable in the modernization of peasant houses and of other farm buildings. Milk and other agricultural surpluses are sold through marketing cooperatives into neighbouring local centres.
1 Distance between a neighbouring place and the town is indicated in time which most of the population needs to get from their dwellings into the town.
1 Indigenous are those inhabitants that live in their native place or those who have moved into the place from a distance of less than half an hour.
Geografski vestnik, Ljubljana, XXXII (I960)
Milko Kos
0 NEKATERIH PLANINAH V BOHINJU IN OKOLI BLEDA
Anton Melik je pred desetimi leti objavil knjigo z naslovom Planine v Julijskiih Alpah, po vsebini in izsledkih bogato delo, ki prvič pri nas zajema v širokem obsegu problematiko planin v Julijskih Alpah in je pomembno ter važno ne le za geografa im geografsko stroko, marveč tudi za mnoge druge, ne najmanj za zgodovinsko in zgodovinarja. Ob tej knjigi našega jubilanta je napisan ta prispevek, zlasti še na podlagi gradiva, ki mi je bilo dostopno v zadnjih letih.
Nekatere planine v Bohinju
Okoli leta 1500 se podložniki radovljiškega gospostva pritožujejo, da so na »Bohinjsko planino« (alibein Wochednerin), ki spada pod Radovljico, prišli s svojo živino Lahi (Walchen). pa vzeli ondod kmetom nekaj živine in dejali, da jim je to velel župan blejskega upravitelja.1 — V .radovljiškem urbarju iz leta 14-98 je povedano, da obstojata dve »Bohinjski planini«, od katerih da je vsaka — kot je razvidno iz starih registrov — poprej služila po šest velikih sirov; ker pa sta planini bili pusti, daje sedaj vsaka le po tri sire.2 - Radovljiški urbar iz leta 1579 pa pravi, da imajo bohinjski kosezi (edlinger) in vas Studor sremjsko zemljo z mejo, ki začenja ob potoku Ribnici (Ribnioza), gre na Draški vrh (Drässkhi vorch), nato na goro Tosc (Toltstets) in na Velo polje (Welle Pole). V Lazeih (Vlassech) imajo svojo planino. Od tam gre meja dalje proti »Bohinjski konjski planini« (Wacheiner ross albin) in nato naravnost dol v Ukanc (Vckhanicz) k Bohinjskemu jezeru. Na drugem mestu pa je v tem urbarju zapisano, da sta dve planini, ki pa se sedaj štejeta le za eno, z imenom »Bohinjska konjska planina«. Pred leti je ta služila tri sire. Ker je velik del te planine opustel, jo je dal zakupnik Wolf Dietrichstain iztrebiti, izkoriščujoč jo kot konjsko planino, kar je še sedaj, V »dobrih« letih se pase na tej planini okoli 200, v »srednjih« pa okoli 150 konj.3
1 A. Kaspret v Mittheilungen des Musealvereines für Krain 2 (1889).
2 Radovljiški urbar iz leta 1498 (str. 91), v Državnem arhivu LRS v Ljubljani (Rcktificirani dominiikalni akti ljubljanske kresije, fasc. 282).
3 Urbar v Državnem arhivu v Ljubljani, str. 337, 338, 354, 355. — Wolf Dietrichstain je imel leta 1549 radovljiško gospostvo v zakupu (Valvasor. Die Ehre des H. Krain, 11. knjiga, 462).
Kje bi bila ta Bohinjska planina, oziroma kar dve Bohinjski planini? Na vsak način jo je iskati na ozemlju, ki je spadalo v radovljiško gospostvo. V njeni sta bili vasi Stndor in Stara Fužina. Vedeti je, da se je sredi pod Bled brikseaiških škofov spadajočega gospostva, ki se je širilo od Spodnjih Bohinjskih gora na jugu do grebena Karavank nad Koroško Belo na severu, pa od Bogatina in Triglava na zahodu do sotočja obeh Sav pri Radovljici in še tamkaj preko proti vzhodu — razprostiralo kot nekaka enklava radovljiškemu gospostvu podrejeno ozemlje, med Dolino Triglavskih jezer na zahodu, potokom Ribnico na vzhodu. Bohinjskim jezerom na jugu in Mišelj vrhom pa Velikim Draškim vrhom na severu.4
* TRIGLAV
- DRAŠKI VRH
. M,-
VELO POLJE,
V,-
-^JEZERCA
TOSC
PLANINA POD MISELJ VRHOM
ZELNARICA I
ZADNJI VOGEL
& v lažeh
TICARICA
OSKOVNICA \ PRAPROTNICA
& DEDNO POLJE
Stara Fuiina
Sl. 1. Radovljiška enklava v blejskem gospostvu.
4	Prim. zemljevid v Historischer Atlas der österr. Alpenliindcr. 1. Abteilung, Die Landgerichtskarte, lista Ljubljana in Bovec. — Opis meja radovljiške enklave tudi v radovljiškem urbarju iz leta 1579, omenjenem pri opombi
3, str. 554.
A. Melik pravi, da še ni ugotovljeno, katera bi bila Bohinjska planina, zakaj s tem imenom danes ni nobene; mogoče bi to bila planina Dedno polje ali pa planina Viševnik.5
Glede na navedeni opis meja ,iz leta 1579 bi bilo Bohinjsko planino (ali dve Bohinjski planini) dejansko iskati v zahodnem delu nekdanje radovljiške enklave v Bohinju, v območju ondotnih obsežnih studor-sko-starofužinarskih planinskih pašnikov, nekako v prostorninskem območju, ki sega od planine v Lažeh pa na jug do visokih robov nad Ukancem. Opozarjam na ime travnate pašne globeli »V Bošinki«, s planino tam v bližina »V Ščavju«, ki je danes ni več. v pirostorniiinskem območju med vrhom Tičarico (2091 m). Zadnjim Voglom (2324m) in planino Dedno polje. »Bošinka« spravlja H. Tuma v zvezo z imenom Bohinj.0
Označba v zvezi z »Bohinj« ne bi bila nekaj nenavadnega. Bohinj ni le ime za pokrajino, marveč v starejši dobi tudi za naselje v Zgornji Bohinjski dolini, Srednja Vas imenovano. Ta je v d rugi polovici 11. stol. kraj oziroma vas »Bohinj« (in loco Bochingun, villa Bochingin), podobno leta 1120 (Uochina).7 Župnik bohinjske prafare s sedežem v Srednji Vasi je leta 1296, ko se po moji vednosti prvič imenuje, pa prav tako 200 let pozneje, enostavno »župnik v Bohinju«.8 V okolišu Srednje Vasi, po starem tudi Bohinj imenovane, najdemo v virih ledinsko ime tega izvora. Omenjajo se travniki in pašniki Srenjanov »na Bohinjki« (na Boc-hinke, na Bohinke, na Bohinzo, na Pohinke. na Wohinze).0 Na Jelovci, vzhodno od Bitenjske plaJiine, so zemljišča z imenom Spodnja in Zgornja Bohinjka.10
V	mejah omenjene radovljiške enklave sredi briksenško-lblejskega ozemlja sta dv e planini, ki sta pripadali in pripadata vasi Češnjici v Bo-hinju. kar preseneča, kajti Češnjica ni bila radovljiška marveč blejska. Planini sta Krstenica in Pod Mišelj vrhom. Druga se v starejših zapisih ne navaja s tem imenom. Imamo razlago zakaj sta ti planini blejski, ko bi, na radovljiškem ozemlju, morali biti radovljiški.
Pri Krstenici ve povedati ljudsko izročilo, da je zaradi možitve nekega dekleta izpod Studora z nekim Češnjanom prišla'ta nekdaj pod Sludor spadajoča pla.nina pod Češnjico in s tem pod Bled.11
Pri planini pod Mišelj vrhom imamo opravka s spremenjenim imenom. Radovljiški urbarji imajo zanjo označbo »Slatna« oziroma »Lisičja gora« (1498: Am Sletin bey dem Fuchsperg, 1579: Am Slatin vnnd Fuxperg). Urbar iz leta 1579 pa pravd tudii, da imenujejo pod -
5 Anton Melik. Planine v Julijskih Alpah (Dela Inštituta za geografijo v Slovenski Akademiji znanosti in umetnosti. I. 1950), 93, 94. 226.
6 H. Tuma v Planinskem Vestniku 27 (1927), 74 in Imenoslovje Julijskih Alp (1929), 49.
7 Fr. Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev III. 234. 372; IV, 58.
8 G. Vale v Studi e testi 96 (1941), 32, 35. — Mittheilungen des Museal-vereines für Krain 2 (1889), 117.
0	Dva urbarja blejskega gospostva iz druge četrtine 18. stol. v Državnem arhivu v Ljubljani (sign. Gr. A III, št. 3, str. 705, 708, 715; sign. Gr. A III, št. 1, fol. 206’, 210).
10 A. Melik, Planine v Julijskih Alpah, 226, op. 1.
11 Prav tam, 95.
ložnriki to planino »Sv. Mihela gora« (S. Michells perg; perg-gora v pomenu planina). Izkoriščajo da jo le podložniki blejskega gospostva, tistih radovljiškega pa ne puščajo blizu, čeprav morajo Blejci tjakaj goniti živino čez radovljiško ozemlje. Da pa je planina pod Bledom, je prišlo zategadelj, ker je nekoč istočasno imel obe gospostvi, Bled in Radovljico, v zakupu isti zakupnik, blejski Kreig. pa je bilo upaza.no naj s te planine pošiljajo sir na Bled. pri čemer je ostalo.15
Oh severozahodnih mejah radovljiške enklave v Bohinju se omenjata v starih zapisih še dve planini, ki danes kot taki ne obstojata več. Mislim na O'zemlje. ki se razprostira pod Velikim (2243m) in Malim Draškim vrhom (2132 m) pa navzdol v okoliš planine Konjšice in potoka Ribnice. Preko tega ozemlja je potekala severovzhodna in vzhodna meja nekdanje radovljiške enklave, razprostrte sredi blejskega ozemlja. Še v katastrski mapi iz leta 1826 je potegnjena in označena črta od Velikega Draškega vrha pa preko Jezerc in sredi po planini Konjšici pa niz potok Ribnico vse do Srednje Vasi kot meja, do koder segajo od vzhoda sem ozemeljske zahteve studorske občine. Tako da je planina Uskovnica na strani studorskih zahtev, planina Praprotnica pa na srenjanski strani.
V območju tega mejnega ozemlja so tri planine, ki po urbarialnem zapisu iz leta 1591 pripadajo Srednji Vasi: Rob (Rooib), Konjšica (Khunischieza) in Jezerce (Jeserze).13 Nekaj let mlajši urbar blejskega gospostva iz leta 1602 pa prav tako omenja kot srenjske planine Srednje Vasi Rob. Konjšico in Jezerca (Rabkhunsehicza — to pisano skupaj. Jeserc.za).14 V urbarjih iz druge četrtine 18. stoletja se Jezerca več ne omenjajo, pač pa planina Srednje Vasi z označbo »Kobkunsizoh« oziroma »Kabkunscbezach«. Jezerca so tedaj kot srenjska planina nemara že propadla, pri »Kobkunsiizoh« oziroma »Kabkunsehezach« pa piscu pomen označbe očitno že ni bil več jasen, tako da jo je — seveda po predlogah, ki jih je imel — napačno zapisal.15
Kje bi bile te planine? Konjšica je še danes visoka planina srenje Srednja Vas. Po podatku radovljiškega urbarja iz leta 1579 imajo to planino tako Studorci kot Srenjami; Studorci pasejo povsod na blejskem ozemlju.
V imenu nekdanje planine Jezerce ali Jezerca tiči poimenovanje za pašnike gori nad sedanjo planimo Konjšico, kjer »v goličju na Jezercu in nad njim do obeh prevalov na zapadli in vzhodu« pasejo iz Srednje Vasi živino še danes.10 Pot, ki pridrži z Rudnega polja preko Konjšice in potem okoli Tosca na Velo polje, pelje preko pašnikov in trat na Jezercih pod Velikim in Malim Draškim vrhom.
12 Pri opombah 2 in 5 navedena urbarja, 1498 na str. 92, 1579 na strani 356.
13 Urbarialni popravki za blejsko gospostvo iz leta 1591 (Bled, Rusticalia. sign. Gr. A III, 14, v Državnem arhivu v Ljubljani).
14 V Državnem arhivu v Bozenu, Srednja Vas, fol. 320 dalje.
15 Urbarja navedena pri opombi 9 (sign. Gr. A III, št. 3, str. 721; sign. Gr. A III, št. 1, fol. 226).
16 A. Melik, Planine v Julijskih Alpah, 178.
Roh je tretja stara srenjska planina Srednje Vasi v tem okolišu. Rob oziroma na Robu se imenuje vrh vzhodno nad planino Konjšico. Označbo pozna tudi H. Tuma v svojem Imenoslovju Julijskih Alp. Na vzhodno stran od tam so lepi pašniki Avšje imenovani, z močnim studencem z imenom Zlata voda.71 Vrh »Na Robu« nad Konjšico v višini INOOm je začrtan tudi na avstrijski specialni kariii v merilu 1 : 75.000 in turistični karti Kartografskega zavoda na Dunaju v merilu 1 : 50.000.
Planina Rolb, Jezerca in Konjšica so torej stare srenjske planine bohinjske Srednje Vasi, prva v višini okoli 1800 m, druga okoli 1720 m, tretja 1438 m. Zlasti višina prvih dveh se sklada z občo ugotovitvijo Melikovo, da v Julijskih Alpah leže iplanime, ki pripadajo starim in starejšim vasem — in mednje je šteti brez dvoma Srednjo Vas — sorazmerno visoko in se tudi po času sorazmerno zgodaj omenjajo.18
Planine Rob, jezerca in Konjšica so 'bile, oziroma je Konjšica še danes, prave visoko-poletne, visoko ležeče plamine ;za upravičence iz Srednje Vasi, dočim so ostale planine te vasi (Na Šeh. Ceteže, Uskovnica, Praprotnica) v mnogo nižjih nadmorskih višinah, kjer je poleg pašnikov ofcilo rovtov, senožeti pa tudi njiv.19 Uskovnica, Praprotnica in Na Seli so še v drugi četrtini 18. stoletja označene kot rovte. ne kot planine.20 V zvezi z rovti je prva znana mi omemba Uskovnice (Vlusikol-nitzi, in dem perg Luskowincza) iz leta 1498.21
1	udi niže doli v Bohinjski dolini naletimo na nekatere danes več ne obstoječe planine. Nemara bi podrobnejše proučevanje arhivalnih virov, zlasti pa poizvedovanje na terenu utegnilo določiti točen kraj teh in drugih da.nes več ne obstoječih planin.
Pri Bohinjski Bistrici, »ki ima velik skupni pašnik v dolini okrog vasi«22, navajajo viri srenjsko planino Nadollinv (1602). Nadolina (1609), Na dolline (1615).23
Srenja vasi Češnjica v Bohinju plačuje po uirbarju iz leta 1602 tudi od planine z imenom »Sriaunickhy«, ki da je nedaleč od vasi. Poznavalci kraja bi utegnili ugotoviti če je to ime še ohranjeno in če se mogoče nanaša na srenjski pašnik pri vasi, kjer pasejo Češnjam brž ko izgine sneg.24
Srenja vasi Bitnje v Bohinju ima 1591, 1602 in 1609 planino z imenom »Obledniioza«, oziroma »Oblodnize«, kjer smejo napajati svojo živino tudi sos>ednjii Nomenjeti. Danes bitenjske planine tega imena ni.
17 Imenoslovje Julijskih Alp, 45.
18 Planine v Julijskih Alipah, 92, 101, 102, 166.
is Prav tam, 178.
so prj opombi 9 navedena urbarja, sign. Gr. A III, št. 1, fol. 198', 227'; št. 3, str. 723.
21 Pri opombi 2 navedeni radovljiški urbar, str. 125, 128.
22 A. Melik, Planine v Julijskih Alpah, 175.
23 Letnice se tukaj in v nadaljnjem nanašajo na vire: a) 1591. Uribarialni popravki gospostva Bled, glej opombo 13; b) 1602, Blejski urbar, glej opomibo 14; c) 1609, Opis kmetij in vasi blejskega gospostva (Državni arhiv v Ljubljani, Bled, Dominiealia, fasc. 7); č) 1615, Blejski urbar v Diecezanskem arhivu v Briksenu (rokopis 27895).
24 A. Melik, Planine v Julijskih Alpah, 177.
Nekatere planine na Pokljuki in Mežaklji
Planina vas Rečica pri Bledu. Jastrebica z imenom, ki se omenja okoli leia 1500 (Jastrewitza, Jastrawitz) in ki je mogoče rečiška planina Brdo pri Lipanci,25 se kot planina rečiške srenje omenja tudi še sto let kasneje (Jastrauicza, Jasfrrouicz, 1602, 1609. 1615). Danes planina (ega imena ni znana.
V	širokem območju planine Lipance navaja unbarialni zapis iz leta 1609 poleg Lipance (Lipenicza) še planine Razor (Rasor). Kredarica (Rliregarrza!), Mrelšče (Mamreschischa) in Za Debelo pečjo (Sada-begopetisclio).26 Lipanca in Javornik sta tisti dve planini na Pokljuki, ki se v meni znanih pisanih virih po času najprej omenjata (1377: Ippelnikch. Jawolnlkch; Lipanca, okoli 1500: Wopllinga, Wipelnilza).27
Lenart Cube (Tschube) iz Zagorice pri Bledu je leta 1602 plačeval od planine »Nouigrad«, leta 1609 pa od iste gospod Cafianer. Sprva sem nagibal mnenju, da je planina »Nouigrad« nemara imenovana po vasi Grad Bled (1602: Velldess oder Vgrade) in da bi to bila današnja Grajska planina na Pokljuki, zlasti še ker je Zagorica bila z Želečami, Mlinom in Zazerom v planinski skupnosti z Gradom—Bledom. Vendar to ne drži. kajti Grajska planina je 1609 »Blejska Ribšica« (Veldesser Ribinschicza), sosednja Rečiška planina pa »Rečiška Ribšica« (Retschic-zer Ribinschicza). Označba Ribšica je veljala za široko področje v osrednjem delu Pokljuke.28
Srenja vasi Bohinjska Bela plačuje 1591 od planine Nascheb-sskhim dallu (1602 Nasseskim pallu. 1609 Naseskhindola), v drugi četrtini 18. stoletja pa od planine z imenom »Messena Dollina«.29 Ali se pod temi označbami skriva ime današnje Belske planine, ki se sicer v starejših zapisih s tem imenom nikjer in nikdar ne imenuje?
Kot danes in v «novejši dobi so bile tudi v preteklih stoletjih številne zasebne planine na Mežaklji v posesti zlasti vasi s severnega roba pokrajine okoli Bleda.30 Dodati jim je nekatere planine v Radovni im ondotnem okolišu.
Planina Obraniea se omenja že 1461.31 Iz blejskega urbarja iz leta 1602 navajam na Mežaklji — danes so nekatere opuščene — zasebne planine: Brezovica (Wresouicza), Strženca (Vsterczeniczach, Vster-czeniezach Sapetschiny, Sterschinckha), Vrtača (Vglabackhy Ver-tatsche). Oblek (Saoblaokham) in Kozjek (Vndter Khossieckh, Vndter Khosiackh, Kosieckli). Uživanje na teh planinah imajo posestniki iz Podhoma, Blejske Dobrave, Laz in Grada—-Bleda. Posestnik iz Višel-
25 prav tam, 100.
26 O imenih in lokalizaciji H. Tuma, Imenoslovje Julijskih Alp, 45.
27 Listina 137? februar 25, v Državnem arhivu v Ljubljani. — Mitthei-lungen des Musealvereines für Krain 2 (1889), 118, 131.
28 A. Melik. Planine v Julijskih Alpah, 223, opomba 2.
29 Pri opombi 9 navedena urbarja, sign. Gr. A III, št. 3, str. 274; urbar blejskega gospostva iz 1. 1749, sign. Gr. A III, št. 2, str. 450, v Državnem arhivu v Ljubljani.
30 A. Melik, Planine v Julijskih Alpah, 165.
31 Zw Obramliczen auf den perg, 1461 nov. 6 (urbar za Otok na Blejskem jezeru 1431, fol. 7’, v Diecezanskem arhivu v Briksenu).
nice plačuje o<l planine imenovane: 1591 Dolgich Plasech Padsuliczo, 1602 Dolliny Plässe Podsuliczo.
V	Radovni plačujejo po podatkih urbarja iz leta 1602 posamezni posestniki od planin Tressen bereh, V Somtach, Sestarim Verch in Vmo'ckhry Petschy. Od teh moreni lokalizirati edino prvo v Stresenico nad Srednjo Radovuo (1591: Stressenverch).
Biikovska planina v Prodeh
Za t ri tistih vasi v Bohinju, ki jih imenujejo »bukovske«, Brod, Savico in Polje, pravi blejski urbarialni zapis iz leta 1591. da plačujejo od štirih planin: Sucha, Vprodich. Osredikh in Lissecz.32 Za prvo, tretjo in četrto ni težko dognati, katere bi bile: Suha, Za Osredki in Za Liscem, vse tri na bohinjski strani Spodnjih Bohinjskih gora.33 Toda katera je planina, ki jo zaips navaja z imenom »Vprodich«? Na bohinjsko stran ni planine tega ali takega imena, ki bi pripadala bukov-skim vasem.
Pač pa je preko grebena Bohinjskih gora na tolminsko stran v višini 1074 m planina z imenom V Prodeh. sedaj že dalj časa opuščena. Tja pridrži od bukovske planine Suha (1428 m) preko prehoda Ce/, Suho (1774 m) gorska steza.
Zgolj enakost oiznačbe planine »V prodich« v urbarju pa bi še nekam šibko opravičevala lokalizacijo te v planino na tolminski strani. Za tako lokalizacijo me pa utrjuje označba Cesarska planina, ki jo za planino V Prodeh navaja H. J"uma.35 Za Tolminca, ki je stoletja bil pod gospostvom oglejskih patriarhov, pa še dalje za Furlana in Italijana, je bilo to kar se je onstran visokih raz vodnih gora razprostiralo kot del starega srednjeveškega cesarstva (a parte imperii) »cesarsko«. To bi se moglo dokazati z mnogimi podatki. Tako je bila »cesarska« tudi planina, ki so jo imeli in izkoriščali ljudje od onstran, »iz cesarstva«.
Ozemlje na južno stran grebena Spodnjih Bohinjskih gora, pod vrhovi Šije in Vogla, je bilo sorazmerno pozno naseljeno; ondotna mlajša naselja se. kot marsikje drugod, tudi tukaj niso v planinskem gospodarstvu uveljavljala v znatnejši meri.36 Nasprotno pa. kot moremo iz našega primera zaključiti, starejša od onstran gora. Zaselkov in kmetij, ki so danes v teh krajih, sicer kaj izčrpni tolminski urbar iz leta 1577 ne pozna, pa tudi ne na primer tolminski urbar iz leta 1633, ki je p očasu blizu blejskemu iz leta 1602 z omembo planine V Prodeh. Šele blizu dna Baške doline se v teh virih in na to stran navajajo vasi in zaselki (Sela nad Podmelcem, Borovnica, Temljine pri Kneži).37
32 Urbarialni popravki gospostva Bled (kot pri opombi 13). — Iste planine tudi v blejskem urbarju iz leta 1602 (pri opombi 14), fol. 290 dalje in v blejskem urbarju iz druge četrtine 18. stol. v Državnem arhivu v Ljubljani (sign. Gr. A 111, št. 3, str. 694).
33 Melik, Planine v Julijskih Alpah, 177.
34 Prav tam, 202.
35 Imenoslovje Julijskih ALp 55.
30	Melik, Planine v Julijskih Alpah. 202.
37	M. Kos, Srednjeveški urbarji za Slovenijo 2 (1948), 66. 67. — S. Rutar, Zgodovina Tolminskega (1882), 235.
Planina Dobrava
O.b želez.uici, ki pelje z Jesenic proti Bledu, je vas z imenom Dobrava, ali kakor glasi danes zainjo ime Blejska Dobrava. Ljudsko iiz-ročilo v ondotnih krajih ve povedati, da je bila ta Dobrava nekdaj planina ,k.i so jo po eniih navedbah imeli kmetje vasi Zasip, po drugih pa kmetje vasi Podhom. »Zelo je mogoče, da sloni to ljudsko sporočilo na stvarni osnovi.«38
Menim, da se to da lepo pokazati oziroma dokazati iz zgodovinskih podatkov. Za blejski okoliš smo v srečnem položaju, da so nam že iz 11. stoletja znana imena in podatki za številne ondotne vasi. Ne samo glede na to, tudi glede na arheološke najdbe, omenjanje pripravnikov staroslovenskega sloja kosezov v teh vaseh in še na drugo se pri vaseh kot Bled—Grad, Želeče, Milno, Poljišica, Gorje, Podhom, Zasip in Muže da lepo sklepati na njihovo sorazmerno starino. Dobrave ni med temi vasmi, omenjenimi v listinah i.z 11. stoletja. Prvič se po moji vednosti pojavi Dobrava v zapisanih virih, in to z imenom Harde, v doslej še neobjavljenem briksenškem urbarju za Bled in Bohinj iz leta 1253.39
Drugo, kar nas zanima, je ime Dobrava. Ko se prvič v znanih virih z našega ozemlja pojavi to krajevmo ime v slovenski obliki, je »dobrava« označena kot gozdiček (silvula): na Sorškem polju med Kranjem in Loko 973 Szovrska Dubravua, 989 Zourska Doibrauua.40 Upoštevati pa je tudi nemško označbo in pomen za številne Dobrave pri nas, ki so v starejši dobi skoraj vedno Hard. Tako za našo Blejsko Dobravo, ki se v virih od 13. do 13. stoletja vobče drugače ne imenuje kot Hairde ali Hard. Staro- in srednje v isok one mš ki hard oziroma hart pa pomenja gozd na srenjskih tleh, v katerem je mogoče pasti in ki vanj srenja pošilja svojo živino. Tak gozd — dobravo so večkrat iztrebili-, pridobili plodna poljska tla in oindi postavili vas.41 Tako po vsem sodeč tudi pri naši Dobravi najprej neke vrste planina v nizki legi, ali mogoče še bolje srenjski pašnik, potem pa ondi nastala vas, imenovana po tej nekdanji planini ali srenjskem pašniku z lego »v dobravi«.
Za sorazmerno mlajši in posebne vrste nastanek vasi Blejska Dobrava pa govorijo tudi nekateri podatki iz urbarjev.
Vasi nekdanjega briksenškega gospostva v okolišu Bleda, ki so po raznih podatkih sodeč po svojem nastanku brez dvoma stare in starejše, in kolikor jih navaja že omenjeni urbar za te kraje iiz leta 1253, plačujejo dajatve sorazmerno uniformnega značaja. Osnovne so: ovee z jagnjeti, poleg tega pa navadno še pivo, žito in meso. Tako Rečica. Koroška Bela, Žirovnica, Koritno. Bodešče, Ribno, Želeče in Bled—Grad. Dobrava ■— s sedem in pol kmetijami — ki na leto daje vsega skupno 14 prašičkov in 7 jagnjet, se od ostalih vasi glede da-
38 Melik, Planine v Julijskih Alpah, 136, 164, op. 1.
39 Državni arhiv v Miinchenu (Brixen, Hochstift, Lit., No. 1, fol. 174’).
40 Fr. Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev, II, 445, 490.
41 B. Eberl, Die bayerischen Ortsnamen als Grundlage der Siedelungsgeschichte, 89, 211.
jatev razlikuje. Take razlike v urbarialnih dajatvah pa kažejo navadno na drugačen in to mlajši nastanek vasi, ki plačuje različno od vasi, ki so bile že od starine po nekem več ali manj uniformnem ključu obdavčene.
SUR QUELQUES ALP AGES DANS LA REGION DE BOHINJ ET AUX ENVIRONS DE BLED
Milko Kos
t. Les documents donnent les nonis de plusiers al p a pes situes dans la region de Bohinj et aux plateaux de Pokljuka et Mežaklja, dont la localisation est impossible ou incertaine. Aupres des villages: Češnjica — les alpages Pod Mišelj vrhom et Sriaunickhy, Bohinjska Bistrica — 1’alpage Na Dolini, Bitnje — 1’alpage Oblednicza. Rečica — 1’ alpage Jastrebica et quelques alpages dans les environs de 1’alpage nomme Lipanca, Zagorica — l’alpage Nouigrad, Bohinjska Bela — les alpages Naschebsskhim dallu et Messena -Dollina. — II y a aussi des alpages qui ä present n’existent plus, par exemple l’alpage appele Bohinjska planina ou aupres du village de Srednja Vas les alpages Jezerca et Rob. — Sont ajoutes les noms de quelques alpages prives dans la Mežaklja et la Radovna, tiires des archives.
2. L’ alpage nommč V Prodeh appartenant aux villages de Brod, Savica et Polje, situes dans la region de Bohinj, est identique avec 1’alpage de ce nom, situe dans la region de Tolmin. II est nomme aussi »imperial«, parce que la region de Bohinj faisait, avec la Carniole, partie de l’ancien Empire, et ä cause de cela 1’alpage possede j)ar les homines de cette contree etait »imperial«.
3. Le village nomme Bohinjska Dobrava, etait d’apres une tradition orale, autrefois un alpage. Cela est prouve par le nom (dobrava, foret de la comnni-naute ou on peut faire le päturage) et par les impots rurales de ce village, fonde dans un endroit qui, autrefois, etait alpage.
Geografski vestnik, Ljubljana, XXXII (I960)
Silvo Kranjec
GEOGRAFIJA V SLOVENSKI SREDNJI ŠOLI V RAZDOBJU
1918—1958
Slovensko srednjo šolo, to je srednjo šolo s samo slovenskim učnim jezikom in slovenščino kot osrednjim učnim predmetom, smo dobili Slovenci šele s š. 1. 1918—1919, ko smo prišli v Jugoslavijo; v avstrijski dobi je imela slovenski učni jezik edino zasebna škofijska gimnazija v Šentvidu, ki je s š. 1. 1912—1913 postala popolna. Nadaljnji razvoj naše srednje šole je šel v glavnem v smeri opuščanja klasičnih in uvajanja modernih jezikov, v bistvu je pa ostala izbirna šola in pripravljalnica za fakultetni študij, tudi ko se je po 1. 1945 združila z nekdanjo meščansko šolo. Šele s šolsko reformo 1. 1958 je stara 8-letna srednja šola dokončno prenehala, nova 8-letna osnovna šola je prevzela njene nižje razrede, višji štirje pa kot gimnazija novega tipa tudi niso več le pripravljalnica za fakulteto, ampak omogočajo z uvedbo praktičnih učnih predmetov tudi neposreden vstop v nekatere poklice.
S	tem je končana 40-letna razvojna doba slovenske srednje šole starega tipa in kot prispevek k njeni bodoči zgodovini hočem tu orisati vlogo, ki jo je v tej šoli imela geografija.
Kot pred polstoletjem še povsod, je imela tudi v avstrijski srednji šoli geografija zelo skromno mesto. Kot samostojen predmet se je dolgo poučevala samo v nižjih razredih, šele »normalni učni načrt za gimnazije« izdan 20. III. 1909 in podoben učni načrt za realke sta prinesla nekaj sprememb v prid geografiji. Pridobitev je bila v tem, da je postala geografija tudi na višji stopnji samostojen predmet, in sicer je dobila v V. in VI. r. po eno tedensko uro. Po tem načrtu je imela geografija v avstrijski srednji šoli. kakršno je jeseni 1918 prevzela Jugoslavija, naslednji položaj: v I. r. s 3h osnovni zemljepisni pojmi s čitanjem kart in pregledom držav; v II. r. (2h) poglobitev teh pojmov na osnovi resničnega gibanja Sonca, oblika in velikost Zemlje. Opis Azije in Afrike, pregled Evrope ter opis Južne Evrope in Britanskega otočja; 111. r. (3h, toda menjaje z zgodovino) opis ostale Evrope, Amerike in Avstralije; IV. r. (2h) opis Avstro-Ogrske; V. r. (lh) splošen pregled Evrope, ponovitev in poglobitev regionalne geografije Južne Evrope in Francije; Avstralija in Amerika v pregledu; VI. r. (lh) ostala Evropa brez Avstro-Ogrske. Afrika in Azija v pregledu; VIII. r. (na
realki VII. r.) ima v 1. poll. 41'. v 2. poli. 3h skupaj za zemljepis in zgodovino Avstro-Qgrske in » drža vozna nstvo« (Biirgerkunde). Pri zrelostnem izpitu ali maturi je bila geografija zastopana le v okviru »domoznanstva«, kjer je bilo eno vprašanje iz geografije Avstro-Qgrske.
V podrobnostih je treba temu učnemu načrtu priznati, da je bil povsem v skladu s takratnimi znanstvenimi in metodičnimi načeli.
V	opombah sicer pravi, da mora biti na nižji stopnji »horografski moment v ospredju«, vendar zahteva zlasti pri osnovnih pojmih v I. r. opazovanje v naravi in nazorno podajanje, povsod pa tesno povezano s pisanjem in čitanjem kart. Pri pouku v višjih razredih pa naj bo glavni poudarek na kavzalnih odnosih v geografiji, upoštevajo naj se politične in gospodarske razmere ter pritegne znanje iz geologije in fizike ter ostalih prirodnih ved. Tern metodičnim navodilom bi tudi danes ne imeli veliko dodajati, sicer se pa že »instrukcije« k učnemu načrtu 1. 1900 končujejo s še vedno aktualnim pozivom, naj si vsak učitelj zemljepisa vzame k srcu Kantov izrek: »Nič ni pripravnejše vzbujati zdravi človeški razum kot geografija«.
V novi narodni državi je doživela naša srednja šola temeljite iz-premembe (ta naziv uporabljani poslej za vse tri tipe: realno in klasično gimnazijo ter realko, ker je bil položaj geografije v bistvu povsod enak). Prve izpremembe so se naravno tikale slovenščine kot učnega jezika in predmeta ter srbohrvaščine in nemščine kot predmetov, sicer so ostali v veljavi stari avstrijski programi. Šele z nenadno Pribičevičevo učno reformo, s katero so se sredi š. 1. 1924—1925 začeli izenačevati učni načrti prečanskih šol s srbijanskimi, je bila prizadeta tudi geografija. S 1. jan. 1925 je stopil v veljavo začasen enoten učni načrt za prva dva razreda realnih gimnazij za vso državo in s š. 1. 1925—1926 tudi za III. r. Povsod so bile odločene zemljepisu po tri tedenske ure, toda ker so imele slovenske sred,nje šole en predmet več (namreč srbohrvaščino), sta ostali v II. in III. r. zemljepisu le po 2 uri, medtem ko je I. r. pridobil eno uro. Zato je bil pa program I. r. sedaj precej obširnejši; poleg zemljepisnih osnovnih pojmov je predpisoval pregled vseh zemljin in Jugoslavije posebej. Tudi sicer je bil za prvošolca težak, saj je zahteval n. pr. obravnavo rotacije in revolucije Zemlje z razlago dolžine dneva in noči, letnih časov in podnebnih pasov. V II. r. so prišle na vrsto izvenevropske zemljine in v III. r. Evropa. Na splošno obravnava ta učni predmet geografijo precej v starem duhu nekdanje »statistike in d r ž a v ozn a ms tv a«, saj ne govori nič o zemljepisnih enotah in pokrajinah, ampak le o državah. Tako zahteva, da naj se v II. r. po splošnem pregledu vsake zemljine opišejo »najprej vse neodvisne države, potem kolonije, zaščitne zemlje in interesne sfere posameznih evropskih držav in Severnoameriške Unije.«
Šele ko je doba šestojanuarske diktature prinesla enoten zakon
o	sred.njih šolah z dne 51. avg. 1929, so prišli tudi dokončni učni načrti in programi za srednje šole, izdani v 1. 1930 in 1931. Poglaviten napredek je bil v tem. da je prišla geografija v vse razrede gimnazije in sicer povsod po 2 uri na teden. Vendar geografi z novim učnim načrtom niso mogli biti povsem zadovoljni. V I. r., ki je izgubil 1 uro, se je
skrajšala učna snov, ker je odpadel pregled zemljin, v II. r. se je obravnavala Evropa iin v III. r. iizvenevropske zemljine. Toda razporeditev snovi je bila tudi sedaj v bistvu negeografska. Pri opisu zemljin in zlasti Jugoslavije je bil zelo obširen obči del, kar je imelo za posledico preveč naštevanja in generaliziranja. Še vedno je bil zanemarjen opis zemljepisnih enot in prirodnih pokrajin v korist državam. Tako je prišlo do tega, da se n. pr. v II. r. niso nikjer obravnavale Alpe kot celota, ampak v začetku leta pri Italiji in Avstriji in potem čisto na koncu leta pri Švici.
Ce je bila v nižji gimnaziji regionalna geografija nezadovoljiva, je pa v višji skoraj ni, bilo. Pod imenom geografije sta se tu obravnavali dve sorodni stroki: v VI. r. kozrrioigrafija in v VII. r. etnologija. Za V. r. je bila predpisana »fizična in obča geografija«, a pri tem ni <1 ijak n. pr. mič -slišal o endogenih silah, pri antropogeografiji na koncu leta (v najbolj rabljenem Radivojevičem učbeniku je od 160 str. odpadlo nanjo 10 str.!) pa komaj kaj o svetovnem gospodarstvu, prometu itd. Regionalna geografija je bila omejena ,na VIII. r., ki je imel silno veliko gradiva za 2 tedenski uri. V I. poli. je bilo treba obravnavati Jugoslavijo, v II. poli. pa njene »sosedne države, slovanske države in druge kulturne države«; ta vrstn.i red je bil torej zopet povsem negeo-grafski.
Zato je raz umljivo, da je novi učni načrt naletel na ostro kritiko geografov; s tehtnimi članki so se oglasili n. pr. T. Radivojevič in B. Z. Milojevič, II. zbor jugoslovanskih geografov v Ljubljani jeseni 1933 je po zadevnem referatu in živahni debati sprejel primerne resolucije, ki jih je osvojil tudi III. zbor jugoslovanskih geografov v Splitu jeseni 1935. Te resolucije zahtevajo za V. r. matematično in fizično geografijo ter kartografijo, za VI. r. bio- in antropogeografijo, za VII. zemljepis Evrope ter glavnih izvenevropskih držav ter za VIII. r. zemljepis Jugoslavije, povsod po 2 uri na teden. Dalje naj bi geografija postala pri maturi samostojen predmet, iz katerega bi se dajali dve vprašanji iz zemljepisa Jugoslavije, eno pa iz zemljepisa Evrope oz. glavnih izvenevropskih držav.
S	teni smo se dotaknili tudi vloge geografije na nižjem in višjem tečajnem izpitu, ki je bila dotlej zelo skromna. Odkar so jeseni 1922 Pravila o višjem in .nižjem tečajnem izpitu razširili na vse šole v državi, so pri nižjem tečajnem izpitu izpraševali narodno zgodovino in zemljepis Jugoslavije; za oboje je veljala ena skupna ocena. Pri višjem tečajnem izpitu pa je prišla k temu še obča zgodovina; iz vsakega teli predmetov je bilo predpisano eno vprašanje, za vse skupaj pa le ena ocena. Tudi po kasnejših predpisih iz 1. 1930 je ostalo pri tem, šele 1. 1932 je prineslo spremembo v tem smislu, da je postala pri veliki maturi narodna zgodovina samostojen predmet, toda sedaj sta bila pa obča zgodovina in zemljepis Jugoslavije združena v en predmet s skupno oceno, tako da je bila zopet geografija povsem neorgansko priklopljena nekemu tujemu predmetu.
Kljub vsem kritičnim pripombam v strokovni literaturi iji na zborih geografov in kljub njihovim resolucijam se položaj geografije
v	srednji šoli stare Jugoslavije ni izboljšal. Edino možnost nekega
napredka so ji prinesle obvezne seminarske vaje, ki jih je prosvetno ministrstvo uvedlo s šoJ. 1. 1938/39 »kot poizkus« v vse srednje šole. Te vaje, ki naj bi jih vodili praviloma učitelji narodnega jezika ter zgodovine in zemljepisja, so imele namen »seznaniti učenca z življenjem našega naroda, posebnostmi naše zemlje in vrednotami naše narodne kulture.«
Slovenski geografi so možnost, ki so jo nudile seminarske vaje za izpopolnitev geografskega pouka, dobro izrabili. V š. 1. 1938/39, za katero so nam podatki na razpolago, so imeli seminarske vaje na 1-1 popolnih gimnazijah v Sloveniji, od teh pa le na petih geografija ni bila nič udeležena. Vaje so obravnavale večinoma domačo pokrajino in bile pogosto združene z ogledi in izleti. Učenci so nabirali ledinska imena, zapisovali oznake za razno orodje, imeli referate o tipih kmečkih hiš in naselij, o domači obrti itd. Napredno gledanje takratnih srednješolcev na aktualne probleme kaže veliko število referatov, ki so obravnavali domače socialne in gospodarske razmere, n. pr. agrarno vprašanje in agrarno reformo, izseljenstvo, zemljiško posest in probleme komasacije, naraščanje prebivalstva itd. Ravno tako sodobni so bili referati o narodnoobrambnih vprašanjih in naših manjšinah v zamejstvu. Vse to je bilo značilno za težko dobo pred viharjem nove svetovne vojne, ki so jo pripravljale fašistične sile in ki je končno zajela tudi našo domovino. Medtem ko je bilo na ozemlju pod nemško okupacijo vse slovensko šolstvo brutalno zatrto, iga je italijanski okupator v tako imenovani »ljubljanski pokrajini« sicer pustil, a ga skušal prilagoditi svojini političnim ciljem. Izpremembe, ki jih je v ta namen uvedel v učnem načrtu, so se tikale deloma tudi geografije. V končnih razredih nižje in višje gimnazije naj bi se učil podroben zemljepis Italije namesto prejšnjega zemljepisa Jugoslavije, česar slovenski profesorji seveda niso preveč resno jemali.
»Po osvoboditvi so bili naši šolski geografi postavljeni pred odgovorno nalogo, da v skladu z novo življenjsko stvarnostjo temeljito reorganizirajo pouk geografije v srednjih šolah«, je dejal J. K o s m a -tin v svojem referatu na 1. kongresu geografov Jugoslavije 1. 1949, »geografiji v naših srednjih šolali je bilo treba dati novega duha. nove napredne vsebine.« To se naravno ni moglo zgoditi čez noč, vendar je začasni učni načrt za š. 1. 1945—1946 takoj odpravil poglavitne slabosti preteklosti. Zemljepis je dobil v I. in V. r. po 3 ure, v vseh ostalih po
2	uri. V nižjih razredih ni bilo treba bistvenih izprememb, v vse višje razrede pa je prišla sedaj prava geografija. Za V. r. so bila predvidena poglavitna poglavja iz matematične geografije in kartografije, fizične geografije, bio- in antropogeografije ter gospodarske geografije, za VI. r. pa poleg osnov politične geografije še geografija izvenevropskih zemljin ter Evrope. V VII. r. je prišla »gospodarska geografija sosednih, slovanskih in glavnih proizvajalnih držav,« v VIII. r. pa geografija Jugoslavije.
Dokončni »Učni načrt za gimnazije, nižje gimnazije in višje razrede sedeinletk« je izdalo ministrstvo za prosveto LRS jeseni 1948. Novi načrt pravi, da mora pouk zemljepisa »učencem posredovati geografsko stvarnost z glavnimi prirodnimi in gospodarskimi dejstvi v
njihovi medsebojni odvisnosti, dati učencem pravilen pogled na družbene, gospodarske lin politične probleme doma in na tujem ter jim tako oblikovati dialektično — materialistični pogled na svet.« Tako sta bila pomen in izobraževalna vrednost geografije v srednji šoli pravilno poudarjena, toda ker so s tem š. 1. 1948/49 prešle gimnazije na triletni nižji in petletni višji tečaj, so nastopile neprijetne težave tudi za geografijo, saj bi se morale v lil. r. — čeprav s 3 tedenskimi urami — obdelovati Evropa in izvenevropske zemljine. Največ je še pridobjla geografija v višji gimnaziji, kjer se je obravnavala obča geografija v IV. in V. r., regionalna gospodarska geografija v VI. in VII. r., medtem ko je v VIII. r. ostala Jugoslavija. I. kongres geografov Jugoslavije jeseni 1949 je sicer pozdravil novi učni načrt, predlagal pa je razvrstitev snovi v regionalni geografiji po bolj geografskih vidikih in zahteval tudi, da se pri nižjem in višjem tečajnem izpitu izprašuje geografija kot samostojen predmet. Medtem je bil namreč novi pravilnik maja 1949 pri obeh izpitili združil narodno zgodovino in zemljepis Jugoslavije v en predmet s skupno oceno.
Ko je bila š. 1. 1950/51 v vsej Jugoslaviji podaljšana šolska obveznost na 8 let, je nižja gimnazija postala zopet štiriletna in bila vključena v sistem obveznega šolanja. Obenem je izšel začasni pravilnik o maturi (prejšnjem višjem teč. izpitu), kjer je bil pa zemljepis popolnoma izpuščen. Kljub temu, da sta tako II. kongres geografov FLRJ jeseni 1951 v Makedoniji kot I. zbor slovenskih geografov v Kamniku naslednje leto med drugim terjala, da postane geografija zopet maturitetni predmet, jo je novi pravilnik o maturi iz maja 1953 zopet povsem ignoriral. Zato je moral tudi III. kongres geografov Jugoslavije jeseni 1953 v Bosni in Hercegovini zahtevati, da »se geografija kot pomemben predmet splošne izobrazbe in nacionalne vzgoje uvede kot predmet višjega tečajnega izpita«.
Kamniški zbor slovenskih geografov je bil priporočil tudi več izprememb v razporeditvi učne snovi, zlasti da bi obravnavanje resničnega gibanja Zemlje prenesli iz prvega v kasnejša dva razreda. Veliko pozornost je posvetil vprašanjem geografskega pouka II. kongres slov. geografov jeseni 1954 v Mariboru. Zlasti pomemben je bil načelni referat Sv. Ilešiča »Geografska znanost in šola«, ki je ugotovil dosledno zapostavljanje geografije v šolski politiki in ga je deloma razložil z dejstvom, da šiirša javnost; ne pozna sodobne geografije, ampak si jo še vedno predstavlja tako, kot jo je nekoč spoznala v šoli: »kot suho registracijo gora. rek. dežel, narodov, mest in proizvodnih panog«. V tem mnenju jo na žalost potrjujejo nekateri učitelji geografije, ki ne poudarjajo dovolj prostorne vzročnosti vseh pojavov na zemeljski površini in zanemarjajo vzgojo geografskega gledanja in mišljenja.
V	svojih resolucijah je mariborski kongres med drugim protestiral proti nameri, da bi se geografija izločila iz VIII. r., in zahteval, da Svet za prosveto in kulturo LRS pri vseh vprašanjih geografskega pouka pritegne k sodelovanju Geografsko društvo Slovenije. Tudi Svet geograf. društev FLRJ je dec. 1954 v Zagrebu razpravljal o afirmaciji geografije v šoli in sprejel osnutek, po katerem je šolska sekcija
Geografskega društva Hrvatske sestavila učni načrt za višje gimnazije. Ravno tako je že jeseni 1955 IV. zvezni kongres geografov v Beogradu ugotovil, da je »geografija kot učni predmet v srednjih šolah prišla v kritičen položaj« in zahteval enoten predmetnik in skupen učni načrt, ki mu naj služi kot podlaga načrt Geografskega društva LRH.
Vsa ta prizadevanja so končno le privedla do uspeha. Prve spremembe na boljše je prinesel novi učni načrt za nižje razrede gimnazij, ki je stopil v veljavo s 1. sept. 1954. Predvsem je izločil iz učne snovi I. r. za to stopnjo težko umljiva poglavja o pravem gibanju Sonca in njega posledicah in jili porazdelil na začetek II. oz. 111. r. Še pomembnejše je bilo, da je popravljeni pravilnik o maturi uvedel s š. 1. 1955 do 1956 geografijo kot izbirni predmet pri ustnem izpitu poleg dotedanjih treh izbirnih predmetov (fizike, kemije in biologije). Vprašanja iz geografije naj zajemajo vso snov višje gimnazije in -naj navajajo kandidate k povezovanju in primerjanju geografskih odnosov med človeško družbo in prirodnim okoljem, izogibati pa se je vprašanj, ki bi zahtevala golo opisovanje in naštevanje geografskih dejstev. Od predpisanih treh vprašanj naj bo pri prvem poudarek na obči geografiji. pri drugem na regio-nalni, tretje pa naj se nanaša na geografijo
FLRJ.
Najvažnejši uspeli pa je bil novi predmetnik in učni načrt za višje razrede gimnazij, ki sta začela veljati s š. 1. 1955/56. Zemljepis je dobil v vseh razredih po 2, v IV. in V. r. pa po 3 tedenske ure (v klasični gimn. samo v V. r. po 3). Glavni namen geografskega pouka v višji gimnaziji, pravi učni načrt, je v tem, da posreduje dijaku »geografsko mišljenje, geografski du'h in geografsko kulturo.« Zato geografija v višji gimnaziji ne sme biti samo ponovitev geografije iz nižje gimnazije v razširjeni obliki, ampak mora biti njeno logično nadaljevanje s poudarkom na vzgoji geografskega mišljenja.
Kar se tiče podrobnosti, so se v V. r. poglavja iz fizične geografije razporedila bolj logično, tako da se za matematično geografijo in kartografijo obravnavata takoj podnebje in vodovje, nato pa sestava zemeljske skorje in razvoj reliefa, vrste prsti ter rastlinstvo in živalstvo. Temu — fizičnemu delu — sta odmerjeni dve tretjini šolskega leta, medtem ko je zadnja tretjina namenjena poglavju »Človeška družba in Zemlja«, ki podaja osnove antropogeografije in ekonomske geografije. V VI. r. je na vrsti regionalna geografija Evrope po pri-rodnogeografski razdelitvi, zato se ne drži togo klasičnih evropskih meja in zajame pri poglavjih Sredozemlje in Srednji vzhod sosednje afriške in azijske pokrajine, pri Vzhodni Evropi pa še Sovjetsko Azijo. Ravno tako se v VII. r. obravnavajo prirodnogeografske enote, kot n. pr. monsunska Azija; novo, nekoliko problematično je poglavje »Latinsko-amerišiki in afriški svet«, ki zahteva vzporedno primerjalno obravnavanje obeh področij. Posebno dobrodošlo je sklepno poglavje »Svet kot celota«, ki naj da nekako sintezo dotlej predelane zemljepisne snovi in omogoči dijaku razumevanje današnje problematike svetovnega gospodarstva. Pri zemljepisu Jugoslavije v VIII. r. je poudarek na starih fizično-geografskih območjih: Gorski svet, Jadransko
primorje in Panonski svet, ki naj se obravnavajo »v celoti in po regijah«; v kočljivo regionalno razdelitev teh celot se učni načrt ne spušča. Pozdraviti je pa vsekakor zaključni »Gospodarski pregled Jugoslavije« kot sintezo predelanega gradiva in pa poglavje o naših narodnih manjšinah v zamejstvu.
Pouk geografije po novem učnem načrtu je pomenil za slovensko srednjo šolo velik napredek, zahteva pa tudi boljših objektivnih pogojev, čim več nazornih učil, zlasti dobrih kart in atlantov ter sodobno pisanih in. opremljenih geografskih učbenikov in čitank. Resnično življenje pa mu more dati seveda le strokovno in metodično dobro pripravljen in za svoj predmet zavzet učitelj. Le tako bo mogla geo-graliija svoje s trudom priborjeno mesto obdržati tudi v novi reformirani šoli.
VIRI IN SLOVSTVO
Poleg uradnih izdaj učnih načrtov in pravil o tečajnih izipitih, Vestnika in Objav Ministrstva za prosveto oz. Sveta za šolstvo LRS ter Poročil kongresov geografov FLRJ prim. zlasti:
S. Kranjec, Iz naše šolske geografije, GV 1925. str. 125—130.
1.	Radivojevič, Geografija u srednjim školama. Beograd 1931.
B. 2. Milo je vic, O programu geografske nastave u našim srednjim školama. Glasnik Prof. dr. 1934, str. 322—326.
Poročilo o II. zboru jugoslov. geografov v Ljubljani 1. 1933. Lj. 1934.
S. Kranjec, Učni načrt za geografijo v višjih razredih srednjih šol. GV XI 1935, str. 186—187.
Sv. Ilešič, Geografska znanost in šola. Sodobna pedagogika VI. 1954, str. 7—14.
D. Radinja, Geografija — fakultativni maturitetni predmet. GO II. 1955, str. 14—17.
DIE GEOGRAPHIE IN DEN SLOWENISCHEN MITTELSCHULEN IM ZEITRÄUME 1918—1958
Silvo Kranjec
Die Geographie, die in der 1918 übernommenen österreichischen Mittelschule nur in den Unterklassen selbständiger Unterrichstgegenstand war, wurde im alten Jugoslawien auch in die Oberklassen eingeführt, jedoch wurden in ihrem Rahmen in zwei Klassen Kosmograhpie beziehungsweise Ethnologie gelehrt. Erst im neuen Jugoslawien erhielt die Geographie nach manchen Umwegen mit dem Schuljahr 1955-56 einen zeitgemässen Lehrplan entsprechend der modernen Auffassung der Geographie als Raumwissenschaft; gleichzeitig wurde sie auch Walilgegenstand bei der Reifeprüfung.
Cene Malovrh
RAZISKOVALNA ZASNOVA SPLOŠNE EKONOMSKE GEOGRAFIJE* I
Priznati moram, da sta mi vprašanje problematike, ki jo zastavljamo pri raziskovanjih v območju splošne ekonomske geografije ter vzporedno tudi vprašanje smotra, ki ga pTi tem delu zasledujemo, dala dosti opraviti, odkar se ukvarjam s tovrstno delavnostjo. Teh dvoje vprašanj namreč predmet raziskovanja sam po sebi ne razjasnjuje zadovoljivo. Gospodarski pojavi v zemljepisnem prostoru, ki so predmet raziskovanj splošne ekonomske geografije, ne nastopajo le v silno pestrih zvezah ter odnosa jih do najrazličnejših činiteljev, ampak so tudi tako raznovrstni, da terja proučevanje skoo-aj vsakega izmed njih posebno zasnovo, torej tudi bolj ali manj samosvoje postavljanje problema.
Zadostuje, da za ilustracijo opozorimo na dve najnavadnejši temi s področja splošne ekonomske geografije. Prva je. postavimo, jeklarska industrija v svetu ali v Evropi, druga pa proizvodnja žita istotam. Svojevrstna predmeta raziskovanja nujno vplivata na posebnosti pro-Uičevalne zasnove vsake izmed tem. Medtem ko bo pri prvi prav gotovo v ospredju ali bo vsaj močno poudarjena historično-časovna problematika, bo pri drugi večja teža na geografsko-prostor.sk,i problematiki. Avtor, ki obravnava ti dve temi, mora ubrati vselej drugačno pot zato, ker ga navaja in sili k temu svojevrstnost predmeta. Tukaj so očitne razlike v vrsti materije in načinu njenega pridobivanja, še prav posebno pa velja, da je vloga jeklarstva v družbenem gospodarstvu čisto druga kot pa je vloga proizvodnje temeljnega prehranbenega blaga. Vse te okoliščine narekujejo modifikacije ali celo menjavanje raziskovalne zasnove v okviru ene ter iste znanstvene discipline.
Takšna izmenljivost delovnih koncepcij, ki se odraža zlasti pri zastavljanju problematike pa tudi pri smotru raziskovalnega dela,
* V študiji niso obravnavana vprašanja zasnove posebne oziroma regionalne ekonomske geografije, čeprav obstajajo in jih je treba razčiščevati zlasti v zvezi z rajonizacijo.
neki znanstveni panogi gotovo ni v prid. Tembolj ne, ker obstaja v našem primeru, spričo enciklopedične razsežnosti ter razvejanosti študijske tvarine, velika nevarnost površnega obravnavanja teme v celoti ali v njenih posameznih delih. Saj tudi ni mogoče zahtevati, da bi en ter isti avtor z enakomerno tehtnostjo in kritičnostjo poznal ter vrednotil dejstva neštevilmih činiteljev: od geoloških in tehnoloških, preko biofizičnih in agrotehničnih do finančno-političnih in komerci-alno-poslovnih, ki v danih primerih železarstva ter žitne proizvodnje učinkujejo in se dinamično, to se pravi v nepretrganem toku proizvodnje na razne načine med seboj povezujejo.
Ob takem razmotrivanju se nujno vprašujemo, kakšna naj bi bila ustreznejša zasnova dela v okviru splošne ekonomske geografije oziroma ali ne kaže zasnovo te discipline zgraditi tako, da bosta pri proučevanjih kur najbolj poenotena znanstvena problematika in smoter, ki ga z delom zasledujemo? Mar bi ne bilo najbolj racionalno, če bi pri ekonomsko-geografskih analizah postavljali probleme z enega samega in sicer gospodarsko-prostorskega vidika? S tega vidika bi mogli obdelati študijsko tvarino temeljito, strokov.no zares poglobljeno, vsestransko in kritično. S pritrdilnim odgovorom ter s prispevkom v tej smeri bi mnogo koristili disciplini, katere ugled in razvoj dušita v enaki meri enciklopedična širina raziskovanja kot neizčrpnost rezervoarja faktor ter zakonitosti, ki te fakte razjasnjujejo.
Prvi korak v označeni smeri je ta, da določimo, kaj je predmet raziskovanj splošne ekonomske geografije. Dejali smo, da tega zagotovo ne smejo tvoriti posamezni gospodarski pojavi v zemljepisnem prostoru kot so se bili izoblikovali v zavisnosti od drugih činiteljev. Raziskovanje teh pojavov bo namreč mnogo laže in tudi bolje opravil strokovnjak, ki se na zadevno tvarino specialno spozna. Jeklarstvo Evrope bo pač najbolje raziskal tisti, kateremu je ta panoga proizvodne delavnosti pobliiže znana s tehniškega, gospodarskega, historičnega in političnega vidika. Povsem drugače strokovno usmerjen ter usposobljen avtor pa se bo uspešno ukvarjal s proučevanjem žitne proizvodnje našega kontinenta. Oba avtorja se bosta pri delu posluževala dognanj zanju »pomožnih« znanstvenih disciplin. Med temi so oziroma bii morala biti tudi dognanja splošne ekonomske geografije. Seveda takšne, ki ima svoj, samo njej lastni predmet proučevanja in svojo, samo njej lastno delovno koncepcijo.
Izhodišče za utemeljitev čvrste delovne zasnove .splošne ekonomske geografije mora biti v nalogah, katere prevzema in opravlja ekonomska geografija kot celota, kot zaključena znanstvena panoga, deljena na splošno in regionalno vejo. Eko,nomsko geografijo označimo najbolje kot znanost, katere predmet proučevanja je gospodarski prostor. Ta pojem sem ponovno predstavil, a ga je treba še in sicer zato, ker označuje z gospodarskega vidika jako pomembno živo stvarnost, ki je plod človeškega dela v zemljepisnem prostoru. Pod tem imenom razumemo zemljepisno območje, v katerem se razvija družbena materialna proizvodnja, in sicer tako, da ljudje izkoriščajo naravne sesta-
vine ozemlja kot proizvajalna sredstva ter na ta način naravno sredino, t. j. predmet učinkovanja pretvarjajo tako, da nastajajo nove tvorbe, ki same postajajo učinkujoča moč.
Tri skupine elementov se v procesu materialne družbene proizvodnje oziroma družbenega gospodarskega delovanja vežejo ter prepletajo med seboj. Prvo so naravni činitelji, ki predstavljajo ali pa s svojimi lastnostmi kakovostno diferencirajo naravna proizvajalna sredstva v obliki predmetov dela (n. pr. zemljišče) ali delovnega sredstva (n. pr. vodna moč). Drugo so družbeni činitelji. torej ljudje, ki delajo, proizvajajo dobrine tako, da smiselno izkoriščajo naravna sredstva proizvodnje oziroma gospodarijo z njimi. Tretjo skupino pa zastopajo tiste tvorbe, ki so nastale zaradi družbenega dela; to so antropogeni činitelji gospodarskega prostora, kakršne so različne gospodarske panoge ter njim ustrezajoči objekti kot n. pr. kultivirano zemljišče, naselja, prometne naprave itd. Iz povedanega sledi, da izraža gospodarski prostor hkrati določeno stopnjo v razvoju družbene proizvodnje in v znatni meri nakazuje možnosti ter oblike in smeri njenega nadaljnjega razvoja.
Ekonomsko geografijo zanimajo seveda predvsem enote gospodarskega prostora. Tu ne mislimo toliko na države in podobne teriito-rialno-politične tvorbe, ki so relativno zelo spremenljive enote in prav zaradi tega ter zaradi svojega pogosto heterogenega sestava niso najprimernejši predmet raziskav. Vse bolj zanimive in proučevanja vredne so tiste enote gospodarskega prostora, ki so organsko nastale in so morebitni teritorialno-politični okviri samo logična posledica njihovega obstoja. To so predvsem gospodarski rajoni in tudi širša re-gionalno-gospodarska področja, na katere se delijo posamezni deli sveta.
Ako je naloga ekonomske geografije proučevanje gospodarskega prostora in njegovih enot. potem «e sama po sebi vsiljuje misel, da je naloga splošne ekonomske geografije proučevanje funkcijske 'loge činiteljev, ki se javljajo pri oblikovanju gospodarskega prostora. Te činitelje pa zastopajo zgoraj označeni, v tri skupine razvrščeni elementi gospodarskega prostora.
Činitelji vseh treh skupin imajo mnogovrstne formalne in funkcijske lastnosti, ki pa za splošno ekonomsko geografijo niso zanimive v enaki meri. Ta disciplina raziskuje činitelje samo z vidika njihove funkcijske in sicer specifične funkcijske vrednosti, namreč tiste, ki se uveljavlja v procesu oblikovanja gospodarskega prostora.
Pri raziskovanju označenih činiteljev, posameznih ali njihovih skupin, mora biti torej problem postavljen jasno in enotno: Kako se 1 e -1 i funkcijsko uveljavljajo v gospodarskem prostoru? Razumljivo je, da pri tem ni mišljeno izolirano uveljavljanje, ki je navadno manj pomembno; iz definicije gospodarskega prostora je razvidno, da činitelji učinkujejo samo v procesu materialne proizvodnje, torej v dinamični medsebojni povezanosti.
II
Predočimo si sedaj ara kratko študijsko tvari.no, katero obdelujemo po nakazani raziskovalni zasnovi splošne ekonomske geografije.
V	prvi skupini n a r a v n i h č i n i t e l j e v gospodarskega prostora morajo biti glede na njihov funkcijski pomen razmotreni zlasti sledeči. Pri vsakem je navedenih nekaj važnejših tem. ki sluzijo raz-motrivanju.
1. Zemljepisni položaj. Teme: Absolutna in relativna gospodarska važnost zemljepisnega položaja. Zemljepisna razdalja ter načini njenega premagovanja.
2. Geološka zgradba ozemlja. Teme: Način pojavljanja raznih elementarnih. mineralnih ter kameninskih tvarin glede na možnosti ter oblike proizvodnje industrijskih surovin. Izčrpljivost zemeljskega bogastva in sredstva za kompenzacijo primankljajev. Važnost raznovrstnosti površinskega kameninskega substrata.
3. Reliefni ustroj površja. Terne: Relativna gospodarska veljavnost razlik med nižavjem in višavjem. Gospodarske prednosti in slabosti vodilnih ter elementarnih oljiik vzpetega reliefa, globeli in ravnin. Gospodarska važnost različnih sestavov vodilnih in elementarnih oblik goratega sveta.
4. Bioklimatske razmere. Teme: Posredna in neposredna gospodarska vloga bioklimatskih čn.niteljev. Izkoriščanje bioklimatskih činite-ljev v proizvodnji blaga biotičnega porekla. Bioklimatski kompleks v drugih področjih gospodarske delavnosti. Značaj in gospodarska zmogljivost vodilnih bioklimatskih področij.
5. Hidrografske razmere. Teme: Gospodarska važnost podtalnice in izvirov. Vodotoki glede na vlogo v energetiki, kmetijstvu in v prometu. Gospodarska pomembnost svetovnega morja.
Vsi navedeni čini tel ji predstavljajo bodisi neposredno izvorišče naravnih proizvajalnih sredstev ali pa s svojimi lastnostmi vplivajo na jakost ter učinkovitost izkoriščanja teh sredstev. V tem je njihova funkcijska vloga, kot taki prispevajo oblikovanju gospodarskega prostora. Sev eda, naj ponovno poudarimo, ne sami po sebi ter izolirano, marveč vedno povezani z drugimi činitelji oziroma elementi gospodarskega prostora. Tako je, na primer, učinke zemljepisne razdalje in načinov njenega premagovanja moč s pridom razjasniti edinole tako, da izvedemo analizo v povezavi zlasti z reliefnimi in hidrografskimi činitelji, z vrsto in tehniko proizvodnje ter transporta, z načini regionalne kombinacije proizvodnje ter s populacijskimi razmerami v gospodarskem prostoru. Slično je treba poglavje o važnosti in vlogi podzemeljske vode ter izvirov razmotrivati predvsem v zvezi z geološko zgradbo, b iok 1 ima t sk i mii ter hidrografskimi razmerami, z obljudenostjo, z agrarnimi panogami ter objekti, s hidrotehničnimi stvaritvami ter s tehniko in organizacijo energetike. Samo v tovrstnih povezavah in odnošajih pride očitno do izraza funkcijska vloga, katero ima določeni čini tel j v gospodarskem prostoru.
Naslednjo skupin« zastopajo d ir u ž tb e 11 i činitelji gospodarskega prostora. Z vidika njihove funkcijske vloge v tem prostoru zaslužijo pozornost zlasti tile:
1. Prebivalstvo in človeška delovna inoč. Teme: Dejansko gibanje prebivalstva in različne stopnje obljudenosti. Potrebe po živi delovni sili v proizvodnji. Gospodarska klasifikacija področij različne obljudenosti.
2. Tehnika proizvodnje blaga in prometa. Teme: Oblike sodobne energetske ter industrijske tehnike glede na razmestitev proizvajalnih sil. Učinki sodobne prometne tehnike v gospodarskem prostoru. Sodobna agrotehnika in način izkoriščanja naravnih proizvajalnih sredstev v kmetijstvu.
3. Organizacija proizvodnje. Teme: Vertikalne im horizontalne kombinacije v industriji in aglomeracije te delavnosti. Regionalne kombinacije industrijske proizvodnje. Vodilne oblike organizacije agrarne proizvodnje.
4. Ustroj družbe in gospodarska politika. Teme: Razvoj gospodarskega prostora kapitalistične družbe v matičnih in odvisnih deželah. Posebnosti in problemi razvoja gospodarskega prostora dežel, ki prehajajo na pot politične in gospodarske osamosvojitve. Posebnosti razvoja gospodarskega prostora socialistične družbe.
Prav tako kot naravne tudi družbene elemente oziroma činitelje ne smemo analizirati same zase ter izolirano, torej tako kot jih obravnavajo navadno vede, ki se specialno bavijo z njimi. Njihov funkcijski pomen v gospodarskem prostoru pride do izraza edinole, če jih motrimo kot gibalne moči v procesu izkoriščanja naravnih sredstev proizvodnje in nastajanja novotvorb. Tako je. postavimo, precenitev \ loge obljudenosti v gospodarskem prostoru mogoča, če motrimo ta pojav povezano z zemljepisnim položajem, reliefnim ustrojem ter bioklimat-skiini razmerami, pa s tehniko in organizacijo proizvodnje, z oblikami agrarnih ter neagrarnih, zlasti industrijskih panog in z oblikami poselitve. V sklopu tehnike proizvodnje pa so, na primer, zelo markantna poglavja o energetski tehniki in o agrotehniki. Funkcija sodobne energetske tehnike, ki silno vpliva na enakomerno razmeščanje proizvajalnih sil v prostoru, bo plastično predočena v povezanosti iz zemljepisnim položajem, geološko zgradbo in vodnimi razmerami, s tehniko in organizacijo predelovalne industrije, z agrarno-proizvodnimi panogami ter objekti, s posebnostmi v prometni dejavnosti in končno z gospodarsko politiko.
V	tretjo skupino sodijo a n t r o p o g e n i činitelji gospodarskega prostora. Med temi novotvorbami, ki same po sebi učinkujejo in narekujejo smer in tempo oblikovanja gospodarskega prostora, so •najvažnejše:
1.	Energetske panoge in energetski objekti. leme: Učinki premogovne panoge v primerjavi z naftno in vodnoenergetsko panogo. Energetski sistemi ter decentralizacija industrije pa intenzifikacija kmetijstva. Pomen izkoriščanja reguliranih vodnih moči v gospodarskem prostoru.
2. Kompleksni hidrotehnični objekti. Teme: Povezava regionalni,h hiidro-melioTacijskih in hidro-energetskih objektov.
3. Agrarne panoge in agrarno-proizvodni objekti. Teme: Oblike izkoriščanih zemljišč v poljedelstvu in živinoreji. Širjenje ter absolutno in relativno krčenje agrarnih površin. Agrarno-proiizvodne enote in parcelacija zemljišč. Pustošenje agrarnih površin in oblike njih kon-servaci je.
4. Gozdno-lesni proizvodni objekti, leme: Relativna in absolutna gozdna zemljišča. Primarni in sekundarni gozd. Odprti gozdovi in problemi degradacije ter konservacije gozda.
5. Industrijske panoge ter industrijski objekti. Teme: Učinki eks-traktivne industrije v gospodarskem prostoru. Težka predelovalna industrija glede na glavne pogoje lokacije. Lahka predelovalna industrija glede na glavne pogoje lokacije. Specialna in kompleksna industrializacija gospodarskega prostora.
6. Prometne panoge in prometni objekti. Teme: Železniške in cestne magistrale. Železniško in cestno omrežje v gospodarskem prostoru. Celinske plovne poti. Morske plovne poti.
7. Oblike poselitve in naselja. Teme: Strnjena in razpršena poselitev prostora. Oblike in funkcija urbanskih naselij. Centralni kraji. Urbanizacija in konurbacija. Oblike ruralnih naselij.
Vse navedene stvaritve človeškega dela morajo biti osvetljene tudi z genetske in ne samo s funkcijske strani. Ta okoliščina še celo terja njihovo razni otrivanje v povezanosti z drugimi činitel ji. Tako zahteva, na primer, poglavje o različni funkciji premogovne in naftne proizvodne panoge predhodno razjasnitev nastanka ene in druge; oboje postane razumljivo šele takrat, ko panoge motrimo povezane z zemljepisnim položajem, geološko zgradbo, z obljudenostjo, s tehniko izrabe goriv ter z oblikami in organizacijo industrije pa prometa, ki troši goriva. Enako morejo biti, postavimo, kompleksni hidrotehnični objekti uspešno genetsko ter funkcijsko raztolmačeni le z upoštevanjem geoloških, reliefnih, bioklimatskih in hidrografskih razmer ter v zvezi s populacijskim stanjem, s tehniko in obliko zlasti agrarne proizvodnje ter objektov in končno z organizacijo proizvodnje ter gospodarsko politiko.
Med antropogene elemente gospodarskega prostora pa sodijo tudi tisti plodovi človeškega dela, ki so posledica neracionalnega izkoriščanja naravnih sredstev proizvodnje in zato pretežno negativno učinkujejo v gospodarskem prostoru. Takšna je devastacija gozdnih ali agrarnih površin. Tudi tovrstni predmeti razmotrivanja bodo genetsko i i funkcijsko razjasnjeni šele v povezanosti z geološkimi, reliefnimi, bioklimatskimi in hidrografskimi razmerami, s populacijskim stanjem, z oblikami agrarne in gozdno-lesne proizvodnje ter objektov, s tehniko in organizacijo tovrstne proizvodnje ter z gospodarsko politiko.
Na kraju je vredno opozoriti še na okoliščino, da obstajajo tudi med skupinami predočenih elementov razlike, ki jih v raziskovalni praksi moramo upoštevati. Skupini naravnih in antropogenih činitel jev se namreč v gospodarskem prostoru odražata vidno, toTej v materialni obliki. Zato doprinašajo činitel ji teh dveh skupin zunanjemu liku
oziroma fiziognomiji gospodarskega prostora. Zunanji lik določene enote gospodarskega prostora pa sodi v pojavno katego'rijo, ki jo v zemljepisu poznamo pod imenom pokrajina. Analiza pokrajin je potemtakem pomemben doprinos ekonomsko-geografskim proučevanjem.
III
Nakazane misli lahko povzamemo takole.
V	kolikor se splošna ekonomska geografija bavi z analizo posameznih gospodarskih pojavov v zemljepisnem prostoru, menjava vodilno problematiko tako kot to zahteva značaj konkretnega pojava. Znanstveno-raziskovalna zasnova splošne ekonomske geografije pa mora biti zgrajena tako. da bodo proučevanja v območju te discipline izvedena z vidika enega samega vodilnega problema. Takšno poenotenje temeljne znanstvene problematike omogoča edinole usmerjenje v raziskovanje funkcijske vrednosti in učinkovitosti elementov (čini-teljev) gospodarskega prostora v procesu formiranja in nadaljnjega razvoja tega prostora.
Splošna ekonomska geografija s tako utemeljeno raziskovalno zasnovo prevzema dvoje nalog. Prvič smiselno pomaga raziskovalnemu delu v območju regionalne ekonomske geografije. Drugič dopolnjuje s svojimi rezultati dognanja raznih specialnih ved. ki proučujejo iste činitelje, le da z drugačnih vidikov in po drugačnih zasnovah.
Obe nalogi imata poleg teoretsko-raziskoval.nega še širši pomen.
V	območju domače dežele služita namreč jako dobro praksi gospodarskega načrtovanja, regionalnega gospodarskega planiranja.
RESEARCH SCHEME FOR GENERAL ECONOMIC GEOGRAPHY
Cene Malovrh
The task which economic geography has set itself is the examination of economic space. By economic space is meant the geographic area in which social material production is carried on in a way that people exploit the natural elements of the area as production means thus transforming the natural environment so that new formations arise, which themselves become an effective power.
It is the tasik of general economic geography, on the other hand, to examine the functional role of factors appearing in the formation of economic space. These factors are divided into three groups. The first are natural factors: geographic position, geological structure of the area, relief structure of the surface, biocliunatie conditions and hydrographic conditions. The second group consists of social factors: population and manpower, the technique of production and traffic, the set-up of production in the space, the structure of society and economic policy. The last group comprises formations that are the result of economic activities in the space, i. e. anthropogenetic factors: power branches and objects, complex hydrotechnical objects, agrarian branches and objects, forest and timber production objects, industrial branches and objects, traffic branches and objects as well as forms of settling and settlements. The examination of the functional role played by the indicated factors in the process of formation of economic space is at the same time an aid to regional economic geography and is of great service to the requirements of regional economic planning.
Drago Meze
NEKAJ O HRIBOVSKIH KMETIJAH V GORNJI SAVINJSKI DOLINI
Gornja Savinjska dolina1 (GSD) je ena tistih pokrajin v Sloveniji, ki ji dajejo značilno podobo samot ne kmetije kot prevladujoča naselitvena oblika v razgibanem alpskem in predalpskem svetu. Po samotnih kmeti jah živi po stanju iz leta 1959 v tej pokrajini okrog 30 % vsega prebivalstva. V alpskem svetu Savinjskih Alp in Karavank so. razen na nekaj mestih v dnu dolin (Solčava, Luče), edina naselitvena oblika. Podobno je tudi na jugovzhodnem pobočju Raduihe, po južnih rebreh vulkanskega pogorja med Travnikom in Smrekovcem, pod Vežo. po razvodnem hribovju med Dreto in Luičnieo, na zalhodnem pobočju Golt. na Dobroveljski planoti in na poseljeni severni rebri Menine, medtem ko so na jugovzhodnih in južnih pobočjih Golt le v zgornjih in srednjih legali, proti dolinskemu dnu pa prehajajo v zaselke. V podrobnem je podoba takale: Na Solčavskem, to je na območju današnjega krajevnega urada Solčava.2 živi na samotnih kmetijah blizu 75 % tamkajšnjega prebivalstva. Vanj spada ozemlje v povirju Savinje od soteske pri Igli navzgor, obsegajoč naselja3 Solčavo, Robanov kot. Logarsko dolino z Matkovim kotom in Podolševo (prej Sv. Duh). Nekaj nižji je odstotek, okroig 58 %, v območju K. U. Luče, kamor spadajo naselja na jugovzhodni rebri Raduhe Konjski vrh, Strmčki vrh in Raduha, dalje Krnica na pobočjih južno od Savinje in vzhodno od Lučnice, Podvolovlek v povirju Lučnice, Pod veža pod Vežo in Luče. Pod polovico, ca. 40 % prebivalstva živi na samotnih kmetijah na območju K. U. Ljubno. Popolnoma prevladujejo v hribovi-
1 Gornja Savinjska dolina je ljudska označba za obsežno naravno in tudi ekonomsko regijo, ki zajema ozemlje porečja Savinje do Siiteske (na kartah je Soteska) niže Mozirja; obsega torej tudi Mozirsko kotlinico z obrobjem, ki danes ekonomsko gravitira ob Savinji navzgor. V njej je danes tudi upravno središče občine — komune Mozirje, ki obsega vso GSD.
2 Kakor solčavski, tako so tudi drugi krajevni uradi (K. U.) v GSD istovetni z obsegom občin, ki so obstajale pred upravno razdelitvijo leta 1955. Krajevni uradi so: Solčava, Luče, Ljubno, Gornji grad, Nazarje, Rečica in Mozirje.
3 Osnovne podatke o topografiji, imenih, upravnih spremembah naselij v GSD in drugo glej v članku: Drago Meze. Prebivalstvo Gornje Savinjske doline v Celjskem zborniku 1960.
SI. 1. Samotne kmetije v šentlenartu pri Gornjem gradu na krčevinah pod Vel. Rogatcem, 1557 m (v sredini), in Lepenatko, 1422 m (levo). Desno zadaj
je Veža. (Foto avtor)
tem svetu severno od Ljubnega, v naseljih Šentprimož, Rastke—Planina oziroma Podplanina in Ter. zavzemajočih močno razčlenjeni svet vulkanskih grohov, ter v Savini, k:i se razteza po hribovju nad desnim bregom Savinje. Nekaj manj, blizu 35 %, je prebivalcev na samotnih kmetijah v K. U. Gornji grad; tam zavzemajo široki pas prisoj na nepropustnih kameninah pod Kranjsko rebrijo in Rogatcem, obsegajoč naselja Tirosek, Mačkin kot, Šentlenart in Florijan pri Gornjem gradu ter v manjši meri v severni rebri Menine v naseljih Tirosek in Nad-bočna. V K. U. Mozirje živi samo 18 %> prebivalstva na samotnih kmetijah, pač zaradi samega Mozirja, vasi v dnu in na robu kotlinice ter gostejše naselitve v zaselkih na nižjem gričevnatem severnem obrobju. Samotne kmetije prevladujejo tam samo na višjem obrobju pod Goltmi, v naseljih Radegunde in Šmihel ter na t. im. Mozirskem Dobrovlju. Krajevna urada Rečica in Nazarje, ki zajemata velik del ravnine ob Savinji in spodnji Dreti, kjer so v glavnem vasi, ter gričevnato obrobje z nizkim razvodjem med obema rekama, kjer prevladujejo zaselki, imata le malo samotnih kmetij. Le-te so v reeiškem okolišu na južnem pobočju Golt v naselju Poljane, kjer živi blizu 10% prebivalstva rečiškega K. U.. v mizarskem pa v Rovtu nad Šmartnim, na Creti nad Kokarji in v Za vodicah nad Nazarji, torej na severovzhodnem pobočju Menine in na zahodnem ter jugozahodnem pobočju Dobroveljske planote, kjer prebiva ca. 9 % ljudi tamkajšnjega K. U.
Sl. 2. Samotne kmetije na krčevinah v Florijanu pri Gornjem gradu. Zadaj Raduha z Belo pečjo in Travnikom. (Foto avtor)
Na samotnih kmetijah pa ne živi samo kmečko prebivalstvo. Tudi (l*rugiili je precej. iin sicer toliko več. kolikor bolj se približujemo spodnjim delom pobočij in dolinam; »čiste kmetije«, posebno večje, ki so verjetno tudi starejše, so povečini v višjih legah. Od prebivalcev, k,i niso kmetje in prebivajo na samotnih kmetijah, je največ družin gozdnih delavcev, kar je glede na to, da je gozdarstvo glavna gospodarska panoga v GSD, povsem razumljivo. Imajo nekaj deset arov ali največ nekaj hektarov lastne zemlje, po večini travnikov, pašnikov in nekaj njiv za vzrejo krave in prašiča ter za pridelek najvažnejših poljskih sadežev. Poglavar družine je zaposlen pri gozdnih delih, žena in otroci pa delajo na polju. Na nekaterih kmetijah živijo tudi delavske družine, ki so se tja naselile na novo, ali pa so to družine kmečkih sinov, ki so se oprijeli stalnega dela v gozdu; družine pomagajo pri delu na kmetiji, so to<rej dvoživke. Precej družin gozdnih delavcev se je naselilo tudi v kajžah nekdanjih večjih posestnikov. Ze po teh nekaj primerih se vidi, da je odstotek kmečkega prebivalstva, živečega na samotnih kmetijah, nižji, kot ga kažejo sprednje številke. Ko govorim v nadaljnjem o samotnih kmetijah, mislim pri tem na čiste kmetije, v kolikor mi je bilo to seveda mogoče ugotoviti.4
4	Zatrdno sem to laluko ugotovil le za območje lučkega K. U. po zaslugi tamkajšnjega šefa tov. Stanka Firsta in za Rovt nad Šmartnim po zaslugi tov. Ferda Remica, domačina iz Šmartnega, katerima se lepo zahvaljujem. Za druge kraje pa sem se moral ravnati po podatkih, ki sem jih nabral pri terenskem delu.
Zdi se, tla je bi 1 a med vzroki za namestitev samotnih kmetij na prvem mestu nepropustnost kamenine im z njo zvezana bližina pitne vode in šele nato vse drugo. Velika večina samotnih kmetij v GSD je na nepropustnih kameninah različne geološke stairosti in petrografske sestave, še največ na terciarnih grohih in laporjih, v katerih je stu-denčne in tudi talne vode dovolj. Le-ta prihaja na dan najčešče na meji med periglacialnim pobočnim gruščem in živo skalo, to zlasti na ozemlju grohov, ki zelo radi razpadajo. Na propustnih apnencih je samotnih kmetij malo. Največ jih je na Dobroveljski planoti (Motzirsko Dobrovlje, Zavodice in deloma Creta) in pod Menino (del Malega Rovta), dalje nekatere kmetije na jugovzhodnem in južnem pobočju Golt, kakor tudi del kmetij na jugovzhodni rebri Raduhe v naseljih Konjski in Strmčki vrh.5 Samotne kmetije v povirju Savinje na območju Savinjskih Alp pa niso na čistih apnencih, ampak na lapornatih werfenskih ploščatih apnencih, ki vode ne propuščajo. Nekatere najvišje kmetije, ležeče na nepropustnih kameninah, segajo ponekod prav do stika z apnenci, tako v P od veži kakor tudi na zahodnem in deloma na vzhodnem pobočju Golt: v Teru. na Šmihelu in na Radegundi.
V	nepropustnih kameninah ni večjih ravnejših površiin, ki bi lahko služile samotnim kmetijam za namestitev. Višinske kmetije na izrazitejših ravnih ali bolj položnih površinah so zato redke. Največ jih je na razmeroma dobro razvitih šmihelskiih terasah (Verbuč, Ržemčnik, Podstenšek, Lesjak, Jesevnik), dalje Planinšek v Podveži, Žibovt nad Matkovim kotom 111 Raniš ek (Lepe Ravne) v Florijanu. Velika večina kmetij je postavljena na strma prisojna pobočja, povečini ob rahlih pregibih, ali na pobočnih pomolih med dvema grapama. Nekaj je tudi slemenskih; najizrazitejši sta Klemeniškova domačija nad Logarsko dolino in Slemšek v Teru. Nekaj jih stoji na sedlih, 11. pr. Sedlšak v Podveži.
Kako visoko segajo kmetije, nam najnazorneje pove priložena karta. Najviše gredo na splošno na Solčavskem, kjer je pod Raduho v višini 1530 m najvišji kmet v Sloveniji (Bukovnik); temu sledijo kmetije v Podolševi, dalje v porečju Krumpaha. levega izvirnega kraka Ljubnice, v Matkovem in Robanovem kotu in pod Velikim Rogatcem. Povsod tod segajo preko 1100 in tudi 1200 m visoko.
Med številnimi problemi, ki inastopajo v zvezi s samotnimi kmetijami v GSD, je tudi problem delovne sile na kmetijah in s tem v zvezi celokupno število prebivalcev kmetij kakor tudi njihova starostna struktura. O tem bom govorni v naslednjih odstavkih. Pri tem nisem zajel vseh samotnih kmetij, temveč samo tiste, ki so nekako v višini nad 650 m; mednje sem v alpskem svetu štel tudi tiste, ki so v dnu dolin, tako kmetije v Logarski dolini, v Robanovem kotu in v Podvo-lovleku. V vsem ostalem hribovitem svetu sem upošteval le višinske ali hribovske kmetije, ki segajo nad zgoraj naznačeno višino; le-te so
6	Geološka karta je na tem mestu pomanjkljiva, ker prikazuje grohe, v resnici so pa apnenci, ki segajo izipod Raduhe precej bolj proti jugovzhodu; potok Dupljenek je od kmeta Prodnika pa do Kosmačevih Rastk globoko zarezan vanje, ponekod v obliki pravega kanjona.
Sl. 10. Starostni sestav prebivalcev hribovskih kmetij v Gornji Savinjski dolini po posameznih kmetijah (stalno prebivalstvo na dan 31. marca 1959). 1 — prebivalci stari do 15 let (izpolnjeni krogci pomenijo število prebivalstva. enako tudi pri znaku 2 in 3); 2 — prebivalci med 15. in 65. letom starosti (delovna sila); 3 — prebivalci starejši od 65 let; 4 — opuščene kmetije, služeče za pašo živine z bližnjih kmetij ali preurejene v planine kmečkih zadrug; 5 — opuščene kmetije brez nadomestne gospodarske funkcije; 6 — glavne daljnovodne ceste; 7 — nove, v glavnem po vojni zgrajene gozdne kamionske ceste; 8 — gozdne kamionske ceste v načrtu za bližnjo prihodnost; 9 — gorski svet, višji od 1300 m (izohipse so stometrske in zajemajo višinski pas med 600 in 1300 m).
Popravki: Pravilna številka za Erjavca v Konjskem vrhu je 170 in ne 177; za Potočnika na Šmihelu 262 in ne 263; za Mežnarja pri Sv. Joštu v Rovtu 366 in ne 360.
Fig. 10. Composition par äge des habitants des fermes montagnades dans le vallee supe-rieure de la Savinja (etat du 31 mars 1959).
1	— jeunes de moins de 15 ans; 2 — habitants de 15 ä 65 ans (main d’oeuvre); 3 — habitants äges de plus de 65 ans; 4 — fermes abandon-nees, servant aujourd’hui de päturage aux fermes voisines ou aux cooperatives agricoles;
5	— fermes abandonnees sans aucune fon-otion subsidiaire; 6 — routes principales;
7	— nouvelles routes forestieres; 8 — routes forestieres projetees; 9 — terrains montag-neux au-dessus de 1300 m (courbes de niveau d’equdistance de 100 m, designant les regions entre 600 et 1300 m).
Sl. 3. Ruševine 1. 1909 pogorele kmetije Jamnik (1200 m) v Podolševi (Sv. Duh), ki kasneje ni bila več obnovljena. Danes je tod na izkrčenem zemljišču planina solčavske Kmetijske zadruge. Opuščenih hribovskih kmetij je v GSD veliko, največ na Solčavskem (gl. karto v prilogi). Povečini ,so bile opuščene že pred vojno, nekaj pa jih je bilo med vojno od Nemcev požganih in ne več obnovljenih (Nemci so 1. 1944 do tal požgali skoraj vse kmetije na Solčavskem s Solčavo vred; prizaneseno je bilo Robanovemu kotu, kmetijam Macesniku, Ušovniku in Strgarju pri Sv. Duhu, Podbrežniku v Logarski dolini, Gradišniku, Kočnarju in Vrločniku v Matkovem kotu in Icmanku v Solčavi). (Foto avtor)
hribovske tudi v odnosu na relativno višino med dolinskim dnom in hribovitim obrobjem. Upošteval sem pa le tiste, ki sta jim zemlja in gozd glavni vir dohodkov, ne pa tistih, ki so jim dohodki od kmetijstva le postranski zaslužek. Problem sem prikazal predvsem na priloženi -karti, ki prikazuje stanje po posameznih kmetijah, in na diagramih, ki prikazujejo starostno strukturo za celoto, za posamezne K. U. in še posebej za posamična naselja. V obravnavani okvir je bilo zajetih 374 kmetij.
V	GSD pride povprečno 5,9 ljudi na višinsko kmetijo. Med temi je 66,3% ali 4,1 ljudi ina kmetijo takih, 'ki bi jih smeli šteti k delovni sili6; razveseljivo je, da jih je med temi inajveč v starosti med 15. in 24. letom (21,6 %) in da je teh letnikov največ v celotni starostni
6	K delovni sili sem štel prebivalce v starosti od vštevši 15. do 65. leta in to ne glede na spol. Ker so računani stalni in ne prisotni prebivalci, so možne pri nekaterih kmetijah majhne nenatančnosti, posebno tam, kjer so otroci v srednjih in višjih šolah in pridejo za delo v poštev le poleti.
lestvici,7 kar je v nasprotju z repuibliškim povprečkom, kjer je največ najmlajših letnikov.8 Starejših od 65 let je na obravnavanih kmetijah v GSD 8,2 %, mladine do 15. leta starosti pa 25.5 %.
Stanje na območju K. U. Solčave je takole: Na samem Solčavskem živi na kmetijah povprečno manj kot 6 ljudi, v Logarski dolini in v Robanovem kotu 5,5, v Podolševi pa 6.1. Delovne sile je največ v Robanovem kotu (70,8 %), zatem v Logarski dolini (63,5 %), v Podolševi (64.5 %)\ na posamezni kmetiji je med 3,2 lin 3,5 ljudi sposobnih za delo. Mladine do 15. leta je v celi pokrajini precej, največ v Podolševi (31 %) in v Logarski dolini (29 %), a presenetljivo malo v Robanovem kotu (16,7 %), kjer je toliko več starejših od 65 let (12,5 %), medtem ko je takih v Logarski dolini 8,5 % in le 4.5 % v Podolševi. Ce pogledamo še številke o agrarni gostoti, po katastrskih občinah,9 vidimo, da je tako kmečka kot poljedelska gostota manjša od povprečka za vso GSD (kmečka 52, poljedelska 194), pri čemer pa je ugodno še to, da je na Solčavskem veliko dobrega gozda, posebej na karavanški strani
SI. i. Opuščena kmetija na Dobrovlju.
7 Stanje starostne strukture za celotno GSD glej v: Drago Meze, Prebivalstvo Gornje Savinjske doline, Celjski zbornik 1960.
8 Glej Statistični letopis LR Slovenije 1955. Ljubljana, str. 27.
0 Glej v: Drago Meze, Gostota naseljenosti in agrarna gostota Gornje Savinjske doline. V tisku za Celjski zbornik 1960.
Sl. 5. Macesnik (1080 m), ena redkili kmetij v Podolševi, ki je ušla nemškemu barbarizmu in je do danes obranila staro lice. Kakor za vse večje kmetije v GSD in posebno na Solčavskem, je tudi zanjo značilno veliko gospodarsko poslopje, katerega velikost pa je današnjim gospodarsko šibkejšim kmetijam v veliko breme. Zal so tudi obnovljenim kmetijam odmerili prevelika gospodarska poslopja (Foto avtor)
in da ga še danes, kljub agrarni reformi pride pri razlaščenih 39 kmetijah povprečno 52 ha ina kmetijo.10
Na višinskih kmetijah lučkega K. U. živi povprečno 5,6 ljudi na kmetiji. Največ jih je v Konjskem vrhu (6,5), v Raduhi in Strmčkem virhu 6, v Krnici, P odveži in Podvolovleku pa med 5,2 in 5,4. Žensk je
51.8	%. Starostna struktura je ugodna; prevladujejo starostni letniki med 15. in 25. letom, sledijo pa jim oni v starosti pod 15. letom. Precej jiih je tudi v starosti med 60. in 64. letom. Delovne sile je 66,2 %, starejših od 65. let 8,4 % in do 15. leta starosti 26,2 %. Delovne sile je največ v Radmili (76,5 % ali 4,6 ljudi na kmetijo), v Konjskem vrhu (72,2 odstotka ali 4,1), v Podveži (70 % ali 3.7 ljudi na kmetijo), veliko manj pa v Strmčkem vrhu (54,7 % ali 3,3 ljudi na kmetijo), v Podvolovleku (62,8% ali 4,1) in v Krnici (63,7°/o ali 3.3 ljudi na kmetijo). Mladiih ljudi do 15. lela je največ v Strmčkem vrhu (35.1 %), precej
10	Rudi Markovič. Problemi hribovskega kmeta v celjskem okraju. Celjski zbornik 1958, str. 229.
tudi v Krnici (28,9 %), zelo malo pa v (Konjskem vrhu (17,2 %). Odstotek starih ljudi nad 65 let se suče v mejah med 3,7 % v Raduhi in 12.2% v Podvolovleku. Obe agrarni gostoti sta podpovprečni, gozda, in sicer izvrstnega, pa je okroglo 60 %, od tega nekaj v lasti splošnega ljudskega premoženja (SLP). Povprečna velikost posestev na obravnavanih kmetijah je danes 36,5 ha,11 največja v Podvolovleku z 42 ha, ki mu sledi Podveza z 39,5 ha, v Krnici in Raduhi 39 ha, v Konjskem vrhu
31,5	ha in v Strmčkem vrhu 28,2 ha. V celem lučk ein K. U. pride danes
v	obravnavanih kmetijah na enega prebivalca 6,5 ha skupne zemlje, največ v Podvolovleku (7,8 ha), po 7,3 ha v Krnici in v Podveži, v Raduhi 6,2 ha, v Konjskem vrhu 5,6 ha in najmanj v Strmčkem vrhu (4,4 ha). Iz vseh teh podatkov je mogoče razbrati, da je stanje tod v vsej GSD najugodnejše, biti pa je moralo tako, oziroma še boljše, v preteklosti, kar se odraža tudi v zadovoljivem razvoju števila prebivalstva v zadnjih 150 letih.12
Na bližnjih hribovskih kmetijah ljubensketga K. U., to je na območju Tera, Podplanine, Šentprimoža in Savine iso razmere v celoti slabše od povpirečka za GSD, toda precej različne od kraja do kraja.
Sl. 6. Bukovnik (1330 m) na severozahodni rebri Raduhe, je najvišja kmetija na Slovenskem. Med vojno je bila požgana, a je že v celoti obnovljena. Leži na strmejšem grebenu med dvema grapama. (Foto avtor)
11 Podatke za vsako kmetijo mi je posredoval šef K. U. tov. Stanko Firšt, za kar sem mu še posebej dolžan zahvalo.
12 Glej opombo štev. 7.
Glede povprečnega števila ljudi na kmetijah je daleč na prvem mestu Ter s 6,6 ljudmi, ki mu sledi Savina s 5,1, tej pa Šentprimož in Pod-planina s po 4,9 ljudmi na kmetijo. Obe vrsti agrarne gostote, zlasti kmečka, sta tudi tu pod povpreckom, obilo pa je dobrih gozdov, po-doibniih kakor v luč kem okolišu, ki v Teru prekrivajo 68,2 % vse površine, v Savini 61,9 % in v Šentprimožu 55,2 % \ del teh gozdov, predvsem obsežni gozdovi nekdanjega škofijskega posestva med Goltmi in Travnikom ter nekateri pod agrarno reformo zapadli kmečki gozdo-
vi	so v posesti SLP. Manj pa je ugodna starostna struktura prebivalstva, ki kaže podpovprečno število delovne sile, 62,8 % ali 3,5 ljudi na kmetijo, in se giblje med 61 % v Savini in 63,7 % v Šentpirimožu in Teru; na kmetiji je izlasti veliko ljudi za delo v Šentprimožu in Teru (6,4!), kar je daleč 'največ v visej GŠD, medtem ko jih je v Savini in Podplanini samo 3,1. Negativno je, da je nad 65 let starih v povprečku kar 10,9 %, zato pa je precej mladine do 15. leta (26,3 %). Starih je največ v Šentprimožu in v Teru (11,3 oziroma 11,1 %), najmanj pa v Podplanini (10,1 %). Mladine do 15. leta je veliko v Savini (28,7 %), manj, a še vedno nad povprečkom v Podplanini (26,9 %), v Šentprimožu in v Teru pa 25,2 oziroma 25 %. Razveseljivo je, da prevladujejo starostni letniki med 20. in 30. letom in mlajši od 15. leta. Tudi tu, kot na drugih področjih višinskih kmetij v GSD, je opaziti, da se ljudje bolj držijo na bolj oddaljenih im višjih kmetijah, še posebej tam, kjer so stran od prometa, večjih krajev in industrije.
Do neke mere samosvoje je področje hribovskih kmetij v gornjegrajskem okolišu. Predvsem je povsod povprečno število ljudi na kmetijah večje, kot kaže to povpreček za GSD. V Šentlenartu jih je 7.6. v Tiroseku in Florijanu po 7,4 an v Mačkinem kotu 7,0. Zanimivo je tudi to, da je žensk okrog 1,5% manj kot moških (v Florijanu kar 3.8 %), razen v Tiroseku, kjer jih je 6 % več. Ugodno pa preseneča starostna struktura, saij je v povprečku manj starejših od 65. leta, ki jih je samo 6,1 (v Šentlenartu samo 3,9, v Florijanu 5,6, v Tiroseku 6,3, a v Mačkinem kotu že 9,2 %), a več mladine do 15. leta (27.2 %, največ v Mačkinem kotu, 29,8 %). Delovne sile je na hribovskih kmetijah gornjegrajskega K. U. precej (66,7 % ali 4,3 ljudi na kmetijo), največ (68,5 % ali 5,2 na kmetijo) v Šentlenartu, 67.4 % ali 4,4 na kmetijo v Florijanu,
68.3	% ali 4,3 v Tiroseku in 61 % ali 4,1 na kmetijo v Mačkinem kotu. Daleč na prvem mestu so starostni letniki med 20. in 30. letom in šele nato pridejo mlajši od 5 let. Agrarna natrpa,nost je tod velika, v Florijanu in Šentlenartu med največjimi v vsej GSD: v Florijanu je poljedelska gostota 212 in kmečka 84, v Šentlenartu 265 oziroma 66 in v Tiroseku 195 oziroma 59. Na srečo pa je tod veliko dragocenega gozda, v Florijanu 77,1 %, v Šentlenartu 77,6 % in v Tiroseku 70 % površine celotne katastrske občine, kar vsaj deloma uiblažuje agrarno prenaseljenost.
Na višinskih kmetijah obrobja Mozirske kotlinice, to je na Šmihelu, na Radegundi in na Mozirskem Dobrovlju razmere niso bistveno drugačne kakor na drugih višinskih področjih naše pokrajine. Ljudi je v povprečku na kmetijah razmeroma precej, na Šmihelu 6.4, na Radegundi 2,5 in na Dobrovlju 5,5; več je žensk in sicer: na Dobrovlju
SI. 7. Klemenšek (1145 in) nad Logarsko dolino, na meji med Savinjskimi Alpami in Karavankami; kmetija in obdelovalno zemljišče je že v Karavankah, manjši del gozda na Klemenčji peči (1188 m. pogozdena vzpetina zadaj) pa je še v Savinjskih Alpah. Med vojno je bila požgana in je le deloma obnovljena. Tipična lega na slemenu. (Foto avtor)
za 8 %, na Rad eg umdi 2,5 % in na Šmihelu za 1 %. Delovne sile je veliko, zlasti na Šmihelu, 75.2 °/o ali 4.8 ljudi na kmetijo, na Dobrovi ju
70.5	% ali 3.8 na kmetijo in na Radegundi 65 % ali 4.3 l judi na kmetijo. Starejših od 65 let je od 1.2 do 4.1 %>. do 15. leta pa in a Radegumdi
50.9	%, na Mozirskem Dobrovi j u 24.6% in na Šmiihelu 19.9 °/o. Agrairno prenatrpanost tudi tu vsaj deloma rešuje gozd dohre kakovosti, ki ga je na Šmihelu 76,5 %, na Radegundi 66,6 % in okrog 70 % na Mozirskem Dobrovi ju.
Preostane nazairski krajevni urad z agrarnima višinskima nase-ljima Creto in Rovtom, medtem ko je v Za vodicah le 23 % kmečkega prebivalstva, drugi pa se preživljajo od dela v gozdu in v Lesnoindustrijskem kombinatu v Nazarjah, kjer je bilo leta 1959 zaposlenih
23,3	% vseh prebivalcev alii 37,8 % aktivnih prebivalcev iz Zavodic. Na Creti in v Rovtu je na kmetijah malo ljudi, na prvi 5 in v drugem 5,4, od katerih odpade na delovno silo ma Creti povprečno 3,2 človeka na kmetijo ali 73,5 % vsega prebivalstva v naselju, in v Rovtu 3,3 ali 67,7 % ; na Creti je 10 % več žensk, v Rovtu pa je oibeh enako. Starejših od 65 let je na Creti 10 %, medtem ko je mladiine do 15. leta le 16.5 %. Rovt jp na boljšem glede mladine, ki je je 22,2 %, starejših od 65 -let pa je 10.1 %. Glede agrarne naseljenosti je Creta zaradi majhnih površin obdelovalne in kmetijske zemlje na strmem in po večini apnenčastem
svetu mnogo na slabšem kot Rovi, kjer je na terasastem in v veliki večini nepropustnem svetu več zemlje, primerne za kmetijsko izrabo.
V	obeli naselji,h pa je kmetom v oporo gozd, ki ga je veliko in je dobre kakovosti. Kljub temu pa se v oibeh krajih. zlasti .na Čreti, že precej časa kaže idepopulaeiija.
Kmetovalci višinskih kmetij sami kot tudi kmetijski strokovnjaki so mnenja, da je v splošnem na hribovskih kmetijah premalo ljudi, še posebej premalo delovne sile. da je preveč starejših in starih ljudi in premalo mladine, ki da čedalje bolj obrača hrbet rodni grudi, si išče zaposlitve v drugih poklicih, največ v industriji (Gušta.nj, Črna, Žerjav, Nazarje) in v poklicnem gozdnem delu. H konkretnejšim ugotovitvam o tein naj prispevajo gornje vrstice. Zal manjkajo zaradi primerjave študije sorodni ih gospodarskih področij v naših krajiih, ki imajo nedvomno podobno problematiko.
Da so samotne kmetije težak problem za sodobno moderno socialistično gospodarstvo, ni dvoma.13 Kako ga rešiti, je vprašanje, s katerim se zlasti v zadinjih letih mnogo ukvarjajo naši kmetijski strokovnjaki.
Sl. 8. Del hribovskih kmetij pod Olševo v Karavankah; levo Rogar (1250 m), (lesno Potočnik (1230 m). Obe ležita na nepropustnih paleozojskih kameninah, leva na položnejšem pregibu v pobočju, desna pa v bolj strini rebri nad plitvejšo grapo. (Foto avtor)	'
13	Glej dobro nakazano problematiko o tein v: Rudi Markovič. Problemi hribovskega kmeta v celjskem okraju. Celjski zbornik 1958, str. 216 do 233.
Višinske kmetije bi morali ohraniti za vsako ceno. Nihče ne bi mogel z zemljo v hribih preudarneje ravnati, kakor tisti, ki je na nji z ras tel, se z njo boril skozi stoletja in si v boju s kruto naravo nabiral izkušenj; treba ga je učiti le prilagojevanja novejšim časom in modernejšim metodam gospodarjenja. Gotovo je danes že jasno tudi hribovcu, da s starimi metodami kmetovanja ne bo prišel daleč. Izhod bi bil morda v popolni preusmeritvi v živinorejo, posebej mlečno, z gozdom kot dodatnim virom zaslužka.
Med najvažnejšimi nalogami, pred katerimi stojita skupnost in hribovski kmet, je boljša povezava kmetij z dolinskim in nižinskim svetom, torej s prometnimi žilami. V tej smeri je v GSD že precej storjenega. Gozdni sklad je omogočil gradnjo kamionskih cest v doslej težko ali celo praktično nedostopne gozdne kraje in s tem mnogo pripomogel tudi hribovskim naseljem. Marsikatera kmetija je zato danes že mnogo bliže tržišču; treba bi bilo narediti le primerne od-cepke z novih cest do posameznih kmetij in te med seboj povezati. V zadnjih letih so v GSD naredili oziroma delajo tele .nove ceste s trdim cestiščem za kamionski promet: Luče—Podvolovlek (že dolgo se razpravlja o povezavi Luč skozi Podvolovlek in čez Volovlek na Ornelec s cesto proti Kamniku, kar je pa verjetno, žal še daleč od realizacije); ob potoku Dupljenku na Belo peč. ki je zgrajena do planine Vodol pod Raduho; Ljubno—Rastke, z nadaljevanjem ob pritokih Žep in Krum-pačn.ik (v načrtu je povezava ceste ob Krumpačniku z bel o pešk o cesto malo više Kosmačevih Rastk); Šmartno—Veliki Rovt, v .načrtu do prevala na Lipi; Potok—Krašica na Dobroveljski planoti s stranskimi odcepi; Mozirje—Šmihel; Ljubija—Kramariča, zgrajena do sotočja Kramariče z Ljubijo in v krajšem odcepku pod Kramarico. Pred začetkom gradnje je cesta od Logarske doline v Matkov kot z nadaljevanjem mimo kmeta Žibovta in na vzhod do Sv. Duha. z odcepom na zahod mimo kmetu Perka do Matka; odobrena «ta projekta za priključek te ceste od Sv. Duha mimo Macesnika do Solčave in odcep do Pavličevega sedla, ki pa nista vrisana na priloženi karti. Ta cesta bo izrednega pomena za povezavo višinskih kmetij na Solčavskem med seboj ,in z glavno obsa vinjsko cesto. Ce bii jo potegnili še čez Sleme na črnsko stran, bi dobila s tem še močnejši medkrajevni značaj. Nove so tudi kamionske ceste, ki vodijo ob pritokih Drete: Mačkovci. Kanoljščici in Priprni proti severozahodu pod razvodje med Lučnico in Dreto, v načrtu pa je tod še cesta ob Rogačnici. Razen omenjenih cest pa je še nekaj manjših, ki so tudi vrisane na priložena karti.14
Še na nekaj ne smemo pozabiti, ko govorimo o začetnih osnovnih izboljšavah stanja na višinskih kmetijah. V lanskem letu so bili kraji med Ljubnim in Lučami priključeni' daljnovodnemu električnemu omrežju, s čimer je prvič zasvetila električna luč tudi na najvišjih hribovskih kmetijah pod Raduho, Vežo, v Podvolovleku, v Krnici, v Savini, pred tem pa tudi že na kmetijah pod Komnom, Smrekovcem in
14	Trase vseh po vojni zgrajenih kamionskih poti, kakor tudi tistih, ki so v načrtu, nam je ljubeznivo posredovalo Gozdno gospodarstvo Nazarje, za kar smo mu dolžni posebno zahvalo.
POOPLANINA
i ^ •*-»
O m'-
•als S
cs
- n 'm £Lä
8 ~ r5 — .IT'S 5 S.^‘c.= >
w Igo-S.
O _ ^ cö O' i^-SO *
_H- 5 *E 2 —
in & a > &
QJ --H
ir> _£ CÖ <D
G £,
o
p*
tgsr
JS ir\
Ö Os CÖ ■'"* Ö
O
CU
g
©
ü
er » er 1 i •»— o « c " s ■s £	’s	a	a>	^
m	h	ra [/;
,	a	O	Q-'-w
<es-=	«3	sj <- ®j)E
3	f®	-d es JO	03
S	4J '® ^
J	:	s	si.“«	j/
fted	C-	S	_	n	£
«	s	«i	r
'3JG
fe
.Ti CT	^
eS £ c'E’c £•
S « « #>i;.5 £"= c. >
Golimi, kakor tudi po hribovju nad Gornjim gradom in nad spodnjo Zadrečko dolino — na treti in v Rovtu. V najkrajšem času pa bo zasvetila elektrika iz daljno vodnega omrežja tudi že v Solčavi in Logarski dolini (Planinski dom jo že ima): tod. kakor tudi na večini kmetij-v Solčavskem kotu. imajo danes svoje lastne majhne elektrarne.
SEZNAM HRIBOVSKIH KMETIJ V GORNJI SAVINJSKI DOLINI
Zajete so tudi opuščene kmetije
1.	Perkova Pušča	46. Šopar	92.	Zg. Tevč
2.	Perk	47. Breznik	93.	Sp. Tevč
3.	Ladnice	48. Tostovršnik	94.	Sedlšak
4.	Matk	49. Grobelnik	95.	Palčič
5.	Kočnar	50. Suhadolnik	96. Nčivršnik	
6 Gradišnik		51. Suhadolnik	96a. Koklei	
7.	Vrlovčnik	52. Rebrnik	97.	Rebernik
8.	Rtiče	53. Podradušnik	98.	Fitez
9.	Covnik	54. Belšak	99.	Prčiznik
9 A. Šumet		55. Pečovnik	100.	Je ri j
10.	Zibov t	56. Govec	101.	Kladnik
11.	Ložokar	57. Roban	102.	Vršnik
12.	Pastirk	58. Vršnik	103.	Markov n ik
13.	Klemenšek	59. Ilaudej	104.	Hribernik
14.	Krofič	60. Knez	105.	Vävdi
15.	Jamnik	61. Zg. Zavratnik	106.	Pečovnik
16.	Podbrcžnik	62. Sp. Zavratnik	107.	Planinšek
17.	Logar	63. Proš	108.	Cire
18.	Plesnik	64. Mod rak	109.	Prek
19.	Kol dr	65. Märtek	110.	Kovnik
20.	Golar	66. Dekmar	111.	Korenove
21.	Strevc	67. Dešman	112.	Rihar
22.	Plodar	68. Perne	113.	Zamernik
23.	Rogar	69. Preštr	114.	Dovnik
24.	Potočnik	70. Podvejniik	115.	Zg. Podpečniik
25. Macesniik		71. Zg. Nadi lični k	116.	Sp. Podpeč n ik
26.	Zg. Ušovnik	72. Sp. Nadi ličnik	117.	Grobelnik
27.	Sp. Ušovnik	73. Slopnik	118.	Mlačnik
28.	Martine	74. Koželj	119.	Rep
29. Majdač		75. Radušnik	120.	Zčige r
30.	Štiftar	76. Gaberšnik	121.	Kiinšpernik
31.	Prodnik	77. Delšak	122.	Nace
32.	Robnik	78. Miklavc	123.	Jurček
33.	Jankar	79. Obojniik	124.	Obcir
34. Osojnik		80. Zälesnik	125.	Mlinar
35.	Bukovnik	81. Zg. Možic	126.	Selišnik
36. Pogorevčnik		82. Sn. Možic	127.	Jake
37. Zg. Iomanik		83. Čliguj	128.	Fiinteik
38. Sp. Icmanik		84. Bevc	129.	Roseč
39. Hribernik		85. Hlipovee	130.	Štajerski Rak
40.	Hribernik	86. Zg. Dortičnik	131.	Zg. Ložčkur
41.	Ramšak	87. Sp. Dortičnik	132.	Sp. Ix)žekar
42.	Ravničar	88. Lovrinc	133.	Riimše
43. Martinc		89. Smrečnik	134.	Ramšek
44. Majdač		90. Zg. Strmčnik	135.	Zg. Jerovčnik
45. Opresnik		91. Sp. Strmčnik	136.	Sp. Jerovčnik
137. Zg. Špeh
138. Zg. Klinar
139. Sp. Klinar
140. Topölje
141. Dražnik
142. Hribernik
143. Habar
144. Mlačnik
145. Robnik
146. Oto
147. Škornen
148. Majk
149. Mläker
150. Metulj
151. Zg. Jezernik
152. Sp. Jezernik
153. Moličnik
154. Ledinšek
155. Mativževc
156. Zg. Voler
157. Sp. Voler
158. Žmavc
159. Osojnik
160. Prepadnik
161. Dežman
162. Zg. Jamnik
163. Sn. Jamnik
164. Parbej
165. Cahovnik
166. Golob
167. Robnik
168. Kuhar
169. Kompüh
170. Erjävc
171. Brclövnik
172. Prodnik
173. Suhodolnik
174. Jelen
175. Trkač
176. Podpečnik
177. Revs
178. Kosmač
179. Mure
180. Kumprej
181. Hojnik
182. Arnovt
183. Dežnik
184. Zg. Detmer
185. Jamnik
186. Goršek
187. Kropušek
188. Fročnik
189. Grudnik
190. Golobst
191. Piirkat
192. Kovšak
193. Lenko
194. Frgel j
195. Sedlšak
196. Pestotnik
197. Zövne
198. Zadnek
199. Lomšek
200. Zadnjak
201. Marovt •
202. Drgonik
203. Rötko
204. Potnik
205. Raibön
206. Fürland
207. Rožman
208. Ropel.šak
209. Pentiir
210. Kugovnik
211. Ramšak
212. Rigelnik
213. Vrnivšek
214. 1^6 jen
215. Atelšek
216. Visočnik
217. Sušnik
218. Retko
219. Kladnik
220. Ročnik
221. Zg. Zrna
222. So. Zrna
223. Deternik
224. Stenšak
225. Drča
226. Jezernik
227. Globočnik
228. Podlesnik
229. Kij
230. Tiršek
231. Grozdej
232. Kaker
233. Ramšak
234. Tolstovršnik
235. Grilj
236. Zg. škrbič
237. Jvaničnik
238. Sedovnik
239. Bezovnjak
240. Slemšek
241. Vrtačnik
242. Kodelj
243. Pirnat
244. Biirsečnik
245. Kortner
246. Goličnik
247. Krojne
248. Brinovec
249. Joneš
250. Planinšek
251. Jug
252. Gostečnik
253. Keber
254. Zg. Gotnik
255. Sp. Gotnik
256. Verbuč
257. Rastočniik
258. Napotnik
259. Plesnik
260. Konečnik
261. Naraločnik
262. Potočnik
263. Hriberšek
264. Podforštnik
265. Podstenšek
266. Jezerenik
267. Rženičnik
268. Lesjak
269. Je.sevnik
270. Germadnik
271. ŠUimeenik
272. Reberšak
273. Ramšak
274. Kotnik
275. Povh
276. Medved
277. Sagoničnik
278. Srebovčnik
279. Kugler
280. Zagradišnik
281. Zg. Požežnik
282. So. Požežnik
283. Glojek
284. Hojnik
285. Opfčan
286. Lipovt
287. Ravence
288. Zälesnik
289. Jelovnik
290. Trbovšek
291. Vrtnik
292. Irl
293. Škrubej
294. Sedmak
295. Görnek
296. Slemšek
297. Budna
298. Kovšak
299. Pustoslemšek
300. Postötnik
301. Plaznik
302. Začnik
303. Mavrič
304. Ramšek (Lepa Ravna)
305. Droben
306. Petek
307. Završnik
308. Zg. Zavolovšek
309. Sp. Zavolovšek
310. Sp. Špeh	337.	Mejač	364. Leskovnik	
311. Mežnija	338.	Jesenatkar	365. Slopnik	
312. Knebovšek	339.	Toman	365	A. Piki
313. Lamprečnik	340.	Pogorevčnik	366. Mežnar	
314. Kokelj	341.	Poglednik	367. Kraple	
315. Osterman	342.	Zg. Vrtačnik	368. Jegovnik	
316. Potočnik	343.	Sp. Vrtačnik	369. Završnik	
317. Ugovšek	344.	Tomaž	370.	Rebrnik
318. Podrečnik	345.	Šemprimožnik	371. Lomšek	
319. Enci	346.	Zg. Viclonk	372.	Jasovnik
320. Belin	347.	Sp. Viclonk	373.	Tiršek
321. Lešnik	348.	Dražnik	374. Zaprar	
322. Vrbočnik	349.	Zg. Potočnik	375.	Podrižnik
323. Skrlovšnik	350.	Sp. Potočnik	376.	Kolšek
324. Bläj	351.	Pistotnik	377.	šošter
325. Suhovršnik	352.	Gniločan	378.	Končnik
326. Pušava	353.	Laznik	379. Brdövnik	
327. Zg. Phöc	354.	Stradnik	380.	Prdel
328. Sp. Phoc	355.	Brčun	381.	Udovnik
329. Zg. Lazn{k	356.	Drok	382. Lesjak	
330. Sp. Laznik	357.	Štrukelj	383. Veläm	
331. Penčur	358.	Volažnik	384.	Pušner
332. Volovšek	359.	Grabnar	385.	Pušinek
333. Zg. Zavolovšek	360.	Gregorc	386. Kecej	
334. Sp. Zavolovšek	361.	Ltikež	387. Dobravc	
335. Zg. Črnevšek	362.	Tomnišek	388.	Gornek
336. Sp. Črnevšek	363.	Bele		
SUR LES FERMES MONTAGNARDES DE LA VALLŽE SUPfiRIEURE DE LA
SAVINJA
Drago Meze
La vallee superieure de la Savinja, region de la Slovenie, embrasse la partie orientale des Alpes de Kamnik ou de la Savinja, dans le bassin du cours superieur de la Savinja, une surface de 507 km2. Sur ce terrain alpin et subalpin, compose pour la plupart de calcaires ainsi que de marnes et tufs triasiques, des 15.358 habitants, comptes le 31 mars 1959 dans cette region, 50 % vivent sur fermes montagnardes. Elies sont le type dominant d’liabitat. specialement dans la region des sources de la Savinja (les environs de Solčava. Logarska dolina etc.), oü elles s’elevent jusqu’ä 1260 m de hauteur (une d’elles jusqua 1330 m, c’est la ferme la plus haut situee de la Slovenie), dans les environs de Luče, Ljubno et Gornji grad, sous Golte /	et	sur	le	plateau de Dobrovlje. L’auteur donne en detail le nombre des
habitants des fermes situees au-dessus de 650 m env., leur structure par äge, et le nombre de la main d’ oeuvre des fermes (entre 15 et 65 ans), en relation avec la densite agricole. Sur les 374 fermes qu’il a traitees vivent en moyenne 5,9 habitants dont 4,1 comme main d’oeuvre; du nombre total des habitants des fermes montagnardes, 66,3 % comme main d’oeuvre, tandis que 8,2 % sont plus ages que 65 ans et 25,5 % plus jeunes que 15 ans. (La structure par Age plus detaillee de toutes les fermes montagnardes, pour les villages et hameaux particuliers, est montree par les diagrammes ajoutes, pour les fermes particulieres par la carte ajoutee oü la ligne verticale sig-nifie la main d’oeuvre, la ligne ä droite les habitants plus ages que 65 ans, la ligne ä gauche ceux plus jeunes que 15 ans). Quant au nombre total de la population et de la main d’oeuvre les plus favorisees sont les fermes montag-
nardes en amont de Gornji grad, avec 6,4 habitants env. dont 4.3 env. comme main d’ oeuvre, tandis que, par la haute densite agricole, l’economie des fermes montagnardes aux environs de Luče est, relativement, la plus solide. La source economique principale des fermes est la culture des forets, moins Felevage du betail qui a fortement baisse pendant la periode de conjoncture du bois mais rcprend s'a place dominante dans l’economie socialiste diHgee. La construction de plusieurs routes pour camions pour le transport du bois, le projet de construction d’autres routes encore, et l’installation de l’electricite jusqu’aux fermes situees le plus haut, pendant ces dernieres annees, promet aussi aux fermes inontagnardes de la vallee superieure de la Savinja un developpement economique plus vaste et contemiporain, ce qui empechera aussi le depart des habitants, surtout de la jeunesse, pour les lieux industrials, phenomene toujours plus frequent.
Ludviik OlaiS TRAJNE MIGRACIJE IZ SEBEBOREC (PREKMURJE) Uvod
Razvoj industrije v 19. «tolci j n j e sprožil v odmosdh med mestom in deželo mo v pojav, ki' ga poznamo pod mazivom »beg z dežele«. Močan prirodni prirastek prebivalstva, kakoir tudi želja po višjem sitamdamdu, ki mu ga je nudilio mesto, sta pripomogla k temu, da se je kmečki živelj, zlasti tisti, k;i ni maš eil dovolj kruha na vasi ali pa je spoznal boljšega v mestu, izselil in s.i poiskal zapos11lev v industriji. Večina evropskih držav, zlasti zapadmih, je imela v tem času že relativno močno industrijo im mudila takšen zaslužek. Drugače je bilo v deželah, kakršna je naša, kjer se je industrija še slab« razvila. Odvečna delovna moč z vasi si je bila prisiljena iskati .zaslužek izvem njihovih meja: v Ameriki, v Vestfaliji, v Porurju itd. Zato je dobil pri nas »beg z dežele« drugačno obliko, obliko izseljevanja v tujino. Pogoji za to iniso bili povsod enaki; mairsikje se je pred prvo svetovno vojmo kmečki živelj zatekel še k raizmim oblikam sezonske zaposlitve: Dolenjci so se sezonsko zaposlovali v različnih oblikah gozdnega dela. prebivalci Haloz im Krške kotline so hodili inabirat hmelj v Savinjsko dolino, mlatit v Podravino itd. Vse te oblike sezomsike zaposlitve je v Sloveniji v [novejšem času izrinil hitri tempo industrializacije, ki požira presežek prebivalstva na kmetih. Ohranile so se le v Prekmurju, kjer so jih obdržali pri življenju posebni politični, gospodarski in socialni oiniteljii. Prekmurske sezonske in trajrne imigracije torej niso nekaj specifično prekmurskega, temveč so le preostamek ,nekdaj mnogo bolj razširjenega pojava, ki se je drugje že preživel. Eden iizamed glavnih vzrokov, da se je v Prekmurju obdržal, je v tem. da je bilo tam agrarno delo vse do drugega desetletja našega stoletja edini viir zaposlitve. Vainj jih je takratna agrarna Ogrska s svojimi veleposestvi prav usmerjala. Ker Prekmurje takrat še ni imelo lastne industrije, se »beg z dežele« pač mi mogel usmerjati v domača mesta. Od močneje razvitih industrijskih in rudarskih cemtirov Slovenije ga je pa ločila politična meja. zato je prebivalce Prekmurja v vedrno večji meri požirala tujima. Tja so zašili največkrat posredno po sezonski zaposlitvi. Redkeje je prišlo takoj do neposredne i.zsellitve.
S primerom vasi Sebeborci skušam pri1,kazati vzroke, čas, smer in pqisledice trajnih izseljevanj.
'Sebeborci ležijo 7 km severno od Murske Sobote na tako imenovani Prekmurski terasi. Ta pleiistocenska terasa je v Sebeborcih približno 1,5 do 2 km široka ter talke lepo ohranjena, da jo nekateri imenujejo Seibeborska terasa.1 Ta naziv je tembolj upravičen, ker ležijo Sebeborci v celotnem obsegu ma njej, medtem ko je večina Puconec. po katerih so nekateri prvotno imenovali teraso, že pod njo.
Pokrajina Sebeboirške terase spada med gospodansko aktivnejša področja Prekmurja. Med (nekdanjimi prekmurskimi občinami, ki jim je bil glavni vir dohodka kmetijstvo, so bile občine Cankova, Puconci in Martjanci, ki obsegajo Prekmursko teraso, glede na dohodek v kmetijstvu precej nad prekmurskim povprečjem: cankovska za 22 °/o, puconska za 58 °/o, marijanska pa celo ,za 65 %, öremsovska občina, ki leži na ravnini, je bi,la 22 % pod povprečj em, enako občina Kuzma na Goričkem iza 50 °/o.2 S tem hočem poudariti, da Sebeborci ne spadajo med tiste prekmurske vasi, ki so izrazito gospodarsko pasivne, pa tudi ne med tiste, ki imajo zaradi bližine Sobote in Lendave vendar nekaj stranskih dohodkov v skromni industrijski in neagrarni dejavnosti.
Gostota prebivalstva je v Sebeborcih pod prekmurskim povprečjem. Na km2 pride 75 prebivalcev. Povprečje za Goričko znaša 77,1, povprečje na ravnini pa 128 ljudi na km2. Pod povprečjem so Sebeborci tudi v agrarni gostoti, ki znaša 76,4, medtem ko je povprečje za ravnino 104, za Goričko pa 109. Podobno je razmerje v poljedelski gostoti (Sebeborci 97.9, Goričko 124, ravnina 112). Nasprotno je živinorejska gostota v »Söbeboroih višja kakor na ravnini (Sebeborci 351, ravnina 311).3
Vse navedene gostote nam kažejo, da Sebeborci za prekmurske razmere niso prenaseljeni. Pa tudi kakovst prsti in z njo produktrivnost zemljišča vsaj nista slabši kot v sosedstvu.
Zato so bile tudi sezonske migracije .iz Sebeborec v vseh razdobjih samo zmerne. L. 1910 je biilo iiiz Seibelborec le 5—10°/o prebivalstva v inozemstvu, medtem ko se je v nekaterih vaseh na severnem Goričkem gibal odstotek tudi nad 20°/o.4 Podobno je bilo 1. 1950 iz Sebeborec le 3 % prebivalcev na sezonskem delu, medtem ko jili je bilo s severnega Goričkega okrog 20 °/o, iz nekaterih vasi (Dolenci, Ženavlje) celo nad 25 %.5 Po osvoboditvi se stanje ni bistveno spremenilo. L. 1953 je biilo iz Sebeborec na sezonskem delu manj kot 1 °/o prebivalstva, medtem ko se je gibal delež na Goričkem še vedno med 3 in 15 %, na ravnini pa med 3 in 10 °/o.6
1 Ivan Gams, Nekateri geomorfološki problemi Prekmurja. Geografski zbornik, Murska Sobota 1959, str. 34.
2 Podatki katastrskega urada Murska Sobota.
3 Podatki s statističnega urada Murska Sobota.
4 Magyar Sztatisztikai Közlemenyek: Budapest, 1910.
5 Matija Maučec. Prenaseljenost in sezonsko izseljevanje iz Prekmurja, Geografski vestnik 1933.
0	L. Olas, Problemi sezonskega zaposlovanja prekmurskega prebivalstva, Geografski zbornik, Murska Sobota 1959.
Ker je do stalnega izseljevanja iz Prekmurja prišlo sikoraj le po poti predhodnega sezonskega izseljevanja, je razumljivo, da je bilo tudi le-to močnejše v tistih prekmurskih predelih, kjer je bilo močno sezonstvo. Zato tudi analiza trajnega izseljevanja iz Sebeborec ne more dati podobe, ki bi pomenila povprečje za vse Prekmurje, še posebno ne za Goričko, kjer je bilo tudi trajno izseljevanje precej moč-nešje.
Trajno izseljevanje v Ameriko
Ko se je na prehodu iz 19. v 20. stoletje usmeril tok izseljencev iz takratne Avstro-ogrske v Združene države Amerike, je ta val sicer zajel med ostalimi pokrajinami monarhije tudi relativno gosto naseljeno Prekmurje. Ker pa so se Prekmurci v tem času že sezonsko zaposlovali na Madžarskem, zahajali so pa ma delo tudi v Avstrijo, tudi izseljevanje v Ameriko pni njih ni imelo takoj oblike trajnih migracij, temveč so sprva iskali 'tudi tam le sezonsko zaposlitev. V Ameriki so ostali eno ali več let iter se nato vrnili. Z zaslužkom, ki so ga prinesli s seboj, so si opomogli na kmetiji ali pa so kupili posestvo na Apaški ravnini, kjer je ostalo za odseljenimi Nemci precej praznega prostora. Prvi (trajni izseljenec v ZDA se je izselil iz Sebeborec šele 1. 1903.
Izseljevanje so organizirali za to plačani agenti. Med temi so bili tudi Prekmurci. Naloga agenta je bila, da je doseljenca dovedel v ZDA. Delo si je moral tam poiskati sam. Navadno je stopil v stik s starejšimi izseljenci, v častili ob prihodu, včasih pa že prej pismeno. Ti so mu preskrbeli delo naj večkrat pri istem delodajalcu ali pa vsaj v bližnji okolici. Zato so se izseljenci iz določenih vasi tudi v Ameriki naselili na določenem mestu. Od 50 v ZDA izseljenih Sebeborčanov se jih je 24 (48%>) naselilo v mestu Bethlehem v Pensilvaniji. To mesito je bilo skozi vso dobo izseljevainja zbirališče in kulturni center prekmurskih doseljencev. V njem so izdajali časopis »Ameriikaiuskih Slovencev Glas«, pisan v prekmurščini. V Bethlehemu so moški našli delo v železarni, ženske pa v tobačni in tekstilni industriji. Podobno, a manjše jedro je bilo tudi v državi New Jersey v mestu New Brunswick.
V	njem se je trajmo naselilo 11 (22 °/o) Sebeborčanov, ki so se zaposlili predvsem v tobačni industriji.
Prvi močni val izseljevanja, ki je tira ja 1 do prve svetovne vojne, je privabil v ZDA 34 Sebeborčanov. Največ jih je odšlo 1. 1908 in sicer 9. Ne pomenijo pa te številke vseh (takrat v Ameriki živečih Sdbe-borčamov, kajti veliko se jih je pozneje še vrnilo.
Prva svetovna vojna je izseljevanje v Ameriko prekinila. Po njej se je za kratek čas obnovilo ter doseglo do 1. 1924 14 odšeljeneev. Pozneje so se izselili v ZDA le trije Seboborčani.
V	ostali Sloveniji so se odseljevali večinoma moški. V Sebeborcih, kakor v Prekmurju sploh, pa je bil tudi delež žensk močan. Od 50 izseljencev je bilo 30 moških in 20 žensk (40%).
Izseljevali so se le mali in zdravi ljudje (bolnih niso pustili v Ameriko) in to v starosti, ko bi postali sami produktivni. Po je bil za
razvoj domačega gospodarstva 'precejšen udarec. Od 50 .izseljencev v ZDA je bilo do petnajst let starih 11 (22%), 21 (40%) j;i,h je bilo stairih 15—20 let, 13 (26%) 21 do 30 let, le 6 (12%) od njih je bilo starejših od 30 let.
Potni stroški v ZDA so zinašali 150 goldiinarjev. Plačati so jih morali izseljenci za ito določenemu agentu. Za takratno zmogljivost prekmurskega ikmeita je bila to precejšnja vsota in je v mnogih p'rimerih pomenilo doto. Po tem sodeč se ni mogla izseliti v Ameriko bajtarska iin najemniška plast. Socialno poreklo izseljencev je bilo 37 (74%) iz družin malih, kmetov in dva iz družin srednjih kmetov. Iz bajtarskih družin ni bilo miti enega izseljenca, pač pa je bilo 10 izseljencev (20 %) učiteljskega porekla. To je za Prekmurje izjemen primer. L. 1923 se je iz Sebeborec izselila v ZDA učiteljska družina im to na posebno prošnjo že v Ameriki živečih izseljencev. V izselitev jih torej niso prisilile socialne razmere.
Ke.r 'prekmurski izseljenci v Ameriko niso prinesli niti kapitala niti primernih kvalifikacij, so se zaposlili le v nižjih kategorijah dela. Od vseh v ZDA izseljenih Sebeborčanov jih je 80% (40) našlo zaposlitev v industriji, 10% je bilo uslužbencev (učiteljska družina), trije so bili samostojni obrtniki in dva trgovca.
V	38 primerih (76 % izseljenih) sem lahko ugotovil narodnostno poreklo zakonskih tovarišev sebeborskih izseljencev v ZDA. V 29 primerili so to Prekmurci in porabski Slovenci. Za oboje 'uporabljajo v Ameriko izseljeni Slovenci s tega področja dzraz »Sloven«. Ostale zakonske zveze (7) so bile sklenjene z madžarskimi partnerji. V primeru, da sta bila oba zakonca Prekmurca, se je ohranila prekmurščina kot občevalni jezik še v dirugi generaciji. V kolikor ipa je bil eden izmed zakoncev Madžar, je obveljala v družini madžarščina. Osnovni vzrok je v tem, da je vsak prekmurski izseljenec govoril vsaj pasivmo tudi madžarsko, kar je pripomoglo k sklenitvi zakonske zveze.
Povprečno se je rodiilo v družinah izseljenih 2, 3 otrok. Ta podatek je izračunam na podlagi 70,2% trajno izseljenih. Vsi potomci imajo ameriško državljanstvo.
Po drugi svetovni vojni so začele ZDA doseljevanje omejevati, zato je izseljeniški tok iz Prekmurja v ZDA prenehal. Preusmeril se je v druge države ameriškega kontinenta — v Kanado, v Urugvaj in v Argentino. Tudi sem se je lahko izseljeval samo kmečki živelj, ki je imel ,za kritje potnih stroškov dovolj sredstev. Med 17 trajnimi izseljenci iz Sebeborec jih je bilo 15 iz družin malih kmetov, eden iz srednje im eden iz velike kmečke družine. Med njimi je bilo 10 moških in 5 žensk. Šest izseljencev je bilo starih manj kot 20 let, osem starih 20 do 30 let, le trije so bili starejši od 30 let.
Največ teh izseljencev (11) je šlo v Urugvaj. Po poklicu jih je sedem delavcev, trije so obrtniki, eden je farmar. Od vseh ima le eden zakonskega tovariša druge nairodinosti — italijanske. Povprečno število rojenih otrok izseljencev je 2,1. V Kanado so se izselili štirje Seibe-
borčani. Med njimi je eden poljski delavec, dva sta delavca v industriji ter ena gospodinjska pomočnica. Argentina je sprejela le dva izseljenca. Živita v Buenos Airesu kot obrtnika, a sta z družino vred obdržala jugoslovansko državljanstvo.7
Skupno je ameriški kontinent sprejel 67 (46,5 °/o) sebeborskih izseljencev, s povprečno starostjo 23 let. Večina jih izhaja >iz družin malih kmetov (79%). V Ameriki so se zaposlili koit industrijski delavci., le v Kanadi in Urugvaju jiih najdemo tudi v kmetijstvu, povsod pa predstavljajo socialno nižjo plast. Kot vsi dirugi izseljenci se tudi naši hitro am e r ikanizi ra jo.
Trajne migracije v evropske dežele
V	istem času kot v Ameriko so se, čeprav v minogo manjši meri, Prekmurci izseljevali za trajno tudi v dežele današnje Avstrije in Madžarske. Vanje se je odselilo 23 Sebeborčanov, od tega 13 moških in 10 žensk. Do 1. 1900 so se izselili štirje, od 1900—1910 devet, od leta 1910—1920 osem. Dva sta ostala tam tudi med okupacijo.
Med temi izseljenci moramo razlikovati dve vrsti. Na eni strani so bili bajtarji in najemniki, ki niso imeli dovolj sredstev, da bi se izselili v Ameriko. Teh se je izselilo 11 (47,8°/o). V Avstriji so se zaposlili kot poljski delavci (5), kot gospodinjske pomočnice itn hlapci na kmetih (3) ter kot delavci v neagratrnih panogah (3).
Druga vrsta izseljencev je izvirala iz družin malih (9), srednjih (2) in velikih (1) kmetov. Med izseljenci je tudi en nemešnjak.8 To so tisti izseljenci, ki so se bodisi izučili obrti in se potem razkropili po madžarskih in avstrijskih mestih kot samostojni obrtniki ali pomočniki (5) ali so se pa izšolali in službovali 'tam koit intelektualci (2). To pravzaprav niso pravi izseljenci, ‘temveč normalni odtok iz vasi. Značaj čezmejskih izseljencev so jim dale šele nove politične meje po prvi svetovni vojni. Od izseljencev v ZDA se razlikujejo tudi ipo tem, da so poročeni s partnerji madžarske ali avstrijske narodnosti ter je v njihovih družinah prevladal tuji jezik.
Posebna skupina so izseljenci v F ranciji. Izseljevali so se posredno, po poti sezonskega zaposlovanja, ki se je začelo z letom 1926 ter končalo z drugo svetovno vojno. Ves ta čas je bila Francija najbolj stalen odjemalec prekmurske delovne sile. Od 1929 do 1939. 1. je po tej poti našlo delo 20.643 Prekmurcev, ki so zaslužili 107,959.000 dinarjev. Tega dela so se udeleževali tudi prebivalci Sebeborec. Večina se jih je vsako leto vračala, nekateri so ostali po več let in se nato vrnili, 17 pa se jih	je v Franciji trajno	naselilo.9 Od	teh je bilo 6 moških in	11
žensk.	V času selitve je bil	eden mlajši	od 15 let, 7 starih do 20	let
in 7 v	starosti od 20—30 let.	Dva sta bila	še starejša. Povečini (10)	so
bili iz	družin malih kmetov,	2 sta bila iz	družin srednjih kmetov,	po
dva pa še bajtarskega in najemniškega porekla.
7 Podatki iz matične knjige v Martjancih.
8 Nemešnjak je naziv za najnižjo vrsto madžarskega plemištva.
9 Podatki Posredovalnice za delo v Murski Soboti.
Tudi v Franciji so to delavci nižjih kategorij: 12 (70.6%) je poljskih delavcev, 3 gospodinjske pomočnice (sedaj gospodinje) ,in 1 gradbeni delavec. Le ena izseljenka se je izkopala iz tega okova ter poročila hotelirja (Alžirca). Tudi zakonski tovariši drugih so tuje narodnosti, med njimi 5 francoske in 2 poljske. Nikjer pa ni občevalni jezik slovenski. Povprečno število otrok v teh družinah je 2,8.
Državljanstvo otrok je povečini francosko, le v dveh družinah (osem otrok) imajo otroci obe državljanstvi, to je francosko in jugoslovansko.10
V istem obdobju kot Francija je zaposlila Nemčija 10.635 prekmurskih sezoncev. Od sebeborskih sezoncev sta se za stalno naselila tam samo dva, še dva Sebeborčana sta odšla tja po osvoboditvi. Trije od teh 4 izseljencev so moški, dva iizmed njih sta bila stara manj kot 20 let. Vsi izvirajo iz družin malih kmetov ter so v Nemčiji po poklicu delavci.
Izseljevanja v druge države je bilo mnogo manj. Dva Sebeborčana sta ostala v Rusiji kot ujetnika po prvi svetovni vojni. V Italiji živi kot gospodinjska pomočnica izseljenka, ki se je tja izselila iz Reke z med okupacijo kompromitiramo italijansko družino. Z enim izseljencem je zastopana tudi Čehoslovaška. Po osvoboditvi se je 1 Sebeborčan izselil v Avstralijo.
Trajno izseljevanje v druge pokrajine Jugoslavije
Na področja Jugoslavije izven Prekmurja se je izselilo 31 Sebe-borčamov (24 moških in 7 žensk). Pri tem izseljevanju moramo razlikovati tri faze. Prva faza je trajala do 1. 1910. (6 moških izseljencev po poreklu z malih kmetij). To so bili predvsem povratniki iz Amerike, ki so si s svojim zaslužkom kupili kmetijo na Apaškem ali na Murskem polju. Izseljevali so se često z družinami.
Drugo fazo izseljevanja po Jugoslaviji je sprožilo sezonsko zaposlovanje po 1. 1920. Ti izseljenci so šli v Slavonijo, Vojvodino in v Slo venijo, kjer so našli delo predvsem v neagrarnih panogah. Od I. 1925 do 1. 1940 se je v te kraje izselilo 10 Sebeiborčanov, večinoma moških iz družin malih in srednjih kmetov ter bajtarjev. Po poklicu so večinoma poljski delavci (4), eden je rudar v Podlaibinu, dva sta kmetovalca, eden je obrtnik ter dva uslužbenca.
Tretja faza je doba po osvoboditvi. V njej se je 14 Sebeborčanov (9 moških. 5 žensk), povečini z malih kmetij, trajno naselilo po naših tovarnah in uradih.
Učinek izseljevanja v celoti
V celotnem razdobju trajnega izseljevanja se je iz Sebeborec izselilo 144 ljudi, kar je točno toliko kakor ena četrtina prebivalstva, ki so ga v tej vasi našteli 1. 1953. Od tega je bilo 87 moških in 57 žensk. Med njimi jih je bilo največ % (66 %), i:z družin malih kmetov, 20
10	Podatki iz Matične knjige v Martjancih.
(14 °/o) iz bajtarskiih družin, iin samo 4 (2,8 %) iz družin srednjih kmetov. Razan tega jih je Lilo še 10 (6.9%) iz učiteljske družine iin eden iz nemešnijaške družine. Po zaposlitvi, ki' so jo našli v tujini, je 69 (47,9 °/o) industrijskih delavcev, 24 (16.6 °/o) poljskih delavcev, 14 (9,7 %) obrtnikov, 13 (9 %) uslužbencev, 13 (9°/o) gospodinjskih pomočnic in hlapcev, 6 (4.8 °/o) samostojnih kmetov, 2 trgovca in 1 zdravnik. Povprečno je bilo rojenih v izseljeniških družinah 2,1 do 2.8 otrok.
Da je bilo izseljevanje tja do 1. 1900 še zelo slabotno, se vidi že iz popisov prebivalstva za I. 1869, 1880. 1890 in 1900. Prebivalstvo Sebeborec je v teh desetletjih še stalno rastlo; od 1. 1869 do 1. 1900 je na-rastlo še kar za 34,7 % (od 410 na 593). Da pa se je izseljevanje vendarle začelo že v zadnjih letih 19. stoletja, se vidi iz tega, da je bil odstotek desetletne rasti prebivalstva, ki je znašal med 1. 1869 im 1880 še 15.8%, v naslednjem desetletju (1880—1890) že znatno šibkejši (9,2 %) in je v zadnjem desetletju stoletja (1890—1900) še nadalje oslabel (na 6.4%), kar je pomenilo skoraj že stagnacijo.
V	desetletju 1900—1910 se je izseljevanje silno okrepilo. Na to razdobje odpade 22 % vseh trajnih izseljencev. Zato ni čudno, da so 1. 1910 že zabeležili manjše število prebivalstva (592) kakor 1. 1900. Na razdobje 1910—1931 odpade 41,8% vseh trajnih izseljencev in zato je popis prebivalstva 1. 1931 zabeležil že močan padec števila prebivalstva v Sebeborcih (529, 10.7 % nazadovanja v primer javi z 1. 1910). KeT je odstotek nazadovanja nekaj večji kakor pa odstotek števila stalnih izseljencev v primerjavi s številom prebivalstva 1. 1910 (10,1 %), je jasno, da je štetje zabeležilo tudi odsotnost nekaterih setzotncev, ki so se pozneje še vrnili. Na naslednje razdobje 1931—1948 odpade 20% vseh stalnih izseljencev, kar je precej manj kot le v malo krajšem prejšnjem razdobju, zato je prebivalstvo vasi znova naraslo za 7.7 % (na 570). Pač pa se je v peti e tj u 1948—1953 izseljevanje znova okrepilo, čemur ustreza spet skrajno šibka rast vaškega prebivalstva (komaj za 1.4%, na 578), dejansko popolna stagnacija.
Po posameznih razdobjih se je spreminjala tudi smer izseljevanja. Do prve svetovne vojne so se Prekmurci in tudi Sebeborčani izseljevali v prvi vrsti v ZDA, v manjši meri v dežele današnje Avstrije in Madžarske, nekaj se jih je pa razkropilo tudi po Murskem polju iiin na A paški ravnini. Kmečki živelj, ki je zmogel potrebne prevozne stroške, je našel boljši zaslužek onstran Atlantskega oceana v industriji, bajtarji in najemniki, ki teh stroškov niso premogli, so našli trajno zaposlitev v deželah Avstrije in Madžarske večinoma kot poljski delavci.
Po prvi svetovni vojni se je izseljevanje v ZDA močno skrčilo, na Madžarsko im v Avstrijo pa popolnoma prenehalo. V tem času so se za na.še trajne izseljence odprla nova vrata v Urugvaj, v Kanado in v Argentino. Tem državam sta se posredno, po sezonskem zaposlovanju priključili še Francija in v mnogo manjši meri tudi Nemčija. V ameriške države se je odseljeval kmečki živelj, v Francijo in Nemčijo pa ra;zen tega še bajtarski. Večina je našla delo le na polju.
V	zadnjem obdobju, to je po osvoboditvi 1. 1945, se je odvečna delovna moč iz Sebeborec razlila po slovenskih tovarnah, državnih posestvih in šolah.
PERMANENT MIGRATIONS FROM SEBEBORCI, PREKMURJE (NE SLOVENIJA)
Ludvik Olas
The slow social and economic development of the agrarian region of Prekmurje has led in fact of a dense population (102.4 inhabitants per km2 in the year 1953) to an economic defficiency of the area. This was also the reason why the people were compelled to seek some at first additional employment outside of the area, and finally, to emigrate. This short study is just an atempt to investigate the permanent migrations and their influence on the evolution of the population in one of the villages of Prekmurje.
The first, even if still rare caises of permanent migrations from the village of Sebeborci are reported to have happened in the last years of the 19th century. After 1900 they became more and more numerous all the time up to the World War I. The emigration in this whole period was characterised by the same trends in directions and intensity. Two main streams of migrations can be discerned: one to the United States of America (32 emigrants, all from the small and medium size farms), and another to other countries of the old Austro-Hungarian empire (21 emigrants, mostly from the poorest peasant classes, which ware unable to pay for travel to America). Altogether 59 inhabitants emigrated in this period, which is 10 % of the entire population of the village in the year 1910 and 40 % of all who had emigrated siince the last years of the 19th century. A strong positive balance in favour of the emigration is reflected in the increase of the population. The population increased by 34.7% in the period from 1869 to 1900, but in the period from 1900 to 1910 there was already a small decrease of 0,2 %.
In the period between both World Wars the direction of migrations changed essentially. Most emigrants went to France (17)- first as seasonal labourers, they stayed there later- then to the United States (16), to Uruguay, and less to other countries. Altogether 62 people emigrated during that period, that is 11,7 % of all inhabitants as registered in the year 1931. But, if we compare that number with the population as registered in the year 1910, a decrease of 10.7 % is revealed.
In the postwar period the emigration to foreign countries has virtually ceased. The percentage of the emigrants going to other parts of Yugoslavia has. however, recently increased. Because the emigration continues, the population of the village is stagnating (increase of only 1,4 % in the last years before 1953).
The average age of emigrants is 23 years. This is duly reflected in the age structure of the population of Sebeborci, as well as in the sex-ratio which is slightly in favour of female population, because men use to emigrate more than women.
S t a til k o Polajnar
AGRARNOGEOGRAFSKE ZNAČILNOSTI CERKLJANSKEGA
HRIBOVJA
Kot Cerkljansko hribovje označujemo svet med Baško dolino, Idrijskimi planotami in Škofjeloškim hribovjem v trikotniku med Bačo, Spodnjo Idrijco in Blegošem.1 To je srednje visok predalpski svet, ki skoraj v celoti gravitira v osrednjo dolino Cerknice, ob kateri je nastalo centralno naselje Cerkno. Področje je prirodno odprto eddno proti zahodu po dolini Cerknice im Idrijce; proti severu pa ostro omejeno z visokimi gorskimi grebeni Porezna. Zveza s Poljansko dolino na vzhodu je možna preko dosti visokih prelazov (Kladje 787 m). Razen Cerknega, ki leži ob sotočju Cerknice in Zapoške, so vsa druga agrarna naselja raztresena po prisojnih terasah in grebenih. Dasi.ravno je povojno plansko gospodarstvo začelo tudi v tem področju uvajati ne-agrarne dejavnosti (manjšo industrijo in obrt), je področje še vedno izrazito agrarno. Zaradi razgibanega reliefa in slabih pedoloških razmer se je v kmetijstvu razvila predvsem živinoreja, deloma tudi sadjarstvo, medtem ko poljedelstvo ne predstavlja mnogo, razen obsežnejšega gojenja okopavin. Agrarno-produkcijska usmerjenost Cerkljanskega se na prvi pogled ne razlikuije od ostalega tolminskega živinorejskega rajona, vendar pa ima nekaj svojih značilnosti. Cerkljansko je v tolminski submezoregiji najjužnejši del; zato kaže v klimatskem pogledu močnejše vplive mediteranskih podnebnih činiiteljev, istočasno pa je proti severu dobro zaščiteno. Geološko-petrografska sestava tal je sorazmerno ugodna, ker je večina agrarnega zemljišča na neapniški geološki osnovi. Po podatkih Kmetijske zadruge v Cerknem je flora na travniških površinah najboljša na vsem Tolminskem in so zato pogoji za mlečno živinorejo najugodnejši. Dalje je Cerkljansko hribovje znano po odličnem sadnem drevju, kjer uspevajo poleg znaniih jabolk tudi nekatere občutljivejše sadne vrste. Cerkljansko hribovje ima torej nekaj svojih agrarnih značilnosti, ki opravičujejo samostojno obravnavo in uvrstitev v posebno rruikroregajo,
1	Do 1. januarja 1959 je obsegala Cerkljansko hribovje samostojna politična občina Cerkno. Sedaj je priključena idrijski občini.
ima pa toliko sorodnosti z ostalim Tolminskim, da je sestavni del te submezoregije.2
Poglejmo si nekaj splošnih značilnosti Cerkljanskega, ki kaTakte-rizirajo agrarni značaj področja. V občini Cerkno živi na 107 km2 komaj 4716 prebivalcev (1953. leta), to se pravi samo 44 na kvadratni kilometer. Večina tega prebivalstva živi od kmetijstva kot glavne dejavnosti (63.4 %>) iin le 9.8 °/o od industrije in obrti. Dalje pripada 58,5 % vse površine kmetijski zemlji in samo 38,6 odstotka gozdu. A' kmetijstvu je močno v ospredju živinoreja, ker je v travnikih in pašui-kih preko polovice vse zemlje (50.7 °/o). Njiv, vrtov in sadovnjakov je komaj slabih 8 odstotkov. Povprečno kmečko gospodarstvo je precej veliko (16,8 ha), vendar od tega komaj 1.3 ha obdelovalne zemlje. Način obdelave je še zelo primitiven, saj odpade na kmečkega prebivalca
0.53 ha obdelovalne zemlje .in 2.44 ha kmetijske zemlje. Zato je tudi povprečni narodni dohodek na prebivalca zelo nizek — komaj 26.000 din (1. 1953), kar je manj kakor kjerkoli drugje v Sloveniji in mnogo manj kot povprečno v Sloveniji (97.000 din istega leta).3 Cerkljansko hribovje je torej še popolnoma agrarna pokrajina, redko naseljena in tudi slabo produktivna. V teni je vzrok depopulacije, ki se pojavlja obdobno že od 1. 1900 dalje. Res je prebivalstvo na celem teritoriju v nekaterih obdobjih naraščalo, vendar danes še vedno ne dosega stanja iz leta 1869.4
K zmanjšanju števila prebivalstva je bistveno doprineslo prav poslednje vojno obdobje. Osvobodilno gibanje se je na Cerkljanskem močno razmahnilo in zato okupator ni prizanašal v racijah in požigih vasi. Posledice vojne so eden osnovnih vzrokov nazadovanja števila prebivalstva, vendar se jim skozi daljše obdobje pridružujejo tudi neugodni pogoji za uspešnejši razvoj agrarnega gospodarstva kot osnovne gospodarske dejavnosti.
Kot smo že uvodoma omenili, ka^rakterizira agrarno gospodarstvo izrazita usmerjenost v živinorejo, ki se je danim prirodnim pogojem najbolje prilagodila. Že v srednjem veku je morala biti osnovna gospodarska panoga, o čemer govore številne dajatve sira kot izraz materialnih davščin.5 Živinorejske površine in s tem tudi število živine nazadujejo, vendar je še vedno osnova agrarne dejavnosti. Primerjava stanja leta 1900 in 1955 pokaže, da so skupine živinorejske površine nazadovale od 56 na 50 odstotkov vse zemlje. Sporedno je nazadovalo tudi število živine, predvsem goveja živina (od 3921 glav
1. 1900 na 2600 glav !. 1955) iin število ovac (od 1528 glav 1. 1900 na 1176 glav 1. 1955). medtem ko je število prašičev ostalo na iste,m (533	glav), število konj	pa celo 3.4-krat narastlo (od	43 konj	1. 1900 na
146	konj 1. 1955). Nazadovanje števila živine je vezano na	opuščanje
2 Svetozar Ilešič, Problemi geografske rajonizacije ob primeru Slovenije. G. V. 1957/58 str. 128.
3 Podatek Zavoda za	gospodarsko planiranje LRS.
4 Podatki o gibanju	števila prebivalstva v obdobju	od 1869	do 1953 so
povzeti iz arhiva Zavoda za statistiko OLO Gorica.
5 Franc Rupnik: Tolminski cerkveni urbar. Arhiv dekanije Cerkno,
živinorejskih površin in zmanjšanje števila prebivalstva. Da živinoreja in kmetijstvo kot celota v teh področjih propadata, je vzrok nedvomno v konkurenci agrarno bogatejših področij, ki so svoje pridelke zaradi ugodnejših prometnih poti lahko ceneje približale potrošil,ikom v me* stih. Prav zaradi teh pogojev ,na trgu se je verjetno kmečko gospodarstvo v hribovitih odročnejših predelih vedno bolj zapiralo v polikul-turjio obdelovanje za dom in s tein gospodarsko onemogočalo.
Kljuib stalnemu nazadovanju pa ima živinoreja še vedno nadpovprečen pomen. Primerjava števila živine s številom prebivalstva šele karakterizira njeno vlogo.
Na 1000 prebivalcev je leta 1955 odpadlo:“
Vrsta živine	V občini Cerkno	V o'böin.i Tolmin	V LRS
Govedo	620	507	328
Ovce	270	312	83
Prašiči	128	205	275
Konji	33	25	45
Živinoreja Cerkljanskega hribovja je izrazilo usmerjena v govedorejo, ki se je posebno razmahnila v zadnjih letih. Ima odlične pogoje v kvalitetnih travnikih in senožetih. Prevladuje mlečna pinzgavska pasma, medtem ko se mesna govedoreja uveljavlja predvsem v odročnejših naseljih, k.i za organizirano mlekarstvo niso dostopna. To so Jagrše, Poljice, Lahinje in Poljane. Kvalitetne iravniške površine dopolnjujejo še tri planine, ki jih izkoriščajo cerkljanski kmetje. To je planina Sorica (1612 ni), ki obsega 28? ha in lahko prepase 38 konj in 140 glav goveje živine. Dalje planina Otavnik (1450m), ki lahko na 74 ha prepase 110 glav goveje živine, in planina Jesenica (do 1600 m visoka) s površino 48lia. kjer lahko prepasejo 58 glav goveje živine. Vse tri plani,ne so opremljene z vodovodi.
Donosnost živinorejskih površin je dosti velika in ibi lahko na teh površinah gojili tudi do 50 °/o več živine. Po podatkih občinske kmetijske statistike so leta 1953 pridelali 74.221 q se,na, tako da odpade na glavo goveje živine 28.6 q sena. To je precej več kot izkazuje povpre-ček za Slovenijo. Krmska baza daje še velike možnosti za razvoj živinoreje, ker bi že obstoječe živinorejske površine lahko preživljale več živine. Če pa bi obnovili vse zanemarjene travnike in pašnike, ki so danes večinoma nekoristna gmajna, bi lahko stalež živine dvignili vsaj na raven iz leta 1900 in ga brez težave tudi presegli. Na večji stalež živine pa bistveno vplivata še dva elementa. To sta intenzivnost reje živine po velikostnih posestnih skupinah, ki je v veliki meri
* Podatki Zavoda zu statistiko in evidenco LRS Kmetijski oddelek.
ROBIDNICA j:
BUKOVO
'GORJE
LABINJE
ZAKRIŽ
CERKNO
POLJICI
PODPLEČE
RAVNE
V/ •
^ h/
POOLANIŠČE
REKA
STRAŽA -
CERKLJANSKI
vrh C*-V
LAZEČ
JAGR5ČE.\
PLUŽNJE
OTALEŽ
5Kl
• JAZNE
Delež kmečkega prebivalstva po vaseh na Cerkljanskem
1 — dolinsko dno do 500 m; 2 — površje od 500—800 m; 5 — površje od 800—1)00 m; 4 — površje nad 1100 m; 5 — naselja do 100 prebivalcev: 6 — naselja od 100 do 200 prebivalcev; 7 — naselja od 200 do 500 prebivalcev; 8 — naselja nad 1000 prebivalcev; 9 — naselja z manj (kot 50 % kmečkega prebivalstva; 10 — naselju s 50—65 % kmečkega prebivalstva; 11 — naselja s 65—80 % kmečkega prebivalstva; 12 — naselja z več kot 80 % kmečkega
prebivalstva.
vezana na razpoložljivo delovno silo, i.n rentabilnost živinorejskih proizvodov. Do sedaj je intenzivnost reje živine največja v manjšalh posestnih skupinah, čeprav bi enake možnosti imele tudi večje posestne skupine, zadružna in državna gospodarstva. Se večji pomen za razvoj živinoreje ima rentabilnost živinorejskih proizvodov, predvsem predelava mleka. Po dosedanjih ocenah se ovčje mleko predeluje v sir, kravje pa v maslo. Od celotne proizvodnje kravjega mleka odpade
26.7	°/o na lastno reprodukcijo, 33,4 °/o se predela v maslo, preostalih 39,9 °/o pa odpade na lastno potrošnjo in tržne viške. Iste količine mleka pa bi se lahko v večji meri predelale v maslo oziroma v sir.
V	maslo predelano mleko poveča svojo prvotno vrednost za 33,8 °/o,
predelano v sir pa celo za 134°/o.7 Zato je tudi razumljiva izgradnja mlekarne v Cerknem, ki ima tolikšno kapaciteto, da ibi lahko predela]a mleko večine cerkljanskih kmečkih gospodarstev.
Mnogo manjši pomen v agrarnem gospodarstvu cerkljanskega kmeta ima poljedelstvo. Njive in vrtov.i zavzemajo komaj 7,8% vse površine in predstavljajo 26.6 % celokupne vrednosti kmetijske proizvodnje. Pravo poljedelstvo je slabo razvito prav zaradi težkih reliefnih in klimatskih pogojev. Sistem pridelovanja še vedno sloni na polikuiltunnem pridelovanju za dom. Pregled posevkov za obdobje 1951—1955 pokaže, da odpade .na žitarice 58.3 %, na krmske rastline 21,8%, na vrtnine 19,8 % in industrijske rastline 0,14% vseih poljedelskih površin. Visoke donose pa beležijo le okopavi.ne in krmske rastline. Zato je razumljivo, da so kmečka gospodarstva preskrbljena s hranili (žita) komaj za slabo polovico leta. Drugače pa je z okopavi -nami. Te zadoščajo tudi za potrebe ostalega neagrarnega prebivalstva v tem področju.
Današnja usmerjenost poljedelske proizvodnje in slabi pri.rodni pogoji za tak način kmetovanja zahtevajo temeljitejšo preo&novo kmetijstva. Gojijo naj se le one kulture, ki dobro uspevajo in dajejo vsaj zadostne viške iz poljedelstva. Poljedelstvo Cerkljanskega hribovja bi moralo biti dopolnilo živinoreji kot temeljni agrarni panogi. Zato bi morali čimveč poljedelskih površin uporabiti za krmilne rastline. Te so še posebej pomembne pri današnji strukturi goveje živine, ko prevladujejo krave mlekarice, ki potrebujejo poleg sočnih travnikov čimveč visoko kvalitetne krme.
Kolikšen pomen ima nakazana preusmeritev poljedelstva, naj ilustrirajo samo nekatere navedbe. Ce bi površine, ki so sedaj zasejane z žiti. nadomestili z vrtninami, bi dobil za 100 -200 % višji bruto produkt na ha kot sedaj. Proizvodnja bi toliko narastla, da bi posredno (živinoreja) ali neposredno (tržni viški) stagnirajoče kmetijstvo spremenila v rentabilno gospodarsko panogo. To bi pa moral biti tudi osnovni cilj za gospodarski razvoj področja, ker so druge možnosti, predvsem v neagrarnih gospodarskih panogah, bolj skopo odmerjene.
Kljub temu, da ima sadjarstvo v kmetijski proizvodnji majhen delež, je vendar zdlo značilna gospodarska panoga. Mediteranski klimatski vplivi so tolikšni, da uspevajo celo občutljivejše sadne vrste. Tudi ekonomski pogoji dajejo vse možnosti za razvoj sadjarstva, saj so cene za odlično cerkljansko sadje vedno zelo visoke. Posebno znana so jabolka, ki so lepa in odlične kvalitete. Od vseh sadnih dreves (79.765 leta 1956) je odpadlo na jablane 51 %, hruške 27 %, slive
14,7	%, češnje samo 1,1 % in orehe 6,2 %. Sadno drevje pa ni enakomerno razporejeno po celem področju. Najugodnejši so pogoji v okolici Cerkna, Orehka, Zakriža, Raven, Jesenic, Poč, Planine in Čepleza. Na izrazitejše sadjarske okoliše vplivajo prvenstveno prirodni
7	Upoštevano je predvojno razmerje cen, ker računamo, da se bodo velike razlike v cenah, ki so se pojavile v povojnem obdobju, postopno zmanjšale. Trenutno odstopanje cen je še mnogo večje, ker je cena sira za 172 % večja kot pri predelavi v maslo.
pogoji, saj so vsi navedeni kraji razporejeni po prisojnih policah in grebenih. V manjši meri pa tudi posestne velikostne skupine, kajti kot pri poljedelstvu in živinoreji je tudi v sadjarstvu gojenje intenzivnejše v nižjih velikostnih skupinah ter postopoma pada ob prehodu na višje skupine.
Zaradi posebno ugodnih pogojev za sadjarstvo in temu ustrezno večjega števila sadnega drevja kot v sosednih področjih, lahko Cerkljansko področje karakter.iziramo kot živi.norejsko-sadjarski rajon. Ta njegova svojska poteza se še posebej stopnjuje v zadnjih letih, ko so s sadnim drevjem zasadili velike nove komplekse, večinoma v velikosti enega hektara. Od leta 1953 do 1956 se je število sadnih dreves znatno dvignilo, (pri jablanah in hruškah za 60°/o in pri sllivah za 51%, za orehe ni podatkov). Istočasno je tudi močno narastel pridelek na rodno drevo pri jablanah od 4 na 25.2 kg na drevo, pri hruškah od 8 na 15.3 kg in s tem tudi skupni pridelek pri jablanah 14-krat im hruškah 3,8 krat.8 Pri tolikšnem porastu sadjarske proizvodnje je njena rentabilnost vsak dan bolj otipljiva. Posebno gojenje jablan ima odlične pogoje za nadaljnji razvoj.
Povsem svojska je tudi analiza delovne s .ill e v kmeti j s t v u in s tem povezan stalen odtok prebivalstva. Za Cerkljansko hribovje je značilno, da je obdelava zemlje v primerjavi z drugimi področji v Sloveniji še malo mehanizirana iin zato vezana na veliko porabo delovne sile in vprežne živine. So predeli, kjer morajo vsa poljska dela opraviti z roko. Anailiza porabe delovne sile9 je pokazala, da je največ delovnih dni potrebnih v poljedelstvu, živinoreji in gospodinjskih podih agrarnega gospodarstva in da so z obstoječo mehanizacijo prihranili le 2.3 % potrebnih delovnih dni. oziroma 9.3 % od vseli kmetijskih del (brez gospodinjstva). Mehanizacija* v kmetijstvu opravlja le nekatera dela. predvsem inlatev žita z mlatilnico na vitel. Zanimivo je dejstvo, da je še vedno 20% kmečkih gospodarstev brez vsakega pluga. Res je, da razgibanost terena ne dopušča mehanizacije celotnega kmetijstva, vendar je možno marsikatero delo opraviti s strojem. Na nizko stopnjo mehanizacije bistveno vpliva tudi razdrobljenost kmečkih gospodarstev, ki nimajo pogojev, da si sami nabavijo potrebne stroje. To bodo dosegle šele kmetijske zadruge in socialistična gospodarstva. Pregled razpoložljive delovne sile v kmetijstvu pokaže absolutni priman jkljaj. Vendar je analiza kmetijskih del po mesecih pokazala, da se primanjkljaj pojavlja le v nekaterih spomladanskih (april, junij) in poletnih mesecih (julij, avgust, september), medtem ko je v ostalih mesecih delovne sile preveč. Ta primanjkljaj kmečka gospodarstva nadomestijo z večdelom. Celotna bilanca potreb po delovni sili pa vendar izkazuje višek, saj je kljub slabi mehanizaciji še vedno sedem mesecev v letu preveč poljedelskih delavcev. Temu se pridruži še nizka produktivnost kmečkih gospodarstev; zato je lieg z dežele povsem naraven pojav (po podatkih vitalnih in selitvenih
8 Vsi podatki o številu rodnih dreves in pridelkih na rodno drevo so dobljeni v arhivu kmetijske statistike ohčine Cerkno.
9 Gospodarski opis okraja Idrije, Idrija 1951.
dogodkov10 za obdobje 1955—1956 1,1 % vsega prebivalstva na leto).
V	obdobju od 1869 do 1953 je prebivalstvo na Cerkljanskem (obseg bivše občine Cerkno) nazadovalo za 7,4 %>. Podatki o nazadovanju prebivalstva v področju, kjer je še daines 63.4%> kmečkega prebivalstva, jasno osvetljujejo kritično stainje v temeljni gospodarski panogi tega področja.
A GEOGRAPHICAL APPRECIATION OF THE AGRICULTURE IN THE MOUNTAINS AROUND CERKNO
Stanko Polajnar
The area under consideration is a small part of the mountainous terrain lying just south of the Julian Alips between Lower Idrija. Bača river and Mount Blegoš. The valley of Cerknica, in which Cerkno is situated, is the core of Cerkljansko, as the area is called by its inhabitants.
Cerkljansko is a stock-raising district, owing to the high rainfall, mountainous terrain and poor soil. Nearly three thirds (58,5 %) of the total area is used for agriculture, what is considerably more than the average for such a rugged landscape in Slovenia. A half of the total area (50,7 %) is actually used for grazing, while barely 8 % are suitable for crops of any kind. Woods (38,6 %), however, cover comparatively small percentage of the surface.
Cerkljansko is a rural district with nearly 2/3 of (its population dependent directly on agricultural resources for their livelihood; other industries being practically absent. Even so, the density of population reaches 44 per km2. Farmsteads are quite large compared with conditions elsewhere in Slovenia (16.8 hectares being the average), but not even a tenth of the farmland is arable land (1,3 hectares iper farm on the average).
Cattle-breedings is becoming more and more the main occupation of the local population. Recently the number of cattle per 1000 inhabitants was almost the double of that for the rest of Slovenia (620, viz. 328). This is due to the excellent grass on the pastures and meadows, giving nearly 30 ctw. of hay per animal every year. The average yield per hectare of grassland is also high, owing to abundant rainfall throughout the year and to the non-calcareous rock (mostly shales and sandstones) of which the mountains of the area consist. On the whole, productivity is not increasing with the size of the farms, because on the steep sloipes hay harvest has still to be done entirely by hand. The currant high prices of milk products, such as cheese and butter, are a further incentive for the increased importance of dairying.
Agricultural production on the arable land is far less important. Mixed farming is the general practice, with cereals still being grown on more than half of the available cropland. This traditional closed system is hampering the production and should be changed for two reasons: the root crops give much higher yields and they are an excellent supplement to grizing.
With dairying being more and more predominant, fruit-growing is also increasing. In fact, it distinguishes this small area from the rest of the mountainous countryside around it. Apples constitute most of the fruit crop, because they are best adapted to the local climate.
Agrarian overpopulation has been accute for a long time inspite of the fact, that only ten percent of all farm work is done by machines. Full employment even with the existing primitive technology as possible only for five months in the year, when there is even a shortage of local farm hands. For the rest of the year, there is a hidden unemployment, which combined with the rather low productivity is fostering emigration to towns. From 1869 the total population has decreased by 7,4%.
I v a .n Rakovec:
0 MIGRACIJAH PLEISTOCENSKIH SESALCEV JUŽNO OD ALP
V	zvezi s poledenit vami pleistooenske dobe so bile, kakoir je znano, obsežne regresije morja. Zaradi kopičenja ledu na kopnem za časa po-
1 eden.it ev je bilo namreč oceanom odvzete toliko vode, da se je njiih gladina občutno znižala. V mediedenih dobah, ko so kopneli ledeniki in se je njiih obseg znatno skrčil, ise je morska gladina ponovno zvišala. Nastopile so transgresije, ki so dosegle staro obalno črto ali jo celo prekoračile.
Glede obsega regresij so -bila mnenja raziskovalcev sprva precej različna, v zadnjem času pa so se močno zbližala. Na različnih krajih evropskega kontinenta pa tudi drugih celin so namreč prišli kvartarni geologi do skoraj enakih zaključkov..Tako prevladuje sedaj mnenje, da se je gladina morja v wiirmski dobi .znižala za 90—100 m. V riški in mindelski dobi, ko so ledeniki zavzeli precej večji obseg, je bila regresija morja temu primerno mnogo obsežnejša. Na splošno računajo raziskovalci, da se je morska gladina v obeh dobah znižala skoraj enako globoko, in to za 115—120 m. Vendar ti podatki niso več tako zanesljivi oziroma vsestransko podprti in preverjeni, kakor so za vviirinsko dobo. Še manj zanesljive so seveda cenitve za ostale starejše pol eden it ven e dobe.
Glacialna evstatična nihanja morske gladine so bila tu pa tain zaradi vpliva tektonskih premikanj, in to pretežno epirogenetskega značaja, 'bolj ali manj modificirana. Izostaiična premikanja, ki so se pojavljala v zvezi z regresijami in transgresijami, po mnenju raziskovalcev niso bila tolikšna, da bi jih bilo treba pri tem še posebej upoštevati.
Pri regresijah in transgresijah moremo ločiti več faz, najsi so bili vzroki njihovega nastanka taki ali drugačni. V začetni fazi vsake regresije se morje umika, dokler ne doseže najnižjega stanja. V naslednji fazi vztraja morska gladina na najnižjem nivoju, medtem ko se v končni fazi pričenja polagoma dvigati in morje začenja preplavljati obalne dele kontinenta. Vsaka začetna faza regresije sovpada s končno fazo predidoče transgresije ne glede na to. ali so bile posamezne faze dolgotrajne ali kratkotrajne.
S takimi fazami moremo računati tudi pri regresijah v pleistocen-ski dobi. Navedene tri faze nam prav lepo predočuje krivulja, ki jo je izdelal Wolds tedt za würmsko dobo in jo po več predhodnih poskusih izpopolnil (1958 a). Pravzaprav gre za dve krivulji. Prva se nanaša na razsežnost poledenelega ozemlja v severni Evropi in upošteva oddaljenost ledeniškega roba od teoretičnega središča vsega z ledom prekritega področja. Druga se nanaša na cenitve letnih temperaturnih povprečkov. V našem primeru pride v poštev seveda le prva, ki tvori kolikor toliko zanesljivo osnovo za naša izvajanja. Podobno krivuljo za isto dobo je izdelal A. C. B 1 a.n c , ki kaže spreminjanja morske gladine, ugotovljena na podlagi podrobnih strat.igrafskih razmer, kakršne so v obrežnem ravninskem področju Bassa Versilia na vznožj u Apuanskih Alp (1938; Woldstedt 1958 b). Čeprav temeljita krivulji na različnih kriterijih, se vendar skoraj popolnoma skladata. Iz obeih moremo razbrati, da je morska gladina v vseh treh fazah regresije za časa wiirma nihala ustrezno menjavanju stadijev ter inter-stadijev. V prvi fazi je nihala s tendenco postopnega zniževanja gladine, v končni fazi pa s tendenco postopnega dviganja. Regresija je dosegla svoj maksimum šele na koncu srednje faze (v b ran d en -burskem stadiju, to je v sredi wiirma 111), ko se je kmalu nato pričela zaključna faza, ki pa ni trajala toliko časa kakor začetna.
O spreminjanju morske gladine v Jadranu raziskovalci spočetka niso toliko razmotrivali. mnogo bolj jih je mikalo vprašanje o nastanku in starosti severnega jadranskega kopna, in to s tektonskega, geoinorfološkega in paleontološkega vidika. Pozneje so se začeli bolj in bolj zanimati tudi za nihanja morske gladine v zvezi s poledenit-vami.
Doslej najboljšo paleogeografsko karto jadranskega področja za würmsko dobo je rekonstruiral Leonardi, in sicer za tisti njen del, ko je b.iil dosežen maksimum regresije (D a i n e 1 1 i, 1940). Potek takratne obale je Leonardi vezal na današnjo izobato 100m. Severna jadranska obala je potekala po njegovih navedbah tedaj nekako od otoka Jadra proti mestu Pescara v srednji Italiji in dalje proti jugu. Južno od tod je bilo takratno Jadransko morje tako močno zoženo, da je bila njegova širina na nekaterih mestih več kot za polovico manjša od današnje. Skoraj vsi dalmatinski otoki so bili tedaj spojeni s kopnim ozemljem. Na okopnelem Jadranu so se stekale vse glavne vode, ki se danes izlivajo v severni Jadran. Soča je bila takrat levi pritok reke Piave. Na karto je Leonardi vrisal tudi pritoke, ki so imeli svoj iizvir v neposredni bližini današnje obale ali pa na tistih mestih, ki leže danes pod morsko gladino (cf. Šestini, 1940). K temu bi še dodal, da so bili kraški pojavi v območju osušenega Jadrana v würmski dobi omejeni le na ozka področja, ki jih dandanes predstavljajo otoki, zgrajeni iz kred.nih ali tudi paleogenskih apnencev. Ostalo ozemlje je bilo namreč tako na debelo prekrito z morskimi sedimenti in pozneje z rečnimi, da živoskalna podlaga na morfološko izoblikovanje površja praktično ni imela nobenega vpliva.
V	riški dobi. ko je regresija dosegla precej večji obseg, se je Jadransko morje skrčilo na področje, ki ga omejuje današnja izobata
120m. Po mnenju A. C. Blanca naj bi Jadransko morje imelo v miindelski (in verjetno tudi v riški) dobi precej manjši obseg. Najsevernejši del obale .naj b,i potekal južno od Dubrovnika in Mljeta naravnost proti zahodu. V bližini Pailagruže ter sosednjih otočkov, ki so bili še vključeni v kopno, naj bi se obala obrnila proti jugu, v smeri proti Bariju. Potemtakem je morje obsegalo samo tisti del današnjega Jadrana, ki ga omejuje izobata 200 m. V južnem delu jadranskega kopna naj bi se po mnenju A. C. Blanca razprostiralo jezero v obsegu, ki ga na.značuje današnja izobata 200 m zahodno od otoka Jabuka. V njega naj bi se poleg drugih voda izlival tudi Pad. Na južni strani jezera naj bi se nadaljeval njegov tek. V Jadransko morje se je Pad izlival na tistem mestu, kjer je segala obala najviše proti severozahodu (cf. Woldstedt, 1958 b).
Tudi v 'riški in mindelski dobi je potekala regresija v več fazah in morska gladina je prav tako nihala ustrezno znatnejšim klimatskim spremembam. Regresija v riški dolbi je dosegla svoj maksimum že pri prvem sunku (R I), medtem ko je v mindelski dobi šele pri drugem sunku (M II).
Z nastankom kopnega v območju severnega Jadrana se je v po-ledenitvenilh dobah za številne živalske vrste znatno povečal življenjski prostor, ki jim je bil prav tedaj posebno dobrodošel. Seveda jim ves ta prostor ni bil takoj v začetku poledenitvenih dob na razpolago ne samo glede na to, da so regresije potekale silno počasi, marveč tudi glede na razvoj vegetacije, ki so jo živali potrebovale za svojo hrano.
Skoraj ni dvoma, da so se na osušenem delu severnega Jadrana, ko so postala tla godna za naselitev kopnega rastlinstva, naselile najprej tiste vrste, ki so dotlej uspevale na njegovem obrobju. Geografska širi,na oziroma klimatske razmere in pa sestava tal sta pri tem usmerjala širjenje posameznih vrst.
Zaradi nihanja molske gladine v poledenitveniih dobah so nastajale transgresije manjšega obsega, ki so vselej u ničile obalni pas vegetacije. Za časa interstadial o v, ko je nastopila transgresija nekoliko večjega obsega, so se posamezni vegetacijski pasovi pomikali proti severu, medtem ko jih je prodirajoče morje v obalni coni uničevalo.
Okop ne Li Jadran je bril po mojem mnenju tisto področje, kamor so se iz naših krajev za časa po 1 edemitvenih dob polagoma umikale generacije živalskih vret, ki so bile tako prilagojene na toplejše podnebje, da niso mogle vzdržati v severneje ležečih pokrajinah. Nekateri sesalci, predvsem iz zahodnega in južnozahodnega dela današnje Slovenije, so se mogli umikati seveda tudi na Apeninski polotok. Toda tam je nastala sčasoma precejšnja stiska za prostor, saj so se dotlej na tem polotoku živečim sesalcem pridružili še novi, ki so prihajali s severa, iz bližine alpskega obrobja in iz Alp samih. Na področje osušenega severnega Jadrana pa so se širili tudi sesalci z vzhodnega in zahodnega obrobja, ki na to ozemlje niso prihajali toliko zaradi klimatskih sprememb kakor mnogo bolj zavoljo novega življenjskega prostora, ki se jim je nudil glede na napredujočo regresijo v vedno večjem obsegu in omogočil tako pospešen razvoj mnogim živalskim vrstam. Ko
se je sčasoma tudi na vzhodnem in zahodnem obrobju pojavila zaradi velikega števila živali, ki so se umikale s severnih pokrajin na Balkanski in Apeninski polotok, čedalje večja stiska za prostor, je bil dotok z obeli strani na osušeni Jadran še večji.
Okopnelega severnega Jadrana pa so se posluževale prav tako tiste živalske vrste, ki so se selile v poledenitvenih dobah s Panonskega n.ižavja in iz notranjosti Balkanskega polotoka na zahod. Glede na to. da Apeninski polotok v pleistocenski dobi ni bil nikdar spojen z afriškim kontinentom (cf. Vaufrey, 1929), je bila možna selitev toplodobnih živalskih vrst iz vzhodne Evrope v zahodno samo preko severnega Jadrana. Predvsem velja to za zadnje tri poledeni tvene dobe. Nekateri sesalci so se seveda selili tudi čez ozemlje današnje Slovenije, preko katerega so sicer prehajale živalske vrste, ki šo bile prilagojene na nekoliko hladnejše podnebje. Osušenega gibraltarskega prehoda, ki naj bi po mnenju A. C. Blanca obstajal v miindeiski in riški dobi, pa so se mogli posluževati saj n o tisti sesalci, ki so se širili iz Azije preko severne Afrike na zahod.
. Razumljivo je, da je bil prehod s Panonskega nižavja in z Balkanskega polotoka na Apeninskega v iinterglacialnih dobah, ko je bil dosežem maksimum transgresije, možen samo preko ozemlja današnje Slovenije.
Na področje osušenega Jadrana pa se generacije sesalcev niso samo umikale v poledenitvenih dobah, mairveč so.se morale v med-ledenih dobah, ko je nastopila transgresija morja, umikati na obrobna področja, tako tudi na slovensko ozemlje, ki je z nastopom toplejšega podnebja mnogim živalskim vrstam zopet nudilo primeren življenjski prostor. Ostali, ki so tako rekoč obtičali na otokih, katerih obseg se je zaradi nihanja morske gladine pogosto spreminjal, so polagoma izumrli zaradi pomanjkanja hrane.
Poleg večjih selitev moramo imeti pred očrni tudi manjše, ki so jih sprožili toplejši presledki (interstadiali) v poledenitvenih dobah, in seveda še sezonske, ki so se vršile vsako poletje. Upravičena je domneva, da so živali v precej toplih poletjih prodirale dalje proti severu kakor v manj toplih, za temperaturne spremembe manj občutljive živalske vrste više proii severu kakor občutljivejše. Podobno velja za selitev mrzlodobnih sesalcev v obratni smeri za časa poledenitvenih sunkov in v zimskih mesecih.
Predvsem sezonskim selitvam moremo pripisati nastanek tako imenovanih mešanih favn, katerih ostanki so bili odloženi marsikje v eni sami plasti, kar je dalo mnogim raziskovalcem povod, da so začeli dvomiti o vrednosti posameznih sesalskih vrst za presojo klimatskih razmer.
O favni, ki je živela na področju osušenega severnega Jadrana, imamo doslej na razpolago že precej podatkov. Že od sredine prejšnjega stoletja dalje so znani pleistocenski živalski ostanki, ki nastopajo predvsem v kostnih brečah na neštetih krajih Istre in Dalmacije ter na kvarnerskih in dalmatinskih otokih. V našem primeru so posebno važna najdišča sesalskih ostankov na otokih .
Kosti in zobe pleistocenskih sesalcev so našli doslej na Cresu, Lošinju, na otočku Silu zahodno od Lošinja, na Ižu, Ra vi, na otočkih Gluroviču in Rutnjaku, ki ležita v bližini Iža, nadalje na Zlarinu, na otočku Komorici nedaleč od Zlarima, na Murterju, na otočku Bisagi v Murterskem kanalu, na Šol ti, Hvaru, na otočkih Gojci ter Borovcu južnozahodno od Hvara iin na Visu. Med favno, ki so jo odkrili na teh otokih, prevladujejo cervidi, v nekoliko manjši meri so zastopani ekvidi, redkejši ostanki pa pripadajo zverem, nosorogom in bovidom. K tej favni bi morali prišteti še kozoroige, katerih ostanke so odkrili na Hvaru, ki pa ne izvirajo iz kostne breče. Nekoliko dvomljive vrednosti je velika antilopa nedoločene vrste, ki jo omenja F ranz i us iz kostne breče v Dalmaciji, ne da bi navedel točnejše najdišče (1853).
S t a c h e je med prvimi pirišel do zaključka, da so številna najdišča kostnih breč na otokih neizpodbiten dokaz za obstoj severnega jadranskega kopna v pleistocenski dobi (1864). Omenjenim rastlinojedim živalskim skupinam majhni otoki namreč niso mogli nuditi dovolj hrane. S t a c h e j e v e m u mnenju so se pridružili vsi poznejši raziskovalci.
Ostankov pleistocenskih sesalcev doslej še ni bilo mogoče z zanesljivostjo kronološko natančneje opredeliti. Sta che je sicer kostne breče uvrstil v zaključno dobo pliocena in v starejši kvartar (1889), vendar ni za to navedel nobenih razlogov. Kostne breče same ne dovoljujejo podrobnejše stratigrafije. Živalski ostanki, ki nastopajo v brečah, so večinoma tako zdrobljeni ali poškodovani, da onemogočajo specifično determinacijo cervidov in bovidov. Celo med ekvidi, ki jih je določeval W o 1 d r i c h , so zastopane večinoma negotove vrste.
Izjemo predstavljajo mali sesalci, predvsem voluharji, ki so značilni posebno za oddelke starejšega pleistocena (na otokih jih doslej niso odkrili drugje kot na Rutnjaku in na Ravi, a še tam so bili najdeni samo nedoločljivi ostanki), in zveri ter nosorogi, ki pa za podrobnejšo stratigrafijo komaj pridejo v poštev.
Voluharji iz kostnih breč pri Repentaboru nedaleč od Trsta kažejo, kakor meni Kretzoi (1956), na najstarejši pleistocen (villanyuni = predgiinško razdobje). Sesalska favna z Marjanu pri Splitu je nekoliko mlajša, in sicer spada nekako v srednji del giinško-mindelskega interglaciala (cf. Malez, 1959). Mali sesalci iz okolice Karlobaga v Hrvatskem Primorju in iz Podumcev pri Šibeniku so pa še mlajši in govore za giinško-mindelski interglacial ali celo mindelski glacial (Kretzoi, 1956). Kowalski uvršča favno iz Podumcev odločno v mindelsko dobo (1958).
Da so kostne breče tudi na otokih približno enako stare, dokazuje D i c e r o r h i in u s etruscus s Hvara. Ta vrsta se je pojavila v Evropi že v najstarejšem pleistocenu ter je živela še v giinsko-mimdel-skem interglacial u.
Med doslej ugotovljenimi živalskimi vrstami iz kostnih breč ni niti ene, ki bi povsem zanesljivo kazala na najmlajši pleistocen, to je na würmsko dobo. Woldfich sicer omenja iz kostne breče na Hvaru poleg drugih živali tudi kozoroga (1886), toda iz navedb Gasper inija (1887) in Giromette (1935) je razvidno, da ostanki
te živali niso ležali v kastni breči. Kozorogi izvirajo verjetno iz wiirm-skega glaciala. Znani so sicer že iz riške dobe, ki pa v našem primeru glede na globino plasti, v kateri so ležali, gotovo ne pride v poštev.
Po vsem tem moremo reči, da so kostne breče nastajale predvsem v naj starejšem, starem in srednjem pleistocenu. Razlika med kostnimi brečami s kontinenta in onimi z otokov bi bila ta, da izvirajo ostanki sesalcev iz otoških najdišč samo iz poledenitvenih dob, medtem ko pripadajo oni s kontinenta skoraj gotovo tudi medledenim dobam.
S ta che je domneval, da so k nastanku kostnih breč pripomogli potresi, povodnji in nenadni izbruhi vode, zajezene v podzemeljskih jamah. Pustil pa je odprto vprašanje, ali so v brečah se nahajajoče kosti še v primarni legi ali so bile morda odplavljene s kakega drugega, starejšega ležišča (1889).
S t a c h e j e v a domneva o nastanku kostnih breč se mi zdi malo verjetna. Moja dosedanja izvajanja kažejo na drugo, verjetnejšo razlago. Z vsako novo transgresijo se je začel življenjski prostor, ki ga je predstavljalo jadransko kopno, polagoma krčiti. Sesalci (glede na dolgo dobo so mišljene številne generacije) so bili prisiljeni polagoma umikati se proti obrobju. Toda precejšen del živali je ostal na otokih, ki so v začetku transgresije še zavzemali velik obseg, z napredujočo transgresijo pa postajali čedalje manjši. Razumljivo je, da je rastlinojedim sesalcem na njih sčasoma zmanjkalo hrane m so zato tam vsi izumrli. Njihove ostanke so močnejši nalivi odplavljali v najbližje razpoke. Na kosteh in zobeh, ki so bili najdeni v kostnih brečah na Ižu, Gluroviču, Rutinjaku in Ravi in ki jih imam pred seboj, ni namreč opaziti prav nobenih znakov kakega daljšega transporta. To bi kazalo, da je ležišče teh ostankov paravtohtono.
S	tem si moremo razložiti nastanek kostnih breč na otokih, ne pa onih na kopnem. Kar se slednjih, a seveda tudi prvih tiče. menim, da je precej sesalcev poginilo bržkone že prej, pireden je pričelo morje preplavljati jadransko kopno. Ob višku posameznih poledenitvenih dob je zaradi občutne poostritve podnebja pričelo primanjkovati hrane v sevepneje ležečilh delih jadranskega kopna. Živali so zato bolj in bolj silile proti jugu, kjer jim je ua ozko odmerjenem prostoru sčasoma prav tako zmaujkalo hrane. Tedaj bržkone niso vse živali poginile, marveč so se močnejše in odpornejše mogle obdržati v boju za obstanek.
V	zvezi z obravnavanimi migracijami sesalcev v mlajšem pleisto-cenu je slednjič zanimivo še vprašanje, kakšno vlogo je imelo ozemlje današnje Slovenije pri selitvah posameznih živalskih vrst iz vzhodnih pokrajin Evrope v zahodne. Znano je, da je večina sesalcev v pleisto-eenski dobi pri selitvi iz vzhodnih evropskih pokrajin v zahodne ubrala pot, ki je vodila severno od Alp. Mnogi od teh so se razširili do najjužnejših mej Francije, nekaj jih je prešlo celo na Pirenejski polotok. Dosedanje najdbe pleistocenskih sesalcev v Sloveniji kažejo, da so se mnoge živalske vrste selile z vzhoda <na zahod tudi južno od Alp. Razen slovenskega ozemlja so uporabljale živali seveda tudi področje Hrvatskega Primorja in okopnelega Jadrana. Spričo tega bi bila dana možnost, da so se nekateri sesaloi priselili na Apeninski
poloiok z zahodne strani, drugi z vzhodne. S severa, to je preko alpskega ozemlja so mogle, kakor vemo, prehajati na polotok v glavnem samo visokogorske živalske vrste.
Zdi se, da je sesalska favna prihajala na Apeninski polotok v glavnem le iz vzhodnih pokrajin. Z zahoda so se namreč mogli sesalci širiti edinole oh južni francoski obali, to je v ozkem obmorskem pasu, ki tudi za časa naj večjih regresi j v pleistocenski dobi, v mimdelski iin riški, ni biil kaj dosti širši od današnjega (cf. W o 1 d s t e d t, 1958 b). Zato je bil dotok sesalske favne s te strani precej težji kakor z vzhodne.
Vzemimo v pretres selitve v wiirmski dolbi, ko so se pojavili v Franciji mamuti, severni jeleni, moškatno govedo, polarne lisice in antilope vrste Saiga tatarica. Nekateri od teh so dosegli celo Pireneje. Na Apeninskem polotoku sta od mrzlodobnih živalskih vrst, če odštejemo visokogorske, zastopana samo mamut in severni jelen. Pri tem je zanimivo to, da ne nastopata nikjer v zahodni polovici severne Italije, čeprav sta znana iz Grimaldskih jam ob franoosko-itali-janski meji im čeprav ju poznamo iz province Lecce v srednji Italiji, kjer leži njih najjužnejše najdišče. Njihova dosedanja najdišča kažejo, da sta se obe vrsti priselili na Apeninski polotok z vzhodne strani. Pri nas so namreč znana že številna najdišča obeli vrst, ki se jim v zadnjih letih pridružujejo vedno nova in nova, iz česar lahko upravičeno sklepamo, da sta morali biti obe vrsti sesalcev v zadnji poledenitveni dobi v naših krajih zelo razširjeni. Ce upoštevamo, da so najdbe mamutov in severnih jelenov na Apeninskem polotoku kljub številnim doslej odkritim najdiščem pleistocenske favne še vedno redke, bi mogli sklepati, da so se mamuti in severni jeleni v wiirmski dobi držali v glavnem pri nas, medtem ko so prihajali v Italijo samo v hudih zimah.
Poznamo pa tudi primere, da so nekateri mrizlodobni sesalci prišli na ozemlje Slovenije, a se niso širili dalje proti zahodu. Tako je na našem ozemlju zastopana, čeprav precej redko, polarna lisica, ki je v Italiji doslej sploh še ni bilo zaslediti. Kljub temu, da je bila v Franciji ta živalska vrsta razširjena do Pirenejev, se tudi s tamkajšnje strani ni razširila proti vzhodu na Apeninski polotok.
Kar se končno stepne favne tiče, se zdi, da južno od Alp zanjo sploh ni bilo prehoda in da se je zato širila na zahod samo severno od Alp. Antilopa Saiga tatarica, e,na najbolj izrazitih stepnih živali, ki je prodrla ob severni strani Alp v Francijo daleč proti jugu (najjužnejša najdišča leže v pokrajini Dordogne), se na slovenskem ozemlju ni mogla razširiti, ker zanjo tu pač niso bili primerni življenjski pogoji. Za stepno favno, ki je v poznejšem würmu prodirala iz vzhodnih pokrajin proti zahodu, je moralo torej biti ozemlje današnje Slovenije nekakšna pregrada, v prvi vrsti orografska, preko katere se stepni sesalci niso mogli razširiti na Apeninski polotok, kjer bi morda vsaj nekateri med njimi našli v ravninah severne Italije primerno življenjsko okolje, kakor so ga na primer bizoni. Prav verjetno je, da so gorati predeli v llrvatskem Primorju in v Dalmaciji ter zahodni Bosni tvorili tudi tako pregrado, da se na osušenem Jadranu v mlajši pleistocenski dobi ni mogla naseliti stepna favna.
S	tem so bili nakazani nekateri važnejši problemi, ki se tičejo okopnelega Jadrana, predvsem njegovega pomena za migracije sesalcev v mlajšem pleistocenu, pa tudi pomena ozemlja današnje Slovenije, ki ga je imelo za neštete sesalske vrste kot prehodno področje na južni strani Alp.
SEZNAM CITIRANE LITERATURE
Blanc, A. C., 1938, Über die Quartärstratigraphie des Agro Pontino und der Bassa Versilia. Verh. Inqua III, Wien.
Dainelli, G., 1940, Atlante Fisico-Economico d’ Italia. Milano.
Franzius, v., 1853, Fossile Überreste von Anthracotherium minimum und einer Antilopenart aus Dalmatien. Z. Deutsch, geol. Ges. 5, Berlin.
Gašperini, R., 1887, Secondo contributo alla conoscenza geologica del diluviale Dalmato. Godiš. izvj. Vel. Realke u Splitu za god. 1886—1887.
Girometta, U., 1935, Špiljski nalazi u srednjoj Dalmaciji. Hrv. Plani-nar 31, Zagreb.
Kowalski, K., 1958, Altpleistozäne Kleinsäugerfauna von Podumci in Norddalinatien. Palaeontologia jugoslavica 2, Zagret).
Kretzoi. M.. 1956. Die altpleistozänen Wirbeltierfaunen des Villa-nyer Gebirges. Geologica hungarica. ser. palaeontol. 27, Budapest.
Malez, M., 1959, A New Old-Pleistocene Fauna in Dalmatia. Bull, scientif., Yougoslavie 5, Zagreb.
Šestini, A., 1940, Atlante Fisico-Economico d’ Italia. Note illusstrative. Milano.
Stäche, G., 1864. Geologisches Landschaftsbild des istrischen Küstenlandes. III. Geogenie. österr. Revue 6, Wien.
Stäche, G., 1889. Die Liburnische Stufe und deren Grenz-Horizonte. T. Geologische Übersicht und Beschreibung der Faunen- und Floren-Reste. Abh. Geol. R. A. Wien 13.
Vau f rey, R.. 1929. Les Elephants Nains des Ties Moditerraneennes et la Question des Isthmes Pleistocenes. Archiv. Inst. Paleontol. Humaine, Mem.
6, Paris.
Wold? ich, J. N„ 1882, Beiträge zur Fauna der Breccien und anderer Diluvialgebilde Österreichs, miit besonderer Berücksichtigung des Pferdes. Jb. Geol. R. A. Wien 32.
Wold rich, J. N., 1886, Paläontologische Beiträge. Verh. Geol. R. A. Wien.
Wolds tedt, P., 1958 a, Eine neue Kurve der Wiirin-Eiszeit. Eiszeitalter u. Gegenwart 9, Öhringen/Württ.
Wo 1 d s t e d t, P., 1958 b, Das Eiszeitalter. II. Stuttgart.
ÜBER DIE WANDERUNGEN DER PLEISTOZÄNEN SÄUGETIERE IM GEBIETE SÜDLICH DER ALPEN
Ivan Rakovec
Bekanntlich fanden in den Eiszeiten des Pleistozäns umfangreiche Regressionen statt. Auf Leonardi’s paläogeographischer Karte der Ape-nninenhalbinsel und der Adria deckt sich die würmeiszeitliche adriatische Küste mit der heutigen Isobathe 100 in (Dainelli, 1940). In der Mindeleis-zeit (und wahrscheinlich auch in der Risseiszeit), als die Regressionen einen bedeutend grösseren Umfang erreicht hatten, sank der Meeresspiegel des Adriatischen Meeres den Feststellungen von A. C. Blanc zufolge sogar bis auf 200 m (cf. Woldstedt, 1958 b).
Die Entstehung eines Festlandes im Bereiche Nordadrias bot in den Eiszeiten zahlreichen Tierarten eine willkommene und bedeutsame Erweiterung ihres Lebensraumes. Es siedelten sich dort besonders die aus dem Gebiete des heutigen Sloweniens und den Nachbarländern kommende, an wärmeres Klima so sehr gewohnten Tierarten, welchen das Verbleiben in nördlich gelegenen Gebieten unerträglich geworden wäre, an. Auch Säugetiere aus der Ost- und Westrandzone strömten auf das zum Festland gewordene Adriagebiet zu, was nicht auf klimatische Verschlechterung als vielmehr auf den neuerschlossenen, dem allmähligen Sinken des Meeresspiegel entsprechenden, immer grösseren Lebensraum zurückzuführen ist. Das nordadriatische Festland beherbergte auch die in den Eiszeiten aus dem pannonischen Becken und aus dem Innern der Balkanhalbinsel nach dem Westen herbeigewanderten Tierarten. Nachdem die Apenninenhalbinsel im Pleistozän niemals mit dem afrikanischen Festland verbunden war (cf. Vaufrey, 1929), war auch besonders in den letzten drei Eiszeiten eine Wanderung der wärmeliebenden Tierarten aus Osteuropa nach dem Westen nur über das nördliche adriatische Gebiet möglich. Den nach A. C. Blanc’s Ansicht in der Mindel- und Risseiszeit getrockneten Übergang bei Gibraltar konnten nur die aus Asien über Nordafrika nach dem Westen ziehenden Säugetiere benützen.
Neben den grossen Wanderungen kommen auch kleinere, durch Interstadiale bedingte und freilich noch die jeden Sommer oder Winter wiederkehrenden Saisonwanderungen in Betracht.
Reste der im Gebiete des neuerschlossenen nordadriatischen Festlandes lebenden Fauna wurden in Knoehenbrekzien an unzähligen Orten Istriens und Dalmatiens sowie auf den dalmatinischen und den Quarnerinseln gefunden. Auf den Inseln sind die Cerviden vorherrschend, die Equiden stehen ihnen zahlenmässig etwas nach, noch seltener treten die Raubtiere, die Nashörner und die Boviden auf. In der Reihe der genannten Fauna wäre noch der Steinbock, dessen Reste auf der Insel Ilvar, jedoch nicht in einer Knochenbrekzie, entdeckt wurden, zu erwähnen.
Die Knoehenbrekzien an sich erlauben keine genauere Stratigraphie. Die Tierreste sind in ihnen meistens derart zersplittert und beschädigt, dass eine spezifische Determinierung der Cerviden und Boviden unmöglich ist. Selbst die von Wo 1 d r i c h bestimmten Equiden weisen nur unsichere Arten auf. Eine Ausnahme bilden nur die kleinen Säugetiere, vor allem die Wühlmäuse, von denen jedoch auf den Inseln (z. B. auf den Inseln Rutnjak und Rava) bisher nur unbestimmbare Reste gefunden worden sind, die Raubtiere und die Nashörner.
Die Wühlmäuse aus den Knoehenbrekzien bei Repentabor (Monrup'no) unweit von Triest gehören nach Kretzoi dem ältesten Pleistozän (Villany um) an (1956). Die Säugetierfauna aus Marjan bei Split ist etwas jünger, und zwar gehört sie etw^a dem mittleren Teil der Günz-Mindel-Interglazialzeit an (cf. Malez, 1959), die kleinen Säugetiere aus der Umgebung von Karlobag im kroatischen Küstenlande und aus Podumci bei Šibenik dagegen dem oberen Teil der Günz-Mindel-Interglazialzeit oder sogar der Mindel-Glazial-zeit (cf. Kretzoi, 1956). Kowalski zählt die Fauna aus Podumci der Mindeleiszeit zu (1958).
Das ungefähr gleiche Alter der auch auf den Inseln sich befindenden Knoehenbrekzien beweist der von der Insel Hvar stammende Di ceror-h i n u s etruscus.
Nicht eine der bisher festgestellten Tierarten aus den Knoehenbrekzien weist mit Bestimmtheit auf das jüngste Pleistozän, d. h. die Würmeiszeit hin. Zwar erwähnt Woldrich unter anderen in den Knoehenbrekzien aufgefundenen Tieren auch den Steinbock (1886), nach Gasperini’s (1887) und Girometta’s (1955) Angeben jedoch lagen die genannten Tierreste nicht in Knoehenbrekzien. Die Steinböcke stammen wahrscheinlich aus der Würmeiszeit; sie sind zwar schon aus der Risseiszeit bekannt, die jedoch in unserem Falle wegen der Tiefe der Schicht, in der diese Tiere lagen, keinesfalls in Betracht kommt.
S	t a c h e ’ s Vermutungen in 'bezug auf die Bildung von Knochenbrek-zieii (1889,77) würde der Verfasser noch folgendes beifügen. Der Lebensraum auf dem adriatischen Festland wurde allmählich durch jede neue Transgression verringert, Generationen von Säugetieren mussten sich notgedrungen in die Randzonen zurückziehen. Ein beträchtlicher Teil der Fauna verblieb jedoch auf den wegen der fortschreitenden Transgression immer kleineren Inseln. Bei fortwährend knapper werdender Nahrung starben die her'bivoren Säugetiere aus, starke Regengüsse schwemmten ihre Reste in die nächstlie-genden Spalten und Klüften. Die dem Verfasser vorliegenden, auf den Inseln lž, Glurovic, Rutnjak und Rava aufgefundenen, kein Zeichen irgendeines Transportes aufweisende Knochen, Hessen auf ein parautochthones Vorkommen der Tierreste schliessen.
Auf diese Weise wäre die Entstehung der Inselknochenibrekzien, nicht aber derjenigen auf dem Festland, zu erklären. Der Verfasser ist der Meinung, dass noch vor der Überflutung des adriatischen Festlandes viele Säugetiere umkamen. Als die einzelnen Eiszeiten ihren Höhenpunkt erreichten, enstand wegen empfindlicher Klimaverschlechterung in den nördlich gelogenen Gebieten eine Nahrungsknappheit, der zufolge die Tiere immer mehr nach dem Süden drängten, wo sie bald wegen des engbegrenzten Gebietes "von derselben Not bedroht wurden. Nicht alle Tiere kamen um; die stärkeren und widerstandsfähigeren konnten sich in diesem Daseinskampf behaupten.
Es entsteht in Verbindung mit den beschriebenen Säugetierwanderungen im jüngeren Pleistozän die Frage, welche Rolle dem heutigen slowenischen Gebiet während der Wanderung einzelner Tierarten aus den östlichen in die westeuropäischen Gebiete zugewiesen war. Nach den bis jetzt bekannten Fundorten pleistozäner Säugetiere zu schliessen, kamen auf die Apenninenhalbinsel vorwiegend Säugetiere aus den östlichen Gebieten. Den im Westen lebenden Tieren stand nämlich nur die enge Zone an der französischen Südküste, die selbst zur Zeit der umfangreichsten Regressionen im Pleistozän, in der Mindel- und Risseiszeit, im Vergleich mii der heutigen, kaum an Breite gewonnen hatte, zur Verfügung, ein Umstand, der den Zustrom der Fauna von dieser Seite bedeutend hemmte. Es gibt ferner Beispiele von nach Slowenien gewanderten kältelieibemden Säugetieren, die nicht weiter den Westen aufsuchten. Die Steppenfauna dagegen, besonders diejenige aus der späten Wünmeiszeit, scheint sich nach dem Westen nur nördlich der Alpen verbreitet zu haben, da sich ihnen südlich der Alpen kein Übergang bot.
Ivo R u b i c ZNACENJE PREVIJE KLISA ZA SPLIT
Od početka XX. stoleca grad Split je u neprestanom porastu Stanovnika, osobito od Osi obod j an ja, od 1945 god. To nam dokazuju samo neke brojke: Split je iniao 1900 god. 18.547 Stanovnika. 1920 god. 35.058, 1941 god. 40.058 i 1939 god. 66.000 Stanovnika.
Tomu porastu je, pored ostalih faktora, innoigo doprinio promet, koji se odvije prema njemu i od njega preko kopnenih i pomorskih puteva. Pomorski.li puteva, koji k njemu vode, ima pet (Kaštelanski, Brački kanal, SoJtanski kanal. Splitska vrata i Ciovsko-Drven.iška vrata), a kopnenih ima šest (Omiški, Srednjopoljički, Kliški, Lečevičko-Kaštelanski, Labinski, Trogirski, od ko j ih su dva željeznička (Labinski i Kliški). Od kopnenih puteva je najvažniji Kliški, jer kroza ,nj se odvije najjači promet prema Splitu (skoro 50%).
Morfogeneza previje Klisa. Masiv planine Mosora pruža se od pravca Blato na Cetini—Kostajne (selo u Poljicima) do previje Klisa u dužini od 27 kan, s najvišom visinom 1340 m (na Ljutom Karnenu). Dinarski brazdi, od jiigoistoka prema sjeverozapadu, i svojim oblicima ne pruža povoljne mogucnosti u pravcu eijele svoje dužine izgradnji boljeg transversalnog puta od Primorja u Srednjedalmatinsku Zagoni. Mosor naglo silaizi kot Klisa od višine Debelog brda (1043 m) na visiinu od 360 m (apsolut.ua višina željezničke stamice Klisa), da se orida teren digne preko Markežine glave (višina 576 m) u Kozjak pianinu, koja se pruža iznad Kaštela u dužini od 19 km, širini oko 6 km i najvišoj višini 780m (sv. Luka). Ni Kozjak u cijeloj svojoj dužini ne pruža povoljne pri rodne položaje za izgradnju dobre ceste, jer neposredno u svome zaledju ima brojna uska i duga polja paralelno položena, u višini od 300—500m, iznad kojih se opet podižu srednjodalmatiinski niži gorski nizovi. od kojih je naj viši Moseč (sa naj višini vrhom Ku-pišnjakom 796m). Od Kozjaka se proteže u produženjn prema sjeverozapadu Trečanica i Opor planina, pa niz manjih: Ljubeč, Vrljica, Drinovac i Rasovača. Prema tomu od Blata na Cetini do stanice Perkovič—Slivno, u dužini od 72 km, nema zgodnog prelaza s Primorja u Srednjodalmatinsku Zagoru ni dobrog transversalnog puta do Klisa.
Nastaje pitanje: zašto i kad je nastala ova previja Klisa? — Duž eentralnog primorja, Južne i Srednje Dalmacije pruža se uprav uz
kontinentalnu obalu niz planina (od Taraboša kod Skadra, ide na Rumiju, Sutorman, Lovčen, Rilič, Biokovo, Omišku Dinaru, Mosor, Kozjak. Boraju, Trtar s ve do Črne Gore kod Vranskog jezera iznad Biograda na moru). Taj gorski niz izvire i počinje n Albaniji, n planini Cukali, pa ga je stoga geolog Fr. Kossmat nazvao Cukali zona.1 Čitava ova Cukali zona planina izg.radjcna je večim dijclom od rudistnog vapnenea i dolomita, koji su se taložiLi u moru gornje krede, a i zdi zali su se dva puta iz mora i to poslije krede, kad su nabrani mezozojski slojevi, te na.kon eocensko-oligoeenske morske transgresije, koja je ostavila laporaste i flišne sedimente na našoj obali, pa i na južnoj strani Mosora i Kozjaka. Slojevi stijena Cukali zone u glavnom dinarski brazde, od jugistoka prema sjeverozapadu, od SE prema NAV pravcu. Ali na nekoliko mjesta oni lagano napuštaju dinarski smjer te saviju usljed djelovanja transversalnih tektonskih linija, koje su nastale u doba najjačeg pomicanja zemljine kore, u oligomiocenu. U Srednjoj se Dalmaciji vide takove tri izrazitije transversalne tektonske linije, i to duž rijeke Neretve, od Konjiča do Mostara, o kojoj je pisao F. Koch,2 za ti m od Sinja na Klis, Split, Splitska Vrata i Komiža — Brusnik. O ovoj je pisao Fr. v. Kerner.3 Treča ide od Butišnice na Knin, Kosovo i Petrovo polje, pa na Mucko polje, Prugovo i Klis.4 I četvrtoj se opažaju fcragovi od Aržana na Zadvarje i Dupce. Za nas je osobito važna ova treča, koja ide preko Klisa. Ona je uzrokovala pojave eruptiva na istoku Svilaje, svijanja gorskih nizova na praven Mosor— Kozjak, termalnih voda u Splitu, p o s ten a k Splitskih Vraiiju d opet pojave eruptiva od Komiže kod Brusnika. Svijanje ili zaokret planinskih gorskih nizova kod Klisa, nastao je od pravca SE—NW 11 pravac SE -— WNW. On ni je samo omogučio star vanj e prcvije kod Klisa — več i zgodnog prelaza puta s Primorja u Zagoru. Pogledamo li od kojih je oblika sastavljena sama previja Klisa (široka oko 800m), onda če nam se 11 n j oj istaknuti tri oblika: Grla, dijela korita nekdašnje rijeke; brijega, na komu je tvrdjava i zaravni, nazvane Megdana. zapadno od tvrdjave, izmedju Markežine glave i tvrdjave, preko koje prolazi željeznička pruga i cesta.
Svaki oblik ima razlog postanka i svoje tumačenje. Grlo je toponim, kojim na Klisn naizivlje narod dio korita starog nekdašnjeg vodenog toka. Grlo ima otprilike do dva km dužine od juga prema sjeveru, komu se na jugoisioku nalazi izdignuta visoravan, nazvana Ozrin (ili Ozma), a na sjeverozapadu dvije terase, koje su stepeničasto položene podno Markežine grede, u vapnencu erodirane. Po gornjoj terasi je položena sinjska uskotračna željenička pruga, a po donjoj je izgra-djena cesta. Taj je nek daš n ji vodeni tok tekao 11 pliooenu i plestocenu vjerojatno od Sinjskog polja preko današnjih polja, Vojniča i Dicmanj-skog polja istočno od P rosika na Dugopolje i podno Podova sela Koprivna na Grlo. Možda je taj vodeni tok išao od Dugopolja, gdje je pri je postanka velikog ponora biilo jezeTO. iz koga je otje-cala voda preko Grla. Ponor je u Dugopolju svakako sekundarnog postanka, iza postanka polja i jezera. Je li taj vodeni tok od Grla produžavao na Solin, pa kroz sadašnji Kaštelanski zaliv, koji je tada bio u kontinentalinoj fazi — za doba pliocena i pleistocena — i možda
dalje kixjz Trogir&ki tjesnac do otočica Arliandjela. to ne znamo. Ali po analogiji možemo zaključiti da jest. Kao što je rijeka Neretva u doba pleistocena tekla do današnje Vele Luke na Korčuli, a to je dokazao A. Grund,5 tako je možda i taj vodeni tok išao od Grla do Arhandjela. Postankom ponora u Dugopolju i napuštanjem Sinjskog polja sa strane Cetine inovoizradjenim kanjonom prema Zadvarju, vodeni tok je od Dugopolja preko Grla i dalje do Arliandjela prestao da teče. Ali erozione forme su kod Grila preostale. Gdje je največa uzina izmedju Ozrina i brijega kliške tvrdjave, tu je Grlo najdublje. Tu i sada večinom nastaje u studenom dijelu godiine vododerina, a u največoj uzini podno istočnog d.ijela tvrdjave slap vode, posta o radi petrografske razlike, jer se pod slapom nalaze eocenski lapori, a nad slapom mezozojski vapnenci. Več je tu izraziti pojav navlake slojeva (premaka ili Überschiebunga i 1 i šarijaža), kojii je morfološki i ekonomski silno utjecao na Kliško—Kozjačku uvalu i na južni pristanak Kozjaka. Osobito se te navlake dobro vide u tupinolomima Solina i K. Sučurca. zatim u poljima Blaca i Konjskog.3
Brijeg Kliške tvrdjave, silno strm i nepristupačan sa jugoistočne strane iznad Grla, dag oko 500m, širok oko 200—300m, ima relativni! visinu iznad Megdana oko 50 m. On je položen poput vjetrobrana u tjes-nacu ili previji Klisa te priječi buri prodor od sjevera prema jugu i južnom vjetru od juga prema sjeveru. Dobro je za.klonište naselja Klisa, koje se smjestilo kao suburb.ij južno i podno tvrdjave. On je preostatak prirodne spojnice kamenitili slojeva izmedju Ozrina i Mar-kežine grede, koju je erodirao i prodro nekdašnji KI iški riječni tok. Brijeg je bio okružen nekdašnjim djelovanjem vodenog toka te je postao kao otporniji dio, kao otok neerodiran.
Megdan je prostor izmedju strmog otsjeka Markežine grede, koji ima oko 300 m višine i tvrdjavnog brijega. Nastao je posli je prestanka toka nekdašnje rijeke, dakle u postpleistocenu i to djelovanjem sipara sa Markežine grede, koji su zasuli južni diio dvaju terasa i izgradili zaravan, po kojoj je stolječima išao stari put iz Salone, odnosno Splita u Srcdnjo-dalmatinsku Zagoru i Zapadnu Bosnu. Austrija je izvela sa mnogo serpentina i tunela željezničku prugu iz Splita, odnosno Solina, do Megdana i iznad starog puta izgradila željezničku stanicu, iz koje produžuje p ruga za Sinj. Sa Megdana vodi put do glavnih ulaz-nih vratiju tvrdjave, a pred tim vratima su se cesto vodile krvave borbe izmedju napadača na tvrdjavu i posjednika tvrdjave. Tlo je Megdana često puta bilo kr\lju boraca zaliveno. Na Megdanai je malo kuča izradjeno radi jakih udara vjetrova. osobito bure. U previji Klisa, koja je nastala primarno tektonskim djelovanjem. Grlo je imalo hidrografsko, tvrdjava strateško a Megdan prometno značenje. Sva tri dijela skupa sačinjavaju prirodnu i najpovoljniju stepenicu. preko koje se najzgodnije prelazi sa Primorja -u Srednjodalmatinsku Zagoru, kojoj je energija reljefa največma označena sa izohipsom od oko 300 m. a prostire se izmedju dva niza planina, Cukali zone te Dinare i Za-velina prema sjeveru. Korespondentno Kliškoj previji ili vratima razvili su se u Primorju veliki gradovi, nekoč Salona, a sada Split, te u Zagori Sinj, a u zapadnoj Bosni Livno.
Klimatska karakteristika previje Klisa. Klimu u previji Klisa najviše karakteriše L ura, koja ocl vsih vjetrova u godini ovdje najčešče puše. Kolika je razdioba vjetrova u Splitu u godini izražena u °/o, po-kazuju nam ovi podaci:
N NE E SE S SW W NW Tišina
Split 6	28	11	17	10	11	1	3	11
Isti se ovi podacri za razdiobu vjetrova mogu uzeti i za Klis. Prema tomii od svih vjetrova iz N, NE te E (iz sj e ver nog i sjeveroistočnog kvadranta, dakle s kopna) puše na Klisu 45 °/o vjetrova, a s južnog kvadranta 38 %. Ali's velikom razlikom jakosti pušu u Splitu i na Klisu. Najveca brzina bure u Splitu (na Marjanu) iz.nos.ila je 37,8 m/sek. (ili 136 km/sat). Na Klisu je ona jača za 15—20 m/sek. (ili 180 do 200km/sat). Osobito je ona cesta i jaka u studenom d.ijelu godine (od oktobra do aprila), a znatno je slalbija u toplom d.ijelu. Naročito su jake tri inartovske bure (7, 17, 27 ili 9. 19, 29-111, kako narod kaže na osnovu s tol j e til og iskustva). Previja Klisa sa svoja tri dijela (Grlo, sjeverna strana tvrdjave i Megdana) i čitav kraj od Mosora do Marke-žine grede dobiju za bure karakter lijevka, kroz koji se zračne mase, što dolaze sa zaravni Srednjodalmatinske Zagore (otprilike srednje višine od 300m) i Kamešnice, moraju kanalizirati i pri padu od zaravni u Mosorsko—Kozjačku i Solinsku kotlinu naglo i sa znatno večom jakoišču prodiru i pušu. U Sred n j oj l^almaciji niigdje nije bura tako jaka kao na Klisu i u Duipcima. Uostaloin brojni naši veči primorski gradovi povezani preko previje sa zaledjem imaju na svojoj pre-vij.i tako jaku buru. Trst je ima u pravcu Sežana—Opcina; Rijeka u Piasama; Senj u Senjskoni Vratniku; Makarska u Dupcima, Split u Klisu. Usi jed velike jakosti bure na Klisu, ljudima, kolima, sviui vozi-lima i žel jezni cd pravi ona poteškoče. Dogadja se, da za vrlo jake bure, kad d os eg,n e brzinu od 150 km. a katkad i više (neki zapusi — refuli --i do 190 km) bura znatno smeta prometu. Tada ne vozi nskotračna žel jezni ca od Splita na Klis u Sinj, jer je pogibeljno da je ne prevrne. Jaka bura smeta ne samo prometu nego i rastu vegetacije. Sjeverno od Kliške previje ne rastu masline ni mediteranske biljke. Tu počinje zona submediterana.	‘
Kliška bura znatno snizuje temperaturu u naselju. I dok je u Splitu bila apsolutna minimalna temperatura (po podacima od 1925—1940 te 1945—1955 god.) u januaru —11.5° C, a maksimalna temperatura zraka u julu 38.6° C; dok je sredaija januarska u Splitu 7.2° C (a eijele zime 7,9° C); dok je srednja julska temperatura u Splitu 26.0° C (a ljeta 24,7° C), dotle su ove temperature na Klisu barem za 2 do 4° C niže. Naročito za bure su niže.
Godiišnja množiiua pada lina iznosi na Klisu (na Klisu imaju samo kišomjernu stanicu), kao i u Splitu, od 800—900mm, sa istom razdiobom kiiša kao i u Splitu. Maksimum kiše padne u jeseni i proljecu, nvanje zimi, a najmanje u ljetu, kad bi je vegetacija najviše trebala. Svi ostali klimatski elementi (kao vlaga, insolacija, naoblaka itd.) su
jednaki na Klisu kao i u Splitu. Klis se prema tomu izdvaja od Splita u klimatskoj kara'kteristici jedi no po jakosti bure.
Osvrt na historijsko-geografski razvoj Klisa. Iz doba predhistorije kao ni od vladavine Ilira u Klisu i kliškom kraju se nije pronašao Tiijedan spomenik. A D el mati, jako ilirsko pleme, ko j.i su na-stavali zapadno-ibosansika polja i kraj Srednje Dalmacije od Krike do Cetine i po kome je Dalmacija dobila svoje .ime, ima,le «n svoj glavni grad u Dumnu (Delminium, Dimno, Duvno). odakle je sigurno put išao preko Aržana na Klis i u Primorje. Rimljani su deset vojna po-duzeli proti Dalmata (od III. stol ječa pr. n. e. do 1. n. e.), da ih pokore. Kad su ih potolkli kod Andetriuma, utvrde, za koju neki pisci drže da je današnji Muc, a drugi da je Klis, tek su onda slobod.no prodrli u unutrašnjost Dalmacije.
Rimljani su sagradili i uvrstili staru Salonu (Solin), u njo j su i,zgradili brojne spomenike, med ju kojima je največi amfiteatar (25. po veličini u rimskom carstvu), u kome je moglo sjediti 20.000 gle-dalaca. Po tome zaključujemo, da je grad morao imati na j manj e tri puta više Stanovnika, dakle oko 60.000 (uostalom to potvrdjuje i bizantinski pisac Konstantin Porf.irogenet). Upravnik provincije Dalmacije P. C. Dolabela dao je iz Solina izgraditi pet cesta, od kojih je jedna vodila preko previje Klisa. Taj se put rašljao u dva dijela, u onaj što je išao preko Decime (današnjeg Dicma) na Aequum (današnji Čitluk kod Sinja) i drugi što je išao preko pans Tilluris (današnji Trilj) na Aržano i Dumno. U kliškom se kraju našlo nekoliko rimskih natpisa uz put, što dokazuje, da je Klis vršio funkciju čuvara stare Salone.
Ali u pejsažu su Klišikog kraja ilirski i rimski spomenici rijetki i neznačajni. Oni se u njemu ne ističu kao oni iz s t a r o h r v a t s k o g vremensko g ciklusa (od VII. do XII. stol ječa).
U lii.storij i se prvi poit spomin je borba pod Klisom u bizantinskim vrelima. Bizant je vodio borbu oko Salone, da istrgne Dalmaciji! od vlasti Istočni-h Gota. To je bilo u zimi izmedju 535—536 god. Slaveni sa Avarima šele u Dalmaciju koncem VI. stolječa. Oni su prošli kroz Klišku previju i srušili staru Salonu. Početkom VII. stolječa dolaze Hrvati. Oni su več u IX. »tolječu izabrali Klis kao svoju rezidenciju jjrot.iv Splita, koji je tada pripadao Bizantu. Kako piše Konstantin Porfirogenet, Klis je bio tada sijelo starohrvatske župe, nazvane >Parathalasia«, a u njemu je stolovao župan (»iupanus Clisae«). Klis je bio župni grad roda Trpimiroviča (kao što je Bribir bio župni grad Šubiča, Knin roda Nelipiča). Klis je bio »curtis« (imanje) Trpimiroviča. Na južnoj strani Klisa, u Rupotinama, dao je knez Trpimir sagraditi prvi benediktinski samostan za hrvatske samostance. U Rižinicama, jednom dijelu Kliškog polja, našao se natpis iz god. 852 »pro duce Tre-pimiro«. Tada se cesto u vrelima spomin je: Kliško polje (»in campo Clisio«), Tako nalazimo često spomen Klisu od IX. do XII. stolječa, a kroz XII. stolječe Klis se manje spominje. Jedino iz god. 1171 sačuvan je ugovor izmedju Klisa i Splita, nakon nekih borbi izmedju ova dva grada, Spominje se u torn ugovoru, da je Klis tada imao 150 gradjana. To je prvi statistički padatak o stanovništvu Klisa. Sa izdržavanim
stanovništvom Klis je tada mogao imati oko 500 Stanovnika. Sigurno se po svom tipu i naselju 'Klis tada dijelio na urbs i suburbium.
1 z m e d j u Splitske komune i K 1 i s a prilike su se uve-like izmijenile od XIII. do XVI. stolječa. Početkom XIII. stolječa su Arpadoviči u Ilrvatskoj zamijenili župsko uredjenje sa feudalnim. Na čelu svakog feuda je stao comes (knez). Tako nestaje župana u Klisu, koju čast je nosio upravitelj Klisa več četiri stoljeca. Ali pravna tijela iz doba uredjenja župa (kao plemenskog viječa, suda, trga i religije) su ostala. Vodje plemena, koje su u ovom vremenskom razdobju vladali Klisom bili su Kačiči (najpoznat.iji od m jih knez Domaldo). Oni su stolovali u Klisu u prvoj polovici XIII. stoljeca. Njih su zamijenili Šubici, koji su bili gospodari Klisa skoro preko 150 godina. Početkom XV. stolječa su Šubici bili zbačeni, a mjesto njih su zavladali Nelipiči. Sredinom XIII. stolječa, točno god. 1242 Klis je zaigrao veču stratešku ulogu. Azijski narod Tatari navališ© na Istočnu i dijelom Srednju Evropu. Kad ,su potuklii Madjare, nijesu uhvatili njihovog kralja Belu 11. On je pobjegao iz Madjarske u Kalnik, a otale u Klis. Tatari su ga slijedili i kad su došli pod Klis, on pobjegne ispred njih u Split, pa u Trogir. Ali kad su čuli Tatari, da je nenadano u njihovoj domovini umro njihov vladar Ogotaj, oni mapustiše proganjanje Bele i povratiše se u Aziju. Tako se Klis, Hrvatska i Ugarska oslobodiše Tatara. Ali ostaviše dobar nauk vladaru Beli II. On je uvidio, da utvrdjeni gradovi mnogo znače u ovakovoj borbi, pa boječi se da se Tatari ponovno ne povrate, naredi da se dadu utvrditi brojni gradovi, a medju njima i Klis. Svaki je utvrdjeni grad dobio svog upravitelja, koga su naz.ivali kastelan. Upravnici Klisa (župani, comesi, kastelani) bili su više puta u dobrim odnosima sa Splitom, ali sudeč.i po izvještajima splitskih historičara: Tomi Arhidjakonu i Miki Madiju te trogirskom Ivanu Luciusu, Kačiči i Šubici se kao gospodari Klisa nisu cesto dobro od-nosili prema Splitu. Teško je bilo Splitu, kad su upravnici Klisa bili proti njemu. Spličani su nazivali Klis »ključem blagostanja i sigurnosti Splita«;.
U XV. stol j eču su se prilike u Klisu znatno izmijenile. Dvije nove sile su iz daleka počele pritiskati Klis, sa sjevera, iz Bosne, Turci, a sa juga, s Primorja, Mleci. Veneči j a je, nakon što je kupila Dalma-ciju od Ladislava Napuljskog za 100.000 dukata, došla u Split 1420 god. Ona je sv.im silama uprla da osvoji Klis, koji je nazivala »ključem i bedemom našega grada« (Splita, Trogira i Šibenika). Sa sjeverne strane je politička moč Bosne bila počela znatno opadati, kad je umro Tvrtko Kotroinanič, bosanski kralj. On je bio poslao u Klis bana Talovca, rodom Korčulanina, koji je živio u Klisu do sredine XV. stolječa, da bi bolje uredio vlast. Ali Talavac je, kod najbolje volje, postao nemočan, jer su Turci upali u Bosnu prvi put 1424 god. Po smrti bana Talovca, kralj Bosne je postavk) za kapetana Klisa Žarka Dražocviča, poljičkog kneza, ali i on je bio nemočan, jer iza pada Bosne 1463 god. i Hercegovine 1482 god., Turci ud a riše po prvi put na Klis 1498 god. Od 1498 Turci su svake godine napadali Klis, dok ga nisu zauzeli 1557 god. U njihovim je rukama ostao od 1537 do 1648 god. Od 1648 god. Turci nemaju Klis u svojim rukama, ali se povremeno zaliječu do
njega i bore se pod njime sve do 1718 god. (Prema tome je Klis bio ugrožen od turske vlasti prije nego li su ga definitivno zauzeli 39 go-dina; u njihovom je posjedu bio 111 god; a opet je bio ngožen od njih iza kako su ga napustili 1648 god., još 70 godina. Ukupno je Klis bio što ugrožen od Turaka, što u njihovo j vlasti 220 godina).
Za vladavine Turaka (od 1537 do 1648) Klis je posta o njihovo glavno uporište proti Splita, cijelog srednjedalmatinskog Primorja i otočja. Naročito su Turci bili ekspanzivni i nasrtljivi u prvoj polovici XVI. stoljeca. Oni su od Klisa učinili siijelo svog sandjakta, gdje je stolovao sandjak — beg sa svojim kapetanima i dizdarima (kastelanima, upravn.icima gradova). Sudbenu vlast su imali u rukama kadije. Turoi su uredili tvrdjavu, na vnhu koje se isticala džamija (danas crkva sv. Vida). Sliku tako utvrdjenog, a u jedrno i najstariju sliku Klisa, donio je mletački kartograf Camucije iz god. 1571. Izvan zidina, tvrdjave Turci su sazidali veliki lian, sa konjušnjicom, kome se i danas vide ruševine, zatim groblje i česmu za vodu, koja i sada vrši istu funkcij u. Medja izmedju turskog i mletačkog teritorija bila je više od jednog stoljeca na rijeci Jadru (od 1537 do 1648 god). Ali tu su medju Turci malo poštivali. Oni su se cesto zalijetali u splitsko polje. To je prisililo Mlečane da su u XVI. stoljecu ponovno pristupili utvrdjivanju Splita. (Stari Split ima svoju jezgru u Dioklecijanovoj palači. Ona je vršila funkciju i utvrde proti naroda, koji su u VI. i VII. stoljecu na ,11 j navaljivali. Drugi put je Split bio utvrdjen u XIII. stoljecu sa burgusom; treči put koncem XVI. i u prvoj polovici XVII. stoljeca proti Turaka). Tako utvrdjeni Split Turoi nisu nikad uspeli za-uzeti i ako su od njega bili udaljeni (od Klisa) u zračnoj liniji 9 km, a od Jadra 5 km. Venecija je ne samo utvrdama več i velikom vojskom čuvala Split. Prvu polovicu XVI. stoljeca karakteriše težko ratno stanje izmedju Splita i Klisa; uivrdjivanje Klisa sa strane Turaka; Splita sa strane Venecije; zatim cesti vojni pohodi Turaka u Splitsko polje i bijeg naroda iz zaledja mimo Klisa u Split i na otoke tako da su ti bjegunci (uskoci, Venturini) osnovali pregradja Splita (Manuš, Varoš, Lučac, Dobri), ali su ujedino donosili kugu (tako je u Splitu 1521 god. umrlo od kuge 6000 ljudi, a izgorilo 250 kuča). Migracije Dinaraca na naše Primorje i otoke vršile su se osobito u XVI. i XVII. stolječu. Naj-veči dio tih migracija išao je mimo Klisa u Split i dalje. U drugoj polovici XVI. stoljeca stišali su vojni pothvati agresivnih Turaka s Klisa na Split. Prilike su se nekako staložile. Napetost je popustila. Odnos izmedju Turaka s jedne strane i Venecije s druge strane nastao je mnogo blaži diplomatskim putem. U tim prilikama je Židov Danijel Rodrig predložio Veneoiji da Split proglasi slobodnom izvoznom lukom. I ako se Dubrovnik tomu strašno protivio, Venecija posluša D. Rodriga te god. 1579 proglasi Split slobodnom lukom Balkana, 1562 otvori u Splitu veliko robno stovarište, 1581 god. carinarnieu sa Lazaretom, a 1592 prvu banku. U sporazumu s I urskom otvori konzulate u Banjaluci i Sarajevu. Tada u Splitu silno pojača trgovina. Brodovi su turski i mletački donosili robu s Levanta, koja se smještala u Lazaretu, gdje se nalazila i carinarnica, a karavane su se punile i opreniale te Split-
skim drumom išle u Bosnu. Sve su te karavane išle preko previje KI isa pa na Trilj, Aržano, Kupres, Bugojno, a ostale su se dijelile ili prema Banjoj Luci ili prema Travniku i Sarajevu (od Splita do Sarajeva je išla karavana 7 dana). A na Klisu su sc cesto mimolazile pune karavane (večinom soli, tekstilom, alkotholnim pičima i drugom robom) s Primorja i Oijie iz zaledja za primorje (pune kože, meda, voska, ruda itd.). Isto su se tako povorke Di.naraca često sretale u klancu Klisa, koje su na svojim konjima, mazgama ili magarcima prenosili svoj n preostalu imovinu bježeci iz Bosne i Zagorja prema Primorju i otoci-jna. Po spremnosti Venecije da uloži veliki novac za zidanje veliko.g Lazareta u Splitu; po arhivskim podacima. koji pokazuju velike nov-čane dobiti, što ih je Split dobivao od Lazareta: po veličini liana, koji su Turci sazidali u Klisu, prosudj ujemo da se velik promet odvijao u previji Klisa. po Splitskom drumu le 11 Splitu više od 50 godina (od 1562 do 1645). do početka Kandijskog rata. Tom velikom prometu zadao je težak udarac Kandijski rat (1645—1669), u komu je mletački general L. Foscolo zauzeo Klis. U toj je borbi tvrdjava mnogo stradala pa je zato Veneoija požurila da je odmali, još za vrijeme rata. obnovi i dade joj savremeniji izg led. Kamenje za zidanje tvrdjave uzimala je iz solinskih rimskih ruševina. Tvrdjava, kakova danas izgleda, potječe iz XVII. stoljeca od Kandijskog rata. Kakav je izgledao obnovljeni KliiiS. pokaziuje nam plan tvrdjave iz druge polovice XVII. stoljeca, od mletačkog kartografa Coronell.ia te od mletačkog inženjera i graditelja fortifikacija Santinija (iz god. 1668). Venecija je ]>ostavila svog spe-cijalnog providura u tvrdjavu. On je budno pazio, osobito od Karlo-vačkog mira (od 1699), da se ne bi Turci opet zaletili i opsjedali Klis, kao što su se i počeli biti zalijetati od 1669 do 1718 god., do mira u Požarevcu. Ovim dvama mirovima Venecija je pomakla svoju polit.ičku med ju na vrhove Dinare tako da je Klis izgubio svoje strateško zna-čenje, ali mu je zato ostala i još veoma se pojačala prometna funkcija. Split nije više u Klisu gledao sijelo druge vlasti, koja je mnogo puta bila proti v njega; Split nije više «trahovao ipred Klisom kao što je za 200 godina turske vladavine niorao to podnositi.
Za druge vladavine Venecije, Klis je u XVIII. stolječu (od 1699 do 1797); zatim za prve vladavine Austrije (1797—1805); za vladavine Francuza (1805—1813) i za druge vladavine Austrije (1813—1918) postao samo put. God. 1898. je Austrija dala iz trvdjave iznijeti topove i od-nijeti ih u Pulu, a tvrdjava je bila razvojničena. Ali za NOB opet su se oko Klisa vodile borbe izmedju Tali jana i Nijemaca te Nijemaca i partizana.7	✓
Funkcije Klisa. Iz kratkog os v rta na historijsko-geogra.fski razvoj Klisa vidimo, da je Klis u svojoj bogatoj prošlosti od preko 2000 godina imao ove tri glavne funkcije: residencijalnu, stratešku i pro-metnu.
R e s i d e 11 c i j a 1 n a funkcija se pokazuje u torne što j e on sijelo raznih vlasti, koje su u grad postavljale svoje upravljače. Ističu se župani, comesi, kastelani, banovi, kapetani, saiidjak-bcgovi, dizdari i providuri. Ovi su upravljači imali svoj dvor i dvorjanike te svoju
vojsku. Oni su često bili neprijatelji Splita i vodili sti ratove sa Splitom. S političkih razloga bilo je stoga važno Splitu da bude u dobrim odnosima sa Klisom. A s druge strane su ovi upravljači zidali kuce bilo u tvrdjavi ili suburbiumu za svoje doglavnike i vojsku.
Strateška funkcija Klisa se očituje u borbama, koje su se pod njim vodile, te u višekratnoj izgradnji tvrdjave. Te su borbe duže ili krače vrijeme trajale, a vodile su se izmed ju Ilira i Rimljana; izmedju Rimljana i raznih naroda, koji su za seobe naroda (od IV do VII. stolječa) prodirali. Izmedju Bizanta i Gota; izmedju Slavena >i A vara te Rimljana, izmedju Rimljana i Hrvata; izmedju Tatara i Hrvata, ali najduža je borba bila izmedju Turaka i Venecije. Isto su se tako borbe vodile izmedju iKlišana i Spličana u nekoliko navrata. Klis je bio utvrda, oko koje su se skoro uvijek vodile borbe ,za svakog rata, koji se vodio u Bosni i Primorju. 1 da bi se odbranio od tih napadaj«, svaka je vlast u njemu zidala ili popravljala staru tvrdjavu. osobito Turci i Venecija.
Za prometnu funkciju dala je preduvjete previji Klisa priroda i to preko Megdana, da ovuda može proci put iz Zapadne Bosne i Srednjodalmatinske Zagore u Primorje i obratno. Covjek je razumio taj diktat prirode te je još od prethistorije izgrad.io put. Znamo, da su Francuzi bili dali popraviti ovaj put preko Klisa, Austrija ga je dala još više popraviti, a največma ga je modernizirala i uredila Nova Jugoslavija, koja je dala izgraditi modemu cestu i kroz 'brijeg tvrdjave probiti cestovni tunel, dug 162m, jedam od dužih u državi. Preko ove ceste su stolječima išli pješaci, zatim pješaci uz tegleču marvu, karavane sa malo goniča, onda obicna kola, dok se nijesu 1928 god. pojavile razne vrsti motornih vozila (motocikla, limuzina, autobusa, kamiona). Ovom cestom idu mnogi pješaci i sada iz varoši Klisa (koja ima ove ogranke južno od previje: Varoš; Rupotinu Gornju i Donju; Kosu; a sjeverno od previje Megdan, Brdo, Ozrnu Gomju i Donju), izatim iz sela: Konjskog, Koprivno, Prugova i Dugopolja, svaki dan na rad u tvornice cementa Majdan, Solin, Sučurac ili za jjazarnih dana žene nose na prodaju vecinom u Split raz.nu roibu (perad, jaja, sir, mlijeko). Dnevno u prosjeku prelazi sada 300—500 pješaka. Nekoč je više pro-lazilo tegleče marve i karavana te kola i pješaka. Da nas se to znatno umanjilo, a mjesto toga voze motorna vozila i željeznice. Zeljeznička pruga je izgradjena 1903 god. Ona je do 1930 god. imala znatno više prometa bilo teretnog bilo osobnog. Motorna su vozila od 1930 god. neosjetno stupila s njome u konkurenci ju te su je več od pred početak Drugog svjetskog rata bila pretekla u volumenu prometa. Poslije Osloibodjenja je, osobito u ovo zadnjih 10 godina, znatno premašio promet motornim vozilima po cesti onaj željeznice. Broj radnika, koji prolazi svaki dan iz drugih mjesta preko previje Klisa, da rade i. splitskom bazenu, jest 600 željeznicom. 430 kamionima i 630 iz Klisa. dakle ukupno 1700. Broj automobila dnevno ide preko previje auto-busima Split—Klis 23; Klis—Split 25, a kamiona Split—Klis 250; Klis— Split 230. Teško je reči, koliko dnevno prolazi limuzina. Ukupno prolazi oko 600 motornih vozila dnevno. Ali za turističke sezone treba ovaj
broj pojačati za oko 30%>. dakle oko 800 vozila (svaki sat oko 30 auto-vozila. bez motocikla, ili svake 2 minute jedno vozilo). To je veliki promet, ako se na istoj cesti, širokoj 8 m sretne svake 2 minute auto-vozilo, pored bicikla, motocikla, kola, konja i pješaka. Naravski ovakav promet nije svaki dan, ali 50 % dana u godini jest. Zato sam istakao. da je več 1930 god. 50°/o prometa išlo ka Splitu preko o ve ceste, a 50°/o preko ostalih 5 cesta.8
Izgradil j om uskotračne željeznice od Splita do Sinja 1903 god. mislilo se na n jezi n spoj sa uskotračnom žel j eni com Bosne. Ova bi se sinjska pruga bila imala spojiti sa bosanskom kod Bugojna. Medjutim taj je plan propao i danas ga nitko ne podržava u obliku uskotračne nego širokotračne pruge. Ova je uskotračna željeznica vršila korisne zadatke. Ona je g o din a m a prevozila ugljen i boksit iz sinjskog bazena u Split. Sada se sveo taj promet u glavnom na osobni promet. Tako ona svaki dan prevozi radnike iz Zagore u Split i obratno. Več od Sinja prikuplja stalne putnike sa svake stamice, koji posjeduju mjesečnu kartu. Oni idil svaki dan ili u raizne tvornice ili u brodogradilište ili u razne t.ipove škola, kojih Split ima dosta. Iz Sinja, Dicma, Dugopolja, Koprivna, Klisa, a druge stanice južno od previje ne spominjem (Kosu. Mravince), dolazi dnevno oko (>00 putnika jutarnjim vozom (kompozicija od 14 vagona). Ali ovakova željeznica sa ovolikim usponom. od preko 30 °/oo, gubi sve večma svoje značenje. 1 treba tražiti nove puteve za riješenje tolikog prometa prema Splitu i obratno, tim više što taj promet raste, jer raste splitsko-solinski industrijski bazen. Ako sada (u god. 1958 i 1959) svaki dan prolazi što željeznicom, što cestom, što na razne načine, oko 2000—2500 prolaznika ovuda, sigurno če on porasli za 25 godina barem za 50°/oo. A što onda?
Perspektive previje Klisa. Tokom vremena su funkcije residenci-jalne i strateške Klisa prestale, a znatno je ojačala prometna i to radi jačanja grada Splita, industrije u Solinu i Kaštelima, koji trebaju veliku množinu radnika dz Zagore, za tim nakon stvaranja industrije u Sinju ,i Livnu, za koje treba dovoziti razne vrsti robe preko previje Klisa. Ta se prometna funkcija preko previje Klisa vrši sada samo preko jed ne moderne ceste (i to u zaledju nedovršene), koja je pre-opterešena, i zastarjele uskotračne želejmičke pruge. Jačanje se tog prometa očekuje, jer če Spi it napredovati i trebat če nove radnike za svoju izgradnju i promet, osobito za svoju industriju. Splitski bazen treba velike množine ugljena (za brodarstvo. željeznice, industriju, stanovništvo), koji se može jedino iskoristili izgradnjam širokotračne željeznice do Tušnice kod Livna i Duvna. Ta če se pruga k as nije nastaviti do Bugojna, Zenice i Sarajeva. Ali Kliška previja ima sa gle-dišta suvremene tehnike dva minusa i to što je Megdan uzak za liz-gradnju još jednog modernog puta i što se naglo podiže strmina od Solina do Klisa na 300 m višine, gdje je Megdan. Da bi se izbjeglo ovim pomanjkanjima i zadovoljilo modernim potrebama, drži se da bi bilo najbolje izvesti iz Splita još jednu cestu, koja bi išla hrptom Split-skog polutoka i to od zavoja Balkanske ceste (kod Gripa) poči na
Glavičine pa Lihovac (južno od Mravinaca), zatim zapadno od Mravinaca do Kose i izdignuti se iznad Kliškog Grla na Ozri n, otprilike pravcem i dijelom puta sadašnje sinjske uskotračne pruge. Tom bi se cestom rasteretila cesta Split—Solin—Klis i omogučio bi se promet preko vrha Spilitskog pol utoka. Ona bi postala do nek le Splitska Tera z,i j a.
Za izgradnju nove željezmioke pruge Split—Livno kao i za pravac pruge Split—Labin—Perkovič—Knin smetaju željeznici usponi od 30°/oo, kakav se nalazi na potezima Kaštel Stari—Labin i uz previja Klisa. Ovaj bi se uspon mogao jedino korigirati za oba pravca (Klisa i Kaštel St.—Labina) tako da bi se pruga sa stanice Kaštela (ili Kaštel— Starog ili Kaštel—Lukšiča) provela južnom padinom Kozjaka do iznad Sučurca (negdje kod Sv. Jurja u Putalju 323 m nad morem, 8 km zapadno od Kliške previje), a odatle kratkim vrhnjim tunelom kroz Kozjak izbila na selo Blaca i Konjsko, gdje bi se ona rašl jala iza istok
i	zapad, za Livno i Knin. Energija je reliefa Sredn j odalma tinske Zagore večijiom oko 300 m. Treba doseči tu visinu, ali blagim usponom (najviše od 20°/oo) i onda otale poči prirodnim dolinama i poljima po njemu ka Bisku, Aržanu i Livnu s jedne strane i Kninu s druge strane. Za Split bi mnogo značilo pronači mogučnost da se što lakše izvuče vlak uz blago uzdizanje pruge na tu visinu. Vožnja bi postala ekonomični ja i brža, a mnogim bi se mjestima, naročito južnoj padini Kozjaka, otvo-rila mogučnost večeg razvoja. Time bi se rasteretila Kliška previja. Preko nje bi išla samo jedna moderna cesta južno od Ozrina, a istočno od nje bi išla druga cesta preko Megdana, zapadno brzovlak. Realiza-cijom ovih planova bi se prometno još više iskoristila Kliška previja.
Zaključak. Napredak Splita, Sinja, Livna i Duvna, a da ne na-brajamo brojila marnja mjesta, je več sada uvjetovan i povezan za izgradnju žel jezničke pruge, ko ja je u projektu i imala bi se početi graditi. Ta pruga ima preči dvije važne previje i to Klišku i Aržansku. Osobito je za Split važna Kliška. Ona ima ključni položaj. Neki otale izvode ime Klisu, što grčki znači ključ (kleis = ključ), j er bi se od nje korigirala radi sadašnje nepovoljne višine i pruga Split—Knin pravcem Kaštela—iKon j sko—Prugovo—Gizdavac—Muč—Topol je—Kosovo—Knin. Kroz vrata Klisa se prelazi u Srednjedalmatinsku Zagoru, a iz Zagore se ide u Primorje. Napredak se ne može zamisliti ni ovih gradova ni ovih krajeva, bez riješenja ove željeznice i problema prometa u previji Klisa. K tomu Livno je postalo središte svih zapadno-bosanskili polja (Grahova, G la moča, Duvna, Kupresa i mnogih manj ih). Ono potpuno gravitira preko Aržana i Klisa Splitu te za svoj napredak traži što bolju vezu sa Splitom. Klis stoji kao most i veza na pravcu triju gradova, upučenih jedan na drugi: Livna, Sinja i Splita. A kad se izgradi željeznička pruga Split—Livno —Duvno—Bugojno—Travnik— Zenica—Sarajevo, u glavnom nekadašnjim pravcem Splitskog d ruma; kad se dovrši autoput skoro istim pravcem Split—Sarajevo, onda če čovjek sasvim iskoristiti previju Klisa te če ona doči do potpunog svog prometnog, ekonomskog i socijalnog značenja za Split, Srednju Dalma-ciju, Zapadnu Bosnu te Jugoslaviju.
BILJEŠKE
1 F. Kossmai: »Die Geologie der Zentralen Balkanhalbinsel«. Die Kriegsschauplätze 1914—1918. Heft 13. Berlin 1924.
F. Ko s s m a t : Die adriiatische Umrandung in der alpinen Faltenregion. Ak. d. Wiss. Leipzig 1921.
2 F. Koch: »Opis puta III. kongresa slavenskih geografa i etnografa u Kr. Jugoslaviji«. Beograd 1930 — II deo: Sarajevo—Zagreb.
3 F. Kerner: »Erläuterungen zur geologischen Karte. Insel Šolta«. Wien 1914.
F. Kerner: »Die Uberschiebungspoljen (Blaca und Konjsko)« — Verli. d. k. k geol. R. A. 1902. N. 16, p. 364—375.
4 M. Margetič: »Tektonski poremečaji kao temelj kraških polja«. Geol. Vijesnik br. 1 (194.7). Zagreb 1947.
5 A. Grund: »Beiträge zur Morphologie der Dinarischen Gebirge« — Penck’s Geographische Abhandlungen. 1911.
6 Podatke za prikaz klime Splita i Klisa dala mi je Uprava Meteorološke stanice Split (Marjan), na čemu joj zahvaljujem.
7 Gradivo za osvrt za historijski prikaz Klisa uzeo sam iz slijedečih knjiga:
— F. šišič: »Povijest Hrvata u vrijeme narodnih vladara«. Zagreb
1923.
— V. K 1 a i č : »Povijest Hrvata od najstarijih vremena do svršetka XIX stolječa«. Sv. 2. Zagreb 1889.
— V. Klaič: »Zemljopis zemalj-a, u kojih obitavaju Hrvati«. Sv. I. Zagreb 1880.
— L. Katic: »Prilike u splitskoj okolici poslije odlaska Tura.ka«. Starine J. A. Z. U, knjiga 47.
— I. Grgič: »Opis Kliškog sandjakata s ove strane Velebita i Dinare iz god. 1572«. — »Zadarska revija« 1956.
— Lj. K a r a m a n : »Oko drevne kliške tvrdjave'. Zagreb 1933. Posebno izdanje »Bihača« — Hrv. Društva za istraživanje domače povijesti u Splitu.
— A. Katalinič: Storia della Dalmazia. Žara 1835.
* I. Rubič: »Gravitacija susjednih žitelja Splitu«. — »Hrvatski geografski glasnik« — Zagreb 1930.
^IMPORTANCE DE LA PORTE DE KLIS POUR LA VILLE DE SPLIT
(DALMATIE)
Ivo Rubič
Le paysage de la Dalmatie Moyenne est caracterisee par deux gradins: le Primorje (Littoral) et la Zagora (Arriere—Pays), la derniere d’une hauteur moyenne de 300 m. Entre ces deux gradins s’allonge, de l’emboucliure de la Krka au Nord jusqu’ä celle de la Neretva au Sud, une serie des montagnes de plus de 120 km de longueur (Rilič, Biokovo, Omiška Dinara, Mosor, Kozjak, Trečanica, Boraja). Cette serie n’est interromipue que par trois passages ou portes un peu plus importantes (Dupci, Klis, Perkovič), qui menent du Primorje ä la Zagora. La plus importante en est la porte de Klis, reliant la ville de Split aux villes do Sinj et de Livno, dont la premiere est situee dans la vallee longitudinale de la Cetina, ä 1’endroit, oil la route principale vers l’in.terieiir du pays se divise en plusieurs branches, la seconde etant le centre principal des poljes de la Bosnie Occidentale. Dans l’histoire la porte de Klis jouait un grand role dejä ä l’e.poque paleocroate (du Vll'1 au Xlle siecle) ainsi qu’a l’epoque turque, quand la forteresse de Klis est devenu le poste turque le plus avance vers la ville et le littoral de Split, celui-ci n’ayant ete jamais occupe par les Turcs. A l’epoque moderne, quand la ville et port de Split, point de jonction des 5 routes maritimes et 6 continentales, a de nouveau renforce son role, le passage de Klis, par lequel passe plus de 50 % du traffic de Split vers l’interieur, va lui-aussi regagner son importance, surtout apres la construction prevue, par sa porte, d’une voie ferree normale ainsi que d’une route moderne.
Roman Savnik HIDROGRAFSKO ZALEDJE PLANINSKEGA POLJA
Ker zbira Planinsko polje vode kraške Ljubljanice tako iz Pivške kotline kot iz Cerkniškega jezera o’ziroma Rakovega Škocjana, nakar jo podzemeljsko oddaja Ljubljanskemu barju. mu. kakor je bilo to že ponovno poudarjeno, pritiče med kraškimi polji Slovenije izredno pomembno mesto. Zato so se posvečali študiju njegovih dotokov in odtokov mnogi domači in tuji raziskovalci od Antona Urbasa (1849). ki je v štiridesetih letiih preteklega stoletja marljivo stikal po tamkajšnjem podzemlju, do Antona Melika (1955, 84—89) in Franca Jenka (1959,148).
Zadnja leta se za Planinsko polje prav zaradi njegove imenitne hidrografske funkcije zanimajo posebno gospodarski krogi, ki se ba-vijo z mislijo, kako bi to obdobno poplavljeno področje spremenili v stalno akumulacijsko jezero za hidroenergetske namene. Tako je dobil študij Planinskega polja, ki se ponaša z nad stoletno tradicijo, novih pobud. Potrebne so tem bolj, ker so ostala odprta še marsikatera vprašanja, bodisi da so sporna, nejasna ali še neraziskana. To velja tudi za hidrografsko zaledje Planinskega polja, kjer naj nakažem nekaj takih problemov.
Na Planinsko polje priteka vsa voda iz podzemlja. Pritočna stran polja je na jugu med gradom Hasbergom in Kačjo vasjo ter na zahodu med Planino in Grčarevcem. Kjer se kraj polja uveljavlja dolomit (Rakovski griči, Planinska gora), so v splošnem manjši izviri, ki deloma vzdrže tudi najdaljšo sušo, kjer je zgradba apnenčeva, pa so stalni močni dotoki (iz Planimske jame, V malnih) ali pa so izdatni, a kratkotrajni bruhalniki (pri Grčarevcu).
Pri Hasbergu je roj studencev, ki se večinoma združijo v enotno strugo. Le eden izmed njih nikdar ne presahne, tako da oskrbuje on-dotno majhno naselje s pitno vodo. Voda izvira na kraju potočka struge okoli 120 m daleč od Škratovke, 50 m dolge vodne jame z zelo izjedenimi stenami. Škratovka je periodičen b nihalni k, ki daje kdaj tudi 7 in3/sek. vode. Putickova domneva (P u t i c k 1889, 3), da je ta bruhalnik in da so vsi izviri pod Hasbergom podzemeljski odtoki iz bližnje Rakovsko-unške uvale, doslej še ni potrjena: tudi druge možnosti, da odteka tod voda s Cerkniškega polja ali celo iz Pivške
kotline, ni spričalo še nobeno barvanje vode. Vsekakor je Rakovsko-unška uvala tako malo raziskana, da poznamo v njej doslej samo ponor Bratni dol.
Od južnega konca Planinskega polja pa skoraj do Grčarevca so ob vznožju Planinske gore in sosednjih izrastkov Hrušice na zahodni strani našega polja različni kraški izviri. To so deloma močila, kjer vre voda na ploskem diyi polja iz tal, deloma pa studenci, ki pritekajo izpod nekoliko više ležečega skalovja, od koder hite po bolj ali manj izdelanem koritu v Unico. Teh voda, ki dajejo po P u t i c k u (1889, 4) v deževju okoli 8 m3/sek., ni doslej še nihče proučil in popisal. Ker so imeli ti izviri svoj čas zaradi oskrbe s pitno vodo precejšen krajevni pomen, so se v živi govorici domačinov deloma še ohranila njihova posebna imena.
Na skrajnem južnem koncu Planinskega polja pod Kačjo vasjo je Cvingerjev studenec, ki vre izpod skalovja in se po 200 m izteka v Unico. Pred zgraditvijo vodovoda v Planini so ga cenili zaradi dobre pitne vode in med prvo svetovno vojno je bil vojaško zastražen, da ga ne bi kdo zastrupil. Severno od tod je ob Unici kraj poti, ki doseže cesto pri poštnem poslopju v Planini, neusahljiv studenec in kraj njega roj nestalnih virov, 500 m severovzhodno od tega mesta pa sta na planem polju blizu skupaj dve izdatni nepresahljivi močili ledeno-mrzle vode. Ta se zbira v tolmunih, iz katerih teče potok Olarica v Unico.
Med Planino in njenim pokopališčem je tik spodnje poti bruhalnik Beč. Ker deluje le kratkotrajno, si ni izdelal izrazite struge. V Lipljah so trije izviri. Najvišji med njimi je Andrejčkov studenec, ki vre iz nedostopne luknje med skalovjem okoli 10 m iznad oeste Planina— Grčarevec. Od njega se steka voda po napeljanem 'lesenem žlebu do hiše ob cesti, kjer je korito za napajanje živine. Ker se voda poleti spotoma precej ogreje, jo takrat zajemajo pri izviru. Zaradi visoke lege studenec prej presahne kot bližnja studenca pod cesto, ki vzdržita dalj časa. Studenec V trnju ali Pod trnjem, kot mu pravijo, privre izpod skalovja v gostem grmovju, nakar hitro odteka na ravno dno polja. Voda je pitna, a jo malo izkoriščajo, ker je dostop do nje precej od rok. Okoli 120 m severno od tod je Metni studenec, ki ni urejen za izkoriščanje. Imenuje se po bližnjem kmetu Metetu.
Tudi naslednja dva izvira severno od Lipelj v suši prestaneta. Bliže Lipljam je studenec V Sunki, ki prihaja izpod skalovja okoli 10 m ianad dna Planinskega polja; že blizu Podgore pa je studenec V Vidrenkn, ki ima značaj močila. Voda priteka izpod površja na samem p< lju, kjer se zbira v tolmunu.
Posebno mesto med izviri na zahodnem kraju Planinskega polja ima studenec V Literbergu. Domačini ga najbolj poznajo, saj je daleč najbolj izdaten in tudi v najdaljši suši ne presahne. To kaže, da ni lokalnega značaja, temveč da dobiva vodo iz širšega zaledja v podzemlju. Voda izvira tik pod cesto izpod ogromnega skalovja in si je zaradi precejšnjega strmca vrezala globlje korito, po katerem hitro doseže Unico, saj se tu z velikim okljukom domala dotika zaihodnega pobočja Planinskega polja.
Se verozahodno od studenca V Literbergu sta še dva izvira. V neposredni bližini Podgorce ve kmetije je Puišenca ali Podgorcev studenec. Močilo prihaja na dnu polja izpod tul in se zbira v urejenem bazenu, ker se z njo oskrbuje bližnja kmetija. Po zatrdilu gospodarja je izvir domala stalen, saj je v zadnjih petdesetih letih, kot se spominja, presahnil le trikrat v izjemno dolgi suši. Še bolj severno lego ima Studenec sv. Jedrti. Voda izvira v oddaljenosti petih metrov na dveh krajih izpod skal. Levi izvir je zajet v korito, prirejeno za pranje perila. Studenec redkokdaj presahne. Ime obeh izvirkov, ki sta tik poti lahko dostopna, se opira na ljudsko izročilo, da je tu nekoč stala cerkvica sv. Jedrti.
Studenci, ki dobivajo vodo iz bližnjega ali bolj oddaljenega hribovitega zaledja na zahodu ali pa kar neposredno izpod tal Planinskega polja, so, kot smo ugotovili, deloma kratkotrajni bruhalniki, deloma bolj ali manj stanovitni izviri, je pa med njimi tudi nekaj neusahljivih virov. Večina jih je vrisanih na jugoslovanski specialni karti 1 : 25.000 Vrhnika 2-d, z imenom pa se tu navaja le Studenec sv. Jedrti. Na karti niso označeni studenec ob poti v Planino pod poštnim poslopjem, Reč, Andrejčkov studenec in studenec V Vidrenku.
Nerazčiščeno je vprašanje, od kod prihaja voda »Hotenjka«, ki se pojavlja ob poplavah pri Grčarevcu ob idrijski prelomnici iz kotanj v naplavini in grušču (Serko 1951, 18). Ker dajejo ti bruhalniki, ki pa so le kratkotrajni, po Putickovih računih (1889, 5) okoli 24 m3/ sek. vode, kaže to na neko večje padavinsko področje.
Podroben ogled ob poplavi 21. 11. 1959 je izkazal 23 bruhalnikov; 18 jiih je bilo na zahodni strani Planinskega polja pod Planinsko goro,
5 na severnem kraju polja pod Lanskim vrhom. Bruhalniki na zahodni strani so bili med seboj oddaljeni 5 do največ 20m. V višjem nivoju je vrela voda iz 12 (nedostopnih lukenj in špranj, niže spodaj pa na
6 mestih iz dveh globljih podornih vrtač in dveh plitvih kotanj. Na severni strani polja sta bila aktivna dva bruhalnika v plitvih vrtačah, trije izviri zelo blizu skupa j pa so silili na dan skozi sveže spodkopane luknje.
Domačini menijo splošno, da prihaja pri Grčarevcu na površje poplavna voda Hotenjke iz podzemlja Hotenjskega polja, od koder sicer normalno teče vsa voda neposredno v Ljubljanico pri Vrhniki, kar je izpričalo barvanje tega potoka ob požiralniku kraj mlina. Zal
o	tem barvanju, ki ga je izvršil pred več leti Hidrometeorološki zavod Slovenije, doslej v tisku še ni izšlo nobeno poročilo. Vendar se zdi, da v podzemlju Hotenjskega polja ne gre le za vodo Hotenjke, temveč tudi za vodo drugih ponikalnic, ki se v nekem čudnem redu razvrščajo ob logaških vratih idrijske pokrajine (Savnik 1959. 8—9), a doslej še ničesar ne vemo o njihovih morebitnih podzemeljskih povezavah.
Najvišja ponikalnica je tam Pikelska voda, ki je na južni strani Medvedjega brda. Potok nastaja po združitvi dveh izvirnic, ki dobivata vodo iz kraških studencev. Desni dotok napaja tik pod strmim razvodnim grebenom povodja Ljubljanice in Idrijce studenec pri Reži-škem koritu. 20m niže pod njim Črni studenec, niže na Gladkem griču tretji stalni izvir in 200m pred sotočjem v sami strugi izvir pri Strnadu,
VEHARSE
MEDVEDJE BRDO
Möä HOTEDRŠICA
M
Sl. 1. Ponikalnice pri Hotcdršici.
medtem ko priteka levi dotok takoj pod Hlevišami iz napol zatrpanih lukenj opuščenega rudnika. Združena Pikelska voda ponika kmalu v globok« vrezani strugi v še neraziskani Pucov brezen, ki je poleg njega še več drugih jamskih odprtin. Kam voda podzemeljsko odteka, ni znano. Po mnenju nekaterih domačinov naj bi se pojavila znova na površju 1,5 km vzhodno od tod v Lahovcu, kjer je kraški izvir ponikalnice Zejske vode.
Žejska voda teče po vlažni dolini proti jugu in kmalu izginja v Kmetovem breznu. V njegovi neposredni bližini je več ugrezov in rup. V eno teh se samostojno steka kratki Brejski studenec, ki izvira izpod skalovja na nasprotni strani doline, tako da jo premeri počez. Tu zajema vso širino doline močvirje. Z njega odteka najprej proti jugu Brejski potok — imenujejo ga tudi Hlevišarka — ki mu lahko sledimo do Hotedršice, kjer so njegovi sklepni požiralniki globoko v
dolinskem dnu. Tu je Vavknova rupa, kjer močno piha iz špranj, a so dostop do očitno večjega podzemlja zatrpale naplavine.
Ali se vode Hlevišarke, Žejskega potoka, Brejskega studenca in morda celo Pikelskega potoka podzemsko pretakajo pod Hotenjskim poljem, kjer se utegnejo združiti s podzemeljskimi vodami Hotenjke in še neznatne Močilke, ki priteka sem izpod bližnje vasi Ravnika, kjer izginja v samostojnih rupah, je vprašanje, ki še čaka odgovora. Da pa se kdaj združijo površinske vode Žejskega potoka, Hlevišarke, Hotenjke in Močilke na Hotenjskein polju, se primeri ob katastrofalnih poplavah največ v zimskem času ob hudem deževju, ko se hkrati stale ogromne količine snega. Takrat združeno navalita Zejska voda, ki ne more vsa odtekati v Kmetov brezen, in Hlevišarka skozi Hotedršico na Hotenjsko polje, ki ga vrh tega zalije še sama Hotenj k a. Našim raziskovalcem, posebno jamoslovcem, se torej odpira tod hvaležno polje dela, ki utegne pojasniti medsebojne odnošaje imenovanih ponikalnic im morebitnega pretakanja njihovih podzemeljskih poplavnih voda skozi bruhalnike pri Grčarevcu.
Kljub pogostnim, cesto zelo napornim in zamudnim raziskovanjem izvirov Malenščice V main ih in Planinske jame, ki dovajata Planinskemu polju glavnino voda, o njihovih podzemeljskih poteh še vedno nismo zadovoljivo poučeni. Zato naj na kratko povzamem zgodovinski potek teh raziskovanj, v kolikor so prinesla bistveno važne izsledke.
Jeseni 1848 je planinski kaplan Anton Urbas (1849) organiziral z domačini prvo ekspedicijo v notranjost Planinske jame. Prodrl je preko sovodnji Pivke in Raka v oba rokava več sto metrov globoko in pri tem prvi trčil v Pivškem rokavu na človeške ribice.
Leta 1850 je njegovo delo nadaljeval znameniti jamoslovec Adolf Schmidi (1851, 464—475; 1854, 127—149) skupaj z našim rojakom Ivanom R u d o 1 f o m , ki je bil kot rudniški inženir veščak v jamskih meritvah. Odprava je dosegla v Pivškem rokavu izvirni sifon Pivke in sklepni, kapnikov bogati Paradiž, s čimer je našla vse doslej znane bistvene dele tega vodnega rova. Schmidi je hkrati prvi pravilno ocenil podorni značaj Planinske koliševke, ki je Pivški rokav tako zatrpala, da se po njem od tod ne more več prodirati proti Pivški kotlini.
Vse drugače se je zapletalo raziskovanje Rakovega rokava. Iz podatkov, ki jih navaja Schmidi, in iz Rudolfovega načrta Planinske jame (Schmidi 1854, priloga), razvidimo, da sta tod prodrla 2650m daleč. Schmidi izrecno podčrtava, da se Rakov rokav v svojem nadaljevanju usmerja proti zahodu, tako da teče kar vzporedno s Pivškim rokavom. Na mestu, ki ga je še dosegel, pa se strop tako povesi, da ni mogel več naprej. Vodni tok je raziskovalcem tudi tu prihajal nasproti iz nedosegljivega podzemlja.
Naslednji obširni opis Rakovega rokava je objavil nemški jamoslovec Richard Spöck er (1931, 159 ss). Njegov sicer izčrpni opis je v toliko pomanjkljiv, da je razdalje poediniih odsekov Rakovega rokava ocenjeval le približno in da je izdelal le podolžni profil, ne pa tudi načrta tega vodnega rova. Po njegovih cenitvah je ta rov, v kolikor ga je preiskal, dolg 3600m, torej domala 1 km več kot je svoj čas nameril Rudolf.
PLANINA
Mkhltr 1M9
Schmidi /850
!85Cr<
Schmidi
1000 m
»LANINtfA
IfOLliEVICA
Schmidi 1850
Pivski rokav-
Bras de la Pivka
Rakov rokav -t ^ LBras du Rak \_/po Schmidlu in Putiku
„/-n, po Mühlhoferju po Michlerju
UNŠI6A KOLIJEVKA
Mühlhofar 1952
SI. 2. Podzemeljsko hidrografsko zaledje Planinske jame.
Tretja študija o Rakovem rokavu je izšla izpod peresa avstrijskega speleologa Franca M ii h 1 li o f e r j a (1933, 12—17), ki se je vanj napotil 1. 1932 skupaj s F. Anellijem. I. A. Perkom in še nekaterimi drugimi raziskovalci. Odprava je mukoma prodrla še nekoliko dalj kot Spöcker do sklepnega sifona Raka. Zal so tudi to pot opustili meritve vodnih rovov, katerih dolžine so le cenili. Miihlhofer navaja uvodoma vse dotedanje slovstvo o Planinski jami, v kolikor mu je bilo znano, počenši s Schönlcbnom in Valvasorjem. Posebno pomemben je njegov načrt Rakovega rokava, ki ga vzporeja s starim Rudolfovim načrtom. Nazorna primerjava kaže, da poteka Rakov rokav po obeh načrtih spočetka domala enako, nato pa se načrta temeljito razhajata, saj je vodni rov po Rudolfu usmerjen proti zahodu, po Mühlhoferju pa zavije v zadnjem delu odločno proti vzhodu. Miihlhofer zatrdno meni, da se je Rudolf spričo ogromnih naporov pri prodiranju po tem vodnem rovu zmotil v smeri. Zato je na temelju Schmidi o vega opisa Rakovega rokava in Spöckerjeve navedbe, iz katere bi sledilo, da je ta presegel Schmidlovo pot za cel kilometer (Spöcker 3600 m, Schmidi 2650 m), na svojem načrtu označil mesto, ki naj bi ga bila Schmidl-Rudolfova odprava še dosegla. To je približno konec Pisanega kanala, ki ga je Spöcker imenoval Beneški kanal.
Ker je bil Rakov rokav v bistvu še vedno pomanjkljivo raziskan in je od tedanjih raziskovalcev prodrl do končnega sifona le Miihl-liofer, iso se, kot piše Ivan M d c h 1 e r (1955, 78), leta 1949 prvič podali vanj trije člani Društva za raziskovanje jam Slovenije. Tudi ti so dosegli sklepni sifon, a so s presenečenjem ugotovili, da se v tem rokavu pretaka voda delno proti izhodu in delno v njegovo notranjost. Ta neobičajni pojav, na katerega nista opozorila niti Spöck er niti Mühlhofer, je dal pobudo za obiske jame ob različno visoki vodi. Izvršili so se pod vodstvom Michlerja. Izsledki, ki jih prinaša njegova študija o Rakovem rokavu Planinske jame, so zelo dragoceni. Omeniti je zlasti najdbo stranskega Rudolfovega rova. ki se oddeli od Rakovega rokava okoli 150m iznad sovodnji Pivke in Raka; obstoj požiral nega in ne izvirnega sifona Raka ob sklepu te jame; ugotovitev, da se voda od tod usmerja v izvire Malenščice, kar je spričalo barvanje ob tem sifonu, nič manj važna pa ni prvič izvedena natačna meritev Rakovega rokava, ki je od sovodnji dalje dolg 2150m. Spöckerjeva cenjena dolžina tega vodnega rova je bila torej zelo pretirana, pa tudi Miihl-hoferjev vzdolžni profil je zlasti v zgornjem delu preveč raztegnjen. Kako se je v meritvah zmotil šele Rudolf, ki je po Miihlhoferjevi sodbi dosegel komaj zgornji konec Pisanega kanala!
Michlerjeve meritve Rakovega rokava pa nas hkrati vzpodbujajo, da rešimo vprašanje ogromne, okoli 100m globoke Unške koliševke, proti kateri je sedaj usmerjen v tem .rokavu potegnjeni poligon. Doseženi požiral ni sifon Raka v njem je od koliševke oddaljen v zračni črti le še 1 km. Večna škoda, da so Italijani v času med obema svetovnima vojnama v steni koliševke izvrtali iz vojaških razlogov domala 1 km dolge rove in ves material, ki obsega nad 1000 m3 kamenja, zmetali v njeno dno. Tu so sicer še opazni dušniki. da bi pa še kdaj nastopila v koliševki voda, ob času velikih poplav Planinskega polja, o čemer je dvomil že Perko (1910, 69. 70), še nikdar ni bilo izpričano.
Vse globlje in novo spoznavanje Planinske jame, zlasti Rakovega rokava, ki smo ga strnjeno podali ob zgodovinskem zaporedju petih raziskovanj od Urbasa do Michlerja, pa s tem še ni zajeto v celoti. Dopolniti ga je treba tudi z izsledki Viljema Pu tička, ki jih ne gre prezreti. Mühlhoferjeva pripomba v pregledu slovstva, ki ga podaja v citirani razpravi, da je Putick I. 1890 sicer bil v Planinski jami in da je v Rakovem rokavu dosegel kvečjemu tisto mesto, do katerega je prišla že Schinidl-Rudolfova odprava in da zato v nobenem svojem delu ni povedal kaj bistvenega o tem svojem podvigu, namreč ne ustreza resnici. Putick se je res ukvarjal prvenstveno s podzemeljskimi odtoki z naših kraških polj, ne pa tudi z njihovimi pritoki, ker ga je pač najbolj zanimal problem omejevanja in odstranjevanja škodljivih poplav kraških polj, ki so po svoji naravi plodna. Kljub temu pa je posvetil Rakovemu rokavu toliko pozornosti, da se je tudi o njem večkrat, daisi res le kratko razpisal.
Iz njegovega obširnega članka, ki ga je priobčila Laibacher Zeitung (Putick 1889), izvemo, da se je 1. 1887 preril skozi Rakov rokav Planinske jame 3800m daleč delno v čolnu in delno peš ter ga je do tod raziskal in geodetsko izmeril. Sledil je Schmidl-Rudolfov.i poti do
konca, tu mu je pa uspelo priti skozi nizek prehod 880in naprej, a še vedno ne do kraja jame. Kljub posebni nagradi, ki jo je obetal delavcem. so se mu namreč ti spričo čezmernih naporov in nevarnosti uprli, da je klonil in se vrnil. Ker je voda med tem zaradi nenadnega dežja visoko narasla, je moral z njimi počakati v jami daleč od vhoda precej ur. dokler se ni na .nekem dotlej do stropa zalitem mestu spet odprl prehod. Končno Putick pripominja, da je podzemeljski tok vnesel na kopije ustreznih katastrskih map.
Puiickovo pot v Rakov rokav dovolj obširno komentira francoski speleolog E. A. Martel (1894, 434). L. 1893 je bil Martel skupaj s znamenitim raziskovalcem Škocjanskih jam Friderikom M ü 11 e r j e m (1894, 238) v Planinski jami. Oba sta si jo dobršen del ogledala pod veščim Pu tičkovim vodstvom. Po vrnitvi iz Pivškega rokava je Putick svoja gosta peljal še v Rakov rokav, da ju v čolnu popelje »po bajno lepem vodnem rovu, ki ga popisuje Schmidi s takim navdušenjem, ker se lahko po njem voziš brez presledka poldrugo uro daleč« (1. c.). Putick je od presenečenja kar obstal, ko je videl, da je bil rov suh, kar se mu ni pri vseh prejšnjih obiskih še nikdar primerilo. Tako je šla družba lahko peš po Rakovem rokavu okoli 1300 m daleč, nakar se je vrnila.
Malo pred smrtjo je Putick v pismu z dne 14. VIII. 1927, ki ga je poleg druge njegove korespondence tistega časa objavilo uredništvo Le Grotte d’Italia (1928, 147—148), poslednjič spregovoril o Planinski jami. Tu je povedal, da so njegovi rokopisi in originalni načrti Planinske jame, ki jih je bil svoj čas posodil Ernestu Kramerju, avtorju znanega nemško pisanega dela o Ljubljanskem barju, večinoma izgubljeni in da jih tudi ne more več prav rekonstruirati; da je prodrl v Rakov rokav okoli 4 km daleč do tam. kjer se ta razveji v sila nevarne meandre, in da je to mesto okoli 110 m pod železniško progo blizu čuvajnice na Ravberkomandi. V nekem drugem pismu, ki je tu objavljeno, podrobno govori o postopku, kako natančno je meril Planinsko jamo. Zato nam je znain le približni potek tega rokava. Med drugimi ga prinaša Perko (1910,60).
Iz vsega povedanega se zdi. da sta Rudolf in Putick, oba vešča merilca, prodirala po zgornjem delu Rakovega rokava drugod in tudi mnogo dlje kot so prišle kasneje odprave Spöckerja, Miihlhoferja in Michlerja.
Zdi se torej, da .so se v Rakovem rokavu v obdobju med 1887 in 1928 izvršile bistvene morfološke spremembe, namreč da se je medtem nekje zadelal prehod na desno — v smeri prodiranja v notranjost rova
—	na drugi strani pa razširil prehod na levo. ki ga dotlej ni nihče opazil, kar je kasnejšim raziskovalcem omogočilo priti skozi Kapniško in Podorno dvorano do sklepnega požiral nega sifona Raka. Kje bi moglo biti tisto zatrpano mesto, oziroma daljši odsek, skozi katerega uhaja sedaj odrezani Rak v dostopni del rova, kjer se razieka njegova voda delno v notranjost jame in dalje v izvire Malenščice, delno pa proti vhodu v Planinsko jamo, moremo zaenkrat kvečjemu domnevati. Vsekakor vzbuja na Michlerjevem načrtu pozornost tisto mesto na prehodu iz Vodnega v Pisani kanal, ki je nekako slepo črevo. O njem
pravi Michler (1955, 80) tole: »Njegov zahodni del (govor je o Pisanem kanalu), ki je usmerjen proti W, že po 40 metrih zadela podor s skalami in ilovico«.
Primer Rakovega rokava torej še podčrtuje často izraženo misel, da kras živi, ker se zarad.i spiranja in nenadnih ugrezov hitro menjava ne le njegova zunanja podoba, temveč tudi nevidno podzemlje. Naj na tem mestu še enkrat opozorim na svoječasno Putickovo presenečenje v Rakovem rokavu in na presenečenje Michlerjeve odprave, ko je ugotovila pretapanje voda v obeh smereh, o čemer nista malo let prej poročala niti Spöcker niti Mühlhofer. Bodi dovoljena pripomba, da se je 27. IX. 1959 neposredno po močnih potresnih sunkih, ki smo jih čutili v Postojni, Unica ob izhodu iz Planinske jame tako skalila, kot tega ne pomni ondotni žagar. Izredno kalnost vode, ki je bila rjavo umazana, so opazili tudi mnogi Planinci in je trajalo več dni, da se je voda izčistila.1
Problem zase je pretakanje voda po Planinski jami in skozi izvire Malenščice. Schmidi (1850, 471—474; 1854, 148—149) je skušal dokazati, da se po Rakovem rokavu pretaka Pivka, po Pivškem rokavu pa vode z območja Studenega, kjer je 'roj ponikalnic, medtem ko je menil, da je Malenščica odtok Raka iz Rakovega Škocjana. Putick (Mar te 1 1894, 454) navaja protidokaze in trdi, da se po Pivškem rokavu pretaka Pivka, po Rakovem rokavu pa Rak. Mi c h 1 er (1955, 57) omenja stara barvanja, ki pa so bila nepopolno izvršena oziroma opazovana, ker so na splošno le dokazala zvezo Raka v Rakovem Škocjanu in Pivke v Postojnski jami z iztokom obeh voda iz Planinske jame. Njegovo barvanje, ki je dokazalo odtekanje podzemeljskega Raka tudi v Malenščico, je prvikrat izpričalo, da pretakanje podzemeljskih voda tod ni tako preprosto in homogeno, kot se je včasih mislilo. To je še bolj potrdilo barvanje neznanega vodnega curka pred požiralnikom pod Kremenco kraj Postojne (Jenko 1959, 52-54), ki je spričalo njegovo pot v Rakov rokav, v Rudolfov rov in v iz-vire Malenščice, medtem ko voda Pivškega rokava Planinske jame ni bila obarvana. Oba primera kažeta, da imamo v podzemlju med Cerkniškim jezerom oziroma Rakovim Škocjanom in Pivško kotlino na eni ter Planinskim poljem na drugi strani zelo prepletajoča se pota vodnih tokov. Zato je treba pritrditi Nadi Čadež (1955, 293), da Rakov rokav ni samo Rakov in da bi ga morebiti kazalo poimenovati kako drugače.
V enem najbolj pomembnih jeder našega klasičnega Krasa je torej kljub prizadevanju mnogih raziskovalcev odprtih še polno vprašanj.
1	Ko sem se pred leti v podzemlju pri Predjami za Črno dvorano ob vstopu v Zahodni rov dalj časa zadrževal na poligonski točki kakih 10 m naprej od merilca prof. Hribarja, sem opazil nad seboj na stropu grozljivo štrleče kamnitne bloke. Ko se je pomaknil na moje mesto merilec in sem ga opozoril na strop, je zlahka kar z roko razmajal kamenje, ki se je sesulo na tla in stisnilo prehod v rov domala za polovico. Ni dvoma, da je v našem podzemlju marsikje podor docela zadelal nadaljevanje jame, a nihče niti ne sluti, da so zadaj morda še ogromni podzemeljski prostori.
LITERATURA
Contributi sulT idrografia sotterranea della Venezia Giulia. Le Grotte d’ Italia II., Trieste 1928.
Čadež N.. Barvanje v vzhodnem rokavu Jame pod gradom pri Planini. Proteus XVIII, Ljubljana 1955/56.
Jenko F., Hidrogeologija in vodno gospodarstvo Krasa, Ljubljana 1959.
Melik A., Kraška polja Slovenije v pleistocenu, Ljubljana 1955.
M i c h 1 e r I.. Rakov rokav Planinske jame. Poročila Inštituta za raziskovanje krasa SAZU (Acta carsologica) I, Ljubljana 1955.
Mühlhofer F., Fin Beitrag zur Frforschung des Rakbacharmes der Höhle von Planina im unterirdischen Flußgebiete der Poik, Mitt. über Höhlcn-u. Karstforschung 1935, lieft 3. Berlin.
Müller F., Eine Fahrt in die Planina-Hohle, Mitt. des D. u. österr. Alpenvereins, Neue Folge X, Berlin 1894.
Perko I. A., Die Adelsberger Grotte in Wort und Bild, Adelberg 1910.
P u t i c k W.. Die Katavotrons im Kesselthale von Planina in Krain. Wochenschrift d. Ing. u. Arch. Ver., N° 46, 47, Wien 1889.
Das Kesselthal von Planina und dessen unterirdische Wasserläufe, Laib. Ztg 1889, N° 69, 70, 72.
Savnik R., Ob logaških vratih idrijske pokrajine, Idrijski razgledi IV, 1959.
Schmidi A., Beitrag zur Höhlenkunde des Karst, Sitzungsber. d. math.-naturwiss. Classe d. k. Akad. d. Wiss. 5, Wien 1850.
— Die Grotten und Höhlen von Adelsberg, Leug, Planina und Lass, Wien 1954.
Spöcker R., II Rio dei Gamben nel Cavernone di Planina, Le Grotte d'Italia V, Milano 1931.
— Im unterirdischen Rakbach, Frank. Berg- und Wandersport-Zeitung V/1937, Nr. 1, Fürth.
Serko A.. Ljubljanica, Geogr, vestnik XXIII, Ljubljana 1951.
Urbas A.. Die Grotten und Abgründe von Planina. Illyr. Blatt 1849, N° 32, 34, 37, Laibach.
HYDROGRAPHICAL HINTERLAND OF THE POLJE OF PLANINA
Roman Savnik
Hydrographie problems of the polje of Planina, which collects and then leads the karstic waters of Ljubljanica river, have been Ireated bö several authors already, from A. Urbas (1849) to A. Melik (1955, p. 84—89) and F. Jenko (1959, p. 148). Inspite of that, much has still remained dubious, uncertain and unexplored. This is also true of the hydrographic hinterland of the polje of Planina.
At Ilasberg, there is a group of perennial sources and one periodical source, named jama škratovka. Putick’s supposition, that they are outlets of the uvala of Rak, has not been confirmed yet. This uvala is still not enough explored. No colouring has also proved that the waters from the polje of Cerknica might have its outlet there.
On the bottom along the western edge of the polje of Planina are some wet spots, where water emerges from the ground and some true sources at the foot of the surrounding hill-land. Only one of the sources is larger and perennial, because it collects waters from a wider hinterland. The rest of them are small and periodical. At Grčarevec on the Idria fault-line are powerful, but also periodical sources. It has not yet been established where the water, flowing through them, comes from. The author thinks that this cannot be the flood-waters of the subterraneous Hotenjka (which disappear underground in Hotenjsko polje, as it is generally assumed), and that flow as a rule through the sources of Ljubljanica at Vrhnika. He rather thinks that flood waters of all near-by brooks, emerging and disappearing in a certain
sequence, flow through periodical sources at Grčarevec (Pikelska voda, Zejska voda. Brejski studenec, Hlevišarka, Hotenjka, Moeilka).
The origin of the waters in the sources of Malenščiea brook and their underground courses in the Pivka and Rak branch of the Planina cave are still uncertain. The chronology of the explorations shows that Urbas (1849) has penetrated very far into both branches of the cave. Schmidi (1850, p. 464—475; 1854, p. 127—149) has reached the end of the Pivka branch, while in the Rak branch he could penetrate only 2650 m far, up to a narrow passage where he had to stop. All measurements were done by his companion, engineer Rudolf (Schmidi, 1854 appendix). Spöcker (1951, p. 159) supposed that Schmidi had in fact penetrated even farther, up to 3600 m. Miihlhofer (1933, p. 12—17) reached the siphon of Rak, but he too did not make measurements of all parts of the cave. Because hi:s sketch map of the upper part of the branch differs considerably from that one drawn by Rudolf, the author presumes that Rudolf had make a mistake as far as the direction is concerned, Micliler (1955, p. 78) has published results of even later explorations. He established by means of precise measurements that the Rak branch is only 2150 m long and, that the water in it flows not only towards the entrance of the Planina cave but aslo towards the interior where there is a siphon which swallows the waier. This water comes again to the surface in the sources of Malenščiea brook. Further results of the Putick’s explorations of the Rak branch in 1887 had been overlooked by later explorers; they mentioned them only in passing (Putick, 1889; Martel, 1894; Contributi..1928). On the basis of Putick’s notes the author concludes that Schmidi and Putick (who even penetrated some 880 m farther) came far ahead into that part of the Rak Branch which was later blocked by a break down of the roof. The water still percolates trough obstacle, flowing in both directions. The blocked part of the cave is probably near an unusual side-cave of Pisani rov, shown in Michler’s plan and is blocked by crushed down materials only 40 m from the spot (Micliler, 1955, p. 80).
The question of the origin of the waters in Malenščiea and in both branches of Planina cave has not yet been solved. Schmidl’s thesis was, that Pivka river flows from Postojna cave through the Rak branch, while the Pivka branch is used by the waters from Studeno (NW of Postojna) and, that Malenščiea draws its water from the polje of Cerknica. This thesis has already been rejected by Putick (Martel, 1894, p. 454), who has listed good evidence that the waters in the Pivka branch are an underground stream from Pivka basin (Postojna basin) and, that that of the Rak branch comes from the polje of Cerknica, even if the underground circulation of water is more complicated in this case. This has first been established by Michler in the Rak branch and later proved by colouring the water in a swallow-hole near Postojna (Jenko, 1959). This water has then reappeared in the Rak branch.
Thus, there are still many unsolved problems of the undergrond hydrography in this part of the classical karst country lying between Pivka basin and the poljes of Cerknica and Planina.
Anton Sore NOVA VELIKA DELA V ŠALEŠKI DOLINI
Redkokatera pokrajina v Sloveniji se je v zadnjih petnajstih letih tako spremenila kot šaleška dolina. Te spremembe se kažejo v reliefu dolinskega dna in nižjega severnega obrobja ter so posledica široko-pofeznega izkoriščanja premoga, ki je postal pravi življenjski vir večine Šalečanov. Vsako leto prihajajo nove sile, da se okoristijo z zemeljskim bogastvom in si postavijo nov, času, družbi in delovnemu človeku primeren dom. Preobrazba pa še daleč ne bi bila popolna, če ne bi v prvi vrsti zajela tudi človeka, ustvarjalca in lastnika vseh dobrin. Ker je tempo razvoja v Velenjski kotlini še posebno pospešen in opazen, bi opozorili le na nekaj najpomembnejših novih gradenj in težav, pa predvsem uspehov pri urbanizaciji doline.
Komec decembra 1956. leta je prebivalo v okrnjeni šoštanjski občini brez matične občine Šmartno ob Paki 17.782 ljudi, konec maja 1959 pa 18.795 ljudi. V pičlih dveh letih in pol je po teh cenitvah naraslo prebivalstvo za dober tisoč ljudi. V matičnem okolišu Velenja prebiva skupno 10.480 ljudi, od tega 5.402 moških in 5078 žensk. Na šoštanjskih tleli živi 8.515 ljudi, od tega je moških 3.924 in žensk 4.391. V matični občini Šoštanj je torej 467 žensk več kot moških, v Velenju pa so v večini moški s presežkom 324 (9). Ta razlika je normalna, če upoštevamo, da potrebuje rudnik predvsem moško delovno silo in da so pri gradnji Novega Velenja zaposleni pretežno moški. Nasprotno imamo v Šoštanju obrate, kjer je ženske delovne sile več. Potreba po novih delavcili je v zadnjih dveh letih in pol privabila iz drugih občin, okrajev, oziroma ljudskih republik 445 ljudi več, kot pa se jih je izselilo (14). Gravitacijsko središče je bil in bo ostal premogovnik. To je pravi magnetni pol, po katerem se ravna in utriplje gospodarski organizem celotne premogovne kadunje. Zato ima tudi izjemen položaj glede zaposlitve nove delovne sile. Vsa druga industrijska podjetja v občini so namreč že leta 1958 dosegla, oziroma presegla predvideno raven zaposlitve za leto 1961 (2). Izjemen položaj ima v tem oziru le TE Šoštanj, ki do leta 1961 ne bo bistveno povečala števila zaposlenih, čeprav se bo njena zmogljivost povečala za 100°/o (2).
Od industrije in rudarstva je konec leta 1956 v Šaleški dolini živelo okroglo 65 %> prebivalstva (9). Po stanju 31. junija 1959 zaposluje
rudnik 2469 ljudi, od tega je 2290 delavcev in 179 nameščencev (1). Ce upoštevamo za isti čas ostala industrijska podjetja, odpade na rudnik skoraj dve tretjimi vsega delavstva. Prav gotovo bo ta odstotek do leta 1963 precej porastel, saj se bo proizvodnja lignita od 1,710.000 ton v letu 1958 dvignila že letos na 1,900.000 ton. Za leto 1960 so na rudniku pripravili že vse potrebno, da bo proizvodnja porasla na 2,200.000 ton, to bo za 16,5 krat presežema predvojna vrednost. Tri leta nato naj bi nakopali že 3 milijone ton, pripravljajo pa tudi načrte za 5 milijonsko letno proizvodnjo, s čimer bi bila dosežena končna zmogljivost velenjskega premogovnika. Ne smemo namreč pozabiti, da je velenjski premogovni bazen z okrog 700 milijonov ton premoga daleč največje nahajališče v Sloveniji in da se glede storilnosti in urejenosti proizvodnje uvršča med najboljša tovrstna podjetja v Jugoslaviji in v Evropi (1).
Leta 1960 bodo blizu novega jaška začeli graditi sodobno sušilnico lignita, v kateri bodo dvignili kalorično vrednost premoga od 2800 na 4600 kalorij. Priključila se ji bo koksarna in nadaljnja kemična predelava premoga; to bi bila torej osnova za bodočo kemično industrijo, kjer bi mogli zaposliti šibkejšo moško in žensko delovno silo (19).
Ko 'bo zaključena izgradnja zapadnega premogovnega polja, bodo znašala vložena investicijska sredstva od 1. 1947 do 1. 1963 7,5 milijard din (6). Ce bodo hoteli leta 1963 nuditi industriji im široki potrošnji
3	milijone ton premoga, bodo morali v prihodnje zaposliti letno 250 novih moči i,n jim preskrbeti primemo streho; rudnik bi imel takrat 3400 delavcev im nameščencev (1). Zanima nas, od kod črpa delovno silo sedaj in kako bo v bližnji bodočnosti.
Pravili rudarskih družin s tradicijo je malo, okrog 30 do 40, in to največ v starem rudarskem naselju Pesju (1). Pretežni del delovne sile v povojnih letih je razen dolinskih krajev dajalo severno hribovito zaledje med Mislinjsko in Šaleško dolino im južmo obrobje Pohorja, kjer živina im gozd .nista mogla zaposliti vseh ljudi. Podobno je z manj številnimi delavci s Kozjanskega, ki se morajo težkemu, svojskemu jamskemu delu šele priučiti, zato se sprejemajo le mladi ljudje od 18. do 25. leta. Povsem drugače je seveda s priseljenimi rudarji iz krške, oziroma trboveljske občine. V letu 1955 se je priselilo v Velenje osemnajst družin iz črnih revirjev zasavskega predela, nadaljnih 30 kvalificiranih rudarjev, ki že kopljejo lignit, pa čaka, da jim bodo dodelili družinska stanovanja. Zanimivo je, da se kopači iz Prijedora v Velenju niso obnesli im so se domala vsi vrnili. Zelo malo je rudarjev iz Zgornje Savinjske doline. Tudi v bodoče bo moral rudnik iskali delavce predvsem doma. Seveda pa ne išče človeka za vsako ceno; predvsem želi imeti spočitega rudarja, ki se bo zanimal za proizvodnjo. S tega vidika so 1958. leta odpustili 17 rudarjev — kmetov. Od skupnega števila zaposlenih je 6. II. 1959 posedovalo zemljo še 143 delavcev, od tega je nad 95 % imelo posest manjšo kot 2 ha in le en sam ima več kot 5 ha kmetijskega, a hribovitega sveta (1). Prav tako je delavski svet leta 1957 sprejel sklep, da se uredi samskim rudarjem stanovanje v internatu in hrana v menzi, ki žal še vedno ni taka, kot bi želeli (1). S tem skušajo preprečiti, da bi rudarji v svojem prostem času še garali kmetom za hrano im stanovanje ter potem prihajali na delo nespočiti.
Sl. 1. Rudnik podira kmetije v škalah. — Fig. i: Lignite mine destroys the
farmsteads. (Foto avtor)
Neopravičeni izostanki se še vedno pojavljajo, največ od marca do oktobra, v času poljskega dela, vendar so jih z ostrimi zakonskimi ukrepi, z odbitjem dohodka, oziroma z odpustitvijo močno omejili. Ta ukrep seveda ne velja zgolj za velenjski rudnik, temveč je splošno veljaven. Pač pa je razveseljiva prepoved uživanja alkohola med delovnim časom, čeprav je marsikoga navidez hudo prizadela; namesto jabolčnika oziroma žganja pijejo sedaj v jamah kavo. Z boljšo mehanizacijo, organizacijo dela in zaščitnimi merami se je število nezgod v zadnjih letih precej zinižalo (1).
Ker prihaja na rudnik mlada nekvalificirana delovna sila, so že od leta 1946 organizirali potrebne tečaje za polkvalificirane, kvalificirane in visoko kvalificirane delavce, ki jih je doslej obiskovalo nad 1500 oseb. Razen tega so pripravili ali pa poslali svoje člane še na različne druge tečaje, kjer so se seznanili s higiensko tehnično zaščito, z upravljanjem podjetij ipd. (1). Leta 1958 je bila ustanovljena indu-strijisko-rudarska šola z rudarskim, kovinskim in elektrotehničnim oddelkom za rudarsko stroko. Od 146 prijavljenih je bilo v lanskem letu sprejetih več kot polovica dijakov iz šaleškega območja, zlasti iz Paškega Kozjaka. Plešivca, Vitanja; nekaj jih je bilo iiz žalške, slovenjgraške, konjiške in ptujske občine ter iz Idrije. Tudi za leto 1959/60 se šolsko območje po številu prijavljencev ni spremenilo. Vsi ti podatki nam zgovorno pričajo, da bo mogel rudnik kriti svoje potrebe po kvalificiranih delavcih že v bližnji bodočnosti z doma izšolanim kadrom (10).
Posebej je omeniti še okrog 350 delavcev, zaposlenih pri gradnji Novega Velenja. Večina jih je doma v bližini Čakovca. Varaždina in Murske Sobote.
Povedali smo že, da naj bi leta 1963 p>o predvidenem plaaiu narasla letna proizvodnja premoga na 3 milijone ton. V tej količini je vštet tudi dnevni kop, ki naj bi s polno zmogljivostjo začel obratovati leta 1%3. Z dnevnim kopom se bodo izkoriščali premogovni skladi 0.7 milijonov ton vzhodno od malega Velenjskega jezera, južno od Presuke (4M) m) v smeri proti Konovemu. Razkrili bodo krovnino Tičnice in ves predel okoli Turna. Z izkopanim materialom bodo zasipali ugreznino pod Skalami med Lepenjo in Sopoto — Veliko jezero. Skupna površina ugreznine, pokrite z vodo. je znašala decembra 1958. leta 189.800m2 jn je zajemala 1,686.000 m3 vode, ki je segala do nadmorske višine
372,5	m. Zaradi neprestanega grezanja se bo volumen Velikega jezera povečal do začetka zasipavanja letno za okrog 320.000 m3 vode. Da na odkopnem področju odstranijo vso površinsko vodo. ki se zbira v velikih ugrezni nah in bi mogla ogroziti dela v rudniku, bodo v naslednjih letih speljali odprt jarek s širino 31 m in globino 12 m od Velikega jezera, za sedanjo rudniško upravo, pod Oremošovim hribom, med Sopoto in Velunjo v Pako pred TE Šoštanj. Ker investicijski program zahteva znižanje akumulirane vode za okrog 12 m, bo začetek kanala v nadmorski višini 360 m, padec jarka pa bo znašal 1 do 2 %o. V zvezi s tem odvajalnim kanalom bo potrebno regulirati še spodnji tok Le-penje (1365 m), kamor bodo speljali tudi vodo Sopote. Ugrezni,ne bodo kakor doslej tudi v bodoče zasipali še z nerabnim pepelom TE Šoštanj (1). Omenjena drenaža bo seveda vplivala na odtok padavinske in talne vode. kar bo treba upoštevati pri izbiri in gojenju kmetijskih kultur; sicer pa je trenutno to še eksploatacijsko področje.
Ce smo se doslej zanimali predvsem za premogovnik, za rudarje in njihove delovne odnose ter uspehe, je to povsem razumljivo, saj je rudnik glavni usmerjevalec gospodarstva v Šaleški dolini; od njega so odvisne skoraj vse vzporedne dejavnosti, ki so se v poslednjih letih še posebno razmahnile. Pri tem mislimo na TE Šoštanj, na gradnjo Novega Velenja in posredno na kmetijstvo, pred katero se postavljajo zaradi hitro naraščajočega mestnega prebivalstva posebne naloge.
Upravni odbor Jugoslovanske investicijske banke je odobril 7 milijard 140 milijonov din za gradnjo druge faze TE Šoštanj. Tako bi se dvema agregatoma po 30 MW priključil še agregat z močjo 7j5 MW. Razen tega bo treba postaviti še 60 m visok hladilnik, razširiti deponije za premogov prah itd. Začetek poskusnega obratovanja je predviden januarja 1961. leta. V drugi fazi bo generator dajal ob 5000 urnem obratovanju 373 milijonov kW/h na leto. Ko bo TE v Šoštanju popolnoma dograjena, se bo delovni kolektiv povečal le za 30 ljudi. Potreinio pa bo pripraviti tečaje za prekvalifikacijo delavcev kovinske stroke, medtem ko so za električarje že imeli podobne tečaje (3). Istočasno z gradnjo druge faze TE Šoštanj so začeli graditi tovarno za izdelavo opeke iz ugaskov, ki doslej niso imeli prave vrednosti. Predvidevajo, da bo tovarna začela s proizvodnjo še letos, s čimer bi bila »opečna kriza« v celjskem okraju že v naslednjem letu precej omiljena, če že
Sl. 2. Premogovnik gradi Novo Velenje. — Fig. 2: New lignite-town of Velenje. (Foto avtor)
ne odpravljena, saj bo šoštanjiska opekarna mogla nuditi letno približno 22 milijonov opek (4).
Proizvodi šoštanjske opekarne bodo brez dvoma našli najmočnejšega potrošnika v Novem Velenju. Grad.nja delavskega naselja je razdeljena po etapah. Leta 1948 je bila določena za rudarsko naselje diluvial na terasa med Staro vasjo, Šalekom ter velenjsko TE. Ko je leta 1954 dobil premogovnik nov močno povečan proizvodni plan in je bilo treba misliti na pospešen dotok delavcev, je postal zazidalni prostor premajhen za bodoče mesto s 35.000 prebivalci, zato so mestno središče prestavili na aluvialno ravnico ob strugi Pake med Starim Velenjem in Salekom ter republiško cesto Celje—Slovenj Gradec in železniško progo. Za izvedbo tega načrta je bilo najprej potrebno regulirati neukročeno Pako. Po nepopolnih podatkih je od leta 1931 do 1958 šest-indvajsetkrat nadpovprečno prestopila bregove. Računajo, da naredijo takšne manjše, skoraj redne poplave kmetijstvu, komunalnim, stanovanjskim in industrijskim objektom okrog 25 milijonov dinarjev škode. Dve leti po znani katastrofi leta 1954 so narasle vode znova povzročile okrog 70 milijonov din škode (5). Da se preprečijo podobni pojavi, izboljšajo kmetijske površine in zavaruje novo mestno naselje, so Velenjčani leta 1956 im 1957 s prostovoljnim delom uredili neurejeno strugo Pake od ŠaJeka do Starega Velenja, kar so storili tudi Šoštanjčani naslednje leto od tovarne usnja do blizu Penka (1). S tem pa se delo še ni zaključilo, saj bo nujno treba misliti na regulacijo potoka med Velenjem in Šoštanjem, ker bo to narekoval nadaljnji razvoj obeh industrijskih središč in glavna dolinska cesta, ki jo bodo trasirali na južnem robu doline ob strugi Pake.
Ureditev mestnega središča v Velenju je delo druge etape v urbanizaciji vzhodnega dela Šaleške doline in bo v glavnem dovršena že v letu 1959 (1).
V	naslednji etapi bodo pozidali ožji pas zemljišča med mestnim jedrom in Šalekom, po letu 1961 pa naj bi perspektivni načrt vključil tudi gričevnat svet Gornjega Šalcka in posegel proti Selu, pri čemer bi bil izvzet zaščitni pas okoli šaleških razvalin. Ta prostor bo namenjen manjšim stanovanjskim hišam. Gospodarstveniki in urbanisti so Velenju — upravnemu središču Šaleške doline — prerokovali v bližnji bodočnosti okrog 12.000 ljudi, dolgoročni načrt pa jih predpostavlja celo 35.000. Zanimivo je, da zazidalni okoliš, ki je bil sprejet leta 1959, ni upošteval širšega teritorija in se pri Šoštanju omejuje v glavnem na že zazidane površine, kar je za severno in severozapadno ogroženo četrt povsem razumljivo, ne pa za vzhodni del Velenja, ki ga omeji dobrih 500 m pred Šalekom. Predvideni lahki industriji v Velenju so dodelili trenutno še redko naseljeni njivski predel južno od sedanjega železniškega skladišča do Pake v bližini mosta v starem delu mesta (11).
K modernizaciji Velenja spada tudi regulacija Trebušnice, levega pritoka Pake, s čimer se bodo izboljšale doslej močvirne travniške površine ob njeni strugi. Posebnost v Sloveniji bo centralno ogrevanje Velenja z vročo vodo, ki bo speljana po ceveh iz turbine v elektrarni do stanovanj, hotelov in upravnih zgradb (8). Morda pa je po zunanjem videzu novo delavsko naselje še bolj mikavno in se precej razlikuje od drugih mest že po samih okusno oblikovanih gredicah ter s cvetjem in zelenjem okrašenih oknih, kar še posebej kaže na disciplino in snago stanovalcev. Človek se čudi, kako hitro so se znašli delavci v kar se da sodobnem okolju kljub temu. da so prej prebivali v hribovskih kočah ali začasnih lesenih barakah, kjer često ni bilo najosnovnejših ugodnosti. Seveda pa so bili in so še danes pri posameznih primerih potrebni energični ukrepi. Kmečki in polkmečki ljudje so se težko privadili na razmeroma drago preživljanje v mestu brez domačega pridelka. Rudnik sprejema predvsem mlade moči, zato znaša povprečno število otrok na družino 2.5; povprečna površina družinskega stanovanja v novem naselju pa 80m2 (1). Ce ne upoštevamo športnih prostorov in drugih zelenih pasov, železnice, pokopališča itd., prebiva v Velenju 250 ljudi na km2, kar je več kot v današnjem Berlinu (145 ljudi) (18). Da bi bilo mesto tudi po višini zgradb bolj pestro, zidajo poleg manjših hiš pretežno štirinadstropne stanovanjske bloke in osem do desetnadstropne stolpnice, med katerimi se najviše vzpenja 14-nadstropni nebotičnik. 10% stanovanj je namenjenih za dva družinska člana, 16% za tri, 35 % za štiri, 25 % za pet ter 4% za sedem in več družinskih članov (18). Kljub pospešeni zidavi je stanovanjska stiska očitna zlasti v Velenju, kjer bo, ne upoštevajoč 262 do konca leta 1959 vseljivih stanovanj, še vedno ostalo nad 300 prosilcev-rudarjev (1). Doslej so investirali v Novo Velenje za nad 1000 stanovanj, več cest, razne objekte družbenega standarda, regulacijo Pake idr. nad 3.6 milijard dinarjev (20). V ta znesek ni vštetih okrog 600.000 prostovoljnih ur, s katerimi so skupnosti prihranili ca. 250 milijonov dinarjev (19). Pri
Sl. 3. Moderno urejen park z delavskimi hišami. — Fig. 3: A new park with workers-houses at Velenje. (Foto avtor)
dosedanjih investicijah za dvig družbenega standarda in komunalnih naprav je zvezni sklad sodeloval s 25 °/o, republika z 20°/o, okrajni ter občinski ljudski odbor skupaj s 7°/o. Ostalo je vložil premogovnik sam iz lastnih sredstev (19).
Eno izmed osnovnih vprašanj, ki se postavlja pri urbanizaciji, je prehrana naraščajočega prebivalstva. S pitno vodo oskrbujejo Novo Velenje močni jamski izviri talne vode. Po potrebi bodo zajezili studence pri Zgornjem Doliču in Paki ter povečali zmogljivost šoštanjskega rezervoarja v Belili vodah. Razširiti bodo morali tudi rezervoar vzhodno od Velenjskega jezera in zgraditi novega na griču JV od mestnega središča. Težavnejša je rešitev samopreskrbe s povrtnino S kmetijstvom se ukvarja v dolini ena petina prebivalstva. Zaradi rudarskih del ali gradnje naselja je kmetijstvo izgubilo skupno 202 ha površine, s predvidenim dnevnim kopom pa bo uničenih še nadaljnjih 54 ha zemljišča, to je 3,2 % kmetijskih tal šoštanjske občine. V podrobnem je slika naslednja. Industrijski prostor starega jaška obsega 19.0 ha, novi jašek 20,0 ha, pogreznjeni teren južno od starega jaška 7.5 ha pogrez-nine na severni strani starega jaška 76.0ha, naselje Novo Velenje W),l ha, zemljišče odplavljeno za zasip jamskih prostorov 3,7 ha, površina parka 7,5 ha in dnevnemu kopu prepuščen svet 54,0 ha (1).
Zlasti prizadeto je bilo kmetijsko gospodarstvo Šalek, kjer so stanovanjske hiše in upravna poslopja zasedla najbolj rodovitne obdelovalne parcele. Ko bodo zasuli sedanje ugreznine pod Skalami, bodo znova pridobili obdelovalne površine; toda predno bodo postala nasuta tla rodovitna, bo prav gotovo preteklo nad 15 let. Po oceni 31. maja
1958 odpade v šoštanjski občini na vrtnine skupno 6°/o kmetijskih tal. kar je malo manj kot petina vseh njiv in vrtov (12). šoštanjsika občina je po reliefu bolj hribov it a kot celjska, kjer je več kultivirane prsti in tudi za povrtnino nekoliko ugodnejše, toplejše podnebje. Znano je, da šaleška dolina v zorenju zaostaja za Spodnjo Savinjsko za teden dni, medtem ko za enak čas prehiteva Mislinjsko dolino. Ce imamo pri primerjavi hektarskega donosa celjske in šoštanj.ske občine pred očmi omenjene ugotovitve, je jasno, zakaj je okoli Celja pridelek nekaterih vrtnin, n. pr. paradižnika, fižola, vrtnega korenja, česna itd. boljši kot v šoštanjski občini. Razen tega sta imeli kmetijski posestvi Lava in Medlog, kakor tudi zainteresirani privatniki v Celju, bolj ali manj zanesljiv trg, medtem ko so si delavci in nameščenci v Šoštanju in Velenju do nedavna pridelali potrebno zelenjavo sami. pa tudi ozimnico si je \sak zase iskal pri kmetih. Prav svojevrsten je problem polkme-tov, ki navidez kot rudarji mešča.nijo v novem naselju, a dejansko kmetujejo Mia daljavo« na svojih bivših domovih, oziroma zakupnih vrtičkih pri privatnih kmetih ali celo na državnem posestvu (19). Težave imajo v Šaleški dolini zlasti z zgodnjo zelenjavo, ki jo morajo tudi Cel jani dovažati iz Koprščine, splitske okolice in iz Makedonije. Izkustva so pokazala, da je makedonsko blago cenejše, a zaradi oddaljenosti ni tako sveže. Da vsaj do neke mere izkoristijo domače možnosti, bodo skušali Celjani v toplih gredah podaljšati sezono zelenjave za 2 meseca (14). Podobne možnosti, če ne še boljše, imajo tudi v Šoštanju in Velenju, saj bi z odvisno toplo vodo termoelektrarn mogli ogrevati zaprte grede. Za takšno gojenje se navdušuje kmetijsko gospodarstvo Šalek, ki bo že v letošnji zimi uredilo nekaj poizkusnih toplih gred. Če bo poizkus uspel, bedo razširili tople steklene površine in presežno sočivje ponudili v kritičnih mesecih okrajnim, morda celo republiškim interesentom (17).
Pogoste ugotovitve, da sta velenjski in šoštanjski trg dražja kot celjski, so le delno upravičene. Doslej je v veliki mer.i posredovalo sočivje in sadje šaleški dolini celjsko podjetje Agropromet. Zdi se, da je glavna pomanjkljivost preskrbe z zelenjavo v neorganiziranem nakupu. Tako nabavljajo sedaj posamezne trgovine, zlasti »Bazene, zgoden krompir, sadje, paradižnik, grah ipd. v Kopru ali Ljubljani, od koder ga v manjših količinah prevažajo s tovornjaki, nato pa ga hranijo v dovolj prostornih skladiščih, ki pa so še brez hladilnih naprav; zaradi tega se poveča kalo in dvigne prodajna cena. Podobno je z ozimnico. Trgovina bi rada imela vsaj orientacijsko prednaročilo, a potrošniki se zanašajo na doibro letino in na morebitne nižje cene ter boljše blago pri okoliških kmetih (7). Tako se kupec in prodajalec igrata »slepe miši«, negativne posledice takšne igre pa bo prej ali slej občutil potrošnik.
Da se odpravijo navedene nepravilnosti, so odgovorni činitelji zadolžili kmetijsko posestvo Šalek, ki ima svoja polja v Šaleku in šošta-nju, ter rudniško ekonomijo, naj proizvodnjo usmerita na gojitev povrtnin (2). Želeti bi bilo. da bi se tudi bližnji kmetje vsaj deloma posvetili vrtnarstvu, za kar je seveda potrebno precej podjetnosti, znanja, delovne sile in zanesljivejši odkup. Ko bo v centru Velenja
Sl. 4. Bodoči zazidalni prostor med središčem Novega Velenja in šalekom.
Fifr. 4: Open building-place between the old village of šalek and new town
of Novo Velenje.
dodelano veliko poslopje družbene prehrane, kjer bodo pripravljali hrano za abonente in že na pol pripravljeno kosilo oziroma večerjo za domača gospodinjstva in ko bodo v Šoštanju adaptirani primerni prosfoirti, bo vprašanje redne preskrbe še bolj pereče. Le redki posamezniki v Ša.leku. Šentjanžu in Šentilju vidijo sedaj konjunkturo v vrtnih pridelkih, oziroma v zgodnjem sadju. Več zanimanja je za mlečno živinorejo, saj je le-ta prva kmetijska panoga, pri kateri je poudarek predvsem na kvaliteti (2). V ia namen naj bi se zmanjšal area] žitaric v koirist industrijskim in krmilnim rastlinam. Pred nekaj leti je bila tudi preskrba z mlekom dokaj pomanjkljiva in so ga morali v Velenje in Šoštanj pošiljati ,iz celjske mlekarne. V letošnjem letu bo tudi ia problem rešen, ko bodo uredili zbiralnici s hladilniki v Velenju in Šoštanju (2); največ mleka bo dostavljalo kmetijsko gospodarstvo Šalek.
Delovni ljudje Šaleške doline se dobro zavedajo, da so vse omenjene težave nujen sopotnik gospodarske in kulturne preobrazbe njihove doline ter da so le prehodnega značaja, zato se vsak po svojih močeh trudi, da jih skupno premagujejo.
VIRI
1. Uprava Rudnika lignita Velenje.
2. Družbeni plan občine Šoštanj za leto 1959.
3. Celjski tednik, leto 1959, št. 30.
4. Celjski tednik, leto 1959, št. 18.
5. Velenjski Rudar, leto 1957, šf. 1.
6.	Celjski	tednik,	leto	1959, st. 11.
7.	Celjski	tednik,	leto	1959, št. 31.
8.	Celjski	tednik,	leto	1959, št. 10.
9.	Oddelek za gospodarstvo Občina Šoštanj.
10. Uprava industrijsko rudarske šole v Velenju.
11. Uradni vestnik okraja Celje št. 5.
12. Zavod za statistiko — Okrajni zbirnik Celje.
13. Zavod za statistiko — OLO Celje.
14. Občinski LO Celje — načelnik za gospodarstvo.
15. Kako bo urejen center Velenja, leto 1959, izdala SZDL.
16. Tovariš, leto 1959, št. 16—17.
17. Celjski tednik, leto 1959, št. 35.
18. Delo. leto 1959, št. 126.
19. Celjski tednik, leto 1959, št. 37.
20. Delo, leto 1959, št. 141.
21. Novo Velenje, za 40-letnieo KPJ ob otvoritvi mestnega središča 20. sept. 1959.
NEW BIG WORKS IN THE ŠALEK-VALLEY (LIGNITE AREA IN NE
SLOVENIA)
Anton Sore
In the mentioned article the author describes the main changes on the economical, social and cultural areas in the Šalek valley. The production of lignite in the coal mine of Velenje will rise from 1,9 million tons (as it has been in 1959) to 3 million tons in 1963 as soon as the upper part of the earth will be cleared away in the east of Velenje lake and it will make good use of the eoal in the western part. Then the coal mine will occupy about 3400 workers, while there have been only about 2500 workers in 1959. Till January 1961 the Thermo electric central station (TE) at Velenje will connect an aggregate more, having the power of 75 MW. In this year, however, a new brick kiln will be built; it will produce about 22 million bricks pro year out of the expiry of TE. The hot water will be conducted out of TE Velenje for central heating of the new mining town. In connection with the foreseen increase of the inhabitants the author analyses the difficulties of the supply of the agricultural products.
Milan Šifrer — Marjan Žagar GEOGRAFSKI UČINKI NEURJA MED KONJICAMI IN KRŠKIM
Dne 21. junija 1959 je prišlo vzhodno od Celja, med Spodnjim Zasavjem in vznožjem Pohorja do silnega neurja, ki je povzročilo veliko materialno škodo na cestah, hišah -in gospodarskih poslopjih. Veliko razdejanje so doživele tudi kulturne površine, saj je zgrmelo po pobočjih več sto plazov in usadov, močno narasla voda kot tudi dežnica pa je odnesla z njiv veliko rodovitne zemlje.
Vzrok tej nesreči je bilo srečanje zelo toplih in vlažnih ter hladnih zračnih mas. Na tem kontaktu je prišlo do silne dinamike in s tem do velikih nalivov. V Krškem, v območju Velikega Trna in vasi Zusem je začelo rahlo deževati že ob 15.30, vendar so tudi tu kot na drugih postajah zabeležili začetek glavne plohe nekako med 18. uro i,n 18.25 do 19.10 oz. 19.15 pa je bilo najhuje že mimo, le v nekaterih krajih je prav rahlo deževalo še ponoči. Silovitost teh nalivov, ki jih je na več krajih spremlja tudi toča, nam dobro ilustrirajo številke (primm. karto 1): v Špitaliču je v tem kratkem času padlo nič manj kot 86,9 mm padavin; veliko dežja se je zlilo še v (Konjicah (72 mm); drug maksimum pa je bil dosežen na skrajnem južnem koncu tega neurja v Brestanici, kjer je padlo 85 mm padavin. V vsem vmesnem pasu je bilo padavin precej manj: v Šentjurju so jih zabeležili 46 mm, v kraju Zusem 34.4 nun. na Planini 28.9 mm, v Podsredi pa 38.2 mm. Še hitreje pa se je zmanjšala množina padavin vzhodino «in zahodno od tega pasu (prim. karto 1).
Ob tolikšni množini padavin moramo zelo podčrtati srečno okol-nost, da so padle na razmeroma snha tla, saj tri dni pred tem nalivom na vsem področju skoraj ni bilo dežja; po nekaj milimetrov padavin so zabeležile samo postaje Sevnica (20. VI. 1,5 mm), Kostanjevica na Krki (20. VI. 2,0mm) in Iraško (21. VI. 1,5 mm).
Iz opisa krajev, ki so jih zajeli ti nalivi, vidimo, da se to področje do neke mere ujema s kraji, ki jih je zajela velika celjska katastrofa junija 1954. leta. Opaziti je le, da ima pas obravnavane povodnji bolj smer S—J, zaradi česar je prišlo do bolj enakomerne porazdelitve padavin na porečje Dravinje, Sotle in Save in ne tako dosledno na pritoke Savinje kot ob celjski povodnji. To je poleg manjše množine padavin in dejstva, da pred temi nalivi ni bilo večjega dežja, nedvomno
.oikol
6 b /
32-;
Krika
Karta 1: Področje velikih nalivov med Konjicami in Krškim dne 21. VI. 1959.
1 — področje visokih padavin; 2 — področje največjih učinkov; 3 — zemeljski usadi (številke pod imeni naselij pomenijo množino padavin v mm,
namerjenih 22. VI.).
Map. I: Area of heavy showers in Eastern Central Slovenia on the 21*1' 0f
June 1959.
1	— area of heaviest rainfall; 2 — hardest hit area; 3 — landslides (amount of rainfall registered in nun on the 22th of June indicated for each locality).
ugodno vplivalo, da se tudd ta poplava ni razvila v še večjo katastrofo.
Kako so pri učinkovitosti teli nalivov odločali' še drugi momenti, kot n. pr. sama izoblikovanost reliefa in petrogra.fska sestava tal, nadalje gozd itd., nam najbolje ilustrira ugotovitev, da je areal najbolj prizadetih krajev v primerjavi z razprostranjenostjo velikih nalivov
Fot. 1. Tako so izgledale njive v vasi Voglajna, ko se je voda odtekla. Podivjana Voglajna se tu ni držala struge, ki jo nakazuje grmovje in drevje v ozadju, ampak je vdrla kar po sredini doline in pri tem izdolbla v njivi
globoko jamo.
razmeroma majhen, saj se je omejil skoraj izkl jučno le na zgornji del doline Vogla j, n c nad Črnolico proti Jezercem in na sosednjo Slivniščico ter segel še če« preval proti Prevorju in Lisičnemu. Veliko manjši pa so bili učinki teli nalivov proti Šentjurju im Špitaliču oziroma Konjicam, kjer je bilo padavin celo še več. Isto lahko opažamo tudi za smer proti Planini in Brestanici, kjer je bilo padavin prav tako zelo veliko.
Pri iskanju vzrokov za veliko učinkovitost nalivov v zgornjem delu doline Voglajne in SlivnAščice smo morali zelo podčrtati dejstvo, da sežejo tu nepropustni terciarni peščenjaki in laporji v vsem področju, ki ga je prizadela katastrofa, v največje višine. Hkrati pa moramo opozoriti, da sta ti dve dolini najgloblje zarezani in da so pobočja zelo strma in še čez 250 m visoka. Sploh daje ta svet od vsega sveta v nepropustnih kameninah, ki so ga zajeli ti nalivi, najbolj hribovit v.idez. Povsod drugod proti Dramljam oz. Ponikvi in tudi proti Sevn-ščiiiii so tercialni sedimenti v veliko nižjih nadmorskih legah in, kar je še bolj podčrtati, veliko bolj mirnih oblik. Pobočja so povečini le po nekaj deset metrov visoka.
Vsem tem ugodnim pogojem, ki so pospeševali hiter odtok vode v najbolj prizadete grape, pa se pridružuje še dejstvo, da je gozd. ki je tako imenitno ščitil svet okrog Špitaliča in Bohorja, tu na veliko izkrčen.
V	območju teh dveh dolini pa tudi ni tistih blažilnih vplivov, ki jih je prinesel apnenec z močno zakasnitvijo vodnega odtoka v krajih največjih nalivov okrog Špitaliča in Bohorja. Domnevamo, da je tudi
Fot. 2. — Močno narasla Voglajna je v Trški gorci razširila svojo strugo celo za več metrov in pri tem izpodjedla hišo.
apnenec okrog Ponikve v znatni meri prispeval k ublažitvi povodnji ob Voglajni.
Vse to nas navaja k misli, da je prišlo v teh ozkih grapah prav zn radii zelo visokih in strmih nepropustnih pobočij, s katerih je gozd že skoraj docela odstranjen, do tako hitrega naraščanja vode, da je voda kmalu stopila iz struge in odnašala vse, kar ji je prišlo na pot. 'Kako so bili prav ti momenti odločilni, nam dobro kaže ugotovitev, da se je ta povodenj omejila zares samo na zgornje dele najbolj prizadetih dolin, kjer so vsi ti pogoji najbolj ekstremni. Tako n. pr. že pri Šentjurju ob Voglajni ob našem obhodu nismo opazili nobenih vidnejših sledov povodnji. Neznatni pa so učinki tudi nad Črnolico proti vasi Voglajna, kjer je dolina precej široka in je imela poplavna voda samo neposredno ob strugi toliko moči, da je prenašala debelejši prod ter z njim prekrila travo. Tudi na pobočjih ni široikopoteznejših sledov, samo na nekaj krajih so nastale daljše razpoke in nekako na treh krajih je prišlo ob zasekih do zemeljskih usadov, ki so zasuli del ceste.
Š i r okopote z ne j š i pa so bili učinki že v vasi Voglajna, kjer se dolina močno zoži. Tu smo videli, kako se je pri Žurgu utrgal okrog 25 m nad dolino ogromen plaz, ki je posnel s pobočij do žive skale vso zemljo in pod njo ležeč drobir. S seboj pa je poteg,nil v dolino tudi sadno drevje. Zaradi zožitve doline je bila tu tudi poplavna voda ob potoku učinkovitejša. Tekla je prelk vsega, še čez 50 in širokega dolinskega dna ii:n odnesla na nekaj krajih z njiv vso zemljo s pridelki vred ter razkrila pod prstjo ležeči prod (glej fot. 1).
Še večjo škodo je napravila hudourniška voda v Trški goTci, kjer je pri Mirku Pun.geršku odnesla del hiše (glej fot. 2). Tu je narasla voda za 3 m nad normalo. Že oh prvem nalivu se je voda nevacrno približala hiši, oh drugem nalivu pa je silovito narasla ter je začela teči kar skozi okna vanjo. Hiša se je naenkrat znašla sredi hudournika, saj je vdrla voda v še čez meter debelem curku tudi čez cesto zahodno od nje. Po pripovedovanju ljudi je voda kar drla iz zemlje. Točnost teh zapažanj nam najbolje osvetli 16 svežih in velikih usadov kakih 150 m nad imenovano hišo. Učinek vode je bil pri Pungeršku zaradi močno ozke struge tik nad hišo še silovitejši. Nad to ožino je voda za več metrov razširila strugo in pri tem razkrila strukturo 5 m visoke terase.
Čez cesto pa je tekla voda tudi v vasi Vodice pri Slivnici. Tu so na hiši štev. 2 dobro vidni sledovi, ki kažejo, da je drla voda po njej v še čez meter debelem ciirku. Drva, ki so bila zložena ob hiši, je voda kratkomalo odnesla, obenem pa je nasula na cesto velike množine proda, med katerim do pol metra velike skale niso bile redlke: z debelim prodom pa je na debelo in široko prekrila aluvialno ravnico. Tudi ta hiša stoji pod lokalno tesnijo, v kateri je voda še pridobila na hitrosti in s še posebno silo drla proti hiši.
Ljudje so nas tudi tu opozarjali na dva glavna sunka dežja. Voda je že pri prvem vdrla čez cesto, pri drugem pa je po pripovedovanju ljudi še bolj narasla ter dvignila in odnesla bližnji most. Istočasno pa se je zaradi silovitosti plohe odtrgalo v pobočju tudi 6 plazov, ki so odnesli s pobočja preperelino vse do žive skale, (glej fot. 3).
Tudi pri hiši štev. 3 v isti vasi je prišel večji del hiše pod vodo; naraščati je nehala šele, ko se je nevarno približala strehi. Voda je
Fot. 3. Večji usad v vasi Vodice je potegnil s seboj v dolino tudi sadno drevje.
Fot. 4. Na njivo ob Slivniščici v vasi Turno spominjajo samo še tri fižolovke. Ostalo rodovitno dolinsko dno je prekril potok s plastjo debelega proda, med katerim niso redki še čez meter debeli, povečini robati skalni bloki.
vdrla tudi v hlev, ki pa stoji k sreči nekoliko više, tako. da je stala voda v njeni le okrog pol metra visoko.
Neprecenljivo škodo za dolino pa je napravila ta poplava tudi na njivah. Tu ni uničila samo pridelkov, ampak je na številnih krajih odnesla z njiv tudi skoraj vso zemljo in pri tem razkrila slabo zaobljen prod neke starejše povodnji (prim. fot. 1). Voda je na več krajih iz-podjedla tudi cesto in odnesla z nje ves vrhnji sloj. zaradi česar je bila cesta ob našem obhodu zelo robata. Da je hudourniška voda podirala tudi mostove, smo že omenili.
Ogled krajev z največjo škodo v tej dolini je pokazal, da so doživele hiše in drugi gospodarski objekti tik pod lokalnimi dolinskimi tesnmi naj večj o škodo. Prav v teh ozkih koritih je voda še pridobila na hitrosti in s še večjo silovitostjo drla proti najbližjim objektom. Pod temi ožjimi deli dolin pa je tudi najmočneje nasipala.
Normalen odtok vode pa so močno zavirali tudi rečni okljuki. Na številnih krajih smo namreč opazili, da je deroča Voglajna na takih mostih opustila staro strugo in je po najbližji poti vdrla navzdol po dolini. S skromnimi regulacijskimi deli bi se dalo odtok izboljšati in zmanjšati eventuelne ponovne katastrofe!
širokopoteznejše učinke teh nalivov pa smo opazovali tudi ob Slivniščici, predvsem v njenem zgornjem ožjem delu doline v nepropustnih terciarnih kameninah. Zaradi ozkega grla. ki ga povzroča v tej dolini pas litavskega apnenca, se je silovitost katastrofe še povečala. Močno narasla voda je tudi tu stopila iz struge in spremenila vso dan jo ravnico
Fot. 5. Pri Antonu Kersniku v vasi Turno je potok za 1 m poglobil strugo in pri bočnem vrezovanju odnesel del hiše.
Fot. 6. Pod isto hišo v vasi Turno smo opazovali po danjii ravnici še čez 2,5 m velike skalne bloke, ki jih je nosila ob povodnji Slivniščica.
Fot. 7. V vasi Jelce v dolini Slivniščice so se utrgali veliki usadi, ki so pre-krili tudi položne (površine več sto metrov strun od usadnih pobočjih, lako obliko akumulacije tolmačimo z velikimi množinami talne vode, ki je ob nalivu pridrla na površino.
v en sam vodni tok. Ljudje so nam kazali njive, ki jili je prekrila podivjana Slivniščica s plastjo proda (glej fot. 4), v katerem lm <lo
2.5 m debeli skalni bloki iz litavskega apnenca niso redki. Silni usadi so uničili na nekaterih krajih vsa pobočja in vse kar je bilo na njih.
V	vasi Turno «n. pr. je prestavilo Leskov skedenj kar za pol metra navzdol in ga pri tem popolnoma pretreslo. Močno pa je bila ogrožena tudi sama hiša. Na istem pobočju sta se sprožila dva velika usada. Posebno zanimiv je obsežnejši, ki je napravil okrog 15—20m visoko golico. Močan studenec, ki teče po razkriti gladki ilovnati drsni ploskvi še danes, je v času nalivov najbrže tako narastel, da voda ni mogla več normalno odtekati in je prišlo do nabreknenja vrhnjih plasti in do usada. Zaradi zelo široke in gladke drsne ploskve doumevamo, da je tekla pod vrhnjim slojem ilovic in prsti voda zelo na široko im dolgo časa, najbrže ob vsakem večjem dežju.
Iste katastrofalne sledove pa je zapustila Slivniščica tudi pri Antonu Kersniku, kjer se je pomaknila struga za več metrov proti hiši in pri tem del hiše odnesla (glej fot. 5). Kako silna je bila tedaj moč Slivniščice, si laže predstavljamo, če vemo, da je prenašala še čez
2.5 m debele skalne bloke in jih nanosila po bližnji ravnici okrog 2 m nad strugo potoka (glej fot. 6). Razumljivo je, da je tako podivjana Slivniščica odnesla več mostov in da je prišlo zaradi velikih nalivov po vsej dolini do velikih usadov, ki so bili podobno kot v vasi lurno zve-
zani z izbruhom vode na površino. Tu naj opozorimo samo na najobsežnejšega pri Ivanu Račku v naselju Jelce št. 24. ki je čez 200 m dolg in je odnesel z vrta 15 dreves ter prekril cesto s še čez 1,5m debelo plastjo blata (glej fot. 7). Do plazov je prišlo povsod, kjerkoli je liilo količkaj več sipkega gradiva in to celo na prav rahlo nagnjenih tleh na sipkem gradivu starejših usadov, kar še podčrtava silovitost tega neurja (glej fot. 8).
Razumljivo je, da je voda nosila s seboj vse kar je dosegla, drva, dele podrtih mostov in kozolcev (glej fot. 9). S tem materialom je na številnih krajih, predvsem v zavojih, zajezila strugo in prestavila tok, kar je učinkovitost katastrofe še stopnjevalo.
V	povirnem delu doline Slivniščice so učinki povodnji zaradi sip-kejših kamenin in zaradi manjših vodnih množin kot tudi zaradi redkejše poseljenosti manj opazni, zato pa vsaj za geoinorfologijo nič manj zanimivi. Voda, ki je vdrla iz struge, je tudi tu uničila vse pridelke, vendar tal ni prekrila z debelim gradivom, ki bi za daljšo dobo onemogočil obdelavo, ampak samo s peščenim, mestoma bolj mastnim ilovnatim blatom.
Posebno veliko tega ilovnatega gradiva se je nabralo tam, kjer je ob potoku grmovje, ki je zavrl o hitrost vodnega toka. Zaradi tega se je debelejše gradivo, prod in les, odlagalo že takoj v grmovju. To je imelo za posledico, da so nastali na takšnih mestih manjši jezovi, ki so preprečili odtok vode s poplavljene ravmice. Za temi jezovi je prišlo zato do odlaganja peščenih in finejših ilovnatih in glinenih delcev
Fot. 8. Značilen usad (3), ki se je sprožil v akumulacijskem gradivu nekega starejšega usada (2). Tudi ta je nastal verjetno ob neki podobni priliki in pustil za seboj v pobočju strmo, živoskalno stopnjo (1).
Fot. 9. S podobnim gradivom kot nam ga kaže slika z vasi Jelce je Slivniščica na številnih krajih zajezila strugo.
Fot. 10. Na poplavljenih površinah v zgornjem teku Slivniščiee smo opazovali na številnih krajih več centimetrov debele plasti peščenih ilovic. Domnevamo, da je rahlo vzvišen svet ob potoku, ki preprečuje hiter odtok vode s poplavljenih površin za nastanek teh plasti odločilnega pomena.
(glej fot. 10). Rečni zavoji proti pobočju ali cesti so ugodne pogoje za sedimentacijo še stopnjevali. S tem nam je postala razumljivejša geneza debelih plasti plastovitih ilovic, ki spremljajo zgornji del raziskane doline.
V	vseh drugih krajih izven obravnavanih dolin, ki so jih nalivi tudi dosegli, iz že znanih razlogov ni prišlo do tako velike gospodarske škode, niti do tako vidnih geomorfoloških sprememb. Le tu pa tam smo opazili na ravnicah ob potokih nekaj več proda. Nekoliko večje učinke smo zasledili le še v vasi Lopaoa pod Prevorjem. kjer je voda prestavila strugo za ca. 140m in naplavila 100 m3 proda; v vasi Lisično pa je vdrla v hiše.
Izven opisanega območja naj večjega razdejanja pa smo zabeležili več usadov samo še okoli Špitaliča, kjer kljub veliki množini padavin 'in precejšnji reliefnii energiji zaradi večje poraščenosti ta! z gozdom ni prišlo do znatnejših učinkov.
Vse te podatke nam dobro ilustrirajo še številke, da je voda v opisanih najbolj prizadetih krajih ob tej katastrofi preplavila 450 ha kmetijske površime in da je bilo vsiaj za eno leto uničene 45 %> katastrske površine.
Tudi pri raziskovanju te povodnji se je torej pokazalo, kako so bili morfološki učinki v ožjih dolinskih delih in neposredino pod njimi največji. Vzrok temu je nedvomno v tem, da se je hitrost in množina vode v teh ožjih delih doline relativno močno povečala, kar je imelo za posledico tudi povečanje transportne moči in močno erozijo. Ni torej slučaj, da smo našli prav pod temi ožjimi deli dolin največ proda in največjo gospodarsko škodo.
Dobro pa je opozorila ta povodenj tudi na vlogo meandrov, ki so vso katastrofo še stopnjevali. To ugotovitev velja, podobno kot prejšnjo, še posebej upoštevati pri najrazličnejših gradbenih delih, predvsem v ožjih dolinah.
Debele plasti proda, ki sta jih nasula potoka po peščenih in ilovnatih površinah, pa nas obenem opozarjajo, kako previdno moramo pristopati k študiju pleistocenske stratigrafije, saj nam lahko sledovi take ali podobne povodnji v preteklosti bistveno spremene celotno stratigrafsko sliko in nas pripeljejo do napačne interpretacije.
Obenem pa nam je ogled teh doli« pokazal velik pomen plazov, in usadov pri izoblikovanju pobočij. Predvsem smo opazili, da so tam, kjer se plazovi pogosto prožijo, pobočja povečini močno strma (prim. fot. 7). Pod takimi mesti smo našli na številnih krajih celo serijo fosilnih usadov, ki že sami po sebi dajejo pobočjem značilno obliko. Pri tolmačenju vpliva teh plazov pri izoblikovanju strmine v pobočjih so nam najboljša opora enkratni plazovi, ki nam dobro pokažejo, kako ostane za njimi strmejša stopnja (prim. fot. 8). Videti je, da bo posvetiti študiju plazov in usadov prav zaradi tako pomembnih morfoloških učinkov' še posebno pozornost. K študiju bo pritegniti tudi problematiko izvirov, ki so z usadi, kot je razvidno iz zapazanj, pogosto v zelo tesni genetski zvezi in zato tudi eden od važnih momentov pri izoblikovanju
večjih strmin. Kako je vse to v drobnem povezano, pa moramo prepustiti čisto drobni iin skrbni raziskavi, upoštevajoč celo vrsto momentov, ki pospešujejo ali zavirajo nastanek opisanih pojavov in oblik.
GEOGRAPHICAL EFFECTS OF THE SHOWERS IN THE EASTERN CENTRAL SLOVENIA
Milan Šifrer and Marjan Z a g a r
On the 21«* of June 1959 heavy showers occurred in the eastern Central Slovenia between Krško in the south and Konjice in the north. More than 80 mm of rainfall have been registered within one hour in the extreme ends of that area (Špitalič 86,9 mm, Brestanica 85 mm). In the belt between them the rainfall has bees lighter, but even here some 50 to 40 mm of rainfall have been recorded.
In contrast with the large area hit by these showers, their results have been limited to smaller sections and, what is most significant, to those receiving the largest amount of rainfall. Thus great economic damage caused by the floods has been serious only in the area between Šentjur and Planina.
Investigating the causes of the disaster, the author has established that the hardest hit area consists of tertiary rocks, where the relief is deeply dissected and steep slopes prevail. In contrast with the neighbouring areas, this one is also very much deforested. Elsewhere the limestone substratum weakend the effect of the showers. In the upper part of the valleys cut in the tertiary rocks a big amount of water has been collected very quickly. The catastrophe has been aggravated by narrow sections of the valleys lower downstream where the river beds are cut in the resistant Leitha limestone. Meandres of the river bed, hampering quicker run-off, made things even worse.
Big landslides accompanied the floods. Two types could have been discerned. The first, where the soil and other detritus merely slip down the slopes and set as soon as the inclination diminishes, and the second, which is characterised by large amounts of water bursting from the ground simultaneously with the landslide. Here, the torn-off material is carried further down the slopes even if the inclination its quite small.
The attached photographs show best the efficiency of the floods.
Igor Vrišer DOSELJEVANJE V ZAGORJE
Migracijam prebivalstva so geografi že od nekdaj posvečali veliko pozornosti, čeprav so se sem ter tja slišali pomisleki, da bi obravnava tega demografskega problema bolj sodila v sociologijo ali statistiko ali celo v ekonomske vede, saj so ekonomski razlogi največkrat povod za selitve.1 Razen velikih interregionalnih migracij so zlasti veliko zanimanja vzbujale selitve iz dežele v mesta in depopulacija hribovitih in goratih pokrajin. Oba procesa sta tudi pri nas dobro poznana. Doseljevanje v naše glavno mesta, v Ljubljano, je svoj čas obdelal Leban2, medtem ko študije, ki bi prikazala za vso Slovenijo, kako so se razveseljevali naši hriboviti predeli od viška kolonizacije v XIV. stoletju sem, zlasti pa v zadnji dobi, pravzaprav še niimamo. Razen migracij v smeri »podežeije-inesio«: moramo omeniti v novejši dolbi vse pogostejše medmestne selitve in tudi primere migracij kmetijskega prebivalstva dz ene agrarne pokrajine v drugo (Apaško polje, Kočevsko). Posebna oblika migracij pa so tiste tihe selitve, ko aktivni prebivalci iščejo delo v novonastajajočih ali naglo se razvijajočih industrijskih in rudarskih središčih, kjer so velike potrebe po delovni sili, zlasti manj kvalificirani.3 Primer takega intenzivnega doseljevanja, ki se je začelo v prvi polovici XIX. stoletja in še danes ni prenehalo, imamo v Ornem revirju.4
Med slovenskimi pokrajinami se uvršča Črni Revir med tiste, kjer zaznamujemo stalen porast prebivalstva. Premogovništvo in z njim povezana, industrija sta omogočila precejšnje nakopičenje prebivalstva v tej pokrajini, ki je sicer po pirirodnih pogojih malo priljudna. Fi-zično-geografski in ekom o m.sk o-geograf.sk i razlogi so na.rekovali, da so
1 Edg. Kant, Klassifikation und Problematik der Wanderungen. Svensk Geografisk Arsbok, 29. Lund, 1953, str. 205—206.
2 Vladimir Leban, Doseljevanje v Ljubljano, Geografski vestnik XVIII, Ljubljana, 1946.
3 Marija Berič, Selitve prebivalstva 1954—1956, Prikazi in študije, Zavod za statistiko LRS, 1958, št. 4.
Dolfe V o ge 1 n i k , Selitve delovne sile v Sloveniji 1954—1957, Ekonomska revija, št. 2, 1959, Ljubljana.
4 Anton Melik, Slovenija II, Posavska Slovenija, Ljubljana, 1959, str. 272—282.
se razvila predvsem tri revirska mesta. Potrebe po delavcih v rudarstvu pa so visoko presegale razpoložljivi višek delovne sile, ki ga je nudil prirodni prirast prebivalstva v Črnem Revirju. Zato se je tu, morda bolj kot v katerikoli drugi naši pokrajini z izjemo mest Ljubljane, Trsta in Maribora, že zgodaj uveljavilo doseljevanje. Delavci so se priseljevali iz bližnje agrarne okolice in iz oddaljenejših krajev, kjer so bile zaradi prenaseljenosti in gospodarske nerazvitosti velike rezerve delovne sile. Bilo bi zanimivo ugotoviti, od kje vse so se do-sel j evali v Črni Revir.5 Proučitev bi nam pokazala katere so pokrajine s presežkom delovne sile, kolikšen je ta presežek, kakšna je struktura aktivnih doseljencev, katere zaposlitvene panoge so potrebovale največ delovne sile in ne nazadnje kakšen je bil obseg migracijskih gibanj, ki jih je sprožila industrializacija.
Kako močan je bil dotok doseljencev, nam kažejo številke o rasti rudarskih in industrijskih naselij v Črnem Revirju: Zagorja s Toplicami, Kisovcem, Podkrajem in Lokami, Trbovelj z Vodami. Lokami in Retjem ter Hrastnika. Izven dvoma je, da gre skoraj vse naglo naraščanje6 teh naselbin na račun intenzivnega doseljevanja. Od leta 1869,7 ko je bilo v teh treh mestih 4912 prebivalcev, se je njih število povečalo leta 19538 na 38.036 ali za 470.7 %. Porast od 1. 1910° (16.529 prebivalcev) in od leta 193110 (20.543 prebivalcev) do leta 1953 znaša 69,6 °/o in 36.4% ali povprečno na leto 1,27 %. Najbolj se je povečalo prebivalstvo Trbovelj in Hrastnika. Drugače je bilo v Zagorju, ki je bilo v začetku organiziranih popisov prebivalstva leta 1869 že sorazmerno velik kraj. Izkazuje bolj počasno in enakomerno rast prebivalstva (indeks 1869/1953 280.2%).
Kljub enakim družbenim in ekonomskim pogojem so se posamezna mesta v Črnem Revirju v podrobnem vendar različno razvijala. Tako na primer trditev, da je Trbovlje naše najbolj tipično premogovniško mesto, ni povsem utemeljena. Predvsem se je Trbovlje sorazmerno kasno uvrstilo med večje premogovniške centre, šele po letu 1873. Pred tem sta bila vodilna premogovnika pri nas najprej Zagorje in nato Le še11. Po osvoboditvi so nastala v Trbovljah številna nova industrijska podjetja: ko je razen tega mesto dobilo vse polno novih funkcij v upravi, kulturi, trgovini itd., je pomen premogovništva nazadoval.
5 Melik, o. c. str. 280.
6 Svetozar Ilešič, Prirastek prebivalstva na ozemlju Jugoslavije v dobi 1880—1931, Geografski vestnik XVI. Ljubljana, 1940.
Stane Z r i in e c . Gibanje prebivalstva Slovenije v razdobju 1931—1948, Geografski vestnik XXII, Ljubljana, 1950.
7 Spezial-Ortsrepertorien der in österreichischen Reichsrathe vertretenen Königsreiche und Länder, IV. Steiermark, VI. Krain. Auf Grund der Ergebnisse der Volkszählung von 31. Dez. 1869. Wien—Graz—Laibach. 1872.
8 Prisotno prebivalstvo leta 1948 in 1953 po originalnih sumarnikih iz arhiva Zavoda za statistiko LRS.
0	Spezialortsrepertorium der österreichischen Länder (IV. Steiermark, VI. Krain), auf Grund der Ergebnisse der Volkzählung von 31. Dez. 1910. Wien 1917—1919.
10 Splošni pregled Dravske banovine, Ljubljana, 1939.
11 Ivan Mohorič, Industrializacija Mežiške doline, Obzorja, Maribor, 1951.
toliko bolj, ker so premogovni sloji že močno izčrpan,i. Zopet je začelo veljati Zagorje kot najbolj rudarsko naselje v Črnem Revirju, saj je v premogovništvu zaposleno kar 63,5 % vseh zaposlenih.12
Zagorje13 je imelo pred nastopom Trboveljske premogokopne družbe leta 1873 v primerjavi s Trbovljami in Hrastnikom veliko bogatejšo rudarsko in industrijsko tradicijo. Odkritje premoga leta I75513c je privabljalo številne kapitalistične podjetnike, kapitalistične združbe in celo erar. Odprti so bili trije premogokopi Kisovec—Loke, Kotredež in Šemnik. Tu so se nahajale svinčairna, cinkarna in steklarna. Zagorski rudnik je do nastopa Trboveljske družbe dajal skoraj še enkrat več premoga kot trboveljski. Za primerjavo vzemimo leti 1855 in 1857, za kateri so na razpolago podatki. V Zagoirju sta leta 1855 nakopali družbi »Gewerkschaft am Save—Strome« in »Arnstein Jtskeles« 24.926 ton premoga. Zaposlencev je bilo 259.14 Trboveljski premogokop (lastnika Maurer in erar) je produciral leta 1857 le 15.381 ton pri 131 zaposlenih.15 Oba premogovnika so prehitele Leše v razdobju 1839—1849, ko se je zaradi nove železnice skozi Posavje zopet povzpelo na prvo mesto Zagorje.10
Sele uveljavljenje organiziranega in močnega tujega kapitala. Trboveljske premogokopne družbe, je izpreinenilo dotedanji razvoj v Posavju. Pod njenim vplivom se je težišče prestavilo na Trbovlje, ki so imele v marsikaterem pogledu ugodnejše pogoje za rudarjenje. Tudi nakup zagorskih premogovnikov po Trboveljski družbi leta 188013a n.i prispeval k poživitvi razvoja Zagorja. Bivša TPD se je osredotočila predvsem na proizvodnjo premoga. Sčasoma je opustila ostale industrijske obrate kot cinkarno (1843—1908) in steklarno, ki je prešla v druge roke (leta 1912).13d Najhujši udarec je bila selitev steklarne v Stražo pri Rogatcu leta 1928.17 S tem je Zagorje izgubilo do tedaj organsko povezavo premoga in industrijske predelave. Steklarna18 je zaposlovala leta 1922 268 delavcev.10 Ostalo'je le pet apnenic,
12	Savezni zavod za statistiku FNRJ, Popis stanovništva 1953, knjiga XIV, Osnovni podaci o stanovništvu, Beograd, 1958.
i3a Dve sto let rudnika Zagorje. 1755—1955. Zagorje, 1955.
,3b Janko Orožen, Zgodovina Trbovlj, Hrastnika in Dola I, Trbovlje, 1958.
13c Jože šorn, Ob 200-letnici premogovnika Zagorje ob Savi, Kronika V, št. 1., Ljubljana, 1957.
13č Jože Šorn, Premogovništvo na Slovenskem do 1. 1848, Ljubljana, 1956, rokopis.
13d Jože Železnik, Zgodovinski in tehnični razvoj premogovnika Zagorje ob Savi. rokopis.
14 Josef Rossi wall, Die Eisen-Industrie des Herzogthums Krain im Jahre 1855, Wien, 1856, str. 32.
15 Orožen, o. c. str. 314 in 319.
16 Glej opombo 13. c. str. 4.
17 Melik, o. c. str. 275.
18 To je bila že druga steklarna v zgodovini Zagorja. Ustanovljena je bila menda 1. 1860. Lastnik je bil Viljem Abel. kasneje pa je bila v lasti jugoslovanskega kartela za steklo »Viljem Abel dediči« ali »Zedinjene tovarne stekla d. d,« s centralo v Zagrebu.
18 Jože Lakatoš, Industrija Slovenije, Jugoslavenski Loyd, Zagreb,
k.i so izkoriščale bogate zaloge čistega apnenca in velike količine cenenega premogovega prahu. Kljub vsemu pa je Zagorje dobilo urban-ski značaj že v stari Jugoslaviji. Leta 1931 je bilo v tedanji upravni občini20 le še 10,1 °/o prebivalstva zaposlenega v kmetijstvu.
Zelo so se izpremenile razmere po osvoboditvi. Zaradi del,nega izčrpanja najboljših premogovnih slojev v Trbovljah je zagorski premogovni bazeni dobival vse večji pomen. Od 1. 1939 do 1. 1959 se je število zaposlenih v njem več ko podvojilo (od 1024 na 2375). Isto velja za produkcijo, ki se je dvignila od 329.700 ton na 571.000 ton.21 Koncentracija apnenic v podjetje »Industrija gradbenega materiala« (177 zaposlenih) je omogočila razširitev proizvodnje. Zagorje je dobilo novo tovarno konfekcije in pletenin (195 zaposlenih) in gradbeno podjetje (201 zaposlen).22 Število prebivalstva je močno naraslo in doseglo v urbaniziranih naseljih Zagorju s Toplicami, Kisovcu. Lokali in Podkraju leta 1953 že 7.311 prisotnih prebivalcev.
Izpremenil se je tudi funkcijski pomen Zagorja. Mesto23 je postalo središče obsežne komune, ki zajema celo porečje Medije in vključuje onstran Save še skoiraj vso nekdanjo občino Pori k um. Mesto se je teritorialno zelo razraslo in so danes skoraj že povsem zabrisane razlike med Zagorjem, Toplicami, Selom ter Kisovcem in Lokami. Z okolico vred seje naglo urbaniziralo. Struktura prebivalstva po zaposlitvenih panogah kaže, da je na mostnem področju le-še 2,4% zaposlenih v kmetijstvu, vsi drugi so v urbanskih poklicih: v rudarstvu 63.5 °/o, industriji 4,5 %, gradbeništvu 2,2%, prometu 1,7 %, trgovini 4.9 °/o, obrti 8,3 %, državni upravi 5.3 °/o in izven dejavnosti 7.2 °/o. Danes se uvršča Zagorje med naša najbolj rudarska mesta, če ni po odstotku zaposlenih v rudarstvu sploh na prvem mestu: Zagorje 63.5 °/o, Velenje 52.2 °/o (z bližnjimi rudarskimi naselji 49,1 °/o), Mežica 52,8%, Trbovlje 45,4%, Idrija 40,8% in Hrastnik 39,9%.24
Izbor Zagorja za analizo doseljevanja v Crni Revir bi bil torej iz več razlogov utemeljen: predvsem je Zagorje danes najbolj rudarsko mesto v Revirju, je obenem naše najstarejše premogovniško naselje, zaradii vedno večjega pomena premogovnika se število zaposlenih še vedno veča (kar na primer ni slučaj v Trbovljah, kjer je danes le še malo generacij iz dobe največje rasti mesta in največjega doseljevanja med 1873—1900). Ker nas zanima predvsem izvor delovne sile, sem pustil v nernar vzdrževane osebe.
Podatke o rojstnem kraju aktivnih prebivalcev zagorske občine sem povzel po originalnih popisniicah popisa prebivalstva iz leta 1953, ki se nahajajo v arhivu Zavoda za statistiko LRS. Ker so na popisnicah
20 Njen teritorij je istoveten s katastrsko občino Zagorje ali z naselji Zagorje, Toplice, Selo in Sv. Urh (Ravenska vas).
21 Po uradnih podatkih Rudnika Zagorje.
22 Po uradnih podatkih iz leta 1959.
53 Politični razlogi so v preteklosti preprečevali, da bi bil Zagorju, kot tudi drugim mestom v Revirju, priznan naslov mesta, čeprav so bila to že za časa stare Jugoslavije, tako po svojih funkcijah kot po svojem zunanjem licu. Zagorje je postalo mesto šele 1. 1945.
24	Po stanju iz leta 1953.
le podatki -o rojstnem kraju in okraju in sta ta dva podatka za analizo ali prenatančna ali pa prepovršna, sem kraje združeval v občine iz leta 1952. Le-te so po svoji sestavi še dovolj homogene. Težave sem imel le v primerili, kjer je v okraju več istoimenskih naselij in mi bilo mogoče presoditi, v katero občino spadajo. Ti primeri na karti niso prikazani, pač pa v okrajnih sumarjih. Izid ročne obdelave gradiva izkazuje negativno razliko 58 prebivalcev v primerjavi z uradnimi rezultati, kar je pri 4668 aktivnih občine Zagorje komaj 1.2 °/o in ne predstavlja hude napake. Največja slabost podatkov je v tem, da zadevajo le rojstne kraje aktivnega prebivalstva, ni pa iz njih razvidno, kje vse so bili ljudje zaposleni, preden so prišli v Zagorje.
Zanimiva je ugotovitev, da se je skoraj polovica (46.3 °/o) aktivnega prebivalstva (4610) zagorske občine doselila od drugod.'Če pa vzamemo urbanizirana naselja, doseljenci celo prevladajo, saj jih je 51,5%. Za Ljubljano je Leban ugotovil, da je bilo tam rojenih 49,8 °/o vseh prebivalcev.
Prevladujejo doseljenci iz trboveljskega okraja25 (769 ali 36,1 °/o) in to iz Kumljanskega hribovja (214), s planot okoli Šentlamberta (96), iz podolja ob Mediji (95), Čemšeniika in Trojan (138), Trbovelj (135), Hrastnika in Dola (44). Na drugem mestu je ljubljanski okraj (421 ali 19,8%). Največ doseljencev je iz občin Moravče (54), Blagovica (35), Šmartno pri Litiji (33), Litija (32), Vače (31). Motnik (29), Kresnice (19), Gabrovka (12), Tuhinj (11), Kamnik (11), Lukovica 10) itd. Veliko je rojenih v Ljubljani (76). Sledi celjski okraj s 191 (8,9%) doseljenci, zlasti iz Celja (21), Laškega (13), Tabora (22) in Vranskega (25), in krški okraj s 143 (6,7 %) doseljenci, predvsem iz Krmelja (23), Boštanja (13), Leskovca (10), Rake in Tržišča (po 9) itd. Omeniti kaže še novomeški okraj s 68 (3.2 %) doseljenci, ki jiih je največ iz Trebnjega (10). Škocjana (8) in Šentjerneja (8).
Največji delež doseljencev odpade na občino Trbovlje (2.89 % vseh doseljencev), slede občine Cemšenik (2,42 %), Polšnik (2.18%). Senožeti (2.06%). Mlinše (2.03%), Podkum (1.65%). Ljubljana (1.63%), Moravče (1.15 %), Dole in Blagovnica (0.75 %). Hrastnik (0,72 %). Šmartno pri Litiji (0.7%), Litija (0.68%). Vače (0.66%), Motnik (0.62 %) itd. Naštete so le občine s pomembnejšim deležem, toda pas izseljeniških krajev se vleče preko vsega Posavskega hribovja, od reke Bistrice na zahodu tja na Kozjansko. Zajema pa še celo spodnje Posavje in Krško hribovje ter seže daleč na Dolenjsko v Mirensko dolino, Novomeško kotlino in Suho Krajino.
Presenetljivo veliko je doseljencev iz drugih držav (202 ali 9.5%): iz Nemčije (88), Francije (48), Avstrije (18), Nizozemske (12), ZDA (10) itd. Sorazmerno manj so se doseljevali iz ostalih jugoslovanskih republik (153 ali 7,2 %). Največ je Bosancev (61), Hrvatov (46) in Srbov (42).
Večina doseljencev so moški (1589 ali 74,4%), kar ne preseneča. Žensk je dobra četrtina (547 ali 25,6 %). Še relativno največ žensk se je priselilo iz ljubljanskega, trboveljskega in novomeškega okraja.
25	Okraji so po upravni razdelitvi iz leta 1952.
Majhen delež doseljenk je razumljiv, saj je znano, da je v vseli rudarskih krajih običajno ženske delovne sile preveč in delovnih mest za njo premalo.
Ta'bela 1
Število in struktura aktivnih doseljencev v občino Zagorje
moških	žensk	skupno
	število	%	število	°/o	število	°/o
Okraj Trbovlje	769	36.1	560	35.2	209	38.3
Okraj Celje	191	8.9	148	9.3	43	7.8
Okraj Črnomelj	4	0.2	3	0.2	1	0.2
Okraj Gorica	12	0.5	8	0.5	4	0.7
Okraj Kočevje	10	0.4	9	0.6	1	0.2
Okraj Koper	o	0.1					2	0.4
Okraj Kranj	27	1.3	18	1.1	9	1.6
Okraj Krško	143	6.7	107	6.8	36	6.6
Okraj Ljubljana	421	19.8	303	19.1	118	21.6
Okraj Ljutomer	13	0.6	11	0.7	2	0.4
Okraj Maribor	35	1.6	28	1.7	7	1.3
Okraj Murska Sobota	9	0.4	8	0.5	1	0.2
Okraj Novo Mesto	68	3.2	51	3.2	17	3.1
Okraj Postojna	10	0.5	7	0.4	3	0.5
Okraj Ptuj	16	0.7	11	0.7	5	0.9
Okraj Radovljica	9	0.4	5	0.3	4	0.7
Okraj Slovenj Gradec	11	0.5	8	0.5	3	0.5
Okraj Šoštanj	17	0.8	12	0,8	5	0.9
Okraj Tolmin	14	0.6	12	0.8	2	0.4
LR Slovenija	1781	83.3	1309	82.4	472	86.3
Ostale republike	153	7.2	130	8.2	23	4.2
Ostale države	202	9.5	150	9.4	52	9.5
Skupno doseljencev	2136	100.0	1589	100.0	547	100.0
Občina Zagorje	2474		1701		773	
Skupno aktivnih	4610		3290		1320	
Mislim, da je skoraj odveč		dokazovati, da		je bil	osnovni	razlog
tako obsežnega doseljevanja v		Zagor	je iskanj	e zaslužka. V		večini
primerov pa je bil ta	razlog pogojen		s krizo našega		hribovitega po-	
dežel ja. Pri tem razseljevanju,		ki ga	sicer poznamo		kot »beg	z de-
žele«,20 je bilo po mojem mišljenju odločilnega				pomena, ali je		imel a
prenaseljena pokrajina eno ali več gospodarsko dovolj močnih unban-skih središč. Kjer tega ni bilo, kot na Dolenjskem ali Kozjanskem, je izseljevanje nujno bilo usmerjeno v oddaljenejša mesta, na primer
26 Melik, Slovenija 1/2, Ljubljana, 1936, str. 630. o. c.
v Zagreb.27 Zato v Črnem Revirju prevladujejo izseljenci iz spodnjega Posavja, Dolenjske in Posavskega hribovja, zelo malo pa jih je iz prave Savinjske doline, ali ii,z Gorenjske. Razumljivo je, da je postal Revir zbirališče za v*o odvečno delovno silo Pasavskega hribovja. Znova pa se je pokazalo, da spodnje Posavje in Dolenjska pogrešata lastno urbansko in gospodarsko središče,28 ki bi lahko zaposlilo presežek delovne sile. Še več, marsikje lahko vidimo, da je bila lokalna industrija ali celo ena sama tovarna dovolj močan činitelj. da se iz tiste občine ni izselilo veliko ljudi (Vkleni—Krško, Radeče, Prebold).
Razen te »gospodarske« migracije imamo tudi nekaj primerov doseljevanja iz rudarskih občin, zlasti iz tistih, kjer so rudnik ali premogovnik v preteklosti zaprli ali pa je bilo obratovanje večkrat v krizi (Motnik, Krmelj,29 Šmartno pri Litiji). Zelo veliko je priselitev iz ostalih rudarskih naselij Revirja: iz Trbovelj, Hrastnika in Dola. V to »rudarsko migracijo« bi kazalo uvrstiti tudi številne izseljence — povratnike iz (inozemstva, saj je večina prišla iz starih premogovnih področij zahodne Evrope Westfalije, severne Francije in Nizozemske.
Največ doseljencev se je zaposlilo v rudarstvu (1024 ali 48,0#/o). K tej zaposlitveni panogi bi morali prišteti še skupino aktivnih izven dejavnosti (579 ali 27.1 %), kajti povečini so to rudarski upokojenci. Veliko doseljencev se je nadalje zaposlilo v obrti (105 ali 4,9 %), industriji (72 ali 5,4 °/o), državnih OTganih (80 ali 5,7 %) in v trgovini (55 ali 2,5 %). V agrarno okolico se je priselilo tudi sorazmerno veliko kmetov (122 alii 5,7 %>). Toda na urbaniziranem ozemlju je od 1455 doseljencev komaj 16 kmetov (1.1 °/o, gl. label o 2 na str. 254).
Pretežna večina doseljencev se je naselila v urbaniziranih naseljih, tako da bi iz odstotka aktivnih doseljencev od vseh aktivnih laliko celo sklepali o urbanskem značaju naselbine. Urbanizirana naselja imajo navadno nad 40% doseljencev, agrarna pa pod 35 %. Za primer naj navedem nekaj primerov iz zagorske občine:
		Ta	bela 3		
Naselje	°/o kmečkega prebivalstva	I °/o doseljencev od vseh prebivalcev	Naselje	°/o kmečkega prebivalstva	> (D > S - £ 5 <y Ji • ■-» «p ca U ir, ^ ^ tn _o O- O
Zagorje	0.9	53.2	Kotredež	25.4	31.0
Selo	5.8	42.8	Vine	35.2	26.4
Kisovec	0.3	56.5	Za vine	45.9	20.0
27 Nikola Peršič, Prirast i kretanje gradskog stanovništva z naročitim obzirom na grad Zagrel), Zagreb 1935.
28 Svetozar llešdč, Problemi geografske rajonizacije ob primeru Slovenije, Geografski vestnik XXIX—XXX, Ljubljana, 1957—1958, str. 123.
29 Ivan Cešmiga, Rudarstvo LR Slovenije, Nova proizvodnja, Ljubljana, 1959.
Tabela 2
Število in struktura aktivnih doseljein-cev v občino Zagorje po panogah
zaposlitve
m
OJ
M
O
ir» n. — in OJ
in tr\
o ci o oj	^	o	in	cd	o	^	  ir,
*-< CJ	T-	n	.	co
m	in	r.	o
co
■tH n» m 1-* oj	iA
cm m go o , o
O	GO	^	GO
m
o
OJ
m o ^ m tn • oj
S
oi o m in _ go co ^	o on m
-h ^ —
co in c m _ o tn	m	ir
oi ^
ON
in m oi ^ iA o oo m
00 sO
01
in tn oi m
O'
OI
CM m CM m • oi
co o	CO 00 CM
oj	m	•	m
o
d
^	't ’t	Ol	[v,	|\j
^	^	0
'«i	^	ia	m
^	^	1	S3	-H	o	00	ON
OI on O OI OI
m m
OI ^ GO
«'•S ®
ONH^oiooih. tn^inincNcr)OsDa>Hh't-.inoivOO^
vD o	—•	—<	oi -t oi	—«	tn o —	—^	^	co	m	o	m	c	i'1
hv.’TH	—	'*+	K.	OJ	~	O
—	OJ	^	OJ
U
P
5 o ^	J2	c3
cd	-	trt ^	n
Ö ^
.g O
o
M Q M	O
v ~	a	rt
■ Z,	<U	M
-r	c	cd	T
%	«	S	o
r; ^
t_i	O	t->	O	O C t-< t—	*w	—■ u n jj tu w o O Mh ''• 'JJ	w —
^ ■-> o —
E °
o tS
O	.s	<u	u	C	J4	_Q	S	^	W
C	^	>ü	A	5j	>x	-	^	*->	^
t-i	O	O	Č	t-i	£-	. n	.n	^	—
(n o 0
<D
CJ
:*	.Sd
^	O	u
«Ö	p-Q	>	O
:^?	3	£3	b£
c	ft>0	‘5	«
a»	o	^	^	n:
^	53	_,
^	^7	2
£	c/}	d	15	&	;s
kJ
in oi >cs —*
^ N. oj in
— m
O in
On m
^ aš
0 t^
S *3
01 ^
o in £ »'n
M
C3
Q 13
15 > n •t’
5 ^
C/) ft
i — industrija. 112 — premogovništvo, 2 — kmetijstvo, 3 — gozdarstvo. 4 — gradbeništvo, 5 — promet, 6 — trgovina in gostinstvo, 7 — obrt, 8 — usluge, 9 — državni organi in svobodni poklici. 01 —• izven dejavnosti-
Število izseljencev je v razmerju do vsega aktivnega prebivalstva domače občine ponekod tako visoko, da lahko sklepamo, da se ni izseljeval le ves prirodni prirastek, temveč, <la gre že za pravo depopula-cijo. O lem nam pričajo številke v razvoju prebivalstva v agrarnem zaledju revirskih mest. V treh revirskih občinah (po upravni razdelil vi iz leta 1955 z vključno k. o. Poišnik) je prebivalstvo od leta 1869 do leta 1953 napredovalo le za 12 °/o; od leta 1910 do leta 1953 se je zmanjšalo za 4.3 °/o. od leta 1931 pa celo za 9,5 °/o. Nadpovprečno visok delež izseljencev je v naslednjih občinah:
Tabela 4
<D
Občina	Število izseljencev v ob. Zago	Število aktivnega pre.bivalst\	53 "3 CZ) .N o o	Ž 5s o n c ° a O O O V •p O G
Senožeti	96	422	22.7	117.0
Cemšenik	112	598	18.9	110.0
Polšnik	102	583	17.5	88.9
Mlinše	95	566	16.9	101.5
Pod k um	77	573	13.4	70.1
Trojane	25	313	7.9	41.2
Motnik	29	454	6.3	33.7
Vače	31	550	5.6	28.6
Dole	35	676	5.2	29.5
Blagovica	35	784	4.4	26.4
Moravče	54	1978	2.8	14.6
Kresnice	19	841	2.3	11.0
Šmartno pri Litiji 33		1649	2.0	10.6
Tabor	22	1145	1.9	12.4
Krmelj	23	1297	1.8	9.1
Vransko	25	1583	1.6	9.5
Trbovlje	135	8240	1.6	8.1
Izseljevanje je v prvi vrsti prizadelo najbolj agrarne občine. Prva urbanska občina Trbovlje je šele na sedemnajstem mestu. Edini izjemi sta Mo t im k in Krmelj. Ta.mkajšna premogovnika sta bila večkrat v krizi. Toda to ne izpremeni na dejstvu, da je iz desetih občin odšlo v Zagorje nad 5 °/o aktivnega prebivalstva, v enem primeru celo skoraj četrtina. Številke zgovorno pričajo o moči migracijskega vala, ki ga je sprožila industrializacija, o obsegu rezerv delovne sile v našem hribovitem podeželju in ne nazadnje o krizi, ki jo preživlja kmečki stan, živeč še v patriarhalnih razmerah, kadar pride v stik z naprednimi oblikami gospodarstva in življenja.
Karta 2. Rojstni kraji aktivnega prebivalstva v Zagorju.
državna meja: 2 — republiška meja; 3 — okrajne meje po upravni razdelitvi iz 1. 1952; 4 — občinske meje po upravni razdelitvi iz 1. 1952;
5 — 1 pika — 1 aktivni prebivalec Zagorja.
Home places of the gainfully employed population in Zagorje
1	— State boundary; 2 — Boundary of the People’s republic of Slovenia;
3	— district boundaries (in 1952); 4 — boundaries of the communes (in 1952);
5	— 1 point — 1 gainfully employed person in Zagorje.
IMMIGRATION TO THE COAL—MINING REGION OF ZAGORJE (SLOVENIA)
Igor Vrišer
Migration of population in Slovenia is very marked in the Coal-mining area around Trbovlje, that is in the so called »Črni revir« (i. e., freely translated, »black country«). Great requirements of the man-power for mining and industry has caused a strong and permanent flow of immigrants to the area. The three mining towns of Zagorje, Trbovlje and Hrastnik have attracted most of them, In the period 1869—1953 their population has increased by 407 %.
Mining as a main occupation is most predominant in Zagorje (63,5 % of all employees). Because the coal-seams at Trbovlje are being rather worked out by now. those at Zagorje are getting more and more important. The number of workers is increasing with the expansion in coal production, which has been doubled in Zagorje in last 20 years (2373 miners and 571.000 tons of coal in 1958). Nearly all the increase of population in Zagorje is due to immigration. A detailed analysis of the statistical material collected duiring the Census of 1953 shows, that in the administrative commune of Zagorje 46,3 % of the gainfully employed population consisted of immigrants. People came to Zagorje mostly from the neighbouring mountains in the west, north and south of the town, but also from more distant areas of Southeastern Slovenia. The main stream of immigrants is thus coming from rural, overpopulated and economically underdevelopped areas, where there are only few and quite small economic and urban centres. The second gronp of immigrants consists of miners, coming from other mining towns, where production lias stagnated.
Most of the immigrants found work in the mines (48 %), in industry and handicraft shops. A significant number of immigrants consist's o,f retired persons. Most of the immigrants settle in the already urbanised villages airound Zagorje, as well as in the town itself. Comparing the numiber of immigrants with that one, showing the economically active population of their home communes, it can be established, that in fact a depopulation is taking place in many areas. It can also be established, that the conservative rural countryside shows signs of a crysis in the readjustment to the more advanced forms of the economy, i. e. to industry and mining.
RAZGLEDI
NEKATERA KOROŠKA GEOGRAFSKA IMENA
Dr. Josip šašel
Mnogo se pri nas razpravlja o Koroški, saj so tam začetki naše zgodovine, s tem svetom smo najtesneje povezani geografsko in narodnostno. Vse te razprave navajajo seveda podrobna zemjepisna imena, ki pa še niso ustaljena, oziroma dobivajo šele pismeno obliko. Zato je nomenklatura še nedosledna, nazivi se tvorijo dostikrat po nemškem vzorcu, dejansko pa imajo domačini za svoj svet pristna in stara slovenska imena, ki se v tisku še niso uveljavila. Priznano pa je načelo, da je treba upoštevati ljudska imena; njih neprekinjena tradicija sega v nastarejše čase in dovoljuje vpogled v začetke naselitve. Tem bolj važno je, da na Koroškem uporabljamo pristna ljudska imena, ker tam nimamo možnosti popularizirati kake umetne nazive po šoli ali uradih.
Zato hočem v naslednjem opozoriti na neka domača koroška imena, ki so v naši pismenosti neznana ali ne zadosti utrjena.
i. Gorička dolina — Gitsclital
Zilja dolbi nekaj večji pritok s severa z Gosrinjo; njeno dolino imenujejo Nemci Gitsclital. Največji kraj so tam Višprije (Višprijane), nemško Weiss-briaeh, zato se je pri nas skovalo umetno ime Višprjanska (Vi.ršprijska) dolina, a Ziljani jo imenujejo Gorička dolina. Danes je docela ponemčena, vendar pa Nemci sami priznavajo, da so se Slovenci tam dolgo, prav do novejšega časa držali. Za ime Gitsclital ni zadovoljive razlage (morda je nastalo iz Goritsch-Tal?)
K obliki »Višprjanska« dolina je treba še pripomniti, da je ljudski pridevnik »višperski«. Že leta 1826 je v Carinthii poročal Urban Jarnik, da je Reiskogel (danes Reisskofl ua zahodu od Višprijan) znan z imenom Višperski vrh. .
2. Ponagorje
Znano je, da živijo Ziljani v prav izrednih zemljepisnih pogojih; Zilja ima prav majhen strmec, odkar jo je pod Dobračem zajezil strahoviti potres iz leta 1348; ti kraji pa dobivajo ogromno padavin, tako da je še dosti široka dolina mestoma zamočvirjena, izpostavljena poplavam in zato za naselitev nepripravna. Poljedelsko se more ravni svet ob reki slabo izkoriščati, uspeva samo kisla trava za konjsko krmo; to so obširni »Logi« od Goričan doli (Blaški, Bistriški Logi i. dr.). Na sever od Ločan in Goričan pa je dolina ob Beli i,n okoli Preseškega jezera skoraj stalno pod vodo; na tem svetu, ki ga imenujejo Strižabce, travnike le ob nižji vodi pokosijo. Najbolj se dajo izkoriščevati še travniki ob Zilji na zahod od Napoljan in Duljan; to so Murave in Ograje (nekdaj ograjeni travniki).
Ljudska naselja so se torej vsa umaknila na višje ležeče kraje, zlasti na prisojno gričevje severno od reke. Strižabce delijo to gričevje na dve skupini, in sicer na manjšo zahodno — Dobravo — ter na večjo vzhodno — Ponagorje. Ljudsko ime »Ponagorje« je v slovenščini neobičajno, vendar pa tu prikladno in nazorno' V to Ponagorje spada vse gričevje na vzhod od Borljan in Goričam nekako do Dobrača.
Že Urban Jarnik, ki je prvi na Koroškem razpravljal o etimologiji krajevnih imen, je leta 1826 v spisu »Andeutungen über Kärntens Germani-sierung« zapisal: Ponagorci — der höher gelegene Teil der Pfarre St. Georgen am Bleiberg. To razpravo je v prevodu prinesla Slovenija 1849, kjer pa beremo na sitr. 308: Ponagorje v Št. Jurskej fari pri Zili. Navedeno ime je torej staro in domače.
5. Mošane, mošanski
Po zaslugi naših znanstvenikov, predvsem geografov, je slovenska Zilja od vseh pokrajin slovenske Koroške najbolje obdelana, pogoji ljudskega življenja tam najbolje raziskani. V teh razpravah motijo samo neka imena, ki niso tvorjena vedno v ljudskem duhu. Kakor v vsem svojem žit j u kažejo Ziljani tudi v svojem jeziku posebnosti, ki so jezikoslovno (narečno) že dobro osvetljene, manj pa imenoslovno. Taka posebnost so tako zvana stanovniška imena; to so krajevna imena, ki jih ljudstvo rabi samo v množini z značilno končnico -ne (-jane), ki pa v mestniku odpade oz. se skrči na navadno obrazilo (n. pr. Mošane, v Mošah, od tega nemško Müschach). To besedotvorje je nenavadno za tiste, ki ne govorijo narečja, tem bolj, ker se v pismeno rabo niso prevzele pristne ljudske oblike teh imen, ampak po mestniku skrajšane (Moše).
Takih imen je po Rožu in Zilji vse polno; upoštevati pa jih mora tudi pismenost, posebno za pridevniške oblike. Onstran Stola je n. pr. Mačanska planina, imenovana po naselju Mačane v Rožu; pri nas pa se včasi čita Mačevska planina, kar je domačinom skoraj nerazumljivo, še bolj nerazumljivo je, ko čitamo Moški vrh, Moška planina; s temi nazivi bi se kdo pri domačinih brez kakih pojasnil slabo orientiral. Mišljen je vrh oziroma planina, imenovana po vasi Mošane; pridevnik k temu imenu pa se glasi mošanski (narečno mošenski); torej je vrh Mošenski, planina pa Mošenska.
S tem pa nočem trditi, da tvori ljudstvo pridevnik k stanovniškim imenom vselej s pri.po.no -an; treba je to skoraj v vsakem primeru ugotoviti. Tako imajo Višprijane pridevnik samo višperski, Borljane borovski (Borovska pl.), Mošane pa samo mošanski.
4.	Gure — Sattnitz
Ze v prvem letiniku celovškega Kresa je prof. Scheinigg na str. 412 ugotovil: »Pogorje od Rožeka do Skarbine (Soteska = Satnitz) zove se Hure, na riurah, naseljenci pa Horjanci.« Od tega je poteklo tričetrt stoleitja, a pristno domače ime Ilure (pismeno Gure) se v našem pisemstvu vendar ni prav udomačilo; še nedavno smo čitali v znanstveni razpravi »na Gurah — stari slovenski inaziv Satnica«. Ta imenski problem je tako tipičen za Koroško, da ga je treba pojasniti.
Dejstvo je namreč, da »Satnica« nikdar ni bila slovenski naziv; tudi Nemci sami so geografski pojem Sattnitz vpeljali in po tisku popularizirali šele pred ne celimi sto leti.
Ime Gure za to visoko planoto je staro, prastaro; po mojem ni izključeno, da je še predslovensko. Kajti edino tu imamo izreden pojav, da se imena za teren in za prebivalce v ljudskih ustih ne krijejo: Gure — to je ime za ozemlje, pridevn'k je gurski (Gursko Turje, Gurska Vrata), Gorjanci — to pa so prebivalci (ženske Gorjanke, Gorjančice, pridevnik gorjanski). Domačini te pojme strogo ločijo. K temu je treba še omeniti, da je prav na sredi Gur, ob stari cesti iz Celovca k »lentu« (pristanišču) na Dravi pod Humber-kom. naselje Gorje (prvotno gotovo Gorjane), na Gorjah, prebivalci so tu »gorjanski«.
V	Gurskem pretržju (Zihpoljsko — kotmirsko pretržje) so stara kulturna tla; čez to osedlino so že od nekdaj speljane vse prometne poti od severa in juga; ena teh cest je vodila od središč Virunum — Celovec k omenjenemu »lentu« na Dravi, drugo pa čez Dravo na Ljubelj ter dalje na jug. Nemški zgodovinarji učijo (kar se ponavlja tudi pri nas), da sta .imele obe isto trašo čez Ilumberk; pa to je nemogoče. Pod Ilumberkom se je namreč Drava v tedanjih časih na široko razlivala (vsaj do današnje Kaple — Kožentavre),
so delila na mnogo tokove in spreminjala glavno strugo, tako (la se tu kak večji in stalnejši brod za prevažanje čez vodo ni mogel urediti; pač pa so ravno tu bila ugodna mesta za pristajanje splavov.
V	obsegu Gurskega pretiržja je bilo tedaj najpripravnejše mesto za zmogljivejši brod edino na ozkem prostoru, kjer se na nasprotnem bregu v Dravo izlivata obe Borovnici (ljubeljska in Bajdiška), dva hudournika, ki deročo roko s svojim nanosom potiskata pod strmine Gur. Edino tu so na južnem bregu Dravo (kraj ima ledinsko ime Cirkovce) prišle na dan rimske sttarine; na severnem bregu pa so vrh skale Petelinea v Štetarjevem gozdu vidni na površju zemlje obris-i obsežnih zidanih stavb in utrdb. Tu čez in doli k dravskemu brodu je bila speljana rimska cesta.
Pri nas se stalno ponavlja, da je treba ime »de Scalah« v listini od leta 888 (Kos, Gradivo II 292). s katero je Kralj Arnulf daroval Trobibratra z vso družino, lokalizirati v »Zadole« na severnem bregu Vrbskega jezera. Dejstvo, s,poročeno v tej listini, je za našo zgodovino, posebno pravno, zelo zanimivo, zato je važno, da ga postavimo v pravo okolje. Že začetkom tega stoletja je prof. Lessiak ugotovil, da kak kraj »Zadole« v občini Poreče sploh ne obstoja; mišljeno je naselje, nemško Sallach imenovano, slovensko pa Zale, v Zalah (etimologija L. Pintarja v LZ 1910 str. 346). Nemški zgodovinarji postavljajo sedaj »de Scalah« v naš svet okoli Zihpolj; verjetno je to ravno omenjena antična naselbina vrh skale Petelinea.
To pretržje je bilo naseljeno od najstarejših časov, zait o ni čudno, da se je do danes nagnetla več kot polovica vseh prebivalcev Gur v tem ozkem prostoru. Ime Gure izvira nekje odtod.
Kaj pa ime Sattnitz? O tem je obširno razpravljal zgodovinar M. Wutte v Carinthii I 1936, str. 155 sl. Na podlagi dokumentov dokazuje, da je to ime bilo omejeno sprva samo na ono podnožje Gur južno Celovca, odkoder je stpeljan mestni vodovod in kjer je bil od nekdaj Sattnitzbauer; šele od leta 1861 dalje se je ta naziv raztegnil na vse Gure, začetkoma samo na zemljevidih. šola in uradi pa so nadalje skrbeli za to, da je novo ime postalo splošno.
Ceiprav prevzemajo koroški Slovenci radi nemška imena in zanemarjajo svoja (n. pr. Bärental za Medvedji dol), pa vendar še nisem slišal, da bi ime Sattnitz kjerkoli izpodrinilo domače Gure. Gotovo pa je, da izvira nemško ime iz neke slovenske besede. Katere? Neka etimologija se naznačuje s .pisavo Zadnjica (Potočnik) in Satnica, ki pa verjetno ne drži.
Pa tudi prof. Scheinigg je v Kresu naznačil enačbo Soteska—Satnitz; podrobneje tega ni obrazložil.
Za podnožje Gur od celovškega vodovoda do Zrelca imajo okoliški Slovenci naziv Sotnica; odtod pa izhaja tudi ime Sattnitz (izgov. Sotnic), kakor spredaj obrazloženo. Prepričan sem, da je oblika Sotnica nastala iz So(po)tni-ca; tu namreč teče Vanjkart (odtok Vrbskega jezera) precej tesno pod gur-skim pobočjem ter si je izril mestoma prav globoko strugo (sopot), tako da je na tem delu mogel dobiti ime Sopotnica.
Na Koroškem je več krajevnih imen Sopot; Sopotnica pa je razen tukaj še pri Ljubelju. Tam priteče iapod Visoke Vrtače potok, zabeležen v listinah iz 13. stoletja kot »ripa Sopotniz«; danes imenujejo ta potok Zaibnica, ime Sopotnica pa se je preneslo na zaselek, ki je nastal taim, kjer to vodo premosti ljubeljska cesta. Beseda Sopotnica ima tu na,glas na predzadnjem zlogu; ona pod Gurami pa je bila naglašena na prvem zlogu, zato se je naslednji zlog zaradi lažjega izgovora odbrusil.
Ime Sattnitz je torej povsem novo in še ni prišlo do te veljave, da bi med Ijudsitvom izpodrivalo domače Gure. Naša pismenost pa stoji tudi v podrobnem (imenoslovju te planote pod močnim vplivom nemških (papirnatih) nazivov. Naj omenim samo najvažnejše.
Na zahodu se dvignejo Gure v mogočni čok, znan z imenom Gursko Turje (naspr. Osojsko Turje); na to s skalnatimi pobočji obdano planoto votli samo pet »vrat«, med temi od juga Gurska Vrata. Znamenita je tam Zvoneča jama, izredno globok navpičen jašek, v katerem noter vrženi kamen dolgo »zvoni« (pravijo, da je tja noter padla pastirica, njene lase pa je prinesla podzemna voda na dan pri Rovah).
Vzhodno je manjša planota Plesišče z najvišjo višino v Gurah 929 m. Nato sledi globoka zareza Preseka, neposredno vzhodno pa se planota zopet dvigne na Zabalo 917 m in Vrdovsko Turje. Tu so prvič tudi višin« same poseljene do blizu 800 m (Plešivec 783 m, selo Vrdi 755, nemško Wurdach, pri nas napačno Brda tiskano, kar onemogoča stvarno etimologijo!).
Na vzhodni planoti (Radiške Gure) se navadno omenja najvišja višina 854 m z imenom Leskovec —• Haselberg, kar je samo ime. dano od lovcev; ljudstvo pravi Pukeljč. Nekoliko severneje štrli iz pobočja impozantna skala 712 m, nemško Predigerstuhl imenovana, slovensko pa Sojenška peč po bližnjem naselju Sojenca (Zwanzgerberg).
Planota Gur je izredno simetrično zgrajena: točno na sredi široko pre-tržje. ki omogoča promet počez; zahodna in vzhodna polovica tudi prerezana, tam Preseka, tu Medgorsko pretržje; na obeh koncih masivni čoki. tam Gursko Turje, tu Škrbina s široko navpično skalo proti Dravi in Podiuni doli. Ves ta »gurski« svet je posejan z zgodovinskimi kraji (Vetrinj, Ilumberk, Kotmara ves, Zihpolje, Koseški Zgornji Kamen — danes Zäkamen. Kajzaze, Kozasmoje), domišljija vedrih Gorjancev ga je opletla in ovenčala z neštetimi bajkami in pripovedkami, posebno še Škrbino, ki jo Podjunčani imenujejo Prošnico.
5.	Zlusina gora
Mnogo, zelo innogo nam povedo imena oseb in krajev, ki nam jih sporočajo najstarejše listine; kaj vse se da po njih razbrati iz načina mišljenja naših davnih prednikov, oblikovanja besed in njih zvez. Dočim jezikoslovci še kolikor toliko upoštevajo osebna imena ter jih razlagajo, pa je stara toponoinastika popolnoma neobdelana. Kako zanimivo je n. pr. staro ime Korustav (Curoztou) za današnji Gauerstall 1127 m zahodno od Št. Vida na Glani; to je hrib, na katerem so »ostale« ptice selivke (kure) med preletom jug-sever in nazaj.
Podobno zanimivo je tudi ime »Zlusina gora«, ki ga sporoča listina iz leta 928 (Kos, Gradivo II 375). Kakor da bi ta oblika bila zapisana danes v koroškem narečju! Prav vsaka črka. vsak zlog ima današnji zvok; pri teh glasovih ni treba nič ugibati in suponirati, kakor pri drugih listinskih besedah. Pa smisel — koliko ta pove! Kar vodi nas pri vprašanju: kje je ta gora?
Vsi komentarji soglašajo, da mora biti nekje ob Krčici (Görtschitz), ki priteče skoraj v ravni črti od severa v Krko pri Mostiču. K temu smemo še dodati: gora mora biti pomembna, da jo tako stara listina sploh omenja. Skušajmo še iz besednega pomena kaj izluščiti.
Beseda »sine« (množ.) je v območju rožanskega narečja dobro znana, posebno po vsej dolžini Roža. Kakor znano, se ta pas ozemlja razteza ob vsem severnem vznožju Karavank od Obirja 'pa gori do Baškega jezera ozir. Zilje. Dolinski ravni svet je obdelan čim tesneje do tega vznožja, njive n. pr. tako daleč, da ne pridejo več v senco strmega pobočja. V senčni legi uspevajo samo še kaki travniki in pašniki, te pa imenujejo »sine«. V Sp. Rožu je od te besede tvorjenih več imen: tako zaselek Sine (obč. Bisitrica v Rožu), ki leži na terasi severnega pobočja Psinskega vrha. Ta vrh sam je dobil ime od Posine vesi (Hundsdorf), ki se razprostira »po sinah« njegovega vznožja. V tej zvezi je treba omeniti še ime Zingarca, nemško Singerberg; današnje slovensko ime je nedvomno oblikovano po nemškem, Nemci pa so Singer-berg povzeli prav tako nedvomno po imenu »Sina gora«, ki je dobila ta naziv, ker se razprostirajo ob njenem vznožju najbolj tipične »sine«.
Listinska Zlusina gora je dobila ime tudi po »sinah«, ki pa so tu morale biti obsežnejše in posebno »zle« za poljedelstvo. Pri nas ni več tako sestavljenih imen; pač pa Hrvati poznajo Zlosinjane.
Ko se ogledamo po Krčici, se bomo-prepričali, da more Zlusina gora bili edino današnja Svinja (Saualpe), nad 2000 m visoki hrbet, ki se vleče na vzhodu tik ob reki po vsej dolžini ter s strmimi pobočji jemlje njeni dolini jutranje in opoldansko sonce, ustvarja »zle sine« in preprečuje njivsko obdelavo.
Okoliški Slovenci so nekako v zadregi za ime temu hrbtu. Navadno ga imenujejo »Svinja«, tudi »Svinja planina«, pri tem pa kljub jasnemu pomenu te besede tudi najpreprostejši ljudje razlagajo, da ime ne pride od »svinje«, temveč od »svinca«, ker so menda nekdaj v gori pridobivali svinec, zato da se največji kraj v dolini Krčice,- Eberstein, imenuje po slovensko Svinec.
Vse to je nekako neskladno. Od besede svinec ni moglo nastati ljudsko ime Svinja: to slovensko ime je nedvomno povzeto po Saualpe (Sau = svinja). Kakor pri Singerberg pa vprašajmo: odkod to nemško ime?
Smatram za povsem naravno, da se je ime »Zlosina« gora Sčasoma zbrusilo v »Sina goTa« (mogoče tudi »Sinja« gora). Nemci pa (posebno rudarji, ki so se sem priselili in s poljedelstvom niso imeli dosti opraviti), besednega pomena niso prav dojeli; po zvoku so to mogli tolmačiti kot »svinja« in so tako priredili ime Saualpe. Nemško ime je prevladalo, Slovenci so ga posneli, pri tem pa se še danes nejasno zavedajo, da je ime Svinja imelo prvotno povsem drug «pomen.
Ime Zlusina gora, ki so ga mogli dati samo vneti poljedelci, se je danes pozabilo. Pobočja Svinje planine so precej visoko gori poseljena, najvišje so se povzpele Djekše na prisojne južne sklone. Pod njimi pa obstaja pobočje strmo in neugodno za poljedelstvo; pa tudi tam se je vgnezdilo nekaj kmetij, ki so dobile ime Črne Djekše in Hudi kraj. V teh imenih menda izzveni stari naziv Zlusina gora vsaj po pomenu.
Opomba uredništva. »Geografski vestnik« je od svojega začetka dalje želel odpreti svoja vrata tako potrebnemu razpravljanju o našili krajevnih imenih. Na žalost jih je moral pogosto znova pripreti, pač'zaradi že kar tradicionalne navade številnih naših zbiralcev in proučevalcev krajevnih imen, da se prevečkrat spuščajo v prehitre, svojevoljne, kaj malo ali sploh ne dokumentirane etimologije in druge trditve. Vse te značilnosti ima tudi zgoraj naznačeni članek, kjer se n. pr. domnevna etimologija besede Sotnica argumentira samo z izrazom: »prepričan sem ...« Kljub temu članek objavljamo, ker prinaša za našo Koroško nekaj dragocenega imenoslovnega gradiva, ki se v živem jeziku liitro izgublja; nekatera med imeni bodo koristna za našo drobno regionalno-geografsko terminologijo (n. pr. Ponagorje). S tem pa seveda uredništvo nič manj ne odklanja odgovornosti za nedokumentirane trditve v članku (od katerih je nekatere najbolj kričeče črtalo), pa tudi ne za njegove nedoslednosti (ko se n. pr. za ime »Satnica« zatrjuje, da nikdar ni bila slovenski naziv, čeprav se na drugem mestu razpreda njegova slovenska etimologija).
Resume: Quelques noms des lieux en Carinthie slovene Josip šašelj
L’auiteur traite quelques vieux noms des lieux de la Carinthie slovene, uses jusqu’ici incorrectement ou pas du tout dans la terminologie geogra-phique slovene. 11 s’agit surtout des denominations des petites regions, p. e. »Ponagorje« -pour la region des collines du partie Nord de la Ziljska dolina (Gailtal) au pied des Gaitaler Alpen, ou »Gure« (»Montagnes«) pour la region, en allemand »Sattnitz«, situee entre la vallee de la Drava, appelee Rož (Rosental) et la vallee de Vrbsko jezero (Wörthersee), tous les deux noms de cette region (»Gure« et »Sattnitz«) etant d’origine slovene.
OB VPRAŠANJU WÜRMSKE POLEDEN1TVE V CELOVŠKI KOTLINI
Milan Šifrer
Proučevalcem naše glacialne problematike je vzbudila veliko pozornost Bobek-ova študija o umiku ledu iz vzhodne Celovške kotline1. Študija predstavlja nekak poizkus vzporejanja wiirmskih moren v čelni kotanji Drav-
1 Hans Bobek, Der Eisrückgang im östlichen Klagenfurter Becken, Mitt. österr. Geogr. Ges.,
I.	Wieo 1959.
skega ledenika. Pri študiju tega problema se je avtor naslonil predvsem na rezultate, ki mu jih je dalo podrobno raziskovanje moren in vseh .pojavov, do katerih je prišlo istočasno z njihovim nastajanjem. To mu je pomagalo odločiti, ali je nastajal ta ali oni nasip v dobi rahlega zastoja umikajočega se ledenika ali pa pri njegovem ponovnem napredovanju. S item je doibil za korelacijo dobro oporo, poseibno še. ker je bilo nihanje ledenika v tej čelni kotanji zelo pogosto in so se zastoji in ponovni sunki, ki jih našteje avtor kar 32, hitro izmenjavali.
Ker je bila riška poledenitev obsežnejša od wiirni.ske, je popolnoma razumljivo, da se dotakne avtor te, saj je bilo potrebno odločiti, katere morene pripadajo eni in kaitere drugi poledenitvi.
Riške morene loči avtor od wiirmskih po tem. da je apnenec v starejših že skoraj docela preperel, meditem ko je pri wiirmskih še trden in prav močno zastopan. Na podlagi razširjenosti teh globoko preperelih moren sklepa, da je zapolnjeval riški ledenik skoraj celotno Celovško kotlino, saj je bila pod ledom, kot kažejo morene na vzpetinici Libič pri Pliberku, še vsa kotlinica južno od Pliberka. V würmski ledeni dobi pa je bil obsog leden;ka nekoliko manjši, čeprav je segel na sever še vedno do pod Mostiča, na V pa se je s svojim čelom naslanjal še na vzpetino Vašinje in Libič: na južni strani so našli morene iz te dobe pri naselju Stöben in gradu Zenek.
Morene tega največjega obsega wiirmske poledenitve uvršča avtor v starejši würm. Med nje in naslednje nasipe, ki kažejo manjši obseg poledenitve in bi ustrezali mlajšemu wiirmu. po avtorjevem mnenju ni uvrstiti neke daljše tople dobe. To utemeljuje z odkritjem kotanj, v katerih se fosilni led med odložitvijo eniih in drugih nasipov ni stalil. Po tem tolmačenju bi bili nas;pi mlajšega wiirma samo sledovi enega od manjših ponovnih sunkov ledenika. Šele po odložitvi nasipov pri Grabštanju, kamor je ledenik v tej dolbi še segel, ibi prišlo po njegovem mnenju do širokonoteznega umikanja in do dogodkov, ki nam jih karakterizir« jo ledeniški sledovi v območju Vrbskega jezera. Vsi napisi v čelni kotanji Dravskega ledeni.ka bi b'Mi torej samo posledica unrlkania ledenika iz največjega obsega wiirmske poledenitve (»höchst a n d n a he R ü e k z u g sph a se n <).
Tz zapažanj pri študiju morensk:h nasipov v čelni kotanji Dravskega ledenika pa nanravi avtor še več zaključkov: vredno je omeniti njegovo dosledno ugotavljanje pomembne vloge, ki jo je imel pri nastanku nekaterih niorensk:h nasipov v posameznih fazah močno razgibani relief Celovške kotline. M^ni. da so prišli starejši raziskovalci prav zaradi premajhnega upo-števania teli dejstev do napačne korelacije moremskih nasipov.
Obenem pa smo dobili s to študijo tudi dober vpogled v razvoj same čelne kotanje, predvsem njenega značilnega terasastega zniževanja proti zahodu in nastanka številnih zamočvirjenih površin. Avtor prepričevalno tolmači. da so 'pri nastanku teras pole" voda. ki so pri napredovanju leden;ka odnašale iizpod njega veliko proda, odločali tudi številni pritoki, ki so z obrob ja Celovške kotl;ne nasuli na ledeniško čelo vebke množine akumulacijskega gradiva. Zaradi tolikšne akumulacije na čelu ledenika so ostajale za umikajočim ledenikom proti zahodu pogosto prav lepe terase. Drugod, kjer do take akumulacije zaradi najrazličnejših vzrokov ni prišlo, pa so nastala pogosto močvirja in jezera, ki pa jih je bilo po ugotovitvah avtorja veliko manj. kot so to trdili starejši raziskovalci. Vzporedno s tem razlaga najrazličnejše delte, sandre in suhe doline. Z ugotovitvijo, da Krka v zadnji ledeni dobi ni tekla proti Velikovcu, amipak je takoj po opustitvi nekdanje struge, ki pelje mimo Št. Štefana, vasi Vovbre in Grebinja krenila v današnjo smer. je delno korigiral sicer točno postavljeno Penckovo shemo o presnavljanju Krke za umika-\ jočim se ledenikom.
Bobek se strinja s starejšimi ugotovitvami, da je segel ledenik prav po najglobljem delu doline vedno najdlje proti vzhodu in istočasno ugotavlja, da je bil njegov strmec ob višku poledenitve največji okrog 16,4%; nekoliko manjši je bil strmec pri ponovnem napredovanju ledenika pri Velikovcu, še manjši pa ob samem zaustavljanju ledenika, ko je jezik nekoliko splahnel. S prodom prekriti fosilni led pa je imel po njegovih ugotovitah le okrog 10 %
naklona. Podobno nagnjenost so imele tudi s prodom prekrite površine, čeprav se pri njili naklon močno spreminja in je zavisen od množine vode ter od debeline proda; zanimivo je, da "imajo suhe doline, po katerih so tekle v ledeni dobi velike množine vode, samo 5 %o strmca.
Primerjava rezultatov v Celovški kotlini z razmerami na južni strani Kamniških Alp in Karavank ter v območju Julijskih Alp in Snežnika kaže podobnosti in razlike. Tudi pri nas smo našli samO' fragmentarno ohranjene globoko preperele ali pa močno kompaktno sprijete morene neke obsežnejše starejše, domnevno riške ali mindelske poledenitve. V večjem številu in veliko lepše pa so se tudi pri nas ohranili mlajši morenski nasipi, ki so jih imeli starejši raziskovalci zaradi skromne preperelosti, podobno kot Bobek v Celovški kotlini, dosledno za wiirmske. Šele novejše raziskave so nas opozorile, da so v okviru teh nasipov morene dveh poledenitvenih faz, ki jih loči precej dolg toplejši presledek.
Za daljši presledek goivori pri nas globlja preperelost in debelejša pre-perelina na morenskih nasipih predzadnje poledenitvene faze, nadalje rahla zlepljenost vrhnje plasti bolj gruščnatih moren in pa rahla konglomeriranost proda iizpod njih; na nekaj krajih pa smo našli na njih tudi debelejše plasti že rahlo konglomerirane breče. Poleg teh znakov, ki smo jih dobili pri proučevanju morenskih nasipov na Notranjskem Snežniku (1), nadalje moren na Pokljuki ter v dolini Tolminke (2) in Kamniške Bistrice (3), pa opozarja Kuščer (4) ob razmerah v čelni kotanji Bohinjskega ledenika še na to, da se je v teni toplem časovnem presledku zasulo v Blejsko-radovljiški kotlini okrog 70 m globoko jezero.
Ko smo si zastavljali vprašanje, v katero dobo je uvrstiti morene predzadnja poledenitvene faze, ali v ris ali wiirm, nismo mogli mimo že znanega dejstva, da so jih imeli zaradi svežega videza vsi starejši raziskovalci kratko-malo za wiirmske in da nas je opozorilo na zgoraj karaktorizirane posebnosti šele čisto podrobno ogledovanje moren.
Prav zato so se nam zdele S p r e i t z e r j e v e ugotovitve, da sta tudi v porečju Mure in Drave dva glavna würmska stadija, ki ju loči dolga erozijska faza. še posebno privlačne. Do podobnih zaključkov pa so prišli kasneje tudi H. G r a u 1 in J. Schaefer pri raziskovanju teras v dolini reke Jller (5) in J. Knauer v oibmočju Reusskega ledenika (5).
V	prid tem izvajanjem pa lahko služijo tudi čedalje številnejše ugotovitve raziskovalcev paleolitika, ki opoizarjajo na zares dolg toplejši presledek med starejšim in mlajšim wiirmom. Tako n. pr. se je v zadnjem cäsu ustalilo mnenje, da spadajo v ta interstadial tudi debele plasti toplodoibnih sedimentov v Potočki zijalki (6, 217). V isti interstadial uvršča Mitja Brodar tudi debele plasti močno ilovnatega grušča v Mokriški jami(6).
O	podobnih uvrstitvah sedimentov, ki so jih nekdaj imeli za intenglaci-alne, v wiirm nam poročajo tudi iz drugih jam, kjer so s pomočjo karbonske metode C14 lahko dokazali, da pripadajo götweigerskemu inters tad'alu. Tu naj opozorimo samo na jamo Istalloskö v gorovju Biikk (535 m) na Madžarskem. kjer je zaradi podobnih kulturnih ostankov, koit jih je našel Brodar v Potočki zijalki, primerjava še posebno upravičena (7, 167).
Vse te ugotovitve doma in drugod nas navajajo k domnevi, da bo uvrstiti starejšo poledenitveno fazo najbrže v starejši wiirm, mlajšo pa v mlajšega. To je še toliko bolj prepričevalno, ker bi z drugačno uvrstitvijo ne mogli dati zadovoljivega odgovora na vprašanje, kje so sledovi velikega inter-stadiala, ki je zapustil v jamah, v puhlici in drugod toliko sledov.
Taka uvrstitev moren bi se ujemala tudi z Bobekovimi rezultati v čelni kotanji Dravskega ledenika, kjer uvršča vse nasipe s svežim videzom v zadnjo ledeno dobo. Razlike med njegovimi in našimi pogledi bi obstojale torej le v delitvi zadnje ledene dobe, predvsem v vprašanju, ali so iz te dobe v čelnih kotanjah ledenikov sledovi samo ene ali dveh poledenitvenih faz.
S	tem ostaja torej problem delitve wiirma na jugovzhodni strani Alp še ves čas odprt. Več jasnosti bodo prinesle najbrže šele čisto podrobne raziskave, ki bodo upoštevale tudi najrazličnejše nove meritvene metode. Ob
tem je morda umestno, da opozorimo, da je napisana Bobekova študija čisto v klasičnem duhu in da v metodičnem pogledu ne prinaša novih rezultatov. Zanimivo je. da obdela celo prcperelino, ki je tako važen kriterij, samo v kratkem zaključnem odstavku, ter da o lahko konglomeriranem produ, ki ga je našel na več krajih, sploh ne razpravlja.
Literatura
1. M. Šifrer, Obseg pleistoeenske poledeuitve na Notranjskem Snežniku. Geografski zbornik V, Ljubljana 1959.
2. M. šifrer, Dolina Tolminke in Zalašce v pleistocenu. Geografski z'bornik III., Ljubljana 1955.
3. M. šifrer, Porečje Kamniške Bistrice v pleistocenu (pripravljeno za tisk).
4. D. Kuščer, Prispevek h glacialni geologiji Radovljiške kotline, Geologija III, Ljubljana 1955.
5. J. Knauer, Uber die eiszeitliche Einordnung der Moränen der »Zürich —• Phase« in Reussgletschergebiet. Geographica Helvetica, IX., Nr. 2, Bern 1954.
6. M. Brodar, Poskusno izkopavanje v Mokriški jami. Arheološki vestnik, VI/2, Ljubljana 1955.
7. H. Gross, Die bisherigen Ergebnisse C14 — Messungen und Paläoli-tischen Untersuchungen für die Gliederung und Chronologie des Jungpleisto-zäus in Mitteleuropa und den Nachbargebieten. Eiszeitalter und Gegenwart, Band, 9, Ohringen Württ. 4 september 1958.
Resume: Sur la glaciation wiirmienne dans le Bassin de Klagenfurt (Celovec)
Milan Šifrer
A l’occasion de l’etude de H. Bobek sur le recul de la glaciation dans la partie orientale du Bassin de Celovec (Klagenfurt) en Carin-thie (Mitt. österr. Geogr. Ges. I. 1959). l’auteur estime, en presentant un eompte rendu sur cette etude, qu'il faut, en tenant compte surtout des resultats des nouvelles etudes de ce genre en Slovenie, supposer — au contraire de
I	opinion de II. Bobek — une epoque j)lus chaude nettement marquee separant la phase de la glaciation wiirmienne ancienne de la phase de la glaciation wiirmienne plus jeune.
ŠE O NASTANKU IN OHRANITVI SNEŽIŠČ IN LEDENIKOV V GORAH
V. M a n o h i n — I. Gams
Odgovor na pripombe Ivana Gamsa o nastanku snežišč in ledenikov v gorah (G. V. 1959)
Rosišče določa temperatura snega v senčnih legali pri mirnem in jasnem vremenu, kar se po gorah dogaja ob času ustaljenih anticiklonalnih sinoptič-nih situacij. Ce je nebo pokrito z oblaki, ali piha močan veter, potem se temperatura snega približuje temperaturi vlažnega termometra na psihro-metru, kajti sneg pri oblačnem vremenu ne more dositi izžarevati v vesolje. Ob dežju se isneg brezpogojno tali, ker leži tako rosišče kot tudi temperatura vlažnega termometra nad ničlo, a razen tega deževnica mnogo hitreje kot zrak prenaša svojo pozitivno temperaturo na sneg. To so fizikalna dejstva, ki stoje izven debate. Iz tega mora slediti, da jasno in toplo vreme, če leži pri tem nižinah: v toplem in sončnem februarju 1. 1953 se je 15 centimetrska plast
snega držala do konca februarja, kljub temu, da se je dvigala popoldanska teniperatura v zadnji dekadi nad 10 stopinj. V senenih legah je sneg obstal do 25. marca; marec je bil ravno tako suh in topel. .
Dr. Gams omenja, da je Tollner prišel do zaključka, da deževno poletje veča ledenike, medtem ko sem trdil ravno obratno. To nesoglasje je posledica tega, da je Tollner opazoval ledenike mnogo višjih gora, kjer tudi poleti ne dežuje, marveč sneži, medtem ko se nanaša moja trditev na Slovenske Alpe, kjer poleti v glavnem dežuje. Stvar je torej slična pojavu ob južnem deževnem vremenu pozimi, ki v dolinah pobira sneg, a po visokih gorah ga veča. Poleti pa se prestavi isti pojav v višine nad 3000 m; zato tudi med Tollnerjem in menoj ni protislovja.
Ne soglašam s tov. dr. Gamsom še glede uporabe nižinskih podatkov za zaključke o klimi gora. Nam meteorologom je namreč znano, da so vremeno-tvorni procesi zelo razsežni po teritoriju in segajo v velike višine: če so na primer padavine v dolini nadpovprečne, so gotovo še nadpovprečne daleč naokrog in do višine z izotermo minus 5. To dejstvo je razvidno še iz številnih klimatoloških kart, ki prikazujejo mesečne povprečke, oziroma anomalije mesečnih povprečkov. Še manj je utemeljena trditev dr. Gamsa, da celo postaja na Kredarici ni merodajna za triglavski ledenik!
Poletje 1955, katero navaja tov. dr. Gams in ki je imelo le malo dni z rosiščem pod ničlo, je bilo hladno s pogostim dežjem in tako dokazuje, da deževno poletje ne koristi snežnim razmeram po naših gorah. Izjemo tvorijo ekstremno hladna poletja, kot n. pr. 1. 1948, ko je tudi po naših gorah močno snežilo pri temperaturi pod ničlo.
V. Manohin
Pripombe na odgovor V. Manohina
V	odstavku o Tollnerju je V. Manohin posredno priznal to, kar sem pogrešal v njegovem članku: isti meteorološki pojav, padavine, v nižjih hribih kot dež pobirajo sneg, v visokih gorah pa kot sneg redijo ledenike. Torej nam nižinske vremenske postaje ne morejo nuditi neposrednih dokazov za kolebanje ledenikov. Ker ne upošteva teh razlik dovolj, V. Manohin v svojem članku trdi, da zaradi pojava rosišča »lepo, ustaljeno poletno vreme zato bistveno ne škoduje ne snežiščem ne ledenikom (podčrtal I. Gams), na koncu pa pravi, da je na zmanjšanje snežišč in ledenikov v letih 1945—1952 vplivala kombinacija »suhih hladnih polovic leta s suhim in vročim poletjem (podčrtal I. G. Suha in vroča poletja so obenem sončna, torej tista, ki po Manohinovem mnenju ne bi zmanjševala ledenikov).
Tudi ni točno Manohinovo mišljenje v istem odstavku odgovora, da je vzrok razlik med njim in Tollnerjem v različni višini obravnavanih gora. Manohin upošteva triglavski ledenik. Tollner pa ledenika na Sonnblicku in Pasterzo, torej ledenike, ki so visi ob snežni ločnici, čeprav v različnih nadmorskih višinah. Sicer pa oba na splošno govorita o vzrokih za kolebanje ledenikov in so jima ti ledeniki samo dokazno gradivo. Razlika' je res v tem, da šteje Tollner poletno zračno temperaturo, radiacijo in albedo kot glavne krivce za zmanjšanje ledenikov, Manohin pa govori o prvenstveni važnosti vlažnosti in poletnega dežja za ledenike in snežišča. Oba pa se sklicujeta na nižinske in višinske postaje.
Trditve, da lahko uporabljamo nižinske podatke za zaključke o klimi gora, ni treba posebej pobijati, ker jim je vrednost omajal že Manohin sam v odstavku više, ko govori o različni vlogi padavin v nižjih in višjih gorah.
Osnovno, kar sem hotel s prvimi pripombami povedati, je dejstvo, da v klimatološki in meteorološki literaturi ni edinosti o osnovnih vzrokih za kolebanje ledenikov. Enoglasen rezultat pa so dala glaeiološka raziskovanja, merjenje ablacijskih virov. Glaciologi niso ostali samo pri teorfetični aplikaciji fizikalnih procesov in razglabljanju o vplivu vremena na ledenike, ampak so te učinke na ledenikih merili. Zato pripisujem njihovim rezultatom večjo vrednost. Ali pa se triglavski ledenik ponaša bolj kot snežišče in manj kot višji ledeniki, bomo videli šele čez leta, ko bo za vzporejanje dovolj podatkov.
V	predzadnjem odstavku mojih prvih pripomb je tiskarska pom-ota spremenila leto 1956 v leto 1955*. Snežišča v Amfiteatru in Za Akom sva opazovala z meteorologom D. Koširjem 50. IX. 1956. To leto je bilo nadpovprečno hladno in vlažno do julija, od tedaj do oktobra pa sončno in toplo (Kredarica je imela srednje mesečne temperature od julija do septembra 6.1. 6.2 in 5,9° C); ti poznopoletni meseci so tako zmanjšali visoka snežiišča, da so bila konec septembra izredno majhna.
Summary: Once more oil the Origin and Preservation of Glaciers in the Mountains. Continuation of the discussion by V. Manohin and 1. Gams from the »Geografski vestnik« XXXI (1959).
SOCIALNA »AGRARNA« GEOGRAFIJA
Svetozar Ilešič
Tako imenovani »agrarni geografiji«, ki ji je izhodišče proučevanje »agrarne pokrajine«, se v evropskih deželah z njihovo naraščajočo industrializacijo vedno bolj zapleta delovno področje. Industrializacijski proces čedalje hitreje razkraja sprva samo na znotraj (strukturno), pozneje pa tudi na zunaj (fiziognomično) tradicionalno agrarno pokrajino, njena naselja in njeno zemljišče. V Srednji Evropi n. pr., kamor spada prav tipično tudi Slovenija, je kakršna koli ostrejša razmejitev med agrarno in neagrarno pokrajino že zelo težavna in iluzorna. Vse naše .podeželje je kljub svojemu včasih še močno agrarnemu videzu že tako prepreženo z neagrarnimi elementi, da se samemu izrazu »agrarna geografija« nujno majejo tla pod nogami. Fiziogno-mične preobrazbe sicer precej počasneje slede notranjim, funkcijsko-soci-alnim, slede jim pa vendar. Za označbo podeželskih naselij, ki so le redko še vedno zares »kmečka«, nikakor ne zadostuje več samo fiziognomično-tipolo-ška klasifikacija (čeprav ostane kot najčisteje geografska še vedno močno v ospredju), temveč ji je treba postaviti ob stran tudi soc ral no-f u n kc ij sko.
Tega se »agrarni« geografi povsod ,]>o Evropi dobro zavedajo. Od tod tudi težnja k »socialni« usmeritvi agrarno-geografskih proučevanj. Tu ne gre več za staro socialno, zares skoraj samo »agrarno« razslojitev vasi na gruntarje, kajžarje idt., temveč za nove procese, ki jih prinaša industrializacija z vsrkavanjem agrarne delovne sile s podeželja in s čedalje močnejšo dezagrarizacijo nekdanjih vasi. Najznačilnejša in najaktivnejša je v tem pogledu socialno-geo-grafska smer, ki jo v miinchenski agrarno-geografski šoli dosledno in uspešno uveljavljata prof. dr. W. Ha r tke in dr. K. R ti p perl s svojimi učenci in s svojo publikaeijsko serijo »Münchner Geographische Hefte«. Ze v lanskem »Geografskem vestniku« smo opozorili, kako se je v okviru te šole razmahnilo premotrivanje t. im. »socialne ledine« kot enega izmed najtipičnejših izrazov socialnih in s tem tudi agrarno-pokrajinskih transformacij, ki jih na evropsko podeželje prinaša industrializacija.1 Vrsta nadaljnjih del iz te geografske šole nam kaže še druge podobne učinke sprememb v socialni strukturi. 2e lani smo omenili primer opuščanja intenzivnih namakalnih travnikov v pokrajini Spessart.2 Nekatere druge študije nas opozarjajo, kako se v zadnjem desetletju marsikje v Srednji in Zapadni Evropi pogozdujejo široka, regionalno jasno omejena področja, ki so bila dotlej obdelana, in to ne v krajih, kjer bi se prebivalstvo odseljevalo ali kjer bi se xiveljavljalo eksten-zivnejše gospodarjenje, temveč v krajih, kjer se delovna moč zateka k boljšemu zaslužku v industriji in se ji namesto obdelovanja zemlje mnogo bolj
*	To pomoto sem popravil na drugem mestu, v sestavku o snežiščih v Julijskih Alpah (Geografski zbornik Instituta za geografijo SAZU, VI, v tisku).
1 S. Ilešič, Novi prispevki k proučevanju geografije in zgodovine agrarne pokrajine, Geografski vestnik XXXI (1959), str. 161.
*	W. II a r t k c , Sozialgeographischer Strukturwandel in Spessart. Die Erde, Berlin, Jhg. 88, 1957, str. 236-254.
izplača gojiti gozd, ki daje po 30 letih enak dohodek kot najdonosnejše poljske kulture (krompir, sladkorna pesa), le da ni vezan na kolobarjenje in na tolikšno delovno silo.3
Še celo vrsto podobnih pojavov je [zabeležila v svojih delih, ki še vedno izhajajo pod naslovom »Materialien zur Agrargeographie«, Hartkejeva soci-alno-geografska šola. Sam Hartke vidi celo eno izmed glavnih nalog t. im. socialne geografije v tem, da ugotovimo, omejimo in tipiziramo prostore odnosno regije enakega socialno-geografskega »obnašanja« (gleichen sozialgeo-graphischen Verhaltens). Šlo bi za regije, v katerih človeška družba v svojem delovnem procesu na enak način, bolj ali manj uspelo, reagira na možnosti, ki so ji tam na razpolago. Ni potrebno, da so to regije povsem enake socialne sitrukture, temveč so lahko področja zelo različnih in kompleksno zgrajenih socialnih skupin, ki pa se kot celota enotno »obnašajo«.4 Vsekakor gre pri taikih proučevanjih že za mejno področje, ki sodi že močno v sociologijo. Ker se Ilartke-Ruppertova šola tega zaveda, je v svojih konkretnih študijah prenesla težišče na izraizito .geografsko stran: na podrobno kartiranje izrabe tal in to na osnovi starih in današnjih katastrskih kart, toda ne samo, odnosno ne toliko z vidika sistema poljske razdelitve, kakor z vidika odnošaja med načinom izrabe parcele in socialno skupino, ki ji pripada njen posestnik. Vsaka taka študija prinaša za vsako proučeno naselje po dva parcelna načrta tako za prvo tretjino 19. stoletja kakor za današnje stanje: prvi načrt za vsako razdobje označuje v bairvah po parcelah način izrabe tal (njiva, travnik, vinograd itd.), drugi pa soci-alno-posestno pripadnost istih parcel (kmečka posest, obrtniška posest, posest posestnikov izven katastrske občine Ltd.). Primerjava kart za obe razdobji dobro pokaže spremembe v socialno-agrarni strukturi. V eni izmed taikih študij nam n. pr. K. Rup pert nazorno riše spremembe v malem bavarskem hmeljarskem mestecu Spalt.5 Ker je to mestece do danes v precejšnji meri izgubilo svoje lokalne centralne funkcije, ki jih je imelo še v začetku 19. stoletja, se je moralo njegovo prebivalstvo močno vrniti h kmetovanju, pri čemer so se izrazito skrčile hmeljarske površine, za katere so bile razmere ob nekdanjem močneje obrtniškem ali vsaj obrtniško-kmečkem življu mnogo ugodnejše. V drugi študiji, v kaiteri obravnava in primerja Ingrid Selimer tri sosednja področja, od katerih je eno v Švici, drugo v Avstriji in tretje v Italiji, se ob podrobnem »socialnem« kartiranju prav tako pokažejo razlike v razvoju socialne strukture: v avstrijskem in švicarskem delu, v vsakem na svoj način, nazadovanje in po-ekstenzivljenje poljedelstva zaradi močnega odtoka delovne sile v neagrarne panoge, v italijanskem delu, kamor prihaja industrijska delovna sila naravnost iz Italije, pa nadaljevanje tradicionalnega kmetijstva.“ V študiji R. F r a n k e n b e r g o r j a o Zgornjem Frankovskem nam podrobna kartografska dokumentacija nazorno slika razširitev pogozdenih površin v soglasju z dezagrarizacijo socialne strukture, o čemer smo govorili že zgoraj.7 V svoji najnovejši študiji pa nam K. Ruppert riše pomen nekdanjega vinogradništva in -kultur, ki so ga pozneje nadomestile, za socialnogeografsko diferenciacijo agrarne pokrajine na Bavarskem.8 Da so se pri tem učinki nekdanje
* W. Hartke, Die sozialgeographische Dcterminierung der Aufforstungen von Kulturland in Oberfranken. Festschrift T. Kraus. Wirtschaft«- und sozialgeographische Themen zur Landeskunde, Bad Godesberg 1959, str. 401—410. — R. Frankenberger, Die Aufforstung landwirtschaftlich genutzter Grundstücke als Index für sozialgeographische Strukturwandlungcn in Oberfranken. Münchner Geographische Hefte, H. 18, Kallmünz-Regensburg 1960, 80 strani z 10 slikami in 7 kartami.
* W. Hartke, Gedanken über die Bestimmung von Raumen gleichen sozialgeographischen Verhaltens. Erdkunde, Bonn, Bd. XIII, 1959, str. 426—436.
s K. Ruppert, Spalt. Ein methodischer Beitrag zum Studium der Agrarlandschaft mit Hilfe der kleinräumlichen Nutzflächen- und Sozialkartierung und zur Geographie des Hopfenbaus. Münchner Geographische Hefte, 11. 14, Kallmünz-Regensburg 1958, 56 strani, 2 sliki in 9 kart.
* I. Schmer, Studien über die Differenzierung der Agrarlandschaft im Hochgebirge im Bereich dreier Staaten (Reschen-Scheideck-Gcbiet). Münchner Geographische Hefte, H. 17, Kallmünz-Regensburg 1959, 82 strani z 1 sliko in 8 kartami.
iFrankcnljerger, o. c.
’K. Ruppert, Die Bedeutung des Weinbaues und seiner Nachfolgekulturen für die sozialgeographische Differenzierung der Agrarlandschaft in Bayern. Münchner Geographische Hefte, H. 19, Kallmünz-Regensburg 1960. 160 strani s 6 sl. in 13 kartami.
vinogradniške drobno-posestniške strukture obdržali do danes ne samo v fiziognomiji, temveč tudi v strukturi agrarne pokrajine, nas ne preseneča, saj poznamo obilo takih primerov tudi pri nas.
Ceiprav ni izšla neposredno iz Ilartkejeve šole, ubira podobna pota študija Elizabete Lichtenberger.jeve o strukturnih spremembah social no-gospodarsk ih tipov naselij na Srednjem Koroškem.0 študija nas še prav posebno zanima, ker se v njej primerjava socialno-gospodarske analize stanja v časoi franciscejskega katastra in današnjega stanja prvič uporablja za širše področje, razen tega pa gre za nam bližnje pokrajine, še močno nasoljene s Slovenci.
Metodološko pomeni razprava Lichtenbergerjeve za študij razvoja kulturne pokrajine v deželah, kjer je zadnja desetletja tudi podeželje zajela drobna industrializacija, veliko novost in pobudo. Konkretni, podobno dokumentirani poskus, da se podeželska naselja klasificirajo ne samo po genetski tipologiji, veljavni za dobo, ko so bila v glavnem še čisto agrarna — in to je bilo marsikje še pred dvajsetimi, tridesetimi leti — temveč tudi po njihovi današnji, spreminjajoči se družbenogospodarski strukturi, dobro ustreza čedalje nujnejši potrebi po tovrstni usmeritvi v proučevanju podeželske pokrajine. Poskus, kakor ga je zasnovala in plastično, pregledno izvedla Lichtenibergerjeva. je za geografijo tem bolj dragocen, ker ne zaide v čisto sociologijo, temveč obdrži izrazit geografsko-tipološki značaj s tem, da postavlja v ospredje pojeim socialno-gospodarskeiga tipa naselij ter v njegovem okviru nikakor ne prezre fiziognomičnih učinkov socialnostrukturnih sprememb. Zato bi zaslužila razprava Lichtenbergerjeve obsežnejšo metodološko analizo in jo bo med našimi .proučevalci sorodne problematike nedvomno tudi doživela. Z njo se bodo oplodili tudi njihovi metodološki prijemi. Toda na tem mestu bi samo z nekaj stavki označil njeno metodološko pot. Osnova ji je shema socia Ino-.gos po d a.r sk ih tipov naselij za dobo franciscejskega katastra. Pri tem razlikuje avtorica v goratih predelih Srednje Koroške tele tipe: A. Agrarna naselja, ki jih deli dalje na: 1. Raztresena naselja (med njimi še podrobneje: 1. samotne kmetije srednjih kmetov z nekaterimi velikimi kmetijami, 2. samotne kmetije malih in srednjih kmetov v gosposkem gozdu, 3. drvarska naselja v gosposkem gozdu, 4. dminarsko-kajžarska naselja po grapah) in na: II. Zaselke (med njimi: 1. zaselke malih in srednjih kmetov ter 2. kajžarske zaselke). Razen agrarnih naselij so v goratem svetu tudi: B. Industrijska in rudarska naselja (med njimi: 1. taka z rastreseno knjžarsko naselitvijo, in 2. industrijski zaselki), C. Prometna naselja (raztresena) in D. Centralna naselja ob cerkvah.
V	kotlinah in dolinah so tipi še raznolične jši: A. Agrarna naselja, med katerimi so spet: I. Raztresena naselja (I. graščinske pristave, 2. velike kmetije, 3. gozdna naselja — Waldhufensiedlungen — malih in srednjih kmetov, 4. kajžarsko-kmečka naselja. 5. razložena kajžarska naselja), II. Zaselki (1. veleposestniški zaselki s kajžarji, 2. zaselki velikih kmetij s kajžarji, 3. zaselki velikih in srednjih kmetij, 4. zaselki malih kmetov z nekaterimi srednjimi kmetijami, 5. kajžarski zaselki z nekaterimi malimi kmetijami), III. Vasi (1. vasi z malimi in srednjimi kmetijami, 2 vasi kajžarjev in malih kmetij). Poleg agrarnih so še: B. Industrijska in rudarska naselja (1. industrijski zaselki, 2. industrijske vasi z malimi kmeti, 3. čisto industrijske vasi). — C. Prometna naselja (raztresena), in D. Centralni kraji (1. zaselki ob cerkvah, 2. vasi s centralno funkcijo ob zemljiškogosposkem gradu, 3. trgi in mesta — v treh stopnjah).
Izhajajoč iz te tipološke sheme zasleduje Lichtenbergerjeva transformacije posameznih tipov vse do današnjih dni, pri čemer jih skuša razčleniti po štirih razdobjih: zgod n j e ind u s t ri j sko razdobje od 1830 do 1870, t. im. Gründerzeit od 1870 do 1918, medvojno in povojno dobo od 1918 do 1945 in povojno dobo po 1. 1945. Nemogoče je tu na kratko povzeti vse pojave in tendence, ki jih je avtorica v svoji analizi izluščila in razvrstila kar v
•E. Lichtenberger, Der Strukturwandel der sozialwirtschaftlichen Siedlungstypen in Mittelkarnten. Geographischer Jahresbericht aus Österreich, XXVII, 19j7—1958, str. 61—128 (s 3 kartami v prilogi).
pregledne tabele, upoštevajoč pri tem spremembe funkcije ter s tem zvezane transformacije naselij, bodisi progresivnega ali regresivnega značaja. Samo nekaj kratkih povzetkov. Za gorate predele so značilne predvsem regresivne tendence (opustele samotne kmetije, deloma spremenjene v dodatne ali gozdarske kmetije, propadla obrtno-industrijska naselja), nekaj pa je tudi progresivnih preobrazb (zelo pogosta skrčitev zaselkov v velike samotne kmetije, rast nekaterih centralnih zaselkov ob cerkvah itd.). Mnogo večje so transformacije v kotlinah in dolinah, kjer se ponavlja pri zaselkih progresivno združevanje v velike kmetije, kjer pa se predvsem iz nekdanjih zaselkov in vasi srednjih in malih kmetij razvija vzporedno z naraščanjem hiš in prebivalstva tip kmečko-delavskih zaselkov in vasi. Značilno pa je, da je ta razvoj v smeri sdvoživkarstva« na Srednjem Koroškem razmeroma mlad, da se poleg socialne skupine delavca-kmeta še krepko drži skupina čistega malega kmeta, da se torej še ni oblikovala ostra meja med trdnimi kmetijami na eni in malimi gospodarstvi s prevlado stranskih zaslužkov na drugi strani. Avtorica še posebej opozarja, kako malo takih sprememb je doživelo področje zaselkov malih in srednjih kmetov v Velikovškein podgorju, vstran od velikih cest, pa vasi in zaselki v srednjem delu Gur, kjer se je skoraj docela ohranila struktura vasi in zaselkov s srednjimi in malimi kmetijami iz prejšnjega stoletja. Posebno značilen je kontrasit med najvzhodnejšim delom Gur (Melikovim »šentprimškim hribovjem«) in Podjuno: na vzhodu od meje med njima mali kmetje, od katerih marsikateri skoraj še ni videl Celovca, tako je še zaprt v staro, drobno polikulturo za dom, na zahodu pa delavci-ikmetje, ki oddajajo mleko mlekarni ter si za obdelovanje polja kupijo ali izposodijo traktor.10 Večje spremembe v kotlinah in dolinah pomenijo seveda razširjeni stari ali na novo vzrastli industrijski kraji, posebno pa dva nova, tudi na zunaj kaj očitna socialno-gospodarska naselbinska tipa: nove podeželske enostanovanjske hišice, ki se s širjenjem dnevnega nihanja delovne sile vedno bolj razpredajo po podeželju, ter turistična naselja. Podrobno obravnava avtorica tudi transformacije centralnih naselij, od katerih so se nekatera povečala in okrepila, druga pa so bistveno oslabila svojo funkcijo, in sicer na splošno tako, da so se vplivna območja starih trgov in mestec povečini skrčila, po eni strani v prid široki novi plasti občinskih središč, po drugi pa v korist močneje narastlim industrializiranim mestom (Celovcu, Šentvidu).
Avtorica omenja mimogrede tudi slovensko prebivalstvo obravnavanega področja (to, da ga dosledno označuje kot windische Bevölkerung, samo dokazuje za njo ne posebno laskavo dejstvo, da trdovratno vztraja pri neznanstveni miselnosti okolja, v katerem je vzrastla). Pravilno ugotavlja, da narodnost prebivalstva na Koroškem nikjer ni odločilno vplivala na genezo in preoblikovanje naselij. Na žalost pa se vse premalo ali nič ne dotakne vprašanja v obratnem smislu, kako so namreč socialne transformacije, ki sta jih prinesla industrializacija in urbanizacija, vplivale na razvoj narodnostnih razmer. Ugotovitev, da so slovenska področja na Srednjem Koroškem po načinu življenja in oblikah gospodarjenja zelo zaostala (čemur pa naj bi seveda ne bila kriva avstrijska »notranja politika«, str. 105), pač ne zadostuje. Analiza socialnogospodarskega razvoja naselij, kakršne se je lotila Lichtenbergerjeva, bi pač ne smela mimo nad vse očitnega dejstva, da se je ravno proces socialnih preobrazb v zvezi z industrializacijo in urbanizacijo bistveno vezal s procesom hotene ali nehotene germanizacije, temveč bi morala šteti to za eno svojih osrednjih nalog. Zakaj o vsem tern avtorica previdno sploh molči, bi pač morala pojasniti sama.
10 Zdi se, da gre tu za pomoto, pravzaprav tiskarski škrat, ki se je poigral s stranmi neba: omenjena razlika velja, kolikor je nam znano, bolj v obratnem smislu, da so namreč zahodno od navedene meje male, vase zaprte kmetije.
Resume: Geographie »agraire« sociale
Svetozar Ilešič
L’auiteur don ne un compte rendu sur les nouvelles tendances de la geographie agraire de tenir compte,'dans l’etude des paysages et structures agraires, beaoueoup plus que jusqu’ici, aussi des transformations sociales apportees par [’industrialisation et l’urbanisation du XIXC et XXe siecles, ces transformations etant si fortes que la notion meme du paysage agraire semble devenir, dans beau coup de regions de l’Europe Centrale et Occiden-tale, presque deplacee. L’auteur appele attention surtout sur les recents travaux de l’eeole geographique de MM. W. Hartke ot K. Ruppe rt de Munich, publies surtout dans les »Münchner Geographische Ilefte«, dont la met hode de recherche dams le domaine de la geographic agraire consiste surtout dans l’analyse detaillee cartographique, d’apres les plans cadastraux, des transformations sociales des structures agraires depuis le commencement du XIXe siecle. I,’ auteur s’oceupe ensuite de I’et-ude de Mme E. L i elite n-b erg er sur les transformations structurales des types sociaux et economi-ques d’liabitat dans la Moyenne Carintliie (etude parue dans le »Geographischer Jahresbericht aus Österreich«, XXVII. 1957—1958). Tout en apipreciant favorableinent la methodologie de cet etude, 1’auteur regrette de ne pas y reitrouver l’analyse de« rapports etroits et caracteristiques qu.i existent entre les transformations sociales y analysees et la forte germanisation que les purties slovenes de la region en question out subi au cours du dernier siiecle.
MEDNARODNI TEDEN GEOGRAFIJE V BRUSLJU 1958. LETA M a v r i c i j Zgonik
V Bruslju je bila 1. 1958 veličastna svetovna razstava. Ob tej priliki se je vršilo v Bruslju in drugih belgijskih mestih tudi več mednarodnih ziborov, kongresov in konferenc. Med njimi je bil avgusta 1958 mednarodni teden geografije (»Semaine internationale de geographie«), V slovenski geografski javnosti je bil ta mednarodni zbor skoro neopažen. Vzrok temu je bilo najprej to, da se ga ni udeležil noben slovenski geograf (sam sem bil slučajno prisoten le ob otvoritvi), drugič pa to, da je izšel obširen bilten o njem šele pred kratkim.
Naj mi bo dovoljeno na kratko informirati slovensko geografsko javnost o poteku, delu in pomenu zbora. V kratkem času dveh let je to drugi tak mednarodni zbor. Kakor vemo, je bil 1. 1957 podoiben zbor v Grenobhi. Da se je vršil lanski geograf siki zbor kmalu a a onim v GrenoMu. je vzrok v tem, da je 'bila lani svetovna razstava in tako zelo ugodna prilika za obširnejši rendez-vo'us geografov ostalega sveta. Tako se ga je udeležilo kar lepo število geografov (okoli 300).
Mednarodni geografski teden v Bruslju je bil najprej posvečen spoznavanju Belgije, njenim regijam, njenemu gospodarstvu, prebivalstvu, njenim gospodarskim in populacijskim problemom. Del referatov je obravnavalo Belgijski Kongo, tretji del pa geografsko pedagoško in didaktično tematiko. Ob zaključku teoretičnega dela so si udeleženci ogledali pod strokovnim vodstvom paviljone svetovne razstave in v treh daljših ekskurzijah različne pokrajinske tipe in geografsko-gospodarska področja Belgije.
V naslednjem želim opozoriti le na važnejše referate in teme.
1.	Glavno predavanje se je tikalo geografsko-gospodarske rajonizaciije Belgije (imel ga je univ. prof. F. S n a c k e n iz Genta), zaradi važnosti ga je bilten priobčil v celoti.1 Razen po svoji vsebinski strani je za nas zanimiv tudi metodološko, zlasti glede na aspekte oz. kriterije, po
1 Internationale geografische Week -Semaine internationale de Geographie. Brussel-Bruxelles 3.—10. 8. 1958.
katerih je avtor porazdelil to visoko industrijsko razvito' deželo. Glede na to, da so vidiki pri regionalni delitvi katke dežele ali pokrajine zelo pestri in mnogovrstni, je pričujoča študija o regionalni delitvi Belgije zanimiva tudi za na«, ki na tem polju iščemo prave prijeme.
Karakterizacija in celotna razmejitev regionalnih eno't bazira na proučevanju in primerjavi kulturnih pejsažev v njihovi zavisnosti od fizično geografskega okvira. Glede na to, da jc Belgija po površini majhna dežela in da prirodno-geografske razlike v njej, zlasti v reliefu, klimi in vegetacijskem liaibituS'U niso velike, je vodilni kriterij pri regionalni delitvi dežele prevladujoča ekonomska funkcija njenega prebivalstva. Avtor pravi, da je treba korigirati rezultate le vidnega opazovanja pokrajine z rezultati proučevanja ekonomskih in družbenih, to je antropogeografskih pogojev. Tako je avtor pri tem izluščil več ruralnih regij, dodajajoč glavno linearno prometno omrežje in najvažnejše učinke urbanskih, industrijskih in trgovsko prometnih elementov, če pomislimo, da je Belgija dežela, kjer se je začelo antropoigeografsko učinkovanje v kapitalističnem obdobju zelo zgodaj in napredovalo tako zelo kakor malokje drugje, je ta kriterij rajoni-zacije zelo uspešen.
Pri delitvi Belgije v več tipičnih geografsko-gospodarskih področij (vsega 16) je avtor odkril še celo vrsto mikroregij. ali kakor jih sam imenuje — subregije. Antropogoografska intervencija prihaja v številnih osnovnih modifikacijah kar najbolj do izraza. Osnovna regionalna razdelitev sloni na fi-zično-geografskili in pedoloških značilnostih. Naj navedem poglavitna področja: ]x>krajina morskih sipin ali din, pokrajina polderjev, flandrski peščeni svet. k am p inski peščeni svet, pokrajina flandrskega peščeno ilovnatega svpta. ilovnata pokrajina v srednji Belgiji, ardenska planota vzhodne Belgije, rudarsko industrijska pokrajina v dolinah Sambre in Meuse. visoko industrializirana pokrajina okoli Bruslja. Liegea in Amtverpna, pokrajina flamskih Ardenov. V okviru teh naštetih geografsko gospodarski h področij vidimo še več mikroregij, ki so determinirane po prevladujoči ekonomsko-socialni strukturi pokrajine.
Kakor vidimo, je avtor uporabil pri ekonomsko geografski rajonizaciji v glavnem ekonomske kriterije, to se pravi ekonomsko homogenost, ka.r pride do izraza zlasti pri mikroregijah. ne da bi pri tem zanemaril fiziognomijo pokrajine. Odnošaji med ekonomskimi rajoni in prirodnimi razmerami so v svetu zelo različni in odvisni od tega, kakšno stopnjo doseže gospodarski razvoj. Da je za Belgijo kot visoko antropoigeografsko determinirano deželo princip ekonomske homogenosti vodilen, je razumljivo. Spomnimo se ipri tem dragocenih napotkov, ki jih je dal glede na problem, ki nastaja pri rajonizaciji, zbor slovenskih geografov v Portorožu leta 1957.
2. Drugi refera.ti in predavanja so bili po sekcijah. Največ so se tikali populacijskih problemov in migracij prebivalstva v Belgiji. Za nas je zlasti zanimiva ugotovitev, da v Belgiji stalno napreduje »flamizacija« dežele, to je relativno hitrejše naraščanje flamskega prebivalstva in njegova počasna penetracija v valonski del Belgije in to kot posledica nižje natalitete pri Valoncili in flamske migracije v močno industrializirano osrednjo in južno Belgijo.
Ožji značaj so imeli referati o belgijskem premogu in belgijskem jeklu v zahodnoevropski skupnosti, o problemih največjega belgijskega pristanišča Antverpna, o Beneluks«. Najvažnejši problem bi bila nujnost racionalizacije belgijskih premogovnikov, pomanjkanje domače delovne sile v belgijskih rudnikih (podoben pojav zasledimo v Nemčiji, Vel. Britaniji. Poljski!), problem oživitve antverpensikega pristanišča z izgradil jo nove, krajše \odne zveze z nemškim zaledjem.
3. Obširno so se seznanili zbrani geografi z gospodarskim, socialnim in kulturnim stanjem Belgijskega Konga in belgijske posesti Buanda— Urundi, zlasti glede na to, da sta bili obe prekomorski■ posesti nazorno prikazani v posebnem paviljonu na svetovni razstavi.
Referati o Kongu, ki jih priobčuje omenjena publikacija in so jih imeli razni avtorji na zboru samem, so bolj informativni (n. pr. ekonomsko socialni položaj Belgijskega Konga, napredek kmetijske proizvodnjo, prometni problemi v Kongu, hidroenergetska izraba Konga in pritokov, domače prebivalstvo Konga itd.). Če prebiramo te članke, se nam vsiljuje vtis, da se velika afriška posest naglo razvija tako ekonomsko kakor prosvetno in zdravstveno. Priznati je treba, da je Belgijski Kongo v tem pogledu po vojni res napredoval. V njegovi ekonomiki, prometu, .prosveti, zdravstvu so bile vložene velike investicije, v 10-letnem planu 1950—60 kar 50 milijard belgijskih frankov. Investicije so namenjene zlasti dvigu in napredku kmetijske proizvodnje, izgradnji novih transportnih sredstev, zlasti cest, večji hidroenergetski izrabi in domači predelavi tropskih proizvodov.
Belgija se je trudila razvijati ekonomiko te bogate tropske dežele vsestransko in spremeniti njeno, včeraj še dokaj enostransko in zato laže ranljivo strukturo izrazitega proizvajalca in izvoznika primarnih surovin v bolj diferencirano ekonomsko strukturo. Kongo bi naj na osnovi tega dobil stabilnejše gospodarstvo in s tem pridobil močnejši notranji trg. Tako referati.
Kakor so ti referati interesantni in nam do neke mere odkrivajo razmeroma slabo pognano tropsko deželo, pa žal kaj malo razberemo iz njih o odnosih med belim in domačim prebivalstvom. Zdi se, kakor da je glede tega vse v najlepšem redu in pri starem. Da .tudi v tej »vzorno uipravljeni kolonialni posesti«, kakor to radi trdijo Belgijci, ni vse v redu in da obstojajo že vidni notranji politični in socialni problemi, so pokazali letošnji težji izgredi v njej in okrepljeno gibanje domačinov za ekonomsko in politično emancipacijo.*
4. Dokajšnji del mednarodnega zborovanja geografov v Bruslju se je ukvarjal tudi s pedagoškimi in metodičnimi geografskimi problemi. Zelo zanimiv je bil referat prof. Chr. Verestratena De C očka-a iz Bruslja »Geografija v službi modernega humanizma«. To je bil na tem področju centralni referat in njegove misli o veliki vzgojni vrednosti geografije v duhu sodobnih teženj človeštva po medsebojnem zbliževanju in miroljubnem sodelovanju nas morajo razveseliti. Referent je nanizal kopico res lepih misli o veliki in ]>ozitivni mednarodni in družbeni vzgojni vlogi moderne geografske znanosti kot učnega predmeta. Z njimi se moremo in moramo tudi mi strinjati.
Zdi se mi pa, da je poudarjen je teh pozitivnih vrednot geografije v duhu modernega humanizma premalo konkretno, preveč je še le deklarativnih besed. Človek bi iz tega nujno zaključil, da je treba obsoditi tudi s stališča vzgojne vrednosti geografije razne negativne in reakcionarne politične in ideološke pojave ter predsodke (rasizma, rasne diskriminacije, kolonializma, imperializma), ki se v mentaliteti dokajšnjega dela zapadnega buržoaznega sveta še vedno .pojavljajo. 2al o tem ne čujemo ničesar. Kljub temu je referat za nas zanimiv, ker skuša najtii moderni geografiji pravo mesto v luči modernega humanizma in podčrtuje njeno pozitivno vlogo pri tem.
Iz drugih referatov, ki obravnavajo didaktično metodično problematiko pri pouku geografije, veje zahteva, da je potrebno za uspešno posredovanje geografskih spoznanj čim več metodične U' treznosti, ta pa naj sloni na čim večjem uporabljanju aktivnih metod. Osnovna misel je:	proč od suhoparnega zgolj razrednega in de-
skriptivnega pouka!
5. Sklepi, ki jih je sprejel na koncu mednarodni geografski teden, so tudi za našo slovensko geografsko javnost interesantni in do neke mere tudi kažipot v naši geografsko vzgojni dejavnosti. Naj jih v skrčeni obliki navedem :
a)	Ugotavlja se, da more moderna geografija imeti važno in ustvarjalno vlogo v duhu teženj po mednarodnem sožitju.
*	Da je temu tako, so pokazali dogodki, ki so se sprožili potem, ko je pisec tega poročila oddal svoj prispevek uredništvu, ki so nenavadno hrtro pripeljali do osamosvojitve Konga in do temu sledečih notranjih trenj, zaradi katerih je Kongo ravno v letu 1960 v osredju svetovnega zanimanja. — Ur.
b) Geografija naj prispeva k bratstvu med narodi in v duhu mednarodnega sodelovanja je treba celo revidirati geografske priročnike, učbenike in atlase.
c) Zbor obžaluje, da geografija še v mnogih državah te vloge ne more vršiti zaradi podcenjevanja dela javnosti.
č) Ustanovi «e naj mednarodni center za geografsko dokumentacijo.
d) V učnih načrtih geografije naj bodo močneje zastopani regionalno-geografski kriteriji.
Kakor vidimo, je poudarjena tudi v zaključnih sklepih velika pozitivna družbena vloga moderne geografije v duhu mednarodnega sodelovanja in mirnega sožitja. Ta osnovna misel je tokrat mnogo bolj podčrtana in na nekaj mestih manifestirana kakor na prejšnjih mednarodnih geografskih zborih in kongresih. Tega smo tudi slovenski geografi veseli, po eni strani ker vidimo, kako :se v svetu krepijo tisti družbeni elementi, ki zagovarjajo nujno sodelovanje med narodi na različnih toriščih njihove dejavnosti, po drugi strani, ker se s tem krepi tudi družbena in vzgojna vloga geografije tako kot znanstvene discipline kakor kot učnega predmeta. V tem pogledu je bil mednarodni geografski .teden v Bruslju 1958. 1. gotovo uspešen.
Resume: Semaine Internationale de Geographie a Bruxelles en 1958 Mavricij Zgonik
L’au.teur qui a participe a. la reunion de geographes tenue ä 1’occasion de l’Exposition Internationale ä Bruxelles, presente aux geographes yougo-slaves son rapport sur cette reunion. Parmi les communications presentees ä la reunion, il a trouve les plus interessantes les communications sur la delimitation et la comparaison des regions geographiques de la Belgique, sur les questions de la population beige et les relations flamando-wallones, sur la rationalisation urgente des mines beiges et le retablissment du port d’ Anvers et, dans la partie pedagogique-didactique, le rapport sur »La geographic an Service d’un humanisme moderne«. Gonformemment aux tendances aetuelles de l’humanite, la geographic doit remplir une grande mission: celle dm rapprochement entre les peuples et de la coexistence pacifique. Mais, d'apres l’opinion de l'auteur cette communication s’est montree trop declarative: elle n’a fui.t aucune mention des divers phenomenes politiques et ideo-logiques negatifs (discrimination de races, colonialisme etc)., contre les-quelies l'education geograpliique peut hitter avec succes.
XIX. MEDNARODNI GEOGRAFSKI KOGRES V STOCKHOLMU
Svetozar Ilešič
Na XIX. mednarodni geografski kongres so vabili sicer nacionalni komiteji vseh nordijskih diržav (švedske, Norveške, Finske, Danske in Islandije), vendar se je osrednje kongresno zasedanje vršilo samo v Stockholmu in to v dneh od 5. do 13. avgusta 1960. Vršilo se je v stockholmskem Folketshusu. Vodil ga je Izvršni odbor Mednarodne geografske unije pod vodstvom predsednika prof. H. W. Ahlmanna (Švedska) in sekretarja prof. H. Boe-s c li a (Švica), medtem ko je breme organizacijskega dela slonelo predvsem na ramah organizacijskega sekretarja kongresa g. Staffana Helmfrida iz Geografskega inštituta univerze v Stockholmu, katerega prizadevnosti gre tudi zasluga, da je bil kongres v organizacijskem pogledu na dostojni višini.
Za kongres se je prijavilo čez 1600 udeležencev, od tega okrog 100 iz Evrope (vključno ZSSR), blizu 500 iz obeh Amerik, ostalo iz Afrike, Avstralije in Azije. Največ (okrog 400) jih je bilo iz ZDA, za njimi je bilo največ domačinov — Švedov (okrog 200). potem Britancev (čez 140), Francozov (čez
100), udeležencev iz ZSSR (okrog 100), zahodnih Nemcev (95), Italijanov (čez 80). vzhodniih Nemcev (čez 50), Kanadčanov (okrog 50), Norvežanov (čez 40) in Poljakov (blizu 40). Seveda niso bile vse delegacije enako aktivne. Povprečno je imelo referate dobrih 20 % vseh udeležencev (skupaj blizu 550). Dejansko je bil odstotek mnogo višji pri socialističnih ter pri afriško-azij-sk li državah (ZSSR 68%, Jugoslavija 85, Pol jska 56, Madžarska 55, Gana 75, Pakistan 66 itd.), kar pomeni, da so bile te delegacije mnogo tehtneje izbrane.
Iz FLRJ je potovalo na kongres 6 udeležencev, od tega 5 delegatov, ki so imeli na kongresu referate. Poleg podpisanega, ki je refer i ral o temi »Problemi geografske regionalizacije na primeru Jugoslavije« so bili to prof. J. Roglič (Zagreb) z referatom o načelnih problemih geografije, A. Urošev ič (Skopje) z referatom o bifurkaciji Nerodimke, prof. T. Kanaet (Sarajevo), ki je referral v komisiji za proučevanje krasa in prof. J. Tr if u noski (Skopje) z referatom o «romunskem prebivalstvu v Makedoniji. Vsekakor je obžalovati, da je bila udeležba na kongresu omogočena tako majhnemu številu naših geografov, zlasti če se spomnimo, da se je mednarodnega kongresa zgodovinarjev, ki se je kmalu zatem vršil prav tako v Stockholmu, udeležilo iz naše države blizu 30 ljudi.
Plenarnih sestankov kongres ni imel. če izvzamemo slavnostno otvoritev in dve zasedanji X. generalne skupščine Mednarodne geografske unije, prvo ob začetku in drugo ob koncu kongresa. Strokovno delo se je vršilo samo na sejali kongresnih sekcij in komisiij Mednarodne geografske unije.
Sekcij je bilo deset. Po svojem značaju so bile skoraj vse tako šiiroke, da je bilo mogoče brez večje zadrege uvrstiti vanje vse prijavljene teme. Poskus organizatorjev XVIII. kongresa, ki je bil 1. 1956 v Riu de Janeiru, da bi se problematika kongresnih referatov ožje in točneje omejila, se je še bolj kot takrat razbil ob individualnih težnjah referentov, da na kongresu poročajo o rezultat'h svojega dela ne glede na to, ali sodi njihov referat v delovni okvir, kakor si ga je začrtal kongres, oziroma ne glede na to. ali so sploh takšne splošne oziroma metodološke pomembnosti, da se lahko ob n j'h na kongresu diskutira tor zato spadajo nanj. V sekciji za polarno in subpolarno geografijo je bilo 15 referatov, med njimi največ iz ZSSR. V sekciji za k I i m a t o 1 o g i j o in hid rog rafijo je bilo 29 referentov, največ iz ZSSR. ZDA in Vel. Britanije. Od 15 referatov v sekciji za <' o e a n o g r a f i j o in g 1 a c i o 1 o g i j o jih je b;lo tudi več kot polovica i/. ZSSR. Skoraj vsi so bili glaciološki. iz oceanografi je sta b:la samo 2 referata. pa še ta sta se ukvarjala s podmorskem reliefom, kar kaže. da prava oceanograf’ja ne na ide več poti na geografske kongrese. Ena najživahnejših je bila tudi topot sekcija za c e o m o r f o 1 o g i j o s 7 sejami in 55 referaiti. Največ referentov je bilo iz ZSSR (12). ZDA (6) in Poljske (4), kar dokazuje, da n,:ti v socialističnem svetu niti v kap'tal'sticnem »tehn;čnem« svetu geo-morfologija ni pritisnjena ob tla kot »neaktualna«. Sekciia za biogeo-g r a f i j o je imela 15 referatov, od tega spet 9 iz ZSSR. V sekci ji za a n t r o -po geografi jo (Human Geography) je bilo kar 42 referatov, natrpanih /. vs°h vpfrov. vendar so med njimi posebno zanimale teme o urbanizaciji, funkcijski klasifikaciji naselij in spremembah v socialni strukturi. Slaba tretjina (15) referentov v tej sekciji je bilo iz ZDA, presenetljivo majhno število pa sta dali dve klasični deželi te geografske panoge, Zahodna Nemčija in Francija, vsaka samo dva referata. Tudi v sekciiji za ekonomsko geografijo je bilo 45 referatov, od tega skoraj polovica (20) iz ZDA, presenetljivo malo pa iz ZSSR. Zelo veiliko se jih je bavilo z industrijo, precej tudi z ekonomsko regionalizacijo, kjer so bili v ospredju predvsem poljski in sovjetski referenti (Sauškin, Leszczyoki, Dziewonski). Nekateri referati o geografski regionalizaciji (med njimi tudi referat podpisanega) so bili uvrščeni tudi v sekcijo za metodologijo in bibliografijo. Poleg njih sta v tej sekciji posebno pozornost vzbudila že omenjeni ireferat prof. Rogliea o načelnih problemih geografije ter referat znanega švicarskega metodologa geografije H. Carola, ki je v svojih izvajanjih o »Geografiji bodočnosti« po pravici podčrtali potrebo, da si geografija jasno opredeli svoj lastni predmet, če hoče živeti dalje. Diskusija v sekciji se je posebno raz-
živela ob predlogu naše delegacije, da bi se v okviru Mednarodne geografske unije ustanovila posebna komisija za osnovne metodološke probleme geografije. S predlogom sicer formalno nismo uspeli, ker je bil prepozno formuliram, vzbudili pa smo z njim močno pozornost vseh tistih kongresistov, ki se — podobno kakor mi — zavedajo, da je treba načelno iraizeistiti pred seboj in pred drugimi problematiko predmeta in metode geografske znanosti in ji s tem utemeljiti življenjsko pravico. Z načelne strani je bilo nad vse zani-nivo tudi delo sekcije za aplikativno geografijo. Precej pa preseneča, da so k njenim 20 referatom prispevali do polovice referenti iz ZDA in Belgije, zelo malo pa jih je bilo iz ZSSR in drugih socialističnih dežel. Pač pa je bilo v sekciji za geografsko kartografijo in fotografijo največ referentov iz ZSSR. zatem pa iz ZDA. Referati v tej sekciji .so bili zelo različnega značaja, od čisto kartograifsko-tehničnih do kartograf sko-zgodo v inskih.
Razen v sekcijah je bilo strokovno delo tudi na programu sestankov vseli 15 komisij Mednarodne geografske unije (za periglacialno morfologijo, za razvoj pobočij, za erozijske uravnave okrog Atlantika, za obrežno sedimentacijo, za aplicirano geomorfologijo, za proučevanje krasa, za ar id na področja, za vlažna tropska področja, za medikalno geografijo, za izkoriščanje tal, za svetovno karto prebivalstva, za nacionalne atlante, za klasifikacijo geografskih knjig in kart. za bibliografijo starih kart in za šolsko geografijo). Iz poročil i.n ustreznih sestankov teh komisij se je videlo, da so nekatere komisije zares aktivne, druge pa bolj životarijo a'li pa žive od svoje slavne tradicije. Vkljub temu je zaključna seja generalne skupščine MGU sklenila, da vse še nadalje ostanejo. Ustanovljeni sta bili še dve novi: komisija za specialno kartografijo, ki ji je bil za predsednika izvoljen prof. E. Jmhof (Švica), in komisija za metode ekonomsko-geografske regionalizacije, ki je bila ustanovljena na predlog poljske delegacije ob podpori sovjetske in jugoslovanske. V njo so bili poleg predsednika prof. St. Leszczyokega (Poljska) izvoljeni še Ch. W. Harris (ZDA), J. G. Sauškin (ZSSR), E. Otremba (Zahodna Nemčija), in S. Ilešič (Jugoslavija). V starih komisijah so bili naši delegati aktivni še v komisiji za kras (v kateri je poročal prof. T. Kanaet in v katero je bil ponovno izvoljen prof. J. Roglič iz Zagreba) ter v komisiji za izkoriščanje zemljišča, kjer so o doslej izvršenih delih v tej smeri na kratko poročali razen prof. Kostrowickega (Poljska) 'tudi zastopniki drugih držav, ki so se junija lotos udeležili ožje mednarodne konference za to problematiko v Varšava (gl. poročilo na drugem mestu tega »Geografskega vestnika«).
X. g eneralna skupščina je razen komisij izvolila tudi nov Izvršni odbor Mednarodne geografske unije ter sprejela v unijo nekaj novih članov. Pri tem se je nekajkrat razvila kar prava atmosfera »hiladne vojne*. Tako je ob kandidaturi prof. K. T rol la (Zali. Nemčija) za novega predsednika Unije vodja sovjetske delegacije akad. Gerasimov izjavil, da se bo njegova delegacija glasovanja vzdržala, keir smatra. da kandidat iz države, ki ne priznava meja v Vzhodni Evropi in s tamošnjimi državami nima diplomatskih stikov, ni za to mesto primeren. Dejansko se je 5 delegacij (med njimi tudi jugoslovanska) glasovanja vzdržalo. Stvar se je ponovila ob glasovanju za sprejem Nemške demokratske republ'ke med člane Unije, saj je bil predlog sprejet samo s 17 proti 15 glasovom. Člani Unije so postali še Avstralija. Bolgarija. Gvineja. Irak. Iran, Južna Koreja. Južnoafriška unija, Malaja, Romunija in Tunizija. V Izvršni odbor Unije pa so bili razen novega predsednika prof. K. Troll a na novo izvoljeni še prof. Cumberland (Nova Zelandija), akademik Gerasimov (ZSSR) in prof. Mon-beig (Francija), medtem ko je b;l še za eno dobo podaljšan mandat trem podpredsednikom prof. A w a d u (Maroko), Prof. Harrisu (ZDA) in Prof. Tadi (Japonska) ter sekretarju in blagajniku prof. Bocschu (Švica). Med ostalimi sklepi generalne skupščine je omeniti izvolitev posebne komisije, ki bo do prihodnjega zasedanja pripravila predlog za spremembo statuta MGU: le-ta se je pokazal premalo elastičen zlasti glede dela komisij. Na koncu je skupščina z odobravanjem sprejela vabilo britanske delegacije, naj se XX. mednarodni geografski kongres 1. 1964 vrši v Veliki Britaniji.
Kongres so kakor po navadi spremljale številne druge strokovne, splošno kulturne in družbene prireditve. Organizirami so bili strokovni ogledi Stockholma ter krajše ekskurzije v Stockholmsko otočje in v Uppsalo. Prirejena je bila velika mednarodna razs.tava kart in atlantov, mednarodna razstava populacijskih kart, razstava urbanističnega planiranja in razstava starih švedskih kart in katastrskih map. Velik sprejem je priredilo kongresistom v slovitem Stadshusetu mesto Stockholm, sprejemi pa so bili še v Švedskem društvu za geografijo in antropologijo ter v ambasadah Japonske, ZDA in Madžarske.
Pred in po kongresu je bila organizirana cela vrsta daljših ekskurzij po Švedskem, Norveškem, Danskem in Finskem. Še posebno primerna delovna oblika pa so bili številni ožji strokovni simpoziji pred kongresom in po njem. Tako so se vršili na Danskem tile simpoziji: za agrarno geografijo (Velje), za fizično geografijo Grenlandije (Kebenhavn), za obrežno geomorfologijo (Esbjerg) ter za razvoj mest (Kobenhavn). Na Norveškem so bili simpoziji: za naravo in kulturo fjordov (Lofthus), za severno Norveško (Tromsö), za obrežno in fjordno pokrajino Zahodne Norveške (Fjords), za kmečka naselja na Norveškem (Gudbrandsdal). Na švedskem so bili simpoziji: za fluvialno morfologijo (Stöllet in Solleftea). za razširjenje in umik agrarne naseljenosti (Brunnsvik in Riittvik), za visokogorsko, glacial no in periglacialno morfologijo (Abisko). za probleme mestne geografije (Lund), za morfogenezo agrarne ]x>krajine (Vadstena). Od jugoslovanskih delegatov se je samo podpisani udeležil simpozija v Vadsteni. O njem poroča na kratko posebej.
Resume: XIXe Congres International de Geographie ä Stockholm
Svetozar^Ilešič
L’auteur qui a ete clief de la delegation yougoslave au XIX Congres International de Geographie ä Stockholm en aoüt 1960, presente un bref rapport sur le congres en soulignant surtout la parfaite organisation grace aux efforts du Comite executive de l’UGI (sous la presddence de M. W. Ahl-mann et une tres active collaboration du secretaire general de l’UGI M. II. Boesch) ainsi que du Comite d’organisation (surtout du secretaire M. St. Helmfrid). Le rapport traite un peu plus largement les sections, les commissions et les discussions oil la participation des delegues yougoslaves etait plus active: commission pour l’etude des phenomenes do karst, Commission du survey mondial de Tutilisation du sol, problemes de la delimitation et classification des regions geographiques ainsi que les problemes des prin-cipes et des methodes de la science geographique cn general (la proposition de la delegation yougoslave de constituer une Commission de 1’UGI pour les questions fondamentailes de la methodologie de geographie ayant ete, mal-heureusement, proposee trop tard pour etre mise ä l’ordre du jour).
MEDNARODNA KONFERENCA ZA METODE PROUČEVANJA IZRABE TAL
NA POLJSKEM
Svetozar Ilešič
V	že precej časa trajajoči mednarodni aktivnosti v smeri kartiranja izrabe tal, ki so jo svoj čas sprožili angleški geografi s prof. Dudley-Stampom na čelu, pripada posebno uspešna vloiga poljskim geografom. Z uspehom so skušali poglobiti in razširiti metode tega dela; lahko rečemo, da so ustvarili svojo metodo, ki pomeni precej več kakor samo mehanično kartiranje in registriranje dejstev, saj stremi za izčrpnim, kar monografično podrobnim študijem geografije agrarnega gospodarstva ter prirod,nih in društvenih pogojev za njegov dosedanji in bodoči razvoj. O tem delu in o metodoloških
novostih, ki jih je prineslo, smo v »Geografskem vestniku« že poročali,1 podrobneje pa lahko njegov sistem spoznamo iz podrobnih instrukcij za to delo, ki jih je zidaj že v druigi izdaji izdal Geografski inštitut Poljske Akademije znanosti.*
Zato je bil pobudnik in vodja tega dela, iprof. dr. Jerzy Kostrowicki, ki je na mednarodnem geografskem kongresu 1. 1956 v Rio de Janeiro postal član Mednarodne komisije za izkoriščanje tak zares |x>klican. da da iniciativo za sklicanje mednarodne konference o tej tematiki za socialistične dežele Vzhodne iii Srednje Evrope. Konferenco, ki se je vršila v dneh od 30. maja do 8. junija 1960 na Poljskem, je sklicala Poljska Akademija Nauk, odnosno njen Geografski inštitut. Poleg dolge vrste zelo aktivnih poljskih delavcev na tern polju (med njimi prof. St. Leszczyckega, Prof. J. Kostrowickega, Prof. M. Kielczewske-Zaleske, Prof. A. Wrzoseka. Prof. K. Dziewonskega in doc. L. Stra&z-ewicza) so na konferenci sodelovali prof. I. Penkov in T. Jordanov (Bolgarija), M. Blažek in O. Basovski (ČSR). G. Enyedi in D. Asztalos (Madžarska), H. j. Kramm in W. Roubitschek (Nemška demokratična republika), prof. Silvestrov, Sobolev in Golovkin (SSSR) ter S. Ilešič in I. Crkvenčič (Jugoslavija).
Konferenca sama je bila v Varšavi v dneh 30. maja in 1. junija ter se je po enotedenskem terenskem delu zaključila s splošno diskusijo in 'sprejetjem sklepov dne 8. junija. Otvoril jo je direktor Geografskega inštituta prof. dr. St. Leszczycki, v predsedovanju pa so mu sledili T. Penkov (Bolgarija), M. Blažek (ČŠR), Prof. Silvestrov (SSSR) in S. Ilešič (Jugoslavija). Na programu je bilo poleg osnovnih 2 referatov prof. Kostrowickega še 8 referatov zunanjih gostov, ki so v glavnem poročali o sitanju in problem,ih proučevanja izrabe tal v svojih deželah. Sledila je enotedenska pot )>o terenu severovzhodne im severne Poliske od Bialowieže čez Bialostoško, čez Mazursko Pojezerje do Zulav pri Gdansku in nato čez Kašubsko Po jezer ie in Kujave nazaj v Varšavo. Na tej poti so nam poljski kolegi preskrbeli sijajno organiziran vpogled v državna in zadružna posestva, pa na vaška zemljišča od tak'h, kjer se drži še staro tri’pol j no gospodarstvo z ledino do modernejših oblik, ne nazadnje tudi na razne tipe gozdnih zemljišč, vse v krajih, ki so i;h sami podrobneje proučili in kartirali po zgoraj omenjenih metodah. Ekskurzija kakor tudi vsa konferenca je bila vsebinsko in teh,nično vzorno pripravljena.
Ob zaključku konference je bila sprejeta resolucija, ki jo spodaj objavljamo:
I.
Geografi iz Bolirariie, Madžarske, Nemške demokratske republike. Češkoslovaške. Sovjetske zveze, Jugoslavije in Poljske, zbrani na konferenci, posvečeni metodam prouče^ania izrabe tal. so spreieli tole resolucijo, potem ko so poslušali 10 znanstvenih poročil iz 5 dežel, se seznanili s poljskimi proučevanji v Geografskem inštitutu PAN in na terenu ter te metode prediskutirali:
1. Udeleženci konference menijo, da so proučevania izrabe tal zelo važna tako z vidika geografske znanosti kakor z vidika n ione aplikacije pri reševanju praktičnih nalog narodnega gospodarstva, še posebej v socialističnih deželah.
2. Glede na to smatrajo udeleženci konference za primerno, da se v njihovih deželah začne odnosno nadaljuje s študijami te vrste.
3. Da bi še dalje pospeševali in poglabljali raziskovalne metode ter izmenjavali svoje izkušnje o sredstvih, obsegu in vsebini teh študij, smatrajo udeleženci konference za primerno, da se še nadalje razširi sodelovanje med geografi dežel, katerih zastopniki so sodelovali na konferenci, in bodo storili potrebne ukrepe, da se problemi proučevanja izrabe tal vključijo v sporazume o znanstveni in kulturni izmenjavi med posameznimi državami ali Akademijami znanosti.
4. To sodelovanje sc bo v bodoče lahko vršilo':
a) z zamenjavo publikacij in znanstvenega gradiva s področja proučevanj izrabe tal,
b) z zamenjavo člankov, posvečenih metodam in problemom proučevanja izrabe tal, ki bodo objavljeni v znanstvenih revijah teh dežel,
c) z zamenjavo znanstvenih ekip, ki bodo proučevale izrabo tal na izbranih terenih različnih dežel,
l S. Ilešič, Geografija na Poljskem, Geografski vestnik XXIX—XXX (1958), str. 184.
*	Instrukcja szczegölowego zdjecia uzytkowania zieini. Wydanie II poprawione. Opracowali pod kierunkiem prof. J. Kostrowickiego W. Biegajlo, W. Gadomski, S. Hauzer, D. Kowalczyk, W. Kusinski, J. Pasznicki, H. Piskorz, R. Szczesny, W. Tyszkiewicz, W. Stola. Dokumentacja Geograf iczna, zeszyt 2. Instytut Geografii, Warszawa 1959-60. Strani 124.
d)	s periodično organizacijo znanstvenih konferenc, posvečenih preizkušnji doseženih rezultatov in diskusiji o metodah in problemih študija izrabe tal.
5. I)a bi to sodelovanje dobilo stalno obliko, pooblaščajo udeleženci konference prof. Kostrowickega k,ot člana Komisije za izrabo tal pri Mednarodni geografski uniji, da stavi predsedniku te komisije predlog, po katerem bi se v okviru te komisije ustanovila regionalna podkomisija za dežele, katerih predstavniki so se posvetovali v Varšavi; hkrati se udeleženci konference obvežejo, . storiti vse potrebno, da bodo ta predlog podprli tudi Nacionalni komiteji Mednarodne geografske unije za njihove dežele.
6. Da bi geografe bolje seznanili z metodami proučevanja, ki so se uporabljale doslej, smatrajo udeleženci konference za koristno, da se gradivo s konference objavi, in se obračajo na Geografski inštitut Poljske akademije znanosti s prošnjo, da prevzame redakcijo in objavo tega gradiva.
II.
Udeleženci konference izražajo svojo zahvalo Poljski Akademiji za finančno podporo, ki je dovolila organizacijo konference.
III.
Udeleženci konference so sklenili poslati prof. L. D. Stampu, predsedniku Komisije za izrabo tal Mednarodne geografske unije, ki je bil pokrovitelj konference, telegram, v katerem zelo obžalujejo, da sc ni mogel konference udeležiti in mu pošiljajo izraze svojega odličnega spoštovanja.
Resume: Conference internationale sur les metliodes des recherches sur l'utilisation du sol, tenue en Pologne
S.	Ilešič
L’auteur presente un rapport sur la conference internationale consacree aux metliodes des recherches sur l’utilisation du sol, tenue en Pologne du 30 inai au 8 juin 1960. Cette conference, excolleniont organisee par 1’Instituit de Geographie de 1’Acadčmie Polonaise des Sciences a Varsovie ä 1'iniciative de M. le Prof. J. Kostrowicki, membre de la Commision de l’Utilisation du Sol pres de l'UGI. a reuni de« geographes specialistes de la Bulgarie, Hongrie, Republique Democratique Allemande, Tcheeoslovaquie, URSS, Yougoslavie et Pologne. Apres avoir entendu 10 rapports presentes par des representants de ees pays et apres avoir pas.se en revue les recherches polonajises de ce genre ä l’Institut meme ainsi que sur tine excursion de 7 jours ä travers la Pologne septentriomale et nordorientale, les participants de la coference out decide de renforcer leur cooperation dans ce domaine et de soummetre a La Commission de l’Utilisation du Sol pres de l'UGI une motion selon laquelle une sous-commission regionale serait creee dans le cadre de cette Commission pour les pays dont les representants ont delibere a Varsovie. La resolution envisage aussi des eehangos d’equipes scientifique« entre les differents pays.
MEDNARODNI SIMPOZIJ ZA MORFOGENEZO AGRARNE POKRAJINE V VADSTENI NA ŠVEDSKEM
Svetozar Ilešič
Med specialnimi simpoziji, ki so se vršili v nordijskih deželah pred in po XIX. mednarodnem geografskem kongresu v Stockholmu, je bil simpozij o morfhgenezi agrarne pokrajine, ki se je vršil od 15. do 20. avgusta 1960 v malem zgodovinskem mestecu Vadstena ob vzhodni obali Vätternsikega jezera, nekakšno nadaljevanje mednarodnega kolokvija z isto tematiiko. ki je bil septembra 1957 v Nancyju in o katerem smo v »Geografskem vesitniku« poročali (XXIX—XXX, 1957—1958, str. 172—175). Nekaj očitnejša razlika je bila samo v tem, da so med udeleženci kolokvija v Nancyju daleč prevladovali Francozi, medtem ko sta v Vadsteno dopotovala samo dva (prof. X. de Plan-hol, pobudnik nansijskega (kolokvija in etnograf I. Chiva iz Pariza), pač pa je med 45 udeleženci bilo okrog 20 specialistov iz Zahodne Nemčije (med njimi najbolj znana imena, kakor W. Ha r tke, H. Jäger, A. K r e n z 1 i n , II. Mortensen, G. Niemeier, G. Oberbeck, K. Scharlau, O. Timmermann, H. Uh l ig in drugi) in seveda kar 15 iz švedske (med njimi predvsem prof. David H a n n e r b e r g , znani
etnograf prof. Sigurd Erixon in drugi). Na simpoziju je sodelovalo še
6	Angležev (med njimi J. H. Johnson, G. R. J. Jones in T. Jones P i e r c e), 3 Poljaki (prof. M. K i e 1 c z e w s k a - Z a 1 e s k a iz Torunja. prof. M. Dobrowolska iz Krakova ter doc. St. Golac liowski iz Wroc-la\va), 2 Norvežana, 2 udeleženca iz ZDA ter po 1 iz Finske in Jugoslavije. Zborovanje je otvoril prof. D. Hannerberg (Švedska), v predsedovanju pa so mu sledili W. Hartlke (Nemška zvezna republika), Jones Pierce (Vel. Britanija), S. Ilešič (Jugoslavija), H. Morten.se.n (Nemška zvezna republika). X. de Planhol (Francija) in M. K i e 1 c z e w,s ka - Za leska (Poljska). Organizacijsko sta simpozij pripravila asistenta Geografskega inštituta v Stockholmu Staffan H e 1 m i- r i d in Sven-Olof Lindquist. Njima gre zasluga ne samo za dobro organizacijo, temveč tudi za prijetno okolje in vzdušje, v katerem se je vršil simpozij. Še posebno gre priznanje prvemu, ki je bil tik pred tem oirgaruizacijski sekretar celotnega kongresa v Stockholmu.
Na zborovanju je bilo p reči tanili in prediskutiranih čez 30 referatov. O njih tu ne utegnemo podrobneje poročati, vrh tega bodo verjetno izšli v posebni publikaciji. Vsekakor se je tudi .po vsebini simpozija poznalo, da je sestava njegovih udeležencev nekoliko drugačna kot je bila v Nancyju, Medtem ko je kolokvij v Nancyju dal živo pobudo za proučevanje mediteranske agrarne pokrajine, se o njej v Vadsteni ni nič govorilo. Še precej močneje kakor tam pa so stopili v osredje problemi starejših zgodovinskih razdobij, v veliki meri celo čisto agrairno-arheološki problemi. Poznala se je pač zelo aktivna prisotnost močno historično usmerjene nemške šole i iz Göttingena (Mo-rtensen, Jäger), ki ji je raziskovanje opuščenih srednjeveških kmetij (Wüstenforschung) eden izmed glavnih ciljev, vsekakor zelo važnih in zanimivih, vendar za razumevanje današnje agrarne pokrajine pogosto zelo postranskega pomena. Prav tako je razumljivo, da je močno prišla do veljave švedska šola prof. Hannerberga -s klasičnim proučevan jem švedske zemljiške razdelitve prejšnjih stoletij (t. im. solskifte in balskifte). ki pa je bila v toku preureditev 18. (stcrrskifte) in 19. stoletja (lagaskifte) že skoraj povsod 'tako preoblikovana, da je v današnji pokrajini samo še tu in tam in to komaj zaznatna. Ne da bi hoteli zmanjšati vrednost, tehnost in potrebnost te vrste raziskovanj, smo vendar nekateri udeleženci simpozija izrazili svoje mišljenje, da bi bilo treba vsaj .takšno pozornost posvetiti preobrazbam 19. in 20. stoletja, ki so za morfogenezo današnje agrarne pokrajine povečini pomembnejše, pa recentnim procesom izven klasičnih raziskovalnih področij Srednje, Zahodne in Severne Evrope, ki nam s svoje strani lahko olajšajo tudi razumevanje tamošnjih starejših procesov. Zato se nam je zdelo, da je bil referat prof. Hartkeja. ki je predstavil simpoziju svojo metodo proučevanja sprememb agrarno-socialne strukture v 19. in 20. stoletju (gl. poročilo „Socialna agrarna geografija« v tem »Geografskem vestniku na str. 268) prav prijetna izjema in koristna pobuda.
Med simpozijem sta bili dve enodnevni avtobusni ekskurziji. Na prvi smo prekrižarili Östergötland (zlasti okolico Linköpinga in Mjölbyja), na drugi Westergütland (Hushkvarna—Jonköping—Falköping—Skövde in nazaj). Na obeh smo temeljito spoznali mrtve (arheološke), pa tudi še žive sledove nekdanjih švedskih vasi. ki so se v toku velikih preobrazb 19. in 20. stoletja povečini razselile v razložene kmetije, pri tem pa vendar, čeprav v modernizirani in mehanizirani obliki, zadržale v svojem gospodarstvu pšenično osnovo. Spoznali smo tudi, kako.se je pri tem poljedelska površina skrčila
i.n se krči še dalje ter omejuje na najboljša tla (vsako leto opuste na švedskem povprečno 6000 kmetij)! kljub temu pa se na njej stopnjuje pridelek. Čeprav bolj mimogrede, smo na teh poteh spoznali tudi svojevrstne poteze švedske industrializacije, ki tu ni otrok »premogovne« industrijske revolucije, temveč je mlajša ter zato tudi manj koncentrirana kakor v starih industrijskih področjih Evrope. Kakor v Stockholmu in povsod na Švedskem, smo 'nadalje spoznali tudi tu visoke dosežke švedskega urbanizma ter švedskega turizma, ki je funkcijsko sicer zamrlim mestecem znal ustvariti izredno prikupno turistično okolje (Vadstena, Gränna), večjim mestom, ki jih je zajela
industrializacija (n. pr. Jonköping in Skövde) pa svojevrstne, po bližnjih višinah razmeščene turistične anekse, ki nosijo sicer skromno ime Alphyddan («planinska koča«), a so nadvse moderni in udobni turistični hoteli.
Resume: Symposium sur le paysage rural ä Vadstena (Suede)
Svetozar Ilešič
L’auteur presente son rapport sur le symposium, oonsaore ä l’etude de morphogenese du paysage rural, tenu ä Vadstena (Suede) en aoül 1960 (apres le Congres International de Geographie de Stockholm). Le symposium, preside pair M. D. Hannerberg et S. Erixom et excellement organise par M. Staffan Helmfrid et Sven-Olof Lindquist, etait. dans une certaine mesure, la continuation du Colloque International de Geographie et histoire agralres, tenu en 1957 ä Nancy. D’apres l’avis de l’auteur. le symposium a tres reussi, bien qu’il a poussč lin pen trop au premier plan les probleme« medievaux et archeologiques et un peu neglige les transformations que le paysage rural a subi au cours des 19^ &t 20° siecles, celles-ci etant pourtant d’une grande importance pour la morphologic du paysage rural d’aujouird’hui.
POSVETOVANJE O KARTOGRAFIJI
Vilko Finžgar
V	dneh od 19. do 21. marca 1959 je bilo v Beogradu sklicano posvetovanje o kartografiji •— prvo te vrste v Jugoslaviji. V poslopju zavoda »Geokarta« se je zbralo okrog 200 delegatov iz vseh naših republik. Posvetovanje se je dotikalo samo civilne kartografije, aktivno pa so sodelovali na njem tudi vojaški strokovnjaki Geografskega instituta JLA.
Delo teiga posvetovanja bo najbolje razvidno iz prikaza referatov, ki so jih imeli kartografi, geodeti in geografi iz vse države. Hvalevredno je, da so bili vsi referati (15 po številu) natisnjeni in še pred posvetovanjem razdeljeni udeležencem, ki so se na ta način mogli vnaprej pripraviti na diskusijo. Iz teh referatov se bom tu omejil na tisto snov. ki zanima geografe.
Prvi referat, ki ga je imel Miodrag Petrovič, se je dotikal »Pomena kartografskih del za razvoj države«. Važne ugotovitve tega referata so: ker se gospodarstvo napredne države danes brez točnih kart ne more pravilno razvijati, je nujno treba pričeti s sistematsko izmero države. Potrebno je, da gre kartografija pred potrebami, ne pa da se bavi z »gašenjem požarov«.
Prvi posel, ki bi ga bilo trelia opraviti, je izdelava kart na osnovi že obstoječega geodetskega materiala numerične izmere, kajti za 55.000 km* so na razpolago podatki, po katerih laihko rekonstruiramo višinsko predstavo terena. Za velik del površine pa obstoje načrti, ki bi jih bilo treba le dopolnili s podatki vertikalne predstave. Za področje intenzivne gospodarske izrabe naj bi se izdelale karte 1:5000. za ostalo ozemlje pa 1:10.000.
Drugič: geodetsko delo naj se usmeri v osnovno izmero in se za vso državo izdelajo sodobni načrti in elaiborati s podatki o zemljišču.
Dalje je treba nujno nekaj ukreniti, da se izšola dovolj velik kader kartografskih strokovnjakov in risarjev ter da sc ti strokovnjaki, njihovemu težkemu delu primerno nagrajujejo. Treba je nabavili moderne kartografske pripomočke in stroje, da bi se delo pospešilo in pocenilo.
Drugi je bil referat prof. ing. Branka Borčiča: Matematične osnove sodobnih kart z ozirom na jugoslovanske karte«.
Borčič deli kartografijo na matematično, geodetsko, praktično in na reprodukcijo kart. Najprej je razložil osnovo poliederske projekcije, ki je vse do konca druge svetovne vojne služila pri izdelavi naših topografskih kart. Ker pa je izkustvo pokazalo, da je za kartografijo nujno imeti pravokotne koordinate točk na kartah, smo po vojni tudi pri nas uvedli kot mate-
matično podlago kart moderno Gauss-Kriigerjevo projekcijo, kakor jo je sprejel tudi ves ostali svet. V ostalem je ta projekcija bila privzeta že leta 1924 za matematično podlago naše državne izmere ter je bil do konca druge svetovne vojne že znaten del naše države pokriit s triangulacijsko mrežo v tej projekciji. Na njeni osnovi smo tudi pričeli s sistematično izmero državnega teritorija v merilu 1:25.000.
Za pregledne karte se priporoča, da se doslej tradicionalno uporabljana Ptolomejeva ekvivalentna stožčna projekcija nadomesti s konformno »toženo projekcijo.
Doktor tehničnih ved V. Zivkovič je v svojem referatu »Potreba po kartah velikega merila in možnosti njih izdelave« izvajal: Geodetsko kartografska služba je v stanju, v kakršnem je danes, pravzaprav zavora našega napredka in razvoja prav zategadelj, ker še ne razpolagamo z osnovnimi kartami 1:5000 in 1:10.000, ki so izhodišče za vse vrste planiranj (še pred izdelavo podrobnejših načrtov) in osnova za nadaljnje karte manjših meril. Zato je danes prvenstvena naloga geodetsko kartografske službe, da se takoj loti tega impozantnega dela, čigar rezultat bo 50.000 sekcij karte 1:5000 za teritorij Jugoslavije. Mi ne potrebujemo samo fiskalnega katastra zemljiške posesti (ki ho v prihodnosti celo izgubljal na pomenu), marveč potreben nam je temeljit gospodarski kataster, ki naj obsega vse podatke o zemljišču, ki jih more dati merilo karte: gospodarske, pedološke in podatke o vertikalni oblikovitosti tal. To je naloga civilne geodetsko-karto-grafske službe, ki je bila pri nas prvič osnovana leta 1946. Na sestanku direktorjev geodetskih u,prav (decembra 1958) je zatorej bil sprejet sklep o kartografski obdelavi podatkov, dobljenih pri državni izmeri 1:5000, odnosno 1:10.000.
Naj omenim, da se je referent pritoževal ob dejstvu, da se je civilna kartografija v Sloveniji in na Hrvatskem doslej razvijala tudi izven okrilja geodetske službe.
V	nadaljnjem izvajanju je referent predlagal temeljito predhodno diskusijo o tem, katero merilo naj se uporabi pri kartografiran ju, 1:5000 ali 1:10.000. Zdi se, da bi bilo najbolje za področja intenzivne gospodarske izrabe sprejeti merilo 1:5000. Ta področja obsegajo približno četrtino državnega teritorija. Za vse drugo pa bi uporabili merilo 1:10.000. Iz razlogov racionalnosti bi to ustrezalo našim razmeram, ker se v današnjem položaju ne moremo zgledovati po bogatejših in razvitejših državah, ki si lahko privoščijo karte (in ne samo geodetske načrte) tudi v večjih merilih.
Kakšna naj bi bila karta 1:10.000? Vsebuje naj konture parcel, vse objekte, širše od 2 m, manjše pogojno, kulture: njive, sadovnjake, vinograde, travnike in gozdove. Relief: ekvidiistance izohips 1 m, 5 m in 10 m. pomožne
0,5 m in 2,5 m. Pri naseljih se izpuste objekti začasnega ali zgolj obdavčitve-nega pomena. Karta na bi se tiskala v dveh barvah: izohipse rjavo, vse ostalo pa v črnosivi barvi. To iz dveh razlogov: 1. zaradi hitrejše in ekonom.ičnejše izdelave in reprodukcije, da pridemo čimprej do potrebnih kart in 2. zaradi možnosti direktnega razmnoževanja s pomočjo svetlobnega kopiranja za tehnične potrebe ter cenene ponovne reprodukcije reambulirane karte.
Zanimivi so podatki, da v Jugoslaviji razpolagamo z 2 milijonoma hektarov površine, ki je že na ta način kartografsko obdelana. Za LR Srbijo pa z nadaljnjimi 3,5 milijona ha. ki se lahko takoj kartografsko obdelajo.
Z referatom »Izdelava kart na osnovi geodetskih načrtov« so nas trije tvtorji — P. Pavlovič, J. Kefer in B. Djurdjevič — seznanili predvsem s tehnično platjo izdelave. Geografe bodo zanimali ti-le podatki.
Po osvoboditvi se je pričelo z izdelavo kart 1:5000 do 1:25.000, in sicer so izdelali najprej kmetijsko gospodarske karte Vojvodine 1:5000 brez predstave terena. Te karte služijo tudi pri liidrotehničnem projektiranju sistema Donava—Tisa—Donava in so tiskane v eni barvi. Leta 1947 je bila izdelana kmetijsko gospodarska karta ožje Srbije in Kosmeta v merilu 1:25.000. vendar samo za predele, za katere so obstajali geodetski načrti. Poleg črne barve za topografijo in modre za hidrografijo, so v zeleni barvi prikazani gozdovi in znaki za sadovnjake, v sivozeleni pa neplodna tla. Vertikalne predstave ni.
Leta 1957 pa je bil izdan atlas km e t i j sko-gos pod a rski h kart za 8 katastrskih občin s površino 60 km2 okrog Beograda. Obsega podatke o današnji izkoriščenosti in boniteti tal, pedologiji in eroziji. Karte so izdelane v merilu 1:25.000 z redukcijo geodetskih načrtov merila 1:5000 in 1:25.000. Višine so prikazane z izohipsami ekvidistance 10 ml ki so za nekatere predele vnesene s fotogrametričnih posnetkov. Leta 1958 so bile izdelane pedološke karte Vojvodine (1:100.000) in pedološke karte porečja Velike Morave (1:50.000), ki imajo za podlago obstoječe, danes že zastarele, sekcije teh meril iz bivše Jugoslavije.
S.	M. Nikolič, asistent Geografskega instituta univerze v Beograda, nas jc v svojem referatu seznanil z »Nacionalnimi atlasi« raznih držav in dežel sveta, posebej pa še z delom Komisije za nacionalne atlase pri Mednarodni geografski umij i. Komisija je bila formirana na Geografskem kongresni v Rio de Janeiru 1. 1956 in ji predseduje prof. K. A. Sališčev z moskovske univerze. Komisija ima nalogo pomagati pri izdelavi nacionalnih atlasov in doseči njihovo enotno izdelavo, kajti končni cilj nacionalnih atlasov je izdelava specialnih kart sveta.
Na osnovi študij, ki se vrše po nalogu te komisije na Poljskem, bodo na prihodnjem kongresu leta I960 v Stockholmu sprejeti konkretni sklepi o enotni izdelavi teh atlasov. Medtem je moskovska univerza avgusta (958 organizirala zasedanje komisije, kjer so ibili pretreseni predhodni rezultati študij na Poljskem.
Po predlogu K. A. Sališčeva naj bi bila vsebina nacionalnih atlasov, zajeta v petih skupinah, sledeča:
1. Prirodni pogoji in bogastvo: geologija, relief, klima, bidrografija, pedologija, rastlinski in živalski svet, prirodna rajonizacija.
2. Prebivalstvo (kot osnovna proizvodna sila): poseljenost in gostota, prirodni prirastek, poklicna in socialna'struktura, migracije itd.
3. Ekonomika: energetika, industrija, poljedelstvo in živinoreja, transport, komunikacije, trgovina, finance, ekonomska rajonizacija.
t. Kultura: jezik, življenjski pogoji, verstvo, prosveta, znanost, zdravstvo, oddih in turizem.
5.	administrativna in politična ureditev.
Geodetski polkovnik Rostislav Tjabm je v svojem referatu »O problemu kartiranja kraških površin« obravnaval primere prikazovanja krasa na nekaterih tujih kartah (avstrijskih, italijanskih, švicarskih).
V	težnji, da bi glede gosjxxlarske uporabnosti, prehodnosti kraških tal in drugih svojstev krasa, karta bila bolje čitljiva, predlaga referent poleg normalnih izohips v rjavi barvi tiskanje »negativnih« izohips t. j. vrtač in uval v drugi (n. pr. črni) barvi. Ker pa s samimi vrtačami in uvalami kraške oblike še zdaleč niso izčrpane, bi Tjabinovemu predlogu, ki je prav dober in umesten, tukaj dodal, da bi bilo treba označiti tudi kraško površje, ki ga z izohipsami ni mogoče zadovoljivo prikazati. Predlagam neke vrste raster v obliki neurjeno prekrižanih črtic sive barve, ki bi dajale vtis razbrazdanih kraških tal. Tak raster, tiskan ploskovno, bi označeval kraški svet tudi tam, kje ni vrtač, in ne hi motil znakov v drugih barvah.
Ing. Dragomer Božič je imel referat »Predstavljanje reliefa na kartah«. Referent je opisal glavne načine prikazovanja reliefa na kartah. Nekaj več pozornosti je posvetil kromatski stereoskopičnosti pri predstavljanju terena z barvami ter izvedbi senčenja.
Geodetski polkovnik Nikola Pavišič se je bavil s problemom »Geografskega imenoslovja in transkripcijo tujih imen na naših kartah«. Referent takoj ugotavlja, da se v tem oziru pri nas mnogo greši zaradi nezadostnega razumevanja važnosti nomenklature na kartah. Ta [»osel se opravlja v naglici, nevestno in površno. Zbiratelji imen in sodelavci so navadno preslabo strokovno usposobljeni, ne poznajo dovolj jezika in še manj dialektične posebnosti področja, na katerem delajo. Treba je nekaj ukreniti, da se čimbolj izognemo napakam in neskladnosti v imenoslovju. Referent predlaga, da se osnuje forum z nalogo, da izvrši podrobno, vsestransko analizo vseh obstoječih naših kart v pogledu točnosti imen s
kontrolo mi terenu. Izdelati bi bi'lo treba navodila za zbiranje imen na terenu. Stalno je treba bdeti nad pravopisno pravilnostjo imen. Najvažnejša pa je izdelava praktičnih imenikov za naselja, hidrografijo. o rog rafijo itd. Brez soglasnosti tega foruma se ne bi smelo izvršiti nobeno preimenovanje. Taka ustanova bi brez dvoma silno olajšala delo kartografom, geografom in vsem. ki se sedaj mučijo z ugotavljanjem pravilnih imern.
Referent opozarja, da bi bilo treba na področjih denacifikacije (prvenstveno v Istri) takoj pričeti strokovno ugotavljati domača ljudska geografska imena, dokler še živi stara generacija, ki ta imena še pozna.
Dalje želi referent, da bi se takoj nekaj ukrenilo proti neutemeljenemu spreminjanju imen naselij.
V	pogledu transkripcije in transliteracije tujih imen opozarja na težave tega kompleksa in na potrebo sodelovanja lingvističnih strokovnjakov in geografov. Nadalje se, s primeri, dotika napak, neskladnosti in neizenačenosti pravopisnih oblik na naših kartah in zaključuje, da hi bilo treba prenehati s sedanjo prakso, ko vsaka kartografska ustanova individualno rešuje problem geografskega imenoslovja. Temu bi se odpomoglo prav z izdajo pravilnika
o	nabiranju geografskih imen in s sestavo praktičnega pravopisa.
Ing. Dragomir Božič in Ivan Kazija sta poročala o: »Izdelavi specialnih kart«.
Specialne karte so tiste, ki se od topografsko-fižičnih vsebinsko ločijo po specifični snovi, ki jo obravnavajo, kar pa ne pomeni, da žanje ni potrebna topografska osnova fizičnih kart. temveč ta osnova je prilagojena svojski clementarnosti obravnavane snovi in njenim simbolom. Ko referenta omenjata, (la se pojavljajo veliki problemi pri metodah predstavljanja teh simljolov in njihove vzročne povezanosti, tudi indirektno kažeta na potrebo po kartografskih institutih po vzoru inozemskih, v katerih delajo kartografi, geografi in strokovnjaki za gradiiva, ki jih je treba kartografsko prikazati. Pri tem zelo umestno ugotavljata, da bo kvaliteta kart pridobila, če se ti strokovnjaki seznanijo z možnostmi reprodukcije, ki jih nudi danes že visoko razvita kartografika (kartografska veja tiskarstva).
In še na drugi moment temeljne važnosti opozarjata, ko pravita, da bi bilo popolnoma zgrešeno, če bi kartografa smatrali zgolj za tehničnega izvrševalca. Kartograf mora biti dobro seznanjen s snovjo in idejnim konceptom karte, da bi njegovi nasveti pomagali ustvariti lx>ljšo kompozicijo s pravilnim izborom projekcije, merila in stopnje detajliranja v mejah grafične obremenjenosti karte ter možnostmi njene ekonomične reprodukcije.
Ostali referati so obravnavali tehnično plat in moderne postopke pri izdelavi in reprodukciji kart, ki pa so za kartografsko prakso bistveno pomembni. To je še posebej očitno, če stvar ilustriramo s primerom iz Avstrije, kjer so opravili nek kartografski postopek z moderno aparaturo v treh letih, medtem ko bi z nekaj starejšo opremo potrebovali zanj 97 let!
Drži, da brez moderne opreme tudi najboljši delavec ne more n.:č posebnega doseči, četudi pri tem izkorišča najboljša navodila ob najdovrše-nejši organizaciji dela. Nasprotno pa tudi najboljša aparatura ničesar ne pomeni, če kader ni dobro podkovan, če je organizacija slaba in se ne izkoriščajo modemi znanstveni rezultati.
Zdi se. da je v tem osnovni problem in zavora našega napredka. Na vseh področjih so potrebe po kartali velikanske, možnosti izdelave pa minimalne.
V	dneh posvetovanja je bila prirejena tudi razstava, ki je prikazovala izdelke »Geokarte«.
Resume: Une conference yougoslave de cartographie
Lauteur (V. Finžgar) presente son rapport sur la premiere conference yougoslave de cartographie qui a eu lieu ä Belgrade de 19 au 21 mars 1959. On y a discute surtout l’importance de la cartographie, specialement des cartos de grande echelle, pour la planification economique et l’amenagement de l’espace, les problemes cartographiques speciaux des regions karstiques, lcs questions des Atlas Nationaux etc.
KNJIŽEVNOST
Anton Melik, Posavska Slovenija, Slovenija. Geografski opis II. Opis slovenskih pokrajin, 3. zvezek. V Ljubljani 1959, str. 595. Izdala Slovenska Matica. 196 ilustracij v tekstu in 5 v prilogi.
Melikova Slovenija je pač za vso našo javnost, še posebej pa za geografe tako pomembno delo, da ne kaže izgubljati besedi o važnosti tega tako obsežnega opusa, ki predstavlja avtorjevo življenjsko delo in zrel sad njegovih dolgoletnih prizadevanj.
Podroben opis slovenskih pokrajin je avtor prvotno zasnoval v treh knjigah. Od teh je prvi zvezek, »Slovenski alpski svet«, izšel 1. 1954, dru.gi zvezek »Štajerska s Prekmurjem in Mežiško dolino« 1. 1957, tretji zvezek pa v 1. 1959. Ta tretji zvezek naj 'bi po prvotni zamisli obsegal opis Posavske in Primorske Slovenije in s tem zaključil podroben opis slovenskih pokrajin in hkrati celotno »Slovenijo«. A pri delu se je avtorju pokazalo, »da bi bila to vendarle preobsežna knjiga, pa da kaže zato urediti ločeno oba dela«, kot nam pojasnjuje v predgovoru k Posavski Sloveniji, kjer tudi napove, da »pride za Posavsko Slovenijo posebej Slovensko Primorje kot zaključni zvezek«.
Vsekakor mu moramo pritrditi, kajti Posavska Slovenija obsega 595 strani velike osmerke in spada tako med najobsežnejše knjige na našem knjižnem trgu, posebno še, ker ji povečujejo obseg med tekstom priložene karte.
Sicer je avtor obrobne pokrajine slovenskega Posavja opisal deloma že pri Slovenskem alpskem svetu, deloma pa v drugem zvezku podrobnega opisa, pri Štajerski, vendar so mu nekateri razlogi narekovali, da nosi tretji zvezek naslov Posavske Slovenije. V predgovoru pravi, da je v tem »res neka neskladnost ..., a ne taka, da ne bi dovoljevala ureditve snovi v razdelitvi, kakor sem se odločil zanjo.«
Posavska Slovenija obsega podroben opis osrednjega slovenskega sveta v štirih večjih enotah. Prva teli enot obsega Gorenjsko z Ljubljansko kotlino, njene dele in njeno obrobje. V drugem delu nas avtor seznanja z Zasavjem, v tretjem pa opisuje Dolenjsko in sicer Krško kotlino in njen obod. Srednjo Dolenjsko z Mirensko dolino in Suho krajino ter Zahodno Dolenjsko s pokrajino okrog Lašč, Ribnice in Kočevja in končno slovensko porečje Kolpe, tako Zgornje Pokupje kot Bolo Krajino. V četrtem delu nam avtor opiše Notranjsko, ki jo je razdelil na veliko notranjsko planoto, Potočansko planoto in podolje notranjskih kraških polj.
Vse omenjene enote razdeli avtor dalje v manjše in ponekod razdrobi slednje v prav majhne pokrajinske dele, ki pomenijo več ali manj zaključene prirodne geografske enote.
Kot že v prejšnjih zvezkih je videti tudi tu. da se je avtor zavedal težavnosti geografske rajonizacije, ki je takšna, lahko pa bi bila tu pa tam tudi malo drugačna. Zato je večje enote uvodoma sicer karakteriziral, posebno pozornost pa posvetil opisu manjših pokrajin, ki jih vsestransko oriše. Posebej se pomudi pri pokrajinskih središčih, da nam prikaže njih lego, nastanek in razvoj, njih funkcijo v pokrajini, zlasti gospodarsko funkcijo.
Menim, da je odveč obširno poročati o knjigi, ki se bo z njo prav ,gotovo vsak naš geograf prej ali slej seznanil, saj je pri svojem delu nikakor ne bo mogel pogrešati.
Pripomnila bi le še, da je knjiga bogato ilustrirana in opremljena s številnimi preglednimi kartami. Zlasti dragocen je obsežen seznam književnih virov, ki bo marsikomu dobrodošel.
Z zanimanjem in težko že pričakujemo »Slovensko Primorje«, ki bo zaključna knjiga Melikove Slovenije. Nadejamo se, da bo v njej poleg' vsega tistega, kar so nam posredovali o posameznih slovenskih pokrajinah dosedanji zvezki, tudi register imen in stvarni register. Delo je namreč zelo obsežno, saj bo imela celotna Slovenija okoli 3000 strani. Zato bi bil register zelo zaželen, da bi olajšal v zajetnih knjigah iskanje podrobnosti.
Slava Rakovec
Anton Melik, Slovensko Primorje. Slovenija, Geografski opis II.: Opis slovenskih pokrajin. 4. zvezek. Slovenska Matica, Ljubljana 1960. Strani 547. 215 ilustracij v tekstu in 5 v prilogi.
Z zajetno knjigo o Slovenskem Primorju smo že komaj leto dni po izidu knjige o Posavski Sloveniji dobili celotno Melikovo Slovenijo. S svojo obsežnostjo priča, da je bilo zelo primerno, da je avtor prvotni načrt, po katerem je nameraval obravnavati Posavsko in Primorsko Slovenijo v enem zvezku, spremenil 'in uredil oba dela ločeno.
Slovensko Primorje je »izrazita mejna pokrajina, krajina v pravem pomenu besede«. In kot takšna zasluži še prav posebno pozornost. Dokaj časa jo je državna meja ločila od ostalega slovenskega ozemlja. Zato je dobršen del naših ljudi to našo deželo ob morju vse do nedavnega premalo poznal in jo morda še vedno premalo pozna. Zelo umestno je torej, da ji je Melik posvetil tolikšno pažnjo. Snov mu je narasla tako, da je knjiga o Slovenskem Primorju le malo manj obsežna od prvih treh zvezkov opisa slovenskih pokrajin.
Po uvodnem pregledu značaja Slovenskega Primorja kot celote je knjiga razdeljena v dva dela. Prvi del. ki zavzema dve tretjini, obravnava Koprsko Primorje, tretja tretjina pa opisuje Posočje ali Goriško Primorje. Kot nam avtor v uvodu pojasni, je naziv Koprsko Primorje še najprimernejša, kajti naše Primorje je ostalo brez Trsta in je Koper na tem, da postane vodilno središče slovenske pokrajine ob morju.
Po splošni oznaki Tržaškega zaliva obravnava avtor oceanografska svoj-stva tamošnjega morja, solarne, podnebje, vegetacijo ter nam na splošno karakterizira slovensko istrsko ali šavrinsko obalo. Pri tem se posebej pomudi pri opisu naselij ob obali, zlasti mestnih, ter nas seznani s sedanjim stanjem, pa tudi s perspektivami gospodarske dejavnosti Koprskega Primor ja.
V naslednjem poglavju govori avtor o pokrajinah ob Tržaškem zalivu. Obravnava najprej tiste, ki so pripadle Italiji: Trst in obrežje Tržaškega zaliva ob robu Krasa pa tudi nižinsko obrežje Tržaškega zaliva. Sledi podroben opis ostalih pokrajin ob Tržaškem zalivu: Šavrinskili Brd, Krasa, slovenske kraške severne Istre, Jelšanskega podolja in Notranjske v Primorju. Tako imenuje avtor pokrajino, ki je na prehodu s sredozemskega Jadranskega Primorja v kontinentalno osrednjo Slovenijo in jo sestavljajo pokrajinske enote Brkinov z Reško dolino na jugu in Pivko na severu. Opisu teh pokrajinskih enot in Postojnskih vrat sledi razmotrivanje o gospodarstvu in poseljenosti Notranjske v Primorju. Zadnja enota, ki jo avtor obravnava kot del Koprskega Primorja, je Notranjski Snežnik.
V okviru omenjenih enot nas avtor seznanja s posameznimi deli pokrajine, njihovo geomo'rfologijo, podnebjem in vegetacijo, gospodarsko karakteristiko, naselji, z geografsko problematiko, skratka z vsem. kar nas zanima.
Na podoben način je zasnovan opis Posočja ali Goriškega Primorja. Po uvodni karakteristiki se avtor pomudi najprej ob Soči, reki, ki teče po zelo raznolikih pokrajinah. Sledi opis Soške ravni, Goriške ravni z Gorico in Novo Gorico, Vipavske doline, Brd, Goriških gor (tako imenuje pokrajino srednjega Posočja), Beneškoslovenskega hribovja, Soške doline med Solkanom in Tolminom ter Rovtarskega predela, ki sicer ni pokrajinska enota,
a ima vendar neka skupna značilna svojstva. Tu obravnava avtor Trnovski gozd, Nanos in Hrušico, pa še Idrijske planote, Cerkljansko hribovje s Šem-biško goro in Tolminsko. II koncu podaja avtor zaključni pregled o Goriškem in Koprskem Primorju ter delež Primorja v LR Sloveniji.
Kot v prejšnjih zvezkih je težišče dela na opisu posameznih manjših enot v pokrajini in le manjši del je posvečen preglednim karakteristikam.
O	pomenu in dragocenosti Melikovega dela je bilo že dosti povedanega in napisanega, zato tega ne kaže ponavljati. Zgovoren dokaz, kako veliko vrzel je izpolnil Melik, je že dejstvo, da so bili posamezni zvezki Slovenije razprodani že kaj kmalu po izidu. Zato bi želeli, da bi avtor pripravil še drugo izdajo, kajti knjiga je neobhodno potrebna ne le geografu, temveč slehernemu slovenskemu človeku, ki hodii po svoji zemlji in se z njo seznanja.
Celotnemu delu bi bil zaradi njegove obsežnosti — obsega vsega skupaj preko 3000 strani — nujno potreben stvarni in imenski register. Še posebej zato, ker ni mogoče dežele razmejiti tako, da bi se n. pr. slovenski alpski svet ne prekrival s Posavsko Slovenijo in zato ni vedno jasno, v katerem 'izmed zajetih zvezkov naj iščemo, kar želimo vedeti. Opis Soče je n. pr. uvrščen h Goriškemu Primorju, kar je razumljivo, a vendar je tudi res. da je zigornji del Posočja tipično alpski, visokogorski. Tako je seveda tudi Tolminsko del Primorske Slovenije, a vendar se utegne zgoditi, da se bo kdorkoli želel poučiti o Tolminskem iz knjige o slovenskem alpskem svetu, saj je svet okoli Tolmina pravi predalpski svet. Podobnih primerov bi bilo moč našteti še dokaj.
Ker bo Melikova Slovenija prav gotovo še dolgo dobo poslej pomenila osnovno in ediino delo te vrste, bi bilo številnim bralcem ustreženo, če bi izšel ali ob drugi izdaji ali pa kot poseben snopič stvarni in imenski register, ki bi olajšal iskanje,
Pred namii je sedaj celotna Melikova Slovenija. Zares monumentalno delo. Vsekakor gre priznanje založnici Slovenski Matici, ki je delo izdala v tako prikupni obliki, avtorju pa je treba čestitati, da je uspešno dovršil tako ogromno delo.
Slava Rakovec
Vladimir Klemenčič, Pokrajina med Snežnikom in Slavnikom. Slovenska Akademija znanosti in umetnosti, razred za prirodoslovne in medicinske vede. Dela 8 (Inštitut za geografijo 4). Ljubljana 1959. Strani 197, 35 skic, karto-gramov in fotografij.
Ivan Gams, Pohorsko Podravje. Razvoj kulturne pokrajine. Slovenska Akademija znanosti in umetnosti, razred za prirodoslovne in medicinske vede. Dela 9 (Inštitut za geografijo 5). Ljubljana 1959. Strani 231, 58 fotografij, 2 skici in 10 kart med besedilom, 1 karta v prilogi.
Zapovrstjo sta izšli v preteklem letu dve razveseljivi, vsebinsko zelo bogati geografski monografiji dveh med seboj oddaljenih, pa tudi po značaju svojega prirodnega okolja ter naselitvenega in gospodarskega razvoja dokaj različnih slovenskih pokrajin.
V	prvi nam VI. Klemenčič živo riše pokrajino med Snežnikom in Slavnikom. To je področje hitrega orografsko-hipsografskega prehoda iz visoke notranje kraške Slovenije proti nižjim primorskim predelom, s tem pa tudi prehoda iz podnebnih razmer slovenske notranjosti v podnebje primorja. Prirodna svojstva pokrajine in z njimi možnosti gospodarske dejavnosti se tu na kratki razdalji močno spreminjajo, v celoti pa so precej drugačne od življenjskih in gospodarskih pogojev v bližnjem primorju. Zato je pokrajina odigrala svojevrstno gospodarsko-geografsko vilogo v zaledju tega primorja, še posebno v 19. stoletju, ko se je njeno gospodarstvo značilno povezalo z razvijajočima se bližnjima velikima modernima prisitaniščima, Reko in posebno s Trstom (prodaja ledu, sena, drv itd.). Istočasno pa je slepa ulica, v katero so tudi tu zašla v 19. stoletju majhna, razdrobljena kmečka
posestva, gnala ljudi čedalje bolj po svetu, bodisi na sezonska dela v Trst aili v oddaljene gozdove, pa tudi v stalno izseljevanje v Ameriko. Hkrati pa gre za dober primer jxikrajine, v kateri se je v najnovejšem času gospodarski in prebivalstveni razvoj zaokrenil v bistveno drugačne smeri tako zaradi osnovnih družbenih sprememb kakor še posebej zaradi proizvodno-tehničnih (led in seno n. pr. Trstu že dolgo nista potrebna, pa tudi drva ne v taki meri, zato pa je narastla gradbeno-industrijska in s tem i z voz no-komer cial na pomembnost lesa) pa tudi politično-teritorialnih sprememb (odrezanost od Trsta). Z vsem tem je seveda treba pokrajino nujno drugače gospodarsko vrednotiti. Klemenčič je to nalogo prav dobro opravil, s tem da se je s pokrajino in njenim življenjem zares dodobra seznanil tako po statističnih in drugih pisanih virih kakor tudi v samem terenu.
Nič manj živo se nam iz študije Ivana Gamsa ne izlušči medsebojna zapletena igra faktorjev prirodnega okolja in družbenega razvoja v Pohorskem Podravju. Sredogorski predalpski svet Pohorja in vzhodnih Karavank z globokimi dolinskimi brazdami Dravske, Mežiške in Mislinjske doline, strm. gozdnat in temačen j>o svojem prvotnem pr.irodncm licu. se je v teku stoletij izoblikoval v »kulturno pokrajino« posebnih značilnosti. Izoblikovala so jo stara prometna pota, ki so ga prečkala, pa samotne hribovske kmetije in švajge, ki so si zemljo pridobivale še s požigalništvom, pozneje fužine in glažute, ki so same sicer zamrle, a niso čisto brez zasluge, da je v moderni dobi dobršen del Pohorskega Podravja, predvsem Dravska in Mežiška dolina, doživel značilno, dokaj močno industrializacijo in mehanizacijo svojih pri-rodnih energetskih virov. Črna. Mežica, Ravne ter hidroelektrarne na Dravi v neposrednem sosedstvu starinskih samotnih kmetij, propadlih glažut in polzamrlih mestec in trgov, takšna je kulturna pokrajina, ki nam jo slika Gams z izčrpno obdelavo vsega dostopnega gradiva ter s podrobnim poznavanjem pokrajine na lastne oči.
Podrobneje bi o obeh monografijah na tem mestu ne p:sal, ker mislim, da ju mora vsak naš geograf tako in tako vzeti sam v roke. Hotel bi le dati izraza svojemu prepričanju, da spadajo prav dela te vrste med najtipienejše naloge geografov, saj jih ni doslej in jih tudi v prihodnje ne bo opravljal nihče drugi. Samo s tem, da temeljito prouči dinamiko procesov, ki so ustvarili današnjo pokrajino ter njeno gospodarsko strukturo ter jo pred našimi očmi preobražajo dalje, lahko geograf s svoje strani bistveno prispeva k solidni osnovi, na katero se opro tisti družbeni delavci, ki so poklicani, da usmerjajo njuno nadaljnje preoblikovanje. Slišali smo sicer glasove o tem, kako bi kazalo, da bi takšne regionalne monografije manj razglabljale o dosedanjih procesih v pokrajinah- pa morda več filozofirale o njihovi nadaljnji usodi. Takšno stališče se mi zdi zgrešeno. Ravno v sodobni družbi je čedalje potrebnejša strogo racionalna razdelitev dela: v njej lahko geografu — in to samo njemu — zatrdno pripada naloga, kakršno sta izvršila Gams in Klemenčič za svoji pokrajini. Zanimiva je glede tega primerjava med obema študijama: čeprav sta se oba avtorja lotila študija svoje pokrajine vsak po svoje, s svojimi prijemi in pogledi, ne da bi se pri tem držala kake skupne šablonske sheme, sta v njunih delili vendar obe pokrajini doživeli obdelavo, ki je kljub nekaterim metodološkim razilikam presenetljivo podobna. V obeli primerih se je kot bistvo študije lepo izkristalizirala genetska. razvojno-dinamična analiza današnjega stanja, podprta s trdnim dokumentarnim gradivom. Perspektivni zaključek, do katerega sta spet vsak po svoje, pa vendar podobno, prišla na koncu knjige, je samo prvi korak do vzmeti, ki jo bodo sprožili drugi — gospodarski in prostorski planerji. Njih naloga bo verjetno še nujnejša, težko pa jo je označiti kot znanost, saj nima namena in možnosti, da bi z zanesljivimi dokaznimi sredstvi ugotavljala resnico. Zdi se, da je oba avtorja usmeril na podobno |>ot njun dobri geografski čut. Zato sta njuni deli trajnejše vrednosti, predvsem pa tudi bolj resnično dinamični kakor marsikatera študija, ki marsikdaj zagleda beli dan pod »ekonomsko-geografsko« znamko, pa je le prepogosto samo hudo. hudo statična »analiza« trenutnega stanja, morda na videz aktualna, vsekakor pa kaj malo znanstvena.
Svetozar Ilešič
<
Zbornik radova V. kongresa geografa FNR Jugoslavije, održanog u NR Crnoj Gori od 8 — 16 septembra 1958. Geografsko društvo NR Črne Gore, Cetinje 1959. Strani 551.
Geografsko društvo LR Crne gore se je s publikacijo o V. kongresu, ki ga je organiziralo, prav dobro postavilo. Saj je to od petih dosedanjih najobsežnejša kongresna publikacija geografov FLRJ! Res je sicer, da je imel že kongres sam nekoliko poseben značaj, ker se je vršil v tisti od naših ljudskih republik, ki je za večino naših geografov najbolj oddaljena, najteže dostopna in jim je zato najmanj znana. Zato je na njem geografska predstavitev Crne gore stopila v primerjavi s siceršnjo, regionalno nevezano kongresno problematiko upravičeno precej bolj v osredje kakor na prejšnjih kongresih. Zato je tudi v kongresnem zborniku skoraj jjolovica prostora odmerjena referatom o Črni gori ter je njegova vrednost skoraj bolj v tem, da nam služi kot prvi strokovno-geografski zbornik o Črni gori kot pa da nam predstavi značaj samega kongresnega dela. Ravno s te strani pa je zelo dragocena ter vredna priznanja. Z veseljem bomo listali po njej. škoda je le, da je v njej, še posebno v izvlečkih v tujih jezikih, ostalo presenetljivo mnogo tiskovnih na.pak.
Svetozar Ilešič
Pregled revij
Glasnik Srpskog Geografskog Društva, Beograd, sv. XXXIX (1959), 1—2: J. Blache: Odnosi izmedju gradskih naselja i reka u Franeuskoj. —
D.	Dukic: Vodni bilans FNR Jugoslavije. — M. Vasovič: Geografsko proučevanje komuna. — N. Manojlovič: Morfometrija Prespanskog sa Malim i Dojranskog jezera. — M. Kos tič: Kušiljevo (prilog proučavanju postanka i razvitka velikomoravskih sela). — I. P. Gerarsimov: Zemljišni fond, njegovo iskoriščavanje i naučno proučavanje. — D. S. Krivokapič: Livadiöko jezero. — J. D i n i č : Korenatačka klisura Trgoviškog Timoka. — J. Z i v o t i č : Zenica. — B. 2. M i lo j e v i č : Solunska okolina i Solun.
Posebna izdanja Srpskog Geografskog Društva, Beograd, sv. 56: R. Lazarevič: Azanjska fosilna dolina (1959, str. 64).
Geografski Glasnik, Zagreb. XIX (1957): J. Roglič: Deset godina Geografskog društva Hrvatske. — I. Crkvenčič: Prigorje planinskog niza Ivančiče. — V. Rogič: Velebitska primorska padina. — J. Roglič: Za-ravni na vapneneima. — S. Žuljič: O dnevnim kretanjima radne snage u Zagreb. — T. šegota: Utjecaj Medvednice na visinsku raspodjelu pa-dalina. — M. B j e 1 o v i t i č : Rovišje. — XX (1958): I. Crkvenčič: Prigorje planinskog niza Ivančiče (nadalj.). — V. Rogič: Velebitska primorska padiina (nadalj.). — J. Kral : Medicinska geografija. — J. Roglič —
I.	B a u č i č : Krš u dolomitima. — S. Golubič: Prilog poznavanju klime primorske regije Jugoslavije.
Zbornik radova. Srpska Akademija Nauka, Geografski institut, Beograd, knj. 16 (1959): M. P a rde: Relativna jačina izuzetnih nadolaženja reka u sredozemnim delovima Evrope. — I. P. Gerasimov: Problemi diluvijal-nog perioda u SSSR. — B. P. Jovanovič: Blikovi. — Č. S. Milič: Prilog problemu geneze crvenice na Suvoj Planini. — A. V e 1 j ko v i č : Veza
i	odnosi izmedju višina i površina uzdužnih rečnih profila.
Posebna izdanja. Srpska Akademija Nauka, Geografski institut, Beograd, knj. 15 (1960): G. V i d a n o v i č - S a z d a : Vidlič—Zabrdje. Prilog poznavanju privrednog tipa, razvitka i razmeštaja proizvodnje i razmene dobara jedne zaostale kraške oblasti (132 strani). — Knj. 16 (1960): R. Lj. Ršumo-vič: Reljef sliva Goliske Mojavice (128 strani).
Zbornik radova, Prirodno-inatematički fakultet Univerziteta u Beogradu, Geografski institut, VI (1959): Z. Jovičič: Jedan pogled na geomorfološko
reoniranje Jugoslavije. — M. Zeremski: Vulkanske kupe i mali denuda-cioni oblici na severozapadnoj podgorini Rogozne. — M. V. Radovanovič
— S. M. Nikolič: Sliv Prizrenske Bistrice. — J. B. Petrovič: Utvr-d jene podzemne hidrografske veze u kršu Crne Gore. — T. L. R a k i č e v i č : Režim leda na plovnim rekama u FNRJ. — VI. R. Djurič: Odlike savre-mene indstrije automobila Francuske. — J. J. Ilič: Pasjensko i Očestovsko polje. — Z. Jovičič — J. Zivotič: Mogučnosti za brži razvoj turizma u Vranjskoj Banji. — M. V. Radovanovič: Varošica Is to k u Metohiskom Podgoru. — M. M. K o s t i č : Veliki Šiljegovac.
Geografski Pregled, Sarajevo. III (1959): Prof. Husein Brkič — sedam-deset godina. — M. V e m i č : O jednom novom kriterijumu za procenu kon-tinentalnosti pluviometriskog režima i kontinentalnosti mesta. — B. Z. M i -loj e vi č:	O kontinentalnoj i primorskoj strani lednika Hardanger (u
Norveškoj). — T. Kanaet: O nekim problemima hidrografije u slivu ri jeke Plive. — O. Uzunovič: Prilog razjašnjenju podzemne hidrografije na prostoru kraške zaravni Ravnine. — O. Zubčevič: Speleološka istraži-vanja u Velikoj Pečini i jami Zvonuši. — St. Berezowski: Stočarska kretanja u Poljskim Karpatiina. — V. Jereminov: Migracije zaposlenog osoblja u Zenici. — N. Mastilo : Kasaba kao vrsta naselja.
Geografski Horizont, Zagreb, V (1959), 4: S. Ilešič: Ljubljana. — T. R a k i č e v i č : Mavrovsko jezero. — VI (1960). 1—3: M. F r i g a n o v i č : Naš Jadran, svjetionici i ljudi na njima. — M. B jelo vi tič: Zenica. — J. Roglič: Kalifornija, zemlja brzog preobražaja. — I. Crkvenčič: Tipovi seoskih pejsaža.
Glasnik Etnografskog Instituta SAN. Beograd, VII (1958): B. Kojič: Savremeni urbanistički zadaci i antropogeografska proučavanja. — M. L u-tovac: Migracije i kolonizacije u Jugoslaviji u prošlosti i sadašniosti. — Cv. K o s t i č : Oblici naših porodica. — M. K r a s n i č i : Kula u Metohiji.
— VIII (1959): VI. Stojančevič: Migracije iz Bugarske u Srbi ju za vreme kneza Miloša. — M. K r a s n i č i : Suva Reka. — Br. R u s i č : Naseljen,ičko selo Sretenovo kraj Dojranskog jezera.
Poročila. Acfa Carsologica, Ljubljana, SAZU, Institut za raziskovanje kras«, II (1959. strani 284:) D. Kuščer: Ravenska jama. — I. Gams: II geomorfologiji kraškega polja Globodola in okolice. — D. Kuščer: Geologija Lubniškega Kevderca. — R. Savnik — J. Gantar: Kraško podzemlje na Idrijskem. — I. Michler — Fr. Hribar: Prispevek k poznavanju podzemeljske Pivke. — D. Manakovič: Peštera Dona Duka.
— Fr. Jenko:	Poročila	o	novejših	raziskavah	podzemeljskih voda na
slovenskem krasu.
Naše jame. Glasilo Društva za raziskovanje jam Sloven'je, II (1959), 2: R. Gospodaric:	O	pretrtem	apnöncu	in	podzemeljskih	prostorih.
A.	Hrovat: Kraško polje pri Žalni. — Fr. Hribar — P. Habič: Jazben. kat. št. 1024. — E. Pretner: Prekovška pečina. — Fr. Leben: Prazgodovinske najdbe v jamah na Lubniku. — Sr. Logar: Jama Olezija, kat. št. 1887. — 1. Gams : Poskus s ploščicami v Podpeški jami. — V. Bohinec: Iz dejavnosti naših turističnih jam. — P. Habič: V Zimni na Poljskem.
Slovenski Etnograf, Ljubljana, XII (1959): B. Orel: Kmečko pohištvo v slovenski etnografiji. — M. Jagodic — Makarovič: Zibelka na Slovenskem. Fr. Baš : Kmečko pohištvo v Podravju in Pomurju. — F. Šarf: Kmečka postelja na Gorenjskem v 19. stoletju. — A. Baš: O najstarejši upodobitvi skrinje na Slovenskem. — XIII (1960): Sl. K r e m e n š e k : Etnografija in zgodovinopisje. — D. Ludvik: Izvor desetništva.
Voprosi geografii, Naučnie Sborniki Moskovskogo filiala Geografičeskog Obščestva SSSR.
46 (1939) — Geo morfologija: S. S. Voskresenskij: Tektoničeskie formi reljefa. — A. I. Spiridonov: O ponjatii »tip reljefa«. — S. S. Koržujev
— D. A. Timofejev: A geomorfologičeskoj terminologih
47 (1959) — Ekonomičeskoje rajonirovanije SSSR: G. M. Kržižanovski: Geografičeskojc Obščestvo SSSR i ekonomičeskoe rajoniro-vanie. — N. N. Kolosovski: Voprosi ekononiiičeskogo rajonirovanija SSSR. — T. M. Kalašnikova: Nekotorie voprosi metodiki ekonoiničeskogo rajonirovanija SSSR. — G. 1. Ostroglezov: Razrabotka problemi Angarstroja. — J. G. Sauškin
— T. M. Kalu.šnikova: Osnovnie ekonomičeskie rajoni SSSR. — A. N. Rakit-nikov: Voprosi rajonirovanija sel’skogo hozjajstva. — J. G. Sauškin: Sopro-stavlenie setok osnovnih ekonomičeskili i tektoničeskih rejonov SSSR. — T. A. Solovcova: Donskoj osnovnoj ekonomičeski rajon. — O. A. Kibal’čič: Savremennaja literatura po ekonomieeskomu rajonirovaniju (1944—1958 god.).
48 (1960) — O h r a n a prirodi — Bi «geografija: A. G. Voronov - L. N. Soboljev: Soderžanie i zadača biogeografii. — V. G. Bogorov: K probleme biogeografičeskogo rajonirovanja okeana. — T,. N. Soboljev: K voprosu o klasifikacii estestvennili kormovih ugodii. — V. L. Kosov: Raz-vitie ovražnoj erozii v prirodnih zonah SSSR.
49 (1960): Cen t r a lno-prom išlc n i i rajon: J. G. Sauškin: Ob ekonomičeskom rajonirovanii Central'noj Rossii. — A. A. Mine: Nekotorie voprosi geografii promišlennosti Moskovskoj oblasti.
50 (1960): Istoričeska geografija: J. G. Sauškin: Pjatdesjat tomov »Voprosi geografii«. — St. Gerbst: Raboti nad Istoričeskim atlasom Polši. — Fr. Roubik: Istoričeskaja geografija v Cehoslovakii posle 1945 god. — V. I. Klimov: 105 važnejših centra fabrično-zavodskoj promišlennosti Evro-pejskoj Rossii v 1900—1914 gg. (opit prodolženija tablici, sostavljennoj V. I. Leninim).
Izvestija Vsesojuznogo Geografičeskogo Obščestva. Leningrad, Tom 91
(1959), 6: E. I. Seli vanov: K voprosu o drevnem oledenenii Centralnoj Azii. — O. A. Konstantinov: Ekonomiko-geografičeskie issledovanija po ekonomieeskomu rajonirovaniju v SSSR. — J. K. Efremov: Land-šaftnaja sfera zemli. — Tom 92 (1960), 1—5: V. A. 1’ e r e v a lo v : V. I. Lenin
i	rajonnie osnovi plana GOELRO. — V. G. Č u r k i n : Lenin i sovjetskaja kartografija. — A. M. Gavrilov: O vlijanii karsta na stok malih rek.
— N. J. Kats: O klimate lednikovih epoh v sv jazi s voprosom razvitija oledenenii. — O. E. Ščuki na:	O klimatičeskih faktorah formiirovanja landšafnoj pojasnosti v gomili stranah (na primere gor Srednej Azii). — B. N. S e m e v s k i : Predmet, metod i zadači ekonomičeskoj geografii. — N. A. G r o z d e c k i : Fiziko-geografičeskoe rajonirovanije e v rop e j «ko j časti SSSR i Kavkaza. — V. N. Akkuratov: Osnovi predskazania nekotorih tipov lavin.
Przeglijd Geograficzny. Warszawa XXX (1958), 4: St. Leszczycki: Nowsze kierunki i prqdy w geografii. — L. Kosin ski:	Klasyfikacja
funkcjonalna wiqkzych miast polskich wedlug stanu z roku 1950. — St. M i s z -tat: Przemiany w strukturze i rozmieszczeniu przemyslu na terenie woie-wodzstwa warszawskiego i minsta Warszawy. — Br. Kort us:	Opolski
okrQg przemyslu cementovego. — A. Ku klin ski: Zmiany w lokalizacji przemyslu eeinentowego w Polsce w latach 1938—1960. — A. Wrzosek : Szkic zagadnien energetyki w Czechoslowacji. — T. Gerlach — J. Pokorny
— R. Wolnik: Ösuwisko w Lipowiey. — XXXI (1959), 1—4: M. Dobro-wolska, Przemiany struktur spolecznogospodarezej wsi malopolskiej. — St. Mankowska: Dojazdy do pracy jako problem strefy podmiejskej.
— B, We Ip a : Stan i rozmieszczenie zatrudnionych w przemysle i rzemiesle w Polsce. — L. Straszewicz: Polski przemysl bawelniany. — T. L i j e w -ski — J. Bolkowski: Problemy geograficzno-ekonomiczne przewozow cementa w Polsce. — W. Biegajlo: Gospodarska rolna na Žulawach. Wies Radunica. — J. Kondracki: Geograficzne badania jezior v ZSSR. —
Sl. M n c z a k : Rozklad wspolczynnika kontynentalizmu Vernica na obszarze Polski. — J. Bar bag:	Przedmiot i zadania geografii regionalnej. —
J. Kosi ro w i ek i :	Badania nad uzytkowaniem ziemi w Polsee. — R.
Szcz^sny : Gospodarska rolna w Beskidzie Niškim. — J. T o b j a s z : V. Kongres geograföw Jugostawji.
Czasopismo Geografi c z n e, Polskie Towarzystwo Geograficzne, Warszawa-Wroclaw, XXX (1959), 1—4: L. Hemp el: Najnowsze kierunki rozwoju i aktualni stan badan geomorfologicznvch. — H. S z u 1 c o w n a : Zabrze. — J. Januszewski:	Uktad	przestrenny miasta a struktura i dynamika
wiatröw na przykladzie Wroctawia. — A. Jahn:	Postglaejalny	rozwöj
wybrzezy Spitsbergenu. —-St. Szczepankiewicz: Dolina Odry miqdzy Wroclawiem i Brzegiem Dolnym. — A. Z i e r ho f f e r : Niektöre zagadnenia ro/.inieszczenia czlowieka na kuli ziemskej. — H. Matzke: O zaležnošci dyfuzyjnego promienowania od trwania naslonecznenia nad Baltykiem i nad Morzem Srödziemnym. — R. Czarnecki: Regiony naturalne Jugoslawin
Zeszyty Naukowe Uniwersytetu Jagiellonskiego, Prace Geograficzne,
Seria Nowa, zeszyt 1: M. Klima-szewski: Studia geomorfologiczne w zachodmiej cz^šci Spitsbergenu (Krakow 1960, st r. 166 + XXXVIII).
Zeszyty Naukowe Uniwersytetu Jagiellonskiego. Prace z geografii eko-noniicznej, Krakow, zesz. I (1960): K. Bromek: Stan badan geograficzno-g>osiK)darczych dotyezqcych Krakowa i okolicy. — A. Blok-Iwinska: Problemy zatrudnenia huty im. Lenina. — A. Jelonek:	Z zagadnien
ludnoseiowych wojewodzstwa krakowskiego. — Br. Korfus: Z proble-matyki wplywu przemyslu na niektore eleinenty srodowiska geograficznego.
— j. Warzynska: Z zagadnien obslugi ruchu pasazerskiego transportem kolejowvm w wo je wod zst wi e krakowskiin.
Sbornik Ceskoslovenske Společnosti Zemepisne, roe. 65 (I960). 1—2: Zd. T, o c h m an n: Prispevek k poznani genese erosnioh tvaru. — O. R o u b i k : Soueasny stav českoslovcnske kartograficke fvorby. — C. Votrubec: Stehovani do vefsfch niest strednich a severnieh Čecli v letec.h 1954—1958. —
V.	Häufler: Ilospodärsko-zcmepisne hranice Prahy. — J. S z a f 1 a r « k i : Ilornoslezskä prümyslovä oblast.
Geograficky Časopis, Bratislava, X (1958): P. Plesnik:	Niekol’ko
poznainok k otäzke hornej hranice lesa na Bjelašnici a Trnovskem Goizde (v Jihoslävii). XI (1959), 1—4: M. Konček — V. Briedon: Snehove poniery Vysokych Tatier. — R. N e topil:	Klasifikaee hydrologickych
roku pravdepodobnosti prekročeni ročnieh stavü hladiny podzemni' vody. — M. I, u k n i š : Problemv Strbskeho plesa a jelio ochrany. — O. P r i a d k a
— M. K a r v i n s k i : Slnečnv svit a oblačnost’ v Podunajskej nižine. — XII
(1960). 1:]- Košir: Slovensko a treti' SRP razvoju narodnoho hospoddrstva v CSR.
("’eskoslovenskv Kras, Ceskoslovenska Akademie Ved. sekce geologicko-geografieka, roč. 11, Praha 1958: R. Burkhardt: Užiti sedimentärne petrografickych metod v krasovem vyzkumu. — J. Kuk la — V. Lož ek: K problematice vyzkumu jeskynnich vyplnf. — J. Do s t al Krasova vege-tace. — N. A. G r o z d e c k i : Kras Velkeho Kavkazm. — P. Z. Szabo: Kras v jižnim Mad’arsku.
V pregledu književnosti so tudi porofila o M e 1 i k o v i knjigi »Kraška polja na Slovenskem v pleistocenu” in o Hrovatovi knjigi »Kraška ilovica«, o le-tej s ]>recej kritičnimi pripombami.
Geographical Journal, London, Vol. CXXV (1959), 3—4: Ph. Law: The Atlantic Voyage of M. W. Thala Dan, 1958. — II. Lister — G. P r a 11, Geophysical Investigations of the Commonwealth Trans-Atlantic Expedition.
— Vol. CXXV1 (1960), 1—2: E. M. Jates : History in a Map. — Ch. Dar-
win : Darwin as a Traveller. — M. M. Cole: Cerrado, Caat’nga and Pantanal: Distribution and Origin of the Savanna Vegetation of Brazil. —
D. J. M. Ilooson : The Middle Volga — an Emerging Focal Region in the Soviet Union.
Geographical Rewiew, New York, L (1960), 1—2: G. Hamdan: The Growth and Functional Structure of Khartoum. — D. Lowenthal: Population Contrasts in the Guianas. — H. H. Bennett: Soil Erosion in Spain.
— O. M. Miller — Ch. H. Summerson: Slope—Zone Mapes. —
E. L. U 11m an: Trade Centers and Tributary Area« of the Philippines. —
G. H. Dury: Misfit Streams: Problems in Interpretation, Discharge and Distribution.
Annals of the Association of American Geographers, Lawrence, Kansas, Vol. 49 (1959). 3—4: S. B. Jones: Boundary Concepts in the Setting of Place and Time. — N. J. G. Pounds: A Free and Secure Acoes to the Sea. — L. K. D. Krištof: The Nature of Frontiers and Boundaries. —
B.	J. L. Berry: Recent Studies Concerning the Role of Transportation in the Space Economy. — W. L. Thomas: Man, Time and Space in Southern California. — ]. Nay Ion: Land Gonsol'dat;on in Spain. — E. J. Taafe: Trends in Airline Passenger Traffic. — R. E. Dickinson: The Geography of Commuting in West Germany. — Vol. 50 (1960), 1: M. E. Marts — W. R. D. Sewell: The Conflict between Fish and Power Resources in the Pacific Northwest.
Economic Geography, Worcester, Vol. 35 (1959). 1—4: V. Van Valken-burg: Land Use within the European Common Market. — H. C. Brookfield:	Problems	of	Monoculture	and Diversification in a Sugar Island:
Mauritius. — M. Fulton — C. Hoch : Transportation Factors Affecting Locational Decisions. — E. Isaac: The citron in the Mediterranean: A Study in Religious Influences. — J. I. Clarke: Studies of Semi-Nomadism in North Africa. — D. Kerr: The Geography of the Canadian Iron and Steel Industry. — R. A. French: Drainage and Economic Development of Poles’ye, USSR. — R. B. Me Nee: The Changing Relationships of Economics and Economic Geography. — A. Melamid : The Geographical Pattern of Iranian Oil Development. — N. J. G. Pounds: World Production and Use of Steel Scrap. — P. P. Karan — W. M. Jenkins: Geography of Manufacturing in India. — H. C. M. Carty: Toward a More General Economic Geography. —• Ch. N. Forward — Ch. W. Raymond: Small-Scale Land Use Mapping from Statistical Data.
Annales tie Geographie, Paris, LXVTII (1959), 367—370: J. Vogt: Aspects de revolution morphologique reoente de 1’Ouest africa'n. — Ch. Klein: Surfaces de regradation et s/urfaces d’ag,gradation. — G. Chaine: Probleme« agricoles sur les bords septentrionaux du Bassin mediterraneen. —
H. Bauliig: Morphometrie. — R. Musset: Le petrole dans la Basse-Seine. — P. George: Le probleme des regions deprimees et de l’amenage-inent regional dans les divers Etats d’Europe Occidentale (poročilo o knjigi).
— LXIX (1960), 371—374: P. George : Problemes geographiques de la reconstruction et de l'amenagemont des villes en Europe depuis 1945. — R. Rochefort : Le petrol en Sicile. — V. F r o 1 o w : La composante annuelle des pluties et des temperatures dans le pays entre la Volga et 1’Oural. — P. R i q u e t :	Stuttgart.	Reconstruction ou esquisse d'une nouvelle ville. -
J. Bast ie : Capital immobilier et marche immobilier parisiens. — J. Poncet : Regards sur l’agriculture sovietique. — B. Fontul irand: Problemes de croissance en Israel. — M. Van Campo — H. Elhai: Interet geograp-hique des analyses polliniques. — G. Le Guen : La structure de la population active des agglomerations franQaises de plus de 20.000 habitants. — J. Labasse: La portee geographique des programmes d’action regionale fran?aise.
Revue de Geographie Alpine, Grenoble, XLVII (1959), 1—4: P. Veyret: L’eau, la neige, la glace, le gel et la structure dans revolution morpholagique de la region de .hamonix. — G. Veyret — Verner: Une application de l'Indice de Vitalite: La situation demograpliique mondiale en 1956. — J. Per rot: Essay d’analyse demograpliique par zones homogenes dans le cadre du departement de l’lsere. — R. Baiseinte: Megere ou la transfor-nation d’une agglomeration montagnarde par les sports d’hiver. — J. B 1 a c h e: Sur un reseau d’auges glaciaires. — G. Veyret — Verner: La deuxieme revolution economique et demograpliique des Alpes du Nord: Les sports d’hiver. — M. Parde: Sur les fontes des neiges lors des crues. La grande crue alpestre de juin 1957. — E. De Vaumas : La repartition de la population ä Chypre et le nouvel Etat chypriste. — H. Vivian: La zone d’in-fluence regionale de Grenoble. — G. Veyret — Verner: Problemes de main — d'oeuvre industrielle dans les Alpes frangaises: la montagne dauplii-noise est- eile toujours un reservoir d’hommes pour l’industrie? — LXVIli (1960). 1—2: J. Masse port: Le comportement politique du massif du Diois. — P. Veyret: La tournee glaciologique de 1959. — P. Veyret: Le probleme de l’inversion du relief en Chartreuse. — Vivian: Le recul recent des glaciers du Haut Are et de la Haute Isere.
L'Inforination Geographique, Paris, 23 (1959), 1—5: H. Smotki ne: Nouveaux aspects de geographic economique en Republique Democratique Allemande. — J. Beaujeu — Garnier: Aspects statistiques de l’econo-mie espagnole. — J. Bastie:	Croissance	et	limites de l’agglomeration
Parisienne. — D. No i n : L’evolution economique du Maroc. — R. Frecaut: La canalisation de la Moselle. — J. Kostrowicki: Orientation et voies d’indiustria'liisation de la Pologne. — J. T r i c a r t : Developpement economique recent de Liberia. — G. Rougerie: Laterisation et pedogenese intertropicales. — B. Z. Milojevic: Mise au point: la geographie yougo-slave. — 24 (1960): 1—2: P. De j e a n : Quelques aspects de la Tchecoslovaquie d’aujourd'hui. — F. D a i 11 e n s : Berlin Ouest: un cas unique de geographie urbaine. — A. Journaux: Problemes de site et d’extension a Caracas, Bogota et Quito. — M. Parde — M. M. Char tin: Mise au Point: Initiation ä l’etude des crues.
Bulletin de la Societe Beige d" Etudes Geographiques, Louvain, XXVIII (1959), 1—2: F. Dussart: Les courbes isochrones de la ville de Liege pour 1958—1959. — Th. Brulard: Le valeur geographique de nos lieux-dits. — Ch. Christians: La reorganisation agraire en Basse-Alsace et dans sa bordure vosgienne. — O. T u 1 i p p e : L’Institut de Geographie de l’Academie des Sciences de Pologne.
Geographica Helvetica, Bern, XIV (1959), 1—4: H. Bo e sch: Japanische Landnutzungsmuster. — P. Schaufelberger: Klima-, Klimaboden und Vegetationstypen. — G. Imhof:	Eine neue Karte der Alpenländer. —
H. S t e i n i t z : Antartische Gebigslandschaften. — D. Gerber:	Form
und Bildung alpiner Talböden. — M. Wehrli: Die Sprachenkarte Mitteleuropa um 1939.
Peternianns Geographische Mitteilungen, Gotha, 103 (1959), 4: G. Send-ler: Verkehrsgeographische Übersicht der Erde. — W. Roubitschek : Die regionale Differenzierung der agraren Bodennutzung 1935 im heutigen Gebiet der Deutschen Demokratischen Republik. — H. G. Gierhoff — Emden: Der Ilumboklstrom und die pazifischen Landschaften seines Wir-kenbcreiches. — 104 (1960), 1: W. Roubitschek: Zur Bevölkerungs- und Agrarstruktur Rumäniens.
Erdkunde, Bonn, XIII (1959), 3—4: W. F. Schmidt: Der morpho-genetsische Werdegang der Insel Cypern. — H. Lehmann: Studien über die Poljen in den venezianischen Voralpen und im Ilochapenin. — J. Bilde 1 : Periodische und episodische Solifluktion im Rahmen der klimatischen
Solifluktionstypen. — R. Keller:	Die Grossen Seen Nordamerikas. —
K. Paffen: Stellung und Bedeutung der physischen Anthropogeographie. — W. Ha rtke : Gedanken über die Bestimmung von Bäumen gleichen sozial-geographischen Verhaltens. — W. H e t z e 1 : Die Gewinnung landwirtschaftlicher Nutzflächen in Ägypten. — XIV (1960), 1: M. Schwind: Die geographischen »Grundlagen« der Geschichte bei Herder, Hegel und Toynbee. — K. Schröder: Der Stadtverkehr als Kriterium der Strukturwandlungen Berlins.
Die Erde, Zeitschrift der Gesellschaft für Erdkunde in Berlin, 90 (1959), 3—4: H. Bobek:	Die	Hauptstufen der Gesellschafts- und Wirtschafts-
entfaltung in geographischer Sicht. — A. Krenzlin: Die mittelalterlich
— frühneuzeitlichen Siedlungsformen im Raume um Gross-Berlin. — F. Fli-r i : Landtechnisch bedingte Entwicklungsrichtungen in der Kulturlandschaft des Unterinntals. — 91 (1960), 1—2: J. L. M. Gulley — L. J. Smith: Aufgelassenes Land, dargestellt am Beispiel der Grafschaft South-Lancashire.
— H. Kanter: S. Passarges Gedanken zur Geographie. — R. Gannsen: Landschaft und Boden in Südwestafrika.
Berichte zur Deutschen Landeskunde, Remagen, Bd. 21,2 (1958): H. M ü 1 -
ler — M i n y : Das Mittelrheingebiet und seine naturräumliche Gliederung.
— II. G. Z im pel: Verkehrsbestimmte Systeme und Kulturraum — bzw. Kulturlandschaftsgliederung. — A. Otremba: Wirtschaftsgeographische Kartenaufnahme des Stadtgebietes von Hamburg. — Bd. 22.1 (1958): J. K. Hippel: Methoden und Ergebnisse geographischer Wegeforschung, dargestellt an Beispielen aus dem Gebiet zwischen Harz und Weser. — H. Schamp :	Entwicklungslinien des Luftverkehrs in Mitteleuropa. —
Bd. 22,2 (1959): E. Woermann:	Landwirtschaftliche Bodennutzungs-
systeme in der BR Deutschland. — L. Ilem pel: Jüngste Entwicklungen und gegenwärtiger Stand der geomorphologischen Forschung in Deutschland. Bd. 25,1 (1959): J. Schmithüsen: Das System der geographischen Wissenschaft. — E. Otremba: Struktur und Funktion im Wirtschaftsraum. — W. Gerling: Grundsätze und Wege industriegeographischer Forschung. — P. Schüller: Vom Geist und Lebensstil der Stadt. — H. Voigt: Struktur und Entwicklungsmöglichkeiten der Kurzstrecken im Luftverkehr. —
O.	Timmermann:	Von der grossflächigen Mehrzwecknutzung eines
Geländeabschnittes zur Sondernutzung auf Parzellen. — H. Müller — M i n y :	Katastrophe und Landschaft. Ein Beitrag zur Kulturlandschafts-
forschung am Beispiel griechischer und deutscher Landschaft. — I. Vogel : Steinkohlenbergmann-Braunkohlenarbeiter. Eine sozial-geographische Studie.
— Bd. 23,2 (1959): W. Ha rtke: Die socialgeographischen Determinierung der Aufforstungen von Kulturland in Oberfranken. — J. Körber: Die neuere Entwicklung des Grossstadtraumes Stuttgart. — Bd. 24.1 (1959): P. Scholl er:	Sozialgeographische Aspekte zum Stadt-Umland-Problem. —
H.	Feine: Zur Terminologie des Stadt-Umland-Problems. — K. A. Boes-ler: Quantitative Erfassung der Stadt-Umland-Beziehungen. — K. Ruppe r t : Mas'sstab für Zentralitätsschwankungen bei Kleinstädten in Hinsicht auf die Stadt-Umland-Beziehungen. — Bd. 24.2 (1960): K. Mittelhäusen: Funktionelle Typen ländlicher Siedlungen. — O. Timmermann: Beispiele für Aussagevermögen und Aussagewert von Flurnamen.
Geographische Rundschau, Frankfurt a. M. — Braunschweig, Jhg. 11 (1959), 8—12: K. Leibbrand: Der Verkehr als Städtegründer. — W. Evers: Europoort. — W. A. D re wes — W. Tietze: Die Bedeutung der modernen Verkehrserschliessung für die wirtschaftliche Nutzung und dauerhafte Besiedlung eines tropischen Waldlands. — H. Kahmann: Strukturprobleme der Textilindustrie in der Europäischen Wirtschaftsgemeinschaft.— A. Kerger: Das »Wolgaland«. — Jhg. 12 (1960), 1—5: A. Reis-ser: Industrielle Entwicklung der Volksrepublik China. — B. Karger: Bevölkerung und Wirtschaft in Jugoslawien. — W. T i e t z e : Das Columbia-Becken Projekt. — M. Kuder: Landschaften und Wirtschaft in Portugal. —
H.	F loh n: Zur Didaktik der allgemeinen Zirkulation der Atmosphäre. — K. von B ü 1 o w : Morphologie der Mondoberfläche. — C. Rathjens: Der Landschaftsraum um Saarbrücken. — H. Ried:	Saarbrücken.	—	R. H.
Rot ach:	Die	Bevölkerung der Republik Sudan im Lichte der ersten
Volkszählung 1955/56.
Münchner Geographische Hefte, herausgeg. von Prof. dr. W. Hartke und Prof. dr. H. Louis, München. — H. 17: I. Schmer: Studien über die Differenzierung der A.grarlandschaft im Hochgebirge im Bereich dreier Staaten (Reschen-Scheideck-Gebiet). (1959. 82 strani). — H. 18: R. Frankenberger:	Die	Aufforstung landwirtschaftlich genutzer Grundstücke als
Index für sozialgeographische Strukturwandlungen in Oberfrankcn (1960, 80 strani). — K. Ruppert: Die Bedeutung des Weinbaues und seiner Nachfolgekulturen für die sozialgeographische Differenzierung der Agrarlandschaft in Bayern (1960, 60 strani).
Mitteilungen der österreichischen Geographischen Gesellschaft, Wien, Bd. 101 (1959), III. R. Rungaldier: Südtirols Sonderstellung im Alpenraum. — E. Bodzenta:	Innsbruck, eine sozialökologische Studie. —
O.	Langbein: Sowjetische Volkszählung 1959. — J. Grüll: Afrika auf dem Wege zu politischer Neuordnung.
Bolletino dela Societä Geografien Italiana, Rim, Vol. XII (1959), 6—12: A. Mori: Geografia dcll’ energia nucleare. — A. D’ Arrigo: Le spiagge ital lane in erosione e le amtistanti valli sotomarine. — E. L. Ul Im an: Lo sviluppo regionale e la geografia della concentrazione con partieolare ri-guardo agli Stati Uniti. — E. Poli: Genesi e morfologia di aloune grotte dell’ Etna. — Vol. XIII (1960), 1—3: X. de P 1 a n h o 1 : Pressione demografica e vita di montagna nella Persia settentrionale.
Rivista Geografica Italiana, Firenze, LXVI (1959), 3—4: U. To sch i: Per una nuova Geografia Commerciale. — A. Šestini : Densitä tipiche di popolazione in Italia secondo le forme di utilizzazione del suolo. — P. A 11 u -oni : I nuovi centri industriali del Lazio. — L. Zambi : Ilešič, Die Flurformen Sloweniens (ocena).
KRONIKA
Petdesetletnica Srbskega geografskega društva
V	letošnjem letu praznuje Srbsko geografsko društvo petdesetletnico svojega obstoja. Ustanovitev Srbskega geografskega društva v letu 1910, v dtobi, ko je srbska geografija po zaslugi velikega raziskovalca in proučevalca balkanskih dežel, poik. Jovana Cviijica, dosegla svetovni sloves, pomeni vsekakor enega izmed naj svetlejših spominov ne samo v zgodovini srbske, temveč vse jugoslovanske geografije. Saj so iz mladega Srbskega geografskega društva, iz njegovega »Glasnika« ter drugih .publikacij dolga leta črnali znanstvene pobude ceosnrafi vse Jugoslavije, med njimi tudi slovenski. Zato slovenski geografi Srbskemu geografskemu društvu ob njegovem jubileju iskreno čestitamo, hkratii pa želimo, da bi kot na ista rej še iai najmočnejše geografsko dTUŠtvo v naši državi tudi v prihodnje okrepilo svojo osrednjo in odločilno vlogo v razvoju jugoslovanske geografske znanosti.
Srbsko geografsko društvo je slovesno proslavilo svoj jubilej na slavnostni skupščini, ki se je vršila 22. maia 1960 v Beogradu ob ptrisotnosti zastopnikov geografije iz vseli republik FLRJ. Raizen s slavnostnimi govori in referati ga je počastilo s podelitvijo medalje Jovana Cvii'ča nekaterim naš:m naizaslužneišim geosrrafom (med niimti prof. Antonu Meliku), •z izvolitvijo večjega števila domač’h in inozemskih geografov za častne člane ter s položitvijo vencev na grob Jovana Cvjjiča.
Geografsko društvo Slovenije v letu 1960 N
Delo Geografskega društva Slovenije je 'tudi v letu 1960 slonelo na dosedanjih smernicah društvenega udejstvovanja, to je v znanstvenem delovanju posameznikov kakor tudi v skupinskem znanstvenem delu, v reševanju problematike pouka geografije v šoli. v prirejanju javnih predavanj, ožjih strokovnih sestankov in ekskurzij. Da bi bilo društveno življenje aktivnejše, so bile že v začetku leta sprejete smernice za poživitev društvenega dela. Obsegajo tele elemente: 1. Upravmi odbor društva naj se v večji meri ukvarja z načelno problematiko in naj t e h n i č no-o rganiiz a c i j s ko i.n dirobno upravno poslovanje preloži na ustrezne odseke in podružnice. — 2. Društvo naj tekoče spremlja družbeni razvoj v šolstvu, znanosti in (rospodarstvu ter s,proti aktivno sodeluje v vprašanjih, ki v enii ali dirugi obliiki zadevajo geografijo.
— 3. Društvo mora aktivno sodelovati pri usmerjanju in formiranju tega razvoja in ga ne samo pasivno spremljati ter nanj reagirati šele naknadno.
— 4. Odbor naj ugotovi, aid je sedanja organizacijska struktura društva najprikladnejša za reševanje takih in podobnih nalocr.
Najpomembnejša društvena prireditev v preteklem letu je bil seminar v Novem mestu v dneh od 26. do 30. junija. Težišče njegovega dela je bilo na lokalni geografiji. Seminar naj bi seznanil slovenske geografe s problemi Dolenjske, geografe-šolnike pa vpeljal v terensko raziskovalno delo. Seminar je imel torej tako znanst veno-razi skoval ni kot pedagoški značaj in je s tem nekako nadomestil kongres slovenskih geografov. Na seminariu so referirali: akad. A. Melik o geografskih problemih Dolenjske in Bele Krajine; prof. R. Savnik o raziskovanju krasa v jugovzhodni Sloveniji ter njega posebnih problemov; tov. Novšak (OLO Novo mesto) o gospodarskih
problemih novomeškega okraja: I. Gams o kvartarnem razvoju v Novomeški in Belokranjski kotlini; V. Kokole o agrarni in prebivalstveni geografiji Novomeške kotline in okolice; S. Keser o neagrarnih gospodarskih panogah novomeškega okoliša; D. Piletič o fluktuaciji delovne sile v novomeškem okraju; M. Moravec o razvoju prebivalstva v Beli Krajini; C. Marjetic o geografiji Novega mesta ter prof. D. Radiinja in T. Oblak o problemih geografskih učbenikov in učil. En dan seminarja je bil odmerjen skupinskemu terenskemu delu (v 6 skupinah pod vodstvom doc. C. Malovrha, doc. VI. Klemenčiča. V. Kokoleta. I. Gamsa. M. Šifrerja in D. Radinje), dva pa skupni ekskurziji po Dolenjskem in Beli Krajini. Seminar je dobro uspel; funkcionarji OLO Novo mesto, ki so delo seminarja spremljali z vso pozornostjo, so izrazili željo, da bi se študijsko gradivo z njega objavilo v posebni publikaciji.
Delo v društvenem odseku za znanstveno delo se tudi v tem letu ni bistveno spremenilo. Slonelo je na individualnem delu članov in zunanjih sodelavcev obeh inštitutov in na kolektivni akciji Inštituta za geografijo SAZU. Le-ta je nadaljevala že lani začeto raziskovanje ilovic in ope-karništva v Sloveniji s finančno podporo Sklada Borisa Kidriča.
Ker ima Geografsko društvo Slovenije nalogo, da v letu 1960 organizira
VI.	kongres geografov FNRJ. je posebna programska komisija društvenega Odseka za znanstveno delo v povezavi z Izvršnim odborom Zveze geografskih društev FLRJ pripravila program kongresa. Delo kongresa bo razdeljeno v plenarne seje i.n v sekcije. Sekciji bosta samo dve: za fizično geografijo in za aniropogeografijo z ekonomsko geografijo. Plenarna zasedanja bodo obravnavala: 1. delo geografov Jugoslavije med obema kongresoma ter položaj in vlogo geografije v FLRJ: 2. koncept geografije; 3. geografijo in turizem; 4. probleme pouka geografije. Referenti za plenarne sestanek so že določeni. Za referate i>o sekcijah se je prijavilo 30 referentov. Kongres bo trajal od 27. do 30. septembra 1961. Ekskurzija po kongresu bo usmerjena v severovzhodno Slovenijo in bo trajala 5 dni.
V okviru znanstvenega odseka so predvideni tudi diskusijski sestanki o načelni problematiki geografije ter o drugih temah. Tako je na diskusijskem sestanku dne 28. okt. 1960 poročal poljski geograf M. Chilczuk
o	terni »Funkcijska klasifikacija podeželskih naselij na Poljskem«. Številni člani društva delajo aktivno razen v geografskih tudi v drugih inštitucijah (Projektivni atelje Slovenije, Urbanistični inštitut LRS. Okrajni zavod za urbanizem. Zavod za gospod planiranje LRS. Zemljepisni oddelek Narodnega muzeja. Pokrajinski muzej Maribor. Hidrometeorološki zavod LRS. Turistična zveza Slovenije).
Že lansko leto je bila v okviru društva ustanovljena posebna terminološka komisija, ki naj pripravi slovensko geografsko terminologijo. Iz pripravi jalno-zbiralnega dela je komisija prešla v obdelovalni študij.
Odsek za geografski pouk je sestavil načrt svojega dela tako, da bi lahko utrjeval že lani sprejete osnove reforme šolstva. Delo odseka obsega pregled učbenikov in učil, ki so sedaj v rabi, dokončno redakcijo geografske čitanke, pregled učnih načrtov za vse stopnje šol, analizo zaključnih izpitov na srednjih šolah z ozirom na delež geografije in nadaljnje delo na priročniku za metodiko geografskega pouka. Kot poseben problem se je pojavilo vprašanje učmih načrtov in učnih pripomočkov iza izobraževanje odraslih. Zaenkrat je problem še zelo težak, ker je predhodno potrebno doseči določeno koordinacijo med različnimi ustanovami in zavodi, ki se ukvarjajo z izobraževanjem odraslih.
V letošnjem letu je pomembna tudi akoija RTV Ljubljana, ki namerava uvesti televizijske šolske ure iiz vseh predmetov. Pri tej akciji naj bi pomagali strokovni aktivi. Za sedaj obsega program oddaj delo v višjih razredih osemletke. Predvidene so oddaje, ki so zelo zanimive m ki jih v soli težko ponazorimo. Geografi bodo pripravili štiri teme.	.....
Člani Geografskega diruštva sodelujejo tudi pri Mladinski knjigi, ki namerava izdati serijo geografskih priročnikov za Slovenijo. Knjižice naj
bi imele značaj geografsko-turističnega vodnika po Sloveniji. Deilo je zelo široko zasnovano in bo trajalo več let.
»Geografski obzornik« redno izhaja, bori pa se s finančnimi težavami, pa tudi s težavami okoli sodelavcev. Primanjkuje predvsem dobrih metodičnih prispevkov.
Novost v letošnjem letu je »Bilten Geografskega društva Slovenije», ki naj seznanja društvene člane s pomembnejšimi sklepi društvenega odbora ter s potekom društvenega življenja na splošno. Izhaja po potrebi v ciklostirani obliki. Vsebinsko je razdeljen po glavnih področjih društvene dejavnosti. Doslej sta izšli dve številki.
Osrednji odbor d,ruštva je do decembra 1960 priredil več javnih predavanj. Prof. J. lloglič iz Zagreba je predaval o geografiji mest, s posebnim ozirom na mesta v ZDA, prof. S. Ilešič o XIX. mednarodnem geografskem kongresu v Stockholmu in o geografskih vtisih s potovanja po Švedskem (2 predavanji) im I. Gams o visokogorskih in nekaterih drugih jezerih v Sloveniji. Več predavanj so priredile tudi podružnice društva, predvsem ljubljanska. Društvo je pričelo predvajati filme o tujih pokrajinah s komentarjem. Prva dva večera te vrste sta vzbudila izredno zanimanje. Zdi se, da je tak način — poleg ekskurzij — najuspešnejši pri populariziranju geografije, za to bo društvo to obliko dela še nadaljevalo.
Društvo je izvedlo tudii dve ekskurziji: 8. maja v Gornjo Savinjsko dolino do Logarske doline, v Velenje, Šempeter v Sp. Savinjski dolini in čez Tuhinjsko dolino v Ljubljano; 5. junija v Posavsko hribovje, čez Trboveljski premogovni bazen na Laško, čez Jurklošter na Planino nad Sevnico, skozi Sevnico na Radeče, ob Sopoti na Dole in dalje na Šmartno pri Litiji. Na žalost je zanimanje za domače društvene ekskurzije med člani močno nazadovalo.
Redni letni občni zbor je bil 21. februarja 1960 in je za poslovno leto 1960 izvolil naslednje odbornike: predsednik prof. Dušan Kompare,
I.	podpredsednik prof. Svetozar Ilešič, II. podpredsednik prof. Danilo Zbrizaj, I. tajnik Stanko Polajnar, TI. tajnik Jurij Kunaver, blagajnik prof. Cita Marjetic, upravnik Igor Vrišer, knjižničar Tatjana Šifrer, tajnik odseka za znanstveno delo Vladimir Klemenčič, tajnik odseka za geografski pouk prof. Ksenija Rode, zastopnik uredništva Geografskega vestnika Svetozar Ilešič, odbornika brez stalno odrejene funkcije Vladimir Kokole in Boris Lipužič. V nadzorni odbor so bili izvoljeni dr. Valter Bohinec, Avguštin Lah in prof. Silvo Kranjec. Občni zbor je tudi potrdil izvolitev načelnikov podružnic: za podružnico v Mariboru prof. Zvonimir Hočevar, za podružnico v Celju prof. Anton Sore, za podružnico, v Kranju prof. Slava Rakovec, za podružnico v Ljubljani prof. Branko Torkar in za podružnico v Novem mestu prof. Bogomil Kovač. Za poverjenike pa so bili izvoljeni: v Ptuju prof. Matija Maučec, v Murski Soboti prof. Božidar Kert, v Kopru Raul ši-škovič in v Novi Gorici prof. Stojan Trošt.
Letošnje obdobje v življenju našega društva je sicer prineslo nekaj novih oblik dela, še zdaleč pa ni zadostilo vsej oni aktivnosti, ki je bila uvodoma nakazana. Potrebna je še večja požrtvovalnost posameznikov in predvsem širši krog aktivnih društvenih sodelavcev. Posebej bo večja aktivnost in več sodelovanja potrebnega v zadnjem obdobju pred VI. kongresom geografov Jugoslavije, ki je tako rekoč že pred durmi.
Inozemski geografi v Sloveniji
V	letu 1960 smo imeli v Sloveniji priliko sprejeti več inozemskih geografskih gostov, in sicer:
1.	V dneh od 8. do 12. aprila je potovala skozi Slovenijo študijska ekskurzija Geografskega inštituta univerze v Lyonu pod vostvom prof. M. Le Lannoua, nekdanjega geografskega eksperta francoske delegacije ob pogajanjih za novo jugoslovansko-italijansko mejo. Potovala je v smeri Trst
—	Poreč — Umag — Koper — Škocijanske jame — Postojna — Ljubljana —
Škofja Loku — Kranj — Jesenice — Beljak — Trbiž — Predel — Bovec — Tolmin — Gorica — Trst.
2. V dneh od 20. do 29. aprila je obiskala Jugoslavijo študijska ekskurzija študentov geografije iz Miinchena pod vodstvom prof. W. Ila r tke j a in asistenta K. R upper ta. V Sloveniji je najprej prepotovala smer Kranjska gora — Jesenice — Bled — Kranj — Bitnje — Ljubljana — Škocijanske jame — Podgrad — Opatiija, nakar je z Reke nadaljevala pot čez Zadar. Split, Sarajevo, Zenico in Beograd v Zagreb. Iz Zagreba se je vračala domov čez Krško, Podsredo, Kozje, Celje, Velenje in Dravograd. Udeleženci so se posebej zanimali za probleme socialno-funkcijskih sprememb na našem podeželju.
3. V dneh od 2. do 12. maja je bival v Jugoslaviji v okviru izmenjave znanstvenih delavcev med Belgijo in FLRJ prof. O. T u 1 i pipe (Liege), znani zastopnik t. im. aplikativne geografije, zlasiti sodelovanja geografov pri regionalnem in urbanističnem planiranju. V Ljubljani (in podobno v Zagrebu) je imel dve predavanji, prvo o izkušnjah belgijskih geografov v sodelovanju z regionalnim planiranjem, drugo o problemih geografije agrarnih naselij v Belgiji. V Ljubljani se je seznanil z ustreznim delom obeli Geografskih inštitutov in Projektivnega ateljeja Slovenije, razen tega je obiskal nekatere naše vasi, Velenje, Postojno in Koprsko primorje.
4. V dneh od 27. do 30. oktobru je obiskal Slovenijo v okviru zamenjave znanstvenih delavcev med Poljsko in FLRJ M. Chilczuk. adjunkt v Geografskem inštitutu Poljske Akademije znanosti in v Urbanističnem inštitutu v Varšavi. V Ljubljani se je seznanil z delom geografskih, projektantskih in urbanističnih institucij ter imel v Geografskem društvu Slovenije .predavanje o funkcijski klasifikaciji podeželskih naselij na Poljskem. Obiskal je tudi Koprsko primorje tor področje industrializacije in urbanizacije okrog Domžal im Kamnika.
5. V istem okviru je v dneh od 24. do 30. novembra obiskala Slovenijo poljska geografka Marija L. Držal, sodelavka Inštituta za zaščito prirode Poljske Akademije znanosti v Krakowu. V Ljubljani si je ogledala delo Geografskih inštitutov in institucij za zaščito prirode, razen tega sc je seznanil« z našim alpskim podgorjem (Bled, Bohinj) ter podrobno s slovenskim Krasom od Cerknice in Planine do Podgrajskega podolja. V okolici Reke je samostojno proučevala v terenu male kraške oblike.	________
6. V istem okviru je v dneh od 16. do 21. decembra obiskala Slovenijo sodelavka geomorfološkega oddelka Poljske akademije znanosti v Krakovu Silvija Gi lews k a. Ogledala si je glacialne in periglacialne geomorfo-loške učinke na Bledu, v Bohinju in na Pokljuki ter slovenska kraška polja in jame.
VSEBINA — TABLE DES MATIERES
Svetozar Ilešič: Ob sedemdesetletnici profesorja Antona Melika 3
Drago Meze: Bibliografija prof. Antona Melika................................... 10
France Bernot : Spreminjanje temperature morja pri Kopru v odvisnosti od jakosti vetra (z 1 diagramom v tekstu) ....................... 21
Changes of Temperature of the Sea-water at Koper in Relation to
the Strength of the Wind .................................................. 25
Pavle Blaznik: Odkod priimek Tavčar? ........................................... 27
Wovon der Name »Tavčar«? .................................................. 31
Srečko Brodar: Periglacialni pojavi v sedimentih slovenskih jam
(z 1 fotografijo in 2 skicama v tekstu) .................................. 33
Les plienomenes periglaciaires dans les sediments des grottes slovenes	43
Danilo Furlan: Klimatska razmejitev Slovenije (s 4 grafikoni in
1	karto v tekstu) ........................................................ 45
Die klimatische Gliederung Sloweniens ..................................... 57
Ivan Gams: O višinski meji naseljenosti, ozimine, gozda	in	snega
v slovenskih gorah (z 1 karto in 1 fotografijo v tektsu) ................. 59
On the extreme Upper Limit of Rural Settlements, Winter Wheat,
Forest and Snow Line in Slovenia ......................................... 68
Rajko Gradnik: Klimatske poteze Bleda .......................................... 71
Climatic Characteristics of Bled .......................................... 81
France Habe: Ponor Slivlje <na Nikšičkem polju (z 1 fotografijo
v tekstu) ................................................................ 89
Ponor Slivlje im Nikšičko Polje .........................................  95
Svetozar Ilešič: II geografiji agrarne pokrajine na prekmurskem
Goričkem (s 4 skicami v tekstu) .......................................... 97
Contributions ä l’etude du paysage rural ä Goričko (region des
oollines teriaires en Slovenie du NE) .................................... 110
Vladimir Klemenčič: Problemi gospodarsko-geografske klasifikacije slovenskih naselij (s 3 skicami v tekstu) ........................ 111
Problems on a Socio-geographic Classification of Settlements of Slovenia .............................................................. 125
Milko Kos: O nekaterih planinah v Bohinju (in okoli Bleda (z 1
skico v tekstu) ........................................................ 131
Sur quelques alpages dans la region de Bohinj et aux environs de
Bled .................................................................... 139
Silvo Kranjec: Geografija v slovenski srednji šoli v razdobju
1918—1958 .............................................................. 147
Die Geographie in den slowenischen Mittelschulen im Zeiträume
1918—1958 .............................................................. 141
Cene Malovrh: Raziskovalna zasnova splošne ekonomske geografije 149
Research Scheme for General Economic Geography ......................... 155
Drago Meze: Nekaj o hribovskih kmetijah v Gornji Savinjski dolini
(z 8 fotografijami ter 1 diagramom v tekstu in 1 karto v prilogi) ______ 157
Sur les fermes montagnardes de la vallee superieure de la Savinja 172
Ludvik Olas: Trajne migracije iz Sebeborec (Prekmurje) ...................... 175
Permanent Migrations from Sebeborci, Prekmurje (NE Slovenia) ___________ 182
Stanko Polajnar: Agrarnogeografske značilnosti Cerkljanskega
hribovja (z 1 karto v tekstu) .......................................... lg-5
A Geographical Appreciation of the Agriculture in the Mountains around Cerkno ...................................................... j§9
1 v a ii Rakovec: O migracijah pleistocenskih sesalcev	južno od Alp 191
Uber die Wanderungen der pleistozänen Säugetiere im Gebiete südlich der Alpen ...................................................... 198
Ivo R u b i č : Značenje previje Klisa za Split ............................. 201
L’importance de la porte ,de Klis pour la ville de Split (Dalmatie) 212 Roman Savnik: Hidrografsko zaledje Planinskega polja (z 2 skicama v tekstu) .............................................................. 215
Hydrographical Hinterland of the Polje of Planina ....................... 222
Anton Sore: Nova velika dela v šaleški dolini (s 4 fotografijami
v tekstu) ............................................................... 225
New Big Works in the šalek-Valley (Lignite Area in NE Slovenia) 254 Milan Šifrer — Marjan Žagar: Geografski učinki neurja med
Konjicami in Krškim (z 1 skico in 10 fotografijami v tekstu) ............ 255
Geographical Effects of the Showers in the Eastern Central Slovenia 246 Igor Vrišer: Doseljevanje v Zagorje (z 1 karto v tekstu in 1 v
prilogi) .............................................................    247
Immigration to the Coal-miming Region of Zagorje (Slovenia) ............. 257
Razgledi — Notes et Comptes Rendus
Josip š a š e 1 : Nekatera koroška geografska imena ......................... 259
Quelques noms des lieux en Carinthie Slovene ............................ 265
Milan Šifrer: Ob vprašanju würmske poledenitve v	Celovški kotlini 265
Sur la glaciation wiirmienne dans le Bassin de Klagenfurt (Celovec) 266 V. M a n o h i n — I. Gams: Še o nastanku in ohranitvi snežišč in
ledenikov v gorah ....................................................... 266
Once more on the Origin and Preservation of Glaciers in the Mountains ............................................................... 267
Svetozar Ilešič: Socialna »agrarna« geografija .............................. 268
Geographie »agraire« sociale............................................. 272
Mavrici j Zgonik: Mednarodni teden geografije v Bruslju 1. 1958 272
Semaine Internationale de Geographie ä Bruxelles en 1958 ................ 275
Svetozar Ilešič: XIX. mednarodni geografski kongres v Stockholmu ................................................................... 275
XIXe Congres International de Geographie ä Stockholm .................... 27S
Svetozar Ilešič: Mednarodna konferenca za metode proučevanja
izrabe tal na Poljskem................................................... 278
Conference internationale sur les methodes des reeherehes sur 1’uti-
lisation du sol, tenue en Pologne ....................................... 280
Svetozar Ilešič:	Mednarodni	simpozij za morfogenezo agrarne
pokrajine v Vadsteni na Švedskem ........................................ 280
Symposium sur le paysage rural a Vadstena (Suede) ....................... 281
Vilko Finžgar: Posvetovanje o kartografiji .................................. 281
Une conference yougoslave de cartographie ............................... 286
Književnost — Bibliographie
Anton Melik, Posavska Slovenija (Slava Rakovec) ............................. 287
Anton Melik. Slovensko Primorje (Slava Rakovec) ............................. 288
Vladimir Klemenčič, Pokrajina med Snežnikom in Slavnikom — Ivan
Gams, Pohorsko Podravje (Svetozar Ilešič) ............................... 289
Zbornik radova V. kongresa geografa FNR Jugoslavije (Svetozar
Ilešič) ................................................................. 291
Pregled revij ............................................................... 291
Kronika — Cronique
Petdesetletnica Srbskega geografskega društva................................ 299
Geografsko društvo Slovenije v letu 1960 .................................... 299
Inozemski geografi v Sloveniji .............................................. 501
Izdalo Geografsko društvo Slovenije v Ljubljani. — Založila Državna založba Slovenije v Ljubljani. — Izšel decembra I960. — Naklada 1000 izvodov. — Ti.sk ČP »Celjski tisk« v Celju.
Drago Meze (Ljubljana): Nekaj o hribovskih kmetij ali v Gornji Savinjski dolini (z 8 fotografijami ter 1 diagramom v tekstu in 1 karto
v prilogi) ................................................................ 157
Sur les fermes montagnardes de la vallee superieure de la Savinja 172
Ludvik Olas (Murska Sobota): Trajne migracije iz Sebeborec (Prekmurje) .................................................................... 175
Permanent Migrations from Sebeborci, Prekmurje (NE Slovenia) ______________ 182
Stanko Polajnar (Ljubljana): Agrarnogeografske značilnosti Cerkljanskega hribovja (z 1 skico v tekstu) ................................... 183
A Geographical Appreciation of the Agriculture in the Mountains around Cerkno   ...................................................... 189
Ivan Rakovec (Ljubljana): O migracijah pleistocenskih sesalcev
južno od Alp .............................................................. 191
über die Wanderungen der pleistozänen Säugetiere im Gebiete südlich der Alpen ....................................................... 198
Ivo R u b i č (Zagreb): Značenje previje Klisa za Split........................ 201
L’importance de la porte de Klis pour la ville de	Split (Dalmatie)
Roman Savnik (Postojna); Hidrografsko zaledje Planinskega polja
(z 2 skicama v tekstu) .................................................... 212
Hydrographical Hinterland of the Polje of Planina.......................... 222
Anton Sore (Celje): Nova velika dela v šaleški dolini (s 4 fotografijami v tekstu) .......................................................... 225
New Big Works in the Salek-Valley (Lignite Area in NE Slovenia) 234
Milan šifrer — Marjan Žagar (Ljubljana): Geografski učinki neurja med Konjicami in Krškim (z 1 skico in 10 fotografijami v
tekstu) ................................................................... 235
Geographical Effects of the Showers in the Eastern	Central Slovenia 246
Igor Vrišer (Ljubljana): Doseljevanje v Zagorje (z 1 karto v tekstu
in 1 v prilogi) ..........................................................  247
Immigration to the Coal-mining Region of Zagorje	(Slovenia) ..... 257
Razgledi — Notes et Comptes Rendus............................................. 259
Književnost — Bibliographie ................................................... 287
Kronika — Clironique !........................................................  299
Uredniški odbor sestavljajo: Ivan Gams, Svetozar Ilešič, Vladimir Klemenčič,
Vladimir Kokole, Anton Melik, Darko Radinja, Milan Šifrer. — Glavni
urednik: Svetozar Ilešič
GEOGRAFSKI VESTNIK izhaja v Ljubljani enkrat letno. Rokopisi, časopisi v zameno in knjige v oceno naj se pošiljajo na uredništvo v Ljubljani, Geografski inštitut, Univerza. Za znanstveno vsebino prispevkov so odgorni avtorji sami. Ponatis člankov in slik je mogoč samo z dovoljenjem uredništva ter z navedbo vira. — Uprava revije je pri Državni založbi Slovenije, Ljubljana, Mestni trg. — Denarne pošiljke je pošiljati na ček. račun 60-KB-1-2-66 (Državna založba Slovenije, Ljubljana).
'AUt, «[£f
***' *
'
.
*■
	
	
	
	
	
	
	■ '»<
	
	
■ ' . '
", - ' - : “
'*	'	-	\u	-	-	■:	'	,	-	.	■:	"y	■ • ■'
‘ ' , >*
' . ' - ’ - ■ ~
• -
“ ^ •„ • ■->>. ‘ ■ ■=>&. *'
- . . > . , • ,
* . . • ■ ' '
:
tč?
■
.
-
.. - v -
•'	I,,’	.	I
■ - . ■•••■■-•■ - • ■
■ ■
,r
■ ■' : . ■
- -
,	>k	••	;	-	/:	v
-
., v
■	’	.	•*..	:	v:	.	•	•-	•	'