17. VSEBINE: Dragi rojaki — Novoletne čestitke — Predsednik Jugoslavije sna obisku v Indiji — Jugoslovanski izseljenci so proslavili jugoslovanski državni praznik — Nagrade našim dopisnikom — Jugoslovanske žene na mednarodni ženski razstavi v New Yoaiku — Peter: »Takrat sem spet vsa doma« — Jugoslovanski dom v Aleksandriji je bil lani ponovno odprt — Lovro Kuhar-Prežihov Voranc, poet koroške zemlje — Prežihov Voranc: Samorastniki — Ivan Minatti: Tiše, le tiše, pesem — Na gredah slovenske kulture — Po domači deželi —• Dom in družina — Mladi rod — Domovina na tujih tleh — France Šušteršič: Srečanja — Pcto izseljencev — A. Šoagelj: Priznanje delovne dobe izseljencem povratnikom —■ Peter: Šport. — Naslovna slika: Zima v slovenskih gorah (Foto Putnik, Ljubljana). SEMENARNA LJUBLJANA Naša domača semena povrtnine in cvetlic v lepih barvastih vrečicah z navodili setve dobite pri: TIVOLI-IM PORTS, CLEVELAND 3 OHIO 6407 St. Clair Avenue Tvornica konfekcije, galanterije, obuče, tvrde prerode i amboiaže iz Jugoslavije „JUGOPLASflKA^PLPl Osnovne osobine naših artikala su: jeftinoča, elegancijaidobar kvalitet Izhaja desetkrat na leto. — Poštnina plačana v gotovini. — Naročnina: ZDA letno 2 dolarja, polletno 1 dolar_ — Franciju: letno 500 frankov, polletno 250 frankov. — Belgiija: letno 70 frankov, polletno 55 frankov. — Holandija: letno 5 guld., polletno 2,50 guld. — Zah. Nemčija: letno 8.40 mairk, polletno 4.20 mark. — Argentina: letno 2 dolarja, polletno 1 dolar. — Jugoslavija: letno 500 din, polletno 250 din. — Uredništvo in uprava: Slovenska (izseljenska malica, Ljubljana, Cankarjeva c. 5/1. ST. 1 " ‘ JANUAR 1955 LETO II. to jaki! Vam, ki ste pred mnogimi leti zaradi težkih gmotnih in socialnih razmer bili prisiljeni zapustiti rodni kraj in iskati kruha po svetu, ki ste tam po svojih kulturnih in rodoljubnih organiza» cijah ostali povezani s svojo staro domo» vino, ki ste zlasti z našo osvobodilno voj= no poživili svoja ro= doljubna čustva, nam moralno in gmotno pomagali, ki danes po »Rodni grudi« in tudi sicer pazljivo spremljate naš gospo» darski in družbeni razvoj in po svojih močeh uspešno pod» pirate zunanjo politi= ko naše države, našo borbo za mir in kon» struktivno mednarod» no sodelovanje — vsem vam rodoljubnim rojakom velja naš topli pozdrav. Bolj kot kdaj koli doslej je upravičena samozavest in ponos našega delovnega ljudstva, da njegov boj za osvoboditev, njegovi napori za obnovo po vojni opustošene do» movine, napori za razvoj njenih industrijskih sil, kakor tudi njegova enodušna usmerjenost za novo družbeno ureditev — niso bili za» stonj. Danes so uspehi gospodarskega razvoja in družbene ureditve vidni na vsakem koraku in rastejo z dneva v dan. Danes so ustvar» jeni pogoji za postopno in solidno zboljše= vanje življenjske ravni delovnega človeka. Razvija in utrjuje se nov tip resnične ljudske demokracije, ob kateri vsak poskus »vračanja na staro« poedinih izkoreninjencev in do= mišljavih zmedencev, ki so v glavnem eks» ponenti nam sovraž» nih krogov v inozem» stvu, izziva samo za» ničljiv posmeh sleher» nega našega delovne» ga človeka. Vse naše ljudstvo je strnjeno v enodušnem'soglasju z zunanjo politiko na» šega državnega Tito» vega vodstva, ki se danes z velikanski» mi uspehi uveljavlja na mednarodni are= ni. Zaradi tega ve» dro gledamo v bodoč» nost. Zato se, dragi roja» ki, obračamo tudi na vas z željo, da bi bili povsod, koder živite, nosilci človečanskih ciljev trajnega miru in miroljubnega sodelovanja med narodi vsega sveta. Želja nas vseh v domovini je dalje, da bi se krepila in razvijala enotnost med vsemi Jugoslovani v inozemstvu, ki želijo človeštvu mir in napredek in da bi v tem naprednem duhu in živih simpatijah za rojstno, napred» no domovino svojih staršev vzgajali tudi mlajšo izseljensko generacijo. Vsem rodoljubom v tujini obilo sreče, zdravja in uspehov v novem letu 1955. MIHA MARINKO predsednik Ljudske skupščine LRS Vam vsem, dragi rojaki, ki vas je živ= Ijenjska pot zanesla po širokem svetu in ki ste si tamkaj osno= vali svojo drugo do= movino, ob prestopu v novo leto prisrčne pozdrave! Želim vam vsem, da bi imeli v novem letu 1955 obi= lo uspehov, zadovolj= stva in veselja. Kar pa tu doma vaša rojstna domovina, ali, kakor pravite vi najraje, kar vaš stari kraj želi od vas, prav posebno tudi v novem letu, je to, da ostanete v svojem srcu tudi za naprej zvesti stari domovini. Želimo, da bi se ta vaša ljubezen in zvestoba do starega kraja zrcalila tudi v ljubezni do otrok, da bi jim pripovedovali o stari domovini in storili vse, da tudi v njih ostane in živi ljubezen do nje. Želimo, da bi spremljali naš gospodarski, po= litični in kulturni razvoj, da bi se seznanjali sproti z njim, z našimi uspehi, pa tudi z našimi težavami, potem pa vse to posredovali svojim otrokom in njihovim otrokom. Pa še več: da bi posredovali to znanje tudi ljudem svoje okolice in po njih vsemu narodu, v katerega svetu živite. Naj bi postali na ta način vi, naši rojaki, tisti posredovalci, ki se po njih vaša ljubezen do rojstne domovine razžareva v ljudi vaše nove domovine, pri= dobiva med njimi nove prijatelje nove Jugo= slavije ter jim posreduje znanje o njej. V Izseljencem, ki ži= vijo razstreseni po vseh delih sveta, lep novoletni pozdrav! Nismo pozabili na vas, ki vam želimo vse dobro, pogosto vas obiskuje naša mi= sel, srce vprašuje: ka= ko živite? Vem, da tudi vašim srcem niti razdalje niti razmere, v katerih živite, ne morejo ubraniti, da bi kdaj s hrepenenjem ne obiskovala stare domovine. Z nami vas povezuje ista preteklost, isti jezik in ista kultura. In iste želje za bodočnost. Bodite med narodi, med katerimi živite, tolmači naših iskrenih teženj za bratstvo in prijateljstvo vseh narodov sveta, neodvisnosti in socialne pravičnosti. Naredili boste uslugo ne le svoji domovini, temveč vsemu svetu, zakaj medsebojno poznavanje in razumevanje je prvi pogoj za trajen mir, ki si ga vsi tako zelo želimo. Srečno novo leto! FRANCE BEVK slovenski pisatelj takem plemenitem prizadevanju boste, dragi naši rojaki onstran meja, najlepše družili svojo ljubezen do starega kraja z naveza= nostjo na svojo novo domovino. V Ljubljani, dne 29. decembra 1954. DR. ANTON MELIK univerzitetni profesor NOVOLETNE ČESTITKE pošilja družilna Artič iz Lievina, Pas de Calais v Franciji v Trbovlje družinam Florjana Ku-starja, Franca Cekade, Silva Krista rja, Selaku, Frickiu Milerju na Vodah ter Povhe,toviim v Žabji vasi. Artilč Pavla prisrčno pozdravlja sestre Erno iiz Trbovelj, Pepco v Bevskem im Nežko v Zagrebu. Rojak Alois Grčar iz Merlebacha vsem či-tateljem »Rodne grude«, zlasti tistim, ki se ga spominjajo iz let 1924 do 1929 v tujimi in domovini, vsem znancem v krajih Bruais v Pas de Calaisu ali v Brunssumu in Heerlenu v Holandiji. Srečno novo leto želi dalje članom vseh jugoslovanskih izseljenskih društev v Merlebachu — Freymingu. Martin Pajtler iz Trieuxa v Franciji vošči veselo novo leto vsem irojakom doma in v tujini, vsem predstavnikom Slovenske izseljenske matice in uredništvu »Rodne grude«. Tem čestitkam se pridružujejo rojaki Franc Završnik, Franc Gričar, Edmund Žigon, Jean Grahek, Alojz Šoln, Anton Repovž, Jean Senegačnik, Franc Krefl, Leopold Abram, Anton Jug in Fran Selšček. Vsi iz Trieuxa v Franciji. Odboru in osebju pri Slovenski izseljenski matici, sorodnikom v Zagorju, bratu v Holandiji in vsem bratom in sestram slovenske krvi v domovini pošilja najsrčnejše pozdrave in želi srečno novo leto Franc Čebin iz Homberga —■ Niederr-heima v Nemčiji, — posebej čestita podpredsedniku Matice in glavnemu uredniku »Rodne grude« tov. Tomu Brejcu k 50-letnici in mu želi mnogo uspehov v novem letu. Veselo novo leto vsem rojakom želi rojak J. Bosina z ženo iz Herlena v Holandiji. Mnogo sreče v novem letu vsem članom uredništva »Rodne grude« ter vsem bralcem tega lista in drugim rojakom želi A. Gerden, Garsom Mine, Ont. Kanada. Slovenska izseljenska matica in uredništvo »Rodne grude« se za čestitke iskreno zahvaljujeta! j Predsednik Tito na obisku v Indiji Predsednik Jugoslavije maršal Tito se pozdravlja z jaipurskim maharadžo Obisk predsednika Jugoslavije maršala Tita v Indiji je dogodek, ki ni pomemben le za Jugoslavijo, temveč ima tudi svoj velik mednarodni pomen. Indija je priredila predsedniku Jugoslavije veličasten sprejem, takšen, kakršnega doslej še ni priredila nobenemu tujemu državniku. S tem je ta neodvisna dežela in njeno ljudstvo jasno dokazalo svoje globoke simpatije (lo voditelja Jugoslavije in do njegovih neutrud- Indijska deček in deklica sta zaželela maršalu 'Titu dobrodošlico po starem indijskem običaju 1 ji vili prizadevanj za stvar miru. Ves svet je z veliko pozornostjo spremljal Titovo potovanje po Indiji in časniki ter agencije so zlasti poudarjali, da je Tito prvi državnik evropske oziroma neazijske države, ki je obiskal Indijo in Burmo, odkar sta postali neodvisni. Prav gotovo bo ta obisk tesneje povezal Azijo in Evropo ter pripomogel k ohranitvi miru. POVEČANJE INDUSTRIJSKE IN KMETIJSKE PROIZVODNJE Po predvidenem planu se bo letos v Jugoslaviji povečala industrijska in kmetijska proizvodnja. Industrijska proizvodnja naj bi se povečala v primerjavi z 1. 1953 za 31 odstotkov. Predvsem naj bi se povečala proizvodnja premoga, električne energije, gradbenih potrebščin in podobno. V kmetijstvo bo po predvidenem planu letos investiranih nad 45 milijard dinarjev. K temu je treba prišteti še vsote, ki jih bodo v ta namen prispevale posamezne republike, okraji in mesta. Posebno važen je sklad za gospodarsko nerazvita področja, ki bodo predvidoma dobila nad 41 milijard dinarjev. Po predloga družbenega plana LR Slovenije naj bi se letos povečala industrijska proizvodnja za 11 odstotkov. Za 13 odstotkov naj bi se povečala proizvodnja električne energije, kar bi omogočilo začetek obratovanja drugega agregata medvodske elektrarne, tretjega agregata elektrarne v Mostah, tretjega agregata v Dravogradu, prvega agregata v Vuhredu in Šoštanju itd. V industrijsko proizvodnjo se bo letos vključila tudi nova tovarna časopisnega papirja v Krškem, ki naj bi že letos izdelala 5000 ton papirja, medtem ko znaša njena polna zmogljivost 20.000 ton na leto. Lani 21. novembra je stekel v Kidričevem v novozgrajeni ve- liki dvorani elektrolize prvi aluminij, in za letos ceni družbeni plan Slovenije proizvodnjo aluminija v Kidričevem na 7500 ton, kar znaša 50 odstotkov celotne zmogljivosti prve dvorane za elektrolizo. Sklad za pospeševanje kmetijstva naj bi znašal 300 do 400 milijonov dinarjev. Povečanje industrijske proizvodnje in razvoj posameznih panog gospodarstva naj bi po načrtih plana omogočil povečanje izvoza v primeru z lanskim letom za 20 odstotkov. ODLIKOVANJA ZA DELO MED IZSELJENCI Za vestno delo in zasluge za razvoj naprednih idej med izseljenci, za kovanje bratstva in enotnosti naših narodov kakor tudi za požrtvovalno delo za socialistično graditev naše dežele je predsednik Federativne ljudske republike Jugoslavije odlikoval 25 Jugoslovanov, bivših izseljencev, ki so se vrnili v domovino, kjer uspešno delujejo v izseljenskih organizacijah. Med odlikovanci so Slovenci Ludvik Medvešček, ki je prejel red Zasluge za narod I. stopnje ter Lojze Zdravje, Alojz Rot, Anton Kurinčič, Mirko Ličen, Franc Močilnikar in Ivan Perčič, ki so bili odlikovani z redom Bratstva in enotnosti II. stopnje. Odlikovancem Slovenska izseljenska matica in uredništvo »Rodne grude« iskreno čestitata! JUGOSLOVANSKI IZSELJENCI SO PROSLAVILI JUGOSLOVANSKI DRŽAVNI PRAZNIK V FRANCLJI V nedeljo, 28. novembra 1954 je kulturno podporno društvo »Udruženje Jugoslovanov« d severni Franciji priredilo d Sallauminesu proslavo jugoslovanskega državnega praznika 29. novembra. Na proslavi so bili navzoči zastopniki francoskih oblasti, jugoslovanskega poslaništva iz Pariza in tajnik poslaništva Marko Drobac. S številnim obiskom — proslave se je udeležilo nad 500 naših rojakov iz Pas de Calaisa — so jugoslovanski izseljenci dokazali, da se tudi oni zavedajo velikega pomena tega največjega državnega praznika Jugoslovanov. Po končani proslavi so rojakom predvajali slovenski film »Vesna«, ki je navdušil ose prisotne in jim bo ostal tudi o trajnem spominu. Jugoslovanski izseljenci o severni Franciji le obžalujejo, da je izostal napovedani obisk Slovenskega okteta iz Ljubljane, ki bi dal s slovensko narodno pesmijo vsej slovesnosti še večji poudarek. Artič Jurij, Francija, Lieoin, PdC. Izseljenska kulturna društva »Sava«, »Triglav« in društvo »So. Barbara« iz Jean d'Area so skupno proslavili praznik 29. novembra v dvorani Collson v Merlebachu. Kljub temu, da so bili ves dan močni nalivi, so prišli o Merlebach rojaki iz CreutzmaUla, Jean d’Area in iz drugih krajev, da bi skupno proslavili zgodovinski praznik jugoslovanskih narodov. Pozdravni govor je imel predsednik društva »Save« tov. Pintar, slavnostni program pa je vodil rojak Alojz Moltara, predsednik društva »Triglav«. Mladina društev »Triglav« in »Sava« je zapela jugoslovansko in francosko državno himno, nakar je mala deklica deklamirala in v imenu izseljencev izročila konzulu Lotriču šopek lepega cvetja. Pevski zbor pod vodstvom pevovodje Eugena Diema je zapel dve pesmi »Domovina mili kraj« in »Eno tiho rožo«. Konzul Lotrič je v svojem govoru razložil rojakom pomen 29. novembra, rojstnega dne nove Jugoslavije, poudaril politične in gospodarske uspehe Jugoslavije ter njeno prizadevanje za dobre odnošaje s sosednimi državami kakor tudi njen velik doprinos za ohranitev miru o svetu. Priporočil je rojakom, naj se dobro zadržijo v državi, kjer živijo in ki jih je sprejela v hudih časih, v težki domovinski vojni pa je stala prijateljsko na strani Jugoslavije. Slovenski izseljenci so s prireditve poslali pozdravno brzojavko Izvršnemu svetu FLR Jugoslavije, rojak Pintar pa se je v imenu izseljenskega prireditvenega odbora zahvalil vsem obiskovalcem za obisk in vsem sodelavcem za uspelo prireditev. Slavnostnemu sporedu je sledila zabava, na kateri je igral plesne komade s svojimi muzikanti komaj petnajstletni rojak Jožef Mali, ki je bil za svoje odlično izvajanje na harmoniki že večkrat odlikovan na francoskih in mednarodnih tekmovanjih harmonikarjev. Grčar Alojz, Merlebach Kljub slabemu vremenu so Slovenci iz Frey-minga in Stiring-lVendela dne 28. novembra napolnili dvorano IVitkovski v Frei/rningu. Proslave jugoslovanskega državnega praznika se je udeležilo nad 500 Jugoslovanov. Po uvodnih besedah predsednika društva Stanka Glogovška, ki je pozdravil ose navzoče, posebno še frepminškega župana g. Petra Pe-thiera in zastopnike občinskega sveta, je iambu-raški orkester društva zaigral himno »Hej, Slovani« in francosko državno himno. Spominu vseh padlih v domovini je bila posvečena žalostinka »Gozdič je že zelen«, nato pa je mandolinski orkester iz Stiringa pod vodstvom dirigenta Beline odigral tri skladbe. Osemletni Karli S kruh a je lepo deklamiral Zupančičevo pesem »Domovina«. Sledil je nastop pionirskega pevskega zbora, ki je zapel dve pesmi: »Kje so tiste stezice« in »Terezinka«. N^jmlajša pionirja Marica Gričarjeva in Karli Škruba pa sta lepo zapela tri pesmi. Nato je orkester harmonikarjev pod vodstvom dirigenta Dolanca zaigral nekaj lepih skladb, za njim pa sta nastopila ženski in mešani zbor, ki sta ubrano zapela slovenske narodne pesmi. V HOLANDIJI Proslave Dneva republike v Heerlerheideju se je udeležilo veliko število jugoslovanskih izseljencev v Holandiji. Proslavi sta prisostvovala tudi zastopnika Jugoslovanskega poslaništva iz Haaga tov. Smiljenič in Zambeli. Predsednik društva »Edinost« tov. Anderluh Franc je pozdravil vse navzoče in v lepem govoru razložil pomen tega največjega jugoslovanskega praznika. Po njegovem govoru je mladina društva »Edinost« zapela himno »Hej Slovani«, nakar je spregovoril tov. Smiljanič in čestital društvu k prazniku 29. novembra in pohvalil njegovo dejavnost. Nato sta mladinki Zalarjeva in Anderluliova recitirali pesmi »Otrok sem še« in »Pregnanci«, mladenič Anderluh pa je deklamiral pesem »Mi vstajamo«. Mladinki Hedi in Emi Vršaj sta lepo zapeli pesem »Sirota jaz okrog blodim«. Društvo »Edinost« je s posebnim veseljem pozdravilo n svoji sredi na proslavi več rojakov, ki niso člani društva, so na s svojim obiskom dokazali. da so zavedni Jugoslovani in prijatelji društva »Edinost«. Fr. Anderluh V URUGVAJU V Urugvaju, o mestu Montevidea, deluje med jugoslovanskimi izseljenci društvo za širjenje jugoslovanske glasbe, umetnosti in kulture, imenovano »Naša tamburica«. Člani društva so zelo delavni: imajo številen tamburaški orkester, prirejajo razstave jugoslovanske umetnosti in kulture in proslave jugoslovanskih in urugvajskih državnih praznikov. Društvo je dne 29. novembra tudi svečano proslavilo jugoslovanski državni praznik Dan republike z lepim umetniškim programom. Na proslavi je bil tudi navzoč jugoslovanski konzul iz Montevidea tov. Predrag Grabovac. Zgoraj: V dvorani, veličastno okrašeni z jugoslovanskimi zastavami, je staro in mlado plesalo kolo Zgoraj: Navzoči Jugoslovani z zanimanjem poslušajo govornike in zastopnika jugoslovanskega poslaništva iz Pariza Levo: Rojaki Tomše, Kastelic, Razložnik, zakonca Groharjeva, Zorko, Zupančič, Lapornik in harmonikar Frank Mlakar (Foto: J. Lapornik, Sallaumi-nes, Pas de Calais, Francija) Levo: Zastopnik jugoslov. poslaništva iz Pariza Marko Drobac v veseli družbi Slovencev in Francozov Spodaj: Tudi med plesom so bili rojaki dobro razpoloženi NAGRADE našim dopisnikom Obljubo, ki smo vam jo dali v začetku leta, zdaj izpolnjujemo. Izbrali smo 13 lepih knjižnih nagrad za naše pridne dopisnike. Seveda je naših pridnih, prizadevnih dopisnikov in prijateljev »Rodne grude« veliko več. Zato smo se morali zateči k žrebu, da je on odločil, komu pripade nagrada. Pri razdelitvi nagrad *smo vzeli širok kriterij —• izbrali smo dopisnike, ki so nam poslali najboljše dopise, dalje tiste, ki se z dopisi najbolj pridno oglašajo in nekaj onih, ki so že v prvih mesecih izhajanja našega lista pridobili »Rodni grudi« večje število novih naročnikov. Takoj pa moramo pripomniti tudi to, da tisti naši zvesti dopisniki, ki zdaj niso bili nagrajeni, pridejo prav gotovo na vrsto pri naslednji razdelitvi nagrad, ki bo še v tem letu. V eni prihodnjih številk bomo razpisali lepe in dragocene nagrade tudi za tiste naše naročnike in prijatelje, ki bodo letos pridobili »Rodni grudi« največ novih naročnikov. Zdaj pa vam naštejmo današnje nagrajence: Franc Anderluh, Holandija, prejme knjige: Prežihov Voranc: Jamnica; Prešeren: Poezije; Slovenske narodne pesmi; Jurij Artič, Lievin, Francija, prejme knjige: Mimi Malenšek: Prelom; Anton Ingolič: Stavka; Slovenske narodne pesmi; Avgust Baričič, Belgija, prejme knjige: Mu-čeniška pot k svobodi; Prešeren: Poezije; Slovenske narodne pesmi; Rudi Grandovec, Francija, prejme knjige: Miško Kranjec: Pod zvezdo; dr. Melik: Jugoslavija; Slovenske narodne pesmi; Fran Čebin, Westfalija, prejme knjige: Fi-ance Bevk: Zbrani spisi; Prešeren: Poezije; Slovenske narodne pesmi; Frank Česen, Cleveland, prejme knjige: Jože Stok-Korotan: Jeklena pest; Prešeren; Poezije; Slovenske narodne pesmi; Jankovič, Cleveland, prejme knjige: R. Do-manovič: Zgodbe in satire; Igo Gruden: Pesnikovo srce; Slovenske narodne pesmi; A. Grčar, Francija, prejme knjige: Anton Ingolič: Pot po nasipu; Prešeren: Poezije; Slovenske narodne pesmi; Erika Knavs, Francija, prejme knjige: Prežihov Voranc: Solzice; Prešeren: Poezije; Slovenske narodne pesmi; Mihael Oprešnik, Francija, prejme knjige: Mučeniška pot k svobodi; Ivan Potrč: Svet na Kajžarju; Slovenske narodne pesmi; J. Stepan, Buenos Aires, prejme knjige: Mučeniška pot k svobodi; Hrvatski povojni novelisti; Slovenske narodne pesmi; J. Šteblaj, Cleveland, prejme knjige: Igo Gruden: Pesnikovo srce; I. Andric: Travniška kronika; Slovenske narodne pesmi; Anton Valentinčič, Pensylvanija, prejme knjige: Fr. Milčinski: Cvetje in trnje; Pesniška zbirka: Kri v plamenih; Slovenske narodne pesmi. Nagrajencem uredništvo »Rodne grude« iskreno čestita z željo, da ji še vnaprej ostanejo zvesti sotrudniki in dopisniki. Rojaki iz Pas de Calais, ali ga poznate? Brinar Janez, veseli godec iz Fosse 2. Sedaj je upokojen in s svojo dobro ženko Veroniko prav zadovoljno živi v Hrastniku t$r vsem rojakom,, posebno pa znancem in prijateljem v Pas de Ca-laisu želi srečno novo leto IZ ROJSTNE DOMOVINE POŠILJAJO NOVOLETNE ČESTITKE Bedenik Mici z možem Rudolfom, sinom Rudijem, snaho Mileno in vnučkom Mitenkotoim, Hrastnik — Log, rudnik: bratu oziroma svaku in stricu Rahle Ivanu, teti Lojzki, vsem nečakom in bratrancem v Sallaumiuesu, kakor tudi Rahle Nestiiju in njegovi družini iv Lievinu v Franciji. Na svidenje letos v Hrastniku! Rojnik Geli, Hrastnik, rudnik — družinam Ravnikarja Viktorja, Rahle Alojzije, Martinčič Marije in Kastelčevim v Sallauminesu, — Ba-stiičevim, Sedlarjevim, Laipornikovim, in Plazar F ranču iz Lensa, Oprešnikovim, Potdiskovim, Špe-harjevim iz Bruaisa, Gorenc Urški iz Karvma ter vsem drugim slovenskim družinam, ki so me v Franciji gostoljubno sprejele in mi pripravile prijetno bivanje med našimi izseljenci. Rajnik Geli izraža željo, da bi vsdi tamkajšnji naši izseljenci v skupnem delu med seboj kakor tudi z rojaki v rojstni domovini uspešno delovali za dobrobit vseh Slovencev oziroma Jugoslovanov. Podružnica Slovenske izseljenske matice v Hrastniku najtopleje pozdravlja vse H ras tni-čane, »kjerkoli hodijo po svetu ...« iin jim želi zdravo, uspeha polno, srečno novo leto 1935 s prošnjo, da ise 'kdaj pismeno javijo, če že zaradi prevelike razdalje ne morejo obiskati rojstnega kraja. Vida Tomšičeva na sprejemnem večeru v Slovenskem narodnem domu v Clevelandu, ki so ga priredile progresivne Slovenke Amerike njej na čast. Sede od leve na desno: urednica Mary Ivanusch, Vida Tomšič in losie Zakrajšek. Stoje: Olga Šubelj, Edith Žele, Milka Bradač, Frances Legat in Pavlina Kr ali JUGOSLOVANSKE ŽENE NA MEDNARODNI ŽENSKI RAZSTAVI V NEW YORKU V New Yorku prirejajo tamošnje ženske organizacije že dolgo vsakoletno Mednarodno žensko razstavo. Letos je bila že enaintrideseta taka razstava in je trajala od i. do 7. nov. 1954. Jugoslovanske žene iz New Yorka in okolice se že več let udeležujejo te mednarodne razstave in organizirajo lastni paviljon. V tem paviljonu so razstavljena jugoslovanska ženska ročna dela in drugi podobni izdelki domače obrti vseh naših narodov in pokrajin. Marsikaj je bilo tudi letos na prodaj in obiskovalci so radi kupovali krasna dela naših ženskih rok. Jugoslovanke so prodajale v paviljonu tudi razne vrste peciva, ki je značilno za naše narode in so ga same napekle. Z izkupičkom delno poravnajo stroške za paviljon. Naše pecivo, ki je znano že s prejšnjih razstav, je šlo hitro v promet. Slovenke so med drugim napekle potice, krofe, pogače, štruklje in podobno. Za organizacijo jugoslovanskega paviljona in uspeh naše razstave so si zlasti prizadevale Suzana G aspic h, tajnica skupine United Yugoslav American Women of New York (Zadružne ameriške jugoslovanske žene New Yorka), ki je tudi predsednica jugoslovanskega odbora te razstave, zatem Anita P a v 1 a k iz New Yorka ter za Slovenke upravnica Glasa Naroda Anna P. Krasna iz New Yorka. Na razstavi so sodelovale ženske organizacije in skupine 40 različnih narodnosti. Orožarna 71. regimenta je bila videti kakor izredno pester bazar in obiskovalec je imel vtis, kakor da se sprehaja po raznih deželah. Vsak paviljon je imel kako posebnost, vredno ogleda. 2. novembra 1954 je obiskala razstavo tudi Vida Tomšičeva, ki je bila v New Yorku kot članica jugoslovanske delegacije na zasedanju Združenih narodov. Svetovala je, da naj Jugoslovanke izpopolnijo svojo razstavo s predmeti, kakor so n. pr. oni iz koša Ribničanov in naj razstavijo več ročnih del vseh naših narodov. Poleg jugoslovanskega paviljona si je Vida Tomšičeva ogledala tudi vso drugo razstavo. 4. novembra zvečer pa je bil na razstavi poseben jugoslovanski večer, ki je trajal sicer le pol ure, vendar je polno dosegel svoj namen. Večer je obiskalo mnogo newyorških Jugoslovanov in častnih gostov, kakor so newyorški jugoslovanski generalni konzul Drago Govorušič z ženo, naš veleposlanik v Washingtonu Leo Mates, naš veleposlanik v Riu de Janeiru Ivo Vojvoda (ki sta bila po naključju v New Yorku), člani našega zastopstva pri Združenih narodih, njihove žene in drugi. Navzoča je bila tudi jugoslovanska primabalerina Ana Roje, ki vadi baletno skupino Monte Carlo v New Yorku. Večer je vodila predsednica odbora za jugoslovanski paviljon Suzana Gaspich, v imenu domovine pa je navzoče pozdravila žena gen. konzula Spomenka Govorušič. V kulturnem delu sporeda je zapela Josephine Peshel-Shubel dve slovenski pesmi. Plesna skupina v jugoslovanskih narodnih nošah pa je zajjlesala nekaj jugoslovanskih plesov. Domače razpoloženje je povečalo doma napravljeno pecivo. Imeli pa so tudi kar butaro rož iz vrta rojaka Jobna Cvet-kovicha v Plainfieldu, N. J. ~st- >Radio Ljubljana — oddaja za izseljence.< Največkrat sta se s temi besedami oglasila Natalija Prohinar in Marjan Sušnik. Napovedovalka Natalija Prohinar je v decembru praznovala 20-letnico napovedovalskega dela, kar je zelo redek primer. Tudi rojaki ji čestitamo ob tem lepem jubileju! »... Danes je krasen spomladanski dan. Gledam skozi okno, tja čez polje v zeleni gozd. Vse je ozelenelo, pomlad je tu, pomlad d tujini. Ne Dem, zakaj me prav vsaka pomlad tako milo spominja na tisti daljni kraj, ki se imenuje moja domovina... Kmalu bo trideset let, odkar štejem od pomladi do pomladi, kdaj bo prišel tisti dan — če bo kdaj —, da bi se spet vrnila domov. Iz dni rastejo meseci, iz mesecev leta, teh pa ni in ni konca. Zato boste razumeli, da mi vaša izseljenska oddaja vsako soboto zvečer res veliko pomeni. Tisočkrat vam hvala! Vsakokrat, ko je konec, se mi zazdi, da ste šele začeli, tako hitro poteče te lepe pol urice...« Takih in podobnih pisem, pisanih s težko delavsko, peresa nevajeno roko, in pisem, ki jih piše pisanju vešča roka naših rojakov, slovenskih izseljencev iz evropskih dežel, dobivata Radio Ljubljana in Slovenska izseljenska matica skoraj dan za dnem. Največ iz Francije, Belgije in Nemčije. Zares, oddaja za izseljence Radia Ljubljana si je utrla pot v srca naših rojakov po svetu, kot to zgovorno kaže zgornje pismo rojakinje I. Z. iz Zimminga v Franciji. KAKO SE JE ZAČELO Prva leta po drugi svetovni vojni je v ljubljanski radio večkrat priromalo pisemce iz tujih dežel. Človek je bil presenečen, kako so rojaki, čeprav že dolgo vrsto let v tujini, lepo pisali slovensko. Oglašali so se in poročali, da oddaje slovenskega radia dobro slišijo, predvsem še po deveti uri zvečer, ko je manj motenj. Pisali so tudi, da jim zelo ugajajo in bi zato želeli, če bi prav zanje kdaj pa kdaj pripravili oddajo, da bi imeli kar največ zveze z rodno zemljo, s slovensko besedo, z lepo narodno pesmijo. V Radiu Ljubljana je tako vzklila misel o posebnih oddajah za izseljence. V prvih mesecih leta 1952 se je prvič minuto pred pol enajsto zvečer oglasila priljubljena Ijubljan- sam spat osa doma ska kukavica in za njo prijazni glas napovedovalke: Radio Ljubljana — oddaja za izseljence. In tako je zdaj že tretje leto, vsako soboto zvečer. SEME JE RODILO DOBER SAD Vedno več in vse bolj pogosto so pisali rojaki. Največ seveda iz evropskih dežel. Zgodilo se je pa tudi, da je prišlo pismo celo iz daljnega Egipta in Amerike. V Egiptu Ljubljano še kar slišijo, kot je pripovedoval rojak, ki je bil letos na obisku v domovini. V Ameriki je seveda ne slišijo, prihajala pa so pisma, v katerih so rojaki želeli, naj bi njihovim svojcem v rodnem kraju zaigrali to ali ono veselo narodno. O izseljenski oddaji Radia Ljubljana so jim namreč pripovedovali tisti naši rojaki iz Amerike, ki so bili lani ali predlanskim doma na obisku. Kje vse danes poslušajo izseljensko oddajo ljubljanskega radia? Razen rojakov v Franciji, Priljubljeni mojster na harmoniki Avgust Stanko in pevka Dana Filiplič pod Šmarno goro pri Ljubljani v Belgiji, v Holandiji in v Nemčiji jo poslušajo naši ljudje, kot govore pisma, še v Avstriji, na Češkem, na Poljskem, v Italiji, oglasili pa so se tudi poslušalci iz Londona, iz Švice in drugod. Ni pretirano reči, da vsako soboto zvečer prisluhne slovenski besedi in pesmi velika večina naših ljudi, ki so si na tujem ustvarili novo življenje, nov dom. In prav oddaje za izseljence so vez, ki jih še bolj priklepa na Slovenijo, na Jugoslavijo, na rodno grudo. ROJAKI PIŠEJO IN PRIPOVEDUJEJO Lansko poletje je obiskalo Slovenijo zelo veliko slovenskih izseljencev iz evropskih dežel, prišli pa so tudi iz Severne in Južne Amerike, iz Egipta in od drugod. Zelo veliko od njih jih je prišlo tudi v Radio Ljubljana, kjer so želeli pozdraviti tiste, ki jim vsako soboto pripravijo njim namenjeno oddajo, in poslati tudi pozdrave svojim dragim, ki niso prišli z njimi v deželo njihovih očetov. Nekega lepega sončnega dne v avgustu je čakalo v veliki avli Radiu Ljubljane sedem ljudi. Bili so izseljenci iz Francije, skoraj celotna družina Č. iz Stiringa. Prišli so, da hi go radiu pozdravili tiste, ki so ostali v Franciji. ili so: oče (in mati, dve hčerki z možema in vnukinja. Vsi so kar lepo govorili slovenski, le najmlajša — tretji rod v tujini — je slovenski jezik samo še razumela, govoriti ga ni znala več. V Radiu so jih — tako so želeli — postavili okrog mikrofona. Za poskušnjo je še šlo, ko pa se je začelo zares, se je zataknilo. Oče je »pooblastil« kar zgovorno mamo, naj ona opravi namesto njega. Ko so jim po končanem snemanju takoj »zavrteli« posnetek, sprva kar niso hoteli verjeti, da so to oni. Sam svojega glasu ni nihče spoznal, drugega pa >Se, še en krajcarček ’mam . . .c Vesele in poskočne sloDenske narodne >ureže< Gorenjski kvartet, pojeta pa Dana Filiplič in Franc Koren, Naj jih predstavimo: stoje od leue proti desni Franc Ogrizek, Vile Avsenik, Franc Košir, harmonikar je SlaDko Avsenik. Spredaj sedita Dana Filiplič in Franc Koren To so naši fantje na vasil Bratje Lumbar: Zvone, Jaka, Stane in Lojze Levstik takoj. Prav veseli so poslušali in se smejali, le oče je ob koncu ugotovil: »Je pa že bolje delati z rokami, se manj utrudim!« Lansko poletje so prihajali rojaki v Radio Ljubljana zelo pogosto. Vsak dan jih je bilo nekaj. Zdaj so vsi doma, zato pa namesto njih prihajajo njihova pisma. Rojakinja I. Z. iz Francije mora imeti vsako soboto zvečer že ob desetih vse lepo pospravljeno, vse na svojem mestu. Nato jia z možem sedeta k radijskemu sprejemniku in zbrano poslušata Radio Ljubljana vse do takrat, ko svojim poslušalcem zaželi prijeten počitek in lahko noč. Druga rojakinja, prav tako iz Francije, stori še nekaj več. Tudi ona vse lepo postavi na svoje mesto in nato jmnese na mizo liter vinca, ki ga ob poslušanju oddaje z možem počasi »pokušata«. Zmeraj se lepo izteče: ko je konec oddaje, je tudi steklenica prazna. Potem pa — lahko noč! Rojak A. P. iz Altenburga pri Leipzigu v Nemčiji pa skrbi, da ne bi zamudil prav nobene izseljenske oddaje. Ker je že v letih in ga zvečer premaguje spanec, si naravna budilko, ki ga zbudi vsako soboto 10 minut pred pol enajsto. Piše, da je tak način kar dober in da zaenkrat še ni zamudil prav nobene oddaje. IZ PISEM NAŠIH IZSELJENCEV Rojak J. P. iz Jeanne d?Arc v Franciji v svojem pismu pravi: »Naj najprej omenim, da komaj čakam sobote, ko je na sporedu vaša oddaja za izseljence. V prvi oddaji v januarju ste rekli, naj vam pišemo, če so nam oddaje za izseljence všeč. Kaj nam ne bi bile, ko pa tako radi poslušamo slovenske pesmi, godbo, harmoniko. slovensko besedo. Prav vsaka oddaja nam ugaja, ker so vse prijetne. Samo to je, (la tiste pol ure prehitro mine. Ko bi še najraje poslušal, je že konec.« Rojak M. L. iz Gladbecka v Westfaliji pa v svojem pismu med drugim pravi: »Pri nas v Westfaliji z veseljem poslušamo vsako soboto oddajo za izseljence in verjemite, da nam solze tečejo po licu, ko poslušamo mile domače pesmi. Vsak četrtek in vsako soboto zvečer se tudi veselimo veselih gorenjskih god- cev, fantov na vasi in drugih. Tako pridobiva Radio Ljubljana in Slovenska izseljenska matica veliko slovenskih src, ki na tujem utripajo za rodno zemljo.« Mladi rojak M. J. iz Lyona, ki je bil lani na obisku v domovini, je ob slovesu poslal radiu svojo zahvalo: »Izredno smo hvaležni Radiu Ljubljana, ki nam je omogočil tedensko poslušanje prelepe slovenske pesmi in najvažnejših novic iz domovine. Pol ure oddaje za izseljence je za Slovence v tujini pol ure nepopisne radosti in zato še enkrat iz srca: hvala vam!« Dovolj. Takih pisem bi lahko našteli in prebrali še veliko. V uredništvo oddaj za izseljence v Radio Ljubljana vsak dan prihajajo glasovi naših ro- jakov iz evropskih dežel. Prihajajo pa tudi pisma in sorodniki izseljencev osebno, ki želijo svojim v tujini poslati pozdrave obenem z veselo slovensko pesmijo. Vsem v Radiu radi ustrežejo in jim bodo tudi vnaprej. Le enim žal ne morejo! Pogosto, zlasti zdaj ob novem letu, prihajajo ljudje, ki bi radi poslali po radiu pozdrave na druge kontinente, v Ameriko, v Avstralijo. Tem ni mogoče ustreči, ker moč ljubljanskega radia ni tolikšna, da bi segel tudi v te dežele. Tisti pa, do kamor seže glas ljubljanskega radia, le še pišite, veliko pišite, saj je izseljenska oddaja namenjena samo vam in kot pravite, tudi lepa vez med vami in rodno deželo, ki ste jo morali zaradi zle usode pred tolikimi leti zapustiti. Peter JUGOSLOVANSKI DOM v ¿Aleksandriji j e b i l lani ponovno odprl Vse d» leta 1936 so bili jugoslovanski izseljenci v Aleksandriji prepuščeni sami sebi, saj se tamkajšnji diplomatski predstavniki niso čisto nič zanimali zanje. V letu 1936 pa je bil na pobudo nekaterih rojakov ustanovljen Jugoslovanski dom, malo kasneje pa je bil ustanovljen Jugoslovanski dom 'tudi v Kadru. V najkrajšem času je bilo v Domu včlanjenih večina rojakov jugoslovanske narodnosti, kar je bil jasen dokaz, kako zelo je bila ta ustanova potrebna. Jugoslovanski dom se je z vsakim dnem bolj utrjeval ter širil in poglabljal vezi med posameznimi rojaki. Pomemben je postal zlasti za Slovence s Primorske, ki so bili zaradi fašističnega preganjanja prisiljeni zapustiti svojo rodno- grudo. Med drugo svetovno vojno so j ugos-lovani v Aleksandriji na velikem shodu enoglasno zahtevali, da se odpošlje protestna brzojavka bivšemu regentu princu Pavlu proti podpisu trojnega pakta s -strani Jugoslavije. Takratno jugoslovansko poslaništvo v Kairu je proti temu -protestiralo pri upravnem odboru Jugoslovanskega doma v Kairu in zagrozilo, da bo- Dom Tazpuščen. Toda ta grožnja ni niti malo prestrašila .in omajala naših rojakov. Jugoslovanski dom je pridno -deloval. Ustanovljen je bil pododbor .Rdečega križa, ki je uspešno reševal številne naloge. Zlasti so se jugoslovanski izseljenci izkazali ob prihodu naših beguncev v begunsko taborišče El-Shat. V okviru Jugoslovanskega doma je bil ustanovljen poseben odbor za pomoč jugoslovanskim beguncem. Zenska sekcija je pridno zbirala obleko in obutev ter jo odpošiljala v El-Shat in Tolombat. Prostovoljni prispevki jugoslovanskih izseljencev in prijateljev Jugoslavije so se večali iz dneva v dan. Tako je naša, čeprav majhna naselbina v Aleksandriji zbrala za pomoč taborišču v El-Shatu ter po Rdečem križu odposlala za pomoč domovini stvari v vrednosti 9000 funtov šter-lingov. Medtem so najrod.ni izdajalci in četniki, podpirani od tako imenovane begunske vlade v Lon- donu, na veliko propagirali proti narodnoosvobodilni vojski ter so vse zmage nad okupatorji jugoslovanskih partizanov pripisovali Draži Mihailoviču in četnikom. Ob koncu 1. 1945 in v 1. 1946 je bil dosežen višek te izdajalske kampanje. Z vsemi sredstvi so si prizadevali, da se Jugoslovanski dom zapre i-n razpusti, nekaterim članom upravnega odbora so celo -grozili. Jugoslovanska kolonija pa je ostala enotna dn neomajna in lupravnii odbor Doma je iizda-l odlok, s katerim je bil zabranjen vstop vsem vojaškim o-seba-m. -Režim kralja Faruka je narodne izdajalce vsestransko podpiral in tako je bil končno 1. 1948 Jugoslovanski dom zaprt, ves upravni odbor lin še nekaj članov pa je -bilo aretiranih in interniranih v Egiptu. Ko je kralj Faruk izgubil prest-o-l ter je prevzela oblast revolucionarna v-l-a-da, se je položaj popolnoma spremenil. Med Egiptom in Jugoslavijo so se prijateljske vezi- izboljšale in okrepile in narodni izdajalci, ki so hoteli Jugoslovanski dom izpremeniti v STedišče propagande proti novi Jugoslaviji, so izgubili tla pod nogami. Po zaslugi dobrih prijateljskih zvez dn pravilnega razumevanja današnjih voditeljev novega Egipta je bila omogočena ponovna otvoritev Jugoslovanskega doma v Aleksandriji in Kairu. Julija 1954 je bila svečana otvoritev Doma, ki se je dzpremenila v prisrčen praznik jugoslovanske kolonije v Aleksandriji. Poleg opo-lno-močenega jugoslovanskega ministra iz Kadre g. Marka P. Nikeziča, svetnika jugoslovanskega poslaništva g. Čedo-m-ira Cvrlje, sekretarja poslaništva dr. Mirka Zgurja in atašeja jugoslovanske trgovinske mornarice kapetana Viljema Besariča ter predstavnika Zvezne komo-re inž. Slavka Nikoliča so bili prisotni visoki predstavniki vo-j-ne in civilne uprave tega mesta. ¡Prostrani -prostori Jugoslovanskega doma so bili nabito polni naših rojakov, ki so jim oči sijale od radosti, da so spet v svojem Domu. LOVRO KUHAR-PREŽIHOV VORANC Iioel koroške snemije in nienik ljudi Naj v arh danes v skromnih obrisih prikažemo življenje in delo enega najboljših jugoslovanskih pisateljev, Lovra Kuharja-Prežihovega Voranca, katerega novelo »Samorastniki« smo vam izbrali, da bo letos izhajala o sRodni grudi*. Lovro Kuhar je slovenska grča, ki je pognala iz korenin koroške zemlje. Rodil se je 10. avgusta 1893 na Prežihovem vrhu kot sin bajtarja, najemnika grofa Tliurna v Podgori pri Kotljah, to je v tistem delu Koroške, ki je po saintgermainski pogodbi pripadla Jugoslaviji. 4 Po končani ljudski šoli je ostal doma. Ko pa mu je bilo sedemnajst let, ga je želja po boljšem kruhu izvabila v svet — šel je v Trst, kjer pa je doživljal same krivice in le še bolj spoznal trpljenje. V tistem času se je rodil njegov prvenec, črtica z naslovom »V tujino«. Ta črtica je izšla l. 1909 v reviji »Domači prijatelj«, ki ga je urejala slovenska pisateljica Zofka Kvedrova. Da bi si izpopolnil izobrazbo, je nato dve leti obiskoval Zadružno šolo v Ljubljani, nato pa Višjo zadružno šolo na Dunaju. Njegovo življenje je kot pisan mozaik. V prvi svetovni vojni je bil vojak, nato vojni ujetnik. Po končani vojni je delal v jeklarni na Ravnah. Obenem pa je vodil delavsko bratovsko skladnico in sodeloval v delavskem izobraževalnem. društvu »Svoboda*. Pridno je sodeloval tudi v plebiscitni agitaciji med zavednim delavstvom na Koroškem. Leta 1925 je zbral svoje spise in jih izdal o knjigi pod naslovom sPovesti«. Od teh »povesti« in do časa, ko se je začel ponovno literarno udejstvovati, je minilo celih 26 let. Ker je bil vedno na strani delavcev, ki so bili v stari Jugoslaviji izkoriščani in zatirani, je bil preganjan od žandarjev in zato je pobegnil v tujino. Devet let je romal po tujih deželah, medtem pa ga je protiljudsko beograjsko sodišče za zaščito države obsodilo v odsotnosti na sedem let robije. Bil je v Parizu, Berlinu, Pragi, na Norveškem, v Romuniji in na Dunaju, kjer je padel v roke policiji in je bil leto dni zaprt. V dunajski ječi je nastal njegov roman »Doberdob« ter mnogi osnutki za njegova poznejša najboljša dela. Ko je začela vodilna slovenska revija »Sodobnost«, ki je izhajala v Ljubljani, objavljati njegove novele, so pri bralcih zbudile veliko zanimanje. Vsak. ki jih je bral. je čutil, da jih je ustvaril pisatelj, ki ima izreden pripovedni dar. Svoja dela je Lovro Kuhar podpisoval s pisateljskim imenom Prežihov Voranc. Priimek je vzel po domačem vrhu. kjer je stal njegov rojstni dom. Voranc pa ga je klicala njegova mati. Pred koncem leta 1939 se je skrivaj vrnil v Jugoslavijo ter je živel pri raznih znancih v okolici Ljubljane. V samotnem mlinu Franceta Illebša v Sneberjih pri Ljubljani je tik pred razpadom stare Jugoslavije napisal roman »Jamnica«, v katerem je mojstrsko oblikoval zemljo in ljudi iz njegovih rodnih Kotelj. Med okupacijo se je priključil narodnoosvobodilnemu gibanju. L. 1942 so ga Italijani prijeli in izročili Nemcem. Bil je zaprt v zloglasnih Begunjah na Gorenjskem, nato v Berlinu in nazadnje v strahotnih taboriščih smrti v Mauthau-senu in Saksenhausenu. Od tam se je vrnil živ, a bolan. Tako je končno dočakal svobodo in delovni ljudje, za katerih pravice se je vse življenje boril, so ga izbrali za svojega poslanca in predsednika Ljudske prosvete Slovenije. Toliko načrtov je imel, kaj vse bo še ustvaril. Toda bolezen je glodala v njem vedno huje in 18. februarja 1950 ji je v Mariboru, kjer je bil na zdravljenju, podlegel. Pokopan je bil na državne stroške. Iz Maribora so ga prepeljali v Ljubljano in položili na mrtvaški oder v Narodnem domu, kjer so se s solzami v očeh poslovili od njega tisoči, ki se jim je neizbrisno zapisal o srce s svojo preprosto, a tako kleno in globoko doživeto umetniško besedo. Iz Ljubljane so ga prepeljali v rodne Kotlje, kjer je pokopan na Prežihovem vrhu na vaškem pokopališču med svojimi sosedi — bajtarji, kmeti in delavci, ki jim je v svojih delih postavil nesmrten spomenik. V celem je izdal zbirko črtic, zbirko novel, tri romane, nekaj potopisov in tik pred smrtjo »Solzice«, zbirko mladostnih spominov. V smrt je omahnil sredi najplodnejšega dela. tako da je v njegovi zapuščini ostalo še precej nedovršenih rokopisov, med temi velik zgodovinski roman, dalje roman iz boja slovenskega ljudstva za svobodo. drama iz kmečkega življenja itd. Sleherno njegovo delo je izklesana umetnina; Pokrajina in ljudje o Prežihovih povestih žive in dihajo. V ničemer ni nič narejenega, iz premeri ¡enega. Takšne, kakršne je sam srečal, vam jih Voranc predstavi, preproste in samosvoje, z vsem srcem navezane na zemljo, ki jim skopo rodi. ki pa jim pomeni hkrati tisto srečo, ki se ji pravi življenje. V noveli »Samorastniki«. ki bo izhajala v »Rodni grudi« v nadaljevan jih. _ boste srečali nekaj teh Vorančevih ljudi. Njihove usode, ki jih pisatelj pripoveduje s preprosto, a kleno besedo, vas bodo pretresle in prevzele in prepričani smo, da nam boste priznali, da smo prav izbrali. PREŽIHOV VORANC Samorastniki S prijateljem Lipušem Košatom sva se soparnega poletnega dne po več ko dveurni hoji zvrnila na hrbet širokega gozdnatega slemena, ki se je naslanjalo na severno pobočje mogočnega Obirja. To sleme tvori z mnogimi drugimi tisto pohlevno obirsko predgorje, ki se izgublja na sever proti Dravi in ki ima podobo nagrbančenih korenik obirske gore, ko da bi ta gora pila z njimi iz Drave in po njih srebala sokove za svoje večno življenje. Ena teh korenik, najmogočnejša med njimi, se je drzno postavila Dravi v bran in zasukala njen tok proti severozahodu; tako se je zaokrožila tvorba Podjune, teh nederij koroške dežele. Vrh tega slemena, Karnic, je v prejšnjih časih živel kmet Karničnik. Rekli so mu tudi Kresnik, in sicer zategadelj, ker so Karničniki imeli pravico in dolžnost o kresu na Obirju kresove žgati. Zato so bili znani ne samo po bližnji Podjuni in po spodnjem Rožu, temveč tudi po vseh krajih Koroške, koder so se ti kresovi videli. Karniška huba je bila ena med prvimi, če ne prva, ki je v teh krajih postala žrtev tako imenovane »kmečke kuge«, bolezni, ki je v drugi polovici preteklega stoletja uničila po Karavankah na stotine kmečkih posestev. Danes so Kamice grofovska last in od nekdanjega njihovega ponosa ni ostalo skoraj nič. Polja so bila že davno zasajena in lepi gozdovi so jih že drugič prerasli; od hramov ¡so ostale samo lesena bajta in ovčje staje; oboje je danes bivališče ubornega najemnika, ki pa bolj zasluži ime drvarja, zakaj na preostalem polju okrog bajte more rediti le dve, tri krave in par ovac. Sledovi ostalega, nekdaj obširnega poslopja Karnic so se že vdrli v zemljo, le tam, kjer sta bila nekdaj ognjišče in krušna peč, se še vidi kamenito groblje, ki ga ruša še do danes ni mogla prerasti. Okrog bajte sameva nekaj suhljatih tepk in les-nač, odetih v planinski drevesni mah, da se zde, ko sivi strahovi, sicer pa pritiskajo na to tesno bivališče od vseh strani črni lesovi s svojimi temačnimi sencami. »Ta hiša mora imeti zanimivo zgodovino,« je začel Lipuš Košat, ko sva se nekoliko ohladila. »Vsaka kmetija, ki jo je svoj čas požrla ,kmečka kuga‘, ki je prišla iz kmečkih v' gosposke roke, ima svojo posebno storijo. Mislim zgodbo, kako je do tega prišlo, kaj je povzročilo zadnji sunek.« Njegov pogled je zamišljen pil borno sliko tega razpadlega kmečkega bivališča. Obrnila sva se proti bajti pod lesom. Krog nje je vladala že planinska tihota, polna enakomernega žuborenja vode, ki je v mogočnem loku curljala iz mahovitega tatermana1 v široko korito. Ta vodovod je bil menda tudi še spomenik nekdanje karibske svojine. Gotovo že nekaj isto let stara bajta je bila lesena in zgrajena v tistem prijetnem gorskem slogu, kd se s svojim razveženim ostrešjem in z aherci2 tako sklada z okolico, da si večje umetnosti niti pred-očiti ne moremo. — Njene stene so bile od starosti in vetra že počrnele in razpokane; kazila so jo le prevelika, neokusno za-okvirjena okna, ki jih je v te stene vstavila doba modernizacije stanovanj. Pri bajti nisva opazila nikogar. Zdelo se je, kakor da ni nikogar doma, čeprav so bila vežna vrata na stežaj odprta. Ko sva hotela vstopiti, naju je že za pragom prestregla starka: »Saj nimamo nič; ubogi najemniki smo.« Starka je bila zanimiva. Ko sva jo pomirila, da ji ne bova na težavo, se ni na njenem rumenkastem širokem licu sicer nič spremenilo, ali po zgibih njenega telesa sva spoznala, da ji je padel kamen s prsi. Po njeni zunanjosti bi bilo težko uganiti njeno starost. Po svoji že precej zgrbljeni izsušeni postavi bi mogla imeti tudi 80 let, po gibčnosti 20 let manj, a po njenih živih neizgo-relih očeh ter po še gostih, komaj rahlo posrebrenih laseh bi ji človek prisodil še deset let manj. Vidno zadovoljstvo ji je tudi šinilo čez razorano lice, ko je cula, da govoriva slovenski; kajti tujci, berači in turisti, ki so hodili tod okrog kot gospodje, so bili skoraj izključno Nemci. Ko je starka po nekaj besedah utrujena sedla na prvo prečnico strmih, zakajenih stopnic, ki iso iz veže vodile na podstrešje, sva spoznala, da ji nisva v napotje. Duh 1 Lesena cev, iz katere teče voda v korito. 2 iPristrešje na koncih slemena. sajastih sten in njih prijetni hlad sta naju objela z vso domačnostjo, da sva se tudi midva usedla pred starko na nizki prag preddverja. »Ali je to vse, kar je ostalo od nekdanjih Karme?« je Košat naravnost vpadel s svojo željo, da bi kaj več zvedel od starke. Stara mati pa se ni ganila; Košat je moral mleti dalje. »Koliko let je že, odkar so Karnice grofovske?« »Karnice ¡so bile prodane 1875. leta.« Njen suhi glas je imel poseben strasten prizvok, ki ga je Košatovo tenko uho takoj ujelo. »Mati, kako je prišlo do prodaje karibske hube...?« »To je skurna3 štorija.« Starka se je kratko odrezala, ko da bi hotela zadušiti oživljeno čustvo. Preden pa sva utegnila še siliti vanjo, so se njene oči v globokih jamah zabliskale, da se je čudno pomladil ves njen žolti obraz; v njenih prsih je nekaj za-hreščalo, ko da bi počila tajna struna, potem pa je nepričakovano goreče izsula iz sebe naslednjo zgodbo Karnic. Na Karnicah je živel star ¡rod in že od nekdaj je bila tu bogatija doma. Huba je imela tri sto johov grunta, njen ¡svet je na treh straneh slemena segal dol do doline, kakor bi se Karnice s tremi mogočnimi nogami upirale v nižavo, njeno zaledje pa se je naslanjalo na visoke obirske stene. Včasih je karniški ¡svet segal baje celo do vrha Obirja; ta svet jim je zaradi nekih zadev vzela gosposka. Od tistih časov menda so imeli Karničniki pravico1 žgati kres na Obirju. Zaradi tega so bili znani daleč po koroški deželi, vsaj tako daleč, kolikor so se videle Karnice. Te pa so na severni strani Obirja najvišje ¡selišče in je od tod odprt ves ¡svet do Savinje, do Dobrača in tja čez Šentvid. Znano je tudi, da niso Karničniki v ¡starih časih opravljali tlake niti niso dajali desetine, temveč so plačevali dačo v zlatu. — Vrh slemena, koder raste zdaj črni les, so pokrivala položna polja, pri hiši se je redilo čez trideset govedi in čez sto ovac, razen tega sta spadali k hiši še dve, ob vznožju slemena ležeči bajti, katerih vsaka je tudi zmogla nekaj volov. Karničniki niso bili znani le kot zamo-žen in mogočen rod, pač pa so bili znani tudi po svoji ošabnosti, trdovratnosti in sa- 3 Zoprna, grda. moljubnosti. Ta lastnost jim ni bila vcepljena le od prvotnega njihovega ognjišča, marveč so jo rodile tudi mogočne ženitve; karniške gospodinje so bile iz samih mogočnih hiš bližnje in daljne okolice; celo čez Dravo so bili Karničniki v sorodu z imenitnimi hišami. Pri hiši se je košatil napuh, ki je mnogo pripomogel k žalostnemu koncu Karnic. Moja zgodba se pričenja pred kakimi sto leti, ko je gospodaril predzadnji Kar-ničnik, ki je imel troje otrok, dva sina in eno hčer. Kot po navadi je bila huba namenjena najstarejšemu ¡sinu Ožbeju, zato ga je dal oče naučiti pisanja in branja; da se nauči nemški, ga je še čisto mladega dal na zmeno tja ¡za Svinec, razen tega ga je tudi oprostil vojaške službe. Ko je bilo Ožbeju dvajset let, je prišla k hiši za ibržmico Hudabivška ¡Meta iz belan-skih globač. Hudabeli so bili kajžarji.ki so se preživljali z dninarstvom, z divjim lovom, s kresanjem smole in ¡s prodajanjem črnega ogla. Zaradi tega in pa, ker je bila bajta zmeraj polna otrok, so bili na slabem glasu, čeprav so bili pošteni kot druga soseščina. Še dandanašnji je huda biti siromak; takrat pa, v starih časih, ko ni imel ubogi človek sploh nobene pravice, je bila revščina še hujša in sramotnejša. Najbrž ¡so jim tudi iz tega vzroka ¡dali tako zlobno ime. Otrokom so bili Karničniki botri. S ¡sedemnajstimi leti je postala Meta najlepši deklič v vsej fari in gotovo tudi v celi Podjuni. Bila je srednje velike postave, belega obraza, plavih oči in temnih, ko konoplja dolgih las; njena koža je bila žametna, njena postava kot tisa na Obirju. Njena botra, karniška gospodinja, je hitro spoznala, v kaki nevarnosti je mlada iberž-nica Meta. Zato jo je navajala k samozata-jevanju in pokori, da je morala moliti več rožnih vencev, kakor pa ostala družina. Meta še ni dobro prestopila sedemnajstega leta, ko' je že postala široka z Ožbe-jem. Pri hiši je bilo, kakor bi udarila strela. To je bil nezaslišan dogodek in dva dni ni jed nikomur dišala. Nad hišo je legla strašna mora: »Sramota za Karnice . ..« Najprej je Karničnik položil Ožbeja na koleno in ga pretepel kot petletnega otroka. Na Meto' ni nihče položil ¡prsta. Toda čim se je zvedelo o nesreči, ni smela več sedeti pTi mizi. Zaprli so jo v posebno kamro, kjer je vsa odrta4 čakala na sodbo. Drugi dan so zagnali po staro Hudabi vnieo. ki je kot vdova zastopala tudi očeta. Ko je kakor zbegana zver pridirjala na Karnice, je že na dvorišču na glas zavele al a: »Meta, Meta, kaj si storila? ...« Njen jok je predrl do Metine kamrice. Vendar ni mogla materi odgovoriti, ker so njen jok zadušili onemogli krči njenih izjokanih prsi. Todci gorje ti, ubogo dekle belanskih globač. Karničnika sta sprejela mater kakor dva sodnika: »Poglejte Hudabivka, kakšno sramoto ste nam rodili? ...« Obraz nesrečne matere je bil bolj prestrašen kot nejevoljen nad tem, kar se je zgodilo. Kako tudi ne? Doma je imela še troje majhnih otrok, dvoje, četudi mlajših od Mete, pa je služilo za pastirja pod Olševo. Nato se o Meti ni več govorilo. Huda-bivko so posadili za mizo in jo pogostili po stari navadi, kakor bi se ne bilo nič zgodilo. Hudabivški materi je bilo, kakor bi jedla otravo; da pa ne bi razžalila hišne gostoljubnosti, je jedila po sili. Vsa hiša je bila tiha, razen gospodarjev ni bilo nikogar na spregled; vse se je zdelo nekam grozotno praznično. »Poslušaj Hudobivnica. Nočem ti delati težjega srca, kakršnega po pravici že imaš. Po tebi je prišla sramota nad našo hišo in ti odgovarjaš za to, kar si rodila. Nas ne zadene nobena krivica; bolj paziti, kot smo, nismo mogli. Da pa nihče ne bo mogel kaj čvekati, bom za pankerta položil na graščini trideset raj niš — za petnajst rajniš si takrat dobil par volov —; zato pa mi ti pri svoji krvi obljubiš, da Karnice ne bodo ne o tebi ne o Meti dn ne o pankertu nikdar dn nikoli več cule. Na graščini v Dobrlivesi bom poskrbel. da Meta ne bo dobila v bližini sltiž-be — Hudabivniki pa ne kajže.« Hudabi vnieo je strah stiskal za grdo. Karničnik pa je nadaljeval: »To je prva stvar, ki smo jo na ta način uredili: druga pa je pokora. Ti veš, kako se take reči že od nekdaj kaznujejo. Včasih so vlačuge pred cerkvami privezovali na sramotni steber. To je bila huda pokora. Zmenimo se, katero kazen ji naložimo. Poleg tega odločam še jaz, ker sem 4 Objokana, ji boter ter nadomestujem njenega očeta, i— Ožbeja sem že sam kaznoval, da do smrti ne bo pozabil.« Mož je govoril, ko da bi drva cepil. Njegov obraz je bil neizprosen, njegov pogled sovražen. Hudabivki so od strahu šklepetale čeljusti, mislila je na kajžo, na svojo staro mater in na troje mladih kljunov. »Jaz ne vem, jaz nič ne vem, oče Karničnik ...« Toda Karničnikov sodni glas je nadaljeval: • »Povesno in večno sramoto.« »Povesilo in sramoto!« »Povesno in sramoto, to pokoro sem ji namenil. Pokora mora biti, da ise zadosti časti hiše, ki jo je nesrečna Meta oskrunila.« Nato se je pričela pripravljati starodavna rihta, po kateri so po mogočnih hišah kaznovali prešuštvo. Gospodinja je pogrnila mizo z belim prtom. Karničnik je položil nanjo slamnico lanenega prediva. Nato je zaklical iz dimnice z ukazujočim glasom: »Ožbej!« In sin, ki ga ni bilo prej nikjer videti, se je privlekel v dimnico in se zrušili na klop pri peči. Gospodinja je prignala Meto in jo posadila k mizi, da je bila obrnjena proti božji martri v kotu. Njeno lice je bilo zabuhlo od izjokane žalosti, oči pa krvave od pekočih solz. »Mati, mati,« je zajokala Meta, ko je zagledala staro Hudabivko, in se ji hotela vreči v naročje. Telo stare Hudabivke se je streslo kot v smrtnem krču; toda, zavedajoč se hčerine krivde in svoje siromašnosti pred karniško mogočnostjo, je potlačila svojo materinsko ljubezen in odpahnila hčer nazaj na klop. »Mati, mati, ali me preklinjate tudi vi? ...« je zavpila Meta. Mati jii prestrašena ni mogla odgovoriti. V dimnici je vladala strahotna mora, polna čudne slovesnosti. Meta je z nejasnim dojmom zastonj iskala odgovora pri navzočih. Skozi solze je videla skrušeno, plaho mater, ki ise je stiskala 'k steni, iin skrušeno Ožbejevo postavo za pečjo, ki ni bila njegovi pravi podobna. Videla je strogi, mrzli in neizprosni Karničnikov obraz, neobčutno lice svoje gospodinje, iz katerega je edino to mogla posneti, da ji gori od neizmernega sovraštva. Ta sovražni obraz se niti malo ni zganil, ko jo je trdo vprašala: (Dalje prihodnjič) Ivan Minatti %ise, le tise... Plešejo, plešejo beli metulji, beli metulji, srebrne cvetice; čez strehe, čez dimnike jih neso ume, nevidne nožiče. Tiho, potiho trkajo o okno, šepečejo bajko o zlatih gobanih in zmaju in vilah v pravljičnem gozdu, o škratih in velikanih. Plešejo nad zasneženim mestom beli metulji, srebrne cvetice ... Sanje; v bleščeči mrak, k oknu prislanja punčka nosek in lice. Tiše, le tiše cvetice, metulji, tiše, le tiše, da bo zaspala, da bo zasanjane očke zaprla mamina punčka mala. J\)A GREDAH SLOVENSKE KULTURE KOLIKO PROSVETNIH DRUŠTEV IMA SLOVENIJA Skuipaj ¡z delavskimi prosvetnimi društvi ¡•Svoboda« je imela Slovenija lami 728 prosvetnih društev z okrog 76.000 člani. Ta društva imajo 664 knjižnic, 171 ljudskih univerz in izobraževalnih odsekov, 575 pevskih zborov, 53 orkestrov, 53 .zabavnih orkestrov, 87 godb na pihala, 76 ta pib u raški h zborov. 29 harmonikarskih zborov. V letu 1953 so pevski zbori in orkestri priredili okrog 900 samostojnih koncertov, poleg tega pa sodelovali na neštetih proslavah Ln prireditvah. Prosvetna društva imajo 642 igralskih skupin, ki so priredile v dveh sezonah 4651 predstav, ki so imele nad milijon gledalcev. Poleg teh deluje v društvih 82 recitatorskih zborov, 78 lutkovnih odrov, 5 literarnih krožkov, 17 likovnih krožkov itd. Izredno lep razvoj so v dveh letih svojega obstoja dosegla delavsko prosvetna društva »Svobode«, ki so polno dokazala, da je bila njihova ustanovitev res potrebna in koristna. 152 teh društev s številnimi sekcijami danes plodno deluje po vsej Sloveniji. Postala so prava žarišča delavske prosvete v mestih in na podeželju, ki se nenehno krepe in množijo svoje vrste. MILIJON DINARJEV ZA NAKUP NOVIH KNJIG Okrajni ljudski odbor Maribor okolica je dotiral milijon dinarjev za nakup novih knjig ljudskim knjižnicam, ki jih je v mariborskem okraju 61. Knjige so bile razdeljene tistim knjižnicam, ki imajo največ obiskovalcev. III. LJUBLJANSKI FESTIVAL BO PREKOSIL DOSEDANJA Priprave za III. Ljubljanski festival so v polnem razmahu. Kakor izgleda, bo ta festival zelo prekosil dosedanje, čeprav je sedaj program prireditev, ki se bodo prirejale skoraj dva meseca od začetka junija do 22. julija, nakazan šele v obrisih. Letošnje leto je za belo prestolnico Slovenije jubilejno, saj Ljubljana praznuje letos desetletnico osvoboditve. In tako bodo tudi prireditve festivala spadale v okvir jubilejnih proslav bele Ljubljane. Na festivalu bodo sodelovala najboljša jugoslovanska gledališča, Slovensko narodno gledališče iz Trsta, koncertni pevci in ansambli, folklorne in baletne skupine itd. itd. Prireditve bodo, če bo vreme ugodno, o čemer smo prepričani, večinoma na prostem. V ta namen bodo prireditelji izbirali prostore za nastope v najlepših zgodovinskih kotičkih stare Ljubljane, in sicer bi prišel za to v poštev Trg francoske revolucije v zgodovinskih Križankah, dvorišče rotovža in Novi trg. kjer so prelepe baročne stavbe stare Ljubljane. V okvir festivalskih prireditev bodo spadale tudi razne razstave. Tako bo v Narodni galeriji razstava grafičnega bienala, v Jakopičevem paviljonu on Mali galeriji bodo umetniške razstave, dalje bodo prirejene šolske, muzejske in gospodarske razstave. Vsekakor se hoče Ljubljana s festivalom v svojem jubilejnem letu prav posebno postaviti in vse kaže, da bo tudi obisk prireditev prekosil vse dosedanje, ker je zanj že zdaj zelo veliko zanimanja. \yç ^Ej i : • ’« g -. ;" ggj L i>5f . '•¡¿w’ rji - JÍ|sÉ& J žff m| Æ h# % f p ”'‘i| ’ ■ *4 - -. s? rr nh -'wife, i ¿4P Jhk4 '«jf5 ,;•-•» IIP (ID ID furmanec, ko peljejo skupino ljubkih belih >snežink*. — Tudi v Zavodu za slepo mladino v Ljubljani so veselo silvestrovali. — Janezek je hudo radoveden, kaj fe v tem lepem velikem zavitku. — Prizor, kako so pričakali novo leto v Ljubljani veliki >otroci*. — Tri slike na desni pa predstavljajo prastari narodni običaj silvestrovanja Bohinjcev tujstva. Hranilnica bo* odprla podružnice v Tolminu, Idriji in Ajdovščini. — Lastno hidroelektrarno si bo uredila centralna elektrogospodarska šola v Cerknem. Mnoga podjetja so v ta namen že podarila šolli razno gradivo din stroje. Elektrogospodarska šola v Cerknem je triletna in ima svoj internat za 160 učencev. Šolo po-sečajo gojenci iz vse države, ki se [pridno udejstvujejo tudi na kulturnem področju. — 75-let-nico društva so 12. 'decembra praznovali postojnski gasilci. Društvo ima danes 120 članov in ima tudi.svojo gasilsko godbo. Zdaj nameravajo ustanoviti še pionirski tamburaškiii zbor. — Tri krepke deklice je roidlila Marija Urbaseva iz Slive pri Uncu. Doma ima že tri fantičke, ki so tako kar naenkrat dobili še tri sestrice. Predstavniki okrajnega ljudskega odbora so materi poklonili razna lepa 'darila. — Zeleni granit, ki miu pravijo tudi okrasni kamen, so odkrili na Pohorju v bližini Oplotnice, kjer že vrsto let kopljejo navaden (granit, ki ga pošiljajo po vsej_ Jugoslaviji. — Pred Narodnim muzejem v Mariboru so odkrili spomenik pisatelju Josipu Jurčiču, Iki je živel v Mariboru v letih 1868 do 1872. — V Grudnici nad Mostom na Soči je pred kratkim zasvetila elektrika. Za elektrifikacijo so porabili 3.4 milijona dim. — V občini Most na Soči so latois prenovili šole na Selah, v Pod-melcu, Planoti, Idriji pri, Bači, na Slapu. Novo šolo iso ¿gradili' na Pečinah. — Na Slapu je začel 'Obratovati modern mlin, ki lahko namelje 15.000 kg moke dnevno. — Tečaje Rdečega križa so organizirali v Kobaridu, Tolminu in Idriji. Obiskuje jlilh 485 deklet. —■ Strokovnjaki so ugotovili1, da znašajo rezerve bakrene rude v Jugoslaviji olkrog 175 milijonov ton. — V okraju Ludbreg so letos prvič nasadili riž. Pridelek je bil dober dta nameravajo prihodnje leto riž Sadati še na večjih površinah. — V Mokronogu so odprli zadružni dom. — 'Novo tovarno kmetijskih strojev gradijo v Požarevcu. Tovarna bo izdelovala vse vrste strojev in naprav za kmetijstvo. Vrednost letne proizvodnje bo znašala 1.350,000.000 dinarjev. V lesno industrijskem podjetju v Belišču je začela obratovati velika nova žaga, zgrajena ina naj modernejši način. Žaga je skoraj popolnoma mehanizirana itn varna pred ognjem. Njena letna kapaciteta je 16.000 (kubičnih metrov trdega lesa v rednem delovnem času. — Tovarna za predelavo perutnine je začela 'obratovati v Nišu 29. novembra', na praznik republike. Strojno- opremo so izdelala domača podjetja!. — Ladjedelnica Split se je razvila v veliko moderno podjetje, Oib desetletnici »Oballn-e linijske plovbe« so svečano spustili v morje ladjo »Ohrid«, ki lahko sprejme 300 potnikov in 15 ton tovora. Še pred to je ladjedelnica izdelala dve podobni ladji »Karlovec« in »Valjevo«. Zdlaj gradil ladjedelnica novo veliko ladjo »Jugoslavijo«, tipa »Partizanka«, ki bo lahko sprejela 1200 potnikov in bo naijmoder-neje opremljena že leta 1956 rezala morje. — Statistični strokovnjaki trdijo, da bo imela leta 1970 Jugoslavija 25 milijonov prebivalcev, medtem ko jih je po- uradnili podatkih iltnela 1. marca 1953 16 milijonov 900 tisoč. DOM IN DRUŽINA VZGOJNI POMEHKI 3( a j bomo kuhale MOJ OTROK JE TAKO OBČUTLJIV Koliko je mater, ki tako potožijo. Ali pa se vse tudi zavedajo, da takšna prevelika občutljivost lahko pozneje v življenju privede do živčnega zloma, če otroku že v prvih letih s pravilno vzgojo ne pomagamo. Pomagamo pa mu na ta način, da otroka prepričamo, da svojo željo lahko uresniči kljub preobčutljivosti, ki ga pri tem ovira. Ce se otrok n. pr. boji teme, mu moramo lepo dopovedati, da se tudi drugi otroci boje teme, da pa znajo ta strah premagati in jim še na misel ne pride, da bi zaradi tega ne imeli tistega, kar bi radi vzeli iz nerazsvetljene sobe. Tako bo otrok sam v sebi premagal strah in s tem tudi svojo preobčutljivost. Prizadevati si moramo, da v otroku vzbudimo kar se da veliko zanimanje, da izvrši neko stvar in da mu to stvar opišemo na moč privlačno, tako da bo otrok prostovoljno obvladal občutke, ki ga ovirajo. Občutljiv otrok mora sploh neprestano dobivati vzpodbudo in mora doumeti, da je bolje, če je pogumen, kakor pa da bi bil suženj svojega strahu in kljubovalnosti. Zelo napačno pa bi bilo, če bi skušali otroka prepričati na ta način, da bi se njegovi preobčutljivosti in boječnosti posmehovali. Prav občutljiv in boječ otrok potrebuje res najglobljega razumevanja. Zato se moramo, pa čeprav se nam zdi vzrok otrokove boječnosti še tako smešen, popolnoma vživeti v otrokov svet in gledati stvar tako kakor jo gleda on. Če bi se mu pa posmehovali, bi s tem dosegli le toliko, da bi otrok svoj strah pred nami prikrival, sam pa bo pri tem dvojno trpel. Edino s postopnim in pametnim prepričevanjem in velikim razumevanjem bomo pri svojem otroku dosegli, da bo končno premagal svojo preobčutljivost ter si bo pridobil samozaupanje in samostojnost. ŠTRUKLJI S PREKAJENIM MESOM Na žlici masti zarumenimo drobno sesekljano' čebulo in dodamo nekaj sesekljanega zelenja od zelene. V tem hitro opražimo 2 na ¡kocki zrezani žemlji in 10 do 15 dkg na drobne kocke zrezanega prekajenega mesa. Posebej pretlačimo 60 dkg kuhanega krompirja, mu dodamo 15 dkg moke, jajce, precvrte žemlje z mesom, osolimo ter vse pognetemo v čvrsto itesto, iz katerega oblikujemo za pest debelo klobaso, ki jo kuhamo v slanem kropu 20 minut. Kuhano hitro vzamemo iz kropa, obli-jemo z mrzlo vodo, odcedimo ter štrukelj narežemo na široke rezine, ki jih zložimo drugo poleg druge v pomazan pekač ter jih v pečici zapečemo, da dobe tanko skorjico. Štrukel.jčke zložimo na krožnik ter jih serviramo s solato, omako ali kislim zeljem. RIŽOTA ZA RAZVAJENCE Manjšo kokoš očistimo, ji izrežemo koščice, nakar meso in jetra z 2 gobicama vred zrežemo na primerne koščke. Na 8 dkg presnega masla zarumenimo drobno sesekljano čebulo, dodamo meso in pražimo na močnem ognju, da se meso zakrkne. Nato dodamo 25 dkg neopranega suhega riža, da ostekleni. Dodamo mu soli, za noževo konico pa- prike, žličko paradižnikove mezge in nekaj zrnc kumine. Se enkrat prepražimo in zalijemo z juho, v kateri smo kuhale kokošje kosti. Ko rižota zavre, jo otegnemo na rob štedilnika, jer jo pokrito do mehkega zdu-šimo. Med dušenjem jo nekajkrat z vilicami zrahljamo. Serviramo jo z .nastrganim bohinjskim sirom. SVINJSKI KOTLETI MALO DRUGAČE 10 za prst debelih svinjskih kotletov lahno potolčemo z obeh strani in dobro pretaknemo s koščki šunke. Nato jih na obeh straneh začinimo s soljo, papriko im kumino, po eni strani pa jih potresemo z moko. V prostorni kozici močno segrejemo toliko masti, da je dno' pokrito ter položimo vanjo kotlete na pomokani strani. Hiitro jih zla-torumeno zapečemo, nato obrnemo in po dragi strani počasneje pečemo, da tudi lepo zarumene. Nato odlijemo mast in jo nadomestimo s presnim mašilom, v katerem spečemo kotlete do konca. 'Nato dodamo žlico paradižnikove mezge, zalijemo z nekoliko vode, da dobimo gosto omako, ki jo dobro pokuhamo. Pečene kotlete izdevamo v primerno posodo in oblijemo z omako ter okusno garniramo s peteršiljem, hrenom in kislimi kumaricami. -v*- • Ce imamo r družini bolnika Če imamo v družini bolnika, ki boluje za kakšno kronično boleznijo, mora biti gospodinja pri pripravi hrane posebno skrbna. Kajti dostikrat je prav od prave prebrane odvisno, da se bolniku bolezen zelo izboljša in da hitreje 'ozdravi. Bolniško brano je najbolje pripravljati na surovem maslu ali olju ali (rastlinski masti, ker je svinjska mast težko prebavljiva. Bolni na želodcu naj ne uživajo preveč mastnih iin kislih jedi. Odreči se morajo tudi vsem ostrim začimbam. Če zdravnik predpiše dieto, se mora gospodinja strogo držati teh navodil. Malokrvni ljudje in tisti, ki so okrevali po težki, dolgotrajni bolezni, naj uživajo krepke juhe, toda brez ostrili začimb. Meso naj jedo največ pečeno. Od sočivja je najbolj priporočljiva špinača in korenje. V njihovih jedilnikih naj bo čim več kuhanega sadja, mehko kuhanih jajc in mleka. DEKLICA VEKA (Koroška narodna pripovedka iz Roža) Deklica je pometala in našla krajcar. Za ta krajcar je kupila piskerc in je šla jagode nabirat. Tam jo je zajela noč. Deklica je prekucnila piskrček in zlezla vanj, da bi prenočevala. Kmalu je prifrčala muha in prosila, ali sme pod streho. Deklica pravi: »Kar sentr (sem notri) pojdi, zate bo že še kaj kraja.« Komaj je muha notri, prileze žabica, potrka in vpraša: »Kdo je tam notri?« Deklica pravi: »Jaz, sirota deklica in muha pobrculja.« Tudi žabica prosi za streho, deklica pa jo povabi: »No, pa pridi še ti sentr, se bomo že stisnile.« Potem priskače še zajček, potrka in vpraša: »Kdo je tam notri?« »Jaz, sirota deklica, muha pobrculja in žabica pokrcu-Ija.« Zajec prosi: »Ali daste še meni malo prostora?« * 5 Drobcena sem An sem kratka, svetla sem in vsa sem gladka, eno le imam uho, a na «vetu ni nobene hiše, hišice brez mene. (šivanka) REŠITEV KRIŽANKE (iiZ St. 9—10) Vodoravno: 2. mir, 4. pepel, 5. ded. Navpično: 1. pipec, 2. med, 3. red. »Kar skoči sentr, bo nam pa topleje.« Pozneje pride še lisica: »Kdo je tam notri?« »Jaz, sirota deklica, muha pobrculja, žabica pokrculja in zajec novi hlapec!« »Bo pa še zame kak kotiček,« pravi lisica in se zmuzne noter. Ponoči pride še medved in vpraša: »Kdo je tam notri?« »Jaz sirota deklica, muha pobrculja, žabica pokrculja, zajec — novi hlapec in lisica pridna deklica.« Medved pa nič ne prosi, marveč se kar baše noter. Toda piskrček poči, deklica pa veka ... Rojak Marinkovič Jerko, doma iz Blata na Korčuli, vidni sindikalni delavec in velik prijatelj nove Jugoslavije, ki že vrsto let živi v dalnji Avstraliji, je nedavno obiskal rojstno domovino FRANCIJA Po dolgem molku se spet oglasim z nekaj novicami, ki pa danes niso vesele. Smrtna kosa nam je pokosila zavednega naprednega Slovenca Gantarja Leopolda, rojenega 1. 1893 v Žirih pri Logatcu na Notranjskem. Podlegel je operaciji možganske mrene v bolnišnici v Strassburgu. Zapušča sina in dve hčerki, ki pa sta že preskrbljeni. Tukaj je bil pokojnik splošno priljubljen in vedno pripravljen pomagati svojim tovarišem. Še kratko pred smrtjo je delal načrte in se veselil, kako bo letos spet obiskal svojo rojstno domovino. Žal pa mu to ni bilo usojeno in zdaj za vedno počiva v tuji zemlji, daleč od domače dežele, ki jo je tako rad imel. Druga žalostna novica je, da se je v rudniku Anderny Ga-villion ponesrečil zavedni Slovenec tov. Tone Pfeifer, ki je bil vedno vnet zagovornik naše slovenske stvari v tujini. Bil je voditelj mladincev in udeležil se je tudi mladinske delovne brigade, ki je šla na prostovoljno delo v domovino. Vsi, ki ga poznajo, mu želijo iz srca, da bi čimprej okreval in se vrnil zdrav in vesel med svoje tovariše. (Isto želi tudi uredništvo »Rodne grude«, ki je prepričano, da se je ta želja medtem ko je bil dopis tiskan, tudi že uresničila.) Martin Pajtler, Trieux BELGIJA Danes vam ne sporočam veselih novic. V kratkem sem izgubil dva prijatelja, soseda. Prvi je prijatelj Vehar Leopold iz Frameries, rojen 1. 1902 v Gori pri Idriji, ki je prišel v Belgijo 1. 1929. Podlegel je rudarski bolezni — silikozi. 12. decembra pa je umrl rojak Ivan Luzar iz La Bouverie. Doma je bil iz Grobelj pri Št. Jerneju na Dolenjskem, v Belgijo pa je prišel 1. 1928. Voščim vam srečno in plodno novo leto! A. Baričič, La Bouverie AFRIKA Vaše pismo in »Rodno grudo« prejel. Najlepša hvala za vse. Veseli me, da so se vam do-padle slike; tudi danes jih nekaj prilagam in tako boste dobili počasi celo zbirko za album. Kasneje vam bom tudi poslal sliko rudnika in mlina. Sedaj se gradi nov mlin, ki bo predelal na dan po 1000 ton rude in bo gotov do konca marca. Iz Miloše mi je pisal rojak po imenu Marko Frovič, najbrž doma kje od Idrije. V kratkem me bo prišel obiskat in upam, da se bova ustmeno bolje sporazumela kakor pismeno. Če drugače ne bo šlo, pa po zamorsko, to je nekakšen esperanto tukaj. Glavna stvar je, da pride, ker sem željan videti zopet domačega človeka in se z njim porazgovoriti. Sedaj imamo tukaj deževno dobo in smo imeli že nekaj močnih nalivov ali vročina je kljub temu huda, posebno noči so soparne. To je čas moskitov in drugih insektov, ki niso nič kaj prijetni. Tudi kače so prišle na površje in jaz sem pred kratkim eno ubil, ki je bila dolga skoraj dva metra. Tukajšnji zdravnik ima neko drugo v špiritu z mladiči. Bilo je namreč tako, da ko jo je ubil, je še skotila žive mladiče. Posebno paziti se je treba pred škorpijoni, kei' njihov pik zelo boli. Jaz pošiljam mnogo teh insektov v Nemčijo in profesor mi je zelo hvaležen zanje. Tudi nekaj prepariranih kač sem mu že poslal lani, prav tako sem eno poslal vrhniški šoli. Stanko Grom, Mpanda, Tanganijka S proslave jugoslovanskega državnega praznika pri društvu >Slavček< v Merlebachu. Nastopila sta najmlajša člana Marica Gričarjeva in Karli Škruba. Zadaj mladi mandolisti .iz Štiring-Vendela WESTFALIJA Cas je, da se zopet malo oglasim. Lepo se zahvaljujem za redno pošiljanje našega izseljenskega lista »Rodne grude«. Kadar jo prebiram, se mi zdi, kot da bi govoril z vami v domovini. Odkar tudi redno prejemam »Slovenskega poročevalca« in »Tovariša«, ki ju z zanimanjem čitam, lahko vsakemu povem, kako napreduje nova Jugoslavija. Zlasti še pozdravljam gospodarski plan za leto 1955, iz katerega je razvidno. da bo Jugoslavija v novem letu posvetila posebno pozornost kmetom. Zelo smo veseli tudi oddaj Radia Ljubljana. ob lepih domačih pesmih imamo dostikrat solzne oči. Tukaj v Porurju je mnogo Slovencev umrlo za silikozo, posebno tisti, ki so prišli iz stare domovine še pred prvo svetovno vojno. Ženske, te so pa še korenine. Samo v Gladbecku jih živi mnogo starih nad 80 let, ki rade govore slovensko in tudi slovensko čitajo. Sedaj pa želim odboru Slovenske izseljenske matice vesele božične praznike in srečno novo leto. Mariin Lončar, Gladbeck ZDA TRAGEDIJA SLOVENSKE IZSELJENSKE DRUŽINE Ko se je lani 49-letni clevelandski Slovenec Anton Štraus, doma iz okolice Trsta, peljal na obisk k sinu, ki je bil na počitnicah z Boy-skauti, je prišlo v Thomson Townshipu do nesreče, pri kateri je bil Štraus na mestu ubit, njegova žena Eunica, roj. Zalar, pa je dobila težke poškodbe. Pred pogrebom pa je prišel v pogrebnikovo kapelo oče pok. Štrausa, star 79 let. Sinova nesreča ga je tako pretresla, da se je zgrudil in umrl zadet od srčne kapi. Oče je bil doma iz vasi Hotična na Primorskem ter je bil v Ameriki 49 let. Sin in oče sta imela skupen pogreb. Prizadetim izrekamo toplo sožalje tudi v imenu »Rodne grude«. ADAMIČEVA USTANOVA V Clevelandu je bil izvoljen stalen odbor »Spominske ustanove Luis Adamič«, ki bo zbirala prispevke za odkup Adamičeve literarne zapuščine. Odborniki ustanove so: Vatro J. Grili, predsednik; Janko N. Rogelj, tajnik; John Žigman, bla- Rojak Leo Štrukelj iz Nem York a se poslavlja od svojih sorodnikov in prijateljev na ljubljanskem kolodvoru gajnik; Anton J. Terbovec, zapisnikar; Stanley Dolenc. Joseph Trebeč in Anthony Pluth, nadzorniki. Odbor je predlagal, naj bi se prijavili posamezniki, ki bi med letom zbrali za ustanovo po sto in več dolarjev. Že v prvem tednu se je prijavilo 15 dobrih Adamičevih prijateljev, ki so pripravljeni zbrati po sto dolarjev. Izmed teh so nekateri že izpolnili svojo plemenito nalogo. ARGENTINA Tudi v Argentini smo slovenski izseljenci ustanovili svojo zadrugo, ki je prva slovenska zadruga tukaj. Zadruga je pod zaščito tukajšnjih oblasti in bo nam Slovencem v veliko pomoč. Ustanovili smo jo v svojih prostorih v Ulici Centellara 2219. V odbor so bili izvoljeni: Vincent Rogelj iz Tupalič na Gorenjskem. predsednik; Juan Jelenc z Dolenjskega, podpredsednik; Domingo Lesjak iz Ri-hemberka, tajnik; Juan Tušar iz Idrije, drugi tajnik; Juan Močnik s Črnuč, blagajnik; Juan Gregorec iz Zadobrove, drugi blagajnik ter pododbor-niki: Uršič, Tomelj, Lovriha, Curk, Brišček. Glavni kontrolor pa je nekdanji urednik Slovenskega glasa Ivan Kacin. Rojak Martin Bolha iz Akrona, Ohio, in sin Mariin iz Kalifornije ob obisku svojih sorodnikov o stari domovini CHICAGO, III. V kratkem ram posl jem naročnino za »Rodno grudo« za prihodnje leto. ker jo zelo rada berem in zdaj pozimi je dosti časa. ¡Pozdravljam vse v uredništvu ¡in voščim vesele božične praznike in srečno novo leto vsem naročniiko.m »Hodne grude«. Johanna Klančnik GARSOM MINE, KANADA Pošiljam vam dva dolarja za naročnino din se vam lepo zahvaljujem za redno pošiljanje časopisa »Rodne grude«, ki je zelo zanimiv. Posebno radi beremo od svojih rojakov, ki so raztreseni po vsem svetu. A. Gerden CLE ELUM, WASHINGTON Naj ¡napišem mekaj vrstic v priljubljeno »Rodno grudo«. Ker jo točno dobivam in vestno prebiram, vam tukaj pošiljam naslove treh novih naročnikov poleg moje naročnine za eno leto. V listu »Rodni grudi« z veseljem eiitaim črtice, ko pa gledam slike, se mi pogled kar ne more odtrgati od njih. Zelo bi bil vesel, če bi enkrat zagledal v »Rodni grudi« fotografijo štajerskih planin Ojstrico in Veliki vrh ali pa vas Luče, kjer sem hiil rojen. V teh planinah sem pasel ovce kot deček. Raymond Kladnik ABERDEEN, WASH. Priloženo vam pošiljam ček za obnovo treh naročnin za »Rodno grudo«. Žal mi je, da ne morem poslati več, ker v naši naselbini so Slovenci redki in smo zelo oddaljeni drug od drugega. Meni se »Rodna gruda« zelo do-pade, prav rada pregledam tudi vsako slikico iz moje drage slovenske dežele. Mary Iskra DETROIT, MICH. Pošiljam vam naročnino za »Rodno grudo« za eno in pol leta. Ob priložnosti vam bom poslal spis za vašo zanimivo revijo. Frank Gaber FONTANA, CALIFORNIA Prigibno prilagam bančno nakaznico za vsoto 20 dolarjev za naročnino na list »Rodna gruda« za naslednje naročnike: Vera Levec, Chicago, Math Cukale, Los Angeles, California, Rose Sajovic, Fremont, Chicago, Valentin Fortuna, Fontana, California, Josephine Blasich, Fontana, California, Cecilia Blashuin, Los Angeles, California, Joseph Lapp, Fontana, Calif., Anton Jordan, Fontana, Calif., Anton Blatnik, Fontana, Calif. Najlepše še oba z ženo zahvaljujeva uradu Slovenske izseljenske matice za naklonjenost in poslugo za časa najinega bivanja v Sloveniji. Zato najiskre-neje pozdravljava vse osebje. Skušala bova pridobiti še več naročnikov za vaš list. Od časa do časa pa bova poslala kakšen dopis o Fontani ali južni Cali-forniji. Frank in Minka Alesli WILLOUGHBY, OHIO Vaš časopis »Rodina gruda« prejemam redno vsak mesec. Zelo zanimivo' je citati novice in gledati fotografijeiz vsega sveta. Prilagam 2 dolarja im unam, da bom še naprej vaš zvesti čiia-telj. Fane Perušek TRAUNIK, MICHIGAN Danes sem vam poslal po M. O. znesek 65 dolarjev, in sicer za 15 koledarjev in za »Rodno grudo« za mene za 1. 1954 in 1955 ter enoletno' naročnino za ¡rojake: Joe Knausa, Johna Vesela, Antonio Kokovnik, Antonio Knans, Antonio Bartel in Mary Mahne, — prebitek pa naj bo za Luis Adamičev spomenik. »Rodna gruda« mi zelo ugaja. Zelo so mi všeč slike naše lepe pokrajine, s katerimi je Slovenija talko bogato obdarjena, seveda imamo tudi priložnost seznaniti se s slovenskimi pisatelji in književniki. Luis Mikulicn «. IB