List za šolo in dom. Izlmja 1. in 15. dne vsakega meseca, in veljit za celo leto 3 gold. 50 kr. za pol leta ■ gold. 30 kr. Tečaj X. V Ljubljani 15. maja 1870. List 10. TOŽEČA. T C C A.. »Z.akaj pač žalostna si tica, Da več ne poješ, kakor prej? Morda ostala si samica Zgubivši družeta, povej? Morda ne veš, da v naše kraje Vernila se je pomlad spet, Ki krog stvarem življenje daje, Razsiplje zelenje in cvet?« »»O vem, da tu je pomlad zala, Ki vsem je ljuba tak' serčno; Tud' jaz bi se je radovala, Al' srečo vzel mi je nekdo. Ko šla iskat okrog sem hrane, Da mlade bi napitala, Prišel nekdo je iz poljane, Mi mlade vzel iz gnjezdica. Zato sem v žalost zatopljena, Ko sestre krog se vesele, Ker reva zdaj sem zapuščena In moji mladi, kdo ve kje? — Pri njih veselje sem imela, Ki nikdar več ne verne se, Po dnevi sem jim sladko pela, Po noči krila gnjezdice. Zdaj moram ločena pa biti Od mladih svojih za vse dni; Kako se čem še veseliti, Vide neusmiljenost ljudi!«« Fr. Cimperman. Pedagogika in verozakon. (Konec.) Da pa zopet pridemo do svojega primerjanja, prašajmo v drugič, kako se zmožnosti harmonično ali soglasno razvijajo. Red verdeva vsako mnoštvo, in pogoj vsakega reda je višje edinstvo, ktero pa je ali v okrožju verdevanih reči, ali nad njimi. To višje edinstvo izpeljuje kerščanska pedagogika iz Boga in njegove milosti; za raeijonalno (zgolj umsko) pedagogiko se pa to mora iskati le v človeški naravi. Človek bi tedaj sam iz sebe brez božjega razodcvauja mogel vravnati razmero med spoznanjem in hotenjem, med duševnimi in telesnimi močmi, med notranjslvom in vnanjstvom, med osebnim in druščinskim poklicem!! Človeška poželjivost je že sama po sebi močni nagib, ter rada razgraja, ako je nagib višje verste ne varuje v ravnovtežju. Takih nagibov ima kerščanstvo obilo; neverna pedagogika, iz-vzemži vnanje posilstvo, opira se le na misel človcčanstva (zgolj humanizem). Za nepopačeno človeško izobraženje se pametno, to je premišljeno, in z vspehom ne moremo poprej prizadevati, dokler ne določimo, kaj je zgolj humanizem (človečanstvo). Ako pa ločimo človečanstvo od osebe za pedagogičen ali praktičen namen, ne dosežemo ničesa, ker na tak način se dobi le metafizičen zapopadek človeškega bistva; kakor tako se pa nc more niti zboljšati, niti pokvariti. Humanizem naj se pa išče v estetičnem izobraževanju. Ne glede na to, da je nemogoče povsod veljavno mero najti, kaj je lepega in spodobnega, ne da se to tako dolgo izpeljati, dokler je na svetu milijone ljudi, kteri si morajo s teškim nekoliko tudi z duhomornim delom svoj vsakdanji kruh služiti; to pa stavlja znanstvenemu izobraženje nepremakljivo zapreko. Da razširjenje znanih in iznajdba novih mašin tukaj bistveno ne more nič prenarediti, je očividno. Velja pa nemara dobro-voljnost, s ktero sami dobrote v življenji vživamo, pa jih tudi drugim privoščimo za verhunec humanistične omike, — zato res naš čas ni vgoden, ko si narod, druščina in posamesni bojuje za svoj obstanek. Darežljivost in resnična nesamopridnost za občno korist, ktera je nekristijanu naj višja in perva, kristi-janu pa druga krepost , to bi bil res cilj in konec, kterega mora vsak visoko čislati; po naših mislih se pa to pri nagibih, ktere ponuja zgolj naturna pamet brez božjega razsvetljenja, doseže le prav redkokrat. Bolj določno so pa želje in hrepenenje našega tolikanj materijalnega sveta izgovorjene v pesnikovih besedah: „V tihi sreči naj vsak vživa svoje veselje; ako verlnica sama sebe kinča, kinča tudi vert"; pri tem se pa lahko zgodi, da ima vertnar toliko z lastnim cvetličnim gerinom, toliko s svojim tihim ali hrupnim veseljem opraviti, da mu za tuje skerbi ne ostaja ne časa, ne moči. Kolikor se je namreč novošegna druščina odtegnila duhu pozitivnega in sprejetega kerščanstva, je njena glasilka, ako že ravno ne „virtus post numrnos" pa vendar „do, ut des facio ut facias" — koliko plačaš, toliko dam, ali, kolikor ti meni, toliko jaz tebi. Tvarinarju je kruli in razveselovanje naj višji nagib. Da pravi humanizem, po ktereni bi mi morali hrepeneti, ne ostane meglena podoba, ampak na tanko določena namera, morali bi postaviti vzor ali izvirno podobo, popolnega človeka, ktera bi zadostovala na vse strani, in bi bila vzvišena slehernemu, kteri bi jo posnemal. Takošni vzor ima kerščanska vera v osebi božjega sina, našega odrešenika, kakor je dobro naslikana v evangeljskili zgodbah in v izročilu svete cerkve; ni pa ta podoba nikakor takošna, kakoršno naš svet podtikaje ji svoje misli po samovoljni kritiki iz nje nareja. Ako smo tedaj vedoma in s povdarkom omenjevali točke, v klerih se razločuje kerščanska pedagogika od racijonalizma, moremo pa pripravljeni biti na ugovor, da nam nasprotna stranka ne zaverže vere, ampak v drugo versto stavlja le verozakon (konfesijon); kar imajo pa verozakoni splošnega, to pa povdarja in povzdiguje. Vprašajmo pa naj poprej: ali je tukaj govorjeno le od kerščanskih vcrozakonov in kar imajo le—ti skupnega med sabo, — pa bojimo se, da bi moderne pedagogike s takim vprašanjem smerlno ne razžalili. — Odgovor bi bil: da! Kakošna zadrega in stiska pa nastane sedaj za take pedagoge, ko morajo iz vseh kerščanskili verozakonov odbirati nauke vsem skupne! — Zgoditi se more le dvoje, in to dilema priporočamo vsem a) to ni mogoče, potem se uči v šoli toliko verskega nauka, kolikor je videti strahov, kteri so v sredi votli, ob kraji pa jih ni nič, in b) jc mogoče, in iz tega skupnega se napravi potem nov verozakon, v kterem bi mogli radi ali neradi vtopiti se vsi verozakoni. Človek, kteremu se sanja, da more kerščanstvo biti brez verozakona, (brezkonfesijonalno) v cerkveni zgodovini še praga rii prestopil, in je čisto neveden v tej znanosti. — To bi bila tvarina brez oblike, vera brez zaderžaja, občestvo brez zaveze in znamenja, in naj krajši in boljši izraz, kterega bi vsak lahko terdil, bi bil: Toliko verujem na kerščansko cerkev, kolikor je meni prav. Verski poduk brez verozakona ni nikakor ker-ščanski. Komur je vera v resnici draga, vendar mora spoznati: čimveč se rušijo nauki o verozakonili, tim bolj peša versko življenje, tim bolj se goji mlačnost. Kdor tedaj noče, da bi se vera oživela in ukrepila, prizadeval si bode tudi, da se 10* odpravijo razloči vni nauki v verozakonih; kdor zna doslednje misliti, lahko to razumeva. Bralcem „Tovarša'v je menda znano, kakošne svete je dajal I)iester\veg učeniku, kedar ima učiti verozakon, pa ga v sercu ne veruje. Konečno naj še pristavim nektere verstice. Nravnovcrska odgoja je tudi po novi šolski postavi zapovedana, in slavna vlada je to javno v mnogih prilikah izrekla. Ta nravnoverska odgoja pa pri nas ne more drugačna biti, kakor katoliška. V verskih rečeh dovoljujejo nove postave učiteljem večjo prostost, toliko večja pa je sedaj dolžnost vernega učitelja, da se ne sramuje svoje vere očitno pokazati, toliko bolj častno tudi zanj, ako je pokoren cerkvenim postavam tudi sedaj, ko ga deželska postava tako strogo v to ne veže. m Močnik. 0 učilu pri branji. Za učiteljski zbor spisal L. Betar. Govor ima posamesne glase in vsak glas svoja znamenja, kteri so deli vse abecede. Iz malega števila teh znamenj se po pismu kaže bogati zaklad posamesnih besedi. Ko se učenci vadijo brati, treba je, da 1) vsaki glas in njegovo znamenje dobro poznajo, t. j., da čerke pravilno berejo; 2) morajo vsak izrek, kteri se izobražuje po mnogoverstnem verstenju čerk, prav izrekati t. j. zloge brati; 3) morajo ravno tako tudi cele stavke po slovniških pravilih s primernim pov-darkom brati. Te tri vaje imajo namen učence v mehaničnem branju tehtno izuriti, in so tedaj perva in naj imenitnejša podlaga vsemu nauku v branju. Vsaki učni način se naslanja na prej omenjene tri točke, in skušnja uči, da se po različnih potih namen doseže. Treba pa je na tanko prevdariti, ktera pot je boljša. Želeti je, da se to učilo, kolikor mogoče, boljša in lajša. Po mojem mnenju je naj bolje tisto učilo, ktero ima v podlago glavna učna vodila. Govoril bodem o teh učilih in dokazal, ktero je naj boljše in vgodnejše za naše začetne šole. Ze pervo leto mojega delovanja na šolskem polju se je tii in tam pri nauku v branji že opuščalo čerkanje, in se je slovkovalo. Tudi jaz sem se poprijel tega novejšega učila, akoravno nam ga v tadanji pripravniški šoli niso priporočevali. Skušnja pa me je učila, da ima ta učni način lepe spretnosti od pervega. Glavno vodilo pri podučevanju je: podučuj naravno! Daje to učilo na podlagi tega vodila, kaže to, ker se razvija iz pravilnega govora, t. j. iz živečih glasov. Tii dobiva vsaka čerka svoj pravi glas; pri čerkanju se pa čerke drugače glase, kakor se slišijo pri navadnem govoru. Cerkanje tedaj ni naravno, ker se čerke in izreki z glasovi ne vjemajo. Otroci so se po tem učilo veliko pozneje brali naučili. — Spominjam se, kako smo se učili le bolj na pamet brati. Iz lažnjivega čer-kanja oko ni moglo najdeti pravega izreka, ker čerk nismo po pravih glasih poznali. Cerkanje tedaj pri začetnem nauku ne velja; koristi pa vendar tudi pri poznejem podučevanju, kedar učenci že znajo brati, da se namreč vadijo pravopisja, kar se posebno priporoča pri učenju drugega jezika. Učilo, po kterem se uči brati in pisati ob enem, je sedaj sploh naj bolj navadno in tudi naj boljše. To učilo nauk v branji zelo oživlja, in na vse strani budi in hrani dušne in telesne moči. Učiteljem, kteri uče po tem učilu, ni treba dokazovati, da je ta nauk edini naj boljši, spešneji in tudi naj kratkočasneji v naših začetnih šolah. v Želeti je, da bi se tega učila noben učitelj v začetni šoli ne ogibal. Temu učilu ugovarjajo le tisti, ki ga še dobro ne poznajo in ne rabijo. Nekteri pravijo, da to učilo ni vgodno za to, ker si ubožni učenci ne morejo napraviti dovolj pisalnega orodja. Tablica in čertalnik staneta naj več kakih 5 do 6 kr.; ako bi bil kdo iz med učencev res tako reven, da bi ne mogel tega kupiti, bi se toliko soldov že dobilo po drugi poti. Učitljaril sem 16 let po deželi, lorej tudi tega zaderžka ne morem odobriti. Drugi menijo : neredno obiskovanje šole je vzrok, da se ne more ravnati po tem učilu. Vprašam pa: kje po deželi morejo učenci v natančnem redu hoditi v šolo? Ali ni zima in opravila na kmetih povsod enaki zaderžek nerednega obiskovanja? Če je enemu učitelju mogoče, zakaj pa pri enakih razmerah ne vsem? Neredno obiskovanje šole napravlja več razredov, ktere more učitelj ob enem podučevati. Ali ni tedaj ravno pri takih okoliščinah to učilo naj pripravniše, da se otroci med tem, ko se učitelj peča z enim razredom, drugi ne dolgočasijo? Priterdim pa, da ta učni način moči učiteljeve bolj napenja; da bi se pa učiteljem priljubil, kažem še glavna učna vodila, na ktera se ta metoda naslanja, in tako nauk v branji in pisanji zelo pospešuje. Ktera prej omenjenih metod zbuja bolj učenčeve moči? Jaz mislim, da ta, ker se pri tej oko, uho, roka in vsi govorni organi ob enem vadijo. Otrok se torej vadi z dušo in telesom delati. Zraven se tudi opravičuje glavno vodilo: poduk naj bo prijeten. Kako veselje je za male, ako to, kar berejo, tudi znajo sami začerkati! Podobe, ktere so se oči navzele se še bolj vtisnejo, ako si jih učenci s pisanjem poočitajo. To velja glavnemu vodilu: poduk naj se vedno poočituje! Mladini je prirojeno gibanje. Ker se dušne moči le s pomočjo telesnih razvijajo, je treba, da se razmišljenosti ustavlja in tudi životu daje dela. S tem učnim načinom se tedaj vadijo delati in misliti, in tako se v šoli ohrani mir in red. Pri vsakem, posebno pa pri začetnem nauku naj učitelj združuje več namenov. Hranje je središče vsega nauka v govorjenji; iz tega izvira pravilno govorjenje, pisanje in branje, in ne narobe. To učilo še posebno slovniške vaje v govorjenju in pisanju naravno razvija in pospešuje, ne pa posamesno čer-kanje ali slovkanje. S tem se dela na korist pravopisju, lepo-pisju in sploh spisovanju. Napredek, kterega smo v novejšem času dosegli v Iepopisji, je temu očiten dokaz. Iz svoje lastne skušnje vem, kako koristno je to učilo za tiste, kleri niso imeli prilike, da bi bili hodili v šolo. Učitljaril sem že na dveh novo vstanovljenih šolah. Da je tam nevednost in ukaželjnost navadno večja kot drugod, je gotovo. Vaje, ktere so učenci doma na tablicah izdelovali, so odraščeni posnemali, in so se tako brati in pisati naučili. v Ce tudi ta učni način na videz ne dela ravno čudežev, je vendar vspeh toliko gotovši, ker se ž njim naravno napreduje. Ako se tedaj za to učilo potegujem, nočem pa nikakor terditi, da ie po tem dosežemo namen. S tem le hočem dokazati, da je učencu bolj naraven, kakor čerkanje in posamesno slovkanje. Kdor je na (o gledal, po kako različnih polih si je že niarsikteri (a ali uni prisvojil vednosti, ne more le eno učilo za edino pravo, ampak le za boljše pripoznavati. Tukaj velja prislov: Poskusimo vse, in poprimimo se boljšega. Postava za vojvodstvo Kranjsko o šolskem nadzorstvu. (Konec.) III. Deželno šolsko svetovalstvo. 33. Naj višje šolsko nadzorništvo v deželi je c. k. deželno šolsko svetovalstvo. Njemu so podložne: 1. šole in odgojilni zavodi, ki so odločeni okrajnemu šolskemu svelovalstvu v delokrog; 2. odgojilnice za učitelje in učiteljice na ljudskih šolah in šole vadnice, ki so zraven; 3. srednje šole, (gimnazije, realne gimnazije in realke), ravno tako tudi privatne in posebne šole te verste, ako so te pod višjim vodstvom učnega ministerstva. 34. V deželnem šolskem svetovalstvu so: 1. deželni pervosednik ali namestnik, kterega on imenuje, kot pervosednik; 2. dva poslanca deželnega odbora; 3. poročevalec za upravo in gospodarstvo pri šolah; 4. deželni šolski nadzorniki; 5. dva katoliška duhovna; G. dva uda iz med učiteljev. <§. 35. Ude deželnega šolskega svetovalstva, kterih omenja 34. pod št. 3. 4. 5. in 6., imenuje cesar po nasvetu ministra za bogočastje in uk, in sicer dva katoliška duhovna po predlogu knezoškofijskega ordinarijata, dva uda iz med učiteljev pa po nasvetu deželnega odbora, in upravnega poročevalca v dogovoru z ministrom notranjih zadev. Služba udov deželnega šolskega svetovalstvo imenovanih v 34. št. 2. 5. in 6. traja šest let. Udje iz med učiteljev dobivajo službnino iz deržavnih denarjev. 30. Deželno šolsko svetovalstvo ima v zadevah sebi podložnih šol tisto oblast, ktero je dosihmal imela politična de- želnn vlada, in ktero sta imela višja cerkvena vlada in višji šolski nadzornik, ne krate pravice, spoznane cerkvenim višjim gosposkam v postavi 25. maja I. 1868. derž. zak. št. 48. Njegovo delovanje tudi obsega: 1. da čuva nad okrajnim in krajnim šolskim svetovalstvom, da ogleduje in vravnuje šole za učitelje in šole vadnice, ki so zraven ; 2. da poterjuje ravnatelje in učitelje na srednjih šolah, ktere vzderžuje srenja oziraje se vendar pri tem na posebne pravice, ktere o tem imajo srenje, društva in zasebniki; 3. da odobruje učilne načerte, učilne pripomočke in učilne knjige za srednje in predelne šole (Fachschulen); 4. da vsako leto ministerstvu za bogočastje in uk poroča o vsem šolstvu po deželi.