Floris Oblak 352 Floris Oblak YL SPOVEDNICE ROJSTNA HIŠA Kraška skala pod menoj iz nje vzdih v turobni svet na jugu oreh zlat na zahodu zeleni strašeči mrak Pusti starec stare dni kraško skalo pozabi mehko Johanovo dlan in Jerine kruhke pozabi skrivnostno svečani bohkov kot in stare vonje in svetlobo z juga pozabi pozabi na gnezdo rojstva naj se svet razmakne v širjave in višave kraška skala v srcu tiči in materine solze toči HIP V hipu bežni hip zvezda nad njim iskra v njem vzdih za njim 353 IZ SPOVEDNICE VRNITEV V NESPOČETJE Katera ČAR ptica te je odložila v zemeljsko gnezdo katero materinsko srce te je čeznaturno ljubilo te obsodilo na mučno trajanje o če bi še otroška krila imel bi kot svobodna ptica iz začaranega gnezda odletel se v svetlobo nespočetja vrnil ZAMAN JE BILO Ni nastalo ni bilo doživljeno ni bilo ljubljeno Ni vedelo kako nastane ni znalo živeti ni zmoglo ljubiti OB BRATOVI ŽARI V prah brez vonja raztopljen v prah brez barve razkrojen nikamor več zazrt nič več čuteč brez sence brez teže mesa razmagneten nezasidran lažji od diha v nebo vzeta misel kje si in kdo ki si bil še prah brez urne nič ' DOBRA NOČ Bodi z menoj dobra budna noč v tebi je pesem prisotna kot plamenica in misel čuječa kakor verna mati ne odstiraj mi krutega jutra ne ptičjih glasov kot vabilo ušesu ne luči ki oči slepijo bodi usmiljena z menoj poslednja sestra Floris Oblak__________________________________________________ 354 KAM ŠE STRMIŠ Pamet potuje na žalobni rob srce se drobi v brezbarvni prod Kam še strmiš nesrečnež onkraj zemskih meja tudi tam ni nič tudi tam je brezdušna tema V nikoli doživljeno veselje strmim se od trudne zemlje dušim Pretoči se v ČRNO še angela svojega pozabi se v svoj grenki drob iztoči OB SLIKANJU Vrtajoč v vrtine in votline v ritualu temačnega in jasnega ranljiv ob ostrini doživljanja zadušen od notranje teže izprožen v boleči krč od spominov razbican z grozo naphan od zoltosti zavdan Vem nikoli ne bom mešal ne miru ne svetlobe VEČNI NEMIR Z večnim nemirom v sebi kakor cigan z večnim drgetom kakor žrtev za veliko kačo s tesnobo ki razkraja zavedanje s strahom ki ubija ljubezen s težo črnega kamna v mehkobi duše z obupom zgrešene svetlobe z jokom neodresljivih solz s spomini izgubljenih vonjev z žalostjo nikoli najdenega z bolečino zmeraj prisotnega 355_______________________________________________ IZ SPOVEDNICE SKRB S strupenim vrtalom vrta skrb v zavest peklenski kljun kljuje v njeno drobovje zaman duša prosi za milost v UAS Čas kot sodnik in krvnik čas slepilec, požiralec ognja in človeških src fakir, tiran in zvodnik krvoločni pogubnik iz sebe ustvarjenih bitij brezčutni, nemi, vsevečni vsem bogovom bog in vladar iz tebe se rojeva, se vate vrača seme in gnoj s pomladjo topliš in obujaš z zimo ledeniš in ubijaš norčavi Pavliha, čarodej in prostak vseh zlodejev sin in vseh njih rodnik katere božje sodbe izvrševalec razen svoje brezčutnejši od kamna ali jekla NAVZDOL GRE Strmo navzdol gre. V seme gre, ne v cvet. V nemoč prhni. V plesen razpada. Znotraj bitje prepeva, zunaj brez glasu kriči. BREZ NASLOVA ¦ Polni, da zapolniš! Izkriči, da onemiš! Prah se za prahom obrača, svetloba se za modre prebuja, dan za delavca delo kuje, mrak se z nočjo pajdaši, nova zora starce sramoti. Floris Oblak 356 DVOM V pajcevino dvomljivosti ujet za nobeno dajanje odločen nobene odločitve sposoben še želje ni da bi to bil najlepše spomine odganjaš se najbolj grenkim vdajaš v čmo vrtaš se od svetlobe odvračaš bolečine pestujeŠ jih sam nase kličeš da bi se v njih izgubil se v njih kakor dim razpršil se kakor rosa raztopil kakor pozabljena misel potonil BOLI, SKELI, DUŠI Barva boli kot zlomljen ud svetloba skeli kot odprta rana skrb duši kot težki greh SPOMIN NA PESNIKA (L. K.) Ali je bilo včeraj ali predvčerajšnjim smeh mu žari na rožnatih licih in dovtip mu sili preko zob takega ohranjam v spominu vse druge podobe odklanjam. ČE BI MOGEL Hotel bi, pa ne zmorem. Moral bi, pa ne znam. Ljubil bi, pa mi je srce ohromelo. Slikal bi, pa mi je oko potemnelo. IZ SPOVEDNICE IZPROŽENOST Iz večera v novo jutro prenašaš obteženi jarem. Kost se drobi v prhko prst. Duša postaja napita goba. Srce kljuje kakor prezebla ptica. Tisoč zavrženih vzmeti bi moral začarati v nekdanjo neiz- proženost, da bi se le za hip zbistrilo mrko oko. ZAMAN BI KLICAL DOBREGA ANGELA Kako naj mu dopovem še zmeraj neomadeževano otroško vdanost kako naj mu živost vrnem v skaljene oči kako naj mu kamnito srce v vroči pesek raztalim od kod naj dobrega angela zanj prikličem kako naj ga prebudim iz mrtve ljubezni in če vsega tega ne zmorem ker On noče kako naj ga ranim tak kot sem brez žela brez noža brez zle namere brez strupa v bratovski krvi VSAKDO NA SVOJEM Stražar neprestano na preži kmet v hlevu ali na polju krt v zemlji riba v vodi Bog na višavah vlačuga v postelji trgovec v mošnji kralj na tronu kaj pa slikar slikar za štafelajem v ječi. 357 Floris Oblak 358 PESEK Pesek časa teče skozte kakor pesem v peščeni uri. Samo mrtvim čas ne grozi. OKTOBRSKI VEČER Drevesa so črna obvisela na zavesi umirajoče rdečine. Dober večer, noč! VSI SVETI Rdeča zarja na zahodu žari kaj še oznanja koga v življenje budi črne drevesne pahljače pred njo zvon Jakobov v večer doni misel se v misel sklanja brez glasu in odmeva