211
UDK	349.3:364­783
Dr.	Grega	Strban*
Odvisnost	od	oskrbe	drugega	 	
–	novo	 socialno	 tveganje?
1.	Uvodna	razmišljanja
Ob	uvedbi	prvih	modernih	zakonov	s	področja	socialnega	zavarovanja	na	
slovenskem	ozemlju	konec	19.	 stoletja1	potreba	po	dolgotrajni	oskrbi	ni	bila	
splošni	družbeni	pojav.	Zato	 tudi	posebne	 razprave	o	 socialnem	zavarovanju	
zanjo	ni	bilo.	Razlogi	so	številni.	Medicina	tistega	časa	je	samo	v	redkih	primerih	
težjih	(prirojenih)	bolezni,	poškodb	in	nepravilnosti,	ki	so	bile	povezane	s	potre­
bo	po	oskrbi	druge	osebe,	omogočala	daljše	preživetje.	Povprečna	pričakovana	
življenjska	doba	 je	bila	občutno	nižja	kot	danes.	Ko	 je	bila	potrebna	oskrba	
druge	osebe,	je	bila	ta	praviloma	zagotovljena	znotraj	posamezne	družine.2
Večina	sodobnih	avtorjev	soglaša	z	ugotovitvijo,	da	se	pričakovana	življenjska	
doba	ob	rojstvu	v	razvitih	državah,	med	katere	spada	tudi	Slovenija,	zvišuje,3	s	
*	 Izredni	profesor	na	Pravni	fakulteti	Univerze	v	Ljubljani,	Poljanski	nasip	2,	Ljubljana,	grega.
strban@pf.uni­lj.si.	Zasnova	prispevka	je	nastala	v	času	raziskovanja	na	Inštitutu	Maxa	Plancka	
za	socialno	pravo	in	socialno	politiko	v	Münchnu,	ki	ga	je	omogočila	Ustanova	Alexandra	von	
Humboldta,	s	Humboldtovo	štipendijo	za	izkušene	raziskovalce.
1	 	 Leta	1887	je	bil	po	nemškem	vzoru	v	avstrijskem	delu	Avstro­Ogrske	(pretežni	del	današnje	
Slovenije)	sprejet	Zakon	o	zavarovanju	za	poškodbe	pri	delu	in	poklicne	bolezni.	Sledil	mu	je	
Zakon	o	zavarovanju	delavcev	glede	kake	bolezni	(1888).	Pokojninsko	in	invalidsko	zavarovanje	
ter	zavarovanje	za	brezposelnost	sta	bila	uvedena	na	začetku	20.	stoletja.
2	 	 Schulin,	Einführung,	v:	soZiaLgesetZbuch	(2008),	str.	IX.	Podobno	je	veljalo	v	Nemčiji.	Leta	
1885	je	bilo	ustanovljeno	le	prostovoljno	zavarovanje	za	dolgotrajno	oskrbo	duševno	bolnih.	
Gitter,	Oberender,	pfLegefaLLrisiko	(1986),	str.	16.
3	 	 Dečki,	rojeni	v	letu	2010,	lahko	pričakujejo,	da	bodo	(ob	nespremenjenih	razmerah)	dočakali	
več	kot	76	let	starosti	(kar	je	približno	7	let	več	kot	dečki,	rojeni	leta	1990),	deklice	pa	nekaj	več	
kot	82	let	starosti	(približno	5	let	več	od	tistih,	rojenih	leta	1990).	S	tem	je	pričakovano	trajanje	
življenja	moških	nekoliko	pod	povprečjem	EU,	žensk	pa	nekoliko	nad	njim.	Statistični	urad	
Republike	Slovenije,	Statistični	letopis	(2011);	Vrabič	Kek,	kakovost živLjenja	(2012),	str.	28.
8
212
8/2 Zbornik Znanstvenih raZprav – LXXii. Letnik, 2012
čimer	se	povečuje	delež	starejših	oseb.	Tudi	pričakovana	življenjska	doba	oseb,	
starejših	od	65	 let,	 se	viša.4	Oboje	 lahko	štejemo	k	uspehom	medicinsko­teh­
ničnega	napredka,	boljše	 izobraženosti,	 s	 tem	povezanega	višjega	življenjskega	
standarda	in	vse	bolj	zdravega	načina	življenja.	Vendar	lahko	starost	in	sodoben,	
hiter	 in	 bolj	 tvegan	 način	 življenja,	 ki	 povečuje	 nevarnost	 težjih	 poškodb	 in	
bolezni,	posamezniku	onemogočata	samostojno	opravljanje	(vseh	ali	nekaterih)	
temeljnih	življenjskih	potreb.	Poleg	tega	je	mogoče	opaziti	tudi	upad	rojstev,5	
zaradi	česar	se	predvideva,	da	bo	v	prihodnje	manj	mladih	ljudi,	ki	bodo	lahko	
izvajali	storitve	dolgotrajne	oskrbe.6
Zato	se	v	Evropski	uniji	(EU)	in	večini	njenih	držav	članic	razpravlja	o	uvedbi	
oziroma	posodobitvi	že	uvedenih	sistemov	in	ukrepov,	ki	naj	omogočajo	ohra­
nitev	čim	večje	samostojnosti	in	človekovega	dostojanstva	oseb,	ki	za	opravljanje	
temeljnih	življenjskih	opravil	potrebujejo	oskrbo	drugega.	Evropska	komisija	je	
že	konec	90.	let	prejšnjega	stoletja	ugotovila,	da	je	treba	sisteme	socialne	zaščite	
prilagoditi	potrebi	po	oskrbi	starejših	ljudi.7	Leta	2004	je	tako	imenovano	odpr­
to	metodo	koordinacije	razširila	tudi	na	področje	zdravstvenega	varstva	in	dol­
gotrajne	oskrbe.	Določila	je	splošne	cilje,	ki	naj	bi	jih	države	članice	poskušale	
doseči.	To	so	na	pravičnosti	in	solidarnosti	temelječa	dostopnost	do	visokoka­
kovostne	oskrbe	za	vse,	v	dolgoročno	vzdržnem	sistemu.8	
Tudi	 v	 Sloveniji	 se	 v	 zadnjih	 letih	 razpravlja	 o	 posebnem	 zakonu,	 ki	 naj	
bi	uredil	področje	dolgotrajne	oskrbe	in	zavarovanja	zanjo.	Prvotni	predlog	je	
pripravilo	Ministrstvo	za	zdravje,9	naslednjega	pa	Ministrstvo	za	delo,	družino	
in	socialne	zadeve.10	Uvedena	naj	bi	bila	nova	veja	socialnega	zavarovanja	(ne	
denimo	nacionalno	varstvo,	zasebno	zavarovanje,	posebna	socialna	pomoč	ali	
4	 	 Moški	pri	65.	letih	starosti	so	v	letu	2010	lahko	pričakovali,	da	bodo	v	povprečju	živeli	še	vsaj	
16,8	leta,	ženske	pa	vsaj	še	21	let.	Vrabič	Kek,	prav	tam.
5	 	 Stopnja	rodnosti	(povprečno	število	otrok	na	žensko	v	določenem	življenjskem	obdobju)	je	
bila	leta	2005	v	Sloveniji	1,26.	Od	tedaj	se	povečuje	(leta	2010	je	bila	1,57).	Še	zmeraj	je	tik	
pod	povprečjem	EU	(leta	2009	je	bilo	1,6,	najnižje	v	Latviji	1,31	in	najvišje	na	Irskem	2,07).	Za	
obnovo	prebivalstva	bi	morala	biti	stopnja	rodnosti	vsaj	2,1	ali	2,2	(zaradi	neenakega	števila	
rojstev	deklic	in	dečkov).	European	Commission,	Demography	report	(2010),	str.	28;	Statistični	
urad	Republike	Slovenije,	Statistični	letopis	(2011).	
6	 	 Medtem	ko	je	bil	naravni	prirast	v	Sloveniji	v	letih	2000	in	2005	negativen	(–0,2	in	–0,3),	je	bil	
od	leta	2006	spet	pozitiven	(0,4)	in	se	je	do	2010	povečeval	(1,8).	Statistični	urad	Republike	
Slovenije,	Statistični	letopis	(2011).	Kljub	temu	s	pravnimi	instrumenti	prihodnosti	ni	mogoče	
meriti.	Podobno	Ustavno	sodišče	Republike	Slovenije,	U­II­1/11,	10.	3.	2011.
7	 	 European	Commission,	Modernising	and	Improving	Social	Protection	(1997),	str.	13;	Europe­
an	Commission,	A	Concerted	Strategy	for	Modernising	Social	Protection	(1999),	str.	14–15.
8	 	 European	Commission,	Modernising	social	protection	(2004).	Posodobitev	z:	Evropska	komi­
sija,	Delati	skupaj,	delati	bolje	(2005).
9	 	 Objavljen	na	spletni	strani	ministrstva	avgusta	2006.
10	 	 Predlog	iz	leta	2010	(tudi	v	letu	2012	objavljen	na	spletni	strani	ministrstva).
213
8/3grega strban – odvisnost od oskrbe drugega – novo sociaLno tveganje?
posebne	davčne	olajšave),	kar	je	v	sozvočju	z	našim	pravnim	izročilom	in	veljav­
no	ureditvijo.	Pri	tem	se	postavljajo	številna	pravna	vprašanja.	Denimo,	kdaj	je	
mogoče	govoriti	o	socialnem	tveganju	in	katere	ločnice	obstajajo	v	primerjavi	z	
zasebnimi	tveganji.	Katera	merila	veljajo	pri	opredelitvi	novega	ali	samostojnega	
socialnega	tveganja?	Ali	obstaja	poleg	odvisnosti	od	oskrbe	drugega	tudi	ogrože­
nost	izvajalcev	dolgotrajne	oskrbe?
Odveč	je	poudarjati,	da	predstavljamo	moški	in	ženske	(ženske	in	moški)11	
enakovredni	polovici	človeštva.	Uporabljena	(predvsem)	moška	slovnična	oblika	
je	zato	mišljena	nevtralno.	 Izjema	so	primeri,	ko	 je	vloga	posameznega	spola	
posebej	izpostavljena.
2.	Socialno	tveganje
Pred	nadaljnjo	analizo	je	treba	raziskati,	katera	tveganja	v	življenju	posamez­
nika	 (in	družine)	 je	 treba	opredeliti	kot	socialna	 in	s	 tem	potrebna	družbene	
zaščite.
2.1.	Tveganje,	potrebno	družbene	zaščite
Kadar	so	posamezni	dogodki	v	življenju	ljudi	redki	ali	celo	osamljeni,	država	
ne	bo	organizirala	sistema	družbene	zaščite,	pa	tudi	 interesa	zasebnih	zavaro­
valnic	ponuditi	zasebno	zavarovanje	(predvsem	zaradi	majhnega	obsega)	verjet­
no	ne	bo.	Kadar	so	dogodki	dovolj	množični,	vendar	praviloma	ne	pomenijo	
splošnega	tveganja	v	življenju,	lahko	pritegnejo	interes	zasebnih	zavarovalnic,	ki	
ponudijo	možnost	zavarovalne	zaščite.
Ko	postanejo	 določeni	 dogodki	 dovolj	 pogosti	 in	 se	 bolj	 ali	manj	 redno	
(predvidljivo)	pojavljajo,	postanejo	 splošna	 tveganja	v	življenju,	ki	 lahko	vpli­
vajo	tudi	na	razvoj	in	obstoj	posamezne	družbe.	Zato	nevarnost	nastanka	teh	
dogodkov	predstavlja	družbeno	(socialno)	tveganje.	Tedaj	 je	treba	organizirati	
družbeno	zaščito	v	obliki	socialnih	zavarovanj	ali	drugih	socialnih	sistemov.
Socialen	pomeni	družben,	 javen,	 v	ospredje	postavlja	upoštevanje	 interesa	
drugih	oziroma	skupnosti.	S	tem	je	nasprotje	od	posameznega,	individualnega,	
11	 	 V	pravnih	aktih	EU	se	na	prvo	mesto	 izmenično	postavlja	ženske	 in	moške,	čeprav	k	večji	
vsebinski	enakosti	ta	simbolična	gesta	prav	veliko	ne	pripomore.	Glej	denimo	2.	in	3.	člen	Po­
godbe	o	EU	–	PEU	(ki	na	prvo	mesto	postavlja	ženske)	ter	denimo	8.,	153.	in	157.	člen	Pogodbe	
o	delovanju	EU	–	PDEU	(kjer	so	na	prvem	mestu	omenjeni	moški).	Prečiščeni	različici	obeh	
pogodb	sta	objavljeni	v	UL	C	83,	30.	3.	2010.
214
8/4 Zbornik Znanstvenih raZprav – LXXii. Letnik, 2012
zasebnega.12	 Socialni	 sistemi	 so	 torej	 javni,	 družbeni	 sistemi,	 namenjeni	 omi­
ljenju	 in	urejanju	gmotnih,	življenjskih	razmer	prebivalstva.13	Dolžnost	države	
organizirati	 javne	 sisteme	ni	 nova.	Mogoče	 jo	 je	 opaziti	 že	 v	 času	 francoske	
revolucije,	ko	je	bila	sprejeta	Deklaracija	pravic	človeka	in	državljana	(1789).14	
Socialne	pravice	pa	so	kot	nedeljivi	del	človekovih	pravic	urejene	v	Splošni	de­
klaraciji	človekovih	pravic	−	SDČP	(1948).	Med	njimi	je	tudi	pravica	do	socialne	
varnosti,	 ki	 gre	 vsakomur	 kot	 članu	 družbe	 in	 je	 nepogrešljiva	 za	 človekovo	
dostojanstvo	in	svoboden	razvoj	njegove	osebnosti.	Pri	SDČP	se	kaže	povezava	
z	naravnopravno	miselnostjo	 (individualističnim	pojmovanjem	svoboščin,	ne­
posredno	temelječih	na	človeškem	razumu	in	vesti)	 in	človekovimi	socialnimi	
pravicami	(ki	gredo	človeku	kot	članu	družbe).	Slednje	bi	lahko	opisali	kot	sadež	
20.	stoletja	na	drevesu	18.	stoletja.15
Ena	temeljnih	dolžnosti	sodobne	države	je	zagotavljanje	varnosti	svojim	pre­
bivalcem.	To	ne	pomeni	le	državne	ali	javne	varnosti,	temveč	tudi	varnost	(in	
zdravje)	pri	delu,	osebno	in	pravno	varnost,	vse	do	varnosti	dohodka.16
Namen	 socialne	 varnosti	 je	 torej	 zagotavljanje	 varnosti	 dohodka	 in	 s	 tem	
vključenosti	v	življenje	skupnosti	(socialne	vključenosti)	oseb,	v	primerih	izpada	
ali	izgube	dohodka	oziroma	povečanih	stroškov,	ki	jih	posamezniki	(in	njihovi	
družinski	člani)	ne	zmorejo	nositi	sami,	skozi	proces	ožje	ali	širše	(vertikalne,	
horizontalne	ali	medgeneracijske)	družbene	solidarnosti.17
Med	omenjene	primere	spadajo	denimo	brezposelnost,	bolezen,	invalidnost,	
vdovstvo	 in	 starost,	ki	 jih	primeroma	omenja	že	SDČP.	Z	dodano	generalno	
klav	zulo	»ali	druge	nezmožnosti	pridobivanja	življenjskih	sredstev	zaradi	okoli­
12	 	 sLovar sLovenskega knjižnega jeZika	(2002).	Socialen,	iz	lat.	socius:	tovariš,	družabnik,	zaveznik,	
se	nanaša	na	življenjske	razmere	in	položaj	posameznika	v	družbi.	veLiki sLovar tujk	(2002),	str.	
1069.
13	 	 Bubnov	Škoberne,	Strban,	pravo sociaLne varnosti	(2010),	str.	40.
14	 	 Deklaracija	v	12.	in	13.	členu	določa,	da	je	za	zagotavljanje	pravic	človeka	in	državljana	potreb­
na	javna	oblast,	ki	je	postavljena	v	korist	vseh,	ne	le	tistih,	ki	jim	je	zaupana.	Za	vzdrževanje	
javnih	 oblasti	 in	 za	 stroške	 uprave	 je	 nujno	 skupno	prispevanje,	 ki	mora	 biti	 enakomerno	
porazdeljeno	med	vse,	ob	upoštevanju	njihovih	možnosti.
15	 	 Köhler,	soZiaLpoLitische und soZiaLrechtLiche aktivitäten	(1987),	str.	274.
16	 	 sLovar sLovenskega knjižnega jeZika	(2002).	
17	 	 Pri	 vertikalni	 solidarnosti	 se	bremena	porazdeli	med	osebami	 z	 višjimi	 in	nižjimi	dohodki.	
Horizontalna	solidarnost	obstaja	na	primer	med	zdravimi	in	bolnimi,	mlajšimi	in	starejšimi,	
ženskami	in	moškimi	(ki	plačujejo	enake	prispevke	ob	enakih	prihodkih,	čeprav	so	različno	
ogroženi),	medgeneracijska	 pa	med	 različnimi	 generacijami.	O	 solidarnosti	 kot	 prijateljstvu	
na	kolektivni	ravni:	Kranjc,	Amicum,	v:	Pravna	praksa	28	(2009)	11,	str.	92.	O	solidarnosti,	
kot	izvira	iz	rimskega	obligatio	in	solidum	in	enega	od	načel	francoske	revolucije	(bratstvo,	fr.	
fraternité):	Becker,	Solidarity,	v:	The	Japanise	Journal	of	Social	Security	Policy	6	(2007),	str.	1.	
Glej	tudi:	Pieters,	sociaL security	(2006),	str.	2.
215
8/5grega strban – odvisnost od oskrbe drugega – novo sociaLno tveganje?
ščin,	neodvisnih	od	njegove	volje«	ostaja	SDČP	pojmovno	odprta,	s	čimer	omo­
goča	določitev	dodatnih	primerov18	(kar	velja	tudi	za	ureditev	v	naši	Ustavi).19
Omenjenim	primerom	Konvencija	Mednarodne	organizacije	dela	 (MOD)	
št.	102	o	minimalnih	standardih	socialne	varnosti20	dodaja	še	poškodbe	pri	delu	
in	poklicne	bolezni,	materinstvo,	zdravljenje	 in	vzdrževanje	otrok.21	Imenuje­
mo	jih	socialni	primeri,	ob	nastanku	katerih	družba	zagotavlja	zaščito	svojim	
članom.22
2.2.	Razlikovanje	med	socialnim	in	zasebnim	tveganjem
O	tveganjih	govorimo	predvsem	v	zavarovalnem	pravu	(kot	delu	gospodar­
skega	prava)23	in	socialnem	zavarovalnem	pravu	(oziroma	socialnozavarovalnem	
delu	prava	socialne	varnosti).24	Hkrati	je	treba	ugotoviti,	da	je	družbeno	zaščito	
mogoče	zagotoviti	tudi	zunaj	socialnih	zavarovanj.	Denimo	ob	uresničitvi	so­
cialnega	tveganja	vzdrževanja	otrok	se	zagotavljajo	ne	le	dajatve	iz	(socialnega)	
zavarovanja	za	starševsko	varstvo,	temveč	tudi	družinski	prejemki	kot	spodbude	
družini.25	Slednje	financira	država	neposredno	iz	proračuna	in	ne	kažejo	značil­
nosti	prispevnega	sistema	socialnih	zavarovanj.	Poleg	tega	se	v	sistemu	socialnih	
pomoči	zagotavlja	družbena	zaščita	oseb,	ki	so	potrebne	pomoči,	zaradi	objek­
tivne	nezmožnosti	pridobivanja	dohodka.26
V	 celinski	 Evropi	 ostaja	 socialno	 zavarovanje	 osrednja	 pot	 uresničevanja	
mednarodne	in	ustavne	pravice	do	socialne	varnosti.	Kot	eno	od	možnih	poti	
ga	omenja	že	Mednarodni	pakt	o	ekonomskih,	kulturnih	in	socialnih	pravicah	
(MPEKSP).27
18	 	 Van	Langendonck,	The	Meaning	of	the	Right	to	Social	Security,	v:	The	Right	to	Social	Security	
(2007),	str.	5.
19	 	 Ustava	 (Ur.	 l.	 RS,	 št.	 33/1991­I,	 42/1997,	 66/2000,	 24/2003,	 69/2004,	 69/2004,	 69/2004,	
68/2006)	v	50.	členu	(pravica	do	socialne	varnosti)	določa	dolžnost	države	urediti	in	skrbeti	za	
delovanje	obveznega	zdravstvenega,	pokojninskega,	invalidskega	in	drugih	socialnih	zavarovanj.
20	 	 Ur.	l.	SFRJ	−	MP,	št.	1/1955.
21	 	 Bubnov	Škoberne,	Komentar	h	Konvenciji	102,	v:	konvencije mod s komentarjem	(2006),	str.	
374.
22	 	 Bubnov	Škoberne,	Strban,	pravo sociaLne varnosti	(2010),	str.	47,	114.
23	 	 Tako	tudi	Pavčnik,	teorija prava	(2011),	str.	432.
24	 	 O	pravu	socialne	varnosti	kot	samostojni	pravni	panogi	Pavčnik,	prav	tam,	str.	434.
25	 	 Strban,	Systematisierung	des	slowenischen	Rechts	der	sozialen	Sicherheit,	v:	ZIAS	(2012).
26	 	 Strban,	Pravni	vidiki	nove	ureditve	sistema	socialnega	varstva,	v:	Pravnik	66	(2011)	3­4,	str.	174.
27	 	 Glej	9.	člen	omenjenega	pakta	(Mednarodni	pakt	o	ekonomskih,	kulturnih	in	socialnih	pravi­
cah,	Ur.	l.	SFRJ,	št.	7/1971).
216
8/6 Zbornik Znanstvenih raZprav – LXXii. Letnik, 2012
Tako	pri	javnem	kot	tudi	zasebnem	zavarovanju	gre	za	zavarovanje	določene­
ga	tveganja,	torej	nevarnosti	nastanka	določenega	dogodka.	Denimo,	z	javnim	
in	zasebnim	zavarovanjem	je	mogoče	obseči	tveganje	izgube	ali	zmanjšanja	do­
hodka	zaradi	starosti,	bolezni	ali	oskrbe.	
V	 zasebnem	zavarovalnem	pravu	obstaja	 ločnica	med	 zavarovalnim	 tvega­
njem	(rizikom)	in	zavarovalnim	primerom.	Vsaka	zavarovalna	pogodba,	s	katero	
se	oblikuje	zavarovalno	razmerje,	se	sklene	glede	na	določeno	tveganje,	katerega	
uresničitev	pomeni	 zavarovalni	primer.	Tveganje	 je	 torej	 obstoj	nevarnosti	 za	
nastanek	zavarovalnega	primera.	Zavarovalni	primer	pa	je	že	realiziran	riziko.28
Značilnost	tveganja	(neke	vrste	odložnega	pogoja)	v	zasebnem	pravu	je,	da	
gre	za	možnost	nastanka	negotovega,	bodočega	dogodka	(izjema	je	zavarovanje	
putativnega	 tveganja),	 ki	 ni	 odvisen	od	 izključne	 volje	 pogodbenih	 strank	 in	
katerega	zavarovanje	je	dopustno.29
Čeprav	gre	tudi	pri	socialnem	zavarovanju	za	zavarovalno	načelo,30	je	soci­
alno	zavarovanje	tradicionalno	izločeno	iz	(zasebnega)	zavarovalnega	prava31	in	
umeščeno	v	pravo	socialne	varnosti.	Drugače	kot	zasebna	se	socialna	zavarova­
nja	omejujejo	na	najhujše	oziroma	najbolj	obremenjujoče	nevarnosti	v	življenju	
posameznika	in	njegove	družine.
Tudi	v	 socialnem	zavarovanju	 je	mogoče	 ločiti	 socialno	 (zavarovalno)	 tve­
ganje	in	socialni	(zavarovalni)	primer	kot	uresničitev	socialnega	tveganja.	Soci­
alno	tveganje	je	tveganje,	potrebno	družbene	zaščite.	Opredelimo	ga	lahko	kot	
produkt	družbenega	soglasja,	doseženega	v	parlamentu	in	izraženega	z	zakoni,	
za	varnost	 ljudi,	ki	potrebujejo	družbeno	zaščito.	Gre	za	najhujše	nevarnosti,	
ki	lahko	ovirajo	ali	onemogočijo	posameznikov	nadaljnji	razvoj	ali	celo	njegov	
obstoj.32	 Sociologi	ugotavljajo,	 da	 se	 s	 socialnimi	 zavarovanji	 ne	 varuje	 samo	
posameznika,	temveč	celotno	družbo,	zaradi	širšega	(medgeneracijskega	in	druž­
benega)	učinka	nastanka	socialnega	primera.33
Socialna	tveganja	so	torej	vnaprej	opredeljena	z	zakoni.	Razprava	o	dopu­
stnosti	in	možnosti	nastanka	zavarovalnega	primera	je	s	tem	odveč,	saj	je	oboje	
28	 	 V	Obligacijskem	zakoniku	–	OZ	(Ur.	l.	RS,	št	83/2001,	32/2004,	28/2006	Odl.	US:	U­I­300/04­
25,	29/2007	Odl.	US:	U­I­267/06­41,	40/2007,	97/2007	−	UPB1)	je	922.	člen	sicer	naslovljen	
kot	Zavarovalni	primer,	čeprav	ureja	zavarovalno	tveganje.	Polajnar	Pavčnik,	Zavarovalna	po­
godba,	v:	obLigacijski Zakonik s komentarjem	(2004),	str.	805.
29	 	 Polajnar	Pavčnik,	prav	tam,	str.	805–806.
30	 	 Wallrabenstein,	versicherung im soZiaLstaat	(2009).	Hase,	versicherungsprinZip (2000).
31	 	 Pavliha,	Simoniti,	ZavarovaLno pravo	(2007),	str.	39.
32	 	 O	hudi	revščini	in	razvoju	socialnega	tržnega	gospodarstva	po	drugi	svetovni	vojni:	Zacher,	
Geschichte	und	Krise	der	sozialen	Marktwirtschaft,	v:	Akademie	Aktuell	3	(2011),	str.	31.
33	 	 Berghman,	Basic	concepts	on	social	security	in	Europe	v:	Social	Security	Policy	and	Econo­
mics	(1999),	str.	16.
217
8/7grega strban – odvisnost od oskrbe drugega – novo sociaLno tveganje?
predvidel	že	zakonodajalec.	Prav	tako	je	zavarovalni	primer	(denimo	kronična	
bolezen)	lahko	nastal	že	pred	vključitvijo	v	socialno	zavarovanje	(tveganje	torej	
ni	bodoče,	kar	sta	vedela	zavarovanec	in	nosilec	zavarovanja).	Zmeraj	tudi	ne	
bo	šlo	za	negotov	dogodek,	neodvisen	od	izključne	volje	zavarovanca,	denimo	
v	 primeru	 starosti	 (ki	 jo	 vsi	 optimistično	 pričakujemo)	 in	 starševstva	 (ki	 je,	
vsaj	v	večini	primerov,	odvisno	od	volje	zavarovancev).34	Za	obstoj	 socialno­
zavarovalnega	razmerja	ni	treba	skleniti	pogodbe,	saj	se	praviloma	oblikuje	na	
podlagi	zakona	(ex	lege).35	Za	pogodbeno	oblikovanje	razmerja	pravzaprav	ni	
prostora.36
Ločiti	je	mogoče	med	primarnimi	in	sekundarnimi	socialnimi	tveganji.	Pri­
marna	tveganja	so	dobro	urejena	in	ob	nastanku	primarnih	socialnih	primerov,	
ki	so	jim	namenjene	posamezne	veje	socialnega	zavarovanja,	zavarovanim	ose­
bam	 zagotavljajo	 ustrezno	 zaščito.	Denimo	obvezno	 zdravstveno	 zavarovanje	
zagotavlja	zaščito	predvsem	za	primarni	tveganji	bolezni	in	poškodbe,	pokojnin­
sko	in	invalidsko	zavarovanje	za	starost,	invalidnost	in	smrt	zavarovanca.
Sekundarna	socialna	tveganja	(oziroma	ob	uresničitvi	le­teh	sekundarni	soci­
alni	primeri)	lahko	nastanejo	ob	primarnem	socialnem	tveganju.	Denimo	brez­
poselna	oseba	zboli,	bolna	oseba	ostari	(izpolni	pogoje	za	upokojitev)	ali	posta­
ne	invalid.	Starejša	oseba,	invalid	ali	otrok	z	motnjami	v	razvoju	lahko	potrebuje	
oskrbo	drugega	za	izvajanje	temeljnih	življenjskih	opravil.37
34	 	 Bubnov	Škoberne,	Strban,	pravo sociaLne varnosti	(2010),	str.	114.
35	 	 Izjemoma	je	mogoča	prostovoljna	vključitev	v	socialno	zavarovanje.	Tedaj	se	socialno	zavaro­
valno	razmerje	oblikuje	na	podlagi	enostranske	izjave	volje	upravičenca.	Sklenitev	pogodbe	se	
ne	zahteva	(34.	člen	Zakona	o	pokojninskem	in	invalidskem	zavarovanju	–	ZPIZ­1,	Ur.	l.	RS,	št.	
106/1999,	72/2000,	81/2000	−	ZPSV­C,	124/2000,	109/2001,	83/2002	Odl.	US:	U­I­178/02­14,	
108/2002,	110/2002	−	ZISDU­1,	112/2002	Skl.	US:	U­I­307/98­38,	26/2003	−	UPB1,	40/2003	
Odl.	US:	U­I­273/00­13,	 63/2003,	 63/2003	 Odl.	US:	U­I­57/00­51,	 133/2003	Odl.	 US:	U­I­
36/00­52,	135/2003,	2/2004	−	ZDSS­1	(10/2004	popr.),	20/2004	−	UPB2,	54/2004	−	ZDoh­1	
(56/2004	popr.,	62/2004	popr.,	63/2004	popr.),	63/2004	−	ZZRZI,	136/2004	Odl.	US:	U­I­
273/01­21,	68/2005	Odl.	US:	U­I­29/04­19,	72/2005,	104/2005	−	UPB3,	69/2006,	109/2006	−	
UPB4,	112/2006	Odl.	US:	U­I­358/04­13,	114/2006	−	ZUTPG,	91/2007	Skl.	US:	U­I­325/05­5,	
10/2008	−	ZVarDod,	98/2009	−	ZIUZGK,	27/2010	Odl.	US:	U­I­40/09­15,	38/2010	−	ZUKN,	
61/2010	−	ZSVarPre,	79/2010	−	ZPKDPIZ,	94/2010	−	ZIU,	84/2011	Odl.	US:	U­I­245/10­13,	
U­I­181/10­6,	Up­1002/10­7,	94/2011	Odl.	US:	U­I­287/10­11,	105/2011,	110/2011	−	ZDIU12,	
40/2012	−	ZUJF,	55/2012	Skl.	US:	U­I­162/12­5,	Up­626/12­5.	
36	 	 Na	primer	Zakon	o	urejanju	trga	dela	–	ZUTD	(Ur.	l.	RS,	št.	80/2010,	40/2012)	omenja	po­
godbo	o	prostovoljni	vključitvi	v	obvezno	zavarovanje	(57.	člen).	Tudi	v	tem	primeru	bi	težko	
zagovarjali	 pogodbeno	 razmerje	 (na	primer	pogodba	po	pristopu	 s	 kontrahirno	dolžnostjo	
zavoda),	saj	se	oblikuje	(posebno)	javnopravno	razmerje.	Podobno:	Tomandl,	grundriss des 
österreichischen soZiaLrechts	(2002),	str.	30.
37	 	 Kreikebohm,	Zur	Systematik,	v:	NZS	(1999)	7.
218
8/8 Zbornik Znanstvenih raZprav – LXXii. Letnik, 2012
3.	Odvisnost	od	oskrbe	drugega	kot	socialno	tveganje
Razprava	o	 socialnem	tveganju	odvisnosti	od	oskrbe	drugega	 je	v	zadnjih	
letih,	ne	le	pri	nas,	temveč	tudi	v	nekaterih	državah	članicah	in	sami	EU,	prido­
bila	večji	pomen.
3.1.	Razvoj	terminologije
Konec	 70.	 let	 prejšnjega	 stoletja	 niti	 v	 nacionalnem	niti	 v	mednarodnem	
in	nadnacionalnem	pravu	ni	bilo	mogoče	najti	enotnega	izraza	za	pojav,	ki	ga	
danes	imenujemo	odvisnost	od	oskrbe	drugega.	Denimo	v	Veliki	Britaniji	se	je	
sprva	pojavljal	pojem	potreben	negovalne	oskrbe	(angl.	being	in	need	of	nursing	
care),	v	Nemčiji	nebogljenost	(nem.	Hilflosigkeit),38	v	Franciji	se	je	poudarjala	
tretja	oseba	(fr.	tierce	personne),	saj	je	obstajal	poseben	dodatek	za	oskrbo	žrtev	
vojne	in	prejemnike	invalidskih	pokojnin	(fr.	majoration	pour	tierce	personne	
−	MTP).	Kdor	je	torej	potreboval	oskrbo	tretje	osebe,	je	bil	upravičen	do	tega	
dodatka.39
Podobno	je	v	naši	ureditvi.	Denimo,	uživalci	starostne,	invalidske,	vdovske	
ali	družinske	pokojnine,	prejemniki	socialne	pomoči,	vojni	invalidi	ali	duševno	
in	telesno	prizadete	osebe	pridobijo	dodatek	za	pomoč	in	postrežbo.	Pogoj	je,	
da	za	opravljanje	vseh	ali	večine	osnovnih	življenjskih	potreb	potrebujejo	stalno	
pomoč	in	postrežbo	drugega.	Dajatve	so	torej	določene	z	načinom	zagotovitve	
(pomoč	druge	osebe	oziroma	nekdaj	v	Franciji	 tretje	osebe),	 in	ne	z	opisom	
posebnega	socialnega	položaja	ali	tveganja.
Zato	so	se	razvili	nekoliko	ustreznejši	opisi.	V	Veliki	Britaniji	 se	uporablja	
predvsem	pojem	dolgotrajna	oskrba	 (angl.	 long-term	care).	V	Franciji	 se	upo­
rabljata	 pojma	 odvisnost	 (fr.	 dépendence)	 ali	 izguba	 samostojnosti	 (fr.	 perte	
d`autonomie).40	 V	 Nemčiji	 se	 govori	 predvsem	 o	 potrebi	 po	 oskrbi	 (nem.	
Pflegebedürftigkeit).41
Vprašanje	je,	kateri	izraz	bi	bilo	najprimerneje	uporabiti	v	slovenski	ureditvi.	
Pri	tem	ni	toliko	pomembno,	ali	se	uporablja	izraz	nega	ali	oskrba.	V	skladu	s	
Slovarjem	slovenskega	knjižnega	 jezika	oba	pomenita	obseg	vsega	potrebnega	
38	 	 Schulin,	Geschichte,	v:	handbuch des soZiaLversicherungsrechts	(1997),str.	6.
39	 	 Kerschen,	Hajdu,	Igl,	Joël,	Knipscheer,	Tomes,	Long­Term	Care,	v:	Bulletin	luxembourgeois	des	
questions	sociales,	19	(2005),	str.	13.
40	 	 Novejša	dajatev	se	je	imenovala	prestation	spécifique	dépendence,	pozneje	allocation	person-
nalisée	d`autonomie.	Kerschen	et	al.,	prav	tam,	str.	14.
41	 	 Roller,	pfLegebedürftigkeit	(2007).
219
8/9grega strban – odvisnost od oskrbe drugega – novo sociaLno tveganje?
za	 zadovoljevanje	 zlasti	 telesnih	potreb.	Pomembneje	 je,	 da	 izraz	dolgotrajna	
oskrba	predstavlja	dejavnost	oziroma	določene	storitve	(na	domu,	v	instituciji	
ali	kombinirane	na	domu	in	v	instituciji),	in	ne	socialnega	tveganja.
Prav	tako	se	ne	zdi	najprimernejši	izraz	potreba	po	dolgotrajni	oskrbi.	S	po­
trebo	namreč	ne	opisujemo	socialnega	tveganja.	Govorimo	denimo	o	socialnem	
tveganju	bolezni,	in	ne	o	potrebi	po	zdravljenju	ali	nadomestitvi	izpadlega	do­
hodka.	Podobno	je	denimo	z	drugimi	socialnimi	tveganji,	kot	so	starost,	invalid­
nost,	smrt,	starševstvo,	poškodba	pri	delu,	poklicna	bolezen,	brezposelnost,	ki	
postavljajo	potrebo	po	nadomestitvi	izpadlega	dohodka	ali	pokritju	povečanih	
stroškov.
Bolj	primeren	se	zato	zdi	izraz	odvisnost	(angl.	dependancy42	ali	že	omenjeno	
fr.	dépendence,	špan.	dependencia).43	Ta	se	pojavlja	tudi	v	nekaterih	mednarod­
nih	 in	 nadnacionalnih	 pravnih	 aktih.	 Svet	 Evrope	 je	 septembra	 1998	 sprejel	
Priporočilo	št.	R	(98)	9	Odbora	ministrov	državam	članicam	o	odvisnosti.	Od­
visnost	opredeljuje	kot	stanje,	v	katerem	osebe	zaradi	pomanjkanja	ali	 izgube	
telesne,	duševne	ali	 intelektualne	avtonomije	potrebujejo	občutno	pomoč	pri	
opravljanju	 običajnih	 dnevnih	 aktivnosti.	 Poudarjeno	 je,	 da	 lahko	 odvisnost	
prizadene	katerokoli	skupino	prebivalstva,	ne	le	starejših.
Tudi	Listina	EU	o	temeljnih	pravicah	omenja	socialno	tveganje	odvisnosti.	
V	poglavju	o	solidarnosti	določa,	da	Unija	priznava	in	spoštuje	pravico	dosto­
pa	do	dajatev	 socialne	varnosti	 in	 socialnih	 storitev,	 ki	 zagotavljajo	 zaščito	v	
primerih	kot	so	materinstvo,	bolezen,	poškodba	pri	delu,	odvisnost	(v	angleški	
različici	dependency	in	v	francoski	la	dépendance)	ali	starost	ter	v	primeru	izgu­
be	zaposlitve.44	Poleg	tega	v	poglavju	o	enakosti	Listina	EU	o	temeljnih	pravicah	
določa	pravico	starejših	 in	 invalidov	do	samostojnega	življenja	 in	vključitve	v	
življenje	skupnosti.
Z	Lizbonsko	pogodbo	so	se	države	članice	sicer	dogovorile,	da	Unija	prizna­
va	pravice,	svoboščine	in	načela	iz	Listine	EU	o	temeljnih	pravicah,	ki	ima	enako	
pravno	veljavnost	kot	PEU	in	PDEU.	Kljub	pravno	zavezujoči	naravi	listine	ta	
novih	pristojnosti	Uniji	ne	daje,	kar	izrecno	določa	že	PEU.45	Prav	tako	ne	spre­
42	 	 Pieters,	sociaL security (2006),	str.	93.
43	 	 Glej	2.	člen	španskega	Zakona	o	spodbujanju	osebne	avtonomije	in	oskrbi	odvisnih	oseb	(Ley	
39/2006,	de	Promoción	de	la	Autonomía	Personal	y	Atención	a	las	personas	en	situación	de	
dependencia),	objavljenega	v	državnem	uradnem	listu	(Boletín	Oficial	del	Estado)	št.	299/2006.
44	 	 Glej	34.	člen	Listine	EU	o	temeljnih	pravicah	z	naslovom	Socialna	varnost	in	socialna	pomoč,	
kot	je	bila	sprejeta	leta	2000	v	Nici	in	pozneje	spremenjena.	OJ	C	83,	30.	marec	2010.	V	istem	
poglavju	omenja	 tudi	dostop	do	storitev	splošnega	gospodarskega	pomena,	 iz	katerih	so	se	
razvile	socialne	storitve	splošnega	pomena	(med	njimi	so	tudi	storitve	dolgotrajne	oskrbe).
45	 	 Glej	6.	člen	PEU.
220
8/10 Zbornik Znanstvenih raZprav – LXXii. Letnik, 2012
minja	že	obstoječih	pristojnosti.	Lahko	pa	 je	 listina	pomembna	predvsem	pri	
razlagi	posameznih	pravnih	aktov	EU.46
Kljub	temu	samostojna	uporaba	izraza	odvisnost	v	slovenski	ureditvi	mor­
da	ni	najboljša	 rešitev.	Zmotno	bi	 lahko	mislili,	 da	 gre	 za	katero	od	bolezni	
odvis	nosti	 (in	 torej	 socialno	 tveganje	bolezni)	 ali	 ekonomsko	odvisnost.	Prav	
tako	se	ne	zdi	najprimernejši	izraz	nesamostojnost	ali	izguba	samostojnosti	(kot	
nasprot	je	samostojnosti).	Denimo	vsak	otrok	(odvisno	od	svoje	starosti)	je	v	do­
ločeni	meri	nesamostojen	(ne	more	samostojno	opravljati	pravno	priznanih	de­
janj)	in	potrebuje	določeno	oskrbo	(nego	in	vzgojo)	staršev	ali	skrbnika,	s	čimer	
je	od	njih	odvisen.	Tudi	odrasli	osebi	je	lahko	poslovna	sposobnost	omejena	ali	
odvzeta,	s	čimer	(v	določenem	obsegu)	izgubi	(pravno)	samostojnost.
Morda	je	zato	najprimernejša	uporaba	izraza	odvisnost	od	oskrbe	drugega.	
Podoben	pojem	predvsem	v	zadnjem	času	uporablja	tudi	Sodišče	EU	(SEU),	in	
sicer	odvisnost	od	oskrbe	(angl.	reliance	on	care).47	Ta	lahko	obstaja	pri	starejših	
ali	invalidnih	osebah	in	tudi	otrocih.	Odvisnost	od	oskrbe	se	denimo	pri	otroku	
odraža	v	dodatni,	predvsem	zaradi	bolezni	 ali	 invalidnosti	nastali	potrebi	po	
oskrbi	druge	osebe.	Oskrbo	drugega	posredno	omenja	tudi	naš	zakonodajalec,	
predvsem	 z	 uporabo	 izraza	pomoč	 in	 postrežba	 drugega.48	Ureja	 pravico	 do	
(denarnega)	dodatka	za	pomoč	in	postrežbo,	ki	ga	upravičenec	lahko	porabi	za	
storitve	dolgotrajne	oskrbe.	Socialnega	tveganja	pri	tem	pravno	abstraktno	ne	
opredeljuje.
3.2.	Novo	socialno	tveganje
Tudi	v	preteklosti	so	ljudje	izgubili	zmožnost	samooskrbe.	Zato	je	vprašanje,	
ali	je	mogoče	odvisnost	od	oskrbe	drugega	opredeliti	kot	novo	socialno	tveganje.
3.2.1.	Možna	merila	za	oblikovanje	novega	socialnega	tveganja
Merila,	ki	jih	lahko	uporabimo	pri	opredelitvi	novega	socialnega	tveganja,	se	
lahko	nanašajo	na	spoštovanje	mednarodnih	standardov,	zgledovanje	po	tujih	
46	 	 Denimo	C­34/09	Gerardo	Ruiz	Zambrano	v.	Office	national	de	l'emploi	(ONEm)	[2011],	še	
neobj.
47	 	Glej	odločitev	v	zadevi	C­388/09	da	Silva	Martins	[2011],	še	neobj.	Slovenski	prevod	(tveganje	
potrebe	po	pomoči	in	postrežbi)	izhaja	predvsem	iz	slovenske	pozitivne	ureditve	in	se	ne	zdi	
najbolj	primeren.	Prav	tako	se	ne	zdi	najprimernejši	dobeseden	(suženjski)	prevod	(opiranje	
na	oskrbo).
48	 	 Na	primer	137.	člen	ZPIZ­1.
221
8/11grega strban – odvisnost od oskrbe drugega – novo sociaLno tveganje?
ureditvah	ali	spremenjena	razmerja	v	družbi	in	s	tem	povzročeno	nesorazmerje	
v	sistemu	socialne	varnosti.
Vprašanje	 je,	ali	mora	biti	za	opredelitev	novega	socialnega	 tveganja	dolo­
čena	mednarodna	dolžnost	države	zagotavljati	zaščito	ob	nastanku	socialnega	
primera	odvisnosti	od	oskrbe	drugega.	Mednarodni	pravni	 akti	po	eni	 strani	
sicer	sledijo	razvoju	sistemov	socialne	varnosti	v	državah.49	Po	drugi	strani	lahko	
postavljajo	 določene	 standarde,	 ki	 nacionalnega	 zakonodajalca	 omejujejo	 pri	
preoblikovanju	sistema	socialne	varnosti.	Nekatere	države	so	oblikovale	poseb­
no	socialno	tveganje	odvisnosti	od	oskrbe	drugega	in	posebne	sheme,	v	katerih	
zagotavljajo	zaščito.50	
Odvisnost	od	oskrbe	drugega	se	izrecno	omenja	v	nekaterih	mednarodnih	
pravnih	aktih.	Ali	 to	pomeni,	da	morajo	poseben	sistem	zaščite	ob	nastanku	
socialnega	tveganja	odvisnosti	od	oskrbe	drugega	oblikovati	tudi	druge	države,	
ki	jih	le­ti	zavezujejo?	Pri	tem	je	mogoče	ugotoviti,	da	nekateri	mednarodni	akti	
odvisnosti	od	oskrbe	drugega	ne	omenjajo.	To	velja	tako	za	pravne	akte	Organi­
zacije	združenih	narodov	(OZN)51	kot	konvencije	MOD.52	Nekateri	pravni	akti	
so	sicer	pravno	zavezujoči,	vendar	odvisnost	od	oskrbe	drugega	omenjajo	samo	
na	načelni	ravni	(pravni	akti	načel,	ne	vsebine),53	namenjeni	so	samo	koordina­
ciji	sistemov	socialne	varnosti,	brez	poseganja	v	njihovo	vsebino,54	ali	pa	urejajo	
odvisnost	od	oskrbe	drugega	samo	posredno.
Med	slednjimi	je	denimo	spremenjena	Evropska	socialna	listina	(ESL),55	ki	
določa	 pravico	 starejših	 oseb	 do	 socialne	 zaščite.56	 Države	 podpisnice	 mora­
jo	starejšim	osebam	omogočati,	da	ostanejo	polnopravni	člani	družbe,	tudi	z	
omogočanjem	 svobodne	 izbire	 življenjskega	 sloga	 in	 samostojnega	 življenja	 v	
domačem	okolju	tako	dolgo,	kot	to	želijo	in	zmorejo.	Poleg	zdravstvenih	stori­
49	 	 Na	primer	prvotne	konvencije	MOD	(na	primer	Konvenciji	št.	24	in	25	o	zdravstvenem	zava­
rovanju	v	industriji/kmetijstvu,	1927,	zavezujeta	tudi	Slovenijo)	omenjajo	samo	(tedaj	znana)	
socialna	zavarovanja.	Konvencija	MOD	št.	102	o	minimalnih	normah	socialne	varnosti	(1952)	
je	glede	vrste	zaščite	(socialna	zavarovanja	ali	nacionalno	varstvo)	odprta	(v	Veliki	Britaniji	je	
bila	1946	ustanovljena	nacionalna	zdravstvena	služba).
50	 	 Denimo	Belgija,	Nemčija,	Španija,	Avstrija.
51	 	 SDČP	v	zvezi	s	pravico	do	socialne	varnosti	omenja	nekatera	socialna	tveganja,	med	katerimi	
pa	ni	odvisnosti	od	oskrbe	drugega.	Slednje	bi	lahko	subsumirali	pod	že	omenjeno	generalno	
klavzulo.
52	 	 Novak,	Končar,	Bubnov	Škoberne	(ur.)	et	al.,	konvencije mod s komentarjem	(2006).
53	 	 Glej	34.	člen	že	omenjene	Listine	EU	o	temeljnih	pravicah.
54	 	 Na	primer	Uredba	883/2004/ES	o	koordinaciji	sistemov	socialne	varnosti,	OJ	L	200,	7.	junij	
2004.
55	 	 Ur.	l.	RS	−	MP,	št.	7/1999.
56	 	 Glej	23.	člen	ESL.
222
8/12 Zbornik Znanstvenih raZprav – LXXii. Letnik, 2012
tev	so	pomembne	predvsem	storitve	dolgotrajne	oskrbe	na	domu	upravičenca	
in	ustrezna	podpora	pri	domski	(institucionalni)	oskrbi.
Naslednje	možno	merilo	novosti	socialnega	tveganja	je	uvedba	posameznih	
dajatev	 ali	 posebne	 sheme	 socialne	 varnosti.	 To	 je	 mogoče	 zaradi	 formalnih	
razlogov,	denimo	na	podlagi	norm	mednarodnega	prava	ali	zgledovanja	po	po­
dobnih	rešitvah	v	primerljivih	tujih	pravnih	ureditvah.
Verjetno	pomembnejši	so	vsebinski	razlogi	za	uvedbo	novih	dajatev	ali	shem,	
ko	se	razmerja	v	družbi	toliko	spremenijo,	da	jim	mora	s	svojo	normativno	de­
javnostjo	slediti	tudi	zakonodajalec.	V	družbi	mora	obstajati	določeno	število	
ljudi,	ki	so	pri	opravljanju	življenjskih	potreb	odvisni	od	oskrbe	drugega,	s	čimer	
prihaja	do	neravnovesja	v	sistemu	socialne	varnosti.	To	se	kaže	predvsem	tedaj,	
ko	se	vse	več	oseb,	odvisnih	od	oskrbe	drugega,	zaradi	tega	znajde	pod	pragom	
revščine	in	postanejo	prejemniki	davčno	financirane	socialne	pomoči.	Zakono­
dajalec	je	tedaj	dolžan	ukrepati.
Tudi	naše	Ustavno	sodišče	ugotavlja,	da	je	načelo	prilagajanja	prava	družbe­
nim	razmerjem	eno	izmed	načel	pravne	države.57	Načelo	ali	argument	pravne	
države	je	zelo	širok,	vsebinsko	raznolik	in	notranje	razčlenjen	argument.58	V	naši	
Ustavi	je	povezan	z	načelom	ali	argumentom	socialne	države,	ki	ni	le	program­
ska	norma,	temveč	zavezujoč	državni	cilj,	ki	zavezuje	predvsem	zakonodajalca	
(preostali	dve	veji	oblasti	se	nanj	težko	neposredno	sklicujeta).	Socialna	pravna	
država	je,	drugače	kot	(anglosaška)	država	blaginje,59	normativna	socialna	drža­
va.	S	pravnimi	instrumenti	in	znotraj	meja	prava	mora	skrbeti	za	človeka	vreden	
obstoj.60
3.2.2.	(Ne)izpolnjevanje	omenjenih	meril
Vprašanje	je,	ali	so	tudi	pri	nas	izpolnjeni	pogoji	za	oblikovanje	socialnega	
tveganja	odvisnosti	od	oskrbe	drugega.	Glede	formalnih	razlogov	lahko	ugoto­
vimo,	da	Slovenijo	zavezujejo	prej	omenjene	mednarodne	norme,	med	kateri­
mi	je	morda	najpomembnejša	prav	spremenjena	Evropska	socialna	listina	Sveta	
Evrope.	Poleg	tega	so	v	številnih	državah	s	primerljivo	ureditvijo	prava	socialne	
57	 	 OdlUS	XIV,	75,	U­I­69/03.
58	 	 Ustavno	sodišče	ga	je	doslej	zelo	dinamično	interpretiralo	in	izluščilo	podnačela,	kot	so	za­
upanje	 v	 pravo,	 pravna	 varnost,	 določnost	 predpisov,	 sorazmernost	 in	 druga.	 Več	 Pavčnik,	
Argument	pravne	države,	v:	Pravnik	59	(2004)	4­6,	str.	130.
59	 	 O	razlikovanju	med	socialno	državo	in	državo	blaginje	Bubnov	Škoberne,	Strban,	pravo soci-
aLne varnosti	(2010),	str.	29.
60	 	 Zacher,	Zur	Rechtsdogmatik	sozialer	Umverteilung,	v:	abhandLungen Zum soZiaLrecht	(1993),	
str.	279.
223
8/13grega strban – odvisnost od oskrbe drugega – novo sociaLno tveganje?
varnosti	ugotovili,	da	so	spremenjena	razmerja	v	družbi	porušila	ravnovesje	siste­
ma	socialne	varnosti.	V	Nemčiji	je	bilo	veliko	oseb	odvisnih	od	oskrbe	drugega	
v	institucionalnem	varstvu,	ki	so	ga	te	osebe	morale	same	(z	družinskimi	člani)	
tudi	plačati.	Veliko	jih	tega	ni	zmoglo,	zato	so	bili	prisiljeni	prejemati	socialno	
pomoč,	ki	je	subsidiarne	pravne	narave.61	Nesprejemljivo	je	bilo,	da	so	bili	upo­
kojenci	potrebni	socialne	pomoči	samo	zato,	ker	so	potrebovali	oskrbo	drugega,	
čeprav	socialne	pomoči	prej	v	življenju	nikoli	niso	prejemali.62	Podobno	je	bilo	v	
Španiji,	kjer	je	obstajal	dodatek	k	invalidski	pokojnini.	Ta	se	je	pri	starosti	65	let	
spremenila	v	starostno	pokojnino,	h	kateri	omenjeni	dodatek	ni	bil	zagotovljen.	
Možno	je	bilo	pridobiti	le	socialno	pomoč.63	Tudi	v	avstrijski	ureditvi	je	prevla­
dovala	socialna	pomoč	osebam,	ki	so	potrebovale	oskrbo	drugega.64	
Vseh	težav	namreč	ne	moremo	rešiti	le	s	tem,	da	se	osebam	brez	zadostnih	
sredstev	za	življenje	zagotavlja	socialna	pomoč.	Pomen	socialnih	pomoči	se	v	
današnjem	času	vse	preveč	poudarja,	njihova	pravna	narava	pa	izkrivlja.65	Pogo­
sto	slišimo	in	beremo	argumente,	da	z	različnimi	ukrepi	»socialno	najšibkejših«	
ne	smemo	prizadeti,	kar	napeljuje	na	ugotovitev,	da	se	pravice	vseh,	ki	živijo	nad	
pragom	revščine	lahko	zmanjšujejo	do	tega	pragu.66	Namen	socialne	varnosti,	
predvsem	socialnih	zavarovanj,	je	ohranjati	(četudi	v	določenih	mejah)	standard	
življenja	v	primeru	začasnega	izpada	(ali	trajne	izgube)	dohodka	ali	povečanih	
stroškov.	Tudi	prispevki	se	namreč	plačujejo	sorazmerno	z	višino	zavarovanče­
vega	dohodka.	Zato	 so	omenjene	države	oblikovale	posebne	 sheme.	Denimo	
flamski	del	Belgije	in	Nemčija	sta	oblikovala	novo	vejo	socialnega	zavarovanja	
za	dolgotrajno	oskrbo,	Španija	je	storitve	dolgotrajne	oskrbe	vključila	v	sistem	
nacionalnega	varstva	 in	Avstrija	 je	uvedla	poseben	sistem	denarnih	dajatev	za	
dolgotrajno	oskrbo	(zvezni	Pflegegeld).67
V	mednarodnih	pravnih	aktih	in	primerljivih	pravnih	ureditvah	lahko	najde­
mo	podlago	za	oblikovanje	socialnega	tveganja	odvisnosti	od	oskrbe	drugega.	
61	 	 Strban,	Pravni	vidiki,	v:	Pravnik	66	(2011)	3­4,	str.	173.
62	 	 V	Nemčiji	je	pred	uvedbo	socialnega	zavarovanja	za	dolgotrajno	oskrbo	le­ta	predstavljala	tre­
tjino	vseh	izdatkov	sistema	socialne	pomoči.	Sieveking,	soZiaLe sicherung	(1998),	str.	38.	Kar	
80	odstotkov	stacionarno	oskrbovanih	oseb,	odvisnih	od	oskrbe	drugega,	 je	bilo	prisiljenih	
zahtevati	socialno	pomoč.	Schulin,	Einführung,	v:	soZiaLgesetZbuch	(2008),	str.	IX.
63	 	 Reinhard,	Die	soziale	Absicherung,	v:	roLLenLeitbiLder und -reaLitäten in europa	(2008),	str.	
227.
64	 	 Pfeil,	Zukunft der pfLege und betreuung in österreich	(2007),	str.	4.
65	 	 Strban,	Pravna	vprašanja	vračanja	denarne	socialne	pomoči,	v:	Pravna	praksa	31	(2012)	10,	str.	
11.
66	 	 Poudarjanje	dajatev	revnim	vodi	v	zagotavljanje	revnih	dajatev.	Tako	Oppenheim,	the WeLfare 
state	(1994),	str.	16.
67	 	 Greifeneder,	Liebhart,	Handbuch pLegegeLd	 (2008).	Deželni	Pflegegeld	 je	bil	 v	začetku	 leta	
2012	odpravljen.
224
8/14 Zbornik Znanstvenih raZprav – LXXii. Letnik, 2012
Temeljno	vprašanje	 je,	 ali	 so	 se	 razmerja	v	družbi	 toliko	 spremenila,	da	 je	 to	
tudi	vsebinsko	potrebno.	Čeprav	v	Sloveniji	ne	vodimo	podrobne	statistike	o	
osebah,	 ki	 potrebujejo	 dolgotrajno	 oskrbo,68	 ugotavljamo,	 da	 se	 prebivalstvo	
stara,	kar	povzroča	družbene	spremembe,69	saj	je	odvisnost	od	oskrbe	drugega	
pretežno	povezana	s	starostjo.	Število	starejših	oseb	se	je	v	zadnjih	letih	pove­
čalo	 in	 lahko	 smo	 zadovoljni	 s	 podaljševanjem	pričakovane	 življenjske	 dobe.	
Starejše	osebe	so	lahko	pretežno	zdrave	in	zdravstvenih	storitev	ne	potrebujejo.	
Kljub	temu	morda	niso	več	sposobne	skrbeti	zase	in	svoje	gospodinjstvo,	kot	so	
to	lahko,	ko	so	bile	mlajše.
(Starejša)	oseba,	ki	je	pri	opravljanju	življenjskih	potreb	odvisna	od	oskrbe	
drugega,	bo	zaradi	pomanjkanja	družinske	ali	druge	neformalne	pomoči	to	po­
moč	pogosto	poiskala	v	obliki	 institucionalnega	varstva.	To	bo	storila	 tudi	v	
primeru,	če	bi	z	nekaj	pomoči	še	lahko	ostala	v	domačem	okolju,	če	bi	to	želela	
(in	kjer	bi	zanjo	skrbelo	predvsem	usposobljeno	osebje).	Razpoložljiva	mesta	v	
domovih	za	starejše,	ki	izvajajo	tudi	storitve	dolgotrajne	oskrbe	(lahko	v	poseb­
nih	negovalnih	oddelkih),	 in	posebnih	 socialnovarstvenih	 zavodih	pri	nas	ne	
zadostujejo.70	Ker	storitve	institucionalnega	varstva	običajno	niso	poceni,	lahko	
pokojnina,	ki	je	doslej	zadostovala,	ne	bo	več	dovolj	za	preživetje.	Tako	bo	oseba	
odvisna	od	finančne	pomoči	družinskih	članov,	ki	so	jo	dolžni	preživljati,	ali	pa	
bo	(morda	prvič	v	življenju)	morala	zahtevati	socialno	pomoč	(v	obliki	opro­
stitve	plačila	socialnih	storitev	ali	denarne	socialne	pomoči).	S	pravnega	vidika	
bi	postalo	nesprejemljivo,	da	bi	socialna	pomoč	postala	temeljna	dajatev,	ki	bi	
se	zagotavljala	pri	odvisnosti	od	oskrbe	drugega.	Socialno	pomoč	naj	bi	bilo	
mogoče	zahtevati	le	v	izjemnih	primerih	(kot	zadnjo	varovalno	mrežo,	mrežo	
pod	mrežami),	ko	ni	mogoče	uveljaviti	drugih,	nadrejenih	dajatev.	Poleg	tega	se	
postavlja	tudi	vprašanje,	ali	je	institucionalno	varstvo	res	najprimernejša	oblika	
zagotavljanja	storitev	dolgotrajne	oskrbe.
68	 	 Kot	je	na	primer	dvoletna	Pflegestatistik	v	Nemčiji.	Recimo	konec	leta	2009	je	bilo	2,9	odstotka	
prebivalstva	odvisnega	od	oskrbe	drugega.	Odstotek	narašča	s	starostjo	(v	starosti	70	do	75	let	
je	dosegel		4,7	odstotka	in	v	starosti	nad	90	let	59,1	odstotka).	Večina	oseb,	odvisnih	od	oskrbe	
drugega,	je	starejših	(nad	75	let	jih	je	konec	2009	potrebovalo	oskrbo	68	odstotkov,	približno	
dve	tretjini	vseh,	ki	potrebujejo	oskrbo	drugega)	in	žensk	(67	odstotkov	odvisnih	od	oskrbe	
drugega).	Statistische	Ämter	des	Bundes	und	der	Länder,	Pflegestatistik	2009	(2012),	str.	1−52.
69	 	 O	staranju	prebivalstva	govorimo	takrat,	ko	se	delež	prebivalstva	nad	izbrano	starostno	mejo	
(običajno	65	let)	v	razmerju	do	celotnega	prebivalstva	povišuje.	Leta	2011	so	v	Sloveniji	starejše	
osebe,	stare	65	let	ali	več,	predstavljale	16,6	(ženske	19,8	in	moški	13,3)	odstotka	prebivalstva.	
Čuček,	svetovni dan Zdravja	(2012),	str.	1.
70	 	 Po	podatkih	skupnosti	socialnovarstvenih	zavodov	je	razpoložljivih	mest	19.517,	prostih	mest	
(samo	v	nekaterih	od	 teh	 zavodov)	 le	 51	 (v	Ljubljani	 je	 denimo	kapaciteta	 5.756	mest,	 od	
katerih	je	prosto	le	eno).	Ob	tem	obstaja	kar	17.241	aktivnih	evidentiranih	prošenj	in	3.995	
aktualnih	prošenj.	Skupnost	socialnih	zavodov	Slovenije,	Pregled	(2012),	str.	6.
225
8/15grega strban – odvisnost od oskrbe drugega – novo sociaLno tveganje?
Izhod	 v	 trenutku,	 ko	 oseba	 ne	 more	 (v	 celoti)	 sama	 skrbeti	 zase,	 je	 tudi	
tako	 imenovana	medikalizacija	zadeve.71	Oseba	ne	bo	 iskala	pomoči	v	 social­
nem	institucionalnem	varstvu,	temveč	v	stacionarni	oskrbi	v	bolnišnici.	Tudi	v	
slovenski	ureditvi	poznamo	pravico	 (iz	obveznega	 zdravstvenega	 zavarovanja)	
do	podaljšane,	neakutne	bolnišnične	obravnave.72	Potreba	po	organizirani	stro­
kovni	oskrbi	se	kaže	tudi	z	ustanovitvijo	posebne,	negovalne	bolnišnice	v	letu	
2011,	delujoče	v	okviru	Univerzitetnega	kliničnega	centra	Ljubljana.	V	negovalni	
bolnišnici	ni	v	ospredju	intenzivno	zdravniško	zdravljenje,73	temveč	zdravstve­
na	nega	osebe,	pri	kateri	je	akutno	zdravljenje	zaključeno,	potrebne	oskrbe	pa	
doma	ali	v	socialnovarstvenem	zavodu	še	ni	mogoče	zagotoviti.	Oskrba	v	nego­
valni	bolnišnici	je	torej	le	kratkotrajne	narave.
Na	 spremenjena	 razmerja	 v	družbi	 vpliva	 tudi	 spremenjen	način	 življenja.	
Večgeneracijska	gospodinjstva,	ki	bi	 lahko	sama	poskrbela	za	družinske	člane,	
potrebne	oskrbe,	so	vse	bolj	redka.	Več	je	enoosebnih	gospodinjstev	in	manjših	
(nuklearnih	 in	 enostarševskih)	družin,74	 tudi	parov	 ali	 (zunaj)zakonskih	 skup­
nosti	 brez	 otrok	 in	 istospolnih	partnerstev.	 Poleg	 tega	 se	 z	 različnimi	 ukrepi	
spodbuja	ekonomska	aktivnost	(žensk),	tudi	z	aktivacijo	brezposelnih,	invalidov,	
vdov(cev)	in	starejših	oseb.	EU	je	leto	2012	razglasila	za	leto	(predvsem	ekonom­
sko)	aktivnega	staranja	in	medgeneracijske	solidarnosti.75	Spodbuja	se	mobilnost	
znotraj	države	 in	znotraj	Unije	 (denimo	s	koordinacijo	sistemov	socialne	var­
nosti76	 in	programi	 vseživljenjskega	učenja),	 kar	 vodi	 v	deteritorializacijo	 (kot	
posledico	globalizacije).77	Družinski	člani	ali	prijatelji	živijo	v	(bolj	ali	manj)	od­
daljenih	krajih.	To	se	dogaja	v	času,	ko	bi	potrebovali	več	oskrbnih	storitev,	da	bi	
naraščajoče	število	starejših	(in	invalidnih)	lahko	vključili	v	življenje	skupnosti.
Odvisnost	od	oskrbe	drugega	je	postala	eden	od	splošnih	tveganj	življenja,	
kot	so	bolezen,	invalidnost	ali	starost,	zato	je	tudi	zanjo	treba	zagotoviti	social­
71	 	 Pieters, sociaL security	(2006),	str.	94.
72	 	 Glej	2.	in	37.	člen	Splošnega	dogovora	za	pogodbeno	leto	2012,	št.	1720­1/2012,	29.	december	
2011.	Podrobnosti	so	urejene	v	področnem	dogovoru	za	bolnišnice.
73	 	 O	pravici	do	bolnišničnega	zdravljenja	Strban,	temeLji obveZnega Zdravstvenega Zavarovanja	
(2005),	str.	199.
74	 	 Evropska	komisija,	Demography	report	(2011),	str.	72,	ugotavlja,	da	se	velikost	družin	in	go­
spodinjstev	v	zadnjih	petdesetih	letih	vztrajno	zmanjšuje.	Največ	enostarševskih	gospodinjstev	
je	v	Veliki	Britaniji	(čez	20	odstotkov	vseh	gospodinjstev	z	otroki).	
75	 	 Glej	http://europa.eu/ey2012.	O	aktivacijskih	ukrepih	Eichhorst,	Kaufmann,	Konle­Seidl	(ur.),	
bringing the jobLess into Work?	(2008).
76	 	 Kjer	Sodišče	EU	za	zagotovitev	pravic	migrantom	uporabi	vsa	sredstva	(tudi	neposredno	raz­
lago	primarnega	prava,	vzporedno	z	dogovorjenimi	pravili	koordinacijskih	uredb).	Na	primer	
C­24/75	Petroni	[1975]	ZOdl	I­1149,	C­352/06	Bosmann	[2008]	ZOdl	I­3827,	C­158/96	Kohll	
[1998]	ZOdl	I­1931,	C­	120/95	Decker	[1998]	ZOdl	I­1831	idr.
77	 	 Schulte,	Pflege	in	Europa	–	Teil	1,	v:	ZFHS/SGB	48	(2008)	12,	str.	707.
226
8/16 Zbornik Znanstvenih raZprav – LXXii. Letnik, 2012
no	zaščito.	Zdi	se,	da	so	tudi	pri	nas	izpolnjena	merila	za	oblikovanje	socialnega	
tveganja	odvisnosti	 od	oskrbe	drugega.	Vprašanje	 je,	 ali	 gre	 za	povsem	novo	
socialno	tveganje,	ki	potrebuje	posebno	opredelitev.
3.2.3.	So	vsa	socialna	tveganja	zadnjih	šestdeset	let	nova?
Pravo	socialne	varnosti	je	relativno	mlada	pravna	panoga	(v	primerjavi	de­
nimo	s	civilnim,	kazenskim	ali	delovnim	pravom,	s	katerim	je	še	zmeraj	tesno	
povezano).	Je	tudi	eno	hitreje	razvijajočih	in	spreminjajočih	se	pravnih	področij.	
Ugotovili	smo	že,	da	bi	zakonodajalec	kršil	načelo	pravne	države,	če	prava	ne	
bi	prilagajal	spremenjenim	razmerjem	v	družbi.78	Zato	se	utemeljeno	postavlja	
vprašanje,	katera	socialna	tveganja	so	»stara«	in	katera	»nova«?
Na	mednarodni	 ravni	 predstavlja	 klasično,	 tradicionalno	 tipologijo	 social­
nih	tveganj	Konvencija	MOD	št.	102	o	minimalnih	standardih	socialne	varno­
sti	(1952).	Njena	prednost	je,	da	je	jasno	določila	vsebino	pravice	do	socialne	
varnosti,	ki	jo	kot	temeljno	človekovo	pravico	razglašajo	nekateri	mednarodni	
pravni	 akti	 (denimo	 SDČP,	 MPEKSP,	 spremenjena	 ESL).	 Hkrati	 je	 bila	 vzor	
drugim	 mednarodnim	 dokumentom,	 denimo	 Evropskemu	 kodeksu	 o	 social­
ni	varnosti,79	Uredbi	883/2004/ES	o	koordinaciji	sistemov	socialne	varnosti	in	
Evropski	konvenciji	o	socialni	varnosti.	Denimo	prvotna	ESL	se	nanjo	sklicuje	
pri	določanju	zadovoljivega	standarda	socialne	varnosti.80
Ali	 je	 res	 vse,	 kar	 se	 je	 zgodilo	po	 letu	1952	 (v	 zadnjih	 šestdesetih	 letih),	
mogoče	označiti	kot	novo?	Kljub	poudarjanju	prednosti	lahko	opazimo	številne	
pomanjkljivosti	Konvencije	št.	102.	Z	določitvijo	devetih	socialnih	tveganj	 jih	
je	okamenela	(petrificirala).	To	pomeni,	da	se	ne	more	prilagajati	spreminjanju	
razmerij	v	družbi	z	dodajanjem	socialnih	 tveganj.	MOD	včasih	sprejme	nove	
konvencije,	 s	 katerimi	 starejše	 revidira,	 vendar	 se	 to	 s	 Konvencijo	 št.	 102	 ni	
zgodilo81	in	socialno	tveganje	odvisnosti	od	oskrbe	drugega	ni	omenjeno.	Zato	
nekateri	ugotavljajo,	da	gre	za	novo	socialno	tveganje.82
Seveda	pa	obstoj	invalidnih	in	starejših	oseb,	ki	ne	morejo	(v	celoti)	skrbeti	
zase,	sam	po	sebi	ni	novost.	Take	osebe	so	od	nekdaj	obstajale	v	naši	družbi,	
78	 	 To	vprašanje	se	lahko	postavi	tudi	v	zvezi	z	zavrnitvijo	Družinskega	zakonika	na	referendumu	
25.	marca	2012.
79	 	 Ur.	l.	RS,	št.	29/2003.
80	 	 Evropska	konvencija	o	socialni	varnosti	in	prvotna	ESL	Slovenije	ne	zavezujeta.
81	 	 Sprejete	so	bile	le	konvencije,	ki	za	posamezna	socialna	tveganja	določajo	višje	standarde.	Bub­
nov	Škoberne,	Komentar	h	Konvenciji	102,	v:	konvencije mod s komentarjem	(2006),	str.	374.
82	 	 MISSOC	Secretariat,	MISSOC	Analysis,	Long­Term	Care	(2009),	str.	3.
227
8/17grega strban – odvisnost od oskrbe drugega – novo sociaLno tveganje?
zato	bi	odvisnost	od	oskrbe	drugega	težko	opredelili	kot	povsem	novo	socialno	
tveganje.	Vendar	smo	v	zadnjem	času	priča	odločilnim	spremembam.	Zaveda­
mo	se,	da	 invalidnih	in	starejših	oseb	ni	mogoče	odstraniti,	zapreti	v	njihove	
domove	ali	ustanove,	temveč	so	del	naše,	sodobne	družbe,	v	katero	jih	je	treba	
vključiti.	 Zato	 obstaja	 potreba	 po	 samostojni	 opredelitvi	 socialnega	 tveganja	
odvisnosti	od	oskrbe	drugega.
3.3.	Odvisnost	od	oskrbe	drugega	kot	samostojno	socialno	tveganje
Odvisnost	od	oskrbe	drugega	se	vse	bolj	poudarja	kot	samostojno	socialno	
tveganje,	ki	je	ločeno	od	drugih	socialnih	tveganj,	čeprav	je	z	nekaterimi	tesno	
povezano.	
3.3.1.	Opredelitev	odvisnosti	od	oskrbe	drugega
Za	 oblikovanje	 samostojnega	 socialnega	 tveganja	 je	 nujna	 njegova	 pravna	
opredelitev.	Odvisnost	od	oskrbe	drugega	nekateri	razumejo	kot	izgubljeno	ali	
zmanjšano	zmožnost	samooskrbe.	Samooskrbo	lahko	opišemo	kot	aktivnost,	ki	
jo	človek	izvaja	za	vzdrževanje	življenja,	zdravja	in	razvijanja	lastne	osebnosti.	To	
je	izvajanje	temeljnih	življenjskih	aktivnosti	in	dnevnih	opravil.83	Gre	za	primere,	
ko	se	oseba	začasno	ali	trajno	ne	more	samostojno	gibati	(vstati,	leči,	obleči	ali	
sleči,	se	vzpeti	po	stopnicah),	skrbeti	za	osebno	higieno	(se	umivati,	briti,	česati,	
brisati),	samostojno	hraniti	(pripraviti	in	užiti	hrane)	ali	skrbeti	za	gospodinjstvo	
(pomivati	posode,	čistiti	stanovanja,	nakupovati,	prati	perila).84	
OECD	opredeljuje	odvisnost	od	oskrbe	drugega	z	vidika	storitev	dolgotrajne	
oskrbe.	Ugotavlja,	da	predstavlja	dolgotrajna	oskrba	paleto	storitev,	ki	jih	potre­
buje	oseba	z	zmanjšano	stopnjo	funkcionalne	zmožnosti,	telesne	ali	spoznavne,	
zaradi	katere	je	v	daljšem	časovnem	obdobju	odvisna	od	pomoči	pri	opravljanju	
temeljnih	aktivnosti	dnevnega	življenja.85	Podobno	je	Sodišče	EU	ugotovilo,	da	
je	oseba	odvisna	od	oskrbe	drugega,	če	obstaja	trajna	potreba	v	občutni	meri	
zanesti	se	na	oskrbo	drugih	oseb	pri	opravljanju	dnevne	rutine.86
83	 	 Glej	4.	člen	predloga	Zakona	o	dolgotrajni	oskrbi	in	zavarovanju	za	dolgotrajno	oskrbo	(2006)	
in	2.	člen	predloga	iz	leta	2010.
84	 	 Eichenhofer,	soZiaLrecht (2010),	str.	207.	Primerjaj	s	139.	členom	ZPIZ­1.
85	 	 Colombo,	Llena	Nozal,	Mercier,	Tjadens,	heLp Wanted?	(2011),	str.	11.
86	 	 C­160/96	Molenaar	[1998]	ZOdl.	I­0843.
228
8/18 Zbornik Znanstvenih raZprav – LXXii. Letnik, 2012
Ob	upoštevanju	teh	opredelitev,	tistih	v	nekaterih	nacionalnih	zakonodajah87	
in	njihovi	primerjavi	znotraj	projekta	trESS88	je	mogoče	opredeliti	odvisnost	od	
oskrbe	drugega.	Gre	za	zmanjšanje,	izgubo	ali	nepridobitev	oziroma	nepopol­
no	pridobitev	(telesne,	duševne,	intelektualne	ali	čustvene)	samostojnosti	(avto­
nomije),	zaradi	starosti,	(resnejše)	bolezni	ali	(težje)	invalidnosti	(pri	katerikoli	
starosti),	ki	povzroči	dalj	časa	trajajočo	potrebo	po	(občutni)	oskrbi	drugega,	
s	 katero	 se	 doseže	 cilj	 zagotoviti	 opravljanje	 temeljnih	 življenjskih	 aktivnosti.	
Zakonodajalec	lahko	sprejme	bolj	splošno	opredelitev	in	napolnitev	nedoločnih	
pravnih	pojmov	prepusti	 sodni	 praksi,	 ali	 pa	 se	 odloči	 (predvsem	 zaradi	 po­
manjkanja	le­te)	za	bolj	podrobno	zakonsko	opredelitev.	Prav	tako	je	običajna	
določitev	stopenj	odvisnosti	od	oskrbe	drugega	(denimo	v	nemški	ureditvi	tri,	
avstrijski	sedem,	španski	šest	–	tri	stopnje	po	dve	ravni).
Ne	glede	na	to,	ali	odvisnost	od	oskrbe	drugega	razumemo	kot	novo	tveganje	
ali	ne,	jo	je	treba	opredeliti	kot	samostojno	socialno	tveganje.	Ne	le	zato,	ker	
se	 je	oskrba	kakovostno	 in	količinsko	 spremenila,	 temveč	predvsem	zato,	ker	
zaščite	ob	nastanku	tega	socialnega	primera	ni	mogoče	(več)	ustrezno	zagotoviti	
s	pomočjo	(odsotnih)	družinskih	članov	ali	nekoordinirane	ureditve	v	posamez­
nih	delih	sistema	socialne	varnosti.
To	velja	tudi	za	slovensko	ureditev,	kjer	se	dajatve	dolgotrajne	oskrbe	zago­
tavljajo	v	denarni	obliki	v	pokojninskem	 in	 invalidskem	zavarovanju,	 sistemu	
družbenega	varstva	telesno	in	duševno	prizadetih	oseb	(ki	niso	socialno	zavaro­
vane,	so	denimo	invalidne	od	rojstva),	kot	socialna	pomoč	ali	socialna	odškod­
nina	vojnim	invalidom	(v	vseh	primerih	kot	dodatek	za	pomoč	 in	postrežbo	
oziroma	dodatek	za	tujo	nego	in	pomoč).	Praviloma	v	denarju	se	zagotavljajo	
tudi	družinske	dajatve	staršem	otrok,	ki	potrebujejo	posebno	nego	(dodatek	za	
nego	in	delno	plačilo	za	izgubljen	dohodek).	Kot	dajatve	v	naravi	se	zagotavlja­
jo	v	obveznem	zdravstvenem	zavarovanju	(v	negovalnih	oddelkih	bolnišnic	ali	
naravnih	 zdravilišč	 ali	negovalnih	bolnišnicah)	 in	 socialnem	varstvu	 (socialne	
storitve	na	domu,	delno	ali	celotno	domsko	varstvo,	družinski	pomočnik	inva­
lidne	osebe).89
87	 	 Na	primer	14.	člen	XI.	knjige	nemškega	Socialnega	zakonika	(SGB	XI),	1.	člen	avstrijskega	Zvez­
nega	zakona	o	dodatku	za	oskrbo	(Bundespflegegeldgesetz	–	BFGG)	ali	2.	člen	že	omenjenega	
španskega	Zakona	o	spodbujanju	osebne	avtonomije	in	oskrbi	od	le­te	odvisnih	oseb.	Podrob­
no	 Udsching,	 Schütze,	 Bahrend,	 Bassen,	 SGB	 XI	 (2010),	 str.	 69−85:	 Greifeneder,	 Liebhart,	
handbuch pfLegegeLd (2008),	str.	5−20.
88	 	 Jorens,	Spiegel,	De	Cortazar,	Fillon,	Fuchs,	Strban,	coordination of Long-term care bene-
fits	(2011),	str.	10−16.	trESS	je	akronim	za	training	and	reporting	on	European	Social	Security	
(www.tress­network.org).
89	 	 O	posameznih	dajatvah	Bubnov	Škoberne,	Strban,	pravo sociaLne varnosti	(2010).
229
8/19grega strban – odvisnost od oskrbe drugega – novo sociaLno tveganje?
Mešan	sistem	zagotavljanja	dajatev	v	različnih	delih	sistema	socialne	varnosti	
lahko	vodi	samo	v	delne	rešitve,	ki	neprimerno	obremenjujejo	tradicionalne	she­
me	socialne	varnosti	in	onemogočajo	obsežno	ter	notranje	skladno	oblikovanje	
socialne	politike.	Ta	se	mora	neposredno	soočiti	s	socialnim	tveganjem	odvisno­
sti	od	oskrbe	drugega.	Zato	druge	možnosti	kot	oblikovati	samostojno	socialno	
tveganje	in	posebno	socialno	zaščito	pravzaprav	ni.90
3.3.2.	Razmerje	do	drugih	socialnih	tveganj
Odvisnost	od	oskrbe	drugega	je	mogoče	ločiti	od	bolezni	ali	poškodbe	(po­
vezane	z	delom	ali	ne).	Pri	 slednjih	gre	praviloma	za	kratkotrajno	 telesno	ali	
duševno	motnjo	v	delovanju	človeškega	telesa,	zaradi	česar	je	potrebna	medicin­
ska	oskrba	ali	nadomestilo	izpadlega	dohodka.91	Samostojnost	bolne	ali	poško­
dovane	osebe	pri	dnevnih	opravilih	ni	nujno	zmanjšana.92	Odvisnost	od	oskrbe	
drugega	mora	trajati	vsaj	določen	daljši	čas	(praviloma	najmanj	šest	mesecev),	
pri	čemer	mora	biti	 izražena	potreba	bo	bolj	 intenzivni	(nemedicinski)	obliki	
oskrbe,	da	jo	je	mogoče	opredeliti	kot	socialno	tveganje	in	zagotavljati	dajatve	
iz	sistema	socialne	varnosti.
Nekoliko	drugače	je	pri	invalidnosti,	ki	je	sicer	trajna	ali	trajnejša	(prirojena	
ali	pridobljena,	telesna	ali	duševna)	motnja	v	delovanju	človeškega	telesa,	ki	je	
ni	mogoče	odpraviti	z	zdravljenjem	in	medicinsko	rehabilitacijo.	Kljub	trajnosti	
obeh	socialnih	tveganj	pa	invalidnost	in	odvisnost	od	oskrbe	drugega	nista	nuj­
no	povezani.	Ena	pomembnejših	razlik	je,	da	je	cilj	invalidskega	zavarovanja	(in	
drugih	ukrepov	v	korist	invalidov)	njihova	poklicna	in	zaposlitvena	rehabilitaci­
ja.	Torej	(ponovna)	vključitev	v	(predvsem	delovno)	življenje	skupnosti.	To	pa	je	
lahko	za	večino	ljudi,	ki	potrebujejo	dolgotrajno	oskrbo,	nepomembno,	denimo	
za	starejše	ljudi	(ki	niso	več	aktivni	na	trgu	dela).
Odvisnost	od	oskrbe	drugega	je	mogoče	ločiti	tudi	od	socialnega	tveganja	
starosti	(ki	povzroči	izgubo	dohodka).	Nekdaj	se	je	pri	določeni	starosti	invalid­
nost	(trajna	nezmožnost	za	delo)	domnevala.	Denimo	ob	uvedbi	prvih	moder­
nih	pokojninskih	zavarovanj	leta	1889	v	Nemčiji	je	bila	upokojitvena	starost	70	
let,	čeprav	je	bila	povprečna	pričakovana	življenjska	doba	le	58	let	(povprečno	
črpanje	pokojnine	pa	le	dve	leti).93	Danes	je	upokojitvena	starost	določena	kot	
družbeno	 soglasje	 o	 določeni	 starosti,	 pri	 kateri	 se	 od	 posamezne	 osebe	 ne	
90	 	 Pieters,	sociaL security (2006),	str.	95.
91	 	 Strban,	temeLji obveZnega Zdravstvenega Zavarovanja (2005),	str.	174.
92	 	 Na	primer	jemanje	zdravil	ob	nezmanjšani	zmožnosti	za	delo.
93	 	 Dawson,	sociaL insurance in germany	(1912),	str.	138.
230
8/20 Zbornik Znanstvenih raZprav – LXXii. Letnik, 2012
zahteva	več	ekonomska	aktivnost.94	Praviloma	gre	za	srečen	dogodek	v	življenju	
posameznika	(risque	heureux,	in	ne	risque	malheureux).	Zato	je	posameznik	tudi	
v	starosti	lahko	povsem	zdrav	in	samostojen,	torej	neodvisen	od	oskrbe	drugega.
Četudi	je	odvisnost	od	oskrbe	drugega	opredeljena	kot	samostojno	socialno	
tveganje,	to	še	ne	pomeni,	da	ni	povezana	z	obstoječimi,	tradicionalnimi	social­
nimi	tveganji.	Omenjali	smo	že,	da	se	primarnemu	tveganju	lahko	pridruži	tudi	
sekundarno.	Denimo,	 tako	kot	 lahko	starejša	ali	 invalidna	oseba	zboli,	 lahko	
postane	tudi	odvisna	od	oskrbe	drugega.	Tedaj	se	lahko	hkrati	zagotavljajo	da­
jatve	iz	obveznega	zdravstvenega	zavarovanja	(denimo	medicinski	pripomočki),	
pokojninskega	zavarovanja	(denimo	starostna	pokojnina)	in	storitve	dolgotrajne	
oskrbe	(na	ali	v	domu).95
4.	Odvisnost	od	oskrbe	drugega	−	dvojno	socialno	tveganje?
Odvisnost	od	oskrbe	drugega	je	lahko	tveganje,	ki	vodi	v	revščino	ne	le	ose­
be,	ki	potrebuje	oskrbo,	temveč	celotne	družine.	Vprašanje	dvojnega	socialnega	
tveganja	je	povezano	z	izvajanjem	storitev	dolgotrajne	oskrbe.	Ne	glede	na	to,	
ali	se	v	sistemu	socialne	varnosti	zagotavljajo	upravičencu	dajatve	v	denarju	ali	v	
naravi,	oskrba	drugega	zmeraj	pomeni,	da	mora	nekdo	dejansko	izvajati	storitve	
dolgotrajne	oskrbe.
Sistemi	socialne	varnosti	lahko	spodbujajo	neformalno	izvajanje	dolgotrajne	
oskrbe	s	strani	družinskih	članov	upravičenca.	To	storijo	predvsem	z	zagotavlja­
njem	denarnih	dajatev	upravičencu,96	ki	jih	ta	lahko	zadrži	zase	ali	nakloni	dru­
žinskemu	članu.	V	nekaterih	državah	(denimo	Nemčiji)	zakonodajalec	izrecno	
spodbuja	pripravljenost	družinskih	članov	izvajati	dolgotrajno	oskrbo	na	domu	
upravičenca,97	predvsem	z	zagotavljanjem	denarnih	dajatev,	ki	so	občutno	(tudi	
polovico)	nižje	od	vrednosti	storitev	dolgotrajne	oskrbe.	Podobno	velja	v	avstrij­
ski	ureditvi.	S	tem	se	dejansko	sili	družinske	člane,	predvsem	ženske	(običajno	
zakonske	partnerice	in	hčerke,	tudi	snahe,	v	starosti	med	40	in	60	let),98	pa	tudi	
prijatelje	in	sosede,	k	neformalnemu	izvajanju	dolgotrajne	oskrbe.	
94	 	 Igl,	Grundsatzfragen	der	Alterssicherung,	v:	aLterssicherung in deutschLand	(2007),	str.	43.
95	 	 Kerschen,	Hajdu,	Igl,	Joël,	Knipscheer,	Tomes,	Long­Term	Care,	v:	Bulletin	luxembourgeois	des	
questions	sociales,	19	(2005),	str.	96.
96	 	 Denarne	dajatve	upravičencu	so	na	primer	dodatek	za	pomoč	in	postrežbo,	nemški	in	avstrijski	
Pflegegeld.	
97	 	 Glej	3.	in	4.	člen	SGB	XI.	Neformalni	oskrbovalec	(nem.	Pflegeperson)	je	oseba,	ki	nepoklicno	
oskrbuje	upravičenca	v	njegovem	domačem	okolju	(19.	člen	SGB	XI).
98	 	 Büscher,	Schnepp,	Die	Bedeutung	von	Familien,	v:	handbuch pfLegeWissenschaft	(2011),	str.	
474.
231
8/21grega strban – odvisnost od oskrbe drugega – novo sociaLno tveganje?
Ženske	so	lahko	posredno	diskriminirane,	saj	morajo	zaradi	izvajanja	oskrbe	
zmanjšati	ekonomsko	aktivnost	ali	celo	zapustiti	trg	dela.99	Pri	tem	se	postavlja	
vprašanje,	kako	široko	je	predpisana	dolžnost	preživljanja.	Ta	lahko	obstaja	le	
znotraj	nuklearne	družine	(denimo	med	zakonci	ter	starši	in	mladoletnimi	otro­
ki)	ali	razširjene	družine	(denimo	tudi	med	odraslimi	otroki	in	starši,	vnuki	in	
starimi	starši,	med	sorojenci).100	V	slednjem	primeru	so	ureditve	zelo	heterogene.	
V	slovenski	je	predpisana	tudi	dolžnost	odraslih	otrok	preživljati	starše,	četudi	
obstajajo	pri	 tem	določeni	pomisleki.101	Vprašanje	 je	 tudi,	na	kakšen	način	 je	
mogoče	dolžnost	preživljanja	izpolniti.	Možnosti	je	več,	od	preživljanja	v	naravi,	
v	skupnem	gospodinjstvu	(tudi	z	izvajanjem	dolgotrajne	oskrbe),	do	(finančne)	
pomoči	pri	zagotavljanju	poklicne	oskrbe	(če	njene	vrednosti	ne	bi	v	celoti	po­
kril	sistem	socialne	varnosti	in	je	tudi	starši	sami	ne	bi	zmogli	nositi).102
Če	družinski	člani	izvajajo	dolgotrajno	oskrbo,	lahko	sami	postanejo	potreb­
ni	zaščite	skupnosti,	s	čimer	lahko	pomenijo	socialno	tveganje.	Države	jih	zato	
poskušajo	zaščititi	z	različnimi	ukrepi.	Ti	segajo	od	dopusta	za	oskrbo,103	denar­
nih	dajatev,	ki	zagotavljajo	preživetje	izvajalca	oskrbe	(v	obliki	socialne	pomoči,	
nadomestila	 izpadlega	dohodka	 ali	neposrednega	plačila	oskrbe),	upoštevanja	
obdobij	izvajanja	oskrbe	v	socialnem	(običajno	pokojninskem	in	invalidskem)	
zavarovanju	(ob	plačilu	prispevkov	delodajalca	ali	države	ali	kot	solidarnost	med	
zavarovanci),	davčnih	olajšav	do	nadomestne	oskrbe	(ko	mora	izvajalec	oskrbe	
urediti	lastne	zadeve	ali	v	času	njegovega	dopusta).104	Poleg	tega	so	raznovrstni	
99	 	 Gumpert,	Wenn die töchter nicht mehr pfLegen	(2009).
100	 	Več	Kerschen,	Hajdu,	Igl,	Joël,	Knipscheer,	Tomes,	Long­Term	Care,	v:	Bulletin	luxembourge­
ois	des	questions	sociales,	19	(2005),	str.	64.
101	 	Polnoletni	 otroci	 so	 dolžni	 po	 svojih	 zmožnostih	 preživljati	 svoje	 starše,	 če	 ti	 nimajo	 do­
volj	sredstev	za	življenje	in	jih	sami	ne	morejo	pridobiti,	če	ne	obstaja	ugovor	nepreživljanja	
(124.	člen	Zakona	o	zakonski	zvezi	in	družinskih	razmerjih	–	ZZZDR,	Ur.	l.	SRS,	št.	15/1976,	
30/1986	−	ZNP	(20/1988	popr.),	1/1989,	14/1989,	Ur.	l.	RS,	št.	13/1994	−	ZN,	82/1994	−	ZN­B,	
29/1995	−	ZPDF,	26/1999	−	ZPP,	60/1999	Odl.	US:	U­I­273/98,	70/2000	−	ZZNPOB,	64/2001,	
110/2002	−	ZIRD,	42/2003	Odl.	US:	U­I­312/00­40,	16/2004,	69/2004	−	UPB1,	101/2007	Odl.	
US:	U­I­328/05­12,	122/2007	Odl.	US:	U­I­11/07­45,	90/2011	Odl.	US:	U­I­85/10­10).	V	pripra­
vljalnem	gradivu	Družinskega	zakonika	je	zapisano,	da	je	dolžnost	otrok	ostala	nespremenjena,	
čeprav	Ustava	ne	varuje	več	preživljanja	staršev	in	bi	jo	bilo	mogoče	odpraviti.	Vendar	pa	zaradi	
staranja	prebivalstva	in	nizke	rodnosti	državi	izdatkov	v	proračunu	zaradi	ukinitve	preživnin­
ske	obveznosti	polnoletnih	otrok	do	svojih	staršev	ne	bi	uspelo	pokriti.	Poročevalec	DZ,	št.	
168/2009,	str.	24.
102	 	Becker,	Lauerer,	Zur	Unterstützung	von	Pflegepersonen,	v:	Zeit für verantWortung im Lebens-
verLauf	(2011),	str.	129.
103	 	Ta	traja	nekaj	mesecev	(na	primer	na	Danskem)	ali	nekaj	 let	(na	primer	na	Irskem).	Becker,	
Lauerer,	prav	tam,	str.	133.
104	 	Primerjalno	Becker,	Lauerer,	prav	tam,	str.	132.
232
8/22 Zbornik Znanstvenih raZprav – LXXii. Letnik, 2012
ukrepi	namenjeni	izboljšanju	kakovosti	oskrbe,	ki	jo	je	pri	neformalnem	izvaja­
nju	znotraj	družine	težje	zagotoviti	in	nadzirati.	
Razmerja	v	družbi	 so	se	 spremenila,	obstaja	pluralnost	življenjskih	slogov,	
zaradi	 česar	 je	 model	 enega	 (moškega)	 preživljalca	 družine	 (ki	 je	 kot	 izhodi­
šče	določen	tudi	v	Konvenciji	MOD	št.	102)105	zastarel	in	vse	bolj	potisnjen	v	
ozadje.	Vzorec	 razdelitve	 časa	moških	 in	žensk,	ki	 ga	porabijo	za	pridobitno	
dejavnost	in	nepridobitno	skrb	za	družinske	člane,	je	v	vsaki	državi	odvisen	od	
različnih	zgodovinskih,	političnih,	ekonomskih,	pravnih	in	kulturnih	okoliščin.	
Ugotavlja	se,	da	prevladuje	model	dveh	preživljalcev	(predvsem	na	Danskem	in	
v	Franciji)	ali	model	polno	in	delno	zaposlenega	preživljalca	družine	(denimo	v	
Veliki	Britaniji	in	Nemčiji).106	
Zato	 je	 v	 sistemu	 socialne	 varnosti	 morda	 primerneje	 zagotavljati	 dajatve	
dolgotrajne	oskrbe	v	naravi	(z	možnostjo	izbire	poklicnega	izvajalca	dolgotrajne	
oskrbe,	kot	to	poznamo	pri	izvajanju	zdravstvenih	storitev).	Primer	je	španska	
ureditev,	kjer	je	država	prevzela	dolžnost	dolgotrajne	oskrbe,	ki	je	ne	prepušča	
(več)	le	družinskim	članom.	Mogoče	bi	bilo	zagotavljati	tudi	namenske	denar­
ne	dajatve	(ki	morajo	biti	porabljene	za	poklicno	oskrbo	in	jih	upravičenec	ne	
more	zadržati	zase).	Sodišče	EU	tudi	te	šteje	kot	dajatve	v	naravi,	saj	sta	namen	
in	dejanska	vsebina	storitve	dolgotrajna	oskrba.107
Z	 dajatvami	 v	 naravi	 (ali	 namenskimi	 denarnimi	 dajatvami)	 bi	 se	 izognili	
dodatnemu	socialnemu	tveganju,	poleg	odvisnosti	od	oskrbe	drugega	še	ogrože­
nosti	neformalnih	(družinskih)	izvajalcev	oskrbe.	S	tem	bi	lahko	omogočali	bolj	
enakopravne	in	pristne	družinske	vezi	kot	v	primeru,	če	je	predpisana	(oziroma	
spodbujana)	dolžnost	družinskih	članov	(predvsem	žensk)	neposredno	izvajati	
dolgotrajno	oskrbo	(ki	se	mora	izvajati	nepretrgoma	oziroma	vsaj	v	občutnem	
obsegu).	Ta	lahko	povzroča	veliko	obremenitev	(denimo	pri	oskrbi	dementnih	
oseb).108	Zato	obstaja	potreba	po	ustrezno	usposobljenih	poklicnih	 izvajalcih	
oskrbe,	pri	 katerih	 je	 tudi	 lažje	nadzirati	 kakovost	oskrbe.109	To	 seveda	ne	 iz­
ključuje	skrbi	družinskih	članov,	ki	jih	z	osebo,	ki	potrebuje	oskrbo,	veže	tesna	
družinska	 vez.	 Kljub	 temu	 morajo	 imeti	 družinski	 člani	 možnost	 živeti	 tudi	
svoje	življenje.
105	 	Tudi	v	tem	delu	je	Konvencija	MOD	št.	102	zastarela.	Kot	standardnega	upravičenca,	za	ka­
terega	naj	zadostujejo	dajatve	iz	sistema	socialne	varnosti,	določa	moškega	z	ženo	in	dvema	
otrokoma	(67.	člen).	
106	 	Model	enega	preživljalca	naj	bi	obstajal	le	še	v	Italiji.	Blenk­Knocke,	Hohnerlein,	Einführung,	
v:	Zeit für verantWortung im LebensverLauf (2011),	str.	9.
107	 	C­208/07	von	Chamier­Glisczinski	[2009]	ZOdl	I­6095.
108	 	Schulte,	Pflege	in	Europa	–	Teil	1,	v:	ZFSH/SGB	48	(2008)	12,	str.	707.
109	 	Prevolnik	Rupel,	Ogorevc,	QuaLity country report for sLovenia (2011).
233
8/23grega strban – odvisnost od oskrbe drugega – novo sociaLno tveganje?
5.	Sklepne	misli
Med	državami	članicami	in	v	EU	obstaja	vse	večje	soglasje	o	pomenu	dol­
gotrajne	oskrbe	bolnih,	invalidnih	in	starejših	oseb,	ki	je	presečišče	medicinske	
oskrbe	 in	 predvsem	 tehnološko	 manj	 zahtevnih	 socialnih	 storitev	 (na	 domu	
upravičenca	ali	v	popolni	ali	delni	domski	oskrbi).	Socialno	tveganje	odvisnosti	
od	oskrbe	drugega	ni	povsem	novo	in	tudi	v	naši	ureditvi	ob	njegovem	nastan­
ku	že	zagotavljamo	različne	dajatve	v	posameznih	delih	prava	socialne	varnosti.	
Vendar	so	v	zadnjem	času	izpolnjena	tudi	merila	za	oblikovanje	samostojnega	
socialnega	 tveganja	odvisnosti	od	oskrbe	drugega.	Predvsem	so	 se	 razmerja	v	
družbi	 pomembno	 spremenila,	 kar	 povzroča	neravnovesje	 v	 sistemu	 socialne	
varnosti,	 ki	mora	 tem	 spremembam	 slediti.	 Prebivalstvo	 se	 stara	 in	družinski	
člani	ne	živijo	nujno	v	bližini,	da	bi	lahko	zagotavljali	oskrbo.
Četudi	družinski	člani	živijo	blizu	ali	celo	v	 istem	gospodinjstvu	z	osebo,	
ki	potrebuje	dolgotrajno	oskrbo,	 je	 lahko	 zagotavljanje	 tovrstne	oskrbe	 zanje	
precejšen	telesni,	duševni	in	čustveni	napor.	Zato	je	vključitev	vse	večjega	števi­
la	poklicnih	oskrbovalcev	v	dolgotrajno	oskrbo	nujna	zahteva	socialne	pravič­
nosti.110	 Tudi	 oseba,	 ki	 potrebuje	 dolgotrajno	 oskrbo,	 ima	 pravico	 svobodno	
izbrati	življenjski	 slog	 in	ostati	v	domačem	okolju,	če	 tako	želi.	Oskrbo	sicer	
lahko	zagotavljajo	družinski	člani	(če	se	tako	svobodno	odločijo).	Vendar	je	vse	
pomembnejša	dolžnost	celotne	družbe	skrbeti	za	to,	da	 izvajanje	oskrbe	ni	v	
škodo	zdravja	posameznega	družinskega	člana	(predvsem	žensk)	in	da	se	njegova	
(njena)	osebna	svoboda	čezmerno	ne	omejuje.
110	 	O	socialni	pravičnosti	Pavčnik,	Pravičnost	in	pravo,	v:	Pravnik	56	(2001)	1­3,	str.	23.
234
8/24 Zbornik Znanstvenih raZprav – LXXii. Letnik, 2012
Literatura
Becker,	Ulrich:	 Solidarity,	 Financing	 and	Personal	Coverage,	 v:	The	 Japanese	
Journal	of	Social	Security	Policy	6	(2007)	1,	str.	1−30.
Becker,	Ulrich;	Lauerer,	Luise:	Zur	Unterstützung	von	Pflegepersonen,	Reform­
notwendigkeiten	 und	 ­optionen,	 v:	Zeit für verantWortung im Le-
bensverLauf – poLitische und rechtLiche handLungsstrategien,	
Bundesministerium	 für	 Familie,	 Senioren,	 Frauen	und	 Jugend/Max­
Planck­Institut	für	ausländisches	und	internationales	Sozialrecht,	Ber­
lin	2011,	str.	121−160.
Berghman,	Jos:	Basic	Concepts	on	Social	Security	in	Europe,	v:	sociaL security 
poLicy and economics, emss 1999-2000,	Instituut	Sociaal	Recht	KU	
Leuven,	Leuven	1999,	str.	1−23.
Blenk­Knocke,	Edda,	Hohnerlein,	Eva:	Einführung,	v:	Zeit für verantWortung 
im LebensverLauf poLitische und rechtLiche handLungsstrategien,	
Bundesministerium	 für	 Familie,	 Senioren,	 Frauen	und	 Jugend/Max­
Planck­Institut	für	ausländisches	und	internationales	Sozialrecht,	Ber­
lin	2011,	str.	7−14.
Bubnov	Škoberne,	Anjuta:	Komentar	h	Konvenciji	št.	102,	v:	konvencije mod 
s komentarjem	(ur.	M.	Novak,	P.	Končar,	A.	Bubnov	Škoberne),	GV	
Založba,	Ljubljana	2006,	str.	374−381.
Bubnov	Škoberne,	Anjuta;	Strban,	Grega:	pravo sociaLne varnosti,	GV	Založba,	
Ljubljana	2010.
Büscher,	Andreas;	Schnepp,	Wilfried:	Die	Bedeutung	von	Familien	in	der	pflege­
rischen	Versorgung,	v:	handbuch pfLegeWissenschaft	(ur.	D.	Schaef­
fer,	K.	Wingenfeld),	Juventa,	Weinheim­München	2011.
Colombo,	Francesca;	Llena	Nozal,	Ana;	Mercier,	Jérôme;	Tjadens,	Frits:	heLp 
Wanted?, providing and paying for Long-term care, oecd heaLth 
poLicy studies,	OECD	Publishing,	Pariz	2011.	
Čuček,	Saša:	svetovni dan Zdravja 2012,	Statistični	urad	RS,	Ljubljana	2012.
Dawson,	William	Harbutt:	sociaL insurance in germany, 1883−1911, its histo-
ry, operations, resuLts, and a comparison With the nationaL insu-
rance act 1911,	Scribner/T.	Fischer	Unwin,	New	York/London	1912.
Eichenhofer,	Eberhard:	soZiaLrecht, 7. neubearbeitete aufLage,	Mohr	Siebeck,	
Tübingen	2010.
Eichhorst,	 Werner;	 Kaufmann,	 Otto;	 Konle­Seidl,	 Regina	 (ur.):	 bringing the 
jobLess into Work?, eXperiences With activation schemes in europe 
and the us,	Springer,	Berlin/Heidelberg	2008.
235
8/25grega strban – odvisnost od oskrbe drugega – novo sociaLno tveganje?
European	Commission:	A	Concerted	Strategy	for	Modernising	Social	Protecti­
on,	Commission	Communication	COM(99)347,	Bruselj	(1999).
European	Commission,	Eurostat:	Demography	Report	2010:	Older,	more	nu­
merous	and	diverse	Europeans,,	Luxembourg	(marec	2011).
European	Commission:	Modernising	and	Improving	Social	Protection	 in	 the	
European	Union,	COM(97)102	final,	Bruselj	(12.	marec	1997).
European	Commission:	Modernising	social	protection	for	the	development	of	
high­quality,	accessible	and	sustainable	health	care	and	long­term	care:	
support	for	the	national	strategies	using	the	“open	method	of	coordi­
nation”,	COM(2004)	304	final,	Bruselj	(20.	april	2004).
Evropska	komisija:	Delati	skupaj,	delati	bolje,	Nov	okvir	za	odprto	usklajevanje	
politik	socialne	zaščite	in	vključevanja	v	EU,	COM(2005)	706	konč.,	
Bruselj	(22.	12.	2005).
Gitter,	Wolfgang;	Oberender,	Peter	(ur.):	pfLegefaLLrisiko,	Verlag	P.	C.	O.,	Bay­
reuth	1986.
Greifeneder,	 Martin;	 Liebhart,	 Gunther:	 handbuch pfLegegeLd, grundsätZe, 
einstufung und verfahren, absicherung pfLegender angehöriger, 
pfLegeverträge und heimaufenthaLtgesetZ,	Manz,	Dunaj	2008.	
Gumpert,	Heike	(ur.):	Wenn die töchter nicht mehr pfLegen …, geschLechts-
gerechtigkeit in der pfLege,	Friedrich	Ebert	Stiftung,	Bonn	2009.
Hase,	Friedhelm:	versicherungsprinZip und soZiaLer ausgLeich,	Mohr	Siebeck,	
Tübingen	2000.
Igl,	 Gerhard,	 Grundsatzfragen	 der	 Alterssicherung	 –	 Sinn	 und	 Ausprägung	
der	Rentenversicherung,	v:	aLterssicherung in deutschLand	 (ur.	U.	
Becker,	F.­X.	Kaufmann,	B.	Baron	von	Maydell,	W.	Schmähl,	H.	F.	
Zacher),	Nomos,	Baden­Baden	2007,	str.	43−55.
Jorens,	Yves	 (ur.);	Spiegel,	Bernhard	 (ur.);	De	Cortazar,	Carlos	Garcia;	Fillon,	
Jean­Claude;	 Fuchs,	 Maximilian;	 Strban,	 Grega:	 coordination of 
Long-term care benefits − current situation and future prospects,	
trESS	Think	Tank	Report,	Gent	2011,	str.	1−145.
Kerschen,	Nicole:	La	difficile	reconnaissance	de	l’aidant	dans	l’assurance	dépen­
dance	luxembourgeoise,	v:	Bulletin	luxembourgeois	des	questions	so­
ciales	25	(2009),	str.	145−172.
Kerschen,	Nicole;	Hajdu,	Jozsef;	Igl,	Gerhard;	Joël,	Marie­Eve;	Knipscheer,	Kees;	
Tomes,	Igor:	Long­Term	Care	for	Older	Persons,	v:	Bulletin	luxembo­
urgeois	des	questions	sociales	19	(2005),	str.	9−147.
Končar,	Polonca:	mednarodno deLovno pravo,	Uradni	list	RS,	Ljubljana	1993.
236
8/26 Zbornik Znanstvenih raZprav – LXXii. Letnik, 2012
Köhler,	Peter	A.:	soZiaLpoLitische und soZiaLrechtLiche aktivitäten in den ve-
reinten nationen, studien aus dem maX-pLanck-institut für ausLän-
disches und internationaLes soZiaLrecht bd. 4,	Nomos,	Baden­Baden	
1987.
Kranjc,	Janez:	Amicum	an	nomen	habeas,	aperit	calamita,	v:	Pravna	praksa,	28	
(2009)	11,	str.	92.
Kreikebohm,	Ralf:	Zur	Systematik	der	Erfassung	sekundärer	Sozialleistungsfälle	
im	deutschen	Sozialrecht,	v:	NZS	(1999)	7,	str.	318−322.
MISSOC	Secretariat:	MISSOC	Analysis;	Long­Term	Care,	Report	for	the	Euro­
pean	Commission,	Bruselj	(2009).
Novak,	Mitja	(ur.);	Končar,	Polonca	(ur.);	Bubnov­Škoberne,	Anjuta	(ur.);	Belo­
pavlovič,	Nataša;	Kalčič,	Miran;	Kresal,	Barbara;	Kresal	Šoltes,	Katari­
na;	Strban,	Grega;	Vodovnik,	Zvone:	konvencije mednarodne organi-
Zacije deLa: s komentarjem,	GV	Založba,	Ljubljana	2006.
Oppenheim,	Carey:	the WeLfare state, putting the record straight,	Child	
Poverty	Action	Group	(CPAG),	London	1994.
Pavčnik,	Marijan,	Argument	pravne	države,	v:	Pravnik	59	(2004)	4­6,	str.	129−139.
Pavčnik,	Marijan:	Pravičnost	in	pravo,	v:	Pravnik,	56	(2001)	1­3,	str.	3−30.
Pavčnik,	Marijan:	teorija prava, 4., pregLedana in dopoLnjena iZdaja,	GV	Založ­
ba,	Ljubljana	2011.
Pavliha,	Marko,	Simoniti,	Sergej:	ZavarovaLno pravo, 2., spremenjena in dopoL-
njena iZdaja,	GV	Založba,	Ljubljana	2007.
Pfeil,	Walter	J.:	Zukunft der pfLege und betreuung in österreich,	Manz,	Dunaj	
2007.
Pieters,	Danny:	sociaL security: an introduction to the basic principLes, 2nd 
edition – revised,	 Kluwer	 Law	 International,	Alphen	 aan	 den	Rijn	
2006.
Polajnar	 Pavčnik,	 Ada:	 Zavarovalna	 pogodba,	 v:	 obLigacijski Zakonik (oZ) s 
komentarjem (posebni deL), 4. knjiga	(red.	M.	Juhart,	N.	Plavšak),	GV	
Založba,	Ljubljana	2004,	str.	801−923.
Prevolnik	Rupel,	Valentina;	Ogorevc,	Marko:	QuaLity country report for sLo-
venia (Working paper no. 56),	 Inštitut	 za	 ekonomska	 raziskovanja,	
Ljubljana	2011.
Reinhard,	Hans­Joachim:	Die	soziale	Absicherung	von	pflegenden	Familienan­
gehörigen	in	Spanien	v:	roLLenLeitbiLder und -reaLitäten in europa: 
rechtLiche, ökonomische und kuLtureLLe dimensionen, forschungs-
reihe band 8,	Bundesministerium	für	Familie,	Senioren,	Frauen	und	
Jugend,	Nomos,	Baden­Baden	2008,	str.	226−233.
237
8/27grega strban – odvisnost od oskrbe drugega – novo sociaLno tveganje?
Roller,	Steffen:	pfLegebedürftigkeit, eine anaLyse der §§ 14, 15 sgb Xi mit ihren 
rechtLich-systematischen und pfLegeWissenschaftLichen beZügen,	
Nomos,	Baden­Baden	2007.
Schulin,	Bertram:	Geschichte	und	Zukunftsperspektiven,	v:	handbuch des so-
ZiaLversicherungsrecht, band 4, pfLegeversicherungsrecht	 (ur.	 B.	
Schulin),	C.	H.	Beck,	München	1997.
Schulin,	Bertram:	Einfuhrung,	v:	soZiaLgesetZbuch, 35. aufLage,	C.	H.	Beck,	
München	2008,	str.	I−LVIII.
Schulte,	Bernd:	Pflege	in	Europa	–	Teil	1,	Die	soziale	Absicherung	des	Risikos	
der	Pflegebedürftigkeit	in	den	Mitgliedstaaten	der	Europäischen	Uni­
on,	v:	ZFHS/SGB	47	(2008)	12,	str.	707−718.
Schulte,	Bernd:	Pflege	in	Europa	–	Teil	2,	Die	soziale	Absicherung	des	Risikos	
der	Pflegebedürftigkeit	in	den	Mitgliedstaaten	der	Europäischen	Uni­
on,	ZFHS/SGB	48	(2009)	1,	str.	17−31.
Schulte,	Bernd:	Pflege	in	Europa	–	Teil	3,	Die	soziale	Absicherung	des	Risikos	
der	Pflegebedürftigkeit	in	den	Mitgliedstaaten	der	Europäischen	Uni­
on,	v:	ZFHS/SGB	48	(2009)	2,	str.	86−100.
Sieveking,	Klaus	(ur.):	soZiaLe sicherung bei pfLegebedürftigkeit in der europäi-
schen union,	Nomos,	Baden­Baden	1998.
Skupnost	socialnih	zavodov	Slovenije:	Pregled	prošenj	in	prostih	mest	v	domo­
vih	za	starejše	 in	posebnih	socialnovarstvenih	zavodih,	Ljubljana	(7.	
april	2012).
sLovar sLovenskega knjižnega jeZika,	ZRC	−	SAZU,	DZS,	Ljubljana	2002.
Statistische	Ämter	des	Bundes	und	der	Länder:	Pflegestatistik	2009,	Pflege	 im	
Rahmen	 der	 Pflegeversicherung:	 Kreisvergleich,	 Wiesbaden	 (Januar	
2012).
Strban,	Grega:	Pravni	vidiki	nove	ureditve	sistema	socialnega	varstva,	v:	Pravnik,	
66	(2011)	3­4,	str.	171−195.	
Strban,	Grega:	Pravna	vprašanja	 vračanja	denarne	 socialne	pomoči	 –	 socialna	
pomoč	ali	socialno	posojilo?,	v:	Pravna	praksa	31	(2012)	10,	str.	11−13.
Strban,	Grega:	Systematisierung	des	slowenischen	Rechts	der	sozialen	Sicherheit	
im	Vergleich	zur	Systematisierung	des	deutschen	Sozialrechts,	v:	Zeit­
schrift	für	ausländisches	und	internationales	Arbeits­	und	Sozialrecht	
(ZIAS)	25	(2011)	4,	str.	353−376.
Strban,	Grega:	temeLji obveZnega Zdravstvenega Zavarovanja,	Cankarjeva	založ­
ba,	Ljubljana	2005.
Statistični	urad	Republike	Slovenije:	Statistični	letopis	(Ljubljana	2011).
Tomandl,	Theodor:	grundriss des österreischischen soZiaLrechts,	Manz,	Du­
naj	2002.	
238
8/28 Zbornik Znanstvenih raZprav – LXXii. Letnik, 2012
Udsching,	 Peter;	 Schütze,	Bernd;	Bahrend,	Nicola;	Bassen,	Andreas:	sgb Xi, 
soZiaLe pfLegeversicherung, kommentar, 3. aufLage,	 C.	 H.	 Beck,	
München	2010.
Van	 Langendonck,	 Jef:	 The	Meaning	 of	 the	 Right	 to	 Social	 Security,	 v:	the 
right to sociaL security	(ur.	J.	Van	Langendonck),	Intersentia,	Ant­
werpen	2007,	str.	3−12.
veLiki sLovar tujk,	Cankarjeva	založba,	Ljubljana	2002.
Vrabič	Kek,	Brigita:	kakovost živLjenja,	Statistični	urad	RS,	Ljubljana	2012.
Wallrabenstein,	Astrid:	versicherung im soZiaLstaat,	Mohr	Siebeck,	Tübingen	
2009.
Zacher,	Hans	F.:	Geschichte	und	Krise	der	sozialen	Marktwirtschaft,	v:	Akade­
mie	Aktuell,	Zeitschrift	der	Bayerischen	Akademie	der	Wissenschaften	
(2011)	3,	str.	30−35.	
Zacher,	Hans	F.:	Zacher,	Zur	Rechtsdogmatik	sozialer	Umverteilung,	v:	abhand-
Lungen Zum soZiaLrecht	(ur.	H.	F.	Zacher),	C.	F.	Müller,	Heidelberg	
1993,	str.	279−307.
239
8/29grega strban – odvisnost od oskrbe drugega – novo sociaLno tveganje?
Reliance	on	Long	Term	Care	–	a	New	Social	Risk?
Summary
When	the	first	modern	social	insurances	were	introduced,	there	was	hardly	
any	discussion	on	the	topic	of	long­term	care.	Reliance	on	care	was	not	a	com­
mon	social	phenomenon.	When	long­term	care	was	required,	it	could	be	pro­
vided	within	the	family.	
Aging	 of	 the	 population	 (Slovenia	 being	 no	 exception	 in	 this	 respect)	 is	
not	necessarily	something	negative.	It	is	reassuring	to	know	that	we	live	longer,	
also	due	to	the	medical	advancement,	better	education,	healthier	lifestyles	and	
raising	 living	 standards.	However,	 longer	 lives	 and	more	 risky	 lifestyles	 (with	
growing	possibility	 of	 serious	 injuries	 or	 diseases)	may	bereave	 an	 individual	
person	of	meeting	autonomously	the	requirements	of	daily	living.	At	the	same	
time	the	fertility	rates	are	rather	low.	It	could	be	expected	that	there	will	not	
be	enough	young	persons	to	perform	activities	of	long­term	care	in	the	future.	
Therefore	the	majority	of	Member	States	(with	the	support	and	promotion	of	
the	European	Union	−	EU)	has	introduced	or	modernised	their	long­term	care	
schemes.	Introduction	of	the	long­term	care	insurance	is	under	discussion	also	
in	Slovenia	(already	since	2006).
Reliance	on	long	term	care	has	outgrown	the	individual	risk	and	has	become	
a	social	risk.	When	certain	phenomenon	is	 limited	to	individual	occurrences,	
the	State	will	not	organise	a	collective	protection	 system,	and	 the	 interest	of	
private	insurance	companies	will	remain	rather	low.	When	certain	phenomenon	
occurs	more	often	and	becomes	predictable,	it	might	draw	the	attention	of	pri­
vate	insurances.	But	when	it	could	endanger	the	existence	and	development	of	
an	individual	or	the	society	as	a	whole,	it	becomes	a	social	risk.	The	State	has	to	
organise	a	public	protection	system.	Organisation	of	public	systems	is	its	duty	
already	since	the	French	revolution.	Certain	international	legal	documents	(like	
the	Universal	declaration	of	human	rights)	and	national	constitutions	(like	the	
Slovenian	 Constitution)	 might	 enumerate	 certain	 social	 risks.	 However,	 they	
do	so	in	a	non­exhaustive	way,	leaving	the	space	for	new	social	risks	that	might	
emerge.	
The	notion	reliance	on	long­term	care	(or	long	term	case	as	such)	was	intro­
duced	in	not	so	distant	past.	Quite	distinctive	notions	have	been	used	in	various	
countries,	e.g.	from	being	in	need	of	nursing	care,	majoration	pour	tierce	per-
sonne,	Hilflosigkeit	etc.	Only	a	couple	of	decades	ago	the	notion	of	long­term	
care,	dependency	(dépendence,	dependencia)	and	Pflegebedürftigkeit	began	to	
240
8/30 Zbornik Znanstvenih raZprav – LXXii. Letnik, 2012
be	commonly	used	and	are	settled	today.	It	seems	that	reliance	on	(long­term)	
care	could	best	fit	the	description	of	the	social	 risk.	It	 is	also	applied	by	the	
Court	of	Justice	of	the	EU	(CJEU).
Question	is,	whether	reliance	on	care	is	a	new	social	risk.	Could	it	be	argued	
that	every	risk,	emerging	after	1952	(i.e.	in	the	period	of	sixty	years)	when	the	
ILO	Convention	No.	102	on	minimum	standards	of	social	security	(enumerat­
ing	nine	social	risks)	was	passed,	 is	new?	In	addition,	which	criteria	could	be	
decisive?	Is	it	the	international	obligation	(or	suggestion	of	legally	non	binding	
instruments),	comparative	regulation	in	other	countries,	or	is	it	more	substan­
tive,	like	changed	social	relations,	which	might	cause	the	imbalance	of	the	social	
security	system.	
It	is	argued	that	the	criteria	for	a	creation	of	the	social	risk,	we	named	reli­
ance	on	long	term	care,	are	met.	However,	it	would	be	rather	difficult	to	classify	
it	as	a	completely	new	social	risk.	There	are	quite	diverse	benefits	in	kind	and	
cash	provided	by	the	social	security	system	to	persons	reliant	on	long­term	care,	
even	if	no	special	scheme	exists.	What	is	required	is	to	classify	it	as	an	independ­
ent	social	risk.	Its	main	features	are	reduction	or	loss	of	autonomy,	due	to	old­
age,	(serious)	disease	or	(grave)	invalidity,	which	causes	the	need	of	(substantive)	
care	over	an	extended	period	of	time,	in	order	to	perform	essential	activities	of	
daily	living.	
Although	being	distinctive	from	them,	it	might	be	closely	related	to	some	
(traditional)	social	risks,	such	as	sickness,	invalidity	or	old­age.	Reliance	on	care	
is	predominately	a	phenomenon	of	old­age	and	care	is	predominately	provided	
by	the	beneficiary’s	family.	Family	care	might	be	promoted	and	supported	by	
providing	(low)	cash	allowances	or	(pension)	supplements.	However,	 it	might	
turn	out	that	reliance	on	care	is	actually	a	double	social	risk.	It	is	not	only	the	
person	 reliant	on	 care,	whose	 existence	 and	 free	development	 is	 endangered,	
but	also	existence	and	free	development	of	carrying	family	members	might	be	
at	risk.	
Therefore,	it	is	required	to	define	the	reliance	on	long­term	care	as	an	inde­
pendent	social	risk	and	provide	benefits	(in	kind	or	in	cash	with	an	obligation	
to	spend	it	on	care)	in	a	more	transparent	and	effective	manner.	They	should	
enable	decent	living	of	the	person	reliant	on	care	(in	home	requirement	if	so	de­
sired)	and	not	overburden	the	lives	of	informal	carers	(who	are	mainly	women,	
more	specifically	wives	and	daughters).