/ narobe. revija, kjer je vse prav. številka 2 julij 2007 %Jn in 'lin .3egtinca ^erca Mi\ze Spomini^ d Preriner LJLIDO Akcija v Živa knjižnica Report ^ozavizija Za -Horobe ni potrebno plačati. How many CDs have you burnt without labelling them with the contents? How many files have you saved on your computers without naming them properly, which meant you never found them again? Let him be the first to throw a stone ^ This is exactly what happened to the cover photo - its author's name has got lost. We'd like to ask the author to contact us. We're taking her out for an ice-cream. A lAvtorhca? Koliko CD plošč ste zapekli, ne da bi na ploščo napisali, kaj je na njej posneto? Koliko dokumentov ste shranili na računalniku, ne da bi jih pravilno poimenovali in jih zato nikoli več niste našli? Naj prvi vrže kamen ^ Tudi z naslovno sliko se je zgodilo prav to; ostala je brez imena avtorice. Prosimo jo, naj se nam oglasi. Jo peljemo na sladoled. + Narobe. Revija, kjer je vse prav. Letnik I, številka 2 Julij 2007 ISSN 1854-8474 Urednik: Roman Kuhar Zadnje... v Ljubljani je med 15. in 22. junijem potekal 14. literarno-glasbeni festival Ž/racfaJr?, smimlk ISčt/^a USTAVIMO tjÜMDFOUtO! yanu dtlawa meaia za vst. AIDS »Veš, da te ne bom pustil, skupaj bova šla skoz' to« Zgodba, ki jo pripovedujem, se je pred časom odvila v moji ordinaciji. Pripovedujem jo z Mihovim dovoljenjem (in s spremenjenimi imeni). Miha je 21-letni študent, ki se je aprila oglasil v ordinaciji zaradi operativne odstranitve obsežnih kondilomov (bradavic) zadnjika. Prvič jih je opazil pred dvema mesecema, ko so ga začeli srbeti. V iskrenem pogovoru o spolnosti in spolnih praksah mi je zaupal, da je imel le nekaj moških partnerjev in en sam nezaščiten receptivni analni spolni odnos. Zgodil se je junija lani, ko ga je družinski znanec, pri katerem je stanoval v času študija, omamil, nato pa posilil. Posilstva ni prijavil. Zgodbo je zaupal le svojemu fantu Andreju, s katerim sta skupaj dober mesec in pol. V začetku novembra, dobre tri mesece po posilstvu, se je testiral na HIV. Upošteval je priporočeno »okno« 6 tednov do 3 mesece, ko protitelesa proti HIV še niso prisotna. Izvid je bil negativen. Od takrat naprej ni imel nobenih spolnih odnosov, niti s svojim sedanjim J^tom. Slednje so preprečili kondilomi. Aprila se je za HIV testiral še Andrej. Tudi ta test je bil negativen ... Kondilomi so anogenitalne bradavice. Te so takšne kot bradavice drugje po telesu, le da so mehkejše in bolj gladke. Povzročajo jih humani virusi papiloma (HPV). Ker zaradi trenja ob spolnem odnosu lahko zakrvavijo, povečajo možnost prenosa okužbe HIV. Nekateri HPV lahko povzročajo tudi rak zadnjika, narobe ^^ revija, kjer je vse prav.g 02 ^ julij 2007 penisa, vulve in materničnega vratu. Mihu sem predlagal, da mu pred operacijo kondilomov odvzame-va kri. Tako sva lahko ponovno preverila morebitno okužbo s HIV, pa tudi morebitno prebo-levanje sifilisa in okužbo s hepa-titisom. Kondilomi se namreč pogosto pojavijo pri okuženih z virusom HIV, v zelo podobni obliki pa tudi pri sifilisu. Okužbo s hepatitisom sva preverila zaradi tega, ker se s hepatitisom lažje okužiš kot s HIV. Vsekakor je omenjene preiskave bolje opraviti dvakrat kot nikoli. Med operacijo sem mu odvzel še bris danke, žrela in sečnice, da bi preveril morebitno okužbo s klamidijo in gonorejo. Odvzel sem mu tudi analno citologijo in analni bris za določitev vrste HPV. Izvide preiskav sem dobil šele teden po operaciji. Miha je bil HIV pozitiven. Poleg tega je imel še gonorejo v danki. Izkazalo se je, da je bil ponoven test na HIV pametna odločitev. Trimesečno »okno« za določitev protiteles proti HIV je namreč izjemoma lahko tudi prekratko. Pojav kondilomov pa je sploh znak, da se je potrebno ponovno testirati, saj se ti pogosto pojavijo pri okužbi s HIV. Miha je bil pred operacijo pri svoji izbrani zdravnici, ki ga je poslala k ga-stroenterologu, ta pa k dermato-loginji, ki ga je poslala k meni, kirurgu proktologu. Pred tem mu je testirala kri, a le za sifilis. Žal mnogi zdravniki še vedno preredko pomislijo na okužbo s HIV, zato na to možnost lahko opozoriš tudi sam. Ker sva z Mihom pravočasno odkrila HIV, sva tako preprečila, da bi Miha po operaciji kondilomov s HIV okužil Andreja. Hkrati pa je to 23 D S omogočilo tudi nadzorovanje okužbe HIV in pravočasno zdravljenje. Obstajajo tudi druge spolno prenosljive bolezni (na primer gonoreja in klamidija), ki jih krvne preiskave ne dokažejo, saj jih praviloma dokazujemo z brisom, a te bolezni vseeno povečajo možnost okužbe s HIV oziroma možnost prenosa virusa HIV na partnerja. Sluznica, okužena s klamidijo, gonorejo ali podobnimi boleznimi, je namreč bolj prepustna za prehod virusa HIV v kri pri nezaščitenem spol nem odnosu. Pri tistih, ki so že okuženi z virusom HIV, pa druge spolno prenosljive bolezni dodatno oslabijo imunski sistem, če jih ne zdravimo. V primeru nezaščitenega spolnega odnosa je zato smiselno opraviti vse krvne preiskave (HIV, sifilis, hepatitis B) in brise (gonoreja, klami-dija), in ne le testiranja na HIV, pa še tega je smiselno čez nekaj mesecev ponoviti. Priznam, Mihu sem težko povedal, da je HIV pozitiven. Bil je v šoku. Prvi test je bil vendarle negativen. Iskal sem spodbudne besede. HIV še ne pomeni bolezni, možno ga je obvladovati ... A to so dejstva, ki jih človek verjetno ne sliši, ko zgublja tla pod nogami. Vprašal sem ga, če naj pokličem Andreja, ki ga je čakal v čakalnici, in če mu namerava povedati. Prikimal je. Mihu so potem samo še nemo polzele solze po licih ... Ko je Andrej vstopil, je presekal trenutke popolne tišine. Objel ga je in rekel: »Veš, da te ne bom pustil, skupaj bova šla skoz' to«. Miha je potreboval več kot pol leta, da si je opomogel od posilstva. Nato pa se je vsa bolečina povrnila v še hujši obliki. V pogovoru z Mihom in Andrejem smo se strinjali, da bo Mihov svet potrebno zgraditi na novo in Andrej je s svojim odzivom položil čvrst temelj za to. Pred odhodom sem jima ponudil svojo telefonsko številko. Če me bosta slučaj no potrebovala. Naslednji večer sem dobil Mihov SMS: »Najprej iz srca] hvala za vse, kar ste zame storili do sedaj. Čaka me težka pot, vendar če v nekaj ne vložiš truda, tistega ne ceniš. Potreboval vas bom še naprej. Več kot je pomočnikov, večja je možnost za uspeh ...« Skupina za samopomoč okuženih gejev V Sloveniji deluje internetna mreža HIV pozitivnih gejev. Namenjena je izmenjavi informacij, izkušenj, medsebojni pomoči ali samo klepetu. Oblikovala se je tudi skupina za samopomoč: člani se dobivajo enkrat na dva tedna, organizirajo obiske podobnih skupin ali taborov v tujini, predavanja, pogovore ... vse to seveda brezplačno. Konec letošnjega avgusta se bodo udeležili poletnega tabora na Češkem, odprto pa imajo tudi SOS linijo za nujne pogovore in nasvete. Če bi se jim rad pridružil, vprašaj svojega zdravnika na Infekcijski kliniki za kontakt. Priročnik o spolno prenosljivih boleznih Društvo informacijski center Legebitra je izdalo Priročnik o spolno prenosljivih boleznih, ki sta ga pripravila dr. Boštjan Mlakar in Simon Maljevac. Priročnik na poljuden in razumljiv način prikazuje najpogostejše virusne in bakterijske spolno prenosljive bolezni, glivične okužbe spolovil in zadnjika ter druge spolno prenosljive okužbe. V drugem delu priročnika avtorja plastično prikažeta različne spolne tehnike in pokažeta, na kaj moramo biti pozorni pri različnih spolnih tehnikah, da bi zmanjšali ali ukinili možnost okužbe s spolno prenosljivimi boleznimi. Priročnik lahko dobite na info točkah, v GLBT organizacijah in na internetu: www.drustvo-legebitra.si. KNJIGA Literarni večeri v Veliki Britaniji Suzana Tratnik in Brane Mozetič sta maja dvakrat gostovala v tujini. Svoje pesmi in kratke zgodbe sta najprej brala na literarnem večeru v Manchestru (v okviru festivala Queer Up North), nato pa še v londonski knjigarni Gay's the Word, kjer se jima je pridružil tudi Milan Šelj. Predstavljamo vam pogled iz ozadja in pogled iz občinstva. Brane Mozetič Lambda v Angliji Kako je Lambda sploh prišla v Anglijo? Dejstva, da zbirka obstaja že sedemnajst let, da je v njej izšlo že preko šestdeset naslovov in da je gotovo osrednja »homo« zbirka v bivši Vzhodni Evropi, Angležev verjetno ne bi prepričala, saj jih kaj malo gane literatura s kontinenta (izdajo namreč najmanjši delež prevodov). Zato jih je bilo potrebno malo posiliti. Naključje je hotelo, da že nekaj let sodelujem z mednarodno mrežo literarnih centrov Literature Across Frontiers, ki jo vodi Alexandra Buchler, ki živi v Manchestru. To pa je tudi mesto, ki že več kot deset let organizira festival Queer Up North (www.queerupnorth.com ). Poteka dobre tri tedne v maju in je verjetno največji tovrstni festival na svetu. Razstave, ples, gledališče, glasba, film, literatura, pa tudi debate, okrogle mize, delavnice, vse s pridihom gejevske, lezbične, queer kulture in subkul-ture. Za festival sem izvedel, ko sem brskal po podatkih o Jackie Kay pred njenim prihodom v Ljubljano, ne nazadnje pa tudi ona živi v Manchestru. In ko je imelo slovensko ministrstvo za kulturo lani oktobra razpis za promocijo slovenske kulture v tujini, sem pomislil na svojevrsten preizkus njihove »odprtosti«. Škuc je tako Brane Mozetič in Suzana Tratnik chael Reece. ' i prijavil branje na GL festivalu v Manchestru, s Suzano Tratnik in podpisanim. Čez čas so prišli rezultati in strokovna komisija je projektu le odobrila malce sredstev, dovolj za pot. V obrazložitvi so zapisali tudi: »Branje ... sodi v okvir predstavljanja posebnega segmenta literature publiki s specialnim interesom ... Pri celovitem nastopanju slovenske kulture v drugih okoljih je potrebno upoštevati tudi tovrstne predstavitve v recepcijsko odmevnih tujih okoljih.« Za idejo sem zagrel Alexandro Buchler, ki je potem prepričala organizatorje. Žal pa niso bili tako širokogrudni, da bi bila lahko na festivalu kaj več časa kot dober dan in pol. Samo iz programa sva lahko ugotavljala, da je bil letošnja literarna zvezda gotovo ameriški pisatelj Edmund White, omeniti pa velja tudi angleški pisateljici Maureen Duffy in Stello Duffy. Midva sva 23. maja tako rekoč priletela na najin večer, ki so ga naslovili Queer Slovenia - verjetno zato, da bi pridobili več publike, ali da bi bili bolj mednarodni (tako se označuje festival). Podobno so Poljake predstavljali kot Queer Life in Poland, v bistvu krakovski »homo« festival (http://tolerancja.org.pl/ english/festiwal.html ), ki je letos potekal že tretjič in na katerem sem konec aprila ravno tako predstavljal Lambdo. Nekaj čez dvajset poslušalcev (več prostora v kleti nekega bara niti ni bilo) je resno spremljajo najino branje ter potem zastavilo nekaj tradicionalnih vprašanj. Večer je povezovala Karen, ki je naslednji dan z nama posnela izčrpna intervjuja za festivalski zvočni arhiv - ta je vključen v projekt britanskega nacionalnega arhiva (www.nationalarchives. gov.uk/partnerprojects/a4a ). Dan kasneje pa sva že hitela v London. V samem procesu priprave projekta se je namreč pokazala možnost, da bi podoben večer ponovila v edini še odprti britanski gejevski in lezbični knjigarni Gay's the Word. To pot nama je odprl Milan Šelj, pesnik, ki živi v Londonu in ima dobre stike s knjigarno. Ker je tudi on izdal svoj prvenec pri Lambdi, je bilo povsem primerno, da se nama z branjem pridruži in tudi povezuje večer. Za večer je očitno naredil dobro reklamo, ker je bila knjigarna polna in to ne samo Angležev - za presenečenje je poskrbela številna slovenska zasedba, ene je prijazno obvestila slovenska ambasada v Londonu, drugi pa so prišli celo iz Ljubljane (no, ne sicer ravno zato). Večer je bil menda uspešen, mene pa je bolj razveselilo pismo, ki je prišlo kasneje s slovenske ambasade. V njem se predstavnica ambasade opravičuje, ker nas ni uspela pozdraviti, enostavno zato ne, ker zaradi obilne udeležbe ni mogla vstopiti v knjigarno in se udeležiti večera. Ni kaj, časi se spreminjajo. + Milan Šelj Roman Kuhar Ko je goveja juha le beef soup Ko sem Suzano in Braneta zagledal na pločniku pred knjigarno Gay's The Word, se mi je zazdelo, kot da bi se srečali na Metelkovi. K domačijskemu vzdušju ob klepetu pred knjigarno je pripomogel še Milan Šelj s povabilom na kozarec vina, ki so ga gostom točili v knjigarni. Tipično slovensko obsedenost z »domačnostjo« je prekinil nek mimoidoči gospod, ki se je ustavil pred nami in čakal, da se mu bomo umaknili. Ko smo ga le spustili mimo, nam je zabrusil: »It's a pavement after all .«. Vendarle smo bili v Londonu. Knjigarna je bila polna obiskovalcev. Suzana in Brane sta brala v slovenščini, prevode je bral Michael Reece, Milan pa je svoje pesmi iz zbirke Darilo bral v angleščini. Najtežje je bilo slediti prav pesmim; tudi Šelj sam je zatrdil, da je z nelagodjem prevajal svoje pesmi iz slovenščine v angleščino. Branetovi odlomki iz romana Pasi-jon in Suzanine kratke zgodbe iz zbirke Na svojem dvorišču so bolj neposredno komunicirali z londonskim občinstvom, čeprav je bilo Michaelovo igralsko branje teksta daleč od značilnega Brane-tovega in Suzaninega branja. In v tem je bil nenazadnje tudi čar tega večera; medtem ko se je Branetov tekst v angleščini slišal kot krimi-nalka, so značilno humorni Suzanini teksti v angleščini sicer privabljali nasmehe na obraz, a ne tako pogosto, kot pri tistih izmed nas, ki smo ob angleškem jeziku v glavi sočasno slišali še Suzanin glas in slovenski prevod. Goveja juha v angleščini je nič več in nič manj kot le beef soup, v slovenščini pa je cela nenapisana zgodba zase. Debatni del večera je bil pričakovan. Ni manjkalo vprašanj o bivši Jugoslaviji in vojni, pa o tem, kako mala je Slovenija, nekoga je celo zanimalo, kako stojimo z računalniki in z dostopom do interneta. Tipičen zahodnocentričen, čeprav zainteresiran pogled na neko deželo z vzhoda ^ A v vseh že stokrat slišanih zgodbah o življenju gejev in lezbijk v Sloveniji, sem končno le dobil pojasnitev, zakaj je bila homoseksualnost v Sloveniji dekriminalizirana, kar je zanimalo tudi enega od obiskovalcev. Tadej Zupančič, nekdanji dopisnik na BBC, je namreč razkril anekdoto, da je bila homoseksualnost iz kazenskega zakonika zbrisana povsem slučajno. Zbrisala naj bi jo dva višja policijska uradnika - eden izmed njiju je bil gej -, v skupščini pa da niso opazili, da tega člena ni več v novem predlogu kazenskega zakonika. In tako je bila homoseksualnost v Sloveniji leta 1976 dekriminalizirana. Neformalni del večera je minil v dodatnem pojasnjevanju situacije gejev in lezbijk v Sloveniji. A spomin na odgovore je že sproti utapljalo vino ^ + Andrej Zavrl a.zavrl@hotmaiLcom Molk ubija Milan Šelj (milan.selj@talktalk.net) je lani objavil svoj pesniški prvenec Darilo. Je prevajalec in publicist. Živi v Londonu. Tvoja selitev v London je za Darilo, verjetno tudi za tvoje življenje, bistvena. Vedno me je vleklo v svet, ker sem potreboval širše perspektive. Ko sem začel delati v turizmu, so mi leta 1992 ponudili službo na predstavništvu v Londonu. V začetku sem mislil, da bom ostal v tujini le za določen čas, pa se je tako zasukalo, da sem tu že petnajst let. Iz tvoje zbirke veje kritičnost tako do Slovenije kot do Anglije, čeprav se zdi, da te bolj duši slovenska majhnost. Ker živim že toliko časa na tej strani, sem v privilegiranem položaju: situacijo v Sloveniji vidim od zunaj in od znotraj. In velikokrat mi ni všeč, kar vidim. Angleži so veliko bolj samozavestni, manj ksenofobič-ni, manj paranoični in histerični. Kar je še izredno osvobajajočega na tej strani, je dejstvo, da je ogromno ljudi out. Občutek imam, da je v Sloveniji vsakdo, ki je out in o tem odkrito govori, označen kot militan-tnež in tu je oznaka mišljena kot psovka. Seveda tudi Anglija ni raj na zemlji, vendar izpadi homofobije niso več tolerirani. Ljudje za svoje izjave odgovarjajo. V Angliji se je situacija v zadnjih petnajstih letih tako zelo spremenila zaradi naše vidnosti. V Sloveniji bo situacija takšna, kot je (ali pa še slabša), dokler bo velika večina glbtiq populacije v klozetu. Zakonodaja, ki ščiti pravice vseh manjšin, je seveda potrebna. Odnosa homofobične večine pa ne more spremeniti samo zakonodaja,- spremeniti jo moramo tudi mi sami, s pogumom in samospoštovanjem. Kakšno darilo je Darilo in za koga? Darilo je darilo ljubezni, pa naj se to sliši še tako ne-navadno. Ko sem se odločal za naslov, mi je bila všeč tudi ironična konotacija. Na koncu pa je vedno bralec tisti, ki se v določenih zgodbah prepozna (ali pa ne), se z njimi identificira, jih posvoji. Zbirka se začne s pesmijo S Poti I in konča S Poti II, vmes so različne poti, morda je najpomembnejša tista k (zvestobi) sebi. Ta jaz pa je pri tebi pogosto v konfliktu z okolico, konkretno z družino, in skoraj polovica pesmi se tako ali drugače posveča družini v različnih pomenih besede. Družina je prispodoba, metafora za mikrokozmos družbe in iskanje našega mesta v njej. Logično je, da se otrok najprej zateka v okrilje svoje družine, kjer pričakuje zavetje, pomoč, uteho, kadar jo potrebuje. Tu črpaš svojo zgodovino, naučiš se prvih vzorcev obnašanja, čustvovanja, sprejemanja in zavračanja. Ker je družina inherentno patriarhalna institucija, je verjetno želja po sprejetju obsojena na neuspeh. Vendar se nikoli ne moreš zares pomiriti z dejstvom, da te družina ni sprejela. Vsaj jaz se nočem. Alternativa je lahko nevidnost in molk, ki ga pridigajo tisti, ki se nas sramujejo. V Darilu je očitno, da sta dom in družina lahko stvar odnosov, ki z genetiko nimajo nič skupnega. Kadar ne najdeš zavetja tam, kjer misliš, da bi to bilo samoumevno, ga poiščeš drugje. Moja generacija je odraščala brez pozitivnih gejevskih zgledov. Vedno nam je bilo dano vedeti, da je bolje, da o svoji različnosti molčimo, jo prikrivamo, se delamo, da smo nekaj drugega, kot v resnici smo. S Petrom imava veliko alternativno družino gej in strejt prijateljev in sorodnikov v Angliji in Sloveniji in to nama daje neznansko moč. V nekaj pesmih popišeš igre poželenja, kjer je videti, da je telo pomembna resnica, medtem ko um ustvarja zmešnjave. Kakšne »moralne nauke« zagovarjaš v tem smislu? »Nature is the language, can't you see?«, pravi Morrissey v eni izmed svojih pesmi. Dokler slediš sebi, svojemu telesu, poželenju, strasti in ljubezni v afirmativnem pomenu, je senzualno osvobajajoče, zavezujoče, prinaša izpolnjenost in trenutke sreče, je spiritualen akt. Stvari se zakomplicirajo, kadar se vmeša um, ki je ponavadi metafora za moraliziranje. Kdor je odraščal v katoliškem okolju, bo seveda vedel, o čem govorim. Težko je spoštovati in ljubiti samega sebe, kot si, če je golota telesa gnusna, skoraj vse, kar je povezano z erotiko, pa umazano in grešno. Kako vzpostavljaš ravnovesje med globoko željo po izpovedi in t.i. estetsko distanco do tega, kar izpoveš? Kje je meja/razlika med terapijo in poezijo? Vsako pisanje je najprej pisanje iz sebe, zaradi notranje potrebe. Popisovanje nekih avtobiografskih fak-tov pa bi bila zelo dolgočasna literatura. Gre za selekcijo in nadgradnjo; izbereš tiste zgodbe, ki bodo govorile tudi drugim. In šlo mi je za iskanje poetike v še tako banalnih situacijah, s katerimi se elitna literatura noče ukvarjati. Pisanje literature je samotno početje, ki te prisili, da o določenih stvareh, ki jih včasih iz strahu nočeš ali ne moreš niti ubese-diti, globoko premisliš in izpišeš. Zato je literatura koncentrat in ogledalo piscu in bralcu. Poezija, ki je namenjena sama sebi, me ne zanima. Estetska distanca je lahko včasih preobleka za samocenzuro. Meja med patetičnostjo in poetičnostjo pa je kot hoja po vrvi - vratolomno početje! Kako je prišlo do sodelovanja z londonsko glbtiq knjigarno Gay's the Word, kjer ste s Suzano Tratnik in Branetom Mozetičem skupaj nastopili? (Mimogrede, slišim, da se je dotična knjigarna znašla v eksistenčnih težavah.) Suzana in Brane sta bila povabljena v Manchester in logično je bilo, da izkoristimo priložnost in organiziramo branje tudi v Londonu v Gay's the Word, ki ni le knjigarna; je nepro-fitna organizacija in varen prostor, kjer se ljudje, ki iščejo odgovore na svoja iskanja in vprašanja, zatekajo že desetletja. Trg pa ne pozna sentimentalnosti in Gay's the Word lahko rešimo le bralci, ki se zavedamo, da je pametneje plačati za knjigo pri njih nekaj penijev več, ker vemo, da bodo prispevali k preživetju dragocenega delčka naše zgodovine. + Zala Hriberšek zala.hribersek@guest.arnes.si ^o motorišču odraščanja -ne-naravnost Kate Walker, Peter, Škuc-Lambda, 2007. Ker je šolski sistem heteronomati-ven, ni pričakovati, da bodo mladi bralci in bralke kaj kmalu dobili za domače branje roman Peter. Zato za veselje preberimo par povedi, zaradi katerih gospa Minslow iz romana vzklika »O, moj bog!«, za šolsko izobraževanje pa jih samoumevno ni: »Objel sem ga, pritisnil obraz na njegove prsi in skozi majico poslušal bitje njegovega srca. Bilo je, kot da sem prišel domov, kot da sem našel prostor, kjer sem si vedno želel biti in kjer bi lahko v njegovem objemu ostal za vedno.« Glavni junak romana je petnajstletni Peter Dawson, ki pripoveduje o svojem življenju in soočanju z isto-spolno identiteto. Roman torej ne perpetuira heteroseksualne matrice in lahko ga označimo za mladinski roman. Ne nepomembno: Peter je bil leta 1991 v Avstraliji imenovan za mladinski roman leta. Zgodba je dinamična in prepričljiva: Petra spoznamo v njegovi družini, starša sta ločena, živi z mamo (ki »je super«) in s starejšim bratom Vince-om, odsotni oče pa se prikaže v »času božiča, rojstnih dni in kriznih situacij«. Za zgodbo je pomembna tudi njihova gospodinja, »na-pol-pri-njih-stanujoči-vohun«, gospa Minslow, ki - tako kot oče - namige o konstituiranju Petrove gejevske identitete interpretira kot »krizno situacijo«, medtem ko sta mati in brat Vince na njegovi strani. Pomemben prostor Petrovega odraščanja je motorišče. Peter ima rad mo-tokros, toda tekmo s stereotipi in strejtarskimi klišeji svojih sovrstnikov na motorišču izgublja. V hru-menju težkih motorjev in pravih moških je seveda stroga hierarhija. Ko Gaz z voditeljskega trona razsodi: »Hmm, stari moji, definitivno je iz pedrskega materiala. Moral se boste pazit.«, ljudstvo sklene, da ga naženejo, »še preden se česa ne nalezemo«. In najprivlačnejše: ljubezenska zgodba: Peter se zaljubi v Davida Rutherforda: »Na fotografiji sem se dotaknil njegovega obraza, temne obrobe okoli njegove čeljusti, njegovih ustnic.« Roman se nadaljuje v maniri zapeljivega sentimentalnega romana in se v takem duhu tudi konča: »Mogoče nekoč, čez nekaj let, se bom spet prikazal na njegovem pragu.« Kaj lahko prezremo, da je roman tudi didaktičen. Pisateljica sicer razbija stereotipe o homoseksualnosti, toda v ospredju romana je zgodba. Ena od vrednosti romana je torej v tem, da ne daje naukov in ni pokroviteljski, hkrati pa osvetli družbene klišeje. Vsekakor še eno zanimivo branje iz odlične knjižne zbirke Lambda - za vse starosti in spolne identitete. Ocena Marta Pirnar marta.pirnar@amis.net Pogovor s Kate Walker o Petru »Pretvarjati se, da homoseksualnost ni najstniška tema, je čista ignoranca« Peter se ukvarja z dvema izredno pomembnima perečima temama v sodobnem šolskem okolju: z nasiljem med vrstniki in najstniško homoseksualnostjo. Kako to, da ste se odločili napisati roman o tem? Zgodbo sem napisala zato, ker je moj dober prijatelj v zadnjih dveh letnikih srednje šole doživel podobno izkušnjo, kot jo je Peter, junak romana. Skupina njegovih sošolcev je nad njim izvajala besedno in psihično nasilje, grozili so mu s fizičnimi napadi. Njegova zgodba me je ganila, obenem pa sem bila ogorčena in zdelo se mi je, da je treba takšno izkušnjo obelodaniti in spregovoriti o njej. O homoseksualnosti med mladimi se ni govorilo ali pa vsaj ne o resničnih ljudeh z resničnimi čustvi. Zato sem hotela načeti pogovor o tem. Kako so roman sprejeli v Avstraliji? Z nekaj izjemami je bil roman izredno dobro sprejet pri najstnikih in tudi pri njihovih učiteljih. Učitelji so bili veseli, da so se lahko oprli na konkretno zgodbo, ko so pri pouku želeli spregovoriti o homoseksualnosti. Homoseksualnost je zelo vroča tema v življenju najstnika in moja knjiga je v razredu služila kot nekakšen forum. Ste prejeli kakšne odzive na roman od gejevskih najstnikov? Vse odkar je Peter leta 1991 izšel, mi mladi, fantje in dekleta, redno pišejo pisma in elektronsko pošto. Pišejo mi, kako veseli so bili, da so našli knjigo, ki jim je bila na takšen ali drugačen način v pomoč. S pomočjo Petrove zgodbe so dojeli, da niso osamljeni v svojih izkušnjah in čustvih, ki jih čutijo. V Evropi je Peter izšel na Danskem, Nizozemskem in v Nemčiji, kjer je roman doživel drugi ponatis. Prav tako so roman izdali v Združenih državah Amerike in odziv ameriških bralcev je bil res neverjeten. Leta 1994 je Ameriško združenje knjižnic Petra uvrstilo na tri sezname najboljših knjig, in sicer za najbolj opazno knjigo, najboljšo knjigo za mladino in najboljšo knjigo za branju nenaklonjene mlade bralce. Daleč največ elektronske pošte dobivam prav od ameriške mladine. Petra ste promovirali tudi na šolah po Avstraliji. Ko je Peter izšel, sem redno predavala na srednjih šolah in vodila razne delavnice. Vedno sem spregovorila tudi o Petru in predavanja na to temo so bila zelo uspešna. Vedno se je sicer začelo s smehom in šalami, končalo pa z resnimi izjavami dijakov. Seveda se ni nihče izmed dijakov, pa najsi bodo homo- ali hete-roseksualni, izpostavil in povedal, da je zaradi romana spremenil svoje mnenje o homoseksualnosti. Toda samo vzdušje v razredih je bilo drugačno. Mislim, da so homoseksualni dijaki s tem, da jim je nekdo (torej jaz) javno dejal, da je ok, če si gej, končno lahko slišali nekaj pozitivnega na račun svojih izkušenj. Sodeč po podatkih na svetovnem spletu, Petra v Sloveniji ni kupilo veliko knjižnic, zaradi česar je dostop romana do bralcev precej omejen. Nekatere knjižnice so ga postavile na police za odrasle, čeprav gre za najstniški roman. Kaj menite o tem? Mislim, da je to precej sramotno. Mladi, ki se soočajo s svojo seksualnostjo, potrebujejo podporo tudi v obliki romanov, kakršen je Peter, in ta podpora jim mora biti na razpolago na mestih, kjer jo lahko najdejo ali pa vsaj naključno naletijo nanjo. Prav gotovo pa takšnih knjig ni treba skrivati (saj morajo potem nekoga prositi, da jim najde knjigo, kar gotovo ne bodo storili) ali pa jih namerno nekam založiti. Pretvarjati se, da homoseksualnost ni najstniška tema, je čista ignoranca. Prav pri najstnikih je ta tema še toliko bolj izpostavljena, saj prav v tem obdobju mladi spoznavajo, kdo so, tudi v seksualnem smislu. ^^ Pričevanje, osebno in aktivistično Suzana Tratnik, Tretji svet, Cankarjeva založba, 2007. Tretji svet Suzane Tratnik je roman o ključnem obdobju študentke, ki v osemdesetih letih prejšnjega stoletja prvič odpotuje na mednarodno srečanje lezbijk v Ženevi. Tretji svet je v tem smislu razvojni roman: junakinja Alenka doživi svoje potovanje kot nekakšno iniciacijo. A ne v svojo spolno identiteto, ki je že jasno začrtana, ampak v socialno umešče-nost te identitete, ki je na zahodu že v veliki meri sprejeta in institucionalizirana, medtem ko se ji takratna Jugoslavija v tem smislu pokaže kot »tretji svet«. Potovanje je torej po eni strani ozavedenje lastnega položaja znotraj družbe, ki ne priznava drugačnih spolnih usmeritev, po drugi strani pa seveda tudi zelo posebna intimna izkušnja. Je nekakšen vstop »Vzhodnoevropejke« v svet spolne, a tudi nacionalne in ekonomske različnosti, v nekakšno vsaj na prvi pogled nemisljivo razpoložljivost različnih načinov bivanja, v krog sebi enakih, kjer je bližina možna in dovoljena. Ta novi občutek svobode jo sili v hektično navezova- nje stikov in iskanje ljubic, ki jih pripovedovalka niza tako, da jim bralec le stežka sledi; ta del teksta je literarno šibkejši, ker likov ne začrta dovolj in se bere predvsem kot fre-netično poročilo, naštevanje dogajanj, imen, nesporazumov. Drugi del, vrnitev domov, vrnitev v osebni in družbeni vakuum, je seveda najprej zaznamovana z depresivnim občutkom ujetosti in z iskanjem svojega modusa vivendi, in to tako na osebni kot na družbeni ravni. Alenko osebno še naprej zaznamuje iskanje prave partnerice, prav velika sreča in prvo veliko razočaranje ob prevari; v okviru tedanjega razcveta družbenih gibanj pa se že zarisujejo začetki lezbičnega aktivizma in izstop iz sence. Tretji svet je tako slika zasebnega in javnega boja za pravico do identitete, ki velja za obrobno, in porajajoče urbanosti Ljubljane. Ima priče-vanjsko vrednost o pomembnem obdobju porajanja civilnodružbenih gibanj v osemdesetih letih, prinaša pa tudi kritičen pogled na tedanje zahodno lezbično gibanje, razklano na različne nacionalne različice in dileme, ki jih je pred zahodne aktivistke postavljala mukotrpna post-kolonialistična demontaža rasizma. Ocena ^^^^ Tanja Lesničar-Pučko jubezen je makiave-istična Pier Paolo Pasolini, Amado mio, Škuc-Lambda, 2006. V knjigi Amado mio najdemo dve (nedokončani) besedili iz Pasolinije-vega furlanskega obdobja, Nečistova-nja in Amado mio, pri obeh pa gre za eno in isto: poželenje po mladeničih na splošno in poželenje po enem od njih prav posebej. V prvem besedilu, ki je sicer v precejšnji meri uredniška konstrukcija, beremo nekakšno kombinacijo pripovedovalče-vih dnevnikov in spominov, ki se sučejo okrog Nizjutija, mladostnika, po katerem koprni njegov mladi učitelj, tj. pripovedovalec Paolo. Nizjuti je "popoln, dišeč po senu in mleku, z napeto, rožnato, od prvega pomladnega sonca že nekoliko po-temnelo poltjo". Seveda je navkljub intenzivnosti občutij - ali prav zaradi njih - potek te afere predvidljiv, kar pomeni, da je že v njen začetek vpisan tudi njen konec. Dogajanje je postavljeno v vojni čas na podeželje Furlanije, čeprav je omemb zgodovine le za par oklepajev. Bolj pomembna je dinamika vaškega življenja in še posebej Pao-lova zapeljevanja mladeničev, ki so prav gotovo zanimiv poseg v tabuje katoliškega podeželja, saj imajo učitelja ljudje "za vzor sinovske in angelske dobrote". Njegovega obču-dovanca pa muči močan katoliški jarem, kajti njegova družina je "zelo podvržena cerkvi in tradiciji". Ljubezen do Paola v fantu zbuja močne občutke krivde, grešnosti, celo obsedenosti s hudičem. Ko se shajata, sta zato "napol blazna, eden od poželenja, drugi od strahu pred grehom". Povsem jasno je torej razložen naslov prvega besedila. Ki se na koncu sklicuje na Uga Foscola, ko trdi, da strast izniči nečistost in očisti krivdo. Amado mio pa je že od začetka napolnjen z referencami iz mitologije in klasikov književnosti. Tokrat Desi-derio (ime!) hrepeni za Benitom oz. - kot ga sam (pre)imenuje - Jazisom in poskuša na vse možne načine doseči, da bi se mu mladenič vdal. Žal Desiderijevo "preobilje ljubezni Jazisa navdaja z ledenim hladom". Muke in trpljenje prežemajo Desi-derijevo poletje, plavanje, ples in poljube vse do odrešilnega trenutka v kinu, ko se v filmu zasliši pesem "Amado mio" in ko mladenič svojemu zasledovalcu dahne "Nocoj". Na kratko rečeno: še dobro, da imamo opravka z dobrim piscem, saj sta romančiča parkrat tik pred tem, da bi zdrsnila v neskončna in dolgočasna popisovanja brezplodnih hrepenenj po fantih in mladeničih tam do okrog 15 let, ki minejo takoj, ko so na vidiku prvi znaki odraščanja: "prva senca moškosti ni več le dodatek njegovi ljubkosti, kot je bila spočetka, škoduje mu"^ Ah, stvar okusa pač. Ocena Andrej Zavrl Biseri Carol Ann Duffy, Grejem njene bisere, Mladinska knjiga, 2007. Carol Ann Duffy velja za lezbično pesnico, vendar je v njenih številnih zbirkah to le ena izmed angažirano zastavljenih tem, kot so zloraba, posilstvo, prostitucija, nepismenost, kraja ... Poleg tega so njene pesmi izrazito metaforične in nekatere od bralca/ke zahtevajo pozorno branje. Z razvozlavanjem se je nedvomno spoprijemala tudi prevajalka Ifigeni-ja Simonovic, ki je v slovenski izdaji združila Carolannine pesmi iz sedmih zbirk. Vmes pa je najti tudi zelo konkretne, ostre pesmi, recimo Lizzie, šest let, ki neprizanesljivo govori o spolnem nasilju nad deklico, ali pa Izobrazba za prosti čas s ciničnim raz-grinjanjem vsakdanjih ubijalskih nagonov človeka, ki se začnejo s pritiskanjem muhe ob šipo in končajo z vpisom na borzo. Priporočamo večkratno branje. Ocena Suzana Tratnik »Očarana nad gejevsko kulturo« Marta Pirnar, Tok/protitok: konstrukcija in reprezentacija homoseksualne identitete v20. stoletju, Škuc-Lambda, 2006. Tok/protitok je svojevrsten potpuri razprav, ki se tako ali drugače tičejo homoseksualnosti, kjer pa zaradi nekritičnega navajanja virov občasno naletimo na reprodukcije poenostavljenih ali celo napačnih zgodovinskih in književnih interpretacij. Včasih sem se tudi spraševal, če z M. Pirnar bereva ista besedila, saj njeni zaključki znajo biti nekoliko nenavadni. Knjiga je vendarle lahko uvod v tematike, ki jih obravnava, še posebej ko piše o fenomenih iz slovenskega okolja in obravnavi homoseksualnosti v šolah ter otroški in mladinski književnosti, saj bi izsledke morali poznati vsi, ki svojo nestrpnost in predsodke preveč radi skrivajo pod pretvezo "zaščite otrok". Za konec: povsem jasno je, da avtorica dobro v srcu misli, a sem in tja zna zmotiti njeno spodbujanje sočutja do gejev/lezbijk, kajti ravno sočutje je hudo večrezen meč. Ocena Andrej Zavrl Vse je jezik Edward Foster, Kar naj bi on vedel, Škuc-Lambda, 2007. S poželenjem je hudič. Drogira nas, muči, vznemirja in zvija. Oh, želeti ni nikoli / dobro izhodišče. In večkrat nas lisičje vodi tja, kamor mu ne moremo slediti. Želim si le, da bi tisti drugi / bil ti, ki bi tekal za mano - / in ne ta jaz, kot vselej, / ki teka za tabo. S fanti je hudič. Včasih z natakarjem, / nocoj pa s tistim mladim moškim. Strast gre tako rekoč po definiciji v nepovrat in razočaranje. Ampak to je že preveč sentimentalno. / Ti si ne boš nič zapomnil. / In nič ne bo ostalo, kar naj bi čutili. Časa ponavadi zmanjka, še preden ga izkoristimo. Če bi le kdo / spregovoril, / ko je čas to / še dopuščal. Takrat se lahko umaknemo, kakor Edward Foster, v filozofijo, transcendenco, lepoto. Besede in slike / so tisto, kar potrebujemo. Od fizike k metafiziki. Štel drobiž in kupil nekaj knjig, da olajšam / svoje hrepenenje. V poezijo. Ocena Andrej Zavrl Je spol očem neviden? Leopold von Sacher-Masoch, Platonova ljubezen, Škuc-Lambda, 2006. Henrik (alias Platon) meni, da je samo moški zmožen duhovne ljubezni, ki je edina kaj vredna. V tem prepričanju sreča Nadeždo, ki ga povsem očara in za katero misli, da bi jo celo lahko ljubil, »če ne bi bili ženska«. Kneginja ima za to svoje pomanjkljivo bistvo rešitev: ponudi mu brata, »ki mi je zelo podoben, njega lahko platonično ljubite«. Sledijo nočna, nekolikanj mistična srečanja z Anatolom in tu že slutimo zaplet. Razplet pa nam ponuja izjemen vpogled v igre in pasti poželenja. In ko se konča roman, se začne anekdota, ki pravi, da je bil nek gospod tako navdušen nad Platonovo ljubeznijo, da je avtorju začel pisati krasna ljubavna pisma. Tako je prišlo do srečanj med moškimi, katerih identiteta je do danes ostala skrivnost. Menda pa je bil pobudnik srečanj sam kralj Ludvik II. Bavarski. Bi bilo vse skupaj sploh lahko še bolj fantastično? Ocena Andrej Zavrl Plošče posluša Ana Šporčič - Janis. zhmuxel@yahoo.com Eurovision Son st 2 m TP Evrovizijska vročica se je počasi polegla in končno si lahko z nekaj distance ogledamo izjemen doprinos letošnjih skladb k razvoju avtorske glasbe. A da se hecam? Bo kar držalo. Letošnji Evrosong je bil že X-ta reciklaža vseh prejšnjih prireditev, tako kot so bile vse prejšnje reciklaže še prejšnjih. Ko v predvajalnik vtakneš tale plo-šček, je porazno stanje na področju glasbene in vokalne kvalitete še toliko bolj očitno. Evronsong brez osladno lepih ksihtov, prsatih gospodičen, pirotehničnih stran-denarmetanj ter impozantnih ozadij namreč premore le peščico res dobrih komadov, ki jih ne bi bilo sramotno vrteti tudi ob drugih priložnostih. Najbolj izstopa madžarski komad Unsubstantial Blues, prav tako je nadpovprečno dobra srbska zmagovalka, pa tudi Slovenci smo končno poslali v ta cirkus nekaj res solidnega. Kjub mojemu nerganju vam je, tako kot meni, gotovo jasno, da je bistvo Evrosonga pravzaprav ravno vsa ta lažna bleščavost in pesmice, ki gred takoj v uho, ker smo jih v taki ali drugačni različici že večkrat slišali. Besedila, kot ponavadi, na najnižji možni ravni. Tako so bili nepogrešljivi plešoči dečki, kopije Rickyja Martina, in seveda ''naši'', med katerimi so se znašli danski transvestit in srbska zmagovalka, pa še cel kup osumljencev. Kljub temu je treba poudariti, da smo bili letos deležni več raznolikosti kot ponavadi, saj so se klasičnim klišejem pridružili še kvazi-metalci ter operni vložki, pa tudi glam rock si utira pot nazaj. Od 42-ih skladb, ki se nahajajo na dveh nosilcih zvoka, je približno pol poslušljivih celo brez vizualne obogatitve, četrt bi jih lahko porabili za plesanje na kakšni zabavi, kjer imajo gostje že rahlo pordele beločnice, preostanek pa je bolj ali manj neuporaben za kakršnekoli druge namene. Tudi v tem je čar Evrosonga. Ocena The Ark ■— Prayer for the Weekend Vedno poskočni Švedi se po Evro-vizijskem polomu, ki jih je doletel kljub dobremu nastopu, vračajo z novo ploščo. Kič, perje, bleščice in pretiravanje na vso moč ostajajo zaščitni znak skupine. Besedila so kot vedno igriva, a se tokrat za spoznanje manj ukvarjajo z družbenimi krivicami in se bolj posvečajo pevčevim osebnim travmam, pri tem pa ohranjajo neposrednost in humor. Naslovna pesem je nova himna vseh tistih, ki živijo za žu-rerske užitke ob koncu tedna in ki se jim bodo v bodoče gotovo predajali tudi ob pomoči tega plošč-ka. Dobre stare disko viže v roko-vski preobleki delujejo sveže in hkrati značilno za to skupino. Evrovizijska The Worrying Kind je vsekakor ena izmed njih, v to kategorijo pa sodita tudi All I Want is You ter Gimme Love to Give. Gejevska in biseksualna tematika je v besedilih zopet prisotna na duhovit način - ''Your eyes are watery, a mouth made for joy, Always quoting Morrisey but did you ever do it with a boy?" -čeprav tokrat pogrešamo pesmi z bolj izrazito aktivističnim nabojem, ki smo jih bili vajeni s prejšnjih plošč. Skupina je tako morda izgubila trohico ostrine, vendar posledic skorajda ni čutiti, zahvaljujoč še vedno domiselnim bese- dilom. Manjše presenečenje je zadnja skladba, alternativna melanholična rock balada Uriel, ki umirjeno zaokroži sicer energičen album. The Ark vas torej vabijo, da se naličite, obleščičite ter nada-nete svoj "amazing leotard" ter tako pričakate "the new pollution ... a hair-spray revolution ". Če bi The Ark živeli v Sloveniji, bi verjetno pozivali še h kakšni drugačni revoluciji Ocena a C ome Ori ginal Soundtrac i i. La Möme Zgodbo "pariškega slavčka'', ki je kar kričala po fimski upodobitvi, so končno kvalitetno prenesli na velika platna. Naloge se je lotil režiser Olivier Dahan, ki je med branjem o razburljivem življenju velike francoske šansonjerke že na daleč zavohal vse bistvene elemente uspešne drame: tragiko, patetiko, ljubezen in romantiko. Ter glasbo. Film o Edith Piaf bi bil brez njenega glasu, njenih edinstvenih interpretacij in žara bržkone povsem brez vrednosti, odličnim igralskim dosežkom navkljub. Ni torej presenetljivo, da so se na albumu s filmsko glasbo znašle vse njene največje uspešnice, od Non, Je Ne Regrette Rien, Milord in Hymne a l'Amour do La Vie en Rose, ki je dala ime tudi slovenskemu prevodu filma. Dobro zastopanih je več obdobij pevkine kariere, posnetki pa so kvalitetni in skrbno izbrani, zato album predstavlja poslastico tako za Piafofile kot tudi za Piafolaike. Bryan Fe er mianes sque Bob Dylan je eden izmed najboljših tekstopiscev našega časa. In eden najslabših izvajalcev lastnih skladb. Tudi to dejstvo botruje nastanku mnogoštevilnih priredb, ki smo jih bili deležni v zadnjih petdesetih letih. Med drugim obstaja več kot 150 različic njegove Blowin' in the Wind, skoraj vse boljše od originala. Morda se je tudi zato zdaj izvajalcem, ki menijo, da lahko naddylanajo Dlyana, pridružil še Bryan Ferry. Njegov album Dylanovih priredb sicer v ničemer ni revolucionaren, saj ne ponuja pretirano novih interpretacij. Kar pa ne pomeni, da le-te niso dobre. Prav nasprotno, verjetno gre za eno izmed boljših kompilacij Dylanove glasbe, kjer njegova odlična družbenokritična besedila res pridejo do izraza. Vsekakor pa gre za hvalevreden, čeprav nekoliko nenavaden poizkus obuditve kariere v zatonu. Ocena üAarilyn MManson Eat me, drink me Ne samo, da ima šok rocker Marilyn Manson srce, ampak je le-to tokrat celo zlomljeno. Po ločitvi od prelestne plesalke Dite Von Teese (za skrbništvo nad mačkami se še borita) se je Manson podal v studio in po štirih letih zopet posnel album, tokrat zagrenjeno-romantično-suicidalen, podkrepljen z dobrim starim rockom in nekoliko elektronike. Anti-ameri-ška drža je tokrat skoraj potisnjena ob stran, prav tako kritika družbe, staršev in ostalih zlobnih elementov v življenju mladine, ki so Mansonovi največji oboževalci. Album je skoraj povsem osredotočen na objokovanje propadlega razmerja, včasih z obupanimi in skesanimi, spet drugič z jeznimi besedili. Po nekaj bolj kot ne povprečnih albumih zadnjih let je MM spet v formi, čeprav na nekoliko drugačen način, kot smo ga vajeni. Za ljubitelje morbidnih besedil in žaganja. Weltschmerz gothique kot se šika. Rufus ^ßainwright — Release the Stars Če ne spadate med zatežene osebke, ki jim gre na živce jamrajoči glas gejevskega kantavtorja Rufusa Wainwrighta, potem ga gotovo obožujete. Ali pa ga še boste. Srednje poti pač ni. Mladeničeva kreativnost na petem albumu prav nič ne popušča, besedila so domiselna in dovršena glasbena podlaga je pravi balzam za ušesa. Wainwri-ght se že tradicionalno spogleduje z opero in klasično glasbo, hkrati pa njegovim izdelkom nikoli ne manjka svežine. Ljubitelji predalč-kanja se zopet tolčejo po glavi -Release the Stars je namreč edinstven plošček. In to odličen. Tokrat so pesmi bolj umirjene, melanholične in romantične, ključna beseda pa je, kot vedno doslej, hrepenenje. Med baladnim preganjanjem ljubezenskih, drogeraških, seksualnih in še kakšnih osebnih demonov mladega Kanadčana se (preverjeno) odlično priležejo jagode in šampanjec. Ocena Ocena Ocena Filme gleda Luka Pieri pieri.luka@gmaiLcom Saturno contro Grenko-sladka komedija o vezeh, ki ne vedo, kako bi kljubovale času; o bolečih izgubah, s katerimi se ne znamo spoprijeti; o občutku varnosti, ki ga nočemo izgubiti, čeprav vemo, da "večnost ne obstaja". Produkcija: Italija, 2007 Režija: Ferzan Ozpetek Scenarij: Ferzan Ozpetek, Gianni Romoli Igrajo: Pierfrancesco Favino, Margherita Buy, Stefano Accorsi, Ambra Angiolini, Luca Argentero Zadnje čase je med italijanskim občinstvom in kritiko prevladalo prepričanje, da je italijanska kinematografija mrtva (glej letošnji Cannes), a kljub temu se tu pa tam najde kak ogleda vreden film (La sconosciuta, Notturno bus, Mio fratello e figlio unico) in med mlajšimi režiserji, ki zaradi izvirnosti, senzibilno-sti, sloga in vsebinskosti v morju povprečnih in pogosto grozljivo banalnih izdelkov močneje odstopajo, je vsekakor 48-letni Ferzan Ozpetek. Simpatični režiser turškega porekla se je uveljavil pred desetimi leti s filmom Il bagno turco (Turška kopel) in je postopno postal eden najbolj priznanih sodobnih ustvarjalcev v Italiji. Od šestih celovečercev, ki jih je doslej posnel, so štirje izrazito gejevski (in v tokratni številki vam jih želimo predstaviti), a poleg gejevske skupnosti same je nad njegovimi deli pogosto navdušena tudi širša publika, velik ugled pa uživa tudi med strokovno kritiko. Njegovi filmi so zadnja leta med favoriti (včasih celo med dobitniki) najpomembnejših italijanskih filmskih nagrad David di Donatello. Čeprav mu nekateri očitajo nedovr-šenost, pretirano čustvenost in ponavljanje prežvečenih tematik, gre bistvo Ozpetkovih filmov pravzaprav iskati nekje drugje. Kar Ozpetka predvsem zanima, so osebne zgodbe njegovih likov, njihovi notranji konflikti, njihov odnos do zunanjega sveta, njihov duhovni razvoj. Tja skuša usmeriti gledalčevo pozornost preko dialogov, ki jih pogosto tudi v hudo dramatičnih trenutkih okrasi z osvežujočim humorjem, preko simbolike, izgubljenih pogledov, prodorne glasbe, ostrega molka. S tega vidika je tako vsak njegov film lahko popolnoma novo doživetje, naj obravnava še tako poznano ali vsakdanjo temo. Ozpet-kovi glavni junak ni nikoli glavni. Stranski liki so več kot le dodatek za popestritev, kajti o vsakem izvemo dovolj, da se lahko z njim ali njo poistovetimo, da začutimo povezanost med liki, da se lahko preko doživljanja posameznih osebnih zgodb poglobimo v širše dogajanje, o katerem nam Ozpetek pripoveduje. To še najbolj velja za njegov najnovejši film, Saturno contro (v prostem prevodu "Nenaklonjeni Saturn"), v katerem se (če si sposodim prispodobo, ki jo je skoval "kultni" duo iz osemdesetih) kot vodene barvice v dežju prepletajo življenja devetih prijateljev: prijetna skupinica med seboj zelo različnih ljudi, ki jih združujejo ljubezen, navezanost, tradicija. Tu sta zakonca Angelica in Antonio (Margherita Buy in Stefano Ac-corsi, dva izmed najbolj priljubljenih italijanskih igralcev, ki sta z Ozpetkom že sodelovala v filmu Lefate ignoranti), jezikava prevajalka turškega porekla Neval (Ozpetko- \ va "redna gostja" Serra Yilmaz) in njen mož karabinjer (Filippo Timi); mlad, nedavno pridobljeni član (Michelangelo Tommaso), gej srednjih let, oziroma kot se pozneje opredeli: staromodna tet-ka (Ennio Fantastichini); mlada džankica Roberta (nekdanja najstniška TV zvezdica, presenetljivo dobra Ambra Angiolini), ki je med vsemi videti najbolj potrebna ljubezni in ki v živahni skupini vidi svojo edino pravo družino, in gejevski par (Pierfrancesco Favino in Luca Argentero), ki predstavlja steber, ob katerega se naslanja celotna skupinica. Kot je za take filme značilno, tu ne smemo pričakovati hujših zapletov in vznemirljivih preobratov. Potrebujemo le enega. Tistega, ki v Ozpetkovih filmih sproži niz notranjih plazov, razkolov, zamer, begov - in nazadnje vrnitve (a skoraj nikoli na isto mesto). Smrt. Najbolj boleča od izgub je šok, ki pretrese ravnovesje pisane družbe med veselo skupinsko večerjo. Nenadoma se marsikaj začne rušiti: skupno življenje, sanje, načrti; zakonski par naleti na oviro, ki pa je že dolgo stala; Robertin zid se začne krušiti in morala se bo odločiti, ali ga bo raje dokončno razdrla ali pa ohranila kljub razpokam; dolgoletno prijateljstvo zavije v slepo ulico; in kljub temu da življenje teče naprej, vse stoji, kot bi vsi čakali, da vesolje uredi zmedo, ki je nastala. Nenaklonjeni Saturn, torej. Planet, ki naj bi predstavljal človekovo omejenost. A časa ne moremo ustaviti, in tudi ko mirujemo, se marsikatera rana zaceli. Ganljiv, duhovit, melanholičen, predvsem izrazito življenjski film, ki spremlja svoje like, kot bi jih hotel pobožati, potolažiti, bodriti, kljub temu da se mu kar naprej izmikajo. Ali pa se kamera (torej gledalec) nazadnje odloči, da se likom ne sme preveč približati, da mora ohraniti določeno razdaljo, jih opazovati brez poseganja. Zato jih ne sodi, naj bodo prijazni, pametni, neumni, zoprni, živčni, smešni, prizadeti ali namerno osorni. Ozpetek nam tako pomaga doumeti ozadje vsakega prizora, vsakega pogovora - in vsakega molka. So praznine, ki jih zapolnimo z ljubezenskimi aferami, osamljenost, ki jo preženemo z drogami (nekateri s kokainom, drugi s kvačkanjem), jeza, ki jo potlačimo s prepirom ... In je globoka, moreča bolečina, ki čaka na osvobajajoči krik, ki bi jo pregnal. Ocena Ozpetkovi filmi na DVD finestra di ronte Produkcija: Italija, 2003 Režija: Ferzan Ozpetek Igrajo: Giovanna Mezzogiorno, Raul Bova, Filippo Nigro, Massimo Girotti, Serra Yilmaz Giovanna in Filippo sta že osem let poročena in imata dva otroka. Ona je računovodkinja, on nima redne službe, a nekako je videti, da shajata. Giovanni se sicer pozna, da je v določenem trenutku v življenju sklenila kompromis, ki ga danes morda obžaluje. Ne moremo zanesljivo vedeti, ker tudi sama ni prepričana. S svojo rutino se je očitno sprijaznila in kljub pogosti napetosti in nejevolji v njej ne zaznamo posebno močne želje, da bi kaj spreminjala. Slabo voljo prežene s peko (nekoristne opuščene sanje), ob utrujenih večerih pa si vzame trenutek zase tako, da si prižge cigareto in izza kuhinjskega okna opazuje čednega moškega iz sosednjega bloka. Nekega dne se v njeno življenje nenamerno vsili starec, ki je izgubil spomin. Giovanna se ga hoče najprej znebiti po čim hitrejšem postopku, nazadnje pa se pred neznancem zmehča (za starca, ki se o sebi nič ne spomni, je Giovanna odprta knjiga, češ: ljudje se lahko še tako trudimo zakriti obraz z neštetimi maskami, a človek brez spomina je kot nedolžen otrok, pred očmi katerega vsaka maska izgine) in ko mu pomaga sestavljati preteklost, da bi ugotovila, kdo je, naposled spozna samo sebe (in moškega iz sosednjega bloka). Prestižni David di Dona-tello (italijanski oskar) za najboljšo igralko in najboljši film leta. e fate ig gnoranti Produkcija: Italija, 2001 Režija: Ferzan Ozpetek Igrajo: Margherita Buy, Stefano Accorsi, Serra Yilmaz, Gabriel Garko, Filippo Nigro Ko nenadoma izgubi moža, se življenje mlade Antonie (Margherita Buy) obrne na glavo. Ovije se v moreč molk, iz katerega ne vidi izhoda, dokler ne odkrije, da jo je mož varal. Šok ji vlije nepričakovano moč in presenečenje postane povod za nov začetek. Antonia sklene izvedeti, kaj je njen skrivnostni mož iskal v drugi zvezi, a naposled ugotovi, da ji je tajil pravo pravcato družino, v katero se tudi Antonia sama postopno vključi. Film, ki se nenehno giblje na meji med komedijo in (melo)dramo, se spretno izogne pastem sentimentalnosti in nas z Antonio vred posrka v razgiban vrtinec pisanih likov in njihovih prisrčnih zgodb, za katerimi se skrivajo večje ali manjše tragedije (humor, ki si prizadeva ozdraviti duševne rane iz preteklih dni, ravnodušnost, ki si prizadeva preboleti izgubljeno ljubezen in odmisliti neozdravljivo bolezen, zadirčnost, ki skriva močno željo po ljubezni, odločnost, ki išče pot do družinske naklonjenosti). Čudovita glasba, najboljši film na newyorškem festivalu lezbičnega in gejevskega filma. Ocena hhhh amam — bagno turco Produkcija: Italija, 1997 Režija: Ferzan Ozpetek Igrajo: Alessandro Gassman, Francesca d'AloJa, Halil Ergün, Serif Sezer Francesco (italijanski lepotec Ales-sandro Gassman) - ugleden arhitekt iz Rima, dokaj premožen in poročen z nejevoljno Marto (Francesca d'Aloja), s katero je bolj ali manj na bojni nogi - izve, da mu je pokojna teta, ki je živela v Istanbulu, zapustila tradicionalno turško kopališče, hamam. Francesco se tako odpravi v Turčijo, da bi čim prej uredil vse potrebno za odprodajo poslopja, a ko spozna prijazno družino, ki upravlja tetino zapuščino, prvotno odločnost in ravnodušnost nadomesti radovednost. Francesco si sčasoma premisli in sklene stavbo obnoviti ter se prepusti novemu življenju, ki mu postopno zleze pod kožo, in nepričakovani novi ljubezni. Ozpetkov prvi film je bil deležen številnih pohval že ob predstavitvi na festivalu v Cannesu. Predvsem gre poudariti tankočutnost režiserjevega osebnega pristopa in očarljivo vzdušje, ki ga ustvarja njegova izrazita ljubezen do rodnega mesta. Šibka točka je sicer nekoliko nedo-vršen režijski slog, tudi glavna igralca nista v najboljši formi, vendar duhovna pot glavnega lika in čutnost ključnih prizorov zadostno prispevata k učinkovitosti Ozpetko-vega pripovedovanja. Filmske novosti na DVD ^ doma Produkcija: VB, 1992 Scenarij in režija: Neil Jordan Igrajo: Forest Whitaker, Miranda Richardson, Stephen Res, Jaye Davidson Podnapisi: slovenski, hrvaški, angleški, nemški Po dolgem času (in distributerski rošadi) je končno izšla slovenska DVD izdaja znamenitega filma Igra solz. Skupina pripadnikov IRE ugrabi temnopoltega angleškega vojaka Jodyja (Whitaker), da bi zahtevali izpustitev irskega zapornika. V skrivališču, kjer je ujet, se Jody spoprijatelji z enim od ugrabiteljev, Fergu-som (Stephen Rea), a kljub temu, da si uspe pridobiti njegovo naklonjenost, se Jody ne uspe izogniti tragičnemu koncu. Da bi uresničil Jodyje-vo poslednjo željo in odnesel njegovo sporočilo njegovi veliki ljubezni, Fergus nekaj časa zatem v Londonu, kjer zdaj dela na gradbišču, poišče njegovo dekle, Dil (Jaye Davidson), frizerko, ki ob večerih nastopa v baru. Dil in Fergus se začneta videvati in si postaneta všeč, toda oba drug drugemu marsikaj skrivata. Odlično odigrana, ganljiva zgodba, posneta v značilnem tankočutnem in treznem slogu Neila Jordana (Zajtrk na Plutonu, Intervju z vampirjem). Od šestih nominacij si je film prislužil oskarja za izvirni scenarij. Ocena hhhhh Ocena hhh Ocena Suzana Tratnik suzana.tratnik@amis.net Služkinji Režija in scenografija: Diego De Brea Besedilo: Jean Genet Igrajo: Janez Škof, Gregor Bakovic, Alojz Svete Premiera: SNG Drama, 2. in 3. marec 2007 Letos je SNG Drama prvič uprizorila outsiderja Jeana Geneta (1910-1986), izjemnega gejevske-ga umetnika, ki je hodil po skrajnem družbenem robu. Večplastna igra Služkinji (1949) je prvenec, a že zrel primer Genetovega gledališkega sistema absurda, kjer so vloge spola in družbene vloge izmenljive v okvirih nespremenljivega rituala. Služkinji secirata odnos med gospodarji in podrejenimi v prefinjenem sadomazohistič-nem ritualu, ko poosebljata odsotno gospodarico in se opajata z njeno pozicijo moči, hkrati pa kujeta zaroto. Smrt služkinje, ki igra Gospo, bi pomenila tudi simbolno, ritualno smrt gospodarice. Tema in Genetovo besedilo sta eden ključnih momentov gledališča 20. stoletja. Po začetnem negativnem odzivu je igra doživela nešteto uprizoritev, ekranizacij in filmskih priredb po vsem svetu. Zvečine je bila upoštevana Gene-tova gledališka konvencija, da vse vloge igrajo moški. Ne gre le za travestijo, ampak za še eno igro v igri, ko se spolne vloge intrinzič-no prepletejo s hierahičnimi odnosi in nas tako prepričajo, da med predstavo pozabimo, da so ženske vloge »zaigrane«. Lahko bi rekli, skupaj s teoretičarko Judith Butler, da izvirnika ni, obstaja samo spol, ki ga delamo s ponavljanjem. V zahtevnih in zelo dograjenih vlogah so se kraljevsko znašli Svete, Škof in Bakovič. O predstavi Služkinje smo se pogovarjali z Lojzetom Svetetom Preproste karakterne vloge me niso nikoli Ocena zanimale Zasledila sem, da je za vloge v Služkinjah vladalo veliko zanimanje - najbrž tudi s tvoje strani. Posebej z moje (smeh). Obe služkinji sem namreč že odigral in ostala mi je torej le še vloga Gospe. Moral sem se zelo opogumit, da sem jo sprejel, ker sta jo pred mano že igrala žal že pokojni Srečo Špik in Rad-ko Polič Rac. Oba sta bila nepreko-sljiva. Kako pogosto pa dobiš vlogo, ki si jo zares želiš? Redko ali nikoli. Niti nimam več želja. Se pač dogaja, kot se. Odločajo umetniški vodja, režiserji, sam pri tem nimam nič. Tokrat se mi je prvič zgodilo, da sem lahko izbiral, pa še to zaradi prej omenjenega dejstva. Želja, katerih uresničitev je v našem poslu zelo daleč od realizacije, nima smisla gojiti. Samo želje te ne pripeljejo nikamor. Kaj te v vlogi Gospe najbolj fascinira? Fascinira me njena hipersenzibilnost v doživljanju in zmožnost vživetja. Njena bizarnost, sposobnost samo-refleksije, svet paranoj in shizofrenije, njeno hrepenenje do bolečine, zadušitve. Sama je kreatorka sveta, polna ekstremnih stanj, sposobna je vrhunske mimikrije in igre v igri. To, da se kot ustvarjalec soočam s takim načinom in žanrom igre ter doživljanje Gospejinega sveta skozi sebe, je neponovljiv izziv. Ravno to igranje, ki pa je zares, in zavedanje, da igram, da igram, je nekaj, kar mi doslej ni ponujala nobena druga vloga. Vse je del imaginacije, ki se naenkrat udejanji v realnost trenutka, ki ga zaživim na odru. Omogoča dobro manipulacijo z občinstvom, če lahko tako rečem, in soočenje z mojimi trenutnimi sposobnostmi. Preproste karakterne vloge me niso nikoli zanimale. Ti je blizu outsiderska poetika, ki je značilna za Geneta? Samo iz dramskega zornega kota (smeh). Outsider je bil po svoje tudi naš Kosovel, če hočeš. Blizu so mi Beckett, Ionesco, Brecht. V meni je več svetov in v iskanju današnjega konteksta sveta, ki ga Genet ponuja, me je zanimalo, kaj lahko človek naredi brez uporabe drog, kaj v tej socialni bedi, ki jo mnogi živijo, hoteti, utrpeti, da greš lahko v prehojeni poti do konca. Zanimalo me je, kakšen je ta naš čas civilizacijske nepotešenosti, ko človeka nič več ne vznemirja, oziroma kaj ga lahko vsaj malo šokira. Kje in kaj je tisto gonilo, da funkcioniraš. Kaj te pelje k zadovoljitvi v svetu, ki temelji na politiki, materialni izpolnitvi in laži. V času, ko smo sicer taki, kot smo, pa ravno zato vendarle tragični, ker ne vemo, kaj bi radi bili, da bi bili. Kaj pomeni, da nisem ženska in kako se moški del mene poigrava z barikado, da je moški. V ženskih oblekah gre tu takoj za po-tujitev. Zato je vse groteskno, afek-tirano, pa vendar stran od travestije. Celo spola karakterjev kar ni. V njihovih odnosih ne gre samo za ženska prerekanja in natolcevanja. Bistvo je drugje. O vsem tem najbolj razodeva Sartrova analiza Genetove drame. V tvojem življenjepisu je našteto lepo število pomembnih igralskih nagrad. Pa vendarle - kaj v svojem poklicu doživljaš kot največji uspeh ali zadovoljstvo? Oh, nagrade pridejo ali pa jih ukinjajo. Tako ustvarjam le iz sebe in ne rečem, da samo zase. Na takojšen uspeh ni računat, moja pot je bila težja od mnogih drugih. Uspešno bi lahko deloval tudi na kakem drugem področju, bistvo je, da te delo zadovoljuje in izpolnjuje. Da ob vsem, kar te čaka na poti, spoznavaš in prepoznavaš sebe, se v odnosih do drugih bogatiš ter notranje zoriš. Najpomembnejši je sprejem pri publiki in v zadovoljstvo mi je, če stvar tako uspe, da po predstavi občutim prijetno utrujenost. Podobna je stanju po dobrem seksu (smeh). Kako pa združuješ vloge v TV nadaljevankah z delom v nacionalnem teatru? Težko. Najprej zato, ker se sezona v gledališču konča šele junija, snemanja pa so običajno vse do konca avgusta. V času torej, ko bi si pravzaprav želel počitka, potovanj, kakšnega izpopolnjevanja v tujini, dela za svojo dušo. Drug problem je majhna produkcija in za vsakega režiserja ali žanr tudi nisi zanimiv. Vseh avdicij časovno niti ne zmorem ali pa enostavno ne grem, tako da se prostor dodatno zoži. Če pa že snemaš za neko hišo, se potem za delo pri drugi kaj hitro lahko obrišeš pod nosom. Včasih imaš občutek, da je vse tako že dogovorjeno, da so posredi igrice, podtikanja, neke posebne vrste ljubosumje. Vsi se te potem na neki način začnejo lastiti, je pa končna odločitev o tem, s kom boš delal, še vedno tvoja. Ali je za slovenskega igralca običajen angažma v različnih gledališčih in medijih? To sploh ne bi smelo biti vprašljivo, ker gre pri tem za drugo vrsto obrtniškega znanja, ki ga je potrebno prav tako nadgrajevati. Redki so s tako dobrimi igralskimi potenciali, da lahko delajo tudi drugje. Kot tudi ni vsak filmski igralec tudi gledališki igralec. Zaposleni v gledališču smo uradno javni uslužbenci, zato so osnovne plače take kot so. Čedalje več nas je na pogodbah za določen čas, akademija ti kake druge izobrazbe ne daje. To nam pomeni edini dodatni vir zaslužka. In če danes lahko že vsi delajo vse, ne vem, zakaj bi se potem jaz kot poklicni igralec izogibal tej različnosti medijev. Včasih pa posledice pretirane navzočnosti in pojavljanja niso nujno tebi v prid. Kaj igraš trenutno poleg Služkinj? Že drugič igram v Cankarjevih Romantičnih dušah. Tokrat Delaka. Emšo prinese svoje (smeh). Čeprav smo v tem trenutku izpolnili samo direktorjevo številčno preza-stavljeno repertoarno obveznost in smo imeli le premiero - predstavo bomo igrali šele oktobra -, te dni začnem z novim študijem Zajčeve Jagebabe, katere premiera bo že konec septembra. Tako gre to pri nas. Suzana Tratnik + Roman Kuhar roman.kuhar@gmail.com Torch Song Trilogy Režija: Mark Winstanley Besedilo: Harvey Fierstein Igrajo: The Queen's English Theatre Company Premiera: Mini Teater, 17. aprila 2007 Dejstvo, da v gledališki predstavi Torch Song Trilogy eden od igralcev z lepo izklesanim telesom celo predstavo nastopa v spodnjicah, mora vzbuditi dvome o namenu predstave. To, da se do spodnjih hlač sleče še en igralec s prav tako zavidljivim telesom, ničesar v predstavi ne ohrani prikrito. Večinoma je bila tako neposredna, na prvo žogo, tudi igra. Ugajati za vsako ceno. Torch Song Trilogy v izvedbi The Queen's English Theatre Company so na oder ljubljanskega Mini teatra (in pozneje še zagrebškega Teatra ITD) aprila letos pripeljale Konkretne vizualizacije. Dramo, ki je bila premierno predstavljena v začetku osemdesetih na Broadwayu, leta 1988 pa je bil po njej posnet tudi film z istim naslovom, je portret newyorške kraljice preobleke Ar-nolda in njegovega brezupnega iskanja prave ljubezni, to je ljubezni do zadnjega diha, torej tiste ljubezni, v katero Arnold ves čas dvomi in se, ko si liže rane, prepričuje, da je vse le izmišljotina, hkrati pa si jo še vedno bolestno želi. In prav ta bolestna želja ljubiti mu preprečuje - njemu in njegovim ljubimcem - da bi takšno ljubezen dejansko zaživeli. Ob tem se v predstavi pletejo zgodbe o začetkih in koncih ljubezni, o nikoli prebolelih vezah, o ponovnih srečanjih z bivšimi partnerji, o varanju, telesni nasladi, smrti, celo posvojitvi otrok in, kakopak, o turbolentnem odnosu med Arnol-dom in njegovo mamo. Ta Arnol-dovo homoseksualnost kot da sprejema, a le zelo pogojno in samo, če Arnold ne govori kaj preveč o tej svoji »nagnjenosti«. Dramo je napisal Harvey Fierstein in bil zanjo nagrajen s Tonyjem za najboljšo predstavo. Tekst drame je tudi najmočnejši adut predstave; Fiersteinu je namreč uspelo zabeležiti značilen oster jezik kraljic preoblek in vrsto domislic -kot je na primer ta, da je maskara kraljic preobleke takšna kot impresionistična slika; potrebno je stopiti par korakov nazaj, da dobiš pravi vtis o sliki -, in vse to predstavi daje zaščitni znak komedije. Za vsemi temi odrezavimi pripombami pa se seveda skriva neizmerna bolečina - bolečina zaradi neizpolnjene ljubezni, zaradi materinega nerazumevanja, zaradi odrinjenosti na rob ^ vse te fine stvari, o katerih vsak izmed nas zna povedati svojo zgodbo. Žal pa skoraj triurni predstavi, ki je naporna tako za igralce kot mestoma tudi za gledalce, ne uspe izvabiti katarze, za katero ima sicer vrsto nastavkov. »Trpljenje z igralci« je mestoma le prenaporno, da bi se gledalec popolnoma prepustil duhovitosti in bolečini Arnoldove zgodbe. Ocena Suzana Tratnik Martina Ipša, stand-up komičarka »Če kaj .skrivaš, potem že mora biti nekaj narobe, ne?« O tem, da v Sloveniji obstaja stand-up komičarka Martina, ki povrhu vsega ne skriva svoje spolne usmerjenosti, sem slišala že pred mnogimi meseci. Pa nisem čisto verjela, dokler je nisem videla v živo na 4. večeru gejevsko-lezbične literature v Galeriji Škuc. Takrat mi je postalo jasno, da se Martina Ipša ne šali, ko se šali. Ptujčanka, rojena v Varaždinu na Hrvaškem, mi je med pogovorom potrdila, da stand-up komedija nikakor ni pripovedovanje starih vicev, še manj zgolj pokanje šal. Ta zvrst odrskega nastopa kratko malo pomeni: vstani in povej. Torej: izrazi svoje stališče. Seveda tako, da pritegneš in prepričaš publiko. Kar se je Martini nedvomno posrečilo še pred njenimi petindvajsetimi leti. Zanimalo me je, kakšna je bila njena pot do odra in kako človek sploh ugotovi, da ga privlači umetnost, ki je pri nas še vedno slabo razvita in poznana. Sprva je sodelovala pri Mladinskem gledališkem studiu na Ptuju, veliko je pisala in svoja dela predstavljala na literarnih večerih. Tudi tako se je učila izražanja svojega mnenja v javnosti. Pomembna so bila tudi potovanja. Ko je bivala v mladinskem hotelu v Edinburghu na Škotskem, je prvič videla stand-up komika na delu - ker mu je zmanjkalo denarja za vlak, je nastopil in tako zbral prispevke. Ta izkušnja je bila za Martino ključna, saj je takoj vedela, da je to tisto, kar bi želela v življenju početi. Ker seveda želja in talent nista dovolj, se je tehnike učila pri Željku Vukmirici, priznanem hrvaškem igralcu in mojstru stand-up komedije. Izobraževanje, ki traja šestdeset ur, se zaključi s produkcijo. Sama je bila presenečena nad tem, koliko se je bilo treba naučiti in koliko znanja je v resnici potrebno za to, da narediš dober nastop. Tovrstna komedija je ena tistih stvari, ki izgledajo zelo preproste, so pa vse prej kot to, ko sam stojiš na odru. Kaj narediš s pridobljenim znanjem, je slednjič odvisno od tega, koliko si pripravljen delati naprej. Toda garanje se splača, če te privlačijo oder, sam nastop, publika, adrenalin in smeh. Martina nastopa šele eno leto, za seboj pa ima že več kot dvajset nastopov na različnih krajih. Prvi nastop in hkrati predstavitev dosežkov cele skupine je bil v Chill out Caffeju v Mariboru. Največkrat nastopa z Daliborjem Božicem, v večji skupini pa so še Tanja Volf, Boštjan Črešnik in Klemen Mauhler. Ker so dobili novo, čisto svežo generacijo komikov, se seznam sodelujočih širi. Katera pa so sploh »orodja« komika, ki stoji sam na odru? Besede, misli, lastno telo, gibanje, odzivnost publike? Martina se strinja z naštetim, vseh poslovnih skrivnosti pa nam ne misli izdati. Bistveno je seveda vprašanje, kako narediti privlačen nastop. Sama se opira prav na občinstvo. Kot stand-up komičarka ustvarja vzdušje skupaj s publiko, saj druge možnosti pravzaprav nima. Mora začutiti občinstvo in občinstvo mora začutiti njo. Energijo pa črpa iz tega, ker pač počne nekaj, kar ima zelo rada, in to je seveda opazno. Stand-up komedija je stvar domišljije, hitrih reakcij, predvsem pa inte- Foto: Ganzza ligence. Ne gre pa pozabiti še veliko dela, saj je za vsak nastop potrebno veliko pisanja, iskanja tem in tudi priprav, prav zato, da na koncu ne prodajaš obrabljenih šal. Za posamezen nastop se pripravi tako, da si vzame čas za sprostitev, preden gre na oder. Raje pride prej in se prepriča, da je vse pripravljeno: osvetljava, ozvočenje in tako naprej. Ker ima teme že pripravljene, dobro ve, kje se začnejo in končajo. Vse, kar se zgodi vmes, pa je stvar interakcije z občinstvom. Če dobi navdih od gledalcev in gledalk, jo lahko odnese tudi v drugo smer in skupaj z njimi naredi čisto nov nastop. Martina vidi svojo veliko kvaliteto v tem, da se hitro znajde in da nikoli ne podcenjuje publike. A ne podcenjuje niti sebe. Najbrž je zato s svojimi temami prodrla tudi pri strejtovski publiki. Eden njenih prvih nastopov je bil namreč na kmečkem turizmu. Na začetku jo je skrbelo, kakšen bo odziv, saj je bila publika nekoliko starejša. Kljub temu je ni bilo preveč strah iz preprostega razloga: vedela je, da govori resnico. Nikoli se ne prikazuje kot nerazumljeno žrtev ali pa kot »drugačno«. »Sem samo jaz,« meni Martina, »in ta 'jaz' ima enake probleme v partnerski zvezi kot vsi drugi. To občinstvo prepozna, sprejme in temu se lahko tudi smeje.« Martina je svoj nastop v Škucu začela s šaljivo pripombo, da ni aktivistka -ker že dolgo ni bila telesno aktivna. Toda razkritje na odru je gotovo oblika nevsiljivega, a nič manj pogumnega izražanja stališča. Je imela kdaj pomisleke, kakšne bi bile posledice, če bo na odru govorila o tem, da je lez-bijka? »Ce sem naredila coming out?« se sprašuje Martina. »Ja, morda sem ga na neki način, vendar nisem zato izbrala teme. Sem samo to, kar sem. Ce o tem ne bi govorila, bi se mi zdelo, da lažem. Da skrivam stvar, ki je zame tako normalna kot vse drugo. Ce skrivamo nekaj, o čemer hočemo druge prepričati, da je to običajno ... Zakaj bi nam potem verjeli, da je normalno? Ce kaj skrivaš, potem že mora biti nekaj narobe, ne?« Ne glede na to, kje je nastopala, še nikoli ni doživela slabega odziva in z vsakim nastopom se je naučila veliko novega. Ker je sama kul s tem, kar je in počne, so tudi drugi ^ Za konec pa še neizogibno vprašanje: Ali je pri nas mogoče preživeti kot stand-up komičarka? Martina se pošali, da bo to kmalu odkrila. In upa, da ne bo stradajoča umetnica. Želi si, da bi stand-up komedija pri nas zaživela tako kot drugod po svetu. Letos že pripravljajo svoj oder na festivalu Lent in ustvarjajo svoj čisto pravi klubski prostor, tako da načrtov ne primanjkuje. O uspehu je prepričana, saj ne sodi med ljudi, ki bi zlahka obupali. + Kaj se skriva v besedi? Vsi jih imamo, ne glede na to, ali smo revni ali bogati, belopolti ali temnopolti, homo ali hetero. So različnih oblik in velikosti. Učijo nas prvih besed, učijo nas vedenja in manir. Večinoma nam nudijo zatočišče, ki smo se ga naučili imenovati 'dom'. Večinoma nam podarjajo tisto, čemur smo se naučili reči 'ljubezen', skrbijo za nas, negujejo nas, pripravljajo nas na zunanji svet. Vse do trenutka, ko nas spustijo v upanju, da bomo enako počeli tudi mi. "To" so naše družine. Pismo vam pišem po treh velikih dogodkih, ki so se zgodili v dveh evropskih državah in so imeli isti fokus - družino. V mislih imam shod družin v Rimu, Svetovni kongres o družinah in Parado ponosa v Varšavi. Na prvih dveh dogodkih so se zbrali ljudje, ki želijo preostale opomniti na pravo podobo in prav pomen družine. Varšavsko Parado ponosa omenjam zato, ker se je dan po paradi zbrala stotina Poljakov na shodu v podporo "tradicionalnim družinskim vrednotam". Poljski minister za šolstvo Roman Giertych je na shodu zatrdil, da je "potrebno nasprotovati temu, kar se je včeraj tu zgodilo [Parada ponosa, op. a.]. Odvratni pederasti iz številnih držav so se zbrali in nam želeli vsiliti svojo propagando." Večina izmed nas je slišala, kaj država in cerkveni veljaki sporočajo o naravni družini, za katero naj bi si prizadevala družba. Napadajo nas s podobami naravne in nuklearne družine, ki jo sestavljajo ženska, moški in otrok. Ta podoba ima v različnih evropskih državah različne odtenke (predvsem glede števila otrok), a v glavnem je takšna družina razumljena kot ideal zdrave družbe. Vendarle pa je jasno, da obstaja vrsta različnih družinskih skupnosti, ki ne ustrezajo tej ozko zamejeni in izključujoči definiciji. Čeprav lahko opažamo spremembe v sprejemanju raznovrstnih družin, je v primeru GLBT družin zgodba nekoliko drugačna. Zdi se, da je nekaj povsem vsakdanjega, če politiki izražajo svoje ne-strinjanje z istospolnimi partnerstvi ter gejevskim in lezbičnim starševstvom. In ko nam govorijo vse te stvari, se ne počutim del tistega, kar napadajo. Zame je družina namreč čustvena in socialna mreža pomembnih ljudi, ki se spoštujejo in skrbijo drug za drugega. Ne počutim se del nobene "propagande", ko se odločim ljubiti svojo partnerko, ko jočem ob rojstvu otroka in se počutim odgovorno imeti svojo lastno družino. Nesprejemljivo je, da napačne zahteve, ki jih postavljajo politični veljaki, razumemo kot opravičilo za zanikanje pravice "imeti družinsko življenje". Še bolj nesprejemljivo je, da mediji tovrstne zahteve popularizirajo in tako postajajo stereotipi in klišeji, ki nimajo nobenih osnov. Zakonodajalci se posvetujejo s strokovnjaki, da bi ugotovili, ali naj TUJINE nam podelijo enake pravice glede naših partnerskih vez in ali smo sploh vešči biti starši. Ko to počnejo, ne vidijo, da partnerskih vez in starševstva ni moč meriti. Le kako bi lahko izmerili raven odgovornosti in skrbi za otroke? Kako lahko izmerijo stopnjo predanosti in ljubezni do nam dragega človeka? Ne vidijo, da ni nobenih razlik v našem spoštovanju do partnerjev in v našem starševstvu, ki si prizadeva za najboljšo korist otroka. Drugačni postanemo šele takrat, ko svoj pogled zamejijo le na seksualnost partnerja in staršev. V državah, kjer so istospolna partnerstva legalizirana, se LGBT osebe še vedno soočajo z diskriminacijo, bodisi zaradi tega, ker je njihova veza prepoznana drugače kot druge partnerske veze, ali pa zaradi tega, ker nimajo pravice do posvojitve ali umetne oploditve. Še več. Otroci gejev in lezbijk še vedno niso del družinskih politik zaradi ozkih definicij, kaj in kdo je družina. LGBT družine se še vedno soočajo z izključenostjo zaradi ukoreninjenega heteroseksizma1 v institucijah, ki definirajo naše izobraževalne, pravne in kulturne sisteme. Ko govorim o družinah, ne morem več kot le omeniti vse tiste, ki neprestano lobirajo pri vladah in institucijah, da bi zagotovile podporo LGBT osebam in njihovim družinam, ki opravljajo raziskave ali se pogumno razkrijejo, čeprav jim včasih zaradi tega grozi nadlegovanje in nasilje. V zadnjih nekaj letih sem preko malteške GLBT organizacije MGRH, preko IGLYA in ILGE srečala vrsto ljudi z vseh koncev Evrope, ki si predano prizadevajo za priznanje naših partnerskih vez in družin v zakonodajah, politikah in družbi na splošno. Spodbudno je, ker v nekaterih državah lahko vidimo pozitivne spremembe, a hkrati je žalostno, ker se tovrstne spremembe v večini evropskih držav uveljavljajo zelo počasi. Zato je pomembo, da še naprej zahtevamo, da so naše partnerske veze prepoznane v zakonodajah in družbi. Še naprej moramo izražati svoje zahteve, da bomo dosegli enake pravice. Sama bom še naprej podpirala akcije, dogodke, deklaracije in raziskave, ki bodo omogočile, da bodo vsi otroci zaščiteni, da bodo njihovi starši prepoznani in da bodo naše partnerske veze sprejete. Upam, da se nam boste pridružili v boju za dosego naših pravic. Ruth Baldacchino je magistra ženskih študij in sodelavka ILGE in ILGA-Europe. + 1 Heteroseksizem: podobno kot institucionaliziran rasizem in seksizem, heteroseksizem prežema družbene navade in institucije in sicer tako, da onemogoča, očrni in stigmatizira kakršne koli oblike ne-heteroseksualnega vedenja, identitet, partnerskih vez ali skupnosti. Suzana Tratnik suzana.tratnik@amis.net Intervju Jerico MMrzel Ko se je pojavila dr. F) ^rennerjeva, se je spremenilo ozračie Jerica Mrzel, igralka, pevka in vsestranska umetnica, ki ji niso tuje dobrodelne dejavnosti in zavzemanje za zaščito žrtev nasilja, je imela posebno izkušnjo že med odraščanjem. Član njihove družine je bila namreč tudi dr. Ljuba Prenner, odvetnica in pisateljica, ki se je Jerica spominja kot veličastne in dragocene osebe. V kakšnem spominu vam je ostala Ljuba Pren-ner? Pennerjevo sem poznala v svojih najbolj občutljivih letih, ko se človek oblikuje. Ali pa sem bila jaz tako dojemljiva, ker vsi niso bili. Bila je predvsem izjemno nasmejan, polnokrven, odločen človek s fantastično energijo. Za razliko od drugih me ni zanimalo, ali je moški ali je ženska. Pa kaj - a je to pomembno? Vedno me vznemirja vprašanje, kako se odzivamo na soljudi. Poglejte primer: srečamo človeka, ki je marsikaj pokradel ali naredil veliko hudega, pa vseeno gremo z njim na pivo in pobiramo drobtinice z njegove mize, ker je bogat. Medtem pa se za hrbtom posmehujemo nekomu, ki je preprosto človek in je bil pač tak poslan na svet. Zasledila sem, da je dr. Prennerjeva sama govorila, da nas je Kristus ustvaril po svoji podobi. Zakaj torej ne bi smel biti tak, kot si? Mi se do poštenih ljudi, ki so malo drugačni, ne znamo primerno obnašati. Nizkotno uslužni pa smo resnično slabim ljudem. Kjer koli se je Prennerjeva pojavila, se je spremenilo ozračje, ki ga je enostavno napolnila s svojo energijo. Ko je prišla nasmejana v trgovino, je, kot mi je povedala neka preprosta gospa iz mojega kraja, vse zastalo. Bila je tudi človek velikih skrajnosti. Znala se je veseliti do nebes in čez, a do pekla in še globlje jokati zaradi hudih stvari v svojem življenju. Odraščala je v času, ko so bili ljudje še bolj zaprti. Imela je težave v šoli, ker se že od malega ni pretvarjala. Kot deklica je že vedela, da čuti kot deček. Vedno se je družila s fanti, skupaj so lumpali in peli podoknice. V šoli je morala petkrat več znati, da je izdelala razred, večkrat se je prešolala, iz Slovenj Gradca do Maribora, Ptuja, Celja in Beograda. Ves čas se je tudi sama vzdrževala. Pa vendar je dosegla naslov doktorice prava in se proslavila z izjemnimi pravniškimi nastopi. Z zanosom je reševala ljudi pred smrtno kaznijo in največ ji je pomenilo, ko je lahko rekla: »Poglejte, človeka smo rešili.« Takrat se je tudi stepla z nekim mladim pravnikom, ki je zatrjeval, da so blamirali sodišče. Njej pa je bilo človeško življenje vredno več od časti sodišča. V današnjem okolju manjka taka osebnost, ki bi si upala zelo jasno pokazati to, kar je. Seveda so tudi v današnji družbi ljudje, ki imajo težave zaradi drugačnosti, a hodijo vzravnano. Mnogi pa skrivajo svojo drugačnost, kar je slabo za celo družbo. Ljudje se moramo izkazati z drugimi kvalitetami, s svojim znanjem, talentom, s humanostjo ^ Ljuba je bila zelo navezana na vašo družino, zlasti po smrti prijateljice Štefke Vrhnjak, tete vaše mame. Vrhnjakova je bila učiteljica, živela je v Pamečah pri Slovenj Gradcu. Umrla je za rakom, kar je dr. Prennerjevo izjemno prizadelo. Na pogrebu je srečala mojo mamo in našo družino in odtlej je vsa leta hodila k nam. Pri nas pa je bilo krasno vzdušje, bilo nas je od malih otrok do starejših, vedno se je prepevalo, kuhalo in se dobro jedlo. To veselje je pritegnilo tudi Prennerjevo. Imeli smo se tako lepo, da vam to težko opišem. V takem sproščenem ozračju se lahko ljudje razvijajo, kot sem se tudi sama. Vem, da je Prennerjeva vplivala name. Prav to sem vas hotela vprašati. Ali vas je Prennerjeva kot vsestranska umetnica spodbujala na vaši umetniški poti? Ja. Takrat sem že hodila na akademijo in ona je videla moje prve predstave. Bila je neskončno vesela, da sem talentirana. Sama je imela rada gledališče in opero. Napisala je libreto za opero o Prešernu Neiztrohnjeno srce. Med vojno je napisala komedijo Veliki mož (premiera l. 1943, op. avt.) o družbenih problemih, o povzpetnikih brez prave vrednosti. Imela je težave, ker naj bi prelomila kulturni molk. Ni šlo samo za to. Gospod Mahnič, ki je bil takrat mlad gledališčnik, mi je povedal drugače. Predstava je bila izjemno uspešna, čeprav tekst in fotografije niso ohranjeni, in v resnici je šlo za fovšijo nesposobnih. Prennerje-va je hotela biti pisateljica, toda zaradi življenjskih zahtev si je morala služiti denar s pravniškim poklicem. Ko se je upokojila, je ho- tela spet pisati, a je nekako izgubila stik z realnim jezikom, čeprav je bila zelo nadarjena. Konec koncev je leta 1939 napisala prvi slovenski kriminalni roman Neznani storilec. Zakaj je trajalo toliko let, da je Ljuba dobila priznanje v slovenskem prostoru, čeprav je bila izjemna osebnost? Ja, seveda, morala se je postarati in dolgo pogumno vztrajati v svoji formi ^ Prej je morala nositi krila, ker ni bilo dovoljeno nositi hlač. Čeprav se je povojno pravo šele razvijalo in ji ni bilo pogodu tako kot avstroogrsko, pa je izjavila, da so ji v povojnem obdobju dovolili nositi hlače. Šele takrat se je lahko počutila ona sama. Svojo osebnost je morala pravzaprav dolgo časa oblikovati. Ko sem bila v Ljubljani študentka, me je velikokrat povabila na kosilo, ker je rada jedla, najraje v družbi. Že takrat so jo vsi poznali, vsi so se ji v obraz klanjali, le malokdo pa jo je sprejemal z razumevanjem, kot bi bilo treba. O opravljivcih je izjavila: »Kdor za mojim hrbtom govori, se z mojo ritjo pogovarja.« To je bil njen zelo eksakten in naraven odgovor. Zakaj pa ne? Rit je slovenska beseda. Iz riti pride samo prdenje, kar pomeni, da opravljivec še govoriti ne zna. Prav je povedala: če se ljudje za hrbtom pogovarjajo, je, kakor da bi prdeli iz ust. Sposobni so spuščati le smrdljive pline, pa nobene žlahtne besede. Danes se veliko piše o njej, posneli so dokumentarec. Se vam zdi, da je kaj takega, kar vendarle pozabijo omeniti? Veste, kaj ljudi, zlasti tiste bolj banalne, neverjetno zanima, a si o tem ne upajo govoriti? Kaj je imela Prennerjeva med nogami. Brigi-ta Rajšter, ki je imela predavanje o Ljubi Prenner, mi je povedala, da Foto: Nada Zgank je pretežno moško občinstvo najbolj zanimalo prav to. Oprostite, a se človeka gleda med noge? Lahko pa rečem, nenazadnje se to vidi tudi po fotografijah, da je bila Prennerjeva telesno povsem normalna ženska. Neka njena bivša tajnica mi je povedala, da je Ljuba imela paket vložkov v pisarni, skratka, svojih fizioloških funkcij ni skrivala. Povedala mi je še, da jo je Ljuba vedno odstranila, kadar je šlo za grde družinske spore, saj ji je kot mlademu dekletu hotela to prihraniti. Bila je izredno senzi-bilna. Vem pa, da se ji je zdelo izredno tragično, da je vsak niz-kotnež, ki še pisati ne zna, več vreden od nje le zato, ker ima tisto zadevo med nogami. Zdaj je seveda medicina že tako napredovala, da so take operacije možne. Menda je Prennerjeva hotela opraviti operativno spremembo spola na Dunaju? Govorilo se je, da je tudi sama razmišljala o medicinski spremembi spola, o tem naj bi se zanimala na zagrebški kliniki, vendar jaz o tem nič konkretnega ne vem. Tragično pa je, da je imela zelo močne prsi, in še bolj tragično, da je kljub operaciji umrla zaradi raka na prsih. Svoje prsi je sicer vedno skrivala tako, da je nosila podložene srajce, spodaj je imela še eno blago, tako da se ni videlo, da nikoli ni nosila modrca. Ko se je v starosti poredila, se je vse to zlilo ^ Ampak veste, kakšna velika, kompaktna osebnost je bila ona, kako te je znala nasmejano, odprto pozdraviti in objeti ter poljubiti na levo in desno lice. Erotično pa je bila tako čista. Bila je seveda vezana na mojo mamo in njene hčerke, čutila nas je kot svojo družino. Če smo na primer šli kdaj na kosilo, pa so se nam kakšni moški pridružili in mene kot mlado punco drugače gledali, se je takoj razburila: »Kaj je, ti? Kaj jo gledaš? Poročen si, kaj boš gledal mlado punco!« Zelo je bila huda, saj je imela sama te stvari urejene. In je tudi prav, da je tako. Saj vemo, kako smo preveč tolerantni do takih reči, pa do tega, da ljudje zavržejo svoje partnerje - kar je še razumljivo - žal pa pozabijo tudi na svoje otroke. Ona je bila do teh reči zelo natančna in ostra kot rezilo, čeprav je bila sicer mehka, senzibilna in razkošna. Meni se zdi, da je bila za tiste čase strašno pogumna. Menda je nekoč vstopila v novo odvetniško pisarno in rekla: »Jaz sem dr. Ljuba Prenner, ne moški ne ženska.« To anekdoto je povedala pokojna Marja Polakova, ki je bila njena koncipientka. Mislim, da se je to zgodilo v Kranju. Prennerjeva je točno vedela, kako jo bodo gledali in obirali v novi službi. Prišla je s celim pladnjem kremšnit in je točno tako rekla, le da je še dodala: »Posladkajte se!« Tako je mislila povedati, naj se raje posladkajo s kremšnitami, ne pa s to temo in z opravljanjem. Odlično se je znašla. Saj, ogromno je brala, v ma- lem prstu je imela zgodovino Evrope in sveta, imela je fantastičen spomin. Njen intelekt je bil oster in briljanten, zato je bila tudi izredno duhovita. Prefinjen intelektualni humor jo je velikokrat reševal. Imela je tudi veliko resnično privrženih prijateljev med pravniki, četudi so se poslovno večkrat skregali. Skratka, pravi ljudje so jo imeli zelo, zelo radi in so jo cenili. Še danes znajo povedati veliko lepih stvari o njej. V katerih krogih je dr. Ljuba Prenner še bila, poleg teh pravniških? Seveda je imela prijatelje v umetniških krogih. Njena osebna prijatelja sta bila slikar Božidar Jakac in njegova žena. V svojem stanovanju je imela zelo izjemne umetniške slike, recimo Langusovo. V pisarni je imela sliko nekega mladega bogatega gospoda, pod katero je pisalo: »Vse skup je ena figa.« Prijateljevala je s slikarji ter z opernimi pevci in pevkami. Zelo rada je imela Nado Vidmarjevo in sploh vse, ki so peli njeno opero. Kje pa je preživela svoja zadnja leta? Na koncu je doživela še en strašen šok, ki jo je zelo prizadel. Nikoli namreč ni bila materialistka in je ves denar pravzaprav razšenkala. Ko je, denimo, pripotovala v Slovenj Gradec, jo je neka delavka z avtom odpeljala do Šmiklavža in Ljuba ji je kar dala denar. Tudi ko je kupila časopis, je dala bogato napitnino. Ni imela niti svojega stanovanja, v Ljubljani je živela s sestro. Bila je koncipientka pri nekem starem advokatu na Miklošičevi cesti na vogalu, kjer je zdaj Ciciban. Ta advokat je živel z ženo, s katero nista imela otrok, in odločil se je, da bo pisarno zapustil Ljubi. Ampak tega nista zapisala, ker je ona verjela, da beseda pač velja. Potem pa se je po advo-katovi smrti pojavil neki daljni sorodnik, ki jo je gladko vrgel ven. Dobila je drugo pisarno, v kateri je delala zelo malo časa, skupaj s svojima nečakoma, ki sta zgodaj umrla. Potem je zbolela in je bila še dolgo časa pri nas v Šmiklavžu in moja mama jo je negovala. Po operaciji pa je bila res tako bolna, da ni več mogla biti v domači oskrbi in so jo odpeljali v Ljubljano v bolnišnico, kjer je po nekaj mesecih umrla. Na koncu je bilo zelo hudo, kajti težko je gledati nekoga, ki je duhovno in intelektualno še močan, telesno pa propada. Veseli pa me, da pišete o njej. Treba je opozarjati na take ljudi, tudi zato, da se bodo opogumili še drugi in da bodo naši zanamci lažje živeli. Ne gre samo za tiste, ki so drugačni, ta odprtost duha mora biti popolnoma razumljiva Pred kratkim je založba Cerdonis posthumno izdala Ljubin roman Bruc. Ali je ostalo še kaj Ljubinih del v rokopisih? Jaz sem stanovala pri gospe Slavici Rems, profesorici matematike, kjer je Ljuba živela pred 2. svetovno vojno in še potem. Tudi prijateljevali sta dolgo časa. Remsova je vse shranila in jaz sem na podstrehi našla ogromno stvari, tudi rokopis romana Bruc. Dala sem ga v Slovenj Gradec, kjer so ga uredili in izdali. Bila je sreča, da sem to dobila v roke. Še vedno pa imam doma stvari, ki jih še nismo odprli in sicer Ljubine povojne pravne zadeve, ki so še vedno zelo občutljive. Brala sem, da je svojim prijateljicam pisala pisma v moškem spolu in da je tudi tako govorila. Tudi ta pisma še niso objavljena. V tem istem kufru je tudi nedokončan roman v pismih. Žal marsičesa ni končala, ker je pač morala preživeti. Skrbela je tudi za sestro in njena dva sinova. Lani sem v Šmiklavžu režirala njeno komedijo, ki bi jo rada še kje ponovila. Zgodba je preprosta, gre za mju-zikl, ki ga sestavlja okoli osemdeset ljudskih pesmi. Pri nas doma smo naredili njeno spominsko sobo. Če pridejo gostje, dobijo tudi specialitete, ki jih je Prenner-jeva rada jedla. Imamo še njene obleke, fotografije in pisalni stroj. Res je vedno govorila v moškem spolu, razen morda v uradnih zadevah. Za mene je bila vedno stri-ček Puba ali Ljuba. Dolgo sem jo poznala in pri njej nikoli nisem začutila ženskega pola. Ali je glede na to, da se je počutila kot moški, želela živeti s kakšno prijateljico? Težko bi odgovorila. Vem samo, da je živela pri tej teti Slavici, kjer sem tudi sama stanovala, in zelo dolgo sta prijateljevali. Potem je bila s teto moje mame Štefko Vrh-njakovo, ki jo je tudi imela zelo rada. Po njeni smrti je živela pri nas kot član družine. Moj oče je padel med vojno, moja mama se je drugič poročila in tudi drugi oče je umrl za rakom. Potem je prišla k nam Ljuba in se je res počutila kot moški del naše družine. Vedno je držala roko nad nami. Bila je absolutno del naše družine in je zastopala moški pol, čeprav ne z moškim fizisom, ampak s karakterjem. Se vam zdi, da bi bilo dr. Prennerjevi v današnjih časih lažje? Mislim, da v naši družbi še vedno ni sproščenosti, kar zelo obžalujem. Tako malo nas je, da bi nam moralo biti mar za to, da se vsak človek čim bolj razvije. Človek pa lahko ustvarja, če se sme pokazati tak, kakršen je. Saj s tem nikogar ne ogroža! Ta naša nepripravljenost sprejeti drugačnega je katastrofalna. Nisem pa izgubila upanja. V družbi so različna obdobja in slej ko prej se bo moralo kaj spremeniti na bolje. Pri tem smo vsi pomembni in tudi ta intervju je pomemben. + Težave s spolom 27. septembra 2007 bo v dvorani Duše Počkaj v Cankarjevem domu premiera gledališke predstave Težave s spolom argentiskega avtorja Copija. Absurdna "melodrama" in komedija o homoseksualnosti in transspolnosti prikazuje življenje petih oseb, ki iščejo svojo lastno identiteto. Predstava bo odigrana v atmosferi mehiških žajfnic in prežeta z glasbenimi komentarji znanih popevk Evrovizije. Roza zabave v K4 15. september - jesenski sobotni roza žur 3. oktober - jesenski sobotni roza žur 24. november - otvoritveni žur GLBT filmskega festivala 15. december - prednovoletni roza žur K4 ROZA Poletni tabor Med 6. in 10. avgustom 2007 bo potekal poletni Legebitrin in Dihov tabor na Livških Ravnah nad Kobaridom. Sledite obvestilom na www.drustvo-legebitra.si in www.dih.si. Pesniške in prozne delavnice Brane Mozetič je imel letos že dve pesniški delavnici, v jeseni pa se obetajo še nove. Suzana Tratnik pa bo vodila prozno delavnico. Kdor bi rad zbrusil svoje pisateljske spretnosti ob pomoči vodilnih piscev slovenske gejevske in lezbične literature, naj tega ne zamudi. Spremljajte obvestila! Mitja Blažič mitja_b@yahoo.com Piramida - igra narave in družbe Ko smo že mislili, da smo najhujše preživeli in da kozlarije zadnja leta prihajajo samo še iz parlamenta (in vlade), so na nacionalki kupili Piramido - poligon za nestrpne, rasistične, ksenofobne, romo-fobne, homofobne in nesramne izlive ljudi, ki bi morali biti smetana naše družbe. In ko smo že naivno mislili, da so se na javni televiziji kaj naučili od primera Jelinčič, smo konec maja poslušali bistroumne izcedke Marjana Podobnika, Vilija Resnika in Saše Einsidler. Tokrat na temo nasilja nad isto-spolno usmerjenimi v Moskvi. Seveda nihče - naj to še posebej poudarim - nihče od treh ni imel nič proti »istospolnim«, in tudi, kakopak, vsi trije so trikrat zapriseženo proti nasilju. Ampak. Kaj, ko istospolni tako provoci-rajo, kaj, ko se nenehno »reklamirajo na veliki zvon«, kaj, ko zahtevajo zase več, kot jim pripada »po zakonih narave in stvarstva«. Enakost istospolnih parov z družino, posvojitev otrok, ja, pa saj to svet ni videl! »To jim pač ne gre, to ni isto, ne more biti isto, nikoli ni bilo in nikoli ne bo,« je pesnil lepi Spodobnik. In še, iz drugih ust ... kaj, ko so v Rusiji tako nestrpni, da so se pustili sprovocirati. Saj »ne moremo pričakovati, da bo večina, ki velikokrat marsikaj potrpi, vedno molčala«. Medtem je Einsidlerjeva hitela poudarjati, kako pogreša prave moške na televiziji in kako bi rada, da bi njena dva sinova imela za vzornika Vilija Resnika, ne pa kakšnega poženščenega moškega, ki ga moraš dvakrat pogledati, preden sploh ugotoviš, katerega spola je. Otroke homoseksualcem, nikar!! In »nikar ne tega toliko oglaševati, saj smo ljudje različni«, je razumno sklepal pravi moški Vili Resnik, potem pa 9 minut ekstremnega intelektualnega napora na temo homoseksualnosti zaključil z mislijo: »Evrovizija ni več to, evrovizija tistih homoseksualcev.«, karkoli že to pomeni. (Še posebej letos.) Ja, če povzamem Podobnika: »Svet gre res v smeri nekega nezdravega razvoja!« Zato vsem trem mumijam (mumijam?) nastavljam ogledalo peder-dive Helene Blagne, ki je novinarju Vikend ma-gazina odgovarjala na vprašanje o homoseksualnosti: »Vsak ima v življenju pravico početi, kar si želi, in če se je narava z nekom poigrala, to ni moja stvar.« Eee... s kom se je že narava poigrala?! Aja, o nasilju v Moskvi samo še to: »V Sloveniji se kakopak, kaj takega ne bi nikoli zgodilo.«, smo slišali v Piramidi. Škoda, ker se je nekaj podobnega zgodilo prav lani po paradi. Ana Šporčič - Janis zhmuxel@yahoo.com O pedrolovkah. Takih, normalnih. Avtor ustvarja. Prevajalec prevaja. Karseda natančno poizkuša preliti izvirnik v drug jezik, pri tem pa obdržati vse njegove lastnosti, od pomena do konotacije. Nekatere prevajalce pa občasno zanese in prelevijo se v avtorje. Pa ne samo v razvpitem primeru Harryja Pot-terja. Prevajanje na področju GLBTIQ in drugih manjšinskih skupin je še toliko bolj specifično in občutljivo, ne le zaradi splošnega nepoznavanja besedišča, temveč tudi zaradi možnosti, da se v prevodu pojavijo prevajalčevi predsodki. Zanimiv primer sega v leto 1937, ko je na Slovenskem izšel prevod razprave esejista Vana Oertringe-na, ki je v originalu nosil naslov Nagnjenje k lastnemu spolu. Nekemu S.K., prevajalcu/ki eseja, pa se je očitno zdelo pomembno izpostaviti lastno videnje homoseksualnosti in prevod je bil posledično objavljen kot Protinaravna čud. Sedem desetletij kasneje se stanje, vsaj v nekaterih primerih, ni bistveno spremenilo. Televizija Slovenija je avgusta 2004 predvajala dokumentarno oddajo o homoseksualnih živalih, v kateri si je prevajalec »...but the other sheep...« razlagal kot »...vendarpa normalne ovce...«, v dokumentarnem filmu o Amsterdamu (prav tako na TVS) pa je Gay Pride Parade postala kar »parada homičev«. Register nekaterim prevajalcem očitno povzroča precej težav. S poplavo gejevskih in lezbičnih filmov ter nadaljevank je v preteklih letih vse bolj viden tudi problem nepoznavanja GLBTIQ besedišča, čeprav se stanje v zadnjem času počasi izboljšuje. Prevajalci se vse pogosteje obračajo na nas z vprašanji, včasih pa nas presenetijo tudi s svojimi (bolj ali manj posrečenimi) domislicami. V to jih pogosto prisili pomanjkanje časa in predvsem specifičnih izrazov v slovenščini. Vsak prevajalec pa ima seveda svoj pristop k prevajanju besed, ki nimajo slovenske prevodne ustreznice,- nekateri se odločijo za opisen prevod, spet drugi izumijo kar svojo besedo - tako smo fag hag videli že kot »pe-droljubko« in »pedrolovko«, pa tudi kot »prijateljico gejev« in »peder mamo«. Dilema lahko nastopi tudi takrat, ko prevajalec pozna slovensko GLBTIQ ustreznico, prevaja pa nekaj, kar je namenjeno širši javnosti in predvideva, da ta slengovskega izraza ne bi razumela (»fag hag« kot »taška«). Tudi v tem primeru se prevajalci pogosto odločijo za opisen prevod ali lastno iznajdbo, ki je včasih lahko domiselna, včasih pa povsem zgrešena. »I'm here, I'm queer, I'm gonna get some beer« so v Moških zadevah na TVS relativno solidno prevedli kot »Tukaj sem, peder sem, pivo pijem«, medtem ko smo na Kanalu A v humoristični nanizanki Raymonda imajo vsi radi lahko podobno frazo videli prevedeno kot »pedi v zasedi«. Prav ta nanizanka nam je postregla tudi z zanimivim izrazom »sadna šema« (izraz naj bi se kot besedna igra nanašal na geje in na prodajalce sadja), ki ga je prevajalec ponudil kot slovensko verzijo besede »fruitcake«. To je le nekaj izmed številnih problematičnih, čeprav ne vedno namerno žaljivih ali nenatančnih prevodov, ki smo jih v zadnjih nekaj letih lahko opazili na televizijskih ekranih. Napake se sicer pojavljajo tudi v književnih in drugih prevodih, vendar so ponavadi manj izpostavljene kot tiste v medijih in predvsem na televiziji. Prevajalsko delo seveda ni lahko in vsakdo izmed nas je med prevajanjem že kdaj udarjal z glavo ob mizo. Dobesedno. Kljub temu pa kakšen telefonski klic nikoli ni odveč. Da o obzirnosti in politični korektnosti sploh ne izgubljamo besed. + Tea Hvala tea.hvala@radiostudent.si Odvisno od lezbijke V ponedeljek, 21. maja, je okrog sto ljudi zasedlo avlo Filozofske fakultete. Pod skupno izjavo, v kateri so zavrnili predlog Zakona o visokem šolstvu in raziskovalno-razvojni dejavnosti, se je podpisala Avtonomna tribuna, ki je svojo začasno navezo in protest proti privatizaciji in trženju visokošolskega izobraževanja utemeljila s »potrebo študentov, da prakticirajo avtonomijo univerze, tukaj in zdaj«. Dokler jo še lahko, tožimo nekdanji študentje in študentke, ki posledic podrejanja študija trgu dela (in bolonjska reforma ni nobena izjema) resda ne občutimo neposredno, a kot nezaposleni ali honorarno zaposleni, kot samske ali ne, nekatere z otrokom, ki pogosto zboli, druge kot borke za toliko pravic, da pozabimo jesti; vsi in vse neposredno izkušamo, da »vpeljava zasebnih sistemov uničuje javne«. Zakaj? »Ker,« nadaljuje Rastko Močnik, »se premožnejši sloji usmerijo v privatne sisteme, ker pravilno pričakujejo, da bodo tam lahko za svoj denar zahtevali čim boljše storitve. Ker imajo premožnejši sloji navadno tudi več vpliva na politične odločitve, bo z njihovo preusmeritvijo v privatne sisteme država začela zanemarjati javne sisteme: namenjala jim bo manj denarja, slabše bo skrbela za njihov razvoj. Javne storitve bodo zato vse slabše -privatne vse boljše. Kdor bo le mogel, bo uporabljal privatne storitve. Javne storitve bodo kmalu le še zasilna rešitev za revnejše sloje.« Zaradi razočaranja in razpršitve mnogih samoorganiziranih skupin (in s tem javnih protestov), do katere je prišlo po razorožujočih Foto: Shon Meckfessel rezultatih referenduma o (ne)vstopu v Evropsko unijo in zvezo NATO leta 2003, se je vse do protestov Avtonomne tribune zdelo, da smo si - vsak s svojimi strastmi in strategijami preživetja - tako različni, da zlepa ne najdemo skupnega imenovalca, čeprav nas druži zavračanje globalnega neoliberalizma, še bolj pa njegova janšistična izvedba. Po vzpostavitvi novega javnega prostora, v katerem se srečujejo tako izkušeni kot novi aktivisti in aktivistke, zopet obstaja možnost, da strah pred revščino vendarle ni edini skupni imenovalec in s tem izključni pogoj za povezovanje in javno delovanje nepokornih državljanov. Sredi maja je v Dubrovniku v organizaciji zagrebške Ženske info-teke že enajstič zapored potekal mednarodni seminar Ženske in politika. Udeleženke iz vzhodnoevropskih držav in Balkana so v mestece višjega cenovnega razreda prišle z opazno zadržanostjo. Ne zato, ker je seminar obravnaval razredne razlike v feminizmu, temveč zato, ker so slutile, da si v starem delu mesta ne bodo mogle privoščiti kave. Imele so prav, kar je morda botrovalo dejstvu, da se je večina predavanja in pogovorov ukvarjala z vprašanjem, kako feministične teorije, ki izhajajo iz politične ekonomije, lahko pristopijo k razumevanju povezav med razredno in spolno neenakopravnostjo. Podpisana je seminar otvorila s poročilom o »Začasnih feminističnih navezah v Ljubljani«. Osredotočila se je na ulične akcije in proteste, v katerih so ad hoc skupine, nastale v odgovor na mizoginijo, spolno diskriminacijo in homofo-bijo, ki jo pri nas, kot vemo, legitimirajo kar državni organi, sodelovale z ženskimi, feminističnimi in lezbičnimi institucijami, kamor spadajo nevladne in »paravladne« organizacije. Poročilo je zaključila z opazko, ki je udeleženke iz držav »v tranziciji« presenetila v enaki meri kot udeleženke z zahoda, saj imajo ene in druge Slovenijo v čislih kot eno redkih dežel, v kateri večinsko prebivalstvo »plačuje relativno nizko ceno« za vstop na neoliberalni trg: rekla je, da se v skrčenem prostoru javnega v Sloveniji o vse večjih socialnih razlikah ne govori kaj dosti. A če že, debato le redko načnejo feministke. »Morda,« je komentirala Veronica Schild, profesorica političnih ved iz Toronta in specialistka za zgodovino čilenskih feminističnih pobud, »se je v socializmu o razredni družbi moralo govoriti iz istega razloga kot danes o njej molčimo: da bi zakrili njen obstoj.« Potem je govorila o Čilu in posledicah diktature kapitala, ki jo je že konec osemdesetih začel uvajati general Pinochet. Razsloji-la je tudi feministke. Ob prehodu v tržno gospodarstvo je sestrstvo kot projekt, ki je vsaj načeloma povezoval revne feministke s premožnimi v enoten političen subjekt, zamrlo. V sedemdesetih so izobražene ženske revnim nudile veščine in znanja, potrebna za zaposlitev. Učile so jih samozavesti in poguma za samoorganizira-nje ter javno politično delovanje. V devetdesetih je skupina revnih žensk razpadla na posameznice, stranke feminističnih nevladnih organizacij in paradržavnih institucij, ki skrbijo za »zaposljivost« revnih strank. Zaposljivost ne vključuje izobraževanja za določeno delovno mesto, ampak (tudi v Sloveniji) pomeni zgolj in samo razpoložljivost za trg delovne sile oz. »fleksibilnost«. Sestoji iz prilagodljivosti in upogljivega pristajanja na radikalno zmanjševanje pravic, ki ne zadeva samo trgovk v Lidlu, temveč tudi profesorje in profesorice, ki bodo v sistemu šolnin in privatnih univerz po novem morali/e nuditi, če parafrazi-ram Zorana Jankovica, »jabolka, če hruške ne bodo šle v prodajo«. Socialna ogroženost bi bila lahko pomemben razlog za politično združevanje in (so)delovanje ljudi, katerih identitetna opredeljevanja in življenja so povsem različna, vendar se zdi, da strah pred revščino deluje v nasprotni smeri: namesto solidarnosti, ki politične zavesti ne more ločiti od etične, raje predlaga zagrizeno tekmovalnost. Morda je prvi korak k sodelovanju, ki iz kopice posameznikov lahko ustvari skupino, skupnost ali celo gibanje, vedenje, da za mnoge dogodke, ki si jih razlagamo kot težave osebne narave, ni kriva naša »psihična struktura«, ampak spadajo med nadvse otipljive posledice globalnega neolibe-ralizma. Drugi korak je namerno slep za razredne razlike med tistimi, ki javno branijo socialne pravice. Mar ni bolj kot pripadnost in identiteta tistih, ki so 21. maja začeli javno ugovarjati privatizaciji in komercializaciji študija, pomembno, da so s svojo izjavo vzpodbudili ugovore drugih ljudi? In kaj ima vse povedano opraviti z lezbijkami? Odvisno od lezbijke. + Knjiga je bil Luka Pieri. pieri.luka@gmaiLcom Knjiga: okno v svet -ki ga je treba odpreti. 26. maja je v Ljubljani potekala Živa knjižnica v organizaciji Legebitre, Slovenske filantropi-je in Centra za neformalno izobraževanje. Vtisi žive knjige o bralcih. »Za take neumnosti porabljajo dav-koplačevalski denar,« je komentirala nekaj čez sedemdeset let stara gospa, potem ko ji je knjižničarka v Živi knjižnici, ki je bila odprta na Prešernovem trgu v Ljubljani, obrazložila postopek in cilj projekta. Predvsem jo je zanimalo, s čim se ukvarja društvo Legebitra, eden od organizatorjev dogodka. Spremljevalka vedoželjne gospe je sicer ob besedah »lezbijke in geji« ter »biseksu-alci in transseksualci« prijateljico začela živčno pregovarjati, da odideta, ampak gospa se ni pustila motiti - hotela je vedeti. A kar je izvedela od informatorke, so zasenčili podatki o soorganizatorjih, ki podpirajo geje in lezbijke. Vse ostalo ni bilo več pomembno. Poglejmo, kaj vse je gospa zamudila. Živa knjižnica je projekt, ki si prizadeva promovirati koncept človekovih pravic tako, da ljudem nudi spoznavanje družbenih skupin, ki so žrtve predsodkov in stereotipov. Inovativnost projekta, ki je nastal leta 2000 na Danskem in ga je kmalu zatem pod okrilje vzel Svet Evrope, je v tem, da si obiskovalec izposodi »živo knjigo«, torej človeka, ki ga »prebere« skozi pogovor. Mimoidoči so imeli na voljo katalog »živih knjig« s približno dvajsetimi predstavniki različnih ožigosanih družbenih skupin: priseljenka (iz Kirgizije), temnopolt, invalidka, gej, lezbijka, mamica študentka, Škoti-nja, muslimanka, bosanski Hercego-vec, kmetica, mlada političarka, mlada policistka, mlada umetnica, medijska osebnost, »izbrisana«. »Bralci« so imeli enkratno priložnost, da bližje spoznajo določeno problematiko, o kateri so verjetno že marsikaj slišal, a o njej nimajo veliko konkretnih podatkov. Možnost, ki pa so jo izkoristili le najbolj radovedni. Teh sicer ni manjkalo, nasprotno. Projekt je bil izjemno uspešen. Obiskanost je bila presenetljivo visoka (čitalnica - prostor s klopmi in mizami v sklopu knjižnice, kjer so lahko bralci in knjige brez hujših motenj kramljali - je bile tako rekoč stalno polna), za vse knjige je bilo nekaj zanimanja in po prvih ocenah je bila muslimanka najbolj (in verjetno najdlje) izposojena knjiga. Kar pa mogoče vsaj malce preseneča, je relativno nezanimanje za »ge-jevsko knjigo«. Na voljo sva bila dva »izvoda« in od skupno 72 izposoj v celem dnevu je bila gejevska knjiga izposojena petkrat (trikrat en izvod, dvakrat drugi). Podobno je bilo z lezbično knjigo, ki pa je namenoma ne mečem v isti koš. To sicer ne pomeni, da ni zanimanja, kaže pa morda na manj očiten pojav. Pomembnejšo vlogo kot zanimanje oz. nezanimanje igra v tem primeru nelagodje. Na splošno sta bili obe knjigi zelo uspešni, saj je bila njuna »namembnost« uresničena. Bralci so vsakič odšli zadovoljni in ne glede na to, kaj so od knjige pričakovali, lahko trdim, da so ob branju uživali. Iz najpogostejših vprašanj bi lahko sklepali, da veliko ljudi homoseksualnosti (in s tem povezanimi problematikami - zakonska zveza, otroci ...) nasprotuje, ker jo še vedno dojema kot perverzijo ali pa vsaj »zgrešeno« odločitev, na katero naj bi vplivali družbeni pogoji, družinske razmere (načeloma to pomeni: če si gej, si očitno imel samo mamo - in na tale »očitno« smo si knjige trudile osredotočiti svoje delo), vzgoja, nenazadnje religija oz. negativen odnos cerkve do seksualnosti. Zakaj si se odločil, da boš gej? Ne zdi se mi logično, da bi homoseksualni pari imeli otroke, ki so se rodili heteroseksualne-mu paru ... vsaj ne, preden bi bil otrok dovolj star (17), da bi že imel izoblikovano spolno identiteto (tega tudi knjiga ni dobro razumela), Kakšna je bila reakcija staršev? Kašna je najpogostejša reakcija staršev? Vprašanja niso bila nikoli nesramna (včasih jih je celo spremljal simpatični ne zameri, ampak ...) in so izražala pristno zanimanje. Marsikateri bralec bo tako knjigo nedvomno še kdaj prebral (tudi zunaj knjižnice). Kar so iskali, so od knjige dobili - naj so to bile osebne anekdote, splošna ocena dotične problematike, nasveti, obrazložitve ... ali preprosto posluh. Vendar pa: ali bo knjiga bralcu všeč, je med drugim odvisno od tega, zakaj je bralec knjigo izbral. Odnos do knjige pa se pokaže že pri listanju kataloga. V njem so bili navedeni profili, ki so bili bralcem na voljo, ter z njimi povezani stereotipi. Geji so promiskuitetni in poženščeni ... ampak imajo smisel za estetiko. Lez-bijke so imele travmatično izkušnjo v otroštvu, ne marajo moških. Ob opisih knjig se je večina nasmihala ali celo smejala - nato pa so to knjigo vzeli ravno zato, ker so navedene predsodke prepoznali tudi v sebi. Ali pa so raje vzeli drugo. Verjetno iz istega razloga. Namreč, smeh lahko izraža različna čustva. Lahko se samim sebi nasmehnemo in si mislimo: joj, saj za kmetice res mislim, da so dolgočasne in neizobražene. In sklenemo izkoristiti priložnost, da nas tak človek prepriča, da se morda motimo. V tem je bistvo Žive knjižnice: iz prve roke dobimo informacije o določeni osebi in po »prebrani knjigi« naj bi bolj sproščeno sprejemali družbeno skupino, ki ji ta oseba pripada. Občutek imam, da se pri geju zatakne. Smeh ob branju stereotipov, povezanih z gejem, pri obiskovalcih ni zvenel enako sproščeno. Kot bi bilo obiskovalcu nerodno. Ko gre za geja, podoben postopek prepoznavanja lastnih predsodkov verjetno sproži nasprotni odziv: točno to si mislim o njih, ne bi ga rad srečal. Ne bo zabavno. Kajti bog ne daj, da bi se bralec nazadnje premislil; da bi spoznal, da so njegova prepričanja zgrešena. Občutek ogroženosti pred geji je v ljudeh tako močno zasidran, da si priložnosti, da bi katerega bolje spoznali in se predsodka otresli, pravzaprav ne želijo. "Verjetno je to tisti strah, zaradi katerega pride tudi do zasmehovanja," je modro dejal mladi dijak, ki me je »bral« in s katerim sva imela ploden pogovor ob kavi, ko sva izmenjala nekaj mnenj o nasilju nad homoseksualci in o sovražni nastrojenosti družbe. Preden me je vrnil knjižničarki, mi je tudi sam priznal, da si sprva ni upal vzeti geja (pregovorila ga je namreč knjižničarka, ker je bila knjiga, ki ga je zanimala, že izposojena, večino drugih pa je že prebral). Svoje pomisleke in začetni strah pa je zelo kmalu brez kakršnih koli težav premostil in naposled spoznal, da je vsak človek zgodba zase in da boš ugotovil, ali ti je všeč ali ne, šele takrat, ko ga boš spoznal. Možakar, ki se je pogovarjal z lez-bijko in je imel nekoliko zastarele teorije o homoseksualnosti, svojega znanja morda ne bo ustrezno nadgradil, da bi se lahko svojih predsodkov otresel, je pa izrazil iskreno zadovoljstvo nad dejstvom, da je lahko dobil tako koristne informacije iz prve roke. In tako je bilo z vsemi bralci in bralkami - ki so si samoiniciativno, z veseljem, samoiro-nijo in radovednostjo vzeli nekaj časa za širjenje obzorij. Za to je bil porabljen davkoplačevalski denar. Hvala bogu. + Andrej Pišl andrej.pisl@gmaiLcom Eurogames 2007 Letos so od 12. do 15. julija v belgijskem Antwerpnu potekale 11. igre Eurogames, ki jih prireja Evropska gejevska in lezbična športna zveza (EGLSF). Gre za največji športni dogodek v Evropi, namenjen lezbijkam, gejem, biseksualcem in transseksualcem. Prve Eurogames so bile organizirane leta 1992 v Hagu na Nizozemskem. 300 športnikov iz petih držav se je pomerilo v badmintonu, nogometu, odbojki in košarki. Še bolj kot na pravih olimpijskih igrah je bilo tu pomembno sodelovati, ne zmagati. Igre namreč omogočajo amaterskim in profesionalnim športnikom in športnicam varno športno udejstvovanje brez diskriminacije. Organizatorji prvih iger so želeli spodbuditi športnike in športnice, ki so geji in lezbijke, da se razkrijejo. Hkrati pa so opozarjali širšo javnost, da so geji in lezbijke - navkljub znanim stereotipom - prav tako aktivni v športu. Namen iger se tudi v naslednjih letih ni spremenil. Velik pomen igra tudi družabni vidik, saj se na igrah ljudje spoznavajo ali ponovno srečujejo. Eurogames so organizirane vsako leto, razen vsako četrto leto, ko so organizirane Gay Games ali Outgames. Leta 1996 je v Berlinu prvič nastopilo 50 športnikov in športnic iz Vzhodne Evrope, vendar med njimi ni bilo predstavnikov Slovenije. Prva večja slovenska odprava na Eurogames je bila v letu 2000 v Zürichu, kamor se je odpravila ženska odbojkarska ekipa Lisičke in tekačica v polmaratonu. Naslednja večja organizirana skupina se je pod vodstvom sekcije Out in Slovenija udeležila iger leta 2004 v Münchnu. Petnajst športnikov in športnic se je domov vrnilo s tremi odličji, ki so jih dobili v teku in tenisu. Leta 2005 sva bila v Utrechtu iz Slovenije le dva predstavnika, ki sva sodelovala v badmintonu. Letos pa se je iger udeležilo 18 športnikov in športnic, in sicer v odbojki, bovlingu, teku in nogometu. Eurogames za več kot 130 starih milijonov Organizacija letošnjih Eurogames je v rokah LGBT športnega kluba Active Company iz Antwerpna. Ustanovljen je bil leta 1995 in ima preko 400 članov in članic. Z Janom de Wieuwom in Christel Moons, so-koordinatorjema letošnjih Eurogames v Antwerpnu in aktivnima članoma Active Company, smo se za Narobe pogovarjali na letnem zasedanju članic EGLSF v Madridu. Koliko ljudi pričakujete na letošnjih Eurogames in iz katerih držav? Jan: Že konec aprila smo presegli zastavljeni cilj 3000 sodelujočih. Prihajajo iz 45-ih držav, večinoma iz Evrope, pa tudi od drugod. Trenutno je prijavljenih največ udeležencev iz Nemčije, Nizozemske, Belgije in Velike Britanije. Zlasti smo ponosni, da je 42 odstotkov vseh prijavljenih ženskega spola. Kateri športi so najbolj popularni? Jan: Že v novembru lansko leto, ko smo pričeli z registracijo, so se za najbolj priljubljene športe izkazali plavanje, tenis in badminton. Za te športe prijave niso več možne. Za nekatere športe skušamo povečati kapacitete, uvedli smo tudi čakalne liste. Najmanj zanimanja je za ^ ■ > golf, hokej na travi, bovling, roko-borbo in tajski boks. Bodo ob Eurogames potekali tudi spremljevalni programi? Christel: Da. Poleg športnih prireditev bomo na Eurogames 2007 ponudili tudi bogat kulturni program, namenjen tako sodelujočim kot obiskovalcem. Predvidevamo, da bo obiskovalcev 10.000. Ob Eurogames bo tako potekal tudi LGBT filmski festival, drag queen show, tekmovanje v oponašanju Eurosonga Euro Vision, štiri razstave Cultural Island - med drugim bomo predstavili 25 let boja proti aidsu -, organizirane pa bodo tudi številne zabave, med njimi Let's get local, zabava, namenjena samo ženskam. Organizacija takšnega dogodka je zahtevna naloga. Kako ste se je lotili? Christel: Brez velikih podpornikov ne gre. Naši največji partnerji so mesto Antwerpen, flandrijska vlada in belgijska državna loterija. Proračun celotnega projekta je 550.000 EUR, zato brez sponzorjev nikakor ne bi šlo. Skupina 150 prostovoljcev že eno leto intenzivno sodeluje v pripravah na ta dogodek. Organizacijski odbor ima 11 članov (tudi prostovoljcev), med samo prireditvijo pa bo za sodelujoče skrbelo več kot 500 prostovoljcev. Pripravili ste tudi program Outreach. Komu je namenjen? Christel: Glavna ideja programa je omogočiti sodelovanje na igrah tistim, ki si tega sicer ne bi mogli privoščiti. Za dosego tega cilja smo si izbrali tri ciljne skupine: Evropejci z nižjimi prihodki, prebivalci partnerskih mest Antwer-pna in migranti ter druge etnične manjšine, ki živijo v Anwerpnu. Podelili smo več kot 80 štipendij za udeležbo in nekaj jih še bomo. Kako in kdaj ste dobili organizacijo Eurogames? Christel: Leta 2001, po organizaciji kulturnega LGBT dogodka Rainbow Festival, so stekli prvi resnejši pogovori na to temo. Leta 2004 je projekt podprl mestni svet. V marcu 2006 so se predstavniki organizacijskega odbora odpravili v Budimpešto, kjer so na letnem zasedanju zveze EGLSF predstavili kandidaturo, ki je bila tudi izbrana. Je težko uravnavati zasebno življenje in organizacijo Eurogames? Christel: Ker je tudi moja punca Sofie vključena v organizacijo Eurogames, lažje razume, da je treba vlagati veliko časa v projekt. Vendar pa je včasih tudi težko. Zadnje čase se pogovarjava samo še o Eurogames. Uravnavanje vsega je pogosto stresno in moja profesionalna kariera trenutno malce trpi. Ampak timsko delo in občutki po doseženih uspehih pa zagotovo delujejo blagodejno. Jan: Vesel sem, da je tudi moj partner Danny vključen v pripravo Eurogames, saj se med seboj podpirava. Najino družabno življenje pa je trenutno zmanjšano na minimum. Srečo imam tudi v službi, saj lahko marsikaj glede organizacije Eurogames naredim med službenim časom. Organizacija takega dogodka je tako zahtevna, da bi jo morali vsaj zadnje pol leta koordinirati štirje polno zaposleni profesionalci. Več informacij o letošnjih Eurogames: http://2007.eurogames.info + R ßzavi. Andrej Zavrl Kdo oponaša koga? Evrovizije ne maram preveč, čeprav poskušam razumeti, zakaj je toliko gejem ljuba: polna je glamurja, najrazličnejših puhlic, kvazi gejčkov, skoraj golih plesalcev in še celo kakšen trans se pojavi. (Je to to?) Zato sem se 13. Rozavizije (25. marca v K4) veselil in bal obenem: če bo posnemala Evrovizijo, bo katastrofa, če jo bo ironizirala, bi znalo biti zabavno. Resničnost je bila nekje vmes. Sem in tja kakšen od nastopajočih ni najbolje razumel, kaj je parodija, a so tudi ti s svojimi nastopi pokazali, da je Evrovizija že sama po sebi parodija, čeprav so bili, kljub naštudiranim gibom, v resnici rahlo dolgočasni. No, ne glede na govorice o tem, kdo je zakaj zmagal, se je žirija odločila za tri nastopajoče, ki so dobro razumeli politično, spolno in seksualno parodijo. Tretje mesto so žirantke dodelile »Jadranki Juras«, drugo bleščečemu nastopu Aktivističnega kvirteta I Feel Slovenija, zmago pa »Željku JoksimoviCu«, ki je bil krasna ironija pravega balkanskega ma-čota. Salome se je sicer izkazala kot organizatorka, veliko slabše pa ji je šlo kot voditeljici (z izjemo preoblačenj za vsak izhod). Najbolj ubijajoč je bil njen uvod, ki se ni in ni končal, še posebej ko je naštevala sponzorje in slavila sebe. Minilo je več kot 10 minut, preden je na oder prišla prva nastopajoča! Ni čudno, da je morala Marlenna spodbujati publiko, naj pokaže malo več navdušenja. Gostiteljica je povabila tudi nekaj estradnih gostij in (resnična) Jadranka Juras je bila ena od njih. Salome jih je pobarala, zakaj so se njenemu povabilu odzvale in Jadranka Juras je rekla, da se tudi sama večkrat vpraša, če ni morda lezbijka, »ampak nisem, nisem, nisem!!!« (?!?) Izjava, ki bi vsaj meni popolnoma zadostovala, da je ne bi nikoli več povabil. Pogled »Helene Biaane« ktivističnega kvirteta Drugi svet Salome ničesar ni prepustila naključju. Od nastopajočih je zahtevala, da so v zeleni sobi (khm ^) Štirke ob enih popoldne - točno enajst ur pred nastopom. Seveda sem skupaj s svojimi kolegicami iz Kvirteta zvezdniško zamudil. Do Štirke smo z razbolenimi nogami, polnimi oti-ščancev, ki so jih na mukotrpnih vajah povzročale visoke pete, prikorakali ob štirih. Vzkliki in zgražanje gostiteljice so nas pustili hladne. In pozneje se je izkazalo, da bodo nastopale še večje zvezde: nekateri so namreč prišli tik pred zdajci. Prvi preskus je minil ob vsesplošni zmedi. Salome je zgubljala živce; vpila je na tehnike, ki niso pravočasno vključili in predvsem izključili mikrofona, nastopajočim je dajala nasvete, kako hoditi v visokih petah in kam se postaviti na odru. Po generalki sem se živčno prestavljal iz enega na drug konec, dokler nisem končno pristal na zofi v zeleni sobi. »A vi ste pa tisti aktivisti?« je vprašala »Josipa Lisac«. »Kaj pa je zdaj z zakonom? A je že sprejet?« jo je zanimalo. Zdelo se mi je nemogoče, da nekdo zakona ne pozna. Zamomljal sem, da je bil zakon sprejet že leta 2005 in da ni v redu. Zavedel sem se, da sem v drugem svetu, na vzporednem gejevskem planetu, da sedim ob fantih, ki nimajo na sebi niti grama odvečne maščobe in diskriminacije ne vidijo na vsakem koraku. Nastop je minil uspešno in trenutki na odru so se mi zdeli kar prekratki. Vseeno so čevlji takoj po nastopu leteli z nog, masko pa sem na obrazu ohranil cel večer. Dajala mi je sladkobno lažnost: v drugem svetu ni bilo mesta za aktivizem, le za neskončno zabavo. Z masko sem šel celo na prvi jutranji avtobus. In si jo kot prava dama z obraza umil, preden sem šel spat. Pod masko se je pokazala stara maska. w I f j,f nafobecgsS« revija, kjerje vse prav. q^ cj^JuliJ 2007 GALFON - posebna telefonska linija za pomoč gejem in lezbijkam (telefon: 01 432 40 89). Deluje vsak dan med 19. in 22. uro. [www.ljudmila.org/siqrd/galfon] LEGEBITRINA SVETOVALNICA - poteka v obliki osebnega svetovanja, podpore in pomoči. Vsak torek in četrtek med ■ 16. in 18. uro na Trubarjevi 76/a ali I po telefonu 01 430 51 44. [www.drustvo-legebitra.si] SKUPINA ZA SAMOPOMOČ OKUŽENIH GEJEV - v Sloveniji deluje internetna mreža HIV pozitivnih gejev in skupina za samopomoč: člani se dobivamo enkrat na dva tedna. Če bi se jim rad pridružil, vprašaj svojega zdravnika na Infekcijski kliniki za kontakt. Gejevske in lezbične pogovorne skupine DIC Legebitra organizira skupino, ki je namenjena mlajšim gejem in lezbijkam do 26. leta starosti. Praviloma vsak petek ob 16. uri poteka pogovorna skupina Legebitre na Trubarjevi 76/a v Ljubljani. Za program in vsebino pogovornih skupin glej: www.drustvo-legebitra.si DIC Legebitra organizira tudi »Iskrene pogovore« za razpravo o tistem, kar želiš in te muči. Skupina se srečuje vsak drugi ponedeljek ob 18h na Trubarjevi 76/a. Glej: www.drustvo-legebitra.si Društvo za integracijo homoseksualnosti (DIH) pogovorno skupino za starše organizira enkrat mesečno v Ljubljani (Slomškova 11). Za program in vsebino glej: www.dih.si Informacijski centri in knjižnice Kiss Legebitra (Kulturno informacijsko in svetovalno središče Legebitra), Trubarjeva 76/a, 1000 Ljubljana. E-mail: legebitra@siol.net. Telefon: 01 430 51 44. [www.drustvo-legebitra.si] Lezbična knjižnica, Metelkova 6, 1000 Ljubljana (1. nadstropje, prostori Škuc-LL). Telefon: 01 432 73 06. Izposoja: četrtek in petek od 15. do 19. ure [www.ljudmila.org/lesbo/knjiznica.htm] Galerija Media Nox (Kotiček za istospolno usmerjene mlade) in Homodok Maribor (Arhiv za gejevske in lezbične študije), Židovska 12, 2000 Maribor. [www.lingsium.org] eL magazin [www.elmagazin.com] Lesbo [www.ljudmila.org/lesbo/lesbo.htm] Narobe [www.narobe.si] Lezbomanija na Radiu Študent (vsako I tretjo soboto v mesecu ob 17. uri) [www. ljudmila.org/lesbo/lezbomanija.htm] Transintegral na Radiu Marš (vsak zadnji četrtek v mesecu ob 13. uri) [www.radiomars.si] Društvo za integracijo homoseksualnosti (DIH) pogovorne skupine organizira izmenjaje vsak teden ob 19.30 uri v Ljubljani (Slomškova 11) in Kopru (klub MKC, Gregorčičeva 4, Koper). Za program in vsebino pogovornih skupin glej: www.dih-drustvo.si Lezbična skupina Škuc LL praviloma enkra| | mesečno ob torkih ob 19. uri organizira Jjjiiiiirvikna pogovore na različne teme, ki so povezane z življenjem gejev in lezbijk. Pogovori potekajo v lezbičnem klubu Monokel (Metelkova Mesto, Masarykova 24, Ljubljana). Za program in vsebino pogovornih skupin glej program Monokla: www.ljudmila.org/lesbo/monokel.htm Gejevska sekcija Škuc Magnus [www.ljudmila.org/siqrd/magnus] Lezbična sekcija Škuc LL [www.ljudmila.org/lesbo] DIC Legebitra [www.drustvo-legebitra.si] Društvo za integracijo homoseksualnosti DIH [www.dih.si] Lingsium [www.lingsium.org] Monokel - lezbični klub v okviru sekcije ŠKUC - LL, Masarykova 24, stavba Lovci, pritličje desno (Metelkova mesto, bivša vojašnica). [www.klubmonokel.com] Klub K4 - nedeljski gejevski in lezbični disko, občasno tudi ob sobotah. Kersnikova 4, Ljubljana. [www.klubk4.org] Kafeterija Lan - »strejt frendli« lokal, Gallusovo nabrežje 27 (ob Ljubljanici, blizu akademije za glasbo), Ljubljana. Gymnasivm - klub in savna: »moški za moške«, Ulica pohorskega bataljona 34, Ljubljana. Telefon: 01 5342 485. Odprto: Nedelja, ponedeljek, torek, sreda, četrtek med. 15. in 22. ur, petek in sobota med 15. in 23. uro. [www.klub-libero.si] Izbrane internetne strani Slovenski seznam virov za geje in lezbijke SIQRD [www.ljudmila.org/siqrd] Slovenske gejevske strani [www.ljudmila.org/sgs] Festival gejevskega in lezbičnega filma [www.ljudmila.org/siqrd/fglf] Gaja Kafe - kavarna za ženske pogovore [www.gaja-kafe.org] G! [www.gej.si] Mreža - poštni seznam (mailing lista), ki je namenjen diskusijam o queer (gejevskih, lezbičnih, biseksualnih, transvestitskih in traseksualnih) temah in obvestilih o queer dogodkih v Sloveniji. [www.ljudmila.org/siqrd/mreza] Forum Labris (samo za ženske) [www.gaja-cafe/labris] Mavrični forum [www.mavricni-forum.net] Queer forum [www.queer-forum.com/ index.php] Roza simbioza [http://galeb.mojforum.si/] Drugačen [http://www.drugacen.org/smf/ index.php] Yingyang club [http://yingyangclub. mojforum.si/] Alenka Spacal, avtoportreti na kuhinjskih krpah 9771854847004