T
AZGLAS!:9/2
Dragi podiplomski in dodiplomski študentje! (Bi napisali še in dobrodošli v novem študijskem letu, a se začne šele čez dva tedna. Za nekatere pa se po zaslugi ukinitve sofinanciranja podiplomskega študija sploh ne bo začelo.)
Tik pred rokom za vpis na doktorski študij (3. bolonjska stopnja) je Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo na novinarski konferenci obelodanilo svojo vizijo doktorskega študija, nad katero je tako navdušeno, da se jo je odločilo udejanjiti kar v prihajajočem študijskem letu. Prav gotovo bi bili lahko malenkostni in od povedi do povedi razcefrali dokumente, ki nam jih ponuja ministrstvo, se spotaknili ob novorek, ki ga uporabljajo za inovativno prilagajanje podatkov, in jezno dokazovali nasprotno. A tukaj (še) ni prostor za takšen diskurz.
Družba znanja ali Dr-zna Slovenija je tisto, kar ministrstvo želi, da mislimo, da nam ponujajo. Razmislimo, kaj nam v resnici prodajajo ali, iskreno, vsiljujejo. Na spletni strani so zapisali, da je shema namenjena »tako tistim, ki raziskujejo na področju povezovanja z gospodarstvom, kot tudi tistim, ki raziskujejo v okviru širših družbenih problemov.«, ki pa se kasneje v shemi, zelo trendovsko, preobrazijo v aktualne družbene izzive. Študentje, ničesar se ne bojte, vsi motivirani posamezniki bodo financirani, če se bodo v svojem raziskovalnem delu le ukvarjali z zgoraj naštetim, in to »ne glede na znanstveno vedo«. Olajšanje! Kajti za trenutek se je humanistom in družboslovcem že ustavilo srce ob misli, da se določene stroke diskriminirajo. Ne ne, na ministrstvu, ne samo da nikogar ne izpuščajo iz svoje sheme, za vsak slučaj so tematska področja za te aktualne družbene izzive kar napisali. Je kdo rekel avtonomija univerze? Vse seveda zgolj zato, da ne bi preveč obremenjevali univerz ali fakultet ali bognedaj mentorjev in študentov z pretiranim razmišljanjem o temi doktorata. Vsaj ne tisti, ki jih bo sofinancirala država. Ostali pa mislite, kolikor vas je volja! Glede na zapeljiv nabor tematskih področij, med katerimi so na prvem mestu navedeni: inovativni pristopi v gospodarstvu in negospodarstvu za večjo gospodarsko rast, kakovost izobraževanja, trajnost znanja... (še kdo drug voha ironijo?), samoplačnikov najbrž ne bo manjkalo. Tiste, ki imajo teme že potrjene in niso razmišljali, kako in koliko bo naloga prispevala k višjemu BDP-ju, pa je ministrstvo pravkar naučilo eno najpomembnejših lekcij: »Money money money All the things I could do, if I had a little money, it's a rich man's world.«
Verjetno ni treba posebno poudarjati, da je ta neetična odločitev za ukinitev sofinanciranja že završala med študenti in profesorji. Odbor za obrambo visokošolskega in znanstvenega dela je pripravil peticijo, objavljeno na spletnem naslovu dr-studij.blogspot.com. Zaenkrat sramežljivo se je oglasila Študentska organizacija Univerze v Ljubljani. So se pa poigrali s številkami in dokazali, da ministrstvo nekatere podatke preveč svobodno interpretira, na primer, ko trdi, da je magistrski študij sedaj v celoti financiran, medtem ko je bil prej sofinanciran. Kar je zavajanje par excellence, saj je bil znanstveni magisterij ukinjen in kot tak, vsaj v tej realnosti, ne more biti več financiran, bolonjski magisterij (2. stopnja) pa je po stopnji izobrazbe izenačen s stopnjo stare diplome. Kakor da že ni dovolj, da sploh imamo bolonjski študij? Na Univerzi v Ljubljani so na shemo dali pripombe, a so se zapletli v njihov diskurz o gospodarstvu, namesto da bi rekli odločen ne. Hkrati je ministrstvo pripravilo izhodišča Nacionalnega programa visokega šolstva za obdobje od 2011 do 2020, z enako dr-znimi idejami. Vse to razmišljanje o (ne)financiranju študija bi lahko črnogledega opazovalca speljalo na misel, da lahko v roku nekaj let pričakujemo plačljiv celoten visokošolski študij. Nekje je šlo nekaj hudo narobe! Kdaj smo začeli živeti v državi, ki si prizadeva za elitizacijo visokega šolstva? Na Hrvaškem so se takšnim poskusom študentje odločno uprli in tudi uspeli. V zgodbi o nestrpno pričakovani družbi znanja, kamor nas bo popeljala dr-zna Slovenija, je najbolj dr-zno ministrstvo, saj je s to shemo študentom zares inovativno povedalo, kaj si misli o ne družbeno aktualnih temah. Minister Golobič je, kako klišejsko slovensko, zatajil svojo mater studiorum, saj je ob teh parametrih neizbežno, da bo humanistika utrpela največ škode.
Dragi študentje, ne obupujte! Vaš študij ima smisel! Sedaj moramo strniti vrste, umestiti to dogajanje v kontekst celotne problematike visokega šolstva in temeljito premisliti o družbi, v kateri živimo. Za napredek se mora vsaka generacija na neki točki upreti in za seboj pustiti boljše izhodišče za naslednje. To je naš boj!
Kolofon
Zapis v razvidu medijev Ministrstva za kulturo:
zaporedna številka 1492
ISSN (International Standard Serial Number):
0041-2724
Izdajatelj:
ŠOU v Ljubljani Kersnikova 4 1000 Ljubljana Slovenija
Telefon: +38614380200 Faks: +38614380202 Elektronski naslov: info@sou-lj.si Spletni naslov: sou-lj.si Matična številka: 5133734 ID za ddv: SI55049745 trr: si56 02010-0018933202
Za izdajatelja:
Roman Didovič, direktor Aljoša Krdžič, predsednik
Uredništvo:
Kersnikova 4 1000 Ljubljana Slovenija
Telefon: +38614380263 Faks: +38614380264
Elektronski naslov: urednistvo@tribuna.si Spletni naslov: tribuna.si Twitter: twitter.com/Trobilo Facebook: facebook.com/pages/Tribuna
Člani uredništva:
Anej Korsika, neodgovorni urednik
Aleš Guid, namestnik neodgovornega urednika
Tanja Peček, članica uredništva
Robert Bobnič, član uredništva
Aljaž Vindiš, likovni urednik
Miha Erjavec, urednik fotografije
Aljaž Košir - Fejzo, urednik ilustracije
Alen Kirn, tehnični urednik
Programski svet:
Igor Brlek, direktor Študentske založbe Tomaž Zaniuk, odgovorni urednik Radia Študent Miha Lobnik, višji svetovalec na Šou v Ljubljani Zala Primic, vodja Civilno-družbene iniciative Anej Korsika, neodgovorni urednik Tribune
Lektura:
Anita Jurič
Priprava za tisk:
Luxuria
Tisk:
SET, 10.000 izvodov
Članki, objavljeni v Tirubni, se v raziskovalne namene beležijo v Korpusu slovenskega jezika.
Prelom je stavljen v unikatni črkovni vrsti Tribunal, izdelani specifično za potrebe časopisa Tribuna.
Distribucija Tribune
Elektronski naslov: distribucija@tribuna.si
Obseg naše fizične distribucijske mreže lahko spremljaš na zemljevidu na naši spletni strani. Vzpostovali smo jo v sodelovanju z Društvom za promocijo glasbe (dpg.si) in lokalnimi prostovoljci. Vzpostavili smo tudi elektronsko distribucijsko mrežo, v sodelovanju z Digitalno knjižnico Slovenije (dlib.si). V kratkem bomo uvedli elektronske naročniške račune za direktno distribucijo, ki si jih boste lahko ustvarili na naši spletni strani. V skladu z Zakonom o varstvu osebnih podatkov, se zavezujemo, da bodo vaši podatki uporabljeni le za potrebe distribucije in interne statistike. Kadarkoli ga boste lahko spremenišli ali preklicali; kadarkoli ga boste lahko spet ustvarili.
Izjava o avtorstvu
Tribuna je izključno avtorsko delo slovenskih študentov oziroma študentov, ki so na študiju v Sloveniji, če ni drugače navedeno. Tribuno izdajamo kot brezplačnik in sicer pod licenco Creative Commons, ki nas avtorsko zaščiti, hkrati pa omogoča, da določimo pogoje, pod katerimi dovolimo uporabo naših del. Uporabo del dovoljujemo ob priznanju avtorstva po principu Ime Priimek / Tribuna, za nekomercialno rabo in v nespremenjeni obliki. Podrobnosti licence so dostopne na creativecommons.org ali na Inštitutu za intelektualno lastnino, Streliška 1, 1000 Ljubljana.
Nekoč so bile dovoljene sanje
»Dragi starši, bodite pozorni do svojih otrok, spoštujte njihovo znanje in samostojnost, spodbujajte njihovo ustvarjalnost«. Politični (na)govori so posebna pasma diskurza, ki morajo biti v svojem bistvu splošni in apelirati na kar se le da širok krog ljudi. Hkrati morajo biti všečni in zagotavljati vizijo skupnega dobrega ter vsesplošnega soglasja. Višja kategorija govorov posega po bolj mojstrskih stilističnih prijemih in bravurah. Eden takšnih mojstrov je bil Winston Churchill, izumitelj železne zavese, hardcore realist, ki je obljubljal zgolj kri, solze in pot, sicer pa sod, ki se je nalival z viskijem, imel neprikrita rasistična nagnjenja in verjel v superiornost bele rase. Resnici na ljubo se ob analizi pokaže, da so tudi najboljši politični govori prazne geste, nekaj, kar predstavlja določeno družbeno vez, ki je v danem trenutku nujno potrebna, a nič več kot to. Na predvečer razglasitve slovenske samostojnosti in razpada Jugoslavije je Kučan izvrgel krilatico: »... danes so dovoljene sanje, jutri pa je nov dan«. Kaj naj bi to v resnici pomenilo? Gre za cinizem zakrknjenega komunista, ki opozarja, da se izteka še zadnji dan sanjskega socializma, jutri pa se bomo že prebudili v nov dan tržnega gospodarstva? Gre za to, da smo si z osamosvojitvijo zadali tako ambiciozen projekt, o katerem danes še lahko sanjamo, jutri pa nas že čaka kruta streznitev? Ne vem. Čar takšnih krilatic je prav v tem, da se dejansko dobro slišijo, v praksi pa jih nihče ne jemlje pretirano resno in tudi ni nujno, da dejansko kaj pomenijo. Zato je toliko bolj presenetljivo zgražanje levice nad brikolažem, ki si ga je nekaj let nazaj privoščil Janez Janša, ko je svoj govor prepisal od Tonyja Blaira. Le čemu takšno razburjenje? Mar ni Janša s tem zgolj potrdil Barthesovo tezo o smrti avtorja? Mar ni levica s kritiko tega še enkrat ponosno pokazala na to, da nima absolutno nikakršne vsebine in da se v slovenskem prostoru definira zgolj negativno, torej preko kritike Janeza Janše. Vse skupaj je obupno dolgočasen cirkus, ki ga zganjajo dvorni norci naše parlamentarne levice. Nedvomno v dobri veri tega, da so s tem na barikadah prihajajoče revolucije. Zato si raje oglejmo zgornji citat, ki ga je ob prvem šolskem dnevu izrekel radoživi predsednik republike Danilo Türk. Načeloma gre za izviren stavek, ampak tudi ko nekomu rečemo dober dan, nas najbrž ne bodo obsodili plagiatorstva, pa zato nismo nič bolj izvirni. Vsebinsko gledano je stavek votel in ustvarja simfoničnost, katere mojstrstva se lahko priučimo v organizacijah, kot so Združeni narodi. Po drugi strani je absolutno univerzalen, lahko si predstavljamo, da ga izreče tako Stalin kot Franco ali pa naš Danilo. Kaj pa če stavek vzamemo zares? Upam, da predsednikovega stavka ne posiljujemo preveč, če pod besedo starši simbolno razumemo vse starejše pripadnike naše družbe in pod otroke vso šolajočo se mladino. Kako torej naša družba spodbuja našo ustvarjalnost, kako spoštuje naše znanje in samostojnost? Ustvarjalnost. Dejstvo, da se v našem izobraževalnem procesu ni priporočljivo izpostavljati, da so učenci, ki preveč sprašujejo, problematični, je postalo že pregovorna resnica. Brez skrbi, tudi, ko pridete na faks, ne bo drugače. Občo politiko v tem pogledu izžareva japonski pregovor: »Žebelj, ki štrli, je potrebno zabiti!« Znanje. Seveda znanje je pomembno, ampak pazite, da ne postanete kolateralna škoda kakšne izmed izobraževalnih (recimo bolonjske) reform, ki vas lahko doletijo. Znanje pa danes niti ni več zastonj in dobrodošlica, ki jo je ob vpisu v novo študijsko leto doktorskim študentom pripravil minister Gregor, gre prav v tej smeri. Dobro znanje se od letos naprej dobro plača in to iz lastnega žepa, saj je sheme sofinanciranja, ki jo je ministrstvo izvajalo zadnjih deset let, konec. Ni kaj, Platon si najbrž ni predstavljal Gregorja, ko je govoril o vladarjih filozofih, bržkone bi ga uvrstil v druščino sofistov, ki jih je že v svojem času kritiziral zaradi mastnega zaračunavanja lastnih pradevanj. In naposled samostojnost! Kako lepo je biti samostojen, kaj je lepšega kot to, da se staršem na neki točki upremo, najprej pobalinsko, potem pubertetniško, naposled pa že vsi zreli in diplomirani zapustimo domače gnezdo in se odselimo na svoje in živimo s svojo plačo. Figo! Ne v Sloveniji! Pri nas je samostojnost abstrakten koncept, nekakšen nejasen oblak na koncu obzorja, ki se ob našem približevanju zmeraj bolj odmakne. Redna služba in stanovanje? Nekoč so bile dovoljene sanje. Khm, oprostite, ampak danes je ostalo samo še sranje. Zato je bolje opustiti vse uporniške sanje, ki so jih imeli naši starši, in se z njimi enostavno dobro razumeti. Skratka, stisnimo zobe in verjemimo v družinsko idilo! Vendar je številka, ki jo držite v rokah, tem temam posvečena zgolj v manjši meri, z vso srditostjo bomo vanje zagrizli v prihodnjih. V duhu Tribune, ki je že v petdesetih poročala o dogajanju v Burkini Faso, Bangladešu in drugih državah, ki niso vsak dan na medijskih naslovnicah, smo si tudi sami zadali globalno obarvano cifro.
04 Trobilo
06 Intervju 06 Boštjan Videmšek
Gregor Inkret, fotomontaža Miha Erjavec 08 fc Apatride utd
Rok Kovač, fotografija Jaka Erjavec
10 Rdeča nit
10	Pogovor z Esadom Rapidem
Andrej Škufca, Nika Autor, fotografije Andrej Škufca
11	Ta lepi novi svet Katja Šircelj
12	Evropski socialni forum
Mihailo Terzic, ilustracija Dejan Kralj
13	Nasprotja znotraj latinsko-ameriške levice Immanuel Wallerstein, prevod Tomaž Iršič
14	Širitev vala za obrambo javnega šolstva? Jurij Smrke, fotografije Themis Chrysagis
16 Vojna in mir?
Sandra Ocepek, ilustracija Luka Seme 18 Rusija med vladavino Jelcina, Putina in medijske svoboščine
Goran Majstorovic, ilustracija Aljaž Košir - Fejzo 20 Spopad Iluzij
Anej Korsika, ilustracija Istvan David 22 Severna Roreja
Robert Bobnič, ilustracija Matjaž Komel 24 Pomanjkanje masovnega študentskega gibanja v Ugandi David Tumusiime, prevod Tomaž Iršič, ilustracija in grba Miha Kosmač 26 Uganda
Simona Sušec, ilustracija Duliano Praznikic
28	Inception (Izvor) Gal Kirn
29	Ljud na La Stradi Eva Kraševec
30	Reportaža
30 Ravnokar se je končal Iz-hod.
Vito Flaker, fotografije Marko Pirc, Oskar Marko Music
-	prelom naslovnice Aljaž Vindiš
-	ilustracija Tribunala Istvan David
Ob začetku novega študijskega leta smo pripravili nov sistem rubrik in prenovljen prelom. Dodali smo kazalo in dve strani posvetili aktualnim odzivom. Vabljeni tudi na našo spletno stran, ki je zdaj končno zadihala s polnimi pljuči, z elektronsko distribucijsko mrežo, ki vam ponuja pdf časopisa, plakata in Tribunala.
Tribunal
Gregor Golobič
Ljudsko sodišče Tribunal razglaša sodbo v imenu ljudstva! Obtožujemo vladarja filozofa, Gregorja Golobiča, ministra za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo! Spoznavamo vas za krivega v naslednjih točkah obtožnice:
1.	Zares inovativnega reformiranja sheme sofinanciranja podiplomskih študentov, ki pokaže sredinec vsem, ki se ne ukvarjajo z gospodarstvom ali aktualnimi družbenimi izzivi.
2.	Zares velikega cinizma pri razumevanju družbe znanja. Z ukinitvijo sheme sofinanciranja za podiplomski študij se uvaja diskriminacija študentov, ki se ne bodo ukvarjali z gospodarsko zanimivimi temami, in vseh tistih »motiviranih posameznikov«, kot jih v svojih propagandnih sporočilih imenujete, ki si študija ne bodo mogli plačati.
3.	Zares doslednega norčevanja iz levice kot potencialne politične sile. Po dobrih dveh letih obstoja vaše politične stranke, ki se ima za t. i. levo, je jasno, da ste ustvarili Zares dobro skupino vaših političnih podpornikov, od nove politike pa so ostale le še besede in zbledele obljube ter vanje v osnovi vpisan politični oportunizem.
Ker ste študirali filozofijo, veste, da je Platon utopično razmišljal o vladarjih filozofih, a smo milo rečeno skeptični, da bi vi lahko spadali v to kategorijo, saj s tem gotovo ni imel v mislih tistih filozofov, ki bodo svojo lastno vedo in, širše rečeno, humanistiko ter družboslovje želeli prignati na rob izumrtja!
Obsodi tudi ti! Izreži in nalepi na drog ali steno!
Pred lastnim pragom ...
Peticija oovzd
Za kvaliteten in socialno pravičen doktorski študij - proti privatizaciji in komercializaciji znanosti.
Rektorjem, dekanom in dekanjam javnih visokošolskih zavodov. Vladi Republike Slovenije.
Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo tik pred začetkom študijskega leta korenito spreminja sistem sofinanciranja doktorskega študija. Sofinanciranje bodo izgubili tudi študenti in študentke, ki so se vpisali že v prejšnjih letih in z drugačnimi podmenami. Prva informacija o spremembah je bila objavljena 19.7.2010 pod rubriko »Pogosta vprašanja« na spletni strani ministrstva, prve konkretne informacije o novih shemah pa šele po poteku roka za vpis. To kaže na skrajno aroganten in prezirljiv odnos do študentov in študentk, celo do tistih, ki so že nekaj časa del akademske skupnosti.
Ministrstvo uvaja »inovativno shemo« financiranja, shema mladih raziskovalcev pa v gradivu, ki so ga 31. 8. 2010 predstavili javnosti, omenja mimogrede in brez jasnih zagotovil glede prihodnjega obsega. Poleg tega priložene statistike zavajajo: ministrstvo z navedbo o povečevanju števila sofinanciranih doktorskih študentov prikriva dejstvo, da je bil znanstveni magisterij medtem ukinjen. Obseg sofinanciranja realno upada, nove sheme pa so časovno omejene do leta 2013 in ne predvidevajo nikakršne stabilnosti.
Z novo shemo financiranja, ki so jo avtorji poimenovali »inovativna« (in sploh ne »inovacijska«!), država nesprejemljivo posega v 1) vsebino in 2) organizacijo univerzitetnega študija na najvišji ravni. V obeh razsežnostih je sklicevanje na »večjo avtonomijo univerz« dvolično:
1.	Shema priznava samo dve študijski panogi: »gospodarstvo« in »reševanje aktualnih družbenih izzivov«, pri čemer si država dovoljuje univerzam neposredno narekovati seznam študijskih tem, ki so po njenem prepričanju aktualne. S tem država odpravlja znanost kot avtonomen javni proces; na podlagi arbitrarnih političnih ocen o »aktualnosti« izloča neaplikativne znanosti, tudi temeljne naravoslovne raziskave, zlasti pa humanistiko ter teoretsko družboslovje in družbeno kritično refleksijo. To so področja, katerih razvojni in civilizacijski pomen ni merljiv z všečnostjo vsakokratni politiki. »Neaktualnost« teh področij je pogosto ravno v tem, da ovirajo in omejujejo »aktualne« interese političnih in ekonomskih grupacij.
2.	Država z omejevanjem števila mentorstev posega tudi v notranjo organizacijo doktorskega študija (delež študijskih stopenj v okviru pedagoške obremenitve mentorja), poleg tega pa s tem študente in študentke omejuje pri izbiri ožjega področja. To je še posebno krivično na področjih, ki so kadrovsko podhranjena.
Od vlade rs odločno zahtevamo, da umakne »Inovativno shemo«, opusti politično podrejanje vsebine akademskega študija aktualnopolitič-nim in kratkoročnim ekonomskim interesom in vključi financiranje vseh stopenj študija in vseh disciplin v stabilno in enotno financiranje univerz. Od javnih visokošolskih zavodov pa pričakujemo, da ne bodo popuščali političnim pritiskom in socialno neobčutljivemu koristoljubju. Primer koprske Fakultete za menedžment je nazoren dokaz, da trženje univerzitetnih nazivov vodi v degradacijo študija. V kriznih razmerah bi bilo prav, da bi fakultete večino sredstev za promocijo programov in reprezentanco preusmerile v štipendiranje študentov in študentk, ki imajo slab socialni položaj in nadpovprečen študijski uspeh. Načrtno prenašanje bremena krize na najšibkejši in najobetavnejši del prebivalstva je kratkovidno in neodgovorno.
Visoko šolstvo potrebuje vsebinsko in organizacijsko avtonomijo ter dolgoročno stabilna
sredstva, saj se samo tako lahko posveti svojemu bistvenemu poslanstvu, ustvarjanju in posredovanju znanja. Če drži domneva mvzt, da je doktorski študij preveč množičen, bodo odgovor na to našli visokošolski zavodi sami. Pri tem naj za temeljni kriterij postavijo kvaliteto in ravnotežje med disciplinami, ne pa premoženjskega stanja študentov in študentk.
Podpisani zahtevamo takojšnji umik »Inovativne sheme« in začetek najširše nove razprave, v katero bodo vključeni tudi neposredno delujoči v univerzitetnem in raziskovalnem prostoru.
V Ljubljani, 5. septembra 2010
Odbor za obrambo visokošolskega in raziskovalnega dela lahko ali spremljate na oovzd. com (novice in včlanitev) ali se vpišete v di-skusijsko skupino: anej.korsika@gmail.com.
Podpise zbiramo na naslovu: peticija.stu-dij@gmail.com. Zaposlene na visokošolskih in znanstvenih ustanovah prosimo, da navedejo ustanovo in akademski naziv, vse druge pa, da navedejo naslov. Podatkov ne bomo posredovali. Veseli bomo tudi komentarjev; izbrane komentarje bomo brez imen avtorjev objavili.
Vir: oovzd.com
Študentom z Vrhnike je končno prekipelo. Zasnovali so 25 mm značke, ki jih delijo z enako mislečimi. Zastonj jih dobiš na uredništvu Tribune, večje količine za lastno distribucijo pa lahko naročiš na kvs-klub.si. Cena značk znaša 0,25 eur na kos, kar pokrije stroške materiala in njihove izdelave. Izdelali so že več kot 6.000 značk!
Exponto
17. Mednarodni festival uprizoritvenih umetnosti Ex Ponto je tokrat koncipiran na teme tabuja. Skrbno izbrani mednarodni program, ki zajema predstave uprizoritvenih umetnosti različnih evropskih držav razbija tako družbene kot tudi gledališke tabuje. Družbeni se kažejo skozi pre-izpraševanje ranljivosti posameznika v sodobni družbi (plesno-gledališka predstava Fragile), razmerja med sodobnostjo in tradicijo (Rdeče, uprizoritev po motivih romana Orhana Pamuka Ime mi je rdeča), odnos sodobnega človeka do religije in cerkve (uprizoritev pod režijskim vodstvom Oliverja Frljica Pomladno prebujenje), gledališki pa predvsem v iskanju meje med zasebnostjo in odrsko intimo (Libido sciendi), ter ustvarjanju predstave brez igralcev (Controllo remoto). Ex Ponto tokrat med 15. in 22. septembrom ponuja petnajst dogodkov domačih gledaliških premier in mednarodnega programa z dvema festivalskima koprodukcijama. Vabljeni!
Vir: exponto.net
Stripburgerjevih 18 svinjsko dobrih
Filofest
Mednarodni festival študentske filmske in video projekcije Filofest se med 6. in 10. decembrom 2010 vrača med ljubitelje svežih in zanimivih filmskih idej. Po zelo uspešnih začetnih letih 2006 in 2007, ko je festival Sloveniji in svetu ponudil na ogled najboljše filme študentske produkcije in bogat spremljevalni program, se festival po krajšem pre-dahu ponovno vrača na Filozofsko fakulteto. Decembra bomo tako sive oblake in meglo skozi filmske projekcije in številne spremljevalne dogodke s svojo mladostno iniciativnostjo, angažiranostjo in neusahljivo ustvarjalnostjo preganjali študentje. Filofest združuje filmsko umetnost, zabavo in izobraževanje. Tako ljubitelji filmske umetnosti, kot tisti ki so v »kinopredavalnici« pristali zato, ker se jim ni dalo iti na dolgočasno predavanje, bodo našli nekaj zase.
Rdečo nit festivala predstavljajo projekcije študentskih filmov, ki jih bo izbrala selekcijska komisija iz vrst strokovnjakov in poznavalcev sveta filma. V veliki predavalnici Filozofske fakultete se bodo vrstile projekcije kratkih, srednjemetražnih in celovečernih dokumentarnih, igranih, animiranih ter eksperimentalnih filmov izpod režiserskih taktirk nadarjenih ustvarjalcev z vsega sveta. Program bo razdeljen na Tekmovalni del, ki je namenjen neodvisnim študentskim filmom, katerih režiserji so brez akademske filmske izobrazbe in ki so posneti v lastni produkciji, brez pomoči profesionalnih produkcijskih hiš in filmskih akademij. Netekmovalni del je namenjen filmom, katerih režiserji so študentje filmskih šol ali akademij in ki so nastali v produkciji ali koprodukciji filmskih šol oz. akademij. Strokovna žirija bo podelila nagrade najboljšim ustvarjalcem. Glavna nagrada festivala, nagrada za najboljši film, je tudi denarna, letos pa smo jo premierno poimenovali Filofest Filip.
Poleg projekcij želimo vsem obiskovalcem Filofesta ponuditi tudi širše filmsko doživetje, zato bomo dogajanje obogatili z intenzivnim spremljevalnim programom skozi celotni teden trajanja festivala. Spremljevalni program, ki bo na različne načine filmsko obarvan, se bo odvijal v obliki predavanj priznanih poznavalcev filmske umetnosti, tematskih okroglih miz, delavnic režije in pisanja scenarijev, diskusij, razstav, koncertov, družabnih dogodkov in drugih prireditev.
Filofest 2010 študentske ustvarjalce vabi k čimprejšnji prijavi na razpis, vse ljubitelje filmske umetnosti pa na ogled filmov in druženje na Filozofsko fakulteto!
Rok za oddajo filmov je od 1. septembra do 15. oktobra 2010. Omejitev glede dolžine ni. Prijavni obrazec in pravila festivala se nahajajo na uradni spletni strani
Vir: filofest.com
Stripburger ob 18. rojstnem dnevu prireja serijo dogodkov z avtorji iz mednarodnega področja, 3 nove izdaje, predavanje, delavnice, jam session in za zaključek še premiero animiranega omnibusa s filmi po stripih objavljenih v Stripburgerju. V septembru pripravljajo:
Pod zemljo in nad oblaki - razstava
torek, 21. sept. 2010, ob 21.00 (do 10. okt.)
Galerija Vžigalica, Ljubljana
Stripburger, Le Dernier Cri, Max Andersson,
Gunnar Lundkvist, Matthias Lehmann, Marcel
Ruijters
Max Andersson: Geneza bolnih idej - predavanje sreda, 22. sept. 2010, ob 18.00 Galerija Vžigalica, Ljubljana
Stripovski jam session
sreda, 22. sept. 2010, ob 20.00 (do 22.00) Mestna galerija 1, Ljubljana
Stripburgerjeva stripdelavnica
petek, 24. in sobota, 25. sept. 2010 Mestni muzej, Ljubljana
Martes Bathori: Utopia Porcina - razstava torek, 5. okt. 2010 ob 20.00 Galerija Kresija, Ljubljana (do 23. okt.) vodstva prof. Jevgenij Skavčenko, četrtek, 7. okt., ob 17.00, sobobota, 16. okt. ob 13.00 in seda, 20. okt., ob 17.00
V poduk in razvedrilo - razstava
torek, 12. okt. 2010 ob 21.00
KUD France Prešeren, Ljubljana
Kaja Avberšek, Marko Kociper in Saša Kerkoš
Striptribuna
Stripburger in sodobni avtorski strip
četrtek, 14. okt. ob 18.00
KUD France Prešeren, Ljubljana
Stripburgerjeva stripdelavnica
Sobota, 16. in sobota, 23. okt. 2010, 10.00-18.00 KD Cerknica; Cerknica
Stripburger v gibanju - animirani film Torek, 19. okt. 2010, 19.30, Kinodvor, Ljubljana
Vir: ljudmila.org/stripcore/18
... in širom po svetu.
Ronec finske pravljice
Konec prejšnjega meseca je v Helsinkih, glavnem mestu Finske, pred vladnim poslopjem potekal protest tamkajšnjih študentk in študentov zoper vladno krčenje proračunskih sredstev za študijske namene. Protestniki so vlado opozorili na vse večjo nedostopnost študija in slabšanje socialnega položaja. Mnogi mladi so namreč primorani delati, da sploh lahko študirajo in krijejo vse ostale (pre)visoke stroške.
Vir: edu-factory.com
Mednarodni študentski boj
Vroči New Orleans
Univerzo v New Orleansu je v pričetku septembra 2010 zaznamoval protest študentk in študentov, ki so z bojkotom predavanj in zasedbo predavalnic izrazili jasno nasprotovanje krčenju proračunskih sredstev zvezne države Louisiane za tamkajšnje visoko šolstvo. Omenjena univerza se namreč zadnja leta srečuje z vse večjim pomanjkanjem denarja, to pa vodi v redna odpuščanja profesorjev in ukinjanje študijskih programov.
Vir: edu-factory.com
Nemirna Nigerija
Predstavniki sindikatov visokega šolstva so 6. septembra 2010 v mestu Enugu v Nigeriji organizirali mirne demonstracije proti seriji vladnih reform visokega šolstva. Sindikati so namreč prepričani, da bodo reforme omejile financiranje univerz ter načele njihovo avtonomijo.
Vir: universityworldnews.com
7. oktobra 2010 bo mednarodno študentsko sceno tesno povezala akcija z naslovom »Global Wave of Action for Education«. Na ta dan naj bi v ZDA in v številnih drugih državah po svetu potekale množične manifestacije študentk in študentov proti vse večjim neoliberalnim pritiskom na javno visoko šolstvo. Kvaliteta in dostopnost slednjega sta namreč vse bolj na udaru zaradi divje privatizacije, ukinjanja študijskih programov in vsiljevanja dragih šolnin.
Vir: defendeducation.orq_& emancipating-education-for-all.org
Bitka za kruh v Mozambiku
V začetku septembra je protestnikom v Mozambiku uspel velik met. Vlado so namreč prisili k nižanju cen kruha, vode in elektrike, ki so pred nasilnimi demonstracijami vrtoglavo narasle. Podražitvi kruha je po besedah vladnih predstavnikov botrovala podražitev uvožene pšenice - cene slednje pa so v nebo pognali poletni požari v Rusiji.
Vir: vastminority.blogspot.com
Nemčija malo drugače
»Na teh športnih igrah nimam nobenih nasprotnikov, le prijatelje, združene v enotnost. Pomembni so sodelovanje, vključenost in osebni dosežki.« S temi besedami je razkrit gej Matthew Mitcham, dobitnik zlate medalje na olimpijadi v Pekingu leta 2008, slavnostno prisegel v imenu lezbijk, gejev, biseksualcev in transseksualcev na ob otvoritveni slovesnosti na osmih svetovnih glbt-športnih igrah Gay Games, ki so potekale v Koelnu v Nemčiji. Na igrah je sodelovalo nekaj več kot 9000 udeleženk in udeležencev iz 65 držav, ki so se pomerili v 26-ih različnih športnih panogah.
Udeležence iger - najstarejši tekmovalec je star 91, najstarejša tekmovalka pa 86 let, oba iz ZDA - sta pozdravila tudi koelnski župan Juergen Roters in nemški zunanji minister Guido Wasterwelle. Župan je svojo dolžnost opravil v Jankovicevem stilu (»Koeln je najlepše mesto na svetu. Dobrodošli!«), stoječe ovacije pa je doživel nemški zunanji minister, razkrit gej, ki se je slovesnosti udeležil skupaj s svojim partnerjem Michaelom Mronzom.
Vir: narobe.si
Angola
Mednarodna federacija novinarjev (Inter-national Federation of Journalists) je pred dnevi strogo obsodila umor angolskega novinarja. Alberta Graves Chakussanga so neznanci ustrelili v njegovem domu v Luandi, glavnem mestu Angole. Predstavniki IFJ so zato angolske oblasti pozvali k takojšnji neodvisni preiskavi uboja in brezpogojni zaščiti novinarjev. Omenjeni novinar je bil znan po svojih kritikah aktualne vladajoče oblasti.
Vir: ifj.org
Rupite svoj košček Afrike
»Razprodaja, razprodaja!!! Cesa?Milijonov in milijonov kvadratnih metrov rodovitnih površin. Aja? Zakaj pa? Zato, ker je zemlja podcenjena, ker investicije vanjo prinašajo velikanske dobičke, ker je postopek nakupa zelo enostaven^ Res? Kje pa? Ja v Ugandi, Sudanu, Sierra Leone, Tanzaniji, Etiopiji^ Le kje pa misliš!«
Govora je o eni najobsežnejših privatizacij rodovitne zemlje v človeški zgodovini, ki smo ji lahko priča zadnja leta v Afriki. Številne države kot so na primer Savdska Arabija, Japonska, Kitajska, Indija, Južna Koreja, Libija, Egipt ter seveda evropske države in zda, so po podatkih ifppi (International Food Policy Research Institute) samo od leta 2006 naprej porabile okrog 30 milijard dolarjev za nabavo milijonov kvadratnih metrov obdelovalnih površin. S tem naj bi si zagotovile dostop do poceni prehrambenih izdelkov in garantirale lastno prehrambeno varnost.
Aktualen proces privatizacije, ki ima korenine v časih (neo)kolonializma, tako še dodatno zaostruje prehrambeno varnost številnih (pre)zadolženih afriških držav.
Vir: socialistworker.org
Somaliland -
v pričakovanju prihodnosti
Samooklicana država, ki si je svojo »neodvisnost« izborila v državljanski vojni s Somalijo, se je v preteklih letih lotila obnove v vojni skoraj v celoti porušene visokošolske infrastrukture. Čeprav se razmere izboljšujejo, se univerzitetno okolje še vedno sooča s pomanjkanjem finančnih sredstev, pomanjkanjem literature, omejenim dostopom do interneta.
Vir: universityworldnews.com
Boštjan Videmšek
—	Gregor Inkret
—	fotomontaža Miha Erjavec
Boštjan Videmšek (1975) je eden najbolj pronicljivih novinarjev pri nas in eno najizrazitejših Delovih peres. Njegovo delo pa je, predvsem prek objav v časnikih New York Times, International Herald Tribune, na spletni strani bbc World ter v številnih drugih tiskanih in elektronskih medijih, prepoznano tudi v tujini. Nekdanji študent sociologije kulture in filozofije zadnja leta deluje v zunanjepolitični redakciji Dela. Kot nekakšen (proti) vojni poročevalec - najpogosteje v tandemu s fotografom Juretom Erženom, ki skrbi za vizualno plat njunih zgodb - potuje po kriznih območjih in vojnih žariščih sodobnega sveta. Od Kosova, Iraka, Afganistana, Pakistana do Palestine, Libanona, Somalije, Konga ter vestno in brez olepševanja popisuje tamkajšnje stanje.
Kalil se je pri Mladini, Ekipi in v različnih Delovih edicijah, pisal pa je o nogometu, navijačih, o zgodbah beguncev iz držav nekdanje Jugoslavije, ki so prišli k nam med krvavim razpadom bivše države. O različnih socialnih temah. Z njim smo se pogovarjali o podobah prihodnosti, evropskem tretjem svetu, o slovenskem neofevdalizmu. O bližnjih in oddaljenih vojnah. O stranpoteh sodobnega žurnalizma.
Evropa
GREGOR: Nedolgo zatem, ko si v svojih reportažah iz obubožane in ranjene Grčije pisal o tem, da bodo grške podobe nezadovoljstva in jeze kmalu prišle tudi v Slovenijo, so proti parlamentu poletele granitne kocke. Kako danes, po nekaj mesecih, gledaš na ta incident, eksces?
BOŠTJAN: Definitivno ne gre za unikatno stvar, za eksces, ki se ne bo več ponovil, ampak za napoved nečesa, kar prihaja. Ne nujno zgolj prek študentov in dijakov, ampak v obliki širšega družbenega nezadovoljstva, ki ga je treba
še definirati. To, kar se je dogajalo pred parlamentom, sem z zanimanjem spremljal v živo in skušal iskati podobnosti tako med situacijo v Grčiji kot tudi nemiri v francoskih predmestjih, z imigrantskimi zgodbami, s tem propadanjem Evrope, ki ga intenzivno spremljam zadnja leta. Želel sem videti, kako vse skupaj deluje na domačih tleh v kombinaciji z usodo bošnjaških delavcev v Sloveniji, z odnosi med delodajalci in delojemalci .
Opažam, da tisto, kar sem nekoč hodil iskat v tretji svet, v Afriko, srednjo Azijo, Latinsko Ameriko prihaja k nam. Nasilje, trpljenje, izkoriščanje ni več nekaj eksotičnega ali zgolj eksces, ampak postaja stanje.
Jasno je, da je bilo to, kar se je dogajalo pred parlamentom, zapakirano v nekakšen popkultur-ni koncept, ki pa je deloval samo kot alibi za to, da si ne postavljaš resnih vprašanj. Da se lahko norčuješ iz njega. Da lahko napišeš »Kockanje pred parlamentom« in tako naprej. Ampak glavni problem tega, kar se je zgodilo, je nastopil dva dni po obmetavanju. Delo in Dnevnik sta na svojih naslovnicah objavila fotografijo predsednika državnega zbora, Pavla Gantarja, pred razbitim oknom, kako z žalostnim pogledom opazuje ob-tolčen parlament. Oba glavna časopisa, ki diktirata javno mnenje, sta Gantarja pred razbitim pročeljem parlamenta izpostavila kot žrtev. To me je spomnilo na grozljivo nagnusne agencijske posnetke po potresu na Haitiju, ko se je v prvih dneh poročalo večinoma izpred porušene predsedniške palače. Kot da je to tisto, kar simbolizira ljudstvo, trpljenje in resnične žrtve.
GREGOR: Žrtve so bile na drugi strani.
Boštjan: Tako. V parlamentu so vedno in povsod izključno samo krivci. Politika sama po sebi je popolna perverzija, definicija zla. Vsaka želja po vladanju je zlo.
GREGOR: Ob dogodkih okoli devetnajstega maja si omenil, da živimo v državi »z danskimi davki in moldavskim zdravstvom«.
BOŠTJAN: To pomeni, da državi neskončno veliko dajemo, ona pa nam nazaj skoraj nič. In če hočemo biti »zdravi«, moramo nujno pristati na korupcijo, zveze in poznanstva. To je Moldavija. Ob tem, da državi plačujemo izjemno visoke prispevke, ta pa jih želi ves čas še dodatno zviševati. Slovenija ni niti približno socialna država, ne glede na to, da to skuša uveljavljati preko javnega diskurza. Ne samo zaradi Vegradovih delavcev, ampak predvsem zaradi ljudi v dolgih čakalnih vrstah, ki čakajo na pomembne operacije. Resnica o državi so vedno njeni najšibkejši členi. In ti so pri nas vedno bolj šibki.
Gotovo bo čedalje slabše. Lepi časi so mimo. Države, v kateri živim, ne dojemam kot kapitalistične države, niti kot socialne, ampak kot nekakšen neofevdalizem. Razdeljena je na nekaj fevdov, kjer vladajo lokalni mogotci, kot sta denimo Boris Popovič ali Zoran Jankovič. Prestižni prostor politike je zasedlo še večje zlo od politike same, to so menedžerji. Politika je prisiljena v kompromise, medtem ko menedžerji niso. In tisti, ki pojma kompromis sploh ne poznajo, vse bolj vladajo državi. To je najbolj vidno v Ljubljani.
GREGOR: Zadnje čase je na širšem delu stare celine moč opaziti bolj množične izbruhe nezadovoljstva, ki se manifestirajo v uličnih protestih in nemirih. Kaj to pomeni za t. i. evropsko zgodbo o uspehu?
BOŠTJAN: Evropa je ksenofobičen zapor, nič več kot to. Evropska ideja je mrtva .
GREGOR: Jo taki protesti razkrinkavajo?
BOŠTJAN: Ne, taki protesti kažejo na to, da ni nihče še zares najebal. Razen priseljencev. Pravi protesti se bodo zgodili takrat, ko bodo tudi žrtve prave. Ko bodo na ulicah ljudje, ki so jih dejansko že dobili po glavi.
GREGOR: Kako je prišlo do tega, da Evropa postaja tretji svet?
BOŠTJAN: To je absolutna posledica arogance vladajočih razredov. Evropska unija se je zadnjih dvajset let obnašala kot lds med svojo dolgoletno vladavino. Ni se spraševala o prihodnosti ali razmišljala o posledicah, ampak se je neomejeno zapravljalo, živelo v balonu in gradilo na hrbtu
migrantskih delavcev. Ko jih ni potrebovala več, jih je Evropa vrgla iz svoje trdnjave, z njimi obračunala kot zadnjimi smetmi in s tem pokazala svoj pravi obraz, kar se tiče evropske demokracije, svobode in strpnosti.
Evropa je skozi zgodovino ves čas živela od migracij, sodobna Evropa je Evropa migracij. Zdaj pa taista Evropa, ki ves čas govori o širitvi, zapira vrata in se obnaša fašistoidno do vsega, kar ni belo in krščansko. Evropska migracijska politika je in^cvi-zicijska politika. V tem trenutku je to tisto, za kar bi molili kmetavzarji iz Arizone. Kako se samo cariniki na meji obnašajo do vsega, kar ni Schengen!
GREGOR: Kdo bo največja žrtev te krize vodenja, razočaranja nad političnimi avtoritetami in erozije zaupanja v temeljne družbene institucije? Mladi? Srednji razred?
BOŠTJAN: Na prvem mestu ilegalni priseljenci. Tisti drugi, kot jih vidi Evropa. In nedvomno tudi mladi. Če jih srednji razred dobi po glavi, niti ne vidim velike škode. Srednji razred je v Evropi po drugi svetovni vojni živel vrhunsko in imel vse možnosti biti ustvarjalen, svobodno izražati svoja politična stališča, pa je v tem udobju zaspal. Problem je v mlajših generacijah. Evropa se s svetlobno hitrostjo stara, demografske napovedi pa ne obetajo lepe prihodnosti. Zaradi tega bodo zdaj generacije, stare trideset in manj, prve generacije po drugi svetovni vojni, ki bodo živele slabše od svojih staršev. To je ključno za razumevanje tega, kar se bo v Evropi začelo dogajati to jesen ali morda prihodnje leto. Na ulicah bodo prevladovali ljudje, ki se bodo jasno zavedali svojih pozicij. Mladina, kot recimo v Grčiji, ali tudi pri nas, mulci, ki vedo, da nimajo prihodnosti, in se s tem ne bodo sprijaznili, ker tudi vedo, kdo je za to kriv. Ljudje, ki se ne identificirajo z nobenimi političnimi koncepti, za katere ne obstajata levica in desnica, ampak je politika kriva sama po sebi.
gregor: No, že zdaj imamo veliko mladih, ki jim ne gre dobro.
BOŠTJAN: Seveda, ta razred razočaranih, ljudi brez možnosti, raste. Upam, da bo tu jedro družbenega upora. Da se bo našlo dovolj akcijskega potenciala, ki se bo lahko artikuliral v novih družbenih gibanjih. V takih, ki ne bodo zgolj pridigala o za moj okus precej cenenem in slabo argumentiranem antiglobalizmu. Res je, da je neoliberalna ureditev sveta svinjarija, res je, da je marsikaj narobe. Ampak ko si na ulici, je pomembno, da si res ti tisti, ki je nastradal - potem je tvoj motiv neskončno večji - in da živiš tisto, o čemer pridigaš. Važna je kredibilnost. Ko sem bil leta 2001 v Genovi, dva dni med tistimi znanimi nemiri, sem imel občutek, da moram biti jezen. Ampak ko je bilo zadeve konec, sem šel spat v hotel pa na pico in na pivo ter se imel fino. Kakšni protesti so to, če se imam fino, morala bi mi teči kri iz nosu!
Zdaj bo drugače. Na proteste se bo šlo iz nujnosti, ne iz radovednosti. Iz jeze, ne iz egotripa. To je glavni psihološki trik, ki bo tudi spremenil razmerja med vladanimi in vladajočimi. V Ljubljani je bila stvar nasilna - ne glede na to, da so šos-u zadeve ušle iz rok - predvsem zato, ker je oblast reagirala v stilu iraško-kabulskih zelenih con. Pred parlament je postavila kordon specialne policije, neposredno pred protestnike še preden je kdo karkoli vrgel. Policisti so predstavljali državo, Pahorja, Svetlika, malo delo. Treba je priznati, da so delo opravili izjemno profesionalno, če ne bi, bi bilo lahko veliko huje, ampak vse skupaj - podobno sceno sem pri nas nazadnje videl na dan napovedanega mitinga resnice, novembra 1989 - pomeni, da se je politika zavedala svoje krivde in jo je bilo zaradi tega strah.
Svet
GREGOR: Že več let kot protivojni poročevalec potuješ po različnih svetovnih kriznih območjih in vojnih žariščih. Od tistih znanih vojn (v Afganistanu, Iraku) do tistih pozabljenih (npr. Kongo, Darfur). Kaj imajo ti konflikti skupnega?
BOŠTJAN: (Dolg premislek.) Za vse obstoječe konflikte je veliko bolj kot lokalne vojske kriva mednarodna skupnost. Vsi omenjeni konflikti so njena neposredna odgovornost in vsem bi se dalo izogniti. Ampak to je kliše, to verjetno velja za vse vojne.
Na eni strani imamo Kongo, kjer vlada stanje permanentne vojne že od leta 1996, na drugi strani Darfur, kjer je mednarodna skupnost dopustila izvajanje genocida. Pa spopad v Afganistanu, ki vsaj z ameriškega vidika traja že poldrugi mesec dlje od vietnamske vojne in kjer se razmere vsak dan slabšajo. Obenem pa je to vojna, pri kateri sodelujemo tudi mi, ne da bi točno vedeli, zakaj. Na terenu je sicer jasno, da gre za novo fronto t. i. spopada civilizacij. Vojna v Iraku, največji in obenem najbolj krut konflikt moderne dobe, je v zadnjih letih zvodenela prav na račun Afganistana. Pri tem je popolnoma jasno, da ni razrešen niti en sam pomemben vidik iraške vojne. Tamkajšnje oblasti so šibke, trenutno država sploh nima svoje vlade, naftne koncesije pa še niso v celotni podeljene. Najpomembnejša točka vojne v Iraku je Kirkuk, z naftnimi polji izjemno bogato območje na severu države. Referendum o njegovem statusu (ali bo pripadel iraškemu Kurdistanu ali ostal znotraj države) je bil že večkrat prestavljen. Kaj bo s samim Irakom, bo pa jasno šele po tem, ko bo referendum dejansko izpeljan. To so recimo štirje konflikti, ki trajajo in bodo trajali še zelo dolgo. Mnogim to ustreza. Tisto, kar je pač vedno enako, je pogled v očeh nedolžnega. Zavedanje, da je bela barva barva kolonializma in barva krivde. In to je tisto, česar se vedno bolj zavedam tudi sam. Kot belec se ves čas počutim krivega in to je tudi edini razlog za to, kar počnem.
GREGOR: Če se še malo ustaviva pri Afganistanu. Portal WikiLeaks je nedavno postregel z objavo več kot sedemdeset tisoč zaupnih dokumentov, ki razkrivajo slabšanje razmer v tej od nenehnih konfliktov ranjeni državi. Šlo je za veliko zgodbo, ki pa vendarle ni povedala nič novega. BOŠTJAN: Kmalu bo prišla na dan serija dokumentov o iraški vojni, ki bodo po mojem veliko bolj neposredni. To, kar so razkrili pri WikiLeaks-u, nima nobene uporabne vrednosti. Nobene novice ni notri. Že samo površno spremljanje te vojne je ves čas namigovalo na to, kar so razkrili. Dejstvo je, da pakistanske obveščevalne službe podpirajo talibe. Jasno je bilo, kakšno je število civilnih žrtev in da je t. i. postranska škoda velika. Razkrita dokumentacija ne pove nič bistveno novega, strne pa vse tisto, kar so arhitekti te vojne poskušali zanikati: število civilnih žrtev, pogajanja s talibi, kar si še jeseni 2001 ni bilo mogoče predstavljati, katastrofalno stanje afganistanskih varnostnih sil ob več milijardah dolarjev, zapravljenih za njihovo urjenje, neuspešni humanitarni projekti, popolna amerikanizacija vojne Ti razkriti dokumenti so samo oznanili javno skrivnost. Vesel sem, da je prišlo do tega, ker se ljudje, ki so živeli v laži, zdaj soočajo s konkretnimi dokazi za nekaj, kar so mislili, da se ne dogaja. WikiLeaks je sijajna stvar v boju proti medijskim konglomeratom, proti eni sami »resnici«. Všeč mi je, da to prihaja z Zahoda in ne z Vzhoda. Da je to nenazadnje neposreden produkt visoke tehnologije in ne življenja v jamah. Priča vsaj o kančku sa-morefleksije v zahodni družbi. Vprašanje pa je, kako se bo ta odzvala na pravo resnico te vojne. Vse to smo že vedeli. Zdaj sem v teh dokumentih zasledil nekaj stvari, ki sem jih v živo videl tudi sam. Pa kaj potem? Za tiste, ki to poznajo.
GREGOR: Kako se sam soočaš s podobami, ki jih uzreš ob svojem delu? Koliko človeškega trpljenja lahko prenese nekdo z »druge strani«?
BOŠTJAN: Saj ne trpim jaz, trpijo oni. To je vprašanje za žrtve, za vsakega posameznika v Iraku, Afganistanu. Jaz sem privilegiran. Preden grem na teren, grem teč, dobro jem . Pridem na teren, sem nekaj tednov tam, je težko, se je treba boriti, včasih tudi sam s sabo, potem pa pridem domov in grem na morje. Oni ostanejo tam. Oni so tisti, ki jim je slabo. Če trpim, se sam sebi gnusim. Nimam pravice. Nič na svetu ni bolj nagnusnega
od jokajočih gospa iz zahodnih nevladnih organizacij, ki ne prenesejo pogleda na objokanega otroka v Afriki. Grozno, res. Kaj pa potem delaš tam? Kakšno zvezo ima to s tabo, zakaj ti jokaš? Kakšen egoizem je trpeti ob bolečini drugega!
Bolečino drugega je potrebno sprejeti, razumeti, ukreniti nekaj proti njej, ne pa trpeti ob tem. Trpljenje ob trpljenju je popolno nezaveda-nje sveta, definicija skrajnega egoizma, kar se mi zdi neskončno nesprejemljivo. Na začetku, ko sem bil še mulc, sem bil za to, kar sem videl, veliko bolj dovzeten kot zdaj. Ampak to zato, ker se mi je hkrati mogoče še dobro zdelo, da je tako. V smislu, da sem doživel nekaj novega. Potem sem ogromno razmišljal o teh stvareh. Kaj za vraga delam tam?Sveto sem si obljubil, da iz nekaterih krajev ne bom nikoli več pisal v prvi osebi, preprosto zato, ker nimajo nobene zveze z mano. Če hočeš delati, kot je prav, moraš biti inteligentna kamera. Obenem pa si novinar, glede na to, da je priča, po določenem času mora vzeti pravico do obsodbe. Ker ve. Ker razume. To je način soočanja s trpljenjem drugega. Prevzemanje odgovornosti, ne umikanje, ne hlipanje. Ne rečem, če nekdo izgubi prijatelja na fronti, to je drugače. Z Juretom (Erženom, op. p.) sva do sedaj imela precej sreče, če pa bi se nama kaj zgodilo, bi bila nedvomno sama kriva. Ker sva privilegirana in si sama izbirava kaj, kam, s kom.
GREGOR: Svojih raziskovanj si se loteval tudi v okviru t. i. embedded journalisma?Kakšno je tvoje stališče glede »integriranega novinarstva«?
BOŠTJAN: Leta 2003, takoj na začetku iraške vojne, ko je ta metoda postala popularna, sem imel zelo močne pomisleke. Tudi zato, ker sem šel takrat v Irak peš, čez turško-iraško mejo, ki je bila v tistem času zaprta. Bil sem si kar malo všeč, ko mi je to uspelo. Zato sem bil jezen na novinarje, ki sem jih videl v Bagdadu, ko so v vojaških uniformah lezli iz ameriških tankov. Tudi vi ste okupatorji, sem si mislil, kar so mogoče v nekem trenutku celo bili, vsaj gospod Geraldo Rivera s Fox TV-ja. Sčasoma sem se za kanček umiril. V prvi »embedd« sem šel po naključju. Delal sem intervju z vodjo vseh ameriških letalskih operacij v Bagdadu na vrhuncu vojne, z generalom slovenskih korenin, pa me je povabil zraven. Tako sem spoznal, da se da, četudi si integriran, narediti veliko. Vsaj v eno stran fronte dobiš vpogled, v živo vidiš marsikaj, recimo, kako svinjsko se znajo ameriški vojaki obnašati do civilistov.
Nepisano pravilo je, naj na vsak »embedd« pade vsaj ena realna izkušnja z druge strani. Lahko pa nastane problem, če si dolgo integriran . Dejstvo je, da se z Američani ni težko razumeti. Tudi ^kvaliteta življenja je, vsaj če se nahajaš v večji bazi, bistveno višja, kot če bi bil na drugi strani. Za dvanajst ur greš na bojišče, potem na super kosilo pa spat v šotor, kjer te hladi klima.
GREGOR: Vtis, ki smo ga dobili v zadnjih letih, je, da v ameriški vojski prevladujejo golobradi mulci, ki doma ne morejo na pivo, na tujem pa lahko ubijajo.
BOŠTJAN: Tako nekako. V vojski je stvar malenkost drugačna, tam veljajo t. i. rules of engagement, kar pa se tiče marincev: tisti, ki niso rojeni morilci, to postanejo. Njihovo urjenje je fakulteta ubijanja. Med vadbo vpijejo: »Kill! Kill! Kill!« Kot boksar, ki potrebuje pet tisoč udarcev, da udarec zanj postane pogojni refleks, torej da ne premišljuje o njem. Tako mora tudi za marince ubijanje postati pogojni refleks. Ravno za mlade, osemnajstletnike, devetnajstletnike, so take izkušnje katastrofalne, veliko življenj je uničenih vnaprej. Treba je vedeti, da v ameriški vojski prevladujejo fantje iz Srednje in Latinske Amerike, recimo iz Mehike in Dominikanske republike, ki se jih nagrajuje z zelenimi kartami. Ogromno takih sem srečal. To so ljudje, ki morajo v vojsko, če želijo ostati v zda. Veliko pa jih je tudi med pogodbeniki.
Posledice iraške in afganistanske vojne bodo za ZDA zelo hude. Pomembno se mi zdi opozoriti še na razliko med današnjim časom in časom vojne v Vietnamu. V zadnjem desetletju, v času vojne proti terorizmu, v zda ni bilo zares množičnih mirovniških demonstracij, večjega upora, energije, ki bi se širila prek fakultet, kot se je denimo v šestdesetih. Komentarji pravijo, da je celotna Amerika zaspala, potem pa se ji je zgodil
Obama. Ni res, Amerika ni zaspala. Glavna razlika je v tem, da je bil v času vietnamske vojne praktično vsakdo lahko vpoklican v vojsko in poslan v Vietnam. V Afganistan in Irak pa so šli izključno profesionalci praktično po svoji volji. V šestdesetih so bile ogrožene cele družine, vsa Amerika je bila tik pred tem, da gre v vojno. Ob boju za lastno rit se je posameznik začel upirati. Šestdeseta so bila precenjena posledica osebne ogroženosti, ki je zdaj ni več. Ljudem je vseeno. Za povprečnega Američana je vojna proti terorizmu virtualna vojna.
Žurnalizem
GREGOR: Ustvaril se je model »povprečnega bralca«, »povprečnega gledalca«, popolnega odjemalca, ki zahteva poenostavljene in hitro prebavljive informacije ter forme. Za koga pišeš ti?
BOŠTJAN: Želim si pisati za čim več ljudi. Za ljudi, s katerimi bi z veseljem skupaj popil kavo, za ljudi, ki vedo več od mene, za ljudi, ki jih zanimajo podobne stvari. Ampak to niti približno ne pomeni, da si želim pisati sam zase. Lahko samo upam, da teh ljudi ni osem, ampak denimo petnajst, gotovo pa jih ni veliko.
GREGOR: Ali se ni prehitro odpisalo razgledane in zahtevnejše publike, ki bi zmogla ločiti zrnje od plev?
BOŠTJAN: Popolnoma prav imaš. Ni publika pokvarila medijev, medije smo pokvarili novinarji. Publika je najmanj problematičen del te zgodbe. Problematično je to, da novinarji sami pristajamo na koncept vsesplošnega potrošništva in nižanja standardov. Po drugi strani pa se mi zdi izjemno kruto in nepravično govoriti, da je bilo včasih veliko več dobrih novinarjev. To je skrajna neumnost. To je argument starih prdcev, ki se bojijo za svoje privilegije, ti pa so ogromni, sploh pri nas. V Sloveniji v medijih, tako kot v politiki in ekonomiji, še vedno vlada t. i. osamosvojiteljska zsms generacija, ki je uzurpirala vse, reflektirala pa ničesar, razen svojih bančnih računov.
GREGOR: Nenazadnje se tudi debata o zaračunavanju spletnih vsebin časopisov vrti v polju ekonomije, dobička. Več se govori o finančni rešitvi časopisov kot pa o koreniti spremembi samega novinarskega dela.
BOŠTJAN: To je ključno vprašanje prihodnosti in-ternetnega in tiskanega žurnalizma. Z vizualnimi mediji je drugače, televizija bo preživela vesolje, že zdaj je požrla večino oglaševalskega kolača. S pomočjo satelita je lahko praktično vsak TV-kanal globalen medij. Kar se tiče časopisov, je vprašanje za sto milijard dolarjev, kako uvesti dobičkonosen sistem internetnega novinarstva.
GREGOR: Toda dobre zgodbe se na različnih podlagah še vedno enako dobro berejo.
BOŠTJAN: Že, ampak na računalniškem ekranu so cenejše kot na papirju. Tisto, kar zanima lastnike časopisov in urednike, ki postajajo bolj nekakšni menedžerji kot ustvarjalci vsebin, pa je prav višina stroškov. Samo to. Življenje mladega novinarja v Sloveniji je denimo slabše od življenja tekstilne delavke. S tem da tekstilna delavka ne pričakuje, da jo bo družba nagradila, ker ve, da je najebala tako rekoč sama po sebi. Mladi novinarji razmišljamo drugače.
Sam si zelo želim, da bi časopisi preživeli, ker sem »navlečen« nanje. Močno pa dvomim, da bodo. Za vrhunski, polliterarni žurnalizem bo sicer ostal prostor, bo pa tako novinarstvo zelo elitistično, drago in brez širše publike. Časopisi ne bodo več najemali Hemingwayev in Steinbeckov, da pišejo zanje, ampak bodo tako kot v Afganistanu in Iraku sodelovali z lokalnimi »stringerji«, ki bodo brez kakršnegakoli zavarovanja delali praktično zastonj, umrli pa bodo med udinjanjem velikim kor-poracijam. V žurnalizmu je logika »sweatshopa« izjemno kruta. Kitajsko kitajska. Time, največji ilustriran magazin na svetu, je lani spomladi ukinil mesto urednika fotografije. Naprodaj je Newsweek, drugi največji ilustriran magazin na svetu, ki ima 38,5 milijona dolarjev dolga. Taki mediji bi morali že po inerciji preživeti. Kaj je še treba vedeti?
GREGOR: Kaj je hujše: cenzura z višje instance ali to, da lahko poveš, kar hočeš, pa gre mimo?
BOŠTJAN: (Premislek). Cenzure nikoli v življenju nisem doživel in je ne poznam, doživeli pa so jo mnogi moji kolegi. Najhujša je samocenzura. Samocenzura, ki izhaja iz strahu, neznanja, kompromisov in oportunizma. Pomembno je, da so vrednote, ki jih tvoje pisanje izraža, kompatibilne z lastnim načinom življenja in odnosom do soljudi. Če tvojim prijateljem in najbližjim pri branju nekega besedila ni nemudoma jasno, da si to ti, potem si vse zajebal.
FC Apatride utd
-	Rok Rovač
—	fotografija Jaka Erjavec
Iz globin podzemlja, nebru-šeni in brez olepšav že več let rušijo temeljne koncepte sodobne glasbene industrije. Recept je preprost. Roots reggae je sestavljen izključno iz zvokov kitar, basa, bobnov in vokala. Ime prav tako. »To je nogometni klub ljudi brez države in izhaja iz tistega občutka, ki ga doživiš ob igranju nogometa, kjer ni narodov in ni barv. Samo tisti, ki znajo igrati - in tisti, ki ne znajo,« pojasni moj sogovorec, vokalist in idejni vodja skupine s koreninami v daljnem Sudanu -Abdelraheem Rheirawi. Vsi člani živijo in ustvarjajo v Beogradu, njihov glas pa je slišati na vseh koncih zemeljske krogle. Močna in brezkompromisna besedila, ki med drugim črpajo navdih iz idej Rarla Marxa, Fidela Castra, Patrisa Lumumbe, Malcolma X-a, Sar-tra in Korana, v kombinaciji s surovim zvokom undergroun-da razbijajo kalup v postfordi-zem ujete masovne glasbene produkcije.
ROK: Od najinega zadnjega pogovora mineva dobro leto. Pred nama je nov album s še tršim in bolj militantnim zvokom. Kakšni so tvoji občutki? Kje ste snemali tokrat?
abdelraheem: Zvok je res trd in militanten in temu se nikakor ne mislimo odreči. Napredek je očiten na vseh področjih, tako v sami glasbi in besedilih kot tudi pri snemanju in produkciji zvoka. Snemali smo lansko poletje v hribih osrednje Srbije. Tja smo zvlekli vso opremo in instrumente ter imeli prvič priložnost uživati v snemanju brez pritiska, pomanjkanja denarja ipd. Ce pomislim, je bilo glede na pretekle izkušnje dokaj nenavadno. (smeh) Bili smo vsi na kupu in imeli smo čas za kuhanje, uživanje v sprehodih, roštilj Rezultat vsega je album, ki istočasno kriči od sreče in joče od bolečine.
ROK: Je bila vsa produkcija narejena v Srbiji ali ste posnetke poslali v tujino na master in dub?
abdelraheem: Vse smo naredili lastnoročno in v Srbiji. Sicer pa ni toliko pomembno, kje je bilo kaj narejeno, pač pa kdo in kako je to naredil. Večina današnjih producentov na žalost ne razume pomena besede »underground«. Podobno je z masteringom. Večinoma pretiravajo z glasnostjo
posnetka in se ne ozirajo na dinamiko. Najraje vidim, da naredimo vse sami.
ROK: Kakšni so pogoji za snemanje v Srbiji?
abdelraheem: O splošnih pogojih, četudi samo v undergroundu, težko govorim. Ce sem pošten, dejansko nimam pojma. Naše zahteve so minimalne. Ne uporabljamo elektronskih samplerjev in ostale nepotrebne šare - naš pristop je strogo organski. Instrumenti in človeško meso brez kompromisov. Dovolj sta že dober tonski mojster in poceni oprema. Ce znaš ustvarjati in delati glasbo, boš ustvaril dober zvok, ne glede na opremo, ki jo uporabljaš. Navadno se tisti brez inspiracije in talenta zanašajo na tehnologijo. Poleg tega je ta »umazan« zvok, ki je nam tako ljub, najlažje doseči na stari opremi.
ROK: Zadnji singli in album so izšli pod okriljem mlade londonske založbe Urban Sedated. Ste se razšli z legendarno francosko založbo MakaSound?
abdelraheem: Urban Sedated Records je zelo podoben FC Apatride utd. Predvsem v smislu, da delijo dobiček s svojimi umetniki 50/50 in s tem kljubujejo pravilom moderne glasbene industrije. Utirajo
povsem novo pot. Ne bodo te vzeli pod svoje okrilje, če nisi dovolj »underground«, ne glede na to, koliko si slaven. Z njimi sodelujemo izredno dobro. Z MakaSoundom smo sicer še občasno v kontaktu, vendar kar se tiče sodelovanja, mislim, da smo zaključili. Naš odnos ni več tisto, kar je nekoč bil.
ROK: Vaš zadnji album »Firing the Truth« je bil izdan lanskega decembra. Kako gre prodaja tako nekomercialne in antikapitalistične stvari?
abdelraheem: Decembra je izšel zgolj na internetu, v obliki CD-ja pa šele pred kratkim. Za britansko tržišče je izšel pod Urban Sedated Records, v zda pa za Wagon Music Works. Prodaja je zelo dobra in album je prava uspešnica, saj je prodajan po vsem svetu - Japonska, Avstralija itd. Dejstvo, da smo nekomercialni, se očitno izplača, saj vse več mladih zavrača mainstream in se zateka v alternativo.
ROK: »European Youths« iz novega albuma govori o apatiji, ki prevzema življenja mladih na Zahodu. Je to svarilo ali opis perverzije za t. i. »tretji svet«?
abdelraheem: »Opis perverzije za tretji svet.« Všeč mi je tvoj opis. V bistvu je malo obojega.
Ljudje širom sveta umirajo za lakoto, boleznimi in vojnami. Vse to je povzročeno s strani vlad razvitih držav, ki so izvoljene od navadnih ljudi, ki gledajo resničnostne šove, uživajo v zmerni debelušnosti in nosijo majice z napisom »Free Tibet«. Saj jih poznaš. Tisti, ki prepevajo o miru in ljubezni ter zavračajo možnost boja proti »zlobnemu« imperiju. Ja, prav tisti! Ob njih mi gre na bruhanje.
ROK: Kakšni so po tvojem razlogi za takšno situacijo?
abdelraheem: Ljudje danes redko priznajo, da je kapitalizem izvor vsega zla. Iščejo krivce na napačnih mestih. Radi bi odpravili revščino, vendar se niso pripravljeni odpovedati svojemu lastnemu udobju.
ROK: Pesmi posvečaš problemom Evrope, Amerik, Bližnjega vzhoda, Afrike Kako, da na njem ni niti omenjena situacija na domačem Balkanu?
abdelraheem: Balkan je zombi regija. Tu ni revolucionarnega naboja. Ljudje so naivni in pripravljeni kupiti vsako laž. Mlade države parlamentarne demokracije paradirajo naokoli s svojimi novimi zastavami in simboli, medtem ko njihovi prebivalci živijo v revščini. To je klasičen portret kapitalizma brez imperialističnih priložnosti - težko življenje in svoboda govora.
ROK: Ni tu zate prav nobene inspiracije?
abdelraheem: Nobene inspiracije v nobenem oziru. Ne berem
časopisov in ne gledam poročil. Vse, kar lahko vidim tam, je kup debelih in neumnih politikov, ki se trudijo prepričati ljudi, da živijo v demokraciji. Na makro nivoju je ta regija neuporabna, saj ne prispeva nič k revolucionarnem gibanju.
ROK: Kaj pa mikro nivo? Če poslušamo hip-hop izvajalce iz BiH, Hrvaške in Srbije (fm Jam, bg Sindikat, Tram 11 itd.) se zdi, da pod površjem vre...
abdelraheem: To le potrjuje moj argument. Vsi glasbeniki, kritiki in ne vem še kdo kritizirajo posameznike, vlade, koalicije ... S takšnim početjem sprejemajo kapitalistično idejo demokracije. Nihče ne problematizira samega sistema, ki je dejansko izvor vsega zla.
ROK: V pesmi »Nah with'em«se dotaknete konflikta med Izraelom in Palestino v luči ameriških intervencij. Je delovanje administracije predsednika Obame zate razočaranje ali pričakovano početje?
abdelraheem: Obama? Kdo? Kdo je ta? Ah, misliš strica Toma Tisti bogataš, ki je prišel zamenjat prejšnjega. Le idiot bi pričakoval spremembo. (smeh)
ROK: Obstaja sploh kakšna razlika med apartheidom Južne Afrike in današnjim v Izraelu?
abdelraheem: Obstajajo podobnosti, vendar so tudi razlike. V vsakem primeru pa je apartheid apartheid. Četudi je svet priznal južnoafriškega, še vedno obrača hrbet izraelskemu. Dolžnost našega roots reggae benda je. da kažemo s prstom. Razumeš? Mladina mora dojeti, da imaš kot reggae glasbenik dolžnosti in odgovornost. Moraš biti pokončen, pošten in neustrašen - le takrat se lahko okličeš za »rootsmana«.
ROK: Lahko bi dejali, da je pesem »Throw down your guns« posvečena preteklim in aktualnim rasističnim praksam na Nizozemskem. Od kje inspiracija za to pesem?
abdelraheem: Pred dvema letoma so uveljavili zakon, ki prepoveduje religijske simbole v javnosti, s čimer so ciljali predvsem na muslimansko populacijo Nizozemske. Glede na to, da dovoljujejo uporabo drog, istospolne poroke, nacistične stranke in evtanazijo je več kot ponižujoče slišati, da so prepovedali osnovne človeške pravice določene skupine. Človek! Sodoma in Gomora sredi Evrope. So mogoče pozabili na vsa grozodejstva, ki so jih zagrešili v svojih kolonijah? Te iste bolne ideje so še vedno žive. No, FC Apatride ne bo molčal!
rok: Na prejšnjem albumu »Them« govoriš o danskih karikaturah preroka Mohameda, ki so povzročile veliko nezadovoljstva in demonstracij v islamskem svetu. Danes se zdi, kot da se lahko norčujejo iz vseh religijskih simbolov, razen muslimanskih. So to dvojna merila? abdelraheem: Hočeš reči, da bi se muslimani morali sprostiti preprosto zaradi dejstva, ker so se vsi predstavniki ostalih religij navadili rednih poniževanj s strani sekularistov tega sveta? Se v tem morda skriva kakršnokoli zadovoljstvo? Ne bi rekel. Ko ti gori hiša, je potrebno reagirati nemudoma, saj se ogenj širi hitro in je kmalu lahko prepozno. Stati moraš v prvi vrsti z vedrom vode v vsaki roki, saj če ne boš gasil sam, ti tudi sosedje ne bodo priskočili na pomoč. Kar me najbolj moti, je to, da isti ljudje, ki se posmehujejo čistosti in »zažigajo hiše«, nam prodajajo orožje, hitro hrano, revščino v tretjem svetu, rasizem in telenovele. Kdo jim je sploh dal pravico govora?!
rok: Pesem »Selling Illusions« začnete z odlomki govora Malcolma X iz njegovih mlajših, bolj militantnih let. Po vrnitvi iz romanja v Meko se je njegova politična filozofija na nek način omehčala - izgubila je tiste trde dialektično militantne značilnosti mladega obdobja. Se ti zdi, da časa za miroljubno rešitev neenakosti zmanjkuje?
abdelraheem: Po vrnitvi iz Meke se je v določenem smislu njegova filozofija še dodatno zaostrila, postala na nek način še bolj militantna, saj je bila nevarnejša. Ni pričel pridigati miru, pač pa prilagodil svoje poglede spremenjenemu načinu borbe. Gibanje je osvobodil rasnih preprek in sprejel vanj tudi belce. Osvobodil ga je tudi religijskih doktrin itd. Vendar nikoli ni opustil ideje oboroženega odpora. S tem so njegove ideje, osvobojene prejšnjih sektaških razkolov, postale še nevarnejše. Takrat so se »oni« odločili, da ga odstranijo. Kar se tiče miroljubne rešitve ... Zanjo je potrebno strinjanje obeh strani. Vendar hudičeva stran hoče vojno in jo povzroča znova in znova. In dobili jo bodo! Zapomnite si: zapatiste krogle ne ubijajo, pač pa množijo!
rok: »Hudič je v hiši! Hudič!« je pričetek pesmi »Hugo Boss«, ki je posvečena voditelju Venezuele. Ali je Chavez vse, kar je danes ostalo od opozicije kapitalističnem sistemu?
abdelraheem: No ja, vse ne. Tu je še Kuba, Bolivija, Zimbabve, Palestina, Vietnam ... Vendar to je bolj ali manj vse. Sicer pa se prava opozicija kapitalističnem sistemu skriva znotraj njega samega. Milijoni naveličanih in nezadovoljnih ljudi, ki pričenjajo misliti s svojo glavo.
rok: Razočaranje ljudi z »enostrankarsko demokracijo« raste iz dneva v dan. Vaša pozicija je jasna in trdna - socializem ali smrt! Vas ni strah ponovitve stare lekcije »rdeče buržoazije«?
abdelraheem: Buržoazija obstaja samo v odnosu do proletariata. Če govorimo o bivšem vzhodnem bloku, se strinjam, vendar je bil primer Jugoslavije drugačen. Nasproti višjemu razredu je stal v Jugoslaviji nižji srednji razred in ne proletariat. Kjer ni proletariata, ni buržoazije. Čeprav je bil sistem daleč od popolnega, je vseeno moral biti na dobri poti, saj bi ga drugače zahodne sile ne bi bile tako odločene uničiti. Podobno kot Malcolma X-a po vrnitvi iz romanja.
rok: v zadnjih letih politični dis^iurz v Srbiji zopet tone v isti nacionalistični cirkus, značilen za leta pred slavnim Odporom 2000. Kako vidiš današnjo situacijo?
abdelraheem: Oh, nimam pojma, kaj za vraga se tu dogaja. In me niti ne zanima. Vse, kar lahko rečem, da se ne udeležujemo volitev, saj ne verjamemo v sistem. S participacijo na volitvah daješ kapitalizmu legitimnost. Danes še ptice na drevesih vedo, da je ta sistem v očeh reggae-ja, narave in Boga nelegitimen.
Pogovor z Esadom Kapičem
— Andrej Škufca, Nika Autor — fotografije Andrej Škufca
Po udeležbi na manifestaciji v Sarajevu 19. 7. 2010 in obisku Cazina (BiH), domačega kraja in središča delavskega upora, ki ga je organiziral Esad Kapič (33), so me na Tribuni zaprosili, naj o tem napišem članek za septembrsko številko. Raje kot za to sem se odločil za objavo transkripcije telefonskega pogovora med Esadom, Niko Autor, ki o delavcih snema film, in mano, ker se mi zdijo njegove izjave bolj prepričljive od vsakega komentarja in bolj artikulirane od teoretične refleksije, spisane s strani nekoga drugega. Esad je en izmed delavcev kočevskega gradbenega podjetja Prenova, ki so se marca letos uprli nemogočim delovnim pogojem. Delavce, ki so državljani drugih držav iz območja nekdanje Jugoslavije, slovenska zakonodaja obravnava na podlagi bilateralnih sporazumov, ki jih postavljajo v neenakopraven, zapostavljen položaj brez delovnega dovoljenja, ki bi jim dovoljeval menjavo delodajalca. Vse tuje delavce, katerim je Prenova ostala dolžna plačilo za leto dni, so slovenske oblasti izgnale iz Slovenije, saj jim je potekla delovna viza. Pogovor je potekal v bosanšči-ni in je bil sneman 26. 8. 2010.
Andrej: Ali ne delaš več na tistem gradbišču?
ESAD: Že dvajset dni ne delam več. Vsak drugi
privatnik v Bosni je Zoran Perkovič.
NIKA: Mafia; pa si bil plačan?
ESAD: Ne. Ostal mi je dolžan 2000 mark.
NIKA: Se pravi 1000 evrov.
esad: Več kot 1000 evrov.
NIKA: Enaka zgodba kot v Sloveniji torej.
ANDREJ: Kaj pa zdaj delaš?
ESAD: Delam privatna dela.
NIKA: Ali kaj potrebuješ, da ti prineseva?
ANDREJ: Kaj pa bi mi prinesli?
NIKA: Ne veva.
ANDREJ: Zdaj že kajmak prodajajo v Sloveniji. (smeh)
ESAD: Prinesita milijon evrov. NIKA: Ni problema. (smeh) ANDREJ: Tu imamo kopirni stroj.
ESAD: No, pa prinesita.
ANDREJ: Kako so ostali delavci?Kakšni so vtisi po manifestaciji v Sarajevu?
ESAD: Z vsemi se občasno slišim, sem z njimi v stiku. Vsakega zanima le, če bodo dobili službo. Mene zanima, če bomo dobili delovno dovoljenje. ANDREJ: Ali misliš, da bo Slovenija izpolnila obljubo?
ESAD: Upam, da nam bodo dali plačilo za naše
delo. Večina pa jih je mnenja, da bomo dobili
le delovno dovoljenje za Slovenijo, brez denarja.
ANDREJ: Kaj so vam obljubili?
ESAD: Rekli so nam, da bodo vse rešili. Nič še ni
rešeno, ne vemo, če bomo sploh dobili delovno
dovoljenje, kaj šele kaj drugega.
ANDREJ: Sicer sigurno odidete protestirati v
Sarajevo?
ESAD: Ja, ja, seveda, ljudje so pripravljeni. ANDREJ: Super, samo da iniciativa ni razpadla. ESAD: Ne, ne, ne . se ne strinjamo s tem, da bi se razšli. ANDREJ: Super.
ESAD: Urgiral sem, da bo sestanek čim prej. Važno mi je, da bo ta sestanek pred volitvami v Bosni.
ANDREJ: Nujno je, da se problem reši čim prej in
da se potem nad politiki izvaja dodaten pritisk,
da pospešijo razvoj dogodkov.
ESAD: Volitve so v oktobru.
NIKA: Ali so se vam javili iz slovenskega
veleposlaništva?
ESAD: Ne, nikomur se niso javili, niti Andreju Kurniku niti nam. Govoril sem z nekom, ki me je spraševal, če imam dokončano šolo. ANDREJ: Za šolo?
ESAD: V Prenovi so zahtevali, da imajo vsi delavci dokončano šolo. Jaz imam dokončano srednjo šolo. Oni so iskali neko rešitev, medtem pa so preverjali, kakšno izobrazbo imamo. ANDREJ: Zakaj bi potreboval zaključeno srednjo šolo za delovno dovoljenje? To je vendar diskriminatorno.
ESAD : Rad bi nekaj konkretnega. Rad bi, da vsi dobijo konkretno plačilo, ne da nekdo dobi, za ostale se pa nihče ne zmeni. ANDREJ: Ali nameravaš3.9. organizirati sestanek? ESAD : Lahko bi prišlo do tega sestanka. Takrat, ko boste vi prišli.
ANDREJ: Ni ga treba organizirati zaradi nas.
ESAD : Počakaj, tako se bomo zmenili. Ko vi pridete tja, bodo prišli tudi ostali, ki stanujejo blizu Cazina, da ne boste vedno mene klicali. Danes sem javil Andreju Kurniku, da želim, da bi bil 5. 9. sestanek.
NIKA: Midva tam ostaneva do petega, ni problema.
ESAD: Ne reče se, da ni problema; temveč, da ni potrebe. (smeh)
NIKA: Jaz si želim priti, zato da posnamemo nekaj s teboj.
ESAD: Kaj bi pa posneli?Pogovor?
NIKA: Film s tabo in Arminom.
ESAD : Samo, da ne bo tragičen film. (smeh)
Glavna vloga vedno nastrada.
ANDREJ: Mi načrtujemo srečen konec.
NIKA: Ali imaš ti čas od tretjega do petega? Ali
delaš takrat?
ESAD : Zdaj delam nekaj privatno, vendar bom zaključil pred prvim. NIKA: Super, potem imaš čas? ESAD: Da, od prve do zadnje minute. NIKA: Super. Če imaš čas, se potem pogovorimo o konceptu, če ti bo všeč itd. Jaz bom prav tako poskušala napisati prošnjo ministrstvu za kakšna sredstva za honorar zate in za Armina kot glavnima vlogama v filmu. ESAD: Joj,pa saj ni treba. NIKA: Seveda je.
ESAD: Če bi bili vsi kot vi . Imel sem priliko biti na slovenski televiziji in potem so skoraj prišli novinarji iz banjaluške televizije (iz Jugo-identiteta). Tudi oni so želeli posneti film o teh problemih, ki jih imamo s Slovenijo. Prosili so me, če bi lahko posneli pogovor, vendar je bil
problem z njihovim obnašanjem. Nikoli še nisem doživel tako nesramnega vedenja s strani televizije kot pri tem pogovoru. Obnašali so se, kot da sem jim nekaj dolžan.
ANDREJ: Televizija vedno dela na tak način, kot da nekomu dela uslugo.
ESAD: Za televizijo ne dam več komentarja. Tudi na klice ne bom odgovarjal. Res so me razočarali. Nikoli več. Zbral sem ljudi, da bi vsak dal svoj komentar, a oni so se obnašali popolnoma nepošteno. Kar se mene tiče, mi je bolj ali manj vseeno. Želel sem le, da zberem te ljudi. Prvič in zadnjič sem govoril s to televizijo. Ne poznam je, gre za neko alternativno televizijo, prvič sem slišal zanjo, niti je nisem nikoli videl na TV-ju Prišli so in se obnašali tako, da jih je lahko sram S slovensko in sarajevsko televizijo sem bil zado voljen glede obnašanja, s to iz Banja Luke pa ne ANDREJ: Kakšni so bili medijski odzivi na meni festacijo v Sarajevu?
ESAD: Dobri. V vseh večjih časopisih smo prišli na naslovnico. V vseh.
NIKA: Kako je bilo, ko ste se vrnili iz Sarajeva? Kaj so rekli vaša družina in prijatelji? So vas podpirali?
ESAD: Da, da, da . A vsi so bili presenečeni, nekateri so tudi jokali, ko so to videli na televiziji. Na protest smo odšli, ne da bi kdo vedel. Nismo ljudi zbirali, tako ali tako ni bilo prostora, saj smo šli samo z enim avtobusom. Manifestacije
nismo oglaševali po televiziji, saj nismo vedeli, če bi sploh kdo šel. Takoj se je opazilo, v čem je problem. Ne morem sam vsakemu posebej razlagati o problemu. V časopisu pa je bilo vse z detajli opisano, kaj se je dogajalo v teh trinajstih mesecih, kako smo mi to preživljali. Spraševali so nas, če je to resnica, da nismo dobili plačano. Seveda je to resnica! Nismo se šli lagat v Sarajevo. Ni šlo drugače, kot da so nas izkoristili in na koncu smo bili izkoriščeni. Tega izkoriščanja ne bodo mogli nikoli popraviti. Zavedamo se, da tega ne bomo dobili. Teh trinajst mesecev je bilo najhujših v mojem življenju. Ne morem si predstavljati, kako sem to preživel! Tega pač ne morem opisati z besedami. Ne vem, kako sem se lahko prepričal, da sem toliko časa zdržal, ker bi lahko odšel že po petih mesecih. A zdržal sem vseh trinajst! Kot bi bil v zaporu, a nisem bil zaprt.
NIKA: Esad, kako sedaj vidiš to izkušnjo, ko praviš, da je bilo to najhujših trinajst mesecev v tvojem življenju? In kaj se je zgodilo, ko si se vrnil? Isto. Ko si delal na tem gradbišču zdaj, prav tako nisi dobil plače, dobil si neke bone ... Kako na to gledaš?
ESAD: Ko sem se vrnil iz Slovenije, sem šel takoj delat k privatniku, minilo ni niti deset dni. In bilo je kot v Sloveniji - na začetku je bilo vse normalno. In potem smo spet začeli dobivati bone in spet ista zgodba, le malo drugače, saj smo doma.
Ce se skregam z delodajalcem po tednu dni dela, odidem in ne delam več. V Sloveniji sem bil pa prisiljen delati non stop. Najhuje pa se je bilo vrniti v Bosno. Najhuje je bilo, ko smo se morali odpraviti iz Slovenije. Zakaj? Tukaj pri nas je druga zgodba, ko ti pri nas nekdo ostane dolžan, se je laže zmeniti za plačilo. Laže si je izboriti svoje plačilo, najde se nek način. Pri nas v Bosni ni zakona, ki bi obvezoval delodajalca k izplačilu plač, v Sloveniji pa je. A se zavedam, da denarja, ki so mi ga dolžni v Sloveniji, ne bom dobil, niti ga ne nameravam zahtevati. Ker sem državljan BiH, me slovenski zakoni ne obravnavajo enakopravno. Kot pravi naš pregovor, »Sukati i rogati se ne bodu«, mi smo brez rogov, a oni rogove imajo, torej je zakon na njihovi strani. Oni so zakon, saj ga pišejo. Torej tu ne bom nič dosegel. Pri nas pa takega zakona ni. Mi smo navajeni na to. Mi smo tudi navajeni, da kamorkoli bomo šli delat, ni nujno, da bomo dobivali redno plačo. Samo upamo lahko nanjo. Pri vas je to drugače, ker ste v Evropski uniji. A ko pridem k vam, pravice imam, vendar je to, kar se zgodi, še hujše od tega tukaj. Zgodilo se je hujše kot pri nas. Tu je drugače, saj sem med domačimi, če ne dobim dveh, treh plač, najdem nekoga, ki mi posodi. nika: Esad, niso ti plačali v Sloveniji niti v Bosni na tem gradbišču. Kako sploh preživiš? ESAD: Težko... Borim se, borim se ... kot lev. ANDREJ: A tudi lev rabi meso.
Esad: Res je, potem pa kot hijena. (smeh) Raje delam 10 dni privatno, da komu pomagam, kot pa da delam spet pri kakem privatniku cel mesec in ne dobim za to obljubljenega plačila. Sem delavec, ki je pripravljen delati, ne izmikam se delu, ne koristim bolniške. Raje vidim, da delam za manjše plačilo, kot pa da mi nekdo obljubi 600, 700 mark in na koncu ne dobim ničesar. Samo en od desetih privatnikov redno izplačuje. Zdaj pa upaj, da boš naletel na tega enega! Jaz vedno pristanem na ostalih devetih. Če bi obstajala neka tabela, bi jaz vedno pristal na koncu le-te.
ANDREJ: To, kar govoriš, je resnično tragično, ne predstavljam si, kako je biti v taki situaciji, to je brezupno.
ESAD: Verjemi mi, tudi sam ne vem, kako je to mogoče. Verjemi mi, sam sebe moralno podpiram, ampak niti ne vem, kako. Ce pa že padem v tako situacijo, poskušam svoje delo opraviti in upam na plačilo. V življenju sem bil vedno optimist, sam sebe prepričujem, da pa na koncu le nekaj bo iz tega. Imam upanje in vanj verjamem še naprej. nika: Kaj si delal prej? ESAD: Tudi na gradbišču. nika: Pri istem delodajalcu kot zdaj? ESAD: Da, pri istem kot v Cazinu. Takrat je bilo vse v redu. Plačeval nam je po dve plači skupaj. Ni bilo kot ponekod, ko ti nekdo obljubi plačo in je na koncu ne dobiš. Zaradi takih izkušenj v Bosni sem odšel v Slovenijo. Še vedno pa upam, da bo prišlo do tega, da bom nekoč začel prejemati redno plačilo, ker to tudi vodi k boljšemu življenju. Ko sem prišel v Slovenijo, pa se je zgodilo ravno nasprotno! Ko sem prišel gor, nisem dobival plačila, v Bosni spet isto. Tako je bilo dve leti. V Sloveniji sem dobil eno plačo, pri privatniku v Cazinu pa le dve. ANDREJ: Od kolikih plač ste dobili le dve? ESAD: Od dvanajstih. Delam že petindvajset mesecev, od tega pa sem dobil tri plače.
Ta lepi novi svet
— Ratja Šircelj
Dobrih šestdeset let nazaj je Svet Evrope postavil temelje novemu egalitarnemu svetu. Ideja o združeni Evropi, ki temelji na pravni državi, pluralistični demokraciji in strogem spoštovanju človekovih pravic ter svoboščin, je prerasla v so-cialnopolitični sistem najvišjih standardov, ki mu niso dorasli niti na drugi strani Atlantika. Svobodomiselna, enakopravna, združena in kozmopolitana. Raj na zemlji, to je Evropa. Eno navadno sranje, to je Evropa! Lasten babilonski stolp se nam je zrušil pred očmi, pa nas ni niti zdramilo.
Da naš šengenski otok ni paradiž, ni nobena filozofija. Naelektreno vzdušje daje slutiti, da ima Evropa počasi dovolj liberalizma, da pogreša dobre stare vrednote ter kanček nacističnega reda in discipline. Bazično krščanska, biološko inferiorna, heteroseksualna in civilizirana zveza se je hitro izgubila v lastnih načelih in se zbala za svoj obstoj in napredek. Okrepljene desničarske fronte in porast neonacističnih ter nacionalističnih gibanj ne napovedujejo dobrih časov. Rasističen diskurz in ksenofobna politika žal v uniji postajata vedno bolj odkriti in uveljavljeni praksi. Kljub diplomatskemu nalaganju s strani unije, da gre za osamljene primere, pa je popolno jasno, da so ekscesi, ki se dogajajo v matici demokracije, postali dnevna realnost. In to je dejstvo, ki je empirično dokazljivo.
Švicarji so pozimi podprli prepoved gradnje minaretov, ker so se zbali nasilne islamiza-cije in širitve napačne ideologije. Dejstvo. V Barceloni so junija prepovedali zakrivanje obraza na vseh javnih mestih. Dejstvo. V Franciji, kjer prebiva največja muslimanska skupnost v Evropi, bodo o podobni prepovedi odločali septembra. Dejstvo. Nekatere države so poostrile nadzor nad priseljevanjem ne samo za migrante zunaj meja unije, pač pa, kakor da se bojijo sami sebe, tudi za tiste znotraj šengena. Dejstvo. Italija redno preganja afriške
priseljence in Rome. Berlusconi še naprej svobodno, jasno in neomajno ponavlja, da njegova Italija ne bo multietnična. Dejstvo. Odnos do delavcev iz tujine je v večini evropskih držav podobno mačehovski. Standardi se za tuje delavce ne upoštevajo, zakonodaja je nepopolna, ljudje so izkoriščani, ponižani, premalo ali pa sploh ne plačani. Dejstvo. Bogaboječi Slovenci nismo nobena izjema. Mi imamo Hildo Tovšak, pa svoje delikventne čefurje in cigane. Imamo svojih 25.671 izbrisanih, ki smo jih februarja 1992 civilno pomorili. Dejstvo.
Kako malo pa zares velja evropska konvencija o človekovih pravicah in kako neučinkovita je v resnici unija kot instanca, pa je z avgustovsko deportacijo Romov precej lahkotno dokazal Sarkozy. Sicer je Francija z akcijo izseljevanja Romov pričela že lani, ko jih je v matično Romunijo in Bolgarijo deportirala skoraj 10.000. S svojo gestapovsko prakso je Francija jasno pokazala, da zanjo ne veljajo samaritanska načela unije, da je znotraj sistema avtonomna in nedotakljiva država, ki si svoje etične meje postavlja po svoje. Pod pretvezo, da gre za javno varnost, boj proti kriminalu, predvsem pa pod farso, da Romi Francijo zapuščajo prostovoljno, se je zgodila ena bolj gnusnih in nacistično navdihnjenih zgodb moderne Evrope. Deportiranci bodo nagrajeni s tristo evri odpravnine, dodatnih sto dobijo še za vsakega otroka, nepovratno karto pa jim častijo davkoplačevalci. Tolikšna je prodajna cena za človeka po francosko. Vsi izgnani Romi bodo ob odhodu iz države še dodatno degradirani z odvzemom biometričnih podatkov, da se slučajno ne bi, tako kot tisti pred enim letom, kasneje vrnili.
Italijanski desničarji so elizejsko potezo lakajevsko pozdravili, preostala Evropa pa je bila bolj ali manj enotna, da gre za nedopustno dejanje. Evropska komisija proti rasizmu in nestrpnosti je ob dogodku sicer protestirala in ga označila za rasističnega, za bolj rigorozne ukrepe pa se očitno ne počuti dovolj pristojna in odgovorna. Je Bruselj zgolj preveč strpen in omikan ali pa mu je v resnici v interesu, da si (v njegovem imenu) roke maže kdo drug, tokrat Francozi? Je bila to le napoved novih časov? Kakorkoli že, ljudem so bili porušeni domovi, odvzeto dostojanstvo in kršene osnovne človekove pravice. V času, ko se svet hvali s svojim vrhunskim pravno-socialnim sistemom, je bila specifična skupina ljudi zaradi svojega porekla in kulture deportirana. Kako zelo primitivno, bi rekli. In kaj smo storili? Nič! A dvoreznega meča, ki si ga pod rebra zarivamo sami, se večina ljudi niti ne zaveda. Resnica je namreč, da zmanjševanje pravic manjšinam in marginalnim skupnostim posledično pogosto pomeni manj pravic za večino. Torej če bi bili ljudje vsaj malo pametni, bi se ob vsakem podobnem ekscesu puntali vsaj zaradi sebe, če že ne zaradi lastnih nazorov pravičnosti in sočutja.
In zaradi slednjega na tej točki, kot polnopravna državljanka Evropske unije, jasno in odločno obsojam vsako obliko diskri-minatorne, ksenofobne in rasistične politike, nacistične in fašistične ideologije in vse diskurze izključevanja. Obsojam
vse poskuse eksperimentiranja z totalitarizmom na račun demokracije. Hkrati pa zahtevam neodtujljivo pravico svobode za vsakega posameznika, vse etnične in socialne skupine, za prebivalce unije in vse azilante, begunce, delavce ter priseljence iz tujih držav. Zahtevam zmogljive protidiskriminacijske organe in polno odgovornost sodišč za preganjanje zločinov iz sovraštva. Zahtevam integracijo, pravičnost, enakost in strpnost. In vse to zahtevam takoj. Ne izumljam tople vode, zahtevam samo vse tisto, čemur smo se davno na začetku zavezali. Nestrpnost ne bi smela biti nikoli legitimna.
Včasih sinonim medkulturnega dialoga, multikulturnosti, tolerance in spoštovanja, danes pa uvela senca svojih sanj. To je to, kar je ostalo od mogočne izvorne vizije o združeni Evropi. Kar smo nekoč želeli postati, je postalo naša največja fobija. Absurdni in majhni smo v svoji bojazni pred islamizacijo, nezavedajoč se, da je islam že zdavnaj postal evropska religija. Politično in razumsko slepi, da bi se zavedali, da delavce iz tujine de facto potrebujemo. Ignoriramo, da so človekove pravice napisane tudi za Rome, Žide, homoseksualce in vse ostale, ki kakor kalijo našo kulturno homogenost. Bojimo se lastnega izumrtja, ker priseljenci z Vzhoda in iz Afrike ogrožajo našo biološko in kulturno enovitost. Živimo v majhnem izumetničenem svetu s svojo izumetničeno idejo o lastni samozadostnosti, vidimo črno-belo, slišimo pa tisto, kar nam povejo po televiziji.
Vse je ekstaza, ekstaza smrti! Zlati stolpovi zapadne Evrope, kupole bele — (vse je ekstaza!) — vse tone v žgočem, rdečem morju; sonce zahaja in v njem se opaja tisočkrat mrtvi evropski človek.
—	Vse je ekstaza, ekstaza smrti. —
Lepa, o lepa bo smrt Evrope; kakor razkošna kraljica v zlatu legla bo v krsto temnih stoletj, tiho bo umrla, kot bi zaprla stara kraljica zlate oči.
—	Vse je ekstaza, ekstaza smrti. —
A, iz oblaka večernega (zadnjega sla, ki oznanja Evropi še luč!) lije kri v moje trudno srce, joj, in vode ni več v Evropi in mi ludje pijemo kri, kri iz večernih sladkih oblakov.
—	Vse je ekstaza, ekstaza smrti. — [...]
Joj, v to pokrajino, še v to zeleno, rosno zeleno pokrajino, še v to, sonce večerno, boš zasijalo s pekočimi žarki? Še v to?
[... ]
Z zlatimi žarki sijalo bo sonce na nas, evropske mrliče.
—	Srečko Kosovel, Ekstaza smrti
Evropski socialni forum
— Mihailo Terzic — ilustracija Dejan Kralj
S sloganom »Drugačen svet je možen« se je začel letošnji Evropski socialni forum (esf), ki se je odvil v Istanbulu med 1. in 4. julijem. Ob koncu konference, ki so jo že šestič organizirale evropske antiglobalistične skupine, protineoliberalne nevladne organizacije ter sindikati, se je množica obiskovalcev strinjala, da drugačen svet ni le možen, temveč nujen.
Evropska kriza in Evropa v krizi
V prostorih istanbulske tehniške univerze se je v štirih dneh zvrstilo 180 seminarjev, 39 delavnic in ene ulične demonstracije. Po pričakovanjih je bila rdeča linija dogodka evropska ekonomska kriza, ki ji je bila posvečena približno tretjina vseh seminarjev. Udeleženci so bili večinoma enotni glede kritike filozofije konkurenčnosti, ki ustvarja tekmo med članicami eu in pomanjkanja prave demokracije, namreč demokracije v tovarnah. Verjetno še najbolj konkretno in dodelano alternativo sedanji evropski ureditvi je predstavil David Flascher, ekonomist, član francoskega gibanja Utopia. V svojem manifestu, objavljenem lani, pozivajo k popolni redefiniciji evropskega projekta in pri tem apelirajo na evropske leve stranke. Predstavljajo 33 načel, konkretnih predlogov, kako ustvariti »socialno, alterglobalizirano in ekološko« Evropo.
Zelo strnjeno: ekonomija bi morala služiti skupnosti in ne obratno (ukrepi naj bodo har-monizacija davčne politike, podržavljenje bank in pravica do univerzalnega temeljnega dohodka); znižanje delovnega časa na 32 ur tedensko (4 delovni dnevi in 3 dela prosti dnevi) ter 185 dni letno, pri čemer bi bila tudi raba nadur strogo omejena (delo je in bo ostalo pomemben način socializacije, vendar bi tudi prosti čas, ki ga posameznik deli z družino ali je aktiven v društvih, kulturi, umetnosti, športu, moral biti priznan kot legitimen in koristen za družbo); nenazadnje, EU naj postane federalna politična tvorba: njeno vladno telo naj ne predstavlja interesov nacionalnih držav, temveč državljane EU kot posameznike (kar na daljši rok pomeni ustvarjenje »evropskega ljudstva« ter opustitev logike sledenja ozkim nacionalnim interesom).
Bolonjska reforma
Ena od bolj izpostavljenih tem je bila tudi reforma evropskega visokega šolstva. Na delavnicah so udeleženci razpravljali o tem, kako bi se bilo treba postaviti po robu uvedbi šolnin, zmanjševanju sredstev in privatizaciji visokega šolstva. Ta proces se ni začel z bolonjsko reformo: v teku 90-ih so bile univerze prisiljene okrniti nepro-fitabilne predmete in oddelke. Hkrati je bilo več denarja namenjenega študijem, ki prinašajo profit v poslovnem svetu, denimo ekonomiji ali mednarodnim odnosom. Lep primer neolibe-ralne degradacije visokega šolstva je današnja Velika Britanija. Nedavne odtegnitve finančne pomoči so bile porazdeljene na način, ki favorizira le peščico univerz. Tretjina vseh sredstev za raziskovanje je bila namenjena petim univerzam (vključujoč Oxford in Cambridge), medtem ko ostale univerze - v odsotnosti sredstev za raziskave - postajajo tovarne, ki preskrbujejo diplome in veščine, namenjene delovnemu mestu. Istočasno se na vseh univerzah ukinjajo oddelki, kot so filozofija ali lingvistika, in odpuščajo akademiki, ki opravljajo sicer koristne raziskave, a brez takojšnje vrednosti za gospodarstvo.
Univerze - ne le privatne, temveč tudi državne! - se čedalje bolj upravljajo po poslovnem modelu. Kot tovarne ali korpo-racije. Medtem ko akademiki zgubljajo službe, se število tistih v vodstvu britanskih univerz zvišuje in zvišujejo se tudi njihove plače. Plače britanskih prorektorjev so se dvignile na raven, podobno plačam mene-džerjev največjih britanskih korporacij (nekateri prorektor-ji zaslužijo več kot 300.000 £ oz. 366.000 € letno).
Anglija tako postaja zda - Evropa pa postaja Anglija. Bolonjska reforma s standardizacijo evropskih visokošolskih ustanov uvaja tekmovalnost med njimi in ustvarja trg izobrazbe, na katerem bodo cvetele univerze, ki dobro služijo gospodarstvu, ostale pa bodo potisnjene v ozadje. Kako naj študentje odgovorijo na ta proces? Po mnenju študentov - udeležencev foruma iz Anglije, Avstrije in drugod bi se moral temeljno spremeniti odnos do visokošolske izobrazbe: študij naj ne bi bil le konzumistični postopek za pridobitev diplome, na enak način kot na trgu kupujemo produkte (enostavno in zagotovljeno), temveč bi si moral študent prizadevati in se osebno angažirati za dokončanje študija. Da bi to raven kvalitete dosegli oziroma ohranili, je nujen odpor s strani študentov samih, kar nujno vključuje okupacije fakultet. Dalje, ni dovolj le reči »mi smo proti«, temveč je treba ponuditi alternativni model (en od konkretnih ciljev je zagotoviti, da študentsko telo sodeluje pri potrjevanju univerzitetnega proračuna). Študenti bi morali tudi aktivno podpirati delavce, zlasti delavce v prosveti. V zadnji instanci bi bilo za uspeh nujno, da študentska gibanja ustanovijo lastno politično stranko ali se vsaj povežejo z bolj radikalnimi strankami levice, ki se zopersta-vljajo neoliberalnemu modelu - modelu, ki je na prvem mestu sploh proizvedel bolonjski proces.
Onkraj meja Evrope
Konferenca ni ostala le na ravni evropske problematike. Udeleženci, ki so poleg Evrope prihajali iz Azije, zda, Rusije in Turčije, so razpravljali o konfliktih na Bližnjem vzhodu, ekologiji, migraciji, zakaj je sovjetski projekt propadel ipd. Med nasprotniki neoliberalizma po svetu pa so bile - kljub enotnemu poslanstvu - opazne razlike v programih in retoriki. Primer tega je bilo antiimperialistično zborovanje v organizaciji svetovne organizacije Antiimperialistična mreža, ki je gostilo aktiviste iz Grčije, Italije, Hrvaške, Baskije, Nepala in kurdskega dela Turčije in ki je med drugim pokazalo, da imata
evropska levica in levica v Turčiji precej različne prioritete. Medtem ko je v Evropi aktualno vprašanje krčenja socialne države, levica v Turčiji postavlja v ospredje kurdsko vprašanje, se pravi, zagotovitev kulturnih pravic Kurdov, kot je pravica do rabe kurdskega jezika v medijih ipd., s končnim ciljem narodne osvoboditve Kurdov in ustanovitve suverenega Kurdistana. V oči je bodla prisotnost nacionalne note. Govorniki so sicer obsodili nacionalni šovinizem in poudarili, da je pri narodnoosvobodilnih bojih potrebna internacionalna perspektiva, s čimer da se obvarujemo pred šovinističnim nacionalizmom. Pa vendar je razlikovanje med »zdravim patriotizmom« in »šovinističnim nacionalizmom« hudo vprašljivo. Seminar je pravzaprav demonstriral, da so marksisti lahko hkrati tudi nacionalisti: ob omembi 1000 let starega kurdskega naroda s strani predstavnice Kurdov bi se zdrznil vsakdo, ki je kdajkoli bral Althusserja ali Foucaulta.
Antiimperialistično zborovanje je bilo eno najbolj množično obiskanih, a v primerjavi z drugimi je bilo teoretično razmeroma šibko podprto. Prevladovale so splošne fraze in koncepti, na primer, da je treba biti enoten v boju proti sovražniku, saj je le-ta tudi enoten, da se je treba boriti proti sovražniku na vseh področjih, da imperializem prinaša suženjstvo in ga je zato treba vreči v smetnjak ... Ob frazah, ki so požele največji aplavz (na primer »imperializem je najvišji stadij kapitalizma«), bi se obiskovalec zlahka počutil, kot da je odpotoval nazaj v preteklost, denimo v čas okrog prve svetovne vojne ali de-kolonizacije po drugi svetovni vojni. Kaj sploh je imperializem danes? Nemara je bolje govoriti o globalizaciji: ni več bogata in razvita država tista, ki izvaja represijo in eksploatira delavce v državah tretjega sveta, marveč so to korporacije - te pa se nahajajo tudi v samih državah tretjega sveta. Kdo je torej imperialist? Turčija je žrtev evropskega imperializma, hkrati pa je imperialistična do Kurdov. In ali varčevalni ukrepi v eu ob ekonomski krizi pomenijo, da »imperialistična« Evropa izvaja nasilje sama nad sabo? Dejstvo, da sta presežen koncept in anahronistična retorika zmožna apelirati na mase ljudi, kaže na nemoč današnje levice in odsotnost pravih odgovorov.
Politična (ne)efektivnost
Na letošnjem Evropskem socialnem forumu je bilo 2000-3000 udeležencev. Manj kot na prejšnjih forumih. Medtem ko drugi regionalni forumi po svetu cvetijo (na prvem forumu v Braziliji je bilo 20.000 udeležencev, na drugem 50.000 in na tretjem 100.000), je Evropski socialni forum v krizi. To dejstvo je zlasti zaskrbljujoče v času drastičnih posegov v socialno državo, ko nas -kot je bilo mnogokrat poudarjeno na forumu -lahko reši le skupna in koordinirana akcija na vseevropski ravni. To je tudi namen foruma -pa je res omogočil in zagotovil takšno akcijo? V sklepni deklaraciji so organizatorji napovedali evropsko generalno stavko za letošnji 29. september in pozvali k mobilizaciji. Toda že v izhodišču je težava v tem, da se mnoge evropske organizacije foruma enostavno niso udeležile, kar je delno posledica razkola na levici (denimo med evropskimi političnimi gibanji in sindikati). Tudi nekateri, ki so se ga udeležili, so bili kritični, da je napoved generalne stavke premalo: treba bi bilo razpravljati o konkretnih taktikah boja proti vladnim ukrepom in natančneje določiti cilje in slogane, pod katerimi bi stavka potekala. Forum v Istanbulu se je soočal tudi s povsem tehničnimi organizacijskimi težavami, kot je pomanjkanje prevajalcev in tehnologije za simultano prevajanje ali brošur z napotki za udeležence. Čeprav je morda res prednost Istanbula - kot so dejali organizatorji - v tem, da »lahko lastno situacijo jasneje vidimo od zunaj«, je nenavadno, da se v tako resnem in za delavce pesimističnem času forum pomika ven iz eu, natančneje ven iz držav zahodne in srednje Evrope, ki imajo tako več sredstev za kakovostno izvedbo foruma kot Turčija kakor tudi močnejšo in daljšo tradicijo socialnih gibanj. Letošnji esf torej ni uspel izpolniti poslanstva koordinacije oz. centralizacije političnega boja postati nekakšno organizacijsko vodstvo efektivnega odpora proti posegom v socialno državo. Po drugi strani tudi ni bil pravi prostor za razvoj teorije (odsotnost vidnejših intelektualnih figur). Kljub temu esf ostaja koristen kot revija ali srečanje, na katerem se je možno seznaniti s paleto evropskih levičarskih, protineoliberalnih, »utopičnih« organizacij, ki sicer v medijih niso tako opazne. Ne toliko forum kot tak, pač pa konkretne organizacije -udeleženci foruma, njihove ideje in programi posedujejo vrednost in pravi politični potencial.
Nasprotja znotraj latinsko-ameriške levice
— Immanuel Wallerstein — prevod Tomaž Iršič
Latinska Amerika je v prvem Zemljo. Njihov cilj ni poveče-
desetletju 21. stoletja zgodba o uspehu levice v svetu. To se izkaže kot resnično v dveh pomenih. Prvi in najbolj prepoznaven znak tega je, da so leve oz. levosredinske stranke v Latinski Ameriki slavile pomemben niz zmag na volitvah v zadnjem desetletju. Prav tako pa so se leve vlade prvič v zgodovini opazno odmaknile od Združenih držav Amerike. Latinska Amerika je postala relativno avtonomna geopolitična sila na svetovnem prizorišču.
Ampak obstaja tudi drug razlog, zakaj je Latinska Amerika zgodba o uspehu levice v svetu. Gibanja domorodnih narodov Latinske Amerike so se politično uveljavila skoraj povsod po Latinski Ameriki in so zahtevala pravico do avtonomnega organiziranja svojega političnega in družbenega življenja. Svet je prvič postal pozoren na to ob dramatičnem uporu gibanja neo-zapatistov v mehiški zvezni državi Chiapas leta 1994. Skoraj neopaženo pa je ostalo pojavljanje podobnih gibanj po celotni Latinski Ameriki in stopnja, do katere so se te lokalne organizacijske strukture povezale v medameriško mrežo.
Problem je, da ti dve vrsti levice - stranke, ki so prišle na oblast, in gibanja domorodnih narodov - nimata istih ciljev in govorita precej različen ideološki jezik.
Stranke na oblasti so si kot primarni cilj zadale ekonomski razvoj, ki ga hočejo vsaj deloma doseči z večjim nadzorom nad viri in boljšimi dogovori s tujimi podjetji, vladami in medvladnimi institucijami. Ekonomsko rast zagovarjajo kot način, s katerim se bo izboljšal življenjski standard prebivalcev in dosegla večja enakopravnost v svetu. Gibanja domorodnih narodov pa si prizadevajo pridobiti večji nadzor nad lastnimi viri in boljše dogovore ne le z zunanjimi igralci, temveč tudi z lastno vlado. Na splošno njihov cilj ni ekonomska rast, temveč povezati se z Pachamamo oz. Materjo
vanje porabe zemeljskih virov, temveč bolj razumna poraba le-teh, ki spoštuje ekološko ravnovesje. Prizadevajo si za »buen vivir« - živeti dobro.
Tako pravzaprav sploh ne preseneča dejstvo, da so gibanja domorodnih narodov v sporu z nekaterimi zelo konzervativnimi vladami v Latinski Ameriki, kot so mehiška, kolumbijska in perujska. Vedno bolj pogosto in precej odkrito pa ta gibanja prihajajo v spor tudi z le-vosredinskimi vladami, kot so brazilska, vene-zuelska, ekvadorska in celo bolivijska.
Da so v sporu celo z bolivijsko vlado, pravim zato, ker so ravno tukaj izvolili predsednika, ki je sam domorodec in katerega glavno bazo volivcev predstavljajo ravno domordni narodi v državi. A kljub vsemu je prišlo do konfliktov. Glavna težava je tudi tukaj ista kot povsod drugod. Kako, če sploh, naj se izkoriščajo in razvijajo viri, kdo naj o tem odloča in kdo naj nadzoruje dohodke?
Stranke levice obtožujejo gibanja domoro-dnih narodov, s katerimi prihajajo v konflikt, da so zgolj figure, namerno ali ne, v rokah nacionalnih desničarskih strank in zunanjih pritiskov, predvsem Združenih držav Amerike. Na drugi strani pa gibanja domorodnih narodov, ki nasprotujejo levičarskim strankam, vztrajajo, da delujejo le v lastem interesu in po lastni iniciativi. Gibanja obtožujejo levico na oblasti, da se obnaša kot stare konzervativne vlade brez obzira do ekoloških posledic, ki jih prinaša njihova razvojna politika.
Se je pa nekaj zanimivega nedavno zgodilo v Ekvadorju. Leva vlada Rafaela Correa, ki je prvotno prišla na oblast ravno s pomočjo gibanj domorodnih narodov, je kasnje z istimi gibanji prišla v oster konflikt. Razkol je povzročila vladina želja po razvoju naftnih virov v zaščitenem amazonskem rezervatu Yasuni.
Vlada je na začetku ignorirala proteste domorodnih prebivalcev regije, vendar se je kasneje predsednik Correa zavzel za genialno alternativo. Bogatim zahodnim vladam je predlagal, da če se Ekvador odreče razvoju rezervata Yasuni, bi mu za to odrekanje bogate zahodne vlade morale ponuditi nekakšno kompenzacijo, saj bi takšna poteza prispevala k svetovnemu boju proti klimatskim spremembam.
Ko je bila ta ideja prvič predstavljena na Konferenci za klimatske spremembe 2009 v Kobenhavnu, so jo obravnavali kot nerealno. Ampak po šestih dolgih mesecih pogajanj je pet evropskih vlad (nemška, španska, belgijska, francoska in švedska) privolilo v ustanovitev sklada, s katerim bo upravljal Program Združenih narodov za razvoj in bo plačal Ekvadorju, naj ne razvije rezervata Yasuni, saj to prispeva k zmanjšanju ogljikovih emisij. Govori se celo o uporabi novega glagola jasu-nizirati, ki bi opisal takšne sporazume.
Ob tem se nam postavi vprašanje, koliko takšnih sporazumov je sploh možno skleniti. Pravzaprav je na kocki še bolj pomembno vprašanje. Gre za naravo, če si sposodimo slogan svetovnega socialnega foruma, »drugega sveta, ki je mogoč«. Ali bo ta »drugi svet« baziral na stalni ekonomski rasti, pa četudi je ta »socialistična« in bo povečala realen prihodek prebivalcev globalnega juga? Ali pa bo ta »drugi svet« baziral na - nekateri temu pravijo spremembe v civilizacijskih vrednotah - »buen vi-virju« (dobremu življenju)?
To zagotovo ne bo lahko razrešljiva polemika. Trenutno se ta debata odvija znotraj latinsko-ameriške levice, vendar so podobni primeri skriti vzrok za notranje napetosti v Aziji, Afriki in celo Evropi. Mogoče bo ravno to veliko vprašanje 21. stoletja.
Širitev vala za obrambo javnega šolstva?
— Jurij Smrke — fotografije Themis Chrysagis
Poletno zatišje na področju študentskega aktivizma so lani prekinili hrvaški študentje, ki so se v Zagrebu, Zadru in Reki uprli zvišanju oz. uvedbi šolnin na tamkajšnjih fakultetah. Predvsem v Zagrebu so bili z vidika obsega in trajanja uspešni pri zasedbi predavalnic in organizaciji protestirajočega telesa v plenum. Ob kritikah vse večje usmerjenosti univerz v pragmatizem, varčevanje in služenje potrebam gospodarstva bi lahko med najpomembnejše izdelke gibanja uvrstili Blokadno kuharico, knjižico z navodili za organizacijo zasedbe. Toda ta je, če se poslužimo alegorije, obležala v predalih - to poletje je bilo namreč po Evropi tiho. Po drugi strani pa to še ne pomeni, da bo ostala neuporabljena. Glede na aktivnosti International Students' Movement (ism) se pripravlja kritike polna jesen. Tudi pri nas?
Svet
Mednarodno gibanje v oktobru in novembru napoveduje (in poziva h) Globalnemu valu za izobraževanje (Global Wave of Action for Education). Val naj bi se začel v zda 7. oktobra in nadaljeval z zasedbami fakultet v mestih po Italiji. Organizirani v mednarodno mrežo so si val zamislili kot serijo dogodkov v daljšem ča-
sovnem okvirju, »ki omogoča, da se mu pridruži kar največ skupin«. V dopolnitev je za vrhunec aktivnosti določen 17. november, mednarodni dan študentov. Za ta dan oziroma teden so aktivnosti že napovedale skupine iz Sierre Leone, Filipinov in Kosova.
V ZDA aktivisti pozivajo k simultanim protestom širom države pod imenom National Actions to Defend Public Education. ism pričakuje »a huge day of action«. V javnem apelu k ukrepanju, objavljenem na spletni strani ameriškega gibanja, podpisane organizacije spominjajo na četrti marec 2010, ko je val za »obrambo javnega šolstva« pomenil akcije v 32 zveznih državah. V zda so bili najbolj odmevni protesti na Univerzi Berkley v Kaliforniji, kjer se je zbralo največ ljudi (med 1000 in 2500). Skupine opozarjajo, da boja še zdaleč ni konec. V apelu so izpostavljene težave z različnimi imenovalci: »V Teksasu je odbor za izobraževanje drastično spremenil vsebino učbenikov, da bi med snov vključil hvalo Josepha McChartyja (ameriški senator, paranoični antikomunist v času hladne vojne, op. p.) in številne druge postavke. V Arizoni je država uvedla rasistični zakon SB 1070, ki pooblašča policijo, da pridrži kogarkoli, ki izgleda kot nedokumentiran delavec. V isti zvezni državi se ukinjajo programi etničnih študij. V New Yorku, Chicagu in Detroitu se okrožja soočajo z masivnim zapiranjem šol. Javne univerze širom države zvišujejo šolnine in iščejo več privatnih vlagateljev. Zmanjševanja proračunov, zviševanja šolnin, zapiranja šol in desničarski ukrepi imajo največji učinek na delavske družine, še posebej med nebelci.«
International Students' Movement
Tudi skupna izjava ism, ki so jo sodelujoči v tem gibanju zapisali julija 2010, je zastavljena podobno široko. Pravijo, da se zavedajo, da vplivi trenutnega svetovnega ekonomskega sistema motivirajo ljudi za boj na vseh koncih sveta in ravno zato pozivajo k enotnosti in solidarnosti. »Vedno se moramo zavedati globalne in strukturalne narave naših težav in zato deliti naše taktike, izkušnje, prakse organiziranja in teoretično znanje. Kratkoročne spremembe so dosegljive na lokalnem nivoju, toda velike spremembe bodo prišle le, če se združimo globalno.«
To sporočilo so imeli v mislih že ljudje, ki so se novembra leta 2008 zbrali v Marburgu v Nemčiji. V sklopu postevaluacije mednarodnega dne ukrepanja proti komercializaciji izobraževanja (4. november), ki je vključilo skupine v 25 državah, so izoblikovali izvorno snežno kepo ISM. Do danes je ta kepa zrasla in prevodi gradiv ter spletna administracija se, čeprav le redko v celem obsegu, opravljajo v arabščini, in-donezijščini, nizozemščini, angleščini, francoščini, nemščini, italijanščini, nepalščini, ruščini, španščini in turščini. Mailing lista povezuje 1100 oseb, od katerih se jih kakih 10 udeležuje
mesečnih (recimo trimesečnih poleti) skupinskih debat v chatroomih. Prek chatroomov, mailing liste in skupnega foruma je bila oblikovana tudi skupna izjava, ki je do sedaj najpomembnejši kolektivni dokument gibanja, sledil pa ji bo tudi skupni simbol - kandidati so zaenkrat izpostavljeni procesu spletnega glasovanja.
Skupna izjava je tretjinsko poziv h globalni solidarnosti, druga dva dela pa sta izjavi o ciljih, za katere deluje gibanje, oziroma težavah, proti katerim se bori. Skupine so identificirale štiri glavne točke, proti katerim se nameravajo boriti. Skupni imenovalec vseh je neoliberalizacija ekonomskega sistema in vdor kapitala kot nečesa negotovega na področje pravic, ki bi morale biti zagotovljene.
Izrekajo se proti učinkom trenutnega ekonomskega sistema na ljudi (šolninam, zadolženosti študentov in bolonjskemu procesu), proti diskriminaciji in izključevanju znotraj izobraževalnih institucij na podlagi različnih »kriterijev« (od ekonomskih do rasnih), proti
usmerjanju raziskovanja v pro-fitabilne patente namesto v dostopno znanje za vse ter proti univerzitetnemu raziskovanju v vojaške namene.
Slovenija
Nekatere podobne konflikte lahko opazimo tudi pri nas. Na začetku poletja so se samoor-ganizirani študentje v Kopru uprli odpuščanju profesorjev oziroma asistentov s fakultete za humanistične študije (fhš). Dekanja Vesna
Mikolič je potezo pojasnila kot racionalizacijo poslovanja zaradi prehoda na bolonjski način študija, ki bo prinesla letni prihranek v višini 330 tisoč evrov. Plenum je združil okrog 30 najbolj angažiranih študentov in asistentov in med razpravami se je pokazalo, da je, še bolj kot samo odpuščanje, kontroverzna izbira tistih, ki jim vodstvo fakultete ni podaljšalo pogodbe. Po besedah Martina Krauserja, enega aktivnejših študentov znotraj plenuma in predsednika Študentskega sveta fhš, so bili študentje ob »najboljše pedagoge«. Slednji (Taja Krambergar, Sabina Ž. Žnidaršič, Eva Brajkovič, Tomaž Gregorc in Drago Rotar) so se izrekli za žrtve čistke, saj naj bi bili prav oni tisti, ki so imeli proti vodstvu fakultete največ za povedati.
Študentski protesti v Grčiji
6. decembra, leta 2008 je policist ubil petnajstletnega Alexisa Grigoropoulosa. Istega večera so se v Atenah začele demonstracije in razširile po celi državi. Prvič se je zgodilo, da so združili ljudje vseh starosti in skupaj odšli protestirat na ulice. Večina protestov v Grčiji se je začelo na univerzah in se tam tudi končalo, saj imajo ti prostori zagotovljeno avtonomijo. Univerzitetna avtonomija je bila uzakonjena leta 1974, po padcu grške vojaške hunte. Pred tem je policija študente pretepala, bili pa so tudi primeri, ko so nekaj študentov ubili. Znotraj univerze in širše družbe se je zato artikulirala ideja, da je te prostore upora in svobodnega pretoka idej potrebno zaščititi pred nasilnim vdiranjem represivnih aparatov. Do zdaj je policija na ozemlje univerz vstopila samo v nekaterih izrednih primerih in na izrecno dovoljenje univerzitetnih avtoritet.
Varčevalnemu duhu fhš se je pridružilo tudi Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, ki je 24. avgusta sporočilo spremembo v financiranju doktorantov: »Država bo v bodoče zaradi zagotavljanja ustreznega števila raziskovalcev in obnove kadrov financirala stroške doktorskega študija določenemu številu kandidatov, ostali doktorski kandidati pa si bodo šolnino krili sami v celoti.« Pri tem ni sporno, da želi ministrstvo s tem ukrepom podvojiti število doktorantov na 600. Kritike vreden je ukrep, ki kaže na željo po večjem nadzoru in posrednem omejevanju (akademske) svobode: »Shema je zastavljena tako, da doktorskega študenta obravnava kot raziskovalca ter bo podpirala motiviranega posameznika, ki bo v program raziskovalnega dela vključil raziskovalno delo v povezavi z gospodarstvom oziroma reševanjem aktualnih družbenih izzivov ne glede na znanstveno vedo.«
Kot da študij ni pravica, pač pa miloščina. Kot da so študirajoči prevarantje, ki bodo državo oropali denarja in potem ne bodo ničesar vrnili. Gre za širjene načela profitablinosti na univerze in vrednotenje akademskega dela glede na privlačnost za gospodarstvo, to pa je ravno tista točka, kateri ism najbolj očitno stoji naproti. Po drugi strani bi se marsikdo nasmehnil, če bi čez nekaj let dobili 600 doktoratov, neusmiljeno naperjenih proti (divjemu) kapitalizmu. Nenazadnje je to eden od načinov reševanja aktualnih družbenih izzivov.
Napoved
V luči obeh navedenih primerov lahko rečemo, da slovenski akademski svet deli težave s so-zemljani. Bilo bi naravnost idiotsko (v starogr-
škem pomenu besede) ne priključiti se skupnemu boju za svobodno izbiro akademske poti, za brezplačno in emancipatorno izobraževanje, za izobraževanje kot človekovo pravico, za nepogojen denar in za odločevalske mehanizme, ki bi znotraj univerz potekali po kar najbolj di-rektnodemokratični poti (vse točke iz skupne izjave ism). Ob teh - globalnih - tegobah ima slovensko študentsko telo še eno - lokalno -težavo. Ta je - kdo se bo priključil akciji? Odkar je kakih trideset Miranov Vodovnikov razbilo okna na »hramu demokracije« in se je vesoljna Slovenija zvila v krču moralne panike, je jasno, da ima predstavniško zastavljena študentska organizacija, in s tem študentje, težave.
ŠOS je z napakami pri pripravi demonstracij dokazal, da je izgubil (če ga je sploh kdaj imel) kontakt z bazo. Pripeljali so preveč avtobusov premalo informiranih ljudi. Po drugi strani ljudstvo vsake dve leti z 10 % udeležbo na volitvah pokaže, da ne želi imeti ravno kontakta s ŠOS. Ena od točk, s katero bi se bilo - če se odločimo sodelovali v oktobrskem valu - vredno srečati, je torej lastna organiziranost. Ena od možnosti, kako to storiti, je napisati na papir »Kdo predstavlja študente?« in ga nalepiti čez Mundialov plakat pred Enko na fdv.
Drugod po svetu lahko pričakujemo še kaj več. Glede na pretekle dogodke bo ism uspelo zmobilizirati študente v 20 do 30 državah. Obetajo se protestni shodi, zasedbe, debate, morda ponovno kak politični rok koncert kot leta 2008 v Beogradu ali pa interaktivni performans kot v Argentini. Tudi v Zagrebu bo najbrž kaj zanimivega.
^Vojna\i
»Homo 1
— Sandra Ocep*
Človek človeku volk _ Od leta Vojna!
3600 pr. n. št. pa do današnjega dne je zgodovina človeštva preštela že več kot 14500 večjih vojn. Boj, klanje in vojna so nekaj, kar spremlja človeka že od nekdaj, kljub temu da zanj samodestruktivno ravnanje ni značilno in definitivno tudi ne efektivno. Pa je človek vendarle edina živalska vrsta, ki množično pobija pripadnike svoje vrste, časti kult vojne in hrabrosti ter zavoljo koristi manjšine dopušča trpljenje večin. Tu se odpre mnogo vprašanj. V vsakem človeku je zlo, pravi P. Zibardo, ob ustreznih pogojih lahko vsak postane zloben in nemoralen. Je temu res tako? Vsako nasilje ima še drugo, svetlejšo plat. Še pomnimo, kako je v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja svet prepeval »give peace a chance«? Nekateri mirovniška, protivojna gibanja označujejo za idealistična, utopična, iluzionistična _ Pa zgodovina vseeno piše kar nekaj primerov, ko je upor ljudi odločilno vplival na družbene in politične spremembe.
O vzroku vojn in človeške agresije govori precej teorij. Nekatere zagovarjajo agresijo kot nekaj, kar je človeku zapisano v genih in posledično vojno kot nekaj človeškemu bitju samoumevnega. Druge agresijo opredeljujejo kot odziv na zunanjo frustracijo. Drži, da se človek na občutja ogroženosti velikokrat odzove z agresijo in prav povzročanje občutja ogroženosti je eden izmed temeljnih ciljev vojne propagande. Bandura pa je temeljni zagovornik teorij učenja, znani so tudi njegovi eksperimenti z učenjem agresije. Otrokom je predvajal nasilne videoposnetke in nato opazoval njihovo obnašanje. Ugotovil je, da se je agresivno vedenje otrok po predvajanju videoposnetkov močno zvišalo, kar pomeni, da se med drugim agresije učimo. Tudi tukaj najdemo nekaj vzporednic z vojsko in vojaškim urjenjem: znano je namreč, da si poklicni vojaki v okviru urjenja pred odhodom na bojišče ogledujejo posnetke vojne in agresije.
Kako torej pride do vojnega stanja? Vedno, ne glede na to, za kakšno vojno gre, obstaja neka skupina ljudi, ki si od vojne obeta korist. Ta skupina so po navadi ljudje, ki v vojni nikoli ne stopijo v prve vrste in na bojišča. Velikokrat jo zastopa ideološki vodja v obliki predsednika države, vlade ali pa osebe na kakšnem drugem vodilnem mestu. Ni se nam treba zazreti daleč v zgodovino, da bi našteli kar nekaj takih imen: Hitler je svet popeljal v drugo svetovno vojno, Bush takorekoč v tretjo. Naslednji korak je prepričati širšo množico, da je vojna nekaj dobrega, morda nujnega in predvsem, da je domovina (ali pa neka druga zaključena enota, ki ni nujno država) nekaj, za kar se je vredno boriti in za kar je vredno tudi umreti. Potrebujemo ljudi, ki bodo z veseljem in častjo hrabro pripravljeni pasti za domovino. Tukaj v igro vstopi vojna propaganda. Triki so stari in še vedno palijo: vpliv na emo-cije, takšen ali drugačen ^ Ljudi je potrebno prepričati, da je domovina ali pa kakšna druga (npr. religiozna) skupina najvišja vrednota, da pripadajo neki skupini, ki je močno ogrožena. In v ljudeh ni težko vzbuditi občutij pripadnosti: mar ni to nekaj, kar vsi iščemo? In v ljudeh prav tako ni težko vzbuditi občutij ogroženosti (11. september 2001, Pearl Harbor ^), sploh če se čutijo ogrožene s strani nekoga, ki »ni njihov«, ki je drugačen, ki v resnici ni čisto zares človek.
Tukaj nastopi naslednji korak vojne propagande: razčlovečenje nasprotnika, razkroj njegove identitete. In ko stoji vojak na bojni črti, v resnici pred seboj ne vidi več sočloveka, ampak neko bitje brez identitete, nekaj tujega.
O takšnem razčlovečenju priča primer ameriškega poročnika
Williama Colleya, ki je med vietnamsko vojno v vasi Ly Ali ukazal ustreliti več kot sto prebivalcev, 22 pa jih je postre-lil sam - in preprosto mu ni šlo v glavo, kako da sodniki in porotniki ne razumejo, da to niso bili »pravi ljudje«, temveč samo komunisti ali vsaj njihovi podporniki.
Je še vedno težko razumeti množične poboje Armencev, Kambodžanov, Indonezijcev, Argentincev, Židov ^?
In sedaj smo tu, v vojni: kolektivna psihoza tisočerih, ki umirajo; kolektivna psihoza tisočerih, ki ponosno zatrjujejo, da se borijo za domovino; in peščica tistih, ki to kolektivno psihozo ustvarjajo in se z njo okoriščajo.
Ne glede na to kje, kdaj in kako: vojna uničuje svetost življenja, krši temeljno človekovo pravico do življenja, povzroča takšno in drugačno trpljenje in dopušča izkoriščanje ljudstva za ekonomske in ideološke cilje tistih, ki ob zvokih najrazličnejših orožij za množično pobijanje, na varnem, med štirimi stenami štejejo denarce (ne pozabimo na vojaško industrijo). Danes je svet še vedno v vojnah: svet se še vedno deli na tiste, ki ogrožajo, in tiste, ki se čutijo odgovorne ukrepati (in okoriščati). Tudi Slovenija je še vedno v vojni: čeprav se zdijo oddaljena, so tudi vprašanja vloge in usposobljenosti ozn, mednarodnih oboroženih sil, vojaških povezav in sodelovanja v mednarodnih operacijah vprašanja miru in svobode. Ne obstaja hujša slepota, kot je slepota tistega, ki noče videti, in ni hujšega kot ignoranca in konformizem nemega opazovalca. Naša odgovornost in pravica sta ukrepati in si aktivno prizadevati za mir. Vojna je organizirano nasilje nad človekom, ki je že po definiciji usmerjeno k uničevanju človeških življenj. Hipokritsko bi si bilo lastiti pravico do življenja in obenem podpirati kakršnokoli obliko vojne in družbe, ki je utemeljena na vojnih načelih.
Mir?
Kontrapol vojni propagandi, definitivno predstavlja mirovništvo, najrazličnejša gibanja, ki se zavzemajo za pravice zatiranih, ki ne zagovarjajo vojne in se proti njej borijo. Takšna družbena gibanja so manj institucionalizirana, po navadi
domini Jupus. <
Ilustracija Luka Seme
nehierarhično organizirana, z izbranim vodjo ali brez njega, fleksibilna, neuradna^. Dunk pravi, da so pri socialnih gibanjih izjemnega pomena ideološka prepričanja, potreba po kolektivni identiteti ter potreba po motivaciji in mobilizaciji pripadnikov gibanja in opredelitev problemov, ki so relevantni za širše družbeno okolje. Družbeno gibanje in demokratizacija temeljita na osnovnem principu, da imajo vsi pripadniki civilne družbe pravico do izražanja svojega mnenja. Cilj mirovništva je mir med narodi, razredi in posamezniki.
Mirovniško gibanje se je pojavilo v 18. stoletju in se izrazilo v združenjih, kot sta The New York Peace Society v zda In The Society of Permanent and Universal Peace v Angliji. Najbolj so se mirovniška gibanja izrazila v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja, ko je v Ameriki prevladoval zaprt, sektorsko usmerjen politični sistem, v katerem interesne skupine, ki niso znotraj le-tega, nimajo nikakršnega vpliva na odločanje. Osnovni cilj takšne družbe je bil najbolj produktivno in dobičkonosno delovanje proizvodnega aparata: gre torej zgolj za visoko produktivnost, etiko dela, potrošnjo in konfor-mizem, individualen posameznik ni pomemben, ker je odtujen in ujet v kolektivno zavest, ki ga oropa individualnosti.
Marcuse opisuje takšno stanje kot teh-nokratsko družbo, ki sili posameznika, da se uveljavlja na tržišču kot ekonomski subjekt, njegovo individualno mišljenje je podvrženo masovni komunikaciji, kar ga dela ekonomsko, politično in intelektualno nesvobodnega. Moderna družba je suženjska, njena značilnost je pospešeno zapravljanje, sistem navidezne enakosti, kjer spodnji sloji še vedno živijo v bedi in siromaštvu.
V ZDA se kot pobudniki novih idej pojavijo študentje, ki se proti obstoječemu sistemu borijo z uličnimi demonstracijami, protestnimi shodi, močjo množičnih medijev in glasbo ter niso motivirani z ekonomskimi interesi. Glavni aktivisti tistega časa so bili Angela Davis, Abbie Hoffman, Rudi Dutsche in Robert Young, katerih ideologija je bila zgrajena na Marcusovih naukih. Na področju literature so se aktivi-stično udejstvovali Allen Ginberg, William S. Burroughs, Jack Kerouac ^
Nekaterim mladim političnim gibanjem se na videz neučinkovita sredstva miroljubnega protesta in upora niso zdela dovolj. Vzpostavile so se idealistične frakcije, ki so zagovarjale bolj ekstremne pristope, katerih vladajoči sistem ne bi mogel ignorirati. Takšna frakcija je bila tudi organizacija, poimenovana »Weather Underground«. Svoje moči je združila z mili-tantno črnsko skupino »Black Panthers« in na nasilen način poskušala soočiti državno administracijo s svojimi ideali. Začelo se je z nasilnimi uličnimi protesti in končalo z bombnimi napadi na razna vladna poslopja. Cilj omenjenih gibanj je bil uničiti imperialistično politiko ZDA in doseči enakovredno družbo, ki temelji na komunističnih načelih.
Tudi na naših tleh so se v 80. letih prejšnjega stoletja začela pojavljati mirovniška gibanja, nedavno tega pa je bila s strani Mladine izdana peticija Ukinimo vojsko, v kateri med drugim predlagajo preoblikovanje vojske, prekvalifikacijo vojaškega osebja, preusmeritev finančnih sred-
stev, odprodajo pretežnega dela oborožitve, prenovo starih vojašnic v bolnice in stanovanja ^
Kritike mirovništva tako ocenjujejo takšna gibanja kot idealistična, utopična in neefek-tivna. In najlaže je pristati na status quo in si mirne vesti zatrjevati, da ni kaj storiti.
Pa vendarle je ravno ta nema množica tista, ki dopušča, da se okoli nas na vsakem koraku dogajajo takšne in drugačne krivice in ravno ta množica je obenem tista, ki ima v rokah moč, da opozarja na krivice in se aktivno bori proti njim. In kot pravi Huxley: da bi dosegli mir, bi morali kot družba negovati zaupanje, spoštovanje in medsebojno pomoč, namesto da trošimo milijarde za orožje. Ne gre za utopijo, naštete vrline so prav tako nalezljive kot sovraštvo in zlo ^
Rusija med vladavino Jelcina, Putina in medijske svoboščine
— Goran Majstorovič — ilustracija Aljaž Košir - Fejzo
Med državami bivše Jugoslavije in Sovjetske zveze so opazni analogni izzivi, ki jih zastavlja postkomunistična tranzicijska sodobnost. Boris Jelcin je bil prvi ruski predsednik, izvoljen na splošnih volitvah leta 1991. Pred tem je bil komunist, ki je ljubil kamere in javnost, zahodne televizije so najraje z njim delale intervjuje, bil je junak novega časa. Predvsem velja za neizpodbitnega demokrata: uradno neodvisen na političnem horizontu, toda pogosto bližji desnici, predvsem pa zagrizen antikomunist. Westernizaci-ja Rusije pa pogosto poteka za ceno krvi. O desničarskih preferencah priča tudi »tradicionalna« vojaška in gospodarska pomoč Srbiji v 90-ih. Dva mandata pripadeta Jelcinu, nato pa oba naslednja Putinu. Gre za skoraj dvajset let v marsičem idejno analogne politične linije. Levi oz. liberalni center, ki bi Rusijo lahko približal Evropi, ostaja šibak vse do danes.
1991-1999: Boris Jelcin
Prvi premier po perestrojki Jegor Gajdar leta 1992 radikalno reformira gospodarstvo, zato pride do »šok terapije«.
Rubelj devalvira, cene skočijo astronomsko visoko in večina prebivalstva izgubi vse svoje prihranke. Plača naraste za petintridesetkrat, cene pa za dvestokrat. Ne preseneča, da v težkih časih tujci z Zahoda hvalijo Jelcinov program, saj govorijo pretežno z angleško govorečimi Rusi - slojem taj-kunskih mešetarjev, ki jim gre Jelcinov režim na roke. Poleg tega ima zahodni trg prosto
pot na ruskega. Razen osnovnih prehrambnih izdelkov, ruskega blaga na policah ni najti prav veliko. Brezpravni in najrevnejši, za razliko od Afrike in Južne Amerike, niso polpi-smeni domorodci in staroselci, temveč jedrski fiziki, doktorji znanosti, znanstveniki in učitelji - vrhunski kader, ki ga mora Amerika le priti iskat. Pride do katastrofalnega odliva možganov ali utečke mozgov. Rusko gospodarstvo in socialne službe leta 1993 preprosto razpadajo. Prej prazne trgovine in dolge vrste po letu 1991 zamenjajo ulice, polne kioskov, v katerih prodajajo cigarete, žganje, vi-deorekorderje, CD-plošče, pivo itd., ki so videti kot umetnine. Na drugi strani pa frustrirane množice: vse se zdi na dosegu roke, dejansko pa so vmes prepadi večletnih plač.
Posledično se upreta duma in vrhovni ruski sovjet, ki družno želita obračunati z Jelcinom. Konec l. 1993 pride do puča, predsednik zato sovjet protiustavno razpusti, ta pa mu udarec vrne in izglasuje impeachment, podprt z množičnimi protijelcinovskimi demonstracijami. Boris Nikolajevič uspe ohraniti zvestobo policije in uvede izredne razmere: nad dumo pošlje tanke in jo dobesedno razstreli. Demonstrante razžene, sledi prepoved vrste časopisov, političnih združenj, nosilci demokracije pa znova postanejo tanki. Cenzura čisti vse članke s kritiko na račun predsednika: »Izhajali smo z belimi lisami, takšne cenzure nismo poznali niti pod komunističnimi cenzorji,« pravi novinar Jurij Bujda. Ko časopis Sevodnja (prev. Danes) želi objaviti, da so ogromne demonstracije pognale uradni Kremelj v brezupno paniko in razsulo, spričo katerih se je predsednikov štab preprosto razbežal, je bila novica cenzurirana. Ruski predsednik po zmagi v nemirih požgani in zbombardirani parlament temeljito obnovi. Povprečna plača se usidra na stotih dolarjih, kar je pol manj kot za časa Gorbačova. Pod Jelcinom se zaradi korupcije ter razvrednotenja izobrazbe razcveti znamenita ruska mafija. Gangsterji se v Moskvo stekajo z vseh koncev bivše Sovjetske zveze. Značilna je uporaba visoke tehnologije in njenih zadnjih dosežkov, ki organiziranemu kriminalu zagotovijo visoko stopnjo mobilnosti in učinkovitosti. Nastopi dvovladje mafije in uradne oblasti. Najboljši ruski izvozni artikel postane kriminal.
Prizanešeno ni niti medijskim svoboščinam. Oktobra leta 1994 Dmitrij Holodov, najprodornejši novinar Mladega komsomol-ca, konča kot žrtev atentata. Na spektaku-larnem pogrebu se zbere skoraj dvajset tisoč Moskovčanov. V svojih člankih obračunava s
korupcijo v armadnem vrhu in z izginotji orožja. Trdoglava generaliteta očitke zavrača: čeprav je bivša Vzhodna Nemčija z ruskim orožjem dobesedno preplavljena, po uradnih podatkih količina izginulega orožja med letoma 1946 in 1992 ne presega zasebne zbirke Zmaga Jelinčiča. Zato Mladi komsomolec javno pozove vojake, naj se vojnemu vrhu uprejo. General Gračov v televizijski oddaji z Vladimirjem Poznerjem, slavnim novinarjem, zatrdi, da je zanj novinar Holodov sovražnik št. 1. Izjavo pozneje izbrišejo. Med časopisno hišo in vojsko se vname vojna, v kateri Jelcin stoji zgolj ob strani: vplivnemu generalu Gračovu je namreč večni dolžnik, ker mu je ta leto poprej pomagal obstreljevati dumo. Kasneje proni-cljivi novinar na svoji poti v Severno Osetijo odkrije zaprto vojaško območje, kjer naj bi vlada šolala posebne enote eksekutorjev. Vojaške rabote razkrije tudi z načinom smrti: v aktovko mu namestijo bombo, ki eksplodira v časopisni redakciji. Časopisni kolegi nesrečno preminulega novinarja pravijo, da trupla, če bila aktovka odprta, kjer jo je našel - v nabiralniku na železniški postaji - ne bi bilo moč identificirati in tako povezati atentata z armadnim vrhom. Leta 1996 na predsedniških volitvah zopet gladko zmaga Jelcin - napol mrtev. Poraznega zdravstvenega stanja, toda izredne politične moči tekmece pusti daleč za seboj. Zaradi bolezni takoj po volitvah izgine iz medijev. Na mestu je analogija z Leninom: oba sta imela poleg zdravniškega koncilija najožje sodelavce - trojka Stalin, Kamenjev in Zinovjev - ki so odločali, kaj sporočiti v javnost. Nastopijo medijska ugibanja, skrivnostnost - podobno skrivnostno je bilo umiranje Tita v ljubljanskem kliničnem centru - in informacijske malverzacije tudi v primeru Jelcina ne izostanejo. Obema, Leninu in Jelcinu, žile apni arterioskleroza. Marjan Britovšek omenja primerjavo s Stalinom, ker sta imela oba v vladi svoje vohune, ki so poročali o njenem delovanju, ter rimskim Neronom oz. aziatskimi tipi diktatorjev: »Sedaj se malo vrača na carje, toda ohranil je neko demokratično noto. Razen dume, ki jo je razstrelil, svojih političnih nasprotnikov ne pobija.« Ena izmed ruskih posebnosti v tem času je, da so vsi mediji poleg politike prepuščeni na nemilost bančnim centrom moči, kar nanje sproži dodatne pritiske. Kot grešni kozel v javnost curlja antisemitizem. Jelcinova oblast je tudi tu podobna caristični: z orkestriranim in nadzorovanim antisemitizmom preusmerja in zadržuje socialni revolt. Tako Literaturnaja gazeta predlaga učiteljem za otroke šolski spis o tem, kaj čutijo do kavkaških narodov. Poslanka Galina Starovojtova pozove dumo, da naj cenzurira sovražne antisemitske govore: »Ko poslušam številne poslance, ki branijo antisemitizem, mislim, da bi morali prej prinesti spričevalo o svoji duševni prištevnosti.« Poslanka je tudi oster kritik Jevgenija Primakova zaradi sodelovanja z režimoma Slobodana Miloševica in Sadama Huseina. Dvajsetega novembra 1998 pade pod streli atentatorja. O politični motiviranosti priča morilsko orožje, ki je bleščeče in luksuzno.
1999-2008: Vladimir Putin
Avgusta 1999 na politično prizorišče stopi Vladimir Putin. Zavzema se za ponovno oživitev jedrskih poizkusov na Novi zemlji in vključitev svetovno prodornih ruskih mafijskih skupin v državni sistem. Zvest je Borisu Nikolajeviču, ki namesto generalov in starih političnih mačkov instalira njega. Politik dobre izobrazbe, številnih izkušenj in velikih sposobnosti, ki pa so slabo prilagodljive načelom demokracije. Ker ima za seboj Jelcina, mu na prvih volitvah niti ni treba kandidirati ali imeti svoje stranke. Kasneje ustanovi »Enotno Rusijo« desnega centra. Novinarstvo se dalje sooča z represijami.
Omeniti gre ruski Pen-Center, ki je v očeh javnosti prisoten
zlasti za časa sovjetskega režima, ko so iz države bežali di-sidenti. Aleksander Tkačenko, sekretar Centra, pojasnjuje: »Pri nas ni prave svobode tiska. Situacija je podobna zeljni glavi, ki ji trgaš vrhnje liste. Bolj ko se bližaš jedru, bolj nevarno postaja. Če ga dosežeš, te ubijejo za deset tisoč dolarjev, morda za manj. Samo razkrivanje politike ni usodno, fatalne so teme o velikih denarjih.« Putin govori eno in dela drugo: zavzema se za svobodo izražanja in istočasno uvede vojaško cenzuro.
Ker novinar Babicki poroča o vojni v Čečeniji bolj verodostojno, kot bi to ustrezalo oblastem, ga le-te razglasijo za državnega sovražnika in vohuna. Svetla stran je, da se prezident zaveda, da država ne sme ostati izolirana od Zahoda - stiki z razvitim svetom novinarjem zagotavljajo določeno varnost. Na prvi bojni črti s Putinom je časopis Novaja Gazeta, ki neposredno pred volitvami razkrije indice o vmešano-sti FSB, naslednice obveščevalne službe kgb, v podtikanje bomb v stanovanjske bloke in objavi, kdo in kako je financiral zmagoviti pohod Putina: tik pred izdajo časnika z računalniške mreže izgine vsebina številke. Eden glavnih urednikov Sergej Sokolov zadevo komentira: »Putin ne trpi javne kritike. Novinarji večjih medijev imajo hitro nad 1000 $ plače. Student, ki se zaposli, ima desetkrat večjo plačo od svojega profesorja na univerzi! Jasno, da bo pisal tisto, kar mu naročijo oziroma plačajo. Kdo bo tvegal in padel s standarda avtomobilov, blišča restavracij nazaj v životarjenje? Sprejeli smo dejstvo, da smo lahko raziskovalni in neodvisni samo z napol praznimi denarnicami. Nekdanji CK so zamenjali oligarhi.«
Svetovna javnost je onemela 7. oktobra leta 2006, ko je bila Ana Politkovska, radikalna novinarka, ustreljena. Bivši obveščevalec Aleksander Litvinenko, ki so ga pozneje zastrupili, obtoži Putina, da je naročil njen umor osebno. Politkovska se je soočala z grožnjami s smrtjo na dnevni bazi.
Poskušali so jo zastrupiti že leta 2004 med potjo v Beslan, da ne bi poročala o zajetju talcev v tamkajšnji osnovni šoli. Putin daje nastavke za dvig življenjskega standarda običajnega oz. normalnega človeka na dostojno raven, kar za Rusijo v zgodovini ni veljalo prav pogosto. Z dvigom življenjskega standarda si kupuje medijsko tišino in tako nabira politične točke pri najširših slojih.
Politkovska je ena izmed 213 novinarjev, ki so bili v Rusiji ubiti v zadnjih petnajstih letih.
Putin skuša uveljaviti Medvedjeva kot naslednika, po izteku mandata pa bo znova skušal priti na carski prestol. Ali se mu bo slednji zmogel upreti?
1991
1992
1993
1994


1995
1996
1997
1998

1999
2000
2001
2002
2003
2004
2005
2006
Spopad iluzij
—	Anej Korsika
—	ilustracija Istvan David
»Ne, ne in še enkrat ne! Ni jebe-no nevarno! Iran je najbolj varna država, v kateri sem bil!« sem malce naveličano odgovarjal na zaskrbljena vprašanja prijateljev, ki so me z očmi sumničavo pregledovali, če imam še vse okončine. Iranci so neopisljivo gostoljubni in iskreno prijazni ljudje, katerim na moje veliko presenečenje Slovenija ni neznanka na zemljevidu in z gotovostjo
Iran je država o kateri vlada bogastvo ste-reotipov, ki z Iranskim vsakdanom ni so tako povezano kot na Zahodu mislimo. Življenje v državi v marsikakšnem pogledu bistveno bolj normalno kot na Zahodu.
13.000= 1€
Iranska valuta rial že vrsto let boleha za kronično inflacijo, kot popotnik lahko ob menjavi denarja zelo hitro postaneš milijonar. Iz vsakega bankovca nas seveda pozdravlja, kdo drug kot, Imam Homeini.
4.172.000
sodčkov surove nafte na dan postavlja Iran na mesto 4. največje proizvajalke nafte na svetu, za Rusijo, Savdsko Arabijo in Združenimi državami, a so je zaradi zastarelih rafinerij zmeraj več primorani tudi uvažati.
444 dni
je bilo 52 državljanov zda talcev islamistič-nih študentov. Incident je znan kot »iranska kriza s talci.« Po Islamski revoluciji se je namreč Iran iz največjega zaveznika spremenil v največjega sovražnika zda. Danes je bivšo ameriško veleposlaništvo muzej mučenikov, umrlih v Iransko-iraški vojni.
2.300.000
turistov je v letu 2009 obiskalo Iran. Za primerjavo, Avstrijo je v letu 2007 obiskalo 20,8 milijona turistov. Po nekaterih izračunih naj bi bil Iran po številu zgodovinskih znamenitosti 10. država na svetu, po številu turistov, ki jo obiščejo pa šele 60. Seveda javna podoba, ki jo država »uživa« v svetovnih medijih k navalu turistov ne pripomore, vendar bo vsak, ki se s tem ne obremenjuje, ob obisku države bogato nagrajen.
lahko rečem, da sem ob omembi naše države doživel manj praznih pogledov kakor marsikdaj na potovanjih po Evropi. Delno »krivdo« za to nosi tudi naša levjesrčna igra na letošnjem svetovnem prvenstvu proti velikima nasprotnikoma Irana Združenim državam Amerike in Angliji, kjer so vsi v en glas navijali za naše moštvo. Iranci so veliki privrženci nogometa in se še danes ponosno spominjajo legendarne tekme na svetovnem prvenstvu leta 1998 v Franciji, ko so z 2:0 premagali zda.
Geneza modernega Irana
Če želimo razumeti Islamsko republiko Iran, moramo razumeti njeno zgodovino odnosa z zda. Iran je 18. največja država na svetu, velika za kar 80 Slovenij, ima 75 milijonov prebivalcev, od tega
jih je več kot 70 % mlajših od trideset let. Območje bivše Perzije (ime Iran je leta 1935 začel promovirati Reza Shah) ima izjemno bogato zgodovino.
A vendar moramo omeniti, da za največje navdušence nad zgodovino perzijske civilizacije Iran niti ni najboljša lokacija, saj so nemška, ameriška, francoska in angleška kolonialna gospoda vse, kar se je vsaj v grobem dalo prevažati, enostavno pokradli. V Perzepolisu, enem najbolj impozantnih arheoloških najdišč, najdemo podpis Henryja Mortona Stanleya, v Louvru, Berlinu, Londonu in Chicagu pa vse tisto, kar tam manjka.
Šah Reza Pahlavi, sin zgoraj omenjenega šaha Reze, je Iranu kot monarh vladal med letoma 1941 in 1979. Tako kot Kemal Atatürk v Turčiji, se je šah v Iranu zavzemal za moderni-
zacijo in je izvajal politiko, ki je kot nož rezala skozi vse tradicionalne odnose. Pospešena modernizacija in industrializacija države sta bili združeni z brezkompromisnim podrejanjem interesom zda. V tem času ji je Iran predstavljal daleč najmočnejšega in najbolj zvestega zaveznika na Bližnjem vzhodu, tako kot danes denimo Saudska Arabija in Izrael. Ameriške korporacije so dobile velikodušne koncesije za gradnjo rafinerij (Iran je tretja najbolj bogata država z nafto), v upravnih odborih so imeli Američani 50 % zastopanost in pravico veta. Vladavino šaha Pahlavija je zaznamovala tudi dekadentna razkošnost, vredna Ludvika XVI. Ob praznovanju 250. obletnice iranske monarhije je možak hladnokrvno porabil 100 milijonov dolarjev, medtem ko je veliko Irancev še zmeraj živelo v revščini. Vsakršne poizkuse politične opozicije je surovo zatrla tajna služba SAVAK, podpora šahu pa je bila vsak dan manjša. Navkljub izdatni podpori Amerike in cie se je upor leta 1979 iztekel v islamsko revolucijo. Islamisti so ob množični podpori prebivalstva (za primerjavo: ocenjujejo, da naj bi v oktobrski in francoski revolucijo sodeloval 1 % prebivalstva, v Iranu pa jih je 10 %) in politični koaliciji s komunistično partijo ter drugimi akterji uspešno prevzeli oblast.
Revolucija ne bi nikoli uspela brez množičnega angažmaja žensk, a seveda si le-te nikoli niso predstavljale, kako se bodo stvari razpletle. Medenih tednov politične enotnosti je bilo kmalu konec. Vse politične sile, ki niso zastopale ortodoksnega islamizma, torej bolj liberalni islamisti, komunisti, ženske in drugi, so bile prepovedane ali potisnjene na politično obrobje. Nošenje rute je spet postalo obvezno, pravice žensk pa so drastično nazadovale. Odnosi z
40.000
operacij nosu na leto. Zaradi strogega kodeksa oblačenja, ki so mu podvrženi, je postalo izredno modno operiranje nosu in s tem poudarjanje tega, kar je vidno.
ZDA so se hitro poslabšali, in kot da že niso bili dovolj slabi, je zadnji žebelj v krsto zabila kriza s talci oziroma okupacija veleposlaništva zda v Teheranu, ki je trajala kar 444 dni. Seveda se je vse skupaj odvijalo na očeh svetovne javnosti in osramočene zda, ki z Islamsko republiko Iran niso bile več pripravljene sklepati kompromisov. V vsem tem vrvežu dogajanja, ko je svet z velikim zanimanjem opazoval revolucijo, ki je nasprotovala tako zahodnemu, kapitalističnemu, kot vzhodnemu, socialističnemu modelu razvoja (Foucault je v tem času celo obiskal Iran in se ob tem malce nadihal solzivca in naredil ogromno intervjujev z glavnimi političnimi akterji), je svojo priložnost zaslutil Sadam Hussein. S tem se je začela skoraj desetletna kalvarija iransko-iraške vojne in zahtevala več kot milijon žrtev ter se iztekla v zgolj nekaj kozmetičnih popravkov meje. Irak so podpirale ZDA, Sovjetska zveza, Kitajska, Evropa, praktično cel svet, medtem ko na strani Irana ni bil skoraj nihče, z izjemo Kitajske, ki je obema stranema nediskriminatorno prodajala orožje. Prav ta vojna je dokončno konsolidirala islamsko revolucijo in še danes ostaja del iranske folklore (velike stenske slike mučenikov, tj. vseh padlih, videvamo po stenah stavb v vseh večjih iranskih mestih; mošeje mučenikov itd.).
Demonstracije in položaj mladih
Dogodek, ki je najbolj zamajal »pridobitve islamske revolucije«, so bili protesti leta 2008 ob ponovni izvolitvi predsednika Mahmuda Ahmedinejada. Milijoni Irancev so preplavili ulice Teherana. Vrhovni vodja Ajatola Hamenei je že imel pripravljeno letalo, ki bi ga v primeru nadaljnjega zaostrovanja razmer odpeljalo v
Sirijo, vendar je bil upor surovo zatrt. Policisti in obrambne sile, ki jih je posebej za potrebe teh demonstracij pripeljal Ahmedinejad, so bili Arabci, ki niso ne razumeli ne govorili farsija, uradnega jezika Irana. Zato se je velikokrat zgodilo, da so na protestnike streljali, četudi so jih ti prosili le, ali lahko odpeljejo ranjence in jim ponudijo vodo. Vojska je vdirala na domove družin, ki so se pridružile t. i. »zelenemu gibanju«, in na koncu je Iran zapustilo še več intelektualcev in kritično razmišljajočih ljudi.
Vsak obiskovalec Irana se bo prej ali slej zapletel v pogovor z gimnazijcem ali študentom, ki ga zanimajo življenje na Zahodu ter naše predstave v Iranu. Imel sem dragoceno izkušnjo spoznati veliko mladih Irancev in se z njimi pogovarjati. Tohid in Sina, nadebudna študenta, ki sta bila bolj vešča nemščine kot angleščine, sta pojasnila, da se namesto v klubih mladi srečujejo in zabavajo po privatnih zabavah, vino pridelujejo doma ali ga prešvercajo iz tujine, namesto odkritih zmenkarij se pari skrivajo po klopcah v parkih. V Islamski republiki Iran življenje teče drugače in pri tem, da se zaobide vsa pravila, je potrebno biti zelo previden in iznajdljiv. Večina ni zadovoljna niti z islamsko državo niti z obstoječo politično kliko in se strinja, da so to največji problemi današnjega Irana. Predstavljajte si, da živite v državi, v kateri en izmed parlamentarcev na glas ugotavlja, da stroga pravila oblačenja še zmeraj niso dovolj stroga ter da še vedno obstaja možnost za pohujšanje. Možak je namreč ugotovil, da nošenje kratkih rokav pri moških (ženske jih tako ali tako ne smejo nositi) lahko predstavlja potencialni greh, saj koža na komolcih preveč spominja na testise!?
A na veliko presenečanje sprememba spola v Iranu ni znanstvena fantastika, ampak realna
možnost za tiste, ki si to želijo in seveda lahko privoščijo. Da velikih državnih vlaganj v razvoj gensko spremenjenih organizmov in jedrske tehnologije niti ne omenjamo. Skratka, tisto, kar je v skladu s Koranom, se glede na potrebe vladajoče nomenklature dinamično spreminja. Navedimo ob vsem še dveletni vojaški rok (ob primerni debelini denarnice in pravih povezavah se mu seveda da izogniti), in dejstvo, da so perspektive in želje mladih usmerjene predvsem na Zahod, ni več presenetljivo. Sina bo prihajajočo pomlad odpotoval na podiplomski študij v Nemčijo, Tohid se še trudi pridobiti vizo in pri tem doživlja skorajda Tantalove muke. Tako kot večina ostalih Irancev, ki sva jih spoznala, oba govorita več jezikov in večina mladih študira naravoslovno-tehnične vede, v družboslovju in humanistiki namreč ni prihodnosti ... Tudi v tem pogledu sta si Iran in Slovenija podobna. V pogovorih se je zazdelo, da so njihove predstave o Zahodu kanček naivne, rekoč: nihče vam ne diha za ovratnik, svobodno se lahko zabavate, potujete in izbirate svoje partnerje, ne da bi vas ob tem gnjavila celotna družba. Že res, da imamo svobodo, a se ta od daleč bolj blešči kot od blizu in namesto politične diktature je tukaj na delu prav tako neizprosna diktatura kapitala.
Kakšna je prava logika odnosa med zda in Iranom? Situacijo lahko primerjamo z romanom Kurta Vonneguta Mačja zibka, v katerem nastopata Bokonon in Earl McCabe, ki upravljata tropski otok. Nikakor jima ne uspe vpeljati napredka in reda med otočane, zato se domislita rešitve v obliki kulta, bokononizma. Zavoljo tega, da bi religija postala še privlačnejša, Earl McCabe Bokonona izžene v pragozd in bokono-nizem prepove z zagroženo smrtno kaznijo. Te se sicer skoraj nikoli ne udejanjijo in tudi sam
McCabe ostaja privrženec kulta bokoninizma. S tem jima uspe vzpostaviti družbeno dialek-tiko in uspešno udejanjiti model nadzorovanja in discipliniranja. Zdi se, da sta se tudi Iran in ZDA zapletla v podobno dialektiko. Prvi brez ZDA sploh ne more funkcionirati, saj je antago-nizem do slednje vpisan v samo jedro islamske revolucije. Po drugi strani zda v Iranu vidijo priročno apologijo za udejanjanje svoje globalne geopolitike.
Državi sta kakor boksarja, ki sta se znašla v večnem klinču in ne poznata več drugačnega odnosa ter svoje delovanje utemeljujeta na delovanju in obstoju drugega. Vse to običajnim Irancem seveda ne koristi, zato jim želimo, da bodo sposobni več, kot je sposobna anemična levica na Zahodu in da bodo lahko čim prej ob čim manjših žrtvah zaživeli v družbi, ki bo svobodneje dihala.
Severna Koreja
Kapitalistične mokre sanje?
— Robert Bobnič — ilustracija Matjaž Romel
	
Kim Il-sung, Kim Il-jong	gnoj-lI miK, gnus-lI miK
Omemba podatka, da se v Severni Roreji nahaja sodobno kapitalistično industrijsko območje, pravzaprav prava kapitalistična enklava, ki v največji meri uteleša delovanje proizvodnega sistema, kjer se v nerazločno zmes prepletejo poglavitni sluzasti elementi tega sveta, torej kri, solze, švic in denar, utegne za trenutek zamajati popularni imaginarij o severni polovici korejskega polotoka kot absolutnemu prostoru totalitarizma, zla in neprosojne zaprtosti. Poudariti velja časovno komponento: ko se trenutek ove samega sebe, imaginarij strumno koraka dalje. Ne gre torej za kakšno odkritje posebnega značaja - saj industrijski kompleks obratuje že od leta 2004, o njem se piše, govori in poroča (razmišlja malo manj) - marveč za »razkritje« tiste vrste, ki je analogno onemu z WikiLeaksa o ameriških vojnih dokumentih. Slednje je »razkrilo« ravno tisto najbolj vidno, znano in obče; skratka, z Lacanom rečeno, izreklo je škandalozno ugotovitev tipa, da je ženska pod obleko čisto naga. In prav tako je z omenjeno kapitalistično enklavo, saj omogoča izrekati trditev, da se v Severni Roreji nahaja samo jedro globalnega kapitalizma. Trditev, ki jo lahko beremo v vsej njeni razsežnosti.
Kapital ma vas rad!
Industrijski kompleks Kaesong, o katerem govorimo, je plod sodelovanja med južnokorejskim podjetjem Hyundai Assan in severnokorejsko vlado, ki je bil vse od leta 2000 pokrit s južno-korejskimi težnjami po ponovni združitvi obeh polovic razkosanega polotoka. Kompleks v Kaesongu, ki meri 66 kvadratnih kilometrov in je le streljaj od demitalizirane cone, nastale ob prekinitvi ognja v korejski vojni, je bil tako v preteklosti pojmovan kot simbolno stičišče obeh držav, točka poenotenja in skupnih interesov. Če se je po letošnjih incidentih v Japonskem morju, ko naj bi Severna Koreja potopila južnokorejsko podmornico - slednja je po morju rovarila zavoljo vojaških vaj, ki jih spodbuja ameriška vojska - takšna ideološka ljubezen malce ohladila, pa se ekonomska nadaljuje. Navzlic prekinitvi odnosov tudi znotraj enklave v Kaesongu dela okoli 40.000 severnokorejskih delavcev.
Seveda Kaesong ne označuje kakšnega emancipatornega koraka za državljane Severne Koreje, niti ne procesa združevanja, o katerem že sam premislek zaradi specifičnega zgodovinskega in geopolitičnega položaja zahteva samosvojo obravnavo, temveč le nov način podrejanja. Nastanek cone je zavoljo tega treba obelodaniti v preseku globalnega in lokalnega gibanja kapitala. Če je vzhodna Azija v preteklih desetletjih za zahodni kapital ponujala pomemben bazen poceni delovne sile, pa je Kaesong primer, ko že sam vzhodnoazijski kapital odhaja iz teh držav, iščoč ter izsiljujoč novo delovno silo. Kaesong je bil tako zasnovan za srednje velika južnokorejska podjetja, za katera je domača in lokalna delovna sila postala predraga, severnokorejska pa zaenkrat še ne:
plačilo, ki so ga pred kakima dvema letoma za (uradni) 48-urni delavnik dobili delavci (predvsem gre za delavke), je bilo okoli 57 dolarjev, torej 0,25 dolarjev na uro.
Po nekaterih podatkih naj bi severnokorejska vlada že lani zahtevala znatno povišanje plačila, vendar so bili popravki kakopak minimalni. Skoraj odveč pa se zdi povedati, da v kompleksu prevladuje tekstilna in obutvena industrija ter da stolčke vodilnih pozicij grejejo južnokorejske riti.
Kaesong je tako še eno posamično udejanjanje občega in s tem strukturnega pojava, ki ga označujemo kot izvozno-predelovalne cone. Vasja Badalič v svoji knjigi Za 100 evrov na mesec tovrstne cone enostavno definira kot »majhno zamejeno območje znotraj države, katerega namen je privabiti tuje, izvozno usmerjene korporacije s ponujanjem ugodnih investicijskih in trgovskih pogojev, ki bodo korporacijam omogočili čim uspešnejše opravljanje njihovih proizvodnih nalog«. Bolj, kot da bi pojav na tem mestu merili ekonomsko, ga velja meriti politično, saj je ključna determinanta teh con, da gre za prostor suspenza - z Badaličevimi besedami: »Opredelitev cone kot polja izjeme je ključnega pomena pri vzpostavljanju disciplinskega režima, ki bo omogočil učinkovito izkoriščanje conske delovne sile«. Država cono po večini ustvari na način,
da določenemu delovnemu prostoru in delovni panogi odredi status izjeme, kjer ne veljajo nacionalni ali transnacionalni zakoni/pogodbe. Cona je tako materializacija liberalizacije, ki pa ne samo, da je inavgurirana z zavestno politično odločitvijo, temveč je tudi vseskozi podprta z različnimi državnimi oblastnimi posegi - posebni zakoni o davčni olajšavi, prepoved določenih že pridobljenih delavskih pravic, kot so združevanje v sindikate ali druge kolektive, posebni disciplinarni prijemi in navzočost raznolikih represivnih aparatov.
Izključi, vključi, izključi, vključi ...
Dejstvo, da se države tretjega sveta odločajo za vzpostavitev con, seveda lahko tolmačimo na način, da skušajo privabiti tuje investicije in s tem domačemu prebivalstvu omogočiti vsaj minimalni dohodek, ki jim je v domačih strukturah odtegnjen. Vendar s tem zgrešimo dve stvari: prvič, prihod tujega transna-cionalnega kapitala poteka v spregi z reprodukcijo lokalnih elit in utrjevanjem notranje hegemonije. Drugič, poroka kapitala s poceni delovno silo ni tako preprosta, kot se zdi na
prvi pogled: če namreč lahko rečemo, da kjer je poceni delovna sila - z drugimi besedami: revščina - tja sili kapital, velja reči tudi obratno: kamor sili kapital, tam se ustvarja poceni delovna sila. Povedano drugače: ne obstaja (poceni) delovna sila, ki čaka na kapital, temveč se ustvari šele, ko kapital že pride. Zvijačnost, ki je tu na delu, pa je v tem, da je kapital vedno že tu - kapital pač ni Godot. Države potemtakem ne privabljajo investicij, ker bi bile sistemu zunanje, marveč zato, ker so mu še kako notranje; notranje so natanko skozi mesto na periferiji, kamor jih gibanje kapitala že vnaprej odredi. Kar pomeni, da sila, ki je gonilo sistema, vključuje tisto, kar je najpoprej izključila. Stvar lahko zamotamo in rečemo naslednje: izključuje z namenom, da lahko kasneje vključi ter vpne v nov red podrejanja, ki ga vseskozi poustvarja.
Kakšne vrste uvid potemtakem na tem mestu ponuja Severna Koreja? Cona v Kaesongu je vsekakor primer, ki govori o vzpostavljanju azijskih centrov moči, izžemanju še tistih najbolj oddaljenih, eksotičnih in - hm - nekapi-talističnih področij. Res je, vendar je stik globalnega proizvodnega sistema in državnega
totalitarizma, ki ga pooseblja severnokorejska diktatura Kima Jonga Ila, še mnogo več.
Severna Koreja v odnosu do globalnega reda ne predstavlja nič drugega kot paradi-gmatski primer izključitve, ki je propagiran z obeh strani - tako zunanje kot notranje. Medtem ko mednarodna skupnost, se pravi ime za ideološki zastor antagonizmov, ki so notranji globalnemu režimu, Severno Korejo izključuje na podlagi fantazme o svetovni grožnji, pa se sam severnokorejski režim izključuje na podlagi ideologije džuče, nekakšne verzije samozadostnosti v vseh pogledih. Če bi hoteli tovrstno izključitev nasloviti pravilneje, bi morali ubrati pot zgodovine, ki ne seže le do sovjetskih in ameriških interesov na korejskem polotoku, temveč vsaj do japonskega kolonializma iz začetka stoletja. A vendarle se po poti da stopiti tudi strukturno, ki kaže, da pravo vprašanje - kaj šele trobljenje v rog rešitve - na tem mestu ni vprašanje poskusa vključevanja, marveč, kakšne vrste vključenosti predstavlja že obstoječa izključenost.
Zato je Severna Koreja že sama po sebi primer izvozno-predelovalne cone. Tako, kot je Kaesong izvozno-predelovalna cona v Severni
Koreji, je Severna Koreja v vsaki izvozno-prede-lovalni coni. Prostor suspenza, kjer sta delavka in delavec oropana svoje človeškosti, kar pomeni političnosti v smislu delovanja ter mišljenja, vpeta v popolnoma podrejen položaj, podvržena goli animaličnosti, na katero se lepijo mizerna plačila, je analogni posnetek totalitarizma kot političnega reda, kjer družbeni odnos dominacije pride do svojega skrajnega roba. Vprašanje življenja - ne govorimo o golem, biološkem dejstvu življenja, temveč o takorekoč dobrem življenju -je tako prepuščeno gospodarjevi (suverenovi) kaprici, ki pa ni nič drugega kot kapital sam.
Skorajda bi lahko zapisali, da se kapitalizem v Severni Koreji vrača k sebi domov, k svoji »diktaturi«, ki jo nosi v sebi in ki je potrebna za nemoteno delovanje. Samo zamislimo si: trd oblastni režim, ki z izostrenostjo represivnih instanc producira in reproducira poceni delovno silo, armado ljudi brez imen, preko katerih se kuje presežna vrednost - mar ni to kapitalizem at its best? Kajpada smo tu potrkali na odprta vrata, ki jih ne odpira niti Severna Koreja, niti jih ni pred nedavnim odprla Kitajska, temveč so odprta skozi vso zgodovino kapitalistične ekspanzije.
Svetov je več, kapital je en
Navsezadnje je tudi sam antagonistični odnos med Severno Korejo in ostalim svetom, le zagri-njalo odnosov, ki jih vzpostavlja realnost globalnega kapitalizma v zdajšnji fazi.
Tega ne gre jemati v vulgarnem smislu razumevanja ideologije, kjer bi se ena in druga stran tega zavedali, morebiti celo sestankovali in vlekli skupne niti. Ne - zadeva je dosti hujša, saj gre za zagrinjalo odnosov, v katere smo na takšen ali drugačen način vpeti vsi. Še enkrat: Severna Koreja je tam samo
zato, da prikrije, kako je venomer tudi že tu.
Če izvozno-predelovalna cona kaže, da ima kapitalizem že sam v sebi vpisan eksces, »izredno stanje«, da ne gre za napako, ampak pravilo, in če je globalizacija mehanizem, ki odreja, kdo iz tega ekscesa profitira ter kdo ne, potemtakem cone suspenza na takšen ali drugačen način od znotraj določujejo družbene odnose in zavest o njih nasploh. Kot pa se za družbo neskončne izbire spodobi, obstajajo različni načini »suspenza«: migrantski delavci, prekerne zaposlitve, tekstilne delavke, po novem celo doktorski študentje itn. Globalizacija, s katero nas pelje še vedno dobro brneč neolibe-ralni motor, tako ne pomeni preprosto, da je tu (zahod) prostor dominirajočih in tam (vzhod, jug) dominiranih, marveč, da se dominirajoči in dominirani v čedalje večji razdalji vzpostavljajo tako v tu kot v tam.
A vendar: je drugačen svet mogoč? Da, svetov je namreč več, a kapital je en sam.
Pomanjkanje masovnega študentskega gibanja v Ugandi
— David Tumusiime — prevod Tomaž Iršič — ilustracija in grba Miha Kosmač
STUDENT

Uganda nima masovnega študentskega gibanja v konven-cionalnem pomenu besede. Študentske organizacije, kjer študentje volijo svoje predstavnike in vodstvo, sicer obstajajo na številnih univerzah, vendar imajo le-te bolj ceremonialno funkcijo kot karkoli drugega. In seveda takšna pozicija tudi dobro izgleda v življenjepisu. Za primer lahko navedemo Univerzo Makerere (najstarejša in najbolj prestižna univerza v Ugandi), kjer je študentskemu svetu večkrat spodletelo preprečiti dvig šolnin za tuje študente, prav tako pa jim ni uspelo preprečiti privatizacije osnovnih uslužnih dejavnosti, kot je, recimo, kdo kuha obroke za študentski svet.
S tem v mislih smo povprašali raznolik vzorec mladine in bivših študentov, kaj je po njihovem mnenju vzrok, da Uganda (vsaj na univerzitetni ravni) nima študentskega telesa, ki bi agitiral proti kršenju državljanskih pravic in ostalim podobnim nepravilnostim, ki se dogajajo v državi. Dobili smo zelo raznolika mnenja.
David Tumusiime piše za vzhodnoafriško spletno revijo in radijsko oddajo Studio Edirisa (studio.ug).
Allan Biian Ssenyonga, 29
(ugandski samostojni novinai - družbeni
komentator - nastanjen v Kigali, Ruanda)
Morate razumeti, da se je velik del mladine v Ugandi rodil po letu 1986 in je odrasel v tem sistemu. V sistemu, kjer je korupcija sprejeta z odprtimi rokami, kjer so pokvarjeni uradniki nagrajeni, namesto da bi bili kaznovani. Korupcija je sprejeta kot način življenja, zato večina mladih tiho čaka, da pride do »korita«, kot je zapisal nek novinar o položaju v Keniji.
Vprašanje agitacije proti kršenju državljanskih pravic je zašlo v slepo ulico, saj je vlada vedno pripravljena spustiti neusmiljeno vojsko in odpadne varnostne operativce (tako imenovana četa kiboko) nadvse vrste demonstratorjev, miroljubne ali ne. Demonstracije so pojmovane kot upor proti oblasti in ne kot legitimna zahteva za pridobitev pozornosti tistih, ki lahko vplivajo na nepravilno politiko.
Mladina se je tako vdala v usodo, saj je priča dejanjem pokvarjenih voditeljev, ki bi naredili vse, da ostanejo na oblasti in se nekaznovani iz-mažejo, medtem ko kradejo javni denar. Po drugi strani pa si strogo kaznovan, če samo poskušaš postaviti pod vprašaj status quo. S prepovedjo popularno imenovanih »bimeez«, javnih debat na radijskih postajah, bo potrebno veliko žrtvovanja, da boš sploh slišan. Zato smo prepuščeni »če jih ne moreš premagati, se jim pridruži« mentaliteti.
Businge Abid Weere (predavatelj na Univerzi Mountains of the Moon v Fort Portalu)
Kot predavatelj na univerzi delujem že dve leti in upam, da sem se vsaj malo približal rešitvi tega problema. Mladinsko vodstvo v Ugandi je farsa. Ti tako imenovani voditelji se samo klanjajo ljudem na oblasti. Mislim, da za tem stoji več različnih razlogov. En izmed njih je divja raven korupcije v družbi.
Mladino se je prepričalo, da je korupcija del družbe in da ne moreš napredovati, če ne postaneš del sistema. Kakršenkoli upor vodi do pregona in odstranitve iz pozicije moči. Ekonomska situacija v državi in strah pred slabšim začetnim položajem vodita mladinske voditelje v prili-zovanje starejšim generacijam in nadrejenim. Kar pomeni, da tisti, katerim se vsi prilizujejo, odločajo o vsem. In seveda so njihove odločitve v lastno korist.
Drugi faktor, ki ga opažam, pa bi utegnile biti kulturne tendence v družbi. Mladi imajo vcepljeno mišljenje, da so samo starejši lahko modri. Starešine so elita družbe in nočejo izgubiti tega položaja. Mladina pa je vzgojena tako, da to sprejema. To mentaliteto krepi tudi naš izobraževalni sistem, ki mladino uči, da slepo verjame vse. Dokazati učitelju, da se moti, postane pekel zate, saj padeš na izpitu. Ko mladina končno pride do univerze, pa je že prepozno, saj verjame, da ne more spremeniti ničesar brez zadnje besede starešin. Vem, sliši se čudno, vendar je resnično. Redki, ki se trudijo, so s strani ostalih ožigosani kot problematični ter so hitro ignorirani in utišani. Če povzamem: pokroviteljska politika, slab izobraževalni sistem in kulturne tendence so tisti razlogi, ki omejujejo mladinsko vodstvo v državi.
Princess Ikatekit (univerzitetna študentka v zda)
Mislim, da je za to kriva kombinacija treh razlogov; pomanjkanje novitete, jalovost prejšnjih poskusov in tudi nekakšna lenost oz. pomanjkanje motivacije ali razloga. Naj podrobneje razložim: nekoč, v 60-ih, 70-ih, 80-ih oz . kadarkoli že, so se študentje strastno zavzeli za nekaj - vedno so imeli dejanski razlog; naj so bile to storjene krivice, za katere so čutili, da jih je treba popraviti, ali pa problematika segregacije oz. vojne itd. Počasi so prihajali s poti kolonializma in kasneje tudi vojne, zato so imeli željo po uporu. Prav tako je upor predstavljal nekaj novega. Nekaj, česar še nihče pred njimi ni storil. Ti študentje so se šolali na Univerzi Makerere! Veljali so za intelektualne velikane! Če na hitro previjem v sedanjost: stavke so le redkokdaj uspešne in včasih se zdi, da ljudje stavkajo le zato, da ohranjajo tradicijo. Zakaj agitirati, zakaj verjeti v nekaj, če na koncu ne bo nič storjeno za to, da se stvari izboljšajo? Korupcija je nekaj vsakdanjega - vidimo jo, pritožujemo se nad njo, smejimo se ji in na koncu se ji z vsemi ostalimi tudi pridružimo. Zakaj spreminjati status quo? Zakaj zazibati barko? Dosti laže je svoje radikalno razmišljanje obdržati zase.
Skoraj bi si upala trditi, da so generacije pred nami imele mentaliteto, po kateri se je za stvari, ki so resnično vredne, treba boriti, zanje je treba trdo delati. Z zmogljivejšo in boljšo tehnologijo pa si vedno pogosteje postavljamo vprašanje, zakaj hoditi po težji poti, če obstajajo lažje opcije. Novo vprašanje, domnevam, je: kaj je narobe z lažjo potjo? Takoj za tem vprašanjem se postavi še eno: zakaj ne bi vse dobre stvari, ki jih naredim, naredil zase, za sebe, za lastno korist. »Jaz« je trenutno dosti bolj pomemben kot »mi« ali »oni«. Pravzaprav ni nobene stimulacije v prizadevanju za boljši svet.
Mislim, da se kar prepogosto sklicujem na ta argument, a vendar je tukaj še izobrazba oz. pomanjkanje le-te. V Ugandi, kot se spominjam, je bilo kar neprijetno, če so me ljudje dojemali kot »intelektualko«. Zakaj si se bolj trudila kot ostali? Zakaj si poskušala očrniti ostale? Zakaj delaš več, kot je potrebno, da opraviš letnik? Dobesedno sem se namenoma držala bolj v ozadju. Predvidevam, da če bi bilo več intelektualnih gibanj oz. intelektualnih skupin, bi bilo tudi več ljudi, ki bi agitirali za pravice. Kako naj se ljudje odločijo, katero stran podpirajo, če ne berejo, ne poslušajo, ne razmišljajo in ne kritizirajo ničesar okoli njih?
Moji sovrstniki se potrudijo natanko toliko, da opravijo izpit, po drugi strani pa so precej bolj pridni pri žuriranju. Kar se tiče višjih idealov: kako naj se jih sploh doseže brez branja knjig in brez navdiha za trdo delo?
Bwesigve Friday Brian (mladinski voditelj)
Po mojem mnenju sta apatija ter gromozanska moralna in etična korupcija tisti, ki potiskata dinamično mladino stran od politike in vodstva. Ta »dinamična« mladina, ki je relativno načita-na, ima ugandsko vodstvo in politično sceno za preveč nemoralno. Torej jih lastna samopravič-niška drža odvrača od politike.
Osebno vidim trenutno politično vodstvo v Ugandi - skoraj na vseh ravneh - kot bolj zaskrbljeno za lastni interes kot pa za skupno dobro. Zato so ljudje tipa generalmajorja Mugisha Muntuja tako redki in nepopularni, saj njihov intelektualni govor ne privlači množic in celo ni priljubljen v lastnih strankah ^ to pa še dodatno odvrača od kakršnekoli participacije v farsi vodstvene scene, ki jo imenujemo ugandska politika.
Sam se ne dojemam kot nekakšen mladinski vodja, a vendar sem bil predsednik ugandske odvetniške študentske skupnosti (2008-2009), bil sem tudi ustanovni urednik revije Prima Facie na Univerzi Makerere (2007-2009) in sedaj sem pod ULSSO (ugandsko odvetniško študentsko skupnostjo, op. p.) ustanovil skupnost mednarodnega prava na Univerzi Makerere.
Sem ustanovni član skupine Inovacije za mladinsko opolnomočenje in razvoj, neodvisni
pisec umetniških in neumetniških besedil ter med drugim tudi aktivist za človekove pravice.
Na koncu še starejši ugandski novinar z več kot desetletnim stažem
Kot prvo, stvari, za katere vi mislite, da so trivialne in površinske, so v resnici najbolj pomembne in temeljne v življenju. Glasba in smeh sta bolj pomembna kot politika in filozofija. Edini razlog, zakaj politika in filozofija ter vse ostale intelektualne zadeve sploh obstajajo, je, da odstranijo ovire, ki stojijo na poti do uživanja družbe v majhnih zadovoljstvih, kot so enostavno ljubiti svoje otroke, nahraniti družino, objeti življenje, plesati in šaliti se. Torej je zdravorazumsko, da če nimaš nobenih ovir do uživanja v teh malih zadovoljstvih, po naravi ne boš nagnjen k obseda-nju s politiko ali filozofijo. Urbanemu srednjemu sloju v Ugandi je udobno in je zadovoljen, zato nismo politično aktivni. Vzemite nam del našega udobja in borili se bomo zanj. Če »greste v vas«, kot radi pravijo politični demagogi, in vprašate ljudi, česa si želijo, vam bodo dali direkten in jasen seznam zahtev. Želimo si stvari, ki nam omogočajo vodo. Želimo si stvari, ki nam omogočajo zdravje. Želimo si stvari, ki nam omogočajo preživetje. Itd. Želimo si, da bi odstranili drek, ki nam preprečuje, da bi cel dan plesali in se šalili. Nobeden vam ne bo rekel: »Želimo si neodvisen institucionalni okvir, ki nam bo zagotavljal svobodo prakticiranja vseh religij brez zadržkov in edini način, kako lahko to dosežete, je, da se ukorenini sekulariziranost vlade v ustavo.« Nihče ne bo rekel tega, dokler ne boste začeli preganjati njegove religije. Potem bo to »ukoreninjanje sekulariziranosti vlade v ustavo« postalo rešitev in ne problem. Sedaj so tam ljudje, ki samo radi tekajo gor in dol s plakati. To jih omamlja, osmišlja, jim dviguje ego in opravičuje njihove občutke o lastni pomembnosti. Sebe si predstavljajo kot križarske heroje. Plakati in uporaba besed, kot sta sekularizem in ustava, pomagajo pri potrditvi njihovih fantazij o sebi kot mlademu Ernestu Che Guevari. To so čudaki, fanatiki. To je samo praskanje intelektualnega srbeža. Iskanje nečesa, kar bi počel s svojo nemirno pametjo. Ali pa je samo način, kako se otresti globoko zakoreninjenih občutkov dvoma vase. Ugandski študentje se ne organizirajo, da bi protestirali proti kršenju državljanskih pravic, zato ker že uživajo vse državljanske pravice, ki jih trenutno potrebujejo. Torej hočete, da študentje na Univerzi Makerere organizirajo protestni shod proti žrtvovanju otrok? To bi bila vendar izguba časa. Če bi kdo pripravil shod, s katerim bi izrazil, da nasprotuje žrtvovanju otrok, bi bil naš odziv: »Ja, normalno, da nasprotujemo!« To je isto, kot če bi papež izdal pomembno sporočilo za javnost, v katerem bi izjavil, da je katolik. Kot drugo, žrtvovanje otrok se še vedno dogaja, ker je veliko ljudi temu naklonjenih. In ti ljudje že vedo, da veliko drugih ne odobrava ubijanja nedolžnih otrok. Za to ne potrebujejo demonstracij in govorov. Kaj morajo ugandski študentje narediti, če hočejo to preprečiti? Morajo raziskovati kot forenziki, ugotoviti, kdo bo ugrabil otroka, potem nenadno ukrepati, rešiti otroka, zajeti ugrabitelje in jih predati policiji. Agitacija? Zapravljanje časa. Samo negovanje ega za tiste, ki se hočejo počutiti globoke. Kar se tiče korupcije; pravijo, da je korupcija zakoreninjena v družbo. Ali veste, kaj to pomeni? Zakoreninjena. To pomeni, da je del nas. Je neobvladljiva. Tudi če agitira-mo, pripravljamo govore, demonstriramo itd. Če izvem, da si bil ti aretiran, ker je nekdo podkupil policista, potem bom jaz podkupil sodnika, da te spravim iz zapora. Vsi govorijo, agitirajo, demonstrirajo in govoričijo proti korupciji. A mlatenje prazne slame je ne bo odstranilo. Če hočemo, da izgine, moramo odstraniti potrebo po njej. Privatni sektor. Privatni sektor ne sodeluje s študenti in agitatorji. Sodeluje s strankami, ki zapravljajo svoj denar v kinu in barih.
Ali veste, kdo bo rešil to državo pred korupcijo? Ravno tisti ljudje, za katere mislite, da so politično apatični. Japiji, ki zapravljajo ves svoj denar - za kaj? Za ples ob glasbi in zbija-nje šal. To je pravzaprav bistvo vsega. Glasba in smeh.
V srcu teme
— Rok Kovač
Neredko se ob prebiranju novic o dogajanju v Afriki v človeku porodi globoka dilema. Ali je samo poročanje o novicah bolj žalostno od njihove vsebine? Medtem ko poslušamo masturbaciji podobne novice o novih višavah, ki jih dosega že tako nenadkriljiva raven evropske demokracije, Afrika ostaja prepuščena istemu medijskemu diskurzu, ki ji vlada že iz časov prvih poročanj globoko v dobi kolonia-lizma. Zamenjal se je bržkone zgolj medij.
Zadnje novice o grozodejstvih, zagrešenih nad civilnim prebivalstvom v regiji Severni Kivu na vzhodu Demokratične republike Kongo, so simptom iste paralize, v kateri so se otopeli oz. bolje topi mediji Zahoda zataknili že davno. Približno dvesto posiljenih žensk v eni noči v neposredni bližini baze Združenih narodov razkriva zgolj vrh ledene gore, v katero je trčila ladja Združenih narodov, ki ima v tej državi svojo najobsežnejšo misijo sploh - katere glavni cilj je v prvi vrsti zaščita civilnega prebivalstva.
Poroča se o upornikih fdlr (Democratic forces for the liberation of Rwanda) in mai mai milicah, ki so to nesrečno regijo na vzhodu države vzele za svoje zatočišče. Nasploh se o DR Kongu govori kot s strani boga in zgodovine pozabljenega gojišča divjaštva in barbarstva, kjer so najhujše nočne more vsakodnevni prizor. Seveda v odsotnosti vsake kontekstualizacije in segmentacije razlogov, ki so do nastale situacije oz. določenega dogodka pripeljali.
Direktna posledica izolacije dogodkov zunaj konteksta, v katerem so se zgodili, jih postavi kot samonikle in enkratne ekscese pripadnikov zdaj te, zdaj one paravojaške formacije in riše sliko dr Konga kot
peskovnika, v katerem je posamezniku s puško v roki dovoljeno vse. Kjer je barbarstvo in divjaštvo inherentno kulturi -še več, je njen konstituitiven element. Kongo in z njim vsa Afrika je postavljen kot antiteza Evropi, s tem pa je v isti sapi konsolidirana trdnost in urejenost starega kontinenta, kjer kaj podobnega kajpak ni mogoče niti v najbolj divjih sanjah. Trmasto ohranjanje te popolne podobe je nedvomno na prvem mestu dovolilo tudi Srebrenico.
Medtem ko so benigne novice iz evropskega parlamenta, večinoma opremljene s takšnimi in drugačnimi slavospevi še dodatni demokratizaciji že tako orgazmično zde-mokratizirani družbi, je prisotnost vsakega najmanjšega pomisleka ob poročanju iz dr Konga in Afrike povsem odsotna. Dejstvo, da se je množično posilstvo celotne vasi zgodilo in nemoteno dogajalo v neposredni bližini baze zn (pičlih osem kilometrov stran - približno toliko, kot sta si oddaljena Prešernov trg in Črnuče) ter da so na sedežu zn za grozodejstvo izvedeli šele debel teden kasneje, mora v poročevalcu vzbuditi vsaj minimalen pomislek o efektivnosti največje mirovne misije te organizacije (19.815 vojakov in 1.390.000.000 dolarjev letnega proračuna). Kar se danes dogaja v provinci Severni Kivu, je posledica več faktorjev, ki družno v šahu držijo dejansko celotno državo. Prisotnost fdlr na vzhodu dr Konga je popotresni sunek državljanske vojne v Ruandi, ki je pogosto ponujena kot zgled drugim državam v povojni obnovi in restrukturaciji civilne družbe v povojnem obdobju. Ljudska sodišča, narodna sprava in obnavljanje infrastrukture. Skesani Hutuji in odpuščanja polni Tutsiji. Vse z zavidljivo in zgledno lahkotnostjo. Vse prelepo, da bi bilo res! Poglavitni problem je bil dobesedno pometen pod preprogo. Realnost je drastično drugačna. Ocene se gibljejo med petnajst in dvajset tisoč »neskesanih« Hutujev, ki so dobesedno zbežali pred mednarodnim in ljudskim sodiščem v gozdove sosednjega Konga, kjer se nahajajo še dandanes. Poleg prisotnosti fdlr so tu še prej omenjene mai mai milice, kar je splošno uveljavljen izraz za v veliki meri spontane paravojaške formacije, ki se v vsesplošnem pomanjkanju in brezperspektivnosti zatekajo k ropanju in plenjenju. Po padcu diktatorja in krvnika Mobuta Sesa Seka leta 1997 ni uspel noben poskus formacije trdne vlade, ki bi uspela nadzorovati ta ogromen teritorij. Meje, ki jih je pred dobrim stoletjem zarisal kolonialni gospodar, veljajo še danes. V imenu narodne enotnosti pa se poskuša za vsako ceno ohranjati ta fosilna tvorba, ki se preživlja s trikrat manjšim proračunom od Slovenije.
Hitro paralelo med kolonialističnim in današnjim medijskim diskurzom nam prikaže roman Josepha Conrada Srce teme, izdan leta 1902, ki je del literarnega kanona Zahod in opisuje pot v notranjost Konga - takratne belgijske kolonije. Zaključujem z odstavkom iz knjige ter jo v maniri sodobnih poročevalcev o dogodkih iz Afrike puščam nebrušenega. »Ta svet, ta zemlja sama se je zdela nezemeljska [...] in tudi tisti divjaki so bili - toda ne, niso bili nečloveški. Pravzaprav je bilo ravno tisto najhujše - domneva, da so nečloveški. Vendar smo se tega le postopoma zavedeli. Tiste postave so tulile, poskakovale, se vrtele in se grozljivo pačile; a kar je človeka najbolj presunilo, je bila misel na njihovo človečnost - prav tako, kot je naša - misel na našo daljno sorodnost s tistim divjim in strastnim rjovenjem in besnenjem.«
Uganda
Zahteva, pravica, upor, izsiljevanje
— Simona Sušec — ilustracija Duliano Praznikic







rm

m
M
Ko se je v nekem ugandskem časopisu pojavil članek novinarja, ki naj bi se inflitriral v gejevsko skupnost ugandske Kampale, so se na internetnih straneh zvrstila opozorila tamkajšnjim gejem in lezbijkam, naj bodo previdnejši pri tem, koga sprejmejo medse. Članek je bil bolj ali manj neumen, toda očitno napisan z dobrim namenom, gejem v podporo. Lahko bi ne bil: pred štirimi leti je nek drug ugandski časopis objavil seznam domnevnih homoseksualcev. V državi, ki vam za homoseksualno aktivnost do-sodi dosmrtno ječo.
Četudi je, razen na medmrežju, v ugandskih medijih težko zagovarjati pravice istospolno usmerjenih, ne da bi se kasneje morali javno opravičiti, ne moremo reči, da Uganda načeloma zastopa homofobna stališča. Raje je ena od tistih, ki se zmeraj strinjajo s sogovornikom: tolerantna do zunanjih skrbnikov pravice, prikimavajoča razžaljenim čustvom naroda. Tako se je zgodilo, da je pred tremi leti na sodišču prvič zmagalo sklicevanje na človekove pravice, ko je bilo dosojeno, da je spolna usmerjenost ena od lastnosti, glede katerih smo pred zakonom vsi enaki. Medtem ko se je v zadnjih letih srce javnega mnenja zelo počasi, a vztrajno ogrevalo, pa je bila zakonodaja vedno bolj muhasta in je nazadnje privedla do predloga uvedbe smrtne kazni za določena homoseksualna dejanja, ki se je iztekel v mlačno ugotovitev, da ta poseg ne bo potreben. In tri leta zaporne kazni, če prestopka ne prijavite v štiriindvajsetih urah. Zakonodaja je torej v dveh letih zanihala od priznanja, da je zakon pred spolno usmerjenostjo slep, do seciranja homoseksualnih --praks in njihovega predalčkanja po vrhovnih kaznih. Čisto bojišče.
Vsa ta širina odprtih možnosti, kaj bodo, če te dobijo ali posumijo, s teboj naredili država, javnost ali sosed, je znak tega, da vprašanje nima nobene zveze s tem, ali naj neka družba sledi svoji tradiciji, ali naj napreduje, in to iz preprostega razloga - ker vprašanje nima nobene zveze s tradicijo.
S tradicijo imajo opraviti kvečjemu vprašanja o tem, kaj se zdi popolnoma nemogoče. Od kdaj je tradicija podlaga zakonskih prepovedi? In od kdaj jih za svojo ohranitev sploh potrebuje? Od takrat, ko je uspela neka optična prevara, po kateri se je zazdelo, da morajo biti zakoni takšni, da jih bodo ljudje imeli radi. Drugačna spolna usmerjenost postane drastično pomembna tam, kjer je bilo prilagajanje evropskim pravilom igre kar najmočnejše. Ugandska cerkev je denimo ena redkih, ki ni enoznačno proti. Zato je nadvse primerna. Posega v delikatne predele, zato je ni težko predstaviti kot nekaj gnusnega. Prav tako bo tudi med naklonjenimi zmeraj najti izgovor, da se na svetu dogajajo pomembnejše razlike. Hkrati bi morala zakonodaja tukaj hoditi pred odobravanjem javnosti. Ali ni sofisti-cirana zakonodaja, ki najprej buri domišljijo s
predvidevanjem in opisom vseh mogočih situacij, ki vključujejo homoseksualca in njegovo žrtev, nato pa še enkrat z natančnim odmerjanjem kazni, enako priliznjena kot skopa lista imen v časopisu, ki je tako zelo objektivna, da je vsak komentar odveč, navajajoča samo tisto, kar ljudi resnično zanima? Kdo je gej in kdo ni? Na drugi strani pa stoji iskanje opore v ustavi, na tistem torej, kar je od ugandske države najbolj državno, celo bolj do hujskaških zakonskih predlogov: še sreča, da imamo lobije in da je Evropa sita prosilcev za azil ^ S stališča tistih, ki jih zadeva, potem ne gre za bojišče, temveč za loterijo.
Kako nekaj zahtevati od loterije, ki nekako po definiciji ne obljublja? Trd oreh. Kako se danes zahteva? In od koga? Ko se šari po zakonodaji ali piše novo zakonodajo za doslej niti slutene primere, navadno ni težko vnaprej ugotoviti, da vsi z našim delom ne bodo zadovoljni. Navadno celo na zelo preprost način ugotovimo, katere skupine bodo nezadovoljne. Njihova stališča bodo nenadoma postala zahteve. In kot zahtevajoči bodo postali skupina borcev. Kolikor bodo zahteve, ki jih bodo izoblikovali, jasne, se bo z njimi mogoče pogajati, prav tako bodo lahko pritegnili skupine s podobnimi zahtevami, s katerimi bo upor lahko pridobil vse večjo načelnost.
Pogajanja naj bodo dolga, napeta, polna smeha in solz, vse možnosti naj bodo premišljene in vsa mnenja upoštevana. Čas bo prinesel skupinam trdno identiteto, ki se je bodo navadile in na podlagi katere se bodo zahteve začele oblikovati kar same, nikoli več jim nič ne bo prav; naučile se bodo izmišljati si drobne zahteve po tekočem traku. Naučile se bodo poiskati prijatelje in sovražnike. In tako bo povsem pozabljeno, kako se je vse začelo:
postavljen je bil predlog zakona, ki ni nič drugega kot zahteva, da se z njim spustimo v barantanje: z nami bi se rad igral igrico med zmagovalcem in poražencem: me res zanima, kateri izmed njiju bo zmagal.
Težko si je zamisliti, kako bi upor istospol-no usmerjenih v Ugandi zasnovali drugače kot na človekovih pravicah. Sploh v državah, ki jih tisti iz »pravice upoštevajočih« držav redno opazujejo in opozarjajo. Pa ne samo zato, da bi se oblikoval nek boj, ki bi potekal mimo tega, kar je zraslo na tujih tleh, ampak tudi zato, ker je postalo jasno, da so te pravice - ne toliko pristranske; glede tega jih je mogoče v neskončnost dopolnjevati in izčiščevati - nezadostne. To pomeni, da določajo le to, za kar naj bo zakon in zakonito delovanje slepo. Kako je potem mogoče, da zakon omenja besedo homoseksualnost po tem, ko je bilo ugotovljeno, da je ustava za homoseksualnost slepa oz. da vidi in nastopa le proti diskriminaciji homoseksualnosti?
Poleg tega so pravice nadvse pripravne za to, da se reče, da se zanje borimo. Pred kom? Ali instance, ki mi pravice podeljujejo, ne sovpadejo z instancami, s katerimi se borim? Ali ni pravica tisto, za kar je že bilo ugotovljeno, da mi pripada?
Ko se pred nas riše krasen svet, v katerem bodo vse zahteve izpolnjene in vse pravice zagotovljene, in ko se na sojenju, ki naj bi obveljalo
kot zgledno, odloči za to risbico, se jo tistim, ki so se pripravljeni izpostaviti, da kot zemljevid in se jih napoti na dolgo pot. Toda prav nič ni v skladu s pričakovanji. Ali zgolj po srečnem naključju. No, tukaj ne bo imelo nobenega smisla zahtevati ničesar.
Edina možnost je upor.
Vsi ti ljubki zemljevidi so povzročili, da nihče več ne ugovarja, ko se upornika enači z reakcio-narjem. Toda z vsakomer ne gre graditi mostov. Skupine, ki se z ugovori proti prevlado jemajo-čim stališčem napajajo pri spolnih praksah in načinih življenja, ki so tradicionalno izključeni, so morda najlepši primer nesmiselnosti tega ugovora. Nimajo namreč zakonite zgodovine. Bile so ustvarjene zato, da nasprotujejo in nič ni narobe s tem. In morda lahko prav zato pokažejo, da institucije, ki naj bi danes varovale vse posameznike, skupine, stvari in ideje, ki jih ne gre kar tako presojati po številu glasov, njihovih zahtev, tudi če bi hotele, niso sposobne izpolniti. Treba je postaviti nemogočo zahtevo, ki ni nikakršna potuha zato, da nič ne naredimo. Saj vendar poskrbimo, da se pokaže, kdo tukaj vlada; človekove pravice, ustava ^ ? Prav tako se je še vedno do zdaj, ko je bila postavljena nemogoča zahteva, z njo postavilo še na smrt bolno sklepanje, po katerem je nemogoča. Govorimo o vladi, ki jemlje resno proteste, na katerih se zahteva smrt gejev. O vladi, ki jim prisluhne, s čimer nič manj, kot grozi. Če so torej odprte vse možnosti, vključno s smrtno kaznijo, potem naj bodo res odprte vse možnosti, vključno z is-tospolnimi porokami. (In prišlo je do izrecne prepovedi istospolnih porok. Toda pustimo to.)
Seveda ni najbolje, da se znotraj neke geje-vske skupnosti porajajo ideje o tem, da naj se zapre vase. Pogosto je razkritje, da je vsakdanje življenje zloglasnih skupin nič kaj posebnega in precej podobno našemu, prepričljivejše od aktivizma. Pogosto počasni koraki za doseganje enakopravnosti pridejo dlje. Toda turbulentna Uganda dokazuje, da ni ta pot nič kaj zanesljiva. Ne z državo, ne z javnostjo ni mogoče skleniti pakta, po katerem bi v določenem času dosegel želen izid. Treba je znova opozoriti, da se z državo, katere zakonodaja in njeno izvajanje ne odsevata njenih stališč, ne da pečati; da sploh ne gre za vprašanje, ali je biti gej OK, temveč, ali je biti homofob OK; da se diskriminira-ne skupnosti ne borijo zase in za svoje pravice, temveč za to, da bodo vsi ostali prišli k pameti. Šele takrat, ko stvari zastavimo takole, pridemo do vprašanja, kaj lahko povemo o družbi, ki se pusti dolgo snubiti in uvaja vse te zapletene preizkušnje in ceremoniale zato, da vam ne bo ravno stregla po življenju.
Kaj nam ima povedati primer Ugande? Pogosto se govori čez človekove pravice, češ da podpirajo kult razdrobljenosti na skupinice in njihovo nedotakljivost v svojih stajicah. Mislim, da drži prav nasprotno: taktike postavljanja zahtev so se homo-genizirale in vse po vrsti upoštevajo jasno mejo, ki jim je bila začrtana. Medtem ko nasprotna stran nima meje. In se ob vsaki zahtevi, ki je postavljena, uspešno učvrsti. In zdi se, da se v Ugandi to slednje še ni zgodilo.
Ne gre samo za Ugando, primitivno afriško državo daleč, daleč proč, temveč zato, kaj vse je mogoče prodajati pod besedo »izsiljevanje«, kakšne tesnobne obrise lahko dobijo medijska razgaljanja, kdaj pričakovati javno podporo, kdaj podporo države in kdaj se raje ne igrati njihove igre. Izsiljujejo? Ko bi le lahko.
Inception (Izvor)
Kontrolirati nezavedno in antioda ljubezni
— Gal Kirn
Christopher Nolan se je po desetletnem delu dodobra ustoličil v hollywoodskem žanru akcijskih filmov, ki jih krasijo časovne zanke in kompleksnejše pripovedne konstrukcije. Slavo sta mu prinesla filma Batman, režiserski prestiž pa si je pridobil že s svojim nizko-proračunskim filmom Memento (2000), ki mu je pravzaprav odprl vrata v velike producent-ske hiše. Njegovi zadnji filmi so zgolj bleda ponovitev Me-menta, kot da bi režiser pozabil na filmske postopke, ki jih je že uporabljal z izjemno preta-njenostjo. A če Nolanova izraznost in inovativnost bledita, še ne pomeni, da je komercialno kaj manj uspešen. Ravno nasprotno. S svojim zadnjim filmom Izvor podira rekorde gledanosti, hkrati pa recepcijo filma spremlja enormna »sekundarna« socializacija. Ob izidu filma se je namreč usul plaz diskusij, zlasti po internetu, kjer po mnogih forumih in blogih razpravljajo o različnih vidikih zgodbe. Še Lynchev Mullholand Drive ni požel toliko pozornega branja. V pričujočem prispevku se ne mislim lotevati sinteze pomembnejših filmskih kritik, temveč se želim posvetiti dvema področjema Izvora, ki se jih diskusije v veliki meri niso dotaknile. Zaradi estetske fascinacije in kompleksnejše zgodbe po navadi površinski vidik -kaj nam ta film hoče povedati
oziroma kaj hočejo sanje - izostane oziroma ga je postavil malokdo. Skrajna reakcionarna narava sporočilnosti tako ostaja prezrta. V drugem delu pa me bo zanimal progresivnej-ši del zgodbe, ki postavlja pod vprašaj hollywoodski mit o ljubezni, ki po navadi rešuje posameznika, življenje, skupnost, kdaj pa celo vojne in svet.
Reakcionarnost estetizacije, tehnologija za vladajoči razred
Izvor je akcijski triler, v katerem najdemo tako hommage Jamesu Bondu (napad na zimski dvorec, 3. nivo sanj) kot nadaljevanje Matrice (borba v hotelu, 2. nivo sanj). Poleg upočasnjenih posnetkov v avtu je verjetno prav scena v hotelu estetsko najbolj izdelana. Tem posnetkom uspe navrtati luknjo tako v »realni« svet kot tudi v sanje. Nolanu je uspel poseben estetski učinek, ki ne preizprašuje zgolj ločnice med realnostjo in sanjami ter sanjami v sanjah, temveč zamaje samo percepcijo vidnega polja, ki se stalno megli in izginja pred našimi očmi. A če Nolanu estetsko uspe dostop h kompleksnejšemu okvirjanju in razokvirjanju »izkustvenega«, nas nato v ključnih trenutkih vedno popelje za roko, kako naj bi sanje pravzaprav zares delovale, kje vendarle obstaja ločnica _ V filmu so prehodi med nivoji sanj kristalno jasni, sprehodimo se celo v nezavedni svet Lennyja, glavnega protagonista, čigar travmatsko razmerje z ženo zaznamuje celotno dogodivščino. Nezavedni svet Lennyja Nolan pavšalno prikaže z metaforo dvigala: v najnižjih nadstropjih so prisotni najbolj trav-matski in estetizirani prizori.
Vseprisotnost estetizacije in kompleksnosti zgodbe marsikomu prepreči pogledati stvar na sami površini. Ekstraktorji potujejo v sanje, v nezavedno drugih, iz različnih poli-tično-ekonomsko motiviranih vzgibov: kraje tajnosti, vplivanja na nezavedno _ Početje slednjih ni niti v enem trenutku postavljeno pod vprašaj. Ekstratorji in protagonisti filma so ujeti v med-svet, v svet med sanjami in realnostjo, ki je vselej-že v krempljih megakor-poracij in imperijev.
Tako pač je, celoten film je v popolnem skladju s pozicijo vladajočega razreda. Je direkten prevod razrednih razmerij in njihove fantazmatike: umazani posli in vojne se bodo z novo tehnologijo premaknili v 'čisti' in nevidni svet sanj in tako ne bodo dostopni kritikam javnosti.
Seveda je svet sanj predstavljen kot ekstre-mna akcijska ura, kjer bodo pomembne posameznike v njihovih sanjah ščitile privatne voj-
ske. Kljub »nedolžnosti« v realnem svetu ima pogosten vstop v sanjski svet za ekstraktorje lahko usodne posledice: padejo lahko v »lim-bo«, iz katerega se ne uspejo več rešiti, prav tako izgubijo tudi vsakršno možnost distinkci-je med realnim in sanjskim svetom. A to je zgolj profesionalno tveganje, kot strokovnjak pač delaš to, za kar te »naročnik« najame. Zgodba se zares začne, ko Lenny sprejme ponudbo brez garanta, ki je nekak skok v prazno, slepa vera. Japonskemu kapitalistu Saitu je obljubil pomoč v misiji razgradnje monopola megakorporacije. V zameno za uspešno misijo bi se Lennyju izpolnila želja - ne nezavedna, temveč zavedna -kar bi pomenil sentimentalen povratek domov, k svojim otrokom, v realnost, stran od sveta sanj in njegove zombi žene Mal. Ekstraktorji se temeljito lotijo svoje naloge in Lenny okoli sebe zbere najboljše strokovnjake, profije, ki so delovali na vseh mogočih misijah. Fischerja, sina, ki mu je umrl oče, morajo prepričati, da razdeli očetov imperij. Fischerju morajo tako nastaviti incepcijo - enostavno idejo, ki naj bi okužila njegovo nezavedno, da bi nato v realnem življenju deloval v skladu z njo. A scena, ko strokovnjaki pripravljajo strategijo prepričevanja Fisherjevega nezavednega, je izjemno neprepričljiva. Incepcija naj bi bila nova ideja, ki naj bi se prijela posameznika, strategije za preboj samo-obrambnih mehanizmov pa komplicirane. V zgodbi dejansko zvemo, da je bila ta ideja, mučno razmerje med očetom in sinom, že dolgo časa v samem Fischerju jr. Tako jo je bilo treba zgolj potrditi. Ekstraktorji so morali samo prikazati očeta, ki naj bi potrdil željo sina, to je, da mu ni treba iti po njegovi poti in prevzeti imperija. Dela naj po svoje: kar je sicer spet »zapoved« in ne nekakšna emancipacija. A za tako enostavno misijo kakopak ni bilo potrebno iznajti take komplicirane zgodbe, štirih nivojev sanj, v katerih akcija nikoli ne potihne in kjer so vsi subjekti izpostavljeni limbu.
Misijo nemogoče ekstraktorji uspešno zaključijo: monopola ni več in tako bo v svetu sedaj energetsko politiko usmerjalo več korporacij. Jaka muda! Sedaj lahko mirneje spimo, saj bo namesto monopola pobudo prevzel prosti trg?! Bi lahko rekli, da se je ideja Nolanu porodila še pred ekonomsko krizo? Sporočilo filma je sledeče: odločimo se vendarle za manjše zlo, pa čeprav moramo ob tem poseči po korporacijsko-terori-stičnih ukrepih.
O tem, kako se tovrstna tehnologija so-cializira, v filmu ni ne trohice govora. Tako pač bo. Živimo v časih, ko biopolitična ma-šinerija ne nadzira zgolj telesa, temveč začenja kontrolirati še zadnji branik zasebnosti, možgane oziroma nezavedno: telo in dušo. Z novimi tehnološkimi pridobitvami naj bi obvladovali naše spomine, naše sanje, naše nezavedno. Politično-ekonomski zastavki se skrivajo na površini, v fantazmatskih okvirjih vojaških in industrijskih ekspertov, ki naj bi pridobivali skrivnosti sovražnikov, teroristov ali industrijske konkurence. Tovrstna tehnologija prav gotovo poraja sline tudi vsakemu, ki se bavi z oglaševanjem. Slednji bi morda celo pripomnil, da za nadzor nezavednega ne rabi dostopa do sanj, saj le-te lahko s kontinuiranim propagiranjem in tehnikami ustvarja samo oglaševanje. A morebiti se najde v tem tudi kaj pozitivnega: vendarle nam bo nova tehnologija omogočila tudi to, da bomo lahko ostali v sanjah. A kaj ko sanje niso vedno tako prijetna zadeva _
Sanjska ljubezen kot demistifikacija Hollywooda?
Na samem koncu filma se odpre vprašanje: ali se je Lenny zares vrnil v realnost ali pa je bil
celoten film zgolj en velik kompleksen sen? Ko Lenny steče v objem otrokom, se njegova vrtavka še vedno vrti. Če se vrtavka neha vrteti, je bila incepcija pravilna, Lenny je prišel v pravo realnost. To je tudi v skladu s prvotno idejo Nolana, ki nas skozi celoten film prepričuje, da je bil Lenny tisti, ki je vstavil incepcijo svoji ženi: naj se vendarle vrne z njim v realnost, k otrokom. Navkljub povratku v realnost pa je Mal izgubila občutek med realnostjo in sanjami, ter se - po spominu Lennya - vrgla s stolpnice. Za ultimativno ljubezen bi se moral njeni smrti pridružiti še sam. Lenny pa se v ključnem prizoru z njeno smrtjo le sprijazni, razbremeni krivde in uspe stopiti v realnost, kjer bo skrbel za otroke. Če vrtavka nadaljuje s svojim vrtenjem, Lenny še vedno sanja. Kar takoj ponuja dve razlagi: prva bi bila, da je Lenny tako globoko v svojem nezavednem, v limbu, ki se igra z njim. Iz njega se ne bo nikoli več rešil; misije so plod njegove domišljije in večne fantazme po povratku v izgubljeni raj. Druga, morda plodnejša, a ne verjetnejša rešitev pa je sledeča: ali ni pravzaprav ravno Mal tista, ki je Lennyu nastavila incepcijo, ki je identična temu, naj se vrne k otrokom v realnost, zanjo pa bi to pomenila prostost, to je, da se ga odkriža. S tem se Mal postavi izbira: ali naj se sama res povrne nazaj v realnost in izigrava Lennyja v sanjskem svetu ali pa ostane sama v sanjskem svetu, ki sta ga zgradila v desetletjih. Lenny jo je v teh desetletjih že tako zdolgočasil, da se je odločila, da se ga bo odkrižala. A ta ironični zaključek bi lahko brali tudi bolj psihoanalitsko: ali ni to neskladje fantazmatskega okvirja, te utopične sanje, ki postanejo mora, ravno dokaz za to, da je »spolno razmerje« nemogoče, da se subjekta nikoli ne moreta popolnoma prekriti v svojih fantazijah in tako zaceliti rane in nepremostljive distance med moško in žensko pozicijo? Ultimativni grški mit bi se utegnil na prvi pogled realizirati. Ob telesni združitvi naj bi tehnologija sedaj nudila še popolno prepoznanje nezavednega sveta drugega, ki naj bi omogočilo gradnjo skupne utopije.
A ta ljubezenska utopija je že od samega začetka spodleteli projekt. Ne le, da ljubezen ne bo pomagala rešiti misije, projekta, sveta, ampak bo svet kvečjemu uničila, hkrati pa pokazala na svojo lastno nezmožnost, na svojo lastno nedokončano in neskončno vršenje. Sloga in predanost slej ko prej naredita prostor nesporazumom in antagonizmom. Sledeč tej interpretaciji, film pokaže na sebično, totalitarno naravo same ljubezni ali kot na nekem mestu lucidno pripomne Žižek: Love is evil! Nolanu tako vsaj do neke mere uspe navrtati ljubezensko naracijo.
Ob gledanju filma vam prav gotovo ne bo dolgčas, a vendarle skrajna indiferenca pusti v gledalcu malce top priokus. Estetske bra-vuroze, komplicirana struktura sanj in časovni premiki nikakor ne ustrezajo »realni zgodbi«, ki je preveč enostavna in tako ne more priti vštric s formalno zastavitvijo filma. Nolanov film pogori prav na tem osnovnem testu. Je dober akcijski film, ki pa ga je še kako nujno izpostaviti kritiki. Reakcionarna ideologija, ki tehnologijo, ekspertno znanje in eksperte postavlja v najemno razmerje megakorporacij, je tako direktna, da gre kar mimo nas. A saj to niti ni tako pomembno, bi pristavil kak filmski kritik: važno je, da bomo lahko vsaj še sanjali _
Ljud na La Stradi
Avtor: Eva Kraševec
Ali že poznate skupino Ljud? Če ne, je nadaljnje branje obvezno. Ljud je skupina gledaliških zanesenjakov pod vodstvom režiserjev Vide Cerkvenik Bren in Jaše Jenulla, ki okoli svojega delovnega in bivalnega prostora zbirata ljude, s katerimi uresničujeta svojo vizijo skupinskega dela, komunikacije med seboj in mimoidočimi ljudmi ter sožitja umetniškega dela s vsakdanjim življenjem. Njihovo gledališče se v zadnjem času obrača k raziskovanju osnov igralskega izraza, ostrenju občutka za komunikacijo in antropološkim temeljem gledališča kot primarnega človeškega izraza. Temelji na interakciji z gledalci, ki na ta način postanejo del umetniškega dogodka.
Kljub številnim fascinantnim idejam in za naš prostor ter sodobne uprizoritvene prakse drugačnemu in vznemirljivemu pristopu pa se skupina KUD Ljud ne pojavlja veliko na slovenski gledališki sceni. Človek bi verjetno pomislil, da si tega ljudi bržkone sploh ne želijo, saj jim najverjetneje črna gledališka škatla niti ne ustreza preveč ali pa jih delo v državnih institucijah prej ko ne utesnjuje. To verjetno tudi delno drži, vendar je bistvo vseeno drugje. Gre namreč za drugačno problematiko, za t. i. produkcijske pogoje v tej naši mali državi, ki tovrstne kreativne skupine in posameznike enostavno drži na meji eksistencialnega minimuma ter jih s svojimi skromnimi prispevki zgolj vzdržuje pri življenju. Tako se tovrstni ljudi znajdejo tako rekoč na cesti, kjer pa je pravzaprav njihov pravi ustvarjalni dom. S svojimi akcijami, ki jih že vrsto let predstavljajo na številnih festivalih v tujini ter z veliko sreče in še več napora, živcev in vztrajnosti tudi kdaj pa kdaj v Sloveniji. To poletje so bili neverjetno aktivni: naredili so balkansko turnejo po festivalih v Bosni, Črni gori in na Hrvaškem, nato nastopili na Pflasterspektakel (Mavčnem spektaklu) v Linzu, šli na festival v mali vasici na Sardiniji Sogni a spazi aperti (Sanje v javnem prostoru), premierno predstavili Zbor tajnih agentov na letošnji La Stradi, obiskali festival na Švedskem in se nato predstavili na enem izmed treh najbolj znanih sejmov ulične umetnosti v francoskem Aurillacu. Sledijo še Izrael, Nemčija in Belorusija, kjer bodo otvorili gledališki festival Belaya vezha (Beli stolp) v Brestu. Kljub temu da so to poletje lahko nastopili na festivalu puf v Kopru, pa slovenski prostor za njihovo kreativnost nekako ne najde pravega veselja.
Prav zato pa je neizmerno zanimiv fenomen La Strade. kud Ljud je bil na ta festival uličnega in lutkovnega gledališča v Gradcu povabljen kot gost pred tremi leti, kjer so jih že v predpripravah festivala toplo sprejeli in prisluhnili njihovim idejam. Nato so jim ponudili čas, prostor in sredstva, da svoje ideje izdelajo in
predstavijo na poletnem festivalu La Strada, ki poleg uveljavljenih umetnikov skrbi tudi za kreativni podmladek. Če že ne avstrijski, pa vsaj slovenski - saj si lahko od sosedov očitno obetajo še kaj več kot zgolj dostop do morja! Tako je direktor festivala Werner Schrempf s svojo produkcijsko-organizacijsko ekipo odkril mlade talente iz sosednje države ter jim omogočil ustvarjanje Električnih invazij. Ideja invazij je kar se da enostavna, vendar za realizacijo tudi izjemno zahtevna. Ljudi postanejo marsovci, ki so v celoti pobarvani roza in s svojim vesoljskim plovilom v obliki velike srebrne kocke pristanejo na javni površini nekega mesta, kjer se potem pomešajo med ljudmi. Performativnost je že v njihovem početju samem, predvsem pa se dogaja na mestu, kjer se vzpostavi komunikacija z mimoidočimi, ki spodbudi magijo ulične umetnosti. Iz podobnih izhodišč so ustvarili tudi projekt za zadnjo izdajo La Strade, na kateri so nastopili z Zborom tajnih agentov, torej profesionalnim avstrijskim zborom starejših moških, ki je skupaj z ljudi »performativno invadiral« javne prostore v Gradcu. Imeli so preko dvajset nepredvidljivih akcij v bankah, tramvajih in trgovinah ter so vzpostavljali situacije med vsakdanjo realnostjo in ustvarjeno gledališko situacijo. Cela pevsko-plesna karavana ljudov se je tihotapila po graških ulicah in ob ustreznih okoliščinah dolgočasen trenutek v deževnem dnevu pisano obarvala z zvonkimi avstrijskimi »šlagerji«, ki so jih gospodje peli izbranim mimoidočim gospem, s plesi sredi trgovine, z »napadom« na banko, po kateri so čez nekaj minut leteli konfeti, s humorjem in zadregami, ki jih imajo ljudje, ko jih preseneti nenavadna odprtost, ipd. Njihove akcije so požele navdušenje prebivalcev in obiskovalcev Gradca, ki se je za teden dni spremenil v mesto najrazličnejših uličnih in lutkovno-gledaliških predstav.
Kot zanimivost in za konec pa še to: ljudi so bili prav zdaj, na jesen 2010, z Električnimi invazijami povabljeni na festival ulične umetnosti v Južno Korejo, vendar pa tja ne bodo šli, saj si z lastnimi sredstvi ne morejo zagotoviti prevoza scenografije - vesoljske ladje.
Po brezplodnem pisanju pisem na vse možne slovenske državne institucije so se odločili, da bodo preklicali projekt. Ko so za to slišali na La Stradi, pa so jim takoj ponudili pomoč pri iskanju ustreznega prevoza. Ali ni to vsaj malo čudno?
Ob tem se je legitimno vprašati, kaj se resnično dogaja s slovensko kulturo, kulturno politiko ter propagando slovenske kulture in umetnosti, če to namesto nas počnejo avstrijski festivali.
Mogoče je pa čas, da pogledamo drugače: Gradec je kar lepo mesto z malo manj kot 300.000 prebivalci in tako po velikosti kot po prvem vtisu kar primerljivo z Ljubljano. Hja, mogoče je pa umetniško življenje tam kaj lažje?
Ravnokar se je končal Iz-hod.
—	Vito Flaker
—	fotografije Marko Pirc, Oskar Marko Music
Prehodili smo 666 km v sedemintridesetih dneh in triintridesetih etapah, okoli 20 km na etapo. Obiskali smo 36 ustanov, prespali na 25 različnih prenočiščih, pripravili 26 okroglih miz ali javnih tribun, 23 kulturnih dogodkov in tudi 23 pogovorov z osebjem in stanovalci ustanov, organizirali 10 javnih manifestacij. Pohoda se je udeležilo (vsaj ene etape) okoli sto pohodnikov, jedrna skupina pa je štela navadno med deset in dvajset ljudi. Na facebooku je v skupini nekaj manj kot tisoč ljudi, peticijo proti zapiranju pa jih je podpisalo nekaj več kot tisoč.
Glede na to, da je bil Iz-hod povsem prostovoljna akcija, brez donacij in sponzorstev, brez profesionalne organizacije, je to zelo veliko. Ali je to dovolj za spremembo sistema, pa še ne vemo. Morda je to le še en kamenček, ki ga bo institucionalni mlin zdrobil s svojo negibno inerco.
Institucije so nas sprejemale različno. Posebni socialni zavodi so nas sprejeli zelo gostoljubno. V njih smo lahko prespali, jedli, imeli prireditve in okrogle mize. Pozna se, da so posebni zavodi v preteklih letih stopili na pot dezinstitucionalizacije, da jim je vsaj deloma ideja Iz-hoda blizu. Poznalo pa se je tudi, da imajo pomisleke. To so odkrito povedali le v Impoljci. Čutili so se prizadete, ker kritiziramo njihovo delo. V bolnišnicah je bilo (razen v Ormožu) vedno nejasno do samega trenutka prihoda, ali nas bodo sploh sprejeli. Na koncu so nas v vseh šestih, kljub poprejšnjim odklonilnim pismom. Morda je k temu prispevala prisotnost medijev, morda treznejši premislek. V zaporih, domovih za ostarele in centru za tujce so nas sprejeli na pogovor, ponekod so nas nahranili, a spanje smo morali poiskati drugod. Šole, kulturni domovi pa tudi župnišča so bila naša standardna prenočišča, občine, mladinski centri pa naši gostitelji, pa čeprav te podeželske ustanove nimajo neposrednega interesa gostiti našo karavano.
Večinoma smo po ustanovah imeli, tudi če so nas sprejeli prijazno, občutek, da motimo nek red in pogosto tudi, da so nas sprejeli reda radi.
Dlje časa ko smo potovali, bolj kaotična je bila naša prtljaga in bolj samozavestni so bili ljudje z izkušnjo ustanove.
Imeli smo občutek, da motimo na zunaj idilični red ustanove, da negiramo nekatera pravila ali pa da se jim moramo z nejevoljo prilagajati. V neki ustanovi smo morali ob desetih preseliti sestanek za zidove. Osebje v ustanovah ni vedelo, kako se postaviti do tistih, ki so stanovalci neke druge ustanove in so člani skupine. Smešno je bilo, ko so jih hkrati obravnavali kurtoazno, vljudno, niso se pa mogli znebiti pokroviteljske drže in nekaterih »institucionalnih« prijemov.
Zares doma in dobrodošle smo se počutili le na Ptuju, Kopru in v Trstu. Na Ptuju so nas sprejeli v Ozari. Vel je duh tovarištva in solidarnosti, uporabniki so imeli več besede pri sprejemu, pogovarjali smo se o stanovanjskih skupinah in o problemih, ki jih uporabniki in delavci v njih resnično doživljajo. V Dekanih pri Kopru nas je sprejela celotna vas prisrčno - deloma, ker je Andreja iz te vasi, deloma pa tudi, ker je to vas, ki je socialno naravnana. Podobno velja za Koper, kjer so se z idejo Iz-hoda povezale iniciative, ki tam obstajajo tako na strokovni kot na civilni ravni (Brecelj). V Trstu nas je pričakala ideja, ki nam je sicer dajala zagona in duh Franca Basaglie, ki vsaj po naši izkušnji še živi. Ti trije postanki so bili prazniki skupnostne oskrbe.
Poleg izkušnje hoje, nomadizma in osve-ščanja javnosti smo s seboj prinesli spoznanja in pripeljali ljudi, ki so se nam iz zavodov pridružili. O institucijah - nič novega. Ali pač. Vse ustanove, ki smo jih obiskali, so izjavile, da si prizadevajo k premiku v skupnost. V posebnih zavodih so govorili o »dislociranih enotah«, na psihiatriji o »skupnostni psihiatriji«, v domovih za ostarele o povezovanju s skupnostjo, o oskrbi na domu. Z gotovostjo lahko rečemo, da je institucionalna srenja vsaj na deklarativni ravni izjav pripravljena na dezinstitucionalizacijo, premik v skupnost. Kaj pa dejansko?
Dejansko je opaziti, da so institucije še vedno zaprte. So sicer vidne spremembe. Najbolj vidne so zunanje spremembe. Fizična kakovost bivanja se je nedvomno v zadnjih dvajsetih letih izboljšala. Nekdo je pripomnil, da so stranišča bistveno boljša, kot so bila. Niso več tista institucionalna, smrdeča, so čista, v ploščicah (včasih so bila prepleskana z oljno barvo), nekatera so sicer še vedno taka, da jih ni moč zapreti od znotraj. Lahko rečemo, da se je tudi odnos zaposlenih spremenil, so bolj prijazni, še vedno pa nosijo uniforme, imajo toge in prazne urnike, pokroviteljski odnos, zaklepanje itn.
Še več, veliko ustanov ima še vedno zaprte oddelke, so pa nekatere, ki jih nimajo. Glede na to, da imajo tiste ustanove, ki nimajo zaprtih oddelkov, podobno strukturo stanovalcev, lahko menimo, da zapiranje ni potrebno. Večina razlogov za zapiranje je predvsem varnost stanovalcev samih - npr. da se ne izgubijo. V takih in podobnih primerih je zapiranje arhaičen, zastarel in grob poseg, ki ga je v dobi elektronike in z bolj domiselnim strokovnim delom moč nadomestiti. Če je na primer v centru za tujce glavni razlog za zapiranje tujcev, da so dosegljivi za izvedbo postopka, je to atavizem informacijske dobe.
Bolj novodobni prijem so tablete. So ekonomski boom prejšnjega stoletja, ki se nadaljuje še v enaindvajsetem. So koncentrat znanja, ki se je preselil iz zdravitelja v pikico kemikalij. So maša normalnosti, saj z dnevnim jemanjem zdravil »bolniki« izkazujejo svojo pripadnost občestvu normalnih. V institucijah imajo še dodatno funkcijo - mirijo konflikte med stanovalci, zmanjšujejo obup slepe ulice bivanja, ustvarjajo red in disciplino. Znani so primeri, ko so psihofarmake v domovih dajali kar vsem v hrano pri večerji, da je bil ponoči mir. Zdravila urejajo dan - zjutraj, opoldne, zvečer, po potrebi. V nomadskem ritmu, ko traja dan dvajset ur, se ti mejniki zameglijo. Od zdravil ljudje zaspijo tudi sredi dneva. Za izhod so zdravila pogosto ovira, utež, ki zmanjšuje mobilnost, vez, ki človeka veže na središče oblasti, praktična komplikacija v življenju.
Za dezinstitucionalizacijo je dejansko veliko ovir. Predvsem manjka tehnologija spremembe. Tam, kjer je še niso začeli (npr. domovi za ostarele), si težko predstavljajo, kako, tam kjer so naredili prve korake, jim je zmanjkalo sape. Le en udeleženec okroglih miz je bil mnenja, da ni potrebno dodatnega denarja. Po mnenju drugih sogovornikov je to glavna težava in ovira, da proces dezinstitucionalizacije ne teče. Seveda je denarja za socialo premalo, še posebej za inova-tivne programe in službe, a je to le del zgodbe. Pritoževanja, da je premalo denarja, namreč ne bi smeli razumeti tako, da je potreben denar za novosti poleg denarja za stare, obstoječe stvari. To je
bolj izgovor za to, da se ničesar ne naredi. V tem trenutku (krize) ni pričakovati, da bi lahko financirali poleg obstoječega sistema še enega novega, pa tudi smiselno ni. Nov sistem bi moral nadomestiti starega, sprva delno, potem pa v celoti.
Problem denarja ni torej toliko v količini kot pa v načinu razdeljevanja. Glavna finančna ovira je, da je obstoječe financiranje prilagojeno obstoječem institucionalnemu sistemu služb, novega pa ovira. Razlog za to je razmeroma preprost - financiranje institucionalne oskrbe poteka po načelu enovitega povprečja. Vsak dobi isto, čeprav potrebuje različno. Dobi pa različno, ker institucija prerazporedi sredstva glede na potrebe stanovalcev - pa tudi svoje lastne. Razporejanje denarja je v funkciji moči in oblasti. Ko se službe razpršujejo, enovito financiranje ni več možno. Denar je potreben tam, kjer človek živi, zato so načini individualiziranega financiranja skorajda nujni.
Pogosto smo slišali tudi mnenje, da je ovira za dezinstitucionalizacijo prevelik strošek skupnostnega načina obravnave. To je mit, ki počiva na posamičnih primerih, ko je zavodska oskrba cenejša. Ravno tako bi lahko našteli primere, ko je skupnostna oskrba bistveno cenejša. Tuje, deloma tudi naše raziskave kažejo na to, da v povprečju ni razlike v stroških - država da, kolikor pač da. Pač pa je razlika v strukturi stroškov. Res je, da so pri skupnostni obravnavi stroški dela večji, so pa manjši stroški vzdrževanja, oportunitetni stroški in stroški kapitala, manj je stroškov z zdravili.
Poleg načinov financiranja, ki jih je treba prilagoditi, je ena izmed ovir tudi način organizacije. Ne samo, da delovanje na terenu in razpršenost služb terjata večjo samostojnost in poklicno suverenost pri odločanju, temveč se vzpostavi tudi vprašanje sodelovanja med različnimi službami in akterji.
Problem je namreč kvazifevda-len, skrbniški odnos, ki ga imajo službe do svojih uporabnikov.
Če koordinacija omogoči delitev odgovornosti za opravljene naloge, pa je potreben korenit premik v pojmovanju odnosov z uporabniki. Zdaj posamezne službe govorijo o »naših« in »vaših« uporabnikih, potreben pa je premik, da bodo uporabniki začeli govoriti o »svojih izvajalcih«.
Če pogledamo procese dezinstitucionalizaci-je po posameznih skupinah zavodov, lahko rečemo, da se je najprej začela in najbolj napredovala na področju zavodov za otroke in mladostnike. Večina zavodov je razpršenih v stanovanjske skupine, žal še morda s previsokim pragom. To dovoljuje, da se ohranjajo strukture, kot so Radeče, deloma tudi Planina. Tam je sicer razmeroma majhno število ljudi, ampak omogoča stopnjevanje zaprtosti in disciplinskost sistema.
Za posebne zavode lahko rečemo, da so uspešno opravili prvi korak dezinstitucionalizacije, vtis pa je, da se je proces zaustavil ob ovirah financiranja, zakonskih podlag, drugačnih normativov pa tudi domiselnih rešitev in fenomenu »snemanja smetane«. Domovi za ostarele še niso začeli dezinstitucionalizacije. Nekateri sicer razvijajo načine oskrbe v skupnosti. Pri njih se zdi, da je potreben dober premislek, saj ni možno ponavljati vzorca mladinskih domov ali posebnih zavodov. Za stare ljudi je potreben nov pristop, ki bo prilagojen življenjskemu momentu staranja. Zapori so v smislu dezinstitucionalizacije žrtev čedalje bolj represivne kazenske politike, še bolj pa nesmiselne politike na področju drog. Oba momenta večata število obsojencev in onemogočata alternative zaporu, ki pa vseeno obstajajo. Center za tujce in azilni dom sta strukturi, ki bi bili lahko umeščeni v skupnost. Za center za tujce že zdaj velja, da je večina obravnavanih tujcev na prostosti ter živi v skupnosti, in center kot zaprto strukturo bi bilo z nekaj domiselnimi ukrepi možno kmalu odpraviti.
Posebno vprašanje je psihiatrija. Dejstvo je, da je v Sloveniji, kar se tiče razvoja sku-pnostnega modela, zaspala. Drži se okov stare klasifikatorne znanosti, ljudi načrtno pojmuje kot bolnike, zavrača nove in širše poglede na človeka in njegovo zdravje, ne prizna nasilja, zlorab in kršenja človekovih pravic (o vsem tem pričajo zgodbe ljudi v institucijah na psihiatriji). In to ni zgodovina (kot pravijo psihiatri), takšna je realnost tudi danes. Dokler bodo psihiatri gledali na človeka predvsem kot na bolnika - oziroma kot na možgane, ki delujejo napačno in jih je treba spreminjati z odmerki zdravil - tako dolgo bo premik v skupnost in demokratično duševno zdravje težak. Dobra novica je, da se je v zadnjih dveh letih intenziviral
diskurz o skupnostni psihiatriji, da smo skupaj podpisali ormoško deklaracijo, ki se zavzema za transsektorsko povezovanje. Dobra novica je tudi, da so nas kljub začetnim odporom v vseh bolnišnicah sprejeli in da smo imeli večinoma prav konstruktivne pogovore. Nekaj psihiatrov se je udeležilo dejavnosti Iz-hoda, tudi če jim je direktor to prepovedal.
V stikih s stanovalci, prebivalci ustanov, pa naj jih imenujejo bolniki, zaporniki ali kako drugače, smo izvedeli marsikaj o delovanju ustanov. Pogosto je bilo to v nasprotju s tem, kar je bila uradna verzija dogajanja. Veliko ljudi je povedalo, da si želijo svobode, želijo si boljšega življenja zunaj pa tudi znotraj, če že morajo biti v neki ustanovi. Pogrešajo bolj prisrčne stike z osebjem, več stikov z zunanjimi. Kar nekaj ljudi, še zlasti v domovih za ostarele, je bilo zadovoljnih s tem, da so v domu. Nekateri so zadovoljni, da so sploh dobili mesto, da so razbremenili svojce. Večina kljub temu pogreša svoj dom, pogreša biti na svojem, biti med domačimi ljudmi. Dejstvo je, da si ljudje želijo iti v dom, biti hospitalizirani zato, ker nimajo pomoči na domu in je to skorajda edini način, da jim kdo pomaga, še zlasti, če so potrebe po pomoči velike. Večina od 20.000 ljudi, ki so v tem trenutku v ustanovah, je tam prostovoljno, a je ta prostovoljnost izraz nuje, ne resnične proste volje, kaj šele želje.
Konkreten dosežek Iz-hoda je v tem, da so se nam pridružili stanovalci ustanov, ki smo jih obiskali. Pet se jih je priključilo iz Hrastovca, ena iz Lukavcev, dva iz Grmovja, en iz Barčice v Kopru. Z nami so hodili tudi uporabniki Šenta, aktivisti Mostov. V pogovorih z ljudmi, ki so nas spremljali na našem pohodu, smo ugotovili, da so nekateri v zavodih že vrsto let - več kot 30. Njihov »dolg pohod skozi institucije« se začel že v rosni mladosti, ko so jih dali v mladinski dom oz. vzgojni zavod. Potem so se selili iz ene ustanove v drugo. Ugotovili, da se poznajo s stanovalci različnih zavodov, saj so rotirali od ene ustanove do druge.
Kot sopotniki so bili hkrati breme in spodbuda. Nekateri so namreč hodili počasneje, pa smo uravnavali tempo po njih. Na druge je bilo treba paziti, ker nimajo dobre orientacije ali pa ker so vajeni institucionalnega okolja. Zaradi težav, ki jih imajo, so nekateri težavni sogovorniki, ki so imeli veliko povedati, potožiti. Vendar po drugi strani smo bili to tudi vsi. V stiku z »ostalim svetom« je nekajkrat prišlo do zapletov, ko je npr. udeleženka zaspala po močni dozi zdravil v avli šole. Mimoidoči je poklical rešilca, ki jo je kljub zatrjevanju prisotnih, da samo spi, »ugrabil« in odpeljal na pregled - poslal jo je na nevrologijo v Ljubljano. Tam so se samo smejali. Ko je nekomu postalo slabo in smo poiskali pomoč v zdravstvenem domu, so ga zaradi suma srčnih težav hoteli čez noč dati na opazovanje, vendar ne na kardiološki oddelek, temveč v psihiatrično bolnišnico! Komaj smo si izborili pravico, da gre v navadno bolnišnico.
Kot je to v navadi pri nomadskih ljudstvih, se je tudi v naši skupini ustvarila etika skrbi za manj zmožne. Zmogli smo se organizirati tako, da nas počasnost in zapleti niso motili. Bili so nam celo v spodbudo.
Na simbolni ravni v tem, da imajo ljudje s težavami tudi pravico do Iz-hoda, na konkretni ravni pa nas je spodbujalo to, da so vsak dan napredovali, bili bolj zgovorni, bolj zmožni jasno povedati, kaj želijo, sodelovati pri organizaciji, diskusiji. Še več; s svojo prisotnostjo, humorjem in neposrednostjo so pogosto blažili napetosti, ki nastanejo na poti, postavili so stvari na svoje mesto.
Enajst se jih je odločilo, da se bodo po Izhodu preselili. Od tega šest iz zavodov. Ti so se večinoma odločili, da bodo ostali v Ljubljani in da se ne vrnejo več v zavod. Tako se izhod nadaljuje tudi po Iz-hodu. Po eni strani je to simboličen, a konkreten preizkus, ali je dezin-stitucionalizacija možna. Se pa kaže, da je nekaj, kar bi moralo biti normalno - če si nekdo želi preseliti v skupnost, bi to moralo potekati brez zapletov - precej komplicirano. Tako zdaj, ko to pišem, potekajo pogajanja z mestnimi in državnimi oblastmi, kako pridobiti stanovanja in sredstva za oskrbo ljudi tam, kjer želijo biti.
ißukloj/a/ m c&fili/i/a/j^'uwr-J^^ ^uJ^
snseeuRGER Spremljaj Stripburger na stripburger.org in burger@mail.ljudmila.org. Avtor stripa David Krančan.