Inštitut za novejšo zgodovino Ljubljana 2012 Aleksander Loren či č PRELOM S STARIM IN ZA ČETEK NOVEGA TRANZICIJA SLOVENSKEGA GOSPODARSTVA IZ SOCIALIZMA V KAPITALIZEM (1990–2004) ZBIRKA RAZPOZNAVANJA/RECOGNITIONES 15 Aleksander Loren či č PRELOM S STARIM IN ZA ČETEK NOVEGA: TRANZICIJA SLOVENSKEGA GOSPODARSTVA IZ SOCIALIZMA V KAPITALIZEM (1990–2004) Urednik: dr. Aleš Gabri č Izdal in založil: Inštitut za novejšo zgodovino Za založnika: dr. Damijan Guštin Recenzenta: dr. Jože Prin či č dr. Božo Repe Oblikovalka naslovnice: Barbara Kokalj Bogataj Jezikovni pregled: Tine Logar Prevod povzetka: Barbara Krasnik Ra čunalniški prelom: Uroš Čuden, MEDIT d.o.o. Tisk: Fotolito Dolenc d.o.o. Naklada: 400 izvodov Izid knjige sta podprla: Javna agencija za knjigo Republike Slovenije Zavod Poslovno-proizvodna cona Tezno d.o.o., Maribor CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 338(497.4)”1990/2004” 330.34(497.4)”1990/2004” LOREN ČI Č, Aleksander Prelom s starim in za četek novega : tranzicija slovenskega gospodarstva iz socializma v kapitalizem (1990-2004) / Aleksander Loren či č ; [prevod povzetka Barbara Krasnik]. - Ljubljana : Inštitut za novejšo zgodovino, 2012. - (Zbirka Razpoznavanja = Recognitiones ; 15) ISBN 978-961-6386-33-3 261228032 PREDGOVOR 11 METODOLOŠKI UVOD 15 OPREDELITEV POJMA TRANZICIJA, NAPROTUJO ČA SI MNENJA IN POGLEDI NANJO 21 KONCU OBSTOJE ČEGA REDA NAPROTI 39 “Tito je mrtev, le da tega še ne ve” 41 Odlo čnejši pristop slovenske politike do zveznega središ ča in zadnji poskus reševanja jugoslovanske krize 50 Pot k demokrati čnim volitvam in formalnemu za četku tranzicije 58 PRELOM S STARIM, ZA ČETEK NOVEGA – ZMAGA DEMOSA SPOMLADI LETA 1990 IN POT V GOSPODARSKO SAMOSTOJNOST 61 Vodenje gospodarske politike “preživetja” oziroma politike postopnosti 63 Tvegati ali privoliti v popolno gospodarsko razsulo? 66 Pregled vsebine Pomen prehoda v nov gospodarski sistem 74 MEDNARODNE POVEZAVE SLOVENIJE: OD PRIZNANJA DO VSTOPA V EVROPSKO UNIJO 79 Usmeritev na zunanji trg – pot za uspešno in stabilno gospodarstvo 81 “Srečno, Slovenija! Doma smo v Evropi!” 84 MAKROEKONOMSKA PODOBA SLOVENIJE V ČASU TRANZICIJE 97 Makroekonomska stabilizacija kot klju čni proces prve faze tranzicije, vloga Banke Slovenije pri njej in sanacija bank 99 Transformacijska recesija (1990–1992) 110 Transformacijsko okrevanje (1993–1995) 123 Obdobje brezvetrja oziroma obdobje uravnoteženega razvoja (1996–1999) 133 Na prelomu tiso čletja in po njem: inflacijski šok in padanje gospodarske rasti (2000–2003) 144 Uresni čitev strateških ciljev in izboljšanje makroekonomske slike (2004) 159 Zadolževanje Republike Slovenije 161 PRIVATIZACIJA GOSPODARSTVA IN SLOVENSKO PODJETNIŠTVO V NOVI PREOBLEKI 165 Prvi pogoj za gospodarsko preobrazbo 167 Stanovanjski in denacionalizacijski zakon 170 Metoda lastninskega preoblikovanja podjetij – podro čje mo čnega politiziranja 193 ZLPP kot rezultat kompromisa med razli čnimi strokovnimi koncepti in politi čnimi interesi 202 Lastniški certifikati in PIDI 213 Izni čevanje, razprodajanje in kraja družbene lastnine v obdobju 1990–1992 224 Podjetništvo kot eden bistvenih kazalnikov delovanja tržnega gospodarstva 235 Nastanek in razvoj podjetništva v novi podobi 237 Nezavidljiv položaj podjetij na za četku devetdesetih let 247 Stečaji podjetij: prva, na zunaj najbolj nazorna in vidna posledica premikov 254 Črnogledost in nezadovoljstvo direktorjev slovenskih podjetij na za četku tranzicije 258 Potek in zaklju ček procesa lastninskega preoblikovanja podjetij ter oškodovanje družbene lastnine po letu 1993 262 Lastniška struktura: od obetajo čega za četka do vedno ve čje koncentracije 271 PRESTRUKTURIRANJE GOSPODARSTVA 281 Proces, trajajo č desetletje ali ve č 283 Spremembe v strukturi dodane vrednosti po dejavnostih, lastniški in velikostni sestavi podjetij 286 Najuspešnejša slovenska podjetja (tabelarni prikaz) 293 Politika prestrukturiranja in vloga države po osamosvojitvi 296 Tuje neposredne naložbe: rešitev ali poguba za slovensko podjetništvo? 305 GOSPODARSKA KRIMINALITETA V OBDOBJU 1990–2004 311 “Odraz stabilnosti in nestabilnosti vsakokratnega politi čnega in ekonomskega ustroja družbe” 313 “Tresla se je gora, rodila se je miš” 321 “Obsodb je malo tudi drugod po svetu, vendar jih marsikje rešujejo na precej bolj u činkovit na čin” 324 “Kapitalizem s človeškim obrazom” 328 REGIONALNI RAZVOJ IN MARIBORSKO GOSPODARSTVO MED TRANZICIJO 339 Prizadevanja po skladnejšem regionalnem razvoju od zgodnjih sedemdesetih let dalje 341 Mariborsko gospodarstvo: velika žrtev menjave družbenopoliti čnega in gospodarskega sistema 346 TRANZICIJSKA IZKUŠNJA ČEŠKE, MADŽARSKE, POLJSKE, SRBIJE IN HRVAŠKE 369 “Leto čudežev” 371 Češka: prek žametne revolucije do mirnega prehoda v demokracijo 374 “Kuponska privatizacija” 385 Madžarska: od za četne depresije do korenite izboljšave po stabilizacijskem programu leta 1995 394 Kljub najhitreje sprejeti privatizacijski zakonodaji številne težave 399 Poljska: za četek tradicionalne pripovedi o dokon čnem padcu komunizma 407 Ve č privatizacijskih konceptov s posebej uspešno privatizacijo s ste čajem na čelu 416 Primerjava češke, madžarske, poljske in slovenske privatizacijske izkušnje 422 BDP na prebivalca v okviru EU po formalnem zaklju čku tranzicije – velika odstopanja med posameznimi državami in regijami 428 Gospodarski položaj Srbije in Hrvaške po letu 1990 430 POVZETEK 439 SUMMARY 453 SEZNAM KRATIC IN OKRAJŠAV 469 LITERATURA IN VIRI 473 IMENSKO KAZALO 507 11 PREDGOVOR Pisati o slovenski gospodarski tranziciji kot zgodo- vinar je bilo vse prej kot lahko delo, a mi je predsta- vljalo velik izziv. Strinjam se z Ivanom T. Berendom , ameriškim univerzitetnim profesorjem zgodovine, ki je leta 2009 v predgovoru svoje knjige, ki obravnava go- spodarsko in socialno transformacijo v državah Srednje in Vzhodne Evrope, zapisal, da je o dogodkih iz seda- njosti oziroma “nedokon čani sedanjosti” pisati tako, kot da bi “streljal na premikajo čo se tar čo”. 1 Dejstvo je, da vsak, ki prebira časopisje ali gleda dnevno-informativ- ne oddaje, ve, da smo bili zadnja leta tako reko č vsak dan “bombardirani” s številnimi informacijami, ki so se tako ali druga če navezovale na gospodarsko tranzicijo oziroma njene posledice (izstopali so primeri, vezani na privatizacijski proces – predvsem menedžerski prevzemi in koncentracija lastništva). Poleg tega je na trgu ogro- mno literature in člankov, tako poljudnih, strokovnih in znanstvenih, ki celostno ali po posameznih proble- mih obravnavajo proces gospodarske tranzicije. Prizna- ti moram, da si je bilo v tej množici podatkov, ki so si pogosto nasprotujo či (tudi ekonomska stroka je pogo- sto v mnenjih deljena), zelo težko ustvariti relevantno, celostno podobo o tako kompleksnem procesu, kot je gospodarska tranzicija. Kljub temu menim, zahvaljujo č kriti čnemu in selektivnemu pretresu virov, da mi je to uspelo. V času pisanja sem imel pred o čmi dejstvo, da je 1 Berend , From the Soviet Bloc to the European Union. Predgovor, str. 14. Predgovor 12 cilj resnega zgodovinopisja čim bolj objektivna osvetlitev in rekonstrukcija dolo čenega obdobja. Pri raziskovanju te, še vedno zelo aktualne, tema- tike sem ob predpisanem zgodovinopisnem znanstve- nem metodološkem aparatu, uporabi tako doma če kot tuje relevantne literature in virov skušal zadevni proces predstaviti na čim bolj verodostojen na čin. Zavedam se, da izrisana podoba kakega procesa obravnavane pro- blematike zaradi časovne distance ni dokon čna. Tu mi- slim predvsem na proces privatizacije, ki še, vsaj kar zadeva prodaje državnega premoženja, ni v celoti kon- čan. Glede na to, da je zgodovinopisje živ proces, pa sta vsak strah in dvom, da ne bodo že obstoje ča spoznanja ob novih ustrezno dopolnjena, odve č. Dejstvo je, da pro- u čevanje obdobij s krajšo časovno distanco v nekaterih državah ni več novost. Tudi v Sloveniji se po časi kažejo zametki premikov na tem podro čju, kar se mi zdi pra- vilno, saj bi zgodovinopisje moralo biti bolj navzo če v družbi, tudi ko gre za tovrstno problematiko. V monografiji sem analiti čno interpretiral proces preobrazbe slovenskega gospodarstva v letih 1990– 2004, izluš čil njegove temeljne posebnosti in zakoni- tosti ter izpostavil njegove nosilce in rezultate, ki so omogo čili hitrejše dohitevanje razvitega sveta, kot se je sprva pri čakovalo. Obravnavana tema še ni doživela poglobljene zgodovinske analize in predstavlja logi čno nadaljevanje dosedanjih raziskav na podro čju zgodovi- nopisja, ki se kon čajo z letom 1991. Pri čujoče delo je prva celovita zgodovinska raziskava s podro čja gospo- darske zgodovine v času samostojne Slovenije. Osvetli- tev gospodarske podobe Slovenije v obdobju 1990–2004 pomeni prispevek k celovitejši podobi ter predstavitvi gospodarskega življenja Slovencev v obravnavanem ob- dobju in bo zgodovinarjem, ekonomistom, pa tudi dru- gim sorodnim humanisti čnim in družboslovnim vedam v veliko pomo č. V veliko pomo č bo tudi profesorjem, študentom in vsem, ki jih zanima sodobna gospodarska zgodovina. Pri čujoča monografija je predelava doktorske diser- tacije z naslovom Tranzicija slovenskega gospodarstva v letih 1990–2004, ki sem jo marca 2011 zagovarjal na ljubljanski Filozofski fakulteti pred komisijo, ki sta 13 PREDGOVOR jo poleg mentorja prof. dr. Boža Repeta in somentorja znan. svet. dr. Jožeta Prin či ča , sestavljala še red. prof. dr. Dušan Ne ćak in znan. svet. dr. Peter Vodopivec . Na tem mestu bi se rad zahvalil dr. Božu Repetu in dr. Jo- žetu Prin či ču , ne samo ker sta mi kot mentorja pomaga- la pri nastajanju disertacije, temve č sta tudi recenzenta monografije. Zahvaljujem se tudi uredniku znan. svet. dr. Alešu Gabri ču , ki je pri čujoče delo uvrstil v knjižno zbirko Inštituta za novejšo zgodovino Razpoznavanja/ Recognitiones, Javni agenciji za knjigo Republike Slo- venije in direktorju Poslovno-proizvodne cone Tezno, g. Gorazdu Bendetu , ki sta z dodeljenima subvencijama pomagala pri izdaji monografije. Aleksander Loren či č 15 METODOLOŠKI UVOD Ker je problem tranzicije izrazito multidisciplina- ren, je bil tudi metodološki pristop izrazito interdisci- plinaren. Kot zgodovinar sem dal prednost ustaljeni metodi zgodovinske stroke, se pravi, da sem na podlagi podrobnega prou čevanja vseh možnih in razpoložljivih virov, predvsem pa ob njihovi kriti čni analizi, skušal ugotoviti, soo čiti in potrditi čim ve č materialnih dejstev zadevnega procesa. Upoštevane so bile ekonomske, po- litološke, sociološke, pravne in antropološke konceptu- alizacije vsebinskih, teoreti čnih in metodoloških osnov prou čevanja tranzicije. Monografija se dotika vseh te- meljnih procesov gospodarske tranzicije. S posamezni- mi problemi in procesi tega obdobja se je sicer do sedaj že ukvarjala predvsem ekonomska stroka, vendar ne ta- ko, kot je problem gospodarske tranzicije predstavljen v tem delu. Monografija je, kot re čeno, pisana v skladu s pravili zgodovinske stroke, pri čemer gre za celovit pri- kaz problema gospodarske tranzicije. To pomeni, da so vklju čeni vsi relevantni vidiki, saj le tako lahko dejan- sko pri čakujemo celovito in verodostojno rekonstrukci- jo kompleksnosti gospodarske tranzicije. Zaradi zakonskih omejitev glede dostopa do arhi- vskega gradiva je raziskava v ve čji meri temeljila na do- mači in tuji strokovni literaturi, člankih v časopisju in revijah ter na dokumentaciji institucij, ki so prou čevale ekonomsko podro čje. Kar se ti če arhivskega gradiva, ki se dotika tranzicijskih sprememb, utegnejo zaradi neve- stnega ravnanja lastnikov gradiva in drugih vzrokov biti Metodološki uvod 16 težave tudi v prihodnje oziroma takrat, ko bodo razisko- valci že v celoti lahko dostopali do arhivskega gradiva. Ravno o tej problematiki so slovenski arhivisti govorili na 21. zborovanju Arhivskega društva Slovenije leta 2003 v Kopru. Jože Škofljanec iz Arhiva Republike Slovenije je v svojem prispevku zapisal, da je “za razumevanje pre- hoda iz socialisti čnega v liberalno-demokrati čni družbe- ni sistem klju čnega pomena ohraniti zgodovinarjem in drugim raziskovalcem prihodnjih rodov zapise o poteku teh procesov” in da bi bilo zaradi tega treba po potrebi dopolniti tudi dolo čila Zakona o arhivskem gradivu in arhivih, 2 s katerimi bi jasneje opredelili kot javno arhi- vsko gradivo tudi gradivo tistih ustvarjalcev, ki so v lasti paradržavnih skladov. Škofljanec še meni, da bi bilo po- novno potrebno uni čenje arhivskega gradiva “opredeliti kot samostojno kaznivo dejanje in ne le kot prekršek”. 3 Zanimiv je tudi podatek, ki ga je navedla arhivistka iz Pokrajinskega arhiva Maribor, Gordana Šoevegeš , ki se je spraševala, kje se nahaja dokumentarno gradivo pre- kmurskih podjetij, ki so v devetdesetih letih šla v ste čaj. Pri poizvedovanju pri razli čnih ste čajnih upraviteljih in bivših direktorjih podjetij arhivistka ni izvedela ni česar, “Ne vemo” pa je bil najve čkrat slišani odgovor. Tudi na zakone se odgovorni niso zmenili. “Kam bi pa le prišli, če bi upoštevali vse zakone in pravilnike!”, je arhivistka dobila v odgovor od nekega direktorja. Pri tem se mora- mo zavedati, da prekmurski primer vsekakor ni edini in da je, kot je zapisala arhivistka Šoevegeševa leta 2003, “splošno znano, kako množi čno uni čujejo gradivo nek- danjih podjetij v družbeni lastnini še danes”. 4 Podobno se je godilo s partijskim gradivom oziroma gradivom CK ZKS. Številni ob činski komiteji (18 natan čno) niso pre- dali svojega gradiva. Kot je zapisala Darinka Drnovšek 2 UL RS, 20/1997. Zakon je bil kasneje še nekajkrat dopolnjen in spremenjen. Za- dnji dve spremembi je doživel v letih 2003 (ZDIJZ – Zakon o dostopu do informacij javnega zna čaja) in 2006 (Zakon o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva – ZVDAGA). Tako ob ugoditvi vladne komisije strokovnjakov, na podlagi 67. člena ZVDAGA, obstoji možnost pregleda dolo čenega gradiva, ki je sicer predano v arhi- vsko last, a na željo izro čitelja zaprto do dolo čenega leta. 3 Škofljanec , Ali je tranzicija kon čana? V: Mravlja , Nared (ur.), Arhivi in arhivsko gradivo v času tranzicijskih sprememb, str. 33–34. Dalje Škofljanec , Ali je tranzicija kon čana? 4 Šoevegeš , Arhivsko gradivo prekmurskih podjetij. V: Mravlja , Nared , (ur.), Arhivi in arhivsko gradivo v času tranzicijskih sprememb, str. 59–61. 17 METODOLOŠKI UVOD iz Arhiva Republike Slovenije, so nekateri “dokumen- tacijo enostavno uničili v strahu, da bi v novih politi č- nih razmerah te arhive kdo izkoristil”, spet drugi so vse skupaj nekam odložili (kleti ali podstrešja) in “nova vod- stva niso želela imeti opravka s tem”. 5 Arhivisti bodo po povedanem imeli veliko in težko delo, da bi arhivsko gradivo iz časa tranzicijskih sprememb v čim bolj za- dovoljivi obliki kon čalo v arhivih – vsaj ve čji del tistega, kar ni bilo uni čeno. Kljub vsemu je dolo čeno gradivo vendarle že dostopno v arhivih. Sam sem v Pokrajin- skem arhivu Maribor pregledal fond Medob činskega sveta ZKS za Podravje – Maribor za obdobje 1968–1990, kjer sem dobil kar nekaj zanimivih informacij, ki so mi pomagale osvetliti dogajanje na podro čju mariborskega gospodarstva v osemdesetih letih 20. stoletja. Še bolj pomemben je fond, ki sem ga pregledal v Arhivu Repu- blike Slovenije. Gre za fond družbenega pravobranilca Republike Slovenije. Družbeni pravobranilec Republike Slovenije je nadaljeval z delom, ki ga je v sedemdese- tih letih 20. stoletja za čel družbeni pravobranilec sa- moupravljanja. Podobno kot sodiš ča združenega dela je bil posebnost zadnjega obdobja socialisti čne družbene ureditve. Zakon o družbenem pravobranilcu Republike Slovenije iz leta 1994 6 je razveljavil Zakon o družbenem pravobranilcu samoupravljanja iz leta 1975. 7 Po tem zakonu je družbeni pravobranilec postal samostojni državni organ, saj je prevzel vse naloge in pooblastila, ki jih je do tedaj imel družbeni pravobranilec samou- pravljanja, ter opravljal dolo čene funkcije v zvezi z var- stvom družbene lastnine in varstvom pravic delavcev. Zakon iz leta 1994 je bil leto kasneje nekoliko dopolnjen in spremenjen, 8 leta 2005 pa ukinjen. 9 Kot je zapisala arhivistka iz Arhiva Republike Slovenije, Jelka Melik , “njegovo gradivo kot vir za preu čevanje neke dobe nima le zgodovinske vrednosti”, ampak je pomembno prav ta- 5 Drnovšek , Partijsko gradivo v času tranziciji. V: Mravlja , Nared (ur.), Arhivi in arhi- vsko gradivo v času tranzicijskih sprememb, str. 67–70. 6 UL RS, 71/1994. 7 UL SRS, 21/1975. 8 UL RS, 69/1995. 9 Ukaz o razglasitvi Zakona o prenehanju veljavnosti Zakona o družbenem pravo- branilcu Republike Slovenije (ZPVZDruP), UL RS, 53/2005. 18 ko ali še bolj kot shramba zapisov, “ki morejo razkriti številne primere kon čne usode družbenega premoženja in s tem tudi nepravilnosti pri prehodu družbene lastni- ne v privatno”. 10 Svoje naloge je družbeni pravobranilec opravljal na obmo čju celotne Slovenije, sedež je imel v Ljubljani, o svojem delu pa je vsaj enkrat letno poro čal Državnemu zboru Republike Slovenije. 11 Gradivo druž- benega pravobranilca je dostopno v Arhivu Republike Slovenije, kamor je bilo predano tudi za obdobje po letu 1994. 12 Pomenljivo je, da je malo manjkalo, pa bi bi- lo to gradivo uni čeno v požaru, a je k sre či ostalo ne- poškodovano. Polega fonda družbenega pravobranilca sem v Arhivu Republike Slovenije pregledal del fonda Službe vlade Republike Slovenije za evropske zadeve in se podrobneje seznanil s procesoma vklju čevanja Slove- nije v Evropsko unijo in gospodarske skupnosti. Kot že omenjeno, pa še številne institucije, pomembne z vidika prou čevanja gospodarske tranzicije, gradiva niso pre- dale v arhive. Nekatere so sicer ga, a so gradivo zaprli. Eden takšnih primerov je gradivo Agencije za sanacijo bank in hranilnic, ki ga hrani Arhiv Republike Slovenije in je izro čitelj možnost uporabe zaprl do leta 2028. Poleg dostopnega arhivskega gradiva sem med raz- iskovanjem študiral relevantno doma čo in tujo literatu- ro. Sledilo je pregledovanje časopisja, strokovnih revij, uradnih listov in Poro čevalca Skupš čine Republike Slo- venije. Nato je prišla na vrsto analiza dokumentov Ban- ke Slovenije (Letna poro čila in Bilteni), Zavoda oziroma od leta 1994 dalje Urada za makroekonomske analize in razvoj (Delovni zvezki, Ekonomska ogledala, Pomladan- ska/Jesenska poro čila, Poro čila o človekovem razvoj, Socialni razgledi), Zavoda Republike Slovenije za druž- beno planiranje, Statisti čnega urada Republike Sloveni- je (SURS), Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje, dokumentov in poro čil Sklada Republike Slovenije za razvoj, Agencije Republike Slovenije za prestrukturi- 10 Melik , Slovensko pravosodje in njegovo arhivsko gradivo po letu 1991. V: Mravlja , Nared , (ur.), Arhivi in arhivsko gradivo v času tranzicijskih sprememb, str. 35–38. 11 Popovič , Varstvo lastnine in pravic delavcev. URL: http://www.ius-software.si (18. 1. 2010). 12 Melik , Družbeni pravobranilec Republike Slovenije, pomemben ustvarjalec arhi- vskega gradiva, str. 15–18. 19 METODOLOŠKI UVOD ranje in privatizacijo (ob izdanih publikacijah je mar- sikatero zanimivost mogo če najti v časopisu Agens, ki ga je izdajala slednja), Agencije Republike Slovenije za revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetij, The European Bank for Reconstruction and Development (EBRD) in Organisation for Economic Co-operation and Development (OECD). Pomembni pri raziskavi so bili še Bilteni javnih financ Ministrstva za finance, Stati- sti čni letopisi Ministrstva za notranje zadeve, Poro čila o uresničevanju Zakona o denacionalizaciji Ministrstva za pravosodje in dokumenti Zavoda za planiranje in ur- banisti čno na črtovanje oziroma kasneje Oddelka za go- spodarstvo mariborske ob čine. Tranzicijski proces Slovenije je v monografiji ume- ščen tudi v podobne procese v vzhodnoevropskih drža- vah. Zadnje poglavje namre č obravnava proces gospo- darske tranzicije v Češki republiki, Madžarski in Poljski, na kratko pa sta predstavljeni tudi tranzicijski izkušnji Srbije in Hrvaške. Glede na to, da je bila češka tranzi- cija, posebej v primeru privatizacijske metode, najbolj podobna slovenski izkušnji, sem v okviru usposabljanja kot mladi raziskovalec na Inštitutu za novejšo zgodovi- no mesec dni raziskoval v Pragi. V češki prestolnici sem obiskal razli čne relevantne institucije in kmalu ugo- tovil, da je virov in literature, ki se dotikajo omenjene problematike, ogromno. Najve č časa, ki sem ga prebil v knjižnici Češke narodne banke, knjižnici praške Eko- nomske univerze, Narodni češki knjižnici ter v knjižnici Filozofske fakultete v Pragi, sem tako namenil iskanju, zbiranju, branju ter kopiranju ustrezne literature in vi- rov. Poleg omenjenih knjižnic sem obiskal še češki sta- tisti čni urad in nekaj knjigarn. V raziskavi sem sprva nameraval v ve čji meri uporabiti metodološki instru- mentarij ustnega pristopa k zgodovinopisju in opraviti več pogovorov z razli čnimi politiki in gospodarstveniki, ki so v obravnavanem obdobju krojili gospodarsko in socialno politiko naše države. V času študijske poti v Pragi in v Beogradu sem sicer opravil intervjuja z Ji- rrijem Havlem , nekdanjim predsednikom češkega na- rodnega privatizacijskega sklada in podpredsednikom vlade, in z Jurijem Bajcem, svetovalcem predsednika vlade Republike Srbije Miroslava Cvetkovi ća , a se nato 20 zaradi kratke časovne distance ter aktualnosti proble- matike, nisem odlo čil za pogovore s slovenskimi tvorci tranzicije. Tudi zato, ker je njihova mnenja in intervjuje o zadevnem procesu mogo če prebrati in zaslediti v šte- vilnih publikacijah ter oddajah tako v devetdesetih letih prejšnjega stoletja kot še danes. Opredelitev pojma tranzicija, naprotujo ča si mnenja in pogledi nanjo “Gradualizem je temelj razvoja vsake nor- malne razvite države.” Jože Mencinger , 2006 23 OPREDELITEV POJMA TRANZICIJA, NAPROTUJO ČA SI MNENJA IN POGLEDI NANJO “Tako ne moremo ve č živeti” so bile besede Mihaila Gorbačova marca 1985, ki so jasno nakazovale, da se bliža konec takratne socialisti čne družbene ureditve. 13 Slovenija je dolga desetletja živela v okviru pojava, ki ga ekonomisti poznajo kot guliverjev u činek. Gre za pojav, ko se manjša, šibkejša država in njeno gospo- darstvo prilagajata standardom ve čje in mo čnejše dr- žave, ki je lahko soseda, lahko pa gre tudi za ekonom- sko skupnost. Slovenija po mnenju ekonomista Neve- na Boraka pozna dva taka guliverja, Avstro-Ogrsko in poznejšo Jugoslavijo. 14 Glede na položaj, v katerem so se znašle socialisti čne države, med njimi tudi Sloveni- ja v okviru Jugoslavije, ob koncu osemdesetih let 20. stoletja, so bile spremembe neizbežne. Za četek tran- zicije je na simbolni ravni naznanil padec berlinskega zidu, 15 politi čni mejnik v vsaki posamezni državi pa so bile prve demokrati čne volitve, ki so ozna čevale prehod 13 Judt , Povojna Evropa 1945–2005, str. 672. 14 Borak , Iskanje Guliverja ali kako preživeti, str. 7. 15 Dvajset let po padcu berlinskega zidu, ki je napovedal konec komunizma v Evro- pi, je bilo po svetu mo čno razširjeno nezadovoljstvo s kapitalizmom, je razkrila jav- nomnenjska raziskava britanskega BBC-ja, ki je bila predstavljena to čno dvajset let po padcu zidu, 9. novembra 2009. Le 11 odstotkov ljudi v 27 državah po svetu je namre č menilo, da kapitalizem deluje dobro. 51 odstotkov vprašanih je bilo mnenja, da bi bilo težave kapitalizma mo č rešiti z ve č reguliranja in reformami, povpre čno 23 odstotkov vprašanih v vseh državah pa je menilo, da je kapitalizem preve č po- manjkljiv in da je potreben nov ekonomski sistem. Rezultati raziskave, ki je zajela skoraj 30 000 ljudi, pa niso veliko presene čenje glede na to, da so bili izvedeni v času globalne finan čne in gospodarske krize. Ve č na URL: http://www.dnevnik.si/ novice/svet/1042313642, (9. 11. 2009). 24 iz enostrankarskega politi čnega sistema v demokrati čni večstrankarski sistem in korenite institucionalne spre- membe. 16 Ko govorimo o gospodarski tranziciji imamo v mislih prehod iz zaprtega centralnoplanskega (v sloven- skem primeru plansko tržnega) v odprto socialno-tržno gospodarstvo. 17 Podobno razlaga pojem tranzicije tudi Veliki slovar tujk, kjer je le-ta opredeljena kot dejanje, proces ali stopnja v spreminjanju enega stanja, oblike dejavnosti v drugo in tudi kot prehodno stanje, pa tudi kot obdobje prehoda iz socialisti čnega v liberalnodemo- krati čni sistem. 18 Kako najhitreje in čim bolj uspešno preiti v sistem tržnega gospodarstva, je bilo vprašanje in misija vseh postsocialisti čnih držav. Uspešno tržno gospodarstvo je bilo tudi cilj Slovenije, kar pa je bilo vse prej kot lahko izvedljivo. Po eni strani so se države na prehodu lahko zgledovale po nekaterih svetovnih trgih, kjer so že po- znali tržno gospodarstvo in so ga preprosto lahko “uvo- zile”. Pri tem so predvsem sledile na čelom tako imeno- vanega Washingtonskega konsenza. Slednjega je leta 1989 predstavil John Williamson , ekonomist na Inšti- tutu za mednarodno ekonomijo v Washingtonu. Kot je zapisal Noam Chomsky, je neoliberalni 19 Washingtonski konsenz predstavljal “vrsto tržno usmerjenih na čel, ki so jih pripravile vlada Združenih držav Amerike (ZDA) in mednarodne finan čne institucije”. Temeljna pravila konsenza pa so bila: liberalizirati trgovino in finance, dovoliti, da trg postavlja ceno, zajeziti inflacijo (makro- ekonomska stabilnost), var čevalni ukrepi in privatizaci- ja. Eno od na čel je bilo tudi, da se naj država ne vmeša- va v gospodarstvo. Chomsky meni, da so bili “poglavitni arhitekti neoliberalnega Washingtonskega konsenza lastniki zasebne ekonomije, predvsem ogromne korpo- racije, ki nadzorujejo velik del mednarodne ekonomije in imajo sredstva, da obvladujejo nastajanje politike kot 16 Šušterši č , Politi čno gospodarski cikli v socialisti čnih državah in tranzicija, str. 44–66. 17 Hoen , The transformation of economic systems in Central Europe, str. 1. 18 Tavzes et al., Veliki slovar tujk, str. 1179. 19 Neoliberalizem je nasprotje teoriji Johna Maynarda Keynesa . Zmanjšuje pomen ali tudi povsem zavra ča državne posege v gospodarstvo, celo v primerih, ko naj bi ti podprli dejavnosti zasebnega kapitala. Najpomembnejši sodobni predstavniki neoliberalizma so Michael Polanyi , Friedrih August von Hayek in Milton Friedman . 25 OPREDELITEV POJMA TRANZICIJA, NAPROTUJO ČA SI MNENJA IN POGLEDI NANJO tudi strukturiranje mišljenj in stališ č”, v tem sistemu pa so imele ZDA glavno vlogo. Zgodovinar Gerald Hai- nes je to dogajanje opisal z naslednjimi besedami: “Po drugi svetovni vojni so ZDA zaradi koristoljubja prevzele vlogo za blaginjo svetovnega kapitalisti čnega sistema.” 20 O vlogi ZDA v 20. stoletju in kapitalizmu sploh je v svoji knjigi razmišljal tudi eden najve čjih strokovnjakov za analizo svetovnega sistema in zgodovinsko sociologijo Giovanni Arrighi , ki je menil, da v zgodovini moderne obstajajo vzorci cikli čnih gibanj. Po genovskem, nizo- zemskem in britanskem ciklu je bilo 20. stoletje zazna- movano z ameriškim ciklom. Kot vemo, je ameriški he- gemoni center leta 2008 zašel v krizo, ki je bila posle- dica poka nepremičninskega in finan čnega balona in je povzro čila svetovno gospodarsko krizo. Ena izmed tez Arrighija je, da bi se lahko kmalu pojavil nov hegemon na podro čju azijskih gospodarstev, predvsem kitajsko gospodarstvo je v času, ko je tako reko č ves svet ob čutil posledice svetovne krize, doživljalo razcvet. Seveda “na- raščajo ča gospodarska teža Kitajske v globalni politi čni ekonomiji sama po sebi še ne zagotavlja nastanka druž- be s svetovnim trgom s središ čem v Vzhodni Aziji”. 21 Kaj se bo zgodilo in v katero smer bo šel kapitalizem, bo gotovo pokazal čas. Če se vrnemo k Washingtonskemu konsenzu, je dejstvo, da je slednji vseboval na čela, ki so jim tranzicijske države skušale slediti, vendar so bile izrazito pomemben dejavnik pri prehodu tudi lokalne razmere. V vsaki državi so vladale specifi čne razmere in zato enostavno ni bilo možno uvoziti tržnega gospodar- stva samo po vzoru razvitih držav. Razlog je bil preprost – veliko znanja, ki so ga potrebovale posamezne države, enostavno ni bilo nikjer zapisanega. Posamezne drža- ve so tako posegale po specifi čnih ukrepih, se opirale na lastne izkušnje, institucionalne spremembe pa so za čim bolj uspešen prehod morale biti prilagojene lokal- nim razmeram. Prve demokrati čne volitve, ki so predstavljale for- malni za četek tranzicije, so bile v Sloveniji aprila 1990. 20 Chomsky , Mcchesney , Profit pred ljudmi: neoliberalizem in globalna ureditev, str. 27–28. 21 Arrighi , Dolgo dvajseto stoletje. Kapitalizem, denar in mo č, str. 328–332. 26 Vendar so se že pred tem – konec osemdesetih let – zgo- dili pomembni dogodki, ki so napovedovali kasnejše družbene spremembe. Med te so sodili izid 57. številke Nove revije, Majniška deklaracija, stavka delavcev v Li- tostroju, pisateljska ustava, ljudska vstaja ob procesu proti četverici in dopolnitve slovenske ustave septembra 1989. Če so prve demokrati čne volitve ozna čevale za če- tek tranzicije, pa se je z vstopom Slovenije v Evropsko unijo (EU) ta izjemno zahteven in kompleksen proces na formalni ravni kon čal. V času navedenih mejnih okvir- jev tranzicije so potekali naslednji temeljni procesi: de- mokratizacija družbe (pravica do svobodnega politi čne- ga izražanja in združevanja), preoblikovanje družbene lastnine in osamosvojitev. Na gospodarskem podro čju so bili najpomembnejši procesi: makroekonomska sta- bilizacija, že omenjeno preoblikovanje družbene lastni- ne oziroma privatizacija in prestrukturiranje gospodar- stva. Dolo čene spremembe na gospodarskem podro čju je prinesla sprejeta zakonodaja že ob koncu osemde- setih let 20. stoletja. V mislih imamo predvsem zvezni Zakon o podjetjih, ki je med drugim sprožil za četek ustanavljanja zasebnih podjetij in privatizacijo obsto- je čih podjetij. Sprejetih je bilo še nekaj zakonov, ki so vplivali na gospodarske spremembe, ampak poudariti je potrebno, da se je dejanski proces trganja slovenskega gospodarstva od jugoslovanskega za čel z imenovanjem Demosove vlade maja leta 1990. 22 Tranzicija je izjemno kompleksen proces, ki je bil glede na stanje socialisti čnih gospodarstev logi čna po- sledica. Lahko bi rekli, da je socializem izgubil bitko proti samemu sebi. Socialisti čna gospodarstva so bila namre č v primerjavi s kapitalisti čnimi državami soraz- merno neu činkovita. 23 Gospodarska podoba v Sloveniji se je tako kot v ostalih socialisti čnih državah še pose- bej v osemdesetih letih slabšala iz leta v leto. Gospo- darska rast je upadala, produktivnost dela in kapitala je bila nizka, tehni čni napredek je bil nizek, življenjski standard se je nižal in prepad med socialisti čnimi in kapitalisti čnimi gospodarstvi se je iz leta v leto pove če- 22 Vsi omenjeni procesi so podrobneje predstavljeni v nadaljnjih poglavjih. 23 Lavigne , The Economics of Transition, str. 91. 27 OPREDELITEV POJMA TRANZICIJA, NAPROTUJO ČA SI MNENJA IN POGLEDI NANJO val. Konec osemdesetih oziroma v za četku devetdesetih let prejšnjega stoletja je torej prišlo do preloma s staro družbeno ureditvijo, številne države so se osvobodile ko- munizma. V tem času so z zemljevida izginile nekate- re države, rodile pa so se nove: Estonija, Latvija, Litva, Belorusija, Ukrajina, Moldavija, Slovaška, Češka in na ozemlju Jugoslavije Slovenija, Hrvaška, Bosna in Her- cegovina, Srbija in Črna gora, ter Makedonija. 24 V za četnem tranzicijskem obdobju so vse srednje in vzhodnoevropske države doživele velike pretrese in padec v proizvodnji. 25 Ekonomisti so na za četku devet- desetih let menili, da bi morale demokrati čne vlade v tranzicijskih državah čim hitreje pripraviti program re- form, ki bi zajel vsa klju čna podro čja hkrati, se pravi makroekonomsko stabilizacijo, liberalizacijo zunanje in notranje trgovine ter privatizacijo. Nenaden zlom soci- alizma je zahteval hiter odgovor na vprašanje, kako je mogo če izvesti prehod v kapitalisti čni sistem brez ve- čjih socialnih pretresov. Rešitev oziroma odgovorov, ki bi zagotavljali uspeh, ni bilo. Prehod iz socialisti čnega v kapitalisti čno gospodarstvo se je tako za čel brez jasne slike dejanskega gospodarskega stanja, brez okvirov novega gospodarskega sistema in brez ustreznih eko- nomskih in socialnih rešitev problemov, ki bi nastali v obdobju prehoda. Novim, najve čkrat neizkušenim vla- dam z romanti čnimi pri čakovanji so na pomo č prisko- čile mednarodne finan čne institucije in svetovalci, ki so o državah, ki so jim svetovali, v resnici vedeli bore malo. Poleg tega so bili, tako kot mnogi doma či politi- ki, tudi mnogi tuji strokovnjaki v ve čji meri ideološko zaslepljeni in politi čno motivirani. Osnovni cilj jim je bila dokon čna odprava socializma in obstoje čih insti- tucij namesto postopnega ustvarjanja posamezni državi ustreznega gospodarskega sistema in pove čanja gospo- darskega razcveta za celotno družbo in ne samo za del nje. Ali reforme izvesti s tako imenovano šok terapijo ali se odlo čiti za postopni pristop, je bilo vprašanje za vsa- 24 Judt , Povojna Evropa 1945–2005, str. 729. 25 Sicherl , Scenariji gospodarskega razvoja Slovenije – približevanje Evropi. V: Splo- šni pogoji za gospodarski razvoj. Strategija gospodarskega razvoja Slovenije, str. 333–350. 28 ko tranzicijsko vlado. Kot bo podrobneje predstavljeno v nadaljevanju, se je slovenska politika odlo čila za gradu- alisti čni pristop, se pravi vodenje politike postopnosti in pragmati čnosti, in se tako izogibala raznim politi čnim pretresom in morebitnim krizam. S postopnostjo in pra- gmati čnostjo je bilo tako, da sta le-ti po osamosvojitvi Slovenije “postali celo bolj postopni in pragmati čni, kot so to predlagali sami gradualisti”, je zapisal ekonomist Jože Mencinger . 26 S plebiscitom, razglasitvijo samostojnosti, deset- dnevno vojno in mednarodnim priznanjem se je Sloveni- ja v letih 1990–1992 osamosvojila. 27 Zaradi specifi čnega položaja Slovenije na za četku tranzicije pa se je tranzi- cija za čela ter potekala druga če kot v ostalih nekdanjih socialisti čnih gospodarstvih. Kar precej strokovnjakov je menilo, da bi bila optimalna strategija postopno in po časno izvajanje sprememb oziroma gradualisti čni pri- stop. 28 Kot gradualizem je bila poimenovana tudi eko- nomska politika, ki je služila vladam Janeza Drnovška pri usmerjanju gospodarskega razvoja Slovenije. Ta je dajala dobre rezultate, a naj bi se po mnenju nekaterih na prelomu tiso čletja izpela. Takšnega mnenja je bil na primer ekonomist Mi ćo Mrkai ć , ki si je prizadeval za nov model ekonomske politike. Ni bil ve č za previdno posto- pnost, ki je bila zna čilna za Drnovškovo obvladovanje neznank tranzicije, temve č za nekaj radikalnih rezov, ki bi usposobili slovensko gospodarstvo za hitro rast. Med drugim je bil tudi za čim hitrejši umik države iz gospo- darstva. 29 Tudi ekonomist Rado Pezdir meni, da so v Sloveniji vidne številne posledice gradualisti čnega pri- stopa k tranziciji. Te so po njegovem neprestano zmanj- ševanje konkuren čnosti, nizka raven sodelovanja med gospodarstvom in znanostjo, najnižja raven ekonomske svobode v regiji, obsežne administrativne obremenitve gospodarstva, tržne distorzije, dominantna vloga mono- polisti čnih državnih podjetij in neprestano vmešavanje države v delovanje tržnega mehanizma. Pezdir v eni od 26 Mencinger , Deset let pozneje, str. 28, 33. 27 Škofljanec , Ali je tranzicija kon čana?, str. 33–34. 28 Mencinger , Deset let pozneje, str. 25. 29 Vizovišek , Gradualizem odhaja?, str. 2. 29 OPREDELITEV POJMA TRANZICIJA, NAPROTUJO ČA SI MNENJA IN POGLEDI NANJO svojih razprav trdi, da je “treba v primeru, da nosilci ekonomske politike ne bodo opustili gradualisti čne eko- nomske politike, pri čakovati resne posledice za priho- dnjo gospodarsko rast in dohitevanje bolj razvitih dr- žav EU”. 30 Pezdir Slovenijo celo ozna či kot tranzicijsko poraženko, vse, kar so ekonomski družbeni na črtovalci svetovali in naredili v času tranzicije, pa za napa čno in temelje če na degenerativnih znanstvenih programih in propadlih poskusih. Gradualizem po njegovem mnenju “ni bil nobena politika, temelje ča na slovenskih poseb- nostih, temve č politi čni predpis, ki je temeljil na ideolo- giji totalitarizma”. 31 Pezdir še meni, da bi bila ekonom- skopoliti čna slika slovenske tranzicije bistveno druga č- na, če ne bi bilo “ideološke zaslepljenosti s socializmom, korporativizmom, saj bi to pomenilo razpad vseh mrež, močno pravno državo in izlo čitev interesnih skupin iz politi čnega in ekonomskega trga”. Po njegovem mnenju v Sloveniji nikoli nismo videli “kapitalizma, ki temelji na filozofiji klasi čnega liberalizma”. 32 Prav tako ekono- mist Bernard Brš či č meni, da imamo v Sloveniji name- sto pravne socialno državo, namesto klasi čno-liberalne- ga pa “tovarišijski kapitalizem”. 33 S tako imenovanimi mladoekonomisti pa se vsekakor, kot tudi številni drugi starejši ekonomisti, ne strinja ekonomist Mencinger , ki je v enem od svojih člankov zapisal, da naj bi bila mo čan argument proti gradualizmu ravno “razvrš čanja držav po koli čini “ekonomske svobode” in konkuren čnosti, pri katerih se Slovenija odreže bolj slabo”. Po njegovem sta strahospoštovanje pred temi razvrš čanji in žalost zaradi pomikov navzdol odve č. Upoštevati je namre č treba, da razvrščanja opravljajo institucije, 34 katerih razvrš čanja kažejo le, ali in kako se gospodarski sistemi vklopijo v neoliberalne ideološke okvire in ali sistemi so ali niso prijazni do podjetništva, predvsem tujega. Razvrš čanja 30 Pezdir , Gradualizem – inhibitor tranzicije v Sloveniji, str. 27–28. 31 Pezdir , Slovenska tranzicija od Kardelja do tajkunov, str. 144. 32 Pezdir , Interakcija med politi čnim in ekonomskim trgom kot klju čni element tran- zicije. V: Jan čar (ur.), Kapitalizem, tranzicija, demokracija, str. 86. 33 Brš či č , Slovenija – primer distopi čnega prehoda. V: Mateja Jan čar (ur.), Kapitali- zem, tranzicija, demokracija, str. 103. 34 Razvrš čanja opravljajo institucije, kot so Heritage Foundation, Fraser Institute, World economic Forum (WEF) ali International Institute for Management Deve- lopment (IMD). 30 po Mencingerjevem mnenju ne kažejo ne splošne go- spodarske uspešnosti ne uspešnosti gospodarstev na svetovnem trgu. Prvo kažejo gospodarska rast, stopnja brezposelnosti, inflacija in enakomernost porazdelitve dohodkov, drugo pa primanjkljaj na teko čem ra čunu. Po teh kazalnikih pa se Slovenija uvrš ča na sam vrh gle- de na ostala tranzicijska gospodarstva. Mencinger me- ni, da je Slovenija ravno zaradi gradualizma “dosegala najvišjo in najbolj enakomerno gospodarsko rast med novimi članicami EU, in to brez velikih neravnotežij in socialnih pretresov”. 35 Mencinger je o gradualizmu še dejal: “Gradualizem je temelj razvoja vsake normalne razvite države. Revolucionarne spremembe sistemov so redke; zgodijo se enkrat ali dvakrat v stoletju in pov- zročijo veliko “kolateralne” škode. Mislim, da se je pri nas za gradualizem v ekonomski obliki leta 1991 zave- stno odločil le takratni Svet Banke Slovenije; najboljši izraz tega je bila uvedba upravljanega drse čega te ča- ja in prizadevanja za prepre čevanje realne apreciacije slovenskega tolarja. Gradualizem si je Slovenija lahko privoščila zaradi samoupravljanja in družbene lastnine, ki sta omogo čala decentralizirano odlo čanje, in stopnje razvitosti, ki jo je dosegla pred tranzicijo. Zdaj spet ve č sodelujem na raznih ekonomskih konferencah v tujini; večina ekonomistov z vzhoda in zahoda je ob čudovalcev slovenske gospodarske politike ob osamosvojitvi in po njej.” 36 V drugi polovici leta 2008, ko je bila na vidiku že globalna gospodarska kriza, katere povod je bila hipote- karna kriza v ZDA, je ekonomist Franjo Štiblar zapisal, da je za prebivalce, podjetja in celotno slovensko državo pomembno, da se nanjo kar najbolje pripravi in ustre- zno ukrepa. Pri tem je izpostavil, da mora biti “vodilo” gradualizem in “sui generis” rešitve. Izpostavil je torej zna čilnosti, ki sta prispevali k uspešnemu razvoju sa- mostojne Slovenije, kot je zapisal Štiblar , “najboljšemu med tranzicijskimi državami”. 37 35 Mencinger , Podobnosti oblasti. Odbor za reforme bo najbrž kar Kraigherjeva komisija. Ve č na Mladina.si/Tednik, številka 41, URL: http://www.mladina.si/te- dnik/200541/clanek/slo--mnenje-joze_mencinger/. (17. 11. 2008). 36 Intervju z dr. Jožetom Mencingerjem , str. 36–40. 37 Štiblar , Globalna kriza in Slovenija, str. 6–18. 31 OPREDELITEV POJMA TRANZICIJA, NAPROTUJO ČA SI MNENJA IN POGLEDI NANJO Slovenija se je raje odlo čila za pragmati čnost in po- stopnost sistemske preobrazbe namesto za šok terapijo, kot so ji svetovale nekatere mednarodne institucije in posamezni eksperti. Ravno postopnost pa je omogo čila tako mehkejši gospodarski prehod, kot tudi zmernost namesto radikalnosti pri kadrovskih posegih politike v gospodarstvo, čeprav poskusov ostrih rezov ni manj- kalo. Že pri snovanju koncepta lastninjenja gospodar- stva so nekateri politiki v desnih strankah zahtevali kot prvo fazo splošno podržavljenje družbenih podjetij, ki bi omogo čilo tudi množi čno zamenjavo menedžmenta, vendar se je treznejši del politike odlo čil za bolj produk- tivne možnosti. Dolgoletni generalni sekretar Združenja Managment Tone Krašovec je zapisal: “Sama zahtevnost tranzicije v komaj osamosvojeni državi je že v prvih letih “zamenjala” približno tretjino vodilnih ljudi v slovenskih družbenih firmah, pozneje pa še proces privatizacije. Kljub temu se je pod okriljem Slovenske ljudske stranke še leta 1994 pojavil alternativni gospodarski program za samostojno Slovenijo, ki je terjal prelom s “kontinuite- to” na vodilnih mestih v gospodarstvu in veliko mene- džersko čistko. Primerjave z vrsto drugih tranzicijskih držav kažejo, da so ob bolj radikalni sistemski, institu- cionalni in kadrovski preobrazbi utrpele ve čjo škodo kot Slovenija.” 38 Tudi ekonomist in minister za ekonomske odnose in razvoj v letih 1993–1995, Davorin Kračun , je v svoji razpravi leta 2005 zapisal, da je proces slovenske tranzicije imel ve č elementov gradualizma kot šok te- rapije. Kot drugo zna čilnost pa je izpostavil dejstvo, da je Slovenija dopuš čala relativno visoko inflacijo v veliko večji meri, kot je bilo to sprejemljivo za ostale države, ki so bile na poti v EU. Z današnjega glediš ča sta po nje- govem obe zna čilnosti, tako gradualizem kot dopuš ča- nje inflacije, bili primerni. Politi čne razmere, kot so bile razpad Jugoslavije in vojne, so namre č zahtevale previ- dnost in so bile zadosten argument za izogibanje nepo- trebnim šokom. Vsekakor je bilo izogibanje politi čnim pretresom in zavra čanje tujih nasvetov gospodarsko ko- ristno. Vendar je treba poudariti, da so dolo čeni primeri vseeno odstopali od gradualisti čnih zna čilnosti in da ni 38 Krašovec , Deset let gospodarskega razvoja v samostojni Sloveniji, str. 18–19. 32 šlo brez hitrih sprememb. V mislih imamo monetarno reformo in liberalizacijo uvoza. Strpnost do inflacije je po Kra čunovem mnenju razumeti v okviru gradualisti č- nega koncepta in tudi drugih razlogov. Vse do konca devetdesetih let 20. stoletja so bile namre č nekatere prioritete vrednotene više kot inflacija. To so bile gospo- darska rast, zmanjšanje nezaposlenosti in vzdrževanje izvozne konkuren čnosti, inflacijo pa je bilo mogo če ob sprejemljivi makroekonomski bilanci držati na zmernih vrednostih. Šele neposredno pred vstopom Slovenije v EU in ERM II (mehanizem deviznega te čaja) je bilo treba znižanje inflacije postaviti na prvo mesto ekonomsko- politi čnih ciljev. Takšen odnos do inflacije je bil mogo č tudi zaradi dejstva, da je Slovenija ves čas od prehoda iz recesije leta 1993 beležila gospodarsko rast. 39 Slove- nija je nasprotovala tranzicijski formuli Svetovne ban- ke in Mednarodnega denarnega sklada. Namesto veli- kega poka hitrih sprememb je zagovarjala postopnost reform, namesto hitrega odpiranja gospodarstva za tuji kapital se je raje usmerila k lastnim razvojnim virom. Eden pomembnejših dejavnikov pa je bila tudi politi čna stabilnost, ki je druge tranzicijske države niso imele. V Sloveniji smo bili pri ča desetletni prevladi vodilne stran- ke in karizmati čnemu predsedniku vlade. “V Sloveniji so tranzicijo izpeljale stare politi čne in poslovne elite,” meni ekonomist Bogomir Kova č . 40 Da je bil prehod iz enostrankarskega v ve čstrankarski sistem v Sloveniji izpeljan na dovolj kulturen in korekten na čin in da si zasluži pozitivno zgodovinsko oceno, meni tudi zgodo- vinar Božo Repe . 41 Sicer je nemogo če re či, da so bile vse odlo čitve države pravilne in optimalne, vendar je to tudi razumljivo. Procesi, kot je tranzicija, se ne dogajajo pogosto in zanje ne obstaja priro čnik, ki bi zagotavljal brezhibne in optimalne rezultate. Dejstvo, da je Slove- nija glede na ostala tranzicijska gospodarstva med prvi- mi prešla obdobje transformacijske depresije, pa pri ča samo po sebi. Kot bo razvidno v nadaljevanju, sloven- 39 Kra čun , Tranzicija, stabilizacija i ekonomski rast: iskustvo Slovenije, str. 145– 162. 40 Kova č , Obsojeni na uspeh?, str. 34. 41 Repe , Razmere v Sloveniji do leta 1989. Osamosvojitev Slovenije – 15 let kasneje (rokopis). 33 OPREDELITEV POJMA TRANZICIJA, NAPROTUJO ČA SI MNENJA IN POGLEDI NANJO ska tranzicija ni bila samo zgodba o uspehu. Slovenska družba je danes družba z nekaterimi slabostmi in teža- vami, kar pa ni prav nobena posebnost v primerjavi z drugimi družbami v svetu. Vsekakor tako za Slovenijo, kot tudi za mnoge druge dežele iz bivšega socialisti čnega bloka drži, da ni bilo jasnih zamisli, kako prehod v ka- pitalizem zagotoviti brez ve čjih socialnih pretresov. Prav tako ni bilo potrebnih na črtov o lastnem prihodnjem gospodarskem sistemu, niti natan čnih predvidevanj o reševanju problemov na posameznih podro čjih. “Veliko je bilo improvizacije, pa tudi veliko iznajdljivosti. K sre či smo imeli precej znanja doma čih strokovnjakov, ki niso nasedli nekaterim zelo liberalnim, po svoje fundamen- talisti čnim nasvetom tujih ekspertov in raznih medna- rodnih institucij. Na drugi strani pa je bilo tudi pri nas veliko romanti čnih pri čakovanj in iluzij, predvsem v vr- hovih nekaterih novih strank na politi čnem prizoriš ču, kot na primer o samodejni čudodelnosti kapitalisti čnih institucij ali o odrešilni finan čni pomoči slovenskih izse- ljencev. Ni manjkalo ideološke zaslepljenosti, da je vse iz socialisti čnih časov slabo, vklju čno z rde čimi direk- torji v slovenskem gospodarstvu, ki da jih je treba po vrsti zamenjati, pa prav tako ne trezno misle čih politi- kov, ki so si prizadevali, da naj k samostojnosti Slove- nije in k njeni čim manj bole či tranziciji prispeva vsak tisto, kar zna in kjer ima izkušnje,” meni Krašovec . Po njegovem mnenju je imela Slovenija na ve čini pomemb- nejših podro čij sposobne ljudi, ki so znali presojati in dozirati tranzicijske poteze glede na realne možnosti, s potrebno postopnostjo namesto uni čujoče šok terapije. Prav tako so številna podjetja vodili sposobni gospodar- stveniki, preizkušeni v okretnem prilagajanju številnim reformnim spremembam v socialisti čni državi, ki so znali po osamosvojitvi Slovenije, na za četku tranzicijske krize, v novih zahtevnih razmerah ustrezno ukrepati. 42 Slovenska tranzicija je bila uspešna tudi v o čeh marsi- katerega tujega strokovnjaka. Richard J. Walters , ki ga je Evropska banka za obnovo in razvoj (EBRD) izbrala za direktorja posebnega slovenskega programa za pre- strukturiranje (Slovene Special Restructuring Program 42 Krašovec , Deset let gospodarskega razvoja v samostojni Sloveniji, str. 9–10. 34 – SSRP), je spomladi leta 1996 o Sloveniji in sloven- skem gospodarstvu dejal: “Lahko re čem, da je Slovenija v razvitem zahodnem delu sveta zelo slabo razpoznav- na. Najverjetneje je to posledica njene majhnosti, saj vsi na Zahodu govorijo samo o Poljski, Madžarski ali Češki, medtem ko je Slovenija malokrat omenjena. Po drugi strani pa je seveda zelo zanimiva, še posebej če pogledamo njene ekonomske kazalce in jih primerjamo s številkami v drugih državah Srednje in Vzhodne Evro- pe. Vsi pomembnejši ekonomski pokazatelji govorijo v prid precejšnji ekonomski mo či, kon čno o tem pri čajo možnosti, ki jih imate Slovenci za zaslužek, pa stan- dard, ki je precej višji kot v nekaterih drugih državah Srednje in Vzhodne Evrope, kon čno pa tudi nekaterih držav Evropske unije.” 43 Zgodovinar Stane Granda meni, da je bila “najve čji ekonomski projekt” Slovenije po letu 1991 “gradnja av- tomobilskih cest”. 44 Gradnja cest je vsekakor bila (in še je) pomemben projekt, saj gre za podro čje, kjer se “vrtijo” ogromne vsote denarja s klju čno vlogo mo čnih gradbe- nih lobijev. 45 Kot meni mnogo ekonomistov, je gradnja cest med drugim generirala tudi gospodarsko rast v ča- su tranzicije in tudi po njej. Spomnimo na obdobje po letu 2005, ko je Slovenija beležila visoko gospodarsko rast predvsem po zaslugi hitre rasti gradbeništva na eni in hipotekarnih kreditov kot njene posledice na drugi strani. Na obdobje tranzicije zanimivo gleda ekonomist Fran ček Drenovec , ki je v svoji razpravi leta 2005 kot glavno tezo postavil dejstvo, da je ekonomski razvoj po letu 1991 samo nadaljevanje in dokon čanje starega ci- kla in po njegovem se “v ekonomiji v dosedanji tranziciji po letu 1991 ni zgodilo ni č posebnega”. “Stanje ekono- mije je naravnost idili čno v primerjavi s katastrofalnim stanjem na podro čjih, ki jih pokrivajo razli čne držav- ne panoge in dejavnosti – pravni red, policija, visoko šolstvo, zdravstvo itd. – ki so ve činoma direktno pod 43 Jakomin , Intervju z Richardom J. Waltersom , str. 2–5. 44 Granda , Mala zgodovina Slovenije, str. 310. 45 V javnosti je mo čno odmevala tako imenovana afera “ čista lopata”, ki v času pi- sanja monografije še ni do čakala epiloga. Posebej problemati čno je kartelno dogo- varjanju gradbincev. Eno takšnih naj bi se zgodilo že leta 1998 (ve č o kartelnem dogovarjanju iz leta 1998 glej v Sovdat et al., Zemonski avtocestni posli, str. 4–5). 35 OPREDELITEV POJMA TRANZICIJA, NAPROTUJO ČA SI MNENJA IN POGLEDI NANJO nadzorom politikov, in prav zato, ker so pod nadzorom politikov”, je zapisal Drenovec , po katerem se Slovenija razlikuje od ostalih tranzicijskih držav po dobrem sta- nju ekonomije in lastnem nacionalnem podjetniškem sektorju, katerega znaten del je tesno vpet v sodobne tehnološke in poslovne strukture. Slabost Slovenije in drugih tranzicijskih držav oziroma tisto, kar manjka, pa je “zrela in samozavestna politi čna elita, trdno vpeta v življenje doma če družbe, sposobna dobre ocene njenih problemov in potencialov in z visoko stopnjo potrebne akcijske sposobnosti”. 46 O čitno je, da so si glede gradualisti čnega pristopa in slovenske tranzicije mnenja razli čna. Z zgodovinske- ga glediš ča in glede na okoliš čine pa je ubrani pristop bil pravi in verjamemo, da nih če od akterjev, ki so so- delovali na tranzicijski poti Slovenije, naši mladi državi ni želel slabo in škodovati. Vsekakor razna obtoževanja niso in ne bodo pripomogla k blaginji in napredku naše države. Izpostavil bi mnenje, ki ga je podal ekonomist Mrkai ć v predgovoru knjige njegovega mlajšega kole- 46 Drenovec , Kaj se je zgodilo z zgodbo o uspehu?, str. 13–25. Slika 1: Gradnja južne ljubljanske obvoznice – predor Golovec Vir: Muzej novejše zgodovine Slovenije 36 ge Pezdirja z naslovom Slovenska tranzicija od Karde- lja do tajkunov, ki je izšla leta 2008. Po Mrkai ćevem mnenju gre za delo, v katerem avtor “enkrat za vselej opravi z mitom slovenske zgodbe o uspehu in pokaže, da je slovenska družba vedno bila in zagotovo bo tudi v prihodnje družba latentnega totalitarizma”. 47 Omenjena ekonomista sta gore ča zagovornika neoliberalizma, ki pa vsekakor tudi ni ideologija, ki bi gospodarstvu zago- tavljala le uspeh. Eden klju čnih nosilcev slovenskega osamosvajanja France Bu čar je v svoji knjigi Slovenci in prihodnost zapisal, da je težava v tem, da “državo potrebujemo in da v današnjih predvidljivih razmerah brez države ne more biti niti demokracije niti svobodne- ga državljana, še celo pa ne zdravega gospodarstva”. To pa je “prav nasprotno od tega, kar pridiga neoliberali- zem”, je še zapisal Bu čar . 48 Njegovo tezo potrjuje tudi fi- nan čna in gospodarska kriza, ki je privrela na plan leta 2008 in prizadela ves svet. Slednja je pokazala, da vse le ni mogo če prepustiti delovanju trga in da je v časih potrebno posredovanje države. Celo v zibelki neolibera- lizma, ZDA, je konec leta 2008 bivši predsednik George W. Bush mimo volje kongresa odobril finan čno pomo č avtomobilski industriji. Ob koncu svojega mandata, konec leta 2004, je te- danji predsednik vlade Anton Rop dejal: “Tranzicija v Sloveniji je kon čana. Ocenjujem, da so vse možnosti za to, da bo naslednja vlada uspešna, u činkovita in da bo dosegla korake naprej,” prav tako pa po Ropovem mne- nju ni bilo ve č “tako izjemno pomembno”, kdo bo vodil vlado. 49 Z Ropom se je mogo če strinjati v delu, da se je tranzicija na formalni ravni res kon čala, vendar kot ve- mo, so številne posledice tranzicije privrele na plan šele po tem obdobju. Na drugi strani tudi ni nepomembno, kakšna je vlada, saj je gospodarstvo, pa naj bo to komu vše č ali ne, v veliki meri odvisno od potez politike. Poli- tika in gospodarstvo sta soodvisni veji in težko si ju je 47 Mrkai ć , Predgovor h knjigi Rada Pezdirja Slovenska tranzicija od Kardelja do taj- kunov. V: Pezdir , Slovenska tranzicija od Kardelja do tajkunov, str. 5. 48 Bu čar , Slovenci in prihodnost, str. 303. 49 Zupani č , Zadnja tranzicijska vlada opravila delo. Spletna stran Ve čera. URL: http://213.250.55.115/Ris2007/default.asp?kaj=3&id=2004120202207810, (15. 1. 2008). 37 OPREDELITEV POJMA TRANZICIJA, NAPROTUJO ČA SI MNENJA IN POGLEDI NANJO predstavljati lo čeni v vseh segmentih. Mogo če bo kdaj v prihodnosti resda edini regulator trg, a trenutno si je to težko predstavljati. Koncu obstoje čega reda naproti “Živimo v svetu, katerega zgodovinski ci- klus se izteka.” France Bu čar , 1986 “Polnih trideset let neuspešnih jugoslovanskih in slovenskih reform je doživelo svoj epilog v letih 1989–1991.” Jože Prinči č , Neven Borak , 2006 41 KONCU OBSTOJE ČEGA REDA NAPROTI Ko je umrl Josip Broz - Tito tudi zdravstveno stanje Jugoslavije ni bilo dosti boljše od predsednikovega, le da so ga prikrivali. “Tito je mrtev, le da tega še ne ve,” je že sredi sedemdesetih cini čno izjavil legendarni Ko ča Popovi ć . O tej izjavi je zgodovinar Božo Repe zapisal, da bi “podobno – seveda danes, ko smo pametni za nazaj – lahko trdili za Jugoslavijo”. 50 Jugoslavija je že konec se- demdesetih let zašla v krizo. Eden glavnih razlogov je bil ta, da je Jugoslavija po naftni krizi leta 1973 še naprej gospodarila tako, kot da se ne bi ni č zgodilo, namesto da bi jo upoštevala in izvedla nujno potrebne reforme. 51 V drugi polovici osemdesetih let je življenjski standard padel na raven iz šestdesetih. Ker je bil sistem v osem- desetih letih še vedno naravnan tako, da je domala o vsem odlo čal vrh partije, odlo čitve pa so bile potem sa- mo speljane skozi “megalomansko delegatsko in samo- upravno strukturo”, so se vsi glavni politi čni konflikti do konca osemdesetih odvijali v vrhu Zveze komunistov Jugoslavije. 52 Leta 1986 je France Bu čar zapisal: “Živimo v sve- tu, katerega zgodovinski ciklus se izteka.” Kritik Kar- deljevih upravljavskih in samoupravljavskih zamisli in eden izmed tvorcev slovenske osamosvojitve se v svoji izjavi glede na kasnejše dogajanje v Jugoslaviji ni prav 50 Repe , Razmere v Sloveniji do leta 1989 (rokopis). 51 Meier , Zakaj je razpadla Jugoslavija, str. 26–43. 52 Repe , Razmere v Sloveniji do leta 1989 (rokopis). “Tito je mrtev, le da tega še ne ve” 42 ni č zmotil. 53 Dejansko je že na za četku šestdesetih let je postalo o čitno, da sta gospodarski sistem ter z njim povezana odlo čilna vloga države pri oblikovanju in ure- sni čevanju gospodarske politike glavni oviri za hitrejši tehnološki razvoj in ve čjo vklju čitev v mednarodno deli- tev dela. Eno od temeljnih težav so predstavljali naspro- tujo či si pogledi glede razvojne usmeritve. Predvsem je šlo za spopad dveh smeri. Prvo je predstavljala Srbija, ki je težila k okrepitvi vloge zvezne države, povrnitvi cen- tralisti čnega planskega sistema in distribucije, drugo pa predvsem Slovenija in Hrvaška, ki sta si prizadevali za nadaljevanje decentralizacije in posodobitev gospo- darskega sistema. Gospodarska reforma iz leta 1965 je nekako pomenila zmago slovenske smeri, saj je za pri- pravo le-te bila izbrana posebna delovna skupina, ki jo je vodil Boris Kraigher . Reforma in njeni ukrepi so, vsaj v prvi fazi, veliko obetali, a nesporno dejstvo je, da je reforma v celoti propadla in da osrednjega cilja, to je preoblikovanja gospodarstva v sodobnejše samouprav- no-tržno gospodarstvo, ni uresni čila. Njena zasnova je bila shemati čna, neusklajena in ideološko preve č obre- menjena. 54 Eden najve čjih ekonomskih strokovnjakov tistega časa Aleksander Bajt je sredi osemdesetih let za- pisal, da na črtovalci reforme še niso bili sposobni dojeti odločilnega pomena trga v gospodarskem življenju, saj so na trg gledali enostransko, zato tudi cene proizvodov, ki so jim posvetili najve č pozornosti, niso nikoli dosegle svojih ekonomskih ravni. Po neuspešni reformi je zvezno partijsko vodstvo sprejelo stabilizacijski program, ki pa prav tako ni iz- polnil pri čakovanj, saj so njegovi omejitveni ukrepi imeli kratkotrajne u činke, povzro čili nove zastoje ter še doda- tno pove čali nesorazmerja. V prvi polovici sedemdesetih let je bil gospodarski razvoj v Jugoslaviji neenakome- ren, gospodarska gibanja cikli čna in neenakomerna. Vrhunec prizadevanj po zajezitvi razmer je predstavljala ustava iz leta 1974, ki je pomemben mejnik v razvoju Jugoslavije, in mnogi v njej vidijo enega najpomembnej- ših vzrokov za razpad države in njene gospodarske teža- 53 France Bu čar , Resni čnost in utvara, str. 5. 54 Podrobneje glej v Prin či č , Borak , Iz reforme v reformo, str. 127–143. 43 KONCU OBSTOJE ČEGA REDA NAPROTI ve. Ustavo je zvezna skupš čina sprejela v zmagovitem in samovše čnem prepri čanju, da s tem potrjuje enega od vrhunskih dosežkov človeškega duha. Imela je dvojen zna čaj. Na eni strani je z okrepitvijo vloge republik in pokrajin ter zmanjševanjem vloge centralizma urejala organizacijo federacije in delovanje le-te, na drugi pa je z natan čnim normativnim urejanjem družbenoeko- nomskih odnosov, ki so temeljili na samoupravljanju in združenem delu, poudarjala razredni, tako imeno- van delavsko opredeljen zna čaj jugoslovanske družbe in države. Dejanska porazdelitev mo či v podjetjih pa je bila mnogo manj demokrati čna, kot je to prikazoval sa- moupravni normativni sistem: odlo čilno vlogo je imela politi čna oblast, menedžerji so imeli pomemben vpliv zaradi poslovnih informacij, delavci kot formalni nosilci samoupravljanja pa so bili dejansko brez mo či in v po- drejenem položaju. Na za četku sedemdesetih let je za čel veljati tudi nov na čin družbenega na črtovanja, ki je temeljil na ideji, da bi delovanje tržnih zakonitosti lahko u činkoviteje na- domestili s samoupravnim dogovarjanjem med podje- tji, katerega izhodiš če je bil Zakon o združenem delu, ki ga je zvezna skupš čina sprejela 25. novembra 1976. Gospodarski sistem, kot ga je predvideval zakon, torej po katerem naj bi na novo preoblikovana socialisti čna podjetja (tozdi, ozdi, sozdi) sama usklajevala medseboj- ne interese in dolo čala vzajemne pravice in odgovorno- sti, v praksi ni prinesel ni č pozitivnega. Tako imenovani sistem “dogovorne ekonomije” je težil k temu, da bi se podjetja med seboj dogovarjala in ne tekmovala, kar je povsem sprto z na čeli tržnega gospodarstva. Podjetja so v tujini in sploh postajala vedno bolj nekonkuren čna, cene pa so po časi, a zanesljivo naraš čale. Dogovarja- nje med tozdi naj bi nadomestilo tržne zakonitosti, cena kon čnega izdelka pa je bila takšna, kot so jo izra čunali, in ne takšna, kot jo je bil sposoben prenesti trg. Nova gospodarska ureditev je dala podjetjem le nov zunanji videz, medtem ko je vsebina ostala enaka. Tozdi so osta- li mala podjetja, organizirana po starem. Še leta 1986 so bili temelj dogovornega gospodarstva in so postali simbol in sopomenka za nesre čo. Dogovorno gospodar- stvo je imelo še ve č slabosti. Ena je bila tudi ta, da so 44 v podjetjih ve č časa kot za delo porabljali za sestanke. Zaradi samoupravnega odlo čanja se je leta 1975 efek- tivni delovni čas prepolovil in znašal do pet ur na dan. Dogovorno gospodarstvo se je obdržalo vse do razpada države. Gospodarski sistem, vzpostavljen z ustavo 1974 in z zakonom o združenem delu, je že tako slab položaj še poslabšal. Jugoslavija je konec sedemdesetih let zašla v hudo krizo, ki se je v naslednjih letih še poglabljala. Po- membno prelomnico v razvoju jugoslovanskega sociali- sti čnega gospodarstva predstavlja leto 1980. Navidezne uspešnosti je bilo konec in kljub nasprotnim prizadeva- njem politi čnega vrha je kriza po smrti Tita privrela na plan. Glavni vzroki krize so bili zadolženost, zastarela tehnologija, primanjkljaj v trgovinski in pla čilni bilanci ter ogromne razlike v razvoju. Jugoslavija je že sredi se- demdesetih let po kakovosti gospodarjenja zaostajala za razvitimi evropskimi državami. Imela je visoko stopnjo inflacije, najvišjo stopnjo zaposlenosti v industriji, nizko produktivnost, zaostajala pa je tudi po realnih osebnih dohodkih. Gospodarska politika Jugoslavije, za razliko od svetovnega gospodarstva, ki je težilo h kakovostnim strukturnim spremembam in višji razvojni stopnji, ni težila k temu, da bi se akumulacija pretakala v tehno- loški razvoj, ni spodbujala storilnosti, znanja in izvoza, ni prilagajala proizvodnje obstoje čim energetskim virom in zato ne čudi dejstvo, da so se ekonomski kazalniki v naslednjih letih, z inflacijo na čelu, samo poslabševali. 55 Za osnovne življenjske artikle so oblasti v osem- desetih letih uvedle bone. Vožnje z avtomobili so obla- sti najprej omejile glede na registrsko številko po tako imenovanem sistemu “par – nepar” (en dan so lahko vozili samo avtomobile z lihimi registrskimi številkami, naslednji dan pa le avtomobile s sodimi registrskimi številkami), potem pa so bili uvedeni še boni za bencin. Najhujša je bila energetska kriza, uvoz nafte je namre č v za četku osemdesetih let zadostoval le za dobrih 290 dni leta. Prebivalstvo so prizadele tudi omejitve pri uvo- 55 Loren či č , Gospodarske razmere v Jugoslaviji v obdobju 1968–1988: na poti v razpad. V: Čepi č (ur.), Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988, str. 261– 270. 45 KONCU OBSTOJE ČEGA REDA NAPROTI zu, zlasti tako imenovanega “luksuznega” blaga, med katero so med drugim sodili južno sadje, kava, pa tudi uvožene alkoholne pija če, tuje revije in časopisi ter koz- metika. Ker so državljani po omenjene artikle hodili v tujino, jih tihotapili čez mejo in zanje zapravljali devize, ki jih je obupno primanjkovalo, so beograjski birokrati uvedli tako imenovani depozit oziroma pla čilo takse za prehod meje. Nekateri državljani so inovativno namesto na državni račun depozit nakazovali na lasten ra čun, cariniki, ki jim je bilo treba pri prehodu meje pokazati položnico, pa seveda številke ra čuna ve činoma niso pre- verjali. Vpeljava depozita je sicer izzvala hude proteste; zlasti Slovenci, navajeni na odprto mejo, so ga razumeli kot omejevanje svobode. 56 Razmere, ki so vladale, so v marsi čem spominjale na obdobje vojne in prva leta po vojni. 57 Predsednica zvezne vlade, Hrvatica Milka Planinc , je v letih 1982–1986 z odlo čno politiko sicer hotela na- rediti red, vendar je bila prešibka in je ves čas morala popuš čati silovitim socialnim pritiskom in interesom posameznih republik. 58 Ko je konec devetdesetih let Pla- nin čeva popisovala neu činkovitost zveznega vrha v spo- padanju s krizo v osemdesetih letih, je osrednjo kriv- do pripisala partiji. Po njenem mnenju je bila slednja glavna ovira pri reševanju krize, saj je vedno poskušala najti kak argument proti radikalnejšim gospodarskim spremembam zaradi skepti čnosti do trga, ukvarjala pa se je predvsem “z neskon čnimi lamentacijami o ideolo- škem in politi čnem položaju, o sovražnikih socializma itd.” 59 Za Milko Planinc je eden najve čjih ekonomskih strokovnjakov tistega časa Aleksander Bajt dejal, da če bi ji pustili delati, bi morda s časoma vendarle uredila razmere. 60 Eden od temeljnih vzrokov razpada Jugoslavije prav gotovo leži v nepremostljivih razlikah v stopnji go- 56 Repe , Slovenci v osemdesetih letih, str. 10–12. 57 Čepi č , Gospodarska kriza. V: Čepi č et al. (ur.), Slovenska novejša zgodovina 2, str. 1151–1153. 58 Repe , Slovenci v osemdesetih letih, str. 10–12. 59 Vodopivec , Od poskusov demokratizacije (1968–1972) do agonije in katastrofe (1988–1991). V: Čepi č (ur.), Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988, str. 22. 60 Meier , Zakaj je razpadla Jugoslavija, str. 26–43. 46 spodarske razvitosti med posameznimi federalnimi eno- tami. Z razvojem so se ekonomske razlike vedno bolj pove čevale in ideje o kakršnemkoli novem institucional- nem povezovanju Slovenije kot najrazvitejše med njimi so bile tako povsem brezpredmetne. 61 Jugoslavija je po- litiko zmanjševanja razlik v stopnji razvitosti republik ves čas skušala voditi po sistemu “razviti manj razvi- tim”. Status manj razvitih so imele Bosna in Hercego- vina, Črna gora, Makedonija in Kosovo. Sredi leta 1965 je bil ustanovljen Sklad za kreditiranje hitrejšega razvo- ja gospodarsko manj razvitih republik in avtonomnih pokrajin federacije. Sredstva sklada so se zbirala v od- stotkih od družbenega proizvoda družbenega sektorja. To je bila samo še ena od zgrešenih potez ekonomske politike. Manj razviti namre č niso sprejeli odgovornosti za svoj gospodarski razvoj, lastna sredstva so vlagali le v razvoj posameznih obmo čij in menili, da so ves osta- li razvoj ter naložbe skupna jugoslovanska skrb. Manj razviti svojih dolgov tudi niso vra čali, prejeta sredstva pa so pogosto uporabljali za negospodarske namene. Enako se je izkazalo tudi za sam Sklad za kreditiranje. Naj povemo, da so bile razvojne razlike v Jugoslaviji v 61 Štiblar , Razvoj trgov Ex-Jugoslavije, str. 23–43. Zunanji dolg Jugoslavije v obdobju 1970–1990 (v mio dolarjev) Vir: Loren či č , Gospodarske razmere v Jugoslaviji v obdobju 1968 –1988: na poti v razpad. V: Čepi č (ur.), Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988, str. 273. 0 5000 10000 15000 20000 25000 1970 1975 1980 1981 1982 1983 1984 1985 1986 1987 1988 1989 1990 Vrednost dolga Leto Zunanji dolg Jugoslavije v obdobju 1970–1990 (v mio dolarjev) Dolg v mio dolarjev 47 KONCU OBSTOJE ČEGA REDA NAPROTI razmerju 1:7, kar je v praksi pomenilo, da je bila Slove- nija sedemkrat bolj razvita kot Kosovo in je kot najbolj razvita republika tudi najve č vlagala. Glede na poveda- no in na čin vodenja ekonomske politike ni prav nobe- no presene čenje, da je Jugoslavija padla v brezizhodno brezno gospodarske krize. Jugoslovanske zvezne vlade so skušale reševati krizo jugoslovanskega gospodarstva z zadolževanjem, a so s tem, kot bo razvidno v nadaljevanju, delale dr- žavi medvedjo uslugo. Jugoslavija se do sedemdesetih let v tujini ni veliko zadolževala. Problem je nastopil v sedemdesetih letih. O tem pri ča podatek, da se je za- dolženost v obdobju 1972–1981 pove čala kar za dobrih 17 milijard dolarjev. Do najve čjega skoka v zadolževa- nju je prišlo v letih 1977–1982, ko je zvezno vlado vodil Veselin Djuranovi ć . Vzroki za takšno zadolževanje so bili v ob čutnem poslabšanju v teko čem delu pla čilne bilance. Kot primer povejmo, da se je trgovinski pri- manjkljaj z 1,7 milijarde dolarjev leta 1973 pove čal na kar 7,9 milijarde dolarjev leta 1979. Poleg tega so na zadolženost vplivali tudi visokolete či investicijski cilji petletnega družbenega plana za obdobje 1976–1980. V tem času se je ogromno gradilo. Najbolj znani projekti tega časa so bili tovarna aluminija v Obrovcu, petroke- mi čni kompleks DINA in železarna v Smederevu. Jugo- slavija že leta 1982 ni bila ve č zmožna vra čati dolgov. Kljub temu se je politi čni vrh z Mednarodnim mone- tarnim skladom sporazumel o odlogu dolga in najemal nova posojila. Takšno po četje je jugoslovansko dolžni- ško krizo samo še poglabljalo in kon čalo se je s koncem razumevanja tujih upnikov. Pritiski le-teh so postajali vse ve čji, vrhunec pa so dosegli v letih 1986–1988, ko je bil predsednik zvezne vlade Branko Mikuli ć . Osrednji problem je bil v dejstvu, da je Mednarodni monetarni sklad narekoval vodenje gospodarske politike. Zvezno vlado je prisilil, da je opuš čala nadzor nad cenami, vo- dila omejevalno politiko pla č in kreditov ter zniževala stroške javnega sektorja. V Jugoslaviji so pritisk upni- kov jemali kot vmešavanje v notranje zadeve države in kon čalo se je z odstopom Mikuli ćeve zvezne vlade, sicer prvem v zgodovini socialisti čne Jugoslavije, decembra 1988. 48 Leta 1988 je kriza gospodarskega sistema prešla v zadnjo, sklepno fazo pred razpadom. 62 Dolžniška kriza, ki je zajela Jugoslavijo, je bila povod, za katerim so se skrivali globlji vzroki gospodarske neuspešnosti. Neven Borak meni, da je dolžniška kriza “v jugoslovanskih razmerah naznanila dokon čen neuspeh jugoslovanskih razvojnih planov in investicijskega cikla iz sedemde- setih let, financiranega z recikliranimi naftnimi dolar- ji in sproženega na ocenah, da je v svetovnih razme- rah spet prišlo do dolgoro čnega zvišanja cen primarnih proizvodov”. 63 Politiki krize niso priznali, govorili so o “nakopi čenih problemih v gospodarstvu”, o “stabiliza- ciji” in podobno. Ustanovljena je bila tako imenovana Kraigherjeva komisija, ki jo je sestavljalo približno 300 ekonomistov in politikov iz vse Jugoslavije, njena na- loga pa je bila poiskati izhod iz krize. Beseda kriza se sicer do srede osemdesetih let ni uporabljala. Šele leta 1985 je hrvaški ekonomist Branko Horvat v knjigi Ju- goslavensko društvo u krizi, ki je izzvala burne reakci- je, jasno napisal, da je “politi čni sistem postal glavna ovira gospodarskega in družbenega razvoja”. Kraigher- jeva komisija je v osnovi vztrajala pri temeljih gospodar- skega sistema iz sedemdesetih let, zapisanih v ustavi (1974), Zakonu o združenem delu (1976) in resolucijah 10. in 11. kongresa Zveze komunistov Jugoslavije (1978 in 1982) – zadnji je program ekonomske stabilizacije po- trdil, čeprav so znotraj komisije nekateri ekonomisti v relativno odkritih razpravah o posameznih segmentih ekonomskega sistema opozarjali, da brez uvedbe tržne- ga sistema Jugoslavija gospodarske krize ne bo mogla premagati. Slovenski gospodarski položaj se v drugi Jugoslaviji ni bistveno razlikoval od položaja v prvi. Slovensko go- spodarstvo je moralo svoje programe, poslovanje, proi- zvodnjo in cilje v času komunizma podrejati zahtevam celotne države celo bolj kot v preteklosti. Kljub temu je Slovenija bila in ostala gospodarsko najrazvitejši in 62 Loren či č , Gospodarske razmere v Jugoslaviji v obdobju 1968–1988: na poti v razpad. V: Čepi č (ur.), Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988, str. 270– 273. 63 Borak , Ekonomski vidiki delovanja in razpada Jugoslavije, str. 137–138. 49 KONCU OBSTOJE ČEGA REDA NAPROTI najuspešnejši del jugoslovanske države. Kot je zapisal Peter Vodopivec , je “komunizem – kot drugod – uspel tudi v Jugoslaviji posodobiti in izboljšati družbene in gospodarske razmere, ni pa se mu – kot je opozoril ame- riški ekonomist John Kenneth Galbraith – posre čilo zmanjšati gospodarskega zaostanka države za zahodni- mi sosedami”. 64 V sistemu, kakršen je vladal, je bilo kaj takega tudi zelo težko uresni čiti. Za razpad jugoslovanskega gospodarstva je nekaj srbskih ekonomistov z akademikom Kosta Mihajlo- vi ćem na čelu menilo, da je plod slovenske zarote. Ta naj bi segala do povojne “demontaže” srbske industrije in njene “selitve” v Slovenijo. Po tej teoriji bi bile gospo- darska reforma 1965, ustava 1974 in amandmaji k slo- venski ustavi 1989 samo faze v izvajanju zarote. Kljub vsemu pa je treba re či, da teorija zarote med “resnimi” ekonomisti ni imela mnogo pristašev. 65 Obstajali so tudi takšni, ki so uvideli, da Slovenija ni za jugoslovanstvo. “Verjetno sem prvi srbski komunist, ki je dojel, da vi Slovenci niste za jugoslovanstvo, da ste za svojo samo- stojno nacionalno državo v okviru Jugoslavije, pod to č- no dolo čenimi politi čnimi pogoji,” je v pismu Spomenki Hribar leta 1986 zapisal srbski pisatelj Dobrica Ćosi ć . 66 Razpad Jugoslavije vsekakor ni bil le rezultat skrajno zaostrenih nacionalnih, gospodarskih in politi čnih na- sprotij po Titovi smrti, temve č posledica mnogo daljše krize, ki je imela svoje korenine v protislovjih in nede- mokrati čnih temeljih jugoslovanske državno-politi čne in gospodarske ureditve. Polnih trideset let neuspešnih reformnih poskusov pa je kon čno doživelo svoj epilog v letih 1989–1991. 67 64 Vodopivec , Od Pohlinove slovnice do samostojne države, str. 385. 65 Mencinger , Slovensko gospodarstvo med centralizmom in neodvisnostjo, str. 490–495. 66 Repe , Razmere v Sloveniji do leta 1989 (rokopis). 67 Prin či č , Borak , Iz reforme v reformo, str. 613. 50 Slovenija je v sedemdesetih in na za četku osem- desetih let minulega stoletja gospodarila previdneje in boljše kot druge republike. Svoje kredite je odpla čevala, previdneje je najemala nove, bolj se je opirala na svoje sile in na svoje vire. Kljub temu je gospodarska kriza ni zaobšla, temve č jo je na nekaterih podro čjih prizadela celo mo čneje kot ostale dele države. 68 Slovenija ni ve č zmogla igrati “lokomotive”, ki bi celotno jugoslovansko gospodarstvo potegnila iz krize, ker se je gospodarska politika v Beogradu ravnala po ve činskem manj razvi- tem in nerazvitem “jugu”. 69 Slovensko gospodarstvo je že leta 1984 v bistvu stagniralo, potem pa ga je v pr- vih mesecih 1985. leta poleg polarnega zraka zajel tudi leden gospodarski “tuš”: proizvodnja je mo čno upadla, izvoz je bil po časnejši od uvoza, cene in pla če so rasle. Jesenski meseci tega leta so prinašali vse bolj “mra č- no” podobo gospodarjenja v naši republiki. Tudi v letih 1986 in 1987 je slovensko gospodarstvo nazadovalo, saj so bile stopnje rasti družbenega proizvoda, industrijske proizvodnje in naložb v osnovna sredstva negativne. Pa- dajo ča gospodarska rast se v naslednjih letih ni zau- stavila, temve č je zajela tudi podjetja, kot so bila Iskra, Tam, Litostroj, Slovenske železarne, SCT, Strojne tovar- ne Trbovlje, ki so bila lokomotiva slovenskega razvoja 68 Prin či č , Gospodarski vidiki osamosvajanja Slovenije (1986–1991). V: Slovenska osamosvojitev 1991, str. 33–56. 69 Repe , Jutri je nov dan, str. 134. Odlo čnejši pristop slovenske politike do zveznega središ ča in zadnji poskus reševanja jugoslovanske krize 51 KONCU OBSTOJE ČEGA REDA NAPROTI in nadpovpre čni izvozniki. Razvojno krizo ter upadanje gospodarske dejavnosti so spremljali še drugi negativni pojavi: nizka storilnost, devizna nelikvidnost in naraš ča- nje obremenitev gospodarstva; med šestdesetimi razli č- ni prispevki in davki so se najbolj pove čale obveznosti v zvezne sklade. Našteti negativni pojavi so pove čali spore pri delitvi dohodka, otežili vstopanje tujemu kapitalu, povzro čili so visoke izgube, ste čaje, rast nezaposlenosti in življenjskih stroškov, znižali so obseg in u činkovitost investiranja ter zelo upo časnili kakovostno gospodarsko preobrazbo. V naši republiki se je krepilo spoznanje, da vedno bolj zaostaja za razvitim svetom. V drugi polovici leta 1990, torej že po politi čnih spremembah v Sloveniji, se položaj slovenskega gospodarstva ni popravil. Indu- strijska proizvodnja je porasla le septembra in oktobra, novembra pa se je znova zaustavila kot tudi druge go- spodarske dejavnosti. Izvoz je vseskozi upadal, uvoz je naraš čal, upadale so investicije, brezposelnost pa je ra- sla. Septembra 1990 so za čele naraš čati cene, oktobra so se zaradi prevelikega trošenja javnega sektorja za čele težave na finan čnem podro čju, ki se jim je novembra – tudi zaradi “napada” prebivalstva na devizne depozite – priklju čila splošna dinarska nelikvidnost. 70 Obsežna gradiva slovenskega izvršnega sveta v osemdesetih letih, to je v mandatu Janeza Zemljari ča (1980–1984) in nato Dušana Šinigoja (1984–1990), ka- žejo, da “se je izvršni svet ukvarjal predvsem z usmer- janjem slovenskega gospodarstva na zahod “za vsako ceno”, z zagotavljanjem sredstev za odpla čevanje dol- gov, z obupnim administriranjem, zaradi katerega so bila vsa osemdeseta leta letala v Beograd polna gospo- darstvenikov, ki so tja letali po razna dovoljenja, in z neuspešnimi poskusi zaš čite slovenskega gospodarstva pred neizmerno požrešnostjo zvezne blagajne (sprva je to zadevalo pomo č pri raznih katastrofah, organizacijo dragih mednarodnih športnih prireditev in druge ne- prora čunske postavke, postopoma pa tudi sredstva za nerazvite, financiranje Jugoslovanske ljudske armade in druge prora čunske postavke).” Zemljari čeva vlada se 70 Prin či č , Gospodarski vidiki osamosvajanja Slovenije (1986–1991). V: Slovenska osamosvojitev 1991, str. 33–56. 52 je morala na slovenski ravni soo čiti z naftno in dolžni- ško krizo, medtem ko je Šinigoju sicer uspelo pove čati obseg zunanjetrgovinske menjave, a tudi deficit. Kljub krizi pa se nobeni od obeh vlad, razen deloma Šinigojevi v zadnjem obdobju, ni bilo treba soo čiti z organiziranim sindikalnim odporom. Še v prvi polovici osemdesetih let je bilo število kratkotrajnih stavk nižje kot v sedemdese- tih letih. Zakon o združenem delu sploh ni predvideval, kako naj se konflikti rešujejo. Šele ko so bila leta 1987 oblikovana stavkovna pravila, so se za čele razprave o dopolnilu zakona, konec osemdesetih let pa se je za čel postopno razvijati tudi sindikalni pluralizem. 71 Leta 1985 je slovenski politi čni vrh dokon čno spo- znal, da je treba opustiti defenzivno politiko do zveznega središ ča. Takrat so se dejansko za čeli zavedati, da bo treba biti bolj dejaven in odlo čnejši. Dolgoro čni plan go- spodarskega razvoja Socialisti čne republike Slovenije v letih 1986–2000 je bil prvi odmevnejši rezultat dejavnej- šega odnosa slovenske politike do Beograda, saj je med prednostne naloge na gospodarskem podro čju postavil zmanjšanje sodelovanja slovenskega gospodarstva z go- spodarstvi drugih republik ter njegovo tesnejšo poveza- nost z razvitim zahodnim svetom. Leta 1987 je v Sloveniji prevladalo spoznanje, da ni ve č mogo če podpirati ukre- pov zveznih teles, ker bi to pomenilo propad doma čega gospodarstva. Naslednje leto pa se je slovenska politika o čitno sprijaznila z dejstvom, da so razvojne možnosti slovenskega in jugoslovanskega gospodarstva omejene in brez prihodnosti. Razlogov za tako spoznanje je bilo ve č, a odlo čilna sta bila predvsem dva. Prvi je bil, da sta v državi prevladali dve razvojni “strategiji”, slovenska in srbska. Slovenska je po besedah prvega moža slovenske partije Milana Ku čana temeljila na tehnološki inovati- vnosti in razvitosti ter v svet odprti družbi, medtem ko se je Srbska zavzemala za zaprtost in avtarkijo. Drugi razlog pa so bile razprave o spremembi zvezne ustave. Konec leta 1989 in na za četku leta 1990 se je zvr- stilo nekaj dogodkov, ki so Slovenijo za čeli potiskati na pot gospodarskega osamosvajanja. Septembra 1989 je slovenska skupš čina sprejela dopolnila k slovenski 71 Repe , Slovenci v osemdesetih letih, str. 12–13. 53 KONCU OBSTOJE ČEGA REDA NAPROTI ustavi, med katerimi je bila tudi ekonomska suverenost Slovenije. Decembra istega leta se je za čela srbska go- spodarska vojna proti slovenskim podjetjem, ki je slo- venskemu gospodarstvu prizadejala ve č kot sto milijo- nov dolarjev škode, slovenski politiki pa je služila kot dokaz, da zvezna vlada samovoljnih ukrepov posame- znih republik no če in ne more prepre čiti. 72 Po anketi Gospodarske zbornice Slovenije (GZS) je 229 srbskih podjetij prekinilo odnose s slovenskimi podjetji, zlasti je bil prizadet izvoz tekstila, pohištva, bele tehnike, ele- ktri čnih aparatov, kozmetike in izdelkov živilske indu- strije. Slovenija je leta 1988 v Srbiji kupila za 2,1 mi- lijarde dolarjev blaga oziroma 8,8 odstotka vseh naku- pov, prodala za 2,6 milijarde oziroma 8,1 odstotka vse prodaje. Finan čne terjatve slovenskih podjetij do Srbi- je so znašale dobrih 205 milijonov dolarjev. Po ocenah GZS bi se, če bi prodaja v Srbijo upadla za 100 odstot- kov, v Sloveniji proizvodnja zmanjšala za 15 odstotkov, neto osebni dohodek pa za 13,8 odstotka, kar so bile ob tudi siceršnji krizi precej visoke številke (izra čuni so bili sicer narejeni tudi za manjše odstotke upada trgo- vanja). Srbija je ravnala selektivno in je blokado izvajala tam, kjer je bilo zanjo najmanj škode; ra čunala je, da slovenski protiukrepi ne bodo tako hitri in u činkoviti in da bo zato bojkot dosegel svoj namen. Izvajanje bojkota so nadzorovale politi čne institucije, spremljale pa so ga zahteve po odstranitvi vodilnega kadra v tistih podjetjih, ki so še sodelovala s Slovenijo. Prekinitev sama je imela tudi širše razsežnosti in namen: blokirati jugoslovansko gospodarsko reformo, ki jo je tedaj za čel Markovi ć . 73 Eden od namenov blokade je bil tudi dokazati, da Slovenija ne more preživeti brez jugoslovanskega trga. Treba je upoštevati dejstvo, da so se proti odcepitvi Slovenije najve čkrat pojavljale trditve, da “so težnje gospodarskega osamosvajanja v nasprotju s sodobnimi svetovnimi tokovi, da je slovensko gospo- darstvo premajhno, da ima v Jugoslaviji zanesljiv trg za prodajo dragih in slabih industrijskih izdelkov ter za 72 Prin či č , Gospodarski vidiki osamosvajanja Slovenije (1986–1991). V: Slovenska osamosvojitev 1991, str. 33–56. 73 Repe , Jutri je nov dan, str. 141–142. 54 poceni nakupe surovin in delovne sile”. 74 Odlo čilnega pomena je bilo tudi Markovi ćevo videnje Jugoslavije, ki si jo je predstavljal kot “konvoj”, v katerem mora biti hitrost prilagojena najpo časnejši ladji. V Sloveniji so ga sprejeli kot groze čo in nesprejemljivo napoved. Sloven- ska vlada je na te posege in grožnje odgovorila z zamu- do. Njeni ukrepi (ustavitev pla čevanja dela sredstev v zvezne sklade, Deklaracija o urejanju razmerij, ki imajo splošen pomen za Republiko Slovenijo in drugo) so po- kazali, da je potrebo po samostojnejšem gospodarskem razvoju povezala z zahtevo po preureditvi Jugoslavije v konfederacijo. 75 Zaradi dejstva, da so tudi Markovi ćeve gospodarske reforme doživele polom, pa je bil slovenski politi čni vrh primoran ukrepati še odlo čneje. Jesenski meseci leta 1989 so bili zaznamovani z zahtevami po protiinflacijskem programu. Nastalo je kar nekaj stabilizacijskih na črtov. Na črt Jeffreya Sachsa , ki je bil tedaj na vrhuncu svoje slave zaradi odprave boli- vijske hiperinflacije, ekonomist, ki je pustil globlje sledi ne samo v jugoslovanskem, temve č kasneje tudi v slo- venskem gospodarstvu. Drugi tovrstni na črt, ki je nastal skoraj mesec dni pred Sachsovim , je skoval slovenski ekonomist Velimir Bole z Ekonomskega inštituta Prav- ne fakultete. Slednji na črt je slovenski javnosti tako re- ko č popolnoma neznan in nikoli, kljub temu, da je bil predstavljen predsedniku Zveznega izvršnega sveta in skupini njegovih svetovalcev, ni bil resno obravnavan. Boletovo zamisel je podrobneje v svoji knjigi predstavil le Neven Borak , ki se mu jo je, kot je zapisal, zdelo potreb- no predstaviti, zlasti še, ker so skromnost in nekatera nenapisana pravila prepre čevala Boletu , da bi to storil sam. Boletov na črt je v procesu stabilizacije predposta- vil dve fazi, posebnost njegove zamisli pa je bila uvedba dvojne valute kot sredstva za ustvarjanje popolne inde- ksiranosti gospodarstva na eni strani in hkrati priprave za njegov prehod na delovanje v nizkoinflacijskih razme- rah. Tretji na črt, ki je bil uporabljen v praksi, je nastal 74 Mencinger , Slovensko gospodarstvo med centralizmom in neodvisnostjo, str. 490–495. 75 Prin či č , Gospodarski vidiki osamosvajanja Slovenije (1986 –1991). V: Slovenska osamosvojitev 1991, str. 33–56. 55 KONCU OBSTOJE ČEGA REDA NAPROTI izpod peresa Anteja Markovi ća . 76 Žal se je kon čal s po- polnim polomom. Markovi ć je ob svojem nastopu obu- dil žarek upanja, da se bodo razmere v državi popravile. Kot svoje prednostne naloge je napovedal samostojnost gospodarskih subjektov ter zmanjšanje regulacije drža- ve in njenega “normativizma”. Vendar pa zvezna vlada kljub katastrofalnim rezultatom v naslednjih mesecih ni hitela s pripravo protiinflacijskega programa, niti s ce- lovito strategijo globalnega prestrukturiranja gospodar- stva. Protiinflacijski program, ki ga je vlada predstavila decembra 1989, ni ve č temeljil na postopnem zaviranju inflacije, temve č na šok terapiji, se pravi na enostran- skih in drasti čnih ekonomskih ukrepih, s katerimi naj bi v naslednjem letu rast cen dosegla le 13 odstotkov. Markovi ćev Program gospodarskih reform in ukrepov za njihovo uresničitev leta 1990 je temeljil na konvertibil- nem dinarju in fiksnem te čaju, na restriktivni denarni in na finan čni politiki, na liberalizaciji cen in trga ter na zamrznitvi pla č na ravni iz novembra 1989. Program je bil deležen splošne podpore doma in v tujini, hkrati pa je bil tudi predmet opozorila ekonomistov, da se utegne zgoditi, da ga v pol leta “ne bo dosti ostalo”. Markovi ću je uspelo do maja 1990 bistveno zmanjšati inflacijo, ni pa mu uspelo zaustaviti padca proizvodnje in izvoza ter obnoviti skupni jugoslovanski trg, ki je bil v njegovi vi- ziji temelj državne enotnosti. Ko je bilo treba program junija izpopolniti, je dal prednost politi čnim odlo čitvam (promociji politi čnih programov in strank), ki naj bi za- gotovile oblikovanje novega socializma in njegove tretje poti. Te dolgoro čne rešitve, ki jim je v poletnih mesecih dodal še nekaj popolnoma zgrešenih potez (opustitev korekcije te čaja, pove čanje pla č zvezni upravi, selektiv- no kreditiranje kmetijskih podjetij), so bile za trenutne razmere neprimerne, za utrditev dosežene stabilizacije pa celo škodljive, zato je program jeseni 1990 propadel. Januarja 1991 je Markovi ć pripravil minimalni program za delovanje države v prehodnem obdobju, ki pa ni imel več nobenega vpliva na nadaljnji razvoj dogodkov. 77 76 Borak , Spo četje ekonomske samostojnosti, str. 19–31. 77 Prin či č , Gospodarski vidiki osamosvajanja Slovenije (1986–1991). V: Slovenska osamosvojitev 1991, str. 33–56. 56 Reševanje krize je bilo bolj podobno gašenju poža- ra kot iskanju dejanskih vzrokov zanjo. Po eni strani so se vlade odlo čale za restriktivne ukrepe v preskrbi, po drugi pa kompromise v spremembah gospodarske- ga sistema. Čeprav se je vedno ve č govorilo o tržnem gospodarstvu in tako imenovanih tržnih mehanizmih, je še naprej v veljavi ostajala dogovorna ekonomija. 78 Jugoslovanska družbena kriza v osemdesetih letih 20. stoletja je dokazovala ideološki, politi čni in ekonomski zlom socializma. Kot je zapisal Bogomir Kova č, je bil socializem “nedvomno najvplivnejša socialna ideologija 20. stoletja, ki se je sprva ponujala kot zaokrožen poli- ti čno-ekonomski sistem (družbena lastnina, planiranje, delitev po delu, neposredna politi čna demokracija), de- jansko pa je postal politi čni projekt komunistov, kako osvojiti in ohraniti ekonomsko oblast v družbi”. 79 Kriza v za četku osemdesetih let je torej razkrila nemo č soci- alisti čnega gospodarstva, vendar je trajalo skoraj dese- tletje za prodor spoznanj, da ga ni mogo če reformirati. Razpad je bil rezultat vzpostavljanja normalnega sta- nja konfliktnosti interesov ter spoznanja, da “ni Tita , po Titu ”. 80 Da so bila osemdeseta leta tista, v katerih se je zgo- dil miselni preobrat in ko so ljudje za čeli verjeti in delati za vrednote, ki odlikujejo zahodni svet, je menil tudi Janez Drnovšek : “Mislim, da smo vsi za čeli razmišlja- ti o tem v osemdesetih letih. Vsaj jaz sem takrat, ko je postalo vse bolj o čitno, da zaostajamo, o tem veliko razmišljal. Vsa osemdeseta leta je jugoslovanska država stagnirala, predvsem na ekonomskem podro čju. O čitno je postajalo, da so potrebne spremembe, demokrati č- ne vrednote so postajale vse pomembnejše. Šlo je za prebujenje, ne le v Sloveniji, temve č v celotni srednji in vzhodni Evropi. V Sloveniji je težnjam po spremembah, v precejšnji meri botrovalo zaostajanje, brezperspektiv- nost, ki sta jo prejšnji režim in prejšnja država kazala zlasti v zadnjem desetletju. O čitno je bilo, da ni izhoda.” 78 Čepi č , Gospodarska kriza. V: Čepi č et al. (ur.). Slovenska novejša zgodovina 2, str. 1151–1153. 79 Kova č , Rekviem za socializem, str. 143. 80 Mencinger , Slovensko gospodarstvo med centralizmom in neodvisnostjo, str. 490–495. 57 KONCU OBSTOJE ČEGA REDA NAPROTI O socialisti čnem sistemu oziroma obdobju je Drnovšek dejal: “O čitno je obdobje socializma sicer prinašalo ne- katere prednosti, morda tudi ve čje socialne garancije nekaterim slojem, ki se težje prebijajo v konkuren čnem tržnem sistemu. Na dolgi rok pa je bil socialisti čni sis- tem manj uspešen in manj konkuren čen, kot je sedanji, in zato tudi ni preživel. V samostojni državi smo potem morali nadoknaditi neko obdobje, kjer smo precej zao- stajali za rastjo razvitih evropskih držav.” 81 Do razpada SFRJ se je opredelil tudi zadnji pred- sednik Predsedstva Socialisti čne republike Slovenije in dolgoletni predsednik republike Slovenije Milan Ku čan . Med govorom gospodarstvenikom v Avstriji novembra 2005 v Gradcu je dejal: “Razpad je bil posledica dolgo- trajne politi čne, gospodarske in vrednotne krize nekda- nje ve čnacionalne, multikulturne, federativno urejene in na ideologiji socialisti čnega samoupravljanja uteme- ljene države. Kriza je bila v velikem delu izraz splošne krize evropskega komunisti čnega sveta, ki jo je generi- rala Sovjetska zveza s svojim v bistvu boljševisti čnim sistemom, prilagojenim pogojem hladne vojne in bloko- vskega merjenja politi čne in vojaške mo či ter vzdrževa- nja ravnotežja strahu.” 82 Gospodarski položaj, v kate- rem se je znašla Jugoslavija, je bil pomemben dejavnik nezadovoljstva jugoslovanskih narodov in ni č čudnega ni, da so gospodarske okoliš čine “ustvarjale plodna tla za razpihovanje ekonomskega in politi čnega nacionaliz- ma ter za medsebojno obtoževanje glede izkoriš čanja”, kakor je dejal Borak . 83 81 Možina , “Politika postane manj pomembna”, str. 26–30.. 82 Govor Milana Ku čana . 83 Borak , Ekonomski vidiki delovanja in razpada Jugoslavije, str. 194. 58 V Sloveniji se je od jeseni 1989 odnos med oblastjo in opozicijskimi strankami vrtel okoli vprašanja volitev in volilnega sistema. Nove politi čne zveze oziroma stran- ke so v svojih programih zahtevale uvedbo parlamen- tarne demokracije, za kar je bilo treba izvesti volitve v zakonodajni organ. V za četku leta se je na podlagi Za- kona o politi čnem združevanju 84 in Zakona o volitvah v skupš čine 85 dokon čno oblikoval slovenski politi čni prostor. Opozicijske zveze in družbenopoliti čne organi- zacije so se preoblikovale v klasi čne politi čne stranke, predsednik skupš čine Miran Potr č pa je razpisal volitve za 8. april 1990. 86 Ključno dejanje pri oblikovanju slovenskega demo- krati čnega prostora je pomenil sklep opozicijskih zvez, da ne bodo ve č sodelovale na tako imenovani “okrogli mizi”, ter da bodo za čele snovati skupno organizaci- jo. Predstavniki Slovenske demokrati čne zveze (SDZ), Slovenskih krš čanskih demokratov (SKD), Socialde- mokratske zveze Slovenije (SDZS) in Slovenske kme č- ke zveze (SKZ) so se 27. novembra 1989 sešli na domu predsednika Slovenske kme čke zveze Ivana Omana in podpisali sporazum o ustanovitvi opozicijske koalici- je. Nastal je Demos – Demokrati čna opozicija Sloveni- je. 4. decembra 1989 je Demos formaliziral sporazum 84 UL SRS, 42/1989. 85 UL SRS SRS, 42/1989. 86 Babi č , Predvolilni gospodarski program koalicije Demos, str. 171–172. Pot k demokrati čnim volitvam in formalnemu za četku tranzicije 59 KONCU OBSTOJE ČEGA REDA NAPROTI treh strank (SDZ, SDZS, SKD) in ene zveze (SKZ) ter se slovenski javnosti predstavil z izjavo Jožeta Pu čnika , da je namen Demosa prevzeti odgovornost za sloven- sko državo in da “zato ho čejo osvojiti oblast”. K Demosu so pristopili še Zeleni Slovenije. Stranke so sporazum o ustanovitvi Demosa za skupen nastop na skupš čin- skih volitvah podpisale 8. januarja 1990. Kasneje sta k Demosu pristopili še Slovenska obrtniška stranka ter Stranka sivih panterjev. Jeseni 1989 so se v stranke za čele spreminjati tu- di dotedanje vodilne družbenopoliti čne organizacije. Med njimi sta bili Zveza socialisti čne mladine Slovenije (ZSMS), ki je ohranila svojo kratico, ime pa spremeni- la v Za svobodo misle čega sveta, ter Socialisti čna zveza delovnega ljudstva Slovenije (SZDL), ki se je v za četku januarja 1990 preimenovala v Socialisti čno zvezo Slove- nije. Kot zadnja izmed politi čnih organizacij na oblasti se je preimenovala Zveza komunistov Slovenije (ZKS). 87 Vendar so slovenski komunisti z novim imenom na voli- tvah za družbenopoliti čni zbor skupš čine osvojili le 17,3 odstotka glasov in skoraj enak delež sedežev ter so ta- ko morali priznati premo č opoziciji. V Sloveniji sicer ni prišlo do zamenjave na vrhu partije, zato pa so se vidno spremenila njena javna stališ ča. 88 Demosu je torej uspelo, a v zmago na volitvah ni- so verjeli niti njegovi voditelji. Predsednik Demosa Jože Pu čnik je novembra 1989 ocenjeval, da bo uspeh, če bo opozicija sploh prišla v slovenski parlament in se utrdi- la kot mo čna frakcija. Pri čakoval je, da se bo Demos po prvih volitvah šele u čil tehnik in veš čin politi čnega dela in da je veliko bolj realna zmaga leta 1994. 89 87 Čepi č , Volitve aprila 1990. V: Čepi č et al. (ur.), Slovenska novejša zgodovina 2, str. 1283–1290. 88 Šušterši č , Politi čno gospodarski cikli, str. 198–210. 89 Pesek , Osamosvojitev Slovenije, str. 121. Prelom s starim, za četek novega – zmaga Demosa spomladi leta 1990 in pot v gospodarsko samostojnost “Rezultati volitev so vzpostavili krhko rav- notežje, ki je tako oblast kot opozicijo sililo v sodelovanje in iskanje kompromisov.” Božo Repe , 2001 “Ob zahtevah po odcepitvi Slovenije se bolj malo razpravlja o gospodarstvu.” Jože Mencinger , 1990 “Bili smo skupina politi čnih amaterjev, ki so poskušali nekaj narediti, ne da bi prav dobro vedeli, kaj in kako.” Jože Mencinger , 2006 63 PRELOM S STARIM, ZA ČETEK NOVEGA – ZMAGA DEMOSA SPOMLADI LETA 1990 ... Na prvih strankarskih volitvah v Sloveniji aprila 1990 je zmagal Demos, ki se je pred tem opredelil za sa- mostojno in gospodarsko neodvisno Slovenijo. Še mar- ca 1990 je Jože Mencinger zapisal, da se “ob zahtevah po odcepitvi Slovenije bolj malo razpravlja o gospodar- stvu, če pa se že, se uveljavljata dve “resnici”. Po prvi bi Slovenija po odcepitvi kar prek no či postala “boga- ta in urejena kot Švica”, pa drugi pa bi bila odcepitev “gospodarski samomor”. 90 Demosova vlada je pomenila dokon čno slovo od socialisti čnega gospodarstva, saj so bili v gospodarskih delih programov Demosovih strank jasno izraženi cilji prehoda v kapitalisti čno gospodar- stvo, ki so v prvi vrsti poudarjali dokon čen prehod v tržno gospodarstvo, privatizacijo in prestrukturiranje gospodarstva ter denacionalizacijo. 91 Z Demosovo vlado maja 1990 se je za čel tudi proces dejanskega trganja slovenskega gospodarstva od jugo- slovanskega, ki je trajal do decembra 1991. Ta proces je gospodarski zgodovinar Jože Prin či č razdelil v tri ob- dobja. 92 Prvo obdobje je trajalo od maja do decembra 1990. V tem času vlada Lojzeta Peterleta gospodarskim vprašanjem ni namenila posebne pozornosti, ni jih opre- delila kot prednostne, ni izdelala podrobnega gospodar- 90 Mencinger , Slovensko gospodarstvo med centralizmom in neodvisnostjo, str. 490–495. 91 Babi č , Predvolilni gospodarski program koalicije Demos, str. 186–187. 92 Prin či č , Borak , Iz reforme v reformo, str. 594. Vodenje gospodarske politike “preživetja” oziroma politike postopnosti 64 skega programa, niti ni sprejela ukrepov za ve čjo sa- mostojnost slovenskega gospodarstva. Takšen odnos do gospodarskih vprašanj je bil posledica koalicijsko sesta- vljene vlade. Kljub temu se je v drugi polovici leta 1990 nesporno za čela, kot je zapisal eden vodilnih slovenskih gospodarskih analitikov Velimir Bole , “ekspanzija” re- publiške ekonomske politike. Ta je bila v precejšnji meri izsiljena zaradi neugodnih pogojev gospodarjenja, ki jih je ustvarjala zvezna ekonomska politika; klju čna je bila premajhna denarna oskrbljenost slovenskega gospodar- stva, v ve čji meri tudi politika te čaja in pove čano dav čno breme. Omogo čile so jo politi čne spremembe v Sloveniji in razpad pravne ureditve gospodarjenja. Vlada je v re- formnem programu postavila v ospredje tri cilje: – zagotoviti “preživetje gospodarstva v obdobju sis- temske transformacije”, – vzpostaviti sistem tržnega gospodarstva, – postopoma prevzemati gospodarski sistem in širiti podro čje gospodarske suverenosti. Politiko gospodarskega “preživetja” je Jože Men- cinger , podpredsednik Demosove vlade, odgovoren za gospodarstvo, predstavil kot pragmati čno prilagajanje politi čnim odlo čitvam, zvezni gospodarski politiki, do- gajanjem v Jugoslaviji in svetu. S tako politiko bi morali obdržati pri življenju čim ve č podjetij ne glede na njiho- ve rezultate. Taka politika je bila po njegovem mnenju najboljša izbira, saj so bili makroekonomski okviri, v katerih je takrat delovalo slovensko gospodarstvo, ne- normalni, pristojnosti slovenske vlade pa zelo omejene. Nosilci ekonomske politike so usmerili svojo ener- gijo v iskanje rešitev in sprejemanje ukrepov za “preži- vetje” slovenskega gospodarstva. Prepre čevali so ste čaje z odlaganjem pla čila obveznosti v republiški prora čun, problem dokapitalizacije in republiških subvencij za ne- to izvoz so reševali z izdajanjem republiških obveznic. Vlada je odkupila del iraškega dolga in zbirala dodatna sredstva za pomo č brezposelnim, nadzorovala je pla če in omogo čila neposredno zadolževanje slovenskih pod- jetij v tujini. Pripravljala je predpise, s katerimi je ome- jevala nelikvidnost in pove čevala konkuren čne sposob- nosti slovenskega gospodarstva. Vladina gospodarska politika je bila deležna številnih kritik. Prizanesla ji ni 65 PRELOM S STARIM, ZA ČETEK NOVEGA – ZMAGA DEMOSA SPOMLADI LETA 1990 ... niti doma ča ekonomska stroka. Slednja je vladi o čitala, da se je problema premajhne denarne preskrbljenosti gospodarstva lotila “zelo neurejeno in precej neuspe- šno”, da je za čela prepozno stimulirati izvoz, zadrževati prihodke federacije in se ukvarjati s trošenjem javnega sektorja. Prav tako so ji o čitali, da je premalo storila za znižanje obremenitev podjetij. 93 Ekonomist Bajt je sicer priznaval, da so bili kratkoro čni ukrepi glede na položaj, v katerem se je znašlo slovensko gospodarstvo, nujni, vendar pa je bil mnenja, da bi bilo zgrešeno, če bi si domišljali, da so ti ukrepi zadostni, in da je eko- nomska politika z njihovim sprejemom naredila svojo nalogo. 94 Vlada je zapostavila tudi urejanje “standar- dnih” podro čij republiške ekonomske politike. Na po- dro čju osebnih dohodkov ter prispevkov skupne porabe in davkov republiškemu in ob činskemu prora čunu leta 1990 ni prišlo do nobenih bistvenih premikov. V dobro se je vladi štelo le to, da so bili restriktivno razpolože- ni, kar je bilo ugodno za dolgoro čno vzpostavljanje ve- čje cenovne konkuren čnosti slovenskega gospodarstva. Eden od problemov je bil tudi ta, da je zaradi mo čne na- vezanosti slovenskega gospodarstva na jugoslovansko vlada še nekaj mesecev podpirala Markovi ćevo politiko in se, tako kot nekatere politi čne stranke, zavzemala za postopno, dolgoročno osamosvajanje gospodarskega podro čja. Šele avgusta 1990 je slovenska vlada v Me- morandum o gospodarski politiki v preostalih mesecih 1990. leta zahtevala spremembo stabilizacijske politike ter zvezni vladi sporo čila, da bo za čela sama sprejemati ukrepe za zaš čito svojega gospodarstva. 93 Prav tam, str. 594–613. 94 Bajt , Zdaj bi pa že bil čas, da se kaj stori za gospodarstvo!, str. 478–479. 66 Leta 1990 je likvidnostno stiskanje preseglo tudi tiste skrajne meje, ki jih je sicer gospodarstvo že izku- silo v osemdesetih letih. Čeprav sta tako likvidnostni kr č kakor tudi ustrezno pove čanje cene denarja znana pojava v gospodarstvih, v katerih skušajo zavreti zelo visoko inflacijo, je bilo radikalno zmanjševanje denarne ponudbe za jugoslovansko gospodarstvo nepri čakovano boleče, saj se je v prejšnjih letih že navadilo na zelo bla- go kreditno-monetarno politiko. Leta 1990 je bilo skoraj povsem na dlani, da je imelo zmanjševanje denarne po- nudbe neposreden in mo čan u činek na cene in gospo- darsko aktivnost. Odstopanje nosilcev ekonomske poli- tike od zadane usmeritve v sektorju kreditno-monetar- ne politike je zna čilno prispevalo k hitremu propadanju programa stabilizacije. U činki stabilizacijskega progra- ma za leto 1990 so potrjevali, da so nosilci ekonomske politike ne glede na mo čno politi čno rahljanje pravnega reda, torej ne glede na vse težje normalno vzpostavlja- nje gospodarskih vezi in drugih ekonomskopoliti čnih instrumentov, držali v rokah precej u činkovite vzvode kreditno-monetarne politike. 95 V času, ko so se nosilci ekonomske politike za čeli opazneje ukvarjati s politi- ko, tako kar se ti če sprejemanja ustreznih ekonomsko- politi čnih odločitev, kakor tudi s promocijo politi čnih programov in strank, so se ekonomski dosežki za čeli vse bolj nedvoumno poslabševati. Za prvo polovico le- 95 Bole , Denarno povpraševanje in monetarno stiskanje, str. 23–33. Tvegati ali privoliti v popolno gospodarsko razsulo? 67 PRELOM S STARIM, ZA ČETEK NOVEGA – ZMAGA DEMOSA SPOMLADI LETA 1990 ... ta 1991 je tudi veljalo, kot je zapisal Velimir Bole , da so lahko nosilci ekonomske politike na kratek rok (ne- kaj mesecev) vlekli ekonomsko politi čne poteze skoraj neodvisno od delovanja gospodarskega mehanizma in neodvisno od politi čnih dogodkov. Razloga zato sta bi- la predvsem dva; devizne rezerve Narodne banke Jugo- slavije v za četku leta 1991 so bile še vedno zadovoljivo velike, emisijski dobi ček pa je bil v tistem obdobju prav tako nedotakljivi vir financiranja zveznega prora čuna. Ta dva razloga skupaj sta omogo čala državi notranjo in eksterno likvidnost, prek te čaja pa tudi kratkoro čni vpliv na trg (cene in ponudbo) faktorjev in torej na trge blaga. 96 Med depresijo gospodarstva v za četku devetde- setih let se je v Sloveniji relativno krepila produkcija industrijskih panog, ki so bolj dražile svojo blago, manj izvažale in bile bolj obdav čene. Pri teh industrijskih pa- nogah se je najmanj poslabševala zaposlenost. V struk- turi zaposlenih so imele ve č visoko izobraženih stro- kovnjakov, njihova produkcija je bila donosnejša, saj je imela ve čji dohodek na zaposlenega in hitrejši obrat sredstev kot pri producentih s slabšimi produkcijskimi rezultati. Prestrukturiranje slovenske industrije se je torej odvijalo v razmerah krepko porušenega notranjega (rast cen) in zunanjega (stagnacija izvoza) ravnotežja. V teh razmerah se je vendarle relativno krepila donosnej- ša produkcija z boljšim izkoristkom dela in kapitala. 97 Jeseni 1990 je Jugoslavija kot gospodarska sku- pnost tako reko č prenehala obstajati. Zvezna država ni bila ve č sposobna pobirati davkov, nadzorovati tiskanja denarja ter prepre čiti tako uvedbo “carin” med republi- kami kot nastajanje razli čnih gospodarskih sistemov znotraj enega gospodarstva. Takrat so potencialne go- spodarske koristi odcepitve Slovenije za čele presegati njene gospodarske in socialne stroške. Pokazalo se je, da je neodvisnost zasilni izhod in pogoj za spremem- bo gospodarskega sistema. Vendar je bilo v tistem času še negotovo in nepredvidljivo, kako bo do tega prišlo. 98 V decembrskih dneh leta 1990 je Vlada Republike Slo- 96 Bole , Ekonomskopoliti čni pogoji v 1991 ali podajanje v neznano, str. 25–39. 97 Križani č , O zastoju gospodarske dejavnosti v Sloveniji, str. 23–41. 98 Mencinger , Deset let pozneje, str. 27–28. 68 venije v brezizhodnem položaju predstavila skupš čini dokument z naslovom Osamosvojitev Slovenije, ki se je za čel s pomenljivim vprašanjem: Tvegati ali privoliti v popolno gospodarsko razsulo?, in dala nanj kratek od- govor: Tvegati! Odlo čitev o izlo čitvi slovenskega gospo- darstva iz jugoslovanske skupnosti se je dejansko pri- pravljala ve č let. 99 Decembra 1990 se je prav tako za čelo drugo in naj- pomembnejše obdobje izstopanja slovenskega gospo- darstva iz jugoslovanskega sistema, ki je trajalo do 25. junija 1991. V prvih dneh decembra je vlada obravna- vala ve č elaboratov, ki so analizirali razli čne vidike osa- mosvajanja Slovenije. Skupne ugotovitve je predstavila v gradivu z naslovom Osamosvojitev Slovenije. V njem so med drugim zapisali, da ni ve č razlogov za vztrajanje v jugoslovanski skupnosti, in sporo čili, da je gospodar- sko osamosvojitev postavila za svoj prvi cilj. Dejansko gospodarsko osamosvajanje se je za čelo januarja 1991, ko se je Slovenija z uvedbo lastnega sistema neposre- dnih davkov in kotizacije zveznemu prora čunu fiskalno izlo čila iz Jugoslavije in odstopila od sanacije ban čnega sistema na zvezni ravni. S sprejemom ustavnih dopolnil januarja in februarja se je v veliki meri izlo čila iz zvezne- ga pravnega sistema. Marca je uvedla fleksibilni te čaj dinarja in oblikovala za časen “kvazidevizni trg” z uved- bo tako imenovanih eviden čnih deviznih pozicij (EDP), s katerimi so trgovali na ljubljanski borzi. Konec meseca marca je vlada sprejela še prora čun. Aprila je vladna koalicija ocenila, da je treba priprave za osamosvojitev pospešiti, saj sporazumna razdružitev ni prišla v poštev. Ustanovila je projektni svet, ki ga je najprej vodil Lojze Peterle , potem pa Igor Bav čar , koordinatorka pa je bila Olga Jakhel . Svet je do za četka maja 1991 pripravil in- tegralni projekt osamosvajanja, ki je bil sestavljen iz 14 podprojektov, uresni čili pa naj bi ga v treh fazah do 26. junija. Maja je vlada uvedla nadomestno obra čunsko enoto SECU, da bi zmanjšala negativne u činke inflacije in olajšala uveljavitev lastne denarne enote. Do 25. ju- nija je slovenska skupš čina sprejela predpise, ki so na 99 Prin či č , Gospodarski vidiki osamosvajanja Slovenije (1986–1991). V: Slovenska osamosvojitev 1991, str. 33–56. 69 PRELOM S STARIM, ZA ČETEK NOVEGA – ZMAGA DEMOSA SPOMLADI LETA 1990 ... novo urejali ban čno podro čje, kreditno poslovanje s tu- jino in carinsko službo, ter obvestila zvezno skupš čino, da bo za čela formalni postopek za razdružitev. Vlada je sprejela Programske teze za gospodarsko samostojnost Slovenije. Imela je pripravljen za časen denar, to je bone, ki jih je nameravala uvesti takoj po 26. juniju. Ker pa je hrvaška vlada sporo čila, da jih ne bo priznala, se je odločila, da bo po 26. juniju še obdržala dinarje in jih nato v enem ali dveh mesecih zamenjala s svojo valu- to. Mencinger je dajal prednost politiki “preživetja”, to je pomenilo prilagajanje razmeram in iskanje rešitev za vsakodnevne probleme. Prvo podrobnejšo vizijo gospodarskega razvoja je vlada predstavila šele slabo leto po volitvah, in sicer marca 1991 v dokumentu z naslovom Razvojna politi- ka Slovenije na za četku devetdesetih. Kot prednostne naloge je postavila prestrukturiranje gospodarstva, po- spešitev organizacijske in tehnološke prenove, ustvar- janje novih delovnih mest in preureditev gospodarske sestave. Vlada je imela pri preurejanju gospodarskega življenja in pri sprejemanju zakonodaje, potrebne za prehod v tržno gospodarstvo, ogromno težav. V za četku junija 1991 sta dve raz členitvi ekonomskega stanja in gospodarskih tokov opozorili, da 26. junij še ne bo tisti stvarni datum, ko naj bi se udejanjile slovenske sanje o gospodarski suverenosti. Mencinger je v strokovnem članku zapisal, da je pot do polne gospodarske neod- visnosti vodila prek razrešitve gospodarskih problemov ter povezav z ostalimi deli Jugoslavije. Dogodek, ki je v javnosti zelo odmeval, je bil nastop novega finan čnega ministra Dušana Šešoka v slovenski skupš čini 5. ju- nija. Tudi on je poslance opozoril, da se bodo 26. juni- ja osamosvojili le “normativno”, ne pa dejansko, ker za to še ne bodo izpolnjeni vsi pogoji. Na gospodarskem podro čju Slovenija namre č takrat še ni imela lastnega denarja, zadostnih deviznih rezerv, priznanja centralne banke v tujini, pa tudi delitvena bilanca do takrat še ni mogla biti napravljena. Gospodarstveniki prav tako sre- di junija 1991 niso delili optimizma s politiki in ve čin- skim mnenjem. Malo je bilo takih, ki so si upali trditi, da se bo z osamosvojitvijo za čel preporod slovenskega gospodarstva. 70 Tretje in zadnje obdobje se je za čelo 26. junija 1991, ko zvezni organi niso sprejeli odlo čitve slovenske skupš čine o razdružitvi z Jugoslavijo, temve č so jo raz- glasili za enostransko, nelegalno in nelegitimno deja- nje. Črne napovedi so se uresni čile. Poleg materialne škode, ki jo je utrpelo slovensko gospodarstvo, so se junija 1991 začeli lo čevati tudi gospodarski stiki z ju- goslovanskimi republikami in tujino, kar je otežilo pre- skrbo z reprodukcijskim materialom, zmanjšalo devizni priliv in zaustavilo proizvodnjo. V naslednjih mesecih so se gospodarske razmere še poslabšale. Slovenija se je soo čila s pospešenim izgubljanjem jugoslovanskega trga, sovražnim vedenjem zveznih ustanov in drugih republik, omahovanjem tujih gospodarskih partnerjev in z le deklarativno pomo čjo tujih vlad. Vzroki, da se gospodarsko nazadovanje ni moglo zaustaviti, so ostali isti: zmanjšano povpraševanje, slabša ponudba repro- dukcijskih materialov, nekonkuren čni izvoz in rast cen, prevelika davčna obremenitev gospodarstva in gospo- darski pesimizem. Dejavniki, ki so vplivali na poslabša- nje finan čnih rezultatov, so se množili in krepili. Upa- dali so industrijska proizvodnja, obseg investicij, realni osebni dohodki, menjava in povezave z jugoslovanskimi republikami, medtem ko so naraš čali brezposelnost, in- flacija, primanjkljaj v zunanji trgovinski bilanci, število blokiranih žiro ra čunov in ste čajev. Že tako skromno akumulacijo je še dodatno na čelo čezmerno pove čanje javne porabe. Zunanje razmere so veliko pripomogle k temu, da je slovensko gospodarstvo v drugi polovici leta 1991 še bolj usihalo in obupavalo. Po desetdnevni vojni in že naštetih težavah je na gospodarskem podro čju vplivala tudi Brionska deklara- cija, ki je Sloveniji ve č vzela kot prinesla. Slovenija se je za tri mesece odpovedala izvajanju Deklaracije o neodvi- snosti. Ostala je torej v jugoslovanskem gospodarskem okviru. 100 V gospodarskih gibanjih ob koncu leta 1991 so zapisali, da “vse le ni tako črno, ni pa gotovo, da vla- da ve, kaj po čne”. Dejstvo je bilo, da se je pojavilo nekaj znamenj oživljanja. Trgovinska menjava je bila leta 1991 zadovoljiva, a se je konkuren čnost izvoza hitro zmanjše- 100 Prin či č , Borak , Iz reforme v reformo, str. 594–613. 71 PRELOM S STARIM, ZA ČETEK NOVEGA – ZMAGA DEMOSA SPOMLADI LETA 1990 ... vala. Cene proizvajalcev so ponovno rasle hitreje kakor cene na drobno. Država ni bila naklonjena resni čnemu stiskanju trošenja javnega sektorja in stabiliziranju go- spodarstva. Fiskalne obremenitve gospodarstva tudi ni prilagodila njegovi teko či uspešnosti. Novembra 1991 se je industrijska produkcija zmanjševala že dvanajsti mesec zapored. 101 Septembra 1991 je Aleksander Bajt napisal članek s pomenljivim naslovom “Zdaj bi pa že bil čas, da se kaj stori za gospodarstvo!”. Bil je namre č mnenja, da se bodo vse proizvodne, denarne in podobne težave pripisovale samo osamosvojitvi Slovenije, čeprav bodo v resnici posledica nedomišljenosti ekonomske po- litike. 102 Vlada in še posebej njen predsednik sta bila do konca leta 1991 deležna neprestanih kritik, del odgo- vornosti za to, da je slovensko gospodarstvo s svojimi težavami nebogljeno, od vseh pozabljeno stalo v kotu in čakalo na veliko inventuro, pa je vsekakor nosila vla- da in njena ekonomska politika. 103 Eden od temeljev ekonomske suverenosti je tudi lasten denar. Slovenska vlada je že proti koncu leta 1990 za čela resno razmišlja- ti o uvedbi vzporednega denarja in 11. januarja 1991 je Skupš čina Republike Slovenije sprejela sklep, ki je terjal pripravo predpisov za zaš čito slovenskega gospo- darstva in prebivalstva pred posledicami jugoslovanske denarne ureditve. 104 Po kon čanem trimese čnem moratoriju, vezanem na Brionsko deklaracijo, so se stvari le za čele pomikati na- prej. V no či na 8. oktober 1991 je slovenska skupš čina sprejela Zakon o denarni enoti Republike Slovenije. 105 Z njim se je tako kon čala sedemdeset let stara dinarska navezanost Slovenije na Jugoslavijo. Slovenija je dobila svojo denarno enoto, slovenski tolar in stotine. Menjal- no razmerje med slovenskim tolarjem in dinarjem je bilo 1:1, z marko pa 1:32; menjava dinarjev v vrednostne bone se je za čela 10. oktobra 1991. Uvedba slovenske- ga denarja je dokon čno spremenila jugoslovanske trge v tuje. S tem se je tudi spremenilo razmerje med vlado 101 Gospodarska gibanja, št. 223, 1991/12, str. 5–22. 102 Bajt , Zdaj bi pa že bil čas, da se kaj stori za gospodarstvo!, str. 478–479. 103 Šušterši č , Politi čno gospodarski cikli, str. 222–232. 104 Borak , Denarne reforme, str. 245–252. 105 UL RS, 17I/1991-I. 72 in Banko Slovenije; slednja je postala državna banka, ki je odgovarjala le skupš čini, njena glavna naloga pa je postala skrb za trdnost valute. 106 Za novo slovensko valuto je bil uveljavljen sistem uravnavano drse čih de- viznih te čajev, vendar je kljub temu Banka Slovenije le redkokdaj posegla na deviznem trgu. To je omogo čilo ta- kojšnjo notranjo konvertibilnost slovenskega tolarja in s tem odpravo črnega deviznega trga. Leta 1995 je slo- venski tolar tudi uradno postal konvertibilna valuta. 107 Ekonomist Ivan Ribnikar je zapisal, da je “zaradi decentraliziranega jugoslovanskega centralno-ban čne- ga sistema bila denarna osamosvojitev Slovenije teh- ni čno relativno preprosta zadeva”. Ena od zna čilnosti novonastalega denarnega podro čja je gotovo bila njego- va majhnost. Konec leta 1993 je bilo na primer v Slove- niji v obtoku približno 113 milijard slovenskih tolarjev denarja, kar je bilo vrednostno nekaj manj od ene mi- lijarde ameriških dolarjev. To je znašalo približno eno tiso činko denarnega obtoka ZDA, kjer je bilo konec leta 106 Prin či č , Borak , Iz reforme v reformo, str. 611–612. 107 Pan čur , Uvedba slovenske denarne enote. V: Čepi č at al.: (ur.). Slovenska novej- ša zgodovina 2, str. 1361–1363. Karikatura, ki se je nanašala na ime slovenske valute Vir: Franco Juri . Delo, XXXIII, št. 237, 9. 10. 1991, str. 1. 73 PRELOM S STARIM, ZA ČETEK NOVEGA – ZMAGA DEMOSA SPOMLADI LETA 1990 ... 1992 v obtoku 1058,6 milijarde dolarjev, in približno ena petindvajsetina denarnega obtoka Avstrije, kjer je bilo septembra 1993 v obtoku 292,6 milijarde šilingov. Vendar ta majhnost denarnega podro čja ne izhaja sa- mo iz majhnega števila ljudi, ki ta denar uporabljajo, ali od velikosti bruto doma čega proizvoda (BDP), ki naj bi izražal obseg transakcij in s tem potrebno koli čino denarja za transakcijske namene. BDP Avstrije je bil sa- mo približno 14 in ZDA samo 462-krat ve čji od našega. Denarja v obtoku je bilo tako pri nas za ve č kot dvakrat manj, kakor bi sledilo iz velikosti BDP v primerjavi z ZDA in Avstrijo. To pa je bil izraz poznanega dejstva, da so imeli pri nas posamezniki, podjetja in drugi relativno manj premoženja v denarni obliki. 108 108 Ribnikar , Denar, denarna politika in ban čni sistem, str. 235–248. 74 S krizami kot sestavnim delom gospodarskega ži- vljenja se rešujejo nakopi čena gospodarska neravno- vesja in so kot razvodnica, ki pomeni ali konec ali za če- tek nekega ciklusa. 109 Če država uspešno premaga vse preizkušnje in zagate, ki jih nalaga kriza, lahko iz nje izide kot zmagovalka z uspešnejšim gospodarstvom kot pred krizo in to je bil vsekakor tudi cilj mlade slovenske države. “Dvojno tranzicijo” – iz socialisti čnega v tržno gospodarstvo in iz regionalnega v nacionalno gospodar- stvo – je spremljal prehod iz industrijskega v storitveno gospodarstvo ter propadanje velikih in nastajanje manj- ših podjetij. Pred razglasitvijo neodvisnosti leta 1991 je bila Slovenija del jugoslovanske federacije z gospo- darskim sistemom, ki ni bil sposoben zagotoviti trajne gospodarske rasti. Kot smo že omenili, se je za čelo z bojkoti slovenskega blaga, nadaljevalo z nepla čevanjem carin v zvezni prora čun s strani Srbije in njenim vdo- rom v monetarni sistem, kon čalo pa z nacionalnimi iz- padi in vojno v Jugoslaviji. Najprej sta razpadla skupni jugoslovanski trg in Zveza komunistov Jugoslavije kot edina dovoljena politi čna stranka, nato pa še Jugosla- vija kot država. 110 Po razpadu Jugoslavije je nastalo pet razli čnih de- narnih obmo čij oziroma pet razli čnih gospodarsko-po- liti čnih obmo čij. Po mnenju Nevena Boraka poznamo 109 Lazarevi ć , Plasti prostora in časa, str. 237. 110 UMAR, Delovni zvezek, št. 3, letnik VIII, 1999, str. 3. Pomen prehoda v nov gospodarski sistem 75 PRELOM S STARIM, ZA ČETEK NOVEGA – ZMAGA DEMOSA SPOMLADI LETA 1990 ... pri prehodu tri faze: fazo dezintegracije, fazo konsoli- dacije in fazo zaokrožanja novonastalih gospodarstev. Slovenijo je, kot že re čeno, izguba trgov zelo prizadela. Zadnji in najmo čnejši udarec, ki je prizadel slovensko gospodarstvo, je bil povzro čen z oženjem nekdanjega ju- goslovanskega notranjega trga. Ta udarec je bil tretji v vrsti izgub – prva dva sta bila povezana z razpadom SEV (Svet za evropsko vzajemnost) in z zalivsko vojno. 111 Od- lo čitev za samostojnost in izguba jugoslovanskega trga je v prvi fazi za Slovenijo pomenila resda hud udarec in veliko preizkušnjo, a s časoma se je izkazalo, da je bila to potrebna in izjemno modra odlo čitev. Kot je za- pisal gospodarski zgodovinar Žarko Lazarevi ć , je Slove- nija “morala jugoslovanski prostor najprej zapustiti, da je reformirala in prestrukturirala svoje gospodarstvo”. S časoma pa je “konkuren čno okrepljeno gospodarstvo omogo čilo ponovno “osvojitev” trgov nekdanjih jugoslo- vanskih republik”, ki so prav tako kot Slovenija postale samostojne države. 112 Odlo čitev za samostojno in neod- visno državo je na ekonomskem podro čju omogočila, da je Slovenija prevzela v svoje roke ekonomsko politiko in s tem odgovornost za lastni gospodarski razvoj. Kot na- sprotje prejšnjemu planskemu ekonomskemu sistemu se je opredelila za moderno socialno-tržno gospodarstvo in ekonomsko integracijo v evropski gospodarski pro- stor. Ekonomska dogajanja so se odvijala po zna čilnem transformacijskem vzorcu – najprej prevladujo če nega- tivne posledice uvajanja tržnih reform, kasneje pozitivni u činki makroekonomske stabilizacije, prestrukturira- nja in reform na mikroekonomski ravni. Gospodarstvo novonastale države je bilo v vsem tem času pod doda- tnim pritiskom izgrajevanja institucij nove države in prehoda v tržno in odprto nacionalno gospodarstvo. 113 Omenjene spremembe so pomenile spremembe go- spodarskega prostora, prevladujo čega koordinacijskega mehanizma in družbenih odnosov, spremenile pa so tu- di poglede na vlogo socialne politike, zakonov trga in 111 Borak , Spo četje ekonomske samostojnosti, str. 203. 112 Lazarevi ć , Prostor, gospodarstvo, in razmerja, str. 291. 113 UMAR, Delovni zvezek, št. 3, letnik VIII, 1999, str. 5. 76 politi čno ideologijo. 114 Prehajanje v tržno in nacionalno gospodarstvo po letu 1990 je sprožalo globoke struktur- ne spremembe, ki jih ozna čujejo: – prehod iz družbene k zasebni lastnini, – premik iz industrijske k storitveni ekonomiji, – od velikih k majhnim podjetjem, – preusmeritev od trga nekdanje Jugoslavije na trge cenovno in kakovostno zahtevnejših držav, – dokon čen prehod iz ekonomije ponudbe v ekonomi- jo povpraševanja (še zlasti na trgu delovne sile). 115 Slovenija je imela pri vzpostavljanju normalnega tržnega gospodarstva v primerjavi z drugimi socialisti č- nimi gospodarstvi (vzhodnoevropskimi in ostalimi deli jugoslovanskega gospodarstva) kar nekaj prednosti. Kot del nekdanje komunisti čne Jugoslavije je bila najboga- tejša in do Zahoda najbolj odprta socialisti čna republi- ka. S slabo desetino prebivalstva je obvladovala petino jugoslovanskega bruto doma čega proizvoda in četrtino celotnega izvoza. Bruto doma či proizvod je bil tako bliž- je grškemu in portugalskemu in, recimo, skoraj trikrat višji od češkoslovaškega, madžarskega ali poljskega. 116 Pomembno je dejstvo, da ideološka dezintegracija v Ju- goslaviji ni bila tako nenadna kot v Vzhodni Evropi in da je bila tesno povezana z gospodarskimi reformami. Gospodarstvo je imelo razvite mnoge tržne institute, oblikovanje cen proizvodov in deloma tudi proizvodnih dejavnikov je bilo bolj ali manj tržno, gospodarsko od- lo čanje je bilo razpršeno in podobno. Tudi tehnološko zaostajanje jugoslovanskega gospodarstva za tržnimi je bilo zaradi njegove ve čje odprtosti manjše kot gospo- darstva drugih socialisti čnih gospodarstev. Prav tako je bilo v zunanjetrgovinski menjavi jugoslovansko gospo- darstvo manj vezano na menjavo znotraj Vzhodne Evro- pe, kar je bilo ob razpadu vzhodnoevropskega trga zelo pomembno. V Sloveniji pa so bile vse naštete prednosti pred vzhodnoevropskimi državami še izrazitejše kot v drugih delih Jugoslavije. 114 Borak , Slovenske transformacije: kontinuiteta v spremembah. V: Borak , Lazare- vi ć (ur.), Gospodarske krize in Slovenci, str. 261–276. 115 ZMAR, Delovni zvezek, št. 6, letnik III, 1994, str. 2. 116 Kova č , Obsojeni na uspeh?, str. 34. 77 PRELOM S STARIM, ZA ČETEK NOVEGA – ZMAGA DEMOSA SPOMLADI LETA 1990 ... V drugo vrsto prednosti, ki jih je Slovenija imela pri prehodu v tržno gospodarstvo, so sodili velikostna struktura industrije, geografska razpršenost in z njo povezana socialna stabilnost slovenske družbe, manj- še število usodno napa čnih investicijskih odlo čitev in manjši vpliv politike na gospodarstvo. Kot je zapisal Jo- že Mencinger v prvi polovici leta 1991, pa je bilo negoto- vo, ali bo znala Slovenija te prednosti in možnosti, ki jih je za uspešen prehod v tržno gospodarstvo imela, izko- ristiti. 117 Kar se ti če pomena nastanka politi čnih strank in prvih demokrati čnih volitev, je bilo pozitivno tudi to, da so rezultati volitev vzpostavili krhko ravnotežje, ki je tako oblast kot opozicijo sililo v sodelovanje in iskanje kompromisov. Negativna plat se je, kot je zapisal Božo Repe , pokazala po osamosvojitvi. Stranke so namre č za- čele vse bolj postavljati svoje interese pred nacionalne, “kar je v devetdesetih letih pripeljalo do partitokracije, 118 ki je (podobno kot v Italiji) postala ena od temeljnih zna- čilnosti slovenskega politi čnega dogajanja”. 119 117 Mencinger , Makroekonomske dileme Republike Slovenije, str. 25–35. 118 Partitokracija – oblika družbenega uravnavanja na na čin, da si stranke lastijo obsežen nadzor nad viri in postopki odlo čanja. 119 Repe , Slovenci v osemdesetih letih, str. 81. Mednarodne povezave Slovenije: od priznanja do vstopa v Evropsko unijo “Za plebiscitom gre nedvomno za najpo- membnejšo odlo čitev, ki smo jo Slovenci sprejeli. Članstvo v Evropski uniji in Natu pomeni, da je naša prihodnost za črtana v družbi držav, s katerimi delimo demokra- ti čne vrednote, cilje.” Janez Drnovšek , 2003 81 MEDNARODNE POVEZAVE SLOVENIJE: OD PRIZNANJA DO VSTOPA V EVROPSKO UNIJO Minister za zunanje zadeve v času vstopa v EU, Di- mitrij Rupel , je na vprašanje, kako se je za čela slovenska pot v EU, odgovoril: “Slovenija se je leta 1991 odlo čila za Zahod, za evropske vrednote, za demokracijo, tržno gospodarstvo, vladavino prava, človekove pravice… V primerjavi z drugimi nekdanjimi socialisti čnimi država- mi je imela dodatno nalogo, morala si je postaviti lastno državo. Z Miloševi ćevo Jugoslavijo na Zahod in v EU ni bilo mogo če. Slovenija se je osamosvojila v kontekstu širšega evropskega dogajanja. Osamosvojitev in držav- nost Slovenije sta bili potrebni, da se je Slovenija lahko evropeizirala in se pridružila evropskim usmeritvam. Slovenska pot v EU se je za čela isto časno z drugimi ve- likimi evropskimi prevrati. Slovenija je bila v skladu z evropskim dogajanjem, za kar je bila zaslužna Demo- sova vlada (1990–1992) in notranja zbranost slovenske politike sploh.” 120 Dejstvo je, da je bila za tako majh- no narodno gospodarstvo, kot je bilo slovensko, ki se je povrhu vsega še odcepilo od velikega mati čnega trga, usmeritev na zunanji trg edina pot za stabilno gospo- darsko rast in razvoj. 121 Politi čna osamosvojitev Sloveni- je je predpostavljala uvedbo lastne gospodarske politike na vseh klasičnih podro čjih, med drugim tudi v sistemu gospodarskih odnosov s tujino. Odzivi drugih republik in tujine tako na politi čno osamosvojitev kot tudi na 120 Rupel (ur.), Vzpon med evropske zvezde, str. 8. 121 Štiblar , Strategija Slovenije v ekonomskih odnosih s tujino, str. 21–35. Usmeritev na zunanji trg – pot za uspešno in stabilno gospodarstvo 82 gospodarske ukrepe so bili ob osamosvojitvi in po njej povsem neznani. Razreševanje odnosov z ostalimi deli Jugoslavije, se pravi pogajanja o razmejitvi jugoslovan- skih zunanjih dolgov z drugimi republikami in z upniki, pogajanja o notranjih dolgovih in razdelitvi premoženja ter o pravicah in obveznostih iz mednarodnih pogodb, se je po politi čni osamosvojitvi Slovenije šele za čelo. 122 Navezovanje samostojnih gospodarskih stikov s tujino, pretok blaga, storitev, kapitala in znanja iz Za- hodne Evrope so bili institucionalno povezani s prizna- njem Slovenije. Dokler tega ni bilo, Slovenija ni mogla računati ne na tuj denar in ne na ve čji izvoz. Medna- rodno priznanje je bil torej kon čni cilj prizadevanj slo- venske politike ter sklepno v graditvi njene gospodarske suverenosti. Do tega tako pri čakovanega dejanja je pri- šlo ob koncu decembra 1991 oziroma januarja 1992, ko je Slovenijo med prvimi priznala Nem čija, potem pa še Evropska skupnost. 123 V letih 1992 in 1993 so naj- pomembnejši razlogi za skrb Slovenije, kar se ti če go- spodarstva in države, odpadli. Dve temeljni strateški negotovosti, ki sta vplivali na državo in gospodarstvo, sta odpadli. Do konca leta 1992 je Slovenijo priznalo že sto držav, postala je tudi članica Organizacije združenih narodov in njenih specializiranih organizacij. Konec leta 1992 je postala članica Evropske banke za obnovo in razvoj, v za četku leta 1993 članica Mednarodnega de- narnega sklada, Svetovne banke in Mednarodne finan č- ne korporacije, leta 1994 pa še članica GATT-a (General Agreement on Tariffs and Trade). Slovenija je bila tako povezana z Zahodom in s tem tudi zavarovana pred voj- no, ki je potekala v delih nekdanje Jugoslavije. To je ustvarilo podlago za normalizacijo gospodarskih odno- sov s tujino in za pogajanja o jugoslovanskih dolgovih tujini. Leta 1996 je uredila dolžniška razmerja z upni- ki nekdanje Jugoslavije, to je s konzorcijem poslovnih bank (Londonski klub), in dosegla izpustitev vseh slo- venskih dolžnikov iz mednarodne pogodbe med nekda- njo Narodno banko Jugoslavije in konzorcijem tujih po- slovnih bank iz leta 1988 (New Financial Agreement), ki 122 Mencinger , Gospodarski sistem in politika Slovenije, str. 93. 123 Prin či č , Borak , Iz reforme v reformo, str. 612. 83 MEDNARODNE POVEZAVE SLOVENIJE: OD PRIZNANJA DO VSTOPA V EVROPSKO UNIJO je predvidevala solidarnostno klavzulo, kar je pomenilo prevzem dolga v višini 812 milijonov dolarjev in njego- vega razporejanja na nekdanje dolžnike tujini (Abanka, Nova Ljubljanska banka, Nova Kreditna banka Maribor, in Nafta Lendava), skoraj 655 milijonov dolarjev tega dolga je bilo pred časno odpla čanega in za čela urejati razmerja s članicami Pariškega kluba, to je z državami, s katerimi je nekdanja Socialisti čna federativna republi- ka Jugoslavija z dvostranskimi sporazumi urejala dol- gove v obdobju 1984–1988. 124 Za Slovenijo je bila zna čilna relativno velika trgo- vinska odprtost. Tako je na primer leta 1997 temeljilo že približno 80 odstotkov slovenske trgovinske menjave na sporazumih o prosti trgovini. Po v članitvi v GATT oktobra 1994 in v WTO (World Trade Organization) ju- lija 1995 je za čel julija 1995 veljati sporazum z država- mi EFTA (European Free Trade Association). V to or- ganizacijo so bile takrat vpete Islandija, Liechtenstein, Norveška in Švica. Zatem se je Slovenija januarja 1996 pridružila Srednjeevropskemu sporazumu o prosti tr- govini CEFTA. Namen tega sporazuma je bila postopna vzpostavitev obmo čja proste trgovine z industrijskimi in kmetijskimi izdelki do leta 2001 na skoraj 90–milijon- skem trgu Češke, Madžarske, Poljske, Slovaške, Slove- nije in Romunije. Med državami na prehodu je imela sklenjene še sporazume o prosti trgovini z Bolgarijo, Estonijo, Hrvaško, Latvijo, Litvo in Makedonijo ter o preferenčnem statusu blaga z Bosno in Hercegovino. 125 124 Prav tam, str. 619–620. 125 BS, Letno poro čilo za leto 1997, str. 7–15. 84 Vklju čevanje v Evropsko unijo je bila od osamosvo- jitve naprej prioriteta Slovenije, 126 čeprav so obstajali tudi pomisleki in dvomi o smiselnosti vklju čitve. Pre- vladovalo je mnenje, da majhna država ni ekonomi č- na in bi bilo najbolje, da se čim prej integrira v kako večjo gospodarsko skupnost. Ekonomist Marjan Senjur je menil, da bi se Slovenija z vklju čitvijo v EU “odpove- dala delu svojih državnih pristojnosti na podro čju go- spodarstva”, ter dodal: “Po drugi strani je samostojna država potrebna za ohranitev nacionalnega bistva slo- venskega naroda. Vprašanje je, ali lahko država, ki je izgubila ekonomsko samostojnost, ohranja nacionalno samostojnost države. To ni problem velikih držav, to je problem majhnih. Zato je v časih v Sloveniji slišati mne- nje, češ, kot ekonomist sem zadovoljen, kot Slovenec pa ne. Pomisleki proti odpiranju Slovenije proti svetu so pogosto te vrste.” Vendarle je dejstvo, da se tudi majh- ne države lahko gospodarsko povsem uspešno razvijajo. Eden od bistvenih pogojev za to pa je odprtost gospo- darstva. 127 Zaradi tesnega politi čnega, gospodarskega in kul- turnega sodelovanja Slovenije z Evropsko unijo je bil strateški cilj Republike Slovenije polnopravno članstvo v EU. Slovenija se je za čela pogajati z Evropsko unijo leta 126 ARS, AS 1994, šk. 2/98. 127 Senjur , Gospodarska povezovanja z Evropo in s svetom. V: Strgar (ur.), Slovenija v novi Evropi, str. 14–168. “Sre čno, Slovenija! Doma smo v Evropi!” 85 MEDNARODNE POVEZAVE SLOVENIJE: OD PRIZNANJA DO VSTOPA V EVROPSKO UNIJO 1992 in leto zatem z njo sklenila že prve sporazume. 128 S podpisom okvirnega sporazuma med slovensko vlado in Komisijo Evropske unije o uresni čevanju ukrepov o finančnem, tehni čnem in drugih oblikah sodelovanja, 7. oktobra 1992, je Slovenija postala prejemnica teh- ni čne pomo či v okviru programa Phare. Poleg tehni čne pomo či se je za čelo tudi izvajanje drugih projektov, med drugim je šlo tudi za pomo č pri nabavi razli čne opreme, sodelovanje na podro čju izobraževanja, usposabljanja v tujini, sofinanciranje naložb in javnih del. 129 Kasnejša ratifikacija tega sporazuma oktobra 1993 je omogo čila tudi izvajanje javnih naro čil po pravilih Phare in realizacijo projektov v okviru prvih indikativ- nih programov za Slovenijo ter v okviru drugih progra- mov, strukturiranih v okviru predpristopne strategije za države Srednje in Vzhodne Evrope s podpisanim pri- družitvenim sporazumom. 130 Phare je predstavljal po- budo Evropske unije in zagotavljal državam Srednje in Vzhodne Evrope finan čno pomo č za podporo procesa ekonomske preobrazbe, hkrati pa jim je pomagal okre- piti njihove novonastale demokrati čne družbe. Na za- sedanju Evropskega sveta v Essnu decembra 1994 je bilo sklenjeno, da postane program Phare klju čni in- strument pomo či državam Srednje in Vzhodne Evrope pri njihovem približevanju Evropski uniji. Poudarjena je bila njegova vloga pri pripravi na izvajanje predpri- stopne strategije. 131 Po mnenju Komisije Evropske unije iz leta 2000 je Slovenija u činkovito izkoriš čala sredstva iz omenjenega programa in usmerila velik delež tehni č- ne pomo či v reševanje posebnih tehni čnih problemov, povezanih z reformo politike, prehodom v tržno gospo- darstvo, sprejetjem acquis in pridobivanjem tehnolo- škega znanja. Slovenija je v programu Phare sodelovala v naslednjih treh programskih sklopih: Nacionalni pro- gram, Programi čezmejnega sodelovanja in Ve čdržavni programi (regionalni). V okviru vseh treh programov je Slovenija v obdobju 1992–1997 prejela 155 milijonov 128 BS, Letno poro čilo za leto 1997, str. 7. 129 ARS, AS 1994, šk. 3/232. 130 ARS, AS 1994, šk. 3/173. 131 ARS, AS 1994, šk. 65/830. 86 ECU (slednjega je 1. januarja 1999 v razmerju 1:1 na- domestil evro). 132 Prek programa Phare je Slovenija so- delovala tudi s sosednjimi državami, in sicer prek tako imenovanega Programa čezmejnega sodelovanja, ki ga je financirala Komisija Evropske skupnosti. Slednja je dajala svojim članicam ogromna sredstva, namenjena regionalnemu razvoju. V okviru tega Programa čezmej- nega sodelovanja je Slovenija na ve č podro čjih sodelo- vala z Italijo, Madžarsko in Avstrijo. Najve č sredstev je bilo namenjeno gospodarskemu sodelovanju, sicer pa so bila porabljena še za sodelovanje na podro čjih pro- meta in obmejne infrastrukture, okolja, človeških virov, kulture in tehni čne pomo či. 133 Junija 1996 je Slovenija podpisala z EU Pridružitve- ni sporazum z veljavnostjo po ratifikaciji v parlamentih Slovenije in petnajstih članic EU. Državni zbor Republi- ke Slovenije je Pridružitveni sporazum ratificiral julija 132 Slovenija. Doma v Evropi, Vladni portal z informacijami o življenju v Evropski uniji. 133 ARS, AS 1994, šk. 36/724. Ena valuta za eno Evropo Vir: Muzej novejše zgodovine Slovenije 87 MEDNARODNE POVEZAVE SLOVENIJE: OD PRIZNANJA DO VSTOPA V EVROPSKO UNIJO 1997. 134 Pridružitveni sporazum med Republiko Sloveni- jo in EU je med drugim temeljil tudi na na čelu enakega obravnavanja državljanov Republike Slovenije in EU. Ta- kšna obravnava je bila prakti čni izraz temeljnega na čela EU o nediskriminaciji. 135 15. julija je torej bil ratificiran Evropski sporazum o pridružitvi med Republiko Slove- nijo na eni strani in Evropskimi skupnostmi in njihovi- mi državami članicami, ki so delovale v okviru Evropske unije, na drugi strani s sklepno listino (podpisano 10. junija 1996 v Luksemburgu) ter Protokolom, s katerim se je spreminjal Evropski sporazum o pridružitvi med Republiko Slovenijo ne eni strani in Evropskimi sku- pnostmi in njihovimi državami članicami, ki so delovale v okviru Evropske unije, na drugi strani (podpisan 11. novembra 1996 v Bruslju). Na podlagi podpisa sporazu- ma o pridružitvi sta pogajalski delegaciji Slovenije in EU 19. septembra 1996 parafirali tudi za časni sporazum o trgovini in zadevah v zvezi s trgovino, veljati pa je za čel z letom 1997. 136 Ob podpisu sporazuma 10. junija 1996 je Slovenija zaprosila tudi za članstvo v Evropski uniji, spo- razum pa je za čel veljati februarja 1999. S sporazumom so bili opredeljeni naslednji cilji pridružitve: – zagotovitev primernega okvira za politi čni dialog, ki bi omogo čal razvoj tesnih politi čnih odnosov med pogodbenicami, – pospeševanje širitve trgovine in skladnih gospodar- skih odnosov med pogodbenicami in s tem spodbu- janje dinami čnega gospodarskega razvoja in blagi- nje v Sloveniji, – postopno razvijanje obmo čja proste trgovine, ki bi zajemalo tako reko č vso trgovinsko menjavo med Skupnostjo in Slovenijo, – podpiranje razvoja slovenskega gospodarstva in njegovega prehoda v tržno gospodarstvo, – zagotavljanje primernega okvirja za vklju čitev Slo- venije v Evropsko unijo ob izpolnitvi potrebnih po- gojev. 137 134 BS, Letno poro čilo za leto 1997, str. 7. 135 ARS, AS 1994, šk. 4/260. 136 ARS, AS 1994, šk. 2/98. 137 Prin či č , Borak , Iz reforme v reformo, str. 631–633. 88 Glavni mejniki na poti Slovenije v Evropsko unijo 25. 6. 1991 Od razglasitve samostojnosti Slovenije je bilo vklju čevanje v EU prednostna naloga vlade. 7. 7. 1991 Brionska deklaracija. Ministrska trojka EU in predstavniki vseh strani, ki so vpletene v jugoslovansko krizo, se zavzamejo za medsebojno sodelovanje pri prekinitvi ognja in pogajanja o prihodnosti Jugoslavije. 15. 1. 1992 Evropske skupnosti priznajo Republiko Slovenijo kot samostojno državo. 1. 9. 1993 Veljati za čne Sporazum med Republiko Slovenijo in EGS (podpisan 5. 4. 1993). 15. 7. 1996 EU in Republika Slovenija parafirata Pridružitveni sporazum. 7. 3. 1996 Vlada Republike Slovenije sprejme sklep o vložitvi prošnje za članstvo v EU. 10. 6. 1996 Podpisan je Pridružitveni sporazum in vložena prošnja za članstvo v EU. 1. 1. 1997 Za časni sporazum o trgovini med Slovenijo in EU stopi v veljavo (podpisan 11. 11. 1996). Maj 1997 Slovenija je sprejela izhodiš ča strategije vklju čevanja v Unijo, v katerih je potrdila željo postati polnopravna članica EU. 15. 7. 1997 Državni zbor ratificira Pridružitveni sporazum. September 1997 Vlada Republike Slovenije sprejme Strategijo za vklju čevanje v Evropsko unijo. 31. 3. 1998 Uraden za četek pogajanj za članstvo Slovenije v EU. 1. 2. 1999 Veljati za čne Pridružitveni sporazum (ratificirali so ga Evropski parlament in vse države članice EU). 1. 3. 2002 Ukinitev nacionalnih valut držav EMU. 23. 3. 2003 Referendum o vstopu Slovenije v EU. Slovenski državljani so se z veliko ve čino (89,64 %) odlo čili za vstop v EU. 16. 4. 2003 Podpis Pristopne pogodbe v Atenah. 1. 5. 2004 Vstop Slovenije v EU. Vir: Slovenija. Doma v Evropi, Vladni portal z informacijami o življenju v Evropski uniji. 89 MEDNARODNE POVEZAVE SLOVENIJE: OD PRIZNANJA DO VSTOPA V EVROPSKO UNIJO Do ratifikacije sporazuma je veljala vladna Ured- ba o začasni uporabi za časnega sporazuma o trgovini in zadevah v zvezi s trgovino med Republiko Slovenijo na eni strani in Evropsko skupnostjo, Evropsko sku- pnostjo za premog in jeklo in Evropsko skupnostjo za jedrsko energijo, na drugi strani. Osnovni predmet tr- govinskega dela sporazuma je bilo recipro čno in asime- tri čno vzpostavljanje obmo čja proste trgovine. Evropska unija je januarja 1997 v celoti sprostila trg industrijskih in kmetijskih izdelkov, medtem ko je Slovenija to imela namen storiti postopno, nekje do leta 2001. Poleg tr- govinskih je vseboval sporazum še številna pravna do- lo čila, dolo čal je pretok kapitala, finan čno in kulturno sodelovanje, prepre čevanje nezakonitosti in podobno. 1. decembra 1997 je v Bruslju potekala konferenca z nazivom Širitev EU: Primer Slovenije, na kateri je bila predstavljena Strategija Republike Slovenije za vklju če- vanje v Evropsko unijo. Težiš če je bilo na gospodarskem podro čju, obravnavani pa so bili tudi drugi vidiki stra- tegije. 138 Na podlagi ugodnega mnenja Evropske komi- sije je EU 13. decembra 1997 prejela sklep o za četku pogajanj o članstvu s Ciprom, Češko, Estonijo, Madžar- sko, Poljsko in Slovenijo. Kandidatke so bile soo čene s potrebo po uveljavitvi celote zakonov, predpisov, pra- vil in standardov EU, imenovanih acquis communau- taire. 139 Marca 1998 se je v Bruslju za čela Medvladna konferenca o pristopu Slovenije k Evropski uniji, ki je vsebovala tudi proces pristopnih pogajanj. Leta 2000 je bila sprejeta pogodba iz Nice, ki je z institucionalnimi spremembami omogo čala širitev Unije, decembra 2001 pa je Lakenski svet naštel deset držav kandidatk, ki bi lahko sklenile pogajanja do leta 2002. Slovenija je bila med njimi in res je pogajanja z ostalimi devetimi kandi- datkami kon čala decembra 2002 v Kobenhavnu. Evrop- ski parlament je aprila 2003 podal soglasje k pristopni pogodbi, Svet unije pa je še isti mesec soglasno sprejel odločitev o sprejemu desetih držav pristopnic v Evrop- sko unijo. V za četku novembra 2003 je Evropska komi- sija predstavila zadnje poro čilo o pripravljenosti držav 138 ARS, AS 1994, šk. 6/366. 139 BS, Letno poro čilo za leto 1997, str. 7. 90 pristopnic pred vstopom v EU. Po poro čilu sode č je bi- la Slovenija med vsemi kandidatkami najbolje pripra- vljena. 140 Pogajanja o vstopu v Evropsko unijo so torej potekala od aprila 1998 do decembra 2002. 23. marca 2003 so se državljani in državljanke Republike Slovenije na referendumu izrekli za vstop Slovenije v Evropsko unijo s kar 89,64-odstotno podporo. 141 Sočasno je po- tekal tudi referendum o vstopu Slovenije v zvezo Nato, ki je prav tako dobil podporo 1. maja 2004. Malo manj kot trinajst let po osamosvojitvi je torej Slovenija po- stala članica EU in za čela še z zadnjimi pripravami na izpolnitev tako imenovanih maastrichtskih pogojev za vstop v ekonomsko in denarno unijo (EMU). 142 Treba je poudariti, da je vstop Slovenije v EU bil edini, predvsem pa najve čji skupni strateški cilj, do katerega so se zmo- gle dokopati oblastne in opozicijske strukture, kar pa je bila tudi težnja pretežnega dela slovenskega gospodar- stva. 143 Dodajmo, da formalni vstop Slovenije v EU maja 2004 ni ozna čeval konca procesa vklju čevanja v razli č- ne integracije evropske skupnosti. Posebej pomembna sta bila še dva vstopa, in sicer vstop v tako imenovano evro območje (sprejem evrske valute) in vstop v obmo čje skupne kmetijske politike. Oboje je Slovenija uresni čila leta 2007. 144 Ena izmed najpomembnejših pozitivnih lastnosti vstopa v EU je bilo pove čanje trgovinske menjave, kar je izdatno pripomoglo k uspešnosti slovenskega gospodar- stva. Ta je vse od leta 1991 dalje naraš čala. Leta 1997 je za čel veljati Za časni sporazum med Slovenijo in EU, s katerim je EU odpravila vse carine in dajatve z ena- kovrednim u činkom za industrijske izdelke slovenskega porekla, v zameno za popolno slovensko odpravo carin za vse industrijske izdelke s poreklom EU, do 1. januar- ja 2001. Z vstopom v EU so bile odpravljene vse carine in uvozne kvote, saj je Slovenija postala del skupnega 140 Govor predsednika Vlade Republike Slovenije mag. Antona Ropa ob ratifikaciji pristopne pogodbe med Slovenijo in EU. 141 URL: http://evropa.gov.si/evropomocnik/question/755-91/, (30. 11. 2007). 142 Prin či č , Borak , Iz reforme v reformo, str. 631–633. 143 Loren či č , Prva leta gospodarske tranzicije v Sloveniji, str. 164. O prvih letih go- spodarske tranzicije glej tudi Loren či č , Process ekonomi českogo preobrazovanija v Sloveniji v pervoj polovine 1990 –h gg, str. 114–122. 144 Ferfila , Phillips , Socioeconomic history of Slovenia, str. 174. 91 MEDNARODNE POVEZAVE SLOVENIJE: OD PRIZNANJA DO VSTOPA V EVROPSKO UNIJO evropskega trga. 145 Ena od velikih novosti je bilo tudi sprejetje enotne monetarne valute in slovo od sloven- skega tolarja. Še preden pa je Slovenija prevzela evro kot monetarno valuto, je morala zadostiti pogojem za sodelovanje v ERM II. Šlo je za mehanizem deviznega te- čaja, s katerim se je zagotavljala stabilnost deviznih te- čajev in povezanost med evrom ter valutami tujih držav članic EU. Država, ki ni članica EU, se v ERM II ne mo- re vklju čiti, vsaka članica pa, ki želi prevzeti evro, mo- ra najprej delovati v tem mehanizmu deviznega te čaja. Program vstopa v ERM II je bil sprejet novembra 2003, v ERM II pa je Slovenija vstopila 28. junija 2004. 2. mar- ca 2006 je zahtevala oceno pripravljenosti za vstop v evroobmo čje, Evropska komisija pa je v svojem poro čilu maja 2006 ugotovila izpolnjevanje vseh konvergen čnih pogojev. Evropski svet je nato junija 2006 sprejel od- lo čitev o širitvi evroobmo čja na Slovenijo, julija istega leta pa je za prevzem valute podal pravno podlago Svet EU v sestavi finan čnih ministrov. Ti so dolo čili 1. janu- ar 2007 za dan uvedbe evra in menjalno razmerje med slovenskim tolarjem in evrom. Centralni te čaj do evra je bil dolo čen v naslednjem razmerju: 1 evro = 239,64 SIT. V Sloveniji se je informativno dvojno ozna čevanje za čelo izvajati marca 2006. Klju čni datum pa je bil 1. januar 2007, ko je bil ves knjižni denar, tudi na transakcij- skih računih, samodejno preračunan v evrsko valuto. S tem je evro postal zakonito pla čilno sredstvo v Republiki Sloveniji. 146 Na zelo slikovit in zanimiv na čin je zgodbo o “slo- venski poti iz Jugoslavije v Evropo” podal tudi Mencin- ger že leta 1993. Opisal jo je takole: “Kmet, “prvi v vasi”, se je odlo čil, da postane meš čan, čeprav “zadnji v me- stu”. V vasi mu sicer nih če ni ni č hotel, toda ocenil je, da možnosti za boljšo življenje nima, ker sovaš čani niso pripravljeni napraviti, kar že dolgo po čno v sosednjih vaseh, in ker so se že za čeli prepirati o dedih in njihovih grehih. Ko odide, se naseli na robu mesta in potrpežljivo čaka na dovoljenje, da bi ga spustili za obzidje. Postane 145 Slovenija. Doma v Evropi, Vladni portal z informacijami o življenju v Evropski uniji. 146 Bergant , Plavec , Slovenija v evroatlantskih povezavah, str. 47–49. 92 ga sram, da je iz vasi, zato odvrže obleko in navade, ki ga izdajajo. Da bi meš čanom ugajal, poskuša narediti vse tako, kot misli, da jim je prav, in sploh ne opazi, da jim je, dokler je ponižen, prav vseeno, kaj po čne. Vstopi v vsa društva, kamor mu dovolijo. Najbolj vesel je, če sme pla čati zapitek ali če ga pohvalijo, najbolj sram ga je, če mu omenijo nekdanje sovaš čane. Meš čani mu si- cer kar naprej “pomagajo”, najraje z nauki. Po časi za čne živeti bolje, kot je, ko je bil na vasi. Mnogo let mine, pre- den ugotovi, da se pravila za preselitev in celo prodajo v mesto stalno spreminjajo, da od “pomo či”, ki jo dobi, živijo mestni uradniki, in da o ni čemer, kar po čne, ne odloča sam. Nazaj ne more, saj so sosedje vse požgali, kam drugam tudi ne, saj je povsod le nered.” 147 Vsekakor pomenljivo in z današnjega glediš ča še toliko bližje resnici. Obstajali so tudi takšni, ki so še slabo leto pred vstopom v EU menili, da Slovenija va- njo ne bo vstopila pripravljena. Eden takšnih je bil tudi vodja tedanje opozicije in predsednik SDS Janez Janša, ki je jeseni 2003 na eni od novinarskih konferenc podal mnenje glede gospodarskega stanja v Sloveniji . Dejal je, da je gospodarska rast okoli dveh odstotkov za državo v razvoju oziroma v tranziciji katastrofalno nizka ter da sta negativni vpliv nizke gospodarske rasti še pove čevala visoka inflacija in rasto či dolg. 148 Zunanji dejavniki, kot so bile težave v gospodarstvih EU, po njegovem mnenju niso bili glavni razlog za nizko gospodarsko rast, ampak so bili šele na tretjem ali četrtem mestu, saj so z go- spodarstvi Evropske unije sodelovala tudi gospodarstva drugih tranzicijskih držav, kjer pa je bila gospodarska rast, z izjemo Češke, ve čja kot v Sloveniji. Janša je še dejal: “Razlogi za slabo stanje so v neprijaznem okolju za razvoj malega in srednjega gospodarstva, preveliki potrošnji vlade in neugodnem okolju za tuje investici- je. Slednji razlog se v analizah slabe gospodarske rasti sploh ne omenja. Šele na četrtem mestu so zunanji de- javniki. Malo in srednje gospodarstvo je v razvitih dr- žavah glavni motor razvoja. Neprijazno okolje za njegov razvoj se oblikuje predvsem zaradi pla čilne nediscipline 147 Mencinger , Za časnost samostojnosti?, str. 303–312. 148 Dolg Slovenije oziroma gibanje le tega je opisan v nadaljevanju! 93 MEDNARODNE POVEZAVE SLOVENIJE: OD PRIZNANJA DO VSTOPA V EVROPSKO UNIJO in slabe kreditne politike državnih bank do tega sektor- ja. Javna potrošnja se iz leta v leto pove čuje, dobrega var čevalnega programa pa ni. Glede tujih investicij se je s pritiski raznih lobijev ustvarilo neugodno okolje za prihod zdravega tujega kapitala. Tuje investicije v leto- šnjem letu so katastrofalno nizke. Zaskrbljujo č je tudi podatek o stagniranju zaposlovanja, problemati čna pa je predvsem struktura, ki kaže, da se ve ča zaposlovanje v državni upravi, v gospodarstvu pa se zmanjšuje. V ta- kšnih razmerah ni možno pri čakovati, da bo Slovenija pripravljena vstopila v Evropsko unijo.” 149 Skrbi Janše so se pokazale za odve čne, Slovenija je postala polno- pravna članica EU, prav tako pa se je z vstopom njena makroekonomska podoba izboljšala. Prvi in dolgoletni slovenski predsednik Milan Ku- čan je vklju čitev Slovenije v evropske integracije ozna- čil kot temeljni zunanjepoliti čni strateški cilj in eno klju čnih to čk vseh odlo čitev za samostojno državo vse od plebiscita naprej. Kot motive in razloge za vklju čitev v evropske integracije je navedel naslednje dejavnike: hitrejši gospodarski in družbeni razvoj, višja blaginja in kakovost življenja, pospešitev procesov notranje pre- obrazbe države oziroma gospodarske, strukturne, la- stninske in politi čne reforme, priznanje, da je Slovenija demokratična država, ki spoštuje vladavino prava, člo- vekove pravice in svobodni trg, ter priznanje, da je vero- dostojen partner v mednarodnih odnosih, aktivna vloga Slovenije v razpravah o prihodnosti Evrope, preseganje evropskih delitev in podpora njenemu povezovanju ter aktivna vloga Slovenije pri širitvi EU naprej na JV Evro- pe in v Srednjo Evropo. Ku čan je dobro leto po vstopu Slovenije v EU ocenil, da je izkušnja z življenjem zno- traj EU “v temelju dobra”, a je omenil tudi nekaj najpo- membnejši težav, ki jih je imela Slovenija pri pogajanjih. Omenil je, da je po kriteriju povpre čij Slovenija morala številne zahtevne strukturne reforme izpeljati z lastnimi močmi in da sta sosedi, Italija in Avstrija kot članici EU poskusili izkoristiti svoj položaj v pogajanjih in si po- plačati domnevne krivice glede meje in lastnine, ki naj bi jih kot zaveznici sil osi utrpeli v mirovnih pogajanjih 149 Spletna stran SDS. URL: http://www.sds.si/news/22063, (28. 11. 2007). 94 po drugi svetovni vojni, in to je povzro čilo zavla čevanje podpisa pridružitvenega sporazuma 1997. leta. Kot te- žavo je omenil tudi diskriminatorno stališ če, ki novim članicam (razen Malte in Cipra) ni omogo čalo prostega gibanja delovne sile za dobo 7 let, čeprav Slovenija ni bila “izvoznica”, ampak “uvoznica” delovne sile, in tako imenovani “Španski kompromis”, s katerim je morala Slovenija tujcem dovoliti dostop do svojih nepremi čnin še pred članstvom v EU, kar je med drugim zahtevalo spremembo slovenske ustave. 150 Predsednik Republike Slovenije v času vstopa v EU Janez Drnovšek je v enem od intervjujev glede odlo čitve za vstop v EU in zvezo Nato dejal: “Šlo je klju čni odlo či- tvi za, odlo čitvi, ki seveda vplivata na prihodnost naše države. Za plebiscitom gre nedvomno za najpomemb- nejšo odlo čitev, ki smo jo Slovenci sprejeli. Članstvo v EU in Natu pomeni, da je naša prihodnost za črtana v družbi držav, s katerimi delimo demokrati čne vredno- te, cilje. Globoko verjamem, da je to izbira, ki nas pe- lje v bolj svobodni stabilni svet, v boljšo prihodnost.” 151 Predsednik vlade v času vstopa Slovenije v EU, Anton Rop , pa je v govoru ob ratifikaciji sporazuma pristopne pogodbe med Slovenijo in EU dejal: “Našim državljanom se bodo ponudile nove možnosti za izobraževanje, kul- turno in znanstveno sodelovanje. Z u činkovitim izkori- ščanjem vseh teh možnosti in priložnosti se bomo lažje in bolje odzivali na izzive globalizacije, državljankam in državljanom pa omogo čili višjo stopnjo blaginje in so- cialne varnosti.” Povedal je še, da je vlada pripravila Program za u činkovit vstop v Evropsko unijo z ukrepi na podro čju gospodarstva, izobraževanja, regionalnega razvoja, dokon čanja reforme javnega sektorja, uresni če- vanja na čel pravne države, zunanje politike in kulturne identitete. Kon čal je z naslednjimi besedami: “Sre čno, Slovenija! Doma smo v Evropi!” 152 Za sodbe o tem, kaj je Sloveniji in njenim državlja- nom “prinesla” EU, je še prezgodaj. Pokojni Drnovšek 150 Govor Milana Ku čana . 151 Možina , “Politika postane manj pomembna”, str. 26–30. 152 Govor predsednika Vlade Republike Slovenije mag. Antona Ropa ob ratifikaciji pristopne pogodbe med Slovenijo in EU. 95 MEDNARODNE POVEZAVE SLOVENIJE: OD PRIZNANJA DO VSTOPA V EVROPSKO UNIJO je ob vstopu v EU dejal: “Zgodovinski za četek novega obdobja, v katerega stopamo, ne bo konec narodove zgodovine niti konec naše identitete. Odpira se prava priložnost za mednarodno uveljavljanje naše zgodovine in naše identitete. Še z ve čjo zavzetostjo, odlo čnostjo in odgovornostjo kot do zdaj bomo morali skrbeti za vse ti- sto, čemur se no čemo in ne nameravamo odre či – za naš jezik, našo kulturo, našo umetnost in našo zgodovino. Vsega tega nam sicer nih če ne odreka, a tudi nih če drug ne bo tega postoril namesto nas. Tako bo tudi v priho- dnje le od nas samih odvisno, ali bosta naša zgodovin- ska izkušnja in kulturno izro čilo postala razpoznaven del evropske dediščine in ali bo naša ustvarjalnost opa- zno in jasno vidna v evropskem prostoru tudi v priho- dnje.” Drnovšek je še menil, “da smo lahko ponosni, da smo v trinajstih letih prehodili pot od osamosvojitve do mednarodno ugledne države z dobrimi gospodarskimi temelji in utrjeno demokracijo”. 153 Da je Slovenija z vstopom v EU veliko dosegla, je menil tudi predsednik vlade Rop , ki je malo pred ura- dnim vstopom v predgovoru knjige Vzpon med evropske zvezde zapisal: “Za nami je veliko delo. Vizija postati del moderne Evrope in transatlantskih povezav, v katerih vladajo demokracija, varnost, blaginja in gospodarski napredek, nas je vse od osamosvojitve navdajala z opti- mizmom in sedaj postaja realnost.” 154 V zaklju čku tega poglavja omenimo, da je Slove- nija že šest mesecev po vstopu v Evropsko unijo stala pred novim izzivom. Le nekaj tednov po parlamentarnih volitvah je bilo treba sprejeti odlo čitev, ali naj kot prva izmed novih članic prevzame krmilo te zveze držav in težo odgovornosti predsedovanja Svetu Evropske unije. Izziv je Slovenija sprejela in v prvi polovici leta 2008 predsedovala Svetu Evropske unije. Po odzivih visokih predstavnikov EU in ostalih držav članic uspešno. Ideje o združeni Evropi so bile neko č le sanje filozo- fov in vizionarjev. Že Victor Hugo , eden vodilnih evrop- skih piscev 19. stoletja, je, navdahnjen s humanisti čni- mi ideali, sanjal o “Združenih državah Evrope”. Danes je 153 Rupel (ur.), Vzpon med evropske zvezde, str. 4–5. 154 Prav tam, str. 6–7. 96 EU realnost, del nje pa je tudi Slovenija. Evropsko unijo se najpogosteje opisuje z naslednjimi stavki: “Razli č- nost in spoštovanje kulturne raznolikosti predstavljata bistveni del Evropske unije. Po stoletjih oboroženih spo- padov je v Evropi zagotovljen trajen mir med državami članicami EU. Na podlagi demokrati čnih sporazumov se uresni čujeta splošni družbeni napredek in varnost po- sameznika, ne da bi se izgubljala kulturna identiteta in posebnost evropskih narodov.” 155 Vsekakor se napisano lepo sliši, kakšna bo usoda te skupnosti in ali se bo o njej tudi čez leta govorilo s takšnim navdušenjem, pa bo pokazal čas. 155 ARS, AS 1994, šk. 97/930. Makroekonomska podoba Slovenije v času tranzicije “Za četi trditi, da je nekaj zeleno, če sem verjel, da je modro, nisem mogel, časi za prepire niso bili pravi, vse, kar je bilo mogoče za osamosvojitev narediti na ma- kroekonomski ravni, je bilo do aprila nare- jeno, najve č po zaslugi Marka Kranjca , v operativnih stvareh pa je bil moj naslednik Ocvirk mnogo boljši.” Jože Mencinger , 2006 99 MAKROEKONOMSKA PODOBA SLOVENIJE V ČASU TRANZICIJE Makroekonomska stabilizacija je bila v prvi fazi tranzicije osrednji cilj gospodarske politike. Tržno go- spodarstvo, odprtost gospodarstva v svet in makroeko- nomska stabilnost so bili skupna osnova ekonomske politike. Za makroekonomsko stabilizacijo je bila, tako kot za ostala podro čja, zna čilna postopnost, njeni te- melji pa so bili dejanska neodvisnost centralne banke, takojšnja uveljavitev sistema drse čega te čaja slovenske- ga tolarja in “zanemarjenje” inflacije. Makroekonomska politika je predstavljala “splet blago restriktivne denar- ne politike ob ohranitvi drse čega te čaja slovenskega tolarja glede na denarno ponudbo, ki jo je uravnavala Banka Slovenije, relativno nevtralne fiskalne politike in dokaj popustljive dohodkovne politike”. 156 Denarna ozi- roma monetarna politika ima v gospodarstvu pomemb- no vlogo. Je del ekonomske politike in je poleg fiskalne politike, ki je pod okriljem vlade, najpomembnejši del ekonomske politike države. Denarno politiko je v obrav- navanem obdobju v Sloveniji vodila Banka Slovenije. Vlada in Banka Slovenije sta torej najpomembnejša de- javnika pri vodenju ekonomske politike. Uspešnost go- spodarskega razvoja je v njunih rokah. Banka Slovenije je bila ustanovljena z zakonom dne 25. junija 1991, dejansko monetarno oblast pa je za čela izvajati po izteku trimese čnega moratorija za uresni čevanje osamosvojitvenih aktov slovenskega par- 156 Krašovec , Deset let gospodarskega razvoja v samostojni Sloveniji, str. 25. Makroekonomska stabilizacija kot klju čni proces prve faze tranzicije, vloga Banke Slovenije pri njej in sanacija bank 100 lamenta dne 8. oktobra 1991, ko je tudi vpeljala slo- vensko valuto slovenski tolar. 157 Banka Slovenije je kot centralna banka izrecno opredeljena tudi v 152. členu Ustave Republike Slovenije. V prvih treh letih od usta- novitve je uveljavila svoj status centralne banke tudi v mednarodnih ban čnih in finan čnih institucijah. Postala je fiskalni agent Republike Slovenije in depozitar v Med- narodnem denarnem skladu (IMF), depozitar sredstev iz premoženja Mednarodne banke za obnovo in razvoj (IBRD), Mednarodne finan čne korporacije (IFC), Med- narodnega združenja za razvoj (IDA) in Mednarodne agencije za zavarovanje investicij (MIGA) in depozitar premoženja Republike Slovenije v Medameriški razvojni banki. V ban čništvu in financah Republike Slovenije je Banka Slovenije utrjevala vlogo centralne in emisijske banke, kakršno imajo centralne banke v razvitem svetu z doslednim izvajanjem nalog in pristojnosti, ki jih ima po Zakonu o Banki Slovenije, Zakonu o kreditnih poslih s tujino, Zakonu o deviznem poslovanju, še zlasti pa po Zakonu o bankah in hranilnicah. 158 To se je posebej po- kazalo pri zagotavljanju stabilnosti slovenskega tolarja z njegovo notranjo konvertibilnostjo ter z zagotavlja- njem splošne likvidnosti pla čevanja v državi in s tujino, kar sta po zakonu bili temeljni nalogi Banke Slovenije. Za uresni čevanje teh nalog je Banka Slovenije uravna- vala koli čino denarja v obtoku, nadzorovala banke in hranilnice, izdajala bankovce in dajala v obtok kovance, predpisovala pravila za izvajanje jamstva za vloge ob- čanov ter dolo čala, organizirala in usklajevala informa- cijski sistem, potreben za izvajanje njenih nalog. Ban- ka Slovenije je skrbela tudi za uvedbo predsanacijskih ukrepov in postopkov sanacije v nekaterih bankah ter aktivno spremljala postopke, ki jih je izvajala Agencija Republike Slovenije za sanacijo bank in hranilnic, med drugim tudi z aktivnim spremljanjem likvidnosti bank v sanaciji. Po mnenju ekonomista Bogomirja Kova ča sta bila klju čna dva “upravljavska vzvoda” slovenske tranzici- je. Na eni strani je bila to politi čno-ekonomska vloga 157 Loren či č , Makroekonomski kazalci Slovenije v obdobju tranzicije, str. 182. 158 Vsi našteti zakoni so izšli v UL RS, 1/1991-l. 101 MAKROEKONOMSKA PODOBA SLOVENIJE V ČASU TRANZICIJE Banke Slovenije, na drugi pa menedžerska vodstva pri obvladovanju kriznega menedžmenta in podjetniških sprememb. Banka Slovenije je po nemškem zgledu hitro dosegla visoko stopnjo notranje strokovne avtonomije in politi čne suverenosti. Postala je klju čni element ma- kroekonomske stabilizacije, pragmati čna mešanica mo- netarnih prijemov in postkeynesijanskega pogleda na gospodarski razvoj. Tržni socializem s samoupravnim ustrojem podjetij pa je ustvaril potrebno poslovno kul- turo, ki je menedžmentu omogo čila uspešno prestruk- turiranje slovenskih podjetij. Prevladal je menedžerski in ne lastniški na čin upravljanja podjetij. Prvi vzvod je omogo čil makroekonomsko stabilizacijo, drugi pa veli- ko odprtost malega gospodarstva, ki je domala deset let ustvarjalo dve tretjini BDP z izvozom. 159 Denarni politiki so najve č težav povzro čale abso- lutna in relativna majhnost ter izjemna ob čutljivost denarnega podro čja, ki je zahtevala velike in v časih makroekonomsko zelo drage posege. Med za četno kon- solidacijo denarnega sistema med oktobrom 1991 in ju- nijem 1992 je Banka Slovenije uspela dolo čiti determi- nante povpraševanja po denarju za “novo” gospodarstvo in znižati inflacijska pri čakovanja. Strah pred pomanj- kanjem deviznih sredstev se je pokazal kot neutemeljen, namesto presežnega povpraševanja je hitro prevladala presežna ponudba deviz. Devizne rezerve so tako skoraj vsa devetdeseta leta neprekinjeno rasle. Banka Sloveni- je se je tako od osamosvojitve do leta 1999 ukvarjala z intervencijami (nakupi deviz in sterilizacijo), s katerimi je prepre čevala preveliko realno apreciacijo slovenske- ga tolarja. Inflacija se je zmanjševala predvsem zaradi zmanjševanja inflacijskih pri čakovanj, pove čanja kon- kurence in izjemno ugodnega razvoja, ki je temeljil na desetletje trajajo čem padanju cen nafte. Fiskalno in zu- nanje ravnotežje vsa devetdeseta leta sta bili posebno- sti v primerjavi z ostalimi postsocialisti čnimi državami. Sistemske spremembe so bile po časne in njihova uved- ba zelo previdna. O tem pri čajo rehabilitacija ban čnega sistema, ve čletno zamujanje pri zamenjavi prometnega davka z davkom na dodano vrednost ter prenos pla čil- 159 Kova č , Obsojeni na uspeh?, str. 34. 102 nega prometa z Agencije za pla čilni promet na banke. 160 Banka Slovenije je bila pri svojem odlo čanju o denarni politiki in njenem izvajanju ter pri uresni čevanju drugih nalog in pooblastil tako po Zakonu o Banki Slovenije kot tudi drugih zakonih neodvisna. Sta pa Svet Ban- ke Slovenije in guverner morala vsako leto med drugim predložiti letno poro čilo o opravljenem delu Državnemu zboru Republike Slovenije. Njena monetarna vloga se je spremenila ob vstopu Slovenije v Evropsko unijo 1. maja 2004. Glede na to, da je denarno politiko vodila Banka Slovenije, je imela le-ta seveda veliko vlogo oziro- ma vpliv v gospodarstvu. Prek denarne politike je tako vplivala na gospodarsko rast, inflacijo, zaposlenost, de- vizni te čaj in s tem na mednarodno menjavo. Vse to pa so eni najpomembnejših ekonomskih kazalnikov, ki so seveda pomembno vplivali na zagotavljanje stabilnosti gospodarstva. Banka Slovenije je vsekakor poskušala s svojim delovanjem pozitivno vplivati na gospodarstvo. Njeni ukrepi so bili izjemno pomembni. 161 Med najpo- membnejše ukrepe na denarnem podro čju so sodili za časna zamrznitev ban čnih kreditov. 162 Poleg tega je Banka Slovenije takoj po denarni osamosvojitvi za čela zmanjševati presežno likvidnost bank. Z uravnavanjem višine obveznih rezerv in dolo čitvijo reeskontnih kvot za vsako banko posebej je iz črpala presežno likvidnost v roku približno dveh mesecev, za zmanjšanje stroškov finančnega posredovanja pa je znižala stopnje obvezne rezerve z 20 na 7 odstotkov. Za uravnavanje likvidnosti bank je Banka Slovenije decembra 1991 za čela izdajati blagajniške zapise v doma či valuti, za nevtralizacijo ve- like ponudbe deviz iz prodaje stanovanj pa blagajniške zapise v tuji valuti. Postopno je ukinila tudi reeskontne kvote. Glavni kanal denarne emisije je predstavljal od- kup deviz, za uravnavanje likvidnosti bank pa je Ban- ka Slovenije posegla z odkupi in prodajami blagajniških zapisov ter republiških obveznic. S privatizacijo stano- vanj je prišlo konec leta 1991 do velikega priliva deviz v ban čni sistem, postopoma se je krepil tudi neto priliv 160 Mencinger , Deset let pozneje, str. 32–33. 161 Uvodniki letnih poro čil Banke Slovenije. 162 Borak , Spo četje ekonomske samostojnosti, str. 207. 103 MAKROEKONOMSKA PODOBA SLOVENIJE V ČASU TRANZICIJE deviz iz teko čih transakcij gospodarstva v tujino. To je omogo čilo tudi postopno liberalizacijo deviznega trga, ki je ob monetarni osamosvojitvi imel še precej zna čil- nosti sistema eviden čnih deviznih pravic. Sproš čene so bile dolo čene omejitve in kon čno je bila decembra 1991 ukinjena še obvezna prodaja 30-odstotnega deviznega priliva izvoznikov. Devizni te čaji na medpodjetniškem in menjalniškem trgu so stabilizacijo te čaja slovenskega tolarja zbliževali z ra čunskim tečajem Banke Slovenije. Problem deviznih depozitov prebivalstva so banke za- čele reševati same s postopnim sproš čanjem deviznih vlog. Devizna sredstva prebivalstva so se najprej realno zniževala, nato pa za čela postopno naraš čati. Banke so bile kljub majhnemu finan čnemu trgu dokaj likvidne, težave z likvidnostjo so bile kratkotrajne. 163 Pod vplivom vodenja politike preživetja in tudi ra- zvoja politi čnih razmer v prvi polovici leta 1992 je pri- šlo do spremembe vlade, pred koncem leta so bile tudi nove volitve, posebnega stabilizacijskega programa pa ni bilo. Tako je vodenje stabilizacijske politike takoj po osamosvojitvi in leta 1992, bolj kot ukrepi vlade, zazna- movalo delovanje Banke Slovenije, ki je po prevzemu vajeti denarne politike takoj uvedla ureditev drse čega te čaja domače valute in se ubadala s preveliko likvidno- stjo bank in oblikovanjem deviznih rezerv. Z drse čim deviznim te čajem si je na podlagi na novo postavljenega izhodiš čnega razmerja med nemško marko in doma čo valuto (1:32) prizadevala predvsem za ohranjanje in spodbujanje izvoza. Posebni pla čilnobilan čni in infla- cijski cilji niso bili opredeljeni. Pretežni del gospodar- stva je oblikoval cene z upoštevanjem inflacije, zapora pretoka blaga iz drugih republik je omogo čila nastanek novih monopolov, ki so bistveno zvišali cene in vplivali na splošno rast inflacije. Uveljavila je tudi nov sistem pla čevanja s tujino, po katerem so kon čni prejemniki deviznih sredstev iz tujine morali prodati Banki Slove- nije 30 odstotkov priliva po dnevnem deviznem te čaju, 70 odstotkov pa so lahko uporabili za lastna pla čila v tujino v roku 48 ur. Po preteku tega roka so morali neporabljeni del prodati poslovni banki, pri čemer so 163 ZMAR, Delovni zvezek, št. 1, letnik II, 1992, str. 41–43. 104 imeli prednostno pravico ponovnega odkupa. Ta uredi- tev je trajala zelo kratek čas, saj je že sredi decembra 1992 odpravila obvezno 30-odstotno prodajo deviz in so izvozniki lahko razpolagali s celotnim prilivom, ki so ga lahko prodali po prosto oblikovanem te čaju, hkrati pa je tudi v celoti liberalizirala vnos deviz. Potem ko je vzela vajeti denarne in te čajne politike v svoje roke in okrepila devizne rezerve, se je Banka Slovenije ubada- la z usklajevanjem te čajnih in denarnih ciljev. Pri tem je upoštevala na eni strani pritoke tujega denarja in na drugi strani cenovna razmerja v doma čem gospo- darstvu. Do leta 1995 je imela manj težav pri vodenju denarne politike, od sredine leta 1995 do za četka leta 1999 pa se je zatekla k omejevanju pritokov kratkoro č- nega kapitala iz tujine in njihove obsežne sterilizaci- je kot na činu nadziranja koli čine denarja v obtoku in hkratnega vplivanja na oblikovanje tečaja slovenskega tolarja in obrestnih mer. Posledice so bile v precejšnji centralizaciji denarne ureditve in v usmerjanju denar- ne akumulacije v centralno banko, ki je bila zato velika kar za četrtino ban čnega sistema. 164 Po osamosvojitvi Slovenije so banke padle v krizo predvsem zaradi dveh razlogov, in sicer, 1) zaradi iz- gube trgov v nekdanji Jugoslaviji podjetja niso bila ve č sposobna vra čati kreditov; 2) ker so dodeljevale kredite podjetjem, ki jih niso bila sposobna odpla čati. Izguba trgov je posledi čno vodila v recesijo, dodatna monetarna zaostritev v nelikvidnost in celo nesolventnost nekate- rih podjetij. Drugi dejavniki, ki so prispevali k ban čnim problemom, so zajemali finan čno liberalizacijo s pove- čano konkurenco novih bank in prostim oblikovanjem obrestnih mer. Leta 1992 je imelo izgube 13 od 26 bank, ki so imele ve č kot 70 odstotkov vseh depozitov ban čne- ga sektorja. Nekatere manjše stare banke so se sanira- le hitro ob sanaciji infrastrukture in bazi čnih industrij (vstop države z obveznicami v zameno za njihove neiz- terljive dolgove bankam). Pri najve čjih starih bankah je šlo za prevelike zneske, da bi bil mogo č enak enkraten poseg države. Zato se je uradno predsanacijski status za čel sredi 1992, sanacijski pa v za četku leta 1993, ko 164 Prin či č , Borak , Iz reforme v reforme, str. 620–625. 105 MAKROEKONOMSKA PODOBA SLOVENIJE V ČASU TRANZICIJE so bila imenovana nova vodstva bank v sanaciji. Pravna podlaga za sanacijo bank je bil Zakon o predsanaciji, sanaciji, ste čaju in likvidaciji bank in hranilnic iz leta 1991. 165 Nato je bila konec leta 1992 ustanovljena še Agencija za sanacijo bank in hranilnic, ki je v prvi fazi od bank prevzela slaba posojila in jim v zameno dala obveznice z jamstvom države. V drugi fazi je bilo prene- seno lastništvo bank v sanaciji na Agencijo z namenom, da postanejo sposobne za normalno poslovanje. Sanacija bank se je za čela z odlo čbo Banke Slove- nije o sanaciji Ljubljanske banke leta 1993, Kreditne banke Maribor in Komercialne banke Nova Gorica leta 1994. Ljubljanska banka in Kreditna banka Maribor sta prišli pod nadzor Agencije za sanacijo bank in hranilnic leta 1993, medtem ko so Komercialno banko Nova Gori- ca z letom 1995 pripojili h Kreditni banki Maribor. Ome- njene tri banke so imele na slovenskem trgu leta 1993 več kot 50-odstotni delež, med njihovimi krediti je bilo dobrih 40 odstotkov slabih. Prestrukturiranje sloven- skega ban čnega sektorja se je torej formalno za čelo leta 1993, so časno s prestrukturiranjem realnega sektorja, kon čalo pa sredi leta 1997. Takrat je vsaj bila kon čana sanacija velikih bank, prestrukturiranje celotnega ban- čnega sistema pa se je nadaljevalo. Ekonomist Franjo Štiblar meni, “da je slovenski model ban čne sanacije bil edinstven v smislu obsega, saj doslej v praksi drugih držav ni bil znan primer, da bi sanacija naenkrat zajela več kot 50 odstotkov ban čnega sektorja”. 166 Centralna banka je pri sanaciji odigrala pomembno vlogo pred- vsem s tem, da je dodatno prispevala k sanaciji z doda- tno likvidnostjo. Slovenija je izbrala mešani centralizi- rano–decentralizirani pristop k sanaciji, kar je bila ena zna čilnost, druga pa je bila postopnost namesto šoka pri uvajanju sprememb. Pravni okvir sanacije bank je predstavljala splošna finan čna in gospodarska zakono- 165 UL RS, 1/1991-I. V prihodnosti bo treba osvetliti dogajanje v Ljubljanski banki (kasneje NLB), kjer je zaradi spornega poslovanja že konec osemdesetih in v za- četku devetdesetih let 20. stoletja nastal visok javni dolg, sanacija banke pa se je vršila na ple čih davkopla čevalcev. Prispevek slovenskih bank, predvsem članic Ljubljanske banke – Združene banke (NLB) pri osamosvajanju Slovenije in pozneje na splošno ni dovolj znan in zato tudi ne priznan. Veliko dokumentov je namre č še vedno zaupne narave v arhivih. 166 Štiblar , Sanacija bank v Sloveniji, str. 62. 106 daja. Pomembno vlogo je, kot že omenjeno, odigrala tudi Agencija za sanacijo bank in hranilnic, ki je imela tri glavne naloge: nadzor bank v sanaciji, upravljanje sla- be aktive in upravljanje dela javnega dolga (servisiranje državnih obveznic, ki so jih pridobile banke v zamenja- vo za slabo aktivo). Nove banke so bile ustanovljene ob pomo či ustavnega zakona, sprejetega julija 1994. Tako sta bili julija 1994 ustanovljeni Nova Ljubljanska ban- ka in Nova kreditna banka Maribor. Poudariti je tre- ba, da je bil rezultat sanacij pove čan državni dolg, a tudi pove čana vrednost saniranih bank. 167 Obveznice Agencije za sanacijo bank in hranilnic, s katerimi je bi- la zamenjana slaba aktiva bank ob uvedbi sanacije, so imele jamstvo Republike Slovenije, dospetje glavnice v izpla čilo čez 30 let, 8-odstotno obrestno mero, vezane so bile na gibanje te čaja slovenskega tolarja proti nem- ški marki. Ekonomske spremembe, nastale v času od uvedbe sanacije, so narekovale zamenjavo teh obveznic z obveznicami z manjšim obrestnim donosom, vendar s krajšo in razli čno dospelostjo, in sicer od za četka leta 1998 do najkasneje 15. oktobra 2010. 168 Obveznice, s katerimi je država zamenjala slabo aktivo Ljubljanske banke, Kreditne banke Maribor in Komercialne banke Nova Gorica, so bile vredne 958 milijonov evrov, skoraj 10 odstotkov bruto doma čega proizvoda Slovenije leta 1993. Sanacija se je uradno kon čala leta 1997, ko sta obe banki postali državni. Nova Ljubljanska banka in Nova Kreditna banka Maribor sta imeli takrat na slo- venskem ban čnem trgu 39,5-odstotni delež. 169 167 Prav tam, str. 61–69. 168 BS, Letno poro čilo za leto 1995, str. 37–38. 169 Ekonomist Franjo Štiblar , strokovnjak za finan čni sektor in monetarni sistem, je konec leta 2010, ravno v fazi zaklju čevanja pri čujoče monografije, izdal knjigo z naslovom Ban čništvo kot hrbtenica samostojne Slovenije, ki je prva celovita pred- stavitev ban čništva v Sloveniji. Kot piše Štiblar v svoji monografiji, prispevek sloven- skih bank, predvsem članic Ljubljanske banke – Združene banke (NLB) pri osamo- svajanju Slovenije ni znan, ni poznan in zato tudi ne priznan. Veliko dokumentov o tem je še namre č vedno zaupne narave v arhivih. Štiblar meni, da gre v splošnem za dvoje. Prvi č, oboroževanje teritorialne obrambe in slovenskih sil v pripravi na osamosvojitev je bilo financirano z denarjem (uradnimi in neuradnimi fondi; danes bi rekli nepovratnimi krediti) slovenskih bank. Ni bilo klju čno le to, kako je orožje prišlo v državo, ampak tudi, kako in iz katerih virov samo zanj v tujini pla čevali. Vsekakor drži, da brez podpore slovenskih bank ne bi bilo oborožitve iz tujine. Dru- gi č, po razglasitvi samostojnosti, Slovenija ni bila mednarodno priznana država in zato ni mogla nastopati kot pravni in ekonomski subjekt na mednarodnih trgih. Na 107 MAKROEKONOMSKA PODOBA SLOVENIJE V ČASU TRANZICIJE Najbolj je bila po transformaciji vsekakor prizadeta Ljubljanska banka, ki je bila navzo ča tudi v bivših ju- goslovanskih republikah, kjer je imela veliko vloženega kapitala. Še danes na tem podro čju stvari niso urejene, spomnimo samo na primer na približno 130.000 hrva- ških varčevalcev nekdanje zagrebške podružnice Lju- bljanske banke. Dejstvo je, da so bile mo čne banke za državo v času tranzicije nujne in da brez mo čnih doma- čih bank država ne bi preživela. Tu je po vsej verjetno- sti tudi ti čal razlog, da se je država odlo čila za sanacijo najve čjih bank z javnim denarjem, s čimer se je pove čal tudi javni dolg. Do sanacije ban čništva v Sloveniji se je v svoji knji- gi s pomenljivim naslovom Prodaja Slovenije, ki je iz- šla leta 1997, opredelil tudi Andrej Aplenc . Aplenc je zapisal, da premoženje bank ni bilo privatizirano, od- lito, podcenjeno, prav tako niso bile prodane pod ceno in niso šle v ste čaj. Kot je zapisal, se je zgodilo ravno nasprotno. Vsi dolgovi gospodarskih podjetij, ki so jih bremenili, so bili sanirani in so bili po ve čini v javnem dolgu. “V ban čnih bilancah pa so namesto njih držav- ne obveznice, ki predstavljajo najboljšo naložbo, ki si jo lahko bankir zamisli,” je še zapisal Aplenc , direktor slovenskih železarn od septembra 1991 do junija 1992, ko je bil odstavljen, ker se je uprl na črtovani prodaji Slovenskih železarn finan čni družbi z Bermudov. “Iro- nija zgodbe o uspehu te kraje tiso čletja je, da smo poleg vsega drugega vsi okradeni dvakrat, ne samo enkrat. To je, prvi č pri gospodarskih podjetjih, kjer so ocene, da je izginilo do četrtine vsega premoženja, ki je bilo naše in ga zdaj ni ve č. Drugi č pa pri bankah, ki so sanirane z drugi strani pa je bila NLB kot banka kot gospodarski subjekt z relativno visoko kredibilnostjo in mednarodnim ugledom, ki je lahko delovala na mednarodnih trgih tudi takoj po osamosvojitvi. In tako je prve finan čne kredite in druge finan čne sto- ritve za Slovenijo opravila prav slednja. NLB je preko svoje mreže 25 predstavništev Slovenijo predstavljala tudi v politi čnem smislu. V nekaterih primerih, na Češkem in Japonskem na primer, je bilo kasneje predstavništvo NLB formalno preoblikova- no v veleposlaništvo Slovenije. Uspešnost tranzicije gre v veliki meri pripisati tudi ban čnemu sektorju. Po uspešno opravljeni sanaciji NLB in NKBM je namre č k uspe- šni transformaciji pomemben delež prispevalo ban čno kreditiranje in kot navaja Štiblar , med vsemi tranzicijskimi državami edino slovenski ban čni sektor v tem obdobju ni doživel kolapsa. Seveda ne smemo pozabiti tudi na klju čni prispevek slovenskih bank k izpolnjevanju pogojev za vstop Slovenije v Evropsko unijo in tudi kasneje pri uspešni uvedbi evra. To so zanimiva vprašanja in podro čja, ki jih bo v prihodnje predvsem zgodovinopisje moralo še podrobneje osvetliti in pojasniti. 108 Makroekonomski kazalniki Slovenije v obdobju 1990–2004 Leto Realna letna stopnja rasti BDP v % Povpre čna letna stopnja inflacije v % Povpre čna letna stopnja registrirane brezposelnosti v % Realna letna stopnja rasti izvoza v % Realna letna stopnja rasti uvoza v % Obdobje recesije 1990 –7,5 549,7 4,7 14,2 38,2 1991 –8,9 117,7 8,2 –15,6 –12,8 1992 –5,5 201,3 11,5 –24,2 –25,1 Obdobje okrevanja 1993 2,8 32,3 14,4 -5,8 16,8 1994 5,3 19,8 14,4 4,0 2,4 1995 4,1 12,6 13,9 6,5 7,5 Obdobje brezvetrja – uravnoteženost 1996 3,7 9,7 13,9 3,6 2,1 1997 4,8 9,1 14,4 4,6 11,9 1998 3,9 7,9 14,5 3,8 10,4 1999 5,4 6,1 13,6 5,2 8,2 Prelom tisočletja – inflacijski šok in padanje gospodarske rasti 2000 4,1 8,9 12,2 4,6 6,1 2001 3,1 8,4 11,6 2,9 3,0 2002 3,7 7,5 11,6 3,2 4,8 2003 2,8 5,6 11,2 3,6 6,4 Izboljšanje makroekonomske slike 2004 4,4 3,6 10,6 9,5 10,3 Viri: SURS, ZMAR, UMAR, BS. Do leta 1998 je bilo merilo inflacije indeks cen na drobno, po tem letu pa indeks cen življenjskih stroškov. V obdobju 2005–2008 je Slovenija beležila visoko gospodarsko rast (tudi stopnja brezposelnosti je mo čno upadla), kar je ob visoki stopnji izvoza bila predvsem posledica visoke rasti gradbenega sektorja. 109 MAKROEKONOMSKA PODOBA SLOVENIJE V ČASU TRANZICIJE javnim dolgom, ki ga bomo sedaj pla čevali mi, ne da bi zato karkoli dobili, lastnik bank pa bo nekdo drug”, je še kriti čno zapisal Aplenc . 170 Glede na makroekonomske kazalnike lahko obdo- bje tranzicije v Sloveniji razdelimo na 5 podobdobij, in sicer: – transformacijska recesija (1990–1993), – transformacijsko okrevanje (1993–1995), – obdobje brezvetrja oziroma uravnoteženega razvoja (1995–1999), – na prelomu tiso čletja in po njem; inflacijski šok in padanje gospodarske rasti (2000–2003), – uresničitev strateških ciljev in izboljšanje makroe- konomske slike (2004). 170 Aplenc , Prodaja Slovenije, str. 160. 110 Tako tržne kot proizvodne možnosti slovenskega gospodarstva so se v jesenskih mesecih leta 1990 izra- zito zaostrile. Kriza je bila predvsem posledica težav na te čajnem podro čju (zamrznitev), jesenskih poplav, zapi- ranja srbskega trga (slednje je v prvih devetih mesecih leta 1990 predstavljalo 9,4 odstotka vseh prodaj slo- venskega gospodarstva v okviru Jugoslavije) in razprtij pri sprejemanju ustrezne privatizacijske zakonodaje. 171 Konec leta 1990 je prišlo še do dokon čnega razpada fi- nan čnega sistema, ki ga je povzro čil vdor srbskih obla- sti v jugoslovanski ban čni sistem (Srbija si je s pomo čjo srbskih bank od Narodne banke Jugoslavije “sposodila” 1,4 milijarde dolarjev). 172 Akumulacija kot pomembna finančna kategorija se je leta 1990 glede na leto 1989 precej znižala, kar je za slovenska podjetja pomenilo skrajno zaskrbljujo če stanje. Akumulacija je namre č za podjetja predstavljala edini vir za odpla čilo kreditov iz lastnih sredstev in za nove naložbe. Bila je tudi edini ustrezni vir podjetij, s katerim so lahko ta sodelovala pri odkupu družbenega kapitala v procesu privatizacije. Tako pi čla akumulacija je pomenila, da se slovensko podjetništvo ni bilo zmožno z lastnim kapitalom posta- viti na noge. Dotok novega kapitala, ki bi lahko omo- go čil procese gospodarske preobrazbe in modernizacije, je bil tisti hip možen le, če bi uspeli druga če angažira- 171 Ocena gospodarskega stanja v Republiki Sloveniji leta 1990, str. 2. 172 Repe , Slovenci v osemdesetih letih, str. 77. Transformacijska recesija (1990–1992) 111 MAKROEKONOMSKA PODOBA SLOVENIJE V ČASU TRANZICIJE ti sredstva prebivalstva ali pa pridobiti tuji kapital. Ob tem je moralo podjetništvo za svoje normalno delovanje in tudi poslovanje iskati dodatna tržiš ča za svoje izdel- ke, in to predvsem na tujih trgih. 173 Leta 1990 je neto odliv finan čnih sredstev iz Slovenije v federacijo in dru- ge republike oziroma pokrajine razpoložljiva sredstva za kon čno potrošnjo zmanjšal za približno 11 odstotkov. 26. februarja 1990 je namre č Slovenija kot povra čilo za bojkot gospodarstva s strani Srbije ustavila vpla čila v sklad za nerazvita obmo čja, če so bila namenjena Srbiji in njenima pokrajinama. 174 V primerjavi s predhodnimi leti je bil neto odliv slovenskega družbenega proizvoda v te namene res nekoliko manjši, vendar zlasti po zaslugi zmanjšanja slovenskih vplačil v Sklad federacije za po- speševanje razvoja gospodarsko manj razvitih republik in pokrajin. Ne glede na to zmanjšanje pa je bila za- radi poslabšanih gospodarskih razmer leta 1990 obre- menitev Slovenije s strani federacije in drugih republik relativno ve čja. Slovenskemu gospodarstvu, potem ko je zadovoljilo potrebe drugih – na zvezni in republiški ravni –, gledano globalno, ni ostalo ni č, saj je teko ča iz- guba leta ustvarjeno akumulacijo že drugo leto zapored presegla. V Sloveniji, ki je bila od vseh jugoslovanskih republik najbolj odprta navzven, so se leta 1990 za če- le kazati posledice fiksiranega te čaja dinarja, blagovni izvoz je za čel padati, blagovni primanjkljaj pa se pove- čevati. V prvih devetih mesecih leta 1990 so se izvozne cene v primerjavi z istim obdobjem leta 1989 pove čale za približno 6, uvozne pa za 5 odstotkov. 175 Gospodarska dogajanja leta 1991 je označeval dvo- jen prehod – v samostojno državo in v tržno gospodar- stvo, pa tudi vrsta pretresov, ki jih brez negativnih po- sledic ne bi preneslo še tako trdno gospodarstvo: nepo- sredna in posredna gospodarska škoda zaradi junijske agresije Jugoslovanske armade na Slovenijo, zapiranje trgov v državah nekdanje Jugoslavije, vojna na Hrva- škem, ki je bila najpomembnejši slovenski zunanjetr- govinski partner, prekinjene prometne in druge infra- 173 Ocena gospodarskega stanja v Republiki Sloveniji leta 1990, str. 9–10. 174 Žužek , Prehod iz samoupravnega v tržno gospodarstvo, str. 93. 175 Ocena gospodarskega stanja v Republiki Sloveniji leta1990, str. 4–5. 112 strukturne povezave z jugom, zaplembe premoženja slovenskih podjetij v Srbiji in nenazadnje neselektivni ukrepi Evropske skupnosti in ZDA proti Jugoslaviji, ki so veljali tudi za slovenski izvoz. Ob vsem tem je poteka- lo še odpravljanje pla čilnobilan čnega ravnovesja, ki ga je zapustil protiinflacijski program zvezne vlade konec leta 1990. 176 Hitro zmanjševanje gospodarske aktivnosti in visoka inflacija sta bili temeljni zna čilnosti gospodar- skih gibanj leta 1991. 177 Ekonomska politika prehoda v tržno gospodarstvo naj bi bila osredoto čena predvsem na pripravo in za četek izvajanja lastninske reforme, to je na odpravo družbene lastnine podjetij in z njo po- vezanega prestrukturiranja gospodarstva in bank. Pri tej usmeritvi je bilo kot kratkoro čni ali prednostni cilj v ospredju zmanjševanje inflacije, ki je oktobra 1991, to je v trenutku dejanske osamosvojitve (z uvedbo la- stnega denarnega sistema) znašala ve č kot 20 odstotkov mesečno. Zmanjševanje inflacije je bilo na črtovano in je potekalo “mehko”, brez šokov – v drugi polovici leta je bila stopnja inflacije povpre čno 2,2-odstotna mese č- no ali približno 30-odstotna letno. Ker je glavno breme stabilizacijske politike nosila Banka Slovenije, je bil ne- gativen vpliv na proizvodnjo verjetno ve čji, kakor bi bil sicer, čeprav je bil vzrok za zmanjševanje proizvodnje predvsem v skrčenju jugoslovanskega trga in v negoto- vosti podjetij glede lastninske reforme. 178 V drugi polovici leta 1992 je slovenska vlada politi- ko preživetja dopolnila in se ob makroekonomskih sta- bilizacijskih problemih odlo čno lotila prestrukturiranja podjetij in bank, kar je imelo daljnosežne posledice. 179 Strukturne reforme in zakonske podlage za prehod v tržno gospodarstvo so do srede leta 1992 prišle na pol poti. V za četku leta 1991 je bil v Sloveniji postavljen nov sistem javnega financiranja. Izvedena je bila korenita dav čna reforma in sprejeta zakonodaja, ki je na novo urejala podro čje javnih financ. Leta 1991 za četa davčna reforma se je nadaljevala tudi leta 1992 s tem, ko je bila 176 ZMAR, Delovni zvezek, št. 2, letnik I, 1992, str. 3–8. 177 BS, Letno poro čilo za leto 1991, str. 3. 178 BS, Letno poro čilo za leto 1992, str. 4–6. 179 Prin či č , Borak , Iz reforme v reformo, str. 625–631. 113 MAKROEKONOMSKA PODOBA SLOVENIJE V ČASU TRANZICIJE februarja 1992 sprejeta nova zakonodaja, ki se je nave- zovala na davek od prometa proizvodov in storitev. Mar- ca leta 1992 je bila sprejeta tudi nova zdravstvena zako- nodaja. 180 Leta 1992 je znašal delež javnofinan čnih od- hodkov 43,7 odstotka. 181 Fiskalna politika je leta 1992 sicer bila restriktivna in je državni sektor zaklju čil leto s presežkom, vendar so tako prejemki kot izdatki naglo rasli. Proti koncu leta je kon čno v ve č panogah prišlo do porasta proizvodnje, vendar še ne moremo govoriti o za četku njenega trajnega naraš čanja. 182 Dav čna struk- tura je bila dodatno poenostavljena z uvedbo standar- dnega davka na osebne prejemke in s poenostavljenim prometnim davkom, ki je skupaj s carino in davkom na dobi ček predstavljal najpomembnejši dav čni vir. 183 Osrednji cilj ekonomske politike leta 1992 je bi- la še naprej makroekonomska stabilizacija. Potek go- spodarskih dogajanj v Sloveniji so leta 1992 pretežno krojile posledice nenehnega kr čenja prodajnih trgov in so časnega vzpostavljanja makroekonomske stabilnosti. Posledice prvega izraža 7,5-odstotni padec bruto do- mačega proizvoda in približno 11-odstotna povpre čna stopnja brezposelnosti, drugega pa znižanje inflacije z 247 odstotkov decembra 1991 na nekaj ve č kot 90 odstotkov decembra 1992 ter porast deviznih rezerv s 365 milijonov dolarjev konec leta 1991 na vsaj 1,3 mi- lijarde dolarjev ob izteku leta 1992. 184 Od maja 1991 do maja 1992 so cene industrijskih izdelkov pri proi- zvajalcih porasle za 331,6 odstotka, cene na drobno za 207,9 odstotka in cene življenjskih potrebš čin za 292,3 odstotka. 185 Po izvedeni slovenski denarni reformi je in- flacijska stopnja dosegla 21,5 odstotka, zatem pa se je za čela zmanjševati in je znašala decembra 15,4 odstot- ka mesečno, medtem ko se je na drugih obmo čjih bivše Jugoslavije okrepila. 186 Nekateri pomembni gospodarski dosežki v zadnjem četrtletju leta 1992 so kazali prve 180 ZMAR, Delovni zvezek, št. 6, letnik II, 1992, str. 38–41. 181 Kondža , Javnofinan čni odhodki. V: Hanžek , Gregor či č (ur.), Poro čilo o človeko- vem razvoju – Slovenija 2000 – 2001, str. 81–87. 182 BS, Letno poro čilo za leto 1992, str. 6–7. 183 Borak , Spo četje ekonomske samostojnosti, str. 206. 184 ZMAR, Delovni zvezek, št. 9, letnik I, 1992, str. 1–3. 185 ZMAR, Delovni zvezek, št. 1, letnik 2, 1992, str. 35–37. 186 BS, Letno poro čilo za leto 1991, str. 7. 114 znake izboljšanja. Ker pa je gospodarstvo šele vstopalo v klju čno obdobje prehoda v moderno tržno gospodar- stvo, to seveda ni mogel biti razlog za veselje. Posebej zato, ker so bistvene ekonomskopoliti čne vrzeli vse bolj “zijale”. Naloga ekonomskih nosilcev v tem času je bila predvsem znatna zaostritev denarne, fiskalne in dohod- kovne politike ter finan čni nadzor poslovanja javnega sektorja. Nujno pa je bilo treba urediti tudi kolektivne pogodbe in sprejeti ustrezen zakon, saj so bile med seboj povsem neusklajene in predvsem umerjene po znatno ugodnejših gospodarskih dosežkih od dejanskih ter so s tem onemogo čale stabilizacijo na kratek rok klju čne- ga narodnogospodarskega stroška. Problem je bilo tudi ravnanje države, saj se je socialni del javnega sektorja preve č “napihoval”, medtem ko je “brstenje” novih skla- dov pospešeno zmanjševalo nadzor ekonomske politike in parlamenta nad prihodki in trošenjem ustreznega de- la javnega sektorja. 187 Ob koncu leta 1992 je Jože Mencinger o delu Dr- novškove vlade zapisal: “Vlada ima kaj malo opraviti pri znižanju inflacije, ni č pri zaustavljanju proizvodnje in tudi ne pri presežku izvoza.” Menil je še, da “za ve čino tistega, kar se je v minulih osmih mesecih v gospodar- stvu dogajalo, torej gospodarska politika Drnovškove vlade ni ne kriva ne zaslužna”. 188 Tržno usmerjeni ukre- pi so se hitro za čeli odražati v spremembah gospodar- ske strukture, ki se je vedno bolj oddaljevala od tipi č- ne strukture socialisti čnega gospodarstva. Liberaliziral se je sistem ekonomskih odnosov s tujino, predvsem z ukinitvijo koli činskih uvoznih omejitev in s postopnim zmanjševanjem carinske zaš čite. Na drugi strani so ne- kateri klju čni elementi za zaokrožitev socialno-tržnega sistema kot potrebnega pogoja za prehod iz gospodarske krize v okrevanje in kon čno razvoj še vedno manjkali. 189 Razpadanje Jugoslavije, vojna razdejanja in vzpo- stavljanje novih nacionalnih ekonomij so drasti čno zmanjšali menjavo med bivšimi jugoslovanskimi repu- blikami in delovali kot najmo čnejši dejavnik gospodar- 187 Gospodarska gibanja, št. 234, 1992/12, str. 25–43. 188 Mencinger , Plesala je eno polletje, str. 4–5. 189 ZMAR, Delovni zvezek, št. 2, letnik I, 1992, str. 3–8. 115 MAKROEKONOMSKA PODOBA SLOVENIJE V ČASU TRANZICIJE ske depresije. Prodaje Slovenije v nekdanje jugoslovan- ske republike, ki so v prejšnjih letih pomenile približno 25 odstotkov celotnih prodaj, so se v zadnjem četrtletju 1991 znižale na slabih 10 odstotkov, nabave pa s pri- bližno 20 odstotkov na dobrih 10 odstotkov vseh nabav. Leta 1992 se je zapiranje trgov še nadaljevalo. Z vojnimi razmerami v Bosni in Hercegovini in s sankcijami Orga- nizacije združenih narodov proti Srbiji in Črni gori (na te tri bivše republike Jugoslavije je v zadnjem četrtletju 1991 odpadlo še vedno 3,5 odstotka vseh prodaj sloven- skega gospodarstva) je ostal dostopen le trg Hrvaške in Makedonije. Slovenija tako kratkoro čno kot dolgoroč- no ni imela druge alternative kot pretežno usmeritev v pravo mednarodno menjavo. 190 Čeprav je trgovina s tržnimi gospodarstvi kazala težnjo naraš čanja, je bil ju- goslovanski trg še vedno zelo pomemben. V prvih štirih mesecih leta 1992 je bila Jugoslavija (brez Hrvaške) ta- koj za Nem čijo drugi najmo čnejši trgovinski partner. Na tretjem mestu je bila Hrvaška, šele na četrtem pa Itali- ja. 191 V regionalni strukturi mednarodne menjave je pri- šlo do radikalnih sprememb, ki so nastale z razpadom Jugoslavije in dogodki, ki so temu sledili. Zunanji šok, ki ga je pomenila izguba tradicionalnih trgov v državah bivše Jugoslavije, je bil za Slovenijo bistveno mo čnejši, kot so bile posledice razpada SEV-a za srednje in vzho- dnoevropske države. 192 Tudi materialna in socialna varnost prebivalstva ter skrb za otroke in družino, ki se je omogo čala z de- 190 ZMAR, Delovni zvezek, št. 2, letnik I, 1992, str. 3–8. 191 Kumar , Slovenia – Developments and transition. V: Senjur (ur.), Slovenia – A small Country in the Global Economy, str. 83–97. 192 ZMAR, Delovni zvezek, št. 6, letnik III, 1994, str. 5. Struktura izvoza blaga – primerjava let 1990 in 1993 (v %) 19901993 Izvoz 100 100 Države bivše Jugoslavije 61,8 16,4 Ostala tujina 38,2 83,5 Vir: ZMAR, Delovni zvezek, št. 6, letnik III, 1994, str. 5. 116 narnimi prejemki prebivalstva, storitvami javnih služb, zavarovanjem, dav čnimi olajšavami in neformalnimi ter prostovoljnimi dejavnostmi, je po osamosvojitvi prido- bivala novo podobo, skladno z izhodiš či socialne poli- tike in socialnega programa. Že leta 1991 je bil spre- jet Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, 193 leta 1992 pa Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. 194 Po sprejetju Zakona o socialnem varstvu 195 in Zakonu o družinskih prejem- kih 196 pa je bila zagotovljena minimalna socialna var- nost socialno ogroženim ter skrb za otroke in družino. Tako se je leta 1992 kon čalo obdobje normativnega prestrukturiranja tega podro čja življenja ljudi. Število upravi čencev do prejemkov za ožjo socialno varnost je naraš čalo. V okviru tega je število upravi čencev do so- cialnih pomo či kot edinega vira preživljanja zaradi de- mografske strukture stalno upadalo, kar pa ni veljalo za ostale. Leta 1990 je denarno pomo č kot dopolnilni vir preživljanja, za časno in enkratno denarno pomo č, 193 UL RS, 5/1991. 194 UL RS, 12/1992. 195 UL RS, 54/1992. 196 UL RS, 65/1993. Razmerje drobnoprodajnih cen v ljubljanskih družbenih in zasebnih trgovinah jeseni 1991 Vir: Delo, XXXIII, št. 245, 18. 10. 1991, str. 4. * Maloprodajne cene so se od decembra 1990 do decembra 1991 pove čale za 147,1 odstotka. 117 MAKROEKONOMSKA PODOBA SLOVENIJE V ČASU TRANZICIJE denarno pomo č otrokom in subvencijo stanarine preje- malo 198.405 upravi čencev ali 10 odstotkov prebival- stva oziroma 31 odstotkov gospodinjstev, leta 1991 pa 214.245 upravi čencev, kar je predstavljalo 10,8 odstot- ka prebivalstva oziroma 33,4 odstotka gospodinjstev. Leta 1992 je bilo takih upravi čencev 228.070, kar je pomenilo 11,4 odstotka prebivalstva oziroma 35,5 od- stotka gospodinjstev. Čeprav sredi leta 1992 Zakon o socialnem varstvu še ni veljal, pa so predvsem na po- dro čju socialnega varstva starejših že delovale privatne oblike dejavnosti in prostovoljnega dela. Ustanavljala so se podjetja za nudenje razli čnih storitev starejšim na domu, tudi domovi za ostarele so pogodbeno sodelovali s privatnimi izvajalci, tako da je bila na tem podro čju pestra ponudba razli čnih programov in omogo čena ve- čja izbira. To pa ni veljalo za varstvo in vzgojo predšol- skih otrok, ki sta razen redkih izjem ostajala v vrtcih, ki so v okviru obstoje če institucionalne mreže ohranjali svoj monopolni položaj. 197 S sprejemom Zakona o temeljnih pravicah iz delov- nega razmerja 198 je bila uveljavljena ena najpomemb- nejših sistemskih sprememb v na činu določanja pla č. Ta zakon je namre č dal podlago za sklepanje kolektiv- nih pogodb med delavci in delodajalci, s katerimi naj bi se tako kot v razvitih državah sveta urejale temeljne pravice in obveznosti delodajalcev in pri njih zaposle- nih delavcev. Avgusta 1990 je bila v Sloveniji sklenjena prva kolektivna pogodba. To je bila splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo, 199 katere podpisnici sta bila Gospodarska zbornica Slovenije kot predstavnica de- lodajalcev in Zveza svobodnih sindikatov Slovenije kot predstavnica delavcev. Med drugim je bil dolo čen tu- di način mese čnega usklajevanja osebnih dohodkov in pravica delavca do osnovnega osebnega dohodka. Po- leg osnovnih osebnih dohodkov je kolektivna pogodba še dolo čala pravico do dodatkov k osnovnemu dohod- ku za posebne obremenitve pri delu ali za delo v manj ugodnih razmerah ter pravico do osebnega dohodka iz 197 ZMAR, Delovni zvezek, št. 1. letnik II, 1992, str. 50–51. 198 UL SFRJ, 60/1989. 199 UL RS, 31/1990. 118 naslova uspešnosti poslovanja, ki je bila razli čna glede na to, ali je šlo za družbeno podjetje ali podjetje v tako imenovani mešani lasti. V skladu s svojo vlogo in inte- resi so se delodajalci in delojemalci v pogajanjih precej razhajali glede primerne višine izhodiš čne plače za naje- nostavnejše delo, se pravi prvi tarifni razred. Dokon čno so se pogodili približno na višini 60 odstotkov povpre č- ne plače v gospodarstvu Republike Slovenije. Leta 1990 je bil spremenjen tudi na čin dolo čanja plač zaposlenih v državnih organih. Po vzoru zakonov, ki so na novo urejali to podro čje za zvezno raven, sta bila tudi v Sloveniji sprejeta Zakon o delavcih v dr- žavnih organih 200 in Zakon o funkcionarjih v državnih organih. 201 Med drugim je bila v teh zakonih dolo čena osnova za izra čun pla č v višini povpre čne plače v gospo- darstvu Republike Slovenije. Kljub uveljavitvi sistema kolektivnih pogodb se je leta 1990 nadaljevala praksa posegov države s posebnimi zakoni. Ob pripravi Zakona o izpla čevanju osebnih dohodkov in nekaterih prejem- kov delavcev za leto 1991, 202 ki je bil uveljavljen v za čet- ku januarja 1991, uporabljal se je za pla če od februarja dalje, so prevladale ocene, da je v podjetjih z zasebno oziroma mešano lastnino dovolj jasno opredeljen interes lastnikov za optimizacijo stroškov delovne sile. Zakon je zato omejeval osebne dohodke le pri pravnih osebah s pretežno družbeno lastnino. Ocene, da si v marsikate- rem podjetju poslovodni delavci ustvarjajo privilegiran položaj in si iz omenjenih sredstev za pla če v podjetju prisvajajo prevelik del, so privedle do zakonsko dolo- čene zgornje višine pla č poslovodnih delavcev. Oktobra leta 1991 je bila sklenjena tudi kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji. 203 Po- godbo je s sindikati negospodarstva sklenil Izvršni svet Republike Slovenije. Med drugim je bila za prvi tarifni razred določena pla ča v višini 58 odstotkov povpre čne plače v gospodarstvu države. 204 200 UL RS, 15/1990. 201 UL RS, 30/1990. 202 UL RS, 48/1990. 203 UL RS, 18/1991. 204 Štoka Debevec , Pla čna politika, str. 166–184. 119 MAKROEKONOMSKA PODOBA SLOVENIJE V ČASU TRANZICIJE Leta 1991 je povpre čna plača na zaposlenega real- no padla za 12,1 odstotka glede na preteklo leto; zaradi pospešenega padanja v drugi polovici leta 1991 je bila njena decembrska raven za 35,6 odstotka nižja kot de- cembra 1990 (v negospodarstvu za 42,9 odstotka). V za četku leta 1992 se je padanje umirilo, aprila pa je prišlo zaradi pora čuna pla č po zaklju čnem računu ter pora čunu za nazaj do 12-odstotnega realnega porasta plač glede na marec. Realni porast pla č v celem letu 1992 bi bil tudi s tem še vedno v okviru ravnotežnih makroekonomskih razmerij, če se od tedaj realne pla če ne bi ve č pove čevale. Distribucija pla č je kazala, de je bil vedno ve čji delež zaposlenih s pla čo, ki je bila nižja ozi- roma enaka povpre čni pla či. Po podatkih za september 1991 je bil ta delež zaposlenih že približno 68 odstotkov (od tega v gospodarstvu 70 odstotkov, v negospodarstvu pa 50 odstotkov), okoli 4 odstotke delavcev pa je imelo nižjo pla čo od zajam čene. Skupaj z naraš čanjem števi- la brezposelnih se je pove čeval tudi delež eksisten čno ogroženega prebivalstva. Zajam čena pla ča je bila leta 1991 pove čana aprila, julija in oktobra ter leta 1992 ja- nuarja, marca in maja. Dosledno upoštevanje razmerja zajam čene pla če do košarice življenjskih potrebš čin bi zaradi velikega padca realne povpre čne plače podrlo no- tranja razmerja v podjetjih. V letih 1990 in 1991 se je bistveno pove čeval obseg drugih prejemkov od dela (prejemki od dela po pogodbi, avtorski honorarji, regres za družbeno prehrano, regres za letni dopust, kilometrina, dnevnice in podobno). Po- dro čje pla č je leta 1991 urejal zakon o pla čah za podje- tja in zavode s pretežno družbeno lastnino. Tekom leta 1991 se je razmerje povpre čnih pla č v negospodarstvu do pla č v gospodarstvu hitro zniževalo s sorazmerno vi- soke ravni leta 1990 na najnižje razmerje ravni v za- dnjih petih letih. Zaostajanje pla č v negospodarstvu je povzro čilo veliko nezadovoljstva, ki je pospešilo uvelja- vitev kolektivne pogodbe za negospodarstvo v mesecu oktobru. So časno je bil sprejet Sklep o dolo čitvi kalku- lativnih osnov za dolo čitev obsega sredstev za pla če de- lavcev v zavodih, ki so se financirali iz prora čunov. S tem so bila sprejeta nova pravila za dolo čitev pla č v ne- gospodarstvu. Z zakonom o pla čah v šolstvu, sklepom 120 in panožnimi kolektivnimi pogodbami so bila sprejeta razmerja med tarifnimi razredi oziroma med vrstami tipi čnih delovnih mest. 205 Leta 1992 se je za čelo z iz- vajanjem veljavnih kolektivnih pogodb za gospodarstvo in posamezne gospodarske dejavnosti, za katere se je vedelo, da dolo čajo minimalne pravice na ravni, ki so bile za pretežni del gospodarstva težko uresni čljive. Le- to 1992 je bilo po mnenju ve čine strokovnjakov, ki se ukvarjajo s politiko pla č, leto, v katerem so bila gibanja plač najbolj neustrezna, saj pove čanja pla č niso teme- ljila na dejansko doseženih rezultatih. Ne glede na to, da so mnogi za napako krivili vlado, je iz dokumentacije mogo če ugotoviti, da so bili uporabljeni vsi mogo či me- hanizmi, da bi dosegli soglasje s sindikati. 206 Zaposlenost v družbenem sektorju se je od decem- bra 1990 do decembra 1991 zmanjšala za 10 odstot- kov oziroma 75.000 delavcev, od oktobra 1987, ko je bila najvišja, pa za 19,6 odstotka oziroma za 165.000 delavcev. Od avgusta 1991 se je dinamika odpuš čanja delavcev, predvsem v gospodarstvu, nekoliko zmanj- šala, v zadnjih 2–3 mesecih leta pa spet porasla. Tako je bilo trentno zmanjševanje zaposlenosti decembra že spet 12-odstotno, v gospodarstvu 14,5-odstotno, v ne- gospodarstvu pa 2,2-odstotno letno. Število prijavljenih brezposelnih delavcev je v enem letu do novembra 1991 poraslo za 67,3 odstotka oziroma 36.000. 207 Pravice in programi iz zavarovanja za primer brezposelnosti so ostajali osnova za zagotavljanje socialne varnosti brez- poselnih. Glavna prejemka sta bila denarno nadome- stilo in denarna pomo č, ki ju je leta 1991 prejemalo v povpre čju že 30.000 upravi čencev oziroma 40 odstotkov registriranih nezaposlenih (leta 1990 12.990 upravi- čencev oziroma 29 odstotkov nezaposlenih). Z ukrepi in programi za razreševanje presežnih delavcev, ki so zaje- mali sofinanciranje prekvalifikacij delavcev in sofinan- ciranje dokupov delovne dobe zaradi upokojitve, je bilo poskrbljeno za ve č kot 46.000 presežnih delavcev. Na- daljnjih 5000 brezposelnih je bilo vklju čenih v progra- 205 ZMAR, Delovni zvezek, št. 2, letnik 1, 1992, str. 47–48. 206 Štoka Debevec, Pla čna politika, str. 166–184. 207 BS, Letno poro čilo za leto 1991, str. 4–5. 121 MAKROEKONOMSKA PODOBA SLOVENIJE V ČASU TRANZICIJE me aktivne politike zaposlovanja, ki so bili namenjeni predvsem neposrednemu poseganju na trg dela in so se izvajali iz prora čunskih sredstev. Javnih del se je ude- ležilo 1248 oseb, v okviru javnega razpisa za sofinan- ciranje novih delovnih mest je našlo delo ve č kot 2000 brezposelnih, 140 oseb pa si je delo zagotovilo s pomo- čjo programov za spodbujanje samozaposlovanja, ki se jih je sicer udeležilo približno 2000 brezposelnih oseb. V ta sklop so sodili tudi programi za prepre čevanje ra- sti brezposelnosti oziroma ohranjanje zaposlitev, kjer je to ekonomsko in tržno utemeljeno (nadomeš čanje dela stroškov za ohranjanje delovnih mest ob programskih preusmeritvah podjetij, zagotavljanje stalnosti zaposli- tve v sezonskih dejavnostih). S pomo čjo teh programov je bilo leta 1991 ohranjenih približno 50.000 delovnih mest, predvsem v industriji, gradbeništvu, turizmu in gostinstvu. 208 Prvo obdobje samostojne države oziroma obdobje recesije je terjalo visoko gospodarsko ceno. Višjo, kot so pri čakovali tisti, ki so si od uvajanja tržne ekonomije in osamosvojitve izpod Beograda vzneseno obetali čudežne u činke, in morda nekaj skromnejšo, kot so se bali neka- teri poznavalci gospodarstva. Jože Mencinger je o prvih letih tranzicije dejal, da se je prehod iz socialisti čnega v 208 ZMAR, Delovni zvezek, št. 1, letnik II, 1992, str. 48–50. Bankovec za 1000 SIT Vir: Muzej novejše zgodovine Slovenije 122 tržno gospodarstvo za čel z iluzijami, da bo uvedba trga nekdanja socialisti čna gospodarstva takoj ali vsaj hitro spremenila v države blaginje. Te iluzije so si delile nove politi čne elite na eni ter mednarodne finan čne institu- cije in zahodni eksperti na drugi strani. Tri leta po za- četku transformacije so se iluzije pokazale resni čno za iluzije, pretiran optimizem pa je prešel v pretiran pesi- mizem in brezup. 209 209 Krašovec , Deset let gospodarskega razvoja v samostojni Sloveniji, str. 13. 123 MAKROEKONOMSKA PODOBA SLOVENIJE V ČASU TRANZICIJE Jože Mencinger je še poleti 1993 zapisal: “Po dveh letih samostojnosti je slišati vprašanja o njeni smotr- nosti. O njej ne gre dvomiti, tudi dosežena je bila za najnižjo možno ceno. Slovenija je namre č imela le ma- lo možnosti spremeniti gospodarski sistem in uveljaviti ustrezno gospodarsko politiko v Jugoslaviji. Pa ne samo zaradi ogromnih razlik med njo in najmanj razvitimi de- li. Vse bolj jasno je, da Slovenija celo sama ni sposobna uveljaviti razumnega spreminjanja gospodarskega sis- tema in okoliš činam primerne gospodarske politike. Od treh ciljev: izogniti se norim dogajanjem na tleh nekda- nje Jugoslavije, ustvariti normalen gospodarski sistem in imeti primerno gospodarsko politiko, je uspela samo v prvem.” 210 Vendarle so se v jesenskih mesecih leta 1993 stva- ri za čele obra čati na bolje. Po za četni fazi depresije je slovensko gospodarstvo nato prešlo v obdobje transfor- macijskega okrevanja. Za to obdobje, ki se je v Slove- niji za čelo leta 1993, sta bila zna čilna intenzivno pre- strukturiranje v proizvodnji in potrošnji (primarni in kon čni delitvi) ter dinami čna gospodarska rast. Bruto doma či proizvod je leta 1993 porasel za 1,9 odstotka, leta 1994 za 4,9 odstotka in leta 1995 za 3,5 odstotka. Gospodarska mo č je dosegla predosamosvojitveno ra- ven. Leta 1994 so gospodarska gibanja potrjevala pre- hod v gospodarsko rast. Pozitivni trendi v industrijski 210 Mencinger , Za časnost samostojnosti?, str. 303–312. Transformacijsko okrevanje (1993–1995) 124 proizvodnji so se nadaljevali. Njena letna rast je znašala 6,5 odstotka. Prav tako je leta 1994 prišlo do oživljanja gradbeništva, ki je dolgo časa nazadovalo. Nadaljeva- la se je rast v tržnih storitvah. Prvi č po dveh letih je prišlo do pove čanja tudi v kmetijski proizvodnji. Bru- to doma či proizvod se je v tem letu pove čal približno za 5 odstotkov. 211 Pri prehodu iz recesije v okrevanje je imela nedvomno dolo čeno vlogo tudi siva ekonomija kot neregistrirana gospodarska pridobitnost, delujo ča zunaj predpisov, ki se je izogibala davkom, nekaj pa je bilo tudi prikrite dejavnosti znotraj enot “uradnega sek- torja”. Vse to je bila posledica predvsem šibko razvitih mehanizmov dav čnega nadzora, razmeroma nizkih de- narnih kazni, neprimerne organizacije in nagrajevanja v podjetjih, ki nista pretirano omejevala sivih con, in nezadovoljivega delovanja pravnega sistema. Delež sive ekonomije je po nekaterih ocenah predstavljal 15 do 20 odstotkov gospodarske aktivnosti v Sloveniji. 212 211 ZMAR, Delovni zvezek, št. 10, letnik III, 1994, str. 2–5. 212 Krašovec , Deset let gospodarskega razvoja v samostojni Sloveniji, str. 23–24. -10 -8 -6 -4 -2 0 2 4 6 8 1989199019911992199319941995199619971998199920002001200220032004 Gibanje BDP Leto Realna letna stopnja rasti BDP-ja v obdobju 1990–2004 (v %) % Realna letna stopnja rasti BDP-ja v obdobju 1990–2004 (v %) Vir: SURS (URL: http://www.stat.si/). Bruto doma či proizvod je najpomembnejši agregat nacionalnih ra čunov in najobsežnejše merilo celotne ekonomske aktivnosti. S stopnjo rasti bruto doma čega proizvoda, izra čunanega v cenah izbranega baznega leta, je merjena gospodarska rast. Kot je razvidno iz grafa, je Slovenija vse od leta 1993 dalje beležila pozitivno gospodarsko rast. 125 MAKROEKONOMSKA PODOBA SLOVENIJE V ČASU TRANZICIJE Tako kot je bil glavni vzrok gospodarske depresije v letih 1991–1992 dramati čen padec celotnega povpra- ševanja (predvsem zaradi dogodkov ob osamosvajanju Slovenije, razpada trgovinskih tokov z državami bivše Jugoslavije in zmanjšanja trgovine z vzhodnoevropski- mi državami, pa tudi neizogibnih posledic stabilizacij- ske politike), tako je bil tudi za četek gospodarskega oži- vljanja sredi leta 1993 povezan s krepitvijo celotnega povpraševanja. Omogo čilo ga je dejstvo, da je Slovenija v ekonomskem smislu do tedaj dokon čala eno od faz transformacije, in sicer iz regionalnega v nacionalno gospodarstvo. 213 Poleg tega so se splošne gospodarske razmere leta 1993 po burnih dogodkih v prejšnjih dveh letih umirile, zaustavilo se je, sicer na nizki ravni, kr če- nje tradicionalnih trgov v državah bivše Jugoslavije in nadaljevala živahna rast izvoza v druge države. 214 Težiš če ekonomske politike je bilo leta 1993 na pre- strukturiranju gospodarstva. Program zdravljenja bank je bil v najintenzivnejši fazi in je proti koncu leta že ka- zal prve rezultate. V industrijskih panogah je bil v dru- gi polovici leta 1993 zabeležen najizrazitejši preobrat. Skupno letno rast je sicer dolo čal predvsem storitveni sektor, katerega delež je v skupni dodani vrednosti zna- šal 58 odstotkov in je leta 1993 porasel za 3,8 odstotka. Proizvodnja, predvsem industrijska, se je v ve čjem delu leta 1993 še prilagajala u činkom zmanjšanega povpra- ševanja s trgov držav na obmo čju nekdanje Jugoslavije. Prodaje blaga in storitev na to obmo čje so se od leta 1990 do leta 1993 zmanjšale od 31 odstotkov na pri- bližno 5 odstotkov vseh prodaj slovenskega gospodar- stva. Že drugo leto je ta padec samo delno nadomestil izvoz v drugo tujino; vse prodaje v tujino so leta 1993 obsegale 39 odstotkov celotnih in so bile še naprej naj- pomembnejša komponenta agregatnega povpraševanja, večja kot na primer prodaje prebivalstvu. 215 Skupni iz- voz blaga je bil v prvih devetih mesecih leta 1994 za 8,1 odstotka ve čji kot v enakem obdobju leta 1993 (od tega v države nekdanje Jugoslavije za 1,1 odstotka in v osta- 213 ZMAR, Delovni zvezek, št. 1, letnik II, 1993, str. 1–2. 214 ZMAR, Delovni zvezek, št. 6, letnik III, 1994, str. 2. 215 BS, Letno poro čilo za leto 1993, str. 9–10. 126 lo tujino za 9,4 odstotka). Redni izvoz pa je bil v enakem obdobju višji kar za 16 odstotkov. Doma ča konjunktu- ra se je odražala tudi na oživljanju uvoza. Skupni uvoz blaga, izražen v dolarjih, je bil v devetih mesecih leta 1994 za 8,1 odstotka višji v primerjavi z enakim ob- dobjem leta prej (iz držav nekdanje Jugoslavije za 22,7 odstotka nižji in iz ostale tujine za 12 odstotkov višji). 216 Konjunktura se je nadaljevala tudi leta 1994. Pred- vsem investicije so narekovale vzpon doma čega povpra- ševanja, oživljali pa so tudi izdatki javnega sektorja in prebivalstva. 217 Leta 1994 je prišlo do povišanja rasti inflacije, predvsem kot posledica povišanja cen energe- tike in osnovnih živil. Ve č kot tretjino dosežene stopnje inflacije je bilo mogo če pripisati tem razlogom. 218 V letu dni od decembra 1994 do decembra 1995 so cene na drobno porasle za 8,6 odstotka, v primerjavi z 18,3 od- stotka leta 1994. Cene življenjskih stroškov so porasle za 9 odstotkov, cene proizvajalcev v industriji pa za 7,9 odstotka. S tem je Slovenija leta 1995 dosegla najmanj- šo inflacijo po letu 1976. 219 Težiš če ekonomske politike leta 1995 je bilo na nadaljnjem zniževanju in stabilizi- ranju osrednjih ekonomskih procesov. 220 Vlada se je s prora čunskim memorandumom za le- to 1995 obvezala voditi uravnoteženo ekonomsko politi- ko z naslednjimi klju čnimi cilji: – bistveno znižanje inflacijske stopnje glede na leto 1994, – 4 do 5-odstotna rast bruto domačega proizvoda, te- melje ča na izvozu in investicijah, – pove čana produktivnost dela za 3 do 4 odstotke, – pove čana zaposlenost za najmanj 1 odstotek, – rast bruto pla č v okvirih produktivnosti dela, – zmanjšanje deleža javnofinan čnih odhodkov v bru- to domačem proizvodu za 0,7-odstotne to čke ter javnofinan čnih prihodkov za 0,4-odstotne točke. V parlamentarni postopek je bilo dodano še tudi usklajeno vodenje politike zdravja, usklajevanje politik 216 ZMAR, Delovni zvezek, št. 10, letnik III, 1994, str. 2–5. 217 Gospodarska gibanja, št. 256, 1994/12, str. 5–23. 218 ZMAR, Delovni zvezek, št. 10, letnik III, 1994, str. 2–5. 219 BS, Letno poro čilo za leto1995, str. 11. 220 BS, Letno poro čilo za leto 1993, str. 10. 127 MAKROEKONOMSKA PODOBA SLOVENIJE V ČASU TRANZICIJE za potrebe mladih ter znižanje števila brezposelnih pod 90.000. 221 Kar se ti če bivšega jugoslovanskega trga je bilo za leto 1995 zna čilno, da so gospodarstva in bivši trgi Jugoslavije dosegali v tem letu le od 10 do 65 od- stotkov v preteklosti že doseženih maksimumov aktiv- nosti. Mirovni sporazumi in njihova stabilizacijska pri- zadevanja so obetali boljše čase. 222 “Trgovini seveda ne moremo postavljati umetnih pregrad, to bi bilo nesmi- selno. Sem za sleherno trgovanje, tudi z ZRJ, potem ko bodo sproš čene sankcije proti njej, vendar z zagotovili, da bomo vse tudi dobili pla čano, s poroštvi prvovrstnih bank, s standardi Evropske zveze v trgovanju, ne pa po balkansko, kot neko č,” je o poskusih slovenskih ekono- mistov in gospodarstvenikov po ponovni združitvi slo- venskega in jugoslovanskega trga po nastopu funkcije ministra za ekonomske odnose in razvoj aprila 1995 v intervjuju dejal Janko Deželak , tudi takratni podpred- sednik vlade. 223 Po volitvah 1992 je bil eden od problemov, s kate- rim se je morala spopasti nova vlada, nekontrolirana 221 UMAR, Delovni zvezek, št. 6, letnik IV, 1995, str. 2–4. 222 Štiblar , Razvoj trgov Ex-Jugoslavije, str. 23–43. 223 Petrov či č , Intervju z Jankom Deželakom , str. 2–4. Povpre čna letna stopnja inflacije v obdobju 1990–2004 (v %) Vir: SURS (URL:http://www.stat.si/). Do leta 1998 je bil merilo inflacije indeks cen na drobno, po tem letu pa indeks cen življenjskih stroškov. 549,7 117,7 201,3 32,3 19,8 12,6 9,7 9,1 7,9 6,1 8,9 8,4 7,5 5,6 3,6 0 100 200 300 400 500 600 1990 1991 1992 1993 1994 1995 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002 2003 2004 Povprečna letna stopnja inflacije v obdobju 1990–2004 (v %) % 128 rast pla č. Mnogi so opozarjali, da bo rast pla č ogrozila dotedanje obetajo če rezultate. Vlada je podala predlog zakona o omejitvi rasti pla č, a ga je parlament zavrnil. V praksi se je zgodilo ravno nasprotno. V pri čakovanju omejitve rasti pla č je prišlo do še ve čje rasti pla č. Leta 1993 so namre č pla če realno zrasle za dobrih 11 odstot- kov. Vsi so pri čakovali najhujše, a zgodilo se je naspro- tno. Prišlo je do transformacijskega okrevanja. Po ve č letih negativnih številk je gospodarska rast leta 1993 dobila pozitiven predznak. Vsekakor bi bilo pretirano reči, da je ravno pove čanje pla č omogočilo oživljanje na za četku leta 1993 in da je bil glavni razlog za uspešno rast neuspešno delovanje vlade pri nadzorovanju pla č. V vsakem primeru pa je do neke mere ravno pla čam mogo če pripisati vlogo enega od spodbujevalcev gospo- darske aktivnosti. 224 Potem, ko se je vlada v prvem polletju 1993 zatekla k zakonski omejitvi rasti pla č (Zakon o na činu obra- čunavanja pla č, 225 sprejet 9. marca 1993 in še istega meseca spremenjen, 226 Zakon o poslancih 227 ), so instru- menti dohodkovne politike kasneje spet odpovedali in so se povpre čne plače leta 1993 zvišale realno za 16,4 odstotka. Precej so se pove čali tudi drugi prejemki pre- bivalstva iz delovnega razmerja in transferni prejemki; izpla čila slednjih so znašala že 61 odstotkov v primerjavi s skupnimi izpla čili neto pla č in 16 odstotkov v primer- javi z bruto doma čim proizvodom. Povpre čna neto pla ča po odtegnjenih davkih, vendar pred odbitkom akonta- cije dohodnine, je leta 1993 znašala 46.826 slovenskih tolarjev oziroma 414 ameriških dolarjev (USD). 228 Osno- va za izra čun pla č je bila dolo čena v višini najve č 80 od- stotkov povpre čne pla če v gospodarstvu Republike Slo- venije, torej je bila znižana za 20 odstotkov. Kljub ome- jitvam v splošni kolektivni pogodbi in zagotovilom, da so kolektivne pogodbe zadosten instrument za vodenje restriktivne politike pla č, je v drugi polovici leta 1993 224 Kra čun , Tranzicija, stabilizacija i ekonomski rast: iskustvo Slovenije, str. 145– 162. 225 UL RS, 13/1993. 226 UL RS, 17/1993. 227 UL RS, 48/1992. 228 BS, Letno poro čilo za leto 1993, str. 10. 129 MAKROEKONOMSKA PODOBA SLOVENIJE V ČASU TRANZICIJE prišlo do velikega pove čanja plač, ki je bilo v nasprotju s splošnimi ekonomskimi razmerami v državi. Vlada je pospešila pogajanja za sklenitev socialnega sporazuma in že pred iztekom leta 1993 je bilo besedilo socialne- ga sporazuma na ravni pogajalskih skupin v veliki meri usklajeno. Sindikati so ne glede na to predlagali odlo- žitev pogajanj, zlasti zaradi omejevanja uporabe kolek- tivnih pogodb dejavnosti in zaradi dodatnih razprav o vsebini socialnega sporazuma med sindikalnim član- stvom. 229 Dogovor o politiki pla č v gospodarstvu za leto 1994 230 je dolo čal, da se pla če izpla čujejo v skladu s ko- lektivnimi pogodbami in dolo čili dogovora. Z dogovorom o politiki pla č je bil ustanovljen Ekonomsko socialni svet, tripartitni organ, ki so ga sestavljali predstavni- ki delodajalcev, delojemalcev in vlade. Ekonomsko so- cialni svet je bil mesto, kjer so predstavniki socialnih partnerjev razpravljali o najpomembnejših ekonomskih, socialnih in drugih vprašanjih, ki so zadevala njihove skupne ali posamezne interese. V okviru Ekonomsko socialnega sveta so potekala tudi pogajanja za sklenitev vsakoletnega socialnega sporazuma. Na podlagi poobla- stila, zapisanega v dogovoru, je vlada pripravila zakon, s katerim naj bi zagotovila izvajanje sprejetih dolo čil dogovora. Dejstvo, da je bil kljub sklenjenemu dogovo- ru o politiki pla č za njegovo izvajanje potreben zakon, ni bilo ravno v prid pogajalcem, vendar se je ta praksa nadaljevala tudi v naslednjih letih. Zakon o izvajanju dogovora o politiki pla č v gospodarstvu 231 je povzel dolo- čila dogovora, dodatno pa je bilo omejeno izpla čilo pla č poslovodnih delavcev pri delodajalcih, ki so delavcem izpla čevali pla če pod ravnjo, dolo čeno v kolektivni po- godbi. 232 Pogajanja za sklenitev socialnega sporazuma in separata o politiki pla č so se kljub zgodnjemu za čet- ku zavlekla dale č v pomlad leta 1995. Razlog je bil v ne- zadovoljstvu delodajalcev z obsegom predvidene javne porabe in pa v pogajanjih za dolo čitev minimalne pla če. 229 Štoka Debevec, Pla čna politika, str. 166–184. 230 UL RS, 23/1994. 231 UL RS, 30/1994. 232 Štoka Debevec, Pla čna politika, str. 166–184. 130 Partnerji so se namre č sporazumeli, da kot predhodno rešitev do sprejema zakona o minimalni pla či le-to dolo- čijo v socialnem sporazumu. Zakon o zajam čenih oseb- nih dohodkih, 233 ki je dolo čal najnižje izpla čilo pla č za delavca za poln delovni čas, je bil že vse od zadnje spre- membe sredi leta 1994 234 predmet številnih kritik. Leta 1995 je bila za vse pla če uveljavljena eskalacijska (na čr- tna) lestvica. Pravzaprav ni šlo ve č za lestvico, ki je dolo- čala razli čne intervale možnega mese čnega pove čevanja plač, pa č pa je za čelo veljati pravilo o pove čanju plač za naprej, in sicer za 80 odstotkov rasti cen na drobno v predhodnem trimese čju. Dodatno je na pove čanje pla č leta 1995, zlasti ob koncu leta, prispevala v dogovoru opredeljena možnost izpla čila najve č ene pla če iz na- slova doseženih poslovnih rezultatov. V negospodarstvu so se pla če izpla čevale z zakonom o razmerjih pla č in kolektivno pogodbo. Sindikati so ves čas vztrajali, da so zlasti pla če za najmanj zahtevna dela v negospodarstvu prenizke, tako da je bil po dolgotrajnih pogajanjih skle- njen aneks h kolektivni pogodbi za negospodarstvo, 235 ki je poleg postopnega približevanja izhodiš čnih pla č v negospodarstvu izhodiš čnim pla čam v gospodarstvu določil tudi posebne dodatke h koli čnikom za dolo čanje plač od prve do četrte tarifne skupine. 236 Problem so bila nespremenjena gibanja v zaposlo- vanju. Število zaposlenih se je v enem letu do decembra 1993 zmanjšalo za 3,2 odstotka, število registriranih is- kalcev zaposlitve pa je poraslo za 16 odstotkov. Stopnja brezposelnosti, izra čunana na podlagi podatkov o regi- striranih brezposelnih, je dosegla ob koncu leta 1993 že 15,5 odstotka 237 in prvi č po ve č letih se je zaposlenost zmanjševala hitreje kot proizvodnja, kar je pomenilo dvig produktivnosti. 238 Ugodna gospodarska konjunk- tura se je leta 1994 za čela odražati tudi na podro čju zaposlovanja. Kljub temu da skupna zaposlenost leta 1994 še ni naraš čala, pa je imelo število brezposelnih, 233 UL RS, 48/1990. 234 UL RS, 38/1994. 235 UL RS, 64/1995. 236 Štoka Debevec, Pla čna politika, str. 166–184. 237 BS, Letno poro čilo za leto 1993, str. 8–9. 238 ZMAR, Delovni zvezek, št. 1, letnik II, 1993, str. 1–2. 131 MAKROEKONOMSKA PODOBA SLOVENIJE V ČASU TRANZICIJE ki je doseglo vrh decembra 1993, že vse leto tenden- co upadanja. Rast števila prostih delovnih mest se je pri čakovana umirjala, saj je dosegla raven iz let, ko je bila delovna sila v slovenskem gospodarstvu tako reko č polno zaposlena. Leta 1994 je prišlo tako na eno razpi- sano prosto delovno mesto 10 brezposelnih, leta 1993 jih prišlo že ve č kot 14. 239 Pojav brezposelnosti je v Sloveniji in tudi drugih postsocialisti čnih državah, predstavljal enega najob- sežnejših in najtežje rešljivih socialnih problemov. V Sloveniji se je stopnja brezposelnosti od 1,4 leta 1987 povzpela na 14,4 odstotka leta 1993. Socialno pomo č je prejemala manj kot polovica registriranih. Kljub mno- ži čni brezposelnosti so bili delodajalci razmeroma neu- spešni, ko so iskali primerno delovno silo, zlasti če so jo iskali za dolo čen čas – še posebej v kmetijstvu. Za tovrstne primere je bilo treba iskati letno ve č tiso č tujih sezonskih delavcev. Doma ča brezposelna sila je zavra- čala sezonska dela zaradi težjih pogojev, nizkega vre- dnotenja kmetijskih opravil in slabših zaslužkov. 240 Problematika brezposelnih se je med drugim izra- žala v stavkah delavcev, žal pa sistemati čnega zbiranja podatkov o stavkah in delovnih sporih ni bilo. Potreba po sistemati čnem zbiranju podatkov o stavkah in delov- nih sporih je postala izrazitejša šele po vstopu v EU. Si- cer je leta 1993 Mednarodna konferenca statistikov dela sprejela resolucijo, ki je predvidevala poenotene defini- cije za zbiranje tovrstnih statisti čnih podatkov, vendar ta resolucija v Sloveniji ni bila upoštevana in zbiranje podatkov o stavkah ni bilo urejeno oziroma podatki, ki so na voljo, niso dovolj verodostojni. Za svoje potrebe je podatke zbirala le Zveza svobodnih sindikatov Slo- venije (ZSSS), pa še to le o stavkah, ki jih je v podjetjih organizirala sama oziroma njeni sindikati dejavnosti. V Sloveniji je bil leta 1991 sicer sprejet Zakon o stavki, 241 nov zakon, ki se je dotikal te problematike, pa je bil sprejet šele aprila 2006. 242 Slednji je vendarle med dru- 239 ZMAR, Delovni zvezek, št. 10, letnik III, 1994, str. 2–5. 240 BS, Letno poro čilo za leto 1994, str. 8. 241 UL SFRJ, 23/1991. 242 Zakon o evidencah na podro čju dela in socialne varnosti (ZEPDSV), UL RS, 40/2006. 132 gim zahteval, da mora vsak delodajalec, pri katerem je potekala stavka ali arbitraža delovnega spora, na SURS poslati izpolnjen za to predviden obrazec. Kljub vsemu dodajmo, da je glede na podatke (za celotno Slovenijo), ki so na razpolago, glavni stavkovni val potekal v letih 1991–1997, ko je bilo vsako leto, razen leta 1997, or- ganiziranih ve č kot 100 stavk. Leta 1998 je to število drasti čno upadlo in se do leta 2002 še zmanjševalo. 243 243 Informacija o statisti čnem raziskovanju o stavkah (za leto 2008), SURS in ZSSS. 133 MAKROEKONOMSKA PODOBA SLOVENIJE V ČASU TRANZICIJE Kljub sila neobetavnemu za četku leta 1996 244 sta bili za obdobje 1996–1999 zna čilni zmerna inflacija s trendom zmanjševanja in uravnotežena gospodarska rast, ki je bila povpre čno približno 4 odstotke letno. Upo časnitev v letih 1995–1996 je bila posledica upo ča- snitve bruto doma čega proizvoda v Evropski uniji, upo- časnitev leta 1998 pa posledica ruske krize ter recesije na Hrvaškem. Leta 1999 je Slovenija zabeležila najvišjo gospodarsko rast med vsemi kandidatkami za vstop v Evropsko unijo. Prvega julija 1999 je za čel veljati Zakon o davku na dodano vrednost, ki je kasneje med dru- gim povzro čil tudi naraš čanje cen primarnih surovin. 245 Slovenija je razmeroma hitro presegla predtranzicijsko raven gospodarske aktivnosti – raven predtranzicijske razvitosti iz leta 1990 v letu 1996, leta 1998 pa tudi raven iz leta 1987, ko se je kriza v okviru takratne Ju- goslavije za čela kazati v upadanju bruto domačega pro- izvoda. 246 Ob pripravi strategije gospodarskega razvoja Slo- venije za obdobje 1996–2000 z naslovom “Približevanje Slovenije EU” so analitiki ugotavljali, da bi morali slo- venski izvozniki zamenjati vsaj polovico svojih tedanjih izvozu namenjenih izdelkov. Predelovalne dejavnosti, 244 Gospodarska gibanja, št. 268, 1996/1, str. 5–21. 245 UMAR, Delovni zvezek, št. 11, letnik V, 1996, str. 3–5. 246 Javornik , Korošec (ur.), Poro čilo o človekovem razvoju Slovenija 2002/2003, str. 12–32. Obdobje brezvetrja oziroma obdobje uravnoteženega razvoja (1996–1999) 134 ki so vseskozi zagotavljale skoraj ves blagovni izvoz, so na evropskem trgu v globalni konkurenci dosegale pod- povpre čno izvozno u činkovitost. Na trgih pomembnih evropskih partnerjev smo bili s cenami slovenskih iz- voženih izdelkov pod povpre čjem tamkajšnjih uvoznih cen za enake ali sorodne uvožene izdelke. Struktura slovenskega izvoza se je premalo spreminjala in je bila preve č osredotočena v tistih blagovnih skupinah, kjer je bilo povpraševanje podpovpre čno. Zato je bilo sloven- sko gospodarstvo ob čutljivo na konjunkturna nihanja na evropskih trgih. 247 V okviru doma čega povpraševanja je leta 1996 po- dobno kot v prejšnjih letih naraš čalo investicijsko pov- praševanje. Delež investicij v bruto doma čem proizvodu je prav tako naraš čal (22,2 odstotka). Kljub oživljanju investicij tudi v predelovalni industriji te še niso zado- ščale za odpravljanje tehnološkega zaostajanja za Evro- po. 248 K rasti bruto doma čega proizvoda leta 1996 sta prispevala domača kon čna poraba z realnim porastom 4,5 odstotkov in tuje povpraševanje z 1,6-odstotnim po- rastom. Tako izvoz kot uvoz blaga sta bila v dolarskih vrednostih približno na ravni iz leta 1995, v ocenjenih koli činah se je izvoz pove čal za približno 3 odstotke, medtem ko je uvoz ostal nespremenjen. 249 Makroeko- nomski rezultati leta 1997 so bili sicer najslabši po letu 1993, čeprav so bili zunanji pogoji gospodarjenja, ob ti- stih leta 1994, najugodnejši v devetdesetih letih. Vzroki za to so bili notranji in jih je bilo treba iskati predvsem v nedodelanosti ekonomskega sistema, prepo časnem prestrukturiranju gospodarstva in bank ter neustrezni ekonomski politiki. Vlada, podobno kot leta poprej, tudi leta 1998 ni postavila kot prioriteto zniževanje inflaci- je, ki pa se je v naslednjih letih izkazala kot najve čji makroekonomski problem. Glede na stanje, kakršno je bilo, je Franjo Štiblar menil, da bi morala biti ekonom- ska politika aktivnejša in imeti bolj v prihodnost koor- diniran pristop. 250 Gospodarska rast leta 1998 je bila 247 Krašovec , Deset let gospodarskega razvoja v samostojni Sloveniji, str. 29–30. 248 UMAR, Delovni zvezek,št. 11, letnik V, 1996, str. 3–5. 249 BS, Letno poro čilo za leto 1996, str. 8. 250 Štiblar , Prispevek ekonomske politike k poslabšanju rezultatov v 1997 zahteva njen aktivnejši in bolj koordiniran pristop v bodo če, str. 23–40. 135 MAKROEKONOMSKA PODOBA SLOVENIJE V ČASU TRANZICIJE pod vplivom izvoznega povpraševanja, ki je ohranjalo izvoz na stabilni ravni 55 odstotkov bruto doma čega proizvoda, nadaljevala se je tudi nekoliko upo časnjena rast produktivnosti dela (3,5 odstotka). 251 Gospodarska aktivnost, merjena z rastjo bruto doma čega proizvoda, se je po ocenah leta 1999 pove čala za 4 odstotke, glav- ni dejavnik rasti pa je bilo doma če povpraševanje. Za- beležena je bila tudi nadpovpre čna rast investicijskega povpraševanja in državne potrošnje. Rast produktivno- sti dela je znašala 3,3 odstotka in je bila nižja kot leta 1998. 252 Cenovna politika je leta 1996 nadaljevala z odpra- vljanjem cenovnih disparitet, razen pri naftnih deriva- tih, kjer so se te poglobile. Možnosti monetarne politi- ke pri zniževanju inflacije so bile omejene, še vedno pa stabilizacijskih naporov ni uspela podpreti dohodkov- na politika. 253 Inflacija, merjena s cenami na drobno, je znašala ob koncu leta 1996 8,8 odstotka, v primerjavi z 8,6 odstotka leta 1995. Na ve čjo stopnjo je nekoliko vplivala pospešena rast v prvem polletju, pretežno za- radi podražitev skupine nadzorovanih cen (elektrike, naftnih derivatov in živil) in delno tudi kot posledica večjega naraš čanja te čajev tujih valut v drugem polle- tju leta 1995. V drugem polletju se je teko ča inflacijska dinamika že opazno zmanjševala in je znašala pribli- žno 6 odstotkov na letni ravni. 254 Leta 1997 so letne inflacijske stopnje znašale približno 9 odstotkov, naftni derivati so se podražili v povpre čju za 22,5 odstotka, elektrika za 15,2 odstotka, celotna košarica nadzorova- nih cen pa za 16,1 odstotka. 255 Ena glavnih zna čilnosti leta 1998 je bilo nadaljnje pomembno znižanje inflacije, od ravni približno 9 odstotkov v zadnjih treh letih na 6,5 odstotka. Z letom 1998 je postal indeks cen življenj- skih potrebš čin, ki je zamenjal indeks maloprodajnih cen, uradno in mednarodno primerljivo splošno merilo inflacije. Proste cene so se leta 1998 pove čale le za 5,7 251 BS, Letno poro čilo za leto 1998, str. 11–12. 252 BS, Letno poro čilo za leto 1999, str. 12–13. 253 UMAR, Delovni zvezek,št. 11, letnik V, 1996, str. 3–5. 254 BS, Letno poro čilo za leto 1996, str. 13. 255 BS, Letno poro čilo za leto 1997, str. 11. 136 odstotka, nadzorovane cene pa za 10,1 odstotka. 256 Za gibanje cen leta 1999 je bila zna čilna njihova izposta- vljenost zunanjim dejavnikom in doma čim strukturnim spremembam. Rast cen življenjskih potrebš čin je zna- šala 8 odstotkov oziroma 6,1 odstotka, če jo merimo kot povpre čje leta 1999 na povpre čje leta 1998. Proste cene so se pove čale za 7,2 odstotka, podobno kot drugod po svetu pa je bila najvišja rast zabeležena pri naftnih de- rivatih (kar 21,7-odstotna). 257 Javnofinan čni primanjkljaj leta 1996 je bil minima- len (približno 0,2 odstotka), 258 za stabilno in trajno go- spodarsko rast je bilo pove čevanje varčevanja klju čnega pomena. 259 Vladni primanjkljaj je namre č leta 1997 zna- šal 32 milijard slovenskih tolarjev oziroma 1,1 odstotka bruto doma čega proizvoda. To je bilo prvo neravnovesje slovenskih javnih financ, saj neravnotežja do tedaj niso presegla za plus oziroma minus 0,3 odstotka bruto do- mačega proizvoda, 260 dolg Slovenije je konec leta 1998 znašal 23,6 odstotka bruto doma čega proizvoda. 261 Pri- manjkljaj države leta 1999 je znašal 0,6 odstotka bruto doma čega proizvoda, medtem ko so se javnofinan čni prihodki tega leta nominalno pove čali za 13,6 odstot- ka. Najve čji delež pove čanja prihodkov gre pripisati po- večanju doma čih davkov na blago in storitve, ki so se pove čali za 25 odstotkov. Še naprej se je zniževal delež carinskih dajatev, znižali so se še prispevki za socialno varnost, davki na premoženje in nedav čni prihodki. Za- beležena je bila tudi najvišja raven državnih investicij. 262 Leto 1999 je bilo v javnih financah leto ve čjih in- stitucionalnih sprememb. Aprila je bil sprejet Zakon o računovodstvu, 263 julija sta za čela veljati Zakon o dav- ku na dodano vrednost 264 ter Zakon o trošarinah, 265 septembra je bil sprejet Zakon o javnih financah, 266 ob 256 BS, Letno poro čilo za leto 1998, str. 14–15. 257 BS, Letno poro čilo za leto 1999, str. 19–20. 258 UMAR, Delovni zvezek, št. 11, letnik V, 1996, str. 5 259 UMAR, Delovni zvezek, št. 11, letnik V, 1996, str. 3–5. 260 BS, Letno poro čilo za leto 1997, str. 9. 261 BS, Letno poro čilo za leto 1998, str. 13–14. 262 BS, Letno poro čilo za leto 1999, str. 15–18. 263 UL RS, 23/1999. 264 UL RS, 89/1998. 265 UL RS, 84/1998. 266 UL RS, 79/1999. 137 MAKROEKONOMSKA PODOBA SLOVENIJE V ČASU TRANZICIJE koncu leta pa še Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. 267 V drugi polovici devetdesetih let se je torej nadaljevalo postopno posodabljanje dav čnega sistema, pri čemer so bile nekatere spremembe dokaj uspešno izvedene, na primer omenjena uvedba davka na dodano vrednost, ki je nadomestil dotedanji davek na promet, kar je bilo pomembno zaradi prilagajanja javnim financam EU. 268 Državni zbor Republike Slove- nije je Zakon o davku na dodano vrednost sprejel 18. decembra 1998. Zakon je 1. julija 1999 v skladu s pri- laganjem slovenske zakonodaje in javnih financ z nor- mami Evropske unije zamenjal prejšnji sistem prome- tnega davka. Davek na dodano vrednost z 19-odstotno splošno in znižano 8-odstotno stopnjo se je pla čeval od prometa blaga in storitev dav čnega zavezanca na obmo- čju Republike Slovenije ter od uvoza blaga v Slovenijo. Dav čni zavezanci so bile pravne in fizi čne osebe z vsaj 5 milijoni slovenskih tolarjev prometa leta 1998. Pla čila davka na dodano vrednost so bile oproš čene dejavnosti v javnem interesu, kot so poštne, zdravstvene, social- novarstvene in nekatere druge vrste storitev ter izvoz blaga in storitev, povezanih z izvozom blaga. Zakon o trošarinah je uvedel obveznost pla čevanja trošarine od cenovno neelasti čnih trošarinskih izdelkov (od alkohola in alkoholnih pija č, toba čnih izdelkov ter mineralnih olj in plina), proizvedenih v Sloveniji ali uvoženih v Slo- venijo. Ti izdelki so bili v sistemu prometnega davka obdav čeni s posebnimi stopnjami prometnega davka. Zavezanci za plačilo trošarine so praviloma proizvajalci in uvozniki trošarinskih izdelkov. Dav čna osnova tro- šarine je bila z izjemo toba čnih izdelkov dolo čena na podlagi koli čine trošarinskih proizvodov. Leta 1999 je bilo uvedenih še nekaj zakonov, ki so urejali obdav čitev storitev in proizvodov, ki niso bili obdav čeni z davkom na dodano vrednost ali trošarinami. Med temi zakoni so bili na primer obveznosti in pla čevanja davka od pro- meta nepremi čnin, prometa zavarovalnih poslov ter od prometa z motornimi vozili in iger na sre čo. 267 UL RS, 106/1999. 268 Krašovec , Deset let gospodarskega razvoja v samostojni Sloveniji, str. 33–34. 138 Uvedba davka na dodano vrednost je po pri čako- vanjih vplivala na rast cen, in to zaradi spremenjenih relativnih cenovnih razmerij in višje efektivne dav čne stopnje. Pomembno je bilo prepre čiti prenos celotne rasti cen zaradi uvedbe davka na dodano vrednost v usklajevanje pla č. V ta namen so socialni partnerji še pred iztekom Zakona o dolo čitvi minimalne pla če in o usklajevanju pla č, ki je veljal do sredine 1997, sklenili poseben dogovor o usklajevanju pla č. Pla če so se po Za- konu o minimalni pla či, o na činu usklajevanja plač in o regresu za letni dopust v obdobju 1999–2001 avgusta 1999 uskladile za 85 odstotkov rasti cen življenjskih potrebš čin v prvih šestih mesecih leta 1999 (2,3 od- stotka). Če bi rast cen življenjskih potrebš čin v obdobju pred koncem leta dosegla 6,8 odstotka glede na decem- ber 1998, bi se pla če za naslednji mesec uskladile za 85 odstotkov ugotovljene rasti cen življenjskih potrebš čin v istem obdobju. Toda pri tem bi bili iz rasti cen življenj- skih potrebš čin izlo čeni učinki rasti cen zaradi uvedbe davka na dodano vrednost. Vpliv rasti cen zaradi davka na dodano vrednost je bil prav tako izklju čen ob uskla- jevanju pla č januarja 2000. 269 Vztrajno naraš čanje pla č in drugih prejemkov, ki se je za čelo že v prvem četrtletju 1992, je ustvarjalo za razvoj neugodna makroekonomska razmerja. Zara- di visoke ravni celotnih prejemkov prebivalstva (pla č, drugih prejemkov iz delovnega razmerja in socialnih transferjev) je bilo nujno, da bi njihova realna rast za- ostajala za rastjo bruto doma čega proizvoda vsaj za 2 do 3-odstotne to čke letno. Leta 1996 sprejet Socialni sporazum 270 za leto 1996 bi lahko delno k temu pripo- mogel, vendar je bilo treba omejiti tudi rast drugih pre- jemkov iz delovnega razmerja. Drugi osebni dohodki so namre č tudi leta 1996 hitro naraš čali in so v primerjavi z maso čistih pla č znašali že 44 odstotkov (leta 1995 39 odstotkov). Njihovo omejevanje je bilo pomembno tudi zaradi pospeševanja rednega zaposlovanja. Delodajal- ci in delojemalci so se s takšnim na činom pla čevanja za opravljeno delo izogibali pla čilu obveznih dajatev za 269 BS, Letno poro čilo za leto 1999, str. 16. 270 UL RS, 29/1996. 139 MAKROEKONOMSKA PODOBA SLOVENIJE V ČASU TRANZICIJE socialno varnost. 271 Rast pla č je leta 1996 izvirala pre- težno v državnem sektorju (v državni upravi so realne povpre čne plače porasle za 5,6 odstotka, v izobraževa- nju za 5,5 odstotka in v zdravstvu za 6,3 odstotka) ter v gradbeništvu (6 odstotkov) in kmetijstvu (5,7 odstot- ka), torej najve č v panogah, katerih obnašanje je bilo v šibkih zvezah z denarno politiko in ki jih niso zadevale omejitve, ki jih je narekovalo gibanje deviznega te ča- ja. 272 Omenjeni Socialni sporazum iz maja 1996 je do- lo čal, da se pla če izpla čujejo v skladu s kolektivno po- godbo, da pa se v skladu z eskalacijsko lestvico pove ču- jejo le izhodiš čne plače po tarifnih in pla čilnih razredih, osnovne pla če pa le za razliko v ugotovljenih pove čanjih izhodiš čnih plač. Za tako rešitev, ki naj ne bi spodbuja- la avtomatskega pove čanja pla č, so se zavzemali zlasti delodajalci. Na dokon čno odlo čitev minimalne pla če v višini, ki je pomenila kompromis med zahtevami sin- dikatov in predlogi delodajalcev, je odlo čilno vplivala poteza vlade, s katero je za 4 odstotke znižala prispev- ke delodajalcev. Hkrati je še uvedla davek na izpla čane plače, kar je pri delodajalcih sprožilo neodobravanje. 273 Plače so se ob visoki rasti leta 1996 umirile že v prvi polovici leta 1997. Na to je vplival predvsem usklaje- ni dogovor delodajalcev, sindikatov in vlade o pla čah iz nepodpisanega socialnega sporazuma 1997–1999. 274 Umirjanje pla č se je ob zniževanju delodajal čevih so- cialnih prispevkov izkazalo tudi v stroških dela, ki so se postopno zniževali od 64,1 odstotka bruto doma čega proizvoda leta 1992 na 52,7 odstotka leta 1998. 275 Pla- če so kljub dogovoru socialnih partnerjev o politiki pla č za obdobje 1999–2001 leta 1999 naraš čale precej hi- treje kakor prejšnje leto in hkrati hitreje od na črtovane 2-odstotne realne rasti. Realna rast povpre čnih bruto plač je znašala 3,2 odstotka in je skoraj dosegla rast produktivnosti dela. Pla če v predelovalnih dejavnostih so realno porasle za 2,8 odstotka. 276 271 UMAR, Delovni zvezek, št. 11, letnik V, 1996, str. 5. 272 BS, Letno poro čilo za leto 1996, str. 10. 273 Štoka Debevec, Pla čna politika, str. 166–184. 274 BS, Letno poro čilo za leto 1997, str. 9. 275 BS, Letno poro čilo za leto 1998, str. 13. 276 BS, Letno poro čilo za leto 1999, , str. 15. 140 Leta 1999 je bil sprejet tudi nov zakonski okvir de- lovanja gospodarskih subjektov na trgu vrednostnih papirjev. Sprejeta sta bila Zakon o nematerializiranih vrednostnih papirjih, 277 ki je zagotavljal enotni sitem nematerializiranega poslovanja ter ve čjo pravno varnost investitorjev, in Zakon o trgu vrednostnih papirjev, 278 ki bi naj omogo čil ve čjo preglednost nad delovanjem tr- gov vrednostnih papirjev. 10. decembra 1999 sprejeti Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju pa je prinašal naslednje glavne spremembe (pokojninska reforma se je sicer za čela izvajati leta 2000): – dolo čene so bile nove minimalne prispevne osnove za samozaposlene, – uveden je bil lo čeni prispevek za invalidsko zava- rovanje in za primer poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, – zmanjšane so bile razlike glede pravic žensk in mo- ških, – upokojevanje je postalo bolj fleksibilno, – uvedena je bila državna pokojnina, namenjena sta- rejšim od 65 let, ki niso prejemali pokojnine in ni- so imeli drugega ustrezno velikega vira dohodka za preživljanje, – uveden je bil ve čsteberni način financiranja, – do leta 2015 bi se naj postopno zviševala minimalna starost ob upokojitvi tako za moške kot ženske. 279 Mednarodno primerljiva stopnja brezposelnosti, ki jo je opravil SURS, se je z 9,1 odstotka v letih 1993 in 1994 zmanjšala na 7,4 odstotka leta 1995 oziroma 7,3 odstotka leta 1996 in je bila tako nižja, kot je zna- šalo povprečje Evropske skupnosti (11,4 odstotka) in v državah CEFTE (z izjemo Češke). Registrirana brezpo- selnost se je še vedno ohranjala na sorazmerno visoki ravni (okoli 14 odstotkov). Stagnacija zaposlenosti ob sorazmerno visokih stopnjah rasti je na eni strani bila posledica procesov prestrukturiranja, na drugi strani pa je kazala na prisotnost elementov nefleksibilnosti tr- ga dela (majhna mobilnost, previdnost pri zaposlovanju 277 UL RS, 23/1999. 278 UL RS, 56/1999. 279 BS, Letno poro čilo Banke Slovenije za leto 1999, str. 17. 141 MAKROEKONOMSKA PODOBA SLOVENIJE V ČASU TRANZICIJE zaradi visokih stroškov odpuš čanja). Težave pri zmanj- ševanju brezposelnosti so se pojavljale tudi zaradi ve- likega deleža dolgotrajno brezposelnih in nizke stopnje strokovne usposobljenosti brezposelnih. 280 Zaposlenost v industriji se je znižala celo za 6 od- stotkov, medtem ko se je v negospodarstvu pove čala. Brezposelnost je za čela trentno rasti, stopnja brezpo- selnosti se je pove čala še za odstotno to čko. 281 Zapo- slenost v celotnem gospodarstvu se je leta 1996 zmanj- šala za 0,7 odstotka – za 2,1 odstotka v podjetjih in organizacijah – ter porasla za 4,5 odstotka v drobnem sektorju: zunaj drobnega sektorja je porasla najbolj v komunalni panogi (za 5,7 odstotka) in v finan čnih institucijah (za 6,2 odstotka) ter v državni upravi (za 4,5 odstotka). Standardizirana stopnja brezposelnosti je maja znašala 7,3 odstotka (leto prej 7,4 odstotka). Registrirana brezposelnost, za katero velja, da odraža tudi sorazmerno permisivne pristope zavodov za zapo- slovanje, je znašala v povpre čju leta 13,9 odstotka in je v drugem polletju naraš čala. 282 Mednarodno primerlji- va stopnja brezposelnosti se je leta 1997 v primerjavi s 280 UMAR, Delovni zvezek, št. 11, letnik V, 1996, str. 5. 281 Gospodarska gibanja, št. 278, 1996/12, str. 5–24. 282 BS, Letno poro čilo za leto 1996, str. 8–9. Krivulja rasti povpre čne neto mese čne plače v SIT na zaposleno osebo v obdobju 1990–2004 Vir: SURS (URL:http://www.stat.si/). *Od leta 1992 so vklju čena tudi zasebna podjetja. **Do leta 1990 dinarji. 5657 10322 30813 46826 60089 71279 81830 91199 99919 109279 120689 134856 147946 159072 168203 0 20000 40000 60000 80000 100000 120000 140000 160000 180000 1990 1991 1992 1993 1994 1995 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002 2003 2004 Krivulja rasti povprečne neto mesečne plače v SIT na zaposleno osebo v obdobju 1990–2004 Krivulja ras plač 142 prejšnjim letom še nekoliko zmanjšala in je dosegla 7,1 odstotka. Hkratno pove čanje stopnje registrirane brez- poselnosti leta 1997 na 14,4 odstotka je kazalo ob sta- gnaciji zaposlenih oziroma delovno aktivnih na pove ča- nje že tako velikega pomena zaposlitev za dolo čen čas, pogodbenega dela in pomožnega dela družinskih čla- nov, ki jih mednarodni kazalnik ni vklju čeval. 283 Leta 1998 se je zaposlenost po zna čilnem sezonskem niha- nju rahlo pove čala. Število zaposlenih se je v nasprotju s prejšnjimi leti pove čalo v podjetjih in organizacijah ter se zmanjšalo v samostojnih poklicih. Zelo se je raz- likovalo gibanje po dejavnostih. Nadpovpre čno je upa- dalo število zaposlenih v predelovalni industriji, lesni industriji, proizvodnji papirja, vlaknin in v založništvu. Naraš čala pa je zaposlenost v proizvodnji gumenih in plasti čnih izdelkov, kemikalij in kemi čnih izdelkov, strojev in naprav, elektri čne in opti čne opreme, vozil in plovil. Število zaposlenih je upadlo v storitvah trgovine ter gostinstva in naraš čalo v drugih, zlasti finan čnih storitvah. Zabeležena je bila tudi 7,7-odstotna medna- rodno primerljiva stopnja brezposelnosti in razmeroma visoka strukturna brezposelnost. V dolo čenih regijah (Podravje, Pomurje, Posavje, Zasavje) se je brezposel- nost pove čevala. Predvsem je šlo za populacijo, starejšo od štirideset let, za neizobražene in ženske. 284 Tudi leta 1999 so bila gibanja zaposlenosti precej ugodna. Deloma je bila to posledica administrativnih sprememb v evidenci zaposlenih (med zaposlene so se od januarja 1999 štele tudi osebe, vklju čene v jav- na dela, ki so bile do tedaj statisti čno upoštevane kot brezposelne), deloma posledica vplivov zakona o delu in zaposlovanju na črno, na rast zaposlenosti pa sta vplivala tudi mo čnejše doma če povpraševanje in hitra rast v nekaterih dejavnostih. Število zaposlenih se je najbolj pove čalo med zaposlenimi pri podjetnikih in v samostojnih poklicih (število le-teh se je sicer zmanjša- lo), naraslo pa je tudi število zaposlenih v podjetjih in organizacijah. Število zaposlenih je še naprej naraš ča- lo v storitvenih dejavnostih, kjer je število zaposlenih 283 BS, Letno poro čilo za leto 1997, str. 9. 284 BS, Letno poro čilo za leto 1998, str. 13. 143 MAKROEKONOMSKA PODOBA SLOVENIJE V ČASU TRANZICIJE najhitreje naraš čalo v dejavnosti nepremi čnin, najema in poslovnih storitev. Zmanjševanje števila zaposlenih se je nadaljevalo v kmetijstvu ter v dejavnostih indu- strije in gradbeništva. Število zaposlenih je upadlo v skoraj vseh skupinah predelovalnih dejavnosti, razen v obdelavi in predelavi lesa in v kovinskopredelovalni industriji. Najmo čneje je število zaposlenih upadlo v proizvodnji usnja in usnjenih izdelkov ter v proizvodnji vozil in plovil. 285 285 BS, Letno poro čilo za leto 1999, str. 15. 144 Julija 2001 je Vlada Republike Slovenije sprejela strategijo gospodarskega razvoja za srednjero čno obdo- bje do leta 2006 z naslovom “Slovenija v Evropski uni- ji”. Izhajala je iz spoznanja, da je bil dotedanji razvojni koncept tranzicijskega prilagajanja v veliki meri iz črpan in da bo poslej potekal v bistveno spremenjenem oko- lju. Zanj so bili zna čilni predvsem globalizacija, infor- macijska družba in družba znanja kot razvojni izziv ter pri čakovana vklju čitev Slovenije v EU. 286 Treba je re či, da je bilo poslabšanje na prelomu tiso čletja in v obdo- bju 2001–2002 med drugim tudi posledica poslabšanja mednarodnih razmer. Tudi na za četku novega tiso čletja je Slovenija ostajala ena redkih tranzicijskih držav, ki so presegle predtranzicijsko raven gospodarske aktiv- nosti. Raven realnega bruto doma čega proizvoda iz leta 1989 so leta 2000 presegale samo Poljska, Madžarska, Slovaška, Albanija in Slovenija. Slovenija je vztrajno zmanjševala zaostanek za razvitimi evropskimi država- mi. Leta 1996 je dosegla 64 odstotkov bruto doma čega proizvoda na prebivalca po kupni mo či v Evropski uniji, leta 2001 pa je dosegla že 70 odstotkov. Že leta 1997 je Slovenija dosegla raven razvitosti v najmanj razviti čla- nici Evropske unije – Gr čiji in se približala Portugalski. Med kandidatkami za vstop v Evropsko unijo je bil od Slovenije bolj razvit le Ciper, ki je leta 2001 dosegel 74 286 Krašovec , Deset let gospodarskega razvoja v samostojni Sloveniji, str. 40. Na prelomu tiso čletja in po njem: inflacijski šok in padanje gospodarske rasti (2000–2003) 145 MAKROEKONOMSKA PODOBA SLOVENIJE V ČASU TRANZICIJE odstotkov povpre čnega bruto doma čega proizvoda na prebivalca po kupni mo či v Evropski uniji. 287 Glede na to, da sta podro čji gospodarske aktivnosti in inflacije na prelomu tiso čletja predstavljali najve čjo težavo na makroekonomskem podro čju, bomo v nada- ljevanju predstavili vzroke zanju. Leta 2000 je Slovenija zabeležila razmeroma visoko gospodarsko rast, ki je bi- la posledica predvsem zunanje konjunkture. Prav tako se je ob visoki rasti dodane vrednosti v predelovalnih dejavnostih hitra rast industrijske proizvodnje, ki jo je sredi leta 1999 sprožilo ugodno izvozno povpraševanje, nadaljevala tudi leta 2000. 288 Gospodarska rast leta 2001 je bila bolj umirjena kakor v preteklih dveh letih. Realna letna stopnja rasti bruto doma čega proizvoda je padla na 3,1 odstotka. Je pa preusmeritev izvoza na trge nekdanje Jugoslavije in Sovjetske zveze pripomo- gla k ugodnemu povpraševanju iz tujine. Rast obsega industrijske proizvodnje je znašala 2,9 odstotka. 289 Leta 2002 je bila gospodarska rast zmerna. Realna letna sto- pnja rasti bruto doma čega proizvoda je znašala 3,7 od- stotka. Rast obsega industrijske proizvodnje je bila leta 2002 podobna kakor leta 2001 in je znašala 2,4 odstot- ka. 290 Gospodarska rast leta 2003 je bila le 2,3-odstotna in je bila tako najnižja v novem tiso čletju. V skladu z relativno nizko rastjo dodane vrednosti v predelovalnih dejavnostih je rast obsega industrijske proizvodnje v ce- lem letu 2003 znašala le 1,4 odstotka. 291 Po umiritvi problema pla čilnobilan čnega primanj- kljaja po letu 1999 so se negativni trendi pojavljali pred- vsem na podro čju gibanja inflacije, ki je postala glavni makroekonomski problem. Ena glavnih zna čilnosti v gi- banju cen leta 2000 je bila izpostavljenost neugodnim zunanjim dejavnikom in prenosu teh vplivov na doma čo inflacijo. Rast cen življenjskih potrebš čin je znašala 8,9 odstotka. Prišlo je do kar 19,9-odstotnega zvišanja nad- zorovanih cen. Za porast inflacije z njene najnižje ravni 4,3 odstotka od sredine leta 1999 sta bila predvsem dva 287 Prav tam, str. 12–32. 288 BS, Letno poro čilo za leto 2000, str. 12–14. 289 BS, Letno poro čilo za leto 2001, str. 10–11 . 290 BS, Letno poro čilo za leto 2002, str. 10–11. 291 BS, Letno poro čilo za leto 2003, str. 10–12. 146 vzroka: uvedba davka na dodano vrednost (DDV), kate- re vpliv na cene se je iz črpal v nekaj mesecih, in nato naftni šok. U činki uvedbe DDV-ja so – samo neposredni u činki – prispevali k inflaciji leta 1999 med 2,5 in 3-od- stotnimi to čkami, prav toliko pa zatem leta 2000 u činki – spet samo neposredni – rasti svetovne cene nafte. 292 Rast cen življenjskih potrebš čin je konec leta 2001 zna- šala 7 odstotkov oziroma 8,4 odstotka, če jo merimo kot povpre čje leta 2001 glede na leto 2000. Inflacija je to- rej bila še naprej velik problem. V za četku leta 2001 so namre č inflacijski pritiski v gospodarstvu naraš čali. Na srečo pa je pocenitev naftnih derivatov vplivala na nižjo rast nadzorovanih cen. 293 Rast cen življenjskih potreb- ščin je konec leta 2002 znašala 7,2 odstotka oziroma 7,5 odstotka, če vzamemo povpre čno letno stopnjo. In- flacija je bila torej še vedno precej visoka. Treba je do- dati, da je vpliv visokih cen nafte na svetovnih trgih na inflacijo omilil padec te čaja ameriškega dolarja. Če se to ne bi zgodilo, bi bila inflacija še višja. V za četku leta 2002 so inflacijski pritiski v ekonomiji naraš čali zaradi fiskalne politike in politike nadzorovanih cen. Fiskalna politika je vplivala na rast cen življenjskih potrebš čin z višjima stopnjama DDV-ja, pove čanimi trošarinami na tobak in alkohol ter uvedbo taks za obremenjevanje okolja. Velike podražitve nadzorovanih cen predvsem v prvih štirih mesecih leta in cene nafte na svetovnih tr- gih so se v veliki meri odrazile v rasti nadzorovanih cen, ki je leta 2002 znašala kar 9,8 odstotka. Proste cene so se leta 2002 zvišale za 6,9 odstotka. 294 Med notranjimi dejavniki, ki so omogo čili vztrajanje inflacije na relativ- no visoki ravni, pa je treba izpostaviti relativno hitrej- še naraš čanje reguliranih cen, pogoste spremembe na dav čnem podro čju ter usmerjenost denarne politike na uravnavanje gibanja deviznega te čaja, ki je imelo ob po- večanih finan čnih prilivih za posledico pove čano nara- ščanje denarnih agregatov. Fiskalna politika je vplivala na rast cen življenjskih potrebš čin z višjima stopnja- ma davka na dodano vrednost, pove čanimi trošarinami 292 BS, Letno poro čilo za leto 2000, str. 17–18. 293 BS, Letno poro čilo za leto 2001, str. 13. 294 BS, Letno poro čilo za leto 2002, str. 13. 147 MAKROEKONOMSKA PODOBA SLOVENIJE V ČASU TRANZICIJE na tobak in alkohol ter uvedbo taks za obremenjevanje okolja. Velike podražitve nadzorovanih cen predvsem v prvih štirih mesecih leta in cene nafte na svetovnih tr- gih so se v veliki meri odrazile v rasti nadzorovanih cen, ki je leta 2002 znašala kar 9,8 odstotka. 295 Potem ko je bila inflacija v Sloveniji leta 1996 z izje- mo Češke najnižja med državami luksemburške skupi- ne kandidatk za članstvo v Evropski uniji, je bila infla- cija ob koncu leta 2002 v Sloveniji najvišja med omenje- nimi državami, hkrati pa je bila približno trikrat višja od ravni, dolo čene s konvergen čnim kriterijem Evropske unije glede stabilnosti cen. 296 Direktor Urada za makro- ekonomske analize in razvoj v tistem obdobju je glede inflacijskega problema dejal, da ne razume “zakaj cen- tralna banka ne bi vsaj pogojno opredelila inflacijskega cilja, in če ga ne bi dosegli, bi lahko natan čno pojasni- la, katere vladne poteze so prekrižale na črte”. 297 Leta 2002 je prišlo do menjave predsednika vlade in vladi v novi sestavi je vsekakor izziv pomenil spopad z inflaci- jo. Po mnenju Bogomirja Kova ča se je inflacija v letih 1999–2002 zadržala na visoki ravni in bi se morala v razmeroma kratkem času do konca leta 2004 razpolovi- ti. Analize dejavnikov inflacije so kazale, da so bili njeni spodbujevalci predvsem razli čni fiskalni, dohodkovni in cenovni šoki, za katere je bila krivec vladna politi- ka po časnih reform in socialnega miru. Po Kova čevem mnenju je odkrit spopad z inflacijo zahteval najmanj dvoje, in sicer najprej dobro koordinacijo restriktivnej- ših ukrepov ekonomskih in razvojnih politik ter u čin- kovitejše znižanje inflacijskih pri čakovanj. Za vse to je bila potrebna sposobna vlada z jasno ekonomsko poli- tiko. 298 V novembrski številki Gospodarskih gibanj leta 2002 smo lahko brali prispevek z naslovom “Inflacijo povzro ča in nato “zavira” država!” Dejstvo je, da je velik del krivde za visoko inflacijo nosila nepravilna ekonom- ska politika. 299 Da je bila ravno inflacija šibka to čka leta 295 BS, Letno poro čilo za leto 2002, str. 13. 296 Javornik , Korošec (ur.), Poro čilo o človekovem razvoju Slovenija 2002/2003, str. 12–32. 297 BS lahko naredi ve č: Intervju z dr. Janezom Šušterši čem : UMAR, str. 14–15. 298 Kova č , Kot na za četku devetdesetih, str. 8. 299 Inflacijo povzro ča in nato “zavira” država!, str. 6–24. 148 2002, je ugotavljal tudi Jože Mencinger . Boj proti njej oziroma antiinflacijske programe je ozna čil kot obsesijo slovenske politike v poziciji in opoziciji ter ekonomske stroke. 300 Rast inflacije se je leta 2003 le za čela umirja- ti. Hkrati so se umirjale cene na drobno, cene storitev in drugo. 301 Leta 2003 je tako rast cen življenjskih po- trebščin znašala 4,6 odstotka oziroma 5,6 odstotka, če vzamemo povpre čje leta. 302 Javnofinan čni odhodki so poglavitni, ne pa edini vir, s katerim država izvaja naloge. Del aktivnosti izva- ja tudi prek dav čnih oprostitev in olajšav, javnega za- dolževanja, jamstev za dolgove in razpolaga s premo- ženjem. 303 Če je leta 1992 delež javnofinan čnih odhod- kov znašal 43,7 odstotka in se je približno tako gibal v obdobju 1992–1999 (med 44 in 46 odstotki), 304 pa so se v letih 2000–2001 zelo hitro realno pove čevali od- hodki, povezani z državotvornimi nalogami ter naloga- mi socialnega razvoja in varstva okolja, zelo malo pa so se povečevali ali so celo realno nazadovali odhod- ki, namenjeni gospodarskemu razvoju. 305 V obdobju 1997–2001 se je javnofinan čni primanjkljaj gibal med 0,6 in 1,4 odstotka bruto doma čega proizvoda, kar je bilo bistveno manj, kot je le-ta znašal v ve čini ostalih tranzicijskih držav. 306 Veliko javnofinan čnih sredstev je bilo namenjenih tudi za sistem pokojninskega in inva- lidskega zavarovanja, za obvezno zdravstveno zavarova- nje, dejavnosti s podro čja gospodarstva, izobraževanje, javno upravo, obrambo in zaš čito ter javni red in mir, za stanovanjske dejavnosti in prostorski razvoj ter za rekreacijo in kulturo. 307 Javnofinan čni primanjkljaj je leta 2000 dosegel 1,4 odstotka bruto doma čega proizvo- da. Med vzroki za pove čanje primanjkljaja so bili dvig cen zaradi zunanjih dejavnikov ter zmanjšanje doma- 300 Mencinger , Leto, v katerem smo krenili na vzhod, str. 8–9. 301 Pospešeno umirjanje inflacije?, str. 6–25. 302 BS, Letno poro čilo za leto 2003, str. 13–14. 303 Murn , Kmet (ur.), Poro čilo o razvoju 2003, str. 74. 304 Kondža , Javnofinan čni odhodki. V: Hanžek , Gregor či č (ur.), Poro čilo o človeko- vem razvoju – Slovenija 2000 – 2001, str. 81–87. 305 Murn , Kmet (ur.), Poro čilo o razvoju 2003, str. 73–75. 306 Javornik , Korošec (ur)., Poro čilo o človekovem razvoju Slovenija 2002/2003, str. 12–32. 307 Kondža , Javnofinan čni odhodki. V: Hanžek , Gregor či č (ur.), Poro čilo o človeko- vem razvoju – Slovenija 2000 – 2001, str. 81–87. 149 MAKROEKONOMSKA PODOBA SLOVENIJE V ČASU TRANZICIJE čega in pove čanje tujega povpraševanja. 308 Prora čun za leto 2001 je bil zaradi volitev v predhodnem letu sprejet v za četku maja 2001. Zato se je z letom 2001 izvajalo še tako imenovano za časno financiranje. Javnofinan č- ni primanjkljaj je znašal 1,4 odstotka bruto doma čega proizvoda. Med javnofinan čnimi prihodki so najhitreje rasli davki na dohodek in dobi ček, med javnofinan čnimi odhodki pa pla če. 309 Decembra 2001 je vlada uresni čila namero o na črtovanju prora čunov za dve leti naprej in sprejela prora čuna za leti 2002 in 2003. Javnofinan č- ni primanjkljaj je leta 2002 znašal 3,1 odstotka bruto doma čega proizvoda. Med javnofinan čnimi prihodki so najhitreje rasli davki na dohodek in dobi ček, med jav- nofinan čnimi odhodki pa pla če. 310 Zaradi spremenjenih makroekonomskih okoliš čin se je vlada aprila 2003 od- lo čila za rebalans državnega prora čuna, ki ga je nato Državni zbor Republike Slovenije sprejel junija 2003. Javnofinan čni primanjkljaj je leta 2003 znašal 1,4 od- stotka bruto doma čega proizvoda. Med prihodki so naj- hitreje rasli davki na dohodek in dobi ček, med odhodki pa je bila zabeležena razli čna rast posameznih skupin transferjev prebivalstvu in visok porast odhodkov za in- vesticije. Dolg Slovenije je leta 2003 znašal 26,5 odstot- ka bruto doma čega proizvoda. 311 Do ponovnega uravnoteženja stanja pla čilne bilan- ce je prišlo leta 2001 in je bilo povezano s šibko dinami- ko rasti doma čega trošenja na eni in ohranjanjem raz- meroma visokih stopenj rasti izvoza (pove čal se je izvoz na trge Jugovzhodne Evrope in bivše Sovjetske zveze) na drugi strani. Obdobje presežka v teko čem ra čunu plačilne bilance se je nadaljevalo tudi leta 2002. 312 Leta 2000 je bila zabeležena 11,2-odstotna realna rast izvoza blaga in 3,6-odstotna realna rast uvoza blaga. Pogoji menjave so bistveno vplivali na primanjkljaj teko čega računa. Dosežena sta bila do tedaj najnižja deleža po- trošnega blaga v izvozu in uvozu. Deleži menjave z dr- 308 BS, Letno poro čilo za leto 2000, str. 15–16. 309 BS, Letno poro čilo za leto 2001, str. 20–21. 310 BS, Letno poro čilo za leto 2002, str. 20–21. 311 BS, Letno poro čilo za leto 2003, str. 21–23. 312 Javornik , Korošec (ur.), Poro čilo o človekovem razvoju Slovenija 2002/2003, str. 12–32. 150 žavami Evropske unije so bili podobni tistim pred rusko in kosovsko krizo. Pove čala se je menjava z državami nekdanje Jugoslavije, nekdanje Sovjetske zveze in drža- vami CEFTE. 313 Gibanje izvozne blagovne menjave Slovenije v obdobju 1991–2006 z najve čjimi državami partnericami in ZDA kot najve čjim partnerjem zunaj Evrope (v mio USD) IZVOZ 1991 * 1994 1997 2000 2003 2006 Nem čija 1025 2065 2626 2561 2611 3296 Avstrija 222 374 623 656 827 1451 Italija 742 922 1176 1188 1483 2157 Francija 427 586 491 619 638 1135 Hrvaška / 725 671 688 1007 1464 ZDA 164 248 258 270 410 384 Vir: Letna poro čila BS. * Brez poslov oplemenitenja. Razlaga: “Posel oplemenitenja” pomeni katero koli operacijo oplemenitenja uvoznega blaga, ki je neposredno ali posredno dano na razpolago imetniku, ki izvede to oplemenitenje v skladu s specifikacijami za ra čun naro čnika s sedežem v drugi državi, pri čemer pla čilo po navadi predstavljajo samo stroški oplemenitenja. Pogoji menjave so se po dveh letih zaporednega slabšanja leta 2001 rahlo izboljšali. Pove čal se je tržni delež slovenskih izvoznikov na trgih Evropske unije. Na- stale so tudi spremembe regionalne strukture blagovne menjave tako pri izvozu kot uvozu. Nadpovpre čno hitro se je krepila tudi blagovna menjava z državami nekda- nje Jugoslavije. 314 Za leto 2002 je bila zna čilna hitrejša rast izvoza od uvoza blaga. Prišlo je do zmanjševanja ameriškega dolarja na uvozni in izvozni strani. Tržni delež slovenskih izvoznikov na trgih najpomembnejših trgovinskih partneric se je leta 2002 pove čal. Regio- nalna sestava blagovne menjave se je na izvozni stra- ni spreminjala v korist držav nekdanje Jugoslavije in držav CEFTE. V blagovni menjavi z državami nekdanje Jugoslavije je bil zabeležen velik presežek. 315 Leta 2003 313 BS, Letno poro čilo za leto 2000, str. 18–20. 314 BS, Letno poro čilo za leto 2001, str. 13–18. 315 BS, Letno poro čilo za leto 2002, str. 14–17. 151 MAKROEKONOMSKA PODOBA SLOVENIJE V ČASU TRANZICIJE je bila rast uvoza dvakrat hitrejša od rasti izvoza. Tako izvoz kot uvoz sta bila pod vplivom medvalutnih raz- merij. Tržni delež slovenskih izvoznikov je na trgih EU znašal 0,28 odstotka. Delež izvoza v države nekdanje Jugoslavije se je leta 2003 glede na leto 2002 zmanjšal na 17,4 odstotka. Rast izvoza v države CEFTE je bila tri- krat ve čja od rasti uvoza, rast menjave storitev s tujino pa je bila po časnejša od rasti menjave blaga. 316 Gibanje uvozne blagovne menjave Slovenije v obdobju 1991–2006 z najve čjimi državami partnericami in ZDA kot najve čjim partnerjem zunaj Evrope v mio USD) UVOZ 1991** 1994 1997 2000 2003 2006 Nem čija 1016 1727 1936 1918 2359 3743 Avstrija 379 753 789 833 1052 2245 Italija 668 1252 1558 1761 2240 3405 Francija 480 599 980 1043 1230 1129 Hrvaška / 492 466 448 444 736 ZDA 147 196 287 299 294 199 Vir: Letna poro čila BS. ** Brez poslov oplemenitenja. V obdobju 1997–2000 je u činkovit dogovor social- nih partnerjev omogočil doseganje želenih makroeko- nomskih razmerij, ki so bila leta 2001 spet porušena. Za prehitevanje rasti produktivnosti so bile leta 2001 krive predvsem pla če v javnem sektorju, ki so se realno pove čevale za 5 odstotkov. Visoka rast pla č v javnem sektorju je bila leta 2001 posledica uvedenih dodatkov k plačam v državni upravi in v izobraževanju in je bila del drugega vala pove čevanja dodatkov v javnem sektor- ju, ki se je za čel leta 1998. Leta 2000 se je rast pla č v javnem sektorju umirila, skupna rast pla č pa je ponov- no zaostajala za rastjo produktivnosti. Težnja doteda- nje pla čne politike v Sloveniji je bila tudi zmanjševanje neenakosti pla č. Leta 2002 sprejeti novi Zakon o siste- mu pla č, 317 ki je kot uradno pre čiš čeno besedilo za čel 316 BS, Letno poro čilo za leto 2003, str. 14–17. 317 UL RS, 56/02/2002. 152 veljati leta 2004, 318 je predvideval centralizirano kolek- tivno dogovarjanje razlik in je imel eksplicitno vgrajeno zmanjševanje razlik v pla čah. Neenakost v porazdelitvi plač se je pove čevala tudi v zasebnem sektorju. Skrb vzbujajoča je bila hitra rast visokih pla č, ki je dobila zalet zlasti po letu 1999. Vzroke za tako pove čanje lah- ko pripišemo nekoliko bolj ohlapni omejitvi rasti pla č, ki niso bile dolo čene s kolektivno pogodbo, v obdobju 1999–2001. Deloma pa jo lahko pripišemo tudi zmanj- šanemu nadzoru nad izvajanjem usmeritve v dogovo- ru o politiki pla č zaradi razpustitve Agencije za pla čilni promet kot dela reforme sistema pla čilnega prometa. 319 V skladu z veljavnim dogovorom socialnih partnerjev o politiki pla č v obdobju 1999–2001 so se leta 2000 izho- diš čne plače uskladile januarja (2,4 odstotka) in avgu- sta (3,7 odstotka), ker je rast cen življenjskih potrebš čin julija presegla mejo 4 odstotkov. Do usklajevanja pla č je še prišlo januarja in avgusta 2001. Leta 2000 so se torej plače realno pove čale. 320 Pla če so se leta 2001 zaradi hitre rasti v za četku leta zvišale precej hitreje od na črto- vane 2,3-odstotne realne rasti. 321 Leta 2002 so se pla če gibale v skladu s pove čanjem gospodarske aktivnosti, tako da je stopnja rasti bruto pla č leta 2002 znašala 9,6 odstotka. 322 Pla če so leta 2003 ob poslabšani konjunk- turi rasle relativno umirjeno predvsem po zaslugi nizke rasti pla č v javnem sektorju. Dogovora o usklajevalnem mehanizmu, ki bi veljal pri dolo čanju plač v prihodnje v zasebnem sektorju, pa socialni partnerji leta 2003 še niso dosegli. 323 Pozitivni trendi na trgu delovne sile so bili kljub di- namični gospodarski rasti po letu 1993 zabeleženi šele leta 1999. K visoki stopnji rasti števila zaposlenih in zmanjšanju števila registriranih brezposelnih leta 1999 je prispevala sprememba vodenja registriranih brezpo- selnih, ki so bili vklju čeni v programe javnih del in pro- 318 UL RS, 20/2004. 319 Javornik , Korošec (ur.), Poro čilo o človekovem razvoju Slovenija 2002/2003, str. 12–32. 320 BS, Letno poro čilo Banke Slovenije za leto 2000, str. 14. 321 BS, Letno poro čilo Banke Slovenije za leto 2001, str. 11. 322 BS, Letno poro čilo Banke Slovenije za leto 2002, str. 11. 323 BS, Letno poro čilo Banke Slovenije za leto 2003, str. 12. 153 MAKROEKONOMSKA PODOBA SLOVENIJE V ČASU TRANZICIJE grame izobraževanja. Spremembe je prinesel Zakon o spremembah o dopolnitvah Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB-D), 324 s katerim je bil podrobneje opredeljen status brezposelne osebe. 325 Do leta 1999 so bili tisti brezposelni, ki so bi- li vklju čeni v javna dela in programe izobraževanja, še naprej vodeni kot brezposelne osebe, po letu 1999 pa so bili vodeni kot zaposleni, če so bili vklju čeni v javna de- la ali program politike zaposlovanja z zaposlitvijo, ozi- roma kot neaktivni, če so bili vklju čeni v izobraževanje. Konec leta 1999 je Vlada Republike Slovenije sprejela Strategijo razvoja trga dela in politike zaposlovanja do leta 2006 in Nacionalni akcijski program zaposlovanja za leti 2000 in 2001. Ta je sledil usmeritvam Evropske unije na podro čju politike zaposlovanja iz leta 1998. 326 Pozitivni trendi so se nadaljevali tudi v obdobju 2000– 2002, vendar sta se z upo časnitvijo gospodarske rasti upo časnila tudi rast zaposlenosti in zmanjševanje regi- strirane brezposelnosti. Predvsem leta 2002 se je rast zaposlenosti mo čno upo časnila, zmanjševanje brez- poselnosti pa se je skoraj ustavilo. Delež dolgotrajno brezposelnih se je leta 2001 zaradi upokojitev in drugih črtanj nekoliko znižal, in sicer s 63 odstotkov leta 2000 na 59. Z bolj intenzivno usmerjenostjo politike zaposlo- vanja na probleme težje zaposljivih in z upokojevanjem tistih starejših oseb, ki so izpolnile pogoje za upoko- jitev, pa se je delež zniževal tudi leta 2002. Trdovra- ten je ostajal problem zaposlovanja brezposelnih brez izobrazbe, saj je njihov delež vseskozi ostajal na ravni okoli 47 odstotkov. 327 Gibanje zaposlenosti je bilo po preobratu leta 1999 ugodno tudi leta 2000. Število delovno aktivnih zapo- slenih se je leta 2000 v povpre čju povečalo za 1,2 od- stotka, pri čemer je bila rast zaposlenosti precej hitrejša v drobnem zasebnem sektorju kakor pa v podjetjih in organizacijah. Število brezposelnih je bilo leta 2000 za 324 UL RS, 69/1998. 325 Kajzer , Gospodarski razvoj. V: Hanžek , Gregor či č (ur.), Poro čilo o človekovem ra- zvoju – Slovenija 2000–2001, 73–79. 326 Prav tam, str. 73–79. 327 Javornik , Korošec (ur.), Poro čilo o človekovem razvoju Slovenija 2002/2003, str. 12–32. 154 10,4 odstotka nižje od leta 1999, stopnja brezposelnosti pa je decembra 2000 znašala 12 odstotkov. Zaposlenost se je najbolj pove čala v trgovini, gradbeništvu in finan č- nem posredništvu. 328 Gibanja zaposlenosti so bila v povpre čju leta 2001, po zasuku iz leta 1999 in ugodnih gibanjih leta 2000, pozitivna, kljub temu pa je v drugi polovici leta prišlo do obrata navzdol. Število delovno aktivnih zaposlenih oseb se je leta 2001 v povpre čju po- večalo za 1,4 odstotka, pri čemer je bila rast zaposleno- sti hitrejša v podjetjih in organizacijah kakor v drobnem sektorju. Leta 2001 je prišlo tudi do znižanja stopnje brezposelnosti, kar se je zgodilo že tretje leto zapored. 329 V drugi polovici leta 2002 je prišlo do stagnacije števila zaposlenih ter do zaustavitve upadanja brezposelnosti. Delovno aktivno prebivalstvo se je leta 2002 zmanjšalo za 6000 oseb, 1000 pa je bilo manj brezposelnih. S tem se je kon čalo upadanje stopnje brezposelnosti, ki je bila leta 2002 enaka kot leta 2001 in je znašala 6,4 odstot- ka. Leta 2003 je bilo gibanje zaposlenosti precej umirje- no oziroma skladno z gibanjem gospodarske aktivnosti. Precej o čiten je bil zastoj v prvi polovici leta in postopno 328 BS, Letno poro čilo za leto 2000, str. 14–15. 329 BS, Letno poro čilo za leto 2001, str. 11–12. Gibanje registrirane brezposelnosti v Sloveniji v obdobju 1988–2008 Vir: Zavod RS za zaposlovanje/letna poro čila. URL: https://www.ess.gov.si/ (20. 3. 2009). 0 20.000 40.000 60.000 80.000 100.000 120.000 140.000 1988 1989 1990 1991 1992 1993 1994 1995 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002 2003 2004 2005 2006 2007 2008(nov) Število reg. brezposelnos Leto Gibanje registrirane brezposelnosti v Sloveniji v obdobju 1988–2008 Gib.brezpos. 155 MAKROEKONOMSKA PODOBA SLOVENIJE V ČASU TRANZICIJE izboljševanje razmer na trgu dela ob koncu leta 2003. Število aktivnega prebivalstva se je zmanjšalo in prišlo je do pove čanja brezposelnosti. Stopnja brezposelnosti je tako v povpre čju znašala 6,8 odstotka. 330 Po navedenih dejstvih in statisti čnih podatkih ugotovimo, da poveza- nost med gospodarsko rastjo in brezposelnostjo kaže na to, da brezposelnost v obdobju negativne gospodarske rasti oziroma recesije hitro naraste, za zmanjšanje le-te pa je potrebno ve čletno obdobje gospodarske rasti. Kot v drugih državah tudi v Sloveniji problem re- vščine zadeva precejšen odstotek prebivalstva. Naša dr- žava je leta 2000 za izdatke socialne varnosti namenila 26,6 odstotka bruto doma čega proizvoda. Izdatki so se leta 2000 v primerjavi z letom poprej pove čali za 10,7 odstotka. Od leta 1996 do leta 2000 pa so se izdatki re- alno pove čali za 19 odstotkov. V primerjavi z evropskimi državami je bila Slovenija zelo blizu evropskega povpre- čja. Po podatkih za leto 2000 je Slovenija namenila le 0,7 odstotka manj sredstev za socialno varnost kot pov- pre čna država članica Evropske unije. Najve č je v tem obdobju za socialno varnost namenjala Švedska (32,3 odstotka BDP). Slovenija bi se s 26,6 odstotka BDP uvrstila na 8. mesto med državami članicami Evrop- ske unije. V strukturi celotnih izdatkov za socialno var- nost se razmerja med posameznimi podro čji skoraj niso spreminjala. Leta 2000 je tako šlo najve č sredstev za podro čje starosti, in sicer 43,3 odstotka, sledili so iz- datki za bolezen in zdravstveno varstvo s 30,7 odstotka, izdatki za družino z 9,2 odstotka, sredstva za brezpo- selne s 4,1 odstotka vseh sredstev, izdatki za smrt hra- nitelja družine z 2 odstotkoma, izdatki za druge oblike socialne izklju čenosti pa so bili z 1,6 odstotka sredstev na zadnjem mestu. Leta 2000 so bila glede na leto 1996 nekoliko višja sredstva za otroke in družine (za 0,7 od- stotka) ter sredstva za invalidnost (za 0,5 odstotka). Zmanjšala pa so se sredstva za starost (za 0,8 odstotka) in za druge oblike socialne izklju čenosti. Na ostalih treh podro čjih je stanje ostalo nespremenjeno. S prehodom v tržno gospodarstvo se je pove čala tudi dohodkovna neenakost. S tem se je seveda pojavila ne- 330 BS, Letno poro čilo Banke Slovenije za leto 2003, str. 13. 156 varnost za nastanek ve čjih socialnih razlik v družbi. 331 Slovenska vlada je februarja leta 2000 sprejela Program boja proti revš čini in socialni izklju čenosti, s čimer je sledila strateškim ciljem Evropske unije, za uresni čitev katerih naj bi posodobili Evropski socialni model, vla- gali v človeški kapital in socialno izklju čenost. Po raz- iskavah se je stopnja revš čine 332 v Sloveniji leta 1999 v primerjavi z letom 1993 zmanjšala za 1,4-odstotne to čke. 333 Glavna dolo čevalca in obenem najpomembnej- ša vzvoda zmanjševanja revš čine in socialne izklju če- nosti sta delovna (ne)aktivnost in izobrazba. Socialne izklju čenosti ne ena čimo z revš čino, se pa z njo za čne in pomeni tudi neenakosti pri pridobivanju izobrazbe, dostopa do zdravja, zaposlitve, kulturnih dobrin in ta- ko dalje. Pomeni omejevanje socialnih stikov, izlo čanje iz socialnega življenja in odrivanje na rob družbe. Pozi- tivni trendi izobraževanja in izobraženosti, vklju čevanja odraslih v formalno in neformalno izobraževanje, rast števila zaposlenih in zmanjševanje brezposelnih dolgo- ročno vodijo k zmanjševanju revš čine in socialne izklju- čenosti. Stopnja tveganja revš čine je leta 2004 znašala 12,1 odstotka. To pomeni, da je 12,1 odstotka ljudi v Sloveniji živelo pod pragom tveganja revš čine, ki je leta 2004 znašal 5278 evrov. Razpoložljivi mese čni dohodek teh oseb leta 2004 je bil nižji od 440 evrov. Štiri članska družina (dva odrasla in dva otroka) bi morala imeti leta 2004 vsaj 924 evrov razpoložljivega dohodka na mesec, da bi se dvignila nad prag tveganja revš čine. Če poleg 331 Apohal Vu čkovič , Kersnik Bergant , Neenakost in revš čina. V: Hanžek, Gregor či č (ur.), Poro čilo o človekovem razvoju – Slovenija 2000–2001, str. 97–108. 332 Revš čina je pojav, ki ga lahko opredelimo razli čno. Od izbranih meril je odvisen tudi izra čun praga revš čine in deleža gospodinjstev, ki živi pod tako izra čunanim pragom. V Sloveniji uporabljamo za dolo čanje praga revš čine in izra čun stopenj re- vščine tako imenovani relativni koncept. Prag revš čine je dolo čen na podlagi poraz- delitve dohodkov, zato tako izra čunana stopnja revš čine ne meri absolutne revš či- ne, temve č bolj kot samo revš čino meri neenakost znotraj preu čevane populacije. Ta koncept pokaže, koliko prebivalcev ima bistveno nižji dohodek glede na srednjo vrednost dohodka v državi, s tem konceptom ugotavljamo, katere so tiste skupine prebivalstva, ki so v sorazmerno slabšem položaju glede na vsa gospodinjstva in tako tudi bolj ranljive glede revš čine. Po tem konceptu so torej revne osebe tiste, ki živijo v gospodinjstvih, katerih dohodek na ekvivalentnega člana je nižji od 60 od- stotkov mediane razpoložljivega dohodka. Relativno revš čino pa izražamo s stopnjo tveganja revš čine. 333 Javornik , Korošec (ur.), Poro čilo o človekovem razvoju Slovenija 2002/2003, str. 12–32. 157 MAKROEKONOMSKA PODOBA SLOVENIJE V ČASU TRANZICIJE Kazalniki dohodka in revš čine v Sloveniji Dohodek (vklju čen je tudi dohodek v naravi) 1997 1998 1999 2000 2001 2002 Prag tveganja revš čine za ekvivalentno odraslo osebo na mesec (SIT) 55.514 59.840 63.113 71.414 79.180 86.291 Povpre čni mese čni ekvivalentni dohodek revnih oseb (SIT) 42.712 45.916 48.499 54.997 60.535 65.201 Stopnja tveganja revščine (%) 11,7 11,8 11,6 11,3 10,6 9,9 Ocenjeno število revnih oseb 224.206 226.587 224.014 222.448 209.446 194.105 Dohodek brez dohodka v naravi Prag tveganja revš čine za ekvivalentno odraslo osebo na mesec (SIT) 49.990 54.316 57.790 64.720 72.251 79.172 Povpre čni mese čni ekvivalentni dohodek revnih oseb (SIT) 36.762 40.357 42.661 47.779 53.163 58.812 Stopnja tveganja revščine (%) 14,0 14,0 13,6 13,0 12,9 11,9 Ocenjeno število revnih oseb 268.555 267.382 261.789 256.885 255.023 232.926 Vir: SURS (URL: http://www.stat.si/). 158 denarnega dohodka upoštevamo tudi dohodek v nara- vi, to je lastno proizvodnjo in druge nedenarne oblike dohodka, je bila stopnja tveganja revš čine za leto 2004 nekoliko nižja in sicer 11,4-odstotna, mese čni prag tve- ganja revščine pa za 20 evrov višji. 334 334 SURS. Dostopno na URL: http://www.stat.si/ . 159 MAKROEKONOMSKA PODOBA SLOVENIJE V ČASU TRANZICIJE Leta 2004 je prišlo do izboljšanja makroekonom- ske slike. Gospodarska rast je bila najvišja, inflacija pa najnižja v novem tiso čletju. Gospodarska aktivnost je bila leta 2004 po nekaj letih precej nizkih stopenj rasti relativno visoka. Povpre čna stopnja rasti bruto doma če- ga proizvoda je znašala 4,4 odstotka. Krepilo se je tudi doma če povpraševanje. Industrijska proizvodnja je za- beležila kar 4,8-odstotno rast. Zna čilna je bila umirje- na rast pla č predvsem zaradi nizke rasti pla č v javnem sektorju. Gibanje zaposlenosti je bilo skladno z gospo- darsko aktivnostjo, število brezposelnih pa je bilo za 5 odstotkov nižje kot leta 2003. Rast števila zaposlenih v storitvenem sektorju je ponovno prehitevala rast zapo- slenih v industriji. Nadaljeval se je trend dezinflacije. Povpre čna letna stopnja inflacije je leta 2004 znašala 3,6 odstotka. Banka Slovenije je sledila zastavljenemu cilju stabilnosti cen. Uvoz blaga je leta 2004 rasel hitre- je od izvoza. Realna rast izvoza blaga je bila podvojena, uvoza pa pove čana za pol. Slovenija je 1. maja 2004 postala članica Evropske unije. Vstop Slovenije v EU in oživljanje gospodarske aktivnosti v EU sta ugodno vplivala na gibanje blagovne menjave. Na izvozni strani se je najbolj pove čal izvoz re- produkcijskega materiala, na uvozni strani pa se je naj- bolj pove čal uvoz reprodukcijskega materiala in blaga za široko potrošnjo. Primanjkljaj blagovne menjave se je pove čal za 337 milijonov evrov. Prišlo je tudi do nadpov- pre čnega pove čanja izvoza v države nekdanje Sovjetske Uresni čitev strateških ciljev in izboljšanje makroekonomske slike (2004) 160 zveze in Jugoslavije. Delež izvoza v države nekdanje Ju- goslavije se je leta 2004 povzpel na 17,9 odstotka, uvoza na 5,8 odstotka. Nem čija, Italija, Avstrija in Francija pa so ostale najpomembnejše trgovinske partnerice. Prišlo je do pove čanja oziroma pospeševanja izvoza v Gr čijo, Belgijo, Dansko in v Španijo, izvoz storitev se je leta 2004 pove čal za 13 odstotkov, uvoz pa za 10 odstotkov. Prav tako so prihodki od turizma rasli hitreje od odhod- kov. Po letu 1996 so bile leta 2004 storitve transporta najhitreje rasto ča storitvena dejavnost. Pove čali so se tudi finan čni odtoki zasebnega sektorja. Delež naložb v tuje vrednostne papirje je bil v strukturi finan čnih od- tokov podvojen. Posledica vstopa Slovenije v EU so bile tudi višje neposredne investicije tujcev. Ena od slabih stvari pa je bil pove čan obseg zadolževanja slovenskih bank in podjetij v tujini. Pove čal se je tudi bruto zunanji dolg. Slovenija je z vstopom v EU postala članica eko- nomske in monetarne unije (EMU) z derogacijo glede uvedbe evra. To pomeni, da takoj po pristopu k EU ni prevzela evra. To se je zgodilo s 1. januarjem leta 2007. Z vstopom Slovenije v EU je Banka Slovenije postala čla- nica ESCB, ki ga sestavljajo Evropska centralna banka (ECB) in nacionalne centralne banke držav članic EU. S tem so predstavniki Banke Slovenije pridobili status članov Razširjenega sveta ECB, odborov in delovnih skupin ESCB. Zaradi na črtnega prevzema evra je Ban- ka Slovenije nadaljevala s prilagoditvijo instrumentov denarne politike. Prav tako sta vstop v EU in na črtova- na uvedba evra zahtevala prilagoditve na podro čju pla- čilnih sistemov. Vsekakor je Banko Slovenije čakalo po vstopu Slovenije v EU še kar nekaj potrebnih ukrepov in prilagoditev, preden je prišlo do prevzema evra. Tu je Banka Slovenije odigrala izjemno pomembno vlogo. 335 335 BS, Letno poro čilo za leto 2004, str. 9–26. 161 MAKROEKONOMSKA PODOBA SLOVENIJE V ČASU TRANZICIJE Pomembno podro čje na finan čnem podro čju pred- stavlja tudi zadolževanje države. Javni dolg je kategorija, ki nam daje informacijo o stanju obveznosti države do preostalega dela narodnega gospodarstva in do tujine. Ko govorimo o javnem dolgu neke države, ponavadi mi- slimo na bruto javni dolg, to je na vse finan čne obvezno- sti države. Neto javni dolg pa lahko opredelimo kot razli- ko med bruto finan čnimi obveznostmi države in njenimi dolgoro čnimi finan čnimi naložbami. Glede na to, kdo je upnik do države, lo čimo notranji in zunanji javni dolg. Notranji javni dolg je tisti dolg, ki ga država dolguje la- stnim državljanom. Lahko ga opredelimo tudi kot dolg do doma čih in tujih rezidentov, ki je izdan na nacionalnem finančnem trgu in je obi čajno nominiran v doma či valuti. Zadolževanje Republike Slovenije Stanje dolga Republike Slovenije v obdobju 1993–2000 Leto Celotni dolg RS (v mio SIT) Notranji dolg (v mio SIT) Zunanji dolg (v mio SIT) 1993 303.020 263.765 39.255 1994 342.982 290.966 52.016 1995 418.121 346.009 72.112 1996 580.698 355.499 225.199 1997 673.276 399.620 273.656 1998 771.296 475.532 295.763 1999 893.293 498.476 394.817 2000 1.013.353 505.073 508.280 Vir: Ministrstvo za finance, Bilten javnih financ, december 2001, str. 93. 162 Notranji javni dolg je posledica zadolževanja države na doma čem neban čnem trgu, pri doma čih komercial- nih bankah in pri centralni banki. Zunanji javni dolg pa nastane z zadolževanjem države na tujih finan čnih trgih. Država se lahko zadolži pri mednarodnih finan čnih or- ganizacijah, kot so Evropska banka za obnovo in razvoj, Evropska investicijska banka, Mednarodna banka za obnovo in razvoj, Mednarodni denarni sklad itd., pri tu- jih vladah in vladnih agencijah, tujih poslovnih bankah in tudi pri zasebnih kreditodajalcih, če gre za izdajo pre- nosnih vrednostnih papirjev na tujem finan čnem trgu. Pomemben delež dolga je predstavljal dolg Repu- blike Slovenije do držav članic Pariškega kluba ter do konzorcija bank Londonskega kluba. Dolg do držav čla- nic Pariškega kluba je nastal tako, da so po nalogu po- sameznih vlad banke dodelile kredite SFRJ. Ta dolg je znašal 488 milijonov USD in je bil na čelno prevzet leta 1995. Slovenija je nato ratificirala številne bilateralne Dolg Slovenije v obdobju 2000–2004 (v mio evrov) Vir: SURS. (URL: http://www.stat.si/). 163 MAKROEKONOMSKA PODOBA SLOVENIJE V ČASU TRANZICIJE sporazume z državami članicami. Od leta 2002 mora Republika Slovenija iz naslova Pariškega kluba odpla- čevati obresti in tudi glavnice le še Nem čiji. Londonski klub sestavlja konzorcij okoli 400 komercialnih bank. Dolg pri tem klubu je znašal okoli 812 milijonov USD. Dolg Slovenije se je sicer ve čal vsa devetdeseta leta, tej praksi pa smo bili pri ča tudi po nastopu novega tiso čle- tja. Tako je dolg leta 2000 predstavljal 26,8 odstotka in leta 2004 27,2 odstotka bruto doma čega proizvoda. 336 336 SURS. URL: http://www.stat.si/indikatorji.asp?id=28 (28. 11. 2007). Privatizacija gospodarstva in slovensko podjetništvo v novi preobleki “Privatizacija ali zakonita kraja. Divja pri- vatizacija, na črtovana kraja, neznanje ali slovenska nevoš čljivost?” Alenka Žnidarši č Kranjc , 1994 “Kako naj bi Slovenija preživela? Naj raz- proda vse, kar je kdaj imela. Dobi ček naj gre falotom v žep, kar še ostane, pa slo- venstvu za pogreb.” Matej Bor , 1992 167 PRIVATIZACIJA GOSPODARSTVA IN SLOVENSKO PODJETNIŠTVO V NOVI PREOBLEKI Privatizacija 337 je bila proces, ki se je državljanov najbolj dotaknil. Po mnenju Jožeta Mencingerja naj bi privatizacija v svojem bistvu bila “urejen in zakonit prenos lastninskih upravi čenj od “ljudstva” – države in drugih javnih institucij na osebe civilnega prava – posa- meznike in družbe”, privatna lastnina pa naj bi “izbolj- šala gospodarsko u činkovitost, zagotovila pravi čnost pri razdelitvi bogastva in blaginje ter služila za odpra- vo enopartijskega sistema”. 338 Dejansko se je pretvorba prejšnje lastninske ureditve v ureditev, ki je ustreza- la mehanizmu tržnega gospodarstva in ki naj bi dose- gla zastavljene gospodarske, socialne in politi čne cilje, pokazala za najve čji problem tranzicije. Da je privatna lastnina pogoj za u činkovitost, je samoumevno, saj so privatna lastninska upravičenja temelj za var čevanje, investiranje, iskanje novih proizvodov, optimalno izrabo kapacitet in tveganje. Vendar je tudi dejstvo, da pravih 337 Privatizacije ne poznamo samo na prehodu iz socialisti čnega v tržna gospodar- stva, ampak jo poznamo tudi v kapitalisti čnih gospodarstvih. V slednjih prihajo do privatizacije iz razli čnih razlogov; da bi s prodajo državne lastnine država pridobila finančna sredstva, da bi se znebila državnih podjetij, ki ustvarjajo izgubo itd., vse skupaj pa se povezuje s spoznanji, da je opravljanje gospodarskih dejavnosti, ki temelji na privatni lastnini, u činkovitejše. Prav tako poznajo proces nacionalizacije kapitalisti čna gospodarstva. Ta je pogosto vezana na politi čne spremembe (Velika Britanija po drugi svetovni vojni), pogosto pa želi država z nacionalizacijami posa- meznih gospodarskih panog zagotoviti klju čno vlogo v gospodarstvu (največkrat gre za nacionalizacijo podjetij, ki formalno ustvarijo majhen delež družbenega produkta in v panogah, ki so klju čne v gospodarski infrastrukturi (promet)). Ve č v Mencinger, Gospodarski sistem in politika Slovenije, str. 50. 338 Mencinger , Deset let pozneje, str. 29. Prvi pogoj za gospodarsko preobrazbo 168 lastnikov, ki bi zagotavljali u činkovito uporabo sredstev, ni bilo mogo če ustvariti z dekreti in administrativnim prenosom lastninskih upravi čenj. Vsekakor drži, da sta privatna lastnina in tržno gospodarstvo temelja stabil- ne politi čne demokracije, kljub temu pa je politi čna in gospodarska elita privatizacijo razumela predvsem kot priložnost za hitro pove čanje svoje politi čne legitimno- sti in bogastva, “tako pa je bila “prava” privatizacija le takšna, katere rezultat je bila njim ustrezna prerazdeli- tev bogastva in mo či, podobno kot je za tuje investitorje “prava” privatizacija tista, ki jim omogo či poceni naku- pe podjetij in velike dobi čke”. 339 Privatizacija je imela dvojno naravo. Pomembna je bila tako z gospodarskega kot tudi politi čnega vidika. Zamenjava prevladujo čega državnega lastništva in kon- trole produkcijskih sredstev z razpršeno in raznoliko za- sebno lastnino je bilo bistveno dejanje pri odpravi prej- šnjega gospodarskega sistema. Razpršitev gospodarske moči pa je pomenila tudi razpršitev politi čne moči in ustanovitev demokrati čnih institucij. 340 Pri privatizaciji je šlo za “prodajo državnega kapitala v nacionaliziranih industrijah ali drugih podjetjih privatnim investitorjem”, pri čemer je država izgubila ali pa tudi ne nadzor v njih. Ko se je dejansko za čel prehod, je bila privatizacija opre- deljena kot “vsakršen prenos bogastva od države ali dr- žavnega sektorja v privatni sektor”. 341 Po mnenju Alenke Žnidarši č Kranjc je lastninsko preoblikovanje podjetij pomenilo “spremembo podjetja z družbenim kapitalom v podjetje z znanimi lastniki na celotnem trajnem kapi- talu preoblikovanega podjetja”. 342 Ekonomist Ivan Rib- nikar celo meni, da je izraz privatizacija neustrezen in govori raje o lastninskem preoblikovanju podjetij. 343 Ob vseh definicijah in razlagah je treba izpostaviti še eno stvar, in sicer dejstvo, da je bila “privatizacija predpogoj za ekonomsko preobrazbo Slovenije in njeno vklju čeva- nje v Evropo”. 344 Zakonsko je privatizacija gospodarstva 339 Prav tam, str. 29–30. 340 Eatwell et al., Iz tranzicije v evropsko povezovanje, str. 176. 341 Bannock et al., Dictionary of Economics. 342 Žnidarši č Kranjc, Investicijski skladi v Sloveniji – (ne)uspeh in za koga, str. 44. 343 Ribnikar , Odprava družbene lastnine podjetij, privatizacija, str. 60–62. 344 Agens, št. 1, september 1993, str. 1. 169 PRIVATIZACIJA GOSPODARSTVA IN SLOVENSKO PODJETNIŠTVO V NOVI PREOBLEKI potekala v nekaj korakih. Najprej, jeseni 1991, sta bila sprejeta zakona o privatizaciji stanovanj 345 in denacio- nalizaciji. 346 Zakon o lastninskem preoblikovanju pod- jetij (ZLPP) 347 pa je bil, kot že omenjeno, sprejet šele no- vembra 1992 in osrednji poudarek v nadaljevanju tega poglavja bo ravno na slednjem. 345 UL RS, 18/1991. 346 UL RS, 27/1991. 347 UL RS, 55/1992. 170 Cilj zakonov o privatizaciji stanovanj in denacio- nalizaciji je bilo jasna dolo čitev lastništva in poprava krivic, a sta slednja, v obliki, kot sta bila sprejeta, ne- malokrat povzro čala nove krivice. Glede na čina izved- be privatizacije stanovanj v družbeni lastnini se mnogi čutijo prikrajšane in depriviligirane še danes, podobno velja za denacionalizacijski proces, ki sodi med najve- čje, najdražje, predvsem pa najdlje trajajo če projekte po osamosvojitvi Slovenije. Zakoni, ki naj bi urejali pre- moženjska razmerja, so po mnenju nekaterih analiti- kov kazali na popolno nerazumevanje zasebnopravne strukture premoženjskih pravic, ki v tržnem gospodar- stvu kot njenem nujnem nasledku urejajo pridobivanje in uporabo dobrin in storitev. 348 Pred letom 1991 je obstajal stanovanjski fond, v katerega so vsi aktivni prebivalci prispevali okoli šest odstotkov mesečnega bruto dohodka. Od omenjenega fonda so prebivalci imeli korist, nekateri so se odlo ča- li za posojilo, drugi za pridobitev stanovanjske pravice do družbenega stanovanja. Ker je bila ve čina stanovanj dotrajana, so jih nemalokrat imetniki stanovanjske pravice obnavljali z lastnimi sredstvi. Nekateri so vlo- žili celo toliko denarja, da bi si po takratnih cenah zanj lahko kupili novo stanovanje. V za četku oktobra 1991 je skupš čina sprejela nov stanovanjski zakon. Pripra- vili so ga na Ministrstvu za varstvo okolja in urejanje 348 Bajt , Zakon o denacionalizaciji kot zanikanje zasebne lastnine, str. 25–34. Stanovanjski in denacionalizacijski zakon 171 PRIVATIZACIJA GOSPODARSTVA IN SLOVENSKO PODJETNIŠTVO V NOVI PREOBLEKI prostora, ki ga je vodil Miha Jazbinšek , zato se pogosto imenuje tudi Jazbinškov zakon. 349 Za izvajanje nacio- nalnih programov s stanovanjskega podro čja so bili do- lo čeni Stanovanjski sklad Republike Slovenije, ob činski stanovanjski skladi in neprofitne stanovanjske organi- zacije, lastniki družbenih stanovanj pa so postali Repu- blika Slovenija, ob čine, podjetja in pokojninski sklad. Z zakonom je bila omogo čena prodaja stanovanj bivšim najemnikom oziroma imetnikom stanovanjske pravice. Razporeditev tako zbranih kupnin je bila slede ča: 70 odstotkov je ostalo prodajalcem stanovanj, 20 odstotkov kupnine se je odvedlo Stanovanjskemu skladu Republi- ke Slovenije, 10 odstotkov pa Slovenskemu odškodnin- skemu skladu. 350 Po podatkih je bilo približno 225.000 družbenih stanovanj in približno 113.000 takšnih, ki bi naj sode- lovala v prodaji (odšteta so bila ob činska, zaplenjena, premajhna itd.). 351 Zakon je določil nova stanovanjska najemna in lastninskopravna razmerja ter privatizaci- jo stanovanj in stanovanjskih hiš v družbeni lasti. Po določilih tega zakona so imetniki stanovanjske pravice dobili možnost po ugodni ceni odkupiti “svoja” stano- vanja od podjetij ali ob čin, katerih najemniki so bili do tedaj. Temeljno na čelo privatizacije stanovanj in stano- vanjskih hiš je bilo izena čenje pravice do nakupa sta- novanja za vse tiste ob čane, ki so bili na dan uveljavitve stanovanjskega zakona imetniki stanovanjske pravice. Glede predkupne pravice je po Stanovanjskem zakonu obstajal še en pomemben pogoj, in sicer ta, da je imel najemnik 352 predkupno pravico na stanovanju, ki mu je bilo dano v najem za nedolo čen čas, če predkupne pra- vice ni uveljavljal solastnik oziroma ob čina v primerih, ki jih je dolo čal zakon. 353 Imetniki stanovanjske pravice so po zakonu lahko odstopili pravico do nakupa svoje- mu ožjemu družinskemu članu s posebno pisno izjavo. 349 Slovenski almanah ‘92, str. 120–122. 350 Goren či č , Financiranje stanovanjske gradnje z vidika nacionalne stanovanjske var čevalne sheme in evropske izkušnje s pogodbenim var čevanjem, str. 13. 351 Mencinger , Gospodarski sistem in politika Slovenije, str. 55. 352 V devetdesetih letih 20. stoletja se je trg najemnih stanovanj razvijal v dveh sme- reh: ena smer so bila neprofitna najemna stanovanja, druga smer pa tržna najemna stanovanja. 353 Stanovanjski zakon, UL RS, 18/1991, Predkupna pravica – 18. člen. 172 Za ožjega družinskega člana so veljali zakonec imetnika stanovanjske pravice ali oseba, s katero je imetnik živel v dalj časa trajajo či življenjski skupnosti, njuni otroci oziroma posvojenci, starši in posvojitelji ter osebe, ki sta jih bila po zakonu dolžna preživljati. 354 Stanovanj- ski zakon je torej v 117. členu dolo čal, da ima pravico do odkupa stanovanja imetnik stanovanjske pravice, ki je imel to pravico ob uveljavitvi zakona. Imetnik stano- vanjske pravice pa je lahko s pisno izjavo to pravico pre- nesel na ožjega družinskega člana. 355 Za dolo čitev vrednosti stanovanj, ki so se privatizi- rala, se je upoštevalo naslednje: število to čk, vrednost to čk, uporabna površina stanovanja in korekcijski fak- tor za popravek kon čne vrednosti stanovanja zaradi vpliva stanovanja. Vrednost to čke je izra čunavalo Mi- nistrstvo za varstvo okolja in urejanje prostora, rezul- tati pa so bili mese čno objavljeni v Uradnem listu Re- publike Slovenije še dve leti po sprejetju zakona. 356 Na podro čju to čkovanja je v praksi prišlo do težav. Težavo je predstavljala predvsem toga uporaba sistema to čkov- anja za ugotavljanje vrednosti. 357 Lastniki stanovanj so morali skleniti kupo-prodajno pogodbo najkasneje v 30 dneh po vložitvi zahtevka za odkup od dotedanjega ime- tnika stanovanjske pravice. Slednji so imeli pravico do popusta v višini 30 odstotkov od vrednosti stanovanja, zmanjšano za lastno udeležbo in za lastna vlaganja, ki so se kazali v pove čani vrednosti stanovanja. Od tako izra čunane pogodbene vrednosti stanovanja je moral kupec poravnati 10 odstotkov v 60 dneh po sklenitvi pogodbe, preostalo kupnino pa v 20 letih, pri čemer so morali mese čni obroki ves čas odpla čevanja ohranjati vrednost enakega deleža stanovanja oziroma so se pri- lagali stopnji inflacije. Zakon je kupcu omogo čal tudi popust, če je pla čal v enkratnem znesku ali pred časno. Tisti imetniki stanovanjske pravice, ki se niso odlo čili za nakup stanovanja, so z lastniki sklenili najemno po- godbo za nedolo čen čas (v izjemah za dolo čen), kar so 354 Slovenski almanah ‘92, str. 120–122. 355 Tekavc , Tujci in privatizacija stanovanj, str. 42–43. 356 Slovenski almanah ‘92, str. 120. 357 Neffat , Privatizacija po stanovanjskem zakonu – ugotavljanje vrednosti stanova- nja, str. 7. 173 PRIVATIZACIJA GOSPODARSTVA IN SLOVENSKO PODJETNIŠTVO V NOVI PREOBLEKI bili dolžni storiti najkasneje v 6 mesecih po uveljavitvi zakona. 358 Temeljna dilema pri procesu privatizacije stano- vanj v družbeni lastnini je bila torej dilema o pravi č- ni prerazdelitvi stanovanjskega bogastva. Če bi hoteli družbena stanovanja z ekonomskega vidika pravi čno olastniniti, bi morali izra čunati prispevke posamezni- kov, države, podjetij in drugih ustanov na skupnem skladu družbenih stanovanj, za celotno vrednost izdati vrednostne papirje in tako vzpostaviti mehanizem pri- vatiziranja stanovanj za pravo ceno, kar pa po mnenju Aleksandra Bajta sploh ne bi bilo nemogo če, saj so bili potrebni podatki dostopni. 359 Alenka Žnidaršič Kranjc se je spraševala, “zakaj se parlament ni odlo čil za eko- nomsko pravi čnost (in u činkovitost) privatizacije stano- vanj v družbeni lastnini, pa č pa za popolno socializacijo stanovanjskega gospodarstva prek uzakonitve odkupov stanovanj s strani imetnikov lastninske pravice za izje- mno nizko kupnino”. 360 S stanovanjskim zakonom so se med drugim spre- menila stanovanjska razmerja v odnosu delavci – pod- jetja. Pred tem zakonom je bila delavcu dodeljena sta- novanjska pravica, s čimer je podjetje rešilo delav čev stanovanjski problem, stanovanje pa je bilo za podje- tje tako reko č izgubljeno. Po novem zakonu je podjetje postalo lastnik, medtem ko je moral delavec pla čevati najemnino in stroške. Kar se ti če najemnih pogodb je treba poudariti, da se je trajnost najemnega razmerja prenesla tudi po smrti podpisnika, in sicer na zakon- ca, zunajzakonskega partnerja ali družinskega člana, navedenega v najemni pogodbi. V primeru lo čitve se je ob sporazumu zakoncev ali odlo čitvi sodiš ča najemna pogodba prav tako lahko prenesla na (bivšega) zakon- ca. Z novim zakonom je prišlo tudi do sprememb pri upravljanju v ve čstanovanjskih hišah. Lastniki stano- vanj so morali skleniti pogodbo o upravljanju, s čimer so uredili medsebojna razmerja v zvezi z upravljanjem 358 Slovenski almanah ‚92, str. 120–122. 359 Bajt , Gospodarski vidiki zasebljanja stanovanj, str. 28. 360 Žnidarši č Kranjc, Privatizacija ali zakonita kraja. Divja privatizacija, na črtovana kraja, neznanje ali slovenska nevoš čljivost?, str. 52. 174 hiše in funkcionalnega zemljiš ča ter zagotovili normal- no delovanje hiše. Odlo čujočo vlogo pri upravljanju v stanovanjski hiši so imeli tisti lastniki, ki so v posame- zni ve čstanovanjski hiši imeli v lasti ve č kot 50 odstot- kov stanovanj. Prav tako je bilo v primeru, ko je bilo v večstanovanjski hiši ve č kot 10 stanovanj in 2 lastnika, potrebno dolo čiti upravnika. Novost stanovanjskega za- kona je bil, kot že omenjeno, tudi Stanovanjski sklad Republike Slovenije, ki je bil namenjen financiranju nacionalnega stanovanjskega programa oziroma spod- bujanju stanovanjske gradnje, prenove in vzdrževanja stanovanj in stanovanjskih hiš. 361 Na podro čju nepremi čnin veliko podjetij ni imelo pravno-formalno urejenega stanja. Neurejenost se je od- ražala v neažurnih katastrskih evidencah v zemljiških knjigah, prostorskih planih in drugod. Prenos nepre- min čnin je bil zapleten in dolgotrajen, nekatera podje- tja pa so namenoma zavla čevala s prenosom zemljiš č oziroma s podpisom pogodbe o prenosu, saj Zakon o Skladu kmetijskih zemljiš č in gozdov Republike Slove- nije ni predvideval sankcij. Eden izmed vzrokov za dol- gotrajno urejanje in izlo čanje zemljiš č s strani podjetij so bili tudi nedokon čani denacionalizacijski postopki. 362 Dolo čba stanovanjskega zakona je bila dokaj enostav- na in ni predstavljala ve čjih težav, dokler je bil imetnik stanovanjske pravice državljan Republike Slovenije. V primeru da imetnik ni bil državljan Republike Slovenije, pa se je postavilo vprašanje pravne narave pravice do odkupa. Rešitev tega vprašanja je namre č dajala odgo- vor na vprašanje, kdo sme odkupiti stanovanje. Je to imetnik stanovanjske pravice, ki je tujec, ali morda nje- gov družinski član, ki je bil slovenski državljan, ali pa stanovanja v tem primeru sploh ni mogo če odkupiti. Vse to so bila vprašanja, ki so predstavljala velike pravne zagate in težave. 363 Pred privatizacijo družbenih stano- vanj je bilo v Sloveniji lastniško zasedenih 67 odstotkov stanovanj, po privatizaciji stanovanj pa se je ta odstotek 361 Slovenski almanah, str. 121–122. 362 Lastninsko preoblikovanje slovenskih podjetij, str. 114–115. 363 Tekavc , Tujci in privatizacija stanovanj, str. 42–43. 175 PRIVATIZACIJA GOSPODARSTVA IN SLOVENSKO PODJETNIŠTVO V NOVI PREOBLEKI pove čal na 88. 364 Po številkah sode č bi lahko sklepali, da je bil stanovanjski zakon uspešen, a temu še zdale č ni bilo tako. Tako imenovani Jazbinškov zakon je namre č imetnike stanovanjske pravice razdelil na dve skupini – na ve čino, ki je družbena stanovanja lahko odkupila, in manjšino, ki pravice do odkupa ni imela. Prva skupina je stanovanja odkupila po ugodnih cenah, saj je na pri- mer cena za 114 kvadratnih metrov veliko stanovanje v središ ču Ljubljane znašala približno 16.000 tedanjih nemških mark. 365 Druga skupina pravice do odkupa ni imela, saj je stanovanjski zakon prepovedoval odkup ti- stih stanovanj, ki so v družbeno lastnino prešla s podr- žavljanjem. Nov udarec je povzro čil denacionalizacijski zakon, ki je predvidel vra čanje stanovanj v naravi, tudi če so le-ta bila zasedena z imetniki stanovanjske pravi- ce. Šlo je za edinstven primer v Evropi, saj nobena druga nekdanja socialisti čna država v naravi ni vra čala z lju- dmi zasedenih stanovanj. Slovenija je z ljudmi trgovala kljub nasvetu parlamentarne skupš čine Sveta Evrope, naj se nacionalizirano premoženje praviloma vrne prvo- tnim lastnikom, če je to mogo če brez kršenja pravic se- danjih lastnikov ali najemnikov, ki so si premoženje pri- dobili ali najeli v dobri veri in brez škodovanja napredku demokratičnih reform. V primerih, ko to ni mogo če, naj se dodeli le materialno nadomestilo. Imetniki stanovanj- ske pravice so tako prisilno postali navadni pogodbeni najemniki pri zasebniku za nedolo čen čas. 366 Leta 1994 je bil Stanovanjski zakon sicer dopolnjen tako, da je uvedel “nadomestno privatizacijo” stanovanj. Če so se najemniki, ki niso mogli odkupiti svojih sta- novanj pod ugodnimi pogoji stanovanjskega zakona iz leta 1991, odlo čili, da bodo stanovanje, v katerem živijo, odkupili (v soglasju z lastnikom), ali pa so se odlo či- li za nakup drugega stanovanja oziroma gradnjo hiše, so bili upravi čeni do “nadomestne privatizacije”. To je 364 Cirman , Lastna nepremičnina – najpogostejša naložba v Sloveniji, str. 4. 365 Po Stanovanjskem zakonu iz leta 1991 je cenitev stanovanj po celotni Sloveniji potekala enako (to čkovanje idr.). Kot vemo, pa so cene stanovanj (m 2 ) od leta 1991 dalje v razli čnih krajih po Sloveniji razli čno naraš čale (velika razlika npr. med Lju- bljano in ostalimi kraji), kar je bilo glede na zakonitosti trga za pri čakovati. A na to snovalci zakona iz leta 1991 o čitno niso pomislili. 366 Matos , Žrtve tranzicije, str. 30–31. 176 pomenilo, da jim je država omogo čila del sredstev za nakup ali gradnjo. Upravi čeni so bili do nadomestila v višini 36 odstotkov od vrednosti stanovanja v gotovini in 25 odstotkov od vrednosti stanovanja v obveznicah Slovenske odškodninske družbe. Po stanovanjskem za- konu iz leta 2003 so bili upravi čeni do nadaljnjih 13 od- stotkov vrednosti stanovanja, kar pa so dobili izpla čano v gotovini in ne ve č v vrednostnih papirjih. Tako so bili najemniki upravi čeni do 74 odstotkov nadomestila od vrednosti stanovanja in so lahko še naprej v roku pet let od pravnomo čne odločbe o denacionalizaciji uvelja- vljali “nadomestno privatizacijo”. 368 Kot je zapisala Urša 367 Z opazovanjem rasti cen za m 2 vidimo, da so se cene leta 2003 v primerjavi z letom 1991 pove čale za 3,5-krat. V istem obdobju se je tudi povpre čna neto pla ča pove čala za približno 4,5-krat. Po teh dveh kazalnikih so bila stanovanja leta 2003 lažje dostopna kot leta1991. 368 Goren či č , Financiranje stanovanjske gradnje z vidika nacionalne stanovanjske var čevalne sheme in evropske izkušnje s pogodbenim var čevanjem, str. 15. Cene za m 2 stanovanja in povpre čne neto pla če v obdobju 1991–2003 Leto Pov. kon čna cena za m 2 stanovanja v SIT Cena stanovanj v EUR/m 2 Pov. neto pla ča v SIT Pov. neto pla ča v EUR Število neto pla č za m 2 stanovanja 1991 30.000 433 10.322 149 2,91 1992 99.000 941 30.813 293 3,21 1993 155.000 1170 46.826 353 3,31 1994 154.000 1011 60.089 394 2,56 1995 192.064 1255 71.279 466 2,69 1996 189.022 1115 81.830 483 2,31 1997 205.536 1139 91.199 505 2,25 1998 230.133 1235 99.919 536 2,30 1999 229.330 1.184 109.279 564 2,10 2000 270.935 1.321 120.689 588 2,24 2001 280.069 1.289 134.856 621 2,08 2002 295.417 1.306 147.708 653 2,00 2003 333.074 1.407 159.072 681 2,06 Vir: Goren či č , Financiranje stanovanjske gradnje z vidika nacionalne stanovanjske var čevalne sheme in evropske izkušnje s pogodbenim var čevanjem, str. 26; Statisti č- ni urad Republike Slovenije (SURS). 367 177 PRIVATIZACIJA GOSPODARSTVA IN SLOVENSKO PODJETNIŠTVO V NOVI PREOBLEKI Matos , pa se je za oba modela, se pravi ali za dogovor z lastnikom o odkupu stanovanja ali za izselitev, odlo čilo le 1700 najemnikov. Ve čini lastnikov namre č ni bilo v interesu, da bi stanovanja prodajali po cenah, nižjih od tržnih, najemniki pa stanovanj niso hoteli zapustiti za izjemno nizko odškodnino, ki jo je ponujala država, saj bi na primer za 100 kvadratov dobili le okoli 15.000 mark. Zakon jim je v primeru odhoda iz stanovanja si- cer zagotavljal pravico do ugodnega posojila, a je bila večina najemnikov starejših od 70 let in so se raje odlo- čili ostati v najemniškem stanovanju. Težava je bila tudi na podro čju pla čevanja najemnine, saj so jo nekateri la- stniki postavili tudi do desetkrat višje, kot je dovoljeval zakon, drugi pa so jo zavra čali, da bi dobili argument za tožbo. 369 Nepravilnosti je nato skušal popraviti nov Sta- novanjski zakon (SZ-1) 370 sredi leta 2003. Nastal je v okviru Ministrstva za okolje, prostor in energijo, ki ga je tedaj vodil Janez Kopa č . Ena od pomembnejših no- vosti zakona je bila obveza etažnih lastnikov, da mese č- no vpla čujejo sredstva v rezervni sklad, ki ga upravlja upravnik. Zakon je dolo čal tudi gradnjo in prodajo novih stanovanj, varstvo kupca pri prodaji novih stanovanj, pristojnosti in naloge ob čin in države na stanovanjskem podro čju, ustanovitev stanovanjske zbornice, državne- ga stanovanjskega sveta in drugo. 371 Na številne krivice so vsa devetdeseta in še kasneje opozarjali v Združenju najemnikov Slovenije, ki je bilo ustanovljeno leta 1991. V glavnem neuspešno, kar je potrdil tudi omenjeni nov Stanovanjski zakon (SZ-1), ki je povzro čal nadaljnje kri- vice in zmedo. Urša Matos je v članku časnika Mladina z naslovom Žrtve tranzicije leta 2003 navedla primer usode nesre čne štiri članske družine, ki je tri generaci- je živela v 90 kvadratnih metrov velikem stanovanju v stari Ljubljani. Po denacionalizaciji so lastniki hišo pro- dali, družina pa se je bila prisiljena izseliti. Lastnik jim je v zameno ponudil samo dvosobno stanovanje v Žu- 369 Matos , Žrtve tranzicije, str. 30–31. 370 UL RS, 69/2003. 371 Goren či č , Financiranje stanovanjske gradnje z vidika nacionalne stanovanjske var čevalne sheme in evropske izkušnje s pogodbenim var čevanjem, str. 18. 178 žemberku, s čimer se niso strinjali. Naslednja ponudba je bilo dvosobno mra čno stanovanje pod Ljubljanskim gradom, brez kopalnice in s straniš čem na skupnem hodniku. Po hudih pritiskih so se odločili, da si sami poiščejo stanovanje na prostem trgu in ga kupijo. Sred- stev, ki so jih vložili v obnovo prvotnega doma, niso do- bili povrnjenih, selitev so morali pla čati sami, lastnik pa jim je po prekora čitvi datuma, do katerega so se morali izseliti, vsak dan zara čunal 100 mark. Najemnikom, ki bi se omenjeni in podobnim situacijam želeli izogniti, je novi zakon med drugim dajal na razpolago rešitev, in sicer bi v primeru samovoljne izselitve iz stanovanja dobili odškodnino, ki je bila, seveda, ponovno izjemno nizka. 372 Še nekaj besed o Stanovanjskem skladu Republike Slovenije. Kot je v svoji knjigi zapisal ekonomist Stani- slav Kova č , naj bi omenjeni sklad pripomogel k rešitvi stanovanjske stiske iskalcev stanovanj. Vodstvo skla- da je imelo za nalogo, da iskalcem stanovanj v obliki ugodnih posojil razdeli denar, ki je bil zbran s prodajo družbenih stanovanj. V resnici je sklad ob tem del sred- stev za čel obra čati na finan čnem trgu, jih posojati go- spodarstvu, bankam, javnim podjetjem ipd. (leta 1993 naj bi sklad gospodarstvu posodil kar 828 milijonov slo- venskih tolarjev finan čnih presežkov iz stanovanjskih kupnin in denarja črnograditeljev). Prav s tem posoje- nim denarjem je marsikateremu podjetju omogo čil, da je nekaj dni z njim poslovalo bodisi na borzi, bodisi ga posodilo z višjo obrestno mero in si po tej poti z javnim denarjem prislužilo velike zaslužke. 373 Zgodba ni dobila epiloga. Parlamentarni odbor je sicer odredil kriminali- sti čno preiskavo, ki pa se je kon čala brez odkritih zna- kov kaznivih dejanj. Dejstvo je žal, da opisani primer ni nobena posebnost, saj se je na podoben na čin (brez sodnega epiloga oziroma kazenskega pregona sploh) kon čalo še veliko drugih afer. 374 Ne samo omenjene pri- mere, temve č sploh odnos državljanov do zakonodaje in 372 Matos , Žrtve tranzicije, str. 30–31. 373 Kova č , Zamol čane zgodbe slovenske tranzicije, str. 145–157. Kova č v zadevnem primeru navaja tudi konkretna imena in podrobnosti “afere”. 374 Prav tam. 179 PRIVATIZACIJA GOSPODARSTVA IN SLOVENSKO PODJETNIŠTVO V NOVI PREOBLEKI pravnega sistema slikovito opiše naslednji citat: “Mnogo Slovencev si je želelo državo z dušo, danes menijo, da nimamo niti pravne države.” 375 Ogromno trenj je povzro čal tudi Zakon o denaci- onalizaciji. Kot uvod v poznejšo denacionalizacijo je skupš čina Republike Slovenije 2. julija 1990 sprejela Zakon o za časni prepovedi se čnje v gozdovih v družbeni lastnini in za časni prepovedi prometa z nepremi čnina- mi v družbeni lastnini, 376 ki je dolo čal, da se zaradi za- varovanja pravic prejšnjih lastnikov kmetijskih zemljiš č in gozdov do 31. decembra 1990 prepovesta se čnja v teh gozdovih in promet s kmetijskimi zemljiš či in goz- dovi v družbeni lastnini. 377 Tudi v naslednjih letih je nedosledna in s predpisi in instituti denacionalizacije neusklajena oziroma, bolje re čeno, v praksi nepravilno razumljena zakonodaja slabo vplivala na podro čje go- spodarjenja z gozdovi. Po Zakonu o denacionalizaciji so namreč vrnitev gozdov prepre čevali pravni nasledni- ki gozdnih gospodarstev (ki so s časoma postali gospo- darske družbe v zasebni lasti), odškodnino zaradi neu- porabe naj bi pla čeval sklad kot zavezanec za vrnitev, pravni nasledniki gozdnih gospodarstev pa so zahtevali še povrnitev vlaganj, čeprav je znano, da so se gozdne ceste gradile tudi s sredstvi samoupravnih interesnih skupnosti, ob čin in države. Po sprejetju Zakona o de- nacionalizaciji so bili odzivi razli čni. Razlaš čenci so se veselili in dejali: “To je bil za nas velik dan.” Ostali niso “niti ploskali niti preklinjali”. Razlaš čenih lastnikov je bilo približno 200.000, samih denacionalizacijskih po- stopkov pa približno 60.000. Izra čuni so kazali, da bi z denacionalizacijo privatizirali približno desetino druž- benega premoženja. 378 V Demosu so si zelo prizadevali za denacionaliza- cijo, torej za vrnitev po drugi svetovni vojni na razli čne na čine in na podlagi razli čnih pravnih dolo čil podrža- vljenega premoženja. Zaradi prizadevanj, da bi bilo pre- moženje razlaš čenim lastnikom ali njihovim dedi čem 375 Boncelj , Bankrotirana družba: Izmišljeni lastniki, str. 5. 376 UL RS, 26/1990. 377 Žužek , Prehod iz samoupravnega v tržno gospodarstvo, str. 172. 378 Slovenski almanah ‘92, str. 117. 180 vrnjeno “v naravi”, je bil prav na čin privatizacije in de- nacionalizacije klica razpada Demosa. Do hotenj pred- sednika vlade Lojzeta Peterleta in na čina lastninskega preoblikovanja so bili kriti čni predvsem v Slovenski de- mokrati čni zvezi. Denacionalizacijski zakon je skupš či- no razdelil na dva bloka, na Demosovega in opozicijske- ga. Poslanci opozicije so opozarjali, da bo popravljanje krivic, ki so jih povzro čile razlastitve po drugi svetovni vojni, z na činom denacionalizacije povzro čalo nove kri- vice. Pri prvi razpravi je bilo na predlog zakona o dena- cionalizaciji vloženih 170 amandmajev. Ob sprejemanju tega zakona je “Demosov glasovalni stroj” v skupš čini še deloval, tako da je bil zakon, kot že omenjeno, 20. novembra 1991 sprejet. Zakon je uzakonil vrnitev pre- moženja, ki je bilo po drugi svetovni vojni podržavljeno na podlagi zakonov o agrarni reformi, nacionalizaciji in zaplembah. Nekdanjim lastnikom ali njihovim dedi čem je bilo odvzeto premoženje vrnjeno “v naravi”, če to ni bilo mogo če, pa z odškodnino. Vendar je vra čanje la- stnine “v naravi” že ob sprejemanju zakona povzro čalo veliko vro če krvi in kasneje še ve č v praksi. Čeprav so predlagatelji zatrjevali, da zakon in njegova izvedba ne bosta povzro čala težav in krivic ljudem, ki so razpolagali z lastnino, predvideno za denacionalizacijo, na primer s stanovanji, v katerih so živeli vrsto let, ali z zemljo, ki so jo dobili iz zemljiškega sklada agrarne reforme. 379 Demosova vlada je torej sklenila, da bo njena pred- nostna naloga pri popravi krivic, da oškodovancem vrne premoženje v naravi. Zanimivo je, da se za to ni odlo čila nobena druga od tranzicijskih držav, saj so ve činoma posegle po izpla čilu denarnih odškodnin, in to pred- vsem zato, ker so na mnogih nacionaliziranih zemljiš čih in v objektih potekale dejavnosti v javnem interesu (šo- le, knjižnice ipd.). 380 Glede na to, da so cene nepremi č- 379 Čepi č , Privatizacija gospodarstva. V: Čepi č et al. (ur.), Slovenska novejša zgodo- vina 2, str. 1304–1306. 380 Kulturni spomeniki in druge nepremi čnine so se v Sloveniji na čeloma res vra čali v naravi. Izjemoma pa se niso vra čale nepremi čnine, glede katerih so obstajale ovire, ki jih je dolo čal 19. člen Zakona o denacionalizaciji. Slednji se je glasil: “Nepremi č- nine ni mogo če vrniti: 1. če služi za opravljanje dejavnosti državnih organov ali za dejavnosti s podro čja zdravstva, vzgoje in izobraževanja, kulture oziroma drugih javnih služb, pa bi bila s tem bistveno okrnjena možnost za opravljanje teh dejav- nosti, ker je ni mogo če nadomestiti z drugo nepremi čnino ali bi bila nadomestitev 181 PRIVATIZACIJA GOSPODARSTVA IN SLOVENSKO PODJETNIŠTVO V NOVI PREOBLEKI nin od sprejetja zakona rasle iz leta v leto, je jasno, da se je Slovenija odlo čila za izjemno velikodušno potezo v korist denacionalizacijskih upravi čencev. Demosovi vladi so mnogi o čitali, da se je odlo čila za favoriziranje vračanja premoženja v naravi predvsem zaradi svojih tesnih vezi z Rimskokatoliško cerkvijo (RKC). RKC je bila namre č najve čja denacionalizacijska upravi čenka. Do konca oktobra 2007 je bilo RKC ugodeno zahtevkom v skupni vrednosti 209 milijonov evrov, kar pomeni, da je bila dotlej 96,9-odstotno uspešna, saj je bilo od 1191 zahtevkov za vrnitev kmetijskih zemljiš č, gozdov, stano- vanjskih enot, poslovnih prostorov in stavbnih zemljiš č v celoti kon čanih 1006. 381 Po mnenju Aleksandra Bajta sta tako stanovanjski kot denacionalizacijski zakon kazala na globoko nera- zumevanje bistva in strukture zasebnopravnih premo- ženjskih pravic, ki so v tržnem gospodarstvu kot nji- hovem gospodarskem nasledku urejale pridobivanje in uporabo dobrin in storitev. Še ve č, Bajt je denacionali- zacijski zakon ozna čil kot odlo čno protiustaven, in to po njegovi zasnovi in ne samo po njegovih posameznih določilih. 382 Kakorkoli, temeljno na čelo sprejetega je bilo vrnitev podržavljenega premoženja v naravi. Ko vra ča- nje v naravi ni bilo možno, je prišla na vrsto odškodni- na v obliki nadomestnega premoženja ali v obveznicah slovenskega odškodninskega sklada. 383 Posebej sporen je bil člen 16/1, ki je preprosto domneval, da je velikost premoženja nekaj o čitnega, nespornega. Zakon o dena- povezana z nesorazmernimi stroški; 2. če je nelo čljiv sestavni del omrežja, objektov, naprav ali drugih sredstev javnih podjetij s podro čja energetike, komunale, prometa in zvez, ki so po zakonu izvzeta iz privatizacije; 3. če je izvzeta iz pravnega prometa oziroma na njej ni mogo če pridobiti lastninske pravice; 4. če bi se bistveno okrnila prostorska kompleksnost oziroma namen izrabe prostora in nepremi čnin; 5. v dru- gih primerih, ki jih dolo ča ta zakon. Dolo čba 4. to čke prejšnjega odstavka in 20. člen tega zakona se ne uporabljata za gozdove, za vra čanje kmetijskih zemljiš č iz funkcionalnih kompleksov pa se uporabljajo dolo čbe 27. člena tega zakona.” Ome- nimo še 20. člen Zakona o denacionalizaciji, ki se je glasil: “Nepremi čnine ni mogo če vrniti v last in posest, če bi bila z vrnitvijo nepremi čnine bistveno okrnjena ekonom- ska oziroma tehnološka funkcionalnost kompleksov.” Kljub kasnejšim spremembah in dopolnitvah zakona je žal v praksi na tem podro čju prihajalo do velikih težav in dolgotrajnih sodnih postopkov. Nekateri še danes niso zaklju čeni. Lahko pa mirno rečemo, da predvsem v škodo raznih nepremi čnin, ki na ra čun tega propadajo. 381 Pirc , Hitra rešitev s specialnimi efekti, str. 26–27. 382 Bajt , Problemi denacionalizacije. V: Bohinc , Milkovi č (ur.), Privatizacija na Slo- venskem 1990–1992, str. 189–230. 383 Slovenski almanah ‘92, str. 118. 182 cionalizaciji med drugim “ni upošteval nelastninskih premoženjskih pravic in tržne vrednosti premoženja”. 384 Zakon o denacionalizaciji je predvideval zaklju ček po- stopkov vra čanja podržavljenega premoženja v enem le- tu. Ta napoved je bila ve č kot optimisti čna in nerealna, saj naj bi upravni organi in v manjšem delu tudi sodiš ča (glede na delitev pristojnosti na prevladujo čo upravno pristojnost) v letu dni po vložitvi popolnih zahtev vrni- li premoženje, ki je prešlo najprej v državno in nato v družbeno lastnino na podlagi 29 predpisov po Zakonu o denacionalizaciji in tudi glede na druge predpise. Zako- nodajalec v postopku sprejemanja zakona vsekakor ni dovolj soo čil razli čnih interesov upravi čencev do denaci- onalizacije in zavezancev za vra čilo podržavljenega pre- moženja oziroma nekaterih za denacionalizacijo zain- teresiranih in z denacionalizacijo prizadetih interesnih skupin. Tako so se ti nasprotujo či si interesi soo čali šele kasneje, ko so se nosilci razli čnih interesov organizi- rali in za čeli vztrajno in nepopustljivo uveljavljati svoje interese. Tako so se na eni strani organizirali upravi- čenci do denacionalizacije, na drugi strani pa zavezan- ci – tedaj še družbene pravne osebe – še posebej pa so se organizirali najemniki stanovanj v denacionaliziranih stanovanjskih hišah, ki niso mogli kot imetniki stano- vanjske pravice v družbenih stanovanjih svojega stano- vanja odkupiti, in najemniki poslovnih prostorov. Inte- resne skupine so tudi ve čkrat predlagale spremembo in dopolnitev zakonodaje. Med izvajanjem Zakona o dena- cionalizaciji je prišlo do številnih novel, pa tudi Ustav- no sodišče je s svojimi odlo čbami ali z razveljavitvami 2 posameznih dolo čb Zakona o denacionalizaciji v bistvu ustvarilo položaj, ko je bila novela nujna, ali pa je bi- stveno vplivalo na vsebinsko odlo čanje pristojnih orga- nov v postopkih denacionalizacije. Po Zakonu o denaci- onalizaciji so bili upravi čenci do vrnitve premoženja vsi, ki so bili v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani in jim je bilo po 9. maju 1945 to državljanstvo 385 priznano z zakonom ali mednarodno 384 Bajt , Zakon o denacionalizaciji kot zanikanje zasebne lastnine, str. 25–34. 385 V času procesa se je državljanstvo oziroma dokazovanje le-tega izkazalo za veliko težavo. Nekateri so pravico iskali tudi na Evropskem sodiš ču za človekove pravice. 183 PRIVATIZACIJA GOSPODARSTVA IN SLOVENSKO PODJETNIŠTVO V NOVI PREOBLEKI pogodbo. Če je bilo premoženje podržavljeno kot posle- dica prenehanja državljanstva z odvzemom, se je štelo, da je bilo podržavljeno jugoslovanskemu državljanu. Za upravi čence se je štelo tudi osebe, ki so imele stalno prebivališ če na ozemlju današnje Republike Slovenije in jim je bilo jugoslovansko državljanstvo priznano po 15. septembru 1947 z zakonom oziroma mednarodno pogodbo. Če so bili upravi čenci do denacionalizacije mr- tvi ali razglašeni za mrtve, so bili upravi čeni za uvelja- vljanje pravic iz tega zakona njihovi pravni nasledniki. Upravi čenci do vrnitve premoženja osebnih in kapital- skih družb so bili delni čarji oziroma družbeniki. Pravico do vrnitve premoženja so pridobile tudi Cerkve in druge verske skupnosti, ki so ob uveljavitvi zakona delovale na obmo čju Republike Slovenije. 386 Zakon o denacionalizaciji je od svoje uveljavitve dne 7. decembra 1991 doživljal vzporedno z ostalo za- konodajo celo vrsto posegov vanj, sprememb in dopol- nitev, od katerih so zlasti za časno zadržanje izvajanja nekaterih dolo čb zakona, proces lastninjenja, ustano- vitev Slovenskega odškodninskega sklada, Sklada kme- tijskih zemljiš č in gozdov Republike Slovenije, razvijanje lokalne samouprave in proces vklju čevanja v Evropsko unijo v precejšnji meri vplivali na dinamiko uresni če- vanja denacionalizacijskega procesa. Ob sprejemu Za- kona o denacionalizaciji kot pravne podlage za vra ča- nje v preteklosti podržavljenega premoženja nekdanjim lastnikom ni bilo mogo če predvideti vse problematike, ki je dejansko spremljala izvajanje denacionalizacije. Če je bilo sprva mišljeno, da bi se proces denacionaliza- cije kon čal v enem letu, pa so se nato roki za dokon- čanje vedno znova podaljševali. Da bi se proces moral izvajati hitreje, je opozarjalo tudi Ustavno sodiš če Re- publike Slovenije, ki ga je Državni zbor Republike Slo- venije pogosto prosil za podaljšanje rokov. V eni izmed Znani so primeri dedi čev, ki so se borili za nepremi čnine in dokazovali državljan- stvo svojih prednikov, katerih nepremi čninsko premoženje (ki se nahaja na ozemlju sedanje Slovenije) so jugoslovanske oblasti septembra 1945 razlastile. Težava se je pogosto pojavila, če so predniki 6. aprila 1941 bili državljani nekdanje Kraljevine Jugoslavije, a ker so na primer leta 1945 zapustili ozemlje sedanje Slovenije, so jih jugoslovanske oblasti obravnavale kot osebe nemške narodnosti, se pravi kot osebe, katerih materni jezik je nemški. 386 Zakon o denacionalizaciji, UL RS, 27/1991, II. poglavje (9.–15. člen). 184 poslanih prošenj za podaljšanje roka, ki je bila poslana aprila leta 1997, so kot razloge navedli razli čna stališ ča in poglede do spreminjanja Zakona o denacionalizaciji, razpis zakonodajnega referenduma pod geslom “Ohra- nimo naše bogastvo” in težave pri konstituiranju vlade. Ustavno sodiš če je rok podaljšalo, vendar je pri tem po- sebej opozorilo na nekaj podro čij, ki bi jih moral urediti zakonodajalec. Ustavno sodiš če je posebej opozorilo na vprašanje vra čanja veleposestev fevdalnega izvora 387 in zakonodajalca pozvalo, naj to vprašanje uredi v odloži- tvenem roku, saj bi se s potekom roka denacionalizacij- ski postopki, v katerih posamezni upravi čenci zahtevajo vrnitev nad 200 ha kmetijskih zemljiš č in gozdov, mo- rali nadaljevati in ne bi obstajala ve č prepoved vra čanja glede na obseg zahtevanega zemljiš ča. To bi tudi pome- nilo, da ne bi obstajala ve č ovira za morebitno vrnitev veleposestev fevdalnega izvora, če bi upravi čenec izpol- njeval tudi druge zakonske pogoje za vrnitev. 388 Denacionalizacijski postopki so predstavljali za upravne enote do sedaj objektivno najtežje postopke, saj so vsebovali elemente, ki so po svoji vsebini bolj po- dobni civilnemu pravdnemu postopku. Zakon o dena- cionalizaciji je posegal na ve č delovnih podro čij. Uprav- ne enote na prvi stopnji so odlo čale o tistih vloženih zahtevah, ki so se nanašale na vra čanje kmetijskih ze- mljiš č, gozdov in kmetijskih gospodarstev, stanovanj- skih hiš, stanovanj, poslovnih stavb, poslovnih prosto- rov in stavbnih zemljiš č. O morebitnih pritožbah zoper njihove odlo čitve so na drugi stopnji odlo čala pristoj- na ministrstva glede na delovno podro čje, v katero je konkretna zadeva sodila. O zahtevah o denacionalizaciji premoženja bank, zavarovalnic in drugih finan čnih or- ganizacij, podržavljenih po predpisih iz 3. in 4. člena 387 Do premoženja fevdalnega izvora se je Zden opredelil v 27. a- členu, ki se je gla- sil: “Premoženje fevdalnega izvora ni predmet denacionalizacije, razen kolikor se nanaša na primere, v katerih so denacionalizacijski upravi čenci cerkve in druge verske skupnosti, njihove ustanove ali redovi. Za premoženje fevdalnega izvora po prejšnjem odstavku se šteje lastnina podarjena od monarha, ki kasneje ni bila predmet odpla čnega pravnega posla.” Premoženje fevdalnega izvora je bilo torej v postopku denacionalizacije vrnjeno samo verskim skupnostim, pri čemer je najve č dobila RKC. 388 Sklep, s katerim se na predlog Državnega zbora rok, dolo čen v 4. to čki odlo čbe ustavnega sodiš ča št. U-I-107/96 z dne 5. 12. 1996, podaljša do 31. julija 1997, stran 3798, UL RS, 41/1997. 185 PRIVATIZACIJA GOSPODARSTVA IN SLOVENSKO PODJETNIŠTVO V NOVI PREOBLEKI Zakona o denacionalizaciji, je na prvi stopnji odlo čalo Ministrstvo za finance. Ministrstvo za kulturo je na prvi stopnji odlo čalo o denacionalizaciji stvari, kadar so le-te bile, varovane po predpisih o varstvu kulturne dediš či- ne. Ministrstvo, pristojno za okolje in prostor, je na prvi stopnji odlo čalo o denacionalizaciji premoženja, kadar je bilo premoženje varovano po predpisih o ohranjanju narave. Poleg upravnih organov, v skladu z Zakonom o denacionalizaciji, so o denacionalizacijskih zahtevkih odločala tudi okrajna sodiš ča v nepravdnem postopku o tistih zadevah, v katerih je premoženje prešlo iz zasebne v državno sfero na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvija če državnega organa oziroma predstavnika oblasti. Do 30. junija 2001 je bilo pri upravnih organih, mi- nistrstvih na prvi stopnji in sodiš čih skupaj vloženih 38.414 zahtev. Število izdanih odlo čb pri upravnih or- ganih, ministrstvih na prvi stopnji in sodiš čih je sku- paj znašalo 38.823, s katerimi je bilo v 23.981 primerih zahtevkom ugodeno, v 1891 primerih delno ugodeno, v 7410 primerih so bili zahtevki zavrženi, v 3172 primerih zavrnjeni, v 2366 primerih pa je bil postopek ustavljen. Od 38.823 izdanih odločb je bilo 34.902 odlo čb pravno- močnih. Število izdanih odlo čb pri upravnih organih in ministrstvih na prvi stopnji je skupaj znašalo 37.074, z njimi je bilo v 23.618 primerih zahtevkom ugodeno, v 1891 primerih delno ugodeno, v 7095 primerih so bi- li zahtevki zavrženi, v 2466 primerih zavrnjeni, v 2001 primeru pa je bil postopek ustavljen. Od 37.074 izdanih odločb je bilo 3540 odlo čb še pravnomo čnih. Zoper iz- dane odlo čbe na prvi stopnji je bilo vloženih 5750 pri- tožb, pri sodiš čih pa 603 pritožb (skupaj 6353 pritožb). V celoti zaklju čenih zadev pri upravnih organih in mi- nistrstvih na prvi stopnji je bilo 23.224, pri sodiš čih pa 1749, skupaj je torej bilo zaklju čenih 24.973 zadev. Od tega je bilo pravnomo čnih 20.917 oziroma 1362 zadev, skupaj torej 22.279 zadev. V času od uveljavitve zakona o denacionalizaciji do konca meseca junija leta 2001 je bilo pri upravnih organih in pristojnih ministrstvih, ki odlo čajo o zadevah na prvi stopnji, vloženih skupaj 35.880 zahtev, od tega je bilo v celoti zaklju čenih ozi- roma rešenih 23.224 zadev, kar je v relativnem deležu 186 glede na celotno strukturo vloženih zahtev predstavljalo 65 odstotkov. Nerešenih je do tega obdobja ostalo še 35 odstotkov zadev. 389 Denacionalizacija je bila tudi eden najve čjih zaviralnih momentov v procesu lastninjenja. V primerih, kjer postopek denacionalizacije še ni bil kon čan, so denacionalizacijski upravi čenci mnogokrat že vnaprej nasprotovali lastninskemu preoblikovanju podjetij, a za lastninsko preoblikovanje to ni bil zado- sten argument. Slednje je bilo namre č časovno omejen proces, vezan na ve č zakonskih rokov. Zakon je zato omogo čil, da podjetje za časno rezervira premoženje in nadaljuje z lastninskim preoblikovanjem. 390 V postopku lastninskega preoblikovanja je 95 podjetij del družbene- ga kapitala v obliki delnic oziroma deležev v višini 9,13 milijarde slovenskih tolarjev preneslo na Slovensko razvojno družbo kot rezervacijo za denacionalizacijske upravi čence. Osnova za prenos teh delnic na razvojno družbo je bila pravnomo čna za časna odredba. Sloven- ska razvojna družba je z denacionalizacijskimi upravi- čenci sklenila pogodbe o prenosu delnic oziroma dele- žev. V nekaterih primerih je bila vrednost rezervacije za vračilo glede na pravnomo čno odlo čbo previsoka in je del delnic postal last razvojne družbe. 391 Izvajanje denacionalizacije je bilo pogosto pred- met polemik in razli čnih obtoževanj, predvsem s stra- ni razlaš čencev, organiziranih v Združenju lastnikov razlaš čenega premoženja Slovenije (ZLRP). Po mnenju razlaš čencev je vra čanje podržavljenega premoženja potekalo prepo časi. O tem so ves čas opozarjali tako Vlado Republike Slovenije kot tudi ustrezne institucije Evropske skupnosti. 12. decembra 2003 je v Ljubljani potekala “Javna razprava o nedokon čani denacionali- zaciji”, na kateri so razlaš čenci složno ugotavljali, da je odnos države do razlaš čencev neodgovoren, da je drža- va vseskozi sprejemala razna dopolnila Zakona o dena- cionalizaciji predvsem s težnjo, da bi se premoženje čim prej vrnilo bivšim lastnikom. Vrh takšnih prizadevanj 389 16. poro čilo o uresni čevanju Zakona o denacionalizaciji za obdobje od 30. 06. 2000 do 30. 06. 2001, str. 4–6. 390 Lastninsko preoblikovanje slovenskih podjetij, str. 25. 391 Prav tam, str. 123. 187 PRIVATIZACIJA GOSPODARSTVA IN SLOVENSKO PODJETNIŠTVO V NOVI PREOBLEKI so razlaš čenci videli leta 1998, ko je bil sprejet Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o denacionaliza- ciji 392 ali kot so ga poimenovali “Bav čarjev zakon”, ki je po njihovem mnenju po sedmih letih veljavnosti zako- na bistveno spremenil pogoje vra čanja na škodo razla- š čencev. 393 “Zakon o denacionalizaciji je popravil krivice eni skupini ljudi, najemnikom pa je povzro čil nove krivi- ce. Upali smo, da bo parlament zdaj uslišal dolo čene amandmaje, a poslanska ve čina zanje ni imela posluha. Ne razumem, zakaj je treba enemu dati vse, drugemu pa ni česar,” je menila predsednica združenja najemni- kov Tanja Šarec leta 2008. 394 Da je vra čanje premože- nja razlaš čencem potekalo prepo časi, so v svojih letnih poro čilih omenjali tudi v uradu Varuha človekovih pra- vic Republike Slovenije. Tako so v letnem poro čilu za leto 2001 zapisali: “Združenje lastnikov razlaš čenega premoženja opozarja na nesprejemljivost spreminjanja Zakona o denacionalizaciji med njegovim izvajanjem, slabšanje položaja lastnikov z nekaterimi drugimi zako- ni, neupravi čeno omejevanje lastnine nekaterih upra- vi čencev (lastniki denacionaliziranih stanovanj, poslov- nih prostorov in gozdov), dejstvo, da država doslej še ni prevzela jamstva za obveznice, ki jih dobijo lastniki za premoženje, ki ni vrnjeno v naravi, spremembo pri vračanju stavbnih zemljiš č, ki so bila lastnikom vzeta iz uporabe po letu 1963, moralne diskvalifikacije upra- vi čencev, sporno ugotavljanje državljanstva nekaterih upravi čencev, drugo neustrezno ravnanje upravnih in pravosodnih organov in nepreglednost vladnih poro čil o uresničevanju zakona; izražajo željo oziroma poziva- jo mednarodne institucije, da vzpostavijo neposreden nadzor nad izvajanjem denacionalizacije”. 395 Dolgotrajnost postopkov je bila tudi posledica pogo- stega vsebinskega nestrinjanja z zakonodajnimi rešitva- mi. Že ob izdaji zakona so nekateri opozorili, da je glavna pomanjkljivost zakona, da ni povezal denacionalizacije 392 UL RS, 65/1998. 393 Združenje lastnikov razlaš čenega premoženja Slovenije. 394 Pirc , Hitra rešitev s specialnimi efekti, str. 26–27. 395 Letno poročilo za leto 2001, Urad Varuha človekovih pravic Republike Slovenije. 188 Vložene zahteve in izdane odlo čbe od uveljavitve Zakona o denacionalizaciji do 30. junija 2001 UPRAVNI ORGANI SKUPAJ MKGP MOP MG MK MF SKUPAJ SODIŠ ČA SODIŠ ČA IN UE Št. vseh vloženih zahtev 18.963 14.395 1700 734 88 35.880 2534 38.414 Št. izdanih odlo čb 22.050 12.708 1631 597 88 37.074 1749 38.823 a) ugodenih 16.501 5484 1180 386 67 23.618 363 23.981 b) delno ugodenih 905 864 87 35 0 1891 1891 c) zavrženih 2097 4692 188 107 11 7095 315 7410 č) zavrnjenih 1398 931 79 54 4 2466 706 3172 d) ustavljenih postopkov 1149 737 97 15 3 2001 365 2366 Od skupnega št. izdanih odlo čb jih je delnih 12.420 3112 595 210 0 16.337 / 16.337 Št. pravnomo čnih odlo čb 20.310 11.266 1379 511 74 33.540 1362 34.902 Št. odločb poslanih v izvršitev 16.009 5616 1030 198 74 22.927 / 22.927 Št. zaklju čenih zadev na prvi stopnji 11.779 9795 1037 525 88 23.224 1749 24.973 Od tega pravnomo čnih 10.721 8866 883 359 88 20.917 1362 22.279 Št. odločb, izdanih na podlagi poravnave 422 394 487 37 0 1340 29 1369 Št. odločb, zoper katere je bila vložena pritožba 3182 2176 390 2 0 5750 603 6353 189 PRIVATIZACIJA GOSPODARSTVA IN SLOVENSKO PODJETNIŠTVO V NOVI PREOBLEKI UPRAVNI ORGANI SKUPAJ MKGP MOP MG MK MF SKUPAJ SODIŠ ČA SODIŠ ČA IN UE Št. odločb, ki so bile odpravljene, razveljavljene ali ni čne 1316 661 168 44 0 2189 / 2189 a) od tega odpravljenih 1230 613 160 42 0 2045 / 2045 b)od tega razveljavljenih 67 36 5 0 0 108 / 108 c)od tega ni čnih 19 12 3 2 0 36 / 36 Vir: 16. poro čilo o uresni čevanju Zakona o denacionalizaciji, str. 4–6. *MKGP – pristojni oddelek na upravni enoti odlo ča o zahtevkih, ki se nanašajo na vra čilo kmetijskih zemljiš č in gozdov. *MOP – pristojni oddelek na upravni enoti odlo ča o vra čilu stanovanjskih hiš, stanovanj, poslovnih stavb, poslovnih prostorov in stavbnih zemljiš č. *MG – pristojni oddelek na upravni enoti odlo ča o vra čilu zasebnih gospodarskih podjetij. *MK – Ministrstvo za kulturo na prvi stopnji odlo ča o stvareh, ki so varovane po predpisih o varstvu kulturne dediš čine. *MF – Ministrstvo za finance na prvi stopnji odlo ča o denacionalizaciji premoženja bank, zavarovalnic in drugih finan čnih organizacij. *SODIŠ ČA – okrajna sodiš ča odlo čajo o denacionalizacijskih zahtevkih po 5. členu Zakona o denacionalizaciji. 190 v zadostni meri z lastninskim preoblikovanjem. To vse- binsko nestrinjanje je povzro čalo, da so upravni organi in sodiš ča (Upravno sodiš če RS in Vrhovno sodiš če RS v upravnem sporu 396 ) pogosto sprejemali stališ ča, ki de- nacionalizaciji niso bila naklonjena. V sporo čilu za jav- nost, ki se je nanašalo na sklepe, ki jih je sprejela Vlada Republike Slovenije na 63. seji, 2. marca 2006 in ki ga je izdal Urad Vlade Republike Slovenije za informiranje, so zapisali: “Vlada RS se je na današnji seji seznanila s po- tekom reševanja denacionalizacije v RS in sprejela skle- pe za pospešitev postopkov denacionalizacije.” Z name- nom pospešiti reševanje denacionalizacijskih zahtevkov je vlada sprejela še naslednji sklep: “Vlada RS nalaga vsem udeleženim organom (upravne enote, ministrstva, ki na prvi in drugi stopnji rešujejo postopke denacio- nalizacije, Geodetska uprava Republike Slovenije, Sklad kmetijskih zemljiš č in gozdov Republike Slovenije, Dr- žavno pravobranilstvo, Slovenska odškodninska druž- ba), da pospešijo delo na denacionalizaciji in da denaci- onalizacijske postopke rešujejo prednostno.” Omenjeno sporo čilo potrjuje dejstvo, da je proces denacionalizacije potekal prepo časi in da se je zavlekel še krepko v čas po formalnem zaklju čku tranzicije. 397 O tem pri ča tudi intervju iz julija 2007 s takratnim pravosodnim ministrom. Lovro Šturm je na vprašanje 396 Ustavno sodiš če je na primer leta 2003 odlo čilo, da najemnikom denacionalizi- ranih stanovanj ni bila kršena pravica do nastanitve in da niso bili diskriminirani, saj lahko nekdanji imetniki stanovanjske pravice ob sklenitvi najemne pogodbe še naprej ostanejo v stanovanjih za nedolo čen čas in z neprofitno najemnino. Vrhovno sodišče je nato leta 2005 spremenilo do tedaj veljavno sodno prakso, ki je priznavala pravico zakonca ali ožjih družinskih članov, da po smrti najemnika ostanejo v ne- profitnem najemniškem razmerju. Vrhovno sodiš če je odlo čilo, da lastniki po smrti lastnika pogodb niso ve č dolžni oddajati stanovanj za neprofitno najemnino njegovi družini. Temu so sledili novi postopki pred Ustavnim sodiš čem, ki je konec leta 2009 razsodilo, da neprofitna najemnina pripada le zakoncu ob smrti najemnika, ne pa tudi ožjim družinskim članom. Feantsa, evropska zveza nevladnih organiza- cij, je potem, ko se je podrobno seznanila s položajem najemnikov v denacionalizi- ranih stanovanjih v Sloveniji in s številnimi pritožbami najemnikov avgusta 2008 na Evropsko sodiš če vložila kolektivno pritožbo. Evropski odbor za socialne pravice pri Svetu Evrope je ugotovil, da so reforme Slovenije na podro čju stanovanjske politike postavile najemnike stanovanj, ki so bila povrnjena nekdanjim zasebnim lastnikom, v negotov položaj, kar je v nasprotju z revidirano Evropsko socialno listino. Kršene so pravica do nastanitve, pravica do varstva družine in prepoved diskriminacije. (Podrobneje o tem je pisal Matjaž Albreht v članku z naslovom Slovenija krši evrop- sko socialno listino, ki je izšel v Sobotni prilogi Dela 6. februarja 2010.) 397 Urad Vlade Republike Slovenije za informiranje. Sporo čilo za javnost o sklepih, ki jih je Vlada RS sprejela na 63. seji, 2. marca 2006. 191 PRIVATIZACIJA GOSPODARSTVA IN SLOVENSKO PODJETNIŠTVO V NOVI PREOBLEKI glede denacionalizacije odgovoril, da je bilo na dan 31. marca 2007 od uveljavitve Zakona o denacionalizaciji pravnomo čno zaključenih 94,9 odstotka denacionaliza- cijskih zadev in da na upravnih enotah ostaja nerešenih še 1105 zahtevkov. 398 Po ministrovem mnenju so v skla- du z Zakonom o denacionalizaciji o denacionalizacijskih zahtevkih poleg upravnih enot odlo čala tudi okrajna so- diš ča v nepravdnih postopkih, kjer je šlo za tiste zadeve, v katerih je premoženje prešlo v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvi- ja če državnega organa ali predstavnika oblasti, kar je določeno v 5. členu Zakona o denacionalizaciji. Šturm je še navedel podatek, da je bilo pri okrajnih sodiš čih od uveljavitve zakona do 30. septembra 2006 vloženih skupaj 2804 zadev. Pravnomo čno zaklju čenih je bilo že 2334 zadev, kar je glede na vložene zahtevke predsta- vljalo 92,3-odstotni delež. Na okrajnih sodiš čih je ostalo nerešenih še 147 zadev, poleg tega se je v nepravdnem postopku odlo čalo na podlagi Zakona o izvrševanju ka- zenskih sankcij o vrnitvi premoženja, ki je bilo zaplenje- no z obsodilno kazensko sodbo. “Vse naše aktivnosti so usmerjene v to, da se denacionalizacijo čim prej zaklju- či,” je še dodal Šturm . 399 Vlada pod vodstvom Janeza Janše v obdobju 2004– 2008 si je še posebej prizadevala, da bi se proces dena- cionalizacije čimprej zaklju čil. Tako je Državni zbor Re- publike Slovenije na 36. redni seji, 26. februarja 2008, sprejel nov Zakon o zaklju čku postopkov vra čanja podr- žavljenega premoženja, 400 a je nato Državni svet Repu- blike Slovenije v za četku marca 2008 na zakon sprejel odložilni veto. Državni svetniki so bili prepri čani, da bi 398 ZDen je predvidel, da bodo vsi vloženi zahtevki in postopki na prvi stopnji kon ča- ni v enem letu. Ob sprejemu Zakona o denacionalizaciji leta 1991 je bilo prav tako predvideno, da bo vrnjenega za štiri milijarde nemških mark oziroma dve milijardi evrov premoženja, po podatkih iz za četka leta 2007 pa je že bilo jasno, da bodo stro- ški precej, morda celo dvakrat, višji. Po podatkih Ministrstva za pravosodje je bilo do konca marca leta 2007 v naravi vrnjenih za milijardo 881 milijonov evrov zemljiš č, gozdov, stavb in premi čnin. Kjer vrnitev ni bila mogo ča v naravi, so imeli upravi- čenci pravico do odškodnine v obliki obveznic in 6-odstotnih obresti. Slovenska odškodninska družba je do spomladi 2007 izpla čala ve č kot 400 milijonov evrov, do konca postopka pa naj bi izpla čala še 1,3 milijarde evrov. 399 Vlada je dolžna nadzorovati tajno službo – Intervju z ministrom Lovrom Štur- mom . 400 Ministrstvo za pravosodje. URL: http://www.mp.gov.si/nc/si/splosno/cns/no- vica/article/11999/5696/ (10. 9. 2010). 192 se z zakonom “sililo odlo čevalce k hitremu in zato ne- kakovostnemu odlo čanju”. Po njihovem mnenju bi se z zakonom ustvarjale nove pravice, širil krog upravi čen- cev iz tujine in uvajale nova pravna sredstva izredne ob- nove že kon čanih postopkov. 401 Po izglasovanem vetu so stranke SDS, NSi in SLS izrazile nestrinjanje s svetniki, medtem ko so tedanje opozicijske stranke in DeSUS ve- to pozdravile. Dolgotrajni postopki so seveda poleg osebnih kri- vic povzro čali škodo gospodarstvu samemu. Materialna škoda je nastajala iz ve č razlogov. S premoženjem, ki je bilo predmet postopkov denacionalizacije, ni nih če gospodaril kot dober gospodar. Nepremi čnin ni nih če vzdrževal tako, kot bi bilo to potrebno. Teh nepremi čnin tudi v gospodarskem smislu ni bilo mogo če izkoriš čati za njihov gospodarski namen (na primer za opravljanje gospodarske dejavnosti), saj jih ni bilo dovoljeno moder- nizirati. Tudi pravni promet s temi nepremi čninami ni bil mogo č, saj ga je izrecno prepovedoval 88. člen Zako- na o denacionalizaciji. Poleg tega pa se je tudi iz razlo- ga, da bi pospešili denacionalizacijo, dosledno uveljavila sodna praksa, ki je priznavala upravi čencem do dena- cionalizacije odškodnino zaradi nemožnosti izkoriš čanja podržavljenega premoženja od uveljavitve Zakona o de- nacionalizaciji do pravnomo čne vrnitve podržavljenega premoženja. Še na eno pravno-politi čno vprašanje je vredno opozoriti, in sicer, ko se je vra čalo premoženje bivših podjetij, pa tudi v postopkih vra čanja gozdov so skušali zavezanci ali najemniki gozdov prikazati, da gre za konflikt individualnih interesov upravi čencev za de- nacionalizacijo z javnim interesom zagotavljanja pogojev za delovanje gospodarskih družb, ki zaposlujejo in dajejo kruh številnim delavcem. V resnici pa je šlo za konflikt z interesi novih lastnikov gospodarskih družb, ki so hoteli obdržati čim ve č premoženja, katerega vrnitev so zahte- vali upravi čenci do denacionalizacije, breme za izpla čilo odškodnine za v naravi nevrnjenega premoženja pa pre- valiti na Odškodninski sklad, torej na vso družbo. 402 401 Državni svet RS. URL: http://www.ds-rs.si/?q=node/411 (10. 9. 2010). 402 Predlog zakona o zaklju čku postopkov vra čanja podržavljenega premoženja – 26. 3. 2007. 193 PRIVATIZACIJA GOSPODARSTVA IN SLOVENSKO PODJETNIŠTVO V NOVI PREOBLEKI Nasprotja med pristaši “šok terapije” in pristaši po- stopnosti so najbolj privrela na plan ravno pri vpraša- nju lastninjenja oziroma privatizacije podjetij. Razpra- ve o privatizaciji med dvema konceptoma – konceptom postopne, decentralizirane in odpla čne privatizacije ter konceptom hitre, centralizirane in razdelitvene privati- zacije – so pripeljala do zamude pri sprejemanju privati- zacijske zakonodaje. Razprava o na činu privatizacije je tako reko č “blokirala” delovanje skupš čine. Demosove- mu predlogu je nasprotovala skupina iz Slovenske de- mokrati čne zveze. Zbor združenega dela je poleg vladne- ga predloga vložil v postopek še predlog poslanca Stran- ke demokrati čne prenove in predsednika “vlade v senci” Emila Milana Pintarja in Mencingerjev predlog zakona o privatizaciji. To potezo je Peterle ozna čil za “medvedjo uslugo, ki nam izrazito škoduje”, a se je moral zaradi te izjave zagovarjati pred Zborom združenega dela. Na kon- cu je skupš činski zbor, v katerem Demos ni imel ve čine, ni sprejel nobenega od predlogov, zapleti v Zboru zdru- ženega dela pa so se še nadaljevali in v veliki meri “bloki- rali” delo skupš čine. 403 Podpredsednik vlade, odgovoren za gospodarstvo v Demosovi vladi, Jože Mencinger, je tako preobrazbo gospodarstva iz socialisti čnega v kapi- talisti čnega kot tudi privatizacijo zastavil precej socialno in tudi gospodarno. Menil je, da privatizacija ne sme biti 403 Čepi č , Privatizacija gospodarstva. Čepi č et al. (ur.), Slovenska novejša zgodovina 2, str. 1304–1306. Metoda lastninskega preoblikovanja podjetij – podro čje mo čnega politiziranja 194 sama sebi namen in da je ne bi razumeli samo kot poli- ti čno dejanje, temve č bi moralo gospodarstvo s tem po- stati u činkovitejše. Breme prehajanja iz enega v drug go- spodarski sistem naj bi po njegovem nosili premožnejši. S tem pa se številni v Demosu niso strinjali. Mencinger je zato junija 1990 skupš čini predložil prvi predlog pri- vatizacijskega modela. Po njem naj bi podjetje upravljali tisti, ki bi odkupili desetino njegove vrednosti, hkrati pa je nasprotoval brezpla čni razdelitvi premoženja. Men- cinger je takratnim direktorjem še naprej zaupal vod- stvo podjetij, zaradi česar so ga kritizirali zlasti v vrstah Demosa, češ da ščiti tako imenovane “rde če direktorje” in da s svojimi pogledi na gospodarski na čin tranzicije in osamosvajanja ne kaže zadostnega navdušenja nad osamosvojitvijo. 404 Slovenska vlada je osnutek Zako- na o privatizaciji podjetij sprejela 18. oktobra 1990. Po mnenju tedanje vlade naj bi zakon o privatizaciji podjetij omogo čil prehod iz družbene lastnine “vsakogar in niko- gar” v lastninske oblike, ki jih poznajo sodobna tržna go- spodarstva, na na čine, ki bi prepre čili razpad podjetij in omejili “razprodajo” skupnega premoženja državljanov Slovenije. 405 Januarja 1991 ga je tako imenovana Men- cingerjeva skupina nekoliko spremenila, vendar so nje- govi temeljni poudarki ostali. Osnutek so poimenovali Mencingerjev model delavskega oziroma menedžerskega odkupa. Njegovo bistvo je bilo, da so nosilci privatizacije v podjetjih zaposleni delavci in nosilci vodilnih upravlja- vskih funkcij. Njim je bilo prepuš čeno, da sami izbira- jo zanje najugodnejši na čin privatizacije. Mencingerjev model je predvidel štiri oblike preoblikovanja: prodajo podjetja ali njegovega dela doma čim ali tujim kupcem po realni tržni ceni, vendar z dolo čenim popustom za zaposlene, dokapitalizacijo oziroma naložbo dodatnega kapitala v podjetje, konverzijo terjatev v kapitalske del- nice in prenos delnic na sklade. Mencinger je 19. marca 1991 ob predstavitvi osnutka zakona v skupš čini dejal, da se podržavljenju ne bo mogoče povsem izogniti, saj v 404 Prav tam, str. 1305–1306. 405 ARS, AS 223, šk. 4872, 29. seja Izvršnega sveta RS, 24. 10. 1990 (Ocena stanja v gospodarstvu Republike Slovenije s predlogi ukrepov za ureditev na posameznih podro čjih, str. 10.) 195 PRIVATIZACIJA GOSPODARSTVA IN SLOVENSKO PODJETNIŠTVO V NOVI PREOBLEKI zasebni lasti ni dovolj denarja. Poleg tega pa so obstajala velika podjetja, ki jih nih če ne bi hotel kupiti. 406 Z Men- cingerjem se ni strinjal predvsem predsednik vlade Lojze Peterle , ker bi po njegovem mnenju gospodarstvo v tem primeru ostalo v rokah nekdanjih, tako imenovanih ko- munisti čnih direktorjev oziroma menedžerjev. Peterle je zato iskal drug na čin privatizacije, predvsem takšnega, na podlagi katerega bi odstranili dotedanje direktorje. Privatizacija naj bi po njegovem pomenila na čin odprave tako imenovanega direktorskega socializma, ki ga je z reformo podjetij uvedel Markovi ć, in po katerem so šte- vilni ustanavljali podjetja tudi brez potrebnega kapitala za delovanje podjetja ter pogosto postali direktorji sami sebi. 407 Odnosi so se še poslabšali, ko je vlada kot gospo- darskega svetovalca najela ameriškega ekonomista, pro- fesorja na Harvardu, Jeffreyia Sachsa , ki se je v pripra- vo privatizacijske zakonodaje vklju čil marca 1991. Med drugim je bil tudi svetovalec Anteja Markovi ća . Posledica so bili slabši odnosi v koaliciji in celo odstop podpredse- dnika vlade Jožeta Mencingerja in finan čnega ministra Marka Kranjca . Pokazalo se je, da je prišlo v koaliciji do spopada dveh povsem razli čnih gospodarsko-političnih konceptov, ki sta jih na zunaj poosebljala Mencinger in Sachs . 408 Slednji je prišel v stik s slovensko vlado s po- sredovanjem Janeza Drnovška konec leta 1990. Sachsu je bilo veliko do tega, da vsaj v eni državi pokaže uspe- šnost svojega modela, saj je doživljal neuspehe v drugih postsocialisti čnih državah. Slovenija pa je bila kot majh- na in relativno razvita država mnogo bolj obvladljiva in zato primerna za “eksperiment”. Sachsova ekipa se je celo odrekla honorarju, čeprav so stroški za njegovo de- lo slovensko vlado kljub temu stali nekaj sto tiso č do- larjev. 409 V sporu teh dveh razli čnih konceptov je šlo za to, da je prva stran videla temeljni problem slovenske- ga gospodarstva v makroekonomskem podro čju, dajala prednost postopnemu preoblikovanju gospodarske ure- 406 Prin či č , Borak , Iz reforme v reformo, str. 594– 613. 407 Čepi č , Privatizacija gospodarstva. Čepi č et al. (ur.), Slovenska novejša zgodovina 2, str. 1304–1306. 408 Prin či č , Borak , Iz reforme v reformo, str. 594 –613. 409 Repe , Slovenci v osemdesetih letih, str. 76– 80. 196 ditve, nasprotovala takojšnji uvedbi slovenskega denar- ja in razbitju Ljubljanske banke. Druga stran, ki ni bila obremenjena s hipoteko jugoslovanskega ekonomskega sistema, je predlagala hiter skok v kapitalizem s so ča- sno izvedbo najpomembnejših ekonomskih ukrepov, se pravi zamenjavo denarja, rekonstrukcijo gospodarstva, sanacijo ban čnega sistema, privatizacijo in finan čno oz- dravitev podjetij. Temeljni problem je videla v družbenih podjetjih in se opredeljevala za razbitje Ljubljanske ban- ke. Sachs je skupaj še z enim tujim ekonomskim stro- kovnjakom, Davidom Liptonom, za vlado napisal pro- gram gospodarske osamosvojitve in prestrukturiranja slovenskega gospodarstva. Avtorja sta se zavzela za dva na čina privatizacije: pri manjših podjetjih naj bi okoli 60 odstotkov družbenega premoženja prišlo v last enega ali manjše skupine lastnikov, medtem ko bi lastnik okoli 40 odstotkov postala država, ki bi lahko ta delež po kon čani privatizaciji prodala. Velika podjetja naj bi se po njunem mnenju lastninila prek investicijskih skladov, pri dena- cionalizaciji pa sta odsvetovala vrnitev v naravi. Pripra- vo novega privatizacijskega predloga je prevzela skupi- na pri republiškem sekretariatu za družbeno planiranje pod vodstvom ministra Igorja Umeka. 410 Na koncu je pri privatizaciji po številnih kompro- misih in dopolnilih zakona prevladal neke vrste vmesni model med Mencingerjevim in Sachsovim . Deloma tudi zato, ker Sachsove zamisli o enkratni, namesto posto- pni izvedbi privatizacije ni bilo mogo če realno uresni- čiti in ker se procesa osamosvajanja ni dalo izvesti po zamišljenem idealnem modelu. 411 Vlada je bila deležna hudih kritik. O čitali so ji, da je osamosvajanje podredila politi čnim interesom in da zapostavlja doma čo stroko. Najbolj neposredni in neprizanesljivi kritiki so bili vodil- ni domači ekonomisti. Aleksander Bajt je vladi zameril, da se je, namesto da bi odpravila težave pri gospodar- jenju s kapitalom in njegovim oblikovanjem, zapletla v “mukotrpne procese oktroiranja privatizacije in denaci- onalizacije”. Po njegovem mnenju je s tem dokazala, da šteje zasebno obliko lastnine za najpomembnejši pro- 410 Prin či č , Borak , Iz reforme v reformo, str. 594–613. 411 Repe , Slovenci v osemdesetih letih, str. 76–80. 197 PRIVATIZACIJA GOSPODARSTVA IN SLOVENSKO PODJETNIŠTVO V NOVI PREOBLEKI dukcijski dejavnik, s čimer naj bi “vlekla za nos sama sebe in se hotela pred svetom postaviti, kako napredna in radikalna je”, hkrati pa je pred problemi, katerih re- šitev je bila mnogo pomembnejša za u činkovitost go- spodarjenja, “samovoljno tiš čala glavo v pesek”. Mlajši rod ekonomskih strokovnjakov, kot je na primer Ivan Ribnikar , pa je vladi o čital, da nadaljuje z zapostavlja- njem doma če stroke. Prejšnja oblast naj bi po njegovem mnenju pritegnila drugo in tretjerazredne ter “priu če- ne” ekonomiste, ki so se “spoznali na vse” in razlagali “nekaj, česar ni bilo mogo če razumeti”, medtem ko naj bi nova oblast nova čila tuje ekonomiste, ki so v Ljublja- ni in Beogradu prodajali in “pripovedovali stvari”, ki jih je bilo mogo če poiskati v u čbeniku prvega letnika Eko- nomske fakultete v Ljubljani. 412 Nekateri so menili, da je bila mo čna politizacija vprašanja lastninskega preobli- kovanja posledica dveh dejavnikov: prvi je bil pomanj- kljiva koordinacija v vladi pri nastajanju njenega prvega predloga o privatizaciji, ki ga je celo sama umaknila, drugi dejavnik pa, da se je skušal izvesti prehod na novi sistem, upoštevajo č okvire starega sistema. 413 Zakoni o podjetjih in družbenem kapitalu, ki jih je sprejela za- dnja jugoslovanska vlada, so torej omogo čili spontano privatizacijo. Slovenska politi čna opozicija je po zmagi na volitvah z ustavnim zakonom začasno ustavila la- stninsko preoblikovanje po tej zakonodaji. Prvi vladni predlog je predvideval decentralizirano privatizacijo z utemeljitvijo, da so obstoje či menedžerji sposobni uspe- šno opravljati podjetja. Zlasti politi čno konservativnejši in protikomunisti čni del vlade se s predlogom ni strinjal, zato je prišlo do razkola in novega predloga, ki je pred- videval centralizirano privatizacijo s certifikati. Sprejem tega predloga je prepre čil zbor združenega dela, v kate- rem so imeli ve čino predstavniki podjetij. Na koncu je skupina poslancev vseh strank oblikovala kompromis, ki je s popusti za zaposlene omogo čil prevlado notranjih lastnikov in obenem odmeril pomembno vlogo tudi na- ložbenim skladom. 414 412 Prin či č , Borak , Iz reforme v reformo, str. 594–613. 413 Ovin , Komentar k privatizacijskim razpravam o privatizaciji, str. 17–25. 414 Šušterši č , Politi čno gospodarski cikli, str. 211–222. 198 Zanimiv je pogled Jožeta Mencingerja na spore gle- de privatizacije in na prvega predsednika vlade Peterle- ta . V intervjuju za časnik Mladina leta 2006 je povedal: “Ko sem zaradi sporov o privatizaciji odstopil, sem bil nanj sicer jezen, zdaj pa na to gledam druga če. Sam sem z odstopom naredil edino možno stvar. Za četi trditi, da je nekaj zeleno, če sem verjel, da je modro, nisem mogel, časi za prepire niso bili pravi, vse, kar je bilo mogo če za osamosvojitev narediti na makroekonomski ravni, je bilo do aprila narejeno, najve č po zaslugi Marka Kranj- ca , v operativnih stvareh pa je bil moj naslednik Ocvirk mnogo boljši. Sicer pa imam na takratno vlado, ki jo je Peterle vodil zelo demokrati čno, dobre spomine. Bili smo skupina politi čnih amaterjev, ki so poskušali nekaj na- rediti, ne da bi prav dobro vedeli, kaj in kako, in bili smo povsem neodvisni od strank. Sam sem bil na primer član zdajšnje Janševe, takrat Tomši čeve stranke, a mi nikoli niti na kraj pameti ni padlo, da bi kogarkoli v stranki vprašal, kaj naj naredim. Res pa je, da tudi stranke niso prav vedele, kaj po četi z oblastjo.” 415 Ob na črtovani hi- tri privatizaciji slovenskega gospodarstva se je odpirala 415 Repovž , Intervju z dr. Jožetom Mencingerjem , str. 36–40. Prihod Jeffreya Sachsa v slovensko skupš čino Vir: Muzej novejše zgodovine Slovenije 199 PRIVATIZACIJA GOSPODARSTVA IN SLOVENSKO PODJETNIŠTVO V NOVI PREOBLEKI vrsta pomislekov, ki so se pojavljali še takrat, ko se je privatizacija v dolo čenih segmentih že za čela. Vse to je bila posledica dejstva, da vlada oziroma parlament nista pravo časno oblikovala koncepta privatizacije. “Najuso- dnejša napaka je bila narejena že pred osamosvojitvijo. Gre za opustitev koncepta decentralizirane, postopne, odpla čne in nadzorovane privatizacije, ki je upošteval stanje in zna čilnosti slovenskega gospodarstva. Z njim bi obdržali prednosti, izvedli privatizacijo in reprivatiza- cijo brez pretresov in kljub pomanjkanju kapitala hitro našli odgovorne lastnike. Brez neumnega poskusa za- menjave tega koncepta s centralizirano in razdelitveno privatizacijo bi bilo stanje v slovenskem gospodarstvu celo ne glede na takšno ali druga čno gospodarsko po- litiko že precej boljše od zdajšnjega,” je menil Mencin- ger sredi leta 1993. 416 Polemike in težave okrog spreje- te privatizacijske zakonodaje so se nadaljevale tudi po sprejetju zakona. Tako je tedanja direktorica Agencije Republike Slovenije za privatizacijo in prestrukturiranje Mira Puc v intervjuju septembra 1993 najve čji problem, ki je zaviral potek privatizacije, videla v tem, “da se stal- no pojavljajo želje, da bi zakon spet popravljali, kar pa zaviralno vpliva na izvajanje privatizacije”. 417 Ob omenjenih privatizacijskih predlogih so se poja- vljali tudi drugi, ki pa niso bili resno vzeti oziroma sploh niso bili predmet vladnega odlo čanja. Še pred odlo čitvi- jo, kakšno privatizacijo izbrati, se je oglasil Aleksander Bajt . Predlagal je vzpostavitev takšnega sistema, po ka- terem bi na trgu tekmovala najrazli čnejša podjetja – od državnih, zasebnih, delni čarskih in samoupravnih. Trg bi tudi pokazal, kakšna podjetja bi najbolje uspevala. Ta predlog je seveda priletel na gluha ušesa. 418 Glede privatizacije je bilo Bajtovo mnenje jasno. “Slovenska ekonomska politika se je zapletla v mu čne procese vsi- ljene privatizacije in denacionalizacije,” je menil sep- tembra 1991. Trdil je, da “oblika lastnine za proizvodnjo sploh ni najpomembnejša, saj je mogo če proizvajati tudi brez zasebne lastnine” in da bi bilo neprimerno kori- 416 Mencinger , Za časnost samostojnosti?, str. 303–312. 417 Agens, št. 1, september 1993, str. 2. 418 Nežmah , Doba sindikatov. 200 stneje, da bi se, namesto da so se iz črpavala z lastni- njenjem, “družbena podjetja popolnoma osamosvojila in da se jih prepusti samim sebi, delavcem in mene- džerjem”. “ Če bodo potrebovala lastnike, jih bodo že do- bila, menedžerje pa nagnala, če ne bodo sposobni. To bi spodbudilo privzgojo podjetniških in upravljavskih sposobnosti. Nasprotno pa bi nameravano podržavlje- nje podjetij potisnilo menedžerstvo in s tem u činkovi- tost globoko pod zdajšnjo raven,” je še menil Bajt , ki se je tudi spraševal, “ če naj dosedanji dolgoletni sistem prerazdeljevanja zdaj razširimo še na kapital”. Če bi se to zgodilo, bi po preprodaji “dobili kve čjemu finan čne kapitaliste, špekulante, ne pa podjetnikov; prav te pa najbolj potrebujemo”. 419 S problemom privatizacije podjetij se je resno ukvarjal tudi ekonomist Ivan Ribnikar . Zagovarjal je te- zo, naj država ne razdeli premoženja, saj lahko prihran- ke in naložbe pove čata le var čevanje in ustvarjanje nove vrednosti. 420 Ribnikarjev predlog si je prizadeval pred- vsem za zagotovitev ve čanja lastniškega kapitala podje- tij, zagotovitev nastajanja trga kapitala in za zagotovi- tev dovolj hitrega prevzema nadzora v podjetjih s strani pravih lastnikov. Novi lastnik družbenega premoženja ne bi smel biti nevaren za prevzem kontrole v podjetju, podoben bi moral biti lastnikom podjetij, ki jih poznajo tržna gospodarstva, moral bi se zavedati, da družbena lastnina pripada vsem državljanom, ter upoštevati naro- dnogospodarske cilje. 421 Takšnega lastnika je Ribnikar videl v pokojninskem skladu. Po njegovem mnenju bi se torej družbeno premoženje moralo prenesti na pokoj- ninski sklad, ki bi na dolgi rok zagotavljal stabilnost po- kojninskega sistema. Sprejeti ZLPP se je zelo razlikoval od Ribnikarjevega predloga. Na Kapitalski sklad pokoj- ninskega in invalidskega zavarovanja se je preneslo le 10 odstotkov družbenega premoženja (Ribnikar je pre- dlagal, da bi se nanj preneslo vse premoženje) in velik del premoženja se je prek lastniških certifikatov razdelil 419 Popit , Prof. Aleksander Bajt o slovenski gospodarski politiki (2), str. 2. 420 Mekina , Rojstvo podalpskih oligarhov. 421 Ribnikar , Družbena lastnina in narobe poskusi njene odprave: od leta 1989 do dandanes, str. 877–890. 201 PRIVATIZACIJA GOSPODARSTVA IN SLOVENSKO PODJETNIŠTVO V NOVI PREOBLEKI med državljane, čemur je Ribnikar prav tako naspro- toval. Ribnikar se je oglasil s predlogom tudi ob koncu procesa lastninskega preoblikovanja, ko sta se pokazala dva problema. Pooblaš čene investicijske družbe (PID-i), v katere je bilo vloženih najve č certifikatov, niso mogle le-teh zamenjati za realno premoženje. Nastal je tako imenovani problem investicijske vrzeli oziroma luknje. Na drugi strani pa je reforma pokojninskega sistema postajala vse nujnejša. Ribnikar je skušal povezati re- ševanje obeh problemov. Predlagal je, da se premoženje v rokah PID-ov prenese na novoustanovljeni pokojnin- ski sklad, ki bi bil del drugega pokojninskega stebra. Lastniki prenesenega premoženja (delni čarji PID-ov) pa bi bili po dolo čenem obdobju upravi čeni do prejema- nja pokojninske rente. Država bi nato pokojninskemu skladu namenila dodatno premoženje, ki bi ustrezalo vrednosti še nezamenjanih certifikatov. Pozneje bi usta- novili drug pokojninski sklad, ki bi bil namenjen zbira- nju premij dodatnega zavarovanja, na podlagi katerih bi si zavarovanci pridobili pravico do dodatne pokojnine. V nasprotju s prvim skladom ta ne bi imel za četnega premoženja, temve č bi rasel samo na podlagi teko čih vplačil zavarovancev. 422 Če sklenemo, lahko re čemo, da je privatizacijski predlog Ribnikarja v za četku devetde- setih let naletel na gluha ušesa. Predlog, po katerem ljudske množice ne bi v roke dobile ni č otipljivega, de- jansko ne politiki ne širši javnosti ni bil po volji. Drug predlog ob koncu lastninjenja je bil le delno upoštevan v Zakonu o prvem pokojninskem skladu Republike Slo- venije in preoblikovanju pooblaš čenih investicijskih družb. 423 Najve čji odmik od Ribnikarjevega predloga je predstavljalo podro čje prenosa premoženja iz PID-ov na Prvi pokojninski sklad. Ribnikar je predlagal, da se nanj prenese vse ali vsaj ve čino premoženja, tako realnega kot tudi certifikate, vendar je bila z zakonom dana le možnost prenosa certifikatov. S tem se je seveda krepko zmanjšalo premoženje sklada. 422 Ribnikar , Drugi (in tretji) steber pokojninskega sistema in trg kapitala, str. 49– 51. 423 UL RS, 50/1999. 202 Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP) je Skupš čina Republike Slovenije sprejela šele 11. no- vembra 1992 po ve č kot dvoletnem usklajevanju in po številnih razpravah na strokovnih, politi čnih, teoreti č- nih ter drugih ravneh. 424 Bil je kompromis med razli čni- mi strokovnimi koncepti in politi čnimi interesi, sprejet pa je bil na podlagi dopolnjenega zakonskega predloga posebne komisije treh poslancev, Janka Deželaka , Emi- la Milana Pintarja in Mileta Šetinca , ki so imeli za nalogo izdelati kompromisni predlog med razli čnimi politi čnimi interesi na ekonomsko in socialno čim bolj sprejemljiv na čin. 425 Zakon je dolo čal tri osnovne postopke: podrža- vljenje (kmetijska zemljiš ča in gozdovi, ki so jih upora- bljala družbena podjetja), restitucijo oziroma povrnitev v prvotno stanje in privatizacijo. Restitucija se je lahko uresni čevala na tri na čine, in sicer v naravi, z odškodni- no prek Odškodninskega sklada in v obliki kapitalskih deležev v podjetjih. Zakon je predvidel, da so se zahtevki za vra čanje premoženja, ki so jih oškodovanci vložili pri ob činskih upravnih enotah, reševali posami č. 426 ZLPP je prav tako dolo čal, kolikšen delež družbenega premože- nja oziroma kapitala morajo podjetja prenesti na kakšen sklad, državljanom pa je po starostnem klju ču dodelil 424 Bohinc , Ureditev privatizacije po veljavni slovenski zakonodaji. V: Bohinc , Milko- vi č (ur.), Privatizacija na Slovenskem 1990–1992, str. 7. 425 Žnidarši č Kranjc, Privatizacija ali zakonita kraja, str. 33. 426 Gregorec (ur.), OECD Gospodarski pregledi 1996–1997: Slovenija, str. 91–92. ZLPP kot rezultat kompromisa med razli čnimi strokovnimi koncepti in politi čnimi interesi 203 PRIVATIZACIJA GOSPODARSTVA IN SLOVENSKO PODJETNIŠTVO V NOVI PREOBLEKI tako imenovane lastninske certifikate, ki so bili poimen- ski in neprenosljivi in so jih lahko zamenjali za delnice lastninjenih podjetij. 427 Sprejeti zakon je imel namero čim bolj uspešno izboljšati tisto, kar je bilo v prvih dveh predlogih najbolj kritizirano. Tako si je prizadeval, da bi prepre čeval “divje privatizacije” s strani menedžerjev podjetij in čezmerno državno lastništvo, kar bi državi lahko uspelo prek privatizacijskega ali prek državnih investicijskih skladov. Ve čjo vlogo v privatizacijskem procesu je dajal zaposlenim in drugim državljanom. 428 Navedeni zakon je bil pravzaprav logi čno nadaljevanje že leta 1988 za čete gospodarske reforme, ki jo je pripra- vila “Mikuli ćeva komisija”. Takrat sicer še ni bilo jasno, da ne gre za eno od klasi čnih reform socialisti čnega go- spodarstva, s katero naj bi pove čali njegovo u činkovi- tost, ne da bi spremenili njegovo socialisti čnost. Šele ko so reformatorji “za čeli govoriti o trgu kapitala in dela ter o titularju družbene lastnine, je postalo o čitno, da gre za veliko ve č”. 429 Glavni cilj ZLPP je bil spremeniti vsa podjetja v družbeni lasti v podjetja z dobro defini- ranimi lastninskimi pravicami v obliki delniških družb in družb z omejeno odgovornostjo. Zakon je združeval elemente dveh razli čnih pristopov: – decentraliziran pristop, pri katerem ve čina pobud in odlo čitev prihaja iz podjetij, – množi čna (masovna) privatizacija dela delnic podje- tij, tako da se jih razdeli državljanom v zameno za certifikate. Prvi pogoj za lastninsko preoblikovanje podjetja je bila priprava otvoritvene bilance obstoje čega družbene- ga podjetja in nato dolo čitev nominalne vrednosti delnic ter njihovega števila obenem s prilagoditvijo prejšnje- ga knjigovodstva sodobnim mednarodnim standardom. Program, ki ga je predložilo podjetje, je moral vsebovati še na črta organizacijskega in finan čnega prestrukturi- ranja pred privatizacijo, izbrane metode ali kombinacije preoblikovanja ter predlagane privatizacijske metode. 427 Čepi č , Privatizacija gospodarstva. Čepi č et al. (ur.), Slovenska novejša zgodovina 2, str. 1304–1306. 428 Štiblar , Privatization in Slovenia. V: Marjan Senjur (ur.), Slovenia – A Small Co- untry in the Global Economy, str. 181–191. 429 Žnidarši č Kranjc, Privatizacija ali zakonita kraja, str. 9. 204 ZLPP je predvidel sedem metod, ki so bile kombinacija brezpla čne razdelitve in komercialnih privatizacijskih metod: 1. Brezpla čen prenos delnic na sklade: – 10 odstotkov navadnih delnic je bilo prenesenih na Slovenski odškodninski sklad – 10 odstotkov jih je bilo prenesenih na Kapitalski sklad pokojninskega in invalidskega zavarovanja – 20 odstotkov jih je bilo prenesenih na Sklad za razvoj za poznejšo prodajo investicijskim druž- bam (Pid-om) v zameno za lastniške certifikate 2. Interna razdelitev 3. Notranji odkup 4. Prodaja delnic podjetja (javna prodaja delnic, javno zbiranje ponudb, javna dražba) 5. Prodaja vseh sredstev s prenehanjem podjetja 6. Ve čanje kapitala podjetja 7. Prenos preostalih delnic na Sklad za razvoj. 430 Če poenostavimo, je torej osnovni model privatizaci- je po ZLPP predvidel sistem “20% + 20% + 20% + 40%”, kar je pomenilo, da se je 20 odstotkov delnic preneslo na paradržavna pokojninski in odškodninski sklad, 20 odstotkov na pooblaš čene investicijske družbe ali PID- -e (slednje so morale biti v zasebni lasti 431 ), ki so same zbrale lastniške certifikate od državljanov, 20 odstotkov se je pod ugodnimi pogoji zamenjalo za lastniške certifi- kate notranjih lastnikov (menedžerjev, zaposlenih in bi- vših zaposlenih), 40 odstotkov pa se je lahko alternativ- no namenilo za odkup s strani notranjih lastnikov pod ugodnimi pogoji, za zamenjavo z lastniškimi certifikati državljanom prek javnih prodaj delnic, za zamenjavo z lastniškimi certifikati, zbranimi v PID-ih ali za odkup s strani strateških partnerjev. 432 Pred samim za četkom lastninjenja je bilo treba oceniti vrednost vsakega pod- jetja. To so opravljali cenilci, ki so delovali v okviru po- sebne komisije za ocenjevanje. “Naši komisiji ve čkrat o čitajo premalo liberalnosti, vendar dejstvo je, da gre pri 430 Poro čilo o lastninskem preoblikovanju podjetij, str. 14–27. 431 Gregorec (ur.), OECD Gospodarski pregledi 1996–1997: Slovenija, str. 92. 432 Simoneti et al., Spremembe v strukturi in koncentraciji lastništva ter poslovanje podjetij po razdelitveni privatizaciji v Sloveniji v razdobju 1995–99, str. 6. 205 PRIVATIZACIJA GOSPODARSTVA IN SLOVENSKO PODJETNIŠTVO V NOVI PREOBLEKI ocenjevanju podjetij za ogromne vsote denarja, za milijo- ne mark. Zato morajo biti vrednotenja ustrezna, kar po- meni, da je odgovornost cenilca velika. Naša komisija se želi prepri čati, če cenilec svoje delo res dobro obvlada, to pa zato, da podjetja ne bi bila oškodovana zaradi njego- vega neznanja,” je dejal Dušan Mramor , član komisije za podeljevanje licenc cenilcem, ki so ocenjevali vrednost podjetij v procesu lastninskega preoblikovanja. 433 Glavne državne in druge pravne osebe, vklju čene v privatizacijski proces, so bile Agencija Republike Slo- venije za prestrukturiranje in privatizacijo, Sklad Re- publike Slovenije za razvoj (pozneje Slovenska razvojna družba – SRD), Slovenski odškodninski sklad, Kapital- ski sklad pokojninskega in invalidskega zavarovanja, Sklad kmetijskih zemljiš č in gozdov Republike Sloveni- je, PID-i, Ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj, Agencija Republike Slovenije za revidiranje lastninske- ga preoblikovanja podjetij, Agencija za trg vrednostnih papirjev, Klirinško–depotna družba (KDD) ter Ljubljan- ska borza. 434 ZLPP ni veljal za vsa podjetja. Ni se upo- rabljal za podjetja, ki so opravljala dejavnost posebnega družbenega pomena oziroma gospodarske javne službe, za podjetja, ki so opravljala dejavnost prirejanja iger na srečo, za banke in zavarovalnice, za podjetja, ki so se la- stninila po zakonu o zadrugah ali po zakonu o gozdovih, in za podjetja v ste čajnem postopku od pravnomo čnosti sklepa o za četku postopka. Če je posebni zakon tako določil, se je ZLPP uporabljal tudi za našteta podjetja. 435 Za podjetja in ustanove, ki se niso lastninila po ZLPP, so veljali naslednji zakoni: Zakon o gospodarskih javnih službah, 436 Zakon o zadrugah, 437 Zakon o gozdovih, 438 Zakon o uresni čevanju javnega interesa na podro čju kulture, 439 Zakon o veterinarstvu, 440 Zakon o Skladu kmetijskih zemljiš č in gozdov Republike Slovenije, 441 Za- 433 Jakomin , Intervju z Dušanom Mramorom , str. 2–3. 434 Poro čilo o lastninskem preoblikovanju podjetij, str. 14–27. 435 Lastninsko preoblikovanje slovenskih podjetij, str. 22–27. 436 UL RS, 32/1993. 437 UL RS, 13/1992. 438 UL RS, 30/1993. 439 UL RS, 75/1994. 440 UL RS, 82/1994. 441 UL RS, 10/1993. 206 kon o lastninskem preoblikovanju podjetij (z družbenim kapitalom), ki opravljajo turisti čno dejavnost in katerih nepremičnine se nahajajo na obmo čju Triglavskega na- rodnega parka, 442 Zakon o lastninjenju spomenikov in znamenitosti v družbeni lastnini, 443 Denacionalizacija v postopkih lastninskega preoblikovanja podjetij (Zakon o denacionalizaciji 444 ) ter Lastninsko preoblikovanje prav- nih oseb z družbenim kapitalom, ki prirejajo posebne igre na sre čo. 445 Iz grafa 7 je razvidno, da je bilo prakti čno upora- bljenih pet metod lastninskega preoblikovanja, kajti le eno podjetje se je odlo čilo za metodo prodaje vseh sred- stev, pa še to tega ni izvedlo. Število vseh podjetij je bilo 1371 in ta so se najpogosteje odlo čala za prenos delnic 442 UL RS, 24/1996. 443 UL RS, 16/1996. 444 UL RS, 27/1991. 445 UL RS, 40/1997. Število podjetij, ki so uporabila posamezno metodo lastninskega preoblikovanja Vir: Lastninsko preoblikovanje slovenskih podjetij, str. 138. 0 200 400 600 800 1000 1200 1400 1324 1324 1253 175 1 33 168 Število podje j Število podjetij, ki so uporabila posamezno metodo lastninskega preoblikovanja 207 PRIVATIZACIJA GOSPODARSTVA IN SLOVENSKO PODJETNIŠTVO V NOVI PREOBLEKI na sklade, interno razdelitev in notranji odkup. Prenos delnic na sklade je bila obvezna metoda zakona o ZLPP, vendar približno 3 odstotki podjetij niso prenesli svo- jih delnic na sklade, ker so izkoristili kupnino name- sto delnic. Nekaj podjetij se je lastninilo po Zakonu o zadrugah, 446 pri čemer prav tako niso imela obveznega prenosa delnic na sklade in so jih prenesla le v primeru, ko niso izkoristila lastninjenja 40-odstotnega kapitala z javno prodajo delnic. Metodi interne razdelitve in no- tranjega odkupa sta bili uporabljeni pri ve čini podjetij. Metodo interne razdelitve je uporabilo 96,57 odstotka podjetij, metodo notranjega odkupa pa 91,39 odstotka podjetij. Ti dve metodi sta bili najpogosteje izbrani zato, ker so upravi čenci interne razdelitve in notranjega od- kupa delnice lahko kupili s 50-odstotnim popustom in so se s tem hkrati izognili vstopu zunanjih lastnikov. 447 ZLPP je torej združeval odpla čno privatizacijo z brezpla čno razdelitvijo dela družbenega kapitala delav- cem in slovenskim državljanom. Junija 1993 pa je Dr- 446 UL RS, 13/1992. 447 Lastninsko preoblikovanje slovenskih podjetij, str. 88/138. Razdelitev družbenega kapitala po metodah lastninskega preoblikovanja (v %) Vir: Žnidarši č Kranjc, Investicijski skladi v Sloveniji – (ne)uspeh in za koga, str. 46. 0 5 10 15 20 25 6 25 18 13 19 99 Razdelitev dru benega kapitala po metodah lastninskega preoblikovanja (v %) % 208 žavni zbor sprejel Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij. 448 Ta je prvotni koncept prevesil v prid tako imenovane “preraz- poreditvene” privatizacije, odpla čna privatizacija, ki je bila dotlej v ospredju, pa se je morala umakniti v ozadje. Spremembe so prinesle vrsto olajšav in ugodnosti pri notranjem odkupu, s čimer naj bi zaposlenim delavcem omogo čili ve čjo udeležbo v lastništvu. Podjetju je bilo omogo čeno, da dolo či vrednost družbenega kapitala z izbiro najugodnejše cenitve. Prvotne dolo čbe so dopu- ščale le izbiro med vrednostmi po otvoritveni bilanci in vrednostmi po metodi neto vrednosti sredstev, pri kateri bi sodelovali pooblaš čeni ocenjevalci. 449 V Sloveniji je bila torej izvedena tako imenovana razdelitvena privatizacija. Ta je obsegala interne razde- litve in odkupe zaposlenih ter obvezne prenose na skla- de. Zagovorniki razdelitvene privatizacije so trdili, da sta njeni glavni prednosti za države na prehodu hitrost prenosa velikega dela gospodarstva na zasebni sektor in oživljanje trga kapitala. Razdelitvena privatizacija je v Sloveniji zajela neposredno velik del nefinan čnega sek- torja, posredno je vplivala na skoraj celotno gospodar- stvo. Privatizacija je bila na čeloma sicer decentralizira- na na straneh ponudbe in povpraševanja, a v resnici je bila možnost odlo čanja omejena na obeh straneh. Pri na čeloma samostojni pripravi privatizacijskih na črtov so bila podjetja precej omejena z zakonskimi dolo čili, od njihovih na črtov pa so bile odvisne priložnosti za vlaga- nje certifikatov, čeprav je bil po zakonu sicer možen cel spekter privatizacijskih opcij, je je bilo od ve č kot 1300 podjetij, ki so bila neposredno vklju čena v razdelitveno privatizacijo, izjemno malo uvrš čenih na borzo. Šlo je le za najve čja in najbolje poslujo ča podjetja, za katera je bilo zna čilno, da so izvedla javno ponudbo delnic za certifikate. Vpisi certifikatov za delnice teh podjetij so bili preseženi v vseh primerih, v nekaterih za ve čkrat. Ve čina državljanov je vložila svoje certifikate v interni privatizaciji podjetij kot zaposleni in bivši zaposleni ter 448 UL RS, 31/1993. 449 Prin či č , Tovarna vijakov Plamen Kropa: od konca druge svetovne vojne do ste čaja in novega za četka (1945–1997), str. 158. 209 PRIVATIZACIJA GOSPODARSTVA IN SLOVENSKO PODJETNIŠTVO V NOVI PREOBLEKI v privatizacijske sklade, ki so bili uvrš čeni na borzi. Far- macevtsko podjetje Lek se je prvo v Sloveniji odlo čilo za privatizacijsko kombinacijo, v katero je vklju čilo tu- di javno prodajo delnic. Direktor Leka Metod Dragonja je februarja 1994 dejal: “Ocenjujemo, da bo razpršeno lastništvo na položaj Leka v prihodnje vplivalo bolj ugo- dno, kot če bi bilo to lastništvo v ve čji meri državno”. 450 Na izbor, kako se bo izvedla privatizacija, je v praksi odločilno vplivalo zakonsko na čelo avtonomnosti, ki je menedžerjem in zaposlenim v podjetjih dajalo pravico, da sami izberejo kombinacijo metod privatizacije. Prva zna čilnost tega izbora je bila, da se podjetja v okviru privatizacije po ZLPP prakti čno niso odločala za prodajo delnic strateškim partnerjem. To je tudi ena od osnov- nih zna čilnosti slovenske razdelitvene privatizacije v pri- merjavi s primerljivimi državami na prehodu. Slovenska razdelitvena privatizacija namre č ni neposredno omo- go čila vstopa strateških lastnikov in še posebej ne tujih strateških lastnikov v podjetja, ki so bila predmet priva- tizacije. To se je zgodilo samo pri nekaj deset podjetjih. Druga zna čilnost izbora v okviru razdelitvenega modela privatizacije pa je bila, da so menedžerji in zaposleni praviloma izkoristili svojo predkupno pravico za 40 od- stotkov delnic pod ugodnimi pogoji do zgornje meje, ki jo je dopuš čala njihova finan čna sposobnost. V Sloveniji se je razdelitvena privatizacija v vseh podjetjih izvajala kot kombinacija notranje, zunanje in v nekaterih pod- jetjih javne privatizacije. Zunanja in javna privatizacija sta poleg notranje privatizacije dobili pomen predvsem v večjih in kapitalno intenzivnejših podjetjih. Pri zunanji privatizaciji je šlo za razdelitev prek skladov, pri javni pa za javno ponudbo delnic državljanom za certifikate. Glede na delež od teh treh oblik razdelitve v podjetju so se v Sloveniji izoblikovale tri tipi čne skupine podjetij: – javna podjetja (kotirala so na borzi, saj je bila raz- delitev notranjim lastnikom in skladom kombinira- na tudi z javno razdelitvijo; takšnih podjetij je bilo le približno 100), – notranja nejavna podjetja (niso kotirala na borzi; notranji lastniki so si pridobili ve činski delež), 450 Čeh , Intervju z Metodom Dragonjo , str. 2–3. 210 – zunanja nejavna podjetja (niso kotirala na borzi; notranji lastniki niso pridobili ve činskega deleža). 451 Kljub dolgotrajnemu sprejemanju ZLPP pa je tudi po sprejetju slednji imel pomanjkljivosti. Anica Popovi č je v enem izmed svojih člankov, ki so se nanašali na ZLPP, citirala Mirana Mihel či ča , ki je bil, podobno kot mnogi drugi, zelo kriti čen do dolgotrajnega sprejema- nja ZLPP. Mihel či č je zapisal: “Medtem ko so številni modrovali o mogo čih poteh lastninske preobrazbe, so drugi udejanjali spoznanje o povezanosti delitve z la- stninjenjem oziroma lastninjenja z delitvijo in si razdeli- li (s preusmeritvijo iz ustvarjalnega v porabniški sektor) nemajhen kos družbenega bogastva”. 452 Veliko zapletov v praksi je bilo povezanih z zakon- sko ureditvijo, ki je glede na roke iz 20. člena ZLPP od 1. januarja 1995 naprej urejala postopke lastninskega preoblikovanja. 453 Eno od težav so vsekakor predstavlja- li povsem zgrešeni zakonski roki, zapisani v ZLPP, ki so med drugim sprožili ponovno nepotrebno “legalizacijo” “divjega lastninjenja” po 1. januarju 1993. Eno od te- žav je predstavljal tudi neenoten informacijski sistem, kar je samo po sebi pove čevalo netransparentnost in avtonomnost delovanja posameznih institucij namesto njihove boljše vsebinske in časovne koordinacije. 454 Družbeni pravobranilec Republike Slovenije je mo- ral v sodelovanju z Agencijo Republike Slovenije za pre- strukturiranje in privatizacijo leta 1997 pripraviti poro- čilo za Komisijo za nadzor lastninskega preoblikovanja in privatizacije Državnega zbora Republike Slovenije (v prvem sklicu državnega zbora se je imenovala Komisi- ja za spremljanje in nadzor lastninskega preoblikova- nja družbene lastnine, obema pa je predsedoval Izidor Rejc ), v katerem so prav tako zapisali, da so veliko ne- jasnosti prinesla predvidevanja zakonodajalca, ki je re- vizije omejil le na triletno obdobje od 1990 do 1992 ob predpostavki, da bodo revizijski postopki predhodnega 451 Simoneti et al., Spremembe v strukturi in koncentraciji lastništva ter poslovanje podjetij po razdelitveni privatizaciji v Sloveniji v razdobju 1995–99, str. 5–10. 452 Popovič , Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij, str. 85. 453 ARS, AS 1272 (Družbeni pravobranilec RS), šk. 412, R 3/2000 R (Poro čilo po sklepu Rej čeve komisije). 454 ARS, AS 1272, šk. 412, R 3/2000 R (Poro čilo po sklepu Rej čeve komisije). 211 PRIVATIZACIJA GOSPODARSTVA IN SLOVENSKO PODJETNIŠTVO V NOVI PREOBLEKI lastninjenja končani do konca leta 1994. Revidiranje po 1. januarju 1993 zakonsko ni bilo dopuš čeno, kar je ne- kako spodbudilo drugi val “divjeprivatizacijskih” tran- sakcij in kopico problemov glede na zakonsko ureditev priprave otvoritvenih bilanc na dan 1. januarja 1993. 455 Kasnejša uvedba tako imenovane “druge revizije”, prak- ti čno šele sredi leta 1996, je v primerih, ko lastninsko preoblikovanje še ni bilo kon čano, pripeljala do postop- kov, ko so se vsa oškodovanja poskušala odpraviti pred kon čanim lastninjenjem, zlasti v primerih, ko so se le nadaljevala oškodovanja, ugotovljena s prvo revizijo. 456 Družbeni pravobranilec Republike Slovenije je v obdo- bju od 1. julija 1993 do 31. marca 2001 prejel 1151 revizijskih poro čil in na podlagi 293 oziroma 323 revizij- skih poro čil vložil tožbo (razlog za dva razli čna podatka je v dejstvu, da je bila lahko na posamezno revizijsko poro čilo vložena ena ali ve č tožb, lahko pa je na ve č revi- zijskih poro čil bila vložena le ena tožba). 457 V obdobju od 31. marca 2001 do 30. junija 2004 je prejel še dodatnih 97 revizijskih poro čil. 458 ZLPP je bil tako med strokovnjaki kot v lai čni jav- nosti razli čno sprejet. Aleksander Bajt je menil, da je bil uzakonjeni sistem lastninjenja protiustaven. Zakon je med drugim dolo čal, katere okoliš čine upravičujejo do “zasebljanja”, katere pa “zasebljanje” prepre čujejo. Prav osebne okoliš čine ljudi, ki bi jih po ustavi moral izlo čiti, je zakon spremenil v temeljne kriterije lastninje- nja. Razen tega je zakonodajalec sprejemal pravila, ki so nasprotovala že uveljavljenim, s tem pa je ustvaril no- tranje protisloven sistem. Med drugim je prišlo tudi do divjega lastninjenja, in to zaradi nepremišljene uvedbe nedomišljenega sistema lastninjenja, kar pomeni, da ga je povzro čil zakonodajalec. 459 Malo po sprejetju ZLPP se je do slednjega, gledano iz današnje perspektive, v pravem vizionarskem stilu 455 ARS, AS 1272, šk. 412, R 3/2000 R (Poro čilo po sklepu Rej čeve komisije). 456 ARS, AS 1272, šk. 412, R 3/2000 R (Poro čilo po sklepu Rej čeve komisije). 457 ARS, AS 1272, šk. 417, R 1/01R (Aktivnosti DP RS v zvezi z revizijskimi poro čili 1. 7. 1993–31.3.2001). 458 ARS, AS 1272, šk. 425, R 1/04R (Pregled aktivnosti DP RS od 1.1.2004 do 30. 6. 2004 in od 1.7. 2004 do 31. 12. 2004). 459 Bajt , Protiustavnost uzakonjenega sistema lastninjenja, str. 19–38. 212 opredelil tudi ekonomist Jože Damijan , ki je decembra 1992 zapisal: “Vendar pa je po sprejetju zakona o la- stninskem preoblikovanju podjetij, na katerega smo vsi že najmanj dve leti nestrpno čakali, vse bolj dvomljivo, da bo tujemu kapitalu sploh uspelo prodreti v Slovenijo. Kajti zakon daje o čitno prednost slovenskim investitor- jem, pa še tukaj predvsem zaposlenim v podjetjih, ki že s samo privatizacijo pridobijo lastniške certifikate... Vendar, da ne bo pomote, čeprav zakon govori o tem, da zaposleni delavci odkupijo delež, je izjemno dvomljivo, da bodo podjetje odkupili delavci, saj bodo ti zaradi mi- zernih pla č svoje lastniške certifikate čim prej zamenjali v likvidnostne finan čne oblike. Vse skupaj seveda ob določenem tudi do 50-odstotnem popustu. Dokaj jasno se že tudi dozdeva, kdo bo te certifikate odkupil – pred- vsem seveda sedanja menedžerska struktura, ki edina, zahvaljujoč prefinjenim finan čnim mahinacijam v pre- teklosti, lahko zbere toliko denarja, da odkupi ve činski delež v podjetju, in ga upravlja.” Po Damijanovem mne- nju je bilo tudi “idiotsko” govoriti o kakršnikoli socialni pravičnosti, ko je šlo za lastninske odnose, in je bilo prav, da so odli čni menedžerji dobili lastniški nadzor v podjetjih. “Prav tako je neumno pri čakovati, da se bo tuji kapital pripravljen podati v Slovenijo, ko pa so naj- boljša podjetja že v naprej rezervirana za sedanje mene- džerje,” je še zapisal. 460 460 Damijan , Slovenska privatizacijska burka, str. 14–15. 213 PRIVATIZACIJA GOSPODARSTVA IN SLOVENSKO PODJETNIŠTVO V NOVI PREOBLEKI Po zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (razen javnih podjetij, podjetij z gozdovi, zadrug, bank, zavarovalnic, igralnic in podjetij v ste čaju) je bilo okto- bra 1993 izdanih prebivalstvu za 567 milijard sloven- skih tolarjev brezpla čnih lastninskih certifikatov. Ti so potekli julija 1997, neizkoriš čenih pa je ostalo 67 mili- jard slovenskih tolarjev. V prvi polovici leta 1993 so pri Službi družbenega knjigovodstva (SDK) odprli 2.000.900 certifikatnih ra čunov za vse državljane Slovenije. 461 Po ZLPP se je najprej predvidevalo, da bi se lastniški cer- tifikati razdelili glede na delovno dobo. To je bilo leta 1993 v Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij spremenjeno in lastniški certifikati so se razdelili med prebivalstvo po starostnem klju ču, in sicer glede na njihovo starost na dan 5. 12. 1992 v naslednji nominalni vrednosti: – v višini 100.000 SIT osebam v starosti do dopolnje- nega 18. leta, – v višini 200.000 SIT osebam v starosti od dopolnje- nega 18. leta do dopolnjenega 23. leta, – v višini 250.000 SIT osebam v starosti od dopolnje- nega 23. leta do dopolnjenega 28. leta, – v višini 300.000 SIT osebam v starosti od dopolnje- nega 28. leta do dopolnjenega 38. leta, – v višini 350.000 SIT osebam v starosti od dopolnje- nega 38. leta do dopolnjenega 48. leta, 461 Poro čilo o lastninskem preoblikovanju podjetij, str. 14. Lastniški certifikati in PIDI 214 – v višini 400.000 SIT osebam v starosti od dopolnje- nega 48. leta dalje. 462 Državljani so tako dobili neprenosljive lastniške certifikate, ki so jih lahko zamenjali za delnice. Neka- terim je uspelo vložiti v uspešna podjetja, ve čji del pa jih je kon čal v tako imenovanih investicijskih družbah brez ve čjih vrednosti. Višina vrednosti certifikata je bila določena po starostnih kategorijah. 463 Zaradi razli čnih oblik oškodovanja družbene lastnine se je celotno druž- beno premoženje zmanjšalo in ena od posledic je bila, da je bila vrednost tistih certifikatov, ki so bili vloženi, manjša, poleg tega pa dolo čen odstotek certifikatov ni bilo mogo če kam vložiti, ker je lastnine zmanjkalo. 464 58 odstotkov lastniških certifikatov je bilo vloženih v pooblaš čene investicijske družbe, 32 odstotkov je bilo plasiranih v podjetja, nekaj jih je ostalo neporabljenih. Zaradi vezave nakupov nekaterih delnic podjetij na za- poslitev v tem podjetju so bile možnosti za nakup del- nic podjetij omejene. Tudi možnost uporabe certifikatov v javnih prodajah podjetij je bila omejena zaradi pre- majhnega števila podjetij. Ve čji del certifikatov se je za- to porabil za nakup delnic pooblaš čenih investicijskih družb. 465 Poraba izdanih lastniških certifikatov po vrsti porabe Investirano v: Milijarde SIT % Pooblaš čene investicijske družbe 329 58 Podjetja 181 32 Neporabljeni certifikati 57 10 Skupaj izdanih certifikatov 567 100 Vir: Berdnik , Prihaja leto koncentracije, str. 11–12. O certifikatih in njihovi vrednosti je bilo ves čas ve- liko govora. Nekateri so menili, da gre le za ni čvreden papir, drugi se s tem niso strinjali. Eden takšnih je bil takratni državni sekretar na Ministrstvu za ekonomske 462 Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij – 18. člen. ULRS, 31/1993. 463 Repe , Ne ćak, Oris sodobne ob če in slovenske zgodovine. 464 Aplenc , Prodaja Slovenije, str. 160. 465 Berdnik , Prihaja leto koncentracije, str. 11–12. 215 PRIVATIZACIJA GOSPODARSTVA IN SLOVENSKO PODJETNIŠTVO V NOVI PREOBLEKI odnose in razvoj Anton Rop , ki je v vezi s certifikati de- jal: “Glede na to, da šele za čenjamo z intenzivno kam- panjo v zvezi z lastninskimi certifikati, je zelo dobro, da pri čakovanja ljudi niso preve č visoka in da imajo do njih realen in trezen odnos. Ljudem je treba povedati, da certifikati dolo čeno vrednost imajo, da pa se bo šele čez čas pokazala njihova realna vrednost oziroma tržna vrednost delnic, ki bodo kotirale na borzi.” 466 Zelo zanimivo je zgodbo o lastniških certifikatih opisal Franc Zagožen , poslanec že v prvem Državnem zboru Republike Slovenije leta 1992, ki je dejal, da so v tistem času tako ekonomisti kot politiki ljudem do- povedovali, da lastniški certifikati oziroma delnice, ki so jih imeli, niso ni č vredne, in posledica tega je bila, da so ljudje le-te veselo prodajali (Dimitrij Rupel jih je na primer prodal Rde čemu križu 467 ). To pa so seveda izkoristili tisti, ki so se zavedali, da so lastniški certifi- kati oziroma delnice imeli svojo vrednost. Po Zagožnu je stvar bila takšna, “ali nam gre gospodarstvo k vragu, ali pa bodo vrednosti tistih delnic naraš čale”. 468 Še preden so se certifikati sploh za čeli deliti, je nji- hovo vlogo Anton Rop opisal z naslednjimi besedami: “Tisti, ki govorijo, da so certifikati metanje peska v o či državljanov, se isto časno zavzemajo za spremembo za- kona o državljanstvu, za referendum v zvezi s tem in za preprečitev izdaje lastninskih certifikatov, zato da jih ne bi dobili državljani iz drugih republik. Menijo, da bi to pomenilo nepravi čno razdelitev slovenskega premo- ženja. Ne vem, zakaj se potem tako “sekirajo”, če mi- slijo, da nimajo nobene vrednosti. Mislim, da se ne bi smeli preve č ozirati na takšna mnenja, saj gre pri tem za tipi čno politizacijo. Moje stališ če je, da moramo pro- jekt izpeljati do konca in imeti do njega pozitiven odnos. Dejstvo je, da je lastninski certifikat instrument razdeli- tve družbenega kapitala, kar je vsekakor nekaj vredno. Koliko bo to dejansko vredno, bo pokazala prihodnost, ki pa je odvisna od mnogih dejavnikov.” 469 466 Jakomin , Intervju z Antonom Ropom , str. 2–3. 467 Izjava dr. Dimitrija Rupla . 468 Izjava dr. Franca Zagožna . 469 Jakomin, Intervju z Antonom Ropom , str. 2. 216 V tistem času je bilo dobro vedeti, kaj lahko ljudje s certifikati po čnejo. “Vložijo jih lahko v svoje podjetje ali v podjetja, ki bodo delnice prodajala na javnih proda- jah. Tretja možnost so skladi. Možno je tudi, da se certi- fikat ne uporabi. Za tiste, ki vanj ne verjamejo, je lahko to zanimiva varianta. V skladih ne bo neke povpre čne slovenske donosnosti, saj upamo, da ne bodo vsi enaki, ampak da bodo specializirani in vsak s svojo usmeri- tvijo,” je konec leta 1993 dejal Marko Simoneti , ki je bil do maja 1993 na čelu Agencije Republike Slovenije za privatizacijo in prestrukturiranje, nato pa je prevzel vajeti C.E.E.P.N., mednarodne organizacije s sedežem v Ljubljani, ki je združevala ministrstva Agencije za priva- tizacijo in trge. 470 Junija 1994 je agencija GRAL Marketing izvedla anketo med slovenskim prebivalstvom, v kateri so lju- di spraševali, kako so zadovoljni s potekom lastninje- nja. Rezultati so pokazali, da so ljudje v tistem času na splošno podpirali privatizacijo, saj so menili, da je prehod družbene lastnine v zasebno za hitrejši gospo- darski razvoj nujno potreben. Vendar so dvomili o pra- vilnosti izbranega na čina. Slovenski model privatizacije 470 Čeh , Intervju z Markom Simonetijem , str. 2–3. Primer časopisnega oglasa, ki nagovarja prebivalstvo k vložitvi lastniških certifikatov v PID Vir: Delo, XXXVI, št. 208, 8. 9. 1994, str. 3. 217 PRIVATIZACIJA GOSPODARSTVA IN SLOVENSKO PODJETNIŠTVO V NOVI PREOBLEKI so poznali le v obrisih oziroma so poznali le posamezne sestavine, ki pa jih niso bili sposobni povezati v celoto. Ljudje so imeli negativna stališ ča, povezana z mnenjem o nedore čenosti modela, dopuš čanjem divjega lastninje- nja, prepočasnim potekom privatizacije in prepo časnim reševanjem denacionalizacijskih postopkov. Ob čutek so imeli, da je že vse dogovorjeno vnaprej in da bodo lju- dje, ki imajo ve č informacij, pobrali “smetano”, ostali pa bodo “ogoljufani”. Na splošno so se ljudje odzivali zelo čustveno in so imeli nenehen ob čutek, da bodo ogoljufani. Odnos do certifikatov je pri ve čini ljudi bil negativen. Obravnavali so jih kot papir brez vrednosti in mnogi so jih želeli čim prej prodati. Ve čina bi jih pro- dala za polovico nominalne vrednosti, posamezniki pa tudi že samo za 10 odstotkov vrednosti. Najpogostejši razlog za to je bilo pomanjkanje denarja za vsakodnevne stvari. V ozadju je bilo pogosto prisotno tudi nepoznava- nje delovanja borze, poslovanja z delnicami in delniških družb, nekateri niso vedeli, kako priti do borznega po- srednika. Seveda so bili tudi takšni, ki so na certifikat gledali kot na naložbo in ki so pri čakovali dobi ček v ne- kaj letih. Na odlo čitev o naložbi certifikata so najmo čne- je vplivali družina in znanci. Najve č zaposlenih je dejalo, da bodo svoje certifikate vložili v svoja podjetja, vendar motiv za to ni bil dobi ček, pač pa predvsem ohranitev delovnega mesta, lojalnost, pomo č podjetju in možnost nakupa s 50-odstotnim popustom. Ljudje so zelo sla- bo poznali institucije, ki so izvajale proces lastninskega preoblikovanja, slabo je bilo tudi poznavanje delovanja privatizacijske pisarne, prav tako je prebivalstvo slabo poznalo brošuro Od certifikata do delnice. Anketa je to- rej pokazala, da so ljudje izjemno slabo poznali proces privatizacije, odnos do nje pa je bil precej skepti čen in zadržan. 471 Prebivalstvo je v ve čji meri lastniške certifikate to- rej razprodalo, misle č, da le-ti tako ali tako nimajo no- bene vrednosti. Tudi nekateri strokovnjaki in politiki so bili takšnega mnenja. Zavedati se moramo, da tisti čas ne politika in ne stroka nista vedeli, kaj se bo dejansko zgodilo in kako bodo stvari potekale. Če je ve čina certi- 471 Strniša , Slovenci o lastninjenju, str. 14. 218 fikate prodajala, so bili na drugi strani posamezniki, ki so le-te odkupovali, s tem po eni strani veliko tvegali, po drugi pa si ustvarjali bogastvo. Šlo je za posameznike, ki so predvsem prek svojih družb odkupovali certifikate. Na ta na čin so na primer uspeli Darko Horvat z Aktivo, Igor Lah z Divido, Stane Valant z Nacionalno finan čno družbo in Matjaž Gantar s Kme čko družbo. 472 “V Sloveniji, kot se zdi, ni povsem jasno, kaj od skladov pri čakujemo. Cilji so namre č za razli čne ljudi razli čni. Eden med njimi je, da vsega ne dobijo insiderji, ampak nekaj tudi outsiderji. Drugi sledi temu, da se del premoženja razdeli državljanom. Šele zdaj se je za čelo razmišljati o razliki med aktivnimi in pasivnimi lastni- ki,” je novembra 1993 o investicijskih privatizacijskih skladih, kot jih je takrat predvideval zakon o investicij- skih skladih, dejal Marko Simoneti . 473 Novembra 1993 je Roman Androjna v Agensu zapisal, da so v “razvitih zahodnih gospodarstvih investicijski skladi že dolgo ča- sa uveljavljena oblika finan čnih posrednikov, ki opra- vljajo vlogo posredovanja prihrankov v investicije”, in da imajo zaradi tega “investicijski skladi velik pomen tako za narodno gospodarstvo, za prebivalstvo in pod- jetja kot tudi pri razvoju trga kapitala in vrednostnih papirjev”. 474 Pomen investicijskih skladov, v grobem jih lahko delimo na odprte in zaprte, je predvsem naslednji: – z narodnogospodarskega vidika omogo čajo doda- tni mehanizem pretakanja kapitala od ekonomskih subjektov s finančnimi presežki k subjektom s fi- nan čnimi primanjkljaji, – za prebivalstvo pomenijo alternativo ban čnemu varčevanju, – za podjetja prodaja vrednostnih papirjev investicij- skim skladom pomeni alternativo ban čnim kredi- tom oziroma novo možnost pridobivanja dolgoro č- nih virov sredstev, – pomembno vlogo imajo pri razvoju trga kapitala in vrednostnih papirjev. 472 Kako je potekala tajkunizacija v Sloveniji? 473 Čeh, Intervju z Markom Simonetijem , str. 2. 474 Androjna , Investicijski skladi, str. 4–5. 219 PRIVATIZACIJA GOSPODARSTVA IN SLOVENSKO PODJETNIŠTVO V NOVI PREOBLEKI Pooblaš čena investicijska družba je posebna obli- ka investicijske družbe, ki je ustanovljena z namenom zbiranja lastninskih certifikatov in odkupa delnic, izda- nih v skladu s predpisi o lastninskem preoblikovanju podjetij. 475 Znotraj institucij, ki so nastale s samo pri- vatizacijo, so bile vsekakor pomembne institucije tudi privatizacijski investicijski skladi ali kot se jih uradno imenuje pooblaščene investicijske družbe, ki so bile vse od njihovega nastanka predmet razli čnih kritik. Na potek in razvoj slovenskega gospodarstva je vsekakor vplival leta 1994 sprejeti Zakon o investicijskih skladih in družbah za upravljanje, 476 ki je bil kasneje še nekaj- krat spremenjen in dopolnjen, nazadnje leta 2002, ko je bil sprejet Zakon o investicijskih skladih in družbah za upravljanje (ZISDU – 1). 477 Do konca leta 1997 ni delovala nobena prava investicijska družba, ki bi bila upravljana v skladu z zakonodajo. 478 Kot je septembra 2003 v enem izmed intervjujev dejal direktor Nacionalne finan čne družbe (NFD) d. o. o., pooblaš čene družbe za upravljanje z investicijski- mi skladi, Stanislav Valant , so PID-i za čeli zbirati la- stninske certifikate julija 1994 in slovenska izkušnja z njimi je med vsemi izkušnjami množi čne privatizacije zagotovo najbolj pozitivna. Valant je menil, da je bilo v Sloveniji ekscesov, kot so jih poznali na Češkem, Polj- skem in Rusiji, dale č najmanj. Je pa priznal, da so se dogajali tudi v Sloveniji in da je žal “obdobje tranzicije tudi obdobje ekscesov”. Privatizacijski skladi so bili ob za četku slovenske privatizacije za ve čino skoraj popol- na neznanka. Valant je o vlogi PID-ov še dejal: “Skladi so povzro čili v slovenski družbi nov fenomen, fenomen razporeditve in nove delitve vpliva v podjetjih. Politika je bila do procesa privatizacije navajena, da obvladuje go- spodarstvo, in pravzaprav pri tem ni imela konkurence. S pojavom skladov jo je dobila. Zaradi tega so seveda mnoge ocene o podobi in delovanju investicijskih skla- dov politi čno pogojene. Za čelo je prihajati do nekaterih 475 Prav tam, str. 4–5. 476 UL RS, 6/1994. 477 UL RS, 110/2002. 478 Žnidarši č Kranjc, Investicijski skladi v Sloveniji – (ne)uspeh in za koga, str. 58– 65. 220 druga čnih na činov odlo čanja, kot ga je bila navajena politika v prejšnjem obdobju. To je pa tisti del, o kate- rem se ne govori veliko, čeprav je hkrati dejstvo v vseh državah v tranziciji”. 479 Vsekakor so PID-i predstavljali novost in bili kon- kurenca politiki, kar je pozitivno. Prav tako so skladi od- igrali pozitivno vlogo zlasti pri uvajanju novih sistemov odločanja, kjer pa bi ob boljši strokovni usposobljenosti lahko odigrali še ve čjo vlogo. Težava je bila predvsem v pomanjkanju izobraževanja v tej smeri. Ljudi, ki bi ime- li neki minimum znanja o tem, kaj investicijski skladi so, kaj je njihova vloga, kako voditi družbe za upravlja- nje, kako upravljati portfeljske naložbe, je bilo v času ustanavljanja investicijskih skladov ob čutno premalo. Tukaj pa pridemo do negativne vloge privatizacijskih investicijskih skladov. Na ra čun neznanja so si lah- ko poznavalci izjemno izboljšali svoj finan čni položaj. Med drugim so se lahko dogajale nepravilnosti v obliki koncentracije lastništva in podobne nepravilnosti. Ob tem je treba navesti dejstvo, da je kar ve č kot milijon prebivalcev vložilo svoje certifikate v PID-e. Nekako je obveljalo prepri čanje, da je naložba certifikatov v njih najbolj varna naložba. Ljudje so se kasneje, vsekakor upravi čeno, bali, da ne bodo dobili ustreznega deleža neko č skupnega premoženja. Skladi v Sloveniji na dan 31. 12. 1997 Vrsta družbe Število Kapital v SIT Vzajemni skladi 15 2.817.490.000,00 Pooblaš čene investicijske družbe 69 526.430.490.000,00 Skupaj 84 529.247.980.000,00 Vir: Žnidarši č Kranjc, Investicijski skladi v Sloveniji – (ne)uspeh in za koga, str. 59. V slovenski zakonodaji so opredeljene tri vrste in- vesticijskih skladov: – vzajemni skladi (gre za odprte sklade in niso pravne osebe), 479 Polanc , Ekstremno ravnanje ne daje optimalnih rezultatov. Intervju s Stanisla- vom Valantom 2003. 221 PRIVATIZACIJA GOSPODARSTVA IN SLOVENSKO PODJETNIŠTVO V NOVI PREOBLEKI – investicijske družbe/skladi (zaprti skladi in so prav- ne osebe; delniška družba, ki se ustanovi izklju čno za javno zbiranje denarnih sredstev in investiranje tako zbranih denarnih sredstev v prenosljive vre- dnostne papirje po na čelu omejevanja in razpršitve tveganja), – pooblaš čene investicijske družbe (posebna oblika investicijske družbe, ki je bila prilagojena takra- tnim razmeram v Sloveniji – procesu preoblikova- nja družbenega premoženja in prestrukturiranju gospodarskih subjektov v u činkovitejše in fleksibil- nejše sisteme). Skoraj 60 odstotkov lastniških certifikatov je bilo vloženih v pooblaš čene investicijske družbe. Slednje so po znanih podatkih zbrale za 130 do 140 milijard slovenskih tolarjev (po oceni iz decembra 1999 158,1 milijard 480 ) ve č certifikatov, kakor jim je uspelo dobiti premoženja, to je delnic podjetij, ki so se lastninsko pre- oblikovala. 481 Ta “privatizacijska vrzel” naj bi bila odpra- vljena s privatizacijo državne lastnine. Vlada je za ta na- men odobrila poleg 100,1 milijarde slovenskih tolarjev svojega premoženja še del državnega deleža v obeh dr- žavnih bankah, zavarovalnicah in železarnah, zagotoviti pa je še morala približno 18 milijard slovenskih tolarjev državnega premoženja. 482 Tik pred prvomajskimi prazniki leta 2001 je teda- nja vlada namenila dobrih 35 milijard slovenskih tolar- jev dodatnega premoženja za zapolnjevanje 84 milijard slovenskih tolarjev globokega privatizacijskega primanj- kljaja. Namenila je deleže podjetij Slovenske razvojne družbe, deleže in delnice podjetij, ki sta jih Slovenska odškodninska in kapitalska družba pokojninskega in invalidskega zavarovanja prenesli na državo v zameno za ban čne delnice, del premoženja v Termoelektrarnah Šoštanj, Brestanica in Trbovlje ter deleže družb, ki so bili PID-om namenjeni po lastninski zakonodaji. Majda Zupan , poslanka v tedanjem sklicu Državnega zbora, se je na eni izmed sej Državnega zbora obrnila na tedanje- 480 BS, Letno poro čilo Banke Slovenije za leto 1999, str. 14. 481 BS, Letno poro čilo Banke Slovenije za leto 1997, str. 10. 482 BS, Letno poro čilo Banke Slovenije za leto 1999, str. 14. 222 ga premiera Janeza Drnovška in mu postavila naslednje vprašanje: “Kaj to pomeni za pidovske delni čarje?” Ob tem je dodala, da bo “premoženje pidovskih delni čarjev vredno zelo malo in ker je to najve čji del udeležencev Primer časopisnega oglasa, ki nagovarja prebivalstvo k vložitvi lastniških certifikatov v PID Vir: Delo, XXXVI, št. 205, 05. 09. 1994, str. 21. 223 PRIVATIZACIJA GOSPODARSTVA IN SLOVENSKO PODJETNIŠTVO V NOVI PREOBLEKI lastninskega preoblikovanja pomeni, da bodo opehar- jeni za tisto, kar jim je bilo obljubljeno”. Drnovšek je odgovoril, da si vlada prizadeva “dokon čati proces pri- dobivanja oziroma transferiranja državnega premoženja PID-om in zakonito zapolniti tako imenovane privatiza- cijske luknje”. Pomenljive so besede, s katerimi je Dr- novšek nadaljeval: “Slišal sem za pritoževanje PID-ov, tudi meni so napisali pismo, češ da niso zadovoljni s kvaliteto premoženja. No, pogled na to je, da je seveda premoženje lahko nekoliko boljše, nekoliko slabše, je pa č razli čnih vrst. In tudi PID-i se morajo pa č sprija- zniti s tem, da dobijo pa č neko povpre čno premoženje. Torej, v časih – ponekod nekoliko boljše, drugje nekoliko slabše, če govorim relativno.” 483 Te besede vsekakor niso mogle biti razveseljive za več kot milijon tistih, ki so vložili svoje certifikate v PID- -e. Zadnji dan leta 2003 je potekel rok, do katerega so se morale pooblaš čene investicijske družbe preoblikovati. Tako so dolo čali Zakon o investicijskih skladih in druž- bah za upravljanje, Zakon o prvem pokojninskem skla- du in preoblikovanju pooblaš čenih investicijskih družb (ZPS PID) 484 in še nekateri drugi predpisi. Za PID-e, ki niso dobili soglasja Agencije za trg vrednostih papirjev za preoblikovanje, je Agencija pripravila na črt prenosa upravljanja na drugo družbo za upravljanje. Družba za upravljanje bi namre č izgubila dovoljenje za upravlja- nje, če preoblikovanje PID-a ne bi opravila pravo časno. Kakorkoli, ve čina že preoblikovanih družb se je odlo či- la za preoblikovanje v redno delniško družbo oziroma tako imenovani finan čni holding, izjemoma so se pre- oblikovali v vzajemni sklad. Družbe za upravljanje so skladno z zakonodajo morale svoje poslovanje uskladiti do 1. januarja 2004. Zatem je veliko časa potekala po- lemika, kako urediti status družb naslednic PID-ov. To je končno uredil Zakon o pravnih naslednicah poobla- ščenih investicijskih družb (ZPN PID), 485 ki je bil sprejet šele leta 2007. 483 6. redna seja Državnega zbora Republike Slovenije, 22. 5. 2001. 484 UL RS, 50/1999. 485 UL RS, 68/2007. 224 V času od leta 1990 do sprejema ZLPP konec leta 1992 so se mnoga podjetja statusno preoblikovala, do- kapitalizirala ali reorganizirala na podlagi takratne ju- goslovanske zakonodaje (Zakon o podjetjih 486 in Zakon o prometu in razpolaganju z družbenim kapitalom 487 ). Ker v tem času država še ni imela docela vzpostavljene- ga instituta nadzora nad statusnimi in premoženjsko- -kapitalskimi spremembami podjetij, ki so imela druž- beni kapital, je seveda obstajala velika možnost zlorab. V tem obdobju je lahko prihajalo do tako imenovane “divje privatizacije”. V skladu z dolo čili ZLPP je revizija potekala tako v podjetjih, ki so se lastninsko preobliko- vala pred sprejetjem, kot v tistih po sprejetju zakona. Revizijski organi so bili Služba družbenega knjigovod- stva Republike Slovenije, Agencija Republike Slove- nije za pla čilni promet, nadziranje in informiranje ter Agencija Republike Slovenije za revidiranje lastninske- ga preoblikovanja podjetij. 488 Medtem ko so posamezni teoretiki in vlada razmišljali, ali bi bilo bolje delavcem enostavno razdeliti delnice v tovarnah, ali jim omogo čiti njihov nakup z dolgoro čnimi krediti, pa se je po mnenju Alenke Žnidarši č Kranjc družbena lastnina izni čevala, razprodajala, razgrabljala ali kar kradla – titular lastni- ne je postajal znan. Škodljive pojave v zvezi s privatiza- 486 UL SFRJ, 77/1988. 487 UL SFRJ, 84/1989. 488 Lastninsko preoblikovanje slovenskih podjetij, str. 100–101. Izni čevanje, razprodajanje in kraja družbene lastnine v obdobju 1990–1992 225 PRIVATIZACIJA GOSPODARSTVA IN SLOVENSKO PODJETNIŠTVO V NOVI PREOBLEKI cijo družbene lastnine Žnidarši č Kranj čeva razdeli v tri skupine: – prodaja in razdelitev družbenega premoženja pod njegovo vrednostjo (in sicer doma čim in tujim prav- nim in fizi čnim osebam), – namerne slabitve družbenega premoženja in posle- di čno zmanjševanje njegove vrednosti, – namerni ste čaji podjetij. Ob opazovanju oblik kaznivih, nemoralnih, neeti č- nih in protiustavnih dejanj zoper družbeno premoženje je ves čas njihovega nastajanja vzbujalo skrbi dejstvo, da so se “majhnim tatovom” družbenega premoženja, ki so si izboljševali družinski prora čun s popoldanskim za- služkom, z možnostmi, ki jih je dajala zaposlitev v druž- benem podjetju (prilaš čanje rezervnih delov, reproduk- cijskega materiala in drugo), o čitneje kot v preteklosti pridružili predstavniki tako imenovanih belih ovratni- kov, poslovne oziroma strukturalne kriminalitete. Tako je pretežni del oblik transformacije družbene lastnine v privatno, vsaj v prvem obdobju, potekal prav na nivo- jih vodstev podjetij, s sodelovanjem intelektualcev in s sodelovanjem ali vednostjo krajevnih in drugih oblasti. Šele kasneje so se razvile oblike, ki so z vklju čevanjem vseh zaposlenih poskušale legitimizirati navedena do- gajanja. Čeprav so vseskozi tako predstavniki širše jav- nosti kot tudi posamezni pripadniki oblasti in razli čnih nivojev družbenega nadzorstva vedeli, da do teh pojavov prihaja, resnejših spodbud za njihovo prepre čevanje ni bilo. Z opuš čanjem reševanja posameznih primerov, ali pa zaradi nemoči njihovega dokazovanja, se je zato ob- časno celo zdelo, da se je širjenje teh pojavov celo spod- bujalo. 489 Konec leta 1992 sprejeti ZLPP se je do problematike divjega lastninjenja opredelil v 48. členu, ki se je glasil: “Pred začetkom preoblikovanja se v podjetjih ali v od njih odvisnih ali povezanih podjetjih, ki so se v času od 1. januarja 1990 do uveljavitve tega zakona, to je 5. decembra 1992 kakorkoli statusno preoblikovala, re- organizirala, brezpla čno prenašala družbeni kapital ali ustanavljala in vlagala v nova podjetja, ali so prenašala 489 Žnidarši č Kranjc, Privatizacija ali zakonita kraja, str. 133. 226 posamezne poslovne funkcije na druga podjetja, opravi finančni, ra čunovodski in pravni pregled ter preverjanje zakonitosti in pravilnosti poslovanja (v nadaljnjem be- sedilu: postopek revizije), če obstaja utemeljen sum, da je pri tem prišlo do oškodovanja družbene lastnine”. 490 Leta 1995 je bila na podlagi Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o Agenciji RS za pla čilni promet, nadziranje in informiranje 491 ustanovljena Agencija RS za revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetij (da- lje Agencija za revidiranje), ki je opravljala revizijske po- stopke podjetij. Agencija je zaživela po dolgih porodnih kr čih in številnih zapletih z razdelitvijo nekdanje Agenci- je za pla čilni promet, nadziranje in informiranje (APPNI) in v prvi vrsti naj bi dokon čala delo APPNI. Prva direk- torica je postala Alenka Kova č Arh , ki je z delom za čela šele 7. avgusta 1996. 492 Revizijo lastninskega preobliko- vanja podjetij je Agencija za revidiranje lahko opravila le pri podjetjih, pri katerih postopek lastninskega preo- blikovanja še ni bil kon čan, oziroma pri tistih, ki še niso bila vpisana v sodni register. Revizijo je morala opraviti na predlog organov za notranje zadeve, državnega to- žilca, javnega pravobranilca, družbenega pravobranil- ca, Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo, Slovenske razvojne družbe, Slovenske- ga odškodninskega sklada, Kapitalskega sklada pokoj- ninskega in invalidskega zavarovanja, upravi čencev po predpisih o vra čanju premoženja, Državnega zbora Re- publike Slovenije in organov lokalnih skupnosti, lahko pa je postopek revizije uvedla po uradni dolžnosti. O ugotovitvah je izdala revizijsko poro čilo, ki ga je morala vročiti revidirani osebi, Agenciji Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo, družbenemu pravo- branilcu, pristojnemu državnemu tožilcu, pristojnemu organu za notranje zadeve in tistemu od drugih upravi- čenih predlagateljev, ki je zahteval revizijo. 493 Agencija je delovala vse do 1. avgusta 2004, ko je po Zakonu o ukinitvi Agencije RS za revidiranje lastnin- 490 UL RS, 55/1992, 48. člen, str. 3123. 491 UL RS, 58/1995. 492 Petrov , Intervju z Alenko Kova č Arh , str. 2–4. 493 Agencija republike Slovenije za revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetij. Arhivska stran. 227 PRIVATIZACIJA GOSPODARSTVA IN SLOVENSKO PODJETNIŠTVO V NOVI PREOBLEKI skega preoblikovanja podjetij 494 prenehala obstajati. V nedokon čane pravde in upravne spore je v tem času namesto nje vstopilo in nadaljevalo z delom Državno pravobranilstvo Republike Slovenije. Pomembne infor- macije, ki osvetljujejo vzroke oškodovanja družbenega premoženja, vsebuje tudi gradivo Družbenega pravo- branilca Republike Slovenije (podrobnosti o ustanovi- tvi so predstavljene v metodološkem uvodu). Ustanova družbenega pravobranilca je bila že v času prvih osa- mosvojitvenih aktivnosti Slovenije “dodobra zdesetka- na”. Po mnenju namestnika družbenega pravobranilca Republike Slovenije Janeza Krnca gre tudi tej okoliš či- ni pripisati razloge, zakaj se je na za četku devetdesetih let razbohotilo divje lastninjenje oziroma je po takrat veljavni zakonodaji šlo za sporne transakcije. Kot kot mnogi je tudi Krnc menil, da gre levji delež spornih pri- vatizacij med drugim zanesljivo pripisati “neverjetnemu zavla čevanju pri sprejemanju Zakona o lastninskem preoblikovanju. Slednji je leta 1997 še zapisal: “Danes je pogosto slišati izjave, češ divja privatizacija je tekla po tako imenovanih Markovi ćevih zakonih. Če bi to bilo res, zanesljivo ne bi bila sporna, nezakonita. Dejansko se je le sklicevala na zakonsko nedore čeno Markovićevo zamisel o privatizaciji.” 495 Ko je ZLPP v za četku leta 1993 uzakonil tudi revizi- je predhodnega lastninjenja, je bil pretežni del spornih transakcij že končan. Zakonodajalec je tedaj razli čne oblike oškodovanj razdelil v dve skupini. Prvo je pred- stavljal tako imenovani 48. člen, kjer so bila v desetih alinejah opisana razli čna tovrstna domnevna oškodo- vanja, drugo pa je predstavljal 48. a- člen, ki je našte- val deset primerov in za vsako oškodovanje podajal tudi kvantitativna merila. Z njimi je bilo mogo če natan čno določiti vrednost oškodovanj in kon čno revidirani prav- ni osebi tudi po zakonu z odlo čbo naložiti izvršitev vseh potrebnih uskladitev za pravilno izkazovanje družbene- ga kapitala. Po vsebini, postopkih in pristojnostih je šlo za dve skupini povsem neprimerljivih oškodovanj, kar je v praksi ustvarjalo veliko nejasnosti. Prva skupina 494 UL RS, 80/2004. 495 Krnc , Revizije predhodnega lastninjenja, str. 71–74. 228 (48. člen) je bila v pristojnosti družbenega pravobra- nilca, druga (48. a- člen) pa v pristojnosti Agencije za revidiranje. 496 V pristojnosti družbenega pravobranilca so bila torej le oškodovanja po 48. členu, pri katerih je zakon predvideval vlaganje tožb za njihovo odpravo, če revidirano podjetje v 30 dneh ni prostovoljno odpravilo o čitanih oškodovanj. Po mnenju Janeza Krnca so bile tovrstne tožbe velika ovira, saj so zaustavljale lastninje- nje in so kon čno lahko pomenile prehod družbenega ka- pitala v last in upravljanje Sklada Republike Slovenije za razvoj, slednje pa je pomenilo tudi izgubo pravice do avtonomnega lastninjenja. 497 Družbeni pravobranilec je do konca leta 1996 pregledal 990 revizijskih poro čil in ocenil, da je bila domneva o oškodovanju po 48. členu utemeljena v 39 odstotkih revizijskih poro čil. Napa čno bi bilo domnevati, da v preostalih 61 odstotkih ni bilo oškodovanj, saj je šlo za tista oškodovanja, ki niso bila v pristojnosti družbenega pravobranilca. Posebnost pri revizijah so bili primeri tako imeno- vanih vzporednih (pogosto se uporablja tudi izraz ob- vodna) ali by-pass podjetij. 498 Ustanavljanje in delova- nje by-pass podjetij je Anica Popovi č , družbena pravo- branilka Republike Slovenije, ozna čila za “višjo obliko” oškodovanja družbene lastnine. Po njenem mnenju je šlo za znan in razširjen pojav ustanavljanja podjetij v zasebni lasti, ki so jih ustanovili delavci, zaposleni v družbenem podjetju, z istim ali podobnim predmetom poslovanja, za katerega je bilo registrirano družbeno podjetje. Najve čkrat sta bili obe podjetji (družbeno in zasebno) v istih poslovnih prostorih, imeli sta iste te- lefonske številke in iste vodilne oziroma pooblaš čene delavce, s tem da praviloma v zasebnem podjetju ni bil nih če zaposlen. Med seboj sta imeli podjetji sklenjene pogodbe o poslovnem sodelovanju, po katerih je zaseb- no podjetje v svojem imenu sklepalo posle, ki jih je nato opravilo družbeno podjetje oziroma ustanovitelji zaseb- nega podjetja, ki so bili hkrati v delovnem razmerju v 496 Spremembe in dopolnitve 48. člena ZLPP so bile dopolnjene in spremenjene v 24., 25. in 27. členu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij. UL RS, 7/1993. 497 Krnc , Revizije predhodnega lastninjenja, str. 71–74. 498 Prav tam, str. 71–74. 229 PRIVATIZACIJA GOSPODARSTVA IN SLOVENSKO PODJETNIŠTVO V NOVI PREOBLEKI družbenem podjetju. Zasebno podjetje je nato izdalo ra čune, pobralo maržo in še kaj. Na ta na čin je zasebno podjetje za čelo izrinjati družbeno podjetje s trga, pre- vzemalo njegove posle in ga s tem ukinjalo oziroma se je družbena lastnina spreminjala v nekakšen premo- ženjski sklad, ki je služil temu, da je polnil žiro ra čun zasebnega podjetja in žepe ustanoviteljev vse do svoje- ga izni čenja. Ker so zasebno podjetje oziroma lastniki torej pridobivali dobi ček na ra čun družbene lastnine s prepovedano preusmeritvijo poslovanja in finan čnih to- kov od družbenega podjetja nase, je šlo v tem primeru za izrazito “divjo privatizacijo”. 499 Do konca leta 1996 je bilo skupno ugotovljeno 215 by-pass podjetij ali povpre čno dve by-pass podjetji na vsako revidirano podjetje, v katerem so se odlo čili za takšno obliko predhodnega lastninjenja. Ob podatkih o številu by-pass podjetij samo domneva o organiziranju by-pass podjetja še ne pove veliko. Dejanska oškodova- nja v teh primerih so namre č segala od by-passov, pri katerih je šlo le za potencialno možnost oškodovanja, do druge skrajnosti, ko so tako reko č vse poslovne funkcije in pripadajoče učinke z razli čnimi spornimi transakci- jami prenesli na by-pass podjetja. Mati čnemu podjetju je v teh primerih ostala najve čkrat le še pravica razpo- laganja z ve čjo ali manjšo vrednostjo družbenega ka- pitala, praviloma z vrednostjo nepremi čnin. Revizijska poro čila družbenega pravobranilca Republike Slovenije so kazala na to, da so se med omenjenima skrajnostma v praksi uveljavile številne izpeljanke razli čnih zamisli oziroma modelov predhodnega lastninjenja, ki so se med drugim razlikovali predvsem po dejansko izpelja- nem obsegu “divje” privatizacije. Slednja se je po mne- nju Krnca z organiziranjem by-pass podjetij nadaljevala tudi po 31. decembru 1992, saj so bile v časih po tem roku izpeljane celo odlo čilne divje privatizacijske tran- sakcije, vendar glede na zakonsko ureditev, zapisano v ZLPP, vse do ustanovitve Agencije Republike Slovenije za revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetij leta 1996, torej po skoraj triletnem obdobju, ni bilo mogo če 499 Popovič , Primer oškodovanja družbene lastnine oziroma divje privatizacije, str. 756–760. 230 uvesti ustrezne revizije predhodnega lastninjenja, niti ukrepati po ZLPP. 500 Eno od “višjih oblik” oškodovanja družbene lastni- ne v za četku devetdesetih let oziroma do sprejetja ZLPP, kot je to poimenovala Popovi čeva , je predstavljal tudi brezpla čen prenos družbenega kapitala, ki se je skli- ceval na drugi odstavek 145. člena Zakona o podjetjih iz leta 1990. Opisan prenos kapitala, pa četudi je bil opravljen med podjetji, ki so bila v družbeni lasti, je bil nezakonit. Na ta na čin so namre č mešana podjetja po- stala lastniki družbene lastnine v družbenih podjetjih in posredno s tem tudi že lastninila družbena podjetja brez zakona o lastninjenju, kar je bilo nedopustno in nezakonito. 501 Glede “spornega lastninjenja” je Anica Popovi č oktobra leta 1992 v enem izmed svojih člankov zapisala: “Veliko ve č reda na podro čju lastninjenja bi bilo, ko bi bil Izvršni svet Skupš čine Republike Sloveni- je na podlagi zadolžitve Skupš čine Republike Slovenije v Ustavnem zakonu z dne 23. januar 1991 predpisal kriterije, po katerih bi Agencija Republike Slovenije za pospeševanje prestrukturiranja gospodarstva in spod- bujanja prenove podjetij lahko kontrolirala in izdajala soglasja za izdajo internih delnic. To danes v letu 1992 sicer ni ve č pomembno, ker ni možno ve č izdajati inter- nih delnic po tako imenovanem Markovi ćevem zakonu, vendar je bil izvirni greh spo čet že z nesprejetjem nave- denih kriterijev, ker je bila tako privatizacija družbene lastnine možna že od vsega za četka brez zadostnih pra- vil in predpisov, kar velja še za današnje obdobje, saj na primer zloveš či 145. b- člen Zakona o podjetjih, ki velja od 18. avgusta 1990 in omogo ča brezplačno prenašanje družbene lastnine po mili volji, ni bil s strani sloven- skega parlamenta ne razveljavljen in ne dopolnjen kljub številnim opozorilom. Ustavno sodiš če je sicer 28. no- vembra 1991 dalo embargo nad njegovo uporabo, ven- dar še do danes ni sprejelo ocene o ustavnosti oziroma zakonitosti te dolo čbe in seveda tudi ne o posledicah.” 502 500 Krnc , Revizije predhodnega lastninjenja, str. 71–74. 501 Popovič , Primer oškodovanja družbene lastnine oziroma divje privatizacije, str. 756–760. 502 Popovič , “Sporno lastninjenje”, str. 29. 231 PRIVATIZACIJA GOSPODARSTVA IN SLOVENSKO PODJETNIŠTVO V NOVI PREOBLEKI Sploh so vsi pozivi po ukrepih za obvarovanje druž- bene lastnine pri politiki naleteli na gluha ušesa. Par- lament 16. maja 1990 ni dal podpore vladi pri predlogu o oblikovanju poziva slovenski javnosti za zavarovanje družbenega premoženja. Takratna razprava v skup- ščini se je kon čala s splošno ugotovitvijo, da problema razprodaje in kraje družbene lastnine ni in da je za- to sprejemanje takšnih pozivov nepotrebno. Kasneje je bila kljub temu oblikovana komisija (tako imenovana Toplakova komisija 503 ) za preu čevanje pojavov oškodo- vanja družbenega premoženja, a predvsem po na čelu “ če nočeš česa rešiti, oblikuj komisijo”, kar se je ka- sneje tudi izkazalo, saj je komisija prenehala z delova- njem brez rezultatov. Avgusta 1990 je vlada pripravila zakon o varovanju družbenega premoženja, vendar ga na ustreznem sekretariatu niso uspeli “konkretizirati”. Septembra 1990 so bili zavrnjeni tudi predlogi za spre- jem ustavnih zakonov z ugotovitvijo, da bi njihov spre- jem zavrl pozitivne premike v gospodarstvu in mu pov- zročil škodo, v primeru da bi takšne zlorabe obstajale, pa naj vanje posežejo organi pregona. Vzporedno s tem dogajanjem so postale skoraj “bo- gokletne” izjave in opozorila o razširjenosti in posame- znih oblikah pojava “divjih privatizacij”, posebej še po- tem, ko je bil sprejet ustavni amandma XCVI k Ustavi Republike Slovenije in je Agencija Republike Sloveni- je za pospeševanje prestrukturiranja gospodarstva in spodbujanje prenove podjetij decembra 1990 oblikova- la in kasneje dopolnjevala strokovna stališ ča do upora- be razli čnih zakonskih osnov za preoblikovanje podjetij, ki so poslovala z družbenim kapitalom. Razprave o tem “so požele posmeh ali pa so bile opredeljene kot osebni napadi na posameznike, skupine in podjetja”, saj ta- kšnih “družbeno nezaželenih nezakonitih oblik privati- zacije sploh naj ne bi bilo”. Velik del krivde za številna oškodovanja lahko pripišemo prav politiki in njenemu ignorantskemu obnašanju do tega problema. Kot je leta 1992 zapisala Alenka Žnidarši č Kranjc, pa so v predvo- lilnem času leta 1992, podobno kot pred volitvami leta 503 Žnidarši č Kranjc, Privatizacija ali zakonita kraja, str. 14. Predsednik komisije je bil Ludvik Toplak . 232 1990, teze o divjih privatizacijah kar naenkrat znova postale aktualne. 504 V obdobju od 1. januarja 1990 do 31. decembra 1992 je prišlo po podatkih Agencije za revidiranje do oškodovanja družbene lastnine v vrednosti 86.174 mili- jonov takratnih slovenskih tolarjev. Sama številka nam seveda pove izjemno malo. S pomo čjo izra čuna oziro- ma revalorizacije denarnega zneska 505 pa pridemo do zelo zanimive vsote. Vrednost zgoraj omenjenega re- valoriziranega zneska na dan 2. oktober 2008 znaša 1.238.454.581,87 evrov. 506 Pri izra čunu se upošteva gi- banje indeksov cen v obravnavanem obdobju, ki so bili merilo inflacije. Znesek je visok, posebej če predposta- vimo, da vsa oškodovanja in kazniva dejanja niso bila odkrita. Naj samo informativno dodamo, da je prora čun 504 Žnidarši č Kranjc, Družbeno nezažljeni pojavi v povezavi s preoblikovanjem druž- bene lastnine. V: Bohinc, Milkovi č (ur.), Privatizacija na Slovenskem 1990–1992, str. 172–188. 505 Izra čun preverljiv na URL: http://www.stat.si/indikatorji_preracun_reval.asp, (2. 10. 2008). 506 Za za četni datum pri izra čunu revaloriziranega zneska je vzet 31. 12. 1992. Vir: Zadnje poro čilo o delu Agencije RS za revidiranje lastninskega preoblikovanja na dan 31. 7. 2004, str. 8–9. Oškodovanje družbene lastnine po 48. a- členu ZLPP, ugotovljeno v postopkih revizije lastninskega preoblikovanja za obdobje od 1. 1. 1990 do 31. 12. 1992 (stanje na dan 31. 7. 2004) 0 5000 10000 15000 20000 25000 30000 35000 40000 oškov odpis me delitev dobi delnic D ug 4727 20937 2558 9912 7453 1051 39536 mio SIT Oškodovanje dru bene lastnine po 48. a- lenu ZLPP, ugotovljeno v postopkih revizije lastninskega preoblikovanja za obdobje od 01. 01. 1990 do 31. 12. 1992 (stanje na dan 31. 07. 2004) 233 PRIVATIZACIJA GOSPODARSTVA IN SLOVENSKO PODJETNIŠTVO V NOVI PREOBLEKI Republike Slovenije za leto 1992 507 znašal dobrih 174 milijard slovenskih tolarjev oziroma dobre 2,5 milijarde evrov (revaloriziran znesek). 508 Vsekakor se je majhen del prebivalstva v tem obdobju zelo okoristil. Najve čja oškodovanja so bila posledica neutemeljenega odpisa terjatev, nepravilne delitve dobi čka in neodpla čanega prenosa kapitala. Zaradi zapletov in dolgotrajnega sprejemanja pri- vatizacijske zakonodaje sta bili decembra 1990 ustano- vljeni dve državni ustanovi, da bi nadzorovali in urejali izvajanje privatizacije v Sloveniji in pomagali pri njej. Agencija Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo je spremljala in nadzirala proces, pripra- vljala navodila, potrjevala privatizacijske programe in kasneje opravljala tudi revizijske postopke za obdobje pred ZLPP. Sklad Republike Slovenije za razvoj pa je prestrukturiral podjetja. Postal je tudi lastnik podjetij, lahko se je pogajal in podpisoval prodajne pogodbe. Pre- den je bila sprejeta privatizacijska zakonodaja, je Sklad za razvoj tudi prejemal izkupi ček od prodaj in ga vla- gal naprej. Privatizacije, ki so potekale pred sprejetjem ZLPP, so bile izvedene po zveznem zakonu o družbenem kapitalu in zakonu o podjetjih. Zakon je dajal podjetjem (to je delavskim svetom in vodstvu) pravico, da se od- lo čijo, ali bi se privatizirala ali ne. V tem okviru ni bila možna privatizacija podjetij proti njihovi volji. Že leta 1991 se je pokazalo, da je stara jugoslovanska zakono- daja neustrezna. Sprejeta so bila dopolnila k zakonu, da bi upravi in delavcem prepre čili kupovanje podjetij po izjemno nizkih cenah. Dodaten nadzor nad proce- som je vlada zaupala Agenciji za prestrukturiranje in privatizacijo. Osnovna na čela nadzora privatizacijskih transakcij, ki ga je izvajala Agencija, so bila: postopek mora biti konkuren čen in transparenten, ra čunski iz- kazi podjetij morajo biti revidirani in njihova sredstva 507 Zakon o prora čunu RS za leto 1992. UL RS, 16/1992. 508 Znesek 2,5 milijarde evrov je vrednost, ki je dobljena s izra čunom oziroma reva- lorizacijo denarnega zneska z za četnim datumom 31. 12. 1992. Oškodovanje druž- bene lastnine v obdobju 1990–1992 je torej predstavljalo približno 50 odstotkov prora čuna Republike Slovenije za leto 1992! Če vzamemo kot za četno vrednost 1. 1. 1992 je preračunana vrednost še veliko višja. Ta znaša 4,7 milijarde evrov (vzrok je v inflaciji). Izra čun je bil narejen na dan 2. 10. 2008. 234 ocenjena, pravica do glasovanja in delitve dobi čka se deli med lastniki sorazmerno vrednosti vložka. Po drugi polovici 1992 je bilo tako reko č za vse transakcije pred registracijo na sodiš ču potrebno pisno soglasje Agenci- je. V enem letu je bilo pregledanih okoli 1000 primerov in skoraj 800 je bilo odobrenih. Ve činoma je šlo za reor- ganizacijo podjetij v družbeni lasti in delne privatizacije s prodajo dela sredstev ali delnic. Pogosto pa so taki posli predstavljali prve korake pri celoviti privatizaciji velikih podjetij. 509 509 Poro čilo o lastninskem preoblikovanju podjetij, str. 10 –11. 235 PRIVATIZACIJA GOSPODARSTVA IN SLOVENSKO PODJETNIŠTVO V NOVI PREOBLEKI Podjetništvo je igralo izjemno pomembno vlogo v razvoju in prestrukturiranju tržnega gospodarstva in je eno najve čjih in najpomembnejših družbenorazvojnih ekonomskih dejavnikov sodobnega časa. 510 Obstaja vr- sta definicij podjetništva, čeprav so si v svojem bistvu podobne. Omenimo le dve. Prva se glasi: “Podjetništvo je poskus ustvariti dodano vrednost s pomo čjo odkrivanja poslovnih priložnosti, obvladovanja tveganja, ki ustreza tej priložnosti, in s pomo čjo komunikacijskih in poslovo- dnih (menedžerskih) sposobnosti in znanja mobilizirati človeške, finan čne in materialne vire, potrebne za uspeh podjetja.” 511 Druga pa pravi: “Podjetništvo lahko defini- ramo kot proces, ki poteka med človekom, idejo in viri, podjetje pa je mesto, kjer se ta proces uresni čuje. Bistvo podjetništva je pove čanje dodane vrednosti v podjetju, pri kateri je klju čen element priložnost oziroma taka uporaba sredstev, ki jo trg visoko ceni.” 512 Podjetništvo je bistvenega pomena za delovanje tržnega gospodar- stva, še posebej ob strukturnih spremembah, zna čilnih za obdobje prehoda na višjo raven razvoja ali iz enega družbenega sistema v drugega, kakor se je zgodilo v Slo- veniji. V obdobjih strukturnih sprememb gospodarska rast, ki temelji na obstoje či industriji in trgih, praviloma 510 Kova č , Uvod v podjetništvo: analiza poslovnega na črta, str. 1–7. 511 Vah či č , Stanje podjetništva v Sloveniji. V: Borak (ur.), Slovensko podjetje v de- vetdesetih, str. 49–59. 512 Žugelj et al., Tvegani kapital: si upate tvegati?, str. 14. Podjetništvo kot eden bistvenih kazalnikov delovanja tržnega gospodarstva 236 stagnira, rast pa postane še bolj odvisna od ustvarja- nja novih trgov in dejavnosti, kar pa je ravno zna čilnost podjetnikov. 513 Dinami čen podjetniški sektor je bil, in to velja še danes, klju čen za gospodarski razvoj. Podjetni- štvo je igralo pomembno vlogo tudi pri ustvarjanju novih delovnih mest. S tem je prispevalo tudi h gospodarski uspešnosti in socialnemu položaju. Ustvarjanje in rast novih podjetij sta krepila konkuren čnost med obstoje či- mi podjetji, ustvarjala sta nove ideje in inovativne pristo- pe in tako vodila k bolj pestri izbiri ter ve čji vrednoti pro- izvodov in storitev za potrošnike. Krepitev podjetništva je igrala pomembno vlogo tudi pri spodbujanju skladne- ga regionalnega razvoja in rasti zaposlenosti zlasti v re- gijah, ki so zaostajale v razvoju. 514 Na razvoj podjetni- štva in ustanavljanje novih podjetij vplivajo predvsem trije dejavniki, in sicer ugodni makroekonomski pogoji, dobro na črtovani in izvajani državni programi in ugled podjetniške kariere v družbi. Sila pomembno vlogo je imela trgovinska politika. Ta je lahko s svojim delova- njem ali olajševala ali oteževala dostop malim in srednje velikim podjetjem na trge njihovih proizvodov. Države z ve čjo podjetniško aktivnostjo imajo boljše možnosti za gospodarski razvoj, saj so fleksibilnejše pri mobilizaciji virov ter uvajanju novih izdelkov in storitev. Kolikor bolj dinami čno in razvito podjetniško okolje ima država, toli- ko bolj je zanimiva za tuje vlagatelje. 515 Posebej je treba izpostaviti vlogo mikro, malih in srednje velikih podjetij (MSP). Vloga oziroma razvoj tega sektorja je bila zelo po- membna. V Sloveniji podpora MSP nima dolge tradicije. Po osamosvojitvi Slovenije je država najve č sredstev na- menjala reševanju velikih podjetij, politika spodbujanja MSP pa je bila v devetdesetih letih bila spremenljiva in neodlo čna. A dejstvo je, da so ravno MSP priznana kot potencialno najbolj dinami čen del gospodarstva, saj so v svojem delovanju pogosto bolj prilagodljiva kot velika podjetja. Tovrstna podjetja so tudi glavni generator go- spodarske rasti in novih delovnih mest. 516 513 Žakelj, Podjetniška aktivnost in podjetniško okolje v Sloveniji, str. 11. 514 Žakelj , Razvoj malih in srednje velikih podjetij v Sloveniji in Evropski uniji, str. 7–12. 515 Žakelj , Podjetniška aktivnost in podjetniško okolje v Sloveniji, str. 11. 516 Žakelj , Razvoj malih in srednje velikih podjetij, str. 14. 237 PRIVATIZACIJA GOSPODARSTVA IN SLOVENSKO PODJETNIŠTVO V NOVI PREOBLEKI Podjetja so bila v času Jugoslavije v tako imenovani “družbeni lasti” in so pripadala celotni družbi. Delavski sveti so igrali vlogo lastnika in skupaj z vodstvom pod- jetja predstavljali glavne upravljavce podjetij v družbeni lasti. Slovenska podjetja so torej delovala v nekakšnem tržnem sistemu, ki se je zelo razlikoval od centralne- ga planiranja v drugih komunisti čnih državah. Prav ti pogoji so spodbujali razvoj menedžerskih sposobno- sti. 517 Veliko ve čino sprememb v gospodarskem sistemu Slovenije lahko povežemo z odpravo družbene lastnine gospodarskih podjetij. Na čin oblikovanja družbene la- stnine in njene izpeljave ni toliko vplival na oblikovanje gospodarskih podjetij, temve č je odlo čilno vplival na ra- zvoj bank, drugih finan čnih ustanov in trgov kapitala. Prek vpliva na institucije in trge pa je vplival tudi na var čevanje in oblikovanje kapitala. 518 V Sloveniji so se vrata podjetništvu odprla leta 1988, ko je bilo zakon- sko omogo čeno ustanavljanje zasebnih podjetij in ko se je za čela privatizacija obstoje čih podjetij. 519 Leta 1988 sprejeti Zakon o podjetjih 520 je med drugim omogo čil za četek vklju čevanja privatnega kapitala v podjetniški sektor, dovoljeval udeležbo tujega kapitala v družbenih podjetjih in odpravil družbeno lastnino kot edino obli- 517 Poro čilo o lastninskem preoblikovanju podjetij, str. 3. 518 Ribnikar , Pot od družbene lastnine k lastnini gospodarskih podjetij. 519 Vah či č , Stanje podjetništva v Sloveniji. V: Borak (ur.), Slovensko podjetje v de- vetdesetih, str. 49–59. 520 UL SFRJ, 77/1988. Nastanek in razvoj podjetništva v novi podobi 238 ko lastnine. Poleg družbenih je predvidel tudi zasebna, pogodbena in mešana podjetja v obliki delniških družb, družb z omejeno odgovornostjo, komanditnih družb in družb z neomejeno solidarno odgovornostjo članov. Zakon o podjetjih je povzro čil razli čno sestavo pod- jetij. Najštevil čnejša so bila podjetja, katerih lastnik je bila še vedno “družba”, medtem pa je glavni organ ostal delavski svet (do spremenjenega in dopolnjenega podje- tniškega zakona avgusta 1990). Drugo obliko podjetja so predstavljala podjetja z zna čilnostmi plansko-tržne- ga sistema z napako. To so bila podjetja, v katerih so odpravili prepoved, da bi nekdo imel trajno udeležbo v premoženju. Tretja oblika so bila novoustanovljena pod- jetja, ki so imela zna čilnosti kapitalisti čnega podjetja. Uprave posameznih podjetij so si prizadevale prilagoditi se novim razmeram. V Iskri, najve čji slovenski sesta- vljeni organizaciji združenega dela, so konec leta 1989 ugotovili, da bo treba za izboljšanje razmer in preživetje izpeljati decentralizacijo ter potegniti črto med korpora- cijsko in podjetniško strategijo. V podjetjih so se za čeli zavedati, da je treba za četi gospodariti in misliti pod- jetniško in tržno. 521 Po tem zakonu se je podjetništva lahko lotil vsak, ki je bil dovolj pogumen in je vložil svoj čas in kapital za tvegano obdobje preživetja, dokler z redno dejavnostjo ni začel ustvarjati dobi čka. Pozitivno je na razmah podjetništva vplivala tudi ukinitev predpi- sa o omejenem številu delavcev v privatnih podjetjih in ukinitev zemljiškega maksimuma. 522 Spremembe je prinesel tudi avgusta 1990 sprejeti Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o podje- tjih. Ta je med drugim dolo čal tudi ukinitev delavskih svetov. Pristojnosti, ki jih je imel delavski svet, so se ta- ko prenesle na skupš čino podjetja, upravni odbor in na direktorja. Spremenjeni zakon iz leta 1990 je med dru- gim odpravil lo čitev med pravico do lastnine in pravico do upravljanja lastnine. Po novem je pravica do upra- vljanja izvirala le iz lastninske pravice. 523 Dve leti pred 521 Fikfak , Prin či č , Turk , Biti direktor v času socializma: med idejami in praksami, str. 43 –44. 522 Plut , Podjetnik in podjetništvo, str. 43. 523 UL SFRJ, 46/1990. 239 PRIVATIZACIJA GOSPODARSTVA IN SLOVENSKO PODJETNIŠTVO V NOVI PREOBLEKI tem je bil sprejet Obrtni zakon, 524 ki je odpravil omejitve zaposlovanja v obrtniškem sektorju. S kasnejšo liberali- zacijo mednarodne trgovine in ureditvijo deviznega trga je bila omogo čena hitra rast privatnega sektorja, pred- vsem v trgovini. 525 Pomembno je na razvoj in dogajanje vplival še Zakon o prometu in razpolaganju z družbe- nim kapitalom 526 oziroma tako imenovani Markovi ćev zakon. S to zakonodajo sta bila sprožena dva procesa, ki sta za čela spreminjati strukturo gospodarstva iz ti- pi čne socialisti čne strukture v strukturo, zna čilno za tr- žna gospodarstva. Šlo je za polnjenje vrzeli v tistem delu strukture gospodarstva, ki jo v tržnih gospodarstvih za- vzemajo majhna in srednja podjetja. Prvi proces je bilo množi čno nastajanje majhnih podjetij, drugi proces pa je bilo drobljenje velikih podjetij, ki jih je zlasti po letu 1990 veliko razpadlo. 527 Oba procesa sta v naslednjih desetih letih povzro či- la obsežen premik zaposlenih iz velikih podjetij v mikro in majhna podjetja. To pomeni, da je veliko število ljudi našlo poslovne priložnosti zunaj obstoje čih podjetij, kjer so bili zaposleni. Nastalo je veliko število novih podjetni- kov, kar je povzro čilo veliko spremembo v videnju ljudi o možnih poteh svoje delovne kariere. Psihološko je po- stalo povsem sprejemljivo kroženje ljudi iz ene organi- zacije v drugo in iz ene ekonomske aktivnosti v drugo. Nekdo, ki je za čel kot direktor v starem podjetju, je npr. ustanovil svoje podjetje, šel nato v državno službo, se kasneje pridružil še mednarodni svetovalni skupini in na koncu zopet ustanovil podjetje. Postalo je tudi pov- sem sprejemljivo biti za časno nezaposlen. Fleksibilnost zaposlovanja se je mo čno pove čala, in če je šlo za dobre poslovne priložnosti, so bili ljudje pripravljeni delati tu- di na drugem koncu Slovenije oziroma celo drugod po svetu. Vse ve č ljudi je bilo zaposlenih v majhnih in sre- dnjih podjetjih in vse ve č je bilo samostojnih podjetni- kov. Rast dodane vrednosti je izvirala skoraj izklju čno iz sektorja majhnih in srednjih podjetij, ki so iz majhnih 524 UL SRS, 35/1988. 525 Žakelj , Razvoj malih in srednje velikih podjetij, str. 31. 526 UL SFRJ, 84/1989. 527 Loren či č , Privatizacija: ozbiljan problem u slovena čkoj ekonomskoj tranziciji, str. 1–3. 240 preraš čala v srednja in velika. 528 Kot zanimivost navedi- mo podatek, da je bila leta 1990 zabeležena zelo visoka stopnja rasti števila podjetij, in sicer kar 1048-odsto- tna. 529 Ena od novosti je bila tudi ustanovitev borze v Slo- veniji po skoraj sedemdesetih letih. Vzpostavitev trga kapitala in ustanovitev borze sta leta 1989 omogo čila Zakon o vrednostnih papirjih 530 in Zakon o trgu denarja in trgu kapitala. 531 26. decembra 1989 je bila namre č ustanovljena Ljubljanska borza vrednostnih papirjev, delniška družba v lasti delni čarjev – borznih članov. Za- radi vseh lastnosti borznega delovanja z vrednostnimi papirji je igrala Ljubljanska borza pomembno vlogo v procesu lastninskega preoblikovanja slovenskega go- spodarstva. Njene najpomembnejše naloge in vloga v procesu lastninskega preoblikovanja v Sloveniji so bile: oblikovanje in odkrivanje “poštene”, tržne cene delnic delniških družb ter preglednost koncentracije lastništva v primerih združevanja ali prevzemov družb, oblikova- nje in uveljavljanje pravil in postopkov za pošteno trgo- vanje, enakomerna obveš čenost vseh udeležencev trga in izobraževanje investitorjev in izdajateljev ter splošna skrb za razvoj delniške kulture v Sloveniji. V procesu privatizacije slovenskih gospodarskih družb je borza uspešno odigrala predvsem vlogo na sekundarnem trgu delnic privatiziranih podjetij. Organizirano borzno trgo- vanje je omogo čilo prestrukturiranje lastništva omenje- nih družb, vklju čno s preglednostjo trga na podro čju združitev in prevzemov podjetij. Prvo podjetje iz procesa lastninskega preoblikovanja podjetij, ki je bilo vklju čeno v trgovanje na borzi, je bilo Kolinska Ljubljana d. d., in sicer 8. januarja 1996. Do konca junija 1996 je bilo ta- kih podjetij že štirinajst. S pove čevanjem števila družb in njihove tržne vrednosti se je neprestano pove čeval tudi obseg prometa (od 33,9 milijarde SIT leta 1996 na 122,7 milijarde SIT v prvih enajstih mesecih leta 1999). 528 Vah či č , Stanje podjetništva v Sloveniji. V: Borak (ur.), Slovensko podjetje v de- vetdesetih, str. 49–59. 529 The European Observatory for SMEs. First Annual Report. European Network for SME Research, str. 15. 530 UL SFRJ, 64/1989. 531 UL SFRJ, 64/1989. 241 PRIVATIZACIJA GOSPODARSTVA IN SLOVENSKO PODJETNIŠTVO V NOVI PREOBLEKI Od januarja 1998 je borza postala tudi mesto trgovanja z delnicami pooblaš čenih investicijskih družb. 532 Slovenska vlada je že na za četku devetdesetih let ocenila, da bo treba za pospešitve razvoja malega in sre- dnje velikega podjetništva uvesti posebne oblike finan č- ne podpore, in je z Zakonom o razvoju malega gospo- darstva omogo čila ustanovitev Javnega sklada za razvoj malega gospodarstva, ki je malim in srednje velikim podjetjem ponudil spodbude v obliki posojil, neposre- dnih investicij v podjetniško infrastrukturo, subvencije obrestnih mer za ban čna posojila in garancije. Na ra- zvoj malega podjetništva je vplival tudi Zakon o razvoju malega gospodarstva, 533 ki je bil sprejet leta 1991. Ta je zagotavljal pomo č pri ustanavljanju podjetij, poenosta- vljene upravne postopke in dolo čena sredstva financira- nja ter dal podlago za nastanek sklada za razvoj malega gospodarstva in pospeševalnega centra za malo gospo- darstvo. 534 Na lokalni ravni so bili oblikovani številni skladi in oblike financiranja iz ob činskih proračunov, vendar so bila sredstva za mikrokredite in subvencioniranje obrestnih mer s tega naslova skromna. Leta 1992 je bil ustanovljen tudi Pospeševalni center za malo gospodar- stvo. 535 Zakonodaja ob koncu osemdesetih in v za čet- ku devetdesetih let je omogo čala hitro rast števila novih podjetij, saj od ustanoviteljev ni zahtevala ve čjega usta- novnega kapitala. To je imelo slabe posledice za eko- nomsko varnost investitorjev in poslovnih partnerjev. Kasneje sta odlo čilno na potek oziroma razvoj podjetni- štva vplivala še kasneje sprejeta Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij 536 in Zakon o gospodarskih družbah. 537 Zakon o gospodarskih družbah je bil sprejet leta 1993 in je bil kasneje še ve čkrat noveliran v obliki sprememb in dopolnitev. Vsi ti zakoni so vplivali in bili podlaga za dejanski razvoj podjetništva. Povpre čna le- tna stopnja rasti števila podjetij v obdobju 1991–1993 532 Lastninsko preoblikovanje slovenskih podjetij, str. 118–119. 533 UL RS, 18/1991. 534 Pšeni čny et al., Podjetništvo, str. 40. 535 Žakelj , Razvoj malih in srednje velikih podjetij, str. 31–32. 536 UL RS, 55/1992. 537 UL RS, 30/1993. 242 Pomembni zakoni in ukrepi, ki so vplivali na razvoj podjetništva v obdobju 1988–2004 LETO ZAKON OZIROMA UKREP POMEN in VPLIV 1988 Zakon o podjetjih Statusno preoblikovanje, dokapitalizacija ali reorganizacija podjetij Obrtni zakon Odprava omejitev zaposlovanja v obrtniškem sektorju 1989 Zakon o prometu in razpolaganju z družbenim kapitalom Statusno preoblikovanje, dokapitalizacija ali reorganizacija podjetij 1990 Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o podjetjih Odprava delavskih svetov 1991 Zakon o razvoju malega gospodarstva Natan čna opredelitev pojma “malo gospodarstvo”, zagotovitev pomo či pri ustanavljanju podjetij itd. Javni sklad za razvoj malega gospodarstva Posojila, investicije, subvencije podjetjem 1992 Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij Predvidel 7 metod, po katerih bi se naj podjetje lastninsko preoblikovalo itd. Pospeševalni center za malo gospodarstvo Koordinacija, svetovanje, usposabljanje podjetnikov 1993 Zakon o gospodarskih družbah (ZGD); kasneje ve čkrat noveliran Vpeljal enotno zakonsko ureditev, predpisoval višji ustanovni kapital itd. 1994 Obrtni zakon Ureditev pogojev za opravljanje obrti 1994 Zakon o investicijskih skladih in družbah za upravljanje Nova delitev vpliva v podjetjih, nov sistem odlo čanja 243 PRIVATIZACIJA GOSPODARSTVA IN SLOVENSKO PODJETNIŠTVO V NOVI PREOBLEKI LETO ZAKON OZIROMA UKREP POMEN in VPLIV 1996 Strategija razvoja malega gospodarstva Prva tovrstna strategija, vklju čevala vrsto ukrepov za izboljšanje položaja MSP in podjetništva; še leta 2000 je DZ ni sprejel; 2000 je bila DZ predložena dopolnjena strategija podjetništva 2001 ZGD - F Najcelovitejša novela ZGD. Urejala pravice in obveznosti gospodarskih subjektov; podjetja delila na mala, srednja in velika Strategija razvoja MSP in podjetništva Priznala podjetništvu osrednjo vlogo pri zagotavljanju razvoja in napredka slovenskega gospodarstva Strategija gospodarskega razvoja Slovenije 2001–2006 Navedeni številni ukrepi, ki bi jih morala izvajati država za napredek MSP in podjetništva 2002 Mariborska deklaracija (podpis) Vlada je s tem priznala pomembnost principov Evropske listine za mala podjetja, pristop k izvajanju Ve čletnega programa za podjetja in podjetništvo, predvsem za mala in srednje velika podjetja 2001–2005 Program ukrepov za spodbujanje podjetništva in konkuren čnosti 2002–2006 3 programski sklopi; Znanje za razvoj, Izboljšanje konkuren čnih sposobnosti podjetij, Spodbujanje podjetništva in izkoriš čanje podjetniških priložnosti 2004 Zakon o podpornem okolju za podjetništvo Nasledil Zakon o razvoju malega gospodarstva iz leta 1991, osnovni cilj: vzpostavitev ugodnega podjetniškega okolja ter optimalno izkoriš čanje podjetniških in inovacijskih potencialov Vir: UL RS, ZMAR/UMAR (Delovni zvezki, Ekonomsko ogledalo). 244 je bila kar 47-odstotna. 538 Pomembno je omeniti še nov Obrtni zakon 539 iz leta 1994. S tema zakonoma se je spremenilo vedenje podjetnikov pri izbiri pravne oblike njihovega poslovanja. Zakon o gospodarskih družbah je vpeljal enotno zakonsko ureditev za vse gospodarske subjekte in s tem odpravil lo čevanje na podjetniški in obrtniški sektor ter med drugim predpisoval tudi višji ustanovni kapital za ustanovitev družbe z odgovorno- stjo. Drugi predpisi pa so poleg tega postavili zelo visoke knjigovodske in ra čunovodske zahteve. Dinamika usta- navljanja podjetij se je po letu 1993 upo časnila. To je bi- la posledica iz črpanega dela podjetniškega potenciala in večje konkurence na omejenem trgu, kjer je bilo vse tež- je najti prave poslovne priložnosti, in posledica zahtev države po večjem ustanovnem kapitalu za ustanavlja- nje kapitalskih družb. 540 Zakon o gospodarskih druž- bah in Obrtni zakon sta torej uveljavila spremenjeno pravno-organizacijsko strukturo malega gospodarstva, sprožila obsežen proces preoblikovanja in organizacij- skega prilagajanja in tako malim gospodarskim enotam povzro čila veliko administrativnih težav. 541 Kot že ome- njeno, je bil Zakon o gospodarskih družbah še ve čkrat noveliran. Najobsežnejša in najcelovitejša je bila novela Zakon o gospodarskih družbah – F (ZGD – F) iz leta 2001, 542 ki je bila pomembna za uskladitev z evropskim pravom družb ter zaradi notranje uskladitve in dopolni- tev primarnega zakona iz leta 1993. 543 Po ZGD – F, ki je urejal pravice in obveznosti gospodarskih subjektov, so se podjetja delila na mala, srednja in velika podjetja po naslednjih treh kriterijih: – povpre čno število zaposlenih v zadnjem poslovnem letu, – čisti prihodki od prodaje v zadnjem poslovnem letu, – vrednost aktive ob koncu poslovnega leta. 538 The European Observatory for SMEs. First Annual Report. European Network for SME Research, str. 15. 539 UL RS, 50/1994. 540 Pšeni čny et al., Podjetništvo, str. 40–43. 541 Žakelj , Razvoj malih in srednje velikih podjetij, str. 32. 542 UL RS, 45/2001. 543 UMAR, Ekonomsko ogledalo, št. 6, 2003, str. 16. 245 PRIVATIZACIJA GOSPODARSTVA IN SLOVENSKO PODJETNIŠTVO V NOVI PREOBLEKI Poslovanje gospodarskih družb v obdobju 1994–2002 Leto Število gospodarskih družb Število zaposlenih Neto čisti dobi ček (+); Neto čista izguba (–); v mio SIT 1994 30941 475120 –36467 1995 33609 484602 –24937 1996 35786 467238 –60417 1997 36717 460376 –3868 1998 37585 459094 36536 1999 37553 463481 119520 2000 37695 468677 117521 2001 37210 473447 –299443 2002 38051 469166 215498 Vir: UMAR, Ekonomsko ogledalo, št. 6, 2003, str. 16. Razdelitev podjetij glede na število zaposlenih je potekalo v Sloveniji po približno enakih kriterijih kot v EU. Ve čje razlike v kriterijih so obstajale pri dolo čitvi v velikosti prihodkov od prodaje in vrednosti aktive pod- jetij. 544 Gospodarske družbe so od leta 1994 dalje vodile računovodske evidence v skladu z Zakonom o gospo- darskih družbah in slovenskimi ra čunovodskimi stan- dardi (SRS). V obdobju 1994–2002 se je število družb vsako leto (razen v letih 1999 in 2001) pove čevalo, šte- vilo zaposlenih pa (razen v letih 1995, 1999, 2000 in 2001) zmanjševalo. Leta 2002 je bilo v primerjavi z le- tom 1995, ko so bile družbe prvi č razvrš čene po “Stan- dardni klasifikaciji dejavnosti” 4442 ve č družb. Od tega jih je bilo 2201 ve č v dejavnostih nepremi čnin, najema in poslovnih storitev, 1127 v gradbeništvu in 775 v pre- delovalnih dejavnostih. Najve č jih je bilo še vedno v de- javnosti trgovine, popravil motornih vozil in izdelkov ši- roke porabe, vendar kar za 1450 manj kot leta 1995, in to je pomenilo tudi 15.436 manj zaposlenih v teh dejav- nostih. V predelovalnih dejavnostih, kjer je bila skoraj polovica vseh zaposlenih, jih je bilo celo 23.413 manj, več pa jih je bilo predvsem v dejavnosti nepremi čnin, najema in poslovnih storitev, in sicer 9626 ve č. Prav ta- ko jih je bilo 4627 ve č v gradbeništvu. Poslovanje družb 544 Žakelj , Razvoj malih in srednje velikih podjetij, str. 12. 246 je postalo pozitivno leta 1998. To je pomenilo, da so bili čisti dobi čki ve čji od čistih izgub. Leta 2002 so morale družbe pri svojem poslovanju upoštevati Zakon o spre- membah in dopolnitvah Zakona o gospodarskih druž- bah ter nove slovenske ra čunovodske standarde. Leta 2002 so gospodarske družbe izkazale 215.498 milijonov slovenskih tolarjev čistega dobi čka, kar je bilo najve č v obdobju 1994–2002. Skoraj polovico vrednosti celotne- ga neto čistega dobi čka leta 2002 so ustvarile družbe iz predelovalnih dejavnosti, 23,6 odstotka iz dejavnosti tr- govine, popravil motornih vozil in izdelkov široke porabe ter 16,5 odstotka iz dejavnosti nepremi čnin, najema in poslovnih storitev. 545 545 UMAR, Ekonomsko ogledalo, št. 6, 2003, str. 16. 247 PRIVATIZACIJA GOSPODARSTVA IN SLOVENSKO PODJETNIŠTVO V NOVI PREOBLEKI Gospodarski položaj v prvi polovici leta 1990 je bil dobesedno agonija. Veliko podjetij je poslovalo z iz- gubami. Nelikvidnost je paralizirala delovanje tudi ti- stih delov gospodarstva, ki so sicer imela vse pogoje za uspešen razvoj. Medpodjetniška zadolženost je bila izjemno velika, razen tega se je “pluralizacija” lastnine zreducirala na brezobziren grabež, ki je lahko ostajal civilno in kazensko nekaznovan le v “socialisti čnem” pravnem sistemu. 546 Treba je poudariti, da je država po osamosvojitvi najve č sredstev namenjala reševanju velikih podjetij, medtem ko je bila politika spodbujanja mikro, malih in srednje velikih podjetij v devetdesetih letih spremenljiva in neodlo čna. Takšno stanje se je za čelo spreminjati z za četkom izvajanja Evropske listi- ne za mala podjetja, z vklju čitvijo Slovenije v evropske programe spodbujanja mikro, malih in srednje velikih podjetij, s sprejemom Programa ukrepov za spodbuja- nje podjetništva in konkuren čnosti ter Zakona o pod- pornem okolju za podjetništvo, 547 ki je bil sprejet šele marca 2004. 548 Leto 1991 je bilo prelomno z družbenopoliti čne- ga in državnopravnega vidika. Zakon o gospodarskih družbah iz leta 1989 in novi Zakon o delovnih razmer- jih iz leta 1990 sta pomenila prehod v nov sistem tr- 546 Bajt , Iz heterodoksne stabilizacije v ultraortodoksno: Kako iz nje?, str. 27–39. 547 UL RS, 40/2004. 548 Žakelj , Razvoj malih in srednje velikih podjetij, str. 7. Nezavidljiv položaj podjetij na za četku devetdesetih let 248 žnega gospodarstva in družbenoekonomske ureditve z jasnimi lastninskimi temelji. Te spremembe so mo čno posegle na podro čje delovnih razmerij in socialne poli- tike. Namesto asociativnih delovnih razmerij je bilo zo- pet uveljavljeno klasi čno razmerje med delodajalcem in delavcem, ki ga je zaznamoval konflikt med kapitalom in delom. Odkar je bilo od leta 1990 delovno razmerje zopet dvostransko, je bil delodajalec dolžan delavcu iz- plačati s pogodbo določeno pla čo. Pla ča je bila strošek, ki ga je moral delodajalec izpla čati najprej, pred vsemi drugimi stroški. To je bila ena od klju čnih sprememb s podro čja delovnih razmerij in socialne politike leta 1991 sploh. Po osamosvojitvi in ustanovitvi lastne države je slovenska socialna politika postala državna. Slovenija je postala tudi subjekt mednarodnega delovnega prava in stopila na pot lastnega razvoja delovnopravne zako- nodaje na podlagi lastne slovenske ustavne ureditve. 549 Iz tabele 14 je razvidno, da so bila na novo nastala mala podjetja, ki so vklju čevala podjetja z do 50 zapo- slenimi, najpomembnejši vir ustvarjanja neto delovnih mest in da bi brez nastanka tega sektorja ob odprtem gospodarstvu, ki je prisililo velika podjetja, da so raci- onalizirala zaposlitev, imela Slovenija ogromno nezapo- slenost. Od leta 1990 se je število aktivnega prebivalstva zmanjšalo z 944.932 na 866.721. Ta upad je bil posle- dica hitrejšega upokojevanja, emigracije, prostovoljnega odhoda iz aktivnega prebivalstva in pove čanega števila dijakov in študentov. Obenem pa je število brezposelnih naraslo od 55.441 na 119.799. 550 V slovenskih podjetjih, kjer so imeli sposobne ka- dre in pravo poslovno orientacijo, so se uspeli obdržati na površju. Vprašanje je bilo, ali bodo ob pogojih gospo- darjenja, tako v državi kot v svetu, sledila tehnološke- mu razvoju. Podjetja, ki niso imela izdelane dolgoro čne tržne usmeritve in niso bila usmerjena na svetovni trg, so v novih razmerah zašla v težave ali so celo propadla. Del neuspehov slovenskega gospodarstva gre pripisati 549 Kresal, Socialna politika v Sloveniji do druge svetovne vojne. V: Borak , Lazarevi ć (ur.), Prevrati in slovensko gospodarstvo v XX. stoletju 1918–1945–1991, str. 49– 64. 550 Vah či č , Stanje podjetništva v Sloveniji. V: Borak (ur.), Slovensko podjetje v de- vetdesetih, str. 49–59. 249 PRIVATIZACIJA GOSPODARSTVA IN SLOVENSKO PODJETNIŠTVO V NOVI PREOBLEKI Gibanje aktivnega prebivalstva in zaposlenih v malih, srednjih in velikih podjetjih 1990–1996 1990 1991 1992 1993 1994 1995 1996 Kmetje 40.000 40.000 39.408 39.408 39.408 39.408 39.408 Samozaposleni in zaposleni pri samozaposlenih 59.869 64.730 75.184 81.941 91.061 98.541 105.475 Zaposleni v mikro podjetjih (1–9 zaposlenih) 5119 11.670 19.676 28.709 40.537 49.795 53.732 Zaposleni v malih podjetjih (0–49 zaposlenih) 16.815 23.214 32.060 45.766 39.913 47.194 53.206 Zaposleni v srednjih podjetjih (50–249 zaposlenih) 159.010 14.0621 143.112 132.246 137.140 137.973 127.511 Zaposleni v velikih podjetjih (250 in ve č zaposlenih) 443.724 417.074 330.803 276.815 257.524 249.640 232.759 Zaposleni v drugih organizacijah (šolstvo, zdravstvo,…) 132.368 120.536 143.815 146.986 140.653 122.687 130.120 Brezposelni 55.441 91.161 102.596 129.087 127.056 121.483 119.799 Aktivno prebivalstvo 944.932 941.346 909.006 886.654 884.958 873.292 866.721 Vir: Vahči č , Stanje podjetništva v Sloveniji. V: Borak (ur.), Slovensko podjetje v devetdesetih, str. 52. 250 že dalj časa trajajo či recesiji v svetu, a glavne vzroke je treba iskati doma, in ti so bili: – slaba organiziranost gospodarskega in družbenega sistema, – neustrezna zakonodaja s podro čja gospodarstva, – neu činkovitost državnih institucij, – predraga država, – predolgo trajajo če in neustrezne spremembe lastni- štva gospodarskih subjektov, – slaba organiziranost gospodarskih subjektov, – tehnološka zastarelost in neu činkovitost gospodar- skih subjektov, – pomanjkanje motivacije za uspeh in pomanjkanje odgovornosti strokovnih kadrov. V pogojih recesije gospodarstva se je po letu 1987 do leta 1998 vsako leto zmanjšalo število zaposlenih v gospodarstvu, upadal je indeks rasti industrijske proi- zvodnje, po drugi strani pa se je v istem obdobju izje- mno pove čalo število poslovnih subjektov. To je razvi- dno iz pregleda poslovnih subjektov po enotni klasifika- ciji dejavnosti. Leta 1990 je bilo skupaj vseh poslovnih subjektov v gospodarstvu in negospodarstvu 83.565, leta 1996 pa 134.881. Najve čji porast je bil pri podje- tjih in družbah. Število podjetij in družb se je pove čalo od 14.597 na 52.580, to je za ve č kot trikrat (3,6 krat). Število podjetij se je pove čalo celo v industriji, ki je bila v največjih težavah. Sicer je najbolj poraslo število pod- jetij in družb na podro čju financ, tehni čnih in poslovnih storitev, prometa in zvez, gradbeništva in trgovina. 551 Slovensko gospodarstvo je imelo druga čno izhodišče od gospodarstev v drugih državah, in sicer so bile raz- like predvsem v ve čjem deležu podjetij, ustanovljenih pred letom 1990, ve čjem deležu malih podjetij, mo čnem zasebnem sektorju pred privatizacijo, manj pomembni vlogi velikih podjetij z ve č kot 5000 zaposlenimi in ve čji- mi problemi pri prestrukturiranju. 552 V podporo MSP in podjetništvu so bile Obrtna zbor- nica Slovenije, Gospodarska zbornica Slovenije in Zavod RS za zaposlovanje. Po osamosvojitvi Slovenije je država 551 Boncelj , Bankrotirana družba, str. 84–85. 552 Poro čilo o lastninskem preoblikovanju podjetij, str. 7. 251 PRIVATIZACIJA GOSPODARSTVA IN SLOVENSKO PODJETNIŠTVO V NOVI PREOBLEKI najve č sredstev namenjala reševanju nekaterih velikih podjetij, medtem ko je bila ržavna politika spodbujanja MSP in podjetništva precej spremenljiva in neodlo čna. Formalno je sicer podpirala nastajanje novih podjetij, vendar so dejansko prevladovali predvsem programi re- ševanja nekdanjih ve čjih družbenih podjetij, pozabilo pa se je na razvoj stimulativnega podpornega okolja za MSP. Nedoslednost podjetniške politike se je kazala tu- di v nenehnih spremembah v resorju gospodarstva, saj so se obdobja samostojnega ministrstva za malo gospo- darstvo in njegove vklju čitve v okvir širšega ministrstva izmenjavala. Politika razvoja MSP je delovala nedosle- dno in improvizirano, kar malemu gospodarstvu ni da- jalo stalne in predvidljive opore. Prišlo je tudi do for- malnega zaostrovanja pogojev za ustanavljanje podjetij in zmanjševanja davčnih spodbud za registracijo novih podjetij, kar je povzro čilo zastoj v nastajanju novih pod- jetij v drugi polovici devetdesetih let in slabšanje pod- jetniške klime. Tudi za podro čje finan čnega poslovanja podjetij je bila zna čilna neurejenost zakonodaje. Zastoj v nastajanju novih podjetij v drugi polovici devetdese- tih let je bil vsekakor tudi posledica nedoslednosti in neodlo čnosti državne politike. Nastanek velikega števila ob čin sredi devetdesetih let je položaj podjetništva po- slabšal. Razlog je bil v razpršenosti razvojnih sredstev, kar je seveda oteževalo razvoj podporne infrastrukture predvsem za MSP. 553 Leta 1996 je bila v Sloveniji pripravljena prva Stra- tegija razvoja malega gospodarstva, ki je predvidela vr- sto ukrepov za izboljšanje poslovnega okolja MSP. Vse- bina omenjene strategije je bila v Strategiji Republike Slovenije za vklju čitev v EU. Leta 2001 je bila izobliko- vana nova Strategija razvoja MSP in podjetništva. Ta strategija je podjetništvu priznala osrednjo vlogo pri zagotavljanju razvoja, uvajanju strukturnih sprememb in izboljševanju konkuren čne spodobnosti slovenske- ga gospodarstva. Prav tako je pomembno mesto MSP in podjetništvu namenila Strategija gospodarskega ra- zvoja Slovenije 2001–2006. Tudi ta strategija je pred- videvala številne ukrepe, ki bi jih za izboljšanje podje- 553 Žakelj , Razvoj malih in srednje velikih podjetij, str. 37–38. 252 tniškega sektorja morala izvajati država. Leta 2002 je Vlada Republike Slovenije s podpisom tako imenovane Mariborske deklaracije priznala pomembnost principov Evropske listine za mala podjetja in pristopila k izva- janju Večletnega programa za podjetja in podjetništvo, predvsem za mala in srednje velika podjetja v obdobju od leta 2001 do leta 2005. S tem se je Slovenija enako- pravno vklju čila v programe EU za ustvarjanje stimula- tivnega podjetniškega okolja, mrežo Euro-Info Centrov, izmenjavo najboljših praks med državami članicami s podro čja spodbujanja MSP in v evropske finan čne pro- grame za spodbujanje razvoja podjetništva in MSP. Po vstopu v EU so se Sloveniji odprle številne mo- žnosti tudi na podro čju podjetništva. Med drugim je lahko črpala sredstva iz evropskih strukturnih skladov in drugih programov za podporo MSP in podjetništva, iz EU pa so izhajale tudi dejavnosti za odpravo admi- nistrativnih ovir. Tako je ministrstvo za gospodarstvo skušalo z antibirokratskim programom ustvariti stimu- lativno okolje za nastajanje in razvoj malih podjetij. Leta 2002 je ministrstvo za gospodarstvo objavilo Program ukrepov za spodbujanje podjetništva in konkuren čno- sti za obdobje 2002–2006. Program ukrepov so sesta- vljali trije programski sklopi: program Znanje za razvoj, program Izboljšanje konkuren čnih sposobnosti podje- tij in program Spodbujanje podjetništva in izkoriš čanje podjetniških priložnosti. V razvojne programe ministr- stva za gospodarstvo je bilo v obdobju od 2001 do 2003 vklju čenih približno 2500 podjetij z okoli 150.000 zapo- slenimi v tržnem sektorju. Za te programe je bilo v pov- pre čju na leto namenjenih približno 5 milijard sloven- skih tolarjev, kar je predstavljalo manj kot 0,5 odstotka prora čuna. Zakon o razvoju malega gospodarstva, ki je bil sprejet leta 1991, se je v praksi izkazal za pomanj- kljivega in v neskladju z novo gospodarsko realnostjo. Tako je bil leta 2004 sprejet Zakon o podpornem oko- lju za podjetništvo, 554 ki naj bi odpravil pomanjkljivosti Zakona o razvoju malega gospodarstva. Od leta 2004 je Zakon o podpornem okolju za podjetništvo služil za vodenje podjetniške politike. Njegov osrednji cilj je bil 554 UL RS, 40/2004. 253 PRIVATIZACIJA GOSPODARSTVA IN SLOVENSKO PODJETNIŠTVO V NOVI PREOBLEKI vzpostavitev podjetniškega okolja, ki bi aktiviralo tako človeške kot tudi materialne in finan čne vire za eno- stavno vstopanje in uspešno rast podjetij ter optimalno izkoriš čanje podjetniških in inovacijskih potencialov v Sloveniji. Zakon je upošteval usmeritve Evropske listine za mala podjetja in je predstavljal osnovo za koriš čenje sredstev iz strukturnih skladov. Dolo čal pa je tudi vzpo- stavitev sistema razli čnih institucij za podporo MSP. Omeniti je treba še Enotni programski dokument za obdobje 2004–2006, ki ga je konec leta 2003 objavila Vlada Republike Slovenije. Med prednostnimi naloga- mi tega dokumenta je bilo na prvo mesto postavljeno spodbujanje podjetniškega sektorja in konkuren čnosti, kar je seveda kazalo na zavedanje pomena razvoja pod- jetništva za pospešitev gospodarskega razvoja s strani države. 555 555 Žakelj , Razvoj malih in srednje velikih podjetij, str. 33– 37. 254 Čeprav jih do leta 1989 tako reko č ni bilo, je šte- vilo ste čajev v tem, predvsem pa v letih 1990 in 1991 naraslo prek meja, ki jih v času najve čjih gospodarskih kriz pozna svet. Prav gotovo so bili ste čaji podjetij “prva, na zunaj najbolj nazorna in vidna posledica premikov v družbenoekonomskem sistemu”. 556 Zakon o prisilni poravnavi, ste čaju in likvidaciji je bil v času samostoj- ne Slovenije sprejet šele leta 1993 557 (pred tem je veljal zakon pod istim imenom iz decembra leta 1989). V za- četku leta 1989, ko je število ste čajev nenadoma pora- slo, je še vedno veljal Zakon o sanaciji in prenehanju organizacije združenega dela, 558 ki je bil sprejet že leta 1986. Sama sprememba ste čajne zakonodaje torej ni vplivala na pove čanje števila ste čajev podjetij. Predvsem podjetniški – mikroekonomski razlogi so se pokazali kot klju čni dejavniki ste čajev slovenskih podjetij. A ne zato, ker podjetja niso ve č poslovala dovolj racionalno, pa č pa so v dolo čenem trenutku preveliko število zaposlenih in preveliki stroški poslovanja postali klju čno vpraša- nje v tako velikem obsegu podjetij, da so ste čaji postali neizbežna posledica stanja v podjetju. 559 Z gospodarsko krizo, posebej leta 1991, in z mo čnejšim delovanjem normalne tržne selekcije se je na drugi strani krepil tu- 556 Žnidarši č Kranjc, Planirani ste čaji?, str. 15. 557 UL RS, 67/1993. 558 UL SFRJ, 72/1986. 559 Žnidarši č Kranjc, Planirani ste čaji?, str. 191. Ste čaji podjetij: prva, na zunaj najbolj nazorna in vidna posledica premikov 255 PRIVATIZACIJA GOSPODARSTVA IN SLOVENSKO PODJETNIŠTVO V NOVI PREOBLEKI di proces odmiranja neuspešnih podjetij. Skokovito je naraš čalo število prijav za ste čaj, ki jih je po zakonu o finančnem poslovanju vlagala Služba družbenega knji- govodstva (SDK). 560 Ste čaj je družbeno nezaželen pojav, ki povzro ča gospodarstvu škodo predvsem takrat, kadar njegova posledica ni prerazporeditev ekonomskih dejavnikov iz manj v bolj produktivne namene, temve č je prenehanje poslovanja subjekta in uni čenje proizvodnih dejavnikov, kar pomeni manjše družbeno produktivno premoženje, manjši družbeni proizvod in manjše število zaposlenih. Vsak ste čaj pomeni škodo in vsak ste čaj producira žr- tve. Osnovni ste čajni razlog je tako pri nas, kot tudi v večini evropskih pravnih sistemov, dalj časa trajajo ča plačilna nesposobnost oziroma nesolventnost dolžnika. Nesolventnost v ste čajnem smislu je za podjetje kriti č- na in ozna čuje kroni čno, nesolventno stanje. Podjetje se znajde v položaju, ko je osnovna vrednost sredstev, to je aktive podjetja, manjša od obveznosti podjetja. Poleg 560 Boncelj , Bankrotirana družba, str. 149–151. Karikatura iz prve polovice leta 1991, ki je opozarjala na problematiko ste čajev v slovenskem gospodarstvu Vir: Miran Kohek . Delo, XXXIII, št. 62, 16. 3. 1991, str. 3. 256 objektivnih razlogov za uvedbo ste čajev pa so bili v naši praksi prisotni predvsem tudi subjektivni razlogi, zara- di katerih so podjetja sama dala pobudo za ste čaj. V posameznih primerih so bile obveznosti podjetij tako majhne, da nikakor ne upravi čujejo odlo čitve za ste čaj. Pri družbeno nezaželenih pojavih v povezavi s ste čaji je bilo kar 82 odstotkov vseh ste čajev uvedenih v srednjih in velikih podjetjih. Treba je re či, da so bili mi- kroekonomski razlogi eden klju čnih dejavnikov za ste- čaje slovenskih podjetij. Torej je bilo vprašanje, kdo bo lastnik in kako postati lastnik, temeljna skrb menedž- menta družbenih podjetij, ki je razmišljal o oblikovanju takšnih podjetij, ki bodo v spremenjenem okolju obvla- dljiva predvsem lastninsko in upravljavsko. Spremembe v družbenogospodarskem sistemu so imele pomembno vlogo tudi pri ste čajih podjetij. Hitre spremembe v kon- ceptih gospodarskega in politi čnega življenja, ki so jih spremljale hitre spremembe zakonodaje ali vsaj napo- vedi teh sprememb, so vnašale v družbo, posebej pa v gospodarstvo, zmedo, neurejenost, nejasno razmejitev dovoljenega od nedovoljenega, možnosti in podpiranje izkoriš čanja lukenj v zakonodaji. Vse navedeno je v go- spodarstvu in posledi čno v družbi povzročilo škodo, ki se je kazala v razli čnih oblikah, na primer v brezposelno- sti, zmanjšanju produktivnega družbenega premoženja, begu kreativnih izobražencev v tujino, v razvijanju nega- tivnih eti čnih in moralnih norm, pove čanju negativnih pojavov, pa tudi posameznih oblik kriminalitete. 561 Od julija 1991 do marca 1993 je 1522 podjetij, v katerih je bilo zaposlenih 125.698 delavcev, izpolnilo pogoje za uvedbo ste čajnega postopka. Med njimi sta bili 1002 zasebni podjetji z 2306 delavci. Takšnega šte- vila podjetij ne more likvidirati ali preurediti nikakršna ste čajna ureditev. Posegi, ki so potrebni, presegajo okvir in namene stečajne ureditve, njihovo vsebino pa je tre- ba iskati v preureditvi dolžniško-upniških odnosov na narodnogospodarski ravni in v spremembah relativnih cen. 562 Zanimiv je pregled, ki kaže na ustanovitve in prenehanje poslovnih subjektov. Leta 1991 je preneha- 561 Boncelj , Bankrotirana družba, str. 149. 562 Borak , Iskanje Guliverja ali kako preživeti, str. 102. 257 PRIVATIZACIJA GOSPODARSTVA IN SLOVENSKO PODJETNIŠTVO V NOVI PREOBLEKI lo poslovati najve č poslovnih subjektov, in sicer 10.532. Zatem je bilo leta 1992 ustanovljenih kar 23.630 po- slovnih subjektov. Ti podatki kažejo na veliko poveza- nost prenehanja in ustanavljanja poslovnih subjektov s sprejemanjem Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij, ki je bil objavljen 11. novembra 1992, in Za- konom o gospodarskih družbah, ki je bil objavljen 10. junija 1993. 563 563 Boncelj , Bankrotirana družba, str. 85. 258 Podjetje Talum Kidri čevo (podjetje se je iz Tovarne glinice in aluminija – TGA Kidri čevo v Talum Kidri čevo preimenovalo leta 1992), ki ima v svetu aluminija sicer pomembno vlogo, 564 se je na prehodu iz enega v drug družbenopoliti čni sistem borilo s številnimi težavami. Prvi mož podjetja Danilo Toplek je nekaj časa po nasto- pu mandata nove slovenske vlade 1990 o odnosu drža- ve in podjetja dejal: “Direktnih odnosov še nismo imeli, saj se naša vlada prakti čno šele seznanja s situacijo in z vodilnimi v posameznih podjetjih. Zagotovo pa bo vpliv glede na takšne vrste industrije, kot je v Kidri čevem in podobnih infrastrukturnih objektih, zelo pomemben in prisoten. Čeprav slovenska vlada zatrjuje, da ne bo po- segala direktno v gospodarstvo, sem prepri čan, da bo slej ko prej spoznala, da bo na nekaterih podro čjih to vendarle potrebno.” 565 Podjetje je imelo tudi ve čkrat blo- kiran žirora čun, in to ne enkrat. Prvo blokado so uspe- li premostiti komaj 59. dan. Vzroki za resne težave in nezmožnost pla čevanja so bili predvsem precenjena vrednost dinarja, težave zaradi odpla čila doma čih kre- ditov (vzrok so bile obresti, ki so bile od 35- do 45-od- stotne) ter cena elektri čne energije, ki je bila pri nas močno pretirana. Za primerjavo: v Nem čiji je znašala cena elektri čne energije na tono aluminija 460 dolarjev, 564 URL: http://www.talum.si, (avgust 2005). 565 Tednik, 14. junij1990, leto XLIII, št. 23, str.2. Črnogledost in nezadovoljstvo direktorjev slovenskih podjetij na za četku tranzicije 259 PRIVATIZACIJA GOSPODARSTVA IN SLOVENSKO PODJETNIŠTVO V NOVI PREOBLEKI v kidri čevskem podjetju pa kar 960 dolarjev! 566 Direktor podjetja Danilo Toplek je o krizi, v kateri se je znašlo podjetje v času tranzicije, še dejal: “Aluminijska indu- strija v Sloveniji je v krizi, ki je posledica izredno po- slabšanih doma čih gospodarskih razmer in že dalj časa trajajo če nizke cene na svetovnem tržiš ču!” 567 Podjetje so redno obiskovali državni funkcionarji in vse ve č je bi- lo politikov, ki so kljub razli čni strankarski pripadnosti razmišljali v prid temu okoli 2000- članskemu delavske- mu kolektivu. 568 Podjetje je prebrodilo vse krize, se leta 1998 lastninsko preoblikovalo v delniško družbo in je še danes izjemno uspešno. 569 Prav tako je v veliko krizo v času tranzicije zašlo eno najpomembnejših slovenskih podjetij v živilski industri- ji Perutnina Ptuj. Alojz Goj či č , nekdanji predsednik po- slovodnega odbora Perutnine, je o prehodnem kriznem obdobju dejal: “ Če se ekonomski odnosi v Jugoslaviji prekinejo, pomeni to za Perutnino izredno težek polo- žaj. Jugoslovanski trg nam je potreben, brez njega ne preživimo. Perutnina je bila v osnovi vselej slovenska, jugoslovanska in svetovna firma. V Jugoslavijo izvozi- mo 20–30 odstotkov proizvodnje.” 570 Prvi mož Perutnine Roman Glaser pa je dejal: “Tako kot za vse slovensko gospodarstvo je bilo leto 1991 težko tudi za Perutnino Ptuj. Na naš položaj so vplivali problemi z likvidnostjo, izguba jugoslovanskega trga, padec standarda naših kupcev, pa še nekaj vzrokov je. Je pa kljub temu leto 1991 Perutnina prebrodila dokaj normalno tako v pro- izvodnem kot finan čnem poslovanju. Niti enkrat nismo imeli blokiranega ra čuna.” 571 Kot Talum Kidri čevo je tu- di Perutnina Ptuj prebrodila krizno obdobje in prehod iz enega v drug družbenopoliti čni sistem, se lastninsko preoblikovala v delniško družbo leta 1997 in je še danes izjemno uspešno slovensko podjetje. 572 566 Tednik, 2. november 1990, leto XLIII, št. 43, str. 3 567 Tednik, 23. maj1991, leto XLIV, št. 20, str.2. 568 Tednik, 5. december 1991, leto XLIV, št. 48, str.1. 569 URL: http://www.talum.si, (avgust 2005). 570 Tednik, 13. november1990, leto XLII, št. 48, str.3. 571 Tednik, 16. januar 1992, leto XLV, št. 2, str.2. 572 URL: http://www.perutnina.si, (avgust 2005). 260 Še decembra leta 1991, ko so se že odpirala vrata mednarodnemu priznanju Slovenije, so bila pri čakova- nja slovenskih direktorjev majhna, strah pa velik. Še posebej pri tistih, ki jih je prizadel zakon o denaciona- lizaciji. Direktorji uspešnih slovenskih podjetij niso bili zadovoljni z odnosom, ki ga je imela do njih oblast. V anketi, izvedeni sredi decembra 1991, so izpostavili, da jim je vlada dala le “iskrico upanja in ni č ve č”. Z iz- jemo tistih, ki so dolga leta gradili izvozno strategijo, so se čutili nemo čne, nebogljene, nekateri celo kot “goli fi čfiri či”. 573 To pa zato, ker niso poznali pogojev gospodarjenja v prihodnje in ker niso vedeli, kako bo teklo lastninsko preoblikovanje njihovih podjetij. Vladi so svetovali, naj se ne iz črpava v politi čnih razpravah, temve č se rajši loti “prakti čnega dela”. Tudi najuspešnejši direktorji, kot je bil direktor Krke Miloš Kova či č , so se čutili pre- več “odmaknjeni” od politi čnih odločitev, politika jih ni “kaj prida upoštevala” in je niso zanimale njihove izku- šnje, kako “zastaviti uspešno gospodarsko strategijo”. 574 Kljub začetnim težavam in črnogledosti je tudi Krka pre- brodila tranzicijsko krizo. Postopek lastninskega preo- blikovanja Krke je bil zaklju čen decembra 1996, ko se je registrirala kot delniška družba. S tem je prišla v last 75.000 delni čarjev in je ena najve čjih delniških družb v Sloveniji. Omenimo še eno uspešno mednarodno podjetje s sedežem v Velenju – Gorenje d. d. Prestrukturiranje in lastninska preobrazba tega podjetja sta potekala v letih 1991–1996. Čeprav ga je mo čno prizadela izguba jugo- slovanskega trga, je na drugi strani v tem obdobju usta- navljalo podjetja v tujini. Predvsem v Vzhodni Evropi, in sicer na Češkem, Madžarskem, Poljskem, v Bolgariji ter na Slovaškem, kar je bila izjemno pametna poteza. Pod- jetje se je sicer že v osemdesetih letih širilo tako na trge Velike Britanije kot na trge Združenih držav Amerike. Leta 1997 je Gorenje postalo delniška družba. Po tem letu se je po časi za čelo tudi vra čanje na trge nekdanje Jugoslavije. Podjetje je torej uspešno preživelo tranzici- 573 Prin či č , Borak , Iz reforme v reformo, str. 619. 574 Prav tam, str. 618–619. 261 PRIVATIZACIJA GOSPODARSTVA IN SLOVENSKO PODJETNIŠTVO V NOVI PREOBLEKI jo in velja danes za najve čjega slovenskega proizvajalca gospodinjskih aparatov, pohištva, keramike, grelnikov vode, klimatskih naprav in drugih izdelkov za dom ter je tudi med najve čjimi slovenskimi izvozniki. 575 Vsa slovenska podjetja seveda niso prebrodila tran- zicijske krize. Mnoga so bila likvidirana ali pa so izpolni- la pogoje za uvedbo ste čaja. V obdobju po osamosvojitvi so podjetniki pogrešali predvsem stimulativno podporno okolje za ustanavljanje podjetij, na razvoj gospodarstva sta slabo vplivala tudi zmanjševanje dav čnih spodbud za registracijo novih podjetij in neurejenost zakonodaje na podro čju finan čnega poslovanja. Ekonomska politi- ka ni sledila potrebam razvoja malega gospodarstva, saj je Slovenija Strategijo razvoja malega gospodarstva do- bila šele leta 1996. 576 575 URL: http://www.gorenjegroup.com, 11. 12. 2007. 576 Poročevalec Državnega zbora Republike Slovenije, št. 34, 20. 9. 1996, str. 133. Septembrski protesti v Ljubljani 1991 Vir: Muzej novejše zgodovine Slovenije 262 ZLPP je, kot že omenjeno, sprožil množi čno lastninje- nje podjetij. Uprave podjetij so si (razen javnih podjetij, podjetij z gozdovi, zadrug, bank, zavarovalnic, igralnic, podjetij v ste čaju in še nekaterih manjših izjem) same iz- brale na čin preoblikovanja podjetij, Agencija Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo je prek iz- dajanja soglasij k privatizaciji opravljala nadzor nad pro- cesom. S prvim soglasjem je potrdila opredelitve podjetja o ekonomskih ciljih in interesih, medtem ko je drugo soglasje pomenilo potrditev pravnega instrumentarija in metod privatizacije v okviru zakona. 577 V Sloveniji se je odvijalo decentralizirano in avtonomno lastninsko pre- oblikovanje, kar pomeni, da so podjetja sama odlo čala glede izbire na čina in izvedbe lastninskega preoblikova- nja. Proces lastninskega preoblikovanja je trajal šest let. Poleg samega lastninskega preoblikovanja je Slovenija znotraj procesa reševala tudi niz drugih problemov. Na dolgotrajnost procesa so najbolj vplivale revizije nezako- nitih privatizacij in vra čanje odvzetega premoženja. Po- leg tega so se reševali še nekateri drugi problemi (kme- tijska reforma, uskladitev ra čunovodskih in finan čnih standardov, reorganizacija pravnega sistema itd.), ki so prav tako upo časnili proces lastninjenja. 578 577 Križani č , Oplotnik , Ekonometri čna ocena vpliva zaključka procesa lastninskega preoblikovanja podjetij na investiranje in dinamiko prilivov tujega kapitala v Slove- nijo, str. 25–35. 578 Lastninsko preoblikovanje slovenskih podjetij, str. 81. Potek in zaklju ček procesa lastninskega preoblikovanja podjetij ter oškodovanje družbene lastnine po letu 1993 263 PRIVATIZACIJA GOSPODARSTVA IN SLOVENSKO PODJETNIŠTVO V NOVI PREOBLEKI Jože Mencinger je leta 2006 zapisal, da lahko ne- koliko specifi čen proces tranzicijske privatizacije v Slo- veniji razdelimo na tri obdobja. Masovno privatizacijo zgodnjih devetdesetih let je po njegovih besedah zazna- movala dediš čina socialisti čnega razumevanja lastnine in samoupravljanja, ki sta bila temelja jugoslovanskega ekonomskega sistema. Dokaj predvidljiv rezultat priva- tizacijskega procesa je bila nestabilna lastniška struk- tura, ki so jo sestavljali notranji lastniki, zasebne in državne finan čne institucije in majhen delež tujih la- stnikov. Znaten del ekonomije je ostal v neposrednem lastništvu države. Formalni privatizaciji je sledilo po ča- sno konsolidiranje lastniške strukture, ki pa je hkrati tudi ponujalo možnost politi čnega vmešavanja. Po Men- cingerjevem mnenju vlade do leta 2004 te možnosti niso na široko izrabljale, temve č so jo uporabljale diskretno, “novoizvoljena vlada leta 2004 pa je ob svoji neoliberalni retoriki o umiku države iz gospodarstva to možnost na široko izkoristila”. 579 Tu je treba dodati, da je ta vlada naznanila novo obdobje privatizacije in umik države iz gospodarstva. Na kakšen na čin se je tega lotila, je seve- da drugo vprašanje. Dejstvo je, da se je v času te vlade 579 Mencinger , Privatization in Slovenia, str. 65–81. Prva soglasja Agencije ter prenosi družbenega kapitala podjetij na SRD in likvidacije/ste čaji podjetij, ki niso pridobila prvega soglasja v obdobju 1993–1998 Vir: Lastninsko preoblikovanje slovenskih podjetij, str. 82. 0 500 1000 1500 Odobritev programa Prenos na SRD Likvidacije/ste aji 1436 114 57 Prva soglasja Agencije ter prenosi dru benega kapitala podjetij na SRD in likvidacije/ste aji podjetij, ki niso pridobila prvega soglasja v obdobju 1993–1998 Število 264 pokazal nov obraz slovenske privatizacije ali še bolje re- čeno, slovenske razli čice kapitalizma. Podjetja so lahko do konca leta 1994 avtonomno pripravila programe lastninjenja in jih poslala v odobri- tev vladni Agenciji za prestrukturiranje in privatizacijo. Do 31. julija 1998 je prejelo prvo soglasje k programu 1436 podjetij s celotnim kapitalom otvoritvene bilan- ce 1148,3 milijarde slovenskih tolarjev, od tega 784,7 milijarde slovenskih tolarjev družbenega kapitala. 114 podjetij je bilo prenesenih na Sklad za razvoj oziroma kasnejšo Slovensko razvojno družbo (SRD), 57 pa jih je bilo likvidiranih oziroma so izpolnila pogoje za ste čaj- ni postopek. Lastninsko preoblikovanje je s pridobitvijo drugega soglasja (za vpis v register gospodarskih družb) do leta 1999 kon čalo 1381 podjetij, 141 podjetij je bi- lo prenesenih na SRD, medtem ko je bil v 82 podjetjih uveden ste čajni ali likvidacijski postopek. Na dolgotraj- nost postopka je zelo vplivalo reševanje številnih proble- mov tranzicije. 580 V celotni strukturi kapitala podjetij, lastninjenih po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij, je 580 Križani č , Oplotnik , Ekonometri čna ocena vpliva zaključka procesa lastninskega preoblikovanja podjetij na investoranje in dinamiko prilivov tujega kapitala v Slo- venijo, str. 25–35. Izdana druga soglasja k lastninskemu preoblikovanju v letih 1994–1999 ter prenosi družbenega kapitala podjetij na SRD in likvidacije/ste čaji podjetij, ki niso pridobila drugega soglasja 0 500 1000 1500 2. soglasje Prenos na SRD Likvidacije/ste aji 1381 141 82 Izdana druga soglasja k lastninskemu preoblikovanju v letih od 1994-1999 ter prenosi dru benega kapitala podjetij na SRD in likvidacije/ste aji podjetij, ki niso pridobila drugega soglasja Število Vir: Lastninsko preoblikovanje slovenskih podjetij, str. 83. 265 PRIVATIZACIJA GOSPODARSTVA IN SLOVENSKO PODJETNIŠTVO V NOVI PREOBLEKI znašala lastnina notranjih lastnikov 27 odstotkov, po- oblaš čenih investicijskih družb 17 odstotkov, državnih skladov 15 odstotkov, kupcev izjavne prodaje 9 odstot- kov in ostalih 32 odstotkov (velika ve čina ostalega je pripadalo državi, nekaj pa še starim lastnikom, zadru- gam in denacionalizacijskim upravi čencev). Notranji lastniki so prevladovali v manjših, delovno intenzivnih podjetjih. Koncept lastninjenja podjetij nerezidentom ni namenil tako pomembne vloge kakor v nekaterih drugih tranzicijskih državah. V podjetja ni pritekal svež kapital iz tujine, nerezidenti pa so pred vzpostavitvijo lastni- ške strukture odlagali svoje neposredne naložbe. Pro- ces lastninjenja je vplival tudi na splošno ekonomsko aktivnost, trend investiranja in oblikovanje dodatnega proizvodnega kapitala. Tako je zaklju ček procesa spro- stil zadržane investicije ter pove čal donosnost in učin- kovitost podjetij. V za četku maja 1998 je za čel veljati Zakon o za- klju čku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v la- sti Slovenske razvojne družbe, 581 ki je dolo čil prehod iz decentralizirane v centralizirano obliko privatizacije. Ta oblika privatizacije je doletela podjetja, ki se sama ni- so uspela lastninsko preoblikovati, vendar je treba po- udariti, da so v šest let trajajo čem procesu lastninsko preoblikovanje izvedla skoraj vsa podjetja z družbenim kapitalom. Le manjše število podjetij zaradi lastne ne- aktivnosti ali drugih objektivnih vzrokov ni opravilo la- stninjenja po ZLPP. Z lastninskim preoblikovanjem slo- venskih podjetij z družbenim kapitalom je bil leta 1999 sklenjen del preobrazbe gospodarstva. Proces je bil zelo pomemben, saj je spremenil vse vidike slovenskega go- spodarstva in odnos širše javnosti do kapitala ter tržne naravnanosti. Lastninska preobrazba podjetij je pripo- mogla k oblikovanju u činkovito vodenih in tržno narav- nanih podjetij. Z zaklju čkom procesa lastninskega pre- oblikovanja podjetij je bil kon čan prvi del tranzicijskega procesa, katerega namen je bilo pridruževanje Slovenije splošnim svetovnim trendom in gospodarskim tokovom ter vklju čevanje v integracijske procese Evrope. V pro- cesu, ki je trajal šest let, se je reševala vrsta pravnih, 581 UL RS, 30/1998. 266 finančnih, institucionalnih in ne nazadnje tudi teore- ti čnih in moralnih dilem. Razen lastninske preobrazbe je bilo opravljeno tudi finan čno in organizacijsko pre- strukturiranje. Proces je pripomogel k ureditvi številnih problemov, kot so bili: vra čanje odvzetega premoženja upravi čencem, kmetijska reforma in pravna ureditev la- stništva kmetijskih zemljiš č, uskladitev ra čunovodskih standardov in drugo. Slovenski model lastninjenja ni prinesel sveže- ga kapitala s strani tujih investitorjev in dolgotrajnost procesa je bila posledica številnih problemov tranzici- je. Z dokon čanjem procesa se je sprožil nov investicij- ski ciklus, s čimer se je pove čala gospodarska rast in zaposlenost. Povečal se je tudi delež tujih vlaganj. Po formalnem zaklju čku procesa lastninskega preobliko- vanja podjetij je bilo potrebno dokon čanje drugega dela tranzicijskega procesa, in sicer privatizacija državnega premoženja. 582 Ekonomist Maks Tajnikar je ob koncu leta 1999 ugotavljal, da je bil pretežni del velikih siste- mov, ki so ostali v lasti države in se niso preoblikovali, še vedno na pol v socializmu, in se čudil, kako so sploh uspeli z ogromnimi izgubami preživeti ve č kot osem le- tno obdobje. 583 Po Zakonu o spremembah in dopolni- tvah zakona o gospodarskih družbah 584 iz leta 2001, ki je urejal pravice in obveznosti gospodarskih subjektov, so se podjetja delila na mala, srednja in velika. Ta deli- tev je bila odvisna od povpre čnega števila zaposlenih v zadnjem poslovnem letu, čistega prihodka od prodaje v zadnjem poslovnem letu ter vrednosti aktive ob koncu poslovnega leta. 585 Procesu lastninjenja kot odpravi družbene lastnine je sledila privatizacija 2000 milijard slovenskih tolar- jev vrednega dela državnega premoženja. V naslednjih letih so bili sprejeti zakoni o privatizaciji zavarovalnic, državnih bank, nekaterih državnih podjetij (prometne infrastrukture, telekomunikacij, energetskega sistema) in drugih javnih služb. 586 Prodaja državnega premože- 582 Lastninsko preoblikovanje slovenskih podjetij, str. 37, 133. 583 Tajnikar , Preobrazba velikih podjetij še ni kon čana, str. 20–22. 584 UL RS, 45/2001. 585 Žakelj , Razvoj malih in srednje velikih podjetij, str. 33–37. 586 BS, Letno poro čilo Banke Slovenije za leto 1999. 267 PRIVATIZACIJA GOSPODARSTVA IN SLOVENSKO PODJETNIŠTVO V NOVI PREOBLEKI nja, pri kateri sta odlo čilno vlogo odigrala paradržavna sklada Kad in Sod, je bila v ve č primerih nepregledna in predstavlja še en na čin ve č, kako so nekateri ugodno prišli do premoženja. Julija 2008 je v Državnem zboru Republike Slovenije potekala obravnava poro čila prei- skovalne komisije za ugotovitev odgovornosti nosilcev javnih funkcij v zvezi z oškodovanjem državnega pre- moženja pri prodaji državnih deležev Kada in Soda v go- spodarskih družbah pred letom 2005. V poro čilu izve- mo, da je bilo v obdobju 1995–2005 ve činoma brez jav- nega zbiranja ponudb prodanih 2447 lastniški deležev Kada in Soda. V obdobju 2006–2007 je bilo ve činoma z javnim zbiranjem prodanih približno 200 lastniških deležev omenjenih državnih skladov. Glavnina kapital- skih deležev v obdobju 1995–2005 je bila torej prodana netransparentno, nejavno, s čimer je bila onemogo čena konkuren čnost ponudnikov. Jasno je tudi, da so bili ti deleži pretežno prodani pod ceno. Množi čna netranspa- rentna prodaja državnega premoženja vsekakor pred- stavlja še eno od oblik divje privatizacije. 587 ZLPP je določil preverbo zakonitosti in pravilnosti že opravljenih lastninskih preoblikovanj v podjetjih, ki so se v času od 1. januarja 1990 do uveljavitve tega za- kona kakorkoli statusno preoblikovala, reorganizirala, brezpla čno prenašala družbeni kapital, ustanavljala ali vlagala v nova podjetja oziroma prenašala posamezne poslovne funkcije na druga podjetja. Do preverjanja je prišlo, če je bil podan utemeljen sum, da je z navede- nimi dejanji oziroma posli prišlo do oškodovanja ali če je bila s strani pooblaš čenega organa dana zahteva za uvedbo postopka revizije, ter je bila zahteva za uvedbo postopka pravo časna. 588 Pri na činih odprave oškodova- nja družbene lastnine je družbeni pravobranilec Repu- blike Slovenije dajal prednost takim rešitvam, s kateri- mi je bil vzpostavljen nominirani družbeni kapital v lasti mati čnega podjetja na dan 31. decembra 1992 (odpra- vljanje by-pass podjetij), pla čilu dobi čka, pla čilu kupni- ne, vrnitvi ugodnosti iz menedžerskih pogodb družbe- nemu kapitalu, če so premije bile pla čane iz družbenega 587 Kova č , Cvikl odhaja, Slovenija raja, str. 11. 588 Popovič , Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij, str. 8. 268 kapitala, spremembam prednostnih delnic za družbeni kapital v navadne delnice in pove čanju družbenega ka- pitala. 589 Agencija za revidiranje lastninskega preoblikovanja Republike Slovenije je v postopkih opravljene revizije za obdobje od 1. januarja 1993 do 31. julija 2004 ugoto- vila, da je po 48. a- členu ZLPP prišlo do oškodovanja družbene lastnine v vrednosti 8820 milijonov sloven- skih tolarjev. Glede na 48. člen ZLPP pa je prišlo do oškodovanja družbene lastnine v višini 9358 milijonov slovenskih tolarjev. Če upoštevamo 48. in 48. a- člen, je torej v obdobju od 1. januarja 1993 do 31. julija 2004 prišlo do oškodovanja družbene lastnine oziroma pre- moženja v vrednosti 18.178 milijonov slovenskih tolar- jev, kar je precej manj kot v obdobju do konca leta 1992. Do najve čjih zlorab je prišlo zaradi sklepanja škodljivih pogodb, ustanavljanj by-pass podjetij, neutemeljenega odpisa terjatev ter zmanjševanja premoženja podjetij. 590 Glede na revizijo je torej v obdobju od 1. januarja 1990 do 31. julija 2004 prišlo do oškodovanja družbene la- stnine v višini 104.352 milijonov slovenskih tolarjev. 589 Popovič , Lastninjenje pred koncem – o oškodovanjih pa še novi postopki, str. 1–2. 590 Zadnje poro čilo o delu Agencije za revidiranje na dan 31. 7. 2004. Oškodovanje družbene lastnine glede na 48. in 48. a- člen ZLPP, ugotovljeno v postopkih revizije po 1. 1. 1993 (stanje na dan 31. 7. 2004) Vir: Zadnje poro čilo o delu Agencije RS za revidiranje lastninskega preoblikovanja na dan 31. 7. 2004, str. 12–13. 0 1000 2000 3000 4000 5000 6000 Neustrezna upravljalska in druga ravnanja izpla evanje stroškov Neodpla an prenos kapitala Nepravilna delitev dobi ka Prenizke najemnine 146 4203 149 5169 289 2238 1197 2343 731 1700 mio SIT Oškodovanje dru bene lastnine glede na 48. in 48. a- len ZLPP, ugotovljeno v postopkih revizije po 01. 01. 1993 (stanje na dan 31. 07. 2004) 269 PRIVATIZACIJA GOSPODARSTVA IN SLOVENSKO PODJETNIŠTVO V NOVI PREOBLEKI Kot smo že poudarili, je prišlo v času do sprejetja ZLLP do najve čjega oškodovanja družbene lastnine. Po sprejetju ZLPP pa so nad procesom lastninskega preo- blikovanja bdele naslednje institucije: Agencija RS za prestrukturiranje in privatizacijo, Ministrstvo za eko- nomske odnose in razvoj, Vlada Republike Slovenije in Državni zbor Republike Slovenije. Nadzor nad postopki preoblikovanja in skrb za njihovo zakonitost je izvajala Agencija RS za prestrukturiranje in privatizacijo. Agen- cija je v okviru javnih pooblastil izdajala tudi listine (so- glasja) in reševala pritožbe. Poleg Agencije je bilo pri- stojno za nadzor procesa lastninskega preoblikovanja tudi Ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj. To je sodelovalo tudi pri pripravi zakonskih in podzakonskih aktov za to podro čje ter za vodenje centralne evidence računov lastninskih certifikatov. Zoper odlo čbe Agenci- je se je bilo mogo če pritožiti na omenjeno ministrstvo. Glede na dolo čila Zakona o Agenciji RS za prestruk- turiranje in privatizacijo 591 sta bila za nadzor nad stro- kovnim delom in poslovanjem Agencije zadolžena tudi Svet Agencije in Nadzorni odbor Agencije. Vlada je poleg direktorja Agencije imenovala še predsednika in člane 591 UL RS, 7/1993. Nadzor nad procesom lastninskega preoblikovanja Vir: Lastninsko preoblikovanje slovenskih podjetij, str. 128–132. Lastninsko preoblikovanje Vlada Republike Slovenije Agencija Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo Ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj Državni zbor Republike Slovenije 270 Sveta Agencije. V njeni pristojnosti je bil med drugim finančni načrt Agencije ter obravnavanje in potrditev zaključnega ra čuna in poro čila o delu Agencije. Poleg tega je vlada odlo čala tudi o prenosu družbenega ka- pitala v last in upravljanje Slovenske razvojne družbe. Nad procesom lastninskega preoblikovanja je bdel tudi Državni zbor Republike Slovenije, ki je imenoval 9- član- ski Nadzorni odbor Agencije, leta 1992 pa je imenoval še Komisijo za nadzor lastninskega preoblikovanja in privatizacije, ki ji je predsedoval Izidor Rejc . Komisija je spremljala in nadzorovala lastninsko preoblikovanje podjetij in sprejemanje zakonodaje na tem podro čju. Pomemben dejavnik pri lastninskem preoblikovanju je bila odprtost postopka lastninjenja posameznega pod- jetja in obveš čenost javnosti. Na ta na čin je bila vsem upravi čencem dana možnost do udeležbe v postopku la- stninskega preoblikovanja. Podjetje je moralo odobreni program javno objaviti v 30 dneh v Uradnem listu Re- publike Slovenije in v enem od dnevnih časopisov. Se- znaniti je moralo še zaposlene, upnike, katerim je dol- govalo ve č kot 100.000 ECU, 592 in denacionalizacijske upravi čence. Agencija je poleg tega še enkrat tedensko obveš čala pomembne medije o izdanih soglasjih za vpis podjetij v register gospodarskih družb. 593 592 S prvim januarjem 1999 je ECU nadomestil evro in sicer v razmerju 1:1. Od 1. januarja1999 se je tako vsako sklicevanje na eku v pogodbah, predpisih in drugih uradnih dokumentih nadomestilo s sklicevanjem na evro v razmerju 1:1. Za razliko od ekuja, ki je bil opredeljen kot košarica dvanajstih valut, je evro postal samostojna valuta. 593 Lastninsko preoblikovanje slovenskih podjetij, str. 128–132. 271 PRIVATIZACIJA GOSPODARSTVA IN SLOVENSKO PODJETNIŠTVO V NOVI PREOBLEKI Zakon o lastninskem preoblikovanju, ki je bil osre- dnji dokument privatizacijske zakonodaje, je bil leta 1993 še dvakrat dopolnjen. Privatizacija pusti posledice na mnogih ravneh gospodarjenja. Lahko so pozitivne in zaželene ali pa manj ugodne in povzro čajo nova nerav- novesja. 594 V Sloveniji se je privatizacija skozi proces tranzicije in nov na čin regulacije med drugim odrazila v ponovni vzpostavitvi tržnega ekonomskega reda. Sam proces privatizacije je še poglobil gospodarski zastoj v “transformacijsko krizo”, saj je pove čal negotovost. Zaklju čki privatizacije so prispevali k sprostitvi dotlej zadržanih investicij. Investiranje se je namre č povečalo za 16 odstotkov, vendar se je posledi čno pove čal tudi bruto doma či proizvod, in sicer za 0,9 odstotka. Prišlo je tudi do pove čanja neposrednih tujih naložb za 1,8 odstotka. So časno pa je prišlo do zmanjšanja tujega dolžniškega zadolževanja za 0,6 odstotka. 595 O u činkih privatizacije na korupcijo so mnenja do- kaj razli čna. Nekatere raziskave so pokazale, da se s privatizacijo podjetja zapirajo. V privatiziranih podje- tjih je javnosti na razpolago manj informacij o stroških in kazalnikih uspešnosti poslovanja. Akademik in soci- olog Veljko Rus je zapisal, da je “zaradi tega privatizaci- 594 Gregorec (ur.), OECD Gospodarski pregledi 1996–1997: Slovenija, str. 91 595 Križani č , Oplotnik , Ekonometri čna ocena vpliva zaključka procesa lastninskega preoblikovanja podjetij na investiranje in dinamiko prilivov tujega kapitala v Slove- nijo, str. 25–35. Lastniška struktura: od obetajočega za četka do vedno ve čje koncentracije 272 ja javnih podjetij ali zavodov sama po sebi nedemokra- ti čna in za družbo tudi nevarna, saj se z njo pove čuje vpliv menedžerjev in zmanjšuje vpliv javnosti”, ter da imajo “vodilni gospodarstveniki vse ve čji vpliv na poli- tiko in z donacijami politi čnim strankam postajajo ne- legitimni sooblikovalci politike”. Rus še meni, da tržna logika in dobi ček tako vse bolj potiskata v ozadje javne interese in da to niso samo domneve, temve č empiri čno ugotovljena dejstva, ki tudi potrjujejo, da obstaja ne- gativna soodvisnost med privatizacijo in dostopnostjo do informacij in tudi negativna soodvisnost med pri- vatizacijo in družbeno odgovornostjo menedžerjev. Iz vsega tega bi lahko sklepali, da je korupcija neizogibna posledica privatizacije, vendar temu ni tako. “Korupci- ja ni ekonomski, ampak predvsem politi čni problem,” meni Rus . 596 Pred letom 1990 je bila ve čina podjetij v družbeni lasti. Privatizacija je bila postopek, v katerem je druž- bena lastnina dobila lastnike. V nekaterih primerih je lastnik, vsaj za časno, postala država. Sedemdeset od- stotkov te lastnine so predstavljala infrastrukturna sredstva, in sicer na podro čjih energetike, transporta, komunikacij, komunale, dveh državnih bank ter urba- ne in druge infrastrukture. 597 Lastninjenje je ustvarilo nove lastnike podjetij, ki jih lahko uvrstimo v dve veliki skupini, in sicer na no- tranje in zunanje lastnike. V prvo skupino so spadali tisti delni čarji, ki so bili v podjetju zaposleni (delavci in menedžerji), njihovi sorodniki in nekdanji zaposleni. V drugo skupino so spadali državni privatizacijski skladi, pooblaš čene investicijske družbe, banke, država, podje- tja in mali delni čarji. 598 Lastnike privatiziranih podjetij lahko v glavnem razdelimo v naslednje skupine: – institucionalni vlagatelji: kapitalski sklad, odško- dninski sklad, privatizacijski investicijski skladi, banke in drugi upniki, kmetijske zadruge in tuje pravne osebe, 596 Rus , Podjetizacija in socializacija države, str. 126–129. 597 Poro čilo o lastninskem preoblikovanju s podjetij, str. 28–29. 598 Prašnikar , Domadenik , Svejnar , Prestrukturiranje slovenskih podjetij v popri- vatizacijskem obdobju. V: Prašnikar (ur.), Poprivatizacijsko obnašanje slovenskih podjetij, str. 251–273. 273 PRIVATIZACIJA GOSPODARSTVA IN SLOVENSKO PODJETNIŠTVO V NOVI PREOBLEKI Lastniška struktura slovenskih podjetij v letih 1994 in 1999 (primerjava) Lastniška struktura podjetij ob privatizaciji (1994) in konec leta 1999 Skupina lastnikov Lastniška struktura 1994 (%) Lastniška struktura 1999 (%) Vsa podjetja Javna Notranja Zunanja Vsa podjetja Javna Notranja Zunanja Država 7,75 6,78 2,02 11,92 3,06 2,80 0,56 4,83 Odškodninski in kapitalski sklad 21,60 20,49 21,28 22,19 12,58 14,00 12,12 12,41 PIDI 19,38 17,65 14,88 22,99 17,25 19,01 14,57 18,45 SKUPAJ skladi 40,98 38,14 36,17 45,18 29,84 33,01 26,70 30,86 Notranji lastniki -menedžment 3,86 1,40 4,98 3,95 9,03 2,85 9,06 11,11 Notranji lastniki -zaposleni delavci 29,23 21,88 38,08 25,80 27,04 15,35 33,56 26,66 Notranji lastniki -bivši zaposleni 11,05 7,48 14,60 9,89 11,40 5,78 13,21 12,10 SKUPAJ -Notranji 44,10 30,77 57,66 39,65 47,47 23,98 55,83 49,87 Finan čni vlagatelji - doma či 4,80 22,37 0,63 1,61 8,53 24,08 4,55 5,90 Finan čni vlagatelji - tuji 0,03 0,08 0,00 0,02 0,18 0,14 0,30 0,11 SKUPAJ -Finan čni 4,83 22,45 0,63 1,64 8,71 24,22 4,84 6,02 Strateški lastniki - doma či 2,00 1,86 3,55 1,01 9,90 15,55 11,55 6,86 Strateški lastniki -tuji 0,30 0,00 0,00 0,60 1,02 0,44 0,52 1,56 SKUPAJ -Strateški 2,30 1,86 3,55 1,61 10,92 15,98 12,07 8,42 SKUPAJ 100 100 100 100 100 100 100 100 Vir: Simoneti , Rojec , Rems , Lastniška struktura podjetij ob privatizaciji, str. 11; Simoneti , Rojec , Rems , Lastniška struktura podjetij konec leta 1999, str. 12. 274 – notranji vlagatelji: uprava in drugi zaposleni, bivši zaposleni, upokojenci in družinski člani le-teh, – mali vlagatelji: državljani, ki so sodelovali pri javni prodaji delnic (pomen zakonodaje, ki naj bi š čiti- la male vlagatelje, ter odgovornost zakonodajnih in nadzornih organov, ki so bili odgovorni za podro čje prevzemov podjetij, sta bila bistveno ve čja v drža- vah, v katerih so se trgi kapitala šele razvijali). 599 Kot je razvidno iz tabele, so se v Sloveniji s priva- tizacijo izoblikovale tri tipi čne skupine podjetij: javna, notranja in zunanja podjetja. Javna so kotirala na borzi, notranja in zunanja podjetja pa ne. Razlika med notra- njimi in zunanjimi podjetji je bila ta, da so za razliko od zunanjih podjetij pri notranjih lastniki pridobili ve činski delež. 600 Po podatkih sode č, se je v Sloveniji po za četku lastninjenja vzpostavila relativno koncentrirana lastni- ška struktura v podjetjih – v povpre čju je za vsa podje- tja najve čjih 5 delni čarjev obvladovalo približno 50 od- stotkov kapitala, kar je v na čelu ugodno za vzpostavitev u činkovitega obvladovanja podjetij. Težava je bila v tem, da med temi velikimi delni čarji ni bilo nobenih strate- ških lastnikov. Kot veliki delni čarji so v vseh podjetjih nastopali dva paradržavna sklada in PID-i. Predvsem pooblaš čene investicijske družbe so pri obvladovanju podjetij ve čkrat zasledovale tudi svoje posebne intere- se, ki so izhajali iz primarne dejavnosti ustanoviteljev družb za upravljanje (na primer ban čništvo in zavaro- valništvo), zaradi institucionalnih razlogov, kot so bili na primer struktura provizij in nagrad, pravila preobli- kovanja, privatizacijska vrzel, pa je bila vprašljiva tudi njihova sposobnost in motiviranost za u činkovito obvla- dovanje podjetij. 601 Konec leta 1999 je bila koncentracija lastništva v vseh podjetjih iz razdelitvene privatizacije relativno visoka. Za vsa podjetja je v povpre čju veljalo, da 5 najve čjih lastnikov obvladuje 61,5 odstotka glasov. Za podjetja, ki so bila privatizirana kot javna, pa je bil delež, ki ga je obvladovalo 5 najve čjih lastnikov, najnižji, 599 Bešter , Prevzemi podjetij in njihovi u činki na delni čarje, managerje, zaposlene, upnike in državo, str. 143. 600 Simoneti , Rojec , Rems , Lastniška struktura podjetij ob privatizaciji, str. 11. 601 Simoneti , Rojec , Rems , Koncentracija lastništva v podjetjih ob privatizaciji, str. 8. 275 PRIVATIZACIJA GOSPODARSTVA IN SLOVENSKO PODJETNIŠTVO V NOVI PREOBLEKI vendar je le-ta še vedno znašal 56,3 odstotka glasov. Za podjetja, ki so želela ostati na borzi na dolgi rok, so bile tako visoke stopnje koncentracije lastništva lahko spor- ne z vidika zagotavljanja enakih pravic za velike in ma- le delni čarje. Število delni čarjev se je po pri čakovanjih najhitreje zmanjševalo v javnih podjetjih, saj so številni državljani že v samem za četku privatizacije v ta podjetja vstopali z namenom, da bi svoje deleže čim prej prodali. Poleg tega pa je tudi prodaja delnic na borzi enostavnej- ša in bolj transparentna od prodaje delnic v notranjih in zunanjih podjetjih, ki niso kotirala na borzi. Zanimivo je, da se je koncentracija lastništva v notranjih podjetjih konec leta 1999 že povsem približala koncentraciji la- stništva v zunanjih podjetjih. 602 Izpeljava (na čin privatizacije) je bila in še vedno je predmet številnih razprav o tem, ali je bila izpeljana op- timalno, kaj so bile pomanjkljivosti in pri čem in podob- no. O tem imajo zanimiva mnenja nekateri slovenski politiki. Miran Potr č , ki je bil aktiven v politiki še v prej- šnjem sistemu in je bil poslanec v Državnem zboru Re- publike Slovenije vse od leta 1992 dalje, je o tem, kako je Slovenija spreminjala družbeno lastnino v privatno, na primer dejal: “Spreminjali smo jo po koš čkih tako, 602 Simoneti , Rojec , Rems , Koncentracija lastništva v podjetjih leta 1999, str. 7. Lastniška struktura podjetij po izvedbi lastninskega preoblikovanja podjetij (v %) Vir: Žnidarši č Kranjc, Investicijski skladi v Sloveniji – (ne)uspeh in za koga, str. 52. 0 5 10 15 20 25 Drobni i torji PID-i E eN iD r u g i 11 17 18 6 25 23 Lastniška struktura podjetij po izvedbi lastninskega preoblikovanja podjetij (v %) % 276 da je obstajala možnost na relativno poceni na čin pri- ti do pomembnega dela kapitala v podjetju in ta denar ni v žepu, v denarnicah… je v delnicah.” 603 Predsednik skupš čine Republike Slovenije v letih 1990–1992 in ena vodilnih osebnosti slovenskega osamosvojitvenega procesa France Bu čar , ki je bil član Državnega zbora Republike Slovenije tudi po letu 1992, pa je o privati- zacijskem procesu dejal: “Politika enostavno ni bila kos tem procesom…Bogataši niso padli z neba… Politika ni naredila ni česar, da bi intervenirala s svojimi ukrepi, da do tega ne bi prihajalo.” Dejal je še, da je najlažje obtoževati in kriviti nekoga ter govoriti, kako je kdo kra- del družbeno lastnino. Dejstvo po njegovem je, da ne politika in ne stroka nista bili kos nastalemu položaju in so nekateri pa č to izkoristili. 604 Da politika (vsaj del nje) ni bila kos razmeram, pri ča tudi stavek, ki ga je na enem izmed zasedanj izrekel minister v Demosovi vladi Dimitrij Rupel : “Glede na razpoloženje v Demosu bodo zakoni o lastninjenju sprejeti, morda z majhnimi popravki. Vendar, kot re čeno, to ni bistveno.” Minister je resda moral zapustiti dvorano, a je vsekakor izžare- val, kot je zapisal Neven Borak , “neverjetno in politi čno neodpustljivo naivnost.” 605 Dimitrij Rupel , predsednik Republiškega komiteja za mednarodno sodelovanje v Demosovi vladi in nato zunanji minister Republike Slo- venije v skoraj vseh kasnejši slovenskih vladah, je o bo- gatenju nekaterih dejal, da so do velikega premoženja prišli zaradi velikih kreditov, ki so jih dobivali v bankah. Po njegovem je bil denar edino v bankah in nekaterih nekdanjih komunisti čnih ustanovah, medtem ko so jim kredite odobrili zaradi poznanstev. Kredite so nekateri po njegovih besedah dobili tudi “na ni č”, iz tega pa so si potem ustvarili “imperije”. Rupel omenja tako imeno- vano “Old Boys Network”. 606 Kljub temu po Ruplovem mnenju v Sloveniji ni bilo tako kot na Madžarskem, kjer so tujci pokupili velika podjetja. 607 603 Izjava Mirana Potr ča . 604 Izjava dr. Franceta Bu čarja . 605 Borak , Spo četje ekonomske samostojnosti, str. 167. 606 “Old Boys Network” – slabšalna oznaka za vplivne osebe, ki so na osnovi družbe- nih in poslovnih povezav v času tranzicije prišli do velikega premoženja. 607 Izjava dr. Dimitrija Rupla . 277 PRIVATIZACIJA GOSPODARSTVA IN SLOVENSKO PODJETNIŠTVO V NOVI PREOBLEKI Delavska participacija se je v slovenskem prostoru od osamosvojitve vse do nedavnega povezovala pred- vsem z razli čnimi oblikami sodelovanja delavcev pri upravljanju. Temelj za to je bil Zakon o sodelovanju de- lavcev pri upravljanju (ZSDU), 608 ki je bil sicer sprejet leta 1993, vendar je bil šele leta 2007 izdan kot ura- dno pre čiš čeno besedilo. 609 Možnost udeležbe zaposle- nih pri dobi čku je bila sicer predvidena že pred novelo Zakona o delovnih razmerjih (ZDR), 610 vendar samo na deklarativni ravni. Pojmovanje delavske participacije se je razširilo na finan čno participacijo, ki vklju čuje tako udeležbo zaposlenih pri dobi čku, kakor tudi lastništvo zaposlenih šele s sprejetjem Zakona o udeležbi delavcev pri dobi čku (ZUDDob). 611 Šele z uveljavitvijo ZUDDob pa je bila udeležba zaposlenih pri dobi čku podvržena dav čnim olajšavam, vendar le pod pogojem, da je bila pogodba o udeležbi pri dobičku veljavno sklenjena, da izpolnjuje vse z zakonom predpisane sestavine in da je opravljena registracija na Ministrstvu za gospodarstvo. Na podlagi 21. člena ZUDDob-a je Ministrstvo za gospo- darstvo vpisovalo odobrene pogodbe v poseben register, v katerega se je vpisalo: firma in sedež firme, datum vpi- sa v register, številka odlo čbe vpisa v register, shema, datum sklenitve pogodbe in prva delitev dobi čka. 612 Za udeležbo zaposlenih pri dobi čku so morali bi- ti izpolnjeni tako formalni kot materialni pogoji. Eden od pogojev je bil ta, da je morala biti možnost udeležbe zaposlenih pri dobi čku predvidena v statutu oziroma v družbeni pogodbi družbe. Nadaljnji formalni pogoj za udeležbo zaposlenih pri dobičku je bila sklenjena po- godba o udeležbi zaposlenih pri dobi čku, o sklenitvi ka- tere je na strani družbe odlo čala skupš čina z navadno večino pri sklepanju zastopanega osnovnega kapitala. Sklep skupš čine je moral vsebovati tudi pooblastilo po- slovodstvu za sklenitev pogodbe. Za udeležbo zaposle- 608 UL RS, 42/1993. 609 UL RS, 42/2007. 610 UL RS, 42/2002. 611 UL RS, 25/2008. 612 Spletna stran Ministrstva za gospodarstvo. URL: http://www.mg.gov.si/si/za- konodaja_in_dokumenti/notranji_trg/drugi_pomembni_dokumenti/register_po- godb_po_zuddob/ , (25. 7. 2009). 278 nih pri dobi čku je seveda na koncu koncev bil potreben dobi ček, s pojmom “dobi ček” pa je mišljen čisti poslovni izid obra čunskega obdobja, kot ga je dolo čal zakon, ki je urejal gospodarske družbe. Pobudo za sklenitev pogod- be so lahko dali družba ali delavci. Pobudo je na strani delavcev lahko podal reprezentativni sindikat v družbi, svet delavcev oziroma delavski zaupnik ali eden ali ve č predstavnikov delavcev, ki so jih delavci imenovali na zboru delavcev. Pogodba je bila sklenjena, ko so jo pod- pisale pooblaš čene osebe, uporabljala pa se je za nasle- dnje poslovno leto, šteto od dneva sklenitve pogodbe. 613 U činkovit sistem finan čne participacije vsekakor pozi- tivno vpliva na zadovoljstvo pri delu, ve čjo motivacijo ter predvsem na krepitev pripadnosti družbi, zato zakon o udeležbi delavcev pri dobi čku, sprejet leta 2008, vseka- kor pomeni pozitiven premik na tem področju, a zave- dati se moramo bistva privatne lastnine; država lahko posega in ureja zadeve tam, kjer je solastnica ali lastni- ca, ne bi pa smela vplivati na podjetja in delitev dobi č- ka v podjetjih, ki so v popolni privatni lasti. Tam bi to morala biti stvar odlo čitve posameznih lastnikov, sicer bi šlo za grob poseg v avtonomijo privatnih podjetij. 614 O tem, kakšne rezultate bo Zakon o udeležbi de- lavcev pri dobi čku prinesel v praksi, je še prezgodaj go- voriti. Čas bo vsekakor pokazal svoje, a podatek, ki ga je navedla avtorica članka z naslovom Delitev dobi čka delavcem, ki je izšel januarja 2009, pri ča sam po sebi. V njem preberemo, da je Ministrstvo za gospodarstvo do 5. decembra 2008 prejelo le šest zahtev za registracijo pogodb o udeležbi delavcev pri dobi čku. Do 23. decem- bra 2008 je bilo registriranih osem pogodb o udeležbi delavcev pri dobi čku, od tega je bila s tremi pogodbami dogovorjena prva delitev dobi čka za poslovno leto 2008 ter s petimi za poslovno leto 2009. 615 Privatizacijska metoda je imela dober namen in je omogo čala visoko vklju čenost delavcev in zaposlenih v lastniško spremi- njanje. Obseg lastništva zaposlenih v Sloveniji je sicer 613 Franca , Globo čnik , Vsebina pogodbe o udeležbi delavcev pri dobi čku, str. 4–8. 614 Loren či č , Lastniška struktura v podjetjih in participacija delavcev v njej po osa- mosvojitvi Slovenije, str. 12. 615 Gluši č , Delitev dobi čka delavcem, str. 9–11. 279 PRIVATIZACIJA GOSPODARSTVA IN SLOVENSKO PODJETNIŠTVO V NOVI PREOBLEKI zelo težko oceniti, ker o tem sistemati čno ne zbirajo po- datkov niti podjetja niti institucije. Rezultati analiz na manjših vzorcih podjetij pa kažejo na to, da se delniško lastništvo v Sloveniji koncentrira in da se dobi čki delijo v okviru peš čice ljudi v podjetjih, vodilnih, seveda. 616 Po mnenju ekonomista Bernarda Brš či ča je no- vodobna slovenska kapitalska elita sestavljena iz treh skupin. V prvi skupini so po njegovem mnenju tako imenovani rdeči direktorji, torej direktorji, ki so bili že za časa komunizma na najvišjih vodstvenih položajih in so svoj položaj ohranili tudi v času tranzicije po letu 1990. Drugo skupino predstavljajo tisti, ki so obogateli prav na ra čun tako imenovane “pidovske privatizacije”. “Pidovski milijonarji” so lastniki družb za upravljanje in po preoblikovanju ve činski lastniki pooblaš čenih inve- sticijskih družb oziroma PID-ov. Tretjo skupino pa pred- stavlja majhno število kapitalistov, ki so po Brš či čevem mnenju “pravi podjetniki”, saj so “neugodnemu sloven- skemu poslovnemu okolju navkljub obogateli na zako- nit in legitimen na čin, z lastnim znanjem, prevzema- njem tveganja in ustvarjanjem poslovnih priložnosti”. 617 Dejstvo je, da se je v mnogih slovenskih podjetjih izkazalo, da so bili predvsem nepošteni nameni, okori- ščanje in pohlep glavno vodilo menedžerjev. Po vstopu Slovenije v EU je v javnosti mo čno odmevala prodaja Mercatorja, ki je zaslužna tudi za to, da je konec leta 2007 v slovenskem besediš ču našla svoj prostor beseda tajkun. Število menedžerskih prevzemov je po letu 2004 naraslo in vrhunec doseglo leta 2007, ko je bilo izdanih 35 izdanih dovoljenj za prevzem. 618 V o či najbolj bode dejstvo, da so bili v ve čini izpeljani preko posojil in na račun iz črpavanja družb, ki so bile prevzete. Zakon o prevzemih iz leta 1997 619 namreč ni izrecno prepove- doval prevzema podjetja z zastavo premoženja ciljnega podjetja. Menedžerski prevzemi so bili med drugim, gle- de na ugodne gospodarske razmere v odbobju 2005– 2008, ugodno zakonodajo in odobrene visoke ban čne 616 Kanjuo-Mr čela , Lastništvo zaposlenih na prelomu tiso čletja, str. 21–24. 617 Žužek , Intervju z Bernardom Brš či čem za STA (Slovensko tiskovno agencijo). 618 Dejstva o (menedžerskih) prevzemih podjetij, str. 2. 619 UL RS, 47/1997. 280 kredite, tudi zelo prikladna rešitev za zmanjšanje vpliva politike v podjetjih. Na za četku tega poglavja je naveden del epigrama, ki ga je dobro leto pred smrtjo v dnevniku Delo zapisal slovenski pesnik, kritik, prevajalec in od leta 1965 tudi redni član Slovenske akademije in znanosti, Vladimir Pavšič – Matej Bor. Omenjeni epigram se je sicer na- našal na razprodajo slovenskih železarn in industrije sploh, vendar je ve č kot primeren tudi z današnjega vi- dika in pogleda na slovensko privatizacijo. Drugi odsta- vek se je glasil takole: “Kako naj bi Slovenija preživela? Naj razproda vse, kar je kdaj imela. Dobi ček naj gre fa- lotom v žep, kar še ostane, pa slovenstvu za pogreb.” 620 Bor je v svojem epigramu svaril pred prodajo slovenske- ga gospodarstva tujcem, ki jih je štel za “falote”. Danes vemo, da je res prišlo do velike koncentracije lastništva in da je res velik del dobi čka pristal v rokah “falotov”, a predvsem slovenskih. 620 Pavši č - Bor, Epigrami, str. 8. Graf 14: Število izdanih dovoljenj za menedžerski prevzem v obdobju 1998–2010 Vir: Dejstva o (menedžerskih) prevzemih podjetij, str. 2. Prestrukturiranje gospodarstva “Proces deindustrializacije je pomenil pre- hod zaposlenih iz sekundarnih v terciarne in kvartarne dejavnosti in je bil osnovna zna čilnost postindustrijskega obdobja.” Žarko Lazarevi ć , 2007 283 PRESTRUKTURIRANJE GOSPODARSTVA Proces prestrukturiranja gospodarstva oziroma podjetij je izjemno kompleksen in dolgotrajen že v dobro razvitih tržnih gospodarstvih, kaj šele v tistih, ki šele stopajo na pot tržnega gospodarstva. Študije pri čajo o tem, da gre za proces, trajajo č desetletje ali ve č let. 621 Prestrukturiranja nasploh ni mogo če lo čiti od procesa privatizacije in še manj od procesa makroekonomske stabilizacije, ki sta posredno vplivali tako na strukturo gospodarstva kot tudi na spreminjanje povezav med eko- nomskimi agregati. Nedvomno pa je bil velik del hitrih strukturnih sprememb bolj vsiljen kot nujen za dano stopnjo razvitosti in je v manj razvitih socialisti čnih go- spodarstvih ustvarjal nepotrebne oziroma celo škodljive institucije ter ni prispeval k spreminjanju gospodarstev v sodobna tržna gospodarstva. Prestrukturiranje se je večkrat spremenilo v podro čja za eksperimentiranje s povsem nepotrebnimi finan čnimi institucijami na eni in z usodami tiso čih zaposlenih na drugi strani. 622 Če upoštevamo prestrukturiranje podjetij, je v tem primeru šlo za vrsto ukrepov in sprememb, ki so bile potrebne, da so podjetja lahko še naprej uspešno poslo- vala. Podjetja so se prestrukturirala tako v lastninskem kot tudi v velikostnem, finan čnem, organizacijskem, tehnološkem in kadrovskem smislu. Nekateri avtorji glede na konceptualni model prestrukturiranja podje- 621 Matesova , Does Mass privatization Spur Restructuring?, str. 1. 622 Mencinger , Deset let pozneje, str. 31. Proces, trajajo č desetletje ali ve č 284 tij lo čijo “defenzivno” in “strateško” prestrukturiranje. Defenzivno prestrukturiranje je kot prva faza prestruk- turiranja ponavadi zahtevalo manj finan čnih sredstev kot strateško prestrukturiranje podjetij. Je pa bilo de- fenzivno prestrukturiranje bolj bole če za slovenske de- lavce, saj je med drugim prineslo tudi zniževanje za- poslenosti oziroma brezposelnost. Številna podjetja so namre č zniževala število zaposlenih, ker so bila z izgubo jugoslovanskega trga prisiljena v zniževanje stroškov. Strateško prestrekturiranje je zahtevalo velik finan čni zalogaj, saj je pri tej vrsti prestrukturiranja šlo za vlaga- nje podjetij v nove trge, fizi čni kapital, nove proizvode, menedžment, investicije v človeški kapital (nagrajeva- nje, izobraževanje, usposabljanje) in vlaganje v raziska- ve in razvoj. 623 623 Prašnikar , Domadenik , Svejnar , Prestrukturiranje slovenskih podjetij v popri- vatizacijskem obdobju. V: Prašnikar (ur.), Poprivatizacijsko obnašanje slovenskih podjetij, str. 251–273. Konceptualni vzorec prestrukturiranja podjetij Vir: Prašnikar , Domadenik , Svejnar , Prestrukturiranje slovenskih podjetij v poprivatizacijskem obdobju. V: Prašnikar (ur.), Poprivatizacijsko obnašanje slovenskih podjetij, str. 254. Prestrukturiranje Defenzivno prestrukturiranje • Odpuščanje presežka delavcev •F i n a n č n a rehabilitacija Strateško prestrukturiranje •I n v e s c i j e v t r g in nabavo •I n v e s c i j e v nove proizvode •I n v e s c i j e v menedžment •I n v e s c i j e v fizični kapital •I n v e s c i j e v človeški kapital (nagrajevanje, izobraževanje, usposabljanje) •I n v e s c i j e v R&D 285 PRESTRUKTURIRANJE GOSPODARSTVA Prestrukturiranje gospodarstva v Sloveniji je bilo postopno, razpršeno in najve čkrat brez pomo či države. Posebno v prvem obdobju je bil velik del prestrukturi- ranja povezan z odpuš čanjem in upokojevanjem, ki so ju spremljali ob časni, praviloma neuspešni posegi dr- žave. Podobno prestrukturiranje, a v manjšem obsegu, se je nadaljevalo tudi kasneje, ko je Slovenija že dosegla dno transformacijske krize. 624 Uroš Korže , prvi direktor Sklada Republike Slovenije za razvoj, je junija 1996 v časopisu Agens predstavil, kot jih je poimenoval, zlata pravila za uspešno prestrukturiranje podjetij, ki so po njegovem mnenju bila: – program prestrukturiranja naj bo centraliziran v eni instituciji, – izogniti se je treba prevelikemu obsegu dela – hkra- tnemu prestrukturiranju prevelikega števila podje- tij, – pri delu naj podjetjem pomagajo zunanje strokovne institucije, – vnaprejšnja priprava akcije komuniciranja z najšir- šo javnostjo, – neprestano je treba imeti v mislih kon čni in osre- dnji cilj prestrukturiranja – privatizacijo, – institucija in ljudje, ki vodijo proces prestrukturi- ranja, naj izpeljejo tudi privatizacijo, – dati mo č menedžerjem, – brez denarja ni uspeha, – pri pogajanjih z upniki je nujna kredibilnost, – v podjetjih v procesu prestrukturiranja je nujen nadzor, – v program prestrukturiranja je dobro vklju čiti ak- tivnosti v zvezi z nezaposlenimi. 625 624 Mencinger, Deset let pozneje, str. 38. 625 Korže , Zlata pravila za uspešno prestrukturiranje, str. 7. 286 V slovenskem gospodarstvu je bilo konec osemde- setih, predvsem pa v za četku devetdesetih let, opaziti pomembne strukturne premike, ki so kazali na to, da se je gospodarstvo postopno prilagajalo novim tržnim in sistemskim spremembam. Strukturno se je približevalo razvitim gospodarstvom, za katera je bila zna čilna go- spodarska struktura z visokimi deleži storitvenih dejav- nosti, enakomernejša razporeditev podjetij po velikosti in velika dinamika nastajanja in odmiranja podjetij. 626 Iz strukture dodane vrednosti po dejavnostih je bilo razvidno zmanjševanje deleža industrije in pove čevanje pomena storitvenega sektorja. V okviru industrijskega sektorja (rudarstvo, predelovalna industrija, oskrba z elektri čno energijo, plinom in vodo ter gradbeništvo), ki je bil v dodani vrednosti leta 1990 udeležen z 41 odstot- ki (leta 1987 še 50 odstotkov), so bili v najizrazitejšem upadanju gradbeništvo in predelovalna industrija ter rudarstvo. Storitveni sektor, ki je vklju čeval trgovino, turizem in gostinstvo, finan čne in poslovne ter državne storitve, pa je imel že 54-odstotni delež (leta 1987 še 45 odstotkov). 627 Ob koncu 20. stoletja so storitvene de- javnosti nase vezale že polovico aktivnega prebivalstva in prispevale enak delež v bruto doma čem proizvodu kot industrijske dejavnosti. Industrija je krenila po poti 626 Loren či č , Strukturni premiki na podro čju slovenskega podjetništva v obdobju “prve recesije”, str. 138. 627 ZMAR, Delovni zvezek, št. 2, letnik 1, 1992, str. 26–29. Spremembe v strukturi dodane vrednosti po dejavnostih, lastniški in velikostni sestavi podjetij 287 PRESTRUKTURIRANJE GOSPODARSTVA kmetijstva. Na to so vplivali predvsem trije dejavniki: pove čevanje storitvenih dejavnosti, vedno bolj u činkovi- ta proizvodnja in napredujo ča tehnologija. To dogajanje v devetdesetih letih lahko imenujemo deindustrializaci- ja. 628 Deindustrializacija je pomenila prehod zaposlenih iz sekundarnih v terciarne in kvartarne dejavnosti in je bila temeljna zna čilnost postindustrijskega obdobja. Njen potek je bil odvisen predvsem od stopnje družbe- noekonomskega razvoja posamezne družbe. Proces de- industrializacije ni pomenil propadanja industrijskega sektorja ali gospodarstva sploh, kot se pogosto ozna- čuje, temve č je deindustrializacija naravna posledica gospodarskega razvoja v naprednih ekonomijah in je povezana z dvigom življenjskega standarda. Kljub temu je prinesla nekaj težav, ki so bile povezane predvsem z zaposlovanjem. Storitveni sektor ni zmogel v tako krat- kem času zaposliti viška delavcev, ker splošna gospo- darska rast ni bila dovolj visoka, pa tudi zaradi institu- cionalne okorelosti trga delovne sile, zakonodajnih ovir ali nizkih vlaganj v storitvene dejavnosti. 629 Poleg tega je bila opazna sprememba v lastniški strukturi slovenskega gospodarstva, in to skoraj iz- klju čno na ra čun novonastalih podjetij, saj zakon o la- stninjenju obstoje čih družbenih podjetij še ni bil spre- jet. Od aktivnih 13.309 podjetij konec leta 1991 je bilo 75 odstotkov zasebnih, 19 odstotkov družbenih in 5,6 odstotka mešanih. Število zasebnih podjetij se je v enem letu povečalo za 90 odstotkov, vendar je bila njihova te- ža v poslovnih rezultatih celotnega gospodarstva še re- lativno majhna. Ta podjetja so zaposlovala 2,7 odstotka celotnega števila delavcev, ustvarjala 7,3 odstotka celo- tnih prihodkov, njihova poslovna sredstva so pomenila 2,8 odstotka celotnih poslovnih sredstev slovenskega gospodarstva. Veliko bolj so na pomenu pridobila me- šana podjetja, ki so leta 1991 pove čala število zaposle- nih v strukturi od 8,2 na 9,4 odstotka, delež prihodkov od 12,4 na 14,3 odstotka, delež poslovnih sredstev pa od 8,6 na 9,8 odstotka. V celotni izgubi gospodarstva so družbena podjetja udeležena z 90 odstotki, mešana 628 Lazarevi č , So časnosti slovenskega gospodarskega razvoja, str. 393–410. 629 Lorber , Gospodarska tranzicija Slovenije v procesu globalizacije, str. 133–166. 288 s 7 odstotki in zasebna s 3-odstotnim deležem. Kljub tem premikom so bili skupni poslovni rezultati še vedno pretežno odvisni od družbenih podjetij, ki so ustvarjala 78 odstotkov celotnega prihodka v gospodarstvu in so zaposlovala 88 odstotkov delavcev. Z lastninskimi spre- membami je bilo tesno povezano spreminjanje velikosti strukture podjetij. Vrzel malega gospodarstva, ki je bilo na nekaterih podro čjih konkuren čno, na drugih pa do- polnjujoče velikim podjetjem, se je v našem gospodar- stvu v za četku devetdesetih let postopoma zapolnjevala. Leta 1991 se je podvojilo število aktivnih malih podjetij (ki so zaposlovala do 50 delavcev), tako da jih je bilo že 11.582 in so zaposlovala 36.569 delavcev ali 6,1 odstot- ka vseh zaposlenih. Mala podjetja so ustvarila 13,3 od- stotka prihodka, 6,1 odstotka izgub ter kar 38 odstot- kov akumulacije vsega gospodarstva. Dolo čeni pozitivni premiki so se kazali tudi v sektorju srednjih podjetij, predvsem v pove čanju deleža zaposlenih in izvoznih pri- hodkov. 630 Vloga in pomen malih in srednje velikih podjetij sta je v naslednjih letih pove čevala. Leta 1998 so mala in srednja podjetja predstavljala ve čino vseh podjetij v Sloveniji – 99,7 odstotka podjetij. Zaposlovala so 57,6 odstotka delovne sile in ustvarila 4.466 milijarde SIT prihodkov. Glavnina vseh slovenskih podjetij so bila podjetja z manj kot 50 zaposlenimi – leta 1998 jih je bilo 98,4 odstotka in so zaposlovala tretjino vseh za- poslenih ter ustvarila 35,7 odstotka vseh prihodkov. 631 Leta 2003, leto pred formalnim zaklju čkom tranzicije, je število MSP predstavljalo prav tako 99,7-odstotni delež podjetij, le 0,3 odstotka oziroma 297 pa je bilo velikih podjetij. Glede deleža MSP glede na vsa podjetja je bilo stanje v Sloveniji podobno stanju v EU, kjer je leta 2003 delež malih in srednjih podjetij glede na vsa podjetja znašal 99,8 odstotka. Glede deleža zaposlenih v MSP pa se je stanje v Sloveniji razlikovalo od EU, medtem ko je bilo leta 2003 v mikro in malih podjetjih zaposleno 16,9 odstotka ljudi, v velikih podjetjih pa 36 odstotkov. V EU je bilo pa leta 2003 kar 56,7 odstotka ljudi zapo- 630 ZMAR, Delovni zvezek, št. 2, letnik 1, 1992. 631 Pšeni čny et al., Podjetništvo, str. 44. 289 PRESTRUKTURIRANJE GOSPODARSTVA Velikostna struktura podjetij v slovenskem gospodarstvu v letih 1990–1991 in njihov potencial (v %) Pravne osebe Delež v skupnem številu podjetij Delež v številu zaposlenih Delež v celotnem prihodku Delež v prihodku od izvoza Delež v akumulaciji Delež v teko či izgubi 1. 0 zaposlenih 1990 40,6 0 1,3 0,3 3,3 1,2 1991 39,4 0 1 0,6 10,6 1,2 2. Od 1 do 10 zaposlenih 1990 31 0,9 3,1 0,9 4,9 o,7 1991 40,7 2,2 6,3 2,3 19,9 2,1 3. Od 11 do 50 zaposlenih 1990 8 2,6 4,2 1,2 7 2,4 1991 6,9 3,9 5,2 1,8 8,1 2,8 4. Od 51 do 250 zaposlenih 1990 12,7 19,1 19,2 6,8 27 15,5 1991 8,7 24 21,1 11,7 19,3 18,3 5. Od 251 do 500 zaposlenih 1990 3,9 16,4 14,8 14,4 14,8 14,1 1991 2,4 19,1 17,9 19 14,3 23 6. Ve č kot 500 zaposlenih 1990 3,9 61 57,3 76,3 43 66,1 1991 1,9 50,7 47,8 64,5 28,5 52,2 Skupaj gospodarstvo 100 100 100 100 100 100 Vir: ZMAR, Delovni zvezek, št. 2, letnik I, 1992, str. 27. 290 slenih v mikro in malih podjetjih, v velikih podjetjih pa 30,3 odstotka. Še bolj smo v Sloveniji odstopali glede na evropske MSP po dodani vrednosti na zaposlenega. V Sloveniji je namre č dodana vrednost na zaposlenega v MSP znašala 21.219, v EU pa 55.000 evrov. 632 Dobršen del malega gospodarstva, ki ga gornji po- datki ne zajemajo (ker se nanašajo le na pravne osebe), je predstavljala obrt, ki so jo opravljali obrtniki kot fi- zi čne osebe. V obrti je bilo ve č kot 35.000 gospodarskih enot, od katerih je bilo najve č obrti v klasi čnem pomenu besede (61,9 odstotka), sledil je promet z 19,3 odstot- ka, gostinstvo z 9,3 odstotka, trgovina s 6,7 odstotka in poslovno-tehnične storitve z 2,8 odstotka. Na tem podro čju je še delovalo približno 13.000 “popoldanskih obrtnikov”. Skupaj z zaposlenimi je predstavljala obrt okoli 70.000 delovnih mest oziroma približno 10 odstot- kov celotnega števila vseh zaposlenih v Sloveniji. Baza slovenskega malega podjetništva je bila predvsem proi- zvodna obrtna dejavnost. Veliko je bilo “zasebnikov”, ki so zaradi nekaterih ugodnosti poslovali na oba na čina: kot fizi čne in hkrati kot pravne osebe. Ti obrtniki so predstavljali najve čji del proizvodnih malih podjetij, ki so bila med zasebnimi podjetji sicer v manjšini. Struk- turni premiki v obrtništvu so se kazali v prehajanju za- sebne obrti v podjetništvo in “popoldanskih obrtnikov” v redno obrt in podjetništvo. Proizvodna obrt je bila v Sloveniji dokaj razvita in tudi tehnološko dobro opre- mljena. Tretjina obratov je imelo v povpre čju enega ali dva zaposlena delavca, 7,5 odstotka obratov proizvodne obrti pa je zaposlovalo pet ali ve č delavcev, niso pa bile tudi redke male tovarne s 50 ali celo 100 zaposlenimi. Ti obrati so sodili v vrh slovenskega obrtništva in so bili praviloma izvozno usmerjeni, zato je bilo med njimi najbolj izrazito prestrukturiranje v malo podjetništvo. Gospodarska kriza in uvajanje elementov tržnega go- spodarstva sta najbolj prizadela velika podjetja, ki so močno zmanjšala število zaposlenih, zmanjšal se je tudi delež njihovega prihodka in izvoza, ustvarila pa so sku- paj manj akumulacije kot mala podjetja. Iz pregleda po dejavnostih je razvidno, da je bila polovica velikih pod- 632 Žakelj , Razvoj malih in srednje velikih podjetij, str. 42. 291 PRESTRUKTURIRANJE GOSPODARSTVA jetij v za četku devetdesetih let v industriji ter petina v trgovini. Med njimi so bila podjetja z visokimi izgubami, predvsem v elektrogospodarstvu, premogovništvu, črni metalurgiji in tudi v izvozno usmerjenih panogah – v elektroindustriji, strojni, papirni, kovinsko–predeloval- ni, lesni, tekstilni in proizvodnji prometnih sredstev, ki so imele skupno polovico celotne izgube. 633 Število podjetij po lastnini in poreklu kapitala v letih 1990–1992 1990 1991 1992 31. dec 13. dec 31. mar Skupaj 14.597 23.348 26.629 Lastnina Družbena 1752 2515 2684 Zasebna 12.261 19.698 22.677 Zadružna 146 114 115 Mešana 438 1021 1153 Poreklo kapitala Doma či 14.159 22.424 25.442 Tuji 87 147 272 Mešani 351 777 915 Vir: ZMAR, Delovni zvezek, št. 2, letnik 1, 1992, str. 28. Na pravi razmah podjetništva v za četku devetde- setih let nazorno kažejo podatki o številu gospodarskih subjektov v Sloveniji v tem času. Število gospodarskih subjektov se je namre č v obdobju 1990–1994 pove čalo za dobrih 64 odstotkov, in sicer od 67.598 leta 1990 na kar 111.167 leta 1994. Vendar pa se takšna dinami- ka rasti števila gospodarskih subjektov v drugi polovi- ci devetdesetih let ni nadaljevala. Vzroke za stagnacijo ustanavljanja novih podjetij v Sloveniji bi lahko iskali v naslednjih dejavnikih: – prišlo je do iz črpanja za četnega podjetniškega kapi- tala, – tržne niše na omejenem slovenskem trgu so se za- polnile, 633 ZMAR, Delovni zvezek, št. 2, letnik 1, 1992. 292 – ve čja podjetja so s kon čano privatizacijo in pre- strukturiranjem zopet postajala konkurenčna in so z razvojem diferenciranih proizvodov in storitev za- čela uspešno zadovoljevati povpraševanje na trgu, – skromen dotok tujega kapitala v Slovenijo, – velike trgovske družbe so s hitrim pokrivanjem ob- močij Slovenije s trgovinskimi centri za čelele odvze- mati prostor malim trgovcem, – na upo časnitev dinamike ustanavljanja novih pod- jetij je vplivala zakonska zahteva po zagotovitvi ve- čjega ustanovnega kapitala za ustanavljanje kapi- talskih družb, – vse bolj o čitne so postajale pomanjkljivosti v državni politiki razvoja malih in srednje velikih podjetij. 634 634 Žakelj , Razvoj malih in srednje velikih podjetij, str. 31–33. 293 PRESTRUKTURIRANJE GOSPODARSTVA Kakovost podjetja se najbolje izraža v skupnih pri- hodkih in čistem dobi čku. V naslednjih treh tabelah je prikazanih deset najuspešnejših slovenski podjetij v le- tih 1996, 1999 in 2002 glede na skupne prihodke oziro- ma čisti dobi ček podjetja. Slovenska podjetja z najve čjim dobi čkom leta 1996 Vrstni red Podjetje Čisti dobi ček v milijardah SIT Skupni prihodki v milijardah SIT 1. Krka Tovarna zdravil, Novo mesto 3,117 41,736 2. Lek, d. d., Ljubljana 2,883 41,589 3. Telekom Slovenije, p. o., Ljubljana 2,497 45,946 4. Petrol Trgovina, r. o., Ljubljana 2,004 106,073 5. Kompas MTS, d. d., Ljubljana 1,767 10,582 6. * 7. Nacionalna finan čna družba, d. o. o., Ljubljana 1,387 1,866 8. Luka Koper, d. d., Koper 1,341 9,073 9. Pivovarna Laško, d. d., Laško 1,221 13,615 Najuspešnejša slovenska podjetja (tabelarni prikaz) 294 Vrstni red Podjetje Čisti dobi ček v milijardah SIT Skupni prihodki v milijardah SIT 10. Pivovarna Union, d. d., Ljubljana 1,102 13,693 Vir: URL: http://www.gvin.com/Lestvice/1996/ITprihodek1996.xls, (14.4. 2008). * Podjetje ni želelo javno objaviti podatkov. Najve čja slovenska podjetja po prihodkih leta 1999 Vrstni red Podjetje Skupni prihodki v milijardah SIT Čisti dobi ček v milijardah SIT 1. Revoz, d. d., Novo mesto 188,556 1,669 2. Petrol, d. d., Ljubljana 150,653 0,219 3. * 4. Poslovni sistem Mercator, d. d., Ljubljana 81,497 2,954 5. Telekom Slovenije, d. d., Ljubljana 78,394 7,899 7. Slovenske železnice, d. d., Ljubljana 55,238 0 8. Krka, d. d., Novo mesto 55,050 4,506 9. Lek, d. d., Ljubljana 51,857 3,119 10. Merkur, d. d., Kranj 51,256 1,102 Vir: URL: http://www.gvin.com/Lestvice/1999/Cisti_Dobicek1999.xls, (14. 4. 2008). *Podatka o tretjeuvrš čenem podjetju ni v viru. Najve čja slovenska podjetja po prihodkih leta 2002 Vrstni red Podjetje Skupni prihodki v milijardah SIT Čisti dobi ček v milijardah SIT 1. Petrol d. d.Ljubljana 272,236 5,258 2. Revoz d. d., Novo mesto 215,165 2,016 3. Mercator, d. d., Ljubljana 143,127 4,649 4. Gorenje, d. d., Velenje 124,508 3,907 5. Merkur, d. d., Kranj 110,542 1,863 6. Prevent d. d., Slovenj Gradec 104,066 1,457 7. OMW-Istrabenz d. o. o., Koper 96,908 0,650 8. Hse d. o. o., Ljubljana 91,871 12,285 9. Lek d. d., Ljubljana 91,700 10,760 295 PRESTRUKTURIRANJE GOSPODARSTVA Vrstni red Podjetje Skupni prihodki v milijardah SIT Čisti dobi ček v milijardah SIT 10. Telekom Slovenije d. d., Ljubljana 86,360 5,522 Vir: URL: http://www.gvin.com/Lestvice/2002/NajvecjaPodjetjaPoDobicku2002. xls, (14. 4. 2008). Če primerjamo leti 1996 in 2002, ugotovimo, da so imela najuspešnejša podjetja leta 2002 neprimerljivo višje prihodke kot leta 1996, prav tako pa se je pove čal tudi čisti dobi ček najuspešnejših podjetij. 296 Proces prestrukturiranja slovenskega gospodarstva je sicer bil, kot re čeno, spodbujen že ob koncu osemde- setih let minulega stoletja, toda v resnici so nove gospo- darske razmere nastale šele z osamosvojitvijo slovenske države na za četku devetdesetih let. Nove politi čne in go- spodarske razmere v preostanku nekdanje Jugoslavije, razpad socialisti čnih državnih ureditev v državah Vzho- dne Evrope in tudi splošna gospodarska kriza v svetu so povzro čili izgubo velikega dela trgov, na katere so prodajala slovenska podjetja. Nujnost hitre preusmeri- tve na zahodne trge, nizka u činkovitost doma čih pod- jetij in konkurenca iz držav Vzhodne Evrope, ki so bile prisiljene v podobne preusmeritvene procese, so pov- zročili zmanjšanje proizvodnje, izjemno nizko izkoriš če- nost proizvodnih zmogljivosti in delovne sile, pove čanje fiksnih stroškov na proizvod in ogromne izgube, ki so veliko število podjetij privedle v ste čajne razmere. Da ne bi prišlo do plaza ste čajev, je Vlada Republike Slovenije leta 1991 sprejela sklep o moratoriju na ste čaje, ki je sicer prepre čil verižno propadanje podjetij, toda hkrati je skoraj za dve leti ustavil korenite procese prestruk- turiranja podjetij. Šele z odpravo tega moratorija so bila podjetja prisiljena iskati dolgoro čnejše rešitve, primer- ne mednarodni konkurenci. Tudi gospodarska politika je s tem morala za četi iskati ustrezne rešitve. Tako je prva sistemati čna politika prestrukturiranja sloven- skega gospodarstva nastala šele leta 1993, ko je vlada parlamentu predložila tako imenovani projekt sanacije Politika prestrukturiranja in vloga države po osamosvojitvi 297 PRESTRUKTURIRANJE GOSPODARSTVA slovenskega gospodarstva in ga tudi potrdil. 635 Vlada je že prej skušala rešiti ta problem, saj so izgube podjetij predstavljale izjemno velik problem, ker so dosegale kar nekaj odstotkov bruto doma čega proizvoda. Leta 1991 so izgube podjetij znašale 31 milijard slovenskih tolar- jev oziroma skoraj 9 odstotkov bruto doma čega proi- zvoda. Od tega je kar 24 milijard odpadlo na prvih sto podjetij. 636 Odgovor na aktualne probleme je bil zasnovan sre- di leta 1992, ko je prva vlada Janeza Drnovška sprejela dokument “Zasnova ekonomske politike”, v katerem je napovedala aktivnejši odnos do nastalih razmer. Doku- ment je predvidel tudi pripravo na črta posegov v pod- jetja, ki so iz razli čnih naslovov prejemala prora čunski denar, pripravo na črta reprogramiranja in zmanjševa- nja dolgov podjetij, tudi tistih, ki so nastali v letih 1990– 1991 z nepla čevanjem prispevkov in davkov, in na čr- ta prenašanja dolo čenih obveznosti na državo oziroma državni dolg. Misija Svetovne banke, ki je bila takrat na obisku v Sloveniji, je predlagala razdelitev velikih iz- gubarjev v dve skupini, in sicer na podjetja, ki bi bila preoblikovana po zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij, in na podjetja, ki bi bila preoblikovana po za- konu o gospodarskih javnih službah. Za vsako skupino je predlagala tudi posebno strategijo. V prvo skupino bi bilo vklju čenih 79 podjetij, na katera je odpadlo sko- raj 56 odstotkov izgub najve čjih sto izgubarjev za leto 1991, pri njihovem prestrukturiranju pa bi sodelovale tri ustanove: Agencija Republike Slovenije za prestruk- turiranje in privatizacijo, ki bo odobrila programe podje- tij za lastninsko preoblikovanje in za kratko–ro čno pre- strukturiranje, Sklad Republike Slovenije za razvoj kot lastnik po izpeljanem preoblikovanju in kot ustanova, ki bi skrbela za privatizacijo oziroma likvidacijo podje- tij, ter Agencija Republike Slovenije za sanacijo bank in hranilnic kot poglavitna upnica podjetij po prevzemu slabih naložb ban čnega sistema. V drugo skupino so 635 Tajnikar , Prestrukturiranje realnega sektorja v slovenskem gospodarstvu v de- vetdesetih letih. V: Borak , Ovin (ur.), Prehod in prestrukturiranje slovenskega gospo- darstva, str. 48–70. 636 Borak , Spo četje ekonomske samostojnosti, str. 207. 298 vklju čili 21 podjetij s 44,3 odstotka vseh izgub stotih najve čjih izgubarjev in jim namenili podržavljenje, drža- va pa bi skupaj z Agencijo za sanacijo bank in hranilnic pripravila programe prestrukturiranja. Odgovornost za podjetja z izgubami bi delile država (za javna podjetja), banke (za majhna podjetja) in Agencija Republike Slo- venije za sanacijo bank in hranilnic (za velike izgubarje iz prve skupine podjetij). Osnovna zamisel je bila v poletnih mesecih leta 1992 dopolnjena z jasno dolo čeno osrednjo vlogo Sklada Republike Slovenije za razvoj, ki je postal lastnik ve č kot 200 podjetij, ki so zaposlovala 45.000 delavcev. Država je prevzela dolgove teh podjetij od Elektrogospodarstva Slovenije do Železniškega gospodarstva Slovenije, re- programirala njihove obveznosti iz nepla čanih davkov in prispevkov do prora čuna ter do Zavoda za pokojnin- sko in invalidsko zavarovanje in Zavoda za zdravstve- no zavarovanje. Do konca leta 1993 je sklad prodal 15 podjetij in predlagal ste čaj za 12 podjetij, reprogramiral obveznosti 38 podjetij in ustanovil 7 podjetij za finan- ciranje. Poleg podjetij, ki so bila vklju čena v prestruk- turiranje prek sklada, so bili sprejeti tudi drugi ukrepi za posamezne skupine podjetij. Tako so bile reprogra- mirane obveznosti javnega podjetja Slovenske železnice Ljubljana iz naslova nepla čanih davkov in prispevkov. V okviru sprejetega sanacijskega programa za Slovenske železarne je država dala jamstvo za kredite, dala pa je tudi jamstvo za tridesetletne obveznice, ki so jih izdale Slovenske železarne za poravnavo tolarskih in deviznih obveznosti bankam. Leta 1993 je državni prora čun po- kril unov čenje jamstev za kredite, ki so jih najela elek- trogospodarska podjetja. Država je istega leta odobrila tudi nova jamstva za nabavo jedrskega goriva za Jedr- sko elektrarno Krško, za dokon čanje slovenskega dela Hidroelektrarne Golica, za revitalizacijo verige elektrarn na Dravi in za premogovništvo. Glede na državne ustanove, ki so bile vklju čene v preoblikovanje, lahko dejansko razlikujemo med štirimi skupinami podjetij. V prvi skupini so bila podjetja, ki so postala državna last in jih je država prek ministrstev neposredno prestrukturirala. To so bila podjetja gospo- darske infrastrukture, železarne in del naftnega gospo- 299 PRESTRUKTURIRANJE GOSPODARSTVA darstva. V drugi skupini so bila podjetja, najve č jih je bilo iz industrije, ki so postala last Sklada Republike Slovenije za razvoj. V tretji skupini so bila podjetja, ka- terih dolgove bankam je prevzela Agencija Republike Slovenije za sanacijo bank in hranilnic. Četrto skupino pa so sestavljala podjetja, ki so preoblikovanje pravilo- ma izvajala samostojno, vendar ob državni podpori in ponekod tudi ob aktivni vlogi bank upnic. Na ban čnem podro čju so bile tri banke, na katere je odpadlo sko- raj 70 odstotkov vseh slabih naložb bank, vklju čene v individualne programe sanacije. To so bile Ljubljanska banka, d. d., Kreditna banka Maribor, d. d., in Kreditna banka Nova Gorica, d. d., ki so bile s tem podržavljene in sanirane z emisijo državnega dolga. Osnovna instru- menta prestrukturiranja podjetij in bank sta postala dr- žavni dolg in državna poroštva. 637 Do odlo čitve Drnovškove vlade leta 1992, da pre- strukturiranje slabih podjetij naloži Skladu za razvoj, je bil zelo neprizanesljiv Jože Mencinger , ki je to odlo čitev komentiral takole: “Vlada je Skladu za razvoj potisni- la v oskrbo 98 podjetij, si sama umila roke, Skladu pa pustila nemogo čo nalogo; kako naj z nekaj za četniki, vsaj mislim, da je bila ve čina v Skladu takšnih, reši 98 velikih podjetij, ki so bila že dolgo v krizi.” 638 Vsi pa niso delili mnenja z njim. “Glede na stanje podjetij, ki so svoj kapital prenesla na Sklad za razvoj, menim, da je Sklad svojo družbeno in ekonomsko funk- cijo opravil. Usmerjen je v reševanje težav podjetij. Teh ni saniral le finan čno, temve č je v ve čini zamenjal stare menedžerske ekipe in postavil svoje. Sklad je zelo po- zoren na u činkovitost,” je o vlogi Sklada Republike Slo- venije za razvoj spomladi 1995 dejal takratni državni sekretar za industrijo na Ministrstvu za gospodarske dejavnosti Vlado Dimovski. 639 Izguba pomembnih trgov med prehodom v samo- stojno tržno gospodarstvo je mo čno vplivala na finan čno stanje družbenega sektorja leta 1992. Tristo najve čjih izgubarjev s 27 odstotki vseh zaposlenih je pridelalo 88 637 Prin či č , Borak , Iz reforme v reformo, str. 625–631. 638 Repovž , Intervju s prof. Jožetom Mencingerjem , str. 2–7. 639 Petrov , Intervju z Vladom Dimovskim , str. 2–3. 300 odstotkov celotne izgube v gospodarstvu. Leta 1992 je vlada povabila izgubarska podjetja, da se prijavijo za pomo č pri prestrukturiranju pod naslednjimi pogoji: – družbeni kapital se prenese na Sklad za razvoj, – razpusti se delavski svet, – podjetje se spremeni v družbo z omejeno odgovor- nostjo (d. o. o.). Sklad za razvoj je torej postal državni holding z 98 podjetji, ki so zaposlovala 56.000 delavcev. Z delom je za čel ob omejeni finan čni pomoči in denarju od prej pro- danih podjetij v vsoti približno 100 milijonov nemških mark. V ve čini podjetij je odpustil prejšnje uprave. Poleg tega se je o popla čilu dolgov pogajal z upniki in podpiral podjetja pri reševanju likvidnostnih problemov, tako da jim je omogo čal dostop do potrebnih sredstev. Dolgo- vi do državne uprave in paradržavnih ustanov so bili popla čani s kompenzacijo. Od prvotnih 98 podjetij, ki so skoraj vsa ustrezala za likvidacijo, je bil konec leta 1996 Sklad za razvoj ve činski lastnik le v 27 podjetjih s skupno 15.000 delavci. Leta 1996 je 11 podjetij izbolj- šalo finan čno poslovanje, v 13 je ostal položaj nespre- menjen, v 3 pa se je poslabšal. Skupna izguba v prvi polovici leta 1996 je bila 24 milijonov nemških mark, medtem ko je leta 1993 znašala 240 milijonov nemških mark. V za četku je prestrukturiranje teh podjetij vklju- čevalo reorganizacijo družb v manjše enote in izlo čanje poslovno nepotrebnih sredstev in dejavnosti. Nato naj bi ta podjetja prodali zasebnim vlagateljem, ki bi izvedli dolgoro čno prestrukturiranje. Ve čina prodaj je bila izve- dena v letih 1993 in 1994. Od 65 prodanih podjetij je bi- lo 30 holdingov in 35 h čerinskih podjetij. V 24 podjetjih so uvedli ste čaj. Po novem zakonu, ki je bil sprejet leta 1996, so lahko podjetja v lasti Sklada za razvoj prodali zaposlenim za certifikate in neizpla čane dele plač (za- dolžnice). Do konca leta 1996 je Sklad za razvoj vložil v razvoj teh podjetij 289 milijonov nemških mark. 640 Država v razvitem tržnem gospodarstvu posega v podjetja, ki so njena last, in v podjetja tako imenovane- ga javnega sektorja, ki so pod njenim neposrednim in posrednim nadzorom. Prisotna pa je tudi v podjetjih, ki 640 Poro čilo o lastninskem preoblikovanju podjetij , str. 13. 301 PRESTRUKTURIRANJE GOSPODARSTVA bi sicer lahko delovala povsem po tržnih na čelih, vendar se brez državne pomo či niso sposobna prestrukturirati. Država s svojo aktivno politiko tudi posredno pospešuje nastajanje novih, privatnih hitro rasto čih podjetij. Na ta na čin s svojo aktivnostjo blaži ostrino poslovnih ciklov, kar je še posebej pomembno v obdobjih krize. V Slove- niji je bila država na primer leta 1994 dokaj pregledno prisotna v gospodarstvu, bila je lastnica ve č kot 140 javnih gospodarskih služb, 28 podjetij Slovenskih žele- zarn, ve č kot 280 podjetij na Skladu za razvoj in ve č kot 25 podjetij na Agenciji za sanacijo bank in hranilnic. Po uspešno izvedenem lastninjenju podjetij in dela javne- ga sektorja ter sanaciji gospodarstva bi se morala vloga države bistveno zmanjšati. Ostala naj bi lastnica le še dela javnih gospodarskih služb in tistih gospodarskih družb, v katerih bi imela kapitalske deleže. Na poslo- vanje gospodarskih podjetij in družb je država vplivala z oblikovanjem dohodkovne in odhodkovne strani svo- je blagajne. Z zniževanjem deleža javno finan čnih pri- hodkov v bruto doma čem proizvodu se je zmanjševala njena vloga v alokaciji resursov. Enak u činek je imela politika izravnanega javno–finan čnega ra čuna. Na od- hodkovni strani državne blagajne se je delež posegov v gospodarstvo (subvencije, transferji, investicije in dru- go) zniževal in je leta 1994 znašal 17,5 odstotka (leta 1992 22,1 odstotka). Hitreje od rasti odhodkov prora- čuna so rasli le posegi z zna čajem investicij, precej po- časneje pa posegi z zna čajem subvencij in transferjev in tudi pla čila garancij. Država je subvencije in trans- ferje namenjala pretežno za subvencioniranje razlik v cenah, ohranjanje obstoje čih in pospeševanje odpiranja novih delovnih mest ter subvencioniranje obrestnih mer za naložbe v osnovna sredstva. Tudi podatki za ob čin- ske prora čune so kazali, da so leta 1994 subvencije nekoliko nazadovale. Veliko je bilo sicer namenjenega za ukrepe v malem gospodarstvu in kmetijstvu, abso- lutno največ pa je bilo posegov v komunalo, ki je bila v celoti v ob činski pristojnosti. Država je svoj vpliv na gospodarstvo v tem obdobju pove čevala posredno, prek številnih novoustanovljenih državnih skladov in družb. Leta 1994 so pomembno vlogo pri vodenju gospodarstva opravljali Sklad Republike Slovenije za razvoj, Agencija 302 za sanacijo bank in hranilnic, Sklad Republike Sloveni- je za pospeševanje razvoja malega gospodarstva, Sklad kmetijskih in gozdnih zemljiš č, Slovenska izvozna druž- ba, Družba za izgradnjo avtocest in Stanovanjski Sklad Republike Slovenije. Vloga države v gospodarstvu je bila povezana tudi z lastninjenjem in privatizacijo, ki je po- tekala relativno po časi. Do 7. novembra 1994 je Agenciji Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo oddalo programe preoblikovanja 700 podjetij, to je bilo 52 odstotkov vseh zavezancev za preoblikovanje po za- konu. Osnovni kapital teh podjetij je predstavljal 57 od- stotkov celotnega osnovnega kapitala zavezancev po za- konu. Nedokon čano lastninjenje je pomenilo odlaganje pomembnih poslovnih in razvojnih odlo čitev v podjetjih in je pove čevalo vlogo države v družbenih podjetjih nad želeno in potrebno raven. 641 Državna oblast, ki je v prvih letih samostojnosti Slovenije razmeroma hitro in ustrezno zagotovila naj- nujnejše sistemske in institucionalne pogoje za pre- hod v tržno ekonomijo ter ob tem ubrala premišljeno postopnost, je v drugi polovici devetdesetih let reforme nadaljevala počasneje. Bila je bolj oklevajo ča in manj u činkovita pri svojih odlo čitvah ter vodenju ekonomske politike. Prizadevno je vodila pogajanja le glede članstva Slovenije v EU. Trezno presojo države je pri sistemskih predpisih in ukrepanju ekonomskih politik neredko slabilo zavla čevanje in odlašanje zaradi nesposobnosti u činkovitega odlo čanja. Premalo enotno delujo če, ne dovolj prepri čljive, ranljive in spreminjajo če se vladajo- če koalicije niso bile sposobne voditi dovolj konsistentne ekonomske politike (predvsem fiskalne in dohodkovne) ter u činkovito zagotavljati uresni čevanja pomembnih tranzicijskih sprememb. Zaradi stalnih strankarskih politi čnih sumničenj in obtoževanj o oškodovanju druž- benega premoženja, ob aktivisti čnem delovanju raznih parlamentarnih preiskovalnih komisij in ob dolgoletnih revizijah lastninskih postopkov v firmah, je proces pri- vatizacije marsikje ostal nedokon čan. Ugotovljene so bile razne nepravilnosti pri lastninjenju, tudi take na osnovi meril, postavljenih s spremembo zakonodaje za 641 ZMAR, Delovni zvezek, št. 10, letnik III, 1994, str. 25–27. 303 PRESTRUKTURIRANJE GOSPODARSTVA nazaj. Ve činoma so bile hitro sanirane z ustreznimi po- pravki in prilagoditvami. “Masovna razdelitvena privati- zacija družbenih podjetij preko mehanizma pooblaš če- nih investicijskih družb in premoženjska luknja sta na eni strani oškodovali del prebivalstva v vlogi lastninskih upravi čencev v pooblaš čenih investicijskih družbah. Predvsem pa je bila ob njih in ob sodelovanju državnih skladov oblikovana taka lastninska struktura v gospo- darskih družbah, ki ni mogla zagotoviti pri čakovane po- zitivne vloge v gospodarskem razvoju. Tako je bilo tu- di prestrukturiranje podjetij ob neustreznih lastniških sestavah prepo časno. Neredko so podjetjem škodovali tudi zapleteni denacionalizacijski postopki. Ponekod je bila razsodno in koristno, drugod pa po nepotrebnem odlagana tudi privatizacija obsežnega državnega pre- moženja. Vse to je onemogo čilo izrabo dela razvojnega potenciala slovenskega gospodarstva za bolj prodorno napredovanje,” je zapisal Tone Krašovec . Eno od težav je predstavljalo tudi dejstvo, da politi čne stranke niso zmogle slediti strokovno utemeljenim strateškim usme- ritvam in niso bile usposobljene za doseganje soglas- ja vsaj v bistvenih strateških ciljih razvoja slovenskega gospodarstva. Politika ni nudila ustrezne opore strate- škim usmeritvam gospodarskih družb in podjetij. “Pre- malo poudarka je bilo danega smotrni strukturni in ra- zvojni politiki ter spodbujanju gospodarskih subjektov, da identificirajo in koristijo svoje specifi čne konkuren č- ne prednosti v globalnem okolju. Prav tako je manjkalo spodbud rasti človeškega kapital, dinamiki tehnološke- ga razvoja ter inovativnosti,” je menil Krašovec . Vstop Slovenije v EU je bil edini skupni strateški cilj, do ka- terega so se zmogle dokopati oblastne in opozicijske strukture. Vstop Slovenije je bila tudi težnja pretežnega dela slovenskega gospodarstva. 642 Po prelomu tiso čletja in po ve č kot desetih letih tranzicije so ostajali reformni zaostanki predvsem pri prestrukturiranju finančnega sektorja, prestrukturira- nju podjetniškega sektorja in reformi javne uprave ozi- roma delovanja javnega sektorja. Čeprav je celotni do- bi ček podjetij presegal celotne izgube v gospodarstvu, 642 Krašovec , Deset let gospodarskega razvoja v samostojni Sloveniji, str. 34–39. 304 je okoli tretjina podjetij še vedno poslovala z izgubo. Še vedno je bila država neposredno močno prisotna v go- spodarstvu – delež zasebnega sektorja v bruto doma- čem proizvodu se je s privatizacijo družbene lastnine s 30 odstotkov, kolikor je znašal leta 1992, pove čal na 65 odstotkov leta 2000, vendar je še vedno zaostajal za drugimi tranzicijskimi državami. Procesa lastninjenja in privatizacije sta leta 2000 stekla tudi v finan čnem sek- torju, kjer je po dolgotrajni rapravi o nacionalnem inte- resu država prodala 39-odstotni delež Nove Ljubljanske banke tujcem. Reforma javne uprave je potekala po časi, stroški delovanja javnega sektorja pa so se pove čevali predvsem zaradi hitre rasti pla č in zaposlenosti v jav- nem sektorju. 643 643 Javornik , Korošec (ur.), Poro čilo o človekovem razvoju Slovenija 2002/2003, str. 12–32. 305 PRESTRUKTURIRANJE GOSPODARSTVA Kljub gospodarski krizi in negativnim politi čnim dejavnikom je liberalnejša zakonodaja, skupaj z bolj na- klonjenim odnosom do tujih investicij in tržno usmerje- nimi gospodarskimi reformami, privedla do bistvenega pove čanja vrednosti in števila projektov tujih investicij v Sloveniji. 644 Posebej pozitivno je vplivala menjava obla- sti in prehod v demokrati čni sistem, ki je igral pomemb- no vlogo z vidika tujih naložb, kar se je v praksi poka- zalo v primeru Avstrije. V Sloveniji se je namre č število avstrijskih naložb leta 1990 pove čalo. Tega leta je bilo teh naložb 174 (955,5 milijona avstrijskih šilingov), kar je predstavljalo kar 27,3 odstotka tujih naložb v Slove- niji. Avstrijci so vlagali predvsem v turisti čne objekte in sovlagali v avtocesto Šentilj–Zagreb. 645 Slovenija je z osamosvojitvijo prevzela zvezno zakonodajo glede vla- ganj tujega kapitala, ki je bila v za četku leta 1989 libe- ralizirana, vsebinsko in tehnološko prilagojena medna- rodnim standardom. Do tega časa je Slovenija namre č poznala le pogodbena vlaganja, ne pa tudi neposrednih vlaganj z ustanavljanjem mešanih podjetij in podjetij v 100-odstotni lasti tujcev. Tujci so po tej zakonodaji ime- li priznan tako imenovani “nacionalni tretma”, s čimer so bili v vseh pogledih izena čeni z doma čimi pravnimi osebami. Z omenjeno liberalizacijo je že leta 1989 mo č- no naraslo število in vrednost tujih vlaganj, se leta 1990 644 Rojec , Tuje investicije v slovenski razvoj, str. 91–92. 645 Prin či č , Borak , Iz reforme v reformo, str. 423. Tuje neposredne naložbe: rešitev ali poguba za slovensko podjetništvo? 306 več kot potrojilo in leta 1991 glede na leto poprej še po- raslo za približno 40 odstotkov. Treba je poudariti, da je v ve čji meri šlo za manjša vlaganja (po registriranih pogodbah je ve č kot 1 milijon takratnih nemških mark dosegalo dobrih 10 odstotkov vlaganj). Motivacija tujih vlagateljev (razen tistih, ki so bili že dolga leta prisotni v Sloveniji) je bila biti angažiran na slovenskem tržiš ču “za vsak primer”, s kar najmanjšim tveganjem vložene- ga kapitala. Od leta 1992 naprej se je privla čnost Slove- nije za tuje vlagatelje pove čevala predvsem zaradi med- narodnega priznanja, naraš čajo čih deviznih rezerv, pra- vo časnega odpla čevanja mednarodnih dolgov in manjše stopnje inflacije kot pri sosedih bivše Jugoslavije. 646 Ob za četnem nezaupanju so v mlado slovensko gospodarstvo postopoma za čele mo čneje pritekati tudi neposredne tuje naložbe. Skupno stanje vhodnih ne- posrednih naložb v Sloveniji se je med letoma 1993 in 1995 skoraj podvojilo (porast z 954 na 1763 milijonov dolarjev). V tej tranzicijski etapi bi se lahko Slovenija nekoliko bolj odprla tovrstnim kapitalskim razvojnim injekcijam, ki bi dale spodbudne razvojne u činke, ven- dar o tem ni bilo politi čnega soglasja. Kljub opredeljeni usmeritvi do vhodnih naložb, ki jo je deklarativno pre- delala politi čna skrb za gospodarsko-socialni napredek in ohranitev nekaterih komponent narodne samobitno- sti, bi težko govorili o smotrni strategiji. Zamujena je bila marsikatera priložnost za preobrat iz tranzicijske krize s pomo čjo tujih naložb v nove gospodarske po- tenciale ter pri okrevanju hirajo čih podjetij s tujimi ka- pitalskimi injekcijami. Na drugi strani še zdale č niso bili jasno opredeljeni nekateri bistveni nacionalni go- spodarski interesi, ki jih ne gre prepuš čati tujcem. Zato je bilo opaziti ravnanje od primera do primera, “med skrajnim domoljubnim brambovstvom slovenstva in li- beralno odprtostjo do tujega investitorja – pogosteje v službi politike posameznih politi čnih strank kot v ko- rist gospodarskega razvoja”. Glavni tuji investitorji so bili Avstrijci in Nemci. Čeprav so bile neposredne tuje naložbe v Sloveniji po njihovem deležu v skupnih inve- 646 UMAR, Delovni zvezek, št. 2, letnik I, 1992. Ocena gospodarskega in socialnega razvoja Slovenije v letih 1991 in 1992, str. 34–35. 307 PRESTRUKTURIRANJE GOSPODARSTVA sticijah in v BDP razmeroma skromnejše kot v marsi- kateri drugi srednjeevropski tranzicijski državi, pa so bile dokaj visoke na glavo prebivalca, saj nas je po tem merilu prekašala le Madžarska. “Razen tega je del politi- ke nekaj časa tako rekoč kriminaliziral razvojne naložbe slovenskih firm v tujini, češ, da gre za poskuse divjega prilaš čanja preko izvoza družbenega kapitala. Zato smo glede neposrednih tujih naložb nekaj časa preživljali obdobje enosmernega prometa,” je zapisal Krašovec . 647 Vsekakor je v odnosu do tujega kapitala prej kot navdušenje prevladoval strah, o čemer pri čajo tudi na- slednje izjave. “Kolikšno bo zanimanje tujcev za sloven- ske vrednostne papirje, je predvsem odvisno od zakono- daje, ki jo vlada še pripravlja. Moram pa re či, da neka- teri tuji vlagatelji že prihajajo na borzo in se zanimajo za naš trg. Član borze in s tem tudi udeleženec, je tuja pravna oseba lahko že danes, seveda pa le, če je to ban- ka, ki ima sedež v Sloveniji. Medtem ko ima lahko tuja borznoposredniška hiša v svoji podružnici, ki jo odpre v Sloveniji, le 24-odstotni lastniški delež. Vendar bodo tujci poskušali priti do delnic slovenskih podjetij tudi posredno, če bodo omejitve v zakonodaji prestroge. Na primer prek slovenskega državljana, s katerim bo skle- nil pogodbo (za dolo čeno provizijo seveda). Slovenski državljan bo tako le navidezni lastnik, dejanski bo pa tujec,” je jeseni 1994 o zanimanju tujcev za slovenske vrednostne papirje dejal Draško Veselinovi č , takratni direktor ljubljanske borze. 648 “Nikakor ne bomo podpi- rali tujih vlaganj preko katerih bi v času tranzicije pri- hajalo do razprodaje premoženja slovenskega kapitala in nenadzorovanega prevzemanja slovenskih podjetij s strani tujcev. Zaš čita pred nezaželenimi tujimi vlaganji mora in bo potekala na osnovi zakonodaje, ki bo med- narodno primerljiva in bo zagotavljala ustrezno tran- sparentnost in nadzor s strani slovenske države. V ta namen se pripravljata dva pomembna zakonska projek- ta, in sicer zakon o finan čnem poslovanju s tujino ter zakon o prevzemanju podjetij,” je v za četku leta 1995 647 Krašovec, Deset let gospodarskega razvoja v samostojni Sloveniji, str. 22–23. 648 Jakomin , Intervju z Draškom Veselinovi čem , str. 2–3. 308 dejal takratni predsednik vlade Janez Drnovšek. 649 Ob- stajali so tudi primeri, ko je zanimanje tujcev bilo, ven- dar zaradi po časnosti procesa lastninjenja niso vstopali v podjetja. “Vseskozi smo bili prepri čani, da se mora dr- žavni delež čim prej olastniniti, kajti zanimanje tujih in doma čih partnerjev je bilo že v za četku dovolj veliko, da bi lahko že v prvi fazi olastninili vse,” je konec leta 1994 o lastninjenju v Luki Koper menil njen direktor Bruno Koreli č . 650 Češki ekonomist Dušan Triska je konec leta 1993 o odnosu tujcev dejal: “Tujcev preprosto ni. Na ne- ki način smo zaradi tega pravzaprav ponižani. Zato mi- slim, da je najbolje, če najprej podjetja privatiziramo in stabiliziramo s pomo čjo doma čih vlagateljev, šele nato lahko pri čakujemo, da se bo tuji kapital za čel zanimati za nas. Tujci so namre č zelo konservativni. Slovenija in Češka sta zato za njih prava džungla.” 651 Vsekakor je bil v marsikaterem primeru strah pred tujim kapitalom odve č, vodstva podjetij in politika pa so se premalo zavedali njegovega pomena. To potrjuje pri- mer dveh tekstilnih podjetij, v katera je vstopil tuji ka- pital. “Prepri čan sem, da slovenska podjetja predvsem potrebujejo svež kapital, in podjetja bodo olastninjena, ko bodo ta denar dobila. To pa se lahko zgodi ali z novi- mi tujimi partnerji ali pa z ve čjim razvojem vašega ka- pitalskega trga. Samo prodaja oziroma razdelitev ve čin- skih deležev delavcem in direktorjem še ne pomeni, da je podjetje našlo lastnika. Lastništvo pomeni kapital,” je leta 1995 dejal direktor podjetja Julona, Giullio Bonaz- zi . To severnoitalijansko podjetje iz Verone je po osamo- svojitvi postalo ve činski lastnik dveh slovenskih tekstil- nih podjetij: kranjskega Tekstilindusa in ljubljanskega Julona, ki sta zaposlovala skoraj 1000 delavcev. 652 Pri prodaji podjetij tujim strateškim partnerjem je igrala pomembno vlogo Slovenska razvojna družba. “Na Slovenski razvojni družbi imamo gotovo najve č izkušenj pri prodaji podjetij tujim strateškim partnerjem in bo- gate izkušnje na pravnem in ekonomskem podro čju pri 649 Petrov , Intervju z dr. Janezom Drnovškom , str. 2–3. 650 Petrov či č , Intervju z Brunom Koreli čem , str. 2–3. 651 Jakomin , Intervju z Dušanom Trisko , str. 2–3. 652 Petrov či č , Intervju z Giuliom Bonazzijem , str. 2–4 . 309 PRESTRUKTURIRANJE GOSPODARSTVA izvajanju posameznih transakcij. Mi ne želimo prevzeti celotnega državnega premoženja, v tem trenutku tega tudi ne bi zmogli. Privatizacijo vidimo kot daljši proces, v katerega se lahko vklju čujemo v posameznih fazah,” je o vlogi SRD na za četku leta 1998 dejal njen tedanji član uprave Jože Jaklin . 653 Tuje neposredne naložbe v slovensko gospodarstvo so v drugi polovici devetdesetih let iz leta v leto nihajo če naraš čale in bi lahko še ve č prispevale k razvoju, kot dejansko so. Stanje neposrednih tujih naložb se je pov- zpelo s približno 2 milijard dolarjev leta 1996 na blizu 2,8 milijarde dolarjev leta 2000. Ob koncu devetdesetih let so se te naložbe zelo skromno pove čale, znova pa so oživele leta 2001. V neposrednih naložbah v Slove- niji je imel ob prelomu tiso čletja avstrijski kapital kar 45-odstotni delež, sledila pa sta mu nemški in francoski kapital z 12,5 oziroma 10,7-odstotnim deležem. Investi- torji z obmo čja EU so imeli skupaj v rokah ve č kot osem desetin neposrednih tujih naložb. Izhodne neposredne naložbe slovenskih podjetij v tujini, ki so bile zelo po- membne za uspešno internacionalizacijo našega gospo- darstva, so v drugi polovici devetdesetih let naraš čale in so leta 2000 po skupnem stanju dosegle že skoraj 800 milijonov dolarjev, usmerjene pa so bile predvsem v manj razvite države, vendar so predstavljale le dobro tretjino vhodnih tujih neposrednih naložb v Slovenijo. Pozitivno je bilo, da so se gospodarski stiki z Jugosla- vijo in nekaterimi drugimi državami na obmo čju bivše jugoslovanske federacije izboljševali. Prav tako so bili obeti za izhodne naložbe dobri tudi pri članicah držav CEFTE. 654 Tu se zastavi vprašanje, ali so (bile) tuje neposre- dne naložbe rešitev ali poguba za slovensko podjetni- štvo? Vsekakor je bila zamujena marsikatera prilo- žnost za preobrat iz tranzicijske krize s pomo čjo tujih naložb. 655 Najprej je treba lo čiti med tujimi naložbami, ki pomagajo pri okrevanju podjetja in predstavljajo nov gospodarski potencial (tako imenovane greenfield inve- 653 Toplak , Intervju z Jožetom Jaklinom , str. 2–4. 654 Krašovec , Deset let gospodarskega razvoja v samostojni Sloveniji, str. 31. 655 Prav tam, str. 22–23. 310 sticije), in tujimi naložbami v smislu prevzema podjetja. Če skušamo odgovoriti na zastavljeno vprašanje, kako torej gledati na tuje naložbe, je odgovor kot na dlani. V prvi vrsti bi moral biti interes države imeti uspešno in zdravo gospodarstvo, na čelu podjetij pa lastnike, ka- terih glavni interes je uspešno podjetje in zadovoljstvo delavcev. Če bi bilo vse to udejanjeno, bi tudi vprašanje, ali doma či ali tuji lastnik, izgubilo na teži. Dejstvo je, da biserov slovenskega gospodarstva, če smo jih spo- sobni upravljati sami, ni za prodajati tujcem, a tudi na vsak na čin obdržati ne. Če se kakšno podjetje zaradi nacionalnega interesa za vsako ceno skuša obdržati v doma čih rokah, še ne pomeni, da bo poslovanje podjetja uspešnejše, še posebej, če se pod pretvezo nacionalnega interesa skrivajo interesi posameznikov, kar se je pogo- sto izkazalo v praksi. Gospodarska kriminaliteta v obdobju 1990–2004 “Obsodb je zanemarljivo malo, kazni pa so tudi pri velikih gospodarskih zade- vah razmeroma blage. To še zlasti velja za divje lastninjenje, ko kljub trudu ne policija ne tožilci nismo imeli dovolj mo či, da bi bili kos tem pojavom.” Zdenka Cerar , 2002 313 GOSPODARSKA KRIMINALITETA V OBDOBJU 1990–2004 Gospodarska kriminaliteta s svojo dejavnostjo pov- zroča tako posameznikom kot podjetjem in državi ogro- mno finan čno škodo. Tovrstna kazniva dejanja med dru- gim vplivajo na dvig zavarovalnih premij, davkov, pred- vsem pa pove čajo nezaupanje v državo in gospodarstvo. Edwin Hardin Sutherland je gospodarski kriminal opre- delil takole: “Gospodarski kriminal je kriminalno dejanje storjeno s strani osebe iz višjih družbenih razredov, ki uživa visok ugled v družbi, tekom opravljanja svojih dol- žnosti na delovnem mestu.” 656 Kazenski zakonik (KZ), 657 sprejet leta 1994, je kot kazniva dejanja (KD) zoper go- spodarstvo opredelil tudi naslednja dejanja: ustvarjanje monopolnega položaja, lažni ste čaj, povzro čitev ste čaja z nevestnim gospodarjenjem, poslovna goljufija, ponever- ba, zloraba položaja, neupravi čeno sprejemanje in daja- nje daril, ponarejanje denarja, pranje denarja, dav čna zatajitev in drugo. Rado Bohinc , notranji minister Slove- nije v obdobju 2000–2004, je gospodarsko kriminalite- to označil kot “temno stran kulturnega in tehnološkega razvoja človeštva”. Po njegovem mnenju je gospodarska kriminaliteta tudi “odraz stabilnosti in nestabilnosti vsa- kokratnega politi čnega in ekonomskega ustroja druž- be”. Oblike kaznivih ravnanj zoper gospodarstvo so se sorazmerno hitro razvijale in se družbenorazvojno pri- lagajale, od prevladujo čih zlorab v obdobju tranzicije in 656 Sutherland , White collar crime, str. 7. 657 UL RS, 63/1994. “Odraz stabilnosti in nestabilnosti vsakokratnega politi čnega in ekonomskega ustroja družbe” 314 prestrukturiranja družbene lastnine do naraš čanja vseh vrst poslovnih goljufij po koncu lastninjenja. Tranzici- ja je sprožila številne procese (lastninjenje, privatizacijo, prestrukturiranje, za četek delovanja integralnega in glo- balnega trga) in prinesla v ospredje nova podro čja za raz- raščanje gospodarskega kriminala. Predvsem je šlo za poslovne goljufije, zlorabe položaja, preslepitve z vredno- stnimi papirji, zlorabe notranjih informacij ter gospodar- ske prestopke zoper premoženje gospodarskih družb. 658 V času tranzicije oziroma po prehodu iz socialisti č- nega v kapitalisti čni sistem se je spremenil tudi zna čaj podjetništva. Priznani pravni strokovnjak Šime Ivanjko je mnenja, da je za “tranzicijsko podjetništvo zna čilno dejstvo, da praviloma podjetništvo temelji na lastniški koncepciji, to je želji podjetnikov, da skozi podjetniško igro poskušajo drugim igralcem “odvzeti” čim ve č pre- moženja na podlagi lastnine. Prisoten je tako imenovani lastniški koncept podjetništva, pri čemer pa na čin pri- dobivanja primarne lastnine, s katero se vstopa v pod- jetniško igro, ni jasno opredeljen in transparenten”. 659 Število kaznivih dejanj in gospodarske kriminalitete v Sloveniji v obdobju 1990–2004 Kazniva dejanja (KD) Leto, število in odstotek 1990 1992 1994 1996 1998 2000 2002 2004 Splošna 36.131 94 % 51.209 95 % 38.864 89 % 31.611 86 % 49.754 90 % 61.280 91 % 69.469 90 % 80.871 93 % Gospo- darska 2222 6 % 2876 5 % 4771 11 % 4976 14 % 5719 10 % 6337 9 % 7749 10 % 5697 7 % SKUPAJ 38.353 100 % 54.085 100 % 43.635 100 % 36.587 100% 55.473 100% 67.617 100% 77.218 100% 86.568 100% Vir: Statisti čni letopis ONZ 1994, str. 39; Statisti čni letopis MNZ in policije 2001, str. 135. URL: http://www.policija.si/portal/statistika/kriminal/pdf/delo-krim2002.pdf, (10. 4. 2008), URL: http://www.policija.si/portal/statistika/kriminal/pdf/delo- -krim2004.pdf , (10.4. 2008). 658 Bohinc , Kazniva dejanja zoper gospodarstvo. V: Darko Maver et al. (ur.), Posvet “Problematika odkrivanja in pregona gospodarske kriminalitete”, str. 25–38. 659 Ivanjko , Gospodarska kriminaliteta v korporacijskih razmerjih. V: Darko Maver et al. (ur.), Posvet “Problematika odkrivanja in pregona gospodarske kriminalitete, str. 53–67. 315 GOSPODARSKA KRIMINALITETA V OBDOBJU 1990–2004 Leta 1991 je prišlo do nekaterih sprememb pri za- jemanju podatkov za gospodarsko in splošno krimina- liteto. Tako KD ponarejanja denarja, trgovanje z zlatim denarjem in zlatom, nedovoljene trgovine in KD po ca- rinskem zakonu od tega leta niso sodila ve č v gospodar- sko, temve č v splošno kriminaliteto. V gospodarski kri- minaliteti pa še niso bile zajete poslovne goljufije in tista KD splošne kriminalitete (ponarejanje listin, zatajitve), ki so bile obravnavane v zvezi s poslovnimi goljufijami in so od leta 1991 uvrščene v gospodarsko kriminaliteto. Poslovne goljufije od leta 1994 uvrš čamo v gospodarsko kriminaliteto. Kazniva dejanja gospodarske narave so, kot je razvidno iz tabele, ves čas naraš čala. Nastala škoda pri kaznivih dejanjih gospodarske in splošne kriminalitete (primerjava) v obdobju 1992–2004 Leto Število KD gospodarske kriminalitete Nastala škoda pri KD gospodarske kriminalitete (v milijardah SIT) Nastala škoda pri KD splošne kriminalitete (v milijardah SIT) 1992 2876 10,3 (73 %) 3,8 (27 %) 1994 4771 23,1 (82,5 %) 4,9 (17,5 %) 1996 4976 18,4 (77,8 %) 5,3 (22,2 %) 1998 5719 19,8 (73 %) 7,3 (27 %) 1999 7111 10,8 (54,3 %) 9,1 (45,7 %) 2000 6337 13,0 (44,4 %) 16,3 (56,6 %) 2002 7749 17,01 (50,8 %) 16,5 (49,2 %) 2004 5697 20.16 (51,7 %) 18,9 (48,3 %) Vir: Statisti čni letopis ONZ 1994, str. 40; Statisti čni letopis MNZ in policije 2001, str. 136. URL: http://www.policija.si/portal/statistika/kriminal/pdf/delo-krim2002. pdf, (10. 4. 2008), URL: http://www.policija.si/portal/statistika/kriminal/pdf/ delo-krim2004.pdf, (10. 4. 2008). Iz podatkov je razvidno, da je bilo gospodarskih ka- znivih dejanj bistveno manj od kaznivih dejanj splošne kriminalitete. A škoda, ki so jo tovrstna kazniva dejanja povzro čila, je bila precej višja od škode, ki so jo pov- zročila ostala kazniva dejanja. Vsaj celotna devetdeseta leta prejšnjega stoletja je bila takšna praksa. Do spre- memb je prišlo na prelomu tiso čletja. Leta 2000 so ne- gospodarska kazniva dejanja namre č povzročila ve čjo 316 škodo kot gospodarska, nato pa je glede na povzro čeno škodo v prvih letih novega tiso čletja prišlo do ravno- vesja med gospodarskimi in negospodarskimi kaznivimi dejanji. 660 Med kazniva dejanja gospodarske kriminali- tete so se štela naslednja dejanja: zloraba položaja ali pravic, zloraba pooblastil, sklenitev škodljivih pogodb, dav čna zatajitev, poneverba, ponareditev ali uni čenje poslovnih listin, nevestno gospodarjenje, neupravi če- na uporaba, zloraba uradnega položaja ali pravic, po- nareditev ali uni čenje uradne listine, dajanje oziroma jemanje podkupnine, poslovna goljufija, ponarejanje in uporaba ponarejenih vrednosti, hudodelsko združeva- nje, pranje denarja in izdaja nekritega čeka. Med vse- mi kaznivimi dejanji so vsa devetdeseta leta prejšnjega stoletja prednja čile poslovne goljufije. Veliko je bilo tu- di ponarejanja in uporab ponarejenih vrednosti, zlorab položaja in poneverb. 661 Eno od kaznivih dejanj so lahko predstavljali ste ča- ji podjetij, ki jih v za četku devetdesetih let ni bilo malo. Nekatere zna čilnosti ste čajev podjetij so namre č kaza- le na upravi čen sum, da so ste čaji podjetij lahko bi- li oblike gospodarske kriminalitete, in sicer vsaj s treh vidikov: ste čaj kot oblika gospodarske kriminalitete, ste čaj (oziroma nelikvidnost podjetja) kot posledica go- spodarske kriminalitete in ste čaj kot oblika prikrivanja gospodarske kriminalitete. 662 Med kazniva dejanja zo- per gospodarstvo, ki jih je vklju čeval KZ iz leta 1994, sta spadala tudi lažni ste čaj (232. člen) in povzro čitev ste čaja z nevestnim gospodarjenjem (233. člen). Za la- žni ste čaj je šlo, ko je kdo z namenom, da obveznosti ne bi bile pla čane, navidezno ali dejansko poslabšal svoje premoženjsko stanje ali premoženjsko stanje drugega dolžnika in je s tem povzro čil ste čaj tako, da je: – premoženje ali njegov del, ki je sodil v ste čajno ma- so, navidezno prodal, brezpla čno odstopil, odtujil za izjemno nizko ceno ali celo uni čil, 660 Loren či č , Gospodarska kriminaliteta:”Temna stran kulturnega in tehnološkega razvoja človeka”., str. 132. 661 Statisti čni letopis MNZ, 2000, str. 79. 662 Žnidarši č Kranjc, Privatizacija ali zakonita kraja, str. 91–94. 317 GOSPODARSKA KRIMINALITETA V OBDOBJU 1990–2004 – sklenil lažno pogodbo o dolgu ali priznal neresni čne terjatve, – prikril, uni čil, predruga čil ali tako vodil knjige ali listine, da se iz njih ni moglo ugotoviti dejansko premoženjsko stanje. Za tovrstna dejanja je bila zagrožena kazen od še- stih mesecev do petih let zapora. Za povzro čitev ste čaja z nevestnim gospodarjenjem je bila zagrožena kazen do petih let zapora. Za povzro čitev ste čaja z nevestnim go- spodarjenjem se je štelo dejanje, ko je kdo, ki je vedel, da sam ali kdo drug kot pla čnik ni bil zmožen pla či- la, pa je nesmotrno trošil sredstva ali jih odtujeval za izjemno nizko ceno, se čez mero zadolževal, prevzemal nesorazmerne obveznosti, sklepal ali obnavljal pogodbe z osebami, za katere je vedel, da niso zmožne pla čila, opuš čal pravo časno uveljavitev terjatev, ali kako dru- ga če o čitno kršil svoje dolžnosti pri upravljanju s pre- moženjem oziroma pri vodenju gospodarske dejavnosti, zaradi česar je prišlo do ste čaja in velike premoženjske škode za upnike. 663 V začetku devetdesetih let je torej ogromno podjetij izpolnilo ste čajne pogoje, pri čemer je odlo čilno vlogo igrala politi čna elita prek odškodninskega in kapital- skega sklada kot glavnih organiziranih dejavnikov na kapitalskem trgu. Nekatera podjetja, ki so zaradi svoje trdnosti nadaljevala svoj obstoj, so se pojavila kot ku- pec poceni delnic tistih podjetij, ki niso bila sposobna preživeti. Na ta na čin so se pojavili tudi špekulanti, ki so na veliko kupovali poceni delnice precej pod njiho- vo resni čno vrednostjo. Vzporedno s tem dogajanjem je tekel še en na črten proces, ki smo se ga že dotaknili v poglavju o privatizaciji gospodarstva, namre č proces ustavnavljanja tako imenovanih by-pass podjetij, kate- rega nosilci so bili predvsem direktorji podjetij, ki so bila sicer v težavah, a še vedno sposobna preživeti. To- vrstna podjetja so umetno spravili v nemogo č položaj z namenom, da bi njihova nominalna vrednost padla na čim nižjo raven, na kar je podjetje kupil prihodnji la- stnik, ve činoma dotedanji direktor, in se lotil sanacije. To je storil tako, “da je ustanovil svoje lastno vzporedno 663 Kazenski zakonik Republike Slovenije, str. 121–122. 318 ali by-pass podjetje, na katero je prenesel aktivo in po- slovne zveze starega podjetja, slednjemu pa je prepustil vso pasivo in ga s tem finan čno potopil. Z reševanjem predvsem socialnih problemov potopljenega podjetja pa se je ukvarjala država”. 664 Prenos kapitala na by-pass podjetje se je zgodil tu- di v primeru podjetja Elan iz Begunj na Gorenjskem, v katerem je v za četku leta 1990 prišlo do finan čnega zloma, zaradi česar so bili državljani Republike Slove- nije in var čevalci Les Banke mo čno oškodovani. Za ta primer je bila ustanovljena tudi preiskovalna komisija o sumu zlorabe javnih pooblastil v procesu lastninskega preoblikovanja in privatizacije nekdanje družbene la- stnine, ki ji je predsedoval poslanec SDS Franc Pukši č . Ta je novembra 2003 na spletni strani SDS objavil javni poziv generalni državni tožilki Zdenki Cerar za odredi- tev strokovnega nadzora nad okrožnim državnim tožil- stvom v Kranju, predvsem zaradi naslednjih razlogov: kriminalisti so po zbiranju dokazov v zadevi Elan pri pristojnem tožilstvu v Kranju v času od maja 1990 do januarja 1993 vložili 29 kazenskih ovadb, med njimi ve č ovadb zaradi suma kaznivega dejanja zlorabe poobla- stil, kaznivega dejanja zlorabe položaja in pravic odgo- vorne osebe, kaznivega dejanja neupravi čene uporabe ter ponarejanja in uni čenja poslovnih listin, kaznivega dejanja povzročitve ste čaja, kaznivega dejanja goljufije. Glavni odgovorni osebi za zlom Elana sta bila takratni generalni direktor Uroš Aljan či č in finan čni direktor Pavel Koder , ki pa kljub številnim ovadbam nista bila ustrezno kazensko sankcionirana. Pukši č je predlagal, da se na podlagi 1. odstavka 67. člena Zakona o držav- nem tožilstvu odredi strokovni nadzor nad delom Okro- žnega državnega tožilstva – v tistem času temeljnega javnega tožilstva – v Kranju v zadevi Elan. Poudaril je, “da že v naprej zavra ča odgovor v smislu izgovarjanja na sodišče, češ da je za kon čen rezultat posamezne zade- ve odgovorno sodiš če”. Posebej je Pukši č izpostavil tudi sodbo sodnika Antona Šubica , ki je osem mesecev za- vla čeval s pisnim izdelkom obsodilne sodbe Aljan či ču in Kodru, na vlogo tožilca takratnega Temeljnega javnega 664 Bu čar , Slovenci in prihodnost, str. 262–265. 319 GOSPODARSKA KRIMINALITETA V OBDOBJU 1990–2004 sodišča v Kranju v tej zadevi. 665 Vsi roki so namre č za- radi zavla čevanja potekli, zadeva pa se je kon čala brez vsake obsodbe. Smiselno se je vprašati ali bi se, če bi se ta, in še kak podoben primer, kon čal s pravnomočno obsodbo že v za četku devetdesetih let, stvari kasneje odvijale kaj druga če. Bi lahko ena takšna obsodba služila kot vzor za kasnejše primere? Kar se ti če ustanavljanja by- -pass podjetij, je treba re či, da so bila le-ta v nekaterih primerih mišljena tudi kot pomo č podjetjem v težavah. Pri prestrukturiranju podjetij je namre č Sklad Republi- ke Slovenije ustanavljal nova, tako imenovana by-pass podjetja, kar so mu nekateri politiki o čitali. Direktor Sklada Uroš Korže je marca 1994 na ta o čitek dejal: “Ta podjetja so prevzemala razli čne vloge. Nekatera smo ustanovili samo kot finan čno orodje zato, da smo sko- znje usmerjali v podjetja sredstva, a katerimi smo po- tem financirali proizvodnjo. Če bi posojilo nakazali na žiro–ra čun blokiranega podjetja, bi ga namre č upniki takoj zasegli in proizvodnja še ne bi mogla za četi. Če bi Sklad imel na voljo milijardo mark, mu ne bi bilo treba delati takih ovinkov. V nekaterih primerih pa so nova podjetja v resnici delovala kot prava podjetja, do- bila so torej v najem tudi sredstva prvotnega podjetja in prevzela zaposlovanje in delavce. Toda vedno zato, da bi ohranili čim ve č proizvodnje. Upniki nikoli niso bili oškodovani, saj je bilo v njihovem interesu, da se podjetje ohrani, zato z njihove strani proti skladu tudi ni nobene tožbe.” 666 Najve čjo težavo, kot je podrobneje predstavljeno v poglavju o privatizaciji, je zagotovo predstavljalo tako imenovano divje lastninjenje družbenega premoženja. Glede na opravljeno revizijo v obdobju od 1. januarja 1990 do 31. julija 2004 je prišlo do oškodovanja druž- benega premoženja v vrednosti dobrih 104 milijard slovenskih tolarjev. Torej oznaka “kraja stoletja” glede zadevnega procesa ni pretirana. Poleg revizijskih orga- nov je tudi policija vodila akcijo, ki se je nanašala na 665 Pukši č , Javni poziv generalni državni tožilki ga. Zdenki Cerar za odreditev stro- kovnega nadzora nad okrožnim državnim tožilstvom v Kranju. 666 Repovž , Intervju z Urošem Koržetom , str. 2–3. 320 lastninsko preoblikovanje. SDK in APPNI sta revizijska poro čila posredovala organom pregona. Druga Drnov- škova vlada je novembra 1993 sprejela sklep, da je tre- ba tovrstne zadeve obravnavati prednostno, in zaradi tega je stekla akcija kriminalisti čne policije, poimenova- na Strelec. Končala se je konec leta 1998, nanašala pa se je na revizijo lastninskega preoblikovanja v obdobju 1990–1992. V tej akciji je bilo podanih 548 kazenskih ovadb proti 724 osumljenim storitve kaznivih dejanj gle- de oškodovanja družbene lastnine v skupnem znesku 18,7 milijarde slovenskih tolarjev. Znesek oškodovanja, ki so ga odkrili revizijski organi, je bil torej v primerjavi s policijskim ve čji za kar 52,6 milijarde slovenskih to- larjev. Z letom 1999 je stekla nova akcija, poimenovana Strelec 1, v kateri je šlo za pregledovanje revizijskih po- ročil za obdobje po letu 1993. Glede na nastalo razliko v številkah so na Ministrstvu za notranje zadeve trdili, da posamezna oškodovanja, navedena v 48. in 48. a- členu ZLPP, ne vzdržijo kazenskopravne obravnave. 667 667 Šurla , Varuhi kraje stoletja, str. 28–31. 321 GOSPODARSKA KRIMINALITETA V OBDOBJU 1990–2004 V Sloveniji je odmevalo kar nekaj gospodarskih afer, za ve čino pa je pomenljiv stavek: “Tresla se je go- ra, rodila se je miš”. Veliko se je govorilo, afere so zelo odmevale, rezultati pa so bili, kar se obtožb ti če, za- nemarljivi. Ena najbolj odmevnih gospodarskih afer v Sloveniji je bila zagotovo afera HIT. Nekdanji predse- dnik uprave novogoriške družbe Danilo Kova či č in so- obtoženi Danilo Kodri č sta bila leta 2000 spoznana za kriva zaradi zlorabe položaja (podjetje sta oškodovala v višini 325 milijonov slovenskih tolarjev). Kova či ča , ki je zaradi zdravstvenih razlogov – zdravil se je v psihiatri č- ni bolnišnici – prosil za odlog kazni, je pomilostil nek- danji predsednik Janez Drnovšek . 668 Pravnomo čno sta bila obsojena tudi nekdanji direktor Casinoja Portorož Ernest Dobravc in nekdanji državni sekretar na gospo- darskem ministrstvu ter profesor Ekonomske fakultete v Ljubljani Boris Šuštar . Prvi na leto in dva meseca za- porne kazni zaradi kaznivega dejanja zlorabe položaja, drugi na pet let zaradi kaznivega dejanja korupcije. Pri- mer Šuštar je eden redkih primerov korupcije, ki ga je slovensko pravosodje speljalo do konca. Obsojen je bil tudi prvi mož Poslovnega sistema Dadas Davorin Sa- dar , ki je bil zaradi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic pravnomo čno obsojen na tri leta zapora in bil deset dni pred iztekom kazni izpuš čen zaradi “vzornega” vedenja. V začetku devetdesetih let je mo čno odmevala 668 RTV SLO. URL: http://teletekst.rtvslo.si/S30200.HTML , (30. 8. 2008). “Tresla se je gora, rodila se je miš” 322 tudi afera Trend (podjetje Trend Form iz Grosupljega), katere glavni akter je bil Sandi Grubeli č . Afera je le- ta 1990 mo čno odmevala po vsej nekdanji Jugoslaviji. Nekdanjemu direktorju in lastniku Trenda so o čitali go- ljufijo z avtomobili, ker je z lizinško ponudbo k nakupu vozila privabil 7500 kupcev. Okoli 1700 jih je avtomo- bile dobilo, osemstotim so predpla čilo vrnili, brez vsega pa je ostalo ve č kot 4800 ljudi. Grubeli ča so zaradi ka- znivega dejanja goljufije novembra 1995 obsodili na se- dem let zapora, a so mu vrhovni sodniki dve leti pozneje zaradi zdravstvenih težav zaporno kazen znižali za pol leta. Zaradi slabega zdravja je na prestajanje kazni v za- por na Dobu odšel šele decembra 1996, junija 1998 pa je vrhovno sodiš če izdalo za časno odredbo o prekinitvi prestajanja kazni zaradi obsojen čevega kroni čnega obo- lenja, ker naj bi šlo za kroni čno obolenje srca in depre- sijo. Od takrat je Sandi Grubeli č na prostosti. Kasneje bi se moral sicer pravdni postopek ve čkrat nadaljevati, a Grubeli č ni prihajal na sodiš če. 669 V ve čini primerov se obravnav ni zmogel udeležiti zaradi zdravstvenih te- žav, kar se je zgodilo tudi leta 2006, ko je sodnik Franc Krepfl prejel njegovo sporo čilo, da se zaradi bolezni ne more udeležiti glavne obravnave, ker trpi zaradi kroni č- ne bolezni srca in depresije. 670 Ostale afere, ki so najbolj odmevale v medijih, so bile afera Rde či križ, afera SIB banka, afera Zbiljski gaj, Sofora, Cardo, Orion in afera Satex. 671 Preiskava zoper generalnega sekretarja Rde čega križa Mirka Jeleni ča in zoper njegovega pomo čnika Janka Jurco je bila na pre- dlog državnega tožilstva prekinjena. Vzrok za ustavitev preiskave naj bi bil v tem, da policija in tožilstva niso zbrala dovolj dokazov. Tedanji višji državni tožilec Bo- štjan Penko je priznal, da so tožilci precej nemo čni proti tistim, ki se ukvarjajo z gospodarskim kriminalom. Kot je dejal, ti namre č delujejo tako, da tožilci, ki so samo kazenski pravniki brez poglobljenega ekonomskega ali finančnega znanja, kaznivih dejanj sploh ne prepozna- 669 Dnevnik.si: URL: http://www.dnevnik.si/novice/kronika/1042272830, (9. 6. 2009). 670 Dnevnik.si: URL: http://www.dnevnik.si/novice/kronika/208299, (10. 6. 2009). 671 Primer Satex je konec leta 2011 dokon čno zastaral. 323 GOSPODARSKA KRIMINALITETA V OBDOBJU 1990–2004 jo. Tožilstvo ima sicer vse možnosti, da bi zaposlilo stro- kovnjake, ki bi tožilcem pomagali pri branju zapletenih poslovnih listin, vendar je strokovni center tožilstva prazen. Penko je še dodal, da “posamezni ugledni go- spodarstveniki in drugi člani elite izkoriš čajo nekompe- tentnost državnih nadzornih in represivnih organov”. 672 Če so se torej višji državni tožilci in tisti, ki so bi- li zadolženi za preganjanje organiziranega kriminala, zavedali, kje ti či problem za neu činkovit pregon in ob- sodbe, se postavlja vprašanje, zakaj jim država oziroma sistem nista omogo čila boljših pogojev za delo. V ostalih omenjenih primerih sploh ni prišlo do pravnomo čnih obsodb. 673 Še ve č, stvari so šle celo tako dale č, da se je na koncu že zdelo, kot da so si oškodovanci sami krivi za krivice in škodo (v aferi Orion na primer), ki jih je doletela. Dejstvo je, da si je peš čica ljudi na podlagi go- spodarskega kriminala zelo “opomogla” 674 in zaradi pre- malo u činkovitih organov pregona nikoli ni in verjetno nikoli ne bo odgovarjala. 672 Praprotnik , Po čutiš se, kot da bi iz vrtca prišel na fakulteto. Intervju z Boštjanom Penkom , str. 2. 673 Vsaj v času pisanja monografije še ne. Leta 2010 se je s pravnomo čno obsodbo zaključila afera Zdenex. 674 Podrobnosti glede višine oškodovanja družbene lastnine in podobno so predsta- vljene v poglavju o privatizaciji. Nekatere omenjene in še precej drugih afer (Lju- bljanska banka, Cardo, Litostroj, ONA–ON, Optimizem, Slovin itd.) podrobno v svoji knjigi Zamol čane zgodbe slovenske tranzicije osvetli Stanislav Kova č. 324 Za gospodarski kriminal je povsod po svetu zna čil- no veliko sivo polje, zato statistika ne daje prave slike o njegovih resni čnih razsežnostih. Kar zazna policija, je le vrh ledene gore, o obsegu tistega, kar se skriva v globini, pa lahko le domnevamo. To še zlasti velja za zapletena in težko dokazljiva kazniva dejanja korup- cije, pranja denarja in sodobnih oblik gospodarskega kriminala, kakršni sta, denimo, “insajderstvo” in ra ču- nalniški kriminal. Kot je bilo omenjeno, so pri nas po številu kazenskih ovadb prevladovale poslovne goljufije. V za četku devetdesetih let so jih izvajala številna nova podjetja brez kapitala, v poznejših letih pa so se zaradi pomanjkanja likvidnih sredstev in dragega denarja na finan čnem trgu še zlasti razrasle pod krinko tako ime- novanega finan čnega inženiringa. Zelo pogosta so bila tudi kazniva dejanja na škodo državnega prora čuna, predvsem dav čne utaje in carinske goljufije, še zlasti pri blagu, obdav čenem s trošarinami (alkohol, cigarete, naf- ta). Za gospodarski kriminal sta bila zna čilna skromna u činkovitost in majhno število obsodb. “Obsodb je malo tudi drugod po svetu, vendar jih marsikje rešujejo na precej bolj u činkovit na čin,” je leta 2002 dejal direktor Urada za prepre čevanje pranja denarja Klaudio Stroligo . Da je rezultat na podro čju gospodarskega kriminala re- snično skromen, je na za četku novega tiso čletja priznala tudi generalna državna tožilka Zdenka Cerar . “Obsodb je zanemarljivo malo, kazni pa so tudi pri velikih gospo- darskih zadevah razmeroma blage. To še zlasti velja za “Obsodb je malo tudi drugod po svetu, vendar jih marsikje rešujejo na precej bolj u činkovit na čin” 325 GOSPODARSKA KRIMINALITETA V OBDOBJU 1990–2004 divje lastninjenje, ko kljub trudu ne policija ne tožilci nismo imeli dovolj mo či, da bi bili kos tem pojavom. Če- prav smo sprejeli zahtevo, da tožilci rešujejo zadeve v treh mesecih, se je tega težko držati, ker so gospodarske zadeve obsežne, kadrovska zasedba pa je nezadostna in obremenjena s številnimi obravnavami,” je menila Ce- rarjeva . 675 Kriti čno je pregon gospodarske kriminalitete ocenil tudi vrhovni sodnik Marko Šorli: “Neu činkovito ali po časno odkrivanje gospodarske kriminalitete, ki naj bi bila javnosti povsem na o čeh, in dolgotrajni in velikokrat neuspešni postopki z vidika pregona povzro čajo erozijo morale in nezadovoljstvo javnosti z delovanjem policije, tožilstva in sodstva.” 676 Za uspešno odkrivanje in dokazovanje gospodar- ske kriminalitete je poleg kriminalisti čne stroke treba obvladati še vrsto specifi čnih znanj, kot so poznavanje finančnih predpisov, borznega poslovanja, statusne- ga prava, davčne zakonodaje, ekonomike poslovanja in drugih veš čin. Posebej je pomembno sodelovanje vseh organov pregona. Obstajati mora tudi interes države po čim ve čjem prepre čevanju kaznivih dejanj gospodarske kriminalitete. Izjemno pomembno je omeniti zna čilnost gospodarske kriminalitete, v kateri se bistveno razlikuje od klasi čne kriminalitete. Ta zna čilnost je tako imenova- no “sivo polje” kriminalitete. Pri klasi čni kriminaliteti so posledice kriminalnega dejanja v ve čini primerov vidne in zaznavne. Pri gospodarski kriminaliteti pa posledice kriminalnega dejanja najve čkrat niso neposredno vidne in zaznavne, temve č jih je mogo če odkriti le pri pregledu poslovanja gospodarskih subjektov, s prijavami najve č- krat anonimnih oseb ali objavo v medijih oziroma na- klju čno. Tako pri gospodarski kriminaliteti ne moremo govoriti, koliko je v resnici obstaja, temve č lahko govori- mo le o tisti, ki jo zaznamo. 677 Realnost je takšna, da je bilo v 14 letih po številnih ovadbah zaradi suma oško- dovanja družbene lastnine približno 20 obsodilnih sodb, pa še te so bile v ve čini primerov pogojne. 675 Dernovšek , Poslovno podzemlje se razraš ča, str. 21–26. 676 Demšar , Gospodarski kriminal: Kje so meje dopustnega?, str. 14–15. 677 Lamberger , Sistemska vprašanja, ki vplivajo na u činkovito delovanje kriminali- sti čne policije v boju zoper gospodarsko kriminaliteto. V: Maver et al. (ur.), Posvet “Problematika odkrivanja in pregona gospodarske kriminalitete”, str. 69–82. 326 Država si je ves čas prizadevala (to je vsaj bil eden od ciljev vseh vlad) za umik iz gospodarstva. Žal se je v mnogih primerih izkazalo, da je bil lastniški umik drža- ve iz gospodarstva v prvi vrsti politi čno dejanje, in zelo pomembno je bilo vprašanje, komu, po kakšni ceni in kako prodati. Boštjan Penko , nekdanji direktor Ura- da za prepre čevanje korupcije in kasneje višji državni tožilec, 678 ki je deloval v skupini za preganjanje organi- ziranega kriminala, je v enem izmed intervjujev dejal, da so v Sloveniji deli gospodarske elite ugrabili državo, biti gospodarsko mo čan pa pomeni imeti vpliv na poli- ti čnem podro čju in obratno. Po njegovem mnenju je ena najnevarnejših oblik korupcije, ko zasebniki vzamejo državne oziroma politi čne mehanizme v svoje roke in jih uporabijo za lastno korist. Kot je dejal, je v Sloveni- ji tovrstna oblika kriminala toliko lažje izvedljiva, “ker smo Slovenci zadovoljni z malim, pripravljeni delati za dokaj nizko plačo in nismo toliko politi čno angažirani, da bi šli na ulice”. Še bolj zaskrbljujo če je dejstvo, da se je v eni od opravljenih raziskav izkazalo, da je kar polo- vica menedžerjev menila, da je korupcija neizogibni del slovenskega gospodarstva. Dejstvo je, da so nekateri od samega za četka tranzicije oziroma privatizacije delovali prera čunljivo in so imeli za svoj cilj v privatizaciji prido- biti čim ve č koristi zase. 679 Leta 2002 je avtorju članka v Gospodarskem ve- stniku uspelo pridobiti mnenje o korupciji neimenova- 678 Generalna državna tožilka Barbara Brezigar je februarja 2008, domnevno po pregledu Penkovega dela (predvsem v zadevi Orion), predlagala njegovo razrešitev z mesta višjega državnega tožilca. To se je tudi zgodilo in 1. julija 2008 je Boštjan Penko deloval kot odvetnik. Spomnimo, da so ga 29. junija 2008 skupaj s prvim možem podjetja SCT aretirali v zelo sumljivih okoliš činah in brez dokazov storje- nega kaznivega dejanja. Mnogi so zato govorili, da je v tem primeru šlo za politi čno motivirano dejanje brez kakršnekoli pravne in ustavne osnove. Kazenski pravnik dr. Ljubo Bavcon je o tej zadevi dejal: “Z ogor čenjem spremljam akcije, ki jih v zadnjih dneh izvajata tožilstvo in policija. Z ogor čenjem zato, ker sem prepri čan, da je Bo- štjan Penko zadnji človek pri nas, ki bi zlorabil svoj položaj, in to iz koristoljubnih namenov. Tudi sam sem ob Penkovih solzah podoživljal to neskon čno nemo č posa- meznika, ki je lahko tudi čist kot solza, pred mahinacijami in manipulacijami držav- nega represivnega aparata, ki nima nobenih omejitev. V zvezi s tem sem zaskrbljen, zato ker vidim, da nobena izkušnja, naša in tuja, z zlorabami kazenskega prava za politi čne namene sredi preteklega stoletja v avtoritarnih in totalitarnih režimih ne vpliva na to, da se danes kaj takega ne bi ve č dogajalo.” V času nastajanja mono- grafije ta zgodba še ni dobila epiloga. 679 Koražija , Pravi čna bi bila deprivatizacija! Intervju z Boštjanom Penkom , str. 30–33. 327 GOSPODARSKA KRIMINALITETA V OBDOBJU 1990–2004 nega strankarskega veljaka. Ta je dejal, da “vse stranke tako ali druga če pridobivajo sredstva, redko pa so tako nespretne, da kaka nelegalnost pride na dan. Če le v svojih vrstah nimaš izdajalcev.” Priznal je še, da je mo- rala pri denarju pisana z malo za četnico, vendar je po njegovem korupcije še ve č v tujini. “Edina razlika je, da imajo tam ljudje dobre strokovnjake, ki prepre čijo, da bi stvar prišla v javnost,” je dodal. 680 Kljub temu da je strankarski veljak neimenovan, se seveda ob takšnih komentarjih lahko zgrozimo, saj povedano žal prej kot ne drži. V tranziciji so se vzpostavile politi čne sile, ki so obvladovale tudi nekatere klju čne dele gospodarstva. 680 Pinteri č , Prosim, naj me kdo podkupi, str. 18–21. Septembrski protesti v Ljubljani 1991 Vir: Muzej novejše zgodovine Slovenije 328 Osrednji problem v slovenski gospodarski tranzici- ji je predstavljalo lastninjenje in privatizacija družbene lastnine. 681 Šlo je izjemno zapleten proces, v katerem so dobro pou čeni in informirani videli izjemno priložnost. “V Sloveniji smo bili prepri čani, da smo nekaj poseb- nega, naš komunizem s človeškim obrazom naj bi se postopno in mehko prelevil v kapitalizem s človeškim obrazom,” je v Financah zapisal ekonomist Matej Ko- va č . 682 Maske oziroma predstave o idealnem in pravi č- nem kapitalisti čnem ter demokrati čnem sistemu so, če že ne prej, dokončno padle leta 2008. To leto so namre č nekateri ozna čili kar za vrhunec gospodarske tranzicije v Sloveniji, saj so na dan privreli menedžerski odkupi v nekaj ve čjih slovenskih podjetjih. Najbolj je odmeval primer delniške družbe Pivovarna Laško, 683 v kateri je bil predsednik uprave prek nekaj družb kar sam ve čin- ski lastnik pivovarne. Poleg Laškega je bil medijsko naj- bolj odmeven primer Istrabenza. 684 681 Sam potek procesa oškodovanja družbene lastnine na ra čun lastninjenja in pri- vatizacije, je podrobneje predstavljen v poglavju Privatizacija gospodarstva in slo- vensko podjetništvo v novi preobleki! 682 Kova č , Roparski baroni, str. 12. 683 Loren či č , Pretvorba družbene lastnine v privatno – osrednji problem slovenske gospodarske tranzicije, str. 204. 684 Dolo čeno obdobje se je zdelo, kot da imamo v Sloveniji le dva tako imenovana “tajkuna”, Boška Šrota in Igorja Bav čarja . Menedžerskih odkupov je bilo v Sloveniji še precej, a medijsko niso bili tako zanimivi. O Igorju Bav čarju je leta 2009 izšla celo monografija pod okriljem Časnika Finance (Sovdat , Todorovski , Vsa življenja Igorja Bav čarja ). V času pisanja monografije lahko povemo, da sta oba najve čkrat omenjena “tajkuna” morala odstopiti z vodilnih mest omenjenih družb, za kakr- “Kapitalizem s človeškim obrazom” 329 GOSPODARSKA KRIMINALITETA V OBDOBJU 1990–2004 Izkazalo se je torej, da so menedžerji v posameznih podjetjih previdno in skrbno na črtovano odkupovali tako reko č “sami sebe”. Podobno se je zgodilo tudi v nekaterih ostalih podjetjih, kot so BTC, Merkur in Iskra. Po vsem tem dogajanju obraz slovenskega kapitalizma in sloven- skih kapitalistov ni bil vše č nikomur ve č. Za čel se je boj s tako imenovanimi “tajkuni”, 685 veliko je bilo moralizi- ranja in spraševanj o tem, ali je Slovenija sploh pravna država in podobno. Matej Kova č je na primer zapisal, da se “pravna država z vsemi atributi pri nas namre č sploh ni vzpostavila, in vsaj teoreti čno je bilo možno postati “tajkun” po povsem zakoniti poti”. 686 Mnogi so razlog za uspešne menedžerske odkupe videli v politi čnem inte- resu. Mediji so pisali, da so bodo či lastniki med drugim za najem posojila zastavljali delnice, anuitete posojil in obresti pa nato odpla čevali iz dobi čka ali rednega poslo- vanja družbe, katere lastniki so postali. 687 Spregovorimo še nekaj besed o tako imenovanem nacionalnem interesu. Po zgoraj opisanih dogodkih se je v marsikaterem primeru izkazalo, da je bolj kot za nacionalni interes šlo za uveljavljanje interesov posa- meznikov. Vsekakor se je treba strinjati z ekonomistom Bernardom Brš či čem , ki je dejal, da je “nacionalni in- teres eden izmed bolj zlorabljenih pojmov slovenskega politi čno-ekonomskega besediš ča” in da je “priro čna retori čna figura, ki so jo posamezne politi čne skupine uporabile za sleparsko prikazovanje zasebnega intere- sa kot javnega z namenom, da se je nekdanja državna šnokoli sodbo pa je, še posebej za zgodovinarja, prezgodaj. Svoje delo bodo najprej morali opraviti slovenski pravosodni organi (za čelo se je z odmevno medijsko akcijo, poimenovano “ Čista aktovka” 30. septembra 2009). 685 Ta izraz je konec leta 2007 v Sloveniji prvi uporabil takratni predsednik vlade Ja- nez Janša , ki je takrat napovedal boj proti “tajkunom”. Izraz je nato našel svoj pro- stor tako v politi čnem kot tudi izrazoslovju medijev z izrazito negativno konotacijo. V prvotnem pomenu, seveda ne v Sloveniji, je to oznaka za premožnega in uspešnega poslovneža. V primeru slovenskega “tajkuna” pa gre za osebo, ki si v tranzicijskem času ni na osnovi podjetniške ideje, preko proizvodnje ali z delom, temve č z razli č- nimi finan čnimi transakcijami pridobila veliko premoženje. Se pravi, preko razli čnih zlorab in špekulacij. Predvsem pohlep posameznikov, pa tudi politika zakonodaja in banke so soustvarjale slovenske “tajkune”. 686 Kova č , Roparski baroni, str. 12. 687 Kocjan , Tranzicijski botri tajkunov, str. 24–27. 330 lastnina znašla v “pravih” rokah, rokah tovarišije 688 ”. 689 V tem primeru je mišljen nacionalni interes v smislu ali doma či ali tuji lastniki. Nacionalni interes vsake države bi moralo biti uspešno gospodarstvo, ki je temeljni po- goj za u činkovito in uspešno družbo. V primeru privatizacije je šlo za izjemno kompleksen proces. Že omenjeni nekdanji direktor Urada za prepre- čevanje korupcije Boštjan Penko je leta 2003 dejal, da če bi bilo mogo če, “bi se morali lotiti deprivatizacije”. 690 Vsekakor je zelo pomenljiv tudi naslov knjige Alenke Žnidarši č Kranjc “Privatizacija ali zakonita kraja. Divja privatizacija, na črtovana kraja, neznanje ali slovenska nevoš čljivost?” 691 Naslov je sicer zelo provokativen, am- pak na mestu. “Med vsemi vzhodno in srednje-evrop- skimi državami nam je uspelo najbolj previdno in z naj- manj šoki in dodatnimi problemi olastniniti podjetja,” je junija 1996 trdila direktorica Agencije Republike Slo- venije za privatizacijo in prestrukturiranje Mira Puc , 692 s katero pa se mnogi ne strinjajo. Z glediš ča gospodar- skega kriminala je Penko dejal, da “nekateri menijo, da je Slovenija tranzicijo preživela bolje kot druge države”, kar pa sam postavlja pod vprašaj. Po njegovem mnenju je bila Slovenija v izhodiš ču v boljšem položaju kot dru- ge tranzicijske države. Vzpostavljeno je bilo ravnotežje v politiki, ki je onemogo čalo, da bi si samo ena politi č- na elita ustvarila mo čan privilegiran položaj. Ravnotežje med starimi in novimi silami je bilo zelo pomembno za bolj pošteno tranzicijo. Vendar pa se je po Penkovem mnenju “kasneje vzpostavilo razmerje politi čnih sil, ki zdaj že dolgo obvladuje doma čo politiko in morda tudi nekatere klju čne dele gospodarstva”. S tem so postala 688 Izraz “tovarišija” ekonomist Bernard Brš či č razume kot klientelisti čno navezo nekdanjih komunistov in novodobnih povzpetnikov, ki poskuša obvladovati vse vi- dike ekonomskega, politi čnega in kulturnega življenja v slovenski družbi. Brš či č je tudi avtor pojma “tovarišijski kapitalizem”, ki predstavlja izrojeno obliko kapi- talizma, ki ga je skozi celotno tranzicijo mo čno zaznamovalo nedelovanje pravne države, omejevanje konkurence in onemogo čanje svobodne podjetniške pobude. To- varišijski kapitalizem je bil (tako Brš či č ) ovit v ljudem vše čno retoriko nacionalnega interesa in socialne države, dejansko pa je bil utemeljen na klientelizmu, kriminalu in korupciji. 689 Brš či č , Tovarišijski kapitalizem je utemeljen na klientelizmu, kriminalu in ko- rupciji, str. 10–11. 690 Koražija , Pravi čna bi bila deprivatizacija!, str. 30–33. 691 Žnidarši č Kranjc, Privatizacija ali zakonita kraja, str. 91–94. 692 Čeh , Intervju z Miro Puc , str. 2–4. 331 GOSPODARSKA KRIMINALITETA V OBDOBJU 1990–2004 tla plodna, da sta lastninjenje in tranzicija zdrsnila v odklone. Metode, po katerih so se dogajale nepravilno- sti, pa so bile bolj prefinjene kot v drugih tranzicijskih državah in zato manj o čitno prepoznavne za navadnega državljana, vendar so bile “s stališ ča legitimnosti pravne države bolj nevarne, ker jih je težje zaznati, težje obrav- navati in težje odpravljati”. Tisti, ki so igrali to igro, so bili opremljeni s pravnimi mnenji najboljših pravnih strokovnjakov. Vsekakor je pomenljivo naslednje mne- nje Penka, ki pravi, da “kapitalist oziroma tisti, ki ima položaj, finan čno mo č, vpliv, ima v rokah mnogo mo č- nejša orožja, kot jih ima zoper njega država”. 693 O korupciji in gospodarskem kriminalu je Janez Janša , predsednik Vlade Republike Slovenije po letu 2004, na zasedanju Državnega zbora Republike Slove- nije junija 2008 dejal, da njegova vlada, ko je nastopi- la mandat, ni imela usposobljenih struktur za boj proti gospodarskemu kriminalu in korupciji belih ovratnikov. Gospodarski kriminal in korupcija sta bila po njegovem mnenju do leta 2005 del sistema in trajalo je vsaj dve leti, da so bile izvedene organizacijske spremembe in da so usposobili ljudi. Janša je še dejal, da so se šele z ime- novanjem novih direktorjev stvari za čele razkrivati. 694 Iz- java je s politi čnega vidika povsem razumljiva. Opozicija se seveda z njo nikakor ni strinjala in je trdila ravno obratno. Po mnenju opozicije so se namre č najve čji pre- vzemi in koncentracije lastništva zgodili ravno v času vlade Janeza Janša . Povsem zna čilen verbalni politi čni dvoboj torej in kaj ve č kot to bi bilo, še posebej na temo razprave, nerealno pri čakovati. Ekonomist Brš či č meni, da je v Sloveniji “šlo za sistemati čno vmešavanje nosil- cev politi čne moči v delovanje institucij pravne države s sprejemanjem neustrezne in pomanjkljive zakonodaje, politi čnim kadrovanjem v vrhove pravosodja in tržnih regulatorjev, nereformiranjem teh institucij z namenom ohranjanja njihove neu činkovitosti in podobno”. Nave- deni razlogi so privedli do “znanih slovenskih privatiza- cijskih odklonov”, kot so zloraba notranjih informacij, delniška parkiriš ča, vzporedna podjetja, izogibanje pre- 693 Koražija , Pravi čna bi bila deprivatizacija!, str. 30–33. 694 Rogli č , Janša : Do leta 2005 je bila korupcija del sistema, str. 1–2. 332 vzemni zakonodaji in klientelizem. Vsekakor je razloge za nepravilnosti smiselno iskati tudi v nedelovanju pravne države. Po Brš či čevem mnenju je Slovenija naredila veli- ko napako, ker v za četku tranzicije ni izpeljala lustracije sodstva. 695 Podobnega mnenja je tudi France Bu čar , ki opozarja, da je naš pravni sistem v nasprotju z ustavnim sistemom. S takšnim pravnim sistemom so po njegovem mnenju ogrožene demokracija, enakopravnost in social- na država, zato bi bilo nujno ustvariti pravni sistem, ki bi nas peljal v demokrati čno družbo. Pravni sistem, kot ga imamo, je po Bu čarjevem mnenju “spodbujal” tudi tako imenovane “tajkune”. 696 Da je na razplet tranzicije v najve čji meri vplivala politika, menijo tudi nekateri dru- gi strokovnjaki. Priznani sociolog in filozof Veljko Rus meni, da je bila “za vsemi “tajkuni” politi čna podpora in pobuda, celo nekateri ekonomisti so govorili o koncen- traciji kapitala kot nujnem razvojnem koraku”. Rus je še dodal, “da ne bi smeli iti v sodne procese, ampak bi morali za “tajkune” razglasiti amnestijo, ker jih je poli- tokracija spodbujala, zakonov v tej smeri pa ni bilo”. 697 Da je v podjetjih prihajalo do številnih malverzacij, številni krivdo pripisujejo tudi nadzornim svetom. Eden takšnih je na primer predavatelj na Fakulteti za varno- stne vede Jakob Demšar , ki je jeseni 2009 v enem izmed svojih prispevkov zapisal: “V veliko pomo č pri odkriva- nju gospodarskega kriminala bi morali biti člani nadzor- nih svetov, še posebej takrat, ko gre za družbe v ve činski lasti države. Žal pa se najve č nezakonitih dejanj dogaja za njihovim hrbtom, tudi zato, ker politika v nadzorne svete postavlja nesposobne ljudi.” 698 Ker je bila Slovenija ob osamosvojitvi šele v fazi vzpostavljanja vseh potreb- nih elementov in institucij za uspešno delovanje demo- krati čne in pravne države, so bila razna tovrstna kazni- va dejanja še toliko lažje izvedljiva. Od celotne vredno- sti družbenega premoženja se je odštela tudi odstotna vrednost, namenjena za gospodarski razvoj Slovenije v prihodnosti. Tako sta nastala odškodninski in kapi- 695 Brš či č , Tovarišijski kapitalizem je utemeljen na klientelizmu, kriminalu in ko- rupciji, str. 10–11. 696 Izjava dr. Franceta Bu čarja . Odmevi. 697 Markeš , Pogovor s filozofom in sociologom dr. Veljkom Rusom , str. 4–7. 698 Demšar , Gospodarski kriminal: Kje so meje dopustnega?, str. 14–15. 333 GOSPODARSKA KRIMINALITETA V OBDOBJU 1990–2004 talski sklad, prek katerih je država posredno ohranila pomembno lastništvo v ve čini podjetij, se spremenila v kapitalskega lastnika in na finan čnem trgu nastopala kot največji kapitalist. 699 Slovenski kapitalizem je torej pokazal svoj pravi obraz šele po formalnem zaklju čku tranzicije. Prišlo je do spoznanja, da slovenska tranzicija le ni bila tako enkratna in boljša od ostalih tranzicijskih držav. Pred tem se je slovensko tranzicijo ve č ali manj predstavljalo samo kot zgodbo o uspehu, ki je v primer- javi z ostalimi tranzicijskimi državami potekala soraz- merno nebole če, socialno vzdržno in ki ni dovoljevala pretiranega premoženjskega razslojevanja. Javnost so po formalnem zaklju čku tranzicije iz leta v leto bolj vznemirjale informacije o menedžerskih prevzemih. Zgodba o menedžerskih prevzemih je dose- gla vrhunec v primeru delniške družbe Pivovarna La- ško. Ob tem primeru smo bili pri ča številnim politi čnim obtoževanjem. Če se izrazimo v politi čnem izrazoslovju, je “levica” imela svojo razli čico, kako je do prišlo tovr- stnega dogajanja, “desnica” pa svojo. “Levica” je za če- tek “tajkunizacije” videla v avgustu 2005, ko naj bi pri- šlo do dogovora o prodaji Mercatorja Pivovarni Laško in Istrabenzu. V avgustu 2005 je za četek “tajkunske” zgodbe videl tudi Gregor Golobi č , predsednik stranke Zares, minister za visoko šolstvo in znanost v vladi Bo- ruta Pahorja , v devetdesetih letih pa visok funkcionar stranke LDS. Po njegovem mnenju sta bila v času pred Janševo vlado le dva menedžerska prevzema, pozneje pa ve č kot trideset. 700 V času Pahorjeve vlade je boj proti “tajkunom” bila Golobi čeva najbolj izražena zahteva, na kar je maja 2009 na dan prišel podatek, da je Golobi č , “velik borec proti tajkunom”, nekaj ve č kot 10-odstotni lastnik podjetja Ultra Sum s sedežem na Nizozemskem, ki pa je bilo 70-odstotni lastnik Ultre iz Zagorja, kjer je bil Golobi č po umiku iz politike v letih 2003–2008 tudi zaposlen, kar je znova sprožilo plaz obtoževanj in tako imenovano afero Ultra. 701 699 Bu čar : Slovenci in prihodnost, str. 262–304. 700 Dnevnik.si. URL: http://www.dnevnik.si/novice/slovenija/1042261529, (25. 4. 2009). 701 Finance, št. 106, 4. 6. 2009, str. 6–7. 334 Obtoževanja so tekla v smeri, da je Golobi č na črtno prikrival svoj delež, za kar se je slednji tudi opravi čil, svoje dejanje pa ocenil kot napako. Kot je odgovoril v svoj bran, je delež prikrival zato, da bi podjetje Ultro iz Zagorja obvaroval pred politi čnim obračunavanjem, svoje dejansko lastništvo pa je vendarle prijavil komisiji za preprečevanje korupcije decembra 2008, torej že po nastopu ministrske funkcije. 702 Sicer se je treba strinja- 702 Dnevnik.si. URL: http://www.dnevnik.si/novice/slovenija/1042271862, (4. 6. 2009). Primer časopisnega oglasa, prek katerega sta pooblaš čeni investicijski družbi Aktiva Avant nagovarjali državljane, da prodajo svoje certifikate njihovi družbi Vir: Delo, XXXVI, št. 213, 14. 9. 1994, str. 17. 335 GOSPODARSKA KRIMINALITETA V OBDOBJU 1990–2004 ti, da se je z nastopom vlade Janeza Janše leta 2004 zdelo, kot da so prevzemi družb s strani menedžerjev postali neke vrste nacionalni šport, a do za četka “tajku- nizacije” vsekakor ni prišlo šele leta 2005. 703 Primeri Laško, Autocommerce, Viator Vektor, Mer- kur so resda v javnosti najbolj odmevali, a dejstvo je, da so se menedžerski prevzemi dogajali že pred letom 2004. Spomnimo na primer na družbo BTC, kjer se je zgodil prvi odmevnejši menedžerski prevzem. To se je zgodilo konec leta 2001, ko je Jože Mermal skupaj z vo- dilnimi v družbi prek zasebnih družb Ajdacom in Invest Point postal 85-odstotni lastnik omenjene družbe. 704 “Naš program lastninjenja je bil klasi čen, če lahko ta- ko re čem: kombinacija brezpla čne razdelitve delnic, notranjega odkupa in razdelitev delnic skladom. Sprva smo sicer na črtovali, da bi delnice Merkurja ponudili tudi v javni prodaji (predvsem zaradi visoke vredno- sti podjetja, ki znaša 85 milijonov mark), vendar smo to misel kasneje opustili. Rezultati anket, ki smo jih opravili v podjetju, so namre č pokazali, da so zaposleni pripravljeni sodelovati v notranjem odkupu. In da bi zato, da bi postali ve činski lastniki podjetje, v podjetje vložili tudi svoje prihranke,” je o lastninjenju v sloven- skem trgovskem podjetju s tehni čnim blagom, Merkur- ju Kranj dejal Bine Kordež , takratni direktor za ekono- miko in finance v omenjenem podjetju, 705 ki je kasneje kljub svojim besedam v Merkurju izvedel menedžerski odkup. 706 Primere menedžerskih odkupov poznamo že iz devetdesetih let. Eden takšnih se je zgodil v podjetju Agroruše. “Lastninsko preoblikovanje, pa kjerkoli se to dogaja, nujno vpliva na poslovanje in obnašanje ljudi. Tam, kjer je lastninjenje izvedeno pošteno in po volji ljudi, kjer ni izigravanja in povzro čanja krivic in zlasti, kjer ni v postopku nepoštenih namenov, tam olastninje- 703 Resda prej ni bilo toliko menedžerskih odkupov, a so posamezniki, kot je to jasno razvidno v poglavju o privatizaciji, lahko do velikega premoženja prišli po drugih kanalih. 704 Kako je potekala tajkunizacija v Sloveniji? 705 Petrov , Intervju z Binetom Kordežem , str. 2–4. 706 Merkur je leta 2010 zašel v veliko krizo. Tukaj in tudi pri mnogih drugih primerih menedžerskih prevzemih so pomembno vlogo imele banke, preko katerih so posa- mezniki prišli do visokih kreditov, ki niso bili ustrezno zavarovani. 336 ni kolektiv zaživi s povsem druga čnim elanom in voljo. Mnenja sem, da je natanko tako tudi v našem podjetju,” je menil Tone Simoni č , tedanji direktor podjetja Agroru- še, ki je predstavljalo unikatni primer menedžerskega odkupa enega od slovenskih podjetij. 707 Prav imajo tisti, ki menijo, da je bilo tovrstno do- gajanje rezultat sistema. Poleg Bu čarja se je o tem, da morda problem ni v “tajkunih”, ampak v sistemu, spra- ševal tudi Mencinger , 708 ki pa ga je ekonomist Stanislav Kova č ozna čil za “o četa slovenske tajkunizacije”. Kova č meni, da je bil Mencinger o če ideje o notranjem (mene- džerskem) odkupu, saj je bil aprila 1990 glavni pobu- dnik privatizacijskega predloga, ki je predvidel odpla čno in “popolno komercialno privatizacijo”, pri čemer bi o izvedbi privatizacije odlo čal samo menedžment podjetja, deleže v podjetjih bi morali kupci pla čevati, kupovati pa bi jih bilo mogo če z velikim popustom prek prodaje ali prenosa kapitala. Kot vemo, je bil na koncu sprejet neke vrste privatizacijski kompromis, ki je s popusti za zaposlene omogo čil prevlado notranjih lastnikov. To je torej pomenilo delno sprejetje Mencingerjevega predloga oziroma ideje o notranjem odkupu. 709 Na drugi strani so pomembno vlogo dobili naložbeni skladi – državna sklada Kad in Sod ter PID-i. 710 Kot smo že omenili je bila država na za četku devetdesetih let najve čji kapi- talist, tako da je imela vladajo ča politika velik vpliv na gospodarsko dogajanje. Privatizacija je bila v politi čnem smislu predvsem sredstvo, kako pove čati svoj politi čni vpliv, zakonodaja pa je, prej kot ne, spodbujala takšno ravnanje. France Bu čar , starosta slovenske politike, meni, da bi bilo treba v prvi vrsti ustvariti takšen pravni sistem, ki bi š čitil demokrati čno družbo. 711 Država naj bi bila pravna in socialna, utemeljena na demokraciji in tržnem gospodarstvu, kot je predvideno v ustavi. “Nobe- no od teh izhodiš č ni uresni čljivo ob taki koncentraciji družbene mo či v rokah samozvane elite, ki se je v bistvu polastila države s posledicami, ki so izrazito v naspro- 707 Vodušek , Intervju s Tonetom Simoni čem , str. 2–3. 708 Mencinger , Tajkunstvo po slovensko, str. 8–9. 709 Kova č , Jože Mencinger je o če slovenske tajkunizacije, str. 12. 710 Podrobneje v poglavju o privatizaciji in njenem vplivu na podjetništvo! 711 Izjava dr. Franceta Bu čarja . Odmevi. 337 GOSPODARSKA KRIMINALITETA V OBDOBJU 1990–2004 tju z ustavo,” je zapisal Bu čar v svoji knjigi Slovenci in prihodnost. 712 Kot torej menijo mnogi, je posebej pri pregonu div- jega lastninjenja Slovenija kot pravna država pokleknila in ni opravila svoje naloge, kot bi morala. Vsekakor ima še dodatno težo kritika pravnega sistema, če jo izre če ugledna oseba, kot je France Bu čar , ki je sicer tudi sam doktor pravnih znanosti in eden izmed o četov sloven- ske ustave. Zavedati se moramo, da so bila po prehodu v tržno gospodarstvo na novo vzpostavljena razmerja v gospodarskem prostoru. Omenimo primer Rimskoka- toliške cerkve, ki je vstopila v ta prostor enakopravno. Cerkev je sodelovala pri “certifikatni privatizaciji”, pri čemer je Krekova družba postala šesta najve čja družba po zbranih certifikatih. Krekovo banko, ustanovljeno le- ta 1992, je Cerkev leta 2005 prodala avstrijski ban čni skupini Raiffeisen in za dobljeni denar je mariborska nadškofija oziroma njeno podjetje Gospodarska rast, ki se je do tedaj ukvarjalo z vse prej kot finan čnimi zade- vami, novembra 2005 prevzelo holding Zvon Ena oziro- ma bivšo Krekovo družbo. Omenjeni holding je sklepal posle z razli čnimi industrijami in na koncu zašel v hude finančne težave, bankam pa dolgoval ogromno vsoto de- narja. Mnogi se sprašujejo, kakšna je razlika med zgoraj omenjenimi menedžerskimi prevzemi in opisanim delo- vanjem Cerkve. Ekonomist Maks Tajnikar na primer meni: “Glavno pri vseh teh zgodbah je, da so prodajali sami sebe in s tem na nek na čin dosegali cene, ki so bile nižje. Na čeloma ni razlike med Bav čarjem in Cerkvijo. V obeh primerih gre za zasebne lastnike, ki se tudi tako obnašajo in sledijo istemu interesu.” 713 712 Bu čar , Slovenci in prihodnost, str. 280. 713 Mekina , V četrtem krogu pekla. Cerkvene finance so zaradi špekulativnih naložb tik pred zlomom, str. 21–23. Regionalni razvoj in mariborsko gospodarstvo med tranzicijo “…krize so sestavni del gospodarskega življenja. So kot razvodnica, to je zaklju ček ali za četek nekega konjunkturnega ciklusa…” Žarko Lazarevi ć , 2009 341 REGIONALNI RAZVOJ IN MARIBORSKO GOSPODARSTVO MED TRANZICIJO Na za četku sedemdesetih let je bil sprejet Zakon o ukrepih za pospeševanje razvoja manj razvitih obmo- čij. 714 Dolo čil je ob čine, ki so veljale za manj razvite in za katere so bili predvideni posebni ukrepi. Takrat so manj razvita obmo čja obsegala 18,9 odstotka površine in 18,2 odstotka prebivalstva Slovenije. Nato so se vsa- kih pet let (skladno s takratnim sistemom na črtovanja) spreminjali kriteriji, obmo čja in ukrepi za pospeševanje regionalnega razvoja. Konec leta 1990 je bil sprejet Za- kon o spodbujanju razvoja demografsko ogroženih ob- močij v Republiki Sloveniji. 715 Usmerjen je bil predvsem na reševanje demografskih problemov. Na osnovi dveh demografskih kriterijev – indeksa staranja in indeksa rasti prebivalstva – je opredelil strnjena demografsko ogrožena obmo čja. Ob sprejetju zakona so demograf- sko ogrožena obmo čja obsegala 61 odstotkov površine in 24,6 odstotka prebivalstva Slovenije, kar pomeni, da se je obseg obmo čij, upravi čenih do posebnih sredstev, močno pove čal. Leta 1999 je bil sprejet nov Zakon o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja, 716 ki je med drugim uvedel tudi kazalnike za dolo čitev obmo čij s posebnimi razvojnimi problemi. Na temelju zakona je bil leta 2000 sprejet podzakonski akt, ki je natan čno določal vrednosti meril in ob čine, ki izpolnjujejo ta me- 714 UL SRS, 16/1971. 715 UL RS, 48/1990. 716 UL RS, 60/1999. Prizadevanja po skladnejšem regionalnem razvoju od zgodnjih sedemdesetih let dalje 342 rila. V okviru obmo čij s posebnimi razvojnimi problemi je zakon uvajal tri tipe teh obmo čij: ekonomsko šibka obmo čja, obmo čja s strukturnimi problemi in visoko brezposelnostjo ter razvojno omejevana obmejna in ob- močja z omejenimi dejavniki. Sprejem zakona leta 1999 in podzakonskih aktov je na podro čju regionalne poli- tike leta 2000 postavil slovensko regionalno struktur- no politiko na nove temelje. Leta 2001 je bila sprejeta Strategija regionalnega razvoja Slovenije, ki je postala osnovni strateški dokument države, ki je tako v skladu s Strategijo gospodarskega razvoja in Prostorskim pla- nom Slovenije opredeljevala cilje regionalnega razvoja in dolo čala instrumente in politiko za doseganje teh ci- ljev. 717 S prehodom v tržno gospodarstvo so tudi industrij- ski kraji in regije, ki so se razvijali na temelju industrij- skega razvoja, doživeli gospodarsko krizo. Ekonomska politika socialisti čnega sistema ni dopuš čala pravoča- snega prestrukturiranja klasi čne industrije v skladu z zahtevami tržnega gospodarstva, ki se je oblikovalo v evropskem prostoru. Regije so se novim razmeram v tržnem gospodarstvu razli čno prilagajale, kar je bilo odvisno predvsem od stopnje razvitosti in obstoje če go- spodarske strukture ob vstopu regij v proces tranzicije. Razli čno prilagajanje novim razmeram se je pretežno odražalo v finan čnih rezultatih poslovanja gospodar- stva, izgubah, izvozu in v deležu brezposelnih v delov- no sposobnem prebivalstvu. Finan čni rezultati so se v vseh regijah poslabšali v letih 1991 in 1992, medtem ko je leta 1993 prišlo do izboljšanja stanja. Regije, ki so težave prehodnega obdobja lažje reševale, so bile pred- vsem Osrednjeslovenska, Obalno-Kraška in Gorenjska. Zanje je bilo zna čilno, da so v proces tranzicije vstopile z boljšimi izhodiš čnimi pogoji. Vse tri so imele dokaj pe- stro gospodarsko strukturo, predvsem Obalno-Kraška in Osrednjeslovenska pa tudi nadpovpre čen delež za- poslenih v terciarnih dejavnostih. K lažjemu premago- vanju težav prehodnega obdobja jim je pomagala tudi boljša izobrazbena struktura prebivalcev in zaposlenih. 717 Pečar , Fari č , Regionalni vidiki razvoja Slovenije s poudarkom na finan čnih rezul- tatih poslovanja gospodarskih družb v letu 1999, str. 11–15. 343 REGIONALNI RAZVOJ IN MARIBORSKO GOSPODARSTVO MED TRANZICIJO Osrednjeslovenska in Obalno-Kraška regija sta imeli že v prvih letih tranzicije nadpovpre čno bruto dodano vre- dnost na prebivalca. V nekoliko težjem položaju je bila Gorenjska regija, ki je bila obremenjena s staro indu- strijsko strukturo, potrebno sanacije. Gorenjska regi- ja je imela leta 1993 nadpovpre čno izgubo v celotnem prihodku, vendar jo je že leta 1993 zmanjšala pod dr- žavno povpre čje. V drugo skupino so spadale regije, ki so bile srednje razvite, a so imele dokaj perspektivno gospodarsko strukturo in pretežno pozitivno ocenjene razvojne potenciale. To so bile Savinjska, Dolenjska in Goriška regija. Med temi se je novim gospodarskim raz- meram najtežje prilagajala Savinjska regija, predvsem zaradi manj perspektivne in stare industrije, v kateri so prevladovala velika podjetja, ki so se težje usmerjala v iskanje novih trgov. Dolenjska regija je od vseh slo- venskih regij bila vseskozi najbolj izvozno usmerjena, saj je na primer delež izvoza v celotnem prihodku le- ta 1993 znašal kar 41,1 odstotka. Slovensko povpre čje je bilo dobrih 21 odstotkov. Goriška regija je izstopala po najnižjem deležu brezposelnih v delovno sposobnem prebivalstvu (leta 1993 6,9 odstotka brezposelnih, Slo- venija 10,1 odstotka). Med slabše razvite regije, vendar s perspektivno gospodarsko strukturo, sta spadali Po- murska in Notranjsko-Kraška regija. Kljub slabi razvi- tosti regij je njuna gospodarska struktura, neobreme- njena s starimi industrijskimi panogami, pripomogla k lažjemu prilagajanju v procesu tranzicije. Bruto doda- na vrednost na prebivalca je bila sicer med najnižjimi v Sloveniji, vendar se je le-ta v obdobju 1990–1993 v Po- murski regiji najhitreje pove čevala. Obe regiji sta imeli tudi podpovpre čno rast števila brezposelnih v obdobju 1990–1994. Podravska, Koroška in Spodnjeposavska regija so spadale v srednje razvite regije s problemati č- no gospodarsko strukturo in pozitivno ocenjenimi ra- zvojnimi potenciali. To so bile regije, ki so se prve za čele soo čati z naraš čajo čo brezposelnostjo, imele pa so tudi nadpovpre čen delež izgub v celotnem prihodku. Gospo- darstva omenjenih regij so bila obremenjena s števil- nimi neperspektivnimi industrijskimi podjetji, posebej Podravsko regijo sta mo čno prizadeli še vojna v Iraku in izguba jugoslovanskega trga. Kljub temu so regije imele 344 perspektivo predvsem v razvijanju neindustrijskih de- javnostih. Pri tem jim je bila v pomo č tudi dokaj do- bra izobrazbena struktura prebivalstva, čeprav je bila zaradi visokega deleža brezposelnih slabo izkoriš čena. Na zadnje mesto tako po razvitosti kot tudi perspektiv- nosti lahko uvrstimo Zasavsko regijo. To je bilo izrazito industrijsko obmo čje s poudarjenim energetskim kom- pleksom, slabo razvitim terciarnim sektorjem, obenem s slabimi naravnimi možnostmi za razvoj kmetijstva. Regija je bila tudi ekološko zelo prizadeta. Zaradi vseh naštetih dejstev se je zelo težko prilagajala prehodu v tr- žno gospodarstvo, kar se je kazalo v slabih finan čnih re- zultatih gospodarstva, predvsem v visokem deležu izgub v celotnem prihodku in v visokem deležu brezposelnih od leta 1990 dalje. 718 Iz grafa je razvidno, da so bile v Sloveniji precejšnje regionalne razlike tudi v novem tiso čletju in da sama tranzicija nesorazmerij ni odpravila. Glede na BDP na 718 Gospodarska gibanja v Sloveniji v letu 1994 s projekcijami razvoja do leta 1998 (pomladansko poro čilo). UMAR, Delovni zvezek, št. 6, III, 1994, str. 22–24. Regionalni bruto doma či proizvod na prebivalca (2003) Vir: SURS. URL: http://www.stat.si/. 345 REGIONALNI RAZVOJ IN MARIBORSKO GOSPODARSTVO MED TRANZICIJO prebivalca je dale č pred vsemi regijami vodila Osrednje- slovenska regija, medtem ko je bila na zadnjem mestu Pomurska regija. BDP na prebivalca v Osrednjesloven- ski regiji je leta 2003 znašal 17.954 evrov, v Pomurski le 8535. Razlika je bila torej ogromna in tudi po formalnem koncu tranzicije se ta slika ni spremenila. Leta 2003 je Osrednjeslovenska regija ustvarila dobro tretjino (35,7 odstotka) celotnega slovenskega BDP-ja, kar je ve č kot v 8 regijah z najmanjšim BDP-jem skupaj (31 odstotkov) – skupaj s Podravsko regijo je ustvarila skoraj polovico slovenskega BDP-ja (49 odstotkov). 719 719 SURS. Prva statisti čna objava, št. 76, 30.3.2006. 346 Maribor je po velikosti drugo slovensko mesto in je gospodarsko ter kulturno središ če severovzhodne Slo- venije. Dolga leta je sodil v sam vrh jugoslovanske in- dustrijske proizvodnje. A to mu ni bilo posebno v prid, saj se je razvijal le industrijsko. V Mariboru se je struk- tura industrijske proizvodnje razlikovala od republiške- ga povpre čja. Odlo čilnega pomena je bilo odstopanje na podro čju proizvodnje sredstev za delo. Proizvodnja sred- stev za delo je bila sicer najzahtevnejša zvrst proizvo- dnje, saj je zahtevala visoko stopnjo tehnološke opre- mljenosti in angažiranje visokih finan čnih sredstev, vendar se to v primeru mariborskega gospodarstva ni zgodilo. 721 Pomembne prelomnice v upravni razdelitvi Maribora: 722 1981– Enotna mariborska ob čina, v katero so se leta 1967 združile ob čine Center, Tabor in Tezno, se razdeli na šest ob čin – Rotovž, Tabor, Pobrežje, Tezno, Ruše in Pesnica; povezane so v posebno družbenopoliti čno skupnost Mesto Maribor. 720 Podrobneje o mariborskem gospodarstvu med tranzicijo glej Loren či č , Maribor- sko gospodarstvo med tranzicijo. V: Oset , Berberih Slana, Lazarevi ć (ur.), Mesto in gospodarstvo, str. 203–228. 721 Statisti čne informacije. Ob čina Maribor, Zavod za planiranje in urbanisti čno na- črtovanje, št. 20, 25.10.1991, str. 4. 722 Zelo pomemben podatek, ki ga je potrebno imeti v mislih, ko beremo dolo čene statisti čne podatke (rast industrijske proizvodnje, brezposelnost itd.). Obseg ob čine v za četku devetdesetih let 20. stoletja se je razlikoval od današnjega! Mariborsko gospodarstvo: velika žrtev menjave družbenopoliti čnega in gospodarskega sistema 720 347 REGIONALNI RAZVOJ IN MARIBORSKO GOSPODARSTVO MED TRANZICIJO 1990 – Ob čine Rotovž, Tabor, Tezno in Pobrežje se združijo v ob čino Maribor; Ruše in Pesnica ostaneta samostojni. 1994 – Maribor postane mestna ob čina, samostojne postanejo ob čine Duplek, Ra če-Fram in Starše. 1998 – Iz Mestne ob čine Maribor se izlo čita še ob čini Miklavž in Ho če-Slivnica. Vir: Spletna stran MO Maribor. URL: http://www.maribor.si/podrocje.aspx, (25. 7. 2009). Iz stagnacije v sedemdesetih letih do izrazitega padca industrijske proizvodnje v drugi polovici osemdesetih let V času samoupravnega gospodarjenja je država s svojo politiko posegala v organizacijo poslovnih siste- mov in ekonomska politika socialisti čnega sistema ni dopuš čala pravočasnega prestrukturiranja v skladu z zahtevami tržnega gospodarstva. Že v sedemdesetih le- tih je mariborska industrija prišla v fazo stagnacije in je zaostajala za slovenskim razvojem. Zniževala so se vlaganja v investicije, zna čilne pa so bile zaprtost in raz- drobljenost industrijskih podjetij in njihova tehnološka zastarelost. V osemdesetih letih je mariborsko gospo- darstvo samo še nazadovalo. 723 Eden izmed razlogov za težave je vsekakor ti čal v dejstvu, da se številna mari- borska podjetja niso znala prilagoditi zahtevam tržnega gospodarstva. Kot primer navedimo giganta Metalno. Med temeljnimi organizacijami združenega dela je bil leta 1973 sklenjen samoupravni sporazum o združitvi v delovno organizacijo Metalno in ta je pomenil temelj za nov ekonomski razvoj. Takšna organizacija je kot osno- va jugoslovanskega “eksperimenta” dogovorne ekono- mije v temeljih ostala nespremenjena v veljavi vse do leta 1990. 724 Tedanja politi čna oblast se je že v za četku osemde- setih let zavedala, da so na gospodarskem podro čju po- 723 Lorber , Strukturne spremembe mariborskega gospodarstva po letu 1991, str. 64–65. 724 Ma ček , Metalna – propadli mariborski gigant. V: Ma ček et al., Metalna Maribor, str. 46. 348 trebne spremembe, a nikakor ni bila sposobna prese či ideoloških okvirjev. O tem pri ča eden izmed sklepov seje Medob činskega sveta ZKS za Podravje, ki se je glasil, “da je treba prese či ozke podjetniške interese in akcijo usmeriti v prizadevanje za to, da bo bodo či razvoj slonel kvalitetnejših odnosih”. Akcija pa mora iti v smer, “ki bo zagotovila skupno planiranje, skupna vlaganja, skupen dohodek in skupen riziko”. 725 Tudi vzrokov za številne probleme na podro čju gospodarstva se je tedanja poli- ti čna struktura zavedala. Na eni izmed sej Medob čin- skega sveta poleti 1983 jih je predstavil sekretar Med- ob činskega sveta ZKS za Podravje Slavko Kleindienst , ki je vzroke videl v strukturi gospodarstva (predvsem v predelovalnem zna čaju industrije in zastarelosti teh- nologije), premajhni izvozni usmerjenosti gospodarstva, zaostajanju gospodarskih investicij, premajhni poveza- nosti gospodarstva in nekaterih družbenih dejavnosti ter v vse ve čjih problemih na podro čju skupne pora- be. Rešitev omenjenih težav je sekretar videl “v tesnejši povezanosti in prizadevanju za skupno, vzajemno, od- krito, vendar strpno in konstruktivno reševanje proble- mov”. Menil je, da je najve čja ovira pri reševanju težav dejstvo, da “so komunisti v Podravju še vedno prešibko povezani”. 726 Za osemdeseta leta je bila zna čilna po časna rast industrijske proizvodnje, ki se je gibala na robu stagna- cije. V podjetjih so se kopi čile zaloge, medtem ko je aku- mulacija izgubila tekmo z osebnimi dohodki. Dinamiko in strukturo proizvodnje niso ve č toliko opredeljevali fizi čni dejavniki, temve č vse bolj pogoji gospodarjenja. Vzroki so bili od podjetja do podjetja razli čni, najve čji problem je predstavljala inflacija. Posebej po letu 1985 je postajal vse bolj aktualen tudi problem plasmaja gotovih izdelkov, kar je še pose- bej prizadelo lahko predelovalno industrijo. V tem ob- dobju so investicije zaostajale od 10 do 20 odstotkov za slovenskim povprečjem. Na voljo ni bilo investicijskih 725 PAMB 1771022 (Medob činski svet ZKS za Podravje – Maribor 1968 – 1990), št. 68 (delovodnik, indeks, arhivski znaki, dopisi, zapisniki 1981–1982). 726 PAMB 1771022, Medob činski svet ZKS za Podravje – Maribor 1968–1990, št. 70 (zapisniki 1983, stališ ča, zaklju čki, ugotovitve, dopisi, zapisniki 1984). 349 REGIONALNI RAZVOJ IN MARIBORSKO GOSPODARSTVO MED TRANZICIJO programov za vodilne industrijske panoge, kot so bile kovinska, lesna, elektroindustrija in elektronika. 727 Iz- hajajoč iz razprave na skupni seji Predsedstva Sociali- sti čne republike Slovenije in Predsedstva CK ZKS maja 1985, sta tedanji družbenopoliti čni in gospodarski polo- žaj “opozarjala na izjemno ob čutljivo fazo ohranjanja in razvoja pridobitev socialisti čne revolucije”, tedanje raz- mere pa “terjale angažirano, premišljeno, usklajeno in u činkovito aktivnost družbenopoliti čnih in samouprav- nih skupnosti, upravnih in drugih organov, subjektiv- nih socialisti čnih sil, povezanih v SZDL in znotraj nje še posebej ZK, ki je tako kot v preteklosti, tudi danes odgo- vorna za idejno usmerjenost in za doslednost kontinu- iteti uveljavljanja socialisti čnega samoupravljanja”. 728 Razpravljalo se je veliko, vendar pozitivnih ukrepov za gospodarstvo ni bilo. Tudi za obdobje od julija 1985 do februarja 1986 je Medobčinski svet ZKS za Podravje ugotavljal, da so v tem obdobju družbeno-gospodarske in politi čne razmere bile zelo zapletene in zaostrene, ki 727 Slavec , Razvoj industrije v Mariboru s posebnim poudarkom na razvojnih dejavni- kih, S.l., s.n., 1989, str. 61. 728 PAMB 1771022, Medob činski svet ZKS za Podravje – Maribor 1968–1990, št. 72 (popisi, zapisniki 1985). Povpre čna letna stopnja rasti industrijske proizvodnje v ob čini Maribor v letih 1987–1993 (v %) Vir: Maribor v številkah 1994, str. 15. * Vklju čeni sta tudi ob čini Ruše in Pesnica. -1,9 -7,8 -3,7 -17,5 -19,2 -12,5 -4,4 -25 -20 -15 -10 -5 0 1987 1988 1989 1990 1991 1992 1993 Povpre na letna stopnja rasti industrijske proizvodnje v ob ini Maribor v letih 1987–1993 (v %) Krivulja gibanja ind.proizvodnje 350 jih je posebej, kot je zapisano v poro čilu, “karakteriziral težaven gospodarski položaj, ki se je manifestiral v zao- strenih pogojih gospodarjenja”. 729 Za Maribor je bila zna čilna zelo pestra struktura industrije. Od 33 industrijskih panog v Sloveniji leta 1989 je bilo v Mariboru razvitih kar 29. Pri čakovali bi, da bo takšna struktura omogo čala ve čjo prilagodljivost tržnim razmeram, vendar se je zgodilo ravno nasprotno. Mariborska industrija se zaradi pomanjkanja znanja ni znala prilagoditi povpraševanju na trgu. 730 V drugi polo- vici osemdesetih let se je torej za čelo najbolj dramati čno obdobje v povojnem gospodarskem razvoju Maribora. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je bila najpomemb- nejša dejavnost v Mariboru proizvodnja vozil, ki je leta 1987 prispevala 31,7 odstotka prihodka mariborske in- dustrije. Zaradi izgube trga je njen delež strmo padal. Ta padec je bil v absolutnem znesku še veliko ve čji, saj se je industrijska proizvodnja v Mariboru v tem obdobju 729 PAMB 1771022, Medob činski svet ZKS za Podravje – Maribor 1968–1990, št. 73 (zapisniki 1986). 730 Slavec , Razvoj industrije v Mariboru s posebnim poudarkom na razvojnih dejav- nikih, str. 61. Število brezposelnih v ob čini Maribor v obdobju 1986–1993 Vir: Maribor v številkah 1994, str. 15. * Do leta 1991 niso vklju čena zasebna podjetja. ** Vklju čeni so tudi zaposleni pri obrtnikih iz ob čine Ruše in Pesnica. 0 2000 4000 6000 8000 10000 12000 14000 16000 1986 1987 1988 1989 1990 1991 1992 1993 1694 1851 2625 3344 5479 7959 11157 14192 Število brezposelnih v ob ini Maribor v obdobju 1986–1993 Število brezposelnih 351 REGIONALNI RAZVOJ IN MARIBORSKO GOSPODARSTVO MED TRANZICIJO zmanjšala za 42 odstotkov. Druga najpomembnejša de- javnost je bila proizvodnja tekstilne preje in tkanin, ki je bila v prihodkih udeležena s približno 10 odstotki. Po- sledica pomanjkanja propulzivne industrije je bil nagel padec industrijske proizvodnje. Proces notranjega pre- strukturiranja proizvodnje mariborskega gospodarstva je potekal zelo po časi. Tradicionalne industrijske dejav- nosti, kot so proizvodnja prometnih sredstev, tekstila, elektro–naprav in strojegradnje, so doživele velik padec proizvodnje. Te industrijske dejavnosti so imele svoj trg v bivšem jugoslovanskem prostoru in so bile privilegi- rane tako na državnem kot lokalnem nivoju. Delež vla- ganj v raziskave in razvoj in v posodabljanje proizvodnje ni bil zadosten. V proizvodnji prometnih sredstev so na primer težave skušali reševati s subvencijami. 731 Iz zapisnika seje Medob činskega sveta ZKS za Po- dravje je razvidno, da so številne organizacije združe- nega dela ustvarjale izgubo (posebej od leta 1985 dalje) in vsi poskusi sanacije razmer in prestrukturiranja so bili neuspešni, saj je tudi leta 1988 ve čina ozdov ime- la izgube. 732 Mejnik na tem podro čju je pomenilo leto 731 Lorber , Gospodarska tranzicija Slovenije v procesu globalizacije, str. 133–166. 732 PAMB 1771022, Medob činski svet ZKS za Podravje – Maribor 1968–1990, št. 74 (delovodnik in dopisi 1987, 1988, 1989, 1990, zapisniki 1988–1989). Struktura industrijske proizvodnje Maribora leta 1990 (v %) Vir: Maribor v številkah 1991, str. 21. * Vklju čeni sta tudi ob čini Ruše in Pesnica. 0 5 10 15 20 25 30 17,7 26,9 11,7 8,3 8,5 6,6 9,3 11 Struktura industrijske proizvodnje Maribora leta 1990 (v %) % 352 1989, ko so bili po Zakonu o podjetjih 733 tozdi ukinjeni in ko je prišlo do organizacijskih sprememb. Nekateri tozdi so se osamosvojili in postali samostojna podjetja (TIPPO, Družbeno podjetje Kruh – pecivo). V številnih ozdih pa so se tozdi združili v enovita podjetja. Po letu 1989 je kriza v mariborski industriji z vso mo čjo udarila na plan. V krizo so zašla tako reko č vsa podjetja. Števil- na so objavila ste čaj. Krizo so posebej ob čutili tako ime- novani giganti, kot so bili Metalna, TAM, MTT. Posledica krize je bilo številno odpuš čanje. Od leta 1987 do leta 1991 se je število zaposlenih v mariborskih podjetjih zmanjšalo za približno 7700. 734 Neustrezna sestava gospodarskih dejavnosti je bila vsekakor ena najve čjih težav mariborskega gospodar- stva. Sredi osemdesetih let je namre č ve č kot 60 od- 733 UL SFRJ, 77/1988. 734 Slavec , Razvoj industrije v Mariboru s posebnim poudarkom na razvojnih dejav- nikih, str. 62. Glavni vzroki za krizo mariborskega gospodarstva in njihove posledice Vir: Lorber , Strukturne spremembe mariborskega gospodarstva po letu 1991, str. 63–78; Slavec , Zna čilnosti, vzroki in posledice deindustrializacije v Mariboru. V: Klemen či č (ur.), Gospodarska problematika slovenskega alpskega sveta in slovenskih mest, str. 172–178. 353 REGIONALNI RAZVOJ IN MARIBORSKO GOSPODARSTVO MED TRANZICIJO stotkov dohodkov takratno mariborsko gospodarstvo ustvarilo s predelovalnimi dejavnostmi, kjer sta, kot že omenjeno, imeli vodilno vlogo proizvodnja vozil in te- kstilna industrija. S krizo v teh dveh panogah je pri- šlo do resnih težav v mariborskem gospodarstvu, saj je ob razpadu jugoslovanske države velik del trga izgubila predvsem proizvodnja investicijske opreme in tekstila. Poudariti je treba, kot je ugotovila Lu čka Lorber , da se je glavni pretres v mariborskih predelovalnih dejavno- stih zgodil nekaj let pred osamosvojitvijo in prva leta po njej. Mariborsko gospodarstvo je doživelo šok že z letom 1988, ko je drasti čno za čel padati delež proizvodnje v sektorju proizvodnje vozil. Jugoslovanska vojska je na- mre č leta 1988 skoraj v celoti prenehala kupovati pri mariborskih podjetjih, nakar je Slovenija z osamosvoji- tvijo izgubila še civilni del jugoslovanskega tržiš ča in s tem je bil “propad napa čno vodenih in državno privilegi- ranih podjetij neizbežen”. 735 Kriza tudi v za četku devetdesetih let: ste čaji, brezposelnost in izseljevanje Z osamosvojitvijo Slovenije, z razpadom enotnega jugoslovanskega trga in z izgubo vzhodnega (SEV) trga ter s prehodom v tržno gospodarstvo se je kriza samo še poglobila. Mariborska industrija je zapadla v veliko krizo, najve čji vzrok za to pa je ti čal v dejstvu, da je le-ta slonela na gigantskih podjetjih, ki so za čela propadati, kar je sprožilo plaz negativnih u činkov – padec proizvo- dnje, visoko brezposelnost in posledi čno veliko socialno ogroženost. 736 Po letu 1991 je v mariborskem gospodar- stvu prišlo do velikih sprememb v strukturi gospodar- skih podjetij, v strukturi prihodkov gospodarstva in v proizvodnji po dejavnostih. Delež industrije v prihodku mariborskega gospodarstva je strmo padal v obdobju 1989 do 1991 (s 60,4 na 45,5 odstotka) in zmerneje v obdobju po letu 1991 (leta 1996 je delež industrije v 735 Lorber , Strukturne spremembe mariborskega gospodarstva po letu 1991, str. 66, 69. 736 Prav tam, str. 63–78. 354 prihodku znašal 38,2 odstotka). Padec industrijske pro- izvodnje je imel odlo čilno vlogo v gospodarskem nazado- vanju Maribora v primerjavi z republiškim. Najmanjši padec v prihodkih gospodarstva je Maribor doživel le- ta 1993. Rezultat relativno nizkega padca dohodka v slovenskem gospodarstvu je bila uspešna rast dohodka trgovine. Po letu 1993 beleži rast dejavnost finan čnih storitev, kar je bila v veliki meri posledica aktiviranja večjega števila malih podjetij, ki so potrebovala “finan č- ni servis”. Odstopanje od normalne rasti prihodka de- javnosti promet in zveze leta 1995 je bila posledica pre- nosa sedeža Pošte Slovenije iz Ljubljane v Maribor. 737 V začetku devetdesetih let je prišlo tudi do izrazi- tega padca tako izvoza kot uvoza. Kljub vsem prizade- vanjem za pove čanje izvoza je mariborsko gospodarstvo v prvih devetih mesecih leta 1991 izvozilo za 147 mili- jonov ameriških dolarjev oziroma kar za 21,3 odstotka manj kot v enakem obdobju leta 1990. Zanimivo je, da se je izvoz na republiški ravni v enakem obdobju zmanj- šal “le” za 8 odstotkov. Tudi pri uvozu je mariborsko gospodarstvo dosegalo skromnejše rezultate kot repu- blika, saj se je uvoz v prvih devetih mesecih leta 1991 zmanjšal za 13,8 odstotka, na republiški ravni pa za 5 odstotkov. 738 Že leta 1992 pa je mariborsko gospodar- stvo izvozilo za 72,3 odstotka ter uvozilo za 53,1 odstot- ka ve č blaga kot leto poprej. Po podro čjih dejavnosti je kar 81,9 odstotka celotnega ob činskega izvoza izvozila industrija, prav tako je ta imela tudi najve čji delež pri uvozu. 739 Eden od zunanjih kazalnikov krize so bili tudi ste- čaji podjetij. Glede na število slednjih je bilo po ugotovi- tvah gospodarstvenikov najbolj prizadeto ravno gospo- darstvo v Mariboru in regiji, zlasti zaradi zlomov velikih industrijskih, gradbenih in trgovskih podjetij. Od leta 1989, ko je bil zabeležen ste čaj prvega ve čjega podje- tja (Lilet), je postopoma za čelo naraščati število ste čajev mariborskih podjetij. V letih 1990 in 1991 je bilo skupaj 737 Lorber , Gospodarska tranzicija Slovenije v procesu globalizacije, str. 133–166. 738 Statisti čne informacije. Ob čina Maribor, Zavod za planiranje in urbanisti čno na- črtovanje, št. 26, 10. 12. 1991, str. 4. 739 Statisti čne informacije. Ob čina Maribor, Zavod za planiranje in urbanisti čno na- črtovanje, št. 15, 12. 02. 1993, str. 4. 355 REGIONALNI RAZVOJ IN MARIBORSKO GOSPODARSTVO MED TRANZICIJO uvedenih 6 ste čajev, leta 1992 se je ste čajni postopek za čel v 9 podjetjih, leta 1993 v 15 podjetjih in leta 1994 v 19 podjetjih. Najbolj so Maribor na gospodarskem in socialnem podro čju zaznamovali ste čaji leta 1995 (23 ste čajev, med drugim tudi v podjetjih Metalna Mio, Me- talna TPI, TVT Termex, Merinka Melinda in GZP Mari- borski tisk) in leta 1996 (33 novih ste čajev, med drugim tudi v podjetjih SGP Stavbar Megrad, EM Hidromonta- ža, TAM, Tekstilna tovarna Maribor, Jeklotehna in PIK Exclusive), ko je delo izgubilo najve č delavcev. Ste čaji so se nadaljevali tudi v naslednjih letih. Leta 1998 je 0,2 odstotka mariborskih podjetij, kjer je s ste čajem teh podjetij izgubilo delo 2,3 odstotka vseh zaposlenih v ob- čini, ustvarilo 1,4 odstotka vseh prihodkov, te družbe pa so imele v lasti 1,1 odstotka vseh sredstev. Najve- čje odstopanje od slovenskega povpre čja je bilo opazno predvsem pri številu zaposlenih, ki so izgubili delo v teh podjetjih. Leta 1999 je na novo odprlo ste čajni ra čun 21 gospodarskih družb s sedežem v mariborski ob čini, leta 2000 pa se je za čel ste čajni postopek v 37 mariborskih podjetjih. 740 Naj povemo, da so bili nekateri ste čajni po- stopki zelo dolgotrajni. Eden takšnih primerov je tudi mariborska Hidromontaža, kjer so ste čaj objavili na isti dan kot v TAM-u, torej v za četku junija 1996, a ste čajni postopek leta 2009 še vedno ni bil zaklju čen. Kot za- nimivost v primeru ste čaja Hidromontaže navedimo še podatek, da so za tega delavci izvedeli zjutraj ob priho- du na delo. Čeprav je bil ste čaj nekako pri čakovan, pa je bila njegova izvedba velik šok za številne zaposlene. 741 Ste čaji so povzro čili tudi visoko brezposelnost. Po- datki kažejo, da je bilo leta 1991 v mariborski industriji zaposlenih 28.397 delavcev ali samo 724 delavcev ve č kot leta 1961. Po letu 1987, ko je industrija dosegla najve čje število zaposlenih, to je bilo 38.510 delavcev, se je za čelo obdobje hitrega nazadovanja števila zapo- slenih. V primerjavi z letom 1987 je bilo število delavcev leta 1991 manjše za 10.113, leta 1993 pa za 13.296 in je znašalo 25.214 delavcev. Ti podatki kažejo, da je 740 Informacija o mariborskem gospodarstvu za leto 1999 in 2000, str. 21–24. 741 Gosten čnik , Hidromontaža skozi čas (1948–1998).V: Tovšak et al., Hidromontaža Maribor skozi čas, str. 25–26. 356 industrijska podjetja zapustil vsak četrti delavec, saj se je njihovo število zmanjšalo za 26,26 odstotka. Naj- večji upad je bil opazen v letih 1990 in 1991. Po letu 1987 je tudi v slovenski industriji za čelo upadati šte- vilo zaposlenih v industriji, vendar je bil ta upad veliko manjši kot v Mariboru. V štirih letih se je v Sloveniji število zaposlenih zmanjšalo za 15,09 odstotka, po letu 1991 še bolj. V Mariboru pa ni nazadovalo samo števi- lo industrijskih delavcev, ampak tudi delež industrije v ustvarjenem družbenem proizvodu. Ta se je znižal od 50,46 odstotka leta 1987 na samo 43,47 odstotka leta 1990. Po letu 1987 je torej za čel slabeti tudi ekonomski pomen industrije v okviru mestnega gospodarstva. 742 O porastu brezposelnosti pri ča tudi podatek, da se je septembra število brezposelnih povzpelo na 8537, kar je pomenilo porast za 55,8 odstotka glede na popre čje leta 1990. Tudi razmerje med upokojenci in zaposle- nimi v družbenem in zunaj družbenega sektorja se je poslabševalo na škodo zaposlenih in je konec avgusta 1991 znašalo 1 : 2,3, kar je pomenilo, da sta morala 2,3 delavca delati za enega upokojenca (to razmerje je na državni ravni znašalo 1 : 2,1). 743 Iz tabele je razvidno, da se je število brezposelnih oseb v MO Maribor v obdobju 1995–2004 sicer zmanj- ševalo, naraš čal je delež brezposelnih žensk (leta 1999 je bil delež brezposelnih žensk 52,6 odstotka, leta 2004 pa 54,1 odstotka) in delež brezposelnih oseb s V., VI. in VII.–VIII. stopnjo izobrazbe. V upadanju je bil delež brez- poselnih s I. in II., III. in IV. stopnjo izobrazbe. 744 Eden izmed razlogov, da povezave s tujim kapitalom niso bile uspešne, je bil tudi državni intervencionizem. Dotacije za ohranjanje delovnih mest so imele ravno nasprotni u činek od pri čakovanega. Državne subvencije so pora- bili za sanacijo likvidnosti in pla če zaposlenih. Podjetja so zapadla v tako imenovani efekt “glej in čakaj”. 745 Gi- 742 Slavec , Zna čilnosti, vzroki in posledice deindustrializacije v Mariboru. V: Kle- men či č (ur.), Gospodarska problematika slovenskega alpskega sveta in slovenskih mest, str. 172. 743 Statisti čne informacije, Ob čina Maribor, Zavod za planiranje in urbanisti čno na- črtovanje, št. 21, 07. 11. 1991, str. 4. 744 Informacija o gospodarskih gibanjih v Mestni ob čini Maribor, str. 23; Statisti čne informacije, Upravna enota Maribor, št. 8, 1995. 745 Lorber , Gospodarska tranzicija Slovenije v procesu globalizacije, str. 133–166. 357 REGIONALNI RAZVOJ IN MARIBORSKO GOSPODARSTVO MED TRANZICIJO banje števila zaposlenih v industriji se je sicer po letu 1994 umirilo. Stalno padanje števila zaposlenih pa se je nadaljevalo v tekstilni industriji. Število brezposelnih je sicer naglo naraslo po letu 1989, ko je prišlo do hitrega nazadovanja mariborske industrije. Delež brezposelnih se je gibal med 22 in skoraj 24 odstotki. Republiško povpre čje je znašalo približno 14 odstotkov. Delež dol- gotrajno brezposelnih je bil približno 10 odstotkov nad republiškim povpre čjem. 746 Standard v ob čini je bil pod slovenski povpre čjem, kar se je na primer kazalo tudi v višini pla č. Najnižje pla če so bile v gospodarskem sek- torju. Povpre čna neto plača v podjetjih in drugih orga- nizacijah je v oktobru leta 1994 znašala 62.892 SIT (RS 65.284), v gospodarstvu 56.151 SIT (RS 60.207) in v ne- 746 Prav tam. Kar se ti če problema brezposelnosti v mariborski ob čini, še opravi čilo. V prispevku z naslovom Mariborsko gospodarstvo med tranzicijo (str. 203–228), ki sem ga napisal kot mladi raziskovalec leta 2010 za zbornik Mesto in gospodarstvo. Mariborsko gospodarstvo v 20. stoletju (glej seznam literature in virov), sem v opom- bi 41, ki se je nanašala na besede nekdanjega mariborskega župana Borisa Sovi ča , navajal nerelevanten vir, za kar se iskreno opravi čujem (ista napaka je tudi v dok- torski disertaciji, ki sem jo zagovarjal marca 2011in sicer na straneh 231 in 245). Brezposelne osebe v MO Maribor glede na izobrazbeno strukturo v letih 1995–2004 Število Delež od vseh glede na stopnjo izobrazbe v % Leto Vsi ženske I. in II. III. In IV. V. VI. VII. in VIII. 1995 13961 6794 38,5 28,4 27,1 4,2 1,9 1996 14500 7028 38,5 29,4 26,2 3,9 2,1 1997 14242 7092 39,2 29,8 25,8 3,5 1,7 1998 13924 7065 39,5 29,2 26,1 3,5 1,7 1999 11100 5843 38,9 29,6 26,5 3,2 1,7 2000 10444 5556 39 30,1 26,4 2,9 1,6 2001 10269 5434 39,8 29,4 26 2,9 1,9 2002 9659 5073 39,8 29,5 25,5 2,4 2,7 2003 8553 4608 36,4 27,2 29,9 2,7 3,8 2004 7728 4182 33,3 27,1 32,2 3 4,4 Vir: Informacija o mariborskem gospodarstvu za leto 1999 in 2000, MO Maribor, Mestna uprava, str. 27; Informacija o gospodarskih gibanjih v Mestni ob čini Mari- bor, str. 23. * Od leta 1998 dalje brez ob čin Miklavž na Dravskem polju in Ho če-Slivnica. 358 gospodarstvu 81.747 (RS 81.373). 747 Po letu 1991 se je veliko število ljudi odselilo iz mesta Maribor. Po podat- kih se je le okoli tretjina prebivalstva iz mesta preselila v okolico Maribora, med preostalima dvema tretjinama se jih je del preselil v širšo Podravsko regijo, pomemben del pa tudi v Osrednjeslovensko regijo (Ljubljana z oko- lico). Slednja z delovnimi mesti, ki jih je (in še vedno je tako) v Mariboru primanjkovalo, privla či predvsem viso- košolsko izobražene kadre. Posledi čno se je tako gospo- darska in socialna razlika med prestolnico in drugimi regionalnimi središ či pove čevala. 748 Treba je poudariti, da so bile podobne razmere tudi v ostalih ob činah. Povsod smo bili pri ča padcu gospo- darski aktivnosti, pove čanju brezposelnosti in ste čajem podjetij. Če analiziramo sosednjo ptujsko ob čino ugo- tovimo, da so položaj gospodarstva v osemdesetih le- tih prejšnjega stoletja skušali reševati s sprejetjem šte- vilnih stabilizacijskih ukrepov. 749 Tudi na Ptujskem je bila najpomembnejša panoga industrija. Leta 1980 je slednja zaposlovala kar 6864 ljudi. 1959 ljudi je bilo za- poslenih v trgovinskem sektorju, 1665 v gradbeništvu, 1104 v kmetijstvu, 1049 v prometnih organizacijah, 912 ljudi je zaposlovala obrt, 442 gostinstvo, 307 finan čne organizacije ter 124 komunalna dejavnost. Prav tako je tudi leta 1990 najve čje število ljudi v gospodarstvu za- poslovala industrija, in sicer 8335 ljudi. 2054 ljudi je bilo zaposlenih v trgovinskem sektorju, 1332 v gradbe- ništvu, 1625 v kmetijstvu, 851 v prometnih organizaci- jah, 859 ljudi je zaposlovala obrt, 270 gostinstvo, 306 finančne organizacije in 190 komunalna dejavnost. V gospodarstvu je bilo leta 1990 zaposlenih 15.680 ljudi, v negospodarstvu pa 3152. Industrija v ob čini je imela vsa leta po 1955 glavni delež v družbenem proizvodu. Svoj vrh (57 odstotkov) je dosegla proti koncu osem- desetih let ob aktiviranju nove elektrolize C v Tovarni glinice in aluminija Kidri čevo, kjer je znašala skupna proizvodnja 85.000 ton, delež te tovarne pa je prese- 747 Statisti čne informacije, Upravna enota Maribor, št. 1. 03. 01. 1995, str. 9. 748 Horvat , Razvoj prebivalstva v mestu Maribor v obdobju med letoma 1981–2002, str. 59. 749 Loren či č , Gospodarstvo v ptujski ob čini v osemdesetih, str. 68–77. 359 REGIONALNI RAZVOJ IN MARIBORSKO GOSPODARSTVO MED TRANZICIJO gal polovico obsega vse industrije v ob čini. Velik delež v industriji sta predstavljala še proizvodnja krmil (Peru- tnina Ptuj in Kmetijski kombinat) ter predelava mesa v Perutnini Ptuj. Nosilec v kovinski industriji je bil Agis Ptuj. Tudi v ptujski ob čini so v času tranzicije številna podjetja izpolnila pogoje za uvedbo ste čajnega postop- ka. Izmed ve čjih ptujskih podjetij so pogoje za ste čaj iz- polnila med drugim tudi podjetja Agis Ptuj, Proizvodno podjetje Olga Megli č Ptuj, Delta – Tovarna tekstila in konfekcije Ptuj, Delta Biromatika Ptuj, Elektrokovinar Ptuj, Kmetijski kobinat – skupne službe. 750 Gigant slovenske industrije na tleh Nekaj ve č besed se spodobi nameniti gigantu in ponosu ne samo mariborske, temve č tudi slovenske in jugoslovanske industrije sploh, ki je in bo ostal v slo- venski zgodovini zapisan z velikimi črkami. Po TAM- -ovem uspešnem obdobju, ki je trajalo do osemdesetih let prejšnjega stoletja, je v naslednjem desetletju sledilo obdobje sanacij, preoblikovanj, iskanj rešitev znotraj tovarne in s pomo čjo države ob razpadu trga in drža- 750 Loren či č , Ste čaji in usoda ve čjih podjetij na Ptujskem v tranzicijskem obdobju, str. 180–190. Število zaposlenih v ptujski ob čini po dolo čenih gospodarskih dejavnostih v letih 1980 in 1990 Vir: Loren či č , Vpliv politike na gospodarstvo v ptujski ob čini od leta 1980 do leta 1995, str. 179. 0 1000 2000 3000 4000 5000 6000 7000 8000 9000 Število zaposlenih v ptujski ob ini po dolo enih gospodarskih dejavnostih v letih 1980 in 1990 Leto 1980 Leto 1990 360 ve. Velike politi čne in gospodarske spremembe po letu 1990 so pripeljale do reorganizacije podjetja in ustano- vitve ve č manjših podjetij, ki so nadaljevala proizvodni program nekdanje tovarne. 751 Družbeno podjetje TAM, p.o., ki je nastalo leta 1989 z združitvijo tedanjih delovnih organizacij Tovarna avto- mobilov in motorjev Maribor in TAM Avtotrgovina, se je ob koncu leta 1990 preoblikovalo v delniško družbo v družbeni lasti TAM, d. d. So časno z ustanovitvijo TAM, d. d. kot krovne družbe je družbeno podjetje TAM p.o. z razdelitvijo svojih sredstev, pravic in obveznosti v obli- ki kapitalskih vložkov ustanovilo še 10 odvisnih družb, celotno vrednost podjetja TAM, p.o., ki je vklju čevala tu- di kapitalske naložbe v novoustanovljene odvisne druž- be, pa kot edini ustanovitelj vložilo v novoustanovljeno krovno družbo (holding podjetje). Družba TAM, d. d. je kot pravna naslednica družbenega podjetja TAM, p.o. prevzela vsa upravljavska in lastninska upravi čenja v odvisnih družbah, ki jih je ustanovilo podjetje TAM, p.o. Na podlagi konverzije upniških terjatev v kapitalske vložke se je delniška družba v družbeni lasti TAM, d. d. leta 1992 preoblikovala v delniško družbo v mešani lasti TAM, d. d.. V delniškem kapitalu je znašal delež lastnih delnic družbe (družbeni kapital) 83,7 odstotka, delež ustanoviteljskih delnic v lasti Republike Slovenije 10,85 odstotka, delež vseh ostalih ustanoviteljskih delnic (30 ustanoviteljev) pa 5,45 odstotka. 752 Aprila leta 1995 je Upravni odbor TAM-a izvedel kadrovske spremembe na vrhu in nova uprava je bila sestavljena tako, da so po- samezni člani pokrivali klju čne podjetniške funkcije. Prav tako so se spremembe zgodile v upravnem odboru, v katerega je Ministrstvo za gospodarstvo vlade imeno- valo ljudi po lastnem izboru. Država je postavljala tudi nove predsednike uprave in tako so TAM v tem obdobju vodili ljudje “od zunaj”, kot je zapisal Martin Prašni čki v spominskem zborniku ob 60. obletnici nastanka tega giganta. TAM-a ni mogel rešiti niti posebni zakon iz leta 751 TAM – ugasli slovenski ponos. URL: http://www.rtvslo.si/zabava/avtomobili- zem/tam-ugasli-slovenski-ponos/194172, (4. 7. 2009). 752 MARIBOR, družba za upravljanje in financiranje podjetij d. d. - v ste čaju, Mari- bor, Ptujska cesta 184. URL: http://www.sigov.si/arlpp/TAMMB.doc, (1. 8. 2009). Dalje MARIBOR, družba za upravljanje in financiranje podjetij d. d. - v ste čaju. 361 REGIONALNI RAZVOJ IN MARIBORSKO GOSPODARSTVO MED TRANZICIJO 1995, ki bi naj zagotovil nekaj obratnih sredstev za za- gon proizvodnje, saj so po teh sredstvih najprej planile banke upnice, ostanek pa je v TAM prihajal z zamudami, kar je “iz črpanemu gospodarskemu sistemu lahko samo še olajšalo bole čine pred smrtjo”. 753 Agencija Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo je dne 29. 12. 1995 sprejela sklep o lastninskem preoblikovanju podjetja TAM, d. d. s prenosom 40 odstotkov lastnih delnic na sklade in s prenosom 60 odstotkov lastnih delnic na Sklad RS za razvoj. Prenos družbenega kapi- tala na Slovenski odškodninski sklad, Kapitalski sklad pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter Sklad RS za razvoj v sodni register ni bil vpisan. 754 Ekipa Sklada za razvoj je še pred formalnim prevzemom ve činskega dela premoženja v TAM-u posnela položaj v podjetju in na tej podlagi ocenila, da TAM-a v tedanji obliki ter v celoti ni mogo če sanirati, saj bi zato potrebovali preve č denarja, ki pa ga je podjetje potrebovalo takoj. Sklad je tako na TAM-ovi skupš čini za krovno podjetje predlagal ste čaj. 755 S sklepom Okrožnega sodiš ča v Mariboru je bil tako dne 3. junija 1996 v dolžniku TAM, d. d. za čet ste čajni postopek. 756 Ta se je kon čal šele po trinajstih letih, 6. maja 2009. 757 Razplet državne sanacije TAM-a je bil naslednji: v obdobju od leta 1996 do leta 2004 je država iz državne- ga prora čuna poravnala 98,7 milijona evrov poroštve- nih obveznosti do bank (skupaj pla čilo obrokov glavnic in obresti). Ker se je junija 1996 za čel ste čajni postopek v TAM-u in Avtomontaži Bus, so se banke z zapadlimi terjatvami obrnile na državo in pri državnem prora ču- nu unov čile poroštva za skupno 98,7 milijona evrov. Država je na drugi strani prijavila terjatve iz unov če- nih državnih poroštev v ste čajnem postopku omenjenih družb. Po kon čanem stečajnem postopku in razdelitvi ste čajne mase je državi uspelo izterjati le 12,3 milijona 753 Prašni čki , Oris glavnih razvojnih mejnikov in proizvodov Tovarne avtomobilov Maribor. V: Tovšak (ur.), Tovarna avtomobilov Maribor, str. 31–33. 754 TAM MARIBOR, družba za upravljanje in financiranje podjetij d. d. - v ste čaju. 755 Gerovac , Uprava Tama verjame v prihodnost novih družb, str. 2–4. 756 TAM MARIBOR, družba za upravljanje in financiranje podjetij d. d. - v ste čaju. 757 Na simbolni ravni je dokon čno slovo TAM-a pomenila odstranitev reklamne kon- strukcije logotipa tega giganta poleti 2004, ki je “krasila” vrh stavbe mariborske železniške postaje (slednjo so odstranili predvsem zaradi dotrajanosti konstrukcije). 362 evrov zapadlih terjatev. To pa pomeni, kot je zapisal ekonomist Stanislav Kova č , da smo na koncu davko- plačevalci iz državnega prora čuna pla čali kar dobrih 86 milijonov evrov ban čnih dolgov TAM-a in Avtomontaže Bus. 758 Ob organiziranju holding podjetja leta 1990 je bilo razen krovne družbe TAM, d. d. ustanovljenih še 10 njenih odvisnih družb, od tega 3 kot delniške druž- be in 7 kot družbe z omejeno odgovornostjo (TAM Bus, d. d., TAM Trade, d. d., TAM Mednarodna trgovina, d. d., TAM, Gospodarska vozila d. o. o., TAM Motor, d. o. o., TAM Razvojno tehni čni inštitut, d. o. o., TAM Tehno- loška oprema, d. o. o., TAM Inženiring in vzdrževanje, d. o. o., TAM Metalurgija, d.o.o. in TAM Stanovanja, d.o.o.). Razen teh so v revidiranem obdobju imele sta- tus odvisnih družb še 4 družbe, ki so bile v ve činski la- sti družbenega podjetja TAM, p.o. že pred preoblikova- njem v delniško družbo (TAM Konsignacija, d.o.o., TAM Tronic, d.o.o., TAM STP, d.o.o. in Avtoleasing TAM, d. d.), ter družba, ki jo je z ve činskim deležem ustano- vila družba TAM, d. d. leta 1992 (TAM Informacijska tehnologija). Po prodaji vseh delnic družbe Avtoleasing TAM, d. d. leta 1994 niti družba TAM, d. d. niti nobena od njenih odvisnih družb nimajo lastniškega deleža v tej družbi. V ve činski lasti odvisnih družb pa sta bili 2 družbi v Sloveniji (TAM Bus Radgona, d.o.o. in TAM Avto, d.o.o.) ter 6 družb v tujini (TAM Zagreb na Hrva- škem, TAM Sarajevo v BIH, TAM Komerc v Makedoniji, TAM Deutschland v Nem čiji, TAM USA v ZDA in TAM Bus Slovakia na Slovaškem). Bivši prodajni organizaciji v Beogradu in Novem Sadu sta predstavljali del odvisne družbe TAM Trade, d.o.o.. Krovna družba TAM, d. d. je imela v razmerju z odvisnimi družbami nadrejeni polo- žaj v celotnem obdobju od organiziranja holding podje- tja do uvedbe ste čaja. Državni zbor Republike Slovenije je marca leta 1995 sprejel Zakon o ukrepih za sanacijo gospodarskega po- ložaja TAM Maribor d. d. in njegovih odvisnih družb ter Avtomontaže TAM Bus, d.o.o., Ljubljana (ZSTAMA), 759 ki je bil kasneje še spremenjen in dopolnjen. ZSTAMA 758 Kova č , Kdo nam spet TAM krade? 759 UL RS, 20/1995. 363 REGIONALNI RAZVOJ IN MARIBORSKO GOSPODARSTVO MED TRANZICIJO je dolo čal ukrepe in urejal postopke, potrebne za izved- bo sanacijskega programa poslovnega sistema TAM. S ciljem, da se prenos obveznosti v javni dolg na podlagi predvidenega ste čaja družbe TAM, d. d. in njenih odvi- snih družb čim bolj omeji, sta (na podlagi zadolžitve Vla- de RS in njenega gospodarskega kolegija) Ministrstvo za gospodarske dejavnosti in Sklad RS za razvoj v drugem četrtletju leta 1996 za čela z aktivnostmi ustanavljanja novih družb MPP (Mariborski program prestrukturira- nja), ki naj bi prevzele dejavnosti poslovnega sistema TAM skupaj z delom zaposlenih. Tri dni pred uvedbo ste čajnega postopka v družbi TAM, d. d. je prišlo do sklenitve najemnih pogodb (za najem poslovnih prosto- rov in opreme) med družbami poslovnega sistema TAM in novoustanovljenimi podjetji MPP. Ob uvedbi ste čaj- nega postopka je približno 1200 delavcev takoj za čelo z delom za nedolo čen ali dolo čen čas v novih podjetjih MPP. 760 18. aprila 2001 je bila ustanovljena Tovarna vo- zil Maribor (TVM), d. o. o., ki je nastala s pripojitvijo ve č družb. Hkrati s pripojitvijo družb je potekala izgradnja nove, sodobno opremljene tovarne. Leto 2004 ozna čuje pomembna prelomnica v poslovanju družbe, saj je ta- krat skupina Viator & Vektor z nakupom ve činskega lastniškega deleža postala ve činski lastnik Tovarne vozil Maribor. Z vstopom V & V v lastniško strukturo so se za čele intenzivne trženjske dejavnosti v smislu pridobi- vanja novih naro čil, novih projektov ter iskanja sinergij- skih u činkov v skupini. 761 Obdobje sprememb v gospodarski rasti in strukturi po letu 1998 Po letu 1998 se je za čelo obdobje pomembnih spre- memb v gospodarski rasti (leta 1998 2,8-odstotna letna rast), ki je bistveno vplivala na pove čanje zaposlenosti in zmanjšanje brezposelnosti. Industrija si je opomogla, poleg nje, ko se je prestrukturirala in vzpostavila nova 760 TAM MARIBOR, družba za upravljanje in financiranje podjetij d. d.- v ste čaju. 761 Spletna stran TVM d.o.o. URL: http://www.tvm.si/odruzbi.php?subaction=sho wfull&id=1163340797&archive=&start_from=&ucat=3& , (10. 08. 2009). 364 strateška partnerstva, pa se je mo čno razvil storitveni sektor. Maribor je pridobival vse bolj uravnoteženo za- poslitveno strukturo. Leta 1999 je bilo v mariborskem gospodarstvu zaposlenih 38.417 delavcev, kar je pred- stavljalo 8,3 odstotka vseh delavcev v Sloveniji. Ustvar- jenih je bilo 473.059 milijonov SIT prihodkov, kar je pomenilo 6 odstotkov prihodkov v Sloveniji. Pri tem je treba dodati, da so ve č kot polovico prihodkov ustvarile velike družbe. Mariborska podjetja so dosegla 12.874 milijonov SIT čistega dobi čka, kar je predstavljalo 5-od- stotni delež v državi. Treba je poudariti, da sta se pri- hodek in čisti dobi ček mariborskih podjetij iz leta v leto izboljševala. V primerjavi z letom 1998 je bil tako čisti dobi ček mariborskih podjetij višji za 41,3 odstotka. 762 Gospodarska struktura mariborskega gospodarstva malo pred formalnim koncem tranzicije, 31. decembra 2003, se je bistveno razlikovala od tiste iz za četka de- vetdesetih let. V mariborski ob čini je bilo registriranih 8087 poslovnih subjektov, kar je predstavljalo 43,8 od- stotka vseh poslovnih subjektov v Podravju in 5,7-od- stotni delež v celotni Sloveniji. Glede na razvrstitev je bilo najve č gospodarskih subjektov na podro čju trgo- vine, popravil motornih vozil in izdelkov široke potro- šnje, sledilo je podro čje poslovanja z nepremi čninami, najem in poslovne storitve, na tretjem mestu pa so bile predelovalne dejavnosti. Po velikostni strukturi so leta 2003 prevladovale majhne gospodarske družbe, ki so predstavljale kar 95-odstotni delež, velike pa le 2,1-od- stotni delež. 763 V poro čilu Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo iz leta 1999, to- rej po koncu šest let trajajo čega procesa lastninskega preoblikovanja, ki se je formalno zaklju čilo z Zakonom o zaklju čku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe, 764 je razvidno, da se je, glede na dejavnosti, v mariborski regiji najve čji delež družbenega kapitala lastninil v predelovalnih dejavnostih (46,3 odstotka), sledili so kmetijstvo, lov, gozdarstvo in ribištvo (14,4 odstotka) in trgovina, po- 762 Informacija o mariborskem gospodarstvu za leto 1999 in 2000, str. 6–7. 763 Informacija o gospodarskih gibanjih v Mestni ob čini Maribor, str. 5–6. 764 UL RS, 30/1998. 365 REGIONALNI RAZVOJ IN MARIBORSKO GOSPODARSTVO MED TRANZICIJO pravila motornih vozil (10,2 odstotka), kar je razvidno iz grafa 5. 765 Nastanek Cone Tezno, ene od najhitreje razvijajo čih se gospodarskih jeder v državi Po nekajletni agoniji v podjetju TAM, ki se je leta 1996 kon čala z za četkom ste čajnega postopka, je na- stala Poslovno-proizvodna cona Tezno, ki je danes naj- večji tovrstni gospodarski agregat v državi, ki ga je kot 765 Lastninsko preoblikovanje slovenskih podjetij, str. 150. Obdobja ve čjih kriz mariborskega gospodarstva med tranzicijo Vir: Lorber , Strukturne spremembe mariborskega gospodarstva po letu 1991, str. 74–75; Informacija o gospodarskih gibanjih v Mestni ob čini Maribor, MO Maribor. 366 zgodbo o uspehu omenjal tudi Financial Times. 766 Sklad Republike Slovenije za razvoj se je na ste čaj dobro pri- pravil in v okviru tega vodil projekt MPP – Mariborski projekt prestrukturiranja. Že v za četku maja 1996 je ustanovil 13 novih podjetij za preoblikovanje TAM-a, v katerih naj bi se nadaljevala gospodarsko smotrna proizvodnja. Kot 100-odstotni lastnik je zanje zagotovil ustanovni kapital, sredstva za njihovo dokapitalizacijo in sredstva za poroštva bankam, ki bi jim odobrile po- sojila. Vsa podjetja so imela v nazivu oznako MPP, ki naj bi ozna čevala skupno osnovo vseh trinajstih družb, zraslih na zdravih temeljih prejšnjega TAM-a. Pri tem projektu je Sklad zasledoval tri smotre: ustvariti nova delovna mesta za delavce v TAM-u, nadaljevati z delom proizvodnje in hitro poiskati nove lastnike, ki bi priskr- beli dolgoro čne vire za svoja podjetja. Preoblikovanje je ugodno vplivalo na poslovanje novih podjetij v okviru MPP-ja in njihovi kupci so v ve čini obnovili svoja na- ročila ali pa so jih celo pove čali. Podoben vpliv je imelo prestrukturiranje tudi na dobavitelje, saj se je pretrgala povezava z negotovo usodo TAM-a in je za vsemi podjetji tokrat stal Sklad za razvoj s svojim vplivom in s svojimi poroštvi. 767 Cona Tezno je postala eno od najhitreje razvijajo- čih se gospodarskih jeder ne samo v Mariboru, temve č tudi v regionalnem in državnem merilu. Leta 2007 je zaposlovala približno 3000 ljudi v ve č kot 160 pravnih subjektih. V Coni Tezno danes najdemo širok spekter kovinsko predelovalne industrije, kot so kovinska ga- lanterija, orodjarstvo in proizvodnja specialnih strojev. Tu nastajajo deli in sklopi za nekatere najve čje svetovne avtomobilske proizvajalce, kakršni so Daimler Chrysler, Citröen, Peugeot, Ford in Magna Steyr. V coni beleži- jo hitro rast storitvenih in logisti čnih dejavnosti. V njej so tako svoj prostor med drugim našli centralni ra ču- nalniški in organizacijski center Nove kreditne banke Maribor, Zavarovalnice Maribor in centralni logisti čni 766 Bende , Neko č TAM, danes Cona Tezno. V: Tovšak (ur.), Tovarna avtomobilov Ma- ribor, str. 82–84. 767 Šimac , MPP – Mariborski projekt prestrukturiranja, str. 11–12. 367 REGIONALNI RAZVOJ IN MARIBORSKO GOSPODARSTVO MED TRANZICIJO center Pošte Slovenije. 768 Prav tako so ponos cone ra- zvoj in proizvodnja letaliških in turisti čnih avtobusov, zapleteni proizvodni sistemi, podjetja–za ra čunalniško programiranje in razvoj, visokotehnološke dejavnosti za var čno uporabo energije itn. 769 Tako kot celotno Slove- nijo je tudi mariborsko gospodarstvo ponovno prizadela zadnja globalna finan čna in gospodarska kriza, ki je bi- la usodna za mnoga mariborska podjetja. 768 Bende , Neko č TAM, danes Cona Tezno. V: Tovšak (ur.), Tovarna avtomobilov Ma- ribor, str. 82. 769 Spletna stran MO Maribor. URL: http://www.maribor.si/povezava.aspx?pid=268, (10. 8. 2009). Tranzicijska izkušnja Češke, Madžarske, Poljske, Srbije in Hrvaške “Tvoja vlada, ljudstvo, se je vrnila k tebi.” Vaclav Havel , 1990 371 TRANZICIJSKA IZKUŠNJA ČEŠKE, MADŽARSKE, POLJSKE, SRBIJE IN HRVAŠKE Leta 1989, ki ga je zgodovinar Timothy Garton Ash imenoval za “leto čudežev”, so kot domine za čeli padati socialisti čni režimi. 770 V letih 1989–1991 so bile v tran- zicijskih državah izvedene demokrati čne volitve, vendar je prehod centralnoplanskega v tržno gospodarstvo v vseh državah sprožil velike pretrese in padec v proizvo- dnji, zato se je njihov položaj glede na države Evropske skupnosti mo čno poslabšal. Komulativni padec bruto doma čega proizvoda je že v obdobju 1989–1992 v Slo- veniji, Češki, Madžarski in Poljski znašal okoli 20 od- stotkov, padec industrijske proizvodnje je bil še ve čji. Glede na relativne razlike in časovne distance s primer- janimi državami Evropske skupnosti pred tranzicijskim obdobjem se je relativni položaj Slovenije glede na bruto doma či proizvod na prebivalca bistveno poslabšal: Slo- venija je leta 1991 zaostajala za Italijo za 30 let, za Špa- nijo 19 let, za Irsko 13 let, za Portugalsko okoli 6 let, edino pred Gr čijo je po tem kazalmiku ohranila eno leto prednosti. 771 Ekonomist in v obdobju 2001–2007 direktor Urada za makroekonomske analize in razvoj Janez Šušterši č lo či tri osnovne tipe tranzicije: endogeno, eksogeno in re- gresivno tranzicijo. Za endogeni tip tranzicije je zna čilno, 770 Blažek , Transitions to Democracy and the “Lustration” Screening Process. V: Transformation: The Czech Experience, str. 173. 771 Sicherl , Scenariji gospodarskega razvoja Slovenije – približevanje Evropi. V: Splo- šni pogoji za gospodarski razvoj, str. 333–350. “Leto čudežev” 372 da se je proces preoblikovanja družbene in gospodarske ureditve za čel že nekaj let pred formalnim prehodom v demokracijo, njegova gonilna sila je bilo oportunisti čno obnašanje zastopnikov. Zna čilno je bilo, da so pripadni- ki vladajo če elite izkoristili priložnosti, ki so jih ponudile formalne institucionalne spremembe na podro čju orga- nizacije podjetij in lastništva, za tako imenovano sponta- no privatizacijo družbenega oziroma državnega kapitala. Nekateri so si z odstopanjem od uradne partijske lini- je uspeli pridobiti tudi dolo čeno politi čno podporo in se sorazmerno dobro odrezati na prvih demokrati čnih vo- litvah. Pri državah z eksogenim tipom tranzicije v pred- tranzicijskem obdobju ni prišlo do pomembnejših re- form, ki bi naredile korak proti tržnemu gospodarstvu in politi čni liberalizaciji. Tu so vladajo če skupine do konca vztrajale pri zavra čanju kakršnih koli sprememb in jih je zlom presenetil oziroma so na dolo čene spremembe pristale šele v paniki, ki jih je zajela ob prvem volilnem porazu komunistov, kar se je na primer zgodilo na Polj- skem leta 1989. V teh državah sprememba politi čnega in gospodarskega sistema ni bila “naravna” posledica nekajletnega razvoja, ampak je nastopila kot prelomen dogodek, ki ga je izzvala kombinacija mednarodnega do- gajanja in množi čnega nezadovoljstva doma. Za države z regresivnim tipom tranzicije je bilo zna čilno, da so kljub formalnim spremembam ohranjale ali celo krepile ne- formalne norme, vzorce obnašanja in na čin vladavine, ki so bili zna čilni za kolektivisti čno obdobje. Zna čilni v takšnih državah so prevlada nacionalisti čnih in mi- litaristi čnih ideologij, vladavina mo čnih karizmati čnih osebnosti ter nepopolnost izpeljave reforme politi čnega sistema, ki je takšno vladavino omogo čal. Veliko vlogo so pri tem tipu tranzicije igrali nekdanji komunisti čni voditelji in partija, možnost pa je bila tudi, da vztrajnost kolektivisti čne ideologije izkoristi katera od novonasta- lih protikomunisti čnih strank. Regresivna tranzicija je bila tako verjetnejša v državah, kjer v predtranzicijskem obdobju ni bilo endogenih sprememb, saj bi te v veliki meri razgradile kolektivisti čne vzorce urejanja družbe že pred formalno spremembo politi čnega sistema. 772 772 Šušterši č , Politi čno gospodarski cikli, str. 99–129. 373 TRANZICIJSKA IZKUŠNJA ČEŠKE, MADŽARSKE, POLJSKE, SRBIJE IN HRVAŠKE Če upoštevamo Šušterši čeve tipe tranzicije, lahko Madžarsko glede na dolgo tradicijo postopnih reform ozna čimo za državo z endogeno tranzicijo. Prav tako Slovenijo uvrš čamo med države z endogeno tranzicijo, saj so si slovenski komunisti v zadnjih letih pred for- malno tranzicijo prizadevali za gospodarske in politi čne spremembe. Češka ali bolje re čeno Češkoslovaška je do konca vztrajala pri modelu klasi čnega socializma, za- to jo lahko brez težav uvrstimo med države z eksogeno tranzicijo. Ve čji problem je glede na tip tranzicije uvr- stiti Poljsko. Tamkajšnja oblast kljub uvedbi izrednega stanja nikoli ni odpravila širokih pravic delavcev do so- upravljanja, ki jih je pod pritiskom sindikata Solidar- nost uvedla leta 1981. Po poskusu reforme leta 1983 in ponovni centralizaciji leta 1985 je že leta 1987 pripra- vila nov program reform in zanj skušala pridobiti pod- poro celo z referendumom. Leta 1988 je kot del reforme uzakonila omejeno lastniško preoblikovanje podjetij, leta 1989 pa so se po ponovni legalizaciji Solidarnost za čeli pogovori med oblastjo in predstavniki nastajajo če politi čne opozicije. To sicer uvrš ča Poljsko med države z endogeno tranzicijo, toda po drugi strani se je režim vsa osemdeseta leta vzdrževal s pomo čjo vojaške mo či in za- tiranja opozicije, ki so jo z razglasitvijo izrednega stanja potisnili v ilegalo. Zaradi tega je bila pripravljenost ljudi za dobronamerno sprejemanje kasnejših reform primer- jalno zelo majhna. Vsaj z glediš ča njenih državljanov bi zato Poljsko lahko uvrstili tudi med države z eksogeno tranzicijo. Glede na povedano Šušterši č uvrsti Poljsko glede na tip tranzicije v sredino med oba tipa tranzicije, se pravi med endogeno in eksogeno tranzicijo. 773 Številne države Srednje in Vzhodne Evrope so upo- rabljale razli čne privatizacijske metode. Najpogosteje so se odlo čale za tako imenovano malo in masovno privati- zacijo. Razlog, da je prišlo do lo čevanja razli čnih privati- zacijskih strategij, je bil v spoznanju, da za vsa podjetja ne bi bila primerna enaka privatizacijska metoda. Dej- stvo je tudi bilo, da se je lahko mala privatizacija izvedla mnogo hitreje. 774 773 Prav tam, str. 193–198. 774 Češka et al, Small Privatization in Central & Eastern Europe, str. 5. 374 Češkoslovaške oblasti so se z represijo dolgo upi- rale zahtevam po spremembah. V Pragi so študenti 17. novembra 1989 organizirali protest, ki je v Češkoslova- ški pomenil za četek tako imenovane žametne revoluci- je, ki je pripeljala do mirnega prehoda v demokracijo in slovo od komunizma. 28. novembra se je komunisti čna vlada začela pogajati s Državljanskim forumom, na čelu katerega je bil Vaclav Havel . Vodja partije Miloš Jakeš je odstopil, 29. decembra 1989 pa je bil Havel že izvoljen za predsednika države in tako se je mirna revolucija v nekaj tednih kon čala s prehodom države v demokracijo. Predsednik parlamenta je postal partijski reformist iz časov praške pomladi Aleksander Dub ček . 775 Tako reko č vse ankete v prvih treh letih po kon- cu komunizma so na Češkoslovaškem pokazale, da je večina Čehov in Slovakov naklonjena nekakšni obliki češko-slovaške države. Tudi politi čni razred ni bil pre- več razdeljen glede tega vprašanja: tako v Pragi kot v Bratislavi so se od vsega za četka na splošno strinjali, da naj bo nova Češkoslovaška federacija s precejšnjo avtonomijo njenih lo čenih delov. Tudi novi predsednik Vaclav Havel je bil trdno prepri čan, da je treba Čehe in Slovake ohraniti v isti državi. S časom pa so bila posebej gospodarska vprašanja tista, pri katerih je prihajalo do vedno ve čjih nesoglasij in nestrinjanj. Sredi leta 1990 so na Češkem potekale prve demokrati čne volitve po le- 775 Pesek , Osamosvojitev Slovenije, str. 17. Češka: prek žametne revolucije do mirnega prehoda v demokracijo 375 TRANZICIJSKA IZKUŠNJA ČEŠKE, MADŽARSKE, POLJSKE, SRBIJE IN HRVAŠKE tu 1948. 776 Jeseni istega leta je češkoslovaška vlada v parlamentu predstavila scenarij gospodarsko-socialnih reform, ki je vseboval temeljne ukrepe za transformacijo gospodarstva in reforme za prehod v tržno gospodar- stvo. Gospodarska vprašanja so bila, kot bomo videli v nadaljevanju, klju čna pri razpadu skupne države. 777 Na volitvah junija 1990 je komunisti čna partija dobila 13,6 odstotka glasov. Pred volitvami se sicer ni preimeno- vala, je pa izvedla temeljito čistko Husakovih pristašev in se oklicala za sodobno socialisti čno stranko. 778 Če je leta 1990 na volitvah zmagal Državljanski forum Vacla- va Havla , je slednji že leta 1991 za čel razpadati. Vedno večji vpliv so dobivali zagovorniki svobodnega tržiš ča, ki jih je vodil finan čni minister Vaclav Klaus . Slednji je bil odločen državo čim hitreje popeljati v kapitalizem. Toda če je na Češkem imel volivce na svoji strani, se vsekakor z njim niso strinjali na Slovaškem. Privatizacija, svobo- dni trg in zmanjšani državni sektor za Slovake niso bili privla čni, saj so bili za razliko od Čehov odvisni od služb v neprofitnih starih tovarnah, rudnikih in proizvodnjah v državni lasti, se pravi v podjetjih, katerih proizvodi niso imeli zaš čitenega trga in ki bi le stežka pritegnili tuji kapital. Volitve leta 1992 so prinesle spremembe. Tako če- ška kot slovaška regija sta dobili premierja (Slovaki Vla- dimirja Me čiarja, Čehi Vaclava Klausa ), ki jima ne bi bi- lo prav ni č žal, če bi država razpadla. Posebej Me čiar je igral na karto slovaškega nacionalizma. V tem času tudi predsednik Havel ni bil ve č tako priljubljen in njegovo mnenje ni imelo ve č posebno velike teže. Na koncu je to dejstvo pripeljalo do sporazumne odlo čitve za razdelitev države, ki je uradno nastopila 1. januarja 1993. Klaus in Me čiar sta postala premierja suverenih in samostoj- nih republik, Vaclav Havel predsednik skr čene Češke republike. 779 Socialisti čni sistem je, kot povsod drugod, tudi na Češkem pustil posledice. Kljub temu tedanji položaj 776 Tomeš et al., str. 250. 777 Dedek et al., The Break-up of Czechoslovakia An In-depth Economic Analysis, str. 46. 778 Šušterši č , Politi čno gospodarski cikli, str. 198–210. 779 Judt , Povojna Evropa 1945–2005, str. 754–758. 376 težko ozna čimo kot črno-bel. Nekatere zna čilnosti go- spodarstva ob koncu leta 1989 so bile pozitivne oziro- ma relativno pozitivne v primerjavi z ostalimi postsoci- alisti čnimi državami vzhodnega bloka. Pozitivno je bilo naslednje: lega Češke (center Evrope, bližina Nem čije in Avstrije), človeški kapital (izobraževalni sistem v soci- alisti čnem sistemu je bil razmeroma u činkovit, čeprav je bilo, kot povsod drugod, individualno razmišljanje zatirano), makroekonomska stabilnost ( češkoslova- ška vlada je v osemdesetih letih vzdrževala gospodar- sko stabilnost) in relativno dobro razvito gospodarstvo. Slabosti češkega gospodarstva so bile: pomanjkanje tr- ga in konkuren čnosti, fiksne cene, neposredni nadzor na gospodarstvom (stopnja državnega nadzora je bila višja le še v Sovjetski zvezi), pomanjkanje pobud (po- sledica državnega nadzora nad podjetji, ki niso imela veliko možnosti pri sprejemanju odlo čitev), gospodar- ska struktura (prevladovala industrija in posebej težka industrija), slaba tehnologija, neustrezna mednarodna trgovina (usmerjenost predvsem proti šibkim vzhodnim trgom) in pomanjkanje kapitala. 780 Da je bila cena tranzicije na Češkem manjša kot v nekaterih drugih postsocialisti čnih državah, meni mnogo tako čeških kot tujih strokovnjakov. Kot dru- gi tudi na primer Eva Klva čova prej omenjeno dejstvo pripisuje predvsem dvema dejavnikoma – geografski legi in relativno visoki stopnji gospodarske razvitosti. Klva čova v svojem prispevku navaja citat Vaclava Ha- vla , ki je dejal, da je bila naloga transformacije pred- vsem učinkovit prehod iz centralnoplanskega v tržno gospodarstvo z minimalnimi izgubami in stroški. 781 Lahko dodamo, da je bil to cilj vseh držav v prehodu. Bolj pomenljive so bile besede Havla , ki jih je izrekel v predsedniškem govoru 1. januarja 1990. “Tvoja vlada, ljudstvo, se je vrnila k tebi,” je dejal. 782 Dejstvo, da je Češka med prvimi prešla transformacijsko krizo, tudi Jirri Havel , nekdanji vodja češkega Nacionalnega la- 780 Dobešova et al., The Transformation of the Czech Economy, str. 22–24. 781 Klva čova et al., Czech Experience of Economic Transition and EU Accession Pro- cesses, str. 7–9. 782 Judt , Povojna Evropa 1945–2005, str. 672. 377 TRANZICIJSKA IZKUŠNJA ČEŠKE, MADŽARSKE, POLJSKE, SRBIJE IN HRVAŠKE stniškega sklada, podpredsednik vlade, odgovoren za gospodarske zadeve (2006) in od leta 2009 poslanec Evropskega parlamenta, pripisuje geografski legi drža- ve in predvsem bližini tako velikega trga, kot je Nem či- ja. Po njegovem mnenju je bilo prvo obdobje tranzicije sicer izjemno težko, a so se stvari posebej po letu 1998, ko so na oblast prišli Socialni demokrati, za čele izbolj- ševati, pa je predvsem gospodarstvo po letu 2002 daje izjemno dobre rezultate. 783 Martin Myant , profesor ekonomije na Univerzi v Pa- isleyiu, je napisal odli čno sinteti čno monografijo o češki gospodarski tranziciji, v kateri je za pozitivno lastnost tranzicije, poleg geografske lege in institucionalnega ogrodja (ki pa je imelo mnogo pomanjkljivosti, na primer neustrezne zakone, korupcijo), ozna čil še pozitiven od- nos in pripravljenost do vstopa velikih multinacionalnih družb, kar je po Myantovem mnenju izražalo napredek v miselnosti in spoznanje šibkosti v odnosu do razvitih tržnih ekonomij. V izpeljavi češke tranzicije je Myant vi- del šest “napak”: številni ukrepi, sprejeti leta 1991, ki so bili izpeljani po standardih Mednarodnega denarne- ga sklada, vendar so bili neprimerni za gospodarstvo v prehodu iz centralnoplanskega v tržno gospodarstvo, neustrezna makroekonomska politika (centralna banka je med drugim vodila izjemno previdno denarno politiko v smislu omejevanja posojil, ker je zmotno menila, da bo tako zniževala stopnjo inflacije), tretja “napaka” je bila v privatizacijski strategiji (“kuponska privatizacija” ni prinesla olajšav, ne novih finan čnih virov za inve- sticije in modernizacijo, ne novih mednarodnih stikov, ne novih strokovnjakov, prodaja doma čim lastnikom pa vsekakor ni vodila do bistveno boljših rezultatov za go- spodarstvo), četrto negativno lastnost je predstavljala politika do najve čjih bank, ki so ostale v vsaj delni dr- žavni lasti vsa devetdeseta leta 20. stoletja, peta “napa- ka” je bila v po časnem postavljanju ustreznega pravne- ga in regulativnega okvirja in kon čno, šesto črno to č- ko je predstavljalo dejstvo, da se je češka vlada v letih 1992–1998 odvezala vsakršne odgovornosti glede usode 783 Pogovor z Jirrijem Havlom . Ustni vir. 378 češke industrije in ni bil storjen noben resen poskus v smeri reševanja slednje. 784 Na Češkem se je zgodilo podobno kot v Sloveniji, kjer je prav tako vladal neke vrste strah pred vstopom tujcev v gospodarstvo. Z leti se je to mišljenje nekoli- ko spremenilo in za čeli so se zavedati pomembnosti tujih investicij. Tudi drugi češki predsednik Vaclav Klaus se je v svoji knjigi dotaknil tega problema in za- pisal: “Tuji investitorji so izjemno pomembni, a slednji ne smejo pri čakovati prednosti v odnosu do doma čih podjetij, saj tovrstni privilegiji ne bi vodili do zdravega gospodarstva” . 785 Ena od negativnih lastnosti je bilo tu- di vprašanje lastništva. Po prvem valu “kuponske pri- vatizacije” se je namre č izkazalo, da je nekaj finan čnih institucij imelo v rokah ve čino razdeljenih kuponov ozi- roma delnic. Ravno vprašanje lastništva se je izkazalo za, po mnenju nekaterih, najve čji problem, s katerim so se Čehi ubadali vsa devetdeseta leta in še potem. 786 Dej- stvo je, da so bili v obeh valih privatizacije razprodani tako reko č vsi kuponi, vendar lastništvo ni kon čalo v ro- kah konkretnih lastnikov, temve č je bilo razpršeno, pre- veliko vlogo pa so imeli investicijski skladi in banke. 787 Prehoda v postsocialisti čnih državah ni možno omejiti samo na politi čno demokratizacijo, čeprav je šlo za najbolj pomemben del sistema reform. Vsekakor so se reforme dotaknile tako reko č vseh podro čij javnega oziroma družbenega življenja. Odprava oblastniškega monopola Komunisti čne stranke in organizacija demo- krati čnih volitve sta nedvomno pozitivna znaka hitrega prehoda k pluralisti čni demokraciji, vendar pa mora biti uspešen prehod povezan z demokratizacijo na podro čju ekonomije in kulture. Slaba uskladitev sprememb na teh podro čjih je lahko vzrok za težave in slabosti pri prehodu. V Češki republiki je šlo za slabo uskladitev omenjenih preobrazb, ki je bila vzrok za številne kasnej- 784 Myant , The Rise and Fall of Czech Capitalism, Economic Development in the Czech Republic since 1989, str. 262–267. 785 Klaus , On the Road to Democracy, str. 48. 786 Desai , Large Bank Finance and the Limits of Mass privatization in Eastern Europe, str. 13. 787 Myant , The Czech Republic: From ‘Czech Capitalism to ‘European’ Capitalism. V: Lane Stuart , Myant (ed.), Varieties of Capitalism in Post-Communist Countries (Studies in Economic Transition), str. 109–110. 379 TRANZICIJSKA IZKUŠNJA ČEŠKE, MADŽARSKE, POLJSKE, SRBIJE IN HRVAŠKE še težave. 788 Češka je med vzhodnoevropskimi državami najhitreje in najmirnejše izpeljala prehod iz planskega v tržno gospodarstvo, vendar se je tudi sama soo čila z zmanjševanjem industrijske proizvodnje in bruto doma- čega proizvoda ter padcem življenjske ravni. Politi čno in gospodarsko stabilnost je ohranila tudi po 1. januarju 1993, ko je prenehala obstajati 74-letna skupna država s Slovaško. Leto 1991 je bilo leto radikalnih ekonomskih re- form. Bruto doma či proizvod je padel za 16 odstotkov, industrijska proizvodnja je padla za 21 odstotkov, prav tako se je zviševalo število brezposelnih; če je bila sto- pnja brezposelnosti še leta 1990 1-odstotna, se je leta 1991 povzpela na 6 odstotkov. 789 Leta 1993, prvo leto neodvisnosti Češke republike, je bilo tudi prelomnica v njeni gospodarski tranziciji. Recesija je dosegla dno, okrevanje se je za čelo in že naslednje leto je bila zabe- 788 Cabada , Procesi in problemi konsolidacije demokracije – primer Češke republike. V: Fink-Hafner , Ha ček (ur.), Demokrati čni prehodi I, Slovenija v primerjavi s srednje- evropskimi postsocialisti čnimi državami, str. 95–113. 789 Nešporova et al., Czechoslovak Economx in 1991, str. 3–4. Realna letna stopnja rasti BDP-ja v Češki republiki v obdobju 1990–2004 (v %) Vir: Czech Statistical Offifce. URL: http://www.czso.cz/eng/redakce.nsf/i/home); URL: http://www.idexmundi.com/, (11. 12. 2008); Nachtigal , The Czech Economy in the first half of 1990s: Comparison with similar European Economies, str. 18. -15 -10 -5 0 5 10 199019911992199319941995199619971998199920002001200220032004 G i b a n j e B D P Leto Realna letna stopnja rasti BDP-ja v eški republiki v obdobju 1990–2004 (v %) % 380 ležena 2,6-odstotna gospodarska rast. 790 Nato je v letih 1994–1996 Češka beležila gospodarsko rast, nakar je v letih 1997 in 1998 ponovno nastopila recesija, iz katere se je država ponovno izvlekla leta 1999. 791 Najpomemb- nejša gospodarska panoga v za četku devetdesetih let na Češkem je bila industrija, ki je ustvarjala skoraj polovi- co letnega bruto doma čega proizvoda. Češko gospodarstvo je bilo tudi eno redkih v tranzi- ciji, ki je imelo uravnotežen prora čun in razmeroma niz- ko inflacijo. Ta je leta 1993 znašala 21 odstotkov, nasle- dnje leto pa je padla še za približno polovico. V za četku devetdesetih let je bila tudi stopnja nezaposlenosti na Češkem s 3,2 odstotka med najnižjimi v Evropi. V na- slednjih letih, posebej po letu 1997, se je sicer stopnja brezposelnosti nekoliko dvignila (1998 je bila 5,6–od- stotna), a je bila kljub temu precej nižja kot na primer v Sloveniji. Nizka stopnja nezaposlenosti je bila predvsem posledica zaposlovanja v privatnem sektorju in po časne- 790 Halushka , The Financial System of the Czech Republic, str. 11. 791 Židek , Transformace Česke Ekonomiky 1989–2004, str. 105–121. Povpre čna letna stopnja inflacije v Češki republiki v obdobju 1990–2004 (v %) Vir: Czech Statistical Offifce. URL: http://www.czso.cz/eng/redakce.nsf/i/home; URL: http://www.idexmundi.com/, (11. 12. 2008); Nachtiga l, The Czech Economy in the first half of 1990s: Comparison with similar European Economies, str. 30. 0 10 20 30 40 50 60 199019911992199319941995199619971998199920002001200220032004 G i b a n j e i n f l a c i j e Leto Povpre na letna stopnja inflacije v eški republiki v obdobju 1990–2004 (v %) % 381 TRANZICIJSKA IZKUŠNJA ČEŠKE, MADŽARSKE, POLJSKE, SRBIJE IN HRVAŠKE ga poteka lastninskega preoblikovanja podjetij. 792 Češki uvoz in izvoz sta bila v za četku devetdesetih let približno uravnotežena. Oba sta namre č dosegala vrednost tretji- ne doma čega proizvoda. Najpomembnejše češke izvozne panoge so bile kovinskopredelovalna, avtomobilska in strojna industrija, v uvozu pa so prevladovale strojna in elektri čna oprema, kemikalije in prevozna sredstva. Če- ška je bila po ocenah mednarodnih finan čnih ustanov najmanj rizi čna med vsemi državami v tranziciji. Poli- ti čno je bila zelo stabilna, njeno gospodarstvo je bilo v vzponu, zato je bilo sodelovanje s češkimi partnerji tudi za slovenska podjetja zelo zanimivo. Decembra 1993 je bil sklenjen Sporazum o prosti trgovini s Slovenijo, ki se je ne glede na ratifikacijo za čel uporabljati že v za četku leta 1994. 793 Z njim so bile tega leta carine v medsebojni trgovini znižane za polovico, kasneje pa so bile odpra- vljene. S tem se je gospodarsko sodelovanje med Češko in Slovenijo v glavnem na podro čju blagovne menjave izboljševalo in pridobivalo na obsegu. 794 Po nekajletni realni apreciaciji češke krone je pri- manjkljaj trgovinske bilance z letom 1995 prerasel v po- slabševanje celotnega zunanjega ravnovesja, kar ob re- lativni stabilnosti češkega gospodarstva ni predstavljalo večjih pomislekov. To je potrjeval tudi mo čen pritok tu- jega kapitala, ki je popolnoma zadoš čal za financiranje vse ve čjega primanjkljaja na teko čem ra čunu pla čilne bilance. 795 Hitro poslabševanje ravnovesja na teko čem računu, kakor tudi naraš čanje primanjkljaja financ in umirjanje gospodarske rasti leta 1996, je češko vlado prisililo k pripravi in izvedbi programa ekonomskih po- litik za reševanje nastalih razmer. Glavna zna čilnost paketa ukrepov, ki je za čel veljati 16. aprila 1997, je bila zaostritev fiskalne politike ob manj restriktivni mo- netarni politiki. Program je vseboval tudi vrsto ukrepov, ki naj bi imeli takojšnji vpliv na zmanjšanje zunanje- trgovinskega primanjkljaja. Posamezni ukrepi so bili 792 Večernik , Flek , Employment and Wage Structures in the Czech Republic, str. 11. 793 Zakon o ratifikaciji Sporazuma o prosti trgovini med Republiko Slovenijo in Če- ško republiko (BCZPT) je Državni zbor Republike Slovenije sprejel 20. junija 1994. Objavljen je v: UL RS, 11/1994. 794 Zidari č (ur.), Izvozni vodi č, str. 65–71. 795 UMAR, Delovni zvezek, št. 10, letnik VIII, Ljubljana 1999, str. 16. 382 usmerjeni v izboljšanje konkuren čnosti v srednjero č- nem časovnem obdobju. Prav tako so bili v programu predloženi predlogi dolgoro čnih strukturnih sprememb, ki bi imeli pozitiven vpliv na zunanje ravnovesje. Ukrepi, s katerimi naj bi dosegli takojšnji u činek na zmanjšanje primanjkljaja teko čega računa pla čilne bilance, so se na eni strani nanašali na omejevanje uvoza, na drugi strani pa na zmanjšanje izdatkov državnega prora ču- na. Za zmanjšanje uvoza so bili uvedeni obvezni uvozni depoziti za obdobje enega leta, in sicer na uvoz živil in potrošnega blaga, vklju čno z avtomobili, tovornjaki in nekaterimi vrstami polizdelkov. Skupaj so dajatve zaje- le približno tretjino celotnega češkega uvoza. V okviru ukrepov, ki naj bi imeli neposredni vpliv na zunanje- trgovinski saldo, ni bilo devalvacije nacionalne valute. Zmanjševanje izdatkov javnega sektorja je vklju čevalo nižjo stopnjo rasti pla č v javnem sektorju in manjše transferje, kot je bilo predvideno v prvotnem prora čunu za leto 1997. Na prihodkovni strani javnih financ je bilo predvideno zmanjšanje obsega dav čnih olajšav. Ukrepi ekonomske politike so bili v najve čji meri osredoto čeni na umirjanje rasti pla č. Upo časnjena rast nominalnih plač naj bi ob sistemu fiksnega nominalnega deviznega te čaja preprečevala nadaljnje upadanje cenovne kon- kuren čnosti. Vlada naj bi spodbujala pove čevanje pro- duktivnosti (preferiranje doma čih proizvodov na tujem), Češka izvozna banka in družba za zavarovanje sta bili vklju čeni v pripravo programa spodbujanja izvoza. Med predlogi dolgoro čnih strukturnih sprememb, ki naj bi jih za čeli izvajati po sprejetih ukrepih in so za čeli veljati 16. aprila, so bili tudi: doslednejše izvajanje zakona o ste čajih, izboljšanje u činkovitosti reguliranja naravnih monopolov, pospeševanje zaklju čka privatizacije, po- speševanje likvidacije oziroma prestrukturiranja podje- tij v državni lasti in ustanovitev neodvisne komisije za nadzor nad delovanjem kapitalskih trgov. Po valutni krizi, do katere je prišlo 26. maja 1997, je češka vlada 28. maja 1997 sprejela nov program za stabilizacijo gospodarstva, ki je predvidel še mo čnejše zaostrovanje fiskalne politike (zamrznitev pla č v javnem sektorju, nadaljnje zmanjševanje prora čunskih izdat- kov na podro čjih javne administracije, pla čil za inve- 383 TRANZICIJSKA IZKUŠNJA ČEŠKE, MADŽARSKE, POLJSKE, SRBIJE IN HRVAŠKE sticije in socialne transferje) in doslednejše omejevanje uvoza, kot je bilo na črtovano v aprilskem paketu ukre- pov, dana pa je bila tudi podpora češki centralni banki za vodenje restriktivne monetarne politike. S prehodom na sistem uravnavano drse čega deviznega te čaja se je spremenil tudi cilj monetarne politike. Pred valutno kri- zo je imela monetarna politika za svoj cilj ohranjanje stabilnega nominalnega deviznega te čaja, medtem ko je bil od maja 1997 dalje njen cilj zmanjšanje inflacije. Sprejeti stabilizacijski program je prinesel izboljšave na podro čju blagovne menjave. Že v poletnih mesecih leta 1997 se je za čel izboljševati trend v blagovni menjavi s tujino. Poleg izboljšanja konkuren čnosti prek zmanjše- vanja vrednosti domače valute je imelo pozitiven vpliv na trgovinsko bilanco in s tem na saldo celotnega ra čuna plačilne bilance tudi umirjanje gospodarske aktivnosti, saj je prepre čilo hitrejšo rast uvoznega povpraševanja. Treba je re či, da je pogled na ostale makroekonomske kazalnike povedal, da delovanje ekonomske politike, razen na trgovinsko bilanco, ni imelo pozitivnih u čin- kov. 796 Kljub poostreni fiskalni politiki je bil primanj- kljaj bilance javnega financiranja na BDP leta 1997 re- lativno višji kot v predhodnem letu, njegova rast pa se je nadaljevala tudi v letih 1998 in 1999. Gospodarska rast se je umirjala še v naslednjih letih. Tudi vsa pomanjkanja lastninjenja na Češkem, ki so predstavljena v nadaljevanju, bi lahko razume- li kot spremljevalen pojav, povezan z velikim obsegom ekonomskih sprememb, ki jih vlada Vaclava Klausa ni uspešno kon čala. Šele leta 1995 je desnosredinska vla- da kon čno upo časnila radikalno ekonomsko reformo. Radikalna deregulacija cen, ki jih je nadzirala država – najemnine, cene energije in vode –, ter lastninjenje dr- žavnih monopolov in poldržavnih bank sta bila ustavlje- na. To zaustavitev lahko razumemo kot glavni razlog za izbruh gospodarske krize na Češkem. Bistvo državnega kapitalizma lahko iš čemo v “iznakaženem” lastninjenju. Delnice privatiziranih podjetij so namre č v ve čini pose- dovali privatizacijski skladi, katerih lastniki so bile pol- državne banke. Banke, ki jih je nadzorovala država, pa 796 UMAR, Delovni zvezek, št. 10, letnik VIII, 1999, str. 16–20. 384 so oblikovale nekakšen oligopol “kvazizasebnih” bank in so se obnašale kot državni monopol. Prav tako dr- žava ni bila sposobna prodati svojih deležev v najve čjih podjetjih, ki so v bistvu brez izjeme propadala, vendar zaradi politi čnih razlogov niso bila potisnjena v ste čaj. Tudi socialdemokratska stranka, ki je prišla na oblast po izrednih parlamentarnih volitvah junija 1998, ni ta- koj uvedla sprememb v teh podjetjih in jih je namesto tega vzdrževala z državnim lastniškim deležem, pred- vsem z orjaškimi naložbami v “reševalne programe”, kar je pomenilo velik pritisk na državni prora čun. 797 A kot smo že omenili, so se po letu 1998 vendarle zgodile spremembe v pozitivni smeri. 797 Cabada , Procesi in problemi konsolidacije demokracije – primer Češke republike. V: Fink-Hafner , Ha ček (ur.), Demokrati čni prehodi I, Slovenija v primerjavi s srednje- evropskimi postsocialisti čnimi državami, str. 95–113. 385 TRANZICIJSKA IZKUŠNJA ČEŠKE, MADŽARSKE, POLJSKE, SRBIJE IN HRVAŠKE Ključna komponenta oziroma proces češke gospo- darske tranzicije je bila tako po stopnji kot po obsegu izvajanja privatizacija. Glede na scenarij gospodarskih reform naj bi ta pomenila za četek izvajanja drugih po- membnih procesov, med drugim tudi prestrukturiranja nacionalne ekonomije. Pripeljala naj bi do jasne lastni- ške strukture z jasno opredeljenimi lastniškimi pravi- cami in odgovornostmi, a se to ni povsem uresni čilo. 798 Ker pred tranzicijo ni bilo nobenih reform, ni bilo tu- di nobene obsežne spontane privatizacije in oblikova- nja mo čnih interesnih skupin v podjetjih. Prve volitve so opoziciji prinesle dovolj mo čno prevlado, da je nova vlada lahko hitro za čela z reformami. 799 Takoj po padcu komunističnega režima je nova politi čna elita za čela pri- pravljati obširno spremembo lastniških razmerij, ki naj bi odpravila nesorazmerje med državnim in zasebnim sektorjem. Glede na zagovornike po časnejše ekonomske reforme in ohranitve nadzorne vloge države v velikih in srednje velikih podjetjih (Valtr Komarek , Petr Pithart ) so bili uspešnejši zagovorniki radikalne in predvsem hitre ekonomske reforme (Vaclav Klaus , Tomaš Ježek). Bistvo hitre reforme naj bi bilo po njihovem mnenju v množi č- nem lastninjenju majhnih in srednje velikih podjetij, ki so bila last države. Zagovorniki tega so si želeli, da bi 798 Blažek , Czech Enterprises in the process of transition, Faculty of Economics and Administration, Masaryk University, str. 10. 799 Šušterši č , Politi čno gospodarski cikli, str. 211–222. “Kuponska privatizacija” 386 vsak državljan v tako imenovani “kuponski privatizaciji” postal delni čar pod istimi pogoji. Nekateri avtorji menijo, da ta pogoj ni bil realno utemeljen in ni ustrezal češko- slovaškim razmeram. Najve čjo slabost je predstavljala razlika med “kapitalisti čno revolucijo” in “informacij- sko revolucijo”, ki je bila najpomembnejši razlog, zaradi katerega ve čina državljanov ni bila dobro in objektivno obveš čena o svojih možnostih in zaradi česar so jih ogo- ljufali špekulanti in privatizacijski skladi. Tako kar 40 odstotkov čeških državljanov meni, da jim “kuponska privatizacija” ni prinesla dobi čka. Preden se posvetimo osrednji privatizacijski meto- di, to je “kuponski”, omenimo še ostale privatizacijske metode na Češkem. Prva je bila tako imenovana “mala privatizacija”, ki se je izkazala za zelo uspešno. V letih 1991–1993 je bilo namre č v okviru slednje privatizira- nih (s prodajo, predvsem prek avkcij) ve č kot 23.000 malih podjetij. Ta oblika privatizacije sicer ni bila pose- bej pomembna za gospodarstvo kot celoto, a je bila kljub temu s prodajo kasneje uporabljena tudi pri mnogih ve- čjih podjetjih. Druga metoda, zelo priljubljena za ve čino manufakturne proizvodnje v okviru češkega Ministrstva za industrijo vse do volitev leta 1992, je predvidevala vsaj delno prodajo tujim podjetjem, tretji koncept pa se je zavzemal za prestrukturiranje sektorja pod državnim lastništvom, za katerega se je odlo čilo nekaj klju čnih sektorjev, med njimi tudi jeklarski in elektri čni. 800 Intenzivna priprava za izvedbo procesa “kuponske privatizacije” se je za čela hitro po prehodu v nov sistem. Junija 1991 je bil ustanovljen center za “kuponsko pri- vatizacijo”, ki je med drugim skrbel za tehni čno izvedbo privatizacije. 1. novembra 1991 se je za čela registracija državljanov za prvi val privatizacije. Po koncu registra- cije februarja 1992 je bilo kar 8,5 milijona prebivalcev registriranih za sodelovanje v prvem valu privatizacije. V času od februarja do konca aprila 1992 so se imetniki kuponov morali odlo čiti, kam bodo slednje vložili, in kar približno dve tretjini se jih je odlo čilo, da bodo svoje ku- pone vložili v investicijske privatizacijske sklade, ki jih 800 Myant , The Rise and Fall of Czech Capitalism, Economic Development in the Czech Republic since 1989, str. 117–118. 387 TRANZICIJSKA IZKUŠNJA ČEŠKE, MADŽARSKE, POLJSKE, SRBIJE IN HRVAŠKE je bilo ve č kot 400. 18. maj 1992 je predstavljal vrhunec celotnega pripravljalnega obdobja, saj se je za čel prvi val privatizacije. Skoraj 300 milijonov kuponov z nomi- nalno vrednostjo 1000 čeških kron in 988 sodelujo čih podjetij je bilo pripravljenih na za četek prvega vala. Med privatizacijo med majem in decembrom 1992 je bilo raz- prodano tako reko č vse premoženje, kar je bil zadosten razlog za vse tiste, ki so dvomili o izvedljivosti te edin- stvene metode. 31. januarja 1993 je bil prvi val češke privatizacije uradno kon čan, neuradno pa šele oktobra 1994, saj se je zapletalo predvsem pri predaji deležev privatiziranih podjetij njihovim novim lastnikom. Zara- di možnosti zlorab so bili uspešno investirani deleži v privatizaciji v obliki varnostnih “knjig” predani v eviden- co tako imenovanega varnostnega centra. 801 Decembra 1993 je o če češke privatizacije Dušan Triska o dotedanjem poteku češke privatizacije dejal, da je v prvem krogu šlo predvsem za privatizacijo manjših podjetij, trgovin, restavracij in malih hotelov in da na Češkem “danes pravzaprav ni ve č malega podjetja, ki ne bi bilo privatizirano”. V tem času so privatizirali tudi že približno 1000 srednje velikih in velikih podjetij, pri katerih je šlo za privatizacijo s pomo čjo kuponov, nekaj sto podjetij pa so prodali. V vseh omenjenih podjetjih so novim lastnikom že razdelili delnice, tako da so postali lastniki delnic ljudje in investicijski skladi. Prav tako so se delnice teh podjetij v tem času že prodajale ali prek borze ali prek tako imenovanega OTC-trga, 802 tako da so v tem času podjetja šele dobivala prave lastnike. Triska je ra čunal, da bo “kuponska privatizacija” kon čana do konca leta 1994 in da takrat ne bo ostalo ni česar ve č, kar bi lahko privatizirali. “Morda ostanejo le še univer- ze,” je še pristavil Triska . V prvem krogu je na Češkem dobilo znane lastnike skoraj 1000 podjetij. Triska je me- nil, da je “razlika med privatizacijo pri nas ( Češka, op. a.) in v Sloveniji ta, da lahko na Češkem vsak državljan investira svoj kupon neposredno v podjetje” in da so se torej ljudje lahko odlo čali med investicijskimi skladi ozi- 801 Voucher Privatization in Facts and Figures, str. 7–9. 802 Trg, ki je del trga vrednostnih papirjev, a nima tako strogih pravil kotiranja in trgovanja kot borza in ki ni nujno organizirano na osrednjem mestu. 388 roma so kupone vložili neposredno v tistih 880 podjetij in tako v bistvu konkurirali investicijskim skladom. Kar 5 milijonov ljudi se je odlo čilo za neposredno vlaganje v podjetja. 803 Priprave za drugi val privatizacije so se za čele v ča- su analiziranja prve faze in tako reko č so časno z usta- novitvijo samostojne Češke republike. Najve č pozornosti je bilo v pripravljalnem obdobju namenjene vlogi lastni- ških in investicijskih skladov. Za drugi val privatizacije je bilo registriranih ve č kot šest milijonov prebivalcev, pripravljeno je bilo za 155 milijonov kuponov v nomi- nalni vrednosti po 1000 čeških kron, sodelovalo pa je 861 podjetij. Vrhunec v drugem valu privatizacije se je zgodil 11. aprila 1994 , ko se je za čel prvi krog drugega vala, ki se je uradno kon čal 31. decembra 1994. Šest krogov drugega vala je celo preseglo rezultate prvega kroga privatizacije, saj je samo 3,6 odstotka kuponov ostalo neprodanih. Januarja 1995 so posamezni inve- stitorji in investicijski skladi prejeli kon čno poro čilo o njihovih investicijah in 28. februarja 1995 so bili njihovi pridobljeni deleži poslani na njihove lastniške ra čune v varnostnem centru. Za dejanski zaklju ček drugega vala privatizacije je bilo potrebno samo še nekaj: investicij- ske privatizacijske družbe so morale izdati še njihove delnice. 804 Češki vladi je torej uspelo privatizirati vseh 1664 podjetij, ki so sodelovala v privatizaciji. V poznih osem- desetih letih je privatni sektor v bivši Češkoslovaški predstavljal le 3 odstotke proizvodnje (najnižji odstotek med bivšimi komunisti čnimi državami), leta 1996 pa je privatni sektor ustvarjal že ve č kot 90 odstotkov češke- ga BDP-ja (najve č med tranzicijskimi državami). 805 Kot omenjeno, so bili kuponi izdani v investicijskih to čkah in vsak polnoletni državljan Češke je dobil 1000 to čk. Te to čke je lahko vložil neposredno v podjetja ali v pri- vatizacijske sklade, ki jih je bilo ustanovljenih približno 460. Ti so bili sprva mišljeni samo kot dopolnilna oblika 803 Jakomin, Intervju z Dušanom Trisko , str. 2–3. 804 Voucher Privatization in Facts and Figures, str. 7–9. 805 Schwartz , The politics of Greed, How Privatization Structured Politics in Central and Eastern Europe, str. 198. 389 TRANZICIJSKA IZKUŠNJA ČEŠKE, MADŽARSKE, POLJSKE, SRBIJE IN HRVAŠKE neposrednim naložbam v podjetja, a so po agresivnih in uspešnih marketinških akcijah postali klju čni pri “ku- ponski privatizaciji” (v prvem valu privatizacije so vsi skladi zbrali 72 odstotkov vseh kuponov – 10 najve čjih skladov ve č kot polovico). V prvem valu privatizacije je bila ve čina privatizacijskih skladov ustanovljena kot za- prti vzajemni skladi, medtem ko je bilo v drugem va- lu ustanovljenih ve č odprtih vzajemnih skladov, saj so ponudbo v tem valu predstavljala podjetja s slabšimi poslovnimi rezultati. Zamenjavo kuponov za delnice je izvajal center za kuponske dražbe v okviru Ministrstva- za finance. Kuponske dražbe so potekale v petih krogih, kjer so uradniki usklajevali ponudbo in povpraševanje posameznega podjetja in oblikovali transakcijsko ceno glede na knjigovodsko vrednost podjetja in število vlo- ženih investicijskih to čk. Na kapitalski trg so bila uvr- ščena vsa podjetja, ki so sodelovala v “kuponski priva- tizaciji”, prav tako pa tudi vsi skladi. Delni čarji skladov so imeli tako možnost trgovati z delnicami le-teh. Po za- konu o privatizaciji, ki ga je sprejela češka vlada, bi bili razli čni skladi lahko 100-odstotni lastnik posameznega privatiziranega podjetja, a je bil njihov skupni delež v posameznem podjetju najve č 80 odstotkov. Poleg skla- dov so bili lastniki privatiziranih podjetij tudi mali zu- nanji in notranji investitorji ter strateški investitorji. 806 V češki “kuponski privatizaciji” so bili 3 odstotki kapitala vsakega podjetja preneseni na poseben državni sklad za pla čilo odškodnin bivšim lastnikom. Ker so bili za denacionalizacijo v podjetjih iz te privatizacije posta- vljeni razmeroma nizki vrednostni pragovi za vlaganje denacionalizacijskih zahtevkov, je njihovo reševanje po- tekalo relativno hitro z upravnimi sklepi same države in ne s sklepi sodiš č. Tako je sklad v nekaj letih že prodal svoje premoženje za pla čilo odškodnin. Za razliko od Poljske in Madžarske si na Češkem država s preostanki svojega lastništva ali celo brez njega ni mogla privoš čiti pasivnosti. Enako kot za Češko je veljalo tudi za Slo- venijo. Preostanek državnega lastništva v podjetjih iz češke “kuponske privatizacije” je bil mišljen za prodajo strateškim partnerjem. Po razkritju in velikem padcu 806 Žnidarši č Kranjc, Investicijski skladi v Sloveniji, str. 36–38. 390 cen na sekundarnih trgih se prodaje rezerviranega pre- moženja češke države strateškim lastnikom najve čkrat niso realizirale, upravljanje ve čine gospodarskih javnih služb in infrastrukturnih podjetij pa je bilo podržavlje- no, za kar je morala država celo odkupovati certifikatne delnice za denar. 807 Okoli 60 odstotkov državne lastnine se je na Če- škem razdelilo s privatizacijo prek kuponov, in to nepo- sredno ali prek investicijskih skladov za privatizacijo. Za razliko od poljskih so se češki skladi oblikovali sponta- no in so morali konkurirati za delnice podjetij. V Agensu so leta 1994 zapisali, da prvotno ni bilo mišljeno, da bi bili skladi aktivni lastniki, saj so bili omejeni glede na maksimalni odstotek delnic, ki so jih lahko dobili v posameznih podjetjih, tako da ne bi mogli izvajati nad- zora nad družbo in uveljaviti prestrukturiranja. Toda najve čji skladi so s časoma lahko koncentrirali lastni- štvo z ustanavljanjem koalicij in so se za čeli z vodstvi dogovarjati o prestrukturiranju. Kljub temu je ve čina skladov na Češkem ostala v vlogi pasivnega investitor- ja. V Agensu marca 1994 je Andreja Böhm , tedanja po- močnica C.E.E.P.N.-a, zapisala: “Zaradi privatizacije na osnovi certifikatov bo veliko podjetij ostalo brez aktivnih lastnikov in se bodo nekaj časa opirala na vlado. Češki pristop “najprej privatizacija”, ki jo narekuje tržiš če, po- meni, da se bo ve čina težkega prestrukturiranja, vklju č- no z odpuš čanjem delavcev in likvidacijami, še morala zgoditi.” 808 Ta ugotovitev je bila pravilna in se je kasneje tudi uresni čila. Čehi so v “kuponsko privatizacijo” vklju čili tudi javni sektor in banke, ki pa so v ve čji meri ostale v državni lasti. Klju čni namen privatizacije je bil ustvariti nove lastnike in da bi v njej vsi državljani imeli koristi. Žal se je, kot v nekaterih drugih državah, tudi v Sloveniji, izkazalo, da je nekdanjo družbeno premoženje pristalo predvsem v rokah peš čice. Češka avtorja Michal Kope- ček in Adela Gjuri čova trdita, da je proces koncentracije lastništva postal znan kot tretji val “kuponske privati- 807 Simoneti et al., Spremembe v strukturi in koncentraciji lastništva ter poslovanje podjetij po razdelitveni privatizaciji v Sloveniji v razdobju 1995–99, str.13. 808 Böhm , Privatization Through Restructuring, str. 10–11. 391 TRANZICIJSKA IZKUŠNJA ČEŠKE, MADŽARSKE, POLJSKE, SRBIJE IN HRVAŠKE zacije”. Leta 2005 je bilo delni čarjev na primer le še 5 odstotkov češkega prebivalstva. 809 “Kuponska privatiza- cija” in tudi druge lastniške spremembe na Češkem so potekale brez jasne legalne opredelitve. Novi oblastniki so ve čino energije posvetili ekonomskim vprašanjem, medtem ko jim legalna opredelitev sprememb ni bila pomembna. Nezanimanje za pravni vidik kaže tudi dej- stvo, da v treh letih obstoja demokrati čne države ni bila sprejeta nova ustava. Kot glavna zakonska opora je bila v tem času komunisti čna ustava iz leta 1968, ki je bila seveda marsikje spremenjena. Tudi po sprejetju nove ustave neodvisne Češke republike na koncu leta 1992 se odnos politikov do prava oziroma pravne države ni bi- stveno spremenil. Državna podjetja, ki so bila prodana konkretnim lastnikom, so pogosto postala tar ča polle- galnega podjetništva. Veliko so jih izropali menedžerji, ki so aktivo “preselili” v lastna podjetja še pred njihovo privatizacijo, kar poznamo tudi v Sloveniji. 810 Češka “kuponska privatizacija” je vklju čevala tu- di gospodarske javne službe, infrastrukturna podjetja in finan čne institucije. Privatizacijski skladi, ki so jih upravljale družbe v delni ali celotni lasti tujih finan čnih družb, so bili že na za četku oblikovani bolj kot vzaje- mni skladi, vendar so podjetja imela možnost rezervira- ti deleže za prodaje strateškim lastnikom po “kuponski privatizaciji”. Za portfeljne naložbe skladov in njihovo lastništvo so od vsega za četka veljale standardne omeji- tve, ki pa niso ustrezale vrsti njihovih naložb iz “kupon- ske privatizacije”. Prav zaradi takih omejitev in precej liberalno reguliranega kapitalskega trga in tudi zaradi pomanjkanja volje, da se že zgodaj dolo čijo posebna pravila za preoblikovanje skladov v holdinge, kar je bil nakazujo či trend ob zaklju čku “kuponske privatizacije” v nadaljevanju, je prihajalo do “tuneliziranja” portfeljnih sredstev skladov v premoženje njihovih upraviteljev. 811 809 Gjuri čova , Kope ček (ed.), Kapitoly z dejin česke demokracie po roce 1989, str. 274–275. 810 Cabada , Procesi in problemi konsolidacije demokracije – primer Češke republike. V: Fink-Hafner , Ha ček (ur.), Demokrati čni prehodi I, Slovenija v primerjavi s srednje- evropskimi postsocialisti čnimi državami,str. 95–113. 811 Simoneti et al., Spremembe v strukturi in koncentraciji lastništva ter poslovanje podjetij po razdelitveni privatizaciji v Sloveniji v razdobju 1995–99, str. 11. 392 Vprašanje, ki se je pogosto zastavljalo tako stro- kovnjakom kot širši javnosti, je bilo, kdo stoji za inve- sticijskimi skladi. Leta 1996 sta o tem pisala Aleš Ča- pek in Pavel Mertlik . Po njunem mnenju je bilo v tistem času nekaj teh skladov v rokah čeških posameznikov, za katerimi se je po vsej verjetnosti skrival tuji kapital, večino teh skladov pa so obvladovale najmo čnejše če- ške banke, imenovane tudi “velikih pet”, ki so bile pod nadzorom Finan čnega ministrstva, Narodne banke ali Nacionalnega privatizacijskega sklada. Avtorja sta se spraševala, kaj sploh imajo Čehi po petih letih priva- tizacijskega procesa. Po vsem opisanem ne veliko, saj je lastništvo velikih podjetij, skladov in podobno ostalo nedolo čeno oziroma je bilo razpršeno, medtem ko je naj- večje banke in še kaj naprej obvladovala država. 812 “Rezultat privatizacije je popolnoma nejasen, pa ka- korkoli pogledamo, tako od zgoraj kot od spodaj,” je leta 1996 zapisal Jirri Ve černik. 813 Tudi Jirri Havel je menil, da se je za klju čni problem v češki privatizaciji izkazalo, da lastništvo ni bilo jasno. “Štiri do pet let so bila pod- jetja brez kontrole”, kar je delalo gospodarstvu veliko škodo. Havel je za zgled postavil podjetje Škoda, ki je bilo po njegovih besedah prvo podjetje, ki je kultiviralo gospodarsko podro čje na Češkem, razlog uspešnega ra- zvoja je bil prevzem Škode s strani Volkswagna, kar je sprožilo nove investicije in razvoj. V okviru privatizacije so po Havlovem mnenju največ pridobili menedžment in investicijski skladi, medtem ko je bila za prebivalstvo privatizacija neke vrste loterija, saj so v povpre čju “na- vadni državljani iztržili približno 5000 USD” . 814 Na tem mestu je smiselno dodati, da so bili investicijski skladi pogosto predmet nadzora s strani vodilnih investitorjev v preobleki državnih bank, ki so skrbele za to, da ne bi prišlo do prevelikih malverzacij v okviru privatizacije. 815 Če se še malo dotaknemo primera Škode, vidimo, da 812 Čapek , Mertlik , Organizational Change and Financial Restructuring in Czech Ma- nufacturing Enteprises 1990–1995, str. 18–19. 813 Večernik , Markets and People, The Czech Reform Experience in a Comparative Perspective, str. 268. 814 Pogovor z Jirrijem Havlom. Ustni vir. 815 Simoneti et al. (ed.), The Governance of Privatization Funds, Experience of the Czech Republic, Poland and Slovenia, str. 137. 393 TRANZICIJSKA IZKUŠNJA ČEŠKE, MADŽARSKE, POLJSKE, SRBIJE IN HRVAŠKE so tuje investicije in strateška partnerstva izjemno po- membni in da je v dolo čenih primerih strah pred tujim kapitalom povsem odve č. Dušan Triska je že konec leta 1993 dejal, da bi “bili nori, če bi se bali tujega kapitala”, in izpostavil dejstvo, da se “kljub liberalni zakonodaji in odprtosti” tujci sploh ne odlo čajo za vlaganja. “Tujcev preprosto ni. Na neki na čin smo zaradi tega pravzaprav ponižani,” je še menil o če češke privatizacije. 816 Leta 1999, ko je bila privatizacija v bistvu kon ča- na, je ve č kot 80 odstotkov družbene lastnine pristalo v zasebni lasti ali v Nacionalnem lastniškem skladu. Oce- njuje se, da je bilo 58 odstotkov velikih družb privati- ziranih prek “kuponske” in 14 odstotkov prek direktne prodaje. Takrat je bilo tudi ocenjeno, da je bilo nekaj, lahko re čemo klju čnih, področij neuspešno privatizira- nih. To je bilo podro čje bančništva, v katerem je imela država še vedno velik delež, češke železnice, pošta in zdravstvo, je pa tega leta češka vlada začela s prodajo nekaterih ve čjih bank. 817 816 Prav tam, str. 2–3. 817 Czech Republic, 1999 Country Profile, str. 9–10. 394 Januarja 1989 je madžarski parlament sprejel za- kon o politi čnem združevanju, ki je omogo čil ustana- vljanje od partije neodvisnih strank in februarja 1989 je partijska oblast privolila v uvedbo “ve čstrankarskega sistema”. Tako so nastale Socialdemokratska stranka, Stranka malih lastnikov, Narodna stranka in Narodno demokratska stranka. 818 Uzakonitev ve čstrankarstva na Madžarskem je pomenila le nadaljevanje že dlje časa potekajo čega procesa politi čne liberalizacije. Madžar- ska partija je že pred volitvami doživela kadrovske spre- membe in razcep. Leta 1988 je Janos Kadar odstopil in predsednik vlade je postal Miklos Nemeth , eden najvi- dnejših reformatorjev. Junija 1989 je partija dobila no- vo, reformam naklonjeno vodstvo. Oktobra 1989 se je preimenovala v Socialisti čno stranko pod vodstvom re- formista Imra Poszgaya , medtem ko je konservativnejši del pod vodstvom Karolya Grosza ohranil tradicionalno ime Socialisti čna delavska stranka. 819 23. oktobra 1989 je bila oklicana Madžarska republika, enopartijski sis- tem je dokon čno padel, stranke so postale zakonite in marca 1990 so bile izvedene ve čstrankarske volitve. 820 Madžarska je bila (poleg SFRJ) med vsemi vzho- dnoevropskimi državami najhitrejša pri uvajanju tržnih reform. Prodaja državnih podjetij zahodnim vlagateljem 818 Pesek , Osamosvojitev Slovenije, str. 15. 819 Šušterši č , Politi čno gospodarski cikli, str. 198 –210 820 Pesek , Osamosvojitev Slovenije, str. 16. Madžarska: od za četne depresije do korenite izboljšave po stabilizacijskem programu leta 1995 395 TRANZICIJSKA IZKUŠNJA ČEŠKE, MADŽARSKE, POLJSKE, SRBIJE IN HRVAŠKE je vplivala na hitrejše prestrukturiranje podjetij in kre- pitev ban čnega sistema. Madžarsko gospodarstvo je po velikosti na tretjem mestu v Srednjevzhodni Evropi in je eno od najbolj odprtih v regiji. Deleža izvoza in uvoza znašata ve č kot 60 odstotkov BDP, visok je tudi delež vsakoletnih tujih investicij (med 4- in 6 odstotki BDP). Delež industrije v BDP se je podobno kot v ostalih tran- zicijskih državah v devetdesetih letih zniževal, prav ta- ko se je nižal delež kmetijstva, delež prej zapostavlje- nih storitvenih sektorjev pa se je povzpel na ve č kot 60 odstotkov. Politi čni odnosi med Slovenijo in Madžarsko so bili dobri. 6. aprila 1994 je bil med Slovenijo in Ma- džarsko podpisan sporazum o prosti trgovini, ki je sto- pil v veljavo 1. julija 1994. 821 Gospodarsko sodelovanje je potekalo v glavnem na podro čju blagovne menjave in delno proizvodnje kooperacije. Med slovenskimi izvo- zniki so bili na prvih mestih Nafta iz Lendave, Henkel – Zlatorog, Tovarna zdravil Krka, Sava Kranj, Alpos iz Šentjurja in Slovenske železarne – Metal iz Raven na Koroškem. Med uvozniki so bili na za četku devetdesetih let na prvih mestih Petrol Trgovina iz Ljubljane, Impol iz Slovenske Bistrice, Nafta iz Lendave in Acroni Jesenice. Madžarski trg je bil za Slovenijo zelo pomemben, saj je z njim delno nadomestila izgubo nekdanjih jugoslovan- skih trgov. 822 V začetku devetdesetih let je Madžarska beležila več kot 10-odstotni padec gospodarske aktivnosti in je bila globoko v recesiji. V letih 1993 in 1994 je prišlo do močnega poslabšanja zunanjega ravnovesja madžar- skega gospodarstva, kot je bila posledica mo čne realne apreciacije forinta v za četku devetdesetih let, ki je sku- paj z izvajanjem zakona o ste čajih (propad precejšnje- ga števila izvozno usmerjenih podjetij) mo čno prizadela izvoznike. Na uvozni strani je bil pomemben tudi vpliv neposrednih tujih investicij, ki so v prvi fazi tranzicije predvsem spodbujale uvoz, na poslabšanje zunanjega ravnovesja, njihov pozitivni prispevek k izvozu pa je bil viden šele kasneje. Drug odlo čilen dejavnik zunanjega 821 Zakon o ratifikaciji Sporazuma o prosti trgovini med Republiko Slovenijo in Re- publiko Madžarsko je stopil v veljavo 12. avgusta 1994. UL RS, 14/1994. 822 Zidari č (ur.), Izvozni vodi č, str. 130–132. 396 neravnovesja je bil na strani povpraševanja. Okrevanje gospodarstva po tranzicijski recesiji je v precejšnji meri izhajalo iz mo čnega doma čega povpraševanja, ki se je odrazilo v naraš čanju prora čunskega primanjkljaja in teko čega računa pla čilne bilance. Odgovor na nastalo neravnovesje je bil stabilizacijski program, ki ga je ma- džarska vlada sprejela marca 1995. Na Madžarskem je desni čarska vlada v bistvu nadaljevala reforme, za čete že v predtranzicijskem obdobju, čeprav bi glede na nje- no politi čno usmeritev pri čakovali druga čno ravnanje. Madžarska je vodila gradualisti čno politiko in ta je bila tudi posledica želje po ohranjanju socialnega miru, ki se je kazal v tem, da so realne pla če na Madžarskem v primerjavi s Češko, Poljsko in Slovenijo na za četku tran- zicije padle najmanj ter da je osebna potrošnja padala po časneje od bruto doma čega proizvoda. V tej lu či je treba razumeti tudi uvedbo odlo čnejšega programa le- ta 1995. 823 Stabilizacijski program, sprejet marca 1995, lahko razdelimo na dva dela. V prvi skupini ukrepov, katerih namen je bil izboljšati izvozno konkuren čnost, so bili: – 9-odstotna devalvacija forinta, – uvedba 8-odstotne uvozne dajatve, – uvedba tako imenovanega plaze čega sistema devi- znega te čaja z vnaprej dolo čeno 1,9-odstotno me- sečno stopnjo nominalnega razvrednotenja forinta nasproti košare valut. Druga skupina ukrepov naj bi pripomogla k zmanj- šanju notranjega (javnofinan čni primanjkljaj) in zuna- njega neravnovesja (primanjkljaj teko čega računa pla- čilne bilance) prek umirjanja zasebne in javne potrošnje ter s spodbujanjem investicij na ra čun zmanjševanja potrošnje. Ta namen naj bi dosegli z restriktivno fiskal- no politiko, in sicer tako z zmanjšanjem državnih kot s pove čanjem prihodkov javnih financ. Stabilizacijski program iz leta 1995 se je že v istem letu izkazal kot u činkovit pri zmanjševanju primanj- kljaja teko čega računa (od 9,4 odstotka bruto doma- čega proizvoda leta 1994 na 5,6 odstotka leta 1995) in javnofinan čnega primanjkljaja (leta 1995 zmanjšanje 823 Šušterši č , Politi čno gospodarski cikli, str. 222–232. 397 TRANZICIJSKA IZKUŠNJA ČEŠKE, MADŽARSKE, POLJSKE, SRBIJE IN HRVAŠKE deleža v bruto doma čem proizvodu za skoraj dve in pol strukturne to čke). Za posledico je imel umirjanje sto- pnje gospodarske rasti, ki pa je kljub temu ostala pozi- tivna, kar so nekateri šteli med pozitivne dosežke spre- jetih ukrepov. Med stroške stabilizacijskega programa moramo uvrstiti tudi ponovno pove čanje inflacije (pov- pre čna letna inflacija se je pove čala z 18,8 odstotka leta 1994 na 28,2 odstotka leta 1995). Devalvacija forinta in uvedba uvozne dajatve sta zmanjšali privla čnost uvo- za, medtem ko je sistem drsnega deviznega te čaja ob za četni devalvaciji doma če valute in skupaj s padcem realnih pla č pripomogel k izboljšanju konkuren čnosti madžarskega izvoza. Z umiritvijo pla č je vlada obrzda- la mo čno doma če povpraševanje, restriktivna fiskalna politika in pospešitev strukturnih reform, zlasti priva- tizacije, pa sta ugodno vplivali na ustavitev rasti pro- računskega primanjkljaja. Tudi drugi kazalniki, ki so pred letom 1995 opozarjali na nestabilno naravo pri- manjkljaja teko čega ra čuna pla čilne bilance, so kazali na izboljšanje v letih 1996 in 1997. Kljub vsemu so se kasneje pojavljala vprašanja, ali so sprejeti ukrepi eko- nomske politike tudi v resnici prispevali k stabilnejšim javnim financam, še posebej, ker se je primanjkljaj, iz- ražen kot delež bruto doma čega proizvoda, leta 1997 rahlo pove čal. Na prvi pogled je bil torej stabilizacijski Realna letna stopnja BDP-ja na Madžarskem v obdobju 1990–2004 (v %) Vir: Hungarian Central Statistical Office. URL: http://portal.ksh.hu/ ; URL: http://www.idexmundi.com/, (11. 12. 2008). -15 -10 -5 0 5 10 1990 1991 1992 1993 1994 1995 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002 2003 2004 G i b a n j e B D P Leto Realna letna stopnja BDP-ja na Mad arskem v obdobju 1990–2004 (v %) % 398 program pri doseganju ciljev u činkovit. Kljub temu se je pojavljalo vprašanje, ali so sprejeti ukrepi ekonomske politike tudi v resnici prispevali k stabilnejšim javnim financam, še posebej ker se je primanjkljaj, izražen kot delež BDP, leta 1997 ponovno rahlo pove čal, a ostal na skoraj nespremenjeni ravni tudi leta 1998. Ponovno na- raščanje javnega primanjkljaja je bilo vsekakor znak, da problem javnofinan čnega primanjkljaja s stabilizacij- skim programom še ni bil rešen. Poleg tega je problem predstavljal še primanjkljaj na teko čem ra čunu pla čilne bilance, ki se je kazal v hitrem pove čanju odliva dohod- ka od neposrednih investicij v tujino. To pa je bilo znova opozorilo, da je bilo treba nujno vzpostaviti ugodno ma- kroekonomsko okolje, ki bi privabljalo nove tuje naložbe in vsaj delno zaviralo mo čne odlive dobi čkov neposre- dnih tujih investicij v tujino. 824 Madžarski je po letu 1995 mogo če pripisati izjemno makroekonomsko stabilnost z relativno visoko stopnjo gospodarske rasti. Po začetni krizi in visoki brezposel- nosti kot posledici prestrukturiranja gospodarstva so se razmere v drugi polovici devetdesetih let stabilizirale. 824 UMAR, Delovni zvezek, št. 10, letnik VIII, 1999, str. 20–22. Povpre čna letna stopnja inflacije na Madžarskem v obdobju 1990–2004 (v %) Vir: Hungarian Central Statistical Office. URL: http://portal.ksh.hu/; URL: http:// www.idexmundi.com/, (11. 12. 2008). 0 5 10 15 20 25 30 35 40 199019911992199319941995199619971998199920002001200220032004 G i b a n j e i n f l a c i j e Leto Povpre na letna stopnja inflacije na Mad arskem v obdobju 1990–2004 (v %) % 399 TRANZICIJSKA IZKUŠNJA ČEŠKE, MADŽARSKE, POLJSKE, SRBIJE IN HRVAŠKE Madžarska je prva izmed postsocialisti čnih držav sprejela zakonodajo o privatizaciji. Leta 1989 sta bila sprejeta Zakon o transformaciji, ki je bil kasneje še ne- kajkrat dopolnjen, in Zakon za zaš čito državne lastni- ne. Čeprav je Madžarska prva sprejela zakonodajo na podro čju privatizacije, se je kljub temu sre čevala s šte- vilnimi težavami. Velik problem so bile “luknje” v za- konodaji, saj ta ni zagotavljala takšnega postopka, ki bi pravi čno zadovoljeval interese vseh vpletenih. V ve- liki prednosti so bili vodilni kadri, v glavnem ostanek prejšnjega režima, ki so si s prodajo podjetij dale č pod njihovo tržno ceno pridobili številne privilegije in pre- moženjske koristi. Vse to je sprožilo burne proteste v javnosti. Madžarska vlada je ukrepala in sprejela Za- kon o zaš čiti državne lastnine ter ustanovila Agencijo za državno lastnino, osrednjo institucijo v okviru procesa privatizacije na Madžarskem. 825 Po oblikovanju svetov podjetij leta 1984 so direk- torji pridobivali vse ve čjo avtonomijo pri upravljanju. Zakon o podjetjih je leta 1988 državnim podjetjem omo- go čil ustanavljanje novih podjetij, nakar so se leta 1989 lahko preoblikovala v delniške družbe. Ta zakonodaja je bila temelj tako imenovane spontane privatizacije, spod- bujene tudi s politi čnimi dogodki, ki so ozna čevali vse večjo šibkost režima. V skladu s svojo politi čno usme- ritvijo so podjetja najprej skušali privatizirati na na čin, 825 Böhm , Privatization Through Restructuring, str. 10–11. Kljub najhitreje sprejeti privatizacijski zakonodaji številne težave 400 ki ni v ni čemer dajal prednosti zaposlenim, to je z javno prodajo po britanskem zgledu. Pred prodajo naj bi pod- jetja preoblikovali v delniške družbe in odpravili dela- vske svete, vendar so morali ta na črt zaradi politi čnega nasprotovanja opustiti. Vlada je leta 1991 uvedla nove tehnike lastninjenja. Podjetja so dobila možnost sama poiskati kupca, zainteresirani kupci so lahko na lastno pobudo predložili ustrezno ponudbo državni agenciji, zaposleni so pridobili pravico do 20 odstotkov izkupi čka od prodaje in prednostno pravico nakupa. Izbira na či- na privatizacije je tako postala predmet pogajanj med upravami podjetij, potencialnim kupcem, če to niso bili zaposleni sami, in državno agencijo, ki je igrala dokaj pasivno vlogo. O privatizaciji s certifikati so na Madžar- skem začeli razmišljati šele kasneje, in sicer kot o na- činu za dokon čanje preoblikovanja podjetij, ki niso bila zajeta v prejšnjih programih. Kot je bilo pri čakovati, je Socialisti čna stranka pri certifikatih zagovarjala popu- ste za zaposlene, vlada enak znesek za vse državljane, na koncu pa je bila uzakonjena kompromisna rešitev. V madžarski privatizaciji sta prevladovala postopnost in dogovarjanje, kar je bilo v skladu z njenim gradualisti č- nim pristopom k tranziciji. 826 Formalno je bila Agencija za državno lastnino la- stnik in prodajalec državne lastnine. Njena klju čna vlo- ga je bila nadzor, izbor svetovalcev in odobritev postop- kov privatizacije. Poleg tega je agencija uvedla številne privatizacijske programe. Do konca leta 1991 je bilo privatiziranih ve č kot 700 manjših trgovin in podjetij, predvsem prek avkcij, na voljo pa so bila tudi poseb- na posojila. Spontana privatizacija je bila poleg tako imenovane aktivne privatizacije, ki je obsegala razli čne programe prestrukturiranja, glavna metoda preobliko- vanja podjetij. Spontana privatizacija je bila izpeljana na dva na čina: po prvem je bilo podjetje preoblikovano v družbo z omejeno odgovornostjo in nato prodano v ce- loti ali po delih, medtem ko je bil po drugem del podjetja s prisotnostjo tujih investitorjev transformiran v družbo z omejeno odgovornostjo. Državna premoženjska agen- cija je leta 1991 odobrila metodo spontane privatizaci- 826 Šušterši č , Politi čno gospodarski cikli, str. 211–222. 401 TRANZICIJSKA IZKUŠNJA ČEŠKE, MADŽARSKE, POLJSKE, SRBIJE IN HRVAŠKE je 107 podjetjem; 53 podjetij se je privatiziralo s tujim partnerstvom, 54 z doma čim. Pri aktivni je bilo bistvo v tem, da je odlo čitev o uvedbi postopka privatizacije sprejela Agencija za državno lastnino, ki je izbrala kan- didate med velikimi državnimi podjetji, jih postavila pod državno skrbništvo in dolo čila metodo privatizacije (na primer: interna prodaja delnic zaposlenim, neposredna prodaja z javnim ali selektivnim razpisom, prodaja del- nic na borzi, kombinacija teh metod) ter omejila more- bitni tuji delež. Vrednotenje podjetja, razpis javne ali selektivne dražbe ter vodenje postopka privatizacije so bili v pristojnosti skupine tujih svetovalcev Agencije za državno lastnino, medtem ko je agencija sama odpirala ponudbe in opravila kon čno odlo čitev o dodelitvi. Prva faza velike privatizacije se je za čela avgusta 1991, druga pa v začetku leta 1992. V teh dveh fazah je bila predvi- dena privatizacija 2000 najbolj zdravih velikih podjetij. Pri tem je Madžarska pri čakovala predvsem sodelovanje tujih investitorjev, ki naj bi državi prinesli tako nujen svež kapital. A ker pri veliki privatizaciji tuji investitorji niso imeli možnosti vplivati na postopek privatizacije, so se le-ti bolj za čeli zanimati za samoprivatizacijo, ki jo je predlagal bodisi tuji ali doma či investitor bodisi podjetje samo. Treba je re či, da ne prva in ne druga faza lastninjenja podjetij nista zagotovili želenih u činkov in Madžarska, kljub temu da je prva za čela s procesom privatizacije, ni šla v pravo oziroma želeno smer. 827 Metoda aktivne privatizacije je vsebovala 5 progra- mov in je vklju čevala 124 podjetij. Prvi privatizacijski program je vklju čeval 20 najve čjih in najuspešnejših dr- žavnih podjetij, pri prestrukturiranju katerih je držav- na premoženjska agencija upoštevala mnenja zunanjih svetovalcev (tujih investicijskih bank) in pritegnila tuje investitorje. Drugi privatizacijski program je vklju čeval 12 podjetij strojne industrije. Glavni namen te metode je bilo pritegniti tuje investitorje iz strojne industrije; v nasprotnem primeru se podjetja likvidirajo. Preostali trije programi so bili: koordinirana privatizacija v sek- torju proizvodnje vina, katere klju čni namen je bila mo- dernizacija proizvodnje 15 najve čjih podjetij, privatiza- 827 Böhm , Privatization Through Restructuring, str. 10–11. 402 cijski program gradbenih podjetij, ki naj bi se prilagodil novim tržnim razmeram, ter program privatizacije 15 podjetij, katerih poslovanje je bilo prizadeto z izgubo ruskega trga. Na podlagi mnenj tujih svetovalcev je bil postopek prestrukturiranja odobren le 7 podjetjem. Pri samoprivatizaciji je odlo čitev o uvedbi postopka privati- zacije sprejelo podjetje samo, v sodelovanju s tujim ali/ in domačim investitorjem. Podjetje ali le del njega se je preobrazilo v delniško družbo, družbo z omejeno odgo- vornostjo ali mešano podjetje. Ta oblika je bila najpri- vla čnejša za tuje investitorje. Razpisana je bila javna dražba, ki je bila pogosto le formalnost, saj je ponudbe odpirala in izbirala tri članska komisija. Ko se podjetje ni hotelo privatizirati ali sprejeti dodatnih ponudb, če se je že za čelo pogajati z morebitnimi kupci, je prišla v poštev privatizacija na pobudo naložbenika. Ta oblika je bila sicer uporabljena zelo redko, a če je do tega po- stopka prišlo, ga je v celoti izpeljala Agencija za državno lastnino. 828 Madžarska zakonodaja je, kot že omenjeno, po za- četnem poskusu prodaje omogo čala ve čjo vklju čenost zaposlenih v privatizacijski proces. Temu je bilo še po- sebej tako od leta 1992 dalje. Takrat so namre č Ma- džari sprejeli tako imenovano ESOP-zakonodajo (šlo je zakonodajo, ki je na črtovala dolo čeno vklju čenost zapo- slenih v lastniški strukturi), s katero so odkupi s stra- ni zaposlenih postali eden najpomembnejših na činov prodaje državne lastnine. Sredi devetdesetih let so tako imenovani ESOP-i predstavljali že tretjino vseh privati- zacijskih primerov. Kljub temu so bili številni skepti čni in kriti čni do tega na čina privatizacije, saj so menili, da zaposleni niso bili pripravljeni za odgovornost lastni- štva. 829 Madžari so prišli zelo dale č s privatizacijo ob pomo- či tujcev, saj so bili sposobni pritegniti ogromno tujih strateških investitorjev, ki so bili pogoj, da se je madžar- ska industrija prestrukturirala in dvignila na evropski oziroma svetovni nivo. Vendar je bilo po drugi strani ogromno podjetij, ki jih nih če ni želel kupiti oziroma so 828 Zidari č , Prvi – vendar na slepem tiru, str. 16. 829 Kanjuo-Mr čela , Lastništvo zaposlenih – mednarodne izkušnje, str. 26–27. 403 TRANZICIJSKA IZKUŠNJA ČEŠKE, MADŽARSKE, POLJSKE, SRBIJE IN HRVAŠKE bila neprodajljiva. 830 Nekatera madžarska podjetja so bila prodana tujcem s posredovanjem politikov, “katerih stanja na ban čnih računih so naglo narasla”. Sprožil se je val socialnih nemirov in stavk proti novim zasebnim lastnikom, prišlo je tudi do javnih zahtev po ugotavlja- nju vseh prednosti in celotnega dobi čka, ki bi jih taka prodaja morala prinesti. 831 Madžarska privatizacija je bila “lansirana z namenom hitre prodaje podjetij tujim in domačim kupcem”, tako da bi se čim bolj pove čal iztržek za državne finance. Skoraj nikakršna pozornost ni bila namenjena vodenju in pripravi za prodajo tistih podjetij, ki so bila v resnih finan čnih težavah in ki so si nabrala ogromne dolgove, ki so bili pogosto po vrednosti enaki njihovemu premoženju. Zakon o ste čaju, ki bi tem podjetjem lahko služil kot katalizator za prestrukturira- nje in privatizacijo, je v praksi vodil v velike zamude v rednem sodnem sistemu, saj je bilo na stotine podjetij prisiljenih v likvidacijo, ker upniki niso bili zainteresi- rani za prevzem lastništva nad zadolženimi družbami in odgovornosti za njihovo prestrukturiranje. Agencija za državno lastnino je konec leta 1993 in v za četku leta 1994 sprožila številne pobude, da je pri problemati čnih družbah uvedla krizno finan čno upraviteljstvo in pre- strukturiranje, da jih je pripravila za prodajo. Predla- gano je bilo, da bi imela Agencija pristojnost, da vodi in konsolidira dolgove podjetij v svojem portfelju, kar bi pove čalo njihove možnosti za privatizacijo, saj bi bila pove čana možnost zamenjav dolgov za lastnino. Obli- kovana je bila tudi pogodba za vodenje premoženja, ne kot oblika pogodbenega dodeljevanja lastniških pravic v imenu Agencije, temve č kot sredstvo za pospeševanje prestrukturiranja in privatizacije v tistem času manj za- nimivih podjetij v portfelju. Namen tega programa je bil tudi v takšna podjetja uvesti izkušene menedžerje in jim dati mo čne spodbude, da bi pove čali vrednost pod- jetij in jih privatizirali. 832 Leta 1994 se je proces privatizacije nadaljeval. Ma- džarska vlada je pripravila nov program, v katerega je 830 Čeh , “Dobimo mi, da ne bi dobili drugi”. Intervju z Markom Simonetijem , str. 27. 831 Žnidarši č Kranjc, Privatizacija ali zakonita kraja, str. 11. 832 Böhm , Privatization Through Restructuring , str. 10–11. 404 želela poleg obstoje čega sistema množi čne privatizaci- je vklju čiti tudi tiste prebivalce, ki niso imeli za četnega kapitala, vendar so bili vseeno pripravljeni prevzeti po- slovno tveganje. Vloženi so bili veliki napori za porast borzne menjave in borznega trgovanja. Prav tako se je leta 1994 spremenila lastninska struktura madžarske produktivne lastnine. Oktobra 1994 je madžarska pri- vatizacija presegla vrednost 2,9 bilijona dolarjev, ki so prišli v državni prora čun v zameno za prodajo 385 ma- džarskih podjetij (600 milijonov ve č kot v istem obdobju leta 1993). Najpomembnejši investitorji na Madžarskem so bili partnerji iz Nem čije, ki so do konca leta 1994 kupili 80 madžarskih podjetij, na drugem mestu so bile ZDA, na tretjem pa Avstrija. Do konca leta 1994 je bi- la transformacija državnih podjetij tako reko č kon čana, z izjemo peš čice posebnosti s specifi čno ekonomiko in socialnimi problemi. Prodaja državne lastnine je konec leta 1994 dosegla število 900 podjetij. 833 Po prvi četrtini leta 1995 je tuji kapital na Madžar- skem predstavljal 12 odstotkov produkcijskih sredstev, približno 35 odstotkov je olastninil doma či investicijski kapital, medtem ko je bila polovica premoženja še vedno v državni lasti. V tem času je na Madžarskem v pro- cesu privatizacije nastalo že približno 40 novih bank. Pomembno vlogo v procesu lastninjenja je v nekaterih dejavnostih igral državni kapital. 40 odstotkov teleko- munikacijskega sistema je bilo na primer prodanega nemškemu in ameriškemu partnerju, preostanek pa je šel na borzo. Podobno so na črtovali tudi s privatiza- cijo madžarske naftne družbe ter z elektro in plinsko distribucijo. Tudi ti sistemi so bili najprej ponujeni v privatizacijo nekaterim profesionalnim investitorjem, zatem pa so na borzi v njihovi privatizaciji sodelovali še ostali. Tako imenovane privatizacije za bone (v Sloveniji certifikate ali na Češkem kupone) na Madžarskem niso poznali. Lastniki nacionaliziranega premoženja so na Madžarskem dobili le posebne dokumente, s katerimi so lahko uveljavljali kompenzacije za zaseženo premo- ženje. Na Madžarskem je bilo sicer ve č kot milijon de- nacionalizacijskih upravi čencev, za katere ni bila pred- 833 Vodušek , Letna konferenca, str. 8–9. 405 TRANZICIJSKA IZKUŠNJA ČEŠKE, MADŽARSKE, POLJSKE, SRBIJE IN HRVAŠKE videna denacionalizacija oziroma vra čanje zaseženega premoženja, ampak odškodninski oziroma kompenza- cijski dokumenti, ki so jih lahko zamenjali za državno lastnino. Uspešnost poslovanja in proizvodnje je nare- koval trg. Po izgubi vzhodnega trga (ta je predstavljal več kot polovico izvoza) so veliko vlogo na tem podro čju odigrali novi lastniki, ki so našli nove trge in s tem po- večali proizvodnjo in produktivnost. 834 V mnogih madžarskih podjetjih, ki so se prodajala tujim strateškim lastnikom po nižjih cenah v zamenjavo za pogodbena jamstva za njihove naložbe v podjetjih, je država na za četku privatizacijskega procesa zadr- žala lastniške deleže z namenom nadziranja izpolnje- vanja takih jamstev po privatizaciji. Motiv torej ni bil obdržati nadzor nad samimi podjetji, temve č nad nji- hovimi lastniki. Ker se država s strateškimi lastniki ni vnaprej dogovorila o obveznem odkupu svojih zadrža- nih deležev, in tudi ne o drugih na činih svojega izsto- pa, je kasneje postala njihov ujetnik. Strateški lastniki niso hoteli odkupovati deležev od pasivne države, katera pa jih brez njihove privolitve ni mogla prodati na trgu. Kljub vsemu je madžarska država zbrala pogum, da je dopolnila zakon tako, da je dovoljeval njen izstop tudi s prenosom njenega neposrednega lastništva na držav- no družbo za socialno in pokojninsko zavarovanje, ki je kasneje na podlagi pogodbe, sklenjene s strateškimi lastniki, svoje deleže v podjetjih zelo kmalu prodala na trgu. Ena od zna čilnosti madžarske privatizacije so bili tudi nizko vrednostno postavljeni pragovi za denaciona- lizacijo v podjetjih. Bivši lastniki, pa tudi dolo čene žrtve prejšnjega sistema, so imeli prednost pri odkupih do 10 odstotkov delnic v javnih ponudbah delnic nekate- rih podjetij z odškodninskimi boni. Na Madžarskem, ki edina od primerljivih držav ni izvedla posebnega progra- ma razdelitvene privatizacije, in je s svojo privatizacijo v istem časovnem obdobju privabila največ strateških, tujih in doma čih lastnikov ter je prek nje podjetjem za- gotovila jamstva za naložbe po privatizaciji, je vsekakor tudi denacionalizacija neposredno služila pospeševanju privatizacije. Država je torej na Madžarskem, enako kot 834 Vodušek , Privatizacija na Madžarskem, str. 7. 406 na Poljskem, selektivno ostajala neposredni lastnik le tistih podjetij, ki so jih po privatizaciji uspešno obvlado- vali privatni lastniki ali trg. Kadar pa privatni lastniki niso bili sposobni nadzirati podjetja, pa je država ostala njihov partner in ne neposredni lastnik podjetij. Njen motiv je bil nadzirati lastnike in ne neposredno podjetij. Z uspešnim obvladovanjem podjetij s strani privatnih lastnikov si je država torej lahko privoš čila ostati pasiv- ni lastnik, obenem pa si je tudi zagotovila svoj izstop in si tako pove čala verjetnost za ve čje zaslužke pri njem. 835 835 Simoneti et al., Spremembe v strukturi in koncentraciji lastništva ter poslovanje podjetij po razdelitveni privatizaciji v Sloveniji v razdobju 1995–99, str. 12–13. 407 TRANZICIJSKA IZKUŠNJA ČEŠKE, MADŽARSKE, POLJSKE, SRBIJE IN HRVAŠKE Britanski zgodovinar Tony Judt je zapisal, da se je tradicionalna pripoved o dokon čnem padcu komuniz- ma za čela s Poljsko, natan čneje leta 1978, ko je Karol Wojtyla postal papež. Slednji je namre č opustil oprezno tako imenovano “Ostpolitik” svojih predhodnikov, saj mu ni bilo dovolj, da bi samo podprl pasivni obstoj kr- ščanstva v komunizmu, ampak je za čel odkrito na Polj- skem in drugod po Vzhodni Evropi odvra čati katolike od slehernega kompromisa z marksizmom, svojo Cer- kev pa je ponujal “ne le kot tiho svetiš če, temve č kot alternativni pol moralne in družbene avtoritete”. Tako se je zgodilo ravno tisto, česar so se poljski komunisti najbolj bali, namre č da bi tovrstna sprememba stališ ča Katoliške cerkve imela doma destabilizirajo č vpliv, saj je pomenila odkrito izpodbijanje partijskega monopola nad oblastjo. 836 Po zaslugi sindikata Solidarnost (slednji je bil leta 1982 prepovedan, ponovno pa je za čel javno delovati februarja 1989) so bile že v letih 1981 in 1982 izpelja- ne nekatere reforme, ki so si prizadevale za dodelitev omejene avtonomije državnim podjetjem ob delavskem samoupravljanju ter delni eliminaciji vmesnih in posre- dnih organizacij oziroma členov, abolicijo tradicionalne- ga centralnega planiranja, delno liberalizacijo doma čih cen, delno demonopolizacijo zunanje trgovine, delno li- beralizacijo vstopnih ovir na trg doma čemu privatne- 836 Judt , Povojna Evropa 1945–2005, str. 672–674. Poljska: za četek tradicionalne pripovedi o dokon čnem padcu komunizma 408 mu sektorju in manjši koli čini tujih investicij ter delno liberalizacijo finančnega sistema državnih podjetij. Te gospodarske reforme so sicer omogo čile nastanek refor- mirane socialisti čne ekonomije, ki pa jo je kmalu preki- nila uvedba vojaške oblasti. Leta 1987 je vlada najavila drugo stopnjo gospodarskih reform, vendar jih ljudstvo na referendumu ni podprlo. Vlada je kljub temu delo- ma spremenila cene in to je povzro čilo dva obsežna vala stavk, in sicer aprila in maja ter avgusta 1988. Zadnja komunistična vlada z Mieczyslawom Rakowskim na čelu je tik pred spremembo režima prispevala kar ne- kaj pomembnih sprememb k liberalizaciji poljskega gospodarstva. Zakon o gospodarski dejavnosti, sprejet 23. decembra 1988, je omogo čal privatnim podjetjem lažji vstop na trg, liberaliziral zunanjo trgovino in de- vizni trg ter delno odprl pot neposrednim tujim nalož- bam. Vlada je med drugim tudi likvidirala vmesne orga- nizacije, povezane z državnimi podjetji, vpeljala davek na dobi ček in pripravila osnove za privatizacijski pro- ces. Vlada je nato 1. avgusta 1989 popolnoma sprostila cene in kon čala racioniranje s kuponi, kar je bilo sicer neizbežno, vendar je to povzro čilo inflatorno monetarno, fiskalno in dohodkovno politiko. 837 Februarja 1989 je za čela javno delovati Solidarnost, ki so ji pripadali tudi sedeži v poljskem sejmu v razmerju 65 : 35 odstotkov v korist partije, partija in opozicija pa sta se dogovorili tudi o drugem domu oziroma senatu, ki naj bi ga v celoti izvolili na svobodnih volitvah. Ti dogovori so bili rezultat okrogle mize med partijo in opozicijo, prvi tovrstni v kakšni socialisti čni državi. Že na prvih le delno svobodnih volitvah 4. junija 1989 je sindikat Solidarnost obstoje čo oblast porazil. Opozicijska Solidarnost je v se- natu zmagala s kar 99 odstotki in dobila vseh 35 sedežev v poljskem sejmu. Državni in partijski šef Wojciech Ja- ruzelski je sicer 19. julija 1989 za las postal predsednik Poljske. Ne glede na slab volilni izid komunistov je Jaru- zelski za premiera imenoval svojega kandidata, generala Czeslawa Kiszcaka , vendar je slednji zaradi neuspeha pri sestavi koalicijske vlade odstopil. Nastopila je možnost za sestavo vlade, v kateri bi bili komunisti v manjšini. Član 837 URL: http://countrystudies.us/poland/, (9. 12. 2008). 409 TRANZICIJSKA IZKUŠNJA ČEŠKE, MADŽARSKE, POLJSKE, SRBIJE IN HRVAŠKE Solidarnosti Tadeusz Mazowiecki in tesen sodelavec vodje Solidarnosti Lecha Waleese je 24. avgusta 1989 prisegel kot novi premier in s tako vlado je Poljska po- stala prva država v vzhodnem bloku, ki ji je na mesto predsednika vlade uspelo postaviti predstavnika dote- danje opozicije. 838 Nova vlada Mazowieckega, ki je za čela delovati 12. septembra 1989, je podedovala gospodarstvo v popol- nem razsulu, saj je bilo na robu hiperinflacije. Leszek Balcerowicz , ki je postal finan čni minister, je kasneje predstavil program temeljite in precej radikalne eko- nomske transformacije. Ta je bila sestavljena iz dveh klju čnih komponent, in sicer iz programa antiinflacijske stabilizacije ter programa temeljitih institucionalnih re- form, vklju čno s privatizacijo. Balcerowiczeva “šok te- rapija” se je tako za čela 1. januarja 1990, pred tem pa je vlada še ukinila ve čino subvencij, predvsem za pre- hranjevalne izdelke. 839 Od septembra 1989 do decem- bra 1991 je bilo vpeljanih kar nekaj institucionalnih reform, od katerih gre omeniti tudi zelo pomembni reformi ban čnega sektorja in dav čnega sistema. Obli- kovanje modernega ban čnega sistema leta 1989 je pri- neslo kar nekaj sprememb. Nacionalna banka Poljske (NBP) je prenehala opravljati komercialne aktivnosti in postala centralna banka. V obdobju 1989–1991 je bi- lo ustanovljenih veliko privatnih bank, precej od njih s tujimi investicijami. Velike internacionalne banke imajo danes v lasti ve čji del ban čnega sektorja na Poljskem, v katerega so vnesle veliko mero kakovostne prakse in odpornosti. 840 Sprememba politi čnega režima 1989 je sprožila te- meljit program makroekonomske stabilizacije in libera- lizacije, ki je znana predvsem kot “šok terapija”. Ta faza je bila kon čana leta 1993, ko so politi čne stranke, ki so izvirale iz gibanja Solidarnost, izgubile na parlamentar- nih volitvah. Nova politi čna ideologija je nato ustavila tok reform in se posvetila predvsem konsolidaciji dotedanjih sprememb, ki so jih povzro čile bliskovite predhodne 838 Pesek , Osamosvojitev Slovenije, str. 16. 839 Slay , The Polish Economy, Crisis, Reform, and Transformation, str. 86–91. 840 URL: http://www.country-data.com (8. 12. 2008). 410 reforme. Ta faza je bila kon čana s sprejetjem državne ustave leta 1997, ki je institucionalizirala osnove tržne ekonomije na Poljskem. Volitve leta 1997 so sprožile nov val reform, ki niso bile ve č neposredno povezane s postkomunisti čno tranzicijo, ampak so bile namenjene bolj pove čevanju u činkovitosti osnovnih institucij zno- traj že delujo če tržne ekonomije. Najbolj uspešna med reformami, ki so se za čele izvajati leta 1999, je bila po- kojninska reforma. Parlamentarne volitve leta 2001 so prinesle ponovno umiritev reformiranja in konsolidaci- jo doseženih sprememb. Pozornost nove vlade je bila od tu naprej usmerjena predvsem v pogajanja za vstop v EU, ki jih je Poljska uspešno sklenila 1. maja 2004. Poljska je torej v devetdesetih letih relativno hitro liberalizirala gospodarstvo in postala ena od najbolj uspešnih držav v tranziciji ter zaradi velikega števila prebivalstva in vklju čitve v EU najbolj zanimiva za tuje naložbe. Makroekonomske reforme so bile eno od naj- uspešnejših podro čij poljske transformacije predvsem zaradi jasne vizije in velike odlo čnosti, ki je z dolgoro čnim ekonomskim modelom omogo čila nastanek stabilne in odprte tržne ekonomije. Predvsem te reforme razlikujejo tranzicijo Poljske od ostalih vzhodnoevropskih držav, ki so se zaradi hiperinflacije stabilizacije lotile posto- poma. Makroekonomske reforme so bile izjemno teme- ljite in so potekale hkrati z ostalimi reformami. Program makroekonomske stabilizacije – tako imenovana “šok terapija” – je stopil v veljavo 1. januarja 1990, podprl pa ga je tudi IMF. Glavne zna čilnosti programa so med drugim bile: restriktivna monetarna politika je poskušala inflacijo odpraviti predvsem z drasti čnim zmanjšanjem številnih subvencij in dav čnih olajšav, nadaljnja libe- ralizacija cen in pove čanje le-teh, čeprav so še vedno ostale pod administrativnim nadzorom, vpeljava kon- vertibilnega teko čega računa poljske denarne enote, liberalizacija zunanje trgovine ter restriktivna dohod- kovna politika. Vlada Solidarnosti je imela v tem času močno podporo ljudstva, to pa je tudi glavni razlog, da ji je uspelo izpeljati tako radikalne reforme v tako neu- godnem trenutku. Leta 1991 se je gospodarsko stanje še poslabšalo. V prvih mesecih leta 1991 je inflacija še naprej naraš čala, 411 TRANZICIJSKA IZKUŠNJA ČEŠKE, MADŽARSKE, POLJSKE, SRBIJE IN HRVAŠKE raven proizvodnje je padala, medtem ko je bilo finan č- no stanje podjetij vse slabše. Že v obdobju 1992–1994 je Poljska zabeležila gospodarsko rast. Gospodarsko okrevanje so v tem obdobju omogo čili predvsem štirje dejavniki, in sicer oživitev vmesnega povpraševanja, po- tem ko so se podjetja v ve čji meri že znebila odve čnih zalog, uspešna privatizacija majhnih podjetij in blisko- vit razvoj privatnega sektorja, ki se je hitro in uspešno za čel prilagajati razmeram tržne ekonomije, pove čanje potrošniškega povpraševanja ob dodatnem pove čanju prora čunskih izdatkov ter nadomestitev nekaterih uvo- znih proizvodov z doma čo proizvodnjo, predvsem zaradi povišanja carinskih dajatev. 841 Za Poljsko je v letih 1995–1997 zna čilna hitra go- spodarska rast (v povpre čju 6,6 odstotka na leto), ven- dar jo je ob mo čni rasti zasebnih investicij in potrošnje ter nekajletni apreciaciji doma če valute po letu 1995 spremljalo tudi vse izrazitejše poslabševanje ravnotež- ja na teko čem ra čunu pla čilne bilance. V drugi polovi- ci leta 1997 je poljska Centralna banka zaostrila svojo politiko, nekoliko kasneje pa se je za restriktivnejšo fi- 841 Kmet , Zunanje neravnovesje in ekonomska politika v obdobju tranzicije (primer Češke, Madžarske in Poljske z možnimi zaklju čki za Slovenijo), str. 23. Realna letna stopnja rasti BDP-ja na Poljskem v obdobju 1990–2004 (v %) Vir: Central Statistical Office of Poland. URL: http://www.stat.gov.pl/english/; URL: http://www.indexmundi.com/, (10. 12. 2008). -8 -6 -4 -2 0 2 4 6 8 1990 1991 1992 1993 1994 1995 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002 2003 2004 G i b a n j e B D P Leto Realna letna stopnja rasti BDP-ja na Poljskem v obdobju 1990–2004 (v %) % 412 skalno politiko odlo čilo tudi Finan čno ministrstvo, da bi tako umirilo mo čno doma če povpraševanje. Avgusta 1997 je Narodna banka Poljske dvignila sicer že tako visoke obrestne mere glede na inflacijo, v prora čunu za leto 1998 pa je bilo predvideno zmanjšanje odhodkov javnih financ. Restriktivna monetarna politika se je na- daljevala tudi leta 1998. Nasploh slabši gospodarski re- zultati leta 1998 v primerjavi s predhodnim obdobjem so monetarne oblasti spodbudil, da so novembra 1998 za čele zniževati obrestne mere, tako se je med junijem 1998, ko je znašala 23,5 odstotka, diskontna stopnja do konca januarja 1999 znižala že na 15,5 odstotka. 842 S tranzicijo je v gospodarstvu prišlo do obsežnega prestrukturiranja. Delež zasebnega sektorja v BDP se je kljub počasni privatizaciji od leta 1989 do 2006 pove čal z 18 odstotkov na ve č kot 80 odstotkov. Delež industrije se je s 35 odstotkov leta 1992 znižal na 25,1 leta 2006, medtem ko je delež storitvenega sektorja naraš čal (ve č kot 60 odstotkov BDP). Pri storitvah so posebno hitro rast beležile tržne storitve, predvsem poslovne in ne- premi čninske storitve. 843 Program finan čnega prestruk- turiranja je oblikovalo poljsko Finan čno ministrstvo. Njegova izvedba je temeljila na posebnem zakonu. Bil je primer integriranega programa, ki ga je vodila banka in gnali dolgovi. Namenjen je bil za rehabilitacijo bank, prestrukturiranje podjetij in kon čno privatizacijo tako prvih kot drugih. Preden je bil zakon sprejet, so bili edini na čin ukvarjanja z nepla čanimi dolgovi dolgotrajni po- stopki na sodiš čih. Ta zakon je dajal okvir, v katerem so lahko upniki in dolžniki za čeli postopke poravnave in se za čeli neposredno pogajati o rešitvah problema dol- ga. Program je zahteval, da so podjetja predstavila svoj na črt prestrukturiranja najve čjemu upniku. Banke so morale oblikovati obdelovalne oddelke, na katere so bi- la prenesena vsa posojila, ki se niso vra čala, in kjer se je pripravljala strategija prestrukturiranja za nepla ča- ne dolgove. Pri čakovalo se je, da bo s tem programom privatiziranih devet bank, za približno 300 podjetij se je pri čakovalo, da bodo sklenila pogodbo o poravnavi, 842 UMAR, Delovni zvezek, št. 10, letnik VIII, 1999, str. 23–24. 843 URL: http://countrystudies.us/poland/, (14. 12. 2008). 413 TRANZICIJSKA IZKUŠNJA ČEŠKE, MADŽARSKE, POLJSKE, SRBIJE IN HRVAŠKE nadaljnjih 500 podjetij pa se je privatiziralo in prestruk- turiralo s konverzijo terjatev v deleže, prodajo dolgov na javnih dražbah in z likvidacijo. 844 V letih 1998–1999 je tudi gospodarska rast upadla. Na to so vplivali tako doma či kot tuji dogodki, kot so padec doma čega in tujega povpraševanja ter slaba izvo- zna konkuren čnost. Vsekakor je bila Poljska po stopnji gospodarske rasti v devetdesetih letih ena od vodilnih držav celo v svetovnem merilu, saj je bila stopnja rasti BDP-ja v obdobju 1994–1998 na Poljskem 6-odstotna, svetovna pa 3,6-odstotna. Ob koncu devetdesetih let je Poljska doživela precejšen zastoj v ekonomskem razvo- ju. Rast bruto doma čega proizvoda se je namre č za čela zmanjševati in je leta 2001 padla celo na 1 odstotek. Kljub temu je Poljski uspelo premagati nekatere eko- nomske težave in je tako od leta 2003 naprej za čela ponovno beležiti ve čjo gospodarsko rast. Gospodarska rast se je leta 2004 še bolj okrepila in znašala 5,4 od- stotka, kar je bilo za 1,6-odstotne točke več kot leta 2003. Na gospodarsko rast je vplivalo predvsem pove čanje izvo- za, doma če potrošnje ter obseg investicij. Leto 2004 je bilo zelo uspešno tudi za poljska podjetja, katerih čisti dobi ček je predstavljal 7 odstotkov BDP-ja, njihovi pri- 844 Böhm , Privatization Through Restructuring, str. 10–11. Povpre čna letna stopnja inflacije na Poljskem v obdobju 1990–2004 (v %) Vir: Central Statistical Office of Poland. URL: http://www.stat.gov.pl/english/; URL: http://www.indexmundi.com/, (10. 12. 2008). 585,8 70,3 43 35,3 32,2 27,8 19,9 14,9 11,8 7,3 10,1 5,5 1,9 0,8 3,5 0 100 200 300 400 500 600 700 199019911992199319941995199619971998199920002001200220032004 G i b a n j e i n f l a c i j e Leto Povpre na letna stopnja inflacije na Poljskem v obdobju 1990–2004 (v %) % 414 hodki pa so se pove čali za 16,4 odstotka. Zahvaljujo č hitri gospodarski rasti in dobremu stanju podjetij se je za čela zniževati tudi stopnja nezaposlenosti, čeprav je konec leta 2004 še vedno znašala 19 odstotkov. Leta 2004 so narasle tudi tuje investicije. Poljska se je ves čas tranzicije ubadala s proble- mom velikega števila brezposelnih. Zanimiva je primer- java s stanjem v Sloveniji. Iz zgornjega grafa je razvi- dno, da je sredi devetdesetih let Slovenija beležila višjo stopnjo registrirane brezposelnosti kot Poljska. Vendar je v Sloveniji po prelomu tiso čletja število brezposelnih upadalo, medtem ko je na Poljskem naraš čalo. Refor- me socialne politike na Poljskem so se izkazale za iz- jemno problemati čne v obdobju tranzicije. Tako je no- vi Zakon o zaposlovanju ustvaril mrežo zaposlitvenih agencij in uvedel socialno podporo za nezaposlene, a kriteriji za dodeljevanje teh oblik pomo či so bili zelo liberalni, višina podpor pa previsoka. Zakonodaja je doživela popravke leta 1991, 1992 in leta 1994, ve či- noma s strožjimi kriteriji za dodelovanje podpor nezapo- slenim, prilagajanjem prispevkov na stopnjo minimalne plače ter z omejitvijo prejemanja podpore na 12 mesecev. Zakon o skupinskem odpuš čanju je podjetjem omogo- Primerjava stopenj registrirane brezposelnosti (zabeležene ob koncu leta) v Sloveniji in na Poljskem v obdobju 1990–2004 (v %) Vir: Central Statistical Office of Poland. URL: http://www.stat.gov.pl/english/; SURS; Zavod RS za zaposlovanje. 0 2 4 6 8 10 12 14 16 18 20 1990 1991 1992 1993 1994 1995 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002 2003 2004 Primerjava stopenj registrirane brezposelnosti (zabele ene ob koncu leta) v Sloveniji in na Poljskem v obdobju 1990–2004 (v %) POL SLO 415 TRANZICIJSKA IZKUŠNJA ČEŠKE, MADŽARSKE, POLJSKE, SRBIJE IN HRVAŠKE čil racionalizirati število zaposlenih in pove čati u činko- vitost, vendar je moralo podjetje v takem primeru pla- čati kompenzacijo izgube dohodka v višini trimese čne plače. Reforme pokojninskega sistema so se za čele z Zakonom o pokojninski revalorizaciji oktobra 1991. Pr- va naloga tega zakona je bila ustvariti sorazmerje med dolžino delovnega obdobja in višino prispevkov v pokoj- ninski sklad ter višino pokojninskih prejemkov. Druga naloga je bila indeksacija pokojninskih prejemkov za- radi inflacije, kar je pomenilo veliko fiskalno breme za prora čun. Brezposelnost je posebej zaradi vsesplošne stagnacije gospodarstva in prestrukturiranja podjetij postala velik problem, zato ga je država skušala re- ševati s pred časnimi upokojevanji, pospeševanjem pod- jetništva, javnimi deli in z zelo radodarnimi socialnimi prispevki. Socialni izdatki so v devetdesetih letih dose- gali vrtoglave višine in krepko pove čevali prora čunski primanjkljaj. Izdatki za socialno varnost so se nato sta- bilizirali konec prejšnjega desetletja, predvsem zaradi zelo uspešne pokojninske reforme. Najve čja problema poljske ekonomije sta še danes visoka brezposelnost in stanje prora čuna, medtem ko je ve čina ostalih ekonom- skih kazalnikov Poljska zaradi vstopa v EU spravila na primerno raven. Tako tudi servisiranje tujega dolga da- nes ne predstavlja ve č ve čjega problema. 845 845 URL: http://countrystudies.us/poland/, (12. 12. 2008). 416 Janez Šušterši č meni, da so imeli na Poljskem de- lavci podobno nalogo kot menedžerji na Madžarskem. Njihova mo č je temeljila na tradiciji soupravljanja, uza- konjenega leta 1981, in politi čni organiziranosti v mno- ži čnem neodvisnem sindikatu Solidarnost, ki je bil tudi glavni nosilec politi čnih sprememb in zmagovalec prvih volitev. Kljub temu so si nekateri direktorji pred volitva- mi uspeli prisvojiti podjetja ali del njihovih sredstev s spontano privatizacijo. Nova vlada je kmalu po volitvah pripravila program gospodarskih reform, ki je poleg hi- tre stabilizacije vklju čeval tudi ukrepe za ustavitev ne- nadzorovane privatizacije in program neposredne pro- daje državnih podjetij. Na črt so pripravili gospodarski ministri vlade, ki niso sodelovali v pogovorih ob okrogli mizi pred volitvami in niso bili neposredno vezani na sindikalno gibanje Solidarnost. Prvotni na črt je tako vklju čeval tudi zamisel, da bi zakladnica za časno po- stala nominalni lastnik vseh državnih podjetij, a je bila zaradi nasprotovanja zaposlenih kmalu opuš čena, za izvedbo privatizacije pa je bilo odtlej potrebno soglasje vodstva podjetja in zaposlenih. Treba je še dodati, da je predsednik vlade sicer imel pravico odrediti privatiza- cijo v nasprotju z voljo zaposlenih, vendar v praksi do česa takega ni prišlo. Poleti 1990 je zakon o privatizaciji ponudil dodatne možnosti lastninjenja. 846 Poljska, ki se je kot prva vzhodnoevropska država podala na pot poli- 846 Šušterši č , Politi čno gospodarski cikli, str. 211–222. Ve č privatizacijskih konceptov s posebej uspešno privatizacijo s ste čajem na čelu 417 TRANZICIJSKA IZKUŠNJA ČEŠKE, MADŽARSKE, POLJSKE, SRBIJE IN HRVAŠKE ti čnih in gospodarskih reform, torej zelo dolgo ni našla soglasja o privatizaciji državnih podjetij. Vlada tudi ka- sneje ni kazala velike naklonjenosti do privatizacije, kar je Poljsko drago stalo, saj so privatizacijski prihodki zelo pomemben del prora čunskih prihodkov. Še v za četku leta 1993 so potekala pogajanja med vlado, delodajal- ci in sindikati, ki naj bi se sklenila s podpisom tako imenovanega Pakta o državnih podjetjih in s sprejemom nekaterih novih zakonov. 847 Poljski koncept privatizacije je bil precej komple- ksen in je vseboval ve č razli čnih metod. Program ma- sovne privatizacije je nastal po dveh letih težkega po- gajanja v parlamentu. Ta program, ki je bil oblikovan za distribucijo delnic skozi posebne sklade, je puš čal tržiš ču manj kot češki sistem certifikatov. V jedru pro- grama so bili državni investicijski skladi, ki jih je vlada spretno strukturirala, tako da je imel vsak od njih “vo- deno delničarstvo” v skupini podjetij in je lahko deloval kot aktivni lastnik ter katalizator v prestrukturiranju teh družb, tako da jih je zastopal v nadzornem orga- nu. Predvidena je bila ustanovitev okoli 20 skladov, v program pa je bilo vklju čenih približno 400 podjetij. Poljski model množi čne privatizacije se je za čel že leta 1990 in do junija leta 1995 se je število državnih pod- jetij zmanjšalo od 8441 na 3990. Leta 1990 je privatni sektor ustvaril 31 odstotkov BDP-ja, leta 1994 pa že 55 odstotkov. A množi čna privatizacija ni bila najbolj uspe- šna, saj ni prinesla svežega kapitala in tudi kakovostne- ga menedžmenta ne. Posledica tega je bil pragmati čen pristop vlade do privatizacije. Posamezne odlo čitve med letoma 1991 in 1995 so prinesle decentralizacijo priva- tizacijskega procesa, kombinacijo modelov za privatiza- cijo državnih podjetij in posebno metodo za privatizacijo državnih kmetijskih zemljiš č. Po letu 1990 sta na Poljskem prevladovali dve osnovni metodi privatizacije državnih podjetij. Tako imenovana kapitalska privatizacija (imenovana tudi po- sredna), ki je najbolj donosna za državo in je predvide- vala prodajo deležev (75 odstotkov kapitala) privatnim 847 Simoneti et al., Spremembe v strukturi in koncentraciji lastništva ter poslovanje podjetij po razdelitveni privatizaciji v Sloveniji v razdobju 1995–99, str. 12–13. 418 investitorjem prek javnih ponudb, tenderjev in poga- janj. 20 odstotkov je bilo dolo čeno kot prednostni de- lež za zaposlene, 5 odstotkov pa je bilo rezerviranih za odškodninske zahteve. V petih letih do oktobra 1995 je bilo na ta na čin privatiziranih 154 podjetij (63 so jih prodali tujim investitorjem, doma čim 57, 9 jih je bilo v mešanem lastništvu, 25 pa jih je prišlo pod okrilje Ministrstva za privatizacijo in vsa so kotirala na Var- šavski borzi). Ta model privatizacije je v prora čun leta 1994 prinesel 868,1 milijona zlotov, kar je bilo skoraj 90 odstotkov ve č denarja kot leto prej. Drugi prevladu- jo č model privatizacije so na Poljskem poimenovali di- rektna privatizacija, po kateri je bilo do oktobra 1995 privatiziranih 1146 podjetij. Direktna privatizacija je predvidevala uporabo enega ali kombinacijo med tremi na čini: prodajo, partnerstvo z Državno zakladnico, kar je bilo najbolj zanimivo za tuje vlagatelje, ali pa najem (privatizacija s ste čajem) podjetja z delavci, kar je prišlo v poštev le za poljske vlagatelje. Najzanimivejši na čin je bil najem, saj se je na ta na čin privatiziralo 813 podjetij od 1146. Poleg tega je bilo v petih letih 1343 podjetij likvidiranih. 848 Privatizacija s ste čajem je bila uspešna, hitra, u čin- kovita in lahko nadzorljiva. Potekala je v letih 1991 in 1992 in tako se je dokaj hitro in uspešno privatiziralo več kot 90 odstotkov omenjenega sektorja. Liberaliza- cija ekonomije pa je so časno povzro čila bliskovito na- stajanje privatnega sektorja, saj je bilo samo do konca leta 1993 na Poljskem že 1,8 milijona majhnih podjetij, medtem ko se je število podjetij z ve č kot 5 zaposlenimi povzpelo na 66.000. Privatni sektor je tako predsta- vljal 60 odstotkov zaposlenosti ter 50 odstotkov BDP- -ja. Posebnost poljske privatizacije je bila tudi v tem, da je država skupaj z zaposlenimi ustanavljala druž- be z omejenim lastništvom, ki so najemale likvidirana podjetja. Država torej ni ostajala neposredni lastnik likvidiranih podjetij, temve č partner zaposlenih, ki jih je nadzirala pri pla čevanju najemnin oziroma odkupo- vanju podjetij v obdobju nekaj let. Izkušnje teh podje- tij kažejo na trend ve čjega in hitrejšega izboljševanja 848 Gerovac , Šesta letna konferenca C.E.E.P.N., str. 13–14. 419 TRANZICIJSKA IZKUŠNJA ČEŠKE, MADŽARSKE, POLJSKE, SRBIJE IN HRVAŠKE poslovanja podjetij, ki so jih zaposleni najeli s krediti bank, in predvsem tistih, ki so jih ti najeli v partnerstvu s tujimi strateškimi lastniki. V javnih ponudbah delnic so bili za odkupe zaposlenih rezervirani dolo čeni deleži delnic s popusti. 849 Težave so se kazale tudi v tem, da so lokalni politi čni uradniki izrabili svoj položaj in zveze ter kupili podjetja po znižani ceni. Vendar so bile jihove sposobnosti vodenja takšnih podjetij vprašljive, tako da so se na Poljskem tudi zaradi tega sre čevali z delavskim nezadovoljstvom. 850 Poleg omenjenih konceptov privatizacij se je na Poljskem izvajal program privatizacije skozi prestruktu- riranje, program stabilizacije, prestrukturiranj in priva- tizacije, metoda privatizacije državne kmetijske lastnine ter program o ban čnih dolgovih. Reforma ban čnega sis- tema se je za čela 1989 po sprejemu Zakona o bankah. Iz podružnic nacionalne banke je nastalo 9 novih bank, od katerih je imela vsaka med 30 in 40 podružnic. Konec leta 1995 je bilo na Poljskem 16 bank, ki so obvladovale 78 odstotkov finan čnega trga. 851 Program privatizacije prek prestrukturiranja je bil eden od mnogih uradnih privatizacijskih na činov poljskega Ministrstva za priva- tizacijo. Bil je primer programa, ki je dajal “privatizaciji vodstva” prednost pred “privatizacijo lastništva”. Njegov glavni element je bila vodstvena pogodba za prestruk- turiranje posameznih podjetij, ki je bila dodeljena na temelju javnega razpisa. Pogodba je zavezovala vodstve- no skupino, da izvede plan prestrukturiranja in v roku dveh let proda vsaj 51 odstotkov delnic. Po predvideva- njih naj bi bilo v ta program vklju čenih okoli 50 majh- nih in srednje velikih podjetij. Kot že omenjeno, je vlada je pripravila tudi program privatizacije s certifikati, ki je naletel na nasprotovanje v parlamentu in je bil uveljavljen zelo pozno (šele leta 1996). Razdelitev podjetij med sklade na temelju eno- stavnih pravil izlo čanja in vpisovanje certifikatov za del- nice skladov neposredno na borzi (skladi so takoj ko- 849 Simoneti et al., Spremembe v strukturi in koncentraciji lastništva ter poslovanje podjetij po razdelitveni privatizaciji v Sloveniji v razdobju 1995–99, str. 12–13. 850 Žnidarši č Kranjc, Privatizacija ali zakonita kraja, str. 11. 851 Gerovac , Šesta letna konferenca C.E.E.P.N., str. 13–14. 420 tirali na borzi) sta bila sicer zaklju čena v zelo kratkem času, vendar je pred tem ve č let potekalo pregovarjanje o podrobnostih programa privatizacije. 852 Odraslim dr- žavljanom so bili razdeljeni certifikati, ki so dajali la- stnikom pravico do brezpla čne udeležbe v 10 odstotkih kapitala podjetja. 30-odstotni delež je obdržala država, medtem ko so s preostalimi 60 odstotki prosto razpo- lagali investicijski skladi. 853 Ob koncu leta 1994 je na Poljskem v podjetjih v zasebni lasti delalo že 60 odstot- kov delavcev, ki so ustvarili 50 odstotkov družbenega proizvoda, čeprav privatizacijski procesi še niso bili kon čani. Ministrstvo za privatizacijo je leta 1994 za čelo izvajati program množi čne privatizacije in prestrukturi- ranja podjetij. 854 Poljska je imela na za četku privatizacijskega pro- cesa dokaj veliko prednost pred ostalimi tranzicijskimi državami, saj kmetijstvo ni bilo kolektivizirano ter je tako v ve čini ostalo privatno, od leta 1982 naprej pa so socialisti čne ekonomske reforme omogo čale tudi razvoj privatnega podjetniškega sektorja. Konec leta 1989 je bilo 23 odstotkov poljske delovne sile zaposlene v privatnem kmetijskem sektorju in ve č kot 10 odstotkov delovne sile v nekmetijskem privatnem sektorju. Priva- tni sektor je tako leta 1989 predstavljal približno 30 odstotkov BDP-ja. 855 Tuji vlagatelji so, vsaj prva leta, kazali malo zanima- nja za akvizicije poljskih podjetij. Glavna ovira za to je bilo poleg politi čne zapletenosti postopka in neodlo čno- sti vlade glede sektorjev gospodarstva, ki naj bi bili pri- vatizirani, dejstvo, da je moral novi lastnik, z izjemo di- rektorja, zadržati vso delovno silo v podjetju. Veliko bolj so bili tuji vlagatelji zainteresirani za ustanavljanje me- šanih podjetij. Z naložbami firm Fiat in Luchini je Italija postala najpomembnejši vir tujih vlaganj. 856 V poljskem programu množi čne privatizacije je država zadržala 15-odstotne deleže v vsakem od 500 podjetij za socialne 852 Simoneti et al., Spremembe v strukturi in koncentraciji lastništva ter poslovanje podjetij po razdelitveni privatizaciji v Sloveniji v razdobju 1995–99, str. 11. 853 Zidari č , Skromni rezultati na Poljskem, str.15. 854 Vodušek , Letna konferenca, str. 8–9. 855 Poland. Economic Restructuring and Donor Asistance, str. 46–47. 856 Žnidarši č Kranjc, Investicijski skladi v Sloveniji, str. 39–41. 421 TRANZICIJSKA IZKUŠNJA ČEŠKE, MADŽARSKE, POLJSKE, SRBIJE IN HRVAŠKE reforme. Po dolgotrajnih razpravah v sejmu o tem, ali naj imajo prednost pri odkupih teh novi zasebni pokoj- ninski skladi, se je država odlo čila svoje deleže prenesti na zasebno upravljane državne sklade, katerih namen je bil maksimiziranje pritokov v državno blagajno. Bolj pomemben za potek privatizacije pa je bil preostanek državnega lastništva v samih privatizacijskih skladih, ki je bil namenjen za motiviranje družb za upravljanje skladov pri uspešnem aktivnem upravljanju podjetij in njihovim prodajam s kapitalskimi dobi čki. Država je to- rej na Poljskem, enako kot na Madžarskem, selektivno ostajala neposredni lastnik le tistih podjetij, ki so jih po privatizaciji uspešno obvladovali privatni lastniki ali trg. Ko privatni lastniki niso bili sposobni nadzirati podjetja, pa je država ostajala njihov partner in ne neposredni lastnik podjetij. Njen motiv je bil torej nadzirati lastnike in ne neposredno podjetij. Z uspešnim obvladovanjem podjetij s strani privatnih lastnikov si je država lahko privoščila ostati pasivni lastnik, obenem pa si je tudi za- gotovila svoj izstop in si tako pove čala verjetnost za ve- čje zaslužke pri njem. Preostanek državnega lastništva je torej predstavljal finan čno naložbo države z name- nom maksimiziranja njenih izkupi čkov ob izstopanju in ni bil mišljen kot strateška naložba, ki bi predpostavlja- la njeno aktivno vlogo pri obvladovanju in upravljanju podjetij. Pri tem je bistveno, da je bil datum ali rok za njen izstop iz podjetij bodisi v za četnih prodajnih ali la- stniških pogodbah, statutih podjetij in podobno, bodisi z dospelostjo finan čnih obveznosti podjetij in zasebnih lastnikov do držav – natan čno dolo čen. 857 857 Simoneti et al., Spremembe v strukturi in koncentraciji lastništva ter poslovanje podjetij po razdelitveni privatizaciji v Sloveniji v razdobju 1995–99, str. 12–13. 422 Izbrani načini privatizacije, razlike in še bolj podob- nosti med njimi, pa naj gre za “kuponsko” oziroma “cer- tifikatno privatizacijo” na Češkem, v Rusiji in v Sloveniji, ki naj bi omogo čali razdelitev premoženja vsem državlja- nom neposredno in v kombinaciji s skladi, poljsko in ro- munsko dvostopenjsko privatizacijo s skladi ali madžar- sko razprodajo tujcem, nimajo ni č skupnega s stanjem v gospodarstvu, družbenimi odnosi, institucionalnim okvirom, industrijsko strukturo in podobnim. Povsod so bile tehni čne rešitve rezultat kombinacije politi čne moči in naključno izbranih zahodnih “strokovnjakov za priva- tizacijo”. Skupno pa jim je predvsem to, da je šlo v pri- meru privatizacije povsod za veli častne administrativne operacije, ki bi jim zavidal “vsak centralni planer”. Šlo je namre č za idejo, “da je tudi tržno gospodarstvo mogo če ustvariti z dekreti, tako kot je bilo z njimi ustvarjeno socialisti čno”. 858 Izbira na čina privatizacije je vsekakor vplivala na to, kaj bodo iz procesa privatizacije dobili za- posleni in koliko. Češka, Madžarska, Poljska in Slove- nija so države, ki so sicer uporabile popolnoma razli čne modele privatizacije in jih izpeljale na razli čnih ravneh. Te države lahko primerjamo v razmerju med razdelitve- no, to je “kuponsko privatizacijo”, in klasi čnimi oblikami privatizacije. Pri tem je izstopala Madžarska, ki je edina od omenjenih držav uporabljala skoraj izklju čno klasi č- ne metode in je bil le manjši del privatizacije razdelitvene 858 Mencinger , Gospodarski sistem in politika Slovenije, str. 52. Primerjava češke, madžarske, poljske in slovenske privatizacijske izkušnje 423 TRANZICIJSKA IZKUŠNJA ČEŠKE, MADŽARSKE, POLJSKE, SRBIJE IN HRVAŠKE narave, kjer je šlo za denacionalizacijo in za vojne odško- dnine oziroma odškodnine zaradi delovanja nekdanjega družbenopolitičnega sistema. 859 Na Češkem je prevladovala “kuponska privatizaci- ja”, v okviru katere so se podjetja sama odlo čala, kako bodo “kuponsko privatizacijo” kombinirala s klasi čni- mi metodami. V Sloveniji so to bili najbolj pogosti no- tranji odkupi, na Poljskem pa so imeli razli čne progra- me za razli čne tipe podjetij, ki jih je predpisala država. Posledica razli čnih modelov sta bila razli čna lastniška struktura in nadzor v podjetjih. V primeru Češke je bila težava v tem, da je bila skoraj “ideološka” v tržni usmer- jenosti. Prizadevali so si, da bi bila država v posamezni družbi le pasivna lastnica, na drugi strani pa je le-ta imela v nadzornih svetih svoje predstavnike. To, da ni bilo pravih lastnikov, se je izkazalo tudi za najve čjo te- žavo na Češkem. Za Češko in Poljsko je bilo zna čilno dejstvo, da so se številni, predvsem veliki poslovni sistemi, preobrazi- li, še preden so se privatizirali, kar je pove čalo njihovo u činkovitost. Na Češkem je bila uspešna tudi tako ime- novana “mala privatizacija”, ki je Slovenija ne pozna. Pri tej je šlo za privatizacijo malih objektov. Po preobrazbi podjetij so Čehi privatizirali neposlovne dele, kot so bile na primer restavracije. V takšnih družbah ni bilo te- žav z nadzorom, ker so te objekte kupovali menedžerji. Na Češkem so pomembno vlogo igrale tudi investicijske družbe. Te so zbrale približno 70 odstotkov certifikatov, torej približno toliko kot v Sloveniji. Teh skladov je bilo na Češkem okoli 400, toda 50 odstotkov vseh certifika- tov, ki so jih dobili vsi skladi, je zbralo 13 najve čjih inve- 859 Kot smo videli, so se tranzicijske države odlo čale za razli čne privatizacijske meto- de. Najpogostejši so bili naslednji koncepti: razdelitvena oziroma masovna privati- zacija (kot jo na primer poznamo v Sloveniji in na Češkem, kjer je šlo za brezpla čno razdelitev certifikatov oziroma kuponov); centralizirana privatizacija (proces sproži in nadzoruje država, sam proces izvajaza vsako podjetje posebej); decentralizirana (za dolo čen proces se odlo či in ga tudi sproži vodstvo posameznega podjetja); indi- rektna ali posredna (vodstvo in zaposleni ustanovijo eno ali ve č privatnih podjetij, prek katerih nato prevzamejo staro podjetje); spontana ali divja privatizacija (prenos aktive družbenega podjetja na novoustanovljeno podjetje s strani vodstva podje- tja, ne da bi pla čali kapital, ki so ga prenesli z družbenega podjetja); velika (velika podjetja so se lahko prodala prek javne ponudbe, direktno ali s skupnim vložkom s tujimi investitorji) in mala (mala podjetja in družbe so se prodala prek prodaje in avkcij) privatizacija. 424 sticijskih družb, ki so nato ustanovile državne banke in državne zavarovalnice. Na Češkem so bile v “kuponsko privatizacijo” vklju čene tudi banke in zato je prišlo do težav v lastniških razmerjih. Češka zakonodaja je na- mre č dovoljevala, da so lahko en sklad ali ve č skladov, ki jih upravlja ista družba za upravljanje, v istem pod- jetju najve č 20-odstotni lastniki, na drugi strani pa je lahko imelo ve č skladov v lasti celotno podjetje. Lastni- ška struktura podjetij je bila tako zelo odvisna od dražb, zato je imelo veliko podjetij na Češkem zelo razpršeno lastniško strukturo – z nekaj skladi, z enim skladom in podobno. 860 Poljska demokrati čna vlada je podobno kot Ma- džarska in delno tudi Slovenija, najprej predlagala na- čine privatizacije, ki niso bili posebej naklonjeni zapo- slenim, vendar je morala kasneje popustiti pritiskom in privoliti v kompromise. Delež, predviden za zaposlene v “certifikatni privatizaciji”, je bil sicer manjši kot v Slo- veniji, vendar je alternativna tehnika – privatizacija z 860 Novkovi ć , Intervju z Andrejo Böhm , str. 2–5. Prevladujo či na čin privatizacije in ugodnosti za zaposlene na Češkem, Madžarskem, Poljskem in v Sloveniji Država Prevladujo či način privatizacije Obseg ugodnosti za zaposlene Češka Privatizacija s certifikati (kuponi) Veliko, pomembno vlogo sona koncu imeli privatizacijski skladi Madžarska Najprej poskus prodaje, nato decentralizirano Veliko (posebej od leta 1992, ko je bila sprejeta zakonodaja ESOP) Poljska Najprej poskus prodaje, nato privatizacija z likvidacijo in certifikati Veliko pri likvidaciji, malo pri certifikatih Slovenija Kompromis, privatizacija s certifikati Veliko, pomembno vlogo so na koncu imeli privatizacijski skladi Vir: Šušterši č , Politi čno gospodarski cikli, str. 219 in viri, ki se nanašajo na privati- zacijo posameznih držav, ki jih v tem poglavju navaja avtor. 425 TRANZICIJSKA IZKUŠNJA ČEŠKE, MADŽARSKE, POLJSKE, SRBIJE IN HRVAŠKE likvidacijo omogo čala ceneno vzpostavitev notranjega lastništva. 861 Kot je dejala Andreja Böhm v intervjuju za časopis Agens, je bila poljska privatizacija državno vodena, poznali pa so razli čne privatizacijske metode. Uspešna je bila predvsem privatizacija podjetij s ste ča- jem. V teh primerih so ustanovili nova podjetja, katerih lastniki so bili najve čkrat delavci. Te družbe so postale jemalci “leasinga” za sredstva podjetja. Treba je pouda- riti, da v teh primerih ni šlo za klasi čne oblike ste čajev. Ste čaji so bili izvedeni ne glede na uspešnost poslova- nja podjetij. Tako so se izognili ustanavljanju podjetij po novih zakonih in podobno. Nastale so manjše družbe, delavci pa so kupovali z najemom. Le nekaj je bilo pri- merov z zunanjimi ali tujimi lastniki. Prednost te priva- tizacije je bila tudi, da je bila hitra, podjetja so ve činoma poslovala dobro in ni bilo težav z nadzorom. Za srednja in velika podjetja pa je na Poljskem veljala kapitalna, to je klasi čna privatizacija. Na tem podro čju so Poljaki najbolj zaostajali. Na za četku so našteli približno 8000 podjetij v državni lasti, privatiziralo naj bi se jih okoli 5000, medtem ko so 1200 privatizirali s ste čajem. Med drugimi družbami ni bilo privatiziranih niti 200. Pri tem tipu privatizacije je šlo predvsem za neposredne pro- daje tujcem oziroma strateškim lastnikom. Poljaki so v za četku veliko dobrih podjetij prodali z javnimi po- nudbami delnic. Tako so vzpostavljali svoj trg kapitala. Delnice takšnih družb so prodajali tudi po delih in po- sledi čno je bila država na borzi še vedno med največji- mi lastniki. Na za četku privatizacijskih procesov so bili Poljaki primer za množi čno privatizacijo, a “kuponska privatizacija” ni in ni stekla. Parlament namre č zelo dol- go ni sprejel ustreznega zakona, zato so bili Poljaki med zadnjimi, ki so za čeli s “kuponsko privatizacijo”. To se je zgodilo šele leta 1996 in tudi takrat je bilo v privatizacijo vklju čenih le 512 podjetij. Poleg zgoraj omenjenih 200 družb so torej po- membne še družbe iz “kuponske privatizacije”, ki so jo izpeljali skoraj centralnoplansko, saj je država, ki jim je dala strateške lastnike natan čno predpisala, kakšna bo lastniška sestava teh podjetij. Prav tako je sponzo- 861 Šušterši č , Politi čno gospodarski cikli, str. 211–222. 426 rirala ustanovitev skladov, izbrala menedžerje zanje in predpisala razdelitev kapitala po posameznih podjetjih. Skladi na Poljskem so bili na za četku državni, nato so jih privatizirali in tako ljudje svojih certifikatov niso mo- gli vlagati v podjetja, ampak le v sklade. Leta 1997 se je poljsko Ministrstvo za privatizacijo preoblikovalo v Ministrstvo za državno lastnino in vsa dotlej neuspe- šno privatizirana podjetja so spadala pod njegov resor. Posebna zgodba je tudi primer Madžarske, za katero so strokovnjaki kmalu za čeli opozarjati, da so tujci poku- pili preve č podjetij. To pa drži le deloma. Madžarom je namre č s tem, ko so pripeljali strateške lastnike, ven- darle uspelo oblikovati neko lastniško strukturo, ki je podjetjem ustrezala. Na Madžarskem je bilo najve č tujih naložb na prebivalca, saj so s privatizacijo oblikovali ze- lo prijazno okolje za tuje vlagatelje. Svoja podjetja so jim prodali tako, da so tuji vlagatelji že pri nakupu, torej v pogodbah, morali jam čiti za svoje naložbe v ta podjetja. Privatizacija je bila torej nekakšen vzvod za preobraz- bo družb. Vsekakor so bila v devetdesetih letih in tudi Rast deleža zasebnega sektorja na Češkem, Madžarskem, Poljskem in v Sloveniji v BDP v letih 1990–2004 (v %) LETO SLO ČEŠ MAD POL 1990 15 10 25 30 1991 20 15 30 40 1992 30 30 40 45 1993 40 45 50 50 1994 45 65 55 55 1995 50 70 60 60 1996 55 75 70 60 1997 60 75 75 65 1998 60 75 80 65 1999 60 80 80 65 2000 65 80 80 70 2001 65 80 80 75 2002 65 80 80 75 2003 65 80 80 75 2004 65 80 80 75 Vir:EBRD. URL: http://www.ebrd.com, (10. 6. 2009). 427 TRANZICIJSKA IZKUŠNJA ČEŠKE, MADŽARSKE, POLJSKE, SRBIJE IN HRVAŠKE kasneje madžarska privatizirana podjetja najuspešnej- ša, čeprav je bila ta preobrazba zaradi izgube služb in ste čajev za ljudi zelo huda in bole ča, ampak “to je treba po čistiti, saj so tuji strateški investitorji poleg denarja prinesli tudi znanje o upravljanju, tehnologijo”. 862 Posebnosti slovenske razdelitvene privatizacije gle- de na Sloveniji primerljive postsocialisti čne države, sta bili predvsem v tem, da slovenska razdelitvena priva- tizacija ni neposredno omogo čila vstopa strateških la- stnikov (še posebej ne tujih) in sorazmerno velik pre- ostanek posrednega lastništva države v vseh privatizi- ranih podjetjih prek dveh državnih skladov. 863 Čeprav so tujci sodelovali v privatizaciji, je bila v Sloveniji želja po pridobitvi tujega kapitala manjša kot v drugih soci- alisti čnih gospodarstvih. Glavni razlogi za to so bili že dotedanja odprtost v svet, mnogo bogatejše prebivalstvo in kompromisni privatizacijski model, ki je pripeljal do velikega števila podjetij z ve činskim notranjim lastni- štvom. Po drugi strani pa je bilo tudi manjše zanimanje tujih investitorjev, predvsem zaradi majhnega sloven- skega trga ter relativno visoke življenjske ravni in njej ustreznih plač in stroškov dela. 864 Dejstvo je, da je privatizacija družbene lastnine predstavljala osrednji in najve čji problem v vseh tranzi- cijskih državah. Vse tedanje oblasti so bile pred veliko preizkušnjo, saj je bilo izbrati ustrezno privatizacijsko metodo vse prej kot lahko delo. Danes je sicer lahko biti pameten za dvajset let nazaj in modrovati, kaj bi bilo bolje storiti in kako. Res je, da verjetno ni države, kjer izpeljava privatizacije ne bi bila predmet dolo čenih kritik, in prav tako cilj, pravi čno razdeliti družbeno la- stnino, ni bil dosežen ne v Sloveniji ne drugod. A če se skušamo vživeti v čas sprejemanja teh odlo čitev, verja- memo, da so se posamezne oblasti odlo čile za metodo, za katero so verjele, da je najbolj primerna in najboljša izmed predlogov. 862 Novkovi ć , Intervju z Andrejo Böhm , str. 2–5. 863 Simoneti et al., Spremembe v strukturi in koncentraciji lastništva ter poslovanje podjetij po razdelitveni privatizaciji v Sloveniji v razdobju 1995–99, str. 10–11. 864 Mencinger , Deset let pozneje, str. 32. 428 Po podatkih Evropskega statisti čnega urada za leto 2007 so bila v okviru EU velika odstopanja glede na BDP na prebivalca. V Luksemburgu je bil tako slednji 2,5-krat ve čji, v Bolgariji pa ve č kot 60 odstotkov manjši od povpre čja. V Sloveniji je bil BDP na prebivalca enajst odstotkov pod povpre čjem EU. Luksemburgu, ki je bil po BDP na prebivalca visoko nad povpre čjem unije (167 odstotkov), sta sledili Irska in Nizozemska s 50 oziroma 30 odstotki nad povpre čjem. Avstrija, Švedska, Danska, Velika Britanija, Belgija, Finska in Nem čija so povpre čje unije presegle od 15 do 25 odstotkov, Francija, Španija in Italija pa do deset odstotkov. Gr čija in Ciper sta bila do deset odstotkov nad povpre čjem, medtem ko je bila Slovenija skupaj s Češko, Malto in Portugalsko v skupi- ni, ki je imela BDP na prebivalca od 10 do 25 odstotkov nižji od povpre čja EU. Polovica novih članic – Estonija, Slovaška, Madžarska, Litva, Latvija in Poljska – je bila od 30 do 50 odstotkov pod povpre čjem, najnižji BDP na prebivalca pa sta zabeležili Romunija s 59 in Bol- garija s 63 odstotki pod povpre čjem zveze 27 držav. 865 Po podatkih Eurostata za leto 2006 je bila najbogatejša 865 V vseh nekdanjih socialisti čnih državah razen v Ukrajini je bil BDP leta 2007 višji kot leta 1990. Slovenija je imela leta 1990 za 60,8 odstotka nižji BDP, leta 2000 pa je bil njen BDP za 34 odstotkov nižji kot leta 2007. Še bolj kot Sloveniji je od leta 1990 do leta 2007 uspelo BDP pove čati Estoniji (65 odstotkov) in Poljski (69 odstotkov). Od leta 2000 do lani pa so imele najve čjo rast baltske države: Latvija (83 odstotkov), Estonija (77 odstotkov) in Litva (70 odstotkov). Hrvaška je svoj BDP od leta 1990 do leta 2007 le za 19,7 odstotka, od leta 2000 do lani pa za 39,8 odstotka. BDP na prebivalca v okviru EU po formalnem zaključku tranzicije – velika odstopanja med posameznimi državami in regijami 429 TRANZICIJSKA IZKUŠNJA ČEŠKE, MADŽARSKE, POLJSKE, SRBIJE IN HRVAŠKE evropska regija notranji del Londona, ki je dosegala kar 336 odstotkov evropskega povpre čja, na drugo mesto se je uvrstil Luksemburg z 267 odstotki povpre čja EU, tretja po BDP na prebivalca glede na kupno mo č pa je bila evropska prestolnica Bruselj z 233 odstotki. Prese- netljivo visoko, na dvanajsto mesto med najbogatejšimi regijami, je bila uvrš čena Praga s 162 odstotki povpre- čja EU, Bratislava pa je bila devetnajsta s 149 odstotki povpre čja EU. Njun BDP na prebivalca glede na kupno moč je leta 2006 znašal 38.400 evrov (Praga) oziroma 35.100 evrov (Bratislava). Dodajmo še, da je BDP glede na kupno mo č v Osrednjeslovenski regiji, kjer živi ve č kot četrtina slovenskega prebivalstva, leta 2005 dose- gel 28.069 evrov, slovensko povpre čje pa je bilo 19.462 evrov. Nadpovpre čni BDP glede na skupni je leta 2005 imela še Obalno-Kraška regija z 20.141 evrov. Preosta- lih deset statisti čnih regij je bilo podpovpre čnih. Najbolj siromašni sta bili Zasavska in Pomurska regija s 13.736 evrov oziroma 12.944 evrov BDP. 866 Časopis The Economist se je novembra 2009, dvaj- set let po padcu železne zavese, dotaknil tudi BDP-ja na prebivalca v državah bivše Jugoslavije. Hrvaška (13.220 dolarjev) se je po tem kriteriju med državami osrednje Evrope nahajala za Slovenijo, Češko, Slovaško in Esto- nijo in pred Srbijo, Črno goro ter Bosno in Hercegovino. V Sloveniji je BDP na prebivalca znašal 24.180 dolarjev na prebivalca, na Češkem in Slovaškem 16.000 dolar- jev, v Estoniji pa 14.000 dolarjev. Črna gora je proizve- dla 6510 dolarjev BDP na prebivalca, Srbija 5480 in Bosna in Hercegovina okoli 4080 dolarjev. V Bolgariji in Romuniji, ki sta v tem času že bili članici EU, je BDP na prebivalca znašal približno 5000 dolarjev. Komenta- tor je poudaril, da je vzroke v slabšem razvoju na tem obmo čju mo č iskati v vojni, problem na Hrvaškem pa je videl v tem, da se vzrok za slabši razvoj pripisuje samo vojni, in ne toliko sami politiki v državi, ki je imela tudi velik vpliv na gospodarstvo. 867 866 Eurostat. URL: http://epp.eurostat.ec.europa.eu, (15. 4. 2009); SURS. URL: http://www.stat.si, 15. 3. 2009). 867 24ur.com. URL: http://m.24ur.com/bin/mobile/index.php?article_id=3189548, (8. 11. 2009). 430 Po ekonomski stagnaciji v osemdesetih letih 20. stoletja je gospodarstvo Srbije v za četku devetdesetih let zašlo v globoko krizo. Družbeni proizvod leta 1990 je glede na leto prej padel za 8,3 odstotka in leta 1991 še za 11,3 odstotka. To je bil čas razpada Jugoslavije in za četka vojne. V najtežji položaj je Srbija oziroma takrat Zvezna republika Jugoslavija zašla v letih 1992 in 1993 (družbeni proizvod je padel leta 1992 za 27,9, leta 1993 za 30,8 odstotka). Vsi ekonomski odnosi z republikami bivše Jugoslavije so bili prekinjeni, 30. maja 1992 je stroge sankcije uvedel še Varnostni svet OZN (trgovinski embargo). Država je bila tako ekonomsko osamljena od sveta, kar jo je zelo prizadelo, saj je bilo njeno gospodar- stvo zelo odvisno od sodelovanja s tujino. Ekonomska politika, ki jo je tisti čas vodila država, ni bila primerna in ni uspela omiliti negativnih posledic sankcij. Predpo- stavljalo se je sicer, da bodo sankcije hitro umaknjene, vendar se to ni zgodilo. Poleg vsega omenjenega je h krizi prispeval še neizdelan gospodarski sistem. Preha- janje v tržno gospodarstvo je potekalo zelo po časi, kot posledica negativne gospodarske aktivnosti pa je prišlo tako do zniževanja zaposlenost kot tudi do padca inve- sticij in življenjskega standarda sploh, medtem ko so po drugi strani cene rasle, kar je pripeljalo do hiperinflacije in kaoti čnih razmer. Leta 1993 so cene narasle za 116,5 tiso č milijarde odstotkov, samo v prvih treh tednih leta 1994 pa za 313 milijonov odstotkov. V tem času je šala o inflaciji, to je, da se denar nosi v torbi, denarnica pa Gospodarski položaj Srbije in Hrvaške po letu 1990 431 TRANZICIJSKA IZKUŠNJA ČEŠKE, MADŽARSKE, POLJSKE, SRBIJE IN HRVAŠKE v žepu, v Srbiji postala resni čnost. Šele s pomo čjo tako imenovanega Avramovi ćevega programa v za četku leta 1994 je prišlo do zmanjšanja inflacije in je bila zabeleže- na 2,5-odstotna gospodarska rast. Takšen rezultat je bil dosežen brez vsake pomo či oziroma kreditov iz tujine. V obdobju 1994–1998 je bila sicer zabežena 4,7-odstotna povpre čna letna gospodarska rast, vendar je bila brez- poselnost še vedno velik problem. Varnostni svet OZN je konec leta 1995 zaustavil sankcije in jih nato 1. ok- tobra 1996 tudi formalno odpravil. Vseeno je ostal tako imenovani “zunanji zid ukrepov”, ki je prepre čeval vstop oziroma sodelovanje z mednarodnimi finan čnimi orga- nizacijami, brez tega pa ni bilo mogo če pri čakovati ve- čjega priliva tujega kapitala v državo. Zaradi zaostritve odnosov na Kosovu in Metohiji so proti Zvezni republiki Jugoslaviji leta 1998 ZDA in EU ponovno uvedle dolo- čene sankcije, kar je vplivalo na razvojne razultate go- spodarstva. Kot posledica Natovega bombardiranja leta 1999 so se razmere še poslabšale. Gospodarska rast je po nekaj letih rasti zopet padla, poleg tega je materialna škoda bombardiranja dosegla ve č deset milijard dolar- jev. Stopnja družbenega proizvoda leta 1999 je dosegala le 42,4 odstotka stopnje iz leta 1989. 868 Osnovni makroekonomski kazalniki Srbije v prvih letih tranzicije 2001 2002 2003 2004 2005 2006 2007 BDP, realna rast v % 4,8 4,2 2,5 8,4 6,2 5,7 7,5 Inflacija v % (cene na drobno) 40,7 14,8 7,8 13,7 17,7 6,6 10,1 Zaposlenost, stopnja rasti v % 0,2 –1,7 –1,2 0,5 0,9 –2,1 –1,2 Vir: Devetakovi ć , Jovanovi ć Gavrilovi ć , Rikalovi ć , Nacionalna ekonomija, str. 50. Zaradi številnih politi čnih in drugih mednarodnih pritiskov (Kosovo, Haag, Črna gora itd.) so bila gospo- darska vprašanja v Srbiji v ozadju. Pomembno vlogo pri zastoju reform je imel tudi uboj predsednika vlade Zorana Đinđi ća , ki si je zelo prizadeval za spremem- 868 Devetakovi ć , Jovanovi ć Gavrilovi ć , Rikalovi ć , Nacionalna ekonomija, str. 46–54. 432 be, to pa je marca leta 2003 pla čal z življenjem. 869 Po spremembah na politi čnem prizoriš ču 5. oktobra 2000 (padec Slobodana Miloševi ća ) so bili ukrepi proti Zvezni republiki Jugoslaviji umaknjeni, in odprla so se ji vra- ta za vklju čitev v mednarodne politi čne in ekonomske integracije. Tranzicija se je v Srbiji tako uradno za čela konec leta 2000 oziroma z letom 2001. 870 Do recesije, ki so jo nekateri ekonomisti napovedovali kot posledico za četka tranzicije, sicer ni prišlo, vendar tudi ne do hi- tre rasti. Povpre čna letna gospodarska v obdobju 2000– 2007 je bila 5,6-odstotna. Inflacija, merjena s cenami na drobno, ki je bila v Srbiji od za četka devetdesetih let velika težava, se je v obdobju 2001–2007 znižala z 40,7 na 10,1 odstotka. 871 Prav tako je leta 2007 prišlo do za- ustavitve rasti nezaposlenosti, so pa še vedno veliko te- žavo predstavljale velike socialne razlike. 872 Za četki privatizacije v Srbiji segajo v konec osemde- setih let 20. stoletja. Privatizacija se je za čela leta 1989 s ciljem pove čati u činkovitost upravljanja podjetij. Prek modela dokapitalizacije je leta 1990 1200 podjetij pre- šlo v status mešanih podjetij. 873 Leta 1997 je bil sprejet privatizacijski model, ki je predvidel, da se najve č 60 odstotkov kapitala podjetja razdeli prek delnic, 10 od- stotkov gre na pokojninski sklad, 30 odstotkov pa se proda interesentom. Model ni bil uspešen oziroma se vsaj ni uspešno izvajal v praksi. Do jeseni leta 2000 je bil po tem modelu za čet proces privatizacije v približno 350 podjetjih, a se je uspešno kon čal v manj kot 20, in še to je šlo za manjša podjetja. Eden od temeljnih tranzicijskih zakonov v Srbiji je Zakon o privatizaciji iz leta 2001, ki je temeljil na metodi prodaje. Predvidel je prodajo 70-odstotnega deleža kapitala podjetja in brez- 869 Pogovor z dr. Jurijem Bajcem . Ustni vir. 870 Srbija je po preoblikovanju Zvezne republike Jugoslavije postala del državne skupnosti Srbije in Črne gore, od 5. junija 2006 pa je Srbija kot naslednica državne skupnosti Srbije in Črne gore ponovno postala suverena in neodvisna država. Po- datki iz leta 2000 se tako nanašajo samo na Srbijo. 871 Devetakovi ć , Jovanovi ć Gavrilovi ć , Rikalovi ć , Nacionalna ekonomija, str. 46–54. 872 Gre či ć , Transformacija privrede Srbije: kako osigurati socijalnu izdržljivost? V: Zec , Cerovi ć (ur.), Kuda ide Srbija, str. 161. Po podatkih imajo najbogatejši Srbi v lasti skoraj 32 milijard EUR, kar pomeni približno tretjino BDP-ja Republike Srbije leta 2009. V “razvitih” kapitalizmih, npr. ZDA in Japonska, znaša ta delež med 5 in 7 odstotki. 873 Konti ć , Privatizacija. V: Srbija 2000–2006, str. 154. 433 TRANZICIJSKA IZKUŠNJA ČEŠKE, MADŽARSKE, POLJSKE, SRBIJE IN HRVAŠKE plačno razdelitev preostalega deleža ali zaposlenim ali vsem državljanom. 874 Prodaja delnic podjetij je potekala prek avkcij (dražb) in prek tenderske prodaje (zbiranje ponudb na konkuren čni način). Cilj takšne privatizacij- ske metode je bil, da se pride do dobrih strateških in- vestitorjev, ki bi posedovali ve činski delež in s tem imeli možnost nadziranja menedžmenta in dobrega vodenja podjetij. Do za četka leta 2005 je bilo privatiziranih 1384 podjetij. 875 Srbija je tako po časi dobivala novo lastni- ško in menedžersko strukturo, v državo pa so vse bolj za čele vstopati tuje gospodarske korporacije, ki so od Srbije zahtevale in pri čakovale “jasna pravila igre”, to je varnost in stabilnost, ki morata biti cilj vsake eko- nomske politike. V Srbiji so se tako za čeli zavedati, da korupcija in zloraba ekonomske politike za politi čne na- mene ni prava pot in da so spremembe nujne. 876 Kot je zapisal ekonomist Danijel Cvjeti ćanin , je ravno podre- janje gospodarstva politiki najbolj zaviralo gospodarski razvoj, tržni sistem in konkuren čnost srbskega gospo- darstva. 877 Sredi leta 2010 je bilo v podjetjih, ki delujejo na podro čju industrije in rudarstva, v Srbiji zaposlenih 696.540 delavcev oziroma 52 odstotkov skupnega šte- vila zaposlenih. Majhna podjetja so zaposlovala 82.273 ljudi, srednja 146.972, medtem ko je bilo v velikih pod- jetjih zaposlenih 467.286 ljudi. S sprejetjem omenje- nega Zakona o privatizaciji leta 2001 so bili ustvarjeni pogoji za izvajanje ekonomskih reform v gospodarstvu, najve čji u činek pa pri čakujejo prav na podro čju indu- strije. Velika podjetja, ki so se znašla v finan čnih teža- vah, morajo izpeljati programsko prestrukturiranje. Tu je govor o lastniškem, tržnem, proizvodnem, tehnolo- škem, organizacijskem in kadrovskem prestrukturira- nju. Tuji strateški partnerji so pokazali interes za števil- na podjetja, predvsem pa si želijo sodelovati pri njihovi dokapitalizaciji. Trenutno potekajo ekonomske reforme, 874 Mijatovi ć , Privatization of the Real Sector. V: Begovi ć , Mijatovi ć (ed.), Four Years of Transition in Serbia, str. 184. 875 Devetakovi ć , Jovanović Gavrilovi ć , Rikalovi ć , Nacionalna ekonomija, str. 343– 346. 876 Milija Bulatovi ć , Srbija nakon pet godina tranzicije. V: Ekonomska tranzicija u Srbiji 2001–2005, str. 270. 877 Cvjeti ćanin , Monopoli i tranzicija u Srbiji. V: Tranzicija, dostizanje EU i povezane teme, str. 174. 434 ki bodo spremenile gospodarske pogoje in zagotovile dodatne vire financiranja. Pri tem igrajo klju čno vlogo tuje naložbe skozi privatizacijo podjetij, odobreni krediti Mednarodnega monetarnega sklada in Svetovne banke ter sredstva, zagotovljena na Donatorski konferenci. Vsi koraki, ki so bili storjeni do sedaj (odpla čevanje obstoje- čih notranjih in zunanjih dolgov, zagotavljanje sredstev za uvoz energentov, predvsem pa aktivnosti pri izvaja- nju privatizacije) in ki bodo še storjeni, bodo pripomogli k postopnemu okrevanju industrije in lažjemu prilaga- janju na nove gospodarske pogoje. 878 Tako kot v Srbiji je tudi na Hrvaškem na gospodar- ski razvoj in preobrazbo mo čno vplivala vojna. Hrvaško je OZN priznala že maja leta 1992, poleg tega ji je v za- četku leta 1993 uspel vstop v nekatere mednarodne fi- nan čne organizacije. Navedeni koraki so se torej zgodili v istem času kot v Sloveniji. Vojna je napredek in razvoj Hrvaške zaustavila. Zaradi vojne v za četku devetdesetih let 20. stoletja je bil padec gospodarske aktivnosti izrazi- tejši kot v ostalih tranzicijskih državah, za četna leta pa je zaznamovala tudi precejšnja makroekonomska nesta- bilnost. V odnosu do Evropske unije je Hrvaška zaosta- jala, saj ni imela kooperacijskega sporazuma, ni pripra- vljala še asociacijskega sporazuma in podobno. To se je zgodilo v drugi polovici devetdesetih let. Država je bila z določenimi nihanji v letih 1991–1993 na robu hiperin- flacije, z mese čnimi stopnjami rasti cen med 10 in 40 odstotki. Družbeni proizvod se je zmanjšal vsaj za četr- tino, zaposlenost je padla z 1,5 na 1 milijon prebivalcev, trgovinski saldo je bil negativen, pla čilnobilan čni tudi. Kljub vojnim razmeram se je država lotila strukturnih sprememb, sanacije in privatizacije gospodarstva. Leta 1995 je bilo stabiliziranje gospodarstva uspešno. Infla- cija se je znižala in je znašala 3,7 odstotka, te čaj doma- če valute (kune) je porasel za polovico manj. Osnovna dejavnika stabilizacije sta bila restriktivna monetarna in fiskalna politika ter temu ustrezna te čajna politika močne kune. Ve čja realna rast povpraševanja kot do- mače aktivnosti je bila omogo čena z neto prilivi blaga in 878 Spletna stran Republike Srbije/gospodarstvo. URL: http://www.ambasadasrbi- je.si/srbsko_gospodarstvo.html, (30. 6. 2010). 435 TRANZICIJSKA IZKUŠNJA ČEŠKE, MADŽARSKE, POLJSKE, SRBIJE IN HRVAŠKE finančnih sredstev iz tujine. Hrvaška je pove čala sku- pne devizne rezerve na 3,1 milijarde ameriških dolar- jev, medtem ko je zunanji dolg približno 3,7 milijarde ameriških dolarjev. Ob stagniranju industrijske proizvo- dnje so se negativni znaki kazali tudi v drugih dejavno- stih. No čitve turistov so v primerjavi z letom 1994 padle za 37 odstotkov, nazadovanje pa je bilo opazno tudi v gradbeništvu, gozdarstvu, prometu, odkupu kmetijskih proizvodov in drugod. Tudi bruto doma či prizvod se je zmanjšal glede na leto prej. Pove čal pa se je promet v trgovini, in sicer tako v notranji (14 odstotkov) kot zu- nanji (43 odstotkov). Zaposlenost je leta 1995 padla za nadaljnjih 5 odstotkov, na drugi strani pa je masa neto pla č porasla za 44 odstotkov; realno so torej povpre č- ne neto pla če leta 1995 porasle za skoraj 50 odstotkov. Državni prora čun je v prvih devetih mesecih dosegel presežek 143 milijonov kun, v enakem obdobju 1994 pa 713 milijonov kun. Hrvaška je marca 1995 spreje- la dogovor s Pariškim klubom in naj bi predvidoma do konca leta 1995 sklenila bilateralne dogovore s posa- meznimi državami upnicami. Po dogovoru sta Hrvaški Svetovna banka in EBRD (Evropska banka za obnovo in razvoj) leta 1995 odobrili posojila v višini 400 milijonov ameriških dolarjev. Glavni sistemski na črti za leto 1996 so vklju čevali reformo bank, nadaljevanje privatizacije, izgradnjo prometnih poti in obnovo turizma na Jadranu (ta je leta 1995 prinesel 1, pred vojno pa 6 milijard ame- riških dolarjev priliva). 879 Leta 2000 je Hrvaška postala članica WTO, 1. januarja 2002 je stopil v veljavo stabili- zacijsko-asociacijski sporazum z EU, marca 2003 pa je postala članica CEFTE. Vlada Republike Hrvaške je leta 2003 uradno zaprosila za članstvo v EU in junija 2004 uradno postala kandidatka za vstop v EU. Aprila 2008 je bila sprejeta v zvezo NATO, sklenila pa je tudi prosto- trgovinske sporazume z državami Jugovzhodne Evrope. Z vklju čevanjem v svetovne in evropske integracijske to- kove, prilagajanjem zakonodaje evropski, uspešno pri- vatizacijo, izvajanjem strukturnih reform, stabilnim po- liti čnim in gospodarskim okoljem ter urejanjem razmer v regiji je postala tudi privla čna za tuje naložbe. 879 Štiblar , Razvoj trgov Ex-Jugoslavije, str. 23–43. 436 Proces tranzicije in privatizacije na Hrvaškem se je formalno za čel leta 1990 s sprejetjem Zakona o Agenci- ji za prestrukturiranje in razvoj in Zakona o hrvaškem fondu za razvoj. Omenjeni instituciji sta imeli za na- logo voditi proces privatizacije. Hrvaška se je odlo čila za decentralizirano in nadzorovano privatizacijo. Po uspešnih letih 1991 in 1992 je bil proces privatizaci- je v nadaljevanju upo časnjen, jeseni leta 1995 pa tako reko č prekinjen. V letih 1996 in 1997 se je pripravljala tako kuponska privatizacija kot tudi privatizacija veli- kih javnih podjetij, a je bil v praksi proces privatizacije zanemarljiv. Proces lastniške preobrazbe je bil do konca oktobra leta 1995 kon čan v 2553 podjetjih oziroma v 70 odstotkih od 3692 podjetij, ki so od leta 1991 sodelovala v procesu privatizacije. Po letu 1995 je prišlo do zastoja procesa privatizacije. Poleg vojne so bili še drugi razlogi. Tako se je na primer kuponska privatizacija predvsem zaradi administrativnih težav za čela šele v za četku leta 1998. 880 Miroslav Gregurek meni, da lahko privatizacijo na Hrvaškem do leta 2000 razdelimo v 4 faze: – 1991–1994 ( čas začetka in urejanja zadev v odnosu ban čništvo – gospodarstvo), – 1994–1998 (upo časnitev, ob časno tudi zastoj go- spodarskega razvoja), – 1998–2000 ( čas PID-ov in privatizacije ban čnega sektorja), – 2000 (ste čaji, razprodaja še preostalega portfelja). Prva faza se je za čela s sprejetjem Zakona o trans- formaciji, potekala pa je pod nadzorom že omenjene Agencije za Republike Hrvaške za prestukturiranje in razvoj. Vsa podjetja so bila razdeljena v dve skupini. V prvi so bila podjetja, za katera je država ocenila, da imajo strateško vrednost, in so tako prešla pod državno lastništvo in niso sodelovala v procesu privatizacije. Vsa ostala – takšnih podjetij je bilo skoraj 4000 – so spadala v drugo skupino. Pretvorba podjetja se je med drugim lahko izvedla prek prodaje celotnega kapitala podjetja, prodaje najboljšega dela podjetja, z vlaganjem kapitala in s prenosom delnic. V drugo fazo privatizacije so bila 880 Bendekovi ć , Privatizacija u Hrvatskoj. V: Baleti ć et al. (ur.), Hrvatsko gospodar- stvo u tranziciji, str. 63–80. 437 TRANZICIJSKA IZKUŠNJA ČEŠKE, MADŽARSKE, POLJSKE, SRBIJE IN HRVAŠKE zajeta podjetja, ki se niso uspela sama lastninsko preo- braziti do roka, ki je bil postavljen. Ta podjetja so prešla neposredno pod nadzor Hrvaškega fonda za privatizaci- jo in Pokojninskega sklada. Leta 1996 je bil sprejet nov Zakon o privatizaciji. V okviru tega so morala delovati vsa podjetja, ki še niso bila privatizirana in ki so bila v lastništvu skladov. Velikih in strateško pomembnih podjetij v državni lasti omenjeni zakon spet ni vklju če- val. Tretjo fazo privatizacije je sprožil Zakon o privatiza- cijskih investicijskih skladih, ki je sprožil množi čno pri- vatizacijo, temelje čo na brezpla čni razdelitvi ljudem, ki so bili tako ali druga če povezani z vojno (vojni invalidi, družine padlih v vojni, izgnanci oziroma vrnjeni begun- ci, bivši politi čni zaporniki itd.). Omenjena populacija je obsegala približno 350.000 ljudi in samo v kuponski privatizaciji je sodelovalo 240.000 žrtev vojne, ki so jim brezpla čno razdelili delnice v višini 2,65 milijarde teda- njih nemških mark. V četri fazi je prišlo do nekaterih sprememb, tudi na politi čnem prizoriš ču. Zadeve v zvezi s privatizacijo, prestrukturiranjem, sanacijo in nadzo- rom zakonitosti dela Hrvaškega fonda za privatizacijo so prešle na Ministrstvo za gospodarstvo. 881 Pri čakovane pa so bile tudi spremembe Zakona o privatizaciji. 882 881 Zanimivo je, da je Ministrstvo za gospodarstvo nadziralo delo Hrvaškega fonda za privatizacijo, minister pa je bil po zakonu član upravnega odbora omenjega fonda. Hrvaška je velik delež državnih podjetij privatizirala s prodajo deležev zaposlenim oziroma na osnovi javnega nate čaja, ki ga je razpisala hrvaška Agencija za priva- tizacijo. Podjetja so sodelovala s svojimi ponudbami, ki jih je ocenil privatizacijski svetovalec, čigar cilj je bil izbrati najboljšega ponudnika. Vendar se je nemalokrat izkazalo oziroma so mnogi menili, da ni bil izbran najboljši ponudnik. Spomnimo primerov Croatia osiguranje in Sun čanega Hvara, ob katerih se je bila ostra polemi- ka. Ponudba je v obeh primerih prišla iz Slovenije, a ni bila izbrana. 882 Gregurek , Stupanj i u činci privatizacije u Hrvatskoj, str. 155–188. 439 POVZETEK Mnenja o slovenski gospodarski tranziciji so de- ljena. Če se jo je vse do njenega formalnega zaklju čka ozna čevalo predvsem kot zgodbo o uspehu, so po letu 2004 v ospredje vse bolj stopala vse prej kot pozitivna mnenja in ocene. Nekateri so Slovenijo ozna čili celo za tranzicijsko poraženko. Leta 2011 je minilo 20 let od osamosvojitve naše države in dve desetletji vsekakor že predstavljata dobo, ko lahko podamo mnenje o tran- zicijskem procesu, ki se je na formalni ravni kon čal z vstopom v EU, tudi z zgodovinskega glediš ča. Nekate- ri imajo glede tega sicer pomisleke, a dejstvo je, da je zgodovinopisje v tem pogledu v zadnjem času naredilo korak naprej. V Sloveniji pa smo šele na za četku, med- tem ko v nekaterih državah, kot sta na primer Češka in Nem čija, preu čevanje obdobja po letu 1990 ni ni č ne- navadnega. Strah in skepti čnost zaradi kratke časovne distance in relevantnosti virov sta odve č. Virov je precej, res pa je, da klasi čni oziroma arhivski viri, ki jih pona- vadi uporablja zgodovinopisje, za obravnavano obdobje zaradi zakonskih ovir niso na voljo (vsaj ve čina njih). S tega vidika bo vsekakor zgodovinar, ki se bo lotil preu- čevanja podro čja tranzicije čez trideset ali ve č let, imel veliko lažjo nalogo. Lažje mu bo predvsem zaradi dej- stva, da bo imel glavne procese gospodarske tranzicije popisane in zbrane v arhivskih fondih, čeprav se tukaj postavlja vprašanje, katero gradivo in koliko le-tega, kar ni že danes dostopno po razli čnih institucijah, bo predano v arhivsko hrambo. Menim, da med gradivom Povzetek 440 ni ni č takšnega, kar bi bistveno spremenilo moja spo- znanja. Klju čnega pomena pri raziskovanju se mi zdi predvsem zgodovinarjev pristop k slednjemu, tu mislim posebej na kriti čni pretres virov in na njihovo selekcijo. Pogosto je mogo če od zgodovinarjev, ki se ukvarjajo s starejšimi obdobji, slišati, da so njihova dela napisa- na izklju čno na arhivskih virih, kar naj bi se razumelo samo po sebi kot relevantno in toliko bolj objektivno, posebej v primerjavi z deli, ki obravnavajo najnovejše obdobje. Sam imam do takšnega pristopa in mnenj zelo skeptičen odnos. Menim namreč, da bi bilo zaželeno, da bi bilo zgodovinopisje tudi v naši državi bolj prisotno v družbi, ko gre za problematiko in procese, ki so časovno manj odmaknjeni. Preve č je nepotrebnega politiziranja, ki je sicer tudi potrebno, a ne o problemih, ki jih mora in more ovrednotiti le stroka ali znanost. Vse od simbolnega za četka tranzicije, to je padca berlinskega zidu, se je zanimanje za proces tranzicije pove čevalo. Ustanovljene so bile številne institucije, ka- terih osrednja naloga je bila preu čevanje tega procesa. V devetdesetih letih 20. stoletja je bil proces tranzicije, katerega cilj je bilo pove čanje gospodarske uspešnosti glede na uspešnost v socialisti čnem sistemu, eden naj- bolj preu čevanih procesov, države, v katerih je potekal, pa se niso mogle opirati na izkušnje iz preteklosti. Med samimi tranzicijskimi državami so bile velike razlike ta- ko v politi čnem kot gospodarskem pogledu, kar sploh ni ni č čudnega glede na to, da je bilo v ta proces vklju čenih več kot 30 držav. Seveda so imele te države tudi skupne zna čilnosti – socializem in enoumje, centralnoplanski sistem in družbeno lastnino. Glede na koli čino držav, stopnjo razvitosti in podobno je bila tudi tranzicija v po- sameznih državah razli čno uspešna. Tako kot so obsta- jale razlike med socialisti čnimi, tako obstajajo razlike tudi med kapitalisti čnimi gospodarstvi. Tudi kapitali- zem ima namre č ve č obrazov: eden je bolj človeški, soci- alno naravnan in s tem ljudem bolj prijazen, v drugem prihaja do velikega družbenega razslojevanja in podob- no. Vsekakor je vsaka država specifi čen primer in jo za- znamujejo edinstvene zna čilnosti. Tako tudi slovenska gospodarska tranzicija ni le zgodba o uspehu, pa tudi ne zgodba o neuspehu. Ima svojo boljšo in slabšo stran. 441 POVZETEK Pred razglasitvijo neodvisne in samostojne države leta 1991 je bila Slovenija del jugoslovanske federaci- je z gospodarskim sistemom, temelje čim na družbeni lastnini in planskim sistemom, ki ni omogo čal trajne- ga gospodarskega razvoja in napredka države, čeprav je treba poudariti, da je bil za četni položaj Slovenije v marsikaterem pogledu boljši od katerekoli druge tranzi- cijske države. Slovenija je namre č imela razvite že mno- ge tržne institute. Tako na primer v blagovni menjavi ni bila omejena le na vzhodni trg, politika v gospodar- stvu ni imela tako prevladujo če vloge (oblikovanje cen in proizvodnje je v ve čji meri delovalo že po na čelih tr- žnega gospodarstva, je pa bil pri kadrovski politiki vpliv politike do zadnjega velik), prav tako je bil tehnološki razvoj na višji ravni kot v drugih socialisti čnih državah. Težnje po spremembah so bile vse glasnejše že od dru- ge polovice osemdesetih let dalje, pomlad leta 1990 pa jih je prinesla tudi uradno. S plebiscitom, razglasitvijo samostojnosti, desetdnevno vojno in mednarodnim pri- znanjem se je Slovenija v letih 1990–1992 osamosvojila. Odlo čitev za samostojno in neodvisno državo je na go- spodarskem podro čju omogo čila, da je Slovenija prevze- la v svoje roke gospodarsko politiko in s tem odgovor- nost za lastni gospodarski razvoj. V prvi fazi tranzicije je bila torej naloga Slovenije vzpostaviti vse potrebne elemente in institucije za uspešno delovanje demokra- ti čne in pravne države. V procesu gospodarske in poli- ti čne tranzicije se je odvijalo nekaj osrednjih procesov. Proces, ki si zasluži pozitivno oceno, je predstavljalo vstopanje Slovenije v razli čne mednarodne integracije. Zelo pomembna novost za slovensko gospodarstvo je bi- la preusmeritev od trga nekdanje Jugoslavije na trge cenovno in kakovostno zahtevnejših držav. Za majhno narodno gospodarstvo, ki se je odcepilo od velikega ma- ti čnega trga, je bila usmeritev na zunanji trg pot, ki je zagotavljala stabilno gospodarsko rast in razvoj. Potem ko je do konca leta 1992 Slovenijo priznalo že sto dr- žav in je postala članica OZN in njenih specializiranih organizacij, je do leta 1996 postala še članica domala vseh najpomembnejših gospodarskih združenj (Evrop- ske banke za obnovo in razvoj, Mednarodnega denar- nega sklada, Svetovne banke in Mednarodne finan čne 442 korporacije, GATT-a, WTO, EFTE, CEFTE). Slovenija je bila tako “z varnostnimi pasovi pripeta” na Zahod in s tem tudi zavarovana pred vojno, ki je potekala v delih nekdanje Jugoslavije. Najve čji strateški cilj Republike Slovenije zaradi tesnega politi čnega, kulturnega in go- spodarskega sodelovanja z Evropo je bilo polnopravno članstvo v EU, kar ji je uspelo 1. maja 2004. Edina or- ganizacija, v katero se Sloveniji ni uspelo prebiti tako hitro in uspešno, je OECD, ki združuje gospodarsko najrazvitejše države na svetu ( članica je postala šele le- ta 2010). Drugo uspešno podro čje je predstavljal proces makroekonomske stabilizacije, ki je bila ena od priori- tet slovenske politike v prvem obdobju tranzicije. V ob- dobju od leta 1990 do leta 2004 je Slovenija prehodila sorazmerno uspešno pot gospodarskega razvoja. Med prvimi je prešla obdobje transformacijske depresije, ki je bila zna čilna za tranzicijska gospodarstva na za četku devetdesetih let, saj se je okrevanje gospodarske rasti z oživitvijo doma čega povpraševanja pojavilo že sredi leta 1993. Relativno hitro je presegla predtranzicijsko raven gospodarske aktivnosti – raven predtranzicijske razvito- sti iz leta 1990 leta 1996, leta 1998 pa tudi raven iz leta 1987. Vsekakor je k uspešni stabilizaciji slovenskega gospodarstva veliko pripomogla tudi ekonomska poli- tika, ki so jo vodile vlade Janeza Drnovška pri usmer- janju gospodarskega razvoja Slovenije. Za le-te sta bi- la značilna postopnost in pragmati čnost. Nekateri se s tem pristopom niso strinjali in so si prizadevali za tako imenovano šok terapijo. Ti kritiki tudi menijo, da so vi- dne številne posledice gradualisti čnega pristopa k tran- ziciji. Toda z zgodovinskega stališ ča lahko re čemo, da se je Slovenija glede na razmere, v katerih se je znašla na za četku devetdesetih let, odlo čila za pravo pot. Razpad Jugoslavije in vojne so zahtevale previdnost in so bile zadosten argument za izogibanje nepotrebnim šokom. Izogibanje politi čnim pretresom, hitrim in nepremišlje- nim potezam ter zavra čanje tujih nasvetov sta bila go- spodarsko koristna. Treba je poudariti, da so dolo čeni primeri vseeno odstopali od gradualisti čnih zna čilno- stih in da ni šlo brez hitrih sprememb. V mislih imamo monetarno reformo in liberalizacijo uvoza. Obdobju re- cesije je, kot je bilo že omenjeno, sredi leta 1993 sledilo 443 POVZETEK transformacijsko okrevanje. Kljub hitremu prehodu v gospodarsko rast moramo izpostaviti dve podro čji, na katerih se stvari niso odvijale, kot bi si želeli. Prvo je že omenjena relativno visoka inflacija, drugo pa visoka stopnja brezposelnosti, katere posledice so državljane najbolj prizadele. Leta 2004, ko je Slovenija postala čla- nica Evropske unije, in posebej v letih, ki so sledila, je prišlo do izrazitega izboljšanja makroekonomske sli- ke. Posebej je prišlo do izboljšave na podro čju blagovne izmenjave, pove čala se je gospodarska rast, znižala se je brezposelnost, a vse to je bilo kratke sape, saj je že konec leta 2008, posebej pa leta 2009 sledil novi šok za slovensko gospodarstvo, ki je bil posledica globalne finančne in gospodarske krize. Dale č najve č preglavic in sivih las v procesu gospo- darske tranzicije (tako politiki in gospodarstvu kot vsem državljanom) je povzro čal proces privatizacije gospodar- stva, ki se je vsekakor izkazal kot osrednji in najzahtev- nejši proces slovenske gospodarske tranzicije. Povejmo pa takoj, da to ni prav nobena slovenska posebnost, temve č se je podobno izkazalo tudi v ostalih postsociali- sti čnih državah. Privatizacija družbene lastnine, ki se je državljanov najbolj dotaknila, je zakonsko potekala v nekaj korakih. Jeseni 1991 sta bila sprejeta zakona, ki sta se nanašala na privatizacijo stanovanj in denacio- nalizacijo, novembra 1992 pa je bil sprejet še ZLPP. Te- meljno na čelo privatizacije stanovanj in stanovanjskih hiš je bilo izena čenje pravice do nakupa stanovanja za vse tiste ob čane, ki so bili na dan uveljavitve stanovanj- skega zakona imetniki stanovanjske pravice. Ve čjo te- žavo je povzro čalo izvajanje denacionalizacije, ki je bilo pogosto predmet polemik in razli čnih obtoževanj, pred- vsem s strani razlaš čencev, organiziranih v Združenju lastnikov razlaš čenega premoženja Slovenije. Po njiho- vem mnenju je vra čanje podržavljenega premoženja po- tekalo prepočasi. Nekdanjim lastnikom ali njihovim de- di čem je bilo odvzeto premoženje vrnjeno “v naravi”, če to ni bilo mogo če, pa z odškodnino. Vra čanje lastnine “v naravi” je že ob sprejemanju zakona povzročalo najve č vroče krvi, še ve č pa potem v praksi. Konec marca 2007 je bilo na nacionalni ravni 94,9 odstotka pravnomo čno zaključenih zadev. Privatizacija stanovanj in denaciona- 444 lizacija sta imeli oziroma bi morali imeti za cilj dolo čitev lastništva in popravo krivic, a se je pogosto zgodilo na- sprotno. Zakonodaja v obliki, kot je bila sprejeta, je mnogim povzročila nove krivice. Izpostavimo samo pri- mer vra čanja stanovanj v naravi tudi v primeru zasede- nosti le-teh z imetniki stanovanjske pravice, za katerega se je med vsemi tranzicijskimi državami odlo čila le Slo- venija. Mnogim se je dogajala velika krivica in so bili izpostavljeni izkoriš čanju s strani novih lastnikov, drža- va pa je storila bore malo in nadaljevala s pisanjem za- konov, ki niso onemogo čili številnih malverzacij. Dale č najve č težav je imela vlada pri sprejemanju zakona o privatizaciji podjetij. Predloga privatizacijske metode, ki sta ju zagovarjala Aleksander Bajt in Ivan Ribnikar , ni- sta bila predmet resne vladne razprave, temve č je v ko- aliciji prišlo do spopada dveh povsem razli čnih gospo- darsko-politi čnih konceptov, pri čemer je na koncu pre- vladal neke vrste vmesni model med Mencingerjevim in Sachsovim predlogom. V času od leta 1990 do sprejema ZLPP konec leta 1992 so se mnoga podjetja statusno preoblikovala, dokapitalizirala ali reorganizirala na pod- lagi takratne jugoslovanske zakonodaje, in ker v tem času država še ni imela docela vzpostavljenega instituta nadzora nad statusnimi in premoženjsko–kapitalskimi spremembami podjetij, ki so imela družbeni kapital, je seveda bila velika možnost zlorab. V tem obdobju je ta- ko prihajalo do tako imenovane “divje privatizacije”. Z namenom, da bi se tovrstne zlorabe prepre čevale, sta bili decembra 1990 ustanovljeni dve državni ustanovi, ki naj bi nadzorovali in urejali izvajanje procesa privati- zacije in prestrukturiranja: Agencija Republike Sloveni- je za prestrukturiranje in privatizacijo je spremljala in nadzirala proces, pripravljala navodila in potrjevala pri- vatizacijske programe, Sklad Republike Slovenije za ra- zvoj pa je prestrukturiral podjetja. Slednji je postal tudi lastnik podjetij, lahko se je pogajal in podpisoval pro- dajne pogodbe. Danes smo pogosto pri ča številnim ob- toževanjem o strahovitem družbenem razslojevanju, zgodbam o menedžerskih prevzemih in podobno. Mora- mo se zavedati, da današnje stanje v družbi in gospo- darstvu ni rezultat v čerajšnjega dne ali posledica za- dnjih let, temve č je treba odgovore iskati na za četku 445 POVZETEK naše tranzicijske zgodbe. Levji delež spornih privatizacij je mo č zanesljivo pripisati zavla čevanju in dolgotrajne- mu postopku pri sprejemanju Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij. Ne moremo trditi, da je “divja privatizacija” tekla po tako imenovanih Markovi ćevih zakonih, saj če bi to držalo, zanesljivo ne bi bila sporna, nezakonita. Dejansko se je le sklicevala na zakonsko nedore čeno Markovićevo zamisel o privatizaciji. Nespor- no dejstvo je, da so si nekateri, medtem ko se je politika prepirala in razpravljala o mogo čih poteh lastninske preobrazbe, prisvojili velik del družbene lastnine. Spo- mnimo na dve tako imenovani “višji obliki” oškodovanja družbene lastnine, ki so ju nekateri uporabljali v času, ko še ni bila sprejeta ustrezna zakonodaja. Prva so by- -pass podjetja, pri čemer je šlo za znan in razširjen po- jav ustanavljanja podjetij v zasebni lasti, ki so jih usta- novili delavci, zaposleni v družbenem podjetju, z istim ali podobnim predmetom poslovanja, za katerega je bilo registrirano družbeno podjetje. Ta so nato iz črpavala družbeno podjetje, katerega zgodba se je navadno kon- čala z likvidacijo in ste čajem. V tem primeru je šlo za izrazito “divjo privatizacijo”. Drug primer je predstavljal brezpla čen prenos družbenega kapitala, ki se je sklice- val na drugi odstavek 145. člena Zakona o podjetjih iz leta 1990. Opisani prenos kapitala, pa četudi je bil opravljen med podjetji, ki so bila v družbeni lasti, je bil nezakonit. Na ta na čin so namre č mešana podjetja po- stala lastniki družbene lastnine v družbenih podjetjih in posredno s tem tudi že lastninila družbena podjetja brez zakona o lastninjenju, kar je bilo nedopustno in neza- konito. Seveda je prihajalo še do drugih oblik oškodova- nja družbene lastnine kot na primer do neutemeljenega odpisa terjatev, nepravilne delitve dobi čka in neodpla- čanega prenosa kapitala. Vsekakor je temeljni razlog za “divjo privatizacijo” ti čal v dejstvu, da je bila privatizaci- ja družbene lastnine možna že od vsega za četka brez zadostnih pravil in predpisov. Še ve č, kljub opozarjanju pristojnih institucij se slovenski parlament ni odzval. Tako je bilo tudi v primeru prej omenjenega 145. b– čle- na Zakona o podjetjih, ki je omogo čal brezpla čno prena- šanje družbene lastnine po mili volji in ga slovenski par- lament ni pravo časno ne razveljavil in ne dopolnil. V 446 obdobju od 1. januarja 1990 do 31. decembra 1992 je prišlo po podatkih Agencije za revidiranje do oškodova- nja družbene lastnine v vrednosti 86.174 milijonov slo- venskih tolarjev oziroma, če revaloriziramo vrednost, 1.238.454.581,87 evrov. Skupno, glede na opravljeno revizijo, pa je prišlo v obdobju od 1. januarja 1990 do 31. julija 2004 do oškodovanja družbenega premoženja v vrednosti ve č kot 104 milijarde slovenskih tolarjev. Vsekakor si je majhen del prebivalstva v tem obdobju zelo opomogel. Dolgotrajno sprejemanje ustrezne zako- nodaje je torej imelo velike posledice. Vendar je do dolo- čene mere mogo če razumeti tedanjo vladajo čo politiko. Po mnenju številnih je bil sprejeti privatizacijski zakon najboljši med vsemi predlogi in v smislu, da bolje po ča- kati in razmisliti, kot nekaj na vrat na nos sprejeti, je bilo bolje, da smo ustrezni zakon dobili z zamudo. Prav tako je res, kot priznava sam Jože Mencinger , da je bila tedanja vlada skupina amaterjev in ne politika ne stro- ka nista bili kos položaju (enako je bilo v vseh tranzicij- skih državah). V opravi čilo tedanji vladi lahko štejemo tudi dejstvo, da se procesi, kot je tranzicija, ne dogajajo pogosto in zanje ne obstaja priro čnik, ki bi zagotavljal brezhibne in optimalne rezultate. Kljub temu dejstvo, da je posledi čno prihajalo do številnih zlorab in okori- ščanja, ostaja in predstavlja drugo plat medalje. Kon č- no sprejeti ZLPP, ki je predvidel sedem metod, kako naj bi se podjetja lastninsko preoblikovala, je združeval ele- mente dveh razli čnih pristopov, in sicer decentraliziran pristop, v skladu s katerim je ve čina pobud in odlo čitev prihajala iz podjetij, ter množi čno privatizacijo dela del- nic podjetij, tako da se jih je razdelilo državljanom v zameno za certifikate. Kljub dolgotrajnemu sprejema- nju ZLPP pa je tudi po sprejetju slednji imel kar precej lukenj. Zakonodajalec je med drugim revizije namre č omejil le na triletno obdobje od 1990 do 1992 ob pred- postavki, da bodo revizijski postopki predhodnega la- stninjenja kon čani do konca leta 1994, kar se pa seveda ni zgodilo. Izkazalo se je, da so bili roki, ki jih je postavil zakonodajajlec, povsem zgrešeni in v praksi nemogo če izvedljivi. Zgrešeni predpisi iz zakonodaje so med dru- gim sprožili ponovno nepotrebno “legalizacijo” “divjega lastninjenja” tudi po 1. januarju 1993 in tako se je or- 447 POVZETEK ganiziranje by-pass podjetij in podobnih malverzacij na- daljevalo tudi po 31. decembru 1992. Vse do za četka delovanja Agencije Republike Slovenije za revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetij avgusta 1996, to- rej po ve čletnem obdobju, ni bilo mogo če uvesti ustre- zne revizije predhodnega lastninjenja niti ukrepati po ZLPP. Enega od na činov, kako so posamezniki v Slove- niji obogateli, so predstavljali tudi certifikati. Ve čina slovenskih državljanov, misle č, da gre za ni čvredne pa- pirje in tudi zaradi finan čne stiske, je certifikate hitro prodala. Od leta 1993 je trg z lastniškimi certifikati cve- tel. Nastajale so borzno-posredniške družbe, peš čica bolje poučenih je certifikate kupovala po nizkih vredno- stih, jih kasneje zamenjala za delnice, vrednosti teh (vsaj po ve čini) so vedno bolj naraš čale, njihovi lastniki pa so postajali vse bogatejši. Procesa lastninjenja in pri- vatizacije sta sicer potekala relativno po časi. Do 7. no- vembra 1994 je Agenciji Republike Slovenije za pre- strukturiranje in privatizacijo oddalo programe preobli- kovanja 700 podjetij, to je bilo 52 odstotkov vseh zave- zancev za preoblikovanje po zakonu. V za četku maja 1998 je stopil v veljavo Zakon o zaklju čku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe, ki je dolo čil prehod iz decentralizirane v centra- lizirano obliko privatizacije. V šest let trajajo čem proce- su so lastninsko preoblikovanje izvedla skoraj vsa pod- jetja z družbenim kapitalom, le manjše število podjetij zaradi lastne neaktivnosti ali drugih objektivnih vzro- kov ni opravilo lastninjenja. Z zaklju čkom procesa la- stninskega preoblikovanja podjetij je bil kon čan prvi del tranzicijskega procesa, katerega namen je bilo pridruže- vanje Slovenije splošnim svetovnim trendom in gospo- darskim tokovom ter vklju čevanje v integracijske proce- se Evrope. Takrat se je sprožil tudi nov investicijski ci- klus, s čimer sta se pove čali gospodarska rast in zapo- slenost, pove čal pa se je tudi delež tujih vlaganj. Po formalnem zaklju čku procesa lastninskega preobliko- vanja podjetij je bilo potrebno dokon čanje drugega dela tranzicijskega procesa, in sicer privatizacija državnega premoženja. Prodaja državnega premoženja predstavlja še eno od oblik “divje privatizacije”. Glavnina kapital- skih deležev v obdobju 1995–2005 je bila namre č pro- 448 dana brez javne ponudbe. Privatizacijska metoda je imela sicer dober namen in je omogo čala visoko vklju če- nost delavcev in zaposlenih v lastniško spreminjanje, a se je želeni namen na žalost izjalovil. Med privatizacij- skim procesom se je udeležba notranjih lastnikov (de- lavcev brez menedžmenta) in državnih skladov zmanj- ševala, pove čevala pa se je udeležba investicijskih družb in menedžerjev. Vstop Slovenije v Evropsko unijo je ozna čeval formalni konec tranzicije, a poudarek je na “formalni” saj se je po tem obdobju privatizacijski izplen oziroma njen rezultat šele dobro za čel kazati. Pri ča smo bili vse pogostejšim zgodbam o menedžerskih prevze- mih, številnim obtoževanjem in polemikam. Politiki je to dogajanje služilo predvsem za nabiranje politi čnih gla- sov; spomnimo samo na zgodbo glede prodaje Mercator- ja. Menedžerski odkupi se niso za čeli v BTC-ju, Iskri, Merkurju ali Laškem, čeprav je res, da je njihovo števi- lo po letu 2004 naraslo in doseglo vrhunec leta 2007, ko je bilo izdanih 35 dovoljenj za prevzem podjetij. Unika- tni primer menedžerskega odkupa enega od slovenskih podjetij se je na primer zgodil že leta 1995 v podjetju Agroruše. Pri tem je morda smiselno opozoriti na dej- stvo, da tam, kjer je bilo lastninjenje izvedeno pošteno in po volji ljudi, kjer ni bilo izigravanja in povzro čanja krivic in kjer ni bilo v postopku nepoštenih namenov, tam je olastninjeni kolektiv lahko zaživel s povsem dru- ga čnim elanom in v še boljši lu či kot pred tem. Žal se je v mnogih slovenskih podjetjih izkazalo, da so bili pred- vsem nepošteni nameni, okoriš čanje in pohlep glavno vodilo menedžerjev. Stvari, predvsem v zakonskem smi- slu, niso bile urejene že na za četku in tako je ostalo tudi v naslednjih letih. V zakonih so bile številne “lu- knje” in mnogi, ki se jim sedaj o čita hude zlorabe, so do premoženja prišli tako reko č po zakoniti poti, za kar no- sita velik del odgovornosti pravni sistem in politika, saj Državni zbor ni sprejel prepotrebnih zakonov. Številna oškodovanja so se tako že v prvem obdobju tranzicije zgodila predvsem po zaslugi ali nesprejete ali neustre- zne zakonodaje, pa tudi zaradi ignorantskega obnaša- nja do vseh pozivov po ukrepanju. Politika se je v prvi fazi tranzicije namre č vedla, razen seveda v predvolil- nem obdobju, kot da je divje lastninjenje pojem, ki ga 449 POVZETEK slovensko gospodarstvo ne pozna. Če se dotaknemo še poznejšega obdobja in prej omenjenih zloglasnih mene- džerskih prevzemov, je dejstvo, da se jih je prav tako nemalo zgodilo z izdatno pomo čjo politike. Dolo čen de- lež v tej zgodbi gre pripisati tudi bankam, preko katerih so posamezniki prišli do visokih kreditov brez ustreznih zavarovanj in podobno. Naj si bo to komu vše č ali ne, politika in gospodarstvo sta soodvisni podro čji, kar se je izrazito pokazalo v primeru procesa privatizacije, saj je slednja politiki pogosto služila kot sredstvo za pove ča- nje svojega vpliva. Tudi v zgodbah, ki so bile polne be- sed o nacionalnem interesu, se je izkazalo, da je šlo predvsem za interese posameznikov. Pojem politike je v svojem ožjem smislu opredeljen kot usmerjanje družbe s pomočjo države. In glede na to, da je družbena lastni- na v ve čji meri pristala v rokah peš čice, da smo pri ča izrazitemu družbenemu razslojevanju in da mnogi ne verjamejo v pravno državno, je jasno, da politika sloven- ske družbe ni v celoti uspešno pripeljala do cilja (enako se je zgodilo tudi v drugih tranzicijskih državah), ki si ga je najverjetneje za črtala in želela. Da pa ne bomo samo kriti čni, je smiselno povedati, da imamo v Sloveniji tudi svetovno priznana podjetja in menedžerje, ki so uspešni predvsem po svoji zaslugi. Žal se slednje premalo ome- nja, in tudi politika za njih nima pravega posluha, saj je kar nekaj primerov, ko uspešna podjetja zaradi neu- streznih pogojev svojo proizvodnjo selijo na tuje. Tudi za prestrukturiranje gospodarstva – proces, ki ga ni mogo če lo čiti od procesov privatizacije in ma- kroekonomske stabilizacije – težko re čemo, da je bilo v celoti izpeljano uspešno. Prestrukturiranje se je namre č večkrat spremenilo v podro čja za eksperimentiranje s povsem nepotrebnimi finan čnimi institucijami na eni in z usodami tiso čih zaposlenih na drugi strani. Pre- strukturiranje v Sloveniji je bilo postopno, razpršeno in najve čkrat brez pomo či države (predvsem zaradi stal- nih strankarskih politi čnih sumni čenj in obtoževanj o oškodovanju družbenega premoženja, ob aktivisti čnem delovanju raznih parlamentarnih preiskovalnih komisij in ob dolgoletnih revizijah lastninskih postopkov v pod- jetjih). Posebno v prvem obdobju je velik del prestruk- turiranja zajemal predvsem odpuš čanje in upokojeva- 450 nje z ob časnimi, praviloma neuspešnimi posegi države. V prvem obdobju smo bili pri ča številnim ste čajem in likvidacijam podjetij. Podobno prestrukturiranje, a v manjšem obsegu, se je nadaljevalo tudi kasneje, ko je Slovenija že dosegla dno transformacijske krize. Proces prestrukturiranja slovenskega gospodarstva je bil spod- bujen že ob koncu osemdesetih let, toda v resnici so nove gospodarske razmere nastale šele z osamosvojitvi- jo slovenske države na za četku devetdesetih let. Opa- zna je bila predvsem sprememba v lastninski in veli- kostni strukturi slovenskega gospodarstva, in to skoraj izklju čno na ra čun novo-nastalih podjetij. Iz strukture dodane vrednosti po dejavnostih je bilo razvidno zmanj- ševanje deleža industrije in pove čevanje pomena stori- tvenega sektorja. Prestrukturiranje slovenskega gospo- darstva pa vsekakor ni bilo uspešno, vsaj v celoti ne. Če ne prej, se je prej omenjena trditev izkazala za resni čno po prvem četrtletju leta 2009, ko je Slovenija uradno zapadla v recesijo, ki je bila posledica globalne finan čne in gospodarske krize. Recesija je nastopila prvi č, odkar je naša država leta 1993 prešla v transformacijsko okre- vanje, in tako smo bili znova pri ča padcu gospodarske aktivnosti, propadanju podjetij in visoki brezposelnosti. Krize kot sestavni del gospodarskega življenja pokaže- jo nakopičena gospodarska neravnovesja oziroma ne- pravilnosti in tako se je zgodilo tudi v Sloveniji. Šte- vilna podjetja, ki se v času tranzicije niso uspešno in ustrezno prestrukturirala, so propadla. Številna so bila primorana k reorganizaciji in prestrukturiranju. Na po- dro čju privatizacije in prestrukturiranja gospodarstva torej ni bilo vse pozitivno, a tudi ne porazno, kar pa ni nobena posebnost. Gre namre č za izjemno kompleksna, težavna procesa, ki sta najve č preglavic povzro čala tudi ostalim tranzicijskim državam. V obdobju tranzicije prav tako ni prišlo do zmanjša- nja medregionalnih razlik. Regije so se s tranzicijo raz- li čno uspešno spopadale. Njihova uspešnost je bila odvi- sna predvsem od izhodiš čnih pogojev in od gospodarske strukture. Regije, ki so težave prehodnega obdobja lažje reševale, so bile predvsem Osrednjeslovenska, Obalno- -Kraška in Gorenjska. V nekoliko težjem položaju je bila Gorenjska regija, ki je bila obremenjena s staro indu- 451 POVZETEK strijsko strukturo. Dolenjska regija je bila od vseh slo- venskih regij vseskozi najbolj izvozno usmerjena, Gori- ška regija je izstopala po najnižjem deležu brezposelnih v delovno sposobnem prebivalstvu, med slabše razvite regije, vendar s perspektivno gospodarsko strukturo, pa sta spadali Pomurska in Notranjsko-Kraška regija. Po- dravska, Koroška in Spodnjeposavska regija so spada- le v srednje razvite regije s problemati čno gospodarsko strukturo in pozitivno ocenjenimi razvojnimi potenciali. Na zadnje mesto, tako po razvitosti kot tudi perspek- tivnosti, se uvrš ča Zasavska regija. Svetovna finan čna in gospodarska kriza, ki je mo čno zarezala tudi v slo- vensko gospodarstvo leta 2009, je še dodatno prizade- la regije. Predvsem je bilo na udaru Pomurje, ki je bilo že tako eno najmanj razvitih obmo čij. Tam ni prišlo do ustreznega prestrukturiranja gospodarstva, poleg tega je bila gospodarska dejavnost usmerjena v aktivnosti z nižjo dodano vrednostjo na zaposlenega. Z željo po skla- dnejšem regionalnem razvoju je bilo sprejetih kar nekaj zakonov in ukrepov, a dejstvo je, da so še danes priso- tne precejšnje regionalne razlike znotraj Slovenije. Tako se je na primer leta 2005 BDP na prebivalca gibal od 67 odstotkov slovenskega popre čja v Pomurski regiji do 144 odstotkov v Osrednjeslovenski regiji. Ravno v času pisanja te monografije pa je v nastajanju nova zakono- daja, ki bi naj razdelila Slovenijo na pokrajine, s čimer naj bi prišlo do decentralizacije in s tem skladnejšega regionalnega razvoja. Slovenija po formalnem zaklju čku tranzicije ni de- žela, kjer se cedita samo med in mleko. Je država, ki se ubada s podobnimi težavami kot druge nam primerljive države. Pri čakovanja glede prehoda v tržno gospodar- stvo so bila velika, drznil bi si re či, da prevelika (po- dobno kot v drugih tranzicijskih državah). To se danes izrazito kaže kot nemo č in brezup ljudi, ter nerazume- vanje obstoje čega sistema. Pogosto je slišati, da smo v Sloveniji v ustavo zapisali, da uvajamo tržno gospodar- stvo, a smo zašli v kapitalisti čno gospodarstvo. Zaradi romanti čnih predstav je toliko težje sprejeti dejstvo, da se Slovenija ni odlo čila le za tržno gospodarstvo, temve č je prešla tudi v kapitalisti čni sistem in vse kar sodi k njemu. Kapitalizem po meri človeka, kot smo si ga v 452 Sloveniji predstavljali, je žal samo iluzija. Imeti privatno lastnino brez lastnikov, enakomerno delitev dobi čka in kapitalizem brez družbenega razslojevanja so le utopi č- ne predstave. Družbeno razslojevanje je posledica kapi- talisti čnega sistema, pri čemer gre dodati, da je slednje v številnih nam primerljivih družbah še bolj izrazito. Tu- di glede vloge države si nismo povsem na jasnem ne pri nas ne drugod. Po eni strani si želimo čim manjšo vlogo države v gospodarstvu ali njen popoln umik, po drugi pa v kriznih razmerah zahtevamo njeno pomoč. Če ne prej, je zadnja svetovna finan čna in gospodarska kriza doka- zala, da trg ne more biti edini regulator sistema in da je vloga države pomembna in zaželena. Med kapitalisti čni- mi sistemi so precejšnje razlike, slovenski pa je, in tega se moramo zavedati, še zmeraj naravnan zelo socialno in s precejšnjim čutom do človeka. Seveda so vedno mo- žne spremembe na bolje, a pri čakovati, da bomo živeli v državi, kjer bomo vsi imeli zaposlitev, vsi visoke dohod- ke in podobno, je v okviru obstoje čega sistema le iluzija. Leto 1991 ozna čuje pomembno prelomnico v naši zgo- dovini. Osamosvojitev Slovenije, mednarodno priznanje in vstopi v razli čne mednarodne integracije z vrhuncem ob vstopu v Evropsko unijo leta 2004 so dosežki, o kate- rih so naši predniki lahko samo sanjali. Če potegnemo črto, si proces gospodarske tranzicije oziroma prehod v odprto socialno-tržno gospodarstvo v Sloveniji zasluži pozitivno zgodovinsko oceno z dodano črno piko, ki po- dobno kot v drugih tranzicijskih državah opozarja na nekaj zgrešenih potez in zamujenih priložnosti. To pa je mogo če razumeti, ker tako kompleksnega procesa, kot je tranzicija, ni mogo če izpeljati v popolnosti na črtno in ciljno, saj stvari v praksi pogosto ne te čejo tako, kot piše v učbenikih in zakonih. 453 SUMMARY Opinions on the Slovenian economic transition are divided. While the transition could be described primar- ily as a success story until its formal conclusion, as- sessments of a less than positive nature began to prevail after 2004. Some have even labelled Slovenia as having somehow lost out in the transition process. The year 2011 marks 20 years of Slovenian independence and two decades is certainly a sufficient period from which to offer an opinion on the transition process. While the transition was completed at a formal level by joining the EU, it may be valuable to also consider the process from a general historical perspective. Although some express doubts about this, the fact is that historiography has recently taken a step forward in this regard. In Slove- nia we are just at the beginning, but in countries such as the Czech Republic and Germany, research of the post 1990-period is not unusual. Fear and scepticism because of the relatively short period of time which has passed and the relevance of the sources are redundant. There are many resources, it is true, however, that clas- sical or archival sources which are generally used in historiography are not available for this period because of legal barriers (at least most of them). From this per- spective, a historian who will study the transition thir- ty or more years from now will definitely have a much easier task, mainly due to the fact that he will have the major processes of the economic transitions invento- ried and collected in archives. The question of what and Summary A Break with the Old and the Beginning of Something New: Slovenian Economic Transition from Socialism to Capitalism (1990–2004) 454 how much, which is already available today at differ- ent institutions, will be handed over to the archives. In my opinion there is nothing we do not know already which would make a substantial difference to the find- ings of my dissertation. A key issue in research is the historian’s approach to the latter, by which I mean, in particular, a critical examination of sources and their selection. We often hear from historians who study ear- lier periods that their research is based exclusively on archival sources, which would appear to be somehow naturally relevant and much more objective, especial- ly when compared with sources for most recent histo- ry. I am very sceptical of this approach. I think that a stronger historiographical presence would be more than welcome in Slovene society when it comes to issues and processes of the recent past. There is too much unnec- essary politicizing, which is otherwise necessary, but not in places and about problems that must and can be evaluated only by professionals or academics. From the symbolic beginning of the transition, that it is from the fall of the Berlin Wall, the interest in the transition process began to grow. A number of institutions were established charged with the task of studying this process. In the 1990’s the transition pro- cess, the purpose of which was to increase economic effectiveness compared to levels in the socialist sys- tem, was one of the most researched processes and the countries within the transition process could not rely on experience from the past. There were vast dif- ferences between the countries involved in transition in both the political and economic sense, which is no surprise given that this process included more than 30 countries. Of course there were also common charac- teristics – communism and the single-party system or uniformity, centrally planned systems and state-owned or -socially- owned property. Regarding the number of countries, their level of development and the like, the transition in individual countries reached varying levels of success. Just as there were differences between the communist countries, so there are differences among capitalist economies. Also capitalism has a number of faces: one is more humane, socially-oriented and thus 455 SUMMARY more people-friendly, while the other displays social stratification and the like. Of course every country is a specific case and has some unique characteristics. So the Slovenian economic transition is also not simply a success story, just as it is not a story of failure. It has its better and its worse side. Before the declaration of an independent and sov- ereign state in 1991, Slovenia was part of the Yugoslav federation with an economic system based on social- ly-owned property and a system of planning which did not allow economic development and progress. It has to be noted, however, that the initial position of Slo- venia was in many aspects better than in any other of the transition countries. Slovenia had already devel- oped a number of market institutes. For example, in the trade exchange she was not limited to the eastern market; politics did not play such a dominant role in the economy (the formation of prices and production was already governed to a greater extent by the princi- ples of the market economy, but the influence of politics on human resources policy was enormous to the very last); technological development was also at a higher level than in any other socialist country. The tendency toward change began to grow from the second half of the eighties onwards and the spring of 1990 saw chang- es take place on an official level. With the plebiscite, the declaration of independence, the ten-day war and recognition from the international community, Slove- nia attained independence in the years 1990–1992. The decision to become a sovereign and independent coun- try has made it possible for Slovenia to engage in its own economic policy and to take over the responsibility for its own economic development. In the first phase of transition, Slovenia’s task was therefore to establish all the necessary elements and institutions for a democrat- ic state and state governed by the rule of law to func- tion successfully. In the process of economic transition a few key processes took place. One process which de- serves a positive assessment is the placing of Slovenia into different international groupings. Redirection from the former Yugoslavian market to countries with higher prices and higher-quality markets was a hugely signifi- 456 cant step for the Slovene economy. For a small national economy, which diverged from a large parent market, the move toward external markets was the only path to stable economic growth and development. By the end of 1992 Slovenia had already been recognized by one hun- dred countries and become a member of the UN and its specialized organizations; by 1996 she had become a member of almost all the significant economic associa- tions (European Bank for Reconstruction and Develop- ment, International Monetary Fund, World Bank and International Finance Corporation, GATT, WTO, EFTA and CEFTA). Slovenia was in this way “fastened with a safety belt” to the West and thus protected from the war that took place in parts of the former Yugoslavia. The biggest strategic objective of the Republic of Slovenia was, due to its close political, cultural and economic co-operation with Europe, full membership of the EU, which was realized on 1 May 2004. The only organiza- tion which Slovenia was unable to become a member of quite so rapidly was the OECD which unites the eco- nomically most developed countries in the world (Slo- venia did not become a member until 2010). Another successful area was the process of macroeconomic sta- bilization, which was one of the priorities of Slovenian politics in the first period of transition. In the period from 1990 to 2004, Slovenia trod a relatively success- fully path in terms of economic development. She was one of the first to pass over the period of transformation depression, which was typical for transition economies in the early nineties, as the recovery of economic growth through the revival of domestic demand took place in mid–1993. Slovenia relatively quickly exceeded the pre- transitional level of economic activity – the 1990 level of pretransitional development from in 1996 and the 1987 level in 1998. The economic policy undertaken by the government of Janez Drnovšek most certainly contrib- uted to the stabilization of the Slovene economy. The policy was characterized by gradualism and pragma- tism. Some did not agree with this approach and strived for so-called shock therapy; they are also of the opinion that a number of consequences of the gradualist ap- proach to the transition can be seen very clearly. But 457 SUMMARY from a historical point of view we can say that Slovenia, regarding the situation in which she found herself in the early nineties, did decide on an appropriate path. The collapse of Yugoslavia and the subsequent wars de- manded cautiousness and were a sufficient argument for the avoiding of unnecessary shocks: The avoidance of political headaches, hasty and reckless moves and the rejection of foreign advice proved to be economi- cally beneficial. It should be noted that certain cases, however, deviated from gradualistic characteristics and that there was no rapid change. We have in mind here monetary reform and the liberalization of imports. The period of recession, as already mentioned, was followed in mid–1993 by transformation recuperation. Despite the rapid transition to economic growth, we have to highlight two areas where matters were not resolved as hoped. The first is the aforementioned relatively high level of inflation, and the other area is high unemploy- ment, the consequences of which are felt most directly by the population. In 2004, when Slovenia joined the European Union and particularly in the years after, there was a distinct improvement in macroeconomic conditions. In particular there was an improvement in trade exchange, economic growth increased and unem- ployment decreased, but all of this was short-lived, be- cause at the end of 2008, and particularly in 2009, the Slovenian economy was dealt a new blow, which was the result of the global financial and economic crisis. Throughout the whole economic transition process, the process of privatization has caused by far the most trouble and stress in political and economic circles and to the population as a whole. It has certainly proved to be the central and most demanding of all the transition processes. Let us say right away that this is not just a Slovenian particularity, but similar patterns were also seen in other post–communist countries. (They are pre- sented in detail in this book on the cases of the Czech Republic, Hungary and Poland.) Privatization of social- ly-owned property was the process that affected the population most deeply. Legally, the process took place in several steps. In autumn 1991 two acts relating to the privatization of apartments and denationalization 458 were adopted. The Ownership Transformation of Com- panies Act (OTCA) was adopted in November 1992. The basic principle of the privatization of apartments and apartment houses was the equalisation of the right to purchase an apartment for all those citizens who held housing rights on the day the Housing Act was imple- mented. An even greater problem was caused by dena- tionalization or the implementation of the latter which was often the subject of polemics and various accusa- tions, particularly by expropriators who set up the As- sociation of Expropriated Property Owners of Slovenia. In their view, the return of nationalized property took place too slowly. The property was returned to the for- mer owners or their heirs “in kind” and if that was not possible, compensation was provided. Return of the property “in kind” provoked most outrage when the Act was adopted, which only intensified when the act was put into practice. At the end of March 2007, the per- centage of settled cases at the national level was 94.9. The objective of denationalization and privatization of apartments should be to establish ownership and to re- dress a wrong, but often just the opposite has hap- pened. Legislation in the form it was adopted has actu- ally led to a number of new injustices. Let us look at, for example, the returning of apartments in kind, even when they were occupied by residents with housing rights to them. Slovenia was the only one of all the tran- sition countries to implement this. Many people in this situation were unjustly treated and indeed exploited by the new owners, but the state has done very little to help and has actually continued to write acts that have done very little to prevent a number of malversations. The government had by far the most problems with the adoption of the privatization of companies act. The pro- posals concerning the method of privatization, put for- ward by Aleksander bajt and Ivan Ribnikar, were given little serious discussion at government level. However, within the coalition there was a conflict between two completely different economic and political concepts and in the end, some sort of interim model between Mencinger’s and Sachs’s proposal prevailed. During the period from 1990 to the adoption of the OTCA at the end 459 SUMMARY of 1992, many companies converted their status, in- creased in capital or reorganized on the basis of the Yu- goslav legislation of that time. Because at that time the state had not yet fully established the institution of con- trol over the status and financial-capital changes of the companies that had social capital, there was, of course, wide scope for abuse. During this period, so-called “wild privatization” took place. In order to prevent such abus- es, in December 1990 two state institutions that were supposed to supervise and regulate the process of pri- vatization and restructuring were established. The Agency of the Republic of Slovenia for Restructuring and Privatization has supervised and followed the pro- cess, prepared guidelines and verified the privatization programmes, while The Fund of the Republic of Slove- nia for Development has restructured companies. The latter also became the owner of companies and could negotiate and sign sales contracts. Today we are often witness to accusations about fearsome social stratifica- tion, stories about management takeovers and similar. What we have to realize is that the situation in society and the economy today is not a result of what took place yesterday or in recent years, but that we have to look for answers at the beginning of our transition story. The lion‘s share of controversial privatizations can reliably be attributed to delays in the long-term process of the adoption of The Ownership Transformation of Compa- nies Act. We cannot affirm that the so-called “wild pri- vatization” ran by the so-called Markovi ć acts, because if that were the case, it certainly would not be contro- versial and illegal. In fact, it only referred to a legally unresolved Markovi ć conception of privatization. One fact we cannot dispute is that while politicians were ar- guing and discussing possible solutions to the problems of ownership transformation, some had already seized a considerable section of socially-owned property. Let us recall the two, so-called “higher forms” of abusing social property, which some were taking advantage of when relevant legislation had not yet been adopted. The first is by-pass companies. This was a well-known and wide- spread phenomenon of establishing a company in pri- vate ownership, set up by workers employed in a social 460 enterprise with the same or similar subject of business for which the social company was registered. The social company was then run down, until they entered liqui- dation and bankruptcy. This serves as a clear case of “wild privatization”. The other example represents a free transfer of social capital, which refers to the second paragraph of article 145 of the Law on Enterprises from 1990. The described transfer of the capital, even if car- ried out between companies that were in social owner- ship, was illegal. In this way, mixed companies now be- came social property owners in social companies and by doing so also indirectly privatized social companies without the Privatization Act, which was unacceptable and illegal. Of course, there were also other forms of abusing social property, such as unfounded abatement of debts, improper profit-sharing and unpaid transfer of capital. In any case the fundamental cause of “wild pri- vatization” was the fact that the privatization of public property was possible from the outset, without adequate rules and regulations. Moreover, despite warnings from the relevant institutions, the Slovenian parliament did not react. The same was also true in the case of the aforementioned article 145. b of the Law on Enterpris- es, which allowed free transfer of social property under one’s own will and which the Slovenian parliament did not withdraw or supplement in time. According to data from the Agency for Auditing, during the period from 1 January 1990 to 31 December 1992 there was a deficit of socially-owned property to the value of 86,174 million Slovenian Tolars or, if revalorized, the value of 1,238,454,581.87 Euros. In total, according to the au- dit, the deficit of socially-owned property in the period from 1 January 1990 to 31 July 2004 was to the value of 104 billion-Slovenian Tolars. In any case, a small proportion of the population managed to recover sig- nificantly during this period. The long-term adoption of the appropriate legislation has thus had serious conse- quences. However, it is possible to understand the gov- erning policy of that time, at least to a certain extent. According to many, the privatization law which was eventually adopted was the best of all those suggested. Certainly, if we accept that it is better to pause and re- 461 SUMMARY flect rather than make hasty decisions, it was certainly preferable to pass an appropriate law later than rush through an unsuitable one. It is also true, as Jože Mencinger admits, that the government at that time was a group of amateurs and either politicians or the appropriate bodies were able to deal with the situation (this was the same in all transition countries). In de- fence of the government at that time, we should also consider that processes such as the transition do not happen often and there is no manual for producing per- fect results. All this can be understood, but what is harder to accept is the fact that consequently there were numerous abuses and economic benefits to some, which, of course, is the other, darker side of the story. Anyway, the finally adopted OTCA provides companies with seven methods of achieving ownership transforma- tion and combines the elements of two different ap- proaches, namely the decentralized approach, where most of the initiatives and decisions came from compa- nies and the mass privatization of part of the shares so that they can be divided among citizens in exchange for certificates. Despite the long-term adoption of the OT- CA, some flaws remained. The legislature had, inter alia, restricted audits to a three-year period from 1990 to 1992, assuming that the pre-privatization audit pro- cedures would be completed by the end of 1994, which certainly was not the case. It turns out that the dead- lines set by the legislator were missed completely and impossible to execute in practice. Inappropriate rules of law, among other things, triggered once again the un- necessary “legalization” of “wild privatization” after 1 January 1993 and thus the establishment of by-pass companies and similar malversations also continued af- ter 31 December 1992. Up to the beginning of the op- eration of the Agency of the Republic of Slovenia for the Auditing of Ownership Transformation of Companies in August 1996, so after a period of almost three years, it was not possible to initiate an appropriate audit of pre- vious privatization or to act according to the OTCA. One of the methods of becoming rich in Slovenia was pro- vided by certificates. The majority of Slovenian citizens sold the certificates quickly, thinking they were nothing 462 more than a worthless piece of paper. Since 1993, how- ever, the market in proprietary certificates has flour- ished. Brokerage firms were formed and a handful of better-informed citizens purchased the certificates at low value and exchanged them later for shares; while the share values increased (mostly), their owners be- came increasingly richer. The processes of ownership and privatization have taken a relatively slow course. Up to 7 November 1994, 700 companies submitted their programmes for restructuring to The Agency of the Re- public of Slovenia for Restructuring and Privatization, which was 52 per cent of all those liable for transforma- tion by law. In early May 1998 the Act Concluding Own- ership Transformation and Privatisation of Legal Enti- ties Owned by the Development Corporation of Slovenia came into force, which defined the transition from the decentralized to centralized form of privatization. In the six years of the process, almost all of the companies with social capital carried out ownership transforma- tion, and only a small number of companies chose not to privatize, because of their own inactivity, or other ob- jective reasons. By completing the process of the owner- ship transformation of companies, the first phase of the transition process was completed, the aim of which was to push Slovenia into common global trends and eco- nomic flows and also enter into the European integra- tion process. With the completion of the process a new investment cycle was also initiated, thereby increasing not only the economic growth and employment but also the share of foreign investments. After the formal com- pletion of the process of ownership transformation of companies, it was necessary to complete the second part of the transition process, namely the privatization of state property. The sale of state property represents another form of “wild privatization”. The majority of capital shares in the period 1995–2005 were sold with- out public bids, therefore non-transparently. The pri- vatization method was otherwise well-intentioned and allowed a high level of worker and employee involve- ment in ownership changes, but the good intentions came to nothing. During the privatization process, the participation of internal owners (non-management em- 463 SUMMARY ployees) and state funds declined, but the participation of investment firms and managers increased. Slovenia’s entry into the European Union marked the formal end of the transition, however the emphasis here is on for- mal, because only after that period did the privatization prey or its results begin to show. We have been witness to frequent stories of management takeovers, numerous accusations and polemics. These events served the pol- iticians mostly for the purpose of collecting votes; let us not forget the story of the sale of Mercator. The manage- ment buyouts did not start in BTC, Iskra, Merkur or Laško. A unique case of a Slovenian management buy- out took place in 1995 in the company Agroruše. It is reasonable to add that where privatization was carried out fairly and by the will of the people, where there was no double crossing and injustice and in particular, where intentions were entirely honest, those who un- dertook the process of ownership transformation were able to live with an entirely different spirit and even bet- ter. Unfortunately, it transpired that in a large number of Slovenian companies the motivating principles of the managers were less than fair, accruing benefits and greed. As previously mentioned, things were not as closely regulated as they should have been at the very beginning. We are thinking in particular here of the le- gal aspect; little has changed. There were many “loop- holes” in the acts and many of those who are now ac- cused of all kinds of abuses, have acquired their wealth, so to speak, legally. A large share of the responsibility lies with the legal system and politicians, because the National Assembly is a place where acts are proposed and adopted. As mentioned previously, many of the def- icits in the first period of transition occurred because legislation was inadequate or pending, as well as calls to action being largely ignored. In the first phase of transition, politicians behaved – except in the election period, obviously – as if wild privatization were only an idea, completely foreign to the Slovenian economy. If we mention the later period and the aforementioned notori- ous manager’s takeovers, the fact is that a great deal of them also happened with the generous help of the poli- ticians. Whether we like it or not, politics and the econ- 464 omy are co-dependent areas, as was illustrated so strik- ingly during the process of privatization, since the latter often served policy as a tool to increase influence. Even in stories that were seemingly all about the national in- terest, it transpired that the interests of individuals pre- vailed. The concept of policy in its narrow sense is de- fined as directing society with the help of the state. And given the fact that socially-owned property has mostly landed in the hands of a handful of people, that we are witnessing distinctive social stratification, that many do not believe in a state governed by the rule of law and the like, it is clear that the policy has not entirely success- fully directed Slovenian society to the intended goal. A process that cannot be separated from the pro- cesses of privatization and macroeconomic stabiliza- tion is the restructuring of the economy, which can also hardly be described as successful. Restructuring has often involved experimenting with completely unneces- sary financial institutions on the one hand, and with the destinies of thousands of employees on the other hand. Restructuring in Slovenia was gradual, dislocated and often without state aid (mostly because of constant party political suspiciousness, fear of accusations of abusing socially-owned property; also through the ac- tivities of various parliamentary commissions of inquiry and the drawn-out auditing of property procedures in companies). In the first period especially, a large share of the restructuring took the form of redundancy and retirement with occasional, mainly unsuccessful state interventions. In the first period we witnessed numer- ous bankruptcies and company liquidations. Similar restructuring, but to a smaller degree continued when Slovenia reached the peak of the transformation crisis. The process of restructuring the Slovenian economy be- gan at the end of the eighties, but in fact a new eco- nomic situation was created no earlier than the early nineties, with the creation of an independent Slovenian state. What was most noticeable about the new econo- my was a change in ownership and the size structure, which could almost exclusively be attributed to emerg- ing companies. From the structure of value added by business, what could be seen very clearly were the de- 465 SUMMARY clining industry share and an increase in the impor- tance of the service sector. The restructuring of the Slo- venian economy can certainly not be described as suc- cessful, at least not entirely. If not before, this statement proved to be true when after the first quarter of 2009, Slovenia officially lapsed into recession brought about by the global financial and economic crisis. The reces- sion occurred for the first time since 1993, when our country passed over to the transformation recovery and we again witnessed a decline in economic activity, the failure of companies and high unemployment. Crises, which are an integral part of economic life, highlight ac- cumulated economic imbalances or irregularities, and this is exactly what happened in Slovenia. Many of the companies which were not successfully and suitably re- structured during the transition have collapsed. Many were forced to reorganize and restructure. So, in the area of privatization and restructuring of the economy, while everything was not positive, it was also not en- tirely negative, which is not unusual. The two processes are extremely complex and demanding, and have also caused the most problems in other transition countries. In the transition period, there was also no reduc- tion of interregional differences. The regions dealt with the transition with varying degrees of success. Their success depended largely on their initial conditions and in particular on their economic structure. The regions which were able to resolve transitional problems more easily are mainly in Central Slovenia, Obalno-Kraška (Coastal-Kras) and Gorenjska. Gorenjska, burdened with an old industrial structure, was in a slightly more difficult position. Dolenjska was throughout the most export-oriented of all Slovenian regions; Goriška stood out with the lowest share of unemployed in the popu- lation of working age; among less developed regions, but with potential economic structure, lay Pomurska and the Notranjsko-Kraška region. Podravska, Koroška and Spodnjeposavska region belonged to the semi-de- veloped regions with problematic economic structures and positively assessed developmental potential. In last place, both in development as well as in prospects, was the Zasavje region. The global financial and economic 466 crisis which deeply cut into the Slovenian economy in 2009 has additionally affected the regions. Most deeply affected was Pomurje, already one of the least developed areas, where there was no proper restructuring of the economy and where economic activity was based on ac- tivities with lower value added per employee. In order to address the imbalance in regional development, quite a number of acts and measures were adopted, but the fact remains that considerable regional disparities still exist within Slovenia. For example, in 2005 GDP per capita ranged from 67 per cent of the Slovenian average in the Pomurska region to 144 per cent in the Central Slovenia region. At the time of writing this dissertation, new legislation is in the process of being adopted, which is supposed to divide Slovenia into regions in order to avoid centralization and restore balanced regional de- velopment. After the formal completion of the transition Slove- nia cannot be described as the land of milk and honey. It is a country that is dealing with and facing similar problems to other comparable countries. Expectations regarding the transition into a market economy were great. I would dare say that those expectations were too great (just as in other transition countries), which is clear to us today and is mainly a result of helpless- ness, hopelessness and also a lack of understanding of the current system. It is often said that we in Slo- venia wrote in the Constitution that we are introduc- ing a market economy but have slid into a capitalist economy. Romantic notions make it even more difficult to accept the fact that Slovenia has not only chosen a market economy, but has also moved into the capitalist system and to all that belongs to the latter. Capitalism, custom-made for human beings, as we imagined it in Slovenia, is sadly only an illusion. To have private prop- erty without owners, an equal distribution of profits and capitalism without social stratification are simply pie in the sky. Social stratification is a consequence of the capitalist system, and we must add, that the lat- ter is actually even more distinct in other comparable countries. We are not entirely clear about the role of the state, in Slovenia, or anywhere else. On the one hand 467 SUMMARY we want the state to play a smaller role in the economy or withdraw completely; on the other hand we are de- manding help in critical conditions. If not before, the latest global financial and economic crisis have demon- strated that the market cannot be the sole regulator of the system and that the role of government is important and welcome. Considerable differences exist between capitalist systems and Slovenians are – and we should be well aware – still very socially oriented and with con- siderable empathy for others. Of course, a change for the better is always possible, but to expect that we will live in a country where everybody is employed and has a high salary is simply an illusion within the existing system. 1991 marks a significant turning point in our history. Attaining independence, gaining internation- al recognition and entering into various international bodies, with the pinnacle – entrance into the European Union in 2004 – are achievements our ancestors could only dream of. If we draw a line, the process of eco- nomic transition and the transition to an open socio- market economy in Slovenia deserves positive historical appraisal with a black dot that, as in other transition countries, points to missed strokes and opportunities. This is understandable, because a process as complex as the transition cannot be accomplished entirely as planned or intended, since matters in practice often do not run as smoothly they are written in textbooks and acts of law. 469 SEZNAM KRATIC IN OKRAJŠAV APPNI – Agencija za pla čilni promet, nadzor in informi- ranje ARLPP – Agencija Republike Slovenije za revidiranje la- stninskega preoblikovanja podjetij AS – Arhiv Republike Slovenije BBC – British Broadcasting Corporation BDP – bruto doma či proizvod BIH – Bosna in Hercegovina BS – Banka Slovenije C.E.E.P.N. – Central and Eastern European Privatizati- on Network CEFTA – Central European Free Trade Agreement CK ZKS – Centralni komite Zveze komunistov Slovenije DDV – davek na dodano vrednost DEMOS – Demokrati čna opozicija Slovenije DP – družbeni proizvod EBRD – European Bank for Reconstruction and Deve- lopment ECB – European Central Bank ECU – European Currency Unit EFTA – European Free Trade Association EIB – Eropean Investment Bank EM – Elektro in splošna montaža EMU – European Monetary Union ERM II – Exchange rate mechanism ESCB – European System of Central Banks ESOP – Employee Stock Ownership Plan EU – Evropska unija Seznam kratic in okrajšav 470 EUR – evro EUROSTAT – Evropski statisti čni urad GATT – General Agreement on Tariffs and Trade GG – Gospodarska gibanja GZP – Grafi čno–založniško podjetje GZS – Gospodarska zbornica Slovenije IBRD – International Bank for Reconstruction and De- velopment IDA – International Development Association IFC – International Finance Corporation IMD – International Institute for Management Deve- lopment IMF – International Monetary Fund itd. – in tako dalje KAD – Kapitalska družba KD – kaznivo dejanje KDD – Klirinško-depotna družba KZ – Kazenski zakonik LDS – Liberalna demokracija Slovenije MIGA – Multilateral Investment Guarentee Agency MNZ – Ministrstvo za notranje zadeve MO – Mestna ob čina MPP – Mariborski projekt prestrukturiranja MSP – Mikro, mala in srednje velika podjetja MTT – Mariborska tekstilna tovarna NATO – North Atlantic Treaty Organisation NBP – National Bank of Poland NFD – Nacionalna finan čna družba OECD – Organization for Economic Co-operation and Development ONZ – Organ za notranje zadeve OTC (trg) – Over The Counter Market OZD – Organizacija združenega dela OZD – Organizacija združenega dela OZN – Organizacija združenih narodov p. o. – Prodajna (poslovna) organizacija PAMB – Pokrajinski arhiv Maribor PID – pooblaš čena investicijska družba (privatizacijski investicijski sklad) PIK – Tovarna perila in konfekcije RS – Republika Slovenija SDK – Služba družbenega knjigovodstva 471 SEZNAM KRATIC IN OKRAJŠAV SDS – Slovenska demokratska stranka SDZ – Slovenska demokratična zveza SDZS – Socialdemokratska zveza Slovenije SECU – State Employees Credit Union SEV – Svet za evropsko vzajemnost SFRJ – Socialisti čna federativna republika Jugoslavija SGP – Splošno gradbeno podjetje SIT – slovenski tolar SKD – Slovenski krš čanski demokrati SOD – Slovenska odškodninska družba SOZD – Sestavljena organizacija združenega dela SRD – Slovenska razvojna družba SRS – v besedilu se pojavlja v dveh razli čnih kontekstih, in sicer 1. kot Slovenski ra čunovodski standardi in 2. kot Socialisti čna Republika Slovenija SSRP – Slovene Special Restructuring Program STAT – Statistical Office of the Republic of Slovenia SURS – Statisti čni urad Republike Slovenije SVEZ – Služba Vlade Republike Slovenije za evropske zadeve SZ – Stanovanjski zakon SZDL – Socialisti čna zveza delavskih ljudstev TAM – Tovarna avtomobilov Maribor TIPPO – Tovarna industrijske pralne in procesne opre- me TOZD – Temeljna organizacija združenega dela TOZD – Temeljna organizacija združenega dela TPI – Tovarna procesne opreme in inženiring TVT – Tovarna vozil in toplotne tehnike UL RS – Uradni list RS UL SFRJ – Uradni list Socialisti čne federativne Republi- ke Jugoslavije UL SRS – Uradni list Socialisti čne Republike Slovenije UMAR – Urad za makroekonomske analize in razvoj USA – United States of America USD – The United States Dollar WEF – World Economic Forum ZDA – Združene države Amerike ZDen – Zakon o denacionalizaciji ZDIJZ – Zakon o dostopu do informacij javnega zna čaja ZDR – Zakon o delovnih razmerjih ZGD – Zakon o gospodarskih družbah 472 ZISDU – I – Zakon o investicijskih skladih in družbah za upravljanje ZK – Zveza komunistov ZKJ – Zveza komunistov Jugoslavije ZKS – Zveza komunistov Slovenije ZLPP – Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij ZLRP – Združenje lastnikov razlaš čenega premoženja Slovenije ZMAR – Zavod za makroekonomske analize in razvoj ZPN PID – Zakon o pravnih naslednicah pooblaš čenih investicijskih družb ZPS PID – Zakon o prvem pokojninskem skladu in preo- blikovanju pooblaš čenih investicijskih družb ZPVZDruP – Ukaz o razglasitvi Zakona o prenehanju veljavnosti Zakona o družbenem pravobranilcu Re- publike Slovenije ZSDU – Zakon o sodelovanju delavcev pri upravljanju ZSMS – Zveza socialisti čne mladine Slovenije ZSSS – Zveza svobodnih sindikatov Slovenije ZSTAMA – Zakon o ukrepih za sanacijo gospodarske- ga položaja TAM Maribor d. d. in njegovih odvisnih družb ter Avtomontaže TAM Bus, d.o.o. ZUDDob – Zakon o udeležbi delavcev pri dobi čku ZVDAGA – Zakon o varstvu dokumentarnega in arhi- vskega gradiva ZZZPB – D – Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti 473 LITERATURA IN VIRI Arhivski viri ARS – Arhiv Republike Slovenije AS 1272, Družbeni pravobranilec Slovenije AS 1994, Služba Vlade Republike Slovenije za evropske zadeve AS 223, Vlada Republike Slovenije PAMB – Pokrajinski arhiv Maribor PAMB 1771022, Medob činski svet ZKS za Podravje – Maribor 1968–1990 Literatura Albreht, Matjaž. Slovenija krši evropsko socialno listino. Delo/Sobotna priloga, 6. 2. 2010. Androjna, Roman. Investicijski skladi. Agens, št. 3, no- vember 1993, str. 4–5. Aplenc, Andrej. Prodaja Slovenije. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1997. Arh, Urška. Brezposelnost, inflacija in gospodarska rast v državah v prehodu. Naše gospodarstvo, letnik 50, št. 3/4, 2004, str. 87–98. Aristovnik, Aleksander. Vloga makroekonomske politi- ke pri doseganju zunanjega ravnovesja držav sre- dnje in vzhodne Evrope. Naše gospodarstvo, letnik 47, št. 3/4 2001, str. 247–267. Literatura in viri 474 Arrighi, Giovanni. Dolgo dvajseto stoletje. Kapitalizem, denar in mo č. Ljubljana: Sophia, 2009. Babi č, Blaž. Predvolilni gospodarski program koalicije Demos. Prispevki za novejšo zgodovino, letnik XL- VIX, št. 2, 2009, str. 169–188. Bajt, Aleksander. Gospodarski vidiki zasebljanja stano- vanj. Gospodarska gibanja, št. 224, Ekonomski in- štitut pravne fakultete, 1992, str. 25–42. Bajt, Aleksander. Protiustavnost uzakonjenega siste- ma lastninjenja. Gospodarska gibanja, št. 246, Ekonomski inštitut pravne fakultete, 1994/1, str. 19–38. Bajt, Aleksander. Zakon o denacionalizaciji kot zanika- nje zasebne lastnine. Gospodarska gibanja, št. 223, Ekonomski inštitut pravne fakultete, 1991/12, str. 25–34. Bajt, Aleksander. Zdaj bi pa že bil čas, da se kaj stori za gospodarstvo! Naši razgledi, let. 40, št. 17, Eko- nomski inštitut pravne fakultete, 13. 9. 1991, str. 478–479. Baleti ć, Zvonimir et al. (ur.). Hrvatsko gospodarstvo u tranziciji. Zagreb: Ekonomski institut Zagreb, 1999. Bandelj, Nina. From Communists to Foreign Capitalists. The social foundations of foreign direct investments in postsocialist Europe. Princeton and Oxford: Prin- ceton University Press, 2008. Bannock, Graham et al.. Dictionary of economics. Lon- don: The Economist: Profile books, 2003. Barisitz, Stephan. Banking in Central and Eastern Euro- pe 1980–2006. A comprehensive analysis of baking sector transformation in the former Soviet Union, Czechoslovakia, East Germany, Yugoslavia, Bela- rus, Bulgaria, Croatia, the Czech Republic, Hunga- ry, Kazakhstan, Poland, Romania, the Russian Fe- deration, Serbia and Montenegro, Slovakia, Ukraine and Uzbekistan. London and New York: Routledge, 2008. Begovi ć , Boris, Mijatovi ć, Boško (ed.). Four Years of Transition in Serbia. Beograd: Center for Liberal- -Democratic Studies, 2005. Bek ő, Jani (ur.). V gospodarskih vrtincih, Bilten EDP, letnik 25, št. 1/3. Maribor: Ekonomsko-poslovna 475 LITERATURA IN VIRI fakulteta, Inštitut za ekonomsko diagnozo in pro- gnozo, 2002. Berdnik, Mojca. Prihaja leto koncentracije. Gospodarski vestnik, št. 50, 1998, str. 11–12. Berend, Ivan T.(ur.). Transition to a market economy at the end of the 20th century = Übergang zur Mark- twirtschaft am Ende des 20. Jahrhunderts. Mün- chen Südosteuropa-Gesellschaft, 1994. Berend, Ivan T.. From the Soviet Bloc to the European Union. The Economic and Social Transformation of Central and Eastern Europe since 1973. Cambrid- ge/New York Cambridge: University Press, 2009. Bergant, Zvonko in Plavec, Bernardka. Slovenija v evro- atlantskih povezavah. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo, 2008. Berglöf, Erik in Roland, Gerard (ur.). The economics of transition: the fifth Nobel Symposium in Economics. New York: Palgrave Macmillan, 2007. Bešter, Janez. Prevzemi podjetij in njihovi u činki na del- ni čarje, managerje, zaposlene, upnike in državo. Ljubljana: Gospodarski vestnik, 1996. Blažek, Ladislav. Czech enterprises in the process of transition. Brno: Faculty of Economics and Admini- stration/Masaryk University, 1998. Bohinc, Rado (ur.). Slovenska korporacija v evropskih razmerah, Zbornik razprav. Ljubljana: Slovenski raziskovalni inštitut za management, Fakulteta za družbene vede, 1999. Bohinc, Rado in Bratina, Borut. Upravljanje korporacij, Knjižna zbirka Pravo in gospodarstvo. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, 2005. Bohinc, Rado in Milkovi č, Nina (ur.). Privatizacija na Slo- venskem 1990–1992. Ljubljana: Slovenski inštitut za management Ljubljana d.d., DZS, d. d., 1993. Böhm, Andreja (ur.). Privatization in Central & Eastern Europe 1994. Ljubljana: CEEPN, 1995. Böhm, Andreja (ur.). Privatization in Central & Eastern Europe 1995. Ljubljana: CEEPN, 1996. Böhm, Andreja. Privatization Through Restructuring. Agens, št. 7, marec 1994, str. 10–11. Bole, Velimir. Denarno povpraševanje in monetarno sti- skanje. Izkušnje iz 1990. leta. Gospodarska giba- 476 nja, št. 212, 1990/12, Ekonomski inštitut pravne fakultete, str. 23–33. Bole, Velimir. Ekonomskopoliti čni pogoji v 1991 ali po- dajanje v neznano. Gospodarska gibanja, št. 214, 1991/2, Ekonomski inštitut pravne fakultete, str. 25–39. Boncelj, Jože. Bankrotirana družba, Izmišljeni lastniki. Ljubljana: SAN-PRO, 1999. Borak, Neven (ur.). Korporacijsko prestrukturiranje, 6. letno sre čanje zveze ekonomistov Slovenije. Ljublja- na: Zveza ekonomistov Slovenije, 1998. Borak, Neven (ur.). Slovensko podjetje v devetdesetih. Ljubljana: Zveza ekonomistov Slovenije, 2000. Borak, Neven in Lazarevi ć, Žarko (ur.). Prevrati in slo- vensko gospodarstvo v 20. stoletju; 1918–1945– 1991. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1996. Borak, Neven in Lazervi ć, Žarko (ur.). Gospodarske kri- ze in Slovenci. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodo- vino/Zveza ekonomistov Slovenije, 1999. Borak, Neven in Ovin, Rasto (ur.). Prehod in prestruk- turiranje slovenskega gospodarstva, 1. letna konfe- renca Znanstvene sekcije Zveze ekonomistov Slove- nije. Ljubljana: Zveza ekonomistov Slovenije, 1997. Borak, Neven. Ekonomski vidiki delovanja in razpada Jugoslavije. Ljubljana: Znanstveno in publicisti čno središ če, Zbirka Spekter, 2002. Borak, Neven. Gospodarski vzroki razpada Jugoslavije: ekonomsko-gospodarska razlaga, Doktorska diser- tacija. Ljubljana: Univerza v Ljubljani/Filozofska fakulteta, 2001. Borak, Neven. Iskanje Guliverja ali kako preživeti? Lju- bljana: Znanstveno in publicisti čno središče, 1994. Borak, Neven. Spo četje ekonomske samostojnosti. Lju- bljana: Znanstveno in publicisti čno središče, Zbir- ka Forum, 1992. Brabant van, Josef M.. The political economy of transi- tion: coming to grips with history and methodology. London / New York: Routledge studies of societies in transition, 1998. Brš či č, Bernard. Tovarišijski kapitalizem je utemeljen na klientelizmu, kriminalu in korupciji. Finance, št. 115/2759, 17. 6. 2008, str. 10–11. 477 LITERATURA IN VIRI BS lahko naredi ve č. Intervju z dr. Janezom Šušterši- čem: UMAR. Gospodarski vestnik, leto 50, št. 28, 12. 7. 2001, str. 14–15. Bu čar, France. Resni čnost in utvara. Maribor Založba: Obzorja, 1986. Bu čar, France. Slovenci in prihodnost: slovenski narod po rojstvu države. Radovljica: Didakta, 2009. Chomsky, Noam, Mcchesney, Robert Waterman; Poto- kar, Jure, Rizman, Rudi (prevod). Profit pred ljudmi: neoliberalizem in globalna ureditev. Ljubljana: Sa- nje, 2005. Cirman, Andreja. Lastna nepremi čnina – najpogostejša naložba v Sloveniji. Moje Finance, letnik 2, št. 2, 2002, str. 4–8. Csaba, Laszlo (ur.). Privatization, liberalization and de- struction: recreating the market in Central and Ea- stern Europe. Dartmouth: Aldershot, 1994. Czech Republic, 1999 country profile. London: European Bank for Reconstruction and Development, 1999. Czech Republic: completing the transformation of banks and enterprises. Washington: World Bank, 2008. Čapek, Aleš, Mertlik, Pavel. Organizational change and financial restructuring in Czech manufacturing en- terprises 1990–1995. Praha: Češka narodni ban- ka/Institut ekonomie, 1996. Čeh, Silva. “Dobimo mi, da ne bi dobili drugi”. Intervju z Markom Simonetijem. Delo/ Sobotna priloga, leto 35, št. 122, 29. 05. 1993, str. 27. Čeh, Silva. Intervju z Markom Simonetijem. Agens, št. 3, november 1993, str. 2–3. Čeh, Silva Intervju z Metodom Dragonjo. Agens, št. 6, februar 1994, str. 2–3. Čeh, Silva. Intervju z Miro Puc. Agens, št. 35, junij 1996, str. 2–4. Čepi č, Zdenko (ur.). Slovenija – Jugoslavija, krize in re- forme 1968/1988. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2010. Čepi č, Zdenko et al. (ur.). Slovenska novejša zgodovi- na 2, Od programa Zedinjena Slovenija do medna- rodnega priznanja Republike Slovenije 1848–1992. Ljubljana: Mladinska knjiga/Inštitut za novejšo zgodovino, 2005. 478 Čerin, Aleš. Najboljše moštvo. Vzpon in razrešitev Zora- na Jankovi ća. Trži č: U čila International, 2006. Češka, Roman et al.. Small privatization in Central and Eastern Europe. Ljubljana: CEEPN, 1993. Damijan, Jože. Slovenska privatizacijska burka. Gospo- darski vestnik, št. 51, leto XLI, 24. 12. 1992, str. 14–15. Damijan, Jože. Šok, če bi šli po poti Poljske. Gospodar- ski vestnik, št. 45, leto 42, 1993, str. 18–20. Dedek, Oldrich et al.. The Break–up of Czechoslovakia: An In–depth Economic Analysis. Aldershot: Avebu- ry, 1996. Demšar, Jakob. Gospodarski kriminal: Kje so meje do- pustnega? Delo/Sobotna priloga, leto 51, št. 247, 24. 10. 2009, str. 14–15. Dernovšek, Igor. Nova slovenska realnost. Gospodarski vestnik, leto 51, št. 21, 27. 05. 2002, str. 22–23. Dernovšek, Igor. Poslovno podzemlje se razraš ča. Go- spodarski vestnik, letnik 51, št. 15, 15. 04. 2002, str. 21–26. Desai, M. Raj. Large Bank Finance and the Limits of Mass Privatization in Eastern Europe: The Case of the Czech Republic. Cambridge: Center for interna- tional affairs, Harvard University, 1996. Devetakovi ć , Stevan, Jovanovi ć Gavrilovi ć , Biljana, Ri- kalovi ć, Gojko . Nacionalna ekonomija, Peto izmenje- no i Stevan dopunjeno izdanje. Beograd: Centar za izdava čku delatnost Ekonomskog fakulteta u Beo- gradu, 2008. Dobešova, Dana et al.. The Transformation of the Czech Economy. Brno: Masarykova univerzita v Brne/ Ekonomicko–spravni fakulta, 2003. Drenovec, Fran ček. Kaj se je zgodilo z zgodbo o uspe- hu? Družboslovne razprave, letnik 21, št. 48, april 2005, str. 13–25. Eatwell, John et al., Brglez, Milan (prevod). Iz tranzicije v evropsko povezovanje, Oblikovanje prihodnosti sre- dnje in vzhodne Evrope. Ljubljana: Zbirka Sophia, Znanstveno in publicisti čno središče, 1996. Ekonomska tranzicija u Srbiji 2001–2005. Rezultati, strategije, perspektive. Savjetovanje ekonomista, privrednika i bankara. Beograd: Nau čno društvo 479 LITERATURA IN VIRI ekonomista SCG sa Akademijom ekonomskih nau- ka i Ekonomski fakultet u Beogradu, 2006. Ferfila, Bogomil, Phillips, Paul Arthur. Socioeconomic history of Slovenia: from medieval roots to European Union. Ljubljana: Faculty of Social Sciences, 2009. Fikfak, Jurij, Prin či č, Jože, Turk, Jeffrey David. Biti di- rektor v času socializma. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2008. Fink-Hafner Danica, Ha ček, Miro (ur.), Demokrati čni prehodi II, Slovenija v primerjavi z drugimi nekda- njimi jugoslovanskimi republikami. Ljubljana: FDV, 2001. Fink-Hafner, Danica in Ha ček, Miro (ur.). Demokrati čni prehodi I, Slovenija v primerjavi s srednjeevropskimi postsocialisti čnimi državami. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, 2000. Franca, Valentina, Globo čnik, Nina. Vsebina pogodbe o udeležbi delavcev pri dobi čku. Industrijska demo- kracija, št. 10, 2008, str. 4–8. Gerhard, Pohl (ur.). Privatization and restructuring in Central and Eastern Europe: evidence and policy options. Washington: The World Bank, 1997. Gerovac, Ksenija. Šesta letna konferenca C.E.E.P.N. Agens, št. 29, december 1995, str. 13–14. Gerovac, Ksenija. Uprava Tama verjame v prihodnost novih družb. Agens, št. 34, maj 1996, str. 2–4. Gjuri čova, Adela in Kope ček, Michal (ur.). Kapitoly z de- jin česke demokracie po roce 1989. Praha: Paseka / Litomyšl, 2008. Godec, Borut. Tranzicijska kriza je kon čana, gospodar- ski kriminal upada. Finance/Priloga, št. 51, 24. 05. 1999, str. 16. Gorenči č, Dušan. Financiranje stanovanjske gradnje z vidika nacionalne stanovanjske var čevalne sheme in evropske izkušnje s pogodbenim var čevanjem. Magistrsko delo. Ljubljana: Ekonomska fakulteta, 2005. Granda, Stane. Mala zgodovina Slovenije. Celje: Celjska Mohorjeva družba, 2008. Gregorec, Zdravko. OECD Gospodarski pregledi 1996– 1997: Slovenija, Organizacija za ekonomsko sode- lovanje in razvoj, Ljubljana: Center za sodelovanje 480 z gospodarstvi v tranziciji/Ministrstvo za zunanje zadeve/Urad za evropske zadeve, 1997. Gregurek, Miroslav . Stupanj i u činci privatizacije u Hr- vatskoj. Ekonomski pregled, leto 52, št. 1–2, str. 155–188. Halushka, A. Andrij. The Financial System of the Czech Republic. Wien: Institute for Advanced Studies, 1997. Hanžek, Matjaž, Gregor či č, Marta (ur.). Poročilo o člo- vekovem razvoju – Slovenija 2000–2001. Ljubljana: Urad za makroekonomske analize in razvoj, 2003. Hoen, W. Herman. The transformation of economic sy- stems in central Europe. Northampton: Studies in comparative economic systems, 1998. Horvat, Uroš. Razvoj prebivalstva v mestu Maribor v ob- dobju med letoma 1981–2002. Revija za geografijo, let. 1, št. 1, 2006, str. 41–62. Hribernik, Franc. Socialna varnost brezposelnih. Social- no delo, Letnik 34, št. 2, 1995, str. 133–142. Intervju z dr. Jožetom Mencingerjem. Mladina, št. 46, 10. 11. 2006, str. 36–40. Ivan Ribnikar. Drugi (in tretji) steber pokojninskega sis- tema in trg kapitala. Ban čni vestnik, let. 47, št. 5, maj 1998, str. 49–51. Inflacijo povzro ča in nato “zavira” država! Gospodar- ska gibanja, št. 343, 2002/11, Ekonomski inštitut pravne fakultete, str. 6–24. Jaklin, Jože, Heri č, Boštjan. Economic transition in Slovenia - 1996. CEEPN annual conference series, št. 7, 1996, str. 466–501. Jakomin L., Alenka. Intervju z Draškom Veselinovi čem. Agens, št. 15, oktober 1994, str. 2–3. Jakomin L., Alenka. Intervju z Dušanom Mramorjem. Agens, št. 8, april 1994, str. 2–3. Jakomin L., Alenka. Intervju z Richardom J. Walter- som. Agens, št. 33, april 1996, str. 2–5. Jakomin, L. Alenka. Intervju z Antonom Ropom. Agens, št. 2, oktober 1993, str. 2–3. Jakomin, L. Alenka. Intervju z Dušanom Trisko. Agens, št. 4, december 1993, str. 2–3. Jan čar, Mateja (ur.). Kapitalizem, tranzicija, demokra- cija. Ljubljana: Inštitut dr. Jožeta Pu čnika, 2009. 481 LITERATURA IN VIRI Javornik, Jana, Korošec, Valerija (ur.). Poro čilo o člove- kovem razvoju Slovenija 2002/2003. Človekov ra- zvoj in zdravje. Ljubljana: UMAR, 2003. Jedrzejczak, T. Gregory et al.. Reprivatization in Central & Eastern Europe: country privatization reports & specific implementation issues. Ljubljana: CEEPN, 1992. Judt, Tony. Povojna Evropa 1945–2005. Ljubljana: Mla- dinska knjiga, 2007. Kazenski zakonik Republike Slovenije. Ljubljana: Mini- strstvo za notranje zadeve, 1994. Kanjuo-Mr čela, Aleksandra. Lastništvo zaposlenih – mednarodne izkušnje. Industrijska demokracija, let. 1, št. 2, 1997, str. 26–27. Kanjuo-Mr čela, Aleksandra. Lastništvo zaposlenih na prelomu tiso čletja. Industrijska demokracija, let. 6, št. 10, 2002, str. 21–24. Kirchner, J. Emil (ur.). Decentralization and transition in the Visegrad: Poland, Hungary, the Czech Republic and Slovakia. Basingstoke: Macmillan, 1999. Klaus, Vaclav. On the Road to Democracy, The Czech Republic from Communism to Free Society. Dallas: National Center for Policy Analysis, 2005. Klemen či č M. Marijan (ur.). Gospodarska problematika slovenskega alpskega sveta in slovenskih mest, št. 11, Ljubljana: Oddelek za Geografijo Filozofske fa- kultete, 1995. Klva čova, Eva et al.. Czech experience of economic tran- sition and EU accession processes. Prague: Profesi- onal Publishing, 2005. Kmet, Rotija. Zunanje neravnovesje in ekonomska poli- tika v obdobju tranzicije (primer Češke, Madžarske in Poljske z možnimi zaklju čki za Slovenijo). UMAR, Delovni zvezek št. 10, letnik VIII, 1999. Kocjan, Vida. Tranzicijski botri tajkunov. Demokracija, št. 22, leto XIII, 20. 05. 2008, str. 24–27. Koražija, Nataša. Pravi čna bi bila deprivatizacija! Inter- vju z Boštjanom Penkom. Gospodarski vestnik, leto 52, št. 14, 07.–13. 04. 2003, str. 30–33 Korže, Uroš . Zlata pravila za uspešno prestrukturiranje. Agens, št. 35, junij 1996, str. 7. 482 Kova č, Bogomir et al.. Kako lastniniti slovensko podje- tje. Gospodarski vestnik, Ljubljana 1993. Kova č, Bogomir. Kot na za četku devetdesetih. Delo/So- botna priloga, 14. 12. 2002, str. 8. Kova č, Bogomir. Obsojeni na uspeh? Mladina, št. 26, 24. 06. 2006, str. 34. Kova č, Bogomir. Rekviem za socializem. Ekonomske reforme v socialisti čnih državah. Ljubljana: DZS, 1990. Kova č, Bogomir. Uvod v podjetništvo: analiza poslovne- ga na črta, Ljubljana: Univerza, 1990. Kova č, Matej. Roparski baroni. Finance, št. 105/2749, 03. 06. 2008, str. 12. Kova č, Stanislav. Cvikl odhaja, Slovenija raja. Finance, št. 50, 15. 03. 2010, str. 11. Kova č, Stanislav. Divja privatizacija. Finance, št. 106/2750, 04.06.2008, str. 16. Kova č, Stanislav. Jože Mencinger je o če slovenske taj- kunizacije. Finance, št. 85, 06. 05. 2009, str. 12. Kova č, Stanislav. Zamol čane zgodbe slovenske tranzici- je, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1997. Kra čun, Davorin. Economics of transition: stabilization and economic performance, Maribor: Inštitut za ekonomsko diagnozo in prognozo/Ekonomsko-po- slovna fakulteta Maribor, 2000. Kra čun, Davorin. Tranzicija, stabilizacija i ekonomski rast: iskustvo Slovenije. Ekonomski pregled, god. 56, br. 3/4, 2005, str. 145–162. Krašovec, Tone. Deset let gospodarskega razvoja v sa- mostojni Sloveniji, Ljubljana: Združenje Manager/ Razum, dr. Krašovec & Co. d.n.o., 2001. Križanič, France, Oplotnik, Žan. Ekonometri čna ocena vpliva zaklju čka procesa lastninskega preoblikova- nja podjetij na investiranje in dinamiko prilivov tu- jega kapitala v Slovenijo. Gospodarska gibanja, št. 309, 1999/10, str. 25–35. Križanič, France. O zastoju gospodarske dejavnosti v Sloveniji. Gospodarska gibanja, št. 225, 1992/2, Ekonomski inštitut pravne fakultete, str. 23–41. Krnc, Janez. Revizije predhodnega lastninjenja. Go- spodarska gibanja, št. 20, 22. 5. 1997, str. 71–74. URL: http://www.ius-software.si, (18. 1. 2010). 483 LITERATURA IN VIRI Lampe R., John. Yugoslavia as History. Twice there was a country, Cambridge: Cambridge University Press, 1996. Lane, David Stuart, Myant, Martin (ur.). Varieties of Capitalism in Post-Communist Countries (Studies in Economic Transition), Basinstoke/New York: Pal- grave Macmillan, 2007. Lastninsko preoblikovanje slovenskih podjetij, Poro čilo o delu Agencije RS za prestrukturiranje in privatizaci- jo, Ljubljana: Agencija RS za prestrukturiranje in privatizacijo, 1999. Lavigne, Marie. The Economics of Transition. From Soci- alist Economy to Market Economy, Houndmills etc.: Macmillan Press LTD, 1999. Lavra č, Vladimir. Slovenska pot do prevzema evra, Lju- bljana: Inštitut za ekonomska raziskovanja v Lju- bljani, 2007. Lazarević, Žarko, Lorenči č, Aleksander (ur.). Podobe modernizacije: poglavja iz gospodarske in socialne modernizacije Slovenije v 19. in 20. stoletju, Ljublja- na: Zbirka Razpoznavanja/ Inštitut za novejšo zgo- dovino, 2009. Lazarević, Žarko. Plasti prostora in časa. Iz gospodarske zgodovine Slovenije prve polovice 20. stoletja, Lju- bljana: Zbirka Razpoznavanja/Inštitut za novejšo zgodovino, 2009. Lazarević, Žarko. Prostor, gospodarstvo, in razmerja. Jugoslovanski ekonomski prostor in razmerja. Pri- spevki za novejšo zgodovino, letnik XLIX, št. 1, str. 279–292. Lazarević, Žarko. So časnost slovenskega gospodarske- ga razvoja. Zgodovinski časopis, št. 3/4, 2007, str. 393–410. Lorber, Lu čka. Gospodarska tranzicija Slovenije v pro- cesu globalizacije. Geografski zbornik, letnik 39, 1999, str. 133–166. Lorber, Lu čka. Strukturne spremembe mariborskega gospodarstva po letu 1991. Revija za geografijo, let. 1, št. 1, 2006, str. 63–78. Loren či č, Aleksander. Gospodarska kriminaliteta: “Te- mna stran kulturnega in tehnološkega razvoja člo- 484 veštva”. Zgodovina za vse, leto XVI, št. 1, 2009, str. 130–141. Loren či č, Aleksander. Gospodarstvo v ptujski ob čini v osemdesetih. Časopis za zgodovino in narodopisje, letnik 78/43, št. 1, 2007, str. 68–77. Loren či č, Aleksander. Lastniška struktura v podjetjih in participacija delavcev v njej po osamosvojitvi Slo- venije. Svobodna misel, letnik 18, št. 21; Priloga: letnik 1, št. 21, 13. 11. 2009, str. 10–12. Loren či č, Aleksander. Makroekonomski kazalci Sloveni- je v času tranzicije: od recesije in stabilizacije pre- ko okrevanja do vstopa v Evropsko unijo. Časopis za zgodovino in narodopisje, leto 80, št. 2–3, 2009, str. 179–199. Loren či č, Aleksander. Pretvorba družbene lastnine v privatno – osrednji problem slovenske gospodarske tranzicije. Prispevki za novejšo zgodovino, letnik XLVIX, št. 2, Ljubljana 2009, str. 189–206. Loren či č, Aleksander. Privatizacija: ozbiljan problem u slovena čkoj ekonomskoj tranziciji. Megatrend revi- ja, vol. 6, br. 1, 2009, str. 1–16. Loren či č, Aleksander. Process ekonomi českogo preo- brazovanija v Sloveniji v pervoj polovine 1990–h gg. Istori českij vestnik Universitetov Ljubljany i Permi, št. 2, 2008, str. 114–122. Loren či č, Aleksander: Prva leta gospodarske tranzicije v Sloveniji. Prispevki za novejšo zgodovino, letnik XLVIII, št. 2, 2008, str. 149–164. Loren či č, Aleksander. Ste čaji in usoda ve čjih podjetij na Ptujskem v tranzicijskem obdobju. Časopis za zgo- dovino in narodopisje, letnik 78/43, št. 2–3, 2007, str. 180–190. Loren či č, Aleksander. Strukturni premiki na področju slovenskega podjetništva v času “prve recesije”. Zgodovina za vse, leto XVI, št. 2, 2009, str. 133– 143. Loren či č, Aleksander. Vpliv politike na gospodarstvo v ptujski ob čini od leta 1980 do leta 1995. Prispevki za novejšo zgodovino, letnik XLVII, št. 2, 2007, str. 175–186. Lužnik Pohar, Milka. Trgovec z življenjem: zgodba Milo- ša Kova či ča, Ljubljana: Darila Rokus, 2005. 485 LITERATURA IN VIRI Maček, Jure et al.. Metalna Maribor, Sledovi mariborske- ga gospodarstva v arhivskem gradivu Pokrajinskega arhiva Maribor, Katalogi XXV, Maribor: Pokrajinski arhiv Maribor, 2006. Markeš, Janez , Pogovor s filozofom in sociologom dr. Veljkom Rusom . Delo/Sobotna priloga, leto 51, št. 247, 24. 10. 2009, str. 4–7. Matesova, Jana. Does mass privatization spur restructu- ring? Čelakovice: Czechoslovak management cen- ter, 1995. Matos, Urša. Žrtve tranzicije. Novi Stanovanjski zakon bo še poslabšal položaj najemnikov v denacionali- ziranih stanovanjih, Tednik Mladina, št. 11, 17. 03. 2003, str. 30–31. Maver, Darko et al. (ur.). Posvet “Problematika odkriva- nja in pregona gospodarske kriminalitete”. 27. no- vember 2002. Ljubljana: Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije, 2003. Meier, Viktor. Zakaj je razpadla Jugoslavija, Ljubljana: Znanstveno in publicisti čno središče, 1996, str. 26–43. Mekina, Borut. V četrtem krogu pekla. Cerkvene finan- ce so zaradi špekulativnih naložb tik pred zlomom. Mladina, št. 31, 02. 04. 1010, str. 21–23. Melik, Jelka. Družbeni pravobranilec Republike Slo- venije, pomemben ustvarjalec arhivskega gradiva. Arhivi, Glasilo Arhivskega društva in arhivov Slove- nije, letnik XXV, št. 2, Ljubljana 2002, str. 15–18. Melik, Jelka. Slovensko pravosodje in njegovo arhivsko gradivo po letu 1991. Mravlja, Mija, Nared, Andrej (ur.). Arhivi in arhivsko gradivo v času tranzicijskih sprememb/Infoarh. Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije, 2003, str. 35–38. Mencinger, Jože. Deset let pozneje. Tranzicija – uspeh, polom ali nekaj vmes? Gospodarska gibanja, št. 317, 2000/6, Ekonomski inštitut pravne fakultete, str. 25–42. Mencinger, Jože. Gospodarski sistem in politika Sloveni- je. Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije, 1995. Mencinger, Jože. Leto, v katerem smo krenili na vzhod. Delo/Sobotna priloga, 28. 12. 2002, str. 8–9. 486 Mencinger, Jože. Makroekonomske dileme Republi- ke Slovenije. Gospodarska gibanja, št. 217, 1991, Ekonomski inštitut pravne fakultete, str. 25–35. Mencinger, Jože. Plesala je eno polletje. Gospodarski ve- stnik, št. 50, leto XLI, 17. 12. 1992, str. 4–5. Mencinger, Jože. Privatization in Slovenia. Slovenian law review, vol. 3, no.1/2, december 2006, str. 65–81. Mencinger, Jože. Rojstvo in otroštvo tolarja. Slovenska ekonomska revija, št. 1–2, 1993, str. 24–47. Mencinger, Jože. Slovensko gospodarstvo med centra- lizmom in neodvisnostjo. Nova revija, letnik IX, št. 95, marec 1990, str. 490–495. Mencinger, Jože. Tajkunizacija in nacionalni interes. Mladina, št. 21, 23.05.2008, str. 26–27. Mencinger, Jože. Tajkunstvo po slovensko. Delo/Sobo- tna priloga, letnik LI, št. 99, 30. 04. 2009, str. 8–9. Mencinger, Jože. Za časnost samostojnosti? Nova Revi- ja, št. 134/135, junij/julij 1993, str. 303–312. Možina, Jože. “Politika postane manj pomembna”. Po- govor z Janezom Drnovškom. Revija Ampak, letnik 4, št. 4, april 2003, str. 26–30. Mravlja, Mija, Nared, Andrej (ur.). Arhivi in arhivsko gradivo v času tranzicijskih sprememb/Infoarh, Lju- bljana: Arhivsko društvo Slovenije, 2003. Mrkai ć, Mi ćo. Je BS žrtev ali tihi kolaborant? Gospodar- ski vestnik, leto 51, št. 21, 27. 5.–2. 6. 2002, str. 17. Mrkai ć, Mi ćo. To so bile svete krave, Ljubljana: Pasade- na, 2007. Murn, Ana, Kmet, Rostja (ur.). Poro čilo o razvoju 2003, Ljubljana: Urad za makroekonomske analize in ra- zvoj, 2003. Muršec, Zlatko, Zidari č, Bojan. Poslovati z Madžarsko, Ljubljana: Center za mednarodno sodelovanje in razvoj, 1998. Myant, Martin (ur.). Successful Transformations: The Creation of Market Economies in Eastern Germany and the Czech Republic (Studies of Communism in Transition Series). Cheltenham/Brookfield: Edward Elgar Publishing, 1997. 487 LITERATURA IN VIRI Myant, Martin. The Czech Republic: From ‚Czech‘ Ca- pitalism to ‚European‘ Capitalism. V: Lane, David Stuart, Myant, Martin (ur.). Varieties of Capitalism in Post-Communist Countries (Studies in Economic Transition), Basinstoke/New York: Palgrave Ma- cmillan, 2007. Myant, Martin. The Rise and Fall of Czech Capitalism. Economic Development in the Czech Republic Since 1989, Cheltenham/Northampton: Edward Elgar Publishing, 2003. Myant, Martin. Transforming Socialist Economies: The Case of Poland and Czechoslovakia (Studies of Com- munism in Transition), Aldershot/Brookfield: Ed- ward Elgar Pub, 1993. Nachtigal, Vladimir. The Czech economy in the first half of 1990s, Comparasion with similar European eco- nomies, Praha Česka narodni banka/Institut eko- nomie, 1997. Nešporova, Ana et al.. Czechoslovak economy in 1991. Praha: Československa akademie ved/ Progno- sticky ustav, 1992. Novkovi ć, Goran. Intervju z Andrejo Böhm. Agens, št. 64, november 1998, str. 2–5. Oblak, Bogdan. Lasten denar in fiskalna politika sta te- melj ekonomske suverenosti. Nova revija, letnik IX, št. 95, marec 1990, str. 504–512. Omerza, Igor. Atributi ekonomske suverenosti sloven- ske republike. Nova revija, letnik IX, št. 95, marec 1990, str. 496–503. Oset , Željko, Berberih Slana , Aleksandra in Lazarevi ć, Žarko (ur.). Mesto in gospodarstvo. Mariborsko go- spodarstvo v 20. stoletju, Ljubljana/Maribor: Inšti- tut za novejšo zgodovino/Muzej narodne osvobodi- tve Maribor, 2010. Ovin, Rasto. Komentar k privatizacijskim razpravam o privatizaciji. Bilten EDP. Inštitut za ekonomsko dia- gnozo in prognozo, leto 14, št. 4, 1992, str. 17–25. Pavšič, Vladimir/Bor, Matej. Epigrami. Delo, leto XXXIV, št. 174, 30. 7. 1992, str. 8. Pe čar , Janja, Fari č, Metka. Regionalni vidike razvoja Slovenije s poudarkom na finan čnih rezultatih po- slovanja gospodarskih družb v letu 1999. Ljublja- 488 na: UMAR, Delovni zvezek, št. 8, letnik I, 2000, str. 11–15. Pelikan, Jan, Tejchman, Miroslav. Dejiny Jugoslavie: 1918–1991. Praha: Karolinum, 1994. Perovšek, Jurij et al. (ur.). Slovenska osamosvojitev 1991. Pri čevanja in analize. Simpozij Brežice: Zve- za zgodovinskih društev Slovenije/Državni zbor, 2002. Pesek, Rosvita. Osamosvojitev Slovenije. “Ali naj Repu- blika Slovenija postane samostojna in neodvisna dr- žava?” Ljubljana: Nova revija, 2007. Petra Sovdar et al.. Zemonski avtocestni posli, Finance, št. 71, 14. 04. 2010, str. 4–5. Petrov, Sabina. Intervju z Alenko Kovač Arh. Agens, št. 41, december 1996, str. 2–4. Petrov, Sabina. Intervju z Binetom Kordežem. Agens, št. 27, oktober 1995, str. 2–4. Petrov, Sabina. Intervju z dr. Janezom Drnovškom. Agens, št. 18, januar 1995, str. 2–3. Petrov, Sabina . Intervju z Vladom Dimovskim. Agens, št. 22, maj 1995, str. 2–3. Petrovči č, Vida. Intervju z Brunom Koreli čem. Agens, št. 16, december 1994, str. 2–3. Petrovči č, Vida. Intervju z Giuliom Bonazzijem. Agens, št. 24/25, julij/avgust 1995, str. 2–4. Petrovči č, Vida . Intervju z Jankom Deželakom. Agens, št. 21, april 1995, str. 2–4. Pezdir, Rado. Gradualizem – inhibitor tranzicije v Slove- niji. Ljubljana: Inštitut za civilizacijo in kulturo – ICK, 2005. Pezdir, Rado. Slovenska tranzicija od Kardelja do tajku- nov. Ljubljana: Časnik Finance, 2008. Pinteri č, Jan. Prosim, naj me kdo podkupi. Gospodarski vestnik, leto 51, št. 21, 27. 05. 2002, str. 18–21. Pirc, Vanja. Hitra rešitev s specialnimi efekti. Mladina, št. 10, 2008, str. 26–27. Pirjevec, Jože. Jugoslavija 1918–1992. Nastanek, razvoj ter razpad Karadjordjevi ćeve in Titove Jugoslavije. Koper: Založba Lipa, 1995. Plut, Tadeja in Helena. Podjetnik in podjetništvo. Lju- bljana: Zbirka Spekter/Znanstveno in publicisti č- no središče, 1995. 489 LITERATURA IN VIRI Poland. Economic Restructuring and Donor Asistance. Washington: United States General Accounting Of- fice, 1995. Popit, Ilija. Prof. Aleksander Bajt o slovenski gospodar- ski politiki (2). Napa čna pot privatizacije. Delo, let. 33, št. 207, 04. 09. 1991, str. 2. Popovi č, Anica. “Sporno lastninjenje”. Pravna praksa, št. 259, 15. 10. 1992, str. 29. URL: http://www. ius-software.si (18. 1. 2010). Popovi č, Anica. Lastninjenje pred koncem – o oškodo- vanjih pa še novi postopki. Pravna praksa, št. 6, 2. 4. 1998, str. 1–2. URL: http://www.ius-software. si, (18. 1. 2010). Popovi č, Anica. Primer oškodovanja družbene lastnine oziroma divje privatizacije. Podjetje in delo, št. 7, 9. 11. 1992, str. 756–760. URL: http://www.ius-soft- ware.si, (18. 1. 2010). Popovi č, Anica: Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij. Podjetje in delo, št. 2, 10. 5. 1993, str. 85. URL: http://www.ius-software.si, (18. 1. 2010). Pospešeno umirjanje inflacije? Gospodarska gibanja, št. 352, 2003/10, Ekonomski inštitut pravne fakulte- te, str. 6–25. Poro čilo o lastninskem preoblikovanju podjetij, Ljublja- na: Agencija Republike Slovenije za prestrukturira- nje in privatizacijo, 1997. Praprotnik, Rok. Po čutiš se, kot da bi iz vrtca prišel na fakulteto: Boštjan Penko o omejenih zmožnostih to- žilcev, Intervju. Delo, leto 47, št. 13, 17. 01. 2005, str. 2. Prašnikar, Janez (ur.). Poprivatizacijsko obnašanje slo- venskih podjetij. Ljubljana: Gospodarski vestnik, 1999. Prinči č, Jože, Borak, Neven. Iz reforme v reformo. Slo- vensko gospodarstvo 1970–1991, Ljubljana: Fakul- teta za družbene vede, 2006. Prinči č, Jože. Slovensko gospodarstvo v drugi Jugoslavi- ji, Ljubljana: Modrijan, 1997. Prinči č, Jože. Tovarna vijakov Plamen Kropa: od konca druge svetovne vojne do stečaja in novega za četka (1945–1997). Radovljica: Vigenjc: Glasilo Kovaške- ga muzeja v Kropi, Muzeji radovljiške ob čine, 2007. 490 Privatization in the transition process: recent experience in Eastern Europe. United Nations Conference on trade and Development. Geneva: United Nations, 1994. Pšeni čny, Viljem et al.. Podjetništvo: Podjetnik, podjetni- ška priložnost, podjetniški proces, podjem. Portorož: Visoka strokovna šola za podjetništvo/Gea College, 2000. Ramet, P. Sabrina. Serbia, Croatia and Slovenia at Pe- ace and at War, Selected Writings, 1983–2007. Wi- en/Zürich/Berlin/Münster: Lit Verlag, 2008. Repe, Božo. Jutri je nov dan. Slovenci in razpad Jugosla- vije. Ljubljana: Modrijan, 2002. Repe, Božo. Slovenci v osemdesetih letih, Ljubljana: Zbirka zgodovinskega časopisa – 23, Zveza zgodo- vinskih društev Slovenije, 2001. Repovž, Mija. Intervju s prof. Jožetom Mencingerjem. Agens, št. 42, januar 1997, str. 2–7. Repovž, Mija. Intervju z Urošem Koržetom. Agens, št. 7, marec 1994, str. 2–3. Ribnikar Ivan. Družbena lastnina in narobe poskusi njene odprave: od leta 1989 do dandanes. Teorija in praksa, let. 29, št. 9–10, 1992, str. 877–890. Ribnikar, Ivan. Odprava družbene lastnine podjetij, pri- vatizacija… Ban čni vestnik, letnik 47, št. 1/2, jan.– feb. 1998, str. 60–62. Ribnikar, Ivan. Pot od družbene lastnine k lastnini go- spodarskih podjetij. Journal for Institutional Inno- vation Development and Transition, Urad za ma- kroekonomske analize in razvoj, št. 1, 1997. Ribnikar, Ivan. Prehod v tržno gospodarstvo po sloven- sko. Ljubljana: CISEF – Center strokovnega izpo- polnjevanja in svetovalne dejavnosti Ekonomske fakultete, 1994. Rogli č, Meta. Janša: Do leta 2005 je bila korupcija del sistema. Dnevnik, št. 128, leto LVIII, 04. 06. 2008, str. 1–2. Rojec, Matija. Tuje investicije v slovenski razvoj. Ljublja- na: Znanstveno in publicisti čno središče, 1994. Roland, Gerard. Transition and economics: politics, mar- kets, and firms, Cambridge (Massachusetts)/Lon- don: The MIT Press, 2000. 491 LITERATURA IN VIRI Rop, Anton. Privatizacija, gospodarski kriminal in go- spodarski razvoj. Podjetje in delo, let. 22, št. 7, 1996, str. 1179–1187. Rupel, Dimitrij (ur.). Vzpon med evropske zvezde. Slo- venska pot v evropsko unijo. Ljubljana:Ministrstvo za zunanje zadeve, 2004. Rus, Veljko. Podjetizacija in socializacija države. Lju- bljana: Knjižna zbirka Teorija in praksa/ Fakulteta za družbene vede, 2001. Schwartz, H. Andrew. The politics of greed, How privati- zation structured politics in central and eastern–eu- rope, Lanham: Rowman and Littlefield Publishers, 2006. Senjur, Marjan (ur.). Slovenia – A small Country in the Global Economy. Ljubljana: Centre for Internatio- nal Cooperation and Development – CICD, 1993. Sicherl, Pavle. Scenariji gospodarskega razvoja Sloveni- je – približevanje Evropi. Splošni pogoji za gospo- darski razvoj. Strategija gospodarskega razvoja Slovenije. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za makroekonomske analize in razvoj, 1995. Simoneti, Marko et al.. Spremembe v strukturi in kon- centraciji lastništva ter poslovanje podjetij po razde- litveni privatizaciji v Sloveniji v razdobju 1995–99. Empiri čna in institucionalna analiza. Ljubljana: CEEPN Raziskave, 2001. Simoneti, Marko in Böhm, Andreja (ur.). Privatization in Central & Eastern Europe 1991: country privatizati- on reports & specific implementation issues. Ljublja- na CEEPN, 1992. Simoneti, Marko in Böhm, Andreja (ur.). Privatization in Central & Eastern Europe 1992. Ljubljana: CEEPN, 1993. Simoneti, Marko in Böhm, Andreja (ur.). Privatization in Central & Eastern Europe 1993. Ljubljana: CEEPN, 1994. Simoneti, Marko, Estrin, Saul, Böhm, Andreja (ur.). The governance of privatization funds, Experience of the Czech Republic, Poland and Slovenia. Cheltenham: Elgar, 1999. 492 Simoneti, Marko, Rojec, Matija, Rems, Marko. Koncen- tracija lastništva v podjetjih ob privatizaciji. Eko- nomsko ogledalo, let. 7, št. 6, UMAR, 2001, str. 8. Simoneti, Marko, Rojec, Matija, Rems, Marko. Koncen- tracija lastništva v podjetjih leta 1999. Ekonomsko ogledalo, let. 7, št. 7, UMAR, 2001, str. 7. Simoneti, Marko, Rojec, Matija, Rems, Marko. Lastni- ška struktura podjetij ob privatizaciji. Ekonomsko ogledalo, let. 7, št. 5, UMAR, 2001, str. 11. Slavec, Andreja. Razvoj industrije v Mariboru s poseb- nim poudarkom na razvojnih dejavnikih, S.l., s.n., 1989, str. 54–64. Slay, Ben. The Polish Economy, Crisis, Reform and Transformation. Priceton/New Yersey Princeton University Press, 1994. Slovenija v Evropski uniji: strategija gospodarskega ra- zvoja Slovenije: prvi osnutek, Ljubljana: ZMAR, 2000. Slovenski almanah‚ 92–2001. Delo/Novice (od 1998 De- lo d d. in Slovenske novice d. d.). Ljubljana, 1991– 2000. Smolnikar, Marjeta. Naj verjame, kdor ho če. Gorenjski glas, leto 57, št. 18, 05. 03. 2004, str. 8. Soldaczuk, Jozef. Poland‘s recent experience with tran- sition to market economy. Warsaw: Foreign Trade Research Institute, 1992. Srbija 2000–2006. Država, društvo, privreda. Beograd: Institut za evropske studije, 2007. Strategija regionalnega razvoja Slovenije. Ljubljana: Mi- nistrstvo za gospodarstvo/Agencija Republike Slo- venije za regionalni razvoja, 2001. Strgar, Jože (ur.). Slovenija v novi Evropi. Celje: Mohor- jeva družba, 1996. Strmšnik Igor. Transition progress in Slovenia = Trans- formacijsko okrevanje v Sloveniji, Ljubljana: Eko- nomska fakulteta, 1997. Strniša, Maja. Slovenci o lastninjenju. Agens, št. 15, oktober 1994, str. 14. Sutherland, Edwin Hardin. White collar crime, The un- cut version. London/New Haven Yale University Press, 1983. 493 LITERATURA IN VIRI Svejnar, Jan (ur.). The Czech Republik and economic transition in Eastern Europe. San Diego: Academic Press, 1995. Šijakovi č, Gordana, Deren čin, Branka (ur.). Kazenski zakonik Republike Slovenije. Ljubljana: Ministrstvo za notranje zadeve, 1994. Šimac, Igor. MPP – Mariborski projekt prestrukturira- nja. Agens, št. 43, februar 1997, str. 11–12. Štiblar, Franjo. Ban čništvo kot hrbtenica samostojne Slovenije. Ljubljana: ZRC SAZU, 2010. Štiblar, Franjo. Prispevek ekonomske politike k poslab- šanju rezultatov v 1997 zahteva njen aktivnejši in bolj koordiniran pristop v bodo če. Gospodarska gi- banja, št. 292, 1998/3, str. 23–40. Štiblar, Franjo. Razvoj trgov Ex-Jugoslavije. Gospodar- ska gibanja, št. 267, 1995/12, Ekonomski inštitut pravne fakultete, str. 23–43. Štiblar, Franjo. Strategija Slovenije v ekonomskih odno- sih s tujino. Gospodarska gibanja, št. 242, 1993/9, Ekonomski inštitut pravne fakultete, str. 21–35. Štoka Debevec, Meta. Pla čna politika od leta 1990 dalje ter razlogi zanjo. Slovenska ekonomska revija, let. 48, št. 1/2, 1997/2, str. 166–184. Šurla, Silvester. Podzemlje z blagoslovom. Mag, letnik 9, št. 7, 12. 02. 2003, str. 28–31. Šurla, Silvester. Varuhi kraje stoletja. Mag, št. 27, letnik 10, 30. 06. 2004, str. 28–31. Šušteršič, Janez. Politi čno gospodarski cikli v sociali- sti čnih državah in tranzicija. Doktorska disertacija. Ljubljana: Univerza v Ljubljani/Ekonomska fakul- teta, 1999. Šušteršič, Janez. Tranzicija kot politi čno gospodarski ci- kel: (post mortem analiza). Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, 2003. Tajnikar, Maks. Preobrazba velikih podjetij še ni kon- čana. Gospodarski vestnik, leto 48, št. 49, 09. 12. 1999, str. 20–22. Tavzes, Miloš et al.. Veliki slovar tujk. Ljubljana: Can- karjeva založba, 2002. The Czech Republic, Facts and Figures. Praha: Česka narodni banka, 1992. 494 The European Observatory for SMEs. First Annual Re- port. European Network for SME Research , Zoe- termeer: EIM Small Business Research and Con- sultancy. Todorovski, Ilinka, Sovdat, Petra. Vsa življenja Igorja Bav čarja. Ljubljana: Časnik Finance, 2009. Tomeš, Zdenek a kol.. Hospodarska politika 1900–2007, Praha: C.H. Beck, 2008. Toplak, Simona. Intervju z Jožetom Jaklinom. Agens, št. 55, februar 1998, str. 2–4. Tovšak, Slavica (ur.). Tovarna avtomobilov Maribor, Sle- dovi mariborskega gospodarstva v arhivskem gradi- vu Pokrajinskega arhiva Maribor, 60 let – spominski zbornik, Maribor: Pokrajinski arhiv Maribor, 2007. Tovšak, Slavica et al.. Hidromontaža Maribor skozi čas. Arhivsko gradivo mariborskega gospodarstva v Po- krajinskem arhivu Maribor. Spominski zbornik. Ma- ribor: Pokrajinski arhiv Maribor, 2009. Transformation: the Czech experience, People in Need, Prague 2006. Tranzicija, dostizanje EU i povezane teme. Uloga investi- tora iz Slovenije, Ruske federacije i Austrije. Kopa- onik biznis forum 2008. Kopaonik: Savez ekono- mista Srbije i Udruženje korporativnih direktora Srbije, 2008. Ve černik, Jirri, Flek, Vladislav. Employment and wage structures in the Czech Republic, Praha: Česka na- rodni banka, 1998. Ve černik, Jirri. Markets and People, The Czech Reform Experience in a Comparative Perspective. Aldershot: Avebury, 1996. Verhovnik, M., Andrej. Poslovati s Češko republiko. Lju- bljana: Ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj/ Urad RS za gospodarsko promocijo in tuje investi- cije, 1999. Verhovnik, M., Andrej. Poslovati s Poljsko. Ljubljana: Ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj/Urad RS za gospodarsko promocijo in tuje investicije, 2000. Vizovišek, Slavko. Gradualizem odhaja? Ve čer, 30. 05. 2005, str. 2. 495 LITERATURA IN VIRI Vodopivec, Peter. Od Pohlinove slovnice do samostojne države. Slovenska zgodovina od konca 18. stoletja do konca 20. stoletja. Ljubljana: Modrijan, 2002. Vodušek, Branko. Intervju s Tonetom Simoni čem . Agens, št. 20, marec1995, str. 2–3. Vodušek, Branko. Letna konferenca. Agens, št. 17, de- cember 1994, str. 8–9. Vodušek, Branko . Privatizacija na Madžarskem. Agens, št. 20, marec 1995, str. 7. Voucher privatization in facts and figures. Praha: Centre for voucher privatization, 1995. Winiecki, Jan. Five Years After June, The Polish Trans- formation 1989–1994. London: The Centre for Re- search into Communist Economies, 1996. Zbornik povzetkov člankov: 1946–1996. Mednarodna konferenca, posve čena petdesetletnici Ekonomske fakultete. 18.–19. september 1996. Ljubljana: Eko- nomska fakulteta, 1996. Zec , Miodrag, Cerovi ć, Božidar (ur.). Kuda ide Srbija. Ostvarenja i dometi reformi. Beograd Nau čno dru- štvo ekonomista sa Akademijom ekonomskih nau- ka/Ekonomski fakultet u Beogradu, 2008. Zidari č, Bojan (ur.). Izvozni vodi č. Ljubljana: Center za mednarodno sodelovanje in razvoj, 1995. Zidari č, Bojan et al. (ur.). Poslovati s Češko. Ljubljana: Center za mednarodno sodelovanje in razvoj, 1994. Zidari č, Bojan. Prvi – vendar na slepem tiru. Dnevnik, leto 43, št. 33, 04. 02. 1993, str. 16. Zidari č, Bojan. Skromni rezultati na Poljskem. Dnevnik, leto 43, št. 35, 06. 02. 1993, str. 15. Žakelj, Luka. Podjetniška aktivnost in podjetniško oko- lje v Sloveniji. UMAR/Delovni zvezek, št. 4, 2006, str. 11. Žakelj, Luka. Razvoj malih in srednje velikih podjetij v Sloveniji in Evropski uniji. UMAR/ Delovni zvezek, št. 6, 2004, str. 7–12. Židek, Libor. Transformace česke ekonomiky 1989– 2004. Praha: C.H. Beck, 2006. Žižmond, Egon (ur.). Konjunktura in ekonomska poli- tika. Bilten EDP, letnik 22, št. 2/3, Maribor: Eko- nomsko-poslovna fakulteta, Inštitut za ekonomsko diagnozo in prognozo, 1999. 496 Žižmond, Egon (ur.). Reforme in gospodarska rast. Bil- ten EDP, letnik 21, št. 1, Maribor: Ekonomsko-po- slovna fakulteta/Inštitut za ekonomsko diagnozo in prognozo, 1998. Žižmond, Egon (ur.). Slovensko gospodarstvo pred novi- mi izzivi. Bilten EDP, letnik 24, št. 1, Maribor: Eko- nomsko-poslovna fakulteta/Inštitut za ekonomsko diagnozo in prognozo, 2001. Žižmond, Egon. Slovenia: 1991–1996. Working papers EDP, letnik VIII, št. 1, Maribor: Ekonomsko-po- slovna fakulteta/Inštitut za ekonomsko diagnozo in prognozo, 1997. Žnidarši č Kranjc, Alenka. Investicijski skladi v Sloveniji – (ne)uspeh in za koga, Postojna: Dej, 1999. Žnidarši č Kranjc, Alenka. Kraja po slovensko. Finance, 20. 03. 1996, str. 2. Žnidarši č Kranjc, Alenka. Planirani ste čaji? Zna čilnosti, razlogi, koristi in škoda v ste čajih slovenskih podje- tij. Radovljica: Didakta, 1993. Žnidarši č Kranjc, Alenka. Privatizacija ali zakonita kra- ja. Divja privatizacija, na črtovana kraja, neznanje ali slovenska nevoš čljivost? Postojna: DEJ d.o.o., 1994. Žugelj, Damjan et al.. Tvegani kapital: si upate tvegati? Ljubljana: Lisac & Lisac, 2001. Žužek, Aleš. Prehod iz samoupravnega v tržno gospodar- stvo. Magistrska naloga. Ljubljana: Univerza v Lju- bljani, Filozofska fakulteta, 2006. Časopisni viri in revije Agens: časopis za privatizacijo, prestrukturiranje in ra- zvoj. Ampak. Arhivi, Časopis za zgodovino in narodopisje. Delo. Demokracija. Dnevnik. Družboslovne razprave. Economic and business review. Ekonomski pregled. 497 LITERATURA IN VIRI Finance. Gospodarska gibanja. Gospodarski vestnik. Industrijska demokracija. Megatrend revija. Mladina. Naše gospodarstvo. Naši razgledi. Nova revija. Patria Finance, Praha. Podjetje in delo. Prispevki za novejšo zgodovino. Revija za geografijo. Slovenska ekonomska revija. Slovenian law review. Socialno delo. Svobodna misel. Ve čer. Zgodovina za vse. Tiskani in elektronski viri 16. poročilo o uresni čevanju Zakona o denacionalizaciji za obdobje od 30. 06. 2000 do 30. 06. 2001. Mi- nistrstvo za pravosodje/julij 2001, str. 4–6. URL: http://www.mp.gov.si/fileadmin/mp.gov.si/page- uploads/2005/PDF/porocila/poroc_zden_16.pdf, (9.11. 2009). Agencija republike Slovenije za revidiranje lastninske- ga preoblikovanja podjetij. Arhivska stran. URL: http://www.arlpp.gov.si7Revizija_LP_.htm, (20. 1. 2010). Aneks h kolektivni pogodbi za negospodarstvo, Uradni list RS, št. 64, 10. 11. 1995. Banka Slovenije. - Bilteni BS. - Letna poro čila 1991–2004. Bilteni javnih financ, Ministrstvo za finance. Center za mednarodno sodelovanje in razvoj. Central Statistical Office of Poland. URL: http://www. stat.gov.pl/english/. 498 Country data. URL: http://www.country-data.com. Country studies. URL: http://countrystudies.us. Czech National Bank. URL: http://www.cnb.cz/en/. Czech Statistical Office. URL: http://www.czso.cz/eng/ redakce.nsf/i/home. EBRD – European Bank for Reconstruction and Deve- lopment. URL: http://www.ebrd.com. Letna poro čila (Transition reports) in druge študije in analize za države Srednje in Vzhodne Evrope. Dejstva o (menedžerskih) prevzemih podjetij. Primer: Slovenija, Ljubljana: Zveza svobodnih sindikatov Slovenije, 31. 1. 2011. Denacionalizacija v postopkih lastninskega preobliko- vanja podjetij (Zakon o denacionalizaciji), Uradni list RS, št. 27, 29. 11. 1991. Dogovor o politiki pla č v gospodarstvu za leto 1994, Uradni list RS, št. 23, 6. 5. 1994. Državni svet Republike Slovenije. URL: http://www.ds- -rs.si. Eurostat – Evropski statisti čni urad. URL: http://epp. eurostat.ec.europa.eu. Evropsko združenje borz. URL: www.fese.be. Govor predsednika Vlade Republike Slovenije mag. An- tona Ropa ob ratifikaciji pristopne pogodbe med Slovenijo in EU (URL: http://www.nekdanji-pv.gov. si/2002-2004/index.php?vsebina=govor-28- 01-04, (30. 11. 2007)). Hungarian Central Statistical Office (URL: http://por- tal.ksh.hu/). Informacija o gospodarskih gibanjih v Mestni ob čini Maribor, MO Maribor, Mestna uprava, Oddelek za gospodarske dejavnosti, 31. 1. 2005. Informacija o gospodarskih gibanjih v Mestni ob čini Maribor, MO Maribor, Mestna uprava, Oddelek za gospodarske dejavnosti, 10. 11. 2005. Informacija o mariborskem gospodarstvu za leto 1999 in 2000, MO Maribor, Mestna uprava, Oddelek za gospodarske dejavnosti, 2001. IUS-INFO: Pravni informacijski sistem. URL: http://www.ius-softwa- re.si/. Izjava dr. Dimitrija Rupla . Informativna oddaja Omiz- je (Ko se decembra zgosti čas…), TV SLO 1, 26. 499 LITERATURA IN VIRI 12. 2007. URL: http://www.rtvslo.si/modload. php?&c_mod=rtvoddaje&op=web&func=read&c_ id=175... , (8. 1. 2008). Izjava dr. Franca Zagožna . Informativna oddaja Omiz- je (Ko se decembra zgosti čas…), TV SLO 1, 26. 12. 2007. URL: http://www.rtvslo.si/modload. php?&c_mod=rtvoddaje&op=web&func=read&c_ id=175..., (8. 1. 2008). Izjava dr. Franceta Bu čarja . Informativna oddaja Omiz- je (Ko se decembra zgosti čas…), TV SLO 1, 26. 12. 2007. URL: http://www.rtvslo.si/modload. php?&c_mod=rtvoddaje&op=web&func=read&c_ id=175..., (8. 1. 2008). Izjava dr. Franceta Bu čarja . Odmevi, 30. 4. 2009, TV SLO 1. URL: http://www.rtvslo.si/play/odmevi/ ava2.33578946/, (30. 4. 2009). Izjava Mirana Potr ča . Informativna oddaja Omizje (Ko se decembra zgosti čas…), TV SLO 1, 26. 12. 2007. URL: http://www.rtvslo.si/modload.php?&c_mod= rtvoddaje&op=web&func=read&c_id=175... , (8. 1. 2008). Letno poro čilo za leto 2001, Urad Varuha človeko- vih pravic Republike Slovenije. URL: http://www. varuh-rs.si/publikacije-gradiva-izjave/letna- -porocila/letno-porocilo-2001/2-obravnavana- -problematika/26-upravne-zadeve/264-denacio- nalizacija/, (9. 11. 2009). Kako je potekala tajkunizacija v Sloveniji? Odme- vi, RTV SLO 1, 24. 4. 2009. URL: http://www. rtvslo.si/play/kako-je-potekala-tajkunizacija/ ava2.33130690/, (25. 4. 2009). Kazenski zakonik (KZ) 1994, Uradni list RS, št. 63, 13. 10. 1994. Kolektivna pogodba za gospodarstvo, Uradni list RS, št. 31, 24. 8. 1990. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Re- publiki Sloveniji, Uradni list RS, št. 18, 11. 10. 1991. Kova č, Stanislav. Kdo nam spet TAM krade? Finance.si. URL: http://www.finance.si/247398/Public_ene- my_Kdo_nam_TAM_spet_krade, (10.8.2009). 500 Lastninsko preoblikovanje pravnih oseb z družbenim kapitalom, ki prirejajo posebne igre na sre čo, Ura- dni list RS, št. 27, 29. 11. 1991. Maribor v številkah (1991–1994), Izvršni svet skupš čine ob čine Maribor, Oddelek za gospodarstvo. Mekina, Borut, Rojstvo podalpskih oligarhov. Mladi- na.si/Tednik. URL: http://www.mladina.si/te- dnik/200732/clanek/slo-tema--borut_mekina/, (29. 5. 2009). Ministrstvo za pravosodje. URL: http://www.mp.gov.si. Neffat, Branka. Privatizacija po stanovanjskem zakonu – ugotavljanje vrednosti stanovanja. URL: http:// www.iusinfo.si/ (23. 3. 2010). Obrtni zakon 1988, Uradni list SRS, št. 35, 14. 10. 1988. Obrtni zakon 1994, Uradni list RS, št. 50, 12. 8. 1994. Ocena gospodarskega stanja v Republiki Sloveniji leta 1990. Jesenska analiza 1990. Ljubljana: Zavod Re- publike Slovenije za družbeno planiranje, 1990 OECD - Organisation for Economic Co-operation and Development. URL: http://www.oecd.org. Po sprejetju Zakona o socialnem varstvu, Uradni list RS, št. 54, 13. 11. 1992. Polanc, Mateja, Ekstremno ravnanje ne daje optimalnih rezultatov. Intervju s Stanislavom Valantom 2003. Objavljeno na straneh SOCIUS-a (Corporate Per- formance and Governance Network). URL: http:// www.socius.si/file/3985/file.html, (17. 6. 2008). Poro čevalec DZ RS. Poro čevalec Skupš čine Republike Slovenije. Pukši č, Franc : Javni poziv generalni državni tožilki ga. Zdenki Cerar za odreditev strokovnega nadzora nad okrožnim državnim tožilstvom v Kranju. URL: http://www2.sds.si/news/21442, (4. 5. 2009). Predlog zakona o zaključku postopkov vra čanja po- državljenega premoženja – 26. 3. 2007, Ministr- stvo za pravosodje, Ljubljana 2007. URL: http:// www.mp.gov.si/fileadmin/mp.gov.si/pageuplo- ads/2005/PDF/zakonodaja/2007_04_18_predlog_ zakona_zakljucek_vracanja_premozenja.pdf, (20. 1. 2010). 501 LITERATURA IN VIRI Raziskave in publikacije CEEPN (Central and Eastern European Privatization Network). Seje Državnega zbora Republike Slovenije (zapisniki). Sklad Republike Slovenije za razvoj. Slovenija. Doma v Evropi, Vladni portal z informacijami o življenju v Evropski uniji. URL: http://www.evro- pa.gov.si/si/vkljucevanje-v-eu/program-phare/, (22. 2. 2010). Spletna stran Republike Srbije/gospodarstvo. URL: http://www.ambasadasrbije.si/srbsko_gospodar- stvo.html, (30. 6. 2010). Socialni sporazum, Uradni list RS, št. 29, 31. 5. 1996. Sprememba Zakona o na činu obra čunavanja pla č, Ura- dni list RS, št. 17, 5. 4. 1993 Stanovanjski zakon (SZ-1), Uradni list RS, št. 69, 16. 7. 2003. Statisti čne informacije (1991–1995), Ob čina Maribor, Zavod za planiranje in urbanisti čno na črtovanje (nato oddelek za gospodarstvo). Statisti čni letopisi ONZ (od leta 1994 MNZ). Statisti čni urad Republike Slovenije. URL: http://www. stat.si. Urad Vlade Republike Slovenije za informiranje, Spo- ročilo za javnost o sklepih, ki jih je Vlada RS sprejela na 63. seji, 2. marca 2006, Ljublja- na 2006. URL: http://193.2.236.95/dato3.nsf/ OC/060302163630A/$file/sevl63.doc, (10. 11. 2009). Urad za makroekonomske analize in razvoj – UMAR (do leta 1994 Zavod za makroekonomske analize in razvoj – ZMAR). Novejše publikacije dostopne na: URL: http://www.umar.gov.si. - Delovni zvezki. - Ekonomska ogledala. - Journal for Institutional Innovation Development and Transition. - Pomladanska/jesenska poro čila. - Poro čila o človekovem razvoju. - SGRS (Strategija gospodarskega razvoja). - Socialni razgledi. - IB Revija. - Napoved gospodarskih gibanj. 502 Tekavc, Janez. Tujci in privatizacija stanovanj. URL: http://www.iusinfo.si/, (23. 3. 2010). Vlada je dolžna nadzorovati tajno službo – Intervju z ministrom Lovrom Šturmom , Spletna Demokracija. URL: www.mp.gov.si/.../2007_07_12_intervju_mi- nistra_Demokracija.pdf, (15. 7. 2007). Zadnje poro čilo o delu Agencije RS za revidiranje la- stninskega preoblikovanja na dan 31. 07. 2004. URL: http://www.arlpp.gov.si/aktualno.htm , (27. 2. 2008). Agencija Republike Slovenije za revidira- nje lastninskega preoblikovanja. Zavod Republike Slovenije za družbeno planiranje (Oce- ne gospodarskega stanja – pomladanska in jesen- ska poro čila). Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje. URL: https://www.ess.gov.si/. Združenje lastnikov razlaš čenega premoženja Slovenije. URL: http://www.zlrp-zdruzenje.si/new14.html. Ukaz o razglasitvi Zakona o družbenem pravobranilcu Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 71, 18. 11. 1994. Ukaz o razglasitvi Zakona o družbenem pravobranilcu Republike Slovenije Uradni list RS, št. 69, 1. 12. 1995. Ukaz o razglasitvi Zakona o prenehanju veljavnosti Za- kona o družbenem pravobranilcu Republike Slove- nije (ZPVZDruP), Uradni list RS, št. 53, 31. 5. 2005. Uradni list RS, št. 58, 13. 10. 1995. Uredba o izdaji, razdelitvi in uporabi lastniških certifi- katov, Uradni list RS, št. 40, 17. 7. 1993. Ustava Republike Slovenije (URS), Uradni list RS, št. 33, 28. 12. 1991, str. 1373. Zakon o Banki Slovenije, Uradni list RS, št. 1, 25. 6. 1991-l. Zakon o davku na dodano vrednost, Uradni list Repu- blike Slovenije, št. 89, 23. 12. 1998. Zakon o davku na dodano vrednost, Uradni list RS, št. 89, 23. 12. 1998. Zakon o delavcih v državnih organih, Uradni list RS, št. 15, 20. 4. 1990. Zakon o denarni enoti Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 17I, 8. 10. 1991-I. 503 LITERATURA IN VIRI Zakon o družbenem pravobranilcu samoupravljanja, Uradni list SRS, št. 21, 1975. Zakon o družinskih prejemkih, Uradni list RS, št. 65, 3. 12. 1993. Zakon o evidencah na podro čju dela in socialne varno- sti (ZEPDSV), Uradni list RS, št. 40, 14. 4. 2006. Zakon o funkcionarjih v državnih organih, Uradni list RS, št. 30, 10. 8. 1990. Zakon o gospodarskih družbah – F (ZGD – F) iz leta 2001, Uradni list RS, št. 45, 7. 6. 2001. Zakon o gospodarskih družbah, Uradni list RS, št. 30, 10. 6. 1993. Zakon o gospodarskih javnih službah, Uradni list RS, št. 32, 17. 6. 1993. Zakon o gozdovih, Uradni list RS, št. 30, 10. 6. 1993. Zakon o investicijskih skladih in družbah za upravljanje (ZISDU – 1), Uradni list RS, št. 110, 18. 12. 2002. Zakon o investicijskih skladih in družbah za upravlja- nje, Uradni list RS, št. 06, 11. 02. 1994. Zakon o izvajanju dogovora o politiki pla č v gospodar- stvu, Uradni list RS, št. 30, 3. 6. 1994. Zakon o javnih financah, Uradni list Republike Sloveni- je, št. 79 , 30. 9. 1999. Zakon o lastninjenju spomenikov in znamenitosti v družbeni lastnini, Uradni list RS, št. 16, 22. 3. 1996. Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij (z družbe- nim kapitalom), ki opravljajo turisti čno dejavnost in katerih nepremi čnine se nahajajo na obmo čju Triglavskega narodnega parka, Uradni list RS, št. 24, 10. 5. 1996. Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij, Uradni list RS, št. 55, 20. 11. 1992. Zakon o na činu obra čunavanja pla č, Uradni list RS, št. 13, 12. 3. 1993. Zakon o nematerializiranih vrednostnih papirjih, Ura- dni list RS, št. 23, 8. 4. 1999. Zakon o podjetjih, Uradni list SFRJ, št. 77, 31. 12. 1988. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, Uradni list Republike Slovenije, št. 106, 23. 12. 1999. 504 Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, Uradni list RS, št. 12, 13. 3. 1992. Zakon o politi čnem združevanju, Uradni list SRS, št. 42, 29. 12. 1989. Zakon o poslancih, Uradni list RS, št. 48, 3. 10. 1992. Zakon o pravnih naslednicah pooblaš čenih investicij- skih družb (ZPN PID), Uradni list RS, št. 68, 30. 7. 2007. Zakon o predsanaciji, sanaciji, ste čaju in likvidaciji bank in hranilnic iz leta 1991, Uradni list RS, št. 1, 25. 6. 1991-l. Zakon o prisilni poravnavi, ste čaju in likvidaciji, Uradni list RS, št. 67, 17. 12. 1993. Zakon o privatizaciji stanovanj, Uradni list RS, št. 18, 11. 10. 1991. Zakon o prometu in razpolaganju z družbenim kapita- lom, Uradni list SFRJ, št. 84, 22. 12. 1989. Zakon o prora čunu RS za leto 1992, Uradni list RS, št. 16, 31. 3. 1992. Zakon o prvem pokojninskem skladu in preoblikovanju pooblaš čenih investicijskih družb (ZPS PID), Ura- dni list RS, št. 50, 28. 6. 1999. Zakon o prvem pokojninskem skladu Republike Slove- nije in preoblikovanju pooblaš čenih investicijskih družb, Uradni list RS, št. 50, 28. 6. 1998. Zakon o ra čunovodstvu, Uradni list Republike Sloveni- je, št. 23, 8. 8. 1999. Zakon o ratifikaciji Sporazuma o prosti trgovini med Re- publiko Slovenijo in Republiko Madžarsko, Uradni list RS, št. 14, 11. 8. 1994. Zakon o ratifikaciji Sporazuma o prosti trgovini med Re- publiko Slovenijo in Češko republiko (BCZPT), Ura- dni list RS, št. 11, 21. 7. 1994. Zakon o razvoju malega gospodarstva, Uradni list RS, št. 18, 11. 10. 1991 . Zakon o sanaciji in prenehanju organizacije združenega dela, Uradni list SFRJ, št. 72, 1986. Zakon o sistemu pla č, Uradni list RS, št. 56/02, 28. 6. 2002. Zakon o Skladu kmetijskih zemljiš č in gozdov Republi- ke Slovenije, Uradni list RS, št. 10, 24. 2. 1993. 505 LITERATURA IN VIRI Zakon o spodbujanju razvoja demografsko ogroženih obmo čij v Republiki Sloveniji, Uradni list RS, št. 48, 31. 12. 1990. Zakon o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja, Uradni list RS, št. 60, 29. 7. 1999. Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o gospo- darskih družbah, Uradni list RS, št. 45, 7. 6. 2001. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o lastnin- skem preoblikovanju podjetij, Uradni list RS, št. 31, 11. 6. 1993. Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o podje- tjih, Uradni list SFRJ, št. 46, 10. 8. 1990. Zakon o stavki, Uradni list SFRJ, št. 23, 5. 4. 1991. Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, Ura- dni list SFRJ, št 60, 6. 10. 1989. Zakon o trgu denarja in trgu kapitala, Uradni list SFRJ, št. 64, 20. 10. 1989. Zakon o trgu vrednostnih papirjev, Uradni list RS, št. 56, 13. 7. 1999. Zakon o trošarinah, Uradni list Republike Slovenije, št. 84, 11. 12. 1998. Zakon o trošarinah, Uradni list RS, št. 84, 11. 12. 1998. Zakon o ukinitvi Agencije RS za revidiranje lastninske- ga preoblikovanja podjetij, Uradni list RS, št. 80, 23. 7. 2004. Zakon o ukrepih za pospeševanje razvoja manj razvitih obmo čij, Uradni list SRS, št. 16, 1971. Zakon o ukrepih za sanacijo gospodarskega položaja TAM Maribor d. d. in njegovih odvisnih družb ter Avtomontaže AM Bus d.o.o., Ljubljana (ZSTAMA), Uradni list RS, št. 20, 7. 4. 1995. Zakon o uresni čevanju javnega interesa na podro čju kulture, Uradni list RS, št. 75, 2. 12. 1994. Zakon o veterinarstvu, Uradni list RS, št. 82, 30. 12. 1994. Zakon o volitvah v skupš čine, Uradni list SRS, št. 42, 29. 12. 1989. Zakon o vrednostnih papirjih, Uradni list SFRJ, št. 64, 20. 10. 1989. Zakon o zadrugah, Uradni list RS, št. 13, 20. 3. 1992. Zakon o zajam čenih osebnih dohodkih, Uradni list RS, št. 48, 31. 12. 1990. 506 Zakon o zaklju čku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe, Uradni list RS, št. 30, 16. 4. 1998. Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezpo- selnosti, Uradni list RS, št. 5, 8. 2. 1991. Zakon o Agenciji RS za prestrukturiranje in privatizaci- jo, Uradni list RS, št. 07, 4. 2. 1993. Zakon o arhivskem gradivu in arhivih, Uradni list RS, št. 20, 10. 4. 1997. Zakon o izpla čevanju osebnih dohodkov in nekaterih prejemkov delavcev za leto 1991, Uradni list RS, št. 48, 31. 12. 1990. Zakon o podpornem okolju za podjetništvo, Uradni list RS, št. 40, 20. 4. 2004. Zakon o bankah in hranilnicah, Uradni list RS, št. 1, 25. 6. 1991-l. Zakon o deviznem poslovanju, Uradni list RS, št. 1, 25. 6. 1991-l. Zakon o kreditnih poslih s tujino, Uradni list RS, št. 1, 25. 6. 1991-l. Žužek , Aleš, Intervju z Bernardom Brš či čem za STA, 28. 7. 2008. URL: http://www.sta.si/vest. php?id=1305683, (1. 8. 2008). Ustni viri Havel, Jirri, 30. 3. 2009, Praga. Bajec, Jurij, 13. 10. 2010, Beograd. 507 IMENSKO KAZALO Imensko kazalo A Albreht Matjaž 190 Aljanči č Uroš 318 Androjna Roman 218 Aplenc Andrej 107, 109, 214 Arrighi Giovanni 25 Ash Garton Timothy 371 Avramović Dragoslav 431 B Babi č Blaž 58, 63 Bajec Jurij 432 Bajt Aleksander 42, 45, 65, 71, 170, 173, 181, 182, 196, 199, 200, 211, 247, 444 Balcerowicz Leszek 409 Baleti ć Zvonimir 436, 474 Bannock Graham 169 Bav čar Igor 68, 187, 328, 337 Begovi ć Boris 433, 474 Bende Gorazd 13, 366, 367 Bendekovi ć Jadranko 436 Berberih Slana Aleksandra 346, 487 Berdnik Mojca 214 Berend T. Ivan 11 Bergant Kersnik Maja 156 Bergant Zvonko 91 Bešter Janez 274 Blažek Ladislav 385 508 Blažek Petr 371 Bohinc Rado 181, 202, 232, 313, 314 Böhm Andreja 390, 399, 401, 403, 413, 424, 425, 427 Bole Velimir 54, 64, 66, 67 Bonazzi Giullio 308 Boncelj Jože 179, 250, 255, 256, 257 Borak Neven 23, 39, 42, 48, 49, 54, 55, 57, 63, 70–72, 74–76, 82, 87, 90, 102, 104, 112, 113, 195–197, 235, 237, 240, 248, 249, 256, 260, 276, 297, 299, 305 Borak, Neven 57 Brezigar Barbara 326 Broz Josip - Tito 41, 44, 49, 56 Brš či č Bernard 29, 279, 329, 330, 331, 332, 506 Bu čar France 36, 39, 41, 42, 276, 318, 332, 333, 336, 337, 499 Bulatovi ć Milija 433 Bush George 36 C Cabada Ladislav 379, 384, 391 Cerar Zdenka 311, 318, 319, 324, 325, 500 Cerovi ć Božidar 432, 495 Chomsky Noam 24, 25 Cirman Andreja 175 Cvetkovi ć Miroslav 19 Cvikl Milan 267 Cvjeti ćanin Danijel 433 Č Čepi č Zdenko 46 Čapek Aleš 392 Čeh Silva 209, 216, 330, 403 Čepi č Zdenko 44, 45, 48, 56, 59, 180, 193, 195, 203 Češka Roman 373 Ć Ćosi ć Dobrica 49 D Damijan Jože 212 Debevec Štoka Meta 118, 120, 129, 130, 139 509 IMENSKO KAZALO Dedek Oldrich 375 Demšar Jakob 325, 332 Dernovšek Igor 325 Desai M. Raj 378 Devetakovi ć Stevan 431–433, 478 Deželak Janko 127, 202 Dimovski Vlado 299 Djuranovi ć Veselin 47 Dobešova Dana 376 Domadenik Polona 272, 284 Dragonja Metod 209 Drenovec Fran ček 34, 35 Drnovšek Darinka 16, 17 Drnovšek Janez 28, 56, 57, 79, 94, 95, 114, 195, 222, 223, 297, 299, 308, 320, 321 Dub ček Aleksander 374 Đ Đin đi ć Zoran 431 E Eatwell John 169 F Farič Metka 342 Ferfila Bogomil 90 Fikfak Jurij 238 Fink-Hafner Danica 379, 384, 391 Flek Vladislav 381 Franca Valentina 278 Friedman Milton 24 G Gabri č Aleš 13 Galbraith Kenneth John 49 Gantar Matjaž 218 Gerovac Ksenija 361, 418, 419 Gjuri čova Adela 390, 391 Glaser Roman 259 Globo čnik Nina 278 Gluši č Tanja 278 Goj či č Alojz 259 510 Golobi č Gregor 333, 334 Gorbačov Mihail 23 Gorenči č Dušan 171, 176, 177 Gosten čnik Nina 355 Granda Stane 34 Gre či ć Vladimir 432 Gregor či č Marta 113, 148, 153, 156 Gregorec Zdravko 202, 204, 271 Gregurek Miroslav 436, 437, 480 Grosz Karoly 394 Grubeli č Sandi 322 H Ha ček Miro 379, 384, 391 Haines Gerald 25 Halushka A. Andrij 380 Hanžek Matjaž 113, 148, 153, 156 Havel Jirri 19, 376, 377, 392 Havel Vaclav 369, 374–376 Hayek Firedrich August von 24 Hoen W. Hoen 24 Horvat Branko 48 Horvat Darko 218 Horvat Uroš 358 Hribar Spomenka 49 Hugo Victor 95 I Ivanjko Šime 314 J Jakeš Miloš 374 Jakhel Olga 68 Jaklin Jože 309 Jakomin L. Alenka 34, 205, 215, 307, 308 Jan čar Mateja 29 Janša Janez 92, 93, 329, 331, 333, 335 Jaruzelski Wojciech 408 Javornik Jana 133, 147–149, 152, 153, 156, 304 Jazbinšek Miha 171, 175 Jeleni č Mirko 322 Jovanovi ć Gavrilovi ć Biljana 431–433, 478 511 IMENSKO KAZALO Judt Tony 23, 27, 375, 376, 407 Jurca Janko 322 Juri Franco 72 K Kadar Janos 394 Kajzer Alenka 153 Kanjuo-Mr čela Aleksandra 279, 402 Keynes Maynard John 24 Kiszcak Czeslaw 408 Klaus Vaclav 375, 378, 383, 385 Kleindienst Slavko 348 Klemen či č M. Marijan 352, 356 Klva čova Eva 376 Kmet Rotija 148, 411 Kocjan Vid 329 Koder Pavel 318 Kodri č Danilo 321 Kohek Miran 255 Komarek Valtr 385 Kondža Jasna 113, 148 Konti ć Ljiljana 432 Kopa č Janez 177 Kope ček Michal 390, 391 Koražija Nataša 326, 330, 331 Kordež Bine 335 Koreli č Bruno 308 Korošec Valerija 133, 147–149, 152, 153, 156, 304 Korže Uroš 285, 319, 481 Kova č Arh Alenka 226 Kova č Bogomir 32, 56, 76, 100, 101, 147, 235 Kova či č Danilo 321 Kova či č Miloš 260 Kova č Matej 328, 329 Kova č Stanislav 178, 267, 323, 336, 362 Kra čun Davorin 31, 32, 128 Kraigher Boris 42 Kranjec Marko 97, 195, 198 Krašovec Tone 31, 33, 99, 122, 124, 134, 137, 144, 303, 307, 309 Krepfl Franc 322 Križanič France 67, 262, 264, 271 512 Krnc Janez 227–230 Ku čan Milan 52, 57, 93, 94 Kumar Andrej 115 L Lah Igor 218 Lamberger Igor 325 Lavigne Marie 26 Lazarević Žarko 74–76, 248, 281, 287, 339, 346, 487 Lorber Lu čka 287, 347, 351–354, 356, 365 Loren či č Aleksander 13, 44, 46, 48, 90, 100, 239, 278, 286, 316, 328, 346, 358, 359 M Maček Jure 347 Markeš Janez 332, 485 Markovi ć Ante 53–55, 65, 195, 227, 230, 239, 445 Matesova Jana 283 Matos Urša 175, 177, 178 Maver Darko 314, 325 Mazowiecki Tadeusz 409 Mcchesney Waterman Robert 25 Meier Viktor 41, 45 Mekina Borut 200, 337 Melik Jelka 17, 18 Mencinger Jože 21, 28–30, 49, 54, 56, 61, 63, 64, 67, 69, 77, 82, 91, 92, 97, 102, 114, 121, 123, 148, 168, 171, 193–196, 198, 199, 263, 283, 285, 299, 336, 422, 427, 444, 446 Mermal Jože 335 Mertlik Pavel 392 Mihajlovi ć Kosta 49 Mihel či č Miran 210 Mijatovi ć Boško 433, 474 Mikuli ć Branko 47, 203 Milkovi č Nina 181, 202, 232 Miloševi ć Slobodan 81, 432 Možina Jože 57, 94 Mramor Dušan 205 Mravlja Mija 16, 17, 18 Mrkai ć Mi ćo 28, 35, 36 513 IMENSKO KAZALO Murn Ana 148 Myant Martin 377, 378, 386 N Nachtigal Vladimir 379, 380 Nared Andrej 16, 17, 18 Ne ćak Dušan 13 Neffat Branka 172 Nemeth Miklos 394 Nešporova Alena 379 Nežmah Bernard 199 Novkovi ć Goran 424, 427 O Oman Ivan 58 Oplotnik Žan 262, 264, 271 Oset Željko 346, 487 Ovin Rasto 197, 297 P Pahor Borut 333 Pan čur Andrej 72 Pavšič Vladimir (Bor Matej) 165, 280, 487 Pe čar Janja 342, 487 Penko Boštjan 322, 323, 326, 330 Pesek Rosvita 59, 374, 394, 409 Peterle Lojze 63, 68, 180, 193, 195, 198 Petrovči č Vida 127, 308, 488 Petrov Sabina 226, 299, 308, 335, 488 Pezdir Rado 28, 29, 36 Phillips Paul 90 Pintar Milan Emil 193, 202 Pinteri č Jan 327 Pirc Vanja 181, 187 Pithart Petr 385 Planinc Milka 45 Plavec Bernardka 91 Plut Helena 238 Polanc Mateja 220, 500 Polanyi Michael 24 Popit Ilija 200 Popovi č Anica 18, 210, 228–230, 267, 268 514 Popovi ć Ko ča 41 Poszgay Imre 394 Potrč Miran 58, 275, 276, 499 Praprotnik Rok 323 Prašni čki Martin 360, 361 Prašnikar Janez 272, 284 Prinči č Jože 13, 39, 42, 49–51, 53–55, 63, 68, 70, 72, 82, 87, 90, 104, 112, 195–197, 208, 238, 260, 299, 305 Pšeni čny Viljem 241, 244, 288 Puc Mira 199, 330 Pu čnik Jože 59 Pukši č Franc 318, 319, 500 R Rakowski Mieczyslaw 408 Rejc Izidor 210, 211, 270 Rems Marko 273–275 Repe Božo 13, 32, 41, 45, 49, 50, 52, 53, 61, 77, 110, 195, 196, 214 Repovž Grega 198 Repovž Mija 299, 319 Ribnikar Ivan 72, 73, 169, 197, 200, 201, 237, 444 Rikalovi ć Gojko 431–433, 478 Rogli č Meta 331 Rojec Matija 273–275, 305 Rop Anton 36, 90, 94, 95, 215, 498 Rupel Dimitrij 81, 95, 215, 276, 498 Rus Veljko 271, 272, 332, 485 S Sachs Jeffrey 54, 195, 196, 444 Sadar Davorin 321 Schwartz H. Andrew 388 Senjur Marjan 84, 115, 203 Sicherl Pavle 27, 371 Simoneti Marko 204, 210, 216, 218, 273–275, 390, 391, 392, 403, 406, 417, 419–421, 427 Simoni č Tone 336, 495 Slavec Andreja 349, 350, 352, 356 Slay Ben 409 Sovdat Petra 34, 328 515 IMENSKO KAZALO Sovič Boris 357 Strgar Jože 84 Strniša Maja 217 Stroligo Klaudio 324 Stuart Lane David 378 Sutherland Hardin Edwin 313 Svejnar Jan 272, 284 Š Šušteršič Janez 424 Šarec Tanja 187 Šetinc Mile 202 Šimac Igor 366 Šinigoj Dušan 51, 52 Škofljanec Jože 16, 28 Šoevegeš Gordana 16 Šrot Boško 328 Štiblar Franjo 30, 46, 81, 105–107, 127, 134, 203, 435 Šturm Lovro 190, 191, 502 Šubic Anton 318 Šurla Silvester 320 Šuštar Boris 321 Šušteršič Janez 24, 59, 71, 147, 197, 371–373, 375, 385, 394, 396, 400, 416, 425 T Tajnikar Maks 266, 297, 337 Tavzes Miloš 24 Tekavc Janez 172, 174 Todorovski Ilinka 328 Tomeš Zdenek 375 Tomši č France 198 Toplak Ludvik 231 Toplak Simona 309 Toplek Danilo 258, 259 Tovšak Slavica 355, 361, 366, 367 Triska Dušan 308, 387, 388, 393 Turk Jeffrey David 238 V Vah či č Aleš 235, 237, 240, 248, 249 Valant Stane 218, 219, 220, 500 516 Ve černik Jirri 381, 392 Veselinovi č Draško 307 Vizovišek Slavko 28 Vodopivec Peter 13, 45, 49 Vodušek Branko 336, 404, 405, 420, 495 Vu čkovič Apohal Lidija 156 W Walesa Lech 409 Walters J. Richard 33, 34 Williamson John 24 Wojtyla Karol 407 Z Zagožen Franc 215, 499 Zec Miodrag 432, 495 Zemljari č Janez 51 Zidari č Bojan 381, 395, 402, 420 Zupani č Jelka 36 Zupan Majda 221 Ž Žnidarši č Kranjc Alenka 207, 275 Žakelj Luka 236, 239, 241, 244, 245, 247, 251, 253, 266, 290, 292 Židek Libor 380 Žnidarši č Kranjc Alenka 165, 169, 173, 202, 203, 219, 220, 224, 225, 231, 232, 254, 316, 330, 389, 403, 419, 420 Žugelj Damjan 235 Žužek Aleš 111, 179, 279, 506 517 Aleksander Loren či č, rojen 6. januarja 1981 na Ptuju, je leta 2006 diplo- miral iz zgodovine na Filo- zofski fakulteti v Ljublja- na in se v študijskem letu 2006/2007 na isti fakul- teti vpisal na podiplomski študij. V okviru programa Podobe gospodarske in socialne modernizacije na Slovenskem v 19. in 20. stoletju se je 1. oktobra 2007 zaposlil kot mladi raziskovalec na Inštitutu za novejšo zgodovino, kjer se je pod mentorstvom dr. Jožeta Prin či ča ukvarjal z raz- iskovanjem sodobne gospodarske zgodovine. Kot mladi raziskovalec se je dodatno študijsko usposabljal v Pragi in Beogradu. Poleg sodelovanja na znanstvenih simpozi- jih, uredniškega dela in pisanja recenzij je kot razisko- valec objavil ve č znanstvenih člankov v Sloveniji in tudi v tujini. Leta 2011 je na Filozofski fakulteti v Ljublja- ni uspešno zagovarjal doktorsko disertacijo z naslovom Tranzicija slovenskega gospodarstva v letih 1990–2004. Trenutno je kot asistent z doktoratom zaposlen na In- štitutu za novejšo zgodovino, kjer je predmet njegovega raziskovalnega dela sodobna gospodarska zgodovina. O avtorju 519 V zbirki RAZPOZNAVANJA / RECOGNITIONES so doslej izšle naslednje knjige: 1. Jurij Perovšek: Na poti v moderno : poglavja iz zgodo- vine evropskega in slovenskega liberalizma 19. in 20. stoletja. Ljubljana 2005. 2. Bojan Godeša: Slovensko nacionalno vprašanje med drugo svetovno vojno. Ljubljana 2006. 3. Aleš Gabri č: Šolska reforma 1953-1963. Ljubljana 2006. 4. Damijan Guštin: Za zapahi : prebivalstvo Slovenije v okupatorjevih zaporih 1941-1945. Ljubljana 2006. 5. Peter Vodopivec: O gospodarskih in socialnih nazorih na Slovenskem v 19. stoletju. Ljubljana 2006. 6. Mojca Šorn: Življenje Ljubljan čanov med drugo sve- tovno vojno. Ljubljana 2007. 7. Vida Deželak-Bari č: Komunisti čna partija Slovenije in revolucionarno gibanje 1941-1943. Ljubljana 2007. 8. Žarko Lazarevi ć, Aleksander Loren či č (ur.): Podobe modernizacije : poglavja iz gospodarske in socialne modernizacije Slovenije v 19. in 20. stoletju. Lju- bljana 2009. 9. Jurij Perovšek: »V zaželjeni deželi« : slovenska izku- šnja s Kraljevino SHS/Jugoslavijo 1918-1941. Lju- bljana 2009. 10. Žarko Lazarević: Plasti prostora in časa : iz gospo- darske zgodovine Slovenije prve polovice 20. stole- tja. Ljubljana 2009. 520 11. Ervin Dolenc: Med kulturo in politiko : kulturnopo- liti čna razhajanja v Sloveniji med svetovnima voj- nama. Ljubljana 2010. 12. Jurij Hadalin: Boj za Albanijo : propad jugoslovan- ske širitve na Balkan. Ljubljana 2011. 13. Maja Gomba č: “Modni pêle mêle” slovenske družbe med svetovnima vojnama. Ljubljana 2011. 14. Eva Mally: Slovenski odpor;: Osvobodilna fronta slo- venskega naroda od 1941 do 1945. Ljubljana 2011. Ve č o publikacijah Inštituta za novejšo zgodovino na: http://www.inz.si/razpoznavanja.php