«©nste zves na
l
o v e n s k a
	
	
4	
	
	
	
	
B
L
D
E
T
L
Slovenska riksforbundet i Sverige
S
Slovensko GLASILO / Slovenska BLADET Št. / Nr 29 Letnik / Ärgäng 8
Izdajatelj/ Utgivare: Slovenska zveza na Švedskem / Slovenska riksförbundet i Sverige, PG:72 18 77-9 Finančna podpora: Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu; Članarina Slovensko GLASILO izhaja 4 x letno v 580 izvodih
Naslovne fotografije / Uppslagsfoton: Olofström, 35-letnica KD SLOVENIJA, uprizoritev ljudskih plesov - Dnevi slovenske kulture 9-11 okt. 2009 ter 35-letnica SKD PLANIKA, Malmö, pevski zbor Planika. Zadnja stran/Sista sida: I. Franseus odpira proslavo 35-letnice SKD PLANIKA; A. Budja med nastopom z ansamblom AKORDI; Z. Bencek recitira;
V. Semprimožnik med nastopom v Olofströmu 10/10-09; Srečolov PLANIKA 21/11-09; Ansambel SICER s pevko Katarino Galič, Olofström 10/10-09. Foto: A. Budja, Z. Bencek, C. Stopar, J. Myndel.;	Izbor / Urval: A.. Budja
_Za vsebino objavljenih člankov so odgovorni avtorji._
VSEBINA_1_INNEHÄLL
Uvodna beseda	2	Inledningsord
Slovenska zveza	3	Slovenska riksforbundet
Društva	4	Föreningar
Slovenski DOM, Göteborg 4 Orfeum, Landskrona 8 Slovenija, Olofström	12
Planika, Malmö 21 Ivan Cankar, Halmstad 25 Simon Gregorčič, Köping	27
Slovensko društvo v Stockholmu 28 Švedsko-Slovensko društvo Stockholm	32
Vaša pisma	33	Era brev
Kultura	36	Kultur
Reportaže idr.	42	Reportage mm
Naša Cerkev	52	Vär Kyrka
Slovensk historia	59	Slovenska zgodovina (švedsko)
Naslovi	62	Adresser
Glavni in odgovorni urednik/izdajatelj — Huvudredaktor/ansvarig utgivare:
Avguština Budja (Gusti)
Člana redakcije - Redaktionsmedlemmar Jožef Ficko / Ciril M. Stopar
Tehnični urednik/Teknisk redaktor: Zvonimir Bencek
Naslov uredništva/Redaktionsadressen: Augustina Budja
Hantverkargatan 50 261 52 LANDSKRONA, Tel. 0418- 269 26
Elektronska pošta: budja@bredband.net
Svoje prispevke pošljite na zgornji naslov do 15. februarja 2010 Skicka era bidrag till Slovenska BLADET senast den 15 februari 2010, anvand
adressen ovan
Uvodna beseda
Förord
ADVENT je tu_ BOŽIČ in staro LETO bo kmalu naokrog; prijateljem, znancem in bralcem voščimo:
Vesele božične praznike
ter
srečno novo Četo 2010
člani uredniškega odbora Slovenskega GLASILA na
v	_
Švedskem - Ciril Stopar, Jože Ficko, Zvonko Bencek in Gusti Budja!
Tjstj, ki je hvaležen, vidi dlje in več; zna se veseliti, življenje ga kar naprej preseneča, pred njega postavlja nove izzive.	Karel Gr^an
Den som är tacksam, ser längre fram och mer, har förmägan att känna glädje, överraskas av livet, och ställs
inför nya utmaningar jämt.
NA DAN Z BESEDO!
Tako kot nobena knjiga tudi naše Slovensko GLASILO ne živi v praznem prostoru, čeprav se morda ustvarjalcu, ko je z rokopisom sam, tako dozdeva. Ko je besedilo napisano, morda pospremljeno s fotografijami ali drugimi ilustracijami in ko je nato še natisnjeno in izdano, zaživi svoje, v mnogočem nepredvidljivo življenje. O usodi te pisane besede odločajo objektivne in povsem samovoljne okoliščine. Zato vas ponovno vabimo, bralce GLASILA, da pridete na dan z besedo! Pišite nam, pošljite svoja dela, ki ste jih nekoč morda shranili v kak skriti predalček, podelite svoje misli z drugimi bralci. Tako boste podprli literarno ustvarjalnost in kulturno dediščino Slovencev na Švedskem ter omilili težave, s katerimi se ta skupnost sooča v okviru kulturnih dejavnosti danes. Saj vemo, da pri izdajanju naše skupne revije Slovenkega GLASILA in še posebej pri izdajanju druge literature v slovenskem jeziku na Švedskem ne gre brez težav. Nasprotno, težave so. S skupnimi močmi jih bomo lažje obvladovali, premagali jih najbrž ne bomo.
AB
IßS
Slovenska zveza na švedskem
slovenska.riksforbundet@telia.com
Predsednik ima besedo^
Novembersko deževje in nevihte so za nami, pred nami pa je zima. Le v zvezdah je zapisano če bo ta huda ali pa mila, čeprav vsi pravijo da je prišlo do velikih sprememb in da je na zemlji vse toplejše.
No pred vrati pa je spet novo leto 2010. Deset let, odkar smo stopili v novo tisočletje. Nekaterim Slovencem bo že 50 let bivanja na Švedskem. To pa ni majhna reč, to je že polovica obdobja. V nekaterih društvih je že polovica članstva stara od 70 - 85 let. Upamo, da se boste še naprej včlanjevali v društva in s tem v Slovensko zvezo. Nekatera društva so v tem letu zmanjšala svoje članstvo za 20 - 53 članov, kar pomeni, da izgubljamo pravico do državne pomoči za leto 2011. Še mesec december je pred nami, še je čas, da tista društva, ki imajo vpisane samo odrasle člane, k tem pripišejo tudi mladino in vnuke, ter nas o temu obvestijo, kajti brez otrok in mladine nimamo prihodnosti.
Da pa ni vse tako temno, smo lahko videli, ko so v Olofströmu v oktobru organizirali Slovenske kulturne dneve in nastop na mestnem trgu ter Slovensko kulturno srečanje. Obenem so slavili 35- obletnico delovanja, prav tako so tudi v Malmöju slavili 35-obletnico s kulturnim programom in s polnoštevilno udelžbo. Poudarjam pa, da se sicer premalo ljudi udeležuje Slovenskih srečanj, bolj bi se morali potruditi pa tudi obiskati sosednja društva, ko ta praznujejo obletnice, kajti če ne boš šel k sosedu, tudi sosed ne bo prišel k tebi. Bogve če bodo naša društva uspela slaviti 50 let delovanja! To bi bilo mogoče samo, če privabimo v društva otroke in mladino in jim ponudimo kakšno aktivnost, ki jim bo zanimiva. Če potrebujete pomoč, se obrnite na Slovensko zvezo in na ABF v vašem kraju, gotovo vam bodo pomagali, ker to delamo že v društvih Planika, Malmö in Slovenija v Olofströmu.
Zavedamo se, da se staramo in smo začeli bolehati, nič več nismo tako čili kot nekoč. Vendar smo še vedno Slovenci v svojem srcu in ljubimo tiste kraje, kjer smo se rodili in preživeli rano mladost. Vsem iz srca želim v naslednjem okroglem letu veliko zdravja in veselja. Uredniški odbor Slovenskega GLASILA pa se bo potrudil in vam še naprej urejal slovensko besedo ter vam pošiljali tole glasilo. Tudi telefonirate nam lahko, radi se bomo z vami po domače - po slovensko, pogovorili.
Ciril Marjan Stopar
Program dela Slovenske zveze 2009 - 10
Praznovanje miklavža in božičnih praznikov po društvih Silvestrovanje v slovenskih društvih ^ Februar 2010, Kulturni dan ^ Marec 2010: Praznovanje dneva žena po društvih 20. marca 2010 občni zbor Slovenske zveze
Slovenska zveza na internetu http://www.slovenien.nu/slovenskariksforbundet.htm http://www. slovenci. si_http://www.stockholm.embassy.si
DRUŠTVA
FÖRENINGAR
Slovenski DOM
Slovenski Dom na razstavi Stoletje judovskega spomina V sredo 4. novembra 2009 so se Slovenci iz SKD Slovenski dom udeležili v zgodovinski palači Emigranternas hus v Göteborgu predavanja in razstave z naslovom Stoletni judovski spomin. Razstava je bila v zgodovinski palači Emigranternas hus. Skozi to hišo je v drugi polovici 19. stoletja in v začetku 20. stoletja emigriralo v Ameriko več kot en milijon Švedov, ker jih takrat revna Švedska ni mogla preživljati.
Slovenci so se udeležili te razstave na pobudo madžarskega veleposlaništva, seveda v sodelo-vanju tudi s slovenskim veleposlaništvom iz Stockholma. To razstavo so podprla zunanja ministrstva držav Centralne Evrope: Madžarske, Avstrije, Poljske, Češke, Slovaške in Slovenije. In Madžarska, ki trenutno predseduje odboru za kulturo, je odprla to razstavo.
Predavanje in razstava nosita naslov Stoletje judovskega spomina s podnaslovom: Slike in zgodbe iz Centralne Evrope, intervjuji Judov iz Madžarske, Avstrije, Češke, Slovaške, Poljske in Slovenije. Razstavo so finančno podprla zunanja ministrstva omenjenih držav. Mladi iz Madžarske, Poljske in Romunije so predstavili svoj pogled in izkustvo, kako ohranjati spomin na korenine in kako predajati ta spomin iz roda v rod. Zanimivo izkustvo, ki bi ga bilo vredno vzeti za svojega in tudi v okviru ohranjanja slovenskega spomina graditi lastno identiteto.
Zgoraj omenjene države v srcu Evrope imajo veliko skupnega. Prav tako judovske skupnosti, ki živijo v teh deželah. V začetku 20. stoletja so prav v teh deželah živeli in ustvarjali nekateri najbolj slavnih judovskih imen, na primer: Sigmund Freud, Franz Kafka, Gustav Mahler, Arnold Schoenberg, Robert Capa, Andre Kertesz, Bruno Schulz in mnogi drugi. Do polovice prejšnjega stoletja je bila velika večina judov v teh deželah pobita od nacistov in njihovih spmišljenikov. Sledila so več kot štiri desetletja komunističnih režimov.
Po letu 1989 in po padcu diktatur, so se judovske skupnosti začele na novo organizirati z veliko odločnostjo, kar nas mora navdajati z občudovanjem. Madžarska ima daleč največje število Judov od navedenih držav, verjetno več kot 100 tisoč. V Evropi jih je več le še v
^	GÖTEBORG
Franciji. Čeprav jih je veliko manj v drugih državah Evrope, obstajajo judovske šole v Avstriji, na Češkem in v Poljski. Vse te skupnosti si prizadevajo, da bi ojačale judovsko identiteto med svojo mladino. Skrbijo tudi za preživele iz koncentracijskih taborišč ter vzgajajo prihodnje vodje svojih skupnosti. Tako več teh mladih vodij študira na Švedskem v Stockholmskem inštitutu Paideia, kjer sodelujejo pri ustvarjanju programov, s katerimi bodo lahko pomagali svojim skupnostim v Centralni Evropi.
Nekaj besed o razstavi sami
V Madžarski je nekaj navdušenih zgodovinarjev ustanovilo Inštitut za oralno (pripovedno) judovsko zgodovino. Nekaj od teh zgodovinarjev so vnuki Judov, ki so preživeli holokavst. Že kot otroci so z zanimanjem poslušali svoje dedke in babice, ki so jim pripovedovali zgodbe iz težkih doživetij med 2. svetovno vojno. Z zanimanjem so tudi gledali fotografije svojih prednikov, ki so bili pokončani v času holokavstva.
S pomočjo najmodernejše tehnike so zgodovinarji intervjuvali 1262 starejših Judov in Judinj iz 15. evropskih držav. Zbrali in digitalizirali so tudi več kot 22600 njihovih družinskih fotografij. Z drugimi besedami povedano, želeli in hoteli so spoznati, kako so ti ljudje in njihove družine živeli in ne samo kako so bili pokončani.
Ta razstava deluje kot veliki fotografski album, skozi katerega se je mogoče dobesedno sprehoditi skozi, brati zgodbe, ki ogrevajo srce pa tudi trgajo ga in vse med tema skrajnostima. Judovski svet, ki je prikazan v tej razstavi je v večini bil uničen v holokavstu. Ta razstava želi in hoče počastiti njihov spomin in obenem želi vprašati preživele, v kolikšni meri so pripravljeni deliti te spomine. Vsako fotografijo s te razstave lahko vidite na spletni strani http://www.centropa.org, prav tako tudi intervjuje.
Po predavanju in ogledu razstave so bili vsi navzoči povabljeni na prijetno zakusko, kjer so jim postregli z okusnimi in izbranimi pecivi ter dobrimi, predvsem belimi vini iz raznih evropskih držav. Tudi Radgonske penine ni manjkalo med ponujenimi vini.
Jože Benigar
Nadškof Kramberger skupaj s člani slovenske skupnosti v Göteborgu, 2009
Razstava v Göteborgu
Foto: Zvone Podvinski
^ Göteborga
Jesen je pred vrati, listje v vseh barvah in pospravljanje z vrtov in cvetnih gredic naznanjajo, da prihaja čas teme in mrzlih dni. Najin dopust v Pernici sva uživala v sončnem in toplem vremenu. Na tržnici veliko stojnic z jurčki,
kostanji, luščeno fižolo in vse kar se še da prodati. Vonj po pečenih kostanjih je naznanjal tudi o moštu, saj letos so lahko pobrali grozdje, ki ga je nekoliko manj, a dobra kakovost, v sončnem vremenu. Tudi zorali so lahko in posejali za drugo leto. Moram priznati, da so sedaj v Mariboru res uredili cestni promet z novimi cestnim povezami vse tja do morja. Pot za Ljubljano ni trajala več kot eno uro. Trojanski klanec je bil nekdaj ozko grlo z vsem prometom, to sedaj poteka res hitro in tekoče. Čeprav sedaj moramo zaviti z avtoceste za obisk Trojan po krofe je tam prav tako polno turistov in izletnikov, ki uživajo ob dobri postrežbi v restavraciji. Je pa tudi negativno to, da vsak dan kdo zapelje po nasprotnem pasu in pri tem izgubijo življena taki, ki vozijo pravilno. Zadnja takšna nesreča je pri Arji vasi terjala tri mlada življenja. Alkohol je največkrat povzročitelj takih nesreč. Slovenci se še ne zavedajo, da pijača in volan ne gresta skupaj. Podjetja, ki gredo v stečaj, nezaposljeni prosijo za pomoč dobrodelne organizacije, politiki meljejo svoje in včasih, ko gledam seje, ki jih prenašajo na televiziji, se obnašajo kot da bi sedeli v otroškem vrtcu in se igrali. Treba bo več dobre volje in spoštovanja do ljudi, da se bo država izkopala iz težav, ki so podobne tistim po celem svetu.
V našem društvu se pozna, da je na sestankih odsotnih največ tistih, ki so že v pokoju in so lahko na dopustu v Sloveniji kdaj kdo hoče. No, saj to ni nobena graja. Pripravljamo jesensko veselico Martinovanje, o tem vas bomo posebej obvestili.
Imamo željo, da bi se odpeljali z avtobusom na Nordkap. Če bi bilo zadosti zainteresiranih, bi bilo to morda izvedljivo. Ni tako poceni, a tisi, ki so bili že tam so bili zelo zadovoljni. V kolikor Vas to zanima oglasite se in sporočite nekomu v upravi društva in bomo poskusili to izvesti.
Občni zbor in srečanje Tretje generacije bo 30. januarja 2010 v Backa Folkets Hus.
Naši jubilanti:
November Franc Colner 70 let Aurelio Gorjup 70 let December Marta Cesar 65 let
Dovolite nam nekaj preprostih besed, za katere srčno upam, da polepšajo Vam svet.
Zdravje, srečo in veselje - to so naše želje.
Bližajo se prazniki in s tem upanje, da nam bo nasljednje leto prineslo tisto kar želimo.
Tiho, tiho prihaja Božični večer,	kar staro nam je leto zamudilo.
naj Vam prinese čas ljubezni in radosti,	Ljubezni, sreče in veselja
pozabite skrbi in vse kar boli.	in zdravje naj bo milo.
Vse dobro, slabo, kar smo doživeli,	Božični mir v srcih,
se pomnilo bo ali pozabilo.	naj naše Novoletno bo voščilo! Prijazno vsem naj novi čas prinese,
Za upravni odbor Slovenskega Doma Marija Kolar
Intervju z Marijo Kacjan
Mariji sem v Vadsteni, kjer sva malo pokramljali, obljubila da jo bom obiskala, kadar bom na dopustu. S Karlijem sva se ustavila in parkirala avto ob kozolcu, ki je bogato cvetel z gorenjskimi nageljni. Vidi se že od daleč, da imata Marija in Mirko zelene prste, saj je na vsakem koščku zemlje cvetje vseh vrst in velikosti. Vrtnice v vseh barvah in dišavah. Ker je bil lep sončen popoldan, smo se deli zunaj, kar pod brajdami (kot pravimo Štajerci). Mirko je prinesel in nas pogostil z svojim vinom in Marijin jabolčni zavitek je bil začetek pogovora za naš intervju.
Mirko in Marija sta prišla na Švedsko 1970 leta in z njima sta prišli obe hčerki Sonja in Nevenka. Marija je delala 10 let v papirnici Dals v Gamlestadu, naslednja leta pa vse do upokojitve v Volvu.
Prav tako tudi Mirko. Zadnja leta sta oba stanovala v vrstni hišici kjer je prav tako bilo zeleno in veliko cvetja. Na vrtu pa vsa zelenjava. Oba sta bila tudi nabiralca gob, sta pa nažalost obdržala zase vsa skrivna mesta, kjer gobe rastejo. Hčerke so hodile v šolo in kasneje ustvarile družine. Mirko in Marija sta velikokrat spekla krofe za pustne veselice v društvu, seveda sta prinesla samo take z lepimi obročki okrog (ponos vsake gospodinje), ostali so ostali doma, te sta kar sama pojedla. Rada sta prišla na društvena srečanja. Marija je bila veliko let tudi članica Misijskega sveta.
Obisk pri Mariji in Mirku Kacjan v Pesnici Foto: Marija Kolar
Zgradila sta si topel in lep dom v Pesnici. Tu rada gostita prijatelje, ki ju pridejo obiskat kadar so na dopustu. Ob upokojitvi leta 2001 sta se preselila domov v Slovenijo za vedno. Drži pregovor, da upokojenci nimajo časa, so zasedeni. Sedaj sta oba člana Rdečega križa, Desusa, več turističnih društev in Društva upokojencev. Izleti, srečanja z drugimi upokojenci, ples, vse to jima lepša življenje. Obe hčerki rade pridejo na dopust z družinami in vnuki in vnukinje vedo kje so njihove korenine. Rada prideta na obisk v Göteborg in takrat je srečanje s prijatelji. Letos je bila Marija z nami na romanju v Vadsteni.
Obisk smo zaključili z ogledom okrog hiše, kjer sem videla tudi grm Angelske trobente, nekaj čisto novega in čudovite barve. Marija jo je sama vzgojila iz čisto majhnega črnega semena. Malo sta se potožila, da jima je veliko uničila toča, ki ni nikomer prizanašala. Prav takrat je bila tudi hčerka Nevenka na obisku.
Bila sem vesela, da sem izpolnila Mariji obljubo za obisk, saj včasih kaj obljubim in mi na žalost čas ne dopuša izpolniti vseh obljub. Ob slovesu mi je Marija natrgala vršičke nageljnov, katere sem ponesla v Lövgärdet in upam, da bodo krasili moj kozolec na vikendu.
Marija in Mirko. Želimo Vama veliko zdravih in lepih let, da bosta še dolgo uživala in delala tisto kar Vama najbolj leži pri srcu. Hvala za prijeten klepet !
Marija Kolar
Orfeum
LANDSKRONA
Jesenski utripi:
S fotografijo se pišejo najboljši dnevniki!!!
Dobro sosedstvo je neprecenljivo bogastvo; na sliki z leve: g. Drago Mesarič s soprogo, Slavica Karba in Angela Budja; spodaj obisk pri sorodnikih Jožefa Ficko v bližini Ptuja, Olga Budja in gostitelji - sorodniki Jožefa Ficko iz Malmoja; desno Andrej Stopinšek s soprogo Dragico in Angelo Budja. Gostoljubnost naše Angele Budja je znana mnogim, zato se ljudje radi oglasijo in ustavijo pri njej doma. Vezi se spletajo in utrjujejo z medsebojnim sodelovanjem in obiski, katerih je naša draga
mama Angela vedno vesela! Poleti jo obiščejo predvsem sorodniki - potomci - otroci, vnuki in pravnuki z družinami, sicer pa ni nikoli osamljena, saj se čez leto zvrsti veliko starih in novih znancev na njeni domačiji. Tako so jo v avgustu 2008 obiskala zakonca Kolarec iz Landskrone (spodaj); na fotografiji desno pa sta brata Iztok in Tomaz Bernardi, ob jesenskem obisku pri Mariti in Tomazu Bernardi v avgustu 2009. 25. oktobra je minilo eno leto od smrti njunega očeta Petra Bernardi.
Foto: Zvonko Bencek, Ilko Stopinšek, Tine Menhard, Olga in Gusti Budja
Landskrona, sept/nov. 2009; Mala Nedelja, martinovanje 2009; Nastop sestre Budja na TVSlovenija, program Glasbeni spomini z Borisom Kopitarjem, 24. okt. 09
2009 Jesen: Osebna praznovanja - rojstni dnevi, obletnice, trgatev, proslave, spomin na pokojne, prijatelji - na Švedskem in bogoslužje in drugo^
srečanje s sorodniki, znanci in v Sloveniji, nedeljsko
KULTURNO DRUŠTVO W SLOVENIJA
O l o f s t r ö m
E-mail: slovenij a.olofstrom@telia.com
v sredini Jan Björkman, podp. švedskega parlamenta, žena župana iz Medvod, Leopold Knez, podžupan; Franc Plesec in Ciril Stopar, županja Margaretha Olsson
SLOVENSKI		i
KULTURNI		
DNEVI V		
OLOFSTRÖMU		
Potek dela organizacije kulturnih dnevov se je začel že v začetku leta, v juniju smo se v vasi Sora v Sloveniji dogovarjali s pobratenim društvom o njihovem prihodu na Švedsko. V avgustu pa nam je začelo kar goreti pod nogami, ko je prišlo na dan, da ni denarja za njihov prihod v Olofstrom, nato pa se je le delno to vprašanje rešilo, ko je s pomočjo župana občine Medvode, ta občina pomagala gostujočim kulturnikom, da so lahko plačali naročeni avtobus. Vse ostale stroške so si morali nastopajoči kriti s svojim denarjem. Ker pa smo prišli z načrti tako daleč, so bili na kraju vseeno veseli, da se bodo odpeljali preko cele Evrope na sever, na Švedsko, kjer smo jih tako nestrpno pričakovali.
Mi v Olofstromu pa smo naprošali lokalne in pokrajinske oblasti ter policijo za razna dovoljenja. Saj moraš imeti dovoljenje za pohod iz Folkets husa po olofstromskih ulicah do trgu, pa spet dovoljenje za kulturni nastop na trgu, pa dovoljenje za alkohol v dvorani zvečer itd. Prav zaradi tega smo v praznovanje vključili županjo iz Olofstroma, podpredsednika švedskega parlamenta, občinskega kulturnega sekretarja v Olofstromu ter dve švedske izobraževalne skupnosti. To sodelovanje nam je prineslo, da smo organizirali slovenske kulturne dneve na najvišji ravni in da so nam bila povsod vsa vrata odprta. Kulturni dnevi so potekali od 9 - 11. oktobra. V teh dneh smo združili 35- obletnico društva, 21. Slovensko kulturno srečanje, 25. obletnico pobratenja in podpisa pogodbe o sodelovanju in zelo kvalitetni prikaz slovenske kulture na mestnem trgu. Tudi oblasti v Sloveniji so bile zelo zainteresirane za to organizacijo, ki jo prirejamo vsakih 5 let in so napovedali obisk iz parlamenta RS, g. Mirko Brulc podpredsednik Komisije DZ za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu, g. Primož Ilešič, sekretar Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, iz Medvod pa g. Leopold Knez podžupan občine Medvode in mati županja.
Prihod kulturnikov- gostov iz Sore, v petek, 9. oktobra
Naši člani so v petek počistili društvene prostore, pripravili zastave, prapor, plakate, loterijo, hrano in darila za goste ter vse kar smo potrebovali na veselici. Popoldne smo se srečali v društvenih prostorih, nato pa smo odšli še v počitniške hišice, kjer smo organizirali prenočišče in porazdelili hrano za zajtrk v hladilnike, na mize smo postavili sadje. Nato je zazvonil telefon
in že so javili, da se peljejo mimo Bromölle za Olofström. Z avtomobilom sem se peljal nasproti in jih počakal na križišču. Kar hitro in nenadoma se je prikazal velik in lep slovenski turistični avtobus poln radovednih obrazov. Pozdravili smo se z dolgimi lučmi in peljal sem pred njimi proti predmestju Olofströma, v Jämshög, kjer so jih v restavraciji že pričakovali z večerjo. Parkirali smo pred mestno trgovino, iz avtobusa se je vsula množica mladih deklet in fantov, med njimi pa tudi stari znanci in predsednik društva Oton Župančič iz Sore. Pozdravljanja in objemanja ni hotelo biti konca, zaigrala je harmonika, plesali smo in juhuhu-vzklikali, vsa bližnja in daljna okolica je takoj vedela, da so Slovenci prispeli v Olofström, saj smo imeli plakate o prireditvi na trgu na vseh oglasnih deskah. Ljudje so gledali skozi okna, drugi so stali pred hišami in stanovanji ter poslušali. To je neopisan trenutek, srečanje s svojim narodom, s svojo kulturo, ki jo nosimo v srcu. Čeprav smo bili veseli, so nam solze silile na lica. Tema se je že spustila, ko smo se odpravili na prvo skupno večerjo; nekaj čez štirides et gostov in cel upravni odbor našega društva. Razdelili smo jim Društvena glasila, program obiska ter zemljevide Olofströma in pokrajine Blekinge.
Po večerji sem se odpeljal domov v Ronneby, saj imam skoraj eno uro vožnje, ostali odborniki pa so se z gosti odpravili v počitniške hišice, kjer so jih razmestili in se z njimi pogovarjali in veselili pozno v noč.
Kulturni nastop na mestnem trgu
V soboto zjutraj so se valili težki črni deževni oblaki nad Olofströmom. Vsi smo bili izredno zaskrbljeni, kako bo s kulturnim nastopom na trgu. Ob desetih se je vlilo, deževalo je kot da bi nam nekdo rad nagajal z vremenom. Ni bilo mogoče postavljati ozvočenja na trgu, zato smo se odločili, da bomo kar brez tega. Ob dvanajstih nas je vratar spustil v dvorano Folkets hus, kjer je dvajseterica ljudi začela pripravljati in okraševati dvorano. Ob pol enih sta prišla k nam v dvorano: Margaretha Olsson, županja občine Olofström in Jan Björkman, podpredsednik švedskega parlamenta. Škoda da ne bo nastopa na trgu sta menila in kazala na svoja premočena dežnika. Mi bomo vseeno nastopali pa tudi če bomo pod dežniki smo jima zagotovili. Fantastično bi bilo sta menila in gledala skozi okna v sivo nebo. Deset do enih smo se postavili pred Folkets hus s tremi zastavami, večina v slovenskih narodnih nošah, v vrsti nas je bilo okoli 60-70. Ostali so morali ostati v dvorani in jo urejati, kajti časa niso imeli veliko, ker je bilo ogromno dela, kajti dvorana je morala zgledati svečano ob obletnici slovenskega društva.
Nekaj minut pred eno se je z vlakom iz Kopenhagena in avtobusom iz Bromölle pripeljal g. Primož Ilešič, sekretar Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. Neverjetno kako smo bili veseli, da je utegnil priti in bo bil med nami. Slovenski marš s povorko po olofströmskih ulicah proti mestnemu trgu se je pričel ob eni uri popoldne. Spredaj so bile zastave in društveni prapor, nato predsednika društev, predstavniki oblasti iz Slovenije in Medvod, švedski politiki, nato folklorni ansambel, harmonikar je prešerno igral slovenske pesmi, nato folkloristi v gorenjskih narodnih nošah, pa ansambel Sicer, za njimi pa naši člani in
13
za
ostali, ki so se nam pridružili. Vsakokrat, ko planiramo in uresničimo tale projekt in ko
korakamo po mestnih ulicah; povsod samo slovenska govorica, mi pridejo solze na oči. Vse okoli nas pa so poskakovali švedski novinarji in nas fotografirali pokrajinske časopise. Bili smo zelo ponosni. Ciril Stopar in Franc Plesec Nastop ansambla SICER na trgu Folklorni ansambel Ljudski plesi na trgu
Nastopajoči: Viktor Semprimožnik, Zvonko Bencek, Augustina Budja in folklorna skupina ter mlada solistka s švedsko himno
Ko smo krenili proti mestnemu trgu je naenkrat nehalo deževati, oblaki so se razmaknili in kot je napisal kasneje švedski novinar, smo s nastopom razgnali sivo črno nebo in sonce nas je za trenutek obsijalo. Olofstromska županja je odprla slovenski kulturni nastop z dolgim govorom in povedala, kako pomemben je za Olofstrom ta nastop, kako je slovensko društvo delovno in sodeluje z občino, obenem je zaželela dobrodošlico gostom iz Slovenije. Seveda sem moral prevajati vse na slovenski jezik, da smo vsi razumeli. Nato je sledil nastop Ansambla Sicer, pa
14
plesni program mladinske folklorne skupine, zatem je nastopil folklorni ansambel in na kraju
padla med slovenskim kulturnim programom. Hvala ti, moj bog tam gori! Čez eno uro, po koncu programa smo se vrnili spet v povorki nazaj v dvorano in v hišo kulture, kjer so naši pridni člani že slavnostno okrasili dvorano, pripravili mize, likovna sekcija pa je pripravila umetniško razstavo. Švedski politiki so dali intervju za televizijo Medvode, slovenski in švedski predstavniki in politiki so se pogovorili in izmenjali darila. Na kraju smo se jim zahvalili za sodelovanje in se odpeljali na kosilo v restavracijo v Jamshog, ta dan so imeli samo za nas odprto, saj nas je bilo skupno okoli 65.
spet ansambel Sicer, ki imajo odlično pevko. Okoli odra pa so stali	naši
zastavonoše s zastavami. Vse to je tudi snemala
televizija Medvode, mi pa smo	dajali
interjuve švedskim novinarjem. Niti ena kaplja dežja ni
21. SLOVENSKO KULTURNO SREČANJE
Kulturni program je začel skoraj ob napovedanem času, malo smo počakali, ker so nastopajoči še trenirali z ansamblom Sicer. Ciril Stopar je odprl Slovensko srečanje z govorom v katerem je še posebno omenil 25- obletnico pobratenja s KUD Oton Župančič iz Sore, kajti to kulturno sodelovanje in prijateljstvo nam je dalo večkrat novih moči, ker so nam zmeraj stali ob strani, ko nam je bilo potrebno pomagati. Od njih smo se naučili marsikaj, posebno pa organizirati likovne razstave, katere tudi oni prirejajo vsako leto. Oni nam vsakih pet let popestrijo slovenske kulturne dneve in čeprav nekateri mrmrajo, da imamo v Olofstromu preveč kulture. Toda povem vam, da kulture in dejavnosti ni nikdar preveč. Skozi kulturo, nastope in konc erte
smo si pridobili prijatelje v vsej Sloveniji, v zamejski avstrijski Koroški in med zamejci v Italiji, Trstu in Krasu. Skozi kulturo in koncerte imamo prijatelje med vodilnimi v olofstromski občini.
Na oder je nato prišel slavnostni gost Primož Ilešič, sekretar Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu in nas pozdravil v imenu Boštjana Žekša, ministra za Slovence v zamejstvu in po svetu. Slovensko himno je zaigral folklorni ansambel iz Sore, švedsko himno pa je pela petnajstletna Lovisa Rampre, ki je pred leti hodila v Olofstromu v slovensko šolo, prav tako
pa se udeležila minulo leto tabora slovenskih otrok na Debelem Rtiču na Slovenski obali. Kulturni program je vodila Sabina Kranjc. Franci Plešec, predsednik KUD OŽ iz Sore je čestital društvu iz Olofstroma, podarili so nam prekrasen par, dve veliki lutki, ki sta oblečeni v slovenski narodni noši. Neverjetno, kako lepo darilo! Tudi podžupan občine
16
Medvode Stanislav Knez je prišel s zelo praktičnim velikim darilom, ki ga bomo uporabljali po sestankih. Naši pokrovitelji na občini Medvode naj se zavedajo da Slovencem v slovenskem
društvu njihovo pokroviteljstvo veliko pomeni. Prisotni predstavniki slov. društev so čestitali	KD
Sloveniji za 35 obletnico z rožami in priznanji. Nato pa se je začel kulturni program, Viktor Semprimožnik iz
Hastvede je zapel ^_
svojo pesem Moj dom in zaigral nekaj prelepih melodij ob spremstvu ansambla Sicer. Prav tako je ob spremstvu istega ansambla zapela in se	publiki
predstavila s pesmijo Sanjam o domovini Avguština Budja iz Landskrone. Zvonko Bencek pa je recitiral pesem Mejnik, Antona Aškerc.
Nato so prišli na
vrsto folkloristi KUD Oton Župančič in se predstavili v vaških narodnih nošah in s posebnim programom, katerega še nismo videli. Kot smo napovedali je kulturni program končal takoj po sedmi
uri in bili smo veseli, da so se vsi držali začrtanega programa, za kar smo dobili kritiko pred petimi leti.
Po bogati večerji pa je prevzel glavno besedo Ansambel Sicer pod vodstvom harmonikarja SImona CERarja, s pevko Katarino Galič in pevcem Primožem Steletom ter nas zabaval celih
šest ur pozno v noč. Pripravili smo tudi bogato loterijo, imeli smo več kot 70 dobitkov, glavno nagrado pa nam je darovala letalska družba Adria Airways. Na koncu smo morali pospraviti in izprazniti dvorano ter poklicati varnostnike, da smo jim predali ključe. Z avtomobili smo kar nekaj ur vozili stvari v društvene prostore, domov smo prišli šele ob pol šestih zjutraj.
Slovenska likovna razstava
_ Pred vhodom v dvorano je bila
umetniška razstava, na kateri so razstavljale 4 članice likovne sekcije kar 28 slik. Najmlajša udeleženka razstave je bila Tina Belec, ki ima šele 11 let. Najstarejša pa je bila Nada Žigon, ki je napolnila sedemdeset let. Ostali dve umetnici sta bili Dušanka Kelečinji in Silvana Stopar, ki sta imeli v minulih letih veliko samostojnih in skupnih razstav. Krožek likovne sekcije je trikrat do štirikrat mesečno, vsak krožek pa ima od 5-6 učnih ur. Naše razstavljavke so sprejele tudi diplomo in zahvalo društva za delo.
Srečanje v društvenih prostorih
V nedeljo je moral avtobus mirovati, zaradi nočne vožnje zvečer v Slovenijo. Zato smo najeli kombi, da smo lahko vozili naše goste iz Olofströma na kosilo v Jämshög. S Primožem Ilešičem sva se dogovorila, da se srečava v Olofströmu pred hotelom točno ob dvanajsti uri. Nato smo še pomagali voziti preostale goste na kosilo, ki je bilo kar 5 km daleč od prenočišča. Popoldne sem odpeljal g. Primoža na vlak
v Bromollo, da se bo odpeljal na letališče v Kopenhagen. Med potjo sva se p ogovarjala in se zelo dobro ujela, zahvalil sem se mu za njegov obisk na kulturnih dnevih v Olofstromu. Nato sem se peljal še v Ronneby po ženo in sva že hitela nazaj v Olofstrom, da pripravimo večerjo za naše prijatelje iz Sore. Društveni prostori so bili napolnjeni do zadnjega kotička. Dve harmonike so igrale, pogovarjali smo se, peli, smejali in tudi plesali. Bilo nam je lepo, združili smo dve slovenski kulturi, veselo- vročo in intenzivno iz Slovenije ter našo slovensko malo bolj hladno toda veselo iz Švedske. V društvenih prostorih smo imeli tako še eno prijateljsko srečanje, veselico. Zvečer pred odhodom smo vsem podarili švedskega škrata- troll, da jih bo spominjal na prijateljski obisk v Olofstromu. Po obojestrani zagotovitvi, da se bomo spet srečali, smo se morali posloviti, kajti pred seboj so imeli dolgo pot v Slovenijo.
Solze so nam stopile v oči, ko smo se objemali, poljubljali in poslavljali. Mahali smo z rokami v pozdrav vse dokler ni avtobus izginil za ovinkom.
Mi smo vrnili nazaj v društvene prostore in se pogovorili, kaj so naši gostje rekli. Vsi so bili zelo zadovoljni z obiskom v Olofstromu, čeprav je bilo vloženega veliko dela, smo najbolj veseli, da so bili vsi zadovoljni, veseli in srečni. To tudi nas osreči. Prijatelji in bratje iz Sore in Medvod, dobrodošli spet čez pet let.
Dans och musik lyfte räkallt Olofström
POKRAJINSKI ČASOPISI V ponedeljek sta oba pokrajinska časopisa na 1- 2 straneh objavila obširne članke slikami v barvah o nastopu na mestnem trgu. Foto: Jörgen Kinthage
OLOFSTRÖM Det var smäruggigt och regnigt pä Nya torget i lördags. Men i samma stund som Slovenska folkdansare och spelmän höll uppvisning med anledning av den slovenska kulturdagen stannade allt regn upp som pä en given signal.
Slovenien satte sin prägel pa Olofström under hela lördagen med sang och musik. - Vi har planerat den här helgen i nästan tva ar och det är oerhört roligt att fa visa upp var kultur för olofströmarna, säger Ciril M Stopar, ordförande i Slovenska riksförbundet. Riksförbundet har 1040 medlemmar. Störst av de 11 föreningarna runt om i landet är Olofströmsföreningen med 261 medlemmar.
Vill bli vänort Tre unga tjejer som visade upp sina danser var Nina Kozamernik, Mojca Sustersic och Barbara Sustersic. De medverkande kom fran kulturföreningen Oton Zupancic fran den lilla byn Sora i kommunen Medvode nära Ljubljana. Kommunen har länge försökt bli vänort med Olofström men alltid fatt nej. Välkänd Förutom folkdansgruppen och sangkören medverkade även den i Slovenien välkända orkestern Ensemble Sicer. - Lite kallt, men kul att komma till Sverige som jag aldrig tidigare varit i, säger Nina
Kozamernik. Pa kvällen hölls en fest pa Folkets hus i anslutning till kulturföreningen Slovenijas 35-arsjubileum.
Jörgen Klinthage
Publicerad 2009-10-12
Zahvala Zahvaljujemo se vsem članom UO, vsem družinam in posameznikom, ki so nam pomagali pri organizaciji te prireditve. Zahvaljujemo se tudi slovenskim društvom iz Malmöja, Landskrone
in Köpinga za obisk. Prav tako se zahvaljujemo kulturnikom iz KUD Oton Župančič iz Sore, predstavnikom in občini Olofström, predstavnikom slovenske vlade, Björkmanu ter vsem pomagali na kakršen hvala	tudi
Uradu Vlade RS za
našemu prijatelju Janu ostalim, ki so nam koli način. Najlepša pokrovitelju srečanja Slovence v zamejstvu in po svetu ter Slovenski zvezi.
Plan društvenega dela
-	sobota, 5. decembra, praznovanje Sv. Miklavža.
-	sobota, 6. marca 2010, praznovanje Dneva žena in občni zbor.
-	krožek likovne sekcij, 3 nedelje v mesecu.
-	- Društveni prostori so odprti, ko ima likovna sekcija krožek, to je v nedeljah od 15.00 ure naprej, (trikrat mesečno).
V SPOMIN NA PRIJATELJA pok. KRISTJANA MLAKAR
KD Slovenija je zelo prizadela vest, da Kristjana Mlakarja iz Södertelja ni več med nami. Moramo povedati da sta pok. Kristjan in njegova žena napravila veliki ovinek po jugu Švedske do Ronneby, da sta prinesla 2 velika paketa učnega materiala za Slovensko šolo v Olofströmu, ki so ga poslali naši prijatelji Oktet Suha iz avstrijske Koroške. UO KD Slovenija pošilja pokojnikovi družini iskreno sožalje, posebno pa njegova prijatelja Viktor Semprimožnik in Ciril Stopar.
Ciril M. Stopar KD Slovenija, Olofström
Planika	malmo
Eno in drugo o svetem Martinu in martinovi gosi
V Sloveniji je sveti Martin pomemben in zelo čaščen svetnik - legenda namreč pravi, da Martin spremeni mošt v vino, vino pa je slovenska narodna pijača, o njem piše tudi Prešeren v svoji Zdravljici, katere stihi tvorijo slovensko himno. Zanimiva primerjava: slovenske narodne, še bolj pa pivske pesmi govorijo skoraj izključno o vinu, švedske, kjer vinska trta ne uspeva, pa opevajo in častijo le žganje ali »šnops«. Le teh imamo oboji na stotine. Kdo torej, je bil sveti Martin?
Martin Tourski se je rodil oktobra, leta 316 v Sabariji, današnjem Szombathelyju na Madžarskem. Pri dvanajstih letih je proti volji staršev, ki sta bila pogana, zaprosil za sprejem med katehumene. Ko je bil star 15 let, je vstopil v državno vojsko in sčasoma postal častnik pri gardni konjenici. Že v tem času je postal znan po svoji skromnosti in ljubezni do bližnjega. Znana je zgodba, da je nekega mrzlega jutra pred mestnimi vrati v Amiensu na dvoje preparal svoj oficirski plašč in dal polovico prezeblemu beraču. Ponoči se mu je prikazal Kristus, ogrnjen s tem plaščem in mu dal vedeti: »Vse, kar storite ubogim, storite meni.«
Martine imamo tudi v Planiki. Eden izmed njih je Martin Hozjan, kateri je 2. novembra 2009 praznoval svoj 75. rojstni dan. Iskrene čestitke in še mnogo zdravih, srečnih let!
19. novembra pa je dopolnil 70 let naš član, muzikant in pevec pri Pevskem zboru Planika, Vilibald Šoba. Videti j e zdrav in je vedno dobre volje. Naj t akšen tudi ostane!
P o več letih službovanja pri cesarski vojski je želel pobožni Martin postati duhovnik zato se je napotil v Poitiers k škofu Hilariju, od katerega je po semenišču prejel mašniško posvečenje in kasneje ustanovil prvi samostan v Franciji. Leta 371 je bil imenovan za škofa v francoskem mestu Tours. O njem se je razširil glas o čudežnem zdravljenju bolnikov, izganjanju duhov in obujanju mrtvih. V znamenje, da je ostal zvest skromnosti, je med mašo sedel na navadnem, neoblazinjem stolu, kot vsi ostali.
V	največje veselje mu je bilo, da se je po maši pogovarjal s svojimi verniki. Postal je slaven, kar se ni skladalo z njegovo življenjsko doktrino, zato je imel nemalo težav. Umrl je v Toursu 8. novembra, leta 397. Kmalu po smrti so pričeli ljudje trumoma prihajati na njegov grob in ga častiti kot svetnika. Kasneje, ko je bil za svetnika proglašen tudi uradno, je bil med prvimi, ki ni umrl kot mučenec.
Zakaj imamo ob Martinovem na mizi martinovo gos?
V	članku zgoraj ste prebrali, da je bil sv. Martin zelo skromen in ponižen, kot je videti pa tudi precej sramežljiv. Ko bi naj bil imenovan za škofa se mu je zdelo, da si takšne časti ne zasluži. Zbežal je in se hotel pritajiti v trumi gosi, ki so se pasle na bližnjem travniku. Le te so se razbežale, Martin je bil ujet in nekako proti volji svojemu nasprotovanju navkljub, postal škof. Beg je gosem hudo zameril, zato jih je preklel, to prekletstvo pa je postalo njihova obsodba, katero mi, navadni smrtniki ob vsakem Martinovanju marljivo izvršujemo.
JoF - Planika
35-letnica SKD PLANIKA, Malm o (1974 - 2009)
V SKD PLANIKA so v soboto, dne 21. novembra prosla^^^li 35-letnico društ^va. Program je odprla predsednica Ivanka Franseus z besedami, da je društvo vsa leta uspešno delovalo in služilo svojemu namenu, vendar bi brez podpore članom to UO ne uspevalo. Ivanka se je zahvalila vsem prisotnim in tudi tistem, ki jih ni več med nami.Povabila je tudi predsednika Slovenske Z^veze, Cirila Stoparja, da je pozdravil prisotne. Nato je sledildokaj pester kulturni program, kjer je nastopil pe^vski zbor Planika pod vodstvom Johanesa Likar,
nastopili so tudi člani ansambla AKORDI, z d^ema točkama tudi s priložnostjo gostjo ansambla Augustino Budja, ki je prisotne pozdra^^la v imenu svojega društva Orfeum ter nekoč znanega ansambla LASTOVKE, ki so med leti 1973 - 95 z glasborazveseljevale Slovence na Švedskem. Z recitacijo A. Aškerca »Mejnik« je nastopil tudi Zvonko Bencek.Nato je sledil o rajanje ob lepozvočni glasbi ansambla AKORDI. Udeležba je bila
polnoštevilna, tako da bi dvorana kmalu bila pretesna. Zraven domačih gostov iz okolice Malm o so bili na priredbi še gostje iz G oteborga (društvi SLOVENSKI DOM; FRANCE PREŠEREN), iz Halmstada (društvo IVAN CANKAR), iz Olofstroma (društvo SLOVENIJA) in
iz Landskrone (ORFEUM). Hvala za krasno prireditev in še veliko uspehov društvu
PLANIKA v prihodnje!
Fotografije: J. Myndel; Z. Bencek; A. Budja; C. in S. Stopar
UO Slovenske zveze je imel tudi redni jesenski setanek v popoldanskih urah v sklopu obletnice društva PLANIKA. Na
sestanku so obravnavali tekoča vprašanja o delovanju Slovenske zveze, o problematiki rednega/nerednega plačevanja članarine društev, o vlogi SZ in o nadaljnem delu v zvezi. Občni zbor SZ bo 20. marca 2010. Spodaj je nekoliko fotografij s sestanka.
Te strani je pripravila Augustina Budja.
Spodaj: Sestanek Slovenske zveze, Malm o, dne 21. 11. -09 ter p osnetek za DAN ŽENA 2009, PLANIKA; Foto J. Myndel
Pa še en »gasilski« posnetek spodaj - z muzikanti...
IVAN CANKAR
HALMSTAD
Veronika in Magnus Nilsson
Poroka Veronike Jenko in Magnusa Nilssona je bila na Veliko gospojnico, to je 15. avgusta 2009 na Langa Bryggan, blizu Bjarreda, na južnem Švedskem. Malo s strahom so se svatje zbirali na
pomolu, ki je vodil skoraj pol kilometra v morje. Celo dežnik je bilo potrebno odpreti. Tudi veter je precej pihal in zrak je bil zato še bolj vlažen ter neprijeten.
Toda dogodek, ki je bil pred svati in pred novoporočencema Veroniko in Magnusom, vse to ni
moglo spremeniti slovesnosti trenutka, ko sta si novoporočenca pred duhovnikom Zvonetom in pred pričama obljubila dosmrtno življenjsko zvestobo, da si bosta zvesta v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju ter da se bosta ljubila vse življenje.
Temu slovesnemu trenutku zaveze medsebojne ljubezni je sledil podpis prič, pa čestitke in nato šampanjec za srečo v zakonu. Sama novoporočenca sta zelo slovesno in zelo tankočutno okrasila svatovsko dvorano, ki je dajala
pridih iz zelene soške doline ter slovenskega morja. Čestitke tudi za to pozornost do svatov in za lepoto svatovske dvorane.
Tako Magnusovi starši in sorodniki ter prijatelji in sodelavci, kakor mama Jožica ter ata Branko Jenko, skupaj s svojimi sorodniki ter prijatelji, so bili ponosni na ženina in nevesto. V tistem trenutku so tudi Veronikini z Bukovce bili v duhu povezani s svati na Švedskem.
Draga novoporočenca Veronika in Magnus! V obredu poroke sta slišala: »Kar je Bog združil, tega naj človek ne loči.« Prizadevajta si skozi vse življenje živeti tako, da bo vajina skupna pot zares blagoslovljena, srečna in obdarjeva z otroci, ki naj bodo kot biseri vajine zakonske ljubezni.
Srečno na novi življenjski poti in naj vaju dobri Bog blagoslavlja, da bosta izpolnila svojo obljubo drug drugemu ter bodita še eno ognjišče lepe ljubezni. Bog vaju živi na mnoga leta!
Veronikina starša Jožica in Branko Jenko
Foto in tekst: Zvone Podvinski
SIMON GREGORČIČ KÖPING
Vabilo Dragi otroci in starši - spet je leto naokoli, še malo, pa bomo okrasili Novoletno Jelko ki nam bo delala veselje v Božičnih dneh v prostorih društva Simon Gregorčič. Tradicija naj ostane. Torej dragi otroci, vabljeni v soboto 5.12.2009 ob 15.00 uri v društvene prostore, da tako skupaj okrasimo jelko in se obenem družimo, kajti dan je namenjen našim najmlajšim. Dobrodošli tudi vsi ostali.
Inbjudan! Kära barn och ungdomar, ni är hjärtligt välkomna till Slovenska lokaler för att klä vär julgran till kommande Jul som närmar sig. Tid: lördag 5/122009 kl 15.00
Välkomna! Upravni odbor / Styrelse
Novoletno voščilo	Kje ste snežinke, bele t^afi^le in sanjave, Da posr^ebrite nam božično dr^evo
In spor^očite pr^a^zn^ne pozdr^ave, Tja daleč in vse naokofi, Prijatelj, glej novo leto je prisilo.
Vsem skupaj želimo vesele Božične praznike ter veliko zdravja in sreče v prihajajočem letu 2010 Spet leto dni je naokoli, zakaj in kam tak hitro je odšlo, to se sprašuje marsigdo! Žal, nič se ne da storiti, vendar je treba življenje uživati in dobro sprejemati, dokler še imamo toliko moči, da si v življenju lahko privoščimo to, kar srce nam želi. V novem prihajajočem letu 2010 - dosti sreče,
zdravja, razumevanja, zadovoljstva, prijateljstva obilo - to so želje in moje voščilo!_
Dragi člani društva Simon Gregorčič v Köpingu, naj vam voščila segajo globko v srce, naj novi čas prinese vse, kar je staro leto zamudilo, v novem letu pa se naj uresničijo želje vsem,
vse kar si kdo zaželi.
Vsem članom želim prijetno praznovanje prihajajočih praznikov. Naj ob teh dneh bo dosti prazničnega razpoloženja, druženja in smeha. Ne pozabimo pa tudi na bolnike in vse tiste, ki trpijo, ali pa so v kakšnih hudih stiskih. Tudi njim naj božično voščilo prinaša upanje in tolažbo.
Najlepše se zahvalim upravnemu odboru za potrpljenje z menoj, za dobro opravljeno delo in skrb ki smo ga skupaj vložili v naše društvo. Naj tako poteka še naprej. Ostanimo složni, ker tako lahko dosežemo še lepše uspehe in medsebojno sodelovanje med člani društva "Simon Gregorčič".
Vabljeni vsi skupaj na zaključek letošnjega leta v naše društvene prostore. Dragi člani društva pridite, da takoskupaj dočakamo navo leto, si sežemo v roke in zaželimo vse najlepše v letu ki bo pred nami. Čas in vse ostalo za zaključek leta pa bomo še določili. "Dobrodošli"
Želi vaš predsednik
Alojz Macuh
SLOVENSKO DRUŠTVO
STOCKHOLM
Park Wira Bruk 2007
Norrtalje 2007
Vadstena 2003
Kristian Mlakar, Norrtalje 2007 28
30-letnica Slovenskega drušva v Stockholmu; spodaj - 35-letnica Slovenskega drušva v Stockholmu
V slovo Kristianu
tudi odlična gostitelja. Velikokrat Švedske, ampak tudi iz domovine.
... Hitro gorijo stenji in leta. Zunaj je severni veter in led...(K. K.) Ob tvojem slovesu je bilo izgovorjenih veliko lepih in toplih besed. Večina od nas, tvojih prijateljev in znancev se zaveda, da stenji vse
Bil je turoben, hladen oktoberski dan. Rahla megla se je razprostirala nad drevesi in zadnji orumeneli listi so v vetru poplesovali proti zemlji. Dolga kolona temno oblečenih ljudi se je vijugala med kapelo in grobom. Šepetanja, molitve in občasno petje je lahno odmevalo na pokopališču v Sodertalju, mestu južno od Stockholma. Poslavljali smo se od Kristiana Mlakarja, ali Kristla kot smo ga prijatelji ter znanci klicali. Po dolgi bolezni se je septembra od nas poslovil , samo nekaj tednov pred svojim sedemdesetletnim praznikom.
Kristl je bil dolgoletni predsednik Slovenskega društva v Stockholmu in vezni člen v raznovrstnih prireditvah, ki so bile v korist razvoja slovenske kulture na Švedskem. S povezovanjem, nasveti in neutrudnim delom je znal pridobiti mnogo somišljenakov. Skratka: razdajal se je! Mnogo let je sodeloval v pevskem zboru in priložnostno igral na razne instrumente. Bil je pokončen Slovenec, ki je znal združevati ljudi. Rojaki smo cenili njegovo delo.
Kristl se je rodil v Ljubečni pri Celju. Že v rani mladosti so mu umrli oče, sestrica in bratec. Z mamo sta v tistih zgodnjih povojnih letih težko a uspešno premeščala vse težave. Po končanem šolanju in kratki zaposlitvi v Sloveniji se je preselil z ženo Angelo na Švedsko. Ustvarila sta si dom zase in za sinova Roberta in Kristiana. Bila sta se je številna skupina rojakov zbirala pri njih in ne le Slovencev iz
prehitro dogorevajo. Naše vrste slovenskih prišlecev na Švedski se vsebolj redčijo. Morda bi pretiraval, če bi trdil, da se te bomo neprestano spominjali, ampak lahko trdim, da bodo občasni spomini nate topli in neoskrunjeni.
Hvala ti za vse.
Besedilo in fotografije: Anton Kisovec
SVENSK-SLOVENSKA VANSKAPSFORENINGEN
STHLM
Gustika, pozdravljena,
Posredujem prispevek s fotografijo o študijskem obisku švedskih poslovnih šol (TBS) v Sloveniji. Na fotografiji: dijaki poslovnih šol: Umeä, Sundsvall, Örebro in Linköping, Profesor Martin Hylen iz Örebro-ja in profesorica Isabella Habijan iz Linköping-a, Ivanka Dvojmoč, predstavnica tovarne zdravil Krka v Novem mestu in Lojze Hribar, predstavnik Društva Švedsko-Slovenskega prijateljstva.	Fotograf: Tone Jakše
Thoren Business School(TBS) i Slovenien
Ledningen för Thoren Business School, med säte i Umeä, beslöt följande: Nägra elever frän de fyra skolorna Umeä, Sundsvall, Örebro och Linköping som tävlat och vunnit med olika projekt, fick som belöning resa till Slovenien där de presenterade sina projekt för eleverna i vänskolan Handelsgymnasiet i Ljubljana.
Eleverna med tvä lärare som reseledare, samlades pä Skavsta flygplats med destination Venedig, där de hyrde tvä minibussar för vidare resa till Ljubljana där togs emot av Lojze Hribar, representant för Svensk-Slovenska Vänskapsföreningen som svarade för organisation, samordning och guaidning i Slovenien.under fyra intensiva dagar mellan den 5 och 8 oktober
Första dagen besökte TBS's elever och lärare Slovenska Handelskammaren i Ljubljana där de fick utförlig information om slovenskt näringsliv (företagsamhet, export, import, turism, arbetsmarknad, bankväsende mm).
Pä Svenska Ambassaden i Ljubljana fick besökarna information om ambassadens arbete - hur kontakt hälls med svenska medborgare i Slovenien, hur representation av svenskt näringliv i Slovenien fungerar mm.
Dag tvä begav man sig till staden Novo mesto där kontaktpersoner med sina medarbetare väntade pä läkemedelsföretaget Krka. Medan besökarna lyssnade pä information och bevittnade vissa delar av läkemedelsproduktionen	gjorde
lokalradion KRKA ett reportage om TBS och deras besök i Novo mesto.
Efter besöket äkte man vidare till SPA Smarješke Toplice, där rundvandring gjordes och information gavs om välgörande bad och spa-behandlingar bäde pä denna anläggning och andra i Slovenien. Pä vägen mellan Novo mesto och Smarješke Toplice hann man även med ett historiskt besök pä det romantiska medeltidsslottet Otočec.
Tredje dagen presenterade eleverna frän affärsgimnasiet iUmeä, Sundsvall, Örebro och Linköping sina projekt för eleverna pä vänskolan i Ljubljana och knöt därmed närmare kontakt med dessa. Radio Slovenia har vid tvä tillfällen gjort reportage om TBS-besöket. Elever frän bäde den svenska och slovenska skolan har fätt svara pä frägor frän journalister, bland annat om de olika länderna, statsskicken och näringslivet. Som belöning efter flera dagars intressant, lärorikt men ansträngande program besökte elever och lärare Bledsjön, Ljubljanas gamla stadsdel, kalkstensgrottan Postojna och turistparadiset Portoroz vid Adriatiska havet.
Den lyckade studieresan genomfördes till stor belätenhet för alla inblandade - TBS ledning, elever, lärare och vänskolan i Ljubljana samt Svensk-Slovenska Vänskapsföreningen. Samtliga medverkanden har bidragit till bättre kunskap och förstäelse mellan de tvä länderna Sverige och Slovenien.
Lojze Hribar
VASA PISMA
ERA BRE

Spoštovano"
uredništvo
Slovenskega
GLASILA!
Kot urednik oddaje Slovencem po svetu in domovini bom zelo vesel, če boste karkoli iz besedi, ki vam jih pošiljamo, objavili v vašem glasilu in vam dajem tudi popolno dovoljenje. Prosim le, da bo navedbi navedete vir: Radio Ognjišče. Vesel bom tudi, če bi tista glasila, kjer bodo objavljeni prispevki, pošljete po e-pošti. Imam pa še eno prošnjo. Ali bi v Glasilu objavili novico o našem novem satelitskem oddajanju? Radio Ognjišče je 20. septembra prenehal oddajati svoj signal na satelitu Hot Bird in po novem oddaja prek satelita Eutelsat W2 (16 stopinj vzhodno, frekvenca: 12727 MHz, polarizacija: vertikalna, sr: 30000, fec: 3/4). Če poslušate samo Radio Ognjišče, anteno zasučite za tri kotne stopinje proti vzhodu in poiščite pravo postajo. Možno je sprejemanje signala obeh satelitov (Hot Bird, kjer oddaja tudi RTV Slovenija in W2, kjer je še nekaj slovenskih programov), za to pa potrebujete dodatno sprejemno glavo in kretnico. Priporočamo, da se obrnete na lokalnega monterja. Za sprejem satelitskega signala potrebujete digitalni satelitski sprejemnik s premerom vsaj 60 cm in aktivne zvočnike, televizor ali HIFI napravo. Kjerkoli in kadarkoli pa program Radia Ognjišče lahko spremljate prek interneta. Več informacij najdete na spletni strani na http://radio.ognjisce.si/.	LP Matjaž
Pozdravljeni, ga. Augustina! Najlepša hvala za slike. Tudi jaz vam jih nekaj pošljem, ko se bodo zbrale. Seveda nam je bilo v mestu Malmö na Švedskem zelo lepo, krasen je bil tudi odziv obiskovalcev. Tudi z vami nam je bilo v veselje zaigrati; upam, da se še kdaj srečamo. Pošiljam vam lepe pozdrave iz Slovenije, vesel bom, če nam pošljete vaše Slovensko Glasilo.	Bojan, Ansambel Akordi
"Miro Cerar o Hrvaški in arbitraži"
Spoštovani! Veseli me, da imamo zunaj Slovenije še vedno veliko domoljubnih Slovencev. Nič nimam proti, če objavite kakšen moj prispevek na temo arbitražnega sporazuma o mejnem sporu med Slovenijo in Hrvaško.
Lep pozdrav, dr. Miro Cerar Urednica je za objavo izbrala naslednji članek:
Dolgo časa (več let) sem odlašal s tem, da bi se javno oglasil glede te problematike. Molčal sem, ker nisem strokovnjak	za
mednarodno pravo ali mednarodne odnose. Zdaj mi je žal, da sem bil tako zadržan. Niti zadevna stroka niti politika namreč tu še zdaleč nista opravili svojega dela. In če kdo danes razmišlja podobno kot jaz, in denimo dr. France Bučar, mu predlagam, da se tudi sam opogumi in javno oglasi. Prepričan sem namreč, da zdaj o tem nujno potrebujemo intenzivno javno razpravo.
Morebiti je najbolj ilustrativen primer za naš odnos do lastne države in do sosednje države Hrvaške srečanje našega predsednika vlade s predsednico vlade Hrvaške na hrvaškem dvorcu Trakoščan, v začetku letošnjega avgusta. Tam so poleg hrvaške zastave izobesili nekaj na videz podobnega slovenski zastavi. Na fotografiji v takratni izdaji časopisa Večer je lepo razvidno, da so našo zastavo Hrvati obrnili narobe, nanjo pa so v napačnih proporcih in na napačno mesto namestili
»slovenski« grb. Poslanec Zmago Jelinčič je takrat ob tem utemeljeno protestiral in navedel (tega s fotografije nisem mogel sam razbrati), da naj bi Hrv ati celj ske zv ez d e v našem grbu celo zamenjali z Davidovimi.	Takrat bi se moral slovenski
predsednik vlade in vsa njegova delegacija pred tem zmazkom ustaviti in lepo mirno opozoriti, da bodo počakali na opravičilo gostitelja in zamenjavo napačne zastave s slovensko državno zastavo (verjetno jo Hrvati po 18 letih naše samostojnosti že poznajo). Kakšen bolj temperamenten predsednik slovenske vlade bi morebiti iz vsega tega naredil celo škandal. Ker tudi sam nisem nagnjen k povzročanju škandalov, bi me kot državljana in profesorja prava povsem potolažilo že to, da so Hrvati priznali napako, se opravičili in nato skupaj z našim predsednikom vlade in njegovimi spremljevalci v dobrem vzdušju nadaljevali z razgovori in drugimi aktivnostmi. Seveda se ni zgodilo nič takega. Nobenega protesta z naše strani. Nobenega opravičila in zamenjave zmazka z našo zastavo s strani Hrvatov. Nič!
Moja mlajša kolegica s pravne fakultete je v uvodniku Pravne prakse nedavno zapisala, da v mednarodnem pravu ne velja le načelo pacta sunt servanda (dogovore oziroma pogodbe je treba spoštovati), pač pa tudi acta sunt servanda. K slednjemu je dodala, da je v tem smislu mednarodnopravno zavezujoča tudi nedavna izjava predsednice hrvaške vlade Jadranke Kosor o tem, da hrvaška vlada nobenih hrvaških aktov v
prihodnje ne bo razlagala tako, kot da prejudicirajo mejno vprašanje s Slovenijo. Če k temu prištejem še ves optimizem aktualne slovenske vlade, da smo s Hrvati tokrat resnično na najboljši poti k rešitvi mejnega vprašanja, potem se res lahko samo še čudim.
Kar naenkrat nas želijo politiki in mednarodni pravniki (ki jih žal premoremo bore malo) prepričati, da tokrat Hrvati s svojimi obljubami mislijo povsem zares. Če to drži, bom čez nekaj mesecev ali let na tole svoje pisanje gledal nekoliko osramočen, vendar kljub temu nadvse zadovoljen, saj bo mejno vprašanje takrat že rešeno v zadovoljstvo obeh držav. Če bodo namreč Hrvati svoje obljube izpolnili in se bo ozračje prijateljstva in zaupanja med nami in njimi krepilo ter realiziralo v pošteni razmejitvi med državama na morju in kopnem, potem bomo sedanjima vladama obeh držav zaploskali in ju z zlatimi črkami navedli v zgodovino. Takšen sporazum bi namreč pomenil tudi širšo otoplitev odnosov med državljani obeh držav, ki s(m)o ta hip do neke mere že kar zastrupljeni s političnimi in drugimi manipulacijami glede mejnih in nekaterih drugih vprašanj. Toda pomislimo. Če se kar naenkrat tako dobro razumemo, zakaj se potem o meji medsebojno neposredno, tj. dvostransko (bilateralno) takoj ne dogovorimo. Nenazadnje smo leta in leta poslušali zgodbe o strokovni komisiji in politikih, ki naj bi se bili resno pogovarjali o teh zadevah. To bi moralo po vsem tem času pomeniti, da so vse možne rešitve spora že bolj ali manj pravno izdelane in mora pač politika le še izbrati najsprejemljivejšo za obe strani. Morda s kakšnimi manjšimi popravki - toda to je potem le še stvar nekaj mesecev strokovnih in političnih pogajanj.
Nekaj časa se sklicujemo na sporazum Račan - Drnovšek, potem že skoraj pristanemo na jurisdikcijo mednarodnega sodišča v Haagu, nato ugotovimo, da je edina prava možnost arbitraža, vmes poskušamo doseči dogovor o mediaciji, tu in tam pomislimo tudi na možnost dvostranskega dogovora, vseskozi pa verjamemo Hrvatom, da bodo spoštovali stanje z dne 25.6.1991, čeprav ti v praksi te svoje obljube nenehno in očitno kršijo. Da raje ne govorim o še nerešenih vprašanjih razumevanja »stika z odprtim morjem« in »načela pravičnosti«. Ali denimo o tem, da naj bi bil odločilni (»najbolj neodvisni«) član arbitražnega telesa mednarodni sodnik s sodišča v Haagu, za katerega je težko pričakovati, da bo naklonjen reševanju spora po načelu t.i. zunanje pravičnosti, za katerega se zavzema Slovenija.
Vse to in še kaj nazorno kaže, da bi si morali ta hip naši politiki očitno vzeti daljši čas za resen
premislek. Doslej sem se sicer ves čas pridruževal vsem, ki s(m)o menili, da je čas pred vstopom Hrvaške v EU za nas pogajalsko najbolj ugoden, vendar pa zdaj ugotavljam, da smo vse naše tovrstne adute žal lahkomiselno zapravili in se v pogajalskem smislu postavili celo nekaj korakov nazaj. Pri tem je zanimivo, da se nam v zvezi s tem hrvaški predsednik države posmehuje z izjavo, da nam je hrvaška predsednica vlade »zabila gol«, naši najvišji politični predstavniki pa menijo, da je zadeva za nas kar najbolj ugodna.
Če smo se odločili, da Hrvaško v pristopnih pogajanjih z EU blokiramo (tudi) na tistih področjih, na katerih so nekateri veljavni hrvaški akti po naši oceni prejudicirali mejno vprašanje s Slovenijo, potem bi morali s to blokado misliti resno. Če bi z njo mislili resno, je ne bi nikakor smeli umakniti zgolj na podlagi izjave (predsednice) hrvaške vlade, s katero se ta vlada zavezuje, da omenjenih aktov ne bo interpretirala tako, kot da prejudicirajo mejo med Slovenijo in Hrvaško. Sveta preproščina! Akti veljajo v isti vsebini še naprej, mi pa naj si sedaj mislimo, da jih bodo Hrvati (in s tem mislim predvsem na hrvaški parlament in vse bodoče hrvaške vlade) tudi čez tri, pet ali dvajset let razlagali tako, kot je sedaj v nekem na hitro spisanem pismu obljubila gospa Jadranka Kosor. Tolažimo (naj) se s tem, da takšne izjave mednarodnopravno zavezujejo (acta sunt servanda). Kot da ne bi bil pred leti že podpisan(!) sporazum med predsednikoma vlad obeh držav (sporazum Drnovšek - Račan), ki ga je najprej ignoriral in burno kritiziral hrvaški parlament, nato pa smo se mu odrekli še sami. Kje je tu mednarodnopravna zaveza?
Morebitni sporazum o arbitraži morata ratificirati parlamenta obeh držav. Če npr. hrvaški parlament takega sporazuma ne ratificira, padejo vse edanje obljube hrvaške vlade (spet) v vodo. Če ga ne ratificira naš Državni zbor, sporazum prav tako ne stopi v veljavo, pri čemer lahko tudi naš Državni zbor to stori v nasprotju z določenimi predhodnimi zavezami s strani naše vlade. Kakorkoli že, Hrvati so dosegli umik naših pridržkov, v zameno pa nimamo čisto nobenega čvrstega zagotovila, da se bodo držali sedanjih obljub predsednice hrvaške vlade ter da nam bo to kakorkoli pomagalo pri iskanju korektne rešitve mejnega spora. Nasprotno, Hrvaški in EU smo dali nov signal, da se da z nami vedno pogoditi, in sicer tako, da se uklonimo želji drugih. Pri tem si seveda ne delajmo iluzij, da je za predstavnike EU naš mejni spor kakorkoli pomemben. Za njih je to le objektivna ovira na poti pridružitve Hrvaške v EU. To oviro želijo čim prej odstraniti in so zato naše
visoke predstavnike pripravljeni na vse načine hvaliti in prijazno trepljati po rami, samo da že enkrat nehajo »komplicirati«. S Hrvati, ki so od nas politično bolj zvijačni in mednarodno izkušeni, jim v tem pogledu ne gre tako gladko, zato se pač na ta način osredotočajo v večji meri na nas.
Glede zakona o ratifikaciji mednarodnega sporazuma o arbitraži v zvezi z mejnim vprašanjem je mogoče zahtevati zakonodajni referendum. Zahteva ga lahko najmanj trideset poslancev, 40.000 volivcev ali Državni svet. Takšnemu referendumu nisem naklonjen. Vendar pa naj opozorim, da to ni referendum o sprejemu Hrvaške v EU. Slednjemu referendumu bi nasprotoval zelo odločno, saj bi nedvomno v marsičem prizadel hrvaške državljane. Po nepotrebnem bi (še) poslabšal naše sosedske odnose. Po drugi strani pa bi bil referendum zgolj o tem, ali je nek arbitražni sporazum o določanju meje primeren in ustrezno sestavljen, povsem drugačne narave. Tu bi državljani odločali le o primernosti in kakovosti nekega mednarodnega akta. Seveda je tudi o takšni materiji državljanom težko presojati. Toda če bi nastal resen in utemeljen dvom o vsebini takšnega sporazuma, se tudi sam zakonodajnemu referendumu ne morem povsem odreči kot zadnji možni varovalki pred morebitno preveliko »velikodušnostjo« naše vladne politike na račun slovenskega nacionalnega interesa, ki ga predstavlja neposredna povezanost slovenskega morja z odprtim morjem. Naj zaključim s tremi strnjenimi
mislimi. Prvič, natančna opredelitev morske in kopenske meje med Slovenijo in Hrvaško je nujna. Ideje o nekakšnem kondominiju, tj. o skupnem upraviteljstvu nad Piranskim zalivom brez začrtane državne meje, so naivne in škodljive. Državne meje morajo biti jasno določene. Če niso, to odpira prostor za nenehne manj še spore in težave, v kakih bolj dramatičnih mednarodnih okoliščinah pa lahko vodi celo v oboroženi spopad.
Drugič, v prihodnjih mesecih bo moral v zvezi z obravnavano problematiko pomembno in odgovorno vlogo odigrati naš Državni zbor. Če opozorila, ki terjajo ponovni tehten premislek celotne situacije ne bodo zalegla (in bojim se, da ne bodo), lahko v tem pogledu kako radikalno slovensko napako na dostojen in legitimen način prepreči le še Državni zbor. Kot rečeno, obstaja tudi možnost razpisa referenduma, toda tu potem ni več toliko dostojnosti, saj daje referendumska kampanja veliko prostora političnemu populizmu in manipulaciji.
Tretjič, pojavljajo se domneve o zakulisnih pritiskih EU, ZDA in še koga na našo vlado, da Hrvaški omogoči čimprejšnji vstop v EU. Če morda taki pritiski obstajajo in se morebiti nanašajo tudi na način in vsebino reševanja mejnega spora med Slovenijo in Hrvaško, se jim mora naša politika družno in odločno postaviti po robu. Tu ne smemo kloniti. Vsem našim pravim in nominalnim prijateljem je to pač treba v tem primeru dati jasno na znanje.
Prof. dr. Miro Cerar miro.cerar@pf.uni-lj .si
Besök frán Thorén business school pá Svenska ambassaden i Ljubljana
k
m>H
Den femte oktober 2009 fick den Svenska ambassaden i Ljubljana besök av ett tjugotal ungdomar frán Sverige. Dessa var elever frán
Umeá, Sundsvall, Örebro och	Linköping. De hade precis landat i Slovenien och
besöket pá ambassaden var deras	första stopp pá resan. De fick möjligheten att besöka
Slovenien efter att ha vunnit en tävling hemma i Sverige, vinsten var en resa till Slovenien för att upptäcka detta spännande land men ocksá för att presentera deras vinnande projekt för elever här i Ljubljana.
Inför resan kom det en förfrágan till ambassaden frán Svensk-Slovenska Vänskapsföreningen i Sverige som bad oss att presentera för svenska elever och lärare arbetet pá ambassaden och lämna allmän information om Slovenien. Cecilia Nordin van Gansberghe, Andreja Kodermac och Ronny Colner tog emot och berättade om användbara tips att tänka pá under resan, om det vardagliga arbetet pá ambassaden och om näringslivet i Slovenien. För ambassaden är det alltid positivt när ungdomar visar intresse för Slovenien. Att göra en resa där kunskap och erfarenheter kan utbytas är nágot som uppmuntras. Speciellt när det gäller tvá länder som Sverige och Slovenien som har mycket mer gemensamt än vad man kan tro. Vi hoppas att eleverna lämnade Slovenien lite klokare än vad de var när de kom och att de knöt värdefulla kontakter för framtiden.
Ronny Colner VIR: SPLET
KULTURA
KULTU
R
Nastaja fotografski muzej
^ÜUli tüdiJ^uäälj	i«
Inn	JtTi¡+((TT UPds
zu tnitucD ianiZjdjnn lu MjüU ilbei KPvflb-SJriicnia Vrüdc»]t írújrtLi jÉ^MAÚa iiftVi. f^iVo^aicí ^ bg^nT CICTI-
Tu nutivTL ki hcvMuxe^ rou
jia-usledoJ	[»rn^vu-
JÜSV Ob IH. lUi. UJlkjO ludi «rfvIhiltijrTU In v^^liir^^
Z3SI1DVQ jDb^^Tif^lD^^ITILmfTi.
Zvrst: Sodobna umetnost Kraj: Maribor Lokacija: Muzej Narodne umetnosti
Datum: Od 22. Oktober 2009 do 20. Januar 2010 Zbirka Avgusta in Marie Bohanec
Vabimo vas na odprtje razstave Projekt fotografski muzej Maribor in Zbirka Avgusta in Marie Bohanec, ki bo v Muzeju narodne osvoboditve Maribor, Ulica heroja Tomšiča 5, dne 22. 10. 2009, ob 18. uri. Razstava bo v muzeju in tudi na ulicah mesta Maribora, zato si privoščite sprehod po našem lepem mestu.
Vir: SPLET, okt. 2009
Članek posredovala Olga Budja
13. TABOR SLOVENSKIH OTROK PO SVETU
Slovenska	konferenca
Svetovnega slovenskega kongresa je letos že trinajstioe zapored pripravila Tabor slovenskih otrok po svetu, Udeležilo se ga je 47 mladih rojakov v starosti od 12 do 15 let iz Italije, Nemčije, Avstrije, Velike Britanije, BiH, Srbije, s Hrvaške, Švedske in Singapurja.
Tabor slovenskih otrok po svetu je v času od 1. do 8. avgusta potekal na Ptujskem. Tabor je bil namenjen spoznavanju dežele prednikov naših mladih rojakov iz sveta, predvsem medsebojnemu druženju, povezovanju in tkanju prijateljskih vezi. Ena glavnih nalog enotedenskega bivanja je ohranjanje in spodbujanje slovenskega duha: s slovensko besedo in pesmijo, spoznavanjem in doživljanjem slovenske krajine, naših običajev in ljudi. Zato organizatorji osrednji del programa namenimo šoli slovenskega jezika, ki sta jo letos vodili Živa in Nataša Safran, na pomoč je priskočila tudi Špela Vidmar. Športniki so tudi prišli na svoj račun, predvsem nogometna ekipa SVS, ki se je pomerila z ekipo iz Šmarjete. Vreme je bilo ves čas negotovo, kar ni splašilo igralcev in gledalcev, predvsem pa ne tistih, ki so izbrali kopanje v termalnih bazenih. Gregor Batagelj	Povzetek: Naša luč, september 2009
Slovenski stihi v švedski besedi
Lyrikvannen. Foto: RTV SLO
O večeru, ki se ga je udeležil tudi veleposlanik Republike Slovenije na Švedskem Vojislav Šuc, je poročal tudi švedski dnevni časopis Svenska Dagbladet. Foto: Študentska založba
Novi prevodi pesmi Tomaža Šalamuna u™.rt«sio,si so izšli v literarni reviji Ali literatura pozna nacjonalnost? Ob izidu švedskih prevodov slovenske poezije so jo pesniki Tomaž Šalamun, Aleš Šteger in Lucija Stupica mahnili v to skandinavsko deželo. Pesniki so nastopili pred polno dvorano Švedskega društva pisateljev, kjer so se s pisateljem Janom Henrikom Swahnom in povezovalcem večera, založnikom in pesnikom Jonasom Ellerströmom pogovarjali o prevajanju poezije.
Večer pozneje je ob podpori enega najpomembnejših švedskih pesnikov Larsa Gustafssona trojica napolnila knjigarno Söderbokhandeln. Gustafssonova knjiga prevodov je v slovenščini izšla lani v okviru festivala Dnevi poezije in vina. Gostovanje na Švedskem se je nadaljevalo v Malmöju, kjer so v kulturnem centru Stanza nastopili skupaj z dansko pesnico in članico danske akademije za umetnost Pio Tafdrup (njene pesmi so izšle tudi v slovenščini) in znanim švedskim pisateljem Arisom Fioretosom, ki je več let služboval v Berlinu kot kulturni ataše in je tudi napisal predgovor k Štegrovi švedski izdaji Berlina.
Povod gostovanja je izid švedskega prevoda izbora pesmi Lucije Stupice När avtrycken vaknar v prevodu švedskega pisatelja in prevajalca Jana Henrika Swahna in prozne knjige Berlin Aleša Štegra v prevodu Sophie Sköld. Obe deli sta izšli pod okriljem progresivne založbi Ramus, kjer so pred dvema letoma predstavili prevod Knjige reči Aleša Štegra. V švedski literarni reviji Lyrikvannen pa so izšli novi prevodi pesmi Tomaža Šalamuna.
V časopisu Helsingborgs Dagblad so pesmi Lucije Stupice hvalili kot "pesmi o ovirah in nesporazumih človeške komunikacije". Da gre za nivo Nobelove nagrade, je vzklik, s katerim se je končal prispevek na spletnem portalu Tidningen Kulturen, ki objavlja vznesen zapis ob Štegrovem Berlinu. Obširen portret Tomaža Šalamuna pa so objavili v časopisu Felspost.
Za konec o 'nacionalnosti' literature Gostovanje bodo slovenski pesniki sklenili v soboto na pesniškem festivalu v Göteborgu. Tam bodo svoje delo predstavili ob branju, ob tem pa se udeležili tudi okrogle mize z naslovom Ali literatura pozna nacionalnost? Te se bodo udeležili še Aris Fioretos, švedska pesnica Marie Silkeberg in danska pesnica Majse Aymo-Boot, moderiral pa jo bo Per Bergström, osrednja gonilna sila založbe Ramus, ki poleg nordijskih avtorjev objavlja izbrane avtorje iz srednje Evrope, kot so Peter Nadas, Jachym Topol ali Pavel Zajicek.
30. oktober 2009 Stockholm - MMC RTV SLO
M. K.
Prispevek poslala Olga Budja
Pretnarjeva nabada Kariju Klemeli
Amasador slovenske književnosti in jezika na Finskem Iz življenja in mednarodnega književnega dela lanskega (2008) Pretnarjevega nagrajenca Karija Klemela, finskega prevajalca, založnika in prijatelja slovenske literature in jezika Kari Klemela (roj. 3. maja 1955) je finski književni prevajalec, založnik, fotograf in vodja Finsko-slovenskega kulturnega in prijateljskega društva Slovenia-seura. Na univerzi v Kijevu je študiral ruščino (1976-77), na univerzi v finskem mestu Turku (1977-85) primerjalno književnost, etnografijo, ruščino in druge jezike, v poletnih tečajih v Ljubljani (v letih 1998 in 1999) slovenščino ter na univerzah v Zagrebu in Dubrovniku (2004 in 2006) hrvaščino. Leta 1984/85 je delal v civilni službi v finskem samostanu Uusi-Valamo, med 1987-90 v univerzitetni knjižnici v Turkuju, od leta 1987 pa predvsem prevaja književnost. Doslej je izdal okrog 50 knjižnih prevodov iz 10 jezikov, od tega 25 iz ruščine, 6 iz angleščine, od
leta 1997 pa 15 del južnoslovanske proze in poezije. Je prvi in trenutno edini na Finskem, ki prevaja iz izvirnih jezikov iz vseh južnoslovanskih književnosti (razen bolgarske). Iz ruščine je v finščino prevedel romane Vladimira Solouhina, Edvarda Radzinskega in Borisa Akunina, pa dnevnike Andreja Tarkovskega, spomine Andreja Saharova idr. Iz hrvaščine je prevedel knjige Predraga Matvejevica (Mediteranski brevijar), Miljenka Jergovica (Buick Rivera) in Dubravke Ugrešic (Ministarstvo boli); iz srbščine deli Danila Kiša Rani jadi in Mamac Davida Albaharija. Iz makedonščine je prevedel pesmi Zorana Ančevskega, Ane Pejčinove idr.
Iz slovenščine je doslej prevedel osem knjig (Evald Flisar: Čarovnikov vajenevc, Velika žival samote; Aleš Debeljak: Somrak idolov, Mesto in otrok; Maja Novak: Izza kongresa ali umor v teritorialnih vodah; Boris Pahor: Nekropola; Tomaž Šalamun: Izbrane pesmi 1966-2006; Janko Prunk: Kratka zgodovina Slovenije), knjižico ŠZ Beletrina za turnejo na Finskem, poleg knjižnih objav/prevodov pa je objavil v svojih finskih prevodih več slovenskih avtorjev tudi za revije, časopise radio idr. (pesmi, eseje, aforizme, kratke zgodbe idr.). Slovenščino je začel študirati, ko je izvedel, da v finščini skoraj ni prevodov slovenske književnosti. Prvi prevod iz slovenske književnosti je izšel na Finskem leta 1907, ko sta finski slavist J. J. Mikkola in njegova soproga, pisateljica Maila Talvio, prevedla Cankarjevega Martina Kačurja. Skoraj šestdeset let kasneje sta izšli le še dve slikanici Ele Peroci (Moj dežnik je lahko balon in Hišica iz kock), vendar prevedeni iz nemških prevodov.
Klemela se je udeležil številnih prevajalskih in literarnih srečanj po Evropi. V Sloveniji je mdr. gostoval na festivalih Vilenica, Dnevi poezije in vina v Medani, pa na festivalu sodobne glasbe ISCM idr. Že vrsto let sodeluje pri organizaciji festivalov na Finskem in je znani promotor finsko-slovenskih književnih idr. kulturnih stikov.
Leta 2004 je ustanovil založbo Mansarda (ime je dobila po prvem romanu Danila Kiša in deloma zaradi tega, ker ima svoj delovni prostor v mansardi/podstrešnici). Z ustanovitvijo založbe je želel finskim bralcem ponuditi alternativo, da spoznajo kaj novega iz evropske književnosti. mdr. tudi slovensko književnost. Tako je prevedel in izdal pri svoji založbi romane Borisa Pahorja, Evalda Flisarja, Danila Kiša in Davida Albaharija. Pravkar prevaja Alamuta Vladimira Bartola in Bašta, pepeo Danila Kiša. V prihodnjih letih načrtuje izdati izbor Petanovih aforizmov in njegovo Čudežno življenje Josipa Broza Tita, pa Kovičevega Profesorja domišlije, Kišev Peščanik - idr.
Za svoje prevajalsko delo je prejel več finskih in tujih priznanj ter nagrad, mdr. l. 2004 nagrado Hollo za najboljši prevod strokovne literature (za Mediteranski brevir Predraga Matvejevica), leta 2007 pa mu je Finska kulturna fundacija »kot predanemu prevajalcu, ki je prvi začel promovirati južnoslovanske književnosti«, podelila medaljo Mikael Agricola.
Kari Klemela je mdr. vodja Finsko-slovenskega kulturnega in prijateljskega društva Slovenia-seura (Društvo Slovenije), ki ga je ustanovil leta 1999, danes pa že ima okrog sto članov. Klemela je tudi izvrsten fotograf. Svoje fotografije objavlja v finskih in tujih revijah ter časopisih, s svojimi portreti avtorjev pa mdr. opremlja tudi knjige založbe Mansarda. Kari Klemela živi v vasi Sauvo, v južnozahodnem predelu Finske. Njegovi konjički so potovanje, narava, klasična in posebna stara glasba ter genealogija. Slovenijo je prvič obiskal leta 1974 in potem še nekajkrat v času Jugoslavije. Po letu 1997 je Slovenijo obiskal približno dvajsetkrat. Lani (2008) jo je obiskal 6. junija, ko so mu na Lirikonfestu v Velenju slovesno podelili Pretnarjevo nagrado in zaslužni naziv ambasador slovenske književnosti in jezika na Finskem. Vir: Spletni portal, 2009
Novico smo žal lani spregledali, zato jo objavljamo z enoletno zamudo. Kari Klemela je izreden kulturni delavec in nekajletni znanec uredništva Slovenskega GLASILA, s katerim smo že imeli zanimive stike preko internetne povezave	A. Budja
15 let prijateljevanja
v slovenskih gorah 16. švedskoslovenski vzpon
Slovenci, ki živimo že mnogo let v tujini, preživimo počitnice ponavadi tam, od koder izhajajo naše korenine, torej v naši prelepi Sloveniji. Rojaki s Švedske pa imajo v času počitnic že vrsto let tradiciolnalne pohode po slovenskih gorah, po katerih jih vodi njihov dušni pastir Zvone Podvinski - švedski vagabund.
Tudi letos je bilo tako. Tokrat se nas je na predvečer zbralo v naši že večletni »bazi« Oazi miru na Ljubelju sedemnajst. • Udeleženci švedsko-slovenskega vandranja
Vir: Naša luč. Oktober 2009 str.36
Povzetek po reportaži: 38
Danica Dyllong, Düsseldorf
KULTURA in LITERATURA
Herta Müller v praznini med Nemčijo in Romunijo
Herta Müller se je kot dobitnica Nobelove nagrade za književnost znašla v precepu kritičnih glasov, ki si nasprotujejo v tem, ali je Müllerjeva del nemške ali del romunske kulture. Foto: EPA
Romunska mnenja o Nobelovi nagrajenki "Čast malih kultur je vedno znova prizadeta," je z mislijo na romunsko kulturo v mednarodnem kontekstu dejal v Romuniji rojeni francoski filozof Emil Cioran (1911-1995). Morda bo Nobelova
nagrajenka Herta Müller kaj spremenila.
Če se v Nemčiji vsi veselijo, da je nova Nobelova nagrajenka za književnost postala Herta Müller, pa so mnenja v njeni rojstni deželi Romuniji zelo različna. Naj začnemo z najbolj spravljivim komentarjem in tudi s tistim, ki se najbolje vključuje v diskurz o združeni Evropi, utemeljeni na načelih tolerance in temeljnih človekovih pravic. Njegov avtor je glavni urednik romunskega časopisa Adevarul Grigore Cartianu: "Herta Müller je romunizirana Nemka in ponemčena Romunka. Je edina, ki ji je v 109 letih zgodovine Nobelove nagrade uspelo na seznam nagrajencev spraviti omembo Romunije. Četudi je Romunija omenjena le v oklepajih."
Sicer pa se med romunskimi intelektualci te dni krešejo mnenja, ali naj se v zvezi s Herto Müller sploh omenja Romunijo oziroma ali ni njena politizirana naracija o socialistični Romuniji tudi edina nagrajenkina vez z Romunijo; nadalje se v Romuniji, kjer tema obdobja ljudske demokracije Nicolaea Ceausescuja vendar ostaja nedorečena, sprašujejo, ali je prav, da se je Herta Müller (domnevno) do nagrade dokopala predvsem s svojim brezkompromisnim pisanjem o diktaturi, ne pa predvsem s svojim izpiljenim literarnim slogom. V Romuniji tako ne vedno, ali naj se nagrade Herte Müller veselijo ali pa naj jo pravzaprav zaničujejo, saj ne gre za proizvod njihove kulture, ampak za proizvod nemške kulture, ki se je okoristil z neslavno romunsko politično preteklostjo.
Müllerjeva nikoli ni izkusila političnega pregona Oglejmo si torej še nekaj komentarjev. Kot je to že skoraj pravilo v literarni srenji, so se tudi tokrat o svoji nagrajeni 'stanovski tovarišici' najbolj kritično izrekli literati. Najglasnejši je bil romunski pisatelj in kritik Ceausescujevega režima Paul Goma, ki je moral leta 1977 prav na pritisk
režima zapustiti domovino. Goma meni, da nagrada za Herto Müller nima prav nobene zveze z romunsko kulturo, napačno pa se mu tudi zdi, da se Müllerjevo prikazuje kot pisateljico in pesnico, ki je doživela usodo politične azilantke, četudi že omenjeni publicist Cartianu pravi, da je Ceausescu Müllerjevo dobesedno prodal Nemčiji za nekaj tisoč mark. Goma vendar poudarja, da Herta Müller "sama nikoli trdila, da je romunska pisateljica, ampak se je predstavljala kot pisateljica iz Banata. Poleg tega ni nikoli izkusila izgnanstva, saj jo je le Nemčija sprejela nazaj."
Govor, kot da bi bila Nelson Mandela
Podobno ključno vlogo Nemčije in njene kulture v pisanju in življenju Herte Müller poudarja tudi eden najvplivnejših romunskih novinarjev Cristian Tudor Popescu, ki pa obenem obžaluje, da so Müllerjevi nagrado za književnost podelili predvsem zaradi njenega političnega angažmaja: "Spremljal sem tiskovno konferenco: Nenehno je govorila o diktaturi, in ne o literaturi. Kot da bi bila Nelson Mandela. Morda bi ji bolje 'pristajala' Nobelova nagrada za mir." In prav zares je bil ta monolog Herte Müller zelo očitno pragmatično spolitiziran, saj bi se kot pozorna opazovalka vseh krivic prav gotovo lahko obregnila tudi v razmere v Nemčiji, ki za številne priseljence, ki ne uživajo privilegiranega statusa priseljencev iz nekdanjih nemških 'kulturnih kolonij', vendar ni vedno najboljši. Četudi o zatiranju seveda ne moremo govoriti.
Predvsem nagrada za celo Evropo Nekateri v Romuniji pa so podelitev nagrade Müllerjevi vendar sprejeli kot nekaj, na kar lahko 'priklopijo' nacionalni ponos. Literarni kritik Nicolae Manolescu je zapisal: "Gre za izjemen trenutek. Vesel sem za Romunijo in za Herto. Predvsem ko se ozremo na seznam kandidatov za nagrado, na katerem odkrijemo
tudi Amosa Oza in Philipa Rotha, se zavemo, kaj ta nagrada pomeni. Lotila se je tem, ki so pomembne za obe deželi in tudi za celo Evropo." O pomenu pisanja Herte Müller za celotno Evropo je spregovoril tudi filozof Andrei Plesu, ki tudi govori o tem, da je Nobelovo nagrado dobila Romunija.
"Že dolga leta nas je žalostilo, da do zdaj ni bilo še nobenega romunskega dobitnika Nobelove nagrade. Zdaj smo lahko mirni. Herta
Polona Balantič 10. October 2009
Müller sicer je nemška pisateljica, vendar izvira iz Romunije, njena dela pa predstavljajo del romunske in vzhodnoevropske zgodovine." Podobno meni tudi predsednica romunskega kulturnega instituta Horia Roman Patapievici, ki vrednost pisanja Müllerjeve vidi predvsem v tem, da se loteva travm, ki jih še danes povzroča dediščina komunizma in vzhodnoevropskega totalitarizma, ki sta del kolektivnega spomina in zavedanja Evropejcev.
Berlin/Bukarešta - MMC RTV SLO TERATURA
VELIKI SLOVENCI: Alma Karlin
Samotna popotnica
V oktobru letos bo minilo 120 let od rojstva zelo zanimive in enkratne osebnosti, ki jo tokrat predstavljamo v rubriki Veliki Slovenci. Alma Maksimiljana Karlin je skoraj v vseh pogledih nekaj edinstvenega v slovenskem prostoru. Nikakor ni bila samo samotna popotnica, marveč tudi zelo
plodovita pisateljica, pesnica, zbirateljica in etnologinja. Slovenci jo morda slabše poznamo tudi zato, ker je pisala v nemščini in angleščini, znala pa je tudi slovensko, saj sta bila starša slovenskega rodu.
Alma Maksimiljana Karlin se je rodila 12. oktobra 1889 v Celju. Njen oče Jakob, upokojeni oficir, je bil tedaj star že 60 let, mati Vilibalda, učiteljica v mestni dekliški šoli, pa je bila ob Alminem rojstvu 20 let mlajša od očeta. Alma je že kot otrok kazala smisel za glasbo, risanje, še posebej pa za učenje tujih jezikov. Bila je zelo nadarjen otrok. Srednjo šolo je končala v avstrijskem Gradcu, od tam pa je leta 1913 odšla v London na študij jezikov. Študirala je angleščino, francoščino, latinščino, italijanščino, norveščino, danščino, finščino, ruščino, španščino, kasneje se je seznanila tudi s sanskrtom, perzijščino, kitajščino in japonščino. Bila je pravi poliglot. V Londonu je opravila izpite iz osmih jezikov, lotila se je pisanja slovarja desetih jezikov. Po izbruhu prve svetovne vojne je odpotovala na Norveško in Švedsko, od koder se je vrnila v Celje. A ne za dolgo - že novembra 1919, potem ko je s poučevanjem tujih jezikov zaslužila 130 dolarjev in 950 mark, se je znova odpravila na pot, ki je trajala več kot osem let. V Celje se je vrnila šele konec leta 1927. Medtem je prepotovala velik del sveta: Južno in Severno Ameriko, Daljni vzhod, Tihomorske otoke, Avstralijo, Azijo.
Alma Karlin kot ustvarjalka Ko se je vrnila domov, jo je pričakala samo umirajoča mati, številni predmeti, ki jih je pošiljala s potovanj, in gore neobdelanega gradiva, s katerim je zasipavala pošto, ki je bila njen edini in življenjsko pomemben stik z domom in svetom. Večino predmetov, ki jih je nabrala na svojih potovanjih, je namreč pošiljala domov. Nekaj primerkov je danes shranjenih v Pokrajinskem muzeju v Celju. Po pošti je razpošiljala tudi članke v nemške, japonske in angleške časopise. Najzvesteje pa je o svojem potovanju obveščala svoje ljube Celjane. V tedanjem Cillier Zeitungu je bilo objavljenih približno 150 zelo branih člankov.
Po do sedaj zbranih podatkih je Alma Karlin napisala 24 knjig, več kot 40 proznih del, novel, črtic, člankov, pesmi, notnih zapisov in risb. Sprva je pisala o bogatih izkušnjah iz sveta, kasneje je te izkušnje začela dopolnjevati z domišljijo, ki jo je včasih zanesla že skoraj v pravljični svet. Med potopisnimi knjigami velja omeniti Samotno potovanje (Einsame Weltreise), Urok Južnega morja (Im Banne der Südsee) in Mistiko Južnega morja (Mystik der Südsee). Med leposlovnimi deli je treba omeniti romane Moj mali Kitajec (Mein kleiner Chinese), Malik (Der Götze), Modri mesec (Der blaue Mond), Štiri dekleta v vetru usode (Vier Mädchen im Schicksalwind), Atlantida (Isolanthis) in druge. Njena dela so priljubljena zlasti med nemškimi bralkami. Nobelova nagrajenka Selma Lagerlöf jo je predlagala celo za Nobelovo nagrado. Bila je bojevnica proti nacizmu, in pred gestapom je pobegnila v partizane, od koder je pisala Churchillu. Po miselnosti je bila v prvi vrsti Evropejka, nekajkrat pa se je označila tudi kot Nemka. Umrla je 14 januarja 1950, in na njenem nagrobniku piše: »Kjer se začne večnost, vse osebno izgine.«
Vir: Moja Slovenija, oktober 2009; Tomaž Štefe
ŠPORT:
Življenje Tomaža Humarja se je končalo na gori
Tomaž Humar je zadnji v vrsti številnih pogumnih slovenskih alpinistov, ki so umrli v gorah, ki so jih ljubili. Foto: EPA Tomaž Humar je letos dopolnil 40 let. Foto: www.humar.com Vzrok smrti še ni znan14. november 2009 Katmandu - MMC RTV SLO/^STA Alpinista Tomaža Humarja, ki je bil 6 dni ujet na himalajski gori Langtang Lirung, so reševalci našli mrtvega. Kot je povedal Viki Grošelj, se je to najverjetneje zgodilo v noči s ponedeljka na torek. Kot je znano, je Tomaž Humar v ponedeljek poklical v Slovenijo in šerpe ter povedal, da je resno poškodovan. Po besedah Toneta Škarje, predsednika Komisije za odprave v tuja gorstva pri Planinski zvezi Slovenija, je imel kamniški alpinist poškodbe hrbtenice, reber in noge.
Našli so ga na višini 5.600 metrov Reševanje je bilo v zadnjih dnevih .	zaradi slabega vremena onemogočeno, danes pa je švicarski helikopter,
.rtvslo.si ki je na pomoč v Himalajo prišel v petek, le lahko poletel. "Reševalna akcija se je začela ob pol enih zjutraj. Vreme se je toliko izboljšalo, da so Švicarji lahko akcijo začeli že ob zori. Na žalost so Tomaža našli mrtvega na višini 5.600 metrov, nižje, kot smo domnevali," je za MMC povedal Grošelj.
Truplo prepeljano v bazni tabor Kot je še povedal Grošelj, so truplo prepeljali v bazni tabor, o naslednjih korakih pa se bodo zdaj odločali Humarjevi svojci. "V tolažbo mi je le to, da ni trpel," je dejal Grošelj. Vrhunsko usposobljena reševalna posadka iz Švice si je na vsak način že v petek želela opraviti prvi poskus reševanja Humarja, a se to ob pomanjkanju časa in dnevne svetlobe le ni zgodilo.
Gora: Langtang Lirung Pred štirimi leti šest dni v steni Humar je v steni Langtang Lirunge (7.227 m) opravljal solovzpon, odpravo pa je organiziral sam. Slovenski alpinist je avgusta 2005 med vzponom na goro Nanga Parbat obtičal v steni na višini 6.000 metrov, kjer je preživel šest dni, rešil pa ga je helikopter pakistanske vojske. Reševalna akcija je bila edinstvena, saj so Tomaža rešili z vrvjo, na kateri je visel vse do pristanka v baznem taboru. --- Za vzpon na Langtang Lirung niso vedeli niti njegovi najbližji znanci.
Slovenci, ki so za vedno ostali v Himalaji. Med letoma 1977 in 2009 se jih je ponesrečilo več kot 20. Po tragični smrti enega najbolj znanih slovenskih alpinistov, Tomaža Humarja, smo se spomnili vseh tistih pogumnih Slovencev, ki so za vedno ostali v gorah Himalaje. Pregled Slovencev, ki so tragično umrli visoko v Himalaji, začenjamo leta 1977, ko je na pobočjih Gašerbruma 1 izginil takrat le 25-letni Drago Bregar. V dobrih 30 letih se je nato visoko nad morsko gladino končalo življenje več kot 20 slovenskih alpinistov, v zadnjem letu pa so v večnost odšli kar trije - avgusta lani Pavle Kozjek, v začetku oktobra 2008 Miha Valič in manj kot eno leto pozneje (3. oktobra 2009) Franci Oderlap. 10. 7. 1977 je na pobočjih Gašerbruma 1 (8.068 m) izginil 25-letni Drago Bregar. S soplezalcem sta zaradi poslabšanja vremena že sklenila obrniti, a se je vendarle odločil, da bo pot nadaljeval sam. Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik, ki sta se ravno vračala z vrha (opravila sta šele četrti pristop na to goro, in to po prvenstveni smeri), sta mu v zadnjem višinskem taboru, na višini 7.500 m, odsvetovala nadaljevanje, a se Bregar ni dal pregovoriti. Nihče več ga ni ne videl ne slišal.	Foto: EPA
SLOVENIJA - RUSIJA 1^0
Nogometna tekma med Slovenijo in Rusijo v sredo, 18. novembra, na stadionu Ljudski vrt v Mariboru, je bila zgodovinska in dramatična. Po odlični igri naše enajsterice se je z izidom 1 proti 0 izšlo v našo korist, kar pomeni, da prihodnje leto odpotujemo na svetovno prvenstvo v Južnoafriško republiko. To se je zgodilo drugič v zgodovini slovenskega nogometa. Odločilni gol je v 44. minuti dal 25-letni Primorec, Zlatko Dedič.
Vir: Radio Ognjišče, 22. 11. 2009	Selektor, Matjaž Kek.
REPORTAŽE in drugo
REPORTAGE och anna
t
Clinton vidi v Sloveniji zgled za svet
"Slovenija naj išče nove trge in nove vire za delovna mesta" Na predavanju v Ljubljani je Bill Clinton poudaril potrebo po krepitvi pozitivne soodvisnosti v svetu. Za zgled je postavil pogajanja o rešitvi mejnega vprašanja med Borutom Pahorjem in Jadranko Kosor.
Ob tem je Clinton malo za šalo in malo zares omenil, da bo
mogoče ta spor že čez 50 let, ko se bo dvignila gladina morja, povsem nepomemben in se tako dotaknil tudi perečega vprašanja podnebnih sprememb. Dodal je, da proces pogajanj med Slovenijo in Hrvaško poteka miroljubno in racionalno ter da je to primer, kako bi svet moral delovati. Ob tem se je vprašal, kaj je uspeh v življenju: ali to, da ste boljši kot drugi, ali pa to, da drugim pomagate, da postanejo boljši. Sloveniji je med drugim svetoval, naj v boju s krizo išče nove trge oziroma nove vire za delovna mesta. Dejal je, da bi sam najprej raziskal možnosti, kako zaslužiti denar onkraj meja države.
Tokrat visokega gosta pričakalo sonce Nekdanji ameriški predsednik Bill Clinton je danes drugič na obisku v Sloveniji in je v Cankarjevem domu predaval o sprejemanju skupne odgovornosti za človeštvo. Pred izbranimi povabljenci predavanja je Clinton na začetku izrazil navdušenje nad soncem, ki ga je pričakalo ob tokratnem obisku v primerjavi z obiskom pred desetimi leti, ko je njegov govor v Ljubljani v nalivu spremljala množica ljudi, ki je po njegovih besedah tvegala pljučnico.
"Zgraditi moramo pozitivne sile" Po Clintonovem mnenju svet deluje medsebojno odvisno na način, ki je nestabilen, nepravičen in povsem nezadovoljiv, zato je naša naloga, da zgradimo pozitivne sile medsebojne odvisnosti in zmanjšamo negativne. Trije najpomembnejši izzivi zdajšnjega časa so po mnenju nekdanjega ameriškega predsednika izhod iz gospodarske krize, podnebne spremembe in revščina. "Pomembno je, da vse te izzive izpostavimo in definiramo, kaj lahko na teh področjih naredijo vlada, zasebni sektor in tudi nevladne organizacije," je poudaril Clinton in opozoril na neprožnost razvitih držav. Po Clintonovem prepričanju je Sloveniji uspelo zgraditi državo, ki je ena najbogatejših na svetu, še posebej v tej soseščini, ki je bila tako blizu političnih sporov. "Slovenija je država, ki je vedno bolj povezana s svetom, ta država je zame zgled za svet, ki sem ga skušal ustvarjati kot predsednik in ga skušam graditi še danes na drugačen način,"je dodal.
Srečanje s Pahorjem na ulici V vlogi predsednika ZDA je Clinton obiskal Slovenijo že junija 1999. Tokrat je z zasebnim letalom boeing 767-200 na letališču Jožeta Pučnika pristal okoli poldneva. Po prihodu v središče
Ljubljane se je Clinton sprehodil po Čopovi ulici, kjer sta se srečala s slovenskim premierjem Borutom Pahorjem. Rokovala sta se in si izmenjala nekaj besed, nato pa nadaljevala vsak svojo pot. Slovenski predsednik Danilo Türk in Clinton sta na srečanju v daljšem pogovoru izmenjala poglede na aktualna vprašanja v jugovzhodni Evropi, Evropski uniji in nekatera svetovna vprašanja. Clinton je bil tudi gost Poslovne konference Portorož, ki letos izjemoma poteka v Ljubljani. Na konferenci so skušali letos najti odgovore na vprašanja, kako se različne oblike kapitalizma spopadajo z gospodarsko krizo in kaj nas čaka leta 2010.
Delitev svojih pogledov po svetu Clinton slovi kot izjemno spreten govorec in je še vedno zelo priljubljen, zato 63-letni nekdanji predsednik potuje po vsem svetu in predava o svetovnih vprašanjih. Leta 2005 je ustanovil združenje Globalna pobuda, ki ima člane v več kot 80 državah sveta. Clinton trdi, da se mu lahko pridružijo posamezniki z idejami, znanjem in denarjem za reševanje izzivov predvsem na področju svetovnih sprememb, ekologije in gospodarstva. V zadnjih šestih letih je Clinton s predavanji zaslužil 40 milijonov dolarjev. Kot 42. predsednik ZDA je pred desetimi leti kot prvi ameriški predsednik obiskal samostojno Slovenijo, kot se spominja Radio Slovenija, pa ga je kljub nalivu v središču Ljubljane navdušeno pozdravila nepregledna množica ljudi. Iz Slovenije bo Bill Clinton v nedeljo nadaljeval pot v Prištino.
B. T., G. V. 31. oktober 2009 Ljubljana - MMC RTV SLO
Nikolaj Tolstoj, britanski zgodovinar
Med udeleženci posveta o totalitarizmu, ki ga je ob dvajseti obletnici padca berlinskega zidu pripravil Študijski center za narodno spravo v sodelovanju z Muzejem novejše zgodovine Slovenije, je zagotovo najbolj izstopalo ime britanskega zgodovinarja grofa Nikolaja Tolstoja. S svojim delom Minister in pokoli, objavljenim v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, v katerem je opisal povojna dogajanja na Koroškem ter okoliščine vračanja vojnih ujetnikov v tedanjo Jugoslavijo, ni le oral ledine novi generaciji zgodovinarjev, temveč je z njim predramil tedanjo jugoslovansko partijsko nomenklaturo. Prav zaradi njega je bil sklican celo poseben sestanek, na katerem so prvič po vojni začeli razpravljati o svojih lastnih po vojni izvedenih množičnih zločinih.
VIR: SPLET
Spremembe v RKC v Sloveniji
w
Alojz Uran, roj. 22. januarja 1945. Posvečen v duhovnika 29. iuniia 1970. Upokojeni ljubljanski nadškof in metropolit. Obdobje službovanja: 5. december 2004 - 28. november 2009. Predhodnik Urana je bil Franc Rode. Alojz Uran je odstopil s položaja nadškofa in metropolita dne 28. novembra 2009
Za novega ljubljanskega nadškofa in metropolita je papež imenoval Antona Stresa. Foto: MMC RTV SLO
Naslednik: Anton Stres, roj. 15. decembra 1942, _ _
Donačka Gora. slovenski duhovnik, lazarist, teolog, filozof, pedagog in nadškof. Duhovniško posvečenje 25. marec 1967. Ljubljanski nadškof in metropolit - obdobje službovanja: 28. november 2009 - - .	Vir: Wikipedija/MMC
PS Oba gospoda sta že bila gosta v Vadsteni na Srečanjih katoliških Slovencev na Švedskem. Želimo jima vse lepo!
Slovenci in astronomija
Slovenci med zvezdami
Združeni narodi so 20. decembra 2007 leto 2009 razglasili za mednarodno leto astronomije - MLA2009. Čeprav se je astronomija kot ena prvih znanosti začela razvijati že v davni preteklosti, pa je natanko pred 400 leti, leta 1609, Galilejo Galilei kot prvi začel načrtno opazovati nočno nebo s preprostim teleskopom. S tem se je začelo novo obdobje v astronomiji in na častitljiv jubilej je Mednarodna astronomska zveza (International Astronomical Union) letos pripravila številne aktivnosti pod naslovom »Vesolje je nad tabo. Odkrij ga!«. Tudi Slovenci mednarodno leto astronomije zaznamujemo z vrsto dogodki in aktivnosti na nacionalni, regijski in svetovni ravni.
Aktivnosti, ki so jih pripravili slovenski astronomi, si lahko skozi vse leto ogledujemo na spletnem naslovu www.astronomiia2009.si. Njihov namen je približati vesolje Zemlji in zaznamovati vse dosedanje astronomske prispevke v našo družbo, kulturo, seveda s poudarkom na izobraževanju in vključevanju širše javnosti ter predvsem mladih ljudi. V nadaljevanju članka si zato poglejmo, kaj so k razvoju astronomije prispevali Slovenci. Slovenci se z astronomijo ukvarjamo že najmanj devet stoletij. Smo eno redkih ljudstev, ki je imelo svojega astronoma že v 12. stoletju, najmanj tri astronome pred Nikolajem Kopernikom in vsaj pet pred Johanom Keplerjem.
Svesdno gledalo Valentina Vodnika Vendar pa naši predniki astronomi svojih zapisovanj niso beležili v slovenščini, ampak v drugih jezikih: sprva latinščini, nato nemščini. Prvi, ki je svoje astronomsko poročilo zapisal v slovenskem jeziku, je bil Valentin Vodnik (1758-1819). Skozi teleskop je opazoval Venero in o
svojih opazovanjih poročal v Lublanskih novicah. Teleskop je precej posrečeno imenoval svesdno gledalo. To ime se nikoli ni prijelo, je pa čezenj kasneje zabavljal France Prešeren. Po Vodnikovem članku so minila kar štiri desetletja do novega slovenskega spisa o astronomiji, ki je bil, napisan izpod rok višnjegorskega župnika Janeza Ciglerja, objavljen leta 1843 v Bleiweisovih Kmetijskih in rokodelskih novicah. Kasneje je v teh novicah izšla kar mogočna razprava o astronomiji Zvezdoslovje v šestnajstih nadaljevanjih in v njej je Matija Vertovec, duhovnik iz Šentvida pri Vipavi, poljudno obdelal domala vso tedanjo astronomijo. Od takrat naprej lahko rečemo, da so astronomski prispevki v slovenščini vztrajno izpodrivali tiste v nemščini, ki jih konec 19. stoletja skoraj ni bilo več zaslediti.
r
C'
Prvi začetki že pred 900 leti Toda kot smo že zapisali, smo imeli svojega prvega astronoma že v 12. stoletju. To je bil Herman Koroški (okrog 1100-1160), ki ga štejemo za najpomembnejšega slovenskega srednjeveškega astronoma. Podpisoval se je tudi kot Herman Drugi. Čeprav so se okoli njegovega rodu bile polemike, pa so sodobne raziskave pokazale, da je bil rojen na Sorškem polju, torej na območju tedanje slovenske poselitve. Andrej Perlah (1490-1551) je bil upravičeno poimenovan za očeta slovenske astronomije. Njegov Novi almanah za leto 1520 velja za eno najstarejših publikacij z astronomsko vsebino na svetu. V svojih almanahih je napovedoval astronomske dogodke za prihodnje leto: gibanje planetov, prikaz zodiaka in mrkov ... Sestavil je opazovalno napravo in izumil inštrument, s katerim je opazoval Merkur.
Herman Potočnik Noordung + foto (1892-1929) se uvršča med pionirje astronavtike in vizionarja vesoljskih poletov. V svoji znameniti knjigi Problem vožnje po vesolju - raketni motor (izvirno je napisana v nemščini, prevedena v slovenščino je izšla šele 1986, leta 1995 pa jo je v angleščino prevedla tudi Nasa) je Potočnik obdelal načrt človekovega osvajanja vesolja, raketno tehniko, načine človekovega preživetja, gibanja in delovanja na vesoljski postaji. Predvidel je težave, ki naj bi jih imel človek, vajen zemeljskih razmer (težnosti, ozračja ...), v breztežnem in brezzračnem vesoljskem prostoru, ter nakazal nekatere možne rešitve. Njegova knjiga je izšla v času, ko je človek od teoretičnih razmišljanj že prešel k praktičnim uresničitvam. Ravno pot na Luno je Potočnik napovedal že štiri desetletja prej. Je tudi izumitelj geostacionarnega umetnega satelita.
Popularizatorja astronomije Med Slovenci je bilo in je veliko amaterskih astronomov, ki so to vedo oboževali, vendar se ji zaradi zaposlenosti niso mogli posvetiti. Pionir slovenske amaterske astronomije je Pavel Kunaver (1889-1988). Po prvi svetovni vojni je začel z vojaškim daljnogledom opazovati zvezdnato nebo, kar je počel vsak jasen dan vse do svoje smrti pri devetindevetdesetih, ter zabeležil vse podrobnosti in spremembe. V okviru Mednarodnega leta astronomije si lahko v Tehniškem muzeju Slovenije v Bistri do 16. decembra ogledate razstavo njegovih del pod imenom Moje zvezdarne. Štejemo ga kot popularizatorja astronomije. Za obdobje po drugi svetovni vojni pa je veliko za popularizacijo astronomije storil akademik Anton Peterlin (1908-1993), mednarodno priznani znanstvenik fizik, tudi pobudnik za
ustanovitev katedre za astronomijo in astronomskega observatorija na Univerzi v Ljubljani. Napisal je precej poljudnoznanstvenih člankov s področja astronomije, ki jo je postavljal prav v vrh znanstvenih panog.
Slovenska astronomska društva Astronomsko društvo Javornik, ki deluje v Ljubljani, je najstarejše slovensko astronomsko društvo, ki ima svoj observatorij na hribu Javornik pri Črnem Vrhu. Nastalo je leta 1979 iz tedanje Astronomske sekcije Prirodoslovnega društva Slovenije, dejansko pa bi lahko zametke društva postavili v leto ustanovitve astronomske sekcije leta 1952. Društvo je že zelo zgodaj začelo organizirati poletne mladinske astronomske tabore, leta 1985 in 1990 pa so organizirali tudi mednarodna astronomska tabora (IAYC) z več kot 150 udeleženci iz petnajstih držav.
Od asteroida do kometa Svetovni astronomski javnosti je še bolj poznan Observatorij Črni Vrh. Ko je ustanovitelj društva Herman Mikuž leta 1996 s takrat skromnim 19-centimetrskim teleskopom odkril neznani asteroid, je bil to izjemen svetovni dosežek. Do danes so tamkajšnji navdušenci odkrili že več kot 350 asteroidov. Asteroida, ki so ju na observatoriju Črni Vrh odkrili leta 1999 - Noordung in Rusjan, sta se pridružila šestim »slovenskim« asteroidom - Slovenija, Jurijvega, Maša, Hallerstein, Cichocki in Kambič. Njihov izjemen dosežek pa je tudi izdelava 60-centimetrskega zrcalnega robotskega teleskopa Cichocki. Leta 2002 so ga izdelali z lastnim znanjem in sredstvi ter zanj napisali računalniški program za astronomska opazovanja. S tem so razvili posebne opazovalne tehnike, s katerimi lahko odkrijejo tudi supernove v zelo oddaljenih galaksijah. Ta dosežek jih uvršča v svetovni vrh amaterske astronomije. Poleg malih teles v osončju so navdušenci odkrili že štiri supernove (supernove so eksplozije zvezd z veliko maso, pri čemer umirajoča zvezda zasveti kot več milijard zvezd skupaj) v drugih galaksijah, tri ostanke izbruhov sevanja gama ter dve spremenljivi zvezdi. Krona njihovih odkritij je komet z oznako C/2008 Q1, ki ga je odkril Matičič avgusta
Slovenski astronomi zunaj meja domovine Precej naših astronomov je
delovalo v zamejstvu ter tujini, in tako je tudi danes. Nekateri s slovenskimi WÊk ^^^
koreninami so se tam že rodili, drugi so zaradi boljših priložnosti v tujino
odšli na študij in tam danes tudi delujejo. Naj naštejemo nekatere od njih: Ip .
Anton Mavretič je v Nasi sodeloval pri programu Voyager; za sondi '' ' ^ '
Voyager 1 in Voyager 2 je razvil elektronsko napravo za merjenje ^-—-
Sončevega vetra. Uroš Seljak deluje kot ugledni profesor na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze Princeton v ZDA. Leta 2001 je od Ameriškega astronomskega društva prejel Packardovo nagrado. Janez Zorec je argentinski Slovenec, deluje pa v Parizu. Nekaj let je delal v Državnem centru za znanstveno raziskovanje na observatoriju v Provansi in na Južnem evropskem observatoriju v Čilu. Marcos Bavdaž je rojen slovenskim staršem v Braziliji, danes pa deluje na Nizozemskem, kjer je eden od šefov v Evropski vesoljski agenciji. Pavel Zlobec je profesor v Trstu in kot astronom v skupini za proučevanje Sonca deluje na tržaškem astronomskem observatoriju. Marija Strojnik Pogačar Scholl je profesorica na univerzi v Leonu v Mehiki, delala je tudi za Naso in JPL v Pasadeni. Mirjam Cvetič predava na Univerzi Pensilvanija v Filadelfiji v ZDA in se ukvarja predvsem z raziskovanjem črnih lukenj. Dušan Petrač (rojen leta 1932 v Kropi) sodi med vrhunske, mednarodno priznane strokovnjake na področju vesoljske tehnike. Njegov najpomembnejši dosežek je sodelovanje pri infrardečem astronomskem satelitu in Spitzerjevem vesoljskem teleskopu, pri katerih je poskrbel za temperaturni nadzor supertekočega helija, ki je potreben za hlajenje infrardečih detektorjev.
Že od 1eta 1973 je neposredno sodeloval pri poskusih v breztežnostnem laboratoriju (v posebnem letalu), pri poskusih z raketami, z vesoljskim taksijem in umetnimi sateliti. Bil je tudi prvi kandidat slovenskega rodu za polet v vesolje. Potem ko je na ljubljanski univerzi študiral fiziko in matematiko, je podiplomski študij nadaljeval v Los Angelesu, kjer je leta 1971 magistriral in doktoriral iz fizike; disertacija je obravnavala pojave v supertekočem heliju. Kasneje je prejel še štipendijo NRC znanstvene akademije ZDA za raziskave po lastni izbiri in se istega leta zaposlil v Jet Propulsion Laboratory v Pasadeni. Tukaj še vedno živi in deluje pri raznih Nasinih projektih. Leta 1977 je postal na tej ustanovi tudi višji znanstveni svetnik. Prejel je več priznanj in nagrad Nase, posebej za zasluge pri razvoju infrardečih astronomskih satelitov in za eksperimente, izvedene z vesoljskimi taksiji. Je svetovalec in član vrste uglednih ustanov, ne le pri Nasi, na primer na Univerzi v Stanfordu in zahodnem Berlinu ter v drugih ameriških vesoljskoraziskovalnih središčih, član znanstvenoraziskovalnega društva Sigma ksi, American Physical Society, Planetary Society, New York
Academy of Science domovino.
Čeprav je postal tudi častni meščan Los Angelesa, še vedno rad obiskuje svojo
U
Sunita Williams Eden od projektov Združenih narodov je tudi poudarjanje enakosti po spolu, in temeljni projekt MLA2009 Astronomka je spodbuja enakost spolov v astronomiji ter znanosti nasploh. Približno četrtina svetovnih profesionalnih astronomov je žensk. Vendar so po svetu velike razlike: v nekaterih državah astronomk sploh ni, v drugih pa jih je med profesionalnimi astronomi več kot polovica. In prav na tem mestu je treba še posebej omeniti ameriško astronavtko slovensko-indijskega rodu Sunito Williams, ki je leta 2007 postavila nov rekord v najdaljšem neprekinjenem vesoljskem poletu za žensko. Rekorda pa ni postavila le v najdaljšem ženskem poletu, temveč tudi v najdaljšem ženskem sprehodu po vesolju, ki po njeni zaslugi danes znaša kar 22 ur in 27 minut (prejšnji rekord je nekaj več kot 21 ur). Gospa Williams je Slovenijo obiskala ravno v septembru in ob tej priložnosti so ji na Svetovnem slovenskem kongresu, kjer smo tudi posneli fotografijo, v znak spoštovanja in za zasluge, ki jih ima za mednarodno prepoznavnost Slovenije, podelili spominski zlatnik »slovenski tolar«.
Z astronomijo se je veliko ukvarjal tudi najslavnejši slovenski matematik Jurij Vega. Je tudi edini Slovenec, ki je dvakrat ovekovečen v vesolju: na Luni leži krater Vega, okrog Sonca pa kroži mali planet Jurij Vega.
Vir: Moja Slovenija, oktober 2009; Splet
NA KRATKO
Rezultati, ki smo jih zaradi gospodarske krize dosegli, nam omogočajo, da Slovenijo popeljemo iz krize bolj konkurenčno, kot je v krizo vstopila, je povedal Borut Pahor. Po nekaterih ocenah v Sloveniji vsaka četrta oziroma peta ženska doživlja nasilje s strani svojega intimnega partnerja.
Ob mednarodnem dnevu boja proti nasilju nad ženskami vladne in nevladne organizacije pozivajo k ozaveščanju javnosti o nesprejemljivosti nasilja. Slovenska vojakinja je v vojaškem oporišču v Peči na Kosovu naredila samomor. Ustrelila se je pred sovojakom.
Na čelo belgijske vlade se znova vrača Yves Leterme, ki bo na položaju zamenjal novega predsednika Evropske unije H. Van Rompuyja.
V opusu Pabla Picassa je bila erotika ena izmed osrednjih tem. Manj znano pa je, da je umetnik navdih za svoja dela črpal tudi iz japonskih erotičnih tiskov iz 19. stoletja.
VIR: MMC, RTV SLO
• Politični obraz leta 2009
Katarina Kresal, ministrica za notranje zadeve; Notranja ministrica in predsednica LDS Katarina Kresal je politični obraz leta 2009. Ta naziv so ji podelili bralke in bralci revije Obrazi, še nekaterih revij družbe Delo Revije in drugih medijev. Zmagovalko izbora so razglasili dne 28. nov. na slavnostni prireditvi na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani.
Notranja ministrica in predsednica LDS Katarina Kresal (Foto: Dokumentacija Dnevnika)
qOTSKA SANDON
Nati4r och dess HfärkUga historia
Sandon ligger 38 km noir om Färö och är Gotlands enda nationalpadL Den har en landjta pä 36 km^, att gä nint ön är en strapatsrik \'andiing pä di>'ga mil. Ön saknar hamn, men sommaitid gär det regel-bundna bätturer frän Färösund och NNiiäshamn. Här öveniattar man i stuga, tält eller i enkelt logement %id lägeiplatsen, nära Fyityn. Vi badar pä olika platser, vad sägs om att bada i Las Palmas eller i Franska bukten. Vi bekantar oss med öns histona. tiU ex. om den berj-ktade Petter Gottberg - vrakplundrare och sjörÖ%'are. Kung Carl Gustav och Silvia besoker fyren en dag före oss och övemattar utanför Säludden i sin yacht. VI ser dem nästa dag pä aN'ständ när vi \'aiidrar runt ön. Vi tittar pä Ryska kyikogärden och intilliggande Ryska kancmer &än en bät som strandade här 1864. \ld Gamla gärden har fonnits mänga byggnader, idag finns det bara tre k\'ar, och vid \iär\'sbukten tillverkades bätar för länge sedan. Flera gänger har man a\'\'erkat skogen, vid ett tiHfälle anlade man smalspärig jämväg. av \Tlken det finns en del lämningar. Här finns även kapeil, som byggdes upp pä n>'tt 1950. Pä vär vandiing staderar vi växter, insekter och fäglar!
Fol] med riü Gotska Sandön - den mesi isolerade och svärüUgiingliga ^ ön i Östersjön:
I
Föreläsning av Karlo Pesjak. Äbroddsgninden 29.281 33 Iösdeiiolin_ ■10.0451-10442, mobil 070-57918».
Ročno trebljenje buč v Grabonošu
Ročno trebljenje buč je zamudno opravilo Tipično jesensko opravilo na kmetih je trebljenje buč. Tudi to sodi med znanilce jeseni. Ob potepanju po naši lepi pokrajini, smo v Grabonošu iz ceste zagledali prizor, ki ga vse redkeje vidimo. Naš pogled se je ustavil na Jožefi Budja, ki je ob gospodarskem poslopju trebila buče. Pri tem ji je pomagal tudi sin Janez, ki ga sicer poznamo kot poveljnika PGD Grabonoš, poveljnik je že 30 let, in zaposlenega v Vinogradništvu Kapela.
Zanimalo nas je kako to, da buče trebijo ročno? O tem in še marsičem zanimivem, nam je priletna Jožefa povedala: »Buče od nekdaj gojimo za svoje potrebe. Včasih smo jih sejali med drugimi poljedelskimi kulturami, predvsem med koruzo in krompir. Pogosto smo jih sadili na robi njiv, kjer so si buče našle prostor v travi. Tedaj smo sejali sorte buč, ki so imele luskino. Čeprav so že bile znane sedanje sorte golice, smo radi sejali stare sorte. Te so imele večje semena. Res pa je, da smo jih morali ročno luščiti. Toda to je bilo prijetno zimsko opravilo, pri katerem smo se zbrali sosedje, znanci in sorodniki. Ob luščenju smo se pogovarjali, velikokrat pa tudi zapeli. To so bili lepi časi. Danes nikomur več ne pade na pamet, da bi sadil tako sorto buč. Danes je pridelava buč bolj masovna, saj jih sejejo kot posamezno kulturo. Moram pa reči, da so bile prej buče mnogo večje. Meso buče, mi smo rekli kopaje, smo krmili živini in prašičem. To ni bilo kaj redilnega, je pa verjetno bilo dobro za prebavo. Prav zato pri nas še danes buče trebimo doma na dvorišču, da lahko kopaje polagamo živini. Trebimo jih sproti, koliko jih poje živina. Seme pa sušimo na soncu. Tako smo delali tudi v preteklosti. Olje iz tako posušenega semena je boljše, kot tisto, ki ga sušijo umetno. Posušeno seme hranimo v zračnih vrečah. Ko nam zmanjka olja pa gremo k oljarju, kjer iz našega semena stisne jedilno okusno bučno olje. Na oljovo gremo večkrat na leto, da je olje vedno sveže.«
Ročno lupanje koruze pri Bratušovih-Kajncovih v Gornjih Ivanjcih
Zbrali so se, da bi se družili in obujali ter ohranjali to staro kmečko opravilo
V petek, 9. oktobra, je, ob pomoči družin Bratuša in Kajnc, na njihovi domačiji v Gornjih Ivanjcih pri Negovi, Turistično društvo Negova-Spodnji Ivanjci, pripravilo prvo ročno lupanje koruze. Delo je potekalo tako, kot so ga opravljali v preteklosti. Kot je povedala mlada gospodinja Marija Bratuša, so že ob sajenju razmišljali o tej prireditvi. Kakor v preteklosti, tako so tudi tokrat ročno potrgano koruzo spravili pod uto, kjer je kup koruze počakal na lupače. V preteklosti so to bili domači, sorodniki, sosedje in prijatelji. Če pa se je razvedelo, da bo po opravljenem lupanju ples, pa so prišli lupači tudi iz oddaljenih krajev. Lupanje se je začelo, ko so ljudje opravili živino. Koruzo so lupale, rekli so tudi ličkanje ali kožuhanje, ponavadi le ženske. Moški so odnašali koruzo s koši na mizo in jo vezali za obešanje. Ponavadi so v snop povezali štiri late. Danes večino olupljene koruze spravljajo v koruznik, zato lat v celoti osvobodijo ličja.
Ker je bilo tokratno lupanje namenjeno obujanju in ohranjanju običajev, so gospodarji naročili lupačem, da nekaj koruznih storžev namenijo za obešanje. Tiste late, ki so imeli dovolj dolgo ličje so zavezali v šop, na late pa sta jih obesila gospodar Zdenko Bratuša in Franc Celcar. Ostalo olupano koruzo pa so spravili v koruznik, ki se nahaja v sklopu gospodarskega poslopja.
Moramo reči, da je bilo med lupači veliko veselega razpoloženja. Veselo je bilo pogledati pisano druščino, moških in žensk, ki so ob klepetu pridno lupali. Dela so se z velikim veseljem lotili tudi otroci. Kot so nam
povedali otroci, so mnogi opravljali to opravilo prvič, čeprav živijo na deželi. To je razumljivo, saj že nekaj let pridelovalci koruze opravljajo pobiranje koruze s kombajni. V preteklosti so lupači med lupanjem dobili za pit jabolčnik, ko pa so končali delo pa kruh in jabolčnik. Tokrat so bili lupači deležni vsemogočih dobrot, katere sta spekli gospodinji Marija Bratuša in Marija Kajnc. Veliko dobrot pa so s seboj prinesli tudi lupači. Kot smo ugotavljali, lupači tokrat niso pili jabolčnika ali kukle, pač pa dobro vinsko kapljico, ki jo je med lupanjem iz velike ročke v »šalce« nalival gospodar Zdenko Bratuša. Po končanem delu pa so se sladkali s pečenimi kostanji, katere so nabrali v okoliških negovskih »grajskih« šumah Ob tem seveda ni manjkalo sladkega mošta, ki se prileže po uživanju pečenih kostanjev. Ker so se preteklosti mnoga lupanja končala s plesom, ponavadi na podu lesene »gumle«, se je tudi to folklorno obarvano lupanje končalo s plesom, Na harmoniko pa je zaigral sam gospodar Zdenk. Ne smemo pozabiti omeniti tudi petja , ki je odmevalo med lupači.
O počutju pri tem delu smo povprašali upokojenko Zlato Rojko, ki nam je povedala. »Vesela sem, da lahko sodelujem pri tem opravilu, katerega že dogo nisem opravljala. Pohvalila bi organizatorje, saj so nam polepšali večer, obenem pa prikazali, kako so se ljudje ob kmečkih opravilih znali družiti in veseliti. Pohvalno je tudi, da se je tega dogodka udeležilo tudi veliko otrok.«
Obrezovanje repe na domačem	
dvorisču	
"Repo sejemo, da ohranjamo tradicijo pridelave kmetijskih pridelkov, ki smo jih sejali v preteklosti"
Tako nam je dejal Jože Čuš, znani zbiratelj ljudskega etnografskega gradiva, iz Ženika pri Sv. Juriju ob Ščavnici. Povabil nas je, da bi prisostvovali »obredu« obrezovanja repe na domačem dvorišču njegove domačije. Radi smo se odzvali povabilu, saj smo ob prizoru obrezovanja repe, doživljali svojo mladost. Kot je znano, je v preteklosti bilo obrezovanje poljščin, kot so repa, korenje in pesa, vse našteto je služilo za polaganje živini in prašičem, jesensko večerno opravilo. Izpuljeno, reklo so napipano, repo, korenje in peso, so s ščavjem vred, pripeljali na dvorišče, kjer so ga v po večerih obrezovali domači in sosedje. Pri večjih kmetih so to opravilo opravljali tudi njihovi stalni delavci, tabrharji ali dninarji.
O pridelavi repe nam je Jože Čuš povedal: »Mnogi so že opustili pridelavo repe, ki je bila v preteklosti pomembna krma za živino in prašiče. Sejali smo jo v strnišče, ko smo pospravili pšenico ali žito. Kmetje so poznali najboljše termine za setev repe. Tako sejana repa se je rekla; Jakobova, 26. julija, Prcjunkolova, 2. avgusta in Lovrenčova repa, 10 avgusta. To je ena redkih poljščin, ki je ni treba okopavati. Repa raste pozno v jesen, vse do zmrzovanja zemlje. Mi jo sedaj sejemo krmimo le prašičem in zajcem. Nekaj je tudi kisamo v tropinah za ljudsko prehrano.«
Repa je bila pozimi tudi pomembno živilo za ljudi. Iz nje so znale gospodinje pripraviti mnoge jedi za tedaj številčno velike družine. Največkrat je bila to kisana repa, iz katere so pripravili jed, s katero so prelili koruzne žgance. To so uživali predvsem za zajtrk. Poznali so tudi juhe v kateri sta se kuhala v kockah narezan krompir in sveža repa. Taki juhi so rekli krhlenka. Kot živilo, so uporabili tudi cime repe, jedli so kot solato, ki katere je poganjala v topli kleti ali v repnici. Repnica, nekaka kopica za hranjene repe na njivi, je bila zaščitena pred mrazom s koruznico, hlevskim gnojem in zemljo. V repnicah, tako so jim rekli, je ostala repa sveža vse do spomladi. Sicer so repo, kakor tudi druge poljščine, kot so krompir pesa, v kleteh, ki jih je premogla vsaka podeželska hiša ali gospodarsko poslopje. Zanimivo je, da so repo za krmljenje prašičev kuhali v svinjskih kotlih. Še prej so jo kuhali v velikih lončenih posodah v krušni peči, katerim so rekli »kropnca«. V peč so jih, zaradi velike teže lonca, spravljali z »burklami«, ki so bile na koleščkih. Veliko zanimivega bi še lahko povedali o pridelavi repe in njeni uporabi v prehrani. Ker je bila repa prevečkrat na jedilniku, je nastala šala: »Zjutraj repa, opoldne repa in zvečer repa. Vrag naj vzame taki hram kjer samo repo ham«. Naj bo ta prispevek nekak spomin na dogodke iz kmečkega oživljena v še ne tako davni preteklosti. Da smo lahko obudili ta običaj, se zahvaljujemo družini Marije in Jožeka Čuša, ki sta nas povabila, da smo lahko sledili temu dogodku.
Ludvik Kramberger
Tudi Prleki nismo kar tako ali Tudi Prleki smo ne samo tak
Za naslednji članek mi bo hvaležen marsikateri študent iz Prlekije, namenjen pa je predvsem študentom, ki niso iz Prlekije. Enkrat za vselej bomo razčistili, kakšna je razlika med Prleki in Prekmurci (največkrat nas vsi mečejo v isti koš, v resnici pa gre za pomembne razlike). Med drugim boste tudi spoznali, da je Prlekija, kljub svoji geografski majhnosti, zelo velika in bogata predvsem z raznoliko ponudbo, kar bo dober razlog za obisk Prlekije. Če poznate kakega študenta iz Prlekije, ki je res pravi Prlek, vam ne bo žal. Slednjega boste spoznali predvsem na kakem žuru, kjer bo prevladoval njegov izreden smisel za humor, petje, predvsem pa pitje. V pijači se raje ne kosajte z njim, kajti že naslednji dan boste obžalovali. Medtem ko se bo on drugi dan že vračal
s predavanj, boste vi ležali v postelji z omotično glavo in prisegali, da se pijače ne dotaknete več.
Trgatev Kakorkoli že, Prleki smo zelo odprti in dobrosrčni ljudje, in če še niste bili v Prlekiji, potem je zdaj v jeseni pravi čas za obisk te čudovite vinorodne dežele. Vsekakor morate obiskati Jeruzalem, kjer se boste po vinski cesti lahko popeljali na poskušnjo vina. Pravijo, da je vinu vsaka cesta preozka, vinske pa so kljub temu široke: polne so razkošja in radostne hoje med trtami. Če ne veste, kako priti do tja, se obrnite na študente iz Prlekije, ali pa se kar sami povabite na njihovo trgatev, ki je eno izmed najlepših kmečkih opravil v celem letu. Trgači morajo brati od spodaj navzgor, vsak v svoji vrsti. Gospodar jih navadno opozarja, da naj pobirajo tudi jagode na tleh, ker iz jagod tudi teče vino. Mošt so nekdaj delali samo z gnetenjem in teptanjem grozdja. Možje so si zavihali hlače in gate ter iz strahu, da ne bi bil mošt pomešan z vodo, si niti nog niso umili. Danes se za stiskanje grozdja uporablja stiskalnica ali po domače preša. Pri prleški trgatvi ne gre toliko za delo samo kot pa za druženje in večerno rajanje. Zelo priporočljivo je, da ste odporni in trdni, saj se celotna stvar zavleče pozno v noč. Če si ljubitelj dobre hrane, potem je takšna trgatev kot nalašč zate. Hrana, ki se tisti dan zaužije, bi v normalnih okoliščinah zadostovala za nekaj dni, ampak nekako se ne moreš upreti vsem pripravljenim jedem. K dobri jedači spada še pijača, zato je zelo priporočljivo, da veliko ješ, če ne želiš prehitro imeti težav, ki jih lahko povzroči pitje.
Zelo znana lesena naprava je klopotec, ki se postavlja na 4 m visok drog. Po ljudskem verovanju izganja kače iz grozdja in ga mehča, v resnici pa preganja le vrabce in škorce, predvsem pa naznanja začetek zorenja grozdja in opeva slavo svojega gospodarja. Najpreprostejši del klopotca
je metla, brez katere pa bi bil klopotec nem, saj se vetrnice ne bi obračale proti vetru. Kam bi z moštom, če ne bi imeli sodov v kleti. Lepi hrastovi sodi so bili zmeraj ponos kleti in kletarja; imetnik se je zmeraj važno podpisoval nanje: naj se ve in naj ostane... Danes so jih v mnogih kleteh zamenjali sodi iz nerjavecega jekla (rostfraj). " Zdravilno" stran vina so poznali že naši predniki, kar je omenjal tudi perzijski pivec in pesnik Hafis:" Za spanje je vino zdravilo; prinesi, zdravnik, mi še en bokal, poln sna!" O trgatvi in vinu bi se še dalo marsikaj napisati, ampak najbolje je, da to sami doživite in se prepričate, kako gostoljubni smo Prleki v resnici.
Turizem smo ... Mislim, da ste že vsi slišali za mesto Ljutomer (Prleki mu pravimo Lotmerk), ki predstavlja metropolo Prlekije. V bližini Ljutomera je kar nekaj kmečkih turizmov, termalno kopališče Banovci, imate pa tudi možnost jahanja ali vožnjo s kočijami, s katerimi vas lahko popeljejo do zelo zanimivega mlina na reki Muri, v Bioterme Mala Nedelja (slika) ali pa kam drugam. Ena izmed najbolj znanih prireditev so konjske dirke, ki imajo že večletno tradicijo. Zelo znano je tudi vsakoletno srečanje motoristov na Gajševskem jezeru, kjer ju tudi možnost surfanja. Srečanje traja tri dni
in zadostujejo le tri stvari: motorji, pijača in bučna rock glasba v živo. Ljubitelji starih avtomobilov in motorjev pa lahko pridete na srečanje "oldtalmerjev", ki je vsako leto v Ljutomeru. Takih in podobnih prireditev je še kar nekaj (npr. "sejem po celen Lotmerki", Prleška noč,...), tako da nam v Prlekiji ni nikdar dolgčas.
Oblikujemo zgodovino Da pa ne boste mislili, da nam je najbolj pomembno samo vino in dobra zabava, naj omenim še nekaj znanih ljudi, ki izhajajo iz našega območja, in nekaj zelo pomembnih zgodovinskih dogodkov:
-	prvi slovenski tabor je bil v Ljutomeru
-	prav tako je bila v Ljutomeru ustanovljena prva slovenska posojilnica
-	advokat, literat in filmski delavec Karel Grosmann je leta 1905 posnel v Ljutomeru prvi film v Sloveniji
-	jezikoslovec in slavist Fran Miklošič
-	lirski pesnik, literarni kritik in esejist Stanko Vraz
-	glasbenik in skladatelj Slavko Osterc
-	akademski slikar Ante Trstenjak
-	štajerski narodni buditelj Anton Krempelj, duhovnik (nazadnjepri Mali Nedelji), pisatelj
In še in še bi lahko naštevali! V Ljutomeru živi tudi svetovni prvak v keglanju Miro Stržaj. Pri Mali Nedelji so odrasle tudi pevke in kulturne delavke Sestre Budja, znane rojakom po svetu, zlasti na Švedskem in v Sloveniji. Bohanec Toni, slikar, ki živi v mestu Mannheim, iizhaja iz Godemarec. Prav tako njegov brat August Bohanec,živi v Kaliforniji, mojster za fotoaparate, predvsem znamke Laika, darovalec 1100 aparatov in ca 400 drugih artiklov mestnemu muzeju Maribor in ima tako zasluge za otvoritev fotografske razstave v Mariboru, ki je odprta do januarja 2010. Prlekija je dala torej slovenski znanosti, umetnosti, politiki, religiji in še kje, toliko pomembnih mož, kakor skorajda nobena pokrajina. S Prleki doma in po svetu je pač tako, kot je z našo rodovitno zemljo: samo vržeš seme in že vzbrsti. Foto: Ilko Stopinšek - Noč čarovnic v Prekmurju, okt.2009
Namesto zaključka: razlika med Prleki in Prekmurci Zaključek je torej namenjen vsem, ki ste prepričani, da so Prleki doma v Prekmurju. Prekmurje je bilo skoraj 1000 let provinca pod Madžari, Prlekija pa pod Nemci. Naj bo že jasno, da gre za dve različni pokrajini - Prlekija in Prekmurje - obe skupaj pa se ponovem imenujeta Pomurje! Med Prlekijo in Prekmurjem teče reka Mura, kar torej loči pokrajini na geografskem področju. Nemajhna razlika pa je tudi na govornem področju. Za boljšo predstavitev vam lahko služijo naslednji stavki v narečju:
Prekmursko narečje:
Žmetno je z rašuško bilice gesti. (prevod: Težko je
z vilicami jesti jajca) Žmetno je v kmici posvejt vužgati. (prevod: V temi
je težko prižgati luč) Tri črne kokouši, kokouta pa nej, pri sousvidoj hiži nič dobrega nej.
P rleš ko nar e čj e :
" Hodi z menoj, pusti jega; nede - ne bo m eni d a roko;" čeh - dečko, fant " Nemren, lubi, nemren iti; čuja - slišal jemi bo žmetno." bija - bil ne še - nekdo ; nen ša - ne b om šel, nen te p o slii ša
Če za izgovorjavo narečja ob obisku v Prlekiji potrebujete kakšne inštrukcije, so Prleki vedno na voljo. Zagotovo vam bo obisk Prlekije ostal globoko v spominu in vsakdo, ki jo je že obiskal, si jo je zapomnil kot deželo s številnimi vinskimi griči, domovino dobre kapljice, deželo klopotcev in prijaznih ljudi.
Darja Tibaut
NASA CERKEV
VÂR KYRKA
Slomškovo jubilejno letO
Letos poteka 150 let, odkar je škof Slomšek prestavil škofijski sedež iz Št.Andraža na avstrij skem Koroškem v Maribor, v mesto, »ovenčano z vinsko trto«. 4. 9. 1859 je bil slovesno umeščen v mariborski stolnici. Za to njegovo delo mu ne bomo ni koli dovolj hvaležni. Med vsemi deli, ki jih je opravil v blagor svoje škofije in vsega slovenskega naroda, izstopa prav to njegovo preroško delo kot Triglav med našimi planinami. S tem dejanjem se je Slomšku posrečilo zbrati skupaj vse rojake ob Dravi in Muri, se pravi na Spodnjem Štajerskem, v novo - slovensko škofijo. Nad 200.000 Slovencem je rešil jezik, vero, kulturo, dom in rod.
S tem dejanjem je Slomšek že zarisal na zemljevidu Evrope našo severno mejo in postavil mejnike tako trdno in globoko, da jih nista mogli izruvati in prestaviti niti prva niti druga svetovna vojna. S tem dejanjem je Slomšek posredno omogočil, da se je 60 let pozneje priključilo Prekmurje k slovenskemu ozemlju. Upravičeno so strokovnjaki za našo zgodovino zapisali: »Slomšek kot duhovnik in škof zavzema prvo mesto v slovenski zgodovini za Cirilom in Metodom« (dr. Fr. Kidrioe, Narodna enciklopedija IV, 245) in je »svetla zvezda, ki nam je svetila in kazala pot, po kateri naj hodimo, da rešimo narod iz tujih spon in mu pripravimo srečnejšo bodočnost« (Vošnjak I, 131). S tem dejanjem si je Slomšek odprl možnost, da je mogel v novem škofijskem središču ustanoviti Visoko teološko šolo, ki je bila prva visokošolska ustanova v Mariboru in kot taka je predhodnica sedanje mariborske univerze.
Povzetek: nadškof Franc Kramberger
Vir: Naša luč. September 2009
Hubertus
Brandenburg
har
avlidit
2009-11-05 11:03 | Inrikes Den tidigare biskopen i Stockholms katolska stift, Hubertus Brandenburg, avled i gar i en alder av 85 ar. Hubertus Brandenburg. Foto: Mark Earthy
Hubertus Brandenburg var biskop i Stockholms katolska stift, som samlar alla Sveriges katoliker, âren 1978-1998. Det var en period dâ kyrkan genom invandring växte kraftigt.
- Hans förmäga att organisera och bygga upp stiftet administrativt, ekonomiskt och rent faktiskt med bâde församlingskyrkor och institutioner fick en avgörande betydelse för katolikernas etablering i vârt land, säger nuvarande biskopen Anders Arborelius i ett pressmeddelande.	Hubertus Brandenburg kommer att begravas i tyska Osnabrück. Det förutses äga
rum den 14 november. Den 17 november firas en requiemmässa av biskop Anders Arborelius i Stockholms katolska domkyrka.	Vir: Kyrkans tidning, November 2009;
Olga Budja
CERKEV IN SVOBODA
Obletnica padca berlinskega zidu postavlja pred nas vprašanje, kaj smo naredili z darom svobode. Ali se je v družbi in Cerkvi izkazal za »nesrečni dar«? Prav svoboda je eden temeljnih pojmov, ki ga srečujemo v razmislekih teologa in filozofa dr. Janeza Juhanta, pisca številnih knjig, ki sta se jim v zadnjem času pridružili Občutek pripadnosti (Mohorjeva družba) in Etika 1 (Študentska	založba).
Zavedam se, da vas silim v nekaj besed strniti to, o čemer so napisane knjige, pa vendar: kdo je za vas svoboden človek? Svoboden je človek, ki obvlada samega sebe in ki je sposoben sodelovati z drugimi. Kajti svoboda ni le stvar posameznika, da bi neomejeno počel, kar si želi, temveč je v tem, da v sebi in v drugem ohranja človeškost. To pa je nekaj, kar od nas zahteva izjemno osebno zrelost, po drugi strani pa tudi sposobnost medsebojnega vživljanja. Danes je
ključni problem, da je svoboda velikokrat razumljena samo kot uveljavljanje samega sebe.
Katere pa bi bile lastnosti svobodne družbe?
Svobodna je družba, ki zagotavlja pogoje, v katerih se lahko ljudje razvijejo v svobodne posameznike. Taka družba pomaga zlasti družini, v kateri se polagajo temelji razvoja človeka kot svobodnega in dialoškega bitja, ter ustvarja družbeno okolje, v katerem lahko osebno svobodo delimo in uveljavljamo z drugimi. V zaprtih, totalitarnih družbah to ni bilo mogoče. Temeljni družbeni pogoji za uresničevanje svobode so bili odvzeti, kar je vplivalo tudi na družinsko življenje in razvoj posameznika.
Navsezadnje tudi na Cerkev. Ko se spominjamo padca berlinskega zidu, si skušamo v spomin priklicati tudi pričakovanja, povezana s tem dogodkom. Eno izmed njih je ujeto v znani sintagmi svobodna Cerkev v svobodni družbi. Ali je ta cilj pri nas že dosežen? Ta cilj gotovo ni dosežen in verjetno tudi nikoli ne bo. Uveljavljanje svobodne Cerkve, o kateri je govoril drugi vatikanski cerkveni zbor, o tem pa je pri nas tisti čas pisal Vladimir Truhlar, najprej zahteva, da Cerkev sama spodbuja svobodo v svojem okviru. Res je, da se to v totalitarnih razmerah ni moglo dogajati, zato so ideje zbora ostale tu neuresničene, odprte. Padec totalitarizma in njegovih omejitev dodatno izostri vprašanje, koliko je Cerkev sama pripravljena v svoji strukturalni in hierarhični ureditvi spodbujati človekovo svobodo v odprtem dialogu o vseh življenjskih vprašanjih. To ostaja problem Cerkve.
Ali sta torej Cerkev in svoboda prijateljici?
Nekoč sem slišal znanega dunajskega pastoralnega teologa dr. Paula Zulehnerja govoriti o tem, da naj bi bila ena bistvenih težav Cerkve, da ne ve prav dobro, kaj bi s svobodo sploh počela. Res je, čeprav nas je za svobodo oprostil Kristus. S tem želim opozoriti na svojevrsten paradoks: Cerkev ima na podlagi evangelija najboljše pogoje, da spodbuja človekovo svobodo. Na drugi strani pa je kot hierarhična ustanova vedno poskušala človeka »spraviti pod pokrov«, kar se je stopnjevalo v zadnjih stoletjih. Taka drža Cerkve je soustvarjala pogoje za nesvobodo tudi v civilni družbi. Ustanove so v sodelovanju podrejale človeka.
Ali je to tisto, čemur pravite, da je bil kristjan preteklosti »izurjen v pokornosti«? Da. Za
slovenskega kristjana je značilno, da je Cerkev nanj imela zelo velik vpliv. Zato v ljudskem izročilu ni naključen pregovor: Fajmoštra nucaj samo za sol. Cerkev so ljudje razumeli ne le kot osvobajajočo in prinašalko odrešenja, temveč tudi kot ustanovo, ki jim postavlja ozke okvire njihove svobode. Ko je človek začutil, da se teh okvirov lahko znebi, je odšel po svoje. Z umazano vodo smo odvrgli tudi dete, se pravi, tudi zato ljudje odhajajo iz Cerkve.
V svoji knjigi Občutek pripadnosti ste med drugim zapisali: »Verujoči človek bo šele tedaj prejel pravilno razumljeno svobodo, če ne bo imel nad seboj nobenega pokrovitelja in bo zato njegovo vedenje lahko svobodno.« Kako se znebiti pokroviteljstev? To vprašanje ni samo strukturalni problem Cerkve, temveč je antropološki problem človeka. Kot pravi psiholog Kohlberg, do popolnega razvoja osebne svobode, ko se človek v resnici sam odloča, pride v teku življenja le malo ljudi. Ta ugotovitev pa ne zmanjšuje, kvečjemu še povečuje zahtevo po doslednem prizadevanju, da posamezniku omogočamo optimalne pogoje, v
katerih bo razvijal svobodo, da ne bi padel niti v pasti liberalistične sebičnosti ali ujetosti vase niti da bi bil odvisen le od struktur. Posameznik ima vso pravico, da se uresničuje ob upoštevanju svobode drugih. Cerkev bi po svoji evangeljski zasnovi lahko sodobnemu človeku bolj pomagala, da bi se osvobodil, a v skupnosti našel tudi temelje. Vsaka svoboda potrebuje soljudi, da lahko uresničuje zahtevno poslanstvo v svetu. Težava sodobnega človeka je, da ne razvija odnosov do soljudi, da bi lahko osebno povezan in čustveno potrjen bolje kljuboval viharjem življenja.
Na katerih področjih v Cerkvi pogrešate več svobode? Na mnogih. Cerkev zelo poudarja pokorščino kot svojo strukturno prvino. Marsikaj človeškega postavlja kot nekaj, o čemer se ne bi smelo razpravljati, čeprav gre tudi za politične, socialne, se pravi svetne zadeve. Z več svobode v veri bi Cerkev lahko bolje razumevala človeka in upoštevala, da kot zemeljska ustanova ni popolna, ki bi vse naredila najbolje, ker smo v njej omejeni in grešni ljudje. V Cerkvi bi se morali bolj pogovarjati o pravih problemih in opuščati prazne ali celo lažne dileme.
Ali se morda Cerkev boji govoriti o svoji omejenosti, ker jo v postmoderni družbi, v kateri so razpadle vse avtoritete preteklosti, obvladuje strah za lastno institucionalno preživetje? Ta strah se kaže pri nas, pa tudi v vesoljni Cerkvi. Znano je, da je Cerkev najboljši »globalni igralec« in njena globalna struktura ji omogoča navzočnost po vsem svetu. To ima svoje prednosti. Po drugi strani pa zaradi prevelikega ukvarjanja s samo seboj ni sposobna nagovoriti postmodernega človeka v njegovih temeljnih življenjskih problemih. To nagovarjanje je zahtevno, ker je sodobni človek občutljiv za svobodo in pristnost, ne prenese pa vzvišenih pokroviteljev. Kako se torej približati temu človeku? Eden ključnih problemov Cerkve je v tem, da cerkveni ljudje, se pravi njeni funkcionarji, nismo pripravljeni sprejeti pristne človeškosti, omejenosti in napak. Priznanje normalne, omejene in odprte človeškosti (spreobrnjenje) v luči vere lahko iskreno nagovori sočloveka k osebnemu in skupnemu napredovanju in ga spodbudi tudi k hoji za Kristusom.
Ali to pomeni, da se mora Cerkev »spraviti v kožo« postmodernega človeka? Toda zanj je značilno, da je individualist, da ne da nič na avtoriteto, da prisega na poljubnost na vseh področjih, tudi duhovnem. Ali ne bi pomenilo skočiti v kožo takega človeka predvsem izskočiti iz katoliške kože? V tem približevanju človeku nikakor ne gre za izgubo lastne identitete, temveč za to, da sem čim bolj verodostojen človek. Če priznam, da imam napake, s tem ne rečem, da je to prav ali dobro, temveč da je to človeško, da je to tudi moj delež, s tem pa omogočim drugemu enakovredno
izhodišče. Če se Cerkev do ljudi postavlja samo ex chatedra, zviška, tvega, da jo razumejo kot nekaj, kar je nad njimi in ne z njimi, zato nočejo imeti z njo opravka. Najbrž postmoderni človek ne išče le poljubnega. Res je, da je tudi to ves čas »v zraku«, a gre predvsem za to, da ta človek išče človeške temelje - v dobrem in v slabem - in pri tem potrebuje zgled. Gre za pristen človeški dialog. Kot duhovnik moram človeku pokazati, da ga razumem tako v njegovi šibkosti kot v njegovi moči, in tako bova oba človeško napredovala. Naj nam bo zgled Jezus Kristus sam. Ekseget Heinrich Schlier je zapisal, da je znal Jezus tudi človeku, ki je bil v blatu, pokazati na njegov biser. Ko je človek uzrl ta svoj biser, se je dvignil in šel z upanjem naprej. Gre za to, da v Cerkvi sestopimo s piedestala, se približamo človeku in hodimo z njim. Umreti sebi velja tudi za Cerkev, če hoče, da jo bo vodil Bog. Na začetku maše priznavamo napake in omejenosti. Če mislimo zares, je to pot k normalni človeškosti in zaupanju v Boga.
Kakšna je pri tem vloga teološke misli? Ali je v tej razpravi svobodna ali vendarle povezana z določenimi omejitvami? Čeprav je človeški in tako omejeni govor o Bogu, ima teološka misel nalogo, da se z mistično ostrino loti vseh človeških zadev. O tem njenem poslanstvu ni dvoma. Teološka misel spodbuja Cerkev kot skupnost in vse ljudi dobre volje k neprestani prenovi, kot pravi drugi vatikanski cerkveni zbor, in odprtosti do Boga, ki nas edini odrešuje tega stanja. Če tega ne priznamo, se imamo za popolno družbo, ki ne potrebuje nikogar, tudi Boga ne. Neredko se v Cerkvi tako obnašamo, zato nas ljudje ne razumejo.
Ali je mogoče kot teolog govoriti recimo o ženskem duhovništvu ali dvomiti o celibatu in ostati strokovno »živ«? Tudi o teh vprašanjih moramo govoriti, čeprav morda kdo meni drugače. Lahko sicer rečemo, da se o tem ne govori, a s tem ne bomo izbrisali dejstva, da so to vprašanja, ki so aktualna in tudi pereča za Cerkev. O tem se preprosto moramo pogovarjati, in sicer iz več razlogov. Prvi je čisto človeški, saj je, če se dotakneva duhovniškega celibata, to problem za vsakega človeka: nekateri ta problem tako ali drugače rešijo, drugi ga ne. To je tudi strukturalni problem Cerkve, ki danes ne zagotavlja več, vsaj v večjem delu razvitega sveta ne, dovolj duhovnikov za uresničevanje temeljnega poslanstva, delitev zakramentov. Nekatere družbe preprosto nimajo več mašnikov. Je pa to, če se dotakneva ženskega duhovništva, tudi problem odnosa do demokratičnega sveta, ki danes tudi ženskam daje ustrezno vlogo v družbi. Seveda ni treba misliti, da bi, če bi na teh področjih prišlo do bistvenih sprememb, bile rešene težave. Nastale bi nove, a usmerili bi se k (omejeni) normalni človeškosti, ki je
temelj življenja in tega, s čemer naj se sooča tudi Cerkev. Svobodnejša izbirnost bi Cerkev bolj razvezala za pestrost ter neposrednost darov (karizem) in služb ter jo spodbujala k živi duhovni ustvarjalnosti.
Vaši pogledi se odmikajo od tega, kar bi opredelili kot uradno cerkveno stališče. Verjetno, a podobna stališča imajo mnogi drugi verniki in teologi (tudi škofje!), a jih zaradi takšnih ali drugačnih razlogov ne povedo javno. Prepričan pa sem, da prihaja čas, ko nimamo druge izbire, kakor da se tudi o teh zadevah pogovarjamo odkrito in javno.
Stvar dialoga torej in tako tudi jezika. Ali jezik, ki ga uporablja Cerkev, še nagovarja sodobnega človeka? Prav samskost (zaprtost vase) v Cerkvi daje podlage za nerazumljivo govorico laikom, veliko bolj vpetim v izzive življenjskega dialoga. Vprašanje govorice je zelo pomembno, pri čemer ne gre za to, da bi zanikali temeljne vrednote Cerkve. Ravno nasprotno! Izhajajoč iz teh vrednot moramo zelo pozorno in razumljivo zagovarjati človekovo svobodo pri vprašanjih, kot so recimo ustvarjanje novega človeka na bioetičnem področju, splav ali evtanazija. To so vprašanja, pri katerih bomo morali vsi ljudje, kristjani pa še posebej, veliko bolj občutljivo poimenovati stvari - zaradi preživetja človeka.
Kristjani se torej v teh razpravah ne smemo umikati v nekakšen »geto«? Daleč od tega! Kristjani so bili vedno kvas družbe. V Cerkvi moramo pokazati, da mislimo in tudi delamo drugače. Ponuditi moramo, kot danes radi rečemo, alternative, ki bodo zaradi svoje prepričljivosti lahko veljale kot zgled.
Kristjani, ki bi jih uresničevali, bi najbrž morali biti kristjani, ki znajo misliti s svojo glavo. Točno tako. To je zadeva svobodnih, ozaveščenih kristjanov.
Pa jim v Cerkvi res dajemo prostor, da v njej zrastejo in se uveljavijo? S tem vprašanjem se vračava na začetek pogovora, na razumevanje svobode. Zavzemam se, da bi bilo takih kristjanov, ki v sebi in drugih ohranjajo človeškost, čim več. Več jih bo, bolje bo ne le za Cerkev, temveč za vso družbo. Številni misleci, kot sta sociolog Bauman in teolog Boff, govorijo o tem, da danes potrebujemo vedno več samostojnih ljudi, ki živijo kreposti, ki so alternativa sodobnemu svetu, saj bo to edino, kar bo omogočilo preživetje človeštva, za katero se upravičeno zdi, da drvi v prepad. V Cerkvi naredimo za ta svet največ, če v zaupanju v Boga vzgajamo samostojnega človeka, ki bo pripravljen svobodo zastaviti za življenje človeka, tudi za ceno lastnega življenja (M. Kolbe).
Človeka torej, za katerega svoboda ne bo nesrečni, temveč srečni dar, če se naslonimo na besede poljskega filozofa Josefa Tischnerja. Svoboda kot nesrečni dar je posledica bivšega režima, ki je človeka vzgajal v pokornosti, da bodo že »oni«, nadrejeni, oblastniki itd. vse storili zanj. In zato še danes mnogi le pričakujejo: da bodo nekaj naredili za nas politiki, Cerkev in duhovniki, skratka drugi. Do takega stanja je vodil svojevrsten splet sistemske (cerkvene in državne) pokorščine, ki je vzgajala odvisnega človeka. Danes s tem ne moremo več shajati. Potrebujemo odprtega, svobodnega človeka, ki se bo znal odločati in bo imel pogum, da o svoji usodi odloča sam. Takih ljudi v zgodovini človeštva nikoli ni bilo veliko, saj je taka pot težja. Izobraženci in še posebej teologi smo poklicani, da gremo v hoji za Kristusom po tej poti zato, da bi tudi drugim omogočali pota svobode in samostojnosti.
Bogomir Štefanič ml.; Družina, 8. 11. 2009
Vadstena 2009
Še spominski posnetek pred cerkvijo
Slovesno sveto mašo Je vodil mariborski nadškof in metropolit dr Franc Kramberger • Obiskali smo stockholmskega škofa Andersa, kije naklonjen slovenski skupnosti.
Vir: Zvone Podvinski, Naša luč, nov. 2009
"Če ni miru med religijami, ni miru v svetu"
Intervju z evangeličansko duhovnico Violeto Vladimiro Mesarič
Biti tu za človeka. V bistvu je to tisto, kar bi vsaka Cerkev, ki se sklicuje na Kristusa, morala biti, je za MMC povedala evangeličanska duhovnica Violeta Vladimira Mesarič. Evangeličanska cerkev Augsburške veroizpovedi na Slovenskem zaobjema 13 cerkvenih občin s približno 18.000 verniki, je zapisano na spletni strani Evangeličanske cerkve. Njeni začetki segajo v 16. stoletje, ko so reformatorji Primož Trubar, Jurij Dalmatin, Sebastian Krelj in drugi položili temelj slovenskemu jeziku ter izdali prve tiskane knjige v slovenskem jeziku. O slovenski Evangeličanski cerkvi smo se pogovarjali z Violeto Vladimiro Mesarič, duhovnico mariborske cerkvene občine in namestnico vikarja za Evangeličansko cerkev v Slovenski vojski.
Dan reformacije ima kot državni praznik več pomenov, največkrat pa omenjamo prvo slovensko knjigo, začetek knjižnega jezika in prvo uporabo pojma Slovenec. Kaj 31. oktober pomeni za Evangeličansko cerkev v Sloveniji? Dan reformacije pomeni začetek delovanja reformirane Cerkve, Evangeličanske cerkve. Z bogoslužjem na ta dan dajemo evangeličani v Sloveniji prostor in čas spominu in opominu na vrednote, ki so našemu narodu zadale neizbrisen pečat, ga umestile na zemljevid Evrope in sveta s svojo identiteto, jezikom, pisano besedo in z duhovnostjo, ko je smel ne le čutiti, ampak v njej tudi zaživeti v svojem maternem jeziku. Dajemo prostor in čas spominu in opominu na protestantske vrednote, ki so v tem času postale znova še kako
aktualne, da bi človek, tako posameznik kot družba, lahko "stal in obstal". Naša ljubezen do Boga se kaže v našem odnosu do bližnjega, do sočloveka. V tem svetu nismo sami. "Živeti in delati moramo tako, da bo lahko tisto, kar prihaja k nam kot seme, prešlo v dar zanamcem kot cvet, in da jim bo tisto, kar prihaja k nam kot cvet, obrodilo sadež" (Henry Ward Beecher).
Primož Trubar je izjemno pomemben človek za vse Slovence, poleg tega pa je nekakšna "ikona" evangeličanstva. Je za vas osebno Trubar v prvi vrsti duhovnik in šele nato reformator? Trubar je kot duhovnik postal, bil in ostal reformator. Za vse njegovo delo in vse njegove dosežke se gre zahvaliti njegovi osebni veri v Boga in ljubezni do svojega naroda. Iskreno je želel, da bi narod lahko v svojem maternem jeziku znal brati Božjo besedo, se po njej tudi ravnati, v dobro sebe in v dobro sočloveka. Osebno se pridružujem tistim, ki Trubarja smatrajo za eno najpomembnejših osebnosti v zgodovini slovenskega naroda. Upam si celo pritrditi tistim, ki menijom, da je bil najpomembnejši.
Nedavno je prvič v sodobnem slovenskem jeziku izšel Trubarjev Katekizem. Kako pomembna je ta nova izdaja knjige za evangeličane? Luthrov katekizem oz. njegov prevod, ki ga je slovenskemu narodu dal Trubar, Evangeličanska cerkev uporablja že od samih začetkov dalje. Izid Trubarjevega Katekizma v sodobnem, slovenskem jeziku je velika pridobitev za širšo javnost na Slovenskem. Tega smo nedvomno veseli tudi evangeličani.
Po mnenju večine nepoznavalcev je razlika med katoličani in evangeličani skrčena na pomen lika Jezusove matere Marije, ki naj bi ji katoličani pripisovali veliko večjo veljavo kot evangeličani. Kako bi nepoznavalcu pojasnili to razliko? Luther je opustil latinsko mašo in glavni del bogoslužja je postala razlaga božje besede, pridiga. Opustil je osebno spoved, Kristusovo sv. večerjo (evharistijo) je delil pod obema podobama (s kruhom in vinom) po Jezusovi zapovedi. Učil je, da je edino merilo za vero Sveto pismo, Evangelij. Da se človek ne zveliča po svojih dejanjih, temveč po svoji veri v Jezusa Kristusa in po Božji milosti. Da ni sedem zakramentov, temveč samo dva (sveti krst in Kristusova sveta večerja). Da duhovniki niso kakšna posebna bitja, sveti, ampak samo božji služabniki. Kakor drugi ljudje se lahko ženijo in imajo svojo družino. Da upravljanje cerkve ni izključna pravica klera (duhovščine), temveč tudi pravica in dolžnost laikov, vernikov. S tem je položil temelj
Aleksandra K. Kovač	31. oktober 2009,
demokratični ureditvi Evangeličanske cerkve in protestantskih Cerkva nasploh. Kar se tiče Marije, je bila Jezusova mati in je kot taka simbol materinstva in si zasluži spoštovanje. Je pa evangeličani ne povzdigujemo in je tudi posebej ne častimo. To pripada edino troedinemu Bogu. Dogme (1) o Marijinem brezmadežnem spočetju, (2) o njenem vnebovzetju, nimajo bibličnih temeljev.
Najbolj opazne so sicer druge razlike. Celibata ne poznate, ženske so lahko duhovnice, verniki imajo možnost ponovne cerkvene poroke po ločitvi ipd. Katoliški cerkvi se velikokrat očita togost v stališčih, ki se le s težavo spreminjajo, medtem ko se zdi, da je Evangeličanska cerkev veliko bolj prilagodljiva. Kako komentirate? Evangeličanska cerkev nima namena biti všečna in prilagodljiva ljudem sodobnega časa kot taka. Njena naloga je glasiti Evangelij in živeti po njem. To pomeni, biti tu za človeka, stati in ostati ob njem tako v dobrem kot v hudem, biti v tem svetu, čeprav ni od sveta in glasiti ter živeti božjo milost in ljubezen. V bistvu je to tisto, kar bi vsaka Cerkev, ki se sklicuje na Kristusa, morala biti. V nenehnem duhu reformacije, ostati zvesta Kristusu.
v
Ženske duhovnice so tudi sicer redkost v svetovnih religijah. Nobena od t. i. velikih religij (katoličanstvo, islam, budizem) ženskam ne dovoljuje voditi verskih obredov. Zakaj, menite, se je Evangeličanska cerkev odločila za pot enakopravnosti med spoloma? Je bila to lahka odločitev ali se je bilo treba zanjo boriti? Protestanti so bili tisti, ki so vrnili družini in s tem tudi ženski nazaj pravo vlogo. Vsi smo poklicani, tako moški kot ženske, in za vse je dovolj prostora. Pred Bogom smo enaki, pa naj se v svetu še tako trudimo delati razlike in povzdigovati enega nad drugim. Pred Bogom smo enaki! In skupaj lahko naredimo veliko več. Tako v svetu kot v Cerkvi. Sicer pa, Cerkev smo ljudje. Kakšno je stanje v svetu in pri nas? Odgovornost je na vsakem posamezniku.
Kakšni so odnosi z drugimi verskimi skupnostmi oziroma kje je mesto slovenske Evangeličanske cerkve v večinsko katoliški Sloveniji? Evangeličanska cerkev je pobudnica ekumenskega in medreligijskega dialoga v svetu. Tudi v Sloveniji stopamo po tej poti. Kdor ljubi Boga, ljubi sočloveka, v vsej njegovi unikatnosti in posebnosti. Zavedati pa se je treba neverjetne odgovornosti, ki jo imajo vse verske skupnosti. Če ni miru med religijami, ni miru v svetu.
Ljubljana - MMC RTV SLO
Slovo od rojakov na Švedskem"
Avlidna i ar
Življenje je sestavljeno iz veselih, kakor tudi iz žalostnih dogodkov. V tem letu je bilo zadnje slovo od teh rojakov na Švedskem in v Sloveniji.
Angela Coholič Starešinič, född i januari 1925 under mellankrigstiden i byn Preloka belägen vid floden Kolpa i Bela Krajina, avled i augusti 2009 i Kumla, Sverige. Nagot ar efter sin fars bortgäng gifte hon sig i mitten av 50-talet med
Mihael Čoholič och fick tvâ bam. I sin strävan efter en bättre framtid slumpade det sig sâ att denna kunde finnas i ett land längt uppe i norr. Sverige var i skriande behov av arbetskraft och Mihael fick hösten 1962 en anställning pâ Jutefabriken i Oskarström utanför Halmstad. Sommaren 1964 flyttade Angela frân sitt älskade Slovenien till sin make och blev textilarbetare pâ fabrik, ett tungt och slitsamt yrke.
Efter nâgra âr gick flyttlasset ännu längre norrut, denna gâng till Kumla strax söder om Örebro där de bâda fâtt anställning pâ Bandfabriken. Trots relativt lâgavlönade arbeten strävade paret pâ och kunde sâ smâningom förverkliga "svensson-drömmen" med bil, villa osv. När man hade möjlighet att âka pâ semester gick färden hem till byn i Slovenien. Angela hade ett öppet sinne och hade lätt för att ta kontakt med andra människor, ung som gammal, "fin" som "utslagen". Hon hade ofta nâgot för handen - var det inte trädgârdsarbete, sâ var det bär- och svampplockning eller nâgot handarbete. Till pâsk mâlade hon ofta pâskägg, pâ det sätt hon lärt sig som ung, och gav bort till vänner och bekanta. Angela hade en vacker altstämma och sjöng gärna när tillfälle gavs, mest folkliga och kyrkliga sânger.
Skiftarbetet pâ fabrik var slitsamt och Angela bytte senare arbete till "hemsamarit" i kommunen, som hemtjänsten dâ kallades. Hemtrakterna var henne alltid väldigt kära, alla minnen och längtan tillbaka till Preloka var kvar till sista stund. Den 6:e september blev hon därför jordfäst i byn vid kyrkan Sv. Trojice, enligt hennes sista önskan. Mâ hennes själ vila i frid, i hemlandets värn.



Nuša Petrik se je poslovila s tega sveta 28. februarja 2009. Od nje so se poslovili v Goteborgu 18. marca tega leta. Rojena je bila 17. julija 1943 v Ljubljani kot Nuša Breda Hribar. Izučila se je za učiteljico in službena pot jo je popeljala na delovno mesto v Piran. To primorsko mesto je postalo njen drugi dom, ki ga je z veseljem pokazala svojim švedskim prijateljem. Mama Nuša je bila zelo ponosna na Slovenijo kot svojo domovino, nad naravnimi lepotami, posebej so ji bile pri srcu slovenske Alpe in morje, kakor tudi slovenske napitnice.
Na svoji življenski poti je spoznala Sigfrida Petrika, ki sta je jima rodila sin Samo, s katerim sta leta 1964 prišla na Švedsko in hči Ingrid, ki se je rodila že na Švedskem leta 1969. Zelo se je razveselila svojega vnuka in vnukinje Edda in Maye, ki sta bila njena srčeka in njena sončna žarka. Njena glavna skrb je bila njena družina, ki ji je posvečala največ ljubezni in časa ter svojih moči.
Kot žena in mati je bila vselej prijazna, polna srčne ljubezni, topline in dobrote. Vse je dala svojim, kar lahko da nekdo, ki resnično ljubi. Bila je iskrena iskalka, tudi Njega, ki naj ji nakloni plačilo večne sreče v nebesih.
Kdo izmed rojakov v Jonkopingu ni poznal Ivana Stroligo. Tih, skromen in preprost, vedno dobre volje in pripravljen pomagati, kakor smo ga poznali, zadnji čas svojega bivanja med svojimi, ki so mu stregli noč in dan, je po daljši bolezni odšel s tega sveta. Spravljen z Bogom in s svojimi, naj uživa večni mir in pokoj pri Njem, ki ga je leta 1934 poklical v življenje v Račji vasi v Istri.
Težka je bila njegova mladost, obremenjena ne samo s težkim otroštvom, ampak tudi s pretežkim izkustvom II. svetovne vojne, ki jih je oddelila od staršev in so bili otroci prepuščeni v roke nemškim vojakom. Hvalabogu sta se starša ob koncu vojne vrnila domov in tedaj se je začela borba za vsakdanji kruh, zgolj za preživetje. Ker sta bila starša bolehna, je moral na svoja ramena prevzeti vsa težja dela. Ob vsem tem sta najprej mlajša brata odšla po svetu in njima je sledil tudi Ivan. S težkim srcem se je odločil zapustiti svoj dom. Leta 1962 je odšel v Italijo, od tam pa v Norrahammar na Švedsko, kjer je delal v livarni. Po dobrem letu dni pa se je preselil v Jonkoping, kjer se je zaposlil v tovarni celuloze in papirja v Munksjo, kjer je pridno delal vse do zasluženega pokoja. Tam sta si leta 1968 z Mileno ustvarila družino in tako tudi skupni dom, kjer sta bila srečna. Ves svoj čas je posvečal ženi Mileni ter hčerki Mileni in sinu Robertu. Razveselil se je svojih vnukov in vnukinj: Tommi-ja in Sandre, kakor tudi Erika in dvojčkov Johana in Ellen.
S križem je bila zaznamovana njegova mladost, kakor tudi zadnji čas bivanja na tem svetu. Vdano ga je nosil. In ko su mu moči pojemale, so bili ves čas ob njem njegovi domači, ki so mu bili v tolažbo in razvedrilo. Skupaj z ženo Mileno so storili vse, da je Ivan lahko doma, med svojimi dragimi mirno in tiho zaspal v Gospodu. Od Ivana so se poslovili v njegovi župniji z mašo zadušnico in ga položili k večnemu počitku 22. aprila tega leta.
Marija Magdalena Kolarlč iz Helsingborga, žena zdravnika Dr. Franca Kolariča je ena izmed tistih Slovenk in katoličank, ki je ostala zvesta domovini Sloveniji, kakor Kristusovi Cerkvi tudi v tujini. Bila je naroonica Naše luči. Bila
je tudi dobra svetovalka slovenskima dušnima pastirjema Jožetu Flisu in p. Janezu Sodji.
Rojena je bila v znani mariborski družini Dr. Varla. Po maturi se je vpisala na Visoko šolo za medicinske sestre v Ljubljani. Po krajši zaposlitvi v mariborski bolnišnici je odpotovala k zaročencu. Kmalu zatem, ko sta se poročila, se je s 1. junijem 1960 zanjo začela nova življenjska doba. Prvi dve leti poizkusnega dela na Švedskem je bilo težko, saj je morala obiskovati tudi predavanja, ki jih je zaključila s švedsko diplomo medicinske sestre. Tako se ji je odprlo področje zdravstva. Ves čas je bila zaposlena na oddlku za akutno interno medicino. Po 44. letih zvestega opravljanja svojega dela, je odšla v zasluženi pokoj.
Marija Magdalena je bila čudovita žena, razgledana, izkušena, ljubezniva, srčno dobra in vedno pripravljena vsakomur pomagati. Ljubila je naravo in je rada odkrivala tudi kulturo švedskega naroda, kakor tudi drugih narodov, saj je bila velika svetovna popotnica. Zahrbtna bolezen ji je pretrgala nj eno življ enj sko nit v 73. Letu življ enj a. Pokopana j e bila po katoliškem obredu v Helsingboru.
Marija Muratovic iz Goteborga se je rodila v Lenartu v Slovenskih goricah 26. avgusta 1939. Svojo življenjsko pot pa je končala 13. avgusta 2009 v Goteborgu na Švedskem, kamor jo je pripeljala njena življenjska pot. Po katoliškem obredu, ki so ga želeli njeni sorodniki, skoraj vsi muslimani, so se od pokojne Marije poslovili na Kvibergu. Po kremiranju pa so njeni otroci z vsem spoštovanjem do mame, odpeljali žaro domov in jo pri Lenartu, pri njenih domačih, položili k večnemu počitku.
Kristian Mlakar Rojen je bil na Ljubečni pri Celju 21. 11. 1939. Očeta je izgubil koncem vojne, bratec in sestrca pa sta umrla že prej kot dojenčka. Tako je ostal sam, kjer je na domačiji živel z mamo. Živel je doma v rojstnem kraju, dokler se nista leta 1964 z Angelo poročila. Naslednje leto je odšel na Švedsko. Čez leto dni se je vrnil domov, kjer se je želel zaposliti. Zaradi tedanjih razmer se je z vso družino čez leto dni preselil nazaj na Švedsko. Delal je v Tumbi v Alfalaval, sicer pa so živeli tisti čas v Tullinge. Leta 1969 se je z družino preselil v Sodertalje, kjer se je rodil drugi sin Kristian in kjer so živeli lepo družinsko življenje. Do leta 1978 je delal v Mikroverktyg. Nato se je odločil za privatnika, kjer je kot strugar delal vse do zasluženega pokoja.
Kristian je bil vesele narave. To veselje je izražal tudi s slovensko pesmijo, ki mu je veliko pomenila in ki mu je krajšala ure bivanja na Švedskem. Prav tako mu je lepo zapeta pesem približala domovino, kamor se je rad vračal. Tam si je naredil tudi vinograd. Še je želel domov na trgatev, a ga je Oče "Vinogradnik" poklical k sebi, kjer bo tudi Kristian, kakor je rekel Jezus, tam zgoraj pil novega. Utihnil je Kristianov žametni glas, utihnili sta njegova harmonika in mandolina. Njegov veseli obraz, njegova dobra volja, njegova pripravljenost pomagati, posebej kadar je šlo za rojake, ki so prišli iz domovine na obisk v Stockholm, njegovo plemenito in dobro srce, vse to nas bo spominjalo na Kristi ana. Vsa srečanja pri slovenski sv. maši v Stockholmu bodo ostala zapisana v srca rojakov, ki so se zbirali pri slovenski sv. maši v kripti stolne cerkve v švedskem glavnem mestu.
Zadnja leta je njegovo življenje bilo zaznamovano tudi z boleznijo, kateri je na koncu podlegel. V času bo lezni so mu bili v veliko pomoč in oporo njegovi domači. Prijatelji in znanci pa so Kristiana spremljali v svojih mislih in molitvah. Ko so mogl i, so ga tudi obiskali. Zadnji čas pa so skupaj z njegovimi domačimi trpeli in sočustvovali, posebej ko so zaslutili, da se Kristianu bliža zemeljski konec. Umrl je v bolnici v Huddinge 25. septembra 2009. V krogu svojih se je poslovil s tega sveta. Skupaj se zahvaljujemo za prehojeno pot, za njegovo dobroto in vso pomoč, ki smo jo doživljali ob srečanju z njim. Vselej je rad priskočil na pomoč, posebej ko je zvedel, da njegovi rojaki iz Slovenije potrebujejo bivanje v Stockholmu. Sam je bil srečen in vesel, kadar je lahko v svoj do m povabil rojake iz domovine in jih je z veseljem pogostil. Posebej ponosen je bil na častne goste, ki so obiskali Vadsteno in Stockholm.
Koliko lepega smo skupaj doživeli ob srečanju s Kristianom Mlakarjem, vse to je težko našteti, kakor tudi vsa dobra dela, ki jih je storil na prehojeni življenjski poti. Pogrebna sv. maša in pogreb sam, vse to je izzvenelo v tistem jesenskem dopoldnevu 20. oktobra v eno samo zahvalo za to, da smo smeli Kristiana poznati, z njim prijateljevati in skupaj prehoditi daljšo ali krajšo pot. Ženi Angelci, sinovoma Robertu in Kristianu z družinama^ iskreno sožalje ter prelep spomin na Kristiana ob nadaljnjih srečanjih, vošči tudi hvaležni Zvone Podvinski, slovenski dušni pastir na Švedskem.
Sorodnikom vseh pokojnih, od katerih smo se poslovili v tem letu, iskreno sožalje in spomin pri daritvi sv. maše. Kakor pravi stari slovenski pregovor: »Čas celi rane«, slovenski dušni pastir želi vsem sorodnikom pokojnih Božjo pomoč in tolažbo. Hvala vsem, ki ste nesebično stregli vašim bolnim, ostarelim bratom in sestram. Naj si vaši dragi rajni spočijejo od njihovega truda in naj v miru počivajo. Radi se pokojnih spominjajte v vaših molitvah.
Vesele, bCagosCovCjene Božične praznike vsem Slovencem doma inpo svetu ter srečno novo Četo 2010	želi vaš župnik Zvone Podvinski
Slovensk historia eller
Europas bäst bevarade hemli^het
itt
Forts. av del 1 fran www.slovenienhistoria.se som utgär fran legenden om Kung Matjaž och handlar om Karantanien, dess statsskick, kultur och symboler samt kristianiseringen. Sammanställt av Vesna Jakse
Cirkeln med en punkt i mitten är en kristen symbol och ett mystiskt budskap frân senantiken som dyker upp i Karantaniens tidiga period frân 500-talet. Mânga arkeologiska fôremâl frân det gamla Karantaniens omrâde bär den enkla symbolen. Dess mening har ännu inte fâtt sin fulla förklaring och mânga arkeologer har tolkat det som enbart ett dekorativt element. Mânga smâ figurer som i sig har stort symboliskt värde bär ocksâ denna, t.ex. de mycket lika figurerna som föreställer pâfâglar som hittats i Celje, Bled och Piran. En annan pâfâgelfigur med denna symbol har hittats i Trnje (nära Škofja Loka). Frân samma period kommer tvâ figurer som föreställer duvor och som bär samma symbol, vilka har hittats i Ajdna över Potoki (intill Žirovnica) och i Hajdina (intill Ptuj). Symbolen finns ocksâ pâ
en applikation frân Dravlje |^<intill
Ljubljana) och pâ ett
bältesspänne frân Veliki
Korinj (väster om Novo mesto).
Pâ bilderna syns pâfâglarna frân Celje och Bled och en härfâgel frân Piran. I Slovenien kallas härfâgeln i folkmun fortfarande för "Guds ungtupp". Duvbroscher frân Hajdina nära Ptuj (Nedre Štajerska) och Ajdna över Potoki intill Žirovnica (Kranjska). Under dessa bältesspännet frân Veliki Korinj, väster om Novo mesto (Kranjska). Till höger ses Gradec över Prapretno, öster om Celje, ett exempel pâ en senantik bosättning (en rekonstruktion) frân 500-talet e.Kr.
Pâfâgeln symboliserar paradiset, där det finns vackra fâglar, och användes främst i dopsammanhang, e^ersom dopet öppnade vägen till paradiset. Fâgeln symboliserade anden, duvan den heliga anden och liljan kyrkan och S:ta Maria osv. Det överraskande med den mystiska cirkeln med punkten är att den finns pâ fynd frân en period av stor nedgâng för kristendomen i Noricum - Karantanien.
Med omrâdet förhöll det sig som sâ att det romerska imperiet föll 476 e.Kr. Den romerska provinsen Noricum, Karantaniens föregângare, hänfördes under nâgra ârtionden till det Ostrogotiska kungadömet i Italien, som under ledning av kung Theoderik den store (t 526 e.Kr.) förbättrade den romerska politiska och kulturella traditionen. 537 e.Kr. ockuperades Noricum av frankerna, men e^er flera ârtionden drev den store bysantinske generalen Narses frankerna bort frân Alperna. I nâgra âr dominerade Bysans i Italien och den östra delen av Alperna. Trots det trängde lombarderna redan 568 e.Kr. in i Italien frân Pannonien och grundade sitt kungadöme där. Lombarderna inkluderade inte den östra delen av Alperna, det
gamla Noricum, i sitt kungarike. Under andra hälften av 500-talet uppstod det självständiga hertigdömet som hette Karantanien eller Sclauinia. 595 e.Kr. dyker det för första gängen upp i källor under namnet "provincia Sclaborum" (Paulus Diaconus).
Den officiella historien menar att det var under denna period som de "alpina slaverna" skulle ha kommit (slovenernas förmodade förfäder) till de östra Alperna utan att nägot styrker detta historiskt. Folkvandringen romantiserades i F. S. Finžgars roman Pod svobodnim soncem (Under den fria solen) frän 1912 (se del 7), som hade inflytande pä generationer av slovener. Men Karantanien - Sclauinia (Slovenien) hade troligen grundats av den ursprungliga befolkningen (se del 4).
Det nya hertigdömet Karantanien (föregängaren till det moderna Österrike och Slovenien) var framförallt en hednisk stat. Det är sant att kristendomen förkunnades i detta omräde under den forna romerska och ostrogotiska perioden. Det fanns biskopsstolar i flera stora centrum, som i Virunum (nära Celovec - Klagenfurt), Aguntum (Lienz), Celeia (Celje), men det var bara majoriteten av härskarklassen som var kristna och med det gradvisa förfallet av det forna romerska rikets administrativa och ekonomiska strukturer, lämnade detta samhällsskikt landet och gav sig iväg till Italien. Pä sä sätt reducerades antalet kristna kra^igt i Karantanien, mänga kyrkor övergavs. I det antika pilgrimscentret pä S:ta Emma-kullen i Juna, östra Kärnten finns rester av inte mindre än sju kyrkor frän 500-talet, som senare övergivits och glömts bort.
Troligen representerade punkten i cirkeln siffran ett, som betyder den odelade enheten, symbolen för Gud. Cirkeln symboliserar Guds evighet. Alltsä uttrycker den mystiska symbolen den ende och eviga Guden. Det mäste ha varit meddelandet som de kristna i det tidiga Karantanien e^erlämnade till sina ickekristna landsmän, som mänga gänger ocksä kunde ha varit dekorativt. De hedniska karantanerna var förtrogna med kristendomen även dä de inte döpte sig, men kristianiseringen blev inte effektiv förrän den karantanske hertigen och härskarklassen gav sitt medgivande sä sent som efter 750 e.Kr.
Som sagt sä hotades den slovenska staten Karantanien i östalperna allvarligt av avarerna i det intilliggande Pannonien omkring är 745. Ställd inför detta problem vände sig den karantanske hertigen Borut till sina bayerska allierade (se del 8), som läg under frankiskt styre, för att be om hjälp. Frankernas konung gav bayrarna tillständ att bistä de slovenska karantanerna, som dä var hedniska, pä ett villkor - att folket skulle kristnas. Hertig Borut gick med pä det, fick hjälp och besegrade avarerna. Efter det kom kristendomen till Karantanien, som implementerades av bayrarna och utövades framgängsrikt av irländska munkar.
Idag finns det olika uppfattningar om huruvida kristendomen infördes bland slovenerna fredligt eller med väld - men troligen har bäda lägren rätt; en del omvändes fredligt och andra med väld. I Valvasors The Glory of the Duchy of Carniola (Slava vojvodine Kranjske, se del 3)
kan man utläsa att den heligeVirgilij, biskop i Solnograd/Salzburg, är 758 engagerade sig djupt i att omvända de hedniska Koroska/Kärntenborna och Krainarna:
Fran runt 760 blev kristendomen i Koroska/Kärnten och Krain dag efter dag allt starkare och folket tog det till sina hjärtan sa till den grad att hertig Hetimar/Chetimarus (se del 8) liksom det omvända folket önskade att biskop Virgilij
skulle komma till dem och i egen högperson försäkra sig om den kyrkliga kommun som han med hjälp av Gud hade skapat. Tyvärr kunde han inte resa själv utan sände präster att i sällskap av andra lärare förkunna läran bland Koroska/Kärntenborna och Krainarna. Men när sonen prins Valdungus eller Walchunus tog över tronen ville adelsmännen slita sig fran den bayerska överhögheten, som yttrade sig i kristendomens införande och att det Bayerska huset tillsatte hertigen, samt ville inte längre vara underdaniga nägon kristen hertig. Valdungs ungdom ansägs vara bästa tillfälle för en ändring av situationen.
De främsta herremännen och landsortsborna var trots Kristusoket fortfarande stolta i sin gamla hedniska tro, som de hade ärvt frän förfäderna. De satte igäng ett uppror och anföll de kristna, fördrev dem tillsammans med prästerna och när även herrarna frän Štajerska/Steiermark och Slovenska marka/Vindorum Marchix (se karta del 3, se Sclavinia del 4) anslöt sig till dem genomförde de ett kraftigt anfall mot Laško (troligen omrädet kring Trbiž/Monfalcone i dagens nordvästra Italien). Pä sä sätt fördrev de och anföll de kristendomen pä flera ställen. Dä inget motständfanns flöt blodet i floder, även kvinnor och barn dödades bestialiskt.
Desiderius, Langobardernas kung, ville stoppa detta vansinne och straffa de hedniska vildarna. Därför gav han sig pä dem med sitt folk, men besegrades och förlorade i kampen mänga av sina bästa män. Det var den bayerske hertigen Tesel eller Tasilo som till slut fick övertaget, dä han i juletider med tre arméer trängde in i KoroSka/Kärnten, Krain och Slovenska marka/Vindorum Marchix, överföll fienderna pä tre ställen och tog över hela riket. Han tog med sig som fängar mänga slovenska och slaviska herrar med stora mängder kvinnor och barn, fritog mänga kristna och tillsatte äter den unge hertigen Valdunga (son till den nämnde Hetimar), som KoroSka/Kärntenborna och Krainarna hade fördrivit frän riket. När hertigen hade ätervänt och upproret hade slagits ner bad han biskopen Virgilij i Solnograd/Salzburg om nya präster istället för de fördrivna.
Men det gick bara nägot är innan motständet mot hertigen och de redan omvända slovenerna äterigen blossade upp bland adelsmännen och landsortsborna. Det trots att hertig Valdungus regerade riket med mildhet och rättvisa, men upprorsmännen tolde inte dennes brinnande hängivenhet för kristendomen. Under sitt andra och tredje är som regent ansträngde han sig att även omvända adelsmännen med hjälp av sina enträgna präster. Kanske gick det ibland väldsamt till vilket väckte ont blod. I de gamla Collectaneis Ammonii kan man nämligen läsa att de slovener, som i KoroSka/Kärnten och Krain hade lämnat den hedniska tron och tagit till sig den kristna, skulle förbereda sig väl för uppgiften att tvinga de ohörsamma till hörsamhet och försvara den kristna tron mot de omräden tillhörande hertigen som fortfarande var hedniska. Sä började adelsmän förbereda sig väl och beslutade sig för att under tre dagar samla tillräckligt med mat och att med vapen i hand i ordnade led komma hertigen Valdung till mötes. Större delen av det enkla folket och nägra framstäende landsortsmän hörsammade ordern, men den övriga adeln och särskilt fem av herremännen, som var av hög rang och av gott anseende, kom inte med dä de säg sig som fiender till och fördrivare av den kristna tron. Bland dem fanns en, Hermannus Aurelius, som uppviglade till uppror. En stor mängd följde honom som överföll och dödade kristna och överallt i riket var folket splittrat i tvä läger.
fortsättning föCjer
Slovensko GLASILO
Slovenska BLADET
Izdajatelj / Utgivare: Slovenska zveza / Slovenska riksforbundet i Sverige
Box 237, 261 23 LANDSKRONA Telefax: 0457-771 85 / 031-52 82 96 Predsednik/Ordfor: Ciril M Stopar, Tajnik/Sekr: Marjana Ratajc
God Jul och Gott Nytt Ar - redakcija/redaktionen
IM

im.


» 4? «
i- r
1' )
Slovensk kulturtruf)