Štev. 22.	Y Trstu, 25. novembra 1891.	Letnik IV.
Jezik naobražencev v Avstriji.
Seja od 13. nov. t. 1. ali 66. seja sedanjega zasedanja državnega zbora na Dunaju bode ali bi imela biti dobro zabeležena v spominu slovanskih narodnostij v Avstriji, ne zaradi tega, kakor da bi se bilo zasledilo kaj novega, ampak ker so se kar naravnost razglasili nazori, kateri morajo odpreti oči tudi politiškim kratko-vidnikom in slepcem.
Na pritožbe o ponemčevanju in neugodnih narodnih razmerah slovenskega narodnega odlomka na Koroškem, odgovoril je naučni minister baron pl. Gautsch z besedami, katere ne svedočijo toliko o ustavnem stališču ministra, kolikor o načelih in nazorih onih bivših in sedanjih nemških politikov, kateri so težali in teže za popolnim germanizovanjem Avstrije. Pl. Gautsch je poudarjal, da je znanje nemščine koroškim Slovencem potrebno zaradi posebnih razmer in tudi iz gospodar-stvenih razlogov, naobražencem naše države pa da je ista nemščina potrebna, ker spada neki to znanje „k onim neizogibnim potrebam Avstrije, za katere bi imeli imeti zaresni politiki toliko več razuma, ko bi izpolnjenje te zahteve prišlo prav naposled naseljenju ali prebivalstvu samemu". Pristavil je še, da je v znanju nemščine, torej v gojenju in znanju tega skupnega idioma morda jedino sredstvo, da obvaruje šolstvo nenemških narodov od „osamljenja" in od tega, da naposled „ne obvene ves cvet duševnega dela".
V teh stavkih so razni in glavni momenti, ki brez ovinkov naravnost razodevajo načela in nazore sedanjega naučnega ministra. Vsak teh momentov je tako važen po pomenu in dalekosežen po posledicah, da potrebuje posebnega razpravljanja; tu pa se vse stvari skupno dotaknemo samo s poprečnimi potezami.
Odgovorpl. Gautscha na potrebe slovenskih osnovnih šol na Koroškem je primerniši odgovoru, ki bi ga dal kak nemškoliberalni centralist, nego pa odgovoru ministra, ki po izjavah grofa Taaffeja ima stati na stališču sedaj veljavne ustave.
Ustavnemu ministru ne more biti do tega, ali je kak jezik potreben tudi iz gospodarstvenik in drugih vzrokov. Njemu se je držati ustave, in ustava glede na osnovne šole nikjer ne pošteva gospodarstvenih razmer, ampak prava narodov kot taka. Ako niso takemu ministru ta prava po volji, naj dela na spremembo ustave; dokler pa velja ustava, je absolutno potrebno, da seje drži, da jo pomaga izvrševati; in to je sedanjega naučnega ministra še posebna dolžnost, ako zaresno pošteva besode ministerskega načelnika, ki je razglasil z nova še v 57. seji tega zasedanja, da je zadača ravno tega ministerstva, izvršiti to ustavo. Pl. Gautsch se je spodtikal celo .nad tem, da se je p o liti šk o slovensko drtfstvo potegnilo za koroških 130.000 Slovencev, kateri nimajo niti jednega zastopnika v državnem zboru; ustavni minister mora pa še hvaležen biti, da ga opozarjajo na nedostatke zaradi neizvrševanega narodnega ustavnega prava.
Slovenski zastopniki so govorili v državnem zboru o potrebah, ki jih imajo slovenski otroci na koroških osnovnih šolah; pl. Gautsch pa je skočil na potrebe naobražencev v obče in je razglasil glede na znanje nemščine postulat, kateri nima v ustavi nikake podstave, nikake zaslombe. Ustava nikjer ne govori o neizogibni potrebi znanja nemščine od strani avstrijskih naobražencev v obče. Ustava daje popolno svobodo, kateri jezik si izberejo avstrijski naobraženci za svoje potrebe.
Naučni minister je rekel, da brez znanja nemščine ostane šolstvo nenemških narodov osamljeno, in da vsled tega bi moral oveneti tudi ves cvet duševnega dela. Ustava pa ne pozna takih nevarnostij in zagotavlja naravnost uslovja za varovanje in gojenje narodnosti in jezika, torej tudi šolstva, vsakemu narodu posebe. Tu je torej le dvojno možno: ali je sedaj veljavna ustava nepopolna ali pa se ne izvršuje popolnoma. Ako je ustava nepopolna, naj skrbč, da se
42
popravi, da ne bode obečavala nečesa, česar ne more izpolniti. Ako pa je niso še izvršili popolnoma, imajo narodi pravo in državniki dolžnost, da se izvrši ista ustava popolnoma.
Narodi avstrijski so doslej menili, da obseza sedanja ustava dovolj uslovij, da morejo z njeno pomočjo vsak za se varovati in gojiti narodnost in jezik, torej tudi razvijati po svojem razumu do dandanes možne popolnosti. Menili so ti narodi, da imajo svobodo, da bodo šolstvo in v obče sebe izobraževali, kakor se zdi njim potrebno, ne pa tako, kakor se zdi primerno komu, ki razglaša potrebe in načela, katera nimajo nič opraviti z ustavo.
Naobraženci nenemških narodov so v pogledu na zagotovljeno ustavo imeli še posebe doslej to preverjenje, da so sami dozoreli dovolj, razsoditi, kateri jezik jim je smatrati občim ali za skupno sporazumljenje. In razsvetljeni dejatelji slovanskih narodov avstrijskih so še vsled svoje lojalnosti, svojega patrijotizma menili in trdili, da v Avstriji je zaradi večine slovanskega naseljenja v državi in skupnem cesarstvu potreben tudi še kak drug skupen jezik in ne samo nemški. Oni niso izključevali nemščine ali po preprostem računu, da je treba poštevati tudi večino in ne samo manjšino, sodili so, da Slovani avstrijski in tudi avstro-ogerski skupno bi imeli potrebo še kakega drugega skupnega jezika, ki je zajedno tak, da bi si ga prisvojili laže, nego je za nje ravno nemški jezik.
Slovanski naobraženci avstro-ogerski, kolikor se-zajo v »neizogibno potrebno za Avstrijo" nemščino in nemško literaturo, so zvedeli ravno iz te literature Nemcem in pl. Gautschu gotovo tudi znano dejstvo, da med Nemci ni „cvet duševnega dela" ovenel jedino tam, kjer so razumniki poleg nemščine znali tudi francoščino, angleščino in druge velike, da ne rečemo, svetovne jezike. Slovanski naobraženci vedo iz nemške literature, da so nemški klasiki pospeli se do veljave tega imena jedino vsled tega, da so si prisvojili znanje drugih svetovnih jezikov in cvet literatur teh jezikov. Poznano je, da Kant in drugi nemški filosofi so vtisnili nemški filosofiji poseben pečat jedino vsled proučuvanja in vpliva filosofij drugih velikih narodov. Slovanski naobraženci vidijo pa tudi dandanes, da nemški veliki učenjaki poznajo literaturo svoje stroke in dosledno tudi jezike vseh večih narodov. Nemška strokovna literatura je zaostala povsod, kjer se ni odnašala na druge velike literature, in nemški učenjaki so povsod pristranski, kjer zaostajajo za znanjem literatur in jezikov drugih velikih narodov. Torej tudi pri Nemcih zaostaje in ovene »cvet duševnega dela", kjer ne poganja isti cvet iz zemlje, oplojene s semenom »cveta duševnega dela" drugih velikih narodov.
Ako so pa Nemci sami nepopolni brez pomoči drugih svetovnih literatur, ne morejo slovanski naobraženci avstrijski razumeti, kako da bi ravno n j i m zadoščevalo znanje nemškega jezika in nemške literature, ali da bi bilo to znanje celo neizogibna potreba ravno za nje.
Pl. Gautsch je zajedno razglasil načela, katera se ne strinjajo niti z aktuvalno politiko Avstro-Ogerske. On bi želel, da bi si nenemški narodi prisvajali znanje nemščine tudi iz gospodarstvenik razlogov. Da bi težala Avstro-Ogerska proti zapadli ali na sever, z jedno besedo, v Nemčijo, bi imela taka želja nekaj veljave. Ali Avstro-Ogerska, tudi če ne gledamo na druge strani, teži v gospodarstvenem pogledu v obče proti vstoku, specijalno proti jugovstoku ali proti balkanskim zemljam. V teh zemljah pa ni toliko nemščina, kolikor slovan-ščina potrebna. Trgovci in obrtniki avstro-ogerski imajo opraviti s Slovani in si prisvajajo vsled tega slovanske jezike. Balkanski Slovani sami se uče poleg svojih tudi skupnega slovanskega jezika. Ta skupni slovanski jezik kaže pot, kako bi imeli Slovani tudi naše monarhije prisvajati si poleg nemščine še kak drug slovanski jezik po zgledu balkanskih Slovanov.
Nemški trgovci in obrtniki, kakor trgovci in obrtniki drugih narodov, skrbe, da se priuče skupnemu slovanskemu jeziku jedino za gospodarstvene potrebe. Ako delajo to tuji narodi, zakaj bi zaostajali jedino v Avstro-Ogerski, specijalno slovanski naobraženci našega cesarstva?
Vrhu tega imajo Nemci kot manjšina opraviti s Slovani kot večino Avstro-Ogerske; ako je iz gospodarstvenik razlogov potrebno znanje nemščine, je iz istih razlogov potrebno še v veči meri znanje slovan-ščine.
Naposled se kaže v Avstro-Ogerski kljubu dosedanjemu tajenju in prikrivanju tudi neoporečno dejstvo dvojih glavnih in razlikujočih se kultur. Slovani so na razstavah uže doslej dokazali, da se je pri njih svojstveno razvijalo gospodarstvo sosebno v kmetijstvu in obrtništvu, potem pa tudi družbeno življenje in umetnija. Raziskavanja in žive starine na te strani razkrivajo pa od leta do leta v veči meri dejstvo posebne slovanske kulture, katera je različna od nemške in v obče zapadne kulture. Z vsiljevanjem tujih jezikov narodom te posebne slovanske kulture se ne podjarmi ta kultura za zapad, in ko bi se zgodilo kaj takega, bilo bi le na škodo človeštvu, a zajedno na škodo Avstro-Ogerski, katera ima največo zaslombo ravno v tem, da žive v njej različni narodi, torej da so v njej tudi različne kulture.
Različne kulture pa se najlaže ohranijo, ako se varujejo tudi narodi, ki goje te različne kulture, ako se torej goje tudi jeziki teh narodov.
Ker pa so kulture slovanskih narodov Avstro-Ogerske sorodne, na mnogo stranij identiške, bilo bi naravniše, ako bi se narodi teh kultur vzgajali ne samo v nemščini, ampak tudi v skupnem svojem, po naravi sorodnem in lažem jeziku.
Avstro-Ogerska je sestavljena po narodnostih tako, da potrebuje vsled dvojih kultur tudi dvojih te kulture obsezajočih in vspremljajočih jezikov.
Čudno je po vsem tem, da minister Gautsch poudarja tolikokrat znanje nemščine, nemške zgodovine, v tem ko popolnoma molči o dejstvu, da je v Avstriji in Avstro-Ogerski večina slovanska, in da je s to večino združena posebna kultura, katera zahteva znanje slovanščine, kakor zahteva nemška kultura znanje nemščine. Iz gospodarstvenik in kulturnih pogledov je razvidno, da, ako se smatra nemščina za neizogiboo potrebo v Avstriji, je potrebna iz istih vzrokov tudi slovansčina.
Se ve da je tu jedno uslovje neizogibno, to namreč, da se za potrebe slovanskih narodov in na prvem mestu njih naobražencev vzame jeden doslej običajnih slovanskih literaturnih jezikov za skupni jezik. Ako se to zabrani, kakor se je zabranjevalo doslej, potem se bodo z nekakim navideznim pravom pojavljali in ponavljali jednaki nazori, kakoršne so utrjevali in utrjujejo nemško-liberalni psevdocentralisti, in kakoršne je razodel sedaj tudi naučni minister vlade grofa Taaffeja,
Kakor se je postopalo doslej, in kakor so še očit-niše namere od različnih vladnih stranij ravno poslednja leta in sedaj, je umevno, da se naposled razglaša nemščina kot neizogibna potreba v Avstriji, in se razglaša celo Šolstvo najniže vrste zavisno od znanja in poučevanja nemščine. Tako pa je prišlo ne po naravnih potih razvijanja stvarij, ampak ker so hoteli germani-zovati.
Najprej so skrbeli, da so ostali odlomki jednega in istega naroda ločeni po raznih deželah, po tem so tem odlomkom vcepljali razne literaturne jezike in celo različne alfabete. S tem so te odlomke, oziroma naro-diče, vzgajali za lastne literature, ki so bile v začetku in so v stanju najvišega razvitka same iz sebe onemogle. To neomoglost, katero so jim vsilili in umetno vzgojili, so jim očitali in zaradi tega jih pregovorili, da so sprejemali uže v začetku nemščino, nemško poučevanje in naposled nemški pouk do najviših šol in učnih zavodov. Ker so se slovanski odlomki tako izobraževali v nemščini, razglasili so, da je za najviše naobražence v obče in zaradi izmišljenih in tu in tam nekoliko dejstvenih potreb za razne razrede v občih službah služečih naobražencev še posebe nemščina potrebna.
Z druge strani so skrbeli, da bi se slovanski nao-braženci ne učili ne po šolah, ne zasebno, slovanske zgodovine, ne kakega skupnega slovanskega jezika. V tem ko so tako kratili svobodo v poučevanju slovanskim narodom in naobražencem, so marljivo pačili one az-buke, katere so kazale sledove za staroslovenščino in za kakim skupnim slovanskim jezikom.
Ko so vzgojili literaturni separatizem in vsporedno ž njim utrdili politiški separatizem in partikularizem ter umetni nacijonalni antigonizem med pojedinimi slovanskimi oddelki, dokazovali so kaj lehko, da tak separatizem je onemogel sosebno v literaturi. Ergo se je razglasil uemški jezik in nemški pouk kot neizogibno potreben, in se kaže sedaj z ministerskega stola celo na to, da bi ovenel cvet duševnega dela, ako bi ne dobival soka iz znanja nemščine in nemške literature.
Ako bi pa stvari uredili naravno in v smislu ustave, ako bi poštevali slovansko večino in ustavno svobodo za to večino, utegnili bi Slovani avstrijski pokazati, da sicer ne zanemarjajo nemščine, kolikor jim je zares potrebna iz gospodarstvenih in literaturnih razlogov, da pa si znajo pomagati še drugače in tako, kakor zahtevajo naravni zakoni narodnega razvijanja, kakor zagotavlja ustava, in kakor zahtevajo pravi državni interesi skupnega cesarstva.
Dokler se bode pa tirala dosedanja politika in preziral najvažnejši osnovni člen sedaj veljavne ustave, ostanejo stvari in razmere ne le v sedanjem stanju, ampak se bodo razvijale še bolj pristranski, in to na škodo cesarstvu, kakor pojedinim nenemškim narodnostim. Minis. Gautsch razglaša potrebo znanja nemščine v Avstriji kot tako, katero bi morali pripoznati zaresni politiki; nam pa naj bode dovoljeno trditi, da .zaresni politiki« ne morejo biti oni, kateri' prezirajo dejstvo, da je v Avstriji poleg nemške manjšine in nemške kulture tudi slovanska večina z lastno skupno kultmo, kateri je uže dan danes na strani razvit svetovni literaturni jezik, dasi ta jezik ni nemški. Mi smatramo zaresnimi politiki one, kateri se opirajo na dejstva, ne pa na želje, kateri ne gledajo samo na sedanjost in aktuvalno politiko, ampak tudi in pred vsem na bodočnost in občo politiko. Mi sodimo v soglasju z velikimi patrijoti avstro-ogerskimi, katerih je še živih nekoliko, da važne „neizogibue potrebe«, ki so postale moderne pri nas, so popolnoma drugod, kakor pa ondi, kjer se s pristranskih stališč in s sofismi označujejo in razglašajo. Robat sofizma, kakor smo dokazali, je tudi v razglašanju, kakor da bi bila naobražencem v Avstriji nemščina neizgibno potrebna.
/IK)EyLUHHA C M fi, B A.
(3eaeiioropcKiii p*konnc. IIpeBOfl jIcbctjikoii).
Ah BojiTaiui! Kan Ka.iinu eu bo^jk, Kan Kajiiim ch bosa cpedponiHO ? Ajil tm xyna ie paapma 6ypa, BcyBuiii tms as He6ec wupoii,ux, OHJiaKHABiUH raaBe rop 3eaeiu>rx, MsnaaKHABiHH BaaTOffisCKA rnix ? „KaK 6h as cn Bone He icajnua ? Kep b pasnpTLH CTa poieHa CpaTa, Bpaia pa^H n^niiHe oneTHe. CBanma cm Kpyio Mero ce6ofi, JIiotijS Xpynom Ha OaBt EpiiBeit, Ciar-iaB xpa6pun Ha Pan6y3ri saanHei, 06a 6paia, oda KaeHomria, Ciape KpBH TeTBa-IIenejioBe, Kiii i€ iipmueji c TIexoBMMii iio.ikii B tm neaceae u.iare nes Tpn pline.
IIpiLieTtjia apya:Ha jiacTOBnna lIprneTlsjia on OTaBe KpiiBe, Ha OKeHH,e cfenaa ie osuplo, B JIio6yiiiHHH 3.iaTUji sbop oneiHtin, JI,Bop OHCTHLiit, b cbmtbm Biinierpany, /KajioBa;ia nh TAJKHJia mhjio. Ko to cjihhih hk> poi€Ha cecTpa, CecTpa HK)Ha b .'IfOovuiinieM nBopy, Cnpocn khmjkhh^, HOTpn b Bmiierpany, Ha pa3CAn6A nocTaBiiin npaBnA, 06a Hiena 6paTa iiOKJinnaTH, Hh C/Tvrhtii ima no aaKOHifc.
Pene KHMacna pasnocaaTii nočne: K cbmtocaaby os JIk)6hii,m 6feie, Tauo, Knep ca nAopoBiine Maane,
K JIi0T060pi0 3 n06p0C.TaBCKIIX X0JIM0B,
Tamo, Knep Opjrnn* JIa6a niie, K Paradopio ojj; rop Kpkohocob, Knep noryon.i TpyT ie Kan* xvnA, K Pa;n,0BaHy on KanteHa MOCTa, K Spoaiipio, Knep ca pf/ma opna, K Crpeandopro on CacaBe akne, K Caiopony 3 Mese cpeopoiiocHe, Ifo bcm KMeTe, Jiexe jih BjianiiKe, Ho Kpynouia, no OrarnaBa (»para Kn cta b cnopy 3a n^nmiA ohha. Ko 36epA cm ;iexir nu BJianiffie,
B Bi.nnerpanv, b ilioovmaoM rpopy, BcaKiii bctaiih cm no cboie.n poncit, Bctaiiii khmikhh cm b oO.T'I;ij,ii 6'Lieii Ha oiethhh ctoji b cjobmicji 3oopy.
hpfictjkiiiitifi ;i,bt. ntbnnn manpt
i lonvneirf; b bhtm:kkhx 6ectnax, lenHa Hita necKe npannonaTne, ^pyra Men, bca kpnbna kapatann. IIpoTH Hi.iiMa iuiaMCH npaBOCKaaeH, IIh non Htiisa CBMTonynHa Bona.
SanHe khm;khh b on'Hem 3naTeM ctojiy: Mon kmctbc, jiexn iih bjianiike! BpaTOMa 3nan paspiimiTe npabna, Kn pa3iipjia cta cm aa ntnnuA, 3a onectbo cboic Mero ce6ofi. Ho 3ak0hi bt.Hiro;ki[BLix 6oroB, EACTa Haii aat BKyn o6a Bjianajia, Ajil na b paBHeil cm n'b.inaa Mtpt. Mon KtieTLe, ,iexn nh BjianiiKe ! IIpecAnnTe Moie cn nspeKe, Ako 6a;(a no paavMt BaineM, He He	no pa3VMt BameM.
BcTaHOBHTe HLHMa HOBA CAn6A, Kin 6li xyna virupiua 6paTa".
Hokjioiim cm jiexn hh bjiannke, HHO nOHH/K thxo rOBOpiITII, robopiitn thxo Meio cedof, Hh xBa.iiitn aao inpeice meHe.
JIioTofiop on noopoc.iaBCKire XOiIMOB, BcTane, aanue TaKO roBopnra: „ C.iaBHa KHM2KHH, b 0*l'HeM 3iiaTeM CTOJiy ! Hpejuic.tii.iH cmo iiapeKe tboi€, 36epn r.iace no Hapont cboicm !"
Bpajii ntiii c^nue cit raacoBe, bdnpajit cTt im b nocAne CBMTe, Ila im najii paarJiacHTH aexoM.
BcTa.1 PanoBan ie c KaMeHa MOCTa, Hh 3aiM.T i€ iipeniTeBaTH rjiace, IIh bmnnh*. paar.iaciiTii b Hapon, B Hapon, b 36op Ha pa3CAieni>e CKJini;aii: „06a ponHa opaTa KieHOBiiia, Ciape KpBii TeTBa-IIeneaoBe, Kifi iipnuien ie. c lIexoBUMn iio.tkh B tm neacejie 6.Tare ne3 Tpn pfee, Haii Men ce6off cm Tauo BronnTa,
^a o6a BKyn 6*seTa Baasaaa!"
BcTaHe Xpysoui 03; OiaBe KpsBe, /Kom pasjria My no bc^m ca spo6y, Y,T,II BCH OS IA3A 3iy cm TpecJK, P/hKoit Mame, ko m a s ryp sapLOBe: , Pop 16 JiTjitjeii, ko k HMDt Kana aaiise, Topie M/Katent, ko iim aieHa b.iasa! il/K/KCM BJiasar MASV i€ chosočho, TpM no npaBsi sitima npBeHi^v".
BcTaHe b cTo.iy Jioilvraa onemei, Pene: „KmeTie, .iexir iih BJiasHKe! Cjujiuajni cre cpasioneHie uoie,
Jle C/KSHTe časni CBOie HpaBse, fls he moi'/k c/kshth Ban cnopoB IiafiepHTe Tan;era cir MMca, Kifi 6*. KpyTHM BaM acejifeoM BJiasaa, jKeHCKa p^Ka ie 3a Bac npecaaSa!"
BcTaii PaTiidop 3 rop ie Kpkohocob, Hh 3aHAJi ie TaKo roBopimi:
„HcKaT npaBse b HtMij;nx ie cpaMOTHO, IIpaBS^ b cB/ftTCM raaiio saKOHls, Kifi npiiHecjiir cai kr HaM oneTte B tm seaceae fi.iare ne3 Tpii pfee . . .
^aMypcK(M.
•s
KIEB"b MATb PyCCKHX"b r0P0A0B"b.
KieBt — posima pyccKaro napoja irasaBHa -soBeTca MaTepBH) roposoBt pyccKnxt. Kt, Piieat n0Ji0ateH0 naiajio HacTOHiii,efi rpaatsaHCKofi n xpiiCTiaHCKoft acii3HH pyccKaro Haposa: 3stct Kvne;u. ero KpeineHia; 3s4cl boshhkjih: nepBBie xpaMH, nepBua yHoniu,a. Bt KieBt npocjiaBnanct nepBHe pyccKie CBHTBie hosbidkhhkh 6-iaro'iecTifi, nepBBie MyHeHHKii xpiiCTiaHCKie. Bt KieBi KHaacH.ni nepsue pyccKie khhmbh ; Bt Ke.TBt KieBonenepcKaro MOHacmpa aBiua-cb h nepBaa .itToiniCB — nepBaa CTpanim,a ncTopis namen posiiHH . . .
KieBt soport pyccKOJiy He.ioBfev; Bca Poccia HTiiTt MaTepB roposoBt CBOiixt. Co Bctxt CTopoHt Pycciciii Hapost
KaacsHH rost, coTHflMir tbtchtb CTpeiinTca Bt otifcroBaHHuit ropost, oraysa noin.ia PvccKaa sejma.
CTOHTt KieBt BBICOKO Hast ^h'fenpoMt. 3a COpOKt BepCTt nokashbatca ko.ioko.ibhh Henepcicot labpu: ha6oacho Kpe-craTca saaerafi nyTHinct, saBirsa a:e.iaiiHBiH npes4.it CBoero CTpaiiCTEOBaiiia. ItcTOMneHHHHt oorojio.iBnasit, ct cjtomu aa Menami, ct nocoxoMt Bt pyKaxt, oTpasHofi nyTeB0SH0ii 3Bfesot, KaKt BiiojieeMCKifflt nacrapaMt, 6jniCTaiOTt ii3sa.m 30.T0TBie KpecTBi KieBCKiixt xpamoBt.
PadoHejKCKtu,
Ruske drobtinice.
U pribaltiškili gubernijah vendar počasi spoznavajo, da so ruski državljani, vpliv tevtonskih vodij pa peša. Čudno, da so, kakor pravijo „M. B." št. 213 t. 1., ti Balti mislili dolgo, da so bolji od pravih Nemcev tam v nemški domovini, in da so le zadnja franc.-nemška vojska pa Bismark in Moltke prisilili jih, da vendar priznavajo sedaj, da so ti Nemci tam v cesarstvu morda veči od njih. Slovani in pa Francozje pa se ve da še niso.
V svojem „Drang-u" so Nemci tudi uže v kurski guberniji, ki je rodovitna. Preže na vsako prodajo kmetske žemljice in jo kupujejo, časi niti pogledavši je in sicer po najviši ceni. Ali kurski plemenitaši vidijo, kako neudobno (neugodno) je drugod nemško so-sredstvo, prosili so vlado, da se kmetska zemljišča za nikako ceno ne bi smela prodajati Nemcem. Zviti Nemci si pa tudi tu pomagajo: kupujejo za drage novce — graščine. Največi posestniki v guberniji so uže — Nemci (M. B. 228).
Stundisti, ti duhovni otroci nemške kulture, lotili so se novega sredstva za svojo propagando. Oni širijo ne samo med svojimi
Ct mipy no iiiiTift, ro.ionv pjoaia
privrženci nego tudi med pravoslavnimi učenci rokopisne legendarne povesti v dubu strastnega štundizma in fanatičnega socija-lizma. Govori se vse po obliku svetopisemskega pripovedovanja, ali se ve da v drugem duhu. Tako>e širi brezverje in socijalizem.
Na letošnjem mosk. misijonarskem „sjezdu" se je razjasnilo, da se „Stunda" vendar še ni ulegla, mari se cel<5 pomnožila in da se širi z juga na severo-zapad proti Petrogradu.
„Sjezd" je predložil, da se bolj škodljivim sektam prepove kupovati zemljo, najemati jo, kakor se to uže godi v jugozapadnih gubernijah po predlogu Kijevskega gener. gubernatorja glede štun-distov. Tudi je predložil „sjezd", da bi se ob nedeljah in prazdni-kih prepovedalo prodajanje spiritnih pijač.
V ministerstvu notr. zadev izdeluje se zakon proti štundi, katera bode priznana, da je protidržavna in tudi protiverska. Strogo bodo kaznovali propagandiste za štundo. A štundisti ne
bodo mogli zavzemati nobene občinske službe, ne bodo smeli imeti pravoslavnih slug drugače nego pod strogim nadzorom duhovščine.
„M. B." št. 258 1.1 pravijo povodom fanatičnih krikov nemškega časopisja kakor sta Mendelson in Warschauer preporočala novo rusko posojilo, da Rusiji ne bode čisto nič škodilo, če Nemci ne bodo podpisovali. „Ali mi se ve ne pozabimo kmalo, kako sovražen nam je bil v tem slučaju nemški narod, dokazavši vnovič, da neče živeti mirno z Rusijo".
Z obzirom na glad je fin. minister, preskrbelo marsikaj, da bi ljudstvo ne ostalo brez potrebne za gospodarstvo živine. Prevozne cene za krmo so znižane. Pospeševalo bode zelo prevoz živine iz krajev, kjer ni krme, v kraje, ki jo imajo.
Nedavno je umrl znameniti pisatelj Gončarov. Njegovo najbolje delo je „06homobx", potem sta še posebno znamenita romana: „OdwKHOBeHHaa HCTopia" in »Ofiptmi". V navadnem dogodku predstavlja nam pisatelj svoje prve nazore o svetu. V »prepadu" pa so ženski tipi posebno lepi. Ali najbolj dovršen tip, vzet naravnost tako rekoč iz duše ruskega naroda je: „Oblomov". To je dober, celo idealno dober človek; on goji lepe misli, blage ideje mu polne dušo, ali on ima veliko slovansko slabost: len je. Sklepov nikakor ne more izvršiti. Pa to lenost predstavlja Gončarov tako lepo, dovršeno.
Ne redko govori, da je L e r m o n t o v le pesnik toge, obupa. To pa ni res. On sam o sebi pravi, da mu je duša prišla iz rajskih vrtov, in zvuki rajskih pesmij taje se globoko v pesnikovi duši, in nikake radosti na zemlji ne morejo mu v duši zatemniti rajskega blaženstva. Globoka vera v brezsmrtnost duše ne zapušča pesnika niti v zrela leta:
H ciacibe a nory nociiirHyTL Ha 3eM.ii, H bi He6ecaxi. a biia;y Bora.
Zato je on tako globok dušeslov, ker veruje v človeštvo, veruje v silo molitve :
Bt, jnniyiy aarami rpy;nHyio
TioHHTCsi jil Bi cepine rpycTt:
oahy MOjiiiTBy iiysnyio TBep»cy h HaH3yci'l.
Zapadno življenje mu ni prijalo, veli no:
Ki normi kjiohhtch 6e3caaBHoii ro.ioBoii. On veruje v zmago svetlega načela,
da ne samo Rus, ne samo Slovan, inari vsak omikan človek vsaj na trenutke čuti nekaj te „oblomovščine", ki nas tišči — kolikor toliko vse. Dobroljubov, jednostranski ruski kritik brez globokega estetičnega čuta, pa ni pogodil pravo, ko je videl v Oblomovu jedino le pospanost in trdil, da je tak ves ruski narod. Oblomov je krotek kot golob, blagorodno nesebičen. Propada pa po misli G-a, ker ni dovolj kulturen, za to zmaguje Nemec Stolz (Stole). Pa vendar vidi vsak čitatelj, da jo pisatelj prav iz srca izlil se, da je njegova kri in meso ravno Oblomov, Stolz pa le figura praktičnega umova-nja: on nas ne ogreva. Oblomov tudi v največi pospanosti tiho hrepeni po višem, po oni blagi človečnosti, katero so si želeli naj-blaži možje starega in novega zakona pisma, želeli si je najbolji možje grškega in rimskega kulturnega tipa, želeli si in si žele gotovo tudi potem vsi najbolji možje, predstavitelji naše evropske kulture. Oblomov je preveč zahteval od življenja, preidealno letal visoko, visoko in kot tedanje rusko življenje so ve da ni zlagalo se s takim idealizmom, opustil se je Oblomov v ono žalostno pospanost. Oblomovu so drugi ljudje, tudi slabi, grešniki, pokvarjeni, vsi so mu vredni milosrdja božjega. Da je bilo okolo Oblomova ljudij z blagorodnimi, visokimi težnjami, ti ljudje bi bili Oblomova prebudili na radostno, energično rusko kulturno delo.	C.
Skrupuloznemu gosp, člankarju „Slov. Naroda".
V »Dodatku" k mojemu pismu k uredniku »Slov. Sveta" karakterizoval sem slovenske stranke, kakor se one kažo našim očem poslednja leta. Vsakemu, kdor ima vsaj kapljo navadnega človeškega razuma, bilo je jasno, da so vse moje simpatije na strani liberalne slovenske stranke. No kot človek resnicoljubni in popolnoma nezavisni, povedal sem svoje nazore odkrito in ne na osnovanju kakili domišlij, no na podstavi faktov, katere proveri lahko vsakdo, ako jih ni zapazil sam v takej celosti, kakor jaz. Uznal sem, da sta dva odlična slovenska rodoljuba, pristaša te stranke, izjavila mnenje, da sem »izvrstno poučen", in čudila sta se temu. Odo-brenja dobil sem z več stranij, uže potem, ko je »SI. Narod" razsodil za blago, odkriti svoje srce vsemu slovenskemu svetu gledč „Slov. Sveta". Torej rem arcu teti gi ! List, ki je nabral v usta vode takoj, ko je začel izhajati »Slov. Svet", počutil je, da je pod njim zatvor-jeno tako toplo, da hočeš ali ne hočeš, noge pokaži. Ta sreča, uvideti srce in obisti redakcije »Slov. Naroda", došla nam je v št. 179 od 3. avgusta t. 1.
Vsakdo ve, da o času, ko sem pisal jaz svoj »Dodatek", bila je slovenska liberalna stranka uže z vsem pompom pokopana. »Večno pamet" so jej peli ravno tedaj, ko sem pisal jaz svoj članek. Sežgala seje sama, in iz pepela je vskočila kot feniks nova narodno-na-predna stranka. Recenzije svojega »Dodatka" nisem torej mogel pričakovati, kajti liberalne stranke ni pa ni; pričakoval je tudi nisem sploh, kajti nisem si mogel predstaviti, da kancler „Slov. Naroda" naruši svoj stojični pokoj. V dobavek pa ste še Vi, g. urednik, spodej povedali, da liberalne stranke ni več, da sedaj je na nje mestu narodno-napredna stranka, ali, kakor bi jaz rekel, »napredna narodna stranka". Program te nove stranke, kakor ga je na dotičnem shodu razvijal dr. Tavčar, zadovoljil me je popolnoma, češ, kar ni tam povedano jasno, čita naj se med vrsticami.
Kar zaslišim v »SI. Narodu" zagrobni odmev liberalne stranke. Mislil sem si: ako redakcija »SI. Naroda" leze iz kože za liberalno stranko in povsod govori »mi! mi! mi!" k čemu so dali tej stranki novo ime, ako je
vedno še ostala stara, prejšnja, katero so poslednja leta tako lepo zahipnotizovali razni »magnetizeri" s „Starega trga«?
Ako se člankar »SI. Naroda" drži pravila: »de mortuis nil nisi bene«, smem se tudi jaz pokoriti terjatvam: »de mortuis nil nisi vere", če pojdem za petami g. člankarja.
Najprej naj izjavim svoje začudjenje, da je ta gospod, očevidno velik psihopat, zamolčal ravno ono, kar je bilo najpotrebneje uznati, t. j. uporno ignoro-vanje „Slov. Sveta« v predalih „Slov. Naroda", dočim se drugim listom pojo cela slavoslovja; kolebanje z desne na levo in z leve na desno, glede nato, kako migajo »zakrivljene palice" itd. itd. Soglašam se rad, da govoriti po čistej vesti o vsem tem ni posebno udobno (prikladno), molčati pa jako udobro in celo koristno.
Genijalni zaščitnik pokojne liberalne stranke, „ad usum delphini" poklicane izpod mogile, obrača vse svoje strele ne na-me, ne na urednika, nego premo na ves »Slovanski Svet*. Iz tega dalo bi se zaključiti, da se je jako obradoval, da more vendar jedenkrat napasti list kot tak; kajti škodoželjno molčanje in ignorovanje majhnega lističa ni prineslo želenega sadu velikemu listu, to je, poslednji ni mogel odslej zadušiti prvega.
Pred nekaj leti je »Slovenski Narod" prvi sprožil misel o terjatvi staroslovenskega obreda in jezika v cerkvi in dolgo časa je z vso energijo propagandoval to idejo med Slovenči. No naposled ga je zadela vsa težest kolektivnega pastirskega lista „slovenskili* škofov. Molčal je, ker je moral; jedva zine, uže mu z vseh stranij zatikajo usta. No ostal si je zvest svojej programi. Želelo se je imeti poseben list, ki bi pomagal »Slov. Narodu", in kolovodje »Slov. Naroda" dali so svoj blagoslov na izdanje »Slov. Sveta", in jaz sem dobil takrat od jednega iz njih vabilo tako in drugače podpirati list.
Se ve da, greh bi bilo misliti, da bode „S1. Nar." podstavljal sedaj nogo „Slovanskemu Svetu", dokler njiju programa ostane jedna in ista. A vendar je bilo tako: da si „Slov. Svet" ni omahoval v nobeno stran, vendar se je »Slov. Narod" takoj z začetka postavil k njemu v tako pozo, ki vodjam tega lista dela jako malo česti. O tem sem govoril onikrat, in člankar »SI. Naroda" ni mi oporekal ni z jedno črkico. »Znajet soboka, čjo salo sjela".
Ker se v tej stvari nikakor ne da opravičiti se, vzel je nazvani gospod ranjko liberalno stranko pod svojo zaščito.
No, pogovorimo o tem, o čemer on hoče.
On terja, naj mi povemo, »kdaj, kako in s čim" je narodno-napredna stranka manifestovala svoje »versko ravnodušje".
Odgovor: nikoli, nikakor in ničim; kajti rodila se je nedavno, in o njej soditi se ne da, dokler ne bodemo imeli celo vrsto faktov iz nje delovanja. No o narodno-naprednej stranki jaz nisem nikjer govoril, in gosp. člankar ali mojega ,,Dodatka" sam ni čital, ali pa ga namišljeno falsifikuje. Moj članek je precej obširen, no na celem njega prostranstvu g. člankar za nobeno ceno ne najde ničesar o n a r o d n o - n a p r e d n ej stranki, prosto za to ne, ker tega termina ni še bilo na svetu, ko sem jaz pisal svoj »Dodatek«.
Soglašan se popolnoma, da so napredno-narodno stranko rodile naše sedanje „žalostne razmere", to je znana zveza »srebrnih zakrivljenih palic" z Nemci-lu-terani in z Nemci-Židovi vkupe z njih mogočnimi, vlast (oblast) imajočimi pokrovitelji.
Kar se pa tiče onega slovenskega „liberalizma", o katerem sem govoril jaz, rodil se je, ko si skromni tajnik graškega škofa, sedanji knezoškof g. Jakob, celo v sanjah ni smel predstavljati, da bode kedaj sedel na Ljubljanskej episkopskej stolici. Naj pošari naš kritik v arhivu redakcije »Slov. Naroda" in prekopa*) številke tega lista za prva leta sedmega desetka našega stoletja. Tedaj, ko je cvel slovenski liberalizem, sedel je na Ljubljanski stolici nepozabljivi dr. Ivan Zlatoust Po-gačar, človek, ki je imel na plečih človeško glavo in v prsih človeško srce, in ki je bil vedni in zvesti naročnik „Slov. Naroda" celo v one čase, ko so se v podlistkih „Slov. Naroda" tiskale razprave »o papežih", in ko se je duhovna osoba dosledno imenovala »za popa". Stari program : »vse za vero, dom, cesarja" predelal se je takrat v drugi: „vse za narod in svobodo".
»Liberalci" so iz novega programa izbacnili »vero", seveda ne vere krščanske, no „vero," ki lehko prihaja v »nevarnost", „vero" raznih gospod, ki so po dnevu pisali, da je „vera v nevarnosti", po noči pa do dveh in do treh zamenjavali čitanje brevirja — kartanjem v Čitalnici Ljubljanskej s »poštirkanimi" manšetami. Ti gospodje farizeji gladili so pot na Kranjsko raznim »gospodom Jakobom". Liberalci lotili so se plemenitega dela, no znali niso ne slepote preprostega naroda in njegovih primitivnih pojmov o pravej veri, ni svojih sil. Zato se je pozneje ta burja ulegla, nebo se je sčistilo blagorazumni ljudje uverili so se, da se ne napada krščanska vera, no fanatizem, ki vero rabi za sredstvo k dostiženju ciljev, ki z Evangelijem nimajo čisto ničesar občega. Da niso odšli v večnost Jurčič, Zarnik, Levstik in v popolno resignacijo vrli dr. Vošnjak, ne razcvel bi se bil narodivši se takrat Kljunovski kleri-kalizem do takega polnega cvetu, v kakoršnem ga vidimo sedaj. Liberalna stranka je ostala brez energičnih in hrabrih bojcev; na čelu nje stoje ljudje, brez
*) To delo mu zlajšuje sedaj nekdo v „Slovencu", ki po svoje porablja spomine izza te dobe. Op. ur.
vsake resnobne podgotovke k političnemu delovanju. Namesto da bi šli po načrtanem potu, vstopili so sprva v ponižujoče kompromise s klerikalci, katerim je vedno bolj rasel greben, in naposled, kakor dokažem, podči-nili so se jim popolnoma. Liberalci šli so navzdol, klerikalci v vrli (na vrh). In slučilo se je, da je de facto narodnost popolnoma izključena iz programa klerikalcev, vere v njem de facto razen luteransko-židovskih simpatij ni nobene, in slovenski narod vede se k popolnemu brezverju*), k farizejskim pojmom o veri katoliškej. In da so dopustili liberalci, da je došlo do tega, v tem sestoji to „versko ravdušje", katero sem jim očital jaz, česar pa g. člankar »Sl. Naroda" ni mogel razumeti. Iz mojega članka bilo je jasno kot božji dan, da klerikalci v svojem programu narodnosti nimajo; vsi smo videli in čitali, in vidimo in čitamo, da oni n a-rodnostno idejo objavljajo za idejo pagansko; oni hote in terjajo gromoglasno, da bi prisedeli za mizo, »otroci" pa da bi pobirali drobtine, ki padajo od mize gospodnje, popolnoma protivno učenju Spasi-telja. Kaka pa je njih znamenita »vera", to vidimo na vsakem koraku; ona stoji na tako slabih nogah, da je v večnej „nevarnosti", da-si ta nevarnost faktično ne preti iz Slovenije, nego more priti le iz čisto drugih krajev. Konec izvestnega režima**) bode konec te nesrečne „vere", in tedaj naši klerikalci posujejo svoje prodane glave pepelom in vrnejo se nazaj v narod kot blodni sinovi.
Glavna zadača liberalne narodne stranke morala je biti, izpuliti to orožje, to »vero" iz rok svojih zakletih vragov. Da tega ni stvorila, to jo je pogubilo in pokopalo, in ako pojde narodno-napredna stranka po nje stezam, zadene jo ravno taka osoda, naj se še desetkrat prelevi in preimenuje.
Iz mojega članka bilo je vidno vsakemu, kdor ima vsaj kapljico sposobnosti misliti logično in umeti preprosti slovenski jezik, da klerikalno obrambo jaz ob-sojujem absolutno in da poštevam le liberalno stranko za sposobno, spasti slovensko narodnost.
Obetal sem si, da ton mojega članka ne more žaliti nikogar v stranki, katerej principijalno prinad-ležim sam, in da se, zaslišavši iskrene besede svojega starega znanca, rokovoditelji te stranke vzbude iz svojega hipnotizma. Sodil sem o tej stranki tako, kakor sem jo poznal nekdaj, in nekatere ukore, ki sem jih izrazil, obrnil sem le na fakte, iztekajoče iz branjevskih
*) To so hude, pa resnične besede; razumejo jih pa le oni, ki premišljujejo verska in cerkvena vprašanja. Ravno iz tega je posebno razvidno, kakega pomena so cerkvena razpravljanja v „S1. Svetu", in kako napačno je, ostajati indiferentnim nasproti takim razsojevanjem. Op. ur.
**) Ta režim pomenja dobo, v kateri se zatira slovansko mišljenje in stremljenje, poplačuje pa vse, kar je temu nasprotnega.
Op. ur.
računov, kruhobornega straha, malo resnobnega vrho-gledstva in proste lenobe. Ti ukori se ve da niso se mogli, očevidno odnositi k stranki samej, nego le k ne velikemu številu literaturnih „liferantov" te stranke. Da so mnogi, veliko bolj vidni in veliko starši in veliko bolj zaslužni pristaši te stranke popolnoma soglasni z menoj, to imam jaz davno črno na belem, in ravno ta okoliščina prisilila me je, povzdigniti svoj iskreni, od nikogar in od ničesar ne zavisni glas.
O teh faktih g. člankar „S1. Naroda" molči, in gotovo ga je njih razoblačenje moralo zadeti za živo, da se je on, ko je pisal svojo polemiko proti »SI. Svetu" ali, bolje rečeno, proti meni, izgubil popolnoma in povedal mnogo, o čemer bi bil on morda molčal vsaj nekaj časa še. In tako smo uznali, da „slovenska napredna stranka vedno nepremakljivo stoji na starem vseslovenskem programu".
Ker g. člankar substituvuje „ narodno-napredno" stranko za liberalno pokopano, kajti le o tej govoril sem jaz, dovolite mi proveriti to »nepremakljivost" in ta „stari" in »vseslovenski" program.
Program »vse za narod in svobodo" ni „stari" program, nego mladi, specifično liberalni. Na njem je stala liberalna stranka, in sedaj se sama odreka od njega formalno. To je prvi dokaz »nepremakljivosti".
Liberalna stranka prva je vzela v svoj program terjatev preznamenite naše historične pravice, pravice do staroslovenskega obreda, t. j. do naše narodne cerkve in kot narodna stranka morala je vzeti in poudarjati to točko, ker je ona v svojem organu tudi delala dolgo navdušeno in gromoglasno. Sedaj pa glašataj te stranke v svojem članku od 3. avgusta 1891 1. št. 179 frivolno persifluje to našo historično pravico in imenuje terjanje te pravice z naše strani »ogrevanje" in bogoslovsko. naučne dokaze o pravosti, kanoničnosti in našej pravici do staroslavjanske liturgije — čujte — „ropotanje". To je menda tudi „nepremakljivost", ka-li ?
Dalje: organ liberalne stranke imel je v svojem programu duhovno zvezo z Rusijo, kot jedino samostalno in mogočno slavjansko državo. Te točke ni samo vrgel iz svojega programa, nego posrečilo se mu je tako ali inače doseči, da ruska cenzura ne propušča tega lista več črez rusko mejo, kakor ne propušča iz vseh slovenskih listov samo še „Rimskega Katolika" ne.
Zopet •— »nepremakljivost". Sicer pa imamo poleg tega še druge, ne manj tehtne dokaze rusofobstva voditeljev organa slovenskih »liberalcev". O njih drug pot, ako bode treba.
Ljudje, ki se tako-le »premikajo", težko da imajo pravico govoriti o kakem programu sploh, ako ne hote pridobiti si atestata političnih harlekinov.
Ko je začel izhajati »Slovanski Svet", začel je „sub auspiciis" sedanjih quasi-kolovodij liberalne stranke
s programom »Slov. Naroda", tako rekoč kot emanacija tega lista. Naj mi dokaže g. člankar „81. Naroda", ali se je »Slovanski Svet" za ves čas svojega obstanka odmaknil vsaj za jeden las od stališča, na katero se je postavil, začevši s prve svoje številke.
Taka premena v političnih nazorih stranke — ne liberalne, ne narodno-napredne — nego stranke, ki fa-briknje „Slov. Narod", meče se davno v oči ne samo meni, nego mnogim vidnim političnim dejateljem in mnogim pristašem narodne stranke sploh. To čuti pač tudi redakcija „Slov. Naroda", ki si nikdar ni upal a javno in pošteno proti „Slov. Svetu" delati tega, kar, kakor pripovedujejo, je delala tajno. Ona pač zna, da bi proizvedla silno perturbacijo v stranki, katero po svojem mnenju zastopa, kajti naročniki »Slov. Sveta" so od prvega do poslednjega v svojih političnih in narodnih nazorih dijametralna protipoložnost členov klerikalne stranke, naj si bodo ti naročniki uže duhovnega ali svetskega stanu.
Ignorovanje, ki je zadevalo „Slov. Svet" od strani stranke redakcije „Slov. Naroda", ni bilo torej samo osobno, nego v veliko večej meri princi pij a ln o.
Uloga k uničenju tega lističa bila je akuratno razdeljena med »literatori" obeh strank; vsi so šli k jednemu cilju, dasi po raznih potih.
In sešli so se, pri čemer se je pokazalo, da ima člankar »Slovenskega Naroda" pod pazduho slovar „ cvetočega jezika" staro trških »razbojnikov pečati", odkoder si je vzel med drugim blagozvočne izraze: »ogrevanje za staroslovensko liturgijo", „r o p o t a-nje na latinizatorje" itd.
Koliko smo mi soglasni z »brumnim Slovencem", to zna vsakdo, ki je kedaj čital naš list sploh in „Dodatek" posebe. Ukor v našem soglasju napomi-nja nam tatu na sejmu.
Med nami in „brumnim Slovencem" in vso sta-rotrško družbo nikdar ni bilo, ni, ne bode, ne more in ne sme biti soglasja, dokler i mi i on ostanemo na sedanjem svojem stališču.
Pač pa imamo mi polno pravico konstatovati, da g. člankar „Slov. Naroda" z obupanim napenjanjem koketviča s starko na „Starem trgu". Najprej zajavlja, da je njegov program „stari", da je on nepremakljiv v tem programu, in daje razumeti, da se je zaradi te nepremakljivosti svoje v raznih svojih programih sukal,
kakor neka žival v "rešetu, dokler se ni spokojno vle-gel na „stari, vseslovenski program", kakor tega terjajo znamenite „sedanje razmere".
Po tem pa kaže svoje globoko negodovanje v tem, da smo »liberalcem" očitali »versko ravnodušje", ki je po zdravem smislu jako nedolžno in mehko očitanje; morali bi jih pohvaliti, da so »goreči" v veri, da skru-p u 1 o z n o izpolnjujejo vse cerkvene in božje zapovedi, z jedno besedo, da jim k našemu sožalenju ne dostaje samo še britih fizijonomij, kanonov in celibata. To negodovanje g. člankarja se ve da ne more biti adreso-vano k n a m, katerim je malo mari versko ravnodušje posamičnih ljudij ali celih strank, ako od tega ne trpi občestvo, narod; nego adresovano je bilo k onim, ki v jedno mer uče: »bodite popolni, kakor smo mi popolni".
Izrazi g. člankarja o našem „ogrevanju", o našem „klevetanju" itd. izposojeni so „in copia naturali" od „brumnega Slovenca" in porabljeni „od captandam be-nevolentiam" „Slovenčeve" stranke.
Gotovo je le po pozabljivosti g. člankar pod svojo filipiko proti nam propustil besede: „Mein Liebchen, was \villst du noch mehr!" No »brumna" stranka oceni i brez tega njegovo priznanje v ljubovi.
Tako je zveza med »Slovencem" in g. člankarjem „S1. Naroda" sklenena, in zasluga v tem je brezsporno na strani poslednjega. Ali pojde v to zvezo tudi vsa napredno-narodna ali liberalna stranka, to vprašanje mora za sedaj ostati odkrito. Mi se nadejamo, da ne pojde. Če pa pojde, „ nečego bilo ogorodi goroditj i ka-pustu razvoditj." Če je tako, bila sta »Sl. Narod" in »Slovenec" le dva trgovska konkurenta.
Mi stoječi za polni, zares vseslovenski program in slav-janski kulturni program, ki jedini more spasti slovenski narod od vernega pogiba, odidemo vstran in pohlevno se udarno v božjo voljo, znajoč, da mi smo svojo dolžnost izpolnili po dobrej vesti. Zgodovina nas ne more uprekniti v ničem. Poleg tega pa bodemo imeli še zavest, da smo storili dobro onim, ki so nas presledovali tako neumorno. Kajti dobro more biti stati na strani brez-
domovinske stranke in pod cenzuro »gospoda J.....
In tako bode, kakor želi tako goreče g. člankar „S1. Naroda" — »jeden hlev in jeden pastir", samo daj Bog da bi ovce ostale zunaj tega hleva, sicer bodo skoro vse njih uboge kožice šle na nemško irhovino.
R oš č i n.
DOPISI.
V Trstu, dne 16. novembra 1891. govi okolici diši po slovenskem, gre pač dobro v tem pO-Korak za korakom. Tržaškemu magistratu in ital. gledu. To pot ne bodem omenjal razmer. Dokazov jasnih stranki, katere naloga je, udušiti vse, kar v Trstu in nje- je dovolj drugih. V mestu samem je bilo več ulic, katere
43*
so nosile čisto slovenska imena, ulice so ostale, a prava, prva imena so izginila ter so se nadomestila z italijanskimi. Tudi o tem se je poročalo v naših listih, oziroma so to omenjali tudi nekateri naši prijatelji, ali tu se gre vedno dalje — »korak za korakom".
Znano mi je, da se je predrugačilo ime ulice „Jas-bizza" (čitaj: Jazbica) še-le pred jednini letom, in mesto starega slovenskega dalo se ji je čudno italijansko ime. Tista ulica je prav sredi mesta. Staro ime ulice je pač jasen dokaz, kateri smeši zgodovinarje a la Kandler itd.
Magistratnim organom pa to ni dovolj, da uničujejo sledove slovanstva v mestu samem; njih delokrog obseza uže več let tudi okolico. Iz Opčin so napravili »Opicina", iz Trebič-a pa /Irebichiano". Minule dni sem imel pred očmi star obris Tržaške okolice in tu našel, da so nazivali nekdaj Italijani Barkovlje z »Barcole". Poznejši laški modrijani pa so napravili „Barcola", da tako bolje diši po naj-kulturnejšem jeziku. Baš v imenovanem starem (uradnem) obrisu sem opazil, da so nazivali tedaj potok s „potocco" (tal. Torrente), in to pišoč v pravilnem »uradnem jeziku!" Tržaško ital. narečje rabi še besede : pek, potok, mlekarca itd.
Od nekdaj je bil tu v Trstu vsako leto prve dni jesenskih kvater (vsled tega je imenovalo domače ljudstvo ta somenj »kvatranca", kvatranica) velik somenj. Tu sem so pripeljali posebno Kranjci raznovrstne vinske posode itd., kajti trgatev v okolici se je začela navadno nekaj dnij za tem somnjem.
Pred nekaj leti pa je spoznala gospodujoča lahonska gospoda, da treba ta somenj za vselej odpraviti iz tega romanskega mesta. Bodlo je v oči magistratne organe in ital. stranko, videče, kak živelj je predstavljal ta somenj — in odpravili so ga. S tem so storili pa dober korak naprej v svojem delovanju, slovanskemu sledu zadali so zopet krepko rano. Ta odpravljeni somenj predstavljal je istinito malone izključno slovensko lice. Bekel sem, da so pripeljali posebno Kranjci mnogo raznovrstnih rečij na ta somenj, teh Kranjcev je bilo veliko število. In ob tem somnju prihitela je tako rekoč vsa slovenska okolica v mesto, da si nakupi potrebnega za trgatev, oziroma, da si razgleda razstavljeno blago. Razen domačih okoličanov prišlo je tudi mnogo bližnjih istrskih in kraških Slovencev. Mnogo okoličanov, posebno mladeničev (kateri so navadno uže mnogo prej hranili denar v ta namen) prišlo je za čas somnja v mesto le z namenom ogledati si somenj ter obiskati Tržaške krčme. Mnogoteri krčmarji v obližju somnja, kateri je bil na prostoru v Potoškej ulici (Via Torrente), imeli so tedaj obilo posla in napravili so si navadno izredno obilo jedil za isti dan. Ta somenj torej, kateri je bil velikega pomena za narodni naš živelj, odpravil se je tedaj — brez nobenega brupa, brez nobene pritožbe — in od strani naših narodnih krogov se ni niti pomislilo tedaj, zakaj je bil odpravljen ta somenj! (Narodni krogi niso pomislili tudi mnogo drugega, še mnogo bolj važnega, to pa zato, ker niso imeli dovolj duševno sposobnih voditeljev. Op. ur.)	X.
S Štajerskega, 13. novembra 1891.
Kako se gibljejo in kak6 postopajo Židje in drugi tujci na Slovenskem. Pred tridesetimi leti, ko še ob reki Dravi ni bilo ali vsaj ne toliko Židov in drugih protislovenskih zagriznikov med Slovenci in Hrvati, in so še ti tržili drug z drugim neposredno, je bila tukaj jako živahna in za kristijanske prebivalce zelo koristonosna kupčija*) (z lesom, vinom in zrnjem). A to so, kakor bučele strd, zasledili ubogi Židje v Galiciji in drugod ter se pritihotapili v naše dežele. (Stari plovci (flosarji) nam pripovedujejo, da so ti tihotapci prinesli semkaj vse svoje imetje v »culicah"). Tukaj so začeli tržiti z lesom itd. Ali od začetka se jim je godilo precej slabo, ker naši, tedaj še bogati trgovci niso marali za uboge, priteple se Žide ter jim niso hoteli mnogo dajati na upanje; a da bi se jim ustavili s primerno konkurencijo, tega menda niso spoznali potrebnim. Kmalo pa so si Židje opomogli najprej s tem, da je dobila jedna teh družin, bivajoča v Dobrovi, kapitalista, z imenom Ujlakv, za tovariša ali kompanijona. In odtlej je začel naglo rasti kapital v židovskih rokah ; tako da sedaj uže ne kupujejo več samo storjenega lesa po celih šajkah in vagonih, temveč po več sto oralov velike stoletne gozde, katere potem posekajo od kraja, zdrobijo in tako les s pomočjo parnih lesoreznic spravijo v velikem z mesta. Ravno sedaj ima židovska firma U. H. velik gozd pri spodnjem Dravogradu na Koroškem pod sekiro. Nedvojbeno pridejo še tudi gozdi naše zelene Štajerske na vrsto, na mesto gozdov se pokaže potem golo hribovje in naposled pečevje. Če pojde to tako naprej, postanejo iz naših zelenih pokrajin zares prave arabske puščave. (Glej »SI. Svet" št. 23. 1. 1889., kjer smo natančneje opisali postopanje Zidov med Slovenci in Hrvati).
Vsled te židovske konkurencije pa so začele padati naše, poprej bogate trgovske hiše, iz kojih še sedaj nekatere zdihujejo v onemoglosti, ker niso znale se združiti ter z vstrajno konkurencijo Židom stopiti na pot. Te trgovske hiše so se tekom let same nekako požidile ter sedaj Židom, kakor njih mešetarice, pomagajo slepariti in tlačiti slovenskega kmeta. Stare trgovske hiše, ki za silo izhajajo še sedaj in se morejo šteti med poštene, so uže jako redke.
Tu omenjeni židovski mešetarji menijo sedaj v obče, da brez Židov ni možen več noben promet, in to menda iz teh vzrokov: 1) Ker mislijo, da so jedino Židje izvedeni in sposobni za veliko trgovino; 2) ker se Židje povsod poslužujejo nemškega jezika, kateri jedini razumejo naši mešetarji in tako ne morejo neposredno občevati s Hrvatom in Srbom. S to židovsko pomočjo menda mislijo naši nem-škutarji in z njimi vred tudi Nemci sami uresničiti neumni nemški pregovor, ki pravi: „Mit dar tajčn šproch kummt man di gonci Belt durch". V resnici se kaže, da »nemški" protislovanski zagrizniki odstopajo Židom za njih nemško občevanje rajši ves trgovinski dobiček, nego bi sami obče-
*) Kupčija je tudi sedaj še živahna, ali za slovanske kri-stijane v nobenem oziru ne več koristna, temveč pogubonosna.
vali drugače kot po nemški, le da se jim Židje »štulijo" za »Nemce", v tem ko občujejo Židje v vseli možnih jezikih; našim kmetom dopisujejo tudi slovenski. S to malo zvijačo so dosegli Židje v trgovini velik del konkurencije nasproti „nemškim" trgovcem; in ravno iz tega vzroka so se menda oni tako močno vgnjezdili tudi med samimi Nemci in pograbili tudi tam veči del kapitala pod svojo oblast.
No, »nemški" trgovci, ki hočejo imeti dobiček od kupčije med Slovani, učili naj bi se slovanskih jezikov in občevali s Slovani neposredno; kajti, če niso popolnoma slepi in gluhi, in če znajo kaj misliti, morali so zdavna uže spoznati, da jih stoji občevanje s samim nemškim jezikom „po celem svetu" jako drago; stoji jih večkrat celo njih imovino. Zapomnili naj bi si, da, če mislijo, da slepe s svojim neresničnim pregovorom druge, slepijo s tem v največi meri sami sebe. Pri takem vedenju škodujejo sicer Slovanom; a njih pa Židje naravnost uničijo. Takč se godi drugod, taka bode tudi tukaj.
Akoravno pa so Židje potlačili tu mišljene „nemške" trgovce in jih tlačijo še sedaj, tako, da sedaj tisti, ki niso še poginili popolnoma, le še životarijo za silo, vendar bi se človek motil, ko bi menil, da ti naši »Nemci" sovražijo Žide; oni jih ne le ne sovražijo, temveč jih nasprotno še jako spoštujejo ter se jim klanjajo kakor sluge svojim gospodarjem. Včasih se vedejo tudi tako, kakor da bi hoteli delati Židom »konkurencijo", odtegujoč poslednjim slovenske gozdne posestnike, koji so z Židi v neposredni dotiki; v tem ko oni sami ne morejo prodati lesene robe na Hrvatsko ali Ogersko komu drugemu, kakor Židu ali njegovemu zavezniku. To »konkurencijo" pa delajo le zato, da hočejo na žulje slovenskega kmeta, poleg Židov, živeti tudi oni. Mnogokrat slišimo te naše »Nemce", da oni jako hvalijo Žide in to zaradi tega, »da so Židje tako dobri, da pomagajo drug drugemu" ; mislijo menda, da bodo pomagali tudi njim, ako se bodo nahajali v njih »družbi". Ti slepci, klubu vsej dolgi
in britki izkušnji, torej še niso imeli prilike spoznati, da je Žid po svojem družbinskem ali nacijonalnem zakonu zavezan, podpirati le svojega brata Žida, nikakor pa ne kristijana, dasi ga ima za svoje sebične namere tudi v svoji družbi. Nasprotno, mu njegova »verska" postava prisoja še cel<5 „zaslugo v nebesih", ako zna in hoče, kristijana prav pritiskati.
Naposled so naši »nemški" kupci vsi tega preverjenja, da med kristijani taka podjetniška zaveza nikakor ni možna, kakoršna se nahaja med Židi; to pa po njih mnenju zaradi tega ne, ker baje ni možno dobiti zato dovolj poštenih uradnikov, ki bi skrbeli zato, da bi se nobenemu dmžniku ne godila krivica; ker bi zaradi tega utegnil kak drug člen dotične družbe imeti veči dobiček, in to bi bilo »greh". Boljše je torej, da vse to prepustijo Židom, koji pa si nikakor niso v skrbeh, najti iz med svojih bratov »poštenih" uradnikov. Ti znajo lepo skrbeti zato, da se nobenemu Zidu ne zgodi krivica vsled tega, če pade konečno v jeden ali drug židovski žep kak desetak ali stotak od čistega dobička več ali manj. Židje se namreč za to ne zmenijo, in zadovoljni so, da le ostane dobiček med njimi. Naši trgovci pa imajo vsled tega ta dobiček, ..da ne morejo drug drugega goljufati, in imajo naposled vsi jednake deleže od dobička — prazne žepe."
Mi pa smo preverjeni, da požidjena nemška kultura razen znanih nam slovennkih odpadnikov, še nikakor ni dosegla in popačila vseh slojev slovenskega naroda, Zidom na dobro, nam pa v pogubo, tako, da bi ne bilo več možno osnovati med Slovenci kake koristne in poštene podjetniške zadruge. Mi se za gotovo nadejamo, da se sčasoma najdejo med Slovenci pošteni in umni možje, ki bodo s svojo vstrajnostjo in poštenostjo znali voditi take protioderuške podjetniške zadruge, katere bodo varovale Slovenca glede na narodnost in imetje. Iz takih zadrug, se ve da se bodo morali izključiti vsi Židje in nemškutarji itd. — K.
Ogled po slovanskem svetu.
Občni zbor »Glasbene Matice" v Ljubljani je bil 10. okt. t. 1. „Glasbena Matica" je slavila letos 300letnico, odkar je umrl slavni cerkveni skladatelj Jakop Gallus, slovenski rojak. 12. jul. je pelo nad 50 pevcev njegovo mašo v stolni cerkvi, koncert pa se priredi najbrže koncem t. 1. Odbor je sestavil imenik vseh muzikalij, izdanih po »Gl. M." do 1890 1. Na mednarodno razstavo za glasbo in gledalištvo 1. 1892. na Dunaju pošlje »Gl. M." vse muzikalije, izdane od 1. 1873. naprej. Koncem sept. t. 1. je štela 511 članov, in sicer 219 Ljubljanskih, 253 zunanjih, 3 ustanovnike in 5 častnih članov. Učencev je bilo vpisanih 247; učiteljskih močij je bilo 5. Podpore je dobila 1900 gld. Dohodkov je bilo 6874,80,
stroškov 6686,59 gld. Vse društveno imenje znaša 5845,74 Proračun za 1. 1891/92 kaže nedostatka 1772 gld., kateri se pokrije s podporami nauč. ministerstva, dež. zbora in hranilnice kranjske. Odbor je ostal stari, jedino namesto dr. Blevveisa-Trsteniškega, ki se je odpovedal zaradi drugih poslov, je prišel dr. L. L. Požar. Predsedsednik je Pr. Ravnikar; tajnik Paternoster, blagajnik Kruleč, šol. nadzornik Vencajz in arhivar dr. Požar. Poslednji je izrazil željo, da bj »Gl. M." izdavala tudi skladbe v lahkem zlogu za klavir. Lepa želja, ko bi se uresničila; ne Slovenci, ne drugi Slovani nimajo dovolj takih skladeb, in med temi. kar jih je, je le malo primernih, vrednih in sosebno za obče koncerte pri-
kladnih. »Glasb. Matico" razmerno le malo podpirajo doslej rodoljubi.
Družba sv. Mohora je začela sedaj razpošiljati letošnje knjige. Šest jih je: 1. »Življenje Marije in sv/Jožefa" X. snopič; 2. »Gospod, teci mu pomagat"; 3. »Občna zgodovina za slovensko ljudstvo", XV. snopič, spisal Jos. Stare. S tem snopičem je završeno to delo. 4. Fizika ali nauk o prirodi s posebnim [ozirom na potrebe kmetskega stanu. II. knjiga, spisal Henrik Schreiner; 5. Slovenske večernice, 45 zv.; 6. Koledar za 1. 1892. Knjig nismo še sami dobili, da bi si jih ogledali. Število članov je bilo letos 51,827 ali 3793 več od lani. Dohodkov je bilo 58.566 gld. 87 kr., stroškov pa 58,535 gld. 57 kr., ostalo je gotovine 31 gld. 30 kr. Pomen družbe sv. Mohora je obče znan, in vsi slovanski narodi občudujejo ljubezen Slovencev do te družbe. Toliko članov šteje malo kako istovrstno podjetje. Dasi je naša slovenska družba politiški popolnoma indiferentna, vendar jo napadajo nemške in italijanske stranke, no dokazati niso mogle doslej še ničesar nezakonitega ali takega, zaradi česar bi se ji morale stavljati zapreke. Družbin odbor izborno vodi doslej vso stvar, in svečeništvo slovensko je vsaj tu še samo jeden tabor, iz katerega dohaja največa pomoč za spisovanje knjig, kakor za pomnoževanje članov. Jedinost vlada pa tudi v vsem slovenskem narodu glede na družbo sv. Mohora : najubožniše gorske ženice jo podpirajo poleg največih dostojanstvenikov in imovitih ljudij slovenskega rodu.
Posojilnica in Hranilnica, zasnovana Tržaškim Slovencem s sedežem v Trstu, je začela danes delovati. Nadejati se je, da bode prospevala.
»Lega Nazionale", šolsko društvo italijansko z novim imenom, je imelo v 1. dan nov. t. 1. svoj prvi občni zbor v Trstu. Po poročilu šteje, dasi je začelo delovati še le me* seca julija t. 1., vendar uže nad 10.000 členov in bode imelo kmalu 50 skupin ali poddružnic. Slovaue zanimajo podatki, na pr. da šteje Goriška skupina nad 600, Tržaška 4000, Poreška nad 500 členov. Bodoče leto bode občni zbor na južnem Tirolskem, v mestu Eiva. Predsednikom je izvoljen dr. Gregor Pitteri. Govorili so razni odposlanci. Zanimivo je, kako se ta gospoda sklicuje na ustavna prava, na naravna pedagogiška načela glede na vzgojo in poučevanje, in kako se vedejo v teh točkah nasproti odlomkom drugih narodnostij. Odvetnik Cuzzi je naglašal: Osnovni zakoni so potrdili, da imajo vsi narodi v državi jednaka prava in vsak narod neporušno pravo, varovati in gojiti lastno narodnost, lastni jezik. Dr. Mojzes Luzzato je sam poudarjal, da v Trstu za ital. narodnost ni nevarnosti. »N. F. P.", najprijaz-niše glasilo nemško narodnosti italijanski, je razglasilo tudi drugače znano dejstvo, da do današnjega dne se italijanski narodnosti ni zgodila nobena krivica v Avstriji in se tudi sedaj ne godi. Kljubu temu se ustanavljajo skupine šolskega društva ravno tam, kjer imajo Italijani sami občinsko gospodarstvo v svojih rokah. Nasprotno pa ne privoščijo Slovanom v Trstu in dragih jnestihjriti prve osnovne šole, da-si na
tisoče očetov slovanskih rodbin na podstavi zakonov zahtevajo za svoje otroke slovenskih šol. Dr. Pitteri je rekel: »Noben narod se ne odpove pouku v svojem jeziku, ako ni izgubil zavesti o sebi, ali, ako noče izgubiti svoje individuval-nosti". A kaj delajo na pr. ravno v Trstu s slovanskimi otroci in s Slovani v obče! Ti imajo zavest o sebi, pa se jim jemlje, kar ta zavest zahteva po ustavnem pravu. Ti čutijo svojo individuvalttoSt, pa nasprotniki jim jo hočejo potopiti V ittdividuvalnost druge narodnosti.
Isti dr. Pitteri je govoril o »naših deželah" (delle nostre provincie). Do tega nilM iie 6ti, he kak njegov somišljenik nikakega prava ne s stališča formalnosti, ne s stališča dejstev. V Avsto-Ogerski ni nobene dežele, nobene pokrajine, ki bi se ematrala formalno italijansko. Dva kosa ali odlomka, furlanski in južno tirolski, sta naseljena Zares od latinskega plemena; ali ta dva kosa sta kosa večih de^ želnih celot in nista avtonomno samostalna. Dfjjstva goVoM pa še bolj proti usurpovaliemtl imenovanju, da bi bila kaka dežela ali da bi bilo cehi več dežel italijanskih. Na Goriškem in Tirolskem, potem v Istri so Slovani v dejstveni večini, ravno tak<5, kakor v Dalmaciji. In če vzamemo Trst samo kot del skupne Primorske pod jednim c. kr. namestnikom, spada tudi Trst z okolico v deželo, kjer so Italijani v dejstveni manjšini in to celo po občevalnem jeziku.
Mi se spominjamo, da je cel<5 državno pravdništvo imelo priliko protiviti se imenovanju, katero ne odgovarja dejstvom, V interesu Slovanov lit V interesu celokupne držati protestujBtno tudi mi, da bi italijanski strankarji imenovali dfežele svoje, katere dejstveno niso njih, ampak po največ pomešanih narodnostij. Ako pripomnimo še, da ha sedaj u Rimu izvršeni mirovni kohfefeUCiji je irredentist Imbriam iiagkšal. t očitno namero škodovati Avstriji, narodnostni princip, imamo s patrijotiškega stališča še posebno praVo, Ustavljati se sle--pilnim epitetom, oaftoM prisVojilnemu zaimenu »nostfg" (»naše dežele"). Zato je bilo in je napačno stališče, katero dopušča v mestni zbornici Tržaški govoriti o italijanskem jeziku, kakor da bi bil ta jezik izključno deželni jezik Trsta in okolice. Ako poudarja naučni minister Gautsch, da so v Trstu državne osnovne šole nemške, in ako pristavljajo Slovani, da je njih na deset tisočij v Trstu in zopet drugih deset tisočij v okolici Tržaški, razvidi se še posebe, kakč napačno in krivično je govoriti, kakor da bi bil za Trst, in okolico italijanski izključni deželni jezik.
»Lega Nazionale" si je postavila tudi cilj, da bi priborila ital. narodnosti posebno vseučilišče. Se ve da, ako bi se posrečilo nji in drugim faktorjem poitalijaniti primorske dežele, naraslo bi italijansko prebivalstvo in utegnilo bi doseči tudi vseučilišče, katerega ne potrebuje sedaj, ker bi ne imelo dovolj slušateljev, potem pa, ker imajo Italijani v Insbrucku in Gradcu svoje stolice in v obče tudi na drugih vseučiliščih posebne predpravice glede za svoj jezik.
Kako postopajo kristijanski tujci med Slovenci?
Iz Dobrne pri Trbovljah nam poroča nekdo naslednje; Tukaj
v Doberni je bila poprej cela vas samih kmetov, katerim je naša premogokopna družba morala odkupiti zemljišča, tako da je sedaj tukaj samo še jeden kmet, kmalo pride pa tudi ta na vrsto. In to delajo baje zaradi »plazenja" ali »vdiranja" zemlje nad premogokopnimi jamami. Mi pa mislimo, da, ko bi ta premogokopna družba ne imela političnih namenov, bi ji nikakor ne bilo treba kupovati od naših kmetov po cela posestva, temveč le one dele zemlje, ki se ,,plazijo". Na tem mestu, nekdaj slovenske vasi, gotovo se prej ah poslej pojavi kolonija nemških kmetov, kateri pa tem »plazom" ne bodo prav nič na poti. Primera imenovane slovenske vasi bo gotovo veljala še za mnogo, mnogo drugih na Slovenskem.
Voditelji našega naroda naj bi torej nikakor več ne odlagali, osnovati občo banko za pokupovanje posestev od onemoglih slovenskih posestnikov. Sicer utegne biti prekasno.
»Po vojski se bodemo zastonj oboroževali".
b) Ostali slovanski svet.
Cesar je v nagovoru delegacij poudarjal prijazna odnašanja k vsem državam, pa tudi to, da nevarnosti niso še odstranjene. Jednake izjave so se slišale v delegacijah samih. Dunajska borza je krivo vest porabila jednega dne za špekulacije, vsled katerih so škodovali denarno mnogo pojedincem pa tudi državi. Da je bilo to možno, kaže, da ne verujejo preveč v stabilnost miru.
V državnem zboru razkrivajo razni ministri vedno bolj namero, da hočejo uvesti nemščino kot dejstveno državni jezik. Pojedini, sosebno mladočeški poslanci oporekajo takim potrebam; toda ne tu, ne tam se ne določujejo meje, do katerih bi se dokazovale praktične potrebe. Narodi imajo pravo, da bi skupno z vlado razsodili in potem določili meje rabljenju nemščine; zastopniki slovanski pa niso predložili še nobenega načrta, kateri bi imel določiti take meje. Prav za prav se je v tem vprašanju stvar zasukala narobe. Najprej bi se imela narodna enakopravnost izvršiti s specijal" nimi zakoni; potem še le bi se bilo pogajati o rabi kakega skupnega jezika. Ponavljamo, da je fundamentalna napaka v tem, da si prisvaja vlada a priori določevanje skupnega ali uradnega jezika v obče in na znotraj posebe. Takoj ko je dobla sedanja ustava zakonito veljavo, je bila vlada brez oblasti na to stran, in ona je imela dolžnost, še le pogajati se z narodi, torej z njih zastopniki, o določevanju uradnega ali uradnih, specijalno notranjih jezikov. Še le po takem pogajanju bi nastale ustavno veljavne določbe, vsled katerih bi mogla vlada določevati meje notranjim in v obče uradnim jezikom. Ako bi postopali narodni zastopniki slovanski tak6, potem bi tudi nikdar ne prosjačili več pri raznih ministrih o tem ali onem uradnem jeziku.
Potem bi imela vlada sama zakonitim potom vezane roke. No zato je potrebno, da se predloži poseben načrt za izvršbo narodne jednakopravnosti, in to bi imeli storiti na
prvem mestu slovenski poslanci, naj se jim uže pridružijo zastopniki drugih narodov ali ne. Dokler ne store tega, bodo oni ravno tako na krivih poteh, kakor vse druge skupine sedanje desnice.
Češka bogoslužba na Dunaju. Poslanec Adamek je govoril v državnem zboru med drugim: Narodne manjšine v pomešanih mestih niso samo v šoli, ampak tudi v cerkvi izpostavljene včasih krutemu in sovražnemu pritisku. (Izborno! na klopeh mladočeških.) Ne samo češko šolsko poučevanje se zanemarja, ampak tudi uvedenju čeških bogoslužeb, zlasti čeških propovedij se stavlja sovražni odpor. Dasi je na Dunaju pri poslednjem štetju bilo našteto 63.000 Cehov, dasi ondi biva dejstveno nad 200.000 Čehov, vrše se sedaj jedino ob nedeljah in praznikih v 4 cerkvah češke bogoslnžbe, in vsi napori, ustreči potrebi češkega prebivalstva, ostali so brezvspešni. Še v poslednjih dneh je nadškofijski ordinarijat zavrgel zahtevo Čehov za uvedenje čeških bogoslužeb v Favoritih, dasi biva v tem mestnem okraju nad 30.000 Čehov. Isti nadškofijski ordinarijat takisto ni dovolil lani izvrševanja čeških misijonarskih propovedij v istem okraju s posebnim razlogom, da nujne potrebe čeških propovedij v župni cerkvi pri sv. Ivanu v Favoritih ni. To ravnanje se nahaja v odporu z določbami več sinod. Od stoletij je v katoliški cerkvi običaj, da se misijonarji pošiljajo k spreobra-čanju divjakov, da bi jih poučevali v materinščini. Podobni obziri za češko prebivalstvo ne veljajo. (Izborno! na klopeh mladočeških). Češke propovedi na Dunaju imajo tudi v so-cijalnem pogledu politiški velik pomen: kajti varovanje narodne zavesti med delavstvom vstvarja mogočno brambo proti toku socijalistiškemu, katerega bi ne umela izpodko-pavati vlada. (Pohvala Mladočehov.)
Nato je odgovoril naučni minister Gautsch, da to je notranja zadeva cerkvena, da pa, kar se dostaje vladne in-gerencije kulta, ravna se po duhovni potrebi vseh narodnostij jednako. Po takem je cerkvena uprava odgovorna, kjer se ne skrbi za duhovne potrebe narodnih manjšin. Iz tega pa sledi tudi glede na T r s t, da je očitati jedino cerkveni upravi, ako se udaje ital. strankam na duhovno škodo slovanskega prebivalstva.
Kak<5 pa zagovarja Graško glasilo nemških konserva tivcev Dunajski nadškofijski ordinarijat, kaže se iz tega, da očita Mladočehom, kakor da bi politiko uganjali glede na bogoslužbo za Čehe na Dunaju, da je najbolje, ako cerkvena uprava odgovarja z „ne!" Zajedno pristavlja: »Saj so se pred leti jugoslovanski škofje uprli nekaterim liturgiškim upornikom" (»Liturgische Rebellen"). Tu imajo Slovenci krščansko ljubezen nemških konservativnih glasil! A kar je najhujše, še »Sudst. Post" spominja sedaj na iste stvari! Kakor da bi ne bilo dokazano, da je neopravičena obsodba po znanem pastirskem listu provzročila obsodbo od zgorej, in kakor da bi ne bili storili z isto obsodbo največe usluge — Berolinu! Stvari se postavljajo na glavo ! Kar se dostaje
pa Dunaja, so tudi uže Staročehi prejšnjih let pritoževali se zastran nedostatka češke bogoslužbe.
V državnem zboru in potem po novinah so bili zadnjih 14 dnij Slovenci poseben predmet razgovarjanju. Poslanec Klun se je v daljšem govoru z nova potezal za osnovne šole koroških in Tržaških Slovencev. To pa je naučnega ministra pl. Gautscha razgrelo tako, da je odgovarjal le malo misleč na ustavne zakone, tembolj pa s stališča, katero ni utemeljeno v ustavi. Na to mu je poslanec Šuklje kot izbran glavni govornik primerno odgovoril tudi v daljšem govoru. O raznih točkah, kolikor se jih ne dotikamo na prvem mestu te št. našega lista, bodemo še razpravljali. Konstatujemo samo, da z govorom poslanca Šukljeja so bili na desnici v obče in celč Poljaki zadovoljni. Šuklje je žugal, da pridejo za njim in ostalimi slovenskimi zastopniki nasledniki, ki bodo zahtevali Jugoslovansko pravo", ako se ne dovole malenkosti, katere zahtevajo sedaj za slovenske odlomke. Z druge strani pa je milostno dovolil v zahtevanje znanja nemščine od strani naobražencev v obče.
Iz Rusije je po carskem ukazu prepovedan izvoz tudi pšenice. Ruski rubelj je zadnji čas nagloma padal. „ Bap. JJh." dokazuje, da tako omahovanje rublja provzročuje jedino politiška in borzna špekulacija. Rusija je namreč uže več let brez deficita, in so še letos presegali dohodki 220 milijonov rubljev. Ako poštevamo zadnjih 26 let, pride na vso to dobo samo 38 mil. deficita, ker preostanek poslednjih let pokriva deficite prejšnjih let. Zato nasvetuje omenjeni list, skleniti, da bi se ne izvažali več iz Rusije kreditni papirji, kateri se ne rabijo za potrebe, ampak za špekulacije; tako bi se borzam odvzela jedna podstava dosedanjih špekulacij in Rusiji sovražnega postopanja.
Pl Giers, ruski zunanji minister, je bil te dni tudi v Parizu, kjer se je razgovarjal s predsednikom Carnotom. Poslednji se je izjavil, da je bil razgovor prijatellski, in da so razmere med Francijo in Rusijo najprijaznejše.
Pl. Stablevski Florijan, doslej prošt v "VVrzesniju, imenovan je nadškofom v Gnezdnu in je takč postavljen na čelo katoliški cerkvi med Poljaki na Nemškem. „N.F. P." sama poroča, da je ta dostojanstvenik na katoliškem Torunskem shodu opozarjal svoje soplemenike, da „ Poljaštvo je pred-zidje zapadno-evropske kulture in »latinske" kulture, da mu je torej kot takemu predzidju braniti se panslavizma in služiti državi, kateri grozi vstočni naskok". Take so torej zasluge prošta Stablevskega, da je dobil sedaj nadbiskupsko stolico med Poljaki. Taka je „koncesija" Velikonemčije, katero je storila Poljakom, ko jim je za prvega cerkvenega nadpastirja odbrala takega »Slovana"; tako se je ustreglo Vatikann, ki je menda zahteval, da bi se izvolil Poljak v poljskega primasa. No, Poljak po rojstva je res, po mišljenju pa je Velikonemec, Prusak, ki bo po svoje deloval na po-nemčenje pruskih Poljakov.
Carjev ukaz. Ker trpe nekatere ruske gubernije zaradi slabe letine, ukazal je ruski car, da se ne smejo prirejati to
zimo nikake dvorne zabave in plesi, in denar, ki bi se imel potrošiti v ta namen, naj se da revnim kmetom. Carja na-sledujejo v njegovem plemenitem odloku vsa društva in vsi ruski patrijoti. Uradniki in profesorji odločili so, naj jim se kar naravnost odtrgne določen del njih plače; častniki garde ne pijejo več dragih pijač. Nabira se denar po novinah uradih in v cerkvah. Da bi se tudi v drugih državah nabiral denar za ruske revne kmete, tega pa ne marajo, ker menijo, da je Ruska sama dovolj bogata in močna, da zadosti svojim potrebam.
V Šabcu na Srbskem umrla je minulega meseca Stana Milanovička, ki je zapustila vse svoje imetje, katero velja 100.000 dinarov (frankov) v namen narodne izobrazbe.
Krasen vzor plemenite narodne ljubezni!
Poljaki na gorenjem pruskem Slezkem. Nezavidna je žizen Poljakov v knežtvu Poznanjskem, kder se uže nekoliko let vede borba z ondotnim poljskim naseljenjem, zaključujoča se v izseljenju poljskih kmetov in kolonizaciji njih zemelj nemškimi kolonisti, kder je v to svrho zaukazano celo poljskemu katoliškemu dubovenstvu imeti propovedi iz-ključljivo samo na nemškem jeziku. (In vendar ni se proti takim nečloveškim krivicam oglasil do sedaj ne dr. Mahnič, ne kateri drugi naših rimsko-katoliških doglavnikov. Op. pis.) — Dan danes obrnili so se pa uzori lačnih Prusakov tudi na nesrečno poljsko naseljenje na gorenjem Slezkem, katero svojim popolnoma spokojnim in brezmetežnim živenjem še nikdar ni ogražalo nikakoj nevarnostjo trepečoče od straha Prusije. Jeden iz najglavnejših ciljev pruskih Nemcev po odnošenju k Poljakom v gorenjej Sileziji, sostoji, kakor vidno, v tem, da bi, posredstvom vsemožnih mer, odločili in oddaljili jih od ostalih Poljakov. S tem nadejajo se izruti vse oze, zvezujoče silezke Poljake z njih brati v knežtvu Poznanjskem , in takim obrazom (načinom) obrazsiliti jih, — germanizovati in postepeno uničiti tam vsak sled poljskega prebivanja. S tem ciljem oglasil se je on dan izvestni posel pruskega sejma (zbora) iz Opolskega kotara grof Ballestrem, pospešivši publično zajaviti, da naseljenje gorenje Silezije nima ničesar občega ni s Poljaki, ni s Slovani, in da ono vedno naziva in šteje sebe čistokrvnimi Prusaki, govorečimi po poljski, in da more on to svoje zajavljenje potvrditi svojoj vestjo in mnogoštevilnimi fakti, iz dolgoletnih osebnih izkušenj. Temu brezmiselnemu zajavljenju pritrdil je tudi drugi poljski poslanec znani Kosčelski, in Nemci smejo se od radosti v pest. Boljše od vsega spričuje to o politiškej brez-taktnosti Poljakov, ki se bratijo z ugnetajočimi jih Nemci, in ki lučajo kamenje v one, kateri jim izkazujejo dejstvi-teljno pomoč, in kateri se brigajo v procvetanju in blagostanju poljskega kmečkega naroda Zadnji čas je uže, da bi tudi Poljaki osvobodili se svoje zaslepljenosti, ter da bi post tot discrimina rerum progledali vsaj jedenkrat trezne! L.
Štovanje nemškega občinstva pred Rusijo. „Dozdeva se", tako piše dopisnik ,Mock. Bij.", da začenjajo Nemci
modrovati. Oni začenjajo cel<5 priznavati, da jim je prouča-vanje Rusije neobhodno potrebno, in dozdeva se, da stoji ta preokret v zvezi s politiko. Koncem Kronstadtskega slavlja, kakor da se je probudila nemška svest, katera je bila trdno zaspala po trudapolnih vojniških vežbah. Strah ali zavist? Morda jedno in drugo. Vsa je prilika, da se je Nemcev globoko in trajno dojmilo francosko veličanje Rusije. Pokret jednega naroda vedno se globoko dojimlje drugega naroda. Nemci so stali kakor okamenjeni, kedar so videli, da vsa Francoska dere Rusiji v naročje. Ne sodite po viki podmi-čene, polužidovske štampe: v nemškem narodu ustalil se je močan dojem, kateri nuka (sili) na razmišljanje. Naj krste Ruse slobodno še na dalje ^barbari" in jednakimi imeni, ali ignorovati ne mogo naroda, ki napreduje tako hitro.
Nemci ne umišljajo si Rusov drugače, kakor v kal-miškem kožuhu, s steklenicoj pod pazduhom in knutom v roki; na to ne smeta (ni na poti) tem „Kalmičanom", da stoje kakor gospodarji situacije v Evropi. Brez rata (vojne), sredi mira in gole ruske miroljubivosti, glas Rusije je glasom odločnim o miru in o ratu. Brez rata in nepripravljajoč se nanj, Rusija vlači k sebi jedne in sili druge, da se srazijo v obrambenem svezu. Očevidno je, da mora imeti ta narod nekaj zanimivejšega, nekaj treznejšega, nego je steklenica z nadpisom: „Wutki\ — In glej, tu začenjajo ozivati se glasovi, zovoči Nemce, da si prisvoje objektivnejšo in te-meljitejšo rusko znanost. Tako piše Heidelberški profesor Kleinschmidt v predgovoru k svojej monografiji o Katarini II.: „Čujemo toliko zla o Rusiji, naše novine pišejo s tako radostjo o ruskej potrebi in ruskem slabem gospodarstvu, da se vedno bolj in bolj ukorenjuje prepričanje, da je Rusija Eldorado samovolje in neznanja, da je car neizprosnim trinogom, katerega okrožuje najizopačenejša birokracija. Prepričan sem, da nikdo ne bode kudil Rusije, kdor je pohodil Kijev ali Moskvo. To preverjenje pojačava se mi, kedar pogledam na vsa čibarna dela, katera so izvedli ruski vladarji počenši od Petra Velikega. Kdo more trditi, da ne zasine ruska zvezda sijajnejše, nego se nadamo, in da ruska ne bode prej, nego se nadamo, na čelu evropske civilizacije? Uže danes postaja ruščina na Nemškem modoj. Vsak list skrbi, da prinese v podlistku kak prevod iz ruske književnosti, nemški pisci v Rusiji se množe, v družinah vele se na rusko nazivati: Nataša, Kolja, Sonja, Včera itd. V no-benej bogatejšej nemškej hiši niso več brez samovara. Učenje ruskega jezika je propisano za vojuiško naobrazbo, za to tudi naglo raste število Nemcev, ki znajo ruski. Vse kaže na to, da bode dvajseto stoletje stoletjem Rusije." L.
Koroški Slovenci so poslali ravno v čas parlamentarnih bojev zastran Slovencev, sosebno koroških, posebno deputacijo na Dunaj, kjer je izrazila pri raznih ministerstvih želje in potrebe teh Slovencev. Bodočnost pokaže, koliko so dosegli. Primerno z ustavnim stališčem je obsojati boritve za mrvice, in je narode v narodnem pogledu zadovoljiti na vse potrebno strani jedenkrat za vselej. Iz tega je razvidno, kake zaveznike imajo naši zastopniki v parlamentu.
Grof Rihard Clam Martinic, brat pokojnega Henrika, sočlan konferencije o Dunajskih puktacijah, je umrl v 59. letu življenja. Staro-češka siranka je izgubila ž njim krepkega podpornika, pa tudi plemstvo starih tradicij.
Srebrno poroko ruskega cesarja in cesarice so slavili v Rusiji, pa tudi za mejami, kakor v Parizu, Belgradu, Kodanjn itd.
Zakon proti nemškim naseljencem v Rusiji. Ruska vlada namerja izdati zakon, s katerim se 'prepoveduje povrat v Rusijo onim nemškim naseljencem, kateri gredo v Nemčijo, da bi izpolnili svojo vojaško dolžnost. Menijo namreč, da bivanje takih ljudij r Podolju, Volynji in v vseh okrajnih gubernijah more biti za Rusijo nevarno, ker ti ljudje znajoč ruski jezik in okolico in zajedno omikani, bi mogli v slučaju vojne sovražni vojski izkazovati izdatno pomoč.
Arheologiški shod v Vilni. Leta 1893. bode v Vilni na Ruskem arheologiški shod. V osnovalnem odboru bodo ruski zastopniki znanosti zgodovinske, arheologije, numismatike itd. Bode 10 oddelkov: 1. starine predzgodovinske, 2. starine historiško-zemljepisne, 3. spomeniki znanstveni in umetnostni. 4. življenje rodbinsko, družbeno, vojno in pravno. 6. starine klasiške, 6. bizantinske in 7. zapadnoevropske, 8. starine slovanske in litavske, 9. starine vstočne, 10. spomeniki arheologiški . V čas shoda bode prirejena razstava starin zapadne Rusije iz domačih in po možnosti zamejnih zbirk. Shod bode od 1—14. avgusta.
Berolinski »Schulferein" propada, tako vsaj čitamojv poslednjem sešitku društvenih izvestij. Po teh poročilih se je skrčilo število krajnih odborov na Nemškem na 356, in med njimi jih je mnogo, koji le životarijo. Drže se samo še Saksonsko, Braniborsko, saksonska pokrajina, Anhaltsko, Virtem-berško in Silezija, nasprotno pa peša društveno delovanje dan za dnevom na Pruskem, Hanoveranskem, Pomoranskem, Poznanjskem, in v Šlezviku. O tem upadu so različna me-nenja. Da se delovanje Berolinskega „Schulfereina" zopet ojači, pa namerja odbor poslati v vse kraje, kjer je uže bil krajni schulfereinski odbor, da ustanovi nove odbore. — potovalne govornike. S to organizacijo bode zopet podprto društvo.
Leta 1890. je imel Berolinski šulferein 30.299 mark prejemka. .Vrhu tega so poslali posamični odseki več nego 50.000 mark na Češko, 3700 mark v Galicijo, 11.700 mark na Sedmograško, 6200 mark na Tirolsko, znatne vsote Schul-fereinskim društvom, koder bivajo Slovenci, in v Sredec na Bolgarsko 1900 mark.	Po „Slov".
Književnost.
Narodni Koledar za prestopno leto 1892. Uredil in izdal Dragotin Hribar. V Celji. Tiskal in založil urednik. Leto IV. V vel. 8.°, str. 74 poleg jedne pole inseratov s platne-
nim hrbtom trdno vezan stoji 45 kr. Poleg katoliških imen obseza zaznamovanje imenitnih dogodkov, srečke, splošne določbe c. kr. pošte itd., potem životopise s podobami: Jos. Mam, Jurij Šubic, dr. Fran Celestin, Matija Majar Ziljski. Denarni zavodi in denarne razmere po Slovenskem, spisal I. L. je poseben poučen spis. Razgled po svetu govori o družbi sv. Cirila in Metoda, o Strossmayerjevi 40letnici, shodu slov. poslancev, Iv, Nabergoju, cesarju v Gradcu, potovanju ruskega carjeviča itd. Naposled je posebno poglavje „Somnji" po Slovenskem. Koledar je jako praktično prirejen.
Knihovna Českeho Lidu. Pofadajl dr. Lubor Niederle a dr. Čenek Zibrt; I. S k r 11 e k v lidovem pod&nf staro-českem. Sepsal dr. Čenšk Zlbrt. V Praze, Nakladatele, F. Šim&ček knihtiskarna. 1891. Str. 46 vel. 8. Cena 36 kr. Kakor smo omenili, je »Knihovna českeho lidu" vsporedno izdanje s [časopisom „Cesky Lid" in zasnovano po istem programu, samo da tu prijavljeni spisi bodo obsežniši. Prva na vrsto je prišla razprava »Skfltek", katera kaže ogromno znanje pisatelja, porabivšega za ta spis jako obsežno literaturo raznih jezikov. Spis obseza 5 poglavij in je velezanimiv. Prilično podamo kaj iz njega tudi našim čitateljem.
Zlata Praha. Obrazkovy časopis pro zabavu a poučeni. Ferd. Schulz, redaktor, J. Otto, nakladatel a vydavatel, V. Weitenweber, redaktor obrazkove časti. Cena s pošto celo leto f. 9.50, pol leta f. 4.75 in četrt leta f. 2.38 kr. Ta znameniti, po izbornosti ilustracij prvi češki in v obče prvi slovanski ilustrovani časopis je završil ravno svoje 8. leto ter je izšel s 1. št. za 9. leto. Naročniki za 1. 1891. dobe 4 krasne slike Fr. Slabeho, namreč „Jaro", »Leto", „Podzim" »Zima"; dotiskujejo se sedaj. Za 1. 1892. pa dobe sliko A. Nemejca »Beznadejnl laska", katera je vzbujala občo pozornost na letošnji Praški razstavi. Kakor znano, sodelujejo pri listu »Zlata Praha" najboljši češki beletristi in pisatelji, kakor tudi najznamenitiši slikarji. Ta list pospešuje -dejanski na svojem polju slovansko vzajemnost, ko naznanja in opisuje umetnost tudi ostalih Slovanov.
Die Germanen und Slaven, eine arhaeologisch-anthro-pologische Studie. Dr. Buschan Georg. Munster 1890.
Ruska slovnica. Kakor smo poročali v našem listu, izdal je doslej Nik. Dimitrievvicz, dr. modroslovja in c. in kr.vojaški kaplan, tri dele svoje slovnice: 1. Bukvar, ki pripravlja s čitanjem na 2. del ali pravo slovnico, in 3. Berilo. Kmalu izide tudi za začetnike primerni slovnik ali slovar. Vsa ta dela so prirejena na nemškem jeziku.. Kolikor smo opazovali doslej razne in mnogotere ruske slovnice za Neruse, zdi se nam, da zaslužuje Dimitrievičevo delo biti na prvem mestu, V tem smislu se izjavlja od kraja tudi nemška kritika po raznih veljavnih glasilih. Vse knjige je možno naro-
čiti neposredno pri avtorju samem v Levovu (Lemberg). — Bukvar stoji 1 gld., slovnica 2 gld. in čitanka 50 kr. Pisatelj je namreč vsem knjigam ceno znižal.
Kr, ucropiu npaeocjiaeisi u yniu a« Jlurefe. Apxeo-rpa^h^ecKiii CdopHiiKt aokjmehtobt, othochiii,hxch Kt hcto-pia CtBep0-3anaaH0H Pycn. T. IX. BiuibHa, 1890 r. Dokumenti, zbrani v tem zborniku, obsezajo odnošenja v Litvi duhovenstva pravoslavnega, unijatskega in katoliškega od 1545 do prve četrti tega stoletja. Mnogo listin se je poiz-gubilo ali pa nalašč uničilo, mnogo pa jih leži še po arhivih: neizsledovanih.
HaMfCTu MuKJimuuua. Ilpo(fieccopt T. <I>.iopHHCKiir. KieBt 1891. Florinskij je znan kot slavist učennmu svetu in je pisal uže mnogo del. Tu je priobčil spis o Miklošiču.
CjiaeHHO- (PuHCKia KyjibTypnix oTucmimia no čau-Hbim X3bwa. BecKe M. II. Ka3aHt. 1890.
Popravki k 20. »Slov, Sv." Str. 314 leva 5. v. zg. naj stoji: ocarujejo nam. razočarujejo; str. 319 leva 15. v. zg.: ona se nasmeje nam.: ne smeje. Št. 21. str. 342 desna 1. v. zg.: probudo nam. probavo.
„Slovanski Svet",
ki je prestopil v zadnje četrletje tega leta, stoji:
za celo leto......4 gold.
za pol leta......2 »
za četrt leta......1 »
Za ljudske učitelje in dijake velja:
celoletno......3 gld. 60 kr.
poluletno......1 » 80 »
četrtletno......— 90 »
Novim naročnikom moremo postreči še z vsemi številkami tega leta. Prejšnje letnike pa oddajemo po znižauih cenah, povprek po 3 gold. s poštnino vred.
One, kateri so nam še kaj na dolgu od poprej, prosimo vljudno, naj prav kmalu poravnajo svoje zaostanke; želimo, da bi bil ta opomin poslednji, ker imamo tudi mi velike stroške z listom, a jih nam je poravnavati sproti.
Upravništvo „Slovanskega Sveta11.
»SLOVANSKI SVET" izhaja 10. in 25. dan vsakega meseca. Cena mu je za zunanje naročnike za celo leto 4 gld. za pol leta 2 gld. in za četrt leta 1 gld. Za dijake in ljudske učitelje stoji celoletno 3 gld. 60 kr., poluletno 1 gld. 80 kr. in četrtletno 90 kr. — Posamične številke se prodajejo po 18 kr. — Naročnina, reklamacije in dopisi naj se pošiljajo P. Podgorniku v Trstu, ulica Farneto št. 44.
Tisk tiskarne Dolenc — Izdajatelj, lastnik in urednik :Fran Podgornik.