Dolge Milenine poti v šolo
Kako prijetna je lahko pot v šolo in še bolj povratek domov. Morda najpri-jetnejši trenutki mladega človeka, ko se v gruči sovrstnikov poda na pot in če le utegne malo po ovinkih, da je tista pot čimdaljša in da je čimveč lepih dožive-tij. Pa smo se ob vsem tem sploh kdaj vprašali, če enako doživljajo takšno pot otroci iz oddaljenih hribovskih kmetij, čestokrat deset ali pa tudi več kilome-trov daleč od šole.
Milena Rus, dvanajstletna učenka 6. razreda osnovne šole »Dolomitskega odreda« v Polhovem Gradcu, je ena takih. Daleč je njen dom v osrčju Pol-hograjskih Dolomitov, v grebenih nad 800 metrov visokega Srednjega vrha, ki se dviga nad divjim Potrebuježevim grabnom. Odločili smo se, da preživimo en dan s šolarko Mileno, da prav tako, kakor mlado dekle krenemo na več kot 12 kilometrov dolgo pot, ki jo mora Milena prehoditi skoraj vsak dan.
Samotna Rusova domačija
Prostrana in trdna domačija, ki so jo prvoselci kdo ve kdaj postavili vrh str-mega grebena več kot 700 metrov nad morjem. Slab in strm kolovoz se pola-goma dviga v višino, skorajda neprime-ren za kakršnokoli vozilo. Sicer pa pri Rusovih nimajo avtomobila in rajši uporabljajo strmo stezo, ki vodi v tesen grabna prek travnikov.
Milena mora iz postelje že ob peti uri zjutraj. Kadar so dnevi krajši, je nad pokrajino še trda tema in na samotnih
poteh ne sreča nobenega človeka. Več kot dvajset minut je treba, da strmina popusti in spodaj v grabnu na ravnem kolovozu je lažje. Še nekaj korakov in že je Milena med gručo otrok. Prene-kateri so prišli še iz oddaljenejših do-mačij, celo uro ali več hoda daleč.
Minuta, morda dve in otroci navalijo v šolski kombi, ki ima komaj osem sedežev, učencev pa je večkrat tudi dvajset. Tesno je, a bolje na tesnem, kot pa štiri kilometre pešačenja. To bi vendar pomenilo celo uro zamude. Mi-lena pa ni še nikoli zamudila pouka.
»O pač, zgodi se,« je pripomnilo de-kletce. »Zlasti pozimi čestokrat zasuje-jo dovoz plazovi, ki grmijo raz strmih bregov grabna, kjer se peni deroča Božna. Tedaj kombi ne more v graben. Pa se to zgodi le redko in če se že zgodi, kaj urno dovoz splužijo.«
Tudi v avtobusu je tesno
Vozni red je natančen do minute. Komajda se pojavi šolski kombi in se
učenci natrpajo v šolski avtobus, ki je že prepoln tistih, ki so do Zaloga pripe-šačili, avtobus odpelje. Dolgih šest ki-lometrov toliko daljših, saj prepolno vozilo vozi počasi po ovinkasti in ozki cesti. Otroci so na tesnem in tudi voz-nik se čuti odgovornega za mlada živ-ljenja. Pa kaj, da se lahko le peljejo. Pa vendar nobenega prerivanja, nihče ne vztraja, da bi dobil boljše mesto. Želez-na disciplina, ki jo je vcepilo tem prez-godaj odraslim otrokom, trdo življenje.
Na cilju so, saj se avtobus ustavi tik pred šolo »Dolomitskega odreda« v Polhovem Gradcu. In potem potekajo šolske ure, tudi za hribovsko mladež prav tako, kakor za tiste, ki imajo do šole le nekaj korakov. Popoldne ob 15. uri pa spet vso to dolgo pot nazaj. Takšne so Milenine dolge poti v šolo.
»Saj poti sem se navadila«, pravi Mi-lena. »Pa vendar mi ostane le malo časa za učenje. Komaj lcaj več kot dve uri dnevno. Veste, utrudljiva je takšna pot v šolo in to vsak dan, razen ob sobotah in nedeljah. Pa še tedaj je kdaj treba v šolo.
Osem nas je v družini. Oče, mama in babica in seveda petero nas otrok. Za-poslen ni nihče in se ukvarjamo s kme-tovanjem. Pa zdaj še gre, ko smo veči-noma vsi odrasli in Iahko kaj postorimo na kmetiji. Najstarejši brat, 19-letni Lojze je sedaj pri vojakih, 17-letna se-stra Darinka živi v Ljubljani, ker obi-skuje šolo za PTT delavce, 14-letni brat Marko, ki zaključuje osmi razred in bo bržkone prevzel kmetijo, najmlajša, komaj 6-letna Milči in jaz.«
In kljub naporni poti v šolo in kopici opravkov doma na kmetiji, je bila Milena dolga leta v šoli odlična. Sele zadnje leto je pravdobra. Sicer pa to sploh ni slabo!
Profesor Jože Kavčič nam je povedal, da so na šoli z Mileninim delom zadovoljni. Milena je marljiva, dobro se uči in glavo ima na pravem mestu, pravijo. In niti enkrat še ni zamudila Milena po lastni krivdi šole. Le tedaj, kadar je bilo preveč snega v divjih dolomitskih grabnih, je ostala Milenina klop prazna.                        RADO RADEŠČEK