Za Roberta Merana Spoštovani gospe in gospodje, od mene pričakujete, da vam povem nekaj o svojem življenju. Moje življenje je bilo nezanimivo. Moje življenje je bilo pusto, tiho, nerazburljivo in pravzaprav ni vredno omembe. Moje življenje je kar tako steklo, kot nevpadljivo, mimo bežeče rahlo gibanje ali sploh nič, od začetka in vse do tega trenutka, do zdaj, ko stojim pred vami, da bi vam pripovedoval o svojem življenju. Ror Wolf: Devetinštirideseti odklon Nek kapucin je na zelo deževen dan spremljal nekega Švaba na vislice. Obsojenec se je med potjo večkrat potožil Bogu, da mora to bridko pot opraviti pri tako neprijaznem in slabem vremenu. Kapucin ga je hotel po krščansko potolažiti in mu rekel: ti lump, kaj toliko tarnaš, saj tebi je treba samo do tja, jaz pa moram pri tem vremenu po isti poti še nazaj. Heinrich von Kleist: Berliner Abendblätter (53. list) Prvi del DUKAKIS 1. S perspektive invalidskega vozička Obožujem sestro Aliki. Aliki. Aliki. Aliki. In nobene druge. Sestra Aliki naredi vse prav: vrata moje sobe pusti malce priprta, skodelico z ustnikom, v kateri je sadni čaj, vedno postavi na mojo levo, ne poskuša mi vzeti steklenice viskija iz predalnika nočne omarice, ne teži mi, kadar v kafeteriji pijem vino, in ne prigovarja mi, naj se spravim na vrt. Kadar je v službi sestra Aliki, hočem, da me neguje samo ona. Kolikokrat sem jim to že rekel! Toda čeprav je Aliki v službi, so mi danes poslali neko novo sestro. Ne poznam je, nikoli je še nisem videl. Bi me morda ona peljala v Švico? TANOVA: Bogdaj, gospod Turin! Vsi vedo, da je moje ime poudarjeno na prvem zlogu. Tanova pa poudari moje ime na drugem zlogu, kot pri italijanskem mestu. Ta večni bogdaj tudi sovražim. Vse bi ji moral razložiti, ampak ne vem, kako ji je ime. Kaj piše na tablici z imenom, ne morem prebrati. DR. STEINHÄUSER: V skladu s potekom bolezni vid slabi. Moje oči vedno bolj pešajo. Kmalu bom moral brati s povečevalnim steklom, tako kot tastara Ditscheinerica iz sobe 407. Včasih vidim več dni vse zamegljeno, včasih pa samo na eno oko. Potem se končno spet vse uredi in medicinske sestre mi ne verjamejo. Kraljica gora mi jemlje vid, lepo počasi, in nazadnje bom popolnoma slep. Vsake toliko se mi vname očesni živec, potem gre vse od začetka: okulistični pregledi, meritve vidnega polja, spet druga zdravila. TANOVA: Ali bi gospod Turin morda rad šel na vrt, si privoščil kaj sonca? V negovalnem domu me vsi kličejo gospod Turin, da me pa ta sestra ogovarja v tretji osebi, me jezi. Ne, gospod Turin ne želi na vrt, gospod Turin se požvižga na naravo. Gospod Turin sovraži naravo. Ker je kruta in nepravična. Gospod Turin samo pogleda svoje telo, pa se takoj zave, kako kruta je narava. Telo petinštiridesetletnika, ki je videti kot telo petinšestdesetletnika, ki pa ne more več vštric niti s petinosemdesetletnikom: to je narava! Gospod Turin ne potrebuje sonca, ker gospod Turin jemlje vitamin D v obliki kapljic. In gospod Turin si tudi ne bo privoščil sonca. Gospod Turin si bo v kafeteriji privoščil kozarček veltlinca. Tako je videti to življenje, vsaj s perspektive invalidskega vozička. O sebi rad govorim v tretji osebi. Skoraj se zdi, da gre za nekoga drugega, kot da ima nekdo drug multiplo sklerozo, kot da nekdo drug sedi na tem invalidskem vozičku, kot da bi nekoga drugega povsod spremljal kateter, kot da bi v tem negovalnem domu stanoval nekdo drug. Nova medicinska sestra zapusti Turinovo sobo. Njene prsi so zelo majhne. Skoraj vse medicinske sestre na oddelku za MS imajo majhne prsi. Gospod Turin jih imenuje plohaste joške. Od svoje žene Irene je Turin v dar dobil tablični računalnik. Aliki ga je priključila v vtičnico, da se napolni. Zdaj ga mora končno zagnati, da bo lahko Irene za vikend o čem poročal in ji ne bo brez besed sedel nasproti. Irene pride vsako soboto in nedeljo. GOSPOD TURIN: Na tablici sem že gledal YouTube. GOSPOD TURIN: Na oddelku imamo novo medicinsko sestro. Moje ime poudari na drugem zlogu. GOSPOD TURIN: Tastara Ditscheinerica pol noči preždi pred televizijo v družabnem prostoru, in ker tako slabo sliši, navije zvok do konca. To mora potem poslušati cel oddelek. GOSPOD TURIN: Sestra Aliki je danes v službi. Saj veš, katera, tamala Grkinja z uhanom v nosu. Vse to Irene ne bo zanimalo. Gospod Turin ima rad življenje v domu, takoj ko pa o tem pripoveduje Irene, se mu vse skupaj zazdi smešno. Irene bo za trenutek pogledala izza časopisa in prikimala gospodu Turinu, kot da ga je poslušala. Sestra Aliki prinese kosilo. SESTRA ALIKI: Gospod Turin, ali se ne da malo bolj prijazno? GOSPOD TURIN: Ali sem bil neprijazen? SESTRA ALIKI: Zakaj pa je sestra Nata objokana privihrala k meni? Gospod Turin mora ime kakšne nove sestre trikrat glasno ponoviti, da ga ne bi pozabil. Vsak večer vadi sestrsko abecedo. Aliki. Aliki. Aliki. Barbara. Barbara. Barbara. Jessy. Jessy. Jessy. In zdaj torej: Nata. Nata. Nata. Je bilo ime na tablici res tako kratko? Nova sestra se gospodu Turinu zasmili, ampak ime mu je pač Turin, s poudarkom na prvem zlogu, in pač noče na vrt, noče, noče, noče. Hoče, da ga neguje Aliki in ne katera koli nova medicinska sestra, kar je povedal že stokrat. Vsaj kosilo mu je zdaj prinesla Aliki. GOSPOD TURIN: Kaj je danes na jedilniku? SESTRA ALIKI: Faširano meso. GOSPOD TURIN: Faširano meso! Zakaj bi danes jedel, kar sem že včeraj zavrnil? Aliki iz nočne omarice izvleče mizno ploščo, odide in se vrne s pladnjem. Gospodu Turinu je na Aliki všeč vse, razen pirsinga v nosu. GOSPOD TURIN: Sestra Aliki, vi imate uhan na napačnem mestu. SESTRA ALIKI: Tega ne razumete, gospod Turin. Gospod Turin skoraj vedno izpusti večerjo, saj zvečer raje poseda v kafeteriji. Kósi samo, če mu kosilo prinese njegova najljubša medicinska sestra. Če mu ga prinese sestra Margit, glavna sestra na oddelku, se hrane ne dotakne. Gospod Turin dvigne pokrov z jušne sklede in kondenzirana para pokaplja pladenj. Gospod Turin sovraži mokre pladnje. Sovraži mokre mize. Na splošno sovraži mokroto, v tem je podoben mačkam. SESTRA ALIKI: Vam tekne? GOSPOD TURIN: Užitno je. Aliki ostane v sobi, medtem ko gospod Turin jé. Ve namreč, da ne bo trajalo prav dolgo. Prehranjevanje kuri čas, dragoceni čas, ki bi ga lahko Turin preživel v kafeteriji. SESTRA ALIKI: Ste že sprobali svoj tablični računalnik? GOSPOD TURIN: Če mi poveste svoj zasebni mejl, vam bom pisal. SESTRA ALIKI: Gospod Turin, pri tolikih oboževalkah nimam kaj iskati. GOSPOD TURIN: Kdo pa so moje oboževalke? SESTRA ALIKI: Gospa doktor Payer, na primer, nova psihologinja. Že trikrat je vprašala po vas. Danes popoldne spet pride. Aliki vzame pladenj z mize gospoda Turina. Gospodu Turinu je res všeč, škoda le, da ima tako majhne joške. Ampak na njej mu je to celo všeč. Aliki ve, da se mu mudi v kafeterijo. GOSPOD TURIN: Sestra Aliki, me boste vi peljali v Švico? SESTRA ALIKI: Ne že spet, gospod Turin! Ni vam treba v Švico. GOSPOD TURIN: Moram v Švico, tam je evtanazija dovoljena. SESTRA ALIKI: Tudi brez tega boste umrli. Čisto zagotovo. GOSPOD TURIN: Mogoče se lahko v Švico odpeljem z uberjem. Ali veste, kako deluje ta uber? Gospod Turin se med 12. in 13. uro vsak dan odpelje v kafeterijo v preddverju doma. Tam obsedi in pivcka vino, dokler se kavarna ne zapre. Aliki je edina, ki ga ne graja in ga ne opominja, vse druge sestre mu ves čas solijo pamet, kako škodljiv je alkohol. Ampak le kaj boljšega bi ga lahko doletelo, kot da bi ga pobralo od veltlinca? 2. Materino znamenje Miza 1, tako Marcus in Dejan, ki civilno služita vojaški rok, imenujeta mizo, za katero sedi gospod Turin. Ko se Turin z invalidskim vozičkom zapelje iz dvigala, je zanj že vse pripravljeno. Že odmakneta stol, da se Turin lahko pripelje k mizi. Na stolu na njegovi desni ga čaka časopis. Ko Marcus vidi, da prihaja gospod Turin, takoj natoči kozarec veltlinca in ga postavi na mizo 1. Kozarec mora vedno stati na levi. Gospod Turin ob vinu ne pije vode. GOSPOD TURIN: Voda je za umivanje. S prvim kozarcem veltlinca gospod Turin splakne okus po kosilu. Ob drugem kozarcu pa ga nekdo od zadaj zgrabi za ramo. SESTRA MARGIT: Ne preveč vina, gospod Turin! Turin sovraži te lekcije. Večini sester jih je izbil iz glave, sestra Margit pa noče in noče nehati s tem. Ne le da si domišlja, da je odgovorna za stanje gospoda Turina, ampak želi rešiti tudi njegovo dušo. Še vedno ne razume, da on sploh nima duše. Kljub plemenitim namenom se gospodu Turinu zdi, da takšno vmešavanje presega vse meje. V tem domu je svoboden človek in plačnik. Plačuje toliko, da si mora Irene za vsak nadaljnji dan njegovega življenja delati skrbi glede svoje finančne stabilnosti. Gospod Turin civilnemu uslužbencu Marcusu čez kafeterijo zakliče, naj mu prinese še eno veliko pivo. Potem se obrne h glavni sestri Margit. GOSPOD TURIN: Danes ne bom spil preveč vina, sestra Margit. Danes bom izjemoma spil preveč piva. Sestra Margit brez pozdrava odide, gospod Turin pa se lahko končno spet posveti svojemu časopisu. Hekerji so zajeli podatke 500 milijonov uporabnikov Yahooja: imena, elektronske naslove, rojstne datume. Morda je med njimi tudi Alikijin naslov? Gospod Turin bo uporabil tablični računalnik, ki mu ga je podarila Irene. Postal bo heker. Vdrl bo v Alikijin elektronski poštni predal, da bo o njej izvedel kaj več. SESTRA ALIKI: Eden od pacientov me je napol v šali vprašal za moj zasebni mejl. Ali naj se od tega distanciram in ga zavrnem? Sestra Aliki bo tako ali na podoben način za nasvet ali potrditev prosila hišno psihologinjo, prav v tem trenutku pa se psihologinja skozi preddverje nameni h gospodu Turinu. PSIHOLOGINJA: Gospod Turin, lahko prisedem? Gospod Turin je pozabil njeno ime, čeprav mu ga je Aliki danes dopoldne znova povedala. Dodati ga mora v sestrsko abecedo. Ravno ko želi Turin psihologinji ponuditi sedež na svoji levi, se ta že usede na stol na njegovi desni. GOSPOD TURIN: Ali se lahko, prosim, usedete na mojo levo? Psihologinja za hip privzdigne obrv. To je dobro, gospodu Turinu je všeč, da je jezna, veliko bolj mu je všeč, kadar je jezna. Gospodu Turinu je ljubše, da ljudje sedijo na njegovi levi, ker na desni strani invalidskega vozička visi urinski kateter in ne želi, da bi ljudje buljili v njegov urin, medtem ko se pogovarjajo z njim. Psihologinja uboga in se usede na stol na Turinovi levi. PSIHOLOGINJA: Payer, Katharina Payer, na kratko sem se vam že predstavila. Sem psihologinja in sem odgovorna za osebje in paciente. Katharina. Katharina. Katharina. Turinu sicer ni všeč, da ga pozdravi z zelo izumetničenim nasmeškom, vendar mu je vse drugo na njej všeč. Je visoke postave in ima dolge, kodraste rjave lase. In prsi. Taprave, vidne, lepe joške. KATHARINA PAYER: Kako ste, gospod Turin? GOSPOD TURIN: Veste, gospa zdravnica ... KATHARINA PAYER: Kar spustite “gospa zdravnica”. GOSPOD TURIN: Ali niste akademičarka? KATHARINA PAYER: Če želite natančno vedeti: sem diplomirana. Gospoda Turina moti ime Payer, še bolj pa ga moti njen naglas. Gotovo prihaja iz jugovzhodne Spodnje Avstrije, gospod Turin to ugotovi po njeni izgovarjavi. Tam, od koder prihaja, se ljudje imenujejo hribovci. Torej je hribovka! In vendar je to zakotje ustvarilo tako impozantno žensko z bujnim oprsjem. Gospod Turin jo mora vprašati za njen zasebni mejl. GOSPOD TURIN: Ali imate elektronsko pošto na Yahooju? KATHARINA PAYER: Gospod Turin, rada bi se pogovorila o vas. Kako se počutite? GOSPOD TURIN: Gospa Payer, imam bolezen, ki ji pravim kraljica gora. Hribovka niti ne trene, tudi ne vpraša, od kod izvira pojem kraljica gora. To je tipično za psihotetke, samo hlinijo razumevanje. Gospod Turin za dom plačuje, precej plačuje, zato da lahko počne, kar hoče. Ne ljubi se mu ukvarjati s tem, da bi ga neke psihotetke analizirale. GOSPOD TURIN: Draga gospa zdravnica, na meni zapravljate svojo znanost. Vi se ukvarjate z dušo, ki pa je jaz nimam. Če bi obstajala duša, bi si jo pirsal. KATHARINA PAYER: Pravzaprav vas nisem hotela vključiti v psihoterapijo, gospod Turin. Povsem običajen človek ste, kot ugotavljam, zato ste lahko deležni povsem običajne obravnave. Hribovka ima na vratu veliko materino znamenje. Svetlo bela koža okoli njega je rahlo pordela. Gospod Turin bi jo lahko poljubil na vrat, lahko bi jo ugriznil v to znamenje. KATHARINA PAYER: Pravzaprav sem vas želela vprašati nekaj o domu. Lahko pridete v mojo pisarno? Recimo v ponedeljek ob 15. uri? Hribovka vstane in odide. Do ponedeljka so še trije dnevi. Trije dolgi dnevi. Ljubim Katharino. Katharino. Katharino. Katharino. 3. Sestrska abeceda Gospod Turin se na oddelek vrne šele po večerji. Ob 18. uri je menjava izmene, nato nočne sestre opravijo obhod. Turin vzame tablični računalnik, ki mu ga je podarila Irene; baterijo ima že napolnjeno. Na You-Tubu poišče videoposnetek o evtanaziji in že se znajde sredi dokumentarca, ki spremlja nemškega bolnika z amiotrofično lateralno sklerozo v Švico, kjer je zaprosil za pomoč pri prostovoljnem končanju življenja. Najslabša stvar pri tem dokumentarcu je glasba. To nenehno drajsanje po klavirju. Ko se videoposnetek konča, Turin na seznamu predlaganih videov na desni opazi veliko podobnih dokumentarcev in si ogleda drugega za drugim. Potem Turin odpre program za elektronsko pošto. Zaenkrat še ni vpisan noben elektronski naslov. Gospod Turin odpre brskalnik. Lahko bi storil, kar si že dolgo želi: stopil bi v stik z organizacijo, ki ponuja pomoč pri prostovoljnem končanju življenja. Slišal je, da v Švici obstajajo takšne organizacije. Gospod Turin je o tem že večkrat govoril z Irene in jo spraševal, ali bi ga odpeljala v Švico, ampak pogovor se je vsakič končal s prepirom. Sestra Jessy se zelo pozno pojavi v sobi gospoda Turina in se za to opraviči. Jessy prihaja iz južne Indije, je tiha in vestno opravlja svoje delo. Na primer preveri, ali je škatla z rokavicami iz lateksa na steni poleg umivalnika polna. Ker je skoraj prazna, iz prostora s pripomočki za nego prinese novo škatlo rokavic, jo odpre in zatakne v držalo. Gospod Turin opazuje vsak njen prijem in se čudi, s kakšno lahkoto in sproščenostjo Jessy opravlja svoje delo. Vse želi narediti prav. Verjetno iz strahu pred glavno sestro Margit, ki sestre nenehno nadzoruje in jim ima vedno kaj očitati. Pravzaprav je prepovedano, da bi ena sama medicinska sestra opravljala nego. Včasih se je to zgodilo izjemoma, zdaj pa je zaradi pomanjkanja osebja to postalo bolj kot ne pravilo. Nihče več se ne pritožuje glede tega. Jessy se postavi pred invalidski voziček, se zasuka po diagonali in dvigne Turina. Ko ga obrne za devetdeset stopinj, ga posede na posteljo. Dva prijema in Turin že leži v postelji. Zdaj bo ujet v tej postelji, dokler ga jutranja medicinska sestra ne bo spet posedla nazaj na invalidski voziček. Gospod Turin bi potreboval nekoga, kot je Jessy: nežno, mirno medicinsko sestro, ki bi ga odpeljala v Švico. GOSPOD TURIN: Sestra Jessy, prosim, položite tablico na mojo nočno omarico. Ko Jessy konča in odide, pusti vrata priprta. Tako mora biti. Turin obožuje noč na oddelku. Prisluškuje enakomernemu brnenju klimatske naprave. V daljavi se sliši le televizor v družabnem prostoru, kjer sedi in spi stara Ditscheinerica, ki svoje sanje zamenjuje s televizijskim programom. Ob tej zvočni kulisi si Turin rad zapoje. In sicer pesmico, ki jo je nekoč prepeval z očetom. Pesmico, ki si jo je oče izmislil za sina, ko je bil gospod Turin še otrok, in ki je po vrsti, drugega za drugim, opevala družinske člane, sorodnike in znance. Domov, domov, domov se peljemo. In ko Robert zamoči, takoj Heinrich vskoči. Domov, domov, domov se peljemo. Mama mu je sledila: Domov, domov, domov se peljemo. In ko Jessy zamoči, takoj Katharina vskoči. Domov, domov, domov se peljemo. Odkar je v negovalnem domu, Turin poje to pesem, da po abecednem redu vadi imena medicinskih sester. Danes je dodal dve novi imeni. Domov, domov, domov se peljemo. In ko Jessy zamoči, takoj Katharina vskoči. Domov, domov, domov se peljemo Neverjetno, kako hitro si ga je hribovka ovila okoli prsta. Le kaj želi izvedeti od njega? Da negovalke običajno negujejo same? Da sestra Margit občasno dela, ne da bi to vpisala na urnik, da ima oddelek sploh zadostno število osebja? Da mu včasih pripoveduje o svojih nevzgojenih sinovih, ki jih pri skoraj tridesetih še vedno vzdržuje, ker nima srca, da bi jih pognala čez prag? Da se Aliki vse leto veseli potovanja v Grčijo? Da vsako leto težje dobi v kosu pet tednov dopusta? Da si negovalec Bernhard vsakič znova postreže s protibolečinskimi tabletami in kapljicami diazepama iz varovane omarice z zdravili? Da fizioterapevtka Mila skoraj vsak dan hodi na kosilo s patrom Reisingerjem, dušnim pastirjem? Domov, domov, domov se peljemo. In ko Mila zamoči, takoj Nata vskoči. Domov, domov, domov se peljemo. Gospod Turin ve vse o sestrah, le o Nati ničesar. Še ničesar. Danes je imela dnevno izmeno, tako da bo verjetno tudi jutri podnevi v službi. Dan – dan – noč – prosto – prosto – prosto – prosto, tako se vrti službeni urnik. Gospodu Turinu je všeč, ko Aliki to ponavlja kot mantro. V čakalnici zasebne nevrološke ordinacije sem moral prevzeti izvid lumbalne punkcije, ki je potrdila, da sem obolel za multiplo sklerozo. Poleg mene je čakala neka mama z deklico, ki je morala biti stara sedem ali osem let. V nekem trenutku so me poklicali, pogovor je bil neizogiben. Ko sem se vrnil v čakalnico, da bi iz garderobe vzel jakno, so ravno poklicali mamo z otrokom. Ko sta šli mimo mene, mi je deklica pogledala globoko v oči. DEKLICA: Jaz sem kraljica gora: ne vem, kdo si ti, ampak jaz, jaz sem kraljica gora. Še danes ne vem, ali je bila pacientka mati ali hči. V moji domišljiji je bila mati. Ali lahko otroci pri tej starosti sploh dobijo MS? Gospod Turin ne ve. Veliko stvari ne ve. Zdaj bi lahko zaspal. Bi lahko. Namesto tega preveri, ali ima v denarnici dovolj denarja. Ostal mu je le še desetak. Vedno mora s svojo kartico pošiljati na bankomat Irene, da mu prinese gotovino. Rad bi denar dvigoval sam, vendar je banka predaleč. Nikogar drugega nima, ki bi mu lahko prinesel denar. Prav tako nima nikogar drugega, ki bi mu prinašal viski, kadar se steklenica v njegovi nočni omarici sprazni. Gospod Turin ima rad irski viski, na primer Redbreast ali Jameson. Je Jessy pustila vrata odprta? Če so vrata zaprta, Turin ne more zaspati. DR. STEINHÄUSER: Tafofobija. Strah pred tem, da bi bil živ zakopan. 4. Michael in Kitty Gospod Turin se zbudi ob 3.06. Temna ura je vedno med drugo in četrto zjutraj. Turin je preznojen, boji se, da je bolezen napredovala, opazi celo že prve znake. Njegova stegna so že več tednov skoraj povsem otrpla. Včeraj mu je v jedilnici padel iz rok mobilnik in mu pristal v naročju, vendar tega sploh ni začutil. Ničesar več ne čuti. Ampak potem pa se nenadoma pojavijo bolečine. Občutek trganja po nogah, gospod Turin tega ne more opisati drugače, nenehen gon, da bi jih premaknil, da bi postale lažje, občutek, da so noge, da je celotno telo skrivenčeno. Nenadoma pa začuti, da je nekaj pristalo na njegovi postelji in se mu usedlo med stegna, tako kot je to včasih počel njegov maček Dukakis. Dukakis se je skotil leta 1988. Spomnim se, bilo je jeseni leta 1988 ravno med ameriško predsedniško volilno kampanjo, ko je oče iz predsobe pogledal na vrt in me poklical k sebi. Po vrhu zidu, ki je ločeval naše zemljišče od sosedovega, je stopala tigrasta mačka, ki je v gobcu nosila majhnega mucka. Malo pozneje se je mačka brez mucka v gobcu po isti poti vrnila in izginila v našo klet. Vrnila se je z drugim muckom in ga odnesla na sosedovo zemljišče. In nato še tretjega. Dva ali tri dni pozneje sem šel z očetom k sosedom, da bi si ogledal novoskotene mucke. Tigrasti in rdeče rjavi mucek sta že dobila imeni, nama pa so prepustili, da krstiva tretjega. Oče je ugotovil, da je samček, in mu nadel ime Dukakis. Dukakis je imel črno dlako in majhno belo liso na prsih. Dva meseca pozneje je sosedova hči Dukakisa v kartonski škatli prinesla k nam. ANITA TURIN: Kdo bo skrbel za mačko? Naslednje leto se seliš na Dunaj. GOSPOD TURIN: To ni mačka. To je maček. Gospod Turin ne more spati. Sobota se je že začela, Turin pa sovraži vikende v domu. Preštevilni obiskovalci, smrdeči šopki rož, prevozi, maše v domski kapeli, prenatrpana kafeterija, manj osebja – prav nič od tega mu ni všeč. DUKAKIS: Ali veš, kje so moji izvodi The Quayle Quarterlyja? Jutranja vizita preprosto ne pride. Morda je še občutno prezgodaj? Gospod Turin je spet zaspal. Predrami ga medicinska sestra, tanova. Gospod Turin ni pozabil njenega imena. GOSPOD TURIN: Dobro jutro, sestra Nata. Sestra Nata se tiho loti dela. To je njena druga dnevna izmena, tako, kot si je mislil Turin. Gospod Turin želi popraviti včerajšnji vtis, vendar preprosto ne ve, kaj naj Nati reče. GOSPOD TURIN: Moral bi se opravičiti. DUKAKIS: Zakaj? GOSPOD TURIN: Na oddelku potrebujem zaupnico. Da mi lahko gre po denar na bankomat in po viski. DUKAKIS: Naj ti prinese loterijski listek. Končno sestra Nata pomaga gospodu Turinu iz postelje in ga posadi na invalidski voziček. V zadnjem času Turin slabše prenaša dolgotrajno ležanje v postelji kot sedenje v vozičku. Prve pol ure na invalidskem vozičku je pravo olajšanje. Nenadoma bolečine v nogah izginejo, in če njegove dihalne poti niso preveč zabasane, lahko Turin nekajkrat globoko vdihne. GOSPOD TURIN: Ste nova v hiši, sestra Nata? SESTRA NATA: Delam na Oddelku 6, tukaj le nadomeščam. Raje bi delala tukaj, ampak sestra Margit pravi, da to ne gre. Gospod Turin sočustvuje z Nato, Oddelek 6 je najhujši. To je geriatrični oddelek, zadnja postaja. Sestra Margit zagotovo ima nekaj proti Nati, Turin je povsem prepričan. Ne sprejema medicinskih sester, ki so muslimanke ali pravoslavke. Večina jih na oddelku ne ostane dolgo ali pa jih sestra Margit zavrne že na začetku. Gospod Turin se želi sestri Nati opravičiti za včeraj, vendar ne najde pravih besed. SESTRA NATA: Dobro, prinesla vam bom steklenico mineralne vode. Ali bi želeli še kaj drugega? GOSPOD TURIN: Voda, sestra Nata, voda … to je dobra ideja. Sestra Nata, ali lahko zame dvignete nekaj denarja? Potrebujem dvesto evrov – tri po petdeset in pet po deset. SESTRA NATA: Šele zvečer po službi lahko grem. Za vikende med svojo izmeno ne smem od tukaj, ker sva samo dve. Gospod Turin da Nati svojo kartico za bankomat in ji pove štirimestni pin. Nata pin ponovi in odide. Z njegovo kartico zagotovo ne bo pobegnila, če pa že, potem ne bo prišla daleč. Turin je utrujen in za kratek čas zadrema. Ampak ne sme biti utrujen, ker danes pride Irene. Prvih nekaj dni se je Dukakis skrival pod komodo v predsobi. Tu in tam sem se še jaz ulegel na tla pred komodo in mačku bral časopis. Ko sva z očetom 9. novembra zjutraj po televiziji gledala poročila o predsedniških volitvah, se je Dukakis na varni razdalji sprehajal gor in dol po hiši. Poraženi predsedniški kandidat Michael Dukakis se je z ženo Kitty zgodaj zjutraj pojavil pred novinarji. HEINRICH TURIN: Michael in Kitty. Nabavila si bova še eno mačko, ki ji bova dala ime Kitty! 5. Japonsko dekle Irene je danes lepša kot kadar koli prej. Kdor jo vidi – njeno popolno telo, gladko kožo –, ne more verjeti, da jih ima triinštirideset. Že kot mladenka je delovala tako elegantno, da so jo imenovali japonsko dekle. Gospod Turin zavida moškemu, s katerim Irene seksa. Ali pač moškim. Velikokrat se je želel pogovoriti z njo o tem, a ga je vedno zavrnila ali zatrjevala, da v njenem življenju ne obstaja noben drug moški. Gospod Turin ve, da laže. Odkar je tukaj v domu, sleherno laž takoj prepozna. Zna celo brati misli. Ve, kaj si mislijo obiskovalci – ti, ki čez vikend v kafeteriji posedajo s svojimi ostarelimi materami, ki nočejo in nočejo umreti –, ko strmijo v Irene. OBISKOVALEC: Poglej, poglej, tam sedi to lepo japonsko dekle. Ves dan mora ždeti v domu poleg svojega ostarelega očeta. Tudi pater Reisinger vedno pomenljivo pogleduje k Irene. Celo Marcusu, civilcu, je Irene všeč. Kadar Turin sam sedi v kafeteriji in je njegov kozarec prazen, mu Marcus vedno postreže z novim, starega pa odnese. Kadar je na obisku Irene, pa pride dvakrat, enkrat, da kozarec odnese, drugič pa, da postreže z novim. Postavi se poleg Irene, da lahko od zgoraj škili na njeno oprsje. GOSPOD TURIN: Prosim, ne pozabi na sestanek pri notarju naslednji teden. IRENE TURIN: Tukaj piše: Teksaški senator Ted Cruz podpira Donalda Trumpa. Gospod Turin in Irene sta prihodnji četrtek dogovorjena pri notarju. Irene ne dvigne pogleda od časopisa. Ve, da želi Turin nanjo prepisati stanovanje in vse svoje premoženje ter sestaviti oporoko. GOSPOD TURIN: Pojdi zdaj, sicer ti bodo trgovine pred nosom zaprli. IRENE TURIN: Se me hočeš znebiti? Trgovine so ob sobotah odprte do 18. ure. Spet bo sledil dolg molk. Turin se mora nečesa domisliti. Stari Kelemen, ki je prav tako na oddelku za MS, sedi dve mizi naprej in čaka na svojo nečakinjo, ki zamuja kot vsako soboto. Če Turin in Irene predolgo molčita, se Kelemen na invalidskem vozičku pripelje do njiju. Pred dvema ali tremi tedni je Irene eno uro razlagal, da je podjetje njegovega očeta v šestdesetih letih izdelovalo blago za britansko oblikovalko Mary Quant. GOSPOD KELEMEN: Mary Quant je bila izumiteljica minikrila. Ampak ne bom več motil, kmalu mora priti moja nečakinja. Toda Kelemen ni nehal in že je pristal pri razcvetu v poznih šestdesetih letih, pri naftni krizi, pri dneh brez avtomobilov in pri svojem prvem avtu, belem fordu cortini, nato pa prešel na to, kako lepe naj bi bile stare registrske tablice. GOSPOD KELEMEN: Ali se tega še spomnite, cenjena? IRENE TURIN: Seveda. Rodila sem se leta 1973. GOSPOD KELEMEN: Česa ne poveste! Videti ste petnajst let mlajši. Lahko bi nosili minikrilo, z vašo postavo! Da bi Kelemenov napad danes izostal, mora Turin hitro nekaj ziniti. Irene dvigne pogled od časopisa. Ko je bleda in je videti, kot da je pravkar vstala iz postelje, je najlepša. IRENE TURIN: Si že preizkusil tablico? Gospod Turin ne odgovori. Zamenjati želi temo pogovora, ker noče biti izprašan o tem, kaj išče po internetu, Irene pa noče resno razpravljati o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Gospod Turin želi, da bi Irene odšla domov, zato kot izgovor uporabi mačko. GOSPOD TURIN: Pojdi zdaj, Melissa bo že lačna. In ne pozabi na četrtkov sestanek pri notarju. IRENE TURIN: Če boš to rekel še enkrat, ga bom res pozabila. Mogoče bo jutri z mano prišla Beba. Christiane, Irenejine sestre, ki jo v družini kličejo Beba, že šest mesecev ni bilo na obisk k Turinu. To ga ne moti, saj se, kadar pride zraven, z Irene ni mogoče pogovarjati. Irene sočustvuje s svojo sestro, ker se je pravkar že drugič ločila. Beba je anesteziologinja v splošni bolnišnici. DUKAKIS: Beba je nepraktična zdravnica. Pravzaprav ima gospod Turin svojo svakinjo dejansko rad, v preteklosti mu je bila celo zelo všeč. V družini se molči o kratki aferi med njima. BEBA: Nisi bil ravno angel, dragi Robert. ANITA TURIN: Nikoli nisem razumela, zakaj sta se Irene in Robert poročila. Nimata otrok. Saj vsi vidijo, da se ne ujemata. GREGOR MENTULA: Drugi časi so bili, z dekleti smo se pač zabavali. Vedno pa nam je bilo jasno: prste stran od žensk svojih prijateljev! To je bila stvar časti. Ampak Irene, ona je bila res huda. Na eni od voženj z motorjem, na katero sta se podala skupaj z Robertovim sodelavcem Gregorjem Mentulo in drugimi, so se ustavili ob majhnem jezeru, kjer na obrežju ni bilo žive duše, Irene je prva odvrgla oblačila, šla gola mimo vseh in skočila v vodo. Turin še danes ne more pozabiti izraza, ki se je ob tem prizoru izrisal na Mentulovem obrazu. Irene je bila takrat stara nekaj čez dvajset let in tako vitka in popolna, da bi jo lahko s palcem in kazalcem prijel za ključnico in jo dvignil. Ob tej misli se gospodu Turinu orosijo oči. Zaradi tega se sovraži. Na srečo je zdaj sam. Pred nekaj tedni ga je Irene poskušala prepričati, naj preklopi na pametni telefon. Na svojem mobilniku mu je pokazala fotografije, stare fotografije iz družinskih albumov, ki jih je skenirala. Med njimi je bila tudi fotografija dvoletnega Roberta pod božičnim drevescem. Irene ni podrsala naprej, temveč je dolgo zrla v fotografijo. IRENE TURIN: Skoraj se nisi spremenil. Ne, gospod Turin ju ne potrebuje, spomina in preteklosti. Gospod Turin je žejen, štirje kozarci veltlinca niso zadostovali. Ko Irene odide, pomigne Marcusu, ki ima danes naporen dan; ob vikendih je namreč v kafeteriji vedno več dela kot čez teden. GOSPOD TURIN: Oh, gospod Marcus, še enega za povrh ta večer. Marcus prikima. Z gospodom Turinom imata skrivni dogovor. Če želi gospod Turin zvečer, po zaprtju lokala, spiti še eno rundo, mu Marcus v skriti niši v preddverju pusti steklenico veltlinca in kozarec. 6. Zimbabve Po 19. uri v vhodni avli negovalnega doma zavlada mir. Gospod Turin si lahko iz skrivališča vzame steklenico vina in sede za eno od miz. DUKAKIS: Saj sem ti rekel, da bo prišla. Tvoja nervoza je bila čisto odveč. Ko Nata ob 18.05 še ni prinesla denarja, je bil Turin že ves iz sebe. Bil je tako živčen, da je celo večerjal. Nata je prišla ob 18.09, z denarjem in kartico. Turin ji je v zahvalo dal dvajset evrov, kar je najprej zavrnila, potem pa le sprejela. Ob tem je Turin izvedel, da je njeno polno ime Natalija in da prihaja iz Srbije. Gospod Turin se je potem zapeljal v kafeterijo in plačal Marcusu, ki je kafeterijo sicer že zaprl, vendar se je še ukvarjal z obračunom. Gospod Turin že sedi s svojim kozarcem veltlinca, ko Marcus izroči blagajno vratarju in, potem ko še enkrat pomaha gospodu Turinu, izgine skozi velika steklena vrata v preddverju. Skozi vhodno avlo gre tako malo ljudi, da Turinu ni nerodno, ko za branje uporabi povečevalno steklo. V neki strokovni medicinski reviji je našel članek z naslovom Možni preboj v boju proti multipli sklerozi. Turinu naslov ni všeč. Boj? Kakšen boj? Turin se ne bojuje. Novo upanje strokovnjakov se imenuje ciklotid. Ob podrobnejšem pregledu – kot vedno pri novih zdravilih – se izkaže, da gre le za zmanjšanje pogostosti zagonov bolezni. Potem pa piše še: Prve študije bi se lahko začele že konec leta 2019. Zelo perspektivno! Zagotovo bodo lahko leta 2019 Turina ekshumirali, da bi ga ozdravili. Na naslednji strani so statistični podatki o številu obolelih z multiplo sklerozo v različnih državah sveta. V samem vrhu je Norveška: na milijon prebivalcev je na Norveškem kar 1.900 bolnikov z MS. Nemčija, Avstrija in Švica so s po 1.250 primeri v sredini. Na zadnjem mestu je Zimbabve: le trije bolniki z MS na milijon prebivalcev. DUKAKIS: Glede na podatke z Wikipedije ima Zimbabve trinajst milijonov prebivalcev. To pomeni, da je v Zimbabveju vsega skupaj devetintrideset bolnikov z MS. Zagotovo se vsi med sabo poznajo. Potem pa Turin prebere še, da je nemški prevedek Zimbabveja Steinhäuser. Kot priimek njegovega internista, kakšno naključje! Naslednja dva kozarca gospod Turin spije na čast naključij. In nato še enega na hribovko. Gospod Turin je zaljubljen v hribovko, ampak v ponedeljek ne bo šel k njej. Ne bo si dovolil, da bi ga ženske dan za dnem komandirale. Ženske. Ženske. Ženske. Kamor koli pogledaš! In z nobeno od njih se ne more zares pogovarjati. Ko skuša gospod Turin komu razložiti, da potrebuje nekoga, ki ga bo odpeljal v Švico, da bo lahko končal svoje življenje, vsi obmolknejo. Medicinske sestre imajo nenadoma druge opravke, Irene brska po svojem mobilniku. In če že kdaj pride do pogovora o tem, največ enkrat na mesec, potem mu razložijo, da mu še ni treba umreti, da je še duševno fit, da je še prezgodaj za smrt. Ljudje ne razumejo, da mora biti duševno popolnoma zdrav, če hoče koristiti pomoč pri prostovoljnem končanju življenja. Ko enkrat ne bo mogel več ne govoriti ne razmišljati, bo zanj prepozno. Turin je na videoposnetkih z YouTuba opazil, da so ljudje, ki odpotujejo v Švico, videti kot povsem običajni ljudje. Tako pač je. Zdaj je pravi čas. Zdaj in ne pozneje. DR. STEINHÄUSER: Na žalost moramo na podlagi slike, ki jo imamo, predvidevati, da je vaša bolezen sekundarno progresivna. DUKAKIS: Vedno ta doktor Steinhäuser. Kaj pa Mila? Nekaj jo moraš vprašati! GOSPOD TURIN: Mila, lahko enkrat pozabiva na cilj te terapije in počneva kaj drugega? MILA: Kaj pa bi radi počeli, gospod Turin? GOSPOD TURIN: Rad bi se dotaknil vaših jošk, Mila. Razgalite se. DUKAKIS: To bo naredila! To bo naredila! Prisežem ti, to bo naredila! Gospod Turin se mora zasmejati. Kar solze mu stečejo po licih, vendar ne more več ugotoviti, ali so to solze smeha ali solze žalosti. Gospod Turin začuti, počasi in toplo. Skloni glavo in pogleda navzdol. Ko vidi svoj penis, mu je povsem jasno, da ta penis ni več za nobeno rabo. Še vedno lahko urinira, vendar tudi uriniranje ni več tapravo scanje, ampak le bedno kapljanje v plastično vrečko. Nobena ženska ne bo nikoli več videla tega penisa. Ne, ne v tem življenju. Drugega življenja pa ni. To življenje. Prva polovica sploh ni bila tako slaba. Gospod Turin vrne prazno steklenico in kozarec v skrivališče. Tiho mora biti, ker včasih pridejo na obhod nočni varnostniki. Ti so iz zunanjega podjetja in ne poznajo heca. Večino časa pa tako in tako sedijo v sobi za vratarjevo kabino in gledajo nogomet. Veliko jih ponoči pije pivo, čeprav je alkohol na delovnem mestu strogo prepovedan. DUKAKIS: Ti lahko povem en vic? GOSPOD TURIN: Pa daj! DUKAKIS: NK Austria Dunaj igra proti šahovskemu programu. Po petinštiridesetih minutah računalnik vodi z 1 : 0. Trener Austrie med odmorom ves iz sebe vdre v kabino in začne vpiti: Fantje, zberite se! Morda lahko ta rezultat obdržimo do konca! 7. Suprapubični blues Junija 1989 sem se preselil na Dunaj, kjer sem želel študirati pravo. Julija in avgusta sem delal na poštni centrali Dunaj Jug, da bi nekaj zaslužil. Vedno sem opravljal po dve izmeni skupaj, od 6.00 do 18.00, eno nočno od 18.00 do 6.00, potem pa trije prosti dnevi. Tako kot tukajšnje medicinske sestre. 21. avgusta me je okrog poldneva poklicala mama. Zbudila me je, po nočni izmeni sem šel v posteljo šele malo pred 7. uro. Mama mi je povedala, da je oče zjutraj odšel v klet. Ker se do poldneva ni vrnil, je šla preverit in ga je našla mrtvega na tleh. Še isti dan sem se odpeljal na deželo. Vse je bilo treba organizirati, osmrtnico, krsto, pogreb, sestanek pri notarju, a je šlo vse kot po maslu. Oče je bil star štiriinšestdeset let. Mama mi je rekla, da ne more več skrbeti za mačka in ga mora dati stran, zato sem vzel Dukakisa s sabo na Dunaj v svoje malo stanovanje. Celo pot je javkal. Potem se je dva tedna skrival pod komodo. V sobo stopi sestra Margit. Ne pozdravi. Najprej odpre okno. SESTRA MARGIT: Moram prezračiti, gospod Turin. Tu pošteno smrdi. GOSPOD TURIN: Kje je Jessy? SESTRA MARGIT: Sestra Jessy je odsotna zaradi bolezni. Seveda, glavna sestra Margit, nenadomestljiva, jo nadomešča. Kadar sestra Margit sama zboli, si vzame en dan dopusta. Njena statistika je brezhibna. V več kot dvanajstih letih službovanja v tej instituciji ni koristila niti enega samega dne bolniškega dopusta. Sestra Margit naredi vse prav, druge sestre pa vse narobe. Ugotovi, da je treba zamenjati kateter. SESTRA MARGIT: Pravkar sem preverila vaše vrednosti CRP-ja na krvni sliki, gospod Turin. Verjetno se vam je spet ponovilo vnetje sečil. Če se bo tako nadaljevalo, bomo morali vstaviti suprapubični kateter. S tem želi gospoda Turina samo mučiti. Ve, da je proti. Suprapubični kateter se vstavi v mehur. To bi bil konec za poslednjo še vitalno funkcijo Turinovega penisa. Takšnih napadov sestre Margit je vajen. K sreči se ne dogaja pogosto, da ga neguje sestra Margit osebno. Turin ves čas upa, da bo naredila kariero, da bo napredovala s tega oddelka. Gospod Turin želi danes ostati v postelji, noče na invalidski voziček. Zdi se mu, da ne bo mogel več dolgo sedeti v vozičku. Na drugem koncu hodnika se sliši neprekinjeno klicanje stare Ditscheinerice. SESTRA MARGIT: Kdaj so vam nazadnje izmerili pritisk? Punce so nore! Nič ne mislijo. GOSPA DITSCHEINER: Seeestraaaa! Seeestraaaa! SESTRA MARGIT: In h gospe Ditscheiner tudi ne gre nobena. GOSPOD TURIN: Dobro veste, da so punce tukaj pod velikim časovnim pritiskom. Ves čas morajo same negovati bolnike, čeprav je to v nasprotju z zakonom. SESTRA MARGIT: In kaj potem? Tudi jaz to počnem sama. Pa še vedno pomislim na vaš pritisk. Punce pa ne naredijo nič. GOSPOD TURIN: Verjetno vam vzgoja doma bolje uspeva. SESTRA MARGIT: Zdaj vas imam pa dovolj! Sestra Margit odide in za seboj zaloputne vrata. Gospod Turin neumit obleži v postelji. Potem zaspi. Kmalu po 11. uri zasliši korake na hodniku. Prepozna jih, zvok pet. Irene. Zagotovo so obiskovalci, ki so se z njo peljali v dvigalu, buljili vanjo, zlasti v njeno oprsje. In poskušali ujeti njen vonj. Počasi se Irene približuje po hodniku. Odpre vrata. IRENE TURIN: Zakaj so vrata zaprta? GOSPOD TURIN: Sestra Margit jih je v jezi zaloputnila. Irene stopi k Turinu in ga poljubi na obe lici. Potem nekaj potegne iz torbice. IRENE TURIN: Nova trenirka, prosim, vrzi staro stran. Si kaj pil? GOSPOD TURIN: Irene, včeraj nisem pil nič. Popolnoma nič. IRENE TURIN: Vedno ko se tvoj stavek začne z mojim imenom, lažeš. Čisto vedno. Irene odloži trenirko na stran in se usede na rob postelje. Poboža Turina po licu. Nato vstane, si sleče jakno in jo obesi na kavelj na vratih. Črn puli se ji odlično poda. Irene ima danes lase strogo počesane nazaj in spete na temenu. IRENE TURIN: Četrtkov sestanek z notarjem bova verjetno morala odpovedati. GOSPOD TURIN: Nikakor, to pa ne pride v poštev! Irene se spet usede na rob postelje. Sedi zelo vzravnano, njen hrbet je raven kot sveča. Občudovanja vredno, kako dolgo je Irene zmožna negibno sedeti v tej elegantni drži. Ni lepše ženske od Irene. Kdor tega ne vidi, je slaboviden. IRENE TURIN: Ti revež, ti! Kaj lahko naredim zate? GOSPOD TURIN: Dovoli mi, da te primem za joške, samo na kratko! Irene se zasmeji. Z roko seže pod puli in ga previdno dvigne, da si ne bi uničila pričeske. Nato si odpne modrc. Športni nedrček nosi, odpenja se spredaj. Gospod Turin že dolgo nič ne vonja, saj je njegov nos ves čas zamašen, njegove prstne blazinice pa še vedno vse občutijo. Tega trenutka Turin ne sme pozabiti. Verjetno je prav to najlepši trenutek pred njegovo smrtjo. Globoko vdihne in poskuša v svoj zamašeni nos ujeti Irenejin vonj. DUKAKIS: To počne iz usmiljenja. Ne misli si, da ji je všeč! GOSPOD TURIN: Vseeno mi je. Nenadoma se na vratih pojavi negovalec Bernhard. Ko zagleda Irene, ki sedi na postelji z razgaljenim oprsjem, se naglo opraviči in odide. Odvihra iz sobe in za sabo zapre vrata. Irene se zasmeji. DUKAKIS: Ko si zaljubljen, si neznosen. GOSPOD TURIN: Mogoče se spoznaš na nogomet, Dukakis. Na nogomet, politiko in Rolling Stonese. Slišiš, vidiš in vonjaš bolje od mene, ampak o tem – o tem pa nimaš pojma. DUKAKIS: Na srečo! Drugače bi na koncu govoril kot ti. GOSPOD TURIN: Irene nisi nikoli maral. Ko sva kupila veliko stanovanje in se preselila skupaj, štiri leta nisi spregovoril. DUKAKIS: Se spomniš Osha? Bhagwana Shrija Rajneesha, indijskega guruja? Tudi on je nekoč štiri leta molčal. 8. Skisano vino Gospod Turin prejšnji dan ni spil niti kapljice alkohola. Niti malo viskija, niti malo veltlinca. Včeraj prvič od zadnjega večjega zagona bolezni pred dvema letoma ni spil ničesar. Kljub temu je do kosila že precej izčrpan. Misel na to, da bo moral še nadaljnjih osem ur presedeti na invalidskem vozičku, ga že zdaj ubija. Torej mu nepitje nič ne pomaga, zato bo z njim nemudoma prenehal. TAMALA BARBARA: Ste dobro spali, gospod Turin? GOSPOD TURIN: Ne, slabo sem bil buden. Hvala. Tako tako. TAMALA BARBARA: Odprla bom okno, potrebujete svež zrak. Gospod Turin ima s sestro Barbaro nekolikšne probleme. Nenehno ga opominja, ko pa jo on prosi, naj mu zamenja kateter ali opravi kakšno drugo malenkost, ga pouči, da je negovalka ona in ne on. Na oddelku sestro Barbaro kličejo tamala Barbara, ker se vodja negovalnega osebja za celotno bolnišnico prav tako imenuje sestra Barbara – ona je tavelika Barbara. Ko vstopi v Turinovo sobo, tamala Barbara vedno najprej na stežaj odpre okno. Tipična medicinska sestra! V nekem trenutku jo bo prepih odnesel tja, od koder je prišla: na slovaške planine. Druga neznosnost pri tamali Barbari: njena izgovarjava črke l. Jezik se ji za toliko časa prilepi na ustno nebo, da dobiš kurjo polt, ko govori o lahnem plapolanju. GOSPOD TURIN: V četrtek zjutraj potrebujem prevoz. TAMALA BARBARA: Zdaj bova najprej opravila nego. Si gospod Turin zasluži takšno ravnanje? Navsezadnje ima zunaj doma pomemben sestanek, na katerega se je dolgo pripravljal. Dopoldne porabi za to, da vse dokumente za četrtek zbere v zeleno mapo. Ob tem početju vsakič znova zadrema. Ko tamale Barbare s potrditvijo naročila prevoza še vedno ni od nikoder, Turinu prekipi, zapelje se na hodnik in se usmeri naravnost do sestrske sobe. Preden prispe do tja, mu na uho pride pogovor. Turin skoraj nič več ne vidi, njegov voh je mrtev, vendar še vedno dobro sliši, celo zelo dobro. Sliši, da se tamala Barbara in Katharina Payer pomenkujeta, in to o njem. Turin ima srečo, da z invalidskim vozičkom stoji pred plutovinasto oglasno desko, na kateri med drugim visi urnik izmen. Tamala Barbara in Katharina Payer pa stojita za oglasno desko in Turina ne moreta videti. Pogovarjata se o njegovi krvni sliki, o slabih vrednostih sladkorja in jeter. Sestra Barbara se na dolgo in široko pritožuje nad pacientovim vsakodnevnim uživanjem alkohola in njegovo nerazsodnostjo, nato pa jo prekine hribovka. KATHARINA PAYER: Moj bog, ta človek pač pije, na njegovem mestu bi tudi jaz pila. Skočita si v lase, nato pa kmalu zapustita sestrsko sobo. Gospod Turin jo sicer skuša na vozičku popihati po hodniku do svoje sobe, vendar prepozno, že naleti na obe sprti ženski. Prijazno ju pozdravi. KATHARINA PAYER: Gospod Turin, ne pozabite, danes imava termin! Tamala Barbara se namuzne. TAMALA BARBARA: Huu-huuuuuuuuuuuuuuh! Gospod Turin ima zmenek! Turin se vrne v sobo in vnovič pregleda dokumente v zeleni mapi. Da ni morda česa pozabil? Potni list, rojstni list, poročni list, izpiski iz zemljiške knjige za stanovanje in dve parceli, ki ju je podedoval po materi. Ura je 10.45 in dan se že zjutraj vleče v nedogled. Turin mora v četrtek k notarju, kar je čez štiri dni. Še štiri dni mora preživeti. Ko bo to opravljeno, se bo ukvarjal s tablico, potem pa se bo prijavil za pomoč pri prostovoljnem končanju življenja. Spregledal je Irenejino taktiko, ona bi s stvarmi zavlačevala tako dolgo, dokler sam ne bi bil več sposoben napisati niti mejla. Morda požirek viskija? Toda Turin je prešibek, da bi z roko segel navzdol in zatipal steklenico. Ko sedi na invalidskem vozičku, Turina tako močno boli hrbet, da bi se najraje vrnil nazaj v posteljo. Vendar mora zdržati, sicer mu bodo za čez dan ponudili negovalni voziček. Negovalni voziček je pravzaprav invalidski počivalnik na kolesih, tako rekoč zadnja postaja pred krsto. Turin potrpežljivo čaka na kosilo. Ne glede na to, kaj mu bo sestra Barbara rekla, ji ne bo odgovoril. DUKAKIS: Kakšna predrznost, kako se je danes obnašala do tebe, ta slovaška mrha. GOSPOD TURIN: Vsaka država ima prebivalce, ki si jih zasluži. DUKAKIS: In Jugoviče, ki si jih zasluži. GOSPOD TURIN: Slovaki niso Jugoviči! Gospod Turin v miru poje svoje kosilo in ob 12.20 odide v kafeterijo. Na žalost danes v službi ni Marcus, ampak Dejan. Gospod Turin potrebuje nekaj, kar bi ga okrepilo, vendar danes veltlinec v kafeteriji nima dobrega okusa. Gospod Turin prosi Dejana, naj preveri, ali je s steklenico vse v redu. GOSPOD TURIN: Mislim, da se je vino skisalo. GOSPOD DEJAN: Nemogoče. Ima zamašek na navoj. Vsi vse vedno vedo bolje! Celo civilci vedo vse bolje! Če gospod Turin pravi, da vino ni v redu, potem ni v redu. Kdo drug pa je še spil več steklenic tega vina kot on? Kdo lahko bolje sodi o tem? GOSPOD DEJAN: Ste slišali, gospod Turin? Kafeterijo naj bi oddali zunanjim najemnikom. GOSPOD TURIN: Zunanjim najemnikom? GOSPOD DEJAN: Ja, prevzelo naj bi jo neko zunanje podjetje. Mi bomo pa morali na nego, v novi kafeteriji ne bodo smeli biti zaposleni civilci. GOSPOD TURIN: Kdaj pa naj bi naredili primopredajo? GOSPOD DEJAN: Januarja. Gospod Turin se zaveda, da ga ta novica zadeva, po drugi strani pa noče, da bi ga Dejan spravil v apokaliptično voljo. Koliko privatizacij, varčevalnih ukrepov in racionalizacij je doživel v devetdesetih letih! In nihče ni zaradi tega propadel. Seveda vsakogar prizadene, če ga prisilijo, da svojo vazo za rože s komode v predsobi prestavi na omaro v dnevni sobi, vendar zaradi tega še nihče ni umrl. Turin počaka, da se Dejanovo tarnanje konča. Danes ima sestanek s Katharino, mora se ga udeležiti. V ušesu mu še vedno odzvanja stavek, ki ga je rekla tamali Barbari: Moj bog, ta človek pač pije, na njegovem mestu bi tudi jaz pila. K njej si želi iti spočit, pa je že zdaj utrujen. Dejan ne neha in ne neha s svojim blebetanjem, slabo novico mu zdaj razlaga znova, z drugimi besedami. Gospod Turin naroči še en kozarec veltlinca. Čeprav je vino skisano. 9. Materina dušica Že ob 14.50 gospod Turin sedi pred pisarno Katharine Payer. Navajen je na čakanje. Odkar je v negovalnem domu, še nikoli ni zamudil, nasprotno, vedno je prezgoden. Turin opazuje čistilko, ki pomiva hodnik. Še pred petimi leti so bile v domu čistilke redno zaposlene, potem pa je čiščenje prevzelo neko čistilno podjetje. Če mu bo tavelika Barbara leta 2021 povedala, da bodo bolniško nego v celoti prevzeli roboti, bo gospod Turin zmajal z glavo in hlinil zgroženost. Čistilka zloži mop, krpo namoči v vodo in jo ožame na pedalu za ožemanje. Nato spet vpne krpo, začne brisati, ob tem pa se vzvratno v obliki črke S premika po hodniku, ob čemer čistilni voziček s hrbtom potiska naprej. Ko pride Katharina Payer, je kot vedno oblečena v belo trenirko in belo polo majico z logotipom inštituta. Okoli vratu ji visi trak s šopom ključev. Skloni se do ključavnice na pisarniških vratih in jih s ključem odklene, ne da bi snela trak z vratu. KATHARINA PAYER: Pridite, razkomodite se. Bi kozarec vode? GOSPOD TURIN: Zelenega veltlinca. Katharina se usede za mizo. Pisarna je res majčkena. V njej je le majhna omarica za dokumente, garderobno stojalo poleg vrat in pisalna miza. Ker je gospod Turin na invalidskem vozičku, je soba polna. Katharina govori o zaupni zadevi, o kateri mora izprašati gospoda Turina. Gospodu Turinu ni jasno, za kaj gre. Išče materino znamenje nad Katharinino ključnico. DUKAKIS: Najprej te ovije okrog prsta, potem pa sledi psihomantra. KATHARINA PAYER: Na vašem oddelku bo nekaj korenitih sprememb. Margit Frasl, torej glavna sestra Margit, bo prevzela dva druga oddelka. Od novembra naprej bo oddelek MS vodila Barbara Gugrell. Barbara Gugrell je tamala Barbara. Poročila se je z Avstrijcem, nekim trgovskim potnikom, deloholikom, ki se piše Gugrell in je tako redko doma, da Barbara nikakor ne more zanositi. Zdaj se je očitno odločila za kariero. KATHARINA PAYER: Odločitev vodstva je bila soglasna. Katharina vstane. Obide mizo in se postavi predenj. S perspektive invalidskega vozička je videti kot velikanka. Gospod Turin bi se moral nagniti daleč naprej, da bi se lahko dotaknil njenih prsi. Katharina se usede na pisalno mizo in pogleda navzdol gospoda Turina. KATHARINA PAYER: Gre za to, da moramo najti zamenjavo za oddelčno sestro. Zato me zanima, katero negovalko še posebej cenite. GOSPOD TURIN: Sestro Aliki. KATHARINA PAYER: Aliki Kostopulos? Tudi jaz sem o njej že razmišljala, ampak ona si tega ne želi. GOSPOD TURIN: Razumem. Potem pa bi vzel Nato. KATHARINA PAYER: Nata? Kdo je Nata? GOSPOD TURIN: Dela na Oddelku 6, na Oddelku 4 je samo nadomeščala. Katharina vstane in spet sede za pisalno mizo. Nadene si bralna očala, klofa po tipkovnici in gleda na zaslon. KATHARINA PAYER: Nata ne obstaja. GOSPOD TURIN: Njeno pravo ime je Natalija. Natalija z J. KATHARINA PAYER: Aha, tukaj je: Natalija Simeunović. Turin zdaj dolgo hvali sestro Nato. Nenadoma Katharina spet sname očala, znova vstane in stopi k Turinu. Zgrabi ga za obe rami. KATHARINA PAYER: Takoj sem vedela, da lahko kaj takega stresete iz rokava. Čeprav se je Katharina Payer že zdavnaj vrnila za svojo pisalno mizo, Robert Turin še vedno ves trd sedi na invalidskem vozičku. Še vedno čuti njene dlani na svojih ramenih. Sprašuje se, kako bo to veliko dekle uspelo obvladati kup divjih negovalk. Tu so obsedene katoličanke, kot je glavna sestra Margit, ki gotovo ne bodo pustile, da bi jim ukazovala Katharina. Potem so tu še tuje negovalke, ki ne morejo dobiti boljše službe. In ne nazadnje medicinske sestre, ki so si izbrale napačen poklic. Zanje je vsakršen poskus motivacije eno samo ponižanje. KATHARINA PAYER: Ali so vam kadar koli ponudili kakšen terapevtski posvet? DUKAKIS: Pa se je začelo! GOSPOD TURIN: V ponudbi nikoli ni bila težava. Težava je v povpraševanju. KATHARINA PAYER: Torej sploh ne veste, za kaj pri tem gre. GOSPOD TURIN: Pogovarjam se z vsemi v tej hiši: z negovalkami, vzdrževalci, civilci, včasih celo z molčečim vrtnarjem, z vami, celo s patrom Reisingerjem. Res lepo se pomenkujem z njim, čeprav sem ateist. Pogovarjam se tudi z enim mrtvim mačkom. KATHARINA PAYER: Z mrtvim mačkom? Kaj pa pravi? DUKAKIS: Pokaži, kaj skrivaš pod bluzo! GOSPOD TURIN: Rad ima samo viski, Rapid in Rolling Stonese. KATHARINA PAYER: O tem se pa ne bi znala pogovarjati. GOSPOD TURIN: Želim samo reči, da mi ne manjka sogovornikov. Ne zmorem še ene terapije. KATHARINA PAYER: Torej imate težave s pogonom? GOSPOD TURIN: Še vedno vozim star motor, ki ga upravlja veltlinec. KATHARINA PAYER: Ali se zjutraj težko motivirate? GOSPOD TURIN: Čez štiri dni moram z ženo k notarju. Pomembno je, da nanjo prepišem vse svoje premoženje in sestavim oporoko. Za to se že moram motivirati. KATHARINA PAYER: Veste, da obstajajo zdravila, ki lahko povečajo vašo zavzetost. GOSPOD TURIN: Veste, ko bo ta sestanek pri notarju mimo, hočem umreti. Umreti hočem brez bolečin in takrat, ko si to sam izberem. KATHARINA PAYER: Kaj lahko torej storim za vas? GOSPOD TURIN: Evtanazija je v naši državi nezakonita. Lahko bi me peljali v Švico. KATHARINA PAYER: To ni čisto moje delovno področje. Kljub temu pa bi vam rada nekaj povedala, ker ste očitno zelo odkriti glede te zadeve: ne pričakujte, da bo kdor koli v tej hiši odprto govoril z vami o tej temi. Z veseljem lahko pogovor nadaljujeva naslednji teden. A rečeva spet ob 15. uri? Prejšnjo noč si je gospod Turin na televiziji ogledal dokumentarec o zdravilnih zeliščih in je ob materini dušici moral pomisliti na Katharino, saj se v imenu rastline pojavi “duša”. Ko se Robert Turin zapelje iz njene pisarne, se za hip ustavi ob garderobnem stojalu, na katerem visi Katharinina jopica. Z vozičkom se ji tako približa, da lahko svoj obraz porine vanjo. Poskuša vdihniti Katharinin vonj. Kakšno dišavo: gospodinjstvo s kadilci, cenen parfum, drag parfum, vonj po cvrtju, dišavno smrečico v njenem avtu, kar koli pač. Vendar ne zavonja ničesar. Duša. Duša. Dušica. 10. Prekvalifikacija DUKAKIS: Stara Ditscheinerica je spet privila glasnost na televizorju. Ti pa misliš samo še na gospo doktor, ki sploh ni gospa doktor. GOSPOD TURIN: Samski moški. Po očetovi smrti je mama menila, da bi bilo bolje, da si, namesto da grem študirat, poiščem delo. Bala se je, da bo morala prodati hišo. Nekako je bila vedno vesela, ko je kdo zbolel. Ne srečna, ampak na bolezen ali smrtni primer se je vedno odzvala zelo sproščeno. Kadar sem bil bolan, sem preživljal najlepše dneve svojega otroštva. Ko sem mnogo pozneje mami povedal, da sem zbolel za multiplo sklerozo, se je na vse pretege trudila, da bi zaigrala potrtost, vendar ji ni uspelo. Morda sem si že vse življenje želel biti bolan. Morda sem sam priklical kraljico gora. ANITA TURIN: In iz maščevanja si prodal našo hišo. Hišo, ki jo je zgradil moj oče. Hvala bogu mu tega ni bilo treba doživeti. 1. novembra 1989 sem začel delati za Univerzitetno knjigarno Manhart. Ne v sami knjigarni, ampak v pisarni: naročanje, logistiko in knjigovodstvo je bilo treba digitalizirati. Mama je poznala šefovo ženo in ji je ponosno povedala, da sem že pri desetih znal uporabljati domači računalnik in da od takrat več ur na dan preždim pred zaslonom. Imel sem svoje stanovanje, Dukakisa in službo, spoprijateljil sem se z dvema sodelavcema, s katerima sem preživel tudi veliko prostega časa: z Gregorjem Mentulo in Viktorjem Soporanom. Mentula je bil pameten in pogumen. Poizvedoval je naokrog in ugotovil, da je v tistem času veliko podjetij nabavljalo računalnike, zato je sklepal, da bo za nas dovolj dela tudi drugje. Še vedno se spominjam skrivnega sestanka med malico, na katerem smo od vznemirjenja vsi pili vino. Mentula je predlagal, da ustanovimo podjetje, ki se bo ukvarjalo z digitalizacijo. S tem bi lahko zaslužili veliko več, kot če ostanemo knjigarniški uslužbenci. Nič nisem imel proti temu, da bi dal odpoved, prav nasprotno, vendar pa sva se z mamo o tem dolgo, več tednov, prepirala. Zanjo, pesimistko, ki si je mislila, da je odpoved delovnega razmerja prava katastrofa, je vsaka sprememba pomenila pogubo. Na srečo je nisem poslušal. Edina stvar, ki me je pri podjetju motila, je bilo njegovo ime: EDV 2000. Le kako lahko Mentula izbere letnico, ki bo čez nekaj let zastarela, sem si takrat mislil. Izkazalo se je, da bom tudi sam še pred tem letom zastarel. GREGOR MENTULA: Še hvaležna mi bosta. V podjetju EDV 2000 bosta zaslužila trikrat več, kot sta doslej. In to se je tudi zgodilo. Gospoda Turina nespečnost to noč ne moti, vendar želi razmišljati o Katharini in ne o preteklosti. Zgodbe iz preteklosti ga žalostijo. Hkrati pa nima občutka, da bi bil on ta oseba, ki je to preteklost doživela. Gospod Turin ni jaz. Gospod Turin je nekdo drug. Kraljica gora mu je dala ta dom. In čeprav ga mora Turin v četrtek zapustiti zaradi sestanka pri notarju, nerad pomisli na to, da obstaja svet zunaj doma. Zato tudi ne hodi na vrt. Vse, kar se nahaja za okni in stenami negovalnega doma, je zanj neresnično. Resnični so le Katharina, Aliki, druge medicinske sestre, kafeterija, kateter in urinska vrečka, bolečine in strah pred naslednjim zagonom bolezni. Seveda se bo moral nekega dne odpovedati tudi temu domu: tistega dne, ko bo odpotoval v Švico. In to bo moral storiti kmalu. Zdravi ljudje tega ne razumejo: človek mora biti pri močeh, da se obvaruje pred nemočnim odmiranjem. Zjutraj pride sestra Barbara. Videti je odsotna in potrta. Danes ne poudarja l-ja, ni zračenja, ni nasmeška in tudi ni provokativnih pripomb. Pri Gugrellovih je ogenj v strehi. Nikakor ne uspe, Barbara ne more zanositi. Verjetno sta zapravila že kupe denarja za vse mogoče klinike za zdravljenje neplodnosti. Turinu je ta občutek pobitosti dobro znan, podobno je bilo tudi pri Irene. Najprej si nista želela otrok, potem pa, ko je o tem vedno več govorila, so Turinu že diagnosticirali multiplo sklerozo. In čeprav so zdravniki sprva trdili, da tozadevno ni v ničemer omejen, ni uspelo. In Irene je postajala vse tišja. TAMALA BARBARA: Tako, gospod Turin, urejeno. Aja, prevoz za četrtek je naročen. In pripravite se: fizioterapevtka vas bo kmalu odpeljala na terapijo. Potem ko je tamala Barbara gospoda Turina posedla na invalidski voziček, je brez besed odšla iz njegove sobe. S hodnika se sliši ropot vrtalnega stroja. Turin se takoj odpelje ven. Nikoli noče zamuditi, kadar kakšen sivec (tako zaradi barve njihovih delovnih oblačil pravijo vzdrževalcem) opravlja kakšno delo. Gospod Kelemen tudi že na vozičku sedi pred vrati svoje sobe, ki je poleg francoskega okna na koncu hodnika. Gospod Turin tega okna še nikoli ni videl odprtega. Očitno je zapahnjeno s posebno ključavnico. Sivec, nekoliko predebel mladenič s številnimi tetovažami na rokah, odpre okno. Dejansko bi človek lahko tukaj neovirano padel v globino, če so štiri nadstropja sploh kakšna globina. Sivec vzame vrtalni stroj in začne vrtati. Potem ga odloži in se nasloni na steno. SIVEC: Razburljivo, ne? GOSPOD TURIN: Bolj razburljivo kot televizija. SIVEC: Na zunanjo stran vseh francoskih oken moramo namestiti varnostno ograjo in ravno vrtam za sidra. Sivec je vidno razdražen. Ko spet poprime za vrtalnik, se iz družabnega prostora na invalidskem vozičku pripelje tudi stara Ditscheinerica. Za nekaj minut obstane zraven Turina. GOSPA DITSCHEINER: Mislite, da so njegovi lasje pravi? GOSPOD TURIN: Lasje vzdrževalca? GOSPA DITSCHEINER: Ne. Lasje od Traaampa. GOSPOD TURIN: Kdo je to? GOSPA DITSCHEINER: On ne pozna Traaaampa! Seeestra! Seeeeeeeestra! On ne pozna Tra-aaaaampa. Mila pravočasno pride po Turina. Ko ji mora z invalidskim vozičkom slediti v ordinacijo, se počuti kot šolarček. Tudi pri fizioterapiji se ne počuti nič drugače. Mila začne s ciljem terapije: gospod Turin mora samostojno vstati z invalidskega vozička, se obrniti za 90 stopinj in sesti na posteljo. Že prvi poskusi pokažejo, da je ta cilj nedosegljivo oddaljen. Trije poskusi, da bi se z obema rokama dvignil z invalidskega vozička in za trenutek postavil na noge, da bi prijel za ročaja rolatorja, ki stoji pred njim, klavrno propadejo. Turin se vsakič sprašuje, ali Mila res verjame, da bo čez nekaj mesecev nenadoma spet sposoben sam vstati. Prav rad bi se za nekaj trenutkov obdržal na nogah, dokler ne bi spet izgubil ravnotežja in se med padcem ulovil za Miline joške. DUKAKIS: Vprašaj jo že enkrat! Zagotovo bo rekla ja. GOSPOD TURIN: Mačka naj drži jezik za zobmi. DUKAKIS: Zdaj mi praviš pa že mačka. Mila preide na treniranje Turinovih haptičnih sposobnosti. Vaja poteka tako, da mu zaveže oči in mu drugega za drugim podaja različne predmete. Prepoznati jih mora z dotikom: šop ključev, kuli, mobilni telefon, žlica, žogica za stiskanje. MILA: To je bilo zelo dobro, gospod Turin. GOSPOD TURIN: Predstavljajte si, Mila, da znam ločiti ženske joške od kozarca belega vina. 11. Nadomestek Prišel je dan sestanka z notarjem, vendar ima gospod Turin za sabo neprespano noč. Najprej ni mogel zaspati, potem pa je gospa Ditscheiner pol ure klicala sestro. Kmalu po polnoči je na oddelek prišel rešilec in odpeljal gospoda Kelemena v bolnišnico. Verjetno možganska kap, to je bilo vse, kar je gospod Turin uspel izvedeti od medicinske sestre Michaele. In spet gospod Turin ni mogel spati. Molil je za gospoda Kelemena, da kapi ne bi preživel. Voznik se ustavi pred stanovanjem. Medtem ko gre Irene po potni list, voznik pokadi cigareto. Gospodu Turinu ne posveča nobene pozornosti. Režeče se bulji v svoj mobilnik in včasih pljune na cesto. Irene stopi skozi vhodna vrata in Turinu pomaha s potnim listom. Le zakaj je Irene oblečena v ta temno zeleni kostim?! In ta svileni šal! Kot da bi šla na obisk h kakšni stari teti. Odpeljejo se naprej. Turinu se zdi vse tuje: ceste, avtomobili, celo ljudje na križiščih se mu zdijo kot na kakšnem potovanju, ko po pristanku zapustiš letališče. Turin si ne more več predstavljati, da je živel v tem mestu, da se je povsem samoumevno gibal po njem. V notarjevi čakalnici in nekoliko pozneje v njegovi pisarni Irene sedi s skoraj slovesnim izrazom na obrazu. Gospod Turin sedi zraven nje. S kotičkom očesa sicer ne more povsem ujeti njenega obraza, ampak bi lahko prisegel, da se smehlja. Njena vedrina Turina moti, bega ga, kaže mu, da Irene, kljub temu da se noče pogovarjati z njim o njegovem samomoru, že rutinsko rokuje z njegovim preminjanjem. Rutinsko, to je prava beseda. Irene je rutinirana. Tam sedi, kot da bi hotela zaprositi za kratkoročno posojilo ali kupiti vinjeto. Kakšen čudovit konec je doživela Irenejina mama! Turin ji zavida. Za njen petinosemdeseti rojstni dan so organizirali veliko družinsko slavje. Nana, kot so klicali Irenejino mamo, je bila presrečna in je z vsemi ostalimi ostala pokonci do treh zjutraj. Pila je konjak, se smejala in pripovedovala čudovite zgodbe, zlasti o svojem dedku, ki je živel konec 19. stoletja in je bil izumitelj. Naslednje jutro je vstala tik pred poldnevom in šla na vrt po peteršilj. Zgrudila se je in bila na mestu mrtva. V notarski pisarni Turin sedi nasproti Irene, notar pa na njegovi levi. Tako je prav. Notar je mlad in elegantno oblečen, vendar Irene nekoliko preveč laska. Nenehno jo kliče gospa inženirka, in to samo zato, ker je obiskovala višjo tehnično šolo. Potem se vse odvije na hitro: gospod Turin se mora trikrat podpisati, nad podpisom pa mora navesti svoje ime in rojstni datum. Tega ni pričakoval. Svoje ime napiše z velikimi tiskanimi črkami in boji se, da je njegova tresoča se pisava nečitljiva do te mere, da bo notar podpis zavrnil. Vendar ga sploh ne pogleda. Namesto tega še naprej pogleduje Irene. Muzata se ob izrazu “zemljiškoknjižno dovolilo” in teoretizirata o morebitnem izvoru izraza. Sploh ima Turin občutek, da je Irene ta postopek že večkrat dala skozi, on pa se počuti izgubljenega. Gospod Turin je enkrat že kupil stanovanje, in sicer to, ki ga je pravkar prepisal na Irene. In tudi hišo je že enkrat prodal, in sicer hišo svoje matere. Oboje je moral najbrž opraviti pri notarju. Vendar se tega za prmej ne spomni. Turin je svojo oporoko že poslal notarju. Zdaj mu jo ta predloži in Turina prosi, naj jo še enkrat skrbno pregleda. Oporoka je sestavljena iz enega samega stavka: Jaz, Robert Turin, rojen 23. decembra 1970 v Mattersburgu, popolnoma duševno prišteven zapuščam svoje premoženje (gl. spodnji seznam zemljišč, nepremičnin, vrednostnih papirjev, hranilnih knjižic in transakcijskih računov) svoji ženi Irene Turin, z dekliškim priimkom Siewert, rojeni 26. julija 1973 v Frankfurtu na Majni. Turin opazi, kako se Irene ves čas poigrava z zadrgo svoje torbice. Notar nekaj kopira ali tiska. Gospodu Turinu izroči račun za plačilo honorarja, ki mu ga Irene takoj izpuli iz rok. Poglej, poglej! Kako hitro se je vživela v svojo novo vlogo. In s tem so končali. Ampak gospod Turin še noče oditi. Želi ostati in nadaljevati. Pričakoval je malo bolj slovesno vzdušje. Tudi suvereni gospod v obleki je vse opravil tako kot pri običajni papirologiji. In sploh ni videti kot notar. GOSPOD TURIN: Vi ste doktor Liebhart? NOTAR: Ne, jaz ga samo nadomeščam. Seže v predalček in obema z Irene poda vizitko. In čez tri minute že stojita na ulici. Sončno je, tako sončno, nebo brez oblačka, brez ene same sapice, da Turina oblije slabost. IRENE TURIN: Videti si bil tako potrt. GOSPOD TURIN: Motiš se. Vse je šlo kot po maslu. Čisto tako, kot sem si želel. Irene pogleda v nebo. To prekleto nebo, ki ne pošlje nobene strele. To nebo, ki Roberta Turina zasmehuje in neprizadeto opazuje njegov propad. IRENE TURIN: Ali nočeš ... no ... mislila sem ... mogoče ... no ... da prideš do naju domov. Ni daleč. GOSPOD TURIN: Imaš doma veltlinca? 12. Melissa Vhodna vrata, poštni nabiralniki, dvigalo, vrata v stanovanje. Že ob pogledu na vse to se Turinu orosijo oči. Vseeno mu uspe zakriti svoje razpoloženje, večkrat zasmrka in se pritožuje nad trdovratnim prehladom. Nato Irene odpre stanovanjska vrata. Turin ne vidi nobenih znakov moškega sostanovalca, ne v predsobi pri garderobi ne v dnevni sobi. IRENE TURIN: Hočeš videti spalnico? Seveda je vse pospravljeno. Seveda je vse videti tako, kot da Irene v tej spalnici vedno spi sama. Irene je vse odlično pripravila. Skoraj odlično. Bodijevo drevo, ki ga je Turin pred petnajstimi leti vzgojil iz semena, je videti bolj kilavo. Irene ga je preveč obrezala. Vsaj leseni Buda, ki sta ga prinesla s potovanja v Burmo, še obstaja. GOSPOD TURIN: Kdaj pa je tvoja Agnieszka zadnjič ... IRENE TURIN: … očistila okna? V petek pride. Gospod Turin se zasmeji. Irene ga lopne in se prav tako zasmeji. Že drugič se v Turinovih očeh naberejo solze. Irene pusti, da mu pokaže tudi njegovo delovno sobo. V njej je zložljivo stojalo za perilo z njenimi spodnjicami in modrci. Irene hoče stojalo potisniti stran, vendar ji Turin nakaže, naj ga pusti. GOSPOD TURIN: Ali izvodi The Quayle Quarterlyja še obstajajo? IRENE TURIN: Nekje še morajo biti. Kaj bi z njimi? Dukakis bo pač moral počakati na svoje najljubše čtivo, dokler Irene izvodov ne bo našla. V dnevni sobi se Turin z invalidskim vozičkom zapelje do klubske mizice. Irene prinese steklenico vina v posodi za hlajenje in dva kozarca. GOSPOD TURIN: Kozarec na levo, prosim. IRENE TURIN: Potem si ga pa sam postavi na levo. Turina to nekoliko vznejevolji. Kakšna predrznost. V stanovanju je komaj nekaj minut, pa Irene že išče prepir. GOSPOD TURIN: Irene, če ... če obstaja kdo ... Ne želim si le dvojega: da bi ga moral spoznati in da bi se zaradi njega ti kakor koli zadolžila ali jamčila za njegov kredit ali kaj takega. Sicer pa ... je zame popolnoma okej. Usta ga pečejo, utrujen je. Danes je dosegel vse, kar si je zadal. Vse je dal od sebe. Irene je dal vse, kar ima. Ali ne razume, da ga zdaj muči? IRENE TURIN: Aja, misliš, da sem te zato vprašala, če greš z mano, ker ti hočem nekaj povedati? Motiš se. In kar zadeva tvojo domnevo: saj ni nova. In tudi glede tega se motiš. Ne ljubi se mi tega vsakič znova ponavljati. Gospod Turin pije in molči. Veltlinec je res dober. In dovolj hladen je tudi. Prvi kozarec je hitro prazen. Irene tega sprva ne opazi. IRENE TURIN: Pogosto se sprašujem, o čem premišljuješ ... ves dan. GOSPOD TURIN: O čem pa naj bi premišljeval? Ali je vrečka za urin polna? Koliko je ura? Ali prihaja nov zagon? Ali še lahko berem časopis ali mogoče že potrebujem mikroskop? Kdo mi bo danes obrisal rit? Kako dolgo bom lahko še govoril? Mimogrede: gospod Kelemen, tisti z minico – včeraj ga je kap. Irene vzame steklenico in Turinu dotoči vino. Ta pa pod mizico opazi Melisso. Pomežikne ji, kot je to počel včasih. Ko so Dukakisa uspavali, Turin ni več želel imeti mačke. Toda Irene, ki je sprva tako težko sprejela Robertovega mačka, je nenadoma trdila, da ne more več brez mačk. Kmetica v Wachauu, od katere sta vsako poletje kupovala marelice, je imela v lopi na svoji kmetiji novo leglo. Prišla sta po enega od mladičkov, samico, ki jo je Robert po računalniškem virusu iz leta 1999 krstil za Melisso. IRENE TURIN: Saj gospoda Kelemena sploh ne prenašaš. GOSPOD TURIN: Želim mu, da bi mu uspelo. IRENE TURIN: Dovolj! In ne začenjaj zdaj s Švico. Če si vse to zrežiral tako, da bom v tej zadevi ravnala, kot od mene pričakuješ, te bom vrgla ven. Iz svojega stanovanja. O tem sem razmišljala že milijonkrat in danes ti še zadnjič povem: tega ne morem storiti. Svojemu možu ne morem priskočiti na pomoč pri samomoru. GOSPOD TURIN: Zakaj mi ne privoščiš konca brez bolečin, kot ga je imela tudi Nana? IRENE TURIN: Nana je umrla brez moje pomoči. Gospod Turin nagne glavo nazaj in se zazre v strop. Razprava se na tej točki vedno konča. Turin dela nekaj narobe, tega se zaveda. Irene ima na svoji strani ves svet. Turin ve, kaj si o tem mislijo drugi. TAVELIKA BARBARA: Mi smo tukaj zato, da zdravimo bolezen in lajšamo bolečine. Rojstvo in smrt pa zaupamo v Božje roke. SESTRA ALIKI: Turin je trd oreh. Vse mu uspe, kar hoče. Ampak mislim, da tega ne bi smel zahtevati od svoje žene. DR. STEINHÄUSER: Pomoč pri samomoru je pri nas in v večini držav po svetu prepovedana. Tisti, ki pripomore k temu, stori kaznivo dejanje. SESTRA MARGIT: Bog nam je dal moč, da pomagamo drugim ljudem. Po Kristusu, našem Gospodu, amen! TAMALA BARBARA: Ko bom glavna oddelčna sestra, bom naredila vse, da si gospod Turin premisli. Prav tako bom naredila nekaj proti njegovemu alkoholizmu. PATER REISINGER: Trpljenje bolnika pač napeljuje k vsem mogočim mislim. Gospoda Turina zato ne smemo obsojati. Pomagati mu moramo, da ostane na pravi poti. MILA: Z mano nikoli ni govoril o tem. Vedno je samo strmel v moje joške. Po tretjem kozarcu vina je steklenica skoraj prazna. Irene Turinu nalije še preostanek. GOSPOD TURIN: Veš, saj nočem, da to zame narediš jutri. Hočem samo, da lahko o tej stvari premišljujem. IRENE TURIN: Ne moti me, če o tem razmišljaš. Vendar pa ti pri tem ne morem pomagati. Veliko bolj me vznemirja, ko vedno znova govoriš o svojih bolečinah. Znova in znova lajnaš eno in isto, pa človek kljub temu ne izve, kaj točno in kje te boli. Ali res tako pogosto govori o svojih bolečinah? In ali ne pove vsakič čisto točno, kaj mu manjka? Nekaj minut molčita. Gospod Turin hoče vsakič znova začeti. Prizadet je. Vendar ne želi oditi kar tako, ne želi pustiti Irene s slabim občutkom. Vidi, kako si s hrbtiščem roke obriše kotiček očesa. GOSPOD TURIN: Ali ti ni treba v službo? IRENE TURIN: Vzela sem si dopust. Irene gre v kuhinjo in se vrne z novo steklenico. Natoči jima in nazdravi Turinu. Kozarca lepo zažvenketata. To sta prava kozarca za belo vino, ne pa tisti ceneni kozarci iz diskonta, ki jih imajo v kafeteriji. IRENE TURIN: Na zdravje, ljubi. Dajva se spet pobotati. Gospod Turin pije. Kako dobro mu dene hladno vino! Kako láhko postane nenadoma njegovo telo. Uživa v mravljinčenju, ki ga čuti v trebuhu. Melissa mu z enim samim skokom skoči v naročje. Celo v stegnih čuti rahlo ščemenje. Dovoli mu, da jo čohlja po vratu kot nekoč. Turin ji gre z roko skozi dlako in občuduje črn trikotnik med njenimi ušesi. In ko jo z levo roko boža, Melissa tako kot nekdaj glavo močno pritisne v pregib njegove desne roke. Tokrat Turin ne more več zadrževati ihtenja. Tega niti ne poskuša. Irene molči. Poda mu papirnat robček. DUKAKIS: Sem že omenil, da sem alergičen na mačke? GOSPOD TURIN: Ali si lahko Bodijevo drevo odnesem v dom? Drugi del BREZ PODROBNOSTI 1. Klavirski koncert št. 3 Pred več kot mesecem dni se je gospod Turin preselil v sobo, v kateri je nekoč bival gospod Kelemen. Gospod Kelemen se je po bolnišničnem zdravljenju vrnil v dom, vendar ne na oddelek za multiplo sklerozo. Posledice možganske kapi so tako hude, da so ga premestili na Oddelek 6. Poleg tega ne more več sedeti na invalidskem vozičku, ampak je trajno priklenjen na posteljo. Katharina Payer je Turinu v ponedeljek obljubila, da bosta gospoda Kelemena skupaj obiskala. Danes je končno napočil ta dan. Gospod Turin je torej dobil novo sobo z oknoma na jug in vzhod, in potem ko je Irene na Robertovo željo Bodijevo drevo preselila iz stanovanja v dom, Turin zdaj vsak dan skrbi zanj. S pomočjo sestre Nate je drevesce presadil, in čeprav se je sprva zdelo, da sveti figovec selitve ne bo prenesel, je že po treh tednih začel na novo odganjati. DR. STEINHÄUSER: Ficus religiosa, drevo, pod katerim je Buda dosegel razsvetljenje. Doktor Steinhäuser je gospoda Turina z interferona beta dal na tysabri. Pred kratkim je proti bolečinam začel dobivati novalgin. Od takrat je tako fit, da si budilko nastavi na 5. uro in dela še pred jutranjim obhodom. DUKAKIS: Delo prostomorilskih zidarjev. Gospod Turin je končno začel uporabljati svojo tablico. Zdaj ima tudi elektronski naslov in program za elektronsko pošto. Večinoma pa uporablja brskalnik; v Švici je našel že dve združenji, ki se ukvarjata s pomočjo pri prostovoljnem končanju življenja. Na tablici vedno znova prebira njune informativne brošure. Že zdaj se je odločil za eno od združenj, in sicer zato, ker je pri njih zaporedje nujnih korakov predstavljeno na zelo jasen in razumljiv način. Gospod Turin o tem ne more govoriti z nikomer – morda s Katharino, ampak tudi to le, če sta na samem. Najprej je potrebna pristopna izjava. Gospod Turin jo lahko pošlje po mejlu, sestavljeno sporočilo je že shranil v mapo Osnutki. Budilka zazvoni ob 5. uri. Turin še enkrat vzame tablico, večkrat prebere svoj mejl in klikne na gumb Pošlji. Ura je 5.19. Brnenje na hodniku, ki ga ima Turin tako rad, je v novi sobi tišje kot v stari. Turin ga imenuje prazvok. Nenadoma pa prazvok preglasi krik. GOSPA DITSCHEINER: Traaaaaaaaaaaamp zmaguje! Traaaaaamp zmaguje Floridaaaaaaaaaaaaa! Tastara je vso noč spala pred televizorjem v družabnem prostoru in očitno se je pravkar zbudila. Petdeset zveznih držav, to je petdeset krikov. Gospodu Turinu je vseeno, ali zmaga Trump ali Hillary. Razmišlja, da bi srknil požirek viskija, ampak nato spet zaspi. Ko se znova prebudi, ima Turin v nabiralniku že odgovor združenja za pomoč pri prostovoljnem končanju življenja. Čeprav sprejmejo njegovo pristopno izjavo, prošnje za pomoč pri samomoru ne omenjajo. Pozovejo ga, naj pri dotičnih zdravnikih preveri, ali njegova protibolečinska zdravila zadostujejo ali jih je treba zamenjati. Če strokovnjak ne bi bil na voljo, mu lahko pomagajo poiskati zdravnika za paliativno oskrbo. SESTRA JESSY: Danes vam moram zamenjati kateter, gospod Turin. Vrata sobe gospoda Turina so, kot vedno, odprta. Zadnje rezultate preštevanja volilnih glasov se sliši po celem hodniku. GOSPA DITSCHEINER: Pensilvanijaaaaa! Traaaaaamp! GOSPOD TURIN: Tastara kriči že od petih zjutraj. SESTRA JESSY: Kaj spet hoče? GOSPOD TURIN: Vpije rezultate ameriških volitev v posameznih zveznih državah čez cel oddelek. SESTRA JESSY: Pa je res, da bo Trump zmagal na volitvah? GOSPOD TURIN: Zgleda že tako. Dol mi visi. SESTRA JESSY: Tudi meni je vseeno. GOSPOD TURIN: Hočem samo, da Ditscheinerica utihne. Tega Trumpu očitno ni uspelo doseči. Ravno nasprotno. SESTRA JESSY: Ah, gospod Turin, zabrundajte si kaj. Beethovnov Klavirski koncert št. 3. Imate radi Beethovna? Medtem je Jessy odstranila stari kateter. Dejansko Turin tega skoraj ni občutil. Kadar to počne sestra Margit, vedno boli. Sestra Barbara pa Turinu niti ne dovoli, da bi se vtikal v tako kočljivo zadevo. SESTRA JESSY: Poslali vam bomo urologa, da si vse skupaj natančneje ogleda. GOSPOD TURIN: Zakaj mi pa vi ne zabrundate tega tretjega klavirskega koncerta? Ne vem, kako naj ga izvajam. Jessy začne brundati. Gospod Turin se začudi, in ko jo povpraša, mu Jessy pove, da je v mladosti igrala violo. Besedo viola izgovori v angleščini. Nekoč sem si ob delu pogosto vrtel Beethovna. Ampak Dukakis ni maral glasbe. Z eno izjemo: Rolling Stonesov. Skupine, ki je nikoli nisem prenesel. GOSPOD TURIN: Do Rolling Stonesov imam enak odnos kot do Rapidov: nič nimam proti njim, le proti njihovim oboževalcem. Pogosto sem doma delal tudi ponoči in strankam nadgrajeval nove prenosnike. Gregor Mentula je vedno govoril o nadgrajevanju, s čimer je mislil na namestitev operacijskega sistema. V resnici si pa samo sedel in čakal. Preden so v rabo prišli CD-ji, je bilo treba delati še z disketami, pri čemer so bili programi pogosto razdeljeni na večje število disket, ki si jih moral ročno menjavati. DUKAKIS: Odstranite disketo 43 in vstavite disketo 44. GOSPOD TURIN: In nato pritisnite tipko za presledek. Pri tem početju sem si pogosto vrtel glasbo. Še posebej pri klasiki se je Dukakis skril v najbolj oddaljen kot stanovanja. Od leta 1993 do 1995 je bil EDP 2000 moje življenje. Pogosto sem delal podnevi in ponoči, nenehno smo dobivali nova naročila, kmalu smo zaposlili osebje za krajši delovni čas, iskali stranke v večjih podjetjih in si izplačevali bonuse. Celo mama je morala uvideti, da sem vse naredil prav. S pojavom prenosnikov in internih omrežij se je posel še bolj razcvetel. Januarja 1994 je Soporan odšel iz podjetja. Šel je na enoletno civilno služenje vojaškega roka, delat na oddelek za informatiko ene od humanitarnih organizacij, ki ga je takoj zatem zaposlila. EDV 2000 je prešel v last Mentule in mene. Ustanovila sva d. o. o. DUKAKIS: Eno vprašanje: te je Gregor Mentula vsaj enkrat samkrat obiskal tukaj, v domu? Turin menjave katetra pravzaprav sploh ni opazil. Zdaj ga sestra Jessy posadi na invalidski voziček. 2. Njegovi lasje Gospod Turin opazuje Bodijevo drevo in majhnega lesenega Budo, ki stoji ob drevescu v zemlji za lončnice. Nekdo potrka na vrata: za njimi se pojavi hribovka, vendar ne v običajni službeni uniformi, danes je oblečena v kavbojke, belo bluzo, čeznjo pa nosi volnen pončo. Videti je neprespana. KATHARINA PAYER: Ste prepričani, da želite zraven? GOSPOD TURIN: Stoprocentno. Gospodu Kelemenu moram nekaj povedati. Katharina pristopi h gospodu Turinu. Tudi čevlji niso običajne bele superge. Turin sliši štorkljanje. Katharina se postavi predenj, potem počepne in nasloni podlakti na kolena. Pogleda od spodaj navzgor, tudi to je popolnoma neobičajno, le brado dvigne kot običajno. KATHARINA PAYER: Nič mu ne boste mogli povedati. No, seveda lahko govorite z gospodom Kelemenom, vendar vas ne bo razumel. Katharina že več dni zapored omenja slabo stanje gospoda Kelemena, kot da Turin v tem domu ne bi vsak dan srečeval človeških bitij v slabem stanju. Katharina stopa pred njim. Pred dvigalom se Turin s svojim invalidskim vozičkom obrne za sto osemdeset stopinj in se nato vzvratno zapelje vanj. To Katharino fascinira. KATHARINA PAYER: Zelo dobro vam gre. Koliko časa človek rabi, da se nauči s krmilno ročico tako spretno krmariti električni invalidski voziček? GOSPOD TURIN: Eh, to gre hitro. Na krmilne ročice se spoznam. Katharina v dvigalu kraljuje nad Turinom. Turin globoko vdihne, vendar ne zazna njenega vonja. Vse, kar vonja, so tiste kremne juhe iz kuhinje, ki imajo vse enak okus. Izstopita v šestem nadstropju in se sprehodita do sestrske sobe. Katharina predstavi gospoda Turina glavni sestri Dorothei, vodji Oddelka 6. SESTRA DOROTHEA: Gospod Turin, toliko sem že slišala o vas. Naj jo doda v sestrsko abecedo? Doslej ni bilo še niti ene sestre na D. Potem se s Katharino odpravita v sobo gospoda Kelemena, ki leži v postelji in ni na negovalnem vozičku. Sprva Turin misli, da spi. Katharina Kelemena ogovori in takrat Turin vidi, kako samo nemočno leži, zavija z očmi ter tu in tam izjeclja kakšen nerazumljiv zlog, ki zveni, kot da bi hotel reči “ja”. GOSPOD TURIN: Gospod Kelemen, moja žena vas pozdravlja in vam sporoča, da si je res kupila minikrilo. Mimogrede, pred kratkim so v ponedeljkovem kvizu spraševali po izumitelju minice, pa sem takoj pomislil: gospod Kelemen bi na to vprašanje odgovoril brez težav. GOSPOD KELEMEN: Ja – ja – ja – ja – ja – ja. GOSPOD TURIN: Bodite veseli, da ne smete več v kafeterijo. Zdaj jo bodo dali v najem neki zunanji firmi, si mislite! Ne bosta več stregla gospod Marcus in gospod Dejan, ampak kar eni ljudje, ki so videti kot strežno osebje kioska s hrano. In vse se bo podražilo. GOSPOD KELEMEN: Ja – ja – ja. Katharina ves čas stoji za Robertom Turinom. V trenutku, ki ga ni zaznal, je položila roke na njegova ramena. GOSPOD TURIN: Ali vaša nečakinja še kdaj pride? GOSPOD KELEMEN: Ja – ja – ja. Ja – ja. GOSPOD TURIN: Vidite, gospod Kelemen, srečo imam. V celi hiši je samo ena ženska, ki me posluša. Ampak je kruta, tako kruta kot kraljica gora. Vsak ponedeljek me sprejme v svojo posvetovalnico. Takrat se lahko z njo pogovarjam na štiri oči. To je moj najpomembnejši termin v celem tednu. Zato v ponedeljek ne morem priti k vam, gospod Kelemen. Me razumete? Katharina umakne dlani s Turinovih ramen. GOSPOD TURIN: Bolje bi bilo, če bi molčal. Le poglejte! Bedak sem. Če bi molčal, bi me ta lepa ženska še vedno držala za ramena. V sobo stopi ena od medicinskih sester. Gospod Turin jo je že večkrat videl v jedilnici, ampak ne ve, kako ji je ime. Sestra pokima Katharini, njen pozdrav ni tako zelo prijazen. Gospoda Turina ignorira. Nato se obrne h Kelemenu. SESTRA: Zdaj vam bom kmalu prinesla hrano, a prav? Kmalu bo. Kmalu. KATHARINA PAYER: Sestra, a logopedinja hodi kaj h gospodu Kelemenu? SESTRA: Ja. Vsak dan za petnajst minut. GOSPOD KELEMEN: Ja – ja – ja. SESTRA: Ja, točno tako, ane? Ja še lahko rečemo, ane? Medicinska sestra odide. Preden gre iz sobe, z dlanjo udari ob podboj. Sliši se plosk. SESTRA: Ja, tako je to, gospod Kelemen, ane? GOSPOD TURIN: Vaša soba je zdaj moja, gospod Kelemen. Upam, da se strinjate s tem. Ditscheinerici se je čisto sfuzlalo, bodite veseli, da niste več na Oddelku 4. Celo noč je gledala poročila iz Amerike, o volitvah. Govori samo še o Donaldu Trumpu in njegovih laseh. Če vprašate mene, bi morali tastaro že pred leti premestiti na psihiatrijo. GOSPOD KELEMEN: Ja – ja – ja – ja – ja – ja. Ko Katharina in gospod Turin odideta, je hribovka videti potrto. Nič ne reče. Tudi ko gresta mimo sestrske sobe, sestra Dorothea Katharini le na hitro pomaha. Tudi v dvigalu Katharina molči. GOSPOD TURIN: Bi viski? KATHARINA PAYER: Viski? Kje? GOSPOD TURIN: V moji sobi. Redbreast, irski viski. Vrata v sobo lahko tudi zapreva, če hočete. Ja, zdaj je rastlinica, gospod Kelemen. KATHARINA PAYER: Rastlinica? GOSPOD TURIN: Človeška rastlinica. Ampak njegovi lasje! KATHARINA PAYER: Njegovi lasje? GOSPOD TURIN: To je malo drugače kot pri Trumpu. Sedemdeset let, pa tako lepi bujni lasje! 3. V letu Turin nenadoma, ko že sedi na invalidskem vozičku in po jutranji viziti skoraj spet zadremucka, pred svojo sobo zasliši preklinjanje, hropenje, stokanje, rožljanje in udarce. Takoj se zapelje na hodnik. Dva sivca – eden od njiju je tisti debeluh s številnimi tetovažami, ki je bil tam že pred nekaj tedni, drugi pa je mozoljast mladenič – sta prinesla aluminijasto ograjo in jo prislonila ob steno zraven vrat v Turinovo sobo. Debeluh zdaj s štirikotnim ključem odpira francosko okno. Tetoviranec daje navodila mozoljavcu, medtem ko oba držita ograjo in jo poskušata natakniti na sidrne vijake. Ker jima to ne gre najbolje od rok, sta vse glasnejša in vse bolj razdražena. V nekem trenutku se odločita, da bosta odnehala, in ograjo znova naslonita na steno. Tetoviranec fantu naroči, naj mu prinese vrtalnik. Mladi sivec odide v maniri, ki celemu svetu nakaže, kaj si misli o svoji službi. Ko je bil Turin mlad, so vsi natakarji, taksisti, bančni uslužbenci, delavci in celo poslovneži, od katerih si resnično želel kaj kupiti, izžarevali to agresivno nejevoljo. Pravi čudež je, da ta nezainteresiranost za lastno delovno obvezo ni pogubila države. V devetdesetih so se prvič pojavili ljudje, ki so kazali veselje do svojega dela in so z njim znali okužiti tudi druge. Gregor Mentula je bil eden od njih. Mladega sivca ni več. Starejši izvleče mobilnik in nekoga pokliče. Ko začne govoriti, je takoj jasno, da gre za zasebni pogovor. Tetoviranec kmalu ugotovi, da mu gospod Turin prisluškuje, in se zato odpravi po hodniku proti dvigalu. Ko gre mimo njega sestra Barbara, mu sikne in s kazalcem pred usti nakaže, naj se pogovarja tiše. Sivec gre do stopnišča, da bi nemoteno nadaljeval telefonski pogovor. Gospod Turin je z invalidskim vozičkom približno tri metre oddaljen od francoskega okna. Obe krili sta na stežaj odprti. Na hodniku ni nikogar. Sestra Barbara je izginila v eno od sob. Štiri nadstropja do tal. Kako visoko je to? Deset, dvanajst metrov? Koliko časa še lahko razmišlja? Turin je v življenju vse opravil. Z vozičkom se zapelje tri, štiri metre nazaj in se postavi točno pred okno. Nato pritisne na krmilno ročico in se z najvišjo hitrostjo zapelje proti oknu. Poleti na prosto. Najprej mu bodo to zamerili, a že čez leto dni bodo pozabili nanj. GOSPOD TURIN: Še pet sekund do treska ob tla. Upam, da bodo Irene in Melissa pa tudi gospod Kelemen umrli hitro, mirno in brez bolečin. IRENE TURIN: Pred enim letom mi je umrl mož. Zelo je trpel zaradi neozdravljive bolezni, vzel si je življenje. KATHARINA PAYER: Dan prej sem z njim še obiskala drugega pacienta, ki je po kapi ohromel in ne more več govoriti. Gospod Turin se je na vsak način hotel z njim pogovarjati. Gospod Turin je večini ljudi v domu veliko pomenil, jih zabaval in spodbujal. TAMALA BARBARA: Dva neodgovorna vzdrževalca sta pustila francosko okno brez nadzora odprto. SESTRA MARGIT: Če bi bila na oddelku še vedno glavna sestra, se kaj takega ne bi zgodilo. Punce ves dan sanjarijo in ne vidijo svoje odgovornosti. SESTRA ALIKI: Nazadnje me je vprašal: Sestra Aliki, kako deluje ta uber? Mi lahko razložite? PATER REISINGER: O samomoru je zelo težko govoriti. Gospoda Turina si želimo ohraniti v spominu takšnega, kakršen je bil. MILA: Najina zadnja vaja je bilo pretakanje vode iz enega lončka v drugega. To mu je šlo dobro. SESTRA MARGIT: Tekočine so mu vedno šle. GOSPOD TURIN: Le še štiri sekunde do konca. Pohitite! Vsi morajo priti na vrsto. SESTRA NATA: Po njegovem samomoru sem imela v žepu njegovo bančno kartico, ker sem mu vedno dvigovala denar. Nisem želela, da bi žena to izvedela in si ustvarila napačno predstavo. GOSPOD KELEMEN: Vedel je vse, kar se je dogajalo v domu. Čisto vse. In mi je tudi o vsem poročal. GREGOR MENTULA: Seveda sem vedel, da je v domu. Že dve ali tri leta je delal od doma, ker ni mogel več normalno hoditi. Priznam: nikoli ga nisem obiskal. Ne prenesem vsega tega, bolnic, negovalnih domov, takoj mi postane slabo. Želim si ga ohraniti v spominu takšnega, kakršen je bil. Super tip! GOSPOD TURIN: Tri sekunde do naleta. Kaj pa je s sestro Claudio? Saj me je imela rada. SESTRA CLAUDIA: V domu ne delam že tri leta. Gospod Turin je bil moj najljubši pacient in po svojem odhodu z delovnega mesta sem ga obiskovala dvakrat na leto. Pogosto mi je pisal mejle. Vedela sem, da noče več živeti. GOSPA DITSCHEINER: Poročila ga sploh niso zanimala. SESTRA DOROTHEA: Gospa doktor Payer mi ga je predstavila dan prej. V njegovih očeh sem zaznala nekaj strašnega. SESTRA MICHAELA: Res občudujem njegov pogum. ANITA TURIN: Kar je storil, je edino pravilno. Saj to ni bilo več življenje! DUKAKIS: Življenje mine kot blisk. GOSPOD TURIN: Še dve sekundi. GOSPA DITSCHEINER: Gospod Turin je postal dementen. Nikoli še ni slišal za Donalda Trumpa. In verjel je v to, da mačke govorijo. SESTRA ALIKI: Odletela bova v Atene. Stari svet bova videla od zgoraj. Gospod Turin me ima rad. Rad me ima in skupaj bova letela povsod naokrog. KATHARINA PAYER: Takoj sem vedela, da je nekaj posebnega. Vzela ga bom pod roko in poletela z njim. IRENE TURIN: Ne, Robert, ne! Nisem primerno oblečena. Poglej mojo obleko! Polna je mačjih dlak. Preobleči se moram. Gospod Turin začuti, da je padel na neki predmet, ki se zlomi pod težo njegovega invalidskega vozička. Voziček s trdim udarcem pristane pokonci in se nato sunkovito prekucne na levi bok. Turin s sencem udari ob tlakovce. Ali pa je to asfalt? Je to res cesta? Še vedno ne ve, kako deluje tole s tem uberjem. Če je mrtev, mu tega tudi ni več treba vedeti. Tukaj, na južni strani doma, je tako tiho. Med domom in poslovno stavbo za njim je uličica z majhnim parkom, ki je pravzaprav le kos zelenice. V tem parku raste ginko. Turin bi moral ležati prav na tej uličici. In videti bi moral ginko. Ampak najprej vidi le neko ograjo. Potem pa samo še temo. 4. Med Indijo in Burmo Morda je bil gospod Turin za trenutek nezavesten, morda pa je bil kriv le udarec. Potipa si sence. Krvi ni nikjer. Leži na terasi. Seveda. Tretje nadstropje ima podaljšan nadstrešek s teraso, na kateri bolniki in njihovi sorodniki kadijo. Le kako je lahko to pozabil? Torej ni padel štiri nadstropja nižje, ampak samo eno nadstropje. DR. STEINHÄUSER: Približno tri četrtine skokov iz četrtega nadstropja se končajo s smrtjo. Za padce iz prvega nadstropja pa nimam statističnih podatkov. Popolna tišina je. Verjetno nihče ni opazil njegovega padca. Turin ne more sam vstati, še manj pa ne more sam pokonci postaviti invalidskega vozička. Turin se zaveda, da je to, kar sledi, veliko hujše od vsega, kar bi si lahko zamislil. Najhujše je zanj bilo naslednje: nov zagon bolezni, tamala Barbara ima izmeno, v kafeteriji dela Dejan, veltlinec ni piten, zamenjati mu je treba kateter, ne more spati. Toda vse to so malenkosti v primerjavi s tem, kar sledi: gospoda Turina, nesojenega samomorilca, je treba zaščititi pred njim samim. Če pri pacientu obstaja nevarnost samomora, oddelek ne more prevzeti odgovornosti. Odpeljati ga je treba na zaprti oddelek psihiatrije. Gospod Turin zasliši neki glas. Še med letom je zaznaval lepe glasove. Zdaj pa sliši grd, nosljav, raskav glas. GLAS: Halo, me slišite? Turin začuti, da mu dva prsta potipata vrat, da bi preverila srčni utrip. Nato zagleda uho nad svojimi usti. GLAS: Reševalci bodo kmalu tukaj. Kar ležite na boku. Ne bom vas premikal. In Turin že sliši reševalce. Nadenj se skloni mlada ženska. REŠEVALKA: Me razumete? GOSPOD TURIN: Ja. REŠEVALKA: Kako vam je ime? GOSPOD TURIN: Robert Turin. REŠEVALKA: Kdaj ste se rodili? GOSPOD TURIN: 23. decembra 1970. REŠEVALKA: Kateri dan je danes? GOSPOD TURIN: Beden. Reševalka govori z nekom drugim. Sledi telefoniranje. Turin razume le nekaj besed. Pogovarjajo se o tem, kam naj bi ga prepeljali. Najprej čezenj vržejo odejo. Potem pride moški z nosili, ki se na sredini razklenejo. Dva reševalca ga obrneta na hrbet. Tretji pridrži urinsko vrečko. Nato obe polovici nosil pod njegovim telesom sklopijo. Na skupen ukaz Turina dvignejo. Moški, ki je prvi preveril Turinov pulz, reševalcem svetuje, kje lahko z nosili pridejo v pritličje. Najboljše je, da grejo skozi oddelek do tovornega dvigala in se z njim odpeljejo dol. Gospod Turin tega moškega pozna, negovalec na Oddelku 3 je. Turin ga je videval v kafeteriji, nadel mu je ime Riba. Reševalki, dve mladi ženski, ga odneseta skozi oddelek. Ko čakajo ob dvigalu, tam čaka tudi fizioterapevtka Mila. Da mora ravno zdaj tu svetiti! Zakaj človek tako pogosto naleti nanjo prav pri dvigalu? Je paznica dvigala? Ta načičkana lajdra! REŠEVALKA: Gospod je padel. MILA: Kaj? Padel? Na Oddelku 3? Na vso nesrečo morajo zdaj čakati še na Ribo, saj je treba tovorno dvigalo upravljati s ključem, da se ne more vsakdo peljati z njim. MILA: Naj povem sestri Barbari? GOSPOD TURIN: Mi hočete pomagati? MILA: Ja, seveda. GOSPOD TURIN: Potem pa ne povejte sestri Barbari. Gospod Turin položi kazalec na ustnice. GOSPOD TURIN: Brez podrobnosti! Tovorno dvigalo se končno odpre in reševalki odneseta Turina vanj. Odpeljejo se v pritličje. Turin si je želel, da bi ga iz negovalnega doma odnesli v krsti, zdaj pa ga sredi belega dne na nosilih vlačijo skozi vhodno avlo mimo kafeterije, kjer ga vsi poznajo. Zapre oči, kot da ga tako ne bi mogli videti. Tesno zatiska oči in razmišlja o neki stari štoriji, ki je Irene ne mara slišati, njemu pa se še vedno zdi smešna. Konec devetdesetih sva imela z Mentulo že petindvajset zaposlenih. Mentula je bil od nekdaj neizobražen, robat človek, vendar je bil glavni kadrovnik podjetja. Noben kandidat ni mogel mimo pogovora z njim, tudi ne mladenič iz Bangladeša, ki se je nekega dne prijavil za službo. Kmalu po tem, ko je Bangladeševec odšel, je Gregor Mentula vstopil v mojo pisarno. GREGOR MENTULA: Povej mi, kje je Bangladeš? GOSPOD TURIN: Med Indijo in Burmo. GREGOR MENTULA: Brez podrobnosti, hudiča! Katera celina? Ta epizoda je postala znana. Nihče, ki gospoda Turina bolje pozna, je noče več slišati, ker jo je že tolikokrat povedal. Gospoda Turina z nosil preložijo na posteljo reševalnega vozila. Ena od reševalk sede k njemu, druga sede k vozniku. Reševalka poleg Turina je mlada, skoraj še dekle, zagotovo jih še nima trideset. Očitno so jo med usposabljanjem naučili, da komunikacija z bolnikom med prevozom ne sme zamreti. Zato si nenehno prizadeva, da bi Turina zapletla v pogovor. REŠEVALKA: Kako dolgo ste že na invalidskem vozičku? GOSPOD TURIN: Zakaj to počnete? REŠEVALKA: Kako to mislite? GOSPOD TURIN: Zakaj me rešujete? Nočem, da me rešite. REŠEVALEC: Klicni center nas je poslal sem. Klicni center. Kdo pa je obvestil klicni center? Gospod Turin živi v negovalnem domu, v katerem tudi usposobljeni negovalke in negovalci neradi nudijo prvo pomoč in raje pokličejo reševalno službo. GOSPOD TURIN: Veste, slišim ljudi, ki jih sploh ni. REŠEVALKA: Res? GOSPOD TURIN: Pa ne samo ljudi. Celo enega mačka. REŠEVALKA: Res? Kaj pa pravi ta maček? GOSPOD TURIN: Bil je najbolj inteligenten maček, kar sem jih poznal. Že dolgo je mrtev. REŠEVALKA: Žal mi je. GOSPOD TURIN: Kakšno srečo je imel! Dal sem ga uspavati. Jaz nimam take sreče. REŠEVALKA: Mačke so ljubke. Jaz imam psa. Če želite, vam lahko na telefonu pokažem njegovo fotografijo. 5. Čuden običaj Irene danes ne bo. S tem želi moža kaznovati. Gospod Turin leži v troposteljni sobi. Na njegovi desni je športnik, ki je imel neko operacijo. Športnik ves dan nič ne reče, ko pa ga obiščejo starši, govori eno uro kot dež. Na Turinovi levi je star brezdomec, ki je po padcu po stopnicah utrpel zlom vratu stegnenice. Dopoldne pride sestra Nata. Turin opazi, da ima pod plaščem oblečeno službeno uniformo. Prinese mu bančno kartico in denar, ki ga je dvignila zanj, in reče, da jo zelo skrbi. Gospod Turin bi se prav rad pogovoril z njo, toda takoj ko Nata vstopi v sobo, Turina odpeljejo na rentgen, ko pa ga v postelji pripeljejo nazaj, je že ni več. Seveda, saj ima dnevno izmeno. Najboljši medicinski sestri tukaj je ime Asuman. Gospod Turin opazi nekaj nenavadnega: kadar sestra Asuman zapusti sobo, z dlanjo ploskne ob podboj, tako, kot je to storila sestra z Oddelka 6, ko je obiskal gospoda Kelemena. Čuden običaj. Tako je govorila Turinova babica, mati njegove matere. V njenem jeziku se je neka navada imenovala običaj. GOSPOD TURIN: Sploh pa je bilo v narečju mojih starih staršev veliko čudnih besed: fejst je pomenilo prijetno, študirati je pomenilo razmišljati, si priti gor je pomenilo spomniti se. Zdaj pa gotovo želite govoriti o mojem padcu skozi okno. KATHARINA PAYER: Želim vas samo opozoriti: jutri vas bo obiskala sestra Barbara. GOSPOD TURIN: Oh, ne. Povzročil sem katastrofo. KATHARINA PAYER: Reciva temu: majhno katastrofo. GOSPOD TURIN: Verjetno vse skupaj ni bilo preveč pametno od mene. KATHARINA PAYER: Tudi od nas ne. V negovalnih domovih ljudje ne padajo ravno vsak dan skozi okna. Verjetno imate zdaj še večje bolečine zaradi udarca. Tako si je sprva mislil tudi Turin, ampak začuda ne čuti nobenih bolečin. Neverjetno, kako pomlajevalno lahko deluje en takle padec! Tudi njegov vid se je nenadoma spet povsem zbistril. Zdaj, ko vidi Katharino zunaj doma, se mu zdi, kot da jo vidi prvič. Ležerna vsakdanja oblačila v temnih barvah ji pristojijo veliko bolj kot večna belina. Oblečena je v kavbojke in temno moder pulover, las pa danes nima spetih, ampak so ti spuščeni in počesani na stran. Sedi s prekrižanimi nogami in se skoraj ne premakne. Najlepše na Katharini pa je to, da ji na čelu piše, kadar se je pravkar zbudila. Turin to takoj prepozna po njenih očeh in licih. In vendar se mu Katharina zdi kot gromozanski stroj, izjemno zmogljiv robot, ki so ga pripoznali za človeka zgolj zato, ker so bili preleni, da bi sploh odprli navodila za uporabo na 15.000 straneh. Zdi se, da je namen Katharininega obiska posvariti Turina, naj molči, tako da mora Turin razmisliti, kaj bi lahko sploh še rekel. Robota poskuša presenetiti. GOSPOD TURIN: Torej, če pogledate medicinsko sestro, boste opazili, da vsakič, ko gre iz sobe, z dlanjo ploskne po podboju. KATHARINA PAYER: Tik? GOSPOD TURIN: Običaj, bi rekla moja babica. Butast običaj. KATHARINA PAYER: Ali ste kot otrok tudi vi imeli kakšne običaje? Nekaj časa, ko sem bil star šest ali sedem let, sem imel potrebo po poklekanju. Nenehno sem moral delati pokleke tako, da se je desno koleno dotaknilo tal. In ker sem poklekal povsod, tudi pri nogometu v šoli, so mojo potrebo kmalu vsi opazili. Babica je vedno govorila: “Kakšen butast običaj!” Toda postalo je še hujše. Poleg igrišča, na katerem smo kot otroci igrali nogomet, je bila njiva z repo. Gojili so jo pravzaprav za krmo, a ko je bila še majhna in sočna, smo jo otroci radi jedli. Zato smo kdaj namerno brcnili žogo na sosednjo njivo, da smo morali ponjo. Vsak od nas je iz zemlje izvlekel dve ali tri glave repe, ki smo jih nato snedli. Drugi otroci so repo oprali ali vsaj odstranili zemljo z nje, meni pa je bila dobra skupaj z zemljo, ki mi je škrtala med zobmi. Kmalu sem začel vsak dan zahajati po repo, potem pa se je enkrat nenadoma zgodilo: pokleknil sem na njivo, se sklonil, zagrizel v zemljo in si jo nabasal v usta. DR. STEINHÄUSER: Geofagija – potreba po zaužitju zemlje. KATHARINA PAYER: V takem primeru se mora vedno poiskati terapevta. Zdaj morate to tako in tako storiti. GOSPOD TURIN: Moram? Kako to mislite, moram? Ste mi to prišli povedat? KATHARINA PAYER: Če se želite izogniti psihiatriji in živeti kot svoboden človek, morate to storiti. In če tole s Švico mislite resno, boste morali nehati s takimi neumnostmi. Prvič, odkar Turin pozna hribovko, je nekaj povedala v ostrem in svarilnem tonu. On molči. KATHARINA PAYER: Kako pa je bilo leteti? GOSPOD TURIN: Brez podrobnosti! In zdaj Katharini pove svojo zlajnano štorijo. Ona pa se mu smeji. Krohota se tako močno, da si kar briše solze. KATHARINA PAYER: Brez podrobnosti, hudiča! Katera celina? To je čudovito. Športnik ves čas razdraženo pogleduje proti njima. Ljubosumen je. Vendar lahko hodi z berglami. V nekem trenutku brez besed odšepa iz sobe. KATHARINA PAYER: Kje pa je zdaj, ta vaša sestra z običajem? Je lepa? GOSPOD TURIN: Lepa, lepa, kaj pa pomeni lepa? Vse sestre so lepe. Na oddelku za MS so prav vse sestre lepe. KATHARINA PAYER: Pogrešate dom? GOSPOD TURIN: Ja. Pogrešal bi ga tudi, če bi bil mrtev. Punce – sestra Margit negovalkam zmeraj pravi punce –, vse punce so angeli. Vse. KATHARINA PAYER: Nekateri od teh angelov znajo pošteno ugrizniti. GOSPOD TURIN: To znate tudi vi, draga gospa doktor. A nisem pravkar videl, kako ste na skrivaj ugriznili v korenček? GOSPOD TURIN: Katharina, hvala, da ste prišli. GOSPOD TURIN: Katharina! Vem, da vam ni bilo treba priti k meni. Zelo cenim, da ste … GOSPOD TURIN: V resnici ste angel, gospa doktor. Čeprav mislim, da sploh niste angel. Tudi gospa doktor niste. Nekega dne bom že izvedel, kaj v resnici ste. Večminutna tišina. Nato se športnik vrne v sobo, se uleže v posteljo in si nadene slušalke. Le brezdomec na Turinovi levi, ki že čaka na večerjo, opazuje, kaj počne Katharina. Hribovka vstane, potreplja Turina po rami in odide, potem se zvečeri. Tudi tukaj hrano prinesejo v sobo. Vse obroke, ki jih je Turin do zdaj prejel, je dal brezdomcu. DUKAKIS: Tu res ležijo tazadnji klošarji. GOSPOD TURIN: In mi. DUKAKIS: Na skrivaj ugriznili v korenček! GOSPOD TURIN: Nič drugega mi ni padlo na misel. 6. Ženska torbica Sum na pretres možganov, vendar ne pretres možganov. Sum na zlom nosu, vendar ne zlom nosu. Rezultati prispejo zgodaj zjutraj, in to v soboto! Gospod Turin je presenečen. Nad rezultati pa je podsenečen. Že ves čas mu je bilo jasno, da se pri padcu s tako majhne višine ni mogel resno poškodovati. Zdaj mora ždeti še v tej bolnišnici. In biti lačen, saj tudi njegov zajtrk dobi brezdomec. Pride vizita, ki Turinu ne pove nič drugega kot to, da pri padcu ni utrpel nobenih hujših poškodb. Še dva dni bo ostal tu na opazovanju. GOSPOD TURIN: V ponedeljek bom odpuščen, je rekla zdravnica. Turin ta stavek ponovi stokrat. Irene pošlje SMS in dobi odgovor v treh besedah: “Pridem danes popoldne.” Pravzaprav gospod Turin pričakuje taveliko Barbaro, ampak ga potem z bolniško posteljo vred porinejo v ordinacijo. Tam najprej nekaj minut sameva. Skozi vrata stopi sestra Barbara. Zapre jih za seboj. Turin pozna njeno počasno, rahlo negotovo hojo, desno nogo nekoliko vleče za sabo. Sestra Barbara vzame stol, ga postavi zraven Turinove postelje in se usede. V rokah drži papirje. Vzame bralna očala, ki ji visijo na vrvici okoli vratu, in si jih nadene. TAVELIKA BARBARA: Gospod Turin, ponujam vam naslednje. K sreči poznam tukajšnjo glavno sestro Elisabeth. V zapisnik o nesreči lahko namreč napišemo, da ste se med manevriranjem z invalidskim vozičkom prevrnili na bok. Predpogoj je, da se vi in vaša žena držita te različice, ko bosta govorila o nesreči. Potem se lahko vrnete v dom. Če pa boste še enkrat ... Ob teh besedah sestra Barbara sname bralna očala in jih spusti, da zabingljajo na vrvici. Dvigne desni kazalec, vendar ga ne iztegne povsem, pač pa ostane rahlo upognjen. TAVELIKA BARBARA: Če boste še enkrat poskušali storiti kaj podobnega, vas bom, dragi gospod Turin, morala napotiti v psihiatrično ustanovo. In takrat bom to storila nemudoma. Ne bom dopustila, da boste naši hiši kvarili ugled. Sva se razumela? Gospod Turin prikima. A prikimavanje ne bo zadostovalo. Še vedno ga gleda s sklonjeno glavo, kot da bi gledala iznad očal, ki jih trenutno sploh nima na nosu. TAVELIKA BARBARA: Naša psihologinja, gospa ... Zdaj sestra Barbara spet vzame očala in začne iskati po listih, ki jih drži v roki. GOSPOD TURIN: Payer. TAVELIKA BARBARA: Hvala. Doktor Payerjeva se bo obrnila na vas. In storili boste, kar vam bo predlagala. Ne pozabite, kaj je apostol Pavel zapisal v pismu Efežanom: Treba je, da odložite starega človeka, kakor je živel doslej in ki ga uničujejo blodna poželenja. Tavelika Barbara odide iz sobe. Turinu ni jasno, kdaj ga bodo odpeljali od tukaj. Prvič v življenju ga je k laži napeljala verna katoličanka. Spet sme domov: njegov dom se nahaja v četrtem nadstropju negovalnega doma, Oddelek 4, soba 409. Da bi se lahko vrnil tja, mora lagati. Laž tako in tako zveni bolje kot resnica. GOSPOD TURIN: Bil sem na terasi v tretjem nadstropju. Ko sem se hotel odpeljati nazaj, sem med obračanjem invalidskega vozička zapeljal čez prag in voziček se je prevrnil. V četrtem nadstropju so popravljali francosko okno, ga pustili odprtega in odšli. Mislil sem, da so štiri nadstropja do tal, zato sem se z invalidskim vozičkom zapeljal skozi okno in padel. SESTRA ASUMAN: Res ste imeli srečo. Nič se vam ni zgodilo. Sestra Asuman poudari Turinovo ime na drugem zlogu. Nenavadno je, da ga tokrat to sploh ne moti, celo bolje se mu zdi, da ga v bolnišnici poznajo pod lažnim imenom. Dovolj bo. Dovolj za danes! Toda čaka ga še Irenejin obisk. Gospod Turin poskuša zaspati, vendar ugotovi, da se boji zamuditi Irene. Turin jo dobro pozna. Če vidi, da spi, ga ne zbudi, ampak obsedi v sobi, gre si po kakšno kavo iz kavnega avtomata na hodniku in se spet vrne. Če se gospod Turin v eni uri ne predrami, mu pošlje SMS in odide. Turin je dejansko zaspal. Ko se zbudi, zasliši, da se Irene pogovarja s športnikom. IRENE TURIN: Moj mož se je prevrnil z vozičkom. Moj mož se je poskušal ubiti. ŠPORTNIK: Videti ste tako fit. Se ukvarjate s športom? Irene pobrska po svoji torbici. Verjetno išče šminko, krtačo za lase ali telefon. Brska po torbici, ne da bi pogledala vanjo. Turin bi moral odpreti oči in se vplesti v pogovor, preden bo začel športnik Irene naštevati svoje rezultate s triatlonov v zadnjih petnajstih letih. Toda v tem trenutku gospodu Turinu na misel pade neka prilika. DUKAKIS: Ne pozabite, kaj je gospod Turin zapisal v pismu Efežanom. GOSPOD TURIN: Svet je ženska torbica. Nikoli ne najdeš tistega, kar iščeš in nujno potrebuješ. Najdeš pa tisoč drugih stvari, za katere sploh nisi vedel, da obstajajo. 7. Pivovska dieta Irene molči. Molči tudi gospod Turin. Ko ga Irene vpraša, kako mu je teknilo kosilo, na kratko pojasni, zakaj ga ni mogel niti okusiti. Potem je spet tišina. Tale oddelek tukaj ima popolnoma drugačen zven. Včasih se sliši neki čuden alarm, trikratna ponovitev piskanja nekega stroja. Irene je prinesla šopek vijoličastih tulipanov in išče vazo. Potem vpraša druga dva, ali imata kaj proti, če postavi vazo na okensko polico. V odgovor z obeh strani sobe ne dobi nič drugega kot godrnjavo mrmranje. Potem se Irene usede k Turinovi postelji. Pove mu, da ima zdaj opravka predvsem z japonskimi poslovnimi partnerji. Naučiti se je morala, kako z Japonci komunicirati in se pogajati. V določenih situacijah, v katerih bi Evropejci ali Američani začeli nakladati, je namreč pomembno molčati. Činmoku se imenuje ta vrsta molka, ki je za Evropejca dolga in mučna, Japonec pa jo čuti kot vljudno. Nekdo, ki blekne to, kar ima na jeziku, je vreden manjšega zaupanja kot tisti, ki tako situacijo spelje s činmokujem. Gospod Turin mora priznati, da ne ve, s čim se Irene poklicno ukvarja. Ve, da dela v nekem podjetju, v katerem iz različnih kovin proizvajajo dele za tehnično opremo in robote, tudi izdelke po meri za prototipe; vsaj tako je to vedno razumel. Pred petimi leti pa se je Irene odločila, da bo sprejela ponudbo za napredovanje v srednji menedžment; prej je take ponudbe vztrajno zavračala, verjetno z mislijo na morebitne potomce. Naslednji karierni skok se ji je zgodil lani. Od takrat Robert Turin ni več na tekočem in Irene tudi ne sprašuje več, kaj točno počne. Pred meseci ga je gospod Kelemen enkrat povprašal po tem in Turin je, da ne bi izpadel butasto, trdil, da je Irene odgovorna za vodenje procesov v nekem podjetju s strojno opremo. IRENE TURIN: Bi požirek veltlinca? Gospod Turin je tako presenečen, da ne more izustiti niti besedice. Irene iz torbice potegne aluminijasto steklenico, ki jo vedno nosi s seboj. Običajno je napolnjena z vodo, ker tako, kot se beduini bojijo, da bi se utopili v puščavi, se sodobni pisarniški delavci bojijo, da bi umrli od žeje. Irene vstane, izprazni vsebino Turinove skodelice z ustnikom v umivalnik, se vrne in mu nalije. Res je vino. GOSPOD TURIN: Ne smem. Tukaj velja stroga prepoved uživanja alkohola. IRENE TURIN: Saj te ne bodo ubili. In verjetno itak ne bi imel nič proti. Gospod Turin se zasmeji, in ker je že naredil požirek, se mu zaleti. Škoda je tega prvega požirka. GOSPOD TURIN: Nič ni narobe z mano. Zdravnica pravi, da lahko že jutri odidem. IRENE TURIN: To si mi že napisal. GOSPOD TURIN: Saj res. Torej ti ne morem povedati nič novega. IRENE TURIN: Kaj pa je rekla sestra Barbara? GOSPOD TURIN: Brez podrobnosti! IRENE TURIN: Prosim, nehaj! Veš, da te zgodbe ne morem več poslušati. GOSPOD TURIN: Zavezala me je k molku. In tebe tudi. V zapisniku o nesreči piše, da sem se prevrnil pri manevru z invalidskim vozičkom. Če se ne bom držal te različice, me bo strpala na psihiatrijo. Kljub temu da se gospod Turin danes ukvarja zgolj sam s sabo in ga le malo briga za okolico, opazi, da je Irene videti sproščena. Čeprav zamišljeno gleda v lonček s kavo iz kavnega avtomata na hodniku, iz nje sije nekaj zelo samozavestnega. Irene molči. To lahko pomeni kar koli. Gospod Turin si predstavlja, kako Irene molči pred nekim Japoncem, nekim vodjem razvoja ali svetovalcem. Bi ga presenetilo, da Irene obvlada činmoku? Ali je zato Irene bolj zaželena pri Japoncih ali pač samo zgleda bolj običajno? Ali res hodi z Japonci na poslovna kosila? Ob teh kosilih se ponavadi požlampa neverjetne količine alkohola. Pivo in viski. Verjetno jo začnejo Japonci pecati šele, ko so pijani. GOSPOD TURIN: Ali res hodiš na poslovna kosila z Japonci? IRENE TURIN: Seveda. Področje, za katero sem pristojna, je KJK. Torej Kitajska, Japonska, Južna Koreja. Saj to veš. Gospod Turin pije. Čaka na učinek veltlinca, namesto tega ga muči tišina. Pravzaprav sploh ni tišina, saj Turin sliši dihati brezdomca in sliši, kako šuštijo nogavice, ko Irene drgne nogo ob nogo. IRENE TURIN: Pravzaprav sem ti hotela to povedati v drugačnih okoliščinah … To gospoda Turina vznemiri. Japonci imajo prav glede tega svojega činmokuja. Pogovor, ki je nastal iz pomanjkanja tem za pogovor, je zdaj postal neprijeten. IRENE TURIN: Decembra naj bi šla na službeno potovanje. Za šest tednov. Ampak zdaj to ni več mogoče. V stanju, v kakršnem si … GOSPOD TURIN: To nikakor ne pride v poštev. Šla boš! IRENE TURIN: Kaj pa bo s tabo? GOSPOD TURIN: Kaj naj bi bilo z mano? Saj sem v domu. Zame bo poskrbljeno. IRENE TURIN: Pravkar smo videli, kako dobro skrbijo zate. GOSPOD TURIN: Moraš iti na pot, Irene. IRENE TURIN: Beba te lahko obišče vsako soboto in nedeljo. Vse ženske v Irenejini družini imajo tudi vzdevek. Njihovo mamo so klicali Nana, čeprav je bila v resnici Magdalena. Irene je Didi, njena sestra Christiane pa Beba. Gospod Turin teh ljubkovalnic nikoli ni maral in je Irenejino sestro vedno klical Christiane. Turin še danes obožuje svakinjo, vendar mu je prenaporna. Da bi jo Irene poslala k njemu na obisk iz slabe vesti, ga prav nič ne mika. GOSPOD TURIN: Ne sili je. Tu je ni bilo že pol leta. Na stotine žensk tukaj v domu skrbi zame. IRENE TURIN: In potem se na invalidskem vozičku zapelješ skozi okno. GOSPOD TURIN: Za to niso krive medicinske sestre. Spet činmoku. Turin lahko pri Irene razbere olajšanje, olajšanje, da bo lahko odpotovala na Japonsko. Tudi veltlinec, ki ga znova nalije v Turinovo skodelico z ustnikom, verjetno ni po naključju vzela s seboj. Turin ni jezen na ženo, celo vesel je, da lahko kaj stori zanjo. Saj sliši, kaj mu hoče povedati, tudi če molči. GOSPOD TURIN: Kaj naj zdaj še rečem? Melissa bo že lačna. IRENE TURIN: Ne, to je zadnji stavek. Pred tem moraš reči nekaj drugega. Irene ga prime za roko in si jo položi na prsi. GOSPOD TURIN: Kdaj pa greš? IRENE TURIN: Od 15. decembra do 23. januarja. Nenavaden datum za poslovno potovanje. Ali Japonci potemtakem delajo tako na božič kot na novo leto? Poleg tega ima gospod Turin 23. decembra rojstni dan. GOSPOD TURIN: Pa Melissa? IRENE TURIN: K Bebi gre. Tako rada ima mačke. Melissa ima že dvanajst let, zdaj pa se bo morala prvič v življenju navaditi na novo bivališče. To bo tragedija. GOSPOD TURIN: Kaj pa, če bi se Beba za en mesec preselila v tvoje stanovanje? IRENE TURIN: Na to sploh nisem pomislila. Dobra ideja. GOSPOD TURIN: Pa lepo pozdravi Christiane. Kaj pa kaj počne? IRENE TURIN: Eh, saj veš, vsakih nekaj tednov nekaj novega. Zadnjič mi je povedala, da je na pivovski dieti. GOSPOD TURIN: Dieta s pivom? IRENE TURIN: Dieta s pivom. Da bi se zredila. Aja, seveda: pridobila je izpit za jadranje po celinskih vodah, zdaj pa dela izpit še za odprto morje. 9. Kip svobode Prevozna služba je že zgodaj zjutraj pripeljala Turinov invalidski voziček. Od takrat gospod Turin sedi v družabnem prostoru in čaka na odpustnico. Tukajšnje sobe z visokimi stropovi, ta čudovita stavba iz devetnajstega stoletja – nič od tega ne spominja na negovalni dom, v katerega se zdaj vrača. Turinovo veselo pričakovanje kali le misel, da bo moral vsem v domu lagati. To, da bo moral lagati tistim, ki ne poznajo resnice, ni bedno. Bedno je, da se bo moral sprenevedati tudi pred tistimi, ki točno vedo, kaj se je zgodilo. In kako realistična sploh je ta izmišljotina? Ali se električni invalidski voziček pri zavijanju sploh lahko prevrne? Če je to mogoče, bi bilo treba preveriti vse izdelke. Dobra plat velike bolnišnice je, da posameznika skoraj ne zaznajo. Če se malo umakneš od sobe, v kateri ležiš, vsi hodijo mimo tebe. V družabnem prostoru je televizor, vendar Turin ne najde daljinca. Na stari polici so časopisi, revije in knjige, a časopisi niso od prejšnjega dne ali iz preteklega tedna, temveč so stari več mesecev, nekateri so celo iz prejšnjega leta. Knjige pa so še starejše, tiste, ki so jih pač ljudje tukaj odložili. Morda v Turinovi sobi kakšna knjiga ne bi škodila? Odkar je v negovalnem domu, ni prebral še nobene. Gospod Turin je vesel, da ga je Irene včeraj obvestila o svojih načrtih. Samo ne sme misliti na to, da bo moral mesec dni shajati brez žene. Mesec, na katerega padejo njegov rojstni dan, božič in silvestrovo. Irene še nikoli ni bila tako dolgo odsotna. V sobo pokuka medicinska sestra. SESTRA: Malce bo še trajalo, gospod! Gospod Turin je navajen čakati, le to je, da že štiri dni ni sedel na invalidskem vozičku. Danes sploh ne čuti nog. Niti ne opazi, da ima na sebi hlače. Pa vendar čuti neko rahlo mravljinčenje po podplatih, kot takrat. DUKAKIS: Oh, to mravljinčenje. Že milijonkrat sem slišal o tem občutku mravljinčenja. GOSPOD TURIN: Utihni. Če rečem mravljinčenje, mislim mravljinčenje. Nekdo je moral premakniti naslonjalo Turinovega vozička. Ali pa se je njegovo telo v bolniški postelji preoblikovalo? To bo povedal sestri Aliki. Z grozo ugotovi, da pravzaprav ne ve, kdo je danes v službi. Popolnoma je pozabil urnik, sestrsko abecedo pred spanjem, vso svojo rutino. Bodijevo drevo pa tudi vsak dan potrebuje vodo. Turin že več dni ni pojedel praktično ničesar, a čudno je, da ga to sploh ne moti. Nima apetita, kaj šele da bi začutil lakoto. V štirih dneh je samo enkrat pil vino, tako da gre očitno tudi brez slednjega. Pa tablica? Niti vprašal ni zanjo niti Irene ni prosil, naj mu jo prinese iz doma. Turin shaja brez vseh teh pritiklin. Mravljinčenje po podplatih ne poneha. Tako je kot leta 1996, ko smo se z motorji peljali na južno Štajersko. Tistega dne je kraljica gora imela svojo prvo avdienco. Te izlete je organiziral Mentula, potem ko je uspešno opravil seminar o kadrovanju. Bilo nas je šest. Irene je izlet sovražila, ker se je bala vožnje z motorjem. Ko smo prispeli na cilj, ob sestopu z motorja nisem več čutil nog. Sprva nisem rekel ničesar, le hoditi sem moral zelo počasi. Nihče ni ničesar opazil. Mislil sem, da so krivi motoristični škornji. IRENE TURIN: Mislila sem, da je to posledica kajenja. GOSPOD TURIN: Sem takrat še kadil? IRENE TURIN: Oba sva kadila, se ne spomniš? Nehala sva, ko sva dobila Melisso. Zadnjo cigareto sva pokadila 23. julija 2005. Na poti nazaj smo se ustavili, ker je Irene želela na neki majhni stojnici ob cesti kupiti šparglje. Stopili smo z motorjev in Irene je šla naprej. Noge so mi nenadoma otrpnile vse do kolen. Poleg tega se mi je močno zvrtelo. Od mojega motorja do majhne stojnice je bilo morda deset metrov, vendar se nisem bil zmožen premakniti niti za milimeter. Irene je bila že nekaj metrov pred mano in se je vprašujoče ozrla. Vsi drugi so ji sledili, le jaz sem obstal ob motorju in si nisem upal narediti niti enega samega koraka. Vsaj motorja sem se lahko držal. O tem in podobnih prizorih sanjam še danes. Irene je le nekaj korakov oddaljena od mene. Obrne se k meni in mi reče: A prideš? Prikimam, vendar se ne morem premakniti. Počutim se, kot da ne bi imel nog, kot da sem kip, ki bo moral mnoga stoletja opazovati vrvenje pod sabo, ne da bi se lahko zganil. Kot kip svobode, nemočen proti svobodi, ki jo mora utelešati s svojo nesvobodo. Zagotovo bi z veseljem stopil korak naprej in razgnal preplašene turiste pred seboj. Nekatere bi celo poteptal, pri čemer bi se slišal kratek škrt, ko bi pod seboj pokopal kakšnega Indijca, Japonca ali Nemca. Ko se je Irene s šparglji vrnila k motorju, je zmajevala z glavo. Vprašala je, kaj je narobe z mano. Nisem ji mogel razložiti in na vsak način sem hotel čim prej nadaljevati vožnjo. Nimam pojma, kako sem sploh zlezel nazaj na motor. SESTRA: Tako, gospod Turin! Zdaj imamo vse. Bodo prišli po vas? Turin po mobilniku pokliče prevoz. Vsakič znova ga preseneti, kako neprijazni so ljudje v klicnem centru. Morda so še bolj neprijazni kot vozniki. Gospod Turin se na oddelku poslovi. Za sestro Asuman je želel priskrbeti darilce, zdaj bo pa to vendarle morala biti kuverta z bankovcem za 50 evrov. GOSPOD TURIN: Dajte to sestri Asuman, prosim. SESTRA: Z veseljem. Kaj pa bo s čudovitimi tulipani v sobi? GOSPOD TURIN: Te dobi gospod poleg mene. 8. Blue and Lonesome Ko se gospod Turin pelje po hodniku do svoje sobe, francoskega okna niti ne pogleda. Zagotovo je rešetka že nameščena, vendar ne bo pogledal tja, ne in ne. Vsak dan se bo moral izogibati temu pogledu. In vsi tisti, ki vedo, si bodo pač mislili svoje, ko bodo gospoda Turina videli v bližini okna. Gospod Turin je prišel točno na kosilo. Nata prinese pladenj, ne da bi omenila njegovo odsotnost. Vse je tako, kot da nikoli ni odšel. Gospod Turin poje kosilo: juha, glavna jed, sladica. SESTRA NATA: Naj vam prinesem še eno porcijo? Gospa Ditscheiner je hrano le ošvrknila s pogledom, niti dotaknila se je ni. GOSPOD TURIN: Kar si je Ditscheinerica ogledovala, tega ne bom jedel. Sestra Nata odnese pladenj. Gospod Turin mora pripraviti dokumente za Švico: prošnjo za pomoč pri prostovoljnem končanju življenja, vse svoje zdravniške izvide in lastnoročno napisan življenjepis. Že sama misel na to mu jemlje pogum. Toliko drugega dela še ima. Kdo bo priskrbel voščilnice in božična darila za medicinske sestre, če Irene ne bo? Kdo bo obiskal gospoda Kelemena, realiziral ponedeljkov termin pri hribovki, v kafeteriji preveril stanje stvari, Nato poslal po denar, zalil Bodijevo drevo in prek spleta naročil gnojilo za bonsaje? Ko se loti prve točke na tem dolgem seznamu, dobi zagon, ki ga dokončno razoroži. Potem je vsega konec. DUKAKIS: Rolling Stonesi bodo 2. decembra po več kot desetih letih izdali nov studijski album. Imenuje se Blue & Lonesome. Gospodu Turinu sta bili vedno sumljivi dve vrsti ljudi: oboževalci Rapidov in oboževalci Rolling Stonesov. Ampak trenutno za te zadeve nima časa. S švicarskim združenjem si je izmenjal več mejlov in pojasnil, da je njegovo protibolečinsko terapijo prekinil priznani specialist. Prav tako večkrat poudari, da je pred zaprositvijo za PPKŽ več mesecev korenito premišljeval o tem. DR. STEINHÄUSER: PPKŽ pomeni pomoč pri samomoru. Zdaj je prejel izjavo o članstvu v PDF-ju, ki jo mora podpisano poslati nazaj. Potrebuje torej nekoga s tiskalnikom in skenerjem. Iz razumljivih razlogov gospod Turin noče, da bi to opravil kdo v domu. Zato si želi, da stvar uredi Marcus pri sebi doma. Gospod Turin bi mu za to uslugo plačal, vendar trenutno nima pri sebi niti ficka. DUKAKIS: Nata mora dvigniti in naj kar ... GOSPOD TURIN: Ne začni zdaj spet z loto listkom! Vesel sem že, če nama uspe priti do denarja in viskija. Na srečo gospodu Turinu ni več treba čakati, da bi bila Nata v nočni izmeni, kadar potrebuje gotovino. Nata se je otresla začetne sramežljivosti in plahosti. Zdaj si celo jemlje pravico zapustiti oddelek, kadar hoče. Če jo kakšna druga sestra vpraša, zakaj odhaja, se Nata niti ne ozre, ampak le pomaha z desnico ali zakliče: Na pot! Na pot! Turinu to precej ustreza, saj dobi denar in viski. Danes pa nad Natino dolgo odsotnostjo ni presenečena le sestra Michaela, ampak tudi gospod Turin. V Turinovo sobo pride šele ob 13.30. SESTRA NATA: Viski vam bom takoj pospravila v nočno omarico. Šepeta, kot se za tajno misijo spodobi. Potem Turinu izroči denar in bančno kartico. GOSPOD TURIN: Sedite za trenutek k meni, sestra Nata! Videti ste utrujeni! Turin je mislil, da si bo Nata vzela stol, a se usede kar na njegovo posteljo. SESTRA NATA: Nisem dobro spala. Kot veste, je moja hči neješča, torej anoreksična. Od včeraj je spet v bolnici. GOSPOD TURIN: Kaj lahko storim za vas? SESTRA NATA: Saj ste zame že toliko storili! GOSPOD TURIN: Neumnost. Nič takega nisem storil. Naj vam povem, kdo vas je pripeljal na Oddelek 4? Nata je nenadoma povsem budna. Pretegne se in se obrne k Turinu. Toda Turin nikoli ne ujame pogleda na celo tetovažo na njenem vratu. Pomigne ji, naj se mu približa, in ji nato nekaj zašepeta na uho. SESTRA NATA: A res? Je to res? Kolegice mi vedno govorijo, da je proti sestram. GOSPOD TURIN: Neumnost! Točno ve, kako dobro opravljate svoje delo. Zlasti vi, Nata! Ampak tega ne smete nikomur povedati. Kaj je to za ena tetovaža? Nata se zasmeji. Usede se na tla, s hrbtom obrnjena proti invalidskemu vozičku, in si s tilnika umakne dolge črne lase. Turin zdaj razločno vidi tetovažo. Vzpenjajoči se konj z vitezom na hrbtu. GOSPOD TURIN: Kaj je to? SESTRA NATA: Ognjeni jezdec. GOSPOD TURIN: Kdo? SESTRA NATA: Ognjeni jezdec. Po pesmi Eduarda Mörikeja. DUKAKIS: Vedno sta mi bili sumljivi dve vrsti ljudi: ljudje s tetovažami in ljudje, ki berejo poezijo. SESTRA NATA: To je moja najljubša pesem. V Beogradu sem na fakulteti poučevala nemščino. Sledi premor. Turinu je molk neprijeten, vendar je tudi tokrat tako, kot se mu pogosto zgodi z Irene: nič mu ne pade na misel. Počasi iztegne roko. Rad bi se dotaknil Natinega vratu, prav tam, kjer je ognjeni jezdec. Vidi, kako se mu roka trese, potem pa Nata vstane. GOSPOD TURIN: Prosim, povejte mi nekaj: v ponedeljek sem se vrnil iz bolnice, vendar nihče tukaj ne govori o mojem tamkajšnjem bivanju. Ali vsi vejo, da sem poskušal narediti samomor? Nata odkima in položi kazalec na ustnice. SESTRA NATA: Vse, kar lahko rečem, je, da ne smem nič reči. Pravzaprav niti tega ne smem reči. GOSPOD TURIN: Nič vam ni treba reči. Samo prikimajte ali odkimajte. Ali sestre vejo, kaj se je zgodilo? Nata ga pogleda v oči. Potem pa skloni glavo in prikima. SESTRA NATA: Zdaj pa moram na delo. Tudi sina še moram poklicati. GOSPOD TURIN: Sina imate? SESTRA NATA: Star je enaindvajset in cel ljubi dan visi doma. Pred enim letom je vsaj še delal za polovični delovni čas. GOSPOD TURIN: Kaj pa je študiral? SESTRA NATA: Ni študiral. Obiskoval je višjo tehnično šolo in potem nekaj časa delal kot razvijalec programske opreme. Java. Ali vam to kaj pove? GOSPOD TURIN: Seveda. To je programski jezik. SESTRA NATA: Torej, če veste za delovno mesto, ki zahteva znanje Jave, se priporočam. DUKAKIS: Torej: tudi njena hčerka naj sledi tisti pivovski dieti, da bo pridobila težo. Glede sina pa: pokliči svojega starega kolega Soporana. GOSPOD TURIN: Kako to misliš, naj ga pokličem? Saj se nisva videla že petnajst let. 9. IDPB Gospod Turin prvič odnese tablico v kafeterijo. Ko pa pride do tja, vidi, da za njegovo mizo sedita dve ženski. Marcus zagleda gospoda Turina in mu takoj pride naproti. GOSPOD MARCUS: Gospod Turin, nisem vedel, da ste spet tukaj. Vaša miza je trenutno zasedena, žal mi je. GOSPOD TURIN: Nič zato. Tudi tamle bo v redu. Turin pokaže na drugo mizo. Marcus takoj potisne stol na stran in Turin se premakne k njej. Marcus prav tako hitro prinese dnevni časopis. GOSPOD MARCUS: To kot običajno, ane? GOSPOD TURIN: Kaj pa mislite?! Nisem bil v bolnici zato, da bi me s kakšno operacijo spremenili. GOSPOD MARCUS: Mislim, a bi kozarec veltlinca? GOSPOD TURIN: Seveda bi kozarec veltlinca. Zdaj pa nehajte razpravljati z mano. Marcus se podviza in mu prinese kozarec vina in časopis. Turin začne brati. Vse si je pripravil in upa, da bo imel Marcus kaj časa za zaupen pogovor, vendar je trenutno zaseden. Kafeterija je sestavljena iz dveh delov, ki sta ločena s steklenimi vrati. Nekoč, še pred dvanajstimi leti, je bilo v celotni kafeteriji dovoljeno kaditi. Potem so jo razdelili na kadilsko in nekadilsko cono. Manj privlačna kadilska cona je bila takrat bolj priljubljena, saj v njej niso sedeli le kadilci, pač pa tudi sorodniki kadilcev; tam se je preprosto več dogajalo. Nato je v celotnem domu, tudi v kafeteriji, začela veljati prepoved kajenja. Kadilska cona je postala nekadilska cona, toda steklena vrata so ostala. Od takrat skoraj nihče več ne sedi v tem delu lokala, Marcus in Dejan pa sta vesela, saj morata sicer steklena vrata vsakič porivati z nogo sem in tja. Danes tam sedi en sam gost. Stari gospod Sykora z Oddelka 1, ki je star devetinosemdeset let in ga daje demenca, se je sam usedel v nekdanjo kadilsko cono in si prižgal cigareto. Gospod Turin opazuje, kako Marcus odhiti k starčku in mu nekaj prigovarja. V nekem trenutku mu odvzame cigareto in ga iz nekdanje kadilske cone odvede v nekdanjo nekadilsko cono. Sykora se ustavi pred Turinom. GOSPOD SYKORA: Ah, mladi gospod, ali ne kadite več? GOSPOD TURIN: Zadnjo cigareto sem pokadil 23. julija 2005. GOSPOD SYKORA: 2005. 2005. 2005. Po izrazu na obrazu gospoda Sykore Turin vidi, da je leto 2005 zanj še zelo daleč. Ubogi zgubljeni starec se usede za Turinovo mizo. GOSPOD SYKORA: Dovolite, mladi gospod! In spet prižge cigareto. Marcus mu znova poskuša razložiti, da to ne gre, vendar Turin takoj vidi, da nima smisla. Marcusa pokliče k sebi. GOSPOD TURIN: Pokličite glavno sestro Margit, Oddelek 1. Povejte ji, naj pošlje eno od sester. To tukaj bom že jaz uredil. Medtem Turin gospodu Sykori postavi nekaj vprašanj in rezultati so presenetljivi: Sykora ve, kako mu je ime, ve, kje se nahaja, pozna pa tudi sestavo ekipe in vratarje tekme med Avstrijo in Švico na svetovnem prvenstvu leta 1954. GOSPOD SYKORA: Zadnji in odločilni gol za rezultat 7 : 5 je dosegel Ernst Probst. Rodil se je na natanko isti dan kot jaz: 5. decembra 1927. Bil je Rapidovec s srcem in dušo. Tako kot jaz. GOSPOD TURIN: Tudi moj maček je oboževalec Rapida. GOSPOD SYKORA: Zdaj spet potrebujejo več poguma in borbenosti, ti fantje. Kmalu se pojavi ena od sester z Oddelka 1. GOSPOD TURIN: Sestra, odpeljite gospoda Sykoro v ne-nekadilsko cono na vrt. To sestro popolnoma zmede in Marcus se mora od srca nasmejati. Ko starec odide, si oddahne. GOSPOD TURIN: Gospod Marcus, nekaj vas moram vprašati. Če vam po mejlu pošljem eno PDF-datoteko, ali mi jo lahko natisnete? Na zasebnem tiskalniku, ne tukaj v domu. GOSPOD MARCUS: Ja, to je čisto enostavno. GOSPOD TURIN: In če potem natisnjeni dokument podpišem, mi ga lahko skenirate in mi ga pošljete nazaj v PDF-ju? GOSPOD MARCUS: Seveda, gospod Turin, to ne bo problem. GOSPOD TURIN: Ali lahko to naredite zame? Strogo zaupno. Dam vam dvajset evrov. GOSPOD MARCUS: Za to vam ni treba dajati denarja, gospod Turin. Napisal vam bom svoj elektronski naslov. GOSPOD TURIN: Prosim, vpišite ga sem kar sami. Gospod Turin mu poda tablico, Marcus tipka, Turin pa vzame denarnico. GOSPOD TURIN: Ja, ja, rad bi vam plačal. Pa še steklenico za nocoj dodajte na račun. GOSPOD MARCUS: Ali lahko steklenico takoj poravnate? Sicer IDPB ne bo v redu. GOSPOD TURIN: Kaj ne bo v redu? GOSPOD MARCUS: IDPB. Izpis dnevnega prometa na blagajni. Gospod Turin nazdravi na to, kar mu je danes uspelo urediti. Seznam opravil je lahko dolg, kolikor hoče, ampak zdaj ima denar, viski in nekoliko bližje Švici je. Danes noče ničesar več opraviti, resničnost gre Turinu danes na živce. SESTRA JESSY: Zabrundajte si vendar Beethovnov Klavirski koncert št. 3. Turin tega klavirskega koncerta ne pozna in ga ni prepoznal niti takrat, ko mu je Jessy zabrundala temo prvega stavka. Niti tega ne ve, ali ga je sploh že kdaj slišal. Aliki bi imela v takem primeru preprosto rešitev. SESTRA ALIKI: Ste že iskali po YouTubu? Turin si odvrti kar prvi zadetek. Zvok na tablici je izklopljen, vendar to Turina ne moti. Rad gleda orkestrske glasbenike, kako napeto gledajo v note, ko pred nastopom vdihnejo. Dirigent je Claudio Abbado. Turinu je najbolj všeč dama s prečno flavto, vitka ženska v črni obleki, z dolgimi lasmi in modro naličenimi vekami. Med premorom šobi ustnice. V ozadju se jo vedno vidi v kadru, ko snemajo pianista. Na levem licu ima materino znamenje. Ko v roke vzame prečno flavto in začne igrati, je videti, kot da rahlo škili. Njen videz Turin pripiše španskim ali latinskoameriškim prednikom. Turin poskuša videoposnetek ustaviti, da bi si lahko na mirujoči sliki podrobneje ogledal flavto, vendar to ni tako enostavno. Na koncu mu uspe: kako lepo se vidi flavtistkina ključnica! SESTRA MARGIT: Gospod Turin, ne pijte preveč vina! Kot vedno se mu je prikradla za hrbet v svojih crocsih, Turin je sploh ni slišal. GOSPOD TURIN: Glavna sestra Margit, spijte z mano kozarec vina. SESTRA MARGIT: Hvala, sem v službi. GOSPOD TURIN: Kako se počutite na novem oddelku? SESTRA MARGIT: Hvala. Kot veste, je to dvojni oddelek. Oddelek 1 in 2. GOSPOD TURIN: Vem, pravkar je bil tukaj gospod Sykora. SESTRA MARGIT: Poklical me je civilec. Hvala, gospod Turin, to ste dobro opravili. GOSPOD TURIN: Vam vselej na uslugo. SESTRA MARGIT: Ste se ponovno aklimatizirali? Boste še enkrat poskušali narediti samomor? GOSPOD TURIN: Saj nisem bil dolgo proč. Ste me pogrešali? SESTRA MARGIT: Res sem vas pogrešala. Resnično me skrbi za vas. K sreči nisem več na Oddelku 4. Ste zdaj na kakšni terapiji? GOSPOD TURIN: To ni potrebno, sestra Margit. Nobenih izgledov ni za izboljšanje mojega stanja. Torej je to, da je ostalo enako slabo, že kar dobro. SESTRA MARGIT: Zdaj pa nehajte dramatizirati, gospod Turin. Svoji bolezni boste prav toliko kos kot tudi vsi drugi. GOSPOD TURIN: Z vsem spoštovanjem: vi zagotovo o moji bolezni veste več od mene. Ampak o meni ne veste več kot vem jaz o samem sebi. SESTRA MARGIT: Tega sploh ne trdim. Mislite, da ste drugačni od drugih? GOSPOD TURIN: Rad bi tudi razmišljal o drugih rečeh, ne samo o svoji bolezni. Zato mi je žena podarila to stvar tukaj. SESTRA MARGIT: Kako gre vaši lepi ženi? Že dolgo je nisem videla. Res bedno, da vas žena obiskuje samo ob vikendih. GOSPOD TURIN: V redu je. V svojem poklicu si gradi kariero. Veste, to me zelo veseli. SESTRA MARGIT: To je lepo od vas, gospod Turin. Tudi od sester slišim, da ste zelo uvidevni. Potem pa ne otežujte življenja tukajšnjim sestram in se ne vrzite spet skozi okno. GOSPOD TURIN: Punce so moje življenje. SESTRA MARGIT: Kako se obnese sestra Barbara? GOSPOD TURIN: No, poskuša stopiti v vaše čevlje. Ji bo že uspelo. SESTRA MARGIT: Zanjo imam sicer nekaj nasvetov, ampak mene ne bo poslušala. Morda lahko vi malce vplivate nanjo. GOSPOD TURIN: Ali bi zdaj radi vodili kar tri oddelke? SESTRA MARGIT: Gospod Turin, skrbi me za vse paciente, torej tudi za vas. Sestra Margit se poslovi in odide. Gospod Turin pa se znova posveti svojemu videu. Sklene, da je glasbenici s prečno flavto ime Clara. 10. Ognjeni jezdec Irene pride opoldne, a odkar je možu povedala za bližajoče se službeno potovanje, Turin iz njenega vedenja razbere, da ima slabo vest. Ostane dlje kot običajno, sprašuje ga, kaj potrebuje, kako se počuti in ali je to in ono že opravljeno oziroma ali je v teku. Danes Irene ostane celo tako dolgo, dokler se kafeterija ne zapre. Slaba plat tega je, da Turin ne more naročiti še ene steklenice, ker Irene o tem ne sme ničesar izvedeti. Irene ga torej ob 18.15 odpelje nazaj v sobo. Tam Turin z vilicami pobrklja po večerji, medtem ko Irene nemudoma snede sladico. GOSPOD TURIN: Kmalu bodo prišle negovalke na obhod. IRENE TURIN: Se bom zdaj odpravila. Saj pridem spet jutri. Toda Irene se nikamor ne mudi. Turin pomisli, da za tem tiči še nekaj. Da je to potovanje le eno od več potovanj ali da gre celo za to, da bo delovno mesto trajno prenesla na Japonsko ali kaj podobnega, zdaj pa se bori sama s sabo, kako bi mu razkrila vso ali vsaj še drugi del resnice. Irene na nočni omarici zagleda tablico. GOSPOD TURIN: Ogledal sem si en videoposnetek. Večkrat. Vedno isti videoposnetek. Vendar Irene ne povpraša, za kakšen video gre. Postavi se pred majhno ogledalo v kotu ob omari in si popravlja pulover. Nato se postavi za Turina in mu masira ramena. IRENE TURIN: Govorila sem s to vašo novo glavno oddelčno sestro. To je res ena čudakinja! GOSPOD TURIN: Včasih je nekoliko negotova. Kaj pa je rekla? IRENE TURIN: Želela sem samo izvedeti, ali obstaja kaj, česar še nisva preizkusila. Ona pa se je nenehno pritoževala, česa vsega ne zmore izvajati, ker nima ne časa ne osebja. GOSPOD TURIN: Kolikokrat sva to že prežvečila! Turin ne mara, da se Irene za njegovim hrbtom pogovarja s tamalo Barbaro. Zdaj, ko mu to pripoveduje, ga še bolj vznemiri. GOSPOD TURIN: Ali se še spomniš Viktorja Soporana? IRENE TURIN: Videla sem ga dvakrat ali trikrat. Firmo je zapustil, še preden sva se spoznala, ane? GOSPOD TURIN: Zdaj je vodja oddelka za informacijsko tehnologijo na občini ali nekaj takega. Napisal sem mu mejl. IRENE TURIN: Zakaj? GOSPOD TURIN: Sin ene od medicinskih sester išče službo, pa sem pomislil, da bi lahko vprašal Soporana. IRENE TURIN: Spet pišeš mejle? Rekel si, da nikoli več ne boš nobenega napisal. GOSPOD TURIN: No ja, zdaj s tem tamagotchijem! IRENE TURIN: Tamagotchi! GOSPOD TURIN: Predstavljaj si, da tukajšnje sestre ne vejo več, kaj je to tamagotchi. IRENE TURIN: Premlade so za to. Si pisal tudi Gregorju? GOSPOD TURIN: Ne. Odkar sem tu, se mi niti enkrat ni javil. Niti enkrat samkrat v desetih letih! Irene stoji ob invalidskem vozičku. Z njo je nekaj narobe, vendar je gospod Turin utrujen, preutrujen, da bi jo vprašal. Poljubi ga na ustnice, potem pa vzame torbico in odide. Ko pride do vrat, Turin zakliče za njo. GOSPOD TURIN: Zdaj pa z roko udari po podboju. Irene to stori, vendar je videti čudno, prenežno in neodločno. Poleg tega se ne sliši ploska. GOSPOD TURIN: Bova jutri nadaljevala z vajo. Irene končno odide. Gospod Turin ima še veliko dela. Pred dvema dnevoma je Marcus Turinu prinesel natisnjeni dokument, Turin ga je podpisal in vrnil Marcusu, da bi list skeniral. Že danes zjutraj je podpisani dopis v PDF--formatu prejel po elektronski pošti. Ta PDF lahko Turin takoj posreduje po mejlu v Švico. Seveda je Marcus zdaj o vsem obveščen, kar pomeni, da je Turin odvisen od njegove diskretnosti. Upa, da uslužbenec, ki v hiši civilno služi vojaški rok samo še nekaj mesecev, ne bo imel interesa, da bi kar koli razkril. Nata pride malce pozneje, Turin je verjetno njen zadnji pacient pri obhodu. Tudi danes je videti utrujena, vendar se trudi z nasmeškom. Ko gospoda Turina povleče z invalidskega vozička, mu je nenadoma zelo blizu. Gospod Turin je v zadregi. Nata mu pogleda v oči. V njenih zenicah se zrcali vsa soba. Turin lahko razbere okno, celo Bodijevo drevo. Nato ga Nata položi v posteljo. Ko ga pokrije, se usede k njemu na posteljo. GOSPOD TURIN: Starega prijatelja sem povprašal glede zaposlitve za tvojega sina. SESTRA NATA: Lepo od tebe. GOSPOD TURIN: Morda se lahko tam prijavi za službo. SESTRA NATA: Pogosto sem bila na razgovorih za službo. Čisto normalno sem govorila, dokler mi ni nekdo rekel, da moraš govoriti z naglasom, sicer ti ne bodo verjeli, da si Jugovič. Pa záto sam ja vedno tako govorila. Da će oni videti, da ja znam nemački. Turin se mora zasmejati. Nata mu da tablete, vendar se še vedno smeji in jih zato ne more pogoltniti. GOSPOD TURIN: Boš viski? Nata mu kazalec podrži pred ustnicami. Odkima. SESTRA NATA: Sehet ihr am Fensterlein dort die rote Mütze wieder? Nicht geheuer muss es sein, denn er geht schon auf und nieder. Und auf einmal welch Gewühle bei der Brücke, nach dem Feld! Horch: Das Feuerglöcklein gellt! Hinterm Berg, hinterm Berg brennt es in der Mühle. Schaut, da sprengt er wütend schier durch das Tor, der Feuerreiter, auf dem rippendürren Tier, als auf einer Feuerleiter! Querfeldein! Durch Qualm und Schwüle rennt er schon und ist am Ort! Drüben schallt es fort und fort: Hinterm Berg, hinterm Berg brennt es in der Mühle!1 Ko se Turin predrami, je ponovno sam in ves preznojen. Spet je zaspal, ne da bi ponovil sestrsko abecedo. Nata je najbrž še nekaj časa sedela ob njem na postelji. Verjetno ga je slišala smrčati. Le zakaj je ves čas tako utrujen? Ali je zrecitirala celotno pesem? 1 Vidiš skozi okno tam, / rdeča čepica spet sine? / Kar grozljiva zdi se nam, / dvigne se, nato izgine. / In tedaj je zavrvelo / tam pri mostu, prek poljá! / Čuj! Že bije plat zvoná! / Za goró, / za goró / v mlinu se je vnelo! // Glej, ognjeni jezdec pal / skozi duri je nevarno, / jaše mršavo žival, / kakor lestev bi požarno! / Vse povprek! Skoz‘ dim zdaj smelo / proti cilju se podi! / Onkraj kar naprej doni: / Za goró, / za goró / v mlinu se je vnelo! – Prvi dve kitici pesmi Der Feuerreiter (Ognjeni jezdec) nemškega pesnika Eduarda Mörikeja (1804–1875). Prevod: Tamara Laganin Kranjec (vir: https://publishwall.si/tamara.kranjec-laganin/). 11. Ponedeljek Gospod Turin na invalidskem vozičku že dolgo stoji pred pisarno Katharine Payer, ki pride z desetminutno zamudo. V svoji beli uniformi danes deluje nekoliko odsotno. Poleg tega je hektična. Tudi v pisarni se njena nervoza ne poleže. Nekaj išče. Na mizi ležijo fascikli, ki le hlinijo urejenost. Nazadnje Katharina dolgo briše ekran svojega mobilnika. KATHARINA PAYER: Skrajni čas je, da si spet nabavim žepni rokovnik. To s termini preko telefona pri meni ne deluje. GOSPOD TURIN: Lahko se vrnem pozneje. KATHARINA PAYER: Ne, ne! Takoj vam moram povedati, nekaj, kar vas ne bo veselilo: sestra Barbara in tudi jaz meniva, da bi bilo dobro, če bi hodili na psihoterapijo. GOSPOD TURIN: A moram? KATHARINA PAYER: Nihče vas ne more prisiliti, vendar bi mi z zavrnitvijo zelo otežili življenje. Ponedeljek je. Gospod Turin pravzaprav obožuje ponedeljke in pravzaprav je pri Marcusu želel naročiti šopek za hribovko. Zdaj pa se je ujel v past. GOSPOD TURIN: Ali me mogoče pravkar izsiljujete? KATHARINA PAYER: Ali ste mogoče ljudi okrog sebe spravili v skrbi in vznemirjenje? In ali bi mogoče morali tem ljudem vsaj malce priti naproti? GOSPOD TURIN: Torej nimam izbire? KATHARINA PAYER: Seveda, imate izbiro: lahko pokažete, da mislite resno. Katharina ga pogleda, vendar še vedno nekaj išče po pisalni mizi. Njena hektika Turina zmoti. Ne razume: kaj da misli resno? KATHARINA PAYER: Da se resno pogovorite o svojih težavah. GOSPOD TURIN: Terapevtka mojih težav ne more razumeti. KATHARINA PAYER: Menite, da so vaše težave tako edinstvene? In tudi če so, nam vsaj pomagajte dokumentirati, da nam je bilo za vašo težavo mar. Navsezadnje je tudi dom prišel vam naproti. Drugače ne bi bili več tukaj. Za to torej gre: za list v eni od teh map, ki razbremenjuje vodstvo, ker dokumentira, da je bilo narejeno vse, da bi preprečili nadaljnje poskuse samomora. In vse to ob neizrečeni grožnji, da ga bodo sicer premestili na psihiatrijo. KATHARINA PAYER: Dragi Robert Turin, inteligentni ste, vendar zato drugi še niso popolnoma neumni. Poleg tega bi vam to lahko res koristilo. GOSPOD TURIN: Prav, bom. Toda samo z vami. KATHARINA PAYER: To ni mogoče, gospod Turin. Govorim o terapiji dvakrat ali trikrat na teden … GOSPOD TURIN: Dvakrat ali trikrat na teden? KATHARINA PAYER: Sicer lahko kar takoj pozabite. Želimo videti napredek, preden boste praznovali stoti rojstni dan. Turoben novembrski dan je. Gospod Turin se zgrozi ob misli, da bi lahko dočakal sto let. Živeti bi moral namreč še štiriinpetdeset let. Torej je bilo vsesplošno molčanje o njegovem padcu skozi okno le fasada. V ozadju so potekali pogovori in so se delali načrti. Le kako je bil lahko tako naiven! KATHARINA PAYER: Ta ponudba tudi ni prišla ob nepravem času. Zima je namreč čas nihanja razpoloženj in povedali so mi, da boste morali nekaj časa shajati brez svoje žene. Za njegovim hrbtom se torej niso pogovarjali le v hiši, temveč tudi z Irene. Morda je bila v ta pogovor prisiljena. Ampak jezi ga, da mu ni ničesar povedala. GOSPOD TURIN: Gospa doktor, ne potrebujem ne paznika ne pomočnika. Če se hočem z nekom pogovoriti, to tudi storim. Moja žena je na Japonskem, vendar se pogovarjava prek videoklica. In če se hočem ubiti, bom to storil prostovoljno in pri tem me ne boste ustavili ne vi ne kdo drug. KATHARINA PAYER: Ne želim vam preprečiti, da bi se ubili. Toda če nam hočete prihraniti velike težave, to storite zunaj te hiše, prosim. Ura odbije dvakrat. Turin se ne spomni, da bi bila v tej pisarni kdaj prej ura. GOSPOD TURIN: Ne rabim psihoterapije ali kakršne koli druge terapije. Turin se poslovi in se odpelje v jedilnico. Prve tri kozarce veltlinca hitro požlampa. Danes ne more brati časopisa, preveč je vznemirjen. Naroči steklenico za zvečer in plača. Marcus dobi dvajset evrov napitnine, Turin pa je spet skoraj brez gotovine. In vnovič mora prositi sestro Nato, da zanj dvigne denar. Menda se bo januarja v bližini negovalnega doma odprl nakupovalni center. Dostopen naj bi bil tudi za osebe z oviranostmi. Potem bo morda gospod Turin lahko sam dvigoval denar. GOSPOD TURIN: Karl Lagerfeld naj bi rekel: Kdor nosi trenirko, je izgubil nadzor nad svojim življenjem. DUKAKIS: Prav ima. GOSPOD TURIN: Nosim trenirko. DUKAKIS: In dodal bi še: Kdor začne s psihoterapijo, je predal nadzor nad svojim življenjem. Tretji del KEEP ON RUNNING 1. Na žalost ne pride osebno Danes, dan pred svetim večerom, je gospod Turin dopolnil šestinštirideset let. Prvo sporočilo s čestitko prejme še pred šesto uro zjutraj od svoje sestre Claudie. Včasih ga je obiskala, letos se je zadovoljila z SMS-om. Kmalu zatem se prek videoklica oglasi Irene iz Tokia, kjer je že popoldan. Irene je videti urejena, tako kot njeno tamkajšnje stanovanje. Turin si je moral v videoklepetu že večkrat ogledati prostore. Za te prizadevne poskuse, da bi bil vpleten v njeno življenje, ne premore prav veliko potrpljenja. Poleg tega Irene preveč opleta s svojo tablico in Turinu se vedno zvrti. Po vsakem videoklepetu potrebuje dva ali tri požirke viskija. K sreči je danes Irene od tega odvrnil domnevno pomemben sestanek. Kot vedno se njen klic konča tako, da svoja usta približa kameri in mu pošlje poljubček. Že včeraj dopoldne je gospod Turin pripravljal kuverte, podpisoval voščilnice in vanje vstavljal bankovce. To so bile ure in ure trdega dela, Turinova ramena so še danes popolnoma zakrčena. Ampak majhne pozornosti za negovalke in civilca so pač nujne. Marcus, Dejan in vse medicinske sestre od njega dobijo po petdeset evrov, le Nata jih dobi sto. Nata danes ni v dnevni izmeni, zato ji bo kuverto osebno izročil jutri. Za Katharino je priskrbel darilo, vendar ne ve, ali bo prišla. Sicer jo je povabil na svoje rojstnodnevno slavje, vendar mu od njunega zadnjega prepira glede psihoterapije Katharina ni odgovorila na noben mejl ali SMS, ponedeljkove termine pa je gladko odpovedala prek glavne oddelčne sestre. Gospod Turin je sestre, ki so v službi, povabil v svojo sobo ob 15. uri. Pri dostavni službi je naročil šest steklenic prosecca in štiri litre pomarančnega soka. DUKAKIS: Kmalu boš lahko s tabličnim računalnikom na darknetu nabavljal orožje in uspavalne tablete. TAMALA BARBARA: Dobro jutro, gospod Turin. Vse najboljše za rojstni dan! SESTRA MICHAELA: Vse najboljše tudi od mene. GOSPOD TURIN: Hvala. Upam, da bosta prišli popoldne na moj skromni sprejem. Današnji jutranji obhod sestoji torej iz dveh negovalk, tako kot se pravzaprav šika. Žal sestra Barbara nikoli ne izpusti priložnosti za opominjanje in podučevanje sestre Michaele. Turin se mora zelo potruditi, da ne zine ničesar. Danes Barbara Michaeli pokaže rdeče lise na njegovem hrbtu. TAMALA BARBARA: Enkrat na noč ga je treba obrniti. A vidiš to tukaj? SESTRA MICHAELA: Ja. TAMALA BARBARA: In zakaj ga je treba obrniti? SESTRA MICHAELA: Profilaksa dekubitusov. TAMALA BARBARA: Pravilno! Sestra Michaela je srečna, ko sme končno zapustiti sobo. TAMALA BARBARA: Gospod Turin, ali bi tudi vi želeli imeti majhno božično drevesce v svoji sobi? DUKAKIS: Ja, prosim! S stekleničkami vodke in rumovimi kroglicami. TAMALA BARBARA: Pa saj to je nekaj lepega, eno tako božično drevesce. Vedno nas spomni, da pride naš Gospod v podobi Jezusa Kristusa. GOSPOD TURIN: Imate popolnoma prav. Na žalost ne pride osebno. Sestra Barbara presliši Turinovo opazko. Z nočne omarice vzame temperaturno-terapevtski list, ga resnobno pregleda in prečrta nekaj stvari. TAMALA BARBARA: Zamenjati morava tudi kateter. Jutri, da potem čez praznike ne bomo imeli kakšnih težav. Tako, zdaj vas bom posadila na invalidski voziček. Turin tega božičnega sporočila ne sliši rad. Sestra Barbara povleče njegov trup kvišku, ga zasuka na stran, dvigne in posadi na invalidski voziček. Vzame vrečko z urinom in jo obesi na naslonjalo za roke. V tem trenutku nekdo potrka. Na vratih stoji hribovka. KATHARINA PAYER: Dobro jutro. Motim? TAMALA BARBARA: Ne, gospa doktor, obhod negovalk se je ravnokar končal. Tamala Barbara za trenutek še ostane v sobi in nekaj zapisuje na temperaturno-terapevtski list. S tem želi pokazati, da je tu ona glavna. Potem pa, ne da bi se obrnila, zapusti sobo. Gospod Turin se ob tej minisceni zelo zabava. TAMALA BARBARA: Tako, zdaj vam pa želim obilo zabave. Katharina je še vedno oblečena v svoja oblačila, oprijete črne hlače in siv pulover z globokim izrezom, ki ji ohlapno visi čez ramena. Čezenj si je ogrnila bel plašč. KATHARINA PAYER: Vse najboljše za rojstni dan, dragi gospod Turin. Ob tem se skloni k njemu in ga poljubi na desno lice. Turin ne razume, da ga želi poljubiti na obe lici, zato ne obrne glave na drugo stran. Njune ustnice se za hipec dotaknejo. Katharina je gospodu Turinu prinesla darilo. GOSPOD TURIN: Draga gospa doktor, to je pa zelo prijazno od vas. Naš Gospod ne pride osebno, ampak pošlje Jezusa Kristusa, vi pa ste me obiskali osebno. Upam, da se bova danes videla na mojem skromnem sprejemu? KATHARINA PAYER: Bojim se, da sem zasedena. GOSPOD TURIN: Škoda. Mimogrede sem vam želel še reči, da lahko to gospo, to terapevtko, pošljete k meni januarja. Torej, pripravljen sem. Katharina se nasmehne. Ta nasmešek bi človek moral videti. To je ležeren nasmešek, malce prebrisan, videti je pomenljivo, celo nekoliko provokativno. GOSPOD TURIN: Za vas grem celo na psihoterapijo. Potem bom lahko eno uro zrl v terapevtko. KATHARINA PAYER: Žal ne. Pri klasični psihoterapiji terapevt sedi za vašim hrbtom. GOSPOD TURIN: Pa saj ne mislite resno? KATHARINA PAYER: In zakaj pravzaprav razmišljate o terapevtki in ne o terapevtu? GOSPOD TURIN: Bi malo viskija? KATHARINA PAYER: Zakaj pa ne. Turin vzame steklenico iz nočne omarice in jo poda Katharini. Dolgo jo drži v roki, dokler ne ugotovi, da ne bo dobila kozarca. Sname pokrovček, prisloni steklenico k ustom in naredi dolg požirek. KATHARINA PAYER: Tudi jaz vam moram nekaj povedati: rojstni dan imam 21. januarja. To je sobota. Organiziram zabavo, na katero vabim tudi vas. Pot tja in nazaj bom jaz uredila. Turin Katharini vzame steklenico iz rok in tudi sam naredi dolg požirek. GOSPOD TURIN: Ali imam kakšno izbiro? KATHARINA PAYER: Prosim ne, gospod Turin, ne bom še enkrat razpravljala z vami. To je zasebno vabilo, morebitno odpoved bom tokrat vzela osebno. Nato Katharina še enkrat srkne iz steklenice. GOSPOD TURIN: Tako na lahko si to predstavljate. V zadnjih nekaj letih sem bil zunaj hiše le, ko sem moral na magnetno resonanco. In nazadnje – saj veste – po mojem poskusu samomora. KATHARINA PAYER: Povedala sem vam vse, kar je za povedati. Ali ne boste pogledali darila? GOSPOD TURIN: Samo trenutek, tudi jaz imam darilo za vas. Neko malenkost. Gospod Turin je v nočni omarici na levo položil voščilnice za sestre ter Marcusa in Dejana, zavojček za Katharino pa je na desni. Poda ji ga. Zdaj oba odvijeta vsak svoje darilo. Katharina je hitrejša. KATHARINA PAYER: Žepni rokovnik za leto 2017, hvala! Takoj bom vnesla vanj svojo rojstnodnevno zabavo. Končno tudi Turin odpre svoj paketek: DVD. Turin prebere. GOSPOD TURIN: Cattle Queen of Montana. Kraljica gora, v nemščini. KATHARINA PAYER: Nanj sem naletela po naključju. Verjetno film že poznate, gre za vestern z Ronaldom Reaganom. GOSPOD TURIN: Ne poznam ga. Hvala! Hribovka vstane in ga objame. TAMALA BARBARA: Gospa doktor Payer se je vpadljivo trudila okrog gospoda Turina. To sem opazila, ampak sem si mislila: saj je psihologinja, bo že vedela, kaj počne. SESTRA MARGIT: Pri tem, da ima gospod Turin tako lepo ženo. PATER REISINGER: Gospa doktor Payer se je zelo potrudila za pacienta. In poznamo veliko registrov ljubezni: sexus, eros, caritas, agape. GOSPOD TURIN: In kako naj si film ogledam? Nimam predvajalnika za DVD-je. 2. Tristo žandarjev MILA: Vi imate tablico, gospod Turin? Kul! Gospod Turin Mili pokaže delček videoposnetka Beethovnovega Klavirskega koncerta št. 3 na YouTubu. Pove ji, da se vsakič osredotoči na drugo članico orkestra. Pokaže ji flavtistko Carlo, klarinetistko Dagmar in oboistko, ki po njegovem mnenju prihaja iz Tajske. Ker ne pozna tajskih ženskih imen, ji doslej še ni nadel imena. MILA: Jaz bi ji dala ime Intira. Takoj se vidi, da je Azijka. Vidite, kako lepo vzravnan hrbet ima in kako sproščena so njena ramena? Turin je navdušen nad tem, kako Mila orkester interpretira s fizioterapevtskega vidika. Ime, ki ga predlaga, pa mu ni všeč. MILA: Kaj pa moški? Moškim ne dajete imen? Nenavadno veliko časa si vzame. Čudno se mu je zdelo že to, da se je Mila nenadoma pojavila v njegovi sobi in zatrjevala, da je eden od pacientov odpovedal in da lahko njuno skupno uro namesto prihodnji teden opravita kar takoj. GOSPOD TURIN: So vas morda poslale punce? Da bi me zvabili iz sobe? Da bi mi lahko v miru pripravile darila in torto? MILA: Gospod Turin, vas pa res ni mogoče pretentati. Če ne boste izdali: ja. Aliki je bila prav obupana, ker danes niste šli v kafeterijo. GOSPOD TURIN: Veste, vsi ti telefonski klici, potem pa še obisk. MILA: Gospe doktor Payer, s katero sta zdaj na ti in sta pila viski. GOSPOD TURIN: Vam pa tudi nič ne uide. MILA: Upam, da si zdaj ne mislite, da sem radovedna. Potem si še enkrat ogledata začetek klavirskega koncerta. Ne, gospodu Turinu ime Intira sploh ni všeč. Le od kod Mili taka ideja? In ali ni Indhira? Med vnovičnim ogledom videa Mila opazi, da ima Intira čudovito ogrlico z dragocenim kamnom. Glasno vzklikne Stop!, da bi Turin ustavil posnetek. Ampak kot vedno mu to ne uspe pravočasno, zato mora poskusiti še enkrat. Njun najljubši del je zamrznjen kader pri 1 minuti in 13 sekundah. MILA: Ali vidite ta Intirin mirni izraz na obrazu, ko piha v klarinet? GOSPOD TURIN: To je oboa, gospa Mila. MILA: In le poglejte ta čudoviti nakit: uhani, ogrlica z draguljem in prstan na njeni desni roki. Morda je Kitajka. Turin ne ve, kaj naj bi se pogovarjal z Milo. Pogleda jo od strani. Je prijetna, majhna deklica, ampak deluje tako punčkasto, da se mu zdi kar strašljivo. MILA: Ali vam lahko tudi jaz pokažem video? Že seže po tablici. Gospod Turin pravzaprav noče gledati drugih videov. Povsem dovolj mu je, če si znova in znova zavrti isti Beethovnov koncert. MILA: To pa je moja najljubša pesem. Poglejte, no, videospot je tako kul! Gospod Turin nima potrpljenja za Milo. Nima potrpljenja, da bi se ukvarjal z njeno otročjo naravo. DUKAKIS: Ne zijaj v video. V njene joške! GOSPOD TURIN: Kako se imenuje pesem? MILA: Keep on Running. Lahko vam pošljem svojo playlisto. Imate mejl? DUKAKIS: Ja! Njen e-naslov prinese deset točk. GOSPOD TURIN: Imam. Bi mi poslali mejl? MILA: Seveda. Zakaj pa ne? Bilo je leta 1988, 15. novembra. Oče me je zbudil zgodaj zjutraj, bilo je še občutno prezgodaj za šolo. Bil sem tako presenečen, da nisem pomislil na njegov rojstni dan. HEINRICH TURIN: Vstani, Robert! Še vedno ga nimajo. Sprva nisem razumel, za kaj gre, potem pa sem videl, da je oče že pripravil zajtrk in da si je po sveže stisnjenem pomarančnem soku natočil osminko vina iz dvolitrske steklenice in ga v dveh ali treh požirkih spil. HEINRICH TURIN: Kastenbergerja, bančnega roparja … saj veš, tistega z Reaganovo masko. Spomnil sem se, da je oče prejšnji dan vneto govoril o tem, da je Kastenberger pobegnil med zaslišanjem. Policija ga je pozneje izsledila med poskusom kraje avtomobila. HEINRICH TURIN: Tristo žandarjev ga išče. Tristo! Oče je bil nenavadno židane volje. Kmalu zatem je v jutranji halji v kuhinjo stopila še mama. ANITA TURIN: Na svoj rojstni dan ti pripraviš zajtrk! Jaz pa ti ga bom pripravila za tvojo sedemdesetko. HEINRICH TURIN: Nikoli ne bom dočakal tako visoke starosti. Čestitam mu, ampak oče poskuša po radiu in televiziji ujeti novice o zasledovanju. Potem mama pokaže na neki list papirja, pripet na plutovinasto tablo, na kateri visijo stenski koledar, nakupovalni seznami, položnice in razglednice. Na tem listu piše: Keep on Running, Kastenberger! ANITA TURIN: Si ti to obesil sem? Oče prikima, mama pa zmajuje z glavo in odide v kopalnico. Oče na rob mize ob svojo skodelico kave položi kovanec za pet šilingov. Vsakokrat ko med zajtrkom zadenem ob mizo, kovanec pade na tla. Oče ga vsakič znova potrpežljivo pobere in ga spet položi nazaj na rob mize. Vprašam ga, zakaj to počne. HEINRICH TURIN: Dokler se bo ta petica obdržala na robu, ga ne bodo dobili. Ko sem se istega dne popoldne vrnil iz šole, mi je oče povedal, da se je Kastenberger ustrelil, potem ko so ga med pregonom in obstreljevanjem ranili. Nikoli več ni spregovoril o tej zadevi. 3. Šesti kozarec Mila odpelje gospoda Turina v njegovo sobo in takoj, ko vstopita, Turin ve, da so se tisti, ki so mu prišli voščit, skrili. Pokazati mora vsaj malo presenečenosti, ne more jim vzeti vsega veselja, ko pa so se tako potrudili. Mila se je dobro vklopila v igro. MILA: Gospod Turin, naslednje srečanje imava v torek, 10. januarja. Želim vam vesel božič in srečno novo leto. In ... V tem trenutku se pojavijo: trije so stali za vrati, še trije za zaveso. In mu zapojejo. Če gospod Turin dobro vidi, so tu Aliki, Michaela, Jessy, Barbara in Bernhard z oddelka, potem pa še sestra Margit in Marcus, skupaj z Milo torej osem ljudi. Gospod Turin je naročil dvanajst kozarcev za penino in šest steklenic prosecca. Na servirnem vozičku iz kuhinje pripeljejo torto s prskalico. GOSPOD TURIN: Samo trenutek, samo trenutek! Za vse, ki vas jutri ne bo tukaj, imam tudi jaz nekaj malega. Saj veste, da je dan po mojem rojstnem dnevu sveti večer. Turin prosi Aliki, naj mu iz predala nočne omarice poda ovojnice. Nato mu vsak posebej čestita, on pa vsakomur izroči kuverto. Samo za sestro Margit je nima. Nazadnje Aliki in Michaela dvigneta odejo, pod katero so štirje paketki. Peti, velik, stoji pred posteljo. GOSPOD TURIN: Zakaj ste vsi tako prijazni do mene? SESTRA ALIKI: Raje odvijte, gospod Turin, nič ne govorite! Marcus gre do velike škatle in odstrani darilni papir. Za njim že stoji tamala Barbara, ki je pripravila vrečko za odpadno embalažo. Marcus odpre paket, v katerem je škatla s šestimi steklenicami vina. GOSPOD MARCUS: To so zadnje steklenice vašega veltlinca iz kafeterije, gospod Turin. GOSPOD TURIN: A ga sploh več ne bo? GOSPOD MARCUS: V kafeteriji ne. Celotna ponudba hrane in pijače se bo zaradi zunanjih najemnikov spremenila. Turin mora odviti še štiri darila. V prvem je masiven zaustavljalec za vrata iz legiranega jekla z gumijastim robom. V drugem je steklenica gnojila za bonsaje. V tretjem pa tipkovnica, ki jo je mogoče priključiti na tablični računalnik. SESTRA ALIKI: S tem boste zdaj lahko tipkali tudi daljša besedila. Majhna soba je polna. Šele zdaj Robert Turin opazi, da so v vmesnem času prinesli božično drevesce. Škoda, da ga ni bilo zraven, saj tako rad opazuje sivce pri delu. Prav dosti dela pa z drevescem najbrž ni bilo, saj je ovešeno le s svetlobno verigo. Zato stoji poleg vtičnice. Gospod Turin torej lahko ali polni svojo tablico ali pa si prižge božično drevo. TAMALA BARBARA: Zadnji paketek, gospod Turin. To je darilo uprave: majica z logotipom ustanove. Medtem sestre odprejo svoje kuverte, a ko začne gospod Turin svoj nagovor, vsi utihnejo. GOSPOD TURIN: Dragi moji, lepa hvala vsem. Ne vem, kaj ste ušpičili v prejšnjem življenju, da morate zdaj takemu težaku dan za dnem nositi sadni čajček k postelji. Danes ste izboljšali svojo karmo. Vendar ne pozabite: nihče ne more ničesar odnesti s sabo v grob. Zato si bomo zdaj privoščili prosecco in torto. In če bo katera od vas pila samo pomarančni sok, bom vedel, da je noseča. Aliki pripelje v sobo drugi servirni voziček, na katerem so prosecco, pomarančni sok, dvanajst kozarcev za penino ter krožniki in pribor za torto. Gospoda Turina spodbujajo k rezanju torte, vendar to raje prepusti sestri Barbari, ki pri prvem rezu vodi Turinovo roko, šele nato nadaljuje sama. Zdaj so vsi zaposleni. Sestra Aliki odčepi dve steklenici in nalije. Vsakega posebej je treba vprašati, ali želi čisti prosecco ali prosecco s pomarančnim sokom ali samo pomarančni sok. Nekaj časa traja, da vsak dobi svoj kozarec. Potem nazdravijo. SESTRA MARGIT: Iz srca vam želimo vse najboljše, gospod Turin. Komaj je sestra Margit stopila na oddelek, že ima spet komando, medtem ko tamala Barbara molče pospravlja odpadno embalažo. Potem se pije. Gospod Turin si je zadal, da bo veliko spil. Ve, da ga bo sestra Margit imela na očeh. Opazi, da jih je več samo nazdravilo in srknilo le majhen požirek, zdaj pa so zaposleni z nečim drugim. Večino bolj zanima torta kot prosecco. Zato gospod Turin s servirnega vozička tu in tam vzame kakšen zapuščen kozarec in ga sprazni. Ko je kozarec prazen, z očmi pomigne Aliki, ki mu spet nalije. Ravno ko Aliki odpre četrto steklenico, nekdo potrka na že tako odprta vrata. Vstopi pater Reisinger. PATER REISINGER: Moj dragi gospod Turin, slavni ste. Povsod se govori o vašem rojstnem dnevu. GOSPOD TURIN: Le še trije modreci niso prispeli. Nujno potrebujem miro. Aliki poda patru Reisingerju kozarec, da nazdravi s Turinom. Odkar je vstopil v sobo, je v njej spet nekoliko tišje. PATER REISINGER: Nečakinja gospoda Kelemena mi je ravno včeraj povedala, da vi veliko veste. Velik vtis ste naredili nanjo. Name tudi. Če sem iskren, še danes ne vem, kaj je mira. GOSPOD TURIN: Smola drevesa Commiphora. PATER REISINGER: No, vidite. Ali je katera od dam tukaj to vedela? Sestre molčijo. Dokler bo sestra Margit v sobi, ne bodo rekle ničesar. PATER REISINGER: Vaše ljube žene danes ni tukaj? GOSPOD TURIN: Moja žena je na poslovnem potovanju na Japonskem. Tamala Barbara se opraviči, ker mora oditi v sestrsko sobo. To pa zato, ker želi vsem pokazati, da vestno skrbi za oddelek. GOSPOD TURIN: Pater Reisinger, ali se še spomnite Kastenbergerja? Bančnega roparja z Reaganovo masko? PATER REISINGER: Pumpgun-Ronnieja? Ja, seveda! SESTRA ALIKI: Kako ste se pa zdaj spomnili nekega bančnega roparja? GOSPOD TURIN: Vi ga ne morete poznati, sestra Aliki. Kdaj ste se rodili? SESTRA ALIKI: 1989. GOSPOD TURIN: 1989! Predstavljajte si, pater, kako mlada so dekleta. PATER REISINGER: Kdaj je bilo tisto s Pumpgun--Ronniejem? GOSPOD TURIN: 1988. Ustrelil se je novembra 1988. SESTRA MARGIT: Kaj pa je z drugimi pacienti na oddelku? Ali jih niste povabili, gospod Turin? Sestra Margit želi zamenjati temo pogovora in se usmeri v očitek, s katerim Turina gnjavi že leta: da ignorira druge paciente in noče imeti opravka z njimi. GOSPOD TURIN: Ditscheinerico že lahko vprašamo, ali bi kos torte. Vmes, ko Donald Trump ne bo imel kakšne tiskovne konference. Sestra Margit se ne zasmeji. SESTRA MARGIT: Zagotovo že veste, da imate novo sosedo. Slavno. PATER REISINGER: Gospa profesor Kupelwieser, mati znanega psihologa Kupelwieserja s televizije. Kdaj pa pride k nam? SESTRA MARGIT: Predvidoma naslednji teden. GOSPOD TURIN: O tem nimam pojma. Gospod Turin opazi še en poln kozarec. Zagotovo je bil to kozarec tamale Barbare, ki se je morala umakniti, da bi naredila prostor stari oddelčni šefici. Ampak zdaj ne more poseči po njem, ker sestra Margit nepremično zre vanj, medtem ko druge sestre gledajo v tla. SESTRA MARGIT: Kaj takega, gospod Turin. Vedno sem mislila, da veste vse o domu. Vsaj tako pravijo gospe v hiši, ki so vam očitno zelo blizu. GOSPOD TURIN: V tem primeru je to domnevno, ne očitno, sestra Margit. In ne dovolim si teh podtikanj tukaj pred drugimi. SESTRA MARGIT: Potem pa se ne norčujte iz drugih pacientov! GOSPOD TURIN: Da se norčujem iz pacientov? SESTRA MARGIT: Seveda. Iz gospe Ditscheiner. GOSPOD TURIN: Ah, sestra Margit, to je samo moj način, da lažje prenesem življenje. SESTRA MARGIT: Upam, da ne postane še bolj znosno, to vaše življenje. Sestra Margit gre k vratom. S prstom pokaže na kozarec tamale Barbare, ki ga Turin že dlje časa gleda. SESTRA MARGIT: Na svidenje, gospod Turin. In kar mirno spijte še ta kozarec. To bo vaš šesti. 4. Two-night stand Zdi se, da je šel popoldan v maloro. Pater Reisinger, ki je že zdavnaj obmolknil, se kmalu zahvali za prosecco in odide. Tamala Barbara sestre vpokliče nazaj v službo, Marcus je tudi že zdavnaj odšel. Turin mu je hotel dati kuverto za Dejana, vendar je Marcus vztrajal, da mu jo mora Turin naslednji dan osebno izročiti; kafeterija bo dan pred božičem odprta do 13. ure. Le sestra Aliki še ostane v sobi in pospravlja. SESTRA ALIKI: Bom kar takoj uporabila vaš novi zaustavljalec za vrata. GOSPOD TURIN: Vse mi je pokvarila. SESTRA ALIKI: Ne jemljite tega osebno, gospod Turin, ne more si pomagati. Verjemite mi, to poznam že leta. Turinu je žal, da je Aliki dal le petdeset evrov, zasluži si več. Odpre predal nočne omarice. GOSPOD TURIN: Sestra Aliki, nikomur ne povejte: nisem vam hotel dati v kuverto več kot drugim, sicer bi se takoj razpaslo ljubosumje. Ampak vi ste si res zaslužili bonus. Pomoli ji še enega petdesetaka. Osuplo ga pogleda, a ji Turin bankovec hitro vtakne v sprednji žep uniforme, tudi zato, ker je nekdo pred vrati. Toda ni medicinska sestra, pač pa Irenejina sestra. BEBA: Vau, bombastično vzdušje! Sem prezgodnja? GOSPOD TURIN: Christiane, kar pridi! Prav nasprotno. Aliki, prosim vas, odprite še preostali steklenici in tukaj pustite dva kozarca. Beba obesi plašč na kavelj pri vratih in stopi k Turinu. Trikrat ga poljubi – levo, desno, levo –, kar ji je bilo že od nekdaj v navadi. Potem mu izroči darilo. BEBA: Žal mi je, da sem prišla šele danes. V službi so me spet razporedili za praznike! Sestra to gotovo pozna. Meri na Aliki, toda ona molči. Aliki odpre zadnji dve steklenici prosecca, postavi dva kozarca na mizico ter z umazanimi kozarci in krožniki na servirnem vozičku odide iz sobe. GOSPOD TURIN: Saj razumem. Prosim, natoči nama! In postavi kozarec na mojo levo! Turin odvije darilo. BEBA: Slušalke so. Da boš imel proste roke, ko boš govoril z Didi. Nazdravita in pijeta. BEBA: Najprej sem šla v kafeterijo, sem mislila, da si mogoče spodaj. Streže neki prijazen mladenič ... Turin je vesel, da je prišla svakinja. Christiane je tri leta mlajša od Irene. V družini je vedno veljala za divjo in vihravo in dve ločitvi, ki ju ima za sabo, tega predsodka nista ovrgli. GOSPOD TURIN: Ta tablica je kot bog, ki mu nenehno nekaj žrtvujemo. BEBA: Didi pravi, da ti gre dobro od rok. GOSPOD TURIN: Skoraj dvajset let sem se ukvarjal z računalništvom, bom menda ja znal ločiti okno brskalnika od okna svoje sobe. BEBA: Ali od francoskega okna na hodniku. GOSPOD TURIN: Torej so ti povedali o mojem padcu skozi okno? Beba prikima. Dolije si prosecco. BEBA: Žal mi je zate, hudiča. GOSPOD TURIN: Zakaj? Ker sem butast? BEBA: Ker te zdaj vsi obsojajo. Beba vedno zine, kar misli, Turin to ve. Ne obišče ga več mesecev, niti po poskusu samomora, potem pa na njegov rojstni dan mirno sedi ob njem in izreče vse, kar ji ravno pade na misel. Toda ta dan se je za Turina že skvaril in Bebi ne zameri: prav ima. Gospod Turin pogleda proti vratom in Christiane z gesto nakaže, da morata govoriti tišje. Nazdravi ji in pijeta. GOSPOD TURIN: O tem z Irene razpravljava že dve leti, po vsakem zagonu bolezni znova. Saj veš, kakšna je. BEBA: Razpravljata o čem? GOSPOD TURIN: V Švici obstajajo takšna združenja. Združenja za pomoč pri prostovoljnem končanju življenja. BEBA: Ja, in kaj potem? GOSPOD TURIN: Želim se včlaniti v eno od njih. Čudno: ko gospod Turin pogleda Bebi v oči, uzre le bistrino in iskrenost. Ve, da je bila dvakrat poročena, ve, da ni bila pretirano uvidevna do svojih dveh možev, vendar ne verjame, da je sposobna lagati. BEBA: In kaj? GOSPOD TURIN: Nič in! Nekdo me mora odpeljati tja. Sam se ne morem odpraviti v Švico, potrebujem pomoč. Irene pa se upira. BEBA: Res? Sploh je ne razumem. Gospod Turin nenadoma nekaj začuti. Začne se v zgornjem delu stegen. To bi opisal kot mravljinčenje. Prijetno neprijetno mravljinčenje po stegnih in trebuhu. Na srečo Irene ni zraven, saj si je po vseh prepirih prepovedal, da bi v njeni prisotnosti opisoval bolečine ali občutja. Gre namreč za občutek, ki ga je pogosto doživljal kot otrok, ko se je na videz nerešljiva težava, ki ga je dolgo bremenila, nenadoma razrešila. In prav to je povzročil ta en sam stavek, ki ga je izrekla Irenejina sestra. BEBA: No ja, Irene je pač ... težko ji je ... Saj veš, medicino je študirala samo dva semestra, ker je to na vsak način hotela Nana. Ni rojena za to, bolezen in smrt jo spravljata v paniko. No, jaz bi to naredila. Odpeljala bi te tja. Ravno je gospoda Turina začel veseliti učinek prosecca, že si je zaželel, da bi bil spet trezen. Ali je mogoče, da je tako blizu rešitvi vseh svojih težav? BEBA: No, seveda pa se moraš posloviti. GOSPOD TURIN: Posloviti? BEBA: Družini in prijateljem moraš povedati, kaj boš storil. Povsem odkrito. GOSPOD TURIN: Še zdaleč nisem tako daleč, da bi bil pripravljen. Pravkar sem poslal prošnjo za članstvo. BEBA: Kar počasi! To mora biti skrbno premišljeno. Kaj pa pravi tvoj nevrolog? GOSPOD TURIN: Eh, moral bom poiskati drugega. Pravi, da zadnji zagon bolezni pri meni ni bil zagon. DR. STEINHÄUSER: Fluktuacije, dragi gospod Turin. Fluktuacije. Tako rečemo temu, ko se znani simptomi ponavljajo v valovih. Potem se pogovor razvedri. Prebudijo se stari spomini in prepirata se, kdo je vozil avto takrat, ko so se odločili, da bodo čez noč pobegnili v Benetke. Prva steklenica je prazna, na vrsti je druga: prosecco je pretopel. Nato Beba spregovori o tem, kako je živeti v njegovem stanovanju. Gospod Turin jo z veseljem posluša, ampak kaj pomeni njegovo? Niti spomini niti dejstvo, da je bil nazadnje tam pred nekaj meseci, po sestanku z notarjem, gospodu Turinu ne vzbujajo občutka, da bi bilo to stanovanje njegovo. Turin je pijan. Če bi bil trezen, bi se ustavil, in sicer še pred začetkom stavka. Toda Turin je vznesen. Ena težava je bila danes že rešena. GOSPOD TURIN: Nekaj mi povej: ima Irene kakšnega moškega? Fanta? Tipa? Nisem ljubosumen, samo vedel bi rad. BEBA: No, jaz ne vem za nobenega. Ampak nekako ti ni podobno, da se vpletaš v kaj takega. GOSPOD TURIN: Ne vpletam se. Samo vedel bi rad. Beba požuga s kazalcem pred Turinovim obrazom in odkima. BEBA: Pusti to. No. No. No. GOSPOD TURIN: Želim si le, da bi bila srečna. BEBA: Tvoja radovednost je zagotovo ne bo osrečila. GOSPOD TURIN: Hočem, da je z mano iskrena. Tudi jaz sem bil vedno iskren. BEBA: Poznam eno drugo verzijo. GOSPOD TURIN: Kaj? Nikoli nisem varal Irene. BEBA: Pa tista vodja marketinga? GOSPOD TURIN: Tega se ne spomnim. DUKAKIS: Misli Leno. BEBA: Se ne spomniš? Nenadoma zavlada tišina. Gospod Turin se boji te tišine. GOSPOD TURIN: Ja, z njo sem nekaj imel. Bil je one-night stand … Beba ga pogleda v oči in odkimava. GOSPOD TURIN: No, mogoče je bil tudi two-nigh stand. BEBA: Tega še sam ne verjameš. 5. Lenino pomivalno korito HEINRICH TURIN: Božič? Saj to je ta čudni praznik takoj po tvojem rojstnem dnevu. Že zjutraj gospod Turin prebere novico o obilnem sneženju na Japonskem, najmočnejšem v zadnjih petdesetih letih. Veseli ga, da ima temo za pogovor. Irene ga pokliče precej zgodaj. Turin ji zaželi vesel božič, vendar takoj ugotovi, da je Irene vznemirjena. Vse že ve. IRENE TURIN: Le kako se lahko o tem pogovarjaš z njo? Že več mesecev te ni obiskala! Počutim se tako prevarano. Tudi to, da bi omenil snežne zamete na Japonskem, nima več nobenega smisla. Turin bi lahko vedel, da Beba ne zna držati jezika za zobmi. GOSPOD TURIN: Danes je sveti večer. Sam sedim tukaj in gledam videe na YouTubu. IRENE TURIN: Videoposnetke o evtanaziji, verjetno. GOSPOD TURIN: Na žalost ni nikogar, ki bi lahko to nadzoroval. Tu vlada smrtna tišina in ni žive duše, sam sem. Mojo ženo pa je na Daljnem vzhodu, kjer naj bi bili ljudje tako obvladani, ravno popadel bes. Gospod Turin Irene nikakor ni hotel očitati, da je ravno v tem času na službenem potovanju, a zdaj je to storil. IRENE TURIN: Zahtevam, da se o teh zadevah pogovoriš z mano. Vračam se sredi januarja, do takrat pa lahko vse skupaj zagotovo počaka. GOSPOD TURIN: Irene, to je smešno. Saj sva že tisočkrat govorila o tem in vedno prideva do iste točke: ti nočeš govoriti o tem! IRENE TURIN: Očitno si že pozabil, da Beba nima vozniškega dovoljenja. GOSPOD TURIN: Želim ti lepe praznike! Turin odloži. Božične praznike si je predstavljal nekoliko drugače. Ve, da je težko, a pozna Irene: zdaj se ne bo pomirila najmanj pol dneva. Turin za trenutek počaka, če bo Irene morda še enkrat poklicala. Zaman. Prepir tik pred svetim večerom! Danes nihče ne pokliče. Včeraj, na svoj rojstni dan, je Turin prejel toliko klicev, da je želel nekatere pogovore na hitrico končati. Danes pa bi bil vesel enega samcatega pogovora. Tudi Beba ne pokliče. Zagotovo nima slabe vesti, da je Irene zblebetala o njunem pogovoru. Majhna iskrica upanja in mravljinčenje po telesu – oboje je izginilo. Saj bi moral vedeti, da na Bebo ne more računati. Na koncu bo naredila tako in tako le to, kar ji bo rekla starejša sestra. Toda ali ni božič praznik upanja? Ali ni bil Odrešenik rojen na jutrišnji dan pred dva tisoč sedemnajstimi leti? DUKAKIS: Prosim, razloži mi eno stvar: štetje se začne s Kristusovim rojstvom. Kako se je potemtakem lahko rodil en teden pred novim letom? GOSPOD TURIN: To sem se kot otrok vedno spraševal. DUKAKIS: Ali se je rodil 24. decembra leta 1 pred Kristusom? Ali 24. decembra v letu 0? Ali je sploh obstajalo leto 0? Ali pa je letu 1 pred Kristusom takoj sledilo leto 1 po Kristusu? GOSPOD TURIN: Tega ne bomo nikoli izvedeli. Gospod Turin se odpelje do vtičnice, izklopi polnilec za tablico in vključi verigo lučk božičnega drevesca. GOSPOD TURIN: Vesel božič, Dukakis! Gospod Turin si ogleda še en video na YouTubu, televizijsko oddajo z naslovom Komu pomaga pomoč pri evta naziji?, nato pa počaka na večerjo. Včeraj mu je sestra Michaela ohladila dve steklenici veltlinca; moral bi jo prositi, naj mu eno od teh prinese. Poleg tega bi si rad ogledal tudi DVD, ki mu ga je podarila Katharina, vendar nima predvajalnika za DVD-je. V času, ko je našemu podjetju šlo dobro, sem dolga leta delal štiriindvajset ur na dan. Ob delavnikih ni bilo časa za zasebno življenje. Irene se je nenehno pritoževala, saj sem domov prihajal šele okoli osmih zvečer, z njo večerjal in nato izginil v svoj kabinet. Ko sem nehal delati, je že spala. Borila se je za skupne vikende, za dovolj dopusta in za proste večere. Tudi ona je imela svojo službo, vendar si ni želela kariere, zavrnila je vsako ponudbo za napredovanje v svojem podjetju. Verjetno je takrat še računala na to, da bo zanosila. Vse njene prijateljice so že imele otroke, kar je spremenilo njihove pogovore in ritem življenja. Irene je postala še bolj osamljena. Potem pa ta zgodba z Leno: to bi si res lahko prihranil. Nisem vedel, kje je Mentula našel Leno. Prav tako nisem vedel, ali je sploh objavil oglas in ali so prispele še kakšne druge prijave. Zdelo se mi je, da si je Mentula službo za Leno izmislil. Zaposlili smo jo takoj. Prav tako sem bil presenečen nad Mentulovo velikodušnostjo glede njene plače. Prvih nekaj tednov je Gregorja spremljala na vsa poslovna potovanja in opazil sem, da Mentula, iz katerega si moral običajno vse izvleči, zdaj pogosto sam od sebe pripoveduje o novih strankah in o tem, kako pomembno vlogo je pri sklepanju posla odigrala Lena. Enkrat sem tudi sam moral na službeno pot v Linz, in ker so me stranke povabile na večerjo, sem imel rezervirano hotelsko sobo. Lena me je spremljala. Ko sva prispela v hotel, se je izkazalo, da so za naju rezervirali eno dvoposteljno sobo. Lena je bila v zadregi, vendar me je vprašala, ali imam kaj proti. Nekaj je bilo v zraku že, kakor hitro sva v sobo odnesla najino prtljago. Najprej se je šla stuširat ona, potem še jaz, nato sva se preoblekla. Mislim, da sem ji celo pomagal zapeti zadrgo na obleki. DUKAKIS: Živ bog ti tega ne verjame, to je filmsko. Sklenili smo posel, nato pa sva bila z Leno povabljena na večerjo z vodstvom podjetja. V hotel sva se vrnila krepko čez polnoč. BEBA: To je bila prva noč tvojega two-night standa. GOSPOD TURIN: Ne. Prisežem, da se Lene tisto noč nisem dotaknil. Postelji sva celo razmaknila. Ne, nič se ni zgodilo. Nič. Namesto tega mi je Lena povedala, da se je z Mentulo pogosto videvala, zasebno, preden jo je speljal prejšnjemu delodajalcu. Še naprej je bil radodaren do nje, večkrat jo je obdaroval in kmalu ji je postalo jasno, kam pes taco moli. Nato se je nekega dne vsakršen dvom razblinil: Lena je bila z Mentulo na poslovnem potovanju. Poklical je ženo in ji rekel, da mora prenočiti drugje, čeprav se je v resnici z Leno vrnil na Dunaj. Šla sta v bar in nato pristala v Leninem stanovanju. Ko se je Lena zjutraj zbudila, je bila sama v postelji. Za trenutek je pomislila, da se ji je vse skupaj samo sanjalo, ko pa je vstala, je ob postelji na tleh zagledala razmetana Mentulova oblačila. Hotela je oditi v kuhinjo, vendar je že od daleč videla, da Mentula gol urinira v pomivalno korito. Tedne in tedne je vsak dan drgnila korito, dokler se ni odločila, da naroči montažo novega. LENA: Si zdaj šokiran? GOSPOD TURIN: Ne. LENA: To je bilo to, od takrat med nama ni bilo ničesar več. Prisežem. Sestra Michaela s hrano stopi skozi vrata. Iz nočne omarice izvleče mizico in nanjo postavi pladenj. SESTRA MICHAELA: Gospa Ditscheiner, gospod Hnat in gospa Lakowitsch gredo po večerji z mano v hišno kapelo k polnočnici. Bi šli z nami? GOSPOD TURIN: Tukaj bom ostal. SESTRA MICHAELA: Na oddelku ne bo nikogar. Če bo kaj nujnega, pokličite vratarja. Bodite pridni! Gospod Turin je očitno edina oseba, ki je ostala na oddelku. Ne le da so odšli pacienti, tudi medicinskih sester ni. Zdaj lahko vidi, kako bo, ko bodo nego prevzeli roboti. Vsaj pijačo mu bodo zagotovo vedno postavili na njegovo levo, če jih bodo pravilno sprogramirali. DUKAKIS: Čas za veltlinec. Gospod Turin zapusti svojo sobo in se odpelje v sestrsko sobo. Tam sta pult in pisalna miza, za njima pa prostor za sestre, kjer je tudi hladilnik. Sestra Michaela je dala hladiti kar dve steklenici. Edina težava je v tem, da je pohištvo postavljeno tako na ozko, da Turin s svojim vozičkom ne more priti do hladilnika. Šele po več poskusih mu uspe premakniti usnjeno zofo na stran in se prebiti mimo nje. Odpre hladilnik. Na srečo obe steklenici vina ležita čisto spodaj, saj z invalidskega vozička ne bi mogel doseči zgornjih polic. Turin vzame eno steklenico, jo položi med stegna in zapre vrata hladilnika. Varovana omarica z zdravili je tik zraven, vendar je pritrjena v višini glave in Turinu nedosegljiva. Sestra Michaela je ključ pustila v vratcih omarice. V njej so protibolečinske tablete in pomirjevala, ki jih je dovolj, da bi ob zaužitju prišlo do dihalne stiske. Gospod Turin odloži steklenico vina in se postavi pred omarico z zdravili. Nato se poskuša dvigniti z invalidskega vozička. Nazadnje je to vadil z Milo, ker naj bi poskusil hoditi z rolatorjem. Za trenutek se mu uspe postaviti na noge, vendar ne more stegniti kolen. Po nekaj sekundah pade nazaj na voziček. Poskusi še drugič. Če se drži z obema rokama, lahko za trenutek stoji, za to, da bi lahko odprl omarico, pa bi moral imeti eno roko prosto. Z rokami se poskuša spustiti, vendar nima dovolj moči in spet pade nazaj na voziček. Gospod Turin se odpelje nazaj v sobo. Odpre steklenico vina. Nima kozarca. Sname pokrov s skodelice z ustnikom in si vanjo nalije vino. Običajno iz nje pije sadni čaj. DUKAKIS: Vesel božič, gospod Turin! 6. Nobenega klica Niti enega samega telefonskega klica. V steklenici je ostalo še nekaj kapljic vina. Nobena sestra še ni prišla naokrog. DUKAKIS: Tudi Odrešenik pusti čakati nase. BEBA: Kako se je nadaljevalo z Leno? GOSPOD TURIN: Konec! Dovolj! Ne bom več razlagal. Vse boš zašpecala Irene. BEBA: Didi tako ali tako že vse ve. GOSPOD TURIN: In nekoč sem bil zaljubljen vate, tamala Beba. BEBA: Piccola, si mi vedno rekel. Piccola. SESTRA ALIKI: Gospod Turin je bil nekoč privlačen moški. SESTRA MICHAELA: Lazi za vsemi sestrami. SESTRA MARGIT: Nekaj sester se je že pritožilo, da jih je nadlegoval. KATHARINA PAYER: Ampak saj to ni osamljen primer. Gospod Kelemen in gospod Hnat naj bi sestre celo otipavala. Prosim vas, no, to v zdravstveni negi resnično ni nič posebnega. SESTRA MARGIT: Kako to, da pravzaprav o zdravstveni negi veste več kot glavna sestra, ki tukaj dela že več kot petindvajset let? DR. STEINHÄUSER: Izguba potence tudi pri bolnikih z multiplo sklerozo ne sovpada z izgubo libida. TAMALA BARBARA: Lahno plapolanje libida. IRENE TURIN: Njegove pretekle skoke čez plot sem mu oprostila, nočem se več pogovarjati o tem. Moja terapevtka me v vseh pogledih podpira pri ravnanju z moževo boleznijo. BEBA: Povsem normalno je, da te mika maščevanje. Ne razumem, zakaj moraš igrati svetnico. IRENE TURIN: Ubila bi svojega moža. SESTRA MARGIT: Saj vsi tukaj vejo, da ga ne ljubi. Prihaja samo ob vikendih, kot kakšna daljna sorodnica. IRENE TURIN: Vse življenje je mislil samo nase. In zdaj, ko je bolan, se spet vse vrti okrog njega. Pripravljena sem na njegovo smrt. Vendar si ne želim, da bi umrl. Prav nasprotno, strašno me je strah tega dne. DR. STEINHÄUSER: Gospod Turin kaže tipične vedenjske vzorce za pacienta s sekundarno progresivno multiplo sklerozo. SESTRA ALIKI: Obseden je z redom. To mora stati tukaj, tisto tam. Ne, dva centimetra bolj v desno. Ne, ne tako daleč. Nekatere sestre potem čisto ven padejo. GOSPOD TURIN: Vidite, koliko trpljenja povzročam. To res ne bi bilo potrebno. Nič nimam proti, če me ubijejo. Če tega ne bo storil nihče od vas, bo to storila kraljica gora. IRENE TURIN: Ne morem ga več poslušati. Tako sem vesela, da sem en mesec odsotna. GOSPOD TURIN: Prek Amazona sem naročil masko Ronalda Reagana. Zdaj potrebujem samo še šibrovko. DR. STEINHÄUSER: Psihiatrija ni moje področje. Priporočim lahko samo katerega od kolegov. SESTRA ALIKI: Za vas je spet prispela pošiljka, gospod Turin. Kaj pa je tokrat? Maska Donalda Trumpa? TAMALA BARBARA: Pacienti ne morejo nenehno nekaj naročati prek spleta, da se jim dostavlja na oddelek. To moramo drugače urediti, to tako ne gre. KATHARINA PAYER: Sestre na oddelku menijo, da je treba gospoda Turina prisiliti, da se omeji. Ne razumejo, da so omejitve in izgube, ki jih doživlja zaradi bolezni, travmatične. TAMALA BARBARA: Gospa doktor Payer se vedno postavlja nad nas. Vendar pa lahko me pacienta, s katerim dan na dan delamo, bolje razumemo. SESTRA MARGIT: Res je, sestra Barbara. Poleg tega ta človek ni svetnik. Sploh nočem vedeti, kako je ravnal s svojimi bližnjimi, ko je bil še zdrav. KATHARINA PAYER: Do medicinskih sester je vsekakor zelo prijazen. TAMALA BARBARA: Res je. LENA: Resnično sem cenila, da je Robert takrat v Linzu … mislim … da sva se takrat v hotelski sobi samo pogovarjala. Bila sva opita in zlahka bi se zgodilo, da bi ... Neumno je bilo, da sem mu povedala zgodbo o Gregorju ... kako je Gregor v moje kuhinjsko korito ... dolgo me je bilo sram zaradi tega. Ampak od tiste noči v Linzu sem Roberta ... bila sem zaljubljena vanj. Vedela sem, da je poročen. Imela sem slabo vest. Ampak ko sva se naslednjič srečala ... ko sva bila naslednjič sama, sem dobila občutek, da si je tega želel tudi on. SESTRA SAMANTHA: A je bil naš Božiček priden, gospod Turin? GOSPOD TURIN: To je bilo najlepše božično slavje mojega življenja. Dobesedno razburljivo. SESTRA SAMANTHA: No, vidite! Zdaj vas bom pa dala v posteljo. GOSPOD TURIN: Ne poznam vas, sestra. SESTRA SAMANTHA: Sem sestra Samantha z Oddelka 2. Danes pomagam sestri Michaeli. GOSPOD TURIN: To je slabo. Kako naj si zapomnim vaše ime? SESTRA SAMANTHA: Ni si vam treba zapomniti mojega imena. GOSPOD TURIN: Je, seveda je. Vedno prepevava, oče in jaz: Domov, domov, domov se peljemo. SESTRA SAMANTHA: Tako, pa sva prispela. Ali pred spanjem še enkrat potrebujete kahlo? GOSPOD TURIN: In nimam božičnega darila za vas. SESTRA SAMANTHA: Nič zato. Na nočni omarici leži kuverta za Dejana. Turin danes še ni bil v kafeteriji. In tudi naslednjih nekaj dni ne želi iti tja. Stare kafeterije noče več videti. To bi ga samo razžalostilo. Po novem letu si bo ogledal novo kafeterijo, malo bo žalosten, ne bo se rad navadil nanjo, vendar se bo moral. Saj se je navadil že na vse: na kraljico gora, na rojstni dan brez Irene, na tamalo Barbaro kot glavno oddelčno sestro, na oddelek za MS brez gospoda Kelemena. Iz ovojnice potegne bankovec za petdeset evrov. GOSPOD TURIN: Vesel božič, sestra. SESTRA SAMANTHA: Hvala, gospod Turin, res ne bi bilo treba. GOSPOD TURIN: Moje ime izgovarjate pravilno. SESTRA SAMANTHA: Dve prazni steklenici vina bom raje vrgla v zabojnik za steklo. GOSPOD TURIN: Dve? SESTRA SAMANTHA: Zdaj pa dobro spite. GOSPOD TURIN: Prosim vas, ne zapirajte vrat. SESTRA SAMANTHA: Velja. GOSPOD TURIN: Nobenega klica nisem dobil. Niti enega samega klica. SESTRA NATA: Keine Stunde hielt es an, bis die Mühle borst in Trümmer; doch den kecken Reitersmann sah man von der Stunde nimmer. Volk und Wagen im Gewühle kehren heim von all dem Graus! Auch das Glöcklein klinget aus! Hinterm Berg, hinterm Berg brennt’s! Nach der Zeit ein Müller fand ein Gerippe samt der Mützen auf der beiner’n Mähre sitzen: Feuerreiter, wie so kühle reitest du in deinem Grab! Husch! Da fällt’s in Asche ab! Ruhe wohl, ruhe wohl drunten in der Mühle!2 2 A ne mine ura še, / mlin so le še razvaline; / drzni jezdec pa kdo ve / kam za vekomaj izgine. / Ljudstvo je vsevprek hitelo / slednji se pred grozo skril, / tudi zvon je odzvonil; / za goró, / za goró / žari! // Mlinar pa čez čas dobi / čepico s kostjo suhljato – / ta na kletni zid sloni, / jezdi kljuse tam koščato. / V grobu svojem jezdiš smelo, / jezdec, mar te nič ni strah! / Ššš, je že razpadel v prah. / Mir s teboj, / mir s teboj, / v mlinu pod pepelom! – Zadnji dve kitici pesmi Der Feuerreiter (Ognjeni jezdec) nemškega pesnika Eduarda Mörikeja (1804–1875). Prevod: Tamara Laganin Kranjec (vir: https://publishwall.si/tamara.kranjec-laganin/). 7. Laž in resnica Na božič se je gospod Turin z Irene pobotal in za kosilo so dobili telečjo pečenko. Včeraj, na štefanovo, je bila v službi Nata in Turin ji je podaril kuverto s stotimi evri. Pred kratkim ji je ponudil tudi tikanje. Nata je zdaj edina medicinska sestra, s katero sta si na ti. Ni kafeterije. Niti požirka viskija. Kuhinja ga izziva s hladnim narezkom za večerjo. Danes je končno spet delovni dan in vrvež na hodniku pred menjavo izmen je živahnejši kot prejšnje dni. Da ni snega, Turina ne moti. Niti enkrat še ni pogledal skozi okno. Že več dni ni šel iz svoje sobe. Ko vzame svoj tablični računalnik, zagleda neprebrano sporočilo, mejl Viktorja Soporana. Neverjetno, da delo v javni službi teče tudi med božičem in novim letom! VIKTOR SOPORAN: Dragi Robert! Tvojemu varovancu lahko z veseljem ponudimo trimesečno prakso, ki bi se začela tretji teden januarja. Potem bomo videli naprej. Zelo mi je žal zaradi tvoje bolezni. Presenečen sem bil, da takrat nisi prišel na Gregorjev pogreb. Irene mi je vse povedala. Nekega dne te bom zagotovo obiskal. Lepo, da lahko zdaj vsaj mejlaš. Drži se! Vse dobro, Viktor. Gospod Turin ne more verjeti: Gregor je mrtev. Očitno že dalj časa. In Irene mu je to zamolčala. SESTRA NATA: Moj sin ima končno službo. Najlepša vam hvala! GOSPOD TURIN: To ni služba, samo praksa. SESTRA NATA: Nič zato, to je vsaj začetek. GOSPOD TURIN: Nata, prosim, zapri vrata. Z ženo moram govoriti po telefonu o neki zelo resni zadevi. Ampak Irene ima ravno kosilo in nato neki sestanek. In čeprav je gospod Turin jezen na ženo, se mora nasmejati temu, s kakšno samoumevnostjo uporablja vse te izraze: meeting namesto sestanek. Včasih reče tudi one-on-one (v angleščini, seveda) in s tem misli poslovni pogovor na štiri oči. In potem Turin nenadoma pomisli, da Irene sploh ne bo povedal, kaj je izvedel od Soporana. Da ji ne bo očital, da mu je zamolčala smrt Gregorja Mentule. Deset let svojega življenja si Robert Turin preprosto ne more predstavljati brez Gregorja Mentule. Kolikor bolj so se ljudje norčevali iz njega, toliko težje je bilo zatajiti, da je bilo njegovo navdušenje nalezljivo, njegova prisotnost pa zaščitniška in pomirjujoča. V njegovem zavetrju so sramežljivi in plahi ljudje postali samozavestni podjetniki. Tudi Turin je pri sebi šele ob Mentuli odkril lastnosti, za katere prej sploh ni vedel, da jih ima. Ko je Turin odšel v negovalni dom, pa je Mentula iz njegovega življenja izginil. Turin se niti ne spomni, kdaj in kje sta se nazadnje srečala. Takrat mu je postalo jasno: konec je. Konec je z njegovim delom, s firmo, konec je tudi z Mentulo. Kljub temu pa je čudno, da je že dalj časa mrtev. Ob tem Turin ne razmišlja toliko o svetu brez Gregorja Mentule kot o njegovi poslednji uri. Zagotovo si do konca ni hotel priznati, da umira. Zagotovo je v svojih zadnjih dneh odpustil vse, ki so mu hoteli odvzeti delo, ker je imel občutek, da si želijo prisvojiti njegovo lastnino. Njegova lastnina pa ni bil denar, niso bili predmeti ali nepremičnine. Njegova lastnina je bilo podjetje, moč, mreža ljudi, katerih absolutni gospodar je moral biti. Mentula ne bi bil Mentula, če te mreže ne bi odnesel s sabo v grob. Do poslovnih partnerjev, zaposlenih, prijateljev ali sorodnikov ni bil obziren. GOSPOD TURIN: Rad bi vedel, zakaj je umrl. DUKAKIS: Zakaj? Nikoli ni vprašal po tebi ali te celo obiskal. VIKTOR SOPORAN: Veš, kaj pomeni mentula v latinščini? To je pogovorni izraz za penis. GOSPOD TURIN: Saj jih niti petdeset ni imel. In kaj se je zgodilo s firmo? Gregor jo je verjetno prodal. Vse, v kar sta tako dolgo vlagala toliko energije, je izginilo, se ugreznilo v zemljo. Le kdo se še spominja starih operacijskih sistemov in programov, komponent strojne opreme, ki že dolgo niso več v uporabi, virusov, katerih imena so ljudje poznali pred skoraj dvajsetimi leti – pa še to le za nekaj dni ali tednov? Edino, kar Roberta Turina spominja na ta čas, je Melissa, mačka, ki je dobila ime po računalniškem virusu. Spomini verjetno najdlje živijo v mačkah. Gospod Turin bi lahko odgovoril na Viktorjev mejl in ga vprašal, zakaj je Gregor umrl. Toda potem bi se Viktorju posvetilo, da Turin ni bil obveščen o Gregorjevi smrti. To bi ga gotovo zmedlo, pogovor pa bi na Turinova vrgel čudno luč. Gospod Turin pokliče sestro Nato. SESTRA NATA: Si klic že končal? GOSPOD TURIN: Ah, ti poslovni ljudje nimajo nikoli časa. Nata, storil bom vse, kar je v moji moči, da bo tvoj sin dobil službo. Ampak najprej mora opraviti to prakso. SESTRA NATA: Kako naj se ti zahvalim? GOSPOD TURIN: Ni se ti treba zahvaljevati. Ali je tukaj v domu kakšen predvajalnik za DVD-je? Gospod Turin čaka na kosilo, vendar je ura šele 8.52. Gospod Turin pogreša Katharino. Pogovor z njo. Lahko bi poklical Bebo in jo prosil, naj mu prinese predvajalnik za DVD-je. In steklenico viskija. Lahko bi se odpeljal v kafeterijo. Ob tej uri? Lahko bi se ukvarjal z združenjem za pomoč pri prostovoljnem končanju življenja. Pripraviti mora tri dokumente: prošnjo, v kateri društvo obvesti, da želi koristiti pomoč, svojo zdravstveno dokumentacijo in natančen življenjepis. Turin odpre nov mejl, ga naslovi nase in se loti pisanja življenjepisa. Že s prvim stavkom ni zadovoljen. Mejl shrani kot osnutek. Mile ni v hiši. Katharine ni v hiši. Vsi so na dopustu do 9. januarja. Gospod Turin gre do nočne omarice, vzame steklenico viskija in jo nagne. Irene mu torej prikrije marsikaj. Ne, laže mu. Ker če mu ni povedala za Mentulovo smrt, Turin upravičeno domneva, da je Gregor Mentula pač živ. In kolikokrat je že omenil, da razmišlja o tem, da bi Gregorja kontaktiral? Morda so ga nalagali tudi vsi drugi? BEBA: Bom jaz to naredila. Peljala te bom v Švico. Didi me je prosila, naj ti to rečem. Videti je hotela, kako se boš odzval. SESTRA ALIKI: Ne jemljite tega osebno, kar vam je rekla sestra Margit. Sestra Margit ima že prav. Nikoli več suicidnih misli. In brez alkohola. KATHARINA PAYER: Gospod Turin, nihče ne pozna tega doma bolje kot vi. Rabim vaš nasvet. Vas bom že spravila tja, kjer vas hočem imeti, gospod Turin. LENA: To je bilo to. Od takrat ni bilo ničesar več med Gregorjem in mano. Prisežem. Seveda spim z njim. Konec koncev mi je on dal to službo – z bajno plačo. SESTRA SAMANTHA: Ni si treba zapomniti mojega imena. Navajena sem geriatričnih pacientov, gospod Turin. SESTRA NATA: V Beogradu sem poučevala nemščino, na fakulteti. Morala sem na neki način vzbuditi zanimanje zame, da bi mi pomagal – in mojemu sinu. ANITA TURIN: Tvoj oče se je enostavno zgrudil in umrl. Upam, da mu ni bilo treba dolgo trpeti. Tvoj oče se je v kleti ustrelil kot njegov vzornik Kastenberger. Poklicala sem te šele takrat, ko so odpeljali njegovo truplo, da ti ga ni bilo treba videti. IRENE TURIN: Sredi januarja bom spet nazaj. Na Japonskem sem sprejela službo. DR. STEINHÄUSER: Zagotovo ne gre za nov zagon bolezni, gospod Turin. To bi lahko morda označili kot fejk zagon. Dovolj inteligentni ste, da si lahko sami naredite prognozo svoje bolezni. Čez dve leti boste rastlinica. Ko sestra Nata vstopi v sobo, ima Turin v roki viski. Nata se najprej prestraši, potem pa odloži pladenj, vzame Turinu steklenico iz rok in jo spravi v nočno omarico. SESTRA NATA: Vsaj kakšen grižljaj pojej, Robert! Alkoholiki ne morejo prav veliko jesti, drži? Ker je bel božič padel v vodo, vsi upajo na sneg za novo leto. Gospodu Turinu pa se gladko fučka. Hrana danes ni dobra, je pa hranljiva. Gospod Turin spravi vase nekaj grižljajev. Sestra Nata je Turinova najljubša sestra. Ima pa še eno najljubšo sestro: sestro Aliki. Obe sta ga nalagali. Gospod Turin je imel v devetdesetih dve leti trajajočo afero s svojo asistentko Leno. Imel pa je še druge, krajše afere, gospodu Turinu je bila Irenejina sestra sprva bolj všeč kot Irene. Zakaj se je potem odločil za Irene, ne ve več. Gospod Turin se je zapeljal skozi francosko okno, ker se je hotel ubiti. Kadar koli bi znova poskusil. Gospod Turin zna razlikovati med resnico in lažjo. To ni težko. SESTRA NATA: Ali ne greš danes v kafeterijo? Že cel dan ždiš v svoji sobi! GOSPOD TURIN: Zaliti še moram Bodijevo drevo. Nikoli nisi poučevala nemščine, moja draga Nata. To, da znaš eno pesmico na pamet, še nič ne dokazuje! 8. Življenjepis Danes ponoči je Turin sanjal. V sanjah je imel sina. Ta sin ni bil Irenejin. Irene sploh ni vedela, da obstaja. Mati tega sina je bila debela in je ves čas jokala. Turin jo je prosil, naj neha jokati. Kmalu bo ženi povedal za svojega nezakonskega sina in potem bo deček lahko prišel k njemu in Turin ga bo naučil voziti invalidski voziček. Toda na tihem je Turin pomislil, da Irene ne more povedati za sina. Zavist in bolečina bi jo pogubili. Treba je nadaljevati: trenutne izvide je treba skenirati, zbrati na kup in poslati v Švico. To mora opraviti v treh dneh. Vedno je treba razmišljati o prihodnosti. To je bilo Mentulovo vodilo. GREGOR MENTULA: Ne gre za to, da ure in ure razmišljamo o tem, kaj smo naredili narobe. Za prihodnost gre. Kaj bomo naredili naslednjič? Vedno je treba razmišljati o prihodnosti. GOSPOD TURIN: A zdaj, ko si mrtev, še vedno razmišljaš o prihodnosti? GREGOR MENTULA: Mislim, da bi moral biti človek po poskusu samomora mrtev. GOSPOD TURIN: Ne zavajaj! GREGOR MENTULA: Umrl sem. Ni me več. Razumeš? Ne zlorabljaj me za to, kar si misliš. Psihologi temu rečejo projekcija. To si vedno počel s to mačjo zverino. Nikoli nisem razumel, zakaj zaboga se inteligenten človek pogovarja z mačko, ne glede na to, ali je mrtva ali živa. Torej, pusti me počivati v miru. SESTRA ALIKI: Dobro jutro, gospod Turin! GOSPOD TURIN: Sestra Aliki, moja atenska zvezda, najboljša med vsemi sestrami, najlepši nasmeh v domu, princeska z uhanom v nosu. SESTRA ALIKI: Kaj pa je z vami? Ste dobre volje? GOSPOD TURIN: Vesel sem, da ste spet nazaj. Božič brez vas, to res ne gre. SESTRA ALIKI: Tablico si morate napolniti, gospod Turin, baterija je skoraj prazna. Samo še štirinajst odstotkov je je. GOSPOD TURIN: Administratorka tabličnega računalnika, kraljica interneta. Si predstavljate – po internetu sem si že naročil pustni kostum. SESTRA ALIKI: No, vidite. Najprej nega, potem pa vas bom spravila iz postelje. Danes pride vaša nova soseda, gospa profesor Kupelwieser. GOSPOD TURIN: Pa je res profesorica? SESTRA ALIKI: Sestra Margit nam je vbila v glavo, naj jo naslavljamo z gospa profesor. GOSPOD TURIN: Sestra Margit? Kaj pa ima ona za iskati na našem oddelku? SESTRA ALIKI: Včasih še vedno pride na delovni sestanek. GOSPOD TURIN: Bi mi lahko v hladilnik odnesli dve steklenici veltlinca? SESTRA ALIKI: Naj vam bo, gospod Turin, ker je danes silvestrovo. In ker sestre Barbare ni. Sicer pa je bolje, da greste v kafeterijo. Spet mu solijo pamet. Gospod Turin se mora zbrati, opraviti mora tri naloge. Prošnjo PPKŽ-ju je že spisal, urediti mora še izvide. Manjka mu tudi življenjepis. Ampak kdo mu bo skeniral izvide? Marcusa od jutri ne bo več v kafeteriji. Turin mora najprej ugotoviti, na katerem oddelku bo potem delal; tam se bo z njim zagotovo veliko težje pogovarjal na štiri oči. Katharina je na dopustu. Edina druga možnost je Beba, ampak ona bo vse takoj zblebetala Irene. Ostane torej samo še sestra Nata. Pri njej ima še nekaj v dobrem, to se ve. Ampak kar zadeva njo, Turin ni prepričan. Vse se mora spremeniti: gospod Turin mora ven odhajati sam, sam se mora peljati na banko, na pošto in v eno od tistih trgovin, kjer lahko kupiš dodatke za mobilne telefone, pa tudi oddajaš in prevzemaš pakete. Tam imajo gotovo tudi tiskalnik. Vendar ne ve, ali lahko do tja pride brez ovir. Poleg tega je zima. Sestre bi mu morale obleči bundo. SESTRA ALIKI: Danes zvečer bo spodaj v dvorani zabava. Z bifejem. Če se želite pridružiti, lahko preskočite večerjo tukaj na oddelku. GOSPOD TURIN: Ne grem dol. SESTRA ALIKI: Torej večerja kot običajno? GOSPOD TURIN: Ja, prosim. SESTRA ALIKI: Aja, eden od sivcev je bil tukaj. Danes pride k vam s predvajalnikom za DVD-je. Ali ste ga vi naročili? GOSPOD TURIN: Ja, odlično. SESTRA ALIKI: Dobro, zdaj pa moram iti. GOSPOD TURIN: Povejte mi, sestra Aliki, ali veste, bodo ta novi nakupovalni center res odprli januarja? SESTRA ALIKI: Mislite shopping mall? Pojma nimam – vprašajte vratarja. GOSPOD TURIN: Pa še nekaj ... SESTRA ALIKI: Gospod Turin, res se mi mudi, danes na oddelek prihaja nova pacientka. GOSPOD TURIN: Kako lahko skeniram dokument? SESTRA ALIKI: Vaša tablica ima kamero. Preprosto ga fotografirajte! In že je ni več. Preprosto ga fotografirajte! Vse je tako preprosto. Gospod Turin je želel še pred novim letom obiskati gospoda Kelemena. Predvajalnik za DVD-je, življenjepis, skeniranje izvidov, obisk pri gospodu Kelemenu: odkar gospod Turin ne zahaja več v kafeterijo, se je ritem njegovega življenja popolnoma sesul. V prvem tednu januarja je kafeterija zaradi prenove zaprta. Življenjepis Roberta Turina Rodil sem se 23. decembra 1970 v Mattersburgu na Gradiščanskem v Avstriji. Po osnovni šoli in splošni gimnaziji sem se leta 1989 preselil na Dunaj, kjer sem študiral pravo. Ker mi je tik pred začetkom študija nepričakovano umrl oče in finančna sredstva moje družine mame za študij niso zadostovala, sem se še istega leta zaposlil v neki knjigarni. Leto pozneje sem z dvema sodelavcema ustanovil majhno računalniško podjetje. Podjetje je uspešno premostilo začetne težave in se je nenehno širilo. Od leta 1993 sva s prijateljem in sodelavcem Gregorjem Mentulo sama prevzela vodenje podjetja. Leta 1993 sem spoznal svojo ženo Irene. V tem času so bili moja žena, moj poslovni partner Gregor Mentula in sodelavke in sodelavci v našem podjetju ves moj socialni krog. Bil sem srečno poročen in svoje delo sem imel rad. Kot otrok, ki je kot edinec odraščal v zelo utesnjenih provincialnih razmerah, si nisem nikoli mislil, da bom kdaj v življenju prilezel do takšne neodvisnosti in samostojnosti. Moje delo je bilo neločljivo povezano z mojim zasebnim življenjem: tudi vikende sem preživljal s svojim kompanjonom, sodelavkami in sodelavci ter ženo in njeno družino. V tem času so se pojavili prvi znaki moje kronične bolezni, ki pa so mi jo odkrili šele pozneje. Sprva sem zaznal – na začetku le mestoma – čudne občutke v okončinah, zlasti v nogah, občasno sem imel motnje vida. Po enem letu so se znaki očitnega obolenja zgostili in leta 1997 se je dokončno izkazalo, da gre za multiplo sklerozo. Učinek te diagnoze je bil gromozanski in je drastično spremenil moj pogled na preostanek življenja. Čeprav sem se sprva večinoma lahko gibal brez pripomočkov za hojo, sva z ženo postala zelo negotova glede načrtovanja družine. Ali bi bilo zame sploh mogoče, vzgajati otroke? Ali sem sploh še sposoben zaploditi otroka? Tri leta pozneje sem že hodil s palico, kadar je bilo le mogoče, sem delal od doma. V teh treh letih je zakon zelo trpel zaradi negotovosti in zato, ker strokovnjaki niso mogli jasno napovedati nadaljnjega poteka bolezni. Žena je sprejela napredovanje v svojem podjetju, da sva se zavarovala pred izpadom mojega dohodka. Leta 2002 sem se prvič usedel na invalidski voziček, čeprav sem še vedno uporabljal rolator. Toda ob vsakem novem zagonu bolezni sem trčil ob nove omejitve, ki nato niso več popolnoma izginile. Že na prelomu tisočletja nama je z ženo postalo jasno, da je moja bolezen obema spremenila življenje. Leta 2003 sem prodal delnice podjetja, ki sem ga soustanovil, in od takrat sem brezposeln. Po dveh letih, ko sem se doma gibal le še z invalidskim vozičkom in me je žena poleg svoje službe še sama negovala, sem se odločil, da temu naredim konec, in leta 2006 sem se preselil v negovalni dom. Zelo sem hvaležen za sprejem in nego, ki mi jo nudijo v domu, tukaj še vedno doživljam medčloveška srečanja, ki mi bogatijo življenje. Kljub temu tudi strokovnjaki ne morejo zanikati stalnega slabšanja mojega zdravstvenega stanja, sekundarnega progresivnega poteka bolezni MS. Že 15 let sem impotenten. Že 9 let sem odvisen od štiriindvajseturne nege, urinskega katetra in invalidskega vozička, slabšata se mi vid in sposobnost govora, opažam tudi stranske učinke zdravil proti kroničnim bolečinam, ki prav tako iz dneva v dan slabšajo moje stanje. Pred štirimi leti sem postal pozoren na to, da določene organizacije v Švici ponujajo pomoč pri prostovoljnem končanju življenja. V moji državi mi ni dovoljeno samostojno odločati o lastnem preminutju. Več let in mesecev sem se poglobljeno ukvarjal s tako imenovanim zdravniško asistiranim samomorom. To raziskovanje (pa tudi komunikacija z vami) je zame zelo težko in naporno. Na podlagi opisanih okoliščin lahko presodite, da pri moji želji po smrti ne gre za prenagljeno in razpoloženjsko odločitev. Poznam tudi prognozo številnih drugih pacientk in pacientov v našem domu: na negovalnem vozičku ali v postelji bom kmalu postal pacient, ki morda ne bo več mogel verbalno izraziti svoje volje in se bo moral sprijazniti z morda večletnim nesmiselnim podaljševanjem svojega trpljenja. Poleg tega: ljubim svojo ženo Irene. Veseli me, da je v svojem podjetju napredovala med mednarodno priznane strokovnjake. Misel, da bi ji moje zdravstveno stanje lahko preprečilo živeti in uživati življenje, je zame grozna in me skrajno potre. Irene je že tako in tako veliko pretrpela, ker nisva imela otrok, in zaradi dolgoletne obzirnosti do mene in moje bolezni. Ni pošteno, da ji že pol življenja preprečujem vse, kar bi lahko bila in počela. Danes je 31. december 2016. In Imam samo eno željo: da bi v prihajajočem letu, letu 2017, mirno in karseda neboleče zapustil ta svet, da lahko tudi moji bližnji, ki so mi toliko dali, končno zaživijo svoje življenje. DUKAKIS: Čisto predolgo. 9. Sauvignon blanc Pride sivec. In to v soboto. Potrka na vrata, vstopi in se odpravi naravnost k božičnemu drevescu. Svetlobno verigo ovije okrog drevesca in vse skupaj potisne iz sobe. Nato se vrne z metlo in začne pometati jelkine iglice, ki so popadale z drevesa. Skloni se, iglice pometa na majhno smetišnico in jih meče v vrečo za smeti. Turin opazi, da je sivec levičar. Sivec se na hitro obrne in pogleda Turina. Potem z vrečo za smeti, smetišnico in metlo zapusti sobo. Čez nekaj trenutkov spet pokuka skozi vrata. SIVEC: Ste vi naročili predvajalnik za DVD-je? GOSPOD TURIN: Ja. Sivec je opremljen z majhnim vozičkom, na katerem stoji predvajalnik. Namesti ga v predalček z dekodirnikom, dekodirnik pa postavi na predvajalnik. Nato z vozička vzame sveženj kablov, iz katerega mukoma izvleče napajalni kabel tako, da razplete vso gmoto. V drugem svežnju poišče podatkovni kabel. Sedi na tleh in se znoji. Prah, ki se je ujel v gmoto kablov, se sprosti in razprši po Turinovi sobi. GOSPOD TURIN: HDMI? SIVEC: SCART. GOSPOD TURIN: Staromoden. Tega načina govorjenja v enobesednih povedih se je gospod Turin naučil od Aliki. Nekoč je govorila samo tako. Pravzaprav je bolj zgovorna postala šele v zadnjem letu. DUKAKIS: Govori kot dež. GOSPOD TURIN: Voda življenja. DUKAKIS: V finščini – aquavit. V škotščini – whiskey. ANITA TURIN: Drevesca ni več. In to pred svečenico! Sivec stoji pred Turinom. Uspelo se mu je izviti iz klobčiča kablov in prahu. Houdini iz negovalnega doma! SIVEC: Imate kakšen DVD? Gospod Turin seže proti nočni omarici in z nje vzame DVD, ki mu ga je Katharina podarila za rojstni dan. Poda ga sivcu. Sivec si ogleduje ovitek z naslovnico. SIVEC: Staromoden. In že se začne predvajati film v angleščini z nemškimi podnapisi. Gospod Turin se mora močno zbrati, da sploh kaj razume, saj tako ali tako ne more brati podnapisov. Vendar ga kmalu premaga utrujenost, film ga ne prevzame. Niti glavna igralka niti Ronnie Reagan. DUKAKIS: Kastenberger je bil boljši. HEINRICH TURIN: Bil je najboljši. Prvi umor moškega z imenom Pollhammer je zagrešil zato, ker se je Pollhammer na tečaju poklicne prekvalifikacije grdo obnašal. Med tečajem je namreč kadil. Nekdo potrka na vrata. SESTRA CLAUDIA: Posebej sem poklicala, da sem preverila, če bo Margit danes tu ali ne. GOSPOD TURIN: Ni je več na oddelku. SESTRA CLAUDIA: To sem potem tudi sama izvedela. GOSPOD TURIN: Zato pa imamo zdaj Gugrellko. SESTRA CLAUDIA: Gospod Turin, zakaj jo dajete v nič? Claudia na nočno omarico položi dve darili. Prvo je steklenica vina, drugo verjetno knjiga. SESTRA CLAUDIA: Vse najboljše za rojstni dan, dragi gospod Turin. Na žalost nisem uspela priti 23. decembra. Turin od Claudie že dolgo ni prejel poljubčka in je zato pozabil na to, kako ga nenavadno trdno zgrabi za ramena in glavo nagne daleč na stran, ko ga poljubi na lice, kot da bi ji bil dotik neprijeten. Claudia je bila od nekdaj zelo vrla oseba, vrla, ne pa verna. Do vseh, s katerimi je imela opravka, je ohranjala distanco in bila je edina sestra, ob kateri se Turin ni počutil nelagodno, ko ga je morala po opravljeni veliki potrebi umiti in jo je moral gledati pri tem, kako je potem odstranila posodo z blatom. Ob vseh drugih sestrah je Turinu še danes nerodno, Claudia pa je vedno delovala, kot da vsega tega ne dojema. Bila je prva človeška predhodnica negovalnih robotov. Tudi pri osebnih stikih je bližino in distanco izkazovala na čuden način. Pogosto se je usedla k Turinu in se pomenkovala z njim; tega ni počela skoraj nobena druga sestra, še danes gre Turin večini na živce. Toda nikoli ni prišlo do zaupnih pogovorov, do tikanja ali pogovora o intimnostih. Turin pred Claudio ni hotel tarnati nad svojo boleznijo ali bolečinami. GOSPOD TURIN: Hvala, hvala! Vesel sem, da ste prišli. In s sabo ste prinesli tudi kadilo, miro in zlato. SESTRA CLAUDIA: Vse najboljše za rojstni dan! Turin nespretno poskuša z nohtom odlepiti papir, v katerega je zavita steklenica. Njegov prst večkrat zdrsne čez rob papirja, vendar mu ne uspe. Zato mu Claudia vzame steklenico iz rok in ona odstrani papir. GOSPOD TURIN: Sauvignon blanc Les Deux Tours iz leta 2015. SESTRA CLAUDIA: Rekli ste, da bi si želeli še enkrat v življenju piti sauvignon blanc, kot ste ga pili takrat na potovanju z motorjem po Franciji. GOSPOD TURIN: Za božjo voljo, koliko pa ste zapravili zanj? SESTRA CLAUDIA: Naša tamala je bila v Franciji na jezikovnem tečaju. Dobila je nalogo, naj za vas iz Francije prinese nekaj dobrega. Odprite še drugo darilo. SESTRA MARGIT: S sestro Claudio je bilo vedno tako: pri njej je bilo vse treba opraviti hitro. Plesati si moral tako, kot je ona žvižgala. SESTRA BARBARA: Turin se je vsem drugim upiral, njo pa je brezpogojno ubogal. Kaj ima ona, česar me nimamo? KATHARINA PAYER: Vsekakor obstajajo ženske, ki jih gospod Turin uboga. GOSPOD TURIN: Knjiga! SESTRA CLAUDIA: Odprite jo! GOSPOD TURIN: Beležnica! SESTRA BARBARA: Saj ja ne more več pisati z roko. Kako neumno, da mu je Claudia podarila nekaj takega. SESTRA MARGIT: Prav bistra ni bila nikoli. Je pa pridno delala. In res je bila bolna, kadar je klicala zaradi bolniške. Ne kot druge sestre. SESTRA CLAUDIA: Kako boste silvestrovali? Vas bo obiskala žena? DUKAKIS: Ojej, sestra Claudia, to je žal čisto napačna tema. Gospod Turin molči. Toda medtem ko ga ob Irene peče slaba vest, če predolgo molči, ob drugih v tem uživa. Kot navigacija, ki jo zmede dejstvo, da voznik ni sledil predlagani poti, njegova sogovornica zdaj išče drugo vprašanje, drug način, da bi ga zapletla v pogovor. SESTRA CLAUDIA: Ali ne hodite več v kafeterijo? 10. Groupiji so bili tu Ob 18. uri je gospod Turin že v postelji. Dal si je prinesti in odpreti steklenico sauvignona blanca, ki mu jo je podarila sestra Claudia. In znova si je ogledal video neke Francozinje, ki so jo pripeljali v Zürich, kjer je umrla po lastni volji. Pred kamero spije lonček pentobarbitala. Turin tako pozorno spremlja posnetek, da ni naredil še niti požirka vina. V videu ga veliko stvari moti. Večkrat si ogleda, kako ženska v enem požirku izpije lonček do dna, da bi lahko malo za tem odplavala. Za Turina je v sobi, kjer se stvar odvija, vse preveč kaosa in nemira. Pa ta postelja! Ni čista, ni dovolj urejena. Vrata so napol odprta, čeprav bi morala biti v tem trenutku zaprta, če že ne zaklenjena. In na kakšen način pacientko vprašajo, ali si želi umreti, vse to je premalo dostojanstveno. Ljudje ne ohranjajo dovolj distance. Ali bi lahko Irene ohranila distanco? Celo ona je v tistem trenutku ne bi zmogla. In tudi v tem videu: ženske, ženske, same ženske! Morda pa bi se vendarle moral prepustiti kraljici gora, počasi in kruto. Ampak tako, da bi jo še poskusil zgrabiti za joške, jo ugrizniti v bradavičko. Lahko bi si nabral še nekaj jošk. DUKAKIS: Beba? GOSPOD TURIN: To bi morda celo šlo. DUKAKIS: Mila? GOSPOD TURIN: Nikoli. Izbij si to iz glave. DUKAKIS: Za Irene dobiš samo petdeset točk, navsezadnje je tvoja žena. Za Milo pa dobiš petsto točk. In že nekdo potrka. Turin ošvrkne uro na svoji tablici: 18.43. Na vratih je Beba. DUKAKIS: Dvesto točk. Na mizi je še vedno darilni papir, zraven njega leži v usnje vezana beležnica, ki jo je prinesla Claudia. BEBA: Si imel spet rojstni dan? GOSPOD TURIN: Obiskala me je ena dama. Beba danes ni tako elegantna kot pred enim tednom. Oblečena je v kavbojke in bluzo, čeznjo ima navlečen prevelik pulover. Ali ga je speljala enemu od svojih nekdanjih možev ali pa je to nova moda. Katharini bi ta obrabljena oblačila pristajala, Christiane pa ne. GOSPOD TURIN: Bi sauvignon blanc? BEBA: Kar pokliči sobno strežbo! GOSPOD TURIN: Odpri garderobno omaro! Levo spodaj je drugi kozarec za vino. Beba prinese kozarec. Natoči vino in naredi prvi požirek, ne da bi z gospodom Turinom nazdravila. GOSPOD TURIN: Verjetno je pretopel. BEBA: Odličen je! Ali je tudi tega prinesla ista dama? GOSPOD TURIN: Ja. BEBA: Noro! Groupiji so bili tu. Zdaj nazdravljata in pijeta. Vino ni slabo, vendar ni veltlinec. Manjka mu okus po zemlji. Tega nihče ne razume. Še Turin sam tega ne razume. Sploh se ne spomni, da bi v preteklosti pil belo vino. Včasih sta z Irene pila samo rdečega in sta se norčevala iz tistih, ki so pili belega. BEBA: Ti pa živiš kar luksuzno. Si prepričan, da si želiš umreti? GOSPOD TURIN: Ne želim več govoriti o tem. Raje mi povej, kako je z Melisso. BEBA: Prikupna je. Ampak saj veš, da se mi zdi grozno mačke zapirati v stanovanja. GOSPOD TURIN: Ali zvečer še vedno hodi na stopnišče? BEBA: Ja. Irene mi je rekla, naj jo malo izpustim. Vendar me je vsakič precej strah, da se ne bo vrnila. GOSPOD TURIN: Poznam to, še danes me tlači mora. Začelo se je z Dukakisom. BEBA: Je bil to tisti debeli črni maček? GOSPOD TURIN: Točno tako. DUKAKIS: Ni se ti treba opravičiti! GOSPOD TURIN: Greš na kakšno zabavo? Saj danes je silvestrovo, ane? BEBA: Ne, mislim, da bom ostala doma. GOSPOD TURIN: Melissa bo vesela. Silvestrovo je zanjo grozljivo. Na silvestrovo nikoli nisem bil doma. Doma sem, odkar se bolj rolam kot rockam. Leta 2003 sem prvič silvestroval na invalidskem vozičku. Sledi dolga tišina. Turin se boji, da preveč jadikuje. Tega ne sme početi. Bebo potrebuje, ne sme je odgnati z nenehnim tarnanjem. Ko ji pripoveduje o božičnih praznikih, se zave, kako bedno je vse skupaj. Rad bi ji povedal nekaj o vesternu z Ronaldom Reaganom, vendar ga je pri gledanju filma vsakič kdo prekinil ali pa je vmes zaspal in sploh ne ve, za kaj pravzaprav gre. Pripoveduje o obisku sestre Claudie, a tudi s tem opravi v nekaj stavkih. BEBA: Ne dela več v domu, pa te še vedno obiskuje? GOSPOD TURIN: Ja. Zakaj? BEBA: Verjetno tudi samo two-night stand. GOSPOD TURIN: Tebi človek ne sme nič povedati. BEBA: Zakaj pa ne? Povej mi kaj! Obožujem erotične zgodbice. GOSPOD TURIN: Ko bi le vedela, kako zgleda moja erotika. DUKAKIS: Zdaj bi si lahko nabral točke. GOSPOD TURIN: Včasih se sprašujem, ali si res Irenejina sestra. BEBA: Kot otrok sem se tudi jaz to spraševala. Nana je v nekem trenutku ugotovila, da dvomim, in potem mi je dolgo pripovedovala o najinem očetu. Ampak ko pogledam svoje roke, kratke, debele prste ... GOSPOD TURIN: Niso tako debeli. BEBA: Nihče v naši družini nima debelih prstov. Spijeta drugi kozarec. Christiane, kukavičje jajce: Turin si to lahko zlahka predstavlja. Ujema se z divjim dekletom, ki nikoli ni bilo po meri svoje družine. Trudila se je, a vse skupaj ni nič pomagalo. GOSPOD TURIN: Zakaj si Irene povedala, o čem sva se pogovarjala? BEBA: A ne bi smela? GOSPOD TURIN: Bolje bi bilo, če ji ne bi. BEBA: To bi mi moral povedati prej. GOSPOD TURIN: Mislil sem, da ti je jasno. BEBA: Sta se zaradi tega sprla? GOSPOD TURIN: Zdaj o tem ne želim govoriti. BEBA: Ne jemlji tega tako resno, kadar se razburi. Skrbi jo pač. Po tvojem poskusu samomora so vsi nekoliko občutljivi. GOSPOD TURIN: Ali ti lahko podarim beležko? BEBA: Daril ne smeš podarjati naprej. GOSPOD TURIN: Lahko. BEBA: Kaj si želiš za novo leto? GOSPOD TURIN: Kako se je že imenovala najina igra? Kdor molči – za vedno molči. BEBA: Kdor molči. Za vedno molči. Samo da ti nisi molčal. GOSPOD TURIN: Ne. Pravzaprav si želim dočakati še naslednje silvestrovo. Samo nekaj bi rad imel na zalogi, da lahko umrem, še preden se ne bom mogel več premikati. DUKAKIS: Marko skače, Marko skače po zeleni trati. Bilo je na pikniku, morda leto ali dve po poroki z Irene. Sedeli smo na vrtu in jedli, ko so se nenadoma pojavili črni oblaki. Oblakov nisem videl, Beba je sedela nasproti mene. Oblečena je bila v temno modro obleko, tega se natančno spomnim. Takrat je imela kratke lase in je bila videti zelo stroga. Med obedom je pod mizo iztegnila nogo in mi peto položila med stegna na rob stola. Nisem vedel, kaj naj storim. Ničesar nisem storil. Ravno je začela s študijem medicine in se je na pamet učila človeško okostje. BEBA: Stopalnice: talus, calcaneus, os naviculare. Začelo je deževati, gostje so se zatekli v hišo, midva s Christiane sva v naglici nosila krožnike in sklede v kuhinjo. Še preden sva prišla do tja, sva bila že do kože premočena. Ko se je Christiane v ozkem prostoru poskušala preriniti mimo mene, da bi nekaj postavila v hladilnik, se je z obrazom obrnila k meni in svoje telo prižela ob moje. Začutil sem njene prsi, njene ustnice in zdelo se mi je, da me je bežno poljubila. IRENE TURIN: To je bilo pred triindvajsetimi leti. In iskreno rečeno, se mi zdi nekako šarmantno. BEBA: Lahko ti priskrbim tablete, ampak moraš molčati kot grob. Če kdo izve, bom letela iz službe. GOSPOD TURIN: Kdor molči. Za vedno molči. BEBA: Srečno novo leto! Beba se s kozarcem vina usede na Turinovo posteljo. Nazdravi mu in mu najprej nastavi eno lice, potem pa počasi zasuka glavo na drugo stran, tako da se z ustnicami dotakne njegovih. Turin se poskuša z desno roko prikrasti pod njen pulover – v levi drži kozarec z vinom. SIVEC: Levičar? GOSPOD TURIN: Beba me je prijela za roko, si jo dala pod pulover in jo položila na joške. DUKAKIS: Ne, pa ni! Gotovo si sanjal. Dobiš nič točk. Zaspal si. GOSPOD TURIN: Kdaj pa je odšla? 11. Silly Walks Novoletni dan ni le praznik, ampak tudi nedelja. Oddelek je tako prazen, da gospod Turin, ko se zbudi, misli, da je ponoči umrl in da je zdaj spoznal, da življenje po smrti vendarle obstaja. Njegov ateizem mu ni pomagal. Potem pride angel, mu da zdravila, ga umije, mu obriše zadnjico in ga posadi na invalidski voziček. Pozneje pride še en angel, ki se imenuje tavelika Barbara: grd, zagrenjen angel, ki se še nikoli v življenju ni smejal. Zaradi klimatske naprave v nebesih se je ta angel še bolj posušil. Tavelika Barbara zaželi gospodu Turinu in vsem drugim mrtvecem srečno novo leto. 21. januarja mora gospod Turin zapustiti dom in se udeležiti rojstnodnevne zabave Katharine Payer. Mora? Nič mu ni treba. Si bo že izmislil neki izgovor. Gospod Turin ne mara zapustiti doma. Katharine ni videl že več kot en teden. Sploh se ne spomni, kakšna je videti. Malce je bil zatreskan vanjo, ampak nihče ne more pričakovati od njega, da bo razmišljal o ljudeh, ki jih ne vidi vsaj vsak tretji ali četrti dan. Tudi Irene mu je postala tuja, videoklepet gor ali dol. Zdaj sta mu blizu sestra Claudia in Beba, čeprav ve, da ju še dolgo ne bo videl. Sestri Claudii se mora zahvaliti za darila in ji napiše SMS. Pohvali sauvignon blanc. Vinskih rezerv že ni več. Kafeterijo bodo vnovič odprli šele 9. januarja. Kako sovraži otvoritve! Zagotovo se je ne bo udeležil. Rad potuje v preteklost, za prihodnost pa mu ni mar. Novoletno zaobljubo, da ne bo več užival alkohola, prekrši že ob 8.31 s požirkom viskija. Njegovo abstinenco od abstinence podkrepi drugi požirek ob 8.32. Gospod Turin se zapelje na hodnik in mimo družabnega prostora. Stara Ditscheinerica sedi pred televizorjem. Na zaslonu je vklopljen teletekst, ki prikazuje mednarodne novice. Gospod Turin z razdalje prebere: 39 mrtvih v napadu na nočni klub v Istanbulu. 39 mrtvih. Toliko, kot jih v Zimbabveju zboli za multiplo sklerozo. Stari Ditscheinerici je vseeno. Morda je mrtva. Vsekakor se ne premika, tudi smrči ne. Gospod Turin se odpelje do francoskega okna na koncu hodnika. Prvič po novembrskem incidentu se z invalidskim vozičkom postavi pred to okno in pogleda ven. Svet je grd. Ginko v majhnem parku na drugi strani ulice še vedno stoji. DUKAKIS: Kam pa naj bi šel? Moraš pognojiti Bodijevo drevo, včeraj si pozabil. Zakaj se sleherni stavek začne z moraš? Nič mi ni treba. Gospodu Turinu nič ni treba! Gospodu Turinu ni treba nehati piti. Gospodu Turinu ni treba iti v Švico. Gospodu Turinu ni treba pognojiti svojega drevesa. Gospodu Turinu ni treba nehati grabiti žensk za joške. Gospodu Turinu si ni treba želeti, da bi živel. Gospodu Turinu si ni treba želeti, da bi umrl. Gospodu Turinu ni treba hoditi v kafeterijo. Gospodu Turinu ni treba kósiti na oddelku. Gospodu Turinu ni treba večerjati na oddelku. Gospodu Turinu ni treba hoditi na psihoterapijo. Gospodu Turinu niti ni treba hoditi na fizioterapijo. Gospodu Turinu tudi ni treba gledati posnetkov na YouTubu o medicinski pomoči pri umiranju, vendar si včasih preprosto ne more pomagati. Danes se je vrnil k Beethovnovemu Klavirskemu koncertu št. 3. Glasbeniki so zanj postali nekakšna družina, tako kot sestre tukaj v domu. Vsem je nadel imena. Vse že pozna. CARLA: Ni mi všeč moje ime. INTIRA: Meni tudi ne. Pa saj ne morem dobiti imena kar od neke slovenske fizioterapevtke. Gospod Turin premakne krmilno ročico svojega invalidskega vozička. Po hodniku se zapelje do dvigala in pritisne na gumb. Že več kot en teden ni zapustil oddelka. V tem je težava. Potrebuje zrak. Vedno eni in isti stavki enih in istih ljudi, ki so že zdavnaj mrtvi ali pa nikoli niso obstajali. Turin se v pritličju zapelje iz dvigala in se odpravi proti glavnemu vhodu. Upa si pokukati v kafeterijo. Kjer so nekoč stale mize, je zdaj vse prazno, celo pult so umaknili, kavni aparat je izginil. Dva moška sta ravno tam, kjer je bil pult, zaposlena z vrtanjem stene. Turin se zapelje skozi glavni vhod in avtomatska vrata se odprejo. Zebe ga, čeprav je na teletekstu pravkar prebral, da je bil december precej toplejši od klimatološkega povprečja. Ulice pred domom že dolgo ni videl. Saj tudi ni vredna ogleda. Samo ne obupajte, gospod Robert Turin! Najprej mora odpustiti Irene, da mu je zamolčala smrt Gregorja Mentule. To mu ne bo težko. Le kaj mu pomeni Gregor Mentula? Že leta in leta nič več. Turin se z invalidskim vozičkom zapelje čez trg pred domom proti pločniku. Cesta ob domu je nekoliko nagnjena. Na pločniku zavije po cesti navzgor, električni motor vozička zabrni. Blizu doma je novo nakupovalno središče, tam je menda tudi majhen kafič. Zakaj ne bi bojkotiral kafeterije in se vsak dan pripeljal sem? Samo bundo bi mu morali obleči, pa bi šlo. In morda še kapo, kadar je hladno. Gospod Turin se pripelje do vhoda v nakupovalni center. Nikjer ni žive duše. Na sredini so vrtljiva vrata, na obeh straneh pa avtomatska steklena vrata. Na teh visi obvestilo, da bo otvoritev 16. januarja. Turin se vrne v dom, z dvigalom se zapelje v četrto nadstropje in zavije v svojo sobo. Nato mu negovalec Bernhard pripelje rolator in ga prosi, naj vnovič shodi. Negovalec Bernhard ima to dobro lastnost, da nič ne sprašuje. Turin se zbere: z rokami se bo dvignil z invalidskega vozička, in ko bo dovolj trdno stal, bo položil roke na ročaja rolatorja. Ko mu bo to uspelo, bo z rolatorjem naredil en korak. Shoditi mora. Shoditi mora. Spet: mora. Turin se že vnaprej omeji na tri poskuse. Prvi poskus: Turin se lahko dvigne z invalidskega vozička, vendar si ne upa dvigniti rok z naslonjal. Čez pol minute se spusti nazaj na invalidski voziček. Drugi poskus: Turin se dvigne z invalidskega vozička, ob čemer mu desno roko uspe spraviti do držala rolatorja. Potem spet pade nazaj na voziček. Tretji poskus: Turin je prešibak, da bi se še tretjič dvignil. Točno se še spomnim: leta 1999 ali 2000 sem za hojo prvič potreboval palico. Družinski zdravnik mi je svetoval, naj pri zdravstveni zavarovalnici zaprosim za dodatek za pomoč in postrežbo. Povedali so mi, da bo morala invalidska komisija najprej določiti stopnjo nege. Pred izvedenci sem moral brez pripomočkov za hojo v sobi prehoditi pot od mize do okna. IZVEDENEC: No, to je videti kar dobro. Prizor me je spomnil na skeč iz Monty Pythona: The Ministry of Silly Walks. Ves čas sem si mislil, da bi moral hoditi slabše. Moj walk je bil sicer iz leta v leto bolj silly, ampak sploh ni bilo tako enostavno doseči najvišje stopnje nege. IZVEDENEC: Vstani, Turin, dovolj si trpel! MILA: Ta mesec si bova zadala le majhen kos. Morda tja do vhoda v kafeterijo. IZVEDENEC: Imajo najslabši veltlinec na svetu. Ampak za 1. stopnjo nege plačamo 157,30 evra mesečnega dodatka. IRENE TURIN: Takoj ko me nekaj dni ni doma, mož spet shodi. SESTRA MARGIT: Vedno sem govorila, da človek nikoli ne sme izgubiti vere. Slava Jezusu Kristusu! PATER REISINGER: Na veke vekov, amen! Četrti del PIKNIKAR 1. Veltlinec iz ekosvinjine Če bo gospod Turin doživel še en konec leta, tega ne ve. Rojstni dan, božič, novo leto, in vse to v malo več kot enem tednu – to je preveč za podložnika gora. Toda v drugem tednu januarja mu je uspelo nekaj izjemnega. Turin je dokončal vlogo za pomoč pri prostovoljnem končanju življenja in življenjepis, Bebi je dal skenirati svoje izvide in vse skupaj poslal v Švico. Medtem se je navadil tudi na novo kafeterijo, kar nikakor ni bilo lahko. V njej zdaj strežeta dve gospe v črno-belih črtastih bluzah. Črtasti veverički prihajata iz vzhodnega bloka, kot rad reče Turin, čeprav ga Katharina vsakič opomni. Turin gospe imenuje veverička A in veverička B, ločevati med sabo ju ne zna. Poleg tega sta zdaj v ponudbi dva zelena veltlinca, eden iz Wachaua, drugi iz Kamptala. Turin se je odločil za tistega iz Kamptala. Morda se mu bo vendarle uspelo pokončati z veltlincem. Sicer pa je nov jedilnik v kafeteriji grozen: burgerji z govedino iz proste reje, kari iz ekosvinjine, gorčica z ingverjem in čebulo ter biodinamična vina. Črtasti veverički sta se že navadili na Turinove pripombe. GOSPOD TURIN: Še enega veltlinca iz ekosvinjine, prosim. Tudi cene so šle v nebo. Turin se je vodstvu negovalnega doma že pritožil po mejlu in prejel odgovor, da se mu za povratne informacije zahvaljujejo in da bodo njegovo zadevo nemudoma obravnavali. KATHARINA PAYER: Kako se počutite danes, gospod Turin? GOSPOD TURIN: Kadar ste z mano, sem bolje. KATHARINA PAYER: Saj veste, da sva v soboto dogovorjena, ane? GOSPOD TURIN: Bom videl v soboto, če bom sploh v formi. KATHARINA PAYER: Ne, dragi moj Turin, ne dajte mi košarice. Prosim! GOSPOD TURIN: Kaj pa naj naredim s prevozom? KATHARINA PAYER: Pa saj to sem vam že povedala: doktor Keller in njegova žena vas bosta pobrala in pripeljala nazaj. Hribovka se je nekoliko sprostila. Katharina se skorajda ne pritožuje več nad tem, da jo sestre obrekujejo, in pogosto dolgo sedi poleg njega v kafeteriji. Včasih ji je bilo neprijetno, da so jo vsi videli, kako je posedala s Turinom. Novo leto jo je še polepšalo. Katharina se mora za vsako ceno skrivati pred soncem, bledoličnost jo spremeni v fatalko. In ko obleče puli, se lahko njene prsi skorajda kosajo z Irenejinimi. Turin bi lahko večkrat na dan ugriznil v materino znamenje na njenem vratu. Domala ne more odvrniti pogleda od njega. Včasih pa skoznjo vendarle preseva nekaj robotskega. Turin prepozna algoritme, ki upravljajo tega robota, vendar mu teh programov nikakor ne uspe shekati. Najpomembnejši program je najbrž: Nič me ne vrže iz tira. Drugi: Nikoli ne obupam. Ta program je trenutno v polnem teku. GOSPOD TURIN: Je okrogla obletnica? KATHARINA PAYER: Gospod Turin! Dame se ne sprašuje po starosti. GOSPOD TURIN: Ampak gospa doktor, saj ste iz strokovne literature seznanjeni s tem, da bolniki z multiplo sklerozo nimajo občutka za distanco. KATHARINA PAYER: Rodila sem se 21. januarja 1984. Zdaj si pa lahko vse sami izračunate. Se vidiva torej pozneje. GOSPOD TURIN: Kdaj bova pa obiskala gospoda Kelemena? KATHARINA PAYER: To boste zmogli tudi sami. In odide. Turin gleda za njo, kako z mapo v rokah prečka preddverje. Katharina. Katharina. Katharina. Irene zdaj vse redkeje pokliče. Ali jo teži, ker je med videoklepeti tako molčeč, ali pa ima preprosto manj časa. Ob vsakem klicu poudari, kako zelo se veseli vnovičnega snidenja in da ga bo od 23. januarja naprej obiskovala vsak dan. DUKAKIS: Slaba vest. GOSPOD TURIN: Mislim, da Irene dela vse prav. DUKAKIS: V resnici sploh ne veš natančno, kaj počne. Najprej pridejo na vrsto vsi drugi, ti si za njo en tak pikzigmar. GOSPOD TURIN: Kot otrok sem vedno mislil, da se reče piknikar. Gospod Turin opazuje natakarico pri kavnem aparatu. Nabavili so novega, čeprav je imel Turin tako zelo rad zvoke starega. Najraje je pri upravljanju s kavnim aparatom opazoval Dejana, njegove vedno enake, rutinirane prijeme. Najprej je z desnico odvil držalo za filter, nato je odprl majhen predalček in vanj stresel vsebino iz filtra. Vedno sta se zaslišala dva glasna trka. Nato je filter napolnil s kavo iz dozirnika in držalo z rahlim zasukom ročke znova privil. Običajno je spodaj postavil kar dve skodelici hkrati. Aparat je imel namreč dve siti, tako da si lahko naenkrat pripravil do štiri skodelice kave. Gospod Turin je užival, kadar je Dejan napolnil obe siti za štiri skodelice, vmes pa je opazoval živžav v preddverju ali klepetal z Milo. Pri novi natakarici bo še dolgo trajalo, da bo obvladala to mašino. Tudi ko gospodu Turinu postreže s kozarcem vina, je videti nerodna, kot da se boji, da ga bo razlila. Ker ji je Turin mukoma vtepel v glavo, naj mu kozarec vselej postavi na levo, to zdaj sicer počne, ampak tako, kot da bi na mizo postavljala vazo in bi od prisotnih hotela izvedeti, ali je zanjo izbrala primerno mesto. Nekega dne bo Turin že izvedel imeni veveričke A in veveričke B in si ju bo moral zapomniti. Na hribovkini zabavi bo srečal veliko novih ljudi in si bo moral zapomniti tudi njihova imena. Spet je vse skupaj en sam velik morati. Morati. Morati. Morati. Kako se že pišeta zakonca, ki prideta v soboto ponj? Še pred nekaj minutami mu je Katharina povedala priimek, on pa ga je nemudoma pozabil. Na zabavah se mu je to vedno dogajalo. Nekdo se je predstavil in kmalu zatem je Turinu ime že izpuhtelo iz glave. Kaj želi Katharina doseči s svojim vabilom? Mu hoče pokazati, da se lahko tudi on v življenju še zabava? Mu predstaviti ljudi, ki so zdravi in kipijo od življenjske sle? Ga kratkočasiti? Mu ponuditi nekaj drugega v primerjavi z vsakdanjikom v domu? Potreboval bo en teden, da bo ta večer do neke mere predelal. In vse to za neki triintrideseti rojstni dan! IRENE TURIN: Kdo pa je ta Katharina, da se boš zaradi njene zabave celo premaknil iz doma? SESTRA ALIKI: Mislim, da je gospod Turin zaljubljen. SESTRA MICHAELA: Privlačna mlada ženska je. SESTRA MARGIT: Že mogoče. Ampak nam, sestram, povzroča same preglavice. GOSPOD KELEMEN: Pogosto skupaj s Turinom pride v mojo sobo. Lepo postavo ima, lahko bi nosila minico. PATER REISINGER: Za dom je prava obogatitev. Ni se vedno prijetno soočati z drugačnimi stališči, vendar je to pomembno. Mislim, da si moramo nasvete gospe doktor Payer vedno jemati k srcu. KATHARINA PAYER: Nobena gospa doktor nisem. TAMALA BARBARA: Gospod Turin, spet ste prejeli nekakšen paket. 2. Mlatenje prazne slame Na milijone ljudi je prišlo na inavguracijo novega predsednika. Dva med njimi sedita v družabnem prostoru: gospa Ditscheiner in gospod Turin. Turin je pravzaprav želel obiskati novo nakupovalno središče, shopping mall, kot mu pravijo vsi, ampak obisk malce odlaga. Vsak dan najde nov izgovor. Danes je to inavguracijski govor Donalda Trumpa. DONALD TRUMP: Predsednik vrhovnega sodišča Roberts, predsednik Carter, predsednik Clinton, predsednik Bush, predsednik Obama, ameriški sodržavljani in ljudje po vsem svetu: hvala! Vsaka štiri leta stojimo na teh stopnicah, da bi prisostvovali mirni in svečani predaji oblasti, in hvaležni smo predsedniku Obami in prvi dami Michelle Obama za njuno prijazno podporo pri tem dejanju. Bila sta odlična. 20. januar 2017 se bo zapisal v spomin kot dan, na katerega je oblast nad narodom ponovno prevzelo ljudstvo. Pozabljeni možje in žene te dežele ne bodo več pozabljeni. Smo en narod in njihova bolečina je naša bolečina, njihove sanje so naše sanje in njihov uspeh bo naš uspeh. Delimo si eno srce, en dom in skupno usodo. Od danes naprej bo naši deželi vladala nova vizija: Amerika najprej! Amerika bo spet zmagala, zmagovala bo kot še nikoli doslej. Vrnili bomo naša delovna mesta, naše meje, naše blagostanje. In vrnili bomo naše sanje. Sledili bomo dvema preprostima praviloma: kupuj ameriško in zaposluj Američane. Utrdili bomo stara zavezništva in oblikovali nova ter skupaj s civiliziranim svetom ukrepali proti islamskemu terorju, ki ga bomo izbrisali z obličja Zemlje. Sveto pismo pravi: kako dobro je, če božje ljudstvo živi v harmoniji. Naše misli moramo odprto izražati, odprto razpravljati o nesoglasjih, vedno pa moramo ostati solidarni. Čas mlatenja prazne slame je mimo. Napočil je čas dejanj. Stojimo na pragu novega tisočletja, pripravljeni, da raziščemo skrivnosti vesolja, svet bomo osvobodili nadležnih bolezni in izkoristili energijo, delo in tehnologijo prihodnosti v naš prid. Ne bo nam spodletelo. Naša dežela bo spet zrasla in zacvetela. Vsi Američani in Američanke v daljnih in bližnjih mestih, v velikih in majhnih mestih, od hriba do hriba, od morja do morja, naj slišijo te besede: Nikoli se vas ne bo več ignoriralo. Vaši glasovi, vaši upi in sanje določajo ameriško usodo. Vaš pogum, vaša dobrota in ljubezen nam bodo kazali pot. Skupaj bomo Ameriko naredili spet močno. Ameriko bomo naredili spet bogato. Ameriko bomo naredili spet ponosno. Ameriko bomo naredili spet varno. In ja: Ameriko bomo naredili spet veliko. Hvala, Bog vas blagoslovi in Bog blagoslovi Ameriko. Draga gospa Ditscheiner, dragi gospod Turin, dragi maček Dukakis: zahvaljujem se vam, da ste se danes v tako velikem številu zbrali tukaj, v družabnem prostoru. Lepa hvala! Vsaka štiri leta to ceremonijo z dolgočasnim govorom prenaša televizija. Gospa Ditscheiner bo kmalu zaspala, jaz pa bom ta dolgočasni govor prebral s teleteksta. Danes Obamova vidite zadnjič. Že jutri ne bomo več vedeli, kaj se je zgodilo 20. januarja 2017. To bomo morali poguglati. Več kot štirideset odstotkov volivcev se ni udeležilo volitev. Njihove brezbrižnosti nam ni mar, njihovih sanj ne poznamo, kaj počnejo, ne vemo. Živimo v skupni državi, pa drug o drugem kljub temu ne vemo ničesar. Iz naftalina smo potegnili star slogan. Glasi se: Amerika najprej! Amerika bo takšna, kot je bila že od nekdaj, le še malo slabša: brezposelnost se bo povečala, priseljevanje se bo povečalo, revščina se bo povečala. Toda še vedno lahko sanjate. Sledili bomo dvema preprostima praviloma: kupuj kitajsko in izvajaj damping plač. Z drugimi bogatimi državami bomo še naprej prodajali orožje diktatorjem in državam, ki to orožje preprodajajo islamskim teroristom in milicam. Svetega pisma nisem prebral. Sploh ne znam brati. Ko mi novinarji v časopisih nasprotujejo, jih okličem za lažnivce. Njihove kritike ne prenesem. Govor bo kmalu končan. Potem bom naslednja štiri leta ukazoval jaz. Stojimo na pragu novega tisočletja, v katerem potovanje v vesolje ne igra več nobene vloge, še vedno ne moremo ozdraviti bolnikov z multiplo sklerozo, ostajamo pri fosilnih gorivih in delamo tako, kot smo že od nekdaj delali. O tem odločam jaz, ker sem bil jaz izvoljen in sem zdaj predsednik te države. Ne glede na to, kje ste doma, ne morete več spremeniti odločitve štiriindvajsetih odstotkov volivcev. Naslednje volitve bodo čez štiri leta. Lahko govorite, upate in sanjate, kolikor hočete. Tako je bilo že od nekdaj. Kar koli boste počeli, zame zdaj ni več pomembno. Vsak dan se bom trudil priti na naslovnice medijev. Bogate bom naredil še bogatejše. Razmetaval bom s patriotskimi frazami. In bolje bom zaščitil sebe in svojo družino. Moja hči je oblikovala spodnje perilo, dajte si ga kupiti. Sestra Aliki že ves čas stoji za gospodom Turinom. Počaka na konec govora. Ko jo Turin opazi, se zdrzne. SESTRA ALIKI: Gospod Turin, darilo sem vam zavila v darilni papir. GOSPOD TURIN: To je zelo prijazno od vas, hvala! SESTRA ALIKI: Morate, prosim, izpolniti še obrazec za jutrišnji izhod. In medtem ko kažejo, kako se zakonca Obama vkrcata v vojaški helikopter in odletita proč, se Aliki nagiba h gospe Ditscheiner. SESTRA ALIKI: Ali vam je bil govor všeč, gospa Ditscheiner? GOSPA DITSCHEINER: Traaaaaamp. Ni bil tako slab, Traaamp. SESTRA ALIKI: Naj vam prinesem kosilo v vašo sobo ali boste ostali tukaj? GOSPA DITSCHEINER: Tu, prosim. Tuuu! SESTRA ALIKI: Pa vi, gospod Turin? GOSPOD TURIN: Kaj pa je danes na jedilniku? SESTRA ALIKI: Trikrat lahko ugibate. Danes je petek. 3. Črnogled Beba je gospodu Turinu od doma prinesla obleko in Nata je nanj poskušala navleči črne hlače. Poskus se je izjalovil in gospod Turin se je odločil, da bo k beli srajci in sakoju oblekel kar črno trenirko. V tej opravi že deset minut sedi na invalidskem vozičku pred vhodnimi vrati. V naročju mu leži darilo za Katharino, ki mu ga je Aliki prejšnji dan zavila v darilni papir. Turin se prestavi v avlo, ker mu je zunaj prehladno. Pobrala naj bi ga zakonca Keller. Dolgo je vadil, da si je zapomnil njun priimek. Vendar ju ni od nikoder. Turin bo počakal še pet minut, potem bo poklical Katharino. Turinu je bilo všeč, kako rutinsko mu je Nata zavezala kravato. Sprašuje se le, ali ni morda malce preveč svečano oblečen. Katharina jih ima triintrideset in morda bodo tam sami mladi, ki se jim bo zdelo smešno, da nekdo nosi kravato. Na oddelku pa je z njo naredil vtis. Stara Kupelwieserjeva, ki dejansko hoče, da jo naslavljajo z gospa profesor, ker je bil njen mož univerzitetni profesor, ni, odkar je drugi teden v januarju prišla na oddelek, s Turinom spregovorila še niti besedice. Ko pa ga je na hodniku zagledala v kravati, mu je prijazno pokimala in nekaj rekla. Turin je sicer ni razumel in ji je zaželel le lep večer. Toda sestra Nata Turinu ni zavezala samo kravate. Vzela je tudi dve krpi, ju na enem robu sešila in z njima pokrila urinsko vrečko. Gospod Turin bo kljub temu pazil na to, da se nihče ne usede na njegovo desno. Neprijetno mu je, če ljudje vidijo, da ima vrečko, zdaj, ko je zakamuflirana, je morda še bolj vpadljiva kot prej. Pred dom se pripelje črn kombi. Iz njega stopi elegantno oblečena dama in se ozre naokoli. Turin se odpelje ven. GOSPOD TURIN: Gospa Keller? ELISABETH KELLER: Robert? GOSPOD TURIN: Robert Turin. ELISABETH KELLER: Elisabeth. Mislim, da se lahko tikava. Zdaj se vse odvija bliskovito: Elisabeth odpre prtljažnik in s pritiskom na gumb spusti dvižno ploščad, gospod Turin se z invalidskim vozičkom zapelje nanjo in Elisabeth ga dvigne v vozilo. Vse je urejeno tako kot pri prevozni službi. Sedeža za voznikom ni, tja se z vozičkom postavi Turin. Elisabeth zategne zavoro vozička in Turinu pripne varnostni pas. ELISABETH KELLER: Najin sin je na invalidskem vozičku. Lahko bi rekla, da smo dobro opremljeni. Med vso to proceduro je bil mož za volanom, ni izstopil iz avta, pač pa je pozdravil in pomahal Turinu v vzvratnem ogledalu. Zdaj pa se obrne in mu pokima. Gospod Keller se predstavi: Horst. In potem se odpeljejo. Gospod Turin ne ve, kaj naj reče. Vendar se bo moral pomenkovati. Ves večer bo moral govoriti o svoji bolezni, pojasnjevati, od kod pozna Katharino, in verjetno tudi razpredati o tem, kaj si misli o Donaldu Trumpu. Na to bi se lahko že zdavnaj pripravil, a mu ni uspelo. Zdaj pa izgubljeno sedi v tem avtu in ne more pobegniti. Čez dva dni se Irene vrne z Japonske, pa tudi na to ni pripravljen. Nima darila zanjo. Nima darila za Bebo, da bi se ji z njim zahvalil, ker je čuvala Melisso. Do zdaj pa tudi ni prejel obljubljenih tablet. Začuda se Turinu ni treba pogovarjati. Zakonca Keller se začneta zelo mirno in tiho pomenkovati med sabo. Turin ne razume vsega. Nekdo je naredil ali ni naredil nekaj narobe in je zdaj že dva tedna nedosegljiv po telefonu. To se je zgodilo že tretjič v enem letu in s tem je treba presekati. ELISABETH KELLER: Pa ne da boš tudi ti Katharini podaril slackline! GOSPOD TURIN: Smejali se boste, ampak jaz sploh ne vem, kaj to je. ELISABETH KELLER: Torej, to je ena taka stvar za hojo po vrvi. Vsi zdaj v parkih vadijo to hojo po vrvi, samo dejansko ne po vrvi, ampak po ... po slacklinu pač, ki ga napnejo med dvema drevesoma. GOSPOD TURIN: Veste, jaz ne grem nikoli v park. V zadnjih letih sem le redko zapustil dom, večinoma le zaradi obiska bolnice ali zdravnika. Naravo na splošno sovražim. Turinu je težko tikati ljudi, ki jih ne pozna. Pravzaprav se mu zdita Kellerjeva zelo prijetna človeka, veliko bolj prijazna kot vozniki pri prevoznih službah za invalide, ti so vedno nadležni. ELISABETH KELLER: Kaj pa imaš v paketu, če smem vprašati? GOSPOD TURIN: Bal sem se, da me boš to vprašala. ELISABETH KELLER: Saj ti ni treba povedati. GOSPOD TURIN: Poglejte, gospa doktor Payer je blagoslov za naš negovalni dom. Tudi jaz imam veliko opraviti z njo, ampak ko sem razmišljal o tem, kaj bi ji lahko podaril, sem ugotovil, da o njej ne vem skoraj nič. Tako je to v domu: vedno govoriš samo o bolezni in smrti in misliš, da sta to edini temi na svetu. In potem še po več mesecih poznanstva sploh ne veš, ali ima sogovornik raje pivo ali vino. GOSPOD KELLER: Mislim, da v danem primeru zmaga džin tonik. GOSPOD TURIN: Prosim, ne se smejati: podaril ji bom robota za čiščenje oken. ELISABETH KELLER: No, to je pa res nekaj koristnega. GOSPOD KELLER: Jonathan bo navdušen. GOSPOD TURIN: Je to njen mož? GOSPOD KELLER: Pravzaprav sva to želela vprašati tebe. Gospod Keller se zasmeje. Turin je spet pozabil njegovo ime. Elisabeth od strani pogleda moža. ELISABETH KELLER: Ne znajdeva se pri njej. No, Katharina ni poročena, ampak je imela zadnjih nekaj let fanta ali partnerja. Potem sta se razšla. Pojavil se je neki drug moški. Pred kratkim pa je bila spet s prvim. GOSPOD KELLER: Jonathana poznava že dalj časa. Ampak tadrugega … Kako mu je že ime? ELISABETH KELLER: Ne vem več. Zdi se, da je gospe Keller pogovor malce neprijeten. Pogleda skozi okno. Potem glavo spet zasuka na levo. ELISABETH KELLER: Ali pridejo še kakšni drugi ljudje iz doma? To vprašanje Turina vznemiri. Na to ni niti pomislil. Kaj če se pojavi tavelika Barbara in ga bo posvarila, ker si je že desetič postregel iz bovle? GOSPOD TURIN: Upam, da ne. Gospod Keller se vnovič zasmeje. Enak smeh kot prej. Elisabeth moža spet pogleda od strani. ELISABETH KELLER: Lep otrok je. Lep otrok. Zdaj Elisabeth še enkrat pogleda moža. Mož vneto prikima. Elizabeth je zadovoljna in spet pogleda naprej. GOSPOD TURIN: Veste ... Oprostite ... Vesta ... takšna zabava ... tega nisem več vajen. Toliko ljudi se ti predstavi. Imena takoj pozabim ... GOSPOD KELLER: Saj se vsak tako počuti. ELISABETH KELLER: Midva imava tri otroke. Horst vedno pobrklja njihova imena. Niti imen svojih otrok si ne zapomni, kaj šele njihovih rojstnih dnevov. Imaš tudi ti otroke, Robert? GOSPOD TURIN: Ne. Turinovi bodo z mano izumrli. Vožnja se že vleče. Turin je Katharino pozabil vprašati, kje živi. Skoraj zadrema. GOSPOD TURIN: Vajin sin … ta, na invalidskem vozičku … kaj se mu je zgodilo? ELISABETH KELLER: Paraplegik je po poškodbi Th 6 in Th 7. Ponesrečil se je. GOSPOD TURIN: Koliko pa je star? ELISABETH KELLER: Dvaindvajset. GOSPOD TURIN: Revež! HORST KELLER: Kmalu bomo prispeli. Na dvorišču je dvigalo. Odpelji se v mansardo, Elisabeth pride za tabo. V dvigalo se ne bosta mogla spraviti oba, je zelo majhno. Ob prihodu Elisabeth ponovi točno iste prijeme kot pred vožnjo, le da v obratnem vrstnem redu. Elisabeth je oblečena v rdečo večerno obleko, v roki ima majhno srebrno torbico. Kellerjevi morajo biti bogati, pomisli Turin. Sina verjetno vozita s sabo na izlete. Morda bi tudi Turin lahko hodil na izlete, če bi imel prijatelje s takšnim avtomobilom. Lahko bi se odpeljali v Francijo k sauvignonu blancu ali na južno Štajersko. Elisabeth gre naprej. Dvigalo je zunanje. Najprej Turin vzvratno zapelje v kabino, Elisabeth se mu pridruži. ELISABETH KELLER: Vidiš, oba paševa v lift. Horst mi ni verjel. Vedno je tako pesimističen. Od sinove nesreče je postal čisti črnogled. Upam, da ti nisi črnogled. Zdaj se bomo imeli luštno. Katharini sploh ni všeč, če ji kdo skvari zabavo. 4. Bodoči bivši Gospod Turin zapelje skozi vhodna vrata. Takoj ob strani visi velik stenski koledar z življenjsko modrostjo. Elisabeth stopi skozi vrata za gospodom Turinom. Medtem ko se ona takoj pomeša med ljudi, on pri vhodnih vratih sam obsedi na invalidskem vozičku. Od tam gleda v gromozanski predprostor z veliko mizo, za katero že sedi dvanajst ali še več ljudi. Turin bi se rad znebil darila, ki mu še vedno leži v naročju. Skoraj nihče mu ne posveča pozornosti, neka svetlolaska mu pomežikne. Tako ždi nekaj minut, dokler nekdo ne pozvoni. Domofon se nahaja točno za njim. Turin se na invalidskem vozičku zasuka, da bi pritisnil gumb za odpiranje vrat, v tistem trenutku pa iz druge sobe proti njemu prihiti Katharina. V slušalko zavpije mansarda in pritisne na gumb za odpiranje vrat. Potem odloži slušalko in šele zdaj stopi h gospodu Turinu in ga poljubi na obe lici. KATHARINA PAYER: Hvala, da ste prišli, gospod Turin. Zelo, zelo veliko mi pomeni. Ali vam lahko to vzamem iz rok? Katharina vzame paket iz Turinovega naročja in ga položi na kredenco, ki se razteza po vsej dolžini stene in je že polna cvetja in kuvert. Tam je tudi pladenj s kozarci šampanjca. Hribovka vzame dva kozarca in mu enega ponudi. Turin Katharino prvič vidi v obleki, črni obleki, ki ji sega malo čez kolena. Hlače ji bistveno bolje pristajajo. Njene noge niso tako vitke, kot so videti v hlačah. GOSPOD TURIN: Pravkar razmišljam, ali sploh maram penino. KATHARINA PAYER: Točka 1: To je šampanjec. Točka 2: Ja. GOSPOD TURIN: No, potem pa na zdravje, draga gospa doktor. KATHARINA PAYER: Od danes: Katharina. GOSPOD TURIN: Robert. KATHARINA PAYER: Pridi, predstavila te bom nekaj ljudem. Robert Turin mora svojo nejevoljo na vsak način prikriti. Prišel je sem, sprejel naporen izziv in ga premagal, zdaj bi pa rad obsedel tukaj in bil neviden. Najraje se ne bi z nikomer pogovarjal, ampak bi kar sam popival. Namesto tega se mora mučiti s pomenki. Pred dvajsetimi leti bi se na takšni zabavi zagnal naravnost v sredo množice. Zagotovo bi našel dve novi stranki. Pa tudi lepe ženske. Turin bi si zapomnil njihova imena ali pa bi jim jih sam nadel, da bi se jih pozneje lahko spomnil. Ure in ure je nekoč zdržal na takšnih zabavah. Irene, če je sploh prišla zraven, je pogosto odšla prej ali pa ga je po nekaj urah začela cukati za rokav, medtem ko je on majhnemu občinstvu, ki pa se je povečevalo, šele začel pripovedovati najboljše šale in anekdote. Danes bo poskušal biti tisti nekdanji Robert Turin, čeprav je ta zamisel res lovska. Turin je videti kot šestdesetletnik, njegova koža je zdelana in polna madežev, sedi na invalidskem vozičku, s sabo prenaša urinsko vrečko, vedno znova zadrema, tu in tam se težko izrazi. Ni več moški, ki bi se ga mlada, nekoliko opita ženska rada – kot da nehote – dotaknila ali mu kaj zaupnega povedala. Morda se bo nocoj pojavil tudi nekdanji Robert Turin – za nekaj sekundic. KATHARINA PAYER: To je Pamela, moja nekdanja sošolka s faksa. Pamela. Robert. PAMELA: Me zelo veseli. DUKAKIS: V domu se vedno pritožuješ, da si obkrožen le s starci in dementneži. KATHARINA PAYER: Robert je direktor negovalnega doma, v katerem delam. Le pretvarja se, da je tam pacient, v resnici je šef. DUKAKIS: Dobro se je pripravila, ta hribovka. Ne rabi teleteksta. KATHARINA PAYER: Pamela je študirala skupaj z mano in je trenutno predstavnica za stike z javnostjo nekega velikega energetskega koncerna. Gospod Turin želi nekaj odvrniti, vendar Katharina v množici že opazi nekega moškega in ga potegne pred Turinov voziček. Predstavi ju. Turin nič ne razume. Želi še enkrat povprašati po imenu, vendar ga Katharina prehiti z vprašanjem, ali bi še en kozarec šampanjca. Tudi zdaj ne počaka na njegov odgovor in mu v roko potisne poln kozarec. MOŠKI: Ste tudi vi IT-jevec? GOSPOD TURIN: Včasih sem bil. Zaradi bolezni sem nehal pred desetimi leti. MOŠKI: Nesreča? GOSPOD TURIN: MS. Multipla skleroza. Ampak Turin ne želi govoriti o svoji bolezni. Zato vpraša sogovornika, kaj dela, in izve, da je geolog in da razvija računalniške programe za takšno obdelavo satelitskih posnetkov, da je posnetek enega in istega motiva v različnih stopnjah oblačnosti videti enako. Tudi odseve in popačenja v zraku, ki jih povzroča na primer vročina, je treba piksel za pikslom odračunati iz slik. Ali ne bi bilo mogoče iz gospoda Turina bit za bitom odračunati MS, da bi bil tukaj takšen, kot je bil nekoč? To bi bila potem res njegova zabava! Nato začne geolog govoriti o tem, kako naj bi Donald Trump med volilno kampanjo v ZDA uporabljal “socialne bote”, da bi na družbenih omrežjih dosegel večji odmev in si pridobil naklonjenost. Turin ga vpraša, kaj točno to pomeni. Geolog mu z veseljem vse podrobno razloži. Takšnega sogovornika bi v domu potreboval vsaj enkrat na mesec, ker mu tamkajšnje babe tega vsega ne znajo razložiti. Zagotovo geolog ve tudi to, kako deluje uber. Toda Katharina Turina spet zvleče stran. Na terasi mladenič z džihadistično brado streže bovlo. Poleg njega je miza s prigrizki. KATHARINA PAYER: Preden te predstavim, moraš nekaj vedeti: jaz imam tako rekoč dva moška. Razumeš? Torej, oba vesta drug za drugega in oba sta danes tukaj. Jonathan je moj bivši, s katerim sem nekako spet skupaj. Ta tukaj pa je Ralph in je tako rekoč moj bodoči bivši. Turin se v zadregi nasmehne. Že hoče nekaj vprašati, ampak ni časa. Katharina ga že predstavlja džihadistu. KATHARINA PAYER: Ralph. Robert Turin. In že dobi svoj prvi kozarec bovle. Katharina medtem Ralfu daje navodila in ga opomni, da mora nenehno preverjati, če je tega ali onega še dovolj na razpolago, da ona ne more skrbeti za vse. Gospodu Turinu se kar malce zasmili. Morda je pa ta Ralph bot, avatar, ki ga je ustvaril računalnik? Morda je nekdo izbral elemente njegovega videza z računalniškega menija in se zmotil pri bradi. Katharina je izginila. Turina zanimajo prigrizki. Gre za mesne kroglice na daljših lesenih nabodalih. GOSPOD TURIN: Je to svinjina? RALPH: Ne vem, vegan sem. GOSPOD TURIN: Res? Sovražim vegane. 5. Little Brother Ko mu postane gneča ljudi na terasi preveč, se Turin zapelje na ogled po stanovanju. Pri tem odkrije stranišče, vrata so dejansko dovolj široka za invalidski voziček. Odpre jih, se obrne, vzvratno zapelje v WC in se od znotraj zaklene. Tišina. Turin že več let ni bil na nobenem stranišču. Nenadoma se spomni, da se je na zabavah vedno rad umaknil tja, tudi če ga ni tiščalo na potrebo. Tam si je človek lahko malo oddahnil. Poleg tega si na straniščih vedno našel kaj, kar je razkrilo nekaj več o gostiteljih. Katharinino stranišče je dolgo in široko. Torej je že od mladih nog pripravljena na to, da bo nekega dne potrebovala nego ali bo pristala na invalidskem vozičku. Nad radiatorjem je v steno pritrjena lesena polica s knjigami. Turin s police vzame prvo knjigo v vrsti: žepna izdaja Slepitve Eliasa Canettija. Iz knjige štrli vozovnica za vlak, ki je v knjigo vstavljena kot kazalka. Če je vozovnica obtičala na mestu, kjer je nehala brati, še ni prišla prav daleč. Da lahko prebere, kaj piše na vozovnici, si mora Turin pomagati s povečevalnim steklom, ki ga ima v levem žepu svoje trenirke. To je karta za progo Dunaj–Feldkirch. Potrditveni žig je s 23. decembra 2014, vozovnica je bila uporabljena na Turinov rojstni dan. Gospod Turin odtrga kos toaletnega papirja in ga vstavi v knjigo tja, kjer je bila prej vozovnica za vlak, vozovnico pa obdrži. Turin ima na notranji strani levega naslonjala za roko na vozičku skrivni predal. Marcus, civilec, je izdelal ta predal tako, da je na notranjo stran naslonjala z večnamenskim lepilnim trakom pritrdil prozorno A4 mapo. Turin lahko vanjo spravi dokumente, da se med prevozom ne zmečkajo in da jih nihče ne vidi. Gospod Turin upa, da zunaj nihče ne čaka, da se bo stranišče sprostilo. Bodo že potrkali, si misli in preleti druge knjige. Na žalost ne najde več nobene vozovnice za vlak ali kakršnih koli osebnih indicev. Odpre omarico nad umivalnikom. Povoji, mila in tablete. Žal Turin z roko ne more doseči zgornje police, tablete bi si namreč rad pobliže ogledal. O ženski lahko izveš skoraj vse, če poznaš tablete, ki jih redno jemlje. Običajno sicer niso na enem mestu, najpomembnejše ženske vedno nosijo v torbici. Če se dokoplješ do torbice, če jo lahko izprazniš (se poučiš, bi rekla Mila, in to zveni prav), tako da vidiš vso vsebino, potem izveš veliko o njeni lastnici. Že takrat, ko je Turin preživel noč z Leno v zakonski postelji nekega hotela v Linzu, je bil v tem strokovnjak. Lena je hitro zaspala. Alkohol jo je utrudil. Torbico je preprosto spustila na tla ob postelji, tako da je bil za Turina mačji kašelj kar leže seči vanjo, potegniti ven kakšen predmet, si ga ogledati in ga spet spraviti nazaj. Kmalu je vedel: Lena jemlje kontracepcijske tabletke in antidepresive. Katharinin WC je manj zgovoren. Na žalost. Gotovo jemlje kontracepcijske tabletke. Le kako bi sicer to z dvema moškima delovalo? Ne jemlje pa psihofarmakov. Ne potrebuje jih, poleg tega se boji, da bi postala od njih odvisna. Ob umivalniku je pripravljen kup brisač za goste. Na desni stoji koš, v katerega se lahko odvrže uporabljene brisače. Še vedno je skoraj prazen. Gospod Turin vzame eno brisačo in jo zatlači za tekstilno prevleko hrbtnega naslonjala svojega vozička. Želi si jo obdržati za spomin na ta večer. Turin zapre omarico nad umivalnikom. Ozre se naokoli. Kaj več kot to tu ni najti. Lepo je bilo spet biti na WC-ju. Gospod Turin potegne vodo. Kakšen veleum! Ničesar ni pozabil: stranišče pusti takšno, kot ga je našel. Nato si umije roke, ob čemer se mora močno nagniti naprej, tako da mu nekaj kapljic pade na trenirko. Uporabljeno brisačo za goste vrže v koš, odklene vrata in se zapelje iz stranišča. Starejša ženska že čaka pred vrati. Ni videti presenečena, da je bil na stranišču nekdo na invalidskem vozičku. Gospod Turin se po hodniku odpelje do majhnega kabineta. Vrata so priprta. Tukaj ni gostov, le pladnji s kruhki in drugimi prigrizki, ki naj bi jih stregli tekom večera. Ko se jim Turin približa, zasliši Katharinin glas. KATHARINA PAYER: Pa saj sem ti rekla, da najprej postrezi lososove kruhke. Ne vem, zakaj je to tako težko razumeti. Turin se poskuša obrniti in odpeljati nazaj, vendar ga je že opazila. KATHARINA PAYER: Robert, pridi! Predstavila te bom svojemu očetu. GOSPOD TURIN: Tvoje mame ni tukaj? KATHARINA PAYER: Starša sta ločena. Že dolgo. Mama sploh ne živi na Dunaju. GOSPOD TURIN: Ni je na Dunaju? KATHARINA PAYER: Ne, in če sem iskrena, mamo obiščem le za njen rojstni dan in za božič. GOSPOD TURIN: Za božič! Naj uganem: tvoja mama živi v Feldkirchu. Katharina se zasmeje in se ustavi. KATHARINA PAYER: Kako pa to veš? Se zdaj igraš Big Brotherja? GOSPOD TURIN: No, ja, recimo, da se igram Little Brotherja. Katharina se zasmeji še glasneje. Očeta ni najti nikjer. V nekem trenutku Turin Katharino izgubi izpred oči. Postavi se v kot dnevne sobe. Rad bi spet srečal geologa, vendar tudi njega ne vidi. Turin začuti utrujenost. DR. STEINHÄUSER: Izvedbena utrudljivost predstavlja eno največjih težav v vsakdanjiku bolnikov z MS. Tega ne smemo pozabiti, ko ocenjujemo njihovo zmogljivost. Pogosto se nam zdi, da bi bil pacient sposoben delovati kot zdrav človek. To pa zato, ker je v izrednih situacijah, med preiskavami ali meritvami, vznemirjen in zato učinkovit. V vsakdanjem življenju pa je njegova zmožnost delovanja pogosto okrnjena, ker na bolnika vpliva izvedbena utrudljivost. To pogosto vodi v depresivna stanja. 6. Z glutenom Prižiganje svečk in prskalic na torti, petje Happy Birthday in opazovanje Katharine pri odvijanju enega darila za drugim traja skoraj celo uro. Robot za čiščenje oken je deležen bučnega aplavza, vsaj s strani gostov. Katharina je videti utrujena, včasih se nasmehne. Potem je čas za torto. Malo po polnoči gospod Turin preide na belo vino. Tu je sicer mogoče piti marsikaj – gospod Turin bi si po dolgem času že privoščil džin tonik, ampak ugotovi, da je ta očitno trenutno v modi med džihadisti, vegani in socialnimi boti; belega vina je tudi bolj vajen. Pojavi se Elisabeth in ga vpraša, ali bi mu bilo prav, če bi odrinili čez kakšno uro. Turinu je popolnoma jasno, da ne bo ostalo pri eni uri, vendar noče nikomur povzročati preglavic. Nenadoma se začne močno znojiti, težko že sedi in Katharino prosi, če se lahko za nekaj minutk umakne v kabinet z lososovimi kruhki. Katharina se čuti dolžno, da mu dela družbo. Naokoli so razmetane škatle, v katerih so bili postreženi kruhki in prigrizki, ampak tukaj je vsaj hladno in sta za trenutek sama. Turin ve, da mora pohvaliti zabavo. GOSPOD TURIN: Izjemna zabava! Že leta nisem doživel česa podobnega. KATHARINA PAYER: Če želiš oditi, moraš povedati. GOSPOD TURIN: Čez eno uro gremo. KATHARINA PAYER: Elisabeth in Horst, njun sin je ... GOSPOD TURIN: Vem, vem, vse sta mi že povedala. Katharina razume, zakaj ji je Robert skočil v besedo. Ničesar noče vedeti o paraplegikih, noče biti potolažen, noče slišati, da gre drugim, mlajšim od njega, slabše. KATHARINA PAYER: Nikoli te še nisem videla v kravati. GOSPOD TURIN: Jaz sem še iz nekega drugega časa. Ko sem imel svoje podjetje, sem vedno nosil kravato. KATHARINA PAYER: Paše ti. GOSPOD TURIN: Rad bi se vrnil. V leto 1990. Takrat si ti ravno začela hoditi v osnovno šolo. KATHARINA PAYER: To zame ni bil dober čas. GOSPOD TURIN: Takrat sem imel v stanovanju še vedno tako imenovani kolektivni telefon. Štiri stranke, en priključek. Če si hotel telefonirati, si moral pritisniti na gumb, in le če nihče drug ni telefoniral, je bila linija prosta. Nihče še ni imel računalnika. Mobilnih telefonov ni bilo. Takrat še nihče ni jedel klobase iz mangalice ali ekosvinjine, ni bilo huga ali aperol spritza: nihče ni trpel zaradi laktozne intolerance, vse se je še jedlo z glutenom in tudi veganov še ni bilo. Ne, lažem, poznal sem celo enega vegana. Samo da se je to takrat imenovalo drugače: makrobiotična prehrana. KATHARINA PAYER: Takrat si bil zdrav. GOSPOD TURIN: O bolezni nisem razmišljal. Si ti pri dvajsetih razmišljala o bolezni? KATHARINA PAYER: Takrat sem razmišljala o tem, kako bi lahko vse naredila drugače kot moji starši. In razmišljala sem o moških. In o drogah. GOSPOD TURIN: Tudi to je v redu. KATHARINA PAYER: Ampak zdaj, čez božične praznike, sem veliko razmišljala tudi o tebi. Vedno znova. Kadar pomislim nate, te vidim, kako sediš v kafeteriji. Jaz pa te nekaj vprašam. GOSPOD TURIN: Na primer: Naj si najdem še tretjega tipa? KATHARINA PAYER: Bedak! Ne! Skozi vrata pokuka neki mladenič. MLADENIČ: Draga, naj zdaj vzamem pladenj s sirom? KATHARINA PAYER: Daj mi še deset minut! To je torej tip 2. Ali pa tip 1? Moški odide. Turin zdaj povsem obmolkne. Katharina ima nekaj za bregom. Ve, da ji veliko pomeni. GOSPOD TURIN: Zdaj grem nazaj domov. V dom. Najprej kraljevsko v dom, potem pa domov v kraljestvo! KATHARINA PAYER: Ti si pa res en bedak! Gospodu Turinu so opite ženske že večkrat priznavale ljubezen, pa tudi ženitnih ponudb je dobil kar nekaj. Ampak, prvič, že davno je tega, in drugič, v tem primeru gre za zelo posebno žensko. KATHARINA PAYER: Torej, zdaj ti enostavno moram povedati. Jaz bom to naredila. Peljala te bom v Švico. Imam pa dva pogoja: Posloviti se moraš – od svoje žene in prijateljev. Vedeti morajo. In mojega imena ne smeš omenjati. Nikoli! Sicer tega ne bom storila. V tem trenutku skozi vrata pogleda Horst Keller. HORST KELLER: Jutri bo sicer tukaj zgledalo, kot da je treščila bomba, ampak okna bodo pa čista. Ljudje obožujejo robota, ne morejo se več zadržati. KATHARINA PAYER: To pa moram videti. Robert, a prideš? GOSPOD TURIN: Takoj. Katharina odide s Horstom. Gospod Turin vzame svoj kozarec belega vina in se zapelje v kuhinjo. Tam stojijo ljudje in se pomenkujejo, iščejo pijačo ali jedo ostanke iz bifeja. Nekaj oseb sedi za majhno okroglo mizico. Gospoda Turina skoraj ne opazijo. Nenadoma si Turin ne želi več, da bi se ta zabava končala. Pot nazaj v dom se mu zazdi dolga in mučna. In pravzaprav povsem nesmiselna. Nočna sestra ga bo preklinjala, če bo morala zaradi njega vstati s kavča, da ga spravi v posteljo. Turin lahko le odsvetuje poklic negovalke. Pa tudi poklic psihologinje. Uboga Katharina! Ni se mogla uspešno ubraniti pred njim. Borila se je sama s seboj, povabila ga je celo na svojo zabavo, in to samo zato, da bi mu povedala, da ga je pripravljena odpeljati v Švico. Če bi bila profesionalka, bi se izognila vsakršnemu osebnemu stiku. 7. Death Is Not the End DUKAKIS: Mački, še posebej mački v stanovanju, dobro poznajo tiste dneve, ko se jim ne nudi ničesar. Sprašujejo se: Zakaj so me človeške roke spravile v škatlo in me odpeljale v to stanovanje, če se nihče potem ne briga zame? Seveda maček spi petnajst ali šestnajst ur na dan. Ampak še vedno ostane teh vmesnih osem ur. Osem ur! Čisto nič ne pomaga, če v novicah piše, da mačke vladajo internetu, da si ljudje mačje fotografije nalagajo na računalnike v večjih količinah kot pornografijo, da spletu ne vlada socialni bot, ampak mačka. Nenavadno je, da se vedno uporablja ženska oblika: mačka. Smo me, mačke, napredne tudi v družbenem spolu? Nihče ne bi nikoli rekel psica, če s tem misli na skupno poimenovanje psov in psic. Kakor koli že: taki dnevi obstajajo in danes je eden od njih. Gospod Turin spi. Spi že od treh zjutraj. Zajtrk so prinesli in ga spet odnesli. Kosilo so prinesli in ga spet odnesli. Gospod Turin je bil v drugem stanovanju, zdaj diši drugače. In ves ta čas ni niti za trenutek pomislil name. Zdaj se želi pokončati s pomočjo te ženske. In niti za en sam hipec ne pomisli name. In tudi ne na mačjo zverjad, ki teka po njegovem nekdanjem stanovanju. Gospod Turin še ne ve: njegovo prošnjo za pomoč pri prostovoljnem končanju življenja bodo sprejeli. Pozitivno odločbo bo prejel 15. februarja 2017, torej čez približno tri tedne. In to ga sploh ne bo razveselilo. Če bi ga zavrnili, bi bilo vse skupaj lažje. Do konca življenja bi se lahko pritoževal, da je bil zavrnjen, da nima nobene druge možnosti, kot da umira na obroke. Hribovki bi s tem prizanesel, Irene pa bi bilo vse skupaj tako ali tako v veliko olajšanje. Tako kot Donald Trump nikoli ni hotel zmagati na predsedniških volitvah, si tudi gospod Turin ne želi, da bi dobil dovoljenje za pomoč pri prostovoljnem končanju življenja. Zdaj pa je prisiljen biti stanoviten in pogumen. Turina sem poskušal obvarovati pred psihologijo; psihologija za nikogar ni dobra. Poskušal sem ga spomniti na to, v čemer uživa. Kastriran maček se zagotovo spozna na take zadeve in na neki način je tudi Turin kastriran maček. Samo da še bolj tarna, se pritožuje in misli, da je njegova usoda krivična. Gospoda Turina sem spremljal od leta 1988 do leta 2005, v času, ko se je odselil od staršev, ko mu je umrl oče in je začel delati, ko je ustanovil podjetje, spoznal Irene, se z njo poročil in sta se skupaj preselila v lastniško stanovanje, v katerem je živel do konca svoje poklicne kariere, ko je postal zaradi bolezni nesposoben za delo. Tudi jaz sem bil bolan, zelo bolan, vendar že zelo star. Gospod Turin je prvič po očetovi smrti jokal takrat, ko se je z veterinarjem dogovoril, da me uspava. Najlepši čas njegovega življenja se je zanj takrat že končal. Turin je za hojo najprej potreboval palico, pozneje rolator. Postalo je jasno, da se bo njegovo stanje le še slabšalo. Objokoval je sebe. Jaz sem bil le maček, ki ga je spominjal na srečna leta. Dobro, meni ob moji smrti ni bilo treba trpeti. Toda ali bi moral biti vesel svojega življenja? Bolje, da o tem ne razmišljam. Bil sem zaprt in pohabili so mi genitalije. Da o monotoni prehrani sploh ne govorim. Gospod Turin se vedno pritožuje nad hrano tukaj v domu. Toda ali ni bila moja hrana skoraj sedemnajst let prav tako monotona? Turinu ničesar ne očitam, ni slab človek. Samo nikoli si ni vzel časa za ljudi in mačke, ki so mu bili najbližji. In danes mu je za to žal. Vendar to ni razlog, da je dobil MS. Nobenega razloga ni, zakaj je gospod Turin zbolel za multiplo sklerozo. Za to obstajajo vzroki, vendar brez razlogov. To ljudje najtežje razumejo. Kdor je poznal gospoda Turina pred boleznijo, je prevzel njegov način soočanja z njo: Irene se je odločila, da bo preteklost pustila za sabo in da bo na svojega moža gledala le kot na bolnika, ki zdaj leži v negovalnem domu. Njena sestra z njim sicer ravna kot z običajnim človekom, a ker je on skoraj ves čas zaprt v domu, se ne vidita kaj dosti. Beba je tipična zdravnica, za katero obstajata le življenje in smrt. Bolezen je zanjo povezana z delom, neka neprijetna beseda, na katero se v zasebnem življenju ne bi smeli niti odzvati. Sicer pa ni več nikogar, ki bi poznal zdravega Turina. To pomeni: seveda so, soporani in lene tega sveta. Ampak ti še pomislijo ne, da bi ga tukaj obiskali. Toda tudi Turin je zaključil s svojim prejšnjim življenjem. Ni več Robert Turin, ampak gospod Turin. Ni več Jaz, ampak On. Irene je želela z nabavo tablice v njem obuditi željo, da bi se spet začel ukvarjati z računalniki. To celo tudi stori, vendar brez kakršne koli povezave s preteklostjo. Še vedno vadim govor za svojo inavguracijo. Čas imam. Mrtva mačka ima neskončno veliko časa. Dukakis bo dobil svoj govor. George Herbert Walker Bush je v svojem inavguracijskem govoru dejal: The best of America is yet to come. Jaz pa pravim: Death is not the end. Ko bo Turin mrtev, ko ne bova več ujeta v tem zadušljivem domu s smrdljivimi kremnimi juhami, bova s Turinom živela, kjer bova želela. Takrat bova z nasmehom gledala na strahoten kaos, na strašno poljubnost tega sveta in bova rekla: Death is not the end. Mrtvih ne bova več obudila, Amerike ne bova naredila večje, kot je. Bova pa v domu sprostila mesto na oddelku za multiplo sklerozo. In nekoliko bova razbremenila Irene. Potem bo morala samo dvakrat na leto na pokopališče in za nekaj minut postati pred Robertovim grobom, ker se je pač tako odločila. Jaz, Dukakis, predsednik Združenih držav Amerike, pa nimam groba. Živim v spominu drugih. In pravim: Bog vas ne bo blagoslovil, kot tudi Amerike ne bo blagoslovil. Death is not the end. Na tej točki mojega govora bo na inavguraciji začelo deževati. Gospod Turin na kratko odpre oči. DUKAKIS: Kako pa kaj danes kaže z obiskom novega nakupovalnega centra? GOSPOD TURIN: Danes je nedelja. Zaprt je. Peti del ČLOVEŠKA RASTLINICA 1. Sir in čas obiskov Nata pride preverit, ali je infuzija kortizona stekla. DR. STEINHÄUSER: Ne smemo dopustiti, da se zagon bolezni ne bi začel pravočasno zdraviti. Zato smo takoj začeli s kortizonsko terapijo. To je za Turina prvi zagon bolezni, pri katerem se pojavijo motnje govora. Gospoda Turina je sram, zato ne govori. Tudi z medicinskimi sestrami ne. DR. STEINHÄUSER: Tako imenovana paroksizmalna dizartrija. Vpliva le na govorni proces, ne pa na govorno sposobnost. Po zagonu pričakujem popolno rehabilitacijo govora. Sestra Nata vpraša gospoda Turina, ali bi pojedel malo zajtrka. Nekaj grižljajev toasta ali žlico jogurta? Gospod Turin odkima in molči. Ko poskuša jesti, nastopijo težave s požiranjem in sili ga na kašelj. Nata pusti pladenj v njegovi sobi, odnese ga šele čez dve uri. Turin se ga ni niti dotaknil. Zaradi kortizonske terapije Turin ne more spati, počuti se, kot da bi bil vzdražen. Zvečer vedno dobi uspavalno tableto. Kadar je v službi Aliki ali Nata, dobi dve, čeprav je doktor Steinhäuser to odsvetoval. Irene zdaj prihaja vsak dan. Usede se k njemu in ga drži za roko. Čez pol ure spet odide. Prihaja zvečer, ob 18.30 ali ob 19. uri, takoj po službi, in videti je utrujena. Včasih Turin vzame tablico, vendar se mu roke preveč tresejo, da bi jo lahko dolgo držal. Ko poskuša natipkati sporočilo, nastajajo groteskne tipkarske napake. Vedno znova odpira elektronsko sporočilo, ki ga je prejel iz Švice. Še pred novim zagonom bolezni je odgovoril nanj. Odpisal je, da bo moral zaradi svoje bolezni potovanje v Švico načrtovati dalj časa in da se bo oglasil, ko bo tako daleč. Turin upe polaga v Katharino. Ne, on računa na njeno pomoč. Katharina prihaja vsak drugi dan. Ponudila mu je logopedinjo, vendar je Turin samo odkimal. Gospod Turin ima posebno dieto z nizko vsebnostjo maščob in soli. In zelo malo sladkorja sme užiti. Gospod Turin mora piti mleko in jesti mlečne izdelke. Ponoči, ko mu razbija srce in ne more spati, vidi, kako se čez oddelek sprehaja ogromen sir. Sir pride tudi v Turinovo sobo. TAMALA BARBARA: Pritožili se bomo združenju mlekarjev. Kaj pa hoče sir od vas, gospod Turin? DUKAKIS: Sir govori kot raztrgan dohtar. Gospod Turin pa je lačen. SESTRA NATA: Robert, ura je 23.30, zdaj ti ne morem prinesti nič za pod zob. Ampak bom pogledala, če v hladilniku najdem kakšen jogurt. Ali pa kos sira. Gospod Turin želi umreti, vendar noče, da bi ga pokončal sir. Če se sir postavi pred vrata, nihče ne more v sobo. In tukaj ni miši. IRENE TURIN: Samo mora te je tlačila. Si danes boljše? Z mano se lahko pogovarjaš. Če hočeš, bom zaprla vrata. Ampak prosim, povej kaj! Zini kar koli! DUKAKIS: Skrbna soproga. SESTRA ALIKI: V tednih pred zagonom je bil gospod Turin pogosto zunaj. Skoraj vsak dan sem mu oblekla bundo in mu nadela toplo volneno kapo. SESTRA NATA: Zanj sem do nedavnega dvigovala denar. Odkar pa so poleg doma odprli nakupovalno središče, to počne sam. Nakupovalni center je od tukaj dostopen tudi za invalide. Robert je le tu in tam potožil, da je bankomat namontiran previsoko. TAMALA BARBARA: Tam je kafič, v katerem vedno pije vino, da bi pred nami skril svojo odvisnost od alkohola. KATHARINA PAYER: V njegovem stanju zloraba alkohola verjetno ni najbolj pereč problem. TAMALA BARBARA: Tako se vam zdi! Mi tukaj na oddelku pa smo drugačnega mnenja. IRENE TURIN: Reci kaj! Prosim! Le kaj naj Turin reče? Ko hoče reči sir, reče sir. Lahko zveni kot “tir” ali “vir”. Skoraj nobenega soglasnika ne more izgovoriti tako, kot bi moral zveneti, juha pa mu spet teče iz kotička ust. Ali pa mora med obedom kašljati. Potem vse pristane na pladnju ali na njegovih oblačilih in mu morajo preobleči zgornji del pižame. Na invalidskem vozičku komaj še sedi. Že po dveh urah mora nazaj v posteljo. TAMALA BARBARA: Naj vam priskrbim negovalni voziček, gospod Turin? Že vem, kaj hočete reči, ampak ni tako. Ni za vedno. Samo za zdaj je. Samo za to fazo zagona. Turinov “ne” bi bil “e”. Zato samo odkima in sestra Barbara spet odide. Ne gre. Ne gre. Turin raje molči. Tudi s sirom se noče pogovarjati. Gospa profesor Kupelwieser, ki ni profesorica, prav tako nič ne govori. Zato ima tudi on pravico molčati. Pravico molčati. Ja. Gospod Turin lahko izreče besedo “ja”. Zveni, kot je vedno zvenela. Morda zato tastari Kelemen nenehno govori samo ja, ja, ja? IRENE TURIN: Kako dolgo bo trajal ta zagon? DR. STEINHÄUSER: Če bi vam navajal številke, bi bilo to preprosto neverodostojno. Tega nihče ne more napovedati. Vendar ne skrbite, milostljiva. Kot sem že rekel, računam s tem, da bo po tem zagonu bolezni popolnoma okreval. Vaš mož bo lahko spet govoril kot prej. Potem bo Steinhäuser poskušal ošvrkniti Irenejin dekolte. In na koncu bosta odšla in pustila Turina samega s sirom. Sir prihaja zunaj časa obiskov. 2. Catholic Girls Kortizon mu vedno dozirajo zjutraj. Turin rad opazuje kapljanje infuzije, vendar mu ni všeč, če gre prehitro. Ne glede na to, ali kortizon pomaga ali ne, je noči konec. Še vedno se spominja delčkov morečih sanj. Turin se vedno zbudi med drugo in četrto uro zjutraj. Nočne more se spremenijo v misli in strahove, potem spet preidejo v sanje. Temna ura. Ko mine, je Turinov vzglavnik moker. Če ima ponoči dovolj moči, si ga enkrat obrne. Sestra Aliki zjutraj najprej zamenja vzglavnik. SESTRA ALIKI: Se danes počutite bolje? GOSPOD TURIN: Ne vem. SESTRA ALIKI: Najprej bom povedala vam, gospod Turin, danes bo postalo uradno: ne bom več dolgo tukaj. Še tri mesece. Nato se Aliki skloni k njemu in mu nekaj zašepeta. Turin si še ni opomogel od prvega dela njene izjave, drugega pa ne razume. Povezano je z nekim sikajočim s-jem. Turin še vedno razmišlja o svojih sanjah, v katerih Beba z nožem in vilicami sedi za klubsko mizico pri Turinovih in se obrne k Robertu, ki ravno stopi v stanovanje. BEBA: Vem, da bi morala paziti na vajine otroke. Toda Beba je otroke pojedla. Ni videti krvi, ostankov kosti, otroških igrač, prav ničesar. Beba mrtvo hladno sedi in brska po torbici. Torbica, pomisli Turin, Beba nikoli ni nosila torbice. To so bile sanje, ki se jih je Turin spomnil. V polsnu si je potem razbijal glavo, ker ni več vedel, ali imata z Irene otroke ali ne. Obe možnosti sta se mu zdeli mogoči. Potem je verjetno spet zaspal. Zdaj pa je z Alikijinih ustnic razbral besedo noseča. SESTRA ALIKI: Noseča sem. Točno to je rekla Aliki. In ko mu pod glavo položi svež, suh vzglavnik, Turin z glavo pade nanj. Pada in pada in zapre oči. In ko jih spet odpre, ne želi več videti Aliki. Njen nasmešek ga zdaj vznejevolji, njena drža se mu zdi predrzna in koketna. In ta pirsing v nosu, ki ga že od nekdaj sovraži! Njen otrok se bo verjetno rodil s takim pirsingom. GOSPOD TURIN: Čestitam. SESTRA ALIKI: Hvala, gospod Turin. Ni bilo načrtovano, zato je še toliko lepše. Aliki obesi infuzijo na stojalo in z vrtenjem koleščka na sponki uravna hitrost pretoka. Turinu se zdi, da kortizon teče prehitro, vendar ne ugovarja. Danes tega sploh ne opazi. Zre v strop v svoj zemljevid sveta in poišče Grčijo. Desno od škropilnika je majhen moker madež, ki je nekoliko podoben Grčiji. Turin jasno prepozna Peloponez. Vidi vpade Makedoncev in Turkov, ki Grke potiskajo vse bolj v zaledje, dokler ne stojijo pred ogradami, ki so jih nekoč sami postavili. Pozneje, pred kosilom, ne pride več Aliki, ampak tamala Barbara. Videti je potrta, vendar ga prijazno vpraša, ali želi kaj za kosilo. Morda jogurt? Gospod Turin prikima. Trenutno je lačen kot volk in bi lahko pojedel vse, kar bi mu postavili pred nos. Turin prosi tamalo Barbaro, da stopi na levo stran postelje, kar je zelo nenavadno. Odpre vrata nočne omarice in pokaže na steklenico viskija. Nato ji z obema rokama nakaže, naj jo zabriše stran. GOSPOD TURIN: Vrzite stran. TAMALA BARBARA: Naj odstranim steklenico? To pa prav z veseljem storim, gospod Turin. Ko se vrne, stopi čisto k postelji, na desno stran, in se skloni k njemu. TAMALA BARBARA: Ste slišali to o naši Aliki? Zelo sem vesela zanjo. V Barbarinem očesu se utrne solzica, ki spolzi na odejo. Solze tečejo prepočasi, kortizon pa prehitro, vendar oboje kaplja in kaplja. Turin dvigne desnico in seže proti sestri Barbari. To stori zelo okorno, kot da išče oporo. Toda tamala Barbara vzame njegovo roko in si jo položi na prsi. DUKAKIS: Blago je vmes. Odbitek točk. Turin malo stisne in prvič po več dneh začuti prijeten občutek med stegni. TAMALA BARBARA: Ampak midva bova že zmogla: z lahkoto, ane? Z lahkoto in lahkotnostjo. In z vsakim l-jem se ji jezik prilepi na ustno nebo. Verjetno sta videti groteskno, a v bližini ni nikogar. Turin izpusti prsi tamale Barbare in jo poskuša s kazalcem in sredincem pobožati po licu. Ujame pa zgornjo ustnico in jo pogladi po mehkem puhu kratkih dlačic. DUKAKIS: All the catholic girls with a tiny little mustache. Turinovo intimno prijateljstvo s tamalo od Barbare … DUKAKIS: Dovtip! Utihni! Turinovo intimno prijateljstvo s tamalo Barbaro je danes pripeljalo do tega, da za kosilo ostane kar na oddelku. Medtem ko on obeduje, se tamala Barbara pretvarja, da ima opravke po sobi. Ostane z njim. Turin najprej poje cel lonček jogurta. TAMALA BARBARA: Bi raje jedli z veliko žlico, gospod Turin? Turin odkima. Preveč l-jev. Nato se loti praženih jetrc. Sploh ni slabo. Turin potem pospravi še sladico, nekakšen mlečni riž z rozinami. Sicer nima nobenega okusa, a je Turinu všeč konsistenca. Na koncu zajame še žlico juhe. Kot vedno je juha ogabna, vendar vsebuje koščke krompirja, ki jih Turin drugega za drugim napiči z vilicami in poje. TAMALA BARBARA: Danes ste pa pridno jedli. Turin opazuje sestro Barbaro, kako se s pladnjem odpravi proti vratom: zmagoslavno, svinčnik v njeni figi se ziblje bolj kot običajno. Turin bi jo prav rad še bolj stresel, to ubogo svetlolasko z brčicami in veliko željo po otrocih. Stresel bi jo tako močno, da bi se ji razpustili lasje in bi se ji odpela oblačila in kot svinčnik za svinčnikom popadala na tla. Ko pa Turin spet ostane sam, opazi, da že zdaj pogreša Aliki. SESTRA MICHAELA: Vedno je vsem pomagala. Kadar je gospoda Turina popadel bes, ker je bila skodelica z ustnikom, v kateri je bil sadni čaj, spet postavljena osem milimetrov preveč na desno, ga je Aliki pomirila. Jaz bi se predozirala z diazepamom. KATHARINA PAYER: Gospod Turin vas je priporočil za namestnico glavne sestre na oddelku, tako sem postala pozorna na vas. Če torej mislite, da boste po diazepamu umrli, se motite. Jaz bi vzela omot uspavalnih tablet in se vrgla s terase svojega mansardnega stanovanja. PATER REISINGER: Spet ena dobra duša manj v domu. Vendar pa je slučaj v tem primeru srečen. Jaz bi se raje ustrelil. Zamisel o dvojnem varovalu sploh ni slaba. DUKAKIS: Mačka ima devet življenj. Torej se mora desetkrat ubiti, da potem končno umre. BEBA: Kot anesteziologinja se lahko samo čudim, kako diletantska je izobrazba medicinskih sester v negovalnih domovih. Ko bom čez vikend šla k Robertu, mu bom prinesla nekaj tablet. Če bo vse naredil prav, bi lahko na ta način končal svoje življenje. In mislim, da ima pravico izbrati, kdaj bo umrl in kako. Zaradi neke medicinske sestre se že ne bom ubila. Sicer bi bila že mrtva. Neka medicinska sestra mi je namreč uničila prvi zakon. Še vedno jo včasih vidim na kliniki, kadar ima nočno. To kurbo. 3. Jelenja antilopa IRENE TURIN: Če nočeš govoriti, ti ni treba. GOSPOD TURIN: Imam težave z govorom. To je grozno. IRENE TURIN: Zagotovo boš naslednji teden bolje. DUKAKIS: Se spomniš Osha? Bhagwana Shreeja Rajneesha, indijskega modreca? Enkrat ni spregovoril štiri leta skupaj. GOSPOD TURIN: To si že stokrat povedal. IRENE TURIN: Vem, da si obupan. Ampak videti si že veliko bolje, verjemi mi. Doktor Steinhäuser je prepričan ... Vedno ene in iste fraze. Irene govori in govori in ob tem gleda v puding na Turinovem pladnju. Danes se ni dotaknil ničesar, tudi pudinga ne. Danes ne more jesti. IRENE TURIN: Ali lahko vzamem tvoj puding? Gospod Turin prikima, vendar mu sploh ne bi bilo treba prikimati, saj se ga je Irene že lotila, tako da njene fraze kmalu preidejo v nadležno mlaskanje, ki je Turina že od nekdaj motilo. Turin natančno ve, zakaj ga moti in zakaj se je nekoč zaradi tega celo hotel ločiti: spominja ga na njegovo mamo. IRENE TURIN: Svetlolasa strupenjača pravi, da si pred dvema dnevoma vse pojedel. GOSPOD TURIN: Mora pa res vse sčvekati. IRENE TURIN: Jutri pride Beba. Ne želi, da bi prišli skupaj. DUKAKIS: Dvesto točk za Bebo. Ne, povišam ti jih na štiristo. GOSPOD TURIN: Dobiti moram še točke za tamalo Barbaro v sredo. DUKAKIS: Pa saj to ni bila gola joška. GOSPOD TURIN: In kaj potem? Zahtevno je bilo. Petsto točk. DUKAKIS: Nikoli! Največ sto. IRENE TURIN: Melissa bruha po vsakem obroku. Na tisto čudovito preprogo, ki sva jo kupila v Istanbulu! Veterinar mi je dal neko zdravilo: prednizolon. Kortizonski preparat, si misliš! Melissa zdaj jemlje isto zdravilo kot ti. A ni to čudno? GOSPOD TURIN: Morda bi jo bilo bolje dati uspavati. IRENE TURIN: Ali ne bi šel vsaj malo iz sobe? Zakaj nočeš več v kafeterijo? Zelo luštno so jo opremili. Prej je bil to siv bolnišnični bife, zdaj pa je lepa majhna kavarnica. Celo tisti starec redno poseda tam, tisti devetdesetletnik, ki vedno govori samo o nogometu. Kako mu je že ime? GOSPOD TURIN: Sykora. IRENE TURIN: Sykora. Vidiš, razumem te, ni treba, da bi te bilo sram pred mano. In svetlolasa strupenjača je rekla, da ti lahko priskrbi logopedinjo. Vsak dan za petnajst minut, vsaj nekaj! Še ena terapija! Gospod Turin si že ne bo dovolil, da bi s terapijo zdravili njegov molk. Toda Irene še kar sedi in noče oditi. Občutek ima, da mora nekaj storiti zanj. Ali pa je preprosto samo lačna in takoj napade še kremno juho. Turin ve, kako to zgleda doma. Za Irene bi lahko človek zgradil stanovanje brez kuhinje. Živi skoraj izključno od dostave, prehranjuje se iz kartonov, naslednji dan pa karton in ostanke hrane zmeče stran. Še krožnikov in pribora ne potrebuje. LOGOPEDINJA: Kdo je bil ta Stojaspal? GOSPOD TURIN: Stojaspal, pač. Sykora govori vedno o Stojaspalu. IRENE TURIN: Moj mož ima zelo dober spomin. Pogosto se sprašujem, od kod ve vse te zadeve. Večkrat ga moram spraševati o stvareh, ki se jih jaz preprosto ne spomnim več. Irene ne potrebuje krožnikov in pribora. Irene potrebuje moškega. GOSPOD TURIN: Da ga bo lahko vprašala, kako je ime indijskemu guruju, ki so ga izgnali iz ZDA in je v mestu Pune ustanovil svoj ašram, in to, ali je bil Stojaspal član Austrie ali Rapida in koliko kilometrov na uro preteče jelenja antilopa in kako se imenuje računalniški virus, ki je leta dva tisoč okužil petinsedemdeset tisoč računalnikov po celem svetu. LOGOPEDINJA: To je bilo pa zdaj že zelo dobro, gospod Turin. IRENE TURIN: Kakor hočeš, ampak malo potrpi! Doktor Steinhäuser pravi, da boš kmalu na konju. Vremenska napoved, napoved zagona MS, Steinhäuserjev orakelj: Napovedi so kortizon za ljudstvo. Edina dobra novica, ki jo lahko gospod Turin razbere iz Irenejinega blebetanja, je, da prihaja Beba. Ko bi le prinesla tablete, ki mu bodo pustile spati. In s tem ne misli na pomiritev stanja, ki ga popade vsako noč, te mešanice strahu, znoja in solz ob vsakem poskusu, da bi se vsaj malo obrnil in bi se lahko za pet minut spočil. O vsem tem ne sme govoriti: Irene sovraži, če ji razlaga o tem, medicinske sestre ga ne poslušajo, Ditscheinerica, Kupelwieserjeva in vsi drugi bolniki na oddelku pa imajo sami MS. Zato Turin ostane v postelji in molči. Ponoči na skrivaj vadi besede. Včasih se mu zazdi, da zna reči BE. Če lahko reče BE, lahko reče tudi BEBA. In se sprašuje, ali ga bo Katharina obiskala. Ve, da je zaposlena, vendar bi jo tako rad videl. Gospoda Turina je strah. Nova kafeterija deluje tudi brez njega. Vse je izginilo. Na tabličnem računalniku bi lahko gledal videoposnetke. Ali obstajajo kakšni stari posnetki Stojaspala? Res najde posnetek tekme med Avstrijo in Urugvajem iz leta 1954. V šestnajsti minuti Stojaspal z enajstmetrovko Avstriji prisluži vodstvo z 1 : 0. Vendar je komentar v francoščini, komentator pa reče Stopajal ali Stopašal namesto Stojaspal. Ja, če ne znaš govoriti, moraš pač molčati. DUKAKIS: Avstrijski parlament je včeraj sklenil, da od 1. januarja 2018 ne bo več kaznoval samomora z zdravniško pomočjo. GOSPOD TURIN: Kje to piše? DUKAKIS: Majčkena prvoaprilska šala. Danes je 1. april. 4. The Rolling Hitch Gospod Turin ni računal na to, da bo prišla Beba. A je prišla, in to sama. Vzame stol, ga postavi ob posteljo in se usede. Beba nima torbice, nikoli ne nosi torbice, danes pa ima s seboj platneno vrečko. BEBA: Nisem ti prinesla rož, saj jih ne maraš. Oh, ja, Irene mi je rekla, da se nočeš pogovarjati. Verjetno te že več dni poskušajo pripraviti do tega, da bi spregovoril. Jaz tega ne bom počela. Lahko tudi zaspiš. Sedela bom tukaj, nekaj sem si vzela s sabo. Iz platnene vrečke potegne klobčič preje in škarje. S škarjami odreže približno trideset centimetrov dolg kos in klobčič s škarjami vred spravi nazaj v vrečko. BEBA: Trenutno delam izpit za plovbo po odprtem morju in zanjo moraš znati vezati kup vozlov. Torej, pokazala ti bom turško glavo. Beba gospodu Turinu pokaže več različnih vozlov, najbolj všeč so mu njihova imena. Vozlov tako ali tako ne vidi, vsaj razlik med njimi ne prepozna. Namesto tega si poskuša predstavljati Bebo, kako sama z jadrnico pluje po Indijskem oceanu. Bi si to sploh upala? Ne, njen pogum vsekakor tiči v izrekanju resnic. Toda morski psi, tropske nevihte in velikanski valovi ne razpravljajo. To z izpitom za plovbo po odprtem morju je verjetno le ena od njenih življenjskih dogodivščin, tako kot igranje klavirja, curling, western jahanje, operno petje, prosto plezanje, ples ob drogu, pivovska dieta in vožnja z monociklom. Vozel za vozlom pristane na Turinovi odeji. GOSPOD TURIN: A za obešanje? BEBA: Kaj? GOSPOD TURIN: Za obešanje. Obešanje. BEBA: Aja, obešanje. Ne, prosim, ne se obesiti in ne se utopiti, to je grozljivo. Beba seže v platneno vrečko. V roki drži nekaj, kar poklja. BEBA: Preden ti to dam, mi moraš priseči tri stvari. Prvič: Nihče ne sme izvedeti, da sem ti jaz dala te tablete. Drugič: Ne boš jih vzel tukaj v domu, ampak nekje zunaj. Tretjič: Gre za dve različni zdravili. Najprej vzameš klorokin, zgornja dva pretisna omota, potem spodnje tri. Po petnajstih do dvajsetih minutah boš zaspal. Poskrbi, da boš toplo oblečen in da te šest do osem ur ne bodo našli. Vse skupaj ima smisel le, če si na koncu res mrtev – sicer boš zagazil v veliko sranje. GOSPOD TURIN: Prisežem. Beba izroči gospodu Turinu sveženj tablet, povezanih z elastiko. BEBA: Kam jih naj dam, da jih nihče ne bo našel? GOSPOD TURIN: Invalidski voziček. BEBA: Otiče? GOSPOD TURIN: Invalidski voziček. Turin pokaže na invalidski voziček, ki je parkiran v kotu sobe. Christiane se usede nanj. Z desno roko prime krmilno ročico in jo premakne naravnost, stran od sebe. Vendar pa jo potisne preveč naprej, tako da s cukom spelje. Z rahlim krikom spet izpusti krmilno ročico. Tudi v drugem poskusu ji ne uspe speljati počasi. Gospod Turin se mora na glas zakrohotati, Beba pa se zahihita. BEBA: Sploh ni tako enostavno. Nič ne bo z izpitom za plovbo po odprtem morju. Morski psi v Indijskem oceanu morajo samo počakati, da se Piccola prevrne. Beba se najprej odpelje malo vzvratno, potem pa spet naprej. Tokrat spelje počasi in takoj naredi ovinek v pravo smer. Nekaj časa traja, da se postavi ob posteljo. Gospod Turin ji pokaže skrivni predalček v levem naslonjalu za roko. BEBA: Aha, zdaj pa vem, kam naši pacienti skrivajo tiste majhne stekleničke vodke. Zelo prebrisano. Spet se odpelje, a ne zato, da bi vrnila invalidski voziček na njegovo mesto, pač pa zato, ker se ji vožnja nenadoma zdi zabavna. To bo verjetno njena naslednja dogodivščina: na električnem invalidskem vozičku prečkati Saharo. Ampak Piccola je držala obljubo in mu prinesla tablete. S tem veliko tvega: poklicno in v odnosu s sestro. Morda pa je Irene prav, da to opravi mlajša sestra. Ko gospod Turin spet pogleda kvišku, je voziček že na svojem mestu. BEBA: Kdor zdaj molči. Naj za vedno molči. DUKAKIS: Marko skače, Marko skače po zeleni trati. Na večer piknika, ko se je ulilo, je v hiši Siewert zavladal velik živžav. Nekateri so si izposodili suha oblačila in brisače ter se preoblačili, drugi so poskušali hrano spraviti v dnevno sobo in tam postaviti čim več miz, da bi se zabava lahko nadaljevala. V tem kaosu sem Bebo zgrabil za roko in jo odpeljal ven. Avto je bil parkiran tik ob hiši, od koder se je prodnata potka spuščala do obronka gozda. Bebi sem odprl vrata in sam sedel za volan. Če bi avto zagnal, bi lahko v hiši to slišali. Zato sem samo sprostil ročno zavoro, pritisnil na sklopko in pustil, da se je avto odkotalil po klancu navzdol do roba gozda. In potem sva obsedela v avtu, Piccola in jaz, in podrla sedeže. BEBA: Ni ti treba vedno znova pogrevati te stare štorije. Želela sem jo popolnoma pozabiti, ampak je Didi enkrat izvedela zanjo. GOSPOD TURIN: Takrat si se na pamet učila človeško okostje. BEBA: A se nisem takrat hotela naučiti voziti monocikel? GOSPOD TURIN: Hotela si se naučiti indijanske jezike. BEBA: Res si ne želim več govoriti o tem. Zdi se mi, da nisem več ista oseba, kot sem bila takrat. IRENE TURIN: Da se je moj mož dobro razumel z mojo sestro, so v moji družini že od nekdaj pozdravljali. Pri nas vedno držimo skupaj. In te povezanosti ne bom uničila zaradi ljubosumja ali zavisti. Mož je bil nekoč nekoliko negotov glede najinega odnosa. In ne pozabite: bila sva sredi dvajsetih. Medtem ko je moja družina najin zakon dobro sprejela, je bilo pri Robertovi povsem drugače. Beba sedi in se ukvarja s svojimi vozli. V nekem trenutku vstopi sestra Michaela in prinese večerjo. S kazalcem na ustnicah ji Beba nakaže, da gospod Turin spi in da naj pladenj postavi na mizico. Gospod Turin se samo pretvarja, da spi. Tišina se mu zdi zelo prijetna. BEBA: Si spal? Ta vozel se imenuje The Rolling Hitch. Ta mi je še posebej všeč. 5. Moči morati smeti hoteti Katharina ne pride. KATHARINA PAYER: To ne drži, skoraj vsak dan sem bila pri njem. Večino časa je spal. Katharina mu je po mejlu poslala številko svojega mobilnika, tako da ji Turin napiše SMS. S Švico je zdaj tako ali tako konec. Vsaj privolitev je Turinu uspelo pridobiti. Izjemen dosežek za kroničnega bolnika, ki je terciarni analfabet. Dosegel je vse, kar je bilo v tem življenju mogoče. DUKAKIS: Lahko bi umoril Donalda Trumpa. GOSPOD TURIN: Zakaj pa? DUKAKIS: Da bi bil mrtev. GOSPOD TURIN: Samomorilski napad. DUKAKIS: Saj to je najboljši način, kako združiti željo po samomoru s političnim aktivizmom. To res ni slaba ideja. Na mestu voljno: Odslej bo gospod Turin vse ljudi prosil, naj ga odpeljejo v Washington. Na žalost concorde ne leti več. Bilo je marca 1981, star sem moral biti deset let. DUKAKIS: Bilo je 1. aprila 1981. Še ena prvoaprilska šala. GOSPOD TURIN: Tebe, dragi moj, še zdaleč ni bilo na svetu. DUKAKIS: Ampak jaz imam dostop do interneta. Nisem terciarni analfabet. Oče je s časopisom v roki sedel v kuhinji, televizija je bila prižgana že od ranega jutra. Ves čas se je vrtel en in isti prizor: Ronald Reagan na poti do avtomobila, zaslišijo se streli; Reagan se zmedeno ozre naokrog, ko predenj skoči telesni stražar in ga spravi v avto. Kljub temu ga odbita krogla zadene v prsni koš in mu poškoduje pljuča. HEINRICH TURIN: Ameriški predsednik Reagan je manj kot štiriindvajset ur po tem, ko ga je neizobraženi in brezposelni petindvajsetletni John Warnock Hinckley med poskusom atentata ustrelil v pljuča in so ga operirali, že nadaljeval z opravljanjem uradnih dolžnosti. DUKAKIS: Če bi streljal Kastenberger, bi bil mrtev. HEINRICH TURIN: Zdravniki pravijo, da je predsednik v izjemno dobrem stanju, je dobre volje in se šali z medicinskimi sestrami. DUKAKIS: Torej imaš tudi ti nekaj skupnega z Ronaldom Reaganom. HEINRICH TURIN: Ne bi bil presenečen, če bi čez nekaj dni spet hodil naokoli, je rekel doktor Steinhäuser. DUKAKIS: Kaj? HEINRICH TURIN: Majčkena prvoaprilska šala, to je rekel doktor Dennis O’Leary. Po nekaj mesecih bo spet lahko jahal. DUKAKIS: Si si sploh že ogledal film Kraljica gora? GOSPOD TURIN: Ne čisto do konca, vsakič sem vmes zaspal. HEINRICH TURIN: Dve uri in pol po težki operaciji je predsednik Reagan svojim zdravnikom podal listek s sporočilom, ker ni mogel govoriti. DUKAKIS: Zakaj pravzaprav ne uporabljaš listkov za zabeležke? HEINRICH TURIN: Atentator John Hinckley je bil neonacist, razočaran nad premajhno militantnostjo svoje stranke, bil je brez poklicne vizije in imel je hude duševne motnje. GOSPOD TURIN: Veseli me, da je predsednik živ in zdrav. Nis em nameraval ubiti nikogar drugega, razen sebe. Z atentatom sem hotel opozoriti na to, da je v večini držav na svetu pomoč pri prostovoljnem samomoru prepovedana, s tem pa je kroničnim bolnikom, ki nimajo več nobene kakovosti življenja, odvzeta možnost mirne in neboleče smrti, za katero se časovno sami odločijo. Veseli me, da je predsednik živ in zdrav. Nisem nameraval ubiti nikogar drugega, čeprav mi je za Trumpa kot človeka vseeno. Hotel sem le opozoriti na to, da je v večini držav na svetu pomoč pri prostovoljnem samomoru prepovedana, s tem pa je kroničnim bolnikom, ki nimajo več nobene kakovosti življenja, odvzeta možnost mirne in neboleče smrti, za katero se časovno sami odločijo. LOGOPEDINJA: Zelo dobro, gospod Turin. M in S sta spet zelo dobro artikulirana. Vidim, da uporabljate tablični računalnik. Lahko vam priporočim aplikacijo, s katero lahko samostojno vadite. Imate slušalke? GOSPOD TURIN: Kot lahko vidite, mi je bolezen onemogočila gibanje; kot slišite, je zmanjšala mojo zmožnost govora. Tako se bo nadaljevalo. In vsaj to mi boste morali dopustiti, da smem opozoriti na to, da lahko moramo smemo hočemo reči, da samomor z zdravniško pomočjo, kot je recimo v skladu z določenimi odloki dovoljen v ameriški zvezni državi Oregon, daje upanje. V mojem primeru edino upanje. Kot lahko vidite, mi je bolezen onemogočila gibanje; kot slišite, je zmanjšala mojo zmožnost govora. Tako se bo nadaljevalo. In vsaj to mi boste morali dopustiti, da smem opozoriti na to, da lahko moramo smemo hočemo reči, da samomor z zdravniško pomočjo, kot je recimo v skladu z določenimi odloki dovoljen v ameriški zvezni državi Oregon, na Nizozemskem in v Švici, daje upanje. V mojem primeru edino upanje. HEINRICH TURIN: Videosporočilo atentatorja Roberta Warnocka Turina je bilo dan pred napadom objavljeno na YouTubu. Prve preiskave so pokazale, da je bil atentator duševno labilna oseba in da je že njegov oče storil samomor. SESTRA MARGIT: Ni bil slab človek, tega res ne moreš reči. GOSPA DITSCHEINER: Hotel je ubiti Traaaampa! Traaaaaaaaaaaaaampa! DR. KUPELWIESER: Ti procesi so primerljivi z modelom koncentričnih krogov. V središču je žrtev. GOSPA KUPELWIESER: Moj sin je danes spet po televiziji. Katharina je gospodu Turinu poslala SMS. Še približno tisoč pregledov pri specialistih. In na oddelek je prišla nova medicinska sestra. Konec koncev bo treba Aliki kmalu nadomestiti. Gospod Turin ne more prebrati njene tablice z imenom. TANOVA: Ali bi gospod Turin morda rad šel na vrt in si privoščil kaj sonca? 6. Papirnati Na vrtu se ne zbirajo tisti, ki bi si želeli privoščiti sonce in opazovati rastline ali čebele. Predvsem se na vrtu zbirajo tisti, ki bi radi kadili in ne želijo biti ogovorjeni. Hišni vrtnar je najboljši primer: molčečnež, za katerega je bolje, da ga ne pripraviš do govorjenja, ker je veliko bolj zanimiv, kadar molči. Gospod Turin je to preveril. Zdaj vrtnarju samo pokima, ko stopi na vrt. In včasih tudi, ko odhaja. Ampak vmes je za oba najboljša tišina. Katharina pride na vrt, se usede na klop in prosi Roberta Turina, naj se z invalidskim vozičkom postavi zraven nje. Katharina Velika. Katharina Lepa. KATHARINA PAYER: Hvala za komplimente. Si bolje? GOSPOD TURIN: A nimaš zdaj službe? KATHARINA PAYER: Saj sem v službi. Psihološko svetovanje pacientom spada med moje službene naloge. Katharina sedi na Turinovi levi, kar mu je najljubše. Desno roko mu položi na levo stegno, kar dobro dene. Čeprav to komaj čuti, mu dobro dene. GOSPOD TURIN: Še enkrat mi je uspelo. Naslednjič mi morda ne bo več. KATHARINA PAYER: Občudujem te. GOSPOD TURIN: Ne delaj tega. V preteklosti sem naredil ogromno napak. KATHARINA PAYER: Nikogar ne poznam, ki ne bi delal napak. GOSPOD TURIN: Ampak vedno znova pomisliš: ko bi le takrat storil to in ono ali ne bi storil tega in onega. KATHARINA PAYER: Ali mi boš enkrat predstavil svojo ženo? Turina preseneti, da Katharina iz njegovih besed sklepa na Irene. To ga spravi v zadrego. Še bolj mu je neprijetno, da je zadela v polno. Toda kako naj zdaj pogovor elegantno preusmeri na drugo temo? Dlje ko traja premor, bolj postaja jasno, da išče prave besede. GOSPOD TURIN: Morda te bo znerviralo, če to rečem, ampak tako pač je: vse te spremembe me uničujejo. Sestre Margit ni več na oddelku, kafeterijo so prevzeli novi najemniki in moja civilca sta odšla. Zdaj pa odhaja še sestra Aliki, ker bo dobila otroka. Katharina molči. Le kaj ta molk pomeni? Zelo neprijetna je, ta tišina. Vse, kar si Turin ob tem misli, je smrtonosno. KATHARINA PAYER: Ampak saj se bo sestra Aliki vrnila. GOSPOD TURIN: Takrat, upam, ne bom več živ. Sestra Barbara, tavelika Barbara, gre skozi vrt. Kot vedno gleda v tla, pogled dvigne le, kadar je nujno, kadar naleti na oviro ali človeka, ki ga mora pozdraviti. Gospod Turin še nikoli ni videl, da bi se tavelika Barbara smehljala. V pozdrav celo dvigne roko, vendar Turin ne ve, ali je to namenjeno Katharini ali njemu. Barbara Zategnjena. Barbara Zlovoljna. GOSPOD TURIN: Veš, kdo je bil John Hinckley? KATHARINA PAYER: Ne. GOSPOD TURIN: Veš, kdo je bil Johann Kastenberger? KATHARINA PAYER: Ne. GOSPOD TURIN: Veš, kdo je bil Michael Dukakis? KATHARINA PAYER: Ne. Imaš še probleme z govorom? GOSPOD TURIN: Samo ob večerih in kadar sem utrujen. KATHARINA PAYER: Doktor Steinhäuser je imel prav. Na takšne izjave ne bo dobila odgovora. Doktor Steinhäuser Pametnjakovič. GOSPOD TURIN: In Ernst Stojaspal in Ernst Probst in “vročinska tekma v Lozani”? Pa Matthias Sindelar – Papirnati? KATHARINA PAYER: Pojma nimam, o čem govoriš. GOSPOD TURIN: Naštevam imena. Donald Trump. Richard Nixon. Dwight D. Eisenhower. A veš, kaj pomeni črka D v imenu Dwight D. Eisenhower? KATHARINA PAYER: Ne. GOSPOD TURIN: A veš, kaj pomeni črka S v imenu Harry S. Truman? KATHARINA PAYER: Kdo je bil Harry S. Truman? GOSPOD TURIN: Pozabi, Katharina Payer. KATHARINA PAYER: In Robert Turin. GOSPOD TURIN: In Sigmund Freud. KATHARINA PAYER: In Anna Freud. Le kakšne rože morajo to biti, da ob sebi prenašajo tak par. In kakšne čebele, ki ob takšnem brenčanju pozabijo na svojo smrt. GOSPOD TURIN: Ali drži, kar si mi rahlo opita obljubila 21. januarja? KATHARINA PAYER: Da te peljem v Švico? Če želiš, bom to storila zate. Ampak prosim, ne govori o tem tukaj v domu. Niti z mano ne. GOSPOD TURIN: Imaš vozniško? KATHARINA PAYER: Seveda. Čemu zdaj to vprašanje? Seveda imam vozniško dovoljenje. GOSPOD TURIN: Samo pošalil sem se. KATHARINA PAYER: Dala sem ti besedo. Vendar se moraš zavedati, da vse skupaj ni težko samo zate, ampak tudi za druge. GOSPOD TURIN: Ne spravljaj me v jok, srčica. Zdaj naj bi postal spet močnejši, ne šibkejši. KATHARINA PAYER: Kaj boš počel? GOSPOD TURIN: Danes grem v nakupovalni center. KATHARINA PAYER: V shopping mall? Še nikoli nisem bila tam. GOSPOD TURIN: Tam so kante za smeti, brezdomci in kadilske cone. Ni samo rož, svežega zraka in čebel. Katharina se zasmeji. Vstane in gre naprej. Ko je hladneje, čez majico nosi sivo pleteno jopico. Gospod Turin se mora namuzniti, ko vidi, da je Katharina obuta v crocse, te plastične natikače, ki jih nosijo primariji, lekarnarji, vrtnarji, čistilke in brezdomci. Ko vstopita v preddverje doma, Turin le s kotičkom očesa ošvrkne novo kafeterijo z obema veveričkama. Nikoli več ne namerava iti tja, vendar si je v preteklih tednih in mesecih obljubil že toliko stvari, pa se je na koncu vedno vse sfižilo. Gospodu Turinu je všeč, ko začuti, da se pogledi negovalcev in čistilk lepijo na nenavadni par. Ve, kakšne govorice krožijo po domu. Vendarle je postal junak, četudi ni umoril Donalda Trumpa. SESTRA ALIKI: Gospod Turin ima veliko oboževalk. SESTRA MICHAELA: Kdo je pa tista, ki je bila prejšnji teden tukaj? Tista z vozli? 7. Kkkijjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjj Sestre so začudene nad vsakodnevnimi sprehodi gospoda Turina. In čeprav se gospod Turin težko motivira, se vsak dan prisili k temu, da obišče novi nakupovalni center. Nakupovalni center je verjetno napačen izraz: gre za halo s kafičem, bankomatom, trafiko in petimi ali šestimi trgovinami. Po zaprtju trgovin, ki obratujejo od ponedeljka do petka do 20. ure, se celotna hala zapre. V malem kafiču je gospod Turin tako rekoč redna stranka. Pijačo mu prinesejo, ne da bi jo moral naročiti. In vsak dan se pomenkuje z vodjem kafiča in drugimi gosti. Vsi ti gostje se obnašajo, kot da se poznajo že desetletja. Na sredini hale je vodomet, strašno grda stvar, ki nenehno klokota. Ob njem stojita dve klopci, na katerih večinoma sedijo brezdomci in pijanci. Varnostniki morajo te, ki tam obsedijo in so morda zaspali, odpeljati ven, preden halo zaprejo. Obstaja še eno majhno stopnišče. Turin nima pojma, kam vodijo stopnice, saj v zgornjem nadstropju ni trgovin. Morda na stranišče ali v pisarne. Za tem stopniščem je mrtvi kot, kjer stoji kanta za smeti, ki od ljudi zahteva, da v ločene odprtine mečejo papir, embalažo in preostale odpadke. Na stopniščni strani se nahajajo neka vrata. Morda je za njimi prostor, v katerega čistilni servis shranjuje svojo opremo. Od vodje kafiča Turin izve, da čistilni servis prihaja ob 5. uri zjutraj. Vreme še dodatno otežuje situacijo. Medicinske sestre ga običajno pretoplo oblečejo. Toda če Turin naslednji dan ugovarja in vztraja pri tanjši jakni, ga dejansko zebe in ga zaskrbi, da bo spet dobil vnetje sečil. Od zadnjega zagona bolezni ob sedenju na vozičku trpi kronične bolečine v vratu in ramenih. Sestra Jessy je težavo rešila tako, da je med njegov vrat in naslonjalo vozička vtaknila blazino. To sicer pomaga, vendar je bila blazina predebela, poleg tega je ob vsakem najmanjšem premiku zdrsnila navzdol in si jo je gospod Turin težko spet sam pravilno namestil. Nazadnje je Irene od doma prinesla blazino, majhno blazinico, ki jo je sešila pred skoraj dvajsetimi leti. Blazina ima oznako kkkijjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjj. Takrat, ko je Irene šivala to blazino, je Dukakis vedno sedel na mizi zraven tipkovnice in včasih je njegov rep ali njegova tačka pristala na tipkah in odtipkala kombinacijo znakov, ki jih je Turin zbral v eni datoteki. Ena od teh znakovnih kombinacij se je glasila: kkkijjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjj. Irene mu je torej prinesla to blazinico, Jessy pa je zgornje vogale prišila na tkanino prevleke naslonjala vozička, da se ne bi več spodmikala. Zato lahko Turin zdaj spet obiskuje nakupovalni center, čeprav se mora v to prisiliti in čeprav se sestre pritožujejo, da njegova oblačila potem smrdijo po cigaretnem dimu in cvrtju. Tamala Barbara, ki je mislila, da Turin že dva meseca ne pije več, kmalu ugotovi, da njegova faza brez alkohola očitno ni tako brezalkoholna. Vendar pa so Robertu Turinu vsakodnevne dogodivščine všeč. Seveda se Turin boji poti do tja. Boji se, da bi se voziček prevrnil, ker dovozi in klančine niso ustrezno zgrajeni. Boji se, da bodo pločnik ob domu nekega dne razkopali v gradbišče, s čimer bi mu preprečili prosto pot do nakupovalnega centra. In boji se, da bi lahko ob zaklepanju hale nanj pozabili in bi moral tam prenočiti. Kljub vsemu pa se Turin že nekaj dni takoj po večerji odpravi tja. Vrne se kmalu po 20. uri. Sestram to ustreza, ker v vmesnem času poskrbijo za druge paciente in lahko Turina v posteljo spravijo pozneje. Poleg tega zdaj tudi dlje spi. Turin sestre zabava s posnemanjem ljudi, ki jih je opazoval ali spoznal v kafiču. Še posebej Jessy rada posluša njegove štorije, kot je tista o gospodu, čigar stric naj bi se udeleževal prvenstev v biljardu in naj bi na vsakem turnirju v hotelski sobi spal s svojo biljardno palico, ker je trdil, da bi palico sicer čez noč preparirali nasprotniki. Drugemu človeku pravijo gospod Pohanec. Trdi, da je neposredni potomec kočijaža baronice Mary Vetsere, in pripoveduje najrazličnejše zgodbe o Habsburžanih. Tretji redni obiskovalec kafiča pa ves dan ždi pred kozarcem piva, nič ne govori in vsakič znova zadrema. Ko se predrami, izgovarja le začetke stavkov, ki pravzaprav nič ne pomenijo. Jessy so ti začetki stavkov še posebej všeč. Jessy obožuje, kadar Turin posnema ljudi; spominja jo na prva leta v Avstriji, ko se ni mogla z nikomer pogovarjati, ker nikogar ni razumela. SESTRA JESSY: V tem kafiču pa ni žensk, ali kaj? GOSPOD TURIN: Bolj malo. Enkrat morate z mano, sestra Jessy. SESTRA JESSY: Mislim, da so mi bolj všeč vaše zgodbice, kot bi mi bil kafič. Prvega maja je nakupovalni center zaprt. Četrtek zatem se Turin že popoldne odpelje tja, da bi kupil voščilnico za Aliki. Alikijino slovo v petek ni spektakularno: ni popivanja. Aliki zaradi nosečnosti ne pije alkohola, sestra Barbara pa takšnih praznovanj tako ali tako ne mara. Aliki gre od sobe do sobe in se poslavlja. SESTRA ALIKI: Gospod Turin, bodite pridni! GOSPOD TURIN: Že odhajate? SESTRA ALIKI: Sestra Barbara pravi, da lahko danes izjemoma odidem ob treh. A boste danes spet obiskali gospoda Pohanca? GOSPOD TURIN: Ne, danes nisem v tako dobri formi. Nekaj imam za vas, sestra Aliki. Gospod Turin Aliki izroči kuverto, ona se mu zahvali. Še zadnjič si ogleda njen nosni pirsing. Upa, da bo poslavljanja hitro konec. GOSPOD TURIN: Bodite dobro v življenju, bolje od mene! In pazite na mladeniča v svojem trebuhu! SESTRA ALIKI: Kako pa veste, da je fantek? GOSPOD TURIN: Saj se vidi. Sem vesel, da sem vas spoznal. SESTRA ALIKI: Ampak gospod Turin, saj se bova spet videla. Saj se bom vrnila. Gospod Turin molči. Aliki nekoliko izgubljeno stoji sredi sobe. Samo še pobrati se hoče od tod, to lahko Turin jasno razbere. Nasmehne se mu in mu pomežikne. Nato zapusti njegovo sobo in odide k stari Kupelwieserici. SESTRA ALIKI: Prišla sem se poslovit, gospa profesor. Šesti del ČINMOKU 1. Smetka Marjetka Po zajtrku se Turin z invalidskim vozičkom odpelje do oddelčne baze, da bi proučil urnike. Tam naleti tudi na tastaro Kupelwieserico, vendar podvomi, da lahko bere s take razdalje. GOSPOD TURIN: Dobro jutro, gospa Kupelwieser. GOSPA KUPELWIESER: Gospa profesor, prosim. Gospa profesor Kupelwieser. GOSPOD TURIN: Saj vaš sin je psiholog Kupelwieser, ane? GOSPA KUPELWIESER: Psihiater. Psihiater, prosim. To je velikanska razlika. GOSPOD TURIN: Vem. Psiholog je diplomiran znanstvenik, psihiater pa je pravzaprav povsem običajen zdravnik. GOSPA KUPELWIESER: Specialist. Zdravnik specialist. GOSPOD TURIN: Zdravnik, ki noče, da bi ga bolniki iskali. Ampak tega sina ni prav dosti blizu, tega televizijskega zvezdnika, ki po pokolih, letalskih nesrečah in terorističnih napadih v informativnih oddajah razlaga, kako se počutijo žrtve in da so v središču pozornosti. Je pa vsaj prijazen, ta sin neprijazne neprofesorice, to Turin vsakič znova ugotavlja. Gospod Turin ravno preverja, kdaj je v službi Nata, ko mu z nasmeškom na obrazu naproti pride mlad negovalec. NEGOVALEC: Gospod Turin, marca sem vas trikrat obiskal, ampak ste vedno spali. Šele zdaj Turin prepozna Marcusa, civilca Marcusa, čigar civilno služenje vojaškega roka bi moralo biti že končano. GOSPOD TURIN: Gospod Marcus, ali je bilo civilno služenje vojaškega roka podaljšano na dve leti? In zakaj ste preoblečeni v medicinsko sestro? GOSPOD MARCUS: Opravljam pripravništvo za diplomiranega bolničarja negovalca. Dvajset ur na teden delam tukaj. GOSPOD TURIN: Ali vam je bilo tukaj tako všeč, da želite tu preživeti preostanek svojega življenja? GOSPOD MARCUS: Sem na Oddelku 6. GOSPOD TURIN: Pa pridite na kratko z mano v sobo. Kako ti lahko pade na pamet nekaj tako bolnega, kot je to, da se odpoveš poslovni informatiki in se odločiš za poklic negovalca? Po drugi strani pa je Turin vesel: potem ko so kafeterijo dali v najem zunanjim, potem ko je odšla Aliki in ko mu številne druge spremembe otežujejo življenje, je tu vsaj mladenič, ki ga že pozna in s katerim se lahko pogovarja. GOSPOD MARCUS: Mislil sem, da bi morda želeli enkrat z mano obiskati gospoda Kelemena. GOSPOD TURIN: To bom vsekakor storil. Kar sedite. Marcus odmakne stol pri mizi, da se lahko Turin na invalidskem vozičku pripelje zraven. Nato se mladenič usede na Turinovo levo. GOSPOD MARCUS: Ali še vedno hodite v kafeterijo? GOSPOD TURIN: Ne, ne. Tam sem bil dvakrat ali trikrat, ampak mi ni všeč. Zadnje čase zahajam v novi shopping mall, tam imajo tudi kafič. GOSPOD MARCUS: In tja se odpeljete kar sami? GOSPOD TURIN: Z invalidskim vozičkom to sploh ni problem. GOSPOD MARCUS: No, tam vsaj vidite ... resnično življenje. GOSPOD TURIN: Kogar negovalni dom ne deprimira dovolj, lahko tam nadgradi svoje izkušnje. GOSPOD MARCUS: Zdi se, da res veliko veste. Sestre mi pogosto rečejo: Vprašajte gospoda Turina. GOSPOD TURIN: Veljam za Smetko Marjetko. Pri tem, da sploh ne vem več, v kateri televizijski seriji je nastopala Smetka Marjetka. Ali so bili to Muppetki ali Fracki? GOSPOD MARCUS: Ne vem. Ampak ali lahko Smetko Marjetko nekaj vprašam? GOSPOD TURIN: Kar dajte! GOSPOD MARCUS: Okoli božiča vas je prišla obiskat zelo elegantno oblečena gospa s kratkimi rjavimi lasmi. Vprašala je po vas in poslal sem jo na oddelek. Bilo je dan pred svetim večerom, takoj po vašem rojstnodnevnem sprejemu. GOSPOD TURIN: Aja, to je bila moja svakinja. Ime ji je Christiane. GOSPOD MARCUS: Ali jo lahko morda pozdravite v mojem imenu? GOSPOD TURIN: Koliko pa ste stari, dragi moj? GOSPOD MARCUS: Osemindvajset. Zakaj sprašujete? GOSPOD TURIN: Christiane jih ima štirideset, to vam kar takoj povem. Za sabo ima dva zakona. GOSPOD MARCUS: Saj hočem samo, da jo pozdravite. Kaj vse je ušlo Turinu! Da se je ta mladi človek v tako kratkem času navdušil za poklic negovalca, da je popolnoma preobrnil svoje življenje in tukaj prostovolji. Da si je z Bebo izmenjal dve besedi in se je zdaj tega spomnil, čeprav se je to zgodilo pred več kot štirimi meseci. Čas je, da se po hiši spet vozi z odprtimi očmi. GOSPOD TURIN: Kako se ima naš dragi gospod Kelemen? GOSPOD MARCUS: Pravzaprav se je z možgansko kapjo dobro spopadel. Ampak z govorom in gibanjem nikoli ne bo šlo na bolje. Gospod Turin opazuje tega mladega nadobudnega pripravnika zdravstvene nege. Videti je vitek in športne postave, njegovi kratki črni lasje mu stojijo pokonci. Gotovo dolgo visi pred ogledalom in si jih vsak dan želira, vendar je prijeten fant, mora ga vključiti v sestrsko abecedo, ni kaj. Zakon med njim in Bebo ne bo trajal več kot tri leta, vsaj pri ločitvi tokrat ne bo drame. GOSPOD TURIN: Kako dolgo bo trajalo vaše usposabljanje za negovalca? GOSPOD MARCUS: Tri leta. Zagotovo bo treba v naslednjih nekaj letih nego v naši hiši posodobiti, čeprav gospe to nerade slišijo. Marcus nenehno pogleduje v priprta vrata, ker se boji, da mu kdo prisluškuje. GOSPOD TURIN: Tudi Katharina ... torej, gospa doktor Payer pravi tako. GOSPOD MARCUS: Seveda. Ampak mislim, da je bolje, če oddelčne sestre to slišijo od običajnega negovalca, ne od akademičarke, za katero se jim zdi, da jih nadzoruje. GOSPOD TURIN: Uspeli boste na svoji poti, gospod Marcus. GOSPOD MARCUS: Pridite kaj na obisk h gospodu Kelemenu. Vesel bo, čeprav tega ne more več povedati. GOSPOD TURIN: Pridem, seveda pridem. Pa saj menda še ne boste odšli. Na žalost vam ne morem ponuditi nobene pijače. 2. Pozabljen GOSPOD TURIN: Kje je Nata? SESTRA MICHAELA: Dnevna izmena je že zdavnaj odšla domov, gospod Turin. GOSPOD TURIN: Je že tako pozno? SESTRA MICHAELA: Skoraj deset zvečer. Z nekaj prijemi sestra Michaela gospoda Turina dvigne z invalidskega vozička, ga zasuka na stran, posede na posteljo in ga nato položi vanjo. Urinsko vrečko obesi na desno stran postelje. Michaela je najbolj pragmatična med sestrami. Gospod Turin z njo nikoli ni mogel vzpostaviti odnosa. Zakaj pravzaprav ne? Brez nje bi zdaj vso noč presedel na invalidskem vozičku. Cele štiri ure je praktično neopažen ždel tukaj. BEBA: Poskrbi, da boš toplo oblečen in da te šest do osem ur ne bodo našli. Je rekla šest do osem ali štiri do šest ur? Turin se ne spomni. SESTRA MICHAELA: Verjetno ste na smrt utrujeni. GOSPOD TURIN: Na smrt utrujen. SESTRA MICHAELA: Torej, dobro spite. In dolgo. Jutranji izmeni bom rekla, naj pridejo nazadnje do vas. Da boste imeli malce miru. Domov, domov, domov se peljemo. In ko Marcus zamoči, takoj Michaela vskoči. Domov, domov, domov se peljemo. Naslednji torek bo popolnoma enak, kot je bila današnja sreda. To bi bila priložnost. Turin z zadnjimi močmi preveri koledar na tablici. Torek, 16. maj 2017, to bi šlo. Naslednji teden mora gospod Turin še enkrat poklicati Bebo. Zveneti mora veselo in vedro. Pripovedoval ji bo o gospodu Marcusu in o tem, da se je nekdanji civilec rad spomni. Morda mu bo pa uspelo organizirati njun zmenek. SESTRA MICHAELA: Včeraj je dnevna izmena skoraj pozabila na gospoda Turina. KATHARINA PAYER: Organizacija zdravstvene nege je preprosto preveč kaotična. Vsak oddelek ima svoja pravila, ki jih določi glavna oddelčna sestra. Če neka sestra na oddelku samo nadomešča, ne ve natanko, kakšne naloge so ji bile dodeljene. Spremeniti moramo sistem in vzpostaviti enotnega, da ne bo več prihajalo do resnih napak. Seveda mora ta sistem oblikovati skupina izkušenih negovalk. SESTRA MARGIT: Doslej nismo potrebovali ničesar podobnega in tudi v prihodnje ne bomo. Posamezni oddelki se med sabo pač bistveno razlikujejo. TAMALA BARBARA: Gospod Turin ni dober zgled. Nikoli ne veš, kje tiči. Sam si je kriv. KATHARINA PAYER: Sestre imajo raje bolnike, ki so nepokretni in priklenjeni na posteljo, ker se ne morejo braniti. Vendar pa je naša naloga, da mobilnost pacientov spodbujamo in ohranjamo. Turin znova pokliče sestro Michaelo. Že na hodniku zasliši njene podrsavajoče korake. SESTRA MICHAELA: Naslednjič vam bom zaračunala. GOSPOD TURIN: Prosim, dajte mi še malo sadnega čaja. SESTRA MICHAELA: Saj je skodelica z ustnikom še čisto polna, gospod Turin. GOSPOD TURIN: Ne v to kljunasto skodelico, ampak v običajno skodelico. SESTRA MICHAELA: Pa saj vedno pijete iz skodelice z ustnikom. GOSPOD TURIN: Rad bi sadni čaj v navadni skodelici, prosim. Še pred nekaj minutami je bilo sestri Michaeli žal, ker so ga očitno pozabili, zdaj pa ji je jasno, zakaj nobena od sester ni hotela k njemu. Spet je slabe volje in nobena ga noče več prenašati. Nekatere sestre potem sedijo v sestrski sobi in jočejo. Sestra Michaela ni še nikoli jokala. Prinese mu navadno skodelico in jo napolni s sadnim čajem, skoraj do roba. SESTRA MICHAELA: Bolje? GOSPOD TURIN: Veliko bolje, sestra. Veliko bolje. SESTRA MICHAELA: Kakor vam je drago. GOSPOD TURIN: Nekatere stvari imajo preprosto predolg kljun. Tudi ljudje ga imamo. Takšnih namigov sestra Michaela ne razume. Kolikor ganljivo je pravkar poskrbela zanj, toliko manj ganjena odide. SESTRA MICHAELA: Potrebujete še kaj? GOSPOD TURIN: Ne, hvala, sestra. Lahko noč. Ko Turin vidi sestro Michaelo, kako odhaja, in se zave, da bi brez nje vso noč sedel na invalidskem vozičku, se je nenadoma začne bati. Domov, domov, domov se peljemo. In če Beba zamoči … 3. Atentator na invalidskem vozičku Gospod Turin je Katharini poslal SMS in jo vprašal, ali bi šla z njim h gospodu Kelemenu. Žal ga je zavrnila. Gospod Turin nima dobrega občutka, s Katharino je nekaj narobe. H gospodu Kelemenu se odpravi sam. Saj ni daleč, le dve nadstropji višje mora, in sprašuje se, zakaj tega ne počne pogosteje. Če sta samo dve nadstropji, lahko celotno vožnjo drži dih. Tako mu v nos ne vdre vonj po kremnih juhah. Že na hodniku sreča sestro Dorotheo, vodjo Oddelka 6. SESTRA DOROTHEA: Vi ste gospod Turin, a ni res? GOSPOD TURIN: Je res, sestra Dorothea. Prišel sem delat družbo gospodu Kelemenu. SESTRA DOROTHEA: Zelo prijazno od vas. Kar vstopite. Soba 604. GOSPOD TURIN: Povejte, ali je gospod Marcus danes v službi? SESTRA DOROTHEA: Zdaj zdaj bo tukaj. Zelo ambiciozen mladenič. GOSPOD TURIN: Ali gospoda Kelemena še vedno obiskuje nečakinja? SESTRA DOROTHEA: Ja, vedno prihaja ob vikendih. Turin se zapelje v Kelemenovo sobo. Manjša je od Turinove. V enem kotu stoji njegov negovalni voziček, ki verjetno že več tednov ni bil v uporabi. Morda so Kelemena nazadnje zapeljali v kapelo za polnočnico ali na velikonočni ponedeljek. Postelja je na desni in tam Kelemen tudi leži, kot je ležal že ob zadnjih Turinovih obiskih. Kelemenov obraz je nekoliko zabuhel, koža se sveti in je videti nezdrava. Pa tudi obrili ga niso. GOSPOD TURIN: Gospod Kelemen, dober dan. GOSPOD KELEMEN: Ja – ja. Turinu se zdi, da Kelemen govori počasneje kot prej. GOSPOD TURIN: Moja žena vas pozdravlja. Kakšno srečo imate, gospod Kelemen. Mladi gospod iz kafeterije je zdaj na vašem oddelku. Gospod Marcus. GOSPOD KELEMEN: Ja – ja – ja. GOSPOD TURIN: Dobro opravlja svoje delo. In upam, da skrbi za vas? Kelemen obrne glavo na stran. Zavije z očmi in jih na široko odpre. Zdaj iz njegovih ust pride zvok, ki vsekakor pomeni nekaj drugega kot “ja”. Toda Turin nima pojma, kaj mu hoče Kelemen povedati. GOSPOD TURIN: Vedno sem mislil, da je ta mladenič, no, ko je bil še v kafeteriji, sem mislil, da se spogleduje z mojo ženo. Dejansko pa se je zagledal v mojo svakinjo. Ona je zdravnica v splošni bolnišnici. Kakor koli že, prinesla mi je nekaj tablet, ki lahko ... me razumete ... marsikaj olajšajo. V mojem primeru ... to še vedno lahko storim sam, vi pa, gospod Kelemen ... na žalost nimam moči za to ... in tukaj zagotovo nisem neopazovan. Moral bi vam dati tablete in nato vzeti vaš vzglavnik, če razumete? In vzglavnik bi moral tri ali štiri minute močno pritiskati na vaša usta in nos. Tega ne zmorem. Žal. Vendar bi vas odrešilo. GOSPOD KELEMEN: Ja – ja – ja – ja – ja. GOSPOD TURIN: Torej, ne zamerite mi, tega ne morem storiti. Moja žena tudi meni vedno pravi: tega ne morem. Grozno je, da nihče ne skrbi za nas. Stare rastlinice so prepuščene gnitju. To je čudna predstava o človečnosti. GOSPOD KELEMEN: Ja – ja. GOSPOD TURIN: To ni odvisno od mene, jaz bi vam že dal svoje tablete. Ne potrebujem jih. Odletel bom namreč v Ameriko in tam izvedel samomorilski napad. Trumpu bom stisnil roko, nato pa bo eksploziv v mojem invalidskem vozičku razneslo. Tukaj, v levem naslonjalu za roko, je skrit. Ampak sploh mi ne gre za Trumpa; ni večji bedak od Reagana ali obeh Bushev. Ne, gre mi za nas. Svetovno javnost bom seznanil z našo stvarjo, vas pa bom omenil poimensko, gospod Kelemen. Človek, ki je izdeloval blago za Mary Quant, zdaj nemočno leži v nekem negovalnem domu na Dunaju. Medtem lahko, gospod Kelemen, nekaj storite. Lahko poskrbite za mojega mačka. On je edini, ki mi je ostal iz prejšnjih časov. In govori. Dobro vas bo zabaval. GOSPOD KELEMEN: Ja – ja – ja – ja. GOSPOD TURIN: Trump je trenutno v Savdski Arabiji in prodaja orožje v zameno za milijarde. Savdijci to orožje takoj posredujejo Islamski državi. Toliko o boju proti terorizmu. Novi sovražnik je zdaj Iran. Zagotovo se še spomnite, ko je Ronald Reagan kljub embargu prodajal orožje Iranu. Zaradi tega so bili obsojeni celo visoki vojaški uradniki, Reagan pa ne, ker se ni mogel ničesar več spomniti. Saj je cela svoja dva mandata bolehal za alzheimerjem. Več vojaških dostojanstvenikov je bilo obsojenih zaradi tega posla z orožjem. Toda leto pozneje je postal predsednik Bush in jih je vse pomilostil. Reagan je vzornik Donalda Trumpa. Zato bo tudi on kmalu prodajal orožje Iranu. In veste kaj: nikomur ne bo mar. En dan boste o tem lahko brali v medijih, potem pa bo stvar spet pozabljena. Ker ljudi, kot ste vi in jaz, ljudi, ki se spominjajo preteklosti, ni več. Tudi o meni se bo bralo samo en dan: o atentatorju na invalidskem vozičku. In potem bo vse potihnilo. Povsem potihnilo. Nekdo potrka na odprta vrata. Marcus. V uniformi negovalca je videti precej nenavadno. GOSPOD MARCUS: Gospod Turin, kako lepo. Na obisku ste. GOSPOD TURIN: Ravno govoriva o osemdesetih letih, gospod Kelemen in jaz. GOSPOD MARCUS: Kar nadaljujta, z veseljem vaju bom poslušal. GOSPOD TURIN: Gospod Kelemen bo poskrbel za mojega mačka, ko bom na potovanju. Pot bo dolga, ampak sem priskrbel veliko mačje hrane. GOSPOD MARCUS: Razumem. GOSPOD TURIN: Hranite ga zjutraj in zvečer, to bo zadostovalo. Vsakič po eno skodelico mokre hrane. Poskrbite za to, da bo vedno imel svežo vodo in dovolj suhe hrane. Občasno bo prišla moja svakinja, da bo preverila, kako je z mačkom, in da bo opravila nakupe. Dal vam bom številko njenega mobilnega telefona. Morda vam jo lahko gospod Marcus zapiše. Gospod Marcus iz prsnega žepa potegne kemični svinčnik in poišče košček papirja. Na nočni omarici gospoda Kelemena najde majhen blok s samolepilnimi listki. GOSPOD TURIN: Torej, ime ji je doktor Christiane Siewert. Turin vzame mobilni telefon, pobrska po njem in potem na glas prebere telefonsko, ki si jo Marcus številko za številko zabeleži. GOSPOD TURIN: Sporočil ji bom tudi, da jo boste poklicali. Vendar, kot rečeno, ni ves čas dosegljiva, a vas bo zagotovo poklicala nazaj. Zdaj pa, dragi moj, pazite nase! Kako se že glasi star beneški pregovor? Bodi previden, pri oslu spredaj, pri konju zadaj, pri ženski pa z vseh strani! 4. Najbolje prodajane krste SESTRA NATA: Ti je hrana teknila? GOSPOD TURIN: Kaj naj zdaj rečem? SESTRA NATA: Užitno. Sestra Nata pospravi krožnike in pribor, potem vzame pladenj. Turinu je Nata vsak dan bolj všeč. Toda koliko dni mu je še ostalo? SESTRA NATA: A še hodiš ven? Turin odkima. GOSPOD TURIN: Kar pojdi! Gotovo si utrujena. Poklical bom nočno sestro. SESTRA NATA: Jutri imam nočno. Do kmalu. GOSPOD TURIN: Do kmalu. Končno je odšla. Turin je pripravljen. Vzame bundo, odejo in steklenico vina, ki jo je kupil v kafeteriji. Odpelje se do Bodijevega drevesa in se najprej dotakne lista, potem pa še debla. Hindujci pravijo, da se smeš Bodijevega drevesa dotikati le ob sobotah. Vse druge dni to prinaša nesrečo. Danes je torek. In gospodu Turinu bi nesreča prišla prav. Zdaj pa jadrno od tod. Ko Turin zapelje skozi vrata, s plosko dlanjo udari po podboju. Odloči se, da se ne bo obrnil, tudi če ga bo kdo poklical. V dvigalu naleti na sestro, ki jo pozna. Včasih nadomešča na Oddelku 4. Za božič ji je celo podaril kuverto z denarjem, ki je bila pravzaprav namenjena Dejanu. Ona ga prijazno pozdravi, on pa prijazno odzdravi, vendar se ne more spomniti njenega imena. Pot skozi preddverje je hitro za njim. Konec izmene je, številne sestre zapuščajo dom, z mislimi niso več pri pacientih. Turin se pridruži toku, odhaja skupaj z njimi, vendar se namesto na tramvaj odpravi proti nakupovalnemu centru. Tam vlada živahen vrvež. Gospod Turin se odpelje v kafič in spije tri veltlince, tam posedi, dokler ni ura nekaj do 19.45. Potem plača in zapusti kafič. Gospod Turin je dolgo razmišljal, kateri kraj naj izbere; o tem je razpravljal sam s sabo. Prejšnji četrtek je o podobnem vprašanju diskutiral s pogrebnim servisom. Kupil je grob na centralnem pokopališču, žarni grob. Gospa na telefonu mu je pojasnila, da potrebuje krsto za upepelitev in žaro za pokop. Turin je želel pred svojo smrtjo vse urediti, zlasti plačilo. Za upepelitev si je želel kupiti poceni krsto. Gospe na telefonu je pojasnil, da je na invalidskem vozičku in da se težko osebno zglasi. In zato sprašuje, ali je mogoče zadevo urediti tudi po elektronski pošti. Naslednji dan je dejansko prejel mejl z naslovom Najbolje prodajane krste in žare. Turin se je odločil za najbolj ceneno najcenejšo krsto iz vezane plošče in za biorazgradljivo žaro iz koruznega škroba. Zdaj, ko se Turin odpelje iz kafiča v nakupovalnem središču in išče prostor za izpeljavo svojega načrta, se odloči za mrtvi kot pod stopniščem. Gospod Turin svoj voziček zapelje vzvratno, skuša ga parkirati čim dlje v kot. Tu ga ne bodo tako hitro opazili. Ura je točno 19.45 in gospod Turin upa, da njegove odsotnosti na oddelku ne bodo opazili do 22. ure. Potem ga bodo začeli iskati. Vendar ga ne bodo našli. Vsaj ne do jutri zjutraj, ko pride varnostna služba. Seveda Robert Turin sočustvuje s človekom, ki ga bo našel, vendar tega zdaj ne more jemati v obzir. Na svojem truplu bo pustil nekaj napitnine. Turin iz skrivnega predala v levem naslonjalu za roko izvleče sveženj tablet. Odvije zamašek steklenice z vinom. Iz prvega ovoja iztisne eno tableto za drugo, pogoltne jih in poplakne s požirkom vina. Vino je res ogabno. Le kako lahko Irene hvali novo kafeterijo? Kar imajo tam v ponudbi, je čista katastrofa! Ko Turin izprazni prvi omot, ga vrže v koš za preostale odpadke in se loti drugega. Pošteno je že utrujen, rad bi si malo oddahnil. Ne, mora nadaljevati: še štiri omote ima! Samo da ga nihče ne bi našel. Po prvih dveh omotih Turin pogleda na mobilnik: 19.53. Čez petnajst do dvajset minut se bodo zaprla rešetkasta vrata, takrat bo že trdno spal. Turin izklopi telefon. Tablete drugo za drugo stiska iz pretisnega omota in jih golta. Vino pa mu ne steče najbolje po grlu. Ali je vzel že vse tablete? Odeja! Mora se pokriti! Steklenica vina je komaj napol prazna. Želi jo postaviti na tla, vendar mora paziti, da mu ne pade iz roke, sicer bi ga lahko kdo slišal. Turina se polasti utrujenost. Toda po stegnih se mu hkrati širi tudi neki prijeten občutek. Upa, da bo Beba za to pogumno dejanje nagrajena. Turin ji je hvaležen, tudi za prijetno mečkanje takrat v avtu. Beba je super ženska. V zahvalo se lahko zdaj speča z bodočim negovalcem. Zaslužila si je. Verjetno bi se nadaljevalo še eno leto. Z največjimi napori. Leto, v katerem bi celotni dom prevzelo neko zunanje podjetje, leto, v katerem bi uvedli negovalne robote, Irene bi za vedno odšla na Japonsko, Beba bi se tretjič poročila ... leto, v katerem bi sestri Michaeli zrasle joške ... ampak zakaj ... tudi ona bi zanosila ... vse sestre bi to leto zanosile ... za njihove otroke bi bilo treba pozneje najti delo ... Katharina bi zanosila ... z dvema moškima ... ki bi se prepirala o očetovstvu, eden, katerega ime je Turin pozabil, in drugi, katerega imena Turin nikoli ni vedel ... v vsakem primeru je bolje tako ... Katharina naj nima drugih moških razen njega ... ti obstranski moški ... so kot obnosne votline ... dobri so le za vnetja ... na koncu verjetno nič več ne vidiš ... Katharina mora ... oditi od tam ... takoj mora od tam ... ampak pozor ... mačka je izginila ... mačka ... sestra Michaela ne bo tako kmalu prišla k Turinu. Luči ... luči bodo … najprej bodo zaprli rešetke ... Dukakis je pri gospodu Kelemenu v dobrih rokah ... Irene bo zelo jezna ... metoda francoskih oken je zastarela in je bila močno nadgrajena ... po zaslugi najnovejših raziskav gospe doktor Siewert ... ko bodo morski psi krožili okoli Bebinega plovila ... ko se bo Nata končno znebila tistega moškega in ko bo otroke spravila iz hiše ... ko bo Irene zaprla račun od prodaje hiše in si bo saldo nakazala na svoj transakcijski račun … ker negovalnega doma ne bo več treba ... samo še za upepelitev ... za upepelitev je treba kupiti krsto ... in žaro ... biorazgradljivo ... 190 evrov ... to sem poguglal ... doktor Steinhäuser odsvetuje … guglanje je nezdravo ... zato je dovolj ... in Katharina ... to bi lahko bile rešetke ... vendar pa zvoki spominjajo na klice ... ovratnica črnke ... temnopolte sestre ... pozabil ime ... na obeh straneh ... na obeh straneh se nič ne zgane ... še do danes ne vem ... celo življenje težave s čevlji ... in v ... ime sem pozabil ... v sanjah ... to ne morejo biti sanje ... Amerika bo spet velika ... ko bo bomba ... na televiziji bo doktor Kupelwieser ... kako je prišlo do ... kombiniran samomor ... kajti mačka ima devet življenj ... ali pa sedem ... sedem ali devet ... a nisem Katharini rekel ... samo še ta glas ... kdo mi je dal to idiotsko ime ... zakaj ves čas ta gospod pred mojim imenom ... ime mi je ... Robert ... to je dovolj ... več ni treba ... ta idiotski gospod ... proč ... proč ... proč ... 5. Et statim Kakšna sreča, da je bil gospod Marcus še tam, pravijo. Kakšna gromozanska sreča! Gospod Turin za hip pogleda kvišku. Pozna moškega pred sabo. Kdor koli že je, Turin tega človeka sovraži. GOSPOD TURIN: Ste mi vi to storili? Turin je povsem buden. Leži v postelji. V sobo pride negovalec Bernhard, ampak namesto da bi začel z nego, takoj spet odide in glasno zavpije. NEGOVALEC BERNHARD: Zbudil se je! Najhujši dan v življenju gospoda Turina je 17. maj 2017. Doletela ga bo cela armada psihiatrov. No, ne bodo ravno oblikovali armade, ampak koncentrične kroge. DR. STEINHÄUSER: Pri pacientu znakov suicidnosti že več mesecev ni moč spregledati. Tudi v drugem poskusu se mu ni uspelo pokončati. Namesto zdravnika pride sestra Margit. SESTRA MARGIT: Gospod Turin, kako ste? GOSPOD TURIN: Naslednje vprašanje. SESTRA MARGIT: Ali veste, kje se nahajate? GOSPOD TURIN: Rad bi govoril z gospo doktor Payer, prosim. SESTRA MARGIT: Žal to ni mogoče. GOSPOD TURIN: Zakaj to ni mogoče? SESTRA MARGIT: To vam bomo razložili pozneje, zdaj imamo druge skrbi. GOSPOD TURIN: Nemudoma mi pošljite gospo doktor Payer, prekleto! SESTRA MARGIT: Vi ste zadnji, ki bi zdaj lahko ukazovali drugim! GOSPOD TURIN: Izginite! Na tem oddelku nimate več nobene besede. Počasi se gospod Turin ozre naokrog: njegova soba je, soba 409. Bodijevo drevo je še tam, ni prineslo nesreče. Ali pač: celo gromozansko nesrečo mu je prineslo. Gospod Turin potipa za svojim mobilnikom, ki ga je vtaknil v desni žep trenirke. Vklopi ga in vnese PIN. Drug za drugim se pojavljajo neodgovorjeni klici s shranjenih in neshranjenih številk. Vrata v Turinovo sobo so zaprta. Sestra Margit je to storila namerno. Zakaj nihče ne pride? Kaj če bo hotel piti ali jesti? Skodelica z ustnikom, v kateri je sadni čaj, kot vedno stoji na nočni omarici. Turin srkne požirek. Sadni čaj je kot vedno ogaben. Brez sladkorja je neužiten. Nikogar ni tam. Gospod Turin vtipka Irenejino številko. IRENE TURIN: Sem pri sestri Barbari, k tebi pridem pozneje. In že odloži. Irene je pri sestri Barbari. Tamali ali taveliki? To bi bilo dobro vedeti. Verjetno zdaj podpisujeta papirje, na podlagi katerih bodo gospoda Turina odpeljali na zaprti oddelek psihiatrije. Je samomorilen in negovalni dom zanj ne more več prevzeti odgovornosti. Ura je 10.36. Turinu manjka nekaj več kot štirinajst ur filma. A ni sladko spal? A ni sanjal o Irene, Katharini in Bebi? A jim ni zaželel vse dobro v tem življenju? Nekdo potrka. Doktor Steinhäuser. Turinu ni povsem jasno, kaj počne tukaj. DR. STEINHÄUSER: Gospod Turin, slučajno sem v hiši. Prosili so me, naj pogledam, kako je z vami. Ste utrujeni? GOSPOD TURIN: Zelo utrujen, zelo utrujen. Že leta zelo utrujen. DR. STEINHÄUSER: Ja, saj to bo minilo. Vzeli ste pomirjevala, nekoliko prevelik odmerek. Ste jih tukaj dobili? Turin si ne želi, da bi ga ta nadležnež zasliševal. DR. STEINHÄUSER: Zraven pa še klorokin. To je zdravilo, ki se uporablja za profilakso malarije in proti revmatizmu. Ali ste si ga nabavili preko interneta? GOSPOD TURIN: Kaj je šlo narobe? DR. STEINHÄUSER: Vsi smo veseli, da ste še živi, gospod Turin. Vendar pa moramo biti bolj pozorni na to, da ne boste spet storili kakšne neumnosti. Skoraj ste vzeli letalno dozo. Je kriva Beba? Ali pa mu ni uspelo vzeti vseh tablet, ker je prehitro zaspal? DR. STEINHÄUSER: Ta mladenič – kot sem slišal, se še usposablja za negovalca – je zaslutil, kje bi lahko tičali. Rešil vam je življenje. Poleg tega mu je uspelo najti tudi omote od tablet. Odpovedali se bomo hospitalizaciji. Vodstvu doma je v interesu, da se ne dviga prahu. Danes vas bo obiskala kolegica s psihiatrije. GOSPOD TURIN: Moram v norišnico? DR. STEINHÄUSER: Zdaj morate predvsem počivati. V naslednjih tednih bomo ponovno pregledali vašo protibolečinsko terapijo. Prepričan sem, da lahko še kaj izboljšamo. Kako vam gre zdaj z alkoholom? GOSPOD TURIN: Na dan spijem štiri do osem kozarcev vina. Alkoholik sem. DR. STEINHÄUSER: Veste, zasvojenost v vašem primeru zame ne igra pomembne vloge. Pač pa je treba upoštevati vpliv alkohola na protibolečinsko terapijo. Glavna oddelčna sestra mi je povedala, da ste dva meseca popolnoma abstinirali. Kakšen je bil učinek? GOSPOD TURIN: Vse je bilo popolnoma enako kot prej, le da še malo slabše. DR. STEINHÄUSER: Najprej pride torej kolegica s psihiatrije. GOSPOD TURIN: Gospod doktor! Kaj pa je z gospo doktor Payer? DR. STEINHÄUSER: Mislite gospo Baccalaureo Payer? Gospod Turin, jaz nisem uslužbenec te ustanove. Obveščen sem bil, da je gospa Payer et statim dela prosta. O vsem drugem naj vas obvesti nekdo iz hiše. Mislim, da so to vendarle interne zadeve. Gospod Turin sedi in čaka. Čaka na Irene. Čaka na še brezimno psihiatrinjo. To bo grozen dan. Odslej bo vsak dan v tem domu grozen. Tamala Barbara si sploh ne upa več v njegovo sobo. Vse je preložila na druge: poslala je sestro Margit in tega doktorja Steinhäuserja, ki je najbrž zaradi svojih retoričnih sposobnosti prejel častni doktorat. Turin se mora zasmejati: et statim dela prosta. Da so jo vrgli iz službe, tudi tako bi lahko človek temu rekel. Ampak zakaj? Čaj v skodelici z ustnikom je popit. Turin je lačen, to začuti, v želodcu mu kruli. Kje je zdaj ta smrdljiva kremna juha? Turin vzame mobilnik. Izbriše vse zgrešene klice in vse SMS-e. Potem poišče Katharinino številko. GOSPOD TURIN: A je res, kar so mi povedali? KATHARINA PAYER: Ja! Odstavili so me, ker sem Gugrellki eno primazala. GOSPOD TURIN: Zaušnico? KATHARINA PAYER: Dve. GOSPOD TURIN: Čestitke! KATHARINA PAYER: Si spet nazaj? GOSPOD TURIN: Na žalost. KATHARINA PAYER: Vesela sem, da si še živ. GOSPOD TURIN: Jaz pa ne. KATHARINA PAYER: Vem. Robert, moram končati. Kmalu ti pišem, kako me lahko dobiš. 6. Ni prostora Najprej pride psihiatrinja. Gospod Turin si je veliko zadal za ta pogovor, gospo želi popolnoma ignorirati. Kot prvo, nikoli več se ne bo zaljubil, saj se mu vse, v katere se zaljubi, povsem izneverijo. In kot drugo, nikoli več si ne bo zapomnil kakšnega novega imena. SESTRA ALIKI: Gospod Turin, pri tolikih oboževalkah nimam jaz kaj iskati. Dejansko res ni več prostora. Za nikogar! Gospod Turin na vsa vprašanja odgovori neverodostojno in psihiatrinja se kmalu pobere. Irene pride v čisto poslovni opravi. Iztrgana je bila iz svojega sveta, in to sredi tedna, za to je Turinu žal. Gotovo zdaj zamuja pomemben sestanek s pomembnimi ljudmi. Kljub temu je Irene lepa, saj se čustveno ne vpleta v to, kar zdaj očitno kvari razpoloženje. IRENE TURIN: A nisi nič lačen? GOSPOD TURIN: Sem, ampak nihče mi nič ne prinese. IRENE TURIN: Počakaj, takoj bom naročila sestri. GOSPOD TURIN: Ne, pusti, dovolj drugega dela imajo. Tudi ti se vrni na delo. IRENE TURIN: To ne gre. GOSPOD TURIN: Oprosti. Oprosti. Oprosti. IRENE TURIN: Samo nekaj te prosim: če ti je tablete priskrbela Beba, drži jezik za zobmi in nikomur ne povej. Nikomur! Kakšna kretena sta! In vedno imata druge za neumne. Ampak niso neumni. Ta Marcus je celo zelo pameten. GOSPOD TURIN: Ta bedak! Če me ne bi iskal, bi bil zdaj že mrtev. IRENE TURIN: Napaka. Doktor Steinhäuser pravi, da ne bi bil mrtev. Ne od teh tablet, ki si jih vzel. Irenejin glas, njene prsi, njeni lasje, vse je zelo, zelo daleč. Po internetu mora naročiti daljnogled, če želi še kdaj videti svojo ženo od blizu. Malarija in revmatizem, dve bolezni, ki ju gospod Turin nima. GOSPOD TURIN: Katharino Payer so odpustili. IRENE TURIN: Kdo pa je Katharina Payer? GOSPOD TURIN: Psihologinja. Želela te je spoznati. IRENE TURIN: Ti in tvoje ženske! Nikoli mi nisi pripovedoval o njej, niti enkrat samkrat. GOSPOD TURIN: A ti niso povedali? IRENE TURIN: Bo že prišla kakšna druga psihologinja. Zdaj boš moral jemati antidepresive. In hoditi boš moral na psihoterapijo. GOSPOD TURIN: Kolikokrat sem vse to že slišal! IRENE TURIN: Z vsem sem se morala strinjati, sicer te ne bi mogli obdržati tukaj. In nekaj ti povem: vse to boš počel! Vse! Si me razumel? Turin je očaran nad Irenejino avtoriteto. Je taka tudi v službi? Jo moški občudujejo, ko je tako gospodovalna? IRENE TURIN: Naredil boš, kar ti bodo rekli! Vseeno kaj, to boš naredil! Kadar je Irene razburjena, vzravna hrbet in nekoliko nagne glavo. Robert Turin je velikokrat doživel, da je Irene Bebo in celo svojo mamo pokomandirala glede kakšne zadeve. Nana, Irenejina mama, se je takrat pogosto zasmejala. NANA: Bleda si kot kakšna mati prednica! Ne glej me tako, kar bojim se te. IRENE TURIN: Dolgo sem razmišljala o tem. Nazaj domov te bom vzela in zaposlila dve negovalki, to se izide. Z Melisso bova veseli. Ta ponudba Turina potolče. Od vseh možnosti je najbolj deprimirajoča ta, da bi se vrnil tja, kjer se je odvijalo njegovo resnično življenje. GOSPOD TURIN: Lepo od tebe, ampak bom že. IRENE TURIN: Samo vsake pol leta se poskušaš ubiti. Stopi k Turinu. Z obema rokama ga prime za glavo in poljubi na ustnice. IRENE TURIN: Malček boš še ostal z nami. Bebi pa je odslej obisk prepovedan! GOSPOD TURIN: Irene! Christiane nima nič s tem. IRENE TURIN: Ne bom se prepirala s tabo. Čas je, da ti človek pokaže, kje so meje ... GOSPOD TURIN: Pa saj ne moreš ... IRENE TURIN: Nisem še končala. Vsakič, ko narediš kaj takega, povzročiš gromozanski kaos – kaos v domu, kaos v mojem življenju. In potem zahtevaš, da se preprosto neha govoriti o tem. To ne gre. Irenejin pogled je enak kot vedno, brez kančka zagrenjenosti. Kljub temu bi Robert Turin raje videl, da bi mati prednica izginila nazaj v steno, iz katere je prišla. Toda pridiganja še ni konec. IRENE TURIN: Naredi mi eno uslugo: pobotaj se z glavno oddelčno sestro, to Brigitte ali kako ji je že ime. GOSPOD TURIN: S sestro Barbaro? Sva kot eno! IRENE TURIN: No, ne zgleda mi ravno tako. Obupana je in preobremenjena. Vedno pošlje sestro Margit, ki ima nekaj proti meni. Že od nekdaj je imela nekaj proti meni, pa sploh ne vem, zakaj. GOSPOD TURIN: Barbara in jaz nisva na bojni nogi. IRENE TURIN: Kakor koli že. Lahko si zelo šarmanten, to sem pogosto doživela. Bodi šarmanten tudi do nje! Navsezadnje je ona šefica v tem nadstropju. Šolarček Robert Turin je zdaj prejel svojo lekcijo. Kazen za to, da je bil spet preneumen, da bi se pokončal. IRENE TURIN: In Robert: vesela sem, da si še živ. In Beba v resnici tudi. GOSPOD TURIN: Beba nima prav nič s tem. IRENE TURIN: To si že povedal. Zbogom! 7. Oblaki Dnevom rastejo brade, gospod Turin se ne brije. Nakupovalni center je zanj tabu, prav tako kafeterija, s Katharino ne more več govoriti in za vse mora reči “ja” in “amen”. Toda včeraj je vsaj izvedel, kako je sploh prišlo do tega, da so Katharino odpustili. Zgodbo mu je povedal Marcus, in čeprav Turin na skrivaj sumi, da je Marcus vesel Katharininega odhoda, mu verjame. Ko so zvečer opazili Turinovo odsotnost, so za njim poizvedovali po celi hiši. Tudi na Oddelku 6 pri gospodu Kelemenu. Marcusu je potem padlo na misel, da bi preiskali tudi nakupovalni center. Najprej so se morali obrniti na varnostno službo, da so dobili dostop, vendar pa so Turina, ki je nezavesten obsedel na invalidskem vozičku, hitro našli. Marcus je našel tudi prazno embalažo od tablet. Seveda je bila sestra Barbara o tem že zdavnaj obveščena; urgentnega zdravnika je vprašala, ali bi bilo mogoče Turina prepeljati v negovalni dom, da se o njegovem vnovičnem poskusu samomora ne bi razvedelo zunaj kroga oseb, ki so bile s tem seznanjene (Marcus, sestra Margit in sestre na Oddelku 4, ki so imele izmeno). Urgentni zdravnik jih je pripravil na to, da bo pacient verjetno bruhal, dolgo spal in bil več dni utrujen. Turin vsega tega sploh ne more povsem verjeti in se sprašuje, ali sme urgentni zdravnik sploh storiti kaj takega. Vsekakor je tavelika Barbara tudi Irene in doktorja Steinhäuserja prepričala v to, da je najbolje zadevo zadržati zase. Samo Katharina Payer je temu nasprotovala. Po Marcusovih besedah je v sobi gospoda Turina prišlo do prepira med tamalo Barbaro in Katharino. Ženski sta vpili in se zakadili druga v drugo. Sestra Barbara je nekaj siknila, nakar ji je Katharina Payer prisolila klofuto. Barbara je odskočila in zahtevala opravičilo. Katharina pa je zahtevala, naj Barbara prekliče svoje besede. Marcus je posredoval in poskušal Katharino spraviti iz sobe. Ko se je obrnila, da bi odšla, je sestra Barbara nekaj zavpila za njo. Katharina se je odtrgala od Marcusa, se zagnala proti Barbari in jo še enkrat klofnila. Potem je odšla. Barbara Gugrell se je zjokala: zagotovo bo izgubila položaj vodje oddelka, če že ne službe – in vse to zaradi Turinovega vnovičnega poskusa samomora. Toda zjutraj so jo poklicali k taveliki Barbari, ki je oddelčnim sestram sporočila, da je gospa doktor Payer dala odpoved in et statim ne bo več delala v domu. To je izvedel od sestre Dorothee. Po kosilu gospod Turin prejme SMS s številko, ki je nima shranjene v imeniku. Sprva sporočila ne razume, potem pa se mu posveti, da mu je Katharina poslala svojo novo številko mobilnega telefona. GOSPOD TURIN: Grem na vrt. Kmalu se javim. Gospod Turin se zapelje na vrt. Pravzaprav bi ji raje kar pisal, ampak ne more dovolj hitro tipkati. Zato jo mora pač poklicati. GOSPOD TURIN: Imaš nov telefon? KATHARINA PAYER: Moj drugi telefon. Od zdaj moj prvi. Drug aparat bo ostal izklopljen. S temi iz doma ne želim več komunicirati. GOSPOD TURIN: Kakšne pa zganjaš? KATHARINA PAYER: Robert, želela sem ti prej povedati: odpoved sem dala že v začetku maja. Sestra Barbara je želela, da ostanem do konca junija, zdaj pa je slučaj nanesel, da lahko takoj ostanem doma. GOSPOD TURIN: Kaj naj rečem na to? KATHARINA PAYER: Tam se že ves čas nisem počutila dobro. Ti si bil edini razlog, zakaj sem še vztrajala. GOSPOD TURIN: Zame je to katastrofa. KATHARINA PAYER: Želim si, da me kmalu prideš obiskat domov. GOSPOD TURIN: Katharina, saj veš, kako težko mi je to. In po zadnjem dogodku mi je žena že napovedala, da me bo še bolj nadzorovala. KATHARINA PAYER: Ali pa mi pokažeš tisti kafič v shopping mallu. Saj tja negovalke ne zahajajo. Ali pač? GOSPOD TURIN: Ne. KATHARINA PAYER: Reci kaj. GOSPOD TURIN: Ja. KATHARINA PAYER: Glavo gor, Robert! Vse skupaj ni tako hudo. GOSPOD TURIN: Kmalu me boš pozabila. In to je dobro. KATHARINA PAYER: Daj, nehaj! GOSPOD TURIN: In pozabila boš na svojo obljubo! KATHARINA PAYER: Ne. Pri tem ostane. Če prideš k meni, se lahko pogovoriva o tem. GOSPOD TURIN: Okej. KATHARINA PAYER: Ne bodi tako redkobeseden. A zdaj ne moreš govoriti? GOSPOD TURIN: Še nisem v formi. KATHARINA PAYER: Pokliči me jutri! GOSPOD TURIN: Okej. KATHARINA PAYER: Obljubi mi! GOSPOD TURIN: Jutri te pokličem. KATHARINA PAYER: Potem pa: bye-bye. Gospod Turin se bo zdaj naučil tudi molčati. Tega se bo naučil od rastlin in čebel. Naučil se bo činmokuja. Prvič, ne ve, kdo od mimoidočih, ki ga pozdravljajo, je seznanjen z njegovim poskusom samomora. Drugič, možno je, da so sicer obveščeni, vendar o tem molčijo. Zato je še bolje, če Turin o tem ne govori. Razmišlja, ali naj se pretvarja, da je malce dementen, ali naj namerno pobrklja imena sester in večkrat zaporedoma pove eno in isto. Verjetno bi se stvari izboljšale, če bi se prilagodil drugim pacientom. Turin se spomni, kaj mu je rekla Nata: službo čistilke je dobila le, če je govorila z močnim jugoslovanskim naglasom. Ljudje so pač to pričakovali. Morda ljudje tudi od njega pričakujejo malce več pozabljivosti in čudaškosti. Dejansko na vrtu sedi dovolj dolgo, da sreča sogovornika: Patra Reisingerja. Bo najprej poskusil pri njem. GOSPOD TURIN: O, prečastiti! Moram na obravnavo ... k tej psihologinji ... gospe doktor ... kako ji je že ime ... ki ima pisarno v pritličju? Poleg fizioterapevtke. PATER REISINGER: Gospa doktor Payer. GOSPOD TURIN: Točno. Moram k njej. PATER REISINGER: Vam niso nič povedali? GOSPOD TURIN: Povedali? PATER REISINGER: Gospa doktor Payer žal ne dela več za nas. Osebno mi je zelo žal, bila je … je bistrega duha. In to včasih potrebuješ. GOSPOD TURIN: Aja. No, potem se bom pa dogovoril za naslednji teden. Toda tudi pater Reisinger se je naučil činmokuja. Molči. Sedmi del DRUGA RESNICA 1. Šah na mivki Danes je v službi sestra Nata. Kakšna sreča! Gospod Turin zlasti med počitnicami izgubi pregled nad urnikom. Nekaterih sester ni, druge pridejo nadomeščat z drugih oddelkov. Delajo hitro in so srečne, ko končajo. Sestra Nata pa si vzame čas. Kot vedno preveri, ali je treba izprazniti urinsko vrečko. Junija je bil gospodu Turinu operativno vstavljen suprapubični kateter. Njegov urin zdaj teče iz mehurja v urinsko vrečko. Nižje dol je še vse na mestu, za nego še vedno uporabljajo krpico. GOSPOD TURIN: Skodelico z ustnikom na mojo levo! SESTRA NATA: Ne bi kdaj kakšnega drugega čaja? GOSPOD TURIN: Ah, ne, je že v redu. Sadni čaj je viski za uporabnike invalidskih vozičkov. Tablični računalnik je Turinov stalni spremljevalec. Enkrat na dan se pogovarja z Irene, vsak dan pa gleda tudi videe na YouTubu. Poleg tega so mu všeč spletne strani letalskih prevoznikov in hotelov. Včeraj je opravil vse korake za rezervacijo leta na Azore, razen čisto zadnjega klika. Od takrat prejema elektronska sporočila dotične letalske družbe. Prav tako je na Azorih že skoraj rezerviral najdražjo hotelsko sobo. Ima natančen pregled nad voznimi redi avtobusov, nad cenami najema avtomobila in ve za tamkajšnje najboljše restavracije. GOSPOD TURIN: Ali ne bi tudi ti šla kdaj na Azore, Nata? SESTRA NATA: Žal moram septembra v Srbijo. Moj oče je zbolel. GOSPOD TURIN: Sam pa že ne bom letel. Potem bom raje za nekaj dni rezerviral Zürich. Zdaj pa grem na vrt. SESTRA ALIKI: Ne pozabi na kosilo! Gospod Turin obeduje že ob 11.30. Predpisali so mu neslano dieto. Gospod Turin se odpelje na vrt. Prijazno pozdravi vse medicinske sestre in paciente, ki jih sreča na hodniku na poti do dvigala. Pozdravi jih, in če kaj rečejo ali se hočejo pomenkovati, se zapelje naprej in se pretvarja, da jih ni slišal. V zadnjih tednih se je naučil treh ključnih tehnik: Prva je, da se pretvarja, da nečesa ni slišal. To prihrani energijo in čas. Sogovornik bo povedano že še enkrat ponovil, če je pomembno. Druga tehnika, ki jo Turin uporablja predvsem popoldne, je še preprostejša: Zapre oči in se pretvarja, da je zadremal. Sogovornik lahko mirno govori naprej in svoje razpredanje spodobno zaključi, medtem ko Turin razmišlja o drugih stvareh ali dejansko zaspi in si malce odpočije. Tretja tehnika je bolj zapletena in tudi nekoliko bolj vsiljiva: Turin presliši to, kar mu nekdo pripoveduje, in začne govoriti o nečem drugem. SESTRA BARBARA: Gospod Turin, ali ste že spoznali gospoda Wegscheidlerja? lma amiotrofično lateralno sklerozo in je pri nas šele nekaj dni. Morda bi se mu lahko predstavili. GOSPOD TURIN: Na vrtu so posadili robinijo. Ogledati si jo moram. Na drevesa se ne spoznam, ampak me prav zanima. Mogoče sem v življenju videl na tisoče robinij, pa sploh ne vem, da so bile robinije. Turin se odpelje naprej do dvigala. Ljudi, ki jih na poti sreča, sicer prijazno pozdravi, a se zanje ne zmeni. Najlepše na vrtu niso rastline in gredice ali molčeči vrtnar, ki ves dan neutrudno puli plevel, zaliva ter tu in tam posname kakšno fotografijo s svojim mobilnikom. Najlepša stvar na vrtu so kadilci. Ti svojega časa tu ne preživljajo zato, ker ne bi vedeli, kaj drugega početi, temveč zato, ker imajo kaj početi. Turin razmišlja o tem, da bi začel kaditi. Če kadiš, si je treba kupiti cigarete in vžigalnik, treba je iti na vrt ali na ulico pred dom, kjer se sme kaditi. Turinu se zdi, da kadilci med sabo več komunicirajo in se bolj spoštujejo, drug drugega obravnavajo kot enakovredna bitja. Ni pomembno, ali se medicinska sestra pogovarja s pacientom ali direktorica s čistilko: pri kadilcih ni zadržkov. Kadilci se pač pogovarjajo s kadilci in zagotovo govorijo tudi o stvareh, o katerih v drugih okoliščinah ne bi spregovorili. Današnji kadilci se morajo zavleči v najbolj zakotne kotičke, morajo se skrivati, saj vedo, da je njihova razvada vredna prezira. In to jih povezuje. Gospod Turin ima svoje najljubše mesto. Zraven klopi, na kateri je med njunim zadnjim pogovorom sedela Katharina. Turin je s svojim invalidskim vozičkom takrat stal ob klopi, točno na tem mestu, kjer stoji zdaj. S seboj ima tablico in včasih fotografira, vendar si fotografij nikoli ne ogleda, pač pa jih pošlje po elektronski pošti ali sestavi MMS. Čas med 9. uro in 11.30 vsak dan preživi na vrtu, če mu ni treba na eno od številnih terapij, na katere je naročen. Zadnjih šest tednov gospod Turin jemlje antidepresiv, ki mu ga dajo vsako jutro in ki naj bi ga stimuliral. DR. STEINHÄUSER: Ali ste v prvih nekaj tednih občutili kakšne stranske učinke? GOSPOD TURIN: Kakšni pa so stranski učinki? DR. STEINHÄUSER: Hvala bogu, niste prebrali ne navodil za uporabo ne brskali po Googlu. Tako torej zdaj gospod Turin bolj stimuliran kot običajno sedi na vrtu. Ko gredo mimo ljudje, ki jih pozna, morda na kratko poklepeta z njimi o trenutnem vročinskem valu in o tem, kako dolgo bo še trajal, ali o tem, da letos premalo dežuje. Če takšni pogovori trajajo predolgo, se Turin zateče k tretji tehniki, potem se sogovornik kmalu pobere. Turin se mora z Irene vsak dan pogovarjati prek videoklepeta, tako si je ona to zamislila. Težava je v tem, da se zato Turin ob njenih sobotnih in nedeljskih obiskih nima več o čem pogovarjati. Novice pa kljub temu niso nepomembne, saj vsaj predstavljajo teme za pogovor: Trump in velika porota, vladna kriza na Spodnjem Saškem, svetovno prvenstvo v odbojki na mivki in prestop nogometaša Neymarja v klub Paris Saint-Germain. Vendar Irene takšne novice nič ne pomenijo. Irene niti ne ve, da obstaja odbojka na mivki. GOSPOD TURIN: Odbojka na mivki, kako butast šport! Kako pa je z ribolovom na mivki ali šahom na mivki? GOSPOD TURIN: Pred oktobrom moram zaprositi za volilni listek. GOSPOD TURIN: Nata ne more na počitnice. Mora iti v Srbijo, njen oče ima raka. Uboga Nata! Njena hči je že leta anoreksična, zdaj pa je zbolel še njen oče. Vsaj sin je pravkar dobil službo pri Viktorju. GOSPOD TURIN: Na oddelku imamo novega pacienta. Ne gre za bolnika z MS-jem, pač pa za bolnika z ALS-jem. Ubogi hudič! GOSPOD TURIN: Se še spomniš sestre Aliki? Na oddelek je poslala pismo s fotografijo svojega dojenčka: fantek je, kot sem napovedal. 2. Brez dodatka soli Gospoda Turina pri kosilu ne moti toliko njegova hrana kot vsa ta voda. Ko snameš pokrov z jušne sklede, začne na pladenj kapljati kondenz. Turin takoj pokliče sestro Nato, da vodo pobriše. SESTRA NATA: Ti tekne? GOSPOD TURIN: Te zanima odbojka na mivki? Meni se zdi totalno butast šport. GOSPA DITSCHEINER: Seeeeestra! Seeeeeeeeeeestra! Po obedu gospod Turin običajno zaspi v katerem koli položaju, ne glede na to, ali leži v postelji, gleda na tablico ali sedi. Danes pa tastara Ditscheinerica ne neha vpiti. GOSPOD TURIN: Pa kaj je z njo? So umorili Trumpa? SESTRA NATA: Pred pol ure sem jo odpeljala v družabni prostor in jo posadila pred televizor. GOSPA DITSCHEINER: Seeeeestra! Seeeeeeeeeeestra! SESTRA NATA: In spet moram iti k njej, ker nobena druga ne gre. Gospod Turin dvakrat na teden po telefonu govori s Katharino, žal je trenutno na dopustu. Vnetje sečil se mu je kljub suprapubičnemu katetru poleti ponovilo. Strokovnjaki zdravstvene nege so mu predpisali vsakodnevno jemanje izvlečka brusnic. GOSPOD TURIN: Proti vnetju dobivam brusnice. Zagotovo bodo pljučnico kmalu zdravili s korenčkom. Zato pa veltlinec v Turinovem življenju ne igra nobene vloge več. Škoda, saj je vino včasih v Turinov vsakdanjik prineslo vsaj malo radosti. Vpitje na hodniku postane še glasnejše. Zdaj ni glasna samo gospa Ditscheiner, ampak tudi drugi. Turinova vrata so kot običajno priprta. Že razmišlja, da bi to spremenil in bi prosil sestre, naj mu vrata v prihodnje zapirajo, tako kot jih pri vseh drugih pacientih. Morda bo to tudi storil. Enkrat septembra. Odkar je Katharina na dopustu, mu le tu in tam napiše kakšen mejl. Vrnila naj bi se 7. avgusta, potem se želi sestati z Robertom. Elisabeth Keller naj bi ga pobrala z avtom, saj Katharina ne želi priti v dom in ne želi biti opažena kje v njegovi okolici. Turin vsak dan razmišlja o njenih kodrastih rjavkastih laseh, materinih znamenjih, čudovitem nasmehu in o tem, kako jo je vedno poskušal slučajno srečati v preddverju. Zagotovo se bosta dobila, vendar pa se bo sčasoma stik izgubil. Turin je to že doživel pri sestri Claudii. Saj razume. Le zakaj bi si ga kdo želel pogosto videvati? Ničesar nima povedati in, razen o neprijetnostih, tudi o ničemer poročati, medtem ko se življenji Claudie in Katharine vsak dan spreminjata in v njun svet prihajajo novi ljudje. Kljub temu Turin Katharini danes napiše mejl. GOSPOD TURIN: Draga Katharina, upam, da ti je Neapelj všeč. Ne more biti drugače. Vsekakor moraš videti Vezuv. Vse sem podrobno preštudiral. Do tja se lahko odpelješ z avtom ali avtobusom, zadnjih dvesto metrov pa moraš iti peš. Sprehodiš se lahko okrog kraterja, baje je od tam čudovit razgled na neapeljski zaliv. Če ne boš šla tja, boš dobila vulkansko travmo kot jaz v otroških letih. Ali: enkrat pozneje se boš morala vrniti. Tukaj je vse v redu. Kraljica gora kolikor toliko miruje. Prizanesel ti bom z domom in njegovimi zaporniki. Tako zelo sem vesel, da te bom spet videl. Tvoj (napol mrtev) Robert. Bolje, da gospod Turin tega mejla ne prebere še enkrat. Pa tudi fotografije na novo posajene robinije ne pripne. Ravno ko klikne Pošlji, v njegovo sobo vstopi sestra Nata in se krohota. SESTRA NATA: Si misliš, televizor iz družabnega prostora je izginil. GOSPOD TURIN: Kako izginil? SESTRA NATA: Izpuhtel je. Ni ga več. Ukradli so ga ali kaj jaz vem. Gospo Ditscheiner sem ob enajstih odpeljala v družabni prostor. Nekaj je zavpila, ampak nisem bila posebej pozorna. Saj vedno kliče in vpije. V resnici mi je hotela povedati, da na televizijski mizici ni televizorja. Tega sploh nisem opazila. Klicala je pol ure. Res je izginil. Sestra Barbara je besna. Tehnična služba bo preverila posnetke nadzornih kamer na stopniščih in v dvigalu. GOSPOD TURIN: Le kdo bi tukaj ukradel televizor? SESTRA NATA: Nimam pojma. GOSPOD TURIN: Tisto staro škatlo, ki je komaj kaj mlajša od gospe Ditscheiner. Turin zdaj razume vse silno vznemirjenje. Navsezadnje so to novice, pa ne le te na televiziji. Nenavadno je, da so v zvezi s to zadevo na oddelek poklicali tudi pripravnika zdravstvene nege, Marcusa, ki kmalu potrka na Turinova vrata. GOSPOD MARCUS: Gospod Turin, ali mi lahko za trenutek posodite svojo tablico? Moram fotografirati družabni prostor. Televizor. GOSPOD TURIN: Pogrešani televizor. GOSPOD MARCUS: Točno tako, sliko potrebujem za policijo in zavarovalnico. Na žalost je moj pametni telefon pokvarjen, zato ... K sreči je Turin dovolj pri sebi, da Marcusu ne izroči tabličnega računalnika. Ponudi se, da bo fotografiral on sam. To je njegova odrešitev. Kajti ko se odpravi v družabni prostor in naredi nekaj fotografij, Marcus izusti nekaj, kar v Turinu vzbudi sum. GOSPOD MARCUS: Pošljite mi fotografije v najvišji ločljivosti. Saj še imate moj mejl. Ko je Marcus še delal v kafeteriji, je Turinu skeniral pisma za združenje v Švici in mu jih posredoval po mejlu. Če bi Turin Marcusu izročil tablični računalnik in ga odklenil, bi Marcus lahko prebral vsa njegova elektronska sporočila. In zdaj, ko je na drugi strani, bi o vsem skupaj zagotovo poročal vodstvu doma. Turin se zaveda, da je pod nadzorom. Vseh. Medicinske sestre ga nadzorujejo že vsaj od njegovega prvega poskusa samomora. Tudi Irene izkazuje interes za pregled nad vsemi njegovimi dejavnostmi. Sestre se vsakič znova izdajo, ko pridejo kot da nenačrtovano v njegovo sobo ali mu gledajo čez ramo, ko brklja po tablici. Takrat jim Turin prebira vremenske napovedi, borzne tečaje ali jim poroča o točnem času. Vendar vidi, kaj jih zanima. Izvedeti skušajo, kaj išče po internetu in s kom komunicira. Sumijo, da je še vedno v stiku s Katharino. Turin mora biti previden. Zato ima zdaj za odklepanje tabličnega računalnika šestmestno geslo. Samodejno zaklepanje se aktivira že po tridesetih sekundah neuporabe. 3. Zapitek na podstavku Jessy stoji pred invalidskim vozičkom. Z nogami se postavi prečno in Turina povleče navzgor, ga obrne za devetdeset stopinj in ga posadi na posteljo. Turin si oddahne, saj je že komaj sedel. GOSPOD TURIN: Prosim, prinesite mi tablico. SESTRA JESSY: A še vedno pred spanjem poslušate Beethovna? Beethoven je Turinu postal naporen. Drugi stavki so vedno zelo lepi in umirjeni, vse ostalo pa mu je predramatično. Jessy odide in kot vedno pusti vrata priprta. GOSPOD TURIN: Sestra Jessy! Od danes naprej si želim, da mi ponoči vrata zapirate. Morda kar povejte naprej. Zaustavljalec za vrata pa kar položite pod mizo. Sestra Jessy naredi, kar ji reče Turin. Brez ugovora, brez začudenja, to Turin pri Jessy obožuje. Turin potisne tablico pod vzglavnik. Kot je z biljardno palico počel tisti stric od moškega iz kafiča v nakupovalnem centru, tudi Turin zdaj v postelji pestuje svoj tablični računalnik. Na vrsti je pesmica. Pesem, ki se ne začne več z Aliki. Na oddelku ni več nobene medicinske sestre, katere ime bi se začelo na A. Prva medicinska sestra v abecedi je zdaj Barbara. Domov, domov, domov se peljemo. In ko Barbara zamoči, takoj Bernhard vskoči. Domov, domov, domov se peljemo. Beba se ni več javila. Najbrž se boji, da bi kdo izvohal, da mu je ona dala tablete. Že zdavnaj je gospod Turin vse poguglal. Predoziranje s klorokinom v kombinaciji z močnimi pomirjevali iz skupine benzodiazepinov – mnogi, ki se želijo pokončati, očitno poskusijo s tem. Na srečo praktično nihče v domu ne ve, da je Turinova svakinja anesteziologinja. Toda nekdo to vendarle ve: Marcus. In Turin je bil celo tako neumen, da mu je narekoval Bebino številko. Le kako je bivši civilec padel tako nizko in pristal v vlogi ovaduha? Morda je bilo njegovo ljubezensko zanimanje za Bebo le pretveza? Kako naiven bedak je Turin! Takoj jutri bo poklical Christiane. Domov, domov, domov se peljemo. In ko Bernhard zamoči, takoj Christiane vskoči. Domov, domov, domov se peljemo. GOSPOD TURIN: Si še budna? IRENE TURIN: Ne moreš spati? GOSPOD TURIN: Sem že spal, ampak se vedno zbudim. Danes so z oddelka ukradli televizor. IRENE TURIN: A res? Število kaznivih dejanj v domu se je povečalo. Upam, da to ni bil tvoj televizor! GOSPOD TURIN: Ne. Tisti v družabnem prostoru, kjer vedno sedi Ditscheinerica. IRENE TURIN: Kakšna sreča zate. Ampak sem prepričana, da bodo kupili novega. GOSPOD TURIN: Ne vem. Jaz svojega pravzaprav ne potrebujem. IRENE TURIN: Še vedno poslušaš Beethovna? GOSPOD TURIN: Redko. IRENE TURIN: Ines, moja tajnica, mi je dala idejo. V službi lahko dobim po znižani ceni vstopnice za Dunajsko glasbeno združenje. Lahko bi šla kdaj skupaj na kakšen Beethovnov klavirski koncert, kaj praviš? Vprašala jih je – imajo tudi prostor za osebe na invalidskih vozičkih. GOSPOD TURIN: To me bo zagotovo spravilo v jok. IRENE TURIN: Nič za to. Tudi mene bo. GOSPOD TURIN: Povej mi, kdaj sva prodala najina motorja? Je bilo to leta 1998? IRENE TURIN: Tega se žal ne spomnim več. Takrat si se hotel peljati še v Francijo na svetovno prvenstvo v nogometu. GOSPOD TURIN: Res je. IRENE TURIN: Zakaj si se zdaj spomnil na to? GOSPOD TURIN: Pozabi! Spraševal sem se samo, kaj se je zgodilo z motorjema. IRENE TURIN: Zaspi zdaj, dragi. Sicer jutri ne boš mogel ruvati dreves. GOSPOD TURIN: Ja, to bi bilo zelo slabo. Tudi ti kmalu zaspi. Pusti zdaj to svojo PowerPointovo predstavitev s 3D tortnimi grafikoni. Tvoja Ines jo lahko dokonča tudi še v ponedeljek. IRENE TURIN: Hvala za tvoj sarkastični komentar. Do jutri. GOSPOD TURIN: Do jutri. Robert Turin sovraži take telefonske pogovore. Veseli ga, da mu je padla na misel besedna zveza “tortni grafikoni”. Tako je vsaj uporabil nekaj, česar v pogovoru z Irene še nikoli prej ni. Sicer pa je bilo vse po starem. S čim bo Turin naslednjič presenetil Irene? Nič novega mu ne pade na misel. Če bi bil dementen, nikogar ne bi motilo, če bi vedno lajnal eno in isto. Samo besedica “ja”, tisočkrat zapored, bi bila že dovolj. Sistem, ki je sestavljen le iz ene informacijske enote. Računalniška govorica je dvojiška, Kelemenova pa eniška. Gospod Turin v Google vtipka “eniški” in naleti na lepo novo besedno zvezo: zapitek na podstavku. Zapomniti si jo mora. GOSPOD TURIN: Ali zna ta tvoja Ines beležiti tudi zapitek na podstavku? IRENE TURIN: Če pomagam svojemu možu pri samomoru, je narobe. Če mu ne pomagam, je narobe. V vsakem primeru delam vse narobe. Pogovoriti se morava, mi pogosto reče Robert. In že ko to reče, mi postane slabo. Kolikokrat sva se že o vsem pogovarjala! Za vsakim njegovim stavkom se skriva isto vprašanje. GOSPOD TURIN: Zapitek na podstavku. Obožujem to besedno zvezo. IRENE TURIN: Vpraša me: Kdaj sva prodala motorja? To sam zelo dobro ve. GOSPOD TURIN: Zapitek na podstavku. Zapitek na podstavku. Zapitek na podstavku. BEBA: Z njim se moraš pogovarjati o vsem. IRENE TURIN: Moram. Moram. Nenehno ta moram. Zakaj mi vsi govorijo, kaj moram narediti? GOSPOD TURIN: Zapitek na podstavku. Obožujem to besedno zvezo. BEBA: Ne govorim ti, kaj moraš narediti. Pravim ti samo: če se boš z njim o vsem pogovarjala, potem pred tabo ne bo ničesar več skrival. IRENE TURIN: Rad ima skrivnosti, že od nekdaj je bilo tako. Ne bi mu rada zdaj vzela še njegovih skrivnosti. GOSPOD TURIN: Gospod Kelemen je strokovnjak za beleženje zapitka na podstavku. BEBA: Nič več ne bom rekla. KATHARINA PAYER: Kot otrok je moral pred materjo skrivati svoja čustva. Zlasti svojo veliko naklonjenost do očeta. GOSPOD TURIN: Zapitek na podstavku. Zapitek na podstavku. Zapitek na podstavku. 4. Tuje volkulje Resnico najdete v besedah ljudi, v knjigah in na spletnih straneh. In če hočete izvedeti, kakšni so neželeni stranski učinki resnice, morate prebrati navodilo za uporabo ali se posvetovati z zdravnikom ali farmacevtom. Druga resnica pa ljudem piše na čelu. V primeru tamale Barbare piše na čelu z zelo, zelo velikimi črkami, gospod Turin bi rekel: Arial 400pt bold. TAMALA BARBARA: Ste dobro spali, gospod Turin? GOSPOD TURIN: Hvala. TAMALA BARBARA: Najprej bova temeljito prezračila. Danes je z mano sestra Agnieszka. Delala bo pri nas, dokler se ne vrne sestra Aliki. Majhna debelušna Poljakinja z nečisto kožo izusti piskajoč zvok, najbrž nekakšen pozdrav. Turin ji odzdravi. Agnieszka. Enako ji je ime kot Irenejini čistilki in zdaj bo v sestrski abecedi nadomestila Aliki. TAMALA BARBARA: Torej, Agnes … jaz ji pravim Agnes, to je krajše. Vedno dve sestri za nego, vsaka na eni strani postelje. Prosim, nikoli ne opravljajte nege sami! Gospod Turin bi se skoraj na glas zasmejal, potem pa bi bila tamala Barbara spet dva tedna skupaj užaljena. Zato se Turin zadrži in opazuje Barbarin obraz. Nenavadno bled je postal, med svetle lase so se pomešali sivi prameni. TAMALA BARBARA: Gospod Turin je zelo bister človek, Agnes. Če bi želela kdaj kaj izvedeti, ga lahko vedno vprašaš. Že dolgo je v domu. Gospod Turin vedno ve vse bolje od drugih. Ne pusti se mu, Agnes. Enkrat ga bo že pobralo. GOSPA DITSCHEINER: Seeeestra! Seeeeeeeeeestra! TAMALA BARBARA: Agnes, prosim, pojdi h gospe Ditscheiner. Soba 407. Končno smo našli eno, ki jo lahko pošljemo k tastari. In že odide, uboga nova Agnes, ki mora že tisočič razložiti Ditscheinerici, da so televizor že naročili, ampak da bo trajalo še nekaj dni, preden ga bodo dostavili. TAMALA BARBARA: Gospod Turin, gospod Marcus danes popoldne praznuje rojstni dan, na Oddelku 6. Pridite naokrog. A ne pozabite: mi ne pijemo! Mi. Gospod Turin obožuje ta kolektivni “mi”. Mi ne počnemo tega, mi ne počnemo onega. To je nov način izrekanja prepovedi. GOSPOD TURIN: Oh, sestra Barbara, če mi to tako prijazno poveste, zagotovo ne bom pozabil. Zdaj mi paspertin, cipralex, tysabri, gabapentin, siponimod, imurek in thrombo ASS tako in tako bolj teknejo kot veltlinec. Oh, sestra Barbara, če bi bil jaz takšen kot nekoč, bi vas napojil z vinom in vam po naravni poti zaplodil trojčke. Zrasti bi vam morala tretja joška, da bi lahko vse hkrati podojili. TAMALA BARBARA: Le kam je zdaj šla tamala? GOSPOD TURIN: Prosim, ne pozabite: nikoli ne opravljajte nege sami. Barbara verjetno jemlje dve vrsti mamil: zjutraj poživila, ki ji dajo malce zagona (to ne more biti cipralex, tega jemlje gospod Turin in čisto nič ne pomaga), zvečer pa pomirjevala, da lahko prenaša svojega moža, ko pride po svojih velikih prodajnih uspehih domov slabe volje in prisoli zaušnico vsakomur, ki mu prekriža pot. Kar je v bistvu samo ona, saj zakonca nimata otrok. Sestra Barbara je prvakinja v prejemanju klofut. Kot kristjanka jih vedno skupi dvakrat, saj mora nastaviti še drugo lice. SESTRA BARBARA: Vedno ste polni pametnih domislic, gospod Turin. Resnično, resno sem mislila, ko sem Agnes rekla, da ste zelo bistri. Držite gobec in me pustite, da dokončam svoje delo. Imam še druge paciente, poleg tega moram uvesti novo sestro. V trenutku, ko sestra Barbara povleče Turina iz postelje in ga namesti na invalidski voziček, je razdalja med Turinovim in njenim obrazom le nekaj centimetrov. V tem delčku sekunde si lahko Turin od blizu ustvari sliko njenega stanja. Še dobro, da zjutraj kaj vidi. In to, kar vidi pri Barbari, je pogubno. Namesto da bi se malenkost zredila, kar bi njeno kožo malce pomladilo, je postala mršava in se je vidno postarala. Celo njene prsi, ki so bile nekoč čvrste in pravzaprav lepo oblikovane, so videti, kot da so jih kakšni trojčki zjutraj popolnoma izsesali. Očitno je zdaj postala tudi nemarna in površna pri oblačenju, opustila je nošnjo push-up modrčkov, ker je njen jalovi vol, za katerega je nekoč mislila, da je bik, ne more porihtati. Popolnoma se je odpovedala ličilom. GOSPOD TURIN: Sestra Barbara ... SESTRA BARBARA: Ja, gospod Turin? GOSPOD TURIN: Rad bi vam nekaj povedal. SESTRA BARBARA: Ja, prosim ... GOSPOD TURIN: Mogoče je to ... malo ... mislim ... čas je mogoče ... SESTRA BARBARA: Vedno imam smolo, ane? Najprej to z vami, zdaj pa še tole s televizorjem. Vedno zadene moj oddelek. Zakaj ne kakšnega drugega? Pri vodstvu zdravstvene nege sem že oplela. GOSPOD TURIN: Z vami sem želel govoriti o nečem drugem. SESTRA BARBARA: Gospod Turin, pokličite me pozneje. Ali pa pridite do sestrske sobe, prav? Resnično moram naprej. Tamala je danes tukaj prvi dan. Te zdaj prihajajo iz zdravstvene šole, pa si niti rokavic ne znajo nadeti. Poleg tega da ne znajo nemško. Nemščine itak v tem poslu skorajda ne slišiš več. GOSPOD TURIN: Kar pojdite naprej. Dejansko je tamala Barbara – tujka, ki sovraži tujce – končala nego, še preden se je Agnes vrnila. Gospod Turin pred njenimi očmi vzame cipralex in druge tablete. Barbara odide. Uvajanje se nadaljuje v sosednji sobi. Turinu to povsem ustreza. Trojčki bodo ostali lačni, volkulja zanje nima mleka. Uvajati mora. Pridejo tuje volkulje. Namesto trojčkov imajo deveterčke. Turin se počuti nenavadno budnega. Ali že deluje cipralex? DUKAKIS: Kaj bova počela danes? GOSPOD TURIN: Nimam pojma. DUKAKIS: Bova mučila kakšno sestro? GOSPOD TURIN: Ampak katero? DUKAKIS: Končno se lahko opogumiš in zagrabiš kakšno joško. GOSPOD TURIN: Ampak katero? DUKAKIS: Agnieszkino? GOSPOD TURIN: Ali so vidni kakšni hribčki? Ne bi mi padla na misel. DUKAKIS: Zdaj boš pa še oslepel. GOSPOD TURIN: Lahko poskusiva sprožiti požarni alarm. DUKAKIS: To se sliši zabavno. Kako to gre? GOSPOD TURIN: Saj poznaš to zadevo, s katero pater Reisinger zadimi prostore, ko umre kateri od pacientov. To rabiva. Samo to moraš prižgati in že se sproži požarni alarm. 5. Tri medalje Danes Irene osvoji vse tri medalje: za najlepšo žensko, za najlepše oblečeno žensko in za najlepše vedenje. Po dolgem času spet kafeterija. Gospod Turin pripoveduje o prepovedi uživanja alkohola, ki mu je bila tako rekoč dosojena. Irene ga z desnico prime za brado in jo malce stisne. IRENE TURIN: Potem ti pač naroči kavo, jaz bom pa veltlinec. In potem on pije Irenejino pijačo, ona pa njegovo. Turinovo razpoloženje se iz kozarca v kozarec izboljšuje. GOSPOD TURIN: Sestra Barbara mi je danes rekla: Mi ne pijemo! IRENE TURIN: Oh, ta sestra Barbara. Se zdaj kolikor toliko razumeta? Turinova molčita. Irene še enkrat naroči. Zadnje čase ima gospod Turin občutek, da ga Irene opazuje, verjetno zato, da bi ocenila njegovo razpoloženje ali iz izraza na njegovem obrazu razbrala kaj več o njem. Ko jo pri tem zaloti in jo dolgo opazuje, se mu nasmehne ali pa začne iz zadrege prikimavati. GOSPOD TURIN: Kako je Christiane? IRENE TURIN: Nobenega klica, nobenega SMS-a. Nič. GOSPOD TURIN: Jutri jo bom poklical. IRENE TURIN: Ne delaj tega! GOSPOD TURIN: Revica zdaj nima nikogar. S kom naj se pogovori o skrbeh v službi? IRENE TURIN: Če bi bila osamljena, bi se mi že javila. GOSPOD TURIN: Morda je odpotovala. Morda je na počitnicah. Saj mora na Hrvaškem opraviti izpit za plovbo po odprtem morju. Zdaj Irene srkne požirek veltlinca, ki je bil mišljen zanj. IRENE TURIN: O čem razmišljaš? GOSPOD TURIN: O čem razmišljam? O ameriških predsednikih. IRENE TURIN: Ne verjamem. GOSPOD TURIN: O tvojih joškah? IRENE TURIN: Ne, tudi o tem ne. GOSPOD TURIN: O ukradenem televizorju? IRENE TURIN: Televizor je pravilno. Vsebuje daljnovidnost. In potem se zgodi pred Turinovimi očmi: skozi vrata stopi doktor Kupelwieser, slavni televizijski psiholog. Turin se mora namuzniti, ne sliši več, kaj pravi Irene. Doktor Kupelwieser je nekoliko staromoden lik z angleško obleko in brki. Turin z glavo namigne Irene, v katero smer naj pogleda. Irene se mora obrniti. IRENE TURIN: Kaj se je zgodilo? GOSPOD TURIN: Tukaj je. Doktor Harald Kupelwieser. IRENE TURIN: Kdo pa je to? To je za Irene tipično: brezbrižno bi sedela tudi nasproti ameriškemu predsedniku. IRENE TURIN: In kaj ste po poklicu, če smem vprašati? DONALD TRUMP: Oglašujem hčerkino kolekcijo spodnjega perila. GOSPOD TURIN: A ga ne poznaš? To je slavni televizijski psiholog. Pogosto ga lahko vidiš v poročilih kot strokovnjaka. IRENE TURIN: Kaj dela tukaj? GOSPOD TURIN: Mamo obiskuje. Pri nas na oddelku je. In že je vznemirjenja konec. Črtasti veverički danes pospešeno skakljata okrog miz. Irene še tretjič naroči in takoj plača. Zaplete se v pomenek z veveričko A ali veveričko B o tem, da Avstrijci še vedno vse plačujejo z gotovino in kakšne preglavice to povzroča obratom. IRENE TURIN: Zakaj ne hodiš več v kafeterijo? GOSPOD TURIN: Pa saj zdaj sedim tukaj. IRENE TURIN: Mislim med tednom, sam. GOSPOD TURIN: Nočem. IRENE TURIN: Mirno lahko spiješ dva, tri kozarce. Bom že jaz uredila s to tvojo sestro Barbaro. Mi smo tu plačniki. GOSPOD TURIN: Zdaj tudi ti že praviš mi. IRENE TURIN: Prepoved pitja alkohola ne velja. Basta. GOSPOD TURIN: Tudi sam sem malce kriv za to. IRENE TURIN: Zdaj ne bomo govorili o krivdi ali preteklosti. Tukaj naj ti bo tako udobno, kot je le mogoče. In če česa ne bodo dovolili, mi povej. Okej? Edino, kar me moti, je tvoja skrivnostnost. GOSPOD TURIN: Irene, pred tabo nimam nobenih skrivnosti. IRENE TURIN: To je smešno. Sam veš, da to ni res. Zakaj mi nikoli nisi omenil Katharine Payer? GOSPOD TURIN: Kaj pa naj bi ti povedal? Tukaj, v domu, je bila psihologinja, zdaj pa je ni več. Ali sem ti kdaj kaj povedal o fizioterapevtki? Tudi o njej ti nisem govoril. IRENE TURIN: Nočeš mi povedati resnice. GOSPOD TURIN: Pogovarjajva se raje o čem drugem. Ali si svoje tortne grafikone pravočasno dokončala? Spet deset minut tišine. GOSPOD TURIN: Zdaj je vendarle prišla nova sestra. Namesto sestre Aliki. Kadar koli Turin govori o sestrah, ima občutek, da ga Irene sploh ne posluša. Ukvarja se sama s sabo ali bere časopis. In tako sobota noče miniti, nedelja pa že meče svojo dolgo senco. Gospod Turin mora pomisliti, o čem bi se še lahko pogovarjal z Irene. GOSPOD TURIN: Fantek je, kot sem napovedal. Aliki je poslala fotografijo. Visi zgoraj, na oddelku, na oglasni deski zraven urnika. Če boš jutri prišla, ti jo bom pokazal. IRENE TURIN: Od kdaj se pa zanimaš za otroke? GOSPOD TURIN: Vesel sem pač za sestro Aliki. IRENE TURIN: Kaj pa je s to Katharino Payer? GOSPOD TURIN: Spet začenjaš. Kaj naj bi bilo z njo? Dala je odpoved. IRENE TURIN: In z njo nimaš več stikov? GOSPOD TURIN: Ne dela več tukaj. IRENE TURIN: To ni bilo moje vprašanje. Vohljači so vsepovsod. Govorijo za Turinovim hrbtom. Sestra Barbara in Marcus sta Irene vse zblebetala. Turin bi lahko samega sebe oklofutal. Vedno si je mislil, da s svojo previdnostjo pretirava. Še premalo previden je bil! IRENE TURIN: Obstajajo tudi sestre, ki ne delajo več tukaj, pa te še vedno obiskujejo. Tista furija, kako ji je že ime ... saj te včasih obišče. Piše ti SMS-e. Ti pa ji odpisuješ. GOSPOD TURIN: Kaj naj bi bilo zdaj to? Zaslišanje? IRENE TURIN: Ne moreš nehati s skrivalnicami. Kot bolnik nisi čisto nič drugačen, kot si bil prej. GOSPOD TURIN: Tudi ti pred mano marsikaj skrivaš. IRENE TURIN: Zdaj govorimo o tebi. GOSPOD TURIN: Gregorjevo smrt, na primer. Si kdaj pomislila, kaj to pomeni zame? IRENE TURIN: Samo zaščititi sem te hotela. Ni bilo mogoče, da bi ga pred njegovo smrtjo še videl. In sam mi je povedal, da se tebe in sebe raje spominja takšnih, kot sta bila nekoč. GOSPOD TURIN: Dobro ste opravili svoje delo. Mene seveda ni treba nič vprašati! Pojdi zdaj. Melissa mora dobiti svojo hrano. Robert Turin se preprosto odpelje in zapusti Irene. To mora tako ali tako zvaditi. Ni mu lahko, ampak gre. Navsezadnje ima invalidski voziček na električni pogon. 6. Hipoterapija MILA: Kako ste, gospod Turin? Kot vedno se fizioterapija v torek začne s tem vprašanjem. Zdaj lahko Turin pove stavek ali dva, še preden je na vrsti prva vaja. GOSPOD TURIN: Zdaj lahko končno na YouTubu delam svoje sezname predvajanja. MILA: No, vidite. Kakšnega mejla mi pa niste več poslali s svojimi najljubšimi videi. GOSPOD TURIN: Zagotovo vas videoposnetki, ki jih gledam, ne zanimajo. Mila Turinu sname čevlje in nogavice. Noge mora postaviti na majhno pručko, Mila pa mu spodnji del trenirke potegne navzgor do kolen. Turin je v zadregi zaradi stopal, videti so grozna, skoraj črna so, kot trupla po atomski bombi na Hirošimi, o čemer je včeraj na televiziji gledal dokumentarec. MILA: Tako, zdaj bova preizkusila vaš občutek za temperaturo. Vaših stopal se bom dotikala z različnimi epruvetami, vi pa mi boste povedali, ali je toplo ali hladno. Mila vzame prvo epruveto in jo približuje Turinovemu stopalu, dokler se ga ne dotakne. MILA: Toplo ali hladno? GOSPOD TURIN: Hladno. MILA: Ste prepričani? Mila vzame še eno epruveto. MILA: Pa zdaj: toplo ali hladno? GOSPOD TURIN: Hladno. Očitno je, da Turin testa ni opravil. Ena od epruvet je bila napolnjena s toplo vodo. Turinu ni prav, če njegov odgovor ni pravilen. Še bolj pa ga jezi, da Mila tega ne komentira. MILA: Zdaj bova preverila občutljivost na vibracije. Povejte mi, ali kaj čutite. Na gleženj vam bom namestila glasbene vilice. GOSPOD TURIN: Nekaj zelo rahlo čutim. MILA: Kaj pa čutite? GOSPOD TURIN: ... žgečka. Turin si je ta odgovor izmislil. Domneva, da je Mila ugotovila, da laže. Poskusi še z drugo nogo. MILA: A veste, kako se gležnju reče po latinsko? GOSPOD TURIN: Malleolus. MILA: Zelo dobro, gospod Turin! GOSPOD TURIN: Nekoč sem bil zaljubljen v študentko medicine, ki se je prav takrat učila človeško okostje. Medtem ko drugi zaljubljenci razmišljajo o Parizu ali o vožnji z gondolo v Benetkah ali o Romeu in Juliji v Veroni, sem jaz njo spraševal kot na izpitu. Dotaknil sem se je na določenem mestu, ona pa je morala povedati, za katero kost gre. Mila se najprej dotakne zunanjega in nato notranjega dela gležnja. MILA: To je malleolus lateralis, to pa je malleolus medialis. Kaj čutite? GOSPOD TURIN: Ne prav veliko. MILA: To je res smešno. Mila se vedno znova vrača k svoji vpenjalni mapi, jemlje v roke pisalo in kljuka. Vsi ti zapiski se še vedno delajo ročno. GOSPOD TURIN: A zberete na kup te listke od vsake terapije? MILA: Ja, vložimo jih v fascikel. Še vedno smo zelo staromodni. GOSPOD TURIN: Jaz bi to storil računalniško. Ali pa s tablico. MILA: Mogoče lahko prepričate sestro Barbaro, da mi jo kupi. Če vam to uspe, imate pri meni nekaj v dobrem. GOSPOD TURIN: To bom naredil. MILA: In zdaj občutljivost na bolečino. Vašega podplata se bom dotaknila s konico igle, potem pa s topo stranjo. Povedali boste, ali se vas je igla samo dotaknila ali vas je pičila. Gospod Turin začuti iglo na svojem podplatu. MILA: Zdaj, avgusta, je v domu čudno, ane? GOSPOD TURIN: Kako to mislite? MILA: Veliko jih je na počitnicah. Tako prazno je, se vam ne zdi? GOSPOD TURIN: Tudi jaz bi imel rad kdaj počitnice. MILA: Pa saj na počitnice lahko greste kadar koli. GOSPOD TURIN: A mislite? Pri izhodu lahko odložim MS, se odpeljem na kopališče in skočim s trimetrske skakalnice. MILA: To ravno ne. Ampak lahko se pa odpeljete v Italijo. GOSPOD TURIN: V Italijo. MILA: Katera je vaša najljubša država, gospod Turin? GOSPOD TURIN: Italija pač ni moja najljubša država samo zato, ker se moje ime zapisuje enako kot tamkajšnje mesto. Mislim, da je moja najljubša država Zimbabve. MILA: A res? Kdaj ste bili tam? GOSPOD TURIN: Še nikoli. MILA: To pa ne gre. Svojo najljubšo državo mora človek vendarle obiskati. Z vsemi vajami sta opravila tri minute prej. In prehitro je Mila gospodu Turinu spet nataknila nogavice in čevlje ter mu odvihala hlačnice trenirke. Tri minute je veliko. V tem času Turin razmišlja, ali bo Mila tudi čez trideset let še zbadala paciente s konico in glavico igle ter rezultate beležila na list papirja. MILA: Pridite enkrat na našo kmetijo v Slovenijo, gospod Turin. Tam izvajamo hipoterapijo. GOSPOD TURIN: Hipoterapijo? MILA: Terapija s konji je najboljši trening za trup, dober za kolke in hrbet. Vaše hrbtne mišice so še posebej šibke. GOSPOD TURIN: Imate kmetijo s konji? MILA: Moj oče ima kmetijo. Ko se bo upokojil, jo bom prevzela. GOSPOD TURIN: Potem bomo hodili na western jahanje. MILA: Seveda pacienti jahajo samo v koraku. Boste videli, vrnili se boste popolnoma prerojeni. GOSPOD TURIN: Kako pa naj pridem v Slovenijo? Toda zdaj so tri minute že potekle. Mila je zaposlena s pospravljanjem in pregleduje svoj urnik, preverja, kaj potrebuje za naslednjega pacienta. Samo še mimogrede, med temi pripravami, se pogovarja z njim. MILA: Vse je mogoče, če se le hoče. GOSPOD TURIN: Na invalidskem vozičku sem. MILA: Hipoterapija se izvaja tudi pri osebah na invalidskem vozičku. GOSPOD TURIN: Potem bom zagotovo prišel. MILA: Ne pozabite: naslednji termin imava šele čez tri tedne, 29. avgusta. GOSPOD TURIN: Če bom takrat še živ. MILA: Gospod Turin, kaj pa govorite? GOSPOD TURIN: Torej, lepe počitnice vam želim. Zdaj sploh ne vem, katera je vaša najljubša država. Toda Mila ne reče ničesar več. Ker Turin še kar ne odide, ga pospremi do vrat. Zdaj mora jadrno zapustiti prostor. Gospod Turin si še misli: Kakor v nebesih, tako na konjih, vendar ni nikogar, ki bi se lahko temu smejal. MILA: Kaj lahko vedno naredite čez dan: močno vpotegnite trebuh in ga napnite, kot da bi vas hotel kdo boksniti vanj. Nato vdihnite in izdihnite, ampak zadržite trebuh. To bo okrepilo vaše mišice. 7. Za vedno Gospod Turin odide iz fizioterapevtkine ordinacije, vendar se kmalu ustavi in pogleda na svoj mobilnik. Nekaj metrov stran čistilka, s hrbtom obrnjena proti Turinu, pomiva tla. Premika se v obliki črke S, ob čemer čistilni voziček s hrbtom potiska naprej. Nato zloži mop, vzame krpo in jo namoči v vedro z vodo. Krpo ožame na pedalu za ožemanje in jo spet vpne v mop. Ko čistilka pride do gospoda Turina, jo ta pogleda. GOSPOD TURIN: Naj se srečam z njo naslednji teden? Čistilka vzdigne palec in nadaljuje s pomivanjem tal. GOSPOD TURIN: Draga Katharina, najbolje bi bilo v ponedeljek, 14. Turin čaka na odgovor, vendar ga dolgo ne prejme. Pogleda po hodniku navzdol. Čistilka je že precej daleč. Tudi Turin bi rad pomival tla. Celo zelo rad. KATHARINA PAYER: Pravkar sem govorila z Elisabeth. Prišla bo v ponedeljek ob 13.00 in te bo pripeljala nazaj ob 16.00, da boš za večerjo že v domu. GOSPOD TURIN: V redu. KATHARINA PAYER: Prosim, ne prinašaj ničesar, zlasti ne kakšnega robota. GOSPOD TURIN: Prepozno, kupil sem ti robotski sesalnik. Mila pride iz ordinacije in za seboj zaklene vrata. MILA: No, gospod Turin, ste še vedno tukaj? Še vedno klepetate s svojo prijateljico? GOSPOD TURIN: Preverjam datume počitnic za leto 2018. Avgusta bom prišel za tri tedne k vam v Slovenijo na western jahanje. MILA: Odlično. Pri zgodnji rezervaciji prejmete popust. Moram na oddelek po naslednjo pacientko. Vse dobro! Gospod Turin premeri vrata poleg Miline ordinacije. Vrata hišne psihologinje, skozi katera je stopal vsak ponedeljek, ko se je srečeval s Katharino. Njeno delovno mesto še vedno ni zasedeno. Gospod Turin se še dobro spominja Katharinine predhodnice. Srečal jo je ob svojem prvem obisku doma. Turin se je prijavil za sobo na oddelku za MS in povabili so ga, da si ogleda dom. Takrat je bil star šestintrideset let. Medtem ko so drugi ljudje njegovih let razmišljali o tem, da bi imeli otroke, si končno poiskali dobro plačano službo ali kupili stanovanje, v katerem bodo živeli do konca svojih dni, se je Turin nastanil v negovalnem domu. Za vedno. Po pogovoru s psihologinjo so Turinu razkazali oddelek, vrt in hišno kapelo. Spomni se, da ni razumel, kako se odvija življenje v domu. Zdelo se mu je, kot da si ogleduje stanovanje. To mu je bilo znano: greš na ogled stanovanja, se ozreš naokrog in takoj veš, da iz različnih razlogov ne pride v poštev, vendar za nepremičninsko agentko in prejšnje lastnike še naprej igraš interesenta in postaviš to ali ono vprašanje. Ko odideš, si oddahneš, da ti stanovanje ne ustreza. Po treh ali štirih mesecih čakanja se je sprostila soba in Turinu ni bilo več treba izgubljati časa. Nekaj dni pozneje se je vselil. Še vedno se spomni, kako mu je Irene v kovčku na kolesa v dom pripeljala oblačila. Omaro je napolnila s hlačami, srajcami, spodnjim perilom in majicami, kot da bi bil Turin na šestmesečnem poslovnem potovanju. Postopoma je vse spet odnesla nazaj domov. Zatrjuje sicer, da je njegove obleke oddala na zbirno mesto za rabljena oblačila, vendar je Turin prepričan, da so nekatere dobili njeni oboževalci. Irene, ki je Turinu izbirala in kupovala oblačila, je vedno posegala po najboljšem. Pred poroko je bil bolj zanikrn, luknjaste majice in raztegnjeni puloverji, z Irene pa so v njegovo življenje prišli Versace, Armani in René Lezard. Toda prvega dne v negovalnem domu je Turin preklopil na trenirko. Še nekaj se je spremenilo na Turinov prvi dan v domu: odločil se je, da ne bo več uporabljal računalnika. Zdaj je bil tukaj. Za vedno. Prejšnje življenje je pustil za sabo, ni se ga hotel več spominjati. Le kaj bi sploh lahko od tukaj počel? Irene ga je znova in znova spraševala, ali naj mu prinese prenosnik, on pa je to vztrajno zavračal. Seveda v domu ni lahko kaj početi. Pravzaprav je to nemogoče. Dejavnosti so prilagojene starostnikom in senilnim ljudem, poudarek je na krščanskih praznikih, ki jih Turin zavrača. Tako je začel proučevati ljudi v domu, zapomnil si je njihova imena in se z njimi pogovarjal, kadar je bilo le mogoče. Gospod Turin si je zapomnil vse in vsakogar. Osupnil jih je s tem, ko jim je pripovedoval njihove lastne zgodbe in jim razkrival, katere dele so tokrat izpustili ali spremenili. Spoznal pa je tudi, da so ga vsi ti ljudje zapustili, bodisi skozi sprednja bodisi skozi zadnja vrata. Skozi sprednja vrata so izginile številne medicinske sestre, civilci in javni uslužbenci. Skozi zadnja vrata pa so izginili tisti pacienti, ki so imeli srečo, da so se lahko preselili na kraj zadnjega počitka ali v biološko razgradljivo ekožaro. Zdaj je izginila tudi Katharina. Gospod Turin se spominja garderobnega stojala v Katharinini pisarni. Vsakič, ko je odhajal, se je z invalidskim vozičkom zapeljal tik ob stojalu, da je pri tem ujel vonj Katharinine jopice ali šala. Ukrasti bi moral eno od teh jopic ali pulover ali kaj podobnega. Zdaj ve, kaj si želi od Katharine: kos oblačila, ki ga je nosila. 8. Z besedami: Čista nula Gospod Turin že spi, ko se nenadoma odprejo vrata njegove sobe. Ni potrkalo. Postelji se približa neka medicinska sestra. Je to Nata? Turin je ne more brez dvoma prepoznati. Stopa zelo previdno. Turin se pretvarja, da spi. Morda mu je prišla dat injekcijo, ker misli, da spi. Turin se boji, da mu na skrivaj dajejo injekcije ali podtikajo zdravila, da bo hitreje zrel za Oddelek 6. Nekakšne tablete za krvni obtok, ki močno povečajo tveganje za infarkt, oslabijo imunski sistem ali njegovo že tako skoraj neobstoječo mišično moč. In ko bo enkrat pristal na Oddelku 6, bo lahek plen, tako kot Kelemen, ki reče “ja” čisto na vse. Potem bodo medicinske sestre začele svojo podlo igro: drgnile ga bodo s pekočimi mazili ali alkoholom, mu namerno povzročale bolečine ali ga poniževale, medtem ko jih bodo druge sestre pri tem opazovale. Turin kdaj pa kdaj kaj sliši o teh rečeh. Nikoli pa si ni mislil, da bi lahko njega doletele takšne okrutnosti. Toda ko bo enkrat tako nebogljen, si bodo nekatere sestre dale duška v želji po maščevanju, ki ga kujejo že leta. Turin ve, da sestre tega ne počnejo zato, ker so odvratne. Večina jih je preprosto zafrustriranih. Vedo, da medicinske sestre v bolnišnicah za opravljanje enakega dela zaslužijo bistveno več. Vedo, da pacienti tukaj uživajo v razkošju, ki si ga one s svojo plačo ali skromno pokojnino, ki jo bodo prejele na podlagi te plače, nikoli ne bodo mogle privoščiti. Vedo, da delajo v negovalnem domu in da so zato poklicno na stranskem tiru. Prav zato zavidajo vsem tistim, ki prostovoljno ali neprostovoljno zapustijo dom. Sestre Claudie Turin v prisotnosti njenih nekdanjih sodelavk ne sme več omenjati. Tudi Katharina je v domu tabu. Turin mora biti previden. Sploh ne bo več jemal tablet. Le čemu bi jih? Sestra se približa postelji. Nata je. SESTRA NATA: Odhajaš? Kot vedno se ustavi ob vznožju postelje. SESTRA NATA: Ali res spiš? GOSPOD TURIN: Kaj je narobe, Nata? SESTRA NATA: Sprašujem te, ali boš šel stran. GOSPOD TURIN: Kam naj bi šel? Ne morem iti. SESTRA NATA: Te bo kdo odpeljal proč? GOSPOD TURIN: Jutri me bodo odpeljali na izlet. Za večerjo bom že nazaj. Saj sem že izpolnil in podpisal obrazec za izhod. SESTRA NATA: Ne mislim tega. Ali greš čisto proč, za vedno? GOSPOD TURIN: Kako si prišla na to idejo? SESTRA NATA: Bila sem v sestrski sobi in spala. Nenadoma sem se zbudila. Na oddelku je bilo zelo tiho. In v hipu me je prešinilo: Robert odhaja. Robert gre proč. Za vedno. Turinu je zdaj nerodno, da je osumil Nato in da ima tako slabo mnenje o sestrah. Pojma nima, koliko je ura. Ne gane se, ampak potipa, ali je tablica pri njem v postelji. SESTRA NATA: Saj ne rečeš, da ne drži. Ne ugovarjaš. GOSPOD TURIN: Nata, kaj ti je? Kam pa naj grem? SESTRA NATA: Misliš, da ti bo tam bolje? Če v to verjameš, potem nimam nič proti, da greš. GOSPOD TURIN: Kam? Na kaj misliš? SESTRA NATA: Ne vem. Vedno sem se bala, da me boš vprašal. GOSPOD TURIN: Kaj naj bi te vprašal? In že ima roko na njenem vratu. In okoli čopa njenih črnih las. GOSPOD TURIN: Se še spomniš svojega prvega dne tukaj, ko si bila pomočnica in si me vprašala, če želim na vrt? SESTRA NATA: Druge sestre so mi rekle, naj te to vprašam. GOSPOD TURIN: In ti si se ujela na limanice! Nata se začne smejati in jokati hkrati. Zdaj Turin ve, zakaj ga nove sestre vedno vprašajo, ali si želi na vrt. To je past, ki jo novinkam nastavijo druge sestre. Turinov bes je torej vedno zadel napačne. Žal mu je za Nato. Njene solze so lepe, vendar mu razkrivajo, da ji je storil veliko krivico. SESTRA NATA: Bil si tako jezen, da sem jokala. GOSPOD TURIN: Kot zdaj. SESTRA NATA: Zdaj jočem drugače. GOSPOD TURIN: Ti si najboljša tukaj. To veš. SESTRA NATA: Ne odidi! GOSPOD TURIN: Nata, nikamor ne grem. SESTRA NATA: Ne govoriš po resnici. Če stavek začneš z Nata, ne govoriš po resnici. GOSPOD TURIN: Prišel bo čas, ko me boš razumela. SESTRA NATA: Ne vem. Vedno sem se bala, da me boš vprašal. Ampak zdaj ... zdaj bi to storila. Seveda si je Turin pogosto predstavljal, kako bi bilo prijeti Natine joške, se jih dotikati. Prepričan je bil, da bi se ji gnusil. In prepričan je bil tudi, da svojega gnusa ne bi pokazala. SESTRA NATA: Ampak moraš povedati. V nekem filmu sem to videla, a v resnici traja dlje, da umreš. Turin se nenadoma povsem predrami. Želi se obrniti na stran, vendar mu ne uspe. Znoji se. DUKAKIS: Kakšen osel si, Robert Turin. Star osel. GOSPOD TURIN: Kaj si videla v tistem filmu? SESTRA NATA: Kako mož pritiska vzglavnik ženi na obraz, dokler ta ne umre. Turin otrpne. KATHARINA PAYER: Ne počenjaj zdaj neumnosti, Turin! BEBA: Ne tukaj v domu, sem ti rekla. Nikoli tukaj v domu! GOSPOD TURIN: Daj mi roko, Nata. In res položi svojo dlan, zelo vročo dlan, v njegovo. On jo močno stisne. Šele takrat pomisli, da se ji tudi to gotovo gnusi. GOSPOD TURIN: Dokler boš ti tukaj, bom že še zmogel. Ne smeš toliko skrbeti. Kako je s tvojo hčerko? Zdaj Nata spet bruhne v jok. Iz škatle na Turinovi nočni omarici potegne robček. Ko hoče vzeti še enega, ugotovi, da je škatla prazna. Turin ima na vzglavniku vedno brisačo, ker se ponoči zelo znoji. Poda jo Nati, ki si z njo obriše solze. SESTRA NATA: Tako neumna sem. GOSPOD TURIN: Sploh nisi neumna. Tako uvidevna si do drugih, to je res lepo od tebe. SESTRA NATA: Oprosti, prosim. GOSPOD TURIN: Zakaj se opravičuješ? SESTRA NATA: Takoj se vrnem. Moram skočiti na stranišče. BEBA: Kako se ženske lepijo nate! Neverjetno. DUKAKIS: To je bilo 0 točk, Robert Turin. Z besedami: Čista nula! 9. Prijave Nenavadno je biti tukaj drugič. Zadnjič je bilo vse polno ljudi, zdaj pa leži naokrog le nekaj oblačil in časopisov. Tokrat Turina nista pripeljala zakonca Keller, pač pa Elisabeth Keller sama. Katharina pride k vratom v lahni jutranji halji. GOSPOD TURIN: Kaj je narobe? Si pravkar vstala? KATHARINA PAYER: Rada dolgo spim. Zdaj, ko lahko. GOSPOD TURIN: Sredi poletja! KATHARINA PAYER: Nismo vsi tako marljivi kot ti. Dobro izgledaš. GOSPOD TURIN: Naslednja laž, prosim. KATHARINA PAYER: Bi kavo? GOSPOD TURIN: Veltlinec. KATHARINA PAYER: Se hecaš? GOSPOD TURIN: Nikoli se ne hecam. V mojem položaju velja zlato pravilo: Žganice od kosila naprej, belo vino pa od zajtrka naprej. Katharina gre v kuhinjo. Turin ji ni povedal, kako dobro izgleda. Razmišlja, kako bi to popravil. Katharina se vrne z napol polno steklenico belega vina, kozarcem in skodelico kave. KATHARINA PAYER: Nekaj vina je še ostalo. Nimam pojma, če je še pitno. GOSPOD TURIN: Vseeno. Katharina se usede. Noge potegne k sebi in pete položi na sedišče. GOSPOD TURIN: Videti si čudovito. KATHARINA PAYER: Malo sem morala priti k sebi po tej zadevi v domu. Sploh ne veš, kako sem trpela. Kaj vse so mi prepovedovali. Zelo hitro mi je postalo jasno, da to delo ni zame, ampak sem mislila, da moram biti potrpežljiva. Potem pa so se vmes zgodila tudi prijetna srečanja … Katharina govori brez premora, tako sproščeno, kot se še nikoli ni pogovarjala z njim. Po eni strani je to Turinu všeč, po drugi ga žalosti. Kolikokrat se bo še lahko pogovarjal s Katharino? Slap njenih besed pa ga tudi plaši. Da niso morda med njenimi tabletami kakšne, ki jo spravljajo v pretiran pogon? GOSPOD TURIN: Še vedno jemljem cipralex. Vsako jutro. KATHARINA PAYER: Si v prvih tednih občutil kakšne stranske učinke? GOSPOD TURIN: Kakšni pa so stranski učinki? DR. STEINHÄUSER: Ne guglajte preveč, gospod Turin! Kdor pozna stranske učinke, jih tudi občuti. KATHARINA PAYER: To ti je rekel tvoj zdravnik? GOSPOD TURIN: Ja. Doktor Steinhäuser je orakelj. On je Smetka Marjetka, ne pa jaz. KATHARINA PAYER: Smetka Marjetka … a ni ta iz Fračjega dola? GOSPOD TURIN: Dobra si! Popolnoma pravilno! KATHARINA PAYER: Torej, počutiš se malo bolje. Zaradi cipralexa. GOSPOD TURIN: Nimam pojma, ali ima ta stvar kakršen koli učinek. Si na Tinderju? Katharina pogleda kvišku. Najprej se namršči, potem se zasmeje. KATHARINA PAYER: Ne. Ti? GOSPOD TURIN: Ne vem, kako to deluje. In tudi uberja ne razumem. KATHARINA PAYER: Bi še malo vina? GOSPOD TURIN: Ne, hvala, ni dobro zame. Katharina zdaj popolnoma obmolkne. Vrata na teraso so odprta. V nekem trenutku se pojavi helikopter, glasen je in ropota dalj časa, kot da se ne bi nikamor premaknil. GOSPOD TURIN: Škoda, da ne morem priti pogosteje. Rad bi se pogovoril o Švici. KATHARINA PAYER: Prideš lahko, kolikor pogosto želiš. Ne še. Jaz bom odločila, kdaj se bova pogovarjala o tem. GOSPOD TURIN: Nekaterih stvari ne morem več početi. Rad bi se pogovoril o Švici. KATHARINA PAYER: Tinder. Ne moreš več seksati. GOSPOD TURIN: Na primer. Žal tudi ne s tabo. KATHARINA PAYER: Uber. Ne moreš se odpeljati, kamor želiš. GOSPOD TURIN: Lahko bi si instaliral aplikacijo. Zato sem zdaj tukaj. Katharina položi dlan na Turinovo podlaket. Poklekne na tla predenj in ga pogleda. Turin vidi, da pod jutranjo haljo nima modrčka. GOSPOD TURIN: Kje pa sta tvoja dva moška? KATHARINA PAYER: Eden je v službi. Nekdo pač mora prinašati denar k hiši in nahraniti leno ženo. Drugi se je nekako izgubil. Turin si ne more pomagati, Katharino poboža po rjavih laseh. Ona nagne glavo na stran in zapre oči. Vendar je preveč nemirna. Kmalu skoči pokonci in začne hoditi gor in dol. KATHARINA PAYER: Želim, da veš, da držim obljube. Kar sem ti rekla na zabavi, še vedno drži. Če to res hočeš, te bom odpeljala tja. Čeprav mu je že po prvem požirku postalo slabo, spet seže po kozarcu, ker preprosto ne ve, kaj bi drugega storil. Vino je ogabno, kozarec zanj veliko prevelik. Boji se, da se bo ob pitju polil. KATHARINA PAYER: Ko boš prepričan, mi sporoči. Ampak ne pozabi na dva pogoja: Najprej moraš povedati ženi. In: Nihče ne sme izvedeti, da sem te jaz odpeljala tja. Nihče. Tudi tvoja žena ne. GOSPOD TURIN: Ni pot cilj, ampak je cilj cilj. Zato bom naredil tako, kot praviš. Govorjenje, večno govorjenje, ki nadomešča vse, česar gospod Turin ne more več početi, ga je utrudilo. Zdaj nima več kaj povedati. Zdaj se je tudi govorjenje izčrpalo. Gospod Turin bi se moral počutiti kot zmagovalec, vendar v tem trenutku razume športnike, ki po zmagi ne znajo pojasniti, kako so jo dosegli, pa tudi tega ne, zakaj se pravzaprav ukvarjajo z izbranim športom. Cilj je bil dosežen. Vse je postalo popolnoma nesmiselno. GOSPOD TURIN: Torej je mesto za tipa 2 prosto? KATHARINA PAYER: Vsekakor. Prijave je mogoče poslati kadar koli. GOSPOD TURIN: Jih je že veliko prispelo? KATHARINA PAYER: Imaš dobre možnosti. 10. Kruh in pir Turin bi že dalj časa rad odšel. Boli ga hrbet in danes tudi želodec. Prenese le še vodo in sadni čaj, bolje je, če ne pije nič drugega. Nekaj požirkov belega vina je bila velika napaka, zdaj je na vodi. Katharina Turinu v kozarec natoči vodo iz karafe. Včasih vzame svoj mobilnik in ga ošvrkne s pogledom. Na njenem obrazu se zariše blažen nasmešek, nekaj natipka in se spet nasmehne, potem telefon odloži na mizo in popije požirek vode. KATHARINA PAYER: Elisabeth ... ona mi bo posodila avto. GOSPOD TURIN: Zakaj rabiš avto? KATHARINA PAYER: Ne za vedno. Samo za dva dneva. GOSPOD TURIN: Se odpravljaš na kratke počitnice? KATHARINA PAYER: Odhajam v Zürich. Bi šel zraven? Dejansko ni razumel, na kaj meri Katharina, šele zdaj se mu posveti. GOSPOD TURIN: Ja, zraven bi šel. KATHARINA PAYER: Povej mi datum. GOSPOD TURIN: Za to ne boš nagrajena. Ni nebes in ni Boga, ki bi te za to nagradil. Dobila boš le zahvalo bolnega moškega. KATHARINA PAYER: Kakšna škoda, računala sem na velika darila. Morda na vojsko robotov, ki bodo čistili in kuhali in delali tukaj in na podeželskem vikendu. GOSPOD TURIN: Moja mala hribovka ... Nočem, da me zdaj gledaš. Zapri oči! Katharina to stori. GOSPOD TURIN: Ljubim te, Katharina. Ljubim te. KATHARINA PAYER: Ne spravljaj me v jok. GOSPOD TURIN: Spet lahko odpreš oči. KATHARINA PAYER: Naslednji moški si ti. Potem si bom verjetno vzela dolg odmor. Veš, držim se jih – ne maram, če se moški oddaljijo od mene. GOSPOD TURIN: Gospod je dal, Gospod je vzel. KATHARINA PAYER: S tabo nismo izgubili samo dobrega psihologa, ampak tudi zglednega kristjana. GOSPOD TURIN: Če bi lahko, bi te zdaj oklofutal. Turin je žejen, zelo žejen, vendar trenutno ne more piti. Moral bi iztegniti roko in seči po kozarcu vode. Že samo pri tem bi se preveč tresel. Zato raje opusti to misel. Njegova slina je čisto gosta. GOSPOD TURIN: Katharina ... torej ... če izgleda tako ... KATHARINA PAYER: Nič ti ni treba reči. Ne meni. Ampak veš, da se moraš z nekom pogovoriti. Posloviti se moraš. Ne vem, kdo v tvoji družini ti je blizu in ali imaš kakšne dobre prijatelje. Ampak ženi moraš povedati. Slovo je nujno. Mora vedeti, sicer tega ne morem storiti. V tem trenutku Turinu postane jasno, da oboje ne bo šlo. Hitro se mora odločiti. KATHARINA PAYER: Še dobro, da tvoje žene nisem nikoli spoznala. Ne povej ji, da te bom jaz peljala tja, sicer me bo zasovražila. Ampak mora vedeti, da boš to naredil. Tega ji ne moreš narediti, tudi če je ne ljubiš več. Kako je Katharini prišlo na misel, da Turin žene ne ljubi več? Turin bo kljub vsemu srknil še en požirek vina. S tem požirkom izprazni kozarec. GOSPOD TURIN: Seveda se bom pogovoril z njo. Zagotovo bo to več pogovorov. Ampak po vsem, kar se je zgodilo, razume mojo željo. Ženi ne bom nič povedal. Želela bo iti z mano in na koncu vse skupaj preprečiti. To ne bo šlo. KATHARINA PAYER: Vse je odvisno od tebe. GOSPOD TURIN: Kaj si pa rekla Elisabeth Keller? Da greva na hipoterapijo v Slovenijo? KATHARINA PAYER: Poglej si ga no, saj si svetovni prvak v laganju. GOSPOD TURIN: Temu bi raje rekel alternativna dejstva. Katharina se zasmeji. Končno je spet stara Katharina. Le še haljo bi si morala sleči in si spet obleči belo trenirko in majico z emblemom ustanove. Takšno bi si jo želel videti. Takšna je njegova Katharina. DUKAKIS: Danes se to imenuje logotip in ne več emblem ustanove. KATHARINA PAYER: Vesela bova in ne bova se več prepirala. GOSPOD TURIN: In jaz te povabim na večerjo. To sem si vedno želel. Že več kot deset let nisem povabil ženske na večerjo. KATHARINA PAYER: Ko že govoriva o hrani: niti zajtrkovala še nisem. GOSPOD TURIN: Jaz pa čez eno uro že dobim večerjo. KATHARINA PAYER: Moraš že nazaj? Ostani še malo. Danes bi lahko celo prespal tukaj. Tip 1 danes ne pride, ker je na službenem potovanju. GOSPOD TURIN: Tip 3 se mora vrniti na Oddelek 4. KATHARINA PAYER: Škoda. Če te septembra res odpeljem, potem me moraš pred tem še enkrat obiskati. S teboj bi rada preživela en cel dan. GOSPOD TURIN: To je zdaj že tretji pogoj. KATHARINA PAYER: To je tretji pogoj. GOSPOD TURIN: Od četrtega naprej si jih bom moral začeti beležiti. KATHARINA PAYER: Takrat me lahko povabiš na večerjo. Takoj naslednji teden. Poiskala bova restavracijo, v kateri bom lahko zajtrkovala, medtem ko boš ti večerjal. Le kakšno bitje je to, ki stoji pred Turinom? Presenečen je nad njeno dekliško naravo, ki jo je šele danes spoznal. Žal mu je, da ji mora lagati, da ga bo odpeljala v Švico. Turin je mislil, da mu bo vse skupaj lažje. In zdaj se mora še enkrat zlagati. GOSPOD TURIN: Dogovorila se bova za konec avgusta. Poslal ti bom SMS. To je zame čisto prenaporno, Katharina. Katharina gre na stranišče. Ko se vrne, Turin reče, da mora oditi. Trikrat ga poskuša odvrniti od tega. Nenadoma je vzhičena in začne govoriti kot dež. Tu in tam se nagne k Turinu in ga poljubi na lice, včasih celo na ustnice. Morda je vendarle na kakšnih tabletah? Turin ob vhodnih vratih zagleda velik stenski koledar, ki mu je že na zabavi padel v oči. Vendar tokrat na njem ni izreka, temveč pesem: Brez besed, brez besed, voda dre čez dol in breg; če pa ne, če pa ne, naj takole se pove: Kruh in pir, ljub in zvest – tudi to ni nova vest. Kaže ti, kaže ti, da naj voda kar molči.3 Katharina med Turinovim branjem pesmi za trenutek utihne, potem pa se začne od njega vihravo poslavljati, ob čemer ne neha govoriti. Tudi ko se že razideta in se Turin odpelje po hodniku, da bi počakal dvigalo, je človek ne more ustaviti. KATHARINA PAYER: Jutri moram na neko poroko, nosila naj bi dirndl. Misliš, da mi bo pristajal? Ali naj ga raje ne oblečem? 3 Pesem Christiana Morgensterna (1871–1914), enega najpomembnejših predstavnikov nemške moderne, objavljena v znameniti zbirki Galgenlieder (Obešenjaške pesmi, 1905), ki vsebuje pesmi s prvinami groteske in nonsensa, s tem pa velja za predhodnico avantgardistične poezije. (Op. prev.) 11. Življenje brez torbice BEBA: V redu, bom. Upam, da se zavedaš, kaj zahtevaš od mene. Beba nosi modro obleko. Ni naličena, samo ustnice ima poudarjene z rdečo šminko. Videti je stroga. Turin se je boji. BEBA: Lažem svoji sestri. Predviden časovni okvir, v katerem mi bo odpustila: tri leta. GOSPOD TURIN: Misliš, da bi mi uspelo, če ji prej povem? BEBA: Si to že poskusil? GOSPOD TURIN: Že leta in leta se pogovarjava o tej temi. Pogovor se vsakič konča s prepirom. Tega preprosto ne more. BEBA: To samo pomeni, da te ne bo peljala tja. GOSPOD TURIN: To pomeni veliko več. BEBA: Torej, kako se glasi moje besedilo? GOSPOD TURIN: Poglej, Christiane, povedal ji bom takrat, ko bom v Švici. Vse ji bom povedal. Hočem samo, da bo takrat že prepozno, da se ne bo mogla več vmešavati. Želim si le pridobiti en dan. Poklical jo bom iz Švice – tisti dan. Prisežem. BEBA: In to ti bo uspelo? GOSPOD TURIN: Mora mi uspeti. BEBA: Torej, kaj naj ji rečem? GOSPOD TURIN: Na oddelku bom povedal, da prideš pome 5. septembra zjutraj in da bom ostal pri tebi čez noč. BEBA: Torej naj lažem zate. GOSPOD TURIN: Ne gre drugače. BEBA: Kdaj se zares odpelješ? GOSPOD TURIN: 5. septembra res odhajam. Vendar že ob štirih zjutraj. Isti dan moram v Švici opraviti še dva obiska pri zdravnikih. BEBA: In kdo te bo odpeljal tja? GOSPOD TURIN: Saj to ni važno. BEBA: Ampak jaz hočem vedeti. GOSPOD TURIN: Če bo Irene izvedela ime ... saj veš, kaj bo. Za to ne morem prevzeti odgovornosti. BEBA: Torej je ženska. GOSPOD TURIN: Tega nisem rekel. Bodi fer! Če bi ti naredila kaj takega ... kar predstavljaj si … svojci bi te sovražili do konca življenja. BEBA: Kako ti to z ženskami vedno uspe? GOSPOD TURIN: Kaj misliš? BEBA: Da še vedno počnejo, kar želiš. Neverjeten si! Pri tem, da lažeš. Lažeš, pa vseeno vse prepričaš – tudi mene. GOSPOD TURIN: Christiane, zdaj sem se ti zaupal. BEBA: Christiane ... Christiane ... Če se tvoji stavki začnejo z mojim imenom, postaja nevarno. GOSPOD TURIN: Saj veš, da Irene ljubim. BEBA: A to vem? GOSPOD TURIN: Me hočeš zdaj ponižati? Tudi če mi ne verjameš: nanjo sem prepisal vse, kar sem imel. In želim ji moškega in srečo in ljubezen in zdravje. BEBA: Pustiva to. GOSPOD TURIN: Boš prej še prišla k meni na obisk? BEBA: V povprečju pridem štirikrat na leto. Torej, mislim – da ne. Preddverje je prazno, v njem sedita le Beba in gospod Turin. Ničesar ne pijeta, niti vode ne. Tudi miza je prazna. Ker Beba s seboj nikoli ne nosi torbice, na mizi ni ničesar. GOSPOD TURIN: Imaš še kakšna vprašanja? BEBA: Sem bila zate le one-night stand? GOSPOD TURIN: Ne. Saj veš, da sem te imel zelo, zelo rad. BEBA: Kaj že to pomeni pri tebi?! Mogoče se mi bo uspelo prebiti med prvih deset. GOSPOD TURIN: Tako zlobna si lahko. Še kakšno vprašanje? BEBA: Nič drugega mi ne pade na misel. Imaš ti še kakšno vprašanje? GOSPOD TURIN: Tri. BEBA: Tri. Za božjo voljo! GOSPOD TURIN: Se spomniš, kaj pomeni malleolus? BEBA: Gleženj. Me zdaj testiraš? Naslednje vprašanje. GOSPOD TURIN: Kakšno je življenje ženske brez torbice? BEBA: Tega ti ne morem povedati, ker ne vem, kakšno je življenje ženske s torbico. Poleg tega nisem dama. Sem tamala svakinja, ki mora vedno opraviti umazano delo. Ko je umrla Nana, je bilo tudi tako. Vsi so filozofirali o smrti in o polnem življenju moje mame in o njenem romantičnem koncu, jaz pa sem morala iti na pogrebni zavod in izbrati krsto in žaro in kupiti grob in naročiti prenos trupla. GOSPOD TURIN: In tretje vprašanje ... BEBA: Odgovor: Ja. Meni je očitno pomenilo veliko več kot tebi. In jaz bi nadaljevala. Ti si pa stisnil rep med noge. Če se hočeš zdaj izpovedati, da bi imel občutek, da je vse v redu – ne, zame ni v redu. In tudi odpustila ti ne bom. Nikoli! Stara sem bila osemnajst let, človek. Osemnajst let. Gospod Turin sovraži govoričenje o tem, da ljudje pred smrtjo vse uredijo. To je zgolj prazna fraza. Nekaterih stvari se ne da urediti. Če bi se človek lotil urejanja vsega, bi imel za leta in leta dela. Turin se Bebi zahvali in ta njegova zahvala prihaja iz srca. Spet mu ne uspe, da ne bi zajokal. Beba ga trikrat potreplja po rami, ga trikrat poljubi na lice, nato odide. Še zadnjič se obrne. BEBA: Če hočeš umreti, ti mora biti dovoljeno, da umreš. Ampak če tokrat ne boš mrtev, te bom ubila. Potem odide. In kdor jo pozna, ve, da bo zdaj v mestu poiskala bar. Če hočeš umreti, ti mora biti dovoljeno, da umreš, je rekla. In? Hoče gospod Turin umreti? Le kdo lahko odgovori na to? V vsakem primeru ne vzameš pentobarbitala zato, ker te zanima, kako krepko je tvoje telo, kakšne kompleksne dišavne note oddaja ali kako zaokrožen, žameten bo tvoj odhod. Turina vedno ujezi, ko se navadni pijanci skrivajo za opisi okusov, poznavanjem vinogradništva ali točkovnimi sistemi kulinaričnih revij. Kaj pa še! Vino piješ, da se ga napiješ. Pentobarbital pa vzameš, da si mrtev. 12. Prihodnost bo jutri boljša Gospod Kelemen je videti slabo. Zdaj leži na boku z rahlo pokrčenimi nogami. Turin ga še nikoli ni videl v takem položaju. GOSPOD TURIN: Gospod Kelemen, ali bi lahko še malo poskrbeli za mojega mačka? GOSPOD KELEMEN: Ja – ja. DUKAKIS: Drugače ga moraš vprašati, on vedno reče “ja”. GOSPOD TURIN: Moram iti, gospod Kelemen. Posrečena šala, ane: moram iti. Mimogrede, povedati vam moram še en vic: Mrtvec na železniški postaji kupi vozovnico. “Do pokopališča,” reče. “Enosmerna ali povratna?” vpraša prodajalka na okencu. GOSPOD KELEMEN: Ja – ja – ja – ja. DUKAKIS: Saj je še dosti časa. Zakaj ravno septembra? GOSPOD TURIN: Daj, poglej me. Naslednje leto bom morda ležal tako kot tale tukaj. GOSPOD KELEMEN: Ja – ja – ja. GOSPOD TURIN: Kmalu se mora zgoditi, sicer bo prepozno. DUKAKIS: Zakaj enostavno ne počakaš na svojo smrt? Zakaj se moraš dati uspavati? Saj smrt pride sama od sebe. GOSPOD TURIN: Nehaj. DUKAKIS: Pa najina preteklost? Toliko let, odkar me je tvoj oče opazil, en dan po mojem rojstvu. GOSPOD TURIN: To so bila lepa leta. Ampak jaz sem preutrujen, da bi razmišljal samo o lepih stvareh. Nekoč sem si mislil, da bom pri šestdesetih ležerno sedel, si odprl steklenico vina in se spominjal vsega, kar sem doživel. DUKAKIS: Pa saj to lahko počneš že zdaj. GOSPOD TURIN: Ampak nisem si mislil, da se me bo polastila ta neskončna utrujenost, zaradi katere vsakih deset minut zadremam. Da bom komaj kaj videl, da ne bom več čutil nog, da bom roke lahko le še okorno premikal, da me bo ves čas strah, da je lahko jutri vse še slabše, da bom imel ta vnetja in izpuščaje, da mi bo urin tekel iz trebuha v vrečko, da bom moral prenašati, da mi neko ubogo dekle čisti smrdljivo rit, in da se bom moral sramovati svojega videza, smradu svojega telesa in njegove neprivlačnosti. GOSPOD KELEMEN: Ja. GOSPOD TURIN: Dobro poskrbite za sestro Nato, gospod Kelemen. Saj poznate sestro Nato, ane? Zelo je žalostna. GOSPOD KELEMEN: Ja. GOSPOD TURIN: In pozdravite mi svojo drago nečakinjo. GOSPOD KELEMEN: Ja. GOSPOD TURIN: A boste dobro skrbeli za Dukakisa? GOSPOD KELEMEN: Ja. GOSPOD TURIN: Lahko mi naredite uslugo, gospod Kelemen: Moja žena ima doma še vedno shranjeno neko staro revijo, za katero pravi, da je ne najde več. Če ji boste malce popihali na dušo, bo zagotovo še enkrat natančneje pogledala. Revija se imenuje The Quayle Quarterly. GOSPOD KELEMEN: Ja – ja – ja. GOSPOD TURIN: Dan Quayle je bil med letoma 1988 in 1992 podpredsednik Združenih držav. Mi, starejši, to še vemo, mladi o tem nimajo pojma. Danes se v poročilih čudijo ameriškim neonacistom. Ampak tudi John Hinckley je bil ameriški neonacist. DUKAKIS: Ameriški nacisti so edini nacisti, ki jih nihče nikoli ni premagal. GOSPOD KELEMEN: Ja – ja – ja – ja – ja. GOSPOD TURIN: Torej, ta Dan Quayle je blebetal take neumnosti, da sta jih neka ameriška zakonca zbirala in vsako četrtletje objavila. Takrat je bilo zelo težko priti do te revije. Ljudje so jo naročali z vseh koncev sveta. Zapleteno je bilo nakazovati dolarje v Ameriko in spomnim se, da je poštnina stala več kot revija. Dukakis, on jo obožuje! Če bo postal malce nadležen, mu dajte The Quayle Quarterly, prebiral jo bo ure in ure. DAN QUAYLE: Našemu okolju ne škoduje onesnaženost, pač pa nečistoča našega zraka in vode. DUKAKIS: 100 točk. DAN QUAYLE: Za človeštvo je napočil čas, da se poda v sončni sistem. DUKAKIS: 200 točk. DAN QUAYLE: Prihodnost bo jutri boljša. DUKAKIS: 500 točk. GOSPOD TURIN: In še nekaj o Nati, gospod Kelemen: primite jo enkrat na hitro za joško! DUKAKIS: 250 točk. GOSPOD TURIN: Bi lahko morda vsaj enkrat na leto z mobilnikom fotografirali Dukakisa in mi poslali fotografijo? Veste, star je že skoraj devetindvajset let, kar je zelo nenavadno. Veliko govori, ampak to je samo dobro za vas, saj nimate nikogar, s komer bi se lahko pomenkovali. Vaša nečakinja vas skoraj ne posluša. GOSPOD KELEMEN: Ja – ja – ja. Saj ste naju ves čas prekinjali, včasih, spodaj v kafeteriji, kadar je vaša žena zamujala. In ste težili moji nečakinji s svojimi zgodbicami o Ameriki, Ronaldu Reaganu in nekem podpredsedniku, ki ga nihče več ne pozna in ki naj bi govoril same bedarije. In potem ste povzemali te njegove domislice, nama pa se niti ena ni zdela smešna. A še vedno niste odšli. Govorili ste in govorili, jaz pa sem moral vedno pomežikniti nečakinji, da sem jo pomiril. Bolnik z multiplo sklerozo je, revež na invalidskem vozičku, sem si mislil. Nihče ga ne posluša, razen ta maček, ki je že dolgo mrtev ali pa sploh nikoli ni obstajal. Pusti ga, sem si mislil. Ubožec je. Celo oba poskusa samomora sta se mu sfižila. Pa tako obožuje svojo ženo. Bog ve, kaj si človek vse predstavlja, ko govori o njej. Ko potem pride, si seveda razočaran. Ja, ohranila je postavo. Ni debela. Ampak sicer … Saj se nikoli ne smeji, samo molči in potrpežljivo posluša njegove zgodbice. Tako kot vsi ostali. GOSPOD KELEMEN: Ja – ja – ja. Kar vzemite tega svojega mačka mirno s sabo! Oboževalci Rapida in Rolling Stonesov so mi bili vedno sumljivi. Upam, da vas ne bo zadela kap, sicer boste tudi vi na koncu pristali na našem oddelku. Potem bom moral spet vsak dan poslušati to sranje. Uboga Gerlinde Ditscheiner je v družabnem prostoru vedno zelo na glas privila televizor, da vas ne bi poslušala. Izginite in lepo mi pozdravite Švico! Tam lahko govoričite o bernskem čudežu in vročinski tekmi v Lozani. Tam vaših monologov tako ali tako ne bodo razumeli. Zaradi skupnega jezika. GOSPOD TURIN: Želim vam vse dobro, gospod Kelemen. GOSPOD KELEMEN: Ja – ja – ja. DUKAKIS: Kakšen star bedak! Ne razumem, zakaj ga tako pogosto obiskuješ. Neznosen je. GOSPOD TURIN: Že od nekdaj je bil bedak. Zdaj pa je bedak, ki ga je zadela kap. Osmi del DOMOV SE PELJEMO 1. Poznopoletni dan Gospod Turin ima 5. septembra termin v Zürichu. Obveščen je bil, da sta pred PPKŽ-jem potrebna dva zdravniška posveta. Prvi možni datum je torej 6. september. Gospoda Turina so vprašali, ali lahko požira. Ob 3.30 pokličem sestro. Jessy pride šele četrt ure pozneje, videti je zaspana. Ko ji razložim, da me mora posaditi na voziček, ker ne morem več ležati, ne ugovarja, ampak naredi, kar želim. Počakam, da odide. Majhna torba iz blaga z mojim potnim listom, nekaj oblačili in zdravili je pripravljena. S seboj vzamem dovolj gotovine, pa tudi plačilno in kreditno kartico. Manjka samo še obrazec za izhod. Na nočni omarici sem pustil sporočilo. Ura je že 3.49, pohiteti moram. Poslovim se od Bodijevega drevesa; zdaj je staro petnajst let, edina rastlina, ki mi je v življenju kaj pomenila. Tablica ostane tu, bila bi nepotrebna navlaka. Podvizati se moram do dvigala, ne da bi me opazile nočne sestre. Odprem vrata, ob vratnem podboju se ustavim in s plosko dlanjo trikrat neslišno potapkam po njem. Ko zapeljem na hodnik, mi srce razbija. Trudim se, da ne bi kam zadel, in se odpeljem po hodniku. Ko se dvigalo ustavi, se oglasi signal, ki sem ga slišal že tisočkrat. Danes se bojim, da bi koga opozoril name. Spodaj v preddverju ni nikogar. Izpolnil sem drugi obrazec za izhod, na katerem je namesto 9.00 zapisano 4.00, saj mi mora nočni vratar odkleniti vhodna vrata, ki so čez noč zaklenjena. Toda ko pridem do vrat, se ta odprejo samodejno. Elisabeth Keller me že čaka, dvižna ploščad kombija je spuščena. Vse poteka hitro. Dogovorjeno je, da kombi odpelje do določene bencinske črpalke. Tam bo čakala Katharina, Elisabeth bo izstopila, Katharina pa me bo odpeljala naprej. Katharine nikakor ne sme opaziti nihče iz negovalnega doma. Ob 7. uri bo Beba poklicala v dom in pojasnila, da me je že pobrala, ker nisem mogel spati. Ker poznam vozilo, ki je zelo prostorno, me Elisabeth hitro naloži vanj in takoj odrineva. Nič pametnega mi ne pade na misel, kar bi lahko rekel Elisabeth. Očitno tudi njej ne. Še dobro, da je tema. JAZ: Upam, da avta ne potrebujete za sina. ELISABETH KELLER: Sin je šel za dva tedna na poletni tabor. Po nekaj minutah Elisabeth zapelje s ceste in ustavi na bencinski črpalki. Ugasne motor. Vzame svoj mobilni telefon in nekaj tipka. Malo pozneje na šipo na voznikovi strani nekdo potrka. Elisabeth izstopi, odpre prtljažnik, vanj se spravljajo torbe. Nato se v kombi usede Katharina. KATHARINA PAYER: Upam, da bom znala upravljati s tem menjalnikom. Voznikova vrata se od zunaj zaprejo. Elisabeth Keller potrka na zadnjo šipo, dvigne desnico in mi pomaha. Pomaham ji nazaj. KATHARINA PAYER: Dobro jutro, dragi moj. Morava na pot! Nisi naletel na ravno najbolj nadarjeno voznico. JAZ: Nekaj te moram vprašati. KATHARINA PAYER: Ali ni tako, da te moram pravzaprav jaz nekaj vprašati? JAZ: Kaj pa? OBA: Si prepričan, da hočeš oditi? DAN QUAYLE: Če nismo uspešni, obstaja tveganje neuspeha. Potem dolgo ne rečeva niti besede. Šele ko sva že na avtocesti, sonce vzide. Lep poznopoletni dan bo, brez enega samega oblačka, vroč, idealen za vožnjo z motorjem. Irene me bo znova prosila, naj ne vozim po avtocesti ali pa vsaj samo krajši odsek. In nekdo iz skupine je zagotovo spet pozabil potni list. Tik pred mejo druge izgubiva – takrat še nihče nima mobilnega telefona. Z Irene se zapeljeva do majhnega vinotoča na južnem Štajerskem, kjer pridelujejo rizvanec, ki se včasih imenuje tudi müller--thurgau. Ko Irene sleče motoristično jakno in iz nje na dan zasije dama, je, kot vedno, prava senzacija. Sedeva na staro leseno klop pod drevesom. IRENE TURIN: Kakšno drevo je to? JAZ: To mene sprašuješ? Saj sploh ne razlikujem med drevesnimi vrstami. IRENE TURIN: Morda imajo tudi sobe za goste in lahko prenočiva. JAZ: To bi bilo lepo, ampak ... maček ... IRENE TURIN: Aja, saj res, maček. DUKAKIS: In kje je bil maček, ko sta bila tri tedne na počitnicah v Burmi? JAZ: Dobro vprašanje. Kje je bil Dukakis, ko sva bila v Burmi? IRENE TURIN: Pri Nani je bil. JAZ: Saj res. Bil si pri Irenejini mami. IRENE TURIN: Kako se že imenuje kraj, kjer sva kupila malega lesenega Budo, ki ga je izrezljala tista deklica? Poslovil sem se od Bodijevega drevesa, nisem pa s sabo vzel lesenega Bude. Verjetno bo po moji smrti drevesce domov odnesla ena od sester. Njenemu soprogu se bo najbrž zazdelo, da leseni kipec ne sodi k rastlini, zato bo izginil v kakšnem zaboju ali pristal v smeteh. KATHARINA PAYER: Si buden? Katharinin glas zveni drugače kot običajno. JAZ: Na žalost. KATHARINA PAYER: O čem razmišljaš? JAZ: Ah, Katharina, vedno mislim nate. Nenehno, moj lepi otrok. KATHARINA PAYER: Lažeš. JAZ: To je zate rekel Horst Keller: Katharina je lep otrok, lep otrok. KATHARINA PAYER: Kot otrok sem očeta med vožnjo vedno spraševala eno in isto. JAZ: Bomo kmalu tam? KATHARINA PAYER: Točno. JAZ: Moram na stranišče. KATHARINA PAYER: Točno tako. In: Lačna sem. JAZ: Slabo mi je. KATHARINA PAYER: Naj ustavim? JAZ: Ali ne voziš malo prehitro? KATHARINA PAYER: Te je strah? JAZ: Me hočeš ubiti? Zasmejim se. Katharina se ne zasmeji. KATHARINA PAYER: Kreten! Ne vem, ali Katharina govori o meni ali o drugem vozniku. Sonce zdaj sije močneje, vendar je še vedno na jugovzhodu. Lesenega Budo bi lahko vzel s sabo, pa tablico tudi. Jessy bo zdaj verjetno iskala gospoda Turina po vsem domu in ga ne bo našla, potem bo vprašala Nato, ali je mogoče kje videla gospoda Turina. Ampak gospoda Turina ni. Gospoda Turina ni več. Zdaj sem samo še jaz. KATHARINA PAYER: Sploh me ne vprašaš, kje sem zdaj v službi. JAZ: Kje si zdaj v službi? KATHARINA PAYER: Si povedal ženi? 2. Skutni štrudelj Katharina ne obvlada dvižne ploščadi. Benti, pritisne na več gumbov in spet preklinja. Dolgo traja, preden odpne moj varnostni pas in me osvobodi, končno ji tudi uspe, da me z invalidskim vozičkom spusti na tla. Šele zdaj opazim, česar v vzvratnem ogledalu nisem: Katharina je rahlo naličena, njeni rjavi lasje niso speti, ampak so spuščeni in počesani na stran. Da je lepa, ji moram reči. V zameno me poboža po glavi. Tudi obleka iz rjavega blaga ji lepo pristaja. Pod pazduhami ima dva velika znojna madeža. KATHARINA PAYER: Zdaj pa kava in skutni štrudelj. Vstopiva v restavracijo na počivališču ob avtocesti in najdeva mesto ob oknu. Oba naročiva enako: kapučino in skutni štrudelj. Odmor bi bil lahko prijeten, če ne bi Katharina takoj začela z Irene. KATHARINA PAYER: Kako pa je sprejela? JAZ: Katharina, šele jutri ji bom povedal. Želel sem si pridobiti dan, da bi ... Potem izbruhne vihar: ne glede na ljudi pri drugih mizah, ne glede na temo, Katharina začne vpiti. KATHARINA PAYER: Saj sem ti rekla. Posloviti se moraš! Moraš! Povedati ji moraš! To sem ti rekla že januarja in še enkrat pred štirimi tedni. Katharina lovi sapo. Nekaj ljudi že pogleduje k nama. Gotovo bodo zdaj zdaj prišli policisti in potem bo vsega konec. Ampak najprej je na vrsti kava. Ko natakar odide, se spet začne. KATHARINA PAYER: Ne bo šlo tako. Ne bom te peljala. DAN QUAYLE: Zaslužim si spoštovanje za vse, česar nisem naredil. JAZ: Kako naj to naredim? Pogovor bo lahko trajal ure in ure. Morda več dni skupaj. KATHARINA PAYER: Potem bo pač trajal več dni. JAZ: Tako in tako ve. V resnici ve. KATHARINA PAYER: To lahko nakladaš komu drugemu. Ne bom te peljala naprej, dokler ji ne boš povedal. Jaz ne naredim niti grižljaja skutnega štrudlja. Katharina pa najprej dolgo čaka, nato se ga vendarle loti. Neusmiljeno. KATHARINA PAYER: Kaj ji boš pa rekel, kdo te pelje tja? JAZ: Rekel ji bom, da sem šel z uberjem. KATHARINA PAYER: Uber? Ta vozi samo po mestu. JAZ: Mogoče, da sem našel skupni prevoz, kaj pa vem ... KATHARINA PAYER: Kaj si pa rekel v domu? JAZ: Mislijo, da sem z Irenejino sestro. KATHARINA PAYER: Tvoja svakinja laže svoji lastni sestri? JAZ: Pomaga mi pridobiti en dan, da ženi ne bi bilo tako težko. Da si ne bo mislila, da bi lahko to še kakor koli preprečila. Saj to moraš razumeti! KATHARINA PAYER: Tam zunaj na terasi, vidiš, ni nikogar. Tja se boš zdaj odpeljal in jo poklical. In ko ji boš povedal, bova nadaljevala vožnjo. Telefonski pogovor z Irene traja skoraj sedemdeset minut (69 minut in 11 sekund). Na koncu moram prekiniti, ne gre drugače. Irene ne bi nikoli končala tega pogovora. Pred klicem in po njem vzamem dve protibolečinski table-ti in deset kapljic diazepama. Ko se vrnem h Katharini, me povsem neprizadeto pogleda. KATHARINA PAYER: Vse v redu? JAZ: Pojdiva, sicer bova zamudila. KATHARINA PAYER: Za to si si zdaj čisto sam kriv, dragi moj. JAZ: Že v redu. In zdaj ne želim več govoriti o tem, jasno? Ljudje spet pogledujejo k nama. JAZ: Pokliči natakarja! Jaz plačam. KATHARINA PAYER: V tisti trgovini tam moraš plačati. JAZ: Potem pa pojdiva v trgovino. KATHARINA PAYER: Povej mi nekaj: kaj je sestra tvoje žene po poklicu? JAZ: Zdravnica. Anesteziologinja. KATHARINA PAYER: Ti je ona takrat priskrbela tablete? Ko si se hotel ubiti? JAZ: To ni tvoja stvar. Greva. KATHARINA PAYER: Moram še na stranišče. Ne vem, kaj se bo zgodilo, ko bova spet v avtu, v katero smer bo odpeljala Katharina. Ne vem, ali je izgubila pogum ali pa bo tako zavlačevala s potjo, da se ne bo več izšlo. To bi bila zanjo dobra priložnost, da odstopi. Tega ji niti ne bi zameril. Rad bi se le končno premaknil. Nisem prišel umret na to počivališče. V trgovini dolgo čakam na Katharino. Ogledam si ponudbo: spominki, plastenke z vodo, čokoladice, obeski za ključe, varnostni trikotniki, avtokarte, miniaturne stekleničke žganja, Mozartove kroglice. Potem pa je tu še lesena polica s kavnimi skodelicami z imeni, razvrščenimi po abecednem redu. Med njimi najdem tudi ime Katharina, čista. Želim kupiti skodelico, vendar stoji previsoko na polici. Z invalidskega vozička je ne dosežem. 3. Nožne specialitete Po osemurni vožnji sva prispela na pravi naslov. Tam sem tri ure čakal na svoj termin. Prepričan sem bil, da bo prišlo do zapletov, da mi bodo rekli, da moram priti še enkrat. Katharina me bo morala odpeljati nazaj, jaz pa nikoli več ne bom smel zapustiti doma. Ko sem čez dan kdaj zadremal, sem imel vedno iste sanje: povedali so mi, da je zadeva bolj zapletena, kot sem si predstavljal, in da mi po kratkem razgovoru ne morejo nuditi pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Toda v pogovoru, ki je trajal približno pol ure, sem uredil vse. Dali so mi listek z naslovom. In termin: jutri ob 10. uri. Katharina ni čakala. Šla je že v motel, da bi se prijavila. Videti je utrujena: dolga pot, neskončno razpravljanje, zdaj pa še iskanje najine nastanitve. Izroči mi elektronsko kartico za dostop. KATHARINA PAYER: Imava dvoposteljno sobo. Dvoposteljna soba, kako čudno. To sem si predstavljal drugače, ampak zakaj pravzaprav? Katharina me mora spraviti v posteljo in me jutri spet posaditi na invalidski voziček. KATHARINA PAYER: Vse v redu? JAZ: Ja. Jutri ob 10. uri. KATHARINA PAYER: Spet tam? JAZ: Ne, na drugem naslovu. Tukaj je listek. Katharina z mobilnikom fotografira moj listek. JAZ: Zakaj pa fotografiraš ta listek? KATHARINA PAYER: Da bom fotografijo lahko poslala NSA. Ne, šalo na stran: Kaj pa če se listek izgubi? Potem ne bova več vedela naslova. JAZ: Naslov si lahko shraniš v navigacijo. KATHARINA PAYER: Prav imaš. Ampak ne vem, kako naj ga potem izbrišem. Kellerjeva bi tako izvedela, kje sva bila. JAZ: Oprosti, utrujena si. Žal mi je. KATHARINA PAYER: Predvsem pa sem lačna. Katharina spelje. Trikrat ali štirikrat zavije in že sva tam. JAZ: To je bilo pa hitro. KATHARINA PAYER: Motel je čisto blizu. Si si želel hotel s petimi zvezdicami v centru? JAZ: Je že v redu. Vsaj nekaj denarja bom prihranil za hude čase. KATHARINA PAYER: Če želiš, se lahko vrneva domov. JAZ: Danes ne moreš več voziti. KATHARINA PAYER: Do Dunaja vozi tudi avtovlak. Ostati morava: kar mi je uspelo danes, tega ne bom zmogel več ponoviti nikoli v življenju. Sploh si ne predstavljam, da bom jutri zbral dovolj moči, da mi bodo jutri postregli s pentobarbitalom. In ne vem, ali ga bom sploh spil. Toda s Katharino morava zdaj v ta motel. Ni druge. KATHARINA PAYER: Domov se lahko vrneva z avtovlakom. JAZ: Saj greva domov. In zdaj nočem več govoriti o tem. Si prepričana, da si želiš z mano prenočiti v dvoposteljni sobi? Kaj če bom smrčal? KATHARINA PAYER: Tako zelo sem lačna, da bi lahko pojedla lastno nogo. JAZ: Imajo tu restavracijo z nožnimi specialitetami? KATHARINA PAYER: Odpeljala te bom v sobo, potem pa bom šla za naju po nakupih. Prešine me, da bi Katharina najbrž najraje kar pobegnila. Razumel bi, če bi izginila pod pretvezo, da gre po nakupih. Razumem vsakogar, ki pobegne, in ne bi ji zameril. Jutri bi že našel taksi, ki bi me odpeljal na moj naslov. JAZ: Kadar koli se lahko odpelješ, če želiš. KATHARINA PAYER: Kaj? Ne bom te zdaj pustila samega. JAZ: Ko tega več ne boš zdržala, kar pojdi. KATHARINA PAYER: Samo jesti hočem, to je vse. Še enkrat me raztovori iz kombija. Predzadnjič v mojem življenju. KATHARINA PAYER: Ti lahko kaj prinesem? JAZ: Jedel bom to, kar boš ti jedla. Ampak še nekaj mi je padlo na misel. KATHARINA PAYER: Kaj pa? JAZ: Želim, da mi jutri v slovo nekaj podariš. KATHARINA PAYER: Kaj pa? JAZ: Rad bi imel kakšen tvoj kos oblačila, ki si ga že nosila: majico, hlačke, modrček, vseeno. Da ga bom lahko še enkrat povohal. Čeprav v resnici ne zaznavam nobenega vonja več, potrebujem tvoj vonj. Zdaj pa me odpelji gor. Nekaj moraš pojesti, sicer me boš še ubila s svojo slabo voljo. 4. Vulkanska travma V motelski sobi obsedim na invalidskem vozičku, premikam se lahko le za nekaj centimetrov naprej in nazaj – ogromna zakonska postelja mi je v napoto. Katharina se vrne s tremi velikimi nakupovalnimi vrečkami. Opraviči se, ker je trajalo tako dolgo. Kupila je dve steklenici sauvignona blanca in mi ju pokaže. JAZ: Kako ju boš pa ohladila? In kako boš odprla steklenici? KATHARINA PAYER: Zdaj pa imam dovolj tvojega nenehnega nerganja. Odpre minibar in zaman poskuša vanj spraviti steklenici. Majhen hladilnik mora povsem izprazniti, da naredi v njem prostor za eno steklenico. Benti in vihravo odide iz sobe. Jaz medtem z invalidskim vozičkom zapeljem ob posteljo, potem pa spet za nekaj centimetrov nazaj, dokler se z zatiljem ne dotaknem stene. Katharina se vrne in zmagoslavno maha z odpiračem za buteljke. Odčepi prvo steklenico. KATHARINA PAYER: Ta sir moraš pokusiti. Šele zdaj opazi, da ne morem zapeljati okoli postelje do mizice, po kateri je razpostavila hrano. Katharina vse pospravi z mizice in mizico prenese na mojo stran postelje, kjer jo še enkrat pogrne. Molče sediva in jeva. Za vino je kupila dva pecljata plastična kozarca. Naredim prvi požirek, vino je pretoplo. KATHARINA PAYER: Kakšno je? JAZ: Odlično. Bova vzela tisto vino iz hladilnika? Najbolj se bojim, da bi me Katharina morala videti takega, kot so me videle medicinske sestre v negovalnem domu. Da ne bi prišlo do tega, sem vzel imodium. Bom pač umrl z enim ali dvema kilogramoma več. To dodatno težo bom vzel s seboj v krsto iz vezane plošče, v kateri me bodo upepelili. KATHARINA PAYER: O čem razmišljaš? JAZ: Mislim na krsto iz vezane plošče, v kateri me bodo upepelili. KATHARINA PAYER: Bi se rad ulegel? Katharina me položi v posteljo. Že dva kozarca vina sta me utrudila. Katharina ostane za mizo in govori o tem, kako čudno je, da si z nekom deliš dvoposteljno sobo. Povem ji zgodbo o sebi in Leni in Katharina se mora smejati. KATHARINA PAYER: Pri petnajstih sem s starši potovala po Kitajski. Nekoč smo del poti čez noč prepotovali v spalnem vagonu vlaka, po dve osebi v enem kupeju. Ker so bili vsi drugi potniki v naši skupini poparčkani, sem si morala kupe deliti z vodičko. Ime ji je bilo Christin, mlada ženska sredi tridesetih, ki so ji moški pogosto dvorili. Bila je izjemno lepa, imela je črne lase in temne oči, vendar pa je imela tudi tik. Nenehno je obračala oči na stran in ob tem mežikala, ob čemer se je njen obraz rahlo spačil. Po vrnitvi domov je moja mama trdila, da je tik med potovanjem preskočil tudi name. Ko smo šli spat, je Christin vprašala, ali lahko spi ob meni na mojem ležišču. Dovolila sem ji. Legla je k meni, me objela z nogami in se me tesno oprijela. Pričakovala sem, da se bo ponoči hotela še bolj zbližati z mano, vendar je takoj zaspala in se zbudila šele zjutraj, ko je na vrata kupeja potrkal sprevodnik. Urno je skočila z mojega ležišča in po lestvi splezala na svoje. Takrat sem ugotovila, da sta moja noga in celotna rjuha pod mano premočeni. Christin je močila posteljo. Nič nisem rekla; ko smo vstali, sem posteljnino in spodnji del pižame vrgla v vrečo za pranje, ki je bila tam na voljo. Mama še danes misli, da sem hlače pozabila v spalnem vagonu, čeprav sem jih namenoma dala med umazano perilo. Ni se mi gnusilo, pravzaprav se mi je zdelo lepo. Hkrati pa sem se od tistega trenutka potovanja naprej počutila kot Christinina mama. Zagovarjala sem jo, ko so jo kritizirali, in ji nosila čaj, kadar je bila utrujena. Z veseljem bi se še enkrat vozila z njo v spalnem vagonu, vendar ni več tako naneslo. Ves čas sem poslušal. Ni me pomirila zgodba, pač pa Katharinino enakomerno pripovedovanje. Mislim, da zvečer ne bom potreboval dodatnih protibolečinskih tablet. Katharina si osredotočeno nekaj zapisuje v rokovnik. KATHARINA PAYER: Poglej, rokovnik, ki si mi ga podaril. Še vedno ga uporabljam. JAZ: Moral bi ti ga kupiti še za leto 2018. KATHARINA PAYER: Si si ogledal film? JAZ: Kakšen film? KATHARINA PAYER: Kraljico gora. JAZ: Večkrat sem poskušal, pa sem vsakič zraven zadremal. Nekaj pa mora ostati tudi za naslednjič. KATHARINA PAYER: Za naslednjič? JAZ: Kot otrok sem bil s starši na Siciliji. Turistična skupina se je odpravila na izlet do kraterja Etne, ker pa si moral za vožnjo do tja doplačati, se je mama odločila, da bomo raje nekaj prihranili in ne bomo šli zraven. KATHARINA PAYER: To je torej ta znamenita vulkanska travma. JAZ: Točno tako. Ko so se drugi vrnili in pripovedovali o lavi in o tem, kako je odvržen kos papirja v njej takoj zagorel, sem začel jokati. Tudi jaz sem si želel videti vse to in bolj ko so bili opisi podrobni, glasneje sem se cmeril, nisem se mogel pomiriti. In oče je rekel: Nekaj pa mora ostati za naslednjič. Kasneje se Katharina uleže v posteljo. Leži zraven mene, morda trideset centimetrov stran. Verjetno vonja po vinu in siru. Verjetno bi to motilo vsakega drugega človeka. Mene pa ne moti. Katharina je lepša kot kadar koli, čistejša kot kadar koli. JAZ: Tudi jaz bi imel eno tako Christin. KATHARINA PAYER: Mislim, da imaš ti druge preference. JAZ: Na primer? KATHARINA PAYER: Ne. Ne mene spraševati. Povej, kar sam mi povej. JAZ: Kaj pa? KATHARINA PAYER: Povej! JAZ: Da te primem za joške. Samo na hitro. Katharina smukne iz bluze. Pod njo ima kratek, lahen top, pod katerega zdrsne moja roka. Tam so. V sobi je poltema, ničesar ne vidim. Vendar pa smem še enkrat nekaj začutiti. Toda Katharina vzame mojo roko in jo vodi naprej navzdol, tja, kjer si jo želi imeti. Konice mojih prstov so prehrapave za tako mehko mesto. Katharini uide tih vzdih. Mislil sem, da sem vse pozabil, a tega ne pozabiš. Katharina vodi mojo roko, dokler ni tako daleč. Potem ji roko spet položim na prsi. Spalni vagon čez Kitajsko bi bil zdaj nekaj povsem drugega, imam pa vsaj celo noč za otipavanje njenega oprsja. Vesel sem, da je tema. Da Katharina ne vidi mojih solz. Katharina je zaspala. Ali pa se samo pretvarja, da spi. 5. Parkirišče Zakaj še vedno mislim, da mi Katharina skuša preprečiti zadnji korak? Hiša, pred katero stojiva, je videti kot običajna enodružinska hiša. Vse tukaj je bolj čisto, bolj prazno, bolj turobno kot doma. Kot da bi po gromozanski katastrofi, veliki depresiji, zavladala tišina. O tem ne smeš govoriti na glas, a si vsi mislijo isto: tukaj manjkajo umazanija, vpitje, ljudje, zmeda. Vendar sva na pravem naslovu. Iz hiše pride ženska in nama pomaha. Ženska, ki sem jo srečal že včeraj. Nasmehne se. Katharina je danes še posebej bleda, koža pod očmi je videti rahlo zabuhla. Toliko ljudi sem spoznal v svojem življenju in vse sem si jih poskušal zapomniti. Med vsemi temi ljudmi je Katharina edinstvena. Čez dvajset let ne bo več tako privlačna. Predebela bo in nekoliko zdelana. Vse, kar je zdaj še ne teži, jo bo takrat obremenjevalo. Tudi to, kar počne danes. JAZ: Mi ne boš povedala, kaj je rekla sestra Barbara o meni, ko si jo oklofutala? KATHARINA PAYER: Nekaj pa mora ostati tudi za naslednjič. JAZ: Škoda. KATHARINA PAYER: Ja, res škoda. Umreti moraš, ne da bi poznal dve skrivnosti. JAZ: Katera je pa druga? Katharina stoji za menoj, drži me za ramena in položi obraz na mojo glavo. Prosim jo, naj zapelje do meje in čez njo in naj se pri tem ne ustavlja. Čutim Katharinine solze, hočem, da zdaj odide. Najbrž gre le za sekunde, ki nočejo miniti. Katharina mi nekaj stisne v dlan. Bel top je, ki ga je nosila včeraj. KATHARINA PAYER: Zate. JAZ: Hvala. Spravim ga. Še nekaj rečem, čeprav tega nisem nameraval reči. Katharina potem še huje zajoče. Obrnem glavo na stran in ji stisnem poljub na nos, vsaj mislim, da sem ujel nos. Nato položim roko na krmilno ročico vozička. Dejansko se odpeljem, Katharina me je izpustila. Ženska, ki je prej prišla iz hiše, zdaj stoji poleg mene. Rečem ji, da moram opraviti še en kratek telefonski klic. Povabi me v hišo, vendar želim najprej slišati vrata avtomobila in vžig motorja in se prepričati, da se je Katharina res odpeljala. Le zakaj traja tako dolgo? Ženski povem, da bom telefoniral kar tukaj zunaj in naj pride pome čez pet minut. Odide v hišo, jaz pa z vozičkom zapeljem do vhoda in se potem obrnem. Pogledam čez parkirišče, črni kombi je odpeljal. Katharine ni več. Vzamem mobilnik in Irene pošljem SMS. Nekaj sekund pozneje me pokliče. Oglasim se. IRENE TURIN: Niti sekunde nisem spala. Nekaj ti povem: pridem pote. Vrni se, preživi z mano še eno leto, potem te bom jaz odpeljala tja. Kaj praviš na to? JAZ: O tem sva že na dolgo in široko debatirala. IRENE TURIN: Kako ji je ime? JAZ: Komu? IRENE TURIN: Ženski, ki te je odpeljala tja. JAZ: Tega ti ne morem povedati. Obljubil sem. IRENE TURIN: Le kako lahko naredi kaj takega? JAZ: Pogumna je. IRENE TURIN: Jaz pa nisem pogumna? Sledi dolg premor. IRENE TURIN: Do konca življenja si bom očitala. Celo noč sem razmišljala. Moja babica bi rekla: Celo noč sem študirala. Pogosto se spomnim besed, ki jih je uporabljala moja babica. Zdaj se mi utrne, da se teh besed spominjam samo jaz, ker sem bil edini vnuk in nimam otrok. Torej bodo te besede verjetno izumrle z mano. Mogoče bi jih moral ponoči povedati Katharini, ona pa bi si jih zapomnila ali zapisala v njen rokovnik. Irene je vse to zagotovo že pozabila. Lahko bi jo zdaj povprašal po tem, a si želim le, da bi prekinila zvezo. IRENE TURIN: Potrebujem te. JAZ: Irene, imaš vse, kar potrebuješ. Uspelo ti bo. Nič ne moreš za mojo bolezen. Zame izhoda ni, ti pa imaš svoje življenje. Ne potrebuješ me. IRENE TURIN: Si vsaj zajtrkoval? JAZ: Grem zdaj na zajtrk, potem te bom poklical nazaj. Okej? IRENE TURIN: Prišla bom pote. Pošlji mi naslov za navigacijo. JAZ: Čez pol ure se ti spet oglasim. Prekinem. Potem izklopim mobilnik. Na parkirišču je kanta za smeti. 6. Prepih V zadnjih dveh dneh se nisem več zmenil za nikogar, ki se mi je tukaj predstavil. Poslušal sem jih, jim odgovarjal na vprašanja, se rokoval, vendar si nisem želel zapomniti njihovih imen ne ugotavljati, kakšne so njihove posebnosti, tudi njihovih potez si nisem želel vtisniti v spomin. Sestrska abeceda je končana. Samo trideset ur me ni v domu, pa so mi Nata, Jessy in Barbara že tako daleč, kot da bi jih poznal pred dvajsetimi leti. Še vedno pa se spomnim Katharine, ki me je pred nekaj minutami odložila na parkirišču. Upam, da se pelje in pelje in brez premora pelje, do meje in potem naprej in naprej. Zagotovo se bo med potjo ustavila, vendar ne bo jedla skutnega štrudlja. Danes ne. Z gospo, ki me povabi v majhno stanovanje, se trudim biti prijazen. Nasmehne se mi. Povem ji, da sem spočit. In da sem pripravljen. Da se ne želim pogovarjati ali poslušati glasbe. Odpelje me v sobo. Sauvignon blanc mi ni prijal. Pri zadnji večerji vino najbrž ni tako pomembno. V globini svojega srca si vendarle katoličan, bi zdaj rekla Irene. Na žalost ne prenašam več vina. Kakšna škoda, Katharina je mislila samo dobro. Pomislim na Bebo. In vsakič znova tudi na to, kako bi bilo, če bi se vse skupaj odvilo drugače. Moti me, da so vrata v sosednjo sobo ovešena, da je na podboj pritrjena plastična zavesa. Ker sta okni v obeh sobah odprti, se zavesa zaradi prepiha premika. Šumenje mi gre na živce. Očitno je ženska to opazila, saj me vpraša, ali naj zapre okno, vendar odkimam. Zunaj se je začel nov dan, dan, na katerega bi mi bilo v mladih letih žal, da ga nisem izkoristil za vožnjo z motorjem, ker sem moral nameščati programsko opremo na računalnike ali sem se moral ukvarjati s pisarniškimi deli. Zdaj se plastična zavesa le še rahlo premika, ne šumi več. Potem pa veter spet močneje zapiha. Vzamem Katharinin top in vanj zakopljem obraz. Ženska mi pomaga z invalidskega vozička v posteljo. To smo v domu naredili že tisočkrat. Noge prečno, poteg navzgor, obrat za devetdeset stopinj in že sedim na postelji. Čeprav imam pod vratom dva vzglavnika, je moja glava neprijetno nizko. Majhna mizica pred mano je prazna. Ženska prinese lonček. Postavi ga na mojo desno, k moji desnici. Odgovorim ji na vprašanje, potem jo prosim, naj zapusti sobo. Na poti iz sobe želi zapreti vrata. JAZ: Ali jih lahko pustite priprta? Plastična zavesa se za nekaj hipov spet povsem napne. Popiti moram le še en lonček, en lonček, tako majhen, s tako malo tekočine, da mi to ne bi smelo povzročati preglavic. V življenju sem na dušek pil iz bistveno večjih lončkov. Tekočina je motna, pač ni veltlinec. Ljubim Irene. Irene. Irene. Irene. In še vedno ne vem, kako deluje uber. Zahvaljujem se Danieli Jungmeyer, dr. Wernerju Seelu, negovalkam in negovalcem, sodelavkam in sodelavcem in uslužbencem Caritas Socialis (Oberzellergasse, Dunaj) ter Robertu Meranu in Moniki Klengel, brez katerih ta roman ne bi nastal. Kazalo Prvi del DUKAKIS 1. S perspektive invalidskega vozička 2. Materino znamenje 3. Sestrska abeceda 4. Michael in Kitty 5. Japonsko dekle 6. Zimbabve 7. Suprapubični blues 8. Skisano vino 9. Materina dušica 10. Prekvalifikacija 11. Nadomestek 12. Melissa Drugi del BREZ PODROBNOSTI 1. Klavirski koncert št. 3 2. Njegovi lasje 3. V letu 4. Med Indijo in Burmo 5. Čuden običaj 6. Ženska torbica 7. Pivovska dieta 9. Kip svobode 8. Blue and Lonesome 9. IDPB 10. Ognjeni jezdec 11. Ponedeljek Tretji del KEEP ON RUNNING 1. Na žalost ne pride osebno 2. Tristo žandarjev 3. Šesti kozarec 4. Two-night stand 5. Lenino pomivalno korito 6. Nobenega klica 7. Laž in resnica 8. Življenjepis 9. Sauvignon blanc 10. Groupiji so bili tu 11. Silly Walks Četrti del PIKNIKAR 1. Veltlinec iz ekosvinjine 2. Mlatenje prazne slame 3. Črnogled 4. Bodoči bivši 5. Little Brother 6. Z glutenom 7. Death Is Not the End Peti del ČLOVEŠKA RASTLINICA 1. Sir in čas obiskov 2. Catholic Girls 3. Jelenja antilopa 4. The Rolling Hitch 5. Moči morati smeti hoteti 6. Papirnati 7. Kkkijjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjj Šesti del ČINMOKU 1. Smetka Marjetka 2. Pozabljen 3. Atentator na invalidskem vozičku 4. Najbolje prodajane krste 5. Et statim 6. Ni prostora 7. Oblaki Sedmi del DRUGA RESNICA 1. Šah na mivki 2. Brez dodatka soli 3. Zapitek na podstavku 4. Tuje volkulje 5. Tri medalje 6. Hipoterapija 7. Za vedno 8. Z besedami: Čista nula 9. Prijave 10. Kruh in pir 11. Življenje brez torbice 12. Prihodnost bo jutri boljša Osmi del DOMOV SE PELJEMO 1. Poznopoletni dan 2. Skutni štrudelj 3. Nožne specialitete 4. Vulkanska travma 5. Parkirišče 6. Prepih O AVTORJU IN PREVAJALKI Daniel Wisser se je rodil leta 1971 v Celovcu, odraščal je na Gradiščanskem, od leta 1989 pa živi in ustvarja na Dunaju. Piše prozo, poezijo in radijske igre, dejaven pa je tudi kot urednik in založnik. Poleg pisateljevanja se ukvarja tudi z glasbo: je član glasbene skupine Erstes Wiener Heimorgelorchester. Njegov prvenec, roman v verzih Dopplergasse acht, je izšel leta 2003. Wisser je s svojimi slogovno dovršenimi in raznovrstnimi besedili, v katerih pogosto eksperimentira s formo in jezikom, že na začetku svoje pisateljske poti pritegnil kritiško in širšo bralsko javnost. Zaslovel pa je z romanom Kraljica gora, za katerega je leta 2018 prejel avstrijsko književno nagrado in nagrado Johanna Beera. “Daniel Wisser pusti svoje like govoriti in osvetljuje njihova brezna. Roman prepriča s svojo pripovedno tenkočutnostjo in izjemnim vitalizmom. Na ozki meji med na smrt žalostno temo in briljantno, duhovito jezikovno izpeljavo se zgodba za protagonistovim hrbtom spreminja v zagovor življenja,” je v utemeljitvi avstrijske književne nagrade napisala žirija. Tanja Petrič je diplomirala iz primerjalne književnosti ter nemškega jezika in književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani, študirala pa je tudi v Berlinu in na Dunaju. Je samostojna literarna kritičarka, prevajalka iz nemščine, urednica in vodja mednarodnih projektov s področja prevajanja in književnosti. Piše strokovne kritike, eseje, spremne besede, recenzije in članke, sodeluje tudi z Radiem Slovenija. Pri Društvu slovenskih pisateljev je vrsto let urejala tiskane publikacije Mednarodnega literarnega festivala Vilenica ter edicijo prevodov slovenske književnosti v tuje jezike Litteræ Slovenicæ, ki je bila leta 2012 kot izjemen uredniško-prevajalski projekt odlikovana z Lavrinovo diplomo. Je članica Društva slovenskih literarnih kritikov in Društva slovenskih književnih prevajalcev, slednjemu od leta 2020 tudi predseduje; vključena je tudi v Slovenski center PEN. Za svoje delo je bila večkrat nagrajena: prejela jez Lirikonov zlát (2011) za prevode poezije iz nemščine, avstrijsko prevajalsko premijo (2013 in 2016), Stritarjevo nagrado za najboljšo mlado kritičarko (2015) in nagrado Radojke Vrančič za najboljšo mlado prevajalko (2016) za prevod poezije Friederike Mayröcker. Daniel Wisser KRALJICA GORA Knjižna zbirka Horizont Prevedla Tanja Petrič Oblikovanje naslovnice in ilustracija Peter Ferlan Oblikovna zasnova zbirke Emil Kozole Uredila Katja Klopčič Lavrenčič Lektorirala Nika Mušič Naslov izvirnika: Daniel Wisser: Königin der Berge © 2018 Jung und Jung, Salzburg und Wien Izdajatelj KUD Sodobnost International, Ljubljana Elektronska izdaja, 2025 zalozba@sodobnost.com www.sodobnost.com Vse pravice pridržane. Noben del te knjige ne sme biti reproduciran, shranjen ali prepisan v katerikoli obliki ali na katerikoli način, bodisi elektronsko ali mehansko s fotokopiranjem, snemanjem ali kako drugače brez predhodnega dovoljenja KUD Sodobnost International. Financirano s strani Evropske unije. Izražena stališča in mnenja so zgolj stališča in mnenja avtorja(-ev) in ni nujno, da odražajo stališča in mnenja Evropske unije ali Evropske izvajalske agencije za izobraževanje in kulturo (EACEA). Zanje ne moreta biti odgovorna niti Evropska unija niti EACEA. Elektronska izdaja je izšla pri © KUD Sodobnost International leta 2025 v dogovoru z lastnikom avtorskih pravic. Računalniški datotečni format: EPUB. Elektronska izdaja je dostopna na platformah Beletrina Digital (https://beletrinadigital.si/) in COBISS Ela. Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID 219412739 ISBN 978-961-7218-54-1 (ePUB)