Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:	Polletna naročnina . .	. . . L 1.750
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - tel. 83-177	Letna naročnina . .	. . . L 3.500
PODUREDNIŠTVO :	Letna inozemstvo . .	... L 4.500
34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - tel. 414646	Poštno čekovni račun :	štev. 24/12410
Leto XXIV. - Štev. 38 (1220)
Gorica - četrtek, 28. septembra 1972 - Trst
Posamezna številka L 80
Ob začetku šolskega leta Predsednik Leone pri papežu
Po trimesečnih počitnicah se šolska vrata zopet odpirajo. Nove vrste šolarjev stopajo prvič v hrame učenosti. Najmlajši stopajo v vrtce, osnovne in srednje šole, da dopolnijo obvezno šolanje. Druga skupina vstopa v višje srednje šole in na univerze, ker si žele pridobiti višjo izobrazbo. Vsem tem želimo ob novem šolskem letu obilo uspehov.
šolanje je osnovni korak vstopa v družbo, v kateri živimo. Zato je vstop v družbo velikega pomena za vsakogar. V družbi živimo, se z njo koristimo in zanjo moramo doprinašati svoj prispevek. Ta prispevek pa bo tem več vreden, čimbolj zavestno in koristno se človek v družbo vključuje.
Za zavestno in koristno vključevanje v družbo pa nas usposablja šola. Zato je šola osnovna preizkušnja posameznika, ki se mora usposobiti v koristnega člana družbe. Za našo manjšino je ta vključitev še posebnega pomena. Starši so dolžni pokazati otroku pravo pot, pot v slo-
vensko šolo. Le narodna šola bo usposobila otroka, da bo ostal zvest jeziku, narodu in izročilom.
Z letošnjimi vpisi v slovenske šole smo zadovoljni, število se je povsod dvignilo, čeprav se še vedno najdejo starši, ki ne vedo ali ne marajo vedeti, da je lastna narodna šola velika pridobitev, ki je stala nemalo truda. Takim nezavednežem velja samo pomilovanje. To pomilovanje je tem večje, če se tiče izobražencev. Kljub številnim žalostnim primerom uskoštva ne bomo obupali. Slovenska beseda je danes priznana, samo posluževati se je moramo, pa ne samo onstran meje, predvsem tukaj, v lastnem okolišu.
V	ponedeljek 2. okt. bodo vse šole začele novo šolsko leto s službo božjo. Božji blagoslov, ki nam je v vseh stiskah v veliko tolažbo, naj bo obilen nad našo mladino, šolniki in vsemi, ki si prizadevajo, da bi naša šola cvetela. Šolarjem želimo veliko uspeha, šolnikom pa veliko zadoščenja v novem šolskem letu.
Brandt „načrtno“ poražen
V	petek 22. septembra je zahodnonem-ški parlament z 248 glasovi proti 233 zavrnil zaupnico vladi socialdemokratskega voditelja Brandta. Zanimivo pri tem je to, da je Brandt želel biti poražen in se je zato del njegovih poslancev nalašč vzdržal glasovanja. Ce bi vsi njegovi poslanci zanj oddali svoj glas, bi bilo glasovanje neodločeno, t. j. 248:248. V šahu se temu reče remi pozicija. Drugod po svetu se predsedniki vlad zatekajo h glasovanju o zaupnici, da bi jim parlament potrdil večino, bonski kancler si je pa želel potrditve, da je v manjšini, čeprav dejansko ni bil. Kako je prišlo do tega položaja?
Na državnozborskih volitvah 28. septembra 1969 so sicer zmagali krščanski demokrati, a ne dovolj, da bi mogli sami vladati. Prejeli so 242 poslancev, socialdemokrati 240, liberalci pa 14. Jeziček na tehnici so torej bili liberalci. Odločili so se za sodelovanje s socialdemokrati. Brandt je lahko sestavil vlado, krščanski demokrati pa so morali prvič v zgodovini povojne zahodne Nemčije iti v opozicijo.
Toda mala, a zadostna večina dvanajstih glasov sc je začela hitro krhati. Najprej so Brandta Jeto dni po volitvah zapustili trije liberalni poslanci. Ni jim bilo všeč Brandtovo odpiranje na Vzhod. Kasneje so jim sledili še en liberalni poslanec in dva socialdemokrata. Brandt je izgubil večino, ni pa še zašel v manjšino. Ce bi prišel še ob glas manj, bi lahko krščanski demokrati brez volitev do konca zakonodajne dobe, ki bo potekla šele prihodnjo jesen, prevzeli vlado.
Ob izenačenem stanju 248:248 pa je Brandt uvidel, da ne more več vladati, zato je sklenil umetno sprožiti padec lastne vlade, da bi pospešil volitve, ki naj bi razčistile položaj. Zahteval je zaupnico v parlamentu, a obenem vse storil, da je ne bi prejel, kar mu je s pomočjo lastnih
poslancev tudi uspelo.
Predsednik zahodnonemške republike Heinemann je takoj nato razpustil nemški parlament in določil datum novih volitev, ki bodo v nedeljo 19. novembra.
Seveda si uspeh obetata obe vodilni stranki. Brandt upa, da ga bodo volivci nagradili za njegovo pogumno politiko, ko je uredil odnose s Poljsko in Sovjetsko zvezo. Krščanski demokrati pa ga bodo skušali podreti s kritiziranjem njegove gospodarske politike, ki je pripeljala do inflacije. Res je, da rastejo cene s petodstotnim pospeškom, a v drugih državah rastejo še hitreje, kar še ne bi smelo volivcev pognati proč od socialdemokratov. V tem oziru Brandt zadnje čase rad poudarja: »Ne gre nam slabše kot pred tremi leti, temveč bolje.«
Brandt lahko pokaže tudi na uspehe pri reformi šolstva, pri zatiranju kriminala, pri gradnji novih cest; gotovo pa mu je bil v škodo pomor enajstih izraelskih športnikov na zadnji olimpiadi v Miin-chenu, ker ni znala njegova vlada Izraelcev dovolj zaščititi. Volivni boj obeta biti oster, a izgledi za zmago so precej enaki, zato bo treba čakati do 19. novembra, da volitve razkrijejo, kaj pravzaprav nemški narod misli o treh letih Brandtovega vladanja.
Volitev novega nadškofa
v	Salzburgu
v nadškofiji Salzburg se pripravljajo na volitve novega nadškofa. Verniki so vabljeni, da svojim škofom ali pa naravnost na dunajsko papeško nunciaturo izrazijo svoje želje. Tudi duhovniki imajo pravico, da povedo svoje želje glede novega nadškofa, predvsem pa je to naloga škofov, da sodelujejo pri izbiri kandidata za škofijsko mesto.
Predsednik italijanske republike Giovanni Leone je v petek 22. septembra uradno obiskal papeža Pavla VI. Sv. oče je sprejel Leo-neja v svoji zasebni knjižnici, kjer je nato tudi potekal začetni razgovor, nakar so papežu predstavili še Leonejevo ženo Viktorijo in njegove tri sinove. Sv. oče Pavel VI. je ob tej priložnosti poklonil Leone ju podobo Matere božje iz
15.	stoletja, obdaroval pa je tudi njegovo ženo in otroke.
Temu srečanju je nato sledil uradni del obiska. Ko so Leone-jeva žena in otroci zapustili knjižnico, sta se predsednik republike in papež usedla na pripravljena naslanjača in izrekla priložnostna govora.
BESEDE SV. OČETA
Papež Pavel VI. je najprej omenil poseg božje Previdnosti v zgodovino človeštva, ki je vodila njegova pota tako, da je nastal rimski imperij, v katerem je potem krščanstvo nastopilo s svojim pre-porodilnim poslanstvom, Rim pa je postal in ostal do danes sedež Kristusovega namestnika na zemlji-
Sv. oče je nato omenil, da obstajajo med Sv. sedežem in Italijo že vrsto let dogovori, ki so ustvarili zdravo ravnotežje in ki jih je povojna demokratična italijanska republika sprejela v svojo ustavo.
Ker so se časi spremenili in obstajajo nove okoliščine, je Sv. sedež pripravljen v soglasju z italijansko vlado preučiti možnost dvostranske revizije konkordata. Prav je, da se vedno in povsod spoštujejo katoliška čustva italijanskega ljudstva ter da ostanejo predstavniki oblasti zvesti obvezi spoštovati voljo državljanov v zvezi s svoboščinami in ustavnimi pravicami.
Papež je potem izrazil željo, da bi v italijanskem narodu vedno obstojali odnosi, ki so v skladu z resničnimi verskimi pa tudi svetnimi izročili prednikov. Zaradi tega poziva papež vse, ki nosijo odgovornost za javni blagor, naj spoštujejo v javnem in zasebnem življenju vse tiste moralne smernice, ki so v ponos narodom, še zlasti pa tako katoliškemu narodu kot je italijanski.
LEONEJEV ODGOVOR
Predsednik italijanske republike Leone je bil v svojih izvajanjih precej bolj kratek. Dejal je, da je resnični kulturni, gospodarski in družbeni napredek mogoč le, če ga spremljajo neka moralna načela. Pri tem je treba pričeti z družino, ki je prva in nenadomestljiva celica družbe.
Italija je ponosna na svojo tisočletno krščansko tradicijo, mnogo pa ji je tudi dolžna. Odnosi med Italijo in Sv. sedežem so sedaj oprti na pravično harmonijo. Dvostranska revizija konkordata naj zagotovi verski mir še za v bodoče.
Italijani smejo biti zadovoljni, ko lahko od blizu prisostvujejo papeževim pozivom za mir in bratstvo, njegovi obsodbi vojne ter njegovemu prizadevanju, da bi bili odnosi med družbenimi razredi in narodi pravični. Italijanski narod se s temi načeli strinja in to ne samo katoliški del, temveč tudi oni Italijani, ko so izven Cerkve, pa ji priznavajo visoko vlogo in poslanstvo učitelja zdrave morale.
ODMEVI NA PAPEŽEV GOVOR
Čeprav ni sv. oče v svojih izvajanjih nikjer omenil ljudskega glasovanja (referenduma) o razpo-roki, so vendar laicistični krogi takoj zagnali krik in vik, da je papež Pavel VI. posegel na nedopusten način v avtonomijo italijanske države.
Najbolj glasni so bili spet socialisti. V svojem glasilu »L’Avanti!« so označili papežev nagovor kot »oster napad proti razporoki«, predsedniku Leoneju pa očitajo, da je papeževa izvajanja molče sprejel namesto da bi jih zavrnil.
Tudi milanski dnevnik »Corrie-re della Sera«, ki je znan po svoji liberalno - laicistični usmerjenosti in vedno v ostrem nasprotju z levico, je to pot dal socialistom prav. »Zapravljena priložnost«, o-značuje z velikim naslovom na pr-
vi	strani Leonejev obisk pri papežu. »Pavel VI. — pravi list — nima nobene pravice, da izreka svoje želje predsedniku italijanske republike, to je predsedniku države, katere parlament je uzakonil razporoko«.
Republikanci, čeprav tudi laici-
Politika odpiranja proti Vzhodu, ki jo je izvajal zahodno-neniški kancler Vilija Brandt, je bila vzrok, da je v teku treh let Brandt izgubil večino v parlamentu in se moral zateči k novim volitvam. Na sliki ga vidimo (na desni) v družbi s sovjetskim ministrskim predsednikom Kosi-ginom.
sti, so ostali bolj umirjeni. V svojem glasilu »La voce repubblica-na« so zapisali, da »čeprav predsednik Leone ni papežu ugovarjal, pa tudi ni rekel ničesar, kar bi utegnilo značiti njegov pristanek na papeževe besede«.
Demokristjani so pa svoje stališče izrazili v svojem dnevniku »Popolo«. »Vtis imamo — beremo v tem časopisu — da so se dali nekateri voditi od svojih zasidranih predsodkov, ko so hoteli dati nasilno razlago papeževim besedam. Je kaj čudnega, če je sv. oče, voditelj katoliške Cerkve, ki brani nerazvezljivost zakona, izrazil svojo zaskrbljenost o tej zadevi?«
Pretirana občutljivost laicistov glede razporoke pa ima korenine drugod. V sedanjem parlamentu namreč pristaši razporoke nimajo več večine. Ce bi n. pr. kdo od demokristjanov predložil zakonski načrt, da se razporoka razveljavi, bi ta predlog podprli tudi neofašisti (MSI) in večina bi bila tu.
Toda demokristjani ne bi radi na ta način prišli do odprave razporoke, kajti podpora misovcev jim ne bi politično hodila prav, čeprav so se pristaši razporoke v prejšnjem parlamentu povezali od skrajne levice do liberalcev, ki so drugače strogo antikomunistični.
Demokristjani so zato odločeni, da podprejo referendum o razporoki. Naj se da že enkrat priložnost tudi ljudstvu, da odloči ne po svojih predstavnikih, temveč naravnost! Levičarske in laicistične stranke, zlasti komunisti, se tega glasovanja močno bojijo, zato bi se mu radi izognili.
Toda ustavni stroj je že v teku. Ce ne bo prišlo do razpusta parlamenta — kar ni verjetno — bo ljudsko glasovanje o razporoki prihodnje leto v juniju. Ce je sv. oče v nagovoru predsedniku Leoneju dejal, "da je treba vedno in povsod spoštovati katoliška čustva italijanskega ljudstva, predstavniki oblasti pa morajo ostati zvesti obvezi spoštovati voljo državljanov v zvezi s svoboščinami in ustavnimi pravicami” — in je pri tem mislil na referendum — je mar s tem storil kaj takega, kar bi bilo zoper svobodno izražanje ljudske volje ali zoper avtonomijo italijanske republike?
Ponoči ima tudi zajec velike o-či! In laicisti so jih znova imeli. S tem so ponovno izpričali, da se ne čutijo gotove, kaj bo reklo ljudstvo in da je njih sklicevanje na ljudsko voljo le cenena krilatica.
SV. OCE JE IZPOLNIL 75 LET
V torek 26. septembra je sv. oče Pavel VI. izpolnil 75 let življenja. Med prvimi, ki sta mu ob tej priložnosti čestitala, sta bila prav predsednik italijanske republike Leone in pa predsednik Jugoslavije Tito. Oba sta mu izrekla priznanje za neutrudno delo, ki ga ves čas svojega pontifikata vrši v korist svetovnega miru in bratstva med narodi.
V Vatikanu upajo, da bodo odslej naprej prenehale krožiti novice o papeževem odstopu. Kot je znano, je sv. oče določil, naj bi se škofje pri 75 letih odpovedali svoji službi. Ko se je papež Pavel VI. približal tej starostni meji, so mnogi časopisi začeli pisati, da bo to storil tudi Pavel VI., ko bo izpolnil 75 let. Vendar so v Vatikanu možnost papeževega odstopa vedno odločno in vztrajno zanikali.
Prezirana molitev Vedro gledanje Cerkve na telesnost
Nevarna zabloda današnjih opo-rekovalcev je tudi ta, da zameta-vajo rožni venec. Nekateri se iz njega celo norčujejo. Kratkovid-neži! Pozabili so, kolikokrat je Cerkev in kristjane rešil prav rožni venec, posebno v turških časih. Pozabljajo, kako so rožni venec priporočali zadnji papeži, od rož-novenskega Leona XIII. do Janeza XXIII. in Pavla VI. Nevede pomagajo hudobnemu duhu, ki nas skuša največ s tem, da bi spravil molitev s sveta.
Nekdaj, v časih omahovanja v veri in nravnih zablod, je Bog pošiljal božjemu ljudstvu preroke, svoji Cerkvi pa v takih mračnih časih pošilja svetnike. Mnogo velikih svetnikov je npr. živelo po zmedah 16. stoletja in po tridentinskem cerkvenem zboru. (Spomnimo se samo sv. Ignacija, sv. Terezije Velike, sv. Frančiška Šaleškega, sv. Vincencija Pavelskega, sv. Alojzija.) V takih negotovih časih je obudil celo množico mučencev, najzvestejših Kristusovih pričevavcev. Predlanskem je bilo npr. razglašenih za svetnike 40 angleških mučencev iz žalostne dobe
16.	in 17. stoletja; ti so s pristnim angleškim humorjem šli v smrt, ker so verovali, da je papež vrhovni poglavar Kristusove Cerkve in da je prava resnična daritev nove zaveze sv. maša. Veliko mučencev je v istem obdobju dala Japonska, ki je prav tedaj (po vesoljnem zboru v Tridentu) prvič sprejela krščanstvo.
En primer! Tedaj so na Japonskem mučili še zadnjega misijonarja. Privezali so ga na kol in sežgali na grmadi. Njegovi verniki so stali v nemi bolečini okoli groznega kresa. Dim in ognjeni zublji so že oblizovali misijonarjevo postavo. Umirajoči duhovnik je bral v žalostnih očeh gledalcev zaskrbljenost : Kaj bo z nami, ko ne bomo imeli več duhovnika? Mučenec je s prosto roko potegnil iz žepa rožni venec in vernikom zaklical: »Tega se držite in boste ostali verni.« In čudno, ko so se po dveh stoletjih misijonarji spet vrnili na Japonsko, so našli v notranjosti dežele cela krščanska občestva. Ljudje so ohranili krščansko vero skozi rodove, ker so spolnjevali naročilo umirajočega duhovnika. Rožni venec jim je bil katekizem in pridiga. Upravičeno imenujejo papeži rožni venec povzetek celotnega evangelija.
Zato molimo tudi v letošnjem oktobru rožni venec v velike namene. Molimo ga za ohranitev vere. To je danes najbolj pomemben namen. Z njim so seveda sami po sebi združeni tudi drugi, za vero življenjsko važni nameni. Če molimo za ohranitev vere, molimo tudi, da bi res krščansko živeli — ker vera zahteva celotnega človeka — molimo, da bi tudi odtujeni spoznali Kristusovo oznanilo o o-drešenju, molimo, da bi Bog poslal dovolj oznanjevavcev, duhovniških poklicev, ker kako naj verujejo v tistega, o komer niso slišali, in kako naj slišijo brez ozna-njevavca, pravi sv. Pavel. Molimo tudi, da bi Bog obudil mnogo redovniških poklicev, ki naj z življenjem pričujejo za Kristusa.
Molimo rožni venec tudi za drugotne namene. Molimo predvsem za tiste, ki jih priporoča in naroča papež. Molimo tudi za ohranitev miru, saj je to ena poglavitnih prizadevanj svetega očeta. Kdor spozna, da so to življenjske potrebe Cerkve, bo z zavzetostjo in veseljem molil rožni venec.
Mnogim se molitev rožnega venca upira, češ da je preveč enolična. Rožni venec je ustna in pre-mišljevalna molitev obenem. Če preprosti verniki s srcem opravljajo le ustno molitev, je tudi že nekaj, pravi Janez XXIII.
V	molitev rožnega venca vnesimo več sprememb. Dolgočasno je morda, če moli naprej samo duhovnik, verniki pa samo odgovarjajo. Zakaj ne bi molili enkrat moški, drugič ženske, morda menjaje, vsak eno skrivnost, zdaj zopet otroci ali majhna skupina o-trok. Iznajdljivi verniki bodo našli še druge različice.
Da bo rožni venec res tudi pre-mišljevalna molitev, naj bi duhovnik za vsako skrivnost povedal nekaj stavkov ali naj bi imeli vsaj včasih peti rožni venec. Da se rožni venec ne bo komu zdel predolg, skrivnost napovejmo samo na začetku, ni je treba ponavljati pri vsaki zdravamariji. Tudi molitev za duše v vicah ni predpisana. Če bi predolgo trajala, jo moremo izpustiti.
Molimo radi rožni venec v mesecu oktobru zlasti v cerkvi, ker skupno molitev Bog raje usliši. Tisti, ki ne morejo v cerkev, naj molijo doma, v družinah. Če ste skupaj, sicer pa vsak zase, vsak dan vsaj eno skrivnost. Kar je za duhovnika brevir, to je za vse vernike rožni venec. Župnija, ki moli, je verna, župnija, ki malo moli, je mlačna in mrtva. Rožni venec je Marija nedolžnim otrokom naročala v Lurdu in v Fatimi. Radi ga molimo, posebej še za to, da vero ohranimo.
Otok Hispaniola v Karibskem morju, ki ga je odkril že Krištof Kolumb, je izredno nesrečen otok. Razdeljen je na dve državi: na republiko Santo Domingo na vzhodnem delu, kjer se špansko govori in je prebivalstvo bele in indijanske krvi, in na republiko Haiti na zahodu, kjer se francosko govori in so njeni prebivalci mulati, to je ljudje, ki so mešanica bivših črnskih sužnjev in nekdanjih belih francoskih gospodarjev.
Haiti so država več desetletnega nasilja, dežela sramote, dežela neprestanih diktatur. Lani je umrl dr. Frangois Du-valier, njen dolgoletni predsednik. On je odšel, diktatura pa je ostala, saj jo nadaljujejo člani njegove družine.
Duvalierja, ali kakor so mu rekli »Papa Doc« (oče doktor), ker je bil po poklicu zdravnik, je nasledil sin Jean Claude, potem ko je dobil na »referendumu« vse glasove 91 odstotno nepismenega prebivalstva Haitija. Odhod njegove sestre Marie-Denise v Španijo, kamor je bila »pregnana« z možem, polkovnikom Domini-guom na haitsko veleposlaništvo, je spremljala posebna predstava Papa Doca.
Bilo je to leta 1967, ko bi se moral Papa Doc sestati z ameriškim predsednikom Johnsonom in zet — polkovnik se je ponudil, da bi ta čas zamenjeval Papa Doca na otoku. Ta je zaslutil, da ga hoče polkovnik odstraniti, in je dal takoj u-streliti 19 višjih oficirjev. Na eksekucijo je povabil 300 naj višjih osebnosti iz Port au-Princea, smradljive prestolnice Haitija, da si kot njegovi osebni gostje ogledajo ustrelitev. Diktator je začel klicati imena vodilnih vojaških osebnosti, prijateljev skupine obsojenih, in jih določil za morilce. Kasneje se je oglasil s televizijskega zaslona, zrl je gledalcem naravnost v oči in začel klicati:
»Polkovnik Lemoin... Kapetan Tassy... Kje je?« Na vprašanja, ki ga je pri vsakem imenu postavil, je Duvalier sam odgovoril: »Ni jih... Moja oblast je neomejena, absolutna!« Zgrbljeni starec se je spakljivo posmihal svojim rojakom v obraz.
Odkar je prišel leta 1957 na oblast s pomočjo vojske, je imel Papa Doc samo en uspeh: preživel je nekaj deset atentatov. Dežela pa je tonila v smrt. Nezaposlenost in bolezni so paralizirale Port-au-Prince. Eden redkih časnikarjev, ki se je podal v negotovost Haitija, je videl v mestu žene in otroke brez udov. Celo prosili niso več. Katoliška cerkev je bila polna obnemoglih ljudi, ki so se zatekali vanjo spat. Ponoči ni luči. Telefoni ne delajo.
25.000	tajnih policistov, večidel oblečenih v civilna oblačila, 25.000 pripadnikov »Ton-tons Macoutes« je pobilo več kot 100.000 ljudi. Brez vzroka. Tudi na ulici opoldne. Trupel niso vselej pokopavali. Trohnela so na soncu. Domala vsa inteligenca je že zdavnaj zapustila otok. Seveda tista srečna inteligenca, ki se je mogla umakniti dolgi roki Papa Doca, ki je bil do njih prav tako hitlerjanski kot do svojih bližnjih somišljenikov.
Omenjeni časnikar pravi, da je videl Duvalierjevo fotografijo. Poziral je z belim telefonom v rokah, s temno obrobljenimi naočniki na nosu, in knjiga na delovni mizi je bila obrnjena k fotografu. Na njej naslov: Napoleon. Preden je umrl, je sporočil svojemu lačnemu ljudstvu:
Zgodovina nam izpričuje, da so mnenja glede ocenjevanja telesa, telesnosti in s tem tudi spolnosti v Cerkvi razdeljena med pelagijanizmom (Pelagij, irski menih, je pridigal okoli 410 v Rimu in Kartagini ter umrl okoli 420 v Palestini; z njegovim naukom se je bavil cerkveni zbor v Efezu 431 leta) hi maniheizmom (Mani, verski vodja v Perziji okoli 215-275, je oznanjeval mešanico Zaratustrovega kulta in krščanstva, posebno pa še izvor vsega zla iz materije). Pelagijanci trdijo, da je človeška narava in vse, kar je z njo povezano, dobra in je zato treba naravi taki, kot je, dati prost in neomejen razvoj. Zato ne pozna skoraj nobenih omejitev, tudi na področju spolnosti ne. Manihei-zem pa trdi, da je vse, kar je telesno, bistveno slabo in da je treba posebno spolnost zatirati. Oba nauka je Cerkev zavrnila.
Stvar bi verjetno prej ali slej pozabili, če se ne bi zapletel v razpravo sv. Avguštin, eden največjih krščanskih mislecev, čeprav je bila Avguštinova mati Monika kristjana, je bil sin pogan in pripadnik maniheizma. Ko se je Avguštin po pouku
»Jaz, državljan, doktor Frangois Duvalier, sem izbral državljana Jeana Clauda, svojega sina, za prihodnjega dosmrtnega predsednika. Ah ustreza vašim težnjam? Ga hočete potrditi?«. Po vladnih podatkih je vseh 2.391.916 volivcev glasovalo zanj, proti ni bil nihče.
Bilo je to 31. januarja lani, po sedemnajstletnem obdobju ene najbolj krvavih diktatur. Papa Doc, degenerirani državnik z diplomo medicinske fakultete, je dosegel, kar je uspelo le malemu številu državnikov, ki jih je nasledil. Od 36 njegovih predhodnikov jih je 24 izgubilo življenje v političnih obračunih, ostali pa so v glavnem odšli z oblasti ali zbežali po državnih udarih. On je umrl v postelji. Samo paragvajska »močna roka« Stroess-ner že dlje časa ohranja svoj diktatorski režim.
Docovo »revolucijo« nadaljuje njegov sin, ki ga kličejo »Baby Doc«.
Ta »revolucija« govori v resnici o nikakršni zdravstveni skrbi za ljudi, o tem, da je stari diktator pripeljal v deželo znova stare afriške obrede vudu, o tem, da ima predsednikov mercedes 600, zaščiten z neprobojnimi okni, za registracijo magično številko kulta vudu 22, o tem, slednjič, da so ljudje te dežele sence, ki umirajo v povprečni starosti 32 let.
Neki ameriški zdravnik, ki dela na Haitiju, je dejal, da bi bilo bolje, če bi se otroci še naprej rojevali doma (kjer z mačeto prerežejo popkovino in polovica otrok umrje že v prvem letu starosti), kot da jim pomagajo na svet v njegovi bolnišnici, kajti bolje je zanje, da ne žive. Haitskih zdravnikov je danes, na primer, samo v Montrealu več kot na Haitih, kajti večina si je reševala življenje z izselitvijo.
Prav pred meseci pa se je novi haitski diktator »Baby Doc«, zavaljeni mladenič dvajsetih let, prav z »zdravniško znanostjo« pridobil v svetu sloves, ki obeta doseči očetovega. Odobril je odkup krvne plazme in po dolar za liter jo kupuje ta dežela mraka, pekel v koralnem morju, od obubožane množice, ki hlepi po tem, da bi preživela še nekaj dni ali da bi si kupila injekcijo proti kozam. Menda ta kri ne odhaja samo v Združene države Severne Amerike, ampak tudi v Evropo.
Na Haitiju se je ob zvokih tam-tama svet ustavil, obrnil sebi hrbet in se napotil nazaj, v davnino. Ta hoja krvi je zanikanje svetlobe in popoln nesmisel.
Na Češkoslovaškem je vedno hujše
Ne le v političnem, marveč pravtako tudi na verskem področju se razmere na Češkoslovaškem vedno bolj zaostrujejo. Komunistična oblast hoče v kali zatreti vsako dejavnost, ki ni v skladu s političnimi in svetovno-nazornimi nauki partije. Zlasti na šolo so se vrgli zadnji čas. Ob začetku letošnjega šolskega leta so oblasti ostro posvarile učiteljstvo, da mora vzgajati mladino »v duhu znanstvenega mark-sistično-leninističnega nauka«. V bodoče zato ni vseeno, kako se zadržijo učitelji. Kdor se odloči za učiteljski poklic, se s tem prostovoljno obveže, da bo v vsakem primeru vzgajal v duhu socializma in se bo tudi izven šole v javnosti in v privatnem življenju temu primerno vedel.
Podobne novice prihajajo tudi iz Jugoslavije.
milanskega škofa sv. Ambrozija leta 387 spreobrnil h krščanstvu in leta 395 postal škof v Hiponu v Severni Afriki, je kljub dobri volji v njem ostalo še nekaj mani-hejea. Za časa njegovega škofovanja je prišel v Severno Afriko Pelagij in razlagal svoj nauk o lepoti in dobroti človeške narave. Avguštin je bil nasprotnega mnenja. Zapletel se je s Pelagijem v besedni boj in svoje prepričanje o pokvarjenosti človeške narave zapustil v različnih spisih.
Brez dvoma so imeli Avguštinovi spisi velik vpliv na izoblikovanje krščanske miselnosti v srednjem veku. Vendar pa Avguštinov in Pelagijev nauk nista bila nauk Cerkve. Dejanski nauk Cerkve je bil nekje na sredi med obema skrajnostima. Določevalo ga je praktično dušno pastirstvo in nravnost krščanskega ljudstva, ki se je držalo 6. in 9. božje zapovedi.
Obenem se je izoblikovala tudi krščanska pobožnost. Ta je imela čisto svoj miselni krog in je skušala svoje verovanje preliti v življenje, življenje pa izraziti v bogoslužju. Pri tem so bili važni posebno molitveni obrazci.
LJUDSKA POBOŽNOST IN SKRIVNOST ŽIVLJENJA
Med najbolj pogoste molitvene obrazce je bil sprejet pozdrav angela Gabrijela, ki je sporočil Mariji Jezusovo spočetje: »Zdrava, milosti polna, Gospod je s teboj« (Luk 1, 28) in besede Elizabete, ki je sprejela Marijin obisk: »Blagoslovljena ti med ženami in blagoslovljen sad tvojega telesa!« (Luk 1, 42). To je današnja zdravamarija. K temu so dodali tri dogodke, opisane v prvem poglavju evangelija sv. Luke: »Angel Gospodov je oznanil Mariji in spočela je od Sv. Duha,« »glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi« (Luk 1, 38) in »Beseda je meso postala in med nami prebivala« ter k vsakemu dogodku dodali eno zdravamarijo.
Obenem so se oblikovali tudi prazniki cerkvenega leta. Poleg velike noči in binkošti je bil že od vsega začetka božič ali praznik Gospodovega rojstva. Potem so dodali še praznik Gospodovega oznanjenja 25. marca, to je točno devet mesecev pred rojstvom in praznik Marijinega obiskovanja Elizabeti 2. julija. To so življenjski prazniki spočetja, nosečnosti
Zadnje čase je prišlo vprašanje idejne vzgoje otrok po šolah v Sloveniji spet na dnevni red, ker so nekateri politični funkcionarji zahtevali, da mora biti učitelj, če naj sploh sme učiti, marksist.
Proti marksističnemu pouku na obveznih šolah se je oglasil najprej mariborski pomožni škof dr. Grmič s krajšim razmišljanjem v celjski Novi Mladiki (1972/3). Zapisal je, da pomeni vsako vsiljevanje enega svetovnega nazora na račun drugega ustvarjanje razločkov in torej neenakopravnosti.
Daljši članek o istem predmetu je napisal v reviji Znamenje (1972 /3) docent na teološki fakulteti v Ljubljani dr. Franc Perko. Glavne misli članka so:
Določene pristojne oblasti, v katerih so le neverni ljudje, zastopajo stališče, naj bi šola vzgajala tudi verno mladino v protiverskem duhu. To stališče pa je nesprejemljivo, ker pomeni
— kršenje temeljnih človečanskih pravic: le starši imajo pravico, da izberejo svetovnonazorsko vzgojo svojih otrok;
— duhovno nasilje in suženjstvo nad vernimi starši otrok: o-troke morajo pošiljati v državno šolo, ker druge ni;
— vsiljevanje mnenja manjšine večini: v Sloveniji je večina ljudi vernih, večkrat pa se neverni enačijo s slovensko družbo, kot da vernih sploh ni.
Vsiljevanja marksizma otrokom ne opravičuje niti trditev, da je marksizem edini znanstveni svetovni nazor. Ta trditev je — milo rečeno — smešna.
Verni se morajo z vsemi razpoložljivimi sredstvi upreti takemu duhovnemu zasužnjevanju. »Nam vernikom ne gre v tem primeru za vprašanje, ali nas davijo v rokavicah ali brez njih, ampak se upiramo davljenju samemu.«
Tudi je bilo zadnje čase slišati glasove celo iz ust visokih funk-
in rojstva, kakor se dogaja resnično v človeškem življenju.
Toda ljudska pobožnost je šla še dalje in Cerkev ji je dala svoje potrdilo. Sv. Dominik Guzman (1170-1221) je skušal u-vesti v vesoljno Cerkev sv. rožni venec. Cerkev ga je pri tem podpirala in molitev obogatila z neštetimi duhovnimi darovi. Rožni venec pa je sestavljen iz 15 očenašev, 150 zdravamarij in 15 premišljevanj iz življenja Jezusa Kristusa. Prva tri premišljevanja so posvečena spočetju, obisku nosečnosti in rojstvu Jezusa Kristusa. Cerkev želi, da ne obujamo samo spomin na te dogodke, ampak da jih prc-mišljujejmo. In tu ne govori o odraslih, pač pa o vseh vernikih, tudi otrocih.
Cerkev spočetja, nosečnosti in rojstva ni sram. To je del življenja in gleda na vse to vedro in z veselim zanosom. Če je Bogu, ki je te reči tako uredil prav, zakaj ne bi bilo prav nam ljudem.
Prva ljudska pobožnost in cerkvena liturgija — ki jih tisti, ki poznajo krščanstvo samo iz knjig, ne morejo poznati, — so pravo, resnično in dejansko zadržanje Cerkve do telesa in spolnosti.
Ko so v času reformacije nekateri reformatorji skušali reševati svoje osebne probleme, npr. Luter (1483-1546) s pomočjo sv. Avguština, so staro pravdo o pokvarjenosti ali dobroti človeške narave zopet oživili. Tudi med katoličani so resni teologi in verniki, med njimi tudi Kornelij Jansen (1585-1638), potegnili z Avguštinom in uvedli veliko strogost v prejemanju sv. obhajila, v nauku o zveličanju in o vlogi telesa ter spolnosti. Ni mogoče reči, da niso imeli mnogo privržencev. Vpliv Jansena in jansenizma se še danes lahko občuti v mnogih knjigah in razpravah. Vendar mnenje nekaterih janzenistično usmerjenih pisateljev glede spolnosti še zdaleč ni nauk Cerkve.
Cerkev gleda z vedro resnostjo in globokim spoštovanjem na osnovna dejstva človeškega življenja, ki jih je posvetil njen ustanovitelj Jezus Kristus s svojim življenjem.
DR.
| „katoliški glas" v vsako
| slovensko družino i
cionarjev, da veren človek, ki ne more sprejeti marksizma za svoj svetovni nazor, ne more biti učitelj. To postavlja verne v neenakopravni položaj in pomeni grobo kršenje človečanskih, ekonomskih in socialnih pravic. Naše šole niso šole Zveze komunistov, ampak šole vsega ljudstva, vernih in nevernih.
Verski štirinajstdnevnik Družina (1972/13) je o Perkovem članku poročal in ga komentiral. Svoje razmišljanje je komentator povzel v tale zaključek: »Ko bo, denimo, Cerkev zahtevala v šolah prednost za svoj pogled na svet, bi ji mogli upravičeno očitati klerikalizem. Prav tako pa bi mogli očitati klerikalizem ZKJ, ko bi dosledno vztrajala pri protiverski naravnanosti šole.«
Na ta mnenja katoliškega tabora se je oglasil s partijske strani v ljubljanskem štirinajstdnevniku Naši razgledi (1972/14) Marko Kerševan s »komentarjem o komentarju v Družini«. Kerševan se sicer na kratko sooči z najbolj u-darnimi gesli uredniškega komentarja Družine in »nekaterimi nerodnimi formulacijami« Perka, a jedra vprašanja se sploh ne dotakne. Ko proti koncu članka pove, da pomeni marksistom izraz marksistična ideologija prvenstveno politične nazore, ne pa verskih ali moralnih načel, zapiše dobesedno :
»Zahtevati od marksistov, da pristanejo na ideološko nevtralnost šole ali države v socialistični družbi, ali da vzamejo za suho zlato (ideološko) govorjenje o ideološki nevtralnosti šole ali države v kapitalistični družbi, je toliko kot zahtevati od njih, naj se odpovedo samemu sebi. To komentatorju v Družini ne bi smelo biti neznano, torej tudi ne, kakšno izzivanje je njegovo pisanje.«
Vsak komentar k temu je odveč.
N. Š.
  ............................
Temne sence nad nesrečnim otekoei
IllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllfllllllllllllllllillllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllUlllllllllllllllllilllll
llsiliemie protiverske šele
Glasba ob jezeru Milanska *** ** **
Stresa, sredi septembra
S prijetnim pričakovanjem se že nekaj let sem ob koncu poletja odpravljam na slikovito obrežje temno modrih voda La-go Maggiore. Boromejski otoki, skoraj sredozemska klima, eksotično rastlinje, oaza miru — vse to daje bežnemu turistu a luksuzni gospodi, ki tu preganja svoj dolgčas (na kar prijeten način) občutek samozadovoljstva in mirne nirvanske o-topelosti. Niti promet, ki se tu odvija proti Švici in Franciji, ne moti splošne atmosfere spokojnosti in lagodnosti, ki nujno obide obiskovalca.
V tem okviru je zato prav gotovo še lepše prisostvovati glasbenim prireditvam, kot pa n. pr. med zaprtimi zidovi bližnjega velemesta. Za to primemo poskrbijo »Settimane musicali di Stresa«, mednarodni glasbeni festival v že enajsti izdaji. Mirno lahko rečem, da je raven te visoke umetniške prireditve kar zavidljiva. Za to odločno pripomorejo prav sodelujoči umeniški ansambli, posamezni virtuozi svetovnega slovesa, organizacija sama in ne zadnja — glasbena kritika. In prav v tej reviji umetniških poustvarjalcev, ki si dobre tri tedne skoraj v vsakodnevnem zaporedju sledijo na deskah odra Kongresne palače ali zrcalne dvorane Boromejske palače na Isola Bella oz. kora cerkve sv. Ambroža — je vrednost tega festivala in vseh podobnih poletnih prireditev drugje, ko počivajo velike koncertne dvorane evropskih velemest in se tudi »muzikofilija« prenese ven, na deželo...
Na posameznih koncertih festivala v Stresi so nastopali veliki simfonični orkestri (holandski Concertgebouw ali milanske RAI-TV ter KSlna), komorne zasedbe ter pianisti, violinisti, zbori, organisti, kitaristi i. pd. Nimam namena tu še enkrat naštevati vseh nastopajočih, saj bi to izzvenelo nekam monotono.
Rad bi se zaustavil predvsem ob koncertu, ki sem si ga izbral izmed mnogih letošnjih poslastic. Prejšnja leta sem se navadno udeležil simfonično-vokalnih koncertov z mašami oz. oratoriji. Sedaj pa sem se odločil za virtuozno glasbo, za klavirski večer enega največjih sodobnih pianistov, Madžara Gy6rgy Cziffra. Njegov program je bil že sam na sebi dovolj zgovoren: Chopin in Liszt. Morda bi kdo mislil, da je v tem samo romantičnem sporedu dokaj osladnosti ali da gre pri tem za kako tradicionalno vračanje v pianistični divizem polpretekle dobe. Sam sem ob začetku nekoliko pod vplivom podobnih misli odhajal na koncert. Pa sem se prepričal o nasprotnem.
Gyorgy Cziffra, rojen leta 1921 v Budimpešti, je študiral glasbo na tamkajšnji glasbeni Akademiji pri skladatelju in pianistu Dohnanyju. Leta 1955 je kot prvi koncertist prejel slavno Lisztovo nagrado. Zatem se je preselil na Dunaj, še kasneje v Pariz, sedaj pa v glavnem koncertira po vseh svetovnih dvoranah. Tako je o njem zapisal Rene Huyghe, član Francoske akademije: »Preko Cziffre se bogovi glasbe znajdejo takoj v stvariteljskem odnosu do Besede. Spominja me na Van Gogha, ko se predaja soncu, pa se nato sam spremeni v žar, svetlobo in luč.«
Veliki madžarski virtuoz je pred nabito polno veliko Kongresno dvorano odigral nekatera najbolj znana in priljubljena dela obeh romantičnih mojstrov klavirja, Chopina in Liszta. Morda je včasih za pianista zelo tvegano, predstaviti občinstvu zelo znana dela. A to ne velja za take mojstre, kot je Cziffra, saj prav tu lahko glasbena publika, tudi zelo rafinirana,
iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiim ZORA PIŠČANC	4
Od Dunaja do Prage
V Brnu smo stanovali v razkošnem hotelu I. kategorije International, ki ima tudi nočni lokal. Vendar na Češkoslovaškem slačenje ni dovoljeno; to pravico ima samo država, ki po mili volji »slači« svoje podanike. Pred hotelom smo opazili tudi avtomobile z italijansko registracijo. Notranjost hotela je zelo lepa. Stene so do vrha prevlečene s črnim marmorjem, jedilnica je tako razkošna, da se mi še go-goriti nismo upale. V nobenem hotelu ni bilo tako tiho kot tu. Tudi sobe so lepe, a postelje, kot povsod na češkoslovaškem, trde, kot bi človek spal na tleh. V Brnu stoji cerkev sv. Jakoba, ki jo je 29. junija 884 posvetil sam sv. Metod in v njej tudi maševal v slovanskem jeziku.
Naslednje jutro simo odpotovali iz Brna proti Olomucu. To mesto je bilo v preteklih desetletjih središče močnega ekumenskega gibanja, sedaj pa je tu glavni štab
samo bolj okusi osebno ter do skrajnosti doživeto igro mojstra. Tako se je Cziffra razodel v številnih Chopinovih etudah, valčkih, v slavni polonezi v as-duru, v Fantaisie-Impromptu, v Baladi v F-molu.
Mislim, da je Cziffra še bolj interpre-tacijsko doživljal Liszta. Skrajna virtuoznost, precizna tehnika, madžarska ritmika, transcendentalne možnosti — vse to se lepo spaja in dopolnjuje med Lisztom ustvarjalcem ter Cziffro poustvarjalcem. Valčki, etude, madžarske rapsodije — povsod je bilo opaziti, da se učenec duhovno in tehnično bliža učitelju.
■}•*!**!•
Glasbeni tedni v Stresi so se zaključili v soboto 24. t. m., ko sta zbor in orkester milanske Radiotelevizije predstavila Perosijev oratorij »Transitus animae« ter Mendelssohnovo simfonijo št. 5. Dirigiral je Gianandrea Gavazzeni.	A.	Bratuž
Mnogo duhovnih poklicev na Poljskem
Na Poljskem imajo redovniki mnogo naraščaja; sedaj je v raznih redovniških bogoslovjih 991 teologov, ki se pripravljajo na duhovniško službo. Med njimi imajo samo salezijanci nad sto redovnih kandidatov, lazaristi jih imajo 77, jezuit je 72 in palotinci 56. Vseh redovnih in svetnih duhovnikov je na Poljskem 18.151.
Zaščita prirodnega rastlinstva
Deželna uprava je prejšnji mesec objavila nov zakon št. 44 o zaščiti spontanega rastlinstva v Furlaniji - Julijski krajini. Ta ukrep je bil zelo potreben. Zadnje čase je bilo opaziti, da ljudje iz različnih nagibov uničujejo vse več prirodnega rastlinstva. Nekatere rastlinske vrste so sploh v nevarnosti, da izginejo za vedno. Zato je deželna uprava izdelala zakon, s katerim hoče zavreti to uničevalno delo in ohraniti dragocene primerke. Zakon vsebuje dolgo vrsto rastlin, ki so odslej zaščitene in jih nihče ne bo smel nabirati. Razni organi bodo nadzirali izvajanje zakona. Za kršitelje so predvidene kazni od 5.000 do 200.000 lir. Morebitno nabiranje zaščitenih rastlin v znanstvene, poučne, zdravilne ali industrijske namene pa bo možno le s posebnim dovoljenjem deželne uprave.
Za zbiranje krvi
Nedavno je deželna uprava podvojila prispevek za krvozbiralna središča za leto 1972 in sicer od 25 na 50 milijonov lir.
Zanimivo je, da imamo v tukajšnji deželi šest zbirališč za kri: v Vidmu, Trstu, Gorici, Pordenonu, Tržiču in Torviscosi, Leta 1969 je bilo vpisano 25 tisoč krvodajalcev, leta 1971 pa že 33 tisoč. Z novim prispevkom bodo zbirališča s pomočjo požrtvovalnih krvodajalcev povečala svoje delovanje v korist tolikim potrebnim bolnikom.
Tragična smrt treh Tržačanov
V	nedeljo 24. septembra so se v severni steni Mangarta smrtno ponesrečili 59-letni Ferruccio Rocchi, 26-letni Egon Puntar in komaj 16-letni Marco Orsini. Piva dva sta bivala na Proseku, slednji pa na Konto-velu.
Vsi trije so prišli do koče na Mangartu z jugoslovanske strani, prešli po žlebu na italijansko stran in pri zaklonišču No-
Stolnica v Milanu, znameniti Duomo di Milano, ki ga pozna ves svet, čuti svoja leta. Začeli so jo graditi v 14. stoletju in jo potem gradili z večjo ali manjšo vnemo nekaj stoletij. Sedaj so ugotovili, da zidovje oziroma temelji kupole pokajo. Začel je odpadati omet in tudi cele marmornate plošče. Izvedenci pravijo, da je tc posledica tresenja, ki ga povzroča o-bilni promet, ki se odvija okrog stolnice na trgu. Zaradi tega je mestna uprava pred kratkim prepovedala ves promet na trgu pred stolnico in v ulicah naokrog. Tam je sedaj oaza »tišine« samo za pešce. Upajo, da bodo s tem omejili poškodbe m stolnici. Seveda ni promet edini vzrok, da zidovje stolnice razpada, kriv je tudi dež, megla in sploh znani milanski »smog«.
Tudi stolnica v Kolnu v Porenju je v nevarnosti. Tudi pri tej cerkvi razpada zidovje in omet iz istih razlogov kot pri milanski stolnici. Zato se je kolnski kardinal obrnil na vernike s posebno okrožnico, v kateri jih prosi izdatne denarne pomoči, da bi mogli povečati dela za restavriranje in popravila stolnice. Pri cerkvi so stalno na delu posebne skupine delavcev, ki neprestano popravljajo poškodbe zunaj in znotraj cerkve. Vendar jih je premalo in bi radi njih število pomnožili. Le tako upajo, da bodo to prelepo gotsko cerkev rešili pred nadaljnjimi poškodbami.
gara (1850 m) naskočili severno steno po zavarovani poti. Stena je visoka 800 metrov in za izvežbane planince ne posebno zahtevna. Zal pa Puntar in Orsini nista bila primerno opremljena. Bila sta le v lahkih čevljih.
Kako je prišlo do nesreče, verjetno ne bo nikdar znano. Dejstvo je, da je bilo kljub lepemu vremenu ozračje zelo hladno, skale pa prekrite s tanko plastjo ledu. Vsi trije plezalci so zgrmeli v 200 metrov globok prepad in tam obležali mrtvi. Reševalci so mogli priti do trupel šele naslednji dan. Ponesrečence so prepeljali v Trbiž, nato pa na Prosek, kjer so jih ob veliki udeležbi ljudstva v torek 26. septembra pokopali.
Pok. Rocchi je služil svoj čas v civilni policiji, sedaj pa je že bil v pokoju. Vse življenje je bil navdušen planinec. Egon Puntar je bil vnet športnik. Nogomet je igral v vrstah domačega kluba »Primorje«. Marco Orsini pa se je šele pred nekaj leti vrnil s starši iz daljne Avstralije, kjer se je bil rodil v mestu Melbournu. Smrt ga je šla poiskat med veličastne vršace naših Alp.
Izreden porast duhovnih poklicev v Nigeriji
Iz Nigerije prihajajo poročila, da so izredno porasli duhovniški in redovniški poklici. Po vseh semeniščih je premalo prostora. Številna dekleta vstopajo kot kandidatinje v samostane. Vse to se dogaja predvsem po škofijah nekdanje Bia-fre. Med državljansko vojno je ugled katoliške Cerkve zelo narastek Misijonarji in redovnice so med vojnimi grozotami nesebično pomagali številnim beguncem in ranjencem. Ob koncu državljanske vojne so morali tuji misijonarji in redovnice zapustiti deželo, a seme dobrote, ki so ga sejali, je padlo na plodna tla. Na njihova mesta prihajajo v vedno večjem številu domači duhovniki in domače redovnice.
Šesti tabor zamejske mladine
Tabor zamejske mladine je ena izmed redkih priložnosti, da se zamejska mladina spozna. Tabor, ki ima že dvanajstletno tradicijo, se izmenoma vrši vsaki dve leti v različnih krajih, kjer živimo Slovenci za mejo. Letos bo tabor v Trstu; priprave vodi Slovenska kulturni klub.
V soboto, 7. oktobra, bo ob 15.30 v Marijinem domu pri Sv. Ivanu otvoritev. Nato se bodo zvrstila poročila o položaju Slovencev na Tržaškem, Goriškem, v Benečiji, na Koroškem. Napovedani so tudi gostje iz Slovenije. Po predavanjih bo možnost za razgovor in zvečer bo srečanje udeležencev z nekaterimi tržaškimi javnimi delavci. Večer bo zaključil ples.
V nedeljo se bo program vršil na Opčinah: zjutraj bo skupna maša v farni cerkvi, nato športne tekme, popoldne pa bo javna prireditev v Finžgarjevem domu, pri kateri bodo sodelovale sikupine iz Trsta, Gorice in Celovca.
želeti bi bilo, da se bodo mladina in prijatelji mladine odzvali vabilu Slovenskega kulturnega kluba, ki vse vabi na Tabor.
Mednarodni koncert narodnih pesmi
Znani tržaški pevski zbor »Antonio II-lersberg« je v počastitev desetletnice svojega obstoja priredil 25. septembra zvečer v gledališču Rossetti v Trstu mednarodni koncert pevskih zborov. Poleg zbora prireditelja so nastopih še slovaški učiteljski zbor iz Košič, švedski študentovski zbor iz Stockholma in makedonski zbor »Kočo Racin« iz Skopja.
Ta mednarodni koncert je bil v Trstu prva pobuda v takem obsegu in je predstavljal manifestacijo mednarodnega bratstva. Občinstvo, ki je v lepem številu zasedlo prostorno dvorano, ni štedilo z a-plavzi, saj so različne melodije ne glede na jezik vse navzoče povezovale v bratsko skupnost ljudi, ki uživajo ob ritmu, pesmi in čustvovanju nastopajočih.
Po koncertu so prireditelji povabili vse nastopajoče zbore na skupno večerjo, ki je prav tako potekla v toplem vzdušju.
f S. Veronika Deponte
Dne 24. septembra je v provincialnem domu šolskih sester v Trstu pri Sv. Ivanu pobožno v Gospodu umrla s. Veronika Deponte.
Rojena je bila v Kopru dne 29. januarja 1893. Njen oče je bil po rodu Italijan, mati pa Slovenka.
še mlada se je posvetila Bogu; vstopila je v strogi red klarisinj na Rabu ter bila tam preoblečena v novembru 1912. Polnih štiriindvajset let je v samostanski tišini in zbranosti, odmaknjena od sveta, služila Bogu z molitvijo in delom.
Ko so — po želji tedanjega škofa na Rabu — v decembru 1936 prevzele rabski samostan mariborske šolske sestre in so se klarisinje vključile v to kongregacijo, je bila s. Veronika premeščena v provincialni dom v Tomaj, od tam pa leta 1938 v Aleksandrijo v Egipt, kjer vodijo šolske sestre zavetišče za brezposelna slovenska dekleta.
Sedemindvajset let je tam delovala. Lotila se je vsakega dela; pomagala je pri šivanju, na vrtu, v kuhinji, pri strežbi bolnih in izčrpanih. Vsem je pa dajala krasen zgled vestne, tihe, ljubeznive, ved-
no vedre redovnice, ki se žrtvuje, ne da bi žrtve štela in zahtevala priznanje.
Ko se je končno tudi ona izčrpala v službi za soljudi, so jo predstojniki zopet poklicali v Trst. Tu je nadaljevala svoje skromno, skrito življenje dela in molitve, tako neznatno v očeh ljudi, pa tako dragoceno v božjih očeh, dokler je ni božji Odrešenik poklical k sebi v nebo.
Rožnovenska nedelja v Barkovljah
Mesec oktober nas vabi, da radi molimo rožni venec. Prihodnja nedelja 1. oktobra je rožnovenska nedelja, ki jo s posebno slavnostjo obhajajo v Barkovljah. Ob osmi uri bo sveta maša, po maši pa običajna procesija.
Praznik grozdja v Boljuncu
V	Boljuncu pri Trstu so imeli v nedeljo 24. septembra Praznik grozdja, ki ga je pripravila dolinska občina. Na trgu, lejer sta se prodajala mošt in grozdje, je bilo ves dan polno občinstva.
Ob tej priložnosti so nastopili pevski zbor »France Prešeren« iz Boljunca ter folklorni skupini »Tine Rožanc« iz Ljubljane in »Danzerini di Aviano«, za veselo razpoloženje pa je poskrbela godba na pihala iz Ricmanj.
Duhovne vaje privlačijo
V	Nemčiji je število onih, ki so delali duhovne vaje, zopet narastlo. Tako je lani okrog 100 tisoč ljudi doživelo to duhovno prenovljenje; od teh je bilo 16 tisoč moških, 31 tisoč žensk, nad 40 tisoč pa mladine obeh spolov.
★
SLOVENSKA TELEVIZIJA
Spored od 1. do 7. oktobra 1972
Nedelja: 9.40 Po domače s fanti na vasi.
11.00	Otroška matineja. 11.55 Mestece Pey-ton. 2030 Smeh na odrsikih deskah. 21.30 Športni pregled.
Ponedeljek: 18.20 Ritmi Roberta Ratony-ja. 19.00 Sprehod po Matikovini. 20.30 Bo-jazljivka - madžarska TV drama. 22.00 G&jane, balet. 22.20 Večerni koncert,
Torek: 17.50 Dve podjslkd pravljici. 18.30 Moški zbor »Slava Klavora« iz Maribora. 19.05 Iz sveta oblikovanja. 19.25 Oblikovanje odnosov do startih ljudi - iz cikla Staranje in starost. 20.35 človek z rikšo, barvni film. 22.10 Glasbeni nokturno: Komorni zbor RTV.
Sreda: 17.50 Vitez Vihar, serijski film.
18.35 Olimpijski pregled, barvna oddaja.
20.35 W. Zola: Nana, barvna oddaja, I. del. 21.20 Mi med seboj: Krško, barvna oddaja.
četrtek: 17.50 Tudi to so počitnice, o-trošika oddaja. 18.30 Vsi vlaki sveta, serijski film. 19.00 Mestece Peytan. 20.35 četrtkovi razgledi: Cerkno. 21.25 M. Krleža: Leda, nadaljevanje in konec.
Petek: 17.35 L. Suhodolčan: Kavboj. 18.30 Gospodinjski pripomočki: Zaloge hrane v gospodinj sitvu. 18.40 Ekonomsko izrazoslovje. 18.45 Naši oipemi pevci: Zdravlko Kovač. 19.10 Sodobniki: Mimi Malenšek.
20.35 Sojenje v Niimibergu, čelov. film.
Sobota: 17.45 Ptuj siki festival, III. oddaja. 18.25 V deželi klobukov', barvni film. IS.50 Gospod Piper, barvni film. 19.25 Izziv, barvni film s festivala športnih in (turističnih filmov v Kranju. 2035 štajerska jesen, prenos iz Maribora (JRT). 2135 Pribočnik njegive ekscelence, serijski film.
HIII!IHIIIllMIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIII!IIIIMIIIIIIIlllllllllllllllllllllllllll!llllllllllljllllllllllllllllllllllllllllHIIIIIIIIIIIIIIII!lillllllHillMHIIIIIIIIIIMIIIIIIIIIHIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIII!IIIIH
tisti maši več ljudi, kar pa nismo mogli ugotoviti, ker smo imeli natrpan program.
ruske zasedbene armade, ki šteje na Češkoslovaškem okoli 80.000 mož. Ogledali smo si stolnico, zelo mogočno, podobno zagrebški stolnici. Zanimiva je na glavnem trgu ura iz 16. stoletja. V Olomucu je bil leta 1848 kronan cesar Franc Jožef. Vendar Habsburžani niso bili nikoli priljubljeni pri Čehih, ki niso mogli pozabiti, da so zasedli prestol njihovih narodnih kraljev.
Na poti proti Pragi smo videli še hišo, kjer se je rodil glasbenik Smetana. Dne 26. avgusta, proti večeru, smo se bližali Pragi. Naše pričakovanje je bilo veliko. A kaj je še ostalo danes od nekoč »zlate« Prage?
V	PRESTOLNICI ČEŠKOSLOVAŠKE
Bila je zadnja sobota v avgustu, ko smo privozili v Prago. In kaj smo najprej doživeli? Na pločniku je stala stara, zanemarjena ženica in gledala naš avtobus, ki je počasi vozil preko razdrapanih ulic. Nenadoma je pljunila proti nam in nam pokazala jezik. Ne vem, ali je bila pri pameti, ali ne. Vsekakor čuden sprejem, sem si mislila.
Poiskali smo naš hotel in nato odšli na večerjo v mani češki lokal »U kalacha« (Pri kelihu). Ulice so bile vse prazne, zapuščene. Bili smo razočarani, pa so nam povedali, da Pražani preživljajo sobote in nedelje na deželi, v ponedeljek, ko se spet začne delo, pa da bo vse drugače.
V	lokalu »U kalicha« so vse stene poslikane z dovtipi iz življenja »Dobrega vojaka Švejka«, povesti, ki jo je napisal Jaroslav Hašek in je v njem upodobil češkega človeka. Opazili smo, da Čehi radi zahajajo v ta lokal, saj jih je dolga vrsta čakala, da vstanemo in jim damo prostor.
Naslednji dan je bila nedelja, zato sta naša dva duhovnika poskrbela, da smo imeli mašo od 9. uri v bližnji cerkvi sv. Petra. Prišli smo v cerkev mnogo prej in dobili še več kot polovico farne maše. Pa ni bilo v cerkvi niti deset ljudi. Miloščino je pobirala neka gospa srednjih let in sama tudi pripravila pozneje oltar za našo mašo ter v zakristiji vse, kar je bilo potrebno. Vprašali smo, če bo še kakšna maša, in povedali so nam, da bo ob enajstih peta maša. Morda je bilo pri
V	treh dneh našega bivanja na Češkem smo seveda obiskali mnogo cerkva, pa nikjer nismo našli vernikov, da bi molili. Edinega duhovnika smo videli v cerkvi sv. Petra, ker je pač maševal in pa nekega drugega v bližini Brna, ki je delal na vrtu pri cerkvi, oblečen v platneno delavsko obleko. Ker je bila cerkev zaklenjena, smo ga vprašali, če je še kak drugi vhod. Pa nam je uslužno ponudil ključ cerkvenih vrat in delal naprej. Ogledali smo si cerkev, ki je bila revna, a čista, čakal nas je pred cerkvenimi vrati in spet zaklenil. Nekatere tržaške gospe so mu hotele dati malo nagrade za uslugo, misleč, da je vrtnar, a na noben način ni hotel sprejeti. Ko smo na cesti čakali na naš avtobus, smo vprašali dečke, ki so nas opazovali, kdo da je tisti delavec. Povedali so nam: »To je naš župnik.«
Glede vere je še najboljše na Slovaškem, ki pa sedaj nima nobenega škofa. Zadnji je umrl pred tremi meseci. Imajo pa v semenišču 250 bogoslovcev, a mnoge
so morali odsloviti. Nekateri čakajo tudi do 40. leta, da jih sprejmejo v semenišče. Drugo leto bodo imeli več kot sto novo-mašnikov. To smo zvedeli iz verodostojnega vira v Bratislavi.
Seveda te številke niso tako visoke kot zgledajo, kajti bratislavska fara ima nad
120.000	vernikov in za vse skrbijo samo župnik in dva kaplana. Lahko podučujejo tudi verouk v šoli, toda starši morajo biti izredno pogumni, da se za to odločijo, kajti oba, oče in mati morata dati pismeno pooblastilo, da dovolita otroku pouk verouka v šoli. Prav tako mora tudi podjetje, kjer delata, vedeti, da njihov otrok obiskuje krščanski nauk v šoli. V vsej Češkoslovaški imajo en sam katoliški časopis in sicer tednik »Katolicke noviny«, ki izhaja v Pragi.
Tisto nedeljsko jutro smo v Pragi doumeli, kaj pomeni »Cerkev molka«. Češka ni hila nikoli preveč verna; dovolj je bilo, da so nad njo zagospodovali brezbožneži, pa se je ljudstvo ustrašilo in prepustilo cerkev osamelosti.
(se nadaljuje)
DEŽELNE POBUDE
z okrog sto karabinerji, ki so obkolili jetnišnico. Prišli so tudi gasilci, da bi z
Prestavitve in imenovanja slovenskih duhovnikov
Za župnika v Zgoniku je bil imenovan Bogomil Brecelj, do sedaj župnik v Doberdobu. Svoje novo mesto bo prevzel 8. oktobra. Istočasno bo nastopil svoje službeno mesto v Doberdobu Anton Lazar, do sedaj župnik v Zavratcu (koprska administratura).
Iz Zgonika pride za župnika v štever-jan Anton Prinčič. Dosedanji župnik 0-skar Simčič odhaja namreč v Rim, kjer bo nadaljeval bogoslovne študije in stanoval v zavodu Slovenik. Od svojih vernikov se je poslovil v nedeljo 24. septembra, Anton Prinčič pa bo prevzel štever-jansko faro 8. oktobra.
Po smrti župnika Vladimirja Komaca je upravljal župnijo Sovodnje ob Soci dr. Kazimir Humar. V nedeljo 8. oktobra pa jo bo prevzel novoimenovani župnik Marijan Komjanc, do sedaj župnik v Gabrjah in na Vrhu. To župnijo prevzame 15. oktobra Jože Jurak, do sedaj hišni duhovnik v Zavodu sv. Družine v Gorici.
Vsem novoimenovanim slovenskim dušnim pastirjem želimo obilo božjega blagoslova na novih mestih.
Potek in izidi pevskega tekmovanja »Seghizzi« v Gorici
V	nedeljo zvečer se je v goriški veliki telovadni dvorani zaključilo enajsto mednarodno tekmovanje pevskih zborov, ki ga prireja zbor »C. A. Seghizzi«. Sodelovali so pevski zbori iz Avstrije, Češkoslovaške, Bolgarije, Jugoslavije, Madžarske, Romunije, San Marina, Švedske in Italije. Tekmovanja se niso udeležili že pripravljeni zbori iz Nemčije, Grčije ter Sovjetske zveze (Litva). V žiriji so bili zastopam strokovnjaki posameznih narodnosti, predsedoval pa je goriški glasbenik prof. Lipizer.
Zbori so tekmovali v mešani, moški in ženski zasedbi ter v dveh splošnih kategorijah, polifonski in folklorni. V poli-tonski skupini so morah zbori odpeti poleg obveznih pesmi še po dve skladbi, v folklorni pa vsak zbor po tri pesmi. V soboto zvečer je bilo nagrajevanje zborov za polifonsko skupino s koncertom zmagujočih ansamblov. Večer je posnela tudi televizija. V nedeljo zvečer pa je bilo na vrsti nagrajevanje folklorne kategorije z zaključno svečanostjo, ki so se je udeležili med drugim deželni predsednik dr. Berzanti, poslanec Marocco, goriški nadškof i. dr. Župan De Simone je imel primeren priložnosten nagovor, predsednik zbora Cocianni pa se je zahvalil vsem sodelujočim. — V soboto zvečer je nastopil kot gost otroški zbor osnovne šole iz Solkana, v nedeljo pa mladinski zbor »Piccolo coro« iz Trsta.
Izidi tekmovanja v polifoniji: MEŠANI ZBORI - 1. »Morski svuci«, Vama (Bolgarija), 2. Cantori di Assisi, (Italija), 3. ICammerchor St. Othmar, Dunaj (Avstrija), 4. Zbor iz Budimpešte (Madžarska). -MOŠKI ZBOR: 1. Cantori di Assisi, 2. Zbor »Coradini«, Arezzo, 3. Akademski zbor, Stockholm (švedska), 4. Komorni zbor iz Ptuja, Jugoslavija. - ZENSKI ZBORI: 1. Cantori di Assisi, 2. Zbor »Mon-tasio«, Trst, 3. Zbor »Vasas«, Budimpešta, 4. Coro delle »9«, Pescara.
Izidi tekmovanja v folklori: MEŠANI ZBORI: 1. Morski zvuci. Vama (Bolgarija), 2. Emil Montia, Arad (Romunija),
3. Zbor »Vasas«, Budimpešta (Madžarska),
4. Cantori di Assisi. - MOŠKI ZBORI: 1. nagrada ni dodeljena, 2. Akademski zbor Stockholm (Švedska), 3. Komorni zbor iz Ptuja (Jugoslavija), 4. Zbor Vasilij Mirk, Prosek-Kontovel (Trst). - ZENSKI ZBORI: 1., 2., 3. nagrade niso dodeljene, 4 »Kočo Racin«, Skopje (Jugoslavija).
O umetniški plati pevskega tekmovanja bomo poročali kasneje.
Upor kaznjencev v Gorici
Za kaznjenci v Trstu in v Vidmu so tudi kaznjenci v Gorici prišli na misel, da uprizorijo upor. V nedeljo 24. septembra zvečer se je 42 zapornikov zabarikadiralo v televizijski sobi, potem pa zahtevalo razgovor s sodniki in časnikarji. V imenu kaznjencev je nato zapornik Bonezzi iz Tržiča postavil zahteve kot n. pr., da naj imajo kaznjenci po sobah radio in gramofon, vrata vedno odprta, več čistoče, boljšo prehrano in podobno.
Ves upor je trajal štiri ure. Zastopniki oblasti se z jetniki sploh niso hoteli dogovarjati; zahtevali so brezpogojno predajo. Med tem je prišlo 6 tovornjakov
brizgalkami prisilili upornike k predaji.
V	pričakovanju poškodb so prihiteli tudi bolničarji s štirimi rešilnimi avtomobili. Skratka: mobilizacija varnostnih sil je bila izredna.
Končno so policisti in orožniki vdrli v televizijsko sobo, kjer so bili uporniki, prišlo je do majhnega prerekanja, uporniki so se predali in v desetih minutah je bilo vsega konec. Nekatere jetnike je nato vodstvo zapora poslalo v samotne celice, druge pa bodo prestavili v zapore izven Gorice.
Poroka v Števerjanu
V	soboto 16. septembra sta si v štever-janski cerkvi obljubila večno zvestobo dva domačina Mirijam Domi in Edi Hlede.
Novoporočenca sta zvesta pevca v šte-\erjanskem zboru, dobra in zvesta sodelavca pri prosvetnem društvu »F. B. Sedej«, Edi pa je tudi član ansambla »Lojze Hlede«.
Na novi življenjski poti jim zato želijo mnogo sreče in veselja ter božjega blagoslova člani ansambla »Lojze Hlede« in odbor SKPD »F. B. Sedej«. Vsi tudi želijo, da bi vedno ostala v domačem kraju in se še naprej udejstvovala v dobro šte-verjanskega občestva.
Vabilo k vpisu abonmaja za prihodnjo gledališko sezono
Stalno slovensko gledališče v Trstu, Zveza Slovenske katoliške prosvete v Gorici in Slovenska prosvetna zveza v Gorici v sodelovanju z ustanovo za kulturne in umetniške prireditve E.M.A.C. iz Gorice vabijo vse slovenske rojake k vpisu abonmaja za sezono 1972-73 v Gorici.
Repertoar prihodnje sezone predvideva sledeča odrska dela: I. v abonmaju: 1. Luigi Pirandello: Le premisli, Giacomino; 2. Filibert Benedetič: Pravila igre; 3. Ferdinand Raimund: Kralj gora in ljudomrznik; 4. Dieter Forte: Martin Luther in Thomas Munzer ali Uvod v knjigovodstvo;
5.	Pregelj - Mejak: Tolminci; 6. Gostovanje Primorskega dramskega gledališča iz Nove Gorice; 7. Gostovanje drame Slovenskega narodnega gledališča iz Maribora.
II. izven abonmaja: Ljudski oder - Voj-mil Rabadan: Kadar se ženski jezik ne suče; Mah oder - Ted Whitehead: Alpha beta.
III. Otroška predstava - Saša Škufca: Janko in Metka. Poleg tega bo gostovalo še Mladinsko gledališče iz Ljubljane.
Vpisovanje abonentov do vključno 17. oktobra je v Gorici pri agenciji ELLO (Košuta), ul. Mameli 8, tel. 5265 in na sedežu Slovenske prosvetne zveze, ul. Malta 2, tel. 2495; v okolici pa na sedežih prosvetnih društev.
Vrste abonmajev: Red A (mesto); red B (okolica); red C (mladinski); red D (družinski).
Cene posameznih vstopnic: Odrasli Mr 1.000; mladina do 18. leta 400 lir.
Cene abonmajev za sedem predstav: Red A 5.000; red B 5.000; red C 2.000; red D
2.000	lir.
Družinski abonma omogoča družinam skupni obisk po znižani ceni. Invalidom se nudi abonma za 2.000 lir. V ceni abonmaja Red B je vključen tudi prevoz z avtobusom.
Abonmaji so plačljivi v dveh obrokih, od tega prvi ob vpisu, drugi do 1. februarja 1973. Za vse druge predstave, tudi v Trstu, nudi Stalno slovensko gledališče svojim abonentom 50 odstotni popust!
Bralci pišejo
Dragi gospod r +(obidniča)r!
K cerkljanski proslavi še ta opomba:
1. Kaplan Lado Piščanc je bil obsojen na smrt mnogo prej kot so Nemci napadli Cerkno, namreč, ko je z angleškim majorjem (če je bil res angleški major) spregovoril nekaj besed v latinščini, ki jih partizani niso razumeli. (Vzroka dovolj za smrtno obsodbo?).
2. Tri dni po umoru (ali po partizansko po likvidaciji ali celo justifikaciji) so rekli partizani: Za Piščanca že vemo, da ni nič kriv, ker so videli porazni vpliv tega dejanja na ljudi (ali po partizansko na široke ljudske množice).
Koliko manj so bili krivi drugi, ki jih na splošno niti ne omenjajo ali pa jih pustijo še po smrti živeti.
Samotni Tolminec, ki je živel blizu
ZA KMETOVALCE
Zorenje grozdja in trgatev
Letošnje hladno vreme in razmeroma pogost dež vplivata dokaj neugodno na zorenje grozdja. Sladkor se le počasi tvori in nabira v jagodah; istočasno pa kislina noče in noče dovolj hitro izplahneti.
V	kolikor bo vreme dopuščalo, bo treba s trgatvijo počakati, da dosežemo bolj kakovosten pridelek. Vsak vinogradnik ve, da mora grozdje trgati takrat, ko je dovolj zrelo. Letos bo še bolj treba paziti, da bodo jagode dovolj sladke in obarvane, grozdi pa zdravi. Nekateri storijo zelo prav, ko nekaj tednov pred trgatvijo očistijo nekaj listov okoli grozdov in jih tako izpostavijo soncu ter zraku; s tem preprečijo gnitje in pospešijo zorenje. Prav letos je takšno opravilo zelo na mestu, če pa je vreme preveč neugodno, je treba škropiti ali prašiti proti glavnim boleznim, posebno proti sivi plesni (Botry-tis), ki je v takih okoliščinah najbolj nevarna.
Če bo hladno vreme še trajalo, bomo za trgatev izbrali topel dan oziroma tople ure. Le primemo toplo grozdje — okrog 18°C — bo v kleti začelo lepo vreti. Skrbeli bomo tudi, da se klet ne bo ohladila iapod 16° in pazili, da se tempe* ratura rajši giblje okoli 18-29° ves čas, dokler bo mošt vrel na tropinah ali kasneje v sodih. Za kakovost vina je tudi potrebno, da pri mletju ali masten ju grozdja odstranimo peclje in pustimo vreti mošt le na grozdnih kožicah.
Ob trgatvi se spomnimo še na nekaj drobnih, toda pomembnih navodil. Kdor hoče imeti dobro vino, bo izločil gnile jagode in jih posebej predelal. Če bo grozdje zdravo, toda še kislo in premalo zrelo, je koristno dodati 4-5 gr metabi-sulfita na stot grozdja. Gnilemu grozdju, ki smo ga izločili, pa damo 15-20 g meta-bisulfita na stot in ga posebej predelamo.
Inž. Janko Košir
Prijava škode od divjačine
Izkušnje prejšnjih let povedo, da divjačina kaj rada dela škodo na jesenskih pridelkih in še posebno na grozdju. Po novem zakonu lahko prizadeti prijavijo škodo najkasneje v 10 dneh potem ko so jo opazili.
Prijave sprejema Zveza neposrednih obdelovalcev v Trstu, ul. Roma 20 vsak delavnik od 9-12 in 16-19 ure razen v sobotah.
Vrnil se je v domovino
G. Jakob Fideršek, ki je bil med vojno župnijski upravitelj v Boljuncu in je po vojni služboval v Argentini, se je vrnil v svojo mariborsko škofijo ter bil imenovan za župnijskega upravitelja v Gornjem Gradu.
OBVESTILA
Začetna šolska maša za vse slovenske srednje šole v Gorici, it. j. za državni strokovni zavod, trgovsko, enotno nižjo šolo, učiteljišče, gimnazij o-licej tbo v ponedeljek 2. oktobra Ob 10. uri v stolnici. Dijaki naj se zberejo pred srvojimi šolsikimi poslopji ob 9.30.
Ravnateljstvo gimnazije-liceja »P. Trubar« in učiteljišča »S. Gregorčič« v Gorici
sporoča, da prične šolslko ilato 1972-73 v ponedeljek 2. oktobra s šolsiko mašo ob 10. uri v stolnici. Dijaki naj se zberejo na šoli ob 9.30.
Ravnateljstvo nižje srednje šole v Gorici, ul. Randaccio 10 sporoča, da bo v ponedeljek 2. oktobra otvoritvena šolska maša v stolni cerkvi v Gorici. Dijalki naj se abero na šolskem dvorišču ob 9. uri.
V	oktobrski številki »Ognjišča« je redna priloga posvečena tržaškim Slovencem. Ker je zelo zanimiva, opozarjamo bralce na to številko revije.
Ravnateljstvo državnega znanstvenega liceja »France Prešeren« s slovenskim učnim jezikom v Trstu sporoča, da bo začetna šolska maša v ponedeljek 2. Oktobra 1972 ob 11. uri v kapucinski oankjvu na Montiud.
Mesečna maša za edinost bo v Marijinem dom-u v Trstu, ulica Risorta, v ponedeljek 2. oktobra ob 18.30. Sledilo bo predavanje diapozitivov in slik zadnjega okumensikaga romanja po češkem.
Ravnateljstvo državne srednje šole »Fran Levstik - Prosek« z oddeljenimi razredi v Sv. Križu sporoča, da bo začetna šolska maša v ponedeljek 2. oktobra ob 8.30 na Proseku in ob 9. uri v Sv. Križu.
Povratek k sončni uri
V	noči od 30. septembra na 1. oktober, to je od sobote na nedeljo opolnoči bo v Italiji spet začela veljati sončna ura. Zato bo treba kazalce ur pomakniti za 60 minut nazaj.
Letošnja poletna ura je trajala od 27. maja do vključno 30. septembra. Letos so jo uvedli že šestič zapovrstjo po zadnji svetovni vojni; do prihodnje spomladi naj bi odgovorni krogi glede poletne ure sprejeli dokončno odločitev, kajti do sedaj je bila poletna ura poizkusnega značaja. Na splošno je javnost ni odobravala: povzročila je nered na prevoznem področju, bila brez haska za kmeta, pa toda v (drugih poklicih ni prinesla kake posebne koristi. Zlasti pa je bila nepraktična v obmejnih krajih, ker so vse države, ki Italijo obdajajo, ohranile srednjeevropski čas, t. j. čas ki najbolj odgovarja sončni uri.
DAROVI
Za Zavod sv. Družine: Mozetič Ida v spomin na Nado Prinčič 5.000; Viktor Prašnilk 1.000; učiteljica v pokoju, Goirica 500.000; družina Komac namesto cveitja na grob Nade Prinčič 5.000; Mozetič Milka 1.000; A. Košič v spomin na pok. Viktorijo Jančič 10.000; Marija Žigon v spomin na pok. Viktorijo Vidic 5.000; Marija Frandolič v spomin na poik. sestre in brata 5.000; N. N. Rupa 5.000; N. N. Gorica 5.000 lir.
Za Alojzijevišče: Marija Žigon v spomin na pok. Viktorijo Vidic 5.000; N. N. Gorica
5.000 lir.
Za Katoliški dom: Marija Frandolič v spomin na pok. brata in sestro 5.000 lir.
V	spomin pok. Viktorije Komjanc daruje za štaverjansko cerkev Jožef Komjanc
10.000 lir.
Za svetoivanski Marijin dom v Trstu:
ob krstu Andreja Marije Zaghett 5.000; v spomin pok. Marije Zupančič, (ki je bila njegova dolgoletna članica, svetoivanski cerkveni pevski zbor 15.000 lir.
Za Šentjakobski dom v Trstu: ob poroki Sandija in Klare njuna botra 10.000; ob poroki Zivike Marc njeni svojci 40.000 lir.
Za Baragov dom v Ricmanjih: dobrotnica iz Trsta za srečno vrnitev 8.000; družina Švara-Biuion, Riom anje 10.000; družina Kurat, Ricmanje 10.000 lir.
Za cerkev na Opčinah: Malalan Zmaga v spomin Marije por. Carviatti 3.000; Coc-coli Marija v spomin Marije Malalan-Cerviatti 5.000; Malalan Pina namesto cvetja na grob Marije Malalan 5.000; Kalc Herminija 2.000; Vremec Leopolda 3.000; Ličan Remigio ob hčerkini poroki 2.000; N. N. 10.000; Guštin Ana Marija, priča, ob poroki Marjuče 2.000; Danielli-Coslovich ob krstu male Fedeiike 2.000; Filippi Angelina ob ikrstu male Faderike 2.000; Žerjal Frida 10.000; družina Tranto-Piebrucci ob poroki Marjuče in Luigija 20.000; N. N. ob Marijanskem shodu 30.000; Holl-stein-Odom Marija 1.200; družina Škabar
1.600; Zaghet Tulij ob ‘krstu sinčka Andreja Marije 10.000; Vidali Josipina v spomin brata Justa 2.400; N. N. 5.000; N. N. 5.000; Babič Marija 4.200 lir; M. D. 100 avstr, šilingov.
Za cerkvico na Banah: Fedeppa-Persi-mavič ob paraki 1.000 lir.
Za Slomškov zavod in za Baragovo beatifikacijo: N. N. prošnja in zahvala po
10.000 lir.
Za Slovenik v Rimu: v spomin pok. mame hčerka N. N. 15.000 lir.
Za gobavce misijonarja F. Štanta na Madagaskarju: v spomin pok. gdč. Rože čučat N. N. 15.000; N. N. iz Rupe 5.000 lir.
Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
★
Športno združenje »Olimpija« bo organiziralo 'tudi letos memorial »M. Filej«, ki se bo začel prve dni oktobra.
i	RADIO
h	TRSTA
Poročila: 7.15 (samo ob delavnikih), 8.15,
11.30 (samo ob delavnikih), 13.15, 14.15, 17.15 (samo ob delavnikih), 20.15 in 23.15.
Dejstva in mnenja: 14.30 (samo ob delavnikih).
Šport: (dnevno) ob 20.00 uri.
Spored od 1. do 7. oktobra 1972
Nedelja: 8.30 Kmetijska oddaja. 9.00 Sv. masa iz župne cerkve v Rojanu. 11.15 Mladinski oder: »Medved Bučo«. O t rosik a radijska igra. 12.00 Nabožna glasba. 12.15 Vera in naš čas. 12.30 Nepozabne melodije. 1330-15.45 Glasba po željah. 15.45 »F.reblicki«, Radijska drama. 16.45 Znani pevci. 17.00 šport in glasba. 18.00 Popoldanski koncert. 20.30 Sedem dni v svetu. 20.45 Pratika, prazniki in Obletnice, slovenske viže in popevke.
Ponedeljek: 11.35 Opoldne z vami, zanimivosti in glasba za poslušavke. 14.30 Pregled slovenskega tiska v Italiji. 17.00 Za mlade poslušavce: srečanja, razgovori in glasba. 19.10 Odvetnik za vsakogar. 20.30 Naši kraji in ljudje v slovenski umetnosti.
Torek: 11.35 Pratika, prazniki in obletnice. 18.30 Komorni koncert. 19.10 Slovenski epi: France Prešeren: »Krst pri Savici«, pripravil Martin Jevnikar. 19.20 Za najmlajše: pravljice, pasmi in glasba.
20.30 Giuseppe Verdi: Gusar, opera v treh dejanjih.
Sreda: 11.35 Opoldne z vami: zanimivosti in glasba za poslušavike. 18.30 Koncert v sodelovanju z 'deželnimi 'glasbenimi u-stanovami. .19.25 Higiena in zdravje. 19.35 Zbori in folklora. 20.30 Simfonični kon-oert. 20.35 Za vašo knjižno polico. 21.35 Romantične melodije.
četrtek: 11.35 Slovenski razgledi: Naši kraji in ljudje v slovenski umetnosti. 17.00 Za mlade poslušavoe: srečanja, razgovori in glasba. 19.25 Za najmlaj'še: Pisani balončki. 20.30 »Lažnivi služabnik«. Komedija v dveh dejanjih. 21.50 Skladbe davnih dob za orgle neznanih avltorjev.
Petek: 11.35 Opoldne z vami. 18.30 Sodobni italijanski skladatelji. 19.10 Zora Tavčar: »Jeraševa Meta«. 19.25 Zbori in folklora. 20.45 Vokalno instrumentalni koncert. Igra dunajski filharmonični orkester. 21.50 V plesnem ‘koraku.
Sobota: 11.35 Poslušajmo spet - izbor iz tedenskih sporedov. 15.45 Avtoradio. 17.00 Za mtlade poslušavce: srečanja, razgovori in glasba. 18.50 Orkester proti orkestru. 19.10 Družinski obzornik. 19.20 Druigi se-r.jam beneške pjesmi, ki je bil posnet na Lješah 30. julija 1972. 20.30 Teden v Italiji. 20.45 »Danes .grofje Celjski in nikdar več«. Dramatiziran roman.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: Trgovski 70 lir, osmrtnice 100 lir, k temu dodati 8% davek za registrski urad.
Odgovorni urednik : msgr. dr. Fr. Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
ZAHVALA
Iskreno se zahvaljujem vsem, ki so z mano sočustvovali ob smrti dragega moža
Ivana Boschin
zlasti še dr. Kazimira Humarju za pogrebne obrede, darovalcem cvetja in vsem, ki so nepozabnega pokojnika spremili na njegovi zadnji poti.
Sovodnje, 25. septembra 1972
Žena Fani in sorodniki
Potujete v R I M - Italijo ?
Ne pozabite obiskati slovenskih hotelov
Hotel BLED in Hotel DANIELA
00185 ROMA - tel. 777102 - 7579941	00185 ROMA - tel. 750587 - 771051
Via S. Croce in Gerusalemme, 40	Via	Luzzatti,	31
Lastnik: Vinko Levstik •
Zmogljivost 85 sob, 150 ležišč. - Vse sobe s privaitno kopalnico, [telefonom, radiiofilodiPuzijo, klimatskimi napravami - Nova slovenska restavracija. Osebje pretežno slovansko. - Počutili se boste kot doma. Dobrodošli!