OCENE IN POROČILA – REVIEWS AND REPORTS 123 nomije profesor Aleksander Dimitrije- vič Bilimovič, bivši rektor Univerze Sv. Vladimirja v Kijevu, profesor Evgen Spektorski, profesor kazenskega prava, Aleksander Vasiljevič Maklecov, kate- rega se zaradi njegovih dosežkov sma- tra za očeta slovenske kriminologije.« Avtor omenja še mnoge druge. Med njimi grofico Praskovjo Sergejevno Uvarovo, nekdanjo predsednico Mo- skovskega arheološkega društva, ki je leta 1924 umrla v Dobrni. Konec ruskega družbenega življenja v Sloveniji je povzročila vojna 1941– 1945. Nekateri ruski emigranti so se takrat priključili Ruskemu zaščitnemu korpusu ali pa so odšli k partizanom. Svojo sklepno besedo R. Pulko zaklju- čuje z besedami: »Del ruske emigracije je zapustil Slovenijo iz strahu pred ko- munističnim režimom v Jugoslaviji. V času konflikta med komunistično par- tijo Sovjetske zveze in Komunistično partijo Jugoslavije v zvezi z resolucijo informbiroja so bili mnogi ruski emi- granti s strani oblasti osumljeni proti- državnega delovanja. Nekatere izmed njih so zaprli v zloglasno jugoslovan- sko taborišče »Goli otok«. Ne glede na to, da so bili ruski emigranti v glavnem lojalni državljani socialistične Jugosla- vije, so se zelo bali za svoja življenja in varnost svojih najbližjih. Te strahove so prenesli tudi na potomce in mnogi izmed njih se jih niso rešili niti do da- našnjih dni.« Knjiga R. Pulka je rezultat skoraj 20-letnega dela na področju zgodovine Rusov v Sloveniji in avtor si zasluži po- hvalo ne le slovenskih zgodovinarjev, ampak tudi ruskih ljudi. Knjiga je vre- dna vse pohvale, čeprav je v njej možno najti tudi nekaj belih lis. Ni avtorjeva krivda, da so bili nekateri dokumenti uničeni med vojno in v povojnem ko- munističnem režimu. Raziskava se na- daljuje in avtorju želimo veliko uspeha. Rostislav Polchaninov MILENA KOKOL – ALEKSANDER PURGAJ: IVA N ROŠK AR , NAROD­ NI POLITIK IZ SLOVENSKIH GORIC. Lektorirala Mateja Nudl, naslovnica Katarina Šuster, oblikova- nje in prelom Kreativna Pika Lenart, Občina Sveti Jurij v Slovenski gori- cah, 2019, 222. str., 1000 izvodov Ivan Roškar, politik, župan in umni gospodar, se je rodil kot nezakonski sin materi Amaliji Roškar in očetu Ju- riju Knupležu 8. aprila 1860 na Malni, umrl pa je 23. maja 1933 v Jurovskem Dolu v Slovenskih goricah. Po končani domači osnovni šoli v času nadučitelja Matije Rajšpa je mladi Roškar kljub bistrosti in nadarjenosti odšel v uk v mesto Wag nitz pri Feldkirchnu na Štajerskem. 1 Tam je dodobra spoznal napredno kmetijstvo in kmetovanje in se seznanil tudi z družbeno-kulturnim utripom tega dela Štajerske. Bil je izre- dno radoveden in uka žejen mladenič in se je dobro naučil nemški knjižni jezik. Nemščino je obvladal govorno 1 Ne poznamo razlogov, zakaj ga niso poslali na šolanje ali v Maribor ali v Gradec. Na- darjenega učenca Roškarja je namreč tudi kaplan Franc Švarc prepoznal kot izredno obetavnega mladeniča in ga je navduševal za branje knjig. 124 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2020/1 in pisno. Živel je pri napredni družini Hammerl, kje je doživel nesrečo zaradi neprevidnega ravnanja z lovskim orož- jem, kar ga je tako prizadelo, da se je vrnil domov na Malno. Poročil se je z Ano Rantaša 18. maja 1885 in je pre- vzel gospodarstvo na veliki kmetiji. V zakonu se jima je rodilo šest otrok, za svojega pa je priznal tudi nezakonskega ženinega sina. Kot razgledan in načitan mladi kmet se je takoj vključil v krajevno sloven- sko politiko in postal leta 1885 župan Malne. Kasneje je sodeloval v okrajnem zastopu, v lenarški okrajni hranilnici, v krajevni posojilnici in podružni- ci Kmečke družbe. Bil je ustanovitelj društva Edinost in njegov predsednik ter ustanovitelj Knjižnice in čitalni- ce v Sv. Juriju v Slovenskih goricah. Veljal je tudi za velikega podpornika slovenske šole in ima veliko zaslug za gradnjo novega šolskega poslopja v domačem kraju leta 1909. V mladosti je bil slogaš, a se je v začetku 20. stol. pod vplivom Franca Kovačiča priklju- čil dr. Antonu Korošcu. Leta 1907 je bil Ivan Roškar ustanovitelj in prvi predsednik Slovenske kmečke zveze. Zaradi narodno-političnega delovanja in politične nadarjenosti je bil med leti 1902–1918 v štajerskem deželnem zboru deželni poslanec za volilni okraj Ljutomer–Lenart. Med leti 1907–1918 je bil v dunajskem državnem zboru po- slanec, izvoljen v podeželskem okraju Maribor – levi breg. Bil je med prvimi podpisniki Majniške deklaracije leta 1917. Po prevratu leta 1918 je podpi- ral Maistra in je bil tesni sodelavec dr. Milana Goriška pri prevzemu oblasti v Lenartu in v okoliških krajih, saj je vo- dil Narodni svet za okraj Lenart. Pod- piral je ustanovitev prve jugoslovanske države, Kraljevine SHS. V Protićevem kabinetu je bil minister za kmetijstvo. Kot poslanec v Beogradu se je zanimal za strokovna kmečka vprašanja (ga- silstvo, lov, regulacija vod, napredek govedoreje in svinjereje, sadjarstva in vinogradništva, drobitev kmečkih po- sesti, podeželska obrt). Kot poslanec in minister v tej vladi je zahteval, da slovenski vojaki služijo vojaški rok v Sloveniji. Njegovi pobudi je ostro na- sprotoval vrh kraljeve jugoslovanske vojske v Beogradu. V letih 1922–1923 se je umaknil iz parlamentarnega življenja in se ome- jil na domačo krajevno politiko, kjer je deloval kot župan, načelnik okrajne hranilnice, član okrajnega zastopa in šolskega sveta. Po umiku iz politike se OCENE IN POROČILA – REVIEWS AND REPORTS 125 mu je SLS povsem odrekla in ga ni ni- koli več kandidirala. To ga je izjemno prizadelo. Po srčnem infarktu leta 1926 je dalj časa okreval in se je vse manj po- litično udejstvoval. Pa tudi sicer ga je njegov krog nekdanjih strankarskih to- varišev in sodelavcev počasi zapuščal, zaradi česar je postajal pozabljen, raz- očaran in zagrenjen. Leta 1931 zaradi tega razočaranja ni šel več na volitve. Po drugem srčnem infarktu leta 1931 si ni več opomogel in je 23. maja leta 1933 umrl. Oporoko mu je napisal le- narški sodni starešina dr. Ožbolt Ilau- nig, ki je o tem napisal zaznamek tudi v osebnem dnevniku Moje življenje. V njem je izpostavil, da je bil Roškar dober govornik, ki je znal prepričati ljudi, in da se je zlasti veliko ukvarjal z gospodarskimi problemi, še posebej s kmetijstvom in podeželjem. Velik del slovenskega katoliškega časopisja je ob smrti objavil nekrologe za umr- lim nekdanjim poslancem, v katerih so izpostavljali zlasti njegovo veljavo med kmečkim stanom in zavzemanje za slo- venstvo v obmejnih krajih Slovenskih goric. Pogrebne svečanosti 25. maja 1933 je na domačem pokopališču vodil dekan Franc Gomilšek, 2 govornik pa je bil poslanec Franjo Žebot. Ta je zaradi »zadržanosti« opravičil odsotnost dr. Antona Korošca. Pogreba so se ude- ležili mnogi takratni politični odlič- niki iz Maribora in bližnjega Lenarta ter večstoglava množica domačinov in okoličanov iz Slovenskih goric. Ivan Roškar je bil eden od prepo- znavnih in odločnih slovenskih naro- dnjakov na slovenskem Štajerskem in neformalni vodja kmečkih množic na prelomu stoletja in vse do razpada mo- narhije leta 1918. Vedno je zagovarjal slovenskega kmeta, kmečki stan in po- deželje nasploh. Ko omenjamo vpliv in veljavo Ivana Roškarja med kmečkim prebivalstvom, je treba upoštevati Ro- škarjevo gospodarsko moč in premože- nje, ki ga je uvrščalo v krog največjih in najvplivnejših veleposestnikov. Zato je v prvi vrsti zagovarjal njihove interese in interese velikih kmetov, na težave malega kmeta, želarja in viničarja pa je znal občasno tudi pozabiti. Zato so mu najnižji kmečki sloji večkrat očitali osebni napuh in »hohštaplerijo«, saj se je znal postaviti tudi nad malega člo- veka in tako pokazati, da sodi v krog pomembnih in vplivnih ljudi, ki imajo družbeni vpliv in »nekaj pod palcem«. To je potrjeval tudi s številnimi sreča- nji z mnogimi intelektualci takratnega časa, vplivnimi slovenskimi narodnja- ki in politiki, še zlasti z dr. Antonom Korošcem, ki je občasno zahajal na Roškarjevo vinogradniško posestvo na Slateniku. V politiki je bil predstav- nik večjih kmečkih posestnikov, ki so prenašali na podeželje in izvajali v parlamentu načela in taktiko SLS. Do konca življenja je ostal pošten, osebno in politično neomadeževan. Uvrščamo ga med iskrene slovenske rodoljube in predane narodnjake na Štajerskem in je tudi v novejši zgodovini osrednjih Slo- venskih goric pustil trajne in globoke sledi. Zato si zasluži javni in zgodovin- ski spomin. Oba avtorja sta svoje delo opravila korektno in nanizala nekaj bistvenih 2 Franc Saleški Gomilšek (1872–1943), slovenski duhovnik in dekan v Benediktu v Sloven- skih goricah. Zaradi njegovega društvenega delovanja in aktivnosti v prosveti je dobil vzdevek »štajerski Krek«. Bil je vnet borec za slovenski jezik in slovenstvo ob severni meji. 126 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2020/1 elementov ter podatkov za še celovi- tejšo in poglobljeno zgodovinopisno obravnavo tega velikega slovenjego- riškega rojaka, sicer preprostega, a umnega kmeta, ki se je trajno zapisal tudi v slovensko narodno zgodovino. Pripomogla sta, da ni več pozabljen in da se bodo raziskave o njem nadaljeva- le. Ob izidu knjige gre velika zahvala tudi domači občini in njenemu županu Petru Škrlecu, ki je prepoznal veličino in pomen Ivana Roškarja, rojaka, ki je ta del Slovenskih goric trajno zaznamo- val z narodno-političnim in gospodar- sko-kulturnim delovanjem. Marjan Toš MUSEOEUROPE Tekstil, Oblačilna kultura in moda (Elektronski vir) / Tekstile, The Culture of Clothing and Fashion: the collected volume of the symposium 18.–19. 10. 2019. Glavni urednici: Nives Cvikl, Maja Hren Brvar. Prosti dostop: www.museoeurope.si Izdajatelj: Pokrajinski muzej Maribor /Regional Musem, 2019 (zbirka Museoeurope; številka: 6), 170. str. Pokrajinski muzej Maribor je v letu 2019 pripravil že 6. mednarodni sim- pozij, ki poteka pod generalnim naslo- vom Museoeurope. Do leta 2019 se je simpozijev udeležilo že 128 udeležen- cev iz 16. različnih držav. Mekha moč projekta Museoeurope pa ne pokriva samo širši krog evropskih držav, refe- renti so se odzvali tudi iz Japonske in Turčije. Udeleženci simpozijev priha- jajo iz muzejskih vrst, raziskovalnih inštitutov, univerz, ali delujejo kot samostojni raziskovalci, specialisti na svojih področjih. Projekt Museoeurope je Pokrajinski muzej Maribor zasnoval leta 2012, v ča- su, ko je Maribor prevzel laskavo titulo Evropske prestolnice kulture. Projekt se naslanja na številne evropske direk- tive, ki izpostavljajo pomen skupne, a raznolike evropske kulturne dedišči- ne. Osnovni cilj projekta je mobilnost muzealij, interpretacija dediščine in iz- menjava ter vključevanje mednarodno uveljavljenih raziskovalcev dediščine. V okviru projekta se vsakič pripravita mednarodna razstava in simpozij, pri tem pa se izda še zbornik v angleškem jeziku z mednarodno recenzentsko skupino. Od leta 2012 je muzej pripravil med- narodne razstave v sodelovanju s 13 različnimi muzeji, med katerimi je tre- ba omeniti Universalmuseum Joanne- um iz Gradca, Papeško švicarsko gardo iz Vatikana, Bavarski Narodni muzej iz Müncnhna, Narodni muzej iz Varšave, Narodni muzej Kmeta iz Bukarešte, Narodni muzej Bosne in Hercegovine, Muzej Sarajevo in Bosanski inštitut in fundacija Adil Zulfikarpašić iz Saraje- va, Spominski muzej in raziskovalno središče Franza Liszta iz Budimpe- šte, Pokrajinski muzej Burgenland iz Eisen stadta, Muzej hrane – Alimenta- rium iz mesta Vevey iz Švice, Narodni muzej Slovenije in Mestni muzej Vara- ždin iz Hrvaške. V letu 2019 se je muzej s projektom navezal na svojo zbirko oblačilne kul- ture, ki z vsemi dodatki obsega okoli 10.000 predmetov in je največja tovr- stna zbirka na območju Slovenije. K sodelovanju je povabil Gradski muzej