Helena Ložar-Podlogar Pet desetletij Sekcije za ljudske šege in igre *
V sekciji za ljudske šege in igre je dolga leta, od začetkov, in potem vse do leta 1968 delal dr. N. Kuret sam. Njegov načrt je bil ustvariti arhiv ljudskih šeg in iger, na podlagi katerega bi bila potem mogoča poglobljena strokovna obravnava posameznih pojavov lr> posamičnih prvin v okviru enega pojava. S poznavanjem tujega, predvsem evropskega arhivskega gradiva in strokovne literature, pa bi bilo mogoče domače izsledke in dognanja primerjati s tujimi in pojave postaviti v širši, evropski okvir.
2 zunanjimi tehničnimi sodelavkami je bilo tedaj na eni strani organizirano izpisovanje narodopisno zanimivega gradiva iz periodike in del posameznih raziskovalcev, na drugi strani pa se je gradivo zbiralo s pomočjo vprašalnic, ki so bile razposlane širom slovenskega etničnega ozemlja. To so bili prvi poskusi, da bi ustvarili nekakšno informatorsko mrežo inštituta, predvsem pa pridobili nekaj stalnih zunanjih sodelavcev.
•Tve štiri vprašalnice - 1. a) Naslovi dobrih pravljičarjev, b) Božični panj, čok, c) Stari domači napisi; 2. Otroška igra-, 3- O prekopavanju mrličev (umita in v prt zavita lobanja); 4. Adonisovi vrtički (božično okrasje)1 - so bile razmnožene na ciklostil in razposlane na nekatere slovenske šole, župnišča in nekaterim ljubiteljem t. i. narodnega blaga. Ko je leta 1956 začel, sicer še v skromni tiskani obliki, izhajati Glasnik Inštituta za slovensko narodopisje,2 ki naj bi bil »vez med nami in našimi požrtvovalnimi
Pogled avtorice na Sekcijo za ljudske šege in igre se ves čas prepleta s pogledom na inštitut kot celoto, saj 8a je sama skozi desetletja tako doživljala. V tem pa se ta prispevek razlikuje od prispevkov drugih sodelavcev, ki predstavljajo svoj osebni delež na posamičnih strokovnih področjih. Kot urednica Tradi-ttones je H. Ložar-Podlogar način pisanja namerno prepustila sodelavcem. Morda je povsem naravno in je treba razumeti, da je v inštitutu s širitvijo in z drobljenjem skupnega programa v posamezne projekte ^ sčasoma vedno bolj čutiti individualnost in manj medsebojne povezanosti.
Odgovori na vprašalnice, rokopisi in prepisi, so shranjeni v Arhivskih zbirkah Inštituta za slovensko narodopisje.
Glasnik Inštituta za slovensko narodopisje pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti. Leto I. 1956-1957, štev. 1-4.
poročevalci“,3 so v njem dobile svoje mesto tudi vprašalnice 5-6. Maske na Slovenskem a) Pehtra, b) Pustne maškare, c) Godčevske maske d) Zeleni Jurij, e) Kresnice, 0 Miklavževanje, g) Lucija s strežnico, h) Novoletne maske, i) Trije kralji in 8 a) Fantovska vaška skupnost, b) Naša ljudska lutka-, 9. Obredni ogenj in obredna luč na Slovenskem.
Že leta 1959 je Glasnik ISNodprl vrata tudi drugim narodopisnim ustanovam in se preimenoval v Glasnik Slovenskega etnografskega društva. Odgovorni urednik je bil sicer vsakokratni predsednik društva, člani uredniškega odbora in avtorji prispevkov pa v glavnem sodelavci Inštituta za slovensko narodopisje in Glasbenonarodopisnega inštituta. Glasnik je tako objavil tudi vprašalnice št. 7. Glasbila in zvočila na Slovenskem (Zvočila in običaji, Zvočne igrače, Preprosta glasbila), Godčevstvo, Mrliške pesmi, Ljudski plesi na Slovenskem, pa tudi Etnografskega muzeja - t.j. vprašalnica št. 9 (Oprema in vprega goveje živine, Plugi, orala, brane in drugo poljedelsko orodje), in celo Sekcije za zgodovino umetnosti pri SAZU (Vprašanja o ljudskih in obrtniških podobarjih). Glasnik naj bi, kakor je zapisano prvi številki na pot, posredoval pogled v delo Inštituta za slovensko narodopisje kot znanstvene ustanove, zunanjim sodelavcem odkrival »pomen naloge, ki jo prostovoljno prevzemajo», s svojo vsebino, predvsem pa s pojasnili, pa naj bi poročevalcem »lajšal trud pri zbiranju odgovorov na vsakokratno vprašalnico» in jim v neprisiljeni obliki posredoval nekaj narodopisnega znanja.'*
Z združitvijo Slovenskega etnografskega društva in Slovenskega etnološkega društva je Glasnik še enkrat spremenil svoje ime. Od letnika XV, 1975 naprej se imenuje Glasnik Slovenskega etnološkega društva in je prerasel v obsežnejšo, z angleškim povzetkom opremljeno etnološko publikacijo. Kakor je na eni strani tak podvig treba pozdraviti in ga pohvaliti, pa smo na drugi strani s tem zgubili tisto vez, ki nas je povezovala s terenom, kjer so ljudje z veseljem prebirali poljudno napisane kratke sestavke in se nanje tudi odzivali.5
Z leti se je tako v arhivu slovenskih ljudskih šeg in iger nabralo dragoceno gradivo, ki vsebuje prepise:
• iz tiskanih in rokopisnih virov,
• odgovore na vprašalnice,
• terenske zapiske raziskovalcev ISN,
• kopije terenskega gradiva drugih ustanov, tako Glasbenonarodopisnega inštituta kakor tudi terenskih ekip Slovenskega etnografskega muzeja,
• nekaterih kompleksnih tiskanih virov (Valvasor, Pajek, Navratil, Turnšek/PVK, OMT, Möderndorfer/VUOS, Kelemina, L’Estocq, Kragl, Šašelj),
• zapuščin (Štrekelj, Križnik, Sček),
• letopisov in zbornikov (IMS),
• koledarjev (Kalendar Najsv. Srca Jezusovega, Narodni koledar),
• manjših virov (Brezovnik, Brinar, Dimeč, Erjavec, Finžgar, Flere, Fuchs, Golobič, Gorenjščak, Jalen, Jurčič, Karba, Kenda, Klančič, Kocbek Fr., Korže, Kosin, Kotnik, Krainz, Krek, Kuhar (Hanzej), Kunčič, Kuthmayer, Lešnikova, Levičnik, Likovič, Linhart, Ljubič, Lovrenčič, Mailly, Majar, Marolt, Mavrel, Mertelj, Meško, Miklavčič,
Nepodpisano, Vez med nami, Glasnik Inštituta za slovensko narodopisje I, oktober 1956, St. 1, str. 1.
1 Prav tam.
5 Avstrijski etnologi so npr. ostali pri svojih Nachrichten (vesti) s katerimi tudi ljubiteljske člane društva obveščajo o pomembnejših dogodkih, npr. o simpozijih in konferencah, predavanjih, razstavah, jubilejih, novih publikacijah itn.
Milčinski, Mozetič, Nedeljko, Orožen, Pajek, Pleteršnik, Poženčan, Puff, Rappold, Ribičič, Schlosser, Stepišnik, Stritar, Šašel in Ramovš, Šček, Štuhec, Tomažič, Tomšič, Trstenjak (Davorin), Urbas, Vernaleken, Vrbanjakov (Kleinmayer), Walter Sepp, Zupanc)
• in periodike, z redkimi izjemami vse iz 19. stoletja: Laibacher Wochenblatt 1804-1818, Der Aufmerksame 1812-1842, Illyr. Wochenblatt 1819-1820, Danica (ilirska) 1835-1867, Carniolia 1838-1844, Novice 1843-1902, Mittheilungen d. Histor. Vereins f. Krain 1846-1868, Slov. cerkveni časopis, (Zgodnja Danica ) 1898-1906 Celjske slovenske novice 1848, 1849, Slovenija 1848-1850, Vedež 1848-1850, Pravi Slovenec, 1849, Slovenska Čbela 1850,
Jadranski Slavjan 1850, Slovenska Bčela 1850-1853, Arkiv za povjesnicu jugoslavensku 1851-1875, Prijatelj (Šolski, Slovenski) 1852-1883, Zora 1852-1853, Slovenski Glasnik 1858-1868, Lipica I860, Učiteljski tovariš 1861-1941, Torbica jugoslov. mladosti 1862-1864, Vrtec domačih cvetlic 1863, Slovenec (Celovški) 1865-1867, Čitalnica 1865-1866, Drobtinice, 1865-1900, Ilirski Primotjan (Slov. Primorec) 1866-1886, Slovenski gospodar 1867-1940, Slovenski narod 1868-1949, Besednik 1869-1878, Jadranska zarja 1869, Vrtec 1871-1945, Soča 1871-1915,Zora 1872-1878, Slavjan 1873-1875, Laibacher Schulzeitung 1873-1911, Popotnik 1880-1949, Kres 1881-1886, Ljubljanski Zvon 1881, Mir 1882-1920, Ljudski glas 1882-1885, Slovan (Hribarjev) 1884-1887, Dolenjske Novice, 1885-1919, Ljudska knjižnica 1885, 1886, Angeljček 1887-1935, Slovanski svet 1888-1899, Dom in svet, (1888-1944), Zeitschriftfür Österreich. Volkskunde 1895-1919, Zbornik za narodni život i običaje 1896, Slovenski učitelj 1899-1941, Gorenjec 1900, Naš dom 1901-1939, Slovan (Govekarjev) 1902-1917, Časopis za zgodovino in narodopisje 1904, Domači prijatelj 1904-1915, Blätter f. d. Abteilungsunterricht 1904-191 (Mladika 1920-1941, Naš čolnič 1923-1929, Ce fastu?, Mariborski Večernik, Cerkveni glasnik za tržiško župnijo, Ljudski oder, Slovenski dom 1935-1945, Ljudska pravica, Tovariš.
• Posebno dragoceno je gradivo posameznih raziskovalcev in zapisovalcev - zunanjih sodelavcev inštituta (Petrine Ocvirk, Nežke Vavpotič, Anice Arnol, Mirjam Tozon, Neže Rejec, izredno požrtvovalne Eme Plaveč in Štefke Jazbar, ki je leta 2000 inštitutu podarila svojo bohinjsko kroniko, itn.)
Arhivsko gradivo je urejeno po klasifikacijski shemi:
človek
VEROVANJA
VEDNOST
ljudsko zdravilstvo SKUPNOST
ljudsko pravo delo
I Poljedelstvo
II Živinoreja, travništvo
III Vinogradništvo, sadjarstvo, vrtnarstvo
IV Gozdarstvo, lov, ribolov, nabiralništvo
V Obrt, industrija, promet, trgovina, gostinstvo
VI Razne zaposlitve
LJUDSKA UMETNOST
PRAZNOVANJA IN POČITEK
IGRA IN GLEDALIŠČE
PREHRANA, PIJAČA, POŽIVILA
NOŠA
PREDMETI
Omeniti je treba še posebne zbirke gradiva, pridobljenega iz zamejstva (Rudolf Gustav Puff, Valentin Pogačnik, Franz Ferk), predvsem pa odgovore na vprašalnice, ki jih je za topografijo Južne Štajerske okrajnim gosposkam, davčnim občinam, gospoščinam in imenjem, župnijskim uradom ter upravam rudnikov in fužin leta 1811 namenil nadvojvoda Janez, njegovo delo pa 1842. nadaljeval prof. Georg Göth. Nakup kopij te t. i. Göthove topografije (GT), katere izvirniki so v Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu, je inštitutu omogočil takratni Kidričev sklad. Göthova topografija, v gotici pisano rokopisno gradivo, zajema 505 krajev in je v inštitutskem arhivu urejena po slovenskem abecednem redu krajev, vsaka enota je posebej oštevilčena, narejena sta tudi'slovenski in nemški krajevni katalog/’ Sredi osemdesetih let ga je začel obdelovati Niko Kuret in prišel do št. 130, t.j. do kraja Sv. Jedrt nad Laškim. Kot Gradivo za narodopisje Slovencev so do njegove smrti izšli štirje snopiči, skupaj 490 strani, kar je šele petina vsega gradiva. Sodelavci čutimo za dolžnost, da Kuretovo delo nadaljujemo in končamo.
Delo v sekciji za ljudske šege in igre ves čas poteka na več ravneh:
• terenske raziskave (lastne in s pomočjo zunanjih sodelavcev),
• dokumentiranje (zapisi, fotografiranje, zvočno snemanje) in arhiviranje,
• sintetična in primerjalna obdelava gradiva (po posamičnih prvinah ali po geografsko zaokroženih območjih).
Že v prvih desetih letih terenskega dela se je v inštitutu nabralo nad 2500 fotografij in okoli 1000 diapozitivov predvsem s področja šeg, ki jih tedaj ni nihče sistematično uredil. Helena Ložarje, kot študentka etnologije, jeseni 1964. leta začela urejati inštitutsko fototeko. Vsaki sliki je bilo treba poiskati njen negativ, jo opremiti z vsemi podatki, ki jih je zahteval fototečni karton (zap. št. slike, št. negativa, format, predmet, kraj, pokrajina, datum posnetka, avtor, opis, objava - kje, kdaj itn.), in pripraviti stvarni in krajevni katalog. Danes nastaja osrednja, računalniško obdelana fotodokumentacija, za katero skrbi dokumentalistka.
Sekcija za šege in igre tudi pozneje ni opustila dela z vprašalnicami in anketami; pravzaprav je bila zaradi kadrovskega in navsezadnje tudi finančnega položaja od njih celo odvisna. Leta 1966 so bile ponovno razposlane na ciklostil razmnožene vprašalnice št. 10, t.j. Tepežkanje: A) v matični Sloveniji, B) na Slovenskem Koroškem, C) na Goriškem, in leta 1967 vprašalnica št. 11 ‘Baba’ v ljudskem izročilu. Potem, ko je izdal svoje monumentalno delo Praznično leto Slovencev (1963-1970) v štirih knjigah, in Jaslice na Slovenskem (1981), se je Niko Kuret sistematično lotil mask in karnevalov. Razposlal je novo, podrobnejšo in bolj izpopolnjeno vprašalnico in tako pridobil obsežno gradivo o maskah in karnevalih za pivo slovensko monografijo Maske slovenskih pokrajin (1984), v kateri je združil vse svoje vedenje ne le o pustnem šemljenju, ampak o
6 Gl. Niko Kuret, Slovensko Štajersko pred marčno revolucijo 1848. Topografski podatki po odgovorih na vprašalnice nadvojvode Janeza (1818) in Georga Gotha (1842). Prvi del, snopič 1/1985, 2/1987, 3/1989; Drugi del, snopič 1/1993.
maskiranju nasploh. Žal je v rokopisu ostal tisti del knjige, v katerem je Kuret slovenski strokovni javnosti želel predstaviti tudi evropske maske. Knjiga Maske slovenskih pokrajin je tisti temelj, na katerem lahko v sekciji, danes že s tremi sodelavci, gradimo nadaljnje, geografsko širše zajete in tudi sociološko podprte raziskave. Upamo, da bomo tako, kakor smo, na pobudo sodelavca sekcije Jurija Fikfaka, poskusno zagonske mačkare, nekoč lahko multimedijsko predstavili vse slovenske maske.
Helena Ložar-Podlogar je po vrnitvi s podiplomskega študija na Dunaju (1966-1968), katerega ji je omogočila Herderjeva štipendija, začela redno delati v Sekciji za ljudske sege in igre. Glavno področje njenega raziskovalnega dela so bile ljudske šege, prvotno s poudarkom na šegah življenjskega kroga, vendar je že od začetka sodelovala tudi pri raziskavah Nika Kureta o letnih šegah in zato po njegovi smrti lažje prevzela tudi to področje.
Leta 1969 je bila zastavljena velika akcija, ki je zajela celotno slovensko etnično ozemlje - Anketa o ženitovanjskih šegah. Na podlagi študija vseh dosegljivih tiskanih virov, od 17. stoletja naprej, je H. Ložar-Podlogar sestavila vprašalnico z 828 vprašanji, ki je izšla v posebni knjižici. Na vsako vprašanje je bilo treba odgovoriti za tri obdobja: a) pred prvo svetovno vojno, b) med obema vojnama, c) po drugi svetovni vojni. Morda psihološko to ni bilo najbolj premišljeno, saj bi tako število vprašanj informatorje lahko odvrnilo od dela. (Ob rob naj bo zapisano še to: ko smo se zavedli, kako obsežno nalogo smo zaupali svojim informatorjem, nas je zapekla vest. Osebno smo obiskali vse slovenske občine in njihovim predsednikom predstavili pomembnost dela, ki ga za nas opravljajo njihovi someščani. Tako se nam je posrečilo skoraj od vseh občin dobiti simbolično vsoto, ki smo 1° kot nagrado nakazali požrtvovalnim zbiralcem in zapisovalcem ženitovanjskih šeg). Trajalo je sicer kar nekaj let, da smo akcijo zaključili, kljub temu pa je bil rezultat presenetljiv. Dobili smo odgovore iz 120 krajev, skupaj približno 250.000 novih podatkov. Razveseljivo pn tem je, da so ti kraji enakomerno porazdeljeni po Sloveniji in po zamejstvu, še bolj pa to, kakor je zapisal novinar, da je s to anketo »poraslo zanimanje za ljudsko kulturo, za njene vrednote, ki jih sodobni način življenja prekriva in za staro izročilo, ki bi ostalo za vselej neznano, če ga ne bi danes, ta trenutek zapisali.»7
Tako obsežno gradivo pa je bilo treba primerno arhivirati. Žal tedaj še ni bilo računalnikov, odločili pa smo se za metodo, ki so jo uporabljali kolegi drugod po Evropi:” gradivo smo prepisovali na perforirane kartice, kar je bilo dokaj zamudno delo, 'n jih pred obdelavo vsake posamezne regije klasificirali, sproti dopolnjevali z lastnimi terenskimi raziskavami in z gradivom posameznih krajevnih arhivov (matične knjige, Zenitovanjske pogodbe). Na podlagi tega gradiva so nastale posamične razprave, tako nPr. o svatbi v Prekmurju in Porabju, v Istri, na Dolenjskem, posebej še primerjalna razprava o slovenskih in kočevarskih ženitovanjih, o slovenski svatbi v Ziljski dolini, ki Je, dopolnjena z arhivskimi in drugimi pisanimi viri od 18. stoletja dalje in s kritičnim Pogledom in ovrednotenjem nemško pisane literature, leta 1995 v Celovcu izšla kot monografija.9
Peter Breščak, Razvojna podoba ljudskih šeg, Delo, 8. januarja 1970.
Leta 1968 je Helena Ložar s štipendijo Sklada Borisa Kidriča v dveh mesecih študijsko obiskala nekaj pomembnejših etnoloških ustanov v Nemčiji (Bonn, Münster, Marburg/Lahn, Hamburg, Freiburg/Br.) in Švici (Basel, Zürich) in se seznanjala s takrat sodobnim arhiviranjem etnološkega gradiva s pomočjo Perforiranih kartic.
Helena Ložar-Podlogar, V adventu snubiti - o pustu ženiti. Svatbene šege Ziljanov. Celovec, Mohorjeva založba, 1995.
Sedemdeseta leta so bila v znamenju dveh pridobitev: Inštitut je leta 1972 dobil svoj zbornik Traditiones, ki so s svojim rednim izhajanjem kmalu postale osrednja strokovna revija, začela pa se je tudi prva velika skupna akcija vseh slovenskih etnologov, ki jo je idejno in strokovno vodil prof. dr. Slavko Kremenšek z Oddelka za etnologijo Filozofske fakultete. Pri sestavljanju Vprašcilnic za etnološko topografijo slovenskega etničnega ozemlja so sodelovali tudi vsi sodelavci Inštituta za slovensko narodopisje. Vprašalnice, tiskane v zvezku IX, ki sta jih sestavila N. Kuret in H. Ložar-Podlogar, vsebujejo poglavje 36 Šege. Življenjskega cikla (A Rojstvo, B Ženitev, C Smrt), Letne in koledarske šege, Delovne šege agrarnega območja. To so bila tudi leta ostrih in burnih, a tudi konstruktivnih razprav o t. i. smernicah slovenske etnologije, leta borbe za denar in prioriteto raziskovalnih nalog, navsezadnje tudi leta, ko celo, povejmo odkrito, pri samem vrhu Akademije delo in pomen inštituta, ki menda »deluje v sklopu akademije kot zbiralni organ za registracijo domačih šeg, običajev, vraž in ljudske modrosti«10 ni bilo upoštevano in javnosti predstavljeno tako, kakor bi verjetno zaslužilo.
Osemdeseta leta so bila glede terenskih raziskav skromnejša: za daljše poti ni bilo denarja, za pot do zamejskih Slovencev smo potrebovali posebne dovolilnice oz. je bilo treba nekaj časa plačevati t. i. depozit. Tako je bilo bolj poudarjeno kabinetno delo, pisanje razprav in monografij, začela se je študijska priprava na nadaljevanje raziskav šeg ob rojstvu in smrti. Zgubili pa smo stik z večino informatorjev in se tako šele v devetdesetih letih ponovno intenzivno podali na teren, ki je pokazal, kakšno bogastvo še vedno skrivajo šege, saj je bilo to obdobje osamosvojitve Slovenije, večje demokracije in končno tudi obdobje oživljanja šeg. Ves čas smo se sicer zavedali pomembnosti svojega dela in smo pri njem vztrajali tudi v obdobjih, ko raziskovanje šeg, če to niso bile ravno maske, ni bilo zelo cenjeno. V zadoščenje nam je bilo, da nismo ostali brez odgovora, ko so ljudje vedno bolj povpraševali po tovrstnem gradivu in vedno pogosteje posegali po Kuretovem Prazničnem letu Slovencev. Kaj bi jim ponudili, če bi se podredili »pritiskom«?
V tem času je H. Ložar - Podlogar začela raziskovati šege ob smrti in pogrebu, vzporedno z njimi pa vaška pokopališča. Šege in verovanja ob smrti so se morda vse do danes najbolj ohranile in zanimivo je, kako jih na podeželju skušajo vključiti v novejši način pokopa in kako se s širjenjem izza obzidja in s podiranjem starih nagrobnikov spreminjajo naša pokopališča, s tem pa zginja tudi velik del naše kulturne dediščine.
Po smrti Nika Kureta (1995) je bilo treba kadrovsko pokriti tudi njegovo raziskovalno področje. Od koledarskih šeg je sicer že v šestdesetih letih H. Ložar (Podlogar) začela raziskovati novoletne šeme (otepovce) v Bohinju in mačkare v Zagorici na Dobrepolju in v Ponikvah: ob večletnem spremljanju in primerjanju izvajanja ene in druge šege, ki sta obe povezani s šemljenjem, se ji danes postavljajo povsem nova vprašanja in odkrivajo nova dejstva. Na drugi strani pa je raziskovala tudi nekatere šege cerkvenega leta (cvetna nedelja, velika noč, miklavževanje, božič, razne procesije, žegnanja, štehvanje na Zilji), ki so po osamosvojitvi Slovenije ponovno stopile v javno življenje (ali pa dotlej zanje nismo vedeli, ker so jih izvajali skrivaj), pri tem pa se seveda deloma spremenile, morda celo zgubile nekaj duhovne poglobljenosti. Raziskavam šeg sedanjosti je namenjen najnovejši projekt Šege in prazniki na Slovenskem v drugi polovici 20. in na začetku 21. stoletja, ki bo v delo vključil predvsem mlajše raziskovalce.
111 SAZU in znanost na Slovenskem. Iz predavanja predsednika naše Akademije znanosti in umetnosti Josipa Vidmarja, Delo, 27. januarja 1968, str. 19 (Za konec tedna).
Sodelavci Sekcije za šege in igre so se vključevali tudi v raziskovanje zgodovine stroke. Jurij Fikfak je svoje raziskave usmeril v 19. stoletje, Helena Ložar-Podlogar pa se )e> poleg tega, da je sestavila strokovni bibliografiji dr. Nika Kureta in dr. Toneta Cevca, posvetila izbranim temam; tako je npr. zbrala in komentirala etnološko zanimive prispevke v vseh letnikih Doma in sveta, za prikaz ljudskega življenja v Prekmurju je pregledala in izpisala še neobjavljeno rokopisno zapuščino publicista in gledališkega zgodovinarja Antona Trstenjaka (1853-1917), zbrala vso dosegljivo dokumentacijo za osvetlitev ozadja nastajanja zbornika Narodopisje Slovencev 1 (1944), ki zaradi specifičnih razmer vojnega casa v celotni zamisli njegovega prvega urednika R. Ložarja ni bilo nikoli izpeljano. Zanimalo jo je tudi, kako je slovenska ljudska kultura predstavljena in kdo so bili pisci prispevkov o Slovencih v monumentalnem delu nadvojvode Rudolfa Österreichischungarische Monarchie in Wort und Bild. Prav v navezavi na to tematiko je Sekcija za sege (Jurij Fikfak) v sodelovanju z dunajskim Inštitutom za evropsko etnologijo (Reinhard Johler) leta 1998 v Martuljku pripravila mednarodno konferenco Ljudska kultura med državo in narodom - Volkskultur zwischen Staat und Kultur,na kateri je s predavanjem sodelovalo 17 raziskovalcev, od tega 3 Slovenci, vsi z Inštituta za slovensko narodopisje (Jurij Fikfak, Maja Godina-Golija, Helena Ložar-Podlogar).
Čeprav je bila raziskovanju šeg namenjena večina raziskovalnega dela, pa tudi raziskovanje iger, tako v pomenu »otroška igra« kakor v pomenu »ljudska (gledališka) >gra« ni bilo povsem zanemarjeno. Zbiranju otroških iger je Niko Kuret že v prvih letih namenil veliko časa in truda. K sodelovanju je želel pritegniti učitelje z vseh slovenskih šol, akcija pa je požela porazen rezultat, saj se je od vseh slovenskih osnovnih šol, ki so bile naprošene za sodelovanje, odzvalo le nekaj deset. Nekoliko boljši je bil odziv na srednjih šolah. Kljub temu je v arhivu zbranih prek 1100 otroških iger.
Posebno mesto v Arhivu Inštituta za slovensko narodopisje ima t. i. Drabosnjakov arhiv, v katerem hranimo vse kopije del koroškega ljudskega pesnika in dramatika Andreja Šusterja Drabosnjaka (1768-1825). Inštitut je soglašal, da so originali shranjeni v Študijski knjižnici na Ravnah na Koroškem, ki je imela že tedaj večino originalov. Ob 150-letnici Drabosnjakove smrti leta 1975 smo v Prešernovi dvorani na SAZU pripravili obsežno razstavo in z njo gostovali tudi v Mariboru, na Ravnah, v Celovcu in ob kongresu prevajalcev tudi na Bledu. Kompletno gradivo s te razstave je shranjeno v Inštitutu.
Poleg rednega raziskovalnega dela na področju šeg pa sta tako Niko Kuret kakor za njim Helena Ložar-Podlogar (od leta 1973 sodelavka, od leta 1977, ko sta N. Kuret in H. Ložar-Podlogar v Ljubljani organizirala skupno redakcijsko konferenco Demosa, pa urednica) kot slovenska urednika sodelovala tudi pri bibliografski reviji Demos12 in pri •Mednarodni etnološki bibliografiji (Internationale volkskundliche Bibliographie z glavnim uredništvom v Baslu in Bonnu). Udeleževala sta se rednih dvo- oz. triletnih redakcijskih konferenc (Berlin, Dresden, Brno, Budimpešta, Bukarešta, Ljubljana, Bratislava) in na glavna uredništva pošiljala svoje nemško pisane povzetke o slovenskih etnoloških razpravah. S tem sta evropsko strokovno javnost seznanjala s slovenskimi temami, poleg tega pa tudi sodelovala pri novi klasifikaciji in pri sestavi etnološkega tezavra.
Helena Ložar-Podlogar, Mednarodno posvetovanje Ljudska kultura med državo in narodom, Traditiones 27, 1998, str. 257-159.
Demos. Internationale ethnographische und folkloristische Informationen. Glavno uredništvo revije je v Dresdnu; namen revije pa je svetovno strokovno javnost seznanjati z delom etnologov vzhodnih in jugovzhodnih, po korenitih družbeno-političnih spremembah pa vseh evropskih narodov.
N. Kuret in H. Ložar-Podlogar sta se aktivno udeleževala tudi domačih in tujih konferenc in mednarodnih strokovnih posvetovanj (Alpes Orientales, Ethnologia Slavica, Ethnologia Pannonica, Österreich und seine historische Nachbarn, Pro vita Alpina idr.), se s predavanji odzvala na povabila tujih ustanov in univerz (Gradec, Dunaj), predavala na slovenskih šolah, kulturnih večerih krajevnih, društvenih, farnih, humanitarnih idr. skupnosti, na radiu Slovenija, Radiu Trst in Celovec, pripravila nekaj scenarijev za slovensko televizijo (Pust na Banjški planoti, Bohinjske novoletne maske - otepovci, Ljubljanske butarice itn.), sodelovala pri Slovarju slovenskega knjižnega jezika, pri Enciklopediji Jugoslavije in pri Enciklopediji Slovenije. Helena Ložar-Podlogar in Jurij Fikfak sta se leta 1997 aktivno udeležila tudi mednarodne konference The Masks within the European Traditionalv Binchu v Belgiji. Tam je svetovni muzej mask in karnevalov, kateremu je leta 1968 tudi Inštitut za slovensko narodopisje poslal slovenske maske vseh glavnih pokrajinskih tipov, ki so razstavljene v posebni sobi, od konference naprej ne več kot jugoslovanske, temveč že kot slovenske maske.
V zadnjem desetletju je Sekcija za šege in igre samostojno ali v sodelovanju z drugimi znanstvenimi ustanovami organizirala več mednarodnih posvetovanj: leta 1988 v Pazinu ob stoletnici smrti Jakoba Volčiča, nato poleg že omenjenega Ljudska kultura med državo in narodom (Gozd Martuljek, 1998), še Ethnological and Anthropological Approaches to the Study of Death (Ljubljana, 1999), Maske in maskiranje na Slovenskem in v zamejstvu (Ptuj, 2000, Cerkno 2001), Nove težnje v kvalitativnem raziskovanju (Bled, 2000).
Druga skupna akcija vseh slovenskih etnologov je delo za Leksikon etnologije Slovencev,1* ki mu je prve temelje postavil Niko Kuret, njegovi nasledniki pa zadnja leta veliko časa posvečajo pisanju več kot 1000 gesel s področja šeg in iger. Gonilna moč leksikona, tako v organizacijskem kakor v strokovnem smislu, je ostala v Inštitutu za slovensko narodopisje in na glavnem uredniku, znanstvenem svetniku v pok. dr. Angelosu Bašu.
* * *
In za konec bodi za zgodovino inštituta zapisano še to: Inštitut za slovensko narodopisje je bil prvi inštitut pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, ki je uspel kupiti svoj lastni terenski avto, ne da bi s tem obremenjeval akademijska finančna sredstva. Ne prav resno izrečeno misel, da bi lahko kakšno podjetje, namesto da sponzorira nakup ameriških televizijskih nadaljevank, inštitutu kupilo avto, s katerim bi raziskovalci ob svojem terenskem delu »vozili njegovo reklamo po Sloveniji,» je dr. Kuret, ki je bil vedno človek dejanj, vzel resno in se je takoj pisno obrnil na nekatera močnejša podjetja. Razložil jim je naše zadrege pri obiskih težko dostopnih krajev. V enem letu smo s pomočjo Ljubljanske banke, Peka, Leka, Krke, in celo podjetja Elektro Celje ter z bogatim deležem, ki ga je pater Odilo Hajnšek nabral med slovenskimi rojaki v Združenih državah Amerike, leta 19Ö9 na akademijsko dvorišče pripeljali nov Renault 4 (katrco), pri nas zadnji še francoske izdelave, seveda v tistem času, kakor je bilo v navadi za državno lastnino, z rdečo registrsko tablico, ki se ni prav lepo ujemala z močno, tedaj nenavadno gorčično barvo avtomobila in tudi sicer na podeželju ni vzbujala pretiranega zaupanja. Zato pa so raziskovalci, ko so razložili svoje poslanstvo, našli vedno odprta vrata in ljudi, ki so si bili pripravljeni vzeti čas za pogovor.
13 Več o tem v prispevku Angelosa Baša ‘Leksikon etnologije Slovencev’ v tej številki Traditiones.