62 Leta 1763 je Giovanni Antonio Scopo- li v svoji knjigi Entomologia carniolica opisal zanimivega, približno 15 mm ve- likega rdečega hrošča, ki so mu ga pri- nesli sredi oktobra z zeljne glave. Vrsti je zaradi značilne rdeče barve dal ime Meloe cinnaberinus, kasneje pa je pre- jela rodovno ime Cucujus. Zeljna glava je bila skoraj gotovo le slučaj, kajti od takrat je bil škrlatni kukuj najden le pod lubjem odmrlega drevja. Oblika telesa tega hrošča je popolnoma prilagojena življenju pod lubjem. Splošče- no telo mu omogoča, da se stisne v še tako tanke razpoke v lubju ali pod njega. Kot pove že njegovo ime, je značilne žametno rdeče barve, črni so le rob vratnega šči- ta, noge, klešče, tipalke in celotna trebu- šna stran. Če ga vznemirimo, stisne vse okončine pod sebe in se s trebušno stra- njo navzgor vrže na tla, kjer ga je zaradi varovalne temne barve skoraj nemogoče videti. Od leta 1763, ko je bil opisan, vse do le- ta 2008 je bilo najdenih le nekaj osebkov škrlatnega kukuja, pa še to le naključ- no, zato je veljal za eno najbolj prikritih (kriptičnih) vrst hroščev, in sicer ne le pri nas, temveč tudi v celi Evropi. Škrlatnega kukuja so leta 1992 namreč dodali na Pri- logo II Direktive o habitatih, torej je ena od t. i. Natura 2000 vrst. Dolgo je veljala za redko in slabo poznano vrsto, dokler nismo leta 2008 našli ličinke pod lubjem odmrlega topola v bližini Lendave. Tako smo prvič dobili vpogled v njegov habitat ter biologijo in s tem so se lahko začele re- sne ekološke raziskave. Poglaviten vzrok, zakaj je tako dolgo veljal za prikrito vr- sto, je gotovo obdobje aktivnosti odrasle žuželke. Takoj ko se stopi zadnji sneg in se pričnejo topli sončni dnevi v začetku marca, so pojavijo tudi prvi kukuji. Njiho- va največja aktivnost traja le do začetka aprila, potem pa se umiri; do poletja tako najdemo le še posamezne osebke. Ver- jetno ni nihče pričakoval, da spada med zgodnejše žuželke, ki se pojavijo spomla- di, zaradi česar je tako ostal spregledan. Iskanje odraslega kukuja je praktično ne- mogoče, saj ga brez posebnih pasti skoraj ni mogoče ujeti, izkazalo pa se je, da je njegove ličinke dokaj enostavno najti. Po- Škrlatni kukuj (Cucujus cinnaberinus ) Besedilo in foto: Andrej Kapla dobno kot odrasel hrošč je ličinka popol- noma sploščena, rumenkasto rjave barve z močno glavo in značilnimi izrastki na zadnjem telesnem členu. Hrani se tako z drugimi majhnimi nevretenčarji pod lu- bjem kot tudi z organskim drobirjem, ki vsebuje hife gliv. Če je na nekem obmo- čju dovolj odmrle lesne mase v primer- nem stadiju razkroja in primerne vrste, je precej verjetno, da bomo pod lubjem našli ličinko. Ličinke škrlatnega kukuja najpogosteje najdemo pod lubjem starej- ših in odmrlih stoječih ali ležečih dreves, zlasti topolov (Populus), vrb (Salix), bre- stov (Ulmus), hrastov (Quercus), jesenov (Fraxinus), javorjev (Acer), divjega ko- stanja (Aesculus), lip (Tilia) ter navadne robinije (Robinia pseudoaccacia), včasih tudi bukev (Fagus) in zelo redko iglavcev. Poleg ličink škrlatnega kukuja se pod lu- bjem pojavljajo tudi ličinke dveh podob- nih vrst, ognjenega hrošča (Pyrochroa coccinea, tudi P. serraticornis) in vrste Shizotus pectinicornis iz družine Pyro- chroidae. Na prvi pogled so si zelo podob- ne, vendar se dobro ločijo po izrastkih na zadnjem telesnem členu. Škrlatnega kukuja (Cucujus cinnaberinus) prepoznamo po sploščenem telesu, črnih okončinah, žametno rdeči zgornji strani in črno obrobljenem vratnem ščitu. Ličinka škrlatnega kukuja pod lubjem topola. 63 Prav tako zanimiv je vzorec razširjenosti škrlatnega kukuja. V največji meri pose- ljuje mehkolesne poplavne loke večjih rek, pri čemer še posebej izstopajo Mura, spodnja Drava ter Sava med Krškim in Čatežem, medtem ko ga v zahodnem de- lu Slovenije skoraj ne najdemo. Izkazalo se je, da ima škrlatni kukuj zelo dobro sposobnost širjenja – disperzije – in hi- tro osvoji nova življenjska okolja, če so le dovolj primerna. Primarno poseljuje sta- re gozdne sestoje, kot so na primer Kra- kovski pragozd ali kočevski gozdovi. Ob večjih rekah so bili v preteklosti obširni gozdovi z veliko odmrle lesne mase. S kr- čenjem teh gozdov in prihodom nekaterih tujerodnih hitro rastočih drevesnih vrst, kot sta na primer robinija ali hibridni to- pol, ki ga na nekaterih poplavnih obmo- čjih sadijo še danes, so bila ustvarjena jedra primernih življenjskih prostorov, ki jih je škrlatni kukuj hitro poselil. V takih žariščih je škrlatni kukuj lahko zelo šte- vilčen, kar daje lažno sliko glede dejanske ogroženosti, saj takšna območja navadno niso primeren habitat za daljše obdobje. Za njegov obstoj je treba ohranjati stare gozdne sestoje z večjim drevjem tako v ni- žinah kot tudi v montanskih gozdovih. Dva popolnoma različna življenjska prostora, ki ju poseljuje škrlatni kukuj. Zgoraj: plantaža topolov pri Vrbini; spodaj: pragozd Strmec. Tri podobne ličinke, ki se pojavljajo pod lubjem: 1 – ognjeni hrošč (Pyrochroa coccinea), 2 – škrlatni kukuj (Cucujus cinnaberinus), 3 – Shizotus pectinicornis. 4 – habitus odraslega škrlatnega kukuja. Trenutno poznana razširjenost škrlatnega kukuja v Sloveniji. 1 10 m m 2 3 4 Preden se ličinka škrlatnega kukuja zabubi, zgradi značilno kamrico iz lesnih vlaken, glede na katero lahko prav tako potrdimo prisotnost vrste.