IZHAJA VSAK ČETRTEK
Uredništvo in uprava: 34138 Trst, G. D'Annunzio 27/E, ‘el./fax 040/630824. Pošt. pred. (ca-Sella postale) Trst, 431. Poštni tekoči račun (C.C. post.) Trst, 13978341 Poštnina plačana v gotovini
Tednik
NOVI USI
Posamezna številka 1.200 lir
NAROČNINA
Letna 55.000 lir. Za inozemstvo: letna naročnina 60.000 lir. — Oglasi po dogovoru. Sped. in abb. post. II gr. 70% Pubblicita inferiore al 50%
SETTIMANALE
ŠT.
1913
TRST, ČETRTEK 10. MARCA 1994
LET. XLII.
Novemu Času naproti
Enoličnost vsakdanjega življenj-skega ritma prekinjajo obletnice, ver-SK državni in družinski prazniki. V teh dneh se morda bolj zamislimo in s' — tako ali drugače — s počitkom oberemo novih moči, volje in energije za običajno rutinsko delo. Tako drsijo mimo nas dnevi, meseci in spet le leto naokrog.
Marec z nadihom po pomladi in puhastim vremenom prinaša mimoze, :°koladne poljubčke ter kopico člankov 0 dosežkih, pravicah in težavah žen-ske strani neba. Nekak obvezni poklon nepoznanim navdihovalkam velikih , ^niških talentov, neutrudnim gospodinjam in nesebičnim materam. Razmišljanja o sodobnem ženskem po-ržaju so dobronamerna, a papirnata.
h:
Majda artač sturman
Ussi so se tako spremenili, da so danes v ospredju hujši problemi in da ni mogoče razmišljati o ženski, ne da i razmišljali o moškem. Obema gro-R vse hujša gospodarska in družbena riza, ki vidno vpliva na trende sodobnega socialnega in družinskega živ-lenja.
Zato bi se s težavo lotila kakršnemu analize sodobne ženske problema-'ke. Svetovna politika se mora danes popadati z bistveno važnejšimi pro-}emi: s problemom miru, z naraščajo moralno in ekonomsko revščino, | ekološko ogroženostjo našega plane-Q' s prenaseljenostjo dežel tretjega jta in pa vidnim upadanjem rojstev 6 razvitih zahodnih deželah.
V takem trenutku ne morem loče-Rjti ženske problematike od moške. rc prvenstveno za problem človeka, jgove osebne etike, integritete in jbode, moralno in življenjsko zdraha okolja. Toda žal na vidnejših pomičnih mestih še vedno odločajo večji
moški, ženske odločitve pa v glav-lem ne presegajo ožjega družinskega Sa.
Čas bi že bil, da bi politika res po-tudi ženska, da bi se dejavnost livnih in lokalnih politikov bolj usedla ne samo v velike projekte, tem-h v reševanje konkretnih življenj-i ‘k problemov. Prožnejši (in v času jezposelnosti tudi krajši) delovni ur-J i bi omogočali ohranitev delovnih ,esK obenem pa bi zagotovili ne sa-, 0 ženski, temveč tudi moškemu več rostega časa za družinsko življenje.
Illl*- H
Zunanji minister Peterle o zasedanju v Trstu in manjšinski zaščiti
Od ponavljanja enih in istih stališč do strokovnih rešitev
V tržaškem hotelu Savoia Ex-celsior so 4. in 5. marca zasedali zunanji ministri držav, ki so članice Srednjeevropske pobude. Pogovarjali so se o pomembnih vprašanjih in nakazali nekaj možnih rešitev. Na nekaterih področjih pa niso našli soglasja, tako na primer na manjšinskem. Konkreten dosežek srečanja je predvsem odobritev dveh dokumentov, gospodarskega in političnega. V gospodarskem so se članice Srednjeevropske pobude obvezale, da bodo nadaljevale na poti sodelovanja. Za Slovenijo je pomembno dejstvo, da naj bi del načrtovane avtocestne osi Trst — Budimpešta — Kijev šel preko slovenskega ozemlja. V političnem dokumentu pa so zunanji ministri izrazili zadovoljstvo ob uspešnem zaključku pogajanj med Avstrijo in Evropsko unijo, beograjsko vlado pa so pozvali, naj prispeva k uresničevanju sklepov OZN, če se hoče pridružiti Srednjeevropski pobudi. V dokumentu so dalje obsodili blokado grške vlade na meji z Makedonijo.
Srednjeevropska pobuda je sicer neformalna organizacija, kar pomeni, da nima možnosti konkretnih posegov, ima pa kljub temu važen vpliv v mednarodnem merilu. Nastala je leta 1989 kot zveza med Italijo, takratno Jugoslavijo, Avstrijo in Madžarsko. Kasneje je pristopila še Češkoslovaška in tako je iz zveze nastala najprej pentagonala, kasneje, s
((
po. Seveda pa lahko ta organizacija na vprašanja le opozarja, saj formalno nima moči, da bi jih neposredno reševala. Tudi glede rešitve bosanskega vprašanja, je v pogovoru še dejal Lojze Peterle, je bilo izrečenih nekaj pomembnih besed.
S katerimi predlogi se je Slovenija predstavila na tem srečanju in v čem so najpomembnejši dosežki zasedanja?
Srečanje ministrov Srednjeevropske pobude ima gotovo nekatere pozi-
priključitvijo Poljske, pa heksago-nala. Ko sta Jugoslavija in Češkoslovaška razpadli in so nastale nove države, se je ta mednarodna organizacija preimenovala v Srednjeevropsko pobudo.
O manjšinah se torej zunanji ministri niso mogli sporazumeti. Prav o zaščiti narodnostnih skupnosti je na zasedanju v Trstu govoril tudi slovenski zunanji minister Lojze Peterle. Svojega italijanskega kolego Andreatto je predvsem opozoril na nujnost, da se nekatere sporne teme s političnega prestavi na strokovno področje. Minister Peterle je zasedanje Srednjeevropske pobude pozitivno ocenil, ker je nudilo priložnost za skupen razgovor o številnih problemih, ki tarejo Evro-
Iz vsebine:	
Aleksij Pregare: 50. obletnica	
zagonetne smrti	(str. 3)
Nada Pertot: Zadnja knjiga	
Maria Gariupa	(str. 6)
H. Jovanovič: Beckett	na
malem odru SSG	(str. 4)
J. Paljk: Potujčevanje	
naših otrok	(str. 7-8)
tivne posledice. Za nas je pomembno, da je v dokumentu, ki ga je sprejela ta organizacija, omenjena tudi izgradnja slovenske prometne infrastrukture. Glede manjšinske problematike je Slovenija na tem srečanju zagovarjala stališče, da se mora dejavnost v tej smeri nadaljevati in da je treba pre-Helena Jovanovič IIII+- B
Zakričimo	n
Kot že pred nekaj tedni v Bologni je italijanski zunanji minister Andreatta tudi na srečanju s svojim slovenskim kolegom Peterletom v Kopru v soboto, 5. t.m., omenil ustanovitev mešanega odbora med radiotelevizijsko družbo RAI in koprsko RTV. Ta naj bi — če smo prav razumeli — uredil tako vprašanje televizijskih oddaj za slovensko manjšino v Italiji kot problem oddaj za italijansko manjšino v Sloveniji in na Hrvaškem. Tržaški »II Piccolo« v poročilu o tiskovni konferenci v Kopru celo piše, da
bi »veliko večino« televizijskega programa v slovenskem jeziku lahko »uresničila RTV Koper«.
Slovenske javnosti v Italiji prav gotovo ne zanima tehnična plat problematike, ima vso pravico, da ji pristojne italijanske oblasti povedo, če in kdaj bodo izvedle obveze, ki izhajajo iz zakona z dne 14. aprila 1975, štev. 103, in obveze, ki izhajajo iz odloka predsednika republike z dne 16. oktobra 1992 (glej Uradni list 20.12.1992). Zakon izpred 19 leti predvideva televizijske oddaje v slovenskem jeziku, za
katere naj poskrbi družba RAI na osnovi posebne konvencije, sklenjene med osrednjo vlado in pravkar omenjeno radiotelevizijsko družbo.
To poudarjamo, ker smo prepričani, da je naša javnost povsem upravičeno do grla sita dosedanjega žongliranja s tako važnim problemom. Italijanske oblasti naj vendar končno priznajo, da je tu vmes načelo recipročnosti: uzakonjena pravica do televizijskih oddaj za slovensko na-DRAGO LEGIŠA IIIHt- H
RADIO TRST A
■ ČETRTEK, 10. marca, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.00 Poročila in deželna kronika; 9.00 IZ STUDIA Z VAMI: 9.15 Ivo Andric: »Most na Drini«; 10.00 Poročila;
11.45 Okrogla miza; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.20 Glasba po željah;
14.00 Poročila in deželna kronika; 14.10 Kulturne diagonale: Veš, poet, svoj dolg?;
15.30	Mladi val; 17.00 Poročila in kulturna kronika; 17.10 Mi in glasba; 18.00 Dopisnice z najbližnjega vzhoda.
■ PETEK, 11. marca, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.00 Poročila in deželna kronika; 8.10 Dopisnice z najbližnjega vzhoda; 9.00 IZ STUDIA Z VAMI: 9.15 Ivo Andric: »Most na Drini«; 10.00 Poročila;
11.45 Okrogla miza; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.30 Za smeh in dobro voljo; 14.00 Poročila in deželna kronika;
14.10 Otroški kotiček: »Poslušajmo, rišimo in pišimo!« (Meri Ozbič); 14.30 Krajevne stvarnosti: Od Milj do Devina; 15.30 Mladi val; 16.45 Postni govori; 17.00 Poročila in kulturna kronika; 17.10 Mi in glasba;
18.00 Kulturni dogodki.
■ SOBOTA, 12. marca ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.00 Poročila in deželna kronika; 8.10 Kulturni dogodki; 9.00 Z zdravo hrano do zdravega duha; 10.00 Poročila; 12.00 Krajevne stvarnosti: »Ta ro-zajanski glas« — oddaja iz Rezije; 12.45 Krajevne stvarnosti: Glasnik Kanalske doline; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.20 Glasba po željah; 14.00 Poročila in deželna kronika; 14.10 Krajevne stvarnosti: Nediški zvon; 15.00 »Ena se tebi je želja spolnila« — romantični sprehodi v neponovljivo obdobje umetnosti; 16.00 75 let po 1. svetovni vojni; 16.30 Glasba za vse okuse; 17.00 Poročila in kulturna kronika;
17.10 Mi in glasba; 18.00 Prežihov Voranc: »Doberdob«.
■ NEDELJA, 13. marca, ob: 8.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.30 Kmetijski tednik;
9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu; 9.45 Pregled slovenskega tiska v Italiji; 10.00 Mladinski oder: »Dvojne počitnice« (Brane Dolinar); 11.30 Filmi na ekranih; 11.45 Vera in naš čas; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.20 Glasba po željah; 14.00 Poročila in deželna kronika;
14.10 Dante Alighieri: »Božanska komedija: Vice«; 16.00 Šport in glasba; 17.00 Krajevne stvarnosti: Z naših prireditev.
■ PONEDELJEK, 14. marca, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.00 Poročila; 8.10 Iz Četrtkovih srečanj: Vaš Pepi in papači;
9.00 IZ STUDIA Z VAMI: 9.15 Ivo Andric: »Most na Drini«; 10.00 Poročila; 11.45 Okrogla miza; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.20 Kmetijski tednik; 14.00 Poročila in deželna kronika; 14.10 Nagradna abeceda — radijska kviz oddaja za otroke; 15.30 Mladi val; 16.45 Postni govori;
17.00 Poročila in kulturna kronika; 17.10 Mi in glasba; 18.00 Brezposelnost: teorija in praksa.
■ TOREK, 15. marca, ob: 7.00 Jutranji rar dijski dnevnik; 8.00 Poročila in deželna kronika; 9.00 IZ STUDIA Z VAMI: 9.15 Ivo Andric: »Most na Drini«; 10.00 Poročila;
11.45 Okrogla miza; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.20 Glasba po željah;
14.00 Poročila in deželna kronika; 14.10 Aktualnosti; 16.00 Mladi val; 17.00 Poročila in kulturna kronika; 17.10 Mi in glasba; 18.00 Dante Alighieri: »Božanska komedija: Vice«.
■ SREDA, 16. marca, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.00 Poročila in deželna kronika; 8.10 Obzornik; 9.00 IZ STUDIA Z VAMI: 9.15 Ivo Andric: »Most na Drini«; 10.00 Poročila; 11.45 Okrogla miza;
13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.20 Krajevne stvarnosti: Na goriškem valu;
14.00 Poročila in deželna kronika; 14.10 Krajevne stvarnosti: Na goriškem valu;
15.00 Made in Italy; 15.30 Mladi val; 17.00 Poročila in kulturna kronika; 17.10 Mi in glasba; 18.00 Šaljivo-resno.
»Od ponavljanja enih in istih stališč do strokovnih rešitev«
Ministri držav članic Srednjeevropske pobude na srečanju v Trstu
(foto D. Križmančič)
4IIII O
seči tisto, kar je že napisano v evropskih dokumentih na tej ali oni strani. Vemo pa, da trenutno ne obstaja skupna volja po tem, da bi prišli do zavezujočega dokumenta. Težave so predvsem v nasprotovanju med Slovaško in Madžarsko.
Kar zadeva ekonomsko sodelovanje, je Slovenija na zasedanju podpirala vse oblike zbliževanja, zlasti izobraževanje. Glede novih članic pa smo se strinjali s tem, da bi ustanovili nekakšen »asociacijski svet«, v katerem bi bile druge evropske države, saj ne podpiramo hitrega pridruževanja.
Kaj pa bi povedali o manjšinskem vprašanju? Na kakšni stopnji so dogovarjanja med Slovenijo in Italijo?
V pogovoru z italijanskim zunanjim ministrom Andreatto meje predvsem zanimalo, kako je potekal pogovor s predstavniki Slovencev v Rimu. Ponovno sem potrdil, da bo Slovenija vztrajala pri manjšinskem zakonu, ki bo upošteval tudi mnenje Slovencev v Italiji, ter omenil finančno in še nekatera druga vprašanja, ki so še vedno odprta.
Glede katerih zahtev pa je odpor italijanske strani največji, ko je govor o manjšinski zaščiti?
Novemu času naproti 4m o
Tudi smotrno razporejene otroške jasli in vrtci, družinske doklade, podaljšanje porodniškega dopusta bi mladim družinam vlivali zaupanje v prihodnost. Prav tako bi se v skrbi za čisto in zdravo okolje morala okrepiti mreža smotrnih in hitrih javnih prevozov ter nadzor nad strupenimi odplakami industrijskih obratov in tovarn.
Ti in podobni ukrepi so vitalnega pomena za vse — moške in ženske, ki jim je do svetlejše prihodnosti, kot nam jo obetajo katastrofalne napovedi v sodobnih sredstvih javnega obveščanja.
Rekel bi, da gre bolj za odpor formalne narave. Na raznih srečanjih vedno govorimo o tem, da je treba narediti korak naprej. Italijanska stran misli, da je Paladinov osnutek boljši, kot je bil Maccanicov, da je torej tu prišlo do nekega odprtja, v resnici pa ostajamo pri istih problemih in istih rešitvah. Ko Italija govori o uspešno rešenih vprašanjih nacionalne manjšine na Tirolskem ali v Dolini Aoste, seveda s slovenske strani vedno vprašamo, zakaj ni možno teh zgledov uporabiti tudi za zaščito Slovencev v Italiji...
Katere so najpomembnejše novosti v tem dvostranskem dogovarjanju?
Mislim, da lahko opazimo neki1! pozitivnih znakov. Predvsem nam ]f uspelo prestaviti nekaj tem s politf čnega na strokovno področje. Tu m P lim v prvi vrsti na razne komisije. P°] leg zgodovinske, računam, da bo apU' la začela delovati tudi pravno-pretnO' ženjska komisija, prav tako pa naj fr kmalu zaživela tudi manjšinska.
Čas je že, da pridemo iz tega ni' prestanega ponavljanja vedno istjj< stališč do strokovnih rešitev, ki naj potem politika naprej obravnava. V tem je torej novost odnosa med Sl<>' venijo in Italijo. Seveda pa je treba & veliko narediti za boljšo atmosfero■
Za konec še vprašanje o BoS' ni. O tem ste na zasedanju pre' cej časa govorili...
O Bosni se je na zasedanju Sred' njeevropske pobude res zelo veliko govorilo. Sodelujoče države so zelo naklonjeno komentirale dejstvo, r je prišlo do sporazuma med BosaP1 in Hrvati. To bi pomenilo dejansko umirjenje situacije na tem območju f bi omogočilo, da bi se proces pomiril', ve in stabilizacije nadaljeval. Počakal1 pa bo treba, če bo do 15. marca ns prišlo do podpisa sporazuma tft& Muslimani in Hrvati.
Seveda to srečanje ne rešuje b<>' sanskega vprašanja, hoče pa prisf vati k temu. Formalno ta problem # šujejo drugi akteriji. Važno je, da se udeleženci zasedanja Srednjeevrof' ske pobude dogovorili za sodelovat1]1 pri rekonstrukciji Bosne in Hercef vine, kar pomeni, da verjamejo v skl' rajšen konec spopada.
Slovenska delegacija pri Andreatti in Peterletu
V prostorih zunanjega ministrstva na Farnesini v Rimu je italijanski minister Andreatta v petek, 4. marca, dopoldne prvič sprejel zastopstvo slovenske narodnostne skupnosti. Razgovor s skupnim predstavništvom je napovedal že na srečanju s slovenskim kolegom Peterletom na Bledu lanskega avgusta. Minister Andreatta se je vež kot eno uro razgovarjal z delegacijo, v kateri so bili Ivo Jevnikar, Jelka Gerbec, Jole Namor in Giorgio Bankič. Slovenski predstavniki so povedali, v čem sta prej Maccanicov in sedaj Paladinov zaščitni osnutek pomanjkljiva. Dalje so zahtevali upoštevanje volje parlamenta, da se finančni prispevki države za slovenske ustanove vrnejo od šestih na osem milijard lir letno. Izražena je bila še želja, da bi se slovensko-italijanski odnosi plodno razvijali v korist obeh držav in vsega obmejnega prebivalstva.
Minister Andreatta je predvsem pozorno poslušal, kakih obveznosti pa spričo izteka parlamentarne zakonodajne dobe in mandata vlade ni sprejel. Zavzel se je za poglobitev problematike na srečanju, ki naj bi se ga udeležil tudi minister Paladin, in soglašal s stališčem, da mora manjšina sodelovati pri pripravi zaščitnih ukrepov.
V popoldanskih urah pa je tik pred začetkom ministrske konference Srednjeevropske pobude slovensko delegacijo sprejel zunanji minister R Slovenije Lojze Peterle, ki je potrdil svoja prizadevanja za odobritev primernega zaščitnega zakona in za zagotovljeno zastopstvo v izvoljenih organih. Glede finansiranja kulturnih dejavnosti ja poudaril, da je klestenje nedopustno s strani Italije, medtem ko je Slovenija ohranila dosedanjo raven finansiranja italijanske manjšine v Sloveniji. Peterle je dodal, da odgovori sicer niso bili zadovoljivi, da pa pričakuje napredek v okviru delovanja mešanih komisij.
Delegacija se je zavzela, da bi slovenska država prehodno krila primanjkljaj, ki je nastal zaradi klestenja prispevkov italijanske države. Peterle je s tem v zvezi napovedal v Ljubljani medministrski sestanek s predstavniki manjšine.
^ Mirnu pokopali gospo Zalo Besednjak
^ V rojstnem Mirnu pri Gorici so v soboto, 5. marca, pokopali gospo a'o Vuk, vdovo po politiku in javnem delavcu dr. Engelbertu Besed-Jaku, ki je umrla v 85. letu starosti. Pogrebno mašo sta darovala misijo-ar z Grada Tone Pust in mirenski župnik Ciril Cej. Prvi se je z izbrani-1 besedami spomnil rajne gospe Zale, omenil njen pomembni dar za l?rkev — Marijin kip z Jezusom, delo Toneta Kralja — in hkrati orisal njen Zaslužne slovenske žene. Pri maši je sodeloval mirenski cerkveni pevski °r pod vodstvom Andreja Budina. V cerkvi se je od pokojnice kot pred-avnik pevskega zbora in domačinov poslovil sodnik Pavel Budin. c Na pokopališču je pred odprtim grobom v imenu prijateljev in znan-s&v ter upravnega sveta in nadzornega odbora Zadruge tednika Novi list s^regovoril dr. Drago Legiša. Z omenjeno zadrugo in listom je bila go-j^a Zala Besednjak namreč neločljivo povezana od samega začetka. »Ce j.	slovenski zamejski list na tem, da dočaka svojo štiridesetletnico, je
; Vaša zasluga, za kar Vam dolgujemo priznanje«, je med drugim de-^r- Legiša.
|j Opozoril je tudi na delo pokojnice za narodni obstanek slovenskega SvUcJstva na Primorskem. Tej skrbi in temu delu je, kot je povedal, po-M^la svoje darove uma in srca. Tudi na pokopališču je rajnki v slovo rar\o zapel priložnostni pesmi mirenski cerkveni zbor.
Naj še tako precejamo svoje misli, se iz sita nič ne izcedi, če je naša volja šibka; če pa nam je vseeno, da svojo zavest redčimo s studenčnico ali filtrirano vodo, je spet vseeno s čim se napajamo — nekako smo pač odžejani. Tako se življenje unese, ne razpoznavamo več razlik, in če smo sočasno pozabili na čisti vir osnovnih potreb, nas nič več ne more zmotiti, ker se je volja uklonila človeški ohlapni zavesti. Pri tem se tudi vest ne oglaša, ker smo ji postavili mejnike in ji določili vlogo, ki jo ta mora zaigrati. In vendar..., če se človek le ne zdrzne prej, se zagotovo takrat, ko v kalni vodi ne vidi več svoje podobe, ko so obrisi njegovega obraza nespoznavni, ko niti svoje zaščitne maske ne more več občudovati. Človek se tedaj nujno zmede in začne razmišljati o naravnih zakonitostih: kaj in kakšen sem pravzaprav!? Sem še del božjega stvarstva ali je z menoj nekaj narobe? Je moja zmedenost samo trenutna ali je to satansko poigravanje z mojim jazom? Toda moj jaz še živi? Moj jaz — kdo je to? Tako je samospraše-vanje tistega, ki si je prizadeval enačiti čisto s kalnim, vest z brezvred-nostjo, dobro z zlim, enačaj z vprašanjem. Porodile so se mi te misli ob petdesetletnici zagonetne smrti Stanka Vuka in njegove žene Danice; prispodoba kalnosti se mi je kar sama ponudila.
Zakaj, rojak moj, verjetno že blizu dokončnega obračuna s svojim življenjskim popotovanjem, ne spregovoriš? Zakaj še naprej ponikaš v svoje strahopetno sprenevedanje in tako še naprej ostriš razklanost med udi naroda, iz katerega izhajaš? Nekdo mora biti, ki je bil vsaj priča umoru, če ga že sam ni izvedel. Ta neznanec s svojim molkom nam preživelim pre-
pušča dvom, da mogoče s prstom pokažemo na napačno osebo, da morda sumimo in obsojamo nasilje na svetli strani idealov, ki so nas takrat prežar-jali. Recite vendar že enkrat jasno in glasno: mi smo ju! V zaporu v Fos-sanu je nekdo Vuku zabrusil »ti boš končal na kakem tržaškem kandela-bru« samo zato, ker je Stanko ponosno zagovarjal svoje ideje o demokraciji in se kot krščanski razumnik upiral proletarski viziji sveta. Ni se pa izognil svoji moralni protifašistični dolžnosti, ko je sklenil, da gre v partizane, kljub temu, da »bom moral preko trupla svojega prijatelja Lada Piščanca!«
Je v trenutku umora pred petdesetimi leti Danica Tomažič morda prepoznala »prijateljske«klavce? Sta morala res oba zakonca plačati smrtno celi o za svobodoljubje le enega od njiju?
Pišem kot prizadet človek, človek, ki je bil zarana osiromašen zaradi smrti čudovitega strica Danila, njegove žene Marije in hčerke Jasne, partizanske kurirke; slednja je morala umreti, ker ni pustila, da jo ločijo od svobodoljubnih staršev. Je Jasnina smrt podobna Danični? Vem le to, da je šlo v primeru Pregarčevih za vo-sovski zločin, zato sumim, da je šlo za podobnosti. Če pa so Vukova pobili četniki, naj za božjo voljo že spregovorijo in naj razblinijo moreče dvome, ki mečejo senco in prisotnost našega boja za osvoboditev Primorske izpod fašističnega jarma! Primorski upor proti fašizmu ne more sloneti na romansiranih razlagah; po petdesetih letih bi si vsi, ki nam je do resnice, oddahnili, pa naj se razkrije katarza s katerekoli strani. Narod, ki ima bolne obisti, ne more razposajeno sesti za pogrnjeno mizo Evrope!
Aleksi) Pregare
Položaj v Bosni se umirja
Muslimani in Hrvati so končno dosegli dogovor
Hrvaški predsednik Tudjman trdi, da do Washingtonskega dogovora med bosanskimi Hrvati in Muslimani ni prišlo pod pritiskom auteriške vlade, pač pa izključno na podlagi diplomatsko-političnih Pobud Zagreba za rešitev bosanske krize. Morda bo res tako, če-Pfav ostajajo resni dvomi. Prisot-n°st oddelkov redne hrvaške vojske v osrednji Bosni je bila dokazna, Zagreb je moral torej pokadi in to konkretno, da mu je do 'buu, v nasprotnem primeru bi 8a namreč lahko zadele sankcije Združenih narodov. Če je pokol ^ sarajevski tržnici moralno pri-s,ul Zahod, da je reagiral, Vzhod Pa da se je vpletel v pogajanja za reŠitev bosanskega vozla, je bila Pusotnost hrvaške države vzrok *a močan mednarodni pritisk na Zagreb, naj končno uredi spore z Muslimani s pogajanji.
Po 23 mesecih vojne bo morda nastopiJ0 zatišje, ki sicer še ni pra-Vl >n dokončen mir, vendar pa pomemben korak k splošni pomirit-. *• Združeni narodi se pripravlja-1° na odprtje letališča v Tuzli, ki Podstavlja edino pot za oskrbo milijona sestradanih prebivalcev.
Za nadzorovanje premirja pa modre čelade potrebujejo dokaj-nje okrepitve. Angleži so pripravljeni poslati v Bosno še nekaj stotin vojakov, vendar upraviče-110 pričakujejo, da bodo njihovi P°nudbi sledile tudi druge drža-e. Med temi naj bi bila tudi Itali-J®' ki je bila doslej kot soseda in Predvsem kot bivša okupatorka ^ločena. Prisotnosti italijanskih rojakov naj bi nasprotovala tudi ^ve°grad in Zagreb. Takšno stali-Ce je povsem razumljivo, saj je
poteklo le 50 let, odkar so nemški pa tudi italijanski vojaki zasedli Jugoslavijo, spomin na vojne grozote pa je še vedno živ.
Končno so jasno besedo izrekli izobraženci. Sarajevski ultimat je le prvi korak, je zapisano v manifestu, ki ga je podpisalo 100 uglednih intelektualcev, zdaj je treba preprečiti vsakršno vojno dejanje na tleh bivše Jugoslavije. Med podpisniki manifesta velja omeniti mehiškega pisatelja Octa-via Paza, dramatika Eugenea Jo-nesca, nemškega pisca Giinterja Grassa in lovca na nacistične vojne zločince Simona VViesenthala. Združeni narodi morajo svojo vlogo odigrati do konca, je še zapisano. Sarajevskih pokolov mora biti konec, končati pa se morajo tudi grozodejstva v ostalih bo-sansko-hercegovskih krajih. Če ne gre drugače s silo. Uničiti je treba orožje tudi z letalskimi napadi, ki pa naj prizanesejo vsem nevojaškim ciljem.
Poziv najuglednejših svetovnih izobražencev je v svojih besedah in ocenah trši in odločnejši, kot bi pričakovali, skoraj brezkompromisen. Prihaja pa na žalost dokaj pozno, potem ko je bilo ubitih najmanj 200 tisoč civilistov, ko so bila požgana in oropana mesta in vasi, ko so milijoni morali zapustiti svoje domove. Ko pozdravljamo pobudo ne moremo mimo vprašanja: zakaj tolikšna zamuda, zakaj čakanje. Kdor hitro pomaga, dvakrat pomaga. Upajmo le, da do zamude ni prišlo zaradi neskončnih prepirov in pogajanj glede kakega pridevnika, vejice...
S.R.
KALNA ZAVEST
Ob petdesetletnici umora Stanka Vuka in njegove zene Danice
Beckett	na	malem
»Ne jaz« in »Poslednji trak« sta enodejanki iz bogatega opusa irskega pisatelja in dramatika Samuela Becketta (1906-1989), ki je v zgodnjih 50.
Lučka Počkaj
letih zaslovel s takoimenovanim teatrom absurda. Deli je uprizorilo Slovensko stalno gledališče v režiji Maria Uršiča in je v marsičem predstavljalo novost in izziv za gledalce. V izredno težavni vlogi v enodejanki »Ne jaz« je suvereno pokazala ves svoj igralski razpon Lučka Počkaj, v »Poslednjem traku« pa se je imenitno izkazal Gojmir Lešnjak ne samo kot gledališki, ampak tudi kot televizijski igralec.
Že sam uprizoritveni prostor za to predstavo v tržaškem Kulturnem domu je bil tokrat nov. »Odkrili« so namreč majhen kotiček nad barom v četrtem nadstropju, nalašč primeren za 35 gledalcev (več jih na vsaki predstavi ne sprejmejo), v katerem se publika lahko neposredno, skoro na dotik seznani z igralcema.
»Ne jaz« je, po Beckettovi dramaturški tradiciji, »absurdna« igra besed in raztrganih misli, ki jih izgovarjajo usta. V tej predstavi sploh ni važna oseba, važna so le usta, ki govorijo, kričijo, šepetajo, izpovedujejo osebno stisko in hrepenenje. S preprosto osvetlitvijo na obrazu igralke Lučke Počkaj so res prišla do izraza le usta, njena postava, oblečena v črno, pa se je izgubila v temi. O vsebini ni mogoče veliko povedati. Tu gre le za izliv, za izpoved tesnobe neke ženske. Misli, ki jih izgovarja, so na videz logično nepovezane in prihajajo na dan kar same, s tolikšno silo, da jih ni mogoče zaustaviti.« ... usta razbeljena ... hudournik besed ... v ušesu ... skoraj v ušesu ... ko ne razume nič ... niti pol... niti četrt... čisto nič ... tega kar govori ... si mislite!... čisto nič tega kar govori... in ne more zaustaviti... nemogoče zaustaviti... ona ki še malo prej... malo! ... ni mogla izdaviti nobenega glasu ... ne takšnega ne drugačnega ... zdaj ne more zaustaviti hudournika ... in v možganih prošnja ... tam nekje prošnja ... ustom naj nehajo ... da bo trenutek oddiha...«
Lučka Počkaj je v tej predstavi res pokazala vso svojo interpretacijsko moč in dokazala, da zna oblikovati govorjeno besedo tako, kot zna vir-
tuozni glasbenik privabiti iz svojega instrumenta zdaj tihe, zdaj glasne, zdaj tožeče in spet umirjene, zdaj silovite in spet pojenjajoče zvoke.
Efektna in kvalitetna je tudi druga Beckettova enodejanka »Poslednji trak«. Gledalec se znajde v temni, borni sobi, v kateri so le stara postelja, miza, stol in televizija, z betežnim Krappom, človekom, ki izgublja spomin in mu televizija predstavlja edino okno v svet in preteklost. Igralec Gojmir Lešnjak je težavno in nevsakdanjo vlogo v sebi razrvanega človeka, ki obupan išče pot iz pozabe, odlično odigral. Človeško stisko tega glavnega nesrečnega »junaka« je znal prikazati z vso naravnostjo.
V Beckettovem originalu je Krapp obujal svoje zbledele spomine s pomočjo magnetofonskega traku, režiser Uršič pa se je odločil za sodobnejše sredstvo — video kasete. Na posnetkih poleg Lešnjaka — Krappa, kot spremljevalci njegovih najpomembnejših življenjskih trenutkov nastopajo še Rafael Čavarra, Igor Ostrouška in Dante Pribac, za pikanten prizor na ekranu pa je v vlogi Effi poskrbela Marjana Udovič. Posnetke, ki dokazujejo veščo roko in smisel za film, so delo Nikija Filipoviča. Režiser Uršič je oblikoval tudi sceno.
(hj)
Gojmir Lešnjak
DVE HIMNI
Iz dneva v dan se nam predstavljajo pred oči in v razmislek podobe in problemi nekdanje Jugoslavije. Vojna v Bosni, nestabilnost na Hrvaškem, samopašnost srbske politike — vse to je skoraj dnevno v središču naše pozornosti. Slovenija je, hvala Bogu, nek-
SLOVENSKO STALNO GLEDALIŠČE
Gostovanje Slovenskega ljudskega gledališča iz Celja
Luigi Pirandello
KOT ME TI HOČEŠ
Režija Janez Pipan
V soboto, 12. marca, ob 20.30, v Kulturnem domu v Trstu
Abonenti imajo popust!
je izzvzeta iz te bojne arene (tudi diplomatske). Medsebojni odnosi so še vedno neobstoječi ali pa (kot uradno med Zagrebom in Beogradom) na stopnji prvih poskusov zbližanja. Slovencem Srbija očita to in ono, ima se za užaljeno, ker je pred časom Ljubljana odločno zavrnila ponujeno (s strani Paničeve vlade) priznanje »Zvezne republike Jugoslavije«. Vse to in še drugo — ne nazadnje vojni napad na Slovenijo iz leta 1991 močno pogojuje in onemogoča kakršno koli obliko dialoga med Ljubljano in Beogradom.
Ni pa bilo vedno tako. Vsaj na ravni medčloveških in kulturnih odnosov ali sožitja. Upamo, da tudi ne bo vedno tako, saj je mirna in prijateljska oblika medčloveškega sožitja tudi v tem delu Evrope najbolj primerna in zaželena, čeprav je danes v veliki meri otežkočena. Nekoč so bili tudi med Slovenci in Srbi — vsaj na stopnji odnosov in sodelovanja med kulturnimi predstavniki —
Prva seja tržaškega izvršnega odbora Ssk
V četrtek, 3. t.m., seje tržaški pokrajinski izvršni odbor Slovenske skupnosti sestal na svoji prvi seji po izvolitvi. Sejo je vodil politični tajnik Martin Brecelj, poleg novoizvoljenih odbornikov pa se je je udeležil tudi predsednik strankinega pokrajinskega sveta Josip Škerk.
Na dnevnem redu je bila najprej porazdelitev funkcij. Za podtajnika je bil potrjen Peter Močnik, ki bo odslej skrbel tudi za stike s strankinimi sekcijami. Stike s krajevnimi javnimi upravami bo vodil Andrej Berdon, ki bo skupno z Močnikom skrbel tudi za koordinacijo dela z Zavezništvom za Trst. Funkcijo odbornice za kulturo, šolstvo in šport bo še naprej opravljala Maja Lapornik, medtem ko bosta za urbanistiko in gospodarstvo skrbela Anton Gašperšič in Henrik
Lisjak. Aleksander Furlan bo odgovarjal za tržaške krajevne sosvete, Alojz Tul bo skrbel za tisk in pisarno, gospodar pa bo Boris Slama.
Novoizvoljeni izvršni odbor je na svoji prvi seji pregledal politično dogajanje na Tržaškem. Zavzel se je za to, da bi bile pripombe krajevnih uprav na Paladinov zakonski osnutek o globalni zaščiti slovenske manjšine čim bliže potrebam in zahtevam naše narodnostne skupnosti. Govor je bil nadalje o urbanistični problematiki, še zlasti o snujočem se novem tržaškem občinskem regulacijskem načrtu ter o bližnjih parlamentarnih volitvah. Tajnik Brecelj je poročal o pogovorih, ki jih deželno vodstvo Ssk vodi s posameznimi kandidati in strankami, da bi preverilo možnosti njihovega pod-prtja.
plodni in živi. Spomnimo naj npj’ iz prve romantike na sodelovanj6 med našim velikim slovničarje® in jezikoslovcem Jernejem Kop1' tarjem in srbskim pesnikom ® narodopiscem Vukom Štefanovi' čem Karadžičem. Še bolj zanim® je pa primer slovenskega glasb® nika Davorina Jenka. Poleg vs® ga nadvse zanimiv primer, saj je Jenko avtor znane slovenske n® rodne himne »Naprej zastava Sl® ve«, ki je dolga desetletja skupi® z belo-modro-rdečo trobojnico p® menila zunanji simbol slovensk6 narodnosti in njene zavesti. P*1 Davorin Jenko pa je tudi sklad® telj srbske kraljevske himne »B® že pravde«, ki je spet pomeni*3 zunanji simbol prej srbske ko* kasneje jugoslovanske ideje p®* Karadjordjeviči.
Slovenci so se že torej od nek' daj znali dobro ambientirati v B® ogradu. Mnogi od njih so se ® kar udomačili in se tudi nekje »asimilirali«. Jenkov primer kaz6 zlasti na značilno vlogo nekateri*1 slovenskih kulturnikov, ki jim je Srbija postala še kaj več kot sai®° krušna mati. Pred leti sem na zn® nem umbrijskem jesenskem gl®5' benem festivalu spoznal Slove® ca, sedaj v glavnem znanega k® srbskega ali prej jugoslovanskega skladatelja. Po rodu sicer nekje i® meji med Primorsko in Notranj' sko oz. Istro. V Beogradu je d® loval veliko desetletij, bil tu® predsednik Zveze jugoslovanski*1 skladateljev, se kretal z eno bes® do v srbskem kulturnem miljej® Seveda je govoril še slovensko, ^ spominjal na razne slovenske k® lege in kraje itd.
Že v prejšnjem stoletju sn® imeli Stanka Vraza in njegov p® stop k ilirizmu. JužnoslovanS*41 klic je bil v preteklosti kar moča® Danes bi verjetno temu druga^ stregli. V tem smislu tudi prim6* skladatelja dveh himn, obeh lep® in mogočno udarnih, zgovor® priča o neponovljivem izkustvu«
a>
ČESTITAMO!
Na tržaški univerzi je z najvišjo oceno in pohvalo diplomirala na fakulteti za leposlovje Alenka Štoka. Mladi doktorici predvsem želimo, da bi bila njena poklicna in življenjska pot tako uspešna, kot je bila študijska.
DAROVI IN PRISPEVKI
V spomin na pok. gospo Z3* Besednjak daruje dr. Drago Štok
50.000	lir za tiskovni sklad Nov* ga lista.
Slovenske oddaje Ljudskega radia Gorica
Ljudski radio Gorica je krajevna radijska postaja, ki oddaja na ultrakratkem valu s frekvenco 97.5 MHz. Slovenske oddaje se vrstijo neprekinjeno od leta 1978. Pripravljajo jih sodelavci iz goriškega zamejstva in no-Vog°riškega področja. Na sporedu so vsak dan v večernem pasu od 19.30 do 22. ure. Za vsak večer je odgovorna po ena skupina sodelavcev, ki jo sestavljajo odgovorni pred mikrofonom in sodelavci pri telefonu in dis-°teki. Razpored sedanje delovne sezone je naslednji:
Ponedeljek:
19.30 Mikrofon je poslušal za vas —
posnetki s kulturnih prireditev na Goriškem (Niko Klanjšček) d-15 Kratke želje na ultrakratkem valu — čestitke, pozdravi in glasba po željah poslušalcev (Gracijela Macuz)
21.30 Country in vvestern (Klavdij Battisti)
Torek:
19.30 Glasba ne pozna meja — glasba od vsepovsod (Adrijan Koren)
20.00	Kratke želje na ukv — (Adrijan Koren in sodelavci)
Sreda:
19.30 Samotni pastir — razmišljanja o naravoslovnih, družbenih, zgodovinskih, narodnih in verskih vprašanjih (Danijel Čotar)
20.15 Kratke želje na ukv (Damijana Bensa in Harjet Dornik) Četrtek:
19.30 Klic dobrote (Niko Klanjšček, sodelavci Radia Šmarje pri Jelšah in Karitasa)
•00 V živo je lepše — radijske igre, uganke in pogovori v živo (Niko Klanjšček)
petek:
19.30 Radijske izkušnje s skupino j	Oder 90
■50 Iz slovenske zborovske koša-
_	re (Anka Černič)
•10 Oddaja narodnozabavne glas-
be CFB (Jan Leopoli)
•30 Petkova srečanja — razmišljanja in intervjuji o duhovnih, družbenih in kulturnih vprašanjih (izobraženke iz Nove Gorice Piroška Virak, Damijana 2	Nusdorfer in Marija	Drešček)
•00	Kratke želje na ukv	(Jan	Leo-
Poli in Anka Černič)
S°bota:
'30 Kratke želje na ukv (Laura Li-
2l:>	Čar)
0 Nekaj minut za duha — razmišljanje za praznični dan (Kar-2] 4- '° ®°lč'na)
Kratke želje na ukv (Laura Ličar)
1^30 ^a'
Hard and easy (mlajši sodelavci jz Nove Gorice Uroš Gregorič, ane Birsa in Tina Zlobec)
Kulturna prireditev v Laškem
Prejšnji teden je bila v Laškem, v ronški občinski knjižnici, slovesna Prešernova proslava. Priredilo jo je slovensko kulturno in rekreativno društvo Jadro iz Ronk, okrog katerega se zbirajo Slovenci, ki so raztreseni po Laškem, Tržiškem, bizjaških okoliških vaseh in tudi bližnjih, izrazito furlanskih krajih. Na proslavi so zapeli pevci moškega zbora Skala iz kraja Gabrje pri Gorici, dve mladi članici goriške gledališke šole pa sta recitirali zapise glavnega govornika prireditve, prof. Alda Rupla iz Gorice.
Pomembno je zabeležiti, da je Slovence v Laškem obiskal vicekonzul R Slovenije, prof. Tomaž Pavšič, saj namreč ni vsakdanje, da sploh kdo pride v Ronke med Slovence, zato je bila prisotnost dobrega poznavalca naše manjšine še posebno dragocena.
Aleš Figelj novi tajnik goriške Ssk
Novi pokrajinski tajnik Slovenske skupnosti Gorica je Aleš Figelj, ki je bil izvoljen na zadnji seji 4. marca. Nasledil je Hadrijanu Corsi-ju. Predsednik goriške Ssk ostaja Štefan Bukovec, za podpredsednika pa je bil izvoljen Damjan Terpin. V pokrajinskem tajništvu so še: Marijan Breščak, Hadrijan Corsi, Branko Černič, David Grinovero, Bernard Špacapan, Marjan Terpin in Milko Vižintin.
Na seji so udeleženci govorili tudi o bližnjih volitvah. Izrekli so obžalovanje nad dejstvom, da ni prišlo do skupne vseslovenske izbire kandidatov ne v Trstu ne v Gorici. Na Goriškem bo slovenska stranka podprla Darka Bratino oz. Enza Be-vilacquo, zadnjo besedo o zadržanju na volitvah pa bo izrekel bližnji deželni svet Ssk.
Zasedala sekcija Ssk v Sovodnjah
V četrtek, 17. februarja, je bila v Sovodnjah seja krajevne sekcije Slovenske skupnosti. Člani so potrdili za tajnika Avguština Devetaka. To mesto bo ohranil do prihodnjih volitev leta 1995, nato pa ga bo prepustil Diegu Paolettiju.
Na seji so udeleženci vzeli v pretres nekaj aktualnih vprašanj, med temi bližnje politične volitve. Odločno so obsodili nedopustno in sramotno pisanje predsednice goriške pokrajine Marcolinijeve ministrskemu predsedniku Ciampiju.
Soglasno je bil odobren predlog, da Remu Devetaku podelijo dosmrtno članstvo sekcije.
SKRD Jadro vabi na srečanje z Bernardom Bressanom iz Gorice, ki bo prikazal diapozitive o Amalfitanski obali ter otoku Capri, v petek, 18.3. ob 20.30 na sedežu društva v Romjanu. Vabljeni!
Še en odmev
Medtem ko so se zvrstili razni odmevi tudi v goriškem pokrajinskem svetu ob proračunski razpravi, naj zabeležimo še odločen in trezen odmev na znano pismo goriške pokrajinske predsednice. Tako se je s pismom (ki so ga objavili tudi italijanski časopisi) oglasil novogoriški župan odv. Tomaž Marušič, ki je med drugim zapisal, da kaže pismo Marcolinijeve njeno nezrelost in neizkušenost. Seveda je novogoriški predstavnik tudi zavrnil tako pisanje s političnega in mednarodnega vidika, posebej v luči dolgoletnega plodnega obmejnega sodelovanja med Gorico in Novo Gorico.
Odprto pismo
Ravnateljici Nižje srednje šole
»Ivan Trinko« v Gorici
Ker postaja stanje na šoli povsem neustrezno za primerno, odgovorno in uspešno pedagoško delo, smo se odločili za odprto pismo z upanjem, da bi se po štirih desetletjih avtoritativne in kar se tiče resničnega uspeha zelo vprašljive prisotnosti v šolskem prostoru, le odločili za upokojitev.
Šolo ste namreč zamenjali za kraj, ki bi ga še najlažje imenovali kasarna, kjer »general« deli ukaze. Mislite, da lahko razpolagate z vsem in z vsemi in pri tem izvajate svoj pritisk nad nami. Vsako pobudo posameznega profesorja ali skupine ste vajeni zbirokratizirati do take meje, da postane predlagateljem težko breme, v večini primerov pretežko, da bi ga sploh zmogli opraviti in končati po zamišljenem načrtu. Vaša udeležba pri stvari ni v dopolnilo (čeprav bi morala biti), ampak povsem zaviralna sila, ki se največkrat sprevrže le v neko jalovo administrativnost. Našega dela niste vajeni vrednotiti, kaj šele ceniti. Ne zavedate se, da v dolgih letih rav-nateljevanja niste pokazali nobenega smisla za težak in zahteven pedagoški poklic. Omejujete se na diktiranje od zgoraj navzdol in pozabljate, da sta delo in uspeh možna le v pogojih medsebojnega spoštovanja, ki jih Vi nikdar niste znali vzpostaviti, kar je vsakemu od nas včasih povsem ubilo navdušenje ali ga vsaj močno čustveno prizadelo. Če je možno šolska navodila tolmačiti na več načinov, izberete vedno najbolj restriktivno možnost, pogosto celo v škodo šolskega osebja.
Na šoli je prišlo že tako daleč, da se Vam vsak izmika, ker ga že Vaša prisotnost spravi v notranjo napetost. Koliko slabe krvi je že steklo zaradi Vas! Koliko energij je šlo v nič! Vsi ti nenormalni, napeti in bolni odnosi onemogočajo tekoč razvoj šole in hromijo njeno uspešnost.
Prepozno je sicer, da bi spoznali, kaj so pravilni medčloveški odnosi — da ne govorimo o plodnih medčloveških odnosih — kako je vzgojitelj ustvarjalen samo v sproščenem in vzpodbudnem vzdušju. Prepozno, da bi sprejeli vlogo ravnatelja, ki ni le samovoljen in neživljenjski izvajalec določenih predpisov, ampak kolega, ki koordinira načrte profesorskega zbora, človek, ki spodbudno spremlja šolsko dogajanje ter delo pedagogov. V ravnatelju bi profesor moral dobiti oporo in imeti vzor svojega delovanja. Za vse to je že davno prepozno.
Zato smo mnenja, da bi bilo najbolje, da bi se odločili za upokojitev in tako omogočili mlajšim in sposobnim naslednikom, da s primernejšim vodstvom zopet vzpostavijo odnose medsebojnega spoštovanja in sodelovanja in že s tem pripomorejo k uspešnosti šole, da posodobijo njeno delovanje in tako poskrbijo za resnično rast naše slovenske šole.
Gorica, 4. marca 1994
Člani profesorskega zbora: Bedna-rich Teodora, Bitežnik Vida, Bric Nevenka, Budal Lučana, Calligaris Roza-na, Devetak Leopold, Ferfoglia Danje-la, Klanjšček Vladimir, Kodrič Aleksander, Leopoli Mario, Luis Costanza, Lutman Sonja, Markežič Marjan, Nanut Karlo, Nanut Nadja, Paulin Kazimira, Pelicon Hilarij, Princi Alessandra, Sever Vanda, Sirk Ivan, Vetrih Joško, Žgavec Franka.
SLOVENSKI CENTER ZA GLASBENO VZGOJO EMIL KOMEL
GORICA
vabi ob jubileju ustanove na niz prireditev z naslovom
ŠTIRIDESET LET GLASBE NA PLACUTI št. 18
Spored:
Katoliška knjigarna — Gorica, Travnik 25 Petek, 11. marca, ob 18. uri Predstavitev publikacij Silvan Kerševan:
ŠTIRIDESET LET GLASBE NA PLACUTI ŠT. 18 Tatjana Gregorič Vuga:
POGLEJ ME PRAV — Študija o Emilu Komelu Sodelujeta:
Marija Češčut in Ivan Florjane
Katoliški dom — Nedelja, 13. marca, ob 18.30 Osrednja prireditev
Spominska maša, ki je bila napovedana za soboto, je bila zaradi popravil v cerkvi preložena na kasnejši datum.
Knjiga	o	tragični
identitete	našim
Mario Gariup, župnik v Ukvah in pisec pomembnih del iz preteklosti Kanalske doline, nas je presenetil z novim delom La Val Canale fra le due guer-re mondiali, ki je konec lanskega leta izšlo v Čedadu pri zadrugi Dom, in nam spet približal področje, ki je do prve svetovne vojne živelo in dihalo z ostalimi Slovenci, danes pa nam je vsem že zelo odmaknjeno. Fašistično obdobje, druga svetovna vojna in petdesetletno obdobje po njej, je tem ljudem jemalo lastno identiteto, ki jim je ni mogla graditi niti slovenska šola, ker je niso nikoli imeli, niti zmedene politične okoliščine, če se izrazim precej evfemistično. Naj povzamem po Dolharju: Ves trud domačih Čedermacev, ki so vztrajali pri uporabi slovenske besede, ne more odtehtati ene same slovenske šole. (Stezice, str. 18)
Mario Gariup obravnava obdobje med obema vojnama, potem ko je Kanalska dolina po propadu Avstro-Ogrske prešla pod Italijo. Koncu avstroogrske monarhije, ki je pomenila za to področje tudi konec normalnega razvoja, je sledilo obdobje, ko je bila potisnjena na nekakšno obrobje, ki so ga imeli nasilni in predvsem nekulturni zavojevalci za manjvredno, ker pač niso poznali jezika še manj pa zgodovine teh krajev.
Za to obdobje je značilna hitra italijanizacija, o kateri se je precej pisalo v zvezi s Tržaško in Goriško, prav malo pa v zvezi s Kanalsko dolino. Značilno zanjo je bilo nemško in slovensko prebivalstvo. Zadnje si je vtiralo pot v enakopravnost predvsem v cerkvi in s pomočjo društev, ki so delovala kot drugje na Slovenskem. V slovenščini se je v šolah govorilo le pri verouku.
Mario Gariup piše, da je bila Kanalska dolina 50% slovenska, 50% nemška, od 8700 prebivalcev sta bili italijanski samo dve družini. Vojnemu razdejanju sledi povojno nasilje: revščina, politični pritiski povzročajo novo gorje. Nekateri zbežijo v Avstrijo, drugi emigrirajo v Ameriko, večina jih opti-ra za Italijo. Italija pa nastopa v teh krajih oblastniško in samovoljno. Predstavljajo jo ljudje, ki se ponašajo z nepoznavanjem razmer in s predrznostjo. Avtor citira sledeči zapis: »Ti južnjaki ne upoštevajo zakonov, ki jih je utrjevala stoletna praksa in so se izkazali koristni in potrebni.« Domačini, ki so se v primerjavi s prišleki odlikovali po osnovni izobrazbi, so se kmalu zavedeli, da je nova oblast skrajno nekulturna in neurejena. Ko prevzemajo v državi vodstvo fašisti, se razmere zaostrijo do skrajnosti. Tukaj najde Garjup tudi odgovor na nezaslišano dejstvo, da je op-tiralo leta 1939 za Hitlerjev Reich skoraj vse prebivalstvo. Ne smemo seveda pozabiti, da se je pod fašizmom izvajalo do Slovencev etnično čiščenje na različne načine: s premeščanjem različnih uslužbencev — domačinov v notranjost Italije, s preganjanjem duhovnikov in zavednih Slovencev, z izdajanjem dovoljenj za različne gospodarske dejavnosti tujcem in ne domačinom, z ukinjanjem rabe slovenščine in nemščine v
javnosti. Marsikaj so v začetku ukrepali s podporo nekaterih predstavnikov nemške manjšine, ki je kasneje postala sama žrtev takega čiščenja.
Avtor te knjige je imel na razpolago poleg ustnega izročila tudi župnijske kronike oz. arhive in nam je na ta način lahko postregel s številnimi podatki, ki nam osvetljujejo dogajanje na tem področju in bodo lahko služili kot osnova zgodovinarjem. Prav zato je ta tekst nadvse dragocen in obširen vir informacij, navadnemu bralcu pa odpira pogled v del naše preteklosti. Prebivalce imenuje avtor Allogene — domačine in zbuja v bralcu, ki situacije ne pozna, dvom, ali gre za Nemce ali Slovence. Ta bistvena zmeda je tudi danes za večino prebivalcev nerazrešena in zato toliko bolj boleča.
Avtor pričenja svojo pripoved z dogajanji v prvi svetovni vojni in citira cesarjev proglas ob vstopu Avstro-Ogrske v vojno (23.5.1915).
»Najvarnejši način, če že ne edini način za narod, ki se želi ohraniti, je naslednji: Prepusti naj se našemu vodstvu, ki je prav gotovo najboljše. Ni naroda, ki bi bil bolj občutljiv in idealističen od nas Nemcev. Kdor se preda našemu varstvu, ne potrebuje mednarodne zaščite, ker bomo dali mi prav na podlagi naše občutljivosti vsakomur svoje. (str. 14)«
Ves proglas je en sam izbruh nemškega večvrednostnega kompleksa. Na žalost vemo, da je tako poveličevanje samega sebe značilno tudi za nekatere druge narode, vendar je prav, da si osvežimo spomin, kakšna je bila miselnost, ki je bila 1915. leta prevladala v Avstriji. Ta kompleks večvrednosti je prišel prav gotovo do viška v ideologiji Tretjega Reicha. Danes pa lahko spoznavamo, da je zelo razširjen tudi med drugimi narodi, ki se z njimi ponašajo, ga izvajajo in razglašajo. Od zgodovine se nič ne naučimo.
Skozi celo knjigo se tako vijejo pričevanja, ki slonijo na različnih virih iz župnijskih kronik, na razglasih, na neštetih dekretih, na podlagi katerih je italijanska vlada uveljavljala svojo oblast. Posebno zanimivi so odlomki iz župnijske kronike oz. dnevnika župnika Na-taleja Moncara, odlomki iz šolskega dnevnika učitelja Severina Mizza in učiteljice Carmele Wulz Plozer. Ti nas opozarjajo na vzgojne navade pod fašizmom in nas spominjajo na šolske programe v drugih totalitarizmih, ko se morajo oz. so se morala dejstva zamolčevati in pretvarjati. Zelo bridko tudi odjekne dejstvo, da so se prebivalci zavestno odpovedovali šoli, se ji izmikali z navajanjem različnih vzrokov, med katerimi je bilo tudi delo doma.
Bralec odloži knjigo s povečano mero občudovanja do dela, ki ga je opravil g. Gariup, a tudi z občutkom grenkobe in nemoči, saj je v knjigi podana tragična usoda jemanja identitete našim rojakom in tako delu naše skupnosti. Po zaslugi takih ljudi, kot je župnik Mario Gariup, ta proces vendar ne poteka tako gladko.	Nada	Pertot
Neobčutene volitve...
Pred nami sta v bistvu dobra dva tedna do parlamentarnih volitev konec marca. Stopnjuje se volilna propaganda strank oz. večjih zavezništev, ki so predstavile svoje liste in kandidate. Gre — kot znano — za velike novosti v samem volilnem sistemu. V glavnem bomo volili po uninominal-nem sistemu, tako za senat kot za poslansko zbornico. Za slednjo je 25% rezerv še za proporcionalni sistem in s tem seveda za tradicionalno predlagane liste in kandidate.
Značilnost teh volitev je še posebno v tem, da imamo v glavnem pred seboj čisto nove politične sile in bloke. Nekdanje vsaj formalno močne in enotne stranke so zamenjale velike volilne koalicije. Tako se nam predstavljajo desničarski blok (nekateri ga sicer imajo za desno sredinskega), ki ga predstavljata dve sili: Berlusconijeva Forza Italija in Severna liga. Televizijskega lombardskega mogotca pa bo na jugu podpirala še skrajna desnica novofašista Finija. Nekje na sredi je blok nekdanjih demokristjanov oz. sedaj Ljudske stranke, povezan s Seg-nijevo listo Patto per 1'Italia. Marti-
nazzoli je sicer že prej izgubil del svoje desničarsko-sredinske skupine, ki Jf sedaj v Berlusconijevi koaliciji (Častni, D'Onofrio). Na levi pa so tako-imenovani progresisti (napredni). Tu je paleta spet silno široka in gre od komunistične prenove preko Occhetto-ve Demokratične stranke levice do zelenih, Orlandove Mreže in še kaj-Mozaik je torej skoraj popoln...!
Znano je, da pri teh volitvah Slovenci malo ali skoraj ne nastopamo v prvi osebi. To velja predvsem za kakršnokoli obliko samostojnega nastopa in s tem afirmacije slovenske politicri prisotnosti kot take. Če nastopajo sicer nekateri (bolje skoraj uporabljati dvojino!) kandidati moramo pripogniti, da so le-ti predvsem izraz Ustij1 italijanskih sil ali strank, ki so ji" predlagale kot svoje in torej v nika-kem primeru ne odražajo slovenski politične identitete! In prav zato dobršen del zavednih slovenskih demokratičnih volivcev pri tem žal stat nekako ob strani, ker so nam prav novi volilni zakoni onemogočili samo-stojni nastop v eni ali drugi obliki■ (manjšinski povezavi).
a.b■
Predpisi in navodila	v
Konec lanskega leta je izšel v prvem natisu priročnik za pomoč pri delu z naslovom Začasni izvoz in uvoz blaga. Delo je izdal in založil Center marketing International Ljubljana. Vošnjakova 5. Priročnik je pripravil Stanislav Mikuž in obsega 175 strani.
Namen publikacije je praktično ponazoriti najnovejše zakonske predpise
Galeb št. 6
Z živahno pustno risbico na platnici je pred nedavnim izšla najnovejša številka otroškega mesečnika Galeb, ki ga ureja Majda Železnik. Kdor bo listal po reviji, bo najprej naletel na zgodbo avtorice Berte Golob o tem, kako se je kot šolarka »zaljubila« v pesnika Prešerna. Poleg tega je v Galebu še veliko drugih pravljic in pesmic znanih avtorjev kot so Marjan Tomšič, Ljubka Šorli, Neža Maurer, Marko Kravos in drugi. Monika Sulli piše o pustnih običajih v Reziji in o lepih belih nošah, značilnih prav za te kraje.
Barvne ilustracije so tudi tokrat izredno lepe, večina avtorjev — ilustratorjev pa je »naših«, tako na primer Vesna Benedetič, Peter Furlan, Jasna Merku, Klavdij Palčič in Magda Tavčar. Poleg tega najdemo v Galebu tudi križanke in uganke ter kuharski recept. V rubriki »Šolarji pišejo« so tokrat objavljeni prispevki osnovnošolcev iz Nove Gorice in iz Škednja.
in navodila, ki se uporabljajo v vsakdanji praksi in v mednarodni trgoVi'i ni. Podjetniki, špediterji in drugi, k1 se ukvarjajo z mednarodno trgoviriOi bodo lahko na enem mestu dobili najosnovnejše informacije o začasnem F' vozu in uvozu blaga. Avtor je povit' najpomembnejše člene ustreznih zakonov in nacionalnih predpisov, ki urejajo to področje. Seznanili se bomoi sistemom vodenja evidenc o začasni izvozu in uvozu blaga, o postopku f spisku stanja začasno uvoženega in d' voženega blaga. Velik poudarek je ri1 carinskem nadzoru kakor tudi na p°' laganju varščine pri določenem zaČos’ nem uvozu. Izrednega pomena je 20' računavanje dajatev za začasno uv°' ženo blago. V ta namen so podani dP ločeni izvlečki iz carinskega zakona1,1 več pojasnil za tovrstno obračunava nje carine. Za marsikoga je pomeri' ben začasni uvoz zaradi oplemeniti nja (predelave, dodelave, obdelave) $ obvezna inštrukcija št. 2/89, ki p0', drobneje ureja tovrstna področja, vsakdanji praksi se srečujemo z zaČ0$' nim uvozom na preizkušanje, zat° moramo obvladati tudi tovrstno uv°-no-izvozno proceduro.
Za marsikoga bo zanimivo vpri' šanje začasnega uvoza na sejme, k° tudi takrat, ko gre za kulturne, špov ne in podobne prireditve. Avtorje p°' dal prečiščen tekst navodila Repuri1' ške carinske uprave, ki obravnava ‘‘ podrobnosti. Marsikatero podjetje irif začasni uvoz opreme in mora spreri' Ijati ter obvladati tovrstno zakono jo. Zato velja natančno proučiti to p11' blikacijo.	.,
dr. Gabrijel Deveto
Zakričimo	n
t
*lll D
rodno skupnost v Furlaniji Julijski krajini bo zaživela, če bodo sprejete zahteve, ki jih postavlja Unija Italijanov v Istri in jih podpira italijanska vlada (tako bi Vsaj izhajalo iz izvajanj zunanjega ministra).
Mislimo, kako je skrajni čas, da se igra nadaljuje z odprtimi kartami, saj dobro vemo, da je načelo recipročnosti neodtujljiv, konstitutiven dejavnik v medna-r°dnih odnosih in torej tudi v odnosih med Italijo in Slovenijo, pednja pa si, kar zadeva televi-zjjske oddaje v italijanskem je-Zlku, nima kaj očitati. Dnevno bajajo kakih deset ur (torej že °bstajajo), slovenske v Italiji pa nvaj bi trajale štiri ure na teden (člen 3 konvencije vlada — RAI); Ph torej še ni! Lahko ustanovijo Po našem tudi več mešanih odborov, a nič ne bo spremenilo dejstva, da za slovenske televizijce oddaje obstajajo tako prav-na osnova kot finančna sredstva (19.500.000 lir za vsako uro in še kaj za začetne potrebe). Resnica je ena sama: za slovenske oddale ni politične volje.
Ob tej priložnosti pa moramo °meniti še nekaj: stanje na Radiu Trst A. To v zadnjem času nikakor ni zadovoljivo. Z raznimi Pretvezami, zlasti s kritičnim finančnim stanjem družbe RAI, se Cedalje bolj krči število delovnih [nest. Osebje, ki je upokojeno, se kratkomalo ne nadomesti z no-vjm, tako da je položaj v nekate-r*h sektorjih nevzdržen. Vse to se dogaja predvsem zato, ker se pohablja, da ima Radio Trst A tako v Pravnem kot finančnem pogledu poseben status v okviru druž-
be RAI, katere občasne krize se ga ne bi smele kdovekako tikati.
Čas je, da je naša javnost seznanjena tudi s tem, kar se dogaja v takoj>omembni kulturni ustanovi. Čas je tudi, da kdo o tem zakriči. Si predstavljate, s kakšnim mastnim in večkolonskim naslovom bi tržaški »II Piccolo« objavil članek, če bi se kaj takega dogajalo na sedežu italijanskega radijskega medija v Kopru? Se še spominjate, kako so bili plat zvona za neprimerno manjše zlo? Prav zares je čas, da zakričimo tudi mi, in sicer na ves glas!
Izjava goriške Ssk
Pokrajinski svet Slovenske skupnosti Gorica ocenjuje izvolitev predstavnika misovske stranke v deželno komisijo za šole s slovenskim učnim jezikom kot docela nesprejemljivo dejanje. Tega dejstva si ni mogoče razlagati drugače kot hudo provokacijo, ki utegne v škodo vseh močno poslabšati že utečeno sodelovanje med večinskim narodom in slovensko manjšino.
Natečaj za izvirno skladbo
Zveza slovenske katoliške prosvete v Gorici razpisuje natečaj za izvirno skladbo na besedilo Franceta Balantiča. Skladatelji lahko napišejo zborovsko skladbo za mešani, moški ali ženski zbor (kategorija A), samospev s spremljavo klavirja ali komorne instrumentalne skupine (kategorija B) ter vokalno-instrumentalno delo v obliki kantate (kategorija C). Udeleženci lahko sodelujejo v vsaki kategoriji z eno ali več skladbami pod pogojem, da niso bile še nikjer izvedene ali objavljene. Dela bo ocenjevala komisija, ki jo sestavljajo priznani strokovnjaki.
V kategoriji A znaša prva nagrada dva milijona, druga milijon, tretja pa pol milijona lir, v kategoriji B je samo ena nagrada po dva milijona lir, v kategoriji C pa po tri milijone.
Organizatorji sprejemajo partiture do 30. julija 1994. Vsa prijavljena dela je treba do tega datuma poslati na Zvezo slovenske katoliške prosvete, V.le XX Settembre 85, 34170 Gorica. Avtor mora pod partituro napisati svoje geslo, nikakor pa ne imena in priimka. Osebni podatki morajo biti namreč navedeni posebej (poleg imena še datum rojstva, naslov avtorja in številka telefona ali telefaksa), in jih je treba priložiti v zapečateni ovojnici.
Rezultati bodo objavljeni do 15. oktobra letos.
Mnenje šolskega sindikata
Izvršni odbor Sindikata slovenske šole — tajništvo Trst je na zadnji seji dne 7.3.1994 razpravljal tudi o imenovanju prof. Aleša Lojka v deželno šolsko komisijo za vprašanje slovenske šole.
Izvršni odbor v celoti osvaja stališče profesorskega zbora zavoda J. Štefan in izraža svoj dvom v možnost, da bi omenjeni profesor lahko dosledno uresničeval vzgojne cilje slovenske šole, ki jih jamčijo italijanska republiška ustava in druga zakonska določila.
Vabimo profesorja Lojka, da ponovno preuči umestnost svoje prisotnosti v omenjeni komisiji.
V Trstu predstavili »Časnikarje brez meja«
V tržaškem časnikarskem krožku so prejšnji teden predstavili italijansko podružnico mednarodne organizacije »Časnikarji brez meja« (Repor-ters sans frontieres), ki ima nalogo, da se v svetu bori za svobodo tiska ter varstvo ogroženih kolegov. Srečanje je priredil mestni odbor, ki vodi razne pobude v spomin na tragično smrt v Mostarju Saše Ote, Marca Lucchette in Daria D'Angela. Sorodniki in prijatelji vseh treh članov ekipe RAI so bili prisotni na tej predstavitvi. Mama Saše Ote, gospa Ada Turk, se je ob tej priložnosti zahvalila vsem, ki so s pisano ali govorjeno besedo in dejanji počastili spomin njenega sina.
Organizacijo »Časnikarji brez meja«, ki ima sedež v Parizu, italijanska podružnica pa je v Milanu, so predstavili generalni tajnik Herve Degui-ne in tržaški novinar Paolo Rumiz, eden glavnih pobudnikov za razširitev delovanja tega mednarodnega združenja tudi na Italijo.
* * *
V gledališču F. Prešeren v Boljuncu je prejšnji petek, 4. marca, nastopila skupina plesnega gledališča iz Celja, ki je imela za najmlajše gledalce dve prijetni predstavi, namenjeni tako slovenskim kot tudi italijanskim otrokom. Z gibi, glasbo, barvami in lučmi so nastopajoči povedali malčkom zgodbo o Smešku med črkami, ki se znajde na razpotju med znanjem in neznanjem. Otroci so se lepo zabavali.
* * *
Na tržaški univerzi je prejšnji teden predaval izraelski ambasador v Rimu Avi Pazner. Med drugim je obsodil zločinski pokol v Hebronu, a je dejal, da je treba čimprej doseči pomiritev na Bližnjem vzhodu in nadaljevati z washingtonskimi pogajanji, ki so bili sedaj prekinjeni. Pot do miru, je poudaril, se ne sme ustaviti pod pritiskom ekstremistov.
forij Paljk
Potujčevanje naših otrok
Pred kratkim so na Goriškem objavili podatke letošnjega predvpisa v slo-v?riske šole na Goriškem, ki so taki, kot je dejansko stanje slovenske manjši-^ na Goriškem. Tako bi lahko najprimerneje ocenili letošnje podatke o pred-Msu v slovenske šole, ki varljivo kažejo povečanost vpisov slovenskih otrok V šole, če jih namreč pogledamo pobliže, takoj vidimo, da to ni res.
Pa pojdimo po vrsti in še to, kar bomo povedali, naj bo povedano kar da preprosto: v šolsko leto 1994/95 se je vpisalo v otroški vrtec na Gori-^em prvič vsega skupaj 82 otrok, vseh skupaj pa bo na Goriškem obiskova-0 slovenski otroški vrtec 246 otrok, se pravi, da sta se skupno vpisala dva (’hoka manj kot letošnje šolsko leto. V prvi razred vseh slovenskih osnovnih na Goriškem se je za šolsko leto 1994/95 vpisalo 53 otrok, skupaj pa bo ^ otrok, ki bodo obiskovali slovenske osnovne šole na Goriškem, letos se torej vpisalo v prvi razred slovenske šole na Goriškem deset manj sloven-sWh šolarjev kot pa lani.
. Ti suhi podatki, ki pa jih lahko vidite objavljene v slovenskem dnevnem [asopisju so zelo zgovorni, čeprav nas na prvi pogled varajo. Varajo nas ta-. • da vidimo, kako je v bistvu enako število slovenskih osnovnošolcev letos lr> (ani, medtem, ko jih je dejansko vpisanih v prve razrede iz leta v leto manj.
be ravnateljici goriških osnovnih šol sta prepričani, da smo dosegli zgodo-v'nski minimum, preko katerega se skorajda ne da več iti, ker bo sicer po-trebno zapreti večino slovenskih osnovnih šol na Goriškem.
Kot vsi vemo, se danes veliko raje vse zapira, kot pa da bi se karkoli odprlo. Da pri tem niti ne govorim, kakšne se nam obetajo v italijanskem šolstvu, pod katerega tudi slovenske šole v Italiji spadajo, če bodo res nadaljevali s šolsko politiko, s katero bi radi v Italiji ukinili najmanj 100 tisoč razredov. Zanimivo je pri vsem tem tudi dejstvo, da italijansko državo posebnost slovenske manjšinske šole ne skrbi ravno dosti, pravzaprav nič, kot je že dokazala in še vedno dokazuje, tudi s tem, da noče dati poklicnemu zavodu ITI, kjer je slovenska sekcija dijakov, lastni slovenski zavod, za katerega se slovenski šolski sindikat bori že dolgo brez uspeha.
Sedaj bi najbrž moral kaj pojamrati, namreč o tem, kako je žalostno, da se tako malo otrok vpiše v slovenske šole, kako nas bo kaj kmalu konec in podobno. Pa ne bom, ker to nima smisla. Prvič zato ne, ker se zavedam, kako važno je za nas slovensko šolstvo in drugič, ker poznam obe ravnateljici, ki imata slovenske osnovne šole na Goriškem pod svojim didaktičnim ravnateljstvom in vem, kako se borita za vsakega slovenskega šolarja. Nima smisla kritizirati tam, kjer se lahko in mora samo pomagati, res ne! Saj je res, da bi včasih kakšna rezka beseda tudi pomagala, posebno kakšnemu slovenskemu učitelju, ki mu je učiteljski poklic samo še služba in niti trohica poslanstva ne več, ampak ljudem, ki se borijo za vsakega slovenskega šolarja, je treba pomagati. Pomagati vsaj z dobro besedo in pa seveda s seznanjanjem z resnico, ki je lahko res boleča, ampak je tudi edina, ki nam lahko kaj pomaga. Številke pa v našem primeru ne lažejo.
Številke nam pravijo, da hodi na Goriškem precej več otrok v slovenske otroške vrtce kot pa pozneje v slovenske osnovne šole, katerih je na Goriškem odprtih še 9. Še stoji zato, ker jih v kratkem najbrž ne bo več devet. Seveda ti slovenski otroci, ki hodijo v slovenske otroške vrtce, ne umirajo po opravljenem slovenskem vrtcu, ampak bolj enostavno grejo v italijanske
Uspela	kolesarska	dirkalonjerskega
Zmagovalec mednarodne kolesarske amaterske dirke, veljavne za trofejo ZSŠDI, ki jo je v nedeljo, 6. t.m. priredil lonjerski klub Adria, je italijanski kolesar Sergio Previtali. V dolgem skupinskem končnem sprintu je prehitel Federica Tozza ter Claudia Camina, ki sta se uvrstila na drugo oz. tretje mesto. Uspeh italijanskih kolesarjev je bil tako popoln. Prvi od slovenskih kolesarjev je prispel na cilj Bogdan Fink, član kolesarskega kluba Krka iz Novega mesta, ki je bil peti.
Tudi letošnja 18. izvedba te pomembne mednarodne amaterske dirke je odlično uspela. Toplo spomladansko vreme je privabilo na cilj, ki je bil na bazoviški cesti nad Lonjerjem, veliko skupino kolesarskih navdušencev. Kolesarji so štartali iz Lonjerja ob 12.40, po tržaškem mestnem središču so se nato podali v Barkovlje, kjer je bil uradni Start ob 13. uri. Kolesarili so preko Ronk do Gorice in nato spet do Lonjerja. Z izjemo nekaterih begov — češki kolesar Radek Lukaš in italijanski Gabriele Di Francesco, sta si kmalu po uvodnih kilometrih zagotovila tudi nekaj preko 2 minut prednosti — je dirka potekala brez posebnih preobratov. Po 148 kilometrih je glavnina skupno prispela na cilj, in sicer malo po 16.30. Zmagovalec je prevozil omenjeno razdaljo v 3 urah in pol, s povprečno hitrostjo 42 km/h.
Glavni zmagovalec letošnje dirke je nedvomno prizadevni organizator, in sicer lonjerski kolesarski klub Adria, še posebno v osebi Radija Pečarja, ter domačini iz Lonjerja, ki so pripomogli k uspehu. Na dirki so uspeli zbrati 217 kolesarjev iz 8 evropskih držav, med katerimi so bili letos prvič tudi Švedi. Malo za šalo, malo za res, je nekdo dejal, da bomo to dirko
m
s
Kolesarske dirke v organizaciji kluba Adrija se je udeležilo 217 kolesarjev iz 8. evropskih držav	(foto	D.	Križmančič)
kmalu primerjali evropskemu prvenstvu. Kdove...
Po končnem cilju smo zbrali krajše mnenje Bogdana Finka, kolesarja Krke iz Novega Mesta, ki se je uvrstil na 5. mesto. »S svojim rezultatom sem zadovoljen,« je povedal Fink, »na tej dirki sem se prvič uvrstil med prvo peterico. Potek dirke je bil zanimiv, še posebno, ker je kmalu po štartu pobegnila skupina 25 kolesarjev, ki smo
Deželni odbor SVETOVNEGA SLOVENSKEGA KONGRESA
vabi na
občni zbor
ki bo v petek, 11. marca, ob 20. v
prvem in ob 20.30 v drugem sklicu v Prosvetnem domu na Opčinah.
jo morali zasledovati 40 km, ne smemo pozabiti tudi na razburljiv končni Sprint.«
Kaj meniš o dirki in kolikokrat si se je udeležil?
Tukaj sem četrtič. Dirka je zelo lepa, razgibana, cilj pa je na rahli vzpetini, tako da ni padcev. Ceste so lepe in ni večjih težav. Mislim, da na tej dirki res izstopajo najboljši, v dolgem in napornem zaključnem Sprintu se lahko uveljavijo tudi gorski specialisti, zato je krog favoritov še toliko večji.
Kako ocenjuješ nastop slovenskih kolesarjev?
Mislim, da smo Slovenci vsako leto bližji italijanskemu kolesarstvu. Pred par leti smo nekoliko zaostajali, sedaj pa se že enakovredno kosamo tudi z najboljšimi italijanskimi kolesarji.
(Dar)
Posvetovanje slovenskih ekonomistov
V času od 10. do 11. februarja je Zveza ekonomistov Slovenije v sodelovanju z Ekonomsko fakulteto Ljubljana in Gospodarsko zbornico Slovenije priredila 2. letno srečanje Zveze ekonomistov Slovenije. Potekal0 je v prostorih Ekonomske fakultete v Ljubljani. Številni referati so bili za-jeti v posamezna tematska področja-Razpravo tem iz podjetništva je vodil dr. Miroslav Glas. Dr. Rudi Rozman pa je bil angažiran z razpravam1 o poslovno-organizacijskih temah-
Veliko pozornost so vzbudile razprave o mednarodnih gospodarski odnosih in razvoju, ki jih je vodil dr Andrej Kumar. Za marsikoga je bil° prijetno sprejemati izzive mednarodnega gospodarskega okolja, kakor tudi stabilizacijske teme.
Vsebino številnih referatov je moZ" no dobiti v knjigi »Zbornik 2. letn0-ga srečanja Zveze ekonomistov Sl0-venije«, na sedežu ZES, Ljubljana/ Trubarjeva 31/VI. Ta zbornik del obsega skoraj 400 strani v drobnem tisku. Delo je uredil predsednik ZE$ mag. Neven Borak, ki je tudi glavU1 urednik omenjene publikacije.
d G0
NOVI LIST
Izdajatelj: Zadruga z o.z. »NOVI LIST« -Reg. na sodišču v Trstu dne 20.4.1954, štev. 157.
Uredništvo: Martin Brecelj, Ivo Jevnikar, Helena Jovanovič, Drago Legiša (glavni in odgovorni urednik), Miro Oppelt, Saša Rudolf, Marko Tavčar in Egidij Vrša j.
Fotostavek in tisk: Tiskarna Graphart, Trst, tel. 040/772151.
Član «
osnovne šole. Zakaj je tako, ne ve nihče točno. Ve se samo to, da grejo v italijanske osnovne šole tudi slovenski otroci.
Zelo je težko napisati kakšno hipotezo o tem, bolj preprosto bi bilo spet govoriti o asimilaciji in o besedi, ki se je tudi sami Slovenci v Italiji zadnje čase strašno izogibamo in ta beseda se glasi: potujčevanje. Beseda potujčevanje, ki na lep in neposreden način pove, kaj naredi asimilacija, smo zamenjali z besedo asimilacija, ki pomeni res dosti, ampak tudi nič obenem, ker je tujka in je zato manj boleča, kot je beseda potujčevanje. Ko rečeš za nekoga, da se je potujčil, poveš, da se je prodal in sam postal tujec. Ko rečeš za nekoga, da se je asimiliral, lahko to tudi pomeni, da se je pač prilagodil.
Ker besede potujčevanje nihče ne mara in še manj pa besedo poitalijančevanje, bom ti dve besedi od sedaj naprej jaz v tem sestavku uporabljal za asimilacijo, ki je med drugim tudi prekleto grda beseda in ne samo prekleto grdo stanje naše manjšine. Slovenski otroci, ki ne gredo v slovenske šole po opravljenem slovenskem otroškem vrtcu, bodo imeli več možnosti, da se bodo potujčili in poitalijančili, kot pa tisti otroci, ki bodo šli v slovenske šole. Mislim, da o tem nihče ne dvomi. To je zlato pravilo, ki ima res neke izjeme, a je vendarle zlato pravilo in ga izjeme samo potrjujejo.
Obenem je tu potrebno povedati tudi to, da nekateri slovenski ljudje ne dajejo svojih otrok v slovenske šole, ker jim ne morejo zagotoviti prevoza v šolo iz oddaljenih krajev. Teh primerov je zelo veliko v Laškem in prav organizacija prevoza slovenskih otrok je življenjskega pomena za obstoj vseh slovenskih šol na Tržaškem in v Laškem. Seveda prevoza ne plača država, ker je državi vseeno, kam gre otrok v šolo in mora zato za prevoz slovenskih otrok poskrbeti slovenska manjšina sama, trenutno zanj skrbita obe osrednji slovenski organizaciji.
Sedaj pa povejmo še tole: Vsi med sabo samo šušljamo o tem, nihče pa noče na glas povedati, namreč tega, da tudi slovenski vzgojitelji in šolniki, ki so zaposleni na slovenskih vzgojnih in šolskih zavodih, dajejo svoje otro-
ke v italijanske šole, tudi med slovenskimi profesorji se dobijo taki. Naviti je to vse v redu in tudi pravno se takim ljudem ne more nič. Vse to je feS Vseeno pa se človek ne more znebiti ob takih ljudeh občutka tistega starefP pregovora in ljudske modrosti, ki pravi, da je najboljši tisti učitelj, ki uči tako, kot tudi živi in ne pa tisti, ki uči po farizejskem načelu, ki pravi: Posluša) te moj nauk in ne glejte, kako živim jaz!
Slovenska šola in majhen vpis vanjo je tudi odraz stanja demografske staž nacije in poti v smrt naše Zahodne Evrope, v kateri je na prvem mestu f nerojevanju otrok prav Italija. Slovenci in s tem tudi slovenska manjšina P že itak nekaj let izumiramo, vedno manj nas je in zato se ne smemo čudit' če bomo v kratkem tudi na Goriškem imeli najprej eno, nato dve in kaj kih* lu štiri slovenske osnovne šole manj, ker jih bodo pač oblasti zaradi preroa) hnega vpisa enostavno zaprle.
Da si ob takem stanju upa kdo imeti veliko žaljivih besed nasprotovat1)’1 za vstop v slovensko osnovno šolo vseh tistih otrok, ki niso »čistokrvni« venci, ker so pač iz mešanih, slovensko-italijanskih, zakonov, je pravi he smisel in celo žaljivo za te otroke. Moramo namreč vedeti, da je večina 'F' konskih zvez na Goriškem sedaj mešanih in zato moramo biti otrok iz meš'1 nih zakonov, ki jih je iz dneva v dan več in bodo čez nekaj let ogromna v^1 na, ob vstopu v slovenske šole izredno veseli! Seveda se moramo za take ott^ ke tudi boriti, ker bodo lahko čez leta res most med dvema kulturama, pripadniki obeh kultur in pripadniki obeh narodov.
Obe slovenski ravnateljici na Goriškem pravita, da smo Slovenci dos^ž na Goriškem svoj minimum z letošnjim predvpisom v slovenske osnovne Š<^ To dejstvo bi lahko bilo res v vzpodbudo za naprej, če ne bi poznali slove*1 ske črnogledosti, ki potegne ob teh prilikah takoj na dan izpeljanko iz prv^ž Murphyevega zakona, ki pravi dobesedno takole: »Nikoli ne gre tako sla^1' da ne bi moglo iti še dosti slabše!«