Referati simpozija 1. svetovna vojna in razmere na ormoškem območju, 12. december 2014, Bela dvorana Grajske pristave Ormož Izdalo: Zgodovinsko društvo Ormož Zanj: Predsednik Anton Luskovič Glavna in odgovorna urednica: Manica Hartman Sourednica: Nevenka Korpič Lektoriranje: Nadica Granduč Grafična priprava in tisk: Sandi Kelnerič, s.p, Ptuj Naklada: 300 izvodov Ormož 2015 Za vsebino prispevkov so odgovorni avtorji. Na naslovnici: Propagandna dopisnica z voditelji centralnih sil Tehnični izumi zadnjih desetletij — najsodobnejše orožje, topovi in letala, podmornice, cepelini, brezžični telegraf — vse to seje pripravljalo, da služi vojni. Države so sklepale in razdirale prijateljstva. Evropa in svet sta postala podobna vasi, v kateri so bili sosedje sprti med seboj, človek pa ni zaupal človeku. Medtem je tudi smrt pripravljala svoje veliko delo;poslala je vojsko, bolezni in lakoto, lakomnost, neusmiljenost, surovost, grozo in laž. Proti tej neusmiljeni vojski so se postavili junaštvo, požrtvovalnost, goreča vera, usmiljenost. Vnel seje velik boj, za bojno polje so bili izbrani zemlja, morje in zrak. Petra Svoljšak, Leta strahote Spoštovana bralec, bralka Za bogato vsebino tokratne številke Zgodovinskih zapisov so zaslužni avtorji referatov simpozija 1. svetovna vojna in razmere na ormoškem območju, ki se je odvijal 12. decembra 2014 v Beli dvorani Grajske pristave Ormož. Prispevke so pripravili sodelavci Zgodovinskega arhiva Ptuj Katja Zupanič, Nataša Majerič Kekec in Branko Oblak, mag. Nataša Kolar iz Pokrajinskega muzeja Ptuj Ormož, dr. Ivan Rihtarič iz Radencev in Franc Krnjak ter Anton Luskovič iz Zgodovinskega društva Ormož. Na simpoziju so sodelovali učenci OŠ Miklavž pri Ormožu z učiteljem Leonom Lahom, ki so uvodoma poskrbeli za pester kulturni program. Po končanem simpoziju je sledil ogled razstave ob 100-letnici začetka 1. svetovne vojne v avli Občine Ormož, ki sem jo predstavila v nadaljevanju zbornika. Del razstave so likovni in literarni izdelki učencev in učiteljev OŠ Miklavž. Krajši zapis o spominih na vojno nam je zaupal Jože Ambrož, čigar oče, Ivan je bil štiri leta na različnih bojiščih prve svetovne vojne. Vsem avtorjem iskrena zahvala za vaše prispevke. S simpozijem, z razstavo in s publikacijo smo se poklonili spominu na to največjo svetovno morijo, kajti varen svet, kakršnega je poznalo 19. stoletje, je s prvo svetovno vojno razpadel. Življenje se je razblinilo med podobami strelskih jarkov in mrtvecev... občutjem groze in strahu več milijonov življenj... Urednica Manica Hartman Simpozij Zgodovinskega društva Ormož Ormož 12. grudna 2014 O • | t v •• * * I Spoštovani prijatelji in udeleženci simpozija! V Zgodovinskem društvu Ormož smo se odločili, da leto 2014 sklenemo z znanstvenim simpozijem, ki smo ga posvetili spominu na 100-letnico začetka I. svetovne vojne. Hvala vsem članom Zgodovinskega društva Ormož, ki so pomagali pri pripravi simpozija, hvala Manici Hartman in Mirku Fekonji, strastnemu zbiralcu starin in ostale kulturne dediščine, ki sta postavila razstavo o I. svetovni vojni v avli Občine Ormož, in hvala tudi ostalim sodelavkam iz PM Ptuj Ormož, ki so pomagale pri tem. Hvala tudi učencem in učiteljem ter vodstvu Osnovne šole Miklavž pri Ormožu, ki so pripravili kulturni program in s svojimi izdelki sodelovali na razstavi. Še posebej so nas razveselili z »grena-dirmaršem«, s specifično jedjo vojakov in knapov, ki so nam jo postregli pred začetkom simpozija. Na začetku 20. stoletja, tik pred izbruhom I. svetovne vojne, je bil svet precej drugačen kot danes. Avtomobilov, statusnega simbola današnjega časa, skorajda ni bilo videti, ni bilo najhitrejšega in mnogim danes najbolj priljubljenega prevoznega sredstva letala, najmočnejšega medija televizije niso poznali in še radio, ki danes služi predvsem kot zvočna kulisa, je bil še nepoznan. Elektrika si je šele utirala pot, ni bilo govora o zamrzovalnikih, električnih kuhinjskih aparatih in prezračevalnih napravah. Predvsem pa je bil tempo življenja mnogo prijaznejši, za potovanja se je porabilo več časa, pa tudi pisma in novice so potovali mnogo počasneje. Družba je bila povsem drugače urejena. Natanko pred sto leti, poleti 1914, so sredi večno nemirnega Balkana, v Sarajevu, streli atentatorja pokosili avstro-ogrskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda in njegovo ženo Sofijo, kar je bil uvod v veliko vojno, kakor se je reklo I. svetovni vojni, ko se še ni vedelo, da ji bo prav kmalu sledila druga. Že ta prva je za seboj pustila popolno uničenje, več deset milijonov mrtvih, ranjenih in pogrešanih, ogromno gospodarsko škodo, odnesla je štiri velika cesarstva in za vedno spremenila obliko Evrope. Skratka, bila je vojna, ki je na novo oblikovala svet in 20. stoletje, njene posledice pa se še vedno kažejo tudi v 21. stoletju. Sveta, kakršnega je poznalo 19. stoletje, s prvo svetovno vojno ni bilo več. Spomin na meščansko življenje z vsemi oblikami bell epoque, so pregnale podobe strelskih jarkov in mrtvecev, ki so prvič v zgodovini vdihavali bojne pline. Med njimi so bili tudi Slovenci, živeči pod avstro-ogrsko streho. Na tisoče slovenskih fantov se je avgusta 1914, ko je bila vpeljana vsesplošna mobilizacija, na železniških postajah poslavljalo od svojih domačih v prepričanju, da se bodo vrnili do božiča. Vlak jih je odpeljal v Galicijo, tam pa so jih pričakali ruski topovi, vsesplošna zmeda, smrti, dezerta-cije, in mučno vračanje preživelih čez Karpate na soško bojišče, tja, kjer je bil »Doberdob slovenskih fantov grob«. Avstro-ogrski polki, ki so jih sestavljali večinoma slovenski fantje, so spomladi 1916, ko je bil mit o uspešni avstro-ogrski vojski že sesut, premeščeni z vzhodnega bojišča ob Sočo in na Tirolsko. Ta vojna je za vedno spremenila tudi življenja ogromne množice posameznikov. To je bila ena največjih norosti v človeški zgodovini. Njenih posledic prvič v zgodovini niso čutili samo vojskujoči, temveč celotna kultura zahodnega sveta. Vojna ni le razbila družin, uničila gospodarskih sistemov in preoblikovala številnih držav, spremenila je tudi jezik, način čustvovanja. Kljub štirim »letom strahot«, kot je to vojno poimenoval Cankar, vemo danes o prvi svetovni vojni na naših tleh še vedno razmeroma malo. Nekaj zato, ker je svet, ki ga je ta vojna pokopala, tako temeljito izginil, nekaj pa zato, ker ta vojna in njeno trpljenje, zaradi konkurenčnosti NOB-ja, nista bila del povojnega šolskega kurikula. Stoletnica začetka te svetovne morije je zato priložnost, da se spomnimo na Kranjske Janeze v tedanjih avstro-ogrskih polkih in ugotovimo, zakaj je bil Doberdob slovenskih fantov grob. In kako velik je bil. Predsednik Zgodovinskega društva Ormož Tone Luskovič 94:069.9(497.412Ormož) Manica HARTMAN, Mirko FEKONJA1 Razstava ob 100-letnici začetka I. svetovne vojne, 1914—1918 Razstava predstavi obiskovalcem predvsem splošne podatke o prvi svetovni vojni. Razstavjenje izbor orožja, vojaške opreme in drugih originalnih predmetov, ki so jih uporabljali vojaki. Na ogled so haikuji in risbe, ki sojih pripravili in izdelali učenci OS Miklavž pri Ormožu s svojimi učitelji, ter kopije razglednic, denar in medalje iz časa prve svetovne vojne različnih zbirateljev. Razstavno gradivo in predmete so posodili Mirko in Emil Fekonja iz Miklavža pri Ormožu ter Dragan Kokot iz Svetinj. Razstava bo na ogled v avli Občine Ormož od 12. do 31. januarja, pripravila sva jo Manica Hartman in Mirko Fekonja. Razglednica Maksima Gasparija, barvna litografija, poslana 1915. »Slovenska pastirica brani planino s kozami pred Italijani.« Razglednico hrani Emil Fekonja. Slovenci in prva svetovna vojna Slovenke in Slovenci so v dvajseto stoletje v glavnem vstopili še kot Štajerci, Kranjci, Korošci, Primorci ali Istrani, v kmečki opravi in na loj-trnikih, čeprav jim tudi vožnja z vlakom že nekaj desetletjih ni bila tuja, v mnogih slovenskih krajih pa se je kadilo iz tovarniških dimnikov. Vendar je večini dnevni čas še vedno odmerjala cerkvena in ne tovarniška ura, župnik, župan in učitelj pa so ostali glavne avtoritete. Po popisu prebivalstva iz leta 1910 je bilo na ozemlju današnje Republike Slovenije 66,6 odstotka vsega prebivalstva kmečkega, poljedelstvo in živinoreja sta dajala 60 odstotkov narodnega dohodka, od industrije in 1 Manica Hartman, samostojni muzejski tehnik, Pokrajinski muzej Ptuj Ormož, OE Ormož, Kolodvorska 9, 2270 Ormož, e-pošta: manica.hartman@pmpo.si. Mirko Fekonja, privatni zbiralec, Vinski Vrh 55a, 2275 Miklavž pri Ormožu. obrti je na prelomu stoletja živelo le okrog 11 odstotkov ljudi, in to največ od rudarstva in železarstva, kovinske, lesne, živilske industrije ter gradbeništva.2 V Avstro-Ogrski je vojna poleg začetnega zanosa prinesla veliko gospodarsko negotovost, ki jo je povzročala mobilizacija delovne sile, saj je bilo v avstrijskem delu monarhije mobiliziranih 60 odstotkov moških med 18. in 35. letom starosti. Uvedeno je bilo vojno gospodarstvo, po zakonu o služenju vojaške dolžnosti je bilo celotno prebivalstvo in gospodarstvo na voljo vojski, vsa proizvodnja in zaposleni so bili pod vojaškim vodstvom in nadzorom, nekatere mobilizirane gospodarske panoge so delale izključno za vojsko (železnice, pošta, telegraf ipd.). Pomanjkanje delovne sile so zapolnjevali z zaposlovanjem žensk, otrok, ujetnikov in beguncev, s podaljšanjem delovnega časa, s preklicem zakona o prepovedi nedeljskega in prazničnega dela. Na prelomu let 1914/1915 se je brezposelnost prevesila v silno pomanjkanje delovne sile in ženske so vstopile v tradicionalne moške poklice in državne službe. V vseh slovenskih deželah monarhije so vladale izjemno slabe gospodarske in življenjske razmere.3 Prva svetovna vojna je Slovence prizadela kot posameznike in kot narod. Množično so umirali na frontah, pa tudi zaledju, izgnanstvu in internaciji. Pomanjkanje, lakota, nalezljive bolezni, mobilizacijski pozivi in obvestila o smrti so bili vojni del vsakdanjika. Za državo je padlo nekaj deset tisoč slovenskih vojakov.4 Razglednica Maksima Gasparija, barvna litografija, poslana 1917. Razglednica je ra%dejena na dve polji. Zgoraj: Slovenska mati ob zibelki. Pošiljatelj je pripisal (na krilo matere — mama, na dojenčka v zibelki — Edi, desno od Zibelke — atej daleč); takoje opisal svojo družino. V spodnjem delu razglednice: bitka sfronte, pod njo pesem Simona Gregorčiča, Pri zibelki. Razglednico hrani Emil Fekonja. 2 Spletni vir, 10. 12. 2014: http://www.100letprve.si/i_svetovna_vojna/slovenci_in_1_svetovna_vojna/ 3 Spletni vir, 10. 12. 2014: http://www.100letprve.si/i_svetovna_vojna/gospodarstvo/ 4 Spletni vir, 10. 12. 2014: http://www.100letprve.si/i_svetovna_vojna/slovenci_in_1_svetovna_vojna/ Začetek prve svetovne vojne Prva svetovna vojna ni bila presenečenje, saj so nasprotja med državami že dolgo časa naraščala. Spori med Srbijo in Avstro-Ogrsko so dosegli višek z atentatom v Sarajevu, ko je član Mlade Bosne Gavrilo Princip 28. junija 1914 v Sarajevu ustrelil prestolonaslednika Franca Ferdinanda. Ker je Mlada Bosna dobivala podporo iz Srbije, so Avstrijci Srbiji dali ultimat. Srbija ultimata ni v celoti upoštevala, zato ji je 28. julija Avstro-Ogrska napovedala vojno. Velesile so, skladno z mednarodnimi pogodbami in zavezami o sodelovanju in pomoči, vstopile v vojno.5 Prva svetovna vojna (28. julij 1914—11. november 1918) je bila vojaški spopad med silami antante z zavezniki, na strani katere so se bojevale Francija, Rusija, Združeno kraljestvo, kraljevine Srbija, Belgija, Črna gora, Grčija, Portugalska, od leta 1915 dalje pa tudi Italija, ter s centralnimi silami z Avstro-Ogrsko, Nemčijo, Turčijo in Bolgarijo. Leta 1917 so v vojno na strani antante stopile tudi Združene države Amerike in napovedale vojno Nemčiji. Njeno prizorišče je bilo v Evropi, Afriki in na Bližnjem vzhodu; kratek čas tudi na Kitajskem in tihomorskih otokih. Čeprav je večina glavnih bojev potekala na evropskih tleh, je vojna dobila ime svetovna, ker so bile vanjo vpletene države iz vsega sveta. Zaradi velikih človeških in materialnih izgub ter trpljenja vojakov in civilistov so ji pravili tudi vojna, ki bo končala vse vojne, vendar se je na koncu vojne le malokdo zavedal, da bo to le dvajsetletno premirje in da se na obzorju pojavlja že nov spopad.6 5 Spletni vir, 10. 12. 2014: http://www.o-4os.ce.edus.si/gradiva/zgo/1-svetovna-vojna/vzrok.html 6 Spletni vir, 10. 12. 2014: http://www.vojaskimuzej.si/razstava/razstava.aspx?item=1&page=2 > 1918 g 1919 y i-' 1 H marec 1917 Februarska revolucija v Rusiji, car odstopi, ruska fronta se začenja sesuvati. Ko novembra prevzamejo oblast boljševiki (oktobrska revolucija), ti kmalu sklenejo mir z Nemčijo. 6. april 1917 ZDA vstopijo v vojno na strani Anglije in Francije. oktober 1917 Zmaga avstrijskih sil pri Kobaridu, italijanska fronta se sesuje. 21. marec 1918 Nemčija sproži zadnjo veliko ofenzivo na zahodu, ki je po začetnem uspehu kmalu zaustavljena. 8. avgust 1918 Velika angleško-francoska ofenziva pri Amiensu. Nemška frontna linija se začenja krhati in izčrpani Nemci se postopoma umikajo. 11. november 1918 Nemčija podpiše kapitulacijo v železniškem vagonu pri Compiegnu. Že od leta 1916 je Nemčija iskala možnosti za mir, leta 1917 pa močno čuti posledice angleške pomorske blokade. 1919 Versajski mir, ki zaradi svoje krivičnosti zaseje novo svetovno vojno. Mejniki prve svetovne vojne. Vir: Delo, 20. februar 2014. 26. 7. 1914 je cesar Franc Jožef I. razglasil mobilizacijo. Slovensko ozemlje je spadalo v 3. korpus s sedežem v Gradcu. S 3. korpusom je odšlo na bojišče približno 30.000 Slovencev.7 V polovici polkov (141), s katerimi se je Avstro-Ogrska bojevala v 1. svetovni vojni, so bili Slovenci. Najbolj znana slovenska enota je bil 17. pešpolk, imenovan polk kranjskih Janezov. Polk je imel sedež v Celovcu, en bataljon je bil v Ljubljani.8 7 Op. avtorice: drugi viri navajajo podatek okrog 35.000. 8 Spletni vir, 13. 12. 2014: http://www.vojaskimuzej.si/razstava/razstava.aspx?item=1&page=1 9 Spletni vir, 10. 12. 2014: http://www.vojaskimuzej.si/razstava/razstava.aspx?item=1&page=1 Medalje iz časa prve svetovne vojne. Hrani Mirko Fekonja. 1 Ogrska srebrna medalja za zasluge v 1. svetovni vojni PRO DEO ET PATRIA (bog in država), 1914-1918. 2 Srebrni zaslužni križec s krono na traku medalje za hrabrost. 3 Karlov četni križec 1916. 4 Srebrna častna medalja Rdečega križa z vojaško dekoracijo, moški (PATRIAE AC HV-MANITATI). 5 Bronasta častna medalja Rdečega križa z vojaško dekoracijo, ženske (PATRIAE AC HV-MANITATI). 6 Medalja Franca Jožefa, kralja Avstrije in Madžarske (Avstro-Ogrske) za zasluge v 1. svetovni vojni. 7 Avstrijska medalja za zasluge v vojni, 1914-1918. 8 Značka za vojno sponzorstvo, 1916 (KRIEGSPATENSCHAFT). 9 Značka vojnih veteranov 1. svetovne vojne. 10 Miniatura avstrijske medalje Rdečega križa v 1. svetovni v vojni. Najpomembnejša vojskovališča v prvi svetovni vojni so bila:10 *Zahodna fronta ali zahodno vojskovališče Na tej fronti sta si najprej stali nasproti Nemčija in Francija, ki sta se jima kasneje pridružili še Velika Britanija in ZDA. Bitka, ki je najbolj zaznamovala to fronto, je bila bitka pri Marni, ki je trajala kar štiri leta. *Vzhodna fronta ali vzhodno vojskovališče Obsegalo je prizorišče I. svetovne vojne v Srednji in, še posebej, Vzhodni Evropi. Tako kot zahodna fronta se je tudi to razprostiralo na celinsko Evropo. *Jugozahodno ali italijansko vojskovališče Razdeljeno je bilo na tri fronte: tirolsko, koroško in soško. Soška fronta je v prvi svetovni vojni potekala od Rombona do Tržaškega zaliva v skupni dolžini nad 90 km. Fronta je bila prizorišče največjega spopada na gorskem območju v celotni zgodovini človeštva in največji spopad na Slovenskem sploh. Na tej fronti je umrlo tisoče slovenskih vojakov, zaradi česar je tudi danes globoko ukoreninjena v slovenski zgodovinski spomin. Kljub temu da je fronta vzela množico življenj, je njen pozitivni vidik za Slovence preprečitev italijanskega prodiranja dalje v notranjost slovenskega ozemlja. 10 Spletni vir, 19. 12. 2014: http://www.vojaskimuzej.si/razstava/razstava.aspx?item=1&page=2 * Balkanska fronta ali južno vojskovališče (1914—1918) je bilo vzpostavljeno med Srbijo in Avstro-Ogrsko. Z avstro-ogrsko zasedbo Srbije (1915) je fronta prenehala obstajati, a so antantne sile leta 1916 pri Solunu fronto vnovič odprle. V prvi svetovni vojni so uporabljali različna orožja: minomete, puške, mitraljeze, topove, tanke, mo-žnarje, tudi letala, balone, bojne pline... Nekatere izmed naštetih stvari so bile v prvi svetovni vojni uporabljene prvič, npr. tanki, mehurjevec, iperit. Posebnost prve svetovne vojne je bila pozicijska 11 vojna.11 30,5-centimetrski Skodin možnar. Zaradi svoje učinkovitosti je postal najbolj slavno avstro-ogrsko orožje.12 Puška in bajonet MANNLICHER M1895, najpogostejše orožje avstro-ogrskega vojaka. Hrani Dragan Kokot. Foto: Nina Mertik. 11 Spletni vir, 10. 12. 2014: http://www.vojaskimuzej.si/razstava/razstava.aspx?item=1&page=2 12 Spletni vir, 10. 12. 2014: http://www.vojaskimuzej.si/razstava/razstava.aspx?item=1&page=1 Čelada in usnjena maska avstro-ogrskega vojaka. Hrani Dragan Kokot. Foto Nina Mertik. Izgube v 1. svetovni vojni13 V zgodovinski literaturi o prvi svetovni vojni še vedno ni doseženo soglasje o vojaških žrtvah, izgubah v prvi svetovno vojni, saj se številke gibljejo med 6 in 13 milijoni. Glavni razlog za tako različne ocene se skriva v izrazu izgube, ki je v takratnem vojaškem izrazoslovju vključeval vse tiste vojake, ki niso bili več sposobni za bojevanje, lahko so bili mrtvi, ranjeni ali ujeti. V prvi svetovni vojni se je bojevalo 60 milijonov vojakov, od katerih jih je okoli 9 milijonov umrlo, kar je pomenilo 14 odstotkov bojujočih se ali 6000 umrlih na dan. Vojske centralnih sil so mobilizirale 25 milijonov vojakov in od tega jih je umrlo 3,5 milijona. Na antantni strani se je bojevalo 40 milijonov vojakov, od katerih jih je več kot 5 milijonov umrlo. Stopnja smrtnosti se je gibala med 6 in 30 odstotkov, najvišja je bila v vojskah Srbije, Črne gore in turškega cesarstva, predvsem zaradi velikih epidemij kolere, tifusa in koz, proti katerim so vojske drugih držav cepile svoje vojake, čeprav so se tudi v drugih vojskah širile nalezljive bolezni, vendar z manjšo stopnjo smrtnosti. Toda v absolutnih številkah so velike bitke na vseh frontah terjale največ smrtnih žrtev, predvsem zaradi tehnologije bojevanja, ki je temeljilo na eksplozivnih topniških izstrelkih. V vojnem ujetništvu je umrlo med 5 in 10 odstotkov vojnih ujetnikov. 13 Spletni vir, 10. 12. 2014: http://www.100letprve.si/i_svetovna_vojna/izgube/ Avstro-ogrska vojska je vpoklicala okoli 8 milijonov vojakov, od tega je bilo 1.016.000 mrtvih (12,7 odstotka vpoklicanih), 1.691.000 pogrešanih (21,1 odstotka vpoklicanih), 437.000 častnikov in vojakov je padlo v italijansko vojno ujetništvo po podpisu premirja, okoli 478.000 častnikov in vojakov pa je umrlo v ruskem, srbskem in italijanskem vojnem ujetništvu. Z avstro-ogrsko vojsko naj bi na bojišča prve svetovne vojne odšlo okoli 160.000 vojakov iz slovenskih dežel. Po dosedanjih ocenah naj bi jih do konca leta 1917 umrlo okoli 35.000. Na soškem bojišču naj bi po nekaterih izračunih padlo od 2000 do 3000 slovenskih vojakov. Po vojni je v slovenskem delu Kraljevine SHS živelo 11.467 vojnih invalidov, okoli 30.000 vojnih vdov pa je moralo poskrbeti za okoli 49.000 vojnih sirot. Podatki o civilnih žrtvah prve svetovne vojne so zelo skopi in negotovi, ocene pišejo o okoli 6 milijonih umrlih med civilnim prebivalstvom. Spomeniki padlim v prvi svetovni vojni na ormoškem območju Spomeniki žrtvam prve svetovne vojne so v Ormožu pri cerkvi Sv. Jakoba, pri Svetem Tomažu ob pokopališču in v Središču ob Dravi na trgu pred občinsko zgradbo. V Ormožu je spomenik posvečen 60 žrtvam (Ormož — 17, Frankovci — 6, Pušenci — 2, Hum — 17, Hardek — 9, Litmerk — 9). Za središko župnijo je na spomeniških ploščah izpisanih 58 oseb (Obrež — 14, Grabe — 5, Središče — 31, Šalovci — 6, Godeninci — 2). Največ žrtev prve svetovne vojne je z območja fare Sveti Tomaž, 111. Iz Občine Sveti Tomaž — 24, Občine Bratonečice - 20, Občine Savci - 16, Občine Trnovci - 23, Občine Lahonci - 14, Občine Ključarovci, Žvab, Senik - 14. Na ormoškem območju je bilo tako skupaj 229 žrtev prve svetovne 14 vojne.14 14 Op. avtorice: Tolikšno število žrtev je izpisano na spominskih ploščah. Navedeno število žrtev je morda drugačno od dejanskega. SREDIŠČE BRUEVIAN RUDOLF BORKO JOŽEF DEČKO fllSTON DEČKO FRANC GLAVNIK IUAN GLAUNIK KARL 1AKL 1HK0B KLOBUČAR JOŽEF KOLARIČ KARL LAH FRAISC L AŠ lč IUAN LOUREC MARKO MRRCEC FRANC MASTEN IUAN OZVRLD FRANC PLOH FRIC PLOH MARTIN PRHPOTNIK JOŽEF SftFARIC JV11RKO SAFARlC LOURO ŠTAMBERGER IVAN fSOLOS JURI EM^rfr^iMtJIlIM.ii^iaMJ OBREZ alekšiC Jakob CRCEK ANTON ^ 1UANUŠA FRANC MEDIC IUAN NOUAK IUAN OZmEC FILIP RAUŠL IUAN ŠEF FRANC ŠKRINJAR KARL TRSTE NJ AK FRANC TRSTENJAK IUAN TRSTENJAK JOŽEF UELNAR IUAN SIMON IČ FRANC GRABE \m DOGSA STAN ISLAVJ KOSI JAKOB LONČARlC 3AKOB ZAORAUEC IUAN ZADRAUEC MATKO KOHfiRIČ flHTOtl 11916 I (¡ORŠIC franc 11916 PO&MKMOil P/smiCicflMToji t»« DmJožcf ŠT^HflHflMflTIJfl f0DC0B9.CC Wlfi 11917 f 1915 CflftRflUeC fBffHC 11915 SCI/CR Mfrrijff 11917 POlflK ll/flN fiLflTK Rü50Lf 11918 PfluuacffLojz t is» LCSJ/IK K/niw 11918 topu flirrtm 11916 LCBCH [1/flfl LeSJHH JOŽCF +1916 SPOMENIK ŽRTVAM SVETOVNE VOJNE 1914 - 1918 0RM02: (¡ROFUILJCM UURMEBAMD STUPPACH t m l/RABL JAKOB 11914 Lah jožcf +1915 KRALJ F€RDIhAriD t i9is K01/AČIČ ll/AN +1915 žinko Franc +1915 KIRIČ MARTIN +1916 -HCRGA ll/AN +1916 LCSJAK FRANC +1916 POTOČNIK FRIDCRIK+1916 TUŠCKALCKSANDCR+I9I7 GOMZI CIRIL +1917 SCI/CR ll/AN +1917 KRCPSFCRDINAND + I9I8 LORBCR FRANC +1918 STROPNIK FCLIKS +I9is SCI/CR IVAh +1918 FRANKOl/CI: ZIDARIC IUAN +1914 OTORCPCC JOŽCF +1915 VizjAKMatjaž tas STCBIH ll/AN +1916 ŽIBRAT JAKOB +1917 PUKLAl/CC MATJAŽ+1918 ' Hfli-OSK: I ?fRflPlWWffl«+l9t5 Bp¡a¡£ft<' f « ¿SLflUSlČJliM ' +1914 Ripfilfj»!' • 11916 %R?tófÉ +04 ŠTOCl MfiŽ 11916 :>i&KSU«MSTjS?tl9<5 ršfih lififtL + I9ir •7fi5iç/i|fiK)KCF 11916 ■ : • :: LlTMeRK: tofflH "+I9I4 UMFRfflK i tjm. tais l/escLKoSIMON IUP +1915 Rfljh UiD + 1915 HORUflT MlHfKL + 1917 ' SPOMENIK ŽRTVAM SVETOVNE VOJNE SREDISKE ŽUPNIJE SREDIŠČE TKALEC FRANC URSlČ ANTON V&ABL KONRAD ZADRAVEC FRANC ZADRAVEC MATJAŽ ZIDARIC KARL ZIDARIC MATJAŽ ZOLLENSTEIN FRIC DOCSA SREČKO SALOVCI HUDIN MATIJA LAH MATIJA MALEC FRANC SPENDIJA IVAN TRSTENJAK MATIJA ZOREČ IVAN GODENINCi LASlC MATIJA VRZELA »OLFENK ULACOV1C ALOJZJiL^COVlC "GRAŠIG A LOJZKA BJANIC ANI O* , * ' H O R V ajrtNtZ.hli ALJ MA 1 h J,- V in JVAlt MARTIN,OZMEC JOŽEF. lJONOi!. AG1Č TOh. * /„RAJllMIiOB, A JU JANEZ.ZlN.KO JaNEZ ^"M/ p 1JG1NE KLJUČAR.OVCLŽVABJ.SEblLK . BRUMEN ALEK.SANDER.B.RUMEN JaKOH, • ■ ¡iAJH-FRANC,ii.AJk IGNAC, S TUHEC JAkOil.RAKUSA JOŽEF, RAKUSA VMENTlM.ZELENJAk FEUK.S, fc^ilAJNG AN't'ON,.v.MiiROŽ MARTIN.-A-N fO,.C FRANC,iM vRIN FRANC, f A VLINiČ ANTON.VAJDA FRANG ^ ; Spomeniki žrtvam prve svetovne vojne v Ormožu, Središču ob Dravi in pri Svetem Tomažu. Pomembnejši politični dogodki v času prve svetovne vojne Majniška deklaracija Ob začetku prve svetovne vojne je narodno gibanje med Slovenci zaradi nemškega nasilja zamrlo. Maja 1917 so se slovenski, hrvaški in srbski poslanci iz avstrijskega dela monarhije združili v Jugoslovanski klub. Njegov predsednik dr. Anton Korošec je v imenu kluba 30. maja 1917 prebral v avstrijski poslanski zbornici na Dunaju deklaracijo, ki je znana kot Majniška deklaracija. V njej so poslanci izjavili, naj se vsa ozemlja monarhije, na katerih so živeli Slovenci, Hrvati in Srbi, združijo v samostojno državo. Majniška deklaracija je proti koncu leta 1917 zelo spodbudila narodno gibanje. Posamezniki, velik del slovenske duhovščine, okraji, gospodarske organizacije in društva so Majniš-ko deklaracijo podprli. Ustanovitev države Slovencev, Hrvatov in Srbov 29. oktobra 1918 je bila v Ljubljani velika manifestacija, na kateri je bila razglašena Država Slovencev, Hrvatov in Srbov. Zbralo se je okoli 30.000 ljudi, med njimi je bilo približno 200 oficirjev in vojakov. V njihovem imenu je nadporočnik dr. Mihajlo Rostohar s sabljo v roki odpovedal prisego habsburškemu cesarju in obljubil zvestobo novi državi. Slavnostni govornik je bil Ivan Hribar. To je bil prelomni trenutek, s katerim je bila leta 1918 rojena slovenska državnost. Država SHS je obstajala od 29. oktobra do 1. decembra 1918, ko se je s Kraljevino Srbijo združila v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Mednarodno ni bila priznana, je pa izpolnjevala vse zahteve mednarodnega prava za nastanek države. Vrhovna oblast v Državi SHS je bilo Narodno vijece s sedežem v Zagrebu, njegov predsednik je bil dr. Anton Korošec. Prevzem vojaške oblasti na Štajerskem S soglasjem Narodnega sveta za Štajersko je 1. novembra 1918 major Rudolf Maister prevzel vojaško oblast v Mariboru. Imenovan je bil v čin generala, poveljeval pa je vsem enotam na slovenskem Štajerskem. V prvih dneh novembra sta bila generalu Maistru v veliko pomoč stotnik Edvard Vau-potič, ki je poveljeval enotam na levem bregu Drave, in ognjičar Joško Slobodnik, ki je vodil topniška polka, v katerih so ostali le Slovenci na desnem bregu Drave. Ob razpadu Avstro-Ogrske in nastanku Države SHS in nemške Avstrije med državama ni bila določena meja ali razmejitvena črta. Predvsem obmejne kraje sta si lastili obe državi. Narodna vlada v Ljubljani meji ni namenjala dovolj pozornosti. Menili so, da bomo Slovenci na mirovni konferenci brez težav dosegli ugodno postavitev meje. Mariborske Nemce je v prevratnih dneh vodil občinski svet, ki so ga sestavljali predstavniki nemških meščanskih strank. Nemci so po razpadu Avstro-Ogrske delovali zelo preplašeno in neodločno. Menili so, da je iz taktičnih razlogov Slovencem treba popuščati. Varnost življenja in premoženja so postavili na prvo mesto. Kljub negotovosti so bili prepričani, da bo Maribor ostal nemški. Občinski svet mesta Maribor je 30. oktobra 1918 sprejel sklep, da je Maribor del nemške Avstrije. Rudolf Maister kot vojak15 • leta 1894 je na Dunaju končal domobransko kadetnico in bil imenovan za kadeta; • po opravljeni kadetnici so ga vključili v domobranski bataljon v Ljubljani, 1. oktobra 1894 pa v pehotni regiment v Celovcu; • 1. novembra 1895 je bil imenovan v poročnika. Kot častnik je služboval v različnih krajih habsburške monarhije; • leta 1903 se je šolal v armadni strelski šoli v Brucku na Leithi; • leta 1907 je obiskoval častniško šolo 3. armadnega zbora v Gradcu, napredoval je v stotnika; • 1. novembra 1908 so ga kazensko premestili v Przemysl v Galiciji, vključen je bil v domobranski regiment; • leta 1910 je postal poveljnik 7. bojne čete, pozneje pa poveljnik podčastniške šole; • po okrevanju zaradi naporov na vajah je zbolel za pljučnico, zdravil pa se je v Dalmaciji in Egiptu, leta 1913 so ga premestili v črno vojsko v Celje; • 7. decembra 1914 je bil premeščen v Maribor; • 21. junija 1916 je postal začasni poveljnik okrožnega poveljstva črne vojske v Mariboru; • 8. marca leta 1917 so ga zaradi ovadbe nemških nacionalistov premestili v Gradec. Povišali so ga v majorja; • kmalu se je vrnil v Maribor, 1. junija 1917 so ga imenovali za poveljnika črne vojske. V Mariboru je bil do razpada monarhije. 15 Spletni vir, 9. 12. 2014: http://www.vojaskimuzej.si/razstava/razstava.aspx?item=1&page=4 Rudolf Maister je bil eden izmed redkih Slovencev, ki je znal in upal ne samo razmišljati, ampak tudi ukrepati državotvorno, kot državnik in strateg obenem. Ne oziraje se na povsem negotov izid, se je odločil za drzne poteze in z njimi tudi uspel iztrgati iz nemških rok oziroma krempljev ne samo Maribor, marveč tudi velik del severne Slovenije. Ob koncu prve svetovne vojne se je povezal z Narodnim svetom za Štajersko in 1. novembra leta 1918 prevzel vojaško poveljstvo na območju Maribora in slovenske Štajerske. Ko je tedanji mestni svet razglasil priključitev Maribora k Avstriji, je Rudolf Maister takoj ustanovil slovensko vojsko s približno 4000 vojaki in 200 častniki, ki so v noči na 23. november v Mariboru razorožili tako imenovano zeleno gardo. Po ponesrečeni aprilski in zmagoviti majski ofenzivi leta 1919 je Maistrova vojska zasedla še del narodnostnega mejnega območja na Štajerskem in po njegovem severnem robu še danes poteka državna meja.16 Rudolf Maister pa ni bil samo vojak, marveč zelo vsestranska osebnost — od literata, predvsem pesnika, do slikarja in bibliofila. Zanimala ga je še glasba, izkazal se je tudi kot organizator kulturnega življenja. Ustvarjalen je bil vse do svoje smrti leta 1934, vendar je šele v zadnjem času dočakal svoj čas in zasedel mesto, ki mu gre v slovenski zgodovini.17 Sklepne misli 11. novembra 1918 so sile antante z Nemčijo podpisale premirje in tako končale prvo svetovno vojno. Zmagale so antantne sile z zavezniki. S koncem vojne je bilo konec Nemškega cesarstva, Ruskega imperija, Otomanskega imperija in Avstro-Ogrske. V Vzhodni in Srednji Evropi je nastalo veliko novih držav.18 Ob koncu vojne je svet praznoval premirje, nato zmago; medtem je vojska diplomatov oblikovala podobo prihodnjega sveta, družbo narodov, in podpisovala pogodbe, ki naj bi svetu zagotovile stoletni mir.19 Prva svetovna vojna je odločilno vplivala na 20. stoletje. Z njo smo Slovenci vstopili v zgodovino in jo močno sooblikovali.20 16 Spletni vir, 9. 12. 2014: http://www.kam.si/veliki_slovenci/general_rudolf_maister.html 17 Spletni vir, 18. 12. 2014: http://www.kam.si/veliki_slovenci/general_rudolf_maister.html 18 Spletni vir, 10. 12. 2014: http://www.vojaskimuzej.si/razstava/razstava.aspx?item=1&page=2 19 Spletni vir, 10. 12. 2014: http://www.100letprve.si/i_svetovna_vojna/ 20 Spletni vir, 18. 12. 2014: http://www.delo.si/kultura/dediscina/sto-let-od-prve-svetovne-vojne-spomin-na-prelom-in-obet-novega.html Zahvala privatnim zbiralcem: Mirku Fekonju, Emilu Fekonju, Draganu Kokotu, učencem in učiteljem OŠ Miklavž (Nadji Domjanic Curk, Saši Lačen, Marku Laliču, Dominiku Trstenjaku, Sonji Fajfar, Fleur Tkalčec, Mojci Novak, Lidiji Mlinarič, Janji Kocjan, Nataliji Pauš- Ključne besede Razstava, 1. svetovna vojna, Občina Ormož, Središče ob Dravi, Sveti Tomaž, Avstro-Ogrska, Rudolf Maister. Viri Peter Kolšek, Zakaj je bil Doberdob slovenskih fantov grob? Slovenci in prva svetovna vojna, Delo, str. 15, 20. februar 2014. Jela Krečič, Velika vojna in umetnost, Delo, str. 15, 20. februar 2014. Spletni viri http://www.100letprve.si/i_svetovna_vojna/ http://www.100letprve.si/i_svetovna_vojna/izgube/ http://www.100letprve.si/i_svetovna_vojna/gospodarstvo/ http://www.100letprve.si/i_svetovna_vojna/slovenci_in_1_svetovna_vojna/ http://www.o-4os.ce.edus.si/gradiva/zgo/1-svetovna-vojna/vzrok.html http://www.vojaskimuzej.si/razstava/razstava.aspx?item=1&page=1 http://www.vojaskimuzej.si/razstava/razstava.aspx?item=1&page=2 http://www.slovenskenovice.si/novice/slovenija/delajo-za-wd-40-dratpirsne http://www.kam.si/veliki_slovenci/general_rudolf_maister.html http://www.vojaskimuzej.si/razstava/razstava.aspx?item=1&page=4 http://www.delo.si/kultura/dediscina/sto-let-od-prve-svetovne-vojne-spomin-na-prelom-in-obet-novega.html Povzetek Razstava ob 100-letnici začetka 1. svetovne vojne je kratka pripoved o življenju Slovencev v 20. stoletju, o začetku 1. svetovne vojne, ko so Slovenci živeli pod okrijem Avstro-Ogrske in o vojni, kije vzela okrog 9 milijonov življenj, od tega 35.000 slovenskih vojakov, ki so se borili v avstro-ogrski vojski. Izbor fotografij, orožja, opreme in osebnih predmetov vojakov ter risbe in haikuji otrok popeljejo obiskovalce v svet vojne, kije spremenila na milijone življenj. V tem prispevku so podani večinoma splošni podatki o prvi svetovni vojni. Prispevki, ki se vsebinsko nanašajo prav na ormoško območje in predstavijo življenje, gospodarske razmere v času prve svetovne vojne, vojne ujetnike na ptujsko-ormoškem območju, vojna posojila na Spodnjem Štajerskem, pomen žrtvovanja za slovansko idejo,... so referati simpozija in so objavljeni v nadaljevanju publikacije. 373.3(497.412Miklavž pri Ormožu)"38" r v _ Nadja DOMJANIC CURK, Saša LAČEN1 v Kako smo na šoli OS Miklavž pri Ormožu počastili 100. obletnico začetka prve svetovne vojne Leta, ki nas, sodobne ljudi, oddaljujejo od časa obeh svetovnih vojn, minevajo. Življenja neposrednih pričevalcev so večinoma ugasnila ali ugašajo. In čeprav so vojne mladim generacijam vsakdanje slike, kijih spremljajo v medijih, filmih, so za njih pravzaprav oddaljene. Ne tičejo se njihovih življenj, življenj njihovih sorodnikov in prijateljev. Niso jih prizadele. Tudi s smrtjo, z bolečino ob izgubi bližnjega na tako nesmiseln in tragičen način, s skrajnim pomanjkanjem in z ostalimi spremljevalci vojne se večinoma niso srečali. Zato se nam je v letu 100. obletnice začetka prve svetovne vojne zdelo nadvse primerno, da jim prvo svetovno vojno pobliže predstavimo v okviru dneva dejavnosti, da podrobneje spoznajo grozljive značilnosti in posledice prve izmed dveh globalnih vojn. V dan dejavnosti smo vključili vse učence šole, izbor aktivnosti pa smo prilagodili starostni stopnji učencev. Učenca 9. razreda sta skupaj z učiteljico zgodovine pripravila kratko predstavitev značilnosti prve svetovne vojne, ki so jih obravnavali pri pouku. Predstavila sta vzroke in povod za vojno, države udeleženke, glavna bojišča, značilnosti in novosti bojevanja ter posledice vojne. Nato je učiteljica zgodovine na podlagi fotografij zbiralca Aljaža Tulimirovica predstavila materialne ostanke soške fronte. Pri tem se je osredotočila na zanimive primerjave sodobnih fotografij tega področja in fotografij istih mest in pobočij iz časa vojne. Nekaj materialnih ostankov (čelade, jedilni pribor, naboji) so si učenci lahko tudi v živo ogledali, jih prijeli v roke, začutili njihovo avtentičnost in zgodbe, ki so jim bili priča. Ob koncu skupnega dela so si učenci ogledali tudi kratek dokumentarni film s prizori vojne, ki so se stopnjevali od vznemirljivega zbiranja vojakov in odhodov na fronto do morilskega pekla vsakdanjika v jarkih prve svetovne vojne. Pod vtisom prizorov vojne so se učenci razdelili v tematske delavnice. V likovni delavnici so spoznavali značilnosti razglednic, ki so vojakom pomenile enega redkih stikov s svojci, in nato tudi sami ustvarjali razglednice z motivom vojne in protivojnih sporočil. 1 Nadja Domjanic Curk, učiteljica zgodovine in Saša Lačen, učiteljica slovenskega jezika na OŠ Miklavž pri Ormožu, Miklavž 29, 2275 Miklavž pri Ormožu. Razglednice, haikuji...l%delali učenci OSMiklavžpri Ormožu. Foto: Nina Mertik. V literarni delavnici so pisali haikuje na temo vojne, v glasbeni so peli pesmi, nastale v času velike vojne, v kuharski raziskovali prehrano v času prve svetovne vojne in kuhali grenadirmarš, v zgodovinski pa raziskovali soško fronto in ustvarjali plakate ... Skupina učencev z mentorico je na koncu zbrala izdelke učencev in dopisala vezni tekst, na podlagi katerega je nastala komemoracija. Izdelke smo umestili v razstavo v šolski avli. Dan smo sklenili s proslavo, komemoracijo, posvečeno dnevu spomina na mrtve, ki smo jo posvetili vsem žrtvam vojn. Učenci so aktivno soustvarjali svoj tehniški dan, kar je tudi sicer na naši šoli ustaljena praksa. Tokrat nam je, tako upamo, uspelo njihove predstave o vojni premakniti bliže k realnim podobam, ki jih leta ustvarja, tudi z mislijo in željo, da jim je samim ne bo treba izkusiti. Ključne besede OŠ Miklavž, prva svetovna vojna, grenadirmarš. 82-94(497.412Ormož)"1918/1945" Jože AMBROŽ1 Moji spomini na prvo in drugo svetovno vojno Zapisal sem nekaj spominov na prvo svetovno vojno, po pripovedi mojega očeta in na drugo svetovno vojno med katero sem odraščal. Moj dedek in babica, Franc in Elizabeta Ambrož, sta imela štiri sinove in vsi so se udeležili prve svetovne vojne. Najstarejši sin Franc, roj. 1887., je služil vojaški rok na Ptuju, potem pa je bil na vzhodnih in zahodnih bojiščih; kako je tekla njegova življenjska pot, pa ne vem več. Drugi sin, Ivan, moj oče, roj. 1890., je služil vojaški rok v Gorici pri artileriji. Ko je odslužil tri leta in bi se moral vrniti domov, se je začela vojna, ki ga je v vojaški uniformi zadržala še štiri leta. Kar sedem mladostnih let mu je pobrala vojaška suknja. Tretji sin, Jože, roj.1893., je bil na italijanski fronti zajet in zadržan v ujetništvu še dve leti po končani vojni. Četrti sin, Martin, roj. 1897., je padel na italijanski fronti nekje na Tirolskem. Eksplozija granate mu je odtrgala nogo in na bojišču je izkrvavel. Moj oče in starejša brata so vojno srečno preživeli, ostala pa je bolečina ob izgubi najmlajšega. Tudi dedek in babica sta dolgo žalovala za svojim sinom. Zlasti babica, ki se je bolj spominjam, kajti dedek je umrl, ko sem bil star štiri leta, je velikokrat pripovedovala o svojem najmlajšem sinu, ki je bil izjemno močan, tako da je v vsaki roki nesel dva polna škafa vode, ni nikoli prebolela izgube svojega najmlajšega. Njegovo ime je tudi zapisano na spominski plošči pri Sv. Tomažu, kjer so zapisani vsi padli vojaki iz obeh vojn. Spominjam se, da je oče večkrat pripovedoval, kako je bilo v vojni. Sprva je bil na fronti v Galiciji in v mestu Przemysl. Prve enote, ki so jih poslali v boj, so ruski topovi pokosili do zadnjega moža. S Karpatov, kjer je bil tudi ranjen, je vojno nadaljeval na italijanski fronti vse do Piave, od koder se je vrnil domov. Pripovedoval je, kako grozno so odmevale eksplozije granat v gorovju. Nekje je bila napeljana žičnica z enega gorskega grebena na drugega. Nekoč se je žičnica med vožnjo ustavila in so dolgo viseli nad prepadi, izpostavljeni sovražnikovemu ognju. Razsajale so tudi številne bolezni, posebej tifus je pobiral mlada življenja. Skupaj je bilo v enoti več fantov in mož iz naše vasi. Vsem umrlim so postavili križe z napisi. Oče je pripovedoval o mnogih dogodkih iz teh bojev, a sem jih nekaj že pozabil. Prinesel je tudi precej fotografij z bojišč, ki jih skrbno hranimo. 1 Jože Ambrož, Senik 16, 2258 Sveti Tomaž, sin Ivana Ambroža, roj. 1890., ki je služil v prvi svetovni vojni. Mnogo bolj se spominjam druge svetovne vojne, ki je našo družino tudi močno zaznamovala. Našo štajersko deželo je zavzel nemški okupator. Cele generacije mladih so mobilizirali v nemško vojsko. Tudi moj starejši brat Ivan, roj. 1919., je bil 1943. leta mobiliziran. Po končanem usposabljanju je bil poslan na zahodno fronto v Italijo. V hudih bojih pri Monte Casinu je bil januarja 1944. hudo ranjen. Čudež je bil, da je ostal pri življenju. Dve krogli je dobil v pljuča, ena je bila nemška. Izstrelek granate je šel skozi trebuh, izstrelek skozi levi kolk in še eden, ki mu je odtrgal kos pete na desni nogi. Še eno kroglo mu je na prsih zaustavila svetinjica, ki jo je imel obešeno okoli vratu. V zahvalo za to in za srečno vrnitev domov, stoji ob domači hiši na Seniku kapelica. Tako ranjen je še dolgo ležal na bojišču, saj so se nemške enote umaknile, zavezniške pa še niso prišle do njega. Pravil je, da ni več čutil nobenih bolečin, le zaspan je postajal in bi seveda rad zaspal. Takrat pa je od nekod priletel še en izstrelek in mu prebil zapestje desne roke. To ga je zdramilo, da je začel klicati na pomoč. Prišla sta dva črnca in mu pobrala uro, in kar je imel vrednega, in odšla. Za njima so prišli bolničarji in ga odnesli. Po mnogih operacijah je počasi okreval in bil maja 1944. preko mednarodnega Rdečega križa poslan nazaj nemški vojski; decembra 1944. je bil demobiliziran. Po vojni je dobro okreval, se šolal v gradbeni stroki in bil nazadnje učitelj na gradbeni šoli v Mariboru. V 90. letu starosti je marca 2009 v Mariboru umrl. To je bilo nekaj spominov na zelo oddaljeno prvo svetovno vojno, po pripovedi mojega očeta in na drugo svetovno vojno, med katero sem odraščal in doživljal marsikaj, kar prinaša vojna. Ključne besede Prva svetovna vojna, druga svetovna vojna, Ivan Ambrož, spomini. Povzetek Oče Ivan, mi je večkratpripovedoval o svojih spominih na prvo svetovno vojno. Mnoge sem žal že pozabil, nekaj pa se jih še pominjam in semjih na kratko tukaj zapisal. Prinesel je tudi precej fotografij z bojišč in le-te skrbno hranimo. 94(100)"1914/1918" Katja ZUPANIČ1 »Za dom med bojni grom« - Vzroki, potek in posledice velike vojne 1914-1918 Imperializem evropskih velesil in težnja po ekonomski, politični ter kulturni prevladi, neenakomerna razdelitev kolonij, nemški in avstrijski militarizem, razpihovanje nemškega in italijanskega nacionalizma, hiter industrijski razvoj, oboroževalna tekma so bili vzroki, ki so nakazovali, da se skoraj stoletni mir v Evropi krha. Države so iskale varnost v zavezništvih. Z atentatom v Sarajevu in s smrtjo zakonskega para nadvojvode Franca Ferdinanda in soproge Zofije so avstro-ogrske sile ob podpori Berlina izrabile kot povod za veliko vojno. LLe-taje sprožila niz vojnih napovedi in Evropa se je znašla v totalni vojni. Oblikovala so se bojišča in fronte na vseh koncih Evrope in sveta. Vojskujoči se vojaki so pridobili strašne nove izkušnje, prebivalstvo v zaledju pa seje bilo prisiljeno soočiti z nezaslišanim napenjanjem vseh sil za preživetje tako svojih najbližjih kot tudi sodržavljanov, beguncev in vojnih ujetnikov To so občutili tudi prebivalci Ormoža in okolice, ki so ob vseh strahotah in posledicah vojne doživljali še protislovenske izpade. Vojna je ljudi streznila, pregledali so, da se morajo boriti samo za interes nemštva. S tihim propagandnim delom seje politikom posrečilo zopet dvigniti med ljudstvom slovensko narodno zavest. Vojna, za katero se je pričakovalo, da bo končana v nekaj mesecih, je za seboj pustila množico mrtvih, ranjenih in pohabljenih, spremenila je pokrajine, politične ureditve in v življenju ljudeh pustila neizbrisen pečat. Ozadje nastanka 1. svetovne vojne Dolgi evropski mir se je v prvih letih 20. stoletja še kar ohranjal, vendar se je pojavljal strah zaradi njegove krhkosti. Francosko-nemško rivalstvo, želja nemškega vplivnega področja, da bi prek Balkana prišli do Bližnjega vzhoda in surovin, ponavljajoče se balkanske krize, diplomatske krize, imperialistična trenja in pomorska oboroževalna tekma, zahteve zatiranih narodov po samoupravi. so povečevali napetosti med evropskimi velesilami in Evropejce pripravljale na možnost vojne.2 Jasno znamenje negotovosti in možnega spopada je bila naraščajoča oborožitvena tekma evropskih velesil. Vojske in mornarice so si vneto prizadevale za izume, ki bi jim omogočili prednost pred sovražniki. Pripravljeni so bili načrti za hitro mobilizacijo obsežne vpoklicane vojske, kopičili so velikanska skladišča orožja in vojaške opreme, izobraževalni sistem in popularni tisk sta skupaj krepila domOljubje...3 »V kotlu rivalstva, strahov in sovraštva je vse bolj kipelo«.4 Države so iskale varnost v zavezništvih. Nemčija se je povezala z Avstro-Ogrsko in Italijo (tabor centralnih sil), Francija pa z Rusijo. Veliko Britanijo, ki je bila tradicionalno izolacionistična, je strah pred Nemčijo prisilil v dogovor s Francijo in pozneje še z Rusijo (tabor antante). 1 Katja Zupanič, direktorica Zgodovinskega arhiva na Ptuju, arhivska svetovalka, Vičava 5, 2250 Ptuj, katja.zupanic@ guest.arnes.si 2 Norman Davies, naslov izvirnika: Europe: A history, Zgodovina Evrope 2, Modrijan, 2013, str. 820. 3 R.G. Grant, naslov izvirnika: World war I - The definitive Visual Guide, DK, 1. svetovna vojna - Velik ilustrirani vodnik, Založba Mladinska knjiga, 1. izdaja, 2014, str. 12, 18, 19. Norman Davies, naslov izvirnika: Europe: A history, Zgodovina Evrope 2, Modrijan, 2013, str. 820. 4 Norman Davies, naslov izvirnika: Europe: A history, Zgodovina Evrope 2, Modrijan, 2013, str. 823. Bosanska kriza je prva nakazala, kje utegne biti najverjetnejše vnetišče Evrope.5 Obisk nadvojvode Franca Ferdinanda z nosečo soprogo Zofijo v Sarajevu je bil odkrita potrditev cesarske oblasti v nedavno anektirani pokrajini. Namenoma je prezrl vsa opozorila6 in obisk načrtoval tako, da se je prekril s srbskim narodnim praznikom — vidovdanom7, obletnico kosovske bitke. V očeh Srbov je šlo za preračunano žalitev.8 Zato so se med množicami, ki so ju prišle pozdraviti dne 28. junija 1914, skrivali tudi mladi atentatorji, ki jih je poslala ena od tajnih srbskih organizacij, ki so nasprotovale habsburški vladavini — Mlada Bosna. Po eksploziji prve bombe, je bilo ranjenih nekaj gledalcev, med njimi tudi policist, aretiran je bil en mož. Nekaj časa pozneje, se je avtomobil z nadvojvodo ustavil neposredno pred devetnajstletnim Gavrilom Principom. Le-ta je izkoristil priložnost, izvlekel pištolo in dvakrat ustrelil. Krogle iz Principovega revolverja, izstreljene iz neposredne bližine, so smrtno ranile cesarski par. SI_ZAP/0006, Zbirka Muzejskega društva 1605—1961, šk. 46, fotografija nadvojvode Franca Ferdinanda in njegove soproge Zofije — pet minut pred atentatom. Avstro-Ogrska čast, ugled in verodostojnost so zahtevali ukrepe proti Srbiji. Pri tem so dobili podporo Berlina. Sklenili so, da bodo atentat uporabili kot povod za vojno s Srbijo. Streli v Sarajevu so v štirih tednih porušili vse diplomatske in vojaške zadržke. Beograd je 23. julija 1914 prejel ultimat, v katerem so zahtevali avstrijsko sodelovanje pri pregonu morilcev, prepoved delovanja društev in organizacij, ki so nasprotovala avstroogrski politiki, ustavitev protiavstrijske propagande ter opravičilo.9 Zahteve so bile namenoma oblikovane tako, da so bile nespremenljive. Srbija je imela 48 ur časa, 5 Avstro-Ogrska si je Bosno leta 1908, po tridesetih letih upravljanja pod mednarodnim mandatom, brez pravne utemeljitve preprosto priključila. Ta priključitev je Srbijo razjezila. Le-ta je namreč imela željo združiti regionalno slovansko prebivalstvo pod svojo oblastjo. Avstro-ogrska vlada je naraščajočo moč Srbije dojemala kot grožnjo svoji oblasti. 6 Avstrijska vlada je prejela izrecno opozorilo o načrtovanem poskusu atentata na nadvojvodo. 7 Vidovdan - god. Sv. Vida, obletnica kosovske bitke. 8 Norman Davies, naslov izvirnika: Europe: A history, Zgodovina Evrope 2, Modrijan, 2013, str. 823. 9 Marija Hernja Masten, Prva svetovna vojna, skoraj pozabljena tragedija 20. stoletja, v zborniku: Slovenstvo na Ptujskem da jih sprejme ali pa se sprijazni z vojno. Sprejela je večino pogojev, ob ruskem zagotovilu podpore pa je zavrnila prihod avstroogrskih preiskovalcev v Srbijo. Še isti večer je objavila delno mobilizacijo. Že 25. julija 1914 je ruski carski svet sklenil podpreti Srbijo, vendar se pri tem ni posvetoval ne z Britanijo in ne s Francijo. 28. julija 1914 je Avstro-Ogrska uradno napovedala vojno Srbiji. Rusija je ob tem razglasila mobilizacijo svojih oboroženih sil v območjih ob Avstro-Ogrski, ne pa tudi ob meji z Nemčijo. Evropske velesile so se nenadoma soočile z možnostjo širitve vojne. To je Nemčijo spodbudilo, da je izdala ultimat najprej Rusiji, nato še Franciji. 1. avgusta 1914 je Nemčija napovedala vojno Rusiji, 3. avgusta pa še Franciji. Nemški načrti so predvidevali tudi napad na nevtralno Belgijo in Luksemburg.10 Ker pa je za nevtralnost Belgije jamčila Velika Britanija — edina prava evropska in svetovna velesila — je ta 4. avgusta napovedala vojno Nemčiji. 6. avgusta je napovedala Srbija Nemčiji vojno in Avstro-Ogrska Rusiji, 11. avgusta je sledila vojna napoved Britanije Avstro-Ogrski in 23. avgusta Japonske Nemčiji. Amerika je vstopila v vojno leta 1916 na strani antantnih sil. Evropa se je znašla v totalni vojni. V naslednjih dneh, tednih in mesecih so se oblikovale naslednje fronte in bojišča: vzhodna fronta, zahodna fronta, balkansko bojišče, italijanska fronta, bližnjev-zhodno bojišče, vojna v kolonijah, vojna na morju ter popolnoma novo bojišče v zraku.11 Vojna se je razširila preko meja Evrope, zato so jo preimenovali v svetovno vojno. »Luči po vsej Evropi ugašajo. Za časa našega življenja ne bomo več videli, kako se bodo prižgale«, je znamenite besede izrekel britanski zunanji minister Edward Grey ob omenjenih dogodkih.12 Italijani, ki so bili sicer v trojni zvezi, so vstop v vojno najprej zavrnili in razglasili nevtralnost, maja 1915 pa iz te zveze izstopili in napovedali vojno nemškemu cesarstvu in Avstro-Ogrski. Leta 1915 je Italija stopila v vojno na strani antante. Ta je Italiji na podlagi londonskega pakta med drugim obljubila tudi velik del slovenskega ozemlja. Odprla se je 93 km dolga bojna linija soške fronte. Izbruh vojne in mobilizacija slovenskih fantov ter mož na Spodnjem Štajerskem Začetek vojne poleti 1914. so ljudje po Evropi sprejeli z različnimi občutki. Na Spodnjem Štajerskem so se fantje in možje dne 26. julija 1914 na splošno mobilizacijo poslušno odzvali. Vojna je izbruhnila sredi največjega dela na poljih in odtegnila kmečkemu podeželju najboljše moči. Da dela ne bi zaostala, so ustanovili v občinah žetvene komisije, ki so skrbele za to, da je bila letina pravočasno pospravljena. Po posredovanju teh komisij so dobili kmetje že jeseni 1914. ruske vojne ujetnike, da so jim pomagali delati. Ujetniki so bili pri kmetih na hrani in stanovanju in so se pri njih hitro »udomačili«, zato so pozneje »vsako občevanje med civilnimi osebami in vojnimi ujetniki, ki ni bilo vsled delovnega ali službenega razmerja neobhodno potrebno«, prepovedali.13 Da bi živila na mesta in podeželje enakomerno porazdelili in s tem preprečili pomanjkanje pri enih ali drugih, so takoj v začetku vojne popisali pri kmetih vse zaloge pšenice, rži, ječmena, ovsa in koruze, kar so potem stalno ponavljali, in jih dali pod zaporo. v 20. stoletju, izdalo: Območno združenje borcev in udeležencev NOB, Ptuj 2005, str. 118, 119. 10 R.G. Grant, naslov izvirnika: World war I - The definitive Visual Guide, DK, 1. svetovna vojna - Velik ilustrirani vodnik, Založba Mladinska knjiga, 1. izdaja, 2014, str. 30, 31. Norman Davies, naslov izvirnika: Europe: A history, Zgodovina Evrope 2, Modrijan, 2013, str. 823, http://sl.wikipedia.org/wiki/Prva_svetovna_vojna, pridobljeno junija 2014. 11 http://sl.wikipedia.org/wiki/Prva_svetovna_vojna, pridobljeno junija 2014. 12 Norman Davies, naslov izvirnika: Europe: A history, Zgodovina Evrope 2, Modrijan, 2013, str. 824-826. 13 SI_ZAP/ 0387, Zbirka kulturno prosvetna dejavnost ZAP, dr. Alojzij Trstenjak, šk. 2, ovoj 6. Podeželsko ljudstvo se je razmeram kmalu prilagodilo. Začeli so sejati lan in konopljo, doma so si sami kuhali milo in delali sveče. Kavo so si nadomestili z doma žgano pšenico in ječmenom. Ker so kmetje svoje pridelke med vojno lahko spravljali v denar, so si gospodarsko opomogli in poplačali dolgove, tudi vse vknjižene še iz predvojnega časa. Rešili so se tudi osebnih dolgov in s tem postavili svoje domačije zopet na trdne temelje. Državna uprava tega ni prezrla in je zato silila ljudi, da so podpisovali vojna posojila. Razpisani sta bili vsako leto dve posojili, do konca vojne torej osem posojil.14 \ Stadt friedau j-taupiplatz Fotografija Ormoža pred prvo sv. vojno. V pričakovanju, da bo šlo za kratkotrajen spopad, ki se bo končal z zmago ene ali druge strani v nekaj tednih, in da se bodo vojaki, ovenčani z odlikovanji, domov vrnili do božiča, so v skoraj prazničnem vzdušju zapuščali svoje domove in družine. O tem, da bo vojna hitro končana, so razmišljali zaradi modernejšega načina vojskovanja, ki bo intenzivnejše in odločilnejše kot v preteklosti. Zgodilo pa se je, da vojskovanje ni trajalo štiri mesece, temveč več kot štiri leta. V vojsko so vpoklicali vse sposobne moške med enaindvajsetim in dvainštiridesetim letom starosti.15 Na bojišče je tako odšlo 30.000 slovenskih fantov. 14 Prav tam. 15 Z vstopom Italije v vojno in odprtjem Soške fronte leta 1915 so bili mobilizirani tudi moški, stari do petdeset let (Nataša Kolar, www.kamra.si). Ormoški vojaki so spadali v naborno področje 87. celjskega pehotnega polka in 26. domobranskega mariborskega pehotnega polka. Prvi je bil sestavni del skupne armade, ki je spadala v 3. korpus s sedežem v Gradcu, drugi je pripadal deželni obrambi, ki je bila organizirana ločeno za avstrijski in ogrski del monarhije. Del vojakov je sestavljalo še 26. črnovojniški polk. Vojaki, ki so se na ormoško področje priselili od drugod, so bili vpoklicani v polke skupne armade, ki so imeli naborna območja na Ogrskem in Hrvaškem, ali v ogrske domobranske (honvedske) polke. Manjše število je šlo še v saperski (minerski) bataljon, ki je imel naborno bazo na Ptuju, druge samostojne bataljone ali artilerijske in trdnjavske polke ter konjenico (5. dragonski polk).16 Kasneje so zaradi velikih izgub, ki so jih že od avgusta 1914 dalje doživljali nekateri polki, bili preživeli vojaki dodeljeni drugim polkom, pa tudi tisti, ki so bili vpoklicani leta 1915 in kasneje niso zmeraj prišli v t.i. »domače« polke. Do tedaj mirni ormoški kolodvor, je postal prometno vozlišče. Natrpani vagoni vojakov, ki so jih vozili na fronto, so drdrali dan in noč. »Tovorni vagoni so bili zaviti v velike zastave..., v veČini slovenske«}1 Natrpani ž^lez]iiŠki vagoni, ki so vodili na fronto vojake, sanitetni in drug material (SI_ZAP/0386, Fototeka, 1880-2002, F1236). Glavnina slovenskih vojakov je tako avgusta 1914 odšla proti vzhodnemu bojišču — Galicija. »V Galiciji je prišla resničnost, 24-urni pohodi v blatu, hrana seje poslabšala, prišli so v središče topovskega ognja« 18... «Armade so planile druga na drugo, zavladala je zmešnjava, obstreljevanje, letele so roke in noge. To gre onkraj tega, kar lahko človek prenese. Bilo je nepredstavljivo...«, je v spominih zapisal vojak Ivan Matičič.19 Strelski rovi so se počasi oblikovali, razvijale so se tehnike preživetja v njih. Sicer so bile med bojišči razlike, a počasi so strelski rovi postali značilnost, prav tako bodeča žica, uniforme so dobile varovalne barve, vojaki so dobili čelade. Izredno pomembno vlogo je odigralo tudi topništvo.20 16 Emica Ogrizek, »Do božiča bomo doma«, Padli in pogrešani vojaki iz ormoškega območja v prvi svetovni vojni, v: Ormož skozi stoletja V, prva knjiga, Ormož 2005, str. 307. 17 Ruda Jurčec, Skozi luči in sence I, prvi del 1914-1929, Prešernova družba, Ljubljana 1991. 18 Parada se je končala. »1. svetovna vojna prinese civilizacijski šok«, intervju s kustosom Muzeja novejše zgodovine Slovenije Markom Štepcem, pridobljeno junija 2014. 19 Prav tam. 20 Prav tam. Slovenski fantje gredo uat» dušeno na vojsko. Na listje In tisoče ¡slovenskih fantov in mož je poklican i tr, rin tiranija na&t> lj?jbo Avstrijo. Mesto Maribor jo pptno v ojn.it viu ulice polne gnili, ki čakajo 1111 (!t!s.trsk'i' suknjo Diislr^vno so mnrrtli marsllcHt^ ri zupuStlli "JviMit svoje dr*i^e: fltariše, brate, i;»stre, ienn in oiroftitfe, vendar inri vso v. vGllMm veseljem v vojo&nice od tam ti a bo.-no poli a, Vesele ntcailo in prepevanje dbrOpljubuilj ¡¿sini se razloga Mariboru. Mariborski kolodvor je podoben vel keimi v«-¡aSk^mu tnbcinSfcu* Vaake pol iiiy ps-lpMjc-jo ilotgl vkv ki nove stotine bojevnikov za domovino. Slovenski fantje in mo^ja so ta kuj, kn se je zaznalo^ itfi jih k I ifia cesar na brainfoo domovine, zapustili svoj flom in hiteli a-??, afofltovl.iiiTija nn lioloftenn jim iue^l i. Komisije. Li spre eoanjo v vojninn-ali itrt^L.-- rezerviste, iSi> lajo z velikim naporom Tior iri (lan, a sleorn no moro-ju smagati dula. Vsak bi bil ruti pr\i na vrsti, da bi čim prej šel s puSko v roki sovražnilni nasproti. 1-» malti vidi* rn, il vpoklicanimi žalostnih obrazov; Izvzeto so sflvfirtn ubogo i.eno, ki spremljajo svoje V lorek zjutraj je bila mariborsku baadllka Matere Milosti od 4 nff naprej polit i faafcvu In moS, ki greHo aa vojjslce» Spovednice so bile oblegane, kakor ob kiiJc&m vrdiketti nmiaiijtn Tn kuku poriožiiO su li bramielii domovine molili, s kako [lol^^nosLtn p r r-j b ij sv. o bh a J i 1 ol Slovenan jo dober in fcvest baloiifcan in kot lak zvest In Sončki branitr-lj Avstrije. Te dni »a odpravljajo vojaki na jug. Ivo vlaki odltijajn. sliši s« ves alf pi*Q|-#yanje bojnih iti domo-tjnljiiilj pesmi. SliSi se k en kito: Ko bi lfk skonij mnjili udariti nad Srb ji 1 Sloveaaki mladftniii m iBGŽjel Le s Taimjfco in ve^ljera tia. boj! Dotnc$na gleda s ponosom tki vos tn pričakuje oil vas. d«. Ijostu v polni muri vr Stli svojo dolžnost! Z Bogom! N&jura j teda|, jujiafikt rt-j, 7t\\ 'lom. za drapo v hmbri bo\ Tfa so^Tai.nih M) Mod muni v u.ik ju jiiiLiikt partv trčili. drugI t 1)4 L'.' i a ton oietl Glasovi o junaštvu slovenskih vojakov. Junaški graški armadni kor. S*uk Častnik, ki sloji sedaj g svoja teto v vali ki bitki pri Lrovu, pisal sv nje mu znancu z dno !». septembru sledeče; Oi v&araj naprej divja v prostoru pri L v o r 11 z o p e t velika bitka. lipam, dn se bo ta borba koirfala zu nas ugodim, Nadi vojaki so So v prvi bitki naskočili sovražnika tat „vra^i". Ni nam bilo 1110-goie, jih obdržati nazaj, NaSi lan tj« niso prej odnehali, dokler niso arvraSnU», ti so ga imeli preil seboj. potolkli. Posebno junaško so jo bil nnS praAti (III.) kur. Slava mul Sedaj sinji naš junaški zbor spi svež v novotn boju." Slava pe&polku št. 87! Kakor aporofia „Slov. Nar " Aastnik, ki se je vrnil ranjen z bojišča, sijespodnJeSla|erski slovenski (o o I j a t ii) p o J k a t o v. 87 siekrl na bojiS&u posebno slavo. Posebno sijajno so se drža. ii nafti spodtijoštnjerskj ladje v bilki pri Rava-Rus&i 20. m 27. avgusta. Zborni poveljnik je na* polk po-novnn pohvalil. Mnogi „sedeminosemdrul strogo danega povelja, da ne izrf&ra z ncpreni-Bljenim streljanjem prodiranja naših fi#l ter obenem tudi izsledim, v kateri smeri se bo vrSilo prodiranje ruskih oddelkov. Cez nekaj časa se jo VozaAka patrulja odstranila; jaz sem tako] poslal nagemu bataljonu poročilo n tem, kar sem opazil. Po tem dogodku nam ni bilo vei dol^o čakati in že smo prišli v l*>j z nina^o mo^nejAO sovražno telo A sovražnik je Hii napram nam močnejši samo po Številu. JunnStvn naSih tet se je do dobra posrečilo, zadržali sovražnika in mn pri-zndjati veliko izgube. NaSi rojaki m niti za, trenutek nifli) fiirflftli smrtonosnih krogel. ki so frčale mimo načih glsiv, S storoda neprimernim juiiti&tvmn s« Sli riflSt fantje In možjo. voMnmna Slovenci, proll sovražniku. Kljub vsem velikim naporom* kader« so že pred bilko prflstnli. ne ozirsiip sa? rui naporno bojo in veliko vročino ter vse neprilike, katere smo prešinil v tft?airrietn, blstnitpeSftenem ozemlju, so naši vrti slovenski vojaki vedno tiaskakovull sovražnika z veliko prožnnstjo in srditostjo." Slava RuAlm d 0111:101 nt staveiisklni jtiimkunt! Pešpolk št 27 v bojn. NeL vujnk S7. (¡jinst. ¡ijli postila prlpciaduh, » tiltil siriinvihin juntftvfm stl M Imrlfi vojatl 27_ peSpolka Oalii-iji nipcr !Wvra2iiikn. Jiilo ie dll6 ¡¡ft. avgtlfitft, kft ii! napadla jutranja lora. Vili iidMot I c |»i tiho prftiipff] pr -I sov Lili-11J [Jii^ij JI-k i. Sli sini 1 nilprfti 1 niiimi nv.linil kiiniiii ki. Kar koprneli ani-j |to sovražniku. Vsled napornih nKtrfiii' v EB4jllJi7l rineli itt v s 18(1 huili: ifljn nrnn imeli lo umno eiioleljo: Na}ire; t 2 G jo .-nrio si aiaili navad-nu |j>i nuf-l. kur se nun ji; |.i> riroi-ii wlii(liin votli, ka.. Icrn >siu) aujtiraJi i! minkiji;. ll[ehc-ni vojuk ¡a ¡iiilil potrebi), iln i« iTinrii i ^nlia pr-iv kinHlti i .r^i -,1 «i predaj) smo pokrili nni« iiinihrn lopom /. itlc- iinii vsjerlmi, iln j:ji sovnuilik no satttii Nos jo hi-In liUro mrzla, fin smer ™>rfili liilro irnikuti, dn si ,1-o^i-e.r iai oErpiiDlo uric, V nnso :i:.JvftOio itnoiin ]>:■ lJn prilb povdja; „tltoj!" Tnlroj amo postavili le itak «>va™l'al1 Unil in smo iakili, Ii rtilfive sme slUnli volili Jirimonjo inpr v. VUL03 p ti l)f.kfl['jf piiflk ,11 IŽ-Itmijc svinOiiil;. Rima w j» nt(!nln. |„ Mpi, „ !;„. piikfiti dolje. Je neki, višino 9i]o itglfidaii sovrnijii-V teana ukleiijeoili siupinfth »m prodirali dalje, kljub preoiišnjl tluljttvi suto li riulninfr al!5s]i nln-wvb i r. tratant. SwraJnlkii, ti n „a™ je bUiol so fr 1 K™1'' pralni- S svoilut alltJn mivatoai •o UM iiMiieravall pomaiiiiriili. Kro-ila so neprtutlinii rriala, ¡¡i-mimo piikals, ti so so realtlele, Nadmrili smo puste na pr-jnrfufKV.it,, suvrnlnilta. \ k-ljiUi temu. ¡¡roauo vieevoUdll, raortitn povilnrjiili. da a, krojil,- i! ruskih Mls iivraluo mmerjenti liizdilin ngtl „tur.i ¡„ |lU5| ,„„,,„„ poproj ozniifili ovuduH «nraintku, Nnjsih vojnkoi io biln zeeven i» mitozi marij. Toili vstmjnll inorsn»! BrapinJt lu jirniinle bo man napravile veliko i^it il Kos krtipueJa jo ?iu:li?] muicjto k>vi.ri.';, v trebuh, iiil je url pt ici iiii-Liv. i-3rii:'I : Dsto Jo (vflraata ■! rtiiiemn nm-oiliiikii stforttiifbl plave. Ob,l„jiL;] :, snmliilku. Ziniotipli so imel: „Hurn!" Vslert ur, gttLne^B sireliniijn so postfiJc irivt pn&k vr iN M i ..:l],j 4rn.'iiui neumorno flnljp. ifiprii -jrttt in hllo vfltlim mirrij. tjitirol" t-li Kmiipnl , te je bilo nn£e npjlo. TiMrt v (reiioLku. ko sen bolel znpei s(i-i v torbi«! po pa-Irooo. uit je tciskelelo no hrbtu, preil oftmi so