Poštnina plačana v gotovini
Sped. in abbon. postale - II Gruppo 70 '
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:
34170 Gorica, Rjva Piazzutta, 18 - Tel. 83-177
PODUREDNIŠTVO:
34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646
Letna naročnina, Italija	. . Lir	8.000
Letna inozemstvo ....	»	13.000
Letna inozemstvo, USA	dol.	15
Poštno čekovni račun:	štev. 24/12410
[
J
Leto XXX. - Štev. 19 (1502)
Gorica - četrtek, 11. maja 1978 - Trst
Posamezna številka Lir 200
H Minskem umoru Mia Mora Posvet o etničnih skupinah
Italijo in ostali svet je v torek 9. maja popoldne do dna pretresla novica, da so v neki rimski ulici našli v avtomobilu mrtvo truplo poslanca Alda Mora. Po 54 dneh podle igre z njegovim življenjem, z upi njegove družine in pričakovanjem vsega kulturnega sveta so zločinci Rdečih brigad dopolnili svoje zlo dejanje.
ENODUŠNA OBSODBA
Ob tej tragični uri je demokratična Italija enodušno reagirala z obsodbo zločina in njegovih krivcev. Oglasili so se vsi vidnejši politični, sindikalni in verski voditelji.
Po televiziji je bilo v torek zvečer slišati in videti prekaljene demokrate iz časov odporništva kot sta Sandro Pertini, socialist, in Guido Gonella, demokristjan, pa voditelje strank, med njimi republikanec Ugo La Malfa, komunist Enrico Berlinguer, sindikalist La-nia in še drugi.
Njihove izjave so vse brez izjeme izzvenele kot obsodba zločina nad Aldom Morom; istočasno so izrazili svoje sožalje družini, solidarnost Krščanski demokraciji in zagotovilo italijanski javnosti, da nasilje ne bo zmagalo. Republiko je treba braniti, očuvati njene demokratične ustanove, ki so sad borcev boja za svobodo. Glede Prihodnosti so bili eni bolj optimisti, drugi manj, vendar obupanca med njimi ni bilo nobenega, da ob Morovi smrti ni nihče obžaloval trdnosti, ki so jo pokazali vlada, Krščanska demokracija in Parlament, ko niso klonili pred zahtevami brigadistov. Slišati je bilo izjave: Rdeči brigadisti so napovedali boj državi in demokraciji, njih izziv je treba sprejeti °rez oklevanja.
Pertini je dejal, da je ob novici o Morovi smrti bil prizadet podobno kot je bil prizadet še kot mlad mož ob novici Matteottije-Vega umora leta 1923, ki so ga umorili fašisti. Vendar, je poja-snil, so danes politične razmere ^ državi povsem drugačne kot takrat. Tedaj smo bili med strankami sprti, delavski sindikati neenotni in pasivni. Zato je lahko prebadala diktatura. Sedaj so se stranke povezale v demokratični složnosti in prav Aldo Moro je bil eden glavnih tvorcev te enotnosti j' Parlamentu. Nadal je je danes delavski razred dosti bolj enoten, 1'daren, stvaren in predan demokratični svobodi. Zato, je zaklju-ed Pertini, imam polno zaupanje ^ bodočnost te naše republike, četudi bo morala preživeti še hude case.
Pertiniju so dali prav italijanski delavci. Ti so v torek popoldne,
0 se je razširila vest o Morovi smrti, spontano organizirali po-1,0rke po vseh večjih mestih Ita-/Jp- Govorniki, ki so ob teh pridnostih nastopili z bolj ali manj ^Pripravljenimi govori, so vsi enodušno obsodili nasilje Rdečih
.^gad in se izrekli za demokra-?*cne oblike življenja in boja. Njih _ahteva je bila v soglasju z zahte-i0 Politikov: Rdeče brigade je tre-osamiti, ustvariti praznino oko-' ^.jih, da bodo videli, da njih boj j/ italijanskih delavcev, ni boj Pijanskih množic. a .To so bile izjave v torek zvečer. °Vek je dobil vtis, da so itali-riski politiki, sindikati, delavci 0?°tni kot še nikoli, da hočejo
niti to republiko in njeno ^- tavo, četudi je bivši predsednik
1 ^ragat dejal, da je prva republi-7 Aldom Morom umrla.
mms
Tudi v svetovni javnosti je vest o Morovem tragičnem koncu povsod napravila najgloblji vtis in povsod izzvala reakcijo in obsodbo. Podoba je bila kot bi bili svetovni vodilni politiki osebno prizadeti.
LJUDJE BREZ ČUSTEV IN VESTI
Rdeče brigade so izpričale, da so jim človeška čustva povsem tuja; da so izključno politični fanatiki, ki z mrzlo računico pripravljajo svoje akcije, jih tehnično in perfektno izvajajo in zasledujejo le en cilj: razkroj demokratičnih ustanov. Cilj zasledujejo premišljeno, hladnokrvno, kot avtomati, kot ljudje brez čustev in brez vesti. Nobenemu dejanju se ne odrečejo, če menijo, da jim lahko koristi.
Za vse, ki vsaj nekoliko poznajo potek komunističnih revolucij do sedaj, od ruske leta 1917 do zadnjih v Vietnamu, Angoli, Abe-siniji, velja, da gre za revolucionarno taktiko, ki izhaja iz leninistične in stalinistične šole. Doslej je ta taktika še zmeraj bila zmagovita, razen če ni izzvala nasprotne vojaške ali fašistične diktature.
KAKO BO V ITALIJI?
Gotovo je danes Italija svet zase. Če so italijanske stranke zares demokratične, kot je bilo slišati izjave, in če so italijanski delavci ter njih sindikati zares demokratično usmerjeni, kot trdijo, potem bo italijanska demokracija gotovo izšla zmagovita iz te preizkušnje, kot je rekel Pertini, ker brez ljudskih množic ni mogoče izpeljati nobene revolucije. Zato je z umorom Alda Mora res prišla ura resnice za italijansko demokracijo.
k; h.
Tudi Korošci za samostojno pot
Sredi aprila so imeli slovenski Korošci zborovanje z območja Zg. Roža. Priredile so ga slovenske liste po občinah Št. Jakob
v	Rožu, Bekštajnu (Malošče) in Ro/eku. Zborovanje je bilo sklicano k Antoniču na Reki, udeležili pa so se ga tudi zastopniki osrednjih koroškoslovenskih organizacij, Grilc, Warasch in VVedenig.
Dr. Matevž Grilc, (predsednik NSKS je dejal, da je troba samostojne slovenske liste podpreti, zakaj samo naši ljudje so porok za uveljavitev potreb in koristi naših ljudi, saj je politika drugih strank obrnjena prati naši skupnosti. Tu in ta/m se sicer tudi pri tujih strankah najdejo posamezniki, ki so nam bolj ali manj naklonjeni, a so tudi ti podvrženi strankarski disciplini.
Problemi narodnih skupnosti so danes vedno -bolj pereči in živi. O tem ipriča vrsta dejstev in dogodkov, ki jih lahko uokvirimo v ta niz. Srečanja, okrogle mize, sestanki, kongresi, zborovanja — politične in študijske narave — vse to potrjuje zanimanje širše javnosti za to problematiko. Poleg vsega pa še politična prizadevanja najbolj zainteresiranih — narodnih manjšin samih, da si enkrat priborijo svoje pravice.
Pred leti smo imeli v naši deželi prva taka uradna zborovanja. Manšinska konferenca, ki jo je organizirala goriška pokrajinska uprava o problemih slovenske manjšine ter mednarodna konferenca o manjšinah, ki jo je priredila tržaška pokrajina. Ta zborovanja so sicer načela to problematiko v širšem okviru italijanske javnosti in oblasti v deželi, čeprav niso še dala veliko praktičnih sadov.
Sedaj je obema omenjenima pokrajinskima upravama naše dežele sledila še pokrajina v Vidmu z organizacijo posebne konference o jezikovno-etničnih skupinah. Videmska pokrajinska uprava se je verjetno hotela izogniti rabi izraza »narodna manjšina«, ker še ni prišla do razčiščenja o samem obstoju dveh manjšinskih skupin, slovenske v Beneški Sloveniji in Kanalski dolini ter furlanske (ki je pa pravzaprav večina v pokrajini) in je zato raje uporabila izraz »etniono-jezikovna skupina« (lahko bi tudi poskrbela za uporabo strešic vsaj v naslovih!).
Konferenca je potekala v dneh 5. in 6. maja 1978 v avditoriju 'tehničnega zavoda Malignani v Vidmu in se je je udeležilo veliko število ljudi-poznavalcev manjšinske stvarnosti, predstavnikov slovenske in furlanske narodne skupnosti, zastopnikov političnega in javnega življenja naše dežele. Prvi dan je potekal v znamenju uradnih referatov nekaterih strokovnjakov, nato so pa sledila poročila predstavnikov etničnih skupin oz. intervencij posameznih udeležencev.
TEORETIČNI PRISPEVEK STROKOVNJAKOV
Zasedanje je vodil predsednik videmske pokrajinske uprave odv. Turello, ki je poudaril bistvene programske točke, ki so vodile pokrajinsko upravo pri organizaciji te konference. Značilno je, da so bila na programu poročila raznih priznanih jezikoslovcev in manjšinskih strokovnjakov. Že to dejstvo je pokazalo na smer te konference, ki je po namenih organizatorjev hotela imeti bolj študijski kot politični pomen. Vsekakor pa se slednjemu ni bilo nikakor mogoče izogniti.
Kot predavatelji so nastopili prof. G. B. Pellegrini s padovanske univerze (Etnično-jezikovna skupnost v odnosu do lastne jezikovne individuacije), prof. A. Pizzorusso
o	etničnih skupnostih in njih pravtnem priznanju, prof. T. De Mauro o jezikovni vzgoji v materinem jeziku, prof. P. Leon (Etnično-jezikovne skupnosti v odnosu do družbeno-gospodarskih problemov in socio-kulturnega odraza), prof. G. Barbina o etničnih skupinah in njih ozemlju ter Sergio Salvi o zgodovinsko političnih aspektih omenjenih skupin.
Težko in pravzaprav nemogoče bi bilo ustaviti se ob vseh teh akademsko pripravljenih referatih z znanstveno vsebino. Govorili so tu predvsem znanstveniki, ki jim je problem jezika in etnične individualnosti vsakdanje delovno orodje. Zato bi le podčrtali, da je ta znanstveni uvod gotovo bil na mestu, v kolikor je širšemu forumu prikazal obče priznana dejstva, kar ima zlasti velik pomen za odnos do dveh manjšinskih jezikovnih skupnosti v videmski pokrajini, furlanske in slovenske. Nemške ne bi posebej omenjali, 'ker sam njen obstoj pravzaprav ni nesporen, kar še bolj zgovorno potrjuje samo dejstvo, da na videmski konferenci ni bilo nobenega predstavnika kake nemške skupnosti v naši deželi!
Iz raznih sicer zanimivih referatov bi zabeležili le kako misel iz predavanja S. Sal-
vi	ja, avtorja znanih del kot so »Le nazioni proibite «in »Le lingue tagliate«. Salvi je
med drugim omenil različne pozitivne rešitve manjšinskih vprašanj drugih držav (Češkoslovaška, Španija itd.). Kar zadeva slovensko problematiko je toskanski manjšinski strokovnjak pozitivno ocenil slovensko zgodovinsko izbiro v odnosu do ilirizma, ki je rešila slovensko samobitnost. Med drugim je Salvi tudi omenil vlogo matične domovine v odnosu do manjšin. Zaustavil se je še ob problemu narečij in (za razliko od jezikov) duhovito pripomnil, da prave manjšinske zaščite v Italiji sicer ne more zahtevati kar 117.812 govoric, kolikor so jih našteli kot dialekte posameznih jezikovnih področij...!
LISTINA O PRAVICAH SLOVENCEV
V	VIDEMSKI POKRAJINI
Nas gotovo najbolj zanimajo problemi okoli slovenske manjšine v videmski pokrajini. O tej stvarnosti so na konferenci med drugimi govorili za predstavnike beneških in kanalskih Slovencev Viljem Čer-no, Salvatore Venosi, Aldo Klodič, Emil čenčič in drugi. S političnega in splošno manjšinskega vidika pa so npr. nastopili Samo Pahor za AICDML, Drago Štoka za SSk in drugi.
Tu bi lahko omenili nekaj glavnih značilnosti s tega zborovanja v zvezi s slovensko problematiko. Kulturna in izseljeniška društva Beneške Slovenije so v tem času izdala »Listino o pravicah Slovencev v vi1 demski pokrajini«. V njej poudarjajo nekatera temeljna načela, ki morajo voditi oblasti pri iskanju manjšinske zaščite Slovencev v videmski pokrajini. Listina se zavzema med drugim za ovrednotenje slovenskega narodnostnega značaja pokrajine zlasti na prizadetih potresnih področjih. Tako nadaljuje:
Slovenci v videmski pokrajini živijo že več kot tisoč let ob današnji vzhodni italijanski meji... Porazdeljeni v štiri narečne skupine so skozi stoletja ohranili svojo narodnostno identiteto, kar dokazujeta tako zgodovina kot še danes živa kulturna dediščina, ki je med drugim tudi nasledek široke upravne in politične avtonomije, ki jo je to ozemlje v preteklosti uživalo kot mejni pas oglejskega patriarhata in beneške republike...
Državnemu aparatu je bila zaupana naloga, da prisili prebivalstvo zatajiti svojo lastno kulturo, jezik, še celo svoj izvor. Z nizkotno propagando se je posrečilo ustvariti v ljudeh občutek, da so zaradi svoje narodnostne pripadnosti manjvredni. Vsaka javna oblika slovenskega izražanja je doživljala napade, najuglednejši slovenski kulturniki, književniki, zgodovinarji in znanstveniki so bili preganjani...
Listina omenja še druge probleme in težave beneških in kanalskih Slovencev /ter tako nadaljuje:
Slovenci v videmski pokrajini odločno odklanjajo vsakršno razlikovanje med
njimi in drugimi deli slovenske skupnosti, ker je to jasen poskus nadaljevanja politike, ki jih je doslej izolirala in potiskala na raven krajevne posebnosti. Nasprotno, poudarjajo nujnost ukrepov, ki naj popravijo sedanje stanje kulturnega razkroja, v katerem so se znašli zaradi dolgotrajnega izvajanja take politike.
V	smislu teh načel so predvsem govorili slovanski predstavniki na videmski konferenci. Zahtevali so novo politiko, ki naj bo v skladu z ustavo in duhom nove stvarnosti po podpisu Osimskih sporazumov. Pomembno je tudi dejstvo, da so slovenske zahteve podprli številni furlanski predstavniki, ki so izrazili mnenje, da se v skupnem boju za dosego pravic odpira nova stran v zgodovini prebivalstva videmske pokrajine.
SSk ODLOČNO PODPRLA ZAHTEVE BENEŠKIH IN KANALSKIH SLOVENCEV
Nastopili so tudi razni predstavniki političnih strank ustavnega loka. Za DC je bil značilen govor, ki ga je imel deželni odbornik za kulturo Mizzau, ki je na široko poudarjal pripravljenost svoje stranke za podporo slovenski manjšini. Na drugi strani pa so razni drugi predstavniki videmske Krščanske demokracije sicer priznali stvarnost beneških Slovencev, vendar so ji hoteli še vedno dati nek poseben »status«, ločen od ostale slovenske manjšine v Italiji. Razni predstavniki Furlanskega gibanja (MF) pa so odločno zahtevali ovrednotenje furlanskega jezika in kulture tudi z zakonodajnimi ukrepi.
Slovenska skupnost (SSk) je odločno in premočtrno poudarila zahteve po globalni zaščiti vseh Slovencev v deželi, kar je posebej izrekel v svojem posegu deželni svetovalec dr. Štoka. Orisal je tudi zakonski predlog SSk za zaščito manjšine ter se zaustavil pri vlogi posebne komisije pri predsedstvu vlade, v kateri je tudi naš zastopnik.
* * *
Videmska konferenca o etnično-jezikov-nih skupinah je prva te vrste v Furlaniji. Že v tem lahko ocenimo njeno pozitivnost. Gre za to, da se enkrat le pride do spoznanja, da je narodnost vrednota, ki jo mora tudi javna oblast oz. država upoštevati. Predvsem pa je to odvisno od samih pripadnikov narodnih skupnosti in njih življenjske volje. »Obstoj nekega naroda je vsakodnevni plebiscit,« je zapisal francoski filozof Renan.
Zato smo prepričani, da bo tudi videmski posvet — kljub nekaterim negotovostim in omahljivostim s strani večinskih predstavnikov — zaoral novo brazdo v ledini narodne samobitnosti vseh omenjenih skupin, posebej beneških in kanalskih Slovencev.
a.b.
Ustavljen sodni postopek
Dr. Rudolf KirohscMager, predsednik av-publike Avstrije, je s posebnim odlokom ustavil sodni postopek proti štirim slovenskim mladincem iz Sel na Koroškem. Ti so bili v sodnem postopku, ker so ob zloglasnem ugotavljanju manjšine novembra 1976 protestirali tako, da so odnesli skrinjo z oddanimi popisnicami, jo razbili in popisnice sežgali.
Predsednikov urad je ta sklep utemeljil s tem, da gre za obtožence iz kraja, kjer so slovensko govoreči avstrijski državljani imeli velike žrtve med zadnjo vojno v njihovem odporu proti nacizmu.
Kirchschliiger se je pred kratkim osebno udeležil žalne slovesnosti v spomin 13 slovenskim domačinom iz Sel, ki so bili zaradi sodelovanja s partizani obglavljeni leta 1943 na Dunaju. Ob tej priložnosti je imel govor, v katerem je zavrnil nacistično obtožnico, v kateri je stalo, da so obsojenci »za vedno brez časti« in izjavil v imenu republike Avstrije, da žrtve niso bile nikoli brez časti in da so vredne veli-
kega spoštovanja s strani avstrijske republike.
Odločitev za ustavitev sodnega postopka je v posebnem letaku napadel koroški Hei-matdienst. Glasilo koroške Ljudske stranke pa skuša postaviti vso zadevo na politično plat, češ da si hoče vladajoča socialistična stranka, ki se boji za svoje položaje, na ta način zagotoviti slovenske glasove.
Dr. R. Kirchschlager, sedanji avstrijski zvezni predsednik, je bil pred leti avstrijski veleposlanik v Moskvi. Tam se je dobro seznanil s sovjetskimi razmerami in strategijo. Zato je bil prav on med tistimi avstrijskimi politiki, ki je nenehno pritiskal na odgovorne, da se na Koroškem postavi dvojezične krajevne napise in s tem izpolni avstrijska državna pogodba iz leta 1955 ter izogne možnosti sovjetskega pritiska na Avstrijo in s tem na ves Zahod. Kot znano, je prišlo leta 1972 ob postavitvi nekaj iteh napisov do znanega nemčurskega programa na Koroškem.
Pok. msgr. Natal Silvani
V	petek 5. maja smo na pokopališču v Mi>ljah spremili k zadnjemu počitku msgr. Natala Silvanija, ki je nepričakovano umrl v tržaški bolnišnici v noči med 2. in 3. majem. Pogrebno mašo v miljski župni cerkvi je daroval g. škof Bellomi. Z njim so kon-celebrirali številni duhovniki obeh narodnosti. Pri maši je bil tudi nadškof Santin. Obredi so se vršili v treh jezikih.
Pokojni Natal Silvani je bil tržaški rojak, saj se je rodil v Trstu, v župniji sv. Jakoba, na božič leta 1899. Od tod njegovo ime Natal. Študije je dopolnil vse v Trstu, tudi teološke, tj. tudi leta priprave na duhovniški stan. Zaradi vojnih razmer so namreč tržaški bogoslovci imeli med prvo svetovno vojno svoje bogoslovje v škofovi vili v Skednju. To bogoslovje je vodil msgr. Jakob Ukmar. Mašniško posvečenje je prejel v stolnici sv. Justa 29. 6. 1922.
Stroga vzgoja v domači hiši, zlasti materina, in leta bogoslovja pod msgr. Ukmarjem so dali g. Silvaniju poseben pečat, ki ga je spremljal vse življenje, še bolj pa njegovo delo. Bila je to natančnost, tudi v majhnih stvareh, katere žrtev je sam večkrat bil. Velikokrat mu je bila merilo življenja vira v cerkvenem stolpu in ne beseda ljubezni; vsaj tako se je zdelo človeku, ki se mu je prvič približal. Ta natančnost je bila kakor okvir, ki so ga ljudje na steni takoj opazili, niso pa razumeli podobe, ki je bila v tem okvirju. In
1o	mu je povzročilo marsikatero uro trpljenja, ki ga je tiho prenašal in se o njem dolgo pogovarjal v zbrani molitvi pred tabernakljem. Povzročilo pa je tudi marsikateri nesporazum, ki ga je bilo težko odpraviti in popraviti.
Kot navomašnik je pokojni gospod takoj odšel v Istro in v Istri je ostal do leta 1950, ko je prišel v Trst in na Opčine. Buje, Draguč, Račiče, Krkavče, Slum, Roč in Buzet, to so kraji njegovega delovanja. Njegovo najvažnejše apostolsko delo je bi-
lo	v Roču, kjer je kot župnik prebil 17 let. Dive leti je bil ob koncu svojega bivanja v Istri župnik v Buzetu. Od 1930 je bil tudi dekan, najprej dolgo lot v Kršanu, nato v Buzetu in končno na Opčinah. In kot dekan v Buzetu je leta 1947 spremljal msgr. Ukmarja pri birmovanju, ki se je v Lani-šču tragično končalo.
Nimamo možnosti opisati, kaj je vse zgradil v Istri, kaj vse je za Istrane naredil. Kaj vse je zaradi tega pretrpel, zlasti pod fašisti. Msgr. Silvani je dal Istri, in to skoraj v celoti hrvaški Istri, 38 let svojega življenja. Tam je pustil svojo dušo in srce, svoje zdravje in veselje. In tako spada v vrsto slovenskih duhovnikov, da ne omenjamo čeških, ki so prav Istri darovali, kar so pač imeli: ljubezen do naroda, hrvaškega jezika, vere. (Zal so na to pozabili pri slovesnosti v Poreču 9. aprila letos, ko je hrvaška Istra upravičeno z veseljem proslavljala zedinjenje vse hrvaške Istre v eni škofiji.)
Msgr. Silvani, častni kanonik tržaškega
stolnega kapitlja, se je kot dekan, župnik in katehet resno zaivzel za svoje delo v težki in mešani župniji sv. Lovrenca na Opčinah. Rad je imel zlasti bolnike in mlade v šoli. A Opčine niso bile Istra. Zato je tudi razumljivo, da na Opčinah ni šlo vse tako lahko. Zelo ga je bolelo, če so naši ljudje dvomili o njegovi narodni zavednosti.
Končno ga je bolezen strla in ni ostalo drugega, kakor da se spomladi 1968 šoli in župniji odpove. Ta odpoved ni bila lahka, saj je hotel ostati pri delu do konca. Kar se je tudi dejansko zgodilo. Z Opčin se je umaknil v svojo hišo v Miljah in od tu je več let hodil h Korošcem-Sv. Barbari za sv. mašo in za vse, kar lahko duhovnik nudi. In za obnovo te cerkvice in za novi oltar je dal precejšnjo vsoto denarja.
Msgr. Silvani je izšel iz šole msgr. Ukmarja. To pomeni, da se je na svoje pridige in kateheze vestno pripravljal. Rad je segel po dobri knjigi, podpiral je naše časopisje. Nikoli ni odrekel duhovniške pomoči. Njegova ljubezen do molitve, do premišljevanja, je bila vsem znana. Bil je velik Marijin častilec in je rad govoril o Materi božji in gorje sobratu, ki bi kaj narobe o njej povedal.
Z vso mogočo vnemo se je posvetil Vin-cencijevi konferenci, kateri je bil za voditelja od vsega početka. Ena njegovih zadnjih pridig, ki smo jih slišali, je bil prav nagovor članicam Vincencijetve konference ob občnem zboru. Kako je tedaj iz njegovih besed izzvenel klic po krščanski ljubezni! Pokojni msgr. Silvani naj v miru počiva!
Dr. Lojze Škerl
IZJAVA SVETA SLOVENSKIH ORGANIZACIJ V ITALIJI
Ob zločinskem umoru poslanca Alda Mora Svet slovenskih organizacij v imenu vseh svojih članic z ogorčenjem obsoja nečloveško početje Rdečih brigad, ki si lastijo pravico odločati o življenju in smrti svojih političnih nasprotnikov ter s tem kršijo italijansko ustavo in demokratično svobodo, ki je izšla iz odporništva.
Istočasno izrekajo sožalje družini velikega pokojnika in družinam vseh žrtev nasilja. Kot slovenska narodna skupnost v Italiji se še posebno zavedamo, kaj pomeni nasilje nad sočlovekom in skupnostjo. Zato pozivamo vlado, parlament, demokratične stranke, delavske in druge organizacije, da še bolj izolirajo nasilneže in s primernimi ukrepi vrnejo državljanom možnost mirnega demokratičnega življenja.
* * *
Kot vsi prepričani demokrati tudi Slovenska skupnost kot demokratična politična predstavnica slovenske narodnostne skupnosti v Furilaniji-Julijski krajini najodločneje obsoja podlo početje Rdečih brigad in izraža trdno prepričanje, da bodo sile terorizma in z njim povezanega totalitarizma prej ali slej poražene.
Miiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii)iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii:iiiiiiiiiiiiiiin:iiiiiiiiiiiiiiiimiiitiiiiiiiimiiiiiuiiitiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiaiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii
6. maja pred dvema letoma
Na različne načine so se v naši deželi spomnili 6. maja 1976. Gre za datum, ki bo ostal neizbrisan v zgodovini naše dežele kot dan velikega potresa, ki je prizadel Furlanijo, Kamijo, Terske doline z gornjim Posočjem. Bilo je okrog tisoč mrtvih, materialna škoda pa je šla v tisoče milijard lir.
Deželna uprava se je obletnice spomnila tako, da so za šole predvajali dokumentaren film o potresnem področju. Film obsega tri dele: v prvem prikaže značilnejše kraje v Furlaniji pred potresom. Zvrstijo se pred gledalcem Gemona, Venzone, San Daniele, Osoppo, grad Colloredo, Čedad in še drugi kraji. Barvne slike pričako, kako lepi, romantični so bili ti kraji, mesteca, vasi, kako polni zgodovinskih prič in spomenikov, pa tudi polni dela in gospodarskih pobud.
Sledi drugi del: isti kraji nekaj dni po
iiiimiimiiiiiniimiMiimimiimmimimiiiiiiiiiimmimiiiimiiiiiiiiimiiimiMmiiiiiiiiMMimmiiiiiimiiiiimminiiMiiiiHimimimmiimMiiiiiimiiNiiiiiiimiiiimmiii
Kapela bi. p. Leopolda pri Domju
i
an
Pred seboj vidite skromno sliko, ki predstavlja novo kapelo v čast bi. p. Leopoldu, ki se pripravlja pri Domju v neposrednem predmestju Trsta, sredi industrijske cone, ki že dolgo čaka na prepotrebni bogoslužni prostor. Že skoraj 25 let se namreč božja služba opravlja v prostorih osnovne šole pri Domju vsako nedeljo in zapovedan praznik, ločeno za slovenske in italijanske vernike.
To ne bo še prava cerkev, vendar že dovolj prostorna, da se zadosti trenutnim potrebam prebivalstva, 'ki je v neprestanem porastu zaradi bližnjih industrijskih objektov. Kraj ima že večjo trgovino (market), ki oskrbuje bližnjo in daljno okolico. Prav tako hotel in več gostinskih obratov. Sedaj se gradi večji kompleks za socialne usluge (otroški vrtec in podobno). Tudi šolskih otrok je veliko, ki prihajajo iz okoliških naselij. Tako je bila potrebna vsaj skromna kapela, ki bo lahko pomenila prisotnost Boga in Cerkve v tem delavskem okolju.
Zdi sc, da so tudi vsi zadovoljni s posvetitvijo kapele bi. p. Leopoldu, ki je v svojem življenju in delovanju tako čudovito združeval dva svetova, slovanskega in italijanskega, in se žrtvoval za vzvišeni ideal edinosti med kristjani. Saj bo moral biti ta ideal vedno pred očmi tudi današnjemu rodu in v tem našem življenjskem
rtm on mm
■ Štiri dni se je mudil v Bonnu v Zah. Nemčiji na uradnem obisku glavni tajnik sovjetske komunistične partije Brežnev. Ob zaključku razgovorov sta Brežnev in Schmidt podpisala dva sklepna dokumenta o gospodarskem in znanstvenem sodelovanju; sporazuma bosta veljala 25 let. Brežnev se je sestal tudi z vodjema demo-krščanske opozicije Kohlom in Straussom.
■ Vlada afriške države Benin (nekdanji Dahomey) je obvestila kardinala Bernardina Gantina, ki je državljan te države, naj
se v domovino ne vrača, ker tam ni zaželen. Papež je Gantina pred dvema letoma imenoval za kardinala in imu poveril odgovorna mesta v vodstvu vatikanskih uradov. Oblasti v Beninu verjetno moti kardinalova velika priljubljenost. Ko se je namreč kot kardinal prvič vrnil v domovino, ga je na letališču pričakala množica 20.000 ljudi.
H Predsednik kitajske partije in vlade Huakuofeng je prekinil z dolgoletno tradicijo, da vodja stranke ne gre v inozemstvo in je kot prvo državo obiskal Severno Korejo, kjer je bil toplo sprejet. Skupaj s severnokorejskim diktatorjem Kim
II	Sungom sta Sev. Ameriko obtožila napadalnih namenov in se izrekla za zedinjenje obeh Korej, seveda pod rdečo zvezdo.
prostoru, kamor nas je postavila božja Previdnost.
Ugodno za novo kapelo bo tudi to, da stoji v neposredni bližini šole in v samem središču, h kateremu težijo tudi druge okoliške vasi ob cesti proti Ricmanjem in proti Dolini. Gre za nekdanjo Malalanovo trgovino z lepim stanovanjem, ki jo je župnija v Ricmanjih že kupila in plačala, vendar jo pri tem obremenjujejo visoki dolgovi in posojila. Velikodušni dobrotniki so do sedaj že veliko prispevali, nekateri tudi v obliki posojila. Naj jim gre iskreno priznanje in topla zahvala. Prepričan sem, da vse to vodi in navdihuje sam bi. p. Leopold, ki bo svojim častilcem prav gotovo tudi velik priprošnjik pri Bogu.
Sobratje in duhovniki na Tržaškem so me obvestili, da bodo v mesecu maju priporočali to zadevo tudi vsem našim vernikom v Trstu in okolici. Zelo sem jim hvaležen za to namero kakor tudi vsem novim in starim dobrotnikom. Zdi se mi, da se že dolgo ni vršila na Tržaškem tako občutena in širokopotezna akcija, ki prihaja res iz srca.
Mislim, da je že to majhen čudež naše povezanosti, ki gre prek vseh meja. Saj prihajajo darovi tudi z Goriške ter z onstran meje. Tudi italijanski in hrvaški verniki so se že oglasili. Tako bo lahko nova kapela pravi spomenik naše krščanske vzajemnosti in bo še našim zanamcem pričala o skupnih težnjah po poti bi. p. Leopolda, apostola krščanske edinosti.
Marsikoga bo še zanimalo, kdaj bo nova kapela odprta in pripravljena za bogoslužje. Mislim, da bomo to doživeli še letos, morda že v bližnji jeseni. Sedaj pii-čakujemo še zadnja uradna dovoljenja.
Če bo šlo vse po predvidevanjih, se bodo dela začela še v tem mesecu, ko slavimo drugo obletnico proglasitve blaženim p. Leopolda in tudi njegov rojstni dan. Vsekakor bomo naše bralce sproti obveščali, kakor tudi že dolgo objavljamo darove in prispevke naših dobrotnikov. Še Bog plačaj!
potresu dne 6. maja 1976 in posebno še po zadnjem velikem potresnem sunku 15. septembra. Ob tem hipnem prehodu še bolj drastično vidiš, kakšno je »bilo razdejanje potresa. Primerjaš Gemono prej in po potresu, saj sta ti obe podobi živi, ali pa Venzone, Osoppo, Brdo v Terskih dolinah in še in še toliko drugih krajev... Pred očmi ti vstaja tragedija prizadetega ljudstva v najbolj realističnih tonih. Cerkve, gradovi, hiše, šole, tovarne, vse samo kupi ruševin. Prebivalci se pomikajo med njimi kot izgubljeni. Vlečejo kos pohištva, lonec z rožami, porivajo voziček z vrečo krompirja... Apokaliptična podoba...
Toda ob tej podobi je druga, namreč pomoč, ki je začela takoj prve dni prihajati od vsepovsod. Alpinci, gasilci, tuji vojaki, prostovoljci vseh narodnosti, ki z buldožerji nakladajo ruševine in jih odvažajo, ki popravljajo ceste, napeljujejo telefonske in električne žice. Drugi delijo hrano, odeje, postavljajo prve šotore.
Tej pirvi pomoči je sledila druga, trajnejša: naselja iz montažnih hišic. Prvo zimo tudi bivanje ob morju v hotelih v Gra-dežu, Lignanu in drugje.
Kaj bo s prebivalstvom? Bo ostalo doma ali se bo povečini razgubilo po državi in v inozemstvu? Furlan je naivezan na svoj dom, svojo hišo, svoje ognjišče. Treba mu je pomagati, da ostane. V ta namen je nujno, da dolbi doma delo. Zato je bila naslednja skrb obnova tovarn, delavnic, za kmetovalce obnova hlevov in gospodarskih poslopij. Tudi šole so potrebne in bolnišnice, toda ne zasilne, temveč dokončne. Zato je tretji del dokumentarnega filma posvečen obnovi.
Ta še daleč ni dokončana. Prav te dni ob drugi obletnici potresa se veliko govori
o	obnovi domov in drugih staivb. To je bolj zamudno in zapleteno delo. Ljudje seveda postajajo nestrpni. Pravkar so preživeli že drugo zimo v montažnih hišicah, ki ostanejo zmeraj le zasilna bivališča. Kdaj se bodo mogli vseliti v svoje obnovljene ali na novo obnovljene domove? Obnova, kjer se obnoviti da, gre hitreje od rok. Mnogo hiš so tudi že popravili, vendar jih čaka še 28.000. Novih pa niso še začeli graditi in postaviti jih bodo morali 15.000. Pravijo, da bodo začeli to poletje. Če bodo res začeli, kdaj bodo prišli vsi na vrsto? Po prvi svetovni vojni je trajala obnova naših porušenih vasi od 1919 do 1924. Torej pet let. Cerkve in druge manj nujne zgradbe so prišle na vrsto še kasneje. Takrat je bilo manj poškodovanih hiš in poslopij kot pa sedaj po potresu. Zato bo zidanje novih hiš gotovo trajalo nekaj let. Zaradi tega bo marsikje potrebno še nadaljnje potrpljenje in še nekaj zim bodo morali ljudje preživeti v montažnih hišicah. Vendar takih bo zmeraj manj, ker z javno in tudi privatno pomočjo se potresno ozemlje le obnavl ja, četudi ne tako hitro, kot si ljudje želijo in kot bi bilo potrebno.
Omenjeni deželni dokumentarni film bo še poznim rodovom pričal, kako huda šiba božja je bil potres 6. maja in 15. septembra 1976. Ne bilo bi napak, če bi film predvajali tudi za širšo jaivnost.
Pomemben jubilej mariborske škofije
Letos 10. maja je poteklo 750 let, odkar je bila ustanovljena lavantinska, sedaj ma-riborska-lavantinska škofija. Ustanovil jo je salzburški nadškof Eberhard II., ki je v resnici hotel prehiteti deželne vladarje pri ustanavljanju škofij in si tako zagotoviti oblast nad novimi škofijami. S pristankom papeža Honorija III. je 10. maja 1228 izdal listino o ustanovitvi škofije v Št. Andražu v Lavantinski dolini. Prvi lavantinski škof Ulrih je bil posvečen 14. maja 1228, a nadškof Eberhard je šele leta 1244 določil meje nove škofije, ki je bila po velikosti bolj podobna dekaniji, saj je obsegala samo nekaj župnijskih cerkva in podružnic.
V	njeni dolgoletni zgodovini pa je iz tega gorčičnega zrna zraslo mogočno drevo. Tako se je škofija znatno povečala z reformo cesarja Jožefa II. v letih 1787-1789. Odslej je obsegala 155 župnij, in sicer na ozemlju, ki je obsegalo skoro vso Spodnjo Štajersko južno od Drave, do Save in Soi-le. Na tem področju so prebivali Slovenci v 17 dekanijah, nemški verniki pa v treh.
Drugi pomemben dogodek za lavantinsko škofijo pa je bil prenos škofijskega sedeža iz Št. Andraža v Maribor. To pogumno in zgodovinsko važno dejanje je izvršil škof Anton Martin Slomšek 4. septembra 1859. Zopet je prišlo do spremembe škofijskih mej. Krški škof je prevzel koroške župnije, sekovski škof v Gradcu pa je odstopil lavantinskemu Slovenske gorice, to je tiste župnije, ki so spadale pod mariborsko politično okrožje.
Temu Slomškovemu dejanju v zgodovini lavantinske škofije je sledila leta 1964 dokončna pravna ureditev razmerja do tistih delov sosednjih škofij, ki jih je lavantinski škof po ustanovitvi Jugoslavije upravljal kot apostolski administrator, to je Prekmurje, Mežiška dolina in nekaj obmejnih župnij iz graške škofije. Tedaj je tudi dobila naziv mariborska-lavantinska ali kratko mariborska škofija.
Do leta 1824 se je zvrstilo na lavantinskem škofijskem prestolu 51 škofov, ki so bili skoraj vsi plemiškega rodu. Tega leta je nastopil službo lavantinskega škofa Ignacij Franc Zimmerman (1924-1843), ki je bil doma iz Slovenske Bistrice. Bil je prvi domačin in je znal slovensko. Za njim je vodil škofijo Franc Ksaver Kutnar (1843-1846), Slovenec, doma iz župnije Št. Vid pri Stični na Dolenjskem. Njemu je sledil Anton Martin Slomšek, ki je premestil sedež škofije v Maribor. Nato so se zvrstili: dr. Jakob Maksimilijan Stepišnik, dr. Mihael Napotnik, dr. Andrej Karlin, dr. Ivan Tomažič in sedanji škof dr. Maksimilijan Držečnik. Od leta 1228 je bilo škofov 59.
Kamenčki
•enkrat vsem iskren
Angel Kosmač, župnik
■	Izraelski ministrski predsednik Begin je obiskal ZDA z namenom, da s člani judovskih skupnosti proslavi 30. obletnico nastanka judovske države, istočasno pa z ameriškimi državniki nadaljuje razgovore, kako priti do miru na Bližnjem vzhodu. Begin je mnenja, da ZDA ne smejo prodati istočasno kot Izraelu tudi Saudski Arabiji in Egiptu bojnih letal »F-15«, Vztraja tudi na stališču, da ne sme priti do ustanovitve palestinske države, ker da so palestinski gverilci trdno odločeni uničiti Izrael. Iz ZDA je Bogin po televizijski oddaji pozval Sadata, naj se pogajanja obnovijo v »duhu Jeruzalema in Izmajlije«.
V	teh dveh mestih sta se namreč lani srečala Begin in Sadat.
Zapoved ljubezni z drugimi ljudmi hočejo živeti »ognjiščarji«, ki bodo Imeli svoje deželno srečanje v nedeljo 14. maja v Gorici. Srečali se bodo v Avditoriju, ul. Roma od 15. do 18.30.
Demagogija ali politična šala?
Iz poročila o deželnem »aktivu« PCI, povzeto po tržaškem slovenskem dnevniku 30. aprila letos:
... Polemiziral je (Antonino Cuffaro, deželni tajnik PCI) z deželno DC, ki še vedno nadaljuje po stari poti in ne upošteva spremenjenega političnega stanja v državi. Poudaril je tildi, da hoče PCI rešiti vse probleme slovenske narodnostne manjšine. Govorili so nato predstavniki pokrajinskih federacij, med temi tudi Boris Iskra, ki se je še posebej zaustavil pri problemu slovenske manjšine. Poudaril je važno vlogo, ki jo ima PCI pri reševanju vseh problemov in negativno ocenil stališče deželne DC, ki je do teh vprašanj zavzela anahronistično zaprtost...
Ne glede na DC, katere protislovensko stališče je dovolj znano, bi bilo zanimivo vedeti, kakšen je tisti način, s katerim ho-PCI ”rešiti vsa slovenska vprašanja«• Možna sta dva načina, in sicer dosledna asimilacija levičarskih Slovencev, kot je bil to primer v petdesetih letih. Ko Slovencev ne ho ali skorajda ne bo več, bodo vsa vprašanja lahko tudi »rešena«, ker ne bodo več obstajala. Ali pa s pritiskom na demokrščansko vlado, in to prav sedaj, ko tudi PCI stoji na strani vladne večine.
Toda PCI se nagiba k prvi rešitvi, kakof po nekem tihem sporazumu z DC, kateri očita »anahronistično zaprtost«. Dokaz z“ t<> je njeno srdito nasprotovanje samo-stojnemu slovenskemu šolskemu okraju■ Ne samo, da v Rimu ni ugovarjala ustanovitvi šolskih okrajev brez slovenskega i* da se je z največjim obotavljanjem pridružila splošnemu bojkotu slovenske stratt‘ do sedanjih samo italijanskih šolskih okra-'cv v beteli, ampak je pred kratkim prttU ona prelomila ta bojkot, s tem da je svo-"m zastopnikom po slovenskih občinal‘ ukazala izvoliti zastopnike teh občin ’’ omenjene okraje.
I	Cl ravna torej čisto drugače od tega' Car zalr’“ie lahkovernim Slovencem.
Ne obisku uri Slovencih i Anentiri
VELIČINA MSGR. HLADNIKA
mw
Ko govorimo o Slovencih v Argentini, gotovo ne moremo mimo njihovega izseljenskega duhovnika msgr. Janeza Hladnika in njegove avtobiografije, ki jo je letos izdala Goriška Mohorjeva družba. Ta spis predstavlja izredno dragocen dokument o slovenski emigrantski zgodovini v Južni Ameriki.
Kar je msgr. Janez Hladnik zapisal v knjigi, je stoodstotna resnica. Tega človeka je bilo res treba videti na delu, da si lahko spoznal njegovo veličino.
Poudarim naj, da je bila sama božja Previdnost tista, ki je njega poslala v Argentino, da je tam skrbel za naše in posebej še za primorske izseljence ter o pravem času ipripravil pot še drugim potrebnim, ki so ob koncu druge vojne željno čakali na katero koli rešitev.
Tudi ob pokojnem monsignorju so se izpolnile besede, da ko seme pade v zemljo, obrodi stoteren sad. Njegov duh živi med Slovenci v Argentini in ti se ga hvaležno spominjajo.
Omenjena knjiga je neprecenljive vrednosti, saj je kot odprta stran zgodovine naše druge Slovenije, sc pravi Slovenije v svetu. Z izdajo te knjige je Goriška Mohorjeva tudi postavila trajen spomin enemu največjih sinov slovenskega naroda, ki je ogromno prispeval za dobro zdomskega Slovenca ter na južni polobli tiho in trdo delal in zanj gradil boljšo bodočnost.
SLOVENSKA VAS V LANUSU
Poglavje zase je naselje, ki nosi to ime (uradni španski naziv: Villa Eslovena), v neposredni bližini Buenos Airesa. Tu so se Po zaslugi zgoraj omenjenega msgr. Hladnika strnjeno naselile slovenske družine in Ustanovile pravo vas. Je to oaza slovenstva v španskem morju. Sosed je Slovenec, cerkev slovenska, dušni pastirji Slovenci, domače društvo slovensko. Tudi na ulici se Povsod sliši slovenščina.
Tudi vse drugo veje slovenskega duha. Čistoča zunaj hiš, lepo urejeni vrtovi, vzajemnost med našimi ljudmi. Tu se res čutiš na koščku slovenske zemlje. Mladi Se v glavnem poročajo z našimi dekleti, kar daje jamstvo za nadaljnji razvoj.
Nastanek tega naselja ni bil lahek, težave so vstajale na vseh koncih, naposled pa je zmagala odlična zamisel, da se bodo
ljudje največ časa ohranili Slovenci, bodo živeli strnjeno.
V	zadnjem času se množijo industrijski
m obrtniški obrati, ki dajejo zaslužek vaščanom doma.
Tak pojav se tu pri nas verjetno ne ceni dovolj. Ko pa živiš v tujem svetu in vidiš da vse okrog tebe v njem nezadržno tone, se zaveš, kakšnega pomena je obstoj take naše skupnosti v emigraciji.
SLOVENSKI ČUDEŽ
Slovenski povojni emigraciji je prav zaradi visokega števila izobražencev uspelo, da je ohranila svoj prvotni obraz in tudi velik del mladine, katera goji zelo lepo slovenščino. Rekli bi, da je to čudež, saj so ti otroci vsi tam rojeni, a vsak zna poleg španščine tudi slovenščino. Ko ti mladinci prihajajo na obisk k sorodnikom v domovino svojih staršev, se tukaj ljudje ne morejo načuditi njihovi slovenščini. Lahko so za zgled marsikomu v naši okolici.
Zanimivo pa je, da kljub tako globoki slovenski vzgoji nobenega ne mika, da bi živel v Sloveniji. Ponosni so na slovenski izvor, v srcu pa ostajajo Argentinci, sinovi domovine, v kateri so se rodili.
Pereč problem so mešani zakoni, katerih je precejšen odstotek, a so nujna posledica okolja, v katerem ti argentinski Slovenci živijo. In zopet je zanimivo to, da je mešanih zakonov največ med izobraženci. Čudno se sliši, a je tako.
Najbolje se mladina ohranja v Slovenski vasi v Lanusu, kjer smo tudi mi živeli pred povratkom. Je to tudi zasluga tamkajšnjega Baragovega misijonišča, ki mlade fante lepo vzgaja in je nekatere poslalo študirat v Ljubljano kot kandidate lazaristov, in so nekateri že postali duhovniki. Kajti nekomu, ki je rojen v tujini, more dati slovenskega duha le matična domovina in študij v njenih ustanovah. In to bo tudi pomagalo ohraniti slovenstvo v daljni Argentini, ko bodo naši ljudje čutili, da so del naroda, ki živi pod Triglavom.
KONEC
'	•	;■/J
• rm
mm mm
Repentabor
Srečanje bolnikov. Tržaški duhovniki so se dogovorili, da bi organizirali srečanje bolnikov in ostarelih ljudi, kot je v Sloveniji že več let v navadi. Za kraj srečanja se je zdel najbolj primeren Repentabor.
Srečanje naj bi bilo v nedeljo 18. junija popoldne s sv .mašo. Koga vabimo na to srečanje? Predvsem bolnike, ki lahko zapuščajo posteljo in sobo. Potem vabimo tudi starejše ljudi, ki niso ravno bolni, a so navadno vedno doma.
Kaj pa prevoz? Za nekatere bodo poskrbeli domači. Za druge pa prosimo velikodušne voznike, da bi nam pomagali pri prevozu. Zbrati moramo imena tistih, ki bi radi prišli na Repentabor, a nimajo nikogar, ki bi jih pripeljal in spremljal, potem pa tudi imena velikodušnih voznikov, ki bi bili pripravljeni osrečiti bolne in starejše brate in sestre.
To je prvo obvestilo o tern srečanju. Kaj več bomo sporočili kasneje. Za vsa pojasnila in tudi za prijaive se obračajte na upravitelja repentaborske župnije g. Toneta Bedenčiča (Marijanišče na Opčinah, tel. 211113).
Devin-Nabrežina
Novi odbor SSk. V sredo 26. aprila se je sestal na svoji prvi seji novoizvoljeni odbor sekcije Slovenske skupnosti za De-vin-Nabrežino. Prva točka dnevnega reda je predvidevala izvolitev novega sekcij ske-ga tajnika. Na to mesto je bil soglasno izvoljen Orlando Žbogar, ki je tako zamenjal dosedanjega tajnika dr. Jožeta Šker-ka, ki se je zaradi osebnih obveznosti odrekel kandidaturi. Odbor se je zahvalil do-
Lep uspeh slovenskega zbora v Belgiji
Od 29. aprila do 1. maja je bil v manjšem belgijskem mestu Neerpelt že 26. evropski glasbeni festival za mladino. Letošnji je bil posvečen izključno mladinskemu zborovskemu petju. Da je imel festival res evropske razsežnosti, priča udeležba devetdeset mladinskih zborov iz mnogih evropskih držav. Seveda so 'bili najštevilnejši zbori iz Belgije in Zapadme Nemčije, z 'manjšim številom zborov pa so bile zastopane Nizozemska, Luksemburg, Anglija, Irska, Francija, Avstrija, Češkoslovaška, Poljska, Madžarska, Španija in celo Japonska.
Slovenijo in Jugoslavijo je zastopal »Mladinski pevski zbor Trnovo« iz Ljubljane. Pod vodstvom svoje dirigentke Majde Haupfcmanove je zbor nastopil trikrat: na tekmovanju samem, na večernem gala koncertu 30. aprila in, v sodelovanju z domačim zborom, 1. maja na koncertu v cerkvi sv. Martina. Pri obeh koncertih sta bila deležna toplega priznanja občinstva tudi skladatelja Jakob Jež in Ubald Vrabec, ki sta koncertom prisostvovala in katerih skladbe so bile tudi vključene v spored. Žirija je slovenskemu zboru, kakor tudi še nekaterim drugim, podelila prvo nagrado. Omembe vredno je, da je imel Trnovski zbor na sporedu pesmi izključno slovenskih avtorjev in je tako s temi nastopi, poleg svoje visoke izvajalske ravni uveljavil tudi slovensko ustvarjalnost.
Zaradi velikega števila sodelujočih zborov so se nastopi vršili kar v štirih različ-
nih dvoranah hkrati. Organizatorji so dali celotni prireditvi tudi zunanji sijaj: pred vsakodnevno razglasitvijo sklepov žirije se je odvijal po mestnih ulicah sprevod vseh pevskih zborov', med njimi pa so korakale številne godbe v slikovitih uniformah. Ob razglasitvi rezutatov so otroci različnih narodnosti pozdravili festival vsak v svojem jeziku. Vsi uradni pozdravi in nagovori pa so poudarjali miroljubnost in bratstvo meti narodi. - U. V.
»Prerok« pisatelja Gibrana
Pred kratkim je bila dotiskana v Ljubljani knjižica z naslovom »Prerok«. Šteje 91 strani in ima zanimivo zunanjo opremo ter grafično ureditev. Gre za prevod angleške knjige razmišljujočega vernega pisca iz Libanona Kahlila Gibrana. Pisatelj je živel od 1883 do 1931. Kot pesnik in slikar je živel v domovini, v Parizu in zadnji desetletji v New Yorku.
Delo »Prerok« je po svetu najbolj znano, čeprav Slovenci doslej skorajda nismo vedeli zanj. V arabščini ga je napisal štiri-najstkrat, v angleščini pa štirikrat.
To duhovno branje je želel jezuit Lojze Bratina, ki ga poznamo kot izdajatelja posmrtnega Truhlarjevega dela o duhovnosti v slovenskem leposlovju, posredovati slovenskemu občinstvu, predvsem mladim. Njegov prevod je izdal župnijstki urad sv. Magdalene v Mariboru. Dobi se tudi v Trstu v knjigarni Fortunato. Cena 1.500 lir.
sedanjemu tajniku, nakar je prešel na ostale točke dnevnega reda.
Potem ko se je razpravljalo o zadržanju SSk ob izglasovanju občinskega proračuna za letošnje leto ter o o organiziranju tradicionalnega pomladanskega izleta, ki bo predvidoma sredi maja, je odbor pričel daljšo razpravo o urbanističnih problemih, ki se tičejo občine, še posebej po odobritvi s strani dežele novega regulacijskega načrta. Prisotni so z obžalovanjem ugotovili, da niso deželni organi upoštevali upravičenih zahtev in resničnih potreb domačinov, katerim ni dana možnost naravnega razvoja v kraških vaseh. Na drugi strani pa je edino na spodnjem področju občine dovoljeno zidanje.
Poseben poudarek je v diskusiji bil posvečen področnemu načrtu za ljudske gradnje. SSk vidi tudi v ljudskih stanovanjih, ki bi služila predvsem nedomačinom, ponoven poskus raznarodovanja. Sklenjeno je bilo, da bo novoizvoljeni sekcij-ski odbor zavzel dokončno stališče o vseh urbanističnih problemih in tudi o stališču SSk do turističnega razvoja občine na prihodnji seji, ko bodo člani urbanistično-tu-ristične komisije poročali odboru o opravljenem delu.
Jurjevanje tržaških skavtov
Nad 250 skavtov, skavtinj, staršev in prijateljev se je zbralo 25. aprila popoldne na taborni ogenj pri Trnovci v devinsko-nabre-žinski občini. S tabornim ognjem se je končalo jurjevanje izvidnikov in vodnic. Volčiči in veverice ga bodo imeli posebej v mesecu maju.
Jurjevanje se je uradno začelo z mašo ob 10.30. Daroval jo je duhovni vodja tržaških skavtov g. Marij Gerdol. Sledile so obljube, pri katerih je devet novih članic sprejela članica vodstrva Vera Lozej, 23 izvidnikov pa starešina prof. Ivan Theuer-sohuh. Ta je imel tudi priložnostni govor. Pri obnovitvi obljub vseh prisotnih — takrat je bilo okoli oltarja približno 130 članov in članic — so se spomnili 20-letnice prvih obljub slovenskih tržaških skavtinj. Med novimi člani je bila tudi nova skupina z Repentabra.
Po obljubah je bila daljša orientacijska igra po okolici. Lepo srečanje se je končalo s tabornim ognjem. - ij
DRUŠTVO SLOV. IZOBRAŽENCEV
V	TRSTU
vabi ob zaključku konference o manjšinah v Vidmu na
SREČANJE Z BENEŠKIMI SLOVENCI
ki bo v ponedeljek 15. maja ob 20.15 v
društvenih prostorih, ul. Donizetti 3.
Sožalje
Openski župnik z iupljani želi sorodnikom pok. msgr. Silvanija, dolgoletnega župnika na Opčinah, tolažbe v Gospodu.
Slovenska Vincencijeva konferenca na Opčinah izraža sožalje prizadetim sorodnikom ob smrti svojega dolgoletnega župnika in voditelja msgr. Silvanija.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH LJUDI
Življenjski jubilej Kati Kerševani
Cerkev sv. Ivana v Gorici že več desetletij zelo dobro pozna gospo Kati Kerševani, ker je med najzvestejšimi verniki te cerkve in ker je zmeraj rada bila na uslugo vsem duhovnikom, ki so to cerkev oskrbovali. Zato je bilo prav, če so se je ob njenem 80. rojstnem dnevu in godu tudi javno spomnili.
Rodila se je namreč na sv. Marka dan pred 80 leti v Prvačini. Njen rod izhaja iz stare španske rodovine, ki se je svoj čas preselila v Batuje in se poslovenila. Zato je njen rojstni priimek Spanjolo. Vendar jo v Gorici vsi poznajo kot gospo Kerševani, ker se je poročila s Karlom Kerše-vanijem. V zakonu se jima je rodila deklica, ki je pa kmalu po rojstvu umrla. Ostala sta sama in vodila trgovino z vinom. Leta 1944 je ob nekem zavezniškem bombardiranju padla bomba na njuno skladišče vina v ulici Formica in ga uničila. Še hujša nesreča jo je zadela maja 1945. Med tolikimi drugimi, ki so jih takrat partizani odpeljali in se niso več vrnili, je bil tudi njen mož. Česa so ga obdolžili in zakaj je moral tragično končati, še danes niso pojasnili.
Po končani vojni se je ga. Kati vključila v delo za pomoč beguncem; bila je članica Dobrodelnega društva in sodelovala pri 1RO. Tudi drugače je bila pripravljena pomagati, kjer je bilo potrebno. Veselega značaja in zgovorna je tudi z dobro besedo odprla masikatera vrata. Pristopila je v Odbor za gradnjo Katoliškega doma in tudi tu pomagala kot poverjenica. Zmeraj pa ji je bil pri srcu Sv. Ivan. Pokojni prof. Mirko Filej je ves čas do smrti imel v njeni hiši gostoljubno streho. Pa še marsikdo drug.
Zadnja leta se je javnosti odtegnila, ker njeno zdravje, zlasti noge, niso več mlade. Kljub temu pa je ni zapustila njena vedrost in optimizem. Kakor g. župnik pri Sv. Ivanu želimo tudi mi: Še na mnoga leta!
Slovenci v Milvvaukeeju
Tudi v tem severnoameriškem velemestu imajo Slovenci svojo lastno faro, ki jo vodijo slovenski ameriški frančiškani in sicer od leta 1952. Fara pa ima že od leta 1922 svoj lastni cerkveni pevski zbor. Pri fari je tudi dvorana za prireditve. Sedanji župnik je p. Klavdij Okorn. Slovenski rojaki v tem mestu pa se zbirajo v precej živahnem in delavnem društvu »Triglav«.
Pet smrti na cesti
Iz bližnje Slovenije prihaja vse preveč vesti o nesrečah na cestah. Ena najhujših se je pripetila v nedeljo 30. aprila na cesti med Vrhniko in Ljubljano. V fičku se je vračal domov jezuitski pater Franc Kovač, ki je imel s sabo v avtu še tri brate Kržan: Miha je imel 13 let, Ambrož 11 in Martin 9. Vračali so se z neke cerkvene slovesnosti. Za njimi sto se v drugem avtu vozila oče, mati in še dva druga njuna otroka. Iz Ljubljane je privozil Mercedes, ki je nenadoma zavil na levo in z vso silo treščil v fička, ki je pravilno vozil po svoji strani. Mrtvi so bili vsi štirje potniki v fičku in pa vozač v Mercedesu Ivan Kumer.
• V Španiji so mala semenišča še vedno številna. V 56 škofijskih malih semeniščih je 10.894 dijakov, v 165 malih semeniščih, ki jih vodijo razne redovne družbe pa 15.720 dijakov.
■	Na madridski podzemski železnici so enemu izmed vlakov odpovedale zavore, zaradi česar je zdrvel kar skozi tri postaje. Tedaj je osebje četrte postaje vlak usmerilo na mrtvi tir. Vlak je trčil v zaščitno pregrado in obstal. Ob trčenju je bilo bolj ali manj ranjenih okoli sto oseb.
   ......................................................................  imiiiiiiiiiiiiiiii...............................................................................................  mm................................................................................................................................................................................................
mmiiiiiiiimiiiiiimmiiiiiimimMiiiiiimiiiimmmiiiiiiimiiimiiiiMiimiiiiiiiiimmiiiiiiiiiiiiiiimimiiiiiimmmiiiiiiiMiiim
ALEKSEJ GORIŠKI
Povest uboge Nadice
(7)
Medtem sem zvedela, da je najnovejši hud spor doma povzročil pianino, majhen Pokončni klavir, kateri me je iznenadil že takoj ob vrnitvi. Mačeha si je namreč vtePla v glavo, da se mora Iza naučiti igrala na klavir in tako priti do boljšega kr,Jha. Zato je prodala še svoj zadnji na-in kupila ta pianino po povoljni ceni Qci neke družine, ki se je selila. Oče pa je lrr>el to za potrato in zahteval, naj se naj-PreJ plačajo stari dolgovi.
Zato mi je sprva vsak zvok tega instrumenta bil kot ubod v živce; toda ko je nastopii0 jesensko deževje, je prav ta in-Sltxuncnt omogočil, da je Janko nemoteno Prihajal k nam. Predvsem je vadil Izo, vča-s*h spremljal mačeho pri petju in večkrat Pomagal Fedoi •i in meni pri matematičnih nal°8ah. Postal je kakor član naše družine
11	nihče se njegovim prihodom ni več ču-
dil. Le tu in tam me je mačeha, kadar je bilo bolj nataknjena, zbadala z nazivom »naš bodoči zet«, kar pa ji v njegovi prisotnosti ni nikoli ušlo, ker bi ga menda pogrešala nič manj kot jaz.
Ampak tudi prvi sestanek z Jankom na samem mi je prinesel bridkost.
»Nehote se ti bom moral maščevati,« je pričel. »Domenili smo se namreč doma, da pojdem študirat na pravno fakulteto. Bom jurist kakor moj oče.«
»In kam poj deš?« sem vprašala prestrašeno.
»Najprej smo oklevali med Gradcem in Zagrebom; a naposled je zmagal Dunaj, ker tam imam teto, ki je že privolila, da me vzame na stanovanje.«
»Neka groza me obhaja pred tem velikanskim cesarskim Dunajem... Tako daleč boš od mene v tistem nemškem morju.«
»Ne boj se zame,« me je tolažil. »Ne bom edini slovenski visokošolec. In pravo se še najlaže in najhitreje lahko opravi. Kaj hočeš, ločiti bi se morala, tudi če bi kje prevzel kakšno manj pomembno službo. Ločitev bo najino ljubezen preizkusila, in prepričan sem, da jo bo še bolj utrdila,
čeprav nama bo hudo. To sem že minuli mesec močno občutil.«
XII.
Oktober mi je prinesel dvojno žalost. Mojega skrbnega očka so odvedli za nekaj časa v opazovalnico, ker se je včasih res zdelo, da se mu mrači um. A prav takrat je prišel že čas, da sem se morala posloviti od svojega dragega Janka, ki bi me ob tej preizkušnji lahko še najbolj uspešno tolažil.
Vendar je Janko poskrbel tudi za uteho. Lepšega darila kot ta mali album mi res ni mogel pokloniti, kajti v njeni je bila izpričana vsa veličina in globina njegove plemenite ljubezni.
Znotraj prve platnice je bila nalepljena moja fotografija, napravljena v Pulju, ki mu jo je Fedora skrivaj izročila; na zadnji je bila njegova; a na sredi je bitla pritrjena slika razpela s planinami v ozadju, kot da bi bil napravljen posnetek ob onem nepozabnem majniškem izletu. Spodaj je napisal: »Midva pa zatipava v Kristusa križanega, Judom v pohujšanje, a poganom nespamet, toda nama božjo pomoč«.
V	tem zvezku je kratko opisal najino ljubezen od časa, ko mi je ob mamini smrti posodil svoje igrače, ki sem mu jih razbite vrnila. Dasi užaloščen, se na osirotelega otroka ni bil zmožen hudovati. Iz svojega zapisnika je povzel: »Takrat sem dopolnil komaj devet let, vendar imam živ vtis, da se je ob tej priložnosti vsadila vame neka semenka posebne usmiljene ljubezni do tega dekletca s tako milimi očmi. Vsekakor to čustvo ni hiralo, marveč je stalno naraščalo; morda tudi zato, ker sem vsak dan moral iti vsaj dvakrat mimo njenega bivališča. Seveda se nisem upal niti pomišljati, da bi se podobna nagnjenja začela razvijati tudi pri njej, štiri leta mlajši. In to čisto ljubezen sva oba sramežljivo skrivala, dokler se ni odkrila pred spominskim znamenjem največje ljubezni.«
Zaključek se je pa glasil: »Moja tolikanj
l	jubljena Nadica! Naju ni združila pohotna strast, marveč posebna božja milost, ki naju je zbližala že v otroški dobi. Če se sedaj morava za dalj časa ločiti, se v mislih zato ne bova razšla, marveč ostaneva stalno povezana, dokler naju Bog ne poveže v eno samo telo in prevzameva križ, katerega
bova skupno nosila skozi življenje. Ta skromni zvezek naj ti bo kot prisega moje zvestobe. Pozabili te ne bi mogel, tudi če bi se za to trudil. In prepričan sem, da tudi ti ne boš pozabila name, ker so korenine najine ljubezni že pregloboke. Podpirajva se z molitvijo!«
Z Dunaja je poslal kmalu obširno pismo, naslovljeno kar na vso našo družino. Opisal je potovanje ter nas seznanil s svojim novim načinom življenja, z velikim prometom in truščem velemesta, kakor tudi s svojimi novimi znanci. Mačehi je še posebej navedel nekaj podatkov o razporedu in osebju opere, s čemer se ji je močno prikupil.	(Drugič	naprej)
■	Ob drugi obletnici potresa v Furlaniji je predsednik ZDA Carter poslal prebivalstvu prizadetih krajev poslanico, ki jo je
v Rimu prebral v prostorih furlanskega društva »Fogolar Furlan« ameriški tajnik za zdravstvo in šolstvo Joseph Calilano. Carter je iv sporočilu med drugim izrazil priznanje prebivalstvu Furlanije, ki da se je z voljo in odločnostjo spoprijelo z naravno nesrečo.
fittKII_______
Slovenska župnija v Gorici Prvo sv. obhajilo. V nedeljo 30. aprila je bilo v Gorici prvo sv. obhajilo slovenskih otrok. To samo na sebi ni nič posebnega, da bi morali o tem posebej pisati. In vendar je prav, da nekaj povemo. Predvsem, da je bilo v zadnjih letih največje število otrok, kar 33 deklic in dečkov. Za našo goriško skupnost je to razveseljivo dejstvo, saj je bilo pred nekaj leti komaj 18 prvoobhajancev. Zdaj se pa njih število iz leta v leto množi.
Otroke sta lepo pripravila oba naša dušna pastirja, msgr. Močnik in g. Žbogar. Zato je med mašo vse poteklo v najlepšem redu. K lepoti doživetja otrok in njihovih staršev je svoje prispeval tudi mladinski zbor »Kekec«, ki so ga za to priložnost pomnožili tudi njegovi bivši člani, ki so sedaj že odrasli mladinskemu petju. Vernikov pa se je nabralo v cerkvi sv. Ignacija kot le malokdaj. Bila je polna, da smo se čudili, odkod toliko ljudi. Škoda, da jih ni vsako nedeljo toliko, saj je vendar vsaka nedelja praznik evharističnega Jezusa in ne samo dan prvega obhajila.
Gostovanje gledališča »Komedija« iz Zagreba
Zdi se, da se bo tudi letošnja gledališka sezona iztekla, ne da bi tržaško SSG izvedlo napovedani program. Vendar, tudi če bi se gledališka sezona končala sedaj, bi se zaključila zares briljantno, saj smo kot zadnjo predstavo videli v Verdiju 27. aprila glasbeno komedijo »Dundo Maroje 72« v izvedbi »Komedije« iz Zagreba.
»Dundo Maroje« je ena izmed najboljših komedij renesančnega pesnika Marina Dr-žiča. Komedijo je 1955 dopolnil Mihovi! Kombol, Fotez in Stražičič pa sta jo predelala in spremenila v glasbeno predstavo.
Vsebina igre je lahkotna. Trgovec Maroje pošlje sina Mara skupaj s slugo Po-pivo v Italijo, da bi mu s trgovanjem pomnožil 5.000 dukatov. Maroje ostane očaran od rimskega veseljaškega življenja in namesto da bi spretno trgoval in ustregel očetovi želji, zapravlja denar v družbi lepe Laure, v katero se je noro zaljubil in pozabil, da ga čaka v Dubrovniku zaročenka. Po treh letih se oče naveliča čakanja in gre sam v Rim, da bi zvedel, kako je s sinom. Z njim gredo tudi sluga Bokčilo in Marova zaročenka Pera z dojiljo. Seveda doživi komedija svoj zaplet, ki ga spretno tke Laurina služabnica Petrunjela s
Goriška mednarodna razstava pod tem imenom je bila že osmo leto. Ime je kratica za Esposizione Merceologica Gorizia-ta, torej vzorčni goriški sejem. Prireditelj (Trgovinska zbornica Gorica) si je že od začetka prizadeval, da bi Espomego postal za ves severnoitalijanski prostor nekakšen sejem za evropski Vzhod, kar pa se mu doslej še ni posrečilo.
O tem priča samo vztrajno navajanje vzhodnoevropskih držav, ki so na sejmu udeležene, a je njihova prisotnost zgolj simbolična: Češkoslovaška, Ogrska, Romunija, Bolgarija, Poljska. Komaj kaj boljša je udeležba Avstrije, tako da ostaneta kot resni udeleženki le Italija in Jugoslavija, prva z deželama Benečijo (Veneto) in Furlanijo Julijsko krajino, druga pa s Slovenijo in Hrvaško.
Kljub vsakoletnemu solidnemu zastopstvu z jugoslovanske slovenske strani pa se prireditelj, Trgovinska zbornica Gorica, tudi tokrat ni mogla rešiti starih nacionalističnih kompleksov o »italijanstvu« Gorice in je seveda sknbno pazila, da se na sejmu ne bi pojavil kak slovenski napis (z izjemo razstavljalcev od onstran meje). Če upoštevamo velik obisk občinstva z jugoslovanske strani, čigar poznavanje strokovnega italijanskega izrazja je popolnoma nezadostno, potem je jasno, da vsodli-ne nekdanjih kompleksov sejmu nikakor niso v korist in da zmanjšujejo njegovo uveljavitev pri širšem občinstvu onstran meje.
Za slab okus in občutek je posebej poskrbela goriška Cassa di Risparmio. Ta je pred prvi paviljon postavila tablo z velikim napisom: Cambio - Weehselstube -Change. Zaradi obiskovalcev z onstran meje, ki so po številu poleg domačih na drugem mestu, je jasno, da bi napis Menjalnica moral biti na tabli takoj na drugem mestu in zato je tabla za vse slovensko občinstvo od tu in od onstran meje še posebej žaljiva. Pri goriški hranilnici očitno sodijo, da imajo jugoslovanski obiskoval-
pomočjo Pometa, sluge neuslišanega Laurinega nemškega oboževalca Uga Todeška. Komedija doseže svoj višek in vesel razplet, kjer se vse poravna, tako da Maroje dobi nekaj denarja nazaj, Maro odide s svojo zaročenko Pero v Dubrovnik, Laura pa vzame Uga Todeška.
Vsi igralci in pevci so res odlični, ker se neverjetno dobro vživijo v situacijo igre. S spretno mimiko znajo pritegniti v vrtinec komedije vso mimiko. Gledalci nevede postanejo ne samo spremljevalci igre, impak tudi del predstave same.
Pohvaliti je treba poleg igralcev in pevcev tudi režiserja Vlada Stefanoviča, ki je igro res mojstrsko in blesteče izpeljal do konca, Poleg njega tudi vse druge sodelavce.
Mislim, da je bilo številno občinstvo res zadovoljno s predstavo, vendar so gledalci gotovo pogrešali običajni gledališki list, čeprav je komedijo ob začetku predstavila igralka SSG Zlata Radoškova. - Iva K.
Jamlje
Poroka. V župni cerkvi v Jamljah sta si
1.	maja obljubila zvestobo inž. Karlo Mu-čič iz Štandreža in učiteljica Bernarda Ra-detič od Sabličev (Jamlje). Poročil ju je g. Tone Bedenčič z Opčin. Cerkvenega obreda se je udeležilo izredno veliko število prijateljev in znancev tako Slovencev kot Italijanov. Novoporočenca sta namreč člana SKAD-a in ženin se je poleg tega udejstvoval tudi v italijanskih verskih organizacijah. Novoporočencema iskreno čestitajo in voščijo vso srečo znanci in prijatelji, posebno še člani SKAD-a.
Šmarnična pobožnost v domačem okolju
Majniška številka revije »Nova mladika« objavlja kratek članek z navodili, kako naj bi v mesecu maju v domačem okolju častili Mater božjo Marijo. Med drugim takole pravi: Že dolgo se Slovenci v maju spominjamo Marije in mu pravimo kar Marijin mesec. V cerkvi so vsak večer »šmarnice«, ko se zbiramo in razmišljamo o Mariji. Tudi doma bi morala te dni imeti Marija posebno mesto. Gre itorej za nekakšne domače šmarnice. Okusno Marijino sliko — ki ima po mnogih vernih družinah že svoje mesto — bi tokrat okrasili s ovet-jom in morda s prižgano svečko ali kako drugačno lučko.
ci po Osimskih sporazumih tudi za take primere prefinjenega poniževanja dovolj trdo kožo, na tukajšnjo slovensko javnost pa se tako ali tako nikoli niso ozirali.
Kaj so posamezne države razstavljale? Italijanski razstavljalo obilo strojev in gospodinjskih naprav. Neopravičljiva je bila odsotnost tukajšnjih slovenskih podjetnikov. Sejem je bil dobro založen s prehrambenimi izdelki, z briškimi vini in prigrizki. Poslovala je tudi samopostrežna kuhinja. Z jugoslovanske strani so razstavljali med drugim imenitne avtopriko-lice za spanje (IMV iz Novega mesta) in plastične čolne (Elan iz Begunj). Dobro je bilo zastopano potrošno blago.
Avstrija se je predstavila skoraj le z deželo Koroško. Nekaj domače obrti, turizma in beljaško pivo, in to kljub tolikim naporom uradne Gorice, da bi pri Avstrijcih, posebno na bližnjem Koroškem, vzbudila nekaj več zanimanja za svoje prireditve.
Vzhodnoevropske dežele so bile zastopane, kot omenjeno, zgolj simbolično. Češkoslovaška in Ogrska s turistično propagando. Slednja še z nekaj salame, sira in viinom »tokaj szamorodni«. Prisotnosti Romunije, Poljske in Bolgarije letos nismo utegnili niti opaziti. Vzhodnoevropske države se udeležujejo sejma očitno samo iz vljudnosti. Takšen je vtis.
V	tam primeru pa se je treba vprašati, če ni prireditev napačno zasnovana in bi bilo bolje opustiti napore za njeno mednarodnost ter ostati pri potrošnem sejmu za občinstvo z obeh strani meje. Ali pa, da prireditelj zamišljenemu sejmu za Vzhod, ki terja posebno strokovno usposobljenost, nikakor ni kos. Za tolažbo so namreč že letos napovedali udeležbo Grčije in Turčije za prihodnje leto.
Če sejem ne bo znal bolje rešiti svoje strokovne plati, bo seveda moral opustiti svojo simbolično mednarodnost in se sprijazniti s tem, kar dejansko že je. Prihranjene milijone pa bi prireditelj mogel uporabiti v druge bolj koristne namene.
Štandrež Proslava materinskega dne in stoletnice rojstva Otona Župančiča. Na pobudo PD »Štandrež« je bila v nedeljo 7. maja v prosvetnem domu »Anton Gregorčič« prireditev, posvečena materinskemu dnevu in stoletnici rojstva Otona Župančiča.
Sodelovala je vsa štandreška mladina, predvsem osnovnošolska, ki je nastopila z recitacijami, prizori in petjem ter z igrico »Mamin rojstni dan« Ljubke Šorlijeve.
Nastopil je mladinski zbor, ki ga vodi Elvira Chiabai, zaključil pa je mešani pevski zbor »Štandrež« s tremi pesmimi.
O Župančiču in o njegovem literarnem opusu je spregovorila pesnica Ljubka Šorli, ki je tako zaključila svoj govor:
»Kaj nam Oton Župančič naroča s svojo čudovito pesniško zapuščino? Ostanimo zvesti naši materini govorici, kakor ji je bil zvest on, in ljubimo zemljo, na kateri smo zrasli, kakor jo je ljubil on, saj ji je zapel visoko pesem, tako blestečo, kot je še nihče drugi ni zapel niti pred njim niti za njim. Zapel jo je, ko so mu bile "oči bliski, hiteči v tujino-daljino,” kakor pravi sam, in so našle ”ne doma, vse več: domovino..."«
OBVESTRA
Ljudski radio Gorica iz tehničnih razlogov nekaj časa ne bo oddajal.
Ravnateljstvo gimnazije-liceja v Gorici obvešča starše in njih namestnike, da bodo v petek 12. maja vsi predmetni profesorji na razpolago za razgovor s starši od 17. do 19. ure v posameznih razredih zavoda.
V Trebčah bo v nedeljo 14. maja marijanska slovesnost. Ob 16. uri bo sv. maša, nato procesija s kipom Matere božje. Sodelovala bo vaška godba.
Tečaj za vzgojiteljice v kolonijah. Prireja ga Slovenska Vincencijeva konferenca v Trstu. Predavanja so vsako sredo ob 17.30 na sedežu konference, ul. S. Nicolo 31/11. Čas za vpis je do pol ure pred predavanjem.
Slovenska kulturna akcija v Buenos Airesu je izdala kot svojo 99. publikacijo knjigo Franca Papeža »Zapisi iz zdomstva«. Tudi ovitek in ilustracije so avtorjevo delo. Knjiga, ki ima 160 strani in nudi zelo zanimivo branje, se dobi v naših knjigarnah.
V torek 13. junija romarski izlet v Padovo. Romarji iz občine Trst nadaljujejo nato pot na Monte Berico pri Vicenzi. Skupna ta dan je samo sv. maša opoldne v baziliki. Pri Fortunatu v Trstu se lahko vpišejo izletniki iz župnij, kjer nimajo slovenske nedeljske maše kakor tudi drugi, ki to želijo.
DAROVI
Za sklad Katoliškega glasa: ob Župančičevi proslavi v Katoliškem domu V. B.
20.000 lir.
Za katoliški tisk: E. G., USA, 1.500; N. N., Tržič, 1.000 lir.
Za cerkev sv. Ivana v Gorici: Marija Žbogar 30.000; Ivanka in Marija P. 10.000; v spomin pok. Hermana Vranič družina Bandelj 10.000 in Julka Skvarča 5.000; ob prvem sv. obhajilu nečaka Davida teta Irena 20.000 lir.
Za Marijin dom pri Sv. Ivanu v Trstu:
družina Krapež ob krstu Martine 20.000; družina Florjančič v spomin pok. Fanice 10.000; Štefanija Sola 5.000 lir.
Za skupnost Družina Opčine: osnovna šola »Oton Župančič«, Sv. Ivan v Trstu
42.000 lir.
Za cerkev na Ferlugah: Viktorija Maver v spomin na pok. Tončko Grahor 10.000 lir.
Za cerkev na Banah: Karmela Križman-čič 2.000; Marija Sardi 1.000; Marija Kre-vatin Lizzi 10.000 lir.
Za Finžgarjev dom na Opčinah: Lojzka Škabar ob obletnici moževe smrti 20.000; družine Vremec, Susič in Sabba v počastitev spomina na pok. moža in očeta Alberta Vremec 20.000; Terezija Škerlavaj v spomin na pok. Alberta Vremec 5.000 lir.
Za Marijanišče na Opčinah: družina Re-pinc-Sosič v spomin na pok. msgr. Silva-nija 15.000 lir.
Za cerkev na Opčinah: Terezija Škerlavaj v spomin na pok. Alberta Vremec 5.000; Emilija Hrovatin v spomin brata Alberta Vremec 30.000; Ivan Hrovatin v spomin žene Lojzke 3.000; Karel Podobnik v spomin sestre Angele 50.000; družina Di Lenardo v spomin msgr- Silvanija 20.000; družina Bernard Sosič namesto cvetja na grob msgr. Silvanija 10.000; razni 13.000 lir.
V	spomin pok. msgr. Silvanija: članice Vincencijeve konference v Trstu za njegov dušni pokoj 30 svetih maš, za reveže pa
50.000 lir.
Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
Šport
I.	ODBOJKARSKA DIVIZIJA
Olympia - Vigili (Videm) 3 : 0
V	soboto 6. maja je 01ympia odigrala zadnjo domačo tekmo letošnjega prvenstva. Tokrat je v goste prišla zadnja ekipa na lestvici, kt je po vseh predvidevanjih ostala spet brez točk. Seveda ni moglo to srečanje veliko povedati, za 01ympi-jo pa je bilo pomembno to, da ne izgubi setov, ker bodo po vsej verjetnosti odločali prav seti na koncu prvenstva, katera bo drugouvrščena ekipa, ki bo napredovala v tretjo ligo.
Kot znano, je tržaški CUS doživel enako število porazov kot 01ympia, zato je glavni tekmec. Kljub vsemu pa ima 01ympia neko prednost, ker je s seti veliko na boljšem, tako da ji za preskok zadostujeta dve zmagi, ne glede na končni izid.
01ympiji torej preostajata še dve tekmi, ki bosta obe na tujih igriščih in sta razmeroma neugodni. Zlasti ona v Trstu prihodnjo soboto proti Rozzolu, ki jo je go-riška šesterka osvojila doma brez problemov, utegne postati v Trstu celo dramatična. - P. T.
★
Ženska odbojka
01ympia goji tudi žensko odbojko. Dekleta nastopajo v III. diviziji. Doslej so odigrale tri tekme in so v vseh treh zmagale: proti ekipi Dom iz Gorice 3:0 (15 : 8, 15 : 3, 15 : 2), proti AGI iz Gorice 3 : 2 (15 : 6, 12 : 15, 15 : 13, 14 : 16, 16 : 14) in proti Scarpoteca iz Gradiške 3 : 0 (15 : 0, 15 : 5, 15:2).
Prihodnji teden se bodo začele povratne tekme, če se bodo dekleta tako odrezale kot so se v prvem delu, bodo napredovale v višjo skupino.
Za 01ympijo igrajo: Silvana Perše, Ma-nuela Primožič, Tatjana Košič, Dorijana Devetak, Lučka in Anamarija Uršič, Klara Bertolini, Manuela Flego, Neva Tommasi in Wanda Srebotnjak.
JOŽICA!
OB DRUGI OBLETNICI TVOJE PRERANE SMRTI
se te z nezmanjšano bolečino in žalostjo, a z nespremenjeno in trajno ljubeznijo spominjajo
oče, mati, mož ter sestra z družino
Sovodnje ■ Gorica, 8. maja 1978
j Sililo Irsl A
Časnikarski programi ob nedeljah: Poročila ob 8., 12., 19; kratka poročila ob
11., 14; novice iz Furlanije-Julijske krajine ob 11., 14., 19.15. Ob 8.30 kmetijska oddaja, ob 9. sv. maša.
Časnikarski programi od ponedeljka do sobote: Poročila ob 7., 10., 13., 15.30, 19. Kratka poročila ob 9., 11.30, 17., 18. Novice iz Furlanije-Julijske krajine ob 8., 14., 19.15.
Spored od 14. do 20. maja 1978
Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 9.45 Oddaja o Benečiji. <10.15 Vedri zvoki. 10.30 Danes obiščemo Peč. 11.05 Mladinski oder: »Črnuh«. 11.35 Nabožna glasba. 13.00 Ljudje pred mikrofonom. 13.20 Poslušajmo spet. 15.00 Nedeljsko popoldne.
Ponedeljek: 9.30 S kuhinjo po svetu.
10.05 Koncert. 10.30 O ženski stvarnosti v literaturi. 12.00 Poslušali boste. 13.15 Slovenski zbori. 14j10 »Visoška kronika«. 15.00 Glasbeni ping-pong. 16.30 Mladi izvajalci.
17.05 Simfonični koncert.
Torek: 9.30 Naši nepoznani znanci. 10.05 Oddaja za otroški vrtec. 10.15 Koncert. 10.35 Pisma M. I. Marenzi. 13.15 Zborovska glasba. 14.10 »Visoška kronika«. 14.30 Kulturna kronika. 15.35 Top lestvica. 16.30 Čudoviti otroški svet. 17.05 Simfonični koncert. 18.05 Pravorečje.
Sreda: 9.30 Antologija ljubezenske lirike. 10.05 Koncert. 10.45 Oddaja za šole.
11.00 Ljudje in dogodki. 12.00 Ljudsko izročilo Slovencev v Italiji. 12.10 Pojmo po naše. 13.15 Naši zbori. 14.10 »Visoška kronika«. 14.30 Kličite Trst 31065. 16.30 Otroci pojo. 17.05 Mladi izvajalci. 18.05 »Dogodek v Borštu«. Radijska igra.
Četrtek: 9.30 Mali oglasi. 10.05 Koncert. 10.45 Oddaja za šole. 11.05 Družina v sodobni družbi. 13.15 Primorska poje. 14.10 »Visoška kronika«. 14.30 Kulturna beležnica. 16.30 Odprimo knjigo pravljic. 17.05 Deželni koncerti. 18.05 Slovenska književnost v Italiji. 19.25 Nogometna tekma med Italijo in Jugoslavijo v Rimu.
Petek: 9.30 Iz beležnice Borisa Pahorja.
10.05 Koncert. 10.35 Rojstna hiša naših velmož. 11.00 Oddaja za šolo. 12.00 Opera. 13.15 S pevskih revij. 14.10 »Visoška kronika«. 14.30 Veliki izvajalci. 15.35 Mladi in glasba. 16.30 Otroški vrtiljak. 17.05 Deželni skladatelji. 18.05 Kulturni dogodki v deželi.
Sobota: 9.30 Pregovori tedna. 10.05 Koncert. 13.15 Slovenske ljudske pesmi. 14.10 »Visoška kronika«. 14.30 Gremo v kino.
15.00 Tekmujte s -Petrom. 16.30 Svet okoli nas. 17.05 Mi in glasba. 18.05 »Celjski grofje«. Radijski oder. 18.45 Vera in naš čas.
★
LISTNICA UPRAVE
Cenjene naročnike prosimo, naj nam oprostijo, če nismo še utegnili poslati vsem položnic za poravnavo naročnine. To bomo uredili v najkrajšem času. Opozarjamo pa, da se naročniki lahko poslužijo navadnih poštnih položnic. Nanje morajo zapisati našo poštno tekočo številko 24/ 12410.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski 100 lir, osmrtnice 150 lir, k temu dodati 14 °/o davek IVA.
Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
Gospod življenja je 3. maja poklical k sebi
msgr. Natala Silvanija
ki je bil dvajset let požrtvovalni in priljubljeni duhovni asistent Slovenske Vincencijeve konference. Hvaležno se ga bomo spominjali in ga toplo priporočamo v molitev
Sv- maša zadušnica bo v četrtek 18. maja ob 17. uri pri šolskih sestrah v ulica d ali c Doccie 34.
Trst, 5. maja 1978	V,ncenclJeva Konferenca
ZAHVALA
Iskreno se zahvaljujemo vsem, ki so dragega
50 Z nami sočuslv°vali ob težki izgubi našega
Hermana Vranič
Se posebno se zahvaljujemo gg. duhovnikom in vsem ki maše ter ga spremili na pokopališče.	°	Sc	u	pogrefonc
Gorica, 6. maja 1978	mi>m<'	He,niina	*»	ostali	sorodniki
Sejem Espomego nič posebnega