64 arhitektov bilten • architect's bulletin • 230 / 231 Medkulturno povezovanje Seminar Fikfak 2021 Mentorici: prof. dr. Alenka Fikfak, izr. prof. dr. Christine Mady Asistenta: Janez Peter Grom, Kristijan Lavtižar Študenti: Peter Grudina, Aleš Švigelj, Marko Lazić V okviru intenzivnega mednarodnega sodelovanja z Notre Dame University (NDU) iz Bejruta v Libanonu so v letih 2019 in 2020 nastale tri zaključne naloge pod deljenim mentorstvom Christine Mady (NDU) in prof. dr. Alenke Fikfak (UL FA). Projekti so v vseh primerih obravnavali lokacije v Bejrutu, vendar na različnih ravneh. Študenta Aleš Švigelj in Marko Lazić iz študija arhitekture (UL FA, EMŠA) sta v skupni nalogi obravnavala lokacijo Zouh Mosbeh v bližini središča mesta z osredotočenjem na arhitekturno rešitev ter širšo lokacijo umestitve predvidenih stavb. Urbanistično problematiko je v magistrski nalogi, študij urbanizma (UL FA, DMŠU), študent Peter Grudina obravnaval skozi reševanja obrobne lokacije v bližnjem predmestju Bejruta. Vsem nalogam je skupno reševanje perečih družbenih problematik s ciljno usmerjenim projektnim naslavljanjem arhitekturnega in prostorsko-urbanističnega poseganja v obstoječe strukture, z osrednjim vprašanjem prepletanja socialnih struktur, medkulturnega povezovanja, s poudarkom vključevanja starejših v skupnost. Projekti so ločeno, v različnih prostorskih kontekstih, obravnavali odprta vprašanja trajnostne mobilnosti in vpliva na enakovreden dostop do funkcij mesta, nezaposljivost mladih izobraženih kadrov, neobstoječe medgeneracijske integracije in prenos znanja. Z naraščajočimi družbenimi razhajanji so te ločene problematike sestavni del širšega pojava urbane gentrifikacije in posledične segregacije prostora. Bejrut je bil in ostaja vse bolj mesto nasprotij. V njem sobivajo luksuzne prenovljene soseske in marginalizirani predeli, ki še vedno nosijo breme državljanske vojne. Mesto zaznamujejo okoljski izzivi, pomanjkanje vode ter elektrike, izredno pomanjkljiv javni prevoz, ki le povečuje pritisk na že tako natrpano cestno infrastrukturo. Libanonska prestolnica je danes glavni center države in izraža tudi njeno raznolikost, saj v Bejrutu živi veliko število narodnih in verskih skupnosti. Mesto se še danes deli na krščanski vzhodni in muslimanski zahodni del, pa čeprav je veliko izjem in specifičnosti. Državljanska vojna je na mestu pustila močno sled, ki je v številnih predelih že izbrisana, saj je bila prenova centra izredno hitra in dosledna. Prenovili so stavbe, toda tudi družbeno tkivo, saj so rekonstruirani predeli namenjeni najbogatejšim slojem. Le nekaj kilometrov oddaljene od centra mesta se nahajajo revne soseske in palestinska taborišča. V današnjem Bejrutu so največje razlike ravno premoženjske, saj se nepremičninski trg osredotoča le na luksuzna stanovanja, tovrstna tipologija novogradenj pa potiska revnejše sloje v skromna stanovanja ali ilegalna naselja. Javnih neprofitnih stanovanj ni, urbanistična regulacija je slabo upoštevana. Mesto je izredno gosto grajeno, javni prostor je namenjen večinoma avtomobilom, zelene površine so prava redkost. Prostorski načrtovalci predlagajo uvedbo raznih urbanističnih načel specifičnih za Bejrut: graditi mesto na podlagi prometne infrastrukture, iskati stik z morjem, oblikovati linijske, ne pa točkovne javne prostore, in graditi nevtralna okolja z večjimi storitvami za podpiranje stikov med skupnostmi. Peter Grudina – onkraj marginalizacije / revitalizacija območja Karantina Alternative za lepo starost V nalogi se izpostavlja nevarnost gentrifikacije, ki se pojavlja kot negativna posledica večine projektov urbane prenove. V tem kontekstu se pri študijah ur- bane prenove uvaja tudi pojem trajnostne mobilno- sti, najprej kot bistvena komponenta procesa urba- ne prenove, nato kot predpogoj za povečanje družbene raznolikosti, ne nazadnje pa kot potenci- alno orodje zaščite pred gentrifikacijo. Ob primerni aplikaciji lahko tako postane proces urbane preno- ve bolj družbeno trajnosten. Bejrut je dokaj segregirano in družbeno neenako me- sto, ob tem je težava libanonske prestolnice skoraj popolna odsotnost trajnostnih oblik lokalne mobil- nosti. Lokacija projektnega preizkusa je območje Ka- rantina v Bejrutu. Soseska je multietnična, družbeno marginalizirana, onesnažena. Obenem je optimalno locirana med pristaniščem in mestnim središčem. Avtor izpostavlja glavne prednosti in slabosti Karanti- ne; neprimerna raba tal, delna nedostopnost, odso- tnost premožnejših prebivalcev, ki bi lahko pritegnili investicije, in pomanjkanje javnih akterjev. Projektni del naloge temelji na predpostavki, da bo bejrutski načrtovani sistem Hitri Avtobusni Prevoz (Bus Rapid Transit– BRT) izveden in bo postal glavni nosilec pri- hodnjega razvoja v Karantini. Izdelan je obsežen pro- storski načrt, ki ima kot cilj optimalno izkoriščanje sistema BRT kot vzvoda za celovito trajnostno revita- 65arhitektov bilten • architect's bulletin • 230 / 231 Seminar Fikfak 66 arhitektov bilten • architect's bulletin • 230 / 231 lizacijo soseske. Obenem je cilj projektnega predloga uporabiti participativne procese pri sprejemanju projektnih odločitev. Predlagani prostorski načrt sis- tematično obravnava faze trajnostnega razvoja sose- ske. Osrednja misel in vodilo v projektu je zagotovi- tev družbene trajnostne revitalizacije. Kljub onesnaževanju in nizki bivanjski kakovosti ima Karantina številne možnosti za razvoj, ki pa so tre- nutno neizkoriščene. Njena optimalna lokacija med pristaniščem in prenovljenim središčem libanonske prestolnice, relativna razpoložljivost nizkocenovnih zemljišč, prostih za gradnjo, so nedvomno predno- sti lokacije. Z novim prostorskim načrtom se spremeni položaj in vloga javnega deležnika – od trenutne vloge »omejevanja« do vloge »vpliva in usmerjanja« ra- zvoja. V ta namen se predlaga premeščanje onesna- ževalnih dejavnosti in ograjenega vojaškega kom- pleksa, tako da se sprostijo zemljišča v notranjosti lokacije ter se namenijo morebitnim zunanjim vlaga- teljem namensko za razvoj sodobnih konceptov sta- novanjskih kompleksov. Vzhodni del nove Karantine ostaja nestanovanjski (pisarniški prostori, srednja šola, klubi in lahka industrija), center in zahodni del pa sta predvidena kot mešana raba dejavnosti in stanovanj, saj se s tem podpirata hodljivost in var- nost. Novi center soseske je prostor, kjer se srečuje- ta krščanski in muslimanski del, hkrati pa je prostor, kjer park »zareže« v grajeno okolje. Park je obliko- van kot osrednja poteza odprtega prostora, ki služi kot povezava med primarnim postajališčem BRT in glavno parkovno ureditvijo v območju. Načrtovana mešanica stavb različnih socialnih standardov ter uravnotežena gostota sta zagotovilo izboljšanega standarda prebivalcem. Trajnostna mobilnost je v osrčju načrtovanja; glavne zgostitve se nahajajo ob sistemu BRT, notranjost soseske je popolnoma prila- gojena pešcem in kolesarjem. Poleg zmanjšanja stroškov gradnje in preprečitev gentrifikacije sta predvideni dve strategiji. V prvi je predvideno zagotavljanje deleža socialnih stano- vanj, gradnja socialnih stanovanj na območju, kjer trenutno stoji »črna gradnja«. Druga pa predvideva ohranjanje in ustvarjanje delovnih mest z ohranja- njem večine proizvodno-industrijskih dejavnosti. Predvidena projektna faznost sledi viziji optimalne- ga zaporedja prodaje in odkupa zemljišč s strani jav- nih deležnikov. Prav tako pa so posamezne faze gra- dnje premišljene tako, da se območje Karantine z njenimi novimi predeli lahko razvije po samostojnih stavbnih otokih in je ob tem možno prestrukturirati obstoječo gradnjo in selitev obstoječega prebival- stva v nove enote. Razvoj in prestrukturiranje Ka- rantine vpliva tako na urbano tkivo južno od avto- ceste kot tudi na druga območja mestu – v prvem primeru kot možno podaljšanje zelenega koridorja v območje zapuščene železniške postaje Mar Mi- khael, v drugem pa kot zgled vsestransko trajnostne soseske ob novem sistemu BRT. Alternative za lepo starost 67arhitektov bilten • architect's bulletin • 230 / 231 Seminar Fikfak Aleš Švigelj – RE-CO center skupnosti Razlaga tipologije delovnega prostora je lahko zelo obsežna, saj ta predstavlja vse od domače pisarne do poslovne stavbe ali tovarne. Vrsto let so ti prostori obsegali le fizični prostor, kar pa se je z razvojem no- vih tehnologij in velikega tehnološkega napredka so- dobnega časa povsem spremenilo. Poleg fizičnih so se pojavili tudi tako imenovani virtualni delovni pro- stori. Ti s svojo digitalno sfero, ki je v današnjem času prisotna praktično povsod, predstavljajo nadgradnjo osnovnega fizičnega prostora. Delovni prostor se tako ne konča s fizičnim, temveč se nadaljuje z virtu- alnim. To lahko sprejmemo kot slabost ali prednost, in to s pridom izkoristimo. Eden od pomembnih de- javnikov, ki vplivajo na spremembo delovnih prosto- rov, je tudi tako imenovana generacija milenijcev, ki predstavlja mlade, rojene med letoma 1980 in 2000, torej ljudi, ki so odraščali hkrati z razvojem tehnolo- gije. Njim sledijo mlajše generacije, ki so tehnološko še bolje podkovane in prek tehnologije vsakodnevno vpete v življenje. To so generacije, na katere se sta- rejši opirajo pri prenosu znanja in postopnem uvaja- nju v hitre tehnološke spremembe. Zaradi omenje- nih dejavnikov in številnih teženj po spremembi načina dela in delovnih prostorov je prišlo do pojava novega koncepta skupinskega dela, poimenovanega 68 arhitektov bilten • architect's bulletin • 230 / 231 co-working. Ta vzpostavlja povezavo skupnosti, po- vezovanja različnih generacij in medsebojno sodelo- vanje pri delu. Hkrati s tem izginja koncept hierarhije in se vzpostavljajo nove smernice v delitvi znanja in hitrega tehnološkega napredka. Z vidika zasnove delovnih prostorov prihodnosti ti ne bodo vzpostavljali množične proizvodnje, temveč nastopanje, povezovanje, sodelovanje in nadgra- dnjo. Delovni prostori se bodo popolnoma preobli- kovali. Morda bodo v obliki, kakršno poznamo da- nes, celo povsem izginili in bodo nadomeščeni z nekakšno obliko kampusa, v katerem se bo bolj kot delo posameznika vzpodbujalo delitev znanja in ra- zvoj danes že poznanega co-working prostora. Te- meljili bodo na skupni zasnovi in zmožnosti takojšnje komunikacije. Vse večji poudarek bo na skupnosti in uveljavitvi pametnih okolij, ki bodo pritegnila vse generacije. Programski koncept izhaja iz okoljskega konteksta in družbenih problematik, ki predstavljajo izjemne možnosti za razvoj. Združuje razvoj degradi- ranega industrijskega območja ter reševanje našte- tih družbenih problematik – rezultat je Re-Co urba- na tovarna, ki predstavlja program poslovnega pospeševalnika in bi poleg drugih kvalitet nudil nova delovna mesta in prostor za medgeneracijsko izme- njavo znanja. Območje Zouk Mosbeh v Libanonu se je v povoj- nem obdobju preobrazilo iz agrikulturnega v gosto naseljeno območje. Kljub nekakšni povojni zasnovi mesta se ta ni formirala v celoti ter na vseh podro- čjih, predvsem kar se tiče javne infrastrukture in prostorov, ki so poleg stanovanjskih ključni za vzpo- stavljanje mestnega okolja in interakcij v njem. Ob slabo razvitem javnem programu je na območju umeščena fakulteta NDU, ki je ena glavnih ustanov višjega šolstva v državi in predstavlja potencial ne Ie obravnavanega območja, ampak tudi celotnega Libanona. Obenem z urbanistično zasnovo projekt povezuje stanovanjski in industrijski predel, s čimer vzpostavlja nove povezave in interakcije v prostoru. Projekt razvija koncept delovnih prostorov priho- dnosti v obliki poslovnih zaganjalnikov, ki bi mlajšim in starejšim lahko ponudili priložnost, da vzpostavi- jo nova delovna mesta in projekte. Na podlagi med- sebojnega sodelovanja se tako odpira možnost za dolgoročno reševanje več desetletij trajajoče pro- blematike prostora. Osnovni volumen projekta je razdeljen na tri ločene enote, ki s svojim medsebojnim odmikom zagotavlja- jo vizualno integracijo območja. Za ohranitev komu- nikacijskih povezav na območju se objekt v nivoju pod terenom, gledano s strani rezidenčnega dela, poveže preko povezovalne lamele, ki programu do- prinese skupne prostore. Znotraj njih poteka medse- bojna interakcija tako stanujočih v stavbi kot tudi okoliških prebivalcev vseh generacij. Na nivoju sta- novanjskega dela se vzpostavi trg, ki mestu ponudi odprt javni prostor, medtem ko se na nivoju indu- strijskega predela vzpostavi park, ki seže vse do po- vezovalne lamele objekta in je popolnoma ozelenjen. Na ta način okolišu zagotavlja zeleni tampon, ki do- prinese h kvaliteti bivanja. Med omenjenima nivoje- ma poteka tudi neposredna povezava zunaj objekta ter posredna skozi sam objekt, s čimer je stavba po- polnoma vpeta v okolje. Alternative za lepo starost 69arhitektov bilten • architect's bulletin • 230 / 231 Seminar Fikfak Marko Lazić – Vertikalna agrikultura kot socialni vzvod Obravnavano območje Zouk Mosbeh zaznamujeta dve izraziti lastnosti. Prva je, da gre za zelo znano agrikulturno območje, in druga, da je izjemno gosto naseljeno, saj je po koncu dolgoletne državljanske vojne postalo pribežališče za veliko število ljudi. Pri- šleki so v kratkem času zaradi lastnih življenjskih potreb povsem spremenili podobo tedanjega pro- stora. Velik prirastek prebivalstva v državi so sesta- vljali emigranti iz Sirije, Egipta, Etiopije, Bangladeša in Indije, ki so v državo pribežali zaradi politične ne- stabilnosti ali preganjanja. Skozi čas sta se oblikova- li dve skupini – skupina avtohtonih prebivalcev, ki prišleke še vedno zavračajo, ter na drugi strani ge- neracije emigrantov, ki so zaradi socialne izključitve izgubile svoj smisel in cilj. Razhajanja med omenje- nima skupinama so vidna zlasti v hierarhiji dela, v kateri emigranti opravljajo le pomožna dela, kot so čiščenje in vzdrževanje, medtem ko so zanje druga delovna mesta nedostopna. Glede na sedanje raz- mere in glede na dejstvo, da živimo v času, ko je emigrantska problematika vsepovsod prisotna, tega ni mogoče spregledati. To še posebej velja za države, kakršna je Libanon, kjer se zaradi svoje lege na vojnih območji s tovrstno problematiko ukvarja- jo vse od začetka. Zlasti starejši domačini so tisti, ki so bili priča vsem spremembam, ki jih je država do- življala in so danes najbolj odporni za nove prilago- ditve. Na drugi strani so mlajši manj obremenjeni s temačno preteklostjo in se lažje soočajo z novimi izzivi med svojimi vrstniki, čeprav različnih kultur in družbeno-kulturnih ozadij. Avtor obravnava socialno problematiko dveh naj- bolj ranljivih skupin prebivalcev območja, torej emi- grantov in starejših prebivalcev Libanona. Socialna dvojnost se odraža na vseh nivojih družbe, saj emi- granti niso sprejeti kot enakovredni člani družbe, starejši Libanonci pa nimajo urejene primerne oskr- be. Dogodki iz preteklosti so močno vplivali na raz- dvojenost družbe, kar prepoznamo kot najbolj izra- zito v teh dveh skupinah in njunem nezmožnem 70 arhitektov bilten • architect's bulletin • 230 / 231 Alternative za lepo starost socialno dostojnem delovanju v skupnosti. Našteta dejstva so vplivala na zasnovo in programsko opre- delitev projekta, ki vpelje vertikalno agrikulturo kot socialni vzvod, preko katerega se vzpostavlja mo- žnost medsebojnega spoštovanja in družbenega sprejemanja omenjenih skupin. Sodoben kompleks sobivanja z razčlenjenimi stanovanjskimi namesti- tvami za starejše in emigrante se preplete v osre- dnji, povezovalni objekt vertikalne agrikulture. Ta služi povezovanju, vzdrževanju in ohranjanju ravno- vesja skupnosti v širši družbi. Z razvojem raznolike- ga programa odprtega za družbo se vzpostavljajo tudi prepotrebne javne površine, ki so obenem pre- pletene, prehodne in odprte ter občutljive na bli- žnjo okolico. Skupni, povezovalni prostori agrikultu- re so nadgrajeni s programom restavracije, ki je namenjen navezavi kompleksa na širši kontekst okolice. Prostor kulturnega doživetja v obiskovalcu vzbudi idejo sprejemanja drugačnosti v danes raz- dvojeni družbi. Pri integraciji emigrantov v družbo že obstaja nekaj preverjenih mehanizmov, preko katerih domačini lažje sprejemajo nove ideje in dopuščajo njihovo vključevanje v družbo. Eden od takšnih mehanizmov in katalizatorjev integracije je lahko kmetijstvo ozi- roma agrikultura. Pri takšnih eksperimentih je eno glavnih vprašanj, kako k problematiki sprva pristopi- ti. Osnovni cilj uspešnega implementiranja posame- znika v družbo je vedno spoštovanje, ki omogoča razvijanje strpnosti in sprejemanja drugačnih ljudi. Posameznikova sposobnost samospoštovanja in spoštovanja je močno odvisno od socialnih okoli- ščin. Tudi emigranti in ljudje, ki so socialno izključe- ni, imajo znanje in kompetence, ki pogosto niso pre- poznane ali uporabljene, vendar bi bile lahko družbi v korist. Agrikultura tako med ljudmi ustvarja, vzpo- stavlja in obnavlja manjkajoče socialne dimenzije. V tovrstno dejavnost se vključujejo kot aktivni udele- ženci tako, da proizvajajo hrano in izdelke, ki jih lah- ko tudi tržijo. Posameznik se prek tega zave, da druž- bi nekaj prispeva, ne le prejema oziroma jemlje. Panoga kot taka vzpodbuja tudi urbani razvoj in eko- logijo, ki prav tako bogatita celotno skupnost, krepi pa se tudi zavedanje posameznika o njegovem do- prinosu družbi. To krepi skupnost ter posledično omogoča sprejemanje in vzpostavljanje prepotreb- nih povezav med različnimi sloji in generacijami. Gre za združevanje in vzpostavljanje spoštovanja med ljudmi različnega izvora in socialnih ozadji na prosto- ru, ki ga kultivirajo skupaj. Povedano drugače, agri- kultura predstavlja socialni vzvod, prek katerega lahko premikamo družbene meje.