Večerna molitev.
Za gore šlo je solnce zlato, na zemljo pada hladni mrak, luč zvezd prižiga se bogato, k počitku človek hoče vsak.
V molitev sklepam roke svoje, in k Bog-u plove glas srca: Ti si samo zavetje moje, naj lahko noč nebo mi da!
In angel varih pridi k meni, nad mano roke naj prostre, nesrečo, zlo od tod odženi, zaziblji v pokoj sladki me!
ln mir naj vsako stvar objame: Vesoljni naj počiva svet, da zjutraj od radosti same hvaležen molil bo te spet-
— n —