i rrrrt rubi Mppruvcu rrj rooJi/wzi/
LETO -YEAR 45 JANUAR FEBRUAR 199«
Stalna naslovna slika tega letnika predstavlja tri slovenska verska središča v Avstraliji: Melbourne, Sydney in Adelaido. Delo Zorke Cernjak. - Bled pa poznamo. +
PRVA izdaja novega letnika avstralskih MISLI je pred vami. Razen naslovne strani notranje oblike nisem spreminjal, saj je Že nekako tradicionalna. Vsaj po mojem okusu, zato naj ostane še to leto. Upam, da boste bralci tudi z vsebino tega letnika zadovoljni.
Petinštirideseto leto življenja našega izseljenskega lista je steklo, od teh štirindvajseto leto pod mojim urejevanjem in upravljanjem. Namen sem imel spreti prihodnje leto, za 25-letnico svojega dela pri listu. A prehitela me je vest v Poročilih slovenske frančiškanske province (St. 5, leto 1995), ki je v zapisniku definitorialne seje prinesla trn o na belem: "Z januarjem 1997 bi p. Tone prevzel urejanje Misli poleg verskega in kulturnega sredilia si/. Cirila in Metoda. . ." Torej Še to leto .
Smo pač v dobi nepričakovanih, predčasnih upokojitev. Koliko mlajših od mene je Jfe moralo s svojih delovnih mest. Mene je pri vsem tem vsaj dohitela starost.
Ostali pa mi bodo lepi spomini na delo pri MISLIH, ki sem ga vsa dolga leta opravljal z ljubeznijo in veseljem. Če gledam nazaj, se čudim, da sem vse to zmogel poleg du-šnopastirskega dela. A leta so izčrpala uredniške stvariteljske moli. List bo dobil s prihodnjim letom z mlajšim urednikom novega zagona svojemu zlatemu jubileju naproti.
In kaj bom delal brez MISLIPNo, dolgčas mi ne bo. Pisal bom več, saj mi je pri uredniškem in upravni-skem poslu za to manjkalo časa.
—	Urednik in upravnik
KNJIGE! KNJIGE! KNJIGE!
Poštnina v ceni knjig ni vključena, če vam jih moramo poslati po pošti.
UČIMO SE SLOVENSKO — I. del —Odlična metoda pouka mladine osnovnih Sol Melbournske učiteljice Draga Gelt, Magda Pišotek in Marija Penca Cena 10 dolarjev. Res koristen dar mladim znancem.
UČBENIK SLOVENSKEGA JEZIKA. I.DEL (SLOVENIAN LAN-GAUGE MANUAL. PART I. Cena 12 dolarjev. Žal je drugi del pošel in nove izdaje najbrž ne bo. Slovenian Research Center of America.
SLOVENSKO SLOVSTVO - BERILO (SLOVENIAN LITERARY READER) A. L. Ceferin (ed.) Cena 1 1 dolarjev.
MY HOUSE - Pesniška zbirka Toneta Kuntnerja "Moja hiša”, prevedena v angleščino. Cena deset dolarjev.
1HE SLOVENIANS FROM THE EARLIEST TIMES V angleščini je napisala slovensko zgodovino Draga Gelt. S Številnimi-slikami opremljena knjiga je izšla v Melbournu. Cena 22 dolarjev.
OBRISI DRUŽBENE PREOSNOVE Knjiga zanimivih esejev Dr.M. Kremžarja (Argentina) o preosnovi družbe. Cena 10 dolarjev.
LJUDJE POD BIČEM Trilogija izpod peresa Karla Mauserja iz življenja v Sloveniji med revolucijo in takoj po njej. Zares vredna branja. Zadnjo izdajo v štirih knjigah dobite za ceno 35 dolarjev.
STALINISTIČNA REVOLUCIJA NA SLOVENSKEM, II. del. Zanimiva Študija razvoja dogodkov 1941 - 1945 v Sloveniji. Spisal Stane Kos. Cena 27 dolarjev. (Cena za prvi in drugi del skupaj je 40 dolarjev.)
ŠKOF ROŽMAN, I., II. in III. del. Obsedno delo dr. J. Kolarifa, podprto s Številnimi dokumenti. Cena vseh treh zajetnih knjig skupaj jc 40 dolarjev. Samo zadnja knjiga (111. del) je 28 dolarjev.
POLITIKA IN DUHOVNIK Zanimivo domače pisana avtobiografija pokojnega izseljenskega duhovnika v Angliji Msgr. Ignacija Kunstlja. Cena 3 dolarje.
STO RECEPTOV SESTRE N1KOLINE. - Kuharska knjiga o doma-tfih jedeh. Cena prve knjige 1 1 dolarjev, druge pa 13 dolarjev.
PISMA MRTVEMU BRATU - Topli spomini na brata Avtor je duhovnik lazarist Franc Sodja - Cena 12 dolarjev.
PRVA NACIONALNA ILEGALA - Štajerski bataljon Ena izmed knjig argentinskega Slovenca Ivana Korošca. Cena petnajst dolarjev.
JESENSKO LISTJE in ZA PEST DROBIŽA sta pesniški zbirki ade-laidskega pesnika Ivana Burnika Legiša. Obe sta Še na razpolago, vsaka za ceno deset dolarjev.
UL 1S
li
(THOUGHTS) Religious and Cultural Monthly in Slovenian language. Informativni mesečnik za versko in kulturno življenje Slovencev v Avstraliji + Ustanovljen (Established) leta 195 2 + Published by Slovenian Franciscan Fathers in Australia. Izdajajo slovenski frančiškani v Avstraliji + Urejuje in upravlja (Editor and Manager) Fr.Basil Valentine, O.F.M.,	BARAGA	HOUSE,	19 A’Beckett Street, KEW, Vic. 3101 - Naslov: MISLI, P.O.Box 197, KEW, Vic.
3101 + Tel.(03)9853 7787-Fax (03)9853 6176 + Naročnina za leto 1996 je 10. dolaijev, izven Avstralije 20. dolarjev, letalsko s posebnim dogovorom + Naročnina se plačuje vnaprej + Poveijeništvo za MISLI imajo vsa slovenska verska središča v Avstraliji + Rokopisov ne vračamo + Dopisov brez podpisa uredništvo ne sprejema + Za objavljene članke odgovarja pisec sam + Stava in priprava strani (Typing and layout): MISLI, 19 A’Beckett Street, Kcw, Vic. 3101 + Tisk (Printing): Distinction Pririting Pty. Ltd. (Simon Špacapan), 164 Victoria Street, Brunsvvick, Victoria 3056 -Tel.(03)9387 8488 Fax: (03)9380 2141
božjo
N	Omisli	-
?	I; ■	45
J	ln	j,
v človeške	,*
. ‘	•*•	^ k
JANUAR in FEBRUAR 1996
V	znamenju treh škofov
— P. Bazilij — stran 1 Oče, potrdi nas v veri!
— Razlaga gesla — stran 2 Smo otroci besede — /Kat.glas/
— Prof. Bruna Pertot — stran 2 Pogovor z Msgr. M. Pirihom
— Ljubo Bekš v Naši luči
— stran 3 Veter starega leta — črtica
— And rej k a — stran 6 Dajmo otrokom prihodnost miru
— Poslanica Janeza Pavla II. za letošnji Dan miru — stran 7
Z našega konca /VVollongong/
— Margaret Hatežič — stran 10 Središče svetih Cirila in Metoda, Melbourne — P. Tone — stran 11 Izpod Triglava	—	stran 14
Na poti do oltarja - O prvi avstr, blaženi — P. Valerijan — stran 16 Središče svetega Rafaela, Sydney
— P. Valerijan — strdn 18 Moje celice — zapiski iz zaporov
— Jožko Kragelj — stran 21 Naše nabirke	—	stran 21
Središče svete Družine, Adelaide
— P. Janez - stran 24 Grel z nami? - V Slovenijo
za papežev obisk v maju
— Cvetko Falež — stran 25 Z vseh vetrov	—	stran 26
Kotiček naših mladih
— stran 28 Kri/em avstralske Slovenije
— stran 29 Pa spet nekaj uvoženega iz Republike Slovenije - stran 32
J
V ZNAMENJU TREH ŠKOFOV
PRIČELI smo novo leto. Kaj ho prineslo našemu narodu? Kljub vsemu zaviranju nekaterih, ki hi radi kar na starih temeljih enoumja gradili demokratično bodočnost, moramo biti optimisti. Zadnja leta so bila za naš narod leta velikih in odgovornih korakov - nadaljujmo jih neustrašeno in v globoki zavesti, da sta z nami Bog in Devica Marija. Ko obhajamo 1250-letnico sprejema krščanstva, smo lahko Bogu samo hvaležni za vse, kar smo doslej prejeli iz Njegove očetovske roke. Tudi za preizkušnje, ki jih je narod doživljal v svoji Zgodovini ter je bila v nevarnosti njegova vera, njegova narodna identiteta, da, celo njegov obstoj. Iz vseh preizkušenj doslej se je narod dvignil ves poživljen in prenovljen. Prepričan sem, da bo tudi preizkušnja zadnjih desetletij kot Zadnjega petletja končno prinesla zadovoljive sadove.
V	članku dr. Marka Kremžarja iz Argentine, Leto vere in upanja, beremo:
'Letošnje leto bo za Slovence v znamenju treh velikih katoliških škofov. Prvi med njimi je rimski škof Janez Pavel II., ki bo kot Kristusov namestnik na zemlji prvič obiskal našo domovino, da nam s svojo navzočnostjo utrdi krepost vere. Deležen bo časti, od mnogih pa tudi globoke hvaležnosti in ljubezni. Drugi škof v središču slovenske katoliške pozornosti bo Anton Martin Slomšek, deležen beatifikacije. Vsem bo v ponos, nekaterim pa tudi zgled in potrditev. Tretji je pokojni ljubljanski škof Gregorij Rožman, ki ima čast, da je bil prvi katoliški škof v povojnem, po boljševikih obvladanem delu Evrope, katerega so komunisti postavili pred svoje sodišče in ga po krivem obsodili. Letos bo minilo od te obsodbe že petdeset let, pa se bo vendarle ob imenu škofa Rožmana ponovno pokazal med nami prav tisti del narodne resničnosti, ki bo ob papežu in Slomšku ostal prikrit. Nestrpnost nasprotnih in malodušnost lastnih bosta poskušali zasenčiti med ljudstvom spomin na živo vero, trdno upanje in neomajno zvestobo škofa, ki spada v skupino zavednih Slovencev, katerim v domači državi še ne priznajo pravice do groba. "
Leto v znamenju treh velikih škofov!
Da je papež Janez Pavel II. izredna osebnost, mu priznavajo tudi nasprotniki naše vere. Prav gotovo ni trst, ki ga veter maje, ampak pokončni Poljak, ki je okusil škorenj nacizma in komunizma, preden je zasedel papeški prestol. Njegove smernice za katoličane so jasne, njegovi nasveti vsemu svetu iskreni in prepričljivi. Kako bi vse človeštvo zaživelo v miru, v spoštopvanju življenja, s svetlo bodočnostjo pred seboj,
Oče, potrdi nas v veri!
Simbolno znamenje za
papežev obisk je izdelal akademski slikar Lucijan Bratuš. Znak spominja najprej na ogenj, plamen. Ta plamen pa se dviga v obliki goloba, ki predstavlja Svetega Duha. V sredini je križ. Ves simbol je v rdeči barvi, ki je barva Svetega Duha in ognja.
če bi poslušalo njegov očetovski glas! Naše romarske skupine v Rimu pozdravlja po domače v našem jeziku, letos pa bo svojim apostolskim potovanjem dodal še pot v Slovenijo, katere suverenost je potrdil Vatikan pred vsemi drugimi državami sveta. Njegov obisk bo potrdil našo vero, ki včasih utrujena peša.
Kaj nam pomeni škof Slomšek, versko in narodno, se nikdar ne zavedamo dovolj. Skoraj pol stoletja so kulturniki v enoumju o njem molčali, ker je bil pač škof. Vernikom pa je bil svetilnik, ki naj prejme priznanje Cerkve za svoj svetniški Zgled. Ni še gotovo, če bo proglašen med blažene ob papeževem obisku, a upati smemo. Naj bi nas ne razočaralo preveč, če naše pričakovanje tokrat še ne bi bilo izpolnjeno. Enkrat bo, o tem ni dvoma.
Zanimivo je dejstvo, da prihaja papež v Slovenijo ravno ob petdesetletnici krivične obsodbe velikega Slovenca, zavednega narodnjaka in svetniškega škofa Gregorija Rožmana. Ob sprejemu škofovske službe je zapisal: "Izročil sem Mu svoje dobro ime, osebno čast in vsega samega sebe s prošnjo, da ne bi bila nobena duša pogubljena zaradi moje nesposobnosti. " Bog je očitno sprejel njegovo ponudbo. Malo Slovencev, če sploh kateri, je pretrpelo toliko laži in klevet ter podtikanj najslabših namenov, kot ta naš nekrvavi mučenec. Komunizem je vedel, koga mora udariti in kako. Celo po petdesetih letih je njegovo ime pri mnogih Slovencih še umazano. Cas je že, da ga narod prosi odpuščanja in mu da priznanje, ki mu gre!
Smo otroci besede
Nekaj misli ob Prešernovem dnevu, prazniku slovenske kulture - 8. februarja
KJEK sta dva ali so trije zbrani v imenu kulture - tam je kultura sredi med njimi, od drobnega izdelka malega šolarčka do samega vrha umetniškega snovanja. In kjer sta dva ali so trije zbrani v imenu slovenske kulture - tam je PREŠEREN sredi med njimi, ne glede na datume in praznične dneve. V vsakem trenutku bivanja smo lahko deležni utripa vesoljnega duha, ki snuje v nas (in k temu smo poklicani prav vsi - brez izjeme), le prisluhniti je treba ter se ponižno odzvati klicu:"Tukaj sem, narekuj, moja roka je tu, da ti služi."
In glej: izpod človeške roke - čarobne idrske čipke, vezenine narodnih noš, leetova srca, dragocena vrhunska vina (ker vse to je tudi kultura) in še umetniško izklesani kelihi, arhitektura, ki prehaja v najvišjo pesem, prepletanje glasov v glasbi. Ni mogoče na tem mestu našteti vsega, kar je naš narodni genij tako izvirno in samoniklo ustvaril skozi stoletja.
PROF. BRUNA PERTOT Tu jaz vidim ena sam praznik, eno samo bogastvo in eno samo razkošje - morda mi je prav zato občutek naše vselej preveč poudarjene majhnosti popolnoma tuj.
Toda podlaga vsemu našemu stvariteljskemu izrazu je vendarle BESEDA: brez nje ne more nič obstajati. Naj bo misel, ki jo človek spočne, še tako velika in genialna, če se ne pretoči v besedo, je za narod izgubljena - je ni. Morda bo človek prihodnosti zares ustvaril nove simbole ter jim zaupal svojo umetnost, svojo znanost ter teologijo, skratka vse: vendar ne bo to nič drugega kot nov kodeks, nova posoda za besedo, ker ta nas bo spremljala vse - do konca. Smo otroci besede. Bog sam ob stvarjenju ni risal ali pel - govoril je, nam pove sveto pismo. Adam ni hodil po štirih ter grgral nejasnih guturalnih zvokov - s Stvarnikom je govoril. Uporabljal je besedo: "Tvoj glas sem slišal v vrtu in sem sc zbal."
Samo beseda ujame to, kar vre iz nas. Beseda je tista posoda, ki nosi v sebi vse, kar smo bili in kar smo, kar smo imeli in kar imamo. Zato je zame PRAZNIK SLOVENSKE KULTURE predvsem praznik slovenske besede. Prav je, da tej besedi prirejamo praznik vsaj enkrat v letu -saj je potem ostalih, neprazničnih dni kar tristoštiriinšestdeset - dni, ko to besedo srečujemo ponižano in pogosto skrotovičeno, pohabljeno, skoraj neprepoznavno - ker trpi nasilje zaradi samovoljnega naglaševanja, zaradi zmaličenih in sproti izmišljenih sklonov ter zulukafrsko zgrajenih stavkov, preziranja muzikaličnih e-jev in o-jev, zaradi česa vsega • kaj bi naštevali! In vsakič nam je, kot bi nas kdo s komolcem v oko: enkrat, dvakrat, desetkrat na dan...
Naša beseda! Naš zborni jezik. Tisti, ki je Ivan Cankar o njem zapisal tole:"...ali slovenska beseda je beseda praznika, petja in vriskanja. Iz zemlje same zveni kakor velikonočno potrkavanje." Vsi smo poklicani, da poskrbimo, da bo to potrkavanje še naprej zvenelo ubrano in pravilno: od učitelja do šolarčka, od tehnika in znanstvenika do novinarja in napovedovalca, od duhovnika do politika, do vsakogar, ki mu je bila dana milost, da je sedel v svoji šoli in sc hranil z materino besedo, ki mu je bila po božji previdnosti odločena. Lahko bi mu to ne bilo dano. Sredstev nam za to delo in to skrb ne manjka. Nikoli v preteklosti jih ni bilo toliko kot danes. Samo zajeti je treba.
I^e tako bomo mogli še dalje rasti iz tistega drevesa, ki je bilo na samem začetku rasti cepljeno v žlahtno sorto krščanske kulture in se jc potem razrastlo v mogočno in razvejano krošnjo. Ena glavnih in rodnih vej tega drevesa je naš veliki FRANCE iz Vrbe na Gorenjskem. Njegova je bila kultura dejanja in kultura ustvarjanja. Mi smo veje, vejice in listi tistega daljnega krščanskega cepa in rasti nam je v družbi - pogosto tudi v senci - drugače rastočih in drugače šelestečih vej, ki rastejo iz prvotne necepljene podlage. Živeti nam je pogosto v medsebojnem klestenju in lomljenju vej, ko se nad nami razbesni vihar. Nič hudega, ne bojmo se! Raznolikost je bila in je v božjem načrtu -viharji tudi! Vendar se kljub drugačnosti in ^•jub viharjem, ki nas razdvajajo, moramo zavedati tega: eno edino nas nepreklicno veže -dediščina besede. Če se tej odpovemo, ne ostane nič več.
Če se bo zgodilo, da nekje na pragu tretjega tisočletja izginemo, sc nam to ne bo zgodilo, ker
Prešernov spomenik v Kranju, kjer je pesnik 8. 2. 1849 umrl
nas jc kdo premalo zaščitil, tudi ne, ker nam je kratil gmotna sredstva, ki nam po vsej pravici pripadajo - zgodilo se bo, ker jc v nas premalo bioenergije, ki bi napolnila slovenske domove z otroki. Teh imamo premalo ali jih kratko in malo nimamo. Ne sodim. Še na um bi mi ne prišlo. Vendar mi pamet pravi, da je tako.
Ko je Ben Gurion gradil čudež judovske države, se je v še nerojeni novi domovini rojevalo neverjetno veliko število otrok - otrok staršev, ki so zelo pogosto imeli za seboj preteklost koncentracijskih taborišč. Toda vedeli so: kdo bo živel na zemlji, ki so jo posedli, kdo bo sadil oljke in pomarančevce, kdo branil deželo, če ljudi ne bo? Ljudje niso drevesa - če jih nihče ne sadi, ne rastejo.
Cc pa se to ne zgodi, da bi izginili namreč, in "ak’ naklonijo življenje nam bogovi", bedimo in čujmo nad slovensko besedo! Njej je zaupano, kar smo bili in kar smo, kar smo imeli in kar imamo - vse dokler bo na zemlji dovolj nosilcev te besede.
POGOVOR
z msgr. METODOM PIRIHOM, škofom v Kopru in narodnim ravnateljem za Slovence po svetu. Pogovarjal se je z njim odgovorni urednik "Naše luči" Ljubo Bek<>. Pogovor o Slovencih po svetu bo gotovo zanimal tudi nas v Avstraliji, ki smo del tega dela našega naroda.
Kot škof opravljate (Če lahko tako rečemo) dve službi: zaupana vam je skrb za koprsko škofijo in skrb za vse slovenske izseljence.
Od leta 1987 sem ordinarij - redni škof koprske škofije, od leta 1989 pa nosim še odgovornost za Slovence po svetu. Vsi papeži, od Leona XIII. (1878 - 1903) do sedanjega papeža Janeza Pavla II. so izdajali dokumente za delo in skrb za zdomce in izseljence. Veliko navodil in spodbud najdemo v dokumentih II. vatikanskega cerkvenega zbora in po njem. Služba, ki jo opravljam, se zdaj uradno imenuje: narodni ravnatelj za Slovence po svetu. To službo je Cerkev na Slovenskem seveda opravljala že veliko prej.
Skupaj z duhovniki in mnogimi laiki je po drugi svetovni vojni odšel v svet tudi ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman. Vse do svoje smrti, 16. nov. 1959, je vse svoje moči, sposobnosti in trpljenje posvetil Slovencem po svetu. Polnih deset let je bil narodni ravnatelj za Slovence po svetu ljubljanski pomožni škof dr. Stanislav Ixnič. Med Slovence na tujem pa je začel hoditi že prvo leto po svojem škofovskem posvečenju (1968).
Moje naloge so poznati duhovnike in njihove pastoralne sodelavce, razmere, v katerih delajo in živijo ter skrb, da bi slovenske skupnosti in župnije po svetu imele svoje duhovnike. To delo je najtežje. Zelo sem hvaležen redovnim predstojnikom ordinarijem: frančiškanom, kapucinom, lazaristom, salezijancem in minoritom za redovne sobrate, ki jih namenjajo za delo med Slovenci po svetu v listih deželah, kjer imajo svoje redovne skupnosti. Moja skrb je tudi, da se sam ali kdo izmed slovenskih škofov udeležuje srečanj in slovesnosti, ki so pomembne za posamezno slovensko župnijo ali deželo. Ob takih priložnostih so navadno tudi srečanja s krajevnimi škofi tistih škofij, kjer so naši rojaki dobili novo domovino.
Do zdaj ste obiskali že vse večje skupine slovenskih izseljencev po svetu. Bili ste med Sloven-
ci po skoraj vsej Evropi, v Severni in Južni Ameriki, Avstraliji. . . Kakšni so vaSi vtisi?
Bil sem enkrat ali celo večkrat po vseh deželah, ki jih omenjate. Moji vtisi so, lepi in zanimivi. Ko človek obide ves vset, vidi podobnosti in razlike, vidi prihodnost ali pa je zaskrbljen.
V	Avstraliji je morda od 30.000 Slovencev polovica iz naše škofije. Za to deželo so značilne velike razdalje. Ko sem v Adelaidi ljudi spraševal, od kod so doma, so mi rekli: iz Postojne, Sežane ali iz Ilirske Bistrice. Mislili so si: če mu povemo ime svojega kraja, sploh ne bo vedel, kje to je. Sam sem ob predstavitvah vztrajal, da mi vsak pove vas ali kraj, od kod je prišel v Avstralijo. Nato sem jim jaz povedal, v katero župnijo spada njihova podružnica, kateremu svetniku je posvečena njihova cerkev in kako je ime njihovemu župniku. Seveda sem to vedel predvsem za našo škofijo. Na koncu smo prišli do spoznanja, da iz tistih večjih krajev, ki so jih v začetku navajali, ni bil nihče ali pa redki. Nad tem mojim poznanjem njihovih rojstnih krajev so bili tako veseli in presenečeni, da so še druge ljudi vabili na srečanja ali k maši: Pridite, iz Kopra je prišel škof, ki ima v glavi računalnik. O naših rojstnih krajih ve več kot mi.
Ali se vam ne zdi, daje slovenski tlovek v tujini prav s pomočjo globoke vere znal ohraniti svojo narodno identiteto?
Vaše vprašanje, da je vera povezana z narodnostjo, se velikokrat ponavlja. Gotovo je res, da je lahko kdo veren, pa je izgubil svojo narodno identiteto in obrnjeno:	kdo je zelo zaveden
Slovenec, svoje vere pa ne pokaže. V mnogih primerih pa drži, da sla vera in narodnost pri Slovencih po svetu dve vrednoti, ki se skupaj ohranjata ali pa izgubljata. Ce se Slovenci po svetu udeležujejo verskih obredov v materinem jeziku, če po družinah redno molijo, če se doma med seboj pogovarjajo v slovenščini, če berejo naš lisk in se poslužujejo vsega, kar jim omogočajo slovenske župnije in slovenska verska središča, potem se istočasno ohranjata in poglabljata obe vrednoti: vera in narodnost.
Ali ste med obiski Slovencev po svetu opazili kakšne značilnosti, ki na primer Slovence v Argentini ločijo od Slovencev v Severni Ameriki ali morda v Evropi?
Na pastoralnem obisku v Argentini sem bil dvakrat. Po drugi svetovni vojni so tja prišli mnogi slovenski duhovniki, med laiki pa je bilo veliko izobražencev. Ti so se med seboj povezovali in organizirali, zato so lahko tudi toliko dobrega naredili na verskem, kulturnem in narodnem področju. Še eno značilnost sem opazil pri Slovencih v Argentini. Mnoge izobražene žene so potem, ko so se poročile, ostale doma in se popolnoma posvetile vzgoji otrok in družini. Med zadnjim valom izseljencev v Argentino ni bilo razklanosti med verskim in kulturnim življenjem, do česar je prišlo skoraj povsod drugod po svetu in po Kvropi, ko je prejšnja komunistična oblast načrtno skrbela za rušenje in spodkopavanje vsega, kar so delali duhovniki.
Cerkev na Slovenskem kljub velikemu pomanjkanju duhovnikov v domovini vedno pošilja med izseljence tudi svoje duhovnike. Mnogi od njih iivijo in delujejo v zelo težkih razmerah — gmotnih in duhovnih.
Ko so se Slovenci začeli izseljevati, so za njimi odšli tudi slovenski duhovniki. Zelo bi si vsi želeli, da bi bile slovenske skupnosti in župnije doma in po svetu še bolj žive in zavedne, in da bi iz njih prihajalo več duhovnih poklicev.
Čeprav so glede gmotnega položaja duhovnikov razlike, sc mi zdi, da je razen izjem, gmotna stran vsem vsaj minimalno zagotovljena. Prejšnjemu režimu ni uspelo narediti razdora med starejšimi in mlajšimi izseljenskimi duhovniki. Sami od sebe so Že zdavnaj začutili potrebo po medsebojnih srečanjih in povezovanju. Kljub razdaljam se srečujejo na delovnih srečanjih, kjer preverjajo in načrtujejo svoje pastoralno delo.
Kakšna se vam zdi prihodnost delovanja slovenskih duhovnikov med izseljenci?
Zelo jc potrebno, da vsak duhovnik natančno ve, kakšno je stanje na območju, za katerega je odgovoren. Če so se kje Slovenci izselili drugam ali sc asimilirali, bo duhovnik šel za njimi ali pa se preselil v drug kraj, kjer ga potrebujejo, želijo ali iščejo. V vsaki deželi je nekdo od duhovnikov kot narodni delegat odgovoren za celotno pastoralo. Ti svoje predloge in želje posredujejo meni, škofje pa jih potem obravnavamo na sejah Slovenske škofovske konference, kjer je vedno točka: Slovenci po svetu. Pomembno je, da duhovniki odkrivajo, izbirajo ter vzgajajo sodelavce zlasti na kulturnem in narodnem področju, da bi se' sami mogli bolj posvetiti oznanjevanju in molitvi za svoje vernike. Danes brez laikov ne gre, pa ne zato, ker primanjkuje duhovnikov, ampak ker so tudi oni božje ljudstvo, izvoljen rod, kraljevo duhovstvo, svet narod (prim. 1 Pt 2,9).
Za konec bi vas rad povprašal Se o papeževem obisku v Sloveniji. Mnogo slovenskih izseljencev se le veseli tega trenutka in se s skupno molitvijo po slovenskih misijah pripravljajo na ta dogodek. Kako potekajo priprave in kako lahko pri tem sodelujejo naši izseljenci?
Že dalj časa se pripravljamo -na obisk svetega očeta Janeza Pavla II., v januarju 1996 pa se bo začela neposredna priprava za njegov prihod. Obstaja glavni odbor za pripravo, v katerem so predstavniki Cerkve in države. Ta se srečuje dvakrat na mesec. Poleg njega so še škofijski odbori. Na voljo so razni pastoralni priročniki. O papeževem obisku bo spregovorilo pastirsko pismo slovenskih škofov za leto 1996 in šmarnice. O vsem tem so seznanjeni duhovniki, ki skrbe za Slovence po svetu. Izrednega pomena jc molitev v ta namen in vanjo je lahko vključen prav vsak od nas.
Gospod škof, hvala Vam za ta pogovor in vašo skrb, ki jo posvečate vsem Slovencem po svetu.
'Viler btaicaa, teta,
ZUNAJ se dela mrak. Zadnji dan v letu tone v večerno tišino. Ves dan je deževalo, vse je mokro.
Megle se leno vlečejo po dolini in bližajoči se večer pokrivajo z belo tančico, kot da bi hotele kaj prikriti, kot da očem ne bi hotele pokazati vsega, kar se dogaja.
Stojim na terasi bolnišnice, ki je podobna stari utrjeni graščini. Skrita je med drevjem in grmovjem, kar jo dela še bolj nenavadno in skrivnostno. Vse je tiho, le tu pa tam se od časa do časa zasliši škripanje vozičkov. Ura je šest. Večerjo delijo.
Lelo se izteka. Se nekaj uric je do polnoči. Spomnim se na vse tiste bolnike, ob katerih je danes zastal moj korak. Vsakemu sem voščila srečno novo leto in vsakdo mi je odgovoril s plahim, vprašujočim pogledom. Mu bo novo leto prineslo zdravja? Bog daj!
Spomnim se gospoda z rakom, ki je z žarečimi očmi strmel vame, ko sem ga pregledovala.
In gospe s postelje pri oknu, ki je mirno prenašala vse moje nerodne poskuse, da bi zabodla injekcijsko iglo v njeno žilo...
Vedno novi in novi obrazi mi prihajajo pred oči.
Moj rojak, ki je hudo bolan; mlad fant, ki bi mu tako rada pomagala v njegovih težavah, pa se niti sam ne zaveda, kako zelo je pri kraju svoje poti.
Pa gospa z intenzivnega oddelka, ki jo muči huda astma...
In med vse te obraze se vrine še obraz sestre z oddelka, kjer sem zaposlena. Kako lepo bi bilo
nekoč, ko bom, če Bog da, stala pred bolniki sama s svojim znanjem - a imela poleg sebe, kot kakšnega angela varuha - to krhko, a iskreno in pošteno bitje, na katerega se lahko vsakdo zanese. Ne vem, sestra Marija, če čutite, kako zelo vas cenim! Kako cenim vašo zavzetost, vašo moč tolažiti, čeprav pogosto veste, da ni več pomoči...
Pogled mi spet zaplava proti megli, ki pokriva dolino. Nekje na zahodu zagledam nekaj svetlega, kot da bi bila tam prižgana luč. Pa ni luč, le zakasneli žarek si je utrl za trenutek pot skozi oblake in meglo in mokroto.
Kmalu bo noč, ki nas bo privedla v novo leto. Polna bo upanja. Tudi za te bolnike.
Bolnišnica bo zaspala kot sleherni večer. Le tu in tam bo v sobah slišati pritajene vzdihe, čisto tihe, da ne bi zbudili soseda. Sestre bodo hitele iz sobe v sobo. Brez oddiha. Rahljale bodo blazine, delile zdravila, tolažile... Kdo bi mogel našteti vsa njihova dela. Nihče od nas jutri ne bo vedel, kolikokrat so ponoči premerile temne hodnike. Zjutraj bo pač vse tako, kot mora biti, kot smo navajeni. Nobene razlike ne bo med zadnjim dnevom leta in novim začetkom. Le upanje bo močnejše in prav je tako.
Ponovno je začelo deževati. Poslednja dnevna svetloba postaja vse šibkejša. Nazadnje je okoli mene samo še tema. Čutim, da je dan umrl. Zadnji dan leta.
Hvala vam vsem, ki sem vas srečavala v tem letu. Vem, da ste mi darovali delček sebe. Morda bom nekoč znala vsem bolnikom bolje prisluhniti. Morda bom nekoč bolj človek.
Zdi se mi, da bi sedaj lahko molila.
Da bi lahko stala tu, na dežju, v temi in čutila Boga v sebi in ob sebi... Prosila bi ga zase in za svoje bolnike. Srečno novo leto vsem!
ANDRKIKA
Ljubljana
Poslanica JANEZA PAVLA II. za letošnji Svetovni dan miru.
OB koncu leta 1994, to jc Mednarodnega leta družine, sem otrokom sveta napisal pismo, v katerem jih prosim, naj molijo, da bi človeštvo postajalo vedno bolj božja družina, ki bi bila sposobna živeti v harmoniji in miru. Pogosto sem tudi izrazil skrb za tiste otroke, ki so žrtve vojaških spopadov in drugih oblik nasilja, v želji, da bi ob teh tragičnih dogajanjih zbudil pozornost svetovnega javnega mnenja.
Na začetku novega leta se moje misli še vedno obračajo k otrokom in k njihovim upravičenim pričakovanjem ljubezni in miru. Čutim dolžnost, da se med njimi posebej spomnim tistih zaznamovanih s trpljenjem, ki pogosto odrastejo, ne da bi sploh kdaj občutili, kaj pomeni mir. Otroški obrazi bi morali biti vedno veseli in polni zaupanja, namesto tega pa se na njih zrcalita žalost in strah: preveč so že videli in pretrpeli v svojem kratkem življenju!
Dajmo otrokom prihodnost miru! To jc poziv, s katerim se zaupljivo obračam na može in žene dobre volje in vabim vsakega posebej, da bi pomagal otrokom rasti v ozračju pristnega miru. To je njihova pravica, to je naša dolžnost.
OTROCI, ŽRTVE VOJN
Pred očmi imam množice otrok, ki sem jih spoznal v času svoje papeške službe in še posebej na apostolskih potovanjih, na vseh celinah sveta. Vedri, veseli otroci. Ko se bližamo začetku novega •eta, mislim nanje. Vsem otrokom sveta voščim, da bi začeli leto 1996 v veselju in da bi ob pomoči in podpori odgovornih odraslih lahko preživeli mirno otroštvo.
Želel bi	si, da bi	predvsem	v harmoničnem
odnosu med	odraslimi	in otroki	vladalo	ozračje
miru in pristne blaginje. Žal pa na svetu ni malo otrok, ki so nedolžne žrtve vojn. V zadnjih letih jih je bilo pobitih na milijone: res pravi pokol.
Posebno	varovanje	otroštva,	ki ga	jamčijo
mednarodni	sporazumi,	je bilo množično	kršeno.
Območni in medetnični spopadi, ki se nenadzorovano širijo, pa izničujejo v skladu s človekoljubnimi normami predvideno varnost. Otroci so postali celo tarče ostrostrelcev: namerno uničujejo njihove šole in bombardirajo bolnišnice, v katerih se zdravijo. Kako ne bi dvignili glasu v soglasno obsodbo, ko smo priče tako groznih zablod? Nameren uboj otroka je eno najbolj osupljivih znamenj grožnje človekovemu dostojanstvu. Skupaj z umorjenimi otroki se želim spomniti tudi tistih, ki so bili med spopadi ali po njih pohabljeni. Na koncu pa se misel ustavi še pri tistih otrocih, ki so jih med tako imenovanim "etničnim čiščenjem" načrtno preganjali, zganjali nad njimi nasilje in jih pobijali.
Niso pa otroci le žrtve vojnega nasilja; številni med njimi so prisiljeni postati celo njegovi protagonisti. V nekaterih državah so prispeli do točke, da prisilijo fante in dekleta, tudi zelo mlade, da služijo v vojaških enotah sprtih strani v vojni. Zvabijo jih tako, da jim obljubijo hrano in izobrazbo, potem pa jih zaprejo v zbirna taborišča; tam jih stradajo, mučijo in celo ščuvajo, da naj ubijajo tudi ljudi iz njihovih domačih vasi. Pogosto jih pošiljajo tudi kot živi ščit na minska polja. Za tistega, ki jih na tak način zlorablja, je njihovo življenje očitno malo vredno!
Prihodnost otrok, ki so nosili orožje, je pogosto zaznamovana. Po letih vojaške službe nekatere preprosto odpustijo in pošljejo nazaj domov, kjer se, za nameček, ne morejo ponovno vključiti v civilno življenje. Drugim je v breme, da so v nasprotju s številnimi prijatelji preživeli; končajo v kriminalu in mamilih. Kdo ve, kakšne more iz dneva v dan vznemirjajo njihove duše! Ali se bo njihov spomin sploh kdaj osvobodil predstav nasilja in smrti?
Humanitarne in verske organizacije, ki si prizadevajo olajšati tako nečloveško trpljenje, vsekakor zaslužijo spoštovanje. Treba je tudi izreči zahvalo tistim ljudem dobre volje in tistim
družinam, ki ljubeče sprejmejo male sirote, velikodušno se darujoč, da bi jih ozdravili travni in jim pomagali pri vrnitvi k skupnosti, iz katerih so prišli.
Spomin na milijone pobitih otrok, na žalostne oči številnih njihovih trpečih sodobnikov nas spodbuja, da izkoristimo vse možne načine, da bi s prenehanjem spopadov in vojn vzpostavili ali obvarovali mir.
Pred VI. Konferenco o ženski, ki je bila preteklega septembra v Pekingu, sem katoliške dobrodelne in vzgojne ustanove pozval, naj sprejmejo koordinirano strategijo, ki naj da prednost deklicam in mladim ženskam, še posebej tistim najbolj revnim. Ta poziv bi želel sedaj obnovili in ga razširiti še posebej na tiste katoliške ustanove in organizacije, ki se posvečajo otrokom: pomagajte deklicam, ki so trpele zaradi vojne ali nasilja; učite dečke, da spoznajo in spoštujejo dostojanstvo ženske; pomagajte vsem otrokom, da bodo spet odkrili nežnost božje ljubezni. Bog je namreč postal človek in je umirajoč zapustil svetu dar svojega miru (prim. Jn 14, 27).
Nikoli se ne bom utrudil ponavljati, da smo vsi, od najvišjih mednarodnih organizacij do območnih združenj, od voditeljev ljudstva do preprostih državljanov, poklicani, da tako v vsakdanjiku kot ob pomembnih življenjskih trenutkih damo svoj prispevek k svetovnemu miru in zavrnemo vsako podporo vojni.
OTROCI, ŽRTVE RAZLIČNIH OBLIK NASII JA
Na milijone otrok trpi zaradi drugih oblik nasilja, ki so prisotne tako v revnejših kot v tistih bolj razvitih družbah. To nasilje je morda manj opazno, a ni zato nič manj strašno.
Mednarodna konferenca za socialni razvoj, ki je bila letos v Kopenhagnu, je poudarila povezavo med revščino in nasiljem. Ob tej priložnosti so se države obvezale, da se bodo začele v letu 1996 na nacionalni ravni odločno boriti proti revščini. Podobne usmeritve je nakazala tudi Svetovna konferenca OZN, ki je bila posvečena otrokom (New York, 1990). Revščina je dejansko podlaga za nečloveške življenjske in delovne razmere. V nekaterih državah morajo že zelo majhni otroci delati.	Pri tem	jih mučijo,	telesno kaznujejo in
smešno nizko plačujejo. Otroci ne morejo uveljaviti svojih	pravic,	zato jih je	najlaže izsiljevati in
izkoriščati.
V	drugih	okoliščinah	so otroci predmet
trgovanja. Navajajo jih beračenja, ali - kar je še bolj tragično	- prostitucije. Tako imenovani
"seksualni turizem" ponižuje tako tiste, ki so vanj dejavno vključeni, kot tudi one, ki ga na različne načine podpirajo in pospešujejo. Nekateri sploh nimajo zadržkov pri uvajanju otrok v kriminal, posebno v razpečavanje mamil, pri čemer tvegajo, da bodo tudi sami postali njih uživalci.
Tudi ni malo otrok, ki nikoli ne spoznajo drugega okolja kot le ulico: pobegli od doma, zapuščeni od svoje družine ali preprosto od vsega začetka prikrajšani zanjo, živijo od svoje iznajdljivosti, v popolni zapuščenosti. Marsikdo jih ima za izmečke, ki bi jih bilo treba odstraniti.
Žal pa nasilja nad otroki ne manjka niti v premožnejših družinah. Ti primeri na srečo niso pogostni, klub temu pa jih ne smemo spregledati. Včasih se tako zgodi, da so otroci znotraj domačih zidov deležni zanemarjanja in nasilja z negativnimi učinki za njihovb razvoj, in to ravno s strani oseb, katerim naj bi popolnoma zaupali.
Številni otroci morajo prenašati obremenitve, ki so posledice napetosti med starši ali razpada družine. Skrb za njihovo dobro pogosto ne more preprečiti odločitev, ki jih odraslim narekujeta sebičnost in hinavščina. Za navideznostjo normalnosti in miru, ki jo obilje snovnih dobrin dela še bolj prepričljivo, so otroci včasih prisiljeni odraščati v žalostni osamljenosti, brez pravega in ljubečega vodstva ter ustrezne moralne vzgoje. Prepuščeni sami sebi, ponavadi najdejo najpomembnejšega sogovornika v ponudbi televizijskih sporedov. Ti pa pogosto predstavljajo nerealne in sprijene življenjske vzorce, s katerimi se krhka otroška zmožnost razločevanja še ni sposobna spopadati.
Ali je potem čudno, da to tako raznoliko in zahrbtno nasilje prodre tudi v njihova mlada srca in spremeni njihovo naravno navdušenje v razočaranje in cinizem,v prirojeno dobroto v brezbrižnost in sebičnost? Če mladi slede lažnim idealom, so v nevarnosti, da okusijo zagrenjenost in ponižanje, sovražnost in sovraštvo, sprejemajoč na ta način nezadovoljstvo in praznino, ki prežema njihovo okolje. Znano pa je tudi, kako imajo izkušnje iz otroštva globoke in včasih nepopravljive posledice za vse življenje.
Težko je upati, da bodo otroci nekoč zmožni delati za boljši svet, če niso bili deležni vzgoje za mir. Zato je potrebno, da se "miru naučijo": to je njihova pravica, ki je ne smemo podcenjevati.
OTROCI IN UPANJE ZA MIR
Želel sem močno poudariti dramatične razmere, v katerih živijo mnogi današnji otroci. To razumem kot dolžnost: ti otroci bodo namreč odrasli ljudje
tretjega tisočletja. Nimam pa namena popuščati pesimizmu, niti spregledati prvin, ki vlivajo upanje. Kako naj, na primer, molčim o tolikih družinah po vsem svetu, kjer otroci odraščajo v vedrem okolju; kako naj se ne spomnim vseh naporov, s katerimi skušajo številni posamezniki in skupine otrokom v težavah zagotoviti skladen in vesel razvoj? So tudi pobude javnih in zasebnih ustanov, pobude posameznih družin in skupnosti, katerih edini cilj je, da otroke, ki so doživeli kakšen pretres, vrnejo v normalno življenje.	Poleg	tega pa so	tudi
konkretni predlogi za vzgojne načine, ki žele polno ovrednotiti vse osebne sposobnosti otrok in mladih, da bi nekoč postali resnični nosilci miru.
Pozabiti ne smemo tudi naraščajoče zavesti mednarodne skupnosti,	ki se v	zadnjih letih	kljub
težavam in obotavljanju	trudi odločno in načrtno
soočiti s problematiko otroštva.
Doseženi rezultati	nas	opogumljajo,	da
nadaljujemo v tej častivredni nalogi. Otroci, ki jim ustrezno pomagamo in jih ljubimo, lahko potem sami postanejo protagonisti miru in graditelji novega sveta bratstva in solidarnosti. S svojim navdušenjem in svežino svoje posvetitve lahko postanejo	"priče"	in	"učitelji"	upanja in miru v
korist odraslih. Da	ne	bi zapravili takšnih možnosti,
nioramo,	seveda	s	potrebnim	spoštovanjem do
njihovih osebnih potreb, otrokom ponuditi vsako ugodno priložnost za uravnovešeno in odprto osebno rast.
Vedra	mladost	bo	otrokom	omogočila, da na
življenje in na jutrišnji dan gledajo z zaupanjem. Gorje tistemu, ki v njih zaduši veseli zagon upanja!
OTROCI V ŠOLI MIRU
Otroci dokaj hitro spoznajo življenje. Opazujejo, kako živijo odrasli in jih posnemajo. Hitro se naučijo ljubezni in spoštovanja do drugih, z odprtostjo pa vsrkavajo tudi strup nasilja in sovraštva. Izkušnja iz lastne družine bo močno vplivala na njihovo vedenje, ko bodo odrasli. Če je torej družina prvo okolje, prek katerega se otrok odpre svetu, mora biti družina tudi prva šola miru.
Starši imajo izredno priložnost, da pomagajo otrokom do žavesti, da ta velika vrednota sploh obstaja, in sicer z zgledom svoje vzajemne ljubezni. S tem, da se ljubita, omogočata oče in tnati otrokom, da od vsega začetka svojega bivanja rastejo v okolju miru. To okolje je prežeto s tistimi pozitivnimi prvinami, ki same po sebi sodijo k pravi družinski dediščini: z vzajemnim spoštovanjem in sprejemanjem, poslušanjem, delitvijo, hvaležnostjo in odpuščanjem. Z medsebojnim sodelovanjem, ki ga te vrednote pospešujejo, dejansko vzgajajo za
mir ter otroka vse od najnežnejših let naprej pripravljajo za aktivnega tvorca miru.
Ko otrok vidi, kako se starši, bratje in sestre ponižno in pogumno spopadajo z neizogibnimi težavami in ko v vseh okoliščinah vdihuje ozračje spoštovanja do drugih in do drugačnih mnenj od svojih, deli s člani svoje družine izkušnjo življenja in upanja.
Predvsem pa je dom tisti, kjer mora otrok, še preden izgovori prvo besedo, v človeški ljubezni okušati božjo ljubezen do njega in se učiti, da Bog želi mir in medsebojno razumevanje med vsemi ljudmi, ki so poklicani, da postanejo ena velika družina.
Otroci pa imajo poleg te osnovne družinske vzgoje pravico do posebne vzgoje za mir tudi v šoli in drugih vzgojnih ustanovah, ki imajo nalogo, da jih postopno vodijo k razumevanju narave in zahtev miru znotraj njihovega sveta in njihove kulture. Morajo se učiti o zgodovini miru, ne le o zgodovini dobljenih ali izgubljenih vojn.
Naj se učijo predvsem na primerih miru, ne na primerih nasilja! Na srečo je v vsaki kulturi in v vsakem zgodovinskem obdobju mogoče najti tudi te pozitivne zglede. Z ustvarjalnim iskanjem novih poti, predvsem na področjih, kjer je moralna in kulturna revščina največja, se morajo ustvarjati primerne vzgojne možnosti. Potrebno je storiti vse, da otroci postanejo glasniki miru.
Otroci niso breme družbe, niso sredstva za pridobivanje zaslužka, niti preprosto osebe brez vsakih pravic. Otrroci so dragoceni člani človeške družbe, katere upanje, pričakovanja in možnosti ponavzočujejo.
z
našega konca
m,
Wollongongski "Škrjančki" kmalu po ustanovitvi (1954). Koliko teh slovenskih fantov ie še živih?
PRETEKLO leto smo v Wollongongu praznovali srebrni jubilej - 25-letnico tukajšnjega slovenskega društva PLANICA. A naša skupnost se je udejstvovala že leta pred ustanovitvijo Planice. Kot drugod po širni Avstraliji, smo tudi Slovenci v Wollongongu že dolgo dejavni člani slovenske kulturne in družabne skupnosti na Peti celini.
Po drugi svetovni vojni, ko je moralo toliko naših ljudi zapustiti domačo zemljo in odpotovati v neznani tuji svet, je bila tudi Avstralija ena tistih dežel, ki je sprejemala ljudi brez domovine. Med njimi smo bili tudi Slovenci, begunci pred komunistično diktaturo, ki je objela našo drago deželo pod Triglavom.
Tudi v VVollongongu, znanem industrijskem kraju v N.S.W., se je nabralo kar precej Slovencev. Seveda so bili hvaležni, da so lahko v svobodi živeli in si služili vsakdanji kruh, pogrešali pa so sprva slovensko besedo in slovensko pesem. Ko so pa tudi slovenski duhovniki prišli med avstralske Slovence, je postalo veliko lepše in domače. Njih obiski so prepodili otožne megle, tiskana domača beseda v MISLIH je postala redni gost slovenskih domov.
Še se spominjam, kako smo bili veseli takoj ob prihodu v novo deželo: ko je ladja z nami pristala v melbournskem pristanišču, nas je nepričakovanio pozdravil p. Bazilij in tudi kasneje obiskal v taborišču Bonegilla. Toliko vprašanj smo imeli, vse nam je bilo tuje in drugače, tako daleč od doma...
Ko samo prišli končno v Wollongong, nas je razveselilo, da je tam živelo že lepo število Slovencev. O, kako smo iskali drug drugega! In imeli so celo že moški pevski zbor, ki se je imenoval "Škrjančki" in je bil ustanovljen v letu 1954. Tudi slovensko mašo smo imeli - vsako peto nedeljo v mesecu, kadar jo je mesec imel. V letu 1959 pa je bilo ustanovljeno slovensko društvo DANICA. Glavni organizator je bil pokojni Anton
Dermota, zaveden Slovenec, ki se je res trudil, da bi sc med Slovenci kljub tujini ohranila kultura in domača beseda.
Leta 1970 je bil ustanovljen slovenski klub PLANICA. Kmalu zatem je društvo DANICA prenehalo delovati. Za dve slični organizaciji v Wollongongu res ni bilo mesta.
Kulturno življenje pod vodstvom sydneyskega verskega središča pa se je nadaljevalo in tudi napredovalo. Slovenske maše so postale pogostejše. Z njimi smo imeli nekaj let tudi slovensko šolo, ki jo je vodila slovenska sestra. Tudi mladinski pevski zbor je obstajal deset let. Mladina je zdaj odrastla in njih pevski zbor je žal ostal brez pevcev...
Najbolj vztrajen je naš ženski pevski zbor, ki že petindvajset let prepeva pri slovenski maši. Odkar ima Planica svoje klubske prostore, katerih del je tudi svoj čas anglikanska cerkvica, zdaj pa slovenska Vseh svetih, smo takorekoč na svojem. Slovensko mašo imamo vsako drugo in četrto nedeljo v mesecu, posebej za vse večje praznike ter enkrat na teden tudi v adventu in postu. Sydneyska patra in sestra nam radi ustrežejo in pridejo med nas. Po bogoslužju pa lahko posedimo v klubski dvorani, se pogovorimo z znanci, nekateri pa igrajo biljard ali karte. Ob sobotah se navadno srečajo tisti, ki radi balinajo. Tako je pri nas vedno živahno in domače.
MARGARET HATEŽIČ
Dodatek urednika: Gospe Hatežič sc zahvaljujem za sliko vvollongongških "Škrjančkov" in živahno pisan dopis. Ko bi se le iz vsake naše naselbine kdo oglasil! Vse to je vsaj delno že zgodovina, ki je vredna zapisa, sicer bo šla v pozabo.
Tu bi dodal še člančič iz VVollongonga, ki sem ga našel v novembrski številki MISLI leta 1955
(Letnik IV, št. 11) pod naslovom:"Škrjančki" so peli. Podpisan je Škrjančck - torej eden od pevcev.
Oblctnico smo imeli. Dne 24. oktobra 1954 je bil v VVollongongu ustanovljen slovenski pevski zbor "Škrjančki". Ni bilo lahko začeti. Ničesar nismo imeli, samo grla in dobro voljo. Uslužni g. Krevh nam je napisal note. Gostoljubno so nam »dprli vrata Dermotovi v Carrimalu in g. Pavle Arhar "na klancu" v Worrawongu. Povrhu so nam postregli in spodbujali. In je šlo.
Kakor poslan iz nebes je prišel mladi in energični g. Viktor Brodnik med nas. Bog te
Ob koncu leta 1995 nam naše knjige povedo, da smo imeli v slovenski cerkvi sedemnajst krstov, devet porok, eno prvo sveto obhajilo, sedem birmancev, obhajil pa je bilo ra/deljenih okoli enajst tisoč. V večnost je iz naše skupnosti odšlo sedemintrideset rojakov. Bolnikov je v naši skupnosti zmeraj več. Patra v Baragovem domu sva naredila okoli 190 obiskov, podelila 24 maziljenj in 895 obhajil (v to so všteta tudi obhajila v Domu matere Romane).
Spomin na božične praznike je še svež. Polnočnica je bila tokrat lepo obiskana, pri drugih mašah bi bil obisk lahko večji. Zakrament svete spovedi kot priprava na praznike še vedno upada. Zanimivo je, da vedno več ljudi išče pomoč psihoterapevta pri reševanju duševnih težav, pozabljamo pa na zakrament sprave, v katerem nam Bog odvzema težo naših grehov. Naša opravičila češ saj nimam greha, pa taki duhovniki, z Bogom znam sam opraviti, so precej plitva. Precej verjetno nismo sposobni poglobljenega razmišljanja o tem zakramentu, ne podoživljanja evangeljske pripovedi o izgubljenem sinu. Za doživetje božiča, rojstva Boga v nas, pa je tudi to potrebno.
Že nekaj let je praznik svete Družine povezan z blagoslovom malih otrok. Nekateri so se na to navadili. Tudi v prihodnje se trudimo, da bi ta dan malim, ki še ne morejo prejemati svetega obhajila, omogočili poseben blagoslov.
Božičnih darilnih kuvertic se je doslej vrnilo 382 s skupno vsoto $8,155 za vzdrževanje našega središča. - Bog povrni vsem, ki razumete naše skupne potrebe in doprinašate svoje, da naše versko *n kulturno središče lahko živi in deluje. Za žive in pokojne dobrotnike našega središča mašujemo vsak mesec.
Leto za letom se kronika našega središča polni s podatki, ki nam povedo, kako živi naša skupnost.
živi, pevovodja! Molče je prevzel breme nase, kakor da sc vse to samo po sebi razume. Ni tako lahka taka stvar za rudarja, ki utrujen po težkem delu v jami piše note, uči petje, misli in se muči. Upoštevajmo, za zgled si ga vzemimo!
Kritika? Gotovo! Vsak začetek je težak. Ali ste kaj pomislili, koliko so žrtvovali ti fantje, ki vsi težko delajo? Dejstvo je tudi, da pojejo "Škrjančki" bolje kot vsi drugi pevski zbori v Avstraliji. Naprej, slavčki in kosi in siničice, začnite! Začnite, da se poskusimo in da zapojemo kdaj skupaj kot združeni slovenski pevski zbori!
SV. CIRIL in METOD MELBOURNE,
Fr. Tone Gorjup, O. F M.,
Fr. Basil A. Valentine, O. F.M.,
SS. Cyril & Methoclius S/ovene Mission,
Baraga House, 19 A Beckett St., Kevv, Vic. 3101 Tel.: (03) 9853 8118 in (03) 9853 7787 Mobile: 015 555 840 Fax: (03) 9853 6176
Dom počitka m. Romane — Mother Romana Home
11 - 15 A 'Beckett St., Kevv, .Vic. 3101
Tel. in Fax: (03) 9853 1054
Rojstva, smrti in cerkvene poroke skušamo redno spremljati, zgodi pa se, da nam zlasti poroke sklenjene drugod in krsti, ki niso v naši cerkvi, uidejo. Zato vas prosimo, da nam v primerih, ko so zakramenti podeljeni drugod, podatke sami posredujete. Poroka je zakrament samo takrat, ko je sklenjena po obredu katoliške Cerkve ali s posebnim cerkvenim dovoljenjem tudi v kaki drugi cerkvi.
Tokrat imamo še nekaj podatkov iz prejšnjega leta.
V krsti knjigi imamo tokrat tri nova imena:
V nedeljo 21. januarja je bila krščena v naši domači cerkvi Sophia Rozalija Lončar. H krstu sta jo prinesla starša Marjan Lončar in Lisa Gail Kelly.
Dne 11. februarja smo imeli kar dva krsta. Najprej je bila krščena Kristina Lauren Fekonja, ki se je rodila v družini Franka Fekonja in Daniele I^de r. Bisicchia. Drugi krščenec je Callum David Fergues. H krstu sta ga prinesla starša Wayne Fergues in Helena r. Oppelli.
V Geelongu v cerkvi sv. Petra in Pavla pa je bil 17. decembra lani krščen Damian Jožef Cervek.
Rodil se je v družini slovenskih staršev Silvota Cervek in Tanje r. Seljak.
Novokrščencem želimo božjega varstva in blagoslova pri telesni in duhovni rasti.
Med novimi zakonskimi pari še ni bila omenjena poroka Johnnyja Vidoviča in Sue Minto. Poročila sta se 26. novembra lani v cerkvi sv. Martina v Rosanni. John je sin slovenskih staršev Janeza Vidoviča in Hilde r. Buček.
V družini Alojza in Anice Dominko so imeli kar dve poroki. Starejša hčerka Tatjana se je poročila 2. decembra lani v cerkvi sv. Marije v West Melbournu. Njen mož je Joe Cincota. - Renata pa se je poročila z Ivanom Stcpičem. Zakonsko zvestobo sta si obljubila 27. januarja v cerkvi Presvete Evharistije v St. Albansu.
Dne 30. decembra sta se v naši cerkvi poročila Harvey John Vincent in Loretta Julie Mamilovič. Loreta je hči slovenskih staršev Stankota Mamiloviča in Vere r. Kovačič.
Istega dne sta se z dovoljenjem katoliške Cerkve po pravoslavnem obredu v Fawknerju poročila Theo Romios in Irena Josephina Koder, iz družine Jožeta Kodra in Sonje r. Frol. Po poroki sta prejela še poročni blagoslov v naši slovenski cerkvi.
V cerkvi sv. Monike v Moonee Pondsu sta se 13. januarja poročila Robert Iskra in Sandra Mary 0’Regan. Robert izhaja iz družine Antona in Marije Iskra.
Pred oltarjem naše slovenske cerkve sta si 20. januarja obljubila zakonsko zvestobo Shane Raym»nd McGinIey in Marija Zadel. Marija je hčerka slovenskih staršev Franka Zadela in Dore r. Fabec.
V cerkvi sv. Jožefa v W. Brunsvvicku sta sc 27. januarja poročila Robin Trampuž in Adele Battaglia. Robert je bil rojen v družini Vladimirja Trampuža in Gianne r. de Grassi.
Dne 3. februarja sta si pred oltarjem naše slovenske cerkve obljubila zvestobo Kevin Edward Evans in Vivijana Stepančič. Vivijana se je rodila v družini Adolfa Stepančiča in Rafaele Adrijane r. Skulin.
Pred oltarjem cerkve sv. Mihaela v Kalorami sta si 3. februarja obljubila zakonsko zvestobo Adriaan Edvard Van De Laak in Colleen Maree McNamara. Ženin se je rodil staršema Petru Jakobu Van De Laaku in Heleni r. Rebula.
Vsem zakonskim parom izrekamo iskrene čestitke z željo, da bi z božjo pomočjo vztrajali na začeti poti skupnega življenja.
RUDOLF KOFOL je umrl 17. novembra lansko leto v bolnišnici v Footscrayu. Rojen je bil 2. septembra 1922 v Bajnščici. Odšel je preko meje v Italijo in se v Rimu poročil z vaščanko Olivijo Cvetrežnik. Leta 1950 sta emigrirala v Avstralijo na ladji "General Muir" ter si uredila dom v Nevvportu v Melbournu. V ponedeljek, 20. novembra je bila maša zadušnica v farni cerkvi Kraljice miru v Altona Meadows, nakar je sledil pogreb na pokopališče v Altoni. Za njim žaluje žena Olivija s hčerkama Lyndo in Almo Anne z družinama.
V	petek, 15. decembra, je v Austin Hospitalu za posledicami možganske kapi umrl ZVONKO SPEVAN. Rojen je bil 15. oktobra 1933 v kraju Falinič breg na slovensko-hrvaški meji. Svojo mladost je preživljal v Zavrčah. Leta 1954 je preko Trsta prišel v Avstralijo in se čez dve leti poročil z Ivanko Ludvik iz Koritnice. Rožni venec ob krsti pokojnega Zvonkota smo imeli 19. decembra zvečer v naši cerkvi, naslednji dan dopoldne pa pogrebno mašo in nato pokop na springvalskem pokopališču.
EDI IPAVEC, rojen leta 1935 v Ročinju, je umrl 22. decembra na svojem domu v North Brightonu. Odpovedalo mu je srce. Edi je bil rojen v družini Andreja in Pavle r. Fon, ki sta imela šestnajst otrok. V Avstralijo je prišel leta 1955 in se kamlu ustalil v Melbournu. Leta 1970 se je poročil z Avstralko Heleno Robinson. Telo pokojnega Edija je bilo upepeljeno v springvalskem krematoriju. Pokojni ima brata Venceslava v Melbournu in sestro Anico v Wodongi. Doma je še devet bratov in sester; brat Stanko je župnik v Colu, dva sta v Franciji in mlajša sestra v Angliji.
Dne 5. januarja je v Fairfield Hospitalu umrl MIHAEL BIZJAK. Pokojni Miha je bil rojen 28. avgusta 1919 v Zalogu pri Postojni. Kot italijanski vojak je po vojni ostal v Egiptu in leta 1948 od tam prišel v Avstralijo. Leta 1964 se je poročil z vdovo Danico Poles r. Mezgec iz Velikih Loč. Pogrebno mašo zanj smo imeli 8. januarja v naši slovenski cerkvi, rožni venec ob krsti pokojnega pa večer pred tem. Po maši smo ga pospremili na pokopališče Springvale, kjer je bil upepeljen. Žara z njegovimi posmrtnimi ostanki leži na keilorskem pokopališču. Za njim žalujejo žena Danica in otroci Rosemary z družino, Jožko in Daniel.
Dne 1. februarja zjutraj je v McLelland House Nursing Home v Jacani umrl FRANC ŠABEC. Pokojni Franc se je rodil 28. julija 1913 v Petelinjem pri Pivki. V Pivki se je 26. novembra 1935 poročil z Antonijo Hrovatin iz Klenika. Z najmlajšim sinom Ivanom sta 27. marca 1970 priplula v Avstralijo, kamor so se že prej odselili drugi otroci. Pogrebno mašo za pokojnega Franca
smo imeli 5. februarja v naši cerkvi, rožni venec pa večer pred tem. Zdaj počiva na keilorskem pokopališču. Za njim žalujejo žena Antonija in otroci Franc, Milka, Jože, Jožica in Ivan z družinami, hčerka Boža pa je že z njim v večnosti.
V	nedeljo, 4. februarja je v St Aiden’s Nursing Home v Thombury umrla NEŽKA HRAST. Pokojnica je bila rojena 15. julija 1919 v Jurkloštru pri Celju v Zemljakovi družini. Leta 1948 se je v Bohinjski Bistrici poročila z Alojzom Hrastom. Skupaj sla prišla v Avstralijo in si v Melbournu uredila dom. Pogrebno mašo za pokojno Nežko smo imeli v naši cerkvi 8. februarja in jo nato pospremili na pokopališče v Prestonu. Za njo žaluje mož Alojz.
Pokojne iz naše srede vam priporočamo v molitev, njim pa naj Bog nakloni nebeško srečo.
Za eno leto smo se poslovili od Ml. Elize. Tokratna počitniška tedna sta bila sončna kot že dolgo ne in tistim, ki so si izbrali take počitnice, gotovo ni žal. V prvem tednu nas je bilo nekaj nad trideset, v drugem pa nad štirideset. Nekateri pridejo le za nekaj dni. Ker je to navadno najlepši čas počitnic, se za Mt. Elizo zanimajo tudi druge skupine. Mi se zbiramo tam že tretje desetletje, zato imamo prednost, ki jo želimo ohraniti za naprej. Ixtos sta nam oba tedna kuhali Francka Anžin in Ana Špacapan. Za vse se jima iskreno zahvaljujemo. Hvala tudi vsem drugim, ki ste pomagali, da sta oba tedna potekala v prijetnem vzdušju.
O izletu naše mladine na najvišji vrh Avstralije pa drugič, ko bo na razpolago več prostora in morda tudi kaka slika.
Z mesecem februarjem bomo spet imeli vsako tretjo nedeljo v mesecu kosilo za upokojence. To je lepa priložnost, da starejši pridejo k nedeljski maši in nato k skupnemu kosilu. Če veste za koga, da bi rad prišel, a nima prevoza, mu skušajte to omogočiti. Starejšim ste se že lani pridružili tudi drugi - tudi letos ste dobrodošli. V februarju bo z nami Mešani pevski zbor dr. Bogdan Derč iz ljubljanskega Kliničnega centra, ki bo zapel najprej pri deseti maši in nato še v dvorani pri kosilu.
Za kuhinjo skrbi Društvo sv. .Eme, sodelujejo pa tudi druge gospodinje, ki izmenoma pripravljajo kosilo. Vsem smo hvaležni za njihovo nesebično pomoč. Imeli smo tudi že prvi sestanek Društva sv. Eme in se dogovorili, da ostane zaenkrat kar staro vodstvo. Lansko leto je društvo z denarjem sodelovalo pri večih popravilih v našem središču. Trenutno je v teku popravilo stopnišča pri glavnem vhodu v cerkev. Spodaj nič več ne zamaka, čakamo pa še na premaz stopnic z betonsko barvo. V načrtu je obnova poda v dvorani in cerkvi.
Ker lansko leto ni bilo dovolj prijav, bomo imeli letos pripravo na PRVO SVETO OBHAJILO. Starši, pri krstu ste obljubili, da boste skrbeli za krščansko vzgojo svojih otrok. Otroke prijavite lahko v zakristiji po nedeljskih mašah. O tem obvestite še druge.	p	'rojui;
Smeh na vseh obrazih je zgovoren dokaz, da so bile Počitnice v Mt. Elizi Prijetne
 o-
IZPOD TRIGLAVA
SVET SLOVENSKEGA NARODA (SSN) je imel dne 15. decembra 1995 svoj začetni sestanek. Pobudo zanj je dal Svetovni slovenski kongres. Njegovi člani naj bi bili ugledni Slovenci in njegov cilj ohranitev slovenstva. Na prvem sestanku so se zbrali dr. France Bernik (predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti), dr. Alojzij Šuštar (ljubljanski nadškof in slovenski metropolit), dr. Jože Bernik (predsednik Svetovnega slovenskega kongresa), dr. Tone Javoršek (predsednik Ustavnega sodišča RS), dr. Alojz Kralj (rektor Univerze v Ljubljani) in dr. Ludvik Toplak (rektor Univerze v Mariboru). Predsednik države Milan Kučan se kljub vabilu in pričakovanju organizatorjev sestanka ni udeležil.
Na prvem srečanju so udeleženci opredelili najbolj pereča vprašanja našega naroda in naše mlade države, ki so: definicija narodnega interesa, moralna vrednostna prenova, moralna odgovornost nosilcev javnih funkcij in reševanje problematike Slovencev po svetu.
Bog daj, da bi resno reševanje teh narodnih problemov prineslo zadovoljive uspehe.
PO ŠTEVILU knjižnih izdaj smo Slovenci v primerjavi s številom prebivalstva - saj nas je komaj dva milijona - visoko nad drugimi večjimi narodi, če ne celo prvi na svetu. Zdaj je prišla v javnost statistika izdaj knjig za leto 1994. V tem letu je v Sloveniji izšlo 2,906 knjig. Med temi je 26% del iz skupine jezikoslovja, leposlovja in literarne vede. Na drugem mestu (18,9%) so knjige, ki vključujejo uporabno znanost, medicino in tehniko, 18% je knjig skupine družbene vede, dočim 13,5% vsebuje 'knjige o umetnosti, arhitekturi, fotografiji, glasbi in športu.
............. TTrrrrrrrfrrm	r jjffrfiffffffffrn
DISTINCTION PRINTING PTY. LTD.
Lastnik Simon Špacapan
Tiskarna za broSure, knjige in barvna dela
164 Victoria Street, Bninswick 3056 Telephone: 387 8488
 .......
Izvirnih del je bilo izdanih 68,2%, ostali so prevodi.
Leposlovnih del med knjigami je bilo 587, od teh izvirnih 343, med prevodi pa 97 del iz angleščine, 33 iz nemščine, 18 iz francoščine.
Prvih izdaj je bilo 83,2%, novih izdaj in ponatisov pa 16,7%.
Leta 1994 so razne založbe in tiskovni zavodi izdali 953 časopisov in revij, kar je tudi nenavadno visoko število za dvamilijonski narod.
LOJZE PETERLE, predsednik Slovenskih krščanskih demokratov, je na tiskovni konferenci stranke kritično govoril o zadnjih vladnih potezah v mednarodni politiki, gospodarstvu in koaliciji. Povedal je, da so razlogi SKD za predčasne volitve vsak dan močnejši. Vlado bi bilo treba na vsak način zamenjati, ker ne more narediti nič pomembnega za Slovenijo, ampak samo zavaja javnost in beži pred vsako večjo odgovornostjo.
NOV TELEVIZIJSKI KANAL, TV3, je začel oddajati v Sloveniji na sveti večer. Njena ciljna skupina so družina in družinski člani kot posamezniki, poslanstvo pa posredovanje vrednot, ki hočejo oblikovati pozitivno naravnano osebnost. Družabniki kanala so mariborska in koprska škofija, Gospodarski forum pri SKD, Krekova banka in Krekova družba, Ognjišče in Založba Mladinska knjiga. Osemnajsturni dnevni spored bodo oddajali preko oddajnikov Krvavec, Nanos in Pohorje - tako bodo omogočili, da ga bo lahko gledalo 70 - 80 % gledalcev v Sloveniji. TV3 , katerega sedež je v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu, bo mogoče spremljati tudi preko večjih kabelskih sistemov.
S tem svojim uspehom je slovenska Cerkev napravila pomemben korak, ki bo v veliko korist slovenskemu narodu in njegovi moralni prenovi.
RADIO TRST A je proslavljal svojo petdesetletnico. Rojstni dan je obhajal dne 8. decembra 1995 v veliki dvorani tržaškega Kulturnega doma s posebno slovesnostjo in prisrčno domačo proslavo. Bila je to kulturna manifestacija na visokem kakovostnem nivoju. Nastopali so razni govorniki, dva pevska zbora in godalni orkester, kot solist pa je s svojo stradivarko nastopil violinist Črtomir Šiškovič. Vrhunec slovesnosti pa je predstavljala podelitev častnega znaka svobode Republike Slovenije, ki ga je Radiu Trst A izročil generalni konzul RS v Trstu Vlasta Valenčič Pelikan. Odlikovanje je slovenski radio prejel za zasluge polstoletnega odgovornega dela v korist zamejske slovenske skupnosti.
VINKO ZALETEL je 12. decembra 1995 v Domu šolskih sester v Pliberku na Koroškem končal svoje zemsko romanje. Dolgo let je upravljal župnijo Vogrče, obenem pa vsestransko kulturno deloval med zamejskimi Slovenci. Napisal je več knjig o svojih potovanjih in imel na stotine predavanj, med njimi tudi o Avstraliji in avstralskih Slovencih. Nas je obiskal skupno s pokojnim škofom dr. Stanislavom Leničem leta 1973. Zadnja leta življenja je skoraj popolnoma oslepel.
Pokojnik je bil rojen leta 1912 v Šentvidu nad Ljubljano. Duhovnik je postal leta 1936, nato je kaplanoval v Tržiču pri župniku Vovku, poznejšem ljubljanskem nadškofu. Ljubljano, kamor je bil pregnan po nemškem okupatorju, je zapustil leta 1945. Pred komunisti se je umaknil v Avstrijo in ostal med koroškimi Slovenci do svoje smrti. Naj mu bo Bog plačnik za vse, kar je v življenju dobrega storil.
SLOVENSKEGA NOVOMAŠNIKA je dobila tržaška škofija - po dolgih 32 letih. Dne 7. decembra je škof Bellomi v stolnici sv. Justa posvetil v duhovnika dva mladeniča. Eden od njiju je Maks Suard, katerega stara mati je bila Slovenka. Novomašnik je izjavil, naj bi se slovenščina ohranila vsaj po cerkvah, ki so jih gradili slovenski predniki. Zato se je odločil, da bo svojo duhovniško službo opravljal med slovenskimi
r—~....................................
verniki tržaške škofije.
Novomašnik je bil rojen v preprosti italijanski delavski družini pri Sv. Ivanu. V iskanju svojih slovenskih korenin se je odlično naučil slovenščine in se tudi odločil, da bo deloval med Slovenci.
SLOVENKA LETA 1995 je po izboru bralcev tednika Jana postala dr. Metka Klevišar, ki je zgled nesebičnega in požrtvovalnega človeka v službi najbolj potrebnih pomoči. Njena dvajsetletna dejavnnost na Onkološkem Inštitutu v Ljubljani je znana. Pri Karitas je ustanovila skupino v pomoč hudo bolnih in umirajočih. Iz te skupine se je razvilo samostojno društvo Hospic, ki pripravlja predavanja za svojce hudo bolnih in za zdravstveno osebje. Predseduje mu dr. Metka Klevišar. Je redna sotrudnica pri verskem tedniku "Družina", v življenju pa praktična katoličanka, ki svojo vero tudi živi.
ZA NAJBOLJŠA ŠPORTNIKA LETA 1995 sta bila po športnih novinarjih izbrana pri ženskah Brigita Bukovec (atletika), pri moških pa Iztok Čop (veslanje). Naslov najboljšega moštva leta v posamičnih športnih panogah je prejelo kajakaško moštvo slalomistov na divjih rekah, za najboljšo ekipo v moštvenih športnih igrah pa so bile izbrane košarkarice Ježice.
rofiHvunoni
m o Tum aom»«nv
V.F.L
A
PANELCARE P/L
ACN 007 152 203 MELBOURNE, VIC. 265 PRINCESS HIGHWAY, DANDENONG, 3175 Ph: 793 1477 Fax: 793 1450
♦MAJOR & MINOR SMASH REPAIRS *PRESTIGE CAR SPECIALISTS *ALL MAKES AND MODELS *BODY JIGGING SYSTEM FOR ALL MAKES ■"INSURANCE WORK *3 YEAR GUARANTEE
A.H. Frank Kampuš - 560 5219 Za nujno potrebo imamo tudi avto na razpolago.
G
CDLONI/
CKASM
ArmovF.i)
SlfAl
KKPAIRF.R
AVSTRALIJA JE D(PJO PRVO BLAŽENO - MARY MacKILLOP
OBNOVA JOŽEFINK
V	ČASU, ko so bi. Mary MacKillop in njene sestre doživljale najhujše preizkušnje ob krivičnih obdoliitvah in kazni izobčenja, je bil njihov soustanovitelj in duhovni vodja, Fr. Woods, odsoten. Ni vedel, kaj se dogaja v Adelaidi v zvezi s sestrami. Ko je končno tudi do njega prišla novica o izobčenju, je bi. Mary sporočil, da bodo sestre dobrodošle v škofiji Bathurst.
BI. Mary je morala po odvzemu izobčenja poleg številnih drugih skrbi najprej poskrbeti za sestre, ki so bile razrešene redovnih obljub. Težko je bilo rešiti vprašanje, ali naj se vrnejo k svojim družinam in sorodnikom, ali pa naj ostanejo skupaj v upanju, da se bodo stvari normalizirale. A kje bodo dobile sredstva za preživljanje, ko niso več poučevale ali skrbele za razne druge ustanove? Nasvet Fr. Woodsa, naj gredo v Queensland, ni sestram prav nič pomagal iz zamotanega položaja.
Med duhovniki je bilo splošno mnenje, naj se Fr. Woods ne vrača v Adelaido. Njegovo župnijo je dobil v oskrbo drugi duhovnik. Tako je Fr. Woods ostal v Sydneyu, kjer je bil nekaj časa gost pri maristih v Hunters Hillu, kjer je imel znanca Fr. Jolyja. Ko je zbolel, ga je pa sydneyski nadškof Polding poslal v Subiaco, kjer si je v oskrbi sester benediktink utrjeval zrahljano zdravje.
PREISKOVALNA KOMISIJA O dogodkih v Adelaidi je bil obveščen tudi Rim. Kardinal Barnabo je dobil pisma adelaidskih katoličanov in tudi razni odrezki iz časopisov so mu živo predočili položaj katoliške Cerkve v Adelaidi in zlasti težave sester jožefink. Takoj je ukazal uradno preiskavo poteka vseh dogodkov, da pride na dan cela resnica. Vsem avstralskim škofom je sporočil, da je imenoval dva škofa, ki naj preiščeta adelaidsko zadevo ter pošljeta poročilo v Rim. To sta bila Dr. Daniel Murphy, škof v Hobartu, in pa Dr. Matthew Quinn, škof v Bathurstu. Kardinalovo pismo adelaidskemu škofu Sheilu je bilo datirano en dan pred njegovo smrtjo.
Škofa, ki sta sestavljala komisijo, sta prispela v Adelaido proti koncu maja leta 1872. Rimsko pismo jima je naložilo, naj preiščeta I. zadevo izobčenja sestre Mary in škofov ukrep proti jožefinkam, 2. obdolžitve o neodgovorni uporabi škofijskih financ, 3. vlogo Fr. Horana in Fr. Nowlana pri vznemirljivih dogodkih in tudi 4. nagnjenje škofa Sheila k alkoholu. (Ker je medtem škof umrl, je ta točka odpadla.)
Komisija je pričela uradno s svojim delom 1. junija 1872. Takoj na začetku razprav se je pozornost obrnila od izobčenja bi. Mary k neslogi
v škofiji, kar je razvidno iz poročila v Rim.
Prvi sta bili na vrsti pred komisijo sestri Mary (naša blažena) in Terezija. Spraševali so ju o pripravi in vzgoji sester za redovno življenje ter njihov apostolat, o noviciatu, o pripravi na učiteljsko službo, o sredstvih za vzdrževanje sester; tudi o videnjih, o katerih je bilo z ozirom na jožefinke veliko govora; zakaj se je škof obrnil proti jožefinkam in podobno.
Nato je bil na vrsti pred komisijo Fr. Ho ran. Priznal je, da je on pripravil poročilo proti sestram. Izjavil je dalje, da je sestra Mary dvakrat odrekla pokorščino škofu, ki jo je hotel poslati v Bagot’s Gap. Izobčena pa je bila zato, ker je ščuvala druge sestre, naj se uprejo škofovi avtoriteti. Za vse obdolžitve pa ni imel prav nobenega dokaza. Omenil je tudi vizije in napovedi Fr. Woodsa, da hi ga pred komisijo diskreditiral.
V	Rim je šlo poleg uradnega poročila tudi poročilo, ki ga je napisala bi. Mary. V njem nič ne omenja Fr. Woodsa in njegovega duhovnega vodstva sester, kakor tudi ne o njegovih videnjih in napovedih, o katerih je komisiji govoril Fr. Horan. Njeno poročilo je vsebovalo tudi povzetek tega, kar sta napisali sestri Monika in Terezija.
Dalje je komisija zaslišala celo vrsto duhovnikov, kakor tudi sestri Pavlo in Ignacijo, ki sta bili osebni priči septembrskih dogodkov in izobčenja predstojnice bi. Mary. Ni pa ugotovljeno, če je komisija zaslišala tudi Fr. Woodsa. Vendar to lahko predpostavljamo, saj je mož prav v ta namen prišel v Adelaido. V Rim je šlo poleg ostalega gradiva tudi njegovo poročilo, v katerem piše o začetkih ustanove jožefink in o pomoči, ki jim je bila obljubljena, pa je niso nikoli prejele. V njem tudi pravi, da so se duhovniki obrnili proti njemu in sestram, ker so na svojo roko sklenili odkloniti državno podporo sestrskim ustanovam, da sestre ne bi bile odvisne od države. Dalje tudi omenja, da so nekateri duhovniki smatrali sestrsko izobrazbo pomanjkljivo za poučevanje v šolah.
SESTRE OPRAVIČENE
DNE 23. junija 1872 je škof Quinn, vodja komisije, v adelaidski stolnici javno povedal zbranim vernikom, da so raziskovanja končana in daje bilo izčrpno poročilo v Rim odposlano. Izjavil
je, da so sestre jožefinke ob vseh obtožbah popolnoma brez krivde.
Deset dni kasneje je škof spet spregovoril. Spodbujal je vernike k strpnosti in bratski ljubezni. Izjavil je, da je bilo v zadnjem času v mestu Adelaidi povzročenega toliko zla prav zaradi pomanjkanja krščanske ljubezni.
Škof Quinn je porabil priliko svojega bivanja v Adelaidi tudi za to, da je uredil vse potrebno za odhod treh sester na novo postojanko - v njegovo škofijo Bathurst.
Komisija je dalje popolnoma opravičila sestro Mary MacKillop. Ugotovila je, da je Fr. Horan,
škofov svetovalec, kriv vsega hudega, kar se je nagromadilo na bi. Mary in sestre. Zlorabil je svoj vpliv na bolnega škofa, najbrž zato, da bi se nekako maščeval za izgon svojega sobrata Keatinga. Poudarjeno je bilo v poročilu, da je škof Pred smrtjo spremenil svoje mnenje, dvignil izobčenje in obžaloval vse, kar se je tako krivično navalilo na jožefinke.
Komisija ni ugotovila nobenega dokaza, da hi prišlo do kake zlorabe cerkvenega denarja. Res pa je, da je imela škofija ob ordinarijevi smrti precej dolga - omenja se vsota 11,000 funtov. Nastal je Zaradi gradenj cerkva in šol ter zaradi potnih stroškov duhovnikov in redovikov, ki so prišli iz Evrope na delo v adelaidsko škofijo.
Po nasvetu administratorja Reynoldsa ob obnovitvi jožefink niso sprejeli ponovno dveh sester, o katerih je bilo rečeno, da sta imeli razna videnja. Fr. Horan in dva njegova sobrata sta dobila sporočilo, da jih škofija več ne potrebuje in naj se vrneta v samostan. Fr. Woodsu pa je bilo rečeno, naj zapusti Adelaido do imenovanja novega škofa, da se razmere umirijo in ustalijo.
NOVI VODITELJ JOŽEFINK
Z odhodom Fr. Woodsa je bilo treba imenovati novega duhovnega vodjo sestram jožefinkam. Na to mesto je bil postavljen jezuitski pater Tappeiner. la duhovnik je že prej na razne načine pomagal sestram. Sestre so ga rade sprejele za voditelja. Tudi bi. Mary je bila z njim zadovoljna.
Fr. Woodsa je bi. Mary kot duhovnika zelo spoštovala in se je tudi kot z soustanoviteljem in
voditeljem svoje redovne družbe dobro razumela. Obenem pa je ob njegovem ravnanju morala precej trpeti. Odkrito mu je povedala, da mu manjka modrosti pri odločitvah glede sester in njihovega dela. Ni se strinjala z njim, če je v želji razširiti delokrog mlade redovne družbe pošiljal \> šole sestre, ki še niso bile dovolj usposobljene za pouk; ali če je sestre prepogosto menjaval, včasih celo brez posvetovanja s krajevnim župnikom. Zato mu je svetovala, naj se odloči za odstop od vodstva sestrske družbe. To je bilo zanjo velika muka, saj se je sama težko sprijaznila s to mislijo. A videla je tudi v vsem tem in v spremembi vodstva božjo voljo.
Razumljivo je Fr. Wood težko sprejel dejstvo, saj je bil soustanovitelj in je imel vlogo voditelja od vsega začetka sestrske ustanove. V avgustu 1872 je zapustil Adelaido in se ni več vrnil. V Melbourne je potoval skozi Penolo, kamor so ga gotovo vlekli spomini na začetke jožefink in njih prvo šolo v opuščenem hlevu. Na poti je obiskal tudi nekatere sorodnike bi. Mary, med drugimi sestri Lexie in Maggie. Magie je našel na smrt bolno v Duck Ponds-u. Ustavil se je najprej in deloval nekaj časa v škofijah Maitland in Bathurst. V začetku leta 1973 je bil v Brisbanu, nato je deloval po širnem Zapadu. Ko so povsod po Avstraliji rastle sestrske naselbine, je jožefinke Fr. Woods vselej rad obiskoval. Tudi je ostal še vedno v pismenih stikih z našo blaženo.
+
Z zgodovini sester jožefink je bilo leto 1872 res leto Gospodovo, zlasti za Adelaido. Po vrnitvi dobrega imena bi. Mary in sestram je bila prva skrb administratorja Raynoldsa, da je sestre spet sprejel v redovno življenje. Blizu cerkve v Nonvoodu so si pridobile poslopje, ki je postalo uradno njihovo središče - materina hiša. Vanjo so se vselile dne 29. avgusta. Da so zmogle kupno ceno, je bi. Mary organizirala nabiralno akcijo in dobila podporo pri dobrih ljudeh.
P. VALERUAN
Fr. Joseph Tappeiner, SJ, ki je leta 1872 prevzel duhovno vodstvo jožefink
SV. RAFAEI, SYD\EY,
Fr. Tomaž Menart, O. F. M.,
Fr. Valerian Jenko, O. F. M.,
St. Raphael Slovene Mission,
313 Merrylands Rd., Merrylands, N.S.W. 2160 (P.O.Box 280, Merrylands, N.S.W.2160)
Tei : (02) 637 7147 Fax: (02) 682 7692
Slovenske sestre - frančiikanke Brezmadežne St. Raphael Convent,
311 Merrylands Rd., Merrylands, N.S.VV., 2160 Telefon: (02) 682 5478
BOŽIČ je spet za nami in leto je okrog -pišemo novo letnico 1996. V tem času se vedno zahvalim dragim rojakom za zvestobo našemu verskemu središču, ki je obenem tudi zvestoba slovenstvu. Bog plačaj! izrekamo vsem, ki so nam stali ob strani tudi v preteklem letu, sodelovali pri dejavnostih naše verske in narodne skupnosti ter gmotno prispevali k vzdrževanju Sv. Rafaela, da vse teče gladko naprej. Težko bi naštel vse sodelavce in njih dela za naše središče, ne da bi katerega prezrl - saj jih je dolga vrsta. Zato naj naša prisrčna zahvala velja na splošno vsem!
P. TOMAŽ bo imel še nekaj časa desno nogo v mavcu. Posledica padca, ko mu je pri predbožičnem krašenju dvorane 23. decembra spodrsnila lestev. Zlomil in poškodoval si je nogo v členku, da je bila potrebna operacija. Gleženj je dobil kovinski vložek in bolnik je moral devet dni ostati v bolnišnici -ravno preko praznikov. Zdaj je seveda doma in hodi z berglami, somašuje pa sedeč v prvi klopi pred oltarjem. Vsem rojakom se iz srca zahvaljuje za molitve, za dobre želje in za obiske v bolnišnici.
GOSPOD STANKO KASTELIC je bil res kot od Boga poslan, da nam je pomagal pri bogoslužju prazničnih dni - sam ne bi zmogel vsega, kar je bilo na božičnem sporedu, narejenem za dva. Gospod Stanko je bil župnik v Višnji gori, zdaj kot upokojenec in zlatomašnik pa živi v samostanu oo. cistercijanov v Stični. Na povabilo sydneyske družine Ovijač se je odločil za nekajmesečni obisk Avstralije. Kljub osmim križem je še vedno čil in vesel ter vedno pripravljen pomagati z mašami. Tudi za našo molitveno skupino ob četrtkih rad poskrbi. Želimo mu še mnogo let trdnega zdravja.
CERKVENI mešani zbor z dodatnimi solisti je pred polnočnico izvajal v dvorani prvi del slovesne maše Jakuba Jana Ryba, kar je bil izredno lep uvod v božično bogoslužje, ki je bilo - kot je polnočnica sleherno leto - lepo obiskano. Pevci so poleg polnočnice prepevali tudi na božični dan pri maši ob 9.30, dalje na praznovanju slovenske samostojnosti 26. decembra, pa spet pri maši na praznik Gospodovega razglašenja na prvo januarsko nedeljo. Moški zbor pa je zapel nekaj pesmi tudi po maši v dvorani, kjer me je presenetilo praznovanje moje 70-letnice. Naj se ob tej priliki zahvalim vsem članom naše skupnosti za čestitke z dobrimi željami, molitvami in darovi on mojem rojstnem dnevu. Vseh se spominjam v molitvi in sem v ta namen opravil tudi sveto mašo.
ČIGAV JE RADIO? Seveda boste rekli: naš! Da, naš je. Torej ne samo moj in ne samo tvoj, tudi ne od osebe, ki pripravlja in vodi spored, ampak naš, skupen. S tem hočem reči, da ne more biti vse po mojem in ne samo vse po tvojem okusu. Niti Bog sam ne more vsem hkrati ustreči - po človeško rečeno - kako naj potem ustreže vsem radijska urednica in napovedovalka. Eden hoče več polk, drugi ima rajši valčke, tretji pa se navdušuje za "pop" glasbo. Tako pridemo do tega, da nekdo ugasne radjski aparat, ko pride na spored nekaj, kar njemu "ne leži". S tem protestom pa škoduje le sam sebi, ker ne izve, kaj se dogaja v naši skupnosti...
V	prvih letih naše emigracije bi tega nihče ne storil, tako smo bili željni slovenske pesmi in besede, o slovenski oddaji smo pa le sanjali. Kako z veseljem bi poslušali slovenski radio od prve do zadnje besede in pesmi. Zdaj pa ne znamo ceniti, kar imamo. Postali smo pač izbirčni, z drugo besedo: nič nas več ne zadovolji.
Nekateri Slovenci so pa alergični na tisto bore malo, par je v sporedu verskega. Na živce jim gre. (Še dobro, da lahko prenos utišajo ali celo ugasnejo radio!) - Imamo tudi ljudi, ki pričakujejo, da bodo otroci sobotne šole mamicam in očkom za njihov dan tako dovršeno zapeli, kakor Dunajski slavčki ali Beli angeli iz Janjeva. Kritika je lahko dobra, ki gradi, ali slaba, ki podira in uničuje. Kdor pravi, da so oddaje zanič, ta gotovo dela krivico. Vsaka oddaja ima veliko dobrega. Za spodrsljaje pa moramo biti uvidevni, saj vsak človek tudi pogreši in ni brez napak.
SLOMŠKOVA ŠOLA našega središča bo spet odprla vrata za pouk slovenščine ob sobotah od 2. do 4. ure popoldne. Vpisovanje in začetek pouka bo v soboto 3. februarja.
GIMNAZIJSKI POUK slovenščine za Sydney in okolico bo pa spet na Girls High School, Mona Street, Bankstovvn. Menda ne bomo dopustili, da bi se ta šola s pripravo na slovensko maturo zaradi pomanjkanja naše narodne zavednosti morala zapreti! Za vse informacije glede tega pouka se obrnite na gospo Marizo Ličan, telefon 728 3387.
PEVSKI	ZBOR "DR. BOGDAN DERČ"
kliničnega centra v Ljubljani pride na obisk v Avstralijo. Pri nas v Merrylandsu bodo na soboto
10. februarja. Prepevali bodo pri maši ob sedmih zvečer, sledil bo koncert v dvorani. Vstopnine ne bo, pobirali pa bomo prostovoljne prispevke. Vsi vabljeni! Zbor je sestavljen iz bolniškega in zdravniškega osebja ter je zelo znan, saj ima za sabo že mnogo nastopov.
NAŠI POKOJNI
Končno smo dobili vsaj nekaj podatkov o pokojni rojakinji in dolgoletni naročnici MISLI -JUSTINI COSTA, ki je umrla 1. septembra 1995. Rojena je bila 21. septembra 1911 v družini Primožič, kraj rojstva pa je žal neznan. Njen mož, zdaj že pokojni, je bil italijanskega rodu. Po prvotni kartoteki naročnikov je ob prihodu v Avstralijo živela in delala v Grand Hotelu, Wagga Wagga, NSW. Sledita dva naslova v Melbournu: Fitzroy in Collingvvood, nato pa spet NSW: Fairfield Heights. Kasnejši naslov pokojnice je Bovvral, NSW, kjer je živela blizu svojega nečaka. Njen zadnji naslov pa je bil Abbey Nursing Home v Mittagongu, NSW, kjer je tudi umrla. Pokopana je bila v Leppingtonu (McArthur).
Na Zlati obali, Surfers Paradise^ Qld., je 8. novembra 1995 umrl FRANC PRINČIČ. Rojen je bil 15. maja 1918 v Kozani. Žal mi kaj več o njen ni poznano.
Dne 6. decembra 1995 je pri delu v tovarni lubenakers, Yennora, NSW, zaključil svoje življenje FRANC ANTOLIN. Rojen je bil 5. marca 1944 v Odrancih v Prekmurju. V Avstralijo je Prišel leta 1963. Leta 1970 se je poročil z Anastazijo Kozura, po rodu iz Ukrajine. Iz njenega prvega zakona sta hčerki Marija por. Shaw in Suzana por. Marshall ter pet vnukov. Pokojnik zapušča polsestro Slavo Hozijan, ki živi z družino v Newcastlu, v Sloveniji pa ima še živo mamo ter več bratov, polbratov in polsester. Grob je dobil dne
11. decembra 1995 pa pokopališču Pinegrove.
V	četrtek 7. decembra 1995 je v North Parramatti, NSW, tragično preminul JOHN KIRN, s*n zdaj že pokojnega Janeza in Dragice r. Kresevič. Družina živi v Merrylandsu. John je bil
rojen 26. aprila 1966 v Sydneyu. Obiskoval je osnovno in srednjo šolo v Mcrrylandsu, nato je končal tehnično šolo in sc izučil za mehanika. Bil je srčno zelo dober. Žal je moral že zgodaj v življenju doživeti razočaranje in trpeti zaradi neznačajnosti tistih, katerim je zaupal, pa so izrabili njegovo dobroto. Hudo je trpel ob bolniški postelji svojega očeta, ker ni bilo več upanja za ozdravljenje. Pogrebno mašo smo imeli v naši cerkvi dne 12. decembra, grob pa je dobil na slovenskem delu pokopališča Rookwood. Poleg staršev (oče je bil ob njegovi smrti še živ) zapušča John še sestro Lindo. Poročena je s Charlijem Abdilla ter imata šestletnega sina Tomija in triletno hčerko Taro.
V ponedeljek 11. decembra 1995. je v Brisbanu (Mt. Carmel Hospital), Qld., umrla ŠTEFANIJA BREZNIKAR r. Kralj. Luč sveta je zagledala 23. decembra 1919 v vasi Vrhek, Tržišče na Dolenjskem, v družini Jurija in Amalije r. Janežič. Kot sedemnajstletno dekle je odšla na Dunaj, kjer se je izučila za bolniško sestro. Leta 1947 se je v Senovem poročila z Mirkom Breznikarjem, leta 1971 pa sta prišla v Avstralijo s sinom Igorjem. Do leta 1983 so živeli v Mt. Isi, nato v Brisbanu. Mirko je umrl 15. oktobra 1994 v bolnišnici v Southportu, Qld., zdaj je odšla za njim še Štefanija. Bila je skoraj sedem let bolna ter se je morala večkrat zateči v bolnišnico. Zanjo je skrbela hči Marjanca, Cudcrmanova Anica pa ji je prinašala sveto obhajilo. Pokojnica je bila verna krščanska žena in mati, polna dobrote. - Pogrebna maša je bila 13. decembra v cerkvi sv. Tomaža, Kemp Hill, nato je sledila upepelitev. Pokojnica zapušča tu hčerko Marjanco Picelj-Kaplan, v Perthu sina Igorja, deset vnukov, v Novem mestu pa hčerko Alenko Škedenj.
V četrtek 14. decembra 1995 je v Sydneyu umrl FRANC TOMAŽIČ, ki je bil rojen v Matenji vasi pri Postojni dne 29. decembra 1924. Doraščal je v domači družini Franca in Frančiške r. Ogrizek, kasneje pa se je zaposlil na železnici ter je opravljal svoje delo vse do odhoda v Italijo in nato dalje v Avstralijo. Tu se je leta 1955 v Leichhardtu poročil z Justino Tomšič, po rodu iz Traja pri Pivki. Rodil se jim je sin Edvard, ki je zdaj poročen z Maryannc r. Brožič in imata hčerko Kasandro. - Pokojnik je imel pred šestimi leti nesrečo kot čuvaj v pristanišču: padel je in se močno poškodoval. Sprva je izgledalo, da si je opomogel, končno pa so se pokazale posledice in povzročile paralizo. Poleg najbližjih zapušča pokojnik tudi sestro Kristino. Pogrebna maša je bila v naši cerkvi 20. decembra, pokopan pa je pokojni Franc na našem pokopališču.
V petek 15. decembra 1995 je na svojem domu
v Padstowu umrl v komaj osemnajst mesecev starosti ADAM RENKO. Sedem mesecev svojega kratkega življenja je bil bolan in zdravili so ga v Prince of Wales bolnišnici, ko so njegovi starši in stari starši bedeli ob njem in trepetali za njegovo življenje. Adam je bil drugi otrok Valterja in Diane r. Bučkovič. Krščen je bil v naši cerkvi 20. oktobra 1994, 4. novembra 1995 pa je v bolnišnici prejel tudi zakrament potrjenja. Pogrebna maša je bila opravljena v kapeli Srca Jezusovega v Rookwoodu, sledila je upepelitev. Poleg staršev in starih staršev zapušča Adam tudi petletnega bratca Marka Jožefa.
Na tretrjo adventno nedeljo, 17. decembra 1995, je v bolnišnici sv. Jožefa v Auburnu umrl VINKO (VINCE) ČEH. Rojen je bil v Ljubljani dne 19. januarja 1935. V Avstralijo je prišel pred mnogimi leti. Po poklicu je bil krojač in je bil dolga leta zaposlen pri modnem krojaškem podjetju v Surry Hill. Pred štirimi leti je Vinko zadnjikrat obiskal svojo rojstno domovino, kjer živi še njegov sin in pet sester, dočim je sestra Marija Prelec tu v Sydneyu. Komaj pred nekaj tedni se je pokazala boleze - rak na jetrih, ki je zdaj zahteval svojo žrtev. Pred smrtjo je Vinko prejel svete zakramente. Pogrebno mašo smo imeli pri Sv. Rafaelu v Merryland.su 20. decembra, sledil je pogreb na naše grobove v Rookwoodu.
V četrtek 21. decembra 1995 je v Westmead bolnišnici zaključil tuzemsko življenje JANEZ KIRN, rojen 3. februarja 1933 v Zagorju na Pivki kot sin Štefana in Antonije. V Avstralijo je prišel 10. januarja 1955 ter se ob koncu naslednjega leta v Paddingtonu poročil z Dragico Kresevič, po rodu iz Račič. Rodila sta sc jima John, ki je v zadnjem decembru tragično preminul, in pa Linda por. Abdilla. Pokojnik je bil najprej zaposlen na trstiki, nato v Sydneyu v concordski bolnišnici, v tovarni Comalco, končno pa trinajst let pri farmacevtskem podjetju v Chester Hillu. V času zahrbtne bolezni je večkrat prejel sveto maziljenje in pogosto sveto obhajilo. Po pogrebni maši v naši cerkvi na soboto 23. decembra smo ga spremili na slovenski del pokopališča Rookvvood.
V novem letu 1996 nas je sestra Smrt obiskala že kar 2. januarja. Pred svojim domom v sydneyskem okraju Greystanes je obležal mrtev JOŽE PETRIČ. Ubila ga je elektrika, ko je hotel pritrditi vodovodno cev. Pokojnik je bil rojen v Planini nad Ajdovščino 26. februarja 1940 v družini Andreja in Ane r. Pegan. V Avstralijo je prišel pred 33 leti. Od vsega početka našega verskega središča je bil Jože res marljiv pomočnik ter je pomagal na številne načine. Nikoli ni odrekel prošnji. Ko je leta 1973 prišel med nas škof Lenič,
ga je na letališču on pozdravil kot takratni predsednik Sydneyskega slovenskega društva. Vsa leta do smrti je bil prizadevni član SDS in največkrat tudi odbornik. Leta 1974 se je v naši cerkvi poročil z Danico Novak, po rodu iz Ljubljane. Tudi ona je bila vsa svoja avstralska leta - in je še - zelo aktivna, tako pri društvu kot pri našem verskem središču. Pokojnik je bil dvajset let zaposlen pri mestnem avtobusnem prevozništvu, nazadnje pa pri Wcstbus podjetju. Radi smo ga imeli kot šoferja za razne izlete in romanja, ker nam je vedno z veseljem ustregel. Da je bil izredno znan, spoštovan in priljubljen, je pokazala lepa udeležba pri molitvi rožnega venca ob krsti, pa še večja v ponedeljek 8. januarja pri pogrebni maši v naši cerkvi, kamor je v življenju redno zahajal. Še dan pred smrtjo, na novega leta dan, je pri maši prejel svete zakramente, ki so bili njegova popotnica v večnost. Ob njegovem prezgodnjem grobu v Rookwoodu se je od Jožeta poslovil preedsednik SDS Jože Lah, zbor pa mu je zapel dve žalostinki. Pokojnika bomo pogrešali vsi, zlasti pa žena Danica , osemansjtletni sin Tomaž in dvanajstletna hčerka Barbara.
Isti dan - 2. januarja - je v Coucord bolnišnici umrl LEOPOLD URBANČIČ. Ravno na svoj 64. rojstni dan je zaključil tuzemsko življenje, saj je bil rojen 2. januarja 1932 v vasi Ukanje (Kanal ob Soči). V Avstralijo jc prišel Leopold že leta 1950. Šest let pozneje se je v Paddingtonu poročil z Jožefino Petrovčič, doma iz Dolenje vasi pri Cerknici. Rodila sta sc jima dva otroka: Frank je poročen s Frances in imata enega otroka, Maryanuc, poročena z Edwardom Lia, pa ima tri. Pokojnik je bil zaposlen na železnici. Pogrebno mašo smo imeli v naši cerkvi v petek 5. januarja, pokop pa na našem delu pokopališča Rookwood.
Žalujočim svojcem žal preštevilnih pokojnih naše
iskreno sožalje. Naj jim bosta Sveti Duh Tolažnik ■n božja Mati Marija uteha v žalosti ločitve. Vsem mrtvim pa želimo blaženi mir božje bližine!
+
OBISK SVETEGA OČETA v Sloveniji vzbuja veliko zanimanje. Tudi mi smo del naroda, zato je prav, da doprinesemo svoje. Naj bi ta veliki zgodovinski dogodek imel za naš narod svoje bogate sadove. Geslo obiska je: OČE, POTRDI NAS V VERI! Pri Sv. Rafaelu in drugod pri slovenskih
mašah dobite posebne listke z molitvijo za uspeh papeževega obiska. Molitev bomo vključili nedeljskemu bogoslužju, je pa zeželjeno, da jo molite tudi doma po družinah.
Če nameravate potovati v rodno domovino v času okrog papeževega obiska sredi maja, imate poriliko, da se pridružite slovenski skupini, ki jo organizira pod ugodnimi pogoji g. Cvetko Falež, ki živi v Canberri. On je zadolžen za romarje iz Avstralije. Pokličite ga po telefonu (06-291-8426), ali mu pošljite Fax (06-292-8211).
P. VALERIJ AN
.Jožko Kragelj
J '■)	,	s
Primorski zlatomašnik Jožko Kragelj zanimivo opisuje življenje kot brezpravni ujetnik v slovenskih komunističnih zaporih. Obtožen "vohunstva za Vatikan" in sličnih "protidržavnih dejanj" je bil obsojen na smrt in končno pomilosčen na dosmrtno ječo. Sledili smo mu preko raznih krajev do centralnih zaporov v Ljubljani, kjer bo zdaj nadaljeval svoje zanimivo pripovedovanje.
(V CENTRALNIH ZAPORIH)
Tomaž sc je dolgo časa trudil z mano, da bi izsilil priznanje o Podatkih, ki naj bi mi jih dajal Šturm, da bi šli ilegalno čez Hiejo. Ker mu ni uspelo, so začeli prihajati drugi zasliševalci. Peter Šoštarič, na videz dobrodušen debelušček, toda ko se je razvnel, je postal zaripel v obraz in rdeč kot rak. Za njim polkovnik Ančik, Ribničan, velik, dostojanstven, miren, nato neki major Bračič, po rodu Štajerec, izobražen, nosil je očala z debelim steklom; in končno kapetan Zdenko Roter. Vsak je skušal na svoj način vplivati name, da bi priznal svoje vohunsko" delovanje. Major je skušal biti velikodušen. Prišel je v celico k meni in me vprašal, ali bi želel kakšno knjigo. Ker sem vedel, da mi brevirja ne bodo dali, sem mu rekel, da bi študiral francoščino. Dovolil mi je, da sem pisal sestrični, naj mi pošlje francosko-slovenski slovar. Major pa mi je prinesel knjigo Merežkovskega "Leonardo da Vinci". S to knjigo sem preganjal dolgčas in se s slovarjem mučil, da sein celo prebral, ne da bi
NAŠE NABIRKE
TISKOVNEMU SKLADU PATRA BERNARDA ZA NAŠE “MISLI”:
$ 100.— Justi Mrak; $90.—Milan Beribak; $50,—Janez Robar, Dr. Stanislav Frank, Alojz Povhe, Maura Vodopivec, Pavla Zemljak, Peter Bi-Zal; $45.— Ignac Ahlin; $40,—Feliks Drobež, Leon Robar, Jože Rozman, Derry Maddison, Ida Turk, Franc Bresnik, Dr. Mark Coby, Franc Da-nev, Maria Prelc, Franc šveb, Maria Vodušek, Jožef Gulj, Josipa Kunek, Vera Mamilovic, Nežka in A. Hrast, Franc Patafta, Ivan Kobal, Valerija Pančur, Tomaž Možina, Ivan Figar, Justina Hinrichsen; $44,— Anton Vozel; $30,—Jože Vah, JožeOblak, Miro Koder, Marija Pongračič, Stan Vrankar, Zdenka Zupančič’, Marica Podobnik, Štefanija Valentan, Jože Štemberger; $26.— Stojan Zorzut; $25,— Diana Grlj-Da Silva; $24.13 Dr. Edi Gobetz; $23.— Feliks Lužnik; $20,— Jože Kučko, Katie Do-dig, Draga Vadnjal, Danila Štolfa, Anton Urbančič, Urfka Irhimeh, Evgen Bizjak, Janez Virant, Jože Lipovž, Ivan Sušfanj, Marija Kolednik, Vera Mukavec, Janez Primožič, Jože Zupančič', Franc Brezavšček, Anton Brne, Stane Furlan, Igor Ger-den, Kristina Varšavskv, Pavlina Pa-hor, Marta Aberšek, Štefanija Žic-kar, Marta Zrim; Anica šestan, Irena Habjan inTony Šabec z družinami v spomin mami Zofiji Žabec; $15.—N. N.E., Alojz Rezelj, Slavka Kruh, Tereza Kaiser, Jože Košorok,Vera Korošec, Roža Franco, Antonija Vučko, N. N., Matjan Perič,Alojz Golja, Milena Baetz; $10.— Marija Bernik,
Majda Vuk, Ivan Deželak, Slavka I-vančič', Dora Srebroff, Alojz GaSpe-rič, Tilka Matjašič, Frank Tomažin, Ivan Nadoh, Leopolda Križman, Jakob Rejec, Franc Car, Berta Žele, Elvira Čuk, Janez Mesarič', Bernard Brenčič1’, Marijan Saksida,Marija Bla-fevič, Marcela Bole, Maks Hartman, Albin Gec. Franc Maver, PeterTom-Sic", Ivan Sestan, Petrina Pavlič, Irma Ipavec, Roman Petelinek, Anica Smrdel, Majda Skubla, Jože Horvat, Štefanija Mazzitelli, Alojz Kaučič, Majda Muzlaj, Slava Kastelic, Stane Mlinar, Luka Korče, Lydia Bratina, Majda Pantelitf, Tatjana Tee, Jožica Jurin, Franjo Brisevac, Viktor Bizjak, Jože Krušeč, John Marinič, Ernesta Vran, Marta Ostrožnik, Jože Grilj .Andrej Plesničar, Karl Horvat, Kristina Hrvatin, Lotte Rafolt,Antonija Poklar, Franc Magdič, Marta Kobe, Jože Kalc, Franc Petek, Jo-fefa Dobrovšak, Ana Ribič, Milan Gorišek, Antonija Stanson, Branko Tavčar, Irena Ivetič, Konrada Rob-Pellegrino, Franc Baša, Marija Podgornik, Janko Majnik, Francka Kavčič, France Erpič, Drago Jako-vac, Jožef Kocjančič', Marija Velišček, Rudi Žele, Marija Bertoncelj, Ivanka Žabkar, Rudi FrankoviČ, I-van Želko, Marija Kavčič, Marija Li-pec, Anton Cevec, Barbara Marinčič Ana Stathopoulos, Rafaela Bernes, Vlasta Klemenčič’, Mario Jenko, Karolina Čargo, Mirko Hartner, Anton Kociper, Herman Šarkan, Stanislav Kolar, Anton Špiclin, Paula Fabian, Anton Kristan, Jože Vičič, Milena Vidau, Rafael Koren, Ivan Ploy, Milan Prešeren, Mirka Zavnik, Karlo Rožanc, Maria Milic, Branko Kreše-vič, A.&A. BrožiČ, Zlatko Skrbiš, Sonja Fon, Albin Žarn, Toni Lovrec Olga Mezinec, Peter Bole, Anton Jesenko, Roman Divjak, Pavla Udovič Alex Braletitch, Marjan Lauko, Jože Vuga, Stanislav Mersel, Nikolaj Bric, Stanislav Frigula, Jože Muc, Albin Smrdelj, Angela TuŠek, Alojz Seljak, Andrej Grlj, Jozfe Gorjup, Edvard Peršič’, Srečko Brožič, Sonja TrebŠe, Ana Lešnjak, Vincenc Prinčič, Ivanka Medved, Anica Korošec, Marija BožiČ, Ana Dranginis, Jana Čeh, Dragica Šiftar, Slavka Podbev-šek, Anton Mlinarič, Ivanka Bratoš, Angela Cesar, Ivan Hozian, Kristina
prej predelal francosko slovnico. Največjo težavo so mi delali nepravilni glagoli, ker nisem mogel iz raznih časov izluščiti nedoločnika. Vsebino pa sem kljub temu razumel iz konteksta. Temu majorju sc moram zahvaliti, da sem se za silo naučil francoščine. Pozneje sem namreč predelal tudi slovnico.
Polkovnik Ančik mi je kot dobrodušen očka prigovarjal, naj vendar priznam, drugače me bodo morali postaviti zopet pred sodišče, in sicer kot prvoobtožcnca. "Prvič ste ušli smrti, drugič ne boste," mi je rekel. "Sami se igrate s svojo usodo!"
Med vsemi zasliševalci se je najbolj kulturno obnašal Zdenko Roter. Zanimalo ga je, kaj smo doživljali v gimnaziji in v bogoslovju, zlasti doba pod nadškofom Margottijcm. Ko sem mu sproščeno o vsem pripovedoval, mi je povedal, da je Margotti umrl. Prav tako mi je povedal o smrti Mirka Brumata. Pomislil sem: Ta se je specializiral za cerkvene in religiozne stvari. Morda je bil celo v Rimu, da je preštudiral ustroj katoliške Cerkve. Zdelo se mi je namreč, da pozna cerkvene razmere bolje kot kak duhovnik. Ko se je pogovor o cerkvenih zadevah iztekel, sc je lotil zaslišanja.
"No, Kragelj, zdaj ko sva se že o marsičem pomenila, bova skušala rešiti tudi uganke, s katerimi so se ukvarjali že drugi zasliševalci. Morda porečete, da silimo v vas. Mi nič ne silimo. Vi imate vso pravico zanikati ali tajiti, toda če vam dokažemo, da je drugače kot trdite, boste pošteno nasankali. Morda imate vtis, da hočemo človeka streti, uničiti. To ni naš namen. Mi želimo vsakemu pomagati, zlasti če vidimo, daje iskren, da prizna svoje zablode in napake. Zavedajte se, da se kolo zgodovine vrti naprej in sc ne bo nikoli vrtelo nazaj. Treba se bo sprijazniti z dejstvom, da živimo v novi Jugoslaviji. In to bodo morali priznati tudi tisti, ki bi radi videli, da bi se vse vrnilo na staro."
Ko mi je tako govoril, je med prsti vrtel svinčnik in si večkrat pogladil redke svetle lase. Včasih me je pogledal čez naočnike, kot bi hotel z mojega obraza razbrati, kako sprejemam njegove nasvete.
Nekaj časa sem molčal. Kaj pravzaprav hočejo zvedeti? Zakaj mi neprestano omenjajo Šturma? Morda je izgubil živce in začel podpisovati, kar so mu rekli. Imel je ženo, otroke, in če so mu kot vsakemu začeli govoriti: Bili ste zapeljani, vi niste krivi, priznajte, dobili boste sicer kazen, toda kmalu vas bomo izpustili, mislite na ženo in otroke - je razumljivo, da je pri njem začelo prevladovati čustvo. V takih trenutkih je človek pripravljen podpisati tudi smrtno obsodbo, da se reši morečih zaslišanj.
"No, povejte mi, kakšna pisma vam je dajal Šturm in kam ste jih pošiljali?"
"Oprostite, že ostalim zasliševalcem sem povedal, da meni ni dajal nobenih pisem ne take ne drugačne vsebine."
Roter se je nasmehnil in me gledal.
"Poslušajte, Kragelj, izobraženi ste in bi lahko razumeli, da bi mi ne silili v vas, če ne bi imeli otipljivih dokazov. Ali sc vam ne zdi škoda časa in vztrajate že več mesecev pri svojih trditvah? Kaj boste rekli, če vam drugače dokažemo?"
"Mislim, da nimate prav nobenih otipljivih dokazov, kvečjemui kako ponarejeno pismo."
"Dobro, Kragelj, želel sem vas spoznati in vam pomagati, da
ne bi	zboleli v	tisti samici. Škoda	bi	bilo vašega mladega
življenja. Vidim, da vztrajate pri svojem. Polagoma boste prišli do spoznanja, da sem vam dobro želel. Razmišljajte o najinem razgovoru."
Vrnil sem se v samico. Vsak zasliševalec je dajal točke za premišljevanje. Najhujše je premišljevati o krivdi, ki je ni. In v celici, iz katere ne stopiš na zrak mesece in mesece, je dovolj časa za premišljevanje. Ko si najbolj zatopljen v svoje misli, se nenadoma odpre okence in v njem se prikaže paznikova glava, ki budno	spremlja	vsako zapornikovo	kretnjo, da nadrejenim
poroča o njegovem obnašanju v celici. Vse utrudi zapornika, tudi molitev in razmišljanje. Najraje ne bi	nič	mislil, a bi hkrati že
mislil,	da nič ne	misli. Kadarkoli sem	bil	spočit, sem z mislimi
romal na Matajur, Krn, Višarje in po drugih hribih do vrha Triglava. Takrat sc mi je zdelo, da se je narava pritihotapila v mojo celico. In laže mi je bilo.
Nekega večera zopet zarožljajo ključi v vratih. Sunkoma se odpro in v celico stopi mož v civilu, majhne postave. Nasloni se na zid, me pogleda in vpraša:"Kdo ste pa vi?" Povedal sem ime.
"Aha! Pater. Zakaj pa ste tukaj”'
"Zaslišujejo me o stvareh, ki so mi neznane."
"Priznajte, pa bo vse dobro!"
• Paznik in oficirji, ki so ga spremljali, so uslužno skakali okrog njega. Pozneje sem zvedel, da je bil Mitja Ribičič, takratni šef slovenske Udbe, to se pravi: vrhovni poveljnik policije.
Kmalu zatem so me prav tako zvečer poklicali na zaslišanje. Pri mizi je zopet sedel Tomaž: noge stegnjene pred sabo, med prsti pa je vrtel svinčnik, kot bi čakal, da čimprej zapiše nove izjave.
"No, Kragelj, nekam dolgo smo že v tej hiši."
"Res dolgo, predolgo," sem mu odgovoril. "Že več kot pol leta!"
"Sami ste krivi. Če bi priznali, bi lahko že davno končali ta zaslišanja. Zakaj ste trmasti?"
"Jaz ne vidim v tem nobene trme. Kar je bilo, sem že pred obsodbo priznal."
"Ne bo držalo. Ne verjamem, da vas spomin zapušča. Saj ste še mladi. Kaj bi rekli, če bi se srečali s Sturmom in bi vam on resnico povedal v obraz?" Pri teh besedah me je opazoval, kako bom reagiral. Meni pa je bilo vse jasno. Šturm je priznal, kar so mu sugerirali. Kaj naj zdaj naredim? On se bo zavedal, da ni res, pred zasliševalcem pa se bo bal zanikati in jemati besedo nazaj. Verjeli bodo le njemu, ker si je s tem priznanjem nevede nakopal vsaj deset let zapora. Meni pa vpričo njega porečejo, da sem lažnik. Vse te misli so kot blisk švigale po možganih.
"No, Kragelj, kaj pravite?"
"Če je tu, ga kar pokličite, ker bi rad iz njegovih ust slišal te izjave."
"Dobro, Kragelj, se bo zgodilo."
Dvignil je slušalko in zavrtel nekaj številk.
"Dežurni? Pripeljite Šturma!"
Nastala je grobna tišina. Neprijetna so taka srečanja, zlasti če te kdo po nedolžnem obtožuje in bremeni.	/Dalje prih./
Skotir, Franc Mramor, Eva Wajon, Katarina Horvat, Franc Janežič, Jo-ie Podboj, Margaret Hate^ič, Franc Kodrič, Justina Glajnarič', Albina Si-nigoy, Marija Belavič, Franc Žerial, Marija Birsa, Ivanka Tomšič, Zdenko Fijan, Jo£c Golenko, Janez Žnidaršič, Ivan Zupan, Vinko Erjavec, Olga Saulig, Emil Sosič, Marica Bitežnik, Karel Knap, Jožefina Urbančič, Evgen Bene, Marija VonČinaJo-Jfef Barat, Walter Jelenič, Maria Novak, Maria Zemberi, JoSef Klement, Stanko Ogrizek, Franc Schvverdt, 1-van Jenko, Bojana Perko, Julijana Šajn, Jakob Tomšič, Tinka Urh, Zinka Škraba, Karolina Pečnik, To-ny Tukšar, Franc Vravnik, Branko Jerin,, G. & M. Vogrinčič, Anica Mukavec, Ana fcarman, Ivanka Smrdel, Ida Migliacci, Marjana Mincigar, Pavel Tonkli, Gustav Tomažin, Jože Brožič, Ivan Barič, Franc Visočnik, Ema Simčič, Mara Mlakar, Štefan Merzel, Ivanka Urbas, OlgaTodorov-ski, Helena Oppelli, Dušan Jenko, Ivan Bratina, Terezija Cresi, Ana Marija Cek, N. N., $8,— N. N., Paul Brodej, Italo Bachetti; $6.— Milica Dular, Terezija Ferencz; $5.— Vera Pregelj, Andrej Lenarčič, N. N., A-malija Maljevac, AnaMarija Zver, Martin Pečak, Frank Berlic, Angela MajeriŽ, Branka Iskra, Terezija Jo-5ar, Maks KorSe, Franc Petelin, Rozalija Cencič, Marjan Vihtelič, Pavla Žnidarič'’, Julija Razbor^ek, Franc BrentiČ', Miro Vuga, Marjan Kocbek Jurij Bogdan, Stanko Mohorovičič, Pavel Zorec, Carlo Ferluga, Alojzija Paravan, Anton MarkotiČ, Rudolf Jamšek, Olga Zlatar, JoSe Slavec, A-leksander Slavec, Alojz Kerec, Silva Jenko, Filomena Horvat, Olga Gale, /Preostali darovi prihodnjič/ DOBROTNIKOM BOG STOTERO POVRNI!
‘»V/M:
SVETA DRUŽINA ______ADELAIDE	,
Fr. Janez Tretjak, O. F. M.,
Holy Family Slovene Mission,
51 Young A ve, l/V. Hindmžrsh, S. A., 5007 (P. O. Box 479, miland, S. A., 5007)
Tel.-■ (08) 346 9674 - Fax (08) 346 3487
MESEC januar 1996 se nagiba v drugo polovico, za nami so božični prazniki, na katere smo se pripravljali z obiskom škofa Alojza Urana. Sleherni prazniki so za dobrega kristjana dnevi duhovnega bogastva. Vse praznične dneve je bila naša slovenska cerkev lepo obiskana kljub krizi, ki jo doživljajo in občutijo mnogi. Statistike nam povedo in bo kar držalo, da povezanost s Cerkvijo ostaja trdna. Vemo iz zgodovine, da se v preizkušnjah kaže prava slika ljudi, njihova lojalnost, zvestoba Cerkvi in narodu. Veliko je takih, ki se nagibajo kakor pač veter piha. Če omagajo in odstopijo z mislijo, da brez njih ne bo šlo, se motijo.
Prvo nedeljo v januarju smo obhajali na našem misijonu žegnanje - sveto Družino, zavetnico naše cerkve. Kot že vrsto let je bil za to priložnost spet med nami visoki gost, adelaidski nadškof Leonard Faulkner. Vedno bolj spoznavamo, kako je naša verska in narodna skupnost blizu nadškofu in kako jo rad obišče. Res, maloštevilna skupnost je, a v njej se čuti družinsko vzdušje.
Našega gosta je ob začetku maše pozdravila Rosemary Poklar, slovenski šoipek pa mu je v imenu skupnosti podarila Stephanie Mathevvs. Po končanem bogoslužju pa se je gospodu nadškofu v imenu vseh zahvalil Peter Rant ter svojo zahvalo lepo povezal s Slovenijo in bližnjim obiskom papeža Janeza Pavla II. Nadškof je v svoji zahvali poudaril, da ves svet poroča o papeževih obiskih in bo pisal tudi o tem pomembnem dogodku, ki čaka Slovenijo.
Nato smo se zbrali v dvoranci, kjer so naše skrbne gospodinje pripravile kosilo za vse. In ko je naš gost odhajal, smo se tudi mi razšli z željo, da se drugo leto spet srečamo in proslavimo zavetnico našega misijona. Vsem, ki ste na kakršen koli način sodelovali pri letošnjem žegnanju in s svojo prisotnostjo doprinesli k praznovanju - iskren Bog plačaj!
Na.šo tukajšnjo slovensko skupnost je na dan starega leta obiskala smrt: v Peterborough je preminul PAVEL FATUR. Pokojni je bil rojen dne
22.	marca 1938 v Dreskovcah na Krasu. V Avstralijo je prišel leta 1958. Prva tri leta je preživel v Adelaidi, nato pa je odšel na deželo, kjer je bil zaposlen pri avstralski železnici. Kar 35 let je preživel v Peterborough ter pred dobrim letom in pol postal upokojenec.
Rožni venec ob krsti smo zmolili v naši cerkvi
12.	januarja, naslednji dan pa je bila maša zadušnica, po kateri smo pokojnika spremili v Centennial Park, kjer je bil upepeljen. Pavel ni bil poročen in tu ni imel svojcev, zato sta prišla na pogreb brat Edi iz Slovenije in sestra Marija iz Francije, da sta uredila vse potrebno za pogreb, žaro s pepelom pa odnesla v Slovenijo, kjer bo v družinskem grobu poleg očeta čakal vstajenja.
Pogrebna maša je pokazala, da je bil pokojnik v Peterborough znan in priljubljen. Hvaležni smo mu za to, saj v tujini mnogi preko nas srečajo Slovenijo ter ohranijo svoje vtise o Slovencih.
V	Centennial Parku se je v kapeli od Pavla poslovil brat Edi, ki je s svojo navzočnostjo pokazal, kako je bila družina med seboj povezana. Govoril je tudi predstavnik Lovskega društva krajevne skupnosti, katerega član je bil pokojnik. Naši cerkveni pevci so mu pa v slovo zapeli Gozdič je že zelen.
Pokojni Pavel zapušča mamo in tri brate ter štiri sestre. Vsem izrekam v imenu naše adelaidske skupnosti globoko sožalje, Pavla pa priporočam božji dobroti: naj najde svoj mir v Bogu!
Dne 11. februarja bo preteklo že trinajst let, kar je ljubljanski nadškof in slovenski metropolit dr. Alojzij Šuštar blagoslovil našo cerkev. Za to praznovanje bo med nami p. Ciril Božič, ki se mudi na obisku v Avstraliji. Imeli bomo poleg bogoslužja kulturni spored, posvečen našemu pesniku Francetu Prešernu, po programu pa bo B.B.Q. Vsi tukajšnji rojaki lepo vabljeni!
P. JANEZ
Jalovec 2643 m
G RES Z NAMI?
"Pridem, pridem, zagotovo pridem!
Veselim se snidenja s Slovenijo! . . je dejal papež Janez Pavel II. skupini Slovencev pri eni lanskih avdienc . . .
VERJETNO že težko čakate na moje poročilo o Pripravah za potovanje v Slovenijo na papežev °bisk. Vesel sem, da lahko posredujem nekaj konkretnih novic. Razumeli boste, da se pri takih pripravah ne da čez dm in stm, ker vsak odlaga z 'dejo, da je vse še mesece odmaknjeno. Res imamo Se štiri mesece, a čas hitro mineva - pričeti moramo z resnim odločanjem.
Doslej se je prijavilo okrog štirideset ljudi -pravim okrog štirideset, ker nekaj oseb se še ni dokončno odločilo za potovanje. Gotovo bo tudi še kaj novih prijav. Nekaj ljudi lahko potuje šele konec maja ali v juniju. Tudi tem bom skušal dobiti ugodnosti naše skupine, žal pa bo njihova cena Potovanja zaradi turistične sezone (High Season) precej dolarjev višja.
Vse vas gotovo zanima cena potovanja. Za zdaj je najboljša ponudba 1845 dolarjev, kateri pa se bo Moralo dodati še različne takse letališč. V Sydneyu zdaj poleg običajnih 27 dolarjev računajo tudi "Noise tax" $3.40. Taksa ljubljanskega letališča je 23 dolarjev, dunajskega enajst. Vse te takse skupaj znesejo okrog 65 dolarjev. Kot izglcda, bomo lahko potovali za okroglih 1900 dolarjev. Najboljšo Ponudbo daje Malasia Airways, Lauda pa je za 75 dolarjev dražja. Ista cena velja za potovanje iz glavnih avstralskih mest, doplačati je treba le za pot *z Canberre do Sydneya.
Vprašanje je, kdaj odleteti. V dogovoru s p. Bazilijem, ki potuje z nami v Slovenijo na papežev obisk, sva odločila odhod v začetku maja. Saj bi ne imelo smisla prispeti v Slovenijo zadnjo minuto Pred prihodom sv. očeta. Kdor se z odhodom v začetku maja ne strinja, naj mi nemudoma sporoči, da bom skušal najti zanj kasnejši datum.
Datum vrnitve lahko odločite sami, morate ga pa Ze zdaj izbrati. Pozneje ga seveda lahko tudi Menjate, če so sedeži na razpolago. Kot sem že
dejal, zdaj je že čas za resno odločitev. Prosim vse zainteresirane osebe, da mi pošljejo točna imena in naslove in datum vrnitve. Agencija za Laudo zahteva plačilo dva meseca pred potovanjem, Malasia Air pa le tri tedne. Denar boste verjetno lahko poslali naravnost agentu in z njim uredili vse potrebno, predvsem zavarovalnino, katera je priporočljiva.
Zaradi dogajanja v Sloveniji sem se povezal s slovensko agencijo Qua Vadiš. Sporočila mi je, da pripravlja spored tudi za Slovence iz Kanade in ZDA, na točne podatke pa še čakam. Zaenkrat predlaga sledeče: "Verjetno bi Vam odgovarjal program za kakih 14 dni. Pripravili bi ga tako, da bi bil en teden avtobusni program po Sloveniji in zamejstvu z udeležbo pri papeževih slovesnostih, dodatni teden pa samo hotel (prenočišče z zajtrkom) za osebne izlete in obiske sorodnikov." Cim bom prejel cene tem uslugam, bom poročal v Mislih. Istočasno sem v dogovoru s p. Cirilom, predstojnikom božjepotnega svetišča Marije Pomagaj na Brezjah, ki je zdaj na obisku v Avstraliji. Obljubil je pomagati pri najboljši izbiri pogojev za ogled Slovenije.
Za tokrat sem verjetno sporočil vse. Cim bo kaj novega in gotovega, boste lahko zasledili v Mislih. Vse srčno pozdravljam.
CVETKO FALEŽ 427 Bugden Avcnue FADDEN, ACT, 2904 Fax: 06 292 8211 Telefon: 06 291 8426
MARiont)
LJUBUANgP
IDEM,
REKA
 D—i
Z VSEH VETROV
LETO 1996 je Organizacija Združenih Narodov razglasila za mednarodno leto boja proti revščini.
Sveti sedež je pozdravil to odločitev in vatikanski radio je ob objavi novice izrazil upanje, da bo letošnja izbira generalnega tajnika OZN Butrosa Galija povečala zavzetnost vlad pa tudi javnih občil za zmanjšanje revščine v svetu.
Obseg revščine se je v zadnjih petih letih grozljivo povečal. Kar 1,3 milijarde svetovnega prebivalstva živi v pomanjkanju: prisiljeno je preživljati se z bednim enim samim dolarjem na dan.
ČEPRAV MIROVNI PROCES V BiH res
spremljajo negotovosti, kar zaupajmo vanj. Sarajevo je bil z umorom prestolonaslednika Franca Ferdinanda leta 1914 vzrok začetka prve svetovne vojne - zdaj lahko postane pomemben znak za mir na svetu in razumevanje med narodi. Dobro sodelovanje kažejo doslej v Bosni in Herzegovini zlasti katoliške ustanove, predvsem vzgojne in pa bolniške postaje, ki nudijo pomoč vsem, tudi muslimanom in pravoslavnim. Tudi papež Janez Pavel II. je izjavil 13. januarja na tradicionalnem novoletnem sprejemu za člane diplomatskega zbora pri Svetem sedežu, naj bi mesto Sarajevo postalo simbol in dejansko žarišče miru ter plodovitega sožitja mnogih narodnosti. Bog daj!
republikami nekdanje Jugoslavije, ki so podpisovale mirovni sporazum. Pariška konferenca je jasno pokazala, da so bili odveč strahovi, da bi mednarodna skupnost želela Slovenijo "vrniti" v jugoslovanske okvire, jo torej spraviti v isti koš z drugimi republikami nekdanje skupne države.
NOVI VZKLIK je treba vstaviti v Marijine Lavretanske litanije: KRAIJICA DRUŽINE, prosi za nas! Pride pa za vzklikom "Kraljica presvetega rožnega venca" in pred vzklikom "Kraljica miru". Tako naj bi pogosteje prosili Marijo, da bi v vsaki družini svetila luč njenega zgleda ter bi bila vsaka družina deležna njenega varstva, je izjavil kardinal prefekt rimske kongregacije za bogoslužje in zakramente. Dodal je tudi, da je papež z odlokom o dodanem vzkliku ustregel mnogim prošnjam, ki so prihajale k njemu iz vseh delov sveta. Ko je v našem času ravno družina tako hudo napadena, je prav, da posebej prosimo zanjo in jo priporočamo Bogu po priprošnji Device Marije.
Zabeležite si ta novi litanijski vzklik v svoje molitvenike!
CARLO MARIA MARTINI, milanski nadškof in kardinal (tudi resen kandidat za naslednika Janeza Pavla II. na papeškem prestolu), je nedavno opozoril, da morata biti spoštovanje in zavarovanje življenja temelj človekove blaginje. Okrožnica "Evagelij življenja" bi morala postati osnovna opora za vsakogar, kdor se ukvarja s politiko. "Prepričan sem, da je vprašanje zavarovanja in razširjanja človekovega življenja tista resničnost, ki zadeva nas vse; zlasti pa seveda tiste, ki so po volji ljudstva izbrani, da delajo za skupno blaginjo in za mirno ter skladno sožitje," je izjavil Martini.
MODRO IZJAVO je dal irski primas Cahal Daly v Dublinu glede Severne Irske, kjer še vedno padajo nedolžne žrtve na obeh straneh ter ekplozije bomb še niso prestale. Po njem bodo na Severnem Irskem dosegli trajni mir, če ne bo zmagovalcev niti poražencev. Nobena stran tudi ne sme pričakovati, da se ji bodo izpolnile vse želje. "Če pa ne bomo dosegli miru, bomo končno vsi poraženci!" je poudaril kardinal.
Ali se ne bi mogli ob tej modri izjavi tudi Slovenci kaj naučiti?
ŠTEVILO ŽRTEV mogočnega ruskega diktatorja Stalina je danes dokazano in potrjeno s statističnimi podatki. V Rusiji namreč raziskujejo arhive številnih množičnih procesov. Žrtev stalinističnega terorja je okrog 60 milijonov.
Vsa
/ dela so pod garancijo!
PODPIS mirovnega sporazuma v Parizu o BiH je tudi za nas Slovence izredno pomemben. Slovenija je ob tem dogodki imela takšno vlogo, kot smo si jo želeli, je po slovesnosti ob podpisu sporazuma dejal predsednik slovenske vlade. Slovenija namreč v Parizu ni bila obravnavana v paketu z
Melbournskim Slovencem se priporoča KAMNOSEŠKO PODJETJE
LUCIANO VERGA & SONS ALDO and JOE MEMORIALS P/L
10 BANCELL STREET. CAMPBELLFIELD. VIC. 3061 Tel :
359 1 1 79 A.H.: 470 4095
Aleksander Jakovljev, predsednik komisije za rehabilitacijo žrtev stalinističnih čistk, je izjavil, da je ined temi žrtvami vsaj 200 tisoč duhovnikov različnih veroizpovedi. To so večinoma pravoslavni Popi, a tudi katoliški duhovniki, protestantski pastorji in muslimanski imani. Te žrtve so še posebej na razne načine mučili, nekatere celo križali, spet druge potopili v ledeno vodo, da so zmrznili. Najhitrejša in najmilejša smrt je bil strel.
Tako je vladal Stalin, katerega ime so s spoštovanjem izgovarjali med slovensko revolucijo •udi naši komunisti in ga imenovali "naš dobri očka". Posnemali so ga in v njegovem imenu tudi °ni morili svoje nasprotnike.
MAŠO ZADUŠNICO za pokojnim bivšim francoskim predsednikom, socialistom Francoisom Mitterandom je opravil pariški nadškof kardinal Jean-Marie Lustiger 11. januarja. Pokojnik je zlasti zadni čas mnogo premišljeval o Bogu in večnosti. Prej je večkrat izjavljal, da je agnostik (človek, ki ne ve, ali sploh veruje in v koga), končno pa je dejal:"Dvomim, sem v puščavi, Bog je odsoten. Kljub temu verujem vanj in mu služim. Sem katoličan, sicer ne posebno dejaven, vendar nisem nikdar zanikal svoje prve vzgoje."
Mitterand se je rad zadrževal v cerkvah in je •udi kar dobro poznal Sveto pismo, o katerem je ob Priliki dejal:"Sveto pismo je hranilo moje otroštvo."
Rastel je v tradicionalni katoliški družini, oblikovali so ga v jezuitski šoli in pri maristih v Parizu.
TRIDESET LET je minilo 8. decembra, kar je takratni papež Pavel IV. na Trgu sv. Petra v Rimu pred veliko množico iz vseh delov sveta zaključil drugi vatikanski cerkveni zbor. Zbor je trajal štiri leta, od leta 1962 do 1965. Za Cerkev je pomenil in še pomeni največjo prelomnico v tem stoletju ter je imel daljnosežne posledice za življenje Cerkve in posredno tudi vse človeške družbe. Korenito je spremenil vesoljno Cerkev, z drugo besedo: postavil je temelje novi in sodobni Cerkvi, na katerih danes Cerkev gradi svojo odprtost do drugačnih. Koncil je pripravil Cerkev za sedanji čas in ji pokazal pot v tretje tisočletje, katerega že pogosto omenja sedanji papež Janez Pavel II. Dne 10. decembra je z okna pred molitvijo Angelovega češčenja desettisočglavi množici zaklical:"Kristjani moramo dosledno, s svojim vsakdanjim življenjem, pričati o evangeliju in Resnici v njem!" Nadaljeval je:"Predvsem morajo biti laiki krščansko dosledni v vsakdanjem življenju: v družini, poklicu, kulturi, umetnosti, gospodarstvu in politiki... Prav od doslednih, dobro formiranih laikov in njihovega napora za vsakodnevno krščansko življenje lahko pričakujemo prenovljeno pomlad za Cerkev v tretjem tisočletju, kateremu se bližamo'"
SBS RADIO, ki oddaja v 69 jezikih, praznuje dvajsetletnico svojega obstoja.
Vabimo vas, da se vkljuffite v slovenski program, ki je na sporedu vsako nedeljo in vsak torek, od osme do devete ure dopoldne, na
SBS RADIO 1 Sydney 1107 AM
SBS RADIO 1 Melbourne 1224 AM
in tudi na narodnem omrežju
SBS NATIONAL NETVVORK
ob torkih med deveto in deseto uro dopoldne:
Adelajde 106.3 FM (pol ure pred ostalimi) Brisbane 93.3 FM Darvvin 100.9 FM
Nevvcastle 1584 AM Perth 96.9 FM VVollongong 1485 AM
Mariza Ličan,
urednica slovenskega programa Sydney Telefon: (02) 728 3387
Elica Rizmal,
urednica slovenskega programa Melbourne Telefon: (03) 9 685 2543
ŽIVE NAJ VSI NARODI,
KI HREPENČ DOČAKAT DAN,
KO, KODER SONCE HODI,
PREPIR IZ SVETA BO PREGNAN,
KO ROJAK PROST BO VSAK,
NE VRAG, LE SOSED BO MEJAK!
FRANCE PREŠEREN
KOTIČEK NA&IH MLADIH ,
TOKRAT je za GALE RlJO MLADIH spet na vrsti Sydney. Predstavljamo vam slovenski par, ki je v Avstraliji lepo uspel v vsakem pogledu. Tu se je srečal in ustvaril tudi zgledno slovensko družino.
JOŽE ANDREJAŠ je bil rojen leta 1952 v vasi Prekopa (Kostanjevica ob Krki). Njegova mati je iz iste vasi, oče pa je iz sosednjega Hrastja. Ko je mladi Jože imel dve leti, je družina odšla v A vstrijo, kjer se je oČe zaposlil kot gozdni delavec. V Avstralijo so emi-grirali leta 1957 in se nastanili v Sydneyu, leta 1961 pa se preselili v Badgerys Creek in se začeli baviti s ko-k olj ere jo. Jože je maturiral na gimnaziji v Bonnyrigg in se leta 1970 vpisal na Univerzo N.S. l/l/, za Študij inženirstva. Obenem je bil od državnega oddelka za javna dela sprejet za usposabljanje v inženirski stroki. Tako je čez dan med tednom delal, zvečer in ob sobotah pa hudi ral in obiskoval univerzo. Po šestih letih je prejel diplomo: Bachelor of Science and Engineering. Za nadaljni študij se je vpisal na sydneysko univerzo, kjer je leta 1986 prejel magisterij. Istočasno je prejel tudi certifikat, ki se zahteva za delo pri krajevnih oblasteh. Kmalu je prejel tudi diplomo kot poslovodja. Da bi si pridobil čim več izkušenj, je prešel k zasebnim podjetjem. Vodil je tudi gradbena dela izven Avstralije — v Maleziji, Vietnamu, Indoneziji, na Fiji otokih . . . Jože tudi s ponosom pove, da so mu bila z dvanajstmesečno pogodbo zaupana dela pri načrtovanju bodoče Olimpijske vasi za 2000 Olimpijcev v Homebush Bay-u. Po izteku te pogodbe pa je postal Managing Director novoustanovljenega podjetja Pad ib Management, ki dela v sklopu znane gradbene družbe
IZ "ZDRAVLJICE”
EDINOST, SREČA, SPRAVA K NAM NAJ NAZAJ SE VRNEJO; OTROK, KAR IMA SLAVA,
VSI NAJ Sl V ROKE SEŽEJO,
DA OBLAST IN Z NJO ČAST,
KO PRED, SPET NAŠA BOSTE LAST!
Baulderstone Hornibrook.
Jože se je leta 1979 poročil z ANDREJKO, rojeno leta 1957 v Sodjevi družini v Blejski Dobravi. Oče je iz Zabreznice, mati rojena v Koroški Beli. S starti je prišla v Avstralijo leta 1969. Andrejka je leta 1975 z maturo končala Canterbury Girls High School, nato se je vpisala na East Sydney Technical College in s prejemom diplome postala modna ustvarjalka. . Zaposlena je bila pri raznih modnih podjetjih, danes pa vodi lastno modno podjetje z imenom “Breza P ty. Ltd." v spomin na očetov rojstni kraj Zabreznico. V prostem času tudi doma izdeluje obleke po naročilu za posebne prilike.
V	družini Andrejaš so štirje otroci, od šestnajstletne Natalije, Tanje in Amande do desetletnega Jamieja. Vsi štirje imajo radi glasbo in igrajo klavir ter violino. Obiskujejo našo Slomškovo šolo pri Sv. Rafaelu, kjer je njihova mama Andrejka ena od učiteljic.
Družini Andrejaš Čestitamo k poklicnim uspehom kakor tudi k družinskemu življenju. Vsem štirim otrokom pa želimo Še mnogo vsestranskih uspehov.
OBVESTILO
Veleposlaništvo RS v Canberri obvešča rojake
o	prihodnjih konzularnih urah:
PERTH, W.A.: v petek 23. februarja in soboto 24. februarja 1996. - po dogovoru s Slovenskim klubom Perth.
SYDNEY, N.S.W.: v sredo 28. februarja 1996 od treh do šestih popoldne v prostorih SDS. V četrtek 29. februarja 1996 ob devetih do dvanajstih dopoldne v verskem središču Merrylands.
MELBOURNE, VIC. - V petek 1. marca 1996 od desete do ene ure popoldne v pisarni SNS v verskem središču v Kew. - V soboto 2. marca 1996 v odmoru sporeda Slovenskega Festivala, ki bo potekal v organizaciji SSOV v prostorih slovenskega društva Planica.
n
Vse zainteresirane osebe prosimo, da nas predhodno pokličejo po telefonu na 06 243 4830.
Veleposlaništvo RS v Canberri ima vsak delovni dan uradne ure od desete do ene ure popoldne. V teni času lahko dobite vse potrebne konzularne informacije, osebno ali telefonično. S lem se bomo tildi lahko izognili napačnim tolmačenjem nekaterih konzularnih vprašanj.
Naše veleposlaništvo uraduje na naslovu:
ADVANCE BANK CENTRE - LEVKL 6,
60 Marcus Clarke Street, CANBKRRA (Tl Y.
Številka telefona je (06) 243 4830.
Številka faksimila pa je (06) 243 4827.
Pisma in drugo pošto pošiljajte na naš poštni predal: EMBASSY OF SEOVENIA,
P.O. Box 284, Civic Square,
Canberra, A.C.T. 2608
SURFERS PARADISE, QLD.- Minilo jc nekaj let od obiska enega slovenskih škofov, zato smo bili zelo veseli ob novici, da je začel nekajtedensko Pastoralno potovanje po Avstraliji najnilajši slovenski škof Alojz Uran. Poslušali smo poročila o uspehih njegovih obiskov po drugih slovenskih središčih in tako zvedeli že vnaprej o priljubljenosti njegovih nastopov, bodisi v cerkvi kot božji služabnik, ali pa v veseli družbi med svojimi ljudmi.
V	Queenslandu smo prvič srečali visokega gosta y soboto 16. decembra zvečer v cerkvi Srca ezusovega, kjer se navadno srečamo pri slovenski maši. Res lepo število rojakinj in rojakov se je zbralo. Zelo poučno pridigo smo slišali, izrecno za nas< raztresene po daljni tujini. Vsi smo bili
KZIZ.£M
AVfT&AL iKt tlOHNUL ,
presenečeni, ko se je g. škof oglasil s pesmijo in je njegov žametni glas zadonel po veliki cerkvi. Za orglami jc sedela seveda organistinja iz Sydneya, sestra Francka - kar hitro je večina vernikov poprijela in pomagala pri petju naših prlepih cerkvenih pesmi. Vse je zaživelo, vsi prisotni smo bili ena sama družina. Po končanem bogoslužju se je g. škof pred cerkvijo rokoval z rojaki. Nekaterim je prinesel pozdrave sorodnikov, spet drugi so njemu sporočali pozdrave, da jih ponese domačim, ko se vrne v belo Ljubljano.
Ker je bila to soboto zvečer na Zlati obali ravno Božična zabava - priredilo jo je slovensko balinarsko društvo "Lipa", je g. škof po maši s svojini spremstvom obiskal to prireditev. Bil je povabljen na oder in je z veseljem pozdravil vse navzoče. V nagovoru je omenil, da on ni ravno najboljši govornik, zato naj mu rojaki dovolijo, da jim raje eno zapoje. Temu je sledil buren aplavz, za njim pa škofova pesem vsem mamicam, pesem "En starček je živel", svetonočna in še druge. Celo dvorano je objelo posebno vzdušje, ki ga celo redni udeleženci teh zabav po njih lastnem pripovedovanju še niso nikoli prej doživeli. Po eni uri med rojaki se je g. škof poslovil in odšel k zasluženemu počitku.
Drugo jutro, na nedeljo 17. decembra, je visoki
Tobin Brothers
■ Viktorijskim Slovencem na uslugo v času ialovanja
Head Office: 189 Boundary Road
NORTH MELBOURNE			9 328 3999
BERVVICK	796 2866	MOORABBIN	9 555 9088
CRANBOURNE (059)96 7211		NOBLE PARK	9 558 4999
DONCASTER	840 1155	PAKENHAM	(059) 40 1277,
EAST BURVVOOD	886 1600	RINGVVOOD	9 870 8011
ESSENDON	331 1800	ST ALBANS	9 364 0099
FRANKSTON	775 5022	SUNSHINE	9 364 8711
GARDENVALE	596 2253	VVERRIBEE	9 748 7900
GLENROY	306 7211	Frances Tobin	
MALVERN	576 0433	& Associates	9596 8144
TOBIN BROTHERS PTY LTD <afda)
K
&
gost daroval sveto mašo za vse rojake Brisbana in okolice. V Marijini cerkvi v South Brisbane se je zbralo lepo število vernikov. Tudi tu si občutil nekaj sličnega kot pri maši prejšnji večer. Petje je spremljal na orglah, ko že dolga leta, g. Stane Sivec in lepo opravil svojo nalogo. Po bogoslužjut smo sc srečali z g. škofom tudi zunaj cerkve.
Zadnje srečanje z rojaki je bilo v nedeljo popoldan - to pa na koščku avstralske Slovenije v Kraljičini deželi. Slovensko-avstralsko društvo "Planinka" Inc. je postavilo svoj dom v Cornubiji, približno na pol poti med mestom Brisbane in Zlato obalo. Tukaj je čakalo visokega gosta veliko naših ljudi, ki še niso imeli priložnosti srečanja. Po blagoslovu balinišča - streha je nov doprinos temu važnemu objektu - je sledilo kosilo in pozdravni govor predsednika Vinka Čope rja. Ples klasične slovenske polke v narodni noši je odlično izvedla Mdissa Creevey, ga. Jožica Polak pa je deklamirala lastno pesem g. škofu v pozdrav.
Tudi na "Planinki" je visoki gost dal vsem navzočim priliko poslušati njegov krasni glas. Zal je vse prehitro prišel čas slovesa. Težko bo pozabiti škofov prijazni obraz, ko nam je stisnil roko v zadnji pozdrav. Naslednji dan pe je že letel "visoko nad oblaki" (kot poje Slakova pesem) domov v Slovenijo, deželo pod Triglavom, v teh dneh pod belo snežno odejo.
G. škofu Uranu iskrena zahvala za obisk. Z njim nam je prinesel sonček, ki bo še dolgo svetil in ogreval našo izseljensko pot. - Jože Vah
HOMEBUSII, N.S.W. - Ob izgubi našega dragega moža, očeta in starega očeta LEOPOLDA URBANČIČA se iskreno zahvaljujemo vsem prijateljem in znancem, ki ste ga pospremili na njegovo zadnjo pot. Hvala za darovano cvetje, za molitve in tolažbo, ki ste jo ob obisku smrti nudili nam.
Posebna zahvala patru Valerijanu za tako lepo opravljeni obred, organistinji Milki Stanič in pevcem. Hvala tudi Karli in Stanku Čebokli ter Mariji in Marcelotu Crissani za vso pomoč.
Viktorijskim rojakom se priporočamo za razna obnovitvena dela na grobovih in tudi nove spomenike na vseh pokopališčih Viktorije.
^CKiemorials 'Pti/ Ltd
ACN 006 SAS 624
20 Reld Sireel
Craigicbum VIC 3064 Mobile: Telephone: (03) 308 1652	018 34H 064
Facsimile: (03) 308 1652	018 531 927
THE GRRINARV BfiKC HOUSC
Phone 84« 7700
Melbournskim rojakom se toplo priporočamo z raznovrstnim domačim pecivom, kruhom in še drugimi dobrotami naše peči.
F. M. P. BRAČKO
=CD
1/110 JflM€S STR6€T, T€MPl€STOUU€ 3106
In topla zahvala Katici Erzetič ter Mariji Valentinčič, ki je prišla iz daljne Adelaide ter ostala z nami v dneh žalosti.
Se enkrat prisrčna zahvala vsem, dragemu lA‘opoldu pa večni mir.
Žalujoča žena Jožefa, sin Erank z družino, hčerka Marianne Lia z družino.
GREYSTANES, NSW - Ob izgubi ljubljenega moža in dobrega očeta
JOŽETA PETRIČA, ki je v starosti 55 let v torek 2. januarja tako nepričakovano odšel od nas, se toplo zahvaljujem p. Valerijanu Jenku OEM, ki nam je nenehno stal ob strani, kakor tudi č. g. Stanku Kastelicu, s katerim sta skupaj opravila pogrebne obrede.
Topla zahvala je namenjena tudi cerkvenemu pevskemu zboru, pevki Sarah Cocco in moškemu pevskemu zboru S.D.S., ki ga je kljub počitnicam na hitro zbral skupaj g. Jože Urbas.
SLO VENI A N FUNERAL SER VICE
A F D A
Tel: 724 5408
//	&a*ada	S/ffS
Fax: 728 2253
Sydneyskim Slovencem v času žalovanja 24 ur dnevno na ullugo: v velikem Sydneyu, na deželi, v Canberri, A.C-T., kakor tudi pri meddržavnih ali prekomorskih prevozih pokojnih.
Uvala vsem prijateljem za tolažbo, za darovano cvetje, za mnoge obiske v žalostnih dneh, za vse molitve, ki smo jih skupaj opravili.
Ne vem pa, kako naj se s skromnostjo svojih besed zahvalim odboru in članom S.D.S., ki so po končanih obredih pokopa	pripravili
potrebščino za 350 Jožetovih prijateljev. Ilvala Vam iz srca!
S sinom in hčerko smo bili neizmerno ponosni, da je naš dragi mož in oče Jože bil tako spoštovan in priljubljen. Zaslužil si je tako lep pogreb, saj nikoli nikomur ni odrekel pomoči in Prijazne besede. Pred leti je pomagal graditi slovensko cerkev sv. Rafaela in tudi S.D.S., katerega marljiv odbornik je bil vrsto let. Bil je skromen, vedno pošten in vesel človek. Živci je *a tiste, ki jih je imel rad in tisti, ki jih je imel rad, se ga bomo vedno s hvaležnostjo spominjali.
Dragi mož in očka, naj ti bo lahka avstralska
zemlja!
Vse prijatelje s hvaležnostjo pozdravja -
Danica, Tomaž in Barbara Petrič.
LAKEMBA, NSW - Dragi pater urednik, z veseljem obnavljam naročnino za naše Misli. Vedno komaj čakam, da pride nova številka. Ko jo dobim v roke, pozabim na vse drugo. Misli so lepa in izredno zanimiva mesečna revija za nas, avstralske Slovence. Škoda, da ue izhaja dvakrat mesečno, a ,0 bi zahtevalo preveč časa, saj ima urednik tudi druge obveznosti. Zase moram priznati, da sem se iz naših Misli veliko naučila. Sem z ozirom na izobrazbo bolj samouk - v Mislih najdem smernice, ki mi lajšajo življenja pot ter nudijo odgovor na Marsikatero vprašanje.
Želim Vam vse najboljše, predvsem pa, da ne Pozabite na nas! - Ivanka Lapuh
MELBOURNE, VIC. - Iz srca se zahvaljujemo vsem prijateljem in znancem, ki so nam Pomagali v dnevih žalosti, ko smo izgubili našo drago mamo ZOFIJO ŠABEC. Ilvala vsem za blažilne besede, za molitve in cvetje. Posebna zahvala g. škofu Alojzu Uranu, patru Tonetu in P- Baziliju za molitve, mašo zadušnico in pogreb.
Še enkrat vsem iz srca iskrena zahvala.
Žalujoči - hčerki Ani in Irene ter sin Tony z družinami.
EAST DONCASTER, VIC. - Izgubili smo dobrega moža in očeta, pokojnega MIHAELA BIZJAKA.
Naj se na tem mestu v svojem imenu in v '•nenu otrok iz srca zahvalim vsem sorodnikom, Prijateljem in znancem, ki so nam stali ob strani
Admiral Motor Inn
Vaia gostitelja »ta M U R R A Y in FRANK BERIC Eno-, dvo in trisobna odlično opremljena stanovanja.kopalni oazen,sončna terasa.pralnica,
TV. ventilatorji, zajtrk po ielji ...
Samo par minut hoje do plale in srediiča mesta. Vpraiajte za ostale informacijel 2965- 2967 Gold Coast Highway (ali pa P. O. Box 691)
SURFERS PARADISE, QLI).421 7 Telefon: (075)398 759
in v pomoč v teh težkih dnevih žalosti. Iskrena hvala vsem, ki ste sc udeležili molitve rožnega venca ob MihAelovi krsti, maše zadušnice in pogreba ter darovali namesto cvetja za Dom m. Romane. Posebej topla zahvala p. Tonetu za vso pomoč, zlasti za lepo pogrebno mašo in tolažilne besede.
Žalujoča žena Danica Bizjak in otroci.
KDO BI VEDEL POVEDATI. . .
. . . kje v Avstraliji se nahaja FRANK ŠUKLJA. Njegov zadnji naslov je bil v Sydneyu, Surry Hills. Po njem sprašuje sestra Anica D uk le v Metliki.
Bi kdo vedel, kje živi rojak JOŽE CIZE R L (ali Cl-ZARL)? Po njem spratuje sestrična Mary Badovinac, ki živi v Torontu v Kanadi.
Sleherno vest o pogrešanih sporočite na uredništvo, da jo posreduje dalje iskalcem.
S	Melbournskim	Slovencem se priporoča
KAMNOSEŠKO PODJETJE
GIOVANNI VERGA MEMORIALS Pty. Ltd. Inc.
VIZZINI MEMORIALS Pty. Ltd. Inc.
;	85-87 Travvalla Ave., Thomastovvn, Vic.
Tel. 359 5509, po urah na domu 478 4474
^agrobne spomenike izvriujemo po dogovoru.
,	Garancija	za vsako nale delol
; OFFICE:	MOBILE:
' 563 8095	018	107	305
1	Melbournskim	rojakom
na uslugo za kleparska in instalacijska dela
DANNY'S PLUMBING
17 Charles Street	DANNY	STIBIU	[
East Bentleigh. 3165	ucence	no. 33308 »
PA SPET NEKAJ UVOŽENEGA	KriŽOnkO	II.,nk. ž.bk.rl
IZ REPUBLIKE SLOVENIJE
+ Varnost drlave imajo največkrat na skrbi najbolj nevarni ljudje.
+ Narobe svet: zdaj imamo $e desne komuniste in leve kapitaliste.
+ Zgodovina nas uh, da ne smemo verjeti zgodovinarjem.
+ Nekateri cilji umažejo 'ie tako plemenita sredstva.
+ Skrajšanje delovnega časa je hkrati podaljšanje honorarnega dela.
+ Na uvoiene ideologije se p lat a visoka carina.
+ Če želi država uspeSno gojiti kult osebnosti, mora imeti za ustrezno nekultivirano osebnost.
"Imaž spet uov klobuk?"
"Kje pa! Dvakrat je bil predelan, trikrat na čiščenju in nekajkrat zamenjan v gostilni."
+
Po petih letih spuščajo kaznjenca iz zaporov. "Imate za prihodnost kake posebne načrte?" "Imam. Dve banki in eno pošto."
REŠITEV decembrske križanke:
Vodoravno - 1. božič; 5. lepota; 11. osel; 13. Mi-lan;14. le; 15. opomin; 17. mi; 18. Ema; 20. ris; 22. kanta; 24. joka; 26. amo; 28. uta; 30. osa; 32. sla; 34. znam; 36. sopem; 37. sam; 39. ena; 41. ar; 43. mazilo; 46. or; 47. tonil; 49. biva; 51. okoli?; 52. senat.
Navpičfno - 1. boleha; 2. osem; 3. 2e; 4. ilo; 6. emir; 7. pinija; 8. ol; 9. tam; 10. Anica; 12. po; 16. ponos; 19. ako; 21. so; 23. au; 25. kol; 27. man; 29. topol; 30. omamil; 31. as; 32. sme; 33. aparat; 34. zlato; 35. As; 38. mali; 40. nova; 42. rok; 44. Ig; 45. obe; 48. No.; 50. in.
ReSitev so poslali: Jože Štritof, Br. Simon Peter Berlec (iz Slovenije), Emilija Serek, Slavko Štrukelj, Jo£e. Grilj, Lidija čuSin, Ivan Podlesnik, Milan Prešeren, Jože Debevec. - Žreb se je nasmehnil Milanu Prešernu.
Vodoravno: 1. zidne odprtine brez oken; 5. zmrznjen sneg, ledena skorja; 9. iz lanu pripravljeno; 11. ovčji samec; 13. razpoka; 14. pridelek čebel; 15, kazalni zaimek; 17. stopiti se; 19. očistiti umazanije; 21. kratica za Številko (tujka); 22. moSko ime(okrajšano);
23.	strinjam (se), soglasam; 24. moSko ime; 25. obžalovanje; 26. Katoliška Akcija; 27. kratica povojne organizacije za pomoč beguncem; 28. pod; 30. opominjal (nekoga); 33. razprava v lahki in razumljivi obliki; 36. osebni zaimek; 37. kratica za vojsko, ki pa zdaj več ne obstaja; 38. domača žival (izpeljanka); 39. kratica za verski mesečnik ameriških Slovencev; 40. pomemben; 42. eno domačih opravil; 44. oče; 45. znani hunski poglavar; 46. kratica za odnosno; 47.obljuba; 49. bolehna, slabotna; 51. prav tak, popolnoma podoben; 52. del obleke proti hladnoSi.
Navpično: 1. ognjenik jo bruha; 2. veznik; 3. ena ameriških združenih držav; 4. enoglasen; 6. seže v roko; 7. kratica za evangelij; 8. ogenj prižigam; 9. doba, Časovno merilo; 10.kolo jo ima (množina); 12. naliva, polni; 13. groza; 16. pritrjuje, tudi pozdravlja; 18. ime veČ slovenskih krajev (po drevesu); 20. več manjših mest; 23. učenje; 24. jeza (v latinščini); 27. slanasto, z ivjem pokrito; 29. kratica za Ljubljano; 30. nočna ptica; 31.od ilovice mastna zemlja; 32. italijanski spol-nik; 33. moško ime (izpeljanka); 34. priprava za sukanje, navijanje; 35. konec molitve; 39. za žgance je odlična; 41. po mlakah Sivijo; 42.obličje, podoba; 43. ni stara; 48. eden; 50. kratica za ameriški tiskovni urad.
Re&tev poSljite do 28. februarja na uredništvo!
DO YOU NEED A GOOD PLUMBER? POTREBUJETE KLEPARJA, VODNEGA ALI PLINSKEGA INŠTALATERJA?
Rojakom Melbourna in okolice se priporoča in je na uslugo JOŽE ŽUGIČ,
5 Waverley Ave., E.Kevv - Tel.: 817 3631
HOJA ZA KRISTUSOM Knjižica je v obliki molitvenika in obsega nesmrtne spise Tomah Kempčana. Cena 5 dolarjev.
KRISTJAN MOLI je naslov molitvenika vredne vsebine na 305 straneh. Prva izdaja je pošla, druga je pravkar dospela. Cena: 15 dolarjev.
LUČ V ŽIVLJENJE je molitvenik z velikimi črkami za ostarele, ki so jim opešale oti. Cena 10 dolarjev.
VSE POTI — V tekoči vezani besedi izražena topla razmišljanja je napisala v Melbournu Draga Gelt. Od vsake knjige gre en dolar za Dom počitka m. Romane v Kew. Cena 15 dolarjev.
DREAMS VISIONS Cankarjeva knjiga “Podobe iz sanj” v odličnem angleškem prevodu. Slovenian Research Center of USA. Lepo darilo angleško govoreči osebi. Cena 11 dolarjev.
VVHISPER — Anglesko-slovenske pesmi Danijele Hliš. — Cena 10 dol.
MAN VVHO BUILT THE SNOWY je posla, a pisatelj Ivan Kobal pripravlja novo, tretjo in izboljšano izdajo.
THE GLIMMER OF HOPE (Svit upanja) IzsTa v angleškem jeziku v samozaložbi pisca Jožeta Komidarja, N. S. W. Obsega spomine na Loško dolino med revolucijo in razmišlja o komunizmu. Cena 6 dolarjev.
ČASOMER ŽIVLJENJA Avtobiografska razmišljanja je napisal Lev Detela, Avstrija. Knjiga je izšla v Argentini. Cena 13. dolarjev.
ŽIVLJENJSKI IZZIVI je naslov knjige in J. Ivana Žigona, ki je izšla pravkar v Ljubljani. Cena je znižana na 15.- dolarjev.
JEZUS DOBRI PASTIR. Baragove molitve je zbral v molitvenik dr.F. Jaklič' — Z velikimi Črkami za slabe o£i. — Cena 10 dolarjev.
0,
MEN VVHO BUILT THE SNOWY
je izlla pri Goriški Mohorjevi v slovenskem prevodu. Na razpolago bo v kratkem pri avtorju Ivanu Kobalu. Kdor jo želi imeti, naj jo naroči pri njem (4 St. Andrevvs Plače, Rydal-mere 2116, NSW), on bo poskrbel, da jo dobi. Cena je petnajst dolarjev brez poStnine.
HREPENENJA IN SANJE je nova pesniška zbirka, ki nam jo poklanja naš adelaidski rojak Ivan Burnik Legiša. Cena dvanajst dolarjev.
SLOVENSKO AVSTRALSKO DRUŠTVO CANBERRA Inc. pozdravlja vse rojake in bralce MISLI s prisrčnim vabilom: KADAR SE MUDITE V CANBERRI, OBIŠČITE NAS!
Vsem rojakom in njih prijateljem sporočamo: naš DOM, poznan pod imenom TRIGLAV, na Inving Street, PHILLIP (CANBERRA), A. C. T., je odprt gostom vsak dan (vključno sobote, nedelje in praznike, razen velikega petka in večera božične vigilije) od 11.30 a.m. do 11.45 p.m.
Naš bar je odprt od 11.30 dopoldan dnevno ter nudi tudi številne slovenske pijače. Kuhinja servira okusno domače pripravljeno hrano vsak dan od šestih do devetih zvečer, ob nedeljah pa tudi od poldne do druge ure in od šeste ure zvečer.
KADAR SE MUDITE V CANBERRI - DOBRODOŠLI V SLOVENSKEM DOMU!
Pri nas Vam bo tudi vselej kdo na razpolago za razne informacije o Canberri in okolici.
Naša telefonska številka: (062) 82 1083.
SLGVLMt&N AUS1RAUAM
1996
GROUPS FOR
SLOVENIJA
Book now for 6 economical groups departing from Adelaide — Brisbane - Melbourne - Sydney
28 March 1996 15 May 1996
20 June 1996 10 June 1996
15 July 1996 12 August 1996
SLOVENIA TRAVEL / DONVALE TRAVEL
1042 —1044 Doncastcr Road, EAST DONCASTF.R, Victoria 3109 Telefon: 9 842 5666
Lic. No: 30 2 1 8
SLOVENIJA VAS PRIČAKUJE!
PRIGLASITE SE ŽE SEDAJ ZA SKUPINSKO
POTOVANJE NA OBISK SLOVENIJE V LETU 1996
Zelo dobre ekonomske prilike
za obisk lepe Slovenije
in vseh strani sveta . . .
'DONVALE rRAVEL
Pokličite ali obtičite na! urad za podrobnejša pojasnila, da Vam lahko pomagamo pravočasno dobiti potni list in potrebne vize!
Ne pozabite, da je že od leta 1952 ime GREGORICH dobro poznano in na uslugo vsem, ki se odpravljajo na potovanje! PRIDEMO TUDI NA DOM!
F.RIC IVAN GREGORICH Slovenija Travel / Donvale Travel
1042—1044 Doncaster Road, KAST DONCASTER, Vic. 3109 Telefon: 9 842 5666