ŠTUDIJSKA KNJIŽNIC!A !uvaj futa in drugi spisi m§ ™5n BIBLIOTEKA ZA POUK IN ZABAVO =-~y : ■■=srrr K X — «- • - - ■ 11 - CIRIL IVANOV: ČUVAJ SUTA IN DRUGI SPISI TISKALA IN ZALOŽILA „TIPOGRAFIA CONSORZIALE“ TRST J930. 2 8 2/9 886.3-32 DREKONJA Ciril Čuvaj Suta 70021 /So DOM C Vse pravice pridržane. ČUVAJ SUTA SPISAL CIRIL IVANOV Peči, in pod Pečmi Ravnica. Od ostrih grebenov so potekali številni žlebovi. Spočetka so bili ko tanke raze, katere pa so se med potom vjedale čim globlje v sivo skalo. Dvoje hrbtišč, eno na levi strani, drugo na desni, jih je vodilo v zaseko. Ta je tekla vedno zložneje navzdol, dokler ni prešla v ravninico. Na koncu! ravninice se je spustil breg skoraj navpično v globino. Prav spodaj se je zaslon zaostril v klin. Tu sta se združili dve grapi, Prod-nica in Plošlčak. Prva je bila nekoliko odprta. Voda se je prelivala med belim peskom. Le redke skale so ji zaustavljale pot. Ob njih se je voda penila ter dolbla globoke tolmune. Druga je bila ozka. Gabrovje in hra-stovjc, ki se je oprijemalo strmine, je raslo poševno iz tal. Na dnu je bila v živo skalo vdoblena ozka rez. Ob lepem vremenu se je gubila po njej skromna vodica. Grapa se je ustavila pod navpično steno, ki je tudi zaslanjala ravninico. Ob nalivih je voda narasla. Plošičak je oživel. Slap je divjal v zaletu po steni; spodaj se je razbijal ob gladkih škrleh. Nekoliko od tod je peljala preko grape brv. Dva tramova sta bila prislonjena na čeri, ki sta se dvigali visoko iz zareze. Kraj je bil divji, grozoten. V ozkih grapah je domovala samota. Tako tiha, gluha je bila, da je uho nehote prisluhnilo molku. Šum vode je vpijala vase v žejnih požirkih, zato se je zdelo, da je glas potokov zadušen. Plazovi sivega kamenja in grušča so se zajedali v gozde. Po strmih zasekah so se spuščale omeli daleč navzdol, dokler jih niso zastrla drevesa. Iz strmine se molele čeri. Grozile so, da se vderejo in spuste s hruščem v grapo. Pobočja so bila ostro odrezana. Pogled iz globeli je vzbujal tesnobo in strah. Strmine so se zdele visoke, nedostopne; vendar so se vile po gozdih in med skalami steze in pota. Le na ravninici in na pobočjih nad njo je bil svet položen; pogled se je oddahnil. Ravan je bila majhna, polja so ležala na njej. Vasica se je tiščala v bregu tik ravninice. Ravničarji so bili trdi, okorni, prava podoba krajev, na katerih so živeli. Tri ure hoda so imeli do fare, šest ur do oblastnije. Nad prepadi, pod skalami, skozi gozde jih je vodila pot v dolino. Govorili so pojoče, nekoliko divje. Na gladki cesti so visoko privzdi- * govali noge, kakor so bili navajeni pri hoji po kame-nitih stezah in po gozdih, kjer so molele iz zemlje korenine ter križale tla. Njihove oči so se napile samote in grozotnosti; odražale so blesk, kakršen sije iz oiči divjih koz in srn. Čudno je bilo to, da so imeli Ravničarji gozde pod vasjo. Vlačen, starikav les je rasel v njih. V redkih zatišjih so se drevesa nekoliko skošatila, a največ tal je preraščalo grmovje. Nad vasjo, tam, kjer so končale senožeti, je bila potegnjena meja v ostri, ravni črti. Više od tod so se razprostirali gosto zarasli gozdi. Širili so se v dolgem pasu preko hrbtišč, lezli v grape, se zopet vzpenjali. pešal, prehajal je v grmičje; tudi to se je porazgubilo med kamenjem. RavniCarji so imeli nad vasjo senožeti, nekoliko v stran od tod pašnik za jesen in pomlad, še dalje planino. Takrat je bilo, ko so kmetje odkupovali grofovsko posest. Ravničarji so odplačali polja, senožeti, planino, pašnik in še strmine pod vasjo. Gozdov niso odkupili. Mislili so, da jih bodo vendar lahko uživali, češ, kdo se jih bo lastil v tej odstranjenosti? O svetu pod vasjo so mislili: «Če zrase kdaj les, ga posekamo, drva odplavimo v dolino in jih prodamo. Za našo rabo pa se poslužimo gozdov, ki nam gledajo v vas.» Tako so sklepali Ravničarji, zgodilo se je drugače. Oblast je položila roko na gozde: «Nihče jih ne odkupi, tedaj pripadajo meni«. Odslej so imeli vaščani križe z drvmi in s steljo. Kurivo-in listje so morali nositi z grape po strmem bregu na Ravnico. Trpeli so ko črna živina. Sredi gozdov so se bolj bali hude zime, ko revni bajtarji v dolini. In mraz pod Pečmi ni prizanašal. Debele bukve, temne smreke so se smejale vaščanom prav v lica, dotakniti se jih niso smeli. Oblast je bila namreč postavila čuvaja, mu izročila v skrb in varstvo gozde ter lov. * * * Prvi je varoval les in zverjad čuvaj Suta. Ni bil domačin. Prišel je iz nižine, a se je privadil strminam, kamenju in mrazu. Tudi govorico je že razumel. Bil je samotar, zakrknjen po besedi in pogledu. Obsedel je in je ostal. Kraj vasi je stala bajta, zgrajena nalašč za čuvaje. Tu je domoval. Sam je bil; sam je gospodaril in gospodinjil. Še nobeden izmed Ravniharjev ni videl bajte od znotraj. Če je bil Suta z doma, so bila vrata zaklenjena, če je bil doma, so bila zaprta. Bajta je bila vedno tiha. Nikdar ni bilo čuti iz nje 'človeške govorice. Le lovski pes, ki je bil čuvajev edini prijatelj in spremljevalec, je lajal nad ljudmi, katere je vedla pot tam mimo. S časom se je zdelo, da se je navzela koča vseh tistih lastnosti, ki jih je imel čuvaj. Ljudem se je videla prav tako zakrknjena, samotarska. Okna jih niso nikdar odkrito pogledala. Vedno zaprta vrata so vzbujala sum po nečem zagonetnem. Zidovje je ždelo odurno v bregu; na njem je visela zahrbtnost in lo-kavost. Ko slaba vest se je potikal čuvaj Šuta po gozdih in goličavosti. Prikazal se je, kjer se ga je človek najmanj nadejal. Vaška reva je pobrala preperelo vejo ob potu; že je stopil izza debla Suta in zagrmel nad njo. Pastirju je ušla krava v gozd; čuvaj jo je prignal na pašnik. Pes je lajal nad živaljo in jo grizel v noge. Pastir se je ustrašil. Zbal se je čuvaja, puške, psa. Zbežal je in pustil živino samo. Zgodaj spomladi so šli kmetje na planino, da popravijo vrzeli. Ves dan je pošumevalo v gozdu tik planine. Ob košnji je vstajal Suta prej kakor vaščani. Do večera je stražil nad črto, ki je mejila gozde od senožeti. Ljudje so morali nositi kole in ostožja za kope iz vasi v breg. Še za na-steljo, katero so rabili, da so jo položili okoli kopišč, jim je šlo'trdo. Nalašč za to so morali pustiti v senožetih nekatere osredke; tu so v potrebi narezali listnate veje. Na večer je bilo. Kmet je nesel po stezi krivino, katero je bil vsekal za sani. V plazu je zahreščalo kamenje, pes je zalajal. Ko je prišel Suta na stezo, ni našel nikogar. Stopal je počasi naprej in gledal pod pot. V grmu je zagledal zakrivljeno deblo mladega gabra. Izvlekel je krivino, jo zadel na rame ter odšel domov. Štirinajst dni po tem je prejel kmet povabilo, naj se javi na odgovor. Šel je. Suta je bil že pred njim v uradu. Kmet je vedel, kako se mora zagovarjati. Vprašali so ga: «Priznate, da ste vsekal v gozdu kos lesa?» ((Nisem.«1 ((Priča je tu, ki trdi drugače kot vi.» ((Nisem.« «Videl vas je.» ((Nisem.« «Ste bili vi tisti, ki je nesel deblo?« ((Nisem bil.« «Čuvaj vas je spoznal.« «Nisem bil jaz.« «Tajite! — Vsaj palico ste vsekali ob potu?« «Nisem.« «Šibo za živino?« ((Nisem.« Kmet je odšel. Po poti proti domu je gorel v jezi. Pest je dvigal v zrak. Šest ur je hodil, da je prišel na Ravnico. To je bil en slučaj. Dogodilo se jih je več. Za malenkosti so kmetje plačevali kazni. * * # Po prvih uspehih se je čuvaj Suta zakrknil še bolj. Odslej* si je privoščil še manj počitka. Tudi kmetje so poostrili oči in. ušesa. Suta je zalezoval vaščane, ti njega. Dvoje nasprotij se je borilo med seboj; vas proti enemu, eden proti vsej vasi. V ničemur niso ostali Ravničarji dolžni čuvaju. V divjo grapo sta sc naselili zlohota in sovraštvo. Peči so gro- žile, prepadi so pretili, čeri so visele v strminah, Ploščak je bobnel. Zdaj in zdaj se je oglasil ostri pasji lajež. Ljudje so se zganili, divjačina je obstala in napeto prisluhnila. Ušesa so stregla glasove, oči so iskale, kje se zgane veja, kje vztrepeče list. Sence so se plazile med drevesi, se zaslanjale za skale. Noge so se naučile, da so našle mehko podporo. Zasledovanje. Boj. Sutovi najhujši sovražniki so bili divji lovci. Drzni so bili, vajeni skalam in zasekam. Niso se u-strašili ne nalivov ne snega. Brez psov so bili, pa so vohali čtivaja na daleč. Če je krenil v desno, so šli na levo; nasprotno, če se je obrnil Suta v levo, so ubrali ti pot v desno. Zasledoval jih je, ni jih mogel izslediti. Kradel se je ko senca po bovtih, prežal ure in ure na zaslonih, vse brez uspeha. Divji lovci so bili prepričani, da imajo oni prav tako pravico do lova, kakor čuvaj in sleherni drugi. Kdo more reči, čegav jo zajec, ki leti preko polja? Ali ne bodi na pašo v kmetove njive? Komu dela škodo, če ne temu, ki obdeluje laze in trebi pribrežne senožeti? In kdo redi divje koze v skalovju ter srne v gozdih? Travo jedo in listje, ki ga ni nihče sejal ne gojil. Divjačina je tistega, ki jo ulovi; vseh in od nikogar. Tako so mislili domačini. S Peči se je spuščala jesen. Zgodnje bukve so pordečile. Ozračje je posivelo. Čuvaj Suta je slonel ob skali vrhu slemena, s katerega je teklo pobočje na desno in levo v dve globoki zaseki. Breg je bil skoraj do vrha porasel z gozdom. Nizko tam doli je molelo izža zaslona rav-niško polje. Vas je bila skrita za njim. Vse naokrog je vladala tišina. Suta je prisluškoval. Bilo je vse tiho. V skrajni tihoti mu je sluh polagoma otopel. Vdal se je brez- brižju. Puška je slonela ob strani, pri nogah je čepel pes. Tudi žival se je dolgočasila. Pogledala je zdaj in zdaj gospodarja, nato sklonila glavo v ždenje. Na mah se je čuvaj vzpel. Pes je dvignil ušesi in postal. Oster pok je udaril v tišino, se zaletel ob skale, gozde ter polagoma zamrl. Nato je sledila še večja tihota. Pes je zalajal, se vzpel za skok. Suta je pograbil puško, stopil korak naprej iu odrevenel. «Puci!» Pes se je pognal navzdol po rebru. Še parkrat je zalajal, nato je izginil v gozdu. Čuvaj je sledil psu. Preskakoval je sive skale, se zapletel v grmovje, zdnčal po gruščatem plazu. Kamenje se mu je melilo pod nogami in ga neslo v teku samo navzdol. Lovil je ravnotežje. Oprijemal se je vej in mladik, ki so sršele v plaz lin mu nudile pomoč. Puška mu je opletala na ramenu. Veja je švignila po klobuku, mu ga vrgla z glave. Ni vprašal zanj, drčal je gologlav naprej. Tanke šibice so ga bile po rokah in po obrazu. Pomižaval je tako na gosto, da mu je prepregla pogled krvavo rdeča mrena. Plaz ga je zanesel v gozd. Tu je čuvaj razprostrl roki in se vjel za deblo. Zaustavil je z objemom zalet in se nameril naprej med drevesa. V tem trenutku je počila puška v drugič. Pok je bil zadušen, zamolkel, kakor da prihaja od daleč iz zaseke. Ob gozdu se je glas odbil, nato je bežal navzgor v sive skale. Strel je vzpodbodel Suto. Pognal se je z novo silo po strmini. Ogibal se je dreves; stopinje so se mu vdirale globoko v mehka, listnata tla. Ko je bil že nizko v zaseki, se je za čas ustavil, da prisluhne laježu, ali da sliši šumenje korakov. Iz globeli, nekoliko od strani, je čul zateglo cviljenje. Glas je bil tanek, proseč. Suta je krenil takoj v to smer. Pospešil je hojo. Bližal se je cviležu. Na tleh med drevesi je našel psa; bil je ranjen, krvavel je. Suta je pobesnel od jeze. Ni mu bilo toliko do živali; bolj ga je grizlo to, da mu je sovražnik ušel in ga še osramotil s tem, da mu je ustrelil spremljevalca, pomagača. Sklonil se je nad žival. Pes je dvignil glavo, zmajal z repom, zacvilil. Suta je premišljal, kaj naj stori. Mudilo se mu je. Nekaj ga je sililo naprej za zasledovanjem. Pograbil je ploščat kamen, ga vrgel na psa, nato se je razgledal za sledovi. Tla so mu kazala, kam mora iti. Odtiski črevljev so ga vedli v grapo. Uprl je oči v tla, hitel med drevesi, dokler ni prispel v zaseko. Na dnu so bila tla izprana; sivo kamenje je ležalo v njem. Tu so sledovi izginili. Suta je begal naokrog. Pogledal je nekoliko navzgor, se podal na drugo stran žleba, tipal navzdol. Oči so ga že bolele, sledu ni našel. Spoznal je, da je iskanje za-,man. Stopil je v žleb in hitel v skokih čez male prepade. Pot je bila naporna, utrudljiva. Vzpel se je nekoliko v breg in šel ob robu gozda naprej. Vedel jg, kam ga privede grapa, vendar ni odnehal. Gozd se je zredčil. Suta se je ustavil vrhu precej globokega prepada. Postal je. Kam naj krene? Na dve strani je bil prehod odprt, navzdol ne. Zopet se je sklonil, iskal je z očmi, da bi odkril sled. Starikava trava je preraščala tla; iznad nje je gledalo ostro kamenje. Zaman se je trudil, znaka človeške stopinje ni mogel najti. Stopil je prav na rob prepada in poslušal. Od nikoder glasu; vse tiho. Odstopil je, nato si je poiskal pot med grmovjem ter odšel proti Ravnici. Uti-hotapil so je v vas in prežal do večera. Noč je zastrla polja in hiše. Takrat se je Suta dvignil in odšel po vasi. Pri vsaki hiši je postal. Pogledoval je skozi okna v izbe in v kuhinje. Prisluškoval je pogovorom ljudi, ki so bili zbrani v domovih. Pri kmetih, katere je bil zatožil, je odprl vrata v hleve, poslušal pred kletmi, nič sumljivega ni odkril. Sredi vasi se je potuhnil. Stisnil se je k zidu ob poti; zopet je prežal. Vsak glas je ujel. Koraki na vasi so ga vznemirjali. Oč!i so bulile v temo; nikjer se ni zganila senca. Dolgo je Čepel ob zidu; naposled je vstal ter odšel proti bajti. Pol ure hoda z Ravnice, v grapi, po kateri je tekla Prodnica, je ležal košček rodovitnega sveta. Ob njem je ždela samotna hiša; tu je bilo pri Peskarju. Zopet pol ure od tod je visela v bregu nasproti Pečem hiša; tu je bilo pri Strmarju. Pri Peskarju so imeli dve hčeri, Marjanico in Uršo. Marjanica je bila v godni dekliški dobi, drzna in močna. Nikomur ni ostala dolžna besede. Če so zašli mladeniči predaleč v šalo, če so se hoteli norčevati iz nje, tedaj je zagorela v lica; v očeh se ji je vnela jeza; dvignila je pest. Vsa grapa jo je poznala kot tako; zato so jo ljudje zmerjali s «fantorn». Nekaj mladeničev je že osramotila s svojim nastopom. V senožeti je bilo. Mlad fant jo je hotel zvrniti v zagrabek. Marjanica se je okrenila, ga pograbila ter ga potisnila v seno, da je spolzel čez zagrabek in se prekopicnil po bregu. Vrnil se je, da bi se maščeval. Tovariši so ga podžigali. Dekle je zavihtelo grablje; ni si več upal blizu. Doma na Pesku je pahnila mlečnozobeža, ki se je repenčil v fantovski družbi, skozi vrata, in ga ni pustila več v izbo. Osramočen je moral oditi. Urša je bila starejša. Pozna mladost ji je že ugašala na obrazu. Nič ni bila podobna Marjanici. Manjša in šibkejša je bila. Leta so ji vzela dekliško svežost, dala so ji nevoščljivost in zavist. Bolelo jo je, če je vedela, da ima katero dekle fanta. Nobeni ni privo- ščila tega, česar sama ni mogla doseči. Ni še popolnoma obupala. K Marjanici je hodil v vas Strmarjev Miha. Mladenič ni bil [prevelik, pa tršat. Napori, s katerimi je bilo združeno kmetovanje v strmem bregu, so ga ojeklenili. Zanosne Peči, nevarna pota, borba za skromni kruh, vse to je dalo njegovemu značaju odločnost, več, drznost. Prehodil je že vse steze ob vznožju sivih skal, preplezal je grebene, v zasekali je bil ko doma, nad prepadi je stopal s trdnim korakom. Strahu ni poznal. Marjanica je imela Miho rada. Vsak sobotni večer je navadno prišel k Peskarju na pogovor. Vselej se je ustavil v kuhinji. Sedel je na stolu tik ognjišča. Ko je Marjanica končala večerna dela, je prisedla k njemu. Tako sta čakala na čas, da se pogovorita na samem. Dolgočasila sta se; nestrpna sta že bila; Urša’ ni hotela oditi iz kuhinje. Šarila je okrog peči in ognjišča, ropotala z burkljami in pokrovkami, nato je postajala in klepetala. (Miha je težko prenašal njeno govoričenje, še teže njeno prisotnost; zapoditi je ni mogel ne smel. Marjanica jo je kateri krat pogledala, ji namignila z očmi; Urša ni hotela razumeti, vztrajala je. Dregala je z jezikom v sestro in Miho. Načenjala je pogovore. Ker ji onadva nista hotela dopolnjevati besedi in vprašanj, si je odgovarjala sama. Brezkončna, nadležna je bila. Naposled se je mladenič naveličal. Vstal je in se pripravil na odhod. Marjanica je stopila z njim pred hišo. Komaj tu sta se lahko nemoteno pogovorila. * # * Drugo jutro je vstal čuvaj Suta zelo zgodaj. Naglo se je oblekel, stopil k vratom, jih odklenil ter hotel odpreti na prosto. Vrata so se ustavljala. Od- ganil jih je, da se je pokazala med lesom špranja, dalj se niso hotela odpreti. Napel je več moči. Vrata so še nekoliko popustila. Suta je ob potegljajih čutil, da jih ne brani odpreti trda zapora; zdelo se mu je, da se upira njegovi moči nekaj razteznega. V glavo mu je planila misel na Ravničarje. Prepričan je bil, da so mu oni to naredili. Pograbila ga je jeza. Še take šale bodo brili zdaj z njim? Uprl se je z vso močjo in potegnil. Vrata so popustila; nekaj se je utrgalo, Suta je padel vznak na pod. Pobral se je s tal, vzel luč in hitel gledat, kaj je branilo vratom, da se niso odprla. Na zunanji kljuki je našel večkrat omotano črevo. Posvetil je ob steni. Na podboju je bil klin; navij je obešal divjačino, kadar jo je deval iz kože; tudi na njem so visela čreva. Snel je vozle s kljuke in s klina ter se vrnil v bajto. Tu je položil čreva na mizo ter jih pričel ogledovati. Ni mogel brž spoznati, ali so kozja ali so ovčja, ali od druge živali. Ko pa jih je natančneje ogledoval, je opazil na njih sive, na koncu belkaste dlake. Zdaj je vedel, da so to čreva divje koze. V spominu se mu je ponovil dogodek prejšnjega dne. Še je ogledoval potrgane konce. Roka se mu je tresla, ko jih je obračal na mizi. Poparjen, skrušen se je sesedel na stol. Sram ga je bilo pred samim seboj. Ni ga več mikalo, da bi se podal na prežo. Vse niti razuma so bile razkosane, razpredene. Ni se mogel odločiti, kaj naj ukrene, kje in kako naj prične s poizvedovanjem in zasledovanjem. Na pomoč vaščanov ni mogel računati; nikogar ni imel na svoji strani. Zdaj je spoznal, da mu je bila zakrknjenost v škodo. Vsaj par družinam bi se bil moral prikupiti; delati bi bil moral pri njih izjeme, jim dovoliti več svobode v gozdih. Razdvojiti bi bil moral vas; hliniti nekaterim prijaznost in prijateljstvo. Sam se je ob- dal z zidom; zdaj ne more pogledati čezenj; nikogar ni, ki bi se ozrl k njemu. Kmet, pri kateremu je dobival mleko, mu je bil prav tako nasproten kakor drug; dajal mu ga je, ker je plačal. Preštel je v mislih vse ljudi v vasi; ni našel človeka, na katerega bi se bil upal osloniti. Nikogar ni mogel izbrati, da bi ga bil pridobil zase, pritegnil v svojo službo. Zdanilo se je. Suta se je obotavljal. Ni čutil v sebi toliko moči, da bi šel pred hišo. Predstavljal si je, da stoji zunaj vrsta radovednežev, ki čakajo, kdaj se prikaže na vratih, da se mu zarežijo v obraz, da ga obsujejo s smehom in krohotom. Naposled je premagal slabost. Na tihoma je odprl vrata, stopil je na prosto. Najprej se je razgledal proti vasi. Nikogar ni videl. Nato mu je ušel pogled na klin in na kljuko. Na obeh železih so se še poznali znaki črev; tolsti, zamazani sta bili. Od tod so mu zdrknile oči na okno. Z oknjišča je viselo po zidu črevo kot zastava, istotako na drevesni veji tik hiše. Stopil je do okna, snel črevo, nato je šel k drevesu ter storil isto tudi tam. Odhitel je zopet v bajto. Vnovič mu je oslabel pogum; lotevalo se ga je malodušje, obupanost. Tisti dan Suta ni šel z doma. Zaprl se je; premišljal je in koval načrte. * * * Naslednje jutro se je napravil in odšel v dolino, da poročh o dogodkih in da poišče nasvetov. Ni se mogel vrniti istega večera domov. Prepozen je bil. Prenočil je drugje in se vračal še le v zgodnjem pred-poldnevu drugega dne na Ravnico. Pot je tekla ob potoku, v katerega sta se stekali Prodnica in Ploščak. Zdaj se je steza vzpenjala, nato je padala. Vila se je preko kamenitega sveta; tu so bile stopinje vjodene v skalo kakor stopnice. Zopet je prešla na travnato lego; tu je bila steza gladka, korak je bil lahek; noge so se odpočile pri hoji po mehki zemlji. V gošči ob vodi je Suta srečal Peskarjevo Uršo. Koš je nesla na hrbtu; šla je v dolino. Suta jo je zagledal, ko je bila šte precej daleč od njega. Kri mu je zaplala v lica. Vedel je, da je samotarica, vendar se je bal, da morda ve, kaj se mu je pripetilo. Še nobenega domačina ni srečal ne videl od onega jutra, ko je našel s črevaini zavezana hišna vrata. Uprl je pogled v tla, pospešil hojo. S tršim korakom je stopal naprej. Ko je bil tik dekleta, je nehote privzdignil glavo in ga pogledal. Urša je hušiknila mimo njega. Obraz je nakremžila v zategel nasmeh. Z roko je držala krilo, da se ji pri hitri hoji ni zapletalo med noge. Suta se je ozrl. Tudi Urša je okrenila glavo in ga pogledala od zadaj. Prestopil se je še parkrat, nato se je ustavil. Obstal je na potu ko vkovan. V glavo mu je dahnila nenadna misel. Ni imel 'časa, da bi jo razpletal; obrnil se je in zaklical Urši: «Kam greš, če smem vprašati?« «Po moko.« «Saj si ti Peskarjeva?« «:Seveda sem.« Suta je šel nazaj; približal se je Urši. «Še nikoli nisem bil pri vas.« «Imenitni ste! Pa bi prišli kdaj.« «Še je 'čas. Nič ni zamujenega. Vse se še lahko zgodi.« Urša mu je gledala naravnost v obraz. Nič ni povesila oči. Na ustnih ji je igral nasmeh. «K.daj se vrneš domov?« «Prej ne ko pozno popoldne. Daleč je in nesla bom.« «Škoda; če bi se vračala zdaj, bi ti pomagal!« Suta se je silil, da bi bil sladak, da bi govoril lepo in prikupljivo. Gledala sta se še nekaj časa, naposled sta se znašla v zadregi. Umolknila sta. Prvi se je zavedel Suta. «Pa zbogom!» «Zbogom!» Od strani ga je Urša še enkrat pogledala, nato sta se razšla. Čuvaj je korakal poživljen dalje. Zadovoljen je bil sam s sabo. Spomin na dogodke prejšnjih dni se je umaknil; le od daleč1 mu je še silil v zavest. Srečanje z Uršo ga je zapletlo v nove misli; račtinal, gradil je za bodočnost. Med potom je snoval načrt; prepričan je bil, da se mu posreči. Pot do Ravnice mu je bila kratka; sam ni vedel, kdaj jo je prehodil. Doma se je zaprl v bajto in čakal. Nestrpno je hodil po podu, se oslanjal na mizo, posedal na stolu. Pogostoma je gledal na uro. Opazoval je solnce; zdelo se mu je, da se pomika vse prepočasi po nebu. Ko se je nagnilo že globoko proti popoldnevu, je odšel z doma. Nameril se je v grapo. Lahkotno je letel navzdol po strmem grebenu. Ko je dospel na kraj, kjer se je od skupne poti odcepila steza proti Pesku, se je ustavil. Skril se je v grmovje in je čakal. * * * Naslednjo soboto sta sedela Marjanica in Miha sama v kuhinji. Oba sta se čudila, da ju Urša takrat ni nadlegovala in mučila. «Je li spoznala, da nama je bila na potu?« je vprašal Miha. «Najbrže», je potrdila Marjanica. «Saj je nisi prisilila, naj se odstrani?« «Niti besede ji nisem rekla.« Še sta ugibala; nista si mogla pojasniti tega, ne najti vzroka Uršini izpremembi. Sicer sta bila zadovoljna, da sta se lahko nemoteno pogovarjala. Pogovor jima je tekel gladko, neprisiljeno. Oba sta bila željna iskrenih besed. Čutila sta potrebo, da si odkrijeta čuvstva, da si izpovesta to, kar sta hranila v srcih. Ljubezen je raztajala navidezno trdi duši. Nla mah sta mladenič in dekle utihnila. Zdelo se jima je, da se je v gornjih prostorih nekaj zganilo, zaropotalo. Miha je dvignil glavo, razširil oči, kakor da hoče poslušati z ušesi in s pogledom. tfKdo je gori?» «Morda prisluškuje Urša», je odgovorila Marja-nica z ugibajočim glasom. «Kaj misli? Upa, da bo tako kaj izvedela, ujela? Jo žene radovednost? Čudna je.» «Ne vem. Res, čudna je.» «Stopi in poglej, kaj je!» «Nikamor ne grem! Naj posluša!» V tisti noči sta odhajali s Peska dve senci. Prva se je ločila od hiše in je šla v breg proti Strmarju; druga se je odtrgala od zidovja na zgornji strani poslopja in je odbegnila v grmovje, po katerem je peljala steza na Ravnico. Čuvaj Suta je oživel. Med ljudi se sicer ni mešal, ni se navezoval nanje. Vendar se je prikazal večkrat na vasi. Tudi v dolino je hodil pogosteje kakor prej. Ni si oskrbel drugega psa. Čutil je, da je bolj varen, če hodi sam po goščah. * * Zopet je počila puška v Pečeh. Samotno je odjeknil strel ob skalnatih stenah. V plazovih je zašumelo; divje koze so drvele preko gruščevja, preskakovale v zaletu prepade in se spuščale z goličav v gozde med drevesa. Od daleč je Suta ujel pok. Prisluhnil je. A ni šel za sledom. Splezal je na zaslon in mirno sedel med kamenje. Pozno zvečer je že bilo. Pri Peskarju ni več svetila luč. Vsi so že odšli spat. Na šipah Marjaničnega okna je tanko zazvenelo. Pesek se je odbil ob njih in se nato razpršil po tleh. Tihota. Zopet je zažvenketalo steklo. Malo nato se je okno odprlo; Marjanica je dahnila v noč poltiho vprašanje: «Kdo je?» «Jaz sem; odpri!» Po glasu je spoznala, da jo kliče Miha. Brž se je oblekla in se odpravila iz sobe. Odklenila je vežna vrata ter stopila na prag. V tem času se je oslonila na okno v sobi druga postava. Molčala je in vlekla na uho. Zakrivala jo je tema. Marjanica se je hotela prepričati do dobra; vprašala je še enkrat: «Miha, si ti?» «Vzemi ključ od hrama, da shranim to breme!« «Kaj si prinesel?« «Divja koza je.» . «Ali je ne poneseš naprej?« «Nocoj ne; jutri večer.« «Ne boš nehal, da te enkrat dobijo!« Miha je nekoliko pomolčal; nato jo dodal: «Če boš ti kdaj pri Strmarju, tedaj bom opustil to.» «Tudi takrat ne boš.« Dekle se je vrnilo v hišo in prineslo ključ. Oba sta odšla na spodnjo stran, kjer so držala vrata v hrani. Marjanica je odprla, Miha je odložil breme. Koraki proti Strmarju so zamrli. V Marjanični sobi je ugasnila luč. Peskarjeva hiša je ždela v miru in temi. Tudi pribrežne osoje so molčale. Le Prodnica je pošumevala; še ta glas se je topil v tišini. * * * Minil je čas. V grmovju nad Peskom je narahlo pošumelo. Zdrsnil se je korak in nenadoma obstal. Zopet je pošumelo, nato ni bilo čuti ničesar več. Nekoliko pozneje se je izvila iz grmovja begotna senca. Počasi, previdno je tipala navzdol proti hiši. Izpreminjala je oblike; zdaj je bila dolga in tanka, nato se je stisnila na kup; zopet je zrasla. Pošast se je počasi približala hiši. Zavila je na gornjo stran in se ustavila pri kamenitih stopnicah, ki so držale k lesenim pažastim vratom. Postava se je dvignila; stopila je na prvo stopnico, na drugo, na tretjo. Zopet je postala. Rahel ropot lesenih vrat je podregetal v noč. Molk ni trpel dolgo. Tečaji so zaječali; vrata so se počasi, previdno odprla. Na pragu vrhu stopnic sta se strnili dve senci v pošastno skupino. Sledil je šepet. Spočetka je bil prav tih in plah; pozneje se je spremenil v polglasno mrmranje. Molče se je skupina zopet razdvojila. Prva senca je stopila na tla, od tod je odšla proti grmovju, iz katerega je bila prišla; druga je postala še nekaj Časa na pragu, nato je izginila skozi vrata. Zopet so zaječali tečaji; zapah je spolzel v kljuko. * * * Naslednji večer je prišel Miha precej zgodaj na Pesek. Družina je bila še pokoncu. V kuhinji se je mladenič pošalil z dekleti. Vesel, razigran je bil. Mar-janica se je navidezno šhudila nanj. Rekla mu je, naj gre v izbo in naj ne nagaja po hiši. Urša je na-šobila ustni; niči ni rekla, le od strani ga je ošvignila s pogledom. Miha je ubogal, šel je v izbo. «Od kod, Miha?» ga je vprašal gospodar. «Od nikoder in- nikamor; čas ubijam.« <«Ti ga ne ubijaš.« Čim bolj je mineval čas, tem manj je bil Miha prisoten v pogovoru. Pogledoval je na uro. Tudi gospodar je zazehal in se premaknil na peči. V izbo je prišla Marjanica. Miha ji je pomignil, nato je stopil proti vratom in voščil lahko noč. Ob zidu pred hišo je mladenič pobral koš, katerega je'bil prinesel s seboj od doma. Vrgel ga je na ramo in odšel k vratom, ki so držala v hram. Kmalu je prišla tudi Marjanica. Odprla je, nato je vstopila. Miha je Čakal zunaj. V hramu je zaropotalo. «Pazi, da ne pride kdo! Pohiti!« «Tema je ko v rogu«, je šepnila Marjanica, ko se je vrnila. Prijela je koš, Miha je nakladal breme. «Nekaj le izkupim.« Dvignila sta koš. Miha je nastavil hrbet in ujel roki v oprtnice. «Srečno hodi!« «Pred dnem bom že doma.« Miha je ubral pot po travi, da bi domači ne Culi, v katero stran je krenil. Ko je bil že precej oddaljen od hiše, je stopil na stezo. Težki, okovani črevlji so zahreščali na peščenih tleh. Steza se je vzpela v breg. Vila se je v poševni črti zdaj na desno, zdaj na levo. Mladenič je sopel. Breme ga je že težilo, vendar se ni oddahnil, ni po- stal, da bi se odpočil. Nekaj ga je gnalo, da je spešil hojo. Ni mislil na nevarnost, vendar je iskal mehkejših tal kraj steze. Prispel je na zaslon, od koder se je spuščala pet nad strmimi melinami, katere so polzele skoraj navpično v vodo. Ustavil se je in se oddahnil. Globoko je zajemal sapo. Napel je ušesa, da bi se prepričal, če prihaja kdo po poti. Tihota, ki je vladala naokrog, mu je dela bolje ko počitek. Privzdignil je breme, si popravil oprtnici, nato je nameril korak dalje. Prišel je v meline. Zopet se je ustavil in vlekel na uho. Ničesar ni slišal. Z odločno stopnjo je nadaljeval pot. Ni hodil dolgo, ko je začutil, da se je nekaj zganilo v grmu tik nad njim. V tem trenutku ni vedel, kaj naj bi bilo. Pozornost in previdnost, ki sta bili njegovi stalni spremljevalki, sta mu ustavili korak. Glas se je ponovil. Zdaj je zašumelo tudi pred njim in za njim. Šum ga je razburil; zdramil ga je. Postal je trenutek časa. «Cakajo me», mu je šinilo v misel. Dalj mu ni bilo treba ugibati; troje postav je zdrknilo nenadoma na stezo, ena spredaj, druga zadaj, tretja tik njega. «Stoj!» Miha je vedel, pri čem da je. Skušal se je zbrati čimbolj. V hipu je izvil roke izpod oprtnic, vrgel breme na tla in zastavil nogo, da skoči, kamor bo kazalo najbolj. Prasnil je v breg. V temi mu korak ni bil gotov. Hotel si je pomagati z roko. Oprijel se je veje, da bi se potegnil navzgor. Takrat ga je nekdo pograbil od zadaj in ga povlekel na pot. Miha se je zravnal, se okrenil. Pred sabo je spoznal Sutovo postavo. Pobesnel je. Sunil je s pestjo na desno in levo; se zaletel zdaj tja zdaj sem, da bi si naredil pot naprej. Dvoje mož ga je držalo. Nastavil je pest in udaril v pogonu naravnost v prša. Prsti so oplazili po velikih, železnih gumbih. Postava se je opotekla; puškino kopito je zaropotalo na tleh. Osvoboditi se je hotel rok, ki so ga še držale. Predno se mu je to posrečilo, so ga druge zopet pograbile od zadaj. Zdaj ni vprašal nič več. Edina zavest je tolkla v njem, da bi se rešil, osvobodil, da bi prišel iz klešč, ki so ga stiskale. Še enkrat je napel moči, se zavrtel, oplazil s pestmi, nato je uprl noge ob tla in se pognal. Roke so popustile; blago pri jopiču je počilo in se pretrgalo. V temi ni videl, kam je nameril korak. Zalet ga je zanesel v stran. Dvakrat, trikrat se je še prestopil, nato mu je zmanjkalo tal. Grmovje ob potu je bilo prešibko, da bi bilo moglo zadržati težo; globoko se je upognilo. Suhe veje so počile; še parkrat je udarilo zadušeno, kakor da kdo lovi hojo, nato se je pogreznil šum globoko v me-line. Kamenje in gruščevje se je zdrlo in se kotalilo proti vodi. Za prvim hruščem se je zdrl še samoten kamen. Letel je v lokih, tolkel v presledkih ob tla. Ko se je ustavil tudi ta, je nastopila tišina. Troje postav je prisluškovalo v grozi, najprej šu-' mu, nato tihoti. Tam doli je ugasnilo življenje. Orožniki so prišli budit ljudi. Ukazali so jim, naj vzamejo svetilke s sabo. Šli so. Od strani so obšli me-line, se podali k vodi. Našli so Mihovo truplo. Spletli so nosila, posedli med kamenje, sklonili glave in molče čakali, da ga dvignejo in odnesejo. * * * Grapa je žalovala. Groza in srd sta šla po njej. Zmanjkal je člen v verigi, katero so tvorili vsi prebivalci tesnih in divjih krajev. Samotarji so čutili, da so izgubili sotrpina. Divji lovci so zrli v Peči in mislili v spominu na tovariša. Selišča, v katerih so prebivali graparji, so bila ločena od drugih vasi; bila so svet zase. Zato so se čutili ljudje bolj vezane med seboj. Tembolj so zato pogrešali človeka, katerega jim je sovražnost iztrgala za vedno. Jokali so z mrkimi pogledi. Najbolj je žalovala Marjanica. Ni potočila solze. Ko je izvedela, da je Miha mrtev, se je skrila v samoto. Tam se je stisnila na kup, prekrižala roke v predpasniku, zapičila pogled v tla in molčala. Divje ji je sijal plamen izpod mračnega čela. Ustne je stisnila med zobe; le včasih se je globoko in s težavo oddahnila. Na dan pogreba se je dvignilo iz grape precej ljudi. Stara navada je že bila, da so domačini spremili mrtveca k zadnjemu počitku, čeprav so zamudili s potjo ves dan in so se nahodili do trudnosti. Pri Mihovem pogrebu so hoteli pokazati še nekaj drugega, da so vsi za njim, da med domačini ni imel sovražnika, da so bili z njegovo smrtjo zadeti, udarjeni prebivalci vse grape. * \ Marjanica ni pomišljala. V zgodnjem jutru se je napravila in odšla v dolino, da dopriča pred ljudmi ljubezen, katero je gojila do pokojnika. Od pogreba so odšli nekateri graparji proti domu, drugi so zavili v gostilno in trgovino. Marjanica je bila pri poslednjih. V trgovini je nakupila nekatere potrebščine in hotela nato oditi skozi gostilniške prostore. Za mizo so sedeli domačini. Povabili so jo, naj prisede. Ubogala je. Sedla je kraj mize, stisnila culo v predpasnik in molčala. Ponudili so ji pijačo; okusila je, pila ni. Tako je ždela nekaj časa. «Gremo?» je vprašala. «Čak'aj! Kam se ti mudi? Skupaj pojdemob Marjanici ni bilo do družbe. Najrajši bi bila sama s seboj na potu; vendar ni hotela zavreči ponujene ji druščine. Ostala je. Ni čakala dolgo, ko je stopil č sobo čuvaj Suta. V družbi je bil; par dolinskih lovcev je prišlo z njim. Čuvaj se je ozrl z viška na Ravničarje in ostale gra-parje. Nič ni pozdravil. Vsedel se je k drugi mizi. Tudi lovca sta prisedla k njemu. Pri prvem omizju je utihnil pogovor. Ljudje so se spogledali, nato uprli oči v mizo. Le včasih je kateri privzdignil glavo in ošvignil izpod čela družbo, ki jim je sedela nasproti. Vzduh v sobi se je zostril, prepojil se je s sovražnostjo. Med stene se je naselila čudna tesnoba; napeta je bila, kakor da mora počiti vsak čas. Graparji so trdovratno molčali. Gibali so z rokami, prijemali kozarce, srebali po malem vino. Zdaj in zdaj je zaropotal pod mizo okovan čbevelj. Prša so dihala globoko. Ob Sutovem prihodu je Marjanica potemnela. Še bolj je stisnila culo v predpasniku; zapičila je vanjo prste in tiščala. Obrnila se je nekoliko v stran. Nikogar več ni pogledala. Čuvaj je naročil pijačo. Pil je nagloma; lovca sta mu pomagala. Suta je razumel molk; tudi mračne poglede je vjel. Razšopiril se je v zmagoslavju. Vino ga je razgrelo. Vračal je poglede; polni škodoželjnega posmeha so bili. Vzel je v roke puško, ki je slonela v kotu, jo postavil trdo na tla med noge. Še je udaril s kopitom ob pod, da je počilo z zamolklim glasom. «Nismo ga silili in ne gnali v smrt. Sam si jo je izbral.» Govoril je proti lovcema, a besede so bile namenjene Ravničarjem. Omizje se je zganilo; pogledi so vstali za trenutek. Čuvajeve besede so naganjale domačine k odgovorom; nihče ni odprl ust. «Ni Se konec«, se je hvalil Suta. «Ubili so mi psa, pa sem dobil drugega takega, ki voha dobro, tudi na vasi in doma. Zalega, vsi bodo prišli na vrsto! Pomnili bodo čuvaja Suta.» Ravniharji so molčali. Spogledovali so se med seboj, ugibali na poslednje besede in se vpraševali z očmi. Čuvaj je bil čimbolj vinjen. Pretil je z besedami, vmes je potrkaval s puško; ponašanje mu je prešlo v objestnost. «Rovtarji mislijo, da so brihtni ko nihče na svetu! Z mano se ne bodo šalili. Moja služba je stroga; nič prizanašanja, nič popustljivosti! Proti meni so vsi; ne bojim se jih.» Zopet je udaril s kopitom ob tla. Ravniharji so se zganili na stolih; pesti na mizi so se skrčile; pogledi so blisknili po sobi. Nizko mrmranje je pošumevalo v zraku. Graparji so vstali; plačali so in odšli drug za drugim iz sobe. Za slovo je poslal sleherni proti Sutu jedek, grozeč pogled. * * * ♦ Marjanica je ostavila družbo. Pohitela je sama naprej. Od zadaj je slišala ostre besede. Med težko hojo so se mešali pogovori, ki so bili podobni gromu v Pečeh. Ko je odhajala iz vasi proti stezi, ki je peljala v grapo, se ji je pridružil mlad fant z Ravnice. Dohitel jo je z odskakujočim, skoro plešočim hodom, nato je uravnal korak z njenim. Mladeničeve oči so znale gledati živo in prodirno. Le malokdaj je zamogel potajiti smeh na ustnih. Nje- gova duša j.e bila vselej odprta proti onim, katerim je zaupal. «Marjanica, si ga slišala?» «'Sem.» «Zmerjal nas je.» ((Nihče mu ni odgovoril.» «Kaj praviš ti?» «Kaj naj rečem? Ženska sem!» «Za psa mu je; čreva ga pečejo.» Fant se je sklonil skoro tik do Marjaničnega ušesa in prišepnil: «Jaz sem mu ga ustrelil. Tudi vrata sem mu navezal jaz. Ne pravi!» Marjanica je zaupljivo privzdignila oči; uprla je pogled v fanta. <(iKaj misliš, kdo je izdal?« jo je vprašal znova. «Ne vem.» «Hvali se, da bo ujel še druge. Saj si slišala tisto o psu!« ((Sem,.« ((Ovaduha ima. Kdo je?« (('Mene vprašaš!« «Paziti bo treba. Slediti ga bomo morali, ali pa mu posvetiti drugače.« Marjanica je zopet pogledala fanta; takrat z vprašujočimi in ugibajočimi očmi. Ob koncu je njen pogled pritrdil. Mladenič je stopal lahkotno poleg dekleta. Iz žepa mu je gledal rogelj kruha. Mrvil ga je s prsti in nosil drobtine v usta. «Marjanica, se ne boš nikdar več posmejala?« «Ne več.« Vprašanje jo je zadelo tako čudno. Če bi bila sama, bi bila gotovo zajokala. Pozno popoldne se je vrnila Marjanica domov. Odložila je culo, se preoblekla, nato se je stisnila v kot med pečjo in ognjiščem. Delati ni mogla; govorila ni z nobenim izmed domačih. Pred mrakom je odšla iz hiše; nihče ni vedel kam. Vrnila se je še le pozrio zvečer. Ni vprašala po jedi. Ni vstopila ne v kuhinjo ne v izbo; iz veže je odšla po stopnicah naravnost v svojo sobo. Domači so jo poznali; vedeli so, da ne dobe od nje odgovora, zato so jo pustili v miru. * * * Naslednji dan so vstali Ravničhrji v dež. Od Peči je pihal mokroten veter; rezal je v obraz in pretresal ude. Megle so se oprijemale strmin; grabile so vedno nižje proti Ravnici. Iz oblakov je lilo. Ves dan, vso naslednjo noč in še dalj je pljuskalo pod kapi. Ljudje so se tiščali doma; nihče ni šel izpod strehe. Dnevi so se pomračili. V izbah je ždela tema. Stene so bile kakor zastrte. Motnjava se je plazila po kotih, silila dremavec v oči, polenjencst v telo in dušo. Vode so narasle. Globoko v grapi je bučalo, kakor da odnaša voda gore in skale. Ploščak je bobnel. V pošastnih oblikah se je trgal slap po steni, se prelival, zgoščal in redčil. Spodaj se je voda penila, se premetavala, kakor da bi vrela v peklenski vročini. Bila je cb skrli in bližnje skalovje, da so glasovi za-glušiii sluh. Daleč po grapah se je razlegalo besnenje podivjane prirodne sile. Šele po nekaterih dneh je ponehal naliv. Vaščani so pokukali iz hiš. Postajali so po klancih in gledali, koliko škode je povzročila voda na poteh. Stopili so na polje, od tod so se ozrli v senožeti, da vidijo, če so se naredili v goličavi usadi. Poti so se odtekle in posušile. Nebo je prizanašalo. Zopet so ljudje lahko delali na prostem. Sosed je sreča! soseda. Pogovorila sta se o vremenu o nalivu in o škodi. Ob koncu je prvi zastavi! vprašujoč pogled ter dodal z besedo: «Nič več ne vidim čuvaja. Kje je?» «Tudi jaz ga že dolgo nisem videl. Kam se je udrl?« Vprašanja so se razširila po vsej vasi. Od hiše do hiše so šla, od ust do ust. Ljudje so pritajeno ugibali. Sledili so skomigi z rameni; pogledi so se srečavali, govorili so, povedali niso nič. Vest, da čuvaja ni več na Ravnici, je prešla tudi v dolino. Pričela so se poizvedovanja, iskanja. Tudi graparji so morali pomagati. Potipali so zaseke, grape; lezli so med skalami po strugi Plošičaka; preiskali so tek Prodnice, obrali so gozde in goličave; našli ga niso nikjer. «Udrl se je od same zlobe«, so menili nekateri. «Zapustil je ta kraj; ni se čutil več varnega, ali pa ga je žgala vest radi Miha«, so ugibali drugi. Nihče ni prav verjel temu, kar je govoril. Sleherni je skrival v sebi sum in slutnjo, da je končal drugače. Ljudje niso skoraj govorili o drugem ko o Sutu. Neznana čuvajeva usoda je prešla v strah in grozo. Nočna temina je bila bolj črna kot prej; iz nje je gledal zloben in spačen. Ždel je v kupih kraj poti; njegov strah se je obsedal na grme in na skale. Luč je ošvig-nila po temini; zbegnile so sence. V njih je videl kmet Sutovo podobo. Po mraku otroci niso hoteli več iti pred hišo ne vstopiti v prostor, v katerem ni gorela luč. Voditi so jih morali odrasli ljudje. Starci in starke so se prekrižavali in molili. Minili so dnevi. Nihče več ni iskal čuvaja, nihče ni bil česa obdolžen. Nekega popoldne je nesel kmet moko iz mlina. Globoko se je sklanjal pod bremenom. Prešel je brv nad Ploščakovo strugo, od tod je stopal z gostimi koraki po strmi stezi navzgor. V bregu, nekoliko nad strugo, se je pot na kratko daljavo zožila; sklonila se je navzdol proti žlebu, ki jo je sekal in tekel v grapo. Sredi žleba se je kmet ustavil, da se oddahne. Oslonil je koš na palico, ki je molela iz skale, uprl palico v tla, nato se je razgledal okoli. Pogled je motril najprej nebo, od tod je prešel na pordele gozde, naposled je spolzel po žlebu proti grapi. Nekaj časa je gledal kmet kakor v nič; nenadoma pa so ujele oči nekaj črnega. Spodaj v žlebu je ležal kup listnatega vejevja; izpod tega je kukal črevelj. Kmet se je začudil in zgrozil ob enem. Podprl je koš, odšel po grapi proti kupu. Približal se je. Listje na vejevju je ovenelo, se skrčilo, upadlo; pod njim je ležalo truplo. Mož ni ogledoval natančneje. Vrnil se je na stezo, zadel koš na hrbet in odhitel proti Ravnici. «Suta leži v žlebu pri Ploščaku. Z vejami je pokrit, črevelj mu gleda iz listja.« Zopet je oživel spomin. Domišljija je ustvarjala grozotne slike. Noči so počrnele še bolj. Suto so pokopali. Temna skrivnost se je zgrnila nad njegovo smrtjo in nad njegovim grobom. Nihče ni ugibal, nihče ni črhnil besede; vsak si je upal misliti komaj sam zase. Grapa je molčala zakrknjeno in stanovitno. KOZA SPISAL MIHAJL ZOŠČENKO Mihajl Zoščenko stoji med novejšimi ruskimi humoristi na prvem mestu. Njegova plodovitost je občudovanja vredna. Poleg humoresk piše tudi novele, ki so resnega značaja. Pisatelju se zdi življenj« neumen dovtip, sveit pa poln tepcev, ki se trudijo, da bi delali pametno, a dosežejo prav nasprotno. On sam pripoveduje v svojem življenjepisu, da bi moral biti v letih 1918-1919, torej ob času revolucije, trikrat ustreljen, enkrat obešen, dvakrat je bil ranjen, od sibirskih kmetov pa večkrat krvavo pretepen. In vendar prav on s čudovitim smehom gleda na človeško življenje. V obče opisuje slabosti človeške narave. Satirik je. V zasmehujoči, satirični obliki se zrcali življenje današnjega ruskega človeka. 1. Pet minut pred četrto se je useknil Sabješkin tako glasno, da je njegov nos zagrmel kot trobenta pred Jeriho. Knjigovodja Ivan Nahmudinovič je poskočil od strahu, izpustil pero iz rok in dejal: «Sabje-škin, Sabješkin, uradnike odpuščajo, pazi se... Kam pa hitiš?» Sabješkin je spravil robec in začel z neko cunjo čistiti mizo in črnilnik. Dvanajst let je sedel za tisto mizo. Dvanajst let! Strašno je misliti na to — tako dolga doba! Če bi dvanajst let ne bil pobrisal prahu z mize, bi niti črnilnika več ne videl. Točno ob štirih je Sabješkin premaknil stolico, dejal glasno «štiri)! in odšel domov. Vedno čez Nevski1'1), četudi je bil zanj ovinek. In on ni šel čez Nevski, ker je računal na kako srečanje, ampak kar tako iz radovednosti. Tu je videti različne ljudi, vrag vedi kakšne izložbe in komično je bilo brati, kaj. ljudje vsega ne jed6 v restavracijah. Kar se tiče srečanj, se včasih vendarle primeri... Recimo: nenadoma kaka dama... črna obleka, pajčolan, oči... In ta dama se zateče k Sabješkinu...» «Oh, mladi mož», poreče, «rešite me, če morete... Zasledujejo me, žalijo me z grdimi besedami, šepečejo mi celo nizkotne ponudbe...« In Sabješkin bo prijel damo pod roko, tako prav nežno, in ponosno in prezirljivo bosta šla mimo žaljivcev. In se bo izkazalo, da je bila dama hči ravnatelja kakega velikega trusta. Ali še enostavnejše — starček. Tu prihaja starček, ki je videti zelo inteligenten in se nenadoma zgrudi. Omotica. Sabješkin teče k njemu. «Oh, oh, kje stanujete?« Kočijaž... Pod pazduho... In starček je Amerikanec... «Sabješkin, tu imate trilijon rubljev«, poreče. Naravno, to so neumnosti, romantika, brezzmi-selno sanjarjenje. Kdo naj pride k Sabješkinu? Kdo bi hotel imeti s Sabješkinom kaj skupnega? Vnanjost igra vendar tako veliko vlogo. In Sabješkin je imel tanek vrat, ni imel las, a top in okrogel nos. Ce bi imel Sabješkin kako drugo socialno stališče, to bi bilo nekaj drugega. Če bi bil stražnik ali vsaj agronom, bi bil lahko še vedno zadovoljen s svojo vnanjostjo. Toda njegovo socialno stališče ni bilo nič posebnega. J) Mišljen je Nevski prospekt v Leningradu, ki ga pisatelj kratko imenuje Nevski. Bilo je celo revno. Kako naj bi Sabješkin pri tako žalostnih razmerah upal na romantiko! 2. Toda nekoč se mu je primerilo nekaj takega. Bil je bolan. To se pravi, ne posebno bolan: močno ga je bolelo v sencih. Pritiskal je ravnilo nad užesi, si namazal čelo s slino — nič ni pomagalo. Poizkusil se je-poglobiti v pisarniško delo. V sencih ga je še bolj bolelo. Sabješkin je prosil Ivana NahmudinoviČa, da bi smel iti malo prej domov. »Pojdi, Sabješkin«, mu je dejal Ivan Nahmudino-vič s tako tožnim glasom, da je še sam skoraj jokaL «Pojdi, a ne pozabi, da odpuščajo uradnike...« Sabješkin je vzel svojo kapo in je odšel. Po svoji navadi je šel čez Nevski. Dolgo, dolgo je hodil ne da bi se ozrl. «Oho», si je mislil nenadoma, «kam pa sem zašel? Obrniti se moram.« Hkrati je uzrl travo, petelina. Pasočo se kozo. Klopi pred vrati. Vas, prav kakor vas! «Sedel bom«, si je mislil Sabješkin in sedel na klop pred neko hišo. Začel si je zvijati cigareto. Med tem je opazil listek na vrtnih durih. »Samostojnemu gospodu se odda soba v najem. Ženski spol je naprošen, naj se ne trudi zanjo.« Sabješkin je bral trikrat zaporedoma. Kak čudovit listič! O «samostojnem» gospodu ne govori brez vzroka. Kaj naj to pomeni? To je gotovo cikanje. To pomeni, da rabijo moža... Moža rabijo, gospodarja hiše, Bog, tvoja volja naj se zgodi, tu rabijo gospodarja hiše! Sabješkin je korakal razburjen po cesti gor in dol in pogledal nenadoma skozi vrtna vrata. Nata se je stopil v stran. «Koza», je dejal Sabješkin. «Pri Bogu, tu stoji koza... Bog daj, da bi bila koza gospodinjina... Koza! S tako preskrbo se je vendar lahko poročiti. In poročim se. Pri Bogu, poročim se. Pecimo: če je koza njena — se poročim. Basta. Deset let sem čakal in... ura usode je tu. Če se natanko premisli, meri dejstvo, da dajejo sobo v najem, na to, da je tudi stanovanje na razpolago. In stanovanje, to pomeni gospodarstvo, tedaj vsega, kar si poželi srce. Živež... Cvetice v oknu. Zastorji iz tančice. Mir... To pomeni dobro juho o praznikih! In žena, recimo, solidna dama, ki ljubi red, se zanima za red. V pol svilenem spalnem plašču se sprehaja po sobi. In vse je tako čudovito, tako gosposko in vprašuje venomer: Ali bi kaj jedel? To je nekaj! Pravo gospodinjstvo. Morda tudi krava. Ali molzna koza. Koza je boljša — ta manj požre.« Sabješkin je odprl vrtna vrata. «Koza?» je dejal s težko sapo. «Koza ob plotu. Da, če se ima kozo, ni težko živeti. Če se ima kozo, je to celo smešno lahko... Če mu poreče Ivan Nahmu-dinovič naslednjega dne: ,Zelo žal mi je zate, Sabješkin, odpuščen si iz službe, ker krčijo število uradnikov... He, he, za Boga, kako je to smešno... Čudil se bo, pes, če mu po takih besedah ne bom padel k nogam in ga prosil... Lepu va-s prosim. Tu je koza. Koza, za vraga vendar! To je nekaj! Vredno smeha L. In kakšna zaušnica za ženski spol, kam so prišle ženske, one se ne smejo niti truditi. Vrag vas vzemi, toda tu rabijo njegovo veličanstvo moža...« Tedaj je prebral Sabješkin listič še enkrat, izbočil prsi visoko kot gora in vkorakal z nenavadno radostjo na dvorišče. 3. Pri gnojišču je stala koza. Ni imela rogov in njeno vime je viselo do tal. «Škoda», si je mislil Sabješkin žalostno, «koza je stara, Bog jo obvari.« Na dvorišču so se igrali dečki. Pri stopnicah je čistila neka dekla nože. Čistila jih je s tako srditostjo, da je Sabješkin pozabil na kozo in obstal pri njej Dekla je pljunila srdita na nož, sunila z njim v pesek, se zazibala na petah in eelo zahropla. «Ta je gos», si je mislil Sabješkin. Dekla je čistila z vso močjo. «Hej, dekle«, je dejal Sabješkin glasno, «kje dajo tu sobo v najem?« Nenadoma se je odprlo nad Sabješkinom okno, ženska glava z oteklo ustnico in s pleteno ruto je pogledala skozi. «Tovariš», je vprašala glava, «ali iščete morda učenega agronoma Pampuškina?« «Ne», je odgovoril Sabješkin in se odkril, «nimam te časti... Prišel sem radi sobe, ki jo dajejo v najem.« «Če pa morda iščete učenega agronoma Pampuškina«, je nadaljevala glava, «raje ne čakajte zaman. Danes ne more nikogar sprejeti. Piše neko učeno delo.« Glava se je obrnila v sobo, a čez minuto znova na dvorišče. «Nekaj besed k preganjanju škodljivega vrtnega mrčesa...« «Prosim?» je vprašal Sabješkin.