Katica Kulavkova (1951) je makedon­ ska pesnica, literarna teoretičarka, kri­ tičarka, esejistka, univerzitetna pro­ fesorica – na Oddelku za splošno in primerjalno književnost na Filološki fa kulteti Blaže Koneski v Skopju je za­ poslena kot profesorica literarne teo­ rije. Kulavkova je članica Makedonske akademije znanosti in umetnosti (MA­ NU), predsednica Odbora za preva­ janje in jezikovne pravice pri Medna­ rodnem PEN in ustanoviteljica spletne strani Diversity (www.diver sity.org. mk). Njene knjige so prevedene v angleški, francoski, romunski, portu­ galski, italijanski, hrvaški, srbski in bol­ garski jezik. Prejela je številne nagra­ de in je avtorica naslednjih pesniških zbirk: Blagovesti, Akt Našiot soglas- nik, Nova pot, Žedbi, prestapni pesni, Domino, Izgon na zloto, Megjusvet ter Slep agol. Objavila je tudi zbirko kratkih pesniških zgodb Drugo vreme ter deset teoretično­esejističnih knjig. Aleksandrijski sindrom “Za njega, Grka iz Egipta, kritika pravi – znal je oživeti preteklost v svojih pesmih. Iz tega pa ne sledi, da je Konstantin Kavafis (29. 4. 1868–29. 4. 1933), oboževalec tragičnega v širšem pomenu besede, ''pesnik zgodovine'', kakor je izjavil sam, temveč pesnik, ki navdihuje in uteleša. Izbiral je osebnosti in dogodke iz grško­ rimskega sveta nespokojen, po dolgih bdenjih nad precepom med zgodovinskimi dejstvi in resnico, nad paradoksi usode in dramo uresničitve. Vedel je: ni niti objektivnega opisa stvarnosti, niti ne more biti objektivno tisto, kar je neskončno in osebno. Katica Kulavkova Pesmi Sodobnost 2016 1229 Tuja obzorja Obstajajo stvari, ki so varne pred človeškim pogledom, vendar zarezane v tretje, na neki način pesniško oko. In po mnenju biografov ni nikoli živel doma: imel je torej prečudovit Vzrok za pisanje pesmi. Da ga nenehno preboleva, ga od časa do časa podoživi v somraku izrečenega. Z druge strani. V dvospolnosti jezika, bizantinskega in ljudskega, moškega in ženske, v prekinitvi s tradicijo ali, točneje, v izgubi občutka za nadaljevanje vrste, stila, ritma. Estetika grdega. Sam, s tujo preteklostjo kakor s svojo, s svojo kakor s tujo, s ''stopetindvajsetimi glasovi'', ki ga vedno znova nagovarjajo, naj se oddalji od žive stvarnosti, vse dokler se slednja, nepovratna, ne pretvori v jez, ki se ga ne razlaga tudi, ko se preživi. Tedaj naj jo svobodno prerodi v polžive besede in slike, kakršne so pesniške.” 1230 Sodobnost 2016 Katica Kulavkova Pesmi Ravnodušnost (ataraksija) “Preveč svobode za podanika, retorika in filozofa. Nima vsak pravice dvomiti, sebičen biti in po svoji volji delovati. Zaroto pripravljati. Nerona sovražiti. Svet temelji na načelu premoči. Messalina je bila popustljiva, ko je na Sardinijo pregnala Luciusa Annaeusa Seneco … Planinski vrhovi v morju in nad njim, sredozemski obroč brezen in azurov ne izostrijo duha za zločin niti za lojalnost. Ni dovolj, da si izgnanec in da si ''Daleč!''. To je tehtnica, s katero se vzpostavlja osebno ravnotežje do usode. Pametna vdanost ni enaka ponižni podrejenosti. Ampak, jaz ga bom kljub temu ujel. Moj nekdanji učitelj naj na svojem primeru pokaže, katera je najlažja pot do ‘svobode’, ha, ha, ha! Od njega sem se naučil, kaj naj mu sodim: naj v stoiških okoliščinah naredi samomor, takoj! Rimski izletniški kraji so ustvarjeni za brezbrižno rezanje žil, Sodobnost 2016 1231 Pesmi Katica Kulavkova za strup, toplo kad in zažiganje, za upočasnjen uvod v prah. In, prosim vas, ne vračajte se da bi me obvestili, da je vse potekalo po načrtu. Cezarja to ne zanima.” 1232 Sodobnost 2016 Katica Kulavkova Pesmi Mrtev jezik “Ne mi, ljudstvo je zavrglo jezik, ki smo ga ustvarjali z leti v imenu oblasti in nadoblasti, da bi razlikovali med preprostim in učenim, sočnim in suhoparnim, da bi bil nepremostljiv jez med dvorom in rajo, med besedo in življenjem. Pravzaprav ni bilo neupravičeno nagovarjati podrejene v jeziku, ki ga ne razumejo, v jeziku brez hrustanca, brez srca, brez popka, ob vsakršnih priložnostih, ko smo jemali to isto ničlo, isti obroč, ga raztegnili kot suho skorjo stvarnosti, in medtem ko je vedno hrapavo pokal, smo se eni in drugi zgražali: ljudstvo, ki je bilo zaradi tega čustveno, mi, ki sta nas prevzemala strah in pretirana volja, da bi bilo, kakor hočemo mi. Stekleno nebo jezika se je razkosalo in vsem očitalo, če bi nas razparali, bi v vsakem odkrili črepinje neizrečenega. Vedite, je opozoril eden izmed nas, ko ljudstvo sluti kvaren, razkrajajoč govor, nedvomno sluti nesvobodo, osojo tam, kjer mora pripekati, svobodo besede in misli, Sodobnost 2016 1233 Pesmi Katica Kulavkova slast grla, ko izreka blagozvočen glas v človeka ne prodira nič globljega kot jezik v njem je vse tisto, kar je, kdo ve kolikokrat že, bilo ne le tukaj in ne le v nas. Zdi se, da smo se tako oddaljili drug od drugega, da nas je vse začelo ločevati: in ideologija in religija in književnost … Kajti medtem ko smo godrnjali nad vmešavanjem vulgarnih besed v govore – svečane, usodne, dostojanstvene –, medtem ko smo se pritoževali nad oblikami neobrzdane, sladostrastne in sladkobesedne besedičnosti, je naš jezik neodložljivo umiral, njihov, rajski, pa se je rojeval! Oh, popolnost slovesa. Z nami je konec! Mi nismo verjeli v novo, njih je ozdravila sprememba, nas je zajel obup večnosti, njih čudežnost žive besede. Celo konca nismo utegnili povedati v svojem jeziku!” 1234 Sodobnost 2016 Katica Kulavkova Pesmi Otrokova izpoved “Ne vem, zakaj imam čuden občutek, da k meni vsak dan prihaja sodni dan, in se naježim od strahu in spreletijo me mravljinci in zapletem se kakor dolga, zelo dolga in obrabljena nit, polna vozlov, nimam pa potrpljenja, da bi jo razvozlal! Potem se nezavedno zberem, vrnem se s časovnim strojem v virtualno resničnost in se igram naprej, da se zamotim, kajti kako naj sicer preživim, mama, ne vem!” Sodobnost 2016 1235 Pesmi Katica Kulavkova Divja misel “Moški gremo najprej na lov, potem v jame – skrivnosten izziv svetlobe – rišemo izbrane lovske scene s streli in jeleni, s kopji in bizoni. Nekateri izmed nas sanjajo neobičajne živali z grivo, poležano okrog vratu, z nabreklimi in za kas pripravljenimi bedri, kakor mlada gizdava dekleta, s kopiti za dolgo kopitanje, bitja, ki godrnjajo in se penijo, se topijo od miline, bitja nevidne stvarnosti, ki jih niso zajahali, odšli na lov, rekel bi tudi, da jih niso zauzdali, osedlali, ožrebili, ne vem pa, od kod navirajo besede kakor živali neznane in bistrooke. Mogoče sem eden tistih, ki slikajo glede na sanje, ki zavračajo lovljenje, torej ubijanje, z napol odprtimi usti streljajo, da bi napolnili svoja in usta svojih žena, plodove žitorodne, ki jih nabirajo, in molijo za nas, da bi bilo ulova več, kot ga potrebujemo (žene, ki mislijo drugače, pošiljajo svoje duše srnam, da so njihov varuh in urok strelam), 1236 Sodobnost 2016 Katica Kulavkova Pesmi za sprejem nam prinašajo bogato kurivo, boga greha nam kurijo pred spanjem, da bi pozabili na krike žrtev, ostrejše od nabite ostrine v njih, da umiramo iz noči v noč, neprizanesljivi pred grozoto lažne smrti, blagor tistim, ki so kriknili enkrat za vedno!” Prevedla Lara Mihovilović Sodobnost 2016 1237 Pesmi Katica Kulavkova