59_KRONIKA ¿011 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 929.5Apfaltrer 94:27-774(497.4Litija)"1286/1941" Prejeto: 28. 5. 2011 Matjaž Ambrožič docent, dr. zgodovine, duhovnik, znanstveni sodelavec, Teološka fakulteta UL, Poljanska c. 4, p. p. 2007, SI—1001 Ljubljana e-pošta: matjaz.ambrozic1@guest.arnes.si Patronatne pravice in obveznosti gospostva Grmace IZVLEČEK Razprava strnjeno predstavi razvoj in vsebino patronatov v slovenskem prostoru s posebnim ozirom na njihove značilnosti, ki so se odražale tudi pri patronatnem gospostvu Grmače. Njegovi lastniki baroni Apfaltrerji so kot imetniki patronatne pravice nad župnijo Polšnik to izvrševali od leta 1286 do leta 1941. Znanstvena raziskava je pokazala, da gre v primeru gospostva Grmače oziroma rodbine Apfaltrer za najdaljši nepretrgani zasebnipatronat na Kranjskem, če ne celo v današnji Sloveniji! 0b tem spoznanju je avtorja predvsem zanimala aplikacija cerkvene, deželne in državne zakonodaje na mikro ravni izvrševanja patronatnih pravic in dolžnosti na primeru župnije Polšnik. V raziskavo so bile zajete tudi bližnje župnije iz litijske okolice in šentpetrska ter stolna župnija v Ljubljani, kjer je gospostvo Grmače imelo svoje podložnike, in z njimi povezane obveznosti pri popravilu cerkvenih in šolskih zgradb ter pri izplačilu mašnih ustanov. KLJUČNE BESEDE patronat, gospostvo Grmače, rodbina Apfaltrer [Apfaltrern], župnija Polšnik ABSTRACT RIGHTS AND OBLIGATIONS OF PATRONAGE OF THE GRMACE/GRUNHOF SEIGN0RY The paper provides a concise presentation of the development and the substance of patronage in the Slovenian territory, with a special emphasis on their characteristics that were also evident in the case of the Grmace seignory. Its owners, the Apfaltrer Barons, exercised the right of patronage from 1286 to 1941. The research shows that the case of the Grmace seignory and the Apfaltrerfamily, respectively, involves the longest continuous private patronage in Carniola. With this in mind, the author is interested above all in the application of ecclesiastical, provincial and state legislation to the micro-level implementation of patronage rights and obligations on the example of the Parish of Polsnik. The research also covers the nearby parishes in the broader Litija area as well as the Parish of Sentpeter and the Cathedral Parish in Ljubljana, where the Grmace seignory had its subject and related obligations pertaining to the restoration of church and school buildings as well as to the payments to religious institutions. KEY WORDS Patronage, Grmace/Grunhof seignory, Apfaltrer family [Apfaltrern], Parish of Polsnik ¿011 Razvoj in vsebina patronatov Patronat ima svoj izvor v germanski dobi cerkvenega - kanonskega prava, ki je trajala od Pipina Malega do Gratiana (8.-12. stoletje). Njen značilni pojav so bile t. i. lastniške cerkve s prevladujočim vplivom laikov - zemljiških gospodov - na cerkvene zadeve. Ti so zidali cerkve, jih opremili in vzdrževali. Pri njih so samovoljno nastavljali duhovnike. V srednjem veku so imele cerkve in cerkvene ustanove tudi svoje zavetnike (zaščitnike) - odvetnike, advokate (nem. Vogt). Ti so imeli nalogo braniti pred napadi svoje cerkvene stranke in cerkveno premoženje tudi z oboroženo silo ali pa so jih zastopali pred sodiščem. Iz nekdanje lastninske pravice pri lastniških cerkvah in beneficijih, ki je slonela na lastništvu ali njemu podobnem razmerju, je nastal patronat. Patron je smel predlagati - prezentirati kle-rika, kateremu naj se podeli cerkev ali beneficij pod njegovim patronatom, toda predlaganega klerika je imenovala in potrdila cerkvena oblast - običajno krajevni škof. Važno je razlikovati med javnimi in zasebnimi patronati. Javni patronati so bili tisti, ki jih je izvrševal vladar ali v njegovem imenu vlada. Mednje so na ozemlju današnje Slovenije spadali deželnoknežji patronati in patronati verskega sklada. Vsi ostali so bili zasebni patronati. Med zasebne patronate so prištevali tudi tiste, ki so bili združeni z državnimi domenami, pa patronate cerkvenih dostojanstvenikov in korporacij (ustanov) ter mestnih občin.1 Najvažnejša patronova pravica je bila prezenta-cijska pravica predlagati klerika za vsako izpraznjeno mesto (službo) pri patronatni cerkvi oziroma beneficiju. Predlog se je imenoval prezentacija (lat. praesentatio). Na ozemlju današnje Slovenije se je prezentacija vršila nekoliko drugače, kakor jo je določal Zakonik kanonskega prava iz leta 1917.2 Kle-riški patron je od škofa dobil listo treh kandidatov (terno), ki jih je škof na podlagi konkurznega razpisa3 imel za najvrednejše. Izmed njih je potem patron enega izbral. Tudi pri javnih patronatih se je postopalo na podlagi terna-predlogov ordinarijev. Laiškemu patronu pa je škof poslal seznam vseh sposobnih prosilcev (t. i. kvalifikacijsko tabelo) za dotično mesto ali službo, izmed katerih je patron predlagal enega.4 Pravico do preživnine je imel patron, ki je brez svoje krivde zašel v revščino. V tem primeru sta bila cerkev ali beneficij zavezana, da ga vzdržujeta, tudi 1 Kušej, Cerkveno pravo, str. 197-198. 2 Corpus Iuris Canonici 1917, kan. 148, 149, 455. 3 Ko je bila župnija zaradi smrti, odstavitve ali premestitve bivšega župnika izpraznjena, je škofijski ordinariat razpisal konkurzni razpis za novega župnika, na katerega so se prijavili zainteresirani duhovniki, ki so imeli opravljen župniški izpit oziroma so izpolnjevali razpisne pogoje. 4 Kušej, Cerkveno pravo, str. 199-200. če se je patronatnim pravicam odpovedal v korist cerkve ali pa si je ob ustanovitvi izgovoril rento, ki se je izkazala za nezadostno. Patroni so imeli tudi častne pravice. V patronatni cerkvi so smeli imeti svoj grb ali drug znak svoje rodbine z odgovaijajo-čim napisom. Pri cerkvenih procesijah in pogrebih so imeli v sprevodu prednost pred ostalimi laiki. Na izbranem mestu v cerkvi so lahko imeli svoj sedež, vendar je moral ta stati izven prezbiterija in ni smel imeti baldahina. Ob smrti so imeli v patronatni cerkvi pravico do zvonjenja, slovesnega mrliškega opravila in pokopa.5 Zakonik kanonskega prava iz leta 1917 je našteval patronove obveznosti. Prva je bila obveznost nadzora nad upravo cerkvenega premoženja. Gradbena obveznost je nastopila, ko se je pokazala potreba po popravilu cerkve ali nadarbinskih poslopij ali pa potreba po novogradnji pri razpadajoči cerkvi. Na patrona so padli stroški iz naslova zgradbe cerkve. Obveznost dotacije je nastopila, če je patronat izviral iz dotacije.6 Patronom pa ni bilo potrebno prispevati k stroškom, ki so nastali zaradi pomnoženih izdatkov za bogoslužje ali pa za povečanje cerkve, če se je pomnožilo prebivalstvo.7 Kasneje bomo videli, da se je prav zaradi tega gospostvo Grmače tako slabo odrezalo pri financiranju gradnje in opreme nove župnijske cerkve na Polšniku, saj je prispevalo le 1% njene vrednosti. Patronatne zadeve so se zadnjih 150 let odvijale po smernicah, ki so bile zakoličene v dobi jožefi-nizma. Cesar Jožef II. (1780-1790) je zastopal stališče, da mora vsaka župnija imeti svojega patrona. Patronat nad novoustanovljenimi jožefinskimi župnijami je prevzel verski sklad v primeru, če ga je domači zemljiški gospod odklonil. Patronom je bila naložena obsežna gradbena dolžnost, ki ni prenehala, četudi so se svojim pravicam odpovedali. Na ta način so patronati postali realna bremena, kar po kanonskem pravu nikdar niso bili. Starejši predpisi o patronatnih bremenih so ostali tudi po avstrijskem konkordatu (1855) sprva nespremenjeni. Novo ureditev so prinesli deželni zakoni v 60-ih letih 19. stoletja. Razbremenitev patronov je obstajala v tem, da je bila njihova tangenta8 skrčena na tretjino (na nekdanjem Kranjskem na petino) gradbenih stroškov. Dve tretjini oziroma štiri petine stroškov je padlo na župljane.9 Zakon o medverskih odnosih z dne 7. maja 1868 je v čl. 9 to lastnost patronatov poudaril in določil, da so pri realnem patronatu pa-tronatne dolžnosti neodvisne od veroizpovedi patro-na. V verski zakonodaji, izdani 7. maja 1874, pa je 5 Corpus Iuris Canonici 1917, kan. 1455; Kušej, Cerkveno pravo, str. 201. 6 Corpus Iuris Canonici 1917, kan. 1469. 7 Kušej, Cerkveno pravo, str. 202. 8 Konkurenčna tangenta je bila na konkurenčni obravnavi določen prispevek posameznega zavezanca. 9 Wahrmund, Das Kirchenpatronatrecht, str. 199. ¿011 država v čl. 32 obljubila, da se bodo patronatna razmerja uredila posebej, kar pa se vse do razpada monarhije ni zgodilo. Patronatna razmerja so v stari Jugoslaviji zaradi agrarne reforme, ki je nameravala razlastiti tudi cerkveno posest, postala nevzdržna, saj so bila s patronati povezana javnopravna realna bremena.10 Zadevo naj bi razrešil konkordat. Leta 1934 je stopil v veljavo zakon o razrešitvi rodbinskih fidejkomisov, ki je od upravičencev zahteval, naj prijavijo svojo patronatno pravico na osnovi fidejkomisne listine.11 V neratificiranem kon-kordatu med Svetim sedežem in Kraljevino Jugoslavijo, podpisanem 25. julija 1935, je bilo v čl. 18 določeno, da bo Katoliška Cerkev v Jugoslaviji prejemala letno državno subvencijo, s katero bo pod državnim nadzorstvom upravljala sama. Cl. 21 je določal, da bodo morali biti ukinjeni vsi javni kot tudi zasebni patronati.12 Na podlagi agrarne reforme za veleposestva je v letih 1937-1939 prišlo do odkupa patronatnih bremen knezov Auerspergov na Kočevskem. Patronatnih pravic in bremen se je leta 1940 z odkupom želel rešiti tudi zadnji lastnik Grmač baron Rihard Apfal-trern, kar pa mu nazadnje zaradi nemške okupacije ni uspelo. Številna gospostva so patronatne pravice ohranila prav do 2. svetovne vojne, med njo in po njej pa jih zaradi razmer niso več mogle izvrševati. Tik pred vojno se je leta 1940 pod škofom Rož-manom odvijala ljubljanska škofijska sinoda. Njen rezultat je bil tudi Zakonik ljubljanske škofije, ki je v štirih členih opredeljeval patronove pravice in dolžnosti. Zanimivo je, da v njih ni najti določb o pre-zentaciji župnikov, pač pa le določbe o sodelovanju patronov pri upravi cerkvenega premoženja.13 Izvrševanje patronatnih pravic je patronom aprila 1941 onemogočila nemška okupacijska oblast na Gorenjskem, Štajerskem, Koroškem (Mežiška dolina) in v Zasavju. Na ozemlju pod italijansko okupacijo so se patronatne pravice prezentacije župnikov pri konkurznih razpisih za izpraznjene župnije izvrševale do leta 1943. Od navedenega leta naprej v Ljubljanskem škofijskem listu ne zasledimo nobenega konkurznega razpisa več, ki bi omenjal patrone.14 Po končani vojni se patronati niso obnovili, pač pa so se v imenovanje župnikov v prvih povojnih letih vtikali novi »patroni« - komunistični oblastniki, ki so zanje zahtevali svoj pristanek. Patronatne zadeve gospostva Grmače oziroma rodbine Apfaltrer [Apfaltrern] Rodbina Apfaltrer se je naselila na Kranjskem že v 11. stoletju. Prvotno je posedovala grad Roje, ki pa 10 Kušej, Cerkveno pravo, str. 207-210. 11 Ambrožič, Ustanovitve, str. 66. 12 Enchiridion dei Concordati, str. 902, 904-906, 920. 13 Zakonik ljubljanske škofije, str. 148, 199, 200. 14 Gl. Ljubljanski škofijski list iz let 1942 in 1943. so ga kasneje opustili, saj ga je dvakrat uničila strela. Kupili so bližnji grad Grmače in združili njune posesti. Janez Jakob Apfaltrer je Grmače leta 1614 prodal ljubljanskemu kastelanu Štefanu Stroblu, Jakobov nečak Adam Sigmund pa je leta 1632 Grmače kupil nazaj.15 Nasledil ga je sin Ferdinand Ernest, ki je gospostvo prodal dedičem svojega svaka Ernesta Mihaela pl. Scherenburga, med katerimi je bil tudi brat Julij Henrik. Brata sta leta 1672 prejela dedni baronski naziv, združen s predikatom »Apfaltrern«.16 Po Juliju Henriku je Grmače leta 1698 podedoval sin Oton Henrik. Leta 1737 mu je sledil Janez Ignac, ki je umrl leta 1765. Njegovi sinovi Franc, Ignac, Ernest in Janez Nepomuk so si leta 1768 razdelili očetovo dediščino. Grmače je prevzel Janez Nepomuk, a jih je takoj prepustil bratu Francu. Po njegovi smrti leta 1796 je patronatne pravice izvrševal Feliks Apfaltrer, leta 1800 pa je bil za lastnika Grmač priznan Frančev brat Ernest Apfaltrer, ki pa je bil duhovnik. Po poravnavi je tri četrtine gospostva prevzel Ernestov nečak Alojzij Apfaltrer. Po stričevi smrti mu je leta 1815 pripadel tudi majorat Grmače s pridruženima gospostvoma Roje in Loka (pri Zidanem Mostu) ter hiša v Ljubljani. Leta 1825 je od verskega sklada kupil še Mekinje. Po njegovi smrti sta si leta 1855 obsežno posest razdelila nečaka: Oton je dobil Križ in Mekinje, Rudolf pa preostalo posest. Rudolf Apfaltrern je v oporoki leta 1890 Grmače prepustil nečaku Rihardu Apfal-trernu, ki jih je obdržal do 2. svetovne vojne.17 Na ozemlju župnije Šmartno pri Litiji so bili sedeži kar štirih gospostev: Grmače [Grünhof, Grienhoff], Bogenšperk [Wagensperg], Črni potok - Selo [Schwarzenbach - Geschiess] in Slatna [Slatteneck]. Šlo je za manjša gospostva, ki so imela podložnike tudi v sosednjih in nekoliko bolj oddaljenih župnijah. Grmače so npr. v 18. stoletju imele 50 kmetij in pol. Nobeno od njih pa ni imelo patronata nad domačo župnijo Šmartno pri Litiji, ki je bila v po-jože-finski dobi pod patronatom kranjskega verskega sklada pod naslovom gospostva Stična, ker je bil leta 1395 šmarski vikariat skupaj z matično župnijo Šentvid pri Stični inkorporiran stiški cisterci. Gospostvo Slatna je imelo patronat nad župnijo Javorje pri Šmartnu, gospostvo Grmače pa nad župnijo Polšnik.18 15 Valvasor, Die Ehre, XI, str. 225-226. 16 Apfaltrerji kljub svojemu starodavnemu poreklu, ki jih je uvrščalo med t. i. praplemstvo, niso nikoli presegli svojega baronskega naziva. Tega so prejeli leta 1672 skupaj s predikatom »Apfaltrern«. Prav zaradi tega so se zlasti v 19. in 20. stoletju raje posluževali predikata kot priimka in so svoje ime podpisovali s končno črko n, torej Apfaltrern. Istočasno z baronskim nazivom so prejeli tudi izboljšavo grba - ta se je razširil s podobo gole črnke in črnih perutnic, medtem ko je izvorni grb z jablano in sedmimi zlatimi jabolki postal srčni ščit. Preinfalk, Rodbina Apfaltrer, str. 66. 17 Smole, Graščine, str. 176-177. 18 Catalogus deri 1905, str. 74, 186, 188. ¿011 Cerkev Lurške Matere Božje na Pc Patronat gospostva Grmače oziroma seniorja rodbine Apfaltrer nad župnijo Polšnik Večino gradiva o patronatu Apfaltrerjev nad cerkvijo in kasneje župnijo Matere Božje na Polš-niku hranita Kapiteljski arhiv Novo mesto in Nadškofijski arhiv Ljubljana, del gradiva pa hrani tudi Arhiv Republike Slovenije. Lahko rečemo, da gre za najdaljši nepretrgani zasebni patronat na Kranjskem, ki ni bil prekinjen niti v letih 1614-1632, ko Apfaltrerji niso bili lastniki Grmač! Rodbina je namreč patronatne pravice izvrševala od leta 1286 pa do leta 1941, ko je prišlo do nemške okupacije. Patronatne pravice so bile vezane na seniorja rodbine, ki je bil običajno lastnik Grmač.19 Njihovi imetniki pa niso vedno prebivali v matični graščini Roje - Grmače, ker so imeli v lasti še druge. Od tod tudi občasno različne navedbe lastnikov Grmač in seniorjev rodbine, ki so kot patroni predlagali polš-niške župnike. Izvrševanje prezentacijske pravice predlaganja polšniških duhovnikov - župnikov Začetki Apfaltrerjevega patronata segajo v 16. oktober 1286, ko je oglejski patriarh Rajmund della 19 Zanimivo je, da Apfaltrerji kot patroni v polšniški župnijski cerkvi niso imeli svoje grobnice, pač pa je v stari župnijski cerkvi leta 1650 našla svoj poslednji počitek Barbara Valvasor. Njena nagrobna plošča je ohranjena tudi v današnji župnijski cerkvi. NSAL, SAL, Župnije, š. 251, Jernej Muller knezoškofijskemu ordinariatu, Polšnik, 10. 11. 1830. liku (foto: Barbara Žabota, 2011). Torre (1273-1299) v Čedadu izdal listino, s katero je ustanovil kuracijo20 na Polšniku. Bratje Friderik, Bernard in Haynselm (Janez) Apfaltrer so na svojem zemljišču v šentrupertski župniji v kraju »Pil-lichperg« [Polšnik] z dovoljenjem pokojnega šent-rupertskega župnika Hermana sezidali cerkev Matere Božje in ji darovali potrebno opremo. Verjetno je šlo za večjo kapelo. Župnik Herman je iz šent-rupertske župnije izločil kraje od »Nag« do »Cliem-berga«. Patriarh je določil, naj ti kraji vzdržujejo duhovnika na Polšniku in mu dajejo darove. Rodbina Apfaltrer je dobila prezentacijsko pravico predlaganja vsakokratnega duhovnika, potrjeval (konfir-miral) pa ga je šentrupertski župnik.21 Ozemlje kuracije (duhovnije) Polšnik je s tem postalo neke vrste vikariat pražupnije Sentrupert na Dolenjskem.22 Dokončno je Polšnik postal samostojna župnija med letoma 1493-1507,23 kar bo razloženo 20 Kuracija je bila dušnopastirska enota s svojim duhovnikom — kuratom, ki je bil podrejen bližnjemu župniku. 21 Koblar, Drobtinice, str. 104—105. 22 Začetki šentrupertske pražupnije segajo v 11. stoletje. Prvotno se je imenovala po bližnjem gradu Skrljevo. Leta 1393 je oglejski patriarh Janez Sobieslav izročil patronatske pravice celjskemu grofu Hermanu II. Po smrti zadnjega Celjskega (1456) je patronat prešel na Habsburžane. Cesar Friderik III. je leta 1493 župnijo inkorporiral tedaj ustanovljenemu kolegiatnemu kapitlju v Novem mestu. Po in-korporaciji je župnik šentrupertske župnije postal novomeški kapitelj, prošt pa je v njegovem imenu v Sentrupertu nastavljal vikarja. Leta 1810 je župnija postala samostojna, novomeški kapitelj pa je obdržal samo še patronatne pravice. 23 Leta 1493 je bila šentrupertska župnija in z njo vred polš- niška kuracija inkorporirana novomeškemu kolegiatnemu kapitlju, ki je pred letom 1507 (verjetno zaradi hribovitega ¿011 v nadaljevanju. Nekdanjo župnijsko cerkev so leta 1904 podrli in sezidali novo, ki je bila leta 1905 posvečena Lurški Materi Božji. Od stare je ostal le zvonik.24 Patronat se je najbolj kazal v prezentacijski pravici patrona, da je škofu25 v imenovanje in potrditev predlagal novega župnika ali beneficiata. Zato na tem mestu velja omeniti vse znane polšniške župnike, ki so jih prezentirali Apfaltrerji. Prvi znani polšniški duhovnik Peter Ulič [Vlitsch] je bil še kot kurat prezentiran leta 1491. Takratni šentrupertski župnik in arhidiakon v Slovenski marki (dolenjski arhidiakonat) Jakob Auersperger - Turjaški ga ni hotel potrditi brez predhodne privolitve patriarha, saj so se glede prezentacijske pravice oglašali različni »imetniki«, ki naj bi si jo prilastili. V pismu patriarhu je zapisal: »Plemenita Kunigunda, hči vojaka Konrada Apfaltrerja, je prezentirala kot patrona kapele Matere Božje v Polšniku Petra Uliča in jaz naj ga potrdim in umestim. Branil sem se, kljub temu da ste mi ukazali, ker se prepirata Kunigunda in Janez pl. Apfaltrer, kdo je patron te kapele. Vsak mi je prezentiral svojega. Ne umestim nikogar, dokler se s pismi ne dokaže [patronatna] pravica. Gregor Lamberger, Kunigundin sin, je pokazal nekoč pred patriarhom pristno patronsko pismo; meni pa je Janez pl. Apfaltrer prinesel pokazat prav tako staro pismo in trdil, da ima kot starosta družine Apfaltrer patronsko pravico. Kakor je že pred osemdesetimi leti neki njegov prednik prezentiral duhovnika za Polšnik Volbenku, šentrupertskemu župniku, in ta ga je potrdil. Imel sem sam ta pisma v roki. Sedaj se je pa oglasil še deželni glavar v Ljubljani, trdeč, da ima samo cesar pravico oddajati fevde oziroma on kot glavar. Dokler te stvari prav ne rešite, ne morem nobenega umestiti. Da pa ne bo zaradi pravde treba delati daljne poti v Videm, naj se v našem kraju postavijo razsodniki, za katere priporočam kranjskega, šmarskega in žužemberškega župnika.«26 Ker je bil šentrupertski župnik Jakob Turjaški pobudnik in prvi prošt leta 1493 ustanovljenega novomeškega kolegiatnega (zbornega) kapitlja, je bila šentrupertska župnija kapitlju inkorporirana,27 z njo vred pa tudi ozemlje polšniške kuracije, ki je bila neke vrste šentrupertski vikariat. Na ta način je ozemlja in moledovanja patronov Apfaltrerjev) botroval njeni osamosvojitvi oziroma povzdignjenju v župnijo, saj se navedenega leta omenja župnik Gregor. Tudi v starih škofijskih šematizmih se je kot čas ustanovitve župnije Polšnik navajalo obdobje pred letom 1509. Dolinar, Prosti, str. 10; Koblar, Drobtinice, str. 83; Catalogus cleri 1880, str. 146. 24 Letopis Cerkve na Slovenskem 2000, str. 255. 25 V poznem srednjem veku so si potrditvene pravice za svoje inkorporirane župnije prisvojili tudi številni kapitlji in samostani. V duhu odločb Tridentinskega koncila so pri nas v praksi ponovno prišle v roke škofom šele v dobi jožefinskih reform. 26 Koblar, Drobtinice, str. 82-83. 27 Dolinar, Prosti, str. 10-11. novomeški prošt kot predstojnik kapitlja prišel tudi do potrditvene pravice za polšniškega kurata, ki je bil le nekaj let zatem povišan v župnika, saj je novomeški kolegiatni kapitelj z inkorporacijo šent-rupertske župniKe postal nKen župnik in kot tak imetnik potrditvene pravice za polšniškega duhovnika v smislu listine iz leta 1286. Nekatere polšniške župnike so potrdili kar šentrupertski vikarKi, verKet-no po predhodnem pooblastilu novomeškega prošta. Ostaja pa odprto vprašanje, ali je prišlo ob posredni inkorporaciji polšniške kuracije (preko inkorporacije šentrupertske župnije) novomeškemu kapitlju do kakšnega sporazuma med ApfaltrerKi in kapitlKem glede patronata. Potrditvena pravica, ki so Ko v imenu kapitlKa izvaKali novomeški prošti, Ke dobro dokumentirana tudi v gradivu, ki ga hrani novomeški kapitelKski arhiv. Dne 18. maja 1507 se omenja župnik Gregor (Plebanus Ecclesie S. Marie in Pilichperg).28 Jurij in Blaž Apfaltrer z Roj sta 3. avgusta 1532 kot dedna fevdnika in podeljevalca (kolatorja) župnijske cerkve na Polšniku namesto starešine rodbine, bratranca viteza Hansa Apfaltrerja, ki je bil svetovalec ogrskega in češkega kralja, glavar, oskrbnik in gradiščan na Dunaju, prezentirala po smrti Erazma Slaparja šentrupertskemu vikarju Nikolaju Kompoljskemu za novega polšniškega župnika Tomaža Steklino iz Litije s prošnjo, da ga potrdi.29 Nato je seznam polšniških župnikov prekinjen za dobrih 60 let. Ni izključeno, da so se župnije v tistem obdobju polastili protestantski patroni iz rodbine Apfaltrer, ki so nanjo umeščali predikante. Sele 5. maja 1597 se kot polšniški župnik omenja Marko Janežič. Patron župnije je bil takrat luteran Andrej pl. Apfaltrer. Dne 1. oktobra 1600 se omenja župnik Mihael Bartol,30 ki ga je že 10. januarja istega leta prezentiral Andrej pl. Apfaltrer z Roj in Slatne.31 Ker dotedanji kaplan32 Mertel Smuk zaradi svoje neprizadevnosti deželi ni mogel plačati letnih davkov, je 19. julija 1618 Adam pl. Apfaltrer iz Motnika za novega župnika prezentiral Boštjana Aparnika.33 Po njegovi smrti je 24. aprila 1621 Adam pl. Apfaltrer z Roj in (Gorenjega) Motnika novomeškemu proštu in kapitlju prezentiral duhovnika Nikolaja Božiča [Woschiz, Weinacht] s prošnjo, da ga potrdi in umesti.34 Na Polšniku je župnikoval do svoje smrti leta 1641. Adam pl. Apfaltrer z Roj je novomeškemu proštu Frančišku 28 Koblar, Drobtinice, str. 83. 29 Baraga, Kapiteljski arhiv, str. 135. 30 Koblar, Drobtinice, str. 83. 31 Baraga, Kapiteljski arhiv, str. 155. 32 Kar dve prezentacijski listini iz tistega časa govorita o ku-ratni cerkvi Matere Božje na Polšniku kot podružnici šent-rupertske župnije. 33 Baraga, Kapiteljski arhiv, str. 163-164. 34 Prav tam, str. 164. ¿011 Mravu za župnika župnije Naše ljube Gospe na Polšniku 3. aprila 1641 prezentiral Adama Mer-čuna.35 Slednji se je župniji odpovedal že poleti leta 1642. Senior rodbine Adam pl. Apfaltrer je zato novomeškemu proštu Frančišku Mravu 1. avgusta 1642 prezentiral novega župnika Janeza Umka. Dne 19. septembra je proštu obljubil, da mu bo po kanonični umestitvi izkazoval pokorščino, kapitlju pa čast, in da bo v župniji bival ter skrbel za dušno pastirstvo. Isto obljubo je ponovil tudi 29. junija 1643 po prevzemu župnije v kanonično posest.36 Umek je na Polšniku pastiroval do svoje smrti spomladi 1670. Janez Jurij pl. Apfaltrer z Roj, (Gore-njega) Motnika, s Turna v Brezniku itd. je proštu Germaniku grofu Thurnu 15. aprila 1670 na župnijo Naše ljube Gospe na Polšniku prezentiral Pankracija Vosellija - Vozlja, omenjeni prošt pa ga je potrdil 29. aprila 1671.37 Župnikoval je do pomladi 1702. Apfaltrerjev patronat nad župnijo Polšnik v Slavi vojvodine Kranjske omenja tudi Valvasor. Zapisal je, da je prezentacijska (predložna) pravica pripadala starešini rodbine Apfaltrer, konfirmacijsko (potrditveno) pa je imel novomeški kapitelj. V Valvasorjevem času je bil polšniški župnik pravkar omenjeni Pankracij Vozelj [Woselius].38 Janez Krstnik Kostnek oziroma Hostnik [Kost-negkh, Hostnig] je bil župnijski vikar v letih 17021729.39 Dne 15. maja 1702 ga je v naglici novomeškemu dekanu Avguštinu Ivankoviču prezentiral Jurij Ziga baron Apfaltrer z Motnika, dedni odvetnik boštanjske župnije.40 Zadeva ni dovoljevala odlašanja, ker so sorodniki pokojnega župnika že marsikaj odnesli iz župnišča. Patron in dediči pokojnega župnika Vozlja so se poravnali 21. januarja 1705.41 Janez Krstnik Mihelčič [tudi Mihelič] je bil župnijski vikar v letih 1729-1748.42 Reverz o nastopu službe je maja 1731 poslal proštu Juriju Frančišku Ksaverju pl. Marottiju, ki je bil obenem tudi pičenski škof.43 Janez Seifrid baron Apfaltrer je 9. marca 1748 kot odvetnik župnije Polšnik s patronatsko pravico proštu Antonu Gothardu baronu Erbergu za župnijskega vikarja prezentiral Antona Grilca [Grilz, Grilliz]. Grilc je kmalu zatem proštu, dekanu in kapitlju obljubil dolžno pokorščino. Dne 16. avgusta 1760 je novomeškemu kapitlju naznanil, da je nekdanji polšniški župnik Janez Krstnik Hostnik v svoji oporoki namenil glavnico 150 goldinarjev za osem letnih maš, ki naj bi se darovale v župnijski 35 Prav tam, str. 170. 36 Prav tam, str. 170-171. 37 Prav tam, str. 181, 182. 38 Valvasor, DieEhre, VIII, str. 723. 39 Steklasa, Zgodovina, str. 146. 40 Patronat nad župnijo Boštanj je imelo gospostvo Boštanj, potrditveno pravico pa novomeški prošt. Valvasor, Die Ehre, VIII, str. 800; Catalogus cleri 1905, str. 188. 41 Baraga, Kapiteljski arhiv, str. 198, 199. 42 NŠAL 572, š. 379, Polšnik, b. 43 Baraga, Kapiteljski arhiv, str. 207. cerkvi. Ker o tem ni bilo pravnega instrumenta, je izdal za to potrebno listino.44 Grilc je na Polšniku ostal do leta 1762, ko je postal novomeški kanonik. Iz ohranjene dokumentacije je razvidno, da so bili v zadnjih desetletjih pred jožefinskimi reformami polšniški župniki nekateri novomeški kanoniki (Grilc, Znanc, Kranjc), ki so na Polšniku imeli svoje vikarje. Ignacij Polc je bil župnijski vikar le v letih 17621763. Sledil mu je župnijski upravitelj (administrator) Fortunat Šeriak (1763-1764). Vikar in nato novomeški kanonik Janez Krstnik Znanc [Snanz] je župnijo Polšnik dobil 11. maja 1764. Testament je napravil 23. januarja 1767.45 Župnijo je po njegovi smrti verjetno upravljal šentrupertski kaplan Marko Kranjc [Krainiz], ki ga je kapitelj izmed šestih kandidatov 6. maja 1767 goriškemu nadškofu Karlu Mihaelu grofu Attemsu (1752-1774) namesto umrlega kanonika Znanca predlagal za desetega novomeškega kanonika,46 11. maja pa ga je nadškof potrdil za polšniškega župnika.47 Na tem mestu je potrebno pojasniti vprašanje, na kakšen način je goriški nadškof Attems prišel do potrditvene pravice za polšniškega župnika. Goriški nadškof Attems je bil obenem tudi novomeški prošt. Na to mesto ga je 17. avgusta 1756 imenovala cesarica Marija Terezija z namenom, da bi s proš-tijskimi dohodki lažje uresničil ustanovitev goriškega semenišča. Ker ni prebival v Novem mestu, sta ga v proštijskih zadevah zastopala kapiteljska dekana Anton Mateg in Martin Jožef Jabacin.48 Po Kranjčevi smrti pomladi 1769 novomeški dekan Martin Jožef Jabacin49 sprva ni mogel najti duhovnika, ki bi želel sprejeti revno župnijo Polš-nik,50 nato pa se je nanj le obrnil župnijski upravitelj Simon Kordiš [Cordisch]. Zato je Jabacin nadškofa Attemsa zaprosil, naj pripravi inštrument - listino, na podlagi katere bi patron Karl baron Apfaltrer izvedel prezentacijo.51 Do nje očitno ni prišlo, saj je bil Simon Kordiš nato župnijski vikar od 27. marca 1769 pa do leta 1779.52 Martin Jožef 44 Prav tam, str. 214, 229. 45 Prav tam, str. 237. 46 NŠAL, ŠAL, Župnije, š. 251, Kolegiatni kapitelj goriškemu nadškofu Karlu Attemsu, Novo mesto, 7. 5. 1767. 47 Tako je mogoče razbrati iz pripisa na vrhnjem robu predhodno navedenega dokumenta. 48 Dolinar, Prosti, str. 110. 49 Martin Jožef Jabacin je bil v letih 1775-1789 novomeški prošt. 50 Leta 1782 je bilo v hriboviti župniji 76 hiš, v njih pa je stanovalo 77 družin; skupaj 476 duš. V duhu jožefinskih reform so ji nameravali iz svibenske župnije pridružiti še Hude Ravne in Glinek - 70 duš, ustanovitev lokalne ka-planije na Tepah pa je župnik Martin Markuša odsvetoval zaradi premajhnega števila vernikov in bližine Polšnika. NŠAL, ŠAL, Župnije, š. 251, Concentrations Tabelle, Polšnik, 24. 8. 1782. 51 NŠAL, ŠAL, Župnije, š. 251, Martin J. Jabacin goriškemu nadškofu Karlu Attemsu, Novo mesto, 23. 3. 1769. 52 Pokorn, Šematizem duhovnikov in duhovnij, str. 226. ¿011 Markuša [Markussa] je bil sprva župnijski vikar, nato pa župnik v letih 1779-1783.53 Anton Pleskovič je bil župnik od leta 1783 do svoje smrti 21. februarja 1799.54 Stalno je moral prosjačiti za finančno dopolnitev kongrue.55 Nazadnje je zaradi bolezni glave poleti 1797 zaprosil za pomoč, pomladi 1798 pa je postal povsem nesposoben za opravljanje župniške službe. Zakupnik svibenskega gospostva Matej Jager je skupaj s ključarji patrona Feliksa barona Apfaltrerja zaprosil, naj knezonadškofijskemu ordinariatu da soglasje, da bi v pomoč bolnemu župniku smel nastaviti kaplana, ki bi bil hkrati upravitelj župnije. Sprva so na ordinariatu nameravali nastaviti žirovskega kaplana Gašperja Grašiča, ki je bil že poprej polšniški kaplan, nazadnje pa so se odločili za Andreja Steg-nerja. Ko je kot upravitelj prišel na Polšnik, je naletel na težave, saj mu župnik Pleskovič ni hotel izročiti dohodkov, zataknilo pa se je tudi pri stanovanju. Tako so morali iskati novega duhovnika, ki bi maševal vsaj ob nedeljah in praznikih.56 Zadevo je zaključila šele Pleskovičeva smrt. Od 7. do 28. marca 1799 je župnijo upravljal svibenjski kaplan Anton Gorišek.57 Potem ko je leta 1787 župnija Polšnik prešla iz goriške v ljubljansko nadškofijo, so se prezentacije župnikov odvijale na relaciji senior rodbine Apfaltrer - knezonadškofijski ordinariat. Zupniški konkurz oziroma izbor župniških kandidatov, izmed katerih naj bi patron predlagal najprimernejšega, je poslej namesto novomeškega kapitlja izvajal ljubljanski knezo(nad)škofijski ordinariat. Ta je 29. marca 1799 patrona Feliksa barona Apfaltrerja zaprosil, naj za novega župnika predlaga Antona Zupančiča. Baron je prezentacijo podpisal že 1. aprila, Zupančič pa je bil 4. aprila 1799 za polšniškega župnika kanonično umeščen v Sentrupertu.58 Zupnikoval je do svoje smrti 30. novembra 1810. Prej je bil od leta 1795 sacelan v graščini Črni Potok.59 Škofijski konzistorij je po Zupančičevi smrti za župnijskega upravitelja imenoval šmarskega beneficiata Luka Koporca, gospodarska uprava župnijske nadarbine60 pa naj bi se 53 Prav tam, str. 165. 54 Prav tam, str. 230. 55 NŠAL, ŠAL, Zupnije, š. 251, Anton Pleskovič nadškofijskemu oficiju, Polšnik, 3. 1. 1795. 56 NŠAL, ŠAL, Zupnije, š. 251, Anton Pleskovič nadškofijskemu oficiju, Polšnik, 29. 7. 1797; Matej Jager in ključarji Feliksu Apfaltrerju, Polšnik, 16. 5. 1798; Knezonadškofijski ordinariat Andreju Stegnerju, Ljubljana, 19. 5. 1798; Andrej Stegner knezonadškofijskemu ordinariatu, Ljubljana 28. 5. 1798. 57 NŠAL, ŠAL, Zupnije, š. 251, Knezonadškofijski ordinariat deželnemu glavarstvu, Ljubljana, 4. 7. 1799, št. 5/458. 58 NŠAL, ŠAL, Zupnije, š. 251, Knezonadškofijski ordinariat Feliksu Apfaltrerju, Ljubljana, 29. 3. 1799, št. 32/197; Feliks Apfaltrer knezonadškofijskemu ordinariatu, Ljubljana, 1. 4. 1799; Knezonadškofijski ordinariat Antonu Zupančiču, Ljubljana, 4. 4. 1799, št. 32/197. 59 Pokorn, Šematizem duhovnikov in duhovnij, str. 114. 60 Cerkveno premoženje na župnijah se je nekdaj delilo na dva za obdobje izpraznjenega župnijskega sedeža zaupala patronu in ključarjem. Tako je zahteval lastnik domačega gospostva Klevišče Anton Gollmayer. Okrožna intendenca je bila mnenja, naj se čim prej nastavi duhovnik, ki bi prevzel tudi gospodarsko upravo župnije. Toda 30. decembra zaradi pomanjkanja duhovščine na Polšniku še vedno ni bilo župnijskega upravitelja. Zato je ordinariat okrožni intendenci predlagal, da bi se takoj izvedel razpis za izpraznjeno župnijo, da bi na ta način hitreje prišli do ustreznega župniškega kandidata.61 Tudi patronu Apfaltrerju se ni zdelo smiselno, da bi bil le za nekaj tednov upravitelj gospodarskih zadev. Na razpis sta se prijavila dva prosilca. Škof Anton Kavčič je 5. februarja 1811 lastniku Grmač in patronu župnije Polšnik duhovniku Ernestu baronu Apfaltrerju sporočil, da je primernejši Jožef Martin Antončič, zato ga je patron takoj predložil v potrditev.62 Antončič je župnikoval od 7. februarja 1811 do 24. januarja 1816, ko je resigniral. Nato je 22. marca postal sacelan pri Ernestovem nečaku Alojzu baronu Apfaltrerju na Križu pri Komendi,63 ki je po stričevi smrti leta 1815 postal lastnik Grmač. dela. Prvi del je predstavljalo premoženje, ki je bilo last dotične cerkve (lat. fabrica ecclesiae) in je služilo za njeno vzdrževanje. Upravljalo ga je t. i. cerkveno predstojništvo, ki so ga sestavljali župnik, patron in vsaj dva ključarja - navadno ugledna člana soseske. Drugi del premoženja je predstavljala župnijska nadarbina (lat. praebenda, nem. Pfrunde), ki je služila za vzdrževanje vsakokratnega župnika. Z njo je župnik relativno prosto razpolagal. Ponekod so pri cerkvah obstajali tudi beneficiji, ki so služili za vzdrževanje beneficiatov. Zelo podobno nadarbinskemu premoženju je bilo tudi samostansko premoženje, ki je pripadalo različnim cerkvenim redovom, kongregacijam in družbam. Posebno skupino cerkvenega premoženja pa so predstavljale cerkvene (duhovne) ustanove. Služile so številnim cerkvenim namenom in so bile večinoma zvezane s cerkvenimi beneficiji ali fabrikami. Mašne ustanove so bile povezane z obhajanjem sv. maš za umrle (npr. ustanovne sv. maše, aniversariji — obletnice ...), številne ustanove pa so bile namenjene za vzdrževanje večne luči in za razsvetljavo cerkve. V teh primerih ustanova ni bila samostojna pravna oseba in se je morala upravljati ločeno od cerkvenega in nadarbinskega premoženja. Za izobraževalne in dobrodelne ustanove je kanonsko pravo postavljalo posebna določila. Naziv »ključar« nima nobene zveze s ključi dotične cerkve, pač pa s ključi cerkvene blagajne — skrinjice. V starih časih so župnik in ključarja navadno v januarju delali letni obračun cerkvenih dohodkov in izdatkov (lat. ratio). Za to priložnost so odprli skrinjico, ki je bila zaklenjena s tremi ključavnicami. Vsak član cerkvenega predstojništva je imel svoj ključek, zato so skrinjico lahko odprli le ob navzočnosti vseh treh. 61 NŠAL, ŠAL, Zupnije, š. 251, Škofijski kozistorij Luki Ko-porcu, Ljubljana, 3. 12. 1810, št. 873; Škofijski kozistorij Francu Pungertniku, Ljubljana, 3. 12. 1810, št. 873; Andrej Gollmayer okrožni intendenci, Ljubljana, 14. 12. 1810; Okrožna intendenca Novo mesto škofijskemu ordinariatu, Novo mesto, 27. 12. 1810; Škofijski konzistorij okrožni intendenci Novo mesto, Ljubljana, 30. 12. 1810. 62 NŠAL, ŠAL, Zupnije, š. 251, Ernest Apfaltrer škofijskemu ordinariatu, Grmače, 4. 2. 1811; Škof Anton Kavčič Ernestu Apfaltrerju, Ljubljana, 5. 2. 1811, št. 5/48. 63 NŠAL, ŠAL, Zupnije, š. 251, Jožef Antončič škofijskemu ordinariatu, Križ, 27. 3. 1816. ¿011 J ^ i. Dopis patrona Ernesta barona Apfaltrerja škofijskemu ordinariatu glede nepotrebnosti nastavitve začasnega župnijskega upravitelja. Knezoškofijski Ordinariat je za župnijskega upravitelja v duhovnih zadevah ponovno imenoval šmar-skega beneficiata Luka Koporca, patrona Alojza barona Apfaltrerja pa naprosil, da bi prevzel gospodarsko upravo župnijske nadarbine. Interkalar64 naj bi šel kar na račun verskega sklada, kar je kazalo na slabo gmotno stanje polšniške župniške nadarbine. Koporc pa ni bil sposoben za gospodarsko upravljanje nadarbine, zato je ordinariat patrona pozval, naj pohiti s predlogom za novega župnika, da bi mogel biti nastavljen do sv. Jurija (24. aprila), ko so se delali letni obračuni cerkvenih financ, zlasti in-terkalarjev. Dejansko je potem župnijo upravljal svibenski kaplan Jožef Poličar, patron Apfaltrer pa se je po grmaškem oskrbniku Matošiču želel znebiti gospodarske uprave. Prevaliti jo je želel kar na zakupnika svibenskega gospostva in na kaplana Poli-čarja. Okrožni urad je patronu naročil, naj potem 64 Interkalar je bil dohodek v obdobju izpraznjenega beneficija ali nadarbine. poskrbi za ustreznega upravitelja in za dohodke resigniranemu župniku Antončiču.65 Vmes naj bi se zgodil taktični prenos seniorata znotraj rodbine Apfaltrer, kar pa zanikajo prihodnje prezentacije. Alojz baron Apfaltrer je namreč kot »namestnik« v Gradcu živečega patrona Janeza Ne-pomuka barona Apfaltrerja 19. marca 1816 za novega polšniškega župnika predlagal Blaža Lušino. Kapitularni konzistorij, ki je škofijo vodil za časa izpraznjenega škofijskega sedeža po smrti škofa Antona Kavčiča, je novega župnika umestil z dekretom, datiranim 6. aprila 1816. Ob primopredaji župnije je bil 22. aprila napravljen tudi inventar.66 Župnik Lušina je takoj začel z nedeljsko šolo za otroke. Leta 1822 je bilo v župniji 115 hiš, štela pa je 755 duš. Na Polšniku je Lušina ostal do 18. oktobra 1824, ko je odšel za župnika v Belo Cerkev. Župnijski upravitelj je bil za njim do sv. Petra - 29. junija 1825 Matevž Primožič,67 stric poznejšega ljubljanskega knezoško-fa dr. Janeza Zlatousta Pogačarja. Pravi patron je v resnici še naprej ostal Alojz baron Apfaltrer, ki je 28. marca 1825 za polšniškega župnika prezentiral Jerneja Mullerja. Umeščen je bil 24. aprila 1825,68 župnikoval pa je do julija 1863, ko se je upokojil. V župniji je ostal do svoje smrti 26. decembra 1866. Dne 4. maja 1863 je knezoškofijski ordinariat polšniško župnijo razglasil za izpraznjeno in morebitne prosilce povabil, naj se prijavijo na konkurzni razpis in predložijo prošnje patronatnemu gospostvu Grmače. Dne 12. junija 1863 je za podelitev izpraznjene župnije zaprosil šmarski kaplan Matevž Tavčar.69 Poprej ga je patronu moral kot sposobnega kandidata predložiti tudi ordinariat, saj ga je patron Rudolf baron Apfaltrern prezentiral že 8. junija,70 torej štiri dni pred vložitvijo uradne prošnje. Tavčar je bil polšniški župnik od 7. julija 1863 do 29. septembra 1869, ko je odšel za župnika v Komendo.71 65 NŠAL, ŠAL, Župnije, š. 251, Kapitularni konzistorij okrožnemu uradu, Ljubljana, 24. 1. 1816, št. 80; Kapitularni konzistorij Alojzu Apfaltrerju, Ljubljana, 24. 1. 1816, št. 5/80; Okrožni urad Alojzu Apfaltrerju, Novo mesto, 27. 2. 1816, št. 1551. 66 NŠAL, ŠAL, Župnije, š. 251, Alojz Apfaltrer kapitular-nemu konzistoriju, Ljubljana, 19. 3. 1816; Kapitularni konzistorij dekret za Blaža Lušino, Ljubljana, 6. 4. 1816, št. 1086; Inventar, Polšnik, 22. 4. 1816. 67 Pokorn, Besnicajpri Kranju, str. 174. 68 NŠAL, ŠAL, Župnije, š. 251, Alojz Apfaltrer škofu Alojziju Wolfu, Ljubljana, 28. 3. 1825; Škofijski ordinariat dekret za Jerneja Mullerja, Ljubljana, 24. 4. 1825, št. 1264. 69 NŠAL, ŠAL, Župnije, š. 251, Knezoškofijski ordinariat okrožnica dekanijam, Ljubljana, 4. 5. 1863, št. 30/553; Matevž Tavčar imetniku gospostva Grmače, Šmartno, 12. 6. 1863. 70 NŠAL, ŠAL, Župnije, š. 251, Izjava Rudolfa Apfaltrerna, Ljubljana, 8. 6V 1863. 71 NŠAL, ŠAL, Župnije, š. 251, Knezoškofijski ordinariat dekret za Matevža Tavčarja, Ljubljana, 7. 7. 1863, št. 1363; Knezoškofijski ordinariat deželni vladi, Ljubljana, 30. 9. 1869. Patron Rudolf baron Apfaltrern po premestitvi Mateja Tavčarja za novega župnika župnije Polšnik izmed prosilcev predlaga lokalnega kaplana iz Sentožbolta Franca Berganta. Alojz baron Apfaltrer kot zastopnik patrona Janeza Nep. barona Apfaltrerja kapitularnemu konzistoriju za novega polšniškega župnika predlaga Blaža Lušino. Konkurzni razpis za novega župnika je trajal od 13. aprila do 25. maja 1869. Ordinariat je patronu kot najprimernejšega kompetenta72 predlagal Frančiška Serafina Berganta. S predlaganim kandidatom se je strinjal tudi patron Rudolf baron Apfaltrern in ga 28. junija 1869 prezentiral. Bergant je bil imenovan za župnika 30. septembra 1869, župnikoval pa je do svoje smrti 1. maja 1871.73 Za njim je bil župnijski upravitelj svibenski kaplan Matija Absec od 12. maja do 23. julija 1871. Za svojo službo je zahteval poplačilo 63 goldinarjev avstrijske veljave interkalarnega prihodka od 369 goldinarjev 55 krajcarjev vrednih letnih nadarbinskih dohodkov.74 Po določbah tedanjega kanonskega prava je moral patron izvesti prezentacijo v šestih tednih, sicer je podelitev župnije pripadla škofu. Andrej Petek je 72 Kompetent je bil prosilec za razpisano mesto župnika. 73 NŠAL, ŠAL, Župnije, s. 251, Knezoškofijski ordinariat gospostvu Grmače, Ljubljana, 19. 6. 1863, št. 5/695; Rudolf Apfaltrern knezoškofijskemu ordinariatu, Grmače, 28. 6. 1869; Knezoškofijski ordinariat dekret za Frančiška Berganta, Ljubljana, 30. 9. 1869, št. 5/1048; Dekanija Šmartno knezoškofijskemu ordinariatu, Šmartno pri Litiji, 1. 5. 1871, št.41. 74 NŠAL, ŠAL, Župnije, š. 252, Knezoškofijski ordinariat dekanijskemu uradu Šmartno, Ljubljana, 3. 5. 1871, št. 3/112; Deželni predsednik knezoškofijskemu ordinariatu, Ljubljana, 5. 9. 1871, št. 6135; Matija Absec knezoškofijskemu ordinariatu, Šmartno, 11. 4. 1872. kot edini kandidat za polšniško župnijo patrona zaprosil 6. maja 1871. Rudolf baron Apfaltrern ga je prezentiral 9. julija 1871, dekret o imenovanju za župnika pa je ordinariat izdal 24. julija. Petek je župnikoval do 20. novembra 1890.75 Župnijo je za njim od 24. novembra 1890 do 26. junija 1893 upravljal bivši kaplan iz Sv. Križa (Gabrovke) Jernej Zupanc, saj se na razpis ni prijavil noben prosilec. Zaradi težavnega dela na hriboviti župniji je 25. aprila 1893 zaprosil za premestitev v Motnik.76 Za Zupancem je bil od 1. julija 1893 do 9. julija 1895 župnijski upravitelj tudi Jakob Ml. Pokorn. Dekret mu je ordinariat izdal že 13. junija 1893. Na Polš-niku si je nakopal hudo revmatično bolezen.77 Janez Nepomuk (Ivan) Globelnik je bil najprej župnijski upravitelj od 10. julija 1895 do 4. avgusta 1897. Ker ni bilo interesentov, je bila polšniška župnija 30. aprila 1897 ponovno razpisana. Na kon-kurzni razpis se je prijavil le Globelnik. Patron Ri-hard baron Apfaltrern ga je prezentiral 5. julija 1897, mesec dni pozneje pa je knezoškof Jakob Missia ob kanonični umestitvi podpisal še župniški dekret.78 Globelnik je župnikoval do 30. julija 1910. Z veliko gorečnostjo, žrtvami in naporom je bila leta 1905 dograjena nova župnijska cerkev Lurške Matere Božje. Proračun je znašal 28.605 kron. Darovali so: cesar 1000 kron, patron 400 kron, nekateri imenitneži po 100 kron ali manj, preostale stroške pa so pokrili ljudje s prispevki in z delom. Kljub vsemu je ostalo 5250 kron dolga, veliko denarja pa so morali še zbrati za novo cerkveno opremo (oltarje, prižnico ...). Vrednost gradnje skupaj z opremo je na koncu narasla na okoli 40.000 kron.79 Gradnjo nove župnijske cerkve je gospostvo Grma-če podprlo le s simboličnim zneskom 400 kron, prav tako pa v letih 1909-1911 ni sodelovalo pri gradnji novega šolskega poslopja, saj za to iz naslova povečanega števila prebivalstva, kot smo že omenili, ni bilo pravne podlage. Verjetno je tudi to botrovalo Globelnikovemu odhodu v Vipavo, kjer pa je že leta 1911 umrl. Na Polšniku so za njim ostali dolgovi. Ignacij Zust je za razpisano mesto polšniškega župnika gospostvo Grmače zaprosil 25. junija 1910. Patron Rihard baron Apfaltrern, ki je bil tedaj ministrski svetnik na Dunaju, ga je prezentiral 25. julija 1910, knezoškof Anton Bonaventura Jeglič ga je potrdil 30. julija, kanonično pa je bil umeščen 4. avgusta. Na Polšniku je pastiroval do 29. septembra 1914, ko je odšel za župnika v Ajdovec.80 Za njim je župnijo od 30. septembra 191481 do 26. aprila 1935 upravljal Jernej Kovič. Polšniška župnija je bila torej formalno nezasedena skoraj 21 let! Verjetno so temu stanju botrovale predhodno omenjene nejasne patronatne razmere v Kraljevini Jugoslaviji. Ko je bila župnija po dolgih letih po- r ■ r - _ - ,t.M| S» / 75 NŠAL, ŠAL, Župnije, š. 252, Andrej Petek gospostvu Grmače, Škocjan, 6. 5. 1871; Kvalifikacijska tabela Andreja Petka, Ljubljana, 22. 6. 1871; Rudolf Apfaltrern knezoškofijskemu ordinariatu, Krupa, 9. 7. 1871; Knezoškofijski ordinariat dekret za Andreja Petka, Ljubljana, 24. 7. 1871, št.V728v 76 NŠAL, ŠAL, Župnije, š. 252, Dekanijski urad Šmartno knezoškofijskemu ordinariatu, Šmartno, 4. 12. 1890, št. 97; Jernej Zupanc knezoškofijskemu ordinariatu, Polšnik, 25. 4. 1893; NŠAL 572, š. 379, Polšnik, c. 77 NŠAL, ŠAL, Župnije, š. 252, Knezoškofijski ordinariat dekret za Jakoba Pokorna, Ljubljana, 13. 6. 1893; Nota deželnega predsednika, Ljubljana, 4. 9. 1893, št. 10372; Pokorn, Besnica^pri Kranju, str. 182. 78 NŠAL, ŠAL, Župnije, š. 252, Kvalifikacijska tabela za Ivana Globelnika, Ljubljana, 18. 6. 1897; Knezoškofijski ordinariat gospostvu Grmače, Ljubljana, 18. 6. 1897, št. 1925; Rihard Apfaltrern knezoškofijskemu ordinariatu, Novo meto, 5. 7. 1897; Knezoškofijski ordinariat dekret za Janeza Globelnika, Ljubljana, 5. 8. 1897, št. 2407. 79 NŠAL, ŠAL, Župnije, š. 252, Župnijski urad Polšnik kne- zoškofijskemu ordinariatu, Polšnik, 1. 5. 1912, št. 101. Apfaltrern knezoškofijskemu or-iškega župnika predlaga Ig- Patron Rihard baron dinariatu za nacija Zusta. 80 NŠAL, ŠAL, Župnije, š. 252, Ignacij Žust gospostvu Grmače, Moravče, 25. 6. 1910; Rihard Apfaltrern knezoškofijskemu ordinariatu, Dunaj, 25. 7. 1910; Knezoškofijski ordinariat Ignaciju Žustu, Ljubljana, 30. 7. 1910; Knezo-škofijski ordinariat umestitveni dekret za Ignacija Žusta, Ljubljana, 4. 8. 1910, št. 3266; NŠAL 572, š. 379, Polšnik, c. 81 NŠAL, ŠAL, Župnije, š. 252, Službena tabela Jerneja Ko-viča, Ljubljana, 14. 7. 1926. ¿011 novno razpisana, se je 11. februarja 1934 na kon-kurzni razpis prijavil le župnijski upravitelj Kovič. Škofijski ordinariat je nato 5. marca 1934 patrona Riharda Apfaltrerna,82 ki je tedaj živel na Dunaju, zaprosil za prezentacijo župnijskega upravitelja Ko-viča za polšniškega župnika. Dne 17. marca je patron želji ordinariata ugodil, vendar je škof Gregorij Rožman s potrditvijo zavlačeval dobro leto. Kovič je bil zato za polšniškega župnika kanonično umeščen šele 26. aprila 1935.83 To je bila tudi zadnja pre-zentacija polšniškega župnika s strani Apfaltrerjev — lastnikov gospostva Grmače. Župnik Jernej Kovič je bil civilno upokojen 1. marca 1936,84 vendar pa je na Polšniku ostal do avgusta 1938. Dne 25. julija 1938 je škof Gregorij Rožman za župnijskega upravitelja imenoval Franca Klopčiča, ki pa je na Polšnik prišel šele 1. septembra 1938.85 Ostal je do maja 1941, ko so ga Nemci pregnali na Hrvaško. Patronatna bremena gospostva Grmače V uvodnem delu smo omenili, da so si do 2. svetovne vojne pri vzdrževanju župnijskih cerkva, nadarbinskih in šolskih objektov ter nakupu njihove opreme stroške delili župnija, patron in gospostva. Način njihove udeležbe so določali na konkurenčnih obravnavah, kjer so se domenili tudi za obliko prispevka. Ta je bil lahko v denarju, lesu, gradbenem materialu, prevozih, tlaki ipd. Gospostvo je pri konkurenčni obravnavi lahko nastopalo ločeno kot patron ali pa kot fevdalni gospod svojih podlož-nikov na ozemlju neke župnije. V primerih župnij pod njegovim patronatom je gospostvo lahko nastopalo hkrati kot patron in kot fevdalni gospod svojih podložnikov. Iz povedanega sledi, da je gospostvo Grmače pri konkurenčnih obravnavah glede župnije Polšnik igralo dvojno vlogo: vlogo patrona in fevdalnega gospoda svojih tamkajšnjih podložnikov. V župnijah Hotič, Kolovrat, Šmartno pri Litiji, Primskovo, Vače, Ljubljana — Šentpeter in Moravče, ki jih omenja ohranjeno gradivo v Arhivu Republike Slo- 82 Na prezentacijskem dokumentu v slovenščini se je podpisal brez baronskegajn plemiškega naziva. 83 NŠAL, ŠAL, Župnije, š. 252, Jernej Kovič škofijskemu ordinariatu, Polšnik, 11. 2. 1934; Rihard Apfaltrern škofijskemu ordinariatu, Dunaj, 17. 3. 1934; Škofijski ordinariat umestitveni dekret za Jerneja Koviča, Ljubljana, 26. 4. 1934, št. 1970. 84 NSAL, SAL, Župnije, š. 252, Ministrstvo pravde, Beograd, 3. 2. 1936, št. 11388; Kraljevska banska uprava Dravske banovine škofijskemu ordinariatu, Ljubljana, 8. 4. 1937, št. 10931/1._ 85 NSAL, SAL, Župnije, š. 252, Kraljevska banska uprava Dravske banovine škofijskemu ordinariatu, Ljubljana, 15. 10. 1938, št. 27036/1/38; Škofijski ordinariat Francu Klop- čiču, Ljubljana, 25. 7. 1938, št. 3570; Franc Klopčič škofijskemu ordinariatu, Polšnik, 2. 9. 1938. venije, je nastopalo zgolj kot fevdalni gospod tamkajšnjih podložnikov, torej kot njihov zakoniti zastopnik, ki je bil dolžan poskrbeti, da so se poravnale njihove obveznosti do domače župnije. Večina arhivskega gradiva gospostva Grmače glede cerkvenih zadev, ki ga hrani Arhiv Republike Slovenije, se nanaša na vzdrževanje cerkva in šol v prej omenjenih župnijah. Gospostva so bila namreč vključena v gradnje in vzdrževanje šol zato, ker so bile šole pri nas do leta 1869 župnijske in pod nadzorom Cerkve. Problem terezijanske reforme šolstva po letu 1774 je bil v pomanjkanju gmotnih sredstev za vzdrževanje učiteljev in šolskih poslopij. Breme njihovega vzdrževanja je bilo prepuščeno župnijam, lokalnim oblastem ter župnijskim patronom. Marsikje je zato pouk potekal kar v mežnariji ali kap-laniji, poučeval pa je cerkovnik ali organist. Pri gradnji šolskih poslopij so se stroški običajno razdelili po naslednjem ključu: % župnija, % gospostva in % patron. Bolj intenzivno so začeli graditi nove šole na Kranjskem šele po letu 1850. Deželna vlada si je v tistem obdobju skupaj s škofijo tudi prizadevala za dvig učiteljskih plač.86 Gospostvo Grmače in vzdrževanje župnijskih ter šolskih poslopij Liberga Deželni urad je gradbenemu mojstru Leopoldu Hofferju leta 1794 odobril plačilo stroškov, ki so v letih 1788 in 1789 nastali pri gradnji cerkvenih in šolskih poslopij po župnijah in lokalnih kaplanijah. Mednje je sodila tudi jožefinska lokalna kaplanija Liberga, ki pa je bila kmalu ukinjena in priključena župniji Šmartno pri Litiji. Ce dotična cerkev v tistem času ni imela dovolj lastnega premoženja, je prvo polovico gradbenih stroškov moral nositi patron, drugo polovico pa zemljiška gospostva po številu kmetij. Na podlagi tega načela se je predpostavljalo, da bo na lokalijo Liberga za opravljena gradbena dela prišlo 51 gld 22 kr stroškov, od katerih naj bi jih polovica (25 gld 41 kr) padla na zemljiška gospostva. Svoj delež za pol-kmetijo je gospostvo Grmače moralo nakazati na patronatno gospostvo Stična v osmih dneh.87 Šmartno pri Litiji Gospostvo Slatna je novomeškemu okrožnemu uradu sporočilo, da je bila za potrebe šole odsvojena najeta hiša v Šmartnu. Okrožni urad je 4. no- 86 Volčjak, Oris zgodovine šolstva, str. 320, 329—330. 87 ARS, AS 735, š. 15, B, Liberga lokalija, Okrožni urad gospostvu Grmače, Novo mesto, 25. 1. 1796, št. 318. ¿011 vembra 1793 gospostvo Grmače povprašal, če bi bilo pripravljeno konkurirati za nakup imenovane hiše, ki je bila v kraju edina primerna za izvajanje pouka, oziroma za postavitev nove, saj je bila šola v Smartnu potrebna.88 Gospostvo Grmače je nekaj časa premišljevalo, katera od ponujenih opcij bi bila zanj cenejša, saj je v župniji posedovalo kar 30 kmetij s podložniki. Zato je Franc baron Apfaltrer predlagal, naj se rešitev najde v sodelovanju s pa-tronatnim gospostvom Stična ter z gospostvom Višnja Gora in baronom Codellijem, ki sta v župniji prav tako imela svoje podložnike.89 Okrožni urad ni želel odložiti postopka konkurenčne porazdelitve stroškov, zato je 21. decembra 1793 gospostvom naročil, naj se v osmih dneh izjasnijo glede svojih prispevkov.90 Sola je še naprej ostala v najetih prostorih. Od 1. maja 1815 do 31. oktobra 1816 so stroški najemnine znašali 45 gld. Mizar je za izdelavo šolskih klopi računal 8 gld 44 kr, 6 kubičnih sežnjev drv za ogrevanje pa je stalo 9 gld. Za kritje stroškov najemnine so se ravnali po nemškem šolskem zakoniku. Porazdelili naj bi si jih v enakih delih patron, gospostva in župnija. Za plačilo klopi bi moral poskrbeti patron, stroške kurjave pa naj bi si v enakih delih delila patron in gospostva. Patronatno gospostvo Stična je na posamezne konkurenčne zavezance porazdelilo stroške. Gospostvo Grmače je za najemnino moralo plačati 2 gld 8 % kr, za kurjavo pa 1 gld 7 % kr; skupno 3 gld 16 % kr. Denar je moralo v osmih dneh nakazati patronatnemu gospostvu Stična.91 Glede količine drv v naravi se je gospostvo Slatna posvetovalo z Grmačami, saj je nastal problem glede njihove vrednosti v denarju.92 Okrajna gosposka in gospostvo Stična je zato Gr-mače opozorilo, da morajo upoštevati čl. 41 nemškega šolskega zakonika, ki je gospostvom izrecno predpisoval, da so dolžna skrbeti za ogrevanje šolskih prostorov. Litijski nadsodnik je namreč gospostvu nasvetoval oddajo prave količine drv - 3 dunajske kubične sežnje, 1 seženj pa je tedaj veljal 1 gld 30 kr.93 Gospostvo Grmače je bilo pripravljeno prispevati 2 sežnja.94 Gospostvo Slatna pa je imelo vsaj toliko gozda kot Grmače, zato so Grmače od stiške okrajne gosposke zahtevale, naj se enakomerno obremeni še ostala tri gospostva: Bogenšperk, Slatno in Črni Potok.95 Toda stiška gosposka je vztrajala pri prvotni razdelitvi stroškov. Črnemu Potoku naj bi zaradi majhne površine gozda primanjkovalo stelje, ostala gospostva pa naj bi drva še naprej prispevala v naravi.96 Oskrbnik Matošič je litijskemu nadsodniku ponovno sporočil, da se Gr-mače z obremenitvijo ne strinjajo in da so pripravljene prispevati le 2 sežnja.97 Novomeški okrožni urad je računal, da bi letno za kurjavo zadostovalo 6 kubičnih sežnjev drv, kolikor je na posamezno učilnico predvideval tudi nemški šolski zakonik. Zato je predlagal, da bi po dvoje gospostev skupaj (Črni Potok in Grmače ter Slatna in Bogenšperk) drva prispevalo izmenjaje vsako drugo leto. Gospostvo Črni Potok naj bi prispevalo v denarju za 3 kubične sežnje drv po krajevni ceni 1 gld 30 kr za seženj. Zavrnitev ali ugovorov, ki jih je grmaško gospostvo naslovilo na nadsodnika in stiš-ko gosposko, naj bi se poslej zaradi sloge in razumevanja vzdržalo. Grmačam je bilo naloženo, da v 24-ih urah po prejemu pisma dostavijo manjkajoči seženj drv in o tem pri nadsodniku pridobijo potr-dilo.98 Ukor je grmaškega oskrbnika očitno presenetil. Zato je brez dodatnega ugovora nadsodniku sprva nameraval izročiti 4 gld 30 kr, namesto da bi les dostavil iz dominikalnega gozda. Težave naj bi nastale tudi zato, ker je kot uslužbenec šele nastopil svojo službo, gospostvo pa je pred kratkim za gradnjo mostu skupnosti priskrbelo določeno količino lesa. Zato je Matošič zaprosil, da bi smel tretji seženj drv poslati v treh tednih.99 Iz povedanega je razvidno, da je takratna oblast dokaj hitro in učinkovito znala urediti plačilno nedisciplino. Leta 1820 je letna najemnina za učilnico znašala 35 gld, stroški za kurjavo pa so bili predvideni v višini 12 gld. Iz specifikacije obveznosti gospostev, ki jo je naredil upravitelj gospostva Slatna Križman, je razvidna razporeditev stroškov za šmarsko šo- lo:100 88 ARS, AS 735, š. 15, B, Šmartno šola, Okrožni urad gospostvu Grmače, Novo mesto, 4. 11. 1793, št. 4133. 89 ARS, AS 735, š. 15, B, Šmartno šola, Franc Apfaltrer gospostvu Grmače, Ljubljana, 6. 12. 1793. 90 ARS, AS 735, š. 15, B, Šmartno šola, Okrožni urad gospostvu Grmače, Novo mesto, 21. 12. 1793. 91 ARS, AS 735, š. 15, B, Šmartno šola, Okrožni urad gospostvu Grmače, Novo mesto, 25. 10. 1816, št. 8056/97. 92 ARS, AS 735, š. 15, B, Šmartno šola, Gospostvo Slatna gospostvu Grmače, Slatna, 18. 11. 1816. 93 ARS, AS 735, š. 15, B, Šmartno šola, Okrajna gosposka gospostvu Grmače, Stična, 19. 11. 1816, št. 1607. 94 ARS, AS 735, š. 15, B, Šmartno šola, Gospostvo Grmače litijskemu nadsodniku, Grmače, 22. 11. 1816. 95 ARS, AS 735, š. 15, B, Šmartno šola, Gospostvo Grmače okrajni gosposki Stična, Grmače, 22. 11. 1816. 96 ARS, AS 735, š. 15, B, Šmartno šola, Okrajna gosposka gospostvu Grmače, Stična, 25. 11. 1816, št. 1649. 97 ARS, AS 735, š. 15, B, Šmartno šola, Gospostvo Grmače litijskemu nadsodniku, Grmače, 28. 11. 1816. 98 ARS, AS 735, š. 15, B, Šmartno šola, Okrožni urad gospostvu Grmače, Novo mesto, 14. 12. 1816, št. 9350/221. 99 ARS, AS 735, š. 15, B, Šmartno šola, Gospostvo Grmače okrožnemu uradu, Grmače, 26. 12. 1816. 100 ARS, AS 735, š. 15, B, Šmartno šola, Gospostvo Slatna gospostvom litijskega sodnega okraja, Slatna, 23. 11. 1820. ¿011 šolska najemnina drva činž gld kr gld kr gld kr Župnijska nadarbina Šmartno 1 40 - 51 % 2 31 % Gospostvi Črni Potok in Selo 3 20 1 43 5 3 Gospostvo Bogenšperk 1 40 - 51 % 2 31 % Gospostvo Grmače 1 40 - 51 % 2 31 % Gospostvo Poganek - - - 51 % - 51 % Gospostvo Grbin 1 40 - - 1 40 Gospostvo Slatna 1 40 - 51 % 2 31 % SKUPAJ 11 40 6 % 17 40 % Patronatna gospostva, odvetniške gosposke, okrajna gospostva, cerkvena in krajevna predstoj-ništva je okrožni urad naprosil, naj mu pošljejo svoja mnenja tudi glede zavarovanja šolskih in cerkvenih poslopij.101 Naslednji podatki o obveznostih do šmarske šole so šele iz leta 1839. Gubernijski odlok z dne 13. septembra 1838 je določil razporeditev konkurenčnih stroškov za kritje potreb šole (Trivialschulle) v letih 1835-1837 v višini 80 gld 40 kr. Na patrona in posamezna gospostva v šmarski župniji je odpadlo po 24 gld 28 % kr.102 Stroški so v naslednjem triletju 1838-1840 narasli na 112 gld, kakor je bilo določeno z gubernijskim dekretom 16. julija 1842. Okrajna gosposka Stična je Grmačam odmerila 34 gld 20 kr konkurenčnega prispevka - tangente, 10 gld 50 kr od kmetij in 6 gld 2 kr činža.103 Tokrat Grmače niso plačale činža, zato jih je okrajna gosposka pozvala, naj to storijo brez odlašanja v osmih dneh.104 Opomin je zalegel in denar je bil 17. oktobra že nakazan.105 Poleg šole je gospostvo Grmače moralo prispevati tudi za šmarsko župnijsko cerkev in žup-nišče. Okrajna gosposka Stična je 25. marca 1837 od gospostev, ki so imela podložnike v šmarski župniji, zahtevala popis kmetij. Dokumentacijo naj bi potreboval predvsem župnijski urad, konkretno župnik Jožef Burger, ki mu ni bilo povsem natančno znano stanje kmetij in njihova pripadnost gospostvom. Na podlagi popisa so določili njihove konkurenčne prispevke pri gradbenih delih na cerkvi in župnišču.106 Na njegov poziv je gospostvo Grmače sestavilo seznam svojih podložnikov v šmarski župniji. 12 jih je bilo v Tenetišah, 6 na Jablanici, 4 na 101 ARS, AS 735, š. 15, B, Šmartno zavarovanje cerkvenega in šolskega poslopja pred požarom, Okrožni urad okrajnim gospostvom, Novo mesto, 20. 5. 1826, št. 681/15. 102 ARS, AS 735, š. 15, B, Šmartno šola, Okrožni urad gospostvu Grmače, Novo mesto, 2. 7. 1839, št. 2099. 103 ARS, AS 735, š. 15, B, Šmartno šola, Okrajna gosposka gospostvu Grmače, Stična, 7. 9. 1842. 104 ARS, AS 735, š. 15, B, Šmartno šola, Okrajna gosposka gospostvu Grmače, Stična, 3. 10. 1842, št. 1394. 105 ARS, AS 735, š. 15, B, Šmartno šola, Gospostvo Grmače okrajni gosposki Stična, Grmače, 17. 10. 1842. 106 ARS, AS 735, š. 15, B, Šmartno župna cerkev in župnišče, Župnijski urad Šmartno gospostvu Grmače, Šmartno, 31. 3. 1837, št. 29/2. Jelši, po 1 na Roden vrhu in Peči, 5 na Libergi, 6 na Lupinci, 4 na Kostrevnici, 6 v Volčji jami, 3 na Reki, 3 na Zavrstniku in 1 v Litiji. Od njih je gospostvo plačalo 35 gld 5 kr hubnih prispevkov.107 Leta 1837 so pri stari župnijski cerkvi sv. Martina, ki je stala na mestu sedanje, želeli povišati zvonik in vanj obesiti nove zvonove. Za predvideni projekt so nameravali porabiti sredstva iz Praprot-nikove zapuščine. Hkrati so morali urediti v žup-nišču še stanovanje za drugega kaplana. Deželno glavarstvo je 22. decembra 1836 ukazalo izvesti konkurenčno obravnavo. Novomeški okrožni urad jo je 20. aprila 1837 razpisal za 22. junij 1837, nanjo pa so morali priti pooblaščeni zastopniki gospostev. V primeru odsotnosti je o njihovem prispevku odločala večina prisotnih.108 Zidovje zvonika je bilo poškodovano zaradi zvonjenja in požara, ki je uničil zvonikovo kapo. V kaplanovo stanovanje so nameravali predelati tretjo župnikovo sobo. Da bi se žup-nišče lahko pokrilo z opečno kritino, je bilo potrebno izdelati močnejše ostrešje, saj se starega ni dalo popraviti. Za načrtovana popravila so predvideli kar 3140 gld 34 kr stroškov, od tega naj bi 1895 gld 49 kr odpadlo na račun župnišča, 834 gld 44 kr na račun zvonika, iz zapuščine Franca Pra-protnika pa naj bi namenili 410 gld 1 kr. Nabava novih zvonov je bila stvar župnijske skupnosti. Gospostva naj bi v materialu prispevala za 125 gld 31 kr. Na posamezno gospostvo je prišlo 35 gld 5 kr obveznosti, ki jih je moralo poravnati v osmih dneh. Gospostva so lahko poslala ugovor v 14 dneh.109 Gospostvo Grmače je 4. junija 1838 pravico do ugovora uporabilo, zato je upravnik Mencinger zaprosil za zaustavitev konkurznega postopka do konca julija.110 Ker se je z gradbenimi deli mudilo, so oblasti gospostvu vljudno sporočile, da zadeve ne 107 ARS, AS 735, š. 15, B, Šmartno župna cerkev in župnišče, Izkaz podložnikov, Grmače, 4. 4. 1837. 108 ARS, AS 735, š. 15, B, Šmartno župna cerkev in župnišče, Okrožni urad gospostvu Grmače, Novo mesto, 20. 4. 1837, št. 3598. 109 ARS, AS 735, š. 15, B, Šmartno župna cerkev in župnišče, Okrožni urad gospostvu Grmače, Novo mesto, 8. 5. 1838, št. 3794. 110 ARS, AS 735, š. 15, B, Šmartno župna cerkev in župnišče, Gospostvo Grmače okrožnemu uradu, Grmače, 4. 6. 1838, št. 32. bodo podaljševali.111 Vendar pa je moralo priti nekaj vmes, saj do popravila zvonika očitno ni prišlo. Leta 1847 je predstojništvo župnijske cerkve ponovno želel spraviti v tek popravilo zvonika, ki je pogorel leta 1835. Za 20. julij 1847 je novomeški okrožni urad razpisal konkurenčno obravnavo, ki je za gospostva predvidevala iste prispevke kot 10 let poprej.112 Naj omenimo še eno časopisno notico: posestnik graščine Grmače, visokorodni gospod Rihard baron Apfaltrern, se je leta 1916 zanimal za preureditev kapelice na Pungertu v nagrobni spomenik žrtvam 1. svetovne vojne.113 Polšnik Na Polšniku je grmaško gospostvo nastopalo v vlogi patrona. Iz ohranjene dokumentacije je mogoče sklepati, da za potrebe župnije ni bilo radodarno. Omenili smo že njegovo zadržano držo pri gradnji nove župnijske cerkve in šole na začetku 20. stoletja. Je pa tudi res, da potrebe na majhni župniji niso bile tako številne, kot npr. v šmarski. O izvajanju pa-tronatnih dolžnosti oziroma o kritju patronatnih bremen v župniji Polšnik so ohranjeni le nekateri zgodovinski drobci. Dne 17. februarja 1820 je novomeški okrožni urad gospostvu Grmače naložil, naj uredi zadeve glede 52 gld vrednega volila, kar pa se do srede junija še ni zgodilo.114 Podobno zavarovanje kot v Smartnu so želeli tudi na Polšniku, saj so pozimi 1825 imeli požar na župnišču in šoli. Patronu župnije ga je v imenu prebivalcev močno nasvetovalo gospostvo Slatna.115 Leta 1839 je gospostvo Grmače odobrilo uporabo 208 gld iz župnijskega premoženja za prekritje zvonika in strelovod.116 Leta 1841 se je gospostvo obrnilo na ordinariat tudi glede postavitve novega velikega oltarja v župnijski cerkvi, za katerega naj bi se porabilo 248 gld iz cerkvenega premoženja. Ordinariat je postavitev odobril.117 Istega leta je župnik Jernej Müller 50 gld iz Miklove in Mlakarjeve 111 ARS, AS 735, š. 15, B, Šmartno župna cerkev in župnišče, Okrožni urad gospostvu Grmače, Novo mesto, 19. 8. 1838, št. 8053. 112 ARS, AS 735, š. 15, B, Šmartno župna cerkev in župnišče, Okrožni urad gospostvu Grmače, Novo mesto, 31. 5. 1847, št. 6216. 113 Šmartno pri Litiji. Domoljub, 29 (28. 9. 1916), št. 39, str. 514. 114 ARS, AS 735, š. 15, C, Polšnik mašna ustanova, Okrožni urad gospostvu Grmače, Novo mesto, 18. 6. 1820, št. 1079. 115 ARS, AS 735, š. 15, B, Šmartno zavarovanje cerkvenega in šolskega poslopja pred požarom, Gospostvo Slatna gospostvu Gjmače,_ Slatna, 23. 5. 1825. 116 NŠAL, ŠAL, Župnije, š. 251, Gospostvo Grmače knezo-škofijskemu ordinariatu, Grmače, 5. 9. 1839. 117 NŠAL, ŠAL, Župnije, š. 251, Knezoškofijski ordinariat gu- berniju, Ljubljana, 15. 7. 1841. Knezoškof Anton Alojzij Wolf po premestitvi Blaža Lušine za polšniškega župnika po predlogu patrona Alojza barona Apfaltrerja imenuje Jerneja Mullerja. mašne ustanove porabil za nakup državne obveznice, za kar je dobil soglasje gospostva Grmače.118 Za časa župnika Mullerja se je končala doba fevdalizma. Dne 2. januarja 1849 mu je ordinariat naročil, naj predloži fasijo119 župnijske nadarbine, da bi mu oblasti nakazale predujem kongrue120 na račun ukinjenih desetin, tlake in ostalih zemljiških pravic, predvsem urbarialnih dajatev v žitu. Za odškodnino naj bi se obrnil na višja mesta. Tovrstna plačila so se nakazovala iz verskega sklada. Župnijska nadarbina je v tistem času imela 335 gld 36 % kr letnih dohodkov. Letna odškodnina za izgubljene dohodke je znašala 183 gld 19 2/4 kr.121 Gospostvo Grmače v zadevah, povezanih z zemljiško odvezo, ni omenjeno. 118 NŠAL, ŠAL, Župnije, š. 251, Knezoškofijski ordinariat gu-berniju, Ljubljana, 26. 9. 1841. 119 Fasija je bila davčna napoved dohodkov. 120 Kongrua so bili župnikovi ali kaplanovi letni dohodki — plača. 121 NŠAL, ŠAL, Župnije, š. 251, Knezoškofijski ordinariat Jerneju Mullerju, Ljubljana, 2. 1. 1849, št. 4; Državno glavarstvo knezoškofijskemu ordinariatu, Ljubljana, 17. 8. 1852, št. 8014. ¿011 Iz let 1847-1848 je v grmaškem fondu ohranjena tudi dokumentacija o mašni ustanovi za pokojno Jedrt Podrenk s Tep. 100 gld je namenila za obletnico z nokturnom in sv. mašo. Denar je bil naložen pri dediču in cerkvenem ključarju Juriju Mandlu, od katerega pa je cerkveno predstojništvo terjalo izplačilo 5% obresti za kritje obletnice. Župnik Jernej Müller se je zavzemal, da bi kapital naložili in vezali v katerega od javnih skladov, obveznico pa bi hranili v župnišču. Seveda je s transakcijo moralo soglašati tudi gospostvo Grmače, ki je skupaj z župnikom in s ključarjema sestavljalo župnijsko cerkveno predstojništvo. V imenu gospostva je zadevo spremljal oskrbnik Josef Schweiger.122 Iz kasnejših let je ohranjenih še nekaj dokumentov glede volil za mašne ustanove, pri katerih pa grmaško gospostvo ni sodelovalo. Ljubljana — stolnica Iz let 1787 in 1788 sta ohranjeni pobotnici o 4% polletnih, 60 gld vrednih obrestih mašne ustanove Jožefa Leopolda barona Apfaltrerja,123 ki so se izplačale od 3000 gld domestikalnega kapitala. Izplačilo je odobril Franc baron Apfaltrer svojemu bratu Ernestu, ki je bil beneficiat mašnega beneficija Benedikta pl. Dinzlischa na gradu Poganek, bival pa je tudi v lastni hiši v Ljubljani.124 Dvakrat letno je dobil po 46 gld tudi od mašne ustanove Ane Garzarolli, roj. Apfaltrer. Ernest baron Apfaltrer je vmes zbolel, zato izplačila mašnega beneficija, ki ga je pri stolnici ustanovil stric kanonik Jožef Leopold baron Apfaltrer, niso bila popolna, zaradi česar se je pritožil. Za izplačilo denarja je moral stolnemu blagajniku predložiti seznam opravljenih maš. Pomožni škof Jožef Mikolič mu je vljudno odgovoril, da mu zaradi bolezni pripada plačilo 265 maš. Težave so nastale zato, ker Ernest pri sebi ni imel ustanovnega pisma in je zadevo zaostril okrožni urad.125 Mašni dar je tedaj znašal 20 kr za mašo; 265 maš je torej veljalo 88 gld 20 kr. 122 ARS, AS 735, š. 15, C, Polšnik mašna ustanova, Okrajno sodišče Brdo pri Lukovici oporoka Jedrt Podrenk, Brdo, 21. 10. 1847; Kameralna prokuratura Nota, Ljubljana, 30. 11. 1847, št. 6015. 123 Kapitularja ljubljanskega stolnega kapitlja sta bila v 18. stoletju tudi dva člana družine Apfaltrer: dr. Karel Jožef baron Apfaltrer (1714/1715—1719) in Jožef Leopold baron Apfaltrer (1735—1758). Slednji je ustanovil pri stolnici Ap-faltrerjevo mašno ustanovo, do katere je imel prednostno pravico sorodnik. Ambrožič, Prošti, str. 93, 97. 124 ARS, AS 735, š. 15, A, Patronatne zadeve, Pobotnica Franca Apfaltrerja, Ljubljana, 1. 11. 1787; Pobotnica Ernesta Apfaltrerja, Ljubljana, 12. 6. 1788. 125 AS 735, š. 15, A, Patronatne zadeve, Jožef Mikolič Ernestu Apfaltrerju, Ljubljana, 7. 2. 1791; Ernest Apfaltrer nadškofijskemu oficiju, Poganek, 8. 3. 1791. Ljubljana — Šentpeter Okrožni urad v Ljubljani je 28. septembra 1821 gospostvo Grmače obvestil, da je do 6. oktobra za postavitev kape na levem zvoniku predmestne župnijske cerkve sv. Petra dolžno prispevati svoj konkurenčni prispevek. Znesek je bil verjetno naveden v odloku okrožnega urada z dne 7. avgusta 1821, št. 5608, ki pa se ni ohranil.126 Kolovrat Z dvornim dekretom z dne 7. februarja 1822 so bila odobrena popravila v kolovratskem župnišču, za katera je pripravil načrt c. kr. dvorni gradbeni svetnik. Predvideni stroški naj bi znašali 1893 gld % kr C.M.127 Zanje naj bi prispevali patron — gospostvo Stična (pod patronatom kranjskega verskega sklada) 913 gld 27 % kr, gospostva za gradbeni material 530 gld 15 kr in župnijska skupnost z ročnim delom in tlako 449 gld 18 kr. Lokalna komisija je seveda dopustila možnost, da se je material prispeval v naravi. Na koncu dokumenta je seznam naslovnikov, katerim je bil poslan. Odslikava pripadnost podlož-nikov, ki so jih v župniji Kolovrat imela naslednja gospostva: Grmače, Ponoviče, Brdo pri Lukovici, Mekinje; graščine: Kandrše, Medija, Spodnji Kolovrat, Zgornji Kolovrat, Tuštanj, Zalog pri Moravčah, Krumperk, Dol pri Ljubljani; župniji: Vače in Kamnik, ter Lambergov kanonikat ljubljanskega stolnega kapitlja.128 Nazadnje so gospostva in graščine morale prispevati za 513 gld 6 kr v materialu. Na gospostvo Grmače je odpadlo le 17 gld 46 kr prispevka.129 Moravče V skladu z gubernijskim odlokom je ljubljanski okrožni urad za gradnjo novega gospodarskega poslopja deželnoknežje župnije v Moravčah za 23. julij 1821 razpisal krajevno komisijsko obravnavo. Okrajni gosposki Brdo je naročil, naj nanjo povabi vse konkurenčne zavezance in gospostva, ki imajo v moravški župniji podložnike. V primeru odsotnosti jih je morala seznaniti s sklepi.130 126 AS 735, š. 15, B, Št. Peter v Ljubljani župna cerkev, Okrožni urad gospostvu Grmače, Ljubljana, 25. 9. 1821, št. 8107; Župnija Polšnik okrožnemu uradu Novo mesto, Polšnik, 16. 1. 1848. 127 Conventions-Münze. 128 ARS, AS 735, š. 15, B, Kolovrat župnišče, Okrajna gosposka zemljiškim gospostvom, Ponoviče, 6. 4. 1822, št. 354. 129 ARS, AS 735, š. 15, B, Kolovrat župnišče, Okrajna gosposka gospostvu Grmače, Ponoviče, 4. 8. 1822, št. 692. 130 ARS, AS 735, š. 15, B, Moravče župnišče, Okrajna gos- poska gospostvu Grmače, Brdo, 24. 6. 1821, št. 735. ¿011 Ljubljanski okrožni urad je 30. septembra 1829 gospostvo Grmače opozoril, naj izvrši plačilo konkurenčnega prispevka pri cerkveni gradnji v Moravčah.131 Gospostvo se je najprej izgovarjalo, da odločbe ni prejelo, zato je zaprosilo, naj bi se prisilna izvršitev zaustavila. Okrožni urad je 31. oktobra zahteval, naj plačilo nemudoma izvrši. 30 gld % kr vredno obveznost je gospostvo poravnalo novemb-ra.132 V župnišču je župnik Potočnik želel urediti tudi kaplanovo stanovanje, kar bi stalo 283 gld 57 % kr. Gospostvo Grmače je bilo s strani okrajne gosposke Ponoviče naprošeno, da bi se 26. aprila 1837 ob 10. uri udeležilo konkurenčne obravnave v župnišču ali pa poslalo svojo izjavo, da se strinja s povračilom stroškov.133 Iz pobotnice, datirane 6. aprila 1832, je razvidno, da je gospostvo Grmače za moravško šolo v letih 1823—1829 ljubljanski okrožni blagajni plačalo 24 kr C.M. založniškega prispevka.134 Iz izvlečka porazdelitvenega izkaza stroškov z dne 7. julija 1841 izvemo tudi, da so bila gospostva za potrebe moravške šole za leti 1840 in 1841 dolžna plačati skupaj 90 gld prispevkov. Na Grmače je odpadlo 1 gld 39 kr.135 Podoben izvleček o konkurenčnem prispevku za plačilo najemnine šolskih prostorov (učilnice pri Andreju Šlibarju v Moravčah) in za ogrevanje iz leta 1842 pove, da so v ta namen gospostva plačala 45 gld. Grmače so morale plačati 1 gld 34 % kr prispevka. Od tega je 1 gld 30 kr šlo na račun kmetije, 4 % kr pa je veljal konkurenčni prispevek.136 Leta 1846 je bil letni prispevek za šolo 55 gld, gospostvom pa je bila odmerjena tangenta v višini 18 gld 40 kr.137 Dne 30. novembra 1842 je okrajna gosposka Zalog pri Moravčah gospostvo Grmače povabila, da se 19. decembra udeleži razpisane konkurenčna obravnave za gradnjo nove šole v Moravčah.138 Primskovo Deželni urad je leta 1825 prejel prošnjo župnijskega vikarja s Primskovega za gradbena dela na cerkvi in župnišču. Stroški so bili knjigovodsko ocenjeni na 866 gld 35 % kr, pavšalno pa naj bi znašali 750 gld M.M.139 Patron140 naj bi prispeval 280 gld 51 % kr, gospostva v materialu 469 gld 8 % kr, nekaj je obljubila tudi graščina Podpeč (Gallenstein). Posamezno gospostvo naj bi v denarju prispevalo po 17 gld 42 kr, denar pa naj bi v štirinajstih dneh poslalo na novomeški okrožni urad.141 Okrožni urad je okrajni gosposki Turn pri Pod-peči naročil popis kmetij, ki so tudi v primskovški župniji pripadale različnim konkurenčni obravnavi zavezanim gospostvom. Predložiti ga je morala v štirinajstih dneh. Gospostvo Grmače je bilo v znamenju prijateljskega sodelovanja 16. decembra 1825 naprošeno, da pripravi podatke o svojih podložnikih v župnijskem vikariatu Primskovo ter jih v predpisani obliki pošlje na okrožni urad.142 Oskrbnik Grmač Šimnovic je zahtevane podatke poslal že 20. decembra. Ni mu jih bilo težko zbrati, saj naj bi gospostvo v primskovškem vikariatu imelo le tri podložnike, za katere naj bi plačalo 7 gld 59 kr 5 den prispevkov.143 Očitno pa se je oskrbnik obotavljal izročiti prispevke na podlagi lažne prijave. Novomeški okrožni urad je brez prizanašanja zahteval denar do 15. marca 1826, da bi se lahko dokončala gradnja novega župnišča.144 Dne 5. junija 1826 pa so na okrožnem uradu ugotovili, da bi moralo biti grmaških podložnikov več, zato so gospostvu Grmače določili prispevek v višini 19 gld 19 kr, ki naj bi ga plačalo v osmih dneh.145 Oskrbnik Šimnovic se tokrat ni dolgo obotavljal in je denar poslal ter 24. junija od okrožnega urada zahteval potrdilo o njegovem prejemu.146 131 ARS, AS 735, š. 15, B, Moravče župna cerkev, Gospostvo Grmače okrožnemu uradu, Grmače, 15. 10. 1829. 132 ARS, AS 735, š. 15, B, Moravče župna cerkev 1829, Okrožni urad gospostvu Grmače, Ljubljana, 30. 9. 1829, št. 10679 in 31. 10. 1829, št. 11602; Gospostvo Grmače okrajni gosposki Brdo, Grmače, 14. 11. 1829. 133 ARS, AS 735, š. 15, B, Moravče župnišče, Okrajna gosposka gospostvu Grmače, Ponoviče, 28. 3. 1837, št. 33. 134 ARS, AS 735, š. 15, B, Moravče šola, Pobotnica okrožne blagajne, Ljubljana, 6. 4. 1832. 135 ARS, AS 735, š. 15, B, Moravče šola, Okrajni urad gospostvu Grmače, Zalog pri Moravčah, 7. 7. 1841, št. 692. 136 ARS, AS 735, š. 15, B, Moravče šola, Okrajni urad gospostvu Grmače, Zalog pri Moravčah, 21. 1. 1842. 137 ARS, AS 735, š. 15, B, Moravče šola, Okrajni urad gospostvu Grmače, Zalog pri Moravčah, 11. 12. 1844, št. 4336. 138 ARS, AS 735, š. 15, B, Moravče šola, Okrajni urad gospostvu Grmače, Zalog pri Moravčah, 30. 11. 1842, št. 2835/14. 139 Metall-Münze. 140 Patron je bilo gospostvo Stična. 141 ARS, AS 735, s. 15, B, Primskovo župnišče, Okrožni urad gospostvu Grmače, Novo mesto, 29. 7. 1825, št. 6610. 142 ARS, AS 735, š. 15, B, Primskovo župnišče, Okrajna gosposka gospostvu Grmače, Turn pri Podpeči, 16. 12. 1825, št. 421. 143 ARS, AS 735, š. 15, B, Primskovo župnišče, Gospostvo Grmače okrajni gosposki Turn, Grmače, 20. 12. 1825. 144 ARS, AS 735, š. 15, B, Primskovo župnišče, Okrožni urad gospostvu Grmače, Novo mesto, 25. 1. 1826, št. 581. 145 ARS, AS 735, š. 15, B, Primskovo župnišče, Okrožni urad gospostvu Grmače, Novo mesto, 5. 6. 1826, št. 4178. 146 ARS, AS 735, š. 15, B, Primskovo župnišče, Gospostvo Grmače okrožnemu uradu Novo mesto, Grmače, 24. 6. 1826. ¿011 Hotič Revolucionarno leto 1848 je prineslo razpad fevdalnega sistema, v katerega so bile vpete tudi patronatne obveznosti gospostev. Ze v tistem času so se jih gospostva želela otresti, saj je z zemljiško odvezo nastopila nova realnost. Zastopnik gospostva Grmače je julija 1848 protestiral proti neupravičenim zahtevam, da bi gospostvo kot konkurenčni zavezanec prispevalo za gradnjo nove šole v Hotiču in za malenkostna popravila župnišča.147 Zadeva se je vlekla celo leto. Okrajna gosposka Zalog pri Moravčah (Wartenberg) je skladu z ministrskim odlokom novo konkurenčno obravnavo razpisala za 3. julij 1849, nato pa jo prestavila na 10. julij 1849.148 Tokrat je šlo za gradnjo novega župnišča. Zaradi izgube urbarialnih dajatev so bila gospostva upravičena do odškodnine, zato je bilo potrebno na novo določiti njihove obveznosti. S tem v zvezi je upravnik gospostva Grmače, Josef Schweiger, za konkurenčno obravnavo pripravil posebno izjavo. V njej je zapisal, da so politične oblasti tovrstne dolžnosti prisilno naložile gospostvom po umiku Francozov, zato bi jih morale umakniti ter jim povrniti stare pravice. Pritoževal se je nad slabim gospodarskim položajem gospostev, ki so zaradi zemljiške odveze zapadla v stisko in pomanjkanje. Domnevna odškodnina naj bi gospostva v gospodarskem oziru okrepila v starem položaju, da bi mogla nadaljevati s kritjem patronatnih bremen. Vendar pa je ob tem izrazil svoj dvom in poudaril razliko med vrednostjo odvzetega premoženja in višino morebitne denarne odškodnine. Zato je na koncu izjave zapisal, da gospostvo Grmače ne bo več moglo po starem običaju skrbeti za gradnjo in vzdrževanje bogoslužnih zgradb župnije Hotič.149 Vače V Valvasorjevem času sta bila pri župnijski cerkvi sv. Andreja na Vačah dva beneficija: beneficij sv. Mihaela, ki ga je podeljeval cesar, in beneficij Naše Ljube Gospe, ki ga je podeljeval grof Lam-berg. V tistem času je bila v cerkvi tudi Apfal-trerjeva nagrobna plošča.150 Na podlagi spodaj navedenega družinskega izročila in prepisa ustanovne listine lahko upravičeno sklepamo, da sta bila prvotno oba beneficija ustanovljena s strani članov rodbine Apfaltrer. 147 ARS, AS 735, š. 15, B, Hotič župnišče, Dokument brez naslovnika, Hotič, 13. 7. 1848. 148 ARS, AS 735, š. 15, B, Hotič župnišče, Okrajna gosposka gospostvu Grmače, Zalog pri Moravčah, 13. 6. 1849, št. 1641 in 24. 6. 1849, št. 1790. 149 ARS, AS 735, š. 15, B, Hotič župnišče, Izjava gospostva Grmače, Hotič, 10. 7. 1849. 150 Valvasor, Die Ehre, VIII, str. 829. Beneficij sv. Mihaela je bil prvotno Apfaltrerjev — vsaj tako se je ohranilo v družinskem izročilu, ki ga je deželnemu glavarstvu leta 1794 posredoval Franc baron Apfaltrer. Leta 1442 naj bi beneficij sv. Mihaela ustanovil Jurij Apfaltrer. Ustanovna listina naj bi bila shranjena v arhivu neke prelature. Njen prepis naj bi oče Janez Ignac izročil Žigu grofu Gallenbergu. Ceprav sta ga skupaj z bratom kanonikom Leopoldom iskala, ga nista več našla. Od svojega očeta je tudi slišal, da naj bi rodbina Ap-faltrer izgubila prezentacijsko pravico nad benefi-cijem sv. Mihaela v času protestantizma. V inventarju je pod št. 4 našel tudi podatke o srebrnem pozlačenem kelihu, ki je skupaj s pateno pripadal oltarju sv. Mihaela, imel pa je Apfaltrerjev ščit in grb. Lastnina beneficija pa naj bi bila dva srebrna pozlačena križa iz let 1475 in 1476, ki sta na stalcu imela ščit in grb Andreja Apfaltrerja. Beneficij naj ne bi imel kapitala, saj je bilo čisto zlato pred odkritjem Amerike redko.151 Ob navedbi datacij pravkar omenjenih križev in njunega darovalca takoj opazimo anahronizem. Nedvomno sta spadala k beneficiju Naše Ljube Gospe in ne k beneficiju sv. Mihaela. Dne 25. septembra 1474 je namreč Andrej Apfaltrer, gospodar graščine Lebek, ustanovil beneficij za zgodnjika (zorničaija), ki je bil dolžan za dušni blagor prednikov in bližjih sorodnikov v župnijski cerkvi na Vačah darovati vsak dan zgodnjo mašo. V ustanovni listini je posebno naveden ustanovnikov oče Konrad, ki je nameraval ustanoviti mašno ustanovo že za časa Pija II. (1458—1464). Beneficij je bil ustanovljen na čast vsemogočnega Boga, v slavo Kraljice Device in Porodnice Marije in vseh nebeških zborov. Za vzdrževanje »kaplana« je zagotovil tretjino desetine v Dolu, dva dela desetine od železa na Vačah, pa po eno kmetijo »zu Vunna« in na Bregu. Ni pa zagotovil samo dohodkov za vzdrževanje kaplana — zgodnjika, ampak mu je postavil tudi hišo.152 Prezentacijska pravica za beneficij Naše Ljube Gospe je po protestantski dobi prešla na grofe Lam-berge. Ostali podatki o Apfaltrerjih in njihovih prispevkih za vaško šolo in cerkev so z začetka 19. stoletja. Za izvajanje šolskega pouka se je na Vačah leta 1815 uredila in najela učilnica. Stroške 193 gld 34 kr je založil župnik Anton Bregant. Patronatno gospostvo Stična je šele leta 1819 po konkurenčni obravnavi prispevalo 130 gld 10 kr, preostanek 63 gld 24 kr pa je padel na gospostva, ki so v župniji imela svoje podložnike. Ljubljanski okrožni urad je gospostvo Grmače terjal, naj v osmih dneh poravna 151 ARS, AS 735, š. 15, A, Patronatne zadeve, Franc Apfaltrer deželnemu glavarstvu, Ljubljana, 14. 3. 1794. 152 ARS, AS 735, š. 15, D, Beneficiat Vače, Prepis ustanovnega pisma Andreja Apfaltrerja, Ljubljana, 25. 9. 1474. ¿011 svoj konkurenčni prispevek v višini 52 % kr.153 Za triletje 1825-1827 so Grmače okrajni gosposki Ponoviče za šolo plačale 1 gld 13 kr.154 Leta 1829 je državno knjigovodstvo določilo prispevek 30 gld, ki je bil med patrona, gospostva in župnijo porazdeljen po tretjinah. Okrajna gosposka Ponoviče je Grmače morala ponovno terjati za 13 kr prispevka za najemnino vaške šole.155 Naslednje leto je grmaški delež znašal 30 % kr, okrožni urad pa je za plačilo gospostvo moral ponovno terjati.156 Leta 1835 je bil grmaški konkurenčni prispevek za plačilo šolske najemnine 14 kr 2 den, za podložne kmetije pa je gospostvo plačalo še 3 gld.157 Na Vačah je v tistem času službo učitelja opravljal cerkovnik, za katerega so v kaplaniji želeli urediti stanovanje. Župniji je bila naložena gradnja nove kaplanije pa tudi nove šole v vrednosti 1400 gld. Pravzaprav so želeli šolo ločiti od kaplanije, kar pa se ni zgodilo. Obe stavbi so zgradili tako, da sta imeli skupno streho. Deželni urad je načrt odobril, gospostvo Grmače pa je bilo naprošeno, da se o njem izjasni do 20. februarja 1836.158 Na gospostva je odpadlo 606 gld 25 % kr konkurenčne tangente -prispevka. Za podložne kmetije so Grmače morale plačati 13 gld 25 kr.159 Dne 10. novembra 1841 je gosposka grmaško zamudo plačila morala naznaniti okrožnemu uradu. Vsega skupaj so bili potrebni kar trije opomini, da je bil 6. maja 1842 denar vendarle poslan.160 Za leti 1842 in 1843 so Grmače za vaško šolo morale prispevati 3 gld od kmetij, 48 gld konkurenčnega prispevka in 21 kr za šolske potrebe.161 Zopet je bil za neplačanih 21 kr potreben opomin. Ob vsem povedanem preseneča plačilna nedisciplina gospostva Grmače, saj je šlo za drobiž. 153 ARS, AS 735, š. 15, B, Vače šola, Okrožni urad gospostvu Grmače, Ljubljana, 28. 10. 1819, št. 8069. 154 ARS, AS 735, š. 15, B, Vače šola, Gospostvo Grmače okrožnemu uradu Ljubljana, Grmače, 29. 12. 1828. 155 ARS, AS 735, š. 15, B, Vače šola, Okrožni urad gospostvu Grmače, Ljubljana, 17. 12. 1829, št. 13703; Okrajna gosposka gospostvu Grmače, Ponoviče, 10. 8. 1830, št. 1000. 156 ARS, AS 735, š. 15, B, Vače šola, Okrožni urad gospostvu Grmače, Ljubljana, 17. 4. 1832, št. 3628. 157 ARS, AS 735, š. 15, B, Vače šola, Okrajna gosposka repar-ticija za gospostvo Grmače, Ponoviče, 15. 5. 1835. 158 ARS, AS 735, š. 15, B, Vače župnišče, Okrožni urad gospostvu Grmače, Ljubljana, 21. 1. 1836, št. 655. 159 ARS, AS 735, š. 15, B, Vače šola, Okrajna gosposka repar-ticijski izvleček za gospostvo Grmače, Zalog pri Moravčah, 10. 7. 1841. 160 ARS, AS 735, š. 15, B, Vače šola, Okrajna gosposka repar-ticijski izvleček za gospostvo Grmače, Zalog pri Moravčah, 10. 11. 1841, št. 1331; 18. 3. 1842, št. 1331/841; 16. 5. 1842, št. 1191/12. 161 ARS, AS 735, š. 15, B, Vače šola, Okrajna gosposka repar- ticijski izvleček za gospostvo Grmače, Zalog pri Moravčah, 26. 3. 1843. Patron Alojz baron Apfaltrer knezoškofu Wolfu za novega polšniškega župnika predlaga Jerneja Mullerja. Kaj dosti bolje ni bilo niti s prispevki za vaško cerkev in župnišče. V župniji Vače je grmaško gospostvo imelo 11 podložnikov; po 1 na Vrhu in Žvarovljah, po 2 v Cvetežu in Hotiču ter 5 v Cir-kušah. Za 22. julij 1828 je bila razpisana konkurenčna obravnava za gradnjo novega župnišča in gospodarskega poslopja. Na njej so se gospostva morala izjasniti, ali bodo prispevala v materialu ali v denarju. Ker do dogovora očitno ni prišlo, je bila za 24. maj 1830 razpisana nova obravnava, potem pa za 11. junij še ena.162 Stroški gospostev naj bi znašali 502 gld 52 % kr, na Grmače pa naj bi odpadlo 11 gld 49 kr plus 3 gld za podložne kmetije.163 Gospostvo je svoje obveznosti poravnalo 7. decembra 1830. Zapletov pa še ni bilo konec. Gospostvo Medija se je pritožilo, da v vaški župniji nima 7 % kmetije, pač pa le 1 % kmetije. Zato je okrajna gosposka Ponoviče morala med gospostva 162 ARS, AS 735, š. 15, B, Vače župnišče, Okrožni urad gospostvu Grmače, Ljubljana, 2. 7. 1828, št. 6335; Okrajna gosposka gospostvu Grmače, Ponoviče, 17. 5. 1830, št. 686; 7. 6. 1830, št. 771. 163 ARS, AS 735, š. 15, B, Vače župnišče, Okrajna gosposka gospostvu Grmače, Ponoviče, 5. 8. 1830, št. 1080; Okrožni urad gospostvu Grmače, Ljubljana, 19. 10. 1830. ¿Oil — ■AlTriftlilMPi Knezoškof Jernej Vidmar po resignaciji Jerneja Mul-lerja za polšniškega župnika po predlogu patronatnega gospostva Grmače imenuje Mateja Tavčarja. na novo porazdeliti stroške, kar je pomenilo, da so Grmače morale naknadno doplačati še 35 % kr.164 Leta 1834 je pogorelo cerkveno ostrešje, zato je bilo potrebno zagotoviti zasilno streho. Material naj bi stal 107 gld 33 kr, tako da bi na posamezno gospostvo odpadlo 2 gld 43 kr prispevka, ki naj bi ga v štirinajstih dnevih nakazali okrajni gosposki Po-noviče. Tokrat se je oskrbnik Mencinger podvizal in prispevek takoj plačal.165 O nadaljevanju zadeve dokumentacija ni ohranjena. Naj dodamo, da je poleg cerkve na Vačah takrat zgorelo tudi 28 hiš. Po požaru so sicer cerkev popravili, vendar pa popravilo cerkvi ni dalo prave trdnosti. Staro cerkev so podrli leta 1843 in na istem mestu postavili novo, ki ima glavni vhod iz obratne strani kakor prejšnja. Od stare cerkve je ostal zvonik. Nova cerkev je bila dozidana in blagoslovljena leta 1844. Posvetil jo je knezoškof Anton Alojzij Wolf na četrto pobinkoštno leta 1845. 164 ARS, AS 735, š. 15, B, Vače župnišče, Okrajna gosposka gospostvu Grmače, Ponoviče, 16. 10. 1831, št. 1809. 165 ARS, AS 735, š. 15, B, Vače župnišče, Okrožni urad gospostvu Grmače, Ljubljana, 3. 6. 1835, št. 6202; Gospostvo Grmače okrajni gosposki Ponoviče, Grmače, 27. 6. 1835, št. 53. Se isto leto so začeli z deli na zvoniku, ki so ga povišali, saj je nova cerkev znatno višja od stare. Odkup patronatnih pravic in bremen gospostva Grmače Dne 27. januarja 1940 je zadnji lastnik graščine Grmače Rihard Apfaltrern škofu Rožmanu poslal svojo odpoved patronatu na župnijo Polšnik pod pogojem, da z odpovedjo patronatnih pravic odpadejo tudi vse dolžnosti. To naj bi storil iz svobodnega nagiba, ker je bil prepričan, da je škofu veliko do tega, da ima pri podeljevanju in upravljanju župnije svobodne roke.166 S škofije so mu sporočili, da je patronat združen s pravicami in z dolžnostmi: »Pa-tronova dolžnost je, da po zakonitih predpisih prispeva ob konkurenci svoj delež za cerkev ali nadar-binska poslopja. Te dolžnosti škof[ijski] ordinariat patrona ne more oprostiti, mogoč je le primer, da se patron odkupi bremen z enkratnim zneskom, ki bi znašal za Polšnik 10.000 din.«167 Patrona so pozvali, naj se izjasni glede predlaganega zneska, ki bi služil kot sklad za vzdrževanje župnijske cerkve in nadar-binskih poslopij. O odkupu patronata bi morali napraviti tudi posebno pogodbo. Ordinariat je zaprosil bansko upravo v Litiji, naj se tudi sama izjasni glede predloga. Zadeva se leta 1940 ni razrešila. Dekanijski urad Smartno pri Litiji je župnijskemu uradu Polšnik 31. decembra 1940 sporočil, »da se hoče patron Apfaltrern iznebiti patronstva. Zato bo moral plačati nadarbini in ž[upnijski] cerkvi 10.000 din.« Za ta denar naj bi se kupila nepremičnina. Župnijski upravitelj Franc Klopčič je bil mnenja, da bi za ta znesek na Polšniku težko kupil zemljo. »Nadarbina ima sama zemlje preveč in jo niti v najem ne morem dati,« je zapisal. Zato je predlagal, da bi se popravili nadarbinsko poslopje, cerkveni paramenti, orgle in krstni kamen.168 Gospodarski svet škofijske kurije pa je na seji 25. januarja 1941 sprejel naslednji sklep: »Ker je treba tangento patronata ob posameznih popravilih in posebej ob konkurenčnih obravnavah porabiti za določena popravila, je nemogoče odkupnino naenkrat porabiti. Najboljše je, če župnijski urad na Polšniku kupi za odškodnino kakšno gozdno parcelo, ki bo od časa do časa prinašala za popravila dosedanjo patronatno tangento.«169 Razrešitev zadeve je onemogočila nemška okupacija, ki je botrovala tudi koncu starodavnega patronata Apfaltrer-jevega gospostva Grmače nad župnijo Polšnik. 166 NSAL, SAL, Župnije, š. 252, Rihard Apfaltrern škofijskemu ordinariatu, Dunaj, 27. 1. 1941. 167 NSAL, SAL, Župnije, š. 252, Škofijski ordinariat Rihardu Apfaltrernu, Ljubljana, 31. 1. 1940, št. 602. 168 NSAL, SAL, Župnije, š. 252, Župnijski urad škofijskemu ordinariatu, Polšnik, 18. 1. 1941, št. 12. 169 NSAL, SAL, Župnije, š. 252, Skofijski ordinariat banski upravi, Ljubljana, 19. 2. 1940, št. 602; Gospodarski svet škofijskemu ordinariatu, Ljubljana, 26. 1. 1941. ¿011 Miki i ri_ I11!!' KTl fflD^r ^iJT^' ■ t^T |TJ ¿j" t rH i j' .:TT.T3 EBiMffiSjffjitkriJ mfli?Jii■i! ^Uili^Mi IftnjU1"iffiU B|.| ' , i i"!'1"" S * CSL;. ■' ^^E E5E . .BEBSI Ir*®!^**^, I B-CI- T' " S ■ ' ■.... Patron Rihard Apfaltrern sporoča škofijskemu ordinariatu svojo odpoved patronatu nad župnijo Polšnik. ¿Oil VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI ARS - Arhiv Republike Slovenije AS 735 - Gospostvo Grmače (1582-1862), š. 15, Ecclesiastica A, B, C, D. NŠAL - Nadškofijski arhiv Ljubljana NŠAL 572 - Zapuščine, Franc Pokorn, š. 379. ŠAL - Škofijski arhiv Ljubljana Župnije, š. 251, 252, Polšnik 1767-1869 in 1871-1960. LITERATURA Ambrožič, Matjaž: Prošti, dekani in kanoniki ljubljanskega stolnega kapitlja. Stolnica sv. Nikolaja v Ljubljani 1707 (ur. Metod Benedik). Ljubljana : Stolna župnija sv. Nikolaja, Inštitut za zgodovino Cerkve pri Teološki fakulteti, Društvo Mohorjeva družba, 2008, str. 85-103. Ambrožič, Matjaž: Ustanovitve zasebnih kanoni-katov ljubljanskega stolnega kapitlja. Stolnica sv. Nikolaja v Ljubljani 1707 (ur. Metod Benedik). Ljubljana : Stolna župnija sv. Nikolaja, Inštitut za zgodovino Cerkve pri Teološki fakulteti, Društvo Mohorjeva družba, 2008, str. 48-84. Baraga, France: Kapiteljski arhiv Novo mesto. Regesti listin in popis gradiva. Acta Ecclesiastica Sloveniae, 17, 1995. Catalogus cleri tum saecularis tum regularis nec non parochiarum & beneficiorum dioecesis Labacensis ineunte anno 1880 in 1905. Labaci, 1880 in 1905. Corpus Iuris Canonici. Romae, 1917. Dolinar, France M.: Prosti novomeškega kapitlja 1493-1993. Novo mesto : Dolenjska založba, 1993. Enchiridion dei Concordati. Due secoli di storia dei rapporti Chiesa-stato (ur. Erminio Lora). Bologna : Edizioni Dehoniane, 2003. Koblar, Anton: Drobtinice iz furlanskih arhivov. Izvestja muzejskega društva za Kranjsko, 2, 1892, str. 30-92; 3, 1893, 101-109; 4, 1894, 16. Kušej, Rado: Cerkveno pravo katoliške cerkve s posebnim ozirom na razmere v kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. Ljubljana : Založba juri-dične fakultete, 1927. Letopis Cerkve na Slovenskem 2000. Ljubljana : Nad-škofija Ljubljana, 2000. Pokorn, Frančišek: Besnica pri Kranju. Prispevek k zgodovini župnij ljubljanske škofije. Ljubljana : Knezoškofijski ordinariat ljubljanski, 1909. Pokorn, Frančišek: Sematizem duhovnikov in duhov-nij v ljubljanski nadškofiji l. 1788. Ljubljana : Knezoškofijski ordinariat ljubljanski, 1908. Preinfalk, Miha: Rodbina Apfaltrer : plemiške rodbine na Slovenskem. Gea, 18, 2008, št. 11, str. 66-69. Smole, Majda: Graščine na nekdanjem Kranjskem, Ljubljana : DZS, 1982. Steklasa, Ivan: Zgodovina župnije Sent Rupert na Dolenjskem. Ljubljana : samozaložba, 1913. Šmartno pri Litiji. Domoljub, 28. 9. 1916, št. 39, str. 514. Valvasor, Johann W.: Die Ehre des Herzogthums Krain. Buch VIII, XI. Laybach-Nürnberg, 1689. Volčjak, Jure: Oris zgodovine šolstva v Preddvoru do konca 1. svetovne vojne. Kronika, 53, 2005, 319-350. Wahrmund, Ludwig: Das Kirchenpatronatrecht und seine Entwicklung in Oesterreich. Bd. II. Wien, 1896. Zakonik ljubljanske škofije. Ljubljana : Škofijski ordinariat, 1940. SUMMARY Rights and obligations of patronage of the Grmace/Grunhof seignory Patronage arose from the former property right related to proprietary churches and benefices. The patron was allowed to propose i.e. present a cleric to whom a church or benefice would be granted under his patronage, but the proposed cleric was to be nominated and appointed by the ecclesiastical authority, usually the local bishop. The case of the Grmace seignory involved the longest continuous private patronage in Carniola or even the entire territory of the present-day Slovenia, which the Apfaltrer family exercised from 1286 to 1941. The rights and obligations of patronage related to the head of the family who was usually the owner of the Grmace seignory. The discussion makes mention of all known Polsnik parish priests presented by the Apfaltrer patrons. Originally, the right of presentation was exercised by the Sentrupert parish priest and after the parish was incorporated into the collegiate chapter of Novo mesto by the local provost. After the Parish of Polsnik passed from the Archdiocese of Gorizia to the Archdiocese of Ljubljana in 1787, presentations of parish priests were negotiated between the head of the Apfaltrer family and the Prince-Archbishopric ordinariate. ¿011 Until World War II the costs of maintenance of parish churches, sinecures and school facilities, as well as the costs of the purchase of pertaining equipment were divided among the parish, patron and seignories. Their participation was defined at competition discussions where they would also agree on appropriate forms of contributions. A seig-nory had the right to make a separate presentation as a patron or a feudal lord of his serfs in the territory of a parish. The Grmače seignory had a double role in competition discussions in the Polšnik parish - that of a patron and that of a feudal lord of local serfs. In the parishes of Hotič, Kolovrat, Šmartno pri Litiji, Primskovo, Vače, Ljubljana-Sentpeter and Moravče the Grmače seignory appeared only in the role of a feudal lord of local serfs, hence in the role of their legal repre- sentative with the responsibility of settling their obligations to the local parish. As evident from the preserved documents, the Grmace seignory had no ear for the needs of the local parishes. There are only a few and fragmentary historical records on the fulfilment of patron's obligations or the settlement of patron's burdens in the Parish of Polsnik. On 27 January 1940 the last owner of the Grmace mansion, Baron Richard Apfaltrer, sent his resignation from the patronage over the Parish of Polsnik to Bishop Gregorij Rozman under the condition that the resignation would also relieve him of all pertaining obligations. The settlement was delayed by the German occupation, which also put an early end to the patronage of the Apfaltrers' Grmace seignory over the Parish of Polsnik. Polšnik na razglednici, odposlani leta 1910 (Brilej, Spomin na Litijo, str. 103).