Poštnina plačana v gotovini Sped. in abbon. post. - II Gruppa Katoliški Uredništvo in uprava: Cena : Posamezna štev. L 25 Gorica, Riva Piazzutta štev. 18 Naročnina : Mesečno L UH Poduredništvo: Za inozemstvo : Mesečno L 190 Trst, Vicolo delle Rose štev. 7 Poštno ček. račun: štev. 24 12 410 Leto VII. - Štev. 30 Gorica - 28. julija 1955 - Trst Izhaja vsak četrtek CERKEV NAM KAŽE PRAVO POT Ena najhujših skušnjav za številne moderne katoličane je sodelovanje s komunizmom. Ta skušnjava ni od danes, temveč traja že več kot 25 let, odkar se je leta 1934 ustanovila Ljudska fronta v Franciji na priporočilo Kominterne, ter se nato začela komunistična revolucija v Španiji, pri kateri so katoliški Baski menili, da so upravičeni sodelovati s komunisti v obrambi svojih narodnih in socialnih pravic. Takrat je bilo geslo o »ponujani roki« strašno nevarna vaba za razne »progresivne« katoličane ne samo v Španiji in Franciji, temveč povsod, kjer je takrat vladala demokracija. To se je občutilo tudi na Slovenskem, ko so sprejeli od komunistov ponujano roko mnogi slovenski katoliški levičarji. Ti so potem med vojno stopili tudi v aktivno sodelovanje s komunizmom. Po vojni se je ta skušnjava stopnjevala zlasti v vseh državah onstran železne zavese. Komunistični režimi so v želji, da čimprej uničijo vpliv Cerkve, ponudili sodelovanje vsem katoličanom, ki se iz verskih razlogov niso hoteli odkrito priključiti komunizmu. Proglasili so vero za privatno stvar, izglasovali zakon o ločitvi Cerkve od države, uničili vse verske organizacije in ves verski tisk, nato pa začeli iskati stika z onimi katoliki, laiki in duhovniki, ki bi bili voljni stopiti v od njih ustanovljene organizacije -»katoliške akcije« za laike in razna duhovniška društva, ki so po besedah komunističnih voditeljev imela za namen pospeševati sožitje med režimom in Cerkvijo ter vključiti tudi katoliške versko zavedne mase v izgradnjo socializma. Ker so se komunisti zavedali, da ne morejo kar čez noč uničiti verske zavesti v ljudskih množicah in niti uničiti ves vpliv cerkvene hierarhije, so hoteli s pomočjo takih svojih organizacij za laike in za duhovnike zasužnjiti Cerkev za svoje namene. Te organizacije in društva so smela izdajali tudi svoje časopise in revije, v katerih so neprestano zagovarjali koeksistenco in sodelovanje med katolicizmom in komunizmom, zlasti na socialnem polju, ter zahtevati, naj Cerkev spremeni svoje zadrzanje do komunizma. To je bila huda zmota, ki so ji številni katoliški laiki in tudi duhovniki zapadli v plen. Zlo se je širilo in grozilo, da napravi še večjo škodo kol komunizem sam, saj je bil to sovražnik, ki je razjedal (.er-kev od znotraj in grozil uničiti zlasti edinost Cerkve in cerkvene organizacije. V sled tega je sedaj sveta Cerkev avtoritativno nastopila proti takim težnjam in glasilom, ki sinjo take nauke. Najprej je lansko leto obsodila francosko revijo »La Q iti riža i ne« zaradi njenega filokomnni-zma, ki ga je širila. Nato je letos obsodila poljskega duhovnika Pisec-kega in njegovo knjigo »Bistvena vprašanja« ter list »Danes in jutri«. Sledila je obsodba sličnih ogrskih časopisov in sedaj, zadnja v vrsti, obsodba češkega lista »Katolicke no-viny«, ki izhaja v Pragi. Tega je sv. oficij obsodil dne 13. julija, vedno zaradi vzrokov, ki smo jih zgoraj navedli. »Osservatore Romano«, ki prinaša dekret obsodbe dne 24. julija, pojasnjuje: »Omenjeni list... zagovarja s vso gorečnostjo zadržanje režima in dela »progresivneu češkoslovaške duhovščine, nasproti pravilnemu zadržanju škofov, spoznavalcev sv. vere in sv. stolice.«. »Čeprav boleča, je postala obsodba tega časopisa povsem potrebna.« »Tu obsodba naj bo strog opomin BARBANA za one maloštevilne, ki so postali prostovoljno orodje razkrojevalnega delovanja, ki vodi v razkol; naj bo močna vzpodbuda vsem šibkim in neodločnim; naj bo zaslužena pohvala in obodrenje večini duhovščine in katoliških laikov, ki so ostali pogumni in v celoti zvesti nauku in disciplini katoliške Cerkve.« »Končno naj bo ta obsodba vsem katoličanom, ki žive tostran železne zavese in ki si delajo utvare, da bodo rešili težke probleme z »otvo- ritvami ria. levo«, močan opomin, naj pomislijo na položaj, v katerem žive pri teh narodih Cerkev in katoliške ustanove,« zaključuje vatikanski list. Bog daj, da bi to razumeli tudi vsi slovenski katoličani na Goriškem in Tržaškem, zlasti izdajatelji in dopisovalci »Novega lista«, ki so sokrivi, da se širi med našimi ljudmi filokomunizem. — Cerkev nam kaže pravo pot, hodimo vsi složni po njej. Kaj je prinesla ženevska konferenca V soboto zvečer se je v Ženevi zaključila konferenca štirih velikih, ki so se tam zbrali, da bi razpravljali o možnosti razrešenja problemov, ki stoje v ospredju svetovne politike in sieer: o splošni razorožitvi, o vprašanju zedinjenja Nemčije ter o splošni varnosti. Konferenca, čeprav državniki na njej niso dosegli dokončno veljavnih sporazumov, je velikega pomena, saj so bili vsi istega mnenja, da je treba razrešiti poprej označene probleme. V glavnih obrisih je bil tudi dosežen sporazum med štirimi državnimi voditelji glede načina njihovega razrešenja. Da se ti problemi tudi konkretno razrešijo, so nato sestavili dnevni red za novo konferenco zunanjih ministrov štirih velesil, ki naj bo oktobra meseca in na kateri naj bi zunanji ministri konkretno začeli reševati prejšnja vprašanja. Tako uradno poročilo. Vendar pa (a sestanek velikih politikov ne sme biti vzrok ne prevelikega niti pre-malega veselja. Niti se ne smemo varati, da se je politika Sovjetske zveze bistveno spremenila. Vkljub temu namreč, da je vsa sovjetska delegacija bila. proti vsem svojim običajem, izredno vljudna in nasmejana bodisi na večerjah in sprejemih kot pri razgovorih, so sovjetski politiki s svojimi dejanji pokazali, da so v bistvu in v resnici ostali to, kar so bili: trdi in dosledni tvorci sovjetske politike. Ko je šlo za splošno govorjenje o miru, 'ki Sovjetov ni niti malo vezalo, so takoj navdušeno pritegnili. (Rusi, kot je znano, so zlasti izvedeni v govorjenju o miru). Ko bi pa morali konkretno ikaj ukreniti za ureditev nemškega vprašanja, so ovirali vsak napredek dela v to smer in problem zedinjenja Nemčije so morali politi-ki prenesti na oktobrsko konfe-renco. Skratka, tudi ta mednarodna konferenca je potrdila rek, da se v Rusiji menjavajo časi in diktatorji, ruska politika pa ostane. Podrobnosti o konferenci Glede podrobnega poteka te konference, ki bo šla v zgodovino kot tista, ki je postavila konec hladni vojni, tako vsaj so se izrazili sovjetski zastopniki, bi poudarili najprej to, da je trajala točno šest dni, od ponedeljka do sobote. Poleg uradnih razgovorov med štirimi »velikimi«, ki so se vršili običajno vsak dan popoldne, so bila vsak dan na sporedu najprej jutranja srečanja med štirimi zunanjimi ministri, ki so vsak dan sproti pripravljali material za popoldanske razgovore svojih šefov, ter razne večerje in zajtrki, pri katerih so popili veliko vodke in whiskija. Tudi to je bilo potrebno, kadar so zastali razgovori pri konferenčni mizi. Vidi se, da so tudi »veliki« kakor naši dobri Vipavci, najbolj modri so, kadar sede pri kozarcu vina. To je tudi pomagalo, da se je ustvarilo na konferenci neko posebno vzdušje, ki ga na podobnih konferencah do sedaj ni bilo opaziti, vzdušje, ki so ga imenovali »ženevsko vzdušje«; njega glavni znak je bil v tem. da so bili diplomati drug do drugega izredno prijazni in vljudni, rekli bi domači. To novo »ženevsko vzdušje« je veliko pripomoglo, da se je konferenca pozitivno končala, kajti nekatere trenutke se je bilo bati, da se bodo diplomati razšli, ne da bi kaj koristnega sklenili. Posebno po drugem in tretjem dnevu, ko so Sovjeti zavrnili zapadne predloge glede rešitve nemškega vprašanja in evropske varnosti, se je bilo bati, da bodo razgovori obtičali na mrtvi točki. Z dobro voljo so šli naprej in salomonsko rešili obe težavi tako, da bodo v bodoče obe vprašanji reševali hkrati in ne ločeno kot do sedaj. Najbolj dramatično pa je bilo na konferenci, ko je v Četrtek na razgovorih o splošni razorožitvi Eisen-hower nenadoma prišel na dan s predlogom, naj Združene države in Sovjetska zveza dovolijo druga drugi, da njih zastopniki fotografirajo vse vojaške naprave na njih ozem-lju. Pravijo, da je Bulganh, ob tem predlogu moral priznati, da imajo ZDA res dobro voljo za razorožitev. Poleg diplomatov so se zbrale v Ženevi tudi »diplomatke«. Trije za-padni zastopniki, Eisenhower, Eden in Faure, so prišli namreč na konferenco v spremstvu svojih žen, ki so med konferenco vabile v goste druga drugo. Sovjeti pa so pustili žene doma, le Žukov je povedal, da ima hčer, ki se je tiste dni omožila, a da je pustil njeno poroko zato, da je lahko prišel na konferenco, da zopet vidi starega tovariša iz vojnih let Eisenliovverja. Ko so Sovjete vprašali, zakaj niso tudi oni pripeljali svojih žen, so dobili odgovor, da se v Sovjetiji o državnikih nikoli ne pove, ali so poročeni ali vdovci ali samski. Po zaključku konference so že v nedeljo odšli vsi glavni zastopniki domov, da vsak poroča svoji vladi o poteku konference. Z njenimi uspehi so v splošnem svetovni časopisi zadovoljni, le Nemci se nekoliko kisajo, ker bi bili rajši videli, da bi že štirje veliki sprejeli dokončen sklep o zedinjenju Nemčije. Vendar upajo, da se bo to zgodilo jeseni. Krivičen zakon V belgijski zbornici so po 18 urni razpravi dokončno sprejeli novi šolski zakon, ki je krivičen do katoliških šol, ker jim jemlje večji del podpore, ki so jo do sedaj uživale, ter jih stavi pod posebno državno kontrolo. Namen novega šolskega zakona, ki so ga predlagali socialisti skupaj z liberalci, je, onemogočiti cvetoče katoliške Šole v Belgiji, ker ravno iz njih prihajajo najboljši katoličani. Katoliški Belgijci so se zoper krivični zakon borili z vsemi dovoljenimi sredstvi, a zaman. Koalicija socialistov in liberalcev jih je premagala. Toda zaradi tega se ne bodo vdali. Belgijski štkofje so že napovedali, da bodo katoličani sami vzdrževali svoje šole, če jim država noče več pomagati. Upajmo, da bodo v tem uspeli. Nova italijanska vlada na delu Pretekli petek je Segnijeva vlada dobila zaupnico še v senatu, nakar je takoj šla na delo, da izvede začrtani program. Predvsem so pohiteli z delom v senatu in v poslanski zbornici. Tu morajo namreč pretresti in odobriti še proračun raznih ministrstev, ker so z delom precej zaostali. Zato so v senatu z izredno naglico odobrili proračun poštnega ministrstva ter odgoditev občinskih volitev na prihodnje leto. Tako je sedaj gotovo, da letos ne bo občinskih in pokrajinskih volitev. Nato je senat sklenil, da gre na počitnice do prihodnjega meseca septembra. Poslanska zbornica je z delom še bolj zaostala nego senat. Zato imajo poslanci seje še ves tekoči teden. Šele prihodnji teden bodo smeli tudi oni na počitnice. Ministri pa bodo morali povečini ostati v Rimu, ker jih čaka ogromnega dela, saj so zdaj skoro dva meseca izgubili z vladno krizo in sicilskimi volitvami. Za naše kraje je pomenljivo, da je bila pretekli teden pri prvem ministru Segniju posebna tržaška komisija, ki so jo v glavnem sestavljali dr. Romano, pokr. tajnik KD za Trst, msgr. Santin ter župan inž. Bartoli. Vsi trije so vsak s svojega stališča predočili težave, v katerih živi Trst zlasti zaradi vedno novih beguncev, ki prihajajo iz cone B, in zaradi zastoja trgovine in industrije v Trstu. Prosili so, naj bi pohiteli z odobritvijo znamenitega »rotacijskega sklada«, ki so ga obljubili v pomoč Trstu. To bi bila lepa pomoč tržaškemu gospodarstvu, saj znaša ta sklad skoro 40 milijard lir. Toda zdi se, da zadeva ne bo šla tako hitro, ker gredo sedaj senatorji na počitnice, za njimi pa pojdejo še poslanci. Zato bo moral Trst na obljubljeni denar čakati še vsaj nekaj mesecev. Preteklo soboto je umrl eden vodilnih ital. komunistov senator Grie-co. Odpovedalo mu je srce. Prav Usoda Posarja Vlada v Posarju je odobrila sklep, ki so ga sprejeli na razgovorih med Nemčijo in Francijo o plebiscitu glede dokončne ureditve pripadnosti Posarja. Na razgovorih v Parizu so namreč sklenili, da dobi Posarje poseben mednaroden evropski status, toda mora to potrditi posarsko ljudstvo samo na posebnem plebiscitu. Ker je sedaj posarska vlada ta sklep sprejela, se bo plebiscit vršil 23. oktobra. Vse delo za plebiscit je pod kontrolo mednarodne komisije, ki ji načel ju je belgijski senator Dehousse. tako imajo malo upanja, da rešijo senatorja Morandinija, predsednika ital. socialistične stranke, ki je tudi nevarno bolan. APOLOGETSKI KOTIČEK ZUNAJ CERKVE NI ZVELIČA-NJA: To je verska resnica, dogma, ki jo moramo vsi verovati. Razodeta je in jo najdemo v sv. pismu ter v cerkvenem izročilu. »Kdor bo veroval in bo krščen, bo zveličan; kdor pa ne bo veroval, bo pogubljen (Mk 16,16). Te in slične besede Jezusove je katol. Cerkev vedno razumevala tako, da je za vsakogar nujno potrebno za zveličanje, da pripada Cerkvi. Zato pravi četrti lateranski cerkveni zbor: »Ena je vesoljna Cerkev vernikov, izven katere se prav nihče ne zveliča.« Treba je pa, da pravilno razumemo nujnost pripadanja Cerkvi in način pripadanja. »Nujno potrebno je za zveličanje, da vsak vsaj po želji spada k vidnemu cerkvenemu organizmu. Pri onih, ki ne poznajo Cerkve, zadostuje splošna želja, to je pripravljenost izpolniti vse, kar Bog strogo zapoveduje; v tej želji je obsežena želja po Cerkvi, ker Bog strogo hoče, da bi bili vsi člani Cerkve. Kdor torej nima te želje, ne more biti v stanu milosti božje; torej ne more spadati k Cerkvi.« (Gri-vec ). Kdor pa Cerkev pozna, je moralno dolžan stopiti vanjo ter postati njen član tudi v resnici in ne samo po želji. Kdor po lastni krivdi ostane zunaj Cerkve, ne more biti zveličan. Kdor torej ostane zunaj Cerkve, ker je ne pozna in je ne more poznati, se lahko zveliča, če ima vsaj željo storiti vse, kar Bog strogo zapoveduje. To je stanje poganov in drugih, ki brez lastne krivde katol. Cerkve ne poznajo ali vsaj ne dovolj. Tisti pa, ki katol. Cerkev poznajo ali bi jo vsaj lahko dobro poznali, pa vanjo ne vstopijo, se ne morejo zveličati. V kakšnem stanju je kdo, je večkrat težko presoditi; zato moramo zadnjo sodbo o zveličanju umrlih prepustiti Bogu. Za nas, ki živimo v krščanskih deželah, pa je nepremagljiva nevednost glede Cerkve skoro nemogoča. Zato je za zveličanje vsakogar pri nas nujno, da je član Cerkve. Poravnajte naročnino NAŠ TEDEN V CERKVI 31. julija, 9. pob. nedelja; sv. Ignacij Lo-jolski 1. avgusta, ponedeljek: Vezi sv. Petra. 2. avgusta, torek: Porciunkula: sv. Alfonz Ligv. 3. avgusta, sreda: Najdba sv. Štefana, Lidija 4. avgusta, četrtek: sv. Dominik 5. avgusta, 7. petek: Marija Snežnica 6. avgusta, sobota: Gospodovo Spremenje-nje. SV. IGNACIJ LO JOLSKI (1491-1556), po poklicu vojaški častnik, je, stremeč po časti in slavi, 6/7 pri oblegan ju Pamplone (severna Španija) ranjen v nogo. Med zdravljenjem je bral, ker drugega ni imel, sii?-ljen je svetnikov. Spoznal je, da so svetniki, /a služijo nebeškemu Kralju, 6o//‘ pa-metni in dobivajo odličnejšo čast kot on, ki se bojuje za zemskega kralja. Z milostjo božjo je sodeloval, zapustil vojaški stan, p o svet n j ašk o živi jenin />e-hanje za puhlo slavo. Tedaj je imel dobrih truieset let. V neki votlini pri mestu Manresa je preživel skoro eno leto v molitvi, premišljevanju in pokori. Tu je, ne-študiran, sestavil drobno, a čudovito, po IZ SVETEGA EVANGELIJA isti čas. ko se je Jezus pri-(šj bližal Jeruzalemu in je za-gledal mesto, se je zjokal nad njim in rekel: »O da bi bilo spoznalo tudi ti na ta svoj dan, kaj ti je v mir! Tako pa je skrito pred tvojimi očmi. Zakaj prišli bodo dnevi nad te, ko te bodo tvoji sovražniki obdali z nasipom in te oblegali ter stiskali od vseh strani: in v tla bodo poteptali tebe in tvoje otroke v tebi, in ne bodo pustili v tebi kamna na kamnu, ker nisi spoznalo časa svojega obiskanja. « In stopivši v tempelj je začel izganjati tiste, ki so tam prodajali in kupovali, in jim je govoril: »Moja hiša naj bo hiša molitve, vi pa ste iz nje napravili razbojniško jamo. « In učil je vsak dan v templju. * Kako, da ni bil Jezus vesel te veličastne proslave? Saj je s tem navdušenjem dala judovska množica tako lep dokaz svoje hvaležnosti in ljubezni do njega. Za vso njegovo čudežno pomoč in tolažbo nesrečnim, za dobrosrčnost njegovo in ljudomilost do najbolj preprostih, za njegove nastope proti zlagani farizejski pravičnosti ga ljudstvo dviga visoko nad ves narod: »Hoza-na sinu Davidovemu!« Vendar ni to, kaT je on botel. Bog Sin je on in Odrešenik, da spravi vse ljudi z Očetom v nebesih in da jim tudi nebesa odpre. Kako malo pa jih je med Judi te vere, dasi jim ni manjkalo priložnosti, da bi z dobro voljo lahko prišli do tega spoznanja! Tako pa pojde ta čas obiskanja brez vsake koristi mimo njih, pozabljene bodo vse dobrote, kot hogokletneža ga bodo sodili: »Križaj ga!« Žalosten gleda v duhu bodoče razdejanje in pogin, ki pride za kazen nad to ljudstvo, in usmiljenje mu izvabi solze iz oči. Od Kristusa, ki se je kot zmagovalec nad smrtjo vrnil v nebo k Očetu, je sv. Cerkev sprejela in nadaljevala njegovo delovanje na zemlji. Iz življenja Cerkve vsem svetu znano knjižico: Duhovne vaje. Ta knjižica je temelj vsem poznejšim duhovnim vajam, do današnjega dne, in je posredovala nešteto spreobrnjenj. Več kot tridesetleten se ni sramoval obiskovati gimnazijo z dečki; šel je na univerzo, postal duhovnik in je ustanovil jezuitski red. Očividno je poklicala božja Previdnost Ignacija v hrambo Cerkve in krščanskega življenja. Prav tedaj je odpadli menih, Martin Luter, širil odpad od Cerkve. lgna- cij je pa postavil svoj red v popolno službo in pokorščino sv. očetu. Prav zato je bil ta red, in je še vedno, od brezbožne znanosti in od nasilnih vlad najbolj z osovražen in preganjan. V tistem času se je vsled prekomernega študiranja in upoštevanja starih poganskih grških in latinskih pisateljev začelo širiti med katoličani pogansko gledanje na svet in tudi pogansko življenje. Sv. Ignacij je pa zapisal kratek stavek v svoje Duhovne vaje: »Človek je ustvarjen, da Boga časti, mu služi in se tako zveliča.« Ta življenjski namen je pravi, vsi drugi so zmotni. To velja tudi za nas. Hotel je, da v njej živi in po njej deluje: Cerkev je zdaj njegovo skrivnostno telo na zemlji. In tudi njej se piše enaka usoda, kakršne je bil deležen njen božji Ustanovitelj, Kristus. Tekom dolgih stoletij se je Cerkev vkoreninila in razširila po vseh delih sveta. Pod vplivom njenih naukov in ustanov se je človeštvo prekvasilo: začela se je priznavati naravna pravica človeške osebe, o-milila so se nasprotja med raznimi stanovi in narodi, ustanovilo redno zakonsko in družinsko življenje, dvignila se je splošna nravnost, vpeljala krščanska dobrodelnost, z njeno pomočjo se je širila omika, razvijala znanost in umetnost. Vzgojno delo Cerkve je privedlo divja ljudstva do visoke omike krščanskih narodov. Današnji svet priznava, da je Cer-kev izvršila veliko, plemenito delo, ko je vpeljala med narode krščansko kidturo, in jo hvali kot veliko dobrotnico človeštva. Toda za njene razodete nauke, za zakramente in življenje milosti ne kaže razumevanja. Ta »hozana« ni izraz vdanosti do nje, ne priznanje njenega dela za duše, temveč izraz zadoščenja nad doseženim tostranskim napredkom. Cerkev pa ve, da ji je od Kristusa poverjena naloga, da človeštvu oznanja božje nauke, da posreduje z zakramenti milost božjo in vodi ljudi k zveličanju. To je njeno pravo delo; napredek in omika so samo pojavi, ki nujno spremljajo življenje po veri in njeno prizadevanje za zveličanje duš. Kakor se bo življenje odtujevalo veri v Boga in spoštovanjii njegovih zapovedi, v isti meri se bo vračalo človeštvo nazaj k prvotnemu barbarstvu. In kar je sovražnikov božjih na svetu, vsi ti sovražijo tudi Cerkev — kljub njenim zaslugam za človeštvo. Kako naj Cerkev ne obžaluje takega razvoja, ki ruši temelje pravega napredka! Saj si človek na ta način sam piše svojo obsodbo, za to — in onstransko življenje. KATOLIČANI V INDIJI Indijski premier Nehru, ki je oh svojem nedavnem obisku v Evropi bil sprejet tudi pri sv. očetu Piju XII., je poglavar države, ki šteje 13 nadškofij, 40 škofij, 8 apost. prefektur lat. obreda in S škofij sirsko-nialabareškega obreda. Vseh katoličanov je v Indiji 5 milijonov. ŽELEZNIČARJI PRI SV. OČETU Pred dnevi, ob priliki |msvetitve kapelice sv. Križa na glavnem rimskem kolodvoru, je papež sprejel v vatikanski baziliki veliko skupino železničarjev, katerim je med drugim dejal, da upa, da ni daleč dan, ko bo rešitev socialnega vprašanja v duhu krščanskega nauka pripeljala h Kristusu delavske maso. Noben dober katoličan ne more biti nasproten temu, da se delavci združujejo v svojih organizacijah, toda, je poudaril Pij XII., predno začno preko svojih organizacij zahtevati svoje pravice, je prav, da skusajo te do- seči mirnim potoni. Nato je papež pozval delavce, naj ne mislijo le na materialno stran življenja. Zapade nevarni samoprevari tisti, ki zanemarja v sehi duhovno življenje, ki mu je bilo dano po krstu. »Predvsem morate biti notranji kristjani. Varujte se lažniveiga kvasu farizejskega damašnjega časa. Socialna delavnost da, toda pravočasna, enodušna, plemenita, toda nobene dejavnosti, ki bi izhajala iz sovraštva ali bi »krivci a samo za materialno stran življenja in ne priznavala ali celo tajila nadnaravne vrednote duše. Cerkev hoče videti, tla se socialno vprašanje rešuje, toda nikakor ne za ceno pogube duš.« NEHRU V VATIKANU Papež Pij XII. je 8. 7. 1955 dopoldne sprejel v slovesni zasebni avdienci indijskega preds. vlade Nehru-ja, ki je bil na potovanju po Evropi in Ameriki. Papež ga je zadržal v razgovoru v svoji zasebni knjižnici nad 20 minut, nakar je sprejel še njegovo spremstvo. Končno si je Nehru ogledal še nekatere znamenitosti vatikanskih muzejev in vat. baziliko. Izjavil je, da je hvaležen za sprejem pri papežu, ki je nanj naredil najgloblji vtis. BENEDIKTINCI OB GALILEJSKEM JEZERU S slovesnim obredom je v navzočnosti cerkvenih dostojanstvenikov in predstavnikov izraelske države, pater Leo Ruddloff nedavno odprl novi benediktinski samostan, K.i je zgrajen na bregu Galilejskega jezera. Tja bodo prispeli štirje benediktinski patri iz jeruzalemske opatije, ki bodo vršili svoje misijonsko delovanje med prebivalstvom, ki živi v okolici Galilejskega jezera. Nova stavba je zgrajena iz dveh delov. En del predstavlja ruševine starega templja iz 4. stoletja. Ima ohranjenih še precej mozaiikov, ki predstavljajo pomno-ževanje kruhov in rib. KAPLANI V NEMŠKI VOJSKI Nemški vojni minister je izjavil, da si je težko predstavljati vojsko brez verske svobode. Dušno pastirstvo v vojski bo zaupano verskim skupnostim, ki bodo imenovale svoje vojaške kurate, ki pa bodo morali dobro poznati vojaško okolje in po- Obleka je bila vse čase znak omike in izobrazbe. Na kako nizki stopnji so divjaki po afriških in avstralskih gozdovih in planjavah! »Obleka naredi človeka,« veli naš pregovor. Ne v tem smislu, da človeško telo že samo po sebi ni umotvor, ali da ni lepo, ampak da ta umotvor primerno zakrije, ga primerno varuje, da ni izpostavljen kot zaklad brez varstva na cesto. S tem ga obvaruje poželjivih pogledov, kroti strasti, ne samo v človeku samem, ampak tudi v bližnjem. Tako je človek od te strani zavarovan, da ne zapade neurejenim strastem, da ne postane žival, ostane človek. ki se bolj in bolj dviga z lahkoto od kreposti do kreposti, postaja bolj in bolj plemenit človek. Človek je namreč spolno bitje; sta dva spola, moški in ženski. J' obeh je medsebojno večje ali manjše nagnjenje. To se po raznih vplivih vzbuja, veča. Tudi in predvsem vpliva nanj razgaljenost telesa. Čini večja je, čim bolj izredna, teni bolj vpliva. Nekateri žive tako, kot da je spolnost centrum in gibalo vsega življenja: misli, želje, pogledi, govorjenje, vedenje, dejanje, zabava, umetnost: vse se pogreza in jih pogreza v spolnost. Tako so slabši od živali. Ti so prvi žrtve nedostojne mode. So pa tudi sramežljivi, dostojni, nedolžni, tem je nedostojna mo