Dar jeseni in božjega blagoslova Hladnejše noči, po kotlinah megla v jutra, toplo opoldansko sonce in vonj kostanja dajejo slutiti, da stopamo v jesen, letni čas, ki nam bo prinesel sadove zimskega počitka zemlje, spomladanskih in letnih naporov in blagoslova od zgoraj. Pobrali bomo sadove naših polj, vinogradov, gozdov... Naša misel se bo zaustavljala ob preteklih dneh in dogodkih. Veliko naporov je bilo potrebno vložiti, da bomo preskrbljeni za naslednje mesece. Obiskalo nas je nenaklonjeno vreme, ponekod je z razdiralno močjo udarjala toča, drugod so sadike in sadeži zaradi suše ostali brez življenja. Dež je v času, ko je cvetelo drevje, preprečil razvoj sadov. Marsikdaj smo brez moči opazovali, kako so se naše moči iztekale v neuspeh. Pa bo kljub temu za vse dovolj. Potrebno si bo morda porazdeliti, pogledati, ali je kdo v večji stiski kot smo mi, imeti odprte oči in roke. Kako drugače bi se odvijala naša zemlja, če bi takšno razpoloženje prevzelo ves svet, vse ljudi! Koliko manj življenj bi se v nemoči izteklo veliko prej, kot je nujno. Vsaka jesen je za salezijance in hčere Marije Pomočnice nov dokaz, da mnoge skupnosti mislijo na nas. Spet in spet prihajajo povabila, da se oglasimo, ker nas čakajo krompir, koruza, sadje. Zopet bomo ostajali brez besed in začudeni nad tolikšno velikodušnostjo. S hvaležnostjo sprejemamo vsak dar. Oddolžili se bomo, kakor bo po naših močeh najbolje. Dar zemlje Na brajdi zlati se sad dobre jeseni: Grozd sočen kot mlada kri v dar se ponuja, v prividih večernih mavrica — sreča se peni, vsa polnost barv žehti, da skoraj utruja. Dar, ki ga objeti ne moreš, ne moreš mu dati cene! Dar zemlje, tiste črne prsti, dežja in sonca in Stvarnika in tebe in mene, ustvarjalca vsega, iz česar življenje se snuje. Zlat je sad, kot je zlato nebo na zapadu. Zemlja je ¡zložila svoje darove kot mati, ki se vrnila je z božje poti. Na pragu je odgrnila svoj jerbas: sveti sad svoje ljubezni, svojim otrokom v veselje, srečo, življenje. M.J. 2 SALEZIJANSKI VESTNIK Glasilo salezijanske družine Izdaja Salezijanski inšpektorat v Ljubljani Uprava: KNJIŽICE, Ljubljana-Rakovnik Leto 60(1987) Številka 4(1. oktober 1987) Ureja uredniški odbor. Glavni urednik Bogdan Kolar Odgovarja dr. Stanis Kahne Tisk: Marko Kratochvvill, Ljubljana Slomškova 8 Fotografija na naslovni strani: Mirko Naslov: Salezijanski vestnik Rakovniška 6 — p.p. 4 61108 Ljubljana Na podlagi mnenja Republiškega komiteja za kulturo je Salezijanski vestnik oproščen prometnega davka. Salezijanski vestnik je ustanovil sv. Janez Bosko leta 1877. V slovenskem jeziku izhaja od leta 1904. Po svetu izhaja v 39 izdajah in v 18 različnih jezikih iLetna naklada preko 10 milijonov izvodov): Argentina - Avstralija - Avstrija -Belgija - Bolivija - Brazilija - Čile -Ekvador - Filipini - Francija - Gvatemala - Indija (angleški - malaya -lam - tamilski in telugu) — Irska in Velika Britanija - Italija - Japonska - Jugoslavija (slovenski in hrvaški) - Kanada — Kitajska (izhaja v Hong-kongu) - Kolumbija - Koreja — Litva (izhaja v Rimu) - Malta - Mehika - Nemčija - Nizozemska - Paragvaj - Peru - Poljska -Portugalska - Santo Domingo -Španija - Tajska - Urugvaj - Venezuela - Zaire - Združene države Amerike. Po zamisli ustanovitelja je Vestnik vez med člani salezijanske družine. Izhaja štirikrat letno. Obvešča o življenju salezijanske družine doma in po svetu ter posreduje don Boskovo vzgojno izkušnjo. Vestnik je don Boskov dar vsakomur, ki ga želi. Hvaležni smo za vsak dar, ki nam pomaga pri kritju stroškov tiskanja. spoštovani bralci Salezijanskega vestnika Pesem nam pove, da ,živeti od sanj ni lahko'. Pogostokrat srečanja bivših gojencev in gojenk, ki jim posvečamo prilogo v tej številki Vestnika, izzvenijo prav v to, kot sanje, načrti, pogovori o prihodnosti. Težko jih je opredeliti in jim začrtati pot. Toda upanje živi. Dejstvo je, da so bivši gojenci člani salezijanske družine ¿a rad i vzgoje, ki so jo prejeli'. Vezi postanejo trdnejše, ko se odločijo, da bodo prevzeli aktivnejši delež v saiezijanskem poslanstvu doma in po svetu. Vključitev v razne aktivnosti, ki jih opravljajo salezijanci in hčere Marije Pomočnice, pomeni oblikovanje tudi njihove lastne podobe. Za nas so sanje, drugod po svetu resničnost. Svetovna zveza bivših gojencev in gojenk in vsakoletna srečanja na najvišji ravni kažejo, da je zveza akrivna in se vključuje v dogajanja celotne Cerkve. Že večkrat pa smo tudi pri nas bHi priča začetkom, oživljanju, nabiranju moči. Jubilejno leto bo tudi za ta dei salezijanske družine pomenilo zadosten izziv za oživitev, medsebojno pomoč in delo v prihodnosti. Kljub počitniškemu razpoloženju so naše življenje popestrili nekateri dogodki, ki presegajo vsakdanjost teh dni. Udeležili smo se novih maš ter se veselili skupaj s sorodniki novomašnikov in cerkvenih skupnosti, kisdjim pomagale pri uresničevanju njihovega poklica. V sliki in besedi nove maše odmevajo v Vestniku. Zlatomašnik Jakob Žalar je svoje slavje ponovil večkrat kot novomašniki. Številne cerkvene skupnosti so ga povabile medse. Je pač samo eden. V pogovoru nam je spregovoril tudi za Vestnik. Obiskali smo škofijski ordinariat v Kopru, kjer že dolga leta opravlja službo kanclerja prelat Ivan Kobai, nekdanji rakovniški gojenec. Marsikaj zanimivega nam je zaupal. Bližina leta 1988 odmeva v različnih delih sveta. Vestni ki, ki prihajajo na uredništvo, prinašajo polno poroči! in fotografij s prireditev, kise odvijajo ob tej priložnosti. V večnem mestu so slovesno praznovali stoletnico posvetitve bazilike Srca Jezusovega, ki je don Bosku izčrpala zadnje moči. Ob svetišču je svetnik povzel vse svoje življenje. Zbiranje sredstev za to cerkev je odmevalo tudi v naših krajih. V počitniških dneh nas je obiskalo več misijonarjev. Radovedno smo prisluhnili njihovim pripovedim. Marsikdo se je že sreča! z njimi, gotovo pa bo kaj zanimivega tudi v Vestniku. Dogodki, ki so se v zadnjih dneh odvili v afriški državI Burundi, pritegujejo našo pozornost in ob tem radi pomislimo na prihodnost, kise pripravlja za naša misijonarja Gusti/a Horvata in Jožeta Miinariča. Jesensko pobarvana številka Vestnika je zadnja v tem letu. Naslednja bo že nosila letnico '88 in bo uglašena na praznovanje jubileja don Boskove smrti. Pozdravljamo nove bralce in moiivce za duhovne poklice, ki so se nam pridružili pred kratkim. Lepe trenutke ob prebiranju strani Vestnika in vsem lep pozdrav. 3 kratke novice Utrinki z novomašnih slavij Trije saiezijanci so letos postali duhovniki: posvečenju so sledile nove maše na Trsteniku, v Gornjem gradu in v Belem Blatu. Delček lepega razpoloženja naj ostane zapisan v Vestniku. V gornjem gradu Svetla zarja nedeljskega jutra, ki je naznanjala enega čudovitih poletnih dni, nas je pozdravila okrašena z meglicami, ki so se kakor jagnjeta pasle po prebujajoči se dolini. Ni bilo razloga, da bi bili žalostni in malodušni. Prepričanje, da se čudovito pisan prebujajoč dan želi z nami veseliti praznika nove maše, je budilo upanje in pričakovanje. Po osmih desetletjih, pa še kakšnem letu zraven, se je uresničilo hrepenenje gornjegrajskih vernikov, zato je toliko bolj ganljivo srečanje z novomašni-kom pod domačim krovom. Vsi, ki smo se strnili ob domačiji, smo začutili, da je mladost klesar, ki kleše življenje, da je rast, ki mora prinesti, kar je resnično lepo in dobro. Je čas, ki hitro mine in skoraj izgine. V njej mora vsakdo zgraditi lastno osebnost, se srečati z lastno potjo. Janez jo je v tem času iskal in jo našel. Odgovoril je Gospodu, ki se je dotaknil njegovih ustnic. Njegovo srce, okrepljeno z domačo srčnostjo, bo odslej utripalo za Gospoda, da bo v mladih upanje dopolnjeno, da bodo mladi doživljali srečo tukaj na zemlji in v večnosti. Pot od domače hiše do farne cerkve, ki jo je novomaš- Janez Potočnik s starši nik Janez kot ministrant tolikokrat prehodil, je postala z današnjim dnem stičišče poti njegovega življenja, kamor ga bo poši Ijal Dekidajalec. Na čelu procesije stopajo številni ministranti iz župnije Ljubljana-Rakovnik, ki jih je Janez dolga leta vzgajal. Za njimi stopajo domači ministranti, okoliški duhovniki in saiezijanci. Čudovito okrašena katedrala je pritegnila k molitvi in zbranosti. Na kraju, kjer je pred leti Gospodar življenja vdahnil v malega Janeza božje življenje, ga sedaj po njem posreduje vsem navzočim, saj postaja prav Zanje oče in pastir. Pesem veselja in hvaležnosti Bogu je prešinjala ves dan. Vsi smo bili veseli, da nas je dogodek osrečeval. Pritegnil je toliko dobrih src. Prepričan sem, da je pesem sreče odmevala mnogo dlje kot jo zaznavajo človekova ušesa. Kaj se ne bi veselili trenutka, v katerega je bilo vloženo toliko darovanja, toliko veselih ur, toliko poguma in molitve. Zares čas, ki ni poznal lenuhov. Vsak je znal prispevati k medsebojnemu bogatenju. Ta praznik je ponovna potrditev, da je človek sposoben živeti razsežnost darovanja. Bo še kdaj tako lepo? Bo še kdo prehodil pot, na katero je stopil Janez? Vprašanji, ki sta vznemirjali in navduševali, ostali pa sta zakriti v meglico upanja in pričakovanja. Težko se posloviš od preprostih, pa globoko čutečih ljudi. Najbolje bi bilo upoštevati nasvet otrok, ki so naju s sobra-tom spremljali na postajo. Avtobus je pred časom odpeljal. Modrovali so: „Kaj zato, saj bo odpeljal jutri ob istem času, pa še malo prej!" Kljub temu zagotovilu sva se morala posloviti, ubrati drugačno pot. Usmilil se naju je mlajši moški. V pogovoru z njim sva zopet doumela, da Bog ne gleda na zunanjost, marveč na plemenito srce. Ninpos Na Trsteniku Malokdo pod Storžičem je pred tremi meseci še pomnil novo mašo na Trsteniku. Cudermanova mama iz Babne-ga vrta se je spomnila zadnje, ki je bila pred 63 leti pri Studen v Zabljah. „Tud' z možnarji so strela!. Deklet^so delala pušelce, da jih je bilo cele jerbase..." Jerbasov in možnarjev ob letošnji novi maši salezijanca 4 kratke novice Blaž Cuderman se poslavlja od doma Blaža Cudermana, Skokovega iz Babnega vrta, ni bilo več. Bilo je pa veselje, bile so solze, narodne noše na slovesno okrašenem vozu, pesem in podokni-ca — kot se za praznik na Gorenjskem spodobi. Po celi župniji so se v vetru priklanjali mogočni mlaji, župnijska cerkev je prenovljena in okrašena čakala novega mašnika, ko se je novomašnik poslovil od mame Zofke, strica Vinka, brata in sester. Podoba je bila, da je velika družina zbrana pri molitvi, ko je mama blagoslovila sina novomašnika. Že nekaj let je po molitvah sledil še očenaš za Blaža, v zadnjih dneh pa „za novomaš- V Belem Blatu V bližini ustja dveh panonskih rek Tise in Begeja (Vojvodina) leži majhna kmečka vas Belo Blato. Že veliko let jo obžarja banatsko sonce. Tudi letos 18. julija je sonce močno žgalo. Vročina je bila neznosna. Kljub temu pa je velika množica hitela proti farni cerkvi. V tej je bilo mogoče čutiti zadah po znoju, vendar nika". Pri sami mašni daritvi se je novomašnik izrecno spomnil tudi očeta Jožeta, ki se je že v njegovi rani mladosti smrtno ponesrečil. Z njim so darovali in molili številni sorodniki, prijatelji in znanci. Misli in želje vseh je v svojem govoru čudovito povzel nekdanji trsteniški župnik Janez Vidic. „Bog nam je podaril lep kos zemlje pod Storžičem. Podaril nam je očete in matere, ki so nam jo izročili skrbno obdelano/' Še posebej pa Bogu hvala za sinove, ki jo sedaj morejo blagoslavljati! Darko Mali to ni motilo nikogar. Vsa množica je z nemirnim srcem pričakovala slavljenca. Kmalu po peti uri se je pojavil pred glavnim vhodom, v spremstvu duhovnikov in škofa posveče-valca, domačin — diakon Stojan Kalapiš. Orgle so bučno žadonele, vztrepetala so srca vseh bližnjih in daljnih Stoja-novih sorodnikov. Po ubranih začetnih akordih je zazvenela lepa bolgarska dobrodošlica. Tudi Stojanu se je orosilo oko ob pogledu na to zbrano množico. Skupaj s škofom posveče-valcem sta pristopila k oltarju. Začelo se je sveto dejanje: „V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha..." Množica je z navdušenjem sodelovala pri evharističnem bogoslužju. Po homiliji, ki jo je imel škof msgr. Thomas Jung, je nastopil glavni del posvetitve domačina Stojana za duhovnika. Škof je položil roke nanj. Tako je prejel prvi bolgarski salezijanec red mašniškega posvečenja. Dvajsetletno pionirsko delo slovenskih salezijancev na banatski ravnici je poželo svoj prvi sad. Stojan, sedaj kot duhovnik, je skupaj s škofom prvič daroval evharistično daritev. V srcih vernikov je kipel vzklik: „Ti si duhovnik vekomaj." Takoj naslednji dan je novomašnik daroval svojo prvo evharistično daritev v svoji domači vasi. Farni zvon nas je zopet vabil pod svoje okrilje. Zbralo se je veliko ljudi. Tudi iz sosednjih župnij jih je veliko priromalo na to redko slovesnost nove maše v Banatu. Med številnimi romarji je bil tudi pevski zbor iz župnije Mužlja, ki je poskrbel za glasbeni del te slovesnosti. Poleg bolgarske se je glasila še madžarska, srbohrvaška in slovenska pesem. Med evharistično daritvijo se je novomašnik zahvaljeval za dar poklica in dar duhovništva. Gospod ga je vznemiril in povabil na pot radikalnega služenja bližnjim. Temu izzivu se je odzval, čeprav je doživljal veliko nasprotovanj s strani sovaščanov in domačih. Ta odločitev je pokazala, da je tudi v kriznih časih tak korak uresničljiv, kajti božji duh veje, kjer hoče. Duro Penov 5 kratke novice „Da bi v Gospodovi službi in salezijanski družbi vztrajali do smrti," je bil odgovor, ki ga je šest mladih salezijancev izreklo pred svojim predstojnikom inšpektorjem Antonom Koširjem, ko jih je vprašal, kaj želijo od Boga in Cerkve. Oiakoni F. Maršič, J. Mirtek in J. Zabret Diakonsko posvečenje Na zadnjo nedeljo v juniju, ko je na Rakovniku bilo srečanje don Boskovih prijateljev, so bili v cerkvi Marije Pomočnice posvečeni v diakone trije salezijanski bogoslovci: Franc Maršič, Janez Mirtek in Jože Zabret. Posvetil jih je škof dr. Stanislav Lenič in še enkrat pokazal veliko naklonjenost salezi-jancem pri nas. „Sprejem diakonske službe je izraz pripravljenosti, da služite vse življenje. S tem pokaže-te, da ste pripravljeni služiti evangeliju, oltarju in bratom ter sestram," jim je dejal škof Lenič. Povabil jih je, da naj posnemajo Kristusa, ki je prišel, da bi stregel, ne pa da bi drugi njemu stregli. Spomnil jih je tudi, da diakonat sprejemajo v posebnem času: na začetku priprav na don Boskovo leto 1988, ob začetku Marijinega leta in ob obletnici smrti ma-rijanskega škofa Antona B. Jegliča, ki je vse delal z Marijo In pustil neizbrisen pečat v zgodovini slovenskega naroda. ste: Naj vam bo zgled don Bosko v svoji ljubezni do Marije in v delavnosti," je rekel škof Lenič. „Bog z vami in Devica Marija, to je moje voščilo za vašo mlado pot." Ob škofu je somaševal še inšpektor Anton Košir in 11 somašnikov. Prišli so tddj župniki domačih župnij ih večje število vernikov in zlasti sorodniki. Slovesnost smo končali s pesmijo in najboljšimi voščili zlatomašniku. Bogoslovci, ki so naredili večne zaobljube na Rakovniku Nedelja 20. septembra je bil zanje dan darovanja. Skupaj z župnijsko skupnostjo, ki se običajno zbira k maši ob pol enajstih, sobrati skupnosti, katerim pripadajo, starši, sorodniki in prijatelji so v ra-kovniški cerkvi javno izpovedali pripravljenost, da želijo vse življenje posvetiti Bogu in bratom v skupnosti. Besede ustanovnika sv. Janeza Boska: „Bogu sem obljubil, da bom vse življenje delal za uboge fante," so s tem postale tudi vodilo njihovega življenja. Bogoslovci Andrej Baligač, Jože Filej, Peter Ivančič, Štefan Krampač, Štefan Križnik in Franc Šenk, ki so sicer študentje teologije v Ljubljani, Turinu in Benediktbeuernu v Izročitev Bogu za vedno „Ne morem vam dati kot zlatomašnik lepšega nasveta, kot vam ga daje čas, v katerem 6 kratke novice Nemčiji, so se na ta korak pripravljali z večletnim življenjem po salezijanskem redovnem pravilu, neposredno pred slovesnostjo pa so se s pomočjo voditelja Ivana Turka posvetili poglobljeni pripravi. Inšpektor jih je v masnem nagovoru spomnil, da izrekajo obljubo v Marijinem svetišču in v Marijinem letu, nato jim je zaželel, da bi bilo življenje darovanosti v blagoslov njim in vsem, h katerim bodo poslani. Verno občestvo jih je spremljalo v izrekanju obljube in jih v litanijah vseh svetnikov še posebej priporočilo priprošnji svetnikov, zlasti njihovih krstnih zavetnikov. Veselje se je nadaljevalo v družinskem veselju rakovniške skupnosti in izmenjavi dobrih želja. Odločenost mladih bogo-slovcev je bila zgovorno znamenje velikodušnosti mladih, s katerimi se srečujemo na poteh vsakega dne. Mladinski pevski zbor v Titogradu Obletnica župnije v Titogradu Na praznik Srca Jezusovega, 26. junija, so v katoliški župniji v Titogradu proslavili dvojni jubifej. Pred 120 leti je v nekdanjo Podgorico prišel prvi redni župnik, pred 30 leti pa so salezijanci v barski nadškofiji začeli delovati. Slovesno bogoslužje je ob tf>j priložnosti vodil barski nadškof in primas Srbije msgr. Petar Perkolič. Sodeloval je tudi skopski pomožni škof msgr. Nikola Prela in salezijan-ski inšpektor iz Ljubljane Anton Košir, poleg njiju še več duhovnikov iz barske in skopsko-prizrenske škofije ter prek 300 vernikov. Titograd: otroci pozdravljajo goste Slavje skupnosti v Nišu Za niško cerkveno skupnost in okoliške kraje so v preteklosti skrbeli salezijanci iz ljubljanske inšpektorije. Prav pred 40 leti, 1947., je skrb za župnijo prevzel Vekoslav Kastelic. Za njim je prišla vrsta drugih. Potrebno je bilo obnoviti cerkveno stavbo in versko življenje v župniji. V tem delu so pokazali veliko mero požrtvovalnosti in navdušenja. V salezijanskem imenu je na slovesnosti spregovoril Herman Habič, ki je bil v Nišu 18 let kaplan, župnik in dekan. Na predvečer praznika apostolov Petra in Pavla se je zbralo večje število vernih katoličanov in gostov, ko so v Nišu obhajali 100-letnico postavitve župnijske cerkve. V imenu novega beograjskega nadškofa je slovesnost vodil bivši nadškof msgr. Alojzij Turk, navzoč pa je bil tudi predstavnik apostolske nunciature. Iščemo mlajšo upokojenko, ki bi bila pripravljena pomagati na vrtu in pri gospodarstvu na Rakovniku. Zagotovljena je prehrana, stanovanje in plačilo po dogovoru. salezijanci na Rakovniku 7 Pismo E. Viganoja ■Mi , ■ Bazilika Srca Jezusovega v Rimu 14. maja 1987se je bazilika Srca Jezusovega blizu glavne rimske železniške postaje Termini odela v slavnostna oblačila. Ob kardinalih in škofih so bili predstavniki italijanske državne oblasti, prijatelji saiezijanskega dela, salezijanci in njihovi gojenci, hčere Marije Pomočnice z gojenkami in številni drugi. S slovesno akademijo so proslavili stoletnico posvetitve svetišča. Kar dober mesec pred tem pa so se v svetišču vrstila srečanja, romanja, dnevi poglabljanja. Nekaj dni pred uradno proslavo je vrhovni predstojnik E. V ¡gani napisal slavnostno pismo. Med drugim je zapisal: „Stoletnica posvetitve bazilike Srca Jezusovega je za nas dogodek, ki ima bogato zgodovinsko in preroško vsebino. Svetišče, ki ga je želel Pij IX., je bilo postavljeno v času papeža Leona XIII., ki je gradnjo zaupal don Bosku. Naš sposobni oče si je kljub velikim tegobam starosti in razdalji (živel je v Turi-nu) naprtil težko delo z žilavo-stjo, ki je bila zanj značilna, in za ceno nenehnih žrtev. Ni se zadovoljil s cerkvijo. Želel je postaviti tudi dom za revne mlade tega dela mesta. Veliko delo je bil njegov labodji spev: himna Kristusovi ljubezni, ljubezni do majhnih in revnih. Don Bosko se je veselil, da je v svetišču lahko pokazal globoko in iskreno pripadnost Petrovemu nasledniku. Prav pripadnost Cerkvi ga je spodbujala, da je sprejel velike napore. Vsak korak je storil z zaupanjem v božjo previdnost, ki ga je spremljala pri mnogih delih. Tako je pripeljal do zaključka, iz nič, česar si drugi niso upali. Drug vidik svetnikovega življenja in poslanstva po sto letih sveti kot povzetek. Don Bosko je na vsak način hotel biti navzoč pri posvetitvi cerkve, proti nasvetom zdravnikov, ki so se bali za njegovo krhko zdravje. Prav v tem svetišču, ko je pri oltarju Marije Pomočnice daroval sv. mašo, se je večkrat ustavil in so ga oblile solze: premišljeval je svoje življenje, ki so ga zaznamovale besede božje Matere v sanjah pri devetih letih: ,Ne boj se! Ob svojem času boš vse razumel.' Tu je čutil v veliki hvaležnosti potrjeno prepričanje, da je njegovo poslanstvo in poslanstvo Družbe, ki jo je ustanovil, za božje 8 ljudstvo, in da ni sad samo človeških načrtov! Proslave ob stoletnici naj bodo ,spomin' in ,naloga', da bi s Kristusovim srcem čutili izzive novih časov, jih razsvetljevali in oplemenitili z upanjem v privlačni luči svetosti za mlade in vse verne." 14. maj 1887 Veličastna cerkev še ni bila povsem pripravljena za obred posvetitve. Manjkal je še marsikateri del opreme in dekoracije. Kljub temu je don Bosko želel, da bi bila cerkev posvečena tega dne. Bal se je, da mu za poznejši čas moči ne bodo zadostovale. Leto 1887 je namreč začel zelo bolan. Cele dneve je prebil v sobi, z veliko težavo sprejemal obiskovalce. 5. aprila ni mogel več govoriti, bil je delno ohromel. Ko je 20. aprila odšel iz Valdocca, da bi šel v Rim, so bili prepričani, da ne bo naredil niti desetino poti. Na predvečer velikega dne ga je sprejel papež Leon XIII. To je bil zadnji don Boskov sprejem pri papežu. Sv. oče mu je izkazal izredno spoštovanje in naklonjenost. V podrobnostih se je zanimal za razvoj sale-zijanske družbe in dela v Rimu. Obred posvetitve je opravil kard. Lucido Maria Parocchi, protektor družbe. Z vsem bliščem, obredjem in skrivnostnostjo, ki so bili značilni za čas, je posvečevalec v petih urah, kolikor je obred trajal, posvetil novo svetišče. Le redki posamezniki so lahko spremljali dogajanje v cerkvi, saj se je obred odvijal za zaprtimi vrati. Med njimi je bil tudi don Bosko, ki je kljub izčrpanosti vztrajal do konca. Takrat so mu moči pošle in so ga morali spremljati v zakristijo. Naslednjega dne je bila nedelja. Svetnik je daroval prvo daritev v novem svetišču, pri oltarju Marije Pomočnice. To je bila daritev, ki je trajala vse življenje. Trajala je veliko dalj časa, kot je bilo običajno. Zdelo se je, kot da maševalec ne bo prišel nikoli do konca. Ustavljal se je, premišljeval, brisal solze... Ko so ga vprašali, kaj se je vendar zgodilo med mašo, je odgovoril: „Ponovno sem videl sanje, ki sem jih imel pri devetih letih, slišal glas matere, bratov in Marije, ki mi je govorila: ,Ob svojem času boš vse razumel." Don Bosko je polnost časov doživel prav pri oltarju Marije Pomočnice, kot krono izrednih naporov pri postavljanju svetišča, ki ga je želel Petrov naslednik. Zato je ta oltar in cerkev Srca Jezusovega eden najbolj dragocenih spominov njegovega življenja. Pred odhodom iz Rima so ga vznemirjali dolgovi, ki so še ostali nepokriti. Ni želel, da bi svojemu nasledniku v vodstvu salezijanske družbe zapustil tako težko breme. Pisal je na razne strani, prosil, še nekaj dni pred smrtjo. Ko je umrl, je dolg ostal, a le za kratek čas. Ne brez njegovega posredovanja je bil dolg, ki je nastajal zadnjih sedem let, poravnan le kratek čas po njegovi smrti. OKATORIO Ja S . ■.< .i.) Jj. ' /fo. s; r* ■ ¿T ' ¿'V /• J/ j ¿p.fipSL* Delež naših sotrudnikov S svojimi prispevki so pri gradnji bazilike Srca Jezusovega pomagali tudi sotrudniki in dobrotniki s slovenskega ozemlja. Za to nam je dragocen dokaz pismo, ki ga je leta 1885 sv. Janez Bosko pisal prednici uršulinskega samostana v Škofji Loki materi Benedikti de Renaldi. Z zahalnim pismom, napisala ga je utrujena roka, je prejela tudi diplomo salezijanske sotrudnice. Don Bosko v pismu pravi: „S hvaležnostjo sem prejel denar, ki ste mi ga poslali v svoji dobroti za srečke tombole za postavitev cerkve Srca Jezusovega v Rimu. Naj vam Bog vredno povrne, sam pa ne bom prenehal sleherni dan moliti za razcvet vašega zdravja, za osebe in skrbi, ki so vam zaupane. Skupaj z mladimi imam čast, da sem vaš služabnik." Iznajdljivost mu je pomagala, ko je zbiral sredstva za postavitev nameravane cerkve. Uporabil je vse poti, ki jih je sploh uporabljal pri postavljanju novih ustanov in razširjanju dela kot tudi pri vzdrževanju gojencev in podpiranju misijonarjev. V ta namen je pripravljal tudi dobrodelne tombole, katerih dobiček je bil namenjen za te cilje. Glas o tem je prišel tudi na slovenska tla in našel razumevanje in podporo. Posebno sporočilo je pred posvetitvijo cerkve poslal tudi kanoniku Luki Jeranu, uredniku Zgodnje Danice. Sporočil mu je, da je gradnja zaključena, in dodal: „Nadam se, da ta novica bode veselila tudi Vas, ker ste blagovolili ljubeznivo pripomoči, da se je to delo posrečilo." Povabil ga je, da se udeleži posvetitve, in obljubil, da se bo vseh dobrotnikov spominjal pri daritvi. B.K. 9 srečanje s salezijanci S sedmim letom na Rakovnik V šolskem letu 1919-20 je msgr. Ivan Kobal obiskoval na Rakovniku drugi razred osnovne šole. Sem je prišel iz daljne župnije Col, vas Sanabor, s sedmimi leti in enim mesecem. Šolanje je nadaljeval v Marijanišču, Gorici, Kopru in iz šentviške gimnazije ga je pot vodila v bogoslovje. Zatem je prišel v soseščino rojstne župnije in opravljal službo župnika v Črnem vrhu nad Idrijo 31 let. Tam je preživel „krizna leta najhujšega razna-rodoval nega pritiska pred zadnjo vojno, zeto huda vojna leta in povojna vrenja. Obnavljal je ruševine stavb in duš, vmes pa moral tudi v zapor, vedno pa je ostal veder, pokončen in dosleden", smo lahko brali v Družini pred dvema letoma, ko je msgr. Kobal obhajal zlatomašni jubilej, ki ga je dočakal v službi škofijskega kanclerja v Kopru, ki jo je opravljal 21 let. Na Rakovniku so bili prijazni gospodje, ki so vodili šole in vsako leto organizirali romarska srečanja. Svoje delovanje in pobude so objavljali v Salezi-janskem vestniku, ki je bil med ljudstvom zelo razširjen, saj je vedno prinašal tudi kaj koristnega za vzgojo v družini in za rast v veri. Salezijanski vestnik so dobivali tudi Kobalovi v Sanabor, v župniji Col, čeprav je bilo tam prej italijansko za-sedbeno področje. Prav oglasi v Salezijanskem vestniku so nagnili Ivanovo mater, da pošlje svojega sina v rakovniško osnovno šolo, kjer bo deležen dobre vzgoje. Priti na Rakovnik pa ni bilo lahko, saj je moral prek meje, potni list pa je bilo zelo težko dobiti. „Jaz sem hodil na kontrabant sedem let čez mejo, brez potnega lista. Potnega lista niso dali. Ce smo hoteli iti v Ljubljano, smo šli šest ur peš do Logatca. Zmeraj smo šli zvečer okrog desetih iz Sanabora in smo prišli do petih v Logatec do železniške postaje, od tam pa še eno uro z vlakom. Enkrat sem šel prek meje celo s potnim listom nekoga drugega..." se spominja Ivan Kobal, ki je bil edini doma „onkrajrneje". Petje, godba in dramske igre, Msgr. Ivan Kobal med razgovorom šola in vsakdanje pobožnosti so ga kmalu popolnoma potegnile v svoj tek in kar prehitro mu je minilo leto bivanje na Rakovniku. Cerkev Marije Pomočnice je bila le delno zgrajena in zasilno pokrita, vendar so imeli že v njej mašo in zvečer molitve, na koncu katerih jim je Franc VValland povedal kak dogodek iz don Boskovega življenja in jim dal spodbudo za nadaljnje življenje. Franc VValland je bil dečkom posebej pri srcu, ker je imel vse stene svoje sobe polep-Ijene z razglednicami. „To nas je zanimalo. Včasih nas je peljal gor in prav vse štiri stene so bile polepljene. Zanimalo nas je, kje je to, kaj predstavlja, katera vas je to..." se vrača spomin gospoda Ivana v otroška leta. Marsikaj iz tega obdobja je že šlo v pozabo, ostaja pa mu splošen vtis: na Rakovniku se je dobro počutil. Po enem letu je šolo na Rakovniku zapustil, pa še sam ne ve, zakaj, in je nadaljeval v Marijanišču, Gorici in Kopru, dokler ni prišel na šentviško gimnazijo, kjer je začel misliti na duhovniški poklic. Gotovo so mu pri tej odločitvi pomagale 10 pisali ste nam izkušnje, ki jih je imel že od prej iz stikov z duhovniki na Rakovniku, v Gorici in Kopru. V Šentvidu pa se je srečal z najboljšimi profesorji in duhovniki, saj je bila šentviška gimnazija evropsko priznana. Po mašniškem posvečenju, na katerega je moral čakati skoraj celo leto, ker je „prehitro" končal bogoslovne študije in še ni bil dovolj star, da bi ga lahko posvetili Je nastopil službo župnika v Črnem vrhu nad Idrijo. Na tej župniji je vztrajal med dobrimi ljudmi 31 let. Med tem časom je bil tudi dvakrat na „prisilnem dopustu". Dokler je bil pod Italijo, je bilo težko dobiti potni list, vendar ga je g. Ivan dobil zaradi svojega znanja italijanščine in prijateljstva z glavnim policijskim inšpektorjem Iz Gorice. Tako je lahko obiskal Rakovnik tudi nekajkrat med vojno. Italijanska oblast je sicer želela tesnejšega sodelovanja, toda Ivan, kakor vsi drugi primorski duhovniki, se je rajši odločil za slovenski verouk, čeprav v zakristiji in brez državne plače. Iz povojnega časa mu je ostal posebej v spominu obisk rakovniške tiskarne, ki je bila pod cerkvijo. Razložili so mu delovanje strojev, razkazali najrazličnejše vrste črk; ves tisk je bil v slovenščini. Zmeraj je bil naročen na Salezijanski vestnik in druge knjige iz rakovniške tiskarne je rad prebiral, če so „zašle" onkraj meje, seveda skrivaj mimo italijanskih kara-velj. V letih službe škofijskega konclerja v Kopru se je rad srečeval s salezijanci, ki vodijo župniji Ankaran z Brido in Škofije, s katerih soupravljajo Tinjan in Osp. Uredništvo Vest-nika se mu zahvaljuje za simpatijo, s katero je sprejel naš „izziv". Še naprej mu želimo trdnega zdravja in božjega blagoslova. f.m. • Iz Ljubljane je na naslov Salezijanskega vestnika prišlo prijazno pismo, ki ga je napisala Justi J. Minuli teden sem že drugič prejela vaš Vestnik in priznati moram, da sem tega zelo vesela, ker ste tudi mene uvrstili v vaš spisek. Vestnik prebiram z velikim veseljem, saj je vsebinsko zelo zanimiv, na drugi strani pa tudi duhovno bogati človeka, ki je danes tako potreben lepe, tople, globoke, čustvene besede. Prilagam skromni dar, ki je namenjen za tiskovni sklad. • Vestnik ima bralce tudi v Blanci pri Sevnici. Franc J. je pridobil še enega in v pismu tudi pravi: Kakor sem že večkrat osebno povedal, sem se s salezijansko družbo seznanil že v svoji rani mladosti, takoj po končani osnovni šoli. Od takrat sem postal tudi salezijanski sotrudnik, kakor smo takrat imenovali to družbo. Velikokrat sem v tem času poroma/ k naši Mariji Pomočnici na Rakovnik s svojo pokojno ženo Ano, ki vam jo še posebej priporočam v molitev. Danes, ko se bližam 78. letnici rojstva, obujam spomine na mladostna leta. Prav lepo in slovesno je bilo ob odkritju don Boskovega spomenika na Rad ni pri Sevnici. To je enkratno doživetja, kise ne da opisati. Pa je prišla vojna vihra, ko je okupator uničil lepo postojanko na Rad ni; tudi po končani vojni se ni mogla več obnoviti. Res velika škoda za vso salezijansko družbo in vso našo širno okolico. Ne bom preveč povedal, kaj smo takrat pretrpel i. Sam sem bil v tistih časih večkrat v smrtni nevarnosti. Le po čudnem naključju sem ostal živ. Za vse te milosti pa se imam v prvi vrsti zahvaliti naši nebeški Pomočnici kristjanov. Z zaupanjem sem se v tistih dneh groze zatekal k njej, katere slika je in še sedaj visi na steni sobe, z zaupno prošnjo, naj nas vse varuje pred nevarnostjo in nesrečo, ki nam je tedaj pretila z vseh strani. Ce bi vam podrobno našteval vse grozote, bi bilo to pismo preobširno. V vseh težavah, ki se pojavljajo na stara leta, pa se še naprej prav z istim zaupanjem zatekam k njej in ponavljam posveti/ne besede, ki so nad vrati rakovniške cerkve: „Marija, pomočnice bila si in boš nam ti." • Iz Celja, kjer je v domu upokojencev, je pisala Lenika I. Sklenila sem, da vam pišem in se zahvalim za Salezijanski vestnik, na katerega komaj čakam, da ga dobim, ker mi res veliko pomeni. Tudi moj sin je bil v Srednji verski šoli v Želimljem, a spoznal je, da ga Bog ne kliče v duhovniško službo, toda poglobil je svojo vero, postal dober kristjan in globoko veren oče. Otroke vzgaja krščansko. Jaz živim v domu upokojencev. Vsak petek nas obišče župnik, nam prinese obhajilo, ob nedeljah pa grem k maši v župnijsko cerkev, ker si ne morem predstavljati nedelje brez maše. V tem Marijinem letu se vsak dan posebej spominjam Marije Pomočnice kristjanov in jo prosim, da nas še naprej varuje vsega hudega. Prilagam skromen dar za Vestnik. Želim, da bi bil povsod z vami dobri Bog, priprošnja sv. Janeza Boska in varstvo Marije Pomočnice. 11 v Marijini šoli Izredna za izredne čase Spominjam se prijetnega besedovanja. BiH smo v razširjenem krogu mladih družin. Še prijetnejše dejstvo: navzoči so z vseh koncev Slovenije. Mimogrede rečemo tudi kakšno besedo o božičnem prazniku. Kako različno so ukrepali starši, pa tudi učitelji in ravnatelji šot! Poslednji odvisno predvsem od tega, kakšen „nastop"so imeli starši. Če so bili ti v svojih zahtevah jasni in odločni, se je praznovalo... Če so omahovali prvi, so omahovali tudi drugi. Mar ni omahovanje in neodločnost — govorjeno na splošno - naša velika napaka? Nam kristjanom jemlje moči za pričevanje in ukrepanje. Omahovanje in opravičevanje namesto ukrepanja je lastno plašnim in boječim ljudem. Ljudem, ki se bojijo zlasti za tisto, kar so že dosegli. Tistim, ki nimajo novih pogledov, novih načrtov, novih želja. To so ljudje, ki so dejansko, četudi ne zavestno, prihodnosti obrnili hrbet. Čas, v katerem živimo, pa bi potreboval ljudi, ki sanjajo, več, ki zrejo v prihodnost. Drugačno in lepšo! Zagate našega časa zahtevajo ljudi, ki znajo napraviti odločne korake. Tako kot Marija v galilejski Kani ni gledala le v prazne vinske posode, marveč je uzirala tudi možnost čudeža. Kot pod križem ni gledala le Jezusovega umiranja, marveč tudi gotovost vstajenja. In po vnebovhodu Marija ni videla le plašnih apostolov, marveč tudi moč Svetega Duha, ki bo prišel nadnje. To je tista velika žena, ki jo že od prvih stoletij krščanstva naprej mnogi imenujejo Pomočnica, sveti Bernard pa v 12. stoletju zatrdi, da nam vse milosti prihajajo po njej. V 15. stoletju vstavijo to njeno novo ime v litanije in sveti Janez Bosko v prejšnjem stoletju dokončno uveljavi češčenje Marije Po- W3 močnice kot novo duhovno gibanje. Ko namreč govorimo o Mariji Pomočnici, govorimo o posebni in novi duhovnosti, ki kaže posebno izrazite poteze. Gre za duhovnost, ki ji je v ospredju cerkveno občestvo: ob- čestvo vseh tistih sil, ki pospešujejo resnico in ljubezen v svetu in jo tudi branijo, čeprav za ceno lastnega življenja. Kajti Marija kot božja in naša mati ostaja vedno sredi življenja in še posebej tedaj, ko so časi izredni in težki. Zagotovo pomaga tistim, ki vanjo zaupajo. Skozi vso zgodovino se je pokazala kot edinstvena pomočnica. Mislim, da bi morali to dejstvo vsi razglašati. Kajti ob Pomočnici se zavedamo, da je: • razmere v svetu mogoče spremeniti; spremenili jih bodo tisti, ki zaupajo tako trdno kot Marija; tisti, ki se njej popolnoma izročijo in jo v molitvi prosijo pomoči; molitev zaupanja je več kot vsaka univerza, več kot najboljši filozofski sistem; 9 mogoče izprositi čudeže le, če „smo z Jezusom", je njegova milost v nas; tako kot je bila v njej; če spremljamo Jezusa tako kot ona v galilejsko Kano, pod križ, tako kot se je ona zadrževala z apostoli; skratka, biti z Jezusom, z apostoli, to je, s Cerkvijo; • mogoče izprositi čudeže, če „storimo vse, kar nam Jezus poreče". Danes smo pač tako usmerjeni, da bi radi mislili, govorili in delali, kakor bi sami hoteli, ter se „vozili" po vseh poteh, obenem pa imeli vse zemeljske in nebeške zavarovalnice na svoji strani; Marija ni nekakšna „naivna teta iz Amerike" iz sanj; treba je „izpolniti vsako postavo in preroke", nato pa povsem zaupati in ukrepati; 0 treba z najboljšim namenom sodelovati pri poslanstvu Cerkve; in sicer tiste Cerkve, ki jo vodijo sedanji papež in sedanji škofje; Sveti Duh nam ne navdihuje nič drugega in nič drugačnega kot to, kar je učil Jezus Kristus in kar nas učijo verovati pastirji Cerkve; častiti Marijo Pomočnico pomeni imeti namen služiti vesoljni Cerkvi. Če so izpolnjeni ti pogoji, smemo računati na prav posebno Marijino varstvo in pomoč... in to je zares potrebno. Vabim vse, da bi v tem Marijinem letu začeli odločno duhovno življenje v edinosti s Cerkvijo ter v popolnem zaupanju v Marijo Pomočnico, da bi izprosili našemu narodu: • vsaj nekaj čvrstih, vztrajnih, zvestih družin, ki bodo živele iz notranje moči, ne pa sužnjevale javnemu mnenju; • pošteno, odločno, dosledno mladino, ki bi se požvižgala na poniglavost zasužnjeval-nega v revijah, filmih, lokalih, odnosih... • nekaj duhovnikov, redovnikov, redovnic, ki se ne bodo ozirali le na duha časa, marveč na božjega Duha in brez kompleksov oznanjali vso resnico, vso postavo, vso prihodnost; • nekaj laikov, ki bi znali živeti iz globoke vere za svoj narod in se ne bodo zmenili za napade, ponižanja, ustrahovanja, zapore, ampak bodo svoje rojake združevali, ple-menitili, usmerjali. Marijo ne kličemo Pomočnica predvsem zato, da bi po njeni priprošnji telesno ozdravljali in se materialno opomogli, marveč, da bi stala ob strani zakoncem kot nekoč v Kani, božjim izvoljencem kot nekoč pod križem, apostolom kot na prve binkošti. Da bi torej po njeni priprošnji imeli vodilne osebnosti, brezkompromisne pričevalce, nepodkupljive oznanjevalce. Časi so izredni, potrebujemo izredno pomoč. To so časi Marije Pomočnice. Stanislav Hočevar BTl lFmlTiii ■ I I Sklad sv. Janeza Boska Kmalu bo minilo leto dni, odkar je bila v Mariboru ustanovljena župnija Sv. Janeza Boska. Župnik Jože Pozderec je takoj po ustanovitvi župnije začel s poučevanjem verouka in do konca šolskega leta že pripravil skupino otrok na prvo sveto obhajilo. Še več jih pa še čaka na ta dan. Letos je prišel župniku na pomoč še novomašnik Blaž Cuderman, Mladine je veliko, le poiskati in povabiti jo je treba. Skupina sotrudnikov in don Bo-skovih prijateljev, ki se zbere vsako zadnjo nedeljo k duhovni obnovi, je velika pomoč v začetnih težavah. Glavna ovira za rast župnije pa je v tem, ker nimajo cerkve niti primernih prostorov za verouk in stanovanje. In kdaj naj bi začeli graditi cerkev? Urbanisti so že določili prostor, sedaj pa so na vrsti zamudni in dragi postopki za pripravo načrtov in pridobitev že obljubljenega gradbenega dovoljenja. Župljani in salezijanci na tihem žeiimo, da bi don Boskovo jubilejno leto 1988 proslavili tudi z blagoslovitvijo temeljnega kamna za svetišče apostola mladih v Mariboru. Veliko vprašanje je, kje dobiti sredstva za tako zahtevno grad njo? Župnik zaupa v božjo Previdnost, ki bo gotovo spodbudi la srca sobratov in don Boskovih prijateljev doma in po svetu da bodo priskočili na pomoč. Skupno veliko zmoremo. Sale zijanci smo na zadnjem inšpektorialnem zboru sklenili, da bo mo po svojih močeh mladi župniji pomagali pri gradnji cerkve ki bo v naši domovini prva posvečena sv. Janezu Bosku Postala naj bi spodbuda in trajno znamenje naše usmerjenost v mladinski apostolat. V ta namen smo letos 27. avgusta usta novili poseben sklad za zbiranje duhovnih in denarnih darov Salezijanske skupnosti in don Boskovi prijatelji so naprošeni da v sklad prispevajo sadove svojih odpovedi in žrtev. Za do brotnike bo v kapeli sv. Janeza Boska v Mariboru vsakega zadnjega v mesecu sv. maša. Tudi sv. Janez Bosko se je lotil velikih del brez vnaprej zbranega denarja. Zaupal je v božjo Previdnost, ki ga na priprošnjo Marije Pomočnice ni nikoli razočarala. Naj tudi to veliko delo, ki je pred nami in se ga bomo lotili ob stoletnici don Boskove smrti, obrodi v vseh članih salezijanske družine predvsem duhovne sadove obnovljenega krščanskega življenja in večje prizadevnosti v delu za resnično dobro mladine. 1 I S I i S I 1 J 13 Salezijanska družina Don Boskovi bivši gojenci Velikokrat govorimo o salezijanski družini. Vestni k je njeno glasilo. Pri tem mislimo na različne skupine ljudi, ki znotraj Cerkve živijo in delujejo iz duhovnega bogastva sv. Janeza Boska. To so predvsem: salezijanci, hčere Marije Pomočnice, don Boskovi sotrudniki, prostovoljke in don Boskovi bivši gojenci. Prav slednjim posvečamo prilogo v tej številki Vestnika. Pogled v zgodovino Bivši gojenci so sestavni del salezijanske družine, zaradi vzgoje, ki so jo prejeli v kateri od salezijanskih ustanov. Pogled v preteklost pa nam odkriva pomembnost vezi, ki se je spletla v času skupnega življenja in dela. Zveza nima posebnega ustanovitelja. Nastala je spontano iz življenja družinske povezanosti, ki je vladalo v turinskem oratoriju. Don Bosko je pogostokrat zatrjeval, da mora vzgoja iz gojenca narediti prijatelja, saj govori z jezikom srca. Tak odnos vlada v času vzgoje in pozneje. Prinaša resne spremembe vedenja (kot se je to zgodilo z Mihaelom Magone-jem), pomaga pri dozorevanju za svetost (primer je Dominik Savio) in ustvarja trajno skupnost idealov in čutenja z vzgojitelji, ki traja vse življenje. Skupina bivših gojencev je nastala, ko je še živel apostol mladih. Prvi začetek sega v leto 1870, ko so 24. junija obhajali njegov god. Takrat se je uradno sestal ducat bivših gojencev. Za vodjo so si postavili velikodušnega Karla Gastinija, ki je ora-torij imel za svoj drugi dom. Zadali so si nalogo, da bodo povečali število članov zveze, in imenovali stalni odbor, ki bo vsako leto poskrbel za obhaja- nje godu njihovega učitelja in bo izraz hvaležnosti, naklonjenosti. Iz leta v leto je bilo udeležencev praznovanja več. 24. junij, praznik rojstva Janeza Krst-nika, je postajal praznik hvaležnosti. Po nekaj letih je bilo potrebno prireditve razdeliti v dve skupini: ob nedeljah so se zbrali bivši gojenci neduhovniki in ob četrtkih duhovniki. Teh ni bilo malo, Janez Bosko pa jim je znova in znova priporočal skrb za mladino. Sčasoma, predvsem pa po don Boskovi smrti, so se razdelili v krajevne skupine, v zveze in združenja, vse do povezanosti na svetovni ravni. Leta 1870 do 1888, to je 17 let, ko so imeli neposreden stik z don Boskom, so postala bogat vir življenja in dela bivših gojencev; k tem so se radi vračali v naslednjih letih. Vemo, kako je sv. Janez Bosko ljubil svoje gojence. Ko so končali svoje vzgojno obdobje, jih ni pozabil. Spremljal jih je, jim pomagal, vabil v oratorij. Rad jih je sprejemal, spodbujal, dajal smernice, opominjal, če je bilo primerno. Skrbel je za njihovo duhovno dobro. „Vidim, je dejal ob priložnostnem srečanju, da imate nekateri že nekaj pleše, drugi precej sive lase in gube na čelu. Niste več tisti fantje, ki sem jih imel tako rad. Toda čutim, da vas imam sedaj še raje, ker mi s svojo navzočnostjo potrjujete, da so v vaših srcih trdno vsajena načela svete vere, ki sem vas jih jaz učil, in da le-ta vodijo vaše življenje. Bolj vas ljubim tudi zato, ker mi kažete, da je vaše srce še vedno za don Boska... povem vam, da sem vaš, ko delam in mislim, v vsakem dejanju. Bili ste majhna čreda. Sedaj se je povečala, zelo povečala in se še bo. Vi boste luč, ki sveti sredi sveta. S svojim zgledom boste druge poučili, kako je treba do- Srečanje bivših gojencev s celega sveta v Rimu 14 salezijanska družina Filip Rinaldi — organizator in navdihovalec Bivši gojenec D. Sioione med gobavci v Tanzaniji bro delati in se izogibati slabega. Prepričan sem, da boste še naprej don Boskova tolažba." Ob drugi priložnosti: „Predvsem vam priporočam: kjerkoli ste, pokažite se dobri kristjani in pošteni ljudje... Mnogi med vami imajo že družine. Vzgojo, ki ste jo dobili v don Boskovem oratoriju, posredujte naprej." Leta 1883 je med potovanjem v Pariz odgovarjal tistim, ki so dvomili o vztrajnosti vajencev, ki so odšli iz oratorija in vstopili v vojaško službo ali začeli redno delati: „V Turinu se mnogi želijo spovedati v so boto zvečer ali v nedeljo zjutraj V italijanski vojski tudi vedo da tisti, ki prihajajo iz naših de lavnic, želijo hoditi v cerkev Sploh jih imenujejo ,boskovci' Na vseh ravneh policije jih je mogoče najti." . 26. julija 1884 je nekdanjim gojencem kot nekak testament priporočil: „Kamorkoli greste ali ste, vedno se spominjajte, da ste don Boskovi sinovi, sinovi oratorija... Blagor vam, če ne boste pozabili resnic, ki sem jih želel vtisniti v vaša srca, ko ste bili še dečki." Tudi v drugih salezijanskih hišah, ki so takrat nastajale, je prihajalo do povezanosti zaradi prejete vzgoje. Svojim gojencem je don Bo-sko nudil možnost, da so prinesli iz prejete vzgoje sadove. Zato jih je vabil, da postanejo dejavni člani zveze bivših gojencev/člani salezijanskih sotrud-nikov, duhovniki ali redovniki. Kali vzgoje so v vsakodnevnem življenju prejemale zadosti izzivov za dokazovanje učinkovitosti. Po don Boskovi smrti so se njegovi gojenci še naprej zbirali ob don Rui in srečanja z njim imeli za vsakoletni dokaz hvaležnosti. Odkar je Rua za svojega namestnika poklical iz Španije, kjer je bil inšpektor, Filipa Rinaldija, so bivši gojenci v njem imeli izrednega navdiho-valca in organizatorja. Sobratu, ki je odhajal v Španijo, je dejal: „Veliko skrbi za bivše gojence. Ti so naša krona ali, če hočeš, so razlog našega življenja. Če smo namreč vzgojna družba, je jasno, da ne vzgajamo za zavod ampak za življenje. Pravo življenje pa se zanje začenja, ko zapustijo naše hiše." Nujno se mu je zdelo, da se organizirajo. 25. junija 1909 je predlagal, da se povežejo na svetovni ravni. Dve leti kasneje je že pripravil prvi mednarodni kongres bivših gojencev, kot zvezo krajevnih združenj. Izvolili so si izvršni odbor in prvega predsednika. „Ne po krivici, je zapisal zgodovinar Ceria, je to pomenilo nov korak v vzgojnem delu." Pričevanje bivšegagojenca Hočeš ali nočeš, naša mladost je bila zaznamovana s sožitjem z don Boskom. Od njega smo se naučili načel, prejeli način mišljenja, načine dela in gledanja na resničnost okrog nas. Vse to je stopilo v korenine naše osebnosti in značaja. Enostavno: smo don Boskovi bivši gojenci. To seveda povemo s ponosom in pred vsem svetom. Prejeta vzgoja je razlog našega ponosa. Po njej smo postali ljudje. Druge skupine salezijanske družine lahko navdušeno delajo na raznih področjih. Mi smo ponosni na našo posebnost: izkusili smo, živeli smo z don Boskom in razdajamo, kar smo prejeli. Med seboj povezani in združeni predstavljamo svetovno moč, čeprav te resnice še nismo popolnoma dojeli. Nismo še izkoristili ogromne energije, ki jih predstavljamo pred Cerkvijo in družbo. Področje našega dela je zelo široko. Dovolj je prostora za osebne in skupne dejavnosti na socialnem, kulturnem, kate-hetskem in drugih delih človeškega prizadevanja. S Cerkvijo, don Boskom in mladimi nas čaka veliko dela. Salezijanska družina Rinaldi, spovednik sester in goreč deiavec v njihovem dekliškem oratoriju, se je zavzel tudi za organiziranje bivših gojenk. Kot vrhovni predstojnik se je zanimal za delovanje zveze. Bolelo ga je, ko je videl, da niso vsi salezijanci dojeli važnosti te veje salezijanske družine. V vseh pomembnih srečanjih s salezijanci je spregovoril tudi o bivših gojencih: „Rad bi spomnil, je nekoč dejal inšpektorjem, da so bivši gojenci sad naših naporov. V zavodih se ne trudimo, da bi bili mladi dobri samo takrat, ko so z nami, ampak da bi postali dobri kristjani. Zato je združenje delo vztrajnosti: z njim jih hočemo opomniti, če so zašli... zanje smo se žrtvovali in naši napori ne smejo biti zaman." Rinaldijeva misel ima toliko večjo veljavo, ker njegova podoba pri salezijancih vzbuja upanje, da bo prištet med blažene. Bil je zvest učenec prvega učitelja. Dojel je njegovo srce in velikodušnost in razvil nekatera dragocena semena, ki še niso pognala. Sodelovanje pri poslanstvu Posamezniki in združenje don Boskovih bivših gojencev oblikujejo svoj pravi obraz v opravljanju poslanstva, ki izhaja iz vzgojne izkušnje v mladosti. Ta izkušnja ni kot kaj dodanega, površnega. Je življenje samo. Je življenje skupnega življenja in načrtovanja vzgoje, vendar v novih življenjskih izkušnjah, različnem delu, raziskovanju, v osebnih in socialnih okoliščinah. Sedmi don Boskov naslednik v vodstvu salezijanske družbe, Egidij Viganž, je na vprašanje, kako bi bivši gojenci in njihova združenja lahko sodelovala pri poslanstvu salezijanske družine, predstavil nekatere vidike skupnega prizadevanja. • Prvo obliko bi lahko imenovali skrb za trajno oblikovanje članov. To izhaja iz vzgojne izkušnje, saj se mora vsaka vzgoja (posebej to velja za naš čas, ki je čas kulturnega prehoda) razvijati in odgovarjati ustrezno glede na nove izkušnje. Statut svetovne zveze zatrjuje, da bivši „gojenci nameravajo ohranjati in razvijati načela, ki so bila temelj njihove vzgoje, da bi jih prenesli kot merila v življenje" ter ,,da v vrhovnem predstojniku vidijo don Boska, svojega voditelja; za ustrezno duhovno vzgojo si želijo pomočsalezijancev". % Značilna dejavnost združenja je uresničevanje spodbude, ki jo je bivšim gojencem izrekel don Bosko: „Bodite povezani in si pomagajte med seboj. Ne skrbite samo za razširjanje in dobro delo združenja ampak tudi za medsebojno pomoč v potrebi in predvsem v zanimanju za tovariše, ki so se zaradi najrazličnejših razlogov oddaljili." Res je, da tisti, ki se ne vključujejo v krajevno zvezo ali krožek, niso aktivni člani združenja, a jih je mogoče imeti za pripadnike gibanja don Boskovih gojencev. Vsaka salezijanska hiša naj zato ohranja seznam bivših gojencev, da ohranja živ spomin in jih vključuje v prizadevanja za dobro. • Pomembna naloga združenja vključuje družinsko življenje posameznih članov. To predpostavlja poznavanje in obrambo pravic in dolžnosti družine v družbi. V statutu lahko preberemo, da se bivši gojenci zavzemajo za pospeševanje in obrambo velikih vrednot človeške družine, ki je danes v krizi. V družini imajo bivši gojenci možnost, kot je že poudarjal don Bosko, da živijo po vzgojnih načelih, ki so jih prejeli. • Naslednja značilnost delovanja združenja je sodelovanje pri vzgoji mladine. Bivši gojenci zatrjujejo, da se bodo zavzemali za pomoč mladim na raznih področjih socialnega in apostolskega življenja. Podpirali bodo njihova teženja in prevzemanje odgovornosti na različnih ravneh. E. Vigano spomni na tri načela, ki so vodila Bivše gojenke hčera Marija Pomočnice 16 Salezijanska družina Skupina bivših gojencev na Rakovniku 1928 don Boska in morajo biti v središču dejavnosti vse sale-zijanske družine. „Razum" pomaga pri spoznavanju problemov v zvezi s človeškimi vrednotami. „Vera" usmerja delo za vernost in duhovnost življenja. „Ljubeznivost" kaže na metodo, ki lahko pomaga pri spoznavanju nujnosti dela razvrednotene šole, družine in ljubezni. Nujno je premisliti merila, ki jih uporabljamo pri vzgojnem delu. • Združenje bivših gojencev si postavlja za cilj tudi obrambo in pospeševanje vrednot, ki jih vključuje človekova oseba, in spoštovanje za človeško osebo ter pospeševanje in kulturni, socialni, moralni, duhovni in verski dvig, v skladu s prejeto vzgojo. Danes je potrebno dodati še pomembnost sredstev družbenega obveščanja. Številni bivši gojenci so na tem področju veliki strokovnjaki in lahko v veliko pomoč vsej salezijanski družini. • Sodelovanje združenja pri don Boskovem poslanstvu vključuje pripravljenost za utrjevanje povezanosti z vso salezijansko družino in vsako posamezno skupino, pa naj bo to na svetovni ravni, na ravni posameznih inšpek-torij ali skupnosti, ki delujejo na določenem ozemlju. Zaradi prejete vzgoje so še zlasti trdne vezi s skupinami, ki jih je ustanovil don Bosko: saiezijanci, hčere Marije Pomočnice in sotrud-niki. Dobro znamenje te povezanosti je tudi načrt, ki so ga bivši gojenci naredili skupaj z bivšimi gojenkami sale-zijank v okviru praznovanj za stoletnico don Boskove smrti. Za november 1988 pripravljajo skupen mednarodni kongres in slovesno obhajanje don Boskovega jubileja. © Končno, ne nepomembna naloga zveze bivših gojencev je skrb, da na koncu oblikovanja pritegnejo v svoje vrste nove člane. Tako bo njihova zveza vedno mlada, z novimi močmi za opravljanje poslanstva. Na številne načine se je mogoče vključevati v don Bosko-vo poslanstvo v današnjem svetu. Samo nekatere smo našteli. Sodelovanje je dokaz pripadnosti salezijanski družini, ki bo „tesnejša", odvisno od stopnje zavzestosti v vsakdanjih opravilih in nalogah. Čas, v katerem živimo, zahteva povezanost vseh ljudi dobre volje pri graditvi bolj krščanske in bolj človeške družbe. K temu je povabljena vsa salezijanska družina, ki ji je v posebno spodbudo leto 1988, obletnica smrti ustanovitelja. Združenja, ki imajo svoje korenine v življenju svetnika, imajo pri tem še posebno odgovornost. DELO BIVŠIH GOJENCEV V NEKATERIH DEŽELAH - V EVROPI IN PO SVETU V državi Čile imajo bivši gojenci kar 17 centrov. Večina ima redne mesečne shode z mašo. Dva centra imata lastni glasili. Nekateri imajo posebne odbore za socialno delo. Sodelujejo z zavodi. Radi pripravljajo predavanja in konference. V Madridu so bivši gojenci zbrali vso salezijansko družino. Posvetili so se proučevanje pisma vrhovnega predstojnika in naredili načrte za prihodnje delo: zbirali se bodo k skupni molitvi, delali za poklice in pripravili razne akcije. V Bruslju so bivši gojenci pripravili študijski dan o človeku: tehniku in duhovnem bitju. Razni predavatelji so govorili o vrednotah časa, moderne tehnike, vzgoji. Izvolili so si odbor, ki bo pripravljal srečanja tudi v prihodnje. 17 Salezijanska družina 5. avgust 1987 velik dan za sestre HMP Velik si. Gospod, in nad vse hvalevreden, tvoja veličina se ne da izmeriti. Rod za rodom hvali tvoja dela, ni jih moč opisati ne prešteti. Te psalmistove besede nam vre/o iz srca posebno danes, 5. avgusta, ki nosi pečat večkratnega praznovanja. — Ustanovitev samostojne vizitatorije HMP v Jugoslaviji. — Večne zaobljube s. Irene Nova k, s. Mire Peče, s. Ivanke Zakrajšek in s. Bernarde Žibert. — 50 let zaobljub s. Frančiške Škrbec in — vstop v noviciat Damjane in Milene. Pri nas Danes smo priče poživljene-mu delovanju bivših gojencev, ki je bilo v času med obema vojnama živahno in organizirano. Ob vsakem salezijanskem zavodu je nastajala skupina bivših gojencev, ki se je srečevala na določen čas, načrtovala delo in ohranjala povezanost z don Boskovo ustanovo. Mnogi bivši gojenci so postali zavzeti sotrudniki. Letom mirovanja so sledili poskusi srečevanj. Zbrali so se gojenci rakovniških obrtnih šol in konvikta. Že večkrat so se srečali želimeljski nekdanji gojenci. Vendar pa je čas pustil svoje sledi, zato bo potrebno vložiti veliko dobre voljena bodo srečanja postala redna, da se bodo vezi, ki neprestano nastajajo, obnovile in utrdile. Glede na kraje in zvrsti ustanov bi bilo mogoče našteti naslednje skupine bivših gojencev: — izpred druge svetovne vojne so gojenci izšli iz rakovniških strokovnih šol in konvikta, kot tudi z zavodov v Veržeju in Murski Soboti; — bivše gojenke iz zavoda, ki so ga imele sestre HMP; — med drugo svetvno vojno sta delovala predvsem zavoda na Rakovniku in deško vzga-jališče na Selu; — po zadnji vojni so bivši gojenci prihajali iz domov, ki so bili prvenstveno namenjeni pripravi salezijanskih poklicev, kot so zavodi na Hrvaškem ter Želimlje in Rakovnik v Sloveniji: — gojenci iz dijaškega doma v Celovcu. Obnovljeno delo bivših gojencev raznih skupin bi lahko bilo eno zgovornih znamenj pravega obhajanja leta 1988. Fr. Prevc Dežuje, zdi se kot da nebo hoče izliti svoj blagoslov na skupino sester, ki zaključuje duhovne vaje na Bledu. Vreme pa ne more skaliti veselega razpoloženja mladih src, prežetih od božje ljubezni, ki prekipevajo v sreči. „Na vreme mislijo drugi, mi pa se veselimo z mladimi sestrami, ki obnavljajo svoje zaobljube Bogu," pravi inšpektor Anton Košir, ko ob 7. uri zjutraj v naši kapeli daruje sv. mašo, med katero pet mladih sester ponovno izpove zaobljubo za eno leto. „Kakor je Bog poklical Marijo, jo obdaril in ji zaupal svoje poslanstvo, velja tudi za vas." Zaželi sestram pogum, življenje iz vere in zaupanje v Boga, da bodo lahko v polnosti odgovorile Njegovemu povabilu. Ob 9h se naša samostanska kapela ponovno napolni za ganljiv sprejem Damjane in Milene v noviciat. Prejmeta svetinjico Marije Pomočnice kot zunanji znak, da sta novinki HMP. Staršem izročita sliko rakovniške Marije Pomočnice, ki naj jih spominja na don Boskove besede: „Kadar otrok zapusti svoje starše, ker ga Bog kliče, Jezus sam zavzame njegovo mesto v družini." Ob lih pa se zberemo v župnijski cerkvi na Bledu za obred večnih zaobljub. Evhari-stično slavje vodi nadškof Alojzij Šuštar skupaj s salezijanci ter župniki župnij, iz katerih so sestre, in drugimi. Z nav- dušenjem štiri zaobljubljenke zapojo: „Gospod me je izbral, na veke bom njegova!" Na ko-ru pa nežno prepevajo aspirant-ke. Po evangeliju dosedanja inšpektorica Italia De Feletti vse štiri sestre pokliče po imenu, ris kar odgovorijo: Gospod, poklical si me, tukaj sem. V homiliji nadškof poudari, da je današnji dan za nas zgodovinski dan. „Zgodovinski dan v Marijinem letu, v letu priprave na don Boskovo leto. Zgodovinski dan, ker štiri sestre izpovedujejo večne zaobljube, ena pa obhaja 50 let Bogu posvečenega življenja. Zgodovinski dan, ko je razglašena samostojna vizitatorija." Nato je med drugim rekel: „... da je večna zaobljuba dar z božje strani, ko gre za posebno ljubezen med Bogom in človekom. Bog daje svojo posebno pomoč, da človek začuti božji klic in nanj odgovori. Mnogi občudu- 18 Salezijanska družina jejo mlade fante in dekleta, ki se odločajo na to pot. To je predvsem milost, ki je dana od Boga... Vaš odgovor, drage sestre, bo predvsem v tem, da s preprostostjo in natančno izvršujete pravila." Zaželi jim, da bi živele polnost tega, kar danes izpovedujejo: življenje nesebične ljubezni in polnost sreče. Po litanijah vseh svetnikov vse štiri, ena za drugo, izpove-do svoje zaobljube Bogu za večno in podpišejo na oltarju. Navdušeno zapojo Moja duša poveličuje Gospoda. Po daljši molitvi jim nadškof položi na glavo venec kot znak popolne izročitve Bogu. S kora odmeva pesem: „Pridi Kristusova nevesta, prejmi krono, ki ti jo je Gospod pripravil." Na koncu maše iz vseh grl zadoni Marija, skoz življenje... Slovesnost se nadaljuje doma, kjer napolnimo vse kotičke. Starši so veseli ob srečnih hčerkah. Te pa se jim s prisrčnim programom zahvalijo za vso ljubezen in skrb. Popoldne se nam nasmehne sonce, da se lahko zberemo pred hišo, kjer nam sestre s pesmijo in besedo povedo, kaj so doživljale ob pripravi na ta dan. S. Avzilija Simončič, dosedanja delegatinja, se zahvali nadškofu, salezijancem in še posebno materi inšpektorici, ki se ob ustanovitvi samostojne vi-zitatorije od nas poslavlja. Podamo ji šopek, v katerega smo na poseben način položile našo zahvalo. Novi predstojnici s. Marjeti Sraka pa s šopkom izročimo tudi našo obljubo zvestobe in pomoči pri odgovorni službi. Veselo zadoni pesem: „Naj čuje zemlja in nebo... Saj srca zvesta kakor zdaj ostala bodo vekomaj." Prisrčen je trenutek zahvale s. Frančiški Škrbec za 50 let zvestobe Bogu. Skozi 16 let ji je bila zaupana služba magistre novink, 10 let je kot delegati- nja vodila jugoslovansko skupnost HMP, sedaj pa se še vedno rade obračajo nanjo dekleta po duhovnih vajah. V zahvalo za zlati jubilej ji inšpektorica položi blesteč venec na glavo. Ker je novorojena vizitatori-ja na poseben način izročena v varstvo brezjanski Mariji Pomagaj, velja tudi njej pozdrav. Slava tebi, Mati z Brežij, o Marija Pomočnica. Ti si naše upanje, ti si naših src kraljica... Dokler bo izpod Triglava vrela v daljni svet Savica, bodo pela naša srca: slava tebi Pomočnica. Nato nam nadškof podeli blagoslov Marije Pomočnice. Mati inšpektorica nam zaželi, da bi na novi poti rasle in delale v božjo čast, v združenju z Bogom, v povezanosti s pastirji krajevne Cerkve, v povezanosti s salezijanci, ko naj bi še naprej z navdušenjem in veseljem skupno delali po don Boskovi karizmi. Sestre pa naj mislimo na Marijine besede: storite vse, kar vam Jezus reče... Inšpektor Anton Košir nam izroči čestitke sobratov Ljubljanske inšpektorije. „Vsem sestram želim, da bi bile res ži- Inšpektorica Italia De Feletti (v sredi) desni vizitatorica s. Marjeta Sraka vi spomenik Marijine navzočnosti v naši domovini... Želim, da bi bila vaša skupnost skupnost molitve, vere, skupnost dela v dobro mladih, skupnost ljubezni... da bi skupno sodelovali pri istih ciljih, da bi zlasti v tem Marijinem letu, v don Bo-skovem jubilejnem letu tudi mi, salezijanska družina, bolj odkrili tisto področje dela za mlade, za katere nas Bog pošilja kot apostolske delavce. Vi-zitatoriji želim bogato, apostolsko rodovitno, dolgo in srečno življenje." V znamenje povezanosti z Ljubljansko salezijansko inšpektorijo izroči predstojnici s. Marjeti Sraka relikvijo sv. Janeza Boska. Hrvaški inšpektor Ambrozije Matušič pa nam ob simbolu vrtnice, ki pomeni lepoto, privlačnost, ljubezen, razdajanje in trpljenje, zaželi, da bi po novo ustanovljeni vizitatoriji salezijanska karizma še intenzivneje zaživela v naši domovini v pre-danju ljubezni, ki nosi in služi življenju. Se enkrat zadoni pesem: Marija, skoz življenje... in bogatejši se vračamo na svoje domove, v svoje skupnosti. Bogu in Mariji hvala za ta dan. s. Anica Žagar sprejema zaobljube; na njeni 19 Salezijanska družina Sotrudniki v salezijanski družini „Združenje sotrudnikov je ena od vej salezijanske družine. Skupaj z družbo si/. Frančiška Šaleškega, z družbo hčera Marije Pomočnice in drugimi vejami, ki so bile uradno priznane, je udeleženo pri skupnem saiezijanskem poklicu in soodgovorno za vitalnost don Boskovega načrta v svetu." Mislim, da so te besede 5. člena novega pravilnika DBS izrednega pomena za vsakega sotrudnika. To pomeni, da je enakopraven član širokega duhovnega gibanja don Boskove družine po vsem svetu. Kjerkoli bi na potovanju npr. sotrud-nik stopil v hišo salezijancev ali salezijank z izkaznico DBS, bi bil takoj z veseljem sprejet kot v domači hiši. Veliko večje pa so duhovne koristi, saj smo vsi člani SD pred Bogom deležni vseh milosti, dobrih del in trpljenja vseh drugih članov in članic. Marija Pomočnica je mati nas vseh, don Bosko je naš duhovni oče in vsi drugi svetniki, svetnice, blaženi in božji služabniki na poti oltarja, ki so bili člani SD so naši najboljši bratje in prijatelji v nebesih. Pomislimo samo na sv. Dominika Savia in druge don Boskove svetniške gojence: gotovo jim ne bomo zastonj priporočali svojo mladino v težavah. Poskusimo! Zlasti pa priporočajmo krščansko vzgojo po naših družinah svetniškemu vzgojitelju, našemu očetu sv. Janezu Boskul „Združenje don Boskovih sotrudnikov prispeva salezijanski družbi posebne vrednote svetnosti ob spoštovanju isto-sti in lastne neodvisnosti vsake veje SD. Živi v posebnem razmerju občestva s salezijansko družbo, ki ima po volji ustanovitelja posebno vlogo odgovor- nosti znotraj SD." Salezijanci namreč ohranjamo med vsemi vejami edinost duha in don Boskove karizme. Za slovenske razmere je nekoliko nerazumljiv 4. člen pravilnika, vendar ga objavljam ker nam jasno razodeva, kako zelo drugod cenijo don Boska in salezijance tudi škofijski duhovniki. Takole se glasi: „En sam poklic in dva načina življenja. - Don Bosko si je zamislil tako združenje sotrudnikov, ki je odprto tako laikom kakor svetnim duhovnikom. Sotrud-nik laik uresničuje svoj poklic in živi salezijanskega duha v navadnih življenjskih razmerah in dela z laiško občutenostjo in značilnostmi... Sotrudnik, kije svetni duhovnik ali diakon, deluje v lastnem poklicu po navdihu don Boska, ki je odličen vzor duhovniškega življenja. V pastoralnih izbirah daje prednost mladim in ljudskim slojem." Zadnji člen prvega poglavja pravilnika apostolskega življenja lepo poudarja cerkve-nostni značaj DBS: „Združenje salezijanskin sotrudnikov je v Cerkvi potrjeno od svetega sedeža kot javno združenje vernikov in je udeleženo pri duhovni dediščini Družbe sv. Frančiška Šaleškega. Člani dejavno delujejo pri njenem poslanstvu v imenu Cerkve; povezani s salezijansko družbo pod vodstvom vrhovnega predstojnika; v duhu zvestobe pastirjem Cerkve in v sodelovanju z drugimi cerkvenimi silami." O tem govorijo številni členi novega cerkvenega zakonika. Morda bi bilo pretežko za bralca, če bi navajal tukaj besedilo cerkvenega zakonika. Pač pa se mi zdi pomembno in celo tolažilno poudariti duhovne posledice tega člena pravilnika apostolskega življenja. Če začnemo pri samem združenju don Boskovih sotrudnikov, vidimo, da je sesedaj jasno cerkvenostno opredeljeno: Cerkev računa z vami! Posamezni vernik, ki vstopi med don Boskove sotrudnike, je bolj globoko vključen v skrivnost in občestvo Cerkve. Sotrudnik je tako bolj močno povezan s Cerkvijo in je bolj odprto soudeležen pri njenem poslanstvu v don Boskovem duhu. To je ena od najbolj dragocenih milosti, ki jih prejme sotrudnik: bolj na široko lahko vdihava sveži zrak vesoljne Cerkve pod vplivom Svetega Duha. I.Z. 7. škofovska konferenca Od T do 30. oktobra zborujejo v Vatikanu škofje celega sveta. 231 članov krajevnih cerkva in osrednjega vodstva Cerkve razpravljajo o temi: Poklicanost in poslanstvo laikov v Cerkvi in svetu 20 let po Drugem vatikanskem cerkvenem zboru. Jugoslovansko škofovsko konferenco zastopata mariborski škof dr. Franc Kramberger in pomožni škof iz Banja Luke dr. Franjo Komarica. Naj naš molitveni spomin spremlja delo škofov. 20 vzgajajmo kakor don Bosko Dragocena dota na pot življenja Don Bosko je ob svojem času zbiral o ko i i sebe mlade, ki niso bil i lačni samo kruha, ampak še bo/j ljubezni.' /me/ je odprto srce za vsakega, ki je bi/ potreben srčne dobrote. Zna/ je prisluhniti težavam mladostnikov, ki so drugim veljale za malenkostne. S tem si je pridobil njihovo zaupanje in spoštovanje. V igri se je spustil na njihovo raven in jim hotel biti enak, seveda z razliko, daje vide/, kako bo to zanje vzgojno in koristno. Za gojence in sobrate je bi/ z življenjem zg/ed. Nam staršem pri vzgoji velikokrat manjka prav ta važna komponenta, da smo zgled svojim otrokom v vsakdanjem življenju. Malnerjevi so petčlanska družina, dokaj tipična za današnje slovenske razmere. Kot mladoporočenca sta starša preživela nekaj prvih let v zdom-stvu. S pridnim delom, da ne rečem garanjem, sta si prihranila toliko, da sta si blizu Ljubljane postavila dom. Obenem jima je uspelo to, kar se mnogim zdomcem kljub vročim željam ne izpolni, da sta se res vrnila v domovino. Težki so bili začetki, a mož je danes ugleden, pošten, delaven samostojen obrtnik. Imata tri otroke. Najstarejša končuje študij in si že pripravlja samostojno gnezdeče. Ostala dva sta še srednješolca. Kot kaže bo starejši prevzel očetovo obrt, mlajši se pa še ni odločil, kako in kaj. Dokler so bili otroci manjši, je bila mama le gospodinja. Danes pa obenem s starejšim sinom že krepko pomaga v moževi delavnici. Običajna družina torej, vendar z izrednimi otroki. Znanci in prijatelji se sprašujemo, kako je staršema uspelo vzgojiti svoje otroke, da tako izstopajo od drugih. Ne le delavnost doma. pridnost in vestnost v šoli, izredna pozornost med seboj, vedro in optimistično gledanje v življenje, ampak tudi pomoč navzven do vseh potrebnih, odlikuje te otroke. Ce bi hoteli poiskati vzroke takšnemu ravnanju otrok, bi videli, da so korenine vsega dobrega zasidrane v zgledu njihovih staršev. Ko sta se še s prvim otrokom stiskala v enosobnem stanovanju, sta biia vedno velikodušna do sorodnikov z dežele, tudi tako, da sta skromno stanovanje delila enkrat z enim, drugič z drugim, ko so si s šolanjem v mestu skušali pomagati k boljšemu kosu kruha, pa niso imeli kam iti. Delavce v delavnici sta plačevala vedno nekaj bolje, kot je bilo običajno v njuni stroki. Tudi dobiček sta delila več kot pravično z njimi, čeprav za to nista bila deležna hvaležnosti, ampak prej neupravičenih očitkov in nevoščljivosti. Pozneje se je na njunem vrtu vedno igrala kopica sosedovih otrok, tudi takrat, ko so bili njuni v šoli in bi vsaj malo lahko uživala preprotre-ben mir. Ko je bila podružnična cerkev potrebna popravila, je dobil župnik največ moralne in materialne podpore prav pri njih. Kadar je treba prepeljati sosedovo nepokretno hčerko v glavno mesto na kontrolo, se vedno najde čas. Tudi na romanje ria Brezje je šla z njima. Se in še bi lahko naštevali dobra dela, ob katerih njuni otroci niso ostali prikrajšani, ampak se je božji blagoslov razlival preko staršev tudi nanje. Zgled staršev, ki ga je podkrepila molitev, prejem zakramentov in življenjsko naravnan verouk domačega župnika so osnova, na katerih ti otroci podzavestno gradijo temelje za svoje življenje. Ne stranpota sošolcev, ne ideološko drugače usmerjena vzgoja v šoli, ne plehkost družabnega življenja okolja, v katerem živijo, ne more izpodkopati teh temeljev. Večje in bogatejše dote v življenje starša svojim otrokom resnično nista mogla dati. A.K. 21 molivci za duhovne poklice Voditeljeva beseda Najprej vam moram povedati, da sem zeio vesel, ko mi pišete, da ste s Salezijanskim vestnikom zadovoljni; ta je prevzel nalogo obveščanja moliv-cev namesto prejšnjih malih lističev „molitvenih namenov". Molivka iz Štajerske mi piše: „Salezijanski vestnik je tako lep časopis, da ga ljudje s svojimi družinami čitajo z veseljem in se tudi o njegovi bogati vsebini izražajo zelo dobro in pohvalno. Molivka, ki ima družinske člane zelo mlačne v verskih stvareh, pravi, da, ko dobi Salezijanski vestnik, ga takoj prebere mož, ki pravi, da je to najlepša in najboljša revija, nato ga pa še vsi ostali po vrsti preberejo." Zopet druga iz Bele krajine piše: „Salezijanski vestnik mi je zelo všeč, ga rada prebiram ne le enkrat, saj mi veliko pove, zelo je zanimiv tudi za vsakdanje življenje, saj čutim ljubezen do vseh in jih občudujem, kako svoje življenje darujejo Gospodu za druge posebno za vzgojo mladih. Nisem sama vedela, da je salezijanska družina tako razširjena po svetu, gotovo je bil njen ustanovitelj don Bosko velik svetnik, da ga je Bog tako blagoslovil v njegovem delu v vseh vejah salezijanske družine. Tudi jaz se čutim srečno, da sem molivka za duhovne poklice, čeravno je to le kapljica v morju. Naj Marija Pomočnica izprosi pri Bogu še naprej dobrih duhovniških in redovni-ških poklicev!" Če še kdo ne bi dobival Sa-lezijanskega vestni ka, naj mi to takoj sporoči. Ko smo imeli molitveni dan na Rakovniku, je škof dr. Lenič, ki mu je poverjena skrb za duhovniške poklice v Cerkvi na Slovenskem, naravnost prosil, naj bi še naprej molili v ta namen, da Cerkev na Slovenskem ne bi ostala brez duhovnih poklicev. Vsem, ki zvesto molite v ta namen, se prav lepo zahvaljujem, še posebno pa bolnim molivcem, ki tudi svoje trpljenje darujejo v ta namen. Za vse to vam bo Gospod bogat plačnik! In še eno prošnjo imam: Ponovno vas prosim, da se vedno, kadar mi pišete, podpišete s polnim imenom in napišete tudi številko vaše pošte. Na ta način boste hitreje prejeli odgovor, meni pa zelo olajšali delo. Vključujem vas vse v svoje vsakodnevne molitve, posebno še bolnike, in vse prav lepo pozdravljam! Jože Pungerčar Želimlje 46 61292 IG pri Ljubljani i t I I S I m } m f V lepše življenje so odšli: Katarina Baje, Kranj — Julka Blagojevič, Ljutomer — Amalija Puncar, Ljutomer — Marjeta Trumen, Radenci — Urška Ver-bič, Slovenske Konjice — Marija Kosi, Ljutomer — Apolonija Havle, Prevalje — Franc Rubin, Ljutomer — Zinka Eržen, Idrija — Ančka Debevc, Želimlje — Jože Kostanjevec, Trstenik, salezijanski duhovnik. Spomnimo se jih v svojih molitvah! Mesečni nameni OKTOBER: Začelo se je novo šolsko leto. Mnogi mladi so se odločili za svoje poklice. Med njimi so se nekateri odločili za duhovniški in redovniški poklic. Vemo, da je vsak odhod od doma težak in povzroči več ali manj domotožja, zato naj bi bil glavni namen molitve v mesecu oktobru, ki je posvečen molitvi rožnega venca, prošnja Mariji, da tem mladim fantom in dekletom od Boga izprosi milost stanovitnosti na poti,JvUne iupnU-ze\o bUzu. Ste^ ^^ ske^P°%aten božji- posvečene ^ SQ v Nevere med naroda zgodovin» nas?9 vlog0. imele P^vna središč, Bite so u v mQ\\tve. kraji mrtort« 'aR podoo »¿J, sklh svetle _ ŽEPNI fa°eLno nailepšh Pa pnnwSih podob, delo SanaJaKca. na voljo Koledarja bosta urad\h v ^eh verskega * P«» Pcre°ndaa!60C0 dinarjev-tiska. Rakovniška 6 tel. 217-406 6?V08 Ljubljana P-P-