Glasnik S.E.D. 42/3 2002, stran 73 Strokovni članek / 1.04 dr, Marija Stanonik RAZMIŠLJANJ OB PODELITVI MURKOVE NAGRADE IN PRIZNANJA ZA LEIO 2000 (lngrid Slavec - Gradišnik, Lidija Repinc) Uvod Sol v slovenskih solinah je pobrana. Po zaslugi milo prijaznega vremena imajo kmetje še čas pospravljati zadnje poljske pridelke, pred vrati je sv. Martin, ki bo z mošta "aredil vin'. Vsak čas bomo nazdravili z novim! Leto je naokrog! Obrani smo v prazničnem razpoloženju, da pregledamo bogato letino slovenske etnologije preteklega leta - v okolju, ki ga je Pesnik počastil s »podobo raja« (5. stanca). Sem je postavil dogajanje Krsta pri Savici - dogaja se v drugi Polovici 1. tisočletja -, jc svojo nesmrtno pesnitev ustvarjal še krepko v 2. tisočletju.) Viharje?, jeznih mrzle domačije bile pokrajne naše so, Samo, tvoj duh je zginil, kar nad tvojo jamo, Pozabljeno od vnukov veter brije, Je tožil v Sonetnem vencu. Koliko naravnih in vojnih viharjev {21, terclna) so prestali gozdovi 'n Planjave naše domovine. Preden smo nepreklicno zakoračili v 3. tisočletje. ^daj imamo spet svojo državo, in tisočletni sen naših prednikov. Praznovanje 10-letnice njenega obstoja se že izteka. vendar se Slovencem in slovenskemu narodu v tisočletju ne obeta nič lažje življenje našim prednikom v stoletjih prvih dveh tisočletij. Bomo o(b)stali? P^ivkar je za nami odmevna proslava 190-letnice obstoja prve, ^starejše stolice slovenskega jezika, ki je v duhu tedanjega časa, Sklonjenega humanističnim temam in demokratičnim tokovom. Postavila Študij slovenskega jezika na liceju v Gradcu. Prvi pre-■avaielj na njej je bil Janez Nepomuk Primic. Med drugimi so mu s edili Gregor Krek, Karel Štrekelj, Matija Murko, imena, ki so ^secna tudi etnološkim ušesom. Vet Evrope in Evropska unija sta leto 2001 proglasila za evrop-jko leto jezikov. e to priložnost za evforijo? Nikakor ne! »Diktat iz tujine, ki izhaja hodnega zanimanja za manjšinske jezike, nas ne sme zavesti!« Srko Jesenšek) Seveda daje kakšno spodbudo znanstvenemu ocene knjig OBZORJA STROKE proučevanju jezikov in javnim občilom omogoča snov za pisanje o jezikih majhnih skupnosti, vendar je brez zakonske teže in obveznosti. V praksi je od njega pri nas bore malo koristi. Časopisi pišejo, da tuji obiskovalec slovenske prestolnice ugotavlja, da je naš uradni jezik angleščina; ali pa imamo vendarle svojega, kot je mislil doslej, pa je tako zelo podoben angleščini? Že France Prešeren se je zgražal nad svojimi rojaki: Kranjc ti le dobička išeš, bratov svojih ni ti mar, kar ti bereš, kar ti pišeš, mora dati gotov d nar. // Kar ni tuje, zaničuješ, starih šeg se zgublja sled, /.../ za dežele čast si led! (Elegija svojim rojakom) V slovenskem mestu na vzhodu države sta lastnika dveh podjetij Nemca, poslovanje v njih teče v nemščini, lastnik tretjega pa Šved. tu poteka komunikacija v angleščini. Koga od slovenskih podjetnikov skrbi položaj slovenščine v večjezični Skupnosti. Se je kdo od njih zamisli! in poslovenil ime svojega podjetja? Vsepovsod srečujemo angleška poimenovanja za najrazličnejše predmete, trgovine, lokale in restavracije, včasih je dodanega še malo nemškega, španskega ali italijanskega pridiha. Neka italijanska kulturna ustanova (Italijanski kulturni center) si je prilastila pravico, da mi pošilja dvojezična vabila - da se vsakič znova počutim, kot bi bila v okupirani Ljubljani! Kdo jc pooblastil nekatere založbe (Rokus) in najvišje slovenske kulturne ustanove (Narodna galerija. Slovenski etnografski muzej), da dobivam od njih dvojezična vabila v slovenščini m angleščini na odlične kulturne prireditve? Kot da se požvižgajo na Prešernovo in njemu sledečo narodotvor-no poezijo, mučeniško smrt skladatelja Alojza Bratuža, talca Minka Smrekarja, in vsem tistim, ki so med drugo svetovno vojno izkrvaveli zato, ker so bili Slovenci in niso izdali slovenske besede, pljuvajo v obraz! Če na znanstvenem posvetovanju nastopa le kak tuj strokovnjak, že jc cel program srečanja dvojezičen, kot da bi ne zadoščalo, da bi bil napisan samo naslov njegovega predavanja in druga vsebina zanj posebej prevedena, če bi že bilo potrebno. Do konca sem zgrožena in do dna osramočena, ko v bližnji cerkvi pri maši poslušam angleške pesmi. Kot da se taji dediščina svetih bratov Cirila in Metoda in se tolikeri slovenski duhovniki s škofom Slomškom na čelu niso trudili, da bi smeli maševati v materinščini, in kot da ne bi imeli toliko dobrih in lepih slovenskih bogoslužnih pesmi. In kot da slovenskega duhovnika Vinka Poljanca (vpisanega na plošči v celovški stolnici med desetimi koroškimi mučenci, ki so postali žrtve nemškega nacifašizma - od tega jih je osem slovenskega rodu!) izdajajo lastni bratje! Od kod Slovencem tako klečeplazenje in poniževanje pred tujci, ko od nas tega nihče ne zahteva! Kot da bi ne imeli svoje tradicije, svoje umetnosti, terminologije, svojih idej. Mlajši rodovi sploh nc hodijo več na primer v Beneško Slovenijo, Tržič in Trst kakor svoji k svojim, ampak v Italijo in Monfalkon (Mon-faicone), niti ne na Koroško, ampak v Avstrijo, kjer ne poznajo Beljaka, ampak Villaeh, niti Borovelj, ampak Ferlach. in tako naprej. Razpregel zemljevid je diplomat: /.../ komu zemlje in morja hlagodat? // S.£J). 10! OBZORJA STROKE I jaz razgali em pred seboj papirje: glej - rodna zemlja, naša draga prst!/.../ boš rod, ki bivaš tod, boš v duši čvrst? (Oton Župančič, Zemljevid) Izkušnja uči, da se odnos, ki ga sosednje države izgrajujejo do Slovenije, najprej »preizkusi« na plečih slovenskih manjšin. Študij slovenskih manjšin je študij preživetja Slovenije v širšem evropskem prostoru. Slovenci kot narod smo v njegovih razmerjih etnična »manjšina«! Odnosi, ki jih že dolgo zaznavamo med državami večinskega naroda (Italija, Avstrija, Madžarska, Hrvaška) in slovenskimi manjšinami, so zhirka stanj, ki se nam »obetajo« v ne tako oddaljeni prihodnosti! »Tisti, ki zavračajo domoljubje in domoljubno vzgojo kot nekaj zastarelega in se zavzemajo za svetovljanstvo, internacionalizem in multikulturo, ne vedo, da človek, ki ni sposoben ljubiti svojih najbližjih in domovine, težko razvije pravo razmerje do članov drugih narodov in kultur.« Domovinska vzgoja bi morala biti eksplicitno in implicitno vgrajena v šolski sistem vseh stopenj. O Evropi brez meja oziroma Evropi regij ni mogoče razmišljali brez razmišljanja o jeziku in narodu. Teorija naj hkrati oblikuje razpravo o nacionalnem vprašanju in vlogi jezika. Jezik je najpomembnejša dediščina, ki so jo naši predniki vzeli s seboj iz svoje prvotne domovine v današnji slovenski kulturni prostor, Slovenski pregovor slikovito opozarja na številnost slovenskih narečij, ko pravi: vsaka vas ima svoj glas. Kako so se že nekdaj zavedali njegove vloge za medsebojno povezovanje in sporazumevanje, nazorno kaže razlaga, da ime Slovenec izhaja iz besede *slovo, sloves, slovo in naj bi pravzaprav pomenilo ljudi, s katerimi se je mogoče pogovarjati, govorijo naš jezik. Za razloček od tistih, s katerimi se ni mogoče sporazumeti, kar se jim je dogajalo z njihovimi zahodnimi sosedi Germani in so jih zato imenovali *»nemi ljudje«, to je *ljudje, ki ne znajo govoriti {po naše), torej so bili zanje nemi, nemci > Nemci. Kako jezik ustvarja? Dober primer za predstavo o tem so lahko razlagalne povedke o skalah sredi sicer zelenega okolja, da se zdi, kot da bi padle z neba. Dokler ni zgodbe, je le skala kot skala. Kdove kaj je hil prvotni nagib za zgodbo o njej, po kakšnem ključu je nastala zgodba o okamnelem možu, lovcu, nevesti, babi. Odtlej je v brezoblični skalni gmoti res prepoznali okamnela omenjena bitja. Ravno to je tisto, kar imenujemo slovstvena folklora. Ima kakšen pomen za obstoj slovenskega naroda? Po svetopisemsko: spodnesite hiši temelje - in se bo podrla. Prepričana sem, da je ravno mačehovski odnos do slovstvene folkloristike in etnologije že od ustanovitve slovenske univerze 1919. naprej eden od vzrokov za medlo slovensko (samo)zavest v 20. stoletju. Narodna identiteta kot etično dejstvo in vrednota Za preživetje slovenskega naroda kol samostojne biti je življenjsko pomembno, kaj bodo prihodnje generacije študentov in intelektualcev v spremenjenih razmerah Evropske unije pripravljene storiti za slovensko narodno zavest. Njenih razsežnosti, ki nas delajo prepoznavne in ločijo od drugih, ni mogoče prepustiti naključju in spontanosti, še manj brezbrižnosti in malomarnosti; če nočemo, da bi nas odplavilo. Odgovorno, zrelo, samozavestno in pogumno je treba s primernimi sredstvi javnega delovanja zajam-čiti rast slovenskega naroda in obstoj države. Marsikdo sc sprašuje, zakaj smo postali Slovenci prav glede svoje narodne samobitnosti tako mlačni. Še več, »vsakogar, ki hoče zbuditi več domoljubja, razglasimo za nacionalista in po nepotrebnem Glasnik S.E.D. 42/3 2002, stran 74 razširjamo manjvrednost na področja, kjer je doslej nismo poznali«. Ali ob pripravi na vstop v Evropsko unijo in splošne globalizacijske procese ne pozabljamo na notranjo »giobalizacijo« znotraj slovenskega naroda samega, njegovo notranjo trdnost in čvrstost. Kakor so nekdaj visoko povzdigovali razum nasproti drugim razsežnostim človekove psihe, danes pa obstaja že cela vrsta priročnikov o čustveni inteligenci, se bo po streznjenju o enostranskosti globalizaeij-skih teženj okrepilo spoznanje o vrednosti samo nam lastnega. Zdrav, tudi slovenski, človek stoji na dveh nogah. V tukajšnjem kontekstu to pomeni, da zavestno goji primerno ravnovesje med domačim in tujim, svetovljanstvom in domačijstvom. Vedno manj možnosti je za spontanost, zato se je tudi domoljubja treba učiti. Če se Slovenci želimo in hočemo obdržati kot narod, je nujno v razpravo o prihodnosti visokega šolstva v Sloveniji zavestno vključiti tudi slovensko narodno identiteto. V slovenski splošnoizobraževalni proces bi morala biti vključena implicitno, v visokem šolstvu pa tudi eksplicitno, da bi pripravljala ustrezen profil za pouk v osnovnih in srednjih šolah. Prva stopnja bi omogočala predvsem seznanjanje s krajevnimi in pokrajinskimi dejstvi. Na prvi stopnji bi bilo treba poglobiti in razširiti že obstoječe domoznanstvo in mu - brez predsodkov! - dodali nekaj ur mitologije in folklore različnih panog. V srednjih šolah bi se dijaki že lahko seznanjali s splošnimi merili narodne identitete. Univerzitetni študij bi gojil kritično, toda pozitivno refleksijo o njej. Etnologija potrebna kot še nikoli doslej! V Sloveniji, in ne samo v Sloveniji, na svetu sploh, se je zadnja desetletja zelo veliko spremenilo. Stara klasična agrarna kultura, ki je tisočletja vzdrževala sorazmerno usklajenost med naravo in človekom. gre nezadržno v zaton. Od skoraj vsega neodvisnih kmetov, »kraljev«, bi rekel Ivan Tavčar (prim. Cvelje v jeseni!), tudi pri nas Ž® zdavnaj ni več. S tem izginja stara terminologija, ki je več kot tisoč let samodejno vzdrževala slovensko identiteto vsaj na ravni vsakdanjega življenja. Tu še kako pride prav metoda raziskovanja etnoloških pojavov po vzorcu Murkovih Wörter und Sachen. Prav tako skoraj ni več takšne industrije, ki je zadnji dve stoletji obvladovala vsaj Evropo in Ameriko. K temu je največ prispeval nenavadno skokovit razvoj računalniške tehnologije, ki je pravzaprav v vseh panogah docela spremenila delovni proces in njegovo težišče prenesla na terciarne gospodarske dejavnosti. In vendaf napredek na tem področju še zdaleč ne odpravlja izkoriščanji1 človeka od človeka. Še o starih družbenih diferenciacijah nimam" kaj prida študij, že trkajo na vrata nove v našem prostoru in našem času. Vse to naravnost kliče po novih etnoloških močeh s široko razgledanostjo in temeljito strokovno formiranostjo. Sklep Matija Murko (roj. 10. februarja 1861. Drstelja pri Ptuju), čigar 140, obletnico rojstva letos praznujemo, je bil znanstvenik s široko erudicijo in razgledom ter z živim zanimanjem za usodo lastnega naroda in njegovih sorodnikov. Toda vedno se je ravnal p° zavesti, daje dolžnost pravega znanstvenika, da ob aktualnih vprašanjih svojega časa javno zastopa svoje stališče. Toda Vilko Novak in Slavko Kremenšek se strinjata, da bi bilo za slovensko etnologijo čisto drugače poskrbljeno, če bi bil ob ustanovitvi slovenske univerze pripravljen priti v Ljubljano. Tudi danes jo zapuščajo ljudje, ki bi ji lahko največ dali na ustreznem mestu. Vila Bled, 6. novembra 2001