Češka predelava Prešernovega krsta pri savici-
Leta 1903 je v zborniku za češko ženstvo Kalendar pani a divek ceskych izšla povest »Črtomir«, ki razodeva vsebinske in deloma idejne vplive Prešernovega »Krsta pri Savici«. Kot avtor je podpisan Rihard Klas, to pa je psevdonim za urednico zbornika pisateljico Gabrijelo Preissovo. Ta je do takrat že več kot deset let kazala veliko zanimanje za Slovence z vrsto povesti, ki se dogajajo na slovenskem Koroškem, z organizi-
78 \
ranjem gmotne pomoči revnim koroškim otrokom in s prizadetim zasledovanjem slovenskih nacionalnih in kulturnih razmer.
V okvir pisateljičinega iskrenega zanimanja za vse, kar je bilo v zvezi s Slovenci, sodi tudi njeno zavzetje za Prešerna in njegove pesmi. Vzbudile so ga bržkone priprave za proslavo stoletnice pesnikovega rojstva. Prešernove pesmi je mogla poznati iz nepopolnega češkega prevoda J. Penižka (1882!), deloma pa tudi iz slovenskega originala, saj je slovenščino razumela in jo poskušala govoriti, čeprav je priznavala, da ji dela težave. Svoje močno čustveno doživljanje vsega, kar ji je bilo blizu, je želela prenesti tudi na druge, znance in znanke. Leta 1901 je sporočala iz Mostiča na Koroškem Nemki Maly-brok-Stieler, prevajalki iz češčine, da bodo Slovenci slavili stoletnico pesnikovega rojstva, v slovenščini ji je zapisala geslo k Poezijam in nekaj verzov iz pesmi V spomin Andreja Smoleta z dobesednim nemškim prevodom. Želela je, da bi znanka spoznala in razumela »ubogega slovenskega slavčka«.' Iz želje, da bi se Čehi seznanili s Prešernovimi pesmimi, je spodbujala poznavalca slovenščine Jaromira Boreckega, naj jih prevaja.^ Sama se je udeležila Prešernove akademije, ki jo je pripravila dunajska Slovenija. Pripravljala pa je tudi predavanje o pesniku za praško Umetniško besedo. Ko je iskala gradivo, se je seznanila z učiteljico in potopisko Ano Rehdkovo, ki je že dolgo pred tem objavila opis poti v Vrbo in spregovorila o Prešernu z vidika češko-slovenske vzajemnosti.^ Predavanje, ki ga je Preissovä sestavila, je na obletnico Prešernove smrti 1901. leta bral igralec Inemann. Ni izključeno, da gre tu za isti tekst, ki. ga je objavila v časopisu Osveta 1900 (France Prešeren. K pamatce stych narozenin jeho). To je dokaj osebno preživet opis Prešernovega življenja, povezan s pesmimi, ki so zrasle iz takega ali drugačnega doživetja, s poudarkom na ljubezni, ki da jo je Prešeren čutil do češkega naroda. Ob slavnostnem odkritju Prešernovega spomenika v Ljubljani 1905. leta je bila med češkimi udeleženci tudi pisateljica Gabrijela Preissovä. Takrat se je z denarno podporo spomnila Prešernove hčerke Ernestine.
V čas pisateljičinega izpričanega zanimanja za Prešerna sodi tudi omenjena povest »Črtomir«. Pisateljica ni omenila, da ji je pobude dal Prešernov ep, ker je njegovo fabulo zelo svobodno uporabila in razplet obdelala popolnoma po svoje. Cisto ob strani je pustila dramo Prešernovega osebnega življenja, zato je v marsičem spremenila glavna junaka Črtomira in Bogomilo. Razen teh dveh nastopa še pokristjanjenec Razglas, ki ustreza Prešernovemu duhovnemu, popolnoma nov lik pa je Jela, Drobova hčerka in Valjhunova žena. Kot stranske osebe se pojavljajo še Črtomirova nekdanja varuška Zorna, nasprotnica krščanstva, njegov prijatelj Potuj, a osebno tudi Valjhun. Vse dejanje se odvija na Ajdovskem Gradcu; Staroslav in Bogomila ne živita na otoku sredi Blejskega jezera, ampak pri Savici, vendar pisateljica nikjer ne omenja, da je to na Slovenskem. Črtomir zve že pred odločilnim bojem, da se je Staroslav z rojaki pokrist-janil, Bogomila pa se je skrila in čaka njegove pomoči. Kakor pri Prešernu tudi pri Preissovi ne zapusti Črtomira nihče od njegovih tovarišev. Prepozno prideta v taborišče Bogomila in Staroslav, da bi Črtomira opozorila na Valjhunov napad. Obupana Bogomila se da krstiti. Po izgubljenem boju pripeljejo Črtomira. Ta bruhne na dan obtožbo krščanstva in tujcev in očita Bogomili, da se je dala krstiti iz preračunljivosti. Razjarjeni Valjhun ukaže Črtomiru, da se mora vreči v prepad. Odvede ga Jela, ki je kristjanka samo na videz, a kristjane sovraži, že od otroštva pa ljubi Črtomira. Z njim vred skoči v prepad. Najdejo jo mrtvo, Črtomir pa je še živ. Zdaj šele razume Bogomilo in njene besede o bogu ljubezni. Razglas ga krsti, nato pa junak izdihne.
Prešernovo epsko-lirsko pesnitev je Preissovä hotela obdelati kot zunanje napeto psevdozgodovinsko epsko zgodbo. Pač iz želje po epski neposrednosti dejanja je Bogo-milin krst prenesla na Ajdovski Gradec, dramatičnost pa je hotela stopnjevati z nastopom strastne Jele, ki pozna samo kontraste v značaju: brezmejno vdano ljubezen do Črtomira in prav tako brezmejno sovraštvo do vsiljenega moža in krščanstva. Toda prav s tem, ko je hotela doseči večji zunanji učinek, je zapadla v neprepričljivo in zlagano konstruiranost psevdoromantične povesti. Cisto jasno je, da mora zgolj njej na ljubo Črtomir še toliko časa živeti, da prizna krščanskega boga.
Povest ima dva idejna poudarka, oba upoštevana že pri Prešernu, a tu še razvlečena, pa ne poglobljena. Zdi se, da je prav zaradi njih oblikovala povest. Prvi je problem pravega in nepravega krščanstva, drugi pa problem slovanstva in odnosa do nemštva. Črtomirovo pokristjanjenje pri G. Preissovi ni izraz resignacije in sprejetja Bogomiline vere, pri njem gre za razrešitev verskih dvomov. Že pred odločilnim bojem je o tem razmišljal in bil blizu krščanstvu. Ni pa se dal krstiti, ker je bilo krščanstvo povezano s tujci. Poraženi Črtomir pa je v patetičnem monologu obsodil vse kristjane za dobič-
79
karje. Blizu mu je bil le bog sočutja in ljubezni. Ta problem je tu razpreden v vrsti monologov in dialogov, ki zvene kot deklamacije in seveda tudi kot anahronizem. Razvidno pa je iz vsega tega pisateljičino subjektivno pojmovanje krščanstva kot vere srca in dobrih dejanj. — Za prav tak anahronizem in subjektivnost gre pri vseh mislih, ki kažejo upogljivi slovanski značaj in nagibanje k nemštvu. Za Črtomirovimi patetičnimi izjavami je čutiti trpko pisateljičino spoznanje, kako blesk tujega še vedno privablja Slovane. Njen pogled ni kot Prešernov uprt v bodočnost, ampak v njen čas.
Za pisateljičino celotno ustvarjanje zlasti od 90-ih let prejšnjega stoletja dalje je značilna izrazita subjektivnost, ki ji je podrejala snov in zaradi nje dostikrat maličila podobo resničnosti. Toda pri »Črtomiru« je šla še dalje. Izpovedati se je mogla le ob življenju, ki ga je sama poznala, sredi katerega je živela, tokrat je šlo pa za čas in za snov, ki sta ji bila tuja. Zato je napisala le fantastično psevdozgodovinsko in psevdoro-mantično zgodbo, ki se nikakor ne more meriti ne z njeno drobno prozo iz 80-ih let prejšnjega stoletja, pa tudi ne s prozo o koroških Slovencih, ki je sicer umetniško večinoma šibkejša. Prav gotovo se je tega tudi sama zavedala, saj povesti ni uvrstila v svoje Zbrane spise, ampak je ostala pozabljena v zborniku. Obdelava »Črtomira« kaže le, da jo je zagrabila fabula Prešernovega »Krsta« in misli o slovanstvu in krščanstvu, ki jih je razširjene in preoblikovane hotela vcepiti na tujo in oddaljeno snov.
B o ž e n a Orožen
1 Pismo G. Preissove Malybrok_Stielerjevi, 22. avgusta 1900 (Literarni arhiv v Pragi).
^ (To trditev navaja Artur Zävodsliy v monografiji Gabriela Preissova (Praga 1952) po pismu, ki ga je J. Borecky pisal pisateljici 20. marca 1942.
O želji G. Preissove, da bi se Cehi seznanili s Prešernovimi pesmimi, priča tudi pismo J. Boreckega A. Aškercu, ki ga je objavil Jan Petr v članku K otazce Boreckeho pfekladu Presernovych basni do češti-ny, Slovansky pfehled XLIX, 1963 str. 222—223.
= Ana Rehakova, Zašle časy. Vzpominky. Praga 1932. Ana ftehakova, V rodišti Františka Prešerna. Ženske listy 1888, tudi v knjigi Na Slovinsku 1891.
' Minka Govekarjeva, Gabrijela Preissova. Ženski svet 1932.
80 i