Štev. 15.
Leto 2.
Posamezna številka stane 50 vinarjev.
——l—iMUlIBUrHIIHillll	——■™"B™	'
Uredništvo in upravništvo je v Celju, hotel »Beli vol«, soba štev. 7. List izhaja vsako soboto z datumom prihodnjega dne. Naročnina znaša četrtletno 6 K, polletno 12 K, celoletno 24 K.	Y Celju, dne 28. maja 1919, Urejuje: M. D. Stoiikovič. Izdaja: Begunski odbor.		Oglasi se računajo po porabljenem prostoru in sicer: za navadne oglase po 30 v od 1 mm, za poslana, naznanila občnih zborov, naznanila o smrti, zahvale itd. 50 v od 1 mm, za reklamne notice med tekstom 2 K od vrste. Mali oglasi (največ 4 vrste) 4 K. Pri večkratnih objavah popust.
			
		j§||§|§ga pipBllIg.	
si
m

t nadporočnik Franjo iTlalgaj
Dne 6. maja 1919 je na koroškem bojišču pri Toistemvrhu blizu Guštanja padel kot junak vrli branitelj slovenske Koroške, jurist Fran Malgaj, nadporočnik celjskega pešpolka, izdajatelj našega lista.
Med prvimi je prišel po preobratu reševat koroške Slovence švabskega nasilja. Dne 6. nov. 1918 je — navdušeno pozdravljen — vkorakal v Mežiško dolino, v Pliberk in v Velikovec ter vse te kraje uspešno. branil. Kasneje je bil premeščen v Guštanj. Vest o niegovi smrti nas je zabolela v dno srca. Črna tema je padla na tužni Korotan, našim beguncem so zasolzile oči. V naših srcih bo večno živel spomin nanj, njegovo moštvo se ga bo vsikdar spominjalo s spoštovanjem, ljubeznijo in hvaležnostjo. Njegova goreča ljubezen do domovine je bila čista, osebnih koristi ni poznal. Dražja mu je bila dolžnost do domovine nego njegova osebna eksistenca.
Ko je v onih opasnih dneh meseca novembra vkorakal v Mežiško dolino na čelu vrlih junakov celjskega pešpolka, je bilo ljudstvo lačno in zbegano, tolpe so očitno ropale, ne meneč se za oblasti in
zakone. Pod njegovim premišljenim vodstvom se je vzpostavil red, prišla so živila, slovenske čete so zasedle slovensko ozemlje do Sinčevasi in Grebinja.
Mesca grudna je prišel k Malgaju kot vojaškemu poveljniku okoli Velikovca nemški polkovnik z zahtevo, naj preda Velikovec Nemcem. Mladi nadporočnik se ni uklonil nemški zahtevi ter je izjavil, da hoče braniti Velikovec do zadnjega moža in da se živ ne umakne. Nemci so napadli —- pa zaregljale so Malgajeve strojnice in nemške tolpe so strahopetno zbežale pred peščico slovenskih braniteljev. Koroški Slovenci so od takrat še bolj . vzljubili poveljnika Malgaja, Nemci pa so se ga bali, g*sovražili, pa obenem spoštovali.
Napram moštvu je bil Malgaj pravičen in prijazen, kakor tovariš s tovariši. Zato mu je bilo moštvo tudi udano kakor očetu in mu je sledilo na vsak migljaj. Zapustilo ga ni do zadnjega hipa, dokler ni pred njihovimi očmi izdihnil svoje mlade duše.
Malgaj se je živo zanimal tudi za politično delo. Ko so bili koroški Slovenci,
ker Nemci „Mira“ niso več pripuščali po Koroškem, brez glasila, je začel v Velikovcu izhajati naš list, ki se je hitro razširil med ljudstvom.
Malgaj je sodeloval tudi pri inpo-zantna taborih na Koroškem in je bil zlasti ponosen na krasno - uspeli tabor v Guštanju dne 26. jan., kjer so jugoslovanski koroški vojaki prisegli zvestobo za obrambo Korotana. Na čelu svojega moštva je takrat Malgaj prisegel zvestobo domovini in to prisego tudi častno izpolnil, ko so izstradani Nemi kakor nekoč Huni preplavali slovenske dele Korotana z ropom in grozodejstvom. Z levjo hrabrostjo ja mala posadka nadporočnika Malgaja v Toistemvrhu odbijala napade. Ni se zmenil za krog njega švigajoče krogi je, z osebno hrabrostjo je bodril zvesto svoje krdelce k vztrajnemu boju.
Zadet je padel junak na slovenskih koroških tleh za domovino. Zemlja, ko jo je rosila njegova dragocena kri, Kliče po maščevanju.
V miru počivaj, dragi Franjo, ki si daroval domovini svoje delo in svoje življenje! Lahka ti bodi domača gruda!

Izjava jugoslovanske delegacije na konferenci v Parizu. — Dementi italijanskega poslaništva v
Belgradu. — Nesramna agitacija Italijanov v Trstu.
Zadnji pozdrav padlim junakom na Koroškem!
V trenutku, ko je zasijala podjarmljenim narodom svoboda, v dobi, ko se je naš narod osvobodil okrutnega nemškega jarma, ste padli. Ubil vas je ropar, ker ste hoteli i zadnjega sužnja slovenske krvi in poslednjo ped slovenske zemlje iztrgati krempljem barbaru, pod čegar roparskim jarmom je slovenski fant, slovensko dekle in slovenska zemlja tako dolgo trpela. Velika je ta žrtev, katero ste položili na žrtveni k domovine.
Dragi tovariši !
Odslužili ste že s smrtjo dolg mili vaši domovini. A mi ji ostanemo še vedno dolžni, do onega dne, ko nas
bo poklicala, da i mi prelijemo zanjo svojo kri, kakor ste vi to storili.
Pa ne samo domovini, tudi vam, mili tovariši, tudi vam smo dolžni, da se osvetimo za vse trpljenje, za kri, ki ste jo prelili — da nadaljujemo delo, katero ste vi započeli. Obljubimo vam in svečano prisegamo, da hočemo to storiti. Ropar, ki je svojo ubijalsko roko dvignil proti vam, osvoboditeljem našega naroda, mora biti kaznovan. Tega mu nočemo, ne moremo in ne smemo odpustiti.
Tovariši, junaki 1 ,
Vaše grobove pokriva sveta slovenska zemlja, katero ste poškropili s svojo srčno krvjo. Lahka vam bode, ker ona pozna svojo slovensko deco. Počivajte v miru in bodite uverjeni,
da te naše svete prisege ne bodemo nikdar prelomili. Vedite, junaki, da se bodemo tistega dne, ko bodo združeni slovenski sokoli kraljestva SHS pod vodstvom -viteškega kralja-mučenika Petra 1. na skrajni meji naše mile domovine ustavili svoj polet, ko bodo zapeli pesem svobode, pesem zmage in pesem združenja s podjarmljenimi brati, spomnili tudi vas in zaklicali vam bodo vsi osvobojeni bratje in sestre:
Slava padlim junakom, večna slava jim in hvala!
In tedaj, junaki, bodemo okitili vaše grobove z venci slave, z venci, spletenimi iz divnih rož svobodnih koroških in goriških brd\
Beseda sladila, domovina.
Najnovejši dogodki so jasno pokazali, kako je naše ljudstvo še vedno zastrupljeno po nemškem duhu. Ne zaveda se važnosti sedanje dobe, ne svoje svobode. Saj je bil dosedaj cilj vse politične vzgoje — nemštvo, narodne pa smo pogrešali, gojil se je le separatizeminstrankarstvo. Dočim so se borili Slovenci ob meji na življenje in smrt enotno proti raznarodovanju, se je ljudstvo v središču-Slovenije kosalo v strankarskem boju ne meneč se za brate ob meji! In prišo je, kar je priti moralo in ki ima svoje posledice sedaj v Parizu, na Primorskem in Koroškem.
Kar se tiče položaja na Koroškem so največ zakrivile šole in nemškutar s ko učiteljstvo. Denar in politična moč še ni vse, mnogo več je — srce in to ravno so imeli v svojih krempljih šole oziroma nemškutarsko učiteljstvo. Z denarjem, častjo, pijačo, zabavo se ljudi pridobi mimogrede, tudi trajno — a to so slabi značaji. Šole pa so nam odtujevale neskvarjeno mladino, naj dragocenejše kar more narod, država posedovati, da ne samo ukradle'— vzgojile v najhujšega sovražnika svojega naroda, svoje države!
Smoter šolske vzgoje ni bil vzgojiti značajnega, plemenitega človeka, ker s tem bi razdejali sami svojo hudičevo stavbo, ne glavni cilj je bil ravno nasproten — brezznačajnost — ona ne-značajnost ki nas sedaj tako tepe! V šoli je otrok vedno le slišal nemško govorico, nemško zgodovino, poveličevanje nemških mož in nemških učenjakov, nemško kulturo! Ni čudo, da je začel nevede obožavati nemštvo. Tomu je postalo nekaj vzvišenega, posnemanja vrednega. O Slovencih ni mnogo slišal in kar je — je bilo zaničevanje, uboštvo, podivjanost itd. Slovani pa so se otroški duši naslikali kot barbari, narodi brez vse kulture. Da imajo tudi Slovani svojo kulturo, da so tudi oni mogočen rod, tega otrok ni smel zvedeti, zavedati se je moral svoje kulturne ubožnosti in se je sramovati. Pričel se je sramovati svojega jezika svoje matere, ki gaje rodila, .učila govoriti in moliti slovensko; sramoval se je svoje hiše, domačije, svoje zemlje, svoje domovine.
Dosti huji vpliv je imela šolska vzgoja radi pomanjkanja prave narodne vzgoje! Naše matere so vse preveč zamišljene v delo! Sama realnost —brez idealizma! Kaj pomaga vse bogastvo — če pa si nisi vzgojil Svojih otrok! To je naše prekletstvo! Kar so zamudile šole, storiti bi morali starši! Tu ne velja noben izgovor. Najprej deca, potem šele drugo!
Posledica domače in šolske vzgoje je, da naši šoli odrasli mladini ne ugaja več doma; polje in dom mu je predol-
gočasno. V mesto, v tujino, med gospodo, med Nemce, samo, da ne sliši več domače govorice, da ne vidi matere, hiše, ki ga opominja vedno svojega bornega, beraškega pokolenja! On hoče biti gospod, visok gospod-nemec!
Koliko mladenčev, devojk je šlo tako pot, ne samo na Koroškem, nič manj tudi v središču Slovenije! Manjkalo jim je ljubezni do naroda, manjkalo samozavesti narodnega ponosa! Ljubezni do matere, do domače gr.ude, do domovine, do svojega naroda, tega najplemenitejšega čuta človeštva, ravno tega nam Slovencem manjka! Kaj mar Slovencu kdo je gospodar njegove zemlje in- njegovega telesa; da sme le delati, pa je zadovoljen!
Učimo se
tov Srbov! Stoletja so se borili za svojo samostojnost in si jo- tudi priborili, ker so ljubili svoj narod! Sedaj naj pa pri-
Kosovo in Gospa Sveta.
Na begunskem sestanku v Ljubljani je poudaril govornik, da begunci ne poznajo strank, zanjo je edino prava stranka: Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev. Kakor je izpregovoril, tako so šle te besede v vsa srca in občinstvo je dalo duška navdušenju z viharnimi živijo-klici.
V obrambi za svoje najdražje so se našli trije bratje, da skupno zapišejo s svojo krvjo, kar so si že zdavnaj prisegli, da podčrtajo tisto sveto obljubo, s kojo v ustih so krvaveli in umirali njihovi predniki — mučeniki. Na štajersko-koroški meji so se strnili vsi trije sinovi naše mlade države, da zabranijo pohotnemu Nemcu nadaljni vpad v naše zemlje. Na prvi klic so brez obotavljanja priskočili na pomoč! Pokazali so, da ne smatrajo ujedinjenja le v obliki besede; z dejanji so podkrepili resnico, da hočejo vsi ostat: zvesti idealom in težnjam, za kojimi so pred dobrim letom še sanjali in k oje so si postavili v dnevih
zavednosti od naših bra- »»obolenja za svoje najdražje, za svoje prvo in
najsvetejše!
Srbski narod je umiral! Umrlo pa ni upanje v bodočnost, izgubil ni narod trdne vere v svojo moč in pravico. Kdo je takrat gospodaril v domovih naših bratov? Tiste stisnjene pesti so udarjale po nedolžnih, tiste, ki danes kruto, živinsko ravnajo z našimi ljudmi v slovenskem Korotanu. Srb je takrat umiral, pa prisegal maščevanje, da so se čuli klici tja na Kosovo, svetišče njih src.
O. Kosovo! Dolga lela je ležala nad teboj megla suženjstva, najhujša v letih svetovne vojne, ko so preostali tisoči hrepeneli izza morja k tebi. Koliko gorja, koliko bridkosti in težkoč so prestali takrat naši bratje! Prišli pa so dnevi, ko so ti tisoči nastopili pot v odrešeno domovino. O, Vidov dan! Zaupali so vanj — in nebo nad Kosovim se je zjasnilo —- pokleknili so stotisoči na severu in jugu in v bratstvu zapeli zahvalnico!
Žalostna ti majka, koroški tTSgUTrerCI fCC! državljan, navdušen Jugoslovan si v duhu zrl ob naši Dravi tja preko gor ter pozdravljal naš jugoslovanski sever, veroval si jekleno v Gospo Sveto, četudi se je tvoj zagrizeni sovrag še vedno šopiril v selih in trgih najiepše doline Korotana. Pozdravljal si Krnsko goro in pod njo ravan naših kmetov in čakal trenutka ko obuješ opanke ter poromaš, da poljubiš rob naših jugoslovanskih tal.
Pa je bič lačnih in pijanih sovražnih tolp padel preko svežega zelenja! Neusmiljeno je razdvojil vse, kar je čutilo narodno, odtrgal je deco ter jo poslal v v odtujevalno šolo, starše pa gnal kakor živino po cestah, preganjal in trpinčil in ugonabljal vse, kar je nosilo na čelu pečat zvestega jugoslovanskega državljana. Tvojo mladino, Korotan, naj vzgoji brezsrčna mačeha! Nikoli! Kdor je videl tvoje svetle oči, slovenska koroška mladina, kdor je s teboj pel o Slovencih, kdor je zazrl le košček tvojega srca, mora priseči, da te otme izpod dušečega krila mačehe.
Strnili so se bratje! Ne bo dolgo, ko tudi mi poromamo nazaj — še več: takrat kot pred časom Srbi — stopimo vsi trije bratje, združeni v krvi in nerazdružljivem prijateljstvu pred kamen naših vojvod, tam zgoraj, kjer je tekla prva zibelka Slovenstvu!
Kosovo in Gospa Sveta! Koliko skupnega je v trpljenju, ki ga je v obeh slučajih usekal v naša srca' eniinisti sovražnik, preganjalec vsakega, ki čuti in živi z Jugoslavijo. Trpini smo, in kam naj se zatečemo v tej revščini? Potrkali smo že na vrata naše države, priskočila nam je na - pomoč, saj je ona edina, ki nam lahko pomaga, vanjo edino lahko upamo, da nas za našo zvestobo odreši izpod jarma podkupljenih, podivjanih tolp. Tja doli v prestolico so šli naši klici — bratje so se odzvali. Potrpimo še nekoliko, zakaj potrpljenje rodi pot, po kateri pride resnica in ž njo pravica! Na naše pravične zahteve se naslonimo v prvi vrsti in prisezimo, da hočemo zvesto stati
borijo prostost še nam, ker Slovenec sam ni zmožen braniti svojega doma, svojo mater, svojo deco! Ni to sramota? Prepusti jo brez kesa svojemu sovražniku, da naravnost sili nazaj v sužnost! Da bi bile vse slovenske matere »Maj-ke Jugovičev«, ne bi imeli koroške tragedije, ne drugih žalostnih pojavov v škodo državne edinosti, že zdavnaj bi se otresli sužnosti, ki se nas še vedno drži kot pijavka! Sebičnost, kori-tarstvo — kako naj spravimo v sklad z narodno zavestjo, ki zahteva požrtvovalnosti! Vendar pa se nas nobena lastnost bolj ne drži kot imenovani!
Brez ljubezni do naroda, brez samozavesti država nima življenjske sile, je mrtvo truplo! Ne pridigamo sovraštva in strankarstva med brati, ne, ne, ljubezni in ponosa rabimo! Učitelji v šoli, duhovniki v cerkvi in izven cerkve, prijatelji knjig, žur na listi, oznanjajte ljubezen, ne ljubezen do koritarstva in sebičnosti, ampak ljubezen do naroda, do bratov, do države. Vse naše dejanje se mora stržiti v dobrobit naroda, domovine, države!
Kakor je pomanjkljiva domača, šolska in politična vzgoja, tako tudi — vojaštva! Nazori, da je vojak stroj, ki naj dela samo pot pritiskom sile, morajo pasti demokratičnejšim, človeškim! Tudi vojak mora čutiti o vsem za domovino, za narod, za očetnjavo, tudi on mora ljubiti mater in svojo zemljo. Tedaj pa bo s ponosom nosil puško in vihtel meč za dom in državo, ker bo vedel zakaj nosi puško in s ponosom bo umiral, ker bo vedel, za koga umira. Narodna vzgoja spada tudi v vojašnice!
Ljubezen do naroda je priborila bratom Srbom Kosovo, ista ljubezen je rodila Jugoslavijo, veliko Srbijo, in le ljubezen bo nam dala. Gosposvetsko polje in solnčno Gorico.
drug ob drugem z našimi brati, ki nas povedejo kmalu tudi v severno jugoslovansko svetišče, tja preko Celovca do Gospe Svete!
Nemška propaganda na Koroškem.
Baš zadnje dni pred odločitvijo uporabljajo naši nasprotniki vsa sredstva, ki naj bi pred kulturnim svetom in posebno še pred pariško konferenco izpodkopala ugled naše države in omajala naše pravične zahteve. V svet trosijo po svojih časopisih, ki prejemajo mastne subvencije od vlad samih, najneresničnejše vesti. Nihče ne bi verjel kako te vesti zastrupljajo mišljenje drugih narodov o nas. Uvideli so nasprotniki, da se s protidržavno in protinarodno propagando doseže več, kakor s vsakim drugim sredstvom, zato skušajo na vsak način to propagando okrepiti in jo razmrziti vsepovsod.
Nemci se kaj pridno poslužujejo letakov, ki jih tiskajo v Celovcu pod firmo ljubljanske učiteljske tiskarne. Gotovo je k uspehom na koroški fronti Nemcem veliko pomagal ravno propo-ganda. V jutro pred napadom so razširili po vsej dravski dolini z vražjo hinavščino in podlostjo napisane letake, za katerimi je le povprečno neobroženi slovenski vojak res slutil preobrate v prestolici Slovenije, in tako jel omahovati. Dosegli so, kar so hoteli! 20. tm. so preplavali Nemci z letaki, polnimi hujskanj nasproti naši vladi in državi sami, jeseniško kotlino. Da imajo taki letaki pri manj zavednih uspeh, o tem ne »memo dvomniti, le mnogo drugih, po vsebini manjnevarnih »oklicev« in »svaril« so raztrosili po Koroški. Dognalo se je tudi, da so ljudje, ki so skrivoma prehajali naše črte pri Velikovcu, prinašali s seboi iz Celovca lene svote denarja, s katerim so vseokrog podkupavali. Čuje se, da nameravajo izvesti Nemci po vsej Koroški plebiscit.. Kako. h p ljudstvo glasovalo pod pritiskom groženj, si lahko mislimo, posebno ker so vsi zavedni Slovenci ubežali.
Posebno delajo v zasedenem ozemlju Italijani. Vedno znova nova sredstva, vedno podlejša, da le dosežejo svoj namen. Vse to se vrši pod naslovom propagande.
Koliko se je v tem oziru napravilo pri nas? Par shodov je mnogo premalo! Poskrbeti moramo, da se posebno v obmejnih krajih uredi stalna propaganda, ki naj pomaga našemu ljudstvu k neomajni zvestobi do ujedinjene Jugoslavije.
Plebiscit na Koroškem v senci nemških bajonetov.
Iz Pariza javljajo listi in brzojavi, da se bode vršilo glede pripadnosti Koroške ljudsko glasovanje. Naša dolžnost je, opozarjati na to, da danes v teh razburkanih časih, ko, vlada pest in strah, od takega glasovanja nikakor ne smemo pričakovati pravega izraza ljudske volje. Nasilstva, ki so jih zakrivili Nemci še niso kaznovana, a že slišimo o gioznjah, s katermi stran ujejo naše ljudstvo ter si pripravljajo ugodna tla za glasovanje — izsiliti hočejo z vsemi sredstvi zase ugoden izid.
Pariz in gospodje, ki sedite tam, da sodite krivce, povzročitelje neizmernega gorja ste se li zganili, ko je dospel do vas glas o nemških grozodejstvih o nečloveškem postopanju posurovele soldateske z vojaškimi vjetniki. in civilnim jugoslovanskim prebivalstvom ? Nimate nobenega sočutja s tisočletja teptano slovensko rajo na Koroškem; res m na celem svetu foruma kjer bi našel'oni svojega sodnika, ki je povzročil v svoji brezmejni nacijonalni strasti in mržnji do vsega, kar je jugoslovanskega to neizmerno gorje. Enkratna obsodba bi nas obvarovala nadaljnega trpinčenja, pre-tepavanja, ropanja pobijanja s čim so nas do sedaj tiščali Nemci k tlom, bi nas rešila neizmerne tuge. Zastonj so bili upi na pravičnost, zastonj
smo pričakovali do zdaj ustavitev nemškega barbarskega ravnanja in nasilja. Ni čuda, da nemški orožniki že sedaj groze, da govore za slučaj plebiscita o nastavljanju bajonetov na prsi, o požigu, o ropanju, o izgonu preko Karavank. Kdo nam more biti porok, da kruti, dozdaj za vsa izvršena grozodejstva nekaznovani Nemec ne izvrši groženj? Pod tako brezobzirno urpavo, pod utisom in občutki zadnjih grozodejstev in nasilstvi ustrahovano in vsled tisočletnega suženjstva nezavedno Ijubstvo ne more prosto izraziti želje, kam hoče pripadati.
Sodniki v Parizu najprej kazen, občutna kazen za izvršena grozodejstva, jugoslovansko ali aliirano upravo in potem glasovanje. V tem slučaju bode se tudi naše ljudstvo zavedalo pripadnosti k svojemu narodu in bode z veseljem izražalo se za združenje z brati Srbi in Hrvati.
Prošnja.
Ob svitu zarje, ki nam je naznanjala dan osvobojenja iz tisočletnih spon hlapčevanja in suženjstva pod nemškim jarmom, so se prikazali takoj tudi črni oblaki političnega hudourja. Z veselim drhtenjem je pozdravljala Koroška, nekdaj zibelka Slovenstva, prihod prvih slovenskih čet. Temu veselju pa se je takoj začela primešavati grenkost političnega preganjanja. Naš zakleti sovražnik še ni bil strt popolnoma in ni hotel pustiti plena, od katerega je živel, iz svojiih krempljev.
Dogodki na Koroškem so slovenski javnosti znani. Ne samo, da je bil sen o zlati prostosti le kratek, prišlo je hujše gorje. Iz Koroške so bili primorani bežati naši najboljši ljudje, da pred podivjanimi tolpami pobesnelih Nemcev otmejo vsaj golo življenje, -— zanje ni ne svobode, za zdaj niti ne —• doma! Od dne do dne se množi na Kranjskem in Štajerskem število koroških beguncev.
Vsakdo ve, koliko gorja obsega beseda beguncev; posebno še dandanes, ko je gorja na kupe ob vseh koncih in krajih.
Odveč bi bilo, ko bi se hotelo še posebno povdarjati, da so poleg vseh drugih potrebni podpore tudi koroški begunci. S hvaležnostjo se mora priznati, da so se povsod odprla dobra srca, ki nam pomagajo prenašati naše gorje. Ker pa je potreba hitre podpore vedno bolj nujno in število beguncev narašča, se je v svrho uspešnejšega olajšanja begunske bede ustanovi! poseben odbor, v Ljubljani in ki bo skušal pomagati koroškim beguncem prenašati težave bivanja sicer na domačem slovenskem, a vendar ne na lastnem domu.
Večina beguncev je brez sredstev. Rešili so le golo življenje in to, kar so imeli na sebi. Zelo jim primanjkuje obleke in posebno perila. Vlada in vsa merodajna mesta so nam obljubila vsako podporo, a ta v sedanjih razmerah ne zadostuje. Zato se obračamo na javnost, da nam premožnejši sloji in taki, ki uživajo srečo bivanja na lastnem domu, s primerno podporo priskočijo na pomoč. Trdno upamo, da blaga slovenska srca, ki so že tisočerim pomagala, tudi nam ne bodo zaprta, saj se vsi nadejamo, da hudourje preganjanja in begunstva zopet mine in nam zasije dan trajnega osvobojenja.
Obleka, perilo, jestvine itd. naj se blagovolijo poslati odboru koroških beguncev v Llubljano, Poljanska cesta 4, darila v denarju pa potom priložene položnice.
Odbor koroških beguncev v Ljubljani.
Franc Grafenauer,	Franc Aicholzer,
predsednik.	tajnik.
Koroški Slovenci-begunci
so odposlali po odboru koroških beguncev v Ljubljani delegatom mirovne konference v Parizu naslednji oklic:
Tiižni Korotan imenuje slovensko ljudstvo našo domovino. In to po pravici — saj je zgodovina te jugoslovanske pokrajine, izvzemši svitlo dobo umeščenja korotanskih vojvod na gosposvetskem polju po staroslovenskih običajih napolnjena s tugo in suženjstvom, v katerem je trpel in ječal koroški Slovenec od propada Samovega kraljestva in trpi in umira še dandanes. Plemeniti francoski narod je skusil sam na lastnem telesu germansko krutost in brezobzirnost, ki je ena in ista tako v Nemčiji, kakor v Avstriji. Zato smo prepričani, da bo razumeval naš obupni klic po svobodi, osamosvojitvi in ujedinjenju z državo Srbov Hrvatov in Slovencev.
Svetovna vojna je jasno dokazala, da je postala moč germanstva že tako ekspanzivna, da je trebalo slošnega in napornega nastopa vseh svobodnih narodov, da so osvobodili Evropo te more človeštva. Toda nepopolnoma, navidezno premagana zmija je začela, spodbujena in oju-načena od bivšega njenega sovražnika Italije dvigati glavo, posebno ko jo je leta pričel zdraviti in živiti z našo krvjo in našo zemljo.
In za to zemljo in narod naš smo trpeii koroški Slovenci med vojno strahovita preganjanja, ker smo bili zvesti zavezniki in zagovorniki naših osvoboditeljev in njihovih idej, pričakujoč le od njih rešitve in osvoboditve izpod nemškega jarma. Baš za to so nas kot veleizdajalce Avstrije tirali v ječe i na vislice in morišče. Trpeli smo voljno, in umirali radi, ker smo bili uverjeni, da nam zasije solnce srečne svobode, da bodemo brati med brati, sestre med sestrami živeli pod svobodnim solncem in v svobodni državi SHS in prosti vseh oklepov, ki so nas tako težili, se veselili rešitve izpod tisočletnega suženjstva. Vsi naši upi in vse naše nade bilo so uprte proti zahodu; od zahoda smo pričakovali naše rešitve in svobode.
A kako kruto smo se varali. Namesto pričakovane svobode in združitve naše pokrajine s kraljestvom Srbov, Hrvatov in Slovencev, za katero smo že neštetokrat glasno in jasno izjavili in manifestirati na shodih, zapadli smo novemu suženjstu, ki je hujši od prejšnega. Že oivši cesar Karol je nam Slovencem pod pritiskom političnih razmer in zavedujoč se velikih krivic, ki se nam gode, hotel napraviti konec temu nečloveškemu tlačanstvu in nam zagotovil v svojem zadnjem manifestu avtonomijo, da nas reši nemškega šovinizma. In celo nemško imperialistična avstrijska vlada, ki nam nikoli ni bila prijazna, je bila volje, določiti Dravo kot upravno mejo med Slovenijo in nemško Avstrijo. In danes? Po šestih mesecih končane svetovne vojne smo koroški Slovenci pregnani iz svoje rodne slovenske zemlje, ker se je premaganim Nemcem zljubilo, v svojem brezmejnem sovraštvu do nas napasti našo zemljo in ropati, moriti, požigati kakor so to delali v Srbiji in Belgiji, ali nekdaj krvoločni Turki po slovenskih pokrajinah. Naša bol in naše trpljenje je tako veliko, da ga slovenska zgodovina od turških upadov v naše pokrajine ne pozna. Ne moremo si misliti, da bi nas plemeniti francoski narod ne razumel in našega poštenega prizadevanja ne hotel podpirati.
Zato pa kličemo še v zadnjem trenotku vsem delegatom na mirovni konferenci, katerim je izročena naša usoda in jih rotimo: Gospodje, zavedajte se svojega dostojanstva kot razsodniki in dajte nam kar je našega.
Odbor koroških beguncev v Ljubljani.
RAZNE VESTI.
Put prestolonaslednika. Nj. V. prestolonaslednik regent Aleksandar običi če sve pokrajinske vlade i tom prilikom inspicirati trupe. Na putu če prebaviti 20 dana. U njegovoj pratnji biče i g. Ž. Baiugdžič.
Izjava jugoslovenske delegacije. Jugoslovanski delegati na pariškoj konferenci izjavili su u ime Kraljestva SHS, da oni svoje zahteve smatrajo za pravo. Oni se zasnivaju na podloži Wilsonovih principa. Za Jugoslavijo traže Maribor, Celovec i Beljak. Finansijska pitanja izmedju Jugoslavije, Austrije i Madžarske, da se reše onako, kako je to pitanje rešeno izmedju Francuske i Nemačke. Za Bosnu i Hercegovino da vaze iste odredbe kao za Alzaciju i Lorenu.
Francosko časopisje o Koroški. Zadnji čas je opažati, da francoski listi, ki so stali doslej izključno na strani Italije, preminjajo svojo smer nam v prilog. Največji in najvplivnejši francoski list „Temps‘, še pred nedavnim časom popolnoma na razpolago Italijanskim diplomatom v Parizu, se poteguje danes za zahteve Jugoslavije in nas hvali kot najboljše prijatelje. Isti list piše o nameravanem plebiscitu (ljudskem glasovanju) na Koroškem ter smatra plebiscit samo tedaj svojemu namenu odgovarjajoč, ako se more izvršiti svobodno brez vsakega vpliva in je ljudstvu dana zadostna prilika, da se otrese nemško-avstrijskega časopisja, obenem pa se mu omogoči stik z brati, od katerih ga je ločila nemška sila. Naj se torej odstranijo avstrijske oblasti in dovoli Korošcem tako. piše omenjeni list dalje, da gredo pogledat, kako se živi v osvobojeni Jugoslaviji. Bil bi škandal, ako bi mirovna konferenca vsled nevednosti al naglice odprla Karavanke Germanij! in vrgla Slovence iz dežele, kjer se borijo že stoletja proti našemu skupnemu sovražniku, Koroški Nemci pa si vedno mislijo, da so v stari Avstriji in da imajo opraviti z ubogo slovensko rajo. Bodočnost jih bo o drugem poučila.
Zborovanje goriških in koroških beguncev
se je vršilo ob dobri udeležbi v nedeljo 18. maja tl. v veliki dvorani hotela Union. Govorniki so poročali o žalostni usodi oskrbi in organizaciji beguncev ter o potrebi poskrpeti kmetom-begun-cem, ki se ne morejo vrniti več na Primorsko, zemlje in primernih zemljišč, da se lahko naselijo drugod. V imenu koroških beguncev je govoril g. dr. Arnejc. Za izražene simpatije bratom Srbom se je zahvalil M. Dr. Stojkovič. Pozdravi! je begunce in jih bodril, naj nikakor ne obupajo. Še so srbske mišice jake in bodo tudi dokazale našim sovražnikom, kadar bo treba. Prišel bo dan, ko bosta zadoneli srbska in slovenska himna po vseh naših brdih. Treba le, da nastopijo vsi za enega, eden za vse! Sprejeta je bila rezolucija, v kateri zahtevajo begunci, da merodajni faktorji ukrenejo vse potrebno, da omogočijo čimpreje vrnitev v domovino! Zborovalci protestirajo najodločneje proti nasilstvu in uničenju zavednih Slovencev in njih imetja na Kornškem po premaganem Nemštvu. Zahtevajo, da se čimpreje in pravično reši vprašanje mej med Jugoslavijo in Nemško Avstrijo tako, da se vse po' Slovencih obljudeno ozemlje na Koroškem z mesti Celovec
7. Beljakom vred, ki ležita na slovenskem teritoriju in sta gospodarska in prometna centra slovenskega dela dežele, pridruži Jugoslaviji.
Nemška grozodejstva na Koroškem: Iz raznih krajev Koroške, ki so bili zasedeni po nemškem vojaštvu, posebno iz Št. Jakoba, Št. Janža, Borovelj, Apač, Doberlevasi, Žel. Kaple, Velikovca, Pliberka, Guštanja itd. prihajajo poročila, o barbarskem postopanju Nemcev s tamošnjim prebivalstvom. V nekterih krajih so odvedli našim kmetom vso živino, razprodali ali uničili pohištvo, obleko, orodie, odvzeli jim vsa živila in denar ter okrog 2000 Slovencev odvedli v taborišče v Špitalu, Gmundu in Malniči. Verhutega so ravnali skrajno surovo z našimi ljudmi, jih pretepali, pobijali, da celo usmrtili. Zelo surovo so ravnali z ženskami. Vojake-vjetnike so trpinčili, mnoge izmed njih ustrelili. Vdrli so v cerkve in jih oplenili ter uganjali vsakovrstne surovosti. Ententna komisija v Ljubljani se je začela zelo zanimati za ta barbarska početja Nemcev. Koroška vlada je tudi že v strahu radi posledic, ki' utegnejo nastati radi neodgovornega početja podivjanega nemškega vojaštva. Kakor slišimo, je dala podrejenim oblastim ukaz, da naj preprečijo vsako nadaljno ropanje slovenskih kmetij. Storili so se z naše strani primerni koraki, da to početje nemške podivjanosti ne ostane nekaznovano.
Nemci in nemškutarji ne morejo nehati rogoviliti. V Mariji Snežni (na desnem bregu Mure blizu Cmureka) so orožniki v noči 21. trn. zasačili in aretirali 27 oseb, ki so imele izpeljano celo organizacijo, da v slučaju, če bi Nemci od severa napadli, napadejo naše čete za hrbtom. Vse so bile oborožene z vojaškimi puškami, bodali, naboji, ročnimi granatami itd. Priznale so, da so v zvezi z Nemci v Cmureku in ž njimi dogovorjene za zavratni napad. Za vsak dan, kadar bi se udeležili bojev, jim je bilo obljubljenih po 60 K in še razne druge ugodnosti. Orožje in munidjo so utihotapili čez Muro. Med aretiranci je žal tudi 25 sinov slovenskih staršev, zapeljanih od nemškutarjev. Vsi so izročeni sodniji.
Dementi. Kr. italijansko poslanstvo ovlaščeno je, da dementuje na najkategoričniji način, da su trupe ili jedinice italijanske učestvovale, posredno ili neposredno u sukobima na Korušku. Tende-ciozna vest, koja dolazi iz Beča bila je puštena od strane neprijatelja za njegove ciljeve i ne za-služuje absolutno, da bude primljena. (Može neko i da veruje! Ur.)
Italijanski fijasko. Sklopljen je savez izmedju Amerike, Engleske i Francuske, za pomoč Francuza, u slučaju nemačkog napada. Italija je ostala u talonu.
Svečanost u Londonu. 10. maja t. g. u našem kr. poslanstvu u Londonu bila je svečana predaja ordena koje je Nj. V. prestolonaslednik regent Aleksandar izvoleo podariti velikodostojni-cima britanske crkve. Na govor otpravnika po-slova dr. Dragutina Kojiča odgovorio je londonski vladika, zahvaljujoči se ir ime svih odlikovanih na časti koju im je ukazalo Nj. kr. Visočanstvo i izjavljujuči, da če engleska crkva i u budučnosti ostati veran prijatelj našeg naroda. Na završetku ove svečanosti g. Čcda Mijatovič držao je mali govor, kojim je objasnio život i rad svetoga Save čiji je orden Nj. V. podarila Velikodostojnicima
jedne velike i u istoriji čovečanstva najznačajnije crkve.
»Jugoslovensku Soko« u Parizu. Naši študenti osnovali su u Parizu sokolsko društvo pod imenom »Jugoslovenski Soko«, koje je odpočelo svoj rad pre mesec dana. Naša je omladina od-bacila na stranu sve ono, što ju je politički razdvajalo i našla u svome sokolu novo polje za zajednički koristan rad. Članova ima 76. Vežbom upravljaju gg. Velimir Popovič i Mih. Gradojevič, bivši načelnici sokola. »Jugoslovenski Soko« u Parizu uzeče aktivnog učešča na sletu francuskih gimnastičara, koji priredju je »Unija franc, gimnast. društava« u Nansi-u. Na ovu svečanost, koja nosi naziv »Fčte Federale de la Viktoire«, pozvati su sa svi gimnastički savezi država, koje su uzele učešča u ratu protivu naših neprijatelja.
Dostavljajte špijone ! Glavni odbor interniranih gradjana Kralj. SHS u Beogradu poziva sve čestite gradjane, da što pre, a najdalje do 1. juna ove god. sa dokazima podnesu dostave za one izdajnike i nevaljalce koji su služili neprijatelju, denuncirajuči pojedina lica, koja su na te denun-cijacije internirani, apšeni, oštečeni itd.
Protivu boljševika. Sevastopolj javlja iz Moskve: Naše se trupe očajno bore. Crver.i su imali silne gubitke u bližini Volge. Hrdjava pod-vozna sredstva i oskudica u municiji sprecavaju naše operacije. Može se reči, da je boljševizem izgubljen. — Iz Švajcarske javljaju: Sprema se zakon protivu boljševika, jer je do sada davala Švajcarska utočišta svima poiitičkim beguncima pa i najekstremnijim. Za ovaj zakon potrebna je ustavna inicijativa. Za predlog o donošenju takvog zakona potrebno je po ustavu najmanje 50.000 potpisnika. Odboru za zakensku inicijativu do sada je prijavljeno več 70.000 potpisa, mnogo više, dakle, nego što ustav traži.
Sramna italijanska agitacija. Sa koliko drskosti i nevaljalstvom Italijani raspolažu, očito pokazuje sledeči plakat, koji je pre neki dan u Trstu lepljen:
Avgusta 1914: Italija je svojem neutralnošču spasla Francusku. (!)
Maja 1915: Ulaskom u rat Italija je spasla sporazumne sile. (o, o!)
Krajem 1916: Italija je u Albaniji spasla srpsku vojsku; (Gle! E to mi Srbi nismo mogli primetiti!)
Oktobra 1917: U jednom Čudnom času Italija je spasla sama sebe; (A engleske trupe?)
U proleče 1918: Italija na bojnom polju u Francuskoj zaustavlja invaziji! kod Blinji.
Oktobra 1918: Italija kod Vitorio Veneto daje odsudni udarac nemačkom bloku.
Aprila 1919: Vlade sporazuma poriču pravo
Italiji.
Na noge gradjani! Za pravdu!
Uredništvo bi preporučilo antanti, da uzme u obzir ove itlijanske navode i takva »herojska« dela italijanskih »junaka« nagradi.
Odgovor »Slovenskem Narodu«. Na članak »Zunanji položaj Slovenije«, koji je izišao danas u »Slovenskem Narodu«, pod potpisom dr. Matej Šmalca, odgovoricemo u narednom broju.
izvršuje okusno in hitro vsa v njeno stroko spadajoča dela v priprosii in tudi v najmodernejši izpeljavi. Najrazličnejše tiskovine za šole, šolska vodstva, za občinske in župnijske urade, za društva, korporacije, trgovce in obrtnike, zasebnike itd. Računskezaključkezadenarnezavode
Odgovorni urednik: Zdravko Kovač.
Tiska Zvezna tiskarna v .Celju.